Analiza študentskih tiskanih medijev - CORE · PDF filepomen imajo v druţbi in za druţbo, ... 2 Poznamo tehnični, semantični in psihološki šum. Analiza študentskih tiskanih

Ljiljana Petrović

ANALIZA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV – PRIMER: KATEDRA IN SPEKTER

Diplomsko delo

Maribor, 2011

I

Diplomsko delo univerzitetnega - visokošolskega strokovnega študijskega programa

ANALIZA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV – PRIMER: KATEDRA IN

SPEKTER

Študent: Ljiljana Petrović

Študijski program: Univerzitetni, Medijske komunikacije

Smer: Interaktivna grafična komunikacija

Mentorica: doc. dr. Suzana Ţilič Fišer

Somentor: doc. dr. Marko Ivanišin

Lektorica: Nada Strnad, prof. slov.

Maribor, december 2011

II

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Suzani Ţilič

Fišer, in somentorju, doc. dr. Marku Ivanišinu,

za vodenje skozi diplomo.

Zahvaljujem se vsem tistim, ki so mi ob pisanju

diplome pomagali, mi stali ob strani in me

podpirali.

IV

ANALIZA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV – PRIMER:

KATEDRA IN SPEKTER

Ključne besede: Mnoţični mediji, tiskani mediji, študentski mediji, študentski

tiskani mediji.

UDK: 316.77:366.636(043.2)

Povzetek

V diplomski nalogi sem raziskovala, kaj so študentski mediji, osredotočila sem se na

študentske tiskane medije v Sloveniji in ugotavljala njihove značilnosti. Pregledala sem

zgodovino študentskega tiska in njihove vsebine. Z analizo dveh študentskih tiskanih

medijev sem ugotavljala kakšne vsebine so zastopane v teh dveh medijih in če so

povezane s študentskimi temami.

V

ANALYSIS OF STUDENT PRINT MEDIA – CASE: KATEDRA

AND SPEKTER

Key words: Mass media, print media, student media, student press.

UDK: 316.77:366.636(043.2)

Abstract

I researched student media in the thesis focusing on Slovenian student press and its

characteristics. I examined the history and content of student press. By analysing two

student magazines, I tried to establish their content and, subsequently, if the content is

connected to student matters and topics.

VI

KAZALO

1 UVOD ...................................................................................................................... 1

2 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE ....................................................................... 3

2.1 KOMUNICIRANJE................................................................................................ 3

2.1.1 Elementi komuniciranja ................................................................................ 3

2.1.2 Vrste komunikacij ......................................................................................... 4

2.2 MODELI KOMUNICIRANJA .................................................................................. 5

3 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE ....................................................................... 7

3.1 ZNAČILNOSTI MNOŢIČNEGA KOMUNICIRANJA ................................................... 8

3.2 FUNKCIJE MNOŢIČNEGA KOMUNICIRANJA ......................................................... 9

3.3 MODELI MNOŢIČNEGA KOMUNICIRANJA .......................................................... 10

4 MNOŢIČNI MEDIJI ........................................................................................... 16

4.1 KAJ SO MNOŢIČNI MEDIJI? ............................................................................... 16

4.1.1 Razvoj množičnih medijev .......................................................................... 17

4.2 MEDIJI IN DRUŢBA ........................................................................................... 18

4.2.1 Učinki medijev ............................................................................................ 20

4.3 TISKANI MEDIJI ZNOTRAJ MNOŢIČNIH MEDIJEV ................................................ 21

5 TISKANI MEDIJI ................................................................................................ 25

5.1 KNJIGA ............................................................................................................ 25

5.2 ČASOPIS ........................................................................................................... 26

5.2.1 Značilnosti časopisa ................................................................................... 26

5.2.2 Začetki časopisa. ........................................................................................ 27

5.2.3 Vrste časopisa ............................................................................................. 28

5.3 REVIJE ............................................................................................................. 30

6 BESEDILA ............................................................................................................ 32

6.1 NOVINARSKO BESEDILO................................................................................... 32

6.1.1 Konstitutivni elementi novinarskih besedil ................................................. 33

VII

6.1.2 Novinarska in publicistična besedila .......................................................... 35

6.1.3 Novinarska in umetniška (literarna) besedila ............................................ 36

6.2 NOVINARSKI ŢANRI, VRSTE, ZVRSTI ................................................................. 37

6.2.1 Klasifikacija novinarskih stalnih oblik ....................................................... 39

6.2.2 Informativne zvrsti ...................................................................................... 40

6.2.3 Interpretativne zvrsti .................................................................................. 45

6.3 »NENOVINARSKA« BESEDILA .......................................................................... 47

7 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI ..................................................................... 51

7.1 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI DRUGJE ............................................................... 51

7.2 ZGODOVINA ŠTUDENTSKIH TISKANIH MEDIJEV V SLOVENIJI ............................ 53

7.2.1 Pregled vsebin skozi zgodovino .................................................................. 56

7.3 ŠTUDENTSKI MEDIJI V SLOVENIJI ..................................................................... 57

7.3.1 Študentski mediji ......................................................................................... 57

7.3.2 Definicija študentskega medija ................................................................... 59

8 RAZISKAVA ........................................................................................................ 65

8.1 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI............................................................................ 65

8.2 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJ V MARIBORU: KATEDRA IN SPEKTER .................. 70

8.2.1 Pregled besedil ........................................................................................... 72

8.2.2 Pregled vsebin ............................................................................................ 77

9 SKLEPI ................................................................................................................. 79

10 VIRI ....................................................................................................................... 81

11 PRILOGE .............................................................................................................. 89

11.1 SEZNAM SLIK ................................................................................................... 89

11.2 SEZNAM PREGLEDNIC ...................................................................................... 89

11.3 SEZNAM GRAFOV ............................................................................................. 89

11.4 NASLOV ŠTUDENTA ......................................................................................... 90

11.5 KRATEK ŢIVLJENJEPIS...................................................................................... 90

Analiza študentskih tiskanih medijev – primer: Katedra in Spekter Stran 1

1 UVOD

Z razvojem tehnologije in z globalizacijo današnji medijski prostor zasedajo številni

tiskani mediji, ki obveščajo širšo druţbo o aktualnem dogajanju doma in po svetu ali pa

zabavajo bralce s preprostimi, razvedrilnimi temami. Večina skupin prebivalstva, ki jih

veţejo skupni interesi, lahko v tiskanih izdajah najde vsebino, ki jih zanima ali

razveseljuje. Tudi študenti imajo medije, ki so namenjeni njim – t.i. študentske medije.

Diplomska naloga bo namenjena raziskovanju študentskih medijev in ugotavljanju, katere

vsebine so tiste, ki naj bi jih vsebovali študentski mediji. Osrednji predmet raziskovanja

bodo študentski tiskani mediji v Sloveniji in ugotavljanje njihovih značilnosti. Narejena bo

tudi analiza dveh mariborskih študentskih časopisov: Katedre in Spektra.

S pomočjo teorije bomo spoznali mnoţično komuniciranje in mnoţične medije, kakšen

pomen imajo v druţbi in za druţbo, kakšno vlogo imajo tiskani mediji znotraj ostalih

mnoţičnih medijev in katere vrste tiskanih medijev poznamo.

Pojasnili bomo, kaj se razume pod pojmom študentski medij in kakšne so njegove vsebine.

Na podlagi dveh mariborskih študentskih časopisov bo opravljena analiza besedil, kjer se

bo ugotavljalo, katere teme so obravnavane v teh dveh časopisih in v kolikšni meri se

dotikajo študentskih tem. Opravljen bo tudi pregled vsebovanih besedil in zvrsti, ki bodo

pred tem definirana v teoretičnem delu.

Predstavljena bo zgodovina študentskega (slovenskega) tiska in ameriški študentski

medijski prostor, ki nam bo sluţil za izhodišče in primerjavo. Pri pregledu slovenskih

študentskih tiskanih medijev bomo tako lahko iskali njihove značilnosti in posebnosti.

V pomoč sem si postavila naslednja raziskovalna vprašanja:


1. Kdo ustvarja vsebine študentskih tiskanih medijev, komu so namenjene, kakšna

je periodika izhajanja, kakšno je območje razširjanja in kdo financira študentske

tiskane medije?

2. Kakšne vsebine najdemo v Katedri in Spektru?

3. Katere novinarske zvrsti so zastopane v Katedri in Spektru?


2 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE

2.1 Komuniciranje

Komuniciranje je bistvena prvina človekovega sporazumevanja in skupnega delovanja v

druţbi. Je pogoj za obstoj in razvoj človeka na evolucijski in socializacijski ravni. Poteka

v okviru socialnega delovanja, torej se dogaja v druţbi in je zavestno, namensko ter

usmerjeno k cilju. Vsako komunikativno dejanje izvira iz določenega interesa in

posledično ima komunikacija vpliv na druţbo. (Vreg, 1990, 19 – 21.)

Tako kot Vreg se tudi Fiske strinja, da je komunikacija druţbena interakcija preko

sporočil. Vendar je od posamezne šole odvisno kako si razlaga proces komuniciranja.

»Šola procesa« vidi komuniciranje kot prenašanje sporočil in kot vplivanje človeka na

vedenje ali razmišljanje drugega. Zanima jo kodiranje, dekodiranje, kako so uporabljeni

komunikacijski kanali in katere napake se pojavijo pri komunikacijskem procesu.

»Semiotska šola« vidi komuniciranje kot oblikovanje in izmenjavanje pomenov. Za to šolo

komuniciranje pomeni preučevanje sporočil (ta so sestavljena iz kodov in znakov) in

kulture, metoda preučevanja pa je semiotika1. Poudarek je torej na sporočilu, in kako je le-

to bilo prebrano, ne pa na oddajniku tega sporočila. Isto sporočilo pa lahko ima za bralce,

ki izhajajo iz različnega okolja z različnimi druţbenimi izkušnjami, različen pomen. (Fiske,

2005, 17 – 19.)

2.1.1 Elementi komuniciranja

Celoten komunikacijski sistem sestavljajo štirje elementi: sporočevalec – sporočilo –

medij – občinstvo. (Vreg, 1973, 151.)

1 Semiotika je veda o znakih in pomenih. (Fiske, 2005, 18.)


McQuail (1984, 18) opiše preprost komunikacijski proces, ki prenaša informacije.

Sestavljajo ga naslednji elementi:

Komunikator oziroma pošiljatelj – pošiljatelj je lahko ena oseba ali pa skupina ljudi

(časopis, zakonodajno telo, formalne organizacije …). V nekaterih primerih je

lahko pošiljatelj tudi sprejemnik.

Sporočilo – vsebuje informacijo iz okolja sporočevalca in sprejemnika.

Jezik ali kod – znaki, ki imajo isti pomen za interprete in ki prenašajo pomen

sporočila. Zadostno poznavanje koda je nujen pogoj za uspešno komuniciranje.

Sredstva za prenos – omogočajo prenos sporočil (govorjenje, pisanje, slikanje,

telefon, radijska zveza …).

Sprejemnik – ima lahko pasivno vlogo (informacijo le sprejme) ali pa aktivno vlogo

(informacijo sprejme in se odzove).

Vsaka komunikacija vsebuje niz dogodkov: od odločitve do sporočanja, formulacijo

sporočila v jezik ali kodo in do prenosa sporočila do končnega uporabnika. Večina

komunikacij je dosti bolj zapletena od tega opisa. (McQuail, 1984, 18 – 22.)

2.1.2 Vrste komunikacij

Vreg (1990) loči komuniciranje na več ravni:

Osebnostna (intrapersonalna) raven – sem spada človekovo notranje

komuniciranje, kot je procesiranje prejetih informacij, učenje ali ustvarjanje lastne

identitete.

Medosebna (interpersonalna) raven – na tej ravni poteka empatično, interakcijsko

komuniciranje.

Skupinska raven – komuniciranje poteka v okviru majhnih skupin.

Organizacijska raven – na tej ravni se komuniciranje uporablja predvsem za

doseganje ciljev v organizacijah (interna glasila).

Kategorialna raven – na tej ravni najdemo še medosebno komuniciranje, vendar v

manjši meri, prevladuje pa mnoţično komuniciranje. Sem sodijo časopisi posebnih

interesnih skupin, ki tvorijo posebna občinstva (študentski, kmečki, športni in

drugi specializirani časopisi).


Raven mnoţičnega komuniciranja – komunikacija je usmerjena k široki javnosti

(mnoţični tisk, radio, televizija). (Vreg, 1990, 33 – 34.)

2.2 Modeli komuniciranja

Da bi najlaţje razloţili povezavo med ključnimi elementi komuniciranja, so se iz raznih

komunikacijskih študij razvili modeli, ki prikazujejo povezavo med temi elementi.

(McQuail, 1984, 25.)

Modeli predstavljajo neko teorijo o stvarnosti, pri tem pa poudarjajo le tisto, kar ima avtor

za najbolj pomembno. Avtor gradi svoj model na teoriji in šoli, ki jo sprejema. (Vreg

1973,142.)

Zgodnji modeli komuniciranja spadajo med transakcijske modele, za katere je značilen le

prenos podatkov od pošiljatelja do sprejemnika, ne ukvarja pa se s pomenom sporočila.

(McQuail, 2005, 69.) Med te modele spada Shannon in Weaverjev model in tudi

Lasswellov model, čeprav ta model ţe preučuje učinke sporočila na občinstvo, ampak

sprejemnik je še vedno pasiven v procesu komuniciranja.

Shannon in Weaverjev model velja za enega izmed osnovnih modelov komuniciranja. Njun

model se je ukvarjal predvsem s tehničnim prenosom informacij in ne s človeško

komunikacijo. Če gre za tehnični prenos informacij, je model sestavljen iz petih delov (glej

Sliko 2.1), če pa gre za človeško komuniciranje, model sestavljajo trije deli: sporočevalec,

kanal in sprejemnik. (Vreg, 1973,163.)

INFORMACIJSKI

VIRODDAJNIK SPREJEMNIK CILJ

VIR ŠUMA

sporočilosignal sprejeti signal sporočilo

Slika 2.1: Shannnon in Weaverjev model (Vreg, 1973, 421)

Za prenos informacij je potrebno sporočilo kodirati, se pravi izraţeno mora biti v obliki

koda. Sprejemnik sprejete kode pretvori oz. dekodira nazaj v sporočilo in ga posreduje


naprej proti cilju. Dejavnost oddajnika imenujemo kodiranje, dejavnost prejemnika

dekodiranje. Shannon in Weaver sta ugotovila, da sporočilo, ki je bilo kodirano, ni enako

tistemu, ki je bilo dekodirano. To »napako« v komuniciranju sta poimenovala šum.2 Zaradi

šuma pride do popačenja sporočila, tako da sporočilo za sprejemnika nima istega pomena

kot za sporočevalca. (Vreg, 1973, 163 – 168.)

Pri procesu komuniciranja morata biti pošiljatelj in sprejemnik uglašena. Na enostaven

način je to prikazano v Schrammovem modelu izkustvenega polja. Komuniciranje med

obema udeleţencema oteţujejo različni jezik, različna kultura, predsodki itd. Da bi cilj

čim laţje razumel prejeto sporočilo, ga mora vir kodirati v kod, ki je cilju razumljiv, in ga

navezati na njegovo izkustvo. Pogoj za takšno komuniciranje pa je, da imajo znaki in

simboli iste pomene za oba udeleţenca. (Schramm, 1961, v Vreg, 1990, 23-24.)

Vsaka oseba v komunikacijskem procesu dekodira znake iz okolja, jih interpretira in

posledično nekaj kodira. Sporočanje je tako kroţni (dvosmerni) proces s povratno

informacijo (feedback). (Schramm, 1954, v Splichal, 1999, 56–57.) Če povratno

informacijo vključimo v osnovni model informacijske teorije, dobimo bistveno sestavino

druţbene organiziranosti, ki lahko preţivi, se prilagodi okolju in je veliko bolj učinkovita v

svojem notranjem delovanju. (McQuail, 1984, 26.)

2 Poznamo tehnični, semantični in psihološki šum.


3 MNOŢIČNO KOMUNICIRANJE

»Mnoţično komuniciranje je oblika komunikacije, pri kateri tehnična razširjevalna

sredstva pošiljajo sporočila javno, posredno in enostransko disperznemu občinstvu.«

(Maletzke, 1963, 32, v Vreg, 1990, 46.) Pojem »mnoţično« je povezan z nastankom

mnoţične produkcije vsebin ter s spreminjanjem občinstva v mnoţičnega porabnika.

(Vreg, 1990, 37.) V sredini 19. stoletja se je zgodila revolucija mnoţičnih medijev3, ki je

običajnim ljudem omogočila oskrbo z novicami o dogodkih v domačem kraju in po svetu.

Mnoţično produkcijo vsebin (gledano iz tehničnega vidika) je omogočila industrijska

revolucija, ki je izboljšala proizvodnjo papirja in tehnološko izboljšanje moţnosti tiska.

Pismena izobraţenost je bila vsem na dosegu roke, časopisi so se začeli mnoţično tiskati

po ugodnejši ceni in knjiţnice so bila oskrbljene s knjigami za mnoţično uporabo. (Fang,

1997, 43.)

Mnoţično komuniciranje obsega institucije in tehnološke naprave, ki razširjajo vsebine

širšemu občinstvu. (Janowitz, 1968; v McQuail, 2005, 55.) V tej definiciji se beseda

»komuniciranje« bolj enači s »prenosom«, in ne toliko z interakcijo ter izmenjavanjem

sporočil. Vreg (1990, 49) pa meni, da je mnoţično komuniciranje učinkovito le takrat,

kadar mediji vzpostavijo komunikativno interakcijo z občinstvom.

Proces mnoţičnega komuniciranja ni sinonim za mnoţične medije4, le-ti omogočajo proces

mnoţičnega komuniciranja. Mnoţični mediji se lahko uporabljajo tudi v zasebne namene

in ne pomenijo vedno mnoţičnega sporočanja. (McQuail, 2005, 55.)

Proces mnoţičnega komuniciranja lahko gledamo s treh vidikov. Če gledamo z vidika

medijev, je proces komuniciranja izbiranje komunikatorja in sporočil, ki bodo zadovoljili

3 Fang (1997) navaja šest informacijskih revolucij v zgodovini mnoţičnega komuniciranja: 1. pisna

revolucija, 2. tiskarska revolucija, 3. revolucija mnoţičnih medijev, 4. zabavna revolucija, 5. revolucija

komunikacije na domu, 6. revolucija informacijske avtoceste. (Fang, 1997.) 4 Mnoţični mediji: tiskani mediji, radio, televizija – več se jim bomo posvetili v poglavju Mnoţični mediji.


izbrano občinstvo. Z vidika sporočevalca je komuniciranje dostopanje do kanalov, s

katerimi bo dosegel izbrano občinstvo. Za občinstvo pa je proces mnoţičnega

komuniciranja izbiranje koristnih informacij, ki jih dobijo v mnoţici sporočil. (McQuail,

1984, 174.)

3.1 Značilnosti mnoţičnega komuniciranja

Izraz mnoţično komuniciranje se je začel uporabljati v poznih 1930-ih in značilnosti

mnoţičnega komuniciranja se od takrat niso bistveno spremenile. (McQuail, 2005, 54.)

Udeleţenci pri mnoţičnem komuniciranju niso posamezniki, ampak skupnosti. Mnoţično

komuniciranje je kompleksno in obseţno, vključuje organizirane skupine izvajalcev in

občinstvo, ki je obravnavano kot skupnost. Pošiljatelj in sprejemnik ne izhajata iz iste

skupine ljudi. Pošiljatelj je navadno organizacija ali pa profesionalni komunikator

(novinar, producent itd.) ali pa »glas druţbe« (politiki, oglaševalci). Njun odnos ni

interaktiven, saj so udeleţenci med seboj fizično in druţbeno oddaljeni, in zaradi tega je

takšna komunikacija bolj odprta in nepredvidljiva.

Občinstvo mnoţičnih medijev je široko, heterogeno in anonimno. Nekateri avtorji menijo,

da je mnoţično komuniciranje enosmerno, saj občinstvo nima predstavnika in sposobnosti

odziva, vendar razlog za to ni samo v tehnologiji, ki onemogoča direkten odziv, ampak

tudi v druţbi, ki onemogoča skupinski odziv.5

Komuniciranje deluje s pomočjo tehnologije, za katero so potrebna velika produkcijska

sredstva in finančni kapital. Tehnologija je namenjena enosmernemu komuniciranju in ne

ponuja moţnosti povratnega odziva. Če se ţeli občinstvo odzvati, mora uporabiti druge

moţnosti: elektronsko pošto, telefon ali pa osebni stik.

Sporočilo mnoţičnega komuniciranja je aktualno. Pomembna je hitrost prenosa informacij,

saj mora sporočilo občinstvo doseči v relativno kratkem času. Zaradi aktualnosti mora biti

5 Občinstvo mnoţičnih medijev ima iste lastnosti kot mnoţična druţba. Vreg je povzel Blumerja ter navedel

značilnosti mnoţic, med njimi tudi, da ni organizirana in nima skupnega vodstva. Navaja pa tudi, da se ljudje

zdruţujejo v trdnejše in homogenejše enote, zato se občinstvo ne pojavlja le v obliki socialne kategorije,

ampak tudi kot socialni agregat, v sekundarnih in primarnih skupinah, kjer je največja stopnja povezanosti.

(Vreg, 1990, 38 - 41.)


mnoţično komuniciranje redno ali periodično, navadno odseva dnevno dogajanje in zato je

sporočilo kratkotrajno. Sporočila so namenjena vsem skupinam v javnosti in so dostopna

javnemu nadzoru, hkrati pa so predmet drţavne cenzure. Zato pravimo, da je mnoţično

komuniciranje javno komuniciranje. (McQuail, 1986, 169 – 171; 2005, 55; Vreg, 1973, 84

– 86.)

3.2 Funkcije mnoţičnega komuniciranja

Vsaka dejavnost ima vpliv na druţbo, ki je lahko pozitivna ali negativna za druţbeni

sistem ali pa za posameznike v tem sistemu. Dejavnosti, ki krepijo in razvijajo delovanje

druţbenega sistema so funkcije, disfunkcije pa so dejavnosti, ki zavirajo in rušijo delovanje

sistema. (Wright, 1966, v Splichal, 1999, 80 – 81.)

Lasswell je za temeljne funkcije komuniciranja štel naslednje tri: 1) nadzor nad okoljem, 2)

povezovanje sestavin druţbe in odzivanje na okolje in 3) prenos druţbene (kulturne)

dediščine. (Lasswell, 1972, v Splichal, 1999, 22.)

Tem funkcijam pa je Charles W. Right dodelil še četrto, in sicer zabavno funkcijo (in

disfunkcijo).

Nadzor z množičnimi občili – Funkcija, ki informira in omogoča vpogled v dogajanje po

svetu. Mnoţično komuniciranje pomaga pri opozarjanju druţbe pred nevarnostmi, ki ji

pretijo (nesreče, vojna, terorizem). Lahko ustvarja »mnenjske voditelje« ali vplivneţe med

posamezniki v druţbi (do tega statusa pridejo z informiranostjo o lokalnih ali globalnih

dogodkih). Posameznikom lahko omogoča tudi prepoznavnost in publiciteto (s tem, da jim

posveča pozornost v medijih). Mnoţično komuniciranje povečuje druţbeni nadzor nad

člani druţbe, saj s prikazovanjem in obsojanjem nemoralnih dejanj nadzoruje deviantno

vedenje. Mnoţično komuniciranje pa lahko ima tudi negativne posledice za druţbo.

Nepreverjene ali pomanjkljive informacije zmedejo posameznike ali druţbo, novice o

porazih in prevarah pa omajejo politično elito. Velike količine neobdelanih informacij

lahko človeka pripeljejo do strahu in apatije, posledično ne sprejemajo več novic o okolju,

ki so potrebne za normalno delovanje.

Interpretacija in predpisovanje dogodkov v občilih (soodnosnost, korelacija) – Funkcija

izbiranja, urejanja in interpretacije novic, ki sluţi preprečevanju preplaha in strahu med


ljudmi. Nekateri novinarji v svoje delo vključujejo tudi interpretacijo dogodka in tako

svojim bralcem na neki način »narekujejo«, kako naj razmišljajo. Poleg tega pa novinar

(ali mediji) ţe s svojo izbiro, o čem bo poročal, določa prednostno tematiziranje – agenda

setting. Dejavnosti interpretacije omogočajo razumevanje dogodkov v druţbi, ki lahko

spodbujajo kritično razmišljanje ali pa zavirajo druţbene spremembe in podpirajo

prilagajanje (zavirajo samostojno razmišljanje posameznika). Vsaka kritična opazka

druţbenega sistema lahko privede do sankcij (političnih, ekonomskih).

Posredovanje kulture; razvedrilo – Mnoţično komuniciranje ima tudi socializacijsko

funkcijo, ki omogoča prenos znanj in kulturnih vzorcev med generacijami. Ima pa še

funkcijo razvedrila, ki omogoča kratek oddih od »bombardiranja« z vsakodnevnimi

novicami, ki pa so potrebne za obstanek v sodobnem svetu. Mnoţično razvedrilo je lahko

tudi disfunkcionalno, ker zniţuje doseganje ravni javnega okusa. (Wright, 1966, v Splichal,

1999, 80 – 89.)

Ţe leta 1904 pa so začeli opozarjati na komercialno funkcijo,ki si je v praksi podredila vse

druge funkcije. (Splichal, 2001, v Publiciteta, mnoţični mediji in delitev oblasti.)

Vreg (1990) loči funkcije na: imanentne funkcije (informacijska, mnenjska, orientacijska,

in akcijska); socialne funkcije (socializacijska, rekreacijska, interakcijska in integracijska)

in funkcije, ki izhajajo iz človekovih druţbenih dejavnosti (politične, ekonomske, kulturne,

izobraţevalne, športne idr.).

Če povzamemo, poznamo štiri osnovne funkcije: informacijska, interpretacijska,

socializacijska in zabavna. (Erjavec in Volčič, 1999, 10.)

3.3 Modeli mnoţičnega komuniciranja

Nekateri modeli mnoţičnega komuniciranja temeljijo na sporočilu, nekateri pa na

občinstvu. McQuail loči štiri modele komuniciranja, o transakcijskem modelu smo ţe

govorili (prenos sporočila). Omenimo še, da je v primeru mnoţičnega komuniciranja ta

model primeren predvsem za informativne in propagandne medijske vsebine. Sem spada

Lasswellov model, ki je usmerjen specifično na mnoţično komuniciranje.

Da bi lahko razumeli mnoţično komuniciranje, je treba preučiti vsako stopnjo modela:


Kdo

pravi kaj

po katerem kanalu

komu

s kakšnim učinkom?

Večina raziskav mnoţičnega komuniciranja je sledila temu modelu. (Fiske, 2005, 44.)

McQuail v ta model uvršča tudi zgodnjo verzijo Westley in MacLean modela množičnega

komuniciranja. (McQuail, 2005, 69.) Njun model ţeli prikazati organizacijo mnoţičnih

medijev kot posrednika med občinstvom in dogodki zunanjega sveta, oziroma

interpretacijo dogodkov zunanjega sveta, ki jo ţelijo zagovorniki (vlada) prenesti

občinstvu. Posredniki so v modelu prikazani kot »kanal« oziroma kot »vratarji«.

Posredovanje vsebuje dve vrsti sporočil: namensko sporočilo – sporočevalec (vlada)

pošilja informacije in skuša vplivati na občinstvo; in nenamensko sporočilo – sporočevalec

(vlada) nima namena, da bi vplival na občinstvo, kanal (novinar) posreduje informacije o

dogodkih, ki niso načrtovani. (McQuail, 1984, 171 – 172.)

XXXX...X

1

2

3

4

∞

A C B

fBA

fCA

fAC

XBC

X4

X1

X2

X3

X3m

X' X"

Slika 3.1: Westley in MacLean model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 425)

Glede na definicijo bi lahko tudi Schrammov model množičnega komuniciranja šteli med

transakcijske modele, saj Vreg pravi, da se ta model osredotoča na metode prepričevalne

komunikacije, hkrati pa model upošteva še odziv občinstva preko posredne povratne

informacije (spremljanje gledanosti, poslušanosti in večanje naklade.) (Vreg, 1973, 86 –

87.)


ŠIF

RIR

AN

JE

INTER

PR

ETIR

AN

JE

DEŠIF

RIR

AN

JE

C

C

C

C

C

INFERENČNI FEEDBACK

DOTOK IZ INFORMACIJSKIH, UMETNIŠKIH

IN DRUGUH VIROV

Slika 3.2: Schrammov model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 420)

Schramm imenuje občinstvo mnoţičnega komuniciranja funkcionalna skupina, v kateri

člani občinstva med seboj obravnavajo sprejeta sporočila in ustvarjajo svoje mnenje o

sprejeti ideji. (Schramm, 1961, 12 – 19; v Vreg, 1973, 86 – 88.) Kar pa ţe nakazuje na

drug McQuailov model mnoţičnega komuniciranja – recepcijski model. V tem modelu je

izpostavljena predvsem vloga prejemnika sporočila, ki ni več pasiven, ampak aktiven.

Sprejemniki lahko sporočila interpretirajo na različne načine, skladno z lastnimi

pomenskimi strukturami, kulturnimi ali druţbenimi okvirji itd. Model opominja, kako je

lahko moč medijev včasih le navidezna, saj je občinstvo tisto, ki na koncu ustvarja pomene

iz sprejetih medijskih vsebin. V sklop tega modela bi lahko šteli tudi Maletzkejevo shemo

medsebojnih dinamičnih odvisnosti. Maletzke je mnoţično komuniciranje prikazal kot

»zapleten, dinamičen sistem odvisnosti in medsebojnih odvisnosti udeleţenih dejavnikov«.

(Maletzke, 1963, 73; v Vreg, 1990, 81.)


K S R

PODOBA O SEBI

KOT OSEBNOST

V TEMU

V INSTITUCIJI

V DRUGIH DRUŽB.

ODNOSIH

PRITISK

JAVNOSTI

PODOBA O SEBI

KOT OSEBNOST

V DRUGIH DRUŽB.

ODNOSIH

KOT ČLAN

OBČINSTVA

M

IZBOR IZ PONUDBE

DOŽIVLJAJ

UČINEK

PRITISK MEDIJA

RECIPIENTOVA

PODOBA O MEDIJU

IZBIRA SNOVI OBLIKOVANJE

PRITISK SPOROČILA OZIROMA

PROGRAMA

PRITISK MEDIJA

KOMUNIKATORJEVA PODOBA O RECIPIENTU

RECIPIENTOVA PODOBA O KUMUNIKATORJU

SPONTANI ODZIVI RECIPIENTA

Slika 3.3: Maletzkejeva shema medsebojnih dinamičnih odvisnosti (Vreg, 1973, 413)

Maletzke meni, da je sprejemnik v procesu mnoţičnega komuniciranja aktiven, saj sam

izbere, katera sporočila, ki jih prejme od medijev, bo sprejel in katera zavrgel. Ker je

sprejemnik obravnavan kot samostojna oseba, je ta izbira odvisna od njegove osebnosti,

razvitosti, inteligence in njegovih interesov ter stališč. Na njegovo odločitev vpliva tudi

druţba in občinstvo, v katerem se giblje (druţina, prijatelji …). Tudi sporočevalec je

vpleten v druţbene odnose, zato je izbira sporočil, ki jih pošlje, odvisna od njegove

funkcije v druţbi, delovni skupini, instituciji. Prav tako pa na izbiro vpliva njegova

predstava o sebi. Sporočevalec oblikuje javna sporočila za javnost, zato mora upoštevati

tudi odzive, ki jih dobi od javnosti6 in ki so jih sproţila njegova sporočila. (Maletzke,

1963, 39; v Vreg, 1990, 82.)

McQuial poleg recepcijskega modela in transakcijskega modela mnoţičnega

komuniciranja loči še obredni (ali izrazni) model in publicistični model. Obredni model ne

daje poudarka samo prenosu informacij, ampak tudi notranjemu zadovoljstvu pošiljatelja

in sprejemnika ter zdruţuje skupine z istimi interesi. Publicistični model se uporablja pri

mnoţičnem komuniciranju, kadar govorimo, kako pridobiti in obdrţati pozornost

6 Javnost ni identična z občinstvom mnoţičnega medija, saj je sporočilo lahko prišlo do koga tudi od

sekundarnega vira (druţina, prijatelj) in ne primarnega vira (medij). (Vreg, 1990, 82.)


občinstva, pokriva tiste dejavnosti medijev, ki se ukvarjajo z oglaševanjem in odnosi z

javnostmi. Člani občinstva so opazovalci in ne udeleţenci ali sprejemniki informacij.

McQuail (2005, 68 – 74.) Kako močno si mediji ţelijo ohraniti pozornost, je ilustrirala

Sandra Bašič Hrvatin na enem izmed svojih predavanj s primerom, kdaj se vrtijo oglasi na

televiziji – skoraj na vsakem programu so istočasno. (Bašič Hrvatin, 2011.)

Poglejmo si še en model mnoţičnega komuniciranja, ki ga je navedel Vreg: De Fleurova

shema množičnih medijev. De Fleur deli vsebino mnoţičnih medijev na tri kategorije:

- vsebina za nezahtevni okus (kriminalne drame, pornografski filmi, izpovedne oddaje),

- navadna vsebina (vremenska poročila, novice, revije, posvečene posebnim interesom),

- vsebina za zahtevni okus (resna glasba, drama, politične razprave, umetniški filmi, revije,

posvečene političnim dogodkom). (Vreg, 1990, 117.)

Na strukturo te sheme so vplivale splošne druţbene, politične, ekonomske in kulturne

razmere v času, ko so se mnoţični mediji razvijali7. Mnoţične medije je prikazal kot

druţbene sisteme, v shemah pa poudarja podobnosti med mediji, posebno glede povezav

med komponentami tega sistema.

Prva komponenta je občinstvo, ki je lahko zahtevno, srednje zahtevno in nezahtevno.

Raziskovalne organizacije (druga komponenta) delajo trţne raziskave (ugotavljajo, kaj

občinstvo ţeli). Tretja komponenta je distributer; delimo jih na lokalne distributerje, ti

imajo neposreden stik z občinstvom, in nacionalne distributerje. Distributer daje občinstvu

vsebino, ta pa njemu pozornost, ki distributerju preko raziskav prinese finančno podporo

(oglaševalce). Tem trem komponentam lahko dodamo še četrto: proizvajalci vsebine

(producenti, snemalci, uredniki, dopisniki …), ki je tesno povezana s finančnimi

pokrovitelji, ki kupujejo čas in prostor v medijih ali pa so delničarji (peta komponenta).

Oglasne agencije (šesta komponenta) pa povezujejo do sedaj vse naštete komponente,

razen občinstva. Distributerje preskrbijo z oglasi in so povezava z raziskovalno

komponento. Nad vsemi komponentami pa so zakonodajna telesa (sedma komponenta), ki

regulirajo področje medijev s pomočjo regulativnih agencij. Zakonodajno telo pa je v

veliki meri odvisno od občinstva in njihove izraţene volje na volitvah. Uravnalni

7 De Fleur obravnava ameriške mnoţične medije.


komponenti lahko prištejemo prostovoljna zdruţenja, ki uveljavljajo določena načela

(moralno, dopustno) in nadzorujejo distributerje. Moralne omejitve, stališča glede dobička,

vrednote o svobodi govora določajo zunanje razmere, v katerem deluje sistem medijev.

V sistemu je najbolj pomemben pogoj finančna podpora, ki pa je zelo odvisna od volje

občinstva. Zato je treba ponuditi takšne vsebine, ki bodo zadovoljile in obdrţale veliko

število članov občinstva, se pravi vsebine za nezahteven okus. Te vsebine so ključni

element v druţbenem sistemu medijev, saj prisilijo občinstvo k potrošnji, hkrati pa so v

skladu z moralnimi predpisi. (De Fleur, 1966, 141 – 185; v Vreg, 1990, 116 – 120.)


4 MNOŢIČNI MEDIJI

4.1 Kaj so mnoţični mediji?

Izraz »mnoţični mediji« se nanaša na sredstva komuniciranja, ki delujejo v velikih

razseţnostih, dosegajo skoraj vsakega posameznika v druţbi in sluţijo javnosti na temelju

javnega interesa. Standardi javnega interesa se lahko nanašajo na vse medije, ne glede na

ustanovitev ali lastništvo. (Ţilič Fišer, 2007, 27, 36.)

McQuail je na podlagi mnoţičnega komuniciranja opredelil pojem mnoţičnih medijev:

So sklop različnih aktivnosti, ki ustvarjajo medijsko vsebino. Njihova funkcija je,

da prikazujejo ali ustvarjajo realnost.

Vključujejo posebne tehnološke oblike, kot so radio, film, televizija, časopisi in

knjige.

Vezani so na formalno ustanovljene institucije ali medijske ustanove. Mnoţične

medije ločimo na komercialne – ti so v zasebni lasti ter profitno usmerjeni (prodaja

prostora oglaševalcem); in javne (resne) – prvobiten namen naj ne bi bil zasluţek,

ampak predvsem sluţenje javnosti v smislu spoštovanja osnovne komunikacijske

pravice.

Delujejo v skladu z zakoni in pravili (novinarski kodeks) ter v skladu z druţbenimi

pričakovanji.

So produkt oseb, ki zavzemajo različne vloge: lastniki, producenti, oglaševalci,

občinstvo.

Prenašajo informacije, zabavo in slike sveta do mnoţičnega občinstva. (McQuail v

Lorimer, 1998, 43 – 57.)

Splichal je na spletni strani Komunikologija – medijske študije zapisal, da so mnoţični

mediji »kompleksne organizacije, ki v mnoţičnem komuniciranju opravljajo vlogo


komunikatorja in pomembno prispevajo k druţbeni integraciji. Za večino ljudi so

najpomembnejši vir informacij, socializacije in razvedrila, hkrati pa jih močne druţbene

skupine uporabljajo kot učinkovito sredstvo prepričevanja in propagande. Zaradi tega je

delovanje mnoţičnih medijev tako kot vseh drugih pomembnih kulturnih, političnih in

ekonomskih institucij podvrţeno zakonski regulaciji.«

4.1.1 Razvoj mnoţičnih medijev

Povedali smo ţe, da je razvoj tehnologije eden izmed dejavnikov, ki je omogočil mnoţično

komuniciranje. Mnoţično posredovanje idej z namenom širjenja političnih in verskih

vsebin se je začelo kar nekaj časa pred prvo tehnično iznajdbo, ki je omogočila mnoţično

produkcijo vsebin.

Ko se je pojavil prvi neodvisni medij v obliki tiska8, so cerkvene in drţavne oblasti

naredile preplah, saj jim je tisk predstavljal groţnjo za izgubo kontrole nad ljudstvom in

omogočal razširjanje novih in odklonskih idej. To je bil zgodovinski trenutek – tehnologija

mnoţičnega komuniciranja je pridobila poseben status v druţbi. Bolj je bila druţba odprta,

več je bilo naklonjenosti razvoju komunikacijskih tehnologij do njegovih polnih

zmoţnosti. V zaprti druţbi pa so obstajala stroga pravila o uporabi tehnologije in

posledično je bil razvoj tehnologije zelo omejen (Rusija je uvedla tisk šele v 17. stoletju).

(McQuail, 2005, 24 – 25.) Transportne (ţeleznica) in komunikacijske (telegraf, telefon)

tehnologije so omogočile hitro širjenje informacij in razvoj tiska. Na razvoj tiska so

vplivali tudi drugi dejavniki: urbanizacija, razvoj izobraţevanja in pismenosti, oblikovanje

javnosti, razvoj nacionalne zavesti in podjetniška pobuda. Razvoj tiska, zlasti nastanek

dnevnega tiska, pa je spodbudil zanimanje za vse načine komuniciranja. (Erjavec in

Volčič, 1999, 13; Splichal, 2001.)

Danes poleg ţe naštetih mnoţičnih medijev9 (tisk, radio in televizija) poznamo še nove

medije (računalniško posredovano komuniciranje – internet), ki naj bi predstavljali groţnjo

8 1454 – Gutenbergov izum tiska. Čeprav naj bi Kitajci in Korejci pred letom 1454 izumili tehnike tiska in

premičnih črk, Gutenberg velja za (evropskega) izumitelja. 9 Zakonsko se med medije v Sloveniji štejejo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske

publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih


starim medijem. Vendar Ţilič Fišer (2007) pravi, da je le malo znakov, da bi bili

»tradicionalni« mediji v pozabi. Nacionalna raziskava branosti je v letu 2010 zaznala celo

porast branosti tiskanih medijev glede na predhodno valutno obdobje.10

Tudi avtorja knjige

Socialna zgodovina medijev večkrat poudarita, da skozi zgodovino razvoja medijev noben

»nov« medij ni izpodrinil »starega«, ampak so sobivali in vplivali drug na drugega. (Brigs,

Burke, 2005, 258.) V obdobju vzpona televizije so mnogi kritiki predvideli propad

revijalne industrije. Vendar so revije presenetile s prilagodljivostjo novim medijem in so se

usmerile v televizijski program in tako so nastali TV-sporedi. (Campbell, Martin in Fabos,

2005, 301.) Zaradi novih tehnologij je danes medije vse teţje razlikovati med seboj, ker so

nekatere medijske vsebine distribuirane preko različnih kanalov, ki zmanjšujejo prvotne

značilnosti medijskih vsebin. Nadaljnji razvoj tehnologije pa le povečuje ta trend. Časopisi

so ţe široko dostopni kot teksti na internetu, mobilni telefoni pa se uporabljajo za

dostavljanje in produciranje medijskih vsebin. (McQuail, 2005, 41.)

4.2 Mediji in druţba

Da imajo mediji vpliv na druţbo, je razvidno ţe iz vseh naštetih funkcij mnoţičnega

komuniciranja. Ţilič Fišer (2007) meni, da morajo mediji kot posredniki med politiko in

javnostjo izpolnjevati vsaj tri funkcije: 1) Informacijsko funkcijo, ki je najstarejša funkcija

medija. Mediji morajo informirati javnost o aktualnem dogajanju v drţavi. 2) Funkcijo

izražanja, ki poudarja pomen medija kot prenosnika različnih stališč posameznikov ali

skupin. 3) Funkcijo nadzorovanja, ki predstavlja medij v vlogo psa čuvaja v druţbi.

Medijske institucije skrbijo za produkcijo in distribucijo znanja. Informacije in slike, ki jih

posredujejo mediji, so za večino ljudi glavni vir za spoznavanje zgodovine in trenutne

druţbene situacije. Mediji nam predstavljajo tudi nekakšen »zemljevid«, ki nam pove, kje

se nahajamo in kdo smo (kakšna je naša identiteta). V veliki meri sluţijo za opredelitev

druţbene realnosti in so glavni vir socialnih pravil in norm. Mediji nam omogočajo tudi

največ stika z glavnimi institucijami v druţbi. Mnoţični mediji v sekularni druţbi skušajo

programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. (Zakon o

medijih, 2006.) 10

Valutni podatki za leto 2010 (http://www.nrb.info/podatki/2010-1.html).


prevzeti takšno vlogo nosilca vrednot in idej, kot jih imajo v zgodnjem obdobju starši, šola

in religija. (McQuail, 2005, 81.)

Mediji v sodobnem času imajo tudi pomembno vlogo na političnem in ekonomskem

področju. Politično-ekonomska teorija vidi medije kot del gospodarskega sistema in kot

tesno povezane s političnim sistemom. Posledice tega pa so manjša neodvisnost medijev,

večja koncentracija medijev in manjša vlaganja v manj donosna medijska opravila (kot je

raziskovalno novinarstvo). V tej teoriji je najbolj pomembno občinstvo, saj so oni tisti, ki

privabljajo denar – oglaševalce. (Murdock in Golding; Smythe, v McQuail 2005, 99 –

100.)

Splošno pravilo je: višji kot je druţbeni status, večja je druţbena in ekonomska moč, večji

je dostop in nadzor nad procesom komuniciranja. Komuniciranje poteka horizontalno in

vertikalno.11

Pri vertikalnem komuniciranju je tok usmerjen od zgoraj navzdol, se pravi

tistim, ki imajo več druţbene moči, je omogočeno, da pošljejo več informacij kot pa jih

sprejmejo. Tudi mnoţično komuniciranje je v večini vertikalno komuniciranje, tako da

glede na zgoraj omenjeno splošno pravilo močnejši pošilja sporočila šibkejšemu. Zato

mediji v druţbi veljajo za zelo močno sredstvo. (McQuail, 1984, 196 – 197.) Tudi Ţilič

Fišer (2007) povzema McQuaila in pravi, da mediji postopoma postajajo »sredstva za

uveljavljanje moči za tiste, ki imajo privilegiran dostop do medijev.«

Vendar bodo mediji raje ohranjali druţbeno moč, kot pa da bi jo izzivali. Proces

mnoţičnega komuniciranja je postala ena izmed glavnih institucij v druţbi s svojimi

lastnimi pravili, vendar mora medijska institucija sočasno bivati z ostalimi institucijami in

spoštovati prevladujoča prepričanja prebivalstva in interese gospodarstva. (McQuail, 1984,

196 – 197.)

Hardt se v svojem članku strinja, da je dostop do komunikacijskih tehnologij postal

politična prioriteta »zaradi naraščanja političnih in ekonomskih deleţev pri razporeditvi

moči v vedno širši javni areni.« Zato razvoja medijev ne moremo vedno pojasnjevati s

poudarjanjem druţbenega napredka ali z ţeljo po izobrazbi niţjih razredov. »Prej je res, da

imajo mediji v boju za prevlado v druţbi vodilno vlogo, saj je aktivna in konsistentna

11 Vertikalno komuniciranje poteka navpično navzdol ali navzgor po hierarhični lestvici. Horizontalno

komuniciranje pa je komuniciranje med tistimi, ki so na istem poloţaju v hierarhični lestvici.


medijska kultura, ki uspešno nadzira mnoţice s primernimi oblikami informiranja in

zabave, tista, ki reprezentira in legitimizira ideološka stališča.« (Hardt, 2004.)

Mediji s pošiljanjem sporočil ţelijo vplivati na občinstvo, ampak to jim lahko uspe le, če

so prepričljivi in ne z uporabo sile (moči). Šibka točka medijev je ta, da sprejemniki

prejemajo sporočila prostovoljno. (McQuail, 1984, 196.) Poleg tega pa danes prejemniki

sprejemajo le tiste informacije, ki potrjujejo njihova (ţe izoblikovana) stališča in se

izogibajo tistim informacijam, za katere mislijo, da so nepomembne in ne ţelijo, da

vstopajo v njihovo ţivljenje. (Bašič Hrvatin, 2011.)

4.2.1 Učinki medijev

V začetku stoletja in do leta 1930 je veljalo, da imajo mediji ogromno vpliva pri

oblikovanju posameznikovega mnenja, pri spremembah navad ter da oblikujejo vedenje

občinstva v skladu z ţeljami »nadzorovalcev«. To ni temeljilo na znanstvenih raziskavah,

temveč na podlagi opazovanja, kako popularni so postali mediji. (Bauer in Bauer v

McQuail, 2005, 458.)

Strokovnjaki so si medije predstavljali kot hipodermične igle (model) – mediji naj bi

občinstvu vbrizgali sporočila pod koţo, ti pa bi takoj spremenili svoje obnašanje in

delovanje. (Erjavec in Volčič, 1999, 28.)

Številne raziskave12

v 60-ih so pokazale, da mnoţično komuniciranje naj ne bi imelo

direktnih učinkov na stališča občinstva, oziroma da so le-ti zelo majhni ali pa jih ni bilo

mogoče zaznati z razpoloţljivo metodologijo. Občasno so nekatere študije primerov13

pokazale vplive pod določenimi pogoji, toda učinki niso bili takšni, kot so komunikatorji in

raziskovalci pričakovali. Vzroke za to lahko iščemo na strani medijev ali pa na strani

občinstva. Vendar je treba poudariti, da so raziskovalci iskali le kratkoročne učinke. Prezrli

so dejstvo, da ljudje, ki so v stiku z mnoţičnimi mediji, poznajo in imajo mnenje o

številnih zadevah, ki presegajo njihove neposredne izkušnje, in to zaradi tega, ker imajo

12 Glej McQuail 1984.

13 Glej McQuail 1984.


dostop do mnoţičnih medijev. V takšnem primeru so učinki mnoţičnih medijev vidni.

(McQuail, 1984, 193 – 196.)

Kljub teţkemu predvidevanju in ugotavljanju učinkov se je ta metodologija do danes tako

izboljšala, da lahko bolj ali manj ugotovimo verjetnost učinkov. Trditev, da mediji naj ne

bi imeli velikega učinka, je teţko sprejemljiva ţe zaradi tega, ker imamo vsakodnevne

izkušnje, za katere so odgovorni mediji – oblečemo se glede na vremensko napoved, nekaj

kupimo zaradi oglasa, film si ogledamo zaradi napovednika itd. (McQuail, 2005, 456.)

Učinki medijev so posledica tega, kar mediji počnejo (namenoma ali pa ne), moč medijev

pa se nanaša na to, da mediji imajo učinke na delovanje druţbe. (McQuail, 2005, 465.)

Carrey (v McQuial, 2005) je ţe leta 1998 opozarjal, da je moč mnoţičnih medijev odvisna

od zgodovinskega dogajanja/ozadja. Moč medijev se je poudarjala predvsem v času obeh

svetovnih vojn, potem je bilo glede moči medijev zatišje, dokler se ponovno niso pojavili

druţbeni nemiri. McQuail se strinja, da se dejansko vedno, ko se pojavijo druţbeni nemiri

(vojna, zločini, moralna panika), nekaj odgovornosti pripiše medijem. Tako ne moremo

izključiti dejstva, da so mediji bolj vplivni v kriznih trenutkih. (McQuail, 2005, 462 –

463.) Še pred kratkim smo lahko bili priča nemirom v severnoafriških drţavah. T. i. spletne

revolucije so bile povzročene s pomočjo medijev, ampak ne tradicionalnih, temveč

druţbenih (socialnih) medijev. Svenšek (2011) povzema opozorilo Bašič Hrvatinove, da je

tehnologija le sredstvo, ni pa vsebina. Do revolucij pride zaradi nevzdrţnih razmer, ne pa

zaradi novih tehnologij, te le omogočajo izraţanje jeze in nestrinjanja ter mobilizacijo isto

mislečih ljudi.

Veliko pozornosti je bilo namenjeno temu, da mediji spodbujajo nasilje in agresivno

vedenje. Razlog za to so (popularni) mediji, ki ponavljajoče prikazujejo nasilje. Poleg tega

prihajajo novi mediji, televizijski kanali se širijo, meja sprejemljivega se zvišuje in

posledično obstaja velika verjetnost, da bodo predvsem otroci izpostavljeni več

medijskemu nasilju kot kadarkoli prej. (McQuail,2005, 482.)

4.3 Tiskani mediji znotraj mnoţičnih medijev

Fiske (2005) navaja študijo Katza, Gurevitcha in Hassa (1973), ki prikazuje podobnosti in

razlike med mnoţičnimi mediji. Rezultate so prikazali s kroţnim modelom, s katerim so

razloţili medsebojne odnose med petimi mediji.


knjige

kino

televizijaradio

časopisi

Slika 4.1: Odnosi med mediji (Fiske, 2005,33)

Občinstvo, ki je sodelovalo v študiji, meni, da je vsak medij najbolj podoben svojima

sosedoma. Anketiranci so časopise, radio in televizijo uporabljali za povezovanje z druţbo,

knjige in filme pa za sprostitev. »Bolj izobraţeni so navadno uporabljali tiskane medije,

manj izobraţeni pa so se bolj nagibali k elektronskim ali vizualnim medijem.« (Fiske,

2005, 33.) Za zadovoljitev osebnih potreb (razumevanje samega sebe in pobeg pred

realnostjo) so, glede na rezultate ankete, knjige na prvem mestu. Časopise so anketiranci

uporabili, kadar so ţeleli zadovoljiti druţbene potrebe (poznavanje sveta in za samozavest,

stabilnost, dobro mnenje o samem sebi)14

. (Fiske, 2005, 34.)

Iz rezultatov navedene študije lahko vidimo, da so v 70-ih za pridobivanje informacij o

svetu in poznavanje sveta uporabljali časopise in ne radia ter televizije. Pew Research

Center (2011) pa poroča, da je v informacijski dobi hiter in priročnejši vir informacij postal

internet (predvsem med mladimi). Kar pa ne pomeni, da bodo zato časopisi izumrli. Res je,

da se je naklada časopisov v zadnjih letih zniţala (po podatkih Pew Research Centre,

2010), vendar, kot smo ţe omenili, novi mediji niso izpodrinili starih, ampak so se

prilagajali in vplivali drug na drugega. Erjavec (1999) pojasni, na kakšen način se lahko

mediji med seboj dopolnjujejo: zjutraj poslušamo radio, nato preletimo novice (bodisi v

14 Glej Tabela 1 Potrebe občinstva v Fiske, 2005.


časopisu bodisi teletekstu), na poti v avtu poslušamo radio, popoldne podrobneje

preberemo dnevnik, revijo (ali pa članke na internetu), zvečer pa gledamo televizijo.

(Erjavec in Volčič, 1999, 11.)

Če pogledamo značilnosti časopisa v odnosu z ostalimi mediji, opazimo, da je prva in

osnovna značilnost časopisa tiskana beseda. Pisanje in branje v primerjavi z ustno

komunikacijo zahtevata čas, ampak vsakdo lahko izbere, kdaj bo pisal in bral. V primerjavi

s televizijo in radiem bralci lahko poljubno izberejo, kdaj bodo brali časopis, saj je le-ta

trajen in ni minljiv, tako kot sta televizija in radio. (Malović, 1995, 35.)

Radio in televizija sta najhitrejša medija15

pri objavljanju novic. Radio dogodke naznanja,

televizija jih prikazuje, časopis pa jih celotno in analitično obravnava. Časopis vsem

druţbenim pojavom doda izčrpno, natančno in pregledno pojasnilo o dogodku. To ne

pomeni, da časopis ne vsebuje novic, ampak jih ima dosti manj kot radio. Posledično

časopis izbere najbolj pomembne novice in jih podrobno predstavi ter komentira. Zato ima

časopis večji vpliv pri prepričevanju, saj poleg informacij navaja številne argumente in

pojasnila. Časopis ima tudi to prednost, da se ga lahko večkrat prebere. Kadar bralcu kaj ni

jasno, lahko informacijo preveri in v istem trenutku lahko o prebranem debatira.

Posledično se bralcu informacija bolj vtisne v spomin, saj ji posveti več časa. (Plenković,

1993, 125.)

Poleg tega lahko časopis poveča (ali zmanjša) prostor za objavo vsebine, lahko doda

priloge in dodatne edicije k posamezni številki z namenom, da obširno in temeljito poroča

o dogodku. S pojavom interneta so časopisne hiše ustvarile spletno različico svojega

časopisa. Spletni časopis objavi novico o nekem dogodku, tiskana izdaja pa razišče ozadje

dogodka. Lahko pa deluje tudi obratno, da internetna različica posodobi zgodbo iz tiskane

verzije časopisa. (Hiebert in Gibbons, 2000, 161.)

Lorimer (1998) pravi, da so časopisi v primerjavi z elektronskimi mediji kritični in so

njihove vsebine usmerjene v raziskovanje. Ampak ta vloga časopisa se razlikuje od drţave

15 Navajam gradivo iz leta 1993, v tem času internet še ni bil v mnoţični uporabi za pridobivanje novic.

Slovenija se je prvič povezala z internetom leta 1991, leta 1994 pa se je zaznala hitra rast interneta.

(http://www.isoc-drustvo.si/?p=304 . )


do drţave, odvisna je od povezave med novinarji in politiki, od tradicije časopisa in

povezav med vladajočimi in drţavljani. (Lorimer, 1998, 87.)

Časopis je bil prvi mnoţični medij. Skozi vso zgodovino razvoja medijev se je boril za svoj

obstoj – najprej z radiem, nato s televizijo in danes z internetom. Značilnosti, ki veljajo za

tiskani medij v večini, veljajo tudi za internet – je trajen, uporablja se lahko kadarkoli in

kjerkoli, če uporabnik ima primerno napravo (telefon, prenosnik …) in internetno

povezavo, poleg tega lahko istočasno preveri nerazumljivo informacijo. Časopisi imajo

kljub vsemu eno prednost – kot pravi Dean Baquett, ki ga je povzela Merljak v prispevku

Prihodnost časopisov: »Naloga časopisov je, da bralcem pomagajo razumeti svet.« V

istem prispevku navaja, s katerimi prednostmi se lahko časopis bori za svoj obstanek, in

ena izmed njih je profesionalno novinarsko delo. Tudi blogerji na internetu lahko

opravljajo novinarsko delo, tako da objavljajo novice in razkrivajo resnice, vendar pa je

raziskava o razmerah v novinarskih hišah iz leta 200616

pokazala, da je na blogih le pet

odstotkov informacij nastalo z novinarskim delom. Samo novinarji lahko ponudijo dobro

obdelane zgodbe, ker imajo potrebno znanje in izkušnje, da raziščejo dogodek in ga nato

na zanimiv način predstavijo bralcem. Povzame še ugotovitve Kuttnerja, ki pravi, da

najboljše vsebine na internetu izvirajo s spletnih strani časopisnih hiš. Kot je ţe zgodovina

pokazala, je za preţivetje »starega« medija potrebno sodelovanje z »novim«. Časopisne

hiše lahko internet uporabijo za nadgradnjo tiskane verzije časopisa (opremljenost s

fotografijami, grafiko, uvajanje digitalnih edicij). (Merljak, 2007.)

Splichal (2010) pa opozarja, da je internet prinesel »konvergenčno revolucijo« - stari

mediji se ne prilagajajo novemu mediju, ampak preidejo vanj in tako prevzemamo enotno

komunikacijsko platformo.

16 Glej http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/28/medpol/#2.


5 TISKANI MEDIJI

Pri opredeljevanju tiskanih medijev bom začela z delitvijo po McQuailu, ki tisk deli na:

knjige, časopis in ostale tiskane medije – revije.

5.1 Knjiga

Raziskave in teorije mnoţičnega komuniciranja knjige praviloma ne uvrščajo med

mnoţične medije. Splichalu pa se zdi, da bi morala biti knjiga zaradi svoje specifične

narave vredna pozornosti v sferi mnoţičnega komuniciranja. (Splichal, 1986, 121 – 122.)

Da danes lahko uporabljamo socialna omreţja, je bil potreben razvoj medijev skozi

zgodovino. Vse se je začelo z revolucijo tiska, ki je omogočila mnoţično reprodukcijo

vsebin. Knjige so obstajale tudi pred tiskom, vendar je bilo njihovo reproduciranje

omejeno, bodisi zato, ker so jih pisali in prepisovali ročno, bodisi zato, ker so lahko samo

določeni »izbranci« opravljali prepisovanje knjig. Postopoma je tisk privedel do vsebinskih

sprememb, te so bile bolj posvetne (sekularne), praktične in popularne ter napisane v

ljudstvu razumljivem jeziku. (McQuail, 2005, 27.) Z razširjanjem tiskanih vsebin so se

lahko ljudje sami izobraţevali in se opredelili kot posamezniki – njihova druţbena

identiteta ni bila opredeljena na podlagi tega, kar jim je povedal njihov voditelj ali

druţbeni razred. (Campbell, Martin in Fabos, 2005, 345.)

Knjige delimo na: potrošniško usmerjene, učbenike in strokovne knjige. (Hiebert in

Gibson, 2000, 24.) Glede vsebine pa na: fikcijo in nefikcijo, otroške in odrasle, leposlovje

in izobraţevalne, enkratne in serijske knjige. Glede oblike pa na mehko (ţepnice) in trdo

vezavo.


5.2 Časopis

Poleg vloge psa čuvaja so časopisi dolgo časa igrali glavno vlogo v druţbenem ţivljenju

posameznika, saj so ga informirali in zabavali. Časopisi pomagajo bralcem odločati pri

izbirah, od tega, kaj bodo jedli, do tega, koga bodo volili. (Campbell, Martin in Fabos,

2005, 265.) Kako pomemben je časopis v ţivljenju posameznika kaţe primer iz 50-ih, ko

se je v Baltimoru zgodila časopisna stavka. Ugotovljeno je bilo, da ljudje niso pogrešali

člankov z naslovnice (ker so te informacije dobili preko radia), ampak odlomke iz

časopisa, ki so povezani z njihovimi osebnimi interesi (stripi, kriţanke, kolumne, šport).

(Turow, 1999, 122.)

5.2.1 Značilnosti časopisa

McQuail (2005) meni, da je časopis večja inovacija kot knjiga, čeprav tega na začetku ni

bilo mogoče zaznati. Njegova posebnost je bila usmerjenost k posameznemu bralcu in na

resnične dogodke. Primeren je bil za zadovoljevanje potreb novega razreda: poslovneţev in

strokovnjakov.

Nekatere značilnosti, ki so se pojavljale skozi zgodovino tiska, veljajo tudi za moderno

definicijo časopisa:

redno in pogosto izhajanje,

prodaja se kot blago,

nanaša se na aktualne dogodke,

funkcija javne sfere,

občinstvo je mestno in sekularno,

relativna svoboda.

Časopisi so postali mnoţični medij v smislu doseganja široke javnosti šele v 20. stoletju.

(McQuail, 2005, 28 - 29.)

Nemška teorija tiska navaja štiri značilnosti časopisa:

publiciteta (javna objava informacij in obča dostopnost),

aktualnost (objava druţbeno pomembnih informacij),

univerzalnost (raznolikost informacij za različno občinstvo),


periodičnost (izhajanje v rednih časovnih presledkih). (Noelle-Neumann, 1971; v

Erjavec in Volčič, 1999, 13.)

Košir in Ranfl (1996) sta dodala še eno značilnost, in sicer aţurnost (hitro obveščanje o

pomembnih dogodkih oziroma časovna razdalja med dogodkom in objavo ali sprejeto

novico mora biti čim krajši). (Košir in Ranfl, 1996, 32.)

5.2.2 Začetki časopisa

Nastal je iz potrebe po sporočanju novic širši javnosti. Prvotni časopis ni bil niti tiskan niti

ni izhajal periodično. (Bücher, 1893; v Splichal, 2001, 68.)

Da so nastali prvi časopisi, kot jih poznamo danes, je minilo skoraj 200 let od izuma tiska.

Njihov predhodnik pa je bilo pismo, ne pa knjiga. (McQuail, 2005, 27.)

Prve objave novic najdemo v rimskem cesarstvu Acta senatus in Acta diurna populi

Romani – obvestila so vrezovali v bele mavčne plošče, ki so vsebovala aktualnost in

univerzalnost. (Erjavec in Volčič, 1999, 13, Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 70.)

Germanska ljudstva so v 15. stoletju začela sistematično zbirati novice in jih urejati v

pisma, ki so jih razpošiljali naprej v vse smeri. Zapisane novice so imenovali Zeitungen17

.

Vendar te novice niso bile namenjene mnoţicam, ampak oţjemu krogu drţavnikov,

predavateljev in finančnikov. Viri novic so bili različni – trgovci, kmeti z bojišč, študenti,

ki so prihajali iz različnih krajev študirat na nemške univerze. V 16. stoletju pa so pisci

novic začeli svoje storitve zaračunavati. (Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 70 – 72.)

Nemčija je bila prva drţava, v kateri so začeli izhajati tiskani časopisi v kratkih presledkih.

Prve tiskane periodične zbirke so se pojavile ob koncu 16. stoletja kot letne izdaje, temu so

sledile polletne zbirke novic (polletni sejmi so omogočili razpošiljanje tiskanih novic),

poznali pa so tudi tedenske izdaje (omogočile so jih poštne kočije, ki so potovale vsak

teden). (Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 72 – 81.)

17 Beseda Zeitung je tedaj pomenila novico, kasneje pa časopis. (Splichal, 2001, 71.)


Časopise so tiskali in zlagali ročno, naklada je bila majhna, po vsebini pa je bil ta tisk

predvsem informativne narave (trgovske informacije, politične novice in domače dvorne

novice). (Noelle-Neumann in Schulz, 1971, v Erjavec in Volčič, 1999.)

Ker so novice prihajale iz različnih virov, jih je bilo potrebno uporabljati selektivno in

kritično. Časopisi so začeli obravnavati aktualna politična vprašanja in izraţati strankarska

mnenja – časopisi so se iz posredovalcev novic spremenili v nosilce in usmerjevalce

javnega mnenja. (Bücher, 1893, v Splichal, 2001, 72 – 81.)

Nato so se začeli boji za svobodo tiska, najprej v Veliki Britaniji, temu pa je sledila

revolucija v Franciji (1789). Tako je v 18. stoletju tisk kot četrta veja oblasti postal v očeh

javnosti legitimen kritik vladajočih. V 19. stoletju je francoski zgodovinar Guizot dejal, da

tisk omogoča drţavljanom iskanje resnice in jih varuje pred absolutizacijo oblasti, saj je

delovanje oblasti pod nadzorom drţavljanov. V tridesetih letih 19. stoletja se je začel

razvoj komercialnega tiska, v katerih so oglasi zniţevali nakupno ceno časopisa. Ob koncu

19. in na začetku 20. stoletja se je v ZDA in Evropi razvil popularni tisk (t.i. tabloid ali

rumeni tisk). V 20. stoletju je idejo o tisku kot četrti veji oblasti nadomestila komercialna

usmerjenost, kateri javni interes ni bil na prvem mestu. Lippmann je v nasprotju z

Guizozovim prepričanjem ugotovil, da »novica in resnica nista ista reč«. (Erjavec in

Volčič, 1999, 14, Splichal, 2010.)

5.2.3 Vrste časopisa

McQuail (2005) razlikuje različne vrste časopisa in pravi, da ne obstaja enotna tipologija

delitve časopisa, ki bi ustrezala vsem drţavam:

Politični tisk – namenjen strankarskim propagandnim sporočilom in neodvisen od

drţave.

Prestiţni tisk – neodvisen od drţave in osebnih interesov. Kaţe zelo razvit občutek za

druţbeno in etično odgovornost in novinarstvo spodbuja v smeri delovanja objektivnega

poročanja. Nekaj drţav še danes skuša ohranjati takšno vrsto tiska.

Popularni tisk – mnoţičen časopis, ki je namenjen skoraj vsem bralcem. V osnovi je

takšen tisk komercialna dejavnost in ne strokovni projekt. Omogočil ga je napredek v

tehnologiji, širok obseg koncentriranega prebivalstva, širjenje pismenosti in nizki stroški za

bralca. Specializiran je za zgodbe, ki vzbujajo pozornost: kriminal, nesreče, krize, škandali,


vojna in slavne osebe. Zgodbe so napisane dramatično in senzacionalno. Zaradi svojega

tipičnega formata se ga je prijel izraz tabloid18

. (McQuail, 2005, 30 – 31.)

Uršič Zupan (2011) je slovenske tiskane medije razdelila na več skupin glede na več

kriterijev:

Pogostost izhajanja

Dnevniki – izhajajo vsak dan ali vsaj pet dni v tednu.

Večdnevniki – izhajajo večkrat na teden, najpogosteje dvakrat ali trikrat

tedensko.

Tedniki – izhajajo vsak teden enkrat, praviloma na isti dan v tednu.

14-dnevniki – izhajajo vsak drugi teden.

Mesečniki – izhajajo vsak mesec. Tisti, ki so vezani na določeno populacijo

(šolska mladina, študenti), ne izidejo vsak mesec, npr. poleti. Uršič Zupan ugotavlja,

da v Sloveniji mesečniki predstavljajo po številu naslovov najštevilčnejšo skupino.

Dvomesečniki – izhajajo vsak drugi mesec.

Občasniki – nimajo rednega termina izhajanja. Navadno izidejo nekajkrat na

leto.

Vsebina in namen

Splošno informativni – pokrivajo splošne informacije z vseh področij, poudarek

je na aktualnih temah.

Strokovni – vsebina se nanaša predvsem na posamezno strokovno področje.

Poljudnoznanstveni – znanstvene vsebine, ki so širši javnosti podane na

razumljiv način.

Izobraţevalni – vsebine, ki so izobraţevalne narave.

Razvedrilni – glavni namen je razvedrilo bralcev.

Ciljno občinstvo

Splošni – vsebina ţeli zajeti zelo širok krog javnosti.

Specializirani:

- za posamezne starostne skupine – za otroke, mladino, upokojence.

- po spolu – za ţenske in moške.

18 Bulvarski tisk – lahkoten, malo vreden (SSKJ).


- po področjih – šport, avtomobilizem, narava, zdravje, finance itd.

- za posamezne interesne skupine – ljubitelje kulinarike, ribolova, lova, starih

avtomobilov, vrtnarjenja, psov, šivanja, filmov, jadranja, jahanja itd.

Format in vezava (bibliotekarska delitev)

Časniki – so večinoma večjega formata, običajno A3 ali večji, in nespeti, samo

zloţeni (npr. vsi dnevniki v Sloveniji razen Ţurnala24).

Revije (bibliotekarska delitev tu navaja izraz časopisi) – so manjšega formata,

praviloma A4 ali manjšega, vezani s kovinskimi sponkami ali z lepljenjem (večina

tedenskih in mesečnih revij).

Plačljivost

Plačljivi – tiskani mediji, za katere se plačuje naročnina ali pa so v prodaji.

Brezplačniki – tiskani mediji, ki so brezplačni (dobimo jih v restavracijah,

nakupovalnih mestih, informacijskih točkah ipd.).

Območje izhajanja

Nacionalni – izhajajo na območju celotne drţave in prinašajo vsebine, ki

zanimajo bralce s celotnega območja.

Regionalni – izhajajo na območju ene regije in dajejo poudarek vsebinam, ki

zanimajo prebivalce te regije.

Lokalni – izhajajo na območju ene občine ali podobno velikega območja.

(Uršič Zupan, 2011, 5 – 7.)

5.3 Revije

McQuail (2005) poleg časopisa omenja še ostale tiskane medije, najbolj pa izpostavi revije.

Revije so mesečni ali tedenski periodični tisk, ki se je s svojo raznolikostjo in visoko

naklado pojavil v 18. stoletju. Sprva je bil namenjen pokrivanju domačih in kulturnih

interesov podeţelskega plemstva, sčasoma pa se je razvil za mnoţičen trg z visoko

komercialno vrednostjo. Periodična revija še vedno večinoma sodi v bralčevo domače in

osebno območje, pokriva pa širok spekter interesov in dejavnosti. V začetku 20. stoletja je

revija veljala za bolj mnoţično kot danes. V nekaterih drţavah revije še vedno ostajajo


oblikovalci mnenja ali pa so politični tisk, poleg tega pa imajo pomembno druţbeno in

kulturno vlogo. (McQuail, 2005, 31.)

Ţe v 19. stoletju so revije postale pomemben izobraţevalni forum za ţenske. V

ekonomskem smislu so revije usmerjale gospodinjstva k uporabi oglaševanih izdelkov, v

kulturnem smislu pa so revije začele prve uporabljati fotografijo kot vir informacij, kar

kaţe na prve zametke vizualne kulture. (Campbell, Martin in Fabos, 2005, 302.)

Turow (1999) revije opisuje kot tisk z vzbujajočimi zgodbami, eseji, pesmimi, vsebine so

opremljene s fotografijami in risbami. Revije so pogosto specializirane za določene

interese posameznika (hobiji, šport, politika itd.). Ta definicija izhaja iz slovarja

angleškega jezika in se avtorju zdi najboljša definicija, saj tudi sami izdajatelji revij nimajo

konsistentne definicije revije. Razlika med tedenskim časopisom in tedensko revijo je

včasih samo v očeh ustvarjalca. Navadno pa so revije tiskane na glos papir (papir s

sijajem). (Turow, 1999, 143.)

Izdajatelji se v splošnem strinjajo, da mora revija ustrezati eni izmed naslednjih oznak:

poslovna publikacija, potrošniška revija, literarna kritika in strokovna revija ter analiza

novic/poročilo (newsletter). Ne strinjajo pa se pri vprašanju, ali stripi spadajo med revije.

(Turow, 1999, 143- 144.)


6 BESEDILA

Vsaka dejavnost v druţbi ima svoj diskurz. Aristotel klasificira diskurz na osnovi človeške

dejavnosti (retorično področje: politični, administrativni, pravni diskurz; logično področje

in poetsko področje). Tudi mediji oblikujejo svoj lastni diskurz, čeprav posegajo na mnoga

druga področja. Medijski diskurz se izraţa predvsem v informacijski funkciji medijev.

(Ţilič Fišer, 2007.)

Za novinarski diskurz je pomembna postavka resničnost. Poleg tega je pomembno tudi,

kdo je interpret v novinarskem diskurzu. Na to vprašanje Koširjeva (1988) odgovarja preko

obdelave dimenzij objektivnosti novinarskega sporočanja. Prišla je do zaključka, da

objektivnosti ni, je pa postavljena kot ideal, h kateremu stremimo, a se mu nikoli ne

pribliţamo. (Košir, 1988, 11 – 13.) Druga postavka je ta, da se novinarski diskurz

uresničuje preko mnoţičnih medijev; in tretja postavka je novinarsko besedilo, ki ga bomo

definirali. (Košir, 1988, 14, 16.) Novinarsko besedilo bom opredelila po definiciji Mance

Košir, ki je ena izmed prvih in glavnih utemeljiteljic teorije novinarskih besedil in vrst v

Sloveniji.

V časopisih najdemo različne vrste besedil: novinarska, publicistična, umetniška, pisma

bralcev, reklamna, oglasna, politične govore, osmrtnice, kriţanke, horoskop, kuharske

recepte itd. (Košir, 1988, 16.; Erjavec in Poler Kovačič, 2007,115.) Čepič (2005) navaja,

da so pisma bralcev, uganke, horoskopi in feljtoni nenovinarski teksti. (Čepič, 2005, 11.)

6.1 Novinarsko besedilo

Pri opredelitvi, katera besedila v časopisu so novinarska besedila, je treba najprej ugotoviti,

kaj je tekst. Koširjeva (1988) razlaga, da obstajajo različne definicije teksta. Teksti so

lahko jezikovna sporočila, ki so večja od enega stavka, ali pa linearno povezane povedi.


Koširjeva pa za preučevanje časopisnih besedil gleda tekst kot grafično celoto (naslove,

podnaslove, vizualne dopolnitve in spremna besedila) in ne samo stavke, ki so med seboj

povezani. (Košir, 1988, 16.)

Prva postavka za opredelitev novinarskega besedila je cilj besedila, ki nas ne zanima kot

namera sporočevalca, ampak kot funkcija novinarskega besedila. Druga je referenca, ki

pomaga identificirati nosilce dogajanja. Za novinarsko besedilo mora biti referenca skupna

sporočevalcu in prejemniku, da je lahko slednji prepozna pa tudi identificira kraj in čas

dogajanja. Pozornost se posveča tudi jezikovnim sredstvom. Pri jezikovnih sredstvih se

moramo vprašati, zakaj so izbrana točno ta določena sredstva. Za novinarska besedila je

najbolj pomembna referencialna jezikovna funkcija, ki se usmerja na predmet. Novinarsko

besedilo pričakuje čim manj interpretacij, ţeli biti enkratno dekodirano in ţeli biti

enopomensko. (Košir, 1988, 16 – 19.)

Uršič Zupan (2011) je povzela pet značilnosti novinarskega besedila različnih avtorjev:

novost – naslovniku sporoča nekaj novega, kar se je zgodilo v zelo kratkem času

pred sporočanjem,

aktualnost – dogodek je z vidika druţbe v trenutku sporočanja pomemben,

resničnost – dogodek se mora res zgoditi in izjave morajo biti resnične,

pomembnost – ki je druţbeno pogojena,

zanimivost – novinarstvo sporoča tudi manj pomembne, a za širšo javnost

zanimive dogodke. (Uršič Zupan, 2011, 47.)

6.1.1 Konstitutivni elementi novinarskih besedil

Po Koširjevi (1988) novinarsko besedilo določa več parametrov:

Predmet novinarskega sporočanja je dejanskost. Novinar sporoča o dejanskosti, pri

tem pa je zavezan k resnicoljubnosti. Ko teoretiki opredeljujejo predmet, najbolj

pogosto govorijo o dogodkih, ki so vedno vpeti v novinarski diskurz. Če novinar

ne poroča o dogodku, je dogodek izhodišče za pogovor o dogodku (intervju, anketa

…). (Košir, 1988, v Poler Kovačič, 2011, 100 – 103.)


Funkcija sporočila razkriva novinarjevo razmerje do dogodka. Namen novinarja je,

da vpliva na bralca na dva načina: da bralcu nekaj sporoči in ga obvesti

(informativna funkcija) ali da bralcu nekaj pojasni in izrazi svoje mnenje

(interpretativna funkcija). Lahko pa se najdejo še ostale funkcije: vzgojna,

rekreacijska in zabavna. (Košir, 1988, 40 – 42.)

Naslovnikovo pričakovanje: pri izbiranju teme pisec komunicira z določenim

naslovnikom, ker povprečnega naslovnika v realnosti ni. Zato se obrača na

fiktivnega naslovnika, ki ima specifične atribute. Novinar mora biti obrnjen k

bralcu in z njim mora vzpostaviti stik. Pri dialogu gre za empatijo (da se vţivimo v

drugega). Osnovno pričakovanje naslovnika je izpolnjeno s specifičnimi odgovori

na vprašanja: kdo, kdaj, kje, kaj, kako in z dodatnim zakaj ter kakšne posledice

ima. (Košir, 42 – 46.)

Komunikacijska situacija: za izbor vrste novinarskega diskurza so pomembne

okoliščine, v katerih nastaja novinarsko besedilo. To je širši druţbenopolitični

kontekst določenega prostora in časa, ki ima svoje značilnosti – zgodovinske,

kulturne, vrednostne, politične, ekonomske in druge. Groth (v Košir, 1988) prikaţe

faktorje, ki vplivajo na oblikovanje novinarskih vrst; kot najpomembnejše navede:

gospodarske razmere, spol in starost bralcev, tehnika, ustava in politične razmere,

duhovno-kulturna raven, javno mnenje in veroizpoved. Na komunikacijsko

situacijo vplivajo še medijski dejavniki (priljubljenost in razširjenost) in

novinarjeva »ţanrska ţilica«. (Košir, 1988, 46 – 50.)

Novinarji se morajo tudi odločiti, o katerih dogodkih bodo poročali, se pravi kaj bo postalo

novica in kaj ne. Odločitev o tem, kaj naj se objavi, se pogosto povezuje z dejavniki

objavne vrednosti. Med najbolj znanimi je teorija novičarske vrednosti Johna Galtunga in

Marie Holmboe Ruge, ki navaja 12 dejavnikov (pogostnost, nedvoumnost, domačnost,

nepričakovanost …). Na podlagi te teorije so v zadnjem desetletju nastali novi dejavniki,

če jih naštejemo nekaj po Harcupu (v Kovačič, 2011): elita močnih, razvedrilo,

presenečenje, relevantnost, obseg. (Kovačič, 2011, 105 – 112.)

Novice so lahko tehtne (hard news) ali pa razvedrilne (soft news). Prvi izraz se nanaša na

tiste novice, ki jih po presoji novinarjev drţavljani potrebujejo za uresničevanje

drţavljanskih dolţnosti, in tiste, ki so pomembne za vsakdanje ţivljenje. Sem spada


poročanje o politiki, ekonomiji, šolstvu, zdravstvu, gospodarstvu, znanosti, kulturi itd.

Drugi izraz se nanaša na »nepomembne« dogodke, ki so za ljudi zanimivi in jih zabavajo

(humor, zabava, škandali …). Med razvedrilne novice spadajo tudi zgodbe, ki ljudi

oskrbujejo z uporabnimi informacijami za vsakdanje ţivljenje (zdrava prehrana, ţivljenjski

stili, prostoročne dejavnosti …). (Kovačič, 2011, 114 – 115.)

Pri razvedrilnih novicah se dostikrat postavi vprašanje, ali so to sploh novinarska besedila.

Na to opozarja tudi Kovačič (Kovačič v Košir, 2003, 11), ko pravi, da danes mnoţični

mediji vedno bolj in bolj brišejo meje med novinarskim in nenovinarskim delom, zaradi

teţnje k popularizaciji vsebin, ki se kaţe v infozabavi in v premiku od tiska k

avdiovizualnim vsebinam. Številna besedila, ki se predstavljajo za novinarska, ne

izpolnjujejo zahtev, ki jih je določila Koširjeva v teoriji novinarskih vrst. Zaradi mešanj

novinarstva z zabavo, oglaševanjem in odnosi z javnostmi prihaja do hibridizacije sporočil

in tako besedila drugih diskurzov prevzemajo zunanjo podobo novinarskih besedil.

(Kovačič, 2011, 124.)

6.1.2 Novinarska in publicistična besedila

Pogosto sta ta dva pojma zabrisana, neopredeljena ali nasprotujoče si opredeljena.

Koširjeva (1988) meni, da je publicistika, opredeljena po Korošcu »kot dejavnost, ki se

ukvarja z objavljanjem dostopno zasnovanih sestavkov o aktualnih vprašanjih ţivljenja«,

preširok pojem, ki potemtakem vključuje med publicistiko tudi novinarska besedila.19

(Košir, 1988, 20.)

Po jezikoslovnih delitvah »publicistična zvrst zajema javna besedila, namenjena javnosti,

torej besedila mnoţičnih medijev, to pa so dnevniki, tedniki, mesečniki, radio, televizija,

plakat …« (Kalin Golob v Poler Kovačič, Erjavec, 2005, 87.)

»Publicistična zvrst jezika je tista, ki se uporablja v časopisju v uvodniku in komentarjih k

znamenitim političnim, gospodarskim in kulturnim dogodkom, v poročilih, reportaţah,

potopisih in podobnem. Publicistično pišejo predvsem novinarji v časopisih, revijah, na

19 Ta opredelitev se je uveljavila z raziskovanjem jezikovnih funkcij zvrsti. (Korošec, 1988,20.)


radiu in televiziji; tam se z enakim pisanjem od časa do časa oglašajo tudi razni

strokovnjaki in dopisniki.« (Toporišič v Košir, 1988, 20.) Po tej definiciji potem ni razlike

med pisanjem novinarjev in strokovnjakov, kadar so njihovi prispevki namenjeni

mnoţičnemu komuniciranju. Področje mnoţičnega komuniciranja se razširi na vse

udeleţence, ki sporočajo druţbeno pomembne vsebine. Ampak na podlagi tega ne moremo

ločevati publicističnih in novinarskih besedil, zato se iščejo razlike v vsebini. (Košir, 1988,

20.)

Publicistična besedila imajo drugačne značilnosti kot novinarska. Publicist se obrača na

javnost kot posameznik z lastnim individualnim stališčem, ki se bodisi sklada z javnim

mnenjem ali pa si je z njim v nasprotju. Ta besedila so pogosto pisana v prvi osebi ter v

tipičnem stilu pisanja – zavzeto, kritično in angaţirano. Publicist v medijih nastopa kot

posameznik s svojim individualnim stališčem; sporočilu je mnogokrat dodana fotografija,

da se bralec laţje identificira s publicistom. Bralca zanima njegovo mnenje ali stališče

glede neke polemike, ima interes do publicistove interpretacije dogodka.

V nasprotju s publicistom novinar svojo osebnost postavlja v ozadje. Deluje kot druţbeni

delavec, ki v ospredje postavi pomene dogodkov, kakor so jim bili podeljeni. Naslovnika

zanima dogodek, o katerem govori novinarsko besedilo, in ne interpretacija dogodka.

(Košir, 1988, 19 – 22.)

Koširjeva (1988) med publicistične vsebine šteje: humoristično-satirične vrste, recenzije,

eseje. (Košir, 1988, 65.)

Glede odsotnosti novinarjevega osebnega angaţiranja oziroma njegovega ekspresivnega

izraţanja v novinarskih besedilih se Kalin Golob ne strinja, saj lahko »v novinarskih

besedilih interpretativne zvrsti avtor svojo prisotnost, mnenje izraţa z zaznamovanimi, tudi

ekspresivnimi jezikovnimi sredstvi.« (Kalin Golob v Poler Kovačič, Erjavec, 2005, 91.)

6.1.3 Novinarska in umetniška (literarna) besedila

Da ločimo neumetniško besedilo (kamor spada novinarsko) od umetniškega, je pomemben

cilj, ki se kaţe v besedilu, in kot ga razumejo naslovniki. Novinar mora prikazati resničnost

in zaradi različnega cilja je način prikazovanja novinarskega besedila drugačen kot pri

umetniškem besedilu. Umetnikovi (npr. pesnikovi) dogodki niso vzeti iz stvarnosti in


lahko dogodke pojasnjuje drugače, kot so v resnici, ali pa jih umetniško dopolnjuje.

Novinar pa mora dogodke pustiti take, kot so.

Besedila ločimo tudi na podlagi dominantne funkcije, če je le-ta poetska, potem gre za

umetniška besedila, če pa je referencialna, pa gre za novinarska besedila, v katerem

novinar brez izmišljanj, fantaziranja in uporabe ekspresivnih sredstev poda besedilo. Če pa

avtor informativno in referenčno funkcijo sporoča na literaren način, pa besedilo deluje kot

umetniško besedilo in ima estetsko funkcijo. Če podamo primer po Koširjevi: številni

teoretiki uvrščajo feljton, reportaţo in portret v vrsto »beletrističnih«20

ali polliterarnih

ţanrov. Tukaj je potrebno pogledati, katera funkcija je dominantna – če sta dominantni

referenčna in informacijska, potem gre za novinarsko besedilo, če pa je dominantna

estetska funkcija, pa gre za umetniško besedilo. (Košir, 1988, 17 – 19.) Če pa sta

enakovredni, pa govorimo o literarnem novinarstvu, ki ga bomo pojasnili kasneje.

Novinarsko besedilo se od umetniškega razlikuje še po tem, da ima čim manj interpretacij.

6.2 Novinarski ţanri, vrste, zvrsti

Za učinkovito medsebojno sporazumevanje med novinarji in občinstvom je potrebna

skupna ali pa stalna oblika sporočanja in ko ta oblika postane ustaljena, govorimo o

konvencijah. V novinarskem besedilu je ta konvencija ţanr. Milosavljević pravi, da

novinarski ţanri s svojo ustaljeno obliko preprečujejo komunikacijske zaplete.

(Milosavljević v Erjavec in Poler Kovačič, 2007, 119.) Čeprav novinarji in uredniki

slovenskih časopisov za sporazumevanje ne uporabljajo ţanrov, ampak ostajajo na ravni

vrste. (Červ, 2009.) Klasifikacija izraznih form novinarskega diskurza pa je v različnih

novinarskih tradicijah različna. V slovenski novinarski teoriji je najbolj sprejeta

klasifikacija stalnih oblik novinarskega sporočanja, ki jo je osnovala Manca Košir. Ampak

se zaradi mešanja in prepletanja različnih ţanrov kaţe potreba po njeni posodobitvi in

dopolnitvi. (Laban v Erjavec in Poler Kovačič, 2005, 33.)

20 V beletrističnih vrstah (imenovane tudi »literarno – publicistične« vrste) so leposlovno nadahnjeni ţanri.

(Košir, 1988, 19; Kalin Golob, 2005, 96.)


Slika 6.1: Relacije ţanr, vrsta, zvrst (Košir, 1988, 51)

Košir (1988) je opredelila novinarski žanr kot »tip novinarskega diskurza, za katerega je

značilna določena tipična forma, v kateri je upovedana določena snov (predmet), ki je

tipsko strukturirana in izraţena z zanjo tipičnimi jezikovnimi sredstvi.« (Košir, 1988, 31.)

Labanova pravi, da se ţanri hitro spreminjajo, umirajo in se pojavljajo novi. (Laban v

Erjavec in Poler Kovačič, 2005, 34.)

Širša kategorija kot ţanr je novinarska vrsta. Tukaj najdemo druţine ţanrov, za katere so

značilne določene skupne lastnosti. Koširjeva jih loči glede na njihove konstitutivne

prvine. (Košir v Laban v Erjavec in Poler Kovačič, 2005, 34.)

Vrste zdruţujemo v zvrsti. Glede na dominantno funkcijo je Koširjeva (1988) vse oblike

sporočanja zdruţila v dve veliki skupini. V eni skupini se kaţejo objektivna sporočila, ki

obsegajo dejstva in podatke in v katerih je avtor distanciran od predmeta (ne izraţa svojih

mnenj, ocen, interpretacij in subjektivnih pogledov) – to je informativna zvrst. V drugo

skupino pa spadajo sporočila, ki so subjektivna, se pravi, da je avtor s svojim mnenjem

prisoten v tekstu (njegova besedila obsegajo mnenja, prepričanja, predstave) – to je

interpretativna zvrst.

Pri informativni zvrsti je dominanta informativna funkcija, vendar ta besedila lahko

opravljajo še druge funkcije (opozorilno, vzgojno, zabavno), pri interpretativni zvrsti pa

interpretativna funkcija (mnenjska, analitična). (Košir, 1988, 63.)

ŢANR

VRSTA

ZVRST


Za laţjo razumljivost novinarskih besedil je struktura novinarskega diskurza shematizirana.

Shema novinarskega diskurza po Koširjevi vsebuje uvod, jedro in zaključek, dodala pa je

še glavo z naslovjem in vodilom. Ta shema je abstraktna in jo različni ţanri uresničujejo po

svoje, ampak ne naključno. Kadar besedilo uvaja novo strukturo, lahko nastajajo novi ţanri

ali pa novinar zaradi neznanja in površnosti ne upošteva ţanrskih značilnosti. (Košir, 1988,

52 – 55.)

6.2.1 Klasifikacija novinarskih stalnih oblik

Informativna zvrst obsega:

vestičarsko vrsto (ţanri obveščajo o dogodku),

poročevalsko vrsto (ţanri obveščajo o dogajanju),

reportaţno vrsto (ţanri obveščajo o stanju),

pogovorno vrsto (ţanri obveščajo o pogovoru).

Interpretativna zvrst obsega:

komentatorsko vrsto (ţanri interpretirajo ozadje dogodka),

člankarsko vrsto (ţanri interpretirajo razmerja),

portretno vrsto (ţanri interpretirajo osebe).

(Košir v Erjavec in Poler Kovačič, 2007, 121.)


Preglednica kaţe razvrstitev novinarskih stalnih oblik v vrste in zvrsti:

Tabela 1: Novinarske vrste in zvrsti (Košir, 1988, 65)

6.2.2 Informativne zvrsti

Vestičarska vrsta

Vestičarska vrsta informira o dogodku, in sicer o preteklem ali bodočem (najava dogodka),

bralcu sporoča nekaj novega, informira o enostavnih, manjših dogodkih, ki so razumljivi

sami po sebi, sporoča dejstva, ki dajejo dogodku enkratno individualnost (v vesti avtorja in

bralcev ne zanima pomenska vsebina dogodka). (Uršič Zupan, 2011, 50.)

I.

Informativna zvrst

II.

Interpretativna zvrst

VVEE

SSTT

II ČČAA

RRSS

KKAA

VVRR

SSTT

AA

- kratka vest

- razširjena vest

- vest v nadaljevanju

- naznanilo

KKOO

MMEE

NNTT

AATT

OORR

SSKK

AA

VVRR

SSTT

AA

- običajni komentar

- uvodnik

- glosa

- kolumna

PPOO

RROO

ČČEE

VVAA

LLSS

KKAA

VVRR

SSTT

AA

- običajno poročilo

- komentatorsko poročilo

- reportersko poročilo

- nekrolog

- prikaz ČČLL

AANN

KKAA

RRSS

KKAA

VVRR

SSTT

AA

- informativni članek

- članek z naslovne

strani

RREE

PPOO

RRTT

AAŢŢ

NNAA

VVRR

SSTT

AA

- klasična reportaţa

- reporterska zgodba

- potopis PPOO

RRTT

RREE

TTNN

AA

VVRR

SSTT

AA

- portret

PPOO

GGOO

VVOO

RRNN

AA

VVRR

SSTT

AA

- intervju

- okrogla miza

- izjava

- anketa

- dialogizirano poročilo


Vestičarska vrsta odgovarja samo na štiri vprašanja, ki se nanašajo na dogodek: KJE je bil,

KDAJ se je zgodil, KAJ se je zgodilo in KDO so bili nosilci dogajanja. Pomembno pa je še

eno naslovnikovo pričakovanje, in sicer aţurnost sporočanja. Bralec hoče biti o dogodkih,

ki so se zgodili, čim hitreje obveščen, zato je zadovoljen s površinskim prikazom

podatkov.

Vest ima zelo enostavno strukturo: naslov in jedro, brez zaključka. Jezik v vesti je stvaren

in jedrnat. (Košir, 1988, 71.)

Ţanri vestičarske vrste:

Kratka vest je najkrajši ţanr, saj odgovarja na osnovna štiri vprašanja in zapisuje

vir informacij. Drţi se pravila, da v stavku najprej zapiše odgovor na tisto vprašanje, ki je

za dogodek najpomembnejše in ga naslovnik tudi pričakuje. Sestavljena je iz enega samega

odstavka, lahko tudi enega stavka.

Razširjena vest odgovarja še na nekatera druga vprašanja poleg osnovnih štirih.

Včasih pojasnjuje še vzroke dogodka ali nakazuje njegove posledice, ali pa vsebuje tudi

podatke, ki niso nujni za identifikacijo dogodka. Sestavljena je iz več povedi, lahko tudi

več odstavkov.

Vest v nadaljevanju je v tisku redkeje uporabljena. Vsakič, ko nadaljujejo vest,

povejo najprej naslovniku ţe poznane informacije, nato pa nadaljujejo s tistimi, ki jih

naslovnik še ne pozna. Navadno na radiu zato prekinjajo oddaje, v časopisu pa jo tiskajo

vsak dan, dokler je aktualna.

Naznanilo je ţanr, ki obvešča o prihodnjih dogodkih. Vendar naznanilo ne le

obvešča, ampak tudi izpostavlja prihodnji dogodek in tako funkcionira hkrati kot obvestilo

in kot vabilo. (Košir, 1988, 72 – 73.)

Poročevalska vrsta

Pri poročilu ni pomembna zgolj enkratna individualnost dogodka kot pri vesti, ampak je v

ospredje postavljeno sporočanje o poteku dogajanja. Ţanri poročevalske vrste opisujejo

celovito in natančno, s čimer pri bralcu ustvarijo iluzijo, da naslovnik o poročanem

dogodku ve vse, kar mora o njem vedeti, in bralcu daje vtis, kot da je na kraju dogajanja.

Kljub zahtevi, da mora poročilo pri naslovniku zbuditi občutek bliţine, za kar pa je

potreben čas, mora o dogodku poročati hitro in aţurno. Struktura poročevalske vrste je


razmeroma enostavna. Pripoved v poročilu teče linearno, povezano. Shema običajnega

poročila nima niti uvoda niti zaključka. Sestoji iz dveh delov: glave in jedra. Nadalje pa je

glava sestavljena iz naslova, podnaslova in vodila, v katerem so zapisana identifikacijska

dejstva za dogodek (opravlja funkcijo uvoda). (Košir, 1988, 73 – 74.)

Ţanri poročevalske vrste:

Običajno poročilo v obliki obrnjene piramide po kronološkem zaporedju ali pa po

pomembnostnem redu poroča o poteku različnih sestankov, srečanj, obiskov. V

vodilu so zapisani za dogodek identifikacijski podatki.

Komentatorsko poročilo poleg dominantne informativne funkcije opravlja tudi

komentatorsko. Hkrati dogodek ţe komentira, pojasnjuje njegove vzroke ter

morebitne posledice.

Reportersko poročilo; z uporabo ekspresivnega, slikovitega izrazja poskuša

reporter dogajanje čim bolj ţivo pribliţati naslovnikom in na ta način ukiniti

razdaljo med naslovnikom in dogodkom. Bolj pogosto ga najdemo na radiu in

televiziji.

Nekrolog je poročilo o ţivljenju umrlega, ki je sestavljeno iz uvoda in zaključka.

Prikaz opravlja nalogo interpretativnega ţanra, kjer je prevladujoča prikazovalna

funkcija. Je kritika kakega umetniškega dela (knjige, predstave ipd.). V

informativno zvrst ga štejemo, ker na začetku avtor predstavi delo, na koncu pa

poda svoje mnenje. (Košir, 1988, 77.)

Reportaţna vrsta

»Reportaţa je med vsemi zvrstmi najbolj literarna, pa vendar ohranja vse prvine

novinarskega besedila, zato jo lahko uvrstimo med novinarska in ne med literarna besedila.

Po definiciji Mance Košir reportaţa ne opisuje samo enega dogodka, temveč več

dogodkov, premalo ji je en sogovornik, zato v reportaţo avtor vplete več ljudi.« (Uršič

Zupan, 2011, 53.)

Reportaţe so slika, ki ne opisuje, ampak prikazuje neko situacijo, stanje. Za reportaţo je

najbolj bistvenega pomena, da ukine razdaljo med bralcem in novinarjem. Avtor mora biti

udeleţenec dogodka, biti mora neposredna priča, saj je to tista prvina reportaţe, ki jo loči

od drugih vrst novinarskega sporočanja.


Reportaţa ne more biti aţurna novinarska vrsta, saj mora novinar zelo dobro spoznati

stanje, o katerem poroča. Mora pa biti aktualna in imeti bistvo.

Shema reportaţe je sestavljena iz glave (brez vodila; lahko ima naslov, nadnaslov in

podnaslov ali pa le naslov), uvoda, jedra in zaključka. Podobna je zgodbi, ker ima

ekspozicijo, zaplet in razplet ter seveda zaključek, kjer je izraţeno bistvo in namen

reportaţe. (Košir, 1988, 78 – 79.)

Ţanri reportaţne vrste:

Klasična reportaţa: najdosledneje uresničuje omenjene lastnosti. Njen predmet so

dramatične situacije (spopadi, boji, konflikti). Poleg informativne vključuje tudi

estetsko funkcijo.

Reporterska zgodba: osebne zgodbe, ki pripovedujejo predvsem o ljudeh, ki so

zanimivi zaradi starosti, ţivljenja, ukvarjanja z izumirajočo obrtjo. Gre za način

pripovedovanja, ki je značilen za vso reportaţno vrsto. Ima manj zapleteno

strukturo, vseeno pa ohranja tridelno shemo.

Potopis: reportaţni ţanr, ki ima svojevrsten predmet; opisuje kraje, ljudi, običaje in

doţivljaje popotnika, ki je hkrati reporter. Danes ta vrsta močno izumira, saj se take

reportaţe spreminjajo v turistične razglednice, kjer gre bolj za opise krajev kot pa

za neko doţivetje in poznavanje razmer. (Košir, 1988, 80.)

Pogovorna vrsta

Predmet pri pogovorni vrsti novinar ustvari sam, zato ne gre za naravni dogodek/dogajanje,

temveč umeten dogodek/dogajanje.

Ţanri pogovorne vrste opravljajo poleg informativne funkcije (ki je dominantna) še ostale:

kontrolna ali nadzorna (izjave odgovornih oseb za določene dogodke), kontaktna in

javnomnenjska (ankete), pojasnjevalna in polemična (okrogla miza) ter vzgojna in zabavna

(osebnostni intervju in okrogla miza).

Pri pogovorni vrsti sicer ne gre za predstavitev dejstev, temveč mnenj, ocen in stališč

sogovornikov. Novinar se aktivno sicer vpleta skozi izbiro sogovornikove teme in skozi

zastavljena vprašanja, vendar pa njegova prevladujoča drţa ostaja nevtralna. (Košir, 1988,

80 – 81.)


Pogovorna vrsta bralca podrobneje seznanja s temami, o katerih nekaj ţe ve iz vesti ali

poročil, zato pogovorne vrste to vsebino poglabljajo, analizirajo in pojasnjujejo. (Uršič,

Zupan, 2011, 56.)

Struktura pogovorne vrste je bodisi zelo enostavna (izjava, anketa, dialogizirano poročilo)

bodisi manj enostavna (intervjuji, okrogle mize). Shema pogovorne vrste je dvodelna:

uvod in jedro, medtem ko zaključek zanjo ni značilen. V intervjuju je v uvodu praviloma

pojasnjeno, zakaj je intervjuvana ravno določena oseba, pri okrogli mizi uvod pojasni,

zakaj je izbrana ravno določena tema, uvod v anketo naj bi razloţil, zakaj je zastavljeno

ravno določeno vprašanje, uvod izjave pa, zakaj smo za izjavo poprosili ravno določeno

osebo. (Košir, 1988, 81.)

Ţanri pogovorne vrste:

Intervju je novinarski ţanr, ki naslovnika informira o dialogu med spraševalcem in

vprašanim. V tem primeru je dialog ţanrska značilnost. Torej gre pri intervjuju za

globlji pogovor in za empatično vţivljanje novinarja v intervjuvanca. Poznamo dve

vrsti intervjujev: osebnostne, v katerih je v središču pozornosti za javnost zanimiva

osebnost, njeno ţivljenje in delo; in tematske, v katerih poteka dialog zaradi

poglobitve za javnost pomembne teme, za katero je intervjuvanec kompetenten.

Okrogla miza je novinarski ţanr, kjer se soočajo drugače misleči udeleţenci in

razglabljajo o pomembnih in aktualnih druţbenih problemih. Za okroglo mizo se

mora ta tematika osvetliti iz več vidikov, o njej je treba razpravljati poglobljeno in

tehtno. Glavna naloga novinarja je izbrati res perečo temo, ustrezne govorce, se za

pogovor dobro pripraviti in ga profesionalno voditi.

Izjava je razmeroma kratka in zelo pomembna, saj ima moţnost udejanjati

kontrolno in nadzorno funkcijo. Novinar zahteva izjavo od odgovorne osebe, ki

mora pred javnostjo odgovarjati o pomembnih in aktualnih problemih. Koširjeva

(1988) pravi, da so pri nas pogostejše izjave, ki jih ne terja javnost, marveč jih

posredujejo sami izvajalci.

Anketa je novinarski ţanr, katerega namen je predstaviti različna mnenja različnih

ljudi (slojev, lokalne pripadnosti, poklicev, spolov) o (enakem) aktualnem ali


zanimivem vprašanju. Anketa, ki predstavlja enaka mnenja, ne opravlja svoje

ţanrske funkcije.

Dialogizirano poročilo pripada pogovorni vrsti zato, ker ima z njo skupni predmet

– proizvedeni pogovor. Ta pogovor je površen, zgolj informativen za sogovorca

(pogovori s športniki po zmagah) in se v njem ne more razviti empatični dialog.

6.2.3 Interpretativne zvrsti

Komentatorska vrsta

Komentatorska vrsta je navadno kratka, ker se osredotoča na samo eno temo. Predmet je

ozadje nekega aktualnega dogodka (najpomembnejše dnevne novice), o katerem je javnost

ţe obveščena. Komentar s svojo pojasnjevalno vlogo prispeva k temu, da postane bralcu

dogodek razumljiv. Avtorji strokovno znanje z določenega področja »prevedejo« v splošno

razumljiv jezik. Shema komentatorske vrste je tridelna in enostavna: uvod, v katerem avtor

pojasni, o čem bo pisal; jedro, kjer razgrne povezave in ozadja; in zaključek, kjer avtor

pove svoje mnenje in predvidi nadaljevanje dogajanja. (Košir, 1988, 83 – 84; Uršič Zupan,

2011, 60.)

Ţanri komentatorske vrste:

Običajni ali klasični komentar je aţuren in na kratko pojasni ozadje dogodka.

Avtor svoja stališča (ali stališče uredništva)21

dobro argumentira, saj je bistveno, da

bralec pozna področje in verigo vzrokov ter posledice nekega dogodka. Ravno

zaradi aţurnosti in dobre argumentacije jih pišejo specialisti za svoja področja.

Uvodnik22

je komentar, ki za svoj predmet izbere zadevo, ki je pomembna celotni

redakciji. Ima dve funkciji: slavnostno in pozivno. Pri komentarju so uporabljeni

argumenti in stališča, ki naj bi bila obča. Ravno zaradi te funkcije je pogosto

podoben propagandi.

21 Glej Uršič Zupan str. 60, 61.

22 Uršič Zupan pravi, da se je dogajanje v slovenskih medijih ţe tako spremenilo, da skoraj noben medij z

izraznim uvodnikom ne poimenuje uredniškega komentarja. (Uršič Zupan, 2011, 61.)


Glosa je po obliki komentar, katerega predmet je manjši in ne tako pomemben

dogodek. Odnos do predmeta je zajedljiv, satiričen, ironičen, duhovit, ne pa ţaljiv.

Kolumna23

je pogled avtorja navadno na drobno temo, ki jo obdela na oseben

način s svojim mnenjem. Kolumnist je znan po originalnem, avtentičnem stilu, ki je

odvisen od osebnosti. Kolumna je eden izmed redkih ţanrov, ki jih pišejo zunanji

avtorji – nenovinarji. (Košir, 1988, 86.)

Člankarska vrsta

Člankarsko vrsto se pogosto meša s komentatorsko vrsto, vendar se razlikujeta predvsem v

predmetu, saj se članek ukvarja z razmerji več dogodkov, ne pa enega samega. Včasih se

članek ukvarja z enim samim dogodkom, vendar takrat prevzame funkcijo razlage

določenega dogodka. Članek se torej ukvarja bolj z analizo razmerij. Avtor najprej

identificira predmet članka, potem začne študirati gradivo zanj (dosedanji prispevki o tej

temi, branje strokovne literature, pogovor z različnimi strokovnjaki, anketiranje ljudi,

zbiranje izjav odgovornih …), vsebuje različne podatke, analize, grafe ipd. Ko bralec

prebere to besedilo, mora imeti vtis, da ve vse. Glavna funkcija avtorja je osvetlitev

predmeta z različnih vidikov. To vključuje osvetlitev nastanka in razvoja predmeta, ki ga

potem obravnava v dinamičnih odnosih. Ravno v tem se članek tudi loči od komentarja, saj

komentator poda le eno tezo in jo potem argumentira. Za nastanek članka je potrebno več

časa – članek ni aţurna vrsta, saj je treba preučiti veliko več gradiva. Na podlagi tega se

članek pojavlja predvsem v tednikih oziroma tedenskih prilogah, kot pa v dnevnikih.

Jezik ţanrov člankarske vrste je stvaren, avtor je v tekstu angaţiran, ampak je vseeno

distanciran od dogajanja. (Košir, 1988, 86 – 87.)

23 Manca Košir uporablja besedo kolumen, vendar se je v zadnjih letih uveljavil izraz kolumna. (Prav tam.)


Ţanra člankarske vrste:

Informativni članek je značilen za dnevni tisk in ker je bolj aţuren, ima za

obravnavo omejeno število razmerij in navadno še nima vseh relevantnih

sogovornikov.

Članek z naslovne strani govori o temi, ki je glavna v tisti izdaji. Članek je

grafično opremljen, lahko ga spremlja tudi komentar. Nastaja več dni, ker novinar

ţeli pridobiti čim več informacij. (Košir, 1988, 87 – 88.)

Portretna vrsta

Portret ima za predmet osebo, ki jo spremeni v osebnost. V osebnost jo spreminja novinar,

s svojo interpretacijo človeka, o katerem piše. Vidik pisanja je subjektiven, saj nam

novinar poda svoje mnenje, kako on doţivlja in vidi to osebo. Avtor osebi podeljuje razne

atribute, občinstvo pa jih dojame kot dejanske lastnosti portretirane osebe. Od intervjuja se

portret razlikuje po tem, da lahko obstaja brez ene same izjave portretirane osebe. Glavna

funkcija portreta je, da naslovnik izve, kakšen je človek, ki ga portret opisuje. Bralca ne

zanima, kaj je ta človek izjavil ali kakšna so njegova mnenja. Avtor pri pisanju portreta

uporablja opise, orise in pripovedi o ţivljenju in delu portretiranca. V primeru, da je portret

zelo dober, lahko preraste svoj referenčni okvir in postane zaradi estetike in prav posebne

pripovedi del literarne knjiţevnosti.

Ţanr portretne vrste:

Portret je slika osebe, ki jo naslovnik doţivi kot osebnost. Struktura je zapletena in

nešablonizirana, jezik je ekspresiven. (Košir, 1988, 88 – 89.)

6.3 »Nenovinarska« besedila

Kot smo ţe omenili, se zaradi vse pogostejšega mešanja in prepletanja različnih ţanrov

kaţejo potrebe po posodobitvi in dopolnitvi klasifikacije novinarskega sporočanja, saj se

njene oblike spreminjajo zaradi spreminjanja okoliščin. Gaja Červ v svojem prispevku

piše, da so spremenjene druţbene, tehnološke in medijske razmere povzročile, da so se v

slovenskem novinarstvu oblikovale nove besedilne vrste in se začele zabrisovati meje med

informativno in interpretativno zvrstjo. Poleg tega pa knjiga Mance Košir ni nastala z


namenom poglobljene teoretske predstavitve slovenskih novinarskih ţanrov, temveč je

pripravila le »nastavke« za nadaljnje raziskovanje tega področja, ki v celoti še ni bilo

opravljeno. (Červ, 2009.)

Zato bomo opredelili še besedila, ki po Koširjevi sodijo med nenovinarska besedila, in

tista, ki jih Koširjeva ne obravnava.

Literarno novinarstvo (novi ţurnalizem):

Ţe prej smo omenili, na kakšen način Koširjeva ločuje umetniška besedila od novinarskih

(glede na prevladujočo funkcijo), vendar po besedah Merljak Zdovc poznamo besedila,

kjer sta informacijska in estetska funkcija enakovredni – takrat govorimo o literarnem

novinarstvu. Če citiramo: »/…/ je vrsta novinarskega sporočanja informativne zvrsti, ki iz

novinarstva jemlje resnična dejstva in dogodke, dogajanja in stanja, iz literature pa

literarna sredstva za upovedovanje teh dejstev. V literarno novinarstvo tako sodijo

novinarski prispevki z resničnostno vsebino, ki so napisani kot zgodba, z uporabo

romanesknih tehnik. /…/ Besedilo mora informirati naslovnika, obenem pa mu mora

ponujati tudi estetski uţitek, značilen za umetniška besedila.« (Merljak Zdovc, 2008, 21.)

Avtorji teh besedil so lahko pisatelji ali novinarji, za vse pa je značilno odlično opazovanje

realnosti, ki jo z orodjem in tehnikami umetniške proze ubesedijo (prelijejo na papir). Kot

novinarji zbirajo dejstva in podatke, kot pisatelji pa so vešči pripovedniki. (Merljak Zdovc,

2008, 11.)

Vreg je takšna vmesna besedila, kjer so novinarske vsebine napisane na umetniški način,

poimenoval polliterarna zvrst, kamor je uvrščal feljton.24

Definicija feljtona pravi, da je to

»vrsta polliterarne zvrsti, katere prevladujoča funkcija je zabavati naslovnika. Predmet

njegovega upovedovanja so feljtonistova razmišljanja o aktualni druţbeni problematiki,

naslovnik pričakuje lahkoten stil in kramljajoč jezik«. (Košir v Vreg, 2002, 15 – 16.)

Merljak Zdovc pa besedila literarnega novinarstva uvršča med novinarska besedila, saj

vsebujejo resnične vsebine in temeljijo na dejstvih. Vendar pri teh besedilih avtor ne ţeli

24 Feljtoni so lahko oblikovano kot pismo, portret, potopis. (Vreg, 2002, 14.) Čepič je v svoji raziskavi

ugotovil, da danes ne poznamo več takšnega feljtona kot nekoč, ampak zgolj odlomke iz literarnega ali

poljudnoznanstvenega dela. (Čepič, 2005, 17.)


naslovnika zabavati, ampak mu v prvi vrsti prenesti sporočilo. Z njim ne ţeli vzpostaviti

stika (z vplivanjskimi sredstvi) in ne skuša dogodka komentirati, zato spadajo besedila

literarnega novinarstva v informativno zvrst. (Merljak Zdovc, 2008, 26.)

Takšno novinarstvo se je začelo uporabljati zato, ker so novinarji25

spoznali, da se na hitre

druţbene spremembe (vojne, revolucije, protesti ...) ne morejo odzvati na tradicionalen

način, ampak da je pripoved o pojavu skozi osebe bolj slikovita kot suhoparno poročanje.

Kritiki so takšnemu načinu poročanja očitali pristranskost, vendar je novinar s svojo

osebnostno prisotnostjo (z opisovanjem sveta, kot ga vidi in doţivlja sam) bolj pošten do

bralca kot pa tradicionalno novinarstvo. Vendar novinar odkrito priznava, da ne poskuša

objektivno predstaviti resnice, ampak le posredovati informacije na način, kot jih vidi on

sam. (Merljak Zdovc, 2008.)

Publicistična besedila:

Kritika se uporablja predvsem pri vrednotenju umetniškega dela (literature, glasbe,

likovnega dela, filma). Glavna naloga kritike je, da občinstvo opozori, katera dela

so kakovostna in katera ne, zato mora biti kritik dober poznavalec umetnosti in

občinstva, za katerega piše. Kritika je impresionistična, kar pomeni da se nanaša na

doţivetje kritika, kar posledično pomeni, da je prisotno subjektivno mnenje.

Poznamo pa tudi imanentno kritiko, ki je ne zanima niti avtor kritike niti ustvarjalec

dela, ampak samo delo kot takšno. Občinstvu prikazuje bistvene sestavine dela in

njegovo notranjo razčlenitev. (Plenković, 1993, 147 – 148.)

Recenzija je rezervirana za analizo knjig in ostalih publikacij. Sestavljena je iz

dveh delov: najprej predstavi fizične lastnosti knjige in prikaz vsebine, nato pa

poda oceno dela. Recenzija zahteva dobro poznavanje predmeta, o katerem novinar

piše (lahko jih piše tudi nenovinar, ki pa mora biti strokovnjak s področja dela

recenzije). Pomembna lastnost recenzije pa je objektivnost, saj mora biti občinstvu

v pomoč pri izbiri knjige. (Plenković, 1993, 143.)

25 Ameriški novinarji v 20. stoletju. (Merljak Zdovc, 2002.)


Drugo:

Poleg novinarskih besedil pa v časopisih najdemo tudi druge tekste, ki ne spadajo v nobeno

zvrst ali vrsto, ne spadajo pa niti med propagandna besedila (oglasi). Med drugo po Čepiču

(2005) spadajo: horoskopi, koledarji, sporedi, osmrtnice, vreme, kolofon, humor, nagradne

igre, kuharski recepti, napovedi kulturnih prireditev, kriţanke. Ta besedila navadno niso

plod novinarskega dela, njihova vsebina pa je »laţja« vsebina, ki jo povezujemo s

tabloidizacijo. (Čepič, 2005, 17 – 18, 87.)


7 ŠTUDENTSKI TISKANI MEDIJI

7.1 Študentski tiskani mediji drugje

Opisala bom primer ameriških študentskih časopisov in povzela, kakšen pomen imajo za

njihove študente in kako nastajajo. V mislih moramo imeti, da je ţe ameriški izobraţevalni

sistem ter višješolski prostor drugačen kot naš in posledično se študentski medijski prostor

razlikuje od slovenskega. Moj cilj sicer ni raziskovanje ameriških študentskih medijev,

ampak mi bo to gradivo le v pomoč pri nadaljnjem delu in opisovanju študentskega tiska v

Sloveniji.

Študentski časopisi v Ameriki – skoraj vsak kampus ima svoj tednik, večina jih je

brezplačnih in so financirani s strani oglaševalcev. (Turow, 1999, 124.)

Kanigel v svoji knjigi navaja, kakšno vlogo imajo študentski časopisi znotraj študentskega

kampusa oziroma znotraj univerzitetnega okolja v Ameriki:

Je kronologija ţivljenja znotraj kampusa, ki študente obvešča o vsem: od

znanstvenih raziskav in demonstracij do športnih tekmovanj in zabav. Vsak kampus

ima svoje dogodke, probleme in študentski časopis je pogosto edini, ki poroča o

študentski skupnosti. Primarno občinstvo so študenti, zato dober časopis pokrije cel

kampus, kar pomeni, da mora pokriti vse dogajanje znotraj kampusa – ne samo

študentskega ţivljenja, ampak tudi skrbi univerze, fakultet, zaposlenih in osebja.

Je skupni forum, v katerem lahko študenti, fakultete, uprava in njihovo osebje

razpravljajo o vprašanjih skupnega pomena. Študentski časopis bi moral

predstavljati vse študente, študenti morajo imeti moţnost, da izrazijo svoje

frustracije, ţelje in strasti. (Avtorica navaja primer poţara v eni izmed študentskih

hiš, kjer so umrli trije študenti – njihovi prijatelji so imeli moţnost, da so preko

časopisa The daily Mississippian izrazili svojo ţalost in jezo.)


Je pes čuvaj, ki opozarja na nepravilnosti, ki so se zgodile znotraj kampusa

(avtorica navaja primere, kot so kršenje higienskih standardov v restavracijah ali pa

voţnja športnikov s kartico za invalide). Univerze so institucije znanja in izobrazbe,

ampak kljub temu to ne pomeni, da tam ni korupcije in škandala. Na mnogih

kampusih je študentski časopis edini, ki lahko takšne zadeve raziskuje in o njih

poroča.

Je prostor za usposabljanje naslednjih generacij novinarjev. Ogromno

profesionalnih novinarjev prihaja iz študentskih časopisov. Mnogi verjamejo, da je

delo pri študentskem časopisu najboljši način, da začneš kariero na tem področju.

(Kanigel, 2006, 3 – 8.)

Avtorica našteva teţave in izzive, na katere naletijo študentski časopisi:

Pomanjkanje spoštovanja – študentski novinarji teţko dobijo bralce in vire, ki bi jih

jemali resno. Najteţje pridobijo informacije izven kampusa, včasih pa naletijo tudi

na teţave pri pridobivanju informacij znotraj univerze.

Nasprotje interesov – novinarji se soočajo z različnimi izzivi pri svojem delu,

predvsem kadar pokrivajo dogodke iz svoje univerzitetne skupnosti. To pomeni, da

včasih morajo pisati o pretepu, ki se je zgodil pri njihovem prijatelju, ali pa o bitki

za mandat njihovega najljubšega profesorja.

Neizkušenost – mnogi začnejo delati pri študentskem časopisu brez izkušenj.

Pomanjkanje znanja lahko vodi do resnih napak, ki jih vidi cel kampus.

Vtikanje – vsako leto vodstva univerz po vsej drţavi izzivajo študentske časopise,

ki povzročajo univerzi teţave ali pa jo spravljajo v zadrego. (Kangel, 2006, 8.)

Naj omenim še, da v Zdruţenih drţavah Amerike obstajajo organizacije, ki svetujejo, kako

ustvariti in voditi študentske medije, nudijo brezplačno pravno pomoč, sponzorirajo

tekmovanja med študentskimi mediji (najboljše vsebine, kolumne, oblikovanje …) in

nudijo različne strokovne storitve za študentske medije. (Kangel, 2006, 8.) Eno izmed teh

zdruţenj je Columbia Scholastic Press Association, v katerem delujejo profesorji

(fakultetni svetovalci) in študentski uredniki, ki študentom pomagajo pri ustvarjanju

študentskega časopisa; vzdrţujejo študentske medije, ki so za študente, ki jih delajo

študenti in ki vsebujejo novice študentov; skrbijo za izvedbo tekmovanj in ponujajo


nagrade, ki pomagajo izboljšati študentske medije in jim pomagajo prepoznati, da je

novinarstvo lahko sredstvo za doseganje širšega razumevanja druţbe in ljudi.

7.2 Zgodovina študentskih tiskanih medijev v Sloveniji

Amon (1996) ugotavlja, da so v Jugoslaviji v obdobju med 1918 in 1941 bili časopisi

središče političnih gibanj in ko je usahnil časopis, je usahnilo tudi gibanje. Košir pravi, da

so zanimivo vlogo odigrali tudi mladinski in študentski časopisi, iz katerih so zrasli

izobraţenci, ki so v drugi svetovni vojni kazali smer do novega sveta. (Košir v Amon,

1996, 5.)

Med najbolj organiziranimi mladinskimi gibanji so bila študentska, katerih središčna sila

so bili klubi in društva, ki so izdajali svoja glasila (najpogosteje so predstavljala program

organizacij). Študentski časopisi so bili nenehno pod političnim pritiskom in pritiskom

mnenjskih voditeljev.

Rdeči signali (1932 – 1934) – Revolucionarno glasilo študentov, ki je bilo eden izmed

prvih časopisov, okoli katerega se je zbrala levičarska skupina študentov. Izdajatelj tega

ilegalnega glasila je bila skupina komunistov na ljubljanski univerzi. Rdeči signali so bili

aktivni na izobraţevalnem področju, saj so predlagali ustanovitev revolucionarnega sveta

(sestavljali bi ga predstavniki oddelkov fakultet), posvečali so se razreševanju slovenskega

narodnega vprašanja, leta 1933 pa so podprli splošno študentsko stavko jugoslovanskih

univerz.

Manj radikalen je bil Akademski glas (1933 – 1936) – informativno strokovni list, ki se je

predstavljal kot nepolitičen list. Obveščal je o študentskem ţivljenju, podpiral akcije za

univerzitetno knjiţnico in spodbujal študente, da resno in vztrajno študirajo. V listu so

pisali tudi komunisti in zaradi tega jih je katoliški časopis (Čas) obtoţeval, da so

marksistično usmerjeni. Levičarji (ki tudi niso bili zadovoljni s tem listom) pa so ga

obtoţevali zagovarjanja fašističnega gibanja. Leta 1935 se je list povezal z društvom

Akademska akcija in se tako usmeril v marksizem in materializem.

Ko je leta 1936 Akademski glas prenehal izhajati, so levičarsko usmerjeni študenti izgubili

svoje glasilo, a kaj kmalu ga je nadomestil nov list 1551 (1936 – 1938) – Akademsko

glasilo za univerzna in javna vprašanja. Podpiral je študentske zahteve po univerzitetnih

izpopolnitvah, kritično je presojal slovensko gospodarstvo, kulturo in politiko, ţelel je


vzgojiti ljudi, ki bi kot strokovnjaki pomagali malemu človeku iz socialne bede, poročal je

o dogajanjih v študentskih klubih (predvsem levičarski Akademski akciji), zahteval je

svobodo, politično in socialno enakost, slovensko narodno in politično samostojnost in

obsojal nacionalno unitaristične ideje in drţavni centralizem. Časopis 1551 je po njihovem

mnenju okoli sebe in Slovenskega kluba26

razvil najnaprednejše gibanje na ljubljanski

univerzi. 1551 se ni ţelel podrediti nobeni politični stranki, niti KPS (Komunistični partiji

Slovenije), ampak si je ţelel oblikovati svoj politični program (slovensko narodno in

politično vprašanje naj bi rešili izobraţenci iz njihovih vrst).

Ker so v 1551 študenti imeli drugačne levičarske poglede, so se študenti komunisti odločili

za izdajanje svojega ilegalnega lista Slovenski študent (1937). Izdajatelj je bil univerzitetno

vodstvo KPS. Slovenski list je objavil analizo študentskega gibanja in opozoril na

razdvojenost v tedanjih levičarskih vrstah. Levičarski študenti so zaradi svojih osebnih

obračunov pozabili na sovraţnika, t.i. fašizem. Pozival je na skupni boj antifašistično

opredeljenih katoliških študentov in študentov marksistov, saj je menil, da se slovensko

narodno vprašanje dotika vseh slovenskih slojev, ne glede na politično usmerjenost.

Katoliška Straţa v viharju (1934 – 1941) je tudi eno izmed glasil, okoli katerega se je

razvilo mnoţično gibanje, kot je katoliško študentsko društvo Straţa. Straţarji so bili

zagovorniki radikalnega katolicizma, ki so videli nasprotnike v krščanskih socialistih,

jugonacionalističnih klubih in komunistih. Katoliški časopis Slovenec je podpiral namen

glasila, da bi pokatoličanil slovensko univerzo. Pri tem pa so naleteli na odpor krščanskih

socialistov, ki so jim preprečili podreditev Akademske zveze.27

Straţarji so potem

ustanovili svoje oblike organiziranja: Akademsko akcijo, cerkveno društvo Straţa in

študentski klub Straţa. Vsebina glasila je bila zelo pestra, kar so kazale tudi rubrike

(Obzornik, Univerza, Knjige, Film …) in prevodi člankov iz tujine (predvsem cerkvenih).

Usmerjena je bila v aktualno politično dogajanje in v vzgajanje mladine za neposredno

politično delo. Razmišljali so tudi o reševanju druţbenih problemov (o socialni reformi in

26 Akademsko akcijo je leta 1936 prevzelo katoliško gibanje, zato so levičarski študenti istega leta ustanovili

svoj Slovenski klub. (Amon, 1996, 207.) 27

Akademska zveza naj bi predstavljala vse organizirane katoliške študente na univerzitetnih volitvah in

drugih nastopih. V zvezo so bila včlanjena društva: Danica, Zarja, Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev,

društvo katoliških študentk Savica, klub Borba in akademski Orel. (Adrijan, Natio Sclavorum, 2010.)


uvedbi stanovske drţave). Časopis Straţa v viharju ni bil namenjen le akademikom28

,

ampak tudi širšemu krogu. Borili so se proti fašizmu in komunizmu. Njihovi pripadniki

niso mogli sodelovati pri oblikovanju slovenskega kulturnega, socialnega in političnega

ţivljenja. Za dijake so ustanovili mesečnik Straţnji ognji (1940 – 1941) in spremljali delo

Slovenske dijaške zveze in tako iskali morebitne komuniste po srednjih šolah. V boju so

bili tudi z drugim (konkurenčnim) mladinskim gibanjem, ki se je zgradilo okoli časopisa

Zveze katoliških dijakov Mi mladi borci (1936 – 1941) – Stanovski dnevnik za slovensko

dijaštvo. Poleg idejnih nesoglasij je tukaj šlo za boj med idejnima voditeljema dr. Erlichom

(Straţa v viharju) in dr. Tomcem (Mi mladi borci), kar se tiče organizacijskih delovanj

(preureditev Akademske zveze in Zveze katoliških dijakov).

Časopis je svoje poslanstvo videl v katoliškem vzgajanju in izobraţevanju mladine, niso se

obremenjevali z narodnostnimi vprašanji, do nacizma in fašizma se niso posebej

opredeljevali, borili pa so se proti komunizmu. (Amon, 1996, 203 – 217.)

Če povzamemo po Amonovih besedah: »Gibanja okrog študentskih in mladinskih

časopisov so bila močno polarizirana na levičarski in katoliški tabor. Za oba tabora je bilo

značilno, da sta brezkompromisno izraţala svoje ideje. Publicistično delo se je pogosto

zdruţevalo z organizacijskim delom v klubih, društvih in zvezah.« (Amon, 1996, 217.)

Kar se tiče tiskanih medijev v obdobju po 2. svetovni vojni so le-ti malo raziskani. Na

razvoj so vplivale številne druţbene in politične spremembe (socializem, padec berlinskega

zidu, prehod v kapitalizem). (Merljak Zdovc, 2008.) Novinarji so takrat bili

druţbenopolitični delavci, tako se je novinarstvo omejilo na politično novinarstvo in šele

kasneje (v 60-ih) je začel izhajati študentski, verski, zabavni in ostali tisk. Mediji so postali

svobodnejši in kritičnost se je pojavila tudi v študentskem tisku Tribuna. (Amon v Merljak

Zdovc, 2008.)

Pred Tribuno sta obstajala vsaj še dva lista, in sicer Študentska revija (1948) – Glasilo

ljudske študentske mladine ljubljanske univerze, in Študentski list (1949) – Glasilo ljudske

mladine ljubljanske univerze, ki je izhajal dvakrat mesečno. (Tribuna: študentski časopis

(1969/1970)).

28 Nekoč se je beseda akademik uporabljala za študente.


Tribuno (1951 – 1998, 2009 – ) – List ljubljanskih študentov (med drugimi tudi List

slovenskih študentov, Študentski list, Študentski časopis za civilno druţbo in nazadnje

Študentski časopis) je najprej izdajala Zveza socialistične mladine, vmes Izvršilni odbor

skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, nato pa Študentska organizacija

Univerze v Ljubljani. Na začetku je izhajala kot tednik/dvotednik, danes pa kot mesečnik.

V prvih številkah je poročala predvsem o študentih v druţbi ter o študentskem dogajanju

po ostalih univerzah v Jugoslaviji, kasneje pa se je usmerila tudi v širšo druţbeno

problematiko in razglabljala o dogodkih, ki jih drugi mediji niso obravnavali.

(http://www.dlib.si) V 80-ih so jo zaradi vsebine dvakrat zaplenili, saj so se pojavljali

prispevki, ki so kritizirali vladajočo oblast in so zagovarjali drugačne ideje (neskladne z

vladajočimi). (Merljak Zdovc, 2007.)

7.2.1 Pregled vsebin skozi zgodovino

Na podlagi študije, ki jo je ţe opravila Amonova, in na podlagi pregleda številk Tribune in

nekaterih današnjih študentskih tiskanih medijev sem naredila krajši pregled vsebin skozi

zgodovino študentskih medijev.

Študentski tiskani mediji iz obdobja pred drugo svetovno vojno so bili predvsem glasila

študentskih organizacij, ki so najpogosteje predstavljala svoj program. Poleg tega, da je

takratni študentski tisk poročal o programu izdajatelja, se je ukvarjal s fakultetnimi in

univerzitetnimi vprašanji ter s študentskim ţivljenjem. Poročal je tudi o takrat delujočih

študentskih klubih, društvih in zvezah ter njihovem delovanju, vendar je navadno poročal o

tistih, ki so bili enako ideološko usmerjeni kot glasilo. Zaradi različnih ideoloških

prepričanj so bila občasno glasila v medsebojnih sporih. Študentski tisk je obravnaval tudi

druţbene probleme, kot je socialno stanje prebivalstva, nacionalno vprašanje Slovencev in

enotno zdruţevanje Slovencev proti sovraţnikom (fašistom). Bili so tudi kritični do

slovenskega gospodarstva, kulture in politike. Po drugi svetovni vojni je bila Tribuna

najbolj znan študentski tisk. Na začetku se je posvečala predvsem študentskim temam in si

prizadevala za politično angaţiranost študentov. Poročala je tudi o drugih univerzah (po

Jugoslaviji in svetu), večino prostora pa je namenila dogajanju na domačih univerzah in

področju študentskega ţivljenja (štipendije, pogoji za študij, vloga študentov v druţbi in na

univerzi, brezposelnost diplomantov …). Tudi kasneje je poročala o problematiki na


področju visokega šolstva in o potrebi prenove domačega izobraţevalnega sistema.

Tribuna je bila povezana z ostalimi študentskimi publikacijami po Jugoslaviji, kar je

razvidno iz objavljenih novic iz drugih študentskih časopisov. Kasneje so poročali o

aktualnem dogajanju po svetu, kot je vietnamska vojna, okupacija Češkoslovaške,

študentski protesti v Franciji leta 1968, poleg tega pa so pozivali študente k razmišljanju o

širših druţbenih problemih.

V 80-ih je ţe bilo manj informativnih prispevkov in več analiziranja vsebin. Takrat je

Tribuna postajala vedno bolj radikalna in zato je prihajala v konflikt s takratno oblastjo.

Zaradi zaplembe številk so se dosti posvečali svobodi medijev. V tem obdobju je izvajala

tudi druţboslovne analize domačih in svetovnih dogodkov. Prevladovale so druţbeno-

politične teme, obravnavali so ekološka vprašanja in tudi vprašanja o visokošolskem

sistemu. Konec 80-ih so povečali obseg vsebin iz kulturnega področja. Še vedno pa je bilo

malo študentskih tem, kar je moţno razbrati iz objavljene ankete (objavljenih je bilo

sedem, samo iz ene pa so bili razvidni odgovori), v kateri je bilo prikazano, da študent

pogreša študentske teme. V 90-ih letih prevladujejo druţbeno-politične teme in prispevki o

osamosvojitvi Slovenije. V letih 1990 in 1991 je mogoče zaznati povečano število

prispevkov, ki kritično obravnavajo druţbeno-politične teme v Jugoslaviji. Nepreverjeni

viri pravijo, da se je Tribuna po osamosvojitvi usmerila v trţno smer in vsebine so postale

populistične.

7.3 Študentski mediji v Sloveniji

7.3.1 Študentski mediji

Ameriški model kaţe, da je študentski medij tisti, ki izhaja znotraj univerze in pokriva vse

dogodke znotraj kampusa. V Sloveniji tudi obstajajo študentski mediji, ampak ne obstaja

pa enotna definicija študentskega medija. Ali mora študentski medij izpolnjevati kakšne

kriterije ali pa je ţe dovolj, da se izdajatelj na podlagi lastnih prepričanj odloči, da bo

njegov medij študentki medij? Zaradi takšnih vprašanj bom skušala pojasniti, kaj je

študentski medij. Nestrinjanja najdemo ţe pri zakonski opredelitvi študentskega programa,

ki ga določa 80. člen Zakona o medijih, v katerem je definirano samo, kaj so študentski

radijski in televizijski programi. 80. člen določa, da je lahko izdajatelj radijskega ali

televizijskega programa študentska organizacija, ampak le, če vsebine ustvarjajo večinoma


študenti in so v večini tudi namenjene študentom. Ustvarjene vsebine so informacije vseh

vrst, ki obveščajo in zadovoljujejo izobraţevalne, znanstvene, strokovne, umetniške,

kulturne in druge potrebe študentske in širše javnosti. Status študentskega radijskega ali

televizijskega programa dodeljuje Agencija za pošto in elektronske komunikacije

Republike Slovenije. (Zakon o medijih, 2006.)

Trenutno29

stanje pa je takšno, da noben radijski ali televizijski program nima statusa

študentskega pomena. (APEK)

Z zakonsko definicijo se ne strinjajo v večini tisti, ki se ukvarjajo s študentskimi mediji in

ustvarjajo vsebine študentskih medijev. V tej definiciji se ne vidita niti Radio Študent niti

Mariborski radio Študent - Marš, ki je imel do sedaj edini status študentskega programa

posebnega pomena.30

Radio Marš je ta status izgubil leta 2007, ko je Študentska

organizacija Univerze v Mariboru izstopila kot soustanoviteljica, Radio Študent pa ne

izpolnjuje pogoja, da vsebine v večini ustvarjajo študenti. Problema definicije študentskih

medijev so se dotaknili tudi na Okrogli mizi o financiranju in poloţaju alternativnih

študentskih medijev v Sloveniji, ki jo je marca 2011 organizirala Tribuna. Tam so tudi

izpostavili, da obstoječa opredelitev študentskega programa posebnega pomena ne velja za

tiskane in elektronske medije, kar pomeni, da Tribuna (in ostali študentski tiskani mediji)

kot najstarejši obstoječi študentski časopis ne more pridobiti statusa posebnega pomena.

Pojavlja se tudi problem, s kakšnimi vsebinami naj nastopajo študentski mediji. Vsebine

medijev s statusom posebnega pomena so ciljno usmerjene k določenim skupnostim (v tem

primeru študentom), v katerih delujejo. (Okrogla miza o financiranju in poloţaju

alternativnih študentskih medijev v Sloveniji, 2011; Strategija razvoja radijskih in

televizijskih programov v Republiki Sloveniji, 2008.)

Tudi dr. Ţilič Fišer je na okrogli mizi Študentski mediji, ki jo je decembra 2007 organiziral

Klub vizualnih komunikacij, izpostavila, da se je okrogle mize udeleţilo šest različnih

študentskih medijev in vsak od njih ima drugačen pogled na to, kaj je študentski medij.

Nekateri menijo, da bi vsebine morali ustvarjati študenti, nekateri pravijo, da ne, eni se

29 Oktober 2011.

30 Program posebnega pomena imajo tisti mediji, katerih primarna naloga naj ne bi bila ponujanje

komercialnih vsebin. Tem drţava podeli poseben poloţaj - status programa posebnega pomena: regionalni,

lokalni, študentski, nepridobitni program. Vendar ta status lahko dobijo le radijski ali televizijski programi.


ukvarjajo izključno s študentsko problematiko, drugi s širšo, poleg tega so eni usmerjeni k

ciljni publiki, ostali pa v širšo javnost.31

7.3.2 Definicija študentskega medija

Glede definicije študentskega medija bom izhajala iz definicije študentskega radijskega in

televizijskega programa in iz definicije medijev s statusom posebnega pomena, s tem da

bom definicijo razširila na tiskane medije.

Zaloţništvo

Iz zgoraj navedenih primerov vidimo, da določeni študentski medijski programi izgubijo

status posebnega pomena samo zato, ker nimajo ustreznega izdajatelja. Mogoče se je ta

definicija naslanjala na zgodovino študentskih medijev, saj so študentske liste izdajale

mladinske organizacije, iz katerih so kasneje nastale študentske organizacije. Menim, da bi

bilo treba razširiti krog izdajateljev študentskega medija. Izdajatelji naj ne bi bili samo

študentske organizacije, ampak tudi pravne osebe, katerih program oz. dejavnost sta

namenjena študentom.

Ustvarjalci vsebine

Drugi medij ni pridobil statusa, ker vsebin v večini32

ne ustvarjajo študenti. Če razumemo

študentski medij kot dejavnost študentov za študente, potem to pomeni, da vsebine

ustvarjajo študenti. Na tej točki lahko iščemo vzroke, zakaj se nekateri ne strinjajo s takšno

definicijo. Najprej je treba poudariti, da študentom ustvarjanje programa ali vsebin za

študentski medij predstavlja v večini obštudijsko dejavnost, za katero študenti namenijo

svoj prosti čas. Izjeme so tisti študentski mediji, ki nastajajo znotraj študijskega programa

in ga študenti ustvarjajo v sklopu študijskega načrta. Rezultati raziskave Evroštudent SI

2007 kaţejo, da je v študijskem letu 2006/2007 več kot 50% rednih študentov porabilo do

31 ur na teden za študijske obveznosti. Glede na uvedbo bolonjskega sistema, s katerim so

31 Okrogle mize so se udeleţili naslednji študentski mediji: Radio Študent, Radio Marš, Dvojka, Spekter,

Katedra in Abakus. 32

Večino si razlagam kot več kot 50%.


študenti dobili več obveznosti, lahko sklepamo, da danes študenti nimajo več toliko

prostega časa kot nekoč. Temu sledi, da mora medij imeti več študentov, ki bodo imeli čas

za ustvarjanje vsebin, ali pa izbere poleg študentov še nekaj stalnih sodelavcev, ki niso

študenti. Kot smo ţe zapisali pri ameriškem modelu študentskega časopisa, študenti niso

šolani novinarji in nimajo izkušenj ter znanja s tovrstnim delom, ampak se učijo,

spoznavajo in pridobivajo izkušnje (bodisi je to pisanje, vodenje programa, raziskovanje

ipd.). Poleg tega, če ima medij med ustvarjalci vsebin starejše in izkušene sodelavce, so te

vsebine navadno kakovostnejše in ti sodelavci so lahko »mlajšim kolegom« mentorji pri

delu z mediji, prav tako pa so tudi bolj zanesljivi (pri študentih se ne ve natančno, kako

dolgo bodo študirali, pavzirali …). Kljub temu se nagibam k prvotni ideji, da morajo

vsebine v večini ustvarjati študenti, s tem da jih vodi nekdo, ki ţe ima izkušnje z

novinarskim delom in ki jim lahko svetuje pri ustvarjanju vsebin in delovanju medija.

Vsebine

Dosti govora je bilo tudi o tem, kakšne naj bodo vsebine študentskih medijev. Če

pogledamo definicijo medijev s statusom posebnega pomena, so vsebine ciljno usmerjene

k določenim skupinam, se pravi, vsebine naj bi bile namenjene študentom. Sedaj se lahko

vprašamo, katere vsebine pa so namenjene študentom? Ali so to samo tiste vsebine, ki se

dotikajo študentskega ţivljenja in njihovega statusa ali pa so to tudi vsebine, ki niso

direktno povezane s študentskim ţivljenjem?

Pri naštevanju funkcij medijev smo omenili korelacijsko funkcijo, ki na eni strani postavlja

prednostno tematiziranje, in funkcijo izraţanja, ki na drugi strani omogoča prenos različnih

stališč. Vreg (1990) opozarja, da mediji s podeljevanjem statusa in postavljanjem

prednostnega tematiziranja ne dosegajo usklajevanja mnenj in stališč različnih segmentov

druţbe. Pozornost medijev je usmerjena na dogajanje v vladajoči eliti (drţavni, politični,

ekonomski), v dno druţbe (nevladajoči del) pa le ob volitvah in socialnih nemirih. »Zato

mnoţični mediji z informiranjem, interpretiranjem in komentiranjem dogajanj izvajajo

svojevrstno medijsko redukcijo kompleksnosti stvarnosti in producirajo izkrivljeno

»usmerjeno« podobo druţbene stvarnosti.« (Vreg, 1990, 54.) Schulz to pojasnjuje s tem, da

imajo visoko organizirane stranke, velike gospodarske in druge organizacije ter posamezne

ugledne osebnosti najboljši dostop do medijev. Porazdelitev moţnosti dostopanja do

medijev je neenakomerna. (Schulz v Vreg, 1990, 58.) Tukaj lahko iščemo razlog, zakaj so


začeli nastajati mediji posameznih skupin: ţelja po vzpostavitvi lastnega foruma za

izraţanje, preko katerega bi izraţali svoje mnenje in svoj pogled na svet ter druţbeno

problematiko. Potemtakem bi se morali študentski mediji ukvarjati predvsem s temami, ki

se dotikajo študentov, saj večji mediji (bodisi so to javni ali komercialni) ne posvečajo

toliko pozornosti njihovi problematiki ali pa ne obravnavajo študentske problematike iz

njihovega zornega kota. Vendar bi za takšno trditev morali narediti raziskavo, koliko

časa/prostora ostali mediji posvečajo temam, ki se dotikajo študentske populacije. Vemo

le, da študenti več študentskih informacij pridobijo iz študentskih revij in časopisov kot pa

iz drugih tiskanih medijev ali pa televizije in radia.33

Zato je tudi prav, da se študentski

mediji še naprej ukvarjajo z obravnavo študentskih tem.

Našteli smo, po katerih kriterijih delimo časopise, in eden izmed kriterijev je ciljno

specializirano občinstvo. Milosavljević pravi, da je doba, ko so mediji nagovarjali širše

občinstvo, mimo. Občinstva danes niso več enaka in enotna, ampak so razdeljena po

različnih značilnostih in posledično obstajajo različni mediji za razdeljeno občinstvo.

Milosavljević navaja Mosca, da mnoţični mediji delujejo po načelih postfordizma –

specializacija produktov za specifične trge. (Milosavljević, 2006.)

Izdajatelj se odloči, kateremu občinstvu bo njegov časopis namenjen, in na podlagi tega se

odloči, kakšne vsebine bodo v časopisu. Pomembno je, da izdajatelj pozna ţelje svojega

občinstva in časopis (vsebino, format, obliko) prilagaja temu občinstvu. (Malović, 1995, 83

– 84.) Kot pa pravi Dean Baquett (v Merljak, 2007), naloga časopisov ni vedno, da

bralcem ponudijo to, kar zahtevajo, ampak to, kar jim bo pomagalo razumeti svet.

V osemdesetih letih dvajsetega stoletja so bili študentski mediji ključni pri kritiki oblasti in

predstavitvi drugačnih idej. Radio Študent je bil prvi, ki je kritično presojal politični in

drţavni sistem in nacionalne odnose, kasneje pa so te usmeritve prodrle tudi v časopise.

(Merljak Zdovc, 2007, 163 - 166.) Če gremo še dlje v zgodovino (v čas pred 2. svetovno

vojno) Amon (1996) navaja, da so študentski tiskani mediji poleg obravnavanja študentske

tematike na univerzah poročali tudi o aktualnih političnih dogodkih in druţbenih

vprašanjih (socialni status drţavljanov, narodnostno vprašanje …).

33 Druţbeni profil študentov Slovenije iz leta 2005.


Dr. Melita Zajc je na okrogli mizi Študentski mediji opomnila, da so si študentski mediji

morali pridobiti pravico, da poročajo o širše druţbenih temah in ne samo študentskih temah

in da je to pravico treba ohraniti.

Vse to kaţe, da študentski mediji niso bili usmerjeni samo na določeno populacijo, ampak

tudi na širšo druţbo. Čeprav Malović (1995) navaja, da bralci berejo različne časopise

(politično-informativne, zabavne, športne itd.), in zato lahko sklepamo, da bralec pridobiva

potrebne informacije iz različnih časopisov oziroma medijev. Se pravi, študent bi moral

dobiti informacije o študentskih zadevah iz študentskega časopisa, o druţbenih problemih

iz drugega časopisa itd. Ampak ne smemo pozabiti na dejstvo, ki ga je izpostavila Bašič

Hrvatin, da danes posamezniki v poplavi informacij sprejmejo le tiste, za katere mislijo, da

so za njih pomembne. Preveč informacij pa povzroča tudi pasivnost in apatijo (narkotična

disfunkcija medijev; glej poglavje 3), kar pomeni, da posamezniki ne sprejemajo

informacij, ki so zanje pomembne oziroma ki so potrebne za delovanje v druţbi. Potem je

nujno, da se študentski časopisi ukvarjajo tudi s temami, ki so pomembne za vsakega člana

druţbe, poleg tega pa kot pravi Milosavljevič, ki ga je Smrke (2009) povzel v svojem

prispevku: »Nobena od študentskih problematik v druţbi ne deluje izolirano.«34

Prav tako

študent kot posameznik ni izoliran od ostale druţbe, ampak je aktivno vključen v širše

druţbene procese, kot so volitve, druţbeni nadzor … Po besedah Ule (1996) študenti

spadajo v posebno obliko mladosti, t.i. izobraţevalni moratorij, ki daje poudarek na

izobraţevanju in samooblikovanju mladega človeka. Njihovo znanje se v tem času (času

študija) razširi nad območje šolanja in dejavnosti prostega časa. Prizadevajo si za

pridobitev čim več novih znanj in informacij, navdušujejo se za nove trende (v kulturi,

tehniki, znanosti …) in to je značilnost študentov, ki jih spremlja v vseh zgodovinskih

obdobjih. Študentje so zaradi svoje sposobnosti hitrega sprejemanja novih znanj tudi

pomembni prenašalci kulturnega kapitala (novega znanja, informacij, spretnosti …). (Ule,

1996, 28 – 29.) Novo znanje lahko študenti dobijo tudi iz študentskih medijev in zato je

34 Tribuna: študentski časopis (2009), letnik 50, številka 1. Avtor članka Študentski tisk, kot način

druţbenopolitične participacije je obravnaval širšo druţbeno problematiko, ki se deli na dve smeri: ena smer

govori o širših študentskih temah, ki imajo vpliv na druţbo, druga pa govori o druţbi nasploh.


prav, da se študentski mediji posvečajo tudi temam, ki se direktno ne povezujejo s

študentskim ţivljenjem.

Če zaključimo, študentski mediji bi se glede na svoje ciljno občinstvo morali ukvarjati tako

s študentskimi temami, kot tudi s temami, ki se direktno ne povezujejo z njihovim

ţivljenjem, in ohranjati tradicijo prejšnjih študentskih medijev. S tem tudi zavrnemo

ameriški model študentskih medijev, ki izpostavlja poročanje le o študentskih zadevah.35

Zaradi tega lahko tudi potrdimo, da naj vsebine ustvarjajo študenti in tudi drugi, saj imajo

le-ti (bodisi so to strokovnjaki ali pa svobodni novinarji) to prednost, da iz strokovnega

vidika ali pa iz lastne dejavnosti obravnavajo druţbene teme, ki niso vedno nujno povezane

s študentskimi temami.

Študentske teme

Da pojasnim, kaj se v našem primeru razume pod nazivom »študentske teme«. Zakon o

visokem šolstvu pravi: »Študent je oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi

razpisa za vpis in se izobraţuje po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem

programu.« Iz tega statusa izhajajo študentske pravice in dolţnosti, ki so tudi navedene v

zakonu. Med pravice in ugodnosti spadajo pravica do zdravstvenega varstva, prehrane,

prevoza, štipendiranja in bivanja. (Zakon o visokem šolstvu, 2006, čl. 65, 66, 69.)

Veliko vlogo igrajo tudi institucije, ki so povezane s študenti, kot so visokošolski zavodi

(univerze, fakultete, umetniške akademije in visoke strokovne šole), knjiţnice, študentski

domovi in drugi zavodi, ki so ustanovljeni v okviru univerz in skupnosti študentov

(Študentska organizacija Slovenije, katere organizacijske oblike so študentske organizacije

visokošolskih zavodov, študentske organizacije lokalnih skupnosti in interesne oblike

povezovanja študentov). (Zakon o visokem šolstvu, 2006, čl. 1, 2, 68 in Zakon o skupnosti

študentov, 1994, čl. 3.)

Študentske teme so teme, ki se dotikajo širokega druţbenega ţivljenja. Če naštejemo le

nekaj tem: višješolsko izobraţevanje, financiranje visokega šolstva, subvencionirano

35 Pri ameriškem modelu obstaja tudi mnenje, da naj druga (»neštudentska«) področja pokrivajo drugi (bolj

profesionalni) mediji. (Kanigel, 2006, 4.)


bivanje, študentski domovi, študentsko delo, subvencionirana prehrana in prevozi,

štipendije, zdravstveno zavarovanje do 26. leta v času izobraţevanja itd.

Naj povzamemo napisano in definiramo termin »študentski medij«. Študentski medij

izdajajo pravne osebe, katerih dejavnost je namenjena študentom. Medij je v prvi vrsti

namenjen študentom in vsebine medija v večini ustvarjajo študenti, s tem da obravnavajo

tako študentske teme kot širše druţbene teme.


8 RAZISKAVA

8.1 Študentski tiskani mediji

Empirični del naloge bo vseboval analizo, katere študentske tiskane medije imamo v

Sloveniji, in pri tem bom ugotavljala naslednje: kdo ustvarja vsebine, komu so namenjene

te vsebine, kakšna je periodika izhajanja, kakšno je območje razširjanja in kdo financira

študentske tiskane medije.

Tribuna navaja, da je bilo leta 2008 v Sloveniji devet samoopredeljenih študentskih

časopisov s širšo distribucijo, od tega jih je bilo v Ljubljani pet (Element, Klin, Študent,

Katedra in Neo). Podatki Mediane kaţejo, da je bilo leta 2009 deset publikacij, ki so bili

kvalificirani kot študentski mediji (Neo, Študent, Štil, 26!, Absolvent, Bon&Ţur, Bruc,

Bruc po brucu, Informativni dnevi, Priročnik za bruce).36

Ker podatki ne zajemajo vseh študentskih tiskanih medijev, sem le-te iskala iz Razvida

medijev na podlagi dveh kriterijev. Prvi kriterij: izdajatelj mora biti pravna oseba (društvo,

organizacija, klub, zavod), katerega program oz. dejavnost je namenjena študentom. Drugi

kriterij pa je naziv študentskega medija – če pogledamo zgodovino študentskega tiska so

imeli le-ti ţe v svojem nazivu določeno, da so študentski medij (študentski list, študentski

časopis, glasilo študentov …). Če je tiskani medij izpolnjeval enega izmed teh dveh

kriterijev, sem ga uvrstila med študentske tiskane medije.

Izločila sem tiste, ki jih izdajajo fakultete in so namenjeni objavljanju strokovnih in

znanstvenih člankov profesorjev ali strokovnjakov z določenega področja. Prav tako sem

izločila Štil, ki ga izdaja študentska organizacija, saj je to tiskovina, kjer se ne ustvarjajo

vsebine, ampak se le zbirajo, urejajo in posredujejo informacije. Tako sem naštela štirinajst

36 Preko spletne aplikacije so izdajatelji oz. uredniki sami navedli pod kateri medij uvrščajo svojo

publikacijo.


tiskanih študentskih medijev, kar predstavlja 1,4% vseh tiskanih medijev v Sloveniji.37

Podatke o periodiki izhajanja sem pridobila iz Razvida medijev, ostale podatke pa sem

pridobila preko vprašalnika, ki sem ga poslala urednikom teh medijev. Na vprašalnik se

niso odzvali štirje uredniki, zato rezultati niso popolni in bom zaključke opravila na

podlagi teh podatkov, ki so na voljo.

Tabela 2: Študentski tiskani mediji v Sloveniji

Naziv

tiskanega

medija

Izdajatelj Periodika

izhajanja

Financiranje Ustvarjalci

vsebin

Območje

razširjanja

Ciljno

občinstvo

Abakus

Društvo študentov

Fakultete za

elektrotehniko,

računalništvo in

informatiko

(FERI)

6-krat na

leto

50% študentski

svet UM

50% oglasi

Večinoma

študenti

(občasno

profesorji in

akademiki)

Na Fakulteti

za

elektrotehnik

o,

računalništvo

in

informatiko.

V prvi vrsti

študenti

FERI-ja in

tudi

profesorji,

akademiki.

Erektor Društvo študentov

medicine

Slovenije

6-krat na

leto

/ / / /

Klin Društvo študentov

novinarstva

Slovenije FEJS

Mesečna / / / /

Neo

Študentsko

društvo za razvoj

medijev MiHeC

5-krat na

leto

/ / / /

Organon,

časopis

študentov

Gorenjske

Študentska

organizacija

Univerze v

Mariboru

Mesečna 70% izdajatelj

30% oglasi

80%

študentov

10% ostalih

10%

strokovnjako

v s svojega

področja

Fakulteta za

organizacijsk

e vede Kranj,

mladinski

centri in klubi

na

Gorenjskem,

študentski

in dijaški

dom, srednje

šole na

Gorenjskem.

Mladi med

15 in 30

letom,

najbolj

študenti in

dijaki.

Panika

Društvo študentov

psihologije

Slovenije

2 – 4-krat

na leto

60% razpisi,

20% prodaja in

naročnina

20% Oddelek za

psihologijo

75% študenti

(večinoma

psihološke

smeri)

25%

Fakulteta za

psihologijo in

pošiljanje po

domu.

Študenti

psihologije

in sorodnih

smeri ter

širša laična

37 Na dan 7. 10. 2011 je bilo v Razvidu medijev prijavljenih 993 tiskanih medijev.


Filozofske

fakultete UL

strokovnjaki,

profesorji

javnost.

Primorski

študentski

univerzitet

ni časopis

Kaţin

Študentska

organizacija

univerze na

Primorskem

(ŠOUP)

Mesečna 5 % oglaševanje

25 % razpisi

70 % lastna

sredstva

100%

študenti

Več kot 20

mestih na

slovenski

obali, v

knjiţnicah in

kulturnih

središčih na

Trţaškem in

Goriškem, po

vseh

študentskih

klubih v

Sloveniji, po

mladinskih

centrih po

Sloveniji,

fakultetah

Univerze v

Ljubljani, v

Mariboru in

Univerze v

Novi Gorici.

V prvi vrsti

študentom

in mladim.

Spatula

Društvo študentov

farmacije

Slovenije

4-krat na

leto

Študentska

organizacija

Fakultete za

farmacijo in

Študentski svet

Fakultete za

farmacijo

(razmerje ni

znano)

100%

študenti

Fakulteta za

farmacijo

Študenti

farmacije in

tudi širša

farmacevts

ka oz.

nestrokovn

a javnost.

Študent Nevtron &

Company, d.o.o.

Mesečna 80% oglasi

20% razpisi in

donacije

100 %

študenti

Fakultete UL

in UP.

Študenti

Študentski

in

akademski

časopis

Katedra

Društvo študentov

in podiplomcev

Slovenije

Mesečna 40 % razpisi

59 % donacije

0,5% oglasi

0,5% naročnine

50% študenti

18,2%

srednješolski

profesorji

4,5%

akademski

profesorji

27,3%

svobodni

novinarji

Vse fakultete

UM, večina

fakultet v Lj

in Kp,

študentske

knjiţnice

(UKM,

Centralno

tehniška

knjiţnica

Ljubljana).

Študentje in

mladi

intelektualc

i.

Študentski

univerzitet

ni časopis

Spekter

Študentska

organizacija

Univerze v

Mariboru

(ŠOUM)


18% razpis

11% oglasi

80% študenti

20% ostalo

(svobodni

novinarji,

pisci iz

določene

stroke ...)

Vse fakultete

UM in

dodatnih 19

lokacij v

Mariboru.

V prvi vrsti

študenti

UM in tudi

ostali.

Tribuna Študentska

organizacija

Univerze v


14% razpis (MK)

Na letni

ravni več kot

80%

Fakultete in

visokošolski

zavodi

Študenti in

tisti

segment


Ljubljani

(ŠOU LJ)

študentov,

ostalo pa

mladi

raziskovalci,

asistenti,

diplomanti.

Univerze v

Ljubljani,

nekatere

lokacije

Univerze v

Mariboru in

Univerze na

Primorskem.

Knjiţnice,

mladinski

centri,

galerije,

kulturne

ustanove in

lokali po

Ljubljani,

Mariboru,

Kopru in

Velenju.

druţbe, ki

ga zanima

problematik

a

obstoječega

stanja.

Zapik

Klub študentov

Kranj

Mesečna 15% oglasi,

40% razpisi

(ŠOS),

45% izdajatelj

(KŠK)

90% študenti

10% dijaki

Kranj in

okolica – po

srednjih

šolah,

športnih

centrih,

lokalih, FOV.

Pošiljanje po

domu.

Dijaki in

študenti.

Zdrava

zabava,

revija o

študentske

m

univerzitet

nem

športu

Slovenska

univerzitetna

športna zveza

(SUSA)

Polletna / / / /

Iz tabele je razvidno, da večina teh tiskovin izhaja vsak mesec, preostale pa nekajkrat na

leto – tukaj gre predvsem za tiste tiskovine, ki so namenjena oţjemu občinstvu (Panika,

Spatula). Največjo razširjenost po celi Sloveniji imajo le nekateri študentski tiskani mediji

(Katedra, Tribuna in Kaţin), če pa prištejemo še tiste, ki se distribuirajo po vseh fakultetah

določene univerze, je takšnih pet študentskih tiskanih medijev. Pri ustvarjanju vsebin

vidimo, da so skoraj pri vseh tiskovinah v prvi vrsti študenti tisti, ki ustvarjajo vsebine

študentskih tiskanih medijev. Edino Katedra izstopa z niţjim odstotkom (50%), vendar


tukaj lahko iščemo vzrok v tem, da je ţe iz naziva medija razvidno, da ne gre samo za

študentski, ampak tudi akademski38

časopis.

Vse tiskovine so namenjene študentom oz. mladim. Nekatere so v prvi vrsti namenjene le

določeni ciljni populaciji (študentom posameznih fakultet, študentom iz določenih regij ali

krajev) (Panika, Spatula, Abakus, Organon, Zapik). Pri pridobivanju sredstev so skoraj vsi

v veliki večini odvisni od izdajatelja, razen ene tiskovine, ki je v večini financirana s

pomočjo oglasov (Študent). Veliko vlogo pa imajo tudi razpisi, saj je skoraj vsak

študentski tiskani medij financiran s pomočjo sredstev, pridobljenih iz razpisov (razen

Organona, Spatule in Abakusa). Zanimivo je, da so skoraj vsi študentski tiskani mediji

brezplačni. Nekateri so omenili, da se viri financiranja vsako leto spreminjajo, predvsem

zaradi oglasov. Ker je vedno manj oglaševanja, iščejo druge načine financiranja

(prijavljanje na različne razpise).

Če pogledamo značilnosti tiskanega medija – periodičnost, publiciteta in univerzalnost

(aktualnost sem izključila, ker gre za mesečnike oz. za tiskovine, ki izidejo nekajkrat na

leto), lahko rečemo, da so Tribuna, Katedra in Kaţin tisti, ki še najbolj odraţajo te

značilnosti. Vsi trije kaţejo redno mesečno izhajanje (periodičnost), vsebine so javne in

dostopne (publiciteta) in namenjene vsem študentom in ne samo študentom določene

fakultete ali univerze (univerzalnost časopisa39

).

Zaradi pomanjkljivih podatkov ne moremo govoriti o enotnih značilnostih študentskih

tiskanih medijev, poleg tega pa so le-te odvisne od tega, kdo je izdajatelj in kdo je ciljno

občinstvo, kar posledično lahko vpliva na območje razširjanja in tudi na kontinuiteto

izhajanja. Če je izdajatelj društvo, je navadno ta medij namenjen točno določenim

študentom posamezne fakultete in izide le nekajkrat na leto (izjema je Katedra). Če je

izdajatelj študentska organizacija, je navadno namenjena študentom določene univerze. Iz

tega lahko sklepamo, da če območje razširjanja vsebin ni omejeno na določeno fakulteto,

je periodika izhajanja mesečna (izjema je Organon).

38 Beseda akademik se uporablja za člana najvišje znanstvene in umetniške ustanove, nekoč pa se je ta naziv

uporabljal tudi za študente. 39

Otto Groth navaja, da pri lastnosti »univerzalnost« časnik (bibliotekarska delitev) prinaša vse, kar zanima

široko javnost, časopis (revija) pa se omejuje na specializirana področja. (Groth v Vreg, 1973, 46.)


Je pa razvidno, da so tiskovine, katerih izdajatelj je študentska organizacija, v veliki večini

finančno odvisne od izdajatelja.

8.2 Študentski tiskani medij v Mariboru: Katedra in Spekter

Maribor, kot drugo največje univerzitetno mesto v Sloveniji, ima svoj študentski medijski

prostor, ki se še razvija (nastajajo novi portali, obujajo se stari časopisi in radijski

programi). Najstarejši in še obstoječi mariborski študentski časopis je Katedra, ki je nastala

leta 1961. V sredini 80-ih je izhajal tudi mladinski časopis Kmečke & rockodelske novitze,

ki je tako kot Katedra opisoval za mladino zanimivo problematiko. Bistvo teh dveh

medijev bi lahko iskali v besedah novinarja, ki je pisal za oba časopisa in pravi, da je

prednost študentskih časopisov v stilu, sproščenosti, neobremenjenosti, pristopu in

nekonvencionalnosti pri izbiri tem.40

Leta 1993 je nastal Študentski utrip, za katerega na

spletni strani Univerze v Mariboru piše, da je edini vseslovenski študentski časopis z

najdaljšo tradicijo nepretrganega izhajanja. Njegova zadnja številka je izšla leta 2004.

Vmes (leta 1997) je začel izhajati ŠUC, danes znan kot Spekter. (Svarog 2000, Spekter,

Študentski utrip.)

V raziskovalnem delu sem se osredotočila na dva študentska časopisa, ki izhajata v

Mariboru in ki sta glede na rezultate analize (razširjenost in ciljno občinstvo) najbolj

dostopna vsem študentom Univerze v Mariboru – to sta Katedra in Spekter.

Raziskala sem, katere vrste besedil najdemo v številkah, ki so izšle leta 2009, in katere

zvrsti so najbolj pogoste med novinarskimi besedili. Po Koširjevi smo zapisali, kaj so

novinarska besedila in kako jih delimo, prav tako pa smo ločili, katera nenovinarska

besedila se pojavljajo v časopisih (umetnostna, publicistična in drugo).

Pregledala sem tudi, katere vsebine najdemo v obeh tiskovinah in če je poudarek na

študentskih oz. neštudentskih temah.

40 D. Kores v Spektru, 1999.


Katedra – študentski in akademski časopis

Povod za nastanek tega mariborskega študentskega časopisa je bila ljubljanska Tribuna.

Leta 1961 je Socialistična zveza izdala prvo številko. Najprej je izhajala kot

štirinajstdnevnik, nato pa kot mesečnik. Veljala je za časopis mariborskih študentov, nekaj

strani pa je namenila tudi dijakom. Na začetku niso čutili finančnih teţav, kot jih danes

čutijo študentski mediji (gl. financiranje in poloţaj alternativnih študentskih medijev), saj

so sredstva dobivali od Socialistične zveze, občine Maribor in od prodaje. V 80-ih je tako

kot ostali našteti študentski mediji (Radio Študent, Tribuna) izraţala predvsem kritičnost

do takratnega druţbeno političnega sistema, zaradi česar so jo leta 1987 in 1988 zaplenili,

leta 1987 pa je dobila posebno Ščukovo priznanje za razbijanje tabujev (naj omenim, da so

v tistem letu pisali o istospolno usmerjenih ljudeh). Ni se ukvarjala samo s študentskimi

vsebinami, ampak je obravnavala širše druţbeno politične teme. Leta 1994 je nehala

izhajati, nato pa jo je Društvo študentov in podiplomcev Slovenije leta 2006 ponovno

obudilo. Po besedah urednika »nove« Katedre Damirja Mlakarja (Jesenšek, 2006) je prišla

ideja za ponovno obuditev Katedre na podlagi dejstva pomanjkanja kritičnega časopisa v

Mariboru in Sloveniji. Njene vsebine po besedah urednika terjajo poglobljeno branje, saj

so vsebine obravnavane analitično in razmišljajoče. Od prejšnje Katedre so tako prevzeli

naziv medija in kritičnost (številčenje se je začelo na novo). (Svarog, 2000, Jesenšek, 2006,

Klipšteter, 2007, Katedra.)

Spekter – univerzitetni študentski časopis

Spekter je še razmeroma mlad časopis v primerjavi s Katedro, saj je začel izhajati šele leta

1997 pod imenom ŠTUDENTski univerzitetni časopis (ŠUC). Naloga časopisa je bila

zadovoljitev potreb po informiranju študentov in profesorjev o dogajanju in problemih na

univerzi, posredovanju uporabnih informacij in zagotavljanju prostora za promocijo

doseţkov študentov in ostalih raziskovalcev v študijskem procesu. Leto dni kasneje je

študentski univerzitetni časopis dobil ime Spekter in pod tem imenom izhaja še danes.

Vsebine so v večini bile namenjene študentskim temam (kreditni sistem štipendiranja,

subvencionirana prehrana, študentski domovi, obdavčitev študentskega dela, intervju z

rektorjem Univerze v Mariboru (UM), sprememba statusa UM, teţave na posameznih

fakultetah UM, prispevki o tujih univerzah …), prav tako pa so se dotikale ostalih tem, ki

so bile v določenem obdobju aktualne (nov prometni zakon, Zlata lisica, pokojninska


reforma, nove obdavčitve …), najdemo tudi potopise, rubriko kultura (predvsem

študentska kultura), šport (doseţki mariborske študentske lige, študentske lige) in

razvedrilo. (Svetej, 1997, Spekter.)

8.2.1 Pregled besedil

Pri analizi besedil Katedre in Spektra sem ugotavljala, katera besedila najdemo v teh dveh

medijih in katere novinarske zvrsti se najbolj pogosto pojavljajo.

Besedila sem razvrstila v več skupin: novinarska, umetniška in drugo. Pri tem sem se

nanašala na delitev Koširjeve, vendar sem zaradi zabrisovanja razlik med novinarskimi in

nenovinarskimi besedili delitev prilagodila, in sicer: med novinarska besedila sem dodala

tudi publicistična, ki so osebna in vsebujejo izrazita individualna stališča, in tudi besedila,

ki veljajo za infozabavna. Pri analiziranju novinarskih besedil sem jih razvrstila le v zvrsti,

in sicer po Koširjevi v interpretativne in informativne. Nadaljnje analize besedil v vrste in

ţanre nisem opravljala, saj se v nekaterih besedilih ni dalo natančno ločiti, v kateri ţanr bi

katero besedilo uvrstila. Razloge za to lahko iščemo ţe v omenjenem mešanju ţanrov in

nastajanju novih, o čemer sem pisala v poglavju Besedila. Poleg tega vsi pregledani

prispevki niso imeli standardne novinarske strukture. Poler Kovačič (2011) pravi, da kadar

besedilo ruši ustaljeno strukturo, lahko pomeni, da nastaja nov ţanr ali pa enostavno

novinar ne upošteva značilnosti ţanra (zaradi površnosti ali pa neznanja). Slednje je

verjetno, saj vemo, da so ustvarjalci vsebin študentskih tiskanih medijev v veliki meri

študentje, za katere lahko predvidevamo, da nimajo novinarskega znanja.41

In tudi tisti, ki

ga imajo, ni nujno, da upoštevajo značilnosti ţanrov; Poler Kavčič (2011) pravi, da včasih

mlajši in tudi starejši novinarji razumejo komentar, kot »kaj si nekdo o nečem misli«,

čeprav je komentar ţanr, ki je rezerviran za pojasnjevanje ozadja pomembnih dogodkov.

Prav tako se tudi mnenja pojavljajo v ţanrih, kjer ne bi smela biti in kjer jih ne bi

pričakovali. Kar nekaj prispevkov je bilo opremljenih z individualnimi stališči, v katerih so

avtorji svoje mnenje postavljali v ospredje, ta besedila bi po Koširjevi spadala med

41 Tukaj so izvzete tiste publikacije, kjer pri vsebinah dejansko sodelujejo novinarji ali študenti novinarstva,

ter tiste, kjer so prisotni uredniki, ki imajo izkušnje z novinarskim delom.


publicistična, sama pa sem jih uvrstila med novinarska, natančneje med interpretativne

zvrsti.

Da pa ni nujno, da lahko vse prispevke uvrstimo v ţe obstoječe vrste in ţanre, je ugotovila

tudi Koširjeva (1988). Omenja nastanek drugačnega, t.i. alternativnega novinarstva, ki ga

spremljajo spremenjene novinarske vrste in nastajanje novih ţanrov. Kot pa smo ţe

omenili, je tudi literarno novinarstvo in njegovi ţanri nastalo zaradi tega, ker novinarji niso

mogli dogodkov opisati na konvencionalen način, ampak so npr. v ţanr reportaţa uvedli

osebnostni način predstavljanja dogodkov, ki je bralcem bliţji.

Med novinarska besedila sem uvrstila tista besedila, ki so v osnovi bralca obveščala o

nekem dogajanju, dogodku, stvari, pojavu, ki pa niso povezani le z druţbenimi in

političnimi dogodki, ampak tudi s kulturo, športom, tehnologijo, gospodarstvom, glasbo …

Umetniška besedila so tista, ki se nanašajo na neresnične dogodke in kjer je v ospredju

estetska funkcija.

Pod drugo pa sem uvrstila tiste prispevke, ki niso delo novinarja in so namenjena zabavi in

sproščanju ali pa tudi informiranju.

Katedra

Leto 2009, 9 številk.42

Graf 1: Katedra – vrste besedil

42 V letu 2009 je izšlo 10 številk, vendar številka 4, letnik 4, maj 2009 ni bila na voljo.


Tabela 3: Katedra – vrste besedil

Katedra – besedila, leto 2009

Novinarska: 230

Umetniška: 3

Drugo: 7

Skupaj: 240

V letu 2009 je Katedra vsebovala 240 besedil, od tega jih je bilo sedem opredeljenih pod

drugo, kar so bili v večini stripi, eno besedilo pa je bilo sporočilo za javnost. Pod

umetniška besedila sta spadali proza in poezija. Ko sem pregledala besedila, so le-ta bila v

večini interpretativne zvrsti (83,9%). Nekaj besedil je bilo informativne narave, med temi

je bila ena reportaţa iz Grčije, ki bi jo lahko uvrstili med besedila literarnega novinarstva,

saj avtorica opisuje dogodek, kot ga je sama doţivela in z besedami oseb, ki jih je

spoznala. Ostala besedila informativne zvrsti so v večini intervjuji, najdejo se tudi poročila

dogodka (Noč raziskovalcev) ali pa opis kakšnega programa (programi študentskih

izmenjav, projekti EU). Krajših informativnih zvrsti (vesti in poročil) ne najdemo.

Predvidevam, da zato, ker so novice ţe objavljene v dnevnih medijih in so bralci ţe

seznanjeni s temi dogodki, Katedra pa se posveča analizi teh dogodkov. Pri nekaterih

besedilih je moţno zaznati prisotnost mnenja avtorja besedila, vendar samo na koncu ali pa

na začetku besedila, ker pa je prevladovala informacijska funkcija, sem jih uvrstila med

informativne zvrsti (tako kot prikaz). Nekatera besedila (šport) so bila sestavljena iz izjav,

ki jih je potem avtor interpretiral ali pa le navedel, o čem bo pisal, in potem podane

informacije podkrepil z izjavami. Tudi pri teh besedilih sem na podlagi prevladujoče

funkcije opredelila zvrst. Večji del besedil je bilo interpretativnih zvrsti. Ta besedila

predvsem pojasnjujejo dogodke in razkrivajo ozadja določenega dogodka. Avtorji si

postavljajo vprašanja, na katera iščejo odgovore in jih tudi argumentirajo, iščejo vzroke za

nastale situacije in pojasnjujejo moţne posledice. Zanimivo je, da kar nekaj besedil

uporablja za izhodišče prispevka vsebino knjig, filmov ali pa citate filozofov,

znanstvenikov, strokovnjakov, s pomočjo katerih potem pojasnjujejo današnje stanje v

druţbi in jih navezujejo na dogodke iz političnega, gospodarskega ali druţbenega ţivljenja.

Avtorji so tudi prisotni s svojimi mnenji in ocenami ter subjektivnimi pogledi na določeno

druţbeno situacijo, pri nekaterih prispevkih pa je moţno zaznati tudi pozivanje in zavzetost


do določenega stališča (izgradnja islamskega centra, politika in laţi, volitve v evropski

parlament). Nekaj besedil je napisanih z izrazitimi stališči posameznika, prepozna se

njegova osebnost in navadno gre za osebne izkušnje (besedila, ki bi jih lahko po

značilnosti uvrstili med kolumne). Pogosto se pojavljajo razmišljanja avtorja in iskanje

odgovorov na druţbene probleme. Najdejo se tudi komentarji, vendar navadno gre za

izraţanje osebnih mnenj in lastnih pogledov na določen dogodek. Vsaka številka vsebuje

tudi recenzije glasbenih zgoščenk.

Da pa večina besedil spada med interpretativne zvrsti, ni naključje, saj se besedila dotikajo

politično-druţbenih dogodkov, ki terjajo kritično razmišljanje in razlago teh dogodkov.

Takratna komunikacijska situacija (prostor in čas nastajanja besedil) je imela očitno velik

vpliv na izbiro zvrsti, kar bom lahko potrdila tudi s pregledom vsebin Katedre.

Spekter

Leto 2009, 8 številk.

Graf 2: Spekter – vrste besedil

Tabela 4: Spekter – vrste besedil

Spekter – besedila, leto 2009

Novinarska: 325

Umetniška: 2

Drugo: 64

Skupaj: 391


Spekter je vseboval 325 novinarskih besedil. Dve besedili sta bili umetniški, zaradi izrazite

estetske funkcije, saj je avtor besedila informacije podajal na literaren način. Med druga

besedila so spadale šale, stripi, sudoko, kriţanke, napovedniki koncertov ali pa glasbenih

dogodkov. Med druga besedila sem štela tudi vsa sporočila za medije. Ta besedila sicer

informirajo javnost, vendar niso delo novinarja, ampak so interesni govori odnosov z

javnostmi. »Druga« besedila so bila prisotna v vsaki številki.

Med novinarska besedila sem štela tista besedila, ki so opisovala dogodke in situacije,

informirala o preteklih dogodkih (včasih tudi o prihodnjih), podajala mnenja in komentarje

na dogodke, opozarjala na nevarnosti ter dajala nasvete. Pri razdelitvi novinarskih besedil

na interpretativne in informativne zvrsti sem ugotovila, da ne obstaja ostra ločnica med

tema dvema zvrstema. Pojavljala so se mešanja ţanrov in zvrsti. Avtor je najprej z

ekspresivnim izraţanjem opisal dogodek s svojimi lastnimi mnenji in izkušnjami, lahko bi

rekli reportaţno poročilo z mnenjem avtorja, nato pa je sledil pogovor z nastopajočimi na

dogodku – intervju (Ali En; Caliban). Prav tako se nekateri prispevki začnejo z opisom ali

pa predstavitvijo dogodka oz. programa, potem pa avtor poda še svoje mnenje ali oceno,

izkušnjo (prispevki o študijskih programih, organizacijah, tudi predstavah). Kljub mešanju

obeh funkcij sem vedno iskala tisto, ki dominira in ki bolj izstopa. Tako sem ugotovila, da

tudi v Spektru prevladujejo besedila z interpretativno zvrstjo (67,4%). Med

interpretativnimi zvrstmi najdemo recenzije knjig, filmov, glasbenih zgoščenk, komentarje,

prispevki z avtorjevimi mnenji in lastnimi opaţanji. Je pa moţno zaznati manj prispevkov,

ki poglobljeno raziskujejo ozadje dogodka, navadno gre za opis dogodka in avtorjev

pogled (prispevki o spremembah v druţbi). Se pa najdejo prispevki, ki pojasnjujejo,

analizirajo ali pa razlagajo (Vojna v Iraku; Globalizacija in nacionalno; študentska

prehrana), kot tudi prispevki, ki s pomočjo avtorjev knjig, opišejo ali pa pojasnijo dogodke

v druţbi in ki za izhodišče uporabijo izjave ali citate drugih avtorjev (Največja stvar na

svetu je najti pot do samega sebe; Ciplji, Bruselj, poţelenje). Spekter nudi različnim

organizacijam (lastnemu izdajatelju in ostalim) moţnost za predstavitev njihovega

programa ali pa dogodka (študentski klubi, študentske organizacije, mednarodna društva in

organizacije, mladinski centri, kulturne ustanove) – ti prispevki so bili navadno pisani v

prvi osebi in zato sem jih prištevala med interpretativne zvrsti, saj avtorji podajajo

informacije s svojega zornega kota. Med informativne zvrsti sem prištevala tista besedila,

ki so poročala o dogajanju in kjer je avtorjeva ocena minimalno izraţena (prispevki o


športnih dogodkih, predstavah, delavnicah …). Nekateri prispevki so le predstavljali ali pa

opisovali dejavnosti in pojave (predstavitev športa, opis psiholoških pojavov, predstavitev

kulinarike, umetnikov …). V vsaki številki je prisoten tudi intervju. Pojavljali so se tudi

takšni prispevki, ki so imeli poleg informativne funkcije tudi funkcijo svetovanja in

opozarjanja (nasveti za boljše učenje, za boljše zdravje, škodljivosti diet, uporabna zelišča

…). V Spektru sem našla tudi anketo, v kateri so navadno mlade spraševali po njihovem

mnenju o posameznih aktualnih vprašanjih (podraţitev subvencionirane študentske

prehrane, pogledi na univerzijado, spomladanska utrujenost).

8.2.2 Pregled vsebin

V 7. poglavju sem naredila krajši pregled vsebin skozi zgodovino študentskega tiska. V

praktičnem delu pa sem z analizo vsebin ugotavljala, kakšne teme se pojavljajo v Katedri

in Spektru v letu 2009.

Vsebine Katedre in Spektra

Katedra izstopa s številom druţbeno-političnih tem, v katerih obravnava različno druţbeno

problematiko: od gospodarske krize in političnih dogodkov do brezdomcev. Vsaka številka

ima rdečo nit – imajo nekaj tem, katerim posvetijo tri ali več prispevkov in jih predstavijo

iz različnih pogledov, s temi temami se ujema naslovnica Katedre in tudi strip (v kolikor je

bil prisoten). Teme, ki so bile aktualne v Katedri v letu 2009: delavske pravice, protesti v

Grčiji, gospodarska kriza, raven izobrazbe mladih, islam v Sloveniji, mladi in politika,

zdravstvo, slovensko-hrvaška meja, piratstvo, človekove pravice, politične opcije, Barack

Obama in ameriška politika, mediji v Sloveniji … Vidimo, da se posvečajo tako domačim

druţbeno-političnim dogodkom kot tujim. Moţno je najti prispevke, ki v drugih medijih

niso mnoţično prisotni (pravice ţivali, brezdomci). Vse te teme zahtevajo analitičen

pristop in v primeru Katedre so te teme obravnavane na interpretativen način. Pri kulturi in

umetnosti so navadno obravnavani tisti dogodki, ki niso del popularne kulture in so

mogoče širši javnosti manj znani. Pojavljajo se tudi študentske teme. Navadno se jih

avtorji dotaknejo posredno preko drugih tem: kot je npr. razmišljanje o privatizaciji, kjer

avtor omenja tudi privatizacijo izobraţevalnih institucij, intervju s slavistom, kjer se avtor

dotakne tudi šolstva in bolonjske reforme; podobno je tudi pri intervjuju z evropskim


komisarjem, ki primerja slovenske študente in študente iz Irana, ali npr. prispevki o

univerzijadi, ki so bolj posvečeni temu, kaj le-ta prinaša Univerzi v Mariboru, mestu

Maribor in Sloveniji. Med študentskimi temami sem našla še: študij v tujini, cilji

izobraţevanja, študentski šport in mladi raziskovalci na univerzi.

Če povzamemo: Katedra obravnava druţbenopolitične teme, v katere so posredno vpete

tudi študentske teme. Njihov namen je informirati in izobraţevati mlade ter jih spodbujati k

razmišljanju o druţbenih problemih.

Pri Spektru bi lahko rekli, da ţe njegovo ime odraţa različnost tem, saj najdemo: druţbeno-

politične teme, študentske teme, teme s področja zdravja, psihologije, športa, kulture,

glasbe in zabave. Kot smo ţe pri zvrsteh ugotovili, vsebine navadno niso kritično

naravnane, zato je dosti kratkih in nezahtevnih besedil. Kar se tiče študentskih tem,

najdemo različne prispevke, ki govorijo o raznih projektih, ki so bili organizirani za

študente, o študentski prehrani, študentskem delu, štipendijah, študentskem športu,

študijskih izmenjavah, neformalnem izobraţevanju za študente … Nekaj besedil je

namenjenih tudi druţbeno-političnim temam, ki spodbujajo kritično razmišljanje

posameznika ter razumevanje druţbe kot celote in ne samo posameznih segmentov. Takšne

teme so gospodarska kriza, brezposelnost, vojna v Iraku, tuja delovna sila. Najdejo se tudi

teme, ki bralce samo seznanjajo s kulturo, zgodovino, religijo, medosebnimi odnosi. Pri

kulturnih vsebinah se osredotočajo predvsem na takšne teme, ki niso mnoţično

obravnavane v drugih medijih, ampak so bolj namenjene mladim ustvarjalcem, ki se

uveljavljajo v domačem (ali tujem) kulturnem prostoru. Pri glasbenih vsebinah se

predstavlja tako komercialna glasba kot tudi nekomercialna. Pojavijo se tudi vsebine, ki

mešajo informiranost, razvedrilo in nasvete. To so t.i. ţivljenjskostilne vsebine, kamor

spadajo nasveti o športu, zdravi prehrani, učenju, in bralcu nudijo sproščeno branje. Potem

pa so tukaj razvedrilne vsebine, kamor spadajo prispevki o spolnosti, znanih osebah,

humor ...

Če povzamemo: Spekter vsebuje informativne in izobraţevalne vsebine, ki študente

informirajo o študentskih kot tudi širše druţbenih dogodkih, ter zabavne vsebine, ki so

razvedrilne narave in so namenjene sprostitvi.


9 SKLEPI

Pri pregledu študentskih tiskanih medijev sem ugotovila, da ni enotne definicije, kaj so

študentski mediji. Lahko sklepam, da se zaradi tega v Sloveniji toliko različnih medijev

razume kot študentski mediji. Pomanjkanje definicije namreč dovoljuje, da se sem prišteva

vsakdo, ki je začel ustvarjati študentski časopis, imel svojo lastno predstavo o tem mediju

in je na podlagi svojih lastnih prepričanj ustvarjal vsebine, za katere je menil, da so najbolj

primerne za študentski medij. To se je pokazalo tudi na okrogli mizi v Mariboru 2007 (glej

poglavje 7.)

Nekaterim je vodilo, da ga ustvarjajo študenti, drugim je pomembno, da se posvečajo

študentskim temam, tretji ţelijo med mladimi spodbujati kritično mišljenje, nekateri pa

iščejo kompromis med vsemi tremi elementi.

Pri analizi študentskega tiska sem ugotovila, da v Sloveniji obstaja širok medijski prostor,

v katerem nastajajo študentski tiskani mediji. Izdajajo jih društva, klubi, organizacije in

podjetja. Društva navadno izdajajo tiskovine za določeno skupino študentov, ki jih

zdruţuje isti študij.

Kar se tiče izhajanja, so ti mediji mesečniki in občasniki. Glede na doseg razširjanja

spadajo v dve večji skupini: univerzitetni in fakultetni.

Pri pregledu študentskega tiska skozi zgodovino bi se dalo najti nekaj vzporednic z

današnjim študentskim tiskom. Študentski tisk je začel nastajati zaradi študentskih gibanj,

ki so s pomočjo svojih glasil razširjala svoj program in opozarjala na probleme v takratnem

času. Po drugi svetovni vojni so se osredotočila na študentske probleme in na študentske

zadeve, kasneje pa so se uporabljali predvsem za izraţanje drugače mislečih mnenj in

kritiko takratnega socialističnega sistema. Po osamosvojitvi se je slovenski medijski

prostor spremenil iz politično uravnanega v trţno uravnanega, kar naj bi veljalo tudi za

Tribuno. Dejstvo pa je, da je razpad represivnega partijskega sistema povzročil postopno

spreminjanje študentskih medijev, kot smo jih bili vajeni nekoč.


Nekateri današnji študentski tiskani mediji (Spekter) imajo lastnosti študentskega tiska

pred drugo svetovno vojno, ko je le-ta razširjal program svojega izdajatelja. Drugi pa

skušajo obuditi druţbeno kritičnost iz 80-ih let (Katedra in (nova) Tribuna).

Pri pregledu vsebin dveh mariborskih študentskih časopisov sem ugotovila, da vsebine niso

vedno vezane na »študentsko problematiko«, saj obravnavajo širši spekter vsebin, od

katerih nekatere niso povezane s študenti. Tako lahko rečemo, da za slovenske študentske

tiskane medije ne veljajo iste značilnosti kot za ameriške, kjer se osredotočajo samo na

študentske teme, ostale teme pa se prepuščajo ostalim medijem.

Eden izmed novinarjev študentskih medijev je razmišljal, da je lahko študentski časopis

resen splošen časopis z bolj sproščenim pristopom pri obravnavi tem, ki niso zgolj

študentske. Avtorji imajo tako po novinarjevem mnenju večjo svobodo pri ustvarjanju in

pisanju prispevkov za študentski časopis.

Kot si študentski mediji jemljejo večjo svobodo pri ustvarjanju, si jemljejo večjo svobodo

tudi pri spoštovanju pravil pisanja novinarskih besedil (in kršijo pravila novinarskega

pisanja). To je pokazal pregled besedil obeh mariborskih študentskih časopisov, v katerih

so včasih zabrisane meje med novinarskim in nenovinarskim besedilom in meje med

interpretativnim ter informativnim novinarstvom. Pri tem je bilo v obeh publikacijah

moţno zaznati večje število interpretativnih kot informativnih zvrsti.

Če primerjamo Katedro in Spekter, sta si kljub istemu občinstvu zelo različna.

Obravnavata različne vsebine na različen način in tudi namen izhajanja je različen. Pri

Katedri prevladujejo resne teme (pomembne za druţbo in vsakdanje ţivljenje), pri Spektru

pa informativne in razvedrilne teme (uporabne informacije za vsakdanje ţivljenje in

zabava).

Primerjava časopisov kaţe, da je slovenski študentski tiskani medijski prostor zelo

raznovrsten. Dokazujeta tudi, da naziv »študentski časopis« v slovenskem medijskem

prostoru ne zahteva, da so prispevki vezani na študentske teme. Sledita tudi slovenski

tradiciji študentskih medijev, ki so z odstopanjem od konvencij in pravil novinarske teorije

in prakse vseskozi ustvarjali drugačno novinarstvo.


10 VIRI

Amon S., Tisk in politika v Jugoslaviji 1918 – 1941, FDV, Ljubljana, 1966.

Briggs A. in Burke P., Socialna zgodovina medijev, Zaloţba Sophia, Ljubljana, 2005.

Bücher C., Začetki novinarstva. V S. Splichal (Ur.), Komunikološka hrestomatija 1,

Začetki komunikologije v Evropi in ZDA (str. 67 – 83), Fakulteta za druţbene vede

Ljubljana, 2001.

Campbell R., Martin C. R., Fabos B., Media & culture: an introduction to mass

communication, Bedford/St.Martin's, cop., Boston, 2005.

Erjavec K. in Poler Kovačič M., Kritična diskurzivna analiza novinarskih prispevkov,

FDV, Ljubljana 2007.

Erjavec K. in Volčič Z., Odraščanje z mediji: rezultati raziskave Mladi in mediji, Zveza

prijateljev mladine Slovenije, Ljubljana, 1999.

Evroštudent SI 2007, raziskava o ekonomskem in socialnem poloţaju ter mednarodni

mobilnosti študentov v Sloveniji, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo,

Ljubljana, 2007.

Fang I., A history of mass communication – Six information revolutions, Butterworth-

Heinemann, 1997.

Fiske J., Uvod v komunikacijske študije, FDV, Ljubljana, 2005.


Flere S., Druţbeni profil študentov Slovenije: poročilo o rezultatih raziskave v letu 2005,

ŠOS, Maribor, 2005.

Hiebert R. E. in Gibbons S. J., Exploring mass media for a changing world, Mahwah

(N.J.), L. Erlbaum, London, 2000.

Kalin Golob M., Novinarstvo in jezik(oslovje). V M. Poler Kovačič in K. Erjavec (Ur.),

Uvod v novinarske študije (str. 73 - 107), Fakulteta za druţbene vede, Ljubljana, 2005.

Kores D. (1999), Študentski? Ne se hecat!, Spekter (marec).

Košir M. in Ranfl R., Vzgoja za medije, DZS, Ljubljana, 1996.

Košir M., Nastavki za teorijo novinarskih vrst, DZS, Ljubljana, 1988.

Košir M., Surovi časi medijev, FDV, Ljubljana, 2003.

Laban V., Ţanri vestičarske vrste, običajno poročilo in anketa v dnevnem časopisju. V

Poler Kovačič M. in Erjavec K. (Ur.), Uvod v novinarske študije (str. 31 – 72), Fakulteta

za druţbene vede, Ljubljana, 2005.

Lasswell H., Struktura in funkcija sporočanja v druţbi. V S. Splichal (Ur.), Komunikološka

hrestomatija 2, Razvoj empirične komunikoligije v ZDA (str. 11 – 22), Fakulteta za

druţbene vede Ljubljana, 1999.

Lorimer R., Masovne komunikacije, Clio, Beograd, 1998.

Malović S., Novine, Zagreb, 1995.

McQuail D., Aspects of modern sociology, Communication, (2nd edition), Longman, New

York, 1984.


McQuail D., McQuail's mass communication theory, (5th edition), SAGE Publications

Ltd., London, 2005.

Merljak Zdovc S., Literarno novinarstvo: pojav in raba nove novinarske vrste v ZDA in

Sloveniji, Modrijan, Ljubljana, 2008.

Merljak Zdovc S., Preteklost je prolog: pregled zgodovine novinarstva na Slovenskem in

po svetu, FDV, Ljubljana, 2007.

Plenkovič M., Komunikologija masovnih medija, Barbat, Zagreb, 1993.

Poler Kovačič M. in Erjavec K., Uvod v novinarstvo: učbenik za študente prvega letnika

študijskega programa novinarstvo na FDV, FDV, Ljubljana, 2011.

Schramm W., Kako deluje sporočanje. V S. Splichal (Ur.), Komunikološka hrestomatija 2,

Razvoj empirične komunikoligije v ZDA (str. 51 – 73), Fakulteta za druţbene vede

Ljubljana, 1999.

Splichal S. in Vreg F., Mnoţično komuniciranje in razvoj demokracije, Komunist,

Ljubljana, 1986

Splichal S., Predhodniki in začetki komunikologije v Evropi in ZDA. V S. Splichal (Ur.),

Komunikološka hrestomatija 1, Začetki komunikologije v Evropi in ZDA, Fakulteta za

druţbene vede Ljubljana, 2001.

Svetej (1997), Dobili smo študentski univerzitetni časopis, Večer (april).

Turow J., Media today: an introduction to mass communication, Houghton Mifflin

Company, New York cop., 1999.


Ule M., Miheljak V., Rener T., Mencin Čeplak M., Kurdija S., Predah za študentsko

mladino, Zavod Republike Slovenije za šolstvo: Urad Republike Slovenije za mladino,

Ljubljana, 1996.

Vreg F., Demokratično komuniciranje, Obzorja, Maribor, 1990.

Vreg F., Druţbeno komuniciranje, Mnenjski in komunikacijski procesi v druţbenem

sistemu, Obzorja, Maribor, 1973.

Vreg F., Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem, FDV,

Ljubljana, 2002.

Wright C., Narava in funkcije mnoţičnega sporočanja. V S. Splichal. (Ur.),

Komunikološka hrestomatija 2, Razvoj empirične komunikologije v ZDA (str. 75 – 91),

Fakulteta za druţbene vede Ljubljana, 1999.

Zakon o medijih (uradno prečiščeno besedilo), Uradni list Republike Slovenije, 2006, št.

110/2006, spremembe: Ur.l. RS, št. 77/2010-ZSFCJA, 90/2010 Odl.US: U-I-95/09-14, Up-

419/09-152006, str. 11328 – 11356.

Zakon o skupnosti študentov (ZSkuS), Uradni list Republike Slovenije, 1994, Ur.l. RS, št.

38/1994, str. 2449 – 2451.

Zakon o visokem šolstvu (uradno prečiščeno besedilo) (ZViS-UPB3), Uradni list

Republike Slovenije, 2006,Ur.l. RS, št. 119/2006, Spremembe: Ur.l. RS, št. 62/2010-

ZUPJS, 34/2011 Odl.US: U-I-156/08-16,str. 12497 – 12511.

Spletni viri

-10.6% - Declining newspaper circulation (2010), Pew Research Centre. Pridobljeno 28. 9.

2011 z http://pewresearch.org/databank/dailynumber/?NumberID=974.

http://pewresearch.org/databank/dailynumber/?NumberID=974


Adrijan, Akademski klub Straţa, Natio Sclavorum, 5. 4. 2010. Pridobljeno 24. 10. 2011 z

http://natiosclavorum.blogspot.com/2010/04/akademski-klub-straza.html.

Agencija za poštno in elektronske publikacije Republike Slovenije. Pridobljeno 10. 9. 2011

z

http://www.apek.si/sl/status_lokalnega_regionalnega_in_studentskega_programa_posebne

ga_pomena.

Bašič Hrvatin, Kaj počnejo »psi čuvaji«?. Pridobljeno 1. 9. 2011 z

http://videolectures.net/ssjlk08_basic_kppc.

Červ G., Ţanrski korpus novinarskih besedil, v M. Stabej (ur.), Infrastruktura slovenščine

in slovenistike, 28. simpozij Obdobja, Ljubljana, 26. – 28. november 2009, Ljubljana:

Znanstvena zaloţba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2009, str. 89 – 95.

Pridobljeno 1. 10. 2011 z http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp28/Cerv.pdf.

Digitalna knjiţnica Slovenije. Pridobljeno 30. 10. 2011 z http://www.dlib.si.

Hardy H. (2004), Komuniciranje je moč: Esej o avtoriteti in kompetenci. Javnost, vol. 11,

str. 5 – 12. Pridobljeno 31. 8. 2011 z http://www.javnost-

thepublic.org/media/datoteke/03_hardt_novi.pdf.

Internet Gains on Television as Public’s Main News Source, More Young People Cite

Internet than TV (2011), Pew Research Centre. Pridobljeno 29. 9. 2011 z

http://www.people-press.org/2011/01/04/internet-gains-on-television-as-publics-main-

news-source/1/.

Jesenšek M. (2006), Damir Mlakar: Če bodo študentje spili eno pivo manj in si zato kupili

Katedro, ne bo nič narobe. Pridobljeno 3. 11. 2011 z

http://www.miha.jesensek.si/slo/objave/intervjuji/damir-mlakar-ce-bodo-studentje-spili-

eno-pivo-manj-in-si-zato-kupili-katedro-ne-bo-nic-narobe/.

http://natiosclavorum.blogspot.com/2010/04/akademski-klub-straza.html

http://www.apek.si/sl/status_lokalnega_regionalnega_in_studentskega_programa_posebnega_pomena

http://www.apek.si/sl/status_lokalnega_regionalnega_in_studentskega_programa_posebnega_pomena

http://videolectures.net/ssjlk08_basic_kppc

http://www.centerslo.net/files/file/simpozij/simp28/Cerv.pdf

http://www.dlib.si/

http://www.javnost-thepublic.org/media/datoteke/03_hardt_novi.pdf

http://www.javnost-thepublic.org/media/datoteke/03_hardt_novi.pdf

http://www.people-press.org/2011/01/04/internet-gains-on-television-as-publics-main-news-source/1/

http://www.people-press.org/2011/01/04/internet-gains-on-television-as-publics-main-news-source/1/

http://www.miha.jesensek.si/slo/objave/intervjuji/damir-mlakar-ce-bodo-studentje-spili-eno-pivo-manj-in-si-zato-kupili-katedro-ne-bo-nic-narobe/

http://www.miha.jesensek.si/slo/objave/intervjuji/damir-mlakar-ce-bodo-studentje-spili-eno-pivo-manj-in-si-zato-kupili-katedro-ne-bo-nic-narobe/


Kanigel R., The student newspaper survival guide, Blackwell Publisihing, Iowa, USA,

2006. Pridobljeno 12. 10. 2011 z:

http://www.google.com/books?hl=sl&lr=&id=DeCnFDPsyR4C&oi=fnd&pg=PR11&dq=

what+are+the+student+newspaper&ots=iw-

d1VqBXv&sig=6TD3v45dXp2VeiZpYjnXDBsjyzk#v=snippet&q=associated&f=false.

Klipšteter O. (2007), Mediji: Katedra je umrla in se rodila, Mariborčan. Pridobljeno 5. 11.

2011 z http://www.revijakapital.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=191.

Merljak S. (2007), Prihodnost časopisov. Pridobljeno 1. 10. 2011 z

http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/28/medpol/#2.

Merljak Zdovc S. (2008), Novinarstvo, ki se bere kot roman. Pridobljeno 6. 10. 2011 iz

http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/31/litera/.

Merljak Zdovc S. (2008), Slovenska revija Tovariš in njeni revijalni »tovariši« v drugi

polovici dvajsetega stoletja. Javnost, vol. 15, str. 25 – 40. Pridobljeno 6. 10. 2010 iz:

http://www.javnost-thepublic.org/media/datoteke/merljak-zdovc.pdf.

Milosavljević M. (2006), Delovanje mnoţičnih medijev in odnosi z mediji. Sodelovanje z

okoljem, str. 85 – 67. Pridobljeno 15. 10. 2011 z

http://www.solazaravnatelje.si/datoteke/File/ESS/ESS-SR-okolje.pdf.

Nacionalna raziskava branosti, valutni podatki za leto 2010. Pridobljeno 1. 10. 2011 z

http://www.nrb.info/podatki/2010-1.html.

Ob 20-letnici interneta v Sloveniji: kratka zgodovina interneta (2011), Slovensko zdruţenje

za računalniške komunikacije Internet ISOC-si. Pridobljeno 28. 9. 2011 z

http://www.isoc-drustvo.si/?p=304.

http://www.google.com/books?hl=sl&lr=&id=DeCnFDPsyR4C&oi=fnd&pg=PR11&dq=what+are+the+student+newspaper&ots=iw-d1VqBXv&sig=6TD3v45dXp2VeiZpYjnXDBsjyzk#v=snippet&q=associated&f=false



http://www.revijakapital.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=191

http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/28/medpol/#2

http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/31/litera/

http://www.javnost-thepublic.org/media/datoteke/merljak-zdovc.pdf

http://www.solazaravnatelje.si/datoteke/File/ESS/ESS-SR-okolje.pdf

http://www.nrb.info/podatki/2010-1.html

http://www.isoc-drustvo.si/?p=304


Okrogla miza o financiranju in poloţaju alternativnih študentskih medijev v Sloveniji,

2011. Pridobljeno 20. 9. 2011 z

http://www.souvizija.si/video/danes_alternativni_studentski_mediji_kaj_pa_jutri/?show=8

1fdafa733cfef76164f59733879b0dc&search=%C5%A1tudent&search_type=t.

Okrogla miza Študentski mediji, 2007. Pridobljeno 20. 9. 2011 z

http://www.youtube.com/watch?v=oK5ggK38vJQ&feature=related.

Razvid medijev. Pridobljeno 7. 10. 2011 z http://www.mk.gov.si.

Slovar slovenskega knjiţnega jezika, spletna izdaja, Ljubljana, 2000. Pridobljeno 18. 9.

2011 z http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

Smrke J. (2009), Študentski tisk kot način druţbenopolitične participacije, Tribuna

(december). Pridobljeno 28. 10. 2011 z http://www.tribuna.si/.

Splichal S. (2001), Publiciteta, mnoţični mediji in delitev oblasti. Teorija in praksa, let. 38,

str. 29 – 46. Pridobljeno 28. 8. 2011 z http://dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip20011Splichal.PDF.

Splichal S., (2010), Zbogom, svoboda tiska?, Večer. Pridobljeno 30. 8. 2011 z:

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2010072805561476.

Splichal S., Komunikologija – medijske in komunikacijske študije. Pridobljeno 10. 8. 2011

z http://www.komunikologija-mks.si/mks/komuniciranje/.

Svenšek A. (2011), Facebook in Twitter sta le sredstvo, revolucije se dogajajo na ulicah.

Pridobljeno 21. 9. 2011 z http://www.rtvslo.si/slovenija/facebook-in-twitter-sta-le-

sredstvo-revolucije-se-dogajajo-na-ulicah/252462.

Študenti v Mariboru nekoč in danes (2000). Pridobljeno 30. 10. 2011 z

http://vsebine.svarog.org/studenti_nekoc/glavna.htm.

http://www.souvizija.si/video/danes_alternativni_studentski_mediji_kaj_pa_jutri/?show=81fdafa733cfef76164f59733879b0dc&search=%C5%A1tudent&search_type=t

http://www.souvizija.si/video/danes_alternativni_studentski_mediji_kaj_pa_jutri/?show=81fdafa733cfef76164f59733879b0dc&search=%C5%A1tudent&search_type=t

http://www.youtube.com/watch?v=oK5ggK38vJQ&feature=related

http://www.mk.gov.si/

http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html

http://www.tribuna.si/

http://dk.fdv.uni-lj.si/tip/tip20011Splichal.PDF

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2010072805561476

http://www.komunikologija-mks.si/mks/komuniciranje/

http://www.rtvslo.si/slovenija/facebook-in-twitter-sta-le-sredstvo-revolucije-se-dogajajo-na-ulicah/252462

http://www.rtvslo.si/slovenija/facebook-in-twitter-sta-le-sredstvo-revolucije-se-dogajajo-na-ulicah/252462

http://vsebine.svarog.org/studenti_nekoc/glavna.htm


The Columbia Scholastic Press Association. Pridobljeno 22. 10. 2011 z

http://cspa.columbia.edu/index.html.

Tribuna: študentski časopis (1969/1970), letnik 19, številka 2. URN:NBN:SI:DOC-

B4D3YVRZ. Pridobljeno 26. 10. 2011 iz: http://www.dlib.si.

Uršič Zupan M., Temelji besednega sporočanja, Zavod IRC, Ljubljana, 2011. Pridobljeno

27. 9. 2011 z http://www.impletum.zavod-

irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Temelji_besednega_sporocanja-Ursic_Zupan.pdf.

Univerza v Mariboru. Pridobljeno 30. 10. 2011 z http://www.uni-mb.si.

http://cspa.columbia.edu/index.html

http://www.dlib.si/

http://www.impletum.zavod-irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Temelji_besednega_sporocanja-Ursic_Zupan.pdf

http://www.impletum.zavod-irc.si/docs/Skriti_dokumenti/Temelji_besednega_sporocanja-Ursic_Zupan.pdf


11 PRILOGE

11.1 Seznam slik

Slika 2.1: Shannnon in Weaverjev model (Vreg, 1973, 421) ................................................ 5

Slika 3.1: Westley in MacLean model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 425) ...... 11

Slika 3.2: Schrammov model mnoţičnega komuniciranja (Vreg, 1973, 420) .................... 12

Slika 3.3: Maletzkejeva shema medsebojnih dinamičnih odvisnosti (Vreg, 1973, 413)..... 13

Slika 4.1: Odnosi med mediji (Fiske, 2005,33) ................................................................... 22

Slika 6.1: Relacije ţanr, vrsta, zvrst (Košir, 1988, 51) ........................................................ 38

11.2 Seznam preglednic

Tabela 1: Novinarske vrste in zvrsti (Košir, 1988, 65) ....................................................... 40

Tabela 2: Študentski tiskani mediji v Sloveniji ................................................................... 66

Tabela 3: Katedra – vrste besedil. ....................................................................................... 74

Tabela 4: Spekter – vrste besedil. ........................................................................................ 75

11.3 Seznam grafov

Graf 1: Katedra – vrste besedil ........................................................................................... 73

Graf 2: Spekter – vrste besedil ............................................................................................ 75


11.4 Naslov študenta

Ime in priimek: Ljiljana Petrović

Naslov: Kardeljev trg 2

Pošta: 3320 Velenje

Tel.študenta: /

e-mail študenta: /

11.5 Kratek ţivljenjepis

Rojen: 11. 12. 1985

Šolanje:

1992 – 2000 Osnovna šola Livada, Velenje

2000 – 2004 Splošna in strokovna gimnazija Velenje

2004 – 2012 Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Medijske

komunikacije




Documents

Analiza študentskih tiskanih medijev - CORE · PDF filepomen imajo v druţbi in za druţbo, ... 2 Poznamo tehnični, semantični in psihološki šum. Analiza študentskih tiskanih