View
226
Download
4
Category
Preview:
Citation preview
Ljiljana Petrović
ANALIZA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV – PRIMER: KATEDRA IN SPEKTER
Diplomsko delo
Maribor, 2011
I
Diplomsko delo univerzitetnega - visokošolskega strokovnega študijskega programa
ANALIZA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV – PRIMER: KATEDRA IN
SPEKTER
Študent: Ljiljana Petrović
Študijski program: Univerzitetni, Medijske komunikacije
Smer: Interaktivna grafična komunikacija
Mentorica: doc. dr. Suzana Ţilič Fišer
Somentor: doc. dr. Marko Ivanišin
Lektorica: Nada Strnad, prof. slov.
Maribor, december 2011
II
III
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Suzani Ţilič
Fišer, in somentorju, doc. dr. Marku Ivanišinu,
za vodenje skozi diplomo.
Zahvaljujem se vsem tistim, ki so mi ob pisanju
diplome pomagali, mi stali ob strani in me
podpirali.
IV
ANALIZA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV – PRIMER:
KATEDRA IN SPEKTER
Ključne besede: Mnoţični mediji, tiskani mediji, študentski mediji, študentski
tiskani mediji.
UDK: 316.77:366.636(043.2)
Povzetek
V diplomski nalogi sem raziskovala, kaj so študentski mediji, osredotočila sem se na
študentske tiskane medije v Sloveniji in ugotavljala njihove značilnosti. Pregledala sem
zgodovino študentskega tiska in njihove vsebine. Z analizo dveh študentskih tiskanih
medijev sem ugotavljala kakšne vsebine so zastopane v teh dveh medijih in če so
povezane s študentskimi temami.
V
ANALYSIS OF STUDENT PRINT MEDIA – CASE: KATEDRA
AND SPEKTER
Key words: Mass media, print media, student media, student press.
UDK: 316.77:366.636(043.2)
Abstract
I researched student media in the thesis focusing on Slovenian student press and its
characteristics. I examined the history and content of student press. By analysing two
student magazines, I tried to establish their content and, subsequently, if the content is
connected to student matters and topics.
VI
KAZALO
1 UVOD ...................................................................................................................... 1
2 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE ....................................................................... 3
2.1 KOMUNICIRANJE................................................................................................ 3
2.1.1 Elementi komuniciranja ................................................................................ 3
2.1.2 Vrste komunikacij ......................................................................................... 4
2.2 MODELI KOMUNICIRANJA .................................................................................. 5
3 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE ....................................................................... 7
3.1 ZNAČILNOSTI MNOŢIČNEGA KOMUNICIRANJA ................................................... 8
3.2 FUNKCIJE MNOŢIČNEGA KOMUNICIRANJA ......................................................... 9
3.3 MODELI MNOŢIČNEGA KOMUNICIRANJA .......................................................... 10
4 MNOŢIČNI MEDIJI ........................................................................................... 16
4.1 KAJ SO MNOŢIČNI MEDIJI? ............................................................................... 16
4.1.1 Razvoj množičnih medijev .......................................................................... 17
4.2 MEDIJI IN DRUŢBA ........................................................................................... 18
4.2.1 Učinki medijev ............................................................................................ 20
4.3 TISKANI MEDIJI ZNOTRAJ MNOŢIČNIH MEDIJEV ................................................ 21
5 TISKANI MEDIJI ................................................................................................ 25
5.1 KNJIGA ............................................................................................................ 25
5.2 ČASOPIS ........................................................................................................... 26
5.2.1 Značilnosti časopisa ................................................................................... 26
5.2.2 Začetki časopisa. ........................................................................................ 27
5.2.3 Vrste časopisa ............................................................................................. 28
5.3 REVIJE ............................................................................................................. 30
6 BESEDILA ............................................................................................................ 32
6.1 NOVINARSKO BESEDILO................................................................................... 32
6.1.1 Konstitutivni elementi novinarskih besedil ................................................. 33
VII
6.1.2 Novinarska in publicistična besedila .......................................................... 35
6.1.3 Novinarska in umetniška (literarna) besedila ............................................ 36
6.2 NOVINARSKI ŢANRI, VRSTE, ZVRSTI ................................................................. 37
6.2.1 Klasifikacija novinarskih stalnih oblik ....................................................... 39
6.2.2 Informativne zvrsti ...................................................................................... 40
6.2.3 Interpretativne zvrsti .................................................................................. 45
6.3 »NENOVINARSKA« BESEDILA .......................................................................... 47
7 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI ..................................................................... 51
7.1 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI DRUGJE ............................................................... 51
7.2 ZGODOVINA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV V SLOVENIJI ............................ 53
7.2.1 Pregled vsebin skozi zgodovino .................................................................. 56
7.3 ŠTUDENTSKI MEDIJI V SLOVENIJI ..................................................................... 57
7.3.1 Študentski mediji ......................................................................................... 57
7.3.2 Definicija študentskega medija ................................................................... 59
8 RAZISKAVA ........................................................................................................ 65
8.1 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI............................................................................ 65
8.2 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJ V MARIBORU: KATEDRA IN SPEKTER .................. 70
8.2.1 Pregled besedil ........................................................................................... 72
8.2.2 Pregled vsebin ............................................................................................ 77
9 SKLEPI ................................................................................................................. 79
10 VIRI ....................................................................................................................... 81
11 PRILOGE .............................................................................................................. 89
11.1 SEZNAM SLIK ................................................................................................... 89
11.2 SEZNAM PREGLEDNIC ...................................................................................... 89
11.3 SEZNAM GRAFOV ............................................................................................. 89
11.4 NASLOV ŠTUDENTA ......................................................................................... 90
11.5 KRATEK ŢIVLJENJEPIS...................................................................................... 90
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 1
1 UVOD
Z razvojem tehnologije in z globalizacijo današnji medijski prostor zasedajo številni
tiskani mediji, ki obveščajo širšo druţbo o aktualnem dogajanju doma in po svetu ali pa
zabavajo bralce s preprostimi, razvedrilnimi temami. Večina skupin prebivalstva, ki jih
veţejo skupni interesi, lahko v tiskanih izdajah najde vsebino, ki jih zanima ali
razveseljuje. Tudi študenti imajo medije, ki so namenjeni njim – t.i. študentske medije.
Diplomska naloga bo namenjena raziskovanju študentskih medijev in ugotavljanju, katere
vsebine so tiste, ki naj bi jih vsebovali študentski mediji. Osrednji predmet raziskovanja
bodo študentski tiskani mediji v Sloveniji in ugotavljanje njihovih značilnosti. Narejena bo
tudi analiza dveh mariborskih študentskih časopisov: Katedre in Spektra.
S pomočjo teorije bomo spoznali mnoţično komuniciranje in mnoţične medije, kakšen
pomen imajo v druţbi in za druţbo, kakšno vlogo imajo tiskani mediji znotraj ostalih
mnoţičnih medijev in katere vrste tiskanih medijev poznamo.
Pojasnili bomo, kaj se razume pod pojmom študentski medij in kakšne so njegove vsebine.
Na podlagi dveh mariborskih študentskih časopisov bo opravljena analiza besedil, kjer se
bo ugotavljalo, katere teme so obravnavane v teh dveh časopisih in v kolikšni meri se
dotikajo študentskih tem. Opravljen bo tudi pregled vsebovanih besedil in zvrsti, ki bodo
pred tem definirana v teoretičnem delu.
Predstavljena bo zgodovina študentskega (slovenskega) tiska in ameriški študentski
medijski prostor, ki nam bo sluţil za izhodišče in primerjavo. Pri pregledu slovenskih
študentskih tiskanih medijev bomo tako lahko iskali njihove značilnosti in posebnosti.
V pomoč sem si postavila naslednja raziskovalna vprašanja:
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 2
1. Kdo ustvarja vsebine študentskih tiskanih medijev, komu so namenjene, kakšna
je periodika izhajanja, kakšno je območje razširjanja in kdo financira študentske
tiskane medije?
2. Kakšne vsebine najdemo v Katedri in Spektru?
3. Katere novinarske zvrsti so zastopane v Katedri in Spektru?
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 3
2 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE
2.1 Komuniciranje
Komuniciranje je bistvena prvina človekovega sporazumevanja in skupnega delovanja v
druţbi. Je pogoj za obstoj in razvoj človeka na evolucijski in socializacijski ravni. Poteka
v okviru socialnega delovanja, torej se dogaja v druţbi in je zavestno, namensko ter
usmerjeno k cilju. Vsako komunikativno dejanje izvira iz določenega interesa in
posledično ima komunikacija vpliv na druţbo. (Vreg, 1990, 19 – 21.)
Tako kot Vreg se tudi Fiske strinja, da je komunikacija druţbena interakcija preko
sporočil. Vendar je od posamezne šole odvisno kako si razlaga proces komuniciranja.
»Šola procesa« vidi komuniciranje kot prenašanje sporočil in kot vplivanje človeka na
vedenje ali razmišljanje drugega. Zanima jo kodiranje, dekodiranje, kako so uporabljeni
komunikacijski kanali in katere napake se pojavijo pri komunikacijskem procesu.
»Semiotska šola« vidi komuniciranje kot oblikovanje in izmenjavanje pomenov. Za to šolo
komuniciranje pomeni preučevanje sporočil (ta so sestavljena iz kodov in znakov) in
kulture, metoda preučevanja pa je semiotika1. Poudarek je torej na sporočilu, in kako je le-
to bilo prebrano, ne pa na oddajniku tega sporočila. Isto sporočilo pa lahko ima za bralce,
ki izhajajo iz različnega okolja z različnimi druţbenimi izkušnjami, različen pomen. (Fiske,
2005, 17 – 19.)
2.1.1 Elementi komuniciranja
Celoten komunikacijski sistem sestavljajo štirje elementi: sporočevalec – sporočilo –
medij – občinstvo. (Vreg, 1973, 151.)
1 Semiotika je veda o znakih in pomenih. (Fiske, 2005, 18.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 4
McQuail (1984, 18) opiše preprost komunikacijski proces, ki prenaša informacije.
Sestavljajo ga naslednji elementi:
Komunikator oziroma pošiljatelj – pošiljatelj je lahko ena oseba ali pa skupina ljudi
(časopis, zakonodajno telo, formalne organizacije …). V nekaterih primerih je
lahko pošiljatelj tudi sprejemnik.
Sporočilo – vsebuje informacijo iz okolja sporočevalca in sprejemnika.
Jezik ali kod – znaki, ki imajo isti pomen za interprete in ki prenašajo pomen
sporočila. Zadostno poznavanje koda je nujen pogoj za uspešno komuniciranje.
Sredstva za prenos – omogočajo prenos sporočil (govorjenje, pisanje, slikanje,
telefon, radijska zveza …).
Sprejemnik – ima lahko pasivno vlogo (informacijo le sprejme) ali pa aktivno vlogo
(informacijo sprejme in se odzove).
Vsaka komunikacija vsebuje niz dogodkov: od odločitve do sporočanja, formulacijo
sporočila v jezik ali kodo in do prenosa sporočila do končnega uporabnika. Večina
komunikacij je dosti bolj zapletena od tega opisa. (McQuail, 1984, 18 – 22.)
2.1.2 Vrste komunikacij
Vreg (1990) loči komuniciranje na več ravni:
Osebnostna (intrapersonalna) raven – sem spada človekovo notranje
komuniciranje, kot je procesiranje prejetih informacij, učenje ali ustvarjanje lastne
identitete.
Medosebna (interpersonalna) raven – na tej ravni poteka empatično, interakcijsko
komuniciranje.
Skupinska raven – komuniciranje poteka v okviru majhnih skupin.
Organizacijska raven – na tej ravni se komuniciranje uporablja predvsem za
doseganje ciljev v organizacijah (interna glasila).
Kategorialna raven – na tej ravni najdemo še medosebno komuniciranje, vendar v
manjši meri, prevladuje pa mnoţično komuniciranje. Sem sodijo časopisi posebnih
interesnih skupin, ki tvorijo posebna občinstva (študentski, kmečki, športni in
drugi specializirani časopisi).
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 5
Raven mnoţičnega komuniciranja – komunikacija je usmerjena k široki javnosti
(mnoţični tisk, radio, televizija). (Vreg, 1990, 33 – 34.)
2.2 Modeli komuniciranja
Da bi najlaţje razloţili povezavo med ključnimi elementi komuniciranja, so se iz raznih
komunikacijskih študij razvili modeli, ki prikazujejo povezavo med temi elementi.
(McQuail, 1984, 25.)
Modeli predstavljajo neko teorijo o stvarnosti, pri tem pa poudarjajo le tisto, kar ima avtor
za najbolj pomembno. Avtor gradi svoj model na teoriji in šoli, ki jo sprejema. (Vreg
1973,142.)
Zgodnji modeli komuniciranja spadajo med transakcijske modele, za katere je značilen le
prenos podatkov od pošiljatelja do sprejemnika, ne ukvarja pa se s pomenom sporočila.
(McQuail, 2005, 69.) Med te modele spada Shannon in Weaverjev model in tudi
Lasswellov model, čeprav ta model ţe preučuje učinke sporočila na občinstvo, ampak
sprejemnik je še vedno pasiven v procesu komuniciranja.
Shannon in Weaverjev model velja za enega izmed osnovnih modelov komuniciranja. Njun
model se je ukvarjal predvsem s tehničnim prenosom informacij in ne s človeško
komunikacijo. Če gre za tehnični prenos informacij, je model sestavljen iz petih delov (glej
Sliko 2.1), če pa gre za človeško komuniciranje, model sestavljajo trije deli: sporočevalec,
kanal in sprejemnik. (Vreg, 1973,163.)
INFORMACIJSKI
VIRODDAJNIK SPREJEMNIK CILJ
VIR ŠUMA
sporočilosignal sprejeti signal sporočilo
Slika 2.1: Shannnon in Weaverjev model (Vreg, 1973, 421)
Za prenos informacij je potrebno sporočilo kodirati, se pravi izraţeno mora biti v obliki
koda. Sprejemnik sprejete kode pretvori oz. dekodira nazaj v sporočilo in ga posreduje
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 6
naprej proti cilju. Dejavnost oddajnika imenujemo kodiranje, dejavnost prejemnika
dekodiranje. Shannon in Weaver sta ugotovila, da sporočilo, ki je bilo kodirano, ni enako
tistemu, ki je bilo dekodirano. To »napako« v komuniciranju sta poimenovala šum.2 Zaradi
šuma pride do popačenja sporočila, tako da sporočilo za sprejemnika nima istega pomena
kot za sporočevalca. (Vreg, 1973, 163 – 168.)
Pri procesu komuniciranja morata biti pošiljatelj in sprejemnik uglašena. Na enostaven
način je to prikazano v Schrammovem modelu izkustvenega polja. Komuniciranje med
obema udeleţencema oteţujejo različni jezik, različna kultura, predsodki itd. Da bi cilj
čim laţje razumel prejeto sporočilo, ga mora vir kodirati v kod, ki je cilju razumljiv, in ga
navezati na njegovo izkustvo. Pogoj za takšno komuniciranje pa je, da imajo znaki in
simboli iste pomene za oba udeleţenca. (Schramm, 1961, v Vreg, 1990, 23-24.)
Vsaka oseba v komunikacijskem procesu dekodira znake iz okolja, jih interpretira in
posledično nekaj kodira. Sporočanje je tako kroţni (dvosmerni) proces s povratno
informacijo (feedback). (Schramm, 1954, v Splichal, 1999, 56–57.) Če povratno
informacijo vključimo v osnovni model informacijske teorije, dobimo bistveno sestavino
druţbene organiziranosti, ki lahko preţivi, se prilagodi okolju in je veliko bolj učinkovita v
svojem notranjem delovanju. (McQuail, 1984, 26.)
2 Poznamo tehnični, semantični in psihološki šum.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 7
3 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE
»Mnoţično komuniciranje je oblika komunikacije, pri kateri tehnična razširjevalna
sredstva pošiljajo sporočila javno, posredno in enostransko disperznemu občinstvu.«
(Maletzke, 1963, 32, v Vreg, 1990, 46.) Pojem »mnoţično« je povezan z nastankom
mnoţične produkcije vsebin ter s spreminjanjem občinstva v mnoţičnega porabnika.
(Vreg, 1990, 37.) V sredini 19. stoletja se je zgodila revolucija mnoţičnih medijev3, ki je
običajnim ljudem omogočila oskrbo z novicami o dogodkih v domačem kraju in po svetu.
Mnoţično produkcijo vsebin (gledano iz tehničnega vidika) je omogočila industrijska
revolucija, ki je izboljšala proizvodnjo papirja in tehnološko izboljšanje moţnosti tiska.
Pismena izobraţenost je bila vsem na dosegu roke, časopisi so se začeli mnoţično tiskati
po ugodnejši ceni in knjiţnice so bila oskrbljene s knjigami za mnoţično uporabo. (Fang,
1997, 43.)
Mnoţično komuniciranje obsega institucije in tehnološke naprave, ki razširjajo vsebine
širšemu občinstvu. (Janowitz, 1968; v McQuail, 2005, 55.) V tej definiciji se beseda
»komuniciranje« bolj enači s »prenosom«, in ne toliko z interakcijo ter izmenjavanjem
sporočil. Vreg (1990, 49) pa meni, da je mnoţično komuniciranje učinkovito le takrat,
kadar mediji vzpostavijo komunikativno interakcijo z občinstvom.
Proces mnoţičnega komuniciranja ni sinonim za mnoţične medije4, le-ti omogočajo proces
mnoţičnega komuniciranja. Mnoţični mediji se lahko uporabljajo tudi v zasebne namene
in ne pomenijo vedno mnoţičnega sporočanja. (McQuail, 2005, 55.)
Proces mnoţičnega komuniciranja lahko gledamo s treh vidikov. Če gledamo z vidika
medijev, je proces komuniciranja izbiranje komunikatorja in sporočil, ki bodo zadovoljili
3 Fang (1997) navaja šest informacijskih revolucij v zgodovini mnoţičnega komuniciranja: 1. pisna
revolucija, 2. tiskarska revolucija, 3. revolucija mnoţičnih medijev, 4. zabavna revolucija, 5. revolucija
komunikacije na domu, 6. revolucija informacijske avtoceste. (Fang, 1997.) 4 Mnoţični mediji: tiskani mediji, radio, televizija – več se jim bomo posvetili v poglavju Mnoţični mediji.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 8
izbrano občinstvo. Z vidika sporočevalca je komuniciranje dostopanje do kanalov, s
katerimi bo dosegel izbrano občinstvo. Za občinstvo pa je proces mnoţičnega
komuniciranja izbiranje koristnih informacij, ki jih dobijo v mnoţici sporočil. (McQuail,
1984, 174.)
3.1 Značilnosti mnoţičnega komuniciranja
Izraz mnoţično komuniciranje se je začel uporabljati v poznih 1930-ih in značilnosti
mnoţičnega komuniciranja se od takrat niso bistveno spremenile. (McQuail, 2005, 54.)
Udeleţenci pri mnoţičnem komuniciranju niso posamezniki, ampak skupnosti. Mnoţično
komuniciranje je kompleksno in obseţno, vključuje organizirane skupine izvajalcev in
občinstvo, ki je obravnavano kot skupnost. Pošiljatelj in sprejemnik ne izhajata iz iste
skupine ljudi. Pošiljatelj je navadno organizacija ali pa profesionalni komunikator
(novinar, producent itd.) ali pa »glas druţbe« (politiki, oglaševalci). Njun odnos ni
interaktiven, saj so udeleţenci med seboj fizično in druţbeno oddaljeni, in zaradi tega je
takšna komunikacija bolj odprta in nepredvidljiva.
Občinstvo mnoţičnih medijev je široko, heterogeno in anonimno. Nekateri avtorji menijo,
da je mnoţično komuniciranje enosmerno, saj občinstvo nima predstavnika in sposobnosti
odziva, vendar razlog za to ni samo v tehnologiji, ki onemogoča direkten odziv, ampak
tudi v druţbi, ki onemogoča skupinski odziv.5
Komuniciranje deluje s pomočjo tehnologije, za katero so potrebna velika produkcijska
sredstva in finančni kapital. Tehnologija je namenjena enosmernemu komuniciranju in ne
ponuja moţnosti povratnega odziva. Če se ţeli občinstvo odzvati, mora uporabiti druge
moţnosti: elektronsko pošto, telefon ali pa osebni stik.
Sporočilo mnoţičnega komuniciranja je aktualno. Pomembna je hitrost prenosa informacij,
saj mora sporočilo občinstvo doseči v relativno kratkem času. Zaradi aktualnosti mora biti
5 Občinstvo mnoţičnih medijev ima iste lastnosti kot mnoţična druţba. Vreg je povzel Blumerja ter navedel
značilnosti mnoţic, med njimi tudi, da ni organizirana in nima skupnega vodstva. Navaja pa tudi, da se ljudje
zdruţujejo v trdnejše in homogenejše enote, zato se občinstvo ne pojavlja le v obliki socialne kategorije,
ampak tudi kot socialni agregat, v sekundarnih in primarnih skupinah, kjer je največja stopnja povezanosti.
(Vreg, 1990, 38 - 41.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 9
mnoţično komuniciranje redno ali periodično, navadno odseva dnevno dogajanje in zato je
sporočilo kratkotrajno. Sporočila so namenjena vsem skupinam v javnosti in so dostopna
javnemu nadzoru, hkrati pa so predmet drţavne cenzure. Zato pravimo, da je mnoţično
komuniciranje javno komuniciranje. (McQuail, 1986, 169 – 171; 2005, 55; Vreg, 1973, 84
– 86.)
3.2 Funkcije mnoţičnega komuniciranja
Vsaka dejavnost ima vpliv na druţbo, ki je lahko pozitivna ali negativna za druţbeni
sistem ali pa za posameznike v tem sistemu. Dejavnosti, ki krepijo in razvijajo delovanje
druţbenega sistema so funkcije, disfunkcije pa so dejavnosti, ki zavirajo in rušijo delovanje
sistema. (Wright, 1966, v Splichal, 1999, 80 – 81.)
Lasswell je za temeljne funkcije komuniciranja štel naslednje tri: 1) nadzor nad okoljem, 2)
povezovanje sestavin druţbe in odzivanje na okolje in 3) prenos druţbene (kulturne)
dediščine. (Lasswell, 1972, v Splichal, 1999, 22.)
Tem funkcijam pa je Charles W. Right dodelil še četrto, in sicer zabavno funkcijo (in
disfunkcijo).
Nadzor z množičnimi občili – Funkcija, ki informira in omogoča vpogled v dogajanje po
svetu. Mnoţično komuniciranje pomaga pri opozarjanju druţbe pred nevarnostmi, ki ji
pretijo (nesreče, vojna, terorizem). Lahko ustvarja »mnenjske voditelje« ali vplivneţe med
posamezniki v druţbi (do tega statusa pridejo z informiranostjo o lokalnih ali globalnih
dogodkih). Posameznikom lahko omogoča tudi prepoznavnost in publiciteto (s tem, da jim
posveča pozornost v medijih). Mnoţično komuniciranje povečuje druţbeni nadzor nad
člani druţbe, saj s prikazovanjem in obsojanjem nemoralnih dejanj nadzoruje deviantno
vedenje. Mnoţično komuniciranje pa lahko ima tudi negativne posledice za druţbo.
Nepreverjene ali pomanjkljive informacije zmedejo posameznike ali druţbo, novice o
porazih in prevarah pa omajejo politično elito. Velike količine neobdelanih informacij
lahko človeka pripeljejo do strahu in apatije, posledično ne sprejemajo več novic o okolju,
ki so potrebne za normalno delovanje.
Interpretacija in predpisovanje dogodkov v občilih (soodnosnost, korelacija) – Funkcija
izbiranja, urejanja in interpretacije novic, ki sluţi preprečevanju preplaha in strahu med
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 10
ljudmi. Nekateri novinarji v svoje delo vključujejo tudi interpretacijo dogodka in tako
svojim bralcem na neki način »narekujejo«, kako naj razmišljajo. Poleg tega pa novinar
(ali mediji) ţe s svojo izbiro, o čem bo poročal, določa prednostno tematiziranje – agenda
setting. Dejavnosti interpretacije omogočajo razumevanje dogodkov v druţbi, ki lahko
spodbujajo kritično razmišljanje ali pa zavirajo druţbene spremembe in podpirajo
prilagajanje (zavirajo samostojno razmišljanje posameznika). Vsaka kritična opazka
druţbenega sistema lahko privede do sankcij (političnih, ekonomskih).
Posredovanje kulture; razvedrilo – Mnoţično komuniciranje ima tudi socializacijsko
funkcijo, ki omogoča prenos znanj in kulturnih vzorcev med generacijami. Ima pa še
funkcijo razvedrila, ki omogoča kratek oddih od »bombardiranja« z vsakodnevnimi
novicami, ki pa so potrebne za obstanek v sodobnem svetu. Mnoţično razvedrilo je lahko
tudi disfunkcionalno, ker zniţuje doseganje ravni javnega okusa. (Wright, 1966, v Splichal,
1999, 80 – 89.)
Ţe leta 1904 pa so začeli opozarjati na komercialno funkcijo,ki si je v praksi podredila vse
druge funkcije. (Splichal, 2001, v Publiciteta, mnoţični mediji in delitev oblasti.)
Vreg (1990) loči funkcije na: imanentne funkcije (informacijska, mnenjska, orientacijska,
in akcijska); socialne funkcije (socializacijska, rekreacijska, interakcijska in integracijska)
in funkcije, ki izhajajo iz človekovih druţbenih dejavnosti (politične, ekonomske, kulturne,
izobraţevalne, športne idr.).
Če povzamemo, poznamo štiri osnovne funkcije: informacijska, interpretacijska,
socializacijska in zabavna. (Erjavec in Volčič, 1999, 10.)
3.3 Modeli mnoţičnega komuniciranja
Nekateri modeli mnoţičnega komuniciranja temeljijo na sporočilu, nekateri pa na
občinstvu. McQuail loči štiri modele komuniciranja, o transakcijskem modelu smo ţe
govorili (prenos sporočila). Omenimo še, da je v primeru mnoţičnega komuniciranja ta
model primeren predvsem za informativne in propagandne medijske vsebine. Sem spada
Lasswellov model, ki je usmerjen specifično na mnoţično komuniciranje.
Da bi lahko razumeli mnoţično komuniciranje, je treba preučiti vsako stopnjo modela:
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 11
Kdo
pravi kaj
po katerem kanalu
komu
s kakšnim učinkom?
Večina raziskav mnoţičnega komuniciranja je sledila temu modelu. (Fiske, 2005, 44.)
McQuail v ta model uvršča tudi zgodnjo verzijo Westley in MacLean modela množičnega
komuniciranja. (McQuail, 2005, 69.) Njun model ţeli prikazati organizacijo mnoţičnih
medijev kot posrednika med občinstvom in dogodki zunanjega sveta, oziroma
interpretacijo dogodkov zunanjega sveta, ki jo ţelijo zagovorniki (vlada) prenesti
občinstvu. Posredniki so v modelu prikazani kot »kanal« oziroma kot »vratarji«.
Posredovanje vsebuje dve vrsti sporočil: namensko sporočilo – sporočevalec (vlada)
pošilja informacije in skuša vplivati na občinstvo; in nenamensko sporočilo – sporočevalec
(vlada) nima namena, da bi vplival na občinstvo, kanal (novinar) posreduje informacije o
dogodkih, ki niso načrtovani. (McQuail, 1984, 171 – 172.)
XXXX...X
1
2
3
4
∞
A C B
fBA
fCA
fAC
XBC
X4
X1
X2
X3
X3m
X' X"
Slika 3.1: Westley in MacLean model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 425)
Glede na definicijo bi lahko tudi Schrammov model množičnega komuniciranja šteli med
transakcijske modele, saj Vreg pravi, da se ta model osredotoča na metode prepričevalne
komunikacije, hkrati pa model upošteva še odziv občinstva preko posredne povratne
informacije (spremljanje gledanosti, poslušanosti in večanje naklade.) (Vreg, 1973, 86 –
87.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 12
ŠIF
RIR
AN
JE
INTER
PR
ETIR
AN
JE
DEŠIF
RIR
AN
JE
C
C
C
C
C
INFERENČNI FEEDBACK
DOTOK IZ INFORMACIJSKIH, UMETNIŠKIH
IN DRUGUH VIROV
Slika 3.2: Schrammov model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 420)
Schramm imenuje občinstvo mnoţičnega komuniciranja funkcionalna skupina, v kateri
člani občinstva med seboj obravnavajo sprejeta sporočila in ustvarjajo svoje mnenje o
sprejeti ideji. (Schramm, 1961, 12 – 19; v Vreg, 1973, 86 – 88.) Kar pa ţe nakazuje na
drug McQuailov model mnoţičnega komuniciranja – recepcijski model. V tem modelu je
izpostavljena predvsem vloga prejemnika sporočila, ki ni več pasiven, ampak aktiven.
Sprejemniki lahko sporočila interpretirajo na različne načine, skladno z lastnimi
pomenskimi strukturami, kulturnimi ali druţbenimi okvirji itd. Model opominja, kako je
lahko moč medijev včasih le navidezna, saj je občinstvo tisto, ki na koncu ustvarja pomene
iz sprejetih medijskih vsebin. V sklop tega modela bi lahko šteli tudi Maletzkejevo shemo
medsebojnih dinamičnih odvisnosti. Maletzke je mnoţično komuniciranje prikazal kot
»zapleten, dinamičen sistem odvisnosti in medsebojnih odvisnosti udeleţenih dejavnikov«.
(Maletzke, 1963, 73; v Vreg, 1990, 81.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 13
K S R
PODOBA O SEBI
KOT OSEBNOST
V TEMU
V INSTITUCIJI
V DRUGIH DRUŽB.
ODNOSIH
PRITISK
JAVNOSTI
PODOBA O SEBI
KOT OSEBNOST
V DRUGIH DRUŽB.
ODNOSIH
KOT ČLAN
OBČINSTVA
M
IZBOR IZ PONUDBE
DOŽIVLJAJ
UČINEK
PRITISK MEDIJA
RECIPIENTOVA
PODOBA O MEDIJU
IZBIRA SNOVI OBLIKOVANJE
PRITISK SPOROČILA OZIROMA
PROGRAMA
PRITISK MEDIJA
KOMUNIKATORJEVA PODOBA O RECIPIENTU
RECIPIENTOVA PODOBA O KUMUNIKATORJU
SPONTANI ODZIVI RECIPIENTA
Slika 3.3: Maletzkejeva shema medsebojnih dinamičnih odvisnosti (Vreg, 1973, 413)
Maletzke meni, da je sprejemnik v procesu mnoţičnega komuniciranja aktiven, saj sam
izbere, katera sporočila, ki jih prejme od medijev, bo sprejel in katera zavrgel. Ker je
sprejemnik obravnavan kot samostojna oseba, je ta izbira odvisna od njegove osebnosti,
razvitosti, inteligence in njegovih interesov ter stališč. Na njegovo odločitev vpliva tudi
druţba in občinstvo, v katerem se giblje (druţina, prijatelji …). Tudi sporočevalec je
vpleten v druţbene odnose, zato je izbira sporočil, ki jih pošlje, odvisna od njegove
funkcije v druţbi, delovni skupini, instituciji. Prav tako pa na izbiro vpliva njegova
predstava o sebi. Sporočevalec oblikuje javna sporočila za javnost, zato mora upoštevati
tudi odzive, ki jih dobi od javnosti6 in ki so jih sproţila njegova sporočila. (Maletzke,
1963, 39; v Vreg, 1990, 82.)
McQuial poleg recepcijskega modela in transakcijskega modela mnoţičnega
komuniciranja loči še obredni (ali izrazni) model in publicistični model. Obredni model ne
daje poudarka samo prenosu informacij, ampak tudi notranjemu zadovoljstvu pošiljatelja
in sprejemnika ter zdruţuje skupine z istimi interesi. Publicistični model se uporablja pri
mnoţičnem komuniciranju, kadar govorimo, kako pridobiti in obdrţati pozornost
6 Javnost ni identična z občinstvom mnoţičnega medija, saj je sporočilo lahko prišlo do koga tudi od
sekundarnega vira (druţina, prijatelj) in ne primarnega vira (medij). (Vreg, 1990, 82.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 14
občinstva, pokriva tiste dejavnosti medijev, ki se ukvarjajo z oglaševanjem in odnosi z
javnostmi. Člani občinstva so opazovalci in ne udeleţenci ali sprejemniki informacij.
McQuail (2005, 68 – 74.) Kako močno si mediji ţelijo ohraniti pozornost, je ilustrirala
Sandra Bašič Hrvatin na enem izmed svojih predavanj s primerom, kdaj se vrtijo oglasi na
televiziji – skoraj na vsakem programu so istočasno. (Bašič Hrvatin, 2011.)
Poglejmo si še en model mnoţičnega komuniciranja, ki ga je navedel Vreg: De Fleurova
shema množičnih medijev. De Fleur deli vsebino mnoţičnih medijev na tri kategorije:
- vsebina za nezahtevni okus (kriminalne drame, pornografski filmi, izpovedne oddaje),
- navadna vsebina (vremenska poročila, novice, revije, posvečene posebnim interesom),
- vsebina za zahtevni okus (resna glasba, drama, politične razprave, umetniški filmi, revije,
posvečene političnim dogodkom). (Vreg, 1990, 117.)
Na strukturo te sheme so vplivale splošne druţbene, politične, ekonomske in kulturne
razmere v času, ko so se mnoţični mediji razvijali7. Mnoţične medije je prikazal kot
druţbene sisteme, v shemah pa poudarja podobnosti med mediji, posebno glede povezav
med komponentami tega sistema.
Prva komponenta je občinstvo, ki je lahko zahtevno, srednje zahtevno in nezahtevno.
Raziskovalne organizacije (druga komponenta) delajo trţne raziskave (ugotavljajo, kaj
občinstvo ţeli). Tretja komponenta je distributer; delimo jih na lokalne distributerje, ti
imajo neposreden stik z občinstvom, in nacionalne distributerje. Distributer daje občinstvu
vsebino, ta pa njemu pozornost, ki distributerju preko raziskav prinese finančno podporo
(oglaševalce). Tem trem komponentam lahko dodamo še četrto: proizvajalci vsebine
(producenti, snemalci, uredniki, dopisniki …), ki je tesno povezana s finančnimi
pokrovitelji, ki kupujejo čas in prostor v medijih ali pa so delničarji (peta komponenta).
Oglasne agencije (šesta komponenta) pa povezujejo do sedaj vse naštete komponente,
razen občinstva. Distributerje preskrbijo z oglasi in so povezava z raziskovalno
komponento. Nad vsemi komponentami pa so zakonodajna telesa (sedma komponenta), ki
regulirajo področje medijev s pomočjo regulativnih agencij. Zakonodajno telo pa je v
veliki meri odvisno od občinstva in njihove izraţene volje na volitvah. Uravnalni
7 De Fleur obravnava ameriške mnoţične medije.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 15
komponenti lahko prištejemo prostovoljna zdruţenja, ki uveljavljajo določena načela
(moralno, dopustno) in nadzorujejo distributerje. Moralne omejitve, stališča glede dobička,
vrednote o svobodi govora določajo zunanje razmere, v katerem deluje sistem medijev.
V sistemu je najbolj pomemben pogoj finančna podpora, ki pa je zelo odvisna od volje
občinstva. Zato je treba ponuditi takšne vsebine, ki bodo zadovoljile in obdrţale veliko
število članov občinstva, se pravi vsebine za nezahteven okus. Te vsebine so ključni
element v druţbenem sistemu medijev, saj prisilijo občinstvo k potrošnji, hkrati pa so v
skladu z moralnimi predpisi. (De Fleur, 1966, 141 – 185; v Vreg, 1990, 116 – 120.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 16
4 MNOŢIČNI MEDIJI
4.1 Kaj so mnoţični mediji?
Izraz »mnoţični mediji« se nanaša na sredstva komuniciranja, ki delujejo v velikih
razseţnostih, dosegajo skoraj vsakega posameznika v druţbi in sluţijo javnosti na temelju
javnega interesa. Standardi javnega interesa se lahko nanašajo na vse medije, ne glede na
ustanovitev ali lastništvo. (Ţilič Fišer, 2007, 27, 36.)
McQuail je na podlagi mnoţičnega komuniciranja opredelil pojem mnoţičnih medijev:
So sklop različnih aktivnosti, ki ustvarjajo medijsko vsebino. Njihova funkcija je,
da prikazujejo ali ustvarjajo realnost.
Vključujejo posebne tehnološke oblike, kot so radio, film, televizija, časopisi in
knjige.
Vezani so na formalno ustanovljene institucije ali medijske ustanove. Mnoţične
medije ločimo na komercialne – ti so v zasebni lasti ter profitno usmerjeni (prodaja
prostora oglaševalcem); in javne (resne) – prvobiten namen naj ne bi bil zasluţek,
ampak predvsem sluţenje javnosti v smislu spoštovanja osnovne komunikacijske
pravice.
Delujejo v skladu z zakoni in pravili (novinarski kodeks) ter v skladu z druţbenimi
pričakovanji.
So produkt oseb, ki zavzemajo različne vloge: lastniki, producenti, oglaševalci,
občinstvo.
Prenašajo informacije, zabavo in slike sveta do mnoţičnega občinstva. (McQuail v
Lorimer, 1998, 43 – 57.)
Splichal je na spletni strani Komunikologija – medijske študije zapisal, da so mnoţični
mediji »kompleksne organizacije, ki v mnoţičnem komuniciranju opravljajo vlogo
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 17
komunikatorja in pomembno prispevajo k druţbeni integraciji. Za večino ljudi so
najpomembnejši vir informacij, socializacije in razvedrila, hkrati pa jih močne druţbene
skupine uporabljajo kot učinkovito sredstvo prepričevanja in propagande. Zaradi tega je
delovanje mnoţičnih medijev tako kot vseh drugih pomembnih kulturnih, političnih in
ekonomskih institucij podvrţeno zakonski regulaciji.«
4.1.1 Razvoj mnoţičnih medijev
Povedali smo ţe, da je razvoj tehnologije eden izmed dejavnikov, ki je omogočil mnoţično
komuniciranje. Mnoţično posredovanje idej z namenom širjenja političnih in verskih
vsebin se je začelo kar nekaj časa pred prvo tehnično iznajdbo, ki je omogočila mnoţično
produkcijo vsebin.
Ko se je pojavil prvi neodvisni medij v obliki tiska8, so cerkvene in drţavne oblasti
naredile preplah, saj jim je tisk predstavljal groţnjo za izgubo kontrole nad ljudstvom in
omogočal razširjanje novih in odklonskih idej. To je bil zgodovinski trenutek – tehnologija
mnoţičnega komuniciranja je pridobila poseben status v druţbi. Bolj je bila druţba odprta,
več je bilo naklonjenosti razvoju komunikacijskih tehnologij do njegovih polnih
zmoţnosti. V zaprti druţbi pa so obstajala stroga pravila o uporabi tehnologije in
posledično je bil razvoj tehnologije zelo omejen (Rusija je uvedla tisk šele v 17. stoletju).
(McQuail, 2005, 24 – 25.) Transportne (ţeleznica) in komunikacijske (telegraf, telefon)
tehnologije so omogočile hitro širjenje informacij in razvoj tiska. Na razvoj tiska so
vplivali tudi drugi dejavniki: urbanizacija, razvoj izobraţevanja in pismenosti, oblikovanje
javnosti, razvoj nacionalne zavesti in podjetniška pobuda. Razvoj tiska, zlasti nastanek
dnevnega tiska, pa je spodbudil zanimanje za vse načine komuniciranja. (Erjavec in
Volčič, 1999, 13; Splichal, 2001.)
Danes poleg ţe naštetih mnoţičnih medijev9 (tisk, radio in televizija) poznamo še nove
medije (računalniško posredovano komuniciranje – internet), ki naj bi predstavljali groţnjo
8 1454 – Gutenbergov izum tiska. Čeprav naj bi Kitajci in Korejci pred letom 1454 izumili tehnike tiska in
premičnih črk, Gutenberg velja za (evropskega) izumitelja. 9 Zakonsko se med medije v Sloveniji štejejo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske
publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 18
starim medijem. Vendar Ţilič Fišer (2007) pravi, da je le malo znakov, da bi bili
»tradicionalni« mediji v pozabi. Nacionalna raziskava branosti je v letu 2010 zaznala celo
porast branosti tiskanih medijev glede na predhodno valutno obdobje.10
Tudi avtorja knjige
Socialna zgodovina medijev večkrat poudarita, da skozi zgodovino razvoja medijev noben
»nov« medij ni izpodrinil »starega«, ampak so sobivali in vplivali drug na drugega. (Brigs,
Burke, 2005, 258.) V obdobju vzpona televizije so mnogi kritiki predvideli propad
revijalne industrije. Vendar so revije presenetile s prilagodljivostjo novim medijem in so se
usmerile v televizijski program in tako so nastali TV-sporedi. (Campbell, Martin in Fabos,
2005, 301.) Zaradi novih tehnologij je danes medije vse teţje razlikovati med seboj, ker so
nekatere medijske vsebine distribuirane preko različnih kanalov, ki zmanjšujejo prvotne
značilnosti medijskih vsebin. Nadaljnji razvoj tehnologije pa le povečuje ta trend. Časopisi
so ţe široko dostopni kot teksti na internetu, mobilni telefoni pa se uporabljajo za
dostavljanje in produciranje medijskih vsebin. (McQuail, 2005, 41.)
4.2 Mediji in druţba
Da imajo mediji vpliv na druţbo, je razvidno ţe iz vseh naštetih funkcij mnoţičnega
komuniciranja. Ţilič Fišer (2007) meni, da morajo mediji kot posredniki med politiko in
javnostjo izpolnjevati vsaj tri funkcije: 1) Informacijsko funkcijo, ki je najstarejša funkcija
medija. Mediji morajo informirati javnost o aktualnem dogajanju v drţavi. 2) Funkcijo
izražanja, ki poudarja pomen medija kot prenosnika različnih stališč posameznikov ali
skupin. 3) Funkcijo nadzorovanja, ki predstavlja medij v vlogo psa čuvaja v druţbi.
Medijske institucije skrbijo za produkcijo in distribucijo znanja. Informacije in slike, ki jih
posredujejo mediji, so za večino ljudi glavni vir za spoznavanje zgodovine in trenutne
druţbene situacije. Mediji nam predstavljajo tudi nekakšen »zemljevid«, ki nam pove, kje
se nahajamo in kdo smo (kakšna je naša identiteta). V veliki meri sluţijo za opredelitev
druţbene realnosti in so glavni vir socialnih pravil in norm. Mediji nam omogočajo tudi
največ stika z glavnimi institucijami v druţbi. Mnoţični mediji v sekularni druţbi skušajo
programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. (Zakon o
medijih, 2006.) 10
Valutni podatki za leto 2010 (http://www.nrb.info/podatki/2010-1.html).
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 19
prevzeti takšno vlogo nosilca vrednot in idej, kot jih imajo v zgodnjem obdobju starši, šola
in religija. (McQuail, 2005, 81.)
Mediji v sodobnem času imajo tudi pomembno vlogo na političnem in ekonomskem
področju. Politično-ekonomska teorija vidi medije kot del gospodarskega sistema in kot
tesno povezane s političnim sistemom. Posledice tega pa so manjša neodvisnost medijev,
večja koncentracija medijev in manjša vlaganja v manj donosna medijska opravila (kot je
raziskovalno novinarstvo). V tej teoriji je najbolj pomembno občinstvo, saj so oni tisti, ki
privabljajo denar – oglaševalce. (Murdock in Golding; Smythe, v McQuail 2005, 99 –
100.)
Splošno pravilo je: višji kot je druţbeni status, večja je druţbena in ekonomska moč, večji
je dostop in nadzor nad procesom komuniciranja. Komuniciranje poteka horizontalno in
vertikalno.11
Pri vertikalnem komuniciranju je tok usmerjen od zgoraj navzdol, se pravi
tistim, ki imajo več druţbene moči, je omogočeno, da pošljejo več informacij kot pa jih
sprejmejo. Tudi mnoţično komuniciranje je v večini vertikalno komuniciranje, tako da
glede na zgoraj omenjeno splošno pravilo močnejši pošilja sporočila šibkejšemu. Zato
mediji v druţbi veljajo za zelo močno sredstvo. (McQuail, 1984, 196 – 197.) Tudi Ţilič
Fišer (2007) povzema McQuaila in pravi, da mediji postopoma postajajo »sredstva za
uveljavljanje moči za tiste, ki imajo privilegiran dostop do medijev.«
Vendar bodo mediji raje ohranjali druţbeno moč, kot pa da bi jo izzivali. Proces
mnoţičnega komuniciranja je postala ena izmed glavnih institucij v druţbi s svojimi
lastnimi pravili, vendar mora medijska institucija sočasno bivati z ostalimi institucijami in
spoštovati prevladujoča prepričanja prebivalstva in interese gospodarstva. (McQuail, 1984,
196 – 197.)
Hardt se v svojem članku strinja, da je dostop do komunikacijskih tehnologij postal
politična prioriteta »zaradi naraščanja političnih in ekonomskih deleţev pri razporeditvi
moči v vedno širši javni areni.« Zato razvoja medijev ne moremo vedno pojasnjevati s
poudarjanjem druţbenega napredka ali z ţeljo po izobrazbi niţjih razredov. »Prej je res, da
imajo mediji v boju za prevlado v druţbi vodilno vlogo, saj je aktivna in konsistentna
11 Vertikalno komuniciranje poteka navpično navzdol ali navzgor po hierarhični lestvici. Horizontalno
komuniciranje pa je komuniciranje med tistimi, ki so na istem poloţaju v hierarhični lestvici.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 20
medijska kultura, ki uspešno nadzira mnoţice s primernimi oblikami informiranja in
zabave, tista, ki reprezentira in legitimizira ideološka stališča.« (Hardt, 2004.)
Mediji s pošiljanjem sporočil ţelijo vplivati na občinstvo, ampak to jim lahko uspe le, če
so prepričljivi in ne z uporabo sile (moči). Šibka točka medijev je ta, da sprejemniki
prejemajo sporočila prostovoljno. (McQuail, 1984, 196.) Poleg tega pa danes prejemniki
sprejemajo le tiste informacije, ki potrjujejo njihova (ţe izoblikovana) stališča in se
izogibajo tistim informacijam, za katere mislijo, da so nepomembne in ne ţelijo, da
vstopajo v njihovo ţivljenje. (Bašič Hrvatin, 2011.)
4.2.1 Učinki medijev
V začetku stoletja in do leta 1930 je veljalo, da imajo mediji ogromno vpliva pri
oblikovanju posameznikovega mnenja, pri spremembah navad ter da oblikujejo vedenje
občinstva v skladu z ţeljami »nadzorovalcev«. To ni temeljilo na znanstvenih raziskavah,
temveč na podlagi opazovanja, kako popularni so postali mediji. (Bauer in Bauer v
McQuail, 2005, 458.)
Strokovnjaki so si medije predstavljali kot hipodermične igle (model) – mediji naj bi
občinstvu vbrizgali sporočila pod koţo, ti pa bi takoj spremenili svoje obnašanje in
delovanje. (Erjavec in Volčič, 1999, 28.)
Številne raziskave12
v 60-ih so pokazale, da mnoţično komuniciranje naj ne bi imelo
direktnih učinkov na stališča občinstva, oziroma da so le-ti zelo majhni ali pa jih ni bilo
mogoče zaznati z razpoloţljivo metodologijo. Občasno so nekatere študije primerov13
pokazale vplive pod določenimi pogoji, toda učinki niso bili takšni, kot so komunikatorji in
raziskovalci pričakovali. Vzroke za to lahko iščemo na strani medijev ali pa na strani
občinstva. Vendar je treba poudariti, da so raziskovalci iskali le kratkoročne učinke. Prezrli
so dejstvo, da ljudje, ki so v stiku z mnoţičnimi mediji, poznajo in imajo mnenje o
številnih zadevah, ki presegajo njihove neposredne izkušnje, in to zaradi tega, ker imajo
12 Glej McQuail 1984.
13 Glej McQuail 1984.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 21
dostop do mnoţičnih medijev. V takšnem primeru so učinki mnoţičnih medijev vidni.
(McQuail, 1984, 193 – 196.)
Kljub teţkemu predvidevanju in ugotavljanju učinkov se je ta metodologija do danes tako
izboljšala, da lahko bolj ali manj ugotovimo verjetnost učinkov. Trditev, da mediji naj ne
bi imeli velikega učinka, je teţko sprejemljiva ţe zaradi tega, ker imamo vsakodnevne
izkušnje, za katere so odgovorni mediji – oblečemo se glede na vremensko napoved, nekaj
kupimo zaradi oglasa, film si ogledamo zaradi napovednika itd. (McQuail, 2005, 456.)
Učinki medijev so posledica tega, kar mediji počnejo (namenoma ali pa ne), moč medijev
pa se nanaša na to, da mediji imajo učinke na delovanje druţbe. (McQuail, 2005, 465.)
Carrey (v McQuial, 2005) je ţe leta 1998 opozarjal, da je moč mnoţičnih medijev odvisna
od zgodovinskega dogajanja/ozadja. Moč medijev se je poudarjala predvsem v času obeh
svetovnih vojn, potem je bilo glede moči medijev zatišje, dokler se ponovno niso pojavili
druţbeni nemiri. McQuail se strinja, da se dejansko vedno, ko se pojavijo druţbeni nemiri
(vojna, zločini, moralna panika), nekaj odgovornosti pripiše medijem. Tako ne moremo
izključiti dejstva, da so mediji bolj vplivni v kriznih trenutkih. (McQuail, 2005, 462 –
463.) Še pred kratkim smo lahko bili priča nemirom v severnoafriških drţavah. T. i. spletne
revolucije so bile povzročene s pomočjo medijev, ampak ne tradicionalnih, temveč
druţbenih (socialnih) medijev. Svenšek (2011) povzema opozorilo Bašič Hrvatinove, da je
tehnologija le sredstvo, ni pa vsebina. Do revolucij pride zaradi nevzdrţnih razmer, ne pa
zaradi novih tehnologij, te le omogočajo izraţanje jeze in nestrinjanja ter mobilizacijo isto
mislečih ljudi.
Veliko pozornosti je bilo namenjeno temu, da mediji spodbujajo nasilje in agresivno
vedenje. Razlog za to so (popularni) mediji, ki ponavljajoče prikazujejo nasilje. Poleg tega
prihajajo novi mediji, televizijski kanali se širijo, meja sprejemljivega se zvišuje in
posledično obstaja velika verjetnost, da bodo predvsem otroci izpostavljeni več
medijskemu nasilju kot kadarkoli prej. (McQuail,2005, 482.)
4.3 Tiskani mediji znotraj mnoţičnih medijev
Fiske (2005) navaja študijo Katza, Gurevitcha in Hassa (1973), ki prikazuje podobnosti in
razlike med mnoţičnimi mediji. Rezultate so prikazali s kroţnim modelom, s katerim so
razloţili medsebojne odnose med petimi mediji.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 22
knjige
kino
televizijaradio
časopisi
Slika 4.1: Odnosi med mediji (Fiske, 2005,33)
Občinstvo, ki je sodelovalo v študiji, meni, da je vsak medij najbolj podoben svojima
sosedoma. Anketiranci so časopise, radio in televizijo uporabljali za povezovanje z druţbo,
knjige in filme pa za sprostitev. »Bolj izobraţeni so navadno uporabljali tiskane medije,
manj izobraţeni pa so se bolj nagibali k elektronskim ali vizualnim medijem.« (Fiske,
2005, 33.) Za zadovoljitev osebnih potreb (razumevanje samega sebe in pobeg pred
realnostjo) so, glede na rezultate ankete, knjige na prvem mestu. Časopise so anketiranci
uporabili, kadar so ţeleli zadovoljiti druţbene potrebe (poznavanje sveta in za samozavest,
stabilnost, dobro mnenje o samem sebi)14
. (Fiske, 2005, 34.)
Iz rezultatov navedene študije lahko vidimo, da so v 70-ih za pridobivanje informacij o
svetu in poznavanje sveta uporabljali časopise in ne radia ter televizije. Pew Research
Center (2011) pa poroča, da je v informacijski dobi hiter in priročnejši vir informacij postal
internet (predvsem med mladimi). Kar pa ne pomeni, da bodo zato časopisi izumrli. Res je,
da se je naklada časopisov v zadnjih letih zniţala (po podatkih Pew Research Centre,
2010), vendar, kot smo ţe omenili, novi mediji niso izpodrinili starih, ampak so se
prilagajali in vplivali drug na drugega. Erjavec (1999) pojasni, na kakšen način se lahko
mediji med seboj dopolnjujejo: zjutraj poslušamo radio, nato preletimo novice (bodisi v
14 Glej Tabela 1 Potrebe občinstva v Fiske, 2005.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 23
časopisu bodisi teletekstu), na poti v avtu poslušamo radio, popoldne podrobneje
preberemo dnevnik, revijo (ali pa članke na internetu), zvečer pa gledamo televizijo.
(Erjavec in Volčič, 1999, 11.)
Če pogledamo značilnosti časopisa v odnosu z ostalimi mediji, opazimo, da je prva in
osnovna značilnost časopisa tiskana beseda. Pisanje in branje v primerjavi z ustno
komunikacijo zahtevata čas, ampak vsakdo lahko izbere, kdaj bo pisal in bral. V primerjavi
s televizijo in radiem bralci lahko poljubno izberejo, kdaj bodo brali časopis, saj je le-ta
trajen in ni minljiv, tako kot sta televizija in radio. (Malović, 1995, 35.)
Radio in televizija sta najhitrejša medija15
pri objavljanju novic. Radio dogodke naznanja,
televizija jih prikazuje, časopis pa jih celotno in analitično obravnava. Časopis vsem
druţbenim pojavom doda izčrpno, natančno in pregledno pojasnilo o dogodku. To ne
pomeni, da časopis ne vsebuje novic, ampak jih ima dosti manj kot radio. Posledično
časopis izbere najbolj pomembne novice in jih podrobno predstavi ter komentira. Zato ima
časopis večji vpliv pri prepričevanju, saj poleg informacij navaja številne argumente in
pojasnila. Časopis ima tudi to prednost, da se ga lahko večkrat prebere. Kadar bralcu kaj ni
jasno, lahko informacijo preveri in v istem trenutku lahko o prebranem debatira.
Posledično se bralcu informacija bolj vtisne v spomin, saj ji posveti več časa. (Plenković,
1993, 125.)
Poleg tega lahko časopis poveča (ali zmanjša) prostor za objavo vsebine, lahko doda
priloge in dodatne edicije k posamezni številki z namenom, da obširno in temeljito poroča
o dogodku. S pojavom interneta so časopisne hiše ustvarile spletno različico svojega
časopisa. Spletni časopis objavi novico o nekem dogodku, tiskana izdaja pa razišče ozadje
dogodka. Lahko pa deluje tudi obratno, da internetna različica posodobi zgodbo iz tiskane
verzije časopisa. (Hiebert in Gibbons, 2000, 161.)
Lorimer (1998) pravi, da so časopisi v primerjavi z elektronskimi mediji kritični in so
njihove vsebine usmerjene v raziskovanje. Ampak ta vloga časopisa se razlikuje od drţave
15 Navajam gradivo iz leta 1993, v tem času internet še ni bil v mnoţični uporabi za pridobivanje novic.
Slovenija se je prvič povezala z internetom leta 1991, leta 1994 pa se je zaznala hitra rast interneta.
(http://www.isoc-drustvo.si/?p=304 . )
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 24
do drţave, odvisna je od povezave med novinarji in politiki, od tradicije časopisa in
povezav med vladajočimi in drţavljani. (Lorimer, 1998, 87.)
Časopis je bil prvi mnoţični medij. Skozi vso zgodovino razvoja medijev se je boril za svoj
obstoj – najprej z radiem, nato s televizijo in danes z internetom. Značilnosti, ki veljajo za
tiskani medij v večini, veljajo tudi za internet – je trajen, uporablja se lahko kadarkoli in
kjerkoli, če uporabnik ima primerno napravo (telefon, prenosnik …) in internetno
povezavo, poleg tega lahko istočasno preveri nerazumljivo informacijo. Časopisi imajo
kljub vsemu eno prednost – kot pravi Dean Baquett, ki ga je povzela Merljak v prispevku
Prihodnost časopisov: »Naloga časopisov je, da bralcem pomagajo razumeti svet.« V
istem prispevku navaja, s katerimi prednostmi se lahko časopis bori za svoj obstanek, in
ena izmed njih je profesionalno novinarsko delo. Tudi blogerji na internetu lahko
opravljajo novinarsko delo, tako da objavljajo novice in razkrivajo resnice, vendar pa je
raziskava o razmerah v novinarskih hišah iz leta 200616
pokazala, da je na blogih le pet
odstotkov informacij nastalo z novinarskim delom. Samo novinarji lahko ponudijo dobro
obdelane zgodbe, ker imajo potrebno znanje in izkušnje, da raziščejo dogodek in ga nato
na zanimiv način predstavijo bralcem. Povzame še ugotovitve Kuttnerja, ki pravi, da
najboljše vsebine na internetu izvirajo s spletnih strani časopisnih hiš. Kot je ţe zgodovina
pokazala, je za preţivetje »starega« medija potrebno sodelovanje z »novim«. Časopisne
hiše lahko internet uporabijo za nadgradnjo tiskane verzije časopisa (opremljenost s
fotografijami, grafiko, uvajanje digitalnih edicij). (Merljak, 2007.)
Splichal (2010) pa opozarja, da je internet prinesel »konvergenčno revolucijo« - stari
mediji se ne prilagajajo novemu mediju, ampak preidejo vanj in tako prevzemamo enotno
komunikacijsko platformo.
16 Glej http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/28/medpol/#2.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 25
5 TISKANI MEDIJI
Pri opredeljevanju tiskanih medijev bom začela z delitvijo po McQuailu, ki tisk deli na:
knjige, časopis in ostale tiskane medije – revije.
5.1 Knjiga
Raziskave in teorije mnoţičnega komuniciranja knjige praviloma ne uvrščajo med
mnoţične medije. Splichalu pa se zdi, da bi morala biti knjiga zaradi svoje specifične
narave vredna pozornosti v sferi mnoţičnega komuniciranja. (Splichal, 1986, 121 – 122.)
Da danes lahko uporabljamo socialna omreţja, je bil potreben razvoj medijev skozi
zgodovino. Vse se je začelo z revolucijo tiska, ki je omogočila mnoţično reprodukcijo
vsebin. Knjige so obstajale tudi pred tiskom, vendar je bilo njihovo reproduciranje
omejeno, bodisi zato, ker so jih pisali in prepisovali ročno, bodisi zato, ker so lahko samo
določeni »izbranci« opravljali prepisovanje knjig. Postopoma je tisk privedel do vsebinskih
sprememb, te so bile bolj posvetne (sekularne), praktične in popularne ter napisane v
ljudstvu razumljivem jeziku. (McQuail, 2005, 27.) Z razširjanjem tiskanih vsebin so se
lahko ljudje sami izobraţevali in se opredelili kot posamezniki – njihova druţbena
identiteta ni bila opredeljena na podlagi tega, kar jim je povedal njihov voditelj ali
druţbeni razred. (Campbell, Martin in Fabos, 2005, 345.)
Knjige delimo na: potrošniško usmerjene, učbenike in strokovne knjige. (Hiebert in
Gibson, 2000, 24.) Glede vsebine pa na: fikcijo in nefikcijo, otroške in odrasle, leposlovje
in izobraţevalne, enkratne in serijske knjige. Glede oblike pa na mehko (ţepnice) in trdo
vezavo.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 26
5.2 Časopis
Poleg vloge psa čuvaja so časopisi dolgo časa igrali glavno vlogo v druţbenem ţivljenju
posameznika, saj so ga informirali in zabavali. Časopisi pomagajo bralcem odločati pri
izbirah, od tega, kaj bodo jedli, do tega, koga bodo volili. (Campbell, Martin in Fabos,
2005, 265.) Kako pomemben je časopis v ţivljenju posameznika kaţe primer iz 50-ih, ko
se je v Baltimoru zgodila časopisna stavka. Ugotovljeno je bilo, da ljudje niso pogrešali
člankov z naslovnice (ker so te informacije dobili preko radia), ampak odlomke iz
časopisa, ki so povezani z njihovimi osebnimi interesi (stripi, kriţanke, kolumne, šport).
(Turow, 1999, 122.)
5.2.1 Značilnosti časopisa
McQuail (2005) meni, da je časopis večja inovacija kot knjiga, čeprav tega na začetku ni
bilo mogoče zaznati. Njegova posebnost je bila usmerjenost k posameznemu bralcu in na
resnične dogodke. Primeren je bil za zadovoljevanje potreb novega razreda: poslovneţev in
strokovnjakov.
Nekatere značilnosti, ki so se pojavljale skozi zgodovino tiska, veljajo tudi za moderno
definicijo časopisa:
redno in pogosto izhajanje,
prodaja se kot blago,
nanaša se na aktualne dogodke,
funkcija javne sfere,
občinstvo je mestno in sekularno,
relativna svoboda.
Časopisi so postali mnoţični medij v smislu doseganja široke javnosti šele v 20. stoletju.
(McQuail, 2005, 28 - 29.)
Nemška teorija tiska navaja štiri značilnosti časopisa:
publiciteta (javna objava informacij in obča dostopnost),
aktualnost (objava druţbeno pomembnih informacij),
univerzalnost (raznolikost informacij za različno občinstvo),
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 27
periodičnost (izhajanje v rednih časovnih presledkih). (Noelle-Neumann, 1971; v
Erjavec in Volčič, 1999, 13.)
Košir in Ranfl (1996) sta dodala še eno značilnost, in sicer aţurnost (hitro obveščanje o
pomembnih dogodkih oziroma časovna razdalja med dogodkom in objavo ali sprejeto
novico mora biti čim krajši). (Košir in Ranfl, 1996, 32.)
5.2.2 Začetki časopisa
Nastal je iz potrebe po sporočanju novic širši javnosti. Prvotni časopis ni bil niti tiskan niti
ni izhajal periodično. (Bücher, 1893; v Splichal, 2001, 68.)
Da so nastali prvi časopisi, kot jih poznamo danes, je minilo skoraj 200 let od izuma tiska.
Njihov predhodnik pa je bilo pismo, ne pa knjiga. (McQuail, 2005, 27.)
Prve objave novic najdemo v rimskem cesarstvu Acta senatus in Acta diurna populi
Romani – obvestila so vrezovali v bele mavčne plošče, ki so vsebovala aktualnost in
univerzalnost. (Erjavec in Volčič, 1999, 13, Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 70.)
Germanska ljudstva so v 15. stoletju začela sistematično zbirati novice in jih urejati v
pisma, ki so jih razpošiljali naprej v vse smeri. Zapisane novice so imenovali Zeitungen17
.
Vendar te novice niso bile namenjene mnoţicam, ampak oţjemu krogu drţavnikov,
predavateljev in finančnikov. Viri novic so bili različni – trgovci, kmeti z bojišč, študenti,
ki so prihajali iz različnih krajev študirat na nemške univerze. V 16. stoletju pa so pisci
novic začeli svoje storitve zaračunavati. (Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 70 – 72.)
Nemčija je bila prva drţava, v kateri so začeli izhajati tiskani časopisi v kratkih presledkih.
Prve tiskane periodične zbirke so se pojavile ob koncu 16. stoletja kot letne izdaje, temu so
sledile polletne zbirke novic (polletni sejmi so omogočili razpošiljanje tiskanih novic),
poznali pa so tudi tedenske izdaje (omogočile so jih poštne kočije, ki so potovale vsak
teden). (Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 72 – 81.)
17 Beseda Zeitung je tedaj pomenila novico, kasneje pa časopis. (Splichal, 2001, 71.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 28
Časopise so tiskali in zlagali ročno, naklada je bila majhna, po vsebini pa je bil ta tisk
predvsem informativne narave (trgovske informacije, politične novice in domače dvorne
novice). (Noelle-Neumann in Schulz, 1971, v Erjavec in Volčič, 1999.)
Ker so novice prihajale iz različnih virov, jih je bilo potrebno uporabljati selektivno in
kritično. Časopisi so začeli obravnavati aktualna politična vprašanja in izraţati strankarska
mnenja – časopisi so se iz posredovalcev novic spremenili v nosilce in usmerjevalce
javnega mnenja. (Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 72 – 81.)
Nato so se začeli boji za svobodo tiska, najprej v Veliki Britaniji, temu pa je sledila
revolucija v Franciji (1789). Tako je v 18. stoletju tisk kot četrta veja oblasti postal v očeh
javnosti legitimen kritik vladajočih. V 19. stoletju je francoski zgodovinar Guizot dejal, da
tisk omogoča drţavljanom iskanje resnice in jih varuje pred absolutizacijo oblasti, saj je
delovanje oblasti pod nadzorom drţavljanov. V tridesetih letih 19. stoletja se je začel
razvoj komercialnega tiska, v katerih so oglasi zniţevali nakupno ceno časopisa. Ob koncu
19. in na začetku 20. stoletja se je v ZDA in Evropi razvil popularni tisk (t.i. tabloid ali
rumeni tisk). V 20. stoletju je idejo o tisku kot četrti veji oblasti nadomestila komercialna
usmerjenost, kateri javni interes ni bil na prvem mestu. Lippmann je v nasprotju z
Guizozovim prepričanjem ugotovil, da »novica in resnica nista ista reč«. (Erjavec in
Volčič, 1999, 14, Splichal, 2010.)
5.2.3 Vrste časopisa
McQuail (2005) razlikuje različne vrste časopisa in pravi, da ne obstaja enotna tipologija
delitve časopisa, ki bi ustrezala vsem drţavam:
Politični tisk – namenjen strankarskim propagandnim sporočilom in neodvisen od
drţave.
Prestiţni tisk – neodvisen od drţave in osebnih interesov. Kaţe zelo razvit občutek za
druţbeno in etično odgovornost in novinarstvo spodbuja v smeri delovanja objektivnega
poročanja. Nekaj drţav še danes skuša ohranjati takšno vrsto tiska.
Popularni tisk – mnoţičen časopis, ki je namenjen skoraj vsem bralcem. V osnovi je
takšen tisk komercialna dejavnost in ne strokovni projekt. Omogočil ga je napredek v
tehnologiji, širok obseg koncentriranega prebivalstva, širjenje pismenosti in nizki stroški za
bralca. Specializiran je za zgodbe, ki vzbujajo pozornost: kriminal, nesreče, krize, škandali,
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 29
vojna in slavne osebe. Zgodbe so napisane dramatično in senzacionalno. Zaradi svojega
tipičnega formata se ga je prijel izraz tabloid18
. (McQuail, 2005, 30 – 31.)
Uršič Zupan (2011) je slovenske tiskane medije razdelila na več skupin glede na več
kriterijev:
Pogostost izhajanja
Dnevniki – izhajajo vsak dan ali vsaj pet dni v tednu.
Večdnevniki – izhajajo večkrat na teden, najpogosteje dvakrat ali trikrat
tedensko.
Tedniki – izhajajo vsak teden enkrat, praviloma na isti dan v tednu.
14-dnevniki – izhajajo vsak drugi teden.
Mesečniki – izhajajo vsak mesec. Tisti, ki so vezani na določeno populacijo
(šolska mladina, študenti), ne izidejo vsak mesec, npr. poleti. Uršič Zupan ugotavlja,
da v Sloveniji mesečniki predstavljajo po številu naslovov najštevilčnejšo skupino.
Dvomesečniki – izhajajo vsak drugi mesec.
Občasniki – nimajo rednega termina izhajanja. Navadno izidejo nekajkrat na
leto.
Vsebina in namen
Splošno informativni – pokrivajo splošne informacije z vseh področij, poudarek
je na aktualnih temah.
Strokovni – vsebina se nanaša predvsem na posamezno strokovno področje.
Poljudnoznanstveni – znanstvene vsebine, ki so širši javnosti podane na
razumljiv način.
Izobraţevalni – vsebine, ki so izobraţevalne narave.
Razvedrilni – glavni namen je razvedrilo bralcev.
Ciljno občinstvo
Splošni – vsebina ţeli zajeti zelo širok krog javnosti.
Specializirani:
- za posamezne starostne skupine – za otroke, mladino, upokojence.
- po spolu – za ţenske in moške.
18 Bulvarski tisk – lahkoten, malo vreden (SSKJ).
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 30
- po področjih – šport, avtomobilizem, narava, zdravje, finance itd.
- za posamezne interesne skupine – ljubitelje kulinarike, ribolova, lova, starih
avtomobilov, vrtnarjenja, psov, šivanja, filmov, jadranja, jahanja itd.
Format in vezava (bibliotekarska delitev)
Časniki – so večinoma večjega formata, običajno A3 ali večji, in nespeti, samo
zloţeni (npr. vsi dnevniki v Sloveniji razen Ţurnala24).
Revije (bibliotekarska delitev tu navaja izraz časopisi) – so manjšega formata,
praviloma A4 ali manjšega, vezani s kovinskimi sponkami ali z lepljenjem (večina
tedenskih in mesečnih revij).
Plačljivost
Plačljivi – tiskani mediji, za katere se plačuje naročnina ali pa so v prodaji.
Brezplačniki – tiskani mediji, ki so brezplačni (dobimo jih v restavracijah,
nakupovalnih mestih, informacijskih točkah ipd.).
Območje izhajanja
Nacionalni – izhajajo na območju celotne drţave in prinašajo vsebine, ki
zanimajo bralce s celotnega območja.
Regionalni – izhajajo na območju ene regije in dajejo poudarek vsebinam, ki
zanimajo prebivalce te regije.
Lokalni – izhajajo na območju ene občine ali podobno velikega območja.
(Uršič Zupan, 2011, 5 – 7.)
5.3 Revije
McQuail (2005) poleg časopisa omenja še ostale tiskane medije, najbolj pa izpostavi revije.
Revije so mesečni ali tedenski periodični tisk, ki se je s svojo raznolikostjo in visoko
naklado pojavil v 18. stoletju. Sprva je bil namenjen pokrivanju domačih in kulturnih
interesov podeţelskega plemstva, sčasoma pa se je razvil za mnoţičen trg z visoko
komercialno vrednostjo. Periodična revija še vedno večinoma sodi v bralčevo domače in
osebno območje, pokriva pa širok spekter interesov in dejavnosti. V začetku 20. stoletja je
revija veljala za bolj mnoţično kot danes. V nekaterih drţavah revije še vedno ostajajo
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 31
oblikovalci mnenja ali pa so politični tisk, poleg tega pa imajo pomembno druţbeno in
kulturno vlogo. (McQuail, 2005, 31.)
Ţe v 19. stoletju so revije postale pomemben izobraţevalni forum za ţenske. V
ekonomskem smislu so revije usmerjale gospodinjstva k uporabi oglaševanih izdelkov, v
kulturnem smislu pa so revije začele prve uporabljati fotografijo kot vir informacij, kar
kaţe na prve zametke vizualne kulture. (Campbell, Martin in Fabos, 2005, 302.)
Turow (1999) revije opisuje kot tisk z vzbujajočimi zgodbami, eseji, pesmimi, vsebine so
opremljene s fotografijami in risbami. Revije so pogosto specializirane za določene
interese posameznika (hobiji, šport, politika itd.). Ta definicija izhaja iz slovarja
angleškega jezika in se avtorju zdi najboljša definicija, saj tudi sami izdajatelji revij nimajo
konsistentne definicije revije. Razlika med tedenskim časopisom in tedensko revijo je
včasih samo v očeh ustvarjalca. Navadno pa so revije tiskane na glos papir (papir s
sijajem). (Turow, 1999, 143.)
Izdajatelji se v splošnem strinjajo, da mora revija ustrezati eni izmed naslednjih oznak:
poslovna publikacija, potrošniška revija, literarna kritika in strokovna revija ter analiza
novic/poročilo (newsletter). Ne strinjajo pa se pri vprašanju, ali stripi spadajo med revije.
(Turow, 1999, 143- 144.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 32
6 BESEDILA
Vsaka dejavnost v druţbi ima svoj diskurz. Aristotel klasificira diskurz na osnovi človeške
dejavnosti (retorično področje: politični, administrativni, pravni diskurz; logično področje
in poetsko področje). Tudi mediji oblikujejo svoj lastni diskurz, čeprav posegajo na mnoga
druga področja. Medijski diskurz se izraţa predvsem v informacijski funkciji medijev.
(Ţilič Fišer, 2007.)
Za novinarski diskurz je pomembna postavka resničnost. Poleg tega je pomembno tudi,
kdo je interpret v novinarskem diskurzu. Na to vprašanje Koširjeva (1988) odgovarja preko
obdelave dimenzij objektivnosti novinarskega sporočanja. Prišla je do zaključka, da
objektivnosti ni, je pa postavljena kot ideal, h kateremu stremimo, a se mu nikoli ne
pribliţamo. (Košir, 1988, 11 – 13.) Druga postavka je ta, da se novinarski diskurz
uresničuje preko mnoţičnih medijev; in tretja postavka je novinarsko besedilo, ki ga bomo
definirali. (Košir, 1988, 14, 16.) Novinarsko besedilo bom opredelila po definiciji Mance
Košir, ki je ena izmed prvih in glavnih utemeljiteljic teorije novinarskih besedil in vrst v
Sloveniji.
V časopisih najdemo različne vrste besedil: novinarska, publicistična, umetniška, pisma
bralcev, reklamna, oglasna, politične govore, osmrtnice, kriţanke, horoskop, kuharske
recepte itd. (Košir, 1988, 16.; Erjavec in Poler Kovačič, 2007,115.) Čepič (2005) navaja,
da so pisma bralcev, uganke, horoskopi in feljtoni nenovinarski teksti. (Čepič, 2005, 11.)
6.1 Novinarsko besedilo
Pri opredelitvi, katera besedila v časopisu so novinarska besedila, je treba najprej ugotoviti,
kaj je tekst. Koširjeva (1988) razlaga, da obstajajo različne definicije teksta. Teksti so
lahko jezikovna sporočila, ki so večja od enega stavka, ali pa linearno povezane povedi.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 33
Koširjeva pa za preučevanje časopisnih besedil gleda tekst kot grafično celoto (naslove,
podnaslove, vizualne dopolnitve in spremna besedila) in ne samo stavke, ki so med seboj
povezani. (Košir, 1988, 16.)
Prva postavka za opredelitev novinarskega besedila je cilj besedila, ki nas ne zanima kot
namera sporočevalca, ampak kot funkcija novinarskega besedila. Druga je referenca, ki
pomaga identificirati nosilce dogajanja. Za novinarsko besedilo mora biti referenca skupna
sporočevalcu in prejemniku, da je lahko slednji prepozna pa tudi identificira kraj in čas
dogajanja. Pozornost se posveča tudi jezikovnim sredstvom. Pri jezikovnih sredstvih se
moramo vprašati, zakaj so izbrana točno ta določena sredstva. Za novinarska besedila je
najbolj pomembna referencialna jezikovna funkcija, ki se usmerja na predmet. Novinarsko
besedilo pričakuje čim manj interpretacij, ţeli biti enkratno dekodirano in ţeli biti
enopomensko. (Košir, 1988, 16 – 19.)
Uršič Zupan (2011) je povzela pet značilnosti novinarskega besedila različnih avtorjev:
novost – naslovniku sporoča nekaj novega, kar se je zgodilo v zelo kratkem času
pred sporočanjem,
aktualnost – dogodek je z vidika druţbe v trenutku sporočanja pomemben,
resničnost – dogodek se mora res zgoditi in izjave morajo biti resnične,
pomembnost – ki je druţbeno pogojena,
zanimivost – novinarstvo sporoča tudi manj pomembne, a za širšo javnost
zanimive dogodke. (Uršič Zupan, 2011, 47.)
6.1.1 Konstitutivni elementi novinarskih besedil
Po Koširjevi (1988) novinarsko besedilo določa več parametrov:
Predmet novinarskega sporočanja je dejanskost. Novinar sporoča o dejanskosti, pri
tem pa je zavezan k resnicoljubnosti. Ko teoretiki opredeljujejo predmet, najbolj
pogosto govorijo o dogodkih, ki so vedno vpeti v novinarski diskurz. Če novinar
ne poroča o dogodku, je dogodek izhodišče za pogovor o dogodku (intervju, anketa
…). (Košir, 1988, v Poler Kovačič, 2011, 100 – 103.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 34
Funkcija sporočila razkriva novinarjevo razmerje do dogodka. Namen novinarja je,
da vpliva na bralca na dva načina: da bralcu nekaj sporoči in ga obvesti
(informativna funkcija) ali da bralcu nekaj pojasni in izrazi svoje mnenje
(interpretativna funkcija). Lahko pa se najdejo še ostale funkcije: vzgojna,
rekreacijska in zabavna. (Košir, 1988, 40 – 42.)
Naslovnikovo pričakovanje: pri izbiranju teme pisec komunicira z določenim
naslovnikom, ker povprečnega naslovnika v realnosti ni. Zato se obrača na
fiktivnega naslovnika, ki ima specifične atribute. Novinar mora biti obrnjen k
bralcu in z njim mora vzpostaviti stik. Pri dialogu gre za empatijo (da se vţivimo v
drugega). Osnovno pričakovanje naslovnika je izpolnjeno s specifičnimi odgovori
na vprašanja: kdo, kdaj, kje, kaj, kako in z dodatnim zakaj ter kakšne posledice
ima. (Košir, 42 – 46.)
Komunikacijska situacija: za izbor vrste novinarskega diskurza so pomembne
okoliščine, v katerih nastaja novinarsko besedilo. To je širši druţbenopolitični
kontekst določenega prostora in časa, ki ima svoje značilnosti – zgodovinske,
kulturne, vrednostne, politične, ekonomske in druge. Groth (v Košir, 1988) prikaţe
faktorje, ki vplivajo na oblikovanje novinarskih vrst; kot najpomembnejše navede:
gospodarske razmere, spol in starost bralcev, tehnika, ustava in politične razmere,
duhovno-kulturna raven, javno mnenje in veroizpoved. Na komunikacijsko
situacijo vplivajo še medijski dejavniki (priljubljenost in razširjenost) in
novinarjeva »ţanrska ţilica«. (Košir, 1988, 46 – 50.)
Novinarji se morajo tudi odločiti, o katerih dogodkih bodo poročali, se pravi kaj bo postalo
novica in kaj ne. Odločitev o tem, kaj naj se objavi, se pogosto povezuje z dejavniki
objavne vrednosti. Med najbolj znanimi je teorija novičarske vrednosti Johna Galtunga in
Marie Holmboe Ruge, ki navaja 12 dejavnikov (pogostnost, nedvoumnost, domačnost,
nepričakovanost …). Na podlagi te teorije so v zadnjem desetletju nastali novi dejavniki,
če jih naštejemo nekaj po Harcupu (v Kovačič, 2011): elita močnih, razvedrilo,
presenečenje, relevantnost, obseg. (Kovačič, 2011, 105 – 112.)
Novice so lahko tehtne (hard news) ali pa razvedrilne (soft news). Prvi izraz se nanaša na
tiste novice, ki jih po presoji novinarjev drţavljani potrebujejo za uresničevanje
drţavljanskih dolţnosti, in tiste, ki so pomembne za vsakdanje ţivljenje. Sem spada
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 35
poročanje o politiki, ekonomiji, šolstvu, zdravstvu, gospodarstvu, znanosti, kulturi itd.
Drugi izraz se nanaša na »nepomembne« dogodke, ki so za ljudi zanimivi in jih zabavajo
(humor, zabava, škandali …). Med razvedrilne novice spadajo tudi zgodbe, ki ljudi
oskrbujejo z uporabnimi informacijami za vsakdanje ţivljenje (zdrava prehrana, ţivljenjski
stili, prostoročne dejavnosti …). (Kovačič, 2011, 114 – 115.)
Pri razvedrilnih novicah se dostikrat postavi vprašanje, ali so to sploh novinarska besedila.
Na to opozarja tudi Kovačič (Kovačič v Košir, 2003, 11), ko pravi, da danes mnoţični
mediji vedno bolj in bolj brišejo meje med novinarskim in nenovinarskim delom, zaradi
teţnje k popularizaciji vsebin, ki se kaţe v infozabavi in v premiku od tiska k
avdiovizualnim vsebinam. Številna besedila, ki se predstavljajo za novinarska, ne
izpolnjujejo zahtev, ki jih je določila Koširjeva v teoriji novinarskih vrst. Zaradi mešanj
novinarstva z zabavo, oglaševanjem in odnosi z javnostmi prihaja do hibridizacije sporočil
in tako besedila drugih diskurzov prevzemajo zunanjo podobo novinarskih besedil.
(Kovačič, 2011, 124.)
6.1.2 Novinarska in publicistična besedila
Pogosto sta ta dva pojma zabrisana, neopredeljena ali nasprotujoče si opredeljena.
Koširjeva (1988) meni, da je publicistika, opredeljena po Korošcu »kot dejavnost, ki se
ukvarja z objavljanjem dostopno zasnovanih sestavkov o aktualnih vprašanjih ţivljenja«,
preširok pojem, ki potemtakem vključuje med publicistiko tudi novinarska besedila.19
(Košir, 1988, 20.)
Po jezikoslovnih delitvah »publicistična zvrst zajema javna besedila, namenjena javnosti,
torej besedila mnoţičnih medijev, to pa so dnevniki, tedniki, mesečniki, radio, televizija,
plakat …« (Kalin Golob v Poler Kovačič, Erjavec, 2005, 87.)
»Publicistična zvrst jezika je tista, ki se uporablja v časopisju v uvodniku in komentarjih k
znamenitim političnim, gospodarskim in kulturnim dogodkom, v poročilih, reportaţah,
potopisih in podobnem. Publicistično pišejo predvsem novinarji v časopisih, revijah, na
19 Ta opredelitev se je uveljavila z raziskovanjem jezikovnih funkcij zvrsti. (Korošec, 1988,20.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 36
radiu in televiziji; tam se z enakim pisanjem od časa do časa oglašajo tudi razni
strokovnjaki in dopisniki.« (Toporišič v Košir, 1988, 20.) Po tej definiciji potem ni razlike
med pisanjem novinarjev in strokovnjakov, kadar so njihovi prispevki namenjeni
mnoţičnemu komuniciranju. Področje mnoţičnega komuniciranja se razširi na vse
udeleţence, ki sporočajo druţbeno pomembne vsebine. Ampak na podlagi tega ne moremo
ločevati publicističnih in novinarskih besedil, zato se iščejo razlike v vsebini. (Košir, 1988,
20.)
Publicistična besedila imajo drugačne značilnosti kot novinarska. Publicist se obrača na
javnost kot posameznik z lastnim individualnim stališčem, ki se bodisi sklada z javnim
mnenjem ali pa si je z njim v nasprotju. Ta besedila so pogosto pisana v prvi osebi ter v
tipičnem stilu pisanja – zavzeto, kritično in angaţirano. Publicist v medijih nastopa kot
posameznik s svojim individualnim stališčem; sporočilu je mnogokrat dodana fotografija,
da se bralec laţje identificira s publicistom. Bralca zanima njegovo mnenje ali stališče
glede neke polemike, ima interes do publicistove interpretacije dogodka.
V nasprotju s publicistom novinar svojo osebnost postavlja v ozadje. Deluje kot druţbeni
delavec, ki v ospredje postavi pomene dogodkov, kakor so jim bili podeljeni. Naslovnika
zanima dogodek, o katerem govori novinarsko besedilo, in ne interpretacija dogodka.
(Košir, 1988, 19 – 22.)
Koširjeva (1988) med publicistične vsebine šteje: humoristično-satirične vrste, recenzije,
eseje. (Košir, 1988, 65.)
Glede odsotnosti novinarjevega osebnega angaţiranja oziroma njegovega ekspresivnega
izraţanja v novinarskih besedilih se Kalin Golob ne strinja, saj lahko »v novinarskih
besedilih interpretativne zvrsti avtor svojo prisotnost, mnenje izraţa z zaznamovanimi, tudi
ekspresivnimi jezikovnimi sredstvi.« (Kalin Golob v Poler Kovačič, Erjavec, 2005, 91.)
6.1.3 Novinarska in umetniška (literarna) besedila
Da ločimo neumetniško besedilo (kamor spada novinarsko) od umetniškega, je pomemben
cilj, ki se kaţe v besedilu, in kot ga razumejo naslovniki. Novinar mora prikazati resničnost
in zaradi različnega cilja je način prikazovanja novinarskega besedila drugačen kot pri
umetniškem besedilu. Umetnikovi (npr. pesnikovi) dogodki niso vzeti iz stvarnosti in
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 37
lahko dogodke pojasnjuje drugače, kot so v resnici, ali pa jih umetniško dopolnjuje.
Novinar pa mora dogodke pustiti take, kot so.
Besedila ločimo tudi na podlagi dominantne funkcije, če je le-ta poetska, potem gre za
umetniška besedila, če pa je referencialna, pa gre za novinarska besedila, v katerem
novinar brez izmišljanj, fantaziranja in uporabe ekspresivnih sredstev poda besedilo. Če pa
avtor informativno in referenčno funkcijo sporoča na literaren način, pa besedilo deluje kot
umetniško besedilo in ima estetsko funkcijo. Če podamo primer po Koširjevi: številni
teoretiki uvrščajo feljton, reportaţo in portret v vrsto »beletrističnih«20
ali polliterarnih
ţanrov. Tukaj je potrebno pogledati, katera funkcija je dominantna – če sta dominantni
referenčna in informacijska, potem gre za novinarsko besedilo, če pa je dominantna
estetska funkcija, pa gre za umetniško besedilo. (Košir, 1988, 17 – 19.) Če pa sta
enakovredni, pa govorimo o literarnem novinarstvu, ki ga bomo pojasnili kasneje.
Novinarsko besedilo se od umetniškega razlikuje še po tem, da ima čim manj interpretacij.
6.2 Novinarski ţanri, vrste, zvrsti
Za učinkovito medsebojno sporazumevanje med novinarji in občinstvom je potrebna
skupna ali pa stalna oblika sporočanja in ko ta oblika postane ustaljena, govorimo o
konvencijah. V novinarskem besedilu je ta konvencija ţanr. Milosavljević pravi, da
novinarski ţanri s svojo ustaljeno obliko preprečujejo komunikacijske zaplete.
(Milosavljević v Erjavec in Poler Kovačič, 2007, 119.) Čeprav novinarji in uredniki
slovenskih časopisov za sporazumevanje ne uporabljajo ţanrov, ampak ostajajo na ravni
vrste. (Červ, 2009.) Klasifikacija izraznih form novinarskega diskurza pa je v različnih
novinarskih tradicijah različna. V slovenski novinarski teoriji je najbolj sprejeta
klasifikacija stalnih oblik novinarskega sporočanja, ki jo je osnovala Manca Košir. Ampak
se zaradi mešanja in prepletanja različnih ţanrov kaţe potreba po njeni posodobitvi in
dopolnitvi. (Laban v Erjavec in Poler Kovačič, 2005, 33.)
20 V beletrističnih vrstah (imenovane tudi »literarno – publicistične« vrste) so leposlovno nadahnjeni ţanri.
(Košir, 1988, 19; Kalin Golob, 2005, 96.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 38
Slika 6.1: Relacije ţanr, vrsta, zvrst (Košir, 1988, 51)
Košir (1988) je opredelila novinarski žanr kot »tip novinarskega diskurza, za katerega je
značilna določena tipična forma, v kateri je upovedana določena snov (predmet), ki je
tipsko strukturirana in izraţena z zanjo tipičnimi jezikovnimi sredstvi.« (Košir, 1988, 31.)
Labanova pravi, da se ţanri hitro spreminjajo, umirajo in se pojavljajo novi. (Laban v
Erjavec in Poler Kovačič, 2005, 34.)
Širša kategorija kot ţanr je novinarska vrsta. Tukaj najdemo druţine ţanrov, za katere so
značilne določene skupne lastnosti. Koširjeva jih loči glede na njihove konstitutivne
prvine. (Košir v Laban v Erjavec in Poler Kovačič, 2005, 34.)
Vrste zdruţujemo v zvrsti. Glede na dominantno funkcijo je Koširjeva (1988) vse oblike
sporočanja zdruţila v dve veliki skupini. V eni skupini se kaţejo objektivna sporočila, ki
obsegajo dejstva in podatke in v katerih je avtor distanciran od predmeta (ne izraţa svojih
mnenj, ocen, interpretacij in subjektivnih pogledov) – to je informativna zvrst. V drugo
skupino pa spadajo sporočila, ki so subjektivna, se pravi, da je avtor s svojim mnenjem
prisoten v tekstu (njegova besedila obsegajo mnenja, prepričanja, predstave) – to je
interpretativna zvrst.
Pri informativni zvrsti je dominanta informativna funkcija, vendar ta besedila lahko
opravljajo še druge funkcije (opozorilno, vzgojno, zabavno), pri interpretativni zvrsti pa
interpretativna funkcija (mnenjska, analitična). (Košir, 1988, 63.)
ŢANR
VRSTA
ZVRST
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 39
Za laţjo razumljivost novinarskih besedil je struktura novinarskega diskurza shematizirana.
Shema novinarskega diskurza po Koširjevi vsebuje uvod, jedro in zaključek, dodala pa je
še glavo z naslovjem in vodilom. Ta shema je abstraktna in jo različni ţanri uresničujejo po
svoje, ampak ne naključno. Kadar besedilo uvaja novo strukturo, lahko nastajajo novi ţanri
ali pa novinar zaradi neznanja in površnosti ne upošteva ţanrskih značilnosti. (Košir, 1988,
52 – 55.)
6.2.1 Klasifikacija novinarskih stalnih oblik
Informativna zvrst obsega:
vestičarsko vrsto (ţanri obveščajo o dogodku),
poročevalsko vrsto (ţanri obveščajo o dogajanju),
reportaţno vrsto (ţanri obveščajo o stanju),
pogovorno vrsto (ţanri obveščajo o pogovoru).
Interpretativna zvrst obsega:
komentatorsko vrsto (ţanri interpretirajo ozadje dogodka),
člankarsko vrsto (ţanri interpretirajo razmerja),
portretno vrsto (ţanri interpretirajo osebe).
(Košir v Erjavec in Poler Kovačič, 2007, 121.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 40
Preglednica kaţe razvrstitev novinarskih stalnih oblik v vrste in zvrsti:
Tabela 1: Novinarske vrste in zvrsti (Košir, 1988, 65)
6.2.2 Informativne zvrsti
Vestičarska vrsta
Vestičarska vrsta informira o dogodku, in sicer o preteklem ali bodočem (najava dogodka),
bralcu sporoča nekaj novega, informira o enostavnih, manjših dogodkih, ki so razumljivi
sami po sebi, sporoča dejstva, ki dajejo dogodku enkratno individualnost (v vesti avtorja in
bralcev ne zanima pomenska vsebina dogodka). (Uršič Zupan, 2011, 50.)
I.
Informativna zvrst
II.
Interpretativna zvrst
VVEE
SSTT
II ČČAA
RRSS
KKAA
VVRR
SSTT
AA
- kratka vest
- razširjena vest
- vest v nadaljevanju
- naznanilo
KKOO
MMEE
NNTT
AATT
OORR
SSKK
AA
VVRR
SSTT
AA
- običajni komentar
- uvodnik
- glosa
- kolumna
PPOO
RROO
ČČEE
VVAA
LLSS
KKAA
VVRR
SSTT
AA
- običajno poročilo
- komentatorsko poročilo
- reportersko poročilo
- nekrolog
- prikaz ČČLL
AANN
KKAA
RRSS
KKAA
VVRR
SSTT
AA
- informativni članek
- članek z naslovne
strani
RREE
PPOO
RRTT
AAŢŢ
NNAA
VVRR
SSTT
AA
- klasična reportaţa
- reporterska zgodba
- potopis PPOO
RRTT
RREE
TTNN
AA
VVRR
SSTT
AA
- portret
PPOO
GGOO
VVOO
RRNN
AA
VVRR
SSTT
AA
- intervju
- okrogla miza
- izjava
- anketa
- dialogizirano poročilo
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 41
Vestičarska vrsta odgovarja samo na štiri vprašanja, ki se nanašajo na dogodek: KJE je bil,
KDAJ se je zgodil, KAJ se je zgodilo in KDO so bili nosilci dogajanja. Pomembno pa je še
eno naslovnikovo pričakovanje, in sicer aţurnost sporočanja. Bralec hoče biti o dogodkih,
ki so se zgodili, čim hitreje obveščen, zato je zadovoljen s površinskim prikazom
podatkov.
Vest ima zelo enostavno strukturo: naslov in jedro, brez zaključka. Jezik v vesti je stvaren
in jedrnat. (Košir, 1988, 71.)
Ţanri vestičarske vrste:
Kratka vest je najkrajši ţanr, saj odgovarja na osnovna štiri vprašanja in zapisuje
vir informacij. Drţi se pravila, da v stavku najprej zapiše odgovor na tisto vprašanje, ki je
za dogodek najpomembnejše in ga naslovnik tudi pričakuje. Sestavljena je iz enega samega
odstavka, lahko tudi enega stavka.
Razširjena vest odgovarja še na nekatera druga vprašanja poleg osnovnih štirih.
Včasih pojasnjuje še vzroke dogodka ali nakazuje njegove posledice, ali pa vsebuje tudi
podatke, ki niso nujni za identifikacijo dogodka. Sestavljena je iz več povedi, lahko tudi
več odstavkov.
Vest v nadaljevanju je v tisku redkeje uporabljena. Vsakič, ko nadaljujejo vest,
povejo najprej naslovniku ţe poznane informacije, nato pa nadaljujejo s tistimi, ki jih
naslovnik še ne pozna. Navadno na radiu zato prekinjajo oddaje, v časopisu pa jo tiskajo
vsak dan, dokler je aktualna.
Naznanilo je ţanr, ki obvešča o prihodnjih dogodkih. Vendar naznanilo ne le
obvešča, ampak tudi izpostavlja prihodnji dogodek in tako funkcionira hkrati kot obvestilo
in kot vabilo. (Košir, 1988, 72 – 73.)
Poročevalska vrsta
Pri poročilu ni pomembna zgolj enkratna individualnost dogodka kot pri vesti, ampak je v
ospredje postavljeno sporočanje o poteku dogajanja. Ţanri poročevalske vrste opisujejo
celovito in natančno, s čimer pri bralcu ustvarijo iluzijo, da naslovnik o poročanem
dogodku ve vse, kar mora o njem vedeti, in bralcu daje vtis, kot da je na kraju dogajanja.
Kljub zahtevi, da mora poročilo pri naslovniku zbuditi občutek bliţine, za kar pa je
potreben čas, mora o dogodku poročati hitro in aţurno. Struktura poročevalske vrste je
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 42
razmeroma enostavna. Pripoved v poročilu teče linearno, povezano. Shema običajnega
poročila nima niti uvoda niti zaključka. Sestoji iz dveh delov: glave in jedra. Nadalje pa je
glava sestavljena iz naslova, podnaslova in vodila, v katerem so zapisana identifikacijska
dejstva za dogodek (opravlja funkcijo uvoda). (Košir, 1988, 73 – 74.)
Ţanri poročevalske vrste:
Običajno poročilo v obliki obrnjene piramide po kronološkem zaporedju ali pa po
pomembnostnem redu poroča o poteku različnih sestankov, srečanj, obiskov. V
vodilu so zapisani za dogodek identifikacijski podatki.
Komentatorsko poročilo poleg dominantne informativne funkcije opravlja tudi
komentatorsko. Hkrati dogodek ţe komentira, pojasnjuje njegove vzroke ter
morebitne posledice.
Reportersko poročilo; z uporabo ekspresivnega, slikovitega izrazja poskuša
reporter dogajanje čim bolj ţivo pribliţati naslovnikom in na ta način ukiniti
razdaljo med naslovnikom in dogodkom. Bolj pogosto ga najdemo na radiu in
televiziji.
Nekrolog je poročilo o ţivljenju umrlega, ki je sestavljeno iz uvoda in zaključka.
Prikaz opravlja nalogo interpretativnega ţanra, kjer je prevladujoča prikazovalna
funkcija. Je kritika kakega umetniškega dela (knjige, predstave ipd.). V
informativno zvrst ga štejemo, ker na začetku avtor predstavi delo, na koncu pa
poda svoje mnenje. (Košir, 1988, 77.)
Reportaţna vrsta
»Reportaţa je med vsemi zvrstmi najbolj literarna, pa vendar ohranja vse prvine
novinarskega besedila, zato jo lahko uvrstimo med novinarska in ne med literarna besedila.
Po definiciji Mance Košir reportaţa ne opisuje samo enega dogodka, temveč več
dogodkov, premalo ji je en sogovornik, zato v reportaţo avtor vplete več ljudi.« (Uršič
Zupan, 2011, 53.)
Reportaţe so slika, ki ne opisuje, ampak prikazuje neko situacijo, stanje. Za reportaţo je
najbolj bistvenega pomena, da ukine razdaljo med bralcem in novinarjem. Avtor mora biti
udeleţenec dogodka, biti mora neposredna priča, saj je to tista prvina reportaţe, ki jo loči
od drugih vrst novinarskega sporočanja.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 43
Reportaţa ne more biti aţurna novinarska vrsta, saj mora novinar zelo dobro spoznati
stanje, o katerem poroča. Mora pa biti aktualna in imeti bistvo.
Shema reportaţe je sestavljena iz glave (brez vodila; lahko ima naslov, nadnaslov in
podnaslov ali pa le naslov), uvoda, jedra in zaključka. Podobna je zgodbi, ker ima
ekspozicijo, zaplet in razplet ter seveda zaključek, kjer je izraţeno bistvo in namen
reportaţe. (Košir, 1988, 78 – 79.)
Ţanri reportaţne vrste:
Klasična reportaţa: najdosledneje uresničuje omenjene lastnosti. Njen predmet so
dramatične situacije (spopadi, boji, konflikti). Poleg informativne vključuje tudi
estetsko funkcijo.
Reporterska zgodba: osebne zgodbe, ki pripovedujejo predvsem o ljudeh, ki so
zanimivi zaradi starosti, ţivljenja, ukvarjanja z izumirajočo obrtjo. Gre za način
pripovedovanja, ki je značilen za vso reportaţno vrsto. Ima manj zapleteno
strukturo, vseeno pa ohranja tridelno shemo.
Potopis: reportaţni ţanr, ki ima svojevrsten predmet; opisuje kraje, ljudi, običaje in
doţivljaje popotnika, ki je hkrati reporter. Danes ta vrsta močno izumira, saj se take
reportaţe spreminjajo v turistične razglednice, kjer gre bolj za opise krajev kot pa
za neko doţivetje in poznavanje razmer. (Košir, 1988, 80.)
Pogovorna vrsta
Predmet pri pogovorni vrsti novinar ustvari sam, zato ne gre za naravni dogodek/dogajanje,
temveč umeten dogodek/dogajanje.
Ţanri pogovorne vrste opravljajo poleg informativne funkcije (ki je dominantna) še ostale:
kontrolna ali nadzorna (izjave odgovornih oseb za določene dogodke), kontaktna in
javnomnenjska (ankete), pojasnjevalna in polemična (okrogla miza) ter vzgojna in zabavna
(osebnostni intervju in okrogla miza).
Pri pogovorni vrsti sicer ne gre za predstavitev dejstev, temveč mnenj, ocen in stališč
sogovornikov. Novinar se aktivno sicer vpleta skozi izbiro sogovornikove teme in skozi
zastavljena vprašanja, vendar pa njegova prevladujoča drţa ostaja nevtralna. (Košir, 1988,
80 – 81.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 44
Pogovorna vrsta bralca podrobneje seznanja s temami, o katerih nekaj ţe ve iz vesti ali
poročil, zato pogovorne vrste to vsebino poglabljajo, analizirajo in pojasnjujejo. (Uršič,
Zupan, 2011, 56.)
Struktura pogovorne vrste je bodisi zelo enostavna (izjava, anketa, dialogizirano poročilo)
bodisi manj enostavna (intervjuji, okrogle mize). Shema pogovorne vrste je dvodelna:
uvod in jedro, medtem ko zaključek zanjo ni značilen. V intervjuju je v uvodu praviloma
pojasnjeno, zakaj je intervjuvana ravno določena oseba, pri okrogli mizi uvod pojasni,
zakaj je izbrana ravno določena tema, uvod v anketo naj bi razloţil, zakaj je zastavljeno
ravno določeno vprašanje, uvod izjave pa, zakaj smo za izjavo poprosili ravno določeno
osebo. (Košir, 1988, 81.)
Ţanri pogovorne vrste:
Intervju je novinarski ţanr, ki naslovnika informira o dialogu med spraševalcem in
vprašanim. V tem primeru je dialog ţanrska značilnost. Torej gre pri intervjuju za
globlji pogovor in za empatično vţivljanje novinarja v intervjuvanca. Poznamo dve
vrsti intervjujev: osebnostne, v katerih je v središču pozornosti za javnost zanimiva
osebnost, njeno ţivljenje in delo; in tematske, v katerih poteka dialog zaradi
poglobitve za javnost pomembne teme, za katero je intervjuvanec kompetenten.
Okrogla miza je novinarski ţanr, kjer se soočajo drugače misleči udeleţenci in
razglabljajo o pomembnih in aktualnih druţbenih problemih. Za okroglo mizo se
mora ta tematika osvetliti iz več vidikov, o njej je treba razpravljati poglobljeno in
tehtno. Glavna naloga novinarja je izbrati res perečo temo, ustrezne govorce, se za
pogovor dobro pripraviti in ga profesionalno voditi.
Izjava je razmeroma kratka in zelo pomembna, saj ima moţnost udejanjati
kontrolno in nadzorno funkcijo. Novinar zahteva izjavo od odgovorne osebe, ki
mora pred javnostjo odgovarjati o pomembnih in aktualnih problemih. Koširjeva
(1988) pravi, da so pri nas pogostejše izjave, ki jih ne terja javnost, marveč jih
posredujejo sami izvajalci.
Anketa je novinarski ţanr, katerega namen je predstaviti različna mnenja različnih
ljudi (slojev, lokalne pripadnosti, poklicev, spolov) o (enakem) aktualnem ali
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 45
zanimivem vprašanju. Anketa, ki predstavlja enaka mnenja, ne opravlja svoje
ţanrske funkcije.
Dialogizirano poročilo pripada pogovorni vrsti zato, ker ima z njo skupni predmet
– proizvedeni pogovor. Ta pogovor je površen, zgolj informativen za sogovorca
(pogovori s športniki po zmagah) in se v njem ne more razviti empatični dialog.
6.2.3 Interpretativne zvrsti
Komentatorska vrsta
Komentatorska vrsta je navadno kratka, ker se osredotoča na samo eno temo. Predmet je
ozadje nekega aktualnega dogodka (najpomembnejše dnevne novice), o katerem je javnost
ţe obveščena. Komentar s svojo pojasnjevalno vlogo prispeva k temu, da postane bralcu
dogodek razumljiv. Avtorji strokovno znanje z določenega področja »prevedejo« v splošno
razumljiv jezik. Shema komentatorske vrste je tridelna in enostavna: uvod, v katerem avtor
pojasni, o čem bo pisal; jedro, kjer razgrne povezave in ozadja; in zaključek, kjer avtor
pove svoje mnenje in predvidi nadaljevanje dogajanja. (Košir, 1988, 83 – 84; Uršič Zupan,
2011, 60.)
Ţanri komentatorske vrste:
Običajni ali klasični komentar je aţuren in na kratko pojasni ozadje dogodka.
Avtor svoja stališča (ali stališče uredništva)21
dobro argumentira, saj je bistveno, da
bralec pozna področje in verigo vzrokov ter posledice nekega dogodka. Ravno
zaradi aţurnosti in dobre argumentacije jih pišejo specialisti za svoja področja.
Uvodnik22
je komentar, ki za svoj predmet izbere zadevo, ki je pomembna celotni
redakciji. Ima dve funkciji: slavnostno in pozivno. Pri komentarju so uporabljeni
argumenti in stališča, ki naj bi bila obča. Ravno zaradi te funkcije je pogosto
podoben propagandi.
21 Glej Uršič Zupan str. 60, 61.
22 Uršič Zupan pravi, da se je dogajanje v slovenskih medijih ţe tako spremenilo, da skoraj noben medij z
izraznim uvodnikom ne poimenuje uredniškega komentarja. (Uršič Zupan, 2011, 61.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 46
Glosa je po obliki komentar, katerega predmet je manjši in ne tako pomemben
dogodek. Odnos do predmeta je zajedljiv, satiričen, ironičen, duhovit, ne pa ţaljiv.
Kolumna23
je pogled avtorja navadno na drobno temo, ki jo obdela na oseben
način s svojim mnenjem. Kolumnist je znan po originalnem, avtentičnem stilu, ki je
odvisen od osebnosti. Kolumna je eden izmed redkih ţanrov, ki jih pišejo zunanji
avtorji – nenovinarji. (Košir, 1988, 86.)
Člankarska vrsta
Člankarsko vrsto se pogosto meša s komentatorsko vrsto, vendar se razlikujeta predvsem v
predmetu, saj se članek ukvarja z razmerji več dogodkov, ne pa enega samega. Včasih se
članek ukvarja z enim samim dogodkom, vendar takrat prevzame funkcijo razlage
določenega dogodka. Članek se torej ukvarja bolj z analizo razmerij. Avtor najprej
identificira predmet članka, potem začne študirati gradivo zanj (dosedanji prispevki o tej
temi, branje strokovne literature, pogovor z različnimi strokovnjaki, anketiranje ljudi,
zbiranje izjav odgovornih …), vsebuje različne podatke, analize, grafe ipd. Ko bralec
prebere to besedilo, mora imeti vtis, da ve vse. Glavna funkcija avtorja je osvetlitev
predmeta z različnih vidikov. To vključuje osvetlitev nastanka in razvoja predmeta, ki ga
potem obravnava v dinamičnih odnosih. Ravno v tem se članek tudi loči od komentarja, saj
komentator poda le eno tezo in jo potem argumentira. Za nastanek članka je potrebno več
časa – članek ni aţurna vrsta, saj je treba preučiti veliko več gradiva. Na podlagi tega se
članek pojavlja predvsem v tednikih oziroma tedenskih prilogah, kot pa v dnevnikih.
Jezik ţanrov člankarske vrste je stvaren, avtor je v tekstu angaţiran, ampak je vseeno
distanciran od dogajanja. (Košir, 1988, 86 – 87.)
23 Manca Košir uporablja besedo kolumen, vendar se je v zadnjih letih uveljavil izraz kolumna. (Prav tam.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 47
Ţanra člankarske vrste:
Informativni članek je značilen za dnevni tisk in ker je bolj aţuren, ima za
obravnavo omejeno število razmerij in navadno še nima vseh relevantnih
sogovornikov.
Članek z naslovne strani govori o temi, ki je glavna v tisti izdaji. Članek je
grafično opremljen, lahko ga spremlja tudi komentar. Nastaja več dni, ker novinar
ţeli pridobiti čim več informacij. (Košir, 1988, 87 – 88.)
Portretna vrsta
Portret ima za predmet osebo, ki jo spremeni v osebnost. V osebnost jo spreminja novinar,
s svojo interpretacijo človeka, o katerem piše. Vidik pisanja je subjektiven, saj nam
novinar poda svoje mnenje, kako on doţivlja in vidi to osebo. Avtor osebi podeljuje razne
atribute, občinstvo pa jih dojame kot dejanske lastnosti portretirane osebe. Od intervjuja se
portret razlikuje po tem, da lahko obstaja brez ene same izjave portretirane osebe. Glavna
funkcija portreta je, da naslovnik izve, kakšen je človek, ki ga portret opisuje. Bralca ne
zanima, kaj je ta človek izjavil ali kakšna so njegova mnenja. Avtor pri pisanju portreta
uporablja opise, orise in pripovedi o ţivljenju in delu portretiranca. V primeru, da je portret
zelo dober, lahko preraste svoj referenčni okvir in postane zaradi estetike in prav posebne
pripovedi del literarne knjiţevnosti.
Ţanr portretne vrste:
Portret je slika osebe, ki jo naslovnik doţivi kot osebnost. Struktura je zapletena in
nešablonizirana, jezik je ekspresiven. (Košir, 1988, 88 – 89.)
6.3 »Nenovinarska« besedila
Kot smo ţe omenili, se zaradi vse pogostejšega mešanja in prepletanja različnih ţanrov
kaţejo potrebe po posodobitvi in dopolnitvi klasifikacije novinarskega sporočanja, saj se
njene oblike spreminjajo zaradi spreminjanja okoliščin. Gaja Červ v svojem prispevku
piše, da so spremenjene druţbene, tehnološke in medijske razmere povzročile, da so se v
slovenskem novinarstvu oblikovale nove besedilne vrste in se začele zabrisovati meje med
informativno in interpretativno zvrstjo. Poleg tega pa knjiga Mance Košir ni nastala z
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 48
namenom poglobljene teoretske predstavitve slovenskih novinarskih ţanrov, temveč je
pripravila le »nastavke« za nadaljnje raziskovanje tega področja, ki v celoti še ni bilo
opravljeno. (Červ, 2009.)
Zato bomo opredelili še besedila, ki po Koširjevi sodijo med nenovinarska besedila, in
tista, ki jih Koširjeva ne obravnava.
Literarno novinarstvo (novi ţurnalizem):
Ţe prej smo omenili, na kakšen način Koširjeva ločuje umetniška besedila od novinarskih
(glede na prevladujočo funkcijo), vendar po besedah Merljak Zdovc poznamo besedila,
kjer sta informacijska in estetska funkcija enakovredni – takrat govorimo o literarnem
novinarstvu. Če citiramo: »/…/ je vrsta novinarskega sporočanja informativne zvrsti, ki iz
novinarstva jemlje resnična dejstva in dogodke, dogajanja in stanja, iz literature pa
literarna sredstva za upovedovanje teh dejstev. V literarno novinarstvo tako sodijo
novinarski prispevki z resničnostno vsebino, ki so napisani kot zgodba, z uporabo
romanesknih tehnik. /…/ Besedilo mora informirati naslovnika, obenem pa mu mora
ponujati tudi estetski uţitek, značilen za umetniška besedila.« (Merljak Zdovc, 2008, 21.)
Avtorji teh besedil so lahko pisatelji ali novinarji, za vse pa je značilno odlično opazovanje
realnosti, ki jo z orodjem in tehnikami umetniške proze ubesedijo (prelijejo na papir). Kot
novinarji zbirajo dejstva in podatke, kot pisatelji pa so vešči pripovedniki. (Merljak Zdovc,
2008, 11.)
Vreg je takšna vmesna besedila, kjer so novinarske vsebine napisane na umetniški način,
poimenoval polliterarna zvrst, kamor je uvrščal feljton.24
Definicija feljtona pravi, da je to
»vrsta polliterarne zvrsti, katere prevladujoča funkcija je zabavati naslovnika. Predmet
njegovega upovedovanja so feljtonistova razmišljanja o aktualni druţbeni problematiki,
naslovnik pričakuje lahkoten stil in kramljajoč jezik«. (Košir v Vreg, 2002, 15 – 16.)
Merljak Zdovc pa besedila literarnega novinarstva uvršča med novinarska besedila, saj
vsebujejo resnične vsebine in temeljijo na dejstvih. Vendar pri teh besedilih avtor ne ţeli
24 Feljtoni so lahko oblikovano kot pismo, portret, potopis. (Vreg, 2002, 14.) Čepič je v svoji raziskavi
ugotovil, da danes ne poznamo več takšnega feljtona kot nekoč, ampak zgolj odlomke iz literarnega ali
poljudnoznanstvenega dela. (Čepič, 2005, 17.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 49
naslovnika zabavati, ampak mu v prvi vrsti prenesti sporočilo. Z njim ne ţeli vzpostaviti
stika (z vplivanjskimi sredstvi) in ne skuša dogodka komentirati, zato spadajo besedila
literarnega novinarstva v informativno zvrst. (Merljak Zdovc, 2008, 26.)
Takšno novinarstvo se je začelo uporabljati zato, ker so novinarji25
spoznali, da se na hitre
druţbene spremembe (vojne, revolucije, protesti ...) ne morejo odzvati na tradicionalen
način, ampak da je pripoved o pojavu skozi osebe bolj slikovita kot suhoparno poročanje.
Kritiki so takšnemu načinu poročanja očitali pristranskost, vendar je novinar s svojo
osebnostno prisotnostjo (z opisovanjem sveta, kot ga vidi in doţivlja sam) bolj pošten do
bralca kot pa tradicionalno novinarstvo. Vendar novinar odkrito priznava, da ne poskuša
objektivno predstaviti resnice, ampak le posredovati informacije na način, kot jih vidi on
sam. (Merljak Zdovc, 2008.)
Publicistična besedila:
Kritika se uporablja predvsem pri vrednotenju umetniškega dela (literature, glasbe,
likovnega dela, filma). Glavna naloga kritike je, da občinstvo opozori, katera dela
so kakovostna in katera ne, zato mora biti kritik dober poznavalec umetnosti in
občinstva, za katerega piše. Kritika je impresionistična, kar pomeni da se nanaša na
doţivetje kritika, kar posledično pomeni, da je prisotno subjektivno mnenje.
Poznamo pa tudi imanentno kritiko, ki je ne zanima niti avtor kritike niti ustvarjalec
dela, ampak samo delo kot takšno. Občinstvu prikazuje bistvene sestavine dela in
njegovo notranjo razčlenitev. (Plenković, 1993, 147 – 148.)
Recenzija je rezervirana za analizo knjig in ostalih publikacij. Sestavljena je iz
dveh delov: najprej predstavi fizične lastnosti knjige in prikaz vsebine, nato pa
poda oceno dela. Recenzija zahteva dobro poznavanje predmeta, o katerem novinar
piše (lahko jih piše tudi nenovinar, ki pa mora biti strokovnjak s področja dela
recenzije). Pomembna lastnost recenzije pa je objektivnost, saj mora biti občinstvu
v pomoč pri izbiri knjige. (Plenković, 1993, 143.)
25 Ameriški novinarji v 20. stoletju. (Merljak Zdovc, 2002.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 50
Drugo:
Poleg novinarskih besedil pa v časopisih najdemo tudi druge tekste, ki ne spadajo v nobeno
zvrst ali vrsto, ne spadajo pa niti med propagandna besedila (oglasi). Med drugo po Čepiču
(2005) spadajo: horoskopi, koledarji, sporedi, osmrtnice, vreme, kolofon, humor, nagradne
igre, kuharski recepti, napovedi kulturnih prireditev, kriţanke. Ta besedila navadno niso
plod novinarskega dela, njihova vsebina pa je »laţja« vsebina, ki jo povezujemo s
tabloidizacijo. (Čepič, 2005, 17 – 18, 87.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 51
7 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI
7.1 Študentski tiskani mediji drugje
Opisala bom primer ameriških študentskih časopisov in povzela, kakšen pomen imajo za
njihove študente in kako nastajajo. V mislih moramo imeti, da je ţe ameriški izobraţevalni
sistem ter višješolski prostor drugačen kot naš in posledično se študentski medijski prostor
razlikuje od slovenskega. Moj cilj sicer ni raziskovanje ameriških študentskih medijev,
ampak mi bo to gradivo le v pomoč pri nadaljnjem delu in opisovanju študentskega tiska v
Sloveniji.
Študentski časopisi v Ameriki – skoraj vsak kampus ima svoj tednik, večina jih je
brezplačnih in so financirani s strani oglaševalcev. (Turow, 1999, 124.)
Kanigel v svoji knjigi navaja, kakšno vlogo imajo študentski časopisi znotraj študentskega
kampusa oziroma znotraj univerzitetnega okolja v Ameriki:
Je kronologija ţivljenja znotraj kampusa, ki študente obvešča o vsem: od
znanstvenih raziskav in demonstracij do športnih tekmovanj in zabav. Vsak kampus
ima svoje dogodke, probleme in študentski časopis je pogosto edini, ki poroča o
študentski skupnosti. Primarno občinstvo so študenti, zato dober časopis pokrije cel
kampus, kar pomeni, da mora pokriti vse dogajanje znotraj kampusa – ne samo
študentskega ţivljenja, ampak tudi skrbi univerze, fakultet, zaposlenih in osebja.
Je skupni forum, v katerem lahko študenti, fakultete, uprava in njihovo osebje
razpravljajo o vprašanjih skupnega pomena. Študentski časopis bi moral
predstavljati vse študente, študenti morajo imeti moţnost, da izrazijo svoje
frustracije, ţelje in strasti. (Avtorica navaja primer poţara v eni izmed študentskih
hiš, kjer so umrli trije študenti – njihovi prijatelji so imeli moţnost, da so preko
časopisa The daily Mississippian izrazili svojo ţalost in jezo.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 52
Je pes čuvaj, ki opozarja na nepravilnosti, ki so se zgodile znotraj kampusa
(avtorica navaja primere, kot so kršenje higienskih standardov v restavracijah ali pa
voţnja športnikov s kartico za invalide). Univerze so institucije znanja in izobrazbe,
ampak kljub temu to ne pomeni, da tam ni korupcije in škandala. Na mnogih
kampusih je študentski časopis edini, ki lahko takšne zadeve raziskuje in o njih
poroča.
Je prostor za usposabljanje naslednjih generacij novinarjev. Ogromno
profesionalnih novinarjev prihaja iz študentskih časopisov. Mnogi verjamejo, da je
delo pri študentskem časopisu najboljši način, da začneš kariero na tem področju.
(Kanigel, 2006, 3 – 8.)
Avtorica našteva teţave in izzive, na katere naletijo študentski časopisi:
Pomanjkanje spoštovanja – študentski novinarji teţko dobijo bralce in vire, ki bi jih
jemali resno. Najteţje pridobijo informacije izven kampusa, včasih pa naletijo tudi
na teţave pri pridobivanju informacij znotraj univerze.
Nasprotje interesov – novinarji se soočajo z različnimi izzivi pri svojem delu,
predvsem kadar pokrivajo dogodke iz svoje univerzitetne skupnosti. To pomeni, da
včasih morajo pisati o pretepu, ki se je zgodil pri njihovem prijatelju, ali pa o bitki
za mandat njihovega najljubšega profesorja.
Neizkušenost – mnogi začnejo delati pri študentskem časopisu brez izkušenj.
Pomanjkanje znanja lahko vodi do resnih napak, ki jih vidi cel kampus.
Vtikanje – vsako leto vodstva univerz po vsej drţavi izzivajo študentske časopise,
ki povzročajo univerzi teţave ali pa jo spravljajo v zadrego. (Kangel, 2006, 8.)
Naj omenim še, da v Zdruţenih drţavah Amerike obstajajo organizacije, ki svetujejo, kako
ustvariti in voditi študentske medije, nudijo brezplačno pravno pomoč, sponzorirajo
tekmovanja med študentskimi mediji (najboljše vsebine, kolumne, oblikovanje …) in
nudijo različne strokovne storitve za študentske medije. (Kangel, 2006, 8.) Eno izmed teh
zdruţenj je Columbia Scholastic Press Association, v katerem delujejo profesorji
(fakultetni svetovalci) in študentski uredniki, ki študentom pomagajo pri ustvarjanju
študentskega časopisa; vzdrţujejo študentske medije, ki so za študente, ki jih delajo
študenti in ki vsebujejo novice študentov; skrbijo za izvedbo tekmovanj in ponujajo
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 53
nagrade, ki pomagajo izboljšati študentske medije in jim pomagajo prepoznati, da je
novinarstvo lahko sredstvo za doseganje širšega razumevanja druţbe in ljudi.
7.2 Zgodovina študentskih tiskanih medijev v Sloveniji
Amon (1996) ugotavlja, da so v Jugoslaviji v obdobju med 1918 in 1941 bili časopisi
središče političnih gibanj in ko je usahnil časopis, je usahnilo tudi gibanje. Košir pravi, da
so zanimivo vlogo odigrali tudi mladinski in študentski časopisi, iz katerih so zrasli
izobraţenci, ki so v drugi svetovni vojni kazali smer do novega sveta. (Košir v Amon,
1996, 5.)
Med najbolj organiziranimi mladinskimi gibanji so bila študentska, katerih središčna sila
so bili klubi in društva, ki so izdajali svoja glasila (najpogosteje so predstavljala program
organizacij). Študentski časopisi so bili nenehno pod političnim pritiskom in pritiskom
mnenjskih voditeljev.
Rdeči signali (1932 – 1934) – Revolucionarno glasilo študentov, ki je bilo eden izmed
prvih časopisov, okoli katerega se je zbrala levičarska skupina študentov. Izdajatelj tega
ilegalnega glasila je bila skupina komunistov na ljubljanski univerzi. Rdeči signali so bili
aktivni na izobraţevalnem področju, saj so predlagali ustanovitev revolucionarnega sveta
(sestavljali bi ga predstavniki oddelkov fakultet), posvečali so se razreševanju slovenskega
narodnega vprašanja, leta 1933 pa so podprli splošno študentsko stavko jugoslovanskih
univerz.
Manj radikalen je bil Akademski glas (1933 – 1936) – informativno strokovni list, ki se je
predstavljal kot nepolitičen list. Obveščal je o študentskem ţivljenju, podpiral akcije za
univerzitetno knjiţnico in spodbujal študente, da resno in vztrajno študirajo. V listu so
pisali tudi komunisti in zaradi tega jih je katoliški časopis (Čas) obtoţeval, da so
marksistično usmerjeni. Levičarji (ki tudi niso bili zadovoljni s tem listom) pa so ga
obtoţevali zagovarjanja fašističnega gibanja. Leta 1935 se je list povezal z društvom
Akademska akcija in se tako usmeril v marksizem in materializem.
Ko je leta 1936 Akademski glas prenehal izhajati, so levičarsko usmerjeni študenti izgubili
svoje glasilo, a kaj kmalu ga je nadomestil nov list 1551 (1936 – 1938) – Akademsko
glasilo za univerzna in javna vprašanja. Podpiral je študentske zahteve po univerzitetnih
izpopolnitvah, kritično je presojal slovensko gospodarstvo, kulturo in politiko, ţelel je
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 54
vzgojiti ljudi, ki bi kot strokovnjaki pomagali malemu človeku iz socialne bede, poročal je
o dogajanjih v študentskih klubih (predvsem levičarski Akademski akciji), zahteval je
svobodo, politično in socialno enakost, slovensko narodno in politično samostojnost in
obsojal nacionalno unitaristične ideje in drţavni centralizem. Časopis 1551 je po njihovem
mnenju okoli sebe in Slovenskega kluba26
razvil najnaprednejše gibanje na ljubljanski
univerzi. 1551 se ni ţelel podrediti nobeni politični stranki, niti KPS (Komunistični partiji
Slovenije), ampak si je ţelel oblikovati svoj politični program (slovensko narodno in
politično vprašanje naj bi rešili izobraţenci iz njihovih vrst).
Ker so v 1551 študenti imeli drugačne levičarske poglede, so se študenti komunisti odločili
za izdajanje svojega ilegalnega lista Slovenski študent (1937). Izdajatelj je bil univerzitetno
vodstvo KPS. Slovenski list je objavil analizo študentskega gibanja in opozoril na
razdvojenost v tedanjih levičarskih vrstah. Levičarski študenti so zaradi svojih osebnih
obračunov pozabili na sovraţnika, t.i. fašizem. Pozival je na skupni boj antifašistično
opredeljenih katoliških študentov in študentov marksistov, saj je menil, da se slovensko
narodno vprašanje dotika vseh slovenskih slojev, ne glede na politično usmerjenost.
Katoliška Straţa v viharju (1934 – 1941) je tudi eno izmed glasil, okoli katerega se je
razvilo mnoţično gibanje, kot je katoliško študentsko društvo Straţa. Straţarji so bili
zagovorniki radikalnega katolicizma, ki so videli nasprotnike v krščanskih socialistih,
jugonacionalističnih klubih in komunistih. Katoliški časopis Slovenec je podpiral namen
glasila, da bi pokatoličanil slovensko univerzo. Pri tem pa so naleteli na odpor krščanskih
socialistov, ki so jim preprečili podreditev Akademske zveze.27
Straţarji so potem
ustanovili svoje oblike organiziranja: Akademsko akcijo, cerkveno društvo Straţa in
študentski klub Straţa. Vsebina glasila je bila zelo pestra, kar so kazale tudi rubrike
(Obzornik, Univerza, Knjige, Film …) in prevodi člankov iz tujine (predvsem cerkvenih).
Usmerjena je bila v aktualno politično dogajanje in v vzgajanje mladine za neposredno
politično delo. Razmišljali so tudi o reševanju druţbenih problemov (o socialni reformi in
26 Akademsko akcijo je leta 1936 prevzelo katoliško gibanje, zato so levičarski študenti istega leta ustanovili
svoj Slovenski klub. (Amon, 1996, 207.) 27
Akademska zveza naj bi predstavljala vse organizirane katoliške študente na univerzitetnih volitvah in
drugih nastopih. V zvezo so bila včlanjena društva: Danica, Zarja, Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev,
društvo katoliških študentk Savica, klub Borba in akademski Orel. (Adrijan, Natio Sclavorum, 2010.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 55
uvedbi stanovske drţave). Časopis Straţa v viharju ni bil namenjen le akademikom28
,
ampak tudi širšemu krogu. Borili so se proti fašizmu in komunizmu. Njihovi pripadniki
niso mogli sodelovati pri oblikovanju slovenskega kulturnega, socialnega in političnega
ţivljenja. Za dijake so ustanovili mesečnik Straţnji ognji (1940 – 1941) in spremljali delo
Slovenske dijaške zveze in tako iskali morebitne komuniste po srednjih šolah. V boju so
bili tudi z drugim (konkurenčnim) mladinskim gibanjem, ki se je zgradilo okoli časopisa
Zveze katoliških dijakov Mi mladi borci (1936 – 1941) – Stanovski dnevnik za slovensko
dijaštvo. Poleg idejnih nesoglasij je tukaj šlo za boj med idejnima voditeljema dr. Erlichom
(Straţa v viharju) in dr. Tomcem (Mi mladi borci), kar se tiče organizacijskih delovanj
(preureditev Akademske zveze in Zveze katoliških dijakov).
Časopis je svoje poslanstvo videl v katoliškem vzgajanju in izobraţevanju mladine, niso se
obremenjevali z narodnostnimi vprašanji, do nacizma in fašizma se niso posebej
opredeljevali, borili pa so se proti komunizmu. (Amon, 1996, 203 – 217.)
Če povzamemo po Amonovih besedah: »Gibanja okrog študentskih in mladinskih
časopisov so bila močno polarizirana na levičarski in katoliški tabor. Za oba tabora je bilo
značilno, da sta brezkompromisno izraţala svoje ideje. Publicistično delo se je pogosto
zdruţevalo z organizacijskim delom v klubih, društvih in zvezah.« (Amon, 1996, 217.)
Kar se tiče tiskanih medijev v obdobju po 2. svetovni vojni so le-ti malo raziskani. Na
razvoj so vplivale številne druţbene in politične spremembe (socializem, padec berlinskega
zidu, prehod v kapitalizem). (Merljak Zdovc, 2008.) Novinarji so takrat bili
druţbenopolitični delavci, tako se je novinarstvo omejilo na politično novinarstvo in šele
kasneje (v 60-ih) je začel izhajati študentski, verski, zabavni in ostali tisk. Mediji so postali
svobodnejši in kritičnost se je pojavila tudi v študentskem tisku Tribuna. (Amon v Merljak
Zdovc, 2008.)
Pred Tribuno sta obstajala vsaj še dva lista, in sicer Študentska revija (1948) – Glasilo
ljudske študentske mladine ljubljanske univerze, in Študentski list (1949) – Glasilo ljudske
mladine ljubljanske univerze, ki je izhajal dvakrat mesečno. (Tribuna: študentski časopis
(1969/1970)).
28 Nekoč se je beseda akademik uporabljala za študente.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 56
Tribuno (1951 – 1998, 2009 – ) – List ljubljanskih študentov (med drugimi tudi List
slovenskih študentov, Študentski list, Študentski časopis za civilno druţbo in nazadnje
Študentski časopis) je najprej izdajala Zveza socialistične mladine, vmes Izvršilni odbor
skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, nato pa Študentska organizacija
Univerze v Ljubljani. Na začetku je izhajala kot tednik/dvotednik, danes pa kot mesečnik.
V prvih številkah je poročala predvsem o študentih v druţbi ter o študentskem dogajanju
po ostalih univerzah v Jugoslaviji, kasneje pa se je usmerila tudi v širšo druţbeno
problematiko in razglabljala o dogodkih, ki jih drugi mediji niso obravnavali.
(http://www.dlib.si) V 80-ih so jo zaradi vsebine dvakrat zaplenili, saj so se pojavljali
prispevki, ki so kritizirali vladajočo oblast in so zagovarjali drugačne ideje (neskladne z
vladajočimi). (Merljak Zdovc, 2007.)
7.2.1 Pregled vsebin skozi zgodovino
Na podlagi študije, ki jo je ţe opravila Amonova, in na podlagi pregleda številk Tribune in
nekaterih današnjih študentskih tiskanih medijev sem naredila krajši pregled vsebin skozi
zgodovino študentskih medijev.
Študentski tiskani mediji iz obdobja pred drugo svetovno vojno so bili predvsem glasila
študentskih organizacij, ki so najpogosteje predstavljala svoj program. Poleg tega, da je
takratni študentski tisk poročal o programu izdajatelja, se je ukvarjal s fakultetnimi in
univerzitetnimi vprašanji ter s študentskim ţivljenjem. Poročal je tudi o takrat delujočih
študentskih klubih, društvih in zvezah ter njihovem delovanju, vendar je navadno poročal o
tistih, ki so bili enako ideološko usmerjeni kot glasilo. Zaradi različnih ideoloških
prepričanj so bila občasno glasila v medsebojnih sporih. Študentski tisk je obravnaval tudi
druţbene probleme, kot je socialno stanje prebivalstva, nacionalno vprašanje Slovencev in
enotno zdruţevanje Slovencev proti sovraţnikom (fašistom). Bili so tudi kritični do
slovenskega gospodarstva, kulture in politike. Po drugi svetovni vojni je bila Tribuna
najbolj znan študentski tisk. Na začetku se je posvečala predvsem študentskim temam in si
prizadevala za politično angaţiranost študentov. Poročala je tudi o drugih univerzah (po
Jugoslaviji in svetu), večino prostora pa je namenila dogajanju na domačih univerzah in
področju študentskega ţivljenja (štipendije, pogoji za študij, vloga študentov v druţbi in na
univerzi, brezposelnost diplomantov …). Tudi kasneje je poročala o problematiki na
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 57
področju visokega šolstva in o potrebi prenove domačega izobraţevalnega sistema.
Tribuna je bila povezana z ostalimi študentskimi publikacijami po Jugoslaviji, kar je
razvidno iz objavljenih novic iz drugih študentskih časopisov. Kasneje so poročali o
aktualnem dogajanju po svetu, kot je vietnamska vojna, okupacija Češkoslovaške,
študentski protesti v Franciji leta 1968, poleg tega pa so pozivali študente k razmišljanju o
širših druţbenih problemih.
V 80-ih je ţe bilo manj informativnih prispevkov in več analiziranja vsebin. Takrat je
Tribuna postajala vedno bolj radikalna in zato je prihajala v konflikt s takratno oblastjo.
Zaradi zaplembe številk so se dosti posvečali svobodi medijev. V tem obdobju je izvajala
tudi druţboslovne analize domačih in svetovnih dogodkov. Prevladovale so druţbeno-
politične teme, obravnavali so ekološka vprašanja in tudi vprašanja o visokošolskem
sistemu. Konec 80-ih so povečali obseg vsebin iz kulturnega področja. Še vedno pa je bilo
malo študentskih tem, kar je moţno razbrati iz objavljene ankete (objavljenih je bilo
sedem, samo iz ene pa so bili razvidni odgovori), v kateri je bilo prikazano, da študent
pogreša študentske teme. V 90-ih letih prevladujejo druţbeno-politične teme in prispevki o
osamosvojitvi Slovenije. V letih 1990 in 1991 je mogoče zaznati povečano število
prispevkov, ki kritično obravnavajo druţbeno-politične teme v Jugoslaviji. Nepreverjeni
viri pravijo, da se je Tribuna po osamosvojitvi usmerila v trţno smer in vsebine so postale
populistične.
7.3 Študentski mediji v Sloveniji
7.3.1 Študentski mediji
Ameriški model kaţe, da je študentski medij tisti, ki izhaja znotraj univerze in pokriva vse
dogodke znotraj kampusa. V Sloveniji tudi obstajajo študentski mediji, ampak ne obstaja
pa enotna definicija študentskega medija. Ali mora študentski medij izpolnjevati kakšne
kriterije ali pa je ţe dovolj, da se izdajatelj na podlagi lastnih prepričanj odloči, da bo
njegov medij študentki medij? Zaradi takšnih vprašanj bom skušala pojasniti, kaj je
študentski medij. Nestrinjanja najdemo ţe pri zakonski opredelitvi študentskega programa,
ki ga določa 80. člen Zakona o medijih, v katerem je definirano samo, kaj so študentski
radijski in televizijski programi. 80. člen določa, da je lahko izdajatelj radijskega ali
televizijskega programa študentska organizacija, ampak le, če vsebine ustvarjajo večinoma
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 58
študenti in so v večini tudi namenjene študentom. Ustvarjene vsebine so informacije vseh
vrst, ki obveščajo in zadovoljujejo izobraţevalne, znanstvene, strokovne, umetniške,
kulturne in druge potrebe študentske in širše javnosti. Status študentskega radijskega ali
televizijskega programa dodeljuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije
Republike Slovenije. (Zakon o medijih, 2006.)
Trenutno29
stanje pa je takšno, da noben radijski ali televizijski program nima statusa
študentskega pomena. (APEK)
Z zakonsko definicijo se ne strinjajo v večini tisti, ki se ukvarjajo s študentskimi mediji in
ustvarjajo vsebine študentskih medijev. V tej definiciji se ne vidita niti Radio Študent niti
Mariborski radio Študent - Marš, ki je imel do sedaj edini status študentskega programa
posebnega pomena.30
Radio Marš je ta status izgubil leta 2007, ko je Študentska
organizacija Univerze v Mariboru izstopila kot soustanoviteljica, Radio Študent pa ne
izpolnjuje pogoja, da vsebine v večini ustvarjajo študenti. Problema definicije študentskih
medijev so se dotaknili tudi na Okrogli mizi o financiranju in poloţaju alternativnih
študentskih medijev v Sloveniji, ki jo je marca 2011 organizirala Tribuna. Tam so tudi
izpostavili, da obstoječa opredelitev študentskega programa posebnega pomena ne velja za
tiskane in elektronske medije, kar pomeni, da Tribuna (in ostali študentski tiskani mediji)
kot najstarejši obstoječi študentski časopis ne more pridobiti statusa posebnega pomena.
Pojavlja se tudi problem, s kakšnimi vsebinami naj nastopajo študentski mediji. Vsebine
medijev s statusom posebnega pomena so ciljno usmerjene k določenim skupnostim (v tem
primeru študentom), v katerih delujejo. (Okrogla miza o financiranju in poloţaju
alternativnih študentskih medijev v Sloveniji, 2011; Strategija razvoja radijskih in
televizijskih programov v Republiki Sloveniji, 2008.)
Tudi dr. Ţilič Fišer je na okrogli mizi Študentski mediji, ki jo je decembra 2007 organiziral
Klub vizualnih komunikacij, izpostavila, da se je okrogle mize udeleţilo šest različnih
študentskih medijev in vsak od njih ima drugačen pogled na to, kaj je študentski medij.
Nekateri menijo, da bi vsebine morali ustvarjati študenti, nekateri pravijo, da ne, eni se
29 Oktober 2011.
30 Program posebnega pomena imajo tisti mediji, katerih primarna naloga naj ne bi bila ponujanje
komercialnih vsebin. Tem drţava podeli poseben poloţaj - status programa posebnega pomena: regionalni,
lokalni, študentski, nepridobitni program. Vendar ta status lahko dobijo le radijski ali televizijski programi.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 59
ukvarjajo izključno s študentsko problematiko, drugi s širšo, poleg tega so eni usmerjeni k
ciljni publiki, ostali pa v širšo javnost.31
7.3.2 Definicija študentskega medija
Glede definicije študentskega medija bom izhajala iz definicije študentskega radijskega in
televizijskega programa in iz definicije medijev s statusom posebnega pomena, s tem da
bom definicijo razširila na tiskane medije.
Zaloţništvo
Iz zgoraj navedenih primerov vidimo, da določeni študentski medijski programi izgubijo
status posebnega pomena samo zato, ker nimajo ustreznega izdajatelja. Mogoče se je ta
definicija naslanjala na zgodovino študentskih medijev, saj so študentske liste izdajale
mladinske organizacije, iz katerih so kasneje nastale študentske organizacije. Menim, da bi
bilo treba razširiti krog izdajateljev študentskega medija. Izdajatelji naj ne bi bili samo
študentske organizacije, ampak tudi pravne osebe, katerih program oz. dejavnost sta
namenjena študentom.
Ustvarjalci vsebine
Drugi medij ni pridobil statusa, ker vsebin v večini32
ne ustvarjajo študenti. Če razumemo
študentski medij kot dejavnost študentov za študente, potem to pomeni, da vsebine
ustvarjajo študenti. Na tej točki lahko iščemo vzroke, zakaj se nekateri ne strinjajo s takšno
definicijo. Najprej je treba poudariti, da študentom ustvarjanje programa ali vsebin za
študentski medij predstavlja v večini obštudijsko dejavnost, za katero študenti namenijo
svoj prosti čas. Izjeme so tisti študentski mediji, ki nastajajo znotraj študijskega programa
in ga študenti ustvarjajo v sklopu študijskega načrta. Rezultati raziskave Evroštudent SI
2007 kaţejo, da je v študijskem letu 2006/2007 več kot 50% rednih študentov porabilo do
31 ur na teden za študijske obveznosti. Glede na uvedbo bolonjskega sistema, s katerim so
31 Okrogle mize so se udeleţili naslednji študentski mediji: Radio Študent, Radio Marš, Dvojka, Spekter,
Katedra in Abakus. 32
Večino si razlagam kot več kot 50%.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 60
študenti dobili več obveznosti, lahko sklepamo, da danes študenti nimajo več toliko
prostega časa kot nekoč. Temu sledi, da mora medij imeti več študentov, ki bodo imeli čas
za ustvarjanje vsebin, ali pa izbere poleg študentov še nekaj stalnih sodelavcev, ki niso
študenti. Kot smo ţe zapisali pri ameriškem modelu študentskega časopisa, študenti niso
šolani novinarji in nimajo izkušenj ter znanja s tovrstnim delom, ampak se učijo,
spoznavajo in pridobivajo izkušnje (bodisi je to pisanje, vodenje programa, raziskovanje
ipd.). Poleg tega, če ima medij med ustvarjalci vsebin starejše in izkušene sodelavce, so te
vsebine navadno kakovostnejše in ti sodelavci so lahko »mlajšim kolegom« mentorji pri
delu z mediji, prav tako pa so tudi bolj zanesljivi (pri študentih se ne ve natančno, kako
dolgo bodo študirali, pavzirali …). Kljub temu se nagibam k prvotni ideji, da morajo
vsebine v večini ustvarjati študenti, s tem da jih vodi nekdo, ki ţe ima izkušnje z
novinarskim delom in ki jim lahko svetuje pri ustvarjanju vsebin in delovanju medija.
Vsebine
Dosti govora je bilo tudi o tem, kakšne naj bodo vsebine študentskih medijev. Če
pogledamo definicijo medijev s statusom posebnega pomena, so vsebine ciljno usmerjene
k določenim skupinam, se pravi, vsebine naj bi bile namenjene študentom. Sedaj se lahko
vprašamo, katere vsebine pa so namenjene študentom? Ali so to samo tiste vsebine, ki se
dotikajo študentskega ţivljenja in njihovega statusa ali pa so to tudi vsebine, ki niso
direktno povezane s študentskim ţivljenjem?
Pri naštevanju funkcij medijev smo omenili korelacijsko funkcijo, ki na eni strani postavlja
prednostno tematiziranje, in funkcijo izraţanja, ki na drugi strani omogoča prenos različnih
stališč. Vreg (1990) opozarja, da mediji s podeljevanjem statusa in postavljanjem
prednostnega tematiziranja ne dosegajo usklajevanja mnenj in stališč različnih segmentov
druţbe. Pozornost medijev je usmerjena na dogajanje v vladajoči eliti (drţavni, politični,
ekonomski), v dno druţbe (nevladajoči del) pa le ob volitvah in socialnih nemirih. »Zato
mnoţični mediji z informiranjem, interpretiranjem in komentiranjem dogajanj izvajajo
svojevrstno medijsko redukcijo kompleksnosti stvarnosti in producirajo izkrivljeno
»usmerjeno« podobo druţbene stvarnosti.« (Vreg, 1990, 54.) Schulz to pojasnjuje s tem, da
imajo visoko organizirane stranke, velike gospodarske in druge organizacije ter posamezne
ugledne osebnosti najboljši dostop do medijev. Porazdelitev moţnosti dostopanja do
medijev je neenakomerna. (Schulz v Vreg, 1990, 58.) Tukaj lahko iščemo razlog, zakaj so
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 61
začeli nastajati mediji posameznih skupin: ţelja po vzpostavitvi lastnega foruma za
izraţanje, preko katerega bi izraţali svoje mnenje in svoj pogled na svet ter druţbeno
problematiko. Potemtakem bi se morali študentski mediji ukvarjati predvsem s temami, ki
se dotikajo študentov, saj večji mediji (bodisi so to javni ali komercialni) ne posvečajo
toliko pozornosti njihovi problematiki ali pa ne obravnavajo študentske problematike iz
njihovega zornega kota. Vendar bi za takšno trditev morali narediti raziskavo, koliko
časa/prostora ostali mediji posvečajo temam, ki se dotikajo študentske populacije. Vemo
le, da študenti več študentskih informacij pridobijo iz študentskih revij in časopisov kot pa
iz drugih tiskanih medijev ali pa televizije in radia.33
Zato je tudi prav, da se študentski
mediji še naprej ukvarjajo z obravnavo študentskih tem.
Našteli smo, po katerih kriterijih delimo časopise, in eden izmed kriterijev je ciljno
specializirano občinstvo. Milosavljević pravi, da je doba, ko so mediji nagovarjali širše
občinstvo, mimo. Občinstva danes niso več enaka in enotna, ampak so razdeljena po
različnih značilnostih in posledično obstajajo različni mediji za razdeljeno občinstvo.
Milosavljević navaja Mosca, da mnoţični mediji delujejo po načelih postfordizma –
specializacija produktov za specifične trge. (Milosavljević, 2006.)
Izdajatelj se odloči, kateremu občinstvu bo njegov časopis namenjen, in na podlagi tega se
odloči, kakšne vsebine bodo v časopisu. Pomembno je, da izdajatelj pozna ţelje svojega
občinstva in časopis (vsebino, format, obliko) prilagaja temu občinstvu. (Malović, 1995, 83
– 84.) Kot pa pravi Dean Baquett (v Merljak, 2007), naloga časopisov ni vedno, da
bralcem ponudijo to, kar zahtevajo, ampak to, kar jim bo pomagalo razumeti svet.
V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so bili študentski mediji ključni pri kritiki oblasti in
predstavitvi drugačnih idej. Radio Študent je bil prvi, ki je kritično presojal politični in
drţavni sistem in nacionalne odnose, kasneje pa so te usmeritve prodrle tudi v časopise.
(Merljak Zdovc, 2007, 163 - 166.) Če gremo še dlje v zgodovino (v čas pred 2. svetovno
vojno) Amon (1996) navaja, da so študentski tiskani mediji poleg obravnavanja študentske
tematike na univerzah poročali tudi o aktualnih političnih dogodkih in druţbenih
vprašanjih (socialni status drţavljanov, narodnostno vprašanje …).
33 Druţbeni profil študentov Slovenije iz leta 2005.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 62
Dr. Melita Zajc je na okrogli mizi Študentski mediji opomnila, da so si študentski mediji
morali pridobiti pravico, da poročajo o širše druţbenih temah in ne samo študentskih temah
in da je to pravico treba ohraniti.
Vse to kaţe, da študentski mediji niso bili usmerjeni samo na določeno populacijo, ampak
tudi na širšo druţbo. Čeprav Malović (1995) navaja, da bralci berejo različne časopise
(politično-informativne, zabavne, športne itd.), in zato lahko sklepamo, da bralec pridobiva
potrebne informacije iz različnih časopisov oziroma medijev. Se pravi, študent bi moral
dobiti informacije o študentskih zadevah iz študentskega časopisa, o druţbenih problemih
iz drugega časopisa itd. Ampak ne smemo pozabiti na dejstvo, ki ga je izpostavila Bašič
Hrvatin, da danes posamezniki v poplavi informacij sprejmejo le tiste, za katere mislijo, da
so za njih pomembne. Preveč informacij pa povzroča tudi pasivnost in apatijo (narkotična
disfunkcija medijev; glej poglavje 3), kar pomeni, da posamezniki ne sprejemajo
informacij, ki so zanje pomembne oziroma ki so potrebne za delovanje v druţbi. Potem je
nujno, da se študentski časopisi ukvarjajo tudi s temami, ki so pomembne za vsakega člana
druţbe, poleg tega pa kot pravi Milosavljevič, ki ga je Smrke (2009) povzel v svojem
prispevku: »Nobena od študentskih problematik v druţbi ne deluje izolirano.«34
Prav tako
študent kot posameznik ni izoliran od ostale druţbe, ampak je aktivno vključen v širše
druţbene procese, kot so volitve, druţbeni nadzor … Po besedah Ule (1996) študenti
spadajo v posebno obliko mladosti, t.i. izobraţevalni moratorij, ki daje poudarek na
izobraţevanju in samooblikovanju mladega človeka. Njihovo znanje se v tem času (času
študija) razširi nad območje šolanja in dejavnosti prostega časa. Prizadevajo si za
pridobitev čim več novih znanj in informacij, navdušujejo se za nove trende (v kulturi,
tehniki, znanosti …) in to je značilnost študentov, ki jih spremlja v vseh zgodovinskih
obdobjih. Študentje so zaradi svoje sposobnosti hitrega sprejemanja novih znanj tudi
pomembni prenašalci kulturnega kapitala (novega znanja, informacij, spretnosti …). (Ule,
1996, 28 – 29.) Novo znanje lahko študenti dobijo tudi iz študentskih medijev in zato je
34 Tribuna: študentski časopis (2009), letnik 50, številka 1. Avtor članka Študentski tisk, kot način
druţbenopolitične participacije je obravnaval širšo druţbeno problematiko, ki se deli na dve smeri: ena smer
govori o širših študentskih temah, ki imajo vpliv na druţbo, druga pa govori o druţbi nasploh.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 63
prav, da se študentski mediji posvečajo tudi temam, ki se direktno ne povezujejo s
študentskim ţivljenjem.
Če zaključimo, študentski mediji bi se glede na svoje ciljno občinstvo morali ukvarjati tako
s študentskimi temami, kot tudi s temami, ki se direktno ne povezujejo z njihovim
ţivljenjem, in ohranjati tradicijo prejšnjih študentskih medijev. S tem tudi zavrnemo
ameriški model študentskih medijev, ki izpostavlja poročanje le o študentskih zadevah.35
Zaradi tega lahko tudi potrdimo, da naj vsebine ustvarjajo študenti in tudi drugi, saj imajo
le-ti (bodisi so to strokovnjaki ali pa svobodni novinarji) to prednost, da iz strokovnega
vidika ali pa iz lastne dejavnosti obravnavajo druţbene teme, ki niso vedno nujno povezane
s študentskimi temami.
Študentske teme
Da pojasnim, kaj se v našem primeru razume pod nazivom »študentske teme«. Zakon o
visokem šolstvu pravi: »Študent je oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi
razpisa za vpis in se izobraţuje po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem
programu.« Iz tega statusa izhajajo študentske pravice in dolţnosti, ki so tudi navedene v
zakonu. Med pravice in ugodnosti spadajo pravica do zdravstvenega varstva, prehrane,
prevoza, štipendiranja in bivanja. (Zakon o visokem šolstvu, 2006, čl. 65, 66, 69.)
Veliko vlogo igrajo tudi institucije, ki so povezane s študenti, kot so visokošolski zavodi
(univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole), knjiţnice, študentski
domovi in drugi zavodi, ki so ustanovljeni v okviru univerz in skupnosti študentov
(Študentska organizacija Slovenije, katere organizacijske oblike so študentske organizacije
visokošolskih zavodov, študentske organizacije lokalnih skupnosti in interesne oblike
povezovanja študentov). (Zakon o visokem šolstvu, 2006, čl. 1, 2, 68 in Zakon o skupnosti
študentov, 1994, čl. 3.)
Študentske teme so teme, ki se dotikajo širokega druţbenega ţivljenja. Če naštejemo le
nekaj tem: višješolsko izobraţevanje, financiranje visokega šolstva, subvencionirano
35 Pri ameriškem modelu obstaja tudi mnenje, da naj druga (»neštudentska«) področja pokrivajo drugi (bolj
profesionalni) mediji. (Kanigel, 2006, 4.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 64
bivanje, študentski domovi, študentsko delo, subvencionirana prehrana in prevozi,
štipendije, zdravstveno zavarovanje do 26. leta v času izobraţevanja itd.
Naj povzamemo napisano in definiramo termin »študentski medij«. Študentski medij
izdajajo pravne osebe, katerih dejavnost je namenjena študentom. Medij je v prvi vrsti
namenjen študentom in vsebine medija v večini ustvarjajo študenti, s tem da obravnavajo
tako študentske teme kot širše druţbene teme.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 65
8 RAZISKAVA
8.1 Študentski tiskani mediji
Empirični del naloge bo vseboval analizo, katere študentske tiskane medije imamo v
Sloveniji, in pri tem bom ugotavljala naslednje: kdo ustvarja vsebine, komu so namenjene
te vsebine, kakšna je periodika izhajanja, kakšno je območje razširjanja in kdo financira
študentske tiskane medije.
Tribuna navaja, da je bilo leta 2008 v Sloveniji devet samoopredeljenih študentskih
časopisov s širšo distribucijo, od tega jih je bilo v Ljubljani pet (Element, Klin, Študent,
Katedra in Neo). Podatki Mediane kaţejo, da je bilo leta 2009 deset publikacij, ki so bili
kvalificirani kot študentski mediji (Neo, Študent, Štil, 26!, Absolvent, Bon&Ţur, Bruc,
Bruc po brucu, Informativni dnevi, Priročnik za bruce).36
Ker podatki ne zajemajo vseh študentskih tiskanih medijev, sem le-te iskala iz Razvida
medijev na podlagi dveh kriterijev. Prvi kriterij: izdajatelj mora biti pravna oseba (društvo,
organizacija, klub, zavod), katerega program oz. dejavnost je namenjena študentom. Drugi
kriterij pa je naziv študentskega medija – če pogledamo zgodovino študentskega tiska so
imeli le-ti ţe v svojem nazivu določeno, da so študentski medij (študentski list, študentski
časopis, glasilo študentov …). Če je tiskani medij izpolnjeval enega izmed teh dveh
kriterijev, sem ga uvrstila med študentske tiskane medije.
Izločila sem tiste, ki jih izdajajo fakultete in so namenjeni objavljanju strokovnih in
znanstvenih člankov profesorjev ali strokovnjakov z določenega področja. Prav tako sem
izločila Štil, ki ga izdaja študentska organizacija, saj je to tiskovina, kjer se ne ustvarjajo
vsebine, ampak se le zbirajo, urejajo in posredujejo informacije. Tako sem naštela štirinajst
36 Preko spletne aplikacije so izdajatelji oz. uredniki sami navedli pod kateri medij uvrščajo svojo
publikacijo.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 66
tiskanih študentskih medijev, kar predstavlja 1,4% vseh tiskanih medijev v Sloveniji.37
Podatke o periodiki izhajanja sem pridobila iz Razvida medijev, ostale podatke pa sem
pridobila preko vprašalnika, ki sem ga poslala urednikom teh medijev. Na vprašalnik se
niso odzvali štirje uredniki, zato rezultati niso popolni in bom zaključke opravila na
podlagi teh podatkov, ki so na voljo.
Tabela 2: Študentski tiskani mediji v Sloveniji
Naziv
tiskanega
medija
Izdajatelj Periodika
izhajanja
Financiranje Ustvarjalci
vsebin
Območje
razširjanja
Ciljno
občinstvo
Abakus
Društvo študentov
Fakultete za
elektrotehniko,
računalništvo in
informatiko
(FERI)
6-krat na
leto
50% študentski
svet UM
50% oglasi
Večinoma
študenti
(občasno
profesorji in
akademiki)
Na Fakulteti
za
elektrotehnik
o,
računalništvo
in
informatiko.
V prvi vrsti
študenti
FERI-ja in
tudi
profesorji,
akademiki.
Erektor Društvo študentov
medicine
Slovenije
6-krat na
leto
/ / / /
Klin Društvo študentov
novinarstva
Slovenije FEJS
Mesečna / / / /
Neo
Študentsko
društvo za razvoj
medijev MiHeC
5-krat na
leto
/ / / /
Organon,
časopis
študentov
Gorenjske
Študentska
organizacija
Univerze v
Mariboru
Mesečna 70% izdajatelj
30% oglasi
80%
študentov
10% ostalih
10%
strokovnjako
v s svojega
področja
Fakulteta za
organizacijsk
e vede Kranj,
mladinski
centri in klubi
na
Gorenjskem,
študentski
in dijaški
dom, srednje
šole na
Gorenjskem.
Mladi med
15 in 30
letom,
najbolj
študenti in
dijaki.
Panika
Društvo študentov
psihologije
Slovenije
2 – 4-krat
na leto
60% razpisi,
20% prodaja in
naročnina
20% Oddelek za
psihologijo
75% študenti
(večinoma
psihološke
smeri)
25%
Fakulteta za
psihologijo in
pošiljanje po
domu.
Študenti
psihologije
in sorodnih
smeri ter
širša laična
37 Na dan 7. 10. 2011 je bilo v Razvidu medijev prijavljenih 993 tiskanih medijev.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 67
Filozofske
fakultete UL
strokovnjaki,
profesorji
javnost.
Primorski
študentski
univerzitet
ni časopis
Kaţin
Študentska
organizacija
univerze na
Primorskem
(ŠOUP)
Mesečna 5 % oglaševanje
25 % razpisi
70 % lastna
sredstva
100%
študenti
Več kot 20
mestih na
slovenski
obali, v
knjiţnicah in
kulturnih
središčih na
Trţaškem in
Goriškem, po
vseh
študentskih
klubih v
Sloveniji, po
mladinskih
centrih po
Sloveniji,
fakultetah
Univerze v
Ljubljani, v
Mariboru in
Univerze v
Novi Gorici.
V prvi vrsti
študentom
in mladim.
Spatula
Društvo študentov
farmacije
Slovenije
4-krat na
leto
Študentska
organizacija
Fakultete za
farmacijo in
Študentski svet
Fakultete za
farmacijo
(razmerje ni
znano)
100%
študenti
Fakulteta za
farmacijo
Študenti
farmacije in
tudi širša
farmacevts
ka oz.
nestrokovn
a javnost.
Študent Nevtron &
Company, d.o.o.
Mesečna 80% oglasi
20% razpisi in
donacije
100 %
študenti
Fakultete UL
in UP.
Študenti
Študentski
in
akademski
časopis
Katedra
Društvo študentov
in podiplomcev
Slovenije
Mesečna 40 % razpisi
59 % donacije
0,5% oglasi
0,5% naročnine
50% študenti
18,2%
srednješolski
profesorji
4,5%
akademski
profesorji
27,3%
svobodni
novinarji
Vse fakultete
UM, večina
fakultet v Lj
in Kp,
študentske
knjiţnice
(UKM,
Centralno
tehniška
knjiţnica
Ljubljana).
Študentje in
mladi
intelektualc
i.
Študentski
univerzitet
ni časopis
Spekter
Študentska
organizacija
Univerze v
Mariboru
(ŠOUM)
Mesečna 71% izdajatelj
18% razpis
11% oglasi
80% študenti
20% ostalo
(svobodni
novinarji,
pisci iz
določene
stroke ...)
Vse fakultete
UM in
dodatnih 19
lokacij v
Mariboru.
V prvi vrsti
študenti
UM in tudi
ostali.
Tribuna Študentska
organizacija
Univerze v
Mesečna 86% izdajatelj
14% razpis (MK)
Na letni
ravni več kot
80%
Fakultete in
visokošolski
zavodi
Študenti in
tisti
segment
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 68
Ljubljani
(ŠOU LJ)
študentov,
ostalo pa
mladi
raziskovalci,
asistenti,
diplomanti.
Univerze v
Ljubljani,
nekatere
lokacije
Univerze v
Mariboru in
Univerze na
Primorskem.
Knjiţnice,
mladinski
centri,
galerije,
kulturne
ustanove in
lokali po
Ljubljani,
Mariboru,
Kopru in
Velenju.
druţbe, ki
ga zanima
problematik
a
obstoječega
stanja.
Zapik
Klub študentov
Kranj
Mesečna 15% oglasi,
40% razpisi
(ŠOS),
45% izdajatelj
(KŠK)
90% študenti
10% dijaki
Kranj in
okolica – po
srednjih
šolah,
športnih
centrih,
lokalih, FOV.
Pošiljanje po
domu.
Dijaki in
študenti.
Zdrava
zabava,
revija o
študentske
m
univerzitet
nem
športu
Slovenska
univerzitetna
športna zveza
(SUSA)
Polletna / / / /
Iz tabele je razvidno, da večina teh tiskovin izhaja vsak mesec, preostale pa nekajkrat na
leto – tukaj gre predvsem za tiste tiskovine, ki so namenjena oţjemu občinstvu (Panika,
Spatula). Največjo razširjenost po celi Sloveniji imajo le nekateri študentski tiskani mediji
(Katedra, Tribuna in Kaţin), če pa prištejemo še tiste, ki se distribuirajo po vseh fakultetah
določene univerze, je takšnih pet študentskih tiskanih medijev. Pri ustvarjanju vsebin
vidimo, da so skoraj pri vseh tiskovinah v prvi vrsti študenti tisti, ki ustvarjajo vsebine
študentskih tiskanih medijev. Edino Katedra izstopa z niţjim odstotkom (50%), vendar
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 69
tukaj lahko iščemo vzrok v tem, da je ţe iz naziva medija razvidno, da ne gre samo za
študentski, ampak tudi akademski38
časopis.
Vse tiskovine so namenjene študentom oz. mladim. Nekatere so v prvi vrsti namenjene le
določeni ciljni populaciji (študentom posameznih fakultet, študentom iz določenih regij ali
krajev) (Panika, Spatula, Abakus, Organon, Zapik). Pri pridobivanju sredstev so skoraj vsi
v veliki večini odvisni od izdajatelja, razen ene tiskovine, ki je v večini financirana s
pomočjo oglasov (Študent). Veliko vlogo pa imajo tudi razpisi, saj je skoraj vsak
študentski tiskani medij financiran s pomočjo sredstev, pridobljenih iz razpisov (razen
Organona, Spatule in Abakusa). Zanimivo je, da so skoraj vsi študentski tiskani mediji
brezplačni. Nekateri so omenili, da se viri financiranja vsako leto spreminjajo, predvsem
zaradi oglasov. Ker je vedno manj oglaševanja, iščejo druge načine financiranja
(prijavljanje na različne razpise).
Če pogledamo značilnosti tiskanega medija – periodičnost, publiciteta in univerzalnost
(aktualnost sem izključila, ker gre za mesečnike oz. za tiskovine, ki izidejo nekajkrat na
leto), lahko rečemo, da so Tribuna, Katedra in Kaţin tisti, ki še najbolj odraţajo te
značilnosti. Vsi trije kaţejo redno mesečno izhajanje (periodičnost), vsebine so javne in
dostopne (publiciteta) in namenjene vsem študentom in ne samo študentom določene
fakultete ali univerze (univerzalnost časopisa39
).
Zaradi pomanjkljivih podatkov ne moremo govoriti o enotnih značilnostih študentskih
tiskanih medijev, poleg tega pa so le-te odvisne od tega, kdo je izdajatelj in kdo je ciljno
občinstvo, kar posledično lahko vpliva na območje razširjanja in tudi na kontinuiteto
izhajanja. Če je izdajatelj društvo, je navadno ta medij namenjen točno določenim
študentom posamezne fakultete in izide le nekajkrat na leto (izjema je Katedra). Če je
izdajatelj študentska organizacija, je navadno namenjena študentom določene univerze. Iz
tega lahko sklepamo, da če območje razširjanja vsebin ni omejeno na določeno fakulteto,
je periodika izhajanja mesečna (izjema je Organon).
38 Beseda akademik se uporablja za člana najvišje znanstvene in umetniške ustanove, nekoč pa se je ta naziv
uporabljal tudi za študente. 39
Otto Groth navaja, da pri lastnosti »univerzalnost« časnik (bibliotekarska delitev) prinaša vse, kar zanima
široko javnost, časopis (revija) pa se omejuje na specializirana področja. (Groth v Vreg, 1973, 46.)
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 70
Je pa razvidno, da so tiskovine, katerih izdajatelj je študentska organizacija, v veliki večini
finančno odvisne od izdajatelja.
8.2 Študentski tiskani medij v Mariboru: Katedra in Spekter
Maribor, kot drugo največje univerzitetno mesto v Sloveniji, ima svoj študentski medijski
prostor, ki se še razvija (nastajajo novi portali, obujajo se stari časopisi in radijski
programi). Najstarejši in še obstoječi mariborski študentski časopis je Katedra, ki je nastala
leta 1961. V sredini 80-ih je izhajal tudi mladinski časopis Kmečke & rockodelske novitze,
ki je tako kot Katedra opisoval za mladino zanimivo problematiko. Bistvo teh dveh
medijev bi lahko iskali v besedah novinarja, ki je pisal za oba časopisa in pravi, da je
prednost študentskih časopisov v stilu, sproščenosti, neobremenjenosti, pristopu in
nekonvencionalnosti pri izbiri tem.40
Leta 1993 je nastal Študentski utrip, za katerega na
spletni strani Univerze v Mariboru piše, da je edini vseslovenski študentski časopis z
najdaljšo tradicijo nepretrganega izhajanja. Njegova zadnja številka je izšla leta 2004.
Vmes (leta 1997) je začel izhajati ŠUC, danes znan kot Spekter. (Svarog 2000, Spekter,
Študentski utrip.)
V raziskovalnem delu sem se osredotočila na dva študentska časopisa, ki izhajata v
Mariboru in ki sta glede na rezultate analize (razširjenost in ciljno občinstvo) najbolj
dostopna vsem študentom Univerze v Mariboru – to sta Katedra in Spekter.
Raziskala sem, katere vrste besedil najdemo v številkah, ki so izšle leta 2009, in katere
zvrsti so najbolj pogoste med novinarskimi besedili. Po Koširjevi smo zapisali, kaj so
novinarska besedila in kako jih delimo, prav tako pa smo ločili, katera nenovinarska
besedila se pojavljajo v časopisih (umetnostna, publicistična in drugo).
Pregledala sem tudi, katere vsebine najdemo v obeh tiskovinah in če je poudarek na
študentskih oz. neštudentskih temah.
40 D. Kores v Spektru, 1999.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 71
Katedra – študentski in akademski časopis
Povod za nastanek tega mariborskega študentskega časopisa je bila ljubljanska Tribuna.
Leta 1961 je Socialistična zveza izdala prvo številko. Najprej je izhajala kot
štirinajstdnevnik, nato pa kot mesečnik. Veljala je za časopis mariborskih študentov, nekaj
strani pa je namenila tudi dijakom. Na začetku niso čutili finančnih teţav, kot jih danes
čutijo študentski mediji (gl. financiranje in poloţaj alternativnih študentskih medijev), saj
so sredstva dobivali od Socialistične zveze, občine Maribor in od prodaje. V 80-ih je tako
kot ostali našteti študentski mediji (Radio Študent, Tribuna) izraţala predvsem kritičnost
do takratnega druţbeno političnega sistema, zaradi česar so jo leta 1987 in 1988 zaplenili,
leta 1987 pa je dobila posebno Ščukovo priznanje za razbijanje tabujev (naj omenim, da so
v tistem letu pisali o istospolno usmerjenih ljudeh). Ni se ukvarjala samo s študentskimi
vsebinami, ampak je obravnavala širše druţbeno politične teme. Leta 1994 je nehala
izhajati, nato pa jo je Društvo študentov in podiplomcev Slovenije leta 2006 ponovno
obudilo. Po besedah urednika »nove« Katedre Damirja Mlakarja (Jesenšek, 2006) je prišla
ideja za ponovno obuditev Katedre na podlagi dejstva pomanjkanja kritičnega časopisa v
Mariboru in Sloveniji. Njene vsebine po besedah urednika terjajo poglobljeno branje, saj
so vsebine obravnavane analitično in razmišljajoče. Od prejšnje Katedre so tako prevzeli
naziv medija in kritičnost (številčenje se je začelo na novo). (Svarog, 2000, Jesenšek, 2006,
Klipšteter, 2007, Katedra.)
Spekter – univerzitetni študentski časopis
Spekter je še razmeroma mlad časopis v primerjavi s Katedro, saj je začel izhajati šele leta
1997 pod imenom ŠTUDENTski univerzitetni časopis (ŠUC). Naloga časopisa je bila
zadovoljitev potreb po informiranju študentov in profesorjev o dogajanju in problemih na
univerzi, posredovanju uporabnih informacij in zagotavljanju prostora za promocijo
doseţkov študentov in ostalih raziskovalcev v študijskem procesu. Leto dni kasneje je
študentski univerzitetni časopis dobil ime Spekter in pod tem imenom izhaja še danes.
Vsebine so v večini bile namenjene študentskim temam (kreditni sistem štipendiranja,
subvencionirana prehrana, študentski domovi, obdavčitev študentskega dela, intervju z
rektorjem Univerze v Mariboru (UM), sprememba statusa UM, teţave na posameznih
fakultetah UM, prispevki o tujih univerzah …), prav tako pa so se dotikale ostalih tem, ki
so bile v določenem obdobju aktualne (nov prometni zakon, Zlata lisica, pokojninska
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 72
reforma, nove obdavčitve …), najdemo tudi potopise, rubriko kultura (predvsem
študentska kultura), šport (doseţki mariborske študentske lige, študentske lige) in
razvedrilo. (Svetej, 1997, Spekter.)
8.2.1 Pregled besedil
Pri analizi besedil Katedre in Spektra sem ugotavljala, katera besedila najdemo v teh dveh
medijih in katere novinarske zvrsti se najbolj pogosto pojavljajo.
Besedila sem razvrstila v več skupin: novinarska, umetniška in drugo. Pri tem sem se
nanašala na delitev Koširjeve, vendar sem zaradi zabrisovanja razlik med novinarskimi in
nenovinarskimi besedili delitev prilagodila, in sicer: med novinarska besedila sem dodala
tudi publicistična, ki so osebna in vsebujejo izrazita individualna stališča, in tudi besedila,
ki veljajo za infozabavna. Pri analiziranju novinarskih besedil sem jih razvrstila le v zvrsti,
in sicer po Koširjevi v interpretativne in informativne. Nadaljnje analize besedil v vrste in
ţanre nisem opravljala, saj se v nekaterih besedilih ni dalo natančno ločiti, v kateri ţanr bi
katero besedilo uvrstila. Razloge za to lahko iščemo ţe v omenjenem mešanju ţanrov in
nastajanju novih, o čemer sem pisala v poglavju Besedila. Poleg tega vsi pregledani
prispevki niso imeli standardne novinarske strukture. Poler Kovačič (2011) pravi, da kadar
besedilo ruši ustaljeno strukturo, lahko pomeni, da nastaja nov ţanr ali pa enostavno
novinar ne upošteva značilnosti ţanra (zaradi površnosti ali pa neznanja). Slednje je
verjetno, saj vemo, da so ustvarjalci vsebin študentskih tiskanih medijev v veliki meri
študentje, za katere lahko predvidevamo, da nimajo novinarskega znanja.41
In tudi tisti, ki
ga imajo, ni nujno, da upoštevajo značilnosti ţanrov; Poler Kavčič (2011) pravi, da včasih
mlajši in tudi starejši novinarji razumejo komentar, kot »kaj si nekdo o nečem misli«,
čeprav je komentar ţanr, ki je rezerviran za pojasnjevanje ozadja pomembnih dogodkov.
Prav tako se tudi mnenja pojavljajo v ţanrih, kjer ne bi smela biti in kjer jih ne bi
pričakovali. Kar nekaj prispevkov je bilo opremljenih z individualnimi stališči, v katerih so
avtorji svoje mnenje postavljali v ospredje, ta besedila bi po Koširjevi spadala med
41 Tukaj so izvzete tiste publikacije, kjer pri vsebinah dejansko sodelujejo novinarji ali študenti novinarstva,
ter tiste, kjer so prisotni uredniki, ki imajo izkušnje z novinarskim delom.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 73
publicistična, sama pa sem jih uvrstila med novinarska, natančneje med interpretativne
zvrsti.
Da pa ni nujno, da lahko vse prispevke uvrstimo v ţe obstoječe vrste in ţanre, je ugotovila
tudi Koširjeva (1988). Omenja nastanek drugačnega, t.i. alternativnega novinarstva, ki ga
spremljajo spremenjene novinarske vrste in nastajanje novih ţanrov. Kot pa smo ţe
omenili, je tudi literarno novinarstvo in njegovi ţanri nastalo zaradi tega, ker novinarji niso
mogli dogodkov opisati na konvencionalen način, ampak so npr. v ţanr reportaţa uvedli
osebnostni način predstavljanja dogodkov, ki je bralcem bliţji.
Med novinarska besedila sem uvrstila tista besedila, ki so v osnovi bralca obveščala o
nekem dogajanju, dogodku, stvari, pojavu, ki pa niso povezani le z druţbenimi in
političnimi dogodki, ampak tudi s kulturo, športom, tehnologijo, gospodarstvom, glasbo …
Umetniška besedila so tista, ki se nanašajo na neresnične dogodke in kjer je v ospredju
estetska funkcija.
Pod drugo pa sem uvrstila tiste prispevke, ki niso delo novinarja in so namenjena zabavi in
sproščanju ali pa tudi informiranju.
Katedra
Leto 2009, 9 številk.42
Graf 1: Katedra – vrste besedil
42 V letu 2009 je izšlo 10 številk, vendar številka 4, letnik 4, maj 2009 ni bila na voljo.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 74
Tabela 3: Katedra – vrste besedil
Katedra – besedila, leto 2009
Novinarska: 230
Umetniška: 3
Drugo: 7
Skupaj: 240
V letu 2009 je Katedra vsebovala 240 besedil, od tega jih je bilo sedem opredeljenih pod
drugo, kar so bili v večini stripi, eno besedilo pa je bilo sporočilo za javnost. Pod
umetniška besedila sta spadali proza in poezija. Ko sem pregledala besedila, so le-ta bila v
večini interpretativne zvrsti (83,9%). Nekaj besedil je bilo informativne narave, med temi
je bila ena reportaţa iz Grčije, ki bi jo lahko uvrstili med besedila literarnega novinarstva,
saj avtorica opisuje dogodek, kot ga je sama doţivela in z besedami oseb, ki jih je
spoznala. Ostala besedila informativne zvrsti so v večini intervjuji, najdejo se tudi poročila
dogodka (Noč raziskovalcev) ali pa opis kakšnega programa (programi študentskih
izmenjav, projekti EU). Krajših informativnih zvrsti (vesti in poročil) ne najdemo.
Predvidevam, da zato, ker so novice ţe objavljene v dnevnih medijih in so bralci ţe
seznanjeni s temi dogodki, Katedra pa se posveča analizi teh dogodkov. Pri nekaterih
besedilih je moţno zaznati prisotnost mnenja avtorja besedila, vendar samo na koncu ali pa
na začetku besedila, ker pa je prevladovala informacijska funkcija, sem jih uvrstila med
informativne zvrsti (tako kot prikaz). Nekatera besedila (šport) so bila sestavljena iz izjav,
ki jih je potem avtor interpretiral ali pa le navedel, o čem bo pisal, in potem podane
informacije podkrepil z izjavami. Tudi pri teh besedilih sem na podlagi prevladujoče
funkcije opredelila zvrst. Večji del besedil je bilo interpretativnih zvrsti. Ta besedila
predvsem pojasnjujejo dogodke in razkrivajo ozadja določenega dogodka. Avtorji si
postavljajo vprašanja, na katera iščejo odgovore in jih tudi argumentirajo, iščejo vzroke za
nastale situacije in pojasnjujejo moţne posledice. Zanimivo je, da kar nekaj besedil
uporablja za izhodišče prispevka vsebino knjig, filmov ali pa citate filozofov,
znanstvenikov, strokovnjakov, s pomočjo katerih potem pojasnjujejo današnje stanje v
druţbi in jih navezujejo na dogodke iz političnega, gospodarskega ali druţbenega ţivljenja.
Avtorji so tudi prisotni s svojimi mnenji in ocenami ter subjektivnimi pogledi na določeno
druţbeno situacijo, pri nekaterih prispevkih pa je moţno zaznati tudi pozivanje in zavzetost
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 75
do določenega stališča (izgradnja islamskega centra, politika in laţi, volitve v evropski
parlament). Nekaj besedil je napisanih z izrazitimi stališči posameznika, prepozna se
njegova osebnost in navadno gre za osebne izkušnje (besedila, ki bi jih lahko po
značilnosti uvrstili med kolumne). Pogosto se pojavljajo razmišljanja avtorja in iskanje
odgovorov na druţbene probleme. Najdejo se tudi komentarji, vendar navadno gre za
izraţanje osebnih mnenj in lastnih pogledov na določen dogodek. Vsaka številka vsebuje
tudi recenzije glasbenih zgoščenk.
Da pa večina besedil spada med interpretativne zvrsti, ni naključje, saj se besedila dotikajo
politično-druţbenih dogodkov, ki terjajo kritično razmišljanje in razlago teh dogodkov.
Takratna komunikacijska situacija (prostor in čas nastajanja besedil) je imela očitno velik
vpliv na izbiro zvrsti, kar bom lahko potrdila tudi s pregledom vsebin Katedre.
Spekter
Leto 2009, 8 številk.
Graf 2: Spekter – vrste besedil
Tabela 4: Spekter – vrste besedil
Spekter – besedila, leto 2009
Novinarska: 325
Umetniška: 2
Drugo: 64
Skupaj: 391
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 76
Spekter je vseboval 325 novinarskih besedil. Dve besedili sta bili umetniški, zaradi izrazite
estetske funkcije, saj je avtor besedila informacije podajal na literaren način. Med druga
besedila so spadale šale, stripi, sudoko, kriţanke, napovedniki koncertov ali pa glasbenih
dogodkov. Med druga besedila sem štela tudi vsa sporočila za medije. Ta besedila sicer
informirajo javnost, vendar niso delo novinarja, ampak so interesni govori odnosov z
javnostmi. »Druga« besedila so bila prisotna v vsaki številki.
Med novinarska besedila sem štela tista besedila, ki so opisovala dogodke in situacije,
informirala o preteklih dogodkih (včasih tudi o prihodnjih), podajala mnenja in komentarje
na dogodke, opozarjala na nevarnosti ter dajala nasvete. Pri razdelitvi novinarskih besedil
na interpretativne in informativne zvrsti sem ugotovila, da ne obstaja ostra ločnica med
tema dvema zvrstema. Pojavljala so se mešanja ţanrov in zvrsti. Avtor je najprej z
ekspresivnim izraţanjem opisal dogodek s svojimi lastnimi mnenji in izkušnjami, lahko bi
rekli reportaţno poročilo z mnenjem avtorja, nato pa je sledil pogovor z nastopajočimi na
dogodku – intervju (Ali En; Caliban). Prav tako se nekateri prispevki začnejo z opisom ali
pa predstavitvijo dogodka oz. programa, potem pa avtor poda še svoje mnenje ali oceno,
izkušnjo (prispevki o študijskih programih, organizacijah, tudi predstavah). Kljub mešanju
obeh funkcij sem vedno iskala tisto, ki dominira in ki bolj izstopa. Tako sem ugotovila, da
tudi v Spektru prevladujejo besedila z interpretativno zvrstjo (67,4%). Med
interpretativnimi zvrstmi najdemo recenzije knjig, filmov, glasbenih zgoščenk, komentarje,
prispevki z avtorjevimi mnenji in lastnimi opaţanji. Je pa moţno zaznati manj prispevkov,
ki poglobljeno raziskujejo ozadje dogodka, navadno gre za opis dogodka in avtorjev
pogled (prispevki o spremembah v druţbi). Se pa najdejo prispevki, ki pojasnjujejo,
analizirajo ali pa razlagajo (Vojna v Iraku; Globalizacija in nacionalno; študentska
prehrana), kot tudi prispevki, ki s pomočjo avtorjev knjig, opišejo ali pa pojasnijo dogodke
v druţbi in ki za izhodišče uporabijo izjave ali citate drugih avtorjev (Največja stvar na
svetu je najti pot do samega sebe; Ciplji, Bruselj, poţelenje). Spekter nudi različnim
organizacijam (lastnemu izdajatelju in ostalim) moţnost za predstavitev njihovega
programa ali pa dogodka (študentski klubi, študentske organizacije, mednarodna društva in
organizacije, mladinski centri, kulturne ustanove) – ti prispevki so bili navadno pisani v
prvi osebi in zato sem jih prištevala med interpretativne zvrsti, saj avtorji podajajo
informacije s svojega zornega kota. Med informativne zvrsti sem prištevala tista besedila,
ki so poročala o dogajanju in kjer je avtorjeva ocena minimalno izraţena (prispevki o
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 77
športnih dogodkih, predstavah, delavnicah …). Nekateri prispevki so le predstavljali ali pa
opisovali dejavnosti in pojave (predstavitev športa, opis psiholoških pojavov, predstavitev
kulinarike, umetnikov …). V vsaki številki je prisoten tudi intervju. Pojavljali so se tudi
takšni prispevki, ki so imeli poleg informativne funkcije tudi funkcijo svetovanja in
opozarjanja (nasveti za boljše učenje, za boljše zdravje, škodljivosti diet, uporabna zelišča
…). V Spektru sem našla tudi anketo, v kateri so navadno mlade spraševali po njihovem
mnenju o posameznih aktualnih vprašanjih (podraţitev subvencionirane študentske
prehrane, pogledi na univerzijado, spomladanska utrujenost).
8.2.2 Pregled vsebin
V 7. poglavju sem naredila krajši pregled vsebin skozi zgodovino študentskega tiska. V
praktičnem delu pa sem z analizo vsebin ugotavljala, kakšne teme se pojavljajo v Katedri
in Spektru v letu 2009.
Vsebine Katedre in Spektra
Katedra izstopa s številom druţbeno-političnih tem, v katerih obravnava različno druţbeno
problematiko: od gospodarske krize in političnih dogodkov do brezdomcev. Vsaka številka
ima rdečo nit – imajo nekaj tem, katerim posvetijo tri ali več prispevkov in jih predstavijo
iz različnih pogledov, s temi temami se ujema naslovnica Katedre in tudi strip (v kolikor je
bil prisoten). Teme, ki so bile aktualne v Katedri v letu 2009: delavske pravice, protesti v
Grčiji, gospodarska kriza, raven izobrazbe mladih, islam v Sloveniji, mladi in politika,
zdravstvo, slovensko-hrvaška meja, piratstvo, človekove pravice, politične opcije, Barack
Obama in ameriška politika, mediji v Sloveniji … Vidimo, da se posvečajo tako domačim
druţbeno-političnim dogodkom kot tujim. Moţno je najti prispevke, ki v drugih medijih
niso mnoţično prisotni (pravice ţivali, brezdomci). Vse te teme zahtevajo analitičen
pristop in v primeru Katedre so te teme obravnavane na interpretativen način. Pri kulturi in
umetnosti so navadno obravnavani tisti dogodki, ki niso del popularne kulture in so
mogoče širši javnosti manj znani. Pojavljajo se tudi študentske teme. Navadno se jih
avtorji dotaknejo posredno preko drugih tem: kot je npr. razmišljanje o privatizaciji, kjer
avtor omenja tudi privatizacijo izobraţevalnih institucij, intervju s slavistom, kjer se avtor
dotakne tudi šolstva in bolonjske reforme; podobno je tudi pri intervjuju z evropskim
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 78
komisarjem, ki primerja slovenske študente in študente iz Irana, ali npr. prispevki o
univerzijadi, ki so bolj posvečeni temu, kaj le-ta prinaša Univerzi v Mariboru, mestu
Maribor in Sloveniji. Med študentskimi temami sem našla še: študij v tujini, cilji
izobraţevanja, študentski šport in mladi raziskovalci na univerzi.
Če povzamemo: Katedra obravnava druţbenopolitične teme, v katere so posredno vpete
tudi študentske teme. Njihov namen je informirati in izobraţevati mlade ter jih spodbujati k
razmišljanju o druţbenih problemih.
Pri Spektru bi lahko rekli, da ţe njegovo ime odraţa različnost tem, saj najdemo: druţbeno-
politične teme, študentske teme, teme s področja zdravja, psihologije, športa, kulture,
glasbe in zabave. Kot smo ţe pri zvrsteh ugotovili, vsebine navadno niso kritično
naravnane, zato je dosti kratkih in nezahtevnih besedil. Kar se tiče študentskih tem,
najdemo različne prispevke, ki govorijo o raznih projektih, ki so bili organizirani za
študente, o študentski prehrani, študentskem delu, štipendijah, študentskem športu,
študijskih izmenjavah, neformalnem izobraţevanju za študente … Nekaj besedil je
namenjenih tudi druţbeno-političnim temam, ki spodbujajo kritično razmišljanje
posameznika ter razumevanje druţbe kot celote in ne samo posameznih segmentov. Takšne
teme so gospodarska kriza, brezposelnost, vojna v Iraku, tuja delovna sila. Najdejo se tudi
teme, ki bralce samo seznanjajo s kulturo, zgodovino, religijo, medosebnimi odnosi. Pri
kulturnih vsebinah se osredotočajo predvsem na takšne teme, ki niso mnoţično
obravnavane v drugih medijih, ampak so bolj namenjene mladim ustvarjalcem, ki se
uveljavljajo v domačem (ali tujem) kulturnem prostoru. Pri glasbenih vsebinah se
predstavlja tako komercialna glasba kot tudi nekomercialna. Pojavijo se tudi vsebine, ki
mešajo informiranost, razvedrilo in nasvete. To so t.i. ţivljenjskostilne vsebine, kamor
spadajo nasveti o športu, zdravi prehrani, učenju, in bralcu nudijo sproščeno branje. Potem
pa so tukaj razvedrilne vsebine, kamor spadajo prispevki o spolnosti, znanih osebah,
humor ...
Če povzamemo: Spekter vsebuje informativne in izobraţevalne vsebine, ki študente
informirajo o študentskih kot tudi širše druţbenih dogodkih, ter zabavne vsebine, ki so
razvedrilne narave in so namenjene sprostitvi.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 79
9 SKLEPI
Pri pregledu študentskih tiskanih medijev sem ugotovila, da ni enotne definicije, kaj so
študentski mediji. Lahko sklepam, da se zaradi tega v Sloveniji toliko različnih medijev
razume kot študentski mediji. Pomanjkanje definicije namreč dovoljuje, da se sem prišteva
vsakdo, ki je začel ustvarjati študentski časopis, imel svojo lastno predstavo o tem mediju
in je na podlagi svojih lastnih prepričanj ustvarjal vsebine, za katere je menil, da so najbolj
primerne za študentski medij. To se je pokazalo tudi na okrogli mizi v Mariboru 2007 (glej
poglavje 7.)
Nekaterim je vodilo, da ga ustvarjajo študenti, drugim je pomembno, da se posvečajo
študentskim temam, tretji ţelijo med mladimi spodbujati kritično mišljenje, nekateri pa
iščejo kompromis med vsemi tremi elementi.
Pri analizi študentskega tiska sem ugotovila, da v Sloveniji obstaja širok medijski prostor,
v katerem nastajajo študentski tiskani mediji. Izdajajo jih društva, klubi, organizacije in
podjetja. Društva navadno izdajajo tiskovine za določeno skupino študentov, ki jih
zdruţuje isti študij.
Kar se tiče izhajanja, so ti mediji mesečniki in občasniki. Glede na doseg razširjanja
spadajo v dve večji skupini: univerzitetni in fakultetni.
Pri pregledu študentskega tiska skozi zgodovino bi se dalo najti nekaj vzporednic z
današnjim študentskim tiskom. Študentski tisk je začel nastajati zaradi študentskih gibanj,
ki so s pomočjo svojih glasil razširjala svoj program in opozarjala na probleme v takratnem
času. Po drugi svetovni vojni so se osredotočila na študentske probleme in na študentske
zadeve, kasneje pa so se uporabljali predvsem za izraţanje drugače mislečih mnenj in
kritiko takratnega socialističnega sistema. Po osamosvojitvi se je slovenski medijski
prostor spremenil iz politično uravnanega v trţno uravnanega, kar naj bi veljalo tudi za
Tribuno. Dejstvo pa je, da je razpad represivnega partijskega sistema povzročil postopno
spreminjanje študentskih medijev, kot smo jih bili vajeni nekoč.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 80
Nekateri današnji študentski tiskani mediji (Spekter) imajo lastnosti študentskega tiska
pred drugo svetovno vojno, ko je le-ta razširjal program svojega izdajatelja. Drugi pa
skušajo obuditi druţbeno kritičnost iz 80-ih let (Katedra in (nova) Tribuna).
Pri pregledu vsebin dveh mariborskih študentskih časopisov sem ugotovila, da vsebine niso
vedno vezane na »študentsko problematiko«, saj obravnavajo širši spekter vsebin, od
katerih nekatere niso povezane s študenti. Tako lahko rečemo, da za slovenske študentske
tiskane medije ne veljajo iste značilnosti kot za ameriške, kjer se osredotočajo samo na
študentske teme, ostale teme pa se prepuščajo ostalim medijem.
Eden izmed novinarjev študentskih medijev je razmišljal, da je lahko študentski časopis
resen splošen časopis z bolj sproščenim pristopom pri obravnavi tem, ki niso zgolj
študentske. Avtorji imajo tako po novinarjevem mnenju večjo svobodo pri ustvarjanju in
pisanju prispevkov za študentski časopis.
Kot si študentski mediji jemljejo večjo svobodo pri ustvarjanju, si jemljejo večjo svobodo
tudi pri spoštovanju pravil pisanja novinarskih besedil (in kršijo pravila novinarskega
pisanja). To je pokazal pregled besedil obeh mariborskih študentskih časopisov, v katerih
so včasih zabrisane meje med novinarskim in nenovinarskim besedilom in meje med
interpretativnim ter informativnim novinarstvom. Pri tem je bilo v obeh publikacijah
moţno zaznati večje število interpretativnih kot informativnih zvrsti.
Če primerjamo Katedro in Spekter, sta si kljub istemu občinstvu zelo različna.
Obravnavata različne vsebine na različen način in tudi namen izhajanja je različen. Pri
Katedri prevladujejo resne teme (pomembne za druţbo in vsakdanje ţivljenje), pri Spektru
pa informativne in razvedrilne teme (uporabne informacije za vsakdanje ţivljenje in
zabava).
Primerjava časopisov kaţe, da je slovenski študentski tiskani medijski prostor zelo
raznovrsten. Dokazujeta tudi, da naziv »študentski časopis« v slovenskem medijskem
prostoru ne zahteva, da so prispevki vezani na študentske teme. Sledita tudi slovenski
tradiciji študentskih medijev, ki so z odstopanjem od konvencij in pravil novinarske teorije
in prakse vseskozi ustvarjali drugačno novinarstvo.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 81
10 VIRI
Amon S., Tisk in politika v Jugoslaviji 1918 – 1941, FDV, Ljubljana, 1966.
Briggs A. in Burke P., Socialna zgodovina medijev, Zaloţba Sophia, Ljubljana, 2005.
Bücher C., Začetki novinarstva. V S. Splichal (Ur.), Komunikološka hrestomatija 1,
Začetki komunikologije v Evropi in ZDA (str. 67 – 83), Fakulteta za druţbene vede
Ljubljana, 2001.
Campbell R., Martin C. R., Fabos B., Media & culture: an introduction to mass
communication, Bedford/St.Martin's, cop., Boston, 2005.
Erjavec K. in Poler Kovačič M., Kritična diskurzivna analiza novinarskih prispevkov,
FDV, Ljubljana 2007.
Erjavec K. in Volčič Z., Odraščanje z mediji: rezultati raziskave Mladi in mediji, Zveza
prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 1999.
Evroštudent SI 2007, raziskava o ekonomskem in socialnem poloţaju ter mednarodni
mobilnosti študentov v Sloveniji, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,
Ljubljana, 2007.
Fang I., A history of mass communication – Six information revolutions, Butterworth-
Heinemann, 1997.
Fiske J., Uvod v komunikacijske študije, FDV, Ljubljana, 2005.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 82
Flere S., Druţbeni profil študentov Slovenije: poročilo o rezultatih raziskave v letu 2005,
ŠOS, Maribor, 2005.
Hiebert R. E. in Gibbons S. J., Exploring mass media for a changing world, Mahwah
(N.J.), L. Erlbaum, London, 2000.
Kalin Golob M., Novinarstvo in jezik(oslovje). V M. Poler Kovačič in K. Erjavec (Ur.),
Uvod v novinarske študije (str. 73 - 107), Fakulteta za druţbene vede, Ljubljana, 2005.
Kores D. (1999), Študentski? Ne se hecat!, Spekter (marec).
Košir M. in Ranfl R., Vzgoja za medije, DZS, Ljubljana, 1996.
Košir M., Nastavki za teorijo novinarskih vrst, DZS, Ljubljana, 1988.
Košir M., Surovi časi medijev, FDV, Ljubljana, 2003.
Laban V., Ţanri vestičarske vrste, običajno poročilo in anketa v dnevnem časopisju. V
Poler Kovačič M. in Erjavec K. (Ur.), Uvod v novinarske študije (str. 31 – 72), Fakulteta
za druţbene vede, Ljubljana, 2005.
Lasswell H., Struktura in funkcija sporočanja v druţbi. V S. Splichal (Ur.), Komunikološka
hrestomatija 2, Razvoj empirične komunikoligije v ZDA (str. 11 – 22), Fakulteta za
druţbene vede Ljubljana, 1999.
Lorimer R., Masovne komunikacije, Clio, Beograd, 1998.
Malović S., Novine, Zagreb, 1995.
McQuail D., Aspects of modern sociology, Communication, (2nd edition), Longman, New
York, 1984.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 83
McQuail D., McQuail's mass communication theory, (5th edition), SAGE Publications
Ltd., London, 2005.
Merljak Zdovc S., Literarno novinarstvo: pojav in raba nove novinarske vrste v ZDA in
Sloveniji, Modrijan, Ljubljana, 2008.
Merljak Zdovc S., Preteklost je prolog: pregled zgodovine novinarstva na Slovenskem in
po svetu, FDV, Ljubljana, 2007.
Plenkovič M., Komunikologija masovnih medija, Barbat, Zagreb, 1993.
Poler Kovačič M. in Erjavec K., Uvod v novinarstvo: učbenik za študente prvega letnika
študijskega programa novinarstvo na FDV, FDV, Ljubljana, 2011.
Schramm W., Kako deluje sporočanje. V S. Splichal (Ur.), Komunikološka hrestomatija 2,
Razvoj empirične komunikoligije v ZDA (str. 51 – 73), Fakulteta za druţbene vede
Ljubljana, 1999.
Splichal S. in Vreg F., Mnoţično komuniciranje in razvoj demokracije, Komunist,
Ljubljana, 1986
Splichal S., Predhodniki in začetki komunikologije v Evropi in ZDA. V S. Splichal (Ur.),
Komunikološka hrestomatija 1, Začetki komunikologije v Evropi in ZDA, Fakulteta za
druţbene vede Ljubljana, 2001.
Svetej (1997), Dobili smo študentski univerzitetni časopis, Večer (april).
Turow J., Media today: an introduction to mass communication, Houghton Mifflin
Company, New York cop., 1999.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 84
Ule M., Miheljak V., Rener T., Mencin Čeplak M., Kurdija S., Predah za študentsko
mladino, Zavod Republike Slovenije za šolstvo: Urad Republike Slovenije za mladino,
Ljubljana, 1996.
Vreg F., Demokratično komuniciranje, Obzorja, Maribor, 1990.
Vreg F., Druţbeno komuniciranje, Mnenjski in komunikacijski procesi v druţbenem
sistemu, Obzorja, Maribor, 1973.
Vreg F., Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem, FDV,
Ljubljana, 2002.
Wright C., Narava in funkcije mnoţičnega sporočanja. V S. Splichal. (Ur.),
Komunikološka hrestomatija 2, Razvoj empirične komunikologije v ZDA (str. 75 – 91),
Fakulteta za druţbene vede Ljubljana, 1999.
Zakon o medijih (uradno prečiščeno besedilo), Uradni list Republike Slovenije, 2006, št.
110/2006, spremembe: Ur.l. RS, št. 77/2010-ZSFCJA, 90/2010 Odl.US: U-I-95/09-14, Up-
419/09-152006, str. 11328 – 11356.
Zakon o skupnosti študentov (ZSkuS), Uradni list Republike Slovenije, 1994, Ur.l. RS, št.
38/1994, str. 2449 – 2451.
Zakon o visokem šolstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZViS-UPB3), Uradni list
Republike Slovenije, 2006,Ur.l. RS, št. 119/2006, Spremembe: Ur.l. RS, št. 62/2010-
ZUPJS, 34/2011 Odl.US: U-I-156/08-16,str. 12497 – 12511.
Spletni viri
-10.6% - Declining newspaper circulation (2010), Pew Research Centre. Pridobljeno 28. 9.
2011 z http://pewresearch.org/databank/dailynumber/?NumberID=974.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 85
Adrijan, Akademski klub Straţa, Natio Sclavorum, 5. 4. 2010. Pridobljeno 24. 10. 2011 z
http://natiosclavorum.blogspot.com/2010/04/akademski-klub-straza.html.
Agencija za poštno in elektronske publikacije Republike Slovenije. Pridobljeno 10. 9. 2011
z
http://www.apek.si/sl/status_lokalnega_regionalnega_in_studentskega_programa_posebne
ga_pomena.
Bašič Hrvatin, Kaj počnejo »psi čuvaji«?. Pridobljeno 1. 9. 2011 z
http://videolectures.net/ssjlk08_basic_kppc.
Červ G., Ţanrski korpus novinarskih besedil, v M. Stabej (ur.), Infrastruktura slovenščine
in slovenistike, 28. simpozij Obdobja, Ljubljana, 26. – 28. november 2009, Ljubljana:
Znanstvena zaloţba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2009, str. 89 – 95.
Pridobljeno 1. 10. 2011 z http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp28/Cerv.pdf.
Digitalna knjiţnica Slovenije. Pridobljeno 30. 10. 2011 z http://www.dlib.si.
Hardy H. (2004), Komuniciranje je moč: Esej o avtoriteti in kompetenci. Javnost, vol. 11,
str. 5 – 12. Pridobljeno 31. 8. 2011 z http://www.javnost-
thepublic.org/media/datoteke/03_hardt_novi.pdf.
Internet Gains on Television as Public’s Main News Source, More Young People Cite
Internet than TV (2011), Pew Research Centre. Pridobljeno 29. 9. 2011 z
http://www.people-press.org/2011/01/04/internet-gains-on-television-as-publics-main-
news-source/1/.
Jesenšek M. (2006), Damir Mlakar: Če bodo študentje spili eno pivo manj in si zato kupili
Katedro, ne bo nič narobe. Pridobljeno 3. 11. 2011 z
http://www.miha.jesensek.si/slo/objave/intervjuji/damir-mlakar-ce-bodo-studentje-spili-
eno-pivo-manj-in-si-zato-kupili-katedro-ne-bo-nic-narobe/.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 86
Kanigel R., The student newspaper survival guide, Blackwell Publisihing, Iowa, USA,
2006. Pridobljeno 12. 10. 2011 z:
http://www.google.com/books?hl=sl&lr=&id=DeCnFDPsyR4C&oi=fnd&pg=PR11&dq=
what+are+the+student+newspaper&ots=iw-
d1VqBXv&sig=6TD3v45dXp2VeiZpYjnXDBsjyzk#v=snippet&q=associated&f=false.
Klipšteter O. (2007), Mediji: Katedra je umrla in se rodila, Mariborčan. Pridobljeno 5. 11.
2011 z http://www.revijakapital.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=191.
Merljak S. (2007), Prihodnost časopisov. Pridobljeno 1. 10. 2011 z
http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/28/medpol/#2.
Merljak Zdovc S. (2008), Novinarstvo, ki se bere kot roman. Pridobljeno 6. 10. 2011 iz
http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/31/litera/.
Merljak Zdovc S. (2008), Slovenska revija Tovariš in njeni revijalni »tovariši« v drugi
polovici dvajsetega stoletja. Javnost, vol. 15, str. 25 – 40. Pridobljeno 6. 10. 2010 iz:
http://www.javnost-thepublic.org/media/datoteke/merljak-zdovc.pdf.
Milosavljević M. (2006), Delovanje mnoţičnih medijev in odnosi z mediji. Sodelovanje z
okoljem, str. 85 – 67. Pridobljeno 15. 10. 2011 z
http://www.solazaravnatelje.si/datoteke/File/ESS/ESS-SR-okolje.pdf.
Nacionalna raziskava branosti, valutni podatki za leto 2010. Pridobljeno 1. 10. 2011 z
http://www.nrb.info/podatki/2010-1.html.
Ob 20-letnici interneta v Sloveniji: kratka zgodovina interneta (2011), Slovensko zdruţenje
za računalniške komunikacije Internet ISOC-si. Pridobljeno 28. 9. 2011 z
http://www.isoc-drustvo.si/?p=304.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 87
Okrogla miza o financiranju in poloţaju alternativnih študentskih medijev v Sloveniji,
2011. Pridobljeno 20. 9. 2011 z
http://www.souvizija.si/video/danes_alternativni_studentski_mediji_kaj_pa_jutri/?show=8
1fdafa733cfef76164f59733879b0dc&search=%C5%A1tudent&search_type=t.
Okrogla miza Študentski mediji, 2007. Pridobljeno 20. 9. 2011 z
http://www.youtube.com/watch?v=oK5ggK38vJQ&feature=related.
Razvid medijev. Pridobljeno 7. 10. 2011 z http://www.mk.gov.si.
Slovar slovenskega knjiţnega jezika, spletna izdaja, Ljubljana, 2000. Pridobljeno 18. 9.
2011 z http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.
Smrke J. (2009), Študentski tisk kot način druţbenopolitične participacije, Tribuna
(december). Pridobljeno 28. 10. 2011 z http://www.tribuna.si/.
Splichal S. (2001), Publiciteta, mnoţični mediji in delitev oblasti. Teorija in praksa, let. 38,
str. 29 – 46. Pridobljeno 28. 8. 2011 z http://dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip20011Splichal.PDF.
Splichal S., (2010), Zbogom, svoboda tiska?, Večer. Pridobljeno 30. 8. 2011 z:
http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2010072805561476.
Splichal S., Komunikologija – medijske in komunikacijske študije. Pridobljeno 10. 8. 2011
z http://www.komunikologija-mks.si/mks/komuniciranje/.
Svenšek A. (2011), Facebook in Twitter sta le sredstvo, revolucije se dogajajo na ulicah.
Pridobljeno 21. 9. 2011 z http://www.rtvslo.si/slovenija/facebook-in-twitter-sta-le-
sredstvo-revolucije-se-dogajajo-na-ulicah/252462.
Študenti v Mariboru nekoč in danes (2000). Pridobljeno 30. 10. 2011 z
http://vsebine.svarog.org/studenti_nekoc/glavna.htm.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 88
The Columbia Scholastic Press Association. Pridobljeno 22. 10. 2011 z
http://cspa.columbia.edu/index.html.
Tribuna: študentski časopis (1969/1970), letnik 19, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-
B4D3YVRZ. Pridobljeno 26. 10. 2011 iz: http://www.dlib.si.
Uršič Zupan M., Temelji besednega sporočanja, Zavod IRC, Ljubljana, 2011. Pridobljeno
27. 9. 2011 z http://www.impletum.zavod-
irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Temelji_besednega_sporocanja-Ursic_Zupan.pdf.
Univerza v Mariboru. Pridobljeno 30. 10. 2011 z http://www.uni-mb.si.
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 89
11 PRILOGE
11.1 Seznam slik
Slika 2.1: Shannnon in Weaverjev model (Vreg, 1973, 421) ................................................ 5
Slika 3.1: Westley in MacLean model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 425) ...... 11
Slika 3.2: Schrammov model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 420) .................... 12
Slika 3.3: Maletzkejeva shema medsebojnih dinamičnih odvisnosti (Vreg, 1973, 413)..... 13
Slika 4.1: Odnosi med mediji (Fiske, 2005,33) ................................................................... 22
Slika 6.1: Relacije ţanr, vrsta, zvrst (Košir, 1988, 51) ........................................................ 38
11.2 Seznam preglednic
Tabela 1: Novinarske vrste in zvrsti (Košir, 1988, 65) ....................................................... 40
Tabela 2: Študentski tiskani mediji v Sloveniji ................................................................... 66
Tabela 3: Katedra – vrste besedil. ....................................................................................... 74
Tabela 4: Spekter – vrste besedil. ........................................................................................ 75
11.3 Seznam grafov
Graf 1: Katedra – vrste besedil ........................................................................................... 73
Graf 2: Spekter – vrste besedil ............................................................................................ 75
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 90
11.4 Naslov študenta
Ime in priimek: Ljiljana Petrović
Naslov: Kardeljev trg 2
Pošta: 3320 Velenje
Tel.študenta: /
e-mail študenta: /
11.5 Kratek ţivljenjepis
Rojen: 11. 12. 1985
Šolanje:
1992 – 2000 Osnovna šola Livada, Velenje
2000 – 2004 Splošna in strokovna gimnazija Velenje
2004 – 2012 Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Medijske
komunikacije
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 91
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 92
Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 93
Recommended