Download pdf - ELABORAT PREDLOGA ZA RAZGLASITEV ARHEOLOŠKEGA NAJDIŠČA PANORAMA NA PTUJU (EŠD 9277) ZA KULTURNI SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA

ELABORAT PREDLOGA ZA RAZGLASITEV ARHEOLOŠKEGA

NAJDIŠČA PANORAMA NA PTUJU (EŠD 9277)

ZA KULTURNI SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA

Št. naloge: 166/2010

Ptuj, junij 2015

naslovnica 1/2

Poljanska cesta 40, p.p. 338, SI-1000 Ljubljana, sedež: Poljanska 40, SI-1000 Ljubljanatelefon: +386 (0)8 20 50 720, telefaks: +386 (0)1 25 11 515; e-pošta: [email protected], www.zvkds.siRegistracija: 1/32177/00, SKD/šifra podrazreda: 91.030, matična številka: 1423215ID za DDV: SI 45991413, TRR: 01100-6030381005

Elaborat k predlogu za razglasitev arheološkega najdišča Panorama na Ptuju za kulturni spomenik državnega pomena, EŠD 9277

oktober 2010

Izvajalec: Zavod za varstvo kulturne dediščine SlovenijeCenter za konservatorstvoCenter za preventivno arheologijoPoljanska 40, Ljubljana

Naloga: ELABORAT PREDLOGA ZA RAZGLASITEV ARHEOLOŠKEGA NAJDIŠČAPANORAMA NA PTUJU (EŠD 9277) ZA KULTURNI SPOMENIKDRŽAVNEGA POMENA

Avtor: Marija Lubšina – Tušek, univ. dipl. arheologinja, konservatorska svetovalka

Računalniška obdelava: Danilo Cvetko, dipl. inž. elektrotehnike, strokovni sodelavec

Vodja Centra za preventivnoarheologijo: Barbara Nadbath,

univ. dipl. arheologinja, konservatorska svetovalka

naslovnica 2/2

_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

2


oktober 2010

KAZALO

1 UVOD................................................................................................................................................ 18

2 SPLOŠNI PODATKI O KULTURNEM SPOMENIKU.....................................................................22

3 OPIS KULTURNEGA SPOMENIKA...............................................................................................23

3.1 Izpis iz registra kulturne dediščine..........................................................................................23

3.2 Navedba aktov, ki določajo status spomenika.........................................................................24

3.3 Valorizacija in varovanje spomenika v obdobju zadnjih 50 let (1961 – 2012)........................25

3.4 Opis in položaj ter vrednotenje spomenika v prostoru...........................................................30

4 HISTORIČNA ANALIZA..................................................................................................................49

4.1 Panorama.................................................................................................................................. 49

4.2 Vičava........................................................................................................................................ 52

4.3 Muzejski trg.............................................................................................................................. 57

4.4 Del reke Drave z obrežji............................................................................................................65

5 KATALOG ARHIVOV NAJDIŠČ......................................................................................................68

5.1 Panorama.................................................................................................................................. 69

5.2 Vičava...................................................................................................................................... 126

5.3 Muzejski trg............................................................................................................................. 191

5.4 Reka Drava z obrežji............................................................................................................... 226

5.5 Lokacije raziskav in najdb spomeniškega območja Panorama na kartah arheoloških najdišč

in topografskih pregledih Ptuja.........................................................................................................238

6 VREDNOTENJE............................................................................................................................. 250

6.1 Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena.................250

6.2 Utemeljitev razglasitve za kulturni spomenik državnega pomena........................................255

7 OBSEG SPOMENIKA IN PODATKI O LASTNIKIH.....................................................................262

7.1 Zaris spomenika..................................................................................................................... 262

7.2 Vplivno območje..................................................................................................................... 263

8 VAROVANE SESTAVINE SPOMENIKA.......................................................................................264

9 OPIS VARSTVENEGA REŽIMA SPOMENIKA.............................................................................267

10 OBVEZNOST JAVNE DOSTOPNOSTI SPOMENIKA...............................................................269

10.1 Obveznost javne dostopnosti spomenika...............................................................................269

10.2 Zahteve glede javne dostopnosti spomenika.........................................................................269

11 UPRAVLJANJE SPOMENIKA...................................................................................................270

11.1 Obveznost sprejetja načrta upravljanja.................................................................................270

11.2 Utemeljitev sprejetja načrta upravljanja................................................................................271

11.3 Zahteve glede upravljanja spomenika....................................................................................271

11.4 Predlog upravljavca spomenika..............................................................................................271

12 PREMIČNINE, KI SO SESTAVNI DEL SPOMENIKA..............................................................272

13 RAZGLASITEV SPOMENIKA, KI VPLIVA NA OHRANJANJE NARAVE...............................273


3


oktober 2010

14 OBRAZLOŽITEV ODLOKA........................................................................................................274

15 LITERATURA IN VIRI...............................................................................................................275

16 PRILOGE.................................................................................................................................... 282

16.1 Priloga 1.................................................................................................................................. 282

16.2 Priloga 2.................................................................................................................................. 282

16.3 Priloga 3.................................................................................................................................. 283


4


oktober 2010

SEZNAM SLIK IN PRILOG

SEZNAM SLIK:

Slika 1: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Vir: Register nepremične kulturne

dediščine Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo...........................................................................24

Slika 2: Spomeniško območje Ptuj – Arheološko najdišče Panorama na reliefni karti (Vir: GURS).

Računalniška obdelava: Danilo Cvetko..................................................................................................45

Slika 3: Pogled proti severovzhodu na Ptuj in prostor spomeniškega območja Ptuj – arheološko

najdišče Panorama, ki leži tik levo od Ptujskega gradu in starega mestnega jedra Ptuja. V ozadju se

širi novi Ptuj z naselbinskimi enotami Bratov Reš, Štuki in Rabelčja vas pod griči Mestnega vrha; za

njimi so osrednje Slovenske gorice. Višinski posnetek iz jugozahoda, iznad osrednjega dela Ptuja na

desnem bregu Drave (Zgornji breg). Foto: Ivan Tušek, 1998...............................................................46

Slika 4: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Zaris spomeniškega območja na

Franciscejskem katastru.......................................................................................................................... 47

Slika 5: Ptuj – arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Zaris spomeniškega območja na

združenih podlagah Franciscejskega in sodobnega digitalnega katastra............................................48

Slika 6: Pogled proti zahodu na grič Panorama, del Vičave in reke Drave v ozadju.........................52

Slika 7: Pogled proti jugovzhodu na del Panorame, Vičave, Muzejskega trga z dominikanskim

samostanom in del reke Drave z obrežjem. Višinski posnetek leta 1989. Foto: Ivan Tušek.................56

Slika 8: Današnja cesta ločuje Panoramski hrib in Vičavo; pogled proti jugovzhodu.......................57

Slika 9: Današnja pot med Malim gradom in stavbo na Prešernovi 37 je prostor srednjeveške ceste,

ki je peljala z mostu in po strmini do Trške, danes Prešernove ulice....................................................64

Slika 10: Pogled proti jugu na del Muzejskega trga s "Sončnim parkom" in nekdanjim

Dominikanskim samostanom (desno). Foto: Marija Lubšina – Tušek, 2011.......................................64

Slika 11: Pogled z roba dominikanske eskarpe proti zahodu na reko Dravo z obrežji.......................65

Slika 12: Drava z delom Muzejskega trga s stavbo dominikanskega samostana,Vičavo in delom

Panorame na levem obrežju. V ozadju Panorame in Vičave se širijo naselje Orešje in griči Krčevine.

Neposredno na današnjem desnem obrežju se širi komleks ptujskih term in ptujsko naselje,

imenovano Zgornji Breg. Višinski pogled proti severozahodu. Foto: Ivan Tušek, 1998......................67

Slika 13: Panorama 1841. Najdba votivnega oltarja, ki ga je Jupitru Depulsorju posvetil C.

Petronius Chryseros in je vzidan pri Mestnem stolpu na Ptuju (CIL III: 4018). Iz: AIJ, 285..............69

Slika 14: Panorama, zač. 20. stoletja. Bronasta plastika – golobradi Rimljan ali rimski duhovnik

pri žrtvovanju, po Brataniču (Bratanič 1954, 361, Sl. 1)........................................................................71

Slika 15: Panorama 1905. Reliefna plošča s prikazom čaščenja traških konjenikov, PMP RL 465

(Abramič 1914, sl. 70)............................................................................................................................... 71

Slika 16: Panorama 1911. Del rimske stavbe s hipokavstom (Abramič 1914, sl. 67), sondiranje na

vrhu Panorame........................................................................................................................................ 73


5


oktober 2010

Slika 17: Panorama 1911. Iz zasipa hipokausta na vrhu Panorame izvira najdba odlomka votivne

are z delom napisa: [….cum], Maxima et [Petro-? ali Crispi-?] nilla. filis [pro] salute. su[a et]

suoru[m votum) solvit) l(ibens) m(erito)]. (Abramić 1914, 112, sl. 87; AIJ: 351)..................................73

Slika 18: Panorama 1911. Odlomek spodnjega dela votivne are z delom napisa […], Helen[a?,

V(otum) S(olvit) L(ibens) M(erito), najden v zasipu hipokavsta na vrhu Panorame (Abramić 1914,

112, sl. 86; AIJ: 349)................................................................................................................................. 74

Slika 19: Izkopavanje na Panorami leta 1911 (Abramič 1914, sl. 66)..................................................76

Slika 20: Panorama 1911. Tloris odkritih temeljnih ostalin t. im. kultnega območja.........................76

Slika 21: Panorama 1911. Odlomek žrtvenika z grško-latinskim napisom (PMP RL 72), ki ga je

cesarski prokurator (upravni uradnik), povezan z upravo Portorium victigalis Ilirici (mitnino),

postavil za blagor sebi, hčerki in ženi; iz prostora C kultnega stavbnega območja, 3. stoletje

(Abramić 1914, 110-111, sl. 85; AIJ: 346; Jevremov 1988, št. 110).........................................................77

Slika 22: Panorama 1911. Odlomek reliefa, verjetno s predstavo Silvana, najden v prostoru C

kultnega stavbnega območja (Abramič 1914, 102-103, sl. 74)...............................................................77

Slika 23: Panorama 1911, kultno območje, prostor C-D. Odlomki reliefne plošče s predstavo in

napisom, verjetno posvečenim Silvanu (Abramić 1914, 102, sl. 73; AIJ 337)........................................77

Slika 24: Panorama 1911. Odlomek reliefne plošče Libere iz prostora D............................................78

Slika 25: Panorama 1911. Odlomki reliefne plošče s predstavo traških konjenikov...........................78

Slika 26: Panorama 1911: Odlomka napisov iz ruševin kultnega območja (AIJ: 438, 437)..............78

Slika 27: Panorama 1911. Ena od variant umesčanja Abramičevih izkopnih polj (Abramić 1914,

Fundkarte von Pettau: št. 1, 2) na katastru iz leta 2010. Usklajevanje in računalniška obdelava:

Marija Lubšina-Tušek in Danilo Cvetko (Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju)...........................79

Slika 28: Panorama 1911. Ena od variant umeščanja Abramičevih izkopnih polj (Abramić 1914,

Fundkarte von Pettau: št. 1, 2) na katastru iz leta 2010. Usklajevanje in računalniška obdelava:

Marija Lubšina-Tušek in Danilo Cvetko (Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju)...........................79

Slika 29: Panorama 1912, kipec Nutrice (Abramič 1914, 108, sl. 83).................................................80

Slika 30: Panorama 1913, tloris kopalniškega dela stavbe, izkopavanje B. Saria.............................82

Slika 31: Panorama 1913, odlomek nagrobne stele iz belega marmorja, izkopavanje B. Saria........82

Slika 32: Panorama 1913, tloris dela stavbe s peristilom, 3.. stoletje, izkopavanje B. Saria.............83

Slika 33: Panorama 1913. Poizkus umestitve Sarijevih izkopnih polj z rimskodobnimi stavbnimi

ostalinami po najdiščni karti Ptuja iz leta 1914 (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 2 a) na

kataster iz leta 2010. Usklajevanje in računalniška obdelava: M. Lubšina-Tušek in D. Cvetko.........83

Slika 34: Panorama 1915. Del žrtvenika s poškodovanim napisom iz 2. pol. 2. stoletja, sekundarno

uporabljen kot vezni člen pri pozno rimskem skrinjastim grobu. Oltar so v izpolnitvi zaobljube bogu

Jupitru in za blagor …Valerija…, člana občinskega petovijonskega sveta, mestnega arhitekta,

upravnika mestne blagajne, vršilca dolžnosti mestnega sodnika, posvetili njegovi starši.................84

Slika 35: Panorama 1928. Spodnji del žrtvenika Ulpija Prokla (AIJ: 352)........................................85

Slika 36: Odlomek zgornjega dela žrtvenika z delom napisa Jupitru Depulzorju (AIJ: 286)...........85

Slika 37: Steber korne pregraje po Schmidu (Schmid 1936, 110, sl. 26 a, b)......................................86

Slika 38: Panorama 1937. Odkopan poznorimski grob (Korošec P. 1950, 56, sl. 3)...........................87


6


oktober 2010

Slika 39: Panorama, 15. marec 1937. Odlomek žrtveni iz belega marmorja, posvečen rečnemu

božanstvu Dan[ubio et Dravo sac(rum)], (AIJ 266)..............................................................................87

Slika 40: Panorama, 18. marec 1937. Poškodovan žrtvenik iz belega marmorja z napisom, ki ga je

Jupitru, v času cesarjev Karakale in Gete (211-212) posvetil suženj urada ilirske mitnine (carine) in

upravnik petovionske postaje (Jevremov 1988, št. 148). Najden je bil v sekundarni legi kot pokrov

poznorimskega groba (AIJ 278).............................................................................................................88

Slika 41: Odlomek marmornate napisne plošče, najdene leta 1964 ob vznožju Ptujskega gradu.....90

Slika 42: Odlomek marmornate napisne plošče, najdene leta 1936 ob severnem vznožju Ptujskega

gradu (AIJ 347)........................................................................................................................................ 90

Slika 43: Panorama 1938. Bradavičast obroček iz poznega časa mlajše železne dobe......................91

Slika 44: Panorama 1940. Bronasta miniaturna ključavnica z verižico iz rimske dobe....................91

Slika 45: Panorama 1945. Odlomek oltarja, ki ga je bogu Jupitru posvetil Oktavij Gaj iz

ofentinskega okrožja, doslužen podoficir pretorske ale (Bratanič 1951, 12).........................................92

Slika 46: Panorama 1948. Ob začetku izkopavanj na vrhu Panorame..............................................94

Slika 47: Panorama. Načrt raziskav iz leta 1948. Digitalizacija po predlogi dr. Paole Korošec

(Korošec P., 2001, Karta: Situacija planote na Panorami, arhiv dokumentacije najdišča na ZVKDS,

CPA na Ptuju)........................................................................................................................................... 95

Slika 48: Panorama 1950. Umestitev risanih profilov sond z ostalinami rimskodobnega

vodovodnega kanala na parceli 645 k.o. Ptuj. Trasa vodovoda je označena s prekinjeno črto..........96

Slika 49: Panorama 1950. Risana profila št. 16 v sondi 39 in št. 17 v sondi 40 z ostalinami

rimskodobnega vodovodnega kanala na parceli 645 k.o. Ptuj. Iz: Pahič, Šašel 1993, 44, 46..............97

Slika 50: Prikaz rekonstrukcije rimskega vodovodnega kanala na podlagi ostankov na pobočju

griča zahodno ob Panorami (profil št.15) in ostalih raziskanih točkah (Pahič, Šašel 1993, 48) na

zadnjem odseku trase v dolžini 1,5 km pred Ptujem –Petoviono (Pahič 1951, 5), oziroma zadnji

tretjini celotne trase Grajena-Ptuj..........................................................................................................97

Slika 51: Panorama 1952: Odlomek marmornate plošče z nagrobnim grškim, po Brataniču s

starokrščanskim napisom iz 4. stoletja (Bratanič, 1953, 283-285), po Sovretu pa napis petovionske

družine grškega porekla, v katerem Krispinijana in Krispinijan z neizmerno žalostjo in bridkostjo

navdana ob grobu Evzebije prosita nebesa zanjo milosti: njo sta v cvetu mladosti Neilu dala za ženo

v italski Iton (Sovre 1955, 30-31)............................................................................................................98

Slika 52: Panorama 1952: Odlomek oltarja Gaja Kasija Silvestra, veterana 4. Legije Flavije; po

Brataniču zač. 3. stol., po Jevremovu 2. stol. (Jevremov 1988, št. 127)................................................98

Slika 53: Panorama 1952. Odlomek reliefne plošče in polstebra. (Bratanič, 1953, 286-288)...........99

Slika 54: Panorama 1953. Odlomka dveh reliefnih plošč z upodobitvijo Priapa, ki simbolizira

neizčrpno naravno moč in napredek vsega živega. Čaščen je bil tudi kot zaščitnik vrtov in čuvaj mej,

na kar izrecno opozarja na desnem odlomku vklesan napis T(erminus) FEL(ix)..............................100

Slika 55: Panorama 1953: Skica rimske vicinalne ceste, vidne v zemljiščih na SV delu Panorame

(Bratanič 1954, 373, skica 2)................................................................................................................. 100

Slika 56: Panorama 1959. Situacijska skica najdb v izkopu za vodovod..........................................102

Slika 57: Panorama 1959. Situacijska skica najdb v izkopu za vodovod..........................................102


7


oktober 2010

Slika 58: Panorama 1965. Del napisne plošče iz pohorskega marmorja (Šubic 1967a, 190)...........103

Slika 59: Panorama 1983. Ostaline zidov iz rimske dobe v izkopnem jarku za vodovod.................104

Slika 60: Panorama 1983. Pogled na ostanke rimskih zidov na vzhodnem delu izkopanega jarka

za vodovod (vzhodno od osrednjega hidranta), iz jugozahoda...........................................................105

Slika 61: Prostor Panorame z arheološkimi najdbami (20 a - l), dokumentiranih pri zemeljskih

posegih za plantažni sadovnjak v letu 1983, umeščenimi v kataster iz leta 2010..............................108

Slika 62: Panorama 1983 – del trase rimskega vodovoda, odkritega v dožnini 7 m (20b), na

severnem pobočju Panorame. Foto: Ivan Tušek..................................................................................109

Slika 63: Panorama 1983. Del rimske stavbe na jugovzhodnem pobočju (pogled iz severozahoda)

pod potjo na Panoramo (20 j) in del zidu (20 a), verjetno poznorimskega obrambnega objekta, na

severozahodnem pobočju pod vodnim zbiralnikom na Panorami (pogled iz severozahoda)............109

Slika 64: Panorama 1983. Odlomka kapitela z akantovimi listi (a) in baze stebra(b), oba iz

marmorja (Tušek 1986 a, 355, Sl. 9a, b)...............................................................................................109

Slika 65: Panorama 1983. Odlomki talnega mozaika (zgoraj prvi tlak, spodaj drugi tlak) iz

ruševinske plasti zgodnjekrščanskega objekta (20 m), z rekonstrukcijo motivov po predlogi dr. B.

Djuriča, 5. stoletje (Knific 1991, sl. 16-19)..............................................................................................110

Slika 66: Panorama 1983: Marmornati elementi opreme iz ruševine zgodnjekrščanskega objekta

(20 m), 5. stoletje: narebren stebrič, del oltarne noge - baza in odlomek zglajenega debla stebriča,

odlomki oltarne pregrade ter poskus rekonstrukcije dela oltarne pregrade.......................................111

Slika 67: Panorama, 1983. Grobna skrinja poznorimskega groba (20 d), sestavljena iz sedmih

reliefnih napisnih plošč, posvečenim Nutricam (Tušek 1986 a, T.9, T.3:1, T 6, T.5:2, T.5:1, T.7, T.8).

................................................................................................................................................................. 112

Slika 68: Panorama 1983. Najdba nagrobnika na vzhodnem pobočju Panorame (20 e), z reliefno

doprsno upodobitvijo družine in napisom, ki sta ga v spomin prezgodaj umrli ženi in materi Juliji

postavila mož Apuleius Lupus, vojak legije 13. Gemine in hčerka Iulia Fecla, prva polovica 3. stoletja

(Tušek 1986 a, Sl. 4, T. 10)...................................................................................................................... 113

Slika 69: Panorama 1983. Na robu severovzhodnega pobočja je bil pod travnato površino in poleg

žganega groba 8 najden reliefni marmorni torzo genija s plaščem, verjetno Attisa (čas močnejše

razširjenosti vzhodnjaških kultov na našem ozemlju, mogoče že zač. 2. stol.) in odlomek z

nagrobnika, z delom glave meduze s kačami (Tušek 1986 a, 352, T.2:2, Sl. 5)...................................113

Slika 70: Panorama 1983. Odlomek levega vogalnega akroterija s črko D (Dis) [M(anibus)] in

odlomek napisne plošče z dvovrstnim napisom, oba iz belega marmorja...........................................114

Slika 71: Panorama 1984. Na zahodnem nižjem delu Panorame je bil najden odlomek kolena desne

noge velikega kipa iz marmorja (levo), na južnem delu pobočja ob poti proti potoku Grajena pa del

manjše plastike (desno) iz belega marmorja (Tušek 1986 a, 355-356, T.11: 3,4)................................114

Slika 72: Panorama 1986. Odlomek rimskega stebra (levo) in odlomek napisnega polja nagrobnika

(Tušek 1986 a, T. 16: 1,2)........................................................................................................................ 115

Slika 73: Panorama 1986. Dokumentiran segment rimskodobnega stavbišča ob priliki širitve

Maistrove ceste v območje Panorame v križišču z Raičevo ulico. Risba Marija Lubšina – Tušek,

računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju)...........................116


8


oktober 2010

Slika 74: Panorama 1986. Pogled proti severovzhodu na prostor širitve Maistrove ceste..............116

Slika 75: Panorama 1989. Prostor najdbe rimskodobnega oltarčka, ki ga je v čast bogu Jupitru dal

postaviti Caius Geusius Domesticus....................................................................................................... 117

Slika 76: Panorama 1989. Oltarček, ki ga je Jupitru dal postaviti Caius Geusius Domesticus,

verjetno domačin keltskega porekla, ob koncu 1. ali na začetku 2. stoletja (Tušek 1993, 203, sl. 1).. .117

Slika 77: Panorama 1996. Pogled na zatečeno situacijo izkopa jarka za medkrajevni optični

kablovod na nižinskem predelu Panorame. Foto: Marija Lubšina-Tušek...........................................118

Slika 78: Panorama 1996. Potek vkopanega medkrajevnega optičnega kablovoda po projektni

dokumentaciji, ki jo je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor z izpostavo Ptuj

pridobil po urgenci in že izvedenem izkopu. Računalniška obdelava: Danilo Cvetko........................119

Slika 79: Panorama-Maistrova ulica 2004. Pogled proti jugozahodu na prostor širitve Maistrove

ulice v Panoramo. Foto: Marija Lubšina - Tušek.................................................................................120

Slika 80: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Območja raziskave z geoelektrično upornostno

metodo, Geoscan RM15 (metoda elektrodnih dvojčkov) in rezultati te raziskave ( Mušič 2007, Sl. 2, 2

a-ž), ki jih je po Mušičevem poročilu računalniško obdelal in prostorsko umestil Danilo Cvetko

(Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju)............................................................................................121

Slika 81: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Rezultati geoelektrične upornostne metode.

Mušičev prikaz rezultatov meritev na posameznih območjih (Mušič 2007, 2 a-ž) je umestil na

kataster Danilo Cvetko (Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju).....................................................122

Slika 82: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Mušičevem prikaz georadarskih profilov na

posameznih območjih a-d (Mušič 2007, 1 a-h) je umestil na kataster Danilo Cvetko.......................123

Slika 83: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Območja raziskave z georadarsko metodo.

Mušičev prikaz rezultatov raziskave z georadarsko metodo na posameznih območijih (Mušič 2007,

sl. 1, 1 a-h) je umestil na kataster Danilo Cvetko (Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju)............124

Slika 84: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Prikaz globin radarskih odbojev in 3D prikazi

radarskih odbojev v območju 1 oziroma a (Mušič 2007, Sl. 1 b, 29 a).................................................124

Slika 85: Panorama 2012. Rezultati georadarske meritve površine na parceli 650, k.o. Ptuj, v

izvedbi Braneta Mušiča. Njegovo predlogo je za elaborat priredil Danilo Cvetko.............................125

Slika 86: Vičava 2010. Načrt objekta 2 na območju bivše vojašnice Ptuj z dokumentiranimi

arheološkimi ostalinami (rdeče so označene zidane rimske ostaline, zeleno pa cestišče-ulica). Po:

Evgen Lazar, Poročilo o raziskavi za SAD, marec 2010 (Arhiv ZVKDS, CPA na Ptuju)....................129

Slika 87: Vičava, območje vojaške kasarne. Odlomek žrtvenika Jupitru Kulminalisu? (AIJ 283)..129

Slika 88: Vičava 1905. Odlomek žrtvenika, ki ga je dal postaviti C(aius) Iuli[us…, Epaph[ro-]

dit[us]… , verjetno zakupnik Ilirske carine (AIJ 343)..........................................................................130

Slika 89: Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Gailhofer (parcela 444/3, k.o. Krčevina oz. parcela

674, k.o. Ptuj po katastrih iz let 1983 in 2010), ki ga je vodil K. Tragau..............................................131

Slika 90:Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Gailhofer (parcela 444/3, k.o. Krčevina oz. parcela

674, k.o. Ptuj po katastrih iz let 1983 in 2010), ki ga je vodil K. Tragau. Skica lokacije temeljnega zida

severozahodne razčlenjene fasade velike rimske stavbe; kopija lista iz dnevnika raziskave z dne 10.

9. 1907 iz Zbirke Muzejskega društva Ptuj, ki jo hrani Zgodovinski muzej na Ptuju..........................131


9


oktober 2010

Slika 91: Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Gailhofer (parcela 444/3, k.o. Krčevina oz. parcela

674, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983), ki ga je vodil K. Tragau. Tloris je izdelan po podatkih iz skic iz

dnevnika raziskave (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007157, 007166,00 7169)...............132

Slika 92: Vičava 2009, parcela 674, k.o. Ptuj. V katastru umeščen izkopani jarek za sodobni

kanalizacijski priključek, v katerem so bile presekane kulturne plasti z najdbami drobnega

arheološkega gradiva. Terensko dokumentiranje: Vesna Bandelj in Duško Belić,............................133

Slika 93: Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Lukas (parcela 444/2, k.o. Krčevina oz. parceli 671

in 672, obe k.o. Ptuj na katastrih iz let 1983 in 2010), ki ga je vodil K. Tragau. Tloris je izdelan po

podatkih iz skice iz dnevnika raziskave (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007221)..........134

Slika 94: Vičava 1907. Reliefna plošča s prizorom žrtvovanja v čast Larom, najdena pri vili Lukas

na parceli 444/2, k.o. Krčevina oziroma na parcelah 671 in 672, obe k.o. Ptuj..................................135

Slika 95: Vičava 1907. Kopija lista s skico dolije iz dnevnika izkopavanja K. Tragau, ki ga hrani

Zgodovinski arhiv na Ptuju (SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6, MD–I–5/6, št. 007118)...............................137

Slika 96: Vičava 1907. Izkopavanje na parceli 444/1, k.o. Krčevina, na Mežunovem polju, ki ga je

vodil K. Tragau. Kopija fotografije iz dnevnika raziskave, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju 138

Slika 97: Vičava 1907. Raziskava na Mažunovem polju, ki jo je vodil Karl Tragau. Načrt z

najdbami je izdelan po podatkih iz skic iz dnevnika raziskave (SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6,

št. 007094, 007097, 007194, 007120, 007124, 007134, 007137, 007139) in umeščen s pridržki.......138

Slika 98: Vičava 1911. Kip nimfe. Sondiranje Muzejskega društva Ptuj na parceli 441/1 k.o.

Krčevina oziroma na parcelah 688/11-17, vse k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010. Foto: Ivan Tušek,

2011......................................................................................................................................................... 140

Slika 99: Vičava, 1912. Raziskava Muzejskega društva na dvorišču vojaške kasarne.....................141

Slika 100: Vičava, 1912. Raziskava Muzejskega društva na dvorišču vojaške kasarne...................141

Slika 101: Vičava 1933. Odlomek oltarja, ki ga je verjetno Jupitru posvetil Turelius Paetus,

spekulator (neka vrsta administrativnega podoficirja), ki je pripadal štabu komandanta legije (10.

Antoninijane) ali uradu namestnika Gornje Panonije, in postavil tudi za zdravje svojega cesarja

(Karakale ali Elagabale), verjetno ob priložnosti, ko se je srečno vrnil iz vojne operacije;...............143

Slika 102: Vičava 1942. Izkop za večstanovanjsko stavbo. Načrt je izdelan po podatkih, ki jih hrani

Zgodovinski arhiv na Ptuju (SI _ZAP/0006 ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, št. 8039-8040).........................145

Slika 103: Vičava 1942. Odlomka dveh bronastih igel iz začetka pozne bronaste dobe (virovitiška

skupina), ki jih hrani Pokrajinski muzej v Mariboru. (Po: Pahič 1968, 181, risba)............................145

Slika 104: Vičava 1957. Situacijska skica arheoloških najdb pri kopanju za vodovodno napeljavo

................................................................................................................................................................. 146

Slika 105: Vičava 1957. Stena jarka za vodovodno napeljavo med točkama E in F na situacijski skici

(Mikl 1960-61, priloga 4: profil I).......................................................................................................... 147

Slika 106: Vičava 1963. Situacija najdb arheoloških struktur pri sondiranju pred zidavo vojaškega

objekta 1 na območju nekdanje vičavske vojašnice..............................................................................148

Slika 107: Vičava 1963. Odlomek plošče z gradbenim napisom iz začetka 2. stoletja, najdene pri

sondiranju pred izgradnjo vojašniške stavbe št. 1 (Jevremov 1988, št. 63)........................................149


10


oktober 2010

Slika 108: Vičava. Rekonstrukcija Trajanovega gradbenega napisa, po Mrávu, datiranega v leta

103-106 (Mráv 2000, 92, Pl. 1).............................................................................................................. 149

Slika 109: Vičava 1965. Odlomek reliefne plošče z napisom bogu nepremagljivemu Mitri.............150

Slika 110: Vičava 1966. Plošča z upodobitvijo moške glave v profilu, noga ali stranica mize, iz

rimskega obdobja (Šubic, 1967 b, 126; Jevremov 1988, 114, št. 129). Foto: Ivan Tušek.....................151

Slika 111: Vičava 1969. Odlomek kvadra iz pohorskega marmorja z delom napisa,........................151

Slika 112: Vičava 1972. Poškodovan oltar, ki ga je nepremagljivemu bogu Mitri postavil Mark

Gongij oglejski, za svoj in za blagor vseh svojcev izpolnil zaobljubo; posvetil pa najsvetejši oče

Florentij dne 25. decembra (ob zimskem solsticiju). Datiran je v čas konca 2., začetek 3. stoletja in

morda pripada 4. petovijskemu mitreju na Muzejskem trgu (Šubic 1977, 93- 94, t. 3: 5).................152

Slika 113: Vičava 1972, parceli 714/3 in 715, obe k.o. Ptuj. Ostaline rimskih zidov (Šubic 1974, 142,

sl. 67)....................................................................................................................................................... 153

Slika 114: Vičava 1974/ 1975. Približen potek izkopnega jarka za kanalizacijo, umeščenega glede na

imenovanje parcel iz poročila vodje arheološke raziskave (Jevremov 1977, 251). Prostorska

umestitev: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA Ptuj).

................................................................................................................................................................. 154

Slika 115: Vičava 1974. Spodnji del sarkofaga (RL 967), ki sta ga najdražjim staršem postavila Elij

Marin, petovionski mestni svetnik, vitez, načelnik kohorte 2. Hispanske in Publij Elij Markijan, član

istega sveta, vitez in načelnik kohorte 1. Germanske, v drugi polovici 2. ali začetku 3. stoletja........155

Slika 116: Vičava 1975. Izkop za kanalizacijo. Žrtvenik (RL 966), ki ga je bogu Marmogiju (keltsko

božanstvo, v rimskem času enačen z bogom Marsom) postavil Hevtik (Heutichus), Lamirov

(suženj), ki je uslišan rad izpolnil zaobljubo, prva polovica 2. stoletja (Jevremov 1988, 122, št. 146).

................................................................................................................................................................. 155

Slika 117: Vičava 1975. Tloris dela rimske stavbe starejše gradbene faze na prostoru kotlovnice na

območju vojašnice (Mikl-Curk, Tušek 1985, sl. 8).................................................................................157

Slika 118: Vičava 1975. Pogled proti jugovzhodu na presekane temelje zidov najmlajše gradbene

faze v zgornjih plasteh na vzhodnem delu izkopa za kotlovnico na območju vojašnice.....................157

Slika 119: Vičava 1975. Odlomki lončenine iz pozne bronaste dobe iz izkopa za kotlovnico na

območju vojašnice (Mikl-Curk, Tušek 1985, T. 7).................................................................................158

Slika 120: Vičava 1975. Izkopno polje pred izgradnjo kotlovnice na območju vojašnice.

Rimskodobne najdbe iz starejše gradbene faze rimske stavbe: izdelki in polizdelki iz živalskega

rogovja, železna orodja za obdelavo kosti, pripomočki in žeblji, oljenka, deli steklenega in

keramičnega posodja (Mikl-Curk, Tušek 1985, T. 1, T. 2)....................................................................158

Slika 121: Vičava 1992. Pogled proti severozahodu na presekane zemeljske kulturne plasti in zid

(49 j) pri obnovi opornega zidu ob Vičavski poti, za vojaškim objektom 11 (Tušek 1995, 133)...........161

Slika 122: Vičava 1992. Pogled proti jugozahodu na gradbene ostaline stavb in kloako ob vzhodnem

robu glavne rimske ceste Celeia-Poetovio-Savaria, na območju vojašnice (49 a). Foto: Ivan Tušek.

................................................................................................................................................................. 162


11


oktober 2010

Slika 123: Vičava 1992. Pogledproti jugovzhodu na del prostora v rimski stavbi z opečnatim tlakom

iz šesterokotnih in pravokotnih tlakovcev, v izkopu za kanalizacijo B2 (49 f) na območju vojašnice.

................................................................................................................................................................. 162

Slika 124: Vičava 1992. Rimskodobne ostaline zidanih struktur (modra barva) v izkopnih jarkih za

prenovo infrastrukture na območju vičavske vojašnice.......................................................................163

Slika 125: Vičava 1993. Potek izkopnega jarka za plinovod po Vičavski cesti in Skrabarjevi ulici

Izdelava načrta: Marija Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko.............................164

Slika 126: Vičava 1993. Poglediz jugozahoda na izkopani jarek za plinovod in že popolnoma

prekopane plasti. Foto: Marija Lubšina-Tušek....................................................................................164

Slika 127: Vičava 1994. Pogled jugovzhodu na izkopni jarek za plinovod ob severnem robu ceste

skozi Vičavo in prerezane rimskodobne kulturne plasti in strukture na prvem območju (A). Foto:

Ivan Tušek.............................................................................................................................................. 166

Slika 128: Vičava 1994. Pogled proti jugozahodu na prerezane rimskodobne plasti ruševine in

ostanke hipokavsta rimske stavbe na prvem območju (A) izkopanega jarka za plinovod ob severnem

robu vičavske ceste. Foto: Ivan Tušek...................................................................................................166

Slika 129: Vičava 1994. Izkopni jarek za plinovod z dokumentiranimi rimskodobnimi stavbnimi

strukturami v katastrskem načrtu. Risba: Marija Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo

Cvetko (Arhiv najdišča na ZVKDS, CPA na Ptuju)................................................................................167

Slika 130: Vičava 1997. Odlomki rimskodobnega ometa (3./4. stol) iz plasti ruševine v izkopnem

polju na parceli 662/1, k.o. Ptuj. Foto: Marija Lubšina-Tušek............................................................168

Slika 131: Vičava 1997. Pogled proti jugovzhodu na ostaline rimske peči, verjetno za žganje opeke, v

izkopnem polju na parceli 662/1, k.o. Ptuj. Foto: Ivan Tušek..............................................................169

Slika 132: Vičava 1997. Tloris izkopa z vkopanimi rimskodobnimi strukturami (peč in zidan

podstavek za steber), na parceli 662/1, k.o. Ptuj. Izdelava načrta: Marija Lubšina –Tušek,

računalniška obdelava: Danilo Cvetko.................................................................................................170

Slika 133: Vičava 2000. Pozicija izkopa jarka za javno razsvetljavo, ki ni dosegel globlje ležečih še

ohranjenih arheoloških struktur. Izdelava načrta: Marija Lubšina – Tušek,.....................................171

Slika 134: Vičava 2000. Situacija izkopov za položitev elektrokablovoda z arheološkim nadzorom

in dokumentiranjem arheoloških najdb (Lubšina-Tušek 2002, 263)..................................................172

Slika 135: Vičava 2004. Interpretacija georadarskih meritev na parceli 662/2, k.o. Ptuj, pred

rušitvijo stare in izgradno nove stanovanjske hiše (Mušič 2004, slika 10).........................................174

Slika 136: Vičava 2004. Tloris rimskodobnih struktur, dokumentiranih na parceli 662/2, k.o. Ptuj.

................................................................................................................................................................. 174

Slika 137: Vičava 2006 in 2009. V katastru umeščene površine posegov na parcelah 686/1, 688/10

in 688/11, vse k.o. Ptuj ob prenovi hiše Vičava 35 in ureditvi njene okolice........................................176

Slika 138: Vičava 2007. Prostorska umestitev površine raziskane z geofizikalno matodo, na

parcelah 688/8 in 688/7, vse k.o. Ptuj (Mušič, Soklič 2007, priloga 1) ter rezultati geoelektričnega

kartiranja (Mušič, Soklič 2007, slika 5)................................................................................................ 179

Slika 139: Vičava 2007. Rezultati geofizikalne raziskave na parcelah 688/8 in 688/7, obe k.o. Ptuj.

Horizontalni presek georadarskih profilov na globini približno 0,8 m (Mušič, Soklič 2007, slika 7).


12


oktober 2010

Desna slika prikazuje georadarske profile prečno čez domnevno tlakovano cesto in verjetno sodobno

infrastrukturo. Odboji od horizontalnega reflektorja (cesta ?) širine približno 5 m so se pojavili že na

globini približno 80 cm (Mušič, Soklič 2007, priloga 2)......................................................................180

Slika 140: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Polje arheološke raziskave z deli prostorov južne

oziroma jugozahodne inzule in cesto s kloako v predmarkomanskem (rdeče označeno) in

pomarkomanskem času (modro označeno). Izdelava načrta: Duško Belić, Dejan Kovačič, Marija

Lubšina-Tušek in Danilo Cvetko........................................................................................................... 180

Slika 141: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Pogled proti jugozahodu na presek kulturnih

plasti, temelje zidov v južni insuli in ostanke starejše peči (SE 279) (Lubšina-Tušek 2009, priloga

20)........................................................................................................................................................... 181

Slika 142: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Pogled na jugozahodni presek kulturnih plasti z

ostanki zidov južne inzule: desno je temelj zida SE 202 (s konca 1. do sredine 2. stoletja), levo je

ostanek temelja zida SE 232 (druga polovica 2. stoletja in 3. stoletje) pod plenilskim jarkom iz

srednje-novoveškega obdobja (Lubšina-Tušek 2007, priloga 18).......................................................181

Slika 143: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Pogled proti jugozahodu na odtočni kanal (SE 37,

74-76) iz severne insule v glavno kloako (Lubšina-Tušek. 2007, priloga 8).......................................182

Slika 144: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek zgornjega dela vrča, najden v plasti SE

251, pod vkopom jame SE 106 in pod zidom SE 202, od 2,6 do 2,8 m pod površino; 1. Stoletje........182

Slika 145: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek sigilatne posode Drag. 24/25, izdelek

pozno padanskih delavnic od druge polovice 1. stoletja do prve polovice 2. stoletja; dokumentirana v

zasipni plasti (SE 22) delovne jame v jugovzhodnem robu izkopnega polja......................................182

Slika 146: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Bronasta fibula tipa Almgren 69, od sredine 1. do

začetka 2. stoletja, najdena v zasipu (SE 220) delovne jame ob južnem robu izkopa (Lubšina-tušek

2007, sl. 180).......................................................................................................................................... 183

Slika 147: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Kroglasta steklena jagoda z barvnimi trakovi,

verjetno uvožena iz Egipta, 1. stoletje; redka najdba v rimskih provincah........................................183

Slika 148: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek skodele tankih sten, odlomek volutne

oljenke z upodobitvijo grifona - motivom, povezanim z božanstvom svetlobe Apolonom (druga

polovica 1. stoletja) in pečatna oljenka tipa Loeschcke IX B z žigom EVCARPI, izdelek lončarja iz

severne Italije iz 1. stoletja; najdbe so iz plasti SE 133 - poravnane ruševine 6. faze najdišča..........183

Slika 149: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek sigilatne sklede Drag. 35, druga pol. 1.

do druge pol. 2. stoletja, najdena v plasti SE 156 (Lubšina-Tušek 2009, sl. 147)................................183

Slika 150: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Železna štiriroba puščična ost iz plasti SE 2 in

triroba puščična ost iz plasti SE 7, ki je opredeljena od druge polovice 2. stoletja do 4. stoletja; obe

sta najdeni v premešanih plasteh, do 1 m pod površino (Lubšina-Tušek 2009, sl. 4 in 25)...............184

Slika 151: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek posode iz skupine t. im. panonske

keramike, najdene v plasti izravnane ruševine SE 165, 8. faza najdišča, 2. stoletje...........................184

Slika 152: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Bronasta kolenčasta fibula, 2./3. stoletje, najdena

v plasti SE 7, v sekundarni legi (Lubšina-Tušek 2009, sl. 24).............................................................184


13


oktober 2010

Slika 153: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Oljenka tipa Ivanyi XXII, 3./4. stoletje, najdena v

plasti SE 146, 10. faza najdišča (Lubšina-Tušek 2009, sl. 143)............................................................185

Slika 154: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek posode s storžastim okrasom in loščem v

zlatem odtenku, najdena v polnilu jame SE 106, 9. faza najdišča, 3. stoletje......................................185

Slika 155: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek enovrstnega glavnika iz kosti (od konca

4 in 5. stoletje), najden v sekundarni legi v zasutju roparskega jarka (SE 26) nad zidom SE 204

(Lubšina-Tušek 2009, sl. 61).................................................................................................................. 185

Slika 156: Vičava 2009. Rezultati predhodne arheološke geofizikalne meritve (georadarska

raziskava) zemljišč, kjer je bil predviden potek električnega kablovoda. Z rdečo prekinjeno črto so

poudarjeni arheološki arhitekturni ostanki oziroma glavne smeri zidov (Mušič 2008, slika 3).......188

Slika 157: Vičava 2009. Potek jarkov za električni kablovod s priključki (Vičava 2) na katastru.

Terenska izmera: Duško Belič, Dejan Kovačič, računalniška obdelava: Danilo Cvetko....................189

Slika 158: Vičava 2009, parcela 995/4, k.o. Ptuj...............................................................................190

Slika 159: Vris enote dediščine EŠD 588, Ptuj – Dominikanski samostan na temeljnem

topografskem načrtu in v razglasitvi za kulturni spomenik lokalnega pomena (Uradni vestnik občin

Ormož in Ptuj, št. 35/89, pod št. 2.2.3.024, z imenom Ptuj, Muzejski trg, dominikanski samostan). Iz:

Ptuj, dominikanski samostan, EŠD 588, Konservatorski načrt, Mapa 1, Zavod za varstvo kulturne

dediščine Slovenije Restavratorski center, Maribor 2010, 9...............................................................194

Slika 160: Vris enote dediščine EŠD 588, Ptuj – Dominikanski samostan na temeljnem

topografskem načrtu. Iz: Strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega pomena

za Mestno občino Ptuj, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, Maribor 2006.

................................................................................................................................................................. 195

Slika 161: Muzejski trg, dominikanski samostan. Iz: Konservatorski načrt, Ptuj-Dominikanski

samostan, EŠD 588, ZVKDS Restavratorski center Ljubljana, Maribor 2010, Mapa 2, 32...............195

Slika 162: Muzejski trg, dominikanski samostan. Prikaz poglavitnih gradbenih faz. Risba: B. Vnuk

2008. Iz: Konservatorski načrt, Ptuj - Dominikanski samostan, EŠD 588, ZVKDS Restavratorski

center Ljubljana, Maribor, 2010, Mapa 1, 18.......................................................................................196

Slika 163: Muzejski trg (Dominikanski trg) 1928. Lega sondažnih jarkov z arheološkimi zidanimi

strukturami (Saria 1933, 121)................................................................................................................ 198

Slika 164: Muzejski trg, dominikanski samostan, 1928. Pogled proti jugu na izkopni jarek II (levo),

in na izkopni jarek III (Saria 1933, sl. 36, 37).......................................................................................198

Slika 165: Muzejski trg 1928. Lega arheoloških sondažnih jarkov z arheološkimi ostalinami iz

objavljenega načrta (Saria 1933, 121) prenesena na kataster iz leta 2010. Računalniška

obdelava:Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA na Ptuju).......................................................................199

Slika 166: Muzejski trg, dominikanski samostan. Odlomek sarkofaga iz belega marmorja in sicer

leve niše z noriško panonsko voluto, uporabljen vsekundarni legi kot gradbena substanca na

območju cerkvene zvonice (AIJ, 426)...................................................................................................200

Slika 167: Muzejski trg, dominikanski samostan. Vzidan odlomek rimskega nagrobnika (AIJ 425) v

območju zvonice (pod sliko 5). Iz: Konservatorski načrt, Ptuj - Dominikanski samostan, EŠD 588,

ZVKDS Restavratorski center Ljubljana, Maribor, 2010, Mapa 2, 37...............................................200


14


oktober 2010

Slika 168: Muzejski trg, dominikanski samostan. Odlomek rimske nagrobne stele iz belega

marmorja, iz 2. ali začetka 3. stoletja (AIJ 425), uporabljen v sekundarni legi kot gradbena

substanca v območju cerkvene zvonice................................................................................................200

Slika 169: Marmornati blok, oblikovan kot obokan vhodni portal, z napisom Gaja Valerija Tetija

Fuska na obeh straneh v profiliranem polju. Po mnenju Skrabarja je antični spomenik z napisom

Gaja Valerija Tetija Fuska in naštetimi najpomembnejšimi funkcijami, ki jih je opravljal v mestu

Petovioni, lahko ali del vhoda na nekropolo ali del označbe prostora odličnikov v teatru ali

amfiteatru ali del drugega javnega prostora. Najden je bil na prostoru dominikanskega samostana

in je vzidan na vzhodni strani Mestnega stolpa (t. im. Povodnov muzej na prostem), na sredini

stopniščnega vhoda (AIJ 287, CIL 4038). Foto: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA Ptuj)................201

Slika 170: Muzejski trg 1994. Tloris izkopa na parceli 1332, k.o. Ptuj, v severovzhodnem delu

Sončnega parka, oziroma ob severozahodni steni stavbe Prešernova 37..........................................203

Slika 171: Muzejski trg 1994. Tloris izkopa z arheološkimi strukturami na parceli 1332, k.o. Ptuj, v

severovzhodnem delu Sončnega parka in ob severozahodni steni stavbe Prešernova 37 (Vomer

Gojkovič 1994, priloga 1), umeščen na kataster iz leta 2010...............................................................204

Slika 172: Muzejski trg 1994. Prostor geofizikalnih raziskav na parcelah 1330, 1331 in 1332, vse k.o.

Ptuj, v Sončnem parku (Vomer Gojkovič 1994, priloga 2)...................................................................205

Slika 173: Muzejski trg, dominikanski samostan, 2000. Lokacija sond 1 in 2.................................207

Slika 174: Muzejski trg 2007. Geološke vrtine v Sončnem parku, vzhodno ob dominikanskem

samostanu, so umeščene na kataster iz leta 2010 po skici iz arhiva najdišča v PMP-O na Ptuju

(Vomer Gojkovič, Žižek 2007, priloga 1)..............................................................................................208

Slika 175: Muzejski trg, dominikanski samostan, 2010. Interpretacija rezultatov georadarske

raziskave (Mušič 2010, slika 4 a)..........................................................................................................209

Slika 176: Muzejski trg, dominikanski samostan, 2010. Interpretacija rezultatov georadarske

raziskave (Mušič 2010, slika 4 a) je prenesena v kataster iz leta 2010...............................................210

Slika 177: Muzejski trg, dominikanski samostan 2010. Lokacija sond 1-6 (Žižek 2010)..................212

Slika 178: Muzejski trg, dominikanski samostan 2010. Lokacija sond 1-6 (Žižek 2010), prenesena v

kataster iz leta 2010. Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA na Ptuju)...........212

Slika 179: Muzejski trg 1957. Situacijska skica najdb pri kopanju vodovodne napeljave. Točka B

označuje med drugim tudi prostor najdbe reliefne plošče Sola in posredno prostor 4. mitreja v bližini

(Mikl 1960-61, Priloga 2)....................................................................................................................... 213

Slika 180: Muzejski trg / Prešernova ulica 1957. Odlomki rimskega poslikanega stenskega ometa iz

plasti v sondi I na točki A (Mikl 1960-61, 163-164, Sl. 6)......................................................................213

Slika 181: Muzejski trg 1957. Relief Sola, sončnega božanstva, na marmorni plošči, druga polovica

3. stoletja - inventar 4. mitreja v Petovioni (Mikl 1960-61, Sl. 7a)......................................................214

Slika 182: Muzejski trg 1957. Del kvadra ali žrtvenika (v. 1,5 m, š. 0,5 m, PMP RL 716) z verjetno

predstavo Dioskurov (Jevremov 1988, št. 106). Foto: Ivan Tušek......................................................215

Slika 183: Muzejski trg 1957. Situacijska skica najdb pri kopanju vodovodne napeljave (Mikl 1960-

61, Priloga 2) prenesena na kataster iz leta 2010. Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv

ZVKDS, CPA na Ptuju)........................................................................................................................... 216


15


oktober 2010

Slika 184: Muzejski trg 1984. Situacija izkopnega jarka za telekomunikacijski kablovod...............217

Slika 185: Muzejski trg /Prešernova ulica 1993. Jarek za prenovo komunalne infrastrukture z

najdbami rimskih in srednjeveških zidov.............................................................................................220

Slika 186: Muzejski trg 2011. Rezultati georadarske raziskave na delu parcele 1060, k.o. Ptuj.....222

Slika 187: Muzejski trg 2011. Rezultati georadarske raziskave na delu parcel 1060 in 4004, obe k.o.

Ptuj (Mušič 2011, sl. 3), preneseni na kataster iz leta 2010. Risba po Mušičevi interpretaciji

rezultatov: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv na ZVKDS, Ptuj).

................................................................................................................................................................ 222

Slika 188: Prešernova ulica 37, 1984 (stavba nekdanjih zaporov, danes uprava Pokrajinskega

muzeja Ptuj-Ormož). Tloris severozahodnega kletnega prostora z dokumentiranimi stavbnimi

ostalinami (Arhiv najdišča v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož).......................................................223

Slika 189: Prešernova ulica 37, 1984. Tloris severozahodnega kletnega prostora z dokumentiranimi

stavbnimi ostalinami, mersko usklajenimi in vnesenimi v kataster iz leta 2010...............................223

Slika 190: Prešernova ulica 37, 1995 (stavba nekdanjih zaporov, danes uprava Pokrajinskega

muzeja Ptuj-Ormož). Tloris kleti v severovzhodnem delu stavbe s temelji zidov antične stavbne

arhitekture (Vomer Gojkovič 1995, priloga 1)......................................................................................224

Slika 191: Prešernova ulica 37, 1995. Prostor arheološke raziskave z ostalinami rimskih zidov

(Vomer Gojkovič 1995, priloga 1) v katastru iz leta 2010....................................................................224

Slika 192: Lega mostu pred sredino 3. Stoletja (Curk 1999, 5)..........................................................227

Slika 193: Lega mostu po sredini 3. stoletja (Curk 1999, 5)...............................................................227

Slika 194: Lega mostu v 9. in morda 10. stoletju (Curk 1999, 6).......................................................228

Slika 195: Lega mostu med začetkom 11. in sredino 14. stoletja (Curk 1999, 6)...............................228

Slika 196: Lega mostu med sredino 14. in začetkom 18. stoletja (Curk 1999, 7)..............................229

Slika 197: Reka Drave 1890. Pri nekdanjem Kukovčevem mlinu pod stavbo nekdanjih zaporov,

danes uprave PMPtuj-Ormož je bil najden kvader z reliefom Genija zime (PMP RL 105), konec 1. ali

začetek 2. stoletja (Jevremov 1988, št. 65). Foto: Ivan Tušek..............................................................231

Slika 198: Drava 1890. Odlomek nagrobnika (PMP RL 116), ki ga je Quintijevemu sinu, doma iz

Bergama, volilnega okrožja Voturia, vojaku (ali veteranu) legije 13. Gemine, najdražjemu bratu in

sebi, še za življenja postavila Tulija Fidelis, oproščenka Taura (CIL III. 10881). Foto: Ivan Tušek..231

Slika 199: Struga reke Drave 1907. Odlomek nagrobne stele (Abramić 1931, 199, št. 21)...............232

Slika 200: Struga reke Drave 1907. Kip ženske, iz marmorja, rimska doba. Foto: Ivan Tušek.....232

Slika 201: Struga reke Drave 1907. Fragmentiran kip vojskovodje ali cesarja..............................233

Slika 202: Reka Drava, desno obrežje, 1913. Del napisne plošče iz belega marmorja z gradbenim

napisom cesarja Hadrijana, PMP RL 45 (AIJ 361)..............................................................................235

Slika 203: Rekonstrukcija Hadrijanovega gradbenega napisa po Mravu (Mrav 2002, 29, sl. 7). 235

Slika 204: Območje mostišča z najdišči: 1 – leva mostna glava rimskega mosta, 2 – mlajše lesene

konstrukcije, 3 – blok zidu v Studenčnici, 4 – mesto, kjer rimska itinerarska cesta izgine s terase,.236

Slika 205: Reka Drava. Najdba odlomka večjega rimskega spomenika z reliefnim frizom s slabo

razpoznavnimi živalmi (Jevremov 1988, št. 56). Foto: Ivan Tušek....................................................237


16


oktober 2010

Slika 206: Povečan izsek iz Skrabarjeve karte arheoloških najdišč Ptuja (Skrabar 1904, sl. 132) z

označbo raziskav na območju vojašnice (št. 10) iz leta 1904 ter predvidenih potekov rimskih cest. 238

Slika 207: Pomanjšan izsek iz Skrabarjeve in Gailhoferjeve karte arheoloških najdišč Ptuja iz leta

1911 z označbo arheoloških raziskovanih lokacij ali najdb (št. 7, 19- 32)............................................239

Slika 208: Izsek iz Abramičeve karte najdišč na Ptuju, objavljene 1914, ki jo je pripravil Philipp

Cramer (Abramić, M. 1914, sl. 136: Fundkarte von Pettau). Pod št. 19 je označena lokacija najdbe

leve mostne glave rimskega mostu.......................................................................................................240

Slika 209: Povečan izsek iz karte arheoloških najdišč Ptuja, objavljene v Abramičevem vodniku po

antičnem Ptuju leta 1925 (Abramić 1925 a, priloga: Najdbovid Ptuja in okolice). Lokacije ali območja

dotedanjih najdb s številkami 4, 5 (območje vojaške kasarne na Vičavi), 18 (območje griča

Panorama), 20, 21 (najdbe v reki Dravi) in 22 (leva mostna glava rimskega mosta) so danes del

spomeniške enote Panorama................................................................................................................. 241

Slika 210: Izsek iz Klemencove in Sarijeve karte arheoloških najdišč Ptuja iz leta 1936 (Klemenc,

Saria 1936, priloga: Detailplan von Poetovio). V okvir spomeniške enote Panorama sodijo lokacije,

označene s številkami 5 (leva mostna glava rimskega mostu), 6-18, 24-30, 36-38. S prekinjeno rdečo

črto so označeni poteki rimskih cest......................................................................................................242

Slika 211: Pomanjšan izsek iz razstavne stenske karte arheoloških najdišč Ptuja, izdelane v merilu

1:2880). V svetlo vijolični barvi je novejši približen prikaz Sarijeve sonde iz leta 1937 (A. Dolenc-

Vičič, Arheološki inštitut ZRC SAZU Ljubljana)...................................................................................243

Slika 212: Izsek iz interpretativne karte I. Mikl- Curk: Orientacijska skica rimskega....................244

Slika 213: Domnevno središče Petovione. Situacijska skica razmestitve posameznih najdb, objektov

in funkcij v prostoru (Mikl- Curk, Tušek 1985, Sl. 1)............................................................................245

Slika 214: Dva obraza Puja: Fotografija (I.Tušek) kaže pogled na mestno središče v zimi 1984-

1985, risba pa (izdelal inž. A. Lopatič), kakšen je mogel biti isti pogled v poznorimskem času,.......245

Slika 215: Idealizirana rekonstrukcija stanja v središču mesta in na južnem bregu Drave: a) v 1.

stoletju, b) v zgodnjem 4. stoletju (Iva Mikl Curk 1993, sliki 2a, 2b)...................................................246

Slika 216: Interpretacijska karta rimske Petovione. Na levem bregu reke Drave, današnje Vičave in

Panorame se je širila upravna četrt (Lubšina Tušek 2004, 90)..........................................................246

Slika 217: Predrimska poselitvena jedra na območju kasnejše Petovione. Avtorici karte: I. Mikl-

Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko. Interpretacijska karta je bila

izdelana leta 2010 (Arhiv ZVKDS, CPA na Ptuju)................................................................................247

Slika 218: Petoviona v 1. stoletju.........................................................................................................247

Slika 219: Poetoviona v 2. stoletju in prvi polovici 3. stoletja...........................................................248

Slika 220: Petoviona konec 3. stoletja in v zgodnjem 4. stoletju.......................................................248

Slika 221: Petoviona v poznem 4. stoletju..........................................................................................249

Slika 222: Petoviona v 5. stoletju........................................................................................................249

Slika 223: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Spomeniško območje je zarisano na

digitalnem katastrskem načrtu iz leta 2010.........................................................................................262


17


oktober 2010

SEZNAM PRILOG:

Priloga 1: Prostorsko umeščena polja arheoloških raziskav in najdb v spomeniškem območju Ptuj –

Arheološko najdišče Panorama.

Priloga 2: Prostorsko umeščena polja arheoloških raziskav in najdb v delu spomeniškega območja

Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, na prostoru Muzejskega trga in Prešernove ulice.

Priloga 3: Polja raziskav z arheološkimi strukturami v spomeniškem območju Ptuj – Arheološko

najdišče Panorama.


18


oktober 2010

1 UVOD

Elaborat predloga za razglasitev Arheološkega najdišča Panorama na Ptuju, z evidenčno številko

dediščine EŠD 9277 v Registru kulturne dediščine RS, za kulturni spomenik državnega pomena je

priloga k obrazcu Ministrstva za kulturo, MK.SDP.2: Obvezni elementi predloga za razglasitev

nepremičnega kulturnega spomenika državnega pomena. Zgradba elaborata je temu prilagojena zato

se nekatere navedbe sestavin, vrednot in vrednosti spomeniškega območja ter njihove interpretacije

večkrat ponovijo.

Elaborat predloga za razglasitev spomeniškega območja Ptuj - Arheološko najdišče Panorama, EŠD

9277, za kulturni spomenik državnega pomena, podaja poleg splošnih podatkov (drugo poglavje) opis

območja kulturnega spomenika (tretje poglavje), ki je predstavljen z izpisom iz Registra kulturne

dediščine, navedbo aktov, ki določajo njegov dosedanji status kulturnega spomenika lokalnega

pomena, in pregled predhodnih, iz zakonskih določil varstva kulturne dediščine in drugih predpisov s

področja urejanja prostora in urbanističnega planiranja izhajajočih aktivnosti spomeniškovarstvene

službe. Te aktivnosti so med drugim obsegale vrednotenje (valorizacijo) spomeniških lastnosti

arheoloških terenskih spomenikov, ločenih po prostorskih enotah (Panorama, Vičava, Muzejski trg)

znotraj ptujskega arheološkega kompleksa in izdajo odločb o kulturnih arheoloških terenskih

spomenikih lastnikom zemljšč ter pripravo drugih dokumentov, ki so vplivali na varovanje

spomeniških lastnosti območja vse do akta o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov na

lokalnem nivoju leta 1989, v okviru arheološkega najdišča Ptuj - Levi breg, EŠD 9155 (Odlok o

razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov na območju občine Ptuj, Uradni vestnik občin Ormož in

Ptuj, št. 35/1989). Podrobneje so predstavljeni varstveni režimi po tem predpisu in drugi predpisi

urejanja prostora na ravni lokalne skupnosti, ki poleg osnovne državne zakonodaje določajo smernice

varovanja spomeniških lastnosti obravnavanega spomeniškega območja, kakor tudi problematika

varovanja, ki jo izkazuje dosedanja spomeniškovarstvena praksa. Poglavje zaključuje opis in položaj

ter vrednotenje spomenika v prostoru.

Historična analiza, četrto poglavje, podaja opis spomeniškega območja po posameznih prostorskih

enotah, zgodovino arheoloških raziskav z navedbo nekaterih ključnih najdb in njihovo interpretacijo.

Peto poglavje predstavlja pregled arheoloških raziskav in najdb v obliki kataloga arheoloških najdišč

oziroma arhivov najdišč s povzetki interpretacij arheoloških podatkov posameznih raziskovalcev in

izbor slikovnega prikaza arheoloških stratigrafskih podatkov, struktur in najdb. Kjer je dosegljiva

podatkovna baza dopuščala, je podana tudi prostorska umestitev arheoloških struktur na sodobnih

katastrskih podlagah. Poglavje dopolnjuje pojavnost obravnavanih najdišč na različnih kartah

arheoloških najdišč Ptuja, ki so iz prvotne potrebe po prostorski umestitvi najdišč postajale vedno bolj

interpretativne narave.

Šesto poglavje podaja vrednote in vrednosti Arheološkega najdišča Panorama, ki so izjemne ne le za

lokalno skupnost ampak so izjemnega pomena tudi za državo Slovenijo in širše in utemeljujejo


19


oktober 2010

razglasitev na državnem nivoju. Sedmo poglavje navaja obseg spomeniške enote in osmo njene

varovane sestavine. Opis varstvenega režima za zagotovljanje varovanja, ohranjanja, vzdrževanja in

pričevalnosti kulturnega spomenika, ki se razglaša, je naveden v devetem poglavju. Deseto poglavje

obravnava obveznosti glede javne dostopnosti, enajsto pa obveznosti v zvezi z upravljanjem

nepremičnega spomenika. Za njegovega upravljavca je predlagan Javni zavod Pokrajinski muzej Ptuj-

Ormož na Ptuju, pooblaščena inštitucija za hrambo premične kulturne dediščine na območju

Spodnjega Podravja. O premični kulturni dediščini vodi inventarno knjigo, prav tako arheoloških

premičnin, okvirno navedenih v dvanajstem poglavju, ki so sestavni del obravnavane nepremične

spomeniške enote Arheološko najdišče Panorama. Trinajsto poglavje obravnavava odnos in vpliv

varstvenih režimov spomeniške enote Panorama na ohranjanje narave oziroma enoto oblikovane

narave Ptuj – Sončni park, EŠD 1800, ki leži znotraj obravnavanega spomeniškega območja.

Štirinajsto poglavje podaja obrazložitev odloka oziroma akta o razglasitvi obravnavane spomeniške

enote Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 za kulturni spomenik državnega pomena in

vsebuje kratek, zgoščen opis spomeniške enote in njenih varovanih sestavin in vrednot, ki so

izjemnega pomena, v primerjavi s podobnimi v državi Sloveniji ali izven nje.

Petnajsto poglavje navaja literaturo, ki obravnava vire arheoloških informacij in interpretacije

arheoloških ostalin in vrednosti ter druge informacije, vezane na spomeniško območje Panorama. V

zadnjem, šestnajstem poglavju so predstavljene tri priloge obravnavanega območja in sicer pregledne

karte tistih zbirov arheoloških informacij arheoloških najdišč v smislu posameznih lokacij (prilogi 1, 2)

in arheoloških struktur (priloga 3), ki jih je bilo možno vsaj približno prostorsko umestiti na

sodobnem katastru.

V začetku izdelave Elaborata predloga za razglasitev Arheološkega najdišča Panorama na Ptuju, EŠD

9277, za kulturni spomenik državnega pomena, je bil namen podati le splošen opis in prikaz tistih

vrednot in vrednosti najdišča, ki imajo širši in izjemen družbeni pomen za državo Slovenijo ter

varnostne režime za zagotovljanje čim boljšega varovanja le-teh. Vendar, glede na iz zakonskih

predpisov in določil izhajajočih postopkov priprave, izvajanja in sprejemanja razglasitve s širšim

družbenim in političnim konsenzom, prakse dosedanjih tovrstnih razglašanj in različnih učinkov, ki

jih prinašajo razglasitve v ožjem in širšem okolju in navsezadnje tudi iz strokovnih in

spomeniškovarstvenih potreb po zbranih podatkih ter arhivih najdišč in kolikor je pač mogoče,

prostorsko umeščenih arheoloških najdb in struktur za nadaljno strokovno delo in osnovno pripravo

podlag različnim ureditvenim ali upravljavskim načrtom, sem se kot izdelovalka naloge odločila, da je

smiselno obravnavano spomeniško območje predstaviti čim bolj celostno.

Pregledati je bilo potrebno mnogo različnih in na različnih stopnjah ovrednotenih, objavljenih, delno

objavljenih ali neobjavljenih, le omenjenih, arhivskih, stvarnih arheoloških in historičnih podatkov,

najdb ter interpretacij za obdobje 195 let, odkar je bila zabeležena prva arheološka najdba

rimskodobne grobne strukture na Panorami, računalniško obdelati mnogo slik in grafičnih predlog in

načrtov arheoloških struktur dosegljivih najdiščnih arhivov, opraviti nekatere predhodne ročne izrise v

ustreznih merilih na osnovi skiciranih arheoloških struktur iz dnevnikov raziskav iz začetka 20.

stoletja, obravnavati vrsto kart arheoloških najdišč Ptuja in topografskih pregledov in primerjati


20


oktober 2010

kartografske podlage s parcelacijo in spremembami skozi čas več kot 110 let. Vse to smo opravili tudi z

namenom čim natančnejše umestitve posameznih arheoloških najdb, polj arheoloških raziskav ali

drugih izkopov na sodobnem in najnovejšem digitalnem katastru. Vsekakor gre opozoriti, da so

umestitve polj najstarejših arheoloških raziskav in s tem tudi arheoloških struktur zaradi načina

zajemanja podatkov in razlik v kartografskih podlagah še vedno zgolj približne.

Pri izdelavi kataloga arhivov najdišč je bila poleg publiciranih arheoloških informacij uporabljena

podatkovna baza dokumentacijskega arhiva, ki ga hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije,

Območna enota Maribor, izpostava na Ptuju (ZVKDS OE Maribor, izpostava Ptuj) oziroma Zavod za

varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo na Ptuju (ZVKDS, CPA na

Ptuju), nekateri dosegljivi podatki iz arhivov najdišč in poročila o novejših arheoloških raziskavah

Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož na Ptuju (PMP, PMP-O), arhivska dokumentacija, ki jo hrani

Zgodovinski arhiv na Ptuju (ZAP) v Zbirki Muzejskega društva (ZMD) in deloma podatkovna baza v

okviru projekta Arheološka karta Ptuja na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani.

Žal moramo ugotoviti, da popolnega seznama in vrednotenja najdiščnih arhivov za obravnavano

spomeniško območje Panorama v tem prvem poizkusu, kljub zamiku prvotno zastavljenega termina

končanja naloge, elaborata, ni bilo možno predstaviti. Predvsem gre za posamezne arheološke

informacije in arhive najdišč iz 19. stoletja, vključno do konca druge svetovne vojne, ki bi jih bilo

potrebno poiskati v avstrijskih inštitucijah: v muzejskih arhivih v Gradcu in na Dunaju, v arhivih

tamkajškega arheološkega inštituta in v državnem avstrijskem arhivu. Kar nekaj arheologov se je v

zadnjih desetletjih sicer že ukvarjalo s to problematiko, vendar so prizadevanja ostala večinoma na

nivoju bolj ali manj neobdelanih popisov in osebnih zabeležk. Drugi sklop predstavljajo še nekateri

arhivi najdišč, ki so v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož in Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki bi jih bilo

prav tako potrebno še preveriti in ustrezno strokovno obravnavati. Uresničitev teh nalog je pričakovati

v nadaljevanju izdelave arheološkega topografskega pregleda v okviru projekta Arheološke karte Ptuja,

ki ga vodi Arheološki inštitut Znanstveno raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani in v projektih

celovite objave arhivov najdišč.

Zelo pomemben je tudi širši prikaz iz splošne zakonodaje s področja varstva kulturnih spomenikov

oziroma kulturne dediščine in iz urejanja prostora izhajajočih tistih predpisov, aktov in dokumentov,

ki so predstavljali izhodišča varovanja tudi za obravnavano spomeniško območje Ptuj - Arheološko

najdišče Panorama (EŠD 9277) v obdobju zadnjih 50 let in spomeniškovarstveno prakso varovanja

spomenika, ki je odsev dejanskih splošnih družbenih razmer in neusklajenega družbenega razvoja.

V tem je namreč razumeti prizadevanje instituta spomeniškega varstva po stalnem zavzemanju za

najvišji pravni status arheološke dediščine na obravnavanem območju, kot enega od najvišje

valoriziranih arheoloških območij z naselbinsko aglomeracijo osrednjega dela Petovione, enega od

najpomembnejših ali celo najpomembnejšega antičnega mesta na ozemlju današnje države Republike

Slovenije, in s tem tudi za zagotovitev varovanja in ukrepov za ohranjanje njegovih vrednot in

vrednosti ter vseh elementov po najvišjih varstvenih standardih v državi kot tudi po mednarodnih

varstvenih standardih in priporočilih o varstvu arheološke dediščine.


21


oktober 2010

Prva različica Elaborata predloga za razglasitev arheološkega najdišča Panorama na Ptuju (EŠD 9277)

nosi datum marec 2012.

Pred nami je druga, nekoliko popravljena in dopolnjena različica Elaborata, z datumom junij 2015.


22


oktober 2010

2 SPLOŠNI PODATKI O KULTURNEM SPOMENIKU

2.1 EŠD: 9277

2.2 Ime enote: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama

2.3 Obseg razglasitve: spomeniško območje

2.4 Občina: Ptuj

2.5 Katastrska občina: k. o. Ptuj

2.6 Parcele: 642, 643/1, 643/2, 643/3, 644, 645/1, 645/2, 645/3, 646/1, 646/2, 647, 648, 649, 650, 651, 652, 653, 654, 655, 656/1, 656/2,

657, 659, 660, 661/1, 661/2, 661/3, 662/1, 662/2, 663/2, 665,

666/1, 666/2, 666/3, 667, 668/1, 668/2, 668/3, 669/1, 669/2,

669/3, 670, 671, 672, 673, 674, 675/1, 675/2, 676/1, 676/2, 677/1,

677/2, 678/1, 678/2, 678/3, 679, 680, 681/1, 681/2, 681/3, 681/4,

682/1, 682/2, 683, 684, 685, 686/1, 686/2, 687, 688/5, 688/6,

688/7, 688/8, 688/10, 688/11, 688/12, 688/13, 688/14, 688/15,

688/16, 688/17, 688/18, 688/19, 688/20, 689, 690/1, 690/2, 691,

692, 693, 694, 695, 696, 697, 698, 699, 700/1, 700/2, 701/1, 701/2,

702/1, 702/2, 702/3, 704, 705, 706, 707/1, 707/3, 707/4, 708,

709/1, 709/2, 709/3, 709/4, 710/1, 710/2, 711, 712, 713, 714/2,

714/3, 714/4, 714/5, 714/6, 714/7, 989, 990, 991, 992, 993, 994,

995/2, 995/3, 995/4, 995/5, 995/6, 995/7, 995/8, 995/9, 995/10,

995/11, 1052, 1053, 1055, 1056, 1057, 1059, 1060, 1061, 1330, 1331,

1332, 1333, 1334, 1335, 1336, 1337, 1338, 1341, 3957/1 del, 3957/3,

3957/4, 3957/5, 3957/6, 3957/7, 3957/8, 3957/12, 3957/13,

3957/14, 3957/15, 3957/18, 3962/1, 3962/2, 3974, 3975 del,

3994/10, 3994/11, 3994/12, 3995, 3996, 4003, 4004, 4006/1 del,

4032 del, 4033, 4169/1 del.

2.7 Lastnik: Pravne in fizične osebe

2.8 Pristojna strokovna služba: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor

2.9 Zanjo: vodja OE Srečko Štajnbaher, prof. geogr. in zgod., kons. svetovalec

2.10 Odgovorni konservator: Andrej Magdič, univ. dipl. arheolog, konservator


23


oktober 2010

3 OPIS KULTURNEGA SPOMENIKA

Izpis iz registra kulturne dediščine


24


oktober 2010

Slika 1: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Vir: Register nepremične kulturnedediščine Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo.

3.1 Navedba aktov, ki določajo status spomenika

Enota kulturne dediščine Ptuj - Arheološko najdišče Panorama, z evidenčno številko dediščine EŠD

9277 v Registru kulturne dediščine RS, je del kulturnega spomenika lokalnega pomena, ki je bil leta

1989 pod imenom Ptuj - Levi breg, EŠD 9155, razglašen z odlokom občine Ptuj,

• Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov na območju občine Ptuj,

Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/1989 – 181 (pod 1.1.0.043),

in je del vplivnega območja kulturnega spomenika državnega pomena Ptuj – Grad, EŠD 583:

• Odlok o razglasitvi Gradu Ptuj za kulturni spomenik državnega pomena, Uradni

list RS, št. 81/1999-3847, 111/2000-4600, 66/2001-3549,

in je del razglašenega starega mestnega jedra Ptuja, pod imenom Ptuj – Mestno jedro, EŠD 580:


Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/1989 – 181 (pod 1.2.0.0001).


25


oktober 2010

Znotraj spomeniškega območja Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 , in predhodno

znotraj arheološkega najdišča Ptuj - Levi breg, EŠD 9155, leži kulturni spomenik lokalnega pomena

Ptuj – Dominikanski samostan, EŠD 588,


Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/1989 – 181 (pod 2.2.3.024),

ki leži v celoti tudi znotraj zavarovanega mestnega jedra Ptuja (Ptuj – Mestno jedro, EŠD 580) in

vplivnega območja kulturnega spomenika državnega pomena Ptuj – Grad, EŠD 583.

Znotraj spomeniškega območja Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, in predhodno

znotraj arheološkega najdišča Ptuj- Levi breg, EŠD 9155, leži kulturni spomenik lokalnega pomena

Ptuj – Prešenova ulica 37, sodni zapori, EŠD 6665,


Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/1989 – 181 (pod 2.4.0.010).

Na severozahodu se spomeniškega območja Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, dotika

spomeniška enota Ptuj – Rimski vodovod Grajena – Ptuj, EŠD 6510, ki je razglašen za kulturni

spomenik lokalnega pomena,


Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89-181 (pod št. 2.1.0.017).

Trasa rimskega vodovoda je na prostoru griča Panorama del spomeniškega območja Panorame in

predstavlja eno od njegovih sestavin oziroma vrednosti.

3.2 Valorizacija in varovanje spomenika v obdobju zadnjih 50 let (1961 – 2012)

Območja griča Panorama, vzhodnega dela Vičave in Muzejskega trga, ki jih danes zajema Arheološko

najdišče Panorama, so bila znotraj ptujskega arheološkega kompleksa v začetku sedemdesetih let 20.

stoletja opredeljena kot terenski, nepremični spomeniki 1. kategorije in uvrščena med območja, za

katere je veljal 1. varnostni režim.

Na osnovi sprejetih kriterijev in meril sistematizacije ter klasifikacije spomenikov in spomeniških

območij so bili za spomenike prve kategorije opredeljeni tipični ali ključni objekti, območja ali

posamezni spomeniki, ki imajo mednarodni ali nacionalni pomen in so na nacionalnem geografskem

prostoru nenadomestljivi in najvišji dosežki ali pa najznačilnejši v svoji vrsti (Varstvo spomenikov

XIII-XIV (1968-1969), Ljubljana, 1970, 281-282). Praviloma je za spomenike ali spomeniška območja

1. kategorije veljal varstveni režim 1. stopnje, ki je določal varovanje spomeniških lastnosti celotnega

območja v neokrnjenosti in izvirnosti, dovoljeno dejavnost, ki je morala služiti izključno varstvu in po

potrebi konservaciji in restavraciji spomeniških sestavin območja ter nadzor pristojne službe, ki

predpiše za taka območja poseben spomeniški red, oziroma je kakršen koli poseg mogoč le z

dovoljenjem in pogoji, ki jih predpiše pristojna spomeniškovarstvena služba.


26


oktober 2010

Zavod za spomeniško varstvo Maribor je na podlagi 39. člena Zakona o varstvu kulturnih spomenikov

(Uradni list SRS, št. 26/61 in Uradni list SRS št. 11/65) in 11. člena Pravilnika o registraciji kulturnih

spomenikov v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 29/62), v letih 1973 in 1974 po uradni dolžnosti izdal

odločbe o kulturnem spomeniku 1. kategorije vsem lastnikom nepremičnin – zemljišč na območjih

kategoriziranih arheoloških terenskih spomenikov na območju občine Ptuj, med drugim tudi na

območjih griča Panorama, Vičave do Drave in na Muzejskem trgu. Odločbe so vsebovale kratek opis

arheoloških ostalin v zemljiščih, njihov pomen in zahteve za njihovo varovanje. Prav zanimiva, pa še

vedno aktualna, je npr. navedba v odločbah lastnikom zemljišč med Dravo in cesto Olge Meglič, to je

na Vičavi, o kulturnem arheološkem terenskem spomeniku 1. kategorije, pod registrsko številko 528

pri Zavodu za spomeniško varstvo Maribor, ki "zahteva zaščito objektov (teren rimskih stavb,

sledovi tlorisov velikih upravnih in javnih zgradb civilne rimske naselbine s

kulturnimi plastmi od zgodnjega 1. do 4. stoletja, z manjšim grobiščem na severu in

posameznimi prazgodovinskimi predmeti) pred nujnimi posegi, raziskave in nadzor

nad posegi, zaščito večjih prostih površin za kontrolne bloke in dosledno zaščito

temeljev, vidnih na robu Drave".

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja so tri inštitucije in sicer Zavod za spomeniško varstvo Maribor,

Pokrajinski muzej Ptuj in Zavod za spomeniško varstvo SR Slovenije, predvsem za potrebe

načrtovalcev srednjeročnega razvoja (1976 -1980) mesta Ptuja, izdelale dokument z naslovom: Ptuj,

elaborat o raziskovanju, zaščiti in prezentaciji arheoloških spomenikov, januar 1976.

Pričujoči elaborat je bil eden mnogih, ki so nastajali na osnovi takratnih državnih in republiških

predpisov s področja varstva nepremične kulturne dediščine in urbanističnega planiranja iz 60. let 20.

stoletja (Petru 1970, 9-16), dotedanje spomeniškovarstvene prakse ter prizadevanj

spomeniškovarstvene službe po uspešnejšem varovanju spomeniških območij in spomenikov v

prostoru, ki so jih obremenili pospešen družbeno gospodarski razvoj z obsežnimi gradbenimi posegi v

okolje (Varstvo spomenikov XV (1970), Ljubljana, 1972, 15-30).

V zgoraj navedenem elaboratu iz leta 1976 so bila opisana in vrisana kategorizirana območja terenskih

arheoloških spomenikov, med drugim tudi območja griča Panorama, vzhodnega dela Vičave in

Muzejskega trga kot spomeniki 1. kategorije s prvim varstvenim režimom. Le-ta je zahteval varovanje

vsega območja in sestavin v nespremenljivi obliki, to je, da morajo ostati njegove glavne sestavine tudi

po sistematičnih izkopavanjih vkomponirane pri oblikovanju ali urejevanju sodobnega mesta oziroma

prezentirane. Elaborat, ki je imel dolgoročno mnogoktere, tudi negativne učinke na arheološko

dediščino Ptuja, je skupaj s kasnejšo razglasitvijo arheološkega najdišča Ptuj, levi breg za kulturni

spomenik lokalnega pomena, vsaj na ožjem vzhodnem delu Vičave, vendarle nekoliko prispeval k

zmanjšanju pritiskov na še nepozidana zemljišča, predvsem pa k odvračanju stanovanjske pozidave

prostora griča Panorame.

Leta 1989 je bil na lokalnem nivoju sprejet predpis, Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih

spomenikov na območju občine Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89-181), ki je

utrdil spomeniški status ptujske arheološke dediščine, in je še do danes v veljavi. Upoštevajoč tedanjo


27


oktober 2010

spomeniškovarstveno zakonodajo podaja osnovne parametre varovanja kulturnega spomenika Ptuj -

Levi breg, EŠD 9155, znotraj katerega med drugim ležijo arheološki tereni Panorame, Vičave in

Muzejskega trga, oziroma obravnavana spomeniška enota Arheološko najdišče Panorama.

V prvi alineji (a) razglasitve spomeniške enote Ptuj, levi breg, pod številko 1.1.0.043, ki obravnava opis

in obseg najdišča, sta med naštetimi arheološkimi kompleksi navedena tudi Panorama in Vičava.

V drugi alineji (b) je kompleks Panorame poleg Ptujskega gradu posebej izpostavljen kot

najkvalitetnejši arheološki teren znotraj arheološkega najdišča Ptuj, levi breg, ki z naselbinskimi

območji in grobišči poleg pomembnosti za kulturno zgodovino kraja predstavlja tudi neprecenljivo

vrednost vseslovenskega pomena.

Varnostni režim opredeljujeta deloma že druga, predvsem pa tretja alineja (b, c), ki določata poleg

območja Ptujskega gradu tudi nespremenljivost območja Panorame, na vseh ostalih predelih

kulturnega spomenika pa pred vsakim posegom v zemeljske plasti arheološko sondiranje in zaščitno

izkopavanje z možnostjo prezentacije kvalitetnih ostalin oziroma spomenika na mestu najdbe (in situ).

V četrti alineji (d) razglasitve arheološkega najdišča Ptuj, levi breg za spomenik lokalnega pomena, v

kateri se predvideva uporaba in namembnost območja spomenika, je območje Panorame glede na

obstoječe stanje namenjeno sadjarstvu in rekreativni dejavnosti s sprehajalnimi potmi in razgledom.

Vsa ostala območja spomenika Ptuj, levi breg naj bi bila namenjena gradbeni, parkovni in vrtičkarski

dejavnosti (tudi teren Vičava), kjer mora biti vedno prostor za možnost prezentacije kulturnih ostalin z

izrecno navedbo, da gradbena dejavnost ne sme škodovati ohranitvi terenskih spomenikov in biti ovira

arheološkim raziskavam.

V spomeniško varovana območja Ptuj - Levi breg. EŠD 9155 ali Ptuj - Desni breg, EŠD 9156 ni bil

vključen del reke Drave z obrežji. Historična analiza tega prostora, kakor tudi prostorov Panorame,

vzhodnega dela Vičave in Muzejskega trga, kot večperiodnega naselbinskega stržena, predvsem z

antično aglomeracijo upravnega središča Poetovione s cesto in mostiščem, v nekaterih arheoloških in

zgodovinskih obdobjih tudi kot izjemne strateške točke z ugodnim prehodom čez reko Dravo, kjer so

se križali družbeno politični in gospodarski tokovi ožjega in širšega evropskega prostora ter pomenom,

ki ga izkazujejo mnoge arheološke najdbe, rezultati arheoloških raziskav in zgodovinski viri, so bili

utemeljen razlog, da je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor leta 1997 predlagal

spremembo vpisa spomeniškega območja Ptuj - Levi breg, EŠD 9155, in vpis območja Ptuj –

Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 kot samostojne spomeniške enote v Registru kulturne

dediščine Republike Slovenije. Vanjo je bil vključen tudi prostor dela reke Drave z obrežji, ki je s tem, v

skladu z zakonskim predpisom s področja varstva kulturne dediščine, pridobil status varovane

kulturne dediščine in možnost izvajanja načrtnih arheoloških, tudi podvodnih raziskav.

Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor je po ponovnih proučitvah vrednot in

vrednosti spomeniške enote Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, in izjemnih lastnosti,

pomembnih ne le za lokalno skupnost ampak tudi za državo Slovenijo in širše, že leta 2001 podal na

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije predlog za razglasitev obravnavane enote za kulturni

spomenik državnega pomena, vendar do razglasitve ni prišlo.


28


oktober 2010

Neuspešna je bila tudi ponovna razglasitev kulturnih spomenikov na lokalnem nivoju. V letu 2006 je

namreč Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, na predhodni poziv

Mestne občine Ptuj, pripravil nove Strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov

lokalnega pomena za Mestno občino Ptuj (ZVKDS OE Maribor, Maribor, maj 2006). Strokovne

podlage so upoštevale nov teritorialni obseg lokalne skupnosti, zakonodajo s področja varovanja

nepremične kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS št. 7/99; Zakon o

ratifikaciji evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine (spremenjene), Uradni list RS –

Mednarodne pogodbe, št. 7/ 99) in dopolnitve ali spremembe v evidenci nepremične kulturne

dediščine na njenem območju, temelječe na rezultatih novih raziskav ter ponovnega preverjanja

evidentirane nepremične kulturne dediščine v obdobju 17 let po izdelanih prvih strokovnih podlagah

in razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov na območju občine Ptuj leta 1989. V tem aktu je bilo

vsebinsko in prostorsko opredeljeno tudi spomeniško območje Ptuj – Arheološko najdišče Panorama,

EŠD 9277. Predlagani varstveni režim za to spomeniško enoto je poleg varovanja arheoloških ostalin v

zemljiščih in v prostoru kot vira človekove preteklosti in kot sredstva za arheološko, zgodovinsko

znanstveno proučevanje, določal ohranjanje še nepozidanih površin zemljišč v obstoječem stanju brez

novih gradbenih posegov, spreminjanje kmetijskih obdalovalnih površin v travnate površine in le

izjemoma dopustne posege v zemljišča in sicer: v procesu znanstvenega proučevanja z namenom

ohranjanja in prezentacije arheoloških ostalin na mestu najdbe in v procesu rekonstrukcije in

vzdrževanja arheoloških objektov ali posameznih sklopov v smislu urejanja arheološkega in mestnega

parka z rekreacijsko-sprehajalnimi potmi.

Postopek razglasitve Mestna občina Ptuj, kljub opravljeni javni razgrnitvi in javni razpravi februarja

2008, kjer ni bilo večjih pripomb in zadržkov iz strani lastnikov in javnosti, ni izpeljala do objave v

uradnem glasilu.

Enega ključnih predpisov, ki zadeva urejanje prostora in posege na kulturnih spomenikih oziroma

območjih kulturne dediščine v Mestni občini Ptuj in ki velja tudi za obravnavani prostor spomeniškega

območja Panorame, je Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje

mesta Ptuj - PUP (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 7/94 – 17. marec 1994), s

spremembami in dopolnitvami leta 1997 (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 11/97 - 28.

oktober 1997) ter spremembami in dopolnitvami iz leta 2006 (Odlok o spremembah in

dopolnitvah Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje mesta Ptuj, Uradni

vestnik Mestne občine Ptuj, št. 12/06 – 13. oktober 2006). Po tem odloku se na spomenikih oziroma

območjih kulturne dediščine dopuščajo le posegi, v kolikor niso v nasprotju s predpisi, s katerimi so

proglašeni za spomenike oziroma varovana območja kulturne dediščine (10. člen Odloka PUP-a,

Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 7/94 oziroma 12. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah

PUP-a, Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 12/06). Odlok o spremembah in dopolnitvah

prostorskih ureditvenih pogojev iz leta 2006 v 12. členu uvaja tudi opravljanje predhodne

raziskave, sondiranja terena in šele na osnovi rezultatov teh raziskav podrobnejšo namembnost

zemljišča, kakor tudi potrebo po prezentaciji ohranjenih arheoloških struktur.


29


oktober 2010

Poleg splošne zakonodaje s področja varstva kulturne dediščine predstavljajo zgoraj predstavljeni

predpisi in dokumenti izhodišča varovanja za spomeniško območje Ptuj - Levi breg, EŠD 9155 in za

obravnavano spomeniško enoto Ptuj - Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 kot ene od njegovih,

po vrednotah in elementih ter njihovem pomenu, ključnih delov.

Vendar kot kaže spomeniškovarstvena praksa, je bilo in je še vedno dejansko vzpostavljanje

ustreznega nivoja varovanja in ohranjanja arheoloških sestavin na območju spomeniškega območja

Panorama, predvsem na prostoru Vičave, otežkočeno. Vzroke je iskati v splošnih družbenih razmerah

in neusklajenem družbenem razvoju (pritiski političnega in gospodarskega elitizma ter kapitala,

zasebna korist nad javno, povezana s specifično problematiko razumevanja zasebnega in javnega

lastništva nepremičnin, ki vsebujejo arheološko dediščino, nesporno deklarirano kot javno, družbeno

in državno dobrino, premajhna splošna ozaveščenost glede razumevanja družbenega in vsesplošnega

pomena vrednot arheološkega spomenika za ožje in širše okolje, pomanjkljiv nadzor in spoštovanje

predpisov, pomanjkanje finančnih sredstev, itd.), neusklajenosti nekaterih predpisov in določil s

področja varstva kulturne dediščine in urejanja prostora, ki dopuščajo različnosti razumevanja in

interpretacij, predvsem pa v pomanjkanju ustreznega menedžmenta na lokalnem in državnem nivoju,

poznavanja konkretnih procesnih postopkov in prakse izvajanja nekaterih zakonskih določil s področja

varstva kulturne dediščine povezanih z drugo splošno zakonodajo, ko gre za nadomestila, odškodnine,

razlastitve - dejansko s področja pravnega varstva lastnikov in njihovih pravic na zemljiščih naspram

varstva ugotovljenih spomeniških vrednot in elementov arheološke dediščine v zemljiščih, v primeru

arheološke dediščine kot javne kulturne dobrine, najsi bo na spomeniškem območju lokalnega ali

državnega pomena.

V večjem zavedanju bolj pravic kot dolžnosti oziroma samoprecenjevanju pravic lastnikov zemljišč ali

investitorjev znotraj spomeniškega območja (npr. prostor Vičave), je spomeniškovarstvena služba

kljub zakonskim in drugim predpisom in strokovnim argumentom, ob nezadostni podpori lokalnih

kakor tudi državnih inštitucij in odrinjenosti v prvih fazah načrtovanja posegov v prostor, vedno znova

bila postavljena pred dejstva in morala delovati kompromisno. To pa je pomenilo predvsem izvajanje

izključno zaščitnih arheoloških raziskav, večinoma le po metodi arheološkega nadzora oziroma

dokumentiranja ob gradbenih delih, omejenih v obsegu, času, metodologiji izvedbe, ob nezadostni

kadrovski zasedbi in z nezadostnimi finančnimi sredstvi. Posledično je to pomenilo omejeno

pridobivanje arheoloških podatkov z uničenjem arheoloških struktur v zgornjih, najmlajših slojih in

trajno prekritje ali celo poškodovanje spodnjih, starejših, z dobro ohranjenimi strukturami urbanega

tkiva Petovione in drugimi najdbami, tudi predrimskih civilizacij: vse v korist večinoma zasebnih

stanovanjskih objektov, nujno povezanih z drugimi javnimi ter infrastrukturnimi objekti trajnega

značaja.

Da bi takšno nadaljevanje prakse pripeljalo do stanja, v katerem od središča najpomembnejšega

antičnega mesta v Sloveniji ne bi ostalo nič, kar je v nasprotju z vsemi mednarodnimi varstvenimi

standardi in priporočili o varstvu arheološke dediščine, ki poudarjajo predvsem ohranjanje in

prezentacijo ostalin na mestu najdbe („in situ”), je ugotovila tudi v letu 2010 strokovna komisija

spomeniškovarstvene službe. Imenovana komisija je preko komisijsko obravnavanih in ugotovljenih

strokovnih argumentov, podprtih z rezultati predhodne arheološke raziskave in tudi z arheološkim


30


oktober 2010

izkopavanjem, uspela odreči soglasje k izgradnji individualne stanovanjske hiše na eni od lokacij v

kontekstu okoliških še nepozidanih parcel na Vičavi, v prid ohranitve arheoloških struktur z možnostjo

prezentacije „in situ”. Ista strokovna komisija Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je med

predlogi reševanja problematike v okviru obravnavanega arheološkega najdišča izpostavila tudi

predlog Ministrstvu za kulturo, da sprejme odlok o razglasitvi za kulturni spomenik državnega

pomena, ki naj bi z varstvenimi režimi med drugim zagotovil tudi nezazidljivost še nepozidanih parcel

na Vičavi (v smislu kontrolnih blokov).

Boljša izhodišča varovanja in ohranjanja spomeniških lastnosti in vrednot je zagotavljal le izrecno

imenovan varstveni režim za prostor panoramskega griča v že zgoraj imenovani razglasitvi na

lokalnem nivoju leta 1989, ki je predpisoval njegovo nespremenljvost in rabo zemljišč v

tradicionalnem smislu, to je v sadjarski in rekreativni namen. Iz spomeniškovarstvenega vidika je bilo

zato v smislu novelirane spomeniškovarstvene zakonodaje ter upoštevanju priporočil od nove države

Slovenije ratificirane malteške konvencije-spremenjene lažje usmerjati pobude, ki so prihajale po letu

2005 iz sredin ptujske lokalne skupnosti, po drugačnem urejanju tega prostora - ne kot kmetijske oaze

sredi mesta ali celo za morebitno pozidavo -, pač pa v smislu vključevanja griča Panorame kot zelene

mestne parkovne površine v prostor mesta Ptuja, ki ga je možno smiselno urejati in oblikovati v

njegovem arheološkem izročilu, prvenstveno z upoštevanjem vrednot in vrednosti arheološkega

kulturnega spomenika.

3.3 Opis in položaj ter vrednotenje spomenika v prostoru

Spomeniško območje Ptuj - Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, zajema v prostorskem smislu

del zahodnega predela mesta Ptuja: grič Panorama, vzhodni del Vičave, Muzejski trg in del reke Drave

z obrežji. Na severu in vzhodu ga omejuje Maistrova ulica, na jugovzhodu Grajski grič in Prešernova

ulica, na jugozahodu desno nabrežje reke Drave z delom mesta Ptuj in turistično - termalnim

kompleksom Terme Ptuj, na severozahodu pa Krčevinsko gričevje in gosto poseljen del Vičave.

Območje je nekdanje dno Panonskega morja, ki so ga v kasnejših obdobjih vode razrezale v razgiban

svet terciarnih goric, kjer so na površju predvsem miocenski peščeno glinasti laporji, pliocenske ilovice

in prod, ter nižinski svet, kjer so vode osnovo debelo prekrile s kvartarnim prodom, peski, ilovicami in

glinami. Krčevinski griči, Panorama in Grajski grič pripadajo južnim obronkom zahodnega krila

Slovenskih goric, ki potekajo v smeri severozahod – jugovzhod, in jih sestavlja pesek, peščenjak, prod,

konglomerat in ilovica, pliocenske in/ali spodnje pleistocenske starosti (Krajevni leksikon Slovenije,

1980, 361).

Na obravnavanem območju spomeniške enote Panorama se veriga gričev na severnem bregu reke

Drave konča z nižjim oblastim gričem Panoramo in s sedlastim prehodom ločenim višjim, razglednim

in daleč vidnim Grajskim gričem, izpod katerega sega pod rečne terase in proti jugozahodu v

razmeroma ozkem pasu konglomeratni prag, ki ga potrjuje vsa holocenska zgodovina ptujske krajine.


31


oktober 2010

Ta je omogočal dokaj stabilen dravski tok z minimalnim poplavnim in denudacijskim območjem

aluvialnih prodnih in peščenih nanosov in s tem izoblikovanje daleč naokrog najugodnejšega

naravnega prehoda čez reko (Baš 1933, 83-113; Mikl-Curk 1993, 206).

Prav to je bistveno prispevalo, da se je v človekovi zgodovini tega kraja od njegove stalne naselitve,

zaenkrat na območju Ptuja arheološko izpričane od časa poznega neolitika (od sredine 5. tisočletja

pred Kr.) naprej, oblikovala ena osrednjih prometnih točk na širšem obrobju jugovzhodnih Alp. Tu sta

se križali stari trgovski magistrali: tako imenovana jantarjeva pot, ki je povezovala severnojadransko

območje s srednjim Podonavjem in Baltikom, ter plovna in obrežna pot ob Dravi, ki je vodila iz

vzhodnih Alp proti vzhodnemu Podonavju in obratno (Horvat, Dolenc Vičič 2010, 11, s citirano

literaturo).

Naravne in nadvse ugodne geo-morfološke danosti na prehodu iz vzhodnoalpskega prostora v

panonski svet, ki jih je sooblikovala reka Drava, je človek skozi svojo naselitveno zgodovino kraja prav

na tem mestu nenehno prilagajal in ga vzdrževal kot nadzorno, v določenih obdobjih tudi kot strateško

točko ob rečnem prehodu in enega od pomembnejših evropskih komunikacijskih koridorjev, kot

vozlišče poti in dejavnosti ter izgrajeval svojstveni kulturni prostor, tesno vpet v gospodarske in

družbeno politične tokove ožjega in širšega evropskega prostora.

In prav arheološka dediščina v zemljiščih in v reki Dravi, vpeta v naravne značilnosti kraja, predstavlja

tisti neposredni vir za proučevanje obravnavanega kulturnega prostora in vir skupnega evropskega

spomina, ki skupaj z epigrafskimi, zgodovinskimi pisanimi in umetnostnozgodovinskimi-

arhitekturnimi viri bistveno prispeva k odkrivanju in interpretaciji kulturnozgodovinskega razvoja in

vrednosti, pomembnih v identiteti Ptuja, Republike Slovenije in v evropskem prostoru.

Arheološke ostaline iz prazgodovinskih obdobij, ki so na obravnavanem območju spomeniške enote

Panorama prisotne večinoma kot posamične najdbe v sekundarnih legah, kulturne plasti in strukture

pa so ugotovljene le pri nekaterih dovolj globokih posegih pod površino zemljišč, izpričujejo poselitve

iz konca mlajše kamene in starejše bakrene dobe, bronaste in železne dobe, predvsem mlajše železne,

predrimske dobe (Mikl Curk 1975, 322; Tomanič Jevremov 1985, 387-392; 1992, 157-160; Mikl Curk

1989, 26-28) . Kot so pokazali rezultati raziskav iz leta 1948 na temenu Panorame in iz let 1975, 1993

in 2010/11 na območju bivše vojašnice ter zahodno od nje iz leta 2009 na Vičavi, so ostaline

prazgodovinskih dob močno poškodovane ali uničene od mlajšega, gostega urbanega tkiva

rimskodobne Petovione. Gotovo bi le večje odprte in sistematično arheološko raziskane površine

doprinesle vpogled v urbane in kulturne kontekste enega od najpomembnejših trajnih poselitvenih

jeder na Ptuju in širši regiji, vpetega v logiko prostora nad dravskim prehodom. Prehod čez reko Dravo

je mogel prvotno verjetno potekati v obliki brodišča, prvi mostni prehod pa je arheološko izpričan šele

z najdbo leve mostne glave rimskodobnega, domnevno Hadrijanovega mostu iz 1. pol. 2. stoletja (pril.

1, 3: 82). Lokacija najdbe je neposredno dokazala, da se je vzdolž Vičave in pod dominikanskim

konglomeratnim pomolom širila dokaj obširna aluvialna dravska terasa še vsaj 200 m jugozahodno od

današnjega roba oziroma nabrežja Vičave, tudi na mestu današnje dravske struge, in segala v prostor

današnjega desnega obrežja Drave (zgoščeno z zgodovino raziskav: Gaspari 2001, 51-55, sl. 1). Široko

levo, proti zadnjim krčevinskim gričem dvigajoče se dravsko nabrežje z globokim sedlom med


32


oktober 2010

Panoramo in Grajskim gričem, je moglo od rečnega prehoda sem nuditi ugoden potek glavne poti in

ceste nadalje proti severovzhodu ter omogočalo že pred panoramsko-grajskim sedlom tudi prvo

križišče obrežnih obdravskih poti, vsekakor pa nadvse ugoden prostor za poselitev nad reko in v

zavetju gričev, od koder je bilo možno nadzorovati rečni prehod in širše območje Dravsko-Ptujskega

polja med Halozami in Slovenskimi goricami.

Že v predrimskem času izražena strateška in prometna vloga prostora je gotovo vplivala tudi na

rimskodobne prostorske odločitve ter razrast urbane tvorbe in jedra antične Petovione ob glavni cesti

in mostu in ponovno spet v zgodnjih fazah srednjega veka, ko se z novimi tokovi prebivalstva v tem in

širšem evropskem prostoru znova oblikujejo nove politične tvorbe, družbeno ekonomski odnosi in

ozemeljski interesi. Ključno vlogo je vedno spet igrala ugodna lokacija prehoda čez reko Dravo, v še

vsaj približno v antičnem koridorju vse do sredine 14. stoletja, dokler ni Drava dokončno izravnala

svoje struge in jo pomaknila neposredno pod dominikanski pomol, odplavila ves nižji del aluvialne

vičavske terase ter dejansko izničila naravne pogoje za vzdrževanje prastarega prehoda, ki se je moral

tedaj, glede na nove hidrološke pogoje, prestaviti nizvodno v že zgrajeno srednjeveško mesto (Curk I.-

J. 1970, 55, 71, 191; Mikl Curk 1989, 27-35; Curk 1999, 1-10; Gaspari 2001, 51-60; Mikl-Curk 2004,

239-252).

Zaenkrat primanjkuje razpoložljivih arheoloških podatkov, na osnovi katerih bi bilo sklepati, kakšne in

v koliko so tudi predhodne, predrimske urbanistične zasnove, kulturne in morda upravne funkcije

prostora vplivale na značaj in funkcije rimskega naselbinskega aglomerata, formiranega nad dravskim

prehodom ter v urbanistično-funkcionalnem kontekstu celotne rimske Petovione, kakor tudi tistih, ki

so poleg ugotovljenega izročila antične stavbne dediščine ob tradicionalno antični lokaciji mostu in

ceste oblikovali zgodnjesrednjeveško, Pribinovo in spodnjo (zahodno) naselbino ptujske civitas,

omenjeno v Arnulfinu (Arnulfinum, v leto 890 datirana darovnica), zahodni stržen pomadžarskega

srednjeveškega Ptuja s podgradjem Ptujskih gospodov in stavbnim naslednikom, romanskim

dominikanskim samostanom ter mestnim obzidjem – kot zahodnega dela današnjega mestnega jedra

(Curk 1975, 185-186, tabela II; Mikl-Curk, Tušek 1985, 290; Gaspari 2001, 54; Mikl-Curk 2004, 243).

Ugotovljene močno strukturirane in izpovedne, globoko stratificirane ter v splošnem zelo dobro

ohranjene večfazne arheološke ostaline rimskodobnega naselbinskega tkiva od zgodnje antike do

pozno antičnega časa, ovrednotenega kot središča Petovione (Mikl Curk, Tušek 1985, 285-290),

prevladujejo na vsem območju spomeniške enote Panorama in so, glede na njihov vsesplošen pomen

in vrednote, s stavbno in drugo materialno in nematerialno dediščino, izročilom ter funkcijo

tradicionalno prometnega vozlišča še v srednjeveški čas z naselbinskim aglomeratom na delu Vičave in

Muzejskem trgu, prevladujoče v odločitvi priprave predloga za razglasitev spomeniške enote Ptuj –

Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 za kulturni spomenik državnega pomena.

Predrimsko, keltsko, noriško naselbino v mejah Noriškega kraljestva na območju današnjega Ptuja in

Hajdine, je sestavljalo več poselitvenih jeder na desnem in levem bregu reke Drave (Lubšina –Tušek,

Kavur 2011, 31, sl. 1), upravičeno pa je domnevati, da je vodilno vlogo med njimi zaradi osrednje


33


oktober 2010

strateške, gospodarsko prometne in morda tudi kultne vloge imelo prav to nad dravskim prehodom na

levem bregu Drave, na prostoru spomeniške enote Panorama in na Grajskem griču. Območje je igralo

v razmerju do političnega centra in do virov kot gonilne sile gospodarskih stikov z Rimom obrobno

vlogo, arheološka slika pa izkazuje, da tudi njegov geostrateški in gospodarski potencial ni bil

izrabljen do te mere, ki bi naselbini v tem času dajal nadregionalni pomen, možna pa je bila zato njena

večja samostojnost na meji s Panonijo (Slapšak 2001, 16-17). Njen geostrateški potencial se je pričel

aktivirati šele po Oktavijanovih vojnah 35-33 pred Kr. oziroma po rimski okupaciji Norika okrog leta

15 pred Kr. in vključitvi koridorja jantarske poti do Donave s strateško vlogo Karnunta, po Tiberijevih

Panonskih vojnah 12-11 pred Kr. in vojaških operacijah vse do dalmatinsko-panonskega upora 6-9 po

Kr., ko se Petoviona nesporno pojavi v zgodovini in postane štabni center in sedež provincialne uprave

za Panonijo v prvi polovici 1. stoletja, frontna in nato zaledna baza vojaških operacij v Panoniji.

Petoviona je kot novo komunikacijsko vozlišče nadzorovala vstop tako v jantarski koridor proti severu

kot v obdravski koridor, povezan z mezijskim limesom. Ponovno je bil aktiviran jantarski koridor čez

Celejo do Emone, s čemer je starejša vojaška smer Emona-Siscija izgubila na veljavi, itinerarski,

historični in epigrafski viri pa kažejo, da je poslej, pa vse do konca rimske oblasti v teh krajih, tudi

glavna transbalkanska komunikacija od Emone v Sirmium potekala skozi Petoviono (Slapšak 2001, 17-

19; strnjeno Horvat et all. 2003, 155, op. 34-38).

Petoviona je bila z vojaško strateškega vidika predmet mnogih arheoloških obravnav predvsem zaradi

prostorskega umeščanja literarno izpričanega vojaškega tabora, iz katerih sledi umestitev vojaške baze

na južnem bregu Drave (Mikl-Curk 1964, 74, op.1), z nesporno poudarjeno strateško vlogo vsaj

Grajskega griča in obrambo dravskega prehoda na levem bregu Drave (Mikl-Curk, Tušek 1985, 285,

op. 4-7; Mikl-Curk 2004, 240; strnjeno Horvat et all. 2003, 156, op. 39-44). Ta je morala biti še

posebej izrazita v času dalmatinsko-panonskega upora in po njem, z varovanjem prometa proti zahodu

in metalurškim območjem proti zgornji Dravi in Muri, pred nevarnostjo iz vzhoda in po reki navzgor,

iz smeri, ki je na Petoviono delovala do konca antike in večinoma tudi v kasnejših obdobjih (Mikl-Curk

1993, 207).

V zvezi z vojaško strateškim in prostorskim umeščanjem vojaških utrdb morda velja kot zanimiva

omeniti nekatera razmišljanja iz neobjavljenih rokopisov Karla Tragaua in Georga Veitha, ki jih hrani

Zgodovinski arhiv na Ptuju v Zbirki Muzejskega društva (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7).

Nanašajo se predvsem na območje levega brega in so kljub že stoletni odmaknjenosti in slabi opori v

tedaj skromno poznanih in kasneje nekaterih drugače interpretiranih arheoloških zapisih, vredna

pozornosti. Po prvih arheoloških izkopavanjih na območju Vičave leta 1907 je bil Tragau mnenja, da se

je s širitvijo Petovione na prostor levega brega reke Drave preneslo tudi težišče glavne vojaške utrdbe.

Naravna izoblikovanost Krčevinskih gričev naj bi z minimalnimi dodatnimi vojaško strateškimi objekti

nudila dobro obrambo naselja na Vičavi, na prostoru od Orešja do dominikanske kasarne (objekt

dominikanskega samostana na Muzejskem trgu), ki naj bi se razvijalo kot vicus castrense (Tragau

1907, 6. stran rokopisa, št. 007476), kot vojaška, taborska četrt.

Tudi Georg Veith, ki je območje Petovione v svojem tipkopisu iz leta 1911 obravnaval kot vojak

predvsem iz vojaško-strateškega vidika, je domneval lokacijo zgodnjega legijskega tabora v smislu

strateško - ofenzivne vloge na levem bregu Drave, takoj za prehodom rimske ceste čez Dravo, ob


34


oktober 2010

morebitnem pomanjkanju prostora pa vsaj ustrezne vojaške fortifikacije. Vojaškemu taboru ustrezen

prostor je predvideval tudi ob poteku rimske ceste naprej proti Savariji na območju ravnine ob

Grajeni, kjer pa lokacija ne bi več neposredno ščitila dravskega prehoda, razen če so bili Grajski grič in

severozahodni griči z razgledišči (Panorama in nadaljni Anin in Marijin vrh proti severozahodu) tudi

ustrezno utrjeni (Veith, 1911, tipkopis, št. 007521-007541).

Kakorkoli, vse se zdi, da bi bila nekatera razmišljanja še tudi po sto letih morda spet aktualna, pri

čemer seveda ne gre zanikati nedvomne vojaške vloge južnega brega (Mikl-Curk 1964, 74), če bi jih

postavili v zvezo z ostalinami nekaterih arheoloških struktur, jarkov značilnega vojaškega značaja, ki

so bili v zadnjem desetletju dokumentirani na levem obrežju Grajene v Rabelčji vasi, na območju

Šolskega centra ob Volkmerjevi ulici na Ptuju, tik zahodno ob glavni rimski cesti proti Savariji in

Sirmijumu; seveda bi bilo nujno opraviti predhodno natančno izvrednotenje odkritih arheoloških

ostalin tega območja, ki se prepletajo od zgodnje do pozne antike (predvsem izkopavanja leta

2000/2001, 2010 pod vodstvom Marije Lubšina –Tušek, dokumentacijski arhiv ZVKDS, Centra za

preventivno arheologijo na Ptuju; Horvat, Dolenc-Vičič 2010, 69-76, sl. 20).

Z vojaško prisotnostjo in njeno dejavnostjo v zgodnjem rimskem obdobju je poleg izgradnje osnovne

infrastrukture, cestne mreže in verjetno prvega mostu, gotovo povezati tudi razmah rimskega

keramičarstva na prostoru današnje Rabelčje vasi z virom lončarske gline v zaledju. Na to opozarjajo

številne najdbe opeke s signituro legije 13. Gemine (Dvojne), ki je po letu 45 zamenjala predhodno

stacionirano legijo 8. Avgusto. Opečnati izdelki z legijsko signaturo so tako na desnem, predvsem pa

na levem bregu Drave vpeti v mnoge grajene stavbne, komunalne, pa tudi grobne strukture (Horvat et

all. 2003, 156, op. 42, 43). Med arheološkimi ostalinami 1. stoletja je na levem dravskem bregu, tudi na

obravnavanem območju Vičave, Muzejskega trga in Panorame, zapaženih med drugim vse več vojaških

ali z vojaščino povezanega gradiva (Mikl-Curk 1980, 432-437, op. 11, 12; glej historično analizo

Panorama, Vičava), po čemer je domnevati, da se je razvoj rimske vojaško-civilne Petovione od samega

začetka odvijal istočasno na obeh straneh Drave. V vojaško-strateškem smislu in v obrambi ključnega

dravskega prehoda s prometnim vozliščem je mogel biti pomen levega brega morda celo prevladujoč.

Na tedaj še širokem aluvialnem, terasastem pobočju Vičave in Muzejskega trga ter v zavetju zadnjih

Krčevinskih gričev se je lahko pospešeno razvijala naselbina z vojaško in civilno elito s specifičnimi

dejavnostmi, ki je oblikovala tudi razmere za kasnejše zgrajeno civilno upravno -gospodarsko, s tem pa

tudi kulturno središče Petovione – potem, ko je s premikom legije 13. Dvojne (Gemine) med leti 102-

106 ob imperialno mejo na Donavi Petoviona tudi uradno prenehala obstajati kot frontna vojaška baza

in ji je cesar Trajan dodelil status in pravice civilne naselbine, prvenstveno veteranov, z imenom

Colonia Ulpia Traiana Poetovio (Horvat et all. 2003, 156, op. 45-48; Tušek 2012, 65-66, 88).

Čeprav so bile občasno v Petovioni še vedno prisotne manjše vojaške posadke, predvsem v smislu

zaledne baze in za potrebne intervencije na obdonavski meji, je izkušnja germanskih vpadov globoko v

zaledje rimske države v drugi polovici 2. stoletja, ki so dodobra prizadeli tudi Petoviono in kar je

arheološko dobro zaznavno, mogla spet aktivirati tudi njeno obrambo. Vsekakor je bilo mesto kot

pomemben člen spet vključeno v državna vojaško - politična dogajanja, saj so bili poslej, in kot

dokazujejo tudi epigrafski in pisani viri vsaj od sredine 3. stoletja dalje, posamezni oddelki, predvsem

vzhodnih legij, spet prisotni (Mikl-Curk 1980, 431-437, op. 2; Horvat et all.2003, 156-157, op. 49, 54).


35


oktober 2010

Mesto, ki so ga v času poznega cesarstva tako kot mnoga druga v rimskem imperiju pretresale splošne

gospodarske in politične razmere, so zaznamovale tudi krajevne katastrofe in naravne ujme, povezane

tudi z reko Dravo in njenim tokom (Curk 1999, 1-10; Gaspari 2003, 51-60; Mikl-Curk, 2004, 239-252).

Drava naj bi v velikih poplavah že okrog leta 260 preusmerila svoj tok in strugo, kar naj bi povzročilo

določene spremembe v poznoantični pozidavi tako na levem kot na desnem obrežju in tudi postavitev

novega, pravokotno na tok in nekoliko južneje oziroma globlje v sedanji Zgornji breg ( na desnem

dravskem obrežju) lociranega mostu (Curk 1999, 4). Kakšna je bila usoda poznoantičnega mostu ni

znano, ni pa izključena možnost obnove njegove konstrukcije ali pa prehoda kot brodišča. Nedvomno

je bilo vzdrževanje prehoda na tem območju, čez sicer težko prehodno reko Dravo, tudi v novih

družbeno političnih razmerah zatona antike in zgodnjega srednjega veka, še kako pomembno.

Po Dioklecijanovih spremembah v provincialni upravi je bilo mesto, kot kažeta navedbi v

Hierosolmitanskem itinerariju (561, 4) in na Tabuli Peutingerjani (IV 20), v 4. stoletju spet

priključeno Noriku oz. provinci Noricum Mediterraneum, čeprav je mogel biti petovijski ager v

odvisnosti od zahtev vojaško-obrambnega položaja rimske oblasti v ogroženem delu imperija vedno

spet priključen Panoniji (Šašel Kos 1994, 287). Petoviona je tudi v spremenjenih razmerah v pozni

antiki igrala pomembno vlogo, saj je bila še vedno živahno industrijsko-obrtno središče, sedež škofije

(Petoviona je kot mesto v Panoniji navedena tudi v seznamu udeležencev sinode v Serdiki 343 z

udeležbo Aprijana) in, kot je sklepati iz različnih literarnih omemb, predvsem iz spisa anonimnega

pisca iz sredine 4. stoletja Expositio totius mundi et gentium (Pregled celotnega sveta in narodov) in iz

Amijana Markelina (XIV 11,20; XV 1,2), tudi občasna rezidenca najvišjih vojaških in civilnih

predstavnikov rimske oblasti; zaradi najbolj izpostavljene lege med noriškimi regijami ob glavni

prometnici ob Dravi z Balkana v Italijo in križišču noriško-panonskih poti je petovionsko območje tudi

v geopolitičnem smislu igralo najpomembnejšo vlogo (Šašel Kos 1994, 285; Horvat et all. 2003, 157,

op. 57, 58).

Od 4. stoletja naprej naj bi postal sinonim za Petoviono z njenim mestnim agrom izraz noriško mesto

oziroma mesto Norik (civitas Noricum, polis Norikon), kot sledi iz obširne obravnave Šašel Kosove

predvsem pisanih, literarnih virov (Amijana Markelina, bizantinskega retorja in zgodovinarja Priska

ter Prokopijevih Gotskih vojnah) v polemiki o pomenu in različnih strokovnih razlagah tega izraza. Da

gre pri tem izrazu za poznoantično Petoviono, po mnenju Šašel Kosove potrjuje podatek iz

Dioklecijanovega edikta o cenah (de pretiis), ki podpira navedbo v Expositio totius mundi et gentium,

da je bilo mesto Norik, poleg Sirmija veliko mesto v Panoniji in znano po izdelavi oblačil (Šašel Kos

1994, 285-294; Horvat et all. 2003, 157, op. 56).

Poznoantično mesto je kot stalna tarča germanskim in drugim barbarskim plemenom moralo imeti

tudi stalno vojaško posadko. Težišče obrambe je bilo gotovo na levem bregu, kjer so arheološko

izpričane ostaline poznoantičnih trdnjav na Panorami in Grajskem griču. Na osnovi odkritih kastelov v

panonskem sektorju limesa so opredeljene v tip kastelov Budakalász (stražni stolp s pripadajočim

zunanjim obzidjem), ki so bili zgrajeni za časa cesarjaValentinijana I., oziroma takoj po letu 370; po

letu 380 naj bi bili kasteli naseljeni s posadkami federatov (Ciglenečki 1993, 507, 510). Odkrita

trdnjava na panoramskem griču iz zadnje četrtine 4. stoletja (Horvat et all. 2003, 164, op. 155) je


36


oktober 2010

skupaj s trdnjavico na zahodni grajski terasi verjetno predstavljala opazovalno – signalno postajo v

obdravskem obrambnem sklopu pred propadom panonskega limesa (Šašel 1961, 126).

Trdnjavi, vkomponirani morda tudi v večji obzidni - fortifikacijski sistem, katerega del so morda tudi

odkrite ostaline ob glavni cesti Poetovio-Savaria na Vičavi (pril. 1: 27), sta mogli neposredno

nadzorovati pokrajino in glavno cesto z mostnim prehodom čez reko Dravo ter bolj ali manj uspešno

varovati jedro poznoantične Petovione pred nevarnostmi, predvsem iz severovzhodne smeri.

Že zgodnja vojaško strateška vloga je vsekakor vzpodbujevalno delovala na razvoj Petovione kot civilne

rimske naselbine na obeh straneh Drave v regionalno urbano središče, od Trajana dalje kot kolonije

Ulpije. S svojim mestnim teritorijem in z dobrim gospodarskim zaledjem (živinoreja, vprežna živina,

kože-usnje, volna, poljedelstvo, žitna polja, naravne surovine, les, ležišča gline - keramična obrt,

pohorski marmor - kamnoseška obrt, prevozništvo in posredništvo), s sedežem provincialne davčne

uprave in ilirske carine, koncentracijo kapitala (veterani, družine predvsem iz severne Italije, Rimu

vdano domače plemstvo, itd.), industrijsko-obrtnim centrom, ki je obvladoval obsežno tržišče,

trgovsko-prometnim vozliščem in ob vsem tem posledično povezanim pretokom ljudi iz različnih delov

imperija ter sorazmerno koncentracijo izobraženstva, kot provincialni mitraični center (5 odkritih

mitrejev), škofijski sedež in občasna rezidenca najvišjih vojaških in civilnih predstavnikov rimske

oblasti, je bila Petoviona eno najpomembnejših panonskih mest. Po obsegu je bila eno od srednje

velikih rimskih mest v imperiju in je predstavljala eno od celic v tkivu mest, na katerem je slonel

sistem celotne rimske državne uprave.

V času svojega največjega razcveta in obsega v 2. in 3. stoletju se je Petoviona vključno z grobišči

raztezala vzdolž glavne itinerarske ceste Celeia-Poetovio-(Sirmium, Mursa)-Savaria, od današnje

Zgornje Hajdine na desnem in do Rogoznice na levem bregu Drave (Lubšina-Tušek 2004, 90-93).

Rezultati dosedanjih arheoloških raziskav, epigrafski viri in druga zapažanja kažejo, da je bila

Petoviona v tem času skupek vsaj štirih naselbinskih aglomeratov, razpotegnjenih ob državni rimski

cesti. Njihove specifične dejavnosti, od trgovsko- poslovne z nosilci cesarsko-fiskalnih funkcij in

stanovanjsko-obrtne na desnem bregu in samoupravno – municipalnih funkcij ter obrtno

industrijske, predvsem keramične dejavnosti na levem bregu Drave, so določale njihov značaj in vlogo

v mestu, prav tako tudi v komuniciranju mesta z bližnjim zaledjem kot tudi daleč v imperiju (Mikl-

Curk 1993, 208).

Antična Petoviona je bila po vsej verjetnosti miniaturna različica tistih sodobnih velemest, ki so bila v

urbanističnem konceptu skupek med seboj povezanih manjših mest (Mikl-Curk 1985, 401) in katerih

prevladujoče značilnosti in vloge so v gospodarsko – upravnem smislu oblikovale značaj funkcionalnih

četrti v sklopu širše skupnosti mesta kot celote.

V antiki urbaniziran prostor nad dravskim mostnim prehodom glavne rimske državne ceste - via

Publica Celeia-Poetovio-(Sirmium, Mursa)-Savaria, na območju Vičave, Muzejskega trga z zahodnim

delom Prešernove ulice in na vzhodnem delu Panorame, nakazuje strnjeno tipično pozidavo

komunalno opremljenih rimskih insul - pravokotno ulično mrežo s stavbnimi enotami javnega,

sakralnega, trgovskega in obrtno stanovanjskega značaja. Z dovodom pitne vode preko akvadukta v

mesto na severnem pobočju Panorame, s svetiščnim kompleksom na Panorami, mitrejem na


37


oktober 2010

Muzejskem trgu, grobišči ob cestah zahodno (Vičava, Orešje) in vzhodno od tod (Prešernova ulica) in

na severnem pobočju Panorame, s starokrščansko cerkvijo ter strateško obrambo mesta v pozni antiki,

deluje kot mesto v malem, z epigrafsko izpričanimi nosilci predvsem samoupravno-municipalnih

funkcij pa kot ena od štirih funkcionalnih mestnih četrti v sklopu celotnega mesta in kot središče

mesta Petovione (Mikl 1964, 74, op.4; Mikl-Curk, Tušek 1985, 285-290), kar je izjemno med antičnimi

mesti na Slovenskem.

Večfazno urbano tkivo na prostoru spomeniške enote Panorama, z raščeno arhitekturo skozi dobrega

pol tisočletja, od zgodnje do pozne antike, značajem in oblikami trajnih stavbišč in vsaj od konca 1.

stoletja s pozidavo v sistemu pravokotnih ulic (insul), mnogimi manjšimi in z večjimi prezidavami v

pozni antiki (3. in 4. stoletje), deluje tudi kot antično staro mestno jedro.

V načinu gradnje je splet raznih rimskodobnih gradbenih tehnik in stilov, v uporabi materialov pa

sloni predvsem na virih neposredne okolice in mestnega teritorija (dravski prodniki, peskokopi na

dravskih terasah, kamnolomi v Slovenskih goricah, pri sv. Barbari in v Halozah, kamnolomi marmorja

na Pohorju, prav tako les, ležišča gline za opečne izdelke v dolini Grajene, severovzhodno nad Ptujem

in v okolici Ormoža). Odkriti segmenti zidov stavb predvsem iz predmarkomanskega obdobja so

pokazali kvalitetno zidavo iz rečnih prodnikov in pretežno rumenih peščencev povezanih z apneno

malto, v zidovih mlajših faz pa se kot gradbena substanca pojavljajo tudi kosi različnih opek in drugega

gradiva, kar kaže na uporabo materiala iz ruševin predhodnih stavb. Mestno jedro je bilo komunalno

urejeno z uličnimi kanalizacijskimi sistemi in dovajanjem pitne vode preko zgrajenega vodovodnega

kanala (akvadukta) izpod vurberških gričev, kar dokazuje arheološko evidentirana trasa od kraja

Grajene ter po severnem obrobju Krčevinskih gričev v antično mesto na severovzhodnem delu

Panorame (pril. 1: 15 a-c, 20 b). Arheološke ostaline izpričujejo zidana stavbišča z opečnato kritino, ki

so bila opremljena s tlakovi iz različnih materialov, tudi mozaiki, s stebrišči, peristili, centralnim

talnim in stenskim gretjem in stenskimi poslikavami (Muzejski trg, Vičava, vzhodni del Panorame). Na

območju Petovione jih je zaslediti le posamično na območju obrtno-industrijske četrti v osrednjem

delu Rabelčje vasi ob Volkmerjevi cesti na levem dravskem bregu in na desnem v stavbnih kompleksih

na Zgornjem Bregu ter na Spodnji Hajdini. Kvalitetna stavbišča in bogato opremljeni zasebni in javni

ambienti ne zaostajajo za podobnimi iz drugih antičnih italskih in večjih provincialnih mest. Če je vzeti

le poslikave ometov iz stavbišč na delu Vičave in Muzejskega trga oz. zahodnega dela Prešernove ulice,

so te v izdelavi kombinacija prave freske s secco tehniko, ornamentika in stili poslikav pa se uvrščajo v

več skupin. Zgodnje poslikave ometov 1. in 2. stoletja s panojsko poslikanimi stenami so tako po barvi

kot kompoziciji primerljive s podobnimi v Emoni, Celeji, Virunumu, Balacapuszti, Aquincumu in v

slikarstvu rimske Švice (Plesničar – Gec 1998, 298, 302, 308, 310, 322, 332, 334). Poslikave v mlajših

gradbenih fazah 3. in 4. stoletja sodijo v skupino tapetnega slikarstva z najbližjimi primerjavami v

Aquincumu in Emoni (Plesničar – Gec 1998, 306, 324). V ta časovni okvir naj bi sodili tudi grobi

ometi z naškropljenimi barvnimi lisami in pikami kot imitacija marmorne inkrustacije (Mikl 1960-

1961, 164-165; Plesničar – Gec 1998, 300).

V delih stanovanjskih stavb na Vičavi so delovale razne obrtne delavnice, zaenkrat arheološko

izpričane obdelovalnice kosti in rogovja, lončarske, metalurško-kovaške in gostinske dejavnosti; tu je


38


oktober 2010

stala epigrafsko izpričanaTrajanova forumska stavba, datirana med leti 103-105, opredeljena kot

terme (Mikl-Curk, Tušek 1985, 289, 293-295; Horvat et all. 2003, 162, op. 129, 130; pril.1: 40).

Ob glavni cesti pod Panoramo naj bi stala epigrafsko izpričana pokrita tržnica ( loca fornicata), katero

sta na lastne stroške dala obnoviti verjetno petovijonska edila Exsuperatus in Victorinus, za časa

konzulov Arijana in Papa, leta 243 (Mikl Curk 1967, 193-194; Saria 1969, 141-145; Saria 1974, 221;

pril.1: 12).

Trgovske dejavnosti s skladišči in pretovarjanjem blaga so mogle biti še posebej prisotne v obrežnem

dravskem, morda široko obzidanem pristaniškem delu vzdolž Vičave, ob mostu in ob glavni cesti, kjer

so potekali vsi glavni transporti tovora in promet vojaškega ter civilnega značaja. V bližini mostu, na

široki aluvialni terasi na Vičavi, naj bi bil glavni trg (forum) s kurijo (curia) in drugimi uradi (Mikl-

Curk, Tušek 1985, 289; Mikl-Curk 2004, 239- 252), danes v sekundarni legi (struga reke Drave). V

okviru glavnega in/ali manjših gornjih trgov (vse na Panoramo) so mogle delovati magistrature mesta

in se vršiti druge javne funkcije, oficionalni ter drugi kulti.

Na severnem in zahodnem delu griča Panorame se je širilo rimsko grobišče iz 3. in 4. stoletja, nekatere

temeljne ostaline grobiščnih struktur nakazujejo grobnice šempetrskega tipa (Tušek 1984, 241-244;

pril. 1: 20 h).

Na vzhodnem delu Muzejskega trga in pod grajski grič naslonjeno je stalo Jupitrovo svetišče, ki ga

izpričuje najdba Jupitru Kulminalisu posvečene are (CIL III 4052; Klemenc, Saria 1936, 39, št. 32).

Več najdb Jupitru posvečenih oltarjev z območja griča Panorame (Tušek 1993, 203, sl. 1; pril.1: 22;)

izkazuje, da je njegovo svetišče moglo stati tudi tam, morda blizu vrha Panorame. Oltar Jupitra

Depulsorja nakazuje čaščenje najvišjega med bogovi tudi kot odvračalca nesreč. Čaščenje Jupitra

Kulminalisa nakazujejo najdbe oltarjev na Vičavi.

Na severovzhodnem delu griča Panorame je bil najden relief Epone, po latinsko imenovane keltske

boginje, povezane s konji in mulami (Bratanič 1954, 361).

Vzhodno pod vrhom Panorame so bili v 2. in 3. stoletju v sklopu večjega stavbnega kompleksa ob

rimski ulici manjši svetiščni prostori: oltarji, reliefne plošče in skulpture izkazujejo čaščenje Traških

jezdecev, božanstev Silvana, Libere in Bakusa, Venere, Eskulapa, Higije in Nutric (Abramić 1914, 92-

109; pril.1:6). Marmorne plošče z najbolj izpovednimi reliefnimi upodobitvami Nutric in napisi

posvetiteljev iz druge polovice 2. stoletja in začetka 3. stoletja, ki so bile najdene leta 1983 sicer v

sekundarni legi kot obloga poznoantičnega groba vsekakor izpričujejo, da je moglo na Panorami stati

njihovo svetišče (Tušek 1984, 243; Horvat et all. 2003, 164; pril.1: 20 d). Čaščenje Nutric, Dojilj ali

Dojnic po Sovretovem prevodu, ki, kot se zdi iz napisov posvetiteljev, ni bilo vezano na njihov socialni

položaj, je izrazit krajevni fenomen v 2. in 3. stoletju, posebnost Petovione in izjemnost v vsem

rimskem imperiju (Mikl-Curk 1993, 211; Belak 1993, 236). Šašel-Kosova ne izključuje možnosti, da je

vera v Nutrice in v podobna ženska božanstva, ki so bila med ljudmi izredno globoko ukoreninjena,

posredno prispevala k poznejšemu, od 6. stoletja naprej izpričanemu čaščenju božje matere Marije v

katoliški cerkvi (Šašel-Kos 2001, 345-346).

Večinoma iz sekundarnih leg na Vičavi izvirajo najdbe kamnitih antičnih spomenikov: reliefne plošče

in oltarji posvečeni božanstvom Jupitru, Jupitru Kulminalisu, Marmogiju, Diani, Mitri, Geniju in

Larom ter plastika Nimfe.


39


oktober 2010

Na Muzejskem trgu pod grajskim gričem je v 3. stoletju stalo Mitrovo svetišče, četrti odkriti in

najmlajši petovionski mitrej (Mikl 1960, 293; Mikl 1960 – 1961, 165-167, priloga 2, točka B; Mikl 1962,

214-217; Tušek 1997, 193; pril. 2, 74 b), ki ga je v Dioklecijanovem času dal dux Aurelius Iustinianus,

mož viteškega rodu (vir perfectissimus) obnoviti, kot govori že leta 1886 objavljen napis iz začetka 4.

stoletja (CIL III 4039; Horvat et all. 2003, 162, op.128). Eno od sten morda največjega mitrovega

svetišča, ki je bilo postavljeno blizu mestnih upravnih stavb središča Petovione in ob boku morda

starejših svetišč, je krasila tudi reliefna plošča z upodobitvijo sončnega božanstva. Mitraični kultni

podobi, ki v ptujskih mitrejih sicer večkrat nastopa vendar brez identične primerjave, sta najbližji

upodobitvi iz mitrejev z Aventina in Eskvilina v Rimu, datirani v 4. stoletje (Mikl 1960 – 1961, 167,

op.17; Mikl-Curk, Tušek 1985, 290). Mitrovo svetišče je eno od petih do danes znanih petovionskih

Mitrovih svetišč, ki uvrščajo Petoviono med največja rimska provincialna središča mitraizma v Evropi

(Jevremov 1988, 76).

Vzhodno pod vrhom Panorame je lokacija objekta starokrščanske cerkve, izkazane z deli kamnite

opreme in talnih mozaikov iz prve polovice 5. stoletja (Tušek 1984, 246, sl. 53; Tušek 1998, 737-742;

Horvat et al. 2003, 164, op. 157; pril. 1, 3: 20 m). Motiviki okrasa na odlomkih večbarvnega mozaika je

najti primerjave na mozaikih v več različicah iz zgodnjekrščanskega središča v Emoni, iz

zgodnjekrščanske bazilike v Celeji, predevfrazijanske bazilike v Poreču in cerkve sv. Felicitas v Puli, ki

so iz prve polovice 5. stoletja in so neposredno vezani na akvilejsko delavnico. Panoramski mozaiki

izstopajo po uporabi marmornatih mozaičnih kock, ki so nasploh velika redkost (Knific 1991, 16 – 17,

Sl. 16 – 19). Odlomki marmornate cerkvene opreme pripadajo oltarni pregradi v vitkejši in masivnejši

izvedbi, ki jo oblikujeta mreža in njen polni okvir z bogato okrašenimi robovi z obeh strani;

primerjavo pa je najti v nekaj mlajši korni pregradi iz zgodnjekrščanske cerkve v grški Olimpiji (Knific

1991, 17, sl. 20-22). Odlomek zglajenega debla in baza stebra, analogna tisti iz razvalin spodnje cerkve

iz Ajdovskega gradca nad Vranjem pri Sevnici, predstavljata del oltarne noge, ki je nekdaj stala na

obdelani marmornati plošči s plitvo izklesanimi vdolbinami za stebričke in je bila prav tako najdena v

ruševini zgodnjekrščanskega objekta na Panorami (Tušek 1984, 246; Knific 1991, 17, sl. 23-25).

Prostor objekta, izkazan le s specifičnimi elementi iz ruševine, in temeljna tlorisna zasnova še nista

arheološko raziskana. Zato je le domnevati, da gre ali za le obnovljen, morda dograjen starejši

starokrščanski kultni objekt ali za novo zgrajeno cerkev iz poznega 4. in/ali začetka 5. stoletja - v

obdobju silovitega vzpona krščanstva, duhovne katoliške obnove in dograjevanja cerkvene organizacije

pod vplivom metropolitanske oglejske Cerkve ter intenzivne izgradnje cerkva (Oglej, Gradež, Škocjan

ob Soči, Trst, Poreč, Vrsar, Samager, Betika, Pulj, Konkordija, Julium Carnicum, Emona, Celeia,

Savaria, itd.), potem, ko je po letu 380 oziroma po oglejski sinodi leta 381 bila tudi v Petovioni zatrta

dokaj močna arianska skupnost (Bratož 1991, 15-17).

Razvoj krščanstva v Petovioni je, po Bratoževem mnenju, s previdnostjo rekonstruirati s pomočjo

ohranjenih del največje in edine zgodovinsko oprijemljive osebnosti, prvega znanega petovionskega

škofa in mučenca Viktorina Ptujskega (Bratož 1991, 11-27). Ohranjena spisa Traktat o nastanku sveta

in Komentar k Razodetju vsebujeta vrsto idej in specifičnih avtorjevih nazorov, ki so mogli biti prisotni

tudi v njegovi domači krščanski skupnosti. Poglavitna značilnost Viktorinove teologije je spiritualni

milenarizem, ki povezuje tega pisca z duhovno tradicijo maloazijskega krščanstva, nejasne predstave o


40


oktober 2010

božji osebi sv. Duha (binitarizem) pa so značilnost tako vzhodnih kot zahodnih krščanskih mislecev v

tisti dobi. Razmere v krščanski skupnosti v matičnem mestu in zelo verjetno na širšem območju odraža

Viktorinov boj proti herezijam. V svojem spisu Proti vsem herezijam (danes izgubljenim), pa tudi v

obeh ohranjenih delih, je napadal zlasti gnostike, marcionite in patripasijance, tri heretična gibanja 2.

in 3. stoletja. Bratož meni, da specifične arhaične poteze Viktorinove teologije in polemika z

omenjenimi heretiki opravičujejo sklepanje, da je petovionska krščanska skupnost mogla nastati že na

prehodu iz 2. v 3. stoletje in da po času nastanka ni bistveno zaostajala za oglejsko. Viktorinova vloga

je daleč presegala lokalni in regionalni okvir, saj gre za pomembnega cerkvenega pisca in poleg

Evgipija, ki je izhajal iz Norika (ali bližnje Druge Recije) a je pisal v Italiji, edinega v vsej antiki z

obravnavanega ozemlja. Viktorin je kot prvi latinski razlagalec Svetega pisma (napisal je komentarje k

desetim svetopisemskim knjigam) postal glavni posrednik grške teološke učenosti (Origen, Hipolit) na

tem področju v latinski svet. V tej vlogi je bil pomemben predhodnik velikega Hieronima, svojega

daljnega rojaka (Bratož 1991, 13).

Pomanjkljivi viri in različne interpretacijske možnosti ne omogočajo zanesljivega časovnega okvira

Viktorinovega delovanja: ali je deloval za časa cesarja Dioklecijana in bil tudi žrtev njegovega

preganjanja kristjanov ali cesarjevih sovladarjev in naslednikov (med 303 in 308), ali pa je treba

njegovo delovanje postaviti v eno generacijo starejše obdobje (Bratož 1998, 14, op. 2 in op. 3).

V Petovioni so poleg Viktorina poimensko iz pisanih virov in listin znani škofje: Aprianus (udeleženec

koncila v Serdiki leta 343, v času razmaha verskih bojev med pravovernostjo in arijanstvom), Iulianus

Valens in Marcus (Bratož 1998, 14-30).

Poleg vseh značilnosti antičnega obdobja in po vzoru rimskih mest zgrajenega mesta Petovione ter

njenega središča, so njeni raznokteri podobi, ki jo poleg arheoloških virov izpričujejo tudi sorazmerno

številni epigrafski viri, prispevala staro izročilo in raznorodno prebivalstvo: 1) številni odsluženi

legionarji-veterani iz vseh delov imperija, 2) italski priseljenci predvsem iz severne Italije, 3) gotovo

določen odstotek domačega prebivalstva, ki ga nakazujejo iz keltskih korenin izhajajoča rodbinska

imena, vendar zastopan v manjšem merilu kot npr. v Emoni in Celeji, 4) razmeroma velik odstotek v

mestu prebivajočih Orientalcev, zlasti od 2./3. stoletja naprej, povezanih z uradništvom ilirske in

kasneje državne carine ter vojaštvom, kar je nedvomno imelo vpliv na razrast vzhodnih religij, 5)

trgovci različne etnične pripadnosti in življa iz drugih delov imperija, 6) vsaj od zadnje četrtine. 4.

stoletja pa gotovo tudi določen odstotek življa iz barbarika, povezanega s federatnimi, vojaškimi

oddelki. Socialni in kulturni nivo med rimskimi državljani izkazujejo raznolikost grobnih struktur in

pridatkov, velika množina vsakdanjih uporabnih predmetov, noše, raznolike opreme ter kamniti

antični spomeniki z napisi posvetiteljev, častilcev bogov in darovalcev, ki so ovekovečili svoja imena in

status (Mikl Curk 1985, 399; 1993, 112-113; 1996, 157-187).

Kulturno fizionomijo prostora so oplajali tudi elementi, izhajajoči iz oblikovnega in duhovnega zaklada

predrimske civilizacije, noriško-panonski oblikovni elementi, nekatera keltska božanstva s

polatinjenimi imeni, npr. Epona, Marmogio, Libera in Libero (Tomanič Jevremov 1992, 159-160).

O pomenu grštva v poznorimski Petovioni priča nagrobna plošča z grškim napisom iz 4. stoletja s

Panorame, s pridržkom opredeljena kot starokrščanski spomenik, pripisan petovionski družini


41


oktober 2010

grškega porekla. Sovre kot eden od prevajalcev in razlagalcev napisa, v prošnji nebesom za milost ne

vidi izvora nujno v krščanski mitologiji ampak tudi v orfični miselnosti, po slogu napisa pa ocenjuje,

da je avtor napisa prej dajal prednost poganski religioznosti, čeprav tudi ni izključil možnosti, da je

bila pokojna Evzebija po veri kristjanka (Sovre 1955, 30-31).

Petoviona je imela status rimskega vozlišča, kjer se je izrazil stik s sistemom celotne rimske države, ki

se je opirala na magistraturo mesta kot predstavnike ozemlja. Kot vsako mesto je opravljala

pomembne naloge v upravnem, socialnem in strateškem ustroju države, do svojega največjega pomena

pa se je razrasla tudi zaradi svoje gospodarske vloge. Imela je obsežno kmetijsko zaledje in dosegljive

vire surovin za razvoj različnih obrti in živahen trg. Bližnja ležišča kvalitetne gline so omogočila

nesluten razvoj že tradicionalnega lončarstva s posnemanjem mnogih oblik steklenega, kovinskega in

tudi glinenega posodja iz drugih proizvodnih središč, posredovalo pa je tudi tehnološke novosti;

nekateri specialni izdelki, npr. Justinijanove melnice so, morda v vojaški prtljagi, potovale do izliva

Donave (Mikl-Curk 1985, 399-401, op. 19, 21; Mikl Curk 1993, 205-2011). Gospodarski potencial

Petovione je moral že od zgodnjega 1. stoletja vsaj delno sloneti na pomenu pohorskih kamnolomov

(kamnoseštvo, trgovina, pretovarjanje in prevozništvo marmorja po kopnem in reki Dravi). Poleg

domačega trga so bila glavni odjemalec proizvodnje kamnolomov iz Pohorja in Gummerna blizu

Beljaka pomembna in bogata panonska ter obdonavska mesta Gornje Mezije. Kamnoseško-kiparski

proizvodi noriško-panonskih kamnolomov in delavnic, po naravi provincialnih, navezanih na

neoatiške klasicistične modele, eno od glavnih smeri visoke rimske umetnosti, so eden

najkakovostnejših provincialnih dosežkov rimske umetnosti (Djurić 2004, 147-167), kar izkazujejo

tudi stavbni elementi, oltarji, nagrobniki, sarkofagi, reliefne plošče in skulpture z območja Petovione

in njenega središča na Vičavi, Muzejskem trgu, Panorami in iz reke Drave.

Izjemen produkt, poimenovan po Poetovioni kot mesta od koder je izhajal, je volneno noriško oblačilo,

t. im. petovionski plašč ali ogrinjalo fibulatorium Petovionicum (plašč, spet s fibulo - rekonstruirano

na osnovi grškega teksta fiblautorion patabionikon). Izrecno ga navaja Dioklecijanov edikt o cenah.

Očitno je moral biti petovionski plašč v imperiju tako znano oblačilo, da je našel prostor v okviru

omejenega števila v ediktu navedenih izdelkov (Mikl-Curk 1985, 400, op. 18; 1993, 210-211; Šašel Kos

1994, 287). Tekstilni izdelek je kot domači produkt mesta z zaledjem in kot v večjem delu imperija

razpoznaven trgovski artikel gotovo povezovati, tako kot vse druge dejavnosti in produkte, z

določenimi upravnimi službami in visokim uradništvom (magistraturami) mesta, trgom,

posredništvom, prevozništvom in prometom, ki se je odvijal v središču mesta, v pristanišču in mostu

ob Dravi.

Magistrature: V najzgodnejši fazi je Petoviona spadala pod vojaško upravo z legiji dodeljenim

ozemljem, verjetno v skladu z njenimi potrebami in oskrbo. Sedež vojaškega prokuratorja v Petovioni

je po mnenju Ive Mikl-Curk možen, ni pa dokazan (Mikl-Curk 1993, 208). Ko je Petoviona pod

cesarjem Trajanom v začetku 2. stoletja postala kolonija, je vse mestne zadeve, tako kot v vsaki rimski

koloniji, prevzela civilna mestna uprava – mestni svet, ustanovljen po vzoru rimskega senata, in iz

njega voljeni visoki uradniki – magistrati: duoviri (dva župana), aediles (dva visoka uradnika za javne


42


oktober 2010

gradnje, preskrbo z žitom, organizacijo gledaliških predstav in iger) ter curatores (pomožni uradniki,

nadzorniki, predvsem v pomoč edilom in kvestorjem).

Delovanje civilne mestne uprave in umeščanje teh funkcij mesta z magistraturami na levi breg Drave

sloni na zapažanju koncentracije najdb napisov z nosilci samoupravnih minicipialnih funkcij mesta,

kjer se, poleg drugih arheoloških argumentov, rimski naselbinski aglomerat na prostoru Vičave,

Muzejskega trga in Panorami, ter predvidoma glavnega forumskega predela v sekundarni legi v

dravski strugi, opredeljuje kot središče oziroma upravno središče Petovione (Mikl Curk, Tušek 1985,

285-314 s starejšo literaturo; Mikl Curk 1985, 400-401; 1993, 208). Epigrafski viri tudi v Petovioni

izkazujejo, da je bila oblast v rokah manjšega števila najpremožnejših družin, mestnih elit, podrobneje

jih je obravnavala Marjeta Šašel Kos (Šašel Kos 1993, 219-232), katerih člani so dosegli tudi viteški

stan in bili nekateri sprejeti med senatorje. Ena takšnih je bila družina Valerijev, iz katere je izšel v

drugi polovici 2. stoletja prvi panonski senator Marcus Valerius Maximianus mlajši.

Znamenit petovijčan s sijajno državniško kariero, okoli leta 135 v Petovioni rojeni vojskovodja Marcus

Valerius Maximianus mlajši, je bil predstavnik morda 4. generacije petovionske najuglednejše,

epigrafsko na levem dravskem bregu izkazane in po vsej verjetnosti v upravnem središču mesta

stanujoče (na območju Muzejskega trga, Vičave ali Panorame), sicer iz severne Italije v času principata

priseljene družine. Vrh svoje nadvse uspešne vojaške kariere v času markomanskih in partskih vojn ter

administrativne dejavnosti, pomembnih v okviru imperialne politike, je dosegel kot prvi panonski

senator v Rimu (naziv konzula mu je bil dodeljen med leti 184/185). Bil je častilec Jupitra Depulsorja

in boga Mitre, edina znana funkcija iz njegove kariere, ki ga je vezala na rodno mesto pa je bil

pontifikat (Lamut 1992, 162; Šašel Kos 1993, 221, 223, 225, 227, op. 20, 21; Horvat et all. 2003, 156-

157, op. 50; Tušek 2012, 74-77).

Med znanimi družinami s predstavniki v mestnem svetu so bili: družina Julijev, izvorno iz severne

Italije ali Dalmacije (C. Iulius Magnus in njegova žena Veponia Materna, nedvomno avtohtonega

porekla); družina Klodijev, ki se je, kljub sicer razširjenosti imena v noriško panonskem območju,

verjetno v petovionske kanabe priselila iz severne Italije; družina Elijev, poleg Valerijev ena

najpomembnejših družin iz antoninskega obdobja, ki je že vsaj dve generacije prej mogla živeti v

Petovioni; družina Kasijev, znana s plošče posvečene Nutricam s Panorame (T. Cassius Verinus z

omenjeno prefekturo fabrov in prefekturo pro IIviris, žena Donnia Maxilla in sin Tit Kasij Sever,

druga polovica 2. stol.). Prefektura je predstavljala pravo mestno funkcijo. Kasiji so bili znana družina

iz večjih mestnih središč od Akvileje preko Emone do Savarije, ime Verinus pa je značilno predvsem za

keltska in germanska območja (Šašel Kos 1993, 120-227). Magistrati so častili vrhovnega boga Jupitra

in kapitolske triade, v dveh oz. treh primerih je bil počaščen Jupiter Depulsor, po enkrat Jupiter

Culminalis in Liber z Libero, dve posvetili pa sta bili v čast Nutricam (Šašel Kos 1993, 227).

Poleg posameznih drugih arheoloških najdb dokazujejo tudi novčne najdbe, da življenje v mestu v 5. in

6. stoletju nikakor ni zamrlo. Iz 5. stoletja (3 novci Teodozija II., 2 novca Honorija, 1 novec Gale

Placidije, 2 novca Valentinijana III., 1 novec Leona I.) in 6. stoletja (1 novec Anastazija in 1 novec

Justinijana I.) je bilo na Ptuju najdenih sorazmerno veliko novcev, ki potrjujejo vsaj delni obstoj in

delovanje upravnih organov v mestu, dokazujejo pa tudi, da je bila Petoviona tudi v tem času, čeprav v

močno skrčenem obsegu, še vedno upravno središče svoje regije. Seveda pa je moglo biti življenje v


43


oktober 2010

njej zaradi večjih barbarskih vpadov občasno moteno ali prekinjeno, kar je povečalo pomen bližnjih

utrjenih višinskih naselij (Šašel Kos 1994, 287).

Ena zadnjih omemb Petovione v antični literaturi izhaja iz 5. stoletja, iz spisa bizantinskega retorja in

zgodovinarja Priska iz mesta Panium v Trakiji, ki se nanaša na zahodnorimsko poslanstvo k Atili.

Mesto je omenjeno kot vmesna postaja zahodnorimskega poslanstva, ki ga je Aecij napotil k Atilu,

nedvomno iz Ravene leta 449. Od tod sta zelo verjetno šla na pot, kot sledi po komentarju Šašel

Kosove, komes Romul in novi tajnik Konstancij (Aecij ga je poslal k Atilu in Bledi za tajnika). V

Petovioni (Patabioni) sta se jima utegnila pridružiti Promut (Promotus), guverner province Norika, ki

je lahko tudi sicer službeno kdaj bival v Petovioni in morda vojaški poveljnik Roman (Romanus),

toliko verjetneje, če bi poveljeval v Petovioni stacioniranim četam – comitatenses. Roman bi po

mnenju Šašel Kosove utegnil biti dux, po vsej verjetnosti Prve Panonije in Obrežnega Norika, glede na

pripombo H. Castritiusa, da so člani odposlanstva predstavljali najvišjo civilno in vojaško oblast v

noriško-panonskem provincialnem območju, ki je mejilo na hunsko ozemlje. Poslanstvu naj bi se

pridružil tudi Tatul kot osebni prijatelj in zaradi sorodstvenih vezi: njegov sin Orest, Atilov tajnik iz

zahodnega dela imperija, je bil poročen z Romulovo hčerko- in oče zadnjega zahodnorimskega

vladarja Romula Avgustula. Ena od nalog Romulovega poslanstva je bila verjetno tudi ta, da bi Atilo z

Orestovo pomočjo prepričalo, da Valentinijan III. ne bo nikdar pristal na njegovo - Atilovo zvezo s

Honorijo (Šašel Kos 1994, 287-294). Nadaljni razvoj dogodkov je pokazal, da misija ni bila uspešna.

Leta 451 so Huni s podložnimi predvsem arianskimi vzhodnogermanskimi ljudstvi šli iz Panonije ob

Donavi na zahod v Galijo, vzdolž Donave skozi Obrežni Norik, leta 452 pa je sledil njihov pohod iz

Panonije v Italijo vzdolž glavne poti na črti Petoviona-Celeja-Emona-Oglej. Opustošeno je bilo veliko

naselij, mest, požgali so cerkve in tudi Petoviono.

Za hunskimi vpadi je sledil premik vzhodnogermanskih ljudstev, rimsko – romansko prebivalstvo, ki

je bilo prepuščeno samo sebi, pa se je bolj ali manj umaknilo v bližnje hribovske predele, kjer so tekom

5. in 6. stoletja nastajale višinske postojanke - kasteli. Tudi mesta, ki so ostala, so spremenila podobo.

Po obliki, po obrambni in gospodarski funkciji so se približala večjim kastelom, med njimi verjetno

tudi Petoviona, stisnjena med Grajskim gričem, Muzejskim trgom in mostom na Vičavi ter v strnjenem

predelu onkraj mostu na desnem obrežju Drave. Tudi za Cerkev je bila izgubljena skoraj celotna

Panonija, vendar so ostanki krščanskega življenja in organizacije, potisnjene v materialno revščino in

stagnacijo, zlasti v zahodni Panoniji, preživeli te viharne čase vse do prihoda Slovanov v drugi polovici

6. stoletja (Bratož 1991, 21). Da je Petoviona obstajala še daleč v 6. stoletje, dokazuje poleg novčnih

najdb tudi omemba mesta kot Petaviona, naštetega v sklopu mest iz Panonije med Remisto in

Vincessimo, v delu anonimnega geografa iz Ravene (Šašel Kos 1994, 287).

V drugi polovici 6. stoletja se je obdobje selitev narodov končevalo z naseljevanjem Slovanov ob robu

severnega Jadrana, v Vzhodnih Alpah in v zahodnem delu Panonske kotline. Že okrog leta 550 so

Slovani pritisnili s severa iz zahodnoslovanske baze ob Murici ter zgornji in srednji Muri proti jugu in

po odhodu Langobardov tudi v zahodni del Panonije. V letih 586-588 je prišlo ob obrskem pritisku in z

njihovo pomočjo do močnejšega sunka proti zahodu ob rekah navzgor. Pred letom 579 sta propadli

škofiji v Virunumu in Petovioni (Grafenauer, 1991, 29), zgodil se je exsodus krščanskih skupnosti

oziroma njihovih delov v varnejše pokrajine pod bizantinsko oblastjo v Istro, Koper, Piran, Novigrad


44


oktober 2010

(Bratož 1991, 26, 27). Slovani so mesta oplenili in razrušili, podobno usodo so mogli doživeti zadnji

ostanki pozno antične Petovione v zavetju Grajskega griča in Panorame nad dravskim prehodom.

Gotovo bi šele sodobne arheološke raziskave večjih površin prispevale k razreševanju mnogih vprašanj

in jasnejši sliki v kontinuirani, več tisočletni poselitvi tega izjemnega historičnega prostora - tudi za

obdobje od zatona antike, zgodnjega srednjega veka, vse do pričetka srednjeveške gradbene zgodovine

dominikanskega samostana na današnjem Muzejskem trgu, ustanovljenega leta 1230. Za ta obdobja so

namreč bolj kot arheološki izpovedni zgodovinski viri in dejstvo, da je prav ptujski prag z dravskim

prehodom in z njim povezan strnjen prostor t. im. dominikanskega pomola - Muzejskega trga pod

Grajskim gričem ter z delom vičavskih teras (Curk I., J. 1975, 54-56) mogel igrati pomembno vlogo

tudi v novih družbeno-političnih dogajanjih zatona antike z velikimi premiki in selitvami ljudstev in se

znova spet pojaviti v strateško-prometni vlogi v novih politično-gospodarskih interesih

zgodnjesrednjeveške Evrope.

Na prostor dominikanskega pomola ob antično cesto in mostišče se domnevno, glede na značilnosti

zgodovinskega okolja razvoja misijonskih postaj in prvih pražupnij ob antičnih potovalnih smereh ter

nastanka lastniških cerkva, povezanih z organizacijo fevdalne zemljiško posestne mreže, locira tudi v

zgodovinskih virih omenjena, leta 853 od salzburškega nadškofa Liuprama posvečena lastniška cerkev

"ad Bettobiam" pri Pribinovem dvoru (Curk I., J. 1975, 55). Morda je bila posvečena sv. Lovrencu, ki

naj bi bil po tradiciji prvotni patron ptujske pražupnije (Konservatorski program ZVKDS RC 2010,

mapa 1, 12-13). Zaselek ob Pribinovem dvoru s kasnejšo župnijo pri cerkvi s slovensko desetino gotovo

predstavlja enega od treh najpomembnejših zaselkov na območju predmadžarskega Ptuja, to je v času

druge polovice 9. stoletja, ko je kraj že posedoval letni sejem s sodstvom in mirom, most z mostnino

(zaselek ob Vičavi), kar omenja Arnulfinum, v leto 890 datirana darovnica. Po tej listini je nemški

kralj Arnulf salzburški cerkvi potrdil posesti in pravice, (Pribinovo) cerkev z desetino, dve tretjini

mesta s sodstvom, z mitnico in mostom (Curk I., J. 1975, 56). Ostaline in posamezne elemente

Pribinovega dvora in cerkve je po vsej verjetnosti iskati na območju dominikanskega samostana in na

Muzejskem trgu, tako v samostanski stavbni in gradbeni substanci kot v zemeljskih plasteh na katerih

stoji. Morda jih nakazuje leta 1928 v tretjem sondažnem jarku dokumentirana ruševina preprosto

obdelanih kamnov in marmornih plošč nad rimskodobnim stopničastim uličnim tlakom in plastjo

žganine, po Sarijevem mnenju ostankov večjega poslopja, in v ruševini, na globini 1,15 m pod površino,

najden odlomek robnega dela okrogle plošče iz marmorja z zavihanim profiliranim robom, ki bi lahko

pripadal starokrščanski obhajilni mizi - protesis (Saria 1933, 119-122; Klemenc, Saria 1936, 38-39, št.

31; pril. 2: 62 d). Vedno več je tudi arheoloških ali po arheološki metodi odkrivanih elementov in

struktur, predvsem na območju Muzejskega trga in zahodnega dela Prešernove ulice, ki so lahko del

podgradja oziroma Matildinega dvora, izpričanega v virih, in katerega elementi so bili odkriti v južnem

traktu, zahodni fasadi ter v notranjosti pritličja zahodnega samostanskega trakta obstoječe stavbe

nekdanjega dominikanskega samostana (Konservatorski načrt, Dominikanski samostan, ZVKDS

Restavratorski center, Maribor 2010, Mapa 1, 13; Vnuk 2010, 46, 123, 127). Matildin dvor naj bi

predstavljal osnovo v gradbeni zasnovi dominikanskega samostana iz prve tretjine 13. stoletja, ki s

svojo raščeno arhitekturo srednjeveškega in starejšega novoveškega obdobja še danes tvorno oblikuje

veduto mesta Ptuja (Vnuk 2010, 45-132). Gradbena substanca samostanskega kompleksa in deloma še


45


oktober 2010

vidnega srednjeveškega mestnega obzidja zahodno ob njem, predstavljata tudi posredni arheološki vir.

Sestavlja ju ne samo navadno kamnito gradivo, po vsej verjetnosti večinoma iztrgano iz zidov in

temeljev rimskodobnih stavb iz neposredne okolice (Muzejski trg, Vičava, Panorama), pač pa tudi

antični spomeniki ali njihovi deli, večinoma iz marmorja. Dominikanski samostan s svojo gradbeno

substanco in raščeno arhitekturo, kakor tudi del mestnega obzidja, postavljena na območju teh

zemljišč, v nederju prepredenih z le delno ugotovljenimi in še neraziskanimi arheološkimi ostalinami

predhodnih obdobij in kultur, od katerih izstopa predvsem večfazno urbano tkivo dela mestnega

upravnega središča rimskodobne Petovione z ostanki 4. mitreja in s posameznimi poznoantičnimi in

srednjeveškimi grobovi, tvorno sooblikuje izjemen historičen prostor na današnjem Muzejskem trgu

in arheološkem najdišču Panorama.

Slika 2: Spomeniško območje Ptuj – Arheološko najdišče Panorama na reliefni karti (Vir: GURS).Računalniška obdelava: Danilo Cvetko.


46


oktober 2010

Slika 3: Pogled proti severovzhodu na Ptuj in prostor spomeniškega območja Ptuj – arheološkonajdišče Panorama, ki leži tik levo od Ptujskega gradu in starega mestnega jedra Ptuja. V ozadju seširi novi Ptuj z naselbinskimi enotami Bratov Reš, Štuki in Rabelčja vas pod griči Mestnega vrha; zanjimi so osrednje Slovenske gorice. Višinski posnetek iz jugozahoda, iznad osrednjega dela Ptuja na

desnem bregu Drave (Zgornji breg). Foto: Ivan Tušek, 1998.


47


oktober 2010

Slika 4: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Zaris spomeniškega območja naFranciscejskem katastru.


48


oktober 2010

Slika 5: Ptuj – arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Zaris spomeniškega območja nazdruženih podlagah Franciscejskega in sodobnega digitalnega katastra.


49


oktober 2010

HISTORIČNA ANALIZA

Historična analiza spomeniškega območja Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 zajema

kratek opis, zgodovinski oris, zgodovino arheoloških raziskav in interpretacije arheoloških ostalin in

najdb in sicer po posameznih prostorskih enotah, ki ga tvorijo: Panorama, Vičava, Muzejski trg in Del

reke Drave z obrežji.

Panorama

Grič Panorama, nekdaj Ferberšek, predstavlja s ptujskim Grajskim gričem skrajna člena gričevja

Slovenskih goric, ki se v smeri jugozahod – severovzhod dvigujeta vzdolž levega brega reke Drave med

mestnimi predeli Krčevine, Naselja bratov Reš in Vičavo. Grič Panorama ima na jugovzhodni strani

položno, na severovzhodni strani proti Maistrovi ulici celo izravnano pobočje, medtem ko sta

jugozahodna in severozahodna stran bolj strmi. Od Krčevinskih goric na severozahodu ga loči ozka

globel, ki danes, po več zemeljskih odrivih brežin in nasutjih, ni več tako izrazita. Panoramski hrib je

bil skozi srednji in novi vek kmetijska obdelovalna površina z njivami na položnejših in ravninskih

predelih, na pobočjih pa sadovnjak, večinoma v lasti ptujske grajščine.

Na franciscejskem katastru iz 19. stoletja je razbrati, da je na vzhodnem delu Panorame, na

ravninskem delu ob sedanji Maistrovi ulici, na parceli 475, k.o. Krčevina (danes parcela 644, k.o. Ptuj,

južni del) bilo kmečko posestvo. Zadnji lastnik zemljišč na Panorami pred drugo svetovno vojno je bil

grof Herberstein. Verjetno je tudi dolgotrajno lastništvo ptujskograjskih gospodov in njihova izraba

zemljišč v kmetijsko-sadjarskem smislu eden od vzrokov, da je panoramski grič z arheološkimi

ostalinami v svojem nedrju skozi stoletja ohranjal svojo podobo in ga urbanizacija ni zajela.

Arheološke najdbe s tega območja so beležene že od zgodnjega 19. stoletja naprej, predvsem najdbe

antičnih grobov na severnem predelu panoramskega griča, kjer je že leta 1857 Thomas Mommsen

predvideval rimsko nekropolo (Klemenc, Saria 1936, 41), drobno materialno gradivo in posamezne

najdbe antičnih kamnitih spomenikov, od katerih so bili nekateri vzidani ob Mestni stolp (t. im.

Povodnov muzej – lapidarij na prostem) ali preneseni na Ptujski grad. Za nekaterimi se je izgubila

vsaka sled. Grof Herberstein je kot velik ljubitelj in zbiratelj starin s svojih posestev na Panorami in

Vičavi posedoval eno od arheoloških zbirk na Ptuju (grajska zbirka, ki jo je uredil grajski oskrbnik

Moric Seehann). Bil je pokrovitelj prvih arheoloških raziskav na Panorami, dovolil je sondažne izkope

in raziskave na svojih zemljiščih raziskovalcem v okviru Muzejskega društva na Ptuju, katerega mecen

je bil, in leta 1937 arheološkemu seminarju (Žižek 1992, 148-151). Gradivo arheološke grajske zbirke je

po 2. svetovni vojni pridobil Ptujski muzej (Lamut 1993, 11-16).

Po drugi svetovni vojni je bilo zemljišče Panorame nacionalizirano in je postalo splošno ljudsko

premoženje v upravi Kmetijskega kombinata in Stanovanjske skupnosti občine Ptuj. Na vrhu hriba je

bilo po arheološki raziskavi/sondiranju leta 1948, ki jo je vodil dr. Josip Klemenc v sodelovanju s

Paolo Korošec (pril. 1,3: 14), dograjeno vodno mestno črpališče. Na večini površine je Kmetijski

kombinat Ptuj nadaljeval s tradicionalno izrabo panoramskega zemljišča kot sadovnjaka in drevesnice,_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

50


oktober 2010

na položnem vzhodnem predelu pa so bile njive. Zaradi uporabe strojne mehanizacije je obdelava

postajala vedno bolj agresivna do arheoloških struktur in najdb pod površino. Že v letih od 1952 do

1954 je Kmetijski kombinat izvedel obsežno globoko oranje (rigolanje) površin, ki ga je z občasnimi

pregledi in pobiranjem najdb spremljal Pokrajinski muzej Ptuj (katalog arhivov najdišč št. 31, 32, 33).

Arheologi in delavci te inštitucije so opravljali tudi beleženje najdb v izkopih za sadno drevje v letih

1965/1966 (katalog arhivov najdišč št. 35).

V težnji čim večje pridelave je Kmetijski kombinat v prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja

vzpostavil intenzivno plantažno sadjarstvo, kar je pomenilo poseg v pobočja griča z vrezom teras.

Arheološki nadzor in nujna arheološka zaščitna izkopavanja pri pripravi zemljišča, na površini

približno 9 ha, je leta 1983 izvajal Zavod za spomeniško varstvo Maribor z dovoljenjem in ob

spremljavi članov komisije za izdajo dovoljenj za izkopavanja pri Republiškem komiteju za kulturo.

Odkrite posamezne arheološke strukture so bile prvič prostorsko umeščene na sodobni katastrski

načrt (katalog arhivov najdišč št. 39, pril. 1, 3: 20 a-m) in so v veliki meri dopolnile dotedanje vedenje

o rimskodobnem tkivu Petovione na Panorami. Do tedaj so bile že ugotovljene posamezne ostaline

rimskih zidanih stavb stanovanjskega (deli urbanih vil, deli stavbišč ob rimski itinerarski cesti in na

severovzhodnem ravninskem predelu Panorame), javnega (rimska itinerarska cesta in del ulice ter

kanalizacijskega sistema, vodovod, deli stavbišča, ki naj bi pripadali epigrafsko izpričani pokriti

tržnici, zgrajeni ali obnovljeni v 3. stoletju) in kultnega značaja na osrednjem vzhodnem predelu

panoramskega hriba (svetiščni kompleks s čaščenjem Libere in Bakusa, Silvana, Venere, Eskulapa,

Higije, Traških jezdecev in posameznimi najdbami, ki izkazujejo čaščenje Jupitra, Priapa in Nutric),

poznoantična utrdba in sledovi obrtnih delavnic, posamezni poznoantični in staroslovanskemu

obdobju pripisani grobovi na temenu hriba ter posamezni poznoantični na severozahodnih pobočjih

Panorame (glej katalog arhivov najdišč št. 1-38; pril. 1: 1a, 1b, 2-19).

Najdbe iz leta 1983 so dejansko utrdile doslej poznano antično topografijo Panorame in jo nadgradile

predvsem z odkritjem dela trase rimskega vodovodnega kanala na severnem pobočju (pril. 1: 20 b) in

lokacijo starokrščanskega objekta, izkazanega z deli kamnite opreme in talnih mozaikov iz prve

polovice 5. stoletja, vzhodno pod vrhom Panorame (pril. 1: 20 m). Najdbe grobnih in grobiščnih

struktur so povečale obseg rimskodobnega grobišča ne le proti zahodnemu in severozahodnemu

obrobju hriba, kjer ostaline temeljev kažejo na grobnice šempetrskega tipa (pril. 1: 20 h), pač pa tudi

severovzhodno in vzhodno pod vrhom (pril. 1: 20 b, c, d, e, i, j), kar poglablja vrsto vprašanj v

prostorskih razmerjih grobišča ali njegovih posameznih delov do naselbinskih struktur, od 2. stoletja

naprej pa vse tja v zaton antike (strnjeno: Horvat et al. 2003, 163 -166, z literaturo).

Pri nekaterih kasnejših manjših posegih v zemljišča Panorame, v letih 1986, 1989, 1996 in 2004,

predvsem ob prenovi optičnega kablovoda in širitvi Maistrove ulice v Panoramo (katalog arhivov

najdišč št. 42-46, pril. 1: 21-24) se je pokazalo, da gre na ravninskem vzhodnem predelu gotovo za

strnjeno rimskodobno pozidavo stavb. Zabeležene so bile tudi posamične najdbe iz poznega srednjega

veka (katalog arhivov najdišč št. 42, pril. 1: 21). Najdbe iz prazgodovinskih obdobij so na Panorami

zaenkrat poznane večinoma iz sekundarnih leg v rimskodobnih ruševinskih plasteh (Korošec P. 1950,

73-111; Tomanič Jevremov 1985, 387, 391, op. 12 in 79; Božič 1993, 189-204), prav tako najdbe,

pripisane zgodnjesrednjeveškemu obdobju (Korošec P. 1950, 95-96).


51


oktober 2010

Dosedanja stopnja in obseg raziskanosti območja griča Panorama zaenkrat, poleg že naštetih in

interpretiranih arheoloških ostalin, ne dopuščajo več kot ugotavljanje močne in zapletene

strukturiranosti najdišča z globoko statifikacijo kulturnih plasti na vzhodnem, predvsem na

jugovzhodnem predelu in na južnem robu, kjer prehaja v sedlo proti grajskemu griču (pril. 1: 12), in na

Vičavo (pril. 51 a, b).

Zanimivo sliko podajajo v letu 2007 izvedene arheološke nedestruktivne geofizikalne meritve površin

vzhodno pod vrhom in na jugovzhodnem delu Panorame (katalog arhiva najdišč št. 47, pril. 1: 25 a-d;

pril. 3: 25 a-d). Geoelektrična meritev je kljub razmeroma neugodnim okoliščinam (gosta plantažna

zasaditev sadnega drevja v vrstah in vlažnost tal) pokazala množico arhitekturnih ostalin pod

površino, ki se mestoma povezujejo v pravokotne tlorise antičnih stavb (Mušič 2007, 2-3, slike od 2a

do 2ž). Širše linije odbojev, ki so se pokazale med stavbnimi enotami v jugovzhodnem robu griča, je

možno pripisati ulicam, katere so potekale od glavne ceste skozi Poetoviono navzgor v zaledje

Panorame. Rezultati meritev vzhodno pod vrhom (pril. 1, 3: 25 e, 25 f) so do neke mere primerljivi s

stavbnimi ostalinami iz Abramičevih raziskav iz leta 1911 (pril. 1, 3: 6) in Sarijevih iz leta 1913 (pril. 1 in

3: 7 c, d), čeprav so te le približno kartirane. Zanimivo situacijo podajajo geofizikalne meritve tudi

severno od opisanih objektov, kjer se severovzhodni rob nagnjenega platoja na vrhu prevesi v pobočje

Panorame. Širša, jugovzhod-severozahod potekajoča linija odbojev odseva cestišče ali potek

poznoantičnega obzidja. Večja lisa odbojev tik izven linije po vsej verjetnosti nakazuje prostor

temeljnih ostalin/ruševin starokrščanskega objekta oziroma cerkve, saj prekriva kartirano najdbo

mozaika in drugih elementov s konca 4. in prve polovice 5. stoletja, odkritih leta 1983, pripadajočih

temu objektu (Tušek 1984, 246; 1998, 737-742; pril. 3: 20 m, 25 e).

Izredno zanimivi in izpovedni so tudi rezultati georadarske meritve površine na osrednjem vzhodnem

delu pobočja, ki jo je dr. Mušič izvedel iz entuziazma raziskovalca na lastne stroške januarja 2012

(katalog arhivov najdišč št. 25 f). Sicer so potrebna še dodatna prostorska izvrednotenja in

usklajevanja z rezultati starejših Abramičevih raziskav, vendar georadarska slika nedvomno prikazuje

odsev rimske strnjene pozidave z ulico/ulicami (pril. 3: 6, 25 f). Ali gre za obsežen kompleks kultnega

značaja in/ali druge namembnosti, morda celo z manjšim trgom, bodo pokazale nadaljne arheološke

raziskave. Vsekakor bi bilo potrebno v prvi fazi nadaljevati z nedestruktivnimi arheološkimi metodami

raziskave na celotnem območju Panorame, katerih rezultati bi ustvarili dovolj podlag za smiselno

urejanje njenih površin v arheološkem izročilu in kot zelene površine mesta Ptuja.

Arheološki terenski spomenik Panorama, ki je obsegal grič Panorama, je bil leta 1966 v takratni

register kulturnih spomenikov pri Zavodu za spomeniško varstvo Maribor vpisan pod številko 58 kot

eden arheoloških terenov Ptuja, evropsko zanimiv (Vestnik I, 24). Zaščita je zahtevala nedotaknjenost

terena, ob nujnih posegih raziskave in nadzor nad posegi. Leta 1989 je bil v razglasitvi Arheološkega

najdišča Ptuj, levi breg za kulturni spomenik lokalnega pomena (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj,

št. 35/89) arheološki kompleks Panorame še posebej izpostavljen kot eden nakvalitetnejših

arheoloških terenov in pomemben ne samo za kulturno zgodovino kraja ampak tudi nepreprecenljive

vrednosti vseslovenskega pomena in z varnostnim režimom, ki ohranja nespremenljivost območja ter

obstoječe stanje spomenika. Po družbeno ekonomskih spremembah v zadnjem desetletju 20. stoletja

so upravljanje plantažnega sadovnjaka na Panorami prevzeli različni najemniki, ki so območje


52


oktober 2010

minimalno vzdrževali. Vsa prizadevanja spomeniškovarstvene službe (skozi pripravo predloga za

razglasitev spomeniške enote Panorama za spomenik državnega pomena že v letu 2001, pripravo

strokovnih podlag za novo razglasitev na lokalni ravni in sodelovanja pri pripravi smernic za urejanje

in vključevanja prostora Panorame v okviru lokalnega kulturnega programa MO Ptuj in v okviru

priprave strategije razvojnih projektov revitalizacije ptujskega mestnega jedra s prostorom Panorame

-ADHOC v projektu INTERREG III B, ter skozi pripravo smernic v programu Strategije prostorskega

razvoja občin v Spodnjem Podravju, v letih 2001 do 2007), kakor tudi večina aktivnosti v lokalni

skupnosti v smeri urejanja prostora Panorame v skladu s smernicami kot mestne zelene površine z

ohranjanjem arheoloških ostalin v zemljiščih in vsaj delni arheološki parkovni zasnovi, pa so zastala.

Šele v drugem desetletju 21. stoletja je lokalna skupnost le prepoznala potencial griča Panorame in

pričela z različnimi aktivnostmi (poseka drevja, košnja površin, nadaljevanje arheoloških raziskav z

geofizikalnimi nedestruktivnimi metodami, ustanovitev komisije za raziskavo in urejanje Panorame,

priprava označb spomenika, ponovne aktivnosti v zvezi z razglašanjem spomeniške enote Panorama,

itd.), kar daje upanje, da se bo prostor Panorame le pričel urejati v njegovem izročilu, v prid občanom

mesta, državljanov Slovenije in širše, vseh tistih, ki želijo spoznavati in živeti z bogato dediščino,

zapuščino neštetih generacij, ki so bivale na tem območju.

Slika 6: Pogled proti zahodu na grič Panorama, del Vičave in reke Drave v ozadju.Višinski posnetek leta 1989. Foto: Ivan Tušek.

Vičava

Vičava leži na široki diluvialni terasi med gričem Panorama in reko Dravo. Do začetka 20. stoletja je

kraj obsegal le nekaj kmetij v neposredni bližini Ptuja. Kot je razvidno iz Franciscejskega katastra 19.

stoletja, so se domačije nizale ob jugozahodnem robu terase, obdelovalne kmetijske površine pa so

segale do medkrajevne ceste Ptuj – Orešje ob vznožju Panorame.

S pozidavo meščanskih vil z velikimi vrtovi v prvi polovici 20. stoletja in s pospešeno izgradnjo

stanovanjskih individualnih stavb predvsem po 2. svetovni vojni, se je naselje urbaniziralo in postalo

del mesta Ptuja kot mestna četrt Vičava z imenovanimi ulicami: Skrabarjeva ulica, Ferkova ulica,


53


oktober 2010

Kettejeva ulica, Kosovelova ulica, Tomšičeva ulica in Vičavska pot, ki je mejila na Muzejski trg, ob

katerem se je proti severozahodu spustila na nižjo vičavsko teraso. Cesta med Panoramo in Vičavo, ki

od križišča pod grajskim gričem in Panoramo poteka iz mesta proti Orešju in naprej proti Mariboru, se

je imenovala Cesta Olge Meglič. Sredi devetdesetih let 20. stoletja so bila imena ulic ukinjena, na ime

ptujske mestne četrti Vičava pa se danes vežejo hišne številke tako zasebnih stanovanjskih kot

objektov javnega značaja.

Skrajni jugovzhodni del Vičave zavzema prostor bivše vojašnice, katere začetki izgradnje sodijo v

začetek 20. stoletja. Vojašniški prostor, ki ga je dobrih sto let uporabljala vojska različnih režimov, je

Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije leta 2004 prepustilo Ministrstvu za kulturo. Danes je

dobršen del prostora in objektov v uporabi Ministrstva za šolstvo, manjši del z osrednjim objektom, v

katerem sta del Centra za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in

Zgodovinski arhiv Ptuj, pa je obdržalo Ministrstvo za kulturo.

Od druge polovice 20. stoletja dalje se je zaradi novih gradbenih posegov za individualne stanovanjske

stavbe, povečanja vojašniškega kompleksa in izgradnje komunalne infrastrukture, ki so jih arheološko

nadzorovale ali pa izvajale predhodna zaščitna izkopavanja arheološke ekipe Pokrajinskega muzeja

Ptuj in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor (kasneje Zavod za varstvo kulturne

dediščine Slovenije, OE Maribor in po letu 2009 ZVKDS, Center za konservatorstvo, Center za

preventivno arheologijo), povečal obseg arheoloških stratigrafskih podatkov, prostorsko umeščenih

struktur in premičnega arheološkega gradiva. Žal pa iz različnih razlogov (preobremenjenosti lokalnih

arheologov z arheološkimi zaščitnimi deli, pomanjkanja kadra in finančnih sredstev, idr.) ni prihajalo

do večjih objav arheološkega gradiva, niti ni bilo sistematično raziskovanih večjih površin, ki bi docela

pojasnile razvoj središča mesta Petovione.

Arheološke najdbe z območja Vičave so zabeležene nekako od tretje četrtine 19. stoletja naprej, ko so

pri obdelavi vrta našli ostanke rimskega mozaika, pri izgradnji podeželske hiše pa zadeli na opečnat

tlak (Klemenc, Saria 1936, 33a; glej katalog arhivov najdišč št. 49). S povečano gradbeno dejavnostjo,

najprej za novo mestno vojašnico nato pa tudi drugih stavbnih objektov – vil ptujskih meščanov in s

sondažnimi raziskavami pod vodstvom različnih tujih in domačih raziskovalcev (Kohaut, Gurlitt,

Tragau, Ferk, Skrabar, Schmid, Abramić, Saria) v okviru ptujskega Muzejskega društva ali drugih

ustanov do sredine 20. stoletja, je prihajalo na dan vedno večje število ostalin rimske naselbinske

arhitekture mesta Petovione, kakor tudi številno drobno materialno gradivo (katalog arhivov najdišč

št. 50 -64, pril. 1, 3: 26 – 37). Ugotovljene so bile ostaline zidanih rimskih stavb v več gradbenih fazah

(Grazer Tagespost št. 279 iz 9.10. 1907; Tragau 1907, 7; Saria 1922, 204-205; Klemenc, Saria 1936, 33,

35), deli kloake, ulic in cest, (Saria 1922, 204; Klemenc, Saria 1936, 33, Sl. 2; Horvat et all. 2003, 162,

Sl. 7: 2; 8), klet trgovskega objekta ali gostišča - caupona (Tragau 1907, 7-14; Grazer Tagespost iz 4. 12.

1907) in močni temelji objekta, na severovzhodnem delu Vičave pod gradom, za katerega je Saria

menil, da gre za del poznoantičnega obzidja oz. utrdbe (Horvat et all. 2003, 162, op. 125, 126).


54


oktober 2010

V ruševinah so bili najdeni številni kamniti arhitekturni členi in drugi gradbeni elementi, opeke

različnih oblik z odtisi imen mnogih petovionskih opekarskih delavnic, tudi legije 13. Gemine

(Dvojne), slikani ometi, novci, uvožena in domača poetovionska lončenina, kovinsko gradivo, idr.

Glede na arheološke topografske zapise, ki govorijo o rimskih ruševinah, opaženih že v 19. stoletju v

dravski strugi ob nizkih vodostajih, in o še vidnih odtrganih rimskih zidovih v visokem vičavskem

obrežju, ter glede na leta 1913 odkrite ostanke leve mostne glave epigrafsko izpričanega Hadrijanovega

mostu v današnjem desnem dravskem nabrežju, se je sklepalo, da je Drava morala kasneje, od

poznorimskega časa pa do konca 19. stoletja, odtrgati in odnesti približno 200 metrov kopne površine

levega brega na Vičavi, s tem pa tudi dobršen del središča rimskega mesta Petovione (Horvat et all,

2003, 161) s spodnjo forumsko teraso (Mikl-Curk, Tušek 1985, 289, sl. 1).

Najdbe iz predrimskih prazgodovinskih obdobij, med drugim odlomki bakrenodobne (eneolitske)

lončenine in dvoje bronastih igel z narebreno vazasto glavico iz začetka pozne bronaste dobe oziroma

kulture žarnih grobišč, najdeni v ruševinah antične vile, so ostajale v senci množice antičnega gradiva

(Pahič 1968,181-183; Tomanič – Jevremov 1985, 388-389; Jevremov 1988-1989, 179; katalog arhivov

najdišč št. 66, pril. 1, 3: 38).

Na območju bivše vojašnice so bile stratigrafsko in materialno izpričane naselbinske ostaline iz pozne

bronaste (Mikl –Curk, Tušek 1985, 302, T. 7: 8-13) in mlajše železne dobe (glej poglavje Katalog

arhivov najdišč Vičava, št. 78, 79, pril. 1, 3: 48, 49 i, 49 j). Po posamičnih najdbah v višje ležečih

antičnih plasteh je sklepati, da je večji del prazgodovinskih naselbinskih struktur, vsaj od eneolitika

naprej, uničila močna antična večplastna in večfazna naselbinska aglomeracija rimske Petovione.

Plastovitost najdišča na Vičavi, ki obsega več arheoloških obdobij, predvsem pa večfazne stavbne in

druge naselbinske ostaline iz rimskega obdobja, je zaenkrat najobširneje razvidna na lokaciji

arheološke raziskave leta 2009, na parceli 688/8, k.o. Ptuj, kjer je bilo preliminarno določenih 16 faz.

Od teh pripada rimskemu obdobju 11 faz, od začetkov 1. do konca 4. stoletja oziroma do polovice 5.

stoletja, kamor še datirajo nekatere posamične najdbe drobnega materialnega gradiva. Razpoznavnih

je bilo vsaj pet gradbenih faz in spremembe v usmeritvi zidane arhitekture (Lubšina –Tušek 2009;

katalog arhiva najdišč št. 87, pril. 1, 3: 57).

Na isti lokaciji in tudi na več drugih na Vičavi je bila izkazana globoka stratifikacija najdišča, to

pomeni, da so kulturne plasti segale do 3 - 3,5 - 4 m globoko pod površino, vkopane jame ali druge

arheološke strukture pa lahko še globlje (Klemenc, Saria 1936, 33; Tušek 1995, 134; Jevremov 1977,

251; Lubšina – Tušek 2009; Lazar Evgen, arheološka raziskava ZVKDS CPA v letih 2010-2011 na

bivšem vojašniškem objektu 2 na Vičavi, ustni podatek).

Najstarejše ostaline prvotne rimske naselbine, ki je rasla vzporedno z vojaškim taborom, segajo v prvo

polovico 1. stoletja (Mikl-Curk, Tušek 1985, 302; Horvat 1999, 222). Osnovno prometno žilo, ki je

pomenila temeljnico v oblikovanju osrednjega naselbinskega tkiva Petovione na levem bregu Drave

nad mostnim prehodom (Horvat at all., 2003, 161, op. 110), predstavlja glavna itinerarska ceste

Celeia-Poetovio-Savaria, katere prodnati nasipi v širini približno 6 m so bili odkriti leta 1992 na


55


oktober 2010

skrajnem vzhodnem delu Vičave (Tušek 1995, 134; katalog arhivov najdišč št. 79). Ta točka ceste (pril.

1, 3: 49 a-49 b) nakazuje v povezavi z drugimi odkritimi deli ceste njen potek v dokaj ravni liniji skozi

zgornji del rimskega mesta na današnji Vičavi, pod vzhodnim robom panoramskega griča (pril. 1, 3: 16

K- 16 L) in naprej v smeri današnje Rabelčje vasi in proti Savariji. Od odkrite točke (pril. 1, 3: 49 a-49

b) nazaj proti mostnemu prehodu čez Dravo (pril. 1, 3: 82) pa je cesta morala premagovati strmino

vičavskega nabrežja, zato je verjetno potekala v rahlo ukrivljeni liniji (pril.1, 3: 49 a, 82). Vzdolž nje je

potekal kanalizacijski kanal, najdbe marmornih plošč ob zahodni strani pa so bile lahko del pločnika

in/ali rob manjšega trga (foruma) na zgornji terasi (Tušek 1995, 134). Od glavne ceste so se cepile

stranske ceste in ulice (pril. 1, 3: 35).

Mnoge najdbe opečnatih izdelkov z žigom legije 13. Gemine, uporabljenih pri izgradnji kanalizacije,

izpričujejo njeno gradbeno dejavnost. Verjetno je gradila tudi druge objekte javnega značaja v mestu in

njegovi okolici, kar je moglo že verjetno pred koncem 1. stoletja pospešiti razvoj veteranske civilne

naselbine.

Arheološki stratigrafski podatki z drobnim materialnim gradivom, temelji zidanih stavb in odkriti deli

ulic na več mestih najdišča na Vičavi kažejo, da je bil tudi predel Vičave urbanistično zasnovan v

sistemu pravokotno potekajočih ulic, ki so oklepale velike stavbne enote (insulae) (katalog arhivov

najdišč št. 53, 57, 58, 68, 87; pril. 1, 3: 28 b, 31, 32 a, 35, 57).

Leta 1963 odkrite temelje vzhodnega dela ene od rimskih velikih stavb na zahodnem delu vojašnice

opredeljuje gradbeni napis, datiran v leta 103-106. V njem se pojavlja cesar Trajan kot donator neke

javne zgradbe, domnevno term, potem ko je mestu verjetno že okrog leta 100 dodelil status kolonije in

se je vojaški tabor umaknil iz Petovione (Mikl-Curk, Tušek 1985, 289, 293-295; pril. 1, 3: 40). Novejša

interpretacija epigrafsko izpričane stavbe jo opredeljuje kot stavbo na forumu (Mrav 2000, 77-94).

Odkopani deli zidov stavb, predvsem predmarkomanskega obdobja, so pokazali kvalitetno zidavo iz

rečnih prodnikov in pretežno rumenih peščencev povezanih z apneno malto, v zidovih mlajših faz pa

se kot gradbena substanca pojavljajo tudi kosi različnih opek in drugega gradiva, kar kaže na uporabo

materiala iz predhodnih stavbnih ruševin. Odkriti deli stavbišč kažejo, da so bile opremljene s talnim

ogrevanjem (hipokavst). Velike količine ometa z barvnimi poslikavami in drugimi kamnitimi

stavbnimi elementi kažejo na bogato opremljenost stavb (npr. katalog arhivov najdišč št. 67, 68, 78,

79, 81, 82, pril. 1: 39, 40, 48-52, 55).

Metalurška dejavnost se pojavlja v sledovih in naj bi sodila v 1. stoletje (Mikl-Curk, Tušek 1985, 292).

Na osrednjem delu Vičave, na parceli 688/8 k.o. Ptuj, so bile najdene ostaline peči, delovnih in

odpadnih jam ter ognjišč, ki so z novci cesarjev Galbe in Vespazijana datirane v 3. četrtino 1. stoletja.

Na isti lokaciji so bili v deveti fazi najdišča (2./3. stoletje) in drugi pozidavi južne insule z nekaj

stopinjskim zamikom novih temeljev, odkriti sledovi steklarsko-lončarske dejavnosti (Lubšina-Tušek

2009; pril. 1.3: 57). Nekako v isti čas bi sodili tudi ostanki okrogle lončarske ali opekarske peči, odkrite

1997 na južnem, osrednjem delu Vičave (Lubšina-Tušek 1999,195-196; ista 2001, 99-100; katalog

arhivov najdišč št. 82, pril. 1, 3: 52). V eni od večjih stavb na južnem delu nekdanje vojašnice je bila

odkrita delavnica za obdelavo kosti in rogovja (Mikl-Curk, Tušek 1985, 295-302; Horvat et all. 2003,

163; katalog arhivov najdišč št. 78, pril. 1, 3: 48).


56


oktober 2010

Na območju Vičave je bilo najdeno številno rimskodobno drobno materialno gradivo od uvožene

lončenine in steklovine ter številnih domačih lončenih, steklenih proizvodov, bronastih in železnih

predmetov (orodja, orožja, noše, nakit, elementi stavbne in druge opreme, idr.) in novčne najdbe, od

začetka 1. stoletja do druge polovice 5. stoletja (glej še arhive najdišč št. 84-89, pril. 1: 54-59).

Večinoma iz sekundarnih leg izvirajo najdbe kamnitih antičnih spomenikov, reliefne plošče in oltarji,

posvečeni različnim božanstvom: Jupitru, Jupitru Kulminalisu, Marmogiju, Diani, Mitri, Geniju,

Larom, znana je tudi plastika Nimfe (katalog arhivov najdišč št. 69–77, pril.1: 47).

Izpovedna je najdba poškodovanega sarkofaga (PMP RL 967; pril. 1: 47) iz druge polovice 2. stoletja ali

začetka 3. stoletja, predvsem kot epigrafskega vira. Iz napisnega polja je razvidno, da sta grobno

skrinjo najdražjim staršem dala izdelati Aelius Marinus, petovionski mestni svetnik, vitez, načelnik

kohorte II. Hispanske, in Publius Aelius Marcianus, član istega sveta, vitez, načelnik kohorte I.

Germanske (Jevremov 1977, 251; Jevremov 1988, 115-116, št. 132). Napis je obravnavala tudi Marjeta

Šašel Kos, ki predvideva, da sta brata Marinus in Marcianus iz družine Publijev Elijev, poleg Valerijev

najpomembnejše petovionske družine, v času cesarja Antonina Pija (138-161), pod katerim sta

verjetno dosegla tudi na premoženje in družinski ugled vezan status rimskega viteza, poveljevala

kohortama, ki sta bili istočasno stacionirani v Zgornji Germaniji (Šašel Kos 1993, 220-221). Ne

izključuje tudi njunega keltskega porekla, sodeč predvsem po imenu Marinus, močno razširjenem na

keltskem jezikovnem območju in ker sta dala brata postaviti staršem Petovioncem sarkofag domačega,

noriško-panonskega tipa (Šašel Kos 1993, 221).

Slika 7: Pogled proti jugovzhodu na del Panorame, Vičave, Muzejskega trga z dominikanskimsamostanom in del reke Drave z obrežjem. Višinski posnetek leta 1989. Foto: Ivan Tušek.


57


oktober 2010

Slika 8: Današnja cesta ločuje Panoramski hrib in Vičavo; pogled proti jugovzhodu.Višinski posnetek leta 1998. Foto: Ivan Tušek.

Muzejski trg

Jugovzhodni del Vičave se z nekdanjo Vičavsko potjo navezuje na Muzejski trg (nekdaj Dominikanski

trg, Trg dominikanske kasarne) oziroma na skrajni zahodni del starega mestnega jedra in Prešernovo

ulico ob jugozahodnem vznožju grajskega hriba.

Historični prostor, v zemljiščih prepleten z ostalinami predvsem večfazne rimskodobne pozidave tik

vzhodno nad rimskodobnim mostiščem in glavni rimski cesti Celeia–Poetovio-Savaria, komunikaciji,

ki je funkcionirala vse do poznega srednjega veka, zaznamuje tudi še danes obstoječe stavbišče

nekdanjega dominikanskega samostana iz 13. stoletja (Mlinarič, Curk 2009) (katalog arhivov najdišč

št. 91, pril. 1-3: 61). Osnovo njegove gradbene zasnove iz prve tretjine 13. stoletja predstavlja prostor

fevdalne posesti z dvorom Matilde Ptujske, vdove po Frideriku III., ki je zemljišče darovala v namen

ustanovitve samostana (leta 1230-1231). Z nadaljno gradbeno zgodovino in raščeno arhitekturo iz

srednjeveškega in novoveškega obdobja, samostanski kompleks še danes tvorno oblikuje

najzahodnejšo točko v srednjem veku nastale vedute mesta Ptuja (Konservatorski program ZVKDS RC

2010, mapa 1, 11-22; Vnuk 2010, 45-132).

Samostanski kompleks na severozahodu zamejuje delno ohranjeno srednjeveško mestno obzidje z

gornjim vodnim, dominikanskim stolpom (obnovljenim leta 1664 in 1759) ter z delno še danes v

terenu vidnim obzidnim jarkom iz začetka druge polovice 13. stoletja (Curk I., J. 1970, 76-77). Na delu

jarka stojijo poslopja nekdanjega Kmetijskega kombinata (Muzejski trg 2), ki so v jeseni leta 2011

prešla v uporabo Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.


58


oktober 2010

Ozka pot, ki vodi iz Prešernove ulice (srednjeveške Trške ulice) med stavbo nekdanjih zaporov

(Prešernova 37) in Malim gradom (Prešernova ul. 33-35, danes v njem ptujska knjižnica) proti Dravi,

in po kateri poteka tudi začrtana jugovzhodna meja spomeniške enote Panorama, je preostanek

srednjeveške ceste in prostor strmine, omenjene v listini iz leta 1311. Po tej strmini se je cesta s Trške

ulice spustila na 8 do 10 metrov nižjo aluvialno, v 13. stoletju že precej zoženo teraso pod samostanom

z obrtniškim naseljem strojarjev (vicus cerdonum, omenja se 1291) in proti mostišču na Vičavi,

omenjenim v salzburškem urbarju iz leta 1331 (Curk I.-J. 1970, 71). Tam je mestno obzidje, med

dominikanskim stolpom in Dravo, verjetno oblikovalo mestna vrata.

Ko je do sredine 14. stoletja reka Drava teraso pod samostanom toliko odplavila, da se je moralo

mostišče premakniti nizvodno v mesto, kjer se omenja leta 1376, je ostala le še cesta (podaljšek

današnje Prešernove ceste skozi Muzejski trg), ki je iz mesta skozi mestna vrata (omenjena 1442,

opuščena v prvi pol. 16. stoletja) "pri zgornjem samostanu" vodila na Vičavo (Curk 1974, 241) ter na

severozahod proti Vurberku in na sever v Rabelčjo vas.

Vzhodno ob nekdanjem dominikanskem samostanu do Prešernove ulice in do stavbe nekdanjih

zaporov (Prešernova 37) se širi t.i. Sončni park, nekdanji samostanski vrt, ki ga od dravskega nabrežja

loči usločena poznogotska in renesančno dvignjena ter s pomolom zgrajena rečna eskarpa. Po

izgradnji prizidkov med njo in južnim traktom samostana ter po barokizaciji samostana in cerkve, se je

pričelo tudi nasipavanje prostora dominikanskega vrta, ki se je nadaljevalo tudi potem, ko je bil

samostan leta 1786 ukinjen. Stavbišče je bilo uporabljeno za vojaško bolnico in skladišča, od leta 1826

naprej pa kot vojaška kasarna. Do leta 1870 je bil nekdanji samostanski vrt nasut in poravnan, nastal

je javni prostor in vojaško zborno mesto (Curk 1974, 241-244). Prostor se je kot zelena površina z

neformalno izpeljanimi potmi začel urejati šele po letu 1950, ko so tudi to površino, tako kot nekoliko

prej nekdanjo samostansko stavbo, prevzele v upravljanje nekatere ptujske kulturne ustanove, med

drugim tudi Pokrajinski muzej Ptuj. Ptujčani so urejeno zeleno površino, na kateri so bili do

nedavnega postavljeni tudi nekateri antični kamniti grobiščni elementi, predvsem sarkofagi,

poimenovali Sončni park. Po mnenju konservatorja Janeza Mikuža je ta pomemben mestni prostor

danes v neustreznem stanju, ki bi ga bilo potrebno po celovitem prevrednotenju rastlinja ponovno

urediti s parterno parkovno zasaditvijo, kar bi omogočilo doživetje prezentirane vzhodne romansko

gotske samostanske fasade in baročne fasade dominikanske cerkve (Mikuž 2006, 75).

Arheološke najdbe z območja Muzejskega trga in zahodnega dela Prešernove ulice so poznane že iz 19.

stoletja. Gre predvsem za rimske napisne spomenike, ki so bili najdeni ob gradbenih posegih tako

preurejanja samostanske stavbe kot okolice, in so zbrani v temeljnem epigrafskem delu Corpus

inscriptionum latinarum III iz leta 1873. Vključno z literaturo jih navaja tudi prva arheološka

topografska karta Blatt Ptuj (Klemenc, Saria 1936, 39, 45). Večinoma so napisi ponovno predstavljeni

in dodani tudi nekateri novi, v pomembni zbirki napisov s področja Norika in Panonije, v Antike

Inschriften aus Jugoslavien (AIJ), avtorjev Hoffillerja in Sarije, ki je izšla leta 1938 v Zagrebu.

V okolici dominikanskega samostana je bil najden nagrobni napis Kasija Silvestra, veterana legije 4.

Flavije (CIL III 4056; Klemenc, Saria 1936, 45), leta 1857 pri izkopu temeljev za novogradnjo na

dominikanskem trgu pod grajskim gričem pa ara Jupitra Kulminalisa (CIL III 4052; Klemenc, Saria


59


oktober 2010

1936, 39, št. 32), ki je vzidana v Mestnem stolpu na Ptuju. V stopnišče pri Mestnem stolpu je vzidan

tudi na območju dominikanskega samostana najden eden od zelo zanimivih antičnih arhitekturnih

elementov (obok nad vrati ?, del nagrobnega spomenika?), na obeh straneh opremljen z donatorskim

napisom Gaja Valerija Tetija Fuska, ki sodi po vsej verjetnosti v seversko obdobje (CIL III 4038;

Klemenc, Saria 1936, 39; AIJ 287; Šašel Kos 1993, 223) (katalog arhivov najdišč št. 94). Napis razkriva

pomembnega Petovijca, člana družine Valerijev, ene od najstarejših in najvplivnejših družin, ki so

bivale in delovale v Petovioni. Njegovo drugo gentilno ime kaže na tesno povezavo z družino Tetijev, ki

v Petovioni in v Panoniji zaenkrat niso znani. Gaj Valerij je v mestni upravi Petovione opravljal vrsto

funkcij: bil je kvestor, edil, načelnik zveze rokodelcev (praefectus fabrum), duovir in avgur. Njegova

funkcija tribunata sicer ni povsem jasna, možno je, da jo je opravljal ali v okviru vojaške kariere ali v

okviru kolegija častilcev Larov in vladarjevih podob, katerega članom je dal s svojim denarjem urediti,

po vsej verjetnosti, pokopališke parcele. Takšni kolegiji so bili znani v Rimu in Tipasi, podobni pa tudi

v sosednjih mestih v Virunu, Savariji (kolegij častilcev Genija province Zgornje Panonije) in Celeji

(Šašel Kos 1993, 225).

V samostanu so vzidani še drugi deli antičnih, predvsem nagrobnih spomenikov, katerih reliefi krasijo

steno zvonice in notranje dvorišče (Klemenc, Saria 1936, 39; AIJ 425, AIJ 426; pril. 2: 63).

Naslednjo skupino antičnih spomenikov, najdenih na prostoru samostana ali v njegovi neposredni

bližini, predstavljajo najdbe oltarjev ali njihovih delov z napisi, povezanih s kultom sončnega boga

Mitre (CIL III 10874.- AIJ: Hoffiler, Saria 1938, 122 omenja, da je odlomek izgubljen; CIL 4040; CIL

4041: Saturninus, vzidan v dominikanskem samostanu; CIL 4039; Klemenc, Saria 1936, 39). Prav

oltar posvečen Mitri in z napisom, iz katerega je razbrati, da je razrušeno svetišče dal obnoviti dux

Aurelius Iustinianus, mož viteškega rodu - vir perfectissimus (CIL 4039, datiran v zač. 4. stoletja), so

že zgodnji avtorji povezovali z nekdaj, pri dominikanskem samostanu opaženo, 10 klafter dolgo in

široko substrukcijo iz blokov marmorja, ki bi lahko bila ostanek Mitrovega svetišča (Klemenc, Saria

1936, 39). Lokacijo svetišča, 4. mitreja v Petovioni, so nakazovale v letu 1957, poldrugi meter pod cesto

nasproti samostanske cerkve dokumentirane najdbe arhitekturnih elementov (stebrov, kapitelov, idr.)

in plošč iz marmorja (katalog arhivov najdišč št. 106, pril. 2, 74 b), med njimi ena z upodobitvijo Sola,

sončnega božanstva (Mikl 1960, 293; Mikl 1960 – 1961, 165-167, priloga 2, točka B; Mikl 1962, 214-

217; Curk 1972, 17; Jevremov 1988, 75-76, št. 59, št. 88; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 49). Tej

mitraični kultni podobi, datirani v 2. pol 3. stoletja, ki je mogla krasiti eno od sten blizu poglavitnih

mestnih upravnih stavb postavljenega svetišča, in ki v ptujskih mitrejih sicer večkrat nastopa vendar

brez identične primerjave, so najbližje upodobitve iz mitrejev z Aventina in Eskvilina v Rimu, datirane

v 4. stoletje (Mikl 1960 – 1961, 167). Lokacijo mitreja umeščajo tudi ob isti točki, v letu 1993

dokumentirani trije rimskodobni temelji stavbe (pril. 2, 76) s tremi nivoji hodnih površin (Tušek 1997,

193; katalog arhivov najdišč št. 108, pril. 1-3: 76).

Enega od inventarjev svetišča verjetno predstavlja v bližini, v stari vojašniški ograji na Vičavi, leta 1970

najden oltar (pril. 1: 45), ki ga je nepremagljivemu bogu Mitri postavil Mark Gongij oglejski, posvetil

pa najsvetejši oče Florentij ob zimskem solsticiju, in je datiran v konec 2. oziroma v začetek 3. stoletja.

Oče Florentij je bil morda vodja tukajšnje petovionske mitrove srenje in po vsej verjetnosti identičen s

Florijem Florentijem, ki je tudi v mitreju v današnjem mestu Stockstadt na Maini leta 211 posvetil


60


oktober 2010

oltar Kautu in Kautopatu (Šubic 1977, 93-94, št.5, T.3:5). Marka Gongija nekateri raziskovalci

povezujejo z Gongijem Nestorianom, ki je bil od 198-211 upravnik ilirske mitnine in je med leti 213-217

postal admiral ravenske vojne mornarice (Šašel 1978, št. 1150; Jevremov 1988, 107, št. 117). Po

dokončni porušitvi svetišča so bili nekateri stavbni elementi uporabljeni tudi za tlak kasnejše

poznoantične ali (zgodnje)srednjeveške ceste (Mikl 1960- 1961, 165-167). To svetišče in ostala odkrita

Mitrova svetišča uvrščajo Petoviono med največja rimska provincialna središča mitraizma v Evropi


Prva arheološka raziskava na Muzejskem trgu sega v leto 1928, ko je arheološki seminar Univerze v

Ljubljani, ki ga je vodil dr. Balduin Saria, sondiral na samostanskem notranjem dvorišču in na

prostoru današnjega sončnega parka (Klemenc, Saria 1936, 38-39, št. 31; Saria 1933, 119-127; katalog

arhivov najdišč št. 93, pril. 2, 3: 62 a-e). Takratno sondiranje je bila vse do konca 20. stoletja tudi

edina tovrstna arheološka raziskava, s ciljem spoznati plastovitost (stratigrafijo) zemljišča, predvsem

za razreševanje nekaterih vprašanj za antično obdobje in sicer do kod in na kakšen način je segala

strnjena rimska mestna poselitev in kje se začenja rimsko grobišče (Saria 1933, 119–127).

Sarija je ločil dve gradbeni fazi rimskodobne pozidave prostora. Starejšo fazo naj bi datirali novci

julijsko-klavdijske dinastije v 1. stoletje, mlajša pa naj bi sodila v 2. in še na začetek 3. stoletja. Odkriti

deli stavb s centralno kurjavo naj bi nakazovali njihov privatno-stanovanjski značaj. Tretjo, najmlajšo

fazo Sarija pripisuje rimskemu grobišču, ki naj bi se v drugi polovici 3. stoletja z območja Prešernove

ulice razširilo na prostor opuščenega predela rimskih stavbišč na območju Dominikanskega oz.

današnjega Muzejskega trga. To naj bi dokazovala najdiščna situacija v sondi na notranjem

samostanskem dvorišču, kjer je na globini 1,5 m vkopan rimski grob z novcem cesarja Maksimijana

Herkulija (286-305) ležal nad tlakom starejše in nad zidovi mlajše rimske gradbene faze (Saria 1933,

122; Horvat et all. 2003, 163).

Z najdbo stopničastega rimskega cestnega tlaka v tretji sondi na prostoru današnjega Sončnega parka

in z opazno znatno nagnjenostjo terena v antičnem času proti Dravi je Sarija opozoril na oblikovanost

takratnega prostora glede na sodobno, znatno višjo hodno površino. Stratigrafsko izpovedna je bila

tudi nad stopničastim rimskim tlakom ležeča močno ožgana plast in nad njo ruševina preprosto

obdelanih blokov oziroma marmornih plošč, kar bi nakazovalo na večje poslopje v bližini (Klemenc,

Saria 1936, 38-39, št.31). V ruševini, na globini 1,15 m, je bil najden odlomek robnega dela okrogle

plošče iz marmorja z zavihanim profiliranim robom, ki bi lahko pripadal starokrščanski obhajilni mizi

(protesis). V sondah so bili odkriti tudi deli zidov, pripadajočih apsidam samostanske kapele in cerkve,

oziroma starejšim samostanskim gradbenim fazam (Stele 1933, 166-167). Glede na novčne najdbe od

zgodnje do pozne antike, srednjega in novega veka je Saria domneval, da gre za kontinuirano poselitev

prostora (Saria 1933, 119-127).

Arheološke najdbe in podatki z območja nekdanjega samostana in Sončnega parka so bili v drugi

polovici 20. stoletja pridobljeni le pri posameznih obnovitvenih posegih, ko so bili pri urejanju

dvoriščne površine najdeni novci cesarjev Nerve s konca 1. stoletja in Teodozija I. s konca 4. stoletja

(Šubic 1970, 164; Šubic 1974, 142), del rimskega zida v kripti cerkve (Šubic 1972, 158) in več

predvidoma rimskodobnih zidov v dvoriščnem prehodu ob južnem samostanskem traktu, potekajočih

proti Dravi (Vnuk 2010, 123) (katalog arhivov najdišč št. 96, 99; pril. 2,3: 64 a, 67). Vsi drugi posegi v


61


oktober 2010

obstoječe hodne površine samostana, ki jih je spremljalo arheološko dokumentiranje, vključno z

arheološkim sondiranjem leta 2000 v križnem hodniku in notranjem dvorišču (katalog arhivov najdišč

št. 96, 97, 98, 102; pril. 2: 64 b, c; 65, 66, 70 a, b), so večinoma doprinesli k interpretaciji starejših

gradbenih faz samostana (Curk 1974, 234-235; Lamut 2000a, 1-5, načrt 1; Lamut 2000 b). Zanimivo

sliko pa so podale leta 2010 izvedene nedestruktivne arheološke raziskave oziroma arheološke

geofizikalne meritve površin na območju samostanskega kompleksa (Mušič 2010; katalog arhivov

najdišč št. 104; pril. 1-3: 72 a-f).

Na območju stavbišča so bili prepoznani grajeni elementi, domnevno iz srednjeveških obdobij in

gradbenih faz samostana ter cerkve (pril. 2: 72 c, d, e), na površinah severno in zahodno ob samostanu

pa so bile izkazane ostaline, ki jih je možno interpretirati kot ostaline rimskih stavb (pril. 2: 72 a, b), v

severnem predelu tudi del ulične mreže. Arheološko sondiranje, ki je sledilo (katalog arhivov najdišč

št. 105; pril. 2: 73 a - f), je na območju samostanske cerkve pokazalo na močno stratigrafijo kulturnih

plasti (tudi do 17 plasti) z elementi gradbenih faz samostana in srednjeveških ruševin na ugotovljenih

več rimskodobnih plasteh hodnih površin in stavbnih elementov, med drugim tudi zid zgrajen iz opeke

v sistemu t. im. ribje kosti. Kulturne plasti so segale do geološke osnove na globini 3,4 oziroma 3,75 m

pod površino in v časovnem razponu od 1. stoletja do današnjega časa (Žižek 2010). Pomembna za

ugotavljanje globin nasutij, kulturnih plasti in pojavnosti kulturno sterilne geološke podlage je bila

izvedba vrtin na območju Sončnega parka leta 2007 (katalog arhivov najdišč št. 103, pril. 2: 71 a - d).

Te so pokazale, da pod nasutjem, ki sega v severnem predelu dober meter pod površino in se debeli v

smeri proti Dravi, ležijo kulturne plasti iz srednjeveške, rimske in prazgodovinske dobe do globine

okrog 4 m, geološko podlago pa predstavljajo preperina konglomerata, prodno peščene plasti oziroma

peski s prodniki na globini 5 do 6 m (Vomer Gojkovič, Žižek 2007).

Iz druge polovice 20. stoletja izvirajo arheološki podatki in najdbe iz skrajnega zahodnega dela

Prešernove ulice in njenega podaljška v cesti skozi Muzejski trg do križišča s cesto na Vičavo pod

Grajskim gričem in Panoramo, ki so bili pridobljeni pri arheoloških nadzorih različnih zemeljsko-

gradbenih posegov (katalog arhivov najdišč št. 100, 106, 107, 108; pril. 2: 68, 74-76, 78 a - c).

Presekane so bile kulturne plasti in številni zidovi rimskih stavb, med drugim že zgoraj omenjena

lokacija 4. petovionskega mitreja, in opaženi vsaj dve gradbeni fazi (Mikl 1960-1961, 163-168; Tušek

1997, 191-193; Lamut 1984; Vomer Gojkovič 1994, 1, pril. 1; Vomer Gojkovič 1995, pril. 1).

Zidovi so bili različno zgrajeni in sicer iz kamnov rumenega peščenca, lomljencev in rečnih prodnikov

povezanih z apneno malto, predvsem v mlajših gradbenih fazah tudi v kombinaciji z odlomki različne

rimske opeke. V zahodnem delu Prešernove ulice odkriti zidovi dela rimske stavbe, katere uničenje

verjetno datira novec cesarja Maksimina Pija (235-238), so bili zgrajeni iz rečnih oblic in odlomkov

strešne opeke, zloženih na način ribje kosti ter vezanih z apneno malto, s katero so bile skrbno

fugirane tudi zunanje stene (Tušek 1997, 191-193). Po ostankih talnega gretja (hipokausta), hodnih

površin iz estrihov, ponekod obloženih z opeko ali mozaiki, ki jih nakazujejo posamezne najdbe

mozičnih elementov, močnih ruševin z ostanki strešnih opek (tegule, imbreksi) in večinoma slikanih

ometov gre sklepati, da gre na širšem prostoru Muzejskega trga za ostaline kvalitetnih in bogato

opremljenih antičnih zasebnih ambientov bivalnih enot in stavbišč v vzhodnem delu središča mesta


62


oktober 2010

Petovione, kjer so mogli bivati nekateri od nosilcev samoupravnih municipialnih funkcij mesta (Saria

1974, 219-226; Mikl-Curk, Tušek 1985, 285-314; Mikl-Curk 1993, 205-218).

Analize in rekonstrukcije stenskih poslikav na ometih iz ruševin rimskega stavbišča na zahodnem robu

Prešernove ulice, dokumentirane v ozkem izkopnem jarku leta 1957 (pril. 2: 74 a) in h kateremu sodijo

tudi ostaline odkrite leta 1993 (pril. 2: 76) ter na Prešernovi 37 leta 1984 in 1995 (pril. 2: 78 a, b; ista

insula ?), kažejo v izdelavi kombinacijo prave freske s secco tehniko. Ornamentika in stili poslikav se

uvrščajo v več skupin, ki datirajo v čas starejše gradbene faze s konca 1. in v 2. stoletje ter v čas 3./4.

stoletja oziroma v mlajšo gradbeno fazo stavbišča (Mikl 1960-1961, 163-164). Zgodnje poslikave s

panojsko poslikanimi stenami so tako po barvi kot kompoziciji primerljive iz stavbišč v območju

rimske Panonije, v Balacapuszti in Akvinku, v Emoni, Celeji, Virunumu in v slikarstvu rimske Švice

(Plesničar – Gec 1998, 298, 302, 308, 310, 322, 332, 334). Mlajše obdobje, čas 3. in 4. stoletja, pomeni

degradacijo slikarstva na tudi bolj grobo izdelanih ometih, kjer osnovno podlago predstavlja večinoma

apnena bela barva in ornamentika, ki sodi v skupino tapetnega slikarstva z najbližjimi primerjavami v

Akvinku in Emoni (Plesničar – Gec 1998, 306, 324). V ta časovni okvir naj bi sodili tudi grobi ometi z

naškropljenimi barvnimi lisami in pikami kot imitacija marmorne inkrustacije (Mikl 1960-1961, 164-

165; Plesničar – Gec 1998, 300).

V prekopih zahodnega roba Prešernove ulice je bilo dokumentiranih tudi več srednjeveških zidov (pril.

1, 2, 3: 76), od katerih dva po vsej verjetnosti oklepata jugozahodni del stavbe, vzporedne z romansko

potezo nasproti stoječega Malega gradu. Dobrih 5 metrov širok prostor med obema stavbama nakazuje

prostor poteka srednjeveške ceste, ki je z mostu nekje na Vičavi pod dominikanskim pomolom in po v

virih izpričani strmini (v listini iz leta 1311, lega mostu v salzburškem urbarju iz leta 1331) prišla na

Trško – današnjo Prešernovo ulico (Curk I.- J. 1970, 71). Tretji, po zidavi nekaj mlajši srednjeveški

temeljni zid na tem območju, vkopan oz. ohranjen na globini od 1 do 1,75 m pod površino, je možno

povezati s fortifikacijo, ki je mogla obstajati na tem prostoru med Malim gradom, srednjeveško cesto

in grajskim kompleksom do druge polovice 14. stoletja. Druga skupina srednjeveških zidov (D, E) je

bila presekana pod cesto skozi Muzejski trg nasproti Sončnega parka (Mikl 1960-1961, 163-168; Tušek

1997, 191-193), možno pa je, da v ta kontekst stavbnih ostalin sodi tudi kateri od zidov, odkritih leta

1995 v vzhodnem robu parka ob stavbi Prešernova 37 (Vomer-Gojkovič 1995; katalog arhiva najdišč št.

100, pril. 2: 68). Ali so del zgodnjesrednjeveškega aglomerata iz 9. stoletja ali del Matildinega dvora

oziroma podgradja Ptujskih gospodov izpred ustanovitve dominikanskega samostana ali del njegovega

kompleksa pred vzpostavitvijo ceste in mestnih vrat, omenjenih leta 1442, potem, ko se je mostišče z

Vičave prestavilo nižje v mesto in bilo opuščeno tudi strmo, prej omenjeno cestišče, ni mogoče

ugotavljati zaradi premajhnih površin izkopov.

Naslednja skupina dokumentiranega srednjeveškega zidovja (pril. 2: 74 c, 76 - zidovi f, g, h, i) pod

cesto nasproti stavbe Muzejski trg 2, predstavlja del srednjeveškega mestnega obzidja in mestnih vrat,

omenjenih 1442 in opuščenih v prvi polovici 16. stoletja, skozi katera je vodila cesta iz mesta na Vičavo

in na severovzhod. Zidove sestavljajo tudi deli antičnih kamnitih stavbnih elementov in spomenikov,

kar se je izkazalo že na majhnem delu odkritega zida, v katerem so bili vzidani del kvadra z reliefno

predstavo Dioskura, dvojčkov Kastorja in Poluksa (Jevremov 1988, 99, št. 106) in dva odlomka

napisnih polj dveh nagrobnikov iz 2. stoletja (Mikl 1960-1961, 167-168, priloga 2, točka C). Na odkrite


63


oktober 2010

ostanke obzidja se dobro navezuje z arheološko geofizikalno meritvijo tal ugotovljena linija

porušenega mestnega obzidja (Mušič 2011; katalog arhivov najdišč št. 77; pril. 2: 77 b, c).

Na prostor Muzejskega trga, nad antično cesto in mostiščem se domnevno, glede na značilnosti



zgodovinskih virih omenjena, leta 853 od salzburškega nadškofa Liuprama posvečena lastniška cerkev

"ad Bettobiam" pri Pribinovem dvoru (Curk I., J. 1975, 55). Morda je bila posvečena sv. Lovrencu, ki

naj bi bil po tradiciji prvotni patron ptujske pražupnije (Konservatorski program ZVKDS RC 2010,

mapa 1, 12-13). Zaselek ob Pribinovem dvoru z župnijo pri cerkvi s slovensko desetino gotovo

predstavlja enega od treh najpomembnejših na območju predmadžarskega Ptuja, to je v času druge

polovice 9. stoletja, ko je kraj že posedoval letni sejem s sodstvom in mirom, most z mostnino (zaselek

ob Vičavi), kar omenja Arnulfinum, v leto 890 datirana darovnica. Po tej listini je nemški kralj Arnulf

salzburški cerkvi potrdil posesti in pravice, (Pribinovo) cerkev z desetino, dve tretjini mesta s

sodstvom, z mitnico in mostom (Curk I., J. 1975, 56).

Ostaline in posamezne elemente Pribinovega dvora in cerkve je po vsej verjetnosti iskati na območju

samostanskega kompleksa in današnjega Sončnega parka, tako v samostanski stavbni in gradbeni

substanci kot v zemeljskih plasteh na katerih stoji. Morda jih nakazuje leta 1928 v tretjem sondažnem

jarku dokumentirana ruševina preprosto obdelanih kamnov in marmornih plošč nad rimskodobnim

stopničastim uličnim tlakom in plastjo žganine, po Sarijevem mnenju ostankov večjega poslopja, in v

ruševini, na 1,15 m pod površino najden odlomek robnega dela okrogle plošče iz marmorja z zavihanim

profiliranim robom, ki bi lahko pripadal starokrščanski obhajilni mizi - protesis (Saria 1933, 119-122;

Klemenc, Saria 1936, 38-39, št. 31; pril. 2: 62 d).

Arheološke raziskave, konservatorska in restavratorska dela in raziskave vedno znova razkrivajo nove

elemente, s katerimi se dopolnjuje vedenje o arheološki, zgodovinski in umetnostno-zgodovinski,

gradbeno arhitekturni podobi tega prostora (Saria 1928, 119-129; Stele 1933, 185-191; Curk 1974, 227-

266, z našteto starejšo literaturo; Mikl Curk, Tušek 1985, 285-314; Lamut 2000; Žižek 2010; Mušič

2010; Tavželj 2010; Mušič 2011; zgoščen prikaz z bibliografijo glej v : Konservatorski načrt,

Dominikanski samostan, ZVKDS Restavratorski center Ljubljana, Maribor 2010, Mapa 1 in Mapa 2;

Vnuk 2010, 45-132; Mlinarič, Curk 2009).

Gotovo bi šele sodobne arheološke raziskave večjih površin prispevale k razreševanju mnogih vprašanj

in jasnejši sliki v kontinuirani, več tisočletni poselitvi tega izjemnega historičnega prostora, predvsem

pa za obdobje od pozne antike do ustanovitve in pričetka gradbene zgodovine srednjeveškega

dominikanskega samostana. Za ta čas so zaenkrat namreč bolj kot arheološki izpovedni zgodovinski

viri in dejstvo, da je prav ptujski konglomeratni prag z dravskim prehodom in z njim povezan strnjen

prostor t. im. dominikanskega pomola - Muzejskega trga pod Grajskim gričem ter delom vičavskih

teras (Curk I., J. 1975, 54-56) mogel igrati pomembno vlogo tudi v novih družbeno-političnih

dogajanjih zatona antike z velikimi premiki in selitvami ljudstev iz vzhoda in se znova spet pojaviti v

strateško-prometni vlogi v novih politično-gospodarskih interesih zgodnje-srednjeveške Evrope.


64


oktober 2010

Slika 9: Današnja pot med Malim gradom in stavbo na Prešernovi 37 je prostor srednjeveške ceste,ki je peljala z mostu in po strmini do Trške, danes Prešernove ulice.

Foto: Marija Lubšina – Tušek, 2011.

Slika 10: Pogled proti jugu na del Muzejskega trga s "Sončnim parkom" in nekdanjimDominikanskim samostanom (desno). Foto: Marija Lubšina – Tušek, 2011.


65


oktober 2010

Slika 11: Pogled z roba dominikanske eskarpe proti zahodu na reko Dravo z obrežji.Foto: Marija Lubšina – Tušek, 2011.

Del reke Drave z obrežji

V spomeniško območje Panorame je zajet tudi del reke Drave (parc. št. 3957/1 del in 4169/1 del, obe

k.o. Ptuj) z levim obrežjem vzdolž jugovzhodnega dela Vičave in Muzejskega trga ter nasprotni pas

desnega obrežja Drave. Danes je struga reke omejena s protipoplavnimi nasipi, predvsem vzdolž

desnega obrežja in vzdolž starega mestnega jedra Ptuja ter pod Muzejskim trgom oziroma

dominikanskim pomolom. Del obrežja vzdolž Vičave je bil v teku druge polovice 20. stoletja obložen in

utrjen s kamnitim materialom. Večina te obloge je danes že poškodovana ali celo uničena od vodne

erozije, obrežje pa nekontrolirano zarašča obrečna vegetacija.

Pod dominikanskim pomolom in Vičavo se je nekoč širila obsežna aluvialna dravska terasa, ki je glede

na arheološko najdbo leve mostne glave rimskega, domnevno Hadrijanovega mostu (Gaspari 2001, 51-

55), segala za dobro širino današnje dravske struge v prostor današnjega desnega obrežja Drave. Na

njej so gotovo mogle obstajati poselitve prazgodovinskega časa, v antiki pa naj bi se od mostnega

prehoda rimske ceste proti Savariji širilo domnevno upravno središče rimskodobne Petovione z

glavnim trgom (Mikl-Curk, Tušek 1985, 288-289) in kasneje del spodnje, zahodne srednjeveške

naselbine (civitas), omenjene v Arnulfinu (Arnulfinum), v leto 890 datirani darovnici (Curk 1975, 185-

186, tabela II; Gaspari 2001, 54).

Drava naj bi v velikih poplavah že v antičnem obdobju, okrog leta 260, preusmerila svoj tok in strugo,

kar naj bi povzročilo tudi postavitev novega, pravokotno na tok in nekoliko južneje oziroma globlje v

sedanji Zgornji breg lociranega mostu (Curk 1999, 4). Kakšna je bila usoda poznoantičnega mostu ni

znano, ni pa izključena možnost obnove njegove konstrukcije ali pa prehoda kot brodišča. Nedvomno


66


oktober 2010

je bilo vzdrževanje prehoda na tem območju, čez sicer težko prehodno reko Dravo, tudi v novih

družbeno političnih razmerah pozne antike in zgodnjega srednjega veka, še kako pomembno.

Kasnejše srednje-novoveške menjave dravske struge in denudacije nabrežin, najprej nekoliko na

zahod in nato spet nazaj na vzhod, o čemer pričajo rimskodobne naselbinske plasti in zidane strukture

(zidovi), ki se odrezano končujejo na robu današnjih teras na desnem in levem bregu, ter aluvialna

nasutja poplavne ravnine, so skoraj povsem zabrisale sledi rimskodobnega mostišča in dobršnega dela

rimske naselbine Petovione ob njem, kakor tudi ostanke kasnejših mostišč do poznega srednjega veka.

Dobršen del aluvialne terase z mostiščem in delom spodnje ptujske naselbine pod Vičavo in

dominikanskim pomolom, je morala Drava s premikom struge proti Panorami v teku 10. in 11. stoletja

že odplaviti, saj se pomadžarska ptujska naselbina verjetno zaradi slabih obrambnih možnosti in

grozečih poplav ni več razvila v bližini mostu, ampak višje pod grajskim gričem (Curk 1999, 4).

Listina iz leta 1178 potrjuje obstoj mostu, ki ga je dal po bojih z Madžari obnoviti ali zgraditi nadškof

Konrad I. in s tem vrnil Ptuju njegovo pomembnost kot mostišču in vozlišču cest ter stičišču obeh

delov posesti (na levem in desnem bregu Drave) v Podravju. S Curkovo ugotovitvijo, da je mogel most,

ki je bil postavljen na zoženi terasi med Vičavo in malograjskim pomolom, le še približno ohranjati

antično usmeritev (Curk 1999, 4), se strinja tudi Gaspari (Gaspari 2001, 56). Cesta, ki je prihajala z

mostišča in ob kateri se na zoženi aluvialni ravnici leta 1291 omenja vicus cerdonum, obrtniško naselje

strojarjev (Curk 1975, 191), je premagala terasno razliko 8 do 10 metrov vzhodno od dominikanske

terase med današnjim Muzejskim trgom in Malim gradom ter prešla v trško, današnjo Prešernovo

ulico (Curk I.-J. 1970, 55).

Lega srednjeveškega mostu se omenja v salzburškem urbarju iz leta 1331 (Curk I.-J. 1970, 71).

Rečni stržen, ki je v teku 13. stoletja spet spreminjal smer in do 14. stoletja naplavil južni del mesta, je

v katastrofalnih poplavah, izpričanih v kronikah v letih 1340, 1342 ali 1348, uničil in zasul po lokaciji

rimski most in odplavil strojarsko naselje. Drava je izravnala strugo in se pomaknila pod dominikanski

pomol, prejšnji glavni tok spremenila v rokav vzdolž srednjeveškega mesta, novega pa preusmerila

jugovzhodno od srednjeveškega mesta (Curk 1999, 6).

Reka Drava je tako s svojim novom tokom pretrgala večtisočletno nit, ki je vezala njen levi in desni

breg tako rekoč v istem koridorju in usode mnogih kultur ob njem.

Na pragu novega veka je primorala srednjeveški Ptuj v vzpostavitev novega koridorja z izgradnjo

novega mostu nekaj sto metrov nizvodno, kar je v mnogočem vplivalo na kasnejši urbanistični razvoj

mesta Ptuja (Curk I.-J. 1970, 77; Curk 1999, 7; Lubšina Tušek, Erič 2012, 355-362).

Prostor Drave z njenim neposrednim obrežjem je izjemno pomemben, saj predstavlja v svojem

arheološkem in historičnem smislu nepogrešljiv integralni del spomeniške enote Panorama.

Neprenehna vodna erozija in izpodjedanje vičavskega levega obrežja odkrivajo in prinašajo vedno

nove arheološke najdbe, predvsem rimskodobne kamnite plastike in oltarjev, ki so kot epigrafski vir in

vir umetnostno zgodovinskega proučevanja antičnih spomenikov zelo pomembne v dopolnjevanju

fizionomije antične kulturne aglomeracije (katalog arhivov najdišč št. 113-119; pril. 1: 79-84).

Nenazadnje pa je prostor še nedotaknjeno polje za moderne raziskave, ki bi lahko razjasnile številna


67


oktober 2010

vprašanja čezdravske komunikacije in s tem povezanimi prostorskimi razmerji do naselbinskih

aglomeracij skozi arheološka zgodovinska obdobja.

Slika 12: Drava z delom Muzejskega trga s stavbo dominikanskega samostana,Vičavo in delomPanorame na levem obrežju. V ozadju Panorame in Vičave se širijo naselje Orešje in griči Krčevine.

Neposredno na današnjem desnem obrežju se širi komleks ptujskih term in ptujsko naselje,imenovano Zgornji Breg. Višinski pogled proti severozahodu. Foto: Ivan Tušek, 1998.


68


oktober 2010

KATALOG NAJDIŠČ

Na prostoru spomeniškega območja Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 so bile pri

raznih človekovih podpovršinskih posegih na zemljiščih, predvsem ob kmetijski obdelavi, vojaških

učnih aktivnostih, gradbenih posegih in tudi ob naravnih denudacijskih procesih reke Drave ob

nabrežjih že od zgodnjega 19. stoletja naprej zabeležene številne arheološke, predvsem rimskodobne

najdbe: oltarji in nagrobniki ali njihovi odlomki, grobovi in posamezni deli naselbinskih struktur,

predvsem ostanki temeljnih zidov stavb ter kamnitih stavbnih elementov, opeka, lončenina, kovanci in

številno drugo drobno gradivo.

Arheološke najdbe so vzpodbudile zanimanje za arheološko dediščino na Ptuju in dale pobudo prvim

raziskavam, med drugim tudi na območju obravnavanega spomeniškega območja. Te so potekale

večinoma z izkopi poskusnih jarkov in sond, katere so glede na potek antičnega zidovja in drugih

zanimivih najdb na nekaterih mestih razširili v manjša izkopna polja.

Arheološka kopanja in raziskave, večinoma in vedno znova podrejene interesom lastnikov zemljišč

in/ali naročnikov posegov ter omejenim finančnim sredstvom, so bila v strokovnem smislu na

različnem strokovnem nivoju, pač glede na razvoj arheološke vede in metodologije arheoloških

raziskav.

Pregled arheoloških najdb, omemb in arheoloških raziskav podajamo po posameznih prostorskih

enotah spomeniškega območja Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277 v obliki kataloga in

sicer kot zaporedno oštevilčene zbire arheoloških informacij – arhivov najdišč (v tem primeru pojem

najdišče pomeni omejen prostor, od koder najdbe izvirajo, to je ožjo lokacijo), pridobljenih pri

določenih posegih v najdišče v določenem času. Isto najdišče oziroma lokacija ima lahko tudi več

najdiščnih arhivov.

Nad zaporednimi številkami tistih opisanih najdišč in zbirov informacij, ki jih je bilo možno vsaj

približno umestiti v prostoru, smo postavili krepko oblikovane številke in jih prikazali na zbirni karti

najdišč obravnavanega spomeniškega območja Panorama (priloga 1).

Zaradi preglednosti smo še posebej prikazali karto najdišč na območju Muzejskega trga s spomeniško

enoto Ptuj - Dominikanski samostan, EŠD 588 z nekdanjim dominikanskim vrtom, danes Sončnim

parkom, in na delu Prešernove ulice (priloga 2).

Priloga 3 prikazuje le tista kartirana najdišča s trenutno dosegljivimi arhivi, na podlagi katerih je bila

možna približna prostorska umestitev arheoloških struktur (priloga 3).


69


oktober 2010

Panorama

1) Leta 1816 se omenja prva arheološka najdba na Panorami in sicer rimskega groba v grobni skrinji iz

opek, med njimi z žigom legije XIII. Gem. (Klemenc, Saria 1936, 41). Ožja lokacija najdbe ni znana.

2) Leta 1841 je bil odkrit oltar, ki ga je Jupitru Depulsorju posvetil C. Petronius Chryseros (CIL III:

4018). Natančnejša lokacija najdbe oltarja na panoramskem hribu ni znana, prav tako tudi ne drugih

napisnih kamnov CIL III: 4024, 4026, 4028 (Klemenc, Saria 1936, 37; Saria 1922, 193 s). Številni

napisni kamni, odkriti na gradu (vzidani ?) naj bi bili v večini najdeni na Panorami (CIL III 4025,

4026, 4028, 4033, 4035, 4051, 4064, 4066, 40607, 4068, 4074, 4079; Klemenc, Saria 1936, 37; AIJ:

285).

Slika 13: Panorama 1841. Najdba votivnega oltarja, ki ga je Jupitru Depulsorju posvetil C.Petronius Chryseros in je vzidan pri Mestnem stolpu na Ptuju (CIL III: 4018). Iz: AIJ, 285.

3) Leta 1877 je bilo na Panorami najdeno 21 bronastih predmetov, med njimi okovje z lističi, cevke in

prstani, okrašeni z glavicami in cvetovi (Vomer- Gojkovič, Kolar 1993, 26).

4) V letih 1894/95 je na vrhu Panorame kopala okope vojska in naletela na rimske ostaline opeko z

žigom, oljenke, itd. (Abramić 1914, 87 s, op. 39) in sicer na območju, kjer je kasneje leta 1911 Mihovil

Abramić izkopal rimske zidove dela večjega stavbnega kompleksa s hipokavstom ter novčnimi

najdbami od 1. do 3. stoletja (Klemenc, Saria 1936, 37, Detailplan von Poetovio: št. 29). Izkopavanje iz

leta 1895 je omenjeno tudi v v zvezi z interesom Muzejskega društva po pridobitvi arheoloških najdb,


70


oktober 2010

vendar se o izročitvi le-teh, lastnik zemljišč na Panorami grof Herberstein, ni hotel pogovarjati (Vomer

Gojkovič, Kolar 1993, 29).

1 a

5) V letu 1899 naj bi prof. Ferk skupaj s F. Pischingerjem na Panorami odkril prostor rimskega

gledališča (Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 32) in sicer na območju polkrožnega terena v južnem predelu

Panorame.

1 b

6) Leta 1907 je ob vznožju južnega pobočja Panorame, na polkrožnem terenu nasproti vičavske

vojaške kasarne, med parc. 439/2 in 470/1, obe k.o. Krčevina (osrednji, jugovzhodni del parcele 656/1,

k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983), poskusno kopal Viktor Skrabar in poleg rimskodobnih drobnih

arheoloških najdb ob vznožju našel tudi rimsko zidovje (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911, št. 29;

Abramič 1914, Fundkarte von Pettau. št. 3; Klemenc, Saria 1936, 36, Detailplan von Poetovio: št. 24;

Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 29). Sledov rimskega teatra, katerega naj bi leta

1899 Ferk in Pischinger odkrila na tem območju ni našel, ampak le velike klesance (kamne), kot je

Skrabar leta 1908 v svojem pismu poročal prof. Ferku (Mikl-Curk, Tušek 1985, 289, op. 23).

2

7) Leta 1900 so bili na jugovzhodnem delu Panorame, na parceli 471 po Franciscejskem katastru

(jugovzhodni deli parcel 471 in 449/6 oziroma parcel 650 in 651, obe k.o. Ptuj po katastrih iz let 1973,

1983 in 2010), pri obdelavi zemlje, naključno odkriti deli rimskega zidovja (Kohaut 1900, 20;

Klemenc, Saria 1936, 36, Detailplan von Poetovio: št. 25).

8) Leta 1900 naj bi bil na severovzhodnem predelu Panorame, brez natančnejše lokacije, najden

napol izdelan marmorni relief z mitološko sceno (Klemenc, Saria 1936, 37-38; Kohaut 1901, 20).

9) Leta 1900 so v bivši drevesnici na severovzhodnem, ravninskem delu Panorame našli relief boginje

Epone, ki je izgubljen (Mitteilungen der k.k. Zentral - Kommission 27, 1901, str. 20; Skrabar 1940,

379-380; Bratanič 1954, 361). V kronologiji Muzejskega društva je najdba reliefa Epone navedena kot

najdba pri izkopavanju leta 1901 (Žižek 1992, 148).

10) V začetku 20. stoletja je dr. Winkler na severovzhodnem vznožju Panorame našel bronast

kipec, visok 0,072 m, ki predstavlja golobradega Rimljana ali pa rimskega duhovnika pri žrtvovanju

(Bratanič 1954, 361, sl. 1). Podobnost v sceni vidi Bratanič v reliefu daritve Larom, najdenem pri

Abramičevih kopanjih leta 1911 (Abramić 1925, 78, sl. 21).


71


oktober 2010

Slika 14: Panorama, zač. 20. stoletja. Bronasta plastika – golobradi Rimljan ali rimski duhovnikpri žrtvovanju, po Brataniču (Bratanič 1954, 361, Sl. 1).

11) Leta 1905 je bila na Panorami, na njivi v uporabi bolnišnice (jugovzhodni predel Panorame),

najdena plošča iz marmorja (v. 0,25, š. 0,19, deb. 0,02 m) z reliefnim prikazom čaščenja traških

konjenikov (Abramić 1914, 95, sl. 70; Jevremov 1988, 100-101, št. 108). Najprej je bila razstavljena v

grajskem muzeju, kasneje v lapidariju Pokrajinskega muzeja Ptuj (PMP RL 465).

Slika 15: Panorama 1905. Reliefna plošča s prikazom čaščenja traških konjenikov, PMP RL 465(Abramič 1914, sl. 70).

3

12) Leta 1907 so na ravninskem severovzhodnem delu Panorame, na parceli 466/1, k.o. Krčevina, v

lasti grofa Herbersteina (parcela 644 in/ali 643, obe k.o. Ptuj po katastru iz let 1973 in 1983), pri

izkopu jarka za vodovodno napeljavo naleteli na ostanke zidovja rimskih stavb (Skrabar, Gailhofer,

Fundkarte 1911: št. 7; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št. 4; Klemenc, Saria 1936, 37, Detailplan


72


oktober 2010

von Poetovio: št. 30; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 7). Na tem območju so tudi v

jeseni 1928 (glej v nadaljevanju pod zaporedno št. 19) ob pripravi drevesnice našli ostanke rimskih

zidov, vodnjak in cca 100 korakov nižje proti vznožju votivno aro (Klemenc, Saria 1936, 37; Abramić

1931, 182-183, št. 7).

4

13) Leta 1907 je na polkrožnem delu panoramskega griča, na parceli 465/1, k.o. Krčevina (parcela 645

k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983), poskusno sondiral Skrabar. Pridobljene posamične drobne rimske

najdbe naj bi bile iz grobov višje ležeče nekropole (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911: št. 32;

Klemenc, Saria 1936, 42, Detailplan von Poetovio: št. 38; Arheološka razstavna stenska karta v PM

Ptuj: št. 30).

5

14) Leta 1911 je bilo pod pokroviteljstvom lastnika zemljišč na panoramskem griču grofa Herbersteina

in pod vodstvom Mihovila Abramića izvedeno sondiranje in sicer na najvišjem platoju panoramskega

griča, na koti 264 (parcele 651, 652, 653, vse k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983). Na tem prostoru naj bi

vojska pri vadbenem kopanju jarkov že v letih 1894/95 naletela na arheološke ostaline. Odkritih je bilo

več delov rimskodobnih temeljnih zidov, grajenih iz rečnih prodnikov in lomljencev, povezanih z

apneno malto. Del zidov, širine 0,6 do 0,9 metra, je pripadalo štirikotnim prostorom - delu nekega

večjega stavbnega kompleksa. Na severnem delu so bili zidovi ohranjeni še do višine 1 metra. Prostor

T oblike je imel tla iz estriha, ki so bila 1,5 metra pod tedanjo površino. Na estrihu je bilo ohranjenih

nekaj stebričkov iz kvadratnih opek - ostankov hipokavsta. Nad stebrički je bila verjetno zgrajena

hodna površina s tlakom iz šesterokotnih opečnatih tlakovcev (Abramić 1914, 87-90, sl.. 67) Med

najdbami je omenjen velik kos 5 cm debele opeke z žigom L(uci).VAL(eri). ROM(ani) in najdba

odlomkov votivnih ar iz belega marmorja z napisom (Abramić 1914, 111-112, sl. 86, 87; AIJ: 349, 351).

Posamezne sonde so pokazale, da je okoliški prostor prepreden z ostanki zidov, ki jih ni bilo mogoče

povezati v skupen kontekst. Lokacija je označena na več kartah arheoloških najdišč Ptuja (Skrabar,

Gailhofer, Fundkarte 1911: št. 31; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 1; Klemenc, Saria 1936, 37,

Detailplan fon Poetovio: št. 29; Arheološka razstavna stenska karta v Pokrajinskem muzeju Ptuj ima

vrisane lokacije sond brez oznak) in omenjena ali obravnavana v nekaterih historično - topografskih

pregledih (Klemenc, Saria 1936, 37; Mikl-Curk 1975, 322-325; Mikl-Curk, Tušek 1985, 285-290, Sl.

1:1; Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 37; Korošec 2001, 1; Horvat et all. 2003, 164).

Lokacija izkopnih polj je na osnovi usklajevanja z vrisanimi na najdiščni karti Ptuja iz leta 1914

(Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 1) prenesena v moderni kataster iz leta 2010 in je na

parcelah 651, 652 in 653, vse k.o. Ptuj. Natančna umestitev lokacije ni bila možna.


73


oktober 2010

Slika 16: Panorama 1911. Del rimske stavbe s hipokavstom (Abramič 1914, sl. 67), sondiranje navrhu Panorame.

Slika 17: Panorama 1911. Iz zasipa hipokausta na vrhu Panorame izvira najdba odlomka votivneare z delom napisa: [….cum], Maxima et [Petro-? ali Crispi-?] nilla. filis [pro] salute. su[a et]

suoru[m votum) solvit) l(ibens) m(erito)]. (Abramić 1914, 112, sl. 87; AIJ: 351).


74


oktober 2010

Slika 18: Panorama 1911. Odlomek spodnjega dela votivne are z delom napisa […], Helen[a?,V(otum) S(olvit) L(ibens) M(erito), najden v zasipu hipokavsta na vrhu Panorame (Abramić 1914,

112, sl. 86; AIJ: 349)

6

15) Leta 1911 je Abramič kopal tudi na jugovzhodnem pobočju Panorame (parcela 650, k.o. Ptuj po

katastru iz leta 1983 in 2010), kjer je bil odkrit sklop rimskih zidov, v povrečju 1 meter pod tedanjo

površino. Zidovi so sestavljali dva niza pravokotnih prostorov ob osrednjem 65 cm širokem zidu.

Abramič je na osnovi najdb opredelil stavbne ostaline kot kultno območje (Abramić, 1914, 90-94, sl.

68). Na jugovzhodni strani kultne stavbe se je pokazalo prodnato nasutje ceste oziroma poti ali ulice.

V severnem delu so bili zidovi ohranjeni do 80 cm visoko, večinoma pa le še v spodnjem delu temeljev.

Grajeni so bili iz dravskih prodnikov in močne malte, v nekaterih prostorih so bili ohranjeni deli

estriha. V prostoru D so bili najdeni deli rumeno temno modrega barvanega zidnega ometa, v

severnem vogalu prostora C pa ostanki vodnjaka, v katerem so ležali deli razbitega kipca Venere in

odlomki posodja iz grobe, s peskom mešane gline.

Objektu so po avtorjevem mnenju dale sakralni pomen najdbe več odlomkov reliefov iz marmorja z

upodobitvijo traških konjenikov, posameznih reliefov in napisi, posvečenimi Liberi in Bakhusu,

Silvanu, Veneri, Eskulapu, Higiji in Nutricam (Abramić 1914, 92-109).

V prostoru C je bil najden tudi odlomek žrtvenika (vel.: 0,53 x 0,415 x 0,245 m) iz marmorja z delom

grško-latinskega napisa (PMP RL 72), ki ga je sebi, svoji ženi in hčeri na blagor, postavil neki cesarski

prokurator, upravni uradnik (Abramić 1914, 110-111, sl. 85; Abramić 1925, 155; AIJ št. 346), povezan z

upravo ilirske carine (Portorium victigalis Illirici), ki je z nekaterimi uradi delovala v Petovioni še v 3.

stoletju (Jevremov 1988, 102, št. 110).

Med najdbami z obeh raziskovanih lokacijah v letu 1911 našteva Abramič odlomke tegul z žigom legije

1. Adjutriks (Adiutrix), na hipokavstni opeki žig legije 13. Gemine in žige obrtnikov: P.AEL.P , L.CA,

CAS.CRIS, IV.LVP ali CIL, IVN.CA in I. CASTR, VNI.FIRM, L.OCT.SECV, M.VL.SE, CCC, M.I.A (ta žig

se pojavlja tudi na oljenkah na Ptuju, v Dalmaciji in Panoniji), GIH, Q.S.P (pogosto se pojavlja na

rimskih opekah vseh vrst v Petovioni, 2. stoletje) in C.IVL.AGILS (ta ptujski proizvajalec opek je

izdeloval tudi amfore; odlomek ene z njegovim žigom se pojavlja tudi na tem najdišču).

Med drobnimi razsutimi najdbami so omenjeni: dva bronasta obeska (eden v obliki lunule), različne

fibule, med njimi dva odlomka tipa Aucissa, bronasta ploščata fibula z vdetim emajlom, več pasnih


75


oktober 2010

spon, dva srebrna in bronast prstan, bronasta igla, prstan s ključkom, različni obročki, bronasta črka R

in del druge z luknjicami za pritrditev na podlago, itd.

V prostorih C in D je bila najdena večja količina odlomkov posodja, med njimi ročaj vrča z aplikacijo

kače, melnice z okrasom v obliki oči, kadilnice, oljenke (med njimi volutna, reliefna z erotično sceno in

ena z žigom ANVS.IVSTINI) ter glinen kalup, verjetno za izdelavo oljenk. Med lončenino so bili

najdeni tudi odlomki najfinejših rimskodobnih posod, terra sigillata: oblike Dragendorff 37 s

figuralnimi upodobitvami, z žigom CINN[AMVS, fabrikanti Lezoux z žigom PATERNVS in odlomki

figuralne sigilate z žigom [Vale]ARIANI, itd.

Med steklenim posodjem so bili odlomki v tehniki millefiori stekla, odlomki steklenic, rebrastih

skodelic, med drobnimi najdbami pa odlomki zapestnic iz stekla in gagata, perle , igralni predmeti iz

stekla in kosti, koščene lasnice in ploščice (Abramić 1914, 94 – 133).

Najdeni kovanci datirajo od začetka cesarstva do konca 4. stoletja, med njimi je največ Galijenovih.

Svetišče traških konjenikov postavlja Abramič v čas od druge polovice 2. stoletja naprej (Abramić 1914,

92- 93).

Najdišče je označeno na več arheoloških kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte Pettau 1911, št.

30; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 2; Klemenc, Saria 1936, 36, Detailplan von Poetovio. št.

26; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 30) in omenjeno ali obravnavano v nekaterih

arheoloških, historično - topografskih pregledih (Saria 1974, 221-222; Mikl-Curk 1975, 324; Mikl-

Curk, Tušek 1985, 285-290, Sl. 1: 2; Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 37; Korošec 2001, 1-2; Horvat et all.

2003, 163-164, Sl. 7:5; 10).

Lokacija raziskave, vrisana na Abramičevi najdiščni karti (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 2),

je na sodobnem katastru iz leta 2010 umeščena na parceli 650, k.o. Ptuj.

Neposredni prenos in natančna umestitev lokacije zaradi nepremostljivih razlik v kartografskih

podlagah, med katerimi je po nastanku sto let razlike, ni bila možna. Pri umeščanju Abramičevega

tlorisa stavbnih ostalin v sodobni kataster smo upoštevali njegovo usmeritev proti severu, osnovna

prostorska razmerja med umeščenim izkopnim poljem in drugimi objekti na Abramičevi karti, ki

obstajajo tudi na sodobnem katastru (predvsem osrednja stavba na prostoru bivše vojašnice na Vičavi

in vili nekdanjih lastnikov Gailhofer, Lukas) ter deloma tudi rezultate prostorsko umeščenih

geofizikalnih raziskav iz leta 2007.


76


oktober 2010

Slika 19: Izkopavanje na Panorami leta 1911 (Abramič 1914, sl. 66).

Slika 20: Panorama 1911. Tloris odkritih temeljnih ostalin t. im. kultnega območja(Abramič 1914, sl. 68).


77


oktober 2010

Slika 21: Panorama 1911. Odlomek žrtvenika z grško-latinskim napisom (PMP RL 72), ki ga jecesarski prokurator (upravni uradnik), povezan z upravo Portorium victigalis Ilirici (mitnino),

postavil za blagor sebi, hčerki in ženi; iz prostora C kultnega stavbnega območja, 3. stoletje(Abramić 1914, 110-111, sl. 85; AIJ: 346; Jevremov 1988, št. 110).

Slika 22: Panorama 1911. Odlomek reliefa, verjetno s predstavo Silvana, najden v prostoru Ckultnega stavbnega območja (Abramič 1914, 102-103, sl. 74).

Slika 23: Panorama 1911, kultno območje, prostor C-D. Odlomki reliefne plošče s predstavo innapisom, verjetno posvečenim Silvanu (Abramić 1914, 102, sl. 73; AIJ 337).


78


oktober 2010

Slika 24: Panorama 1911. Odlomek reliefne plošče Libere iz prostora D.(Abramić 1914, 103, sl. 75; AIJ 289).

Slika 25: Panorama 1911. Odlomki reliefne plošče s predstavo traških konjenikov(Abramić 1914, 97, sl. 71).

Slika 26: Panorama 1911: Odlomka napisov iz ruševin kultnega območja (AIJ: 438, 437).


79


oktober 2010

Slika 27: Panorama 1911. Ena od variant umesčanja Abramičevih izkopnih polj (Abramić 1914,Fundkarte von Pettau: št. 1, 2) na katastru iz leta 2010. Usklajevanje in računalniška obdelava:

Marija Lubšina-Tušek in Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

Slika 28: Panorama 1911. Ena od variant umeščanja Abramičevih izkopnih polj (Abramić 1914,Fundkarte von Pettau: št. 1, 2) na katastru iz leta 2010. Usklajevanje in računalniška obdelava:

Marija Lubšina-Tušek in Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA ).

16) Leta 1912 je bil na Panorami najden kipec sedeče Nutrice z dojenčkom v naročju, viš. 0,37 m, šir.

0,145 m, deb. 0,16 m, iz pohorskega marmorja. Abramič opredeljuje najdbo poleg že znanih reliefnih

upodobitev Nutric kot prvo te vrste na Ptuju. Kipec je datiran v čas 2. stoletja (Abramič 1914, sl. 83;


80


oktober 2010

Wigand 1915, 209, št. 13, sl. 117; Jevremov 1988, 54-55, št. 26). Hrani ga Pokrajinski muzej Ptuj-

Ormož na Ptuju (PMP RL 131).

Slika 29: Panorama 1912, kipec Nutrice (Abramič 1914, 108, sl. 83).

7 (a, b, c, d)

17) Leta 1913, septembra in oktobra, se je na Panorami, severozahodno od Abramičeve raziskave 1911,

na parc. št. 468, k.o. Krčevina (na delu parcel 650 in 651, obe k.o. Ptuj po katastru iz let 1983 in 2010),

pod pokroviteljstvom grofa Herbersteina in pod vodstvom Balduina Sarije nadaljevalo arheološko

izkopavanje. Dnevniki in originalno poročilo v nemščini (rokopis z naslovom Archäologische

Untersuchungen auf dem Gebiete von Poetovio) o izkopavanju B. Sarije so v Zgodovinskem arhivu na

Ptuju, v Zbirki Muzejskega društva (SI_ ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, št. 007554-00 7704).

Ostali arhiv najdišča je v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož na Ptuju. Med najdbami se omenja tudi

več kosov bronastega okovja s cinguluma (inv. št. PMP 8201), kot dela vojaške opreme (Mikl-Curk

1980, 432, op.11). Sarija je poročilo o izkopavanjih 1913, v katero je vključil tudi rezultate drugih

kopanj na Panorami in Vičavi, publiciral v srbskem jeziku v Starinarju (Saria 1922, 191-208). Z

dovoljenjem Avstrijskega arheološkega inštituta je tudi ponovno objavil najdiščno karto iz leta 1914

(Abramić, 1914, sl. 136: Fundkarte von Pettau). Lokacije izkopov so prostorsko umeščene na

Abramičevi najdiščni karti (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 2a). Na Arheološki razstavni

stenski karti v PM Ptuj so lokacije izkopov vrisane, niso pa posebej označene s številko. Na ostalih

kartah je najdišče označeno le s številko (Abramić 1925, Najdbovid: št. 18; Klemenc, Saria 1936,

Detailplan von Poetovio: št. 28; Horvat et all. 2003, Sl. 7: 6).

Sarijeva izkopna polja so na osnovi usklajevanja z Abramičevo najdiščno karto (Abramić 1914,

Fundkarte von Pettau: št. 2a) prenesena v sodobni digitalni kataster iz leta 2010, vendar natančno

lociranje odkritih stavbnih struktur zaenkrat ni možno. Potrebno bi bila podrobnejša proučitev

izkopavalnega dnevnika, kjer so zapisane tudi nekatere geodetske izmere.

Rezultate Sarijevih raziskav omenjajo med drugim nekateri topografski pregledi (Klemenc, Saria 1936,

36-37; Saria 1974, 221-222; Mikl-Curk 1975, 324; Mikl-Curk, Tušek 1985, 285-290, Sl. 1:2; Lubšina-


81


oktober 2010

Tušek 1981, 132, 200; Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 38; Korošec 2001, 2-3; Horvat et all. 2003, 163-

164, Sl. 7: 6; 11).

7 a

Približno 20 metrov jugovzhodno od kote in v približno 80 korakov dolgem jarku (7 a) so odkrili dele

zidov podobne sestave kot so bili zidovi kultnega objekta, odkritega pri Abramičevih kopanjih leta

1911. Povezovali so jih s to stavbo, čeprav jih ni bilo mogoče vkomponirati v tlorisno zasnovo odkritega

objekta (Saria 1922, 192; Korošec 2001, 2). V ruševini, zlasti v južnem delu jarka, je bilo najdeno več

šesterokotnih večjih in manjših tlakovcev, odlomek friza s štukaturo jajčnega niza, kosi ometa z odtisi

trske (verjetno stropa). Najdbe so bile pozneje pripisane ostankom rimskodobne vile. Od drobnih

najdb so omenjeni kovanci cesarjev Trajana, Hadrijana, Marka Avrelija in Valentinijana. V severnem

delu sonde so bile v zidu, ki je meril v širino 0,9 m, vzidane rimske spolije, med drugim zidna cina iz

pohorskega marmorja (Saria, 1922, Sl. 2).

Na globini od 0,7 do 1 metra so naleteli na več rimskih žganih pokopov; posmrtni ostanki so bili

shranjeni verjetno v žarah oziroma loncih - provincialni kuhinjski lončenini (Korošec 2001, 2, op. 8).

Po novcih Klavdija II. in Galijena naj bi grobovi sodili v 3. stoletje (Schmid 1935, 147).

7 b

Pri sondiranju približno 10 metrov severozahodno (7 b) od meje Abramičevih kopanj leta 1911, so bili

najdeni posamezni deli zidov, katerih sklop ni bil jasen in je bilo videti, da pripadajo dvoriščnim

zidovom in stavbam, ki niso služile za stanovanja. Odkriti ostanki troročajne posode s plastičnim

okrasom kače na ročajih naj bi sodili v kontekst kultnih prostorov Abramičevih izkopavanj (Abramić

1914, 122). Znotraj dvorišča je bila odkrita za datacijo pomembna najdba (nekoč morda v mošnjičku iz

blaga ali usnja) 11 prstanov in 10 kovancev od Trajana do Antonina Pija (Saria 1922, 199 ss, Sl. 4;

Klemenc, Saria 1936, 37). Walter Schmid predvideva, da gre za mali zaklad, zakopan v času

markomanskih vpadov leta 168 (Schmid 1935, 147).

7 c

Pri sondiranju približno 20 m ali 30 m severozahodno od Abramičeve kultne stavbe so bile na površini

16,5 x 29 metrov najdene ostaline term (7 c) v sestavi luksuzne vile (Saria 1922, 195 ss, Sl. 6; Klemenc,

Saria 1936, 37, Detailplan von Poetovio: št. 28; Horvat et all. 2003, 163-164, Fig. 7: 6; 11). Kopalniški

del vile je imel caldarium (C), tepidarium (G), sodeč po hipokaustu in kanalih (a, b) tudi kurilnica

(praefurnium). Saria izpostavlja dve gradbeni fazi, vidni v apsidi (E) in drugih detajlih. Sonda v

kaldariju naj bi pokazala, da stavba leži na 1,5 metra debeli plasti ruševin, v kateri so ležali odlomki

rdeče in svetlo modro obarvanega ometa. Deli stavbe proti severozahodu, severovzhodu in vzhodu so

bili uničeni, odličnost nekdanjega objekta naj bi nakazovala z marmornatimi ploščicami tlakovana tla.

Med drobnimi najdbami sta izpostavljeni najdbi kovancev cesarjev Klavdija II. in Galijena (Korošec

2001, 3).


82


oktober 2010

Slika 30: Panorama 1913, tloris kopalniškega dela stavbe, izkopavanje B. Saria(po Horvat et all 2003, sl. 11).

Slika 31: Panorama 1913, odlomek nagrobne stele iz belega marmorja, izkopavanje B. Saria(AIJ: 384).

7 d

Približno 15 metrov severno od odkritega dela vile s termami so na parceli 468, k.o. Krčevina (parceli

650 in 651, k.o. Ptuj po katastru iz let 1983 in 2010) odkrili dele zidov in niz zidanih masivnih

postamentov, na katerih so bili ohranjeni deli okroglih baz stebrov. Opredelili so jih kot del vrtnega

stebrišča ali del nekega objekta (vile) s peristilom (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 2a; Saria

1922, 198, Sl. 7), po vsej verjetnosti v sestavi luksuzne vile s termami (Klemenc, Saria 1936, 36-37,

Korošec 2001, 2-3). Po najdbah belo barvanega ometa z rdečimi pegami naj bi bil objekt datiran v 3.

stoletje (Schmid 1935, 147). Med drobnimi najdbami so izpostavljene: opeke z žigi, med katerimi

izstopata odlomek opeke z žigom L. Valerius Romanus ter odlomek z inicialkama obrtnika A F, kapitel

polstebra, odlomek kamnite noge stola v obliki levje glave, odlomek z rdečo barvo prevlečene

marmorne are z napisom iz 1. stoletja, odlomek domnevno vojaškega nadgrobnega cipusa iz

marmorja, bronast prstan z napisom imena L. VALLERIUS TAGILUS, odlomki lončenine: reliefne in

gladke terrae sigillate, med drugim z žigom Reginiusa, odlomki terrae nigrae z žigom lončarja Mariusa,


83


oktober 2010

odlomki oljenk od reliefnih do glaziranih, itd. Novčne najdbe obsegajo čas od cesarjev Avgusta do

Konstantina, prevladujejo pa iz časa 1. in 2. stoletja (Klemenc, Saria 1936, 37).

Slika 32: Panorama 1913, tloris dela stavbe s peristilom, 3.. stoletje, izkopavanje B. Saria(Saria 1922, sl. 7).

Slika 33: Panorama 1913. Poizkus umestitve Sarijevih izkopnih polj z rimskodobnimi stavbnimiostalinami po najdiščni karti Ptuja iz leta 1914 (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 2 a) na

kataster iz leta 2010. Usklajevanje in računalniška obdelava: M. Lubšina-Tušek in D. Cvetko(Arhiv ZVKDS, CPA).

8

18) Leta 1915 so delavci na parceli 466/2, k.o. Krčevina (parcela 645, k.o. Ptuj po katastru iz let 1983

in 2010) pri polaganju cevi za vodovod iz Grajene na vrh panoramskega hriba (kjer naj bi bil zgrajen

rezervoar, od koder bi dovajali vodo k barakam vojaške kasarne cesarja Franca Jožefa), med drugo in

tretjo petino trase od vrha Panorame proti Grajeni, na globini od 1 do 1,5 metra, naleteli na osem

skeletnih pokopov v grobnicah, zidanih z opeko in pokritimi s tegulami v obliki dvokapne strehe,

postavljene neposredno na tla. Eden in edini analiziran skeletni grob med to skupino, s pridatkom_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

84


oktober 2010

steklene posode – kozarca, je ležal v grobni skrinji, sestavljeni iz velikih plošč, v smeri sever –jug, na

globini 1,5 metra. Dve plošči vzhodne stene je povezoval v ta namen uporabljen odlomek žrtvenika,

katerega napisno polje je zaradi izdolbenega vertikalnega žleba utrpelo močne poškodbe. O grobnih

najdbah poroča Skrabar v rokopisu (Viktor Skrabar, Das römische Gräberfeld am Panoramaberge bei

Pettau, 1915), ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v Zbirki Muzejskega društva (SI_ZAP/0006-

ZMD, AŠ 6, MD- I – 5/7, ovoj 8, št. 007545–007549, tri strani rokopisa in ena skica). Saria je odlomek

oltarja z napisom na osnovi tipologije črk datiral v drugo polovico 2. stoletja (Saria, 1922, 193- 194, sl.

3 in 3a).

Oltar so v izpolnitvi zaobljube bogu Jupitru in za blagor …Valerija…, člana občinskega petovijonskega

sveta, mestnega arhitekta, upravnika mestne blagajne, vršilca dolžnosti mestnega sodnika, posvetili

starši (AIJ 279; Jevremov 1988, 97-98, št. 103).

Najdišče navaja Blatt Ptuj (Klemenc, Saria 1936, 41, Detailplan von Poetovio: št. 36), prostor

izkopanega jarka z letnico 1915 pa prikazuje Arheološka razstavna stenska karta v Pokrajinskem

muzeju na Ptuju.

Slika 34: Panorama 1915. Del žrtvenika s poškodovanim napisom iz 2. pol. 2. stoletja, sekundarnouporabljen kot vezni člen pri pozno rimskem skrinjastim grobu. Oltar so v izpolnitvi zaobljube bogu

Jupitru in za blagor …Valerija…, člana občinskega petovijonskega sveta, mestnega arhitekta,upravnika mestne blagajne, vršilca dolžnosti mestnega sodnika, posvetili njegovi starši

( AIJ 279; Jevremov 1988, 97-98, št. 103).

9

19) Leta 1928 so bili pri pripravi drevesnice na parceli 466/1, k.o. Krčevina (parcela 644, k.o. Ptuj po

katastru iz leta 1983) najdeni ostanki rimskega zidovja in vodnjak. Približno 100 korakov nižje proti

vznožju Panorame je bil najden spodnji del oltarja (v. 0,525 m, š. 0,405 m, d. 0,29 m) z delom napisa,

s katerim je Ulpius Proclus, uslišan, rad izpolnil zaobljubo (Smodič 1929, 226 s; Abramić 1931, 182-

183, št. 7; Klemenc, Saria 1936, 37; AIJ 352; Jevremov 1988, št. 21; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 40).

Na arheološki razstavni stenski karti v Pokrajinskem muzeju na Ptuju je najdba vodnjaka verjetno


85


oktober 2010

označena pod št. 114 in najdba žrtvenika pod št. 115, kar pa ni možno preveriti, saj je razlagalna tabla

oštevilčenih najdišč odstranjena. Arhiv najdišča je v Pokrajinskem muzeju na Ptuju.

Slika 35: Panorama 1928. Spodnji del žrtvenika Ulpija Prokla (AIJ: 352)

20) Leta 1933 so obogatili zbirko muzeja z rimskimi in srednjeveškimi novci ter rimskim zvončkom s

Panorame, ki jih je daroval A. Smodič (Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 41).

10

21) Leta 1935/36, pozimi, so na severozahodnem pobočju pod vrhom bili najdeni poznorimski

grobovi, v večini brez pridatkov. Med najdbami se omenjata le dve bronasti zapestnici. Eden od grobov

je bil pokrit z odlomkom zgornjega dela žrtvenika, posvečenega Jupitru Depulzorju, odvračevalcu

nesreč (Klemenc, Saria 1936, 41, Detailplan von Poetovio: št. 37; AIJ: 286; Korošec P. 1950, 78-79;

Jevremov 1988, 63, št. 34; Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 41).

Slika 36: Odlomek zgornjega dela žrtvenika z delom napisa Jupitru Depulzorju (AIJ: 286)(foto Ivan Tušek).


86


oktober 2010

11

22) Leta 1936 je bil v bližini vodnega rezervoarja na Panorami in nedaleč stran od žganih rimskih

grobov, ki jih je leta 1913 izkopal Balduin Saria, najden odlomek stebrička starokrščanske oltarne

ograje z obojestranskim reliefom. Na sprednji strani stebrička (d. 20 cm, š. 15 cm, deb. 3 cm) je v

plitvem reliefu upodobljen vinski trs z grozdom, ki ga zoblje golob, na zadnji strani pa je globoko

izklesana rozeta z ostrimi zarezami. Na osnovi te najdbe je Schmid domneval, da je na Panorami med

poznorimskim grobiščem stala cerkev (Schmid 1936, 110, slika najdbe 26 a,b; Klemenc, Saria 1936, 41;

Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 42). Lokacija najdbe je kartirana približno na podlagi prostorskega opisa

v Blatt Ptuj (Klemenc, Saria 1936, 41).

Slika 37: Steber korne pregraje po Schmidu (Schmid 1936, 110, sl. 26 a, b).

23) Leta 1937, spomladi, je dal veleposestnik Herberstein na novo urediti sadovnjak po vsem

severovzhodnem pobočju Panorame. Odkrili so poznorimsko grobišče in zidove rimskih stavb (Vomer

Gojkovič, Kolar 1993, 42). Na severnem pobočju Panorame je A. Smodič odkopal nekaj grobov v

zidanih ali iz kamnitih plošč obloženih grobnih skrinjah, vkopanimi v posamezne druge rimske

ostaline (Jutro, 25. 3. 1937; Korošec 1950, 56, Sl. 3). Najdeni so bili tudi: del poškodovane baze stebra

(v. 0,24, š. 0,47 m) z moznico zgoraj (Jevremov 1988, št. 91), odlomek zgornjega dela žrtvenika

rečnemu božanstvu Donave in Drave (AIJ: 266) ter poškodovan, v sekundarni legi kot pokrov

poznorimskega groba uporabljen oltar iz belega marmorja (v. 0,77, š. 0,51, db. 0,17 m), ki ga je

Jupitru, v času cesarjev Karakale in Gete (211-212) posvetil suženj urada ilirske mitnine (carine) in

upravnik petovionske postaje (AIJ 278; Jevremov 1988, št. 148).


87


oktober 2010

Slika 38: Panorama 1937. Odkopan poznorimski grob (Korošec P. 1950, 56, sl. 3).

Slika 39: Panorama, 15. marec 1937. Odlomek žrtveni iz belega marmorja, posvečen rečnemubožanstvu Dan[ubio et Dravo sac(rum)], (AIJ 266).


88


oktober 2010

Slika 40: Panorama, 18. marec 1937. Poškodovan žrtvenik iz belega marmorja z napisom, ki ga jeJupitru, v času cesarjev Karakale in Gete (211-212) posvetil suženj urada ilirske mitnine (carine) inupravnik petovionske postaje (Jevremov 1988, št. 148). Najden je bil v sekundarni legi kot pokrov

poznorimskega groba (AIJ 278).

12

24) Leta 1937 (avgusta in novembra) je na jugovzhodnem vznožju Panorame sondiral arheološki

seminar iz Ljubljane pod vodstvom dr. Balduina Sarije. Hotel je določiti smer rimske itinerarske ceste

skozi Petoviono, ki je bila v Arheološki karti Blatt Ptuj približno označena (Klemenc, Saria 1936,

Detailplan von Poetovio), in ugotoviti, ali je bil tudi ta predel Panorame v rimskem času poseljen in

pozidan.

V 50 m dolgem in nad 2 m širokem izkopnem jarku, umeščenim pravokotno na obstoječo cesto med

Grajskim gričem in Panoramo, je odkril 0,9 m široke temelje zidov, zidanih iz pravilno oklesanih

kamnov barbarskega apnenca, ki so pripadali veliki rimski zgradbi, dolgi 20 m. Stavba domnevno ni

imela razdeljene notranjosti (notranjost stavbe ni bila raziskana), ampak ob temelju v sredini notranje

stene le podporno stebrovje, verjetno nosilce strešne konstrukcije. Stavbo je postavil v čas od 1.-3.

stoletja predvsem zaradi skozi zidovje potekajočega kanalizacijskega kanala in mlajših zidov, ki so bili

od starejših ločeni z vmesno plastjo (Saria 1938, 193). Kanalizacijski kanal, z dnom iz strešnih opek z

žigom QSP (Smodič 1938, 125; Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 42), ohranjen do višine 1,2 m, ki so ga

pred tem že odkopali tudi ob cesti (ta cesta naj bi potekala pravokotno na ono, ki jo je odkril Abramič

leta 1911 ob južni strani kultnega objekta) višje na panoramskem hribu, naj bi vodil do glavnega

kanala, ki je tekel ob "veliki", glavni rimski cesti ob vznožju Panorame.

V nadaljevanju jugovzhodnega zida velikega poslopja, 2 m od njegovega severovzhodnega konca, je

bila odkrita zidana podlaga za steber, ki je ležala na plasti gramoza, nad zidovjem v gornjih plasteh pa

je bilo vkopanih nekaj prav poznih (rimskih?) grobov brez pridatkov. Eden od grobov je bil sestavljen

iz rimskih strešnih opek, v plasti pa raztreseni novci cesarjev Galijena, Klavdija Gotika, Konstantina,

Valentinijana, idr.).


89


oktober 2010

V spodnjem delu izkopnega jarka odkrite ostanke zidov (opečne stene z močnimi temelji iz

barbarskega školčnega apnenca) in ostanke hipokavsta z najdbami rumene in rdeče stenske slikarije je

Sarija interpretiral kot ostanke rimskih zasebnih stavb z dvema gradbenima fazama. Približno starost

starejših zgradb naj bi določal bronast novec cesarja Vespazijana (Saria 1938, 194).

V izkopnem jarku do obstoječe ceste (v spodnjem, vzhodnem delu jarka?) je bil odkopan velik in širok

prostor s prečno na izkopni jarek potekajočim ostankom rimskega kanalizacijskega kanala. Sarija je ta

prostor opredelil kot rimsko cesto. Med najdbami omenja fibulo v obliki ptice, ki je imela nekoč vložke

iz emajla, rimsko domačo in uvoženo lončenino, med drugim terro sigilato in novec cesarja Hadrijana

z globine 3 metrov (Saria 1938, 194).

O prvih terenskih ugotovitvah in najdbah arheološkega sondiranja je poročal Anton Smodič že avgusta

leta 1937 v časopisih Slovenec (Smodič 1937 a), Jutro (Smodič 1937 b) in Mariborskem časopisu

(Smodič 1937 c).

Ko je bil leta 1964 pri podiranju grajskega zidu ob Raičevi ulici, ob vznožju Ptujskega gradu (nasproti

panoramskega griča) najden odlomek rimske plošče (vel. 46 x 39 x 10 cm) iz marmorja, s profiliranim

robom in delom napisa: LOCA FO […], SVO. REDI […], T. FL. EXVI…, VICTORIN…, ARRIANO […]

(Mikl 1965, 195-196; Mikl Curk 1967, 193-194), ki omenja obokane poslovne prostore (loca fornicata –

pokrita tržnica), katere sta na lastne stroške dala obnoviti domnevno petovijonska edila Exsuperatus

in Victorinus za časa konzulov Arijana in Papa (leta 243 n. št.) in ob upoštevanju že pred tem, leta

1936, blizu tega najdišča najdenega odlomka podobne napisne plošče (AIJ 347), je Sarija domneval

njuno morebitno povezavo z velikim dvoranskim poslopjem, ugotovljenim pri izkopavanjih v letu 1937

(Saria 1969, 141-145; Saria 1974, 221).

Na Arheološki razstavni stenski karti v Pokrajinskem muzeju Ptuj so na jugovzhodnem vznožju

Panorame, verjetno naknadno že po izdelani karti, vrisane tri vzporedne sonde in označene s črko S.

Možno je, da gre za Sarijeve sonde, katerih lega pa se razlikuje od izkopnega jarka, ki naj bi bil

postavljen prečno na obstoječo (takrat banovinsko) cesto med Panoramo in Grajskim gričem in v

katerem Saria opisuje zgoraj navedene arheološke ostaline (Saria 1938, 192-194; Saria 1969, 143-144).

V članku v Časopisu za zgodovinu in narodopisje, kjer obravnava leta 1964 najden odlomek napisne

plošče Loca Fornicata omenja tudi, da je bil načrt izkopavanja iz leta 1937 svojčas predan Muzejskemu

arhivu (Ptuj) (Saria 1969, 143, op. 7). Potrebna bi bila natančnejša poizvedba po Sarijevi izkopavalni

dokumentaciji (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Zgodovinski arhiv na Ptuju), da bi bila možna

natančnejša umestitev takrat odkritih arheoloških struktur.


90


oktober 2010

Slika 41: Odlomek marmornate napisne plošče, najdene leta 1964 ob vznožju Ptujskega gradu(Mikl Curk 1967, 194, Sl.1).

Slika 42: Odlomek marmornate napisne plošče, najdene leta 1936 ob severnem vznožju Ptujskegagradu (AIJ 347).

25) Leta 1938 je bil na severnem pobočju Panorame pri kopanju jam za sadno drevje najden bronast

bradavičast obroček iz poznega časa mlajše železne dobe. Na osnovi te najdbe, prvotno opredeljene kot

zapestnice, in po najdbah posameznih odlomkov mlajše železnodobne lončenine, je Smodič

predvideval na Panorami keltsko naselbino; prekrila ali uničila naj bi jo gosta rimska pozidava

(Smodič 1940, 23, sl. 9; Pahič 1966, 290 s, op. 95; Tomanič Jevremov 1985, 391;). Bradavičast

obročast nakit, med katerega sodi tudi najdba bradavičastega obročka s Panorame, sodi med vodilne

oblike poznolatenskega obdobja (La D po Reineckeju) oziroma poznolatensko stopnjo Mokronog IIIa

(110 – 30 pr. n. št.) mokronoške skupine (Božič 1993, 191, 197, Sl. 1:1). Najdbo hrani Pokrajinski

muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.


91


oktober 2010

Slika 43: Panorama 1938. Bradavičast obroček iz poznega časa mlajše železne dobe(Božič 1993, 191, 197, Sl.1:1).

13

26) Leta 1939-1940 so našli delavci pri rigolanju v drevesnici na vznožju Panorame, na parceli 466/1

k.o. Krčevina (parcela 644 k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983), več rimskih drobnih najdb: odlomke

lončenine, tudi tere sigilate, fibule, rdečo kamejo z vrezano podobo sedeče osebe, ki je izpadla iz

nekega prstana in tudi majhno bronasto ključavnico z masko in verižico. Le-to datira Smodič v

primerjavah s podobnimi ključavnicami iz zbirk v Londonu in Mainzu v čas 1. ali na začetek 2. stoletja

(Smodič 1953, 59- 65, sl. 1; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 43). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej

Ptuj-Ormož na Ptuju.

Slika 44: Panorama 1940. Bronasta miniaturna ključavnica z verižico iz rimske dobe(Smodič 1953, 59, sl. 1).

27) Leta 1944/1945, v času 2. svetovne vojne, so na severnem in severovzhodnem pobočju

panoramskega hriba kopali strelske jarke. Naleteli so na ostanke rimskih stavb (zidovje, tlak, mozaik

idr.) vendar raziskovanje v tistem času ni bilo mogoče (Bratanič 1954, 361).


92


oktober 2010

28) Leta 1945, 15. marca, je na severno pobočje Panorame odvržena bomba izruvala iz zemlje votivni

oltar iz močno preperelega marmorja (viš.: 0,52, š.: 0,27 m) in s slabo ohranjenim napisom, ki ga je

bogu Jupitru posvetil .. Oktavij Gaj iz ofentinskega okrožja, doslužen podoficir pretorske ale. Datiran

je v čas 1./2. stoletja (Bratanič 1951, 12, 13). Najdbo hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

Slika 45: Panorama 1945. Odlomek oltarja, ki ga je bogu Jupitru posvetil Oktavij Gaj izofentinskega okrožja, doslužen podoficir pretorske ale (Bratanič 1951, 12).

14

29) Leta 1948 se je pred nameravano graditvijo večjega zbiralnika za mestni vodovod na vrhu

Panorame izvedlo arheološko sondiranje. Raziskavo, ki jo je vodil dr Josip Klemenc, je podprla

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, poročilo pa je podala Paola Korošec (Korošec P. 1950, 73-

111). Prvič je bila opravljena izmera vrha panoramskega griča, načrt je bil narejen na podlagi tedanje

specialke vojaške karte. Po odstranitvi recentnega humusa je bila vzpostavljena mreža v velikosti 4 x 4

metre in izkopano 11 vzdolžnih in prečnih sond z namenom, da se dobi vpogled v stratifikacijo najdišča

na vrhu Panorame in določi obseg posameznih, že v preteklosti raziskovanih rimskih stavb. V

izkopanih sondah na vzhodnem pobočju so bile v več plasteh in na več točkah ugotovljene le ruševine

nekdaj odkritih in poškodovanih zidov, ostanki slikanega ometa in mozaične kocke, odlomki

rimskodobne kuhinjske lončenine, terre sigilate in posodic tankih sten. Nekaj odlomkov keramičnega

posodja je pripadalo latenskemu obdobju (Tomanič Jevremov 1985, 387, 391, op. 12 in 79), določen

fond lončenine pa je bil pripisan zgodnjesrednjeveškemu obdobju (Korošec P, 1950, 95, 96;).

Ugotovljeno je bilo, da je bil teren, ne glede na sajenje drevja, na posameznih mestih nasut in da je na

več mestih sediment debelila erozija. Na najvišji terasi kopice, na koti 263,20 m (nekdanja 264 m,

mehanično znižana z odstranitvijo recentnega humusa) so z vzdolžnim profilom št. 1 in nadaljevalnim

št. 10 presekali zidove, grajene iz rečnih prodnikov in odlomkov rimskih tegul, povezanih z apneno

malto. Razvrstitev odkritih delov zidov v profilih št. 1, 7, 8 je pokazala, da gre za ostaline večje stavbe,

kar je narekovalo razširitev izkopa na vso zgornjo ploščad. Pokazal se je velik kvadratast objekt,


93


oktober 2010

podoben tlorisni zasnovi trdnjavice, odkrite leta 1946/47 na nasproti ležečem grajskem hribu, na

zahodni grajski terasi (Klemenc 1950, 58). Čeprav so bili na posameznih mestih temeljni zidovi bolj ali

manj poškodovani, ponekod celo v celoti iztrgani iz podlage, je bilo mogoče rekonstruirati temeljno

zasnovo objekta z dolžino zunanjih stranic skoraj 40 metrov. Osrednji 9 x 9 metrov velik štirikotni

prostor je bil obdan s tremi vzporednimi obzidji (širine zidov od 0,9 do 1,1 m, segali so do cca 0,8 m

globoko) oziroma hodniki. Zunanji hodnik je bil širok cca 5 m, oba notranja cca 3 m. Vsi odkriti

temeljni zidovi so imeli enotno strukturo, po čemer je bilo sklepati, da je imel objekt eno gradbeno

fazo. Sonde, izkopane v osrednjem delu in v 2. ter 3. hodniku so pokazale, da trdnjava ni bila prvi

objekt, zgrajen na tem prostoru, pač pa da je bila zgrajena na ruševinah starejših stavb. Glede na

najdbe delov zidovja, njihove usmeritve, sestave in ruševinski sediment z odlomki slikanega ometa in

štukatur (Korošec P. 1950, 77), naj bi opisane ostaline sodile k stavbnemu kompleksu, katerega sta

predhodno deloma odkrila Abramić leta 1911 in Sarija leta 1913 na jugovzhodnem pobočju, nedaleč od

objekta trdnjave. Severozahodno od trdnjave so bili odkriti še posamezni deli zidov, grajeni v enaki

strukturi in debelini, za katere so domnevali, da so del obzidja, ter stavbo v velikosti 5,5 x 5,5 m, v

kateri se je nahajala peč. Najdbe debele plasti pepela, oglja, talilnih lončkov, odlomkov kalupov za

odlivanje so kazali na obstoj livarne, morda v vojaške namene. Zahodno od trdnjave, nad potjo na

južnem pobočju je bila odkrita še ena obokana lončarska peč. Odkritih je bilo tudi 11 skeletnih grobov,

od katerih je bilo šest vkopanih v ruševine trdnjave, pet pa južneje ob trdnjavi (Korošec P. 2001, 5 - 6),

brez grobnih konstrukcij; le pri dveh gobovih je bilo možno sklepati na ostanke desk. Glede na

stratigrafsko situacijo so bili grobovi prvotno pripisani zgodnjesrednjeveškemu, slovanskemu obdobju

(Korošec P. 1950, 83), kasneje v postantično obdobje (Curk 1966, 60). Po kasnejši interpretaciji naj bi

šlo za grobišče z dvema fazama (Korošec P. 1980, 51, op. 60). V treh grobovih prve skupine so našli

železne nože, v enem pa tudi bronast prstan in dva uhana, preprosta bronasta obročka s pentljo in

kvačico. Med petimi grobovi druge skupine je bil pomemben za datacijo le ženski grob 9, v katerem sta

bila najdena dva bronasta obročka s pentljo in kvačico, dve bronasti in tri koščene zapestnice,

ovratnica iz steklenih biserov in bronastih jagod ter srebrna igla s poliedrično glavico. Na osnovi

značilnih predmetov, ki nastopajo v gradivu poznorimskih nekropol, je grob datiran v 4. stoletje,

najverjetneje v njegovo drugo polovico.

Enega najznačilnejših predmetov v panonskem poznorimskem okrasnem inventarju predstavlja v

bližini grobov druge skupine najdena bronasta zapestnica, spletena iz dveh žic (Ciglenečki 1993, 509).

Še vedno je problematična opredelitev grobov prve skupine na osnovi pridatkov, predvsem z noži, ki

so značilni tako za poznorimsko kot poznejše slovansko, zgodnje srednjeveško obdobje. Paola Korošec

jih je 1979 opredelila v skupino s keramiko (Korošec P. 1979, 56) oziroma v čas, ko objekt trdnjave ni

bil več v rabi (Korošec P. 2001, 7).

Trdnjava, ki je bila po primerjavi z ono na grajski planoti, prvotno datirana v čas preseljevanja

narodov, je domnevno, na osnovi odkritih kastelov v panonskem sektorju limesa, opredeljena v tip

kastelov Budakalász - stražni stolp s pripadajočim zunanjim obzidjem. Ti stolpi so bili zgrajeni za časa

cesarjaValentinijana I., oziroma takoj po letu 370; po letu 380 naj bi po kastelih naselili posadke

federatov (Ciglenečki 1993, 507, 510).


94


oktober 2010

Odkrita trdnjava na panoramskem griču iz zadnje četrtine 4. stoletja (Horvat et all. 2003, 164, op.

155), je skupaj s trdnjavico na zahodni grajski terasi, verjetno predstavljala opazovalno – signalno

postajo v obdravskem obrambnem sklopu pred propadom panonskega limesa (Šašel 1961, 126), ki je

mogla varovati jedro poznoantične Petovione in nadzorovati prehod čez reko Dravo.

Dr. Paola Korošec je v okviru projekta Arheološke karte Ptuja na ZVKDS OE Maribor, ponovno

preverila podatke raziskav v letu 1948, vnesla nekatere popravke in podala tudi rekonstruiran tloris

raziskav (Korošec 2001, 1-8, karta: Situacija planote na Panorami). Vendar je kljub temu umestitev

odkritih arheoloških struktur in polja raziskav v sodobne kartografske podlage, tudi glede na nekatere

starejše najdbe Abramičevega sondiranja na vrhu Panorame leta 1911 (Abramić 1914, 89-90, sl. 67) in

kartirane najdbe iz leta 1983 (Tušek 1984, 240, sl. 46) še vedno problematična. Tloris izkopavanja iz

leta 1948 je umeščen s prekrivanjem severnega oziroma severovzhodnega, zunanjega temeljnega zida

stolpaste trdnjave s temeljem zida iz Tušekovih raziskav leta 1983, domnevno pripadajočim istemu

objektu, ki pa je bil dokaj natančno prostorsko umeščen v katastrski načrt.

Arhiv najdišča z arheoloških raziskav na Panorami leta 1948 hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na

Ptuju.

Slika 46: Panorama 1948. Ob začetku izkopavanj na vrhu Panorame(Korošec P. 1950, slika 2).


95


oktober 2010

Slika 47: Panorama. Načrt raziskav iz leta 1948. Digitalizacija po predlogi dr. Paole Korošec(Korošec P., 2001, Karta: Situacija planote na Panorami, arhiv ZVKDS, CPA).

15 (a, b)

30) Leta 1950, od 20. novembra do 7. decembra, sta arheologa Stanko Pahič in Jaroslav Šašel, takrat

še študenta na Oddelku za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubjani, na severozahodnem predelu

Panorame izkopala nekaj sond, s katerimi sta skušala določiti potek trase rimskega vodovoda na

odseku prehoda trase iz severnega pobočja krčevinskih goric in čez manjšo globel oziroma dolinico na

Panoramo ter v jedro rimskodobnega mesta Poetovione na levem bregu Drave.

Izkop sond na predelu Panorame je bil le eden od segmentov terenskega sondažnega raziskovalnega

dela, ki sta ga izvajala v več etapah od 1. avgusta 1949 do 23. maja 1951, po naročilu profesorja Josipa

Klemenca. Profesor Klemenc je namreč domneval, da gre pri odkritju "kamnite podlage" in "ostankov

strešnih opek" v gozdu ob Grajeni (severozahodno od Panoramskega griča) o čemer je poročal leta

1907 dr. Karel Tragau (Klemenc, Saria 1936, 70: Štuki), za ostanke drugega rimskodobnega vodovoda,

ki naj bi s pitno vodo izpod Vurberka oziroma kraja Grajene napajal rimsko mesto Petoviono na levem

bregu Drave. To domnevo so sondažne raziskave potrdile (Pahič, Šašel 1950, 204-215; Pahič 1951, 5),

podrobneje pa je rezultate raziskav na osnovi svojih in Šašlovih zapiskov predstavil in traso drugega

petovionskega vodovoda tudi po ponovnem terenskem obhodu leta 1985 s konservatorjem Ivanom

Tuškom vsaj približno vnesel v katastarsko podlago Stanko Pahič (Pahič, Šašel 1993).

V več sondah na severozahodnem delu Panorame (sonde 35, 37, 38, 41, 42) sta naletela, po opisih

sodeč, na ostanke uničenih rimskih grobov, na posamezne gradbene elemente temeljito razrušenega

rimskega vodovodnega kanala ali pa so pokazale nejasne ostaline ali bile prazne (Pahič, Šašel 1993, 40,

42-43, 45). Ostanki kanala so se pokazali le v dveh sondah in sicer v sondi 39 z izrisanim profilom 16

(15 a) in v sondi 40 s profilom 17 (15 b), umeščenima na parceli 645 k.o. Ptuj. Jasni ostanki

spodnjega dela vodovodnega kanala so bili dokumentirani le v sondi 40, ki jih prikazuje izrisan profil

št. 17 (15 b). Tegula v notranjosti kanala je ležala na globini 1,95 m pod površino, zgornji obrobni zid

je bil porušen, spodnji pa ohranjen v višino še do 0,4 m. Sestavljen je bil iz velikih neoblikovanih


96


oktober 2010

kamnov, povezanih z grobo apneno malto. Ob robovih tegule je potekal pas zdrobljene opeke. Dno

vodovodnega kanala je bilo vkopano v teraso pobočja in je ležalo na sloju rumenosive čiste ilovice. V

globeli na prelazu med Panoramo in sosednjim gričem, kjer je bilo po izoblikovanosti terena

predvidevati opornik zidanega akvadukta, je bila pod sondo 40 izkopana sonda 41, ki pa je bila prazna.

Sonda 42 je bila izkopana 3 m dalje v smeri pobočja terase (15 c), kjer bi se bilo moralo pokazati ali

zavije kanal preko doline preko akvadukta ali obkroža dolinico. Že po opaženem vdoru in zdrsu

zemljine po pobočju je bilo domnevati v obeh možnih primerih spremenjeno lego kanala. Izkopani

sondažni jarek do globine 1 m, kjer bi se po izračunu morali pokazati ostanki vodovodnega kanala, ni

prinesel rezultatov, pač pa dokazal le udrtino, zasuto z gornjim temnosivim slojem zemlje in ostanki

opeke. Izkopavalca sta sklepala, da je mogel kanal zaviti preko dolinice preko zidanega mostiča -

akvadukta, katerega gradivo je moralo biti ob gradnji srednjeveškega Ptuja ali že prej odnešeno, v

prazen prostor pa se je sesedlo pobočje (Pahič, Šašel 1993, 43-46).

Slika 48: Panorama 1950. Umestitev risanih profilov sond z ostalinami rimskodobnegavodovodnega kanala na parceli 645 k.o. Ptuj. Trasa vodovoda je označena s prekinjeno črto

(Pahič, Šašel 1993, 87).


97


oktober 2010

Slika 49: Panorama 1950. Risana profila št. 16 v sondi 39 in št. 17 v sondi 40 z ostalinamirimskodobnega vodovodnega kanala na parceli 645 k.o. Ptuj (Pahič, Šašel 1993, 44, 46).

Slika 50: Prikaz rekonstrukcije rimskega vodovodnega kanala na podlagi ostankov na pobočjugriča zahodno ob Panorami (profil št.15) in ostalih raziskanih točkah (Pahič, Šašel 1993, 48) nazadnjem odseku trase v dolžini 1,5 km pred Ptujem –Petoviono (Pahič 1951, 5), oziroma zadnji

tretjini celotne trase Grajena-Ptuj.

31) Leta 1952, v decembru, je bilo pri globokem oranju na vzhodnem pobočju Panorame pobrano

precej arheoloških predmetov. Poleg odlomkov različnega rimskega keramičnega posodja, posod terre

sigilate (iz delavnic v Rheinzabernu), koščenih igel, bronaste zapestnice, bronastega kirurškega

instrumenta, železnega okovja, oljenk iz 1. in 2. stoletja, kvadratnih opek, med njimi z žigi C.IVL.

AGILIS, L.OCT, M.I.F, IVROM, in bronastega kovanca cesarja Valentinijana I. (364-375), je bilo

najdeno tudi več odlomkov rimskih plošč, oltarja in polstebra (Bratanič 1953, 283),

- odlomek plošče iz marmorja (vel.: 0,75 x 0,705 x 0,09 do 0,15 m) z grškim napisom, ki ga je

Rudolf Bratanič označil kot prvi starokrščanski napis v grščini v Sloveniji, ga postavil v zvezo z

mučeništvom in starokrščansko cerkvijo, ki bi morala tudi glede na dotedanje najdbe obstajati

na Panorami, in ga datiral na osnovi oblike črk v 4. stoletje (Bratanič 1953, 283). Mnenju, da

se plošča z napisom nanaša na ptujskega škofa in mučenca Viktorina, se je pridružil Josip

Klemenc (Klemenc 1967, 122-123, sl.12). Napis je obravnaval tudi Anton Sovre, ki ga je pripisal

petovionski družini grškega porekla in v katerem Krispinijana in Krispinijan z neizmerno

žalostjo in bridkostjo navdana ob grobu Evzebije, prosita nebesa zanjo milosti: njo sta v cvetu

mladosti Neilu dala za ženo v italski Iton.

Sovre - v prošnji nebesom za milost - ne vidi izvora nujno v krščanski mitologiji ampak tudi v

orfični miselnosti. Po slogu napisa ocenjuje, da je avtor napisa prej dajal prednost poganski

religioznosti, čeprav tudi ni izključil možnosti, da je bila Evzebija po veri kristjanka (Sovre

1955, 30-31). _____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

98


oktober 2010

Slika 51: Panorama 1952: Odlomek marmornate plošče z nagrobnim grškim, po Brataniču sstarokrščanskim napisom iz 4. stoletja (Bratanič, 1953, 283-285), po Sovretu pa napis petovionskedružine grškega porekla, v katerem Krispinijana in Krispinijan z neizmerno žalostjo in bridkostjo

navdana ob grobu Evzebije prosita nebesa zanjo milosti: njo sta v cvetu mladosti Neilu dala za ženov italski Iton (Sovre 1955, 30-31).

- odlomek žrtvenika v obliki stebra, na katerem so tri polja v profiliranih okvirjih: v dveh

stranskih sta reliefa krilate Viktorije, v osrednjem pa latinski napis, ki ga je Kaj Kasij Silvester,

veteran četrte legije Flavije posvetil vzvišeni Viktoriji in blagor (cesarjem?) (višina 0,5 m,

premer zgoraj 0,39 m). Na osnovi oblike črk ga prof. Bratanič postavlja v začetek 3. stoletja,

opozarja še na en napis istega veterana (CIL III 4056), ki je bil najden blizu dominikanskega

samostana (Bratanič 1963, 285 ss). Jevremov ga je glede na omembo in premike legije 4.

Flavije datiral v čas 2. stoletja (Jevremov 1988, 112,113, št. 127; Šašel 1978, št. 340).

Slika 52: Panorama 1952: Odlomek oltarja Gaja Kasija Silvestra, veterana 4. Legije Flavije; poBrataniču zač. 3. stol., po Jevremovu 2. stol. (Jevremov 1988, št. 127).

- odlomek reliefne plošče (vel. 0,245 x 0,149 x 0,016 do 0,042 m) z govejim parkljem, deblom

ali oltarjem in psom, po čemer Bratanič domneva predstavo Jupitra Dolichena ali povezavo s

Trakijskimi konjeniki ali Mitrovim kultom;

- odlomek polstebra iz marmorja.


99


oktober 2010

Slika 53: Panorama 1952. Odlomek reliefne plošče in polstebra. (Bratanič 1953, 286-288).

Na preorani površini zemljišča so ležali številni kamni, verjetno s plugom načetih ostankov temeljev

stavb pod površino, dva podstavka stebrov (op.: zidana ?) pa naj bi ostala še v zemljišču (Bratanič

1953, 283 – 288). Arhiv najdišča, ki ga omenja tudi monografija ptujskega muzeja (Vomer-Gojkovič,

Kolar 1993, 47), hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

32) Leta 1953 so pri globokem traktorskem oranju vzhodnega in severovzhodnega pobočja Panorame

naleteli na rimske najdbe (Bratanič 1954, 361-377; omemba v Vomer –Gojkovič, Kolar 1993, 47).

Bratanič poroča, da so bili z oranjem na severovzhodnem pobočju načeti zidani temelji zidov rimskih

stavb in tlakovi iz estrihov. Med razsutimi najdbami omenja odlomke stenskih slikanih ometov,

železne žeblje, železen kavelj in nož, odlomke bronastih pasnih okovov, dva odlomka bronastih in treh

koščenih igel lasnic, dva odlomka preluknjanih koščenih igel, nekaj odlomkov steklenega posodja,

odlomek sklede iz marmorja s 3,5 cm debelim ostenjem, dva mlinska kamna ter odlomke keramičnih

vrčev, skled, pladnjev, melnic, čaš gubank, hranilnika in kadilnic. Med najdbami izstopajo dna posod z

žigi VICTOR FE in ..MM.. ter odlomki melnic z žigom IVSTI, POTENTINVS in SVCESSIANVS F.

Najdenih je bilo 85 odlomkov sigilatnih posod med katerimi so omenjeni del melnice z okrasom ribe in

valov na ročaju, odlomki posod z okrasom jajčaste kite, nizom biserov, rozetami, krogi in girlandami,

vinsko trto, živalmi in lovskimi scenami; nekateri odlomki imajo žige: DIVTA F (nejasen), FSV…,

PAVLI M (izdelovalec iz srednje Galije, Lesoux). Pobranih je bilo precej odlomkov rimske opeke:

zidakov, hipokavstnih opek, tubulov, strešnikov in žlebnikov; nekaj opek z žigi delavnic: M.IVN.F

(Marci Iuni Firmini), M.VLP.SEVE (Marci Ulpi Severi ali Severini), C.I.H, ADI (Adiecti), ..ICT

(Victorini?), L.C in R A (črka R je obrnjena). Pobranih je bilo tudi 63 rimskih novcev, od Avgustove

dobe (Agrippa) do konca 4. stoletja (Valentinijan II).

Med najdbami kamnitih predmetov navaja Bratanič najdbo dela močno poškodovanega oltarja iz

apnenca, del kapitela iz marmorja z ohranjenima dvema vrstama akantusovih listov, odlomek

arhitrava iz marmorja, močno poškodovan odlomek doprsja iz pohorskega marmorja, del akroterija

oltarja iz pohorskega marmorja, del stebra iz marmorja s poševnimi kanelurami ter odlomka dveh

reliefnih plošč s prikazom Priapa (Bratanič 1954, 363-367). Na prvem odlomku reliefne plošče (vel.:

0,177 x 0,229 x 0,072 – 0,069 m) je prikaz Priapa, kateremu manjka ves zgornji del (Bratanič 1954,

364, sl. 2; Jevremov 1988, 103, št. 112) na drugi reliefni plošči (vel.:0,255 x 0,192 x 0,055 m) pa je

prikazan Priap (manjka glava in vrat) z obilnim trebuhom in falusom do gležnja. V naročju in košari


100


oktober 2010

nosi sadje. Simbolizira neizčrpno naravno moč in napredek vsega živega. Častili so ga tudi kot

zaščitnika vrtov in čuvaja mej, na kar opozarja še v spodnjem delu reliefa vklesan napis T(erminus)

FEL(ix), (Bratanič 1954, 364-367, sl. 3; Jevremov 1988, 104, št. 113). Jevremov v Vodniku po

lapidariju Pokrajinskega muzeja na Ptuju navaja še najdbi okroglega stebra (Jevremov 1988, 121, št.

142) in poškodovane baze stebra (Jevremov 1988, 121, št. 144).

Na preoranem severovzhodnem ravninskem delu Panorame (na razdalji 194 m severozahodno od

glavne ceste iz Ptuja proti Vurbergu oziroma križišča pri grajskih hlevih - na mestu teh je danes

parkirišče in križišče z Raičevo ulico) je bila vidna rimska cesta kot pas razsutega drobnega gramoza v

dolžini 132 metrov in v širini 3,2 metra, ki naj bi se odcepila od glavne ceste Poetovio –-Savaria (med

Panoramo in grajskim gričem) in vodila naprej po dolini Grajene v kamnolom pri Barbari ter naprej v

Flavio Solvo (Bratanič 1954, 373, skica 2). Ta cestna trasa je naznačena že v Klemencovi in Sarijevi

karti arheoloških najdišč Ptuja (Klemenc, Saria 1936, 32, Detailplan von Poetovio).

Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

Slika 54: Panorama 1953. Odlomka dveh reliefnih plošč z upodobitvijo Priapa, ki simboliziraneizčrpno naravno moč in napredek vsega živega. Čaščen je bil tudi kot zaščitnik vrtov in čuvaj mej,

na kar izrecno opozarja na desnem odlomku vklesan napis T(erminus) FEL(ix)(Jevremov 1988, št. 112 in 113).

Slika 55: Panorama 1953: Skica rimske vicinalne ceste, vidne v zemljiščih na SV delu Panorame(Bratanič 1954, 373, skica 2).


101


oktober 2010

33) Leta 1954 so uslužbenci Pokrajinskega muzeja Ptuj na istih preoranih površinah Panorame kot v

letu 1953, na parcelah 462, k.o. Krčevina (parcela 656/1, k.o. Ptuj po katastru iz l. 1983) in 471, k.o.

Krčevina (danes parcela 650, k.o. Ptuj), pobrali precejšnje število arheoloških predmetov, med

katerimi je prevladovala lončenina (Mikl 1960-1961, 153). Poleg oljenke z žigom FRONTO, ki po obliki

in izdelavi sodi v drugo polovico 1. stoletja (tip C po Fischbachu, IX po Loeschkeju, XV po Ivanyi), je

bila precej številna tudi terra sigillata. Nekaj odlomkov sodi k posodam iz padanskih delavnic 1. in

začetka 2. stoletja, največ pa v 2. in 3. stoletje (oblike Drag. 37, 33 in 31 z žigi SEVVO F in

SECU(ndini). Zanimiva je že v antiki razbita sigilatna posoda z bežečimi živalmi v nerazčlenjenem

ornamentalnem traku in sestavljena s spojkami iz debele bakrene žice (Mikl 1960-1961, 153, t. 1: 2).

Pri sajenju sadnega drevja je bilo najdenih 31 kovancev, za katere se predvideva, da so del

depojske/zakopne najdbe. Pripadajo cesarjem 4. stoletja, predvsem Konstanciju II. (324-361) in

Valentinijanu I. (364-375) (Mikl 1960-1961, 153). Najdenih je bilo tudi več marmornatih odlomkov

starokrščanskega inventarja (Klemenc 1967, 123). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

na Ptuju.

16

34) Leta 1959 so se nadaljevali izkopi za vodovodno mestno napeljavo ob zahodnem robu ceste med

grajskim gričem in Panoramo, na parceli 994/1, k.o. Krčevina (Mikl 1960-61, 174) oziroma parceli

4006/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983 oziroma 4000-1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010. V tem

območju so bili že prej ugotovljeni deli rimske naselbine Petovione in potek rimske ceste Poetovio –

Savaria (Saria 1938, 193-194). V izkopanem jarku so bili temelji zidov iz oblic, v smeri severozahod –

jugovzhod, ki so segali do globine 1,5 metra in niso bili odkopani v celoti in do dna (Mikl 1960-61, 174,

priloga 3: B, med točkama I in J). Izkopni jarek je v dolžini 55 metrov, med kartiranima točkama K in

L, pošev sekal rimsko cesto (Mikl 1960-61, 174, priloga 3: B). Plast cestnega nasipa je bila pod

humusno plastjo od globine 0,9 do 1,2 metra, pod njo pa so bile sterilne ilovnate plasti (Mikl 1960-61,

174). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.


102


oktober 2010

Slika 56: Panorama 1959. Situacijska skica najdb v izkopu za vodovod(Mikl 1960-61,182, priloga 3:B).

Slika 57: Panorama 1959. Situacijska skica najdb v izkopu za vodovod(Mikl 1960-61,182, priloga 3:B), prenesena v kataster iz leta 2010.

Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

35) Leta 1966, od konca dec. 1965 do srede februarja 1966, je Kmetijski kombinat Ptuj kopal jame za

nasad jablan na Panorami. Ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj je pod vodstvom Zorke Šubic je

nadzorovala izkope jam v premeru do 1,5 m in globine do 0.6 m in jih beležila kot sonde (320 sond).

Izkopi so rezali humusne, ilovnate in ruševinske plasti, mestoma tudi zidove in tlakove (estrih, zbita_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

103


oktober 2010

ilovica), kulturno sterilna plast nikjer ni bila dosežena. Poleg odlomkov keramike, stekla, brona, tegule

z žigom QS(P) in okrogle opeke z žigom T/./IR, so bili najdeni še odlomki iz marmorja: del profilirane

baze oltarja, spodnji del stebrička s poškodovano bazo, del listnatega kapitela in cvetne rozete, del

oltarja s profiliranim zgornjim robom in delom gladkega nastavka ter poglobljenim napisnim poljem,

del visokega reliefa z bradato moško glavo v profilu, del polne plastike - korintska čelada s perjanico, z

odbitim spodnjim delom, in del napisne plošče s črkami RV (Šubic 1967 b, 127; Šubic 1967 a, 189, 190;

omemba: Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 53).


Slika 58: Panorama 1965. Del napisne plošče iz pohorskega marmorja (Šubic 1967a, 190).

17

36) Leta 1970 so na prostoru med cesto Olge Meglič in v pobočju Panorame, na parceli 656/2, k.o.

Ptuj, z mehanskim izkopom za samopostrežno trgovino prerezali rimske naselbinske plasti, sledove

zidov in dele estriha. Poleg odlomkov keramike je bil najden na dveh straneh prisekan podstavek iz

pohorskega marmorja (d. 0,8 m, š. 0,50-0,68 m). Odkriti so bili tudi sledovi dveh skeletnih rimskih

pokopov (Šubic 1972, 158 – verjetno pomotoma je navedena napačna parcela 650, k.o. Krčevina,

opomba avtorja elaborata; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 55).


18

37) Leta 1972 so na jugozahodni strani Panorame , na parceli 656, k.o. Ptuj (danes 656/2, k.o. Ptuj)

pri utrjevanju škarpe, vsekane v pobočje Panorame severno ob cesti skozi Vičavo, za novo

samopostrežno trgovino našli bronast novec cesarja Nerona (Šubic 1974, 142). Najdbo hrani

Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.

19


104


oktober 2010

38) Leta 1983 je Zavod za spomeniško varstvo Maribor opravljal arheološki nadzor in dokumentiranje

izkopa za povezovalni vodovod Rabelčja vas – Cesta Olge Meglič (rekonstrukcija). Izkopni jarek je na

prehodu iz Erjavčeve poti (iz smeri vrtca) na Maistrovo ulico presekal glavno rimsko cesto skozi

Petoviono proti Savariji. Na jugovzhodnem obrobju Panorame do Ceste Olge Meglič so bile presekane

že premešane humusne in kulturne plasti, na globini približno 1,2 m pod površino pa so bili

dokumentirani rimska ruševinska plast, ostanki temeljev 6 zidov in manjši deli hodnih površin iz

estrihov. Izkop vodovodnega jarka je segal do 1,3 oz. 1,5 m pod površino (Tušek 1983, 59; Tušek 1984,

251). Arhiv najdišča je do končne obdelave in predaje v pristojni muzej na ZVKDS, Centru za

preventivno arheologijo na Ptuju.

Slika 59: Panorama 1983. Ostaline zidov iz rimske dobe v izkopnem jarku za vodovod(Arhiv ZVKDS, CPA).


105


oktober 2010

Slika 60: Panorama 1983. Pogled na ostanke rimskih zidov na vzhodnem delu izkopanega jarkaza vodovod (vzhodno od osrednjega hidranta), iz jugozahoda.

Foto: Ivan Tušek (Arhiv ZVKDS, CPA).

20 (a – m)

39) Leta 1983 je pričel Kmetijski kombinat Ptuj obnavljati sadovnjak na Panorami z namero

vzpostaviti plantažni način obdelave na površini cca 9 ha. Arheološki nadzor vseh zemeljskih del,

zaščitno izkopavanje odkritih struktur in dokumentiranje je opravljala arheološka ekipa Zavoda za

varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, ki jo je vodil Ivan Tušek (Tušek 1983, 51-56, sl. 3-9;

1984, 238-251). Predhodno arheološko sondiranje je okvirno določilo možno globino zemeljskih

posegov, ti pa niso presegali globine 0,7 m pod površino. Arheološke ostaline, ki so se pri zemeljskih

posegih pokazale, so bile izkopane in dokumentirane v kvadrantni mreži v velikosti kvadrantov 20 x

20 m, ki je pokrivala ves panoramski hrib, in vnesene v takratni katastrski načrt. V načrt so bile

vrisane tudi na novo vzpostavljene terase v pobočjih panoramskega hriba (Tušek 1984, 243, sl. 41).

Na vrhu Panorame, severno pod vodnim zbiralnikom, je bil odkopan in dokumentiran 20 m dolg in 1

m širok zid (20 a), verjetno del poznorimskega obrambnega objekta, raziskovanega že leta 1948.


106


oktober 2010

Na severnem pobočju je bil v dolžini 7 m odkrit del trase rimskodobnega vodovodnega kanala (20 b),

ki je potekal iz smeri Grajene po severovzhodnih pobočjih krčevinskih gričev in po panoramskem griču

– v nekdanje središče mesta Petovione.

Na pobočju, severovzhodno pod vrhom Panorame, je bilo odkritih več skupin rimskodobnih grobov iz

3. in 4. stoletja (20 c), med njimi eden z oblogo marmornih plošč z reliefi Nutric in napisi (20 d), na

podlagi katerih je Tušek domneval bližnjo lokacijo njihovega svetišča (Tušek 1984, 243).

Vzhodno pod vrhom Panorame je bil najden odlično ohranjen nagrobnik (20 e), ki ga je najodličnejši

ženi Juliji stari 20 let, 9 mesecev in 8 dni, ko je umrla, dal postaviti Apuleius Lupus, vojak legije XIIII.

Gemine s hčerko Julijo Feklo (Tušek 1986 a, T. 10; Tušek 1986 b, 244, 246).

Več skupin grobov je bilo dokumentiranih tudi na severozahodnem predelu Panorame (20 f). Med

njimi je bilo tudi nekaj že izpraznjenih grobnih skrinj različnih oblik in velikosti, po čemer je bilo

sklepati, da so preostanek že od začetka 20. stoletja raziskovanih grobov. Na jugovzhodnem pobočju

Panorame je bil dokumentiran zelo poškodovan žgan grob (20 g), ni pa tudi izključeno, da gre za

ostanke ognjišča.

Na izravnanem predelu, severozahodno pod vrhom Panorame z vodnim zbiralnikom, sta bila tik pod

rušo dokumentirana dva, iz rečnih oblic zidana platoja (20 h) v vel. 2,75 x 3 m in 3,25 x 4,5 m, ki sta

verjetno služila za podstavke marmornih grobnic šempetrskega tipa ali pa večjim nagrobnikom.

Podobni platoji, že poškodovani, so bili dokumentirani tudi na zgornjem robu severnega pobočja

Panorame v globini 0.5 do 0.7 m, eden plato pa tudi vzhodno pod vrhom (20 i).

V letu 1983 je bilo na Panorami odkritih in dokumentiranih 50 rimskih grobov, med njimi 45 skeletnih

in 5 žganih (Tušek 1984, 241-244), večinoma iz 3. in 4. stoletja.

Na jugovzhodni strani pobočja, tik pod potjo na vrh Panorame, je bilo v 75 m dolgi in 4 m široki sondi

odkrito več slabo ohranjenih temeljev zidov rimskih stavb, dva kvadradratna podstavka za stebre v

velikosti 1 x 1 m in sledovi dveh ognjišč (20 j). Tik severozahodno ob teh ostalinah je v smeri

severovzhod – jugozahod potekal jarek. Arheološke strukture je prekrivalo nasutje obstoječe

sprehajalne poti na Panoramo in do 1,5 m debela plast z višje lege pobočja nanešene zemljine z

rimskodobno ruševino. Plast je nastala deloma zaradi naravnega erozijskega delovanja, v največji meri

pa gotovo zaradi vreza v pobočje za dovozno cesto do vodnega zbiralnika na vrhu griča.

Zahodno od polkrožne zajede v južnem pobočju Panorame, blizu nekdanjih sond, s katerimi so iskali

ostanke rimskega gledališča (pril. 1, 3: 1 a, 1 b), so bili najdeni tudi ostanki zidov (20 k).

Pri oranju na vzhodnem pobočju je bila ugotovljena s predhodnimi kmetijskimi posegi poškodovana

rimska kulturna plast in ruševine rimskih stavb oz. temeljev (20 l). Med najdbami s tega predela je

zanimiv odlomek keramičnega, na obeh straneh z reliefom obdelanega okroglega (pr. 16 cm, db. 3 cm)

kalupa. Po Tušekovem mnenju gre za model za izdelavo slavnostnih kruhkov (Tušek 1984, 246).

Na manjšem izravnanem prostoru, vzhodno pod vrhom Panorame in današnjega vodnega zbiralnika,

le 20 cm pod površino, so bili v močni ruševinski plasti odkriti odlomki kamnite marmornate opreme

in deli mozaika (20 m), kar je pokazalo na lokacijo objekta zgodnjekrščanske cerkve (Tušek 1984,

246; 1998, 737-742; Mikl Curk, Tušek 1989, 207-211). Deli talnega mozaika, ki je bil močno

poškodovan od globokega oranja zemljišča, so bili sestavljeni iz belih, sivih, rdečih in črnih grobo

izdelanih mozaičnih kock (Tušek 1984, 246, sl. 53). Glede na barvno paleto in motive pripadajo dvema


107


oktober 2010

tlakoma, ki se razlikujeta le po uporabi sivih oz. črnih kock. Motiviki okrasa na odlomkih mozaika je

najti paralele na mozaikih v več različicah iz zgodnjekrščanskega središča v Emoni (Ljubljani), iz

zgodnjekrščanske bazilike v Celeji (Celju), predevfrazijanske bazilike v Poreču in cerkve sv. Felicitas v

Puli. Vsi ti mozaiki so iz 1. polovice 5. stoletja in so vezani na severnojadranski stilni krog in delavnice,

predvsem na akvilejsko delavnico. Panoramski mozaiki izstopajo po uporabi marmornatih mozaičnih

kock, ki so nasploh velika redkost (Knific 1991, 16–17, sl. 16–19; Mikl Curk 1993, 211).

Številni najdeni kosi marmornate cerkvene opreme pripadajo oltarni pregradi v vitkejši in masivnejši

izvedbi, ki jo oblikujeta mreža in njen polni okvir z bogato okrašenimi robovi z obeh strani. Primerjavo

je najti v nekaj mlajši korni pregradi iz zgodnjekrščanske cerkve v grški Olimpiji (Knific 1991, 17, sl.

20-22).

Najdeni so bili tudi odlomki stebričkov: odlomek narebrenega stebrička, baza stebra, analogna tisti iz

razvalin spodnje cerkve iz Ajdovskega gradca nad Vranjem pri Sevnici in odlomek zglajenega debla

stebra. Slednja dva elementa verjetno predstavljata del oltarne noge, ki je nekdaj stala na obdelani

marmornati plošči v vel. 1,2 x 0,8 m, na kateri so bili s plitvim klesanjem narejeni vidni podstavki za

stebričke in je bila prav tako najdena v ruševini med ostalimi naštetimi najdbami zgodnjekrščanskega

objekta na Panorami (Tušek 1984, 246; Knific 1991, 17, sl. 23-25).

Odkrite arheološke vkopane zidane strukture so ostale na mestu najdbe in bile po dokumentiranju

zasipane. V že premešanih vrhnjih plasteh, ponekod tudi do 0,6 oziroma 0,7 metra pod površino, je

bilo najdenih precej odlomkov rimskih obdelanih kamnitih arhitekturnih elementov, opek,

rimskodobne lončenine, novcev in drugih drobnih predmetov od 1. do 4. stoletja (Večer, 8. junij 1983,

zadnja stran; Večer, 16. julij 1983, zadnja stran; Večer, 19. julij 1983, str. 7; Večer, 20. avgust 1983, str.

13; Delo, 13. september, str. 6; Tednik, 1. september 1983, Ptuj; Tušek 1984, 241-247, sl. 41-54; Tušek

1986 a, 348-356, priloga 1, slika 4 - 9 a,b, T. 3:1, T. 5:1, 2, T. 6 – 10, T. 11: 3, 4, T. 16: 1, 2).

Najdišče je večkrat omenjeno (npr. Tušek 1992, 153; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 68) in obravnavano

v topografskih pregledih in interpretacijah najdb Petovione (npr. Mikl Curk 1985, 401-402; Mikl Curk,

Tušek 1985, 288-290; Horvat 1999, 223, 250-251; Horvat et all. 2003, 161 – 166; Lubšina –Tušek

2004, 90-93).

Rimsko kamnito gradivo hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju, preostali arhiv najdišča pa je v

pripravi za objavo na ZVKDS, Centru za preventivno arheologije na Ptuju.


108


oktober 2010

Slika 61: Prostor Panorame z arheološkimi najdbami (20 a - l), dokumentiranih pri zemeljskihposegih za plantažni sadovnjak v letu 1983, umeščenimi v kataster iz leta 2010

(risba: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).


109


oktober 2010

Slika 62: Panorama 1983 – del trase rimskega vodovoda, odkritega v dožnini 7 m (20b), nasevernem pobočju Panorame. (foto Ivan Tušek).

Slika 63: Panorama 1983. Del rimske stavbe na jugovzhodnem pobočju (pogled iz severozahoda)pod potjo na Panoramo (20 j) in del zidu (20 a), verjetno poznorimskega obrambnega objekta, na

severozahodnem pobočju pod vodnim zbiralnikom na Panorami (pogled iz severozahoda).(foto Ivan Tušek).

Slika 64: Panorama 1983. Odlomka kapitela z akantovimi listi (a) in baze stebra(b), oba izmarmorja (Tušek 1986 a, 355, Sl. 9a, b).


110


oktober 2010

Slika 65: Panorama 1983. Odlomki talnega mozaika (zgoraj prvi tlak, spodaj drugi tlak) izruševinske plasti zgodnjekrščanskega objekta (20 m), z rekonstrukcijo motivov po predlogi dr. B.

Djuriča, 5. stoletje (Knific 1991, sl. 16-19).


111


oktober 2010

Slika 66: Panorama 1983: Marmornati elementi opreme iz ruševine zgodnjekrščanskega objekta(20 m), 5. stoletje: narebren stebrič, del oltarne noge - baza in odlomek zglajenega debla stebriča,

odlomki oltarne pregrade ter poskus rekonstrukcije dela oltarne pregrade(Knific 1991, 16-19, sl. 20-25).


112


oktober 2010

Slika 67: Panorama, 1983. Grobna skrinja poznorimskega groba (20 d), sestavljena iz sedmihreliefnih napisnih plošč, posvečenim Nutricam (Tušek 1986 a, T.9, T.3:1, T 6, T.5:2, T.5:1, T.7, T.8).


113


oktober 2010

Slika 68: Panorama 1983. Najdba nagrobnika na vzhodnem pobočju Panorame (20 e), z reliefnodoprsno upodobitvijo družine in napisom, ki sta ga v spomin prezgodaj umrli ženi in materi Juliji

postavila mož Apuleius Lupus, vojak legije 13. Gemine in hčerka Iulia Fecla, prva polovica 3. stoletja(Tušek 1986 a, Sl. 4, T. 10).

Slika 69: Panorama 1983. Na robu severovzhodnega pobočja je bil pod travnato površino in polegžganega groba 8 najden reliefni marmorni torzo genija s plaščem, verjetno Attisa (čas močnejše

razširjenosti vzhodnjaških kultov na našem ozemlju, mogoče že zač. 2. stol.) in odlomek znagrobnika, z delom glave meduze s kačami (Tušek 1986 a, 352, T.2:2, Sl. 5).


114


oktober 2010

Slika 70: Panorama 1983. Odlomek levega vogalnega akroterija s črko D (Dis) [M(anibus)] inodlomek napisne plošče z dvovrstnim napisom, oba iz belega marmorja

(Tušek 1986 a, 354, Sl. 6, 7).

40) Leta 1984 se je na Panorami opravljal arheološki nadzor pri izkopih za saditev nasada jablan;

poleg posameznih odlomkov rimskodobne lončenine sta bila najdena tudi odlomka rimskodobnih

marmornatih skulptur. Na zahodnem nižjem delu Panorame je bil najden odlomek kolena desne noge

velikega kipa iz marmorja, na delu pobočja, ob poti proti potoku Grajena pa del manjše plastike iz

belega marmorja (Tušek 1985, 239-240; Tušek 1986 a, 355-356, T.11: 3, 4; Vomer-Gojkovič 1993, 69).

Slika 71: Panorama 1984. Na zahodnem nižjem delu Panorame je bil najden odlomek kolena desnenoge velikega kipa iz marmorja (levo), na južnem delu pobočja ob poti proti potoku Grajena pa del

manjše plastike (desno) iz belega marmorja (Tušek 1986 a, 355-356, T.11: 3,4).

41) Leta 1986 je bil ob spomladanskem pregledu teras na vzhodnem delu Panorame najden del

rimskega stebra - kapitela z okrasom, ki plastično ponazarja liste in luske, na severozahodni strani

Panorame pa odlomek iz sredine desnega roba nagrobnika s tremi vrsticami napisa v uokvirjenem

napisnem polju, ki je poglobljeno (Tušek 1986, 356, T.16:1, 2).

Najdbe hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.


115


oktober 2010

Slika 72: Panorama 1986. Odlomek rimskega stebra (levo) in odlomek napisnega polja nagrobnika(Tušek 1986 a, T. 16: 1,2).

21

42) Leta 1986, avgusta, je arheološka ekipa Zavoda za spomeniško varstvo Maribor, ki jo je vodil Ivan

Tušek, opravljala arheološki nadzor pri zemeljskih izkopih za razširitev Maistrove ceste v nabrežino

griča Panorama, na parceli 643 k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983 oziroma na parceli 3994/12 k.o. Ptuj

po katastru iz leta 2010 (Tušek 1986 b, 45; Tušek 1987, 266). Širina posega oziroma odriva zemljine od

obstoječe asfaltne Maistrove ulice v zemljišče Panorame je znašala do 6,5 m, globina pa do 0,3 oz. 0,5

m. Prav zaradi relativno majhne globine so bile dokumentirane le tiste staline rimske zidane

arhitekture, ki so bile ohranjene najvišje pod površino. Temelji zidov, ki so bili dokumentirani nasproti

uvozne ceste za vrtec in stanovanjskega objekta Maistrova cesta 1, so bili zgrajeni iz neobdelanega

rumenega peščenca in rečnih oblic, povezanih z apneno malto, in široki 0.5 do 0,6 m. Med zidovi so

bili vidni ostanki hodne površine iz estriha in kamnitih plošč. V prostoru z ostanki tlaka iz kamnitih

plošč je bil ohranjen tudi zidan podstavek za steber, vel. 80 x 70 cm, kar nakazuje , da gre morda za del

peristilnega dvorišča. Med ostanki hodnih površin so bile polomljene opečne plošče, tegule, tlakovci in

odlomki različnega rimskega posodja. Ostaline je presekala srednjeveška jama, vel. 90 x 70 x 30 cm, ki

je bila zasipana z odlomki rimskodobnih posod (tudi sigilatnih posod oblike Drag. 32, 37) in

srednjeveško lončenino. V enem od prostorov so bila tla iz nabite rumene ilovice, ki je bila na robovih

ožgana in polna rimskodobne lončenine. Ponekod je bila vidna tudi močnejša plast oglja (Tušek 1986

b, 45; Tušek 1987, 266). Ostaline predstavljajo del večjega rimskega stavbnega objekta, ki se širi tik

zahodno ob glavni rimski cesti skozi Petoviono v tem predelu, v smeri proti Savariji. Rimskodobne

zidane ostaline, ki so se pojavile na globini zemeljskega odriva do o,5 m pod površino, so bile očiščene

in dokumentirane v tlorisu. Skupaj z globlje ležečimi in še neodkopanimi kulturnimi plastmi in

strukturami so ostale pod novim prodnatim nasutjem in asfaltno prevleko Maistrove ceste.

Arhiv najdišča je do končne obdelave na ZVKDS, Centru za preventivno arheologijo na Ptuju.


116


oktober 2010

Slika 73: Panorama 1986. Dokumentiran segment rimskodobnega stavbišča ob priliki širitveMaistrove ceste v območje Panorame v križišču z Raičevo ulico. Risba Marija Lubšina – Tušek,

računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

Slika 74: Panorama 1986. Pogled proti severovzhodu na prostor širitve Maistrove cestev območje Panorame (foto I. Tušek).

22

43) Leta 1989 je bil pri izkopu za postavitev vodne cisterne na vrhu Panorame za namen vzdrževanja

sadovnjaka, tik pod rušo najden rimskodobni manjši oltarček (vel. 61,5 x 26 x 20 cm) iz

debelozrnatega marmorja. Bogu Jupitru v čast ga je dal postaviti domačin Caius Geusius Domesticus z


117


oktober 2010

doslej še neizpričanim, verjetno iz keltskega imena izpeljanim gentilnim imenom Geusius. Datiran je v

čas ob koncu 1. ali v začetek 2. stoletja (Tušek 1993, 203, sl. 1). Najdbo hrani Pokrajinski muzej Ptuj-

Ormož na Ptuju.

Slika 75: Panorama 1989. Prostor najdbe rimskodobnega oltarčka, ki ga je v čast bogu Jupitru dalpostaviti Caius Geusius Domesticus

(postavitev in računalniška obdelava: Marija Lubšina Tušek in Danilo Cvetko.)

Slika 76: Panorama 1989. Oltarček, ki ga je Jupitru dal postaviti Caius Geusius Domesticus,verjetno domačin keltskega porekla, ob koncu 1. ali na začetku 2. stoletja (Tušek 1993, 203, sl. 1).

23 a

44) Leta 1996, konec novembra, je bil na vzhodnem ravninskem predelu Panorame registriran

nedovoljen in arheološko nenadzorovan izkop za medkrajevni optični kabel Ptuj – Grajena. Investitor

je dela izvajal brez kulturnovarstvenega soglasja in na priglasitev del pri Upravni enoti Ptuj kot

rekonstrukcijo obstoječega kablovoda, od katerega pa je izkop dejansko potekal vzporedno in do 1,5 m

vstran. Izkop je potekal po jugovzhodnih robovih parcel 656/1, 3996, 651, 650, 649, 645/1, 3995 in

vzdolž po parceli 643/1, vse k.o. Ptuj. Izkopni jarek, globok do 1,2 m pod površino in širok 0.4 m, je


118


oktober 2010

presekal na parceli 643/1, k.o. Ptuj vsaj 15 rimskih zidov in ruševinsko plast z materialnim, predvsem

keramičnim gradivom od 1. do 4. stoletja (Lubšina-Tušek 1999, 186). Poškodovanih arheoloških

struktur zaradi zimskih razmer in zmrzali, predvsem pa pomanjkanja tehničnega kadra, ni bilo

mogoče ustrezno dokumentirati.


Slika 77: Panorama 1996. Pogled na zatečeno situacijo izkopa jarka za medkrajevni optičnikablovod na nižinskem predelu Panorame (foto Marija Lubšina-Tušek).


119


oktober 2010

Slika 78: Panorama 1996. Potek vkopanega medkrajevnega optičnega kablovoda po projektnidokumentaciji, ki jo je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor z izpostavo Ptuj

pridobil po urgenci in že izvedenem izkopu (računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

23 b

45) Leta 2009, 10. avgusta, je vzdrževalec optičnega kablovoda zaradi okvare na trasi, na ravninskem

delu ob vznožju Panorame, na jugovzhodnem robu parcel 643/1 in 3995, obe k.o. Ptuj, opravil izkop v

velikosti približno 1,5 x 1,5 m in do globine 1,2 m pod površino za popravilo kabla. Izkop je bil

opravljen brez arheološkega nadzora saj ni bilo nikakršnega obvestila o posegu iz strani vzdrževalca.

Arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor z izpostavo Ptuj je pod

vodstvom Marije Lubšina – Tušek naknadno interventno pregledala izkopano zemljino in pobrala 69

odlomkov rimskodobne, 64 odlomkov srednjeveške, 76 odlomkov novoveške lončenine in gradbenega

materiala ter odlomkov živalskih kosti. Arhiv najdišča je do končne obdelave na ZVKDS, Centru za


24

46) Leta 2004 je arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor z

Izpostavo Ptuj, pod vodstvom Marije Lubšina-Tušek, izvedla arheološko dokumentiranje pri

zemeljskih odrivih v severovzhodno obrobje hriba Panorama za širitev križišča na Maistrovi ulici. Pas

zemeljskega odriva je bil dolg približno 60 m in širok od 2 do 6,5 m, v globino pa je segal od 0,8 do 3,4


120


oktober 2010

m. Presekane so bile plasti posipov in nasipov iz višje ležečega terena in ruševinske rimskodobne plasti

z odlomki rimskodobne malte in opeke, kamnov iz peščenjaka, prodniki in odlomki raznovrstnih

rimskodobnih keramičnih posod. Najden je bil tudi bronast novec iz 4. stoletja ( Constantius II., 355-

361, najden na 2,2 m pod površino). Presekani so bili 4 rimskodobni odvodni jarki, ki so na globini cca

2, 7 m (zgornji rob jarka) s panoramskega griča (južneje od križišča) vodili v smeri proti potoku

Grajena. Arhiv najdišča je do končne obdelave na ZVKDS, Centru za preventivno arheologijo na Ptuju.

Slika 79: Panorama-Maistrova ulica 2004. Pogled proti jugozahodu na prostor širitve Maistroveulice v Panoramo (foto Marija Lubšina – Tušek).

25 (a – e)

47) Leta 2007 se je na jugovzhodnem delu Panorame in sicer ob vznožju (25 a-d, območja 1-4) in

pod vrhom (25 e, območje 5), na površini okrog 2 hektarjev, izvedla arheološka geofizikalna

raziskava. Nedestruktrivna arheološka raziskava, katere namen je bil pridobiti oceno arheološkega

potenciala za potrebe nadaljnega urejanja panoramskega griča (Mušič 2007, 1, sl. 1), je potekala na

pobudo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor z Izpostavo Ptuj v sklopu projekta

ADHOC in programa EU Interreg III B Cadses, h kateremu je Mestna občina Ptuj kot partner

pristopila julija 2006 s pripravo projekta revitalizacije starega mestnega jedra Ptuja (Javni zavod

Bistra Ptuj) in z možnostjo integracije in urejanja panoramskega griča z ekskluzivnimi antičnimi

ostalinami kot javne mestne površine. Raziskava je zajela glede na odmerjena finančna sredstva le

določene segmente panoramskega griča. Pri geofizikalni raziskavi sta bili uporabljeni geoelektrična

upornostna metoda (metoda eletrodnih dvojčkov) in georadarska metoda, ki temelji na oddajanju

visokofrekvenčnih elektromagnetnih valov preko oddajne antene usmerjene v tla ter zapisu časov in

amplitud povratnih valov s sprejemno anteno. Geoelektrična meritev je kljub razmeroma neugodnim

okoliščinam zaradi goste plantažne saditve sadnega drevja v vrstah in vlažnosti tal pokazala na vseh

petih območjih veliko arhitekturnih ostankov pod površino, ki se mestoma povezujejo v pravokotne

tlorise antičnih stavb (Mušič 2007, 2-3, slike od 2 a do 2 ž). V severovzhodnem delu raziskovanega

območja 1 (25 a), mogoče jih je zaznati pa tudi v območjih 3 (25 c) in 4 (25 d), so se pokazali širši

pasovi odbojev, ki bi jih bilo možno pripisati ulicam. potekajo pa od glavne rimske ceste skozi

Poetoviono na vznožju in med stavbnimi enotami proti vrhu Panorame. Zanimivi so tudi rezultati

meritev na območju 5 (25 e), predvsem v primerjavi s približno kartiranimi stavbnimi ostalinami iz

Abramičevih raziskav iz let 1911 in Sarijevih iz leta 1913. Rezultati georadarske metode so potrdili in

dopolnili rezultate geoelektričnega kartiranja. Rezultati georadarske meritve, ki se je morala tako v_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

121


oktober 2010

terenskem delu kot v ovrednotenju teh meritev prilagoditi zasajenemu sadnemu drevju v vrstah, so

prikazani v Mušičevem poročilu na več načinov. V prvem so označeni izraziti radarski odboji v smeri

posameznih profilov in pojavnost odbojev ( in s tem arheoloških struktur) na globinah 30, 60, 90, 120

in 150 cm pod površino (Mušič 2007, sl. 1a do 1h). V drugem so rezultati prikazani v horizontalnih

rezih na izbranih globinskih sekcijah po območjih z arheološko pomenljivimi linijami v temnejših

odtenkih, ki predstavljajo močne amplitude radarskih odbojev v smeri arheoloških kulturnih ostankov

(Mušič 2007, slike od 3 do 76). Pri tretjem načinu prikaza rezultatov so horizontalni in vertikalni

prerezi radarskih odbojev prikazani v 3D modelu, ki nudi nazornejši vpogled v tlorisne oblike

arhitekturnih ostankov, kot tudi vertikalno ohranjenost in debelino zidov (Mušič 2007, 3-4, slike od

29a do 29d, 39a do 39c, 59a do 59c, 76a do 76c).

Slika 80: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Območja raziskave z geoelektrično upornostnometodo, Geoscan RM15(metoda elektrodnih dvojčkov) in rezultati te raziskave ( Mušič 2007, Sl. 2, 2

a-ž), ki jih je po Mušičevem poročilu računalniško obdelal in prostorsko umestil Danilo Cvetko(Arhiv ZVKDS, CPA).


122


oktober 2010

Slika 81: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Rezultati geoelektrične upornostne metode.Mušičev prikaz rezultatov meritev na posameznih območjih (Mušič 2007, 2 a-ž) je umestil na

kataster Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).


123


oktober 2010

Slika 82: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Mušičevem prikaz georadarskih profilov naposameznih območjih a-d (Mušič 2007, 1 a-h) je umestil na kataster Danilo Cvetko

(Arhiv ZVKDS, CPA).


124


oktober 2010

Slika 83: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Območja raziskave z georadarsko metodo.Mušičev prikaz rezultatov raziskave z georadarsko metodo na posameznih območijih (Mušič 2007,

sl. 1, 1 a-h) je umestil na kataster Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

Slika 84: Panorama 2007. Geofizikalna raziskava. Prikaz globin radarskih odbojev in 3D prikaziradarskih odbojev v območju 1 oziroma a (Mušič 2007, Sl. 1 b, 29 a).

25 f

48) Leta 2012, v januarju, po dolgem sušnem obdobju in v nadvse ugodnih zimskih razmerah, je dr.

Mušič, iz entuziazma raziskovalca, na lastne stroške, in zadovoljstvo vseh arheologov, ki se ukvarjajo s

problematiko središča Petovione, opravil arheološko georadarsko raziskavo na površini 5.664 m² na

osrednjem delu zemljišča vzhodno pod vrhom Panorame, na parceli 650, k.o. Ptuj. K temu


125


oktober 2010

hvalevrednemu dejanju so ga vzpodbudili rezulti njegovih geofizikalnih raziskav iz leta 2007 in

arheoloških struktur iz Abramičevih ter Sarijevih raziskav na Panorami pred stoletjem, ki so bili prvič

vsaj približno prostorsko umeščeni v okviru pričujočega Elaborata za razglasitev spomeniške enote

Panorama za spomenik državnega pomena. Za prijaznost posredovanja in dovolitve vključitve

rezultatov njegove najnovejše meritve v javni dokument Elaborata, mu gre velika zahvala.

Georadarska slika nedvomno prikazuje odsev podpovršinske, temeljne rimske strnjene pozidave z

ulico/ulicami. Ali gre za obsežen kompleks kultnega značaja in/ali druge namembnosti, morda celo z

manjšim trgom pa bodo pokazale šele nadaljne arheološke raziskave, dodatna prostorska

izvrednotenja in usklajevanja tudi z rezultati starejših arheoloških izkopavanj.

Slika 85: Panorama 2012. Rezultati georadarske meritve površine na parceli 650, k.o. Ptuj, vizvedbi Braneta Mušiča. Njegovo predlogo je za elaborat priredil Danilo Cvetko.


126


oktober 2010

Vičava

49) Junija 1899 je bil pri izgradnji podeželske hiše (Landhaus, hiša št. 47, hiša za pokopališčem, za

območjem kasnejše vojašnice), približno 4 metre pod površino odkrit opečnat tlak (Kohaut 1901, 20),

približno 25 let pred tem pa so bili v bližini, pri delu na vrtu najdeni kamniti elementi mozaika

(Klemenc, Saria 1936, 33, št. 13). Glede na označbo najdišča v Klemenc-Sarijevi karti (Klemenc, Saria

1936, Detailplan von Poetovio: št. 13), bi bilo možno lokacijo najdišča umestiti na severozahodni vogal

parcele 995/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983 oziroma na severovzhodni del parcele 995/3, k.o. Ptuj

po katastru iz leta 2010. Možna lokacija je tudi na stari parceli 456 (456/3), k.o. Krčevina oz. 657, k.o.

Ptuj. Zaradi prevelikih nejasnosti lokacija ni kartirana. Potrebno bi bilo izslediti in proučiti originalno

dokumentacijo. Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod

delovno številko 780.

26

50) Leta 1903 je izkopavanje na Vičavi pod vodstvom dr. Gurlitta razkrilo temelje rimskih stavb z

novci in bronastimi predmeti (Vomer – Gojkovič, Kolar 1993, 32). Umestitev na parcelo 701/2, k.o.

Ptuj po katastru iz let 1983 in 2010 je zgolj približna. Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v

okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno št. 1552.

27

51) Leta 1904 so pri izkopih za temelje oficirskega paviljona na prostoru vojaške kasarne na

severovzhodnem vogalu zadeli na globini 0,75 m na močan, 2 metra visok in 6 metrov dolg rimski

objekt, na globini dveh metrov pa prav tako na ostanke močnega zidovja. Na globini 1 m je bil najden

tudi poškodovan pozno antični grob z opečnato konstrukcijo (Skrabar 1904, 189 ss). Abramić je videl v

močni temeljni zidavi ostanek rimske utrdbe ob glavni rimski cesti, ki je peljala tu skozi (Abramić

1925, 26; Klemenc, Saria 1936, 32-33). Po mnenju Sarije je močna zidava del poznorimskega obzidja,

ki je varovalo rimsko mesto iz severa (Saria 1974, 222), kar pa se ne sklada z drugimi kronološkimi

podatki tega prostora (Horvat at all. 2003, 162).

Najdišče je označeno na najdiščnih kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911, št. 24; Abramić

1914, Fundkarte von Pettau, št. 12; Abramić 1925, Najdbovid: št. 4; Klemenc, Saria 1936, 32-33,

Detailplan von Poetovio: št. 11; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 24; Horvat at all.

2003, Sl. 7:3).

Glede na še danes obstoječo stavbo nekdanjega oficirskega paviljona, je lokacija izkopa umeščena na

parceli 995/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983 oziroma na parceli 995/5, k.o. Ptuj po katastru iz leta

2010.

28 a

52) Leta 1904/1905 so bili pri gradnji osrednje stavbe za vojaško moštvo na območju vojaške kasarne

na Vičavi najdeni zelo poškodovani ostanki rimskih stavb in številni drobni predmeti, med njimi novci


127


oktober 2010

od Cezarja, Klavdija do Teodozija I. ter zlatnik Vespazijana (Skrabar 1904, 190 ss; Klemenc, Saria

1936, 33; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 33).

Najdišče je označeno na več arheoloških najdiščnih kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911,

št. 23; Klemenc, Saria 1936, Detailplan von Poetovio, št. 12; Arheološka razstavna stenska karta v

PM Ptuj: št. 23).

28 b

53) Leta 2010 in 2011 so na istem prostoru kot v letih 1904/05, potekale arheološke raziskave ob

rekonstrukciji bivše osrednje vojašniške stavbe na Vičavi, označene s številko 2 po projektni

dokumentaciji za obnovitvena dela vojašniškega kompleksa iz leta 1992. Po katastru, ki je bil v rabi

nekako do leta 1970, je stal objekt s stavbno številko 400 na parceli 519/2, k.o. Novi Ptuj, po katastru

iz leta 1983 na parceli 995/1, k.o. Ptuj in na parceli 995/6, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010.

Arheološke raziskave je izvajala arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije,

Centra za preventivno arheologijo, Ptuj, pod vodstvom Evgena Lazarja.

Arheološke raziskave so bile izvedene v notranjosti objekta 2 oz. nekdanje avstro-ogrske kasarne, ki je

bila postavljena leta 1905. Sprva je bil na območju vojašnice predviden le arheološki nadzor oz.

arheološko dokumentiranje ob izgradnji, saj zaradi pomanjkanja podatkov o ohranjenosti arheološki

ostalin ni bilo mogoče vnaprej predvideti obseg arheoloških del. Kmalu po začetku izkopov pa se je

izkazalo, da ležijo sorazmerno dobro ohranjene arheološke ostaline rimskodobne Petovione starejših

faz tudi pod nivojem tal kletnih prostorov stavbe. Tako je bilo nujno potrebno izvesti zaščitne

arheološke raziskave, ki pa so bile zaradi statike obstoječega objekta omejene na izkop le do globine, ki

je bila nujna za izvedbo gradbene rekonstrukcije le - tega. Arheološke plasti in strukture tako niso bile

v celoti izkopane oz. arheološki izkop ni po celotni površini objekta segal do arheološko sterilne

osnove.

Arheološke raziskave v vojašnici so v letu 2010 zajemale površino veliko približno 460 m2.

Obravnavana površina je bila razdeljena v devet delov, ki so bili prilagojeni kletnim prostorom

vojašnice. Prostori so bili različne velikosti. Izstopala sta predvsem prostora na jugozahodnem in

severovzhodnem koncu objekta, ki sta merila 14,5 x 6 m in sta bila, zaradi večje površine, najbolj

primerna za izvedbo raziskav. Omenjena prostora sta bila tudi arheološko najbolj izpovedna, saj sta

bila zaradi gradbenih del najbolj ogrožena in zaradi tega tudi najgloblje izkopana (severovzhodni del je

bil izkopan do geološke osnove). V osrednjem delu, ki je zajemal približno 200 m 2, so bile arheološke

raziskave izvedene v obliki arheološke dokumentacije odkritih struktur in plasti. Po arheološkem

dokumentiranju so bile ostaline zaščitene z industrijskim filcem in drobnim gramozom.

Ostaline so bile ohranjene na globini 1,5 m (v severovzhodnem) in 2 m (v jugozahodnem delu) pod

današnjo hodno površino okoli objekta. Neposredno pod tlakom so bili jasno vidni srednjeveški

roparski jarki, ki so v celoti odstranili kamnite zidove. Ohranili so se le temelji zidov in stebrov, ki so

bili grajeni iz rečnih prodnikov in malte.

V jugozahodnem delu objekta so bili odkriti ostanki rimskodobne ulice oz. ceste, ki je bila na obeh

straneh omejena z objektoma, ki sta imela ob cesti portik oz. stebrišče. Cesta oz. ulica je potekala v

smeri jugozahod – severovzhod. Cesta in objekta ob ulici so imeli več faz pozidave in uporabe.


128


oktober 2010

Znotraj portikov oz. stebrišč ni bilo odkritih tlakovanih hodnih površin.

V osrednjem delu vojašnice so bili neposredno pod temelji dokumentirani ostanki temeljev

rimskodobnih objektov in plasti. Točne funkcije teh objektov ni bilo mogoče določiti.

V severovzhodnem koncu objekta so bili odkriti ostanki temeljev rimskodobnih stavb, pred njihovo

pozidavo pa so obstajale lesene stavbe. Ožgane plasti in oglje kažejo na požar in uničenje lesenih

objektov.

V severovzhodnem delu pod nekdanjo vojašniško stavbo so bile arheološke ostaline odstranjene do

geološke osnove.

V arheološki plasteh je bila najdena velika količina rimskodobnih drobnih najdb med katerimi

prevladujejo odlomki lončenine in gradbenega materiala. Na podlagi pregleda najdb datirajo

arheološke ostaline v čas od 2. do 4. stoletja (Lazar Evgen, Poročilo o izkopavanjih na prostoru bivše

vojašnice stavba 2 na Slovenskem arheološkem društvu v letu 2011).

Arheološke raziskave so se nadaljevale v letu 2011, ko je bil raziskan še del notranjosti in do 3 metre

širok pas okoli nekdanje vojašniške stavbe 2. Dokumentirana je bila podobna stratigrafija plasti in

rimskodobnih stavbnih ostalin.

V jugozahodnem delu, v sekundarni legi, je bila najdena tudi kamnita sekira iz serpentinita, domneno

iz mlajše kamene ali bakrene dobe.

V kulturnih plasteh, ki so segale do približno 3,5 m pod površino, je bilo poleg velike množine

raznovrstnega materialnega gradiva od 1. stoletja po Kr. do pozne rimske dobe, najdeno tudi več

elementov vojaške opreme.

Za posredovane podatke in načrt raziskav se najlepše zahvaljujem vodji arheoloških raziskav Evgenu

Lazarju, ki z arheološko ekipo pripravlja poročilo o rezultatih raziskav. Preliminarno poročilo pa je

objavljeno v Varstvu spomenikov, Poročila (Lazar 2013, 216-221).

Arhiv najdišča je do končne strokovne obdelave in predaje v pristojni muzej na ZVKDS, Centru za



129


oktober 2010

Slika 86: Vičava 2010. Načrt objekta 2 na območju bivše vojašnice Ptuj z dokumentiranimiarheološkimi ostalinami (rdeče so označene zidane rimske ostaline, zeleno pa cestišče-ulica). Po:

Evgen Lazar, Poročilo o raziskavi za SAD, marec 2010 (Arhiv ZVKDS, CPA).

29

54) Leta 1905 je bil na območju nekdanjega Herbersteinovega bolnišničnega vrta, kasneje vojaške

kasarne, najden odlomek (verjetno) žrtvenika, ki ga je dal postaviti C(aius) Iuli[us…, Epaph[ro-]

dit[us]… .Oseba z istim imenom je znana iz drugih napisov (CIL III 751=7434, 5121, 6124) kot

zakupnik Ilirske carine (AIJ 343).

Na istem območju in verjetno istega leta je bil najden tudi odlomek žrtvenika Jupitru Kulminalisu (AIJ

283). Označba na karti Arheološkega najdišča Panorama (priloga 1) je zgolj približna.

Slika 87: Vičava, območje vojaške kasarne. Odlomek žrtvenika Jupitru Kulminalisu? (AIJ 283).


130


oktober 2010

Slika 88: Vičava 1905. Odlomek žrtvenika, ki ga je dal postaviti C(aius) Iuli[us…, Epaph[ro-] dit[us]… , verjetno zakupnik Ilirske carine (AIJ 343).

30 a

55) Leta 1907, od približno 26. avgusta do 12. septembra 1907, je Muzejsko društvo Ptuj izvajalo

arheološko sondiranje, ki ga je vodil Karl Tragau. Sondiralo se je na vrtu vile Gailhofer (takratna hišna

št. 54), na parceli 444/3, k.o. Krčevina oziroma na parceli 674, k.o. Ptuj na katastrih iz let 1983 in

2010.

Odkrito je bilo večplastno rimsko zidovje, temelji obokanega portala, slemenski zaključek, ruševine

stavb pod tlakom, drobne najdbe (deli oljenk, tudi z žigi FORTIS, zdravniški instrument iz brona,

bronast obesek, bronasta pasna spona, železen ključ, del železnega piluma, idr.), novci, opeke z žigi

(AGILIS, IUNI FIRMINI, ..V. LUP,.CRI.., VAL.VICT, L.OCT. SEC, C.O.S, Q.S.P, ..XIIIG, M.VLP.SEVE,

itd.), razni gradbeni členi in odlomek reliefa z motivom Nutrice (Grazer Tagespost št. 279 z dne 9.10.

1907; Tragau 1907, 7; Saria 1922, 204-205; Klemenc, Saria 1936, 33, 35; Pahič 1993, 285, 297; Vomer

Gojkovič, Kolar 1993, 34; Mikl Curk 2000, 511-518; Vidrih Perko, Vomer – Gojkovič 2005, 372-373 in

op. 22). Odlomek reliefa morda nakazuje bližnjo lokacijo svetišča Nutric tudi na Vičavi.

Dnevnik izkopavanja hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v Zbirki Muzejskega društva (SI_ZAP/ 0006 –

ZMD, AŠ 6, MD – I – 5/6, ovoj 2, št. 007154 – 007169), prav tako seznam žigov na opekah, ki ga je

spisal Karl Tragau leta 1907 in dopolnil leta 1908, pod naslovom Corpus inscriptionum

Poetovionensium (SI_ ZAP/0006 – AŠ 6, MD-I-5/7, ovoj 2, št. 7459-7467).

Najdišče je označeno na več najdiščnih kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911, št. 21;

Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št 9; Saria 1922, karta: 1: 9; Klemenc, Saria 1936, 33, 35,

Detailplan von Poetovio: št. 15; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 21).

Arheološko gradivo hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno št. 1486.


131


oktober 2010

Slika 89: Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Gailhofer (parcela 444/3, k.o. Krčevina oz. parcela674, k.o. Ptuj po katastrih iz let 1983 in 2010), ki ga je vodil K. Tragau.

Kopija fotografije iz fonda Muzejskega društva Ptuj, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju(SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007163); prikazuje izkopan temeljni zid razčlenjene

fasade rimske stavbe; v ozadju je južna oz. jugozahodna fasada vile Lukas.

Slika 90:Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Gailhofer (parcela 444/3, k.o. Krčevina oz. parcela674, k.o. Ptuj po katastrih iz let 1983 in 2010), ki ga je vodil K. Tragau. Skica lokacije temeljnega zida

severozahodne razčlenjene fasade velike rimske stavbe; kopija lista iz dnevnika raziskave z dne 10.9. 1907 iz Zbirke Muzejskega društva Ptuj, ki jo hrani Zgodovinski muzej na Ptuju

(SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007166).


132


oktober 2010

Slika 91: Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Gailhofer (parcela 444/3, k.o. Krčevina oz. parcela674, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983), ki ga je vodil K. Tragau. Tloris je izdelan po podatkih iz skic iz

dnevnika raziskave (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007157, 007166,00 7169). Risba: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

30 b

56) Leta 2009, 16. septembra, je bil na severozahodnem delu parcele 674, k.o. Ptuj izkopan jarek za

kanalizacijski priključek od obstoječe stanovanjske hiše na javno kanalizacijo. Arheološki nadzor in

dokumentiranje je intervencijsko opravila arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine

Slovenije, Območna Enota Maribor z Izpostavo na Ptuju, pod vodstvom Andreja Magdiča. Jarek za

kanalizacijski priključek z dvema krakoma pri hiši je bil dolg 9,5 m, širok od 0,6 do 1 m in izkopan do

0,8 oziroma 1 m pod površino. Na prostorih za postavitev jaškov je izkop segal do 1,2 m pod površino.

Jarek je presekal pet plasti: temnorjavi humus (SE 001, do gl. 0.1 oz. 0,2 m pod površino, nasipana

poravnava dvoriščno-vrtne površine), sivorjavo peščeno meljasto plast kot ostanek precej prečiščene

in premešane rimskodobne ruševine (SE 002, do gl. 0,55 m) ter vanjo vkopano 0,6 m globoko in isto

široko novoveško jamo, nadalje temnosivo, na mestih črno sivo ruševinsko plast z veliko drobci

rimskodobne opeke, ometa, prodniki, odlomki lončenine in nekaj živalskih kosti (SE 003, do gl. 1 m),

olivno sivo plast z večjimi kosi rimskodobne malte, drobci oglja, dvema odlomkoma rimske lončenine

(SE 004, do gl. 1,15 m) ter temno sivo peščeno plast z drobnimi prodniki in drobci rimskodobne opeke

(SE 005, do gl. 1,2 m). V zgornjih treh plasteh je bilo najdenih 53 odlomkov lončenine, med katero je

prevladovala rimskodobna, nekaj odlomkov pa je pripadalo tudi srednjeveški in starejši novoveški

dobi. Na globini 0,7 m pod površino, v sekundarni legi v plasti SE 003, je bilo najdeno klesano


133


oktober 2010

kamnito orodje, izdelano iz svetlorjavega kremena, ki sodi v prazgodovinsko obdobje, predvidoma v

čas mlajše kamene dobe.

Arhiv najdišča je do končne obdelave in predaje v pristojni muzej na ZVKDS, Centru za preventivno

arheologijo na Ptuju.

Slika 92: Vičava 2009, parcela 674, k.o. Ptuj. V katastru umeščen izkopani jarek za sodobnikanalizacijski priključek, v katerem so bile presekane kulturne plasti z najdbami drobnega

arheološkega gradiva (terensko dokumentiranje: Vesna Bandelj in Duško Belić, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

31

57) Leta 1907, približno od 16. septembra do 18. oktobra 1907, je Muzejsko društvo Ptuj nadaljevalo z

arheološkim sondiranjem, ki ga je vodil Karl Tragau, in sicer z izkopi sondažnih jarkov na vrtu učitelja

Lukasa oziroma pri vili Stering (hišna številka Vičava 53 na parc. št. 444/2, k.o. Krčevina po takratnem

katastru oziroma na parcelah 671 in 672, obe k.o. Ptuj po katastrih iz let 1983 in 2010).

Dnevnik izkopavanja hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v fondu Zbirka Muzejskega društva

(SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD–I–5/6, ovoj 2, št. 007170-007223).

Najdene so bile ostaline zidovja, obzidana cesta v širini 6,6 metrov, kapitel, slikan omet, opeke z žigi

(CIV.A, L.C.S, ADIECTI, QSP), raznolika lončenina in drugo drobno arheološko rimskodobno gradivo,

med drugim relief s predstavo žrtvovanja Larom in del napisnega kamna - oltarja, posvečenega

Jupitru (Grazer Tagespost št. 279 iz 9.10. 1907; Tragau 1907, 7; Skrabar 1919, 280-284; Saria 1922,

205; Abramić 1931, 180, št. 4; Klemenc, Saria, 1936, 33,35; AIJ 281; Jevremov 1988, 44, 45, št. 12;

Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 34).


134


oktober 2010

Najdišče je označeno na najdiščnih kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911, št. 21; Abramić

1914, Fundkarte von Pettau, št. 9; Saria 1922, karta 1: 9; Klemenc, Saria, 1936, Detailplan von

Poetovio: št. 15; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 21).

Arheološko gradivo hrani Pokrajinski muzeju Ptuj-Ormož na Ptuju.

Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno št. 1487.

Slika 93: Vičava 1907. Sondiranje na vrtu vile Lukas (parcela 444/2, k.o. Krčevina oz. parceli 671in 672, obe k.o. Ptuj na katastrih iz let 1983 in 2010), ki ga je vodil K. Tragau. Tloris je izdelan po

podatkih iz skice iz dnevnika raziskave (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007221).Rimski zidovi so označeni modro, cesta/ulica rdeče.

Risba: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).


135


oktober 2010

Slika 94: Vičava 1907. Reliefna plošča s prizorom žrtvovanja v čast Larom, najdena pri vili Lukasna parceli 444/2, k.o. Krčevina oziroma na parcelah 671 in 672, obe k.o. Ptuj

na katastrih iz let 1983 in 2010 (Jevremov 1988, št. 12).

32 a

58) Leta 1907, od 26. oktobra do 29. novembra, je Muzejsko društvo Ptuj izvedlo arheološko

izkopavanje na polju J. Macuna, pri hiši št. 48 (tudi Mežunovo polje), na parceli 444/1, k.o. Krčevina,

ki ga je vodil Karl Tragau. Dnevnik izkopavanja hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v Zbirki Muzejskega

društva (SI_ZDP/0006-ZMD, AŠ 6, MD–I–5/6, št. 007092-007153).

Najdišče je označeno na več arheoloških najdiščnih kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911,

št. 20; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št. 8; Saria 1922, 205, karta: št. 8; Klemenc, Saria 1936,

35, Detailplan von Poetovio: št. 16; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj, št. 20).

Lokacije izkopanih sondažnih jarkov niso povsem jasne. Na najdiščnih kartah iz let 1911 in 1914

(Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911, št. 20; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št. 8) je lokacija

označena kot pravokotnik in gre očitno za umestitev najdb ostankov rimskih struktur, ki jih je Tragau

pripisal delu velike stavbe s trgovino ali gostilno, točilnico (caupona) in z vzidano dolijo (velike

shrambene posode) v kleti (Tragau 1907, 7-14; Grazer Tagespost iz dne 4. 12. 1907).

Glede na označbo na zgoraj omenjenih najdiščnih kartah in prostorskih razmerjih je te ostaline možno

umestiti na dele parcel 679 in 681/2 k.o. Ptuj na sodobnih katastrih iz let 1983 in 2010.

Kot je razvidno iz dnevnika izkopavanj (SI_ZAP/006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007137, 007139,

007145), sta bila vsaj dva sondažna jarka locirana tudi na jugovzhodnem delu Mežunovega polja

(parcela 675 po katastru iz leta 1983 oziroma parcela 675/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010) oziroma

južno ob ograjeni parceli 444/3, k.o. Krčevina z vilo Gailhofer (danes parceli 673 in 674, obe k.o. Ptuj

po katastru iz let 1983 in 2010). Z vzdolžno sondo ob ograjeni parceli vile Gailhofer je Tragau verjetno

želel poiskati nadaljevanje ali zaključek temeljnega zidu stavbe z razčlenjeno fasado, naletel pa je na

severni rob prodnatega rimskega cestišča – ulice.

Zanimivo je tudi to, da razlagalni teksti k citiranim arheološkim kartam kot tudi topografska karta

Blatt Ptuj (Klemenc, Saria 1936, 35) navajajo kot letnico izkopavanj le leto 1908. Iz izkopavalnega

dnevnika, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ptuj to ni razvidno. Možno je, da so bili izkopi zaradi

poznojesenskih vremenskih razmer (ali tudi pomanjkanja finančnih sredstev) prekinjeni in da so jih


136


oktober 2010

končali spomladi 1908. Po navedbi arheoloških najdb rimske gostilne (caupona) in citata časopisa

Grazer Tagespost z dne 4. 12. 1907 v Blatt Ptuj (Klemenc, Saria 1936, 35) je sklepati, da gre po vsej

verjetnosti za eno in isto najdišče.

Arheološke najdbe so v nadaljevanju navedene po dnevniku izkopavanja, ki ga hrani Zgodovinski arhiv

na Ptuju (SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6, MD–I–5/6, št. 007092-007153).

Najdeni so bili ostanki rimskih zidov, klet, vzidana dolija: dve skledi z debelimi stenami iz marmorja in

47 velikih keramičnih posod (Tragau, 1907, 8). Gre za vinsko posodje, amfore, velike shrambene

posode v premeru 51 cm do preko 60 cm in višine od 50 do 110 cm, na gl. 1,65 m.

V sosednjem kletnem prostoru je bilo najdeno 5 svetilk - oljenk, med njimi dve z žigom INGENIUS.

V plasteh so bili poleg raznolike lončenine najdeni tudi odlomki sigilatnih posod, med njimi skodela z

žigom BEL.LV, melnice in oljenke (z žigom VRSVLI, z žigom FORTES na gl. 1,2 m, odlomki volutnih

oljenk). Med najdbami Traggau omenja dele žrmlja, opeko z žigi (..CT SEC, QSP, LOC.., FIRM.. na gl. 1

m, ..TI ALB, ..VL AGILIS, CAS CRIS med drugim na gl. 0,9 m, DPLAE. IORIC. BIRR na gl. 1,7 m,

..LCM na gl. 1,3 m, iz zida b opeka z žigom ..ICALVII), opečne šesterokotne tlakovce, tubule, tegule,

odlomke marmornatih elementov (eden na gl. 1,4 m), delce mozaika, steklo, novce (Constantinus,

Valens, Constantius, Valentinianus, Iulianus II, Licinius, Theodosius na gl. 1,2 m, Caracala, Claudius

II, Gratianus, Tacitus, Galienus, srebrnik Probus, Numerianus, Avrelianus, srebrnik Diocletianus,

Volusianus, tudi srebrnik Ferdinanda iz leta 1552 ), orožje (puščične osti, pilumi,), železne in bronaste

obročke in dele različnih uporabnih predmetov (železno strgalo - strigilis na gl. 1,1 m, železna žlica,

železni zatiči in klini na gl. 1, 8 m, noži, žeblji, deli bronaste tehtnice, majhno železno kladivo), nakitne

predmete (deli fibul, melonasta perla iz prozornega modrega stekla in iz zelenkastega stekla na gl. 1,7

m, jantarne jagode) in bronaste okrasne aplike.

V vzdolžnem sondažnem jarku južno ob ograjeni parceli z vilo Gailhofer je bil dokumentiran (na

globini 0,8 m v preseku c-d in na gl. 1,7 m v preseku a-b) rob rimske vicinalne ceste (SI_ZAP/0006 –

ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007137, 007139). V ruševinskih plasteh so bile najdene podobne najdbe:

odlomki različnih opek (tudi opeke z žigi: LAV.. na gl. 53 cm, .VP SEVE (M. Ulpi Severini) na gl. 0,5 m

in 1 m, ..GILIS (C. Iuli Agilis) na gl. 80 cm - iz sredine 2. stol., L VM.. in CASS.. na gl. 1,4 m,), odlomki

marmorja, novci več cesarjev (Iulianus, Constantinus, Constans in Teodosius na gl. 40 cm, Galienus

na gl. 53 cm, Valens na globini 1 m), železen nož in odlomki drugih predmetov iz železa in brona, med

drugim harpuna in bronasta fibula, odlomki različnega posodja (amfore, pokrovi, vrči, melnice – ena z

delom žiga s črko M,..), odlomki posodja tankih sten in italskih sigilatnih posod (gl. 1,6 m) iz konca 1.

in začetka 2. stoletja.

Zgodovinski arhiv Ptuj hrani v Zbirki Muzejskega društva rokopis, ki ga je K. Tragau spisal novembra

leta 1907, z naslovom Poetovio, in v katerem navaja nekatera arheološka spoznanja o Petovioni, oprta

na dotedanje najdbe (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, ovoj 3, št. 007468-007484: Tragau,

1907, 1-14). Med najdbami na Vičavi je med drugim obravnaval ostaline na območju parcel z vilami

učiteljev Gailhoferja in Lukasa in najdbe rimskodobne kleti trgovine ali točilnice (caupona) zahodno

od obeh vil, na polju J. Mazuna (Tragau 1907, 7-13). Predvideval je, da je bila točilnica na levem,

jugozahodnem delu velike stavbe, ki je bila ali visoka ali pa je nosila masivno čelno okrasje, kar naj bi

nakazovala širina zidov (70 cm) v osrednjem traktu. Pročelje stavbe je bilo razčlenjeno, osrednji del pa


137


oktober 2010

je stal okrog 3 m pred linijo stranskih predelov, od katerih je, verjetno v desnem, bila odkrita klet

gostilne. Glede na uporabo starega gradbenega materiala za gradnjo (en odlomek opeke iz zidu kleti je

imel žig IVNI FIRMINI, ki ga je po Premersteinu datiral v 2. stoletje), slabo izdelano posodje in po

novčnih najdbah Tragau meni, da je bila stavba zgrajena v času gospodarsko-denarne krize. V kleti je v

plasti in v ruševini, na globini od 2 do 1 m, ležalo 34 novcev od cesarjev Galijena do Dioklecijana. Po ne

majhnih ostankih rimske vojaške opreme, orožja in pribora je sklepal na boje med Rimljani in propad

točilnice „v boju in ognju”. Na ruševinah je bila spet zgrajena nova stavba, katere temelji so segali še v

zgornjo, 1 m debelo plast. V tej plasti je bilo najdenih 68 rimskih novcev, le nekaj iz 3., večinoma pa iz

4. stoletja, in sicer od cesarja Konstantina do Teodozija. To naj bi pokazalo, da so bila na prostoru

Petovione še v pozni antiki poseljena območja, ki pa so bila kmalu potem, v času preseljevanja

ljudstev, uničena (Tragau 1907, 10-13; Grazer Tagespost iz 4. 12. 1907).

Najdišče je večkrat omenjeno, med drugim: Saria 1922, 205; Klemenc, Saria 1936, 35; Mikl Curk,

Tušek 1985, 287-289, 295; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 34; Vidrih Perko, Vomer Gojkovič 2005, 327-

328). Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno št. 783.

Slika 95: Vičava 1907. Kopija lista s skico dolije iz dnevnika izkopavanja K. Tragau, ki ga hraniZgodovinski arhiv na Ptuju (SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6, MD–I–5/6, št. 007118).


138


oktober 2010

Slika 96: Vičava 1907. Izkopavanje na parceli 444/1, k.o. Krčevina, na Mežunovem polju, ki ga jevodil K. Tragau. Kopija fotografije iz dnevnika raziskave, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju

(SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6, št. 007128).

Slika 97: Vičava 1907. Raziskava na Mažunovem polju, ki jo je vodil Karl Tragau. Načrt znajdbami je izdelan po podatkih iz skic iz dnevnika raziskave (SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6, MD-I-5/6,

št. 007094, 007097, 007194, 007120, 007124, 007134, 007137, 007139) in umeščen s pridržki na parcele 675/1,2 in 679, 681/2,4, vse k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010.

Risba: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko(Arhiv ZVKDS, CPA).


139


oktober 2010

32 b

59) Leta 1962 je obhod na parceli 444/1, k.o. Krčevina (predvidoma je to parcela 679, k.o. Ptuj po

katastru iz leta 1983 oziroma 675/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010) opravila Iva Mikl iz

Pokrajinskega muzeja Ptuj in sicer ob priliki izkopa za temelje hiše. Ugotovila je že zelo prekopane in

uničene plasti dela petovionske naselbine, na vzhodni strani pa je izkop posegel v prodnate nasipe že

prej (leta 1907) ugotovljene rimske ceste (Mikl 1965, 152; Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 52).

Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 206.

33

60) Leta 1910 je Muzejsko društvo Ptuj v izkopanem sondažnem jarku na Muhičevi parceli, hiša št. 12,

parcela 460/1, k.o. Krčevina (predvidoma je to parcela 668/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983)

naletelo na poškodovane temelje rimskih stavb (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911, št. 22; Abramić

1914, Fundkarte von Pettau, št. 10; Saria 1922, 204; Klemenc, Saria 1936, 33, Detailplan von

Poetovio: št. 14; Arheološka razstavna stenska karta v PM Ptuj: št. 22; omembe: Žižek 1992, 148;

Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 36).

34

61) Leta 1911 je Muzejsko društvo Ptuj sondiralo na Belšakovem polju, na parceli 441/1, k.o. Krčevina.

Sonde so približno umeščene na parcele 688/11, 14, 15, 16, 17, 20, vse k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010.

Najdeni so bili ostanki rimske bogatejše stavbe, deli tlaka – mozaika, arhitekturni členi - polstebri,

vodni zbiralnik-vodnjak, odlomek kipa nimfe, zlat prstan in drugo (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte

1911, št. 19; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št. 7; Saria 1922, 205, karta: št. 7; Abramić 1925, 56,

št. 34; Klemenc, Saria 1936, 35, Detailplan von Poetovio: št. 18; Arheološka razstavna stenska karta

v PM Ptuj: št. 19; omembe: Žižek 1992, 148; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 37).


Ohranjen spodnji del kipa (v. 0,55 m, š. 0,4 m, db. 0,18 m; inv. št. RL 108 v PM Ptuj) prikazuje

upodobitev Nimfe, ki se ob posodi naslanja na stebriček iz katerega žubori voda, na obleki, ki ji pokriva

spodnji del telesa pa so še vidni sledovi rdeče barve (Jevremov 1988, 119, št. 139).


140


oktober 2010

Slika 98: Vičava 1911. Kip nimfe. Sondiranje Muzejskega društva Ptuj na parceli 441/1 k.o.Krčevina oziroma na parceli 688/11-17 k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010 (foto Ivan Tušek, 2011.)

35

62) Leta 1912, od marca do septembra, je Muzejsko društvo Ptuj izvedlo izkopavanje in/ali sondiranje

na dvorišču vojaške kasarne. Odkriti so bili ostanki temeljev rimskih stavb in del rimske ulice s

kanalizacijo. Ugotovljeni sta bili dve gradbeni fazi (Saria 1922, 204). Ob robovih ulice sta potekala dva

odprta kanala, ki sta zbirala hišne odplake (Klemenc, Saria 1936, 33, Sl. 2; Žižek 1992, 148; Horvat et

all. 2003, 162, sl. 7: 2; 8). Najdena je bila tudi opeka legije 13. Gemine, kot je poročal graški Tagespost

z dne 16. 2. 1913. Z izkopavanji so želeli določiti predvsem rimsko cesto od dvorišča nove kasarne do

Ornigove vile (Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 37). Načrt izkopavališča hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju

v zbirki Muzejskega društva, brez signature (SI_ZAP/0006-ZMD, AŠ 6).

Lokacije izkopov so umeščene na Abramičevi najdiščni karti (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št.

11). Na Skrabarjevi in Gailhoferjevi karti arheoloških najdišč Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte

1911) je lokacija raziskav verjetno vnesena naknadno in ni oštevilčena, podobna pa je situacija tudi na

Arheološki stenski razstavni karti v Pokrajinskem muzeju Ptuj, kjer je poleg vrisanih sond oznaka PM

z letnico izkopa 1912. V Blatt Ptuj (Klemenc, Saria 1936, 33, Detailplan von Poetovio: št. 9) in

Abramičevem Vodniku je najdišče označeno le približno (Abramić 1925, Najdbovid: št. 5).

Pri umeščanju načrta izkopnega polja iz leta 1912 na zbirnih kartah Arheološkega najdišča Panorama

(prilogi 1, 3) sta bili deloma upoštevani usmeritev in postavitev na Abramičevi najdiščni karti

(Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št. 11), predvsem pa so bile upoštevane prostorsko natančneje

umeščene, leta 1992 ponovno odkopane, nekatere rimskodobne ostaline (glej opis arhiva najdišča pod

zaporedno številko 79; prilogi 1, 3: 49 c).


141


oktober 2010

Slika 99: Vičava, 1912. Raziskava Muzejskega društva na dvorišču vojaške kasarne. Načrt izkopanih ostalin rimske ceste s kloako in temelji rimskih stavb ob njej

(Klemenc, Saria 1936, 34, sl. 2)

Slika 100: Vičava, 1912. Raziskava Muzejskega društva na dvorišču vojaške kasarne.Sken kopije fotografije dela izkopišča (pogled proti severu) je posredoval Arheološki oddelek

Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.

36

63) Leta 1913 je Muzejsko društvo Ptuj izvedlo sondiranje severno od vile Celotti, hiša št. 16, na

parcelah 360/1 in 361/3, obe k.o. Krčevina oziroma na parceli 714/3, k.o. Ptuj po katastrih iz let 1983

in 2010. Najdeni so bili rimski zidovi (Abramić 1914, Fundkarte von Pettau, št. 6; Klemenc, Saria


142


oktober 2010

1936, 35, Detailplan von Poetovio: št. 19). Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru

Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 786.

Komentar: Po pregledu katastrske karte k.o. Krčevina v Zgodovinskem arhivu na Ptuju (fond

Geodetske uprave Ptuj - 188/D, ovoj 2; osnovna katastrska izmera je iz leta 1912, vsebuje pa

dopolnitve izmer do z vključno leta 1964) in usklajevanju z Abramičevo najdiščno karto (Abramić

1914, Fundkarte von Pettau, št. 6) je mogoče ugotoviti, da so bile sonde leta 1913 kopane na severnem

delu velike parcele 360/1, k.o. Krčevina in da so lahko segale le še na parcelo 360/ 3, k.o. Krčevina.

Parcela 361/3 je bila sicer sosednja, a ležeča preveč jugovzhodno, da bi mogla biti prostor treh, četudi

le približno prostorsko označenih in izkopanih sond, je pa na njej verjetno stala vila Celotti.

V topografski karti Blatt Ptuj gre verjetno za zmotno navedbo prostorskih podatkov, vključno z

napačno citirano številko označbe sond iz najdiščne karte iz leta 1914 (Klemenc, Saria 1936, 35 :

citirana je številka 5, morala pa bi verjetno biti 6).

37

64) Leta 1933 so bili pri kopanju temeljev za novo hišo J. Cenčiča, učitelja v pokoju, na parceli 441/1,

k.o. Krčevina najdeni ostanki rimskih zidov in večji odlomek votivne are (vel.: 54 x 26 x 28 cm) iz

marmorja z delom napisa.

Iz ohranjenega napisa je razbrati, da je oltar verjetno bogu Jupitru posvetil Turelij Pet (Turelius

Paetus), spekulator (neka vrsta administrativnega podoficirja), ki je pripadal štabu komandanta legije

(10. Antoninijane) ali uradu namestnika Gornje Panonije, in postavil za zdravje svojega cesarja

(Karakale ali Elagabale), verjetno ob priložnosti, ko se je srečno vrnil iz vojne operacije.

Abramić je oltar datiral na začetek 3. stoletja (Abramić 1933, 129 – 131, Sl. 40; Klemenc, Saria 1936,

35, št. 17; AIJ 273).

Glede na označbo najdišča pod št. 17 v Klemencovi in Sarijevi karti iz leta 1936, je možno lokacijo

umestiti na parcelo 684, k.o. Ptuj oziroma po primerjavi zaporedja stavbnih številk na parcelo 683,

k.o. Ptuj na katastru iz let 1983.

Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 784

in ima označeno lokacijo najdb na parceli 683, k.o. Ptuj na katastru iz leta 1983.


143


oktober 2010

Slika 101: Vičava 1933. Odlomek oltarja, ki ga je verjetno Jupitru posvetil Turelius Paetus,spekulator (neka vrsta administrativnega podoficirja), ki je pripadal štabu komandanta legije (10.

Antoninijane) ali uradu namestnika Gornje Panonije, in postavil tudi za zdravje svojega cesarja(Karakale ali Elagabale), verjetno ob priložnosti, ko se je srečno vrnil iz vojne operacije;

začetek 3. stoletja (AIJ 273) (foto Ivan Tušek).

65) Leta 1942 so izkopavali na prostoru vojašnice na Vičavi, kar je omenjeno v publikaciji

Archaeologia Poetovionensis (Vomer Gojkovič, Kolar 1993, 44), vendar brez navedb drugih podatkov

ali arheoloških informacij.

38

66) Leta 1942 ali 1943 je bilo dokumentirano izkopno polje z arheološkimi najdbami pred izgradnjo

prve večstanovanjske stavbe na Vičavi. Po dokumentaciji, ki jo hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v

Zbirki Muzejskega društva (SI_ZAP/0006 ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, ovoj št. 16, št. 008039-008041), je

izkopno polje možno umestiti na parcelo 682/2 k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010. Arhivska

dokumentacija obsega tri liste: načrt/skico izkopnega polja, z navezavo na dva mejnika na razdalji 40

m v podnožju južnega pobočja Panorame, skico tlorisa izkopnega polja z arheološkimi strukturami

označenimi s črkami in kratki opis struktur ter risbo kurišča oz. kurilnega kanala (praefurnium).

Na dokumentacijskih listih ni navedena niti parcela niti ni podpisan avtor podatkov, možno pa je, da je

avtor Göhlert; pod njegovim imenom je namreč označen zgoraj naveden arhivski fond z naslovom

Zapisniki najdb (1942-1944).

Po skicirani situaciji izkopnega polja (list št. 008039 iz navedenega arhivskega fonda) je bilo izkopišče,

vel. 24,5 x 11 m, oddaljeno 8 m od takratnega cestišča, ki je vključevalo pešpot širine 1,6 m, mejo v

širini 0,9 m in 3,5 m široko cesto skozi Vičavo. Glede na merska razmerja je možno umestiti lokacijo

izkopa na parcelo s takratno številko 444/4, k.o. Krčevina oziroma na parcelo št. 263 po osnovni

katastrski karti iz leta 1912, dopolnjevani z nadaljnimi geodetskimi izmerami do leta 1964, ki jo hrani

Zgodovinski arhiv na Ptuju (fond Geodetske uprave Ptuj, k.o. Krčevina pri Ptuju – šk. 188/D, ovoj 2).


144


oktober 2010

Na katastrih iz let 1975 in 1983 je to parcela 682, k. o. Ptuj, na digitalnem katastru iz leta 2010 pa

parcela 682/2, k.o. Ptuj. Na tej parceli še danes stoji večstanovanjska zgradba pravokotnega tlorisa,

skoraj istih velikosti kot je obravnavan skiciran arheološki izkop, in zidana v značilni obliki tovrstne

stanovanjske arhitekture tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. Ob cesti proti Orešju so bili zgrajeni

še štirje podobni večstanovanjski objekti (imenovani bloki) skoraj istih dimenzij, vendar bližje

cestišču, kar se ne ujema s prostorskimi razmerji iz zgoraj navedenih skic prvega. Zgrajeni so bili

verjetno nekoliko kasneje, ni pa zaenkrat o njih znanih več podatkov kakor tudi ne o arheoloških

ostalinah, ki so nedvomno morale biti presekane z izkopi gradbenih jam.

Kakor navaja kratek opis s črkami označenih arheoloških ostalin na skici izkopnega polja(list št.

008040 iz navedenega arhivskega fonda), so bili najdeni ostanki rimskih zidov (A, B, C), hipokavst in

60 cm visok, obokan kurilni kanal (označen s črko D) nad estrihom, na globini 1,5 m pod površino v

srednjem, jugozahodnem delu izkopa. V severnem kotu izkopa je bil dokumentiran 75 cm širok zid

(označen s črko A), katerega zgornji del je bil 2,65 m pod površino, na globini 3,75 m (kar je bila

verjetno izkopna globina za novo stavbo) pa še ni bil dosežen njegov spodnji rob. Ista situacija se je

pokazala pri zidu pod oznako C v zahodnem kotu izkopišča (komentar: morda je šlo za isti zid kot pod

oznako A). V vzhodnem kotu je pod oznako B zabeležen ostanek zida v širini 40 cm in razpadajoč

marmor. V južnem delu izkopa je pod oznako E opisan večji skupek oziroma ruševina z mnogo rimske

opeke, barvanim ometom in ostanki oljenk.

Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 1108

in 1109.

Na to lokacijo so morda vezane najdbe odlomkov lončenine, opredeljene v bakreno dobo, ki so v

Pokrajinskem muzeju na Ptuju vpisane pod inv. št. P 3.842, in odkrite leta 1942 v ruševinah rimske

vile na Vičavi (Tomanič Jevremov 1985, 388, op. 37).

Z iste lokacije, vsaj glede na isto letnico najdbe in na podoben opis najdišča (v ruševinah rimske vile na

Vičave), izhajata verjetno tudi odlomka dveh igel z narebreno vazasto glavico, ki ju hrani Pokrajinski

muzej v Mariboru, inv. št. A 1334 in 1335 (Pahič 1968, 181-182, op. 166; Tomanič-Jevremov 1985, 389,

op. 46). Pahič jih navaja kot značilne za pozno bronasto dobo na območju južne Nemčije, na

Tirolskem, v severni Avstriji za skupino Hötting-Morzg (Ha A) in ob Donavi, in ki naj bi na ptujsko

Vičavo prišle po trgovski poti (Pahič 1968, 182-183, op.167). Opredeljeni sta v virovitiško skupino

kulture žarnih grobišč v severni Hrvaški oziroma v najstarejši horizont grobov ljubljanske oz. ruško-

dobovske skupine kulture žarnih grobišč v Sloveniji (Tomanič-Jevremov 1985, 389; Jevremov 1988-

1989, 179; Tomanič-Jevremov 1992, 158).


145


oktober 2010

Slika 102: Vičava 1942. Izkop za večstanovanjsko stavbo. Načrt je izdelan po podatkih, ki jih hraniZgodovinski arhiv na Ptuju (SI _ZAP/0006 ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, št. 8039-8040).

Risba in prostorska umestitev: Marija Lubšina – Tušek; računalniška obdelava: Danilo Cvetko(Arhiv ZVKDS, CPA).

Slika 103: Vičava 1942. Odlomka dveh bronastih igel iz začetka pozne bronaste dobe (virovitiškaskupina), ki jih hrani Pokrajinski muzej v Mariboru. (Pahič 1968, 181, risba).

39

67) Leta 1957 je bil na cesti na Vičavo, parcela 992/8, k.o. Krčevina (ob parceli 460/1, 2, obe k.o.

Krčevina) oziroma na parceli 3975, k.o. Ptuj na katastru iz leta 1983, kopan jarek za vodovodno

napeljavo, ki ga je spremljala in v njem dokumentirala arheološke najdbe ekipa delavcev iz

Pokrajinskega muzeja Ptuj. Najdiščne podatke in najdbe je Bernarda Perc prepustila v obdelavo in

objavo Ivi Mikl (Mikl 1960-61, 153:op. 1, 168, pril. 3 A, pril. 4 I).


146


oktober 2010

V trasi izkopnega jarka na cesti na Vičavi od križišča pod gradom proti Orešju je bil teren večinoma

nasut, antični sloji so bili prerezani šele vzdolž ob parcelah 460/1, 2, obe k. o. Krčevina oziroma ob

parcelah 670 in 671, obe k.o. Ptuj po katastru iz let 1983 in 2010. Pod ruševinskimi plastmi so bili v

globini od 1 – 2,2 m mestoma ohranjeni tlaki-estrihi in temelji zidov, najjasneje razpoznavni pri

točkah E – F. V dolžini 10 metrov je bilo v globini 1-1,2 metra slediti prekinjene tlake in njim

pripadajoče temelje zidov, delno pod temi v globini 1,4 metra spet tlake in ob njih temelje zidov, ki so

segali do globine 2,2 metra in niso bili do konca odkopani (Mikl 1960-61, 168, priloga 3: A, priloga 4:

profil I). Naprej v izkopnem jarku pri točki G je bil na globini 1,4 m dokumentiran spodnji tlak,

sestavljen iz opečnih kock na ilovnati podlagi, na tlaku pa sledovi porušenih stebričkov hipokavsta.

Pod tlakom je bil še temelj, ki ga ni bilo moč raziskati. Temelj zida in k temu pripadajoč tlak iz estriha

v globini 1,4 metra se je pokazal tudi na točki H (Mikl 1960-61, 168, priloga 3: A). Miklova navaja, da je

bilo na tem odseku najdenih zelo malo drobnih najdb: nekaj novcev od Galijena do Valentinijana I. in

odlomkov lončenine, med drugim lonček z glavničastim okrasom, odlomki terre sigilate iz 2. stoletja,

svetilka na salo iz približno istega časa in koščena lasnica s sodčasto glavico. Po mnenju Miklove

nobena od najdb ni mogla služiti za datacijo posameznih plasti (Mikl 1960-61, 168, 169).

Slika 104: Vičava 1957. Situacijska skica arheoloških najdb pri kopanju za vodovodno napeljavo (Mikl 1960-61, priloga 3: A).


147


oktober 2010

Slika 105: Vičava 1957. Stena jarka za vodovodno napeljavo med točkama E in F na situacijski skici(Mikl 1960-61, priloga 4: profil I).

40

68) Leta 1963, od 21. do 28. avgusta, je Pokrajinski muzej Ptuj pod vodstvom Ive Mikl izvedell

sondiranje pred predvidenimi novogradnjami vojašniških stavb (op.: leta 1992 označenih s št. 1 in št.

8) in vojaške ploščadi na parcelah 454/1, 455, 456/1 in 456/6, vse k.o. Krčevina pri Ptuju (Mikl 1964,

74-75; Mikl 1965, 183; Mikl-Curk, Tušek 1985, 290-295, sl. 2, 3, 4).

Na katastru iz leta 1983 je to severozahodni del parcele 995/1, po geodetski izmeri leta 2007 in na

katastru iz leta 2010 so to deli parcel 995/3, 995/6 in 995/10, vse k.o. Ptuj, v lasti RS Ministrstva za

šolstvo in šport in v uporabi Šolskega centra Ptuj.

Sondažni jarki so potekali v smeri vzhod-zahod. V zahodnem delu so bile prerezane nasipne plasti

rimske ceste, obdane z dvema manjšima zidcema. V sondažnih jarkih so bile do različne globine pod

površino opažene prekopane, uničene plasti 3. in 4. stoletja in globoki žepi humusne plasti z

ruševinami in drobnimi najdbami (med njimi novci 4. stoletja, kolenčasta fibula, igla - stilus s

profilirano glavico). V jarkih na globini 1 – 1,5 m je bilo razbrati gradbene sledove, ležišča izkopanih

zidov in tlake (estrih in ilovica) spodnjega dela obsežnega hipokavsta. V severnem delu parcele (995/1

k.o. Ptuj) je bil odkopan jugovzhodni vogal velike stavbe (Mikl-Curk, Tušek 1985, 295), ki so jo

nakazovali zelo poškodovani 0,9 m debeli zidovi iz lomljenca na 1,2 m debelih in ponekod do 2 m

globoko ohranjenih temeljih (Mikl 1964, 75). Po situaciji na terenu je Mikl-Curkova sklepala, da jih je

mogel spremljati nadstrešek ali portik in da je možno, da gre za isti stavbni kompleks, katerega

severozahodno razčlenjeno fasado (insule) je izkopal Tragau že leta 1907, približno 80 m

severovzahodneje (Mikl-Curk, Tušek 1985, 295, op. 19). V spodnjih plasteh, ki so jih prerezali zidovi,

in pod močno uničenimi, do 0,5 m debelimi tlaki, so bili najdeni bronasta žlindra, mnogo oglja in

odlomki talilnih lončkov ter drugi predmeti iz 1. stoletja.

Najdbe so nakazovale, da gre za kovačnice in livarne, ki so delovale na tem prostoru pred pozidavo

velike stavbe (Mikl 1964, 75). V ruševinah ob izkopanem temelju nosilnega zidu je bil najden del

napisne plošče (velikosti 78 x 64 x 12 cm, Jevremov navaja nekaj manjše dimenzije), najpomembnejše

najdbe za datacijo in razlago velike stavbe (Mikl 1963, 95; Mikl 1964, 74 -75; Mikl, 1965, 183; Mikl-

Curk, Tušek 1985, 290-295; Jevremov 1988, 78, 79, št. 63; omemba: Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 52).


148


oktober 2010

Gre za sicer zelo fragmentarno ohranjen posvetilni ali gradbeni napis najvišjega svečenika s tribunsko

oblastjo (tretjič po interpretaciji Mikl-Curkove oz. osmič po interpretaciji Jevremova) in petim

konzulatom ter navedbo imena rimskega mesta - kolonije Ulpije Trajane Petovijone. Po kombinaciji

titulatur, ki naj bi najbolj ustrezale cesarju Trajanu, je napis datiran v leta 103 – 105. Trajan naj bi

mestu ob podelitvi statusa kolonije doniral stavbo javnega značaja, verjetno terme (Mikl-Curk, Tušek

1985, 289). Odlomek plošče z gradbenim napisom je obravnaval tudi Zsolt Mráv, ki je iz ohranjenega

napisa razbral tudi Trajanov 4. naslov imperatorja. Po primerjavi z dobro ohranjenim istočasnim

Trajanovim napisom iz legijske trdnjave v Vindoboni, sekundarno vzidanega v cerkvi v Gumpendorfu,

ga je datiral v čas od pozne jeseni leta 102 do julija leta 106, oziroma v leta 103-106. V svoji razpravi,

kjer je podal tudi rekonstrukcijo napisa, je menil, da je cesar Trajan pred julijem 106 doniral Petovioni

forumsko stavbo, potem, ko ji je že okrog leta 100 podelil status kolonije, in katere postavitev je tudi

sam financiral (Mráv 2000, 77-94).

Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju. Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi

najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 603).

Slika 106: Vičava 1963. Situacija najdb arheoloških struktur pri sondiranju pred zidavo vojaškegaobjekta 1 na območju nekdanje vičavske vojašnice (Mikl-Curk, Tušek 1985, sl. 2).


149


oktober 2010

Slika 107: Vičava 1963. Odlomek plošče z gradbenim napisom iz začetka 2. stoletja, najdene prisondiranju pred izgradnjo vojašniške stavbe št. 1 (Jevremov 1988, št. 63).

Slika 108: Vičava. Rekonstrukcija Trajanovega gradbenega napisa, po Mrávu, datiranega v leta103-106 (Mráv 2000, 92, Pl. 1).

69) Leta 1963 je bila ob priliki sondiranja na parceli 456, k.o. Krčevina, 30. avgusta 1963, v

Pokrajinski muzej na Ptuju prepeljana neokrašena marmorna pepelnica, ki je pri hiši E. Mlakar že

dolgo služila za korito pri vodnjaku in tu gotovo ni bila "in situ" (Mikl 1965, 183). Lokacija najdbe,

sicer v sekundarni legi, ni več določljiva (možno v zahodnem delu parcele 995/1, k.o. Ptuj po katastru

iz leta 1983 oziroma na parceli 995/10, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010 ali na parceli 662/2, k.o. Ptuj

po katastru iz leta 2010). Morda je bila prinešena iz območij rimskih grobišč na Panorami ali

zahodnega predela Vičave. Arheološki inštitut ZRC SAZU vodi najdišče v okviru Arheološke karte

Ptuja pod delovno številko 221.

70) Leta 1964, spomladi in poleti, so v osrednjem delu Vičave temelji novih hiš rezali humusne plasti z

rimskimi ruševinami in močno uničenimi sledovi antične poselitve (Mikl 1965, 195; Vomer-Gojkovič,

Kolar 1993, 52). Komentar: Podatkov o lokaciji in najdbah, ki bi jih bilo mogoče prostorsko umestiti v

osrednjem delu Vičave v kratkem poročilu Miklove, ni (Mikl 1965, 195); le-ti bi mogli biti v arhivu

najdišča v Pokrajinskem muzeju na Ptuju.

41

71) Leta 1964 so v izkopu za apneno jamo na parceli 441/5, k.o. Krčevina pri Ptuju oziroma na parceli

683, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983, prerezali ruševinski sloj ter našli precej odlomkov rimskega


150


oktober 2010

naselbinskega keramičnega domačega posodja, terre sigillate, oljenk ter odlomek tegule z žigom LEG.

XIII. GE (Šubic 1966, 203).



42

72) Leta 1965, novembra, so pri izkopu za kanalizacijo ob (zahodnem) robu parcele 441/5, k.o.

Krčevina pri Ptuju (na parceli 688/9, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983 oziroma na delih parcel 688/8,

10, 11, 12, 14, vse k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010), prerezali naselbinske plasti, zidove, estrih in pri

tem našli odlomka votivnega reliefa iz marmorja, posvečenega Mitri (PMP RL 843). Ohranjeni zgornji

levi del (ohr. vel. 14 x 16 x 3,5 cm) prikazuje doprsje Sola pod svodom, pod doprsjem pa je vidna glava

Kautopata; na ohranjenem spodnjem levem vogalu (ohr. vel. 8 x 15 x 3,5 cm) plošče je fragmentiran

dvovrstični napis D (eo) I (nvicto) M (ithrae) A [-] / ET AVR (elius) V [-]. (Šubic 1966, 203; Šubic 1967

a, 187-188; Šašel A., J. 1978, 1143 ILJug). Najden je bil tudi relief iz marmorja s slabo ohranjeno

predstavo genija (ohr. vel. 22 x 19,5 x 4 cm): gola moška figura do kolen, v levici drži ob telesu rog

obilja ali baklo, v iztegnjeni desnici skodelico (Šubic 1966, 203).



Slika 109: Vičava 1965. Odlomek reliefne plošče z napisom bogu nepremagljivemu Mitri (Šubic 1967, 187).

43

73) Leta 1966 so bili pri urejanju okolice in planiranju na novem predelu vojašnice na Vičavi (parcele

454/1, 455 in 456/1, vse k.o. Krčevina; po spremembi katastrskih številk parcel in katastrske občine v

sedemdesetih letih 20. stoletja je bil ta prostor del severozahodnega dela parcele 995/1, k.o. Ptuj; po

geodetski izmeri v letu 2007 in na katastru iz leta 2010 so to deli parcel 995/3, 995/6 in 995/10, vse

k.o. Ptuj) rezani antični naselbinski ruševinski sloji. Najdeni so bili zlatnik cesarja Valentinijana III.

(425-455), profilirana baza stebra in kvadratni postament iz marmorja, del okroglega stebra iz_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

151


oktober 2010

peščenjaka in arhitektonski element iz marmorja oziroma plošča (v. 1,07 m, š. 0,55 – 0,25 m, db. 0,09-

0,21 m) z upodobitvijo moške glave v profilu (Šubic, 1967 b, 126; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 53), ki

je lahko del noge ali stranice mize (Jevremov 1988, 114, št. 129).


najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 1660 in 1102.

Slika 110: Vičava 1966. Plošča z upodobitvijo moške glave v profilu, noga ali stranica mize, izrimskega obdobja (Šubic, 1967 b, 126; Jevremov 1988, 114, št. 129) (foto Ivan Tušek).

44

74) Leta 1969 je bil pri izkopu za apneno jamo na Vičavi, na parceli 514/1 in 514/5, obe k.o. Krčevina

oziroma na parceli 1053, k.o. Ptuj na katastrih iz let 1983 in 2010, pri hiši Vičava 4, odkrit odlomek

večjega kvadra iz pohorskega marmorja, vel.:102 x 50 x 44 cm, in delom napisa geniju, datiranim v

prvo polovico 2. stoletja (Šubic 1970, 191; Šubic 1977, 92-93, tab. II:4; Jevremov 1988, 82, št. 68).


najdišče v okviru Arheološke karte Ptuja pod delovno številko 264.

Slika 111: Vičava 1969. Odlomek kvadra iz pohorskega marmorja z delom napisa,prva polovica 2. stoletja (Šubic 1977, 92-93, št. 3, T. 2: 4; Jevremov 1988, 82, št. 68) (foto Ivan

Tušek).45


152


oktober 2010

75) Leta 1970 je bil pri obnavljanju ograje ob cesti Olge Meglič na območju vojašnice na Vičavi, na

parceli 519/3, k. o. Novi Ptuj (severovzhodni rob parcele 995/1, k.o. Ptuj na katastru iz leta 1983;

severovzhodni rob parcele 995/4 k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010), najden oltar iz pohorskega

marmorja, ohranjen v velikosti 0,82 x 0,29 x 0,22 m. Sekundarno je bil uporabljen kot gradbeni

material za temelj ograje. Profilirano ovršje in baza sta delno odklesana, napisno polje pa

poškodovano pri izkopu. Na vrhu oltarja je 5,5 x 5,5 cm velika moznica, zalita s svincem (Šubic 1972,

158). Iz napisa je razbrati, da je Mark Gongij oglejski nepremagljivemu bogu Mitri za svoj in za blagor

vseh svojcev, uslišan, rad izpolnil zaobljubo, posvetil pa najsvetejši oče Florentij dne 25. decembra, ob

zimskem solsticiju. Posvetilo pade na dan pred tem (deveta vrstica), pri čemer je sklepati, da je šlo na

ta dan ali za kakšen lokalni jubilej v sklopu mitraične srenje ali iz osebnih motivov izbran dan.

Zorka Šubic meni, da je Florentius verjetno identičen s Florijem Florentijem, ki je Kautu in Kautopatu

v mitreju v mestu Stockstadt na Maini posvetil oltar leta 211, morda v času, ko je bil postavljen tudi

obravnavani petovionski oltar (Šubic 1977, 93-94, št. 5, T.3: 5). Datiran je v čas konca 2. oziroma na

začetek 3. stoletja. Po mnenju Šubiceve sodi oltar verjetno v okvir 4. petovijskega mitreja na prostoru

Muzejskega trga, kjer je bil omenjeni oče Florentij morda vodja ene od petovionskih mitrovih srenj.

Mark Gongij je morda povezan tudi z Gongijem Nestorianom, ki je bil v letih 198-211 upravnik ilirske

mitnine (carine) in je 213-217 postal admiral ravenske vojne mornarice (Šašel 1978, št. 1150; Jevremov

1988, 107, št. 117).

Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Pruj-Ormož na Ptuju.


Slika 112: Vičava 1972. Poškodovan oltar, ki ga je nepremagljivemu bogu Mitri postavil MarkGongij oglejski, za svoj in za blagor vseh svojcev izpolnil zaobljubo; posvetil pa najsvetejši oče

Florentij dne 25. decembra (ob zimskem solsticiju). Datiran je v čas konca 2., začetek 3. stoletja inmorda pripada 4. petovijskemu mitreju na Muzejskem trgu (Šubic 1977, 93- 94, t. 3: 5).

46

76) Leta 1972 so na parcelah 714/3 in 715, obe k.o. Ptuj, na vičavski terasi nad Dravo, pri izkopu jame

za bazen v velikosti 8 x 11,5 m, prerezali rimske zidove iz oblic, ki pripadajo trem gradbenim fazam,


153


oktober 2010

drobnih najdb pa ni bilo (Šubic 1974, 142, sl. 67). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

na Ptuju.

Na parceli 714/3, k.o. Ptuj so bili, kot kaže usklajevanje Abramičeve karte arheoloških najdišč Ptuja

(Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 6) s sodobnimi katastrskimi podlagami, že leta 1913 izkopani

trije sondažni jarki, ki so pokazali ostanke rimskih zidov.

Slika 113: Vičava 1972, parceli 714/3 in 715 k.o. Ptuj. Ostaline rimskih zidov (Šubic 1974, 142, sl. 67).

47

77) Leta 1974/1975 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj, pod vodstvom Blagoja Jevremova,

izvajala arheološki nadzor ročnih izkopov za kanalizacijo na Vičavi, na parcelah 663/1, 2, 664, 665,

666/1, 678/1,2, 685, 687, 699, 700/1, 708 in 726, vse k.o. Ptuj. Dokumentirane so bile rimske

naselbinske plasti, ki so segale do 4 m globoko pod površino, in zidovi v širini od 0,6 do 1 m, zgrajeni

iz oblic in lomljencev. Naselbinske plasti so vsebovale odlomke rimske lončenine, oljenk (ena z žigom

ATIMETI), melnic, odlomke stekla, koščenih lasnic in igel, bronaste fibule, marmornato vazo in

bronaste novce, med drugim novec cesarja Antonina Pija (138-161). Odkopani so bili tudi spodnji del

sarkofaga in dva žrtvenika, eden posvečen Marmogiju in drugi Diani. Diani, zavetnici lova posvečen

oltar iz peščenca, v velikosti 35 x 16 x 14 cm, ima profilirano ovršje in bazo ter zelo poškodovano

napisno polje: DIANAE, AVG……SACR.., EXCING…, V. S. L. M. (Jevremov 1977, 251; omenjeno:

Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 59). Natančnejši stratigrafski podatki najdišča z arheološkim gradivom

še niso objavljeni. Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.


154


oktober 2010

Slika 114: Vičava 1974/ 1975. Približen potek izkopnega jarka za kanalizacijo, umeščenega glede naimenovanje parcel iz poročila vodje arheološke raziskave (Jevremov 1977, 251). Prostorska

umestitev: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

Na ohranjenem spodnjem delu sarkofaga (d. 180 cm, š. 130 cm, v. 30-40 cm; RL 967) je ob desnem

robu v profiliranem okvirju del reliefa genija smrti. Iz dela napisnega polja je razvidno, da sta grobno

skrinjo najdražjim staršem dala izdelati Elij Marin (Aelius Marinus), petovionski mestni svetnik, vitez,

načelnik kohorte 2. Hispanske, in Publij Elij Markijan (Publius Aelius Marcianus), član istega sveta,

vitez in načelnik kohorte 1. Germanske, v času druge polovice 2. ali začetka 3. stoletja (Jevremov 1977,

251; Jevremov 1988, 115-116, št. 132).

Napis je obravnavala tudi Marjeta Šašel Kos, ki predvideva, da sta brata Marin in Markijan iz družine

Publijev Elijev, poleg Valerijev najpomembnejše petovionske družine, v času cesarja Antonina Pija,

pod katerim sta verjetno dosegla tudi na premoženje in družinski ugled vezan status rimskega viteza,

poveljevala kohortama, ki sta bili istočasno stacionirani v Zgornji Germaniji (Šašel Kos 1993, 220-

221). Avtorica ne izključuje njunega keltskega porekla, sodeč predvsem po imenu Marinus, močno

razširjenem na keltskem jezikovnem območju, in ker sta dala brata postaviti staršem Petovioncem

sarkofag domačega, noriško-panonskega tipa (Šašel Kos 1993, 221).


155


oktober 2010

Slika 115: Vičava 1974. Spodnji del sarkofaga (RL 967), ki sta ga najdražjim staršem postavila ElijMarin, petovionski mestni svetnik, vitez, načelnik kohorte 2. Hispanske in Publij Elij Markijan, član

istega sveta, vitez in načelnik kohorte 1. Germanske, v drugi polovici 2. ali začetku 3. stoletja(Jevremov 1988, 115-116, št. 132).

Žrtvenik (RL 966) iz marmorja (vel.: 0,77 x 0,315 x 0,175 m), najden 1975 v izkopu kanalizacije, ima

profilirano ovršje z reliefom sadeža med viticama na čelni strani, spredaj napisno polje (34 x 31 cm),

na levi strani verjetno nožnico bodala, na desni blisk s strelo. Marmogiju, keltskemu božanstvu, ki so

ga v rimskem času enačili z Marsom in ga častili v noriško-panonskem prostoru, ga je postavil Hevtik

(Heutichus, ime razširjeno predvsem v orientalsko-grških vplivnih, navadno na suženjsko

oproščenskem nivoju), Lamirov (suženj), ki je uslišan rad izpolnil zaobljubo. Oltar je datiran v prvo

polovico 2. stoletja (Jevremov 1988, 122, št. 146).

Slika 116: Vičava 1975. Izkop za kanalizacijo. Žrtvenik (RL 966), ki ga je bogu Marmogiju (keltskobožanstvo, v rimskem času enačen z bogom Marsom) postavil Hevtik (Heutichus), Lamirov

(suženj), ki je uslišan rad izpolnil zaobljubo, prva polovica 2. stoletja (Jevremov 1988, 122, št. 146).

48

78) Leta 1975 je arheološka ekipa Zavoda za spomeniško varstvo Maribor pod vodstvom arheologa

Tušek Ivana, na prostoru vojašnice na Vičavi, na parceli 995/1, k.o. Ptuj po katastru iz let 1975 in 1983

oziroma na parceli 995/10, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010, izvedla arheološko zaščitno izkopavanje

za novo kotlovnico. Zaščitno izkopavanje se je začelo šele po strojnem izkopu do globine približno 2 m,

ko je bila najmlajša rimskodobna gradbena faza že uničena. Mlajšo gradbeno fazo je ločila od starejše_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

156


oktober 2010

do 20 cm debela plast rumene ilovice, vidna v vzhodnem profilu izkopa. V 14,5 x 20 m velikem izkopu

so bili 2,5 m pod površino dokumentirani so bili temeljni zidovi iz rečnih oblic in rumenega peščenjaka

vezanih z apneno malto, dela rimske stavbe (insule). Ob severozahodnem delu osrednjega zida je bilo

še ohranjeno dno odtočnega kanala - kloake, v katerem so bili najdeni odlomek krožnika, primerek

pozno padanske sigilate klavdijskega in flavijskega časa, odlomki rdeče in rjavo žganih posod ter

manjši kosi ometa in estriha. V prostoru VIII, ki je bil apsidalno zaključen in v prostoru X, so bila

ohranjena tla iz estriha (droben pesek in zdrobljena opeka pomešana v apneni malti), položenega na

plast rečnih oblic. Pri prebijanju estriha v prostoru X so pod njim naleteli na opečnat stebriček

hipokavsta. V prostoru III so bili najdeni koščena piščalka in polizdelki iz živalskih rogov ter orodja za

obdelavo teh izdelkov. Na območju stavbnih ostalin najdena lončenina sodi večinoma od druge

polovice 1. in predmarkomanski čas 2. stoletja, nekaj gradiva sodi v pomarkomanski čas oz. v konec 2.

in zač. 3. stoletja, med njimi tudi dva odlomka reliefne sigilate iz rheinzabernskega obdobja. Nekaj

odlomkov sodi v prvo polovico 1. stoletja, med drugim odlomek skifosa z luskastim ornamentom tipa

Surus-Sarius.

V sekundarni legi, v zasipni plasti, je bilo najdenih tudi nekaj odlomkov prazgodovinske lončenine,

opredeljene v čas pozne bronaste dobe oziroma kulturo žarnih grobišč, in novec cesarja Konstantina

na gl. 2,5 m ob osrednjem temelju stavbišča (Tušek 1977, 25 ss; Mikl-Curk, Tušek 1985, 295- 313, T 1-

7;). Najdišče je večkrat omenjeno, med drugim: Tušek 1992, 153; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 61;

Horvat at all.2003, 161-163.

Lokacija opisane raziskave v objavi v Arheološkem vestniku (Mikl-Curk, Tušek 1985, Sl.2) ni natančno

prostorsko umeščena, niti ne na naših prilogah 1 in 3. Umestitev je približna, izvedena šele na podlagi

dostopnega katastra vojašnice iz leta 1992 in digitalnega splošnega katastra iz leta 2010 z vrisanim

objektom kotlovnice ter skromne fotodokumentacije iz arhiva najdišča. Terensko dokumentiranje

izven gradbene jame in širše v prostoru je bilo namreč v fazi raziskav iz strani vojske (JLA)

prepovedano. Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.


157


oktober 2010

Slika 117: Vičava 1975. Tloris dela rimske stavbe starejše gradbene faze na prostoru kotlovnice naobmočju vojašnice (Mikl-Curk, Tušek 1985, sl. 8).

Slika 118: Vičava 1975. Pogled proti jugovzhodu na presekane temelje zidov najmlajše gradbenefaze v zgornjih plasteh na vzhodnem delu izkopa za kotlovnico na območju vojašnice

(Mikl-Curk, Tušek 1985, sl. 5).


158


oktober 2010

Slika 119: Vičava 1975. Odlomki lončenine iz pozne bronaste dobe iz izkopa za kotlovnico naobmočju vojašnice (Mikl-Curk, Tušek 1985, T. 7).

Slika 120: Vičava 1975. Izkopno polje pred izgradnjo kotlovnice na območju vojašnice.Rimskodobne najdbe iz starejše gradbene faze rimske stavbe: izdelki in polizdelki iz živalskega

rogovja, železna orodja za obdelavo kosti, pripomočki in žeblji, oljenka, deli steklenega inkeramičnega posodja (Mikl-Curk, Tušek 1985, T. 1, T. 2).


159


oktober 2010

49 (a – j)

79) Leta 1992 je arheološka ekipa Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor pod

vodstvom Tušek Ivana izvajala arheološki nadzor in zaščitno arheološko izkopavanje pri zemeljskih

posegih za prenovo infrastrukture na območju vojašnice oziroma učnega vojaškega centra v novi

državi Republiki Sloveniji, na parceli 995/1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983 (Tušek 1995, 133-134)

oziroma na parcelah 995/3, 4, 5, 6, 8, 9, 10, 11, vse k.o. Ptuj na katastru iz leta 2010.

V vzhodnem delu parcele (med vojaškimi stavbami št. 4, 7, 6 in 12) je izkop za toplovod na globini od

0,9 do 1,8 m pod površino presekal glavno rimsko cesto skozi Petoviono, kloako in del stavbišč z

odvodnimi kanali ob njenem vzhodnem robu (49 a). Izkop za kanalizacijo je v severovzhodnem kraku

(49 b) na globini 0,65 do 1,6 m pod površino presekal v širini 6 do 8 m prodnata nasutja glavne

rimske ceste, v zahodnem kraku (49 c) na gl. od 0,9 do 1,8 m pa zidove stavb severno in južno ob

pravokotno na glavno rimsko cesto postavljeni ulici s kloako, ki je bila delno odkopana že pri

sondiranju leta 1912 (Klemenc, Saria 1936, sl. 2). Odkrit je bil delno ohranjen z marmornimi ploščami

tlakovan pločnik.

Izkop za električni kablovod na jugozahodni strani vojašniškega objekta 3 (49 d) je na globini 0,7

do1,35 m presekal 0,4 m debelo rimskodobno ruševino na tleh iz sivega estriha s podlago iz rečnih

prodnikov ter plast belega estriha pod njim.

V izkopu za kanalizacijo C severozahodno ob vojašniškem objektu 2 (49 e) je kljub temu, da so mnogi

globoki predhodni prekopi uničili kulturne plasti in tudi ostanke arhitekture, bilo na globini od 1 do

1,8 m pod površino dokumentiranih 11 temeljev zidov, zidanih iz rečnih prodnikov in kamnov iz

peščenca vezanih z apneno malto. Med zidovoma 4 in 5, v širini 4,3 m in od 1,1 do 1,25 m pod površino

je bila ohranjena plast prodnatega rjavo rumenega nasutja, ki lahko predstavlja spodnjo plast nasutja

rimske ulice (v smeri proti glavni cesti na jugovzhodu oziroma proti severozahodu v smeri Orešja).

Pod prodnatim nasutjem so ležale starejše poravnane plasti ruševine z ogljem do izkopne globine 1,8

m pod površino.

Jarek za kanalizacijo B2 na jugozahodni strani vojaškega objekta 8 (49 f) je na globini 1 do 1,6 m pod

površino presekal devet, s predhodnimi vkopi že poškodovanih temeljnih zidov severozahodnega dela

večje rimske stavbne enote (zidova 1 in 9 sta bila široka 0,8 m, ostali med njima so bili široki od 0,3

do 0, 5 m). V dveh prostorih so dokumentirani ostanki hodnih površin v dveh nivojih, ki ju loči plast

rumene ilovice z ogljem (10cm v prostoru 1) oziroma plast ruševine z ometom (30 cm v prostoru 2).

Zgornja, najmlajša hodna površina je iz estriha rdečkaste barve, spodnja pa iz pravokotnih in

šesterokotnih opečnatih tlakovcev v prostoru 1 in belega estriha v prostoru 2. Objekt verjetno glede na

poznano stratigrafijo iz bližnjega najdišča na prostoru kotlovnice (Mikl Curk, Tušek 1985, 295-302, sl.

5) sodi v mlajšo gradbeno fazo mesta Petovione na Vičavi (3. in 4. stol.).

Izkop za povezovalno kanalizacijo od nekdanje Aličeve vile (vojaška stavba 13) na kanalizacijski odsek

B 1, je na globini 1,1 do 1,8 m presekal dva rimska zida širine 0,7 m (49 g).

Izkop za priključek toplovoda (kineta B) ob južnem vogalu vojaške stavbe 1 je presekal 0,7 m širok

rimski zid, grajen iz rečnih oblic in posameznih drobcev opeke, zalitih z apneno malto (49 h).

Izkop za kanalizacijo na odseku B1 (49 i), na zahodnem robu vojašniškega območja in stavbe 1, je od

0,7 do 1,3 m pod površino presekal s številnimi vkopi že poškodovane ostaline zidov, hipokavsta,


160


oktober 2010

kloako v smeri severozahod – jugovzhod (v rimski ulici od glavne rimske ceste proti Orešju ?) in

ruševinske plasti. Teren ob vojaškem objektu 1 in tudi del dvorišča vzhodno ob njem je bil ob gradnji

leta 1964 močno znižan, tako da je ohranjene rimskodobne ostaline, vkopane v mivkasto ilovico, svetlo

rjav, siv prod in pesek (kulturno sterilno geološko osnovo vičavske terase) in tudi po sicer

maloštevilnih odlomkih lončenine ter drugih drobnih najdbah, umestiti v starejšo gradbeno fazo

mesta Petovione na Vičavi (konec 1. in 2. stol.). Le v nekaj metrih so bile pod estrihom hipokavsta in

pod hodnimi površinami med zidovi ohranjene starejše poravnane plasti ruševine in oglja, ki bi

stratigrafsko sodile v najzgodnejše rimsko obdobje (1. stol.). Nekatere vkope, ki prečijo ostaline, je

verjetno pripisati tudi sondaži iz leta 1963 (Mikl Curk, Tušek 1985, 290-295). V nadaljevanju

izkopnega kanalizacijskega jarka, ki se je ob jugozahodnem vogalu vojaškega objekta 1 zalomil in

nadaljeval med stavbami 8, 14 in 15 proti robu vičavske terase do že obstoječega jaška izven parcele

995/1, k.o. Ptuj, je bilo dokumentiranih več rimskih zidov, večinoma ohranjenih le še kot negativi po

odvzemu gradbene mase in številni vkopi, ki so do različnih globin presekali kulturne plasti in rimske

stavbne ostaline. Dno izkopnega jarka se je prilagajalo padajoči površini terena od objekta 1 proti

južnemu robu parcele, kjer je na dolžini 8,5 m pred ograjo in globini 2,6 oz. 3 m pod površino (izkop

jarka v kaskadi) doseglo rumeno meljasto- ilovnato geološko podlago. In prav na tem odseku je

izkopni jarek prerezal v dolžini 5,5 m in debelini do 0,3 m nad kulturno sterilno podlago najstarejše

poselitvene plasti na Vičavi s hodno prazgodovinsko površino na globini cca 2,4 m oz 2,7 m pod

površino. Podobna plast na isti globini, na 2,6 oz. 2,7 m pod površino, je bila odkrita pri odkopu za

rekonstrukcijo škarpe ob južni strani vojaškega objekta 11, ob Vičavski poti (49 j). V plasti, v katero so

bile vkopane jame in navpične stojke lesenih konstrukcij objektov, je bil najden odlomek keltske

lončenine, vse pa je prekrivala plast oglja. Zemeljski profil je nad opisanimi plastmi pokazal plast z

nivelirano zgodnjeantično ruševino, v vzhodnem delu pa tudi zgodnje antične vkopane strukture, ki so

jo presekali temelji zidov naslednje rimskodobne gradbene faze: dva v širini 0,7 m v smeri SZ-JV in

štirje v širini 0,5 m. V usmeritvi in po vzporedno, v razdalji slabih 6m potekajočih dveh 0,7 m širokih

zidov ter po bolj prodnatih nasutjih med njima, je možno videti rimsko ulico. Premajhna površina

izkopa in pa nekateri uničujoči predhodni posegi, med drugim tudi izgradnja prvotne škarpe,

onemogočajo njeno potrditev. Najmlajšo, poznoantično gradbeno fazo na opisanem prostoru

nakazujejo negativi zidov po odvzemu gradbene mase, ki so bili vkopani v ruševino starejših antičnih

gradbenih faz.

Stratigrafski opisi so dopolnjeni po obstoječi dokumentaciji arhiva najdišča in nadgrajujejo Tušekovo

preliminarno poročilo, ki med drugim navaja močno uničenje najmlajše rimskodobne gradbene

ostaline do 1,5 oz. 1,8 m in dobro ohranjenost starejše gradbene faze in kulturnih plasti na območju

vojašnice. V izkopih za infrastrukturo, ki niso presegli globine 1,2 m pod površino, so bile presekane le

ruševinske oz. že tudi premešane plasti, v katerih so bile dokumentirane nekatere sekundarno ležeče

rimskodobne drobne najdbe. Pomembna je tudi njegova ugotovitev o močno padajočem terenu od

Panorame proti reki Drave, ki so jo izkazovale s kanalizacijskim jarkom presekane antične kulturne

plasti v zahodnem delu vojašniškega kompleksa (Tušek 1995, 134).

V ruševinskih plasteh nad in med temelji zidov je bilo najdeno precej različne rimske lončenine, med

katero prevladujejo črno žgani lonci z metličastim ornamentom, rdeče rjavo žgani lonci, vrči in


161


oktober 2010

sigilatne skodelice. Med drobnim gradivom Ivan Tušek omenja odlomke steklenih posodic, dele

oljenk, dve bronasti fibuli, bronasto in koščeno šivanko, delno obdelano živalsko rogovje, svinčeno

utež, odlomek glave bronastega orla in bronaste novce od 2. do 4. stoletja s tem, da prevladujejo novci

3. in 4. stoletja. Najdena je tudi tegula z žigom C (aius). IV (lius) AGI (L)IS in kvadratna opečna plošča

z žigom LEG. XIII.GE (M), vzidana v temelje rimske kanalizacije (Tušek 1995, 133 – 134).

Med rimskodobnim gradivom je tudi več odlomkov lončenine iz prazgodovinskih dob, predvsem

bronaste in mlajše železne dobe.

Najdišče je večkrat omenjeno v pregledih raziskav Petovione (Tušek 1992, 153; Vomer Gojkovič, Kolar

1993, 74; Horvat et all 2003, 161-163). Arhiv najdišča je do končne strokovne obdelave na ZVKDS

Centru za preventivno arheologijo na Ptuju.

Slika 121: Vičava 1992. Pogled proti severozahodu na presekane zemeljske kulturne plasti in zid(49 j) pri obnovi opornega zidu ob Vičavski poti, za vojaškim objektom 11 (Tušek 1995, 133).


162


oktober 2010

Slika 122: Vičava 1992. Pogled proti jugozahodu na gradbene ostaline stavb in kloako obvzhodnem robu glavne rimske ceste Celeia-Poetovio-Savaria, na območju vojašnice (49 a) (foto Ivan

Tušek).

Slika 123: Vičava 1992. Pogledproti jugovzhodu na del prostora v rimski stavbi z opečnatim tlakomiz šesterokotnih in pravokotnih tlakovcev, v izkopu za kanalizacijo B2 (49 f) na območju vojašnice

(foto Ivan Tušek).


163


oktober 2010

Slika 124: Vičava 1992. Rimskodobne ostaline zidanih struktur (modra barva) v izkopnih jarkih zaprenovo infrastrukture na območju vičavske vojašnice (izdelava načrta: Marija Lubšina-Tušek,

računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

50

80) Leta 1993 se je na območju Vičave, ob severnem robu vičavske ceste (parcela 3975, k.o. Ptuj) od

križišča pod Panoramo do Skrabarjeve ulice in po njej (parcela 659, k.o. Ptuj) do kotlovnice na

območju vičavske vojašnice (parcela 995/1, k.o. Ptuj oziroma po letu 2007 parcela 995/10, k.o. Ptuj)

izvajal izkop za plinovod in prenovo vodovodne napeljave. Izkop se je opravljal z arheološkim

nadzorom ekipe Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, pod vodstvom arheologa

Tušek Ivana. Na odseku od križišča pod Panoramo in ob severnem robu Vičavske ceste (parcela 3975,

k.o. Ptuj) do Skrabarjeve ulice, se je izkop 1 m globokega in 0,6 m širokega jarka izvajal v obsegu že

leta 1957 kopanega jarka za vodovod, zato ni bilo zaslediti arheoloških najdb. Tudi v izkopu jarka za

plinovodno povezavo od kotlovnice na območju vičavske vojašnice (parcela 995/1, k.o. Ptuj oz. po letu

2007 parcela 995/10, k.o. Ptuj) do Skrabarjeve ulice in po njej (parcela 995/2 in 659, obe k.o. Ptuj) do

križišča z Vičavsko cesto so bile ugotovljene le še popolnoma prekopane plasti (Tušek 1997, 193).

Arhiv najdišča je na ZVKDS Centru za preventivno arheologijo na Ptuju.


164


oktober 2010

Slika 125: Vičava 1993. Potek izkopnega jarka za plinovod po Vičavski cesti in Skrabarjevi ulici(izdelava načrta: Marija Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

Slika 126: Vičava 1993. Poglediz jugozahoda na izkopani jarek za plinovod in že popolnomaprekopane plasti (foto Marija Lubšina-Tušek).

51 (a, b)

81) Leta 1994 se je ob severnem robu Vičavske ceste pod Panoramo, na parceli 3975, k.o. Ptuj, izvajal

izkop za plinovod in rekonstrukcijo vodovodne napeljave pod arheološkim nadzorom z


165


oktober 2010

dokumentiranjem, ki ga je opravljala arheološka ekipa Zavoda za varstvo naravne in kulturne

dediščine Maribor pod vodstvom arheologa Tušek Ivana. Izkopni jarek je bil globok 1,1 m ter širok 0,6

m. Na nekaterih mestih je bil zaradi čiščenja in dokumentiranja arheoloških ostalin razširjen do 0,8 m.

Rimskodobna kulturna plast ruševin in grajenih struktur je bila dokumentirana povprečno od 0,4 m

pod gramoznim nasutjem asfaltne ceste do izkopne globine jarka 1,1 m, ponekod do 1,3 oz. 1,5 m pod

površino. V severnem profilu jarka so bile ostaline uničene vkopom vodovoda leta 1957 (Mikl 1960-61,

168, priloga 3: A), prav tako tudi na mestih, kjer sta se stari in novi jarek prekrivala, nadaljevale pa so

se na južno stran pod cesto. Tako so bili ostanki rimskodobne arhitekture in spremljajoče ostale

najdbe skoncentrirane na dveh območjih. Na prvem območju (A), vzporedno z nasproti ležečimi

parcelami št. 670, 671, obe k.o. Ptuj, so bile v dolžini 57 m presekane strukture večje rimske stavbe.

Temeljni zidovi so oklepali prostore s hodnimi površinami z mozaikom, opečnatimi tlakovci in

hipokavst, vse pa je prekrivala močna ruševina. V zadnjih metrih dokumentiranega prvega odseka in

vzporedno s pričetkom nasproti ležeče parcele 681/1, k.o. Ptuj, je bil prečno v izkopu odkopan širši, 0,7

m širok zid, od katerega je v nadaljevanju proti severozahodu v dolžini 8,5 m, potekal dvakrat z

novejšimi vkopi prebit prostor s hodno površino iz rdečega estriha (1,1 m pod cesto) na podlagi iz

rečnih oblic.

Drugo območje z rimskodobnimi strukturami (B), ki jih je presekal jarek za plinovod, je bilo

dokumentirano tik zahodno od trgovine na Vičavi oziroma vzdolž nasproti ležeče parcele 705, k.o.

Ptuj. Na globini 0,6 do 1,2 m pod cesto je bila presekana obzidana kanalizacija s tegulami na dnu v

smeri sever-jug, le dober meter proti zahodu pa dno kurišča za hipokavst z debelo plastjo pepela in

oglja v severnem profilu izkopa. Kurišče je bilo velbano, v ruševinski plasti pa je ležalo precej

polomljenih tubulov, odlomkov stenskega ometa, estriha, ostanki školjk in polžev in bronasta igla.

Rimskodobne stavbne ostaline so bile dokumentirane tudi izkopanem plinovodnem jarku, izkopanem

naprej proti zahodu ob severnem robu vičavske ceste in vzporedno z nasproti ležečimi parcelami

729/2, k.o. Ptuj (s stavbo hišna št. 61), 729/1, k.o. Ptuj (s stavbo hišna št. 66) in deloma 733, k.o. Ptuj,

rimskodobna kulturna plast pa se je v celoti izgubila do stavbe hišna št. 102 na Vičavi (Tušek 1994, 91-

92).



166


oktober 2010

Slika 127: Vičava 1994. Pogled jugovzhodu na izkopni jarek za plinovod ob severnem robu cesteskozi Vičavo in prerezane rimskodobne kulturne plasti in strukture na prvem območju (A)

(foto Ivan Tušek).

Slika 128: Vičava 1994. Pogled proti jugozahodu na prerezane rimskodobne plasti ruševine inostanke hipokavsta rimske stavbe na prvem območju (A) izkopanega jarka za plinovod ob severnem

robu vičavske ceste (foto Ivan Tušek).


167


oktober 2010

Slika 129: Vičava 1994. Izkopni jarek za plinovod z dokumentiranimi rimskodobnimi stavbnimistrukturami v katastrskem načrtu. Risba: Marija Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo

Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

52

82) Leta 1997 se je pred izgradnjo stanovanjske hiše na parceli 662, k.o. Ptuj (parcela 662/1, k.o. Ptuj

po katastru iz leta 2010), na površini 110 m² opravljal izkop za temelje pod arheološkim nadzorom z


168


oktober 2010

dokumentiranjem, ki ga je opravila arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE

Maribor z izpostavo Ptuj pod vodstvom Marije Lubšina -Tušek.

Izkop je na severovzhodnem delu zemljišča segal do 1,3 m oziroma 1,5 m globoko pod površino. Vso

površino izkopa je v debelini 0,7 m prekrivala premešana plast temno rjavo črne zemlje z odlomki

starejše novoveške in rimske lončenine, opeke, kosi peščenca in obdelanega marmorja, rimskodobne

malte in ometa in drobci oglja. Plast se je v globokih vkopih, žepih, zajedala v rimskodobno ruševino in

ostaline okrogle (opekarske ali lončarske) peči, katere del v premeru 3,3 m je bil dokumentiran ob

severovzhodnem profilu izkopnega polja. Preostali del peči se je nadaljeval izven gradbene jame. Peč

je bila postavljena na poravnani rjavi plasti starejše rimskodobne ruševine, po kateri je bila nanešena

tanka plast rumene ilovice. Nanjo je bil položen tlak iz dravskih prodnikov (oblic), na tega pa so bile

položene kvadratne opeke (vel. 21 x 21 x 6 cm z majhnimi odstopanji) z odtisi prstov, živalskih šap,

krempljev in poškodovanimi ter slabo odtisnjenimi žigi. Le na enem odlomku opeke je bilo

razpoznavnih nekaj črk (..LVICI). Peč je bila obložena z rumeno ilovico v debelini 25 do 30 cm, ki je

bila iz notranje strani do 10 cm rdeče ožgana. V zahodnem preseku plasti izkopnega polja je bil še do

0,5 m v višino ohranjen ilovnat rob kupole.

Slika 130: Vičava 1997. Odlomki rimskodobnega ometa (3./4. stol) iz plasti ruševine v izkopnempolju na parceli 662/1, k.o. Ptuj (foto Marija Lubšina-Tušek).

V ruševini blizu peči je bil najden železen nož, precej kosov malte, zidnega ometa z rdečim in sivim

naškropljenim opleskom na beli podlagi (3./4. stol), oglja ter kosi različnih opek, zelo malo pa

odlomkov keramičnega posodja. Dva odlomka tegul nosita žige zasebnih opekarskih delavnic CAS.C..

(Cassiae Crispinae) in M.I.F (Marci Iuni Firmini), ki sta delovali v Petovioni v 2. in 3. stoletju.

Jugozahodno od peči je bil na globini 1,3 m dokumentiran temelj kvadratne oblike s stranico 0,75 m

(za steber), zidan iz kamnov peščenca, vezanih z apneno malto. Teh je bilo verjetno še več v smeri proti

jugozahodu, ki pa so bili, kot je pokazal tudi zahodni presek izkopnega polja in množica kamnitega

materiala v zgornji plasti ter lončenina, s številnimi vkopi najkasneje v starejšem novoveškem času

razrušeni (Lubšina – Tušek 1999, 195-196; Lubšina – Tušek 2001, 99-100).

Izkop se je izvedel do potrebne globine za novogradnjo. Lastnik je namreč dopustil poglobiti izkopišče

le toliko, da so se zgoraj opisane rimskodobne strukture lahko površinsko očistile in dokumentirale.


169


oktober 2010



Slika 131: Vičava 1997. Pogled proti jugovzhodu na ostaline rimske peči, verjetno za žganje opeke, vizkopnem polju na parceli 662/1, k.o. Ptuj (foto Ivan Tušek).


170


oktober 2010

Slika 132: Vičava 1997. Tloris izkopa z vkopanimi rimskodobnimi strukturami (peč in zidanpodstavek za steber), na parceli 662/1, k.o. Ptuj (izdelava načrta: Marija Lubšina –Tušek,

računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

53

83) Leta 2000 se je izvajal izkop za javno razsvetljavo po zahodnem robu cestišča v Skrabarjevi ulici

na Vičavi, parcela 659, k.o. Ptuj, arheološki nadzor z dokumentiranjem pa je izvajala arheološka ekipa

pod vodstvom Marije Lubšina –Tušek iz ZVKDS OE Maribor z Izpostavo na Ptuju.

Izkopi, opravljeni največ do globine 0,8 metra, niso posegli v nižje ležeče rimskodobne kulturne plasti,

ampak so presekali že premešane ruševinske plasti in nasutja gramoza pod asfaltnim cestiščem.

Najdenih je bilo le nekaj odlomkov rimskodobne in srednje- novoveške lončenine (Lubšina – Tušek

2002, 262).




171


oktober 2010

Slika 133: Vičava 2000. Pozicija izkopa jarka za javno razsvetljavo, ki ni dosegel globlje ležečih šeohranjenih arheoloških struktur (izdelava načrta: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava:

Danilo Cvetko).

54

84) Leta 2000, v novembru, je arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE

Maribor z izpostavo Ptuj, pod vodstvom Marije Lubšina – Tušek izvajala arheološki nadzor z

dokumentiranjem izkopnih jarkov v širini 0,4 – 0,5 m in do 0,8 m globoko pod površino, za položitev

električnega kablovoda s priključki do zasebnih uporabnikov na območju transformatorske postaje

Vičava 2 (parcele 661/2, 669/2, 669/3, 668/3, 677, 676/1, 676/2, 678/3, 688/1, 688/2, 688/8, 696,

697, 701/1, 709/3, 702/1, 702/2, 709/4, 707/1, 707/4, 729/2, 731/1, 731/3, 727/2, vse k.o. Ptuj).

Plasti so se pojavljale dokaj enotno na vsem prostoru posegov: ornica s travno rušo je segala približno

do 0,3 m globoko pod površino, do 0,8 m pod površino pa premešana rjava ali temnorjava zemlja z

dokaj redko razpršenimi kosi rimske opeke, tudi tlakovci, dravskimi prodniki, kosi peščenca, drobci

malte, odlomki srednje- novoveške lončenine, rimske grobe in fine lončenine, tudi s posameznimi

odlomki terrae sigillate in redkimi odlomki steklenega rimskega posodja. Med drobnimi

rimskodobnimi najdbami so posebej omenjeni: okrašena koščena igla lasnica, dva kosa žrmeljnih

kamnov (eden v prekopu nekdanje Kettejeve ulice, parcela 676/2, k.o. Ptuj, na globini 0,5 metra) ustje

amfore z žigom AP?GRS in trije bronasti novci ter srebrnik (Lubšina – Tušek 2002, 262-263).

Na parceli 668/3, k.o. Ptuj je bil v južnem delu jarka na globini 0,6 m najden bronast novec - as

cesarja Tita (l. 80). Na parceli 677, k.o. Ptuj je bil najden zelo slabo ohranjen bronast novec

(Gratianus, Valentinianus II. ali Theodosius I., 378-383) in na parceli 688/1, k.o. Ptuj na globini 0,5 m


172


oktober 2010

bronast as cesarja Avgusta (iz let 18 do 6 pred Kr.). V južnem delu jarka, 0,15 m pod površino, je bil

na parceli 688/3, k.o. Ptuj najden srebrnik cesarja Hadrijana iz let 125-128 po Kr.

Analizo novcev je opravil Numizmatični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani.



Slika 134: Vičava 2000. Situacija izkopov za položitev elektrokablovoda z arheološkim nadzoromin dokumentiranjem arheoloških najdb (Lubšina-Tušek 2002, 263).

55

85) Aprila 2004 je na parceli 662/2, k.o. Ptuj, na površini 147 m², arheološka ekipa Zavoda za varstvo

kulturne dediščine Slovenije OE Maribor z Izpostavo na Ptuju, pod vodstvom Marije Lubšina – Tušek,

izvedla nadzor in zaščitno izkopavanje pri izkopu gradbene jame za novo stanovanjsko hišo in sicer na

prostoru stare dotrajane podkletene hiše.

Predhodno je bila opravljena arheološka nedestruktivna, geofizikalna raziskava (uporabljena

georadarska metoda), ki je v severnem kotu zemljišča na površini 70 m² ob stari, še obstoječi hiši


173


oktober 2010

poleg betonske greznice in moderne infrastrukture, pokazala tudi arheološke strukture (Mušič 2004,

slika 10). Tlorisna zasnova novega objekta je bila od vkopa stare hiše povečana za približno 47 m².

Izkop gradbene jame z arheološkim zaščitnim izkopavanjem se je izvedel na površini 10,5 x 14 m

oziroma 147 m². Kljub temu, da je stara podkletena stanovanjska hiša s komunalnimi priključki

uničujoče posegla v rimskodobne ostaline in da so bili zaznavni še drugi različni vkopi, tako imenovani

roparski posegi z odvzemom gradbenega materiala iz zidanih arheoloških struktur (verjetno za časa

izgradnje srednjeveških stavb na Ptuju), je bilo na globini od 1,2 do 2,3 metra pod površino še možno

ugotoviti več ostankov temeljnih zidov rimske stavbne arhitekture v treh gradbenih fazah, ostanke

hodnih površin in zasut vkop vodnjaka v osrednjem, po vsej verjetnosti dvoriščnem prostoru.

V ruševinskih plasteh je bilo najdenih več odlomkov obdelanih kamnov, arhitekturnih elementov iz

peščenca in marmorja, kosov barvanega ometa, odlomkov lončenine, tere sigilate, odlomkov

steklenega posodja, železnih in bronastih predmetov predvsem od druge polovice 1. do 3. stoletja. Pod

hodno površino iz sivega estriha, na globini 2,4 m pod površino, so se pokazale mestoma starejše

poravnane plasti z ogljem, ki so nakazovale še globlje ležeče in starejše rimskodobne plasti 1. stoletja,

in morda še starejše.

Nadaljno raziskavo v globino, pod 2,4 m pod površino, lastnik zemljišča in investitor novogradnje ni

več dovolil.

Verjetno od tod, s parcele 662, k.o. Ptuj, oziroma stare parcele 456, k.o. Krčevina (Mlakar), izvira v

sekundarni legi za korito vodnjaka uporabljena rimska pepelnica, ki so jo leta 1963 ob priliki

sondiranja v neposredni bližini, muzejski delavci odpeljali v Pokrajinski muzej Ptuj (glej arhiv najdišča

pod št. 68).

Slika 135: Vičava 2004. Interpretacija georadarskih meritev na parceli 662/2, k.o. Ptuj, predrušitvijo stare in izgradno nove stanovanjske hiše (Mušič 2004, slika 10).


174


oktober 2010

Za podatek se zahvaljujem Andreji Dolenc Vičič iz Arheološkega inštituta ZRC SAZU v Ljubljani, kjer

hranijo podatkovno bazo najdišča pod delovno številko 221.



Slika 136: Vičava 2004. Tloris rimskodobnih struktur, dokumentiranih na parceli 662/2, k.o. Ptuj.Izdelava načrta: Marija Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko.

56

86) Leta 2006, 3. julija, je arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE

Maribor z Izpostavo Ptuj, pod vodstvom Marije Lubšina – Tušek, opravila arheološki nadzor z

dokumentiranjem izkopa za pasovne temelje prizidka terase na zahodni strani ob obstoječi

stanovanjski hiši Vičava 35, na parceli 688/10, k.o. Ptuj in nove vhodne lože na vzhodni strani

obstoječega objekta na parceli 686/1, k.o. Ptuj. Za prizidavo in delno nadomestno gradnjo z lahkimi in

odstranljivimi konstrukcijami so bili predvideni površinsko manjši in glede globine nezahtevni

zemeljski posegi, zato uvedba arheološke raziskave z metodo arheološkega izkopavanja nižje in

globoko ležečih arheoloških struktur ni bila smiselna.

Pred izgradnjo terase je bila na površini 4 x 5 m in do 0,4 m globoko pod površino odrinjena humusna,

precej prečiščena plast črne prsti (SE 1) ter izkop dveh vzporednih jarkov za pasovne temelje v širini

0,4 m in do globine 0,75 m pod površino. Izkop teh dveh jarkov je presekal poleg že opisane humusne

plasti še temnorjavo meljasto, že predhodno premešano plast (SE 2) z ostanki rimske ruševine, med

katero so bili najdeni posamezni odlomki rimske lončenine, novoveške opeke in večji obdelan kos

peščenca (do globine 0,6 m) ter rjavo, ponekod bolj temno obarvano meljasto plast (SE 3) z več

ostanki rimskodobne stavbne ruševine z odlomki različnih vrst opek, drobcev malte in posameznih

prodnikov (do izkopne globine 0,75 m). Ob zahodni steni objekta potekajoča, do 0,5 m široka stara


175


oktober 2010

drenaža iz debelejšega proda in ob jugozahodnem vogalu vkopan jašek za odvod meteornih vod, sta

opisane plasti do neke mere že poškodovala.

Na vzhodni strani stanovanjskega objekta v prenovi, kjer so bili odstranjeni do 0,5 m pod površino

segajoči stari temelji vetrolova s stopniščem in opravljen izkop za novega le na nekaj večji površini, ni

bilo registriranih novih arheoloških najdb. Izkop je odkril le večkratna peščena nasutja pred vhodom v

stavbo.

Slika 137: Vičava 2006 in 2009. V katastru umeščene površine posegov na parcelah 686/1, 688/10in 688/11 k.o. Ptuj ob prenovi hiše Vičava 35 in ureditvi njene okolice (terensko dokumentiranje:

Vesna Bandelj, Duško Belić, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

Zaradi sprememb v obsegu terase in prenovo vodovodne inštalacije (deli parcel 686/1 in 688/10, obe

k.o. Ptuj) ob obstoječem bazenu ter za tlakovanje uvozne površine pred garažo (deli parcel 688/10,

688/11, k.o. Ptuj), je na poziv lastnika 18. maja 2009 ista arheološka ekipa opravila arheološko

dokumentiranje potrebnih izkopov. Izkop je na prostoru povečanega obsega terase na površini 35,2

m² in do potrebne globine 0,75 m presekal podobne plasti kot so bile ugotovljene v neposrednji bližini

že leta 2006. Zaradi odriva zemljine na vsej površini je bilo v spodnji rjavi meljasti plasti (SE 3)

zabeleženih nekaj več elementov rimskodobne ruševine, kosov strešne opeke (tegul in imbreksov),

dravskih prodnikov, odlomkov peščenca in delov ometa s premazom zelene in rdeče barve ter nekaj

odlomkov rimskodobne raznovrstne lončenine, predvsem petovionske domače proizvodnje. Tudi na

tem prostoru so bile ugotovljene poškodbe kulturnih plasti z recentnimi vkopi vodovodne inštalacije in

jaška, najdbe nekaj odlomkov starejše novoveške in srednjeveške lončenine pa kažejo na nekatere

takratne posege ali pa morda le na obdelavo zgornje, nekdanje njivske površine.

Na prostoru predvidene ureditve tlakovanega uvoza pred garažo (120,6 m²) je bila do globine 0,4 -

0,45 m pod površino odrinjena humusna plast, premešana s prodom večkratnih in poravnanih

nasutij. Najdeni so bili le posamezni odlomki rimskodobne in novoveške lončenine ter recentni

odpadki. Tudi ponovni izkopi za položitev drenaže tik ob stenah stavbišča niso doprinesli novih


176


oktober 2010

arheoloških najdb, saj niso posegli globlje od že predhodnih poškodb kulturnih plasti z izgradnjo

stavbe v 20. stoletju.


57

87) Leta 2007, v pozni jeseni, je bila na zemljiščih 688/7 in 688/8, obe k.o. Ptuj na osnovi mnenja

oziroma predhodnih kulturnovarstvenih pogojev, ki jih je ZVKDS OE Maribor izdal lastnici in

investitorki nameravane novogradnje na predmetnih parcelah, opravljena nedestruktivna arheološka

geofizikalna raziskava tal z uporabo geoelektrične upornostne in georadarske metode (Mušič, Soklič

2007). Meritve so pokazale močne radarske odboje na vzhodnem predelu parcele 688/8 in na celotni

parceli 688/7, obe k.o. Ptuj, in izstopajočo, približno 5 metrov široko upornostno anomalijo v smeri

jugovzhod- severozahod (ali širok zid ali cesto). Večina arhitekturnih ostalin je bilo potencionalno

opredeljenih za arheološke, ki naj bi se gibale približno na na globini 80 cm pod površino (tudi cesta),

le mestoma plitveje, segale pa naj bi do globine cca 1,5 metra pod površino.

Ker je ZVKDS OE Maribor odrekel lastnici zemljišča možnost željene umestitve novogradnje na parceli

688/8, k.o. Ptuj, saj bi izgradnja z infrastrukturno inštalacijo prekrila in posegla v ugotovljene

arheološke strukture na prostoru, ki predstavlja del večjega areala še nepozidanih zemljišč s

predvidoma dobro ohranjeno arheološko stratigrafijo, se je lastnica pritožila na višje stopenjski organ,

Ministrstvo za kulturo RS. V ponovno izdanih kulturnovarstvenih pogojih na projektno dokumentacijo

s premaknjeno idejno pozicijo novogradnje na prostor z manj intenzivno izraženimi strukturami pri

geofizikalnih meritvah je bilo določeno, da se izvede destruktivna arheološka raziskava – izkopavanje.

Na podlagi rezultatov arheološkega izkopavanja naj bi se odločilo o dovolitvi nameravane izgradnje

hiše ali odklonitvi pozidave zemljišča v prid ohranitve arheoloških ostalin.

Spomladi leta 2009 je arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Centra za

preventivno arheologijo, pod vodstvom Marije Lubšina – Tušek, na delu parcele 688/8, k.o. Ptuj, na

površini cca 237 m², izvedla arheološko raziskavo – izkopavanje (Lubšina – Tušek 2009), katerega

stroške je krilo Ministrstvo za kulturo.

Določenih je bilo 291 stratigrafskih enot v katerih je bilo registriranih 16.749 arheoloških artefaktov

(drobnih najdb). Najdbe iz prazgodovinskih obdobij (bronaste in mlajše železne dobe) so bile

maloštevilne (10 odlomkov), večinoma sekundarno prisotne v rimskodobnih plasteh. V višjih,

podpovršinskih plasteh in plenilnih jarkih je bilo določljivih 20 odlomkov lončenine iz srednjeveškega

in 976 najdb iz starejšega novoveškega obdobja. Rimskodobne najdbe so bile najštevilnejše. Poleg

gradbenega razsutega materiala (odlomkov kamnitih elementov, opečnatih tlakovcev, strešnikov,

žlebnikov, kosov malte in zidnih ometov) je bilo najdeno ogromno število odlomkov raznolike

lončenine iz domačih petovionskih delavnic in uvoženega posodja (terre sigilate in tankih sten),

odlomkov steklenega posodja, okrasnih in uporabnih predmetov ali njihovih delov iz železa, brona,

svinca in kosti, 127 bronastih novcev in 20 srebrnikov. Posamezni kronološko in tipološko pomenljivi

predmeti so znotraj posameznih stratigrafskih enot in struktur opredeljevali časovni okvir večino faz

najdišča.


177


oktober 2010

Osnovno stratigrafsko sekvenco na raziskovanem delu najdišča predstavlja v kronološkem smislu 16

faz, ki so bile postavljene preliminarno v poročilu o raziskavi (Lubšina – Tušek 2009). Do končne

obdelave dokumentacije in gradiva bo gotovo prišlo do nekaterih popravkov, ki pa verjetno ne bodo

bistveno vplivale na osnovno sekvenco najdišča.

Prvo fazo predstavljajo geološke plasti (SE 231, 275) pred prvo človekovo naselitvijo. Drugo fazo

najdišča izpričuje prazgodovinska plast (SE 255) z vkopoma (SE 256, 257), dokumentirana na globini

3 m pod površino v sondi 4, pod rimsko cestno kloako.

Tretjo fazo (plasti SE 270, 272) in četrto fazo (SE 213, 214, 258, 259, 268) predstavljajo plasti, ki so

bile prav tako ugotovljene na majhni površini odkopa (so prebite ali prekrite s poznejšimi rimskimi

strukturami), so pa datirane v zgodnji rimski čas.

Peta faza je izpričana z obrtno dejavnostjo, z vkopano pečjo, kulturnimi jamami, ognjišči (SE 166, 220

– 230, 251, 261 – 267, 276, 277, 279, 280 – 291), drobnim materialnim gradivom ter novci cesarjev

Galbe, Vespazijana idr., in datira v čas druge polovice 1. stoletja.

Šesta (SE 48, 180, 188 – 197, 199, 201, 200, 202, 203, 205 – 210, 212, 239 – 241, 245) in sedma faza

(SE 143, 156, 157, 158, 168 – 179, 181 – 185, 215 - 219) najdišča predstavljata prvo zidano fazo s

pripadajočo ulično kloako, utrjenim cestiščem (z najdbo novca cesarja Trajana), del stavbe v južni

inzuli in življenjem od konca 1. pa vsaj do sredine 2. stoletja, ki ga izpričuje drobno materialno gradivo

in novčne najdbe.

Osmo fazo predstavlja porušenje dela južne stavbe do temeljev in poravnava po skoraj celotni površini

(SE 47, 99, 132, 133, 146, 152 – 155, 160 – 165, 186, 196, 198, 234, 235 – 238, 252, 278), po sredini 2.

stoletja. Možno, da je uničenje povezano z markomanskimi vpadi v Petoviono.

Deveto fazo najdišča predstavlja druga pozidava južne inzule, ki se delno nasloni na stare temelje z

nekaj stopinjskim zamikom v smer JZ – SV (SE 232, 204, 233) in hodnimi površinami iz estriha (SE

96 oz 107). Glede na stratigrafsko sekvenco se postavlja njen pričetek v drugo polovico ali konec 2.

stoletja. Materialno gradivo z novčnimi najdbami iz plasti in predvsem zasipov delovnih jam (SE 105,

106) izpričuje, da se je vsaj do sredine 3. stoletja v prostorih južne insule odvijala obrtniška dejavnost,

verjetno povezana s steklarstvom, o čemer pričajo kosi steklaste žlindre. Najdeni so bili tudi odlomki

posod prevlečenih z loščem v olivno zelenih in zlatih odtenkih (na posodah s storžastim okrasom,

čašah in skledah z odtisi prstov; Lubšina-Tušek 2007, sl. 112-114, 63, 88).

Deseto fazo predstavlja izravnava (SE 38, 43, 46, 58, 70, 72, 80, 108, 110, 111 – 119, 125 – 127, 131, 145

- 146, 149 – 151) s konca 3. ali začetka 4. stoletja.

Enajsta in dvanajsta faza sta tretja zidana gradbena faza z delnimi ostanki zidov v plenilnih jarkih (SE

8 – 13, 30, 50, 53, 98), estrihom- hodno površino, odtočnim kanalom iz severne inzule in novim

cestnim nasutjem (SE 23, 24, 29, 23, 37, 54 – 56, 57, 61, 63, 66 – 68, 74 – 79, 148). Z materialnim

gradivom in novci sta opredeljeni v četrto stoletje.

Trinajsto fazo predstavlja uničenje in poravnava (SE 6, 14 – 16, 18, 22, 19, 21, 28, 40 – 42, 44, 45), ki

datira v konec 4. oziroma najkasneje do polovice 5. stoletja (opustitev).

Štirinajsto fazo na najdišču predstavljajo plenilski jarki, verjetno iz srednjeveškega obdobja (SE 17, 26,

31 – 34, 35, 39, 49, 59, 60, 64, 65, 69, 73, 134 – 136, 141, 142, 250, 246 – 248, 249, 269), ki so


178


oktober 2010

preostanek oziroma vsaj delno negativi zidanih antičnih struktur po črpanju kamnitega gradbenega

materiala in opeke, verjetno za gradnjo srednjeveškega Ptuja.

Petnajsta faza najdišča predstavlja srednje - novoveška poravna (SE 3, 4, 5, 7, 20, 25, 27) antične

ruševinske plasti in materiala plenilskih jarkov.

Šestnajsto fazo najdišča predstavlja novoveška, pretežno kmetijska obdelava zemljišča (SE 1, 2).

Rezultati arheološke raziskave so pokazali večperiodne ostaline in večfazno rimskodobno arhitekturo

Petovione od 1. do 4. stoletja in potrjujejo domneve starejših raziskovalcev o insulskem tipu gradnje

rimskega mesta Poetovione na območju Vičave na Ptuju.

Pri terenskih raziskavah so se ohranjali na mestu najdbe vsi zidani elementi rimskodobne arhitekture,

ki so se pojavljali na različnih nivojih pod površino: odvodni kanal iz severne insule od 0,90 do 1,3 m

pod površino, utrjena hodna površina z estrihom na ob severnem robu izkopa na 1,5 m pod površino,

ulična kanalizacija (zaradi izropanja gradbenih elementov je bil ohranjen le spodnji del obodnih zidov

z delom dna) na globini 2,35 in 2,55 m pod površino, s prodniki in prodom utrjena hodna površina

ulice na globini 1,60 oz. 1,80 m pod površino in zidani temelji dela južne insule v treh fazah gradnje na

povprečni globini od 0,90 do 2,20 in 2,15 oz. 2,30 do 2,75 m pod površino- s temelji).

Zidane stavbne in komunalne ostaline (2. - 4. stoletje) so presekale starejše kulturne rimskodobne

ostaline iz 1. stoletja (ostaline obrtne lončarske dejavnosti, ki jo nakazujejo ostanki peči in vkopi

delovnih jam in drugih struktur v sondi ob južnem robu izkopa). Med gradivom v zasipnih polnilih

jam in v medfaznih planiranih plasteh starejših ruševin je bilo najdenih tudi več odlomkov

prazgodovinske keramike, katere fizionomija nakazuje obljudenost prostora v predrimskem času

(bronasta, mlajša železna doba).

Sonda ob južnem robu izkopa je pokazala, da je pričakovati na širšem območju najdišča vsaj

fragmentarno ohranjenost plasti iz prazgodovinskega obdobja, naložene na rumenorjavi meljasto

prodnati geološki osnovi vičavske terase; na prostoru sonde ob jugovzhodnem robu izkopišča je bila

namreč plast registrirana na globini 3 m pod površino. V njo je segala še 40 cm globoko vkopana

rimskodobna jama zgodnjega flavijskega obdobja (do globine 3,40 m pod površino).

Da bi ne bila ogrožena stabilnost zidanih temeljev, se znotraj prostorov, ki so jih oklepali, stratigrafski

odkop ni izvršil do kulturno sterilne podlage; globina kulturno sterilne podlage je bila ugotovljena le z

majhnimi sondažnimi poglobitvami.

Odkopane zidane ostaline in izpraznjene jame so bile po dokumentiranju prekrite z gradbeno folijo in

filcem ter delno zasute.

Na predlog posebne komisije pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije je pristojna enota

Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor izdala lastnici odločbo o

zavrnitvi nameravane izgradnje nove stanovanjske hiše na predmetni parceli, nakar je bilo arheološko

izkopavališče zasuto do obstoječe današnje hodne površine.

Z izvedbo arheoloških raziskav na zemljišču 688/8, k. o. Ptuj se je pridobil detajlnejši vpogled v

arheološke večplastne in večobdobne kulturne ostaline na delu Vičave in potrditev domneve o

inzularnem načinu gradnje oziroma sistemu pravokotnih ulic, ki so oklepale večje stavbne enote.

Da bi se pridobil celovitejši vpogled v arhitekturo in kulturo bivanja v arheoloških obdobjih predvsem

pa v stoletjih rimske Petovione, bi vsekakor bila potrebna sistematična in interdisciplinarna


179


oktober 2010

arheološka raziskava na večji površini, ki jo nepozidane okoliške parcele okrog obravnavanega

prostora raziskav tudi omogočajo; s tem pa obstaja tudi možnost prezentiranja kvalitetnih

arhitekturnih ostalin "in situ", to je na mestu najdbe.


Slika 138: Vičava 2007. Prostorska umestitev površine raziskane z geofizikalno matodo, naparcelah 688/8 in 688/7, obe k.o. Ptuj (Mušič, Soklič 2007, priloga 1) ter rezultati geoelektričnega

kartiranja (Mušič, Soklič 2007, slika 5).

Slika 139: Vičava 2007. Rezultati geofizikalne raziskave na parcelah 688/8 in 688/7, obe k.o. Ptuj.Horizontalni presek georadarskih profilov na globini približno 0,8 m (Mušič, Soklič 2007, slika 7).

Desna slika prikazuje georadarske profile prečno čez domnevno tlakovano cesto in verjetno sodobnoinfrastrukturo. Odboji od horizontalnega reflektorja (cesta ?) širine približno 5 m so se pojavili že na

globini približno 80 cm (Mušič, Soklič 2007, priloga 2).


180


oktober 2010

Slika 140: Vičava 2009, parcela 688/8, obe k.o. Ptuj. Polje arheološke raziskave z deli prostorovjužne oziroma jugozahodne inzule in cesto s kloako v predmarkomanskem (rdeče označeno) in

pomarkomanskem času (modro označeno) (izdelava načrta: Duško Belić, Dejan Kovačič, MarijaLubšina-Tušek in Danilo Cvetko).

Slika 141: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Pogled proti jugozahodu na presek kulturnihplasti, temelje zidov v južni insuli in ostanke starejše peči (SE 279) (Lubšina-Tušek 2009, priloga

20).


181


oktober 2010

Slika 142: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Pogled na jugozahodni presek kulturnih plasti zostanki zidov južne inzule: desno je temelj zida SE 202 (s konca 1. do sredine 2. stoletja), levo jeostanek temelja zida SE 232 (druga polovica 2. stoletja in 3. stoletje) pod plenilskim jarkom iz

srednje-novoveškega obdobja (Lubšina-Tušek 2007, priloga 18).

Slika 143: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Pogled proti jugozahodu na odtočni kanal (SE 37,74-76) iz severne insule v glavno kloako (Lubšina-Tušek. 2007, priloga 8).


182


oktober 2010

Slika 144: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek zgornjega dela vrča, najden v plasti SE251, pod vkopom jame SE 106 in pod zidom SE 202, od 2,6 do 2,8 m pod površino; 1. Stoletje

(Lubšina-Tušek 2009, sl. 191).

Slika 145: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek sigilatne posode Drag. 24/25, izdelekpozno padanskih delavnic od druge polovice 1. stoletja do prve polovice 2. stoletja; dokumentirana v

zasipni plasti (SE 22) delovne jame v jugovzhodnem robu izkopnega polja (Lubšina-Tušek 2009, sl. 183).

Slika 146: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Bronasta fibula tipa Almgren 69, od sredine 1. dozačetka 2. stoletja, najdena v zasipu (SE 220) delovne jame ob južnem robu izkopa (Lubšina-tušek

2007, sl. 180).

Slika 147: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Kroglasta steklena jagoda z barvnimi trakovi,verjetno uvožena iz Egipta, 1. stoletje; redka najdba v rimskih provincah.

Najdena je bila v plasti (SE 156) s konca 1. stoletja (Lubšina-Tušek 2009, sl. 146).


183


oktober 2010

Slika 148: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek skodele tankih sten, odlomek volutneoljenke z upodobitvijo grifona - motivom, povezanim z božanstvom svetlobe Apolonom (druga

polovica 1. stoletja) in pečatna oljenka tipa Loeschcke IX B z žigom EVCARPI, izdelek lončarja izseverne Italije iz 1. stoletja; najdbe so iz plasti SE 133 - poravnane ruševine 6. faze najdišča

(Lubšina-Tušek 2009, sl. 136, 134, 135 b).

Slika 149: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek sigilatne sklede Drag. 35, druga pol. 1.do druge pol. 2. stoletja, najdena v plasti SE 156 (Lubšina-Tušek 2009, sl. 147).

Slika 150: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Železna štiriroba puščična ost iz plasti SE 2 intriroba puščična ost iz plasti SE 7, ki je opredeljena od druge polovice 2. stoletja do 4. stoletja; obe

sta najdeni v premešanih plasteh, do 1 m pod površino (Lubšina-Tušek 2009, sl. 4 in 25).


184


oktober 2010

Slika 151: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek posode iz skupine t. im. panonskekeramike, najdene v plasti izravnane ruševine SE 165, 8. faza najdišča, 2. stoletje

(Lubšina-Tušek 2009, 158).

Slika 152: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Bronasta kolenčasta fibula, 2./3. stoletje, najdenav plasti SE 7, v sekundarni legi (Lubšina-Tušek 2009, sl. 24).

Slika 153: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Oljenka tipa Ivanyi XXII, 3./4. stoletje, najdena vplasti SE 146, 10. faza najdišča (Lubšina-Tušek 2009, sl. 143).


185


oktober 2010

Slika 154: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek posode s storžastim okrasom in loščem vzlatem odtenku, najdena v polnilu jame SE 106, 9. faza najdišča, 3. stoletje


Slika 155: Vičava 2009, parcela 688/8, k.o. Ptuj. Odlomek enovrstnega glavnika iz kosti (od konca4 in 5. stoletje), najden v sekundarni legi v zasutju roparskega jarka (SE 26) nad zidom SE 204


58

88) Leta 2008 in 2009 se je pred rekonstrukcijo električnega omrežja Vičava 2 izvajala predhodna

arheološka raziskava.

V jeseni leta 2008 se je na predvidenem poteku trase kablovoda na Vičavi, v skladu s

kulturnovarstvenimi pogoji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, izvedla

predhodna, nedestruktivna arheološka raziskava in sicer arheološka geofizikalna meritev zemljišč, ki

je podala pričakovane pozitivne rezultate. Georadarska raziskava je pokazala arheološke ostanke

arhitekture oz. glavne smeri zidov (Mušič 2008, 1-2, sl. 1-3). Ker premaknitev načrtovanega kablovoda

s priključki ne bi imela kaj boljših učinkov na arheološke ostaline izkazane z geofizikalno meritvijo do

2 m pod površino (doseg georadarja), se je trasa kablovoda izvedla v skladu s projektom podjetja

Elektro Maribor.

Ročni in strojni izkop jarkov za električni kablovod v širini 0,3 do 0,5 m in do 0,65 m oz. največ do

0,85 m globoko pod površino, ki so razen priključkov do stanovanjskih objektov potekali večinoma ob

mejah parcel, se je izvajal od septembra do decembra leta 2009. Arheološki nadzor izkopov in

arheološko dokumentiranje je opravljala arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine

Slovenije, Centra za preventivno arheologijo Ptuj, pod vodstvom Marije Lubšina -Tušek. V izkopih


186


oktober 2010

jarkov se je pokazala dokaj enotna stratigrafija plasti. Povsod je bil do 0, 3 m, ponekod do 0,4 m pod

površino dokumentiran humusni peščeni melj (SE 1) z manjšimi redko razpršenimi prodniki, z

odlomki sodobne, novodobne in rimskodobne opeke, malte in redkimi odlomki rimskodobne,

novoveške in sodobne lončenine. Pod njim je bil, do 0,5 - 0,6 m ali celo do 0,85 m pod površino,

dokumentiran temnorjav ali siv peščen melj z več rimskodobne ruševine (SE 2): odlomki rimskih

tegul, imbreksov, opečnatih tlakovcev kvadratne in šesterokotne oblike, drobcev malte in

posameznimi odlomki lončenine. Plast je bila večinoma premešana, tako kot na parceli 672 k.o. Ptuj,

kjer je izkop rezal zasipan prostor arheoloških raziskav iz leta 1907 (parcela Lukas).

Tudi izkopi na parceli 670 in 667, obe k.o. Ptuj so presekali že premešane in prečiščene plasti do

globine 0.6 m, do izkopne globine 0,7 m pa se je pojavljala rumena ilovnata plast z odlomki rimske

keramike in opeke.

Izkop na parceli 682/1 oziroma 682, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010, ki je za 1 m višja od ostalega

terena, je presekal navožene in poravnane plasti zemlje z rimskodobnimi ostalinami, gotovo iz izkopa

za večstanovanjsko stavbo (hišna št. Vičava 29) na tem zemljišču. Tu so se na globini 0,55 m pod

površino pojavljali skupki svetlejše rjave ruševine s podobnimi, že zgoraj naštetimi rimskimi

ostalinami. Na zahodnem delu parcele je bila plast ruševine od globine 0,75 m do izkopne globine 0,8

oz. 1 m mešana še z ilovnatimi sprimki. V enem od teh je bil najden odlomek rimske glazirane

poznoantične okrogle oljenke, sicer pa je bilo iz plasti, poleg velike množine odlomkov različne rimske

opeke, maltnega veziva, prodnikov in neoblikovanih kamnov iz peščenca, pobrano tudi več rimske

lončenine.

V 0,65 m globokem izkopu priključka do hiše na parceli 680, k.o. Ptuj (h. št. Vičava 28) je bil najden

večji obdelan kamen peščenca (vel.: 35 x 20 x 25 m) s sledovi dleta.

V izkopu vzdolž parcele 688/19, k.o. Ptuj oz. 688/4, k.o. Ptuj po katastru iz 2010, so se od Vičavske

ceste do roba parcele 680, k.o. Ptuj pokazale podobne plasti, s tem, da sta se na jugovzhodnem delu

jarka in prečno v njem, v širini 7,2 m pojavili dve, žal z novejšimi vkopi prebiti prodnati plasti in sicer:

rumenorjava prodnata ilovnato meljasta plast na globini 0,45 do 0,6 m in svetlorjava prodnata plast z

večjimi prodniki do 0,8 m pod površino. Zaradi ozkega izkopnega jarka in majhne izkopne površine

sicer ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti za kakšno strukturo gre, možno pa je, da gre za nasutja poti

ali ceste, ki bi glede na globino lahko datirala v poznoantično ali srednjeveško ali celo v starejše

novoveško obdobje.

V vzhodnem delu jarka na parceli 688/4, k.o. Ptuj in vzporedno z južnim robom parcele 683, k. o. Ptuj

je bil pod humusno plastjo in plastjo črnega peščenega melja z antično ruševino, novodobno opeko in

lončenino, na globini 0,8 -0,85 m pod površino, dokumentiran spodnji del rimskodobne kloake

(obzidan kanal z dnom iz tegul). Tik zahodno ob kloaki je bila v izkopnem jarku na parceli 688/5, k.o.

Ptuj (na meji z jugozahodnim robom parcele 683, k.o. Ptuj) na globini 0,6 m pod površino

dokumentirana rumenorjava ilovnato meljasta plast s prodom. Najdiščna situacija kaže, da gre za

hodno površino oz. zahodni rob cestišča, povezanega s smerjo kloake. Izkopni jarek, katerega globina

je segala zaradi visoko ležečih rimskodobnih ostalin le še do 0,6 m pod površino, je v nadaljevanju

proti severu in pri prečenju ulice (parcela 688/12 oz. 688/9, k.o. Ptuj po katastru iz l. 2010) presekal

premešano rimsko ruševinsko plast (poleg keramičnih odlomkov tudi najdba bronastega gumba) in


187


oktober 2010

hodno površino iz opek, položenih na estrihu v dolžini 4,2 m. Po vsej verjetnosti gre za tlak enega od

prostorov mlajše rimskodobne stavbe.

Izkop jarka po parceli 688/6, k.o. Ptuj, je presekal ruševinsko antično plast in na globini 0,7 m večjo

plast tegul (rimskodobne strešne opeke)..

Pri prečenju parcele 690/1 in 689, obe k.o. Ptuj je bila do globine 0,85 m presekana močna

rimskodobna ruševina v štirih, le po barvi razlikujočih se plasteh (podobne plasti je pokazala raziskava

na parceli 688/8, k.o. Ptuj v letu 2009), z jarkom za električni priključek k stanovanjski hiši na isti

parceli (hišna št. Vičava 38) pa že premešana antična plast ob hišni greznici, z več odlomki

rimskodobnega barvanega ometa in odlomki lončenine.

Nadaljni izkop do 0,55 oz. 0,60 m globokega jarka ob severnem robu parcele 694, k.o. Ptuj (s hišo

Vičava 40) je na vzhodni strani, na globini 0,4 m pod površino, presekal 8 cm debel estrih, zaradi

drobcev opeke rdečkaste barve, ki je ležal na podlagi iz večjih, s sivo apneno malto zalitih prodnikov.

Nadalje je izkop presekal dva rimska zida (zid 3 in 4), široka 0,45 m, ter zahodno od njiju spet antično

hodno površino iz estriha, v dolžini 4,4 m. Sestava tega estriha in njegove podlage, ki je ležala na plasti

rumene ilovice do izkopne globine 0,6 m, je bila ista že prej opisanemu. V izkopnem jarku do

severozahodnega roba iste parcele (694, k.o. Ptuj) je bila ugotovljena le še premešana in prečiščena

plast temnorjave in črne meljaste zemlje z redkimi drobci antične opeke, predvsem tegul in malte.

Podobne temno sivo rjave plasti, prekopane in bolj ali manj prečiščene antične ruševine, so bile

dokumentirane od 0,3 do 0,7 m pod površino v izkopnem jarku za prevezavo ulične razsvetjave ob

zahodnem robu parcele 692, k.o. Ptuj.

Na osnovi pridobljenih rezultatih arheološkega dokumentiranja dokaj plitvih izkopov za elekrični

kablovod Vičava 2 v letu 2009 je bilo ugotoviti v zahodnem delu trase visoko pod površino ohranjene

antične strukture, po čemer je sklepati na še zelo dobro ohranjene ostaline antične Petovione pod

površino na tem predelu Vičave.

Arhiv najdišča do končne obdelave in predaje v pristojni muzej na ZVKDS, Centru za preventivno



188


oktober 2010

Slika 156: Vičava 2009. Rezultati predhodne arheološke geofizikalne meritve (georadarskaraziskava) zemljišč, kjer je bil predviden potek električnega kablovoda. Z rdečo prekinjeno črto so

poudarjeni arheološki arhitekturni ostanki oziroma glavne smeri zidov (Mušič 2008, slika 3).


189


oktober 2010

Slika 157: Vičava 2009. Potek jarkov za električni kablovod s priključki (Vičava 2) na katastru(terenska izmera: Duško Belič, Dejan Kovačič, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

59

89) Leta 2009 je arheološka ekipa Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za

preventivno arheologijo, Ptuj, pod vodstvom Evgena Lazarja, na območju parcele št. 995/4, k.o. Ptuj,

opravila arheološko dokumentiranje izvedenega nedovoljenega posega – izkopa za temelje t.i.

Skulpture sprave. Na omenjeni parceli je bilo ugotovljeno uničenje, ki je zajemalo površino približno 8

x 3 m in je segalo do globine približno 2,2 m pod površino (odstranjeno je bilo približno 53 m³

zemeljskih sedimentov). Po opravljeni dokumentaciji je bilo ugotoviti, da je nedovoljen in

nenadzorovan poseg uničil rimskodobne arheološke plasti in strukture v višini približno 1 m oziroma v

obsegu približno 24 m³. Na najdišču so bile gotovljene štiri faze. Najmlajšo četrto fazo predstavljajo

recentne ostaline oz. nasutja iz časa izgradnje in uporabe vojašnice. Nekoliko starejša je bila plast

tretje faze, ki je ni bilo mogoče točno časovno umestiti zaradi pomanjkanja drobnih najdb,

najverjetneje pa je nastala v času novega veka. Starejša druga faza, domnevno srednjeveška, je bila

neposredno nad rimskodobnimi ostalinami. Časovna umestitev je le domneva glede na stratigrafske

odnose v dokumentiranih plasteh v profilih izkopnega polja. Skupno drugi in tretji fazi sta jarka, ki sta


190


oktober 2010

nastala z odstranjevanjem gradbenega materiala iz ostankov rimskodobnih zidov. Tako je bil v drugi

fazi izkopan jarek SE 037/038, ki je v celoti odstranil zid, ki je verjetno potekal pravokotno na zid SE

029. V tretji fazi pa je bil izkopan jarek, ki je deloma odstranil zid SE 029. Najstarejšo prvo fazo

dokumentiranega prostora predstavljajo rimskodobne ostaline na dnu gradbene jame. Glede na

podatke iz dokumentiranih profilov in dna gradbene jame gre na obravnavanem območju za ostanke

rimskodobnega objekta z glineno hodno površino, ki je bila v določenem trenutku izpostavljena ognju

(požaru ?). Hodna površina je bila vetjetno v določenem času tudi tlakovana. Prva faza najdišča je

edina, ki jo je bilo mogoče natančneje datirati. Med čiščenjem dna gradbene jame je bila namreč v

plasti SE 027 odkrita rimskodobna skleda, ki okvirno datira v čas 2. in 3. stoletja. Kulturne plasti so se

nadaljevale še globlje vendar niso bile odkopane. Pred temelji modernega spomenika so bile zaščitene

z gradbenim filcem in 0,15 m debelo plastjo prodnatega tampona (Lazar 2009, 19).

Slika 158: Vičava 2009, parcela 995/4, k.o. Ptuj.Gradbena jama za postavitev Skulpture sprave, na katastru (Lazar 2009, priloga 1).

60

90) Leta 2010 je bil na parceli 1057, k.o. Ptuj, pri rekonstrukciji stanovanjskega objekta, pri

zemeljskih posegih do globine 1 m, opravljen arheološki nadzor ZVKDS OE Maribor. Ugotovljena je

bila le premešana ruševinska plast brez pomembnejših antičnih ali drugih najdb. Zemeljski posegi niso

posegli v nižje ležeče arheološke plasti. Zapis je narejen po ustnem sporočilu konservatorja Andreja

Magdiča iz ZVKDS OE Maribor, kjer je arhiv najdišča.


191


oktober 2010

Muzejski trg

61

91) Leta 1230 je bil ustanovljen dominikanski samostan, ki je deloval do konca leta 1785 oziroma

spomladi leta 1786, ko je bil ukinjen. Samostanski stavbiščni kompleks je do leta 1923 služil v različne

vojaške namene in bil v privatni lastnini do leta 1928, ko ga je odkupila občina Ptuj.

Samostanski kompleks stoji na parcelah 1330, 1331, 1332, 1334, 1335, vse k.o. Ptuj po katastru iz let

2006 in 2010. Je družbena lastnina oziroma v lasti Mestne občine Ptuj.

Kompleks nekdanjega dominikanskega samostana, ki so ga v času njegovega delovanja ptujski

meščani imenovali tudi Pridigarski ali Zgornji samostan, obsega štiri samostanske trakte s križnim

hodnikom in 18 m globokim vodnjakom, cerkev, dva južna prizidka, tri dvorišča, sekundarna

gospodarska poslopja, park in ostanke jugozahodne poteze srednjeveškega mestnega obzidja z

renesančnim rondelom v njegovem skrajnem jugozahodnem kotu.

Za ustanovitev samostana sta predvsem zaslužna salzburški nadškof Eberhard II. in Matilda Ptujska,

vdova po Frideriku III., gospodu Ptujskem, ki je za postavitev samostana darovala zemljišče z dvorom

na jugozahodnem vznožju grajskega hriba.

Gradbena zgodovina samostana, ki na severozahodu zamejuje srednjeveško mestno jedro Ptuja,

zaobjema obdobja romanike, gotike, renesanse in baroka. Najkasneje do leta 1235 zgrajeni samostan

podkvaste oblike je obsegal nadstropna vzhodni trakt s kapelo s kvadratnim prezbiterijem in južni

trakt s kapitljem, katerih talni nivo je segal 0,9 m pod nivo sedanjega križnega hodnika, ter cerkev

Marijinega oznanenja z neznanim, verjetno kvadratnim vzhodnim koncem. Cerkev je bila končana leta

1252 in posvečena leta 1255. V sredini 13. stoletja so ji prizidali zgodnjegotski dolgi kor s pet

osminskim zaključkom, ki je sodil med najstarejše v srednji Evropi.

Po požaru 1302 je sledila prva obnovitvena faza samostana, katere rezultati so bili nov pet osminski

sklenjeni prezbiterij kapele, freske na fasadi vzhodnega trakta, vzidava drugega slavoloka, vstavitev

zašiljene banje in postavitev zvonika nad jugovzhodnim delom cerkvene ladje ter postavitev zahodnega

nadstropnega samostanskega trakta, ki je v vsej širini segal pred cerkveno fasado. Zaradi terenskih

razmer deformirani samostanski kompleks, je okoli notranjega dvorišča obtekal lesen, ravno stropan

križni hodnik s pultasto streho.

Druga obnovitvena faza med leti okoli 1430 in 1453 je ustvarila nadstropen križni hodnik in zaradi

tega povišanje samostanskih streh, dvig cerkvene ladje za okoli 2 m in prvo nasutje talnih nivojev za

okoli 0,5 do 0.6 m. V 15. in 16. stoletju si je samostan pridobil nekaj prostora z izgradnjo eskarp na

južni strani proti Dravi, kjer sta v 17. stoletju v več fazah zrasla oba prizidka.

Pred sredino 17. stoletja je bil odstranjen kapelin prezbiterij, leta 1653 pa je cerkev dobila novo ostrešje

in enotno novo streho. Ob barokizaciji cerkve (1690-1710) so cerkev obrnili, porušili dolgi kor in stari

prezbiterij, na zahodu prizidali nov prezbiterij z zakristijo in oratorijem ter novo fasado s pevsko

emporo. Cerkveno notranjščino so talno izenačili, ladjo drugič dvignili in obokali ter vso cerkev

ponovno prekrili z enotno streho. Vzhodna, bogato opremljena fasada (okoli 1710) s svojo razgibano

štukaturo in plastikami sodi med najpomembnejše dosežke baročne umetnosti pri nas. V tem času je


192


oktober 2010

bilo reorganizirano tudi samostansko poslopje, prostore so prezidali in obokali, dvignili talne nivoje,

prefasadirali vzhodno samostansko fasado, vanjo prenesli glavni samostanski vhod, na zahodnem

dvorišču pozidali gospodarska poslopja ter obdali samostanski areal z obzidjem tako, da so za javnost

sprostili pristop v cerkev in samostan, zaprli pa dostop do mestnega obzidja.

V okviru samostanskega kompleksa je kot arhitekturno dragocenost izpostaviti gotski križni hodnik iz

prve polovice 15. stoletja, delo mojstrov ptujskogorskega delavniškega kroga ter baročni, s freskami

okrašeni samostanski refektorij.

V križnem hodniku in cerkveni ladji so še ohranjene srednjeveške freske iz 14. in 15. stoletja, posebej

pa je poudariti že renesančno občuteno fresko Marijinega oznanenja iz okoli leta 1520, ki sodi med

najstarejše renesančne slikarije pri nas.

Omenjene vrednote in vrednosti uvrščajo stavbo nekdanjega dominikanskega samostana s cerkvijo

med najkvalitetnejše arhitekturne in sakralne spomenike v Sloveniji, ki so pomembni tudi v širšem

srednjeevropskem prostoru (Mikuž et all 1986, 95-96).

Dominikanski samostan je bil ob jožefinskih reformah, z gubernijskim dekretom z dne 29. decembra

1785 ukinjen. Po izpraznitvi do srede leta 1786 je prešel v vojaško uporabo, najprej kot bolnica,

skladišče in stanovanja, po letu 1810 oz. 1826, ko ves samostanski kompleks odkupi vojni erar, pa

postane vojaška kasarna in zapor. Posledično je to pomenilo mnoge prezidave znotraj kompleksa. V

letih 1860 do 1870 je bil nasut tudi nekdanji samostanski vrt, ki je bil spremenjen v javni prostor in

vojaško zborno mesto. Prostor se je pričel urejati kot zelena površina šele po letu 1950.

Po končani 1. svetovni vojni je vojaška oblast želela zamenjati dominikansko vojašnico z novo, ki je

bila leta 1904/05 zgrajena na območju Vičave, ki pa je bila v lasti mesta. Zamisel, da se samostanski

prostori namenijo Muzejskemu društvu, muzeju, stanovanjem, koncertom in drugim prireditvam, so

podprli lokalni krogi, vladni komisar občine Ptuj in okrajno glavarstvo, predvsem pa državni

konservator dr. France Stele. Leta 1923 se je vojaška oblast v Beogradu odločila samostansko vojašnico

na dražbi prodati, kupil pa jo je privatnik dr. Rinaldo Čulić iz Beograda, ki je želel samostan prezidati v

tovarno za tkanje in barvanje svile. Po predložitvi njegovih načrtov je leta 1924 Prosvetni oddelek za

Slovenijo z odlokom sicer dovolil prezidavo samostana v ta namen, vendar pod pogoji javnega interesa

varovanja kulturnih spomenikov, to je ohranjanje vseh pomembnih arhitekturnih in

umetnostnozgodovinskih spomeniških elementov ter tudi arheološko pomembnih delov, za kar je bil

zadolžen ptujski spomeniški konservator Viktor Skrabar. Lastnika Čulića so negotove ekonomske in

denarne razmere na svetovnem trgu leta 1926 odvrnile od ustanovitve podjetja, ptujska javnost pa se

je tudi ob delovanju konservatorja Skrabarja pričela zavedati vrednot, ki bi jih bilo potrebno ohraniti.

Za izreden spomenik stavbarstva se je leta 1927 ponovno zavzel državni konservator dr. Stele iz

Spomeniškega urada v Ljubljani, ki je videl obranitev spomeniškega objekta le skozi varno javno

posest in v primernem uporabniku, kot bi bil ptujski mestni muzej. Pri Prosvetnem inšpektoratu v

Mariboru je dosegel, da je ta priporočil ptujskemu mestnemu magistratu odkup spomenika.

Potem ko je ta leta 1928 samostan odkupil, so bili samostanski prostori namenjeni Muzejskemu

društvu, Mestnemu Ferkovemu muzeju oziroma njegovemu nasledniku Pokrajinskemu muzeju Ptuj

vse do leta 2011. Določene prostore je od leta 1936 do 1950/55 uporabljala tudi tekstilna tovarna, od

1939 do 1962 mizarska delavnica, Ljudska študijska knjižnica do leta 1969, mnoge družine za


193


oktober 2010

stanovanja do leta 2010 in Zgodovinski arhiv Ptuj od leta 1954 do 2011. Po letu 1950 je pridobil

Pokrajinski muzej v upravljanje tudi prostor trga med samostanom in stavbo Prešernova 37 (bivši

zapori) in ga pričel urejati kot parkovni nasad, s čemer se je prostora oprijelo ime Sončni park. V njem

so bili do nedavnega postavljeni tudi nekateri arheološki kamniti spomeniki, pepelnice in sarkofagi v

smislu lapidarija na prostem. Danes je tu zelena površina s formalno izpeljanimi potmi, zasajena z

drevesi in grmovnicami.

V stavbnem kompleksu samostana kakor tudi na zemljiščih, na katerih samostanski kompleks stoji

(EŠD 9155: Ptuj –Arheološko najdišče Levi breg ; EŠD 9277: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama),

vključno s prostorom Sončnega parka (EŠD 18000: Ptuj – Sončni park), so bile ob posameznih

obnovitvenih posegih ali za valorizacijo spomeniških lastnosti območja že od 1926/1928 naprej

izvajane posamezne arheološke raziskave, konservatorska in restavratorska dela in raziskave, ki vedno

znova razkrivajo nove elemente, s katerimi se dopolnjuje vedenje o arheološki, zgodovinski in

umetnostno-zgodovinski, gradbeno arhitekturni podobi tega prostora (Saria 1928, 119-129; Smodič

1929, 226; Stele 1933, 185-191; Klemenc, Saria 1936, 38-39; Curk 1974, 227-266, z našteto starejšo

literaturo; Mikl Curk, Tušek 1985, 285-314; Lamut 2000; Žižek 2010; Mušič 2010; Tavželj 2010;

Mušič 2011; Zgoščen prikaz z bibliografijo glej: Mlinarič, Curk 2009; Konservatorski načrt,

Dominikanski samostan, ZVKDS Restavratorski center Ljubljana, Maribor 2010, Mapa 1 in Mapa 2;

Vnuk 2010, 45-132).

Že Jože Curk je domneval, da so na nepravilnosti v samostanskem tlorisu in na disproporc med njim

in cerkveno ladjo mogle vplivati ne samo izoblikovanost terena, pač pa tudi danosti kakšne starejše

stavbne črte (Curk 1974, 242-243), Pribinovega dvora in cerkeve iz 9. stoletja, Matildinega dvora ?.

Obnovitvena dela na samostanu v letih 2000 in 2009 so potrdila domnevo, da je Matilda Ptujska

morala darovati leta 1230 dominikancem ne le zemljišče, pač pa zemljišče z dvorom (podgradje

Ptujskega gradu?). Sestavljati ga je moral kompleks vsaj treh stavb (Konservatorski načrt,

Dominikanski samostan, ZVKDS Restavratorski center, Maribor 2010, Mapa 1, 13), katerih elementi

so bili ugotovljeni v jugovzhodnem delu samostana (na vzhodnem koncu južnega trakta ob stiku z

jugovzhodnim prizidkom) in na zahodni fasadi ter v notranjosti pritličja zahodnega samostanskega

trakta (Vnuk 2010, 46, 123, 127).

Na prostor dominikanskega pomola nad antično cesto in mostiščem se domnevno, glede na značilnosti



zgodovinskih pisanih virih omenjena, leta 853 posvečena lastniška cerkev pri Pribinovem dvoru (847-

853). Morda je bila posvečena sv. Lovrencu, ki naj bi bil po tradiciji prvotni patron ptujske pražupnije

(Konservatorski program ZVKDS RC 2010, mapa 1, 12-13; Mlinarič, Curk 2009). Zaselek ob

Pribinovem dvoru in cerkvi gotovo predstavlja enega najpomembnejših na območju predmadžarskega

Ptuja, to je v času 9. stoletja, katerega ostaline in posamezne elemente je po vsej verjetnosti iskati prav

na območju samostanskega kompleksa, tako v njegovi stavbni, gradbeni substanci kot v zemeljskih

plasteh, na katerih stoji. Oba medija predstavljata dejansko tudi arheološki vir za proučevanje

arheoloških obdobij, predvsem rimskega obdobja. Stavbno substanco samostana ne sestavlja le


194


oktober 2010

navadno kamnito gradivo, iztrgano večinoma iz zidov predhodnih stavbišč in temeljev rimskodobnih

stavb ali ruševinskih plasti na prostoru Muzejskega trga in bližnje okolice (Vičava, Panorama), pač pa

tudi antični reliefni in napisni spomeniki ali njihovi deli, večinoma iz marmorja (Klemenc, Saria 1936,

39; CIL 4041, AIJ 426, AIJ 425 in AIJ 287 oz. CIL 4038). Vsak poseg v prostorih pod obstoječimi

hodnimi površinami samostana ali v njegovi neposredni okolici pomeni ne le odkrivanje njegovih

starejših stavbnih faz in elementov pač pa tudi vseh predhodnih časovnih obdobij, predvsem iz

obdobja antike (Saria 1933, 119-127; Klemenc, Saria 1936, 38-39; Šubic 1970, 164; Šubic 1972, 158;

Šubic 1974, 142; Curk 1974, 234-235; Lamut 2000 a, 1-5, načrt 1; Vomer Gojkovič, Žižek 2007; Mušič

20010, slika 4, 4 a, pril. 1-29; Žižek 2010; Vnuk 2010, 123).

Skratka, gre za izjemen objekt raščene arhitekture na tradicionalno kontinuirano poseljenem prostoru

od prazgodovine naprej, s komaj načetim in še neraziskanim tkivom v svojem nedrju.

Samostanska stavba z evidenčno številko dediščine EŠD 588 v Registru kulturne dediščine, je bila leta

1989 z Odlokom o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine

Ptuj (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89, pod št. 2.2.3.024) z imenom Ptuj, Muzejski trg,

dominikanski samostan, razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Ugotovljene spomeniške

vrednote presegajo lokalni pomen, saj ga uvrščajo med najkvalitetnejše ohranjene arhitekturne in

sakralne spomenike v državi Sloveniji in v srednjeevropskem prostoru.

V letu 2006 je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor pripravil nove

strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega pomena za Mestno občino Ptuj, v

katerem je kompleks dominikanskega samostana opisan in ovrednoten kot umetnostni in arhitekturni

spomenik pod imenom Ptuj – Dominikanski samostan, EŠD 588 (Strokovne podlage za razglasitev

kulturnih spomenikov lokalnega pomena za Mestno občino Ptuj, Zavod za varstvo kulturne dediščine

Slovenije, Območna enota Maribor, Maribor, maj 2006, 122-123).

Slika 159: Vris enote dediščine EŠD 588, Ptuj – Dominikanski samostan na temeljnemtopografskem načrtu in v razglasitvi za kulturni spomenik lokalnega pomena (Uradni vestnik občinOrmož in Ptuj, št. 35/89, pod št. 2.2.3.024, z imenom Ptuj, Muzejski trg, dominikanski samostan). Iz:

Ptuj, dominikanski samostan, EŠD 588, Konservatorski načrt, Mapa 1, Zavod za varstvo kulturnedediščine Slovenije Restavratorski center, Maribor 2010, 9.


195


oktober 2010

Slika 160: Vris enote dediščine EŠD588, Ptuj – Dominikanski samostan na temeljnemtopografskem načrtu. Iz: Strokovne podlage za razglasitev kulturnih spomenikov lokalnega pomena

za Mestno občino Ptuj, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Maribor, Maribor 2006.

Slika 161: Muzejski trg, dominikanski samostan. Iz: Konservatorski načrt, Ptuj-Dominikanskisamostan, EŠD 588, ZVKDS Restavratorski center Ljubljana, Maribor 2010, Mapa 2, 32.


196


oktober 2010

Shematizirani prikaz poglavitnih gradbenih faz po stoletjih.

Tloris dominikanskega samostana na osnovi stanja iz leta 1998;za arhivski jugozahodni prizdek na osnovi stanja leta 1970.Risal: Branko Vnuk 2009.Gradbene faze: Jože Curk, 2009.

Legenda:

13. stoletje

14. stoletje

15. stoletje

16. stoletje

17. stoletje

18. stoletje

19. stoletje

Slika 162: Muzejski trg, dominikanski samostan. Prikaz poglavitnih gradbenih faz. Risba: B. Vnuk2008. Iz: Konservatorski načrt, Ptuj - Dominikanski samostan, EŠD 588, ZVKDS Restavratorski

center Ljubljana, Maribor, 2010, Mapa 1, 18.

92) Leta 1925 so izkopavali na vrtu za dominikanskim samostanom (Žižek 1992, 149; Vomer-

Gojkovič, Kolar 1993, 39). Poročilo o delu Muzejskega društva na Ptuju iz leta 1927 omenja finančno

podporo med drugim tudi preiskavi terena na vrtu za dominikanskim samostanom, kjer so rimski

mozaiki (Smodič 1928, 98).

62 (a, b, c, d, e)

93) Avgusta leta 1928 je ekipa Arheološkega seminarja iz Ljubljane, ki jo je vodil dr. Balduin Saria,

poskusno izkopavala na prostoru nekdanjega dominikanskega samostana in sicer na notranjem

samostanskem dvorišču (62 a) in na vzhodni strani samostanske stavbe, na prostoru Dominikanskega

trga oz. današnjega Sončnega parka (62 b, c, d, e), kjer so bili izkopani štirje sondažni jarki. Sarija je

skušal ugotoviti do kod in na kakšen način je segalo strnjeno rimsko mestno naselje in kje se začenja

rimska nekropola (Saria 1933, 119 – 127).

V prvem sondažnem jarku vzdolž vzhodne samostanske fasade (62 b) je bil na globini 1,2 m odkrit

tlak iz rečnih kremenov in zidova prezbiterija samostanske kapele iz svetobarbarskega apnenca, pod

njima pa ilovnata plast, plast žganine ter antična kulturna plast. Ta je vsebovala mnoge odlomke

rimskih opek, med njimi z žigom IVN(ius Firminus), rimske zidove in vogal rimske stavbe, na katerega

so naleteli na globini 2 m pod površino. Na enem od zidov je bil vkopan skeletni grob, ki ga je Sarija

časovno opredelil na osnovi najdbe novca cesarja Klavdija Gotika. Podobne večplastne in večperiodne

ostaline so zabeležili tudi v drugem (62 c), vzporednem, 5 m vzhodneje izkopanem jarku. Poleg

srednjeveških in rimskih zidov, so v južnem delu prebili več tlakov na različnih globinah, v severni

polovici jarka pa so na globini 2, 4 m spet naleteli na skelet (ki je ležal prav tako na rimskem zidu) z

novcem cesarja Dioklecijana. V globljih plasteh so bili najdeni bronasti novci julijsko-klavdijske


197


oktober 2010

dinastije. V tretjem (62 d), še 5 m vzhodneje izkopanem sondažnem jarku, so v severnem delu

odkopali zaključek srednjeveškega objekta (kripte), v južnem pa rimski hipokavst s stebrički iz

kvadratnih opek, jugovzhodni vogal nekega poslopja z močnim zidovjem in tlak iz dravskih prodnikov.

Rimskodobni tlak, ki ga je Sarija opredelil za cestnega, je bil za 0,75 m globlji od hipokavsta in se je

stopničasto spuščal proti Dravi. Zaradi velike izkopne globine so bile odkopane le tri stopnice. Nad

stopničastim tlakom je ležala močna ožgana plast, v ruševini nad njo pa večja količina odlomkov

marmornatih plošč, po katerih je Sarija domneval v bližini večje poslopje. Med njimi je bil na globini

1,15 m najden del okrogle marmornate plošče z zavihanim profiliranim robom, za katero je Sarija

menil, da gre za odlomek starokrščanske obhajilne mize – protesis. Med rimskodobnimi najdbami

omenja opeko z žigom L(ucius) OCT(avius) SECV(ndus) ali SECV(ndinus), okroglo opeko z žigom OSS

in odlomek z žigom AL, spodnjo polovico kalupa za oljenko s slabo ohranjenim žigom (verjetno

Fortis), odlomek reliefne oljenke z orlom in Ganimedom iz 1. stoletja ter odlomek sigilatne posode.

V četrtem (62 e) krajšem jarku so odkopali 0,75 m širok, močno poškodovan zid in na gl. 1,5 m

odlomek kamna iz barbarskega apnenca z vklesanimi črkami …M.., V.S.., vendar premajhnim za

razlago napisa (Saria 1933, 119-122).

Izkop na notranjem samostanskem dvorišču (62 a) je pokazal podobno stratigrafsko situacijo kot

izkop zunaj samostana na Dominikanskem trgu, oz. današnjem Sončnem parku. Tudi tu je Sarija ločil

dve gradbeni fazi rimskodobne pozidave prostora. Starejši fazi na globini 1,8 m je pripadal uteptani

tlak, mlajši fazi na 1,25 m pa tlak iz opečnatih plošč vel. 0,3 x 0,5 m. Tretjo, najmlajšo fazo pripisuje

rimski nekropoli, z vkopanim grobom na globini 1,5 m, s pridatki oljenke z dvema noskoma in

bronastim novcem cesarja Maximijana Herkulija. Grob je ležal 0,3 m nad tlakom starejše gradbene

faze oziroma nad zidovi mlajše faze (Saria 1933, 122).

Sarija je menil, da obe gradbeni fazi rimske pozidave sodita v zgodnejše rimsko obdobje: starejšo fazo

naj bi datirali novci julijsko-klavdijske dinastije, mlajša pa naj bi sodila v 2. oziroma najpozneje v

začetek 3. stoletja. V drugi pol. 3. stoletja naj bi se na prostor opuščenega predela rimskih stavbišč

razširila rimska nekropola, katere del je bil pred tem že odkrit na Prešernovi ulici. Z najdbo

stopničastega rimskega cestnega tlaka in opazno znatno nagnjenostjo terena proti Dravi v antičnem

času opozarja na oblikovanost takratnega prostora glede na sodobno, znatno višjo hodno površino,

novčne najdbe od zgodnje do pozne antike ter do novega veka pa dokazujejo kontinuiteto poselitve

(Saria 1933, 119-127). Pomembne najdbe starejših samostanskih faz iz Sarijevih kopanj je ovrednotil

dr. France Stele (Stele 1933, 166-167).


198


oktober 2010

Slika 163: Muzejski trg (Dominikanski trg) 1928. Lega sondažnih jarkov z arheološkimi zidanimistrukturami (Saria 1933, 121).

Slika 164: Muzejski trg, dominikanski samostan, 1928. Pogled proti jugu na izkopni jarek II (levo),in na izkopni jarek III (Saria 1933, sl. 36, 37).


199


oktober 2010

Slika 165: Muzejski trg 1928. Lega arheoloških sondažnih jarkov z arheološkimi ostalinami izobjavljenega načrta (Saria 1933, 121) prenesena na kataster iz leta 2010. Računalniška

obdelava:Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

63

94) Leta 1938 so bili v Antike Inschriften aus Jugoslavien (AIJ) objavljeni rimskodobni kamniti

spomeniki z območja bivšega dominikanskega samostana, od katerih sta dva v sekundarni legi kot

gradbena substanca samostana vzidana v cerkveni zvonici (AIJ 426, AIJ 425), tretji pa je marmornati

blok, oblikovan kot obokan vhodni portal (nad vrati ali kot del grobnega spomenika ?), z napisom Gaja

Valerija Tetija Fuska na obeh straneh v profiliranem polju (AIJ 287, CIL 4038) in je vzidan na

stopnišču na zahodni strani Mestnega stolpa na Ptuju (Klemenc, Saria 1936, 39).

Napis Gaja Valerija Tetija Fuska (AIJ 287, CIL 4038) je v skupini pomembnih petovionskih antičnih

napisnih spomenikov z omenjenimi magistrati, ki so imeli eno ali več mestnih funkcij bodisi v okviru

civilne mestne uprave ali v okviru organiziranega mestnega kultnega življenja, obravnavala Marjeta

Šašel Kos (Šašel Kos 1993, 222-225).


200


oktober 2010

Slika 166: Muzejski trg, dominikanski samostan. Odlomek sarkofaga iz belega marmorja in sicerleve niše z noriško panonsko voluto, uporabljen vsekundarni legi kot gradbena substanca na

območju cerkvene zvonice (AIJ, 426).

Slika 167: Muzejski trg, dominikanski samostan. Vzidan odlomek rimskega nagrobnika (AIJ 425) vobmočju zvonice (pod sliko 5). Iz: Konservatorski načrt, Ptuj - Dominikanski samostan, EŠD 588,

ZVKDS Restavratorski center Ljubljana, Maribor, 2010, Mapa 2, 37.

Slika 168: Muzejski trg, dominikanski samostan. Odlomek rimske nagrobne stele iz belegamarmorja, iz 2. ali začetka 3. stoletja (AIJ 425), uporabljen v sekundarni legi kot gradbena

substanca v območju cerkvene zvonice.


201


oktober 2010

Slika 169: Marmornati blok, oblikovan kot obokan vhodni portal, z napisom Gaja Valerija TetijaFuska na obeh straneh v profiliranem polju. Po mnenju Skrabarja je antični spomenik z napisomGaja Valerija Tetija Fuska in naštetimi najpomembnejšimi funkcijami, ki jih je opravljal v mestu

Petovioni, lahko ali del vhoda na nekropolo ali del označbe prostora odličnikov v teatru aliamfiteatru ali del drugega javnega prostora. Najden je bil na prostoru dominikanskega samostana

in je vzidan na vzhodni strani Mestnega stolpa (t. im. Povodnov muzej na prostem), na sredinistopniščnega vhoda (AIJ 287, CIL 4038). Foto: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

95) Leta 1968 je bil pri urejanju nasadov v južnem zunanjem dvoriščnem prehodu ob nekdanjem

dominikanskem samostanu najden bronast novec cesarja Nerve (96-98) (Šubic 1970, 164). Prav tam je

bil tudi leta 1971-1972 najden bronast novec cesarja Teodozija I. (379-395) (Šubic 1974, 142).

Hrani ju Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

64 (a, b, c)

96) Leta 1970 so pri urejanju tal v kripti cerkve (64 a) nekdanjega dominikanskega samostana, na

globini 0,4 m odkrili del rimskega zida iz oblic, širine 0,6 m. Najdba sodi v naselbinsko območje

rimske naselbine Poetovione (Šubic 1972, 158; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 55). Ob upoštevanju

dejstva, da leži tlak kripte okoli 1,4 m pod nivojem notranjega samostanskega dvorišča, ustreza globina

najdbe rimskega zidu v kripti globini starejše rimskodobne plasti, katero je Sarija dokumentiral v

izkopu sonde na notranjem samostanskem dvorišču leta 1928 (Curk 1974, 235).

Pri urejevanju tlakov v refektoriju in kapeli v pritličju vzhodnega trakta samostana, novembra 1970, se

je pokazalo, da je bil prvotni nivo teh prostorov nižji od današnjega. V refektoriju (64 b) je bilo najprej

ugotovljeno, da sta bili njegovi podolžni steni v času baročnega banjastega obokanja opečno ojačani po

35 cm, v osi prostora pa sta bila v enakih medsebojnih razdaljah v tleh najdena dva, 0,9 x 0,9 m velika

opečna temelja za kamnite stebre, nosilce lesenega stropa. Od globine 1 m je bila dokumentirana

ruševina z zgodnjegotskimi spolijami in antičnimi ostanki.

V kapeli (64 c) so bili v najvišji plasti najdeni kamniti temelji in sledovi opečnatih zidov iz okoli leta

1826, ko so kapelo prezidali v vojaški zapor, pred kapelinim slavolokom pa je bil najden zidan,

ometan, plastovito fungiran grob s tremi razmetanimi moškimi skeleti, zasutimi z mivko. V sredini


202


oktober 2010

kapele je bil dokumentiran 0,7 x 0,7 m velik temelj iz opeke in poznogotske spolije, nosilca kamnitega

stebra in ravnega lesenega stropa. Ko so konec 17. stoletja kapelo obokali, so banjo naslonili na po tri

notranje zidne nosilce, zato so kapeline stene ostale v originalni romanski debelini, ki v višini

prvotnega lesenega stropa še hranijo sledove patronirane slikarije iz okoli leta 1400. V kapeli so bili

dokumentirani trije nivoji tlakov: prvi, najvišji, na globini 0,3 m, je bil iz malte s sledovi rombastega

opečnatega tlaka iz prve polovice 17. stoletja (v njegovi višini je bil temelj nosilnega stebra), pod njim

na globini 0,6 m je sledil estrih iz malte in opečnate moke iz prve polovice 15. stoletja, tretji na globini

1,05 m pa je bil estrih iz sivega peska iz prve polovice 13. stoletja, v katerega je bil vdelan že prej

omenjeni trojni grob (Curk 1974, 234-235).


65

97) Leta 1972 je ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj v prostoru ob kapeli v vzhodnem traktu samostana

izvajala kopanje za prenovo tal, ki je pokazalo, da je bil prvotni nivo prostora nižji od današnjega. Po

odstranitvi lesenega poda in 0,3 m debelega nasutja se je pokazal baročni tlak iz 24 x 24 cm velikih

opek, pod njim v globini 0,45 m estrih iz opečnate moke ter na globini 1, 05 m originalni tlak iz sivega

estriha iz živega apna in peska. Med obema estrihoma je bilo dokumentirano nasutje z mnogimi

človeškimi kostmi, med njimi več lobanjami. Prvotni sivi estrih in omet do njega dokazujeta, da je

prvotno enotni prostor rabil za pomožni prostor kapele, s katero je bil povezan z vrati (Curk 1974,

234). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

66

98) Leta 1973, oktobra, je bil prekopan in sondiran zahodni prostor muzejske preparatorske delavnice

v osrednjih treh prostorih južnega trakta dominikanskega samostana. Dokumentacijska dela je

opravljala ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj. Pod nasutjem opečnega drobirja, estrihom in pod njim

ležečim sipom ruševine, je bil na globini okoli 1 m najden kamnit prečni zid, širine 0,6 m, ki je vodil

naravnost na os baročnega okna. Curk meni, da je to zahodni zid prvotnega kapiteljskega prostora, ki

ga sicer dokumentirajo sledovi 2 originalnih in 4 zgodnjegotskih oken v južni steni tega samostanskega

trakta in da je to dokaz, da je romansko ali vsaj zgodnjegotsko gradbeno fazo iskati povprečno 0,8 -0,9

m pod nivojem križnega hodnika (Curk 1974, 235). Arhiv najdišča se nahaja v Pokrajinskem muzeju

Ptuj-Ormož.

67

99) Leta 1981 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj pod vodstvom Blagoja Jevremova

spremljala izkope za drenažo na dvoriščnem prehodu ob južnem samostanskem traktu, med

muzejskimi in arhivskimi prostori (parcela 1334 k.o. Ptuj). Na globini približno 0,6 m pod površino je

bilo dokumentiranih več predvidoma rimskodobnih zidov, potekajočih v smeri proti Dravi. Zapis je

narejen po ustnem poročanju izdelovalca dokumentacije arheologa Ivana Žižeka iz Pokrajinskega

muzeja Ptuj - Ormož, kjer je tudi arhiv najdišča.


203


oktober 2010

Branko Vnuk je isti podatek v pregledu sodobnih konservatorsko – restavratorskih posegov na

samostanskem kompleksu zabeležil pod letnico 1986 (Vnuk 2010, 123).

68

100) Leta 1994, julija, je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj pod vodstvom arheologinje

Mojce Vomer Gojkovič, na Muzejskem trgu oziroma v severovzhodnem delu Sončnega parka in parcele

1332, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010, opravila izkop za drenažo tik ob severozahodni steni stavbe

Prešernova ulica 37 na Ptuju.

Izkopno polje nepravilne oblike, dolgo 12,65 m, je bilo na severovzhodni strani proti cesti široko 1,3 m,

v osrednjem delu se je razširilo na 2,1 m. Na jugozahodni strani je bil izkop povečan na 3,9 x 3,3 m. Na

globini 2 do 3 m so bile odkopane močne temeljne ostaline štirih zidov, katerih linije so nakazovale, da

bolj ali manj potekajo pravokotno drug na drugega. Vsi so bili grajeni iz kamnov rumenega peščenca,

povezanih z apneno malto. Temeljni zid 1 v širini 1,3 m na severovzhodnem delu izkopa, ki je nosil zid

v širini 0,85 m in ki je bil dokumentiran na globini 2,5 m, pa je vseboval tudi odlomke rimskih opek.

Širina zidov 3 in 4 je bila je bila 0,9 m, zida 2 pa 0,6 m. Zidova 2 in 3 sta imela skupni temelj v širini

2m.

Po ostankih izravnalne (hodne) površine iz estriha, ki je prekrivala četrti zid v jugozahodnem delu

izkopa, in večjega kamnitega podstavka z luknjo v sredini (za steber ?), je domnevati v odkritih

ostalinah dve fazi. Med arheološkim gradivom iz plasti izstopajo srebrn novec, tegule in opeka z žigom

LEG XIII G (Vomer Gojkovič 1994, 1, priloga 1). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.

Slika 170: Muzejski trg 1994. Tloris izkopa na parceli 1332, k.o. Ptuj, v severovzhodnem deluSončnega parka, oziroma ob severozahodni steni stavbe Prešernova 37

(Vomer Gojkovič 1994, priloga 1).


204


oktober 2010

Slika 171: Muzejski trg 1994. Tloris izkopa z arheološkimi strukturami na parceli 1332, k.o. Ptuj, vseverovzhodnem delu Sončnega parka in ob severozahodni steni stavbe Prešernova 37 (Vomer

Gojkovič 1994, priloga 1), umeščen na kataster iz leta 2010. Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv na ZVKDS, CPA).

Slika 172: Muzejski trg 1994. Prostor geofizikalnih raziskav na parcelah 1330, 1331 in 1332, vse k.o.Ptuj, v Sončnem parku (Vomer Gojkovič 1994, priloga 2).

69

101) Leta 1994 je bila na območju Sončnega parka, med stavbo dominikanskega samostana in stavbo

Prešernova 37, na parcelah 1330, 1331 in 1332, vse k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010, opravljena

arheološka geofizikalna raziskava, ki jo je na površini 1380 m² izvedel Branko Mušič. Zaradi nasutij in_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

205


oktober 2010

velikih globin je raziskava pokazala nejasne rezultate, obstoj arheoloških struktur pa s tem ni bil

izključen (Vomer Gojkovič 1994, 2, priloga 2).

70 (a, b)

102) Leta 2000 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj, pod vodstvom Braneta Lamuta,

izvedla arheološko sondiranje na območju dominikanskega samostana in sicer na osrednjem dvorišču

(70 a) in v križnem hodniku južnega trakta samostana (70 b), katerega namen je bil pridobiti

podatke o načinu in globini nekdanje ureditve - tlakov na dvorišču in v križnem hodniku (Lamut 2000

a, 1-5, načrt 1).

V sondi 1, izkopani v dolžini 17 m in širini 1 m, približno v smeri sever-jug (Lamut 2000 b, 5) na

osrednjem dvorišču samostana (70 a), so bila ugotovljena tri nasutja. Prvo, do gl. 0,2 m, drugo do

približno 0,5 m in tretje do 0,87 m.

Na meji med prvim in drugim nasutjem je bil najden novec za 1 dinar iz leta 1925, in sicer Aleksandra

I., kralja Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki datira verjetno obnovo po 1. svetovni vojni oz. v čas, ko so

stavbo pripravljali za muzej. Drugo nasutje je moglo nastati v času, ko je zgradbo po reformah cesarja

Jožefa II. leta 1786 pridobila vojska. Med najdbami je zanimiva keramična pipa za kajenje tobaka,

bogato okrašena z žigosanim ornamentom. Tretje nasutje do 0,87 m pod površino je vsebovalo

predvsem odlomke lončenine s prehoda poznega srednjega veka v novi vek (15., 16. stoletje) in mlajše

gradivo, kot je glazirana nagubana keramika, po vsej verjetnosti baročna (Lamut 2000 a, 3). Na dveh

kratkih odsekih je bil odkrit tlak predvidoma iz druge polovice 15. stoletja, in sicer v centralnem delu

sonde, kjer so bile najdene opeke, morda zložene v nekakšen lik, prostor med njimi pa je bil zapolnjen

z estrihom ter v skrajnem južnem delu sonde, kjer je bil najden tlak iz kamnitih lomljencev, rečnih

oblic in vmesnega peska, obrobljen z dvojnim nizom strehasto postavljenih opek. Globina tlaka

približno odgovarja globini tlakov, ki so se menjavali nad prvim estrihom v sondi 2 v križnem hodniku

(Lamut 2000 a, 4). V centralnem delu dvorišča so bila nasutja in tudi tlak poškodovani z navpičnim

zbiralnim betonskim jaškom in s cevmi, ki so vanj dovajale deževnico s streh.

V južnem delu sonde je izkop zajel tudi del vodnjaka, ki se v virih omenja že od 13. stoletja dalje.

Zgrajen je bil pretežno iz blokov peščenca, uporabljena pa je bila tudi vsaj ena marmorna plošča,

verjetno antična, in proti vrhu tudi opeka. V zasutju vodnjaka je bila najdena lončenina različnih

obdobij, tudi rimskodobna.

V severnem delu dvorišča je sonda 1 presekala tudi zasutje sonde, ki jo je Sarija izkopal leta 1928

(Saria 1933, 119-127). Iz zasipa je bilo pobranih še nekaj odlomkov keramike in rimski novec cesarja

Gordijana, v obtoku od leta 238.

V sondi 2, izkopani do globine 1,2-1,3 m in v širini 0,4 m, prečno v križnem hodniku južnega trakta

samostana (70 b), so se pod današnjo hodno površino iz betona pokazale tri hodne površine iz estriha

iz samostanske gradbene zgodovine (prvi na gl. 0,1 m, na katerem so se od druge polovice polovice 15.

stoletja menjavali različni tlaki, drugi na gl. 0,35-0,45 m iz mešanice malte, opeke in kamenja, verjetno

iz časa po obnovi samostana po požaru leta 1302 in v katerega je bila vkopana srednjeveška grobna

jama z enim ali več pokopi, ter tretji estrih na globini 0,85 m, pripisan romaniki) ter hodna površina iz


206


oktober 2010

estriha na globini 1,15-1,2 m pod današnjo hodno površino, ki je na osnovi odlomkov značilne opeke in

lončenine pripisan rimski dobi (Lamut 2000 a, 4).


Rezultati raziskave so služili kot ena od podlag k pripravi konservatorskega programa za dominikanski

samostan Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Maribor in investicijskega projekta: Preureditev

dominikanskega samostana Ptuj za arheološki in kulturnozgodovinski oddelek Pokrajinskega muzeja

Ptuj, z dne november 2003, ki ga je izdelalo podjetje ZIM Zasnove in vodenje investicij d.o.o., Maribor,

za naročnika Pokrajinski muzej Ptuj in za investitorja Mestno občino Ptuj, ob sofinanciranju

Ministrstva za kulturo RS.


Slika 173: Muzejski trg, dominikanski samostan, 2000. Lokacija sond 1 in 2(Lamut 2000 a, načrt 1).

71

103) Leta 2007 je Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož s podizvajalci izvedel geološko vrtanje na območju

Sončnega parka na Muzejskem trgu, med dominikanskim samostanom in muzejsko upravo oz.

objektom Prešernova ulica 37, z namenom, ugotoviti globino nasutij in globino kulturnih plasti pod

njimi ter globino, na kateri se pojavi geološka osnova._____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

207


oktober 2010

Izvedene so bile 4 geološke vrtine v premeru 116 mm, ki jih opravil B. Janžekovič s.p. Ptuj, spremljala

pa sta jih arheologa Ivan Žižek in Mojca Vomer Gojkovič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj. Vrtina 1 (71 a)

je bila izvedena na parceli 1333, k.o. Ptuj, vrtina 2 (71 b) na južnem delu parcele 1332, k.o. Ptuj, vrtina

3 (71 c) na vzhodnem delu parcele 1331, k.o. Ptuj in vrtina 4 (71 d) na južnem delu parcele 1330, k.o.

Ptuj po katastru iz let 1983 in 2010. Pod vrhnjo plastjo umetnega nasutja (v severnem delu Sončnega

parka deb. dober meter) segajo vsaj do globine okoli 4 m kulturne plasti (novi – srednji vek, rim,

prazgodovina), v odvisnosti od položaja vrtine. Geološko podlago predstavlja preperina konglomerata,

ki jo sestavljajo prodno peščene plasti oziroma peski s prodniki na globini 5 do 6 m (Vomer Gojkovič,

Žižek 2007).

Slika 174: Muzejski trg 2007. Geološke vrtine v Sončnem parku, vzhodno ob dominikanskemsamostanu, so umeščene na kataster iz leta 2010 po skici iz arhiva najdišča v PMP-O na Ptuju

(Vomer Gojkovič, Žižek 2007, priloga 1). Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

72 (a - f)

104) Leta 2010 se je po naročilu Mestne občine Ptuj izvedla geofizikalna raziskava na lokaciji

dominikanskega samostana in sicer v cerkveni ladji in v križnem hodniku na parceli 1334, k.o. Ptuj ter

na površinah neposredno ob vzhodnem (parcela 1330, k.o. Ptuj), severnem in zahodnem (parcela

1335, k.o. Ptuj) pročelju samostana z namenom, podati oceno arheološkega potenciala za načrtovanje

arheoloških izkopavanj pred gradbenimi posegi za preureditev lapidarija Pokrajinskega muzeja Ptuj-

Ormož (nekdanje samostanske cerkve) v kongresno dvorano oziroma ureditev samostanskega

kompleksa. Raziskavo je izvajalo podjetje Gearh d.o.o Maribor pod vodstvom dr. Braneta Mušiča, ki je

dne 6.9. 2010 podal tudi poročilo o rezultatih raziskave (Mušič 2010).

Vse dostopne površine so bile raziskane z georadarsko metodo v serijah vzporednih profilov oz.

ponekod le s posameznimi profili. Za raziskavo je bila uporabljena 400 MHz georadarska antena z_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

208


oktober 2010

efektivnim dosegom globine približno 2,5 m. Izmerjeni signali so bili optimalni, brez težav v akviziji

signala, razen ob južni steni osrednjega dela cerkvene ladje, kjer se je izkazala velika vlažnost.

Raziskovana površina je bila razdeljena na 16 manjših območij – kvadrantov (Mušič 2010, sliki 1 in 1

a), rezultati georadarske raziskave pa so bili podani v integralni obliki (Mušič 2010, sliki 4 in 4 a).

Interpretacija je bila izvedena iz analize horizontalnih rezov radarskih odbojev in posamičnih profilov.

Vsi izraziti radarski odboji, ki so bili posledica arheoloških arhitekturnih ostankov so posebej označeni

(Mušič 2010, priloge 1-29), glede na obliko in magnitudo radarskih odbojev pa so bila arheološko

pomenljiva anomalna območja razdeljena v nekaj skupin s podobnimi lastnostmi. Prva skupina

zajema izrazite radarske odboje, ki izkazujejo nedvomno in dobro ohranjene zidove in/ali grobnice.

Drugo skupino predstavljajo izraziti radarski odboji ki nakazujejo dele zidov, odboje od horizontalnih

plasti (tlakovane površine) in/ali ruševinske plasti. Tretja skupina so posamični izraziti hiperbolični

radarski odboji, ki nakazujejo manjše kamnite grobnice, predvsem na večjem delu površine križnega

hodnika. Četrta skupina obsega omejeno širjenje odbojev in izkazano izredno vlažno območje. Skupine

so razvidne iz legende in interpretacijske slike 4 a (Mušič, 2010, slika 4 a).

Po vsej verjetnosti je rimskemu obdobju pripisati večino izkazanih arhitekturnih ostalin na območju

georadarsko raziskovanih površin severno (kv. 14, 15; 72 a) in zahodno (kv. 16; 72 b) ob

dominikanskem samostanu, medtem ko je znotraj samostanske cerkve (72 c) in samostana (72 d) ter

tik ob njegovi vzhodni fasadi (72 e, f) gotovo več izkazanih elementov iz srednjeveškega obdobja.

Slika 175: Muzejski trg, dominikanski samostan, 2010. Interpretacija rezultatov georadarskeraziskave (Mušič 2010, slika 4 a).


209


oktober 2010

Slika 176: Muzejski trg, dominikanski samostan, 2010. Interpretacija rezultatov georadarskeraziskave (Mušič 2010, slika 4 a) je prenesena v kataster iz leta 2010.

Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

73 (a - f)

105) Leta 2010, od 16. do 24. septembra, je po naročilu Mestne občine Ptuj, arheološka ekipa

Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, ki jo je vodil Ivan Žižek, sondirala na severnem delu območja

dominikanskega samostana, na parcelah 1331, 1334 in 1335, vse k.o. Ptuj (Žižek 2010).

Testni jarki oziroma sonde so bili izvedeni z namenom pridobitve stratigrafskih podatkov v cerkveni

ladji (sonda 1, 2, 3, parcela 1334, k.o. Ptuj) in neposredni bližini izven nje (sonda 4 na parceli 1331, k.o.

Ptuj, sondi 5 in 6 na parceli 1335, k.o. Ptuj). Sonde so bile izkopane v različni velikosti in do globine, ko

je bil izkop še varen (sondi 1, 5), v sondi 3 do nivoja začetka rimskih kulturnih plasti (cca 1,7 m) in v

sondah 2, 4, 6 do globine 3,8 m, do geološke osnove, ki jo tvori aluvialni nanos. Prve strukture zunaj

cerkvene ladje so se pojavile že na 0,3 m pod površino (sonda 5).

V sondi 1 (vel.: 1,84 x 1,76, do gl. 2,6 m), izkopani na jugozahodnem delu cerkvene ladje (73 a), se je

pod betonsko ploščo (do 0,15 m) in gramoznim nasutjem (do 0,4 m) pokazala ruševina (do 2,6 m),

nastala ob gradnji podaljška cerkvene ladje s konca 17. in začetka 18. stoletja, v južnem profilu sonde

pa zid iz pravokotnih blokov peščenca, postavljen na temelje, grajenih iz večjih kamnov lomljenca in

prodnikov.

Sonda 2 (vel.: 1,29 x 2,03 m, do gl. 2,15 m) je bila locirana v kripti 2 v cerkveni ladji samostana (73 b),

ki je bila zgrajena ob dozidavi cerkve konec 17. in začetku 18. stoletja. Po dvigu opečnatega tlaka

grobnice, se je v osrednjem delu pokazal večji vkop grobne jame z dvema skeletoma v smeri vzhod-

zahod, vkopan v rimskodobni sloj. Ta je obsegal 5 hodnih površin iz estriha, med petim in četrtim tudi


210


oktober 2010

rimski zid, grajen iz opeke na način ribje kosti. Pod petim estrihom je bila dokumentirana ilovnata siva

plast s plastjo žganine in drobci rimske opeke.

Sonda 3 (vel.: 1,93 x 1,52 m, do gl. 1,8 m) je bila locirana na severovzhodnem delu cerkvene ladje (73

c), oziroma ob njeni severni romanski steni iz 13. stoletja. Stena je bila postavljena na nekoliko

razširjeno peto temelja, visokega le 0,8 m. Nad njo je bil v severovzhodnem kotu kamniti pravokotni

blok, ki je lahko služil kot podstavek baldahina (?). Do romanskega zidu je segal širok zid, ki bi po

interpretaciji umetnostnih zgodovinarjev lahko predstavljal del oltarja oziroma oltarne menze. Ta je

bil na zgornji strani prekrit s tankim rumenim estrihom (plast 4, gl. 0,6-0,62 m) in verjetno

predstavlja tla ob baročni prezidavi cerkvene ladje okoli leta 1700. Na oltarni del (zid), ki je segal v

globino tako globoko kot izkopana sonda, se je naslanjal z jasno cezuro zid (na severni strani sonde),

zgrajen iz peščenca in prodnikov. Pod baročnim estrihom (plast 4) in ruševino ( plast 5, gl. 0,62- 1 m)

sta bili dokumentirani dve hodni površini iz estriha (plast 6, gl. 1- 1,02 m in plast 7, gl. 1,64 – 1,66 m

samo na južni strani sonde), ki naj bi pripadali gotski fazi cerkve. Pod njima sta bila ruševina (plast 8,

gl. 1,02-1,68 m) in estrih (plast 9, gl. 1,68-1,74 m), ki bi lahko pripadal romanski fazi samostanske

cerkve. Pod estrihom je bila siva ilovnata plast z drobci žganine, keramike in opeke (plast 10, gl. 1,74-

1,8 m).

Sonda 4 (vel.: 2,8 x 2,1 m, do gl. 3,4 m) je bila locirana na vzhodni strani, izven cerkve, v Sončnem

parku (73 d). Od današnje površine je bilo v globino slediti 17-im plastem, od katerih je slednja

prestavljala geološko osnovo. Pod humusum in subhumusom (plast 1) je bila dokumentirana

gramozna plast z opekami in kamenje ter novoveškim gradivom (plast 2), nato temnorjava plast (plast

3), katere zgornji nivo je predstavljal hodno površino iz časa, ko je bila v samostanu vojašnica, nato

ruševina (plast 5) prezbiterija, nastala ob rušitvi prezbiterija okoli leta 1700 in na severni strani sonde

zid prezbiterija. Nato so v globino sledile srednjeveška sivočrna plast z večjimi opekami, peščencem in

žganino (plast 6), sivočrna plast (plast 7), sivočrna plast z žganino in drobci opeke (plast 8), plast 9,

malta z žganino (plast 10), malta (plast 11), sivočrna zemljena ruševinska plast (plast 12), malta (plast

13), črna ruševinska plast (plast 14), rumenordeča ilovica z opeko, rimska plast (plast 15), rumenosiva

peščena plast, rimska (plast 16) in črno rjava gramozna plast (plast 17).

Sonda 5 (vel.: 2,4 x 2,7 m, do gl. 2,1 m) je bila postavljena zunaj ob severni steni samostanske cerkve

(73 e) in je pokazala nasutje za sedanje parkirišče (plast 1), gramoz z opeko (0,15- 0,3 m), opečni in

kamniti zid (0,3-2,1 m) in vkop dveh skeletnih grobov med zidovoma, v razširitvi sonde proti jugu do

cerkvenega zida pa poglobitev zaradi kinete (4) in srednjeveško ruševino do 1,68 m (plast 5).

Sonda 6 (vel.: 1,9 x 1,8 m, do gl. 3,75 m) je bila locirana na zahodni steni cerkve baročne faze (73 f).

Pod humusno plastjo in cestnega nasutja (plast 1, do 0,3 m) je bila dokumentirana novoveška ruševina

(plast 2, do gl. 0,6 m), nasutja novega in srednjega veka (plast 3, do gl. 2,45 m), rimska ruševina z

dvema estrihoma (plast 4, do gl. 3,75 m) in gramoz (plast 5).

Materialno gradivo, najdeno v kulturnih plasteh in drugih arheoloških strukturah in jih je časovno

opredeljevalo, je obsegalo čas od danes pa nazaj vse do začetka 1. stoletja našega štetja, predvsem v

sondah 3, 4 in 6 (Žižek 2010). Arhiv najdišča hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.


211


oktober 2010

Slika 177: Muzejski trg, dominikanski samostan 2010. Lokacija sond 1-6 (Žižek 2010).

Slika 178: Muzejski trg, dominikanski samostan 2010. Lokacija sond 1-6 (Žižek 2010), prenesena vkataster iz leta 2010. Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

74 (a, b, c, d)

106) Leta 1957, od aprila do junija, so kopali po Prešernovi ulici, Muzejskem trgu in Vičavi jarek za

vodovodno napeljavo (Mikl 1960, Mikl 1960-1961, 163 - 169).

V podaljšku Prešernove ulice vzdolž Muzejskega trga, na parceli 139/1, k.o. Ptuj (danes zahodni del

4032, k.o. Ptuj – ulica), nasproti vzhodnega vogala muzejske stavbe (nekdanji zapori, parcela 1336,

k.o. Ptuj), je bil izkopni jarek, ki je presekal antične naselbinske plasti, razširjen s sondo I. (74 a). V

njej so bili od 0,8 do 2,2 metra globoko dokumentirani: plast rimskodobnih ruševin s kosi estriha,

majhnih kock iz opeke in odlomki stenskega ometa, po njo 15 do 40 cm debela plast rumene ilovice,

verjetno podlaga tlaku, v vzhodni steni sonde pa je bil na globini 1,7 do 2,2 m pod površino_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

212


oktober 2010

dokumentiran temelj zida iz dravskih oblic in malte, zgrajen v smeri sever – jug na plasti dravskega

proda. Odlomki stenskih ometov, ki se razlikujejo po sestavi, debelini in slikarijah, pripadajo dvema

skupinama. V prvo skupino, 1./2. stoletja, sodijo ometi z ostanki sivkaste figuralne in arhitektonske

ornamentike na temni, vijoličasti in rjavkasti barvni podlagi. V drugo skupino ometov, datiranih v

3./4. stoletje, sodijo odlomki, kjer je na rumeni podlagi sled belih črt in na zeleni podlagi trak

drobnega stiliziranega ornamenta v rumeni barvi, odlomki kjer so na beli podlagi trakovi vijolične,

rdeče, temno rumene, sivkaste in zelene barve, drobni zeleni listki in rdeči cvetovi med njimi, ter na

beli podlagi naškropljene raznobarvne lise (Mikl 1960-61, 163-165, priloga 2: točka A).

Slika 179: Muzejski trg 1957. Situacijska skica najdb pri kopanju vodovodne napeljave. Točka Boznačuje med drugim tudi prostor najdbe reliefne plošče Sola in posredno prostor 4. mitreja v bližini

(Mikl 1960-61, Priloga 2).

Slika 180: Muzejski trg / Prešernova ulica 1957. Odlomki rimskega poslikanega stenskega ometa izplasti v sondi I na točki A (Mikl 1960-61, 163-164, Sl. 6).


213


oktober 2010

V nadaljevanju jarka proti točki B (74 b) oziroma sondi II (Mikl 1960-61, 165-167, priloga 2, točka B;

danes parcela 4004, k.o. Ptuj – ulica, v ovinku) ni bilo videti močnejših antičnih plasti, ker jih je

uničilo prekopavanje. V vrhnji plasti sonde II je potekel srednjeveški zid, verjetno v povezavi s

kompleksom dominikanskega samostana, ob katerem je bil ob južni strani na globini 0,5 m

dokumentiran skeletni pokop brez pridatkov. Pod vrhnjimi plastmi na globini 1,4 metra je na delno

prstenih, delno prodnatih plasteh ležala vrsta marmornih plošč, zloženih tako, da so tvorile tlak; na

zgornji strani nekaterih so bili vidni sledovi kolesnice. Poleg plošč so bili tudi drugi odlomki antične

arhitekture (marmorni (pol)steber z navpičnimi polkrožnimi kanelurami, del sestavljenega

korintskega ali kompozitnega kapitela) in oltarčkov, med njimi dva votivna z deli napisov GEN(io)

in ../…NE…./…..IL……/ [VSL]M. Med ploščami jih je bilo nekaj brez okrasa in napisa, dve

poškodovani in fragmentirani, pa sta imeli reliefni okras. Prva, v velikosti 80 x 50 x 20 cm, je imela v

plitvem reliefu izdelan polkrožen trakast rob in rep hipokampa; na drugi plošči, ohranjeni le v zgornji

polovici (višina 1,01 m, širina 1,39 m, debelina 0.06 do 0,15 m) pa je bilo pod profiliranim lokom s

kačasto zvitima repoma hipokampov v trikotnikih nad svodom upodobljeno sončno božanstvo –

mitraična kultna podoba, ki v ptujskih mitrejih sicer večkrat nastopa, vendar brez identične

primerjave. Najbližje sta ji upodobitvi iz mitrejev z Aventina in Eskvilina v Rimu, kjer je datirana v 4.

stoletje (Mikl 1960 – 1961, 167). Relief sončnega božanstva, datiranega v drugo polovico 3. stoletja, je

verjetno krasil eno od sten mitrovega svetišča (4. mitrej na Ptuju), ki je bilo postavljeno, glede na

davne najdbe blokov iz rdečega marmorja in kamnitih spomenikov z napisi CIL III, 4039 in 10874

(Klemenc, Saria 1936, 39 s citirano literaturo), blizu poglavitnih mestnih upravnih stavb Petovione,

oziroma na prostoru današnjega Muzejskega trga. Razrušeno svetišče je dal dux Aurelius Iustinianus,

mož viteškega rodu (vir perfectissimus) obnoviti, kot govori že leta 1886 objavljen, in verjetno blizu

obravnavane najdbe najden napis CIL III 4039 iz začetka 4. stoletja. Po dokončni porušitvi mitreja so

bili tako relief kot nekateri drugi stavbni elementi in gradivo iz okolice uporabljeni za tlak (Mikl 1960,

293; Mikl 1960 – 1961,167; Mikl 1962, 214-217 ; Curk 1972, 17; Jevremov 1988, 75, 76, št. 59, št. 88;

omemba v Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 49).

To svetišče in ostala znana Mitrova svetišča, odkrita na območju Petovione (današnjega Ptuja in

Hajdine), jo uvrščajo med največja rimska provincialna središča mitraizma v Evropi (Jevremov 1988,

76).

Slika 181: Muzejski trg 1957. Relief Sola, sončnega božanstva, na marmorni plošči, druga polovica3. stoletja - inventar 4. mitreja v Petovioni (Mikl 1960-61, Sl. 7a)


214


oktober 2010

Približno 20 metrov naprej v jarku, na točki C (74 c), sta v smeri vzhod-zahod potekla dva

srednjeveška zida - del srednjeveškega mestnega obzidja (Mikl 1960-1961, 167, Priloga 2, točka C);

drugi zid je na globini 1,6 metra slonel na temelju rimskega zida. V srednjeveških zidovih so bili

vzidani odlomki marmorja, med njimi del kvadra z reliefno predstavo Dioskurov, dvojčka Kastorja in

Poluksa (Jevremov 1988, 99, št. 106) in dva odlomka napisnih polj dveh nagrobnikov iz 2. stoletja

(Mikl 1960-1961, 168).

Slika 182: Muzejski trg 1957. Del kvadra ali žrtvenika (v. 1,5 m, š. 0,5 m, PMP RL 716) z verjetnopredstavo Dioskurov (Jevremov 1988, št. 106) (foto Ivan Tušek).

V nadaljevanju izkopnega jarka za vodovod po cesti naprej proti severovzhodu (parcela 520, k.o. Ptuj,

danes 4004, k.o. Ptuj) so bile plasti globoko prekopane in le mestoma ugotovljene rimske ruševine in

ostanki temeljev iz lomljenca v globini 1 – 2 metra. Le v severnem delu ceste pred križiščem s cesto na

Vičavo, so se v dolžini približno 14 metrov (74 d) pokazali rimska ruševinska plast že 0,5 m pod

površino, ki je prekrivala ostanke temeljev iz lomljenca v globini 1.2 do 1,7 metra in opečni stebrički

hipokavsta (na gl. od 1,7 – 1,9 m), postavljenih na plasti estriha in prodnikov (Mikl 1960-1961, 168,

Priloga 2, točki D1-D2).

Podobna situacija se je pokazala pri obnovi obstoječe in dograditvi nove infrastrukture v cesti na istem

odseku leta 1993 (Tušek 1997, 193; glej arhiv najdišča pod št. 107, pril. 1 in 2: 76).



215


oktober 2010

Slika 183: Muzejski trg 1957. Situacijska skica najdb pri kopanju vodovodne napeljave (Mikl 1960-61, Priloga 2) prenesena na kataster iz leta 2010. Računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv

ZVKDS, CPA).

75

107) Leta 1984, novembra, se je ob jugozahodni strani Prešernove ulice (parcela 4032, k.o. Ptuj po

katastru iz leta 1983) od Malega gradu, Muzejskega trga (parcela 4004, k.o. Ptuj po katastru iz leta

1983), mimo vojašnice (parcela 4006-1, k.o. Ptuj po katastru iz leta 1983) in v križišču s cesto Olge

Meglič do poti na Panoramo, izvajal izkop jarka za telekomunikacijski kablovod pod nadzorom

arheološke ekipe ZVKDS OE Maribor in vodstvom Tušek Ivana. Izkopni jarek, katerega globina je bila

0,8 do 1 m, je presekal že večkrat prekopano in premešano ruševinsko plast z novodobnimi

gradbenimi elementi. Nižje ležečih arheoloških ostalin ni dosegel. Zanimiv je bil le izkop jaška,

velikosti 1,5 x 2 m in do globine 2,2 m, v podnožju, pred potjo na Panoramo. Do globine 1 m pod

površino je segala nasipna, recentna plast z različnim gradbenim materialom, s katerim je bila

utrjevana uvozna pot na Panoramo, pod njo pa 0,2 m debela plast rjave zemlje. Od 1,2 do 2 oz.

ponekod do 2,2 m pod površino je segala precej prečiščena ruševinska plast temno rjave zemlje z

drobnimi prodniki, ki je vsebovala posamezne odlomke rimske opeke, večje prodnike, drobce estriha,

apnene malte, oglje in nekaj odlomkov rimske lončenine. Na globini približno 2,2 m pod površino,


216


oktober 2010

ponekod pa že nekaj cm više, je ležala še intaktna, nepoškodovana svetlejša plast rimskodobne

ruševine s kosi rimske opeke in malte. Domnevati je, da so že pod tankim slojem le-te še ohranjene

starejše rimskodobne strukture ob robu glavne rimske ceste skozi Petoviono v smeri proti Savariji.


Slika 184: Muzejski trg 1984. Situacija izkopnega jarka za telekomunikacijski kablovod (risba:Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).

76

108) Leta 1993 se je izvajala rekonstrukcija in dograditev komunalne infrastrukture v zahodnem delu

Prešernove ulice in sicer: na parceli 4032, k.o. Ptuj, od križišča s Cafovo ulico, vzporedno z objektom

Malega gradu in stavbo bivših zaporov oz. današnje muzejske uprave (Prešernova ulica 37), na parceli

4004 k.o. Ptuj oziroma v podaljšku Prešernove ulice skozi Muzejski trg do križišča z Vičavsko potjo, ter

nadalje po cesti, parcela 4000-1, k.o. Ptuj, do križišča s cesto na Vičavo pod Panoramo in Grajskim

gričem. Arheološki nadzor z dokumentiranjem arheoloških ostalin pri izkopu jarka za komunalno

infrastrukturo je opravljala arheološka ekipa Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine

Maribor, ki jo je vodil Ivan Tušek (Tušek 1997, 191-193). V izkopanem jarku je bila dokumentirana

podobna plastovitost kulturnih plasti in drugih arheoloških struktur kot pri prvih komunalnih posegih

leta 1957 (Mikl 1960-1961, 163-169), s tem, da so bile ostaline zidov rimske in srednjeveške arhitekture

natančneje umeščene v katastrski načrt, odkrite pa so bile tudi nekatere nove najdbe (Tušek 1997, 191-

193). Izkop jarka za infrastrukturo, ki se je izvajal na ali tik ob obstoječi komunalni instalaciji, je bil

širok od 1,2 do 2 m in globok do 2 m pod asfaltno površino ceste. Presekal je že premešane zasipne

plasti vkopa vodovodne inštalacije iz leta 1957, v kolikor pa je izkop segal izven nekdanjega jarka pa je

nov jarek presekal še bolj ali manj prvotno naložene plasti zemljine oziroma kulturne plasti in druge

strukture iz različnih obdobij.


217


oktober 2010

V Prešernovi ulici, približno 18 m zahodno od križišča s Cafovo ulico in vzporedno z objektom Malega

gradu (Prešernova ulica 33 in 35), so bile presekane večplastne ruševine, rimskodobne plasti ter del

rimske stavbe s hipokavstom in kuriščnim kanalom. Ostaline stavbe so bile ohranjene v dolžini 9 m in

so segale od 0,7 do 2,05 m globoko pod cestno površino. Zidovi so bili zgrajeni iz rečnih prodnikov

(oblic) in opek, vezanih z apneno malto, in zloženih na način ribje kosti. Špranje med gradbeno

substanco in med vrstami so bile v stenah zidov skrbno fugirane z apneno malto, kar kaže na

kvalitetno gradbeno izvedbo. V kulturni plasti je bilo precej odlomkov rimskodobne keramike,

polomljenih opečnih plošč (tegul), oglja in drobcev malte. Ob notranji, zahodni steni zida 1, na 0,9 m

pod površino ceste, je bilo dokumentirano polkrožno ognjišče s 0,3 m ožgano plastjo ilovice, na

katerem so bili poleg različne rimske lončenine najdeni polovica melnice z rumeno glazuro in žigom,

majhna kadilnica, del tegule z žigom in del livarskega lončka. V prostoru s stebrički hipokavsta je bil v

plasti najden novec Maksimina Pija (235-238), v zasipu zida 5 ob južni steni izkopa pa so bili poleg

lončenine najdeni odlomki oljenke z žigom FORTIS in opeka (vel. 27,5 x 22 x 6 cm) z žigom C.IV. LVP.

Ostaline rimske stavbe in kulturne plasti so bile proti zahodu v dolžini 16 m in do kulturno sterilne

podlage na globini 2,2 m uničene z vkopom betonske cisterne iz leta 1944. Skico izkopa z najdbo dela

1,5 m širokega zida hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v Zbirki Muzejskega društva (SI_ZAP/0006 –

ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, ovoj 16, št. 008042). Začetni, severni rob cisterne se je naslonil na 0,8 m širok

temelj srednjeveškega zida (A) v smeri vzhod-zahod, zgrajenega iz rumenih peščencev, vezanih z

apneno malto. Zid je potekal vzporedno in v razdalji dobrih 5 metrov od severozahodne, najstarejše

stavbne poteze Malega gradu; s tem je morda nakazan prostor poteka srednjeveške ceste, ki je z mostu

nekje na Vičavi pod samostanskim pomolom, in po v virih izpričani strmini, prišla na srednjeveško

Trško, današnjo Prešernovo ulico. V nadaljevanju izkopnega jarka sta bila presekana še en

srednjeveški zid B (od 1,6 do 2,05 m pod površino ceste, temelj pa sega še dlje v globino) iz podobnega

gradbenega materiala in podobne velikosti kot zid A, s katerim je mogel tvoriti jugozahodni vogal

srednjeveške stavbe nasproti Malega gradu.

Naslednji, z izkopom jarka presekan, in po zidavi nekaj mlajši zid C, ohranjen na globini od 1 do 1,75 m

pod površino, je morda del obrambnega sistema ali del obzidja, ki je moglo zamejevati prostor med

Malim gradom, srednjeveško cesto in grajskim kompleksom.

V izkopnem jarku v cesti, vzporedno s stavbo Prešernova ulica 37, sta bila na globini 1,7 m do 2,6 m

pod površino dokumentirana dva domnevno rimskodobna zida (6, 7), širine 0,9 m, zgrajena iz kamnov

peščenca z redkimi odlomki rimske opeke, vezanih z apneno malto. Potekala sta tako, da sta v

nadaljevanju pod južnim pločnikom ceste verjetno tvorila vogal stavbišča. V ruševinski plasti vzhodno

pred njima je bila najdena rimska koščena lasnica, polomljene tegule, imbreksi, odlomki estriha in

malte. Na tem mestu je bil najden tudi del srednjeveškega stavbnega elementa - gotskega rebra.

V nadaljevanju zoženega izkopa (le še za plinovod) v cesti na Muzejskem trgu je do 1,6 m globok

izkopni jarek presekal že prekopane plasti in temelje večinoma srednjeveških zidov (D in E vkopana do

1,1 m pod površino; zidovi F, G, H, I segajo s temelji globlje od izkopne globine jarka 1,6 m pod

površino in so verjetno del srednjeveškega obzidja in mestnih vrat, omenjenih leta 1442 pri Zgornjem

samostanu in opuščenih v prvi polovici 16. stoletja, skozi katera je vodila cesta iz mesta na Vičavo) ter

treh 0,5 m širokih rimskih zidov (št. 8, 9, 10), zgrajenih iz kamnov peščenca in apnene malte na


218


oktober 2010

globini 2 m pod površino. Za slednje, ob katerih so se vezali trije nivoji hodnih površin in sicer iz

belega (na gl. 2,05 m in na gl. 1,7 m) ter rdečega estriha (na gl. 2,25 m), Tušek predpostavlja, da so

morebitne ostaline temeljev 4. mitreja (Tušek 1997, 193). Tik severozahodno nad temelji, so bili

namreč leta 1957 v sekundarni legi, verjetno kot obloga (poznorimskega ?) cestišča na globini 1,4 m

pod površino najdeni kamniti elementi opreme in plošče z reliefom Sola, ki so kazali na bližnjo

lokacijo Mitrovega svetišča iz druge polovice 3. stoletja in obnovljenega v začetku 4. stoletja (Mikl

1960 – 1961,167).

V nadaljevanju izkopnega jarka je bila plast pod asfaltnim cestiščem večinoma že predhodno

prekopana. Nasproti Vičavske poti pa se je spet pojavila skupina rimskodobnih zidov (oštevilčenih od

12-15) v vsaj dveh gradbenih fazah, del hodne površine iz estriha in vkop kulturne jame. Poleg

odlomkov rimske lončenine je bil najden tudi bronast obroček (prstan) in bronast novec cesarja

Konstantina (306-337). Nasproti vzhodnega roba vičavske vojašnice, tik pred križiščem z Vičavsko

cesto pod Panoramo in Grajskim gričem, sta bila dokumentirana rimskodobna temelja dveh zidov, ki

sta oklepala prostor s podlago iz belega in rumenega estriha s sledovi in ostanki stebričkov hipokavsta

(Tušek 1997, 193).



219


oktober 2010

Slika 185: Muzejski trg /Prešernova ulica 1993. Jarek za prenovo komunalne infrastrukture znajdbami rimskih in srednjeveških zidov

(risba: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko).


220


oktober 2010

77 (a, b, c)

109) Leta 2011 je bila na delu parcele 1060, k.o. Ptuj (77 a, b) in delu parcele 4004, k.o. Ptuj (77 c)

po katastru iz let 1983 in 2010, po naročilu Mestne občine Ptuj izvedena geofizikalna raziskava, ki jo je

opravilo podjetje Gearh d.o.o. Maribor.

Poročilo o raziskavi, katere namen je bil podati oceno arheološkega arhitekturnega potenciala pod

današnjo površino zaradi načrtovanja arheoloških izkopavanj in nadaljnih raziskav v sklopu dejavnosti

za preureditev območja dominikanskega samostana, je podal dr. Branko Mušič (Mušič 2011).

Uporabljena je bila georadarska metoda (400 MHz antena) in sicer na vseh dostopnih površinah

zgoraj imenovane parcele, z efektivnim dosegom v globino približno 2,5 m.

Polje raziskave je bilo razdeljeno v šest manjših območij oziroma kvadrantov (Mušič 2011, sl. 1) v

skupni izmeri 1.150 m² (kv. 1= 77 a, kv. 2-4, 6 = 77 b, kv. 5 = 77 c). Razmeroma številni podzemni

sodobni infrastrukturni vodi, ki večinoma ležijo na globini 0,5 m, niso pomembneje vplivali na

rezultate raziskave, saj se pod to globino jasno prepoznavajo izraziti radarski odboji od arheoloških

arhitekturnih ostalin.

Približno 20 m severno od samostanske cerkve, se je pokazala izrazita, 1,5 do 2 m široka linija obzidja,

ki ji je bilo slediti do 2,5 m v globino, kolikor je bila efektivna globina dosega 400 MHz antene.

Struktura sega po mnenju avtorja poročila še globlje pod površino.

Severno ob obzidju je bil ugotovljen širok pas pojemajočega radarskega signala, najverjetneje kot

posledica povišane vlažnosti v nekdanjem obrambnem jarku, njegova širina pa zaradi sodobnega

objekta, ki ga prekriva, ni ugotovljiva (Mušič 2011, sl. 2-4, priloge 1 -6).

Poleg teh dveh arheoloških objektov fortifikacije (srednjeveško obzidje in obrambni jarek), je bilo

ugotovljenih še več drugih izrazitih radarskih odbojev, pripisanih arheološkim arhitekturnim

ostalinam (Mušič 2011, sl. 2, 3, pril. 1-6).

Po prenosu vseh dokumentiranih arheoloških struktur na območju Muzejskega trga na kataster iz leta

2010 je razvidno, da se leta 1993 dokumentiran zid G, ovrednoten kot del srednjeveškega mestnega

obzidja (Tušek 1997, 191-193), ujema s širšo linijo odbojev, ugotovljenih pri meritvi tal po georadarski

metodi v letu 2011 (Mušič 2011, sl. 3; priloga 2: 76 in 77 c).


221


oktober 2010

Slika 186: Muzejski trg 2011. Rezultati georadarske raziskave na delu parcele 1060, k.o. Ptuj (Mušič 2011, sl. 3, sl. 4).

Slika 187: Muzejski trg 2011. Rezultati georadarske raziskave na delu parcel 1060 in 4004, obe k.o.Ptuj (Mušič 2011, sl. 3), preneseni na kataster iz leta 2010. Risba po Mušičevi interpretaciji

rezultatov: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv na ZVKDS, CPA).

78 a

110) Leta 1984 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj, pod vodstvom arheologa Braneta

Lamuta, pri prenovi tal v severozahodnem kletnem prostoru (78 a) stavbe Prešernova 37 (EŠD 6665:

Ptuj – Zapori, Prešernova 37), na parceli 1336, k.o. Ptuj, dokumentirala pod novoveškim tlakom iz


222


oktober 2010

rečnih prodnikov (oblic) dva vzporedna zida, zgrajena iz kamnov barbarskega peščenca, zalitih z

apneno malto ter ostanek peščene površine kot dela tlaka oz. hodne površine, ki je verjetno pripadala

dokumentiranim stavbnim ostalinam.

Za podatke in risbe arheoloških ostalin gre zahvala arheologoma Branetu Lamutu in Mojci Vomer

Gojkovič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož na Ptuju, kjer je tudi arhiv najdišča.

Slika 188: Prešernova ulica 37, 1984 (stavba nekdanjih zaporov, danes uprava Pokrajinskegamuzeja Ptuj-Ormož). Tloris severozahodnega kletnega prostora z dokumentiranimi stavbnimi

ostalinami (Arhiv najdišča v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož).

Slika 189: Prešernova ulica 37, 1984. Tloris severozahodnega kletnega prostora z dokumentiranimistavbnimi ostalinami, mersko usklajenimi in vnesenimi v kataster iz leta 2010.

Umestitev: Marija Lubšina – Tušek, računalniška obdelava:Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).

78 b

111) Leta 1995 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj pod vodstvom Mojce Vomer Gojkovič

pri prenovi tal v severovzhodnem kletnem prostoru (78 b) stavbe Prešernova 37 na Ptuju, parcela

1336, k.o. Ptuj po katastru iz leta 2010, očistila in dokumentirala več že poškodovanih zidov stavbne

arhitekture, presekanih z izgradnjo obstoječe zgradbe in njeno infrastrukturno napeljavo.

Zidovi, katerih ostanki oklepajo več prostorov, so bili zgrajeni iz kamnov peščenca, vezanih z apneno

malto in v različnih širinah od 0,5 m (zid 7) do 0,7 m (zid 2) oziroma do 0,8 m (zidova 1 in 5). Na


223


oktober 2010

vzhodni strani ob zidu 2 sta bila odkopana dva podpornika, postavljena na dveh slojih rečnih oblic,

zalitih z malto. Zidovi so bili vkopani v še rimskodobno plast (ustni podatek raziskovalke).

Mojca Vomer Gojkovič je ostaline opredelila kot dele antične stavbne arhitekture (Vomer Gojkovič

1995, priloga 1).


Slika 190: Prešernova ulica 37, 1995 (stavba nekdanjih zaporov, danes uprava Pokrajinskegamuzeja Ptuj-Ormož). Tloris kleti v severovzhodnem delu stavbe s temelji zidov antične stavbne

arhitekture (Vomer Gojkovič 1995, priloga 1).

Slika 191: Prešernova ulica 37, 1995. Prostor arheološke raziskave z ostalinami rimskih zidov(Vomer Gojkovič 1995, priloga 1) v katastru iz leta 2010. Oblikovanje in umestitev: Marija Lubšina

– Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko (Arhiv ZVKDS, CPA).


224


oktober 2010

78 c

112) Leta 2002 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj s podizvajalci, pod vodstvom Braneta

Lamuta, izvedla tri geološke sonde v velikosti 1 x 1 m na severozahodnem, notranjem, poglobljenem

dvorišču stavbe nekdanjih ptujskih zaporov, danes muzejske uprave, Prešernova ulica 37, na

zahodnem delu parcele 1336, k.o. Ptuj (78 c). Namen izkopa sond je bil pred prenovo poiskati spodnji

rob temelja zidu omenjene stavbe (sondi 1 in 2) in eskarpnega zida, ki loči dvorišče stavbe od Sončnega

parka (sonda 3) ter ugotoviti trdnost podlage, seveda z arheološkim dokumentiranjem (Lamut 2002,

1-3). Izkop sonde 1 je segal do 1,5 m, oz. z dodatnim vrtanjem do 1,8 m pod površino dvorišča, vendar

ni dosegla trdega terena. Temelji obstoječe stavbe so segli do 1,4 m pod površino, zemeljska plast pa je

bila vse do globine 1,5 m premešana. V njej so od 1,1 do izkopne globine v sekundarni legi ležali

odlomki črno žganega rimskega lonca, rdeče žgane posode, dva odlomka steklenega balzamarija,

železni predmet pravokotne oblike (morda pasna spona) in odlomek kosti. Kombinacija najdb je

pokazala, da gre morda za uničen rimski grob. Vrtina od 1,5 do 1,8 m je pokazala sivo mastno plast.

Sonda 2 je bila izkopana le do 1 m globoko. Zasipna plast ob zidu je bila premešana, s kamnitimi

oblicami in prodom ter nekaj odlomki novoveške lončenine in steklovine. Sonda ob dvoriščnem zidu,

izkopana do globine 0,6 m, je že na globini 0,2 - 0,3 m pod površino pokazala nivo tlaka iz večjih

rečnih prodnikov, t. im. mačjih glav, s katerimi je bilo tlakovano nekdanje zaporniško notranje

dvorišče. Pod tlakom v peščeni plasti do izkopne globine ni bilo arheoloških najdb. Izkop, ki je segel že

pod t. im. eskarpni zid med dvoriščem in Sončnim parkom pa je pokazal, da le-ta nima posebej

trdnega temelja (Lamut 2002, 1-3).


225


oktober 2010

Reka Drava z obrežji

Reka Drava je bolj ali manj ustalila svoj tok na prostoru današnjega šele po sredini 14. stoletja, potem

ko je skoraj v celoti odnesla aluvialno, in mestoma posegla in denudirala celo višjo vičavsko teraso in

se pomaknila tik pod dominikanski pomol. Še v antičnem času široko aluvialno teraso posredno

nakazujejo nekatere arheološke najdbe, predvsem leve mostne glave predvidoma Hadrijanovega

mostu (prva polovica 2. stoletja) in pred skoraj poldrugim stoletjem še vidne odrezane antične plasti in

strukture (Gaspari 2001, 51-60). Da je sicer že zožen prostor aluvialne terase z mostiščem še po antični

tradiciji vsaj deloma funkcioniral v zgodnjesrednjeveški in srednjeveški čas, pričajo nekateri pisani viri

od 9. do 14. stoletja, nakazujejo pa ga tudi nekatere arheološke najdbe mostnih ostankov in študije

prostora (Curk 1999, 1-10; Gaspari 2001, Sl. 1).

Pod dominikanskim pomolom in Vičavo se je nekoč širila obsežna aluvialna dravska terasa, ki je glede

na arheološko najdbo leve mostne glave rimskega, domnevno Hadrijanovega mostu (Gaspari 2001, 51-

55), segala za dobro širino današnje dravske struge v prostor današnjega desnega obrežja Drave. Na

njej naj bi se, od mostnega prehoda rimske ceste proti Savariji širilo domnevno upravno središče

rimskodobne Petovione z glavnim trgom (Mikl-Curk, Tušek 1985, 288-289) in kasneje del spodnje,

zahodne srednjeveške naselbine (civitas), omenjene v Arnulfinu (Arnulfinum), v leto 850 datirani

darovnici (Curk 1975, 185-186, tabela II; Gaspari 2001, 54). Drava naj bi v velikih poplavah že okrog

leta 260 preusmerila svoj tok in strugo, kar naj bi povzročilo tudi postavitev novega, pravokotno na tok

in nekoliko južneje oziroma globlje v sedanji Zgornji breg lociranega mostu (Mikl-Curk 1978, 405-411;

Curk 1999, 4). Dobršen del aluvialne terase z mostiščem in delom spodnje ptujske civitas pod Vičavo

in dominikanskim pomolom, je morala Drava s premikom struge proti Panorami v teku 10. in 11.

stoletja že odplaviti, saj se pomadžarska ptujska naselbina verjetno zaradi slabih obrambnih možnosti

in grozečih poplav ni več razvila v bližini mostu, ampak višje pod grajskim gričem (Curk 1999, 4).

Listina iz leta 1178 potrjuje obstoj mostu, ki ga je dal po bojih z Madžari obnoviti ali zgraditi nadškof

Konrad I. in s tem vrnil Ptuju njegovo pomembnost kot mostišču in vozlišču cest ter stičišču obeh

delov posesti (na levem in desnem bregu Drave) v Podravju. S Curkovo ugotovitvijo, da je mogel most,

ki je bil postavljen na zoženi terasi med Vičavo in malograjskim pomolom, le še približno ohranjati

antično usmeritev (Curk 1999, 4), se strinja tudi Gaspari (Gaspari 2001, 56). Cesta, ki je prihajala z

mostišča in ob kateri se na zoženi aluvialni ravnici leta 1291 omenja vicus cerdonum, obrtniško naselje

strojarjev (Curk 1975, 191), je premagala terasno razliko 8 do 10 metrov vzhodno od dominikanske

terase med današnjim Muzejskim trgom in Malim gradom ter prešla na Trško, današnjo Prešernovo

ulico (Curk I.-J. 1970, 55). Ta strmina se omenja v listini iz leta 1311, lega mostu pa v salzburškem

urbarju iz leta 1331 (Curk I.-J. 1970, 71). Rečni stržen, ki je v teku 13. stoletja spet spreminjal smer in

do 14. stoletja naplavil južni del mesta, je v katastrofalnih poplavah, izpričanih v kronikah v letih 1340,

1342 ali 1348, uničil in zasul po lokaciji rimski most in odplavil strojarsko naselje. Drava je izravnala

strugo in se pomaknila pod dominikanski pomol, prejšnji glavni tok spremenila v rokav vzdolž

srednjeveškega mesta, novega pa preusmerila jugovzhodno od mesta (Curk 1999, 6).


226


oktober 2010

Slika 192: Lega mostu pred sredino 3. Stoletja (Curk 1999, 5).

Slika 193: Lega mostu po sredini 3. stoletja (Curk 1999, 5).


227


oktober 2010

Slika 194: Lega mostu v 9. in morda 10. stoletju (Curk 1999, 6).

Slika 195: Lega mostu med začetkom 11. in sredino 14. stoletja (Curk 1999, 6).


228


oktober 2010

Slika 196: Lega mostu med sredino 14. in začetkom 18. stoletja (Curk 1999, 7).

Prva omemba zapaženih arheoloških ostalin, predvidoma ostankov rimskega mostišča, izhaja iz med

leti 1815 in 1818 datiranih zapisov v obliki kronike o zanimivostih Ptuja in okolice, ptujskega meščana

Leopolda Schickelgruberja (1772-1843). Njegov zapis, ki obsega 11 strani, je bil kot prepis originala

skupaj z drugimi listinami in predmeti najden v kovinski škatlici, vzidani nad podbojem vrat v hiši

Hrastovec št. 130 pri Zavrču, nekoč njegove in kasneje posesti njegove dedinje Anne, poročene

Wibmer. Ptujska družina Wibmer je tudi skozi rodove ohranila original zapisa, za katerega je izvedel

zgodovinar in arheolog, tudi rojen Ptujčan, dr. Balduin Saria, ki so ga zanimivosti zapisa pritegnile in

jih je objavil leta 1923 v Cillier Zeitung v članku pod naslovom Aus einem altem Weingarten (Hernja-

Masten 1991, 72, op. 10). V drugo jih je predstavila Marija Hernja-Masten, desetletje potem, ko je

završki župnik leta 1981 prinesel v Zgodovinski arhiv v Ptuju pri adaptaciji zgoraj imenovane hiše v

Hrastovcu najdene listine (Hernja-Masten 1991, 71-76).

Schickelgruber je v svojem zapisu pokazal na obseg starodavnega Ptuja, od Hajdine in preko Drave do

prvih gričev Mestnega vrha, splošno situacijo arheoloških najdb, ki se prikažejo na površje ob vsakem

kopanju in oranju ter dejavnost kurata Simona Povodna, ki je skrbno zbiral stare napise iz arheoloških

ostankov, ki neopaženi ležijo tu in tam po Ptuju. Zapis je arheološko zanimiv predvsem zato, ker

navaja avtor, kot očividec, v letu 1798 opažene kamnite marmorne bloke s podobami (gotovo

rimskodobnimi), ki jih je nato nenadna sprememba dravske struge zasula, in lesene pilote v liniji, ki so

potekali naprej pod vodno gladino Drave. Ostaline, ki jih sam sicer pripisuje neki veliki stavbi na

pilotih, gre pa jih morda vsaj deloma razumeti kot ostaline enega od starih mostišč, je lociral na

prostoru, oddaljenem približno 160 klafter (pri objavi M. Hernja-Mastenove gre verjetno za pomoto v

citiranju razdalje, saj vse druge navedbe omenjajo 260 klafter, glej Gaspari 2001, 51) navzgor od

dravskega mostu (danes peš mosta) ali 30 korakov više od nasproti stoječega porušenega


229


oktober 2010

dominikanskega stolpa, z lego marmornatih kamnov približno 6 korakov navznoter od leve rečne

obale in najmanj 6 do 8 čevljev globoko pod zemljo (Hernja-Masten 1991, 74).

Prostor najdišča na levem obrežju bi lahko ustrezal prikazanemu mostišču na Skrabarjevi in

Gailhoferjevi karti arheoloških najdišč Ptuja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911).

Kot poročata arheologa Sarija in Abramić, so bili na strmih pobočjih, ki se terasasto dvigujejo na levem

obrežju reke Drave vzdolž Vičave, nekoč še vidni odtrgani rimski zidovi, med drugim na vrtu hiše

Vičavska pot 3 (Saria 1922, 204; Abramić 1925, 26, št. 33; Klemenc, Saria 1936, 31), danes parcela

1053, k.o. Ptuj (mogoče tudi 1054, 1056 k.o. Ptuj).

Pri nizkih vodostajih Drave so bili v obrobju dravske struge ob Vičavi in pod nekdanjim

dominikanskim samostanom, kjer je danes Pokrajinski muzej Ptuj, vidni rimski kamni in opeka, iz

obrežja in struge pa je bilo od začetka 19. stoletja dvignjenih precej kamnitih spomenikov.

Tudi pri zadnjem ogledu vičavskega obrežja v pozni jeseni leta 2010, ki so ga opravili arheologi

Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v pripravi

arheoloških nedestruktivnih raziskav mostnih in drugih struktur na tem območju, je bilo v reki tik ob

obrežju, pod bivšim vojašniškim kompleksom, spet opaziti večji odlomek rimskega žrtvenika.

79

113) Leta 1816/17 so v dravski strugi pod nekdanjim dominikanskim samostanom opazili ostanke

grobnih skrinj (Mühlibach, Hormayrs Archiv IX, 1818, 51; Pichler, Text 39; Klemenc, Saria 1936, 31,

Detailplan von Poetovio: št. 7).

80

114) Leta 1890 so na prostoru nekdanjega Kukovčevega mlina pod stavbo nekdanjih zaporov

(Prešernova ulica 37) potegnili iz Drave obdelane rimske kamne: kvader z reliefom Genija zime v

profiliranem okviru, ki se zgoraj zaključi z noriško-panonsko voluto (Jevremov 1988, 80, št. 65) in

spodnji del nagrobnika z napisom. Iz napisa je razvidno, da ga je Quintijevemu sinu, doma iz Bergama,

volilnega okrožja Voturia, vojaku (ali veteranu) legije 13. Gemine, najdražjemu bratu in sebi, še za

življenja postavila Tulija Fidelis, oproščenka Taura (CIL III 10881; Klemenc, Saria 1936, 31, št. 8;

Jevremov 1988, 66, št. 41). Najdišče je označeno na več najdiščnih kartah Ptuja (Skrabar, Gailhofer,

Fundkarte Pettau 1911: št. 26; Abramić 1914, Fundkarte von Pettau: št. 18; Klemenc, Saria 1936, 31,

Detailplan von Poetovio: št. 8; Arheološka razstavna stenska karta v Pokrajinskem muzeju Ptuj-

Ormož: št. 26). Najdbe hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.


230


oktober 2010

Slika 197: Reka Drave 1890. Pri nekdanjem Kukovčevem mlinu pod stavbo nekdanjih zaporov,danes uprave PMPtuj-Ormož je bil najden kvader z reliefom Genija zime (PMP RL 105), konec 1. ali

začetek 2. stoletja (Jevremov 1988, št. 65) (foto Ivan Tušek).

Slika 198: Drava 1890. Odlomek nagrobnika (PMP RL 116), ki ga je Quintijevemu sinu, doma izBergama, volilnega okrožja Voturia, vojaku (ali veteranu) legije 13. Gemine, najdražjemu bratu insebi, še za življenja postavila Tulija Fidelis, oproščenka Taura (CIL III. 10881). Foto: Ivan Tušek.

81

115) Leta 1907, marca, so potegnili iz struge reke Drave, približno 400 m višje v toku od bivšega

dominikanskega samostana, odlomek grobne stele iz marmorja (Abramić 1931, 199, št. 21), še nekoliko

višje proti toku kip ženske, v. 1,75 m, š. 0,6 m in deb. 0,25 m (Jevremov 1988, 72, št. 52) ter dele kipa

vojskovodje ali cesarja iz marmorja (Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911: št. 27; Abramić 1925, 53, 56,


231


oktober 2010

sl. 58, 61, Najdbovid: št. 20; Klemenc, Saria 1936, 31-32; Razstavna stenska arheološka karta PMP:

št. 27). Fragmentiran kip (v. 2,2 m, š. 0,8 m, db. 0,35 m) predstavlja upodobljenega vojskovodjo ali

cesarja v kovinskem oklepu, pod katerim je tunika in suknjič z dolgimi gubami, okrog pasu ima pas in

čez pleča vojaški plašč. Ob nogi ima čelado in dve golenici (Jevremov 1988, 85, št. 74).

Najdbe hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

Slika 199: Struga reke Drave 1907. Odlomek nagrobne stele (Abramić 1931, 199, št. 21).

Slika 200: Struga reke Drave 1907. Kip ženske, iz marmorja, rimska doba (foto Ivan Tušek).


232


oktober 2010

Slika 201: Struga reke Drave 1907. Fragmentiran kip vojskovodje ali cesarja. (foto Ivan Tušek).

82

116) Leta 1912 je Viktor Skrabar odkril in leta 1913 s pomočjo vojske dokončno dvignil ostanke leve

mostne glave rimskega, predvidoma Hadrijanovega mostu. Zapisi o zapaženih ostalinah v Dravi in

nabrežjih, ki naj bi pripadale rimskemu mostu se pojavljajo že zelo zgodaj, zgoščeno pa jih v zgodovini

raziskav rimskega mostu podaja Andrej Gaspari (Gaspari 2001, 51-54).

Prva omemba ostankov rimskega mostu izhaja iz zapisov v obliki kronike o zanimivostih Ptuja in

okolice, ptujskega meščana Leopolda Schickelgruberja okrog leta 1818, ki jih je prvi obdelal dr.

Balduin Saria leta 1923 v Cillier Zeitung v članku pod naslovom Aus einem altem Weingarten, v

drugo pa jih je predstavila Marija Hernja-Masten (Hernja-Masten 1991, 71-76). Za razliko od vseh

ostalih (Gaspari 2001, 51), ki navajajo mostne ostanke 260 klafter (493 metrov) navzgor od dravskega

mostu, njena predstavitev zapisov omenja mostne ostanke na 160 klafter (Hernja-Masten 1991, 74;

komentar: navedba razdalje v naravi bolj ustreza razdalja 260 klafter). V Schickelgruberjevem zapisu

je opisano nahajališče velikih marmornih blokov z alegoričnimi podobami in ostanki lesenih pilotov v

ravni liniji, ki so bili pod vodno gladino Drave vidni že leta 1798 in na katerih je po njegovem mnenju

stala velika zgradba. Marmorni kamni , ki naj bi jih nagla sprememba dravskega toka po tem letu

zasula, so ležali najmanj 6 do 8 čevljev pod zemljo, na travniku veletrgovca Andlingerja, 6 korakov

navznoter od leve rečne obale, približno (260) klafter navzgor od obstoječega dravskega mostu

(komentar: danes je to peš most) ali 30 korakov više od nasproti stoječega porušenega

dominikanskega stolpa (Masten 1991, 74; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 37).

Leta 1893 prof. Ferk navaja, da je rimska cesta Celeia-Poetovio prečkala Dravo v bližini

dominikanskega samostana in omenja na desnem bregu Drave vidne ostanke mostnih stebrov (Ferk

1893, 223, op. 6), tri leta kasneje, leta 1896 pa so bili pod vodo, v loki prav ob desnem bregu Drave_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

233


oktober 2010

nasproti kasarne, znova vidni obdelani bloki, kot je poročal konservator Viktor Skrabar. Muzejsko

Društvo na Ptuju jih je sicer želelo dvigniti, a so se za preprosto dvigalo izkazali za pretežke. Leta 1903

je visoka voda bloke spet zasula (Skrabar 1914, 155; Gaspari 2001, 51).

Sledove rimskega mostu na desnem dravskem obrežju je ponovno odkril Skrabar januarja 1912, 580

metrov navzgor ob reki od takrat obstoječega dravskega mosta (danes na tem mestu peš most),

nasproti stavbe za moštvo v stari kasarni (Skrabar 1914, op. 2). V manjšem zalivu, 2 do 3 metre pod

vodno gladino, je bila vidna množica večjih in manjših obdelanih skalnih blokov in zabitih lesenih

pilotov. Poleti 1912 so vojaški inženirci dvignili nekaj velikih blokov. Leta 1913 so spet, zahvaljujoč

stotniku Franku, dvignili velike bloke iz školjkastega apnenca z luknjami za železne spojke, počen del

marmornega stebra (dolžina 0,38 m, premer 0,28 m), prek 3 metre dolge kvadratno obtesane lesene

hlode s stranico 0,25 metra, odlomek reliefne plošče s palmetami in upodobitvami Jupitrovih strel

(vel.: 1,33 x 0,85 x 0,20 m) in dne 15. marca 1913 odlomek plošče iz belega marmorja (0,74 x 0,4- 0,65

x 0,2 m) s Hadrijanovim gradbenim napisom (Reisch 1914, 100 s; Skrabar 1914, 159 ss; Saria 1913, 421

s; Abramić 1925, 47, št. 5; Klemenc, Saria 1936, 30; AIJ 361; Gaspari 2001, 52-60; Vomer-Gojkovič,

Kolar 1993, 37). Četrta vrstica tega napisa vsebuje besedo ponte, kar je Skrabar dopolnil s pontem

Dravi fluminis restituendum curavit (Skrabar 1914, 159 ss). Ohranjeni del napisa se po Skrabarjevem

dopolnilu v prevodu glasi: Imperator cesar Hadrijan, sin božanskega Trajana, vnuk božanskega Nerve,

s tribunsko oblastjo ...konzul.., oče domovine, je dal zgraditi ali popraviti most čez reko Dravo

(Jevremov 1988, 82, št. 69).

Najdišče omenjenih mostnih ostankov najverjetneje predstavlja zgodnjerimski levi dravski breg, sami

ostanki pa levo oziroma vzhodno mostno glavo (Mikl – Curk 1975, 323).

Skrabar je izkopaval tudi na travniku zahodno od te mostne glave in v globini 2 metrov odkril ostanke

ožganih lesenih pilotov. O njih je menil, da pripadajo starejšemu mostu, ki ga je v obdobju rimskega

cesarja Hadrijana nadomestil kamniti most ali pa da sestavljajo temelj kamniti konstrukciji mostu

(Gaspari 2001, 52).

Potek antičnega desnega brega Drave ni jasen, prav tako ne mostu ali mostišč. Drava je nekajkrat,

verjetno že v rimskem času spremenila svoj tok, trgala nabrežja in zaplavljala.

Desno mostno glavo in s tem takratni desni breg reke Drave morda nakazujejo najdbe velikega bloka

zidu v Studenčnici, približno 60 metrov od Koroščevega mlina navzgor ob toku (Klemenc, Saria 1936,

31) in potek rimske ceste, ki ob parc. št. 292, k.o. Zg. Breg (današnja 2166, k.o. Ptuj) izginja z desne

dravske terase na Zg. Bregu (Mikl-Curk, 1975, 323). Mostišče, morda celo premaknjeno bolj južno,

posredno nakazujeta žrtvenika iz 3. stoletja, posvečena Dravu Avgustu, najdena leta 1903 in 1904 na

parc. 337/1, k.o. Zg. Breg oziroma na današnjih parcelah 2044, 2046, obe k.o. Ptuj (Klemenc, Saria

1936, 50 s starejšo literaturo; Hoffiller, Saria 1938, 123-124, št. 267 in 268; Gaspari 2001, 54), ki sta

mogla stati ob vhodu na most. Spremembe nabrežja posredno nakazujejo ostanki rimske naselbine, ki

tako na desnem kot levem današnjem obrežju odrezano izginjajo s teras ter poznoantična pozidava

(3./4. stoletje) na terasah, ki kaže spremembe v rastru temeljne arhitekture stavbišč na obeh bregovih

(Mikl-Curk 1975, 323).


234


oktober 2010

Slika 202: Reka Drava, desno obrežje, 1913. Del napisne plošče iz belega marmorja z gradbenimnapisom cesarja Hadrijana, PMP RL 45 (AIJ 361).

Slika 203: Rekonstrukcija Hadrijanovega gradbenega napisa po Mràvu (Mràv 2002, 29, sl. 7).


235


oktober 2010

Slika 204: Območje mostišča z najdišči: 1 – leva mostna glava rimskega mosta, 2 – mlajše lesenekonstrukcije, 3 – blok zidu v Studenčnici, 4 – mesto, kjer rimska itinerarska cesta izgine s terase,

5 – najdišče rimskih žrtvenikov Drava Avgusta (Gaspari 2001, 58, sl. 1).

117) V reki Dravi je bil najden del večjega spomenika (ohranjena v. 0,56, š. 1,15, db. 0,44 m), ki ima

nad profilacijo reliefni friz s slabo razpoznavnimi živalmi, obrnjenimi v nasprotne smeri. Na desni je

verjetno podoba leva, na levi volkulja (PMP RL 534; Jevremov 1988, št. 56).


236


oktober 2010

Slika 205: Reka Drava. Najdba odlomka večjega rimskega spomenika z reliefnim frizom s slaborazpoznavnimi živalmi (Jevremov 1988, št. 56) (foto Ivan Tušek).

83

118) Leta 1959 je bil ob dravski strugi pod dominikanskim samostanom oziroma parkom najden

odlomek marmornega kvadra ali morda tudi sarkofaga (vel.: 39 x 53 x 11-22 cm) z zelo izlizanim

fragmentiranim napisom (……I.RIAE ET……./ FLM ?.) v profilirano uokvirjenem polju (Mikl 1960,

337; Mikl 1960-61, 173-174; Vomer-Gojkovič, Kolar 1993, 51)

84

119) Leta 2010, v pozni jeseni, je bil ob levem nabrežju v Dravi, na severovzhodnem robu parcele

3957/1, k.o. Ptuj, najden zgornji del manjšega rimskega oltarja z močno poškodovanim napisnim

poljem. Oltar je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož pod vodstvom arheologa Ivana

Žižka dvignila in ga prenesla v muzej.


237


oktober 2010

Lokacije raziskav in najdb spomeniškega območja Panorama na kartah arheološkihnajdišč in topografskih pregledih Ptuja

Glede na množino arheoloških podatkov, prvih raziskav in posameznih najdb, vezanih na prostor na

območju Ptuja in bližnje okolice, se je že v začetku 20. stoletja pokazala potreba po njihovem

kartiranju. Tako je leta 1904 Viktor Skrabar objavil pregled dotedanjih arheoloških najdišč in jih

označil na shematizirani arheološki karti s kratkim seznamom (Skrabar 1904, sl. 132). Karta ima na

območju, ki ga zajema obravnavana spomeniška enota Panorama, označeno le lokacijo raziskave iz

1904 na prostoru vojašnice oz. oficirskega paviljona na Vičavi pod št. 10, predvidevan potek glavne

rimske ceste skozi Petoviono med Grajskim gričem in Panoramo proti severovzhodu – Savariji in

potek rimske ceste skozi Vičavo proti severozahodu.

Slika 206: Povečan izsek iz Skrabarjeve karte arheoloških najdišč Ptuja (Skrabar 1904, sl. 132) zoznačbo raziskav na območju vojašnice (št. 10) iz leta 1904 ter predvidenih potekov rimskih cest.

Leta 1911 sta Viktor Skrabar in Rudolf Gailhofer na osnovi katastrskih načrtov izdelala natančno

topografsko karto v merilu 1: 2880, h kateri je Skrabar priložil podrobni seznam najdišč. Karta in

seznam nista bila objavljena in ju hrani arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož na Ptuju, bila pa sta

osnova nadaljnim arheološkim raziskavam in tudi izdelavi Muzejske razstavne karte ptujskih

arheoloških najdišč (Horvat, Dolenc Vičič 2010, 15, 167-168, sl. 7-10)._____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

238


oktober 2010

Slika 207: Pomanjšan izsek iz Skrabarjeve in Gailhoferjeve karte arheoloških najdišč Ptuja iz leta1911 z označbo arheoloških raziskovanih lokacij ali najdb (št. 7, 19- 32)

(Skrabar, Gailhofer, Fundkarte 1911) na območju obravnavane spomeniške enote Panorama.

Leta 1914 je Mihovil Abramić v poročilu o izkopavanjih na Panorami objavil karto osrednjega dela

Petovione (Grajski grič, Panorama, Vičava in Zgornji Breg) v merilu 1 : 6000 s seznamom najdišč.

Karta, ki jo je pripravil Philipp Cramer, je izhajala iz prerisa katastrske karte. Nekaj let kasneje, leta

1922, je karto s seznamom ponovno objavil Balduin Saria (Horvat, Dolenc Vičič 2010,16, op. 15, 16).

Abramičeva karta z vrisi raziskovanih lokacij leta 1911 in Sarijevih iz leta 1913 na Panorami (Abramić,

M. 1914, sl. 136: Fundkarte von Pettau) je bila osnova umeščanja teh lokacij na digitalni kataster iz

2010 (priloga 1 in 3).


239


oktober 2010

Slika 208: Izsek iz Abramičeve karte najdišč na Ptuju, objavljene 1914, ki jo je pripravil PhilippCramer (Abramić, M. 1914, sl. 136: Fundkarte von Pettau). Pod št. 19 je označena lokacija najdbe

leve mostne glave rimskega mostu.

Leta 1925 je bila v Abramičevem vodniku po antičnem Ptuju objavljena tudi pregledna karta

arheoloških najdišč, izdelana v manjšem merilu in že delno interpretativne narave (Abramić 1925 a,

priloga: Najdbovid Ptuja in okolice). Oštevilčene lokacije ali območja najdb so prostorska opora

interpretaciji arheoloških ostalin Petovione.


240


oktober 2010

Slika 209: Povečan izsek iz karte arheoloških najdišč Ptuja, objavljene v Abramičevem vodniku poantičnem Ptuju leta 1925 (Abramić 1925 a, priloga: Najdbovid Ptuja in okolice). Lokacije ali območja

dotedanjih najdb s številkami 4, 5 (območje vojaške kasarne na Vičavi), 18 (območje gričaPanorama), 20, 21 (najdbe v reki Dravi) in 22 (leva mostna glava rimskega mosta) so danes del

spomeniške enote Panorama.

Leta 1936 je bila v Blatt Ptuj, v arheološkem sistematičnem topografskem pregledu Ptuja, ki sta ga

pripravila Josip Klemenc in Balduin Saria (Klemenc, Saria 1936, 28-63), objavljena tudi spremna

karta najdišč v merilu 1 : 12500, ki jo je izdelal Anton Smodič. V okvir spomeniške enote Panorama

sodijo lokacije, označene s številkami 5 (leva mostna glava rimskega mostu), 6-18, 24-30, 36-38. Karta

je deloma interpretativne narave: poševne črte nakazujejo rimske naselbinske ostaline, koritast znak

označuje grobove/grobišče; nakazan potek rimskih cest/ulic sloni na povezavi dotedanjih točkovnih

najdb cestišč. Smer mosta je z levega rimskodobnega obrežja vezana na rimsko cestišče na Zg. Bregu v

smeri proti jugu.


241


oktober 2010

Slika 210: Izsek iz Klemencove in Sarijeve karte arheoloških najdišč Ptuja iz leta 1936 (Klemenc,Saria 1936, priloga: Detailplan von Poetovio). V okvir spomeniške enote Panorama sodijo lokacije,

označene s številkami 5 (leva mostna glava rimskega mostu), 6-18, 24-30, 36-38. S prekinjeno rdečočrto so označeni poteki rimskih cest.

Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož hrani v svoji zbirki arheološko stensko karto, ki prikazuje arheološka

najdišča na celotnem območju Ptuja. Izdelana je v merilu 1 : 2880 in prirejena po Skrabarjevi in

Gailhoferjevi karti iz leta 1911. Izdelana naj bi bila po letu 1946 (Horvat, Dolenc-Vičič 2010,16).


242


oktober 2010

Slika 211: Pomanjšan izsek iz razstavne stenske karte arheoloških najdišč Ptuja, izdelane v merilu1:2880). V svetlo vijolični barvi je novejši približen prikaz Sarijeve sonde iz leta 1937 (A. Dolenc-

Vičič, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU Ljubljana).


243


oktober 2010

Slika 212: Izsek iz interpretativne karte I. Mikl- Curk: Orientacijska skica rimskega mestnega tkiva Poetovione in premikov dravske struge (Mikl-Curk 1978, 405-411).


244


oktober 2010

Slika 213: Domnevno središče Petovione. Situacijska skica razmestitve posameznih najdb, objektovin funkcij v prostoru (Mikl- Curk, Tušek 1985, Sl. 1).

Slika 214: Dva obraza Puja: Fotografija (I.Tušek) kaže pogled na mestno središče v zimi 1984-1985, risba pa (izdelal inž. A. Lopatič), kakšen je mogel biti isti pogled v poznorimskem času,

pred 1500 leti (Mikl-Curk 1985, 402).


245


oktober 2010

Slika 215: Idealizirana rekonstrukcija stanja v središču mesta in na južnem bregu Drave: a) v 1.stoletju, b) v zgodnjem 4. stoletju (Iva Mikl Curk 1993, sliki 2a, 2b).

Slika 216: Interpretacijska karta rimske Petovione. Na levem bregu reke Drave, današnje Vičave inPanorame se je širila upravna četrt (Lubšina Tušek 2004, 90).


246


oktober 2010

Slika 217: Predrimska poselitvena jedra na območju kasnejše Petovione. Avtorici karte: I. Mikl-Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko. Interpretacijska karta je bila

izdelana leta 2010 (Arhiv ZVKDS, CPA).

Slika 218: Petoviona v 1. stoletju.Avtorici karte: I. Mikl-Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava: Danilo Cvetko.

Interpretacijska karta je bila izdelana leta 2010 (Arhiv ZVKDS, CPA).


247


oktober 2010

Slika 219: Poetoviona v 2. stoletju in prvi polovici 3. stoletja. Avtorici karte: I. Mikl-Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko.


Slika 220: Petoviona konec 3. stoletja in v zgodnjem 4. stoletju. Avtorici karte: I. Mikl-Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko.



248


oktober 2010

Slika 221: Petoviona v poznem 4. stoletju. Avtorici karte: I. Mikl-Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko.


Slika 222: Petoviona v 5. stoletju. Avtorici karte: I. Mikl-Curk in M. Lubšina-Tušek, računalniška obdelava Danilo Cvetko.



249


oktober 2010

VREDNOTENJE

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za kulturni spomenik državnega pomena

Enota dediščine Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, po obsegu spomeniško območje, ki

se razglaša za kulturni spomenik državnega pomena, ima zaradi kulturnih arheoloških, zgodovinskih,

naselbinskih, umetnostnozgodovinskih, arhitekturnih in krajinskih vrednot in vrednosti poseben

pomen za Republiko Slovenijo in v širšem evropskem prostoru.

Arheološke vrednote

- Visoka izpričevalnost arheoloških ostalin,

ki so produkt človekovih aktivnosti, njegove tehnološke in duhovne ustvarjalnosti. Njihova

medsebojna razmerja in lega v prostoru ter materialna, tehnološka, oblikovna in izrazna izpovednost

izpričujejo, gradijo in interpretirajo podobo preteklega človekovega življenja v naravnem in

ustvarjenem okolju, povezave in medsebojna vplivanja ter komunikacije prostora v ožjem in širšem

okolju v arheoloških in zgodovinskih obdobjih (arheološke ostaline kot sestavine spomenika, glej

poglavje 8).

- Večperiodnost arheoloških ostalin,

ki so zastopane iz več obdobij: iz prazgodovinskih obdobij, s konca mlajše kamene in bakrene dobe

(neo-eneolitika), bronaste dobe in železne, predvsem mlajše železne dobe, prevladujejo pa večfazne

antične ostaline naselbinskega tkiva od zgodnje do pozne rimske dobe (Petoviona); posamezno so

zastopani elementi zgodnjesrednjeveškega obdobja, predvsem na griču Panorama in na Muzejskem

trgu; obdobje srednjega veka je zastopano na Muzejskem trgu in s še obstoječo stavbo dominikanskega

samostana ter mestnega obzidja, katerih gradbena substanca je tudi posreden arheološki vir starejših

obdobij predvsem antičnih gradbenih elementov in kamnitih spomenikov; posameznimi elementi iz

srednjega veka in starejših obdobij novega veka so zastopani tudi na ostalih površinah najdišča.

- Velika strukturiranost arheoloških ostalin,

kar je rezultat dolgotrajne poselitve in urbanizacije prostora z z leseno, zidano, kombinirano in

členovito arhitekturo stanovanjskega (ognjišča, zidovi, tlakovi, mozaiki, zidni slikani ometi, štukature

in drugi elementi stavbne opreme iz različnih materialov), obrtnega (peči za izdelavo lončenine, opeke,

livarske peči, delavnice za izdelavo koščenih predmetov, idr., delovne in druge kulturne jame),

pomožnega gospodarskega, kultnega (svetišča, oltarji), javnega (vodovodni kanal in napeljave,

kanalizacijski kanali-kloake, ceste, ulice, arhitektura mostišč v reki Dravi in na kopnem) in vojaško-

obrambnega značaja (utrdbe/stolpi, obrambni zidovi, jarki). Na grobiščih je raznolika grobiščna

arhitektura, sarkofagi, pepelnice, idr. Pomembni so produkti javne, splošne, kultne, vojaške in osebne_____________________________________© Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo. Vse pravice pridržane. Za vsakršno uporabo besedila in prilog izven namena, za katerega je bilo poročilo izdelano, je potrebno pridobiti dovoljenje izdelovalca.

250


oktober 2010

opreme, noše, nakita, orodja, oltarji, napisni -epigrafski elementi/spomeniki, skulpture, reliefi, in

drugi produkti materialne in snovne dediščine.

- Globoka stratificiranost arheoloških ostalin,

kar pomeni, da večplastne arheološke ostaline segajo povprečno do 3,5 - 4 metre pod površino, pod

erodiranimi pobočji ali nasutji je spodnji nivo najstarejših kulturnih plasti lahko tudi precej globlje

pod površino. Nekatere arheološke ostaline (kulturne jame, jarki, zabite in vkopane lesene ter zidane

strukture) so vkopane še različno globoko v kulturno sterilno geološko osnovo, kar pomeni globlje od

navedene globine pod površino. Stratigrafija najdišča/spomenika je vertikalna in horizontalna,

prepletena, strokovno, tehnično in interpretativno izjemno zahtevna.

- Zelo dobra ohranjenost arheoloških ostalin:

Na mestih brez globljih polpreteklih podpovršinskih posegov v zemljišča so arheološke ostaline

odlično ohranjene in sicer na vsem območju Panorame, razen na njenem vrhu, na vseh nepozidanih

oziroma z obstoječimi zidanimi objekti neprekritih površinah na Vičavi in na Muzejskem trgu. Na

pozidanih oziroma z današnjimi stavbami prekritih površinah (delno na Vičavi in Muzejskem trgu) je

ohranjenost globlje in globoko ležečih arheoloških ostalin dobra. Praviloma so to ostaline iz zgodnejših

faz rimskega obdobja, mestoma tudi iz prazgodovinskih obdobij, če jih niso poškodovale že antične,

gradbene dejavnosti ali pa tudi kasnejši srednjeveški posegi s črpanjem gradbenega materiala. Slabša

je ohranjenost ostalin v reki Dravi in njenem obrežju, kjer so zaradi vodne dejavnosti ogrožene.

Situacijo natančneje prikazuje historična analiza prostora v 4. poglavju elaborata in kartografska

predstavitev dosedanjih podpovršinskih posegov v zemljišča vključno z arheološkimi raziskavami (pril.

1-3), ki so zajela večinoma zgornje podpovršinske arheološke plasti. Stopnjo ohranjenosti arheoloških

ostalin na najdišču oziroma kulturnega spomenika je možno v povprečju oceniti kot: zelo dobro.

Zgodovinske vrednote

- Kontinuiteta poselitve,

skozi dobrih 5 tisočletij, ki jo izpričujejo arheološki viri, zgodovinski viri, obstoječa stavbna arhitektura

srednjeveškega dominikanskega kompleksa ter deli ptujske mestne srednjeveške fortifikacije na

Muzejskem trgu, ki sta tudi sekundarni arheološki vir.

- Prostor je aplikativen vir za proučevanje gospodarske, kulturne, socialne, upravne

in politične zgodovine skozi vsa pretekla arheološka, zgodovinska obdobja,

npr. arheološki materialni viri izpričujejo neposredno povezanost središča Petovione z gospodarskim

zaledjem in naravnimi viri ter medregionalne gospodarske stike na širšem območju cesarstva;

dostopna surovinska baza je omogočala delovanje raznovrstnih obrtnih delavnic in predelovalnic;

nahajališča lončarske gline in veliki lončarski in opekarski obrati, tudi s signiturami delavnic, so

napajali tako domači trg in širšo regijo, med drugim so Justinjanove melnice zašle daleč na vzhod;

podobno je s pohorskimi in drugimi kamnolomi v širši regiji, predvsem marmorja, in z njimi


251


oktober 2010

povezanim kamnoseštvom, trgovino, posredništvom, ki so tudi preko Petovione, in po reki Dravi,

zalagali druga panonska in mezijska mesta; preskrba vojske, kmetijstvo, govedoreja, ovčereja in s tem

povezana predelava in izdelava različnih produktov med drugim volnenih oblačil – znan petovionski

plašč iz Dioklecijanovega edikta o cenah; vse dajavnosti pa je povezovalo delovanje mestne uprave –

magistrature.

Najdbe drobnega gradiva tako v naselbini kot na grobiščih, so vir proučevanja tako s tehnološkega,

umetniškega in kulturnega vidika kot tudi socialnih, statusnih razmerij in odnosov njihovih nosilcev in

uporabnikov; še posebej so dragoceni epigrafski viri (napisi), ki razkrivajo stvarne osebe in njihovo

identiteto, poreklo, status, duhovne vrednote in delovanje v tedanjem okolju, predvsem rimske

Petovione. Npr. donatorski napis stoletja Valerija Tetija Fuska na kamnitem oboku iz konca 2. ali 1.

tretjine 3., ki razkriva, da je bil pomemben Petovijec, član družine Valerijev, ene od najstarejših in

najvplivnejših družin, ki so bivale in delovale v Petovioni. Njegovo drugo gentilno ime kaže na tesno

povezavo z družino Tetijev, ki v Petovioni in v Panoniji zaenkrat niso znani. V mestni upravi Petovione

je opravljal vrsto funkcij: bil je kvestor, edil, načelnik zveze rokodelcev (praefectus fabrum), duovir in

avgur. Njegova funkcija tribunata ni povsem jasna, možno je, da jo je opravljal ali v okviru vojaške

kariere ali v okviru kolegija častilcev Larov in vladarjevih podob.

- Povezanost z dogodki in /ali osebnostmi

Kot najvidnejša osebnost je vojskovodja Mark Valerij Maksimijan mlajši z bleščečo vojaško kariero v

času markomanskih in partskih vojn (druga polovica 2. stol.), ki je vrh državne kariere dosegel kot prvi

panonski senator v Rimu (l. 184/185 mu je bil dodeljen naziv konzula). Bil je rojen Petovijčan, iz

petovionske družine Valerijev, ki so gotovo bivali v središču mesta, na območju današnje Vičave,

Muzejskega trga ali Panorame, in katere člani so opravljali najvidnejše magistrature v mestu, nekateri

tudi pontifikat province.

Ena najvidnejših osebnosti, povezana z razvojem krščanstva v Petovioni, je Viktorin Ptujski, prvi znan

petovijski škof in mučenec, cerkveni pisec in prvi latinski razlagalec Svetega pisma in s tem glavni

posrednik grške teološke učenosti tem področju v latinski svet. Njegova vloga je daleč presegla lokalni

in regionalni pomen, povezovati pa ga je gotovo s središčem Petovione na obravnavanem

spomeniškem območju, ki je bilo poleg upravnega nedvomno tudi kulturno središče in središče

izobraženstva. Iz pisanih virov so znani škofje Aprianus, Iulanus Valens in Marcus, ki so vodili

petovijske krščanske občine, v eno od teh pa je v pozni antiki gotovo sodila tudi cerkev, ki je bila

odkrita na današnji Panorami.

- Omembe v pisanih virih, listinah

- Dioklecijanov edikt o cenah navaja petovionski plašč – fibulatorium Petovionicum.

- Spis neznanega avtorja iz 4. stoletja, Expositio totius mundi et gentium, v delu besedila opisuje

Panonijo in njene značilnosti ter navaja dve veliki mesti Sirmium in Norik – ime slednjega se more po

novejših interpretacijah nanašati le na Petoviono, ki je med drugim, kot spis navaja, mesto Norik -

izvor znanih noriških oblačil.


252


oktober 2010

-Omemba poznoantične Petovione (Patabione) kot vmesne postaje zahodnorimskega poslanstva k

Atilu v zapisu bizantinskega retorja in zgodovinarja Priska, iz 5. Stoletja.

- Omemba poznoantičnega mesta Petovione v obliki Petaviona v delu anonimnega geografa iz Ravene

iz 6. stoletja;

- V zgodovinskih virih je omenjena leta 853 od salzburškega nadškofa Liuprama posvečena lastniška

cerkev "ad Bettobiam" pri Pribinovem dvoru, ki se domnevno, glede na značilnosti zgodovinskega

razvoja misijonskih postaj in prvih pražupnij ob antičnih potovalnih smereh ter nastanka lastniških

cerkva, povezanih z organizacijo fevdalne zemljiško posestne mreže, locira na prostor dominikanskega

pomola oziroma Muzejskega trga.

- Listina imenovana Arnulfinum- darovnica nemškega kralja Arnulfa iz leta 890, v kateri je salzburški

cerkvi na Ptuju potrdil posesti in pravice, (Pribinovo) cerkev z desetino, dve tretjini mesta s sodstvom,

z mitnico in mostom (na Vičavi).

Naselbinske vrednote

-Vloga in pomen naselbine ob rečnem prehodu

Gre za poselitev prostora skozi mnoga arheološka – zgodovinska obdobja, vpetost in vlogo naselbin na

obravnavanem prostoru v širših poselitvenih konceptih svoje dobe; vedno znova se ta naselbinski

aglomerat pojavlja v vlogi središča regije in kot nadzorstvena, vojaško strateška, družbeno politična in

tudi ekonomsko zanimiva in pomembna naselbina ob rečnem prehodu in na križišču glavnih

prometnih poti in smeri delovanja družbenih, političnih in kulturnih vplivov, pretoka ljudi in vrednot

v ožjem in širšem evropskem prostoru.

-Urbanistična zasnova

naselbin skozi obdobja, predvsem rimskodobnega naselbinskega aglomerata kot središča Poetovione,

ki s strnjeno pozidavo komunalno opremljenih insul – pravokotno ulično mrežo s stavbnimi enotami

javnega, upravnega, sakralnega, trgovskega in obrtno stanovanjskega značaja, s kanalizacijskimi

sistemi in z oskrbo pitne vode preko zgrajenega akvadukta deluje kot mesto v malem, s prezidavami

stavb skozi daljše obdobje pa kot staro mestno jedro;

Dosedanje površinsko razdrobljene in nesistematične arheološke raziskave območja najdišča zaenkrat

še ne omogočajo natančne razpoznave rimskodobne mestne mreže oziroma natančnih mer insul, niti

ne podobe naselbin skozi predhodna prazgodovinska obdobja.

- Oblika in značaj ter oprema trajnih stavbišč,

kot značilna in uporabna arhitektura predvsem rimskega obdobja; starejše, zgodnje faze izkazujejo

arhitekturo lesenih stavb, kasnejše kombinacijo lesenih in zidanih konstrukcij ter kvalitetne zidane

stavbe s portiki, razčlenjenimi fasadami in ogrevalnimi sistemi, idr.; po svojem značaju so različnih

namembnosti, stanovanjske vključujejo tudi gospodarske dele, povezane z različno obrtno dejavnostjo.


253


oktober 2010

-Povezanost in odvisnost naselbinskih aglomeratov od razmer v naravnem okolju,

je bila vedno prisotna od prve človekove naselitve naprej, specifična pa gotovo zaradi reke Drave,

denudacij obrežij in sprememb njenega toka ter vzpostavitve, vzdrževanja in ohranjanja njenega

prehoda z brodom ali mostiščem; od 3. stoletja so naravne ujme povezane z reko Dravo in spremembo

njene struge povzročile spremembo v pozidavi poznoantične Petovione na obeh dravskih obrežjih,

vrstile pa so se tako v zgodnjesrednjeveškem obdobju in v srednjem veku, ko je trgala in odplavljala

vičavsko nabrežje z ostalinami starih naselbin in svojo strugo do sredine 14. stoletja pomaknila pod

dominikanski pomol, s tem pa premaknila nizvodno tudi starodavni ter antični koridor dravskega

prehoda.

Zanimivo, in morda celo izjemno je dejstvo, da je rimskodobna poselitev Poetovione povsem

upoštevala naravne danosti okolja in vsaj deloma verjetno tudi stara poselitvena jedra, s čemer

odstopa od osnovnega koncepta antičnih naselbin.

-Izročilo antične stavbne dediščine in značaja naselbine ob tradicionalno antični lokaciji

mostu in ceste na oblikovanje zgodnjesrednjeveške, Pribinove in spodnje (zahodne) naselbine ptujske

civitas, kasnejšega zahodnega stržena srednjeveškega Ptuja s podgradjem Ptujskih gospodov s

stavbnim naslednikom dominikanskim samostanom in mestnim obzidjem kot zahodnega dela

srednjeveškega mestnega jedra Ptuja;

Umetnostnozgodovinske vrednote

Nanašajo se predvsem na dediščino rimskodobne Poetovione, kot so gradbene tehnike in oblike stavb,

uporaba različnih stilov v izdelavi stavbne opreme (npr. mozaikov, ometov, štukatur) in kamnite

opreme (npr. stebrov, okvirjev, preklad), v izdelavi plastik, votivnih in sakralnih ter grobnih elementov

(npr. oltarjev, sarkofagov, pepelnic, plošč), epigrafskih spomenikov in drugih uporabnih predmetov iz

različnih materialov (posodje, orodje, orožje, statusna in osebna noša, nakit), produktov domačih

delavnic ali uvoženih iz drugih proizvodnih središč v cesarstvu.

Krajinske vrednote

Oblikujeta jih naravno okolje griča Panorame s sedlastim prehodom ločenim višjim in daleč vidnim

Grajskim gričem, široko obrežje na Vičavi in reka Drava ter ustvarjeno okolje, nastalo s trajno

človekovo naselitvijo in specifičnimi dejavnostmi skozi arheološka zgodovinska obdobja.

Splet obeh oblikuje značilne vedute spomeniškega območja Panorame, skozi arheološke vire pa je

nekatere, predvsem za središče rimskodobne Poetovione, možno že tudi rekonstruirati.


254


oktober 2010

Utemeljitev razglasitve za kulturni spomenik državnega pomena

Vrednote in vrednosti, ki utemeljujejo razglasitev za kulturni spomenik državnega

pomena (skrajšano besedilo za razglasitev):

- V zemljiščih - in v reki Dravi - so ohranjene globoko stratificirane arheološke ostaline večperiodne,

kontinuirane naselbinske aglomeracije iz prazgodovine, antike in srednjega veka, izjemne v naravnem

okolju nad dravskim prehodom ter v kulturno - zgodovinski identiteti Ptuja, v slovenskem in

evropskem prostoru.

- Izjemno po svoji pojavnosti in vlogi v urbanistično funkcionalnem kontekstu rimskega

provincialnega mesta Colonia Ulpia Traiana Poetovio je urbano tkivo s spomeniki in epigrafskimi viri

kot mestna četrt s funkcijo tržnega in upravnega središča klasične rimske mestne samouprave z dolgo

vlogo rodbine Valerijcev. Četrt je z večfazno pozidavo komunalno opremljenih rimskih insul ob

državni cesti z mostom na Vičavi, akvaduktom, epigrafsko izpričano tržnico (loca fornicata) pod

Panoramo, Trajanovo forumsko stavbo na Vičavi, svetišči in grobišči na Panorami ter ob cestah v

zaledje, 4. mitrejem na Muzejskem trgu, starokrščansko cerkvijo na Panorami ter strateško obrambo v

pozni antiki mesto v malem, kar je izjemno med antičnimi mesti na Slovenskem. Svojstveni so staro

izročilo z oltarji in spomeniki z noriškopanonskimi oblikovnimi elementi, vpliv severnojadranskega

stilnega kroga in oglejske delavnice v opremi starokrščanske cerkve pozne antike ter vloga

petovionskega škofa Viktorina Ptujskega v starem krščanstvu in razvoju poznoantične misli,

najopaznejše dediščine Evrope iz antike. Kot posebnost Petovione in izjemnost v vsem rimskem

imperiju so spomeniki in kult Nutric s svetiščem na Panorami ter tekstilni izdelek - petovionski plašč

fiblautorion patabionikon (fibulatorium Petovionicum). Priskova omemba Patabione, kot vmesne

postaje zahodnorimskega poslanstva k Atilu, je izraz globoke vpetosti mesta še v dogajanjih

poznoantične rimske države.

- V virih izpričana naselbinska aglomeracija s Pribinovo cerkvijo in dvorom zgodnjesrednjeveškega

Ptuja in podgradje Ptujskih gospodov z Matildinim dvorom so gradbena zasnova srednjeveškemu

dominikanskemu samostanu in arheološkega vira na Muzejskem trgu, ki do danes tvorno oblikuje

značilno veduto Ptuja in izjemen historičen prostor v Republiki Sloveniji in širšem evropskem

prostoru.

Širša utemeljitev:

Arheološke, močno strukturirane in globoko stratificirane ostaline pod površino zemljišč (tudi do 4 m

in več) na prostoru današnje Vičave, Panorame in Muzejskega trga in ostaline mostišč v reki Dravi ter

njenih obrežjih, ki so v območju spomeniške enote Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, izkazujejo

izjemno večperiodno, kontinuirano naselbinsko aglomeracijo iz prazgodovine (od konca mlajše

kamene in bakrene dobe, bronaste, železne dobe), rimske dobe in do srednjega veka, ki se je razvijala v

naravnem okolju zadnjih izmed verige gričev južnih Slovenskih goric, Panorame in Grajskega griča ob


255


oktober 2010

severnem obrežju reke Drave in rečnih teras nad konglomeratnim pragom na Ptuju z izoblikovanim,

daleč najbolj ugodnim naravnim prehodom čez reko Dravo.

Naravni prehod čez reko Dravo na terasasto obrežje z dobrima nadzorstvenima točkama Panorame in

predvsem Grajskega griča, optičnega poudarka obsežnega ozemlja, je bistveno prispeval, da je v

človekovi zgodovini kraja od njegove stalne naselitve od poznega neolitika naprej, prav tu nastalo eno

od osrednjih prometno-trgovskih vozlišč na širšem obrobju jugovzhodnih Alp s križiščem obrežne poti

ob Dravi in jantarne, v antiki državne ceste Celeia-Poetovio-(Sirmium)-Savaria in antično

tradicionalne do visokega srednjega veka, ter po legi in pomenu predvsem v antičnem času tudi ena

najpomembnejših geopolitičnih in strateških točk med italskim, noriškim, panonskim in balkanskim

prostorom.

Geostrateški potencial kraja kot predrimske, noriške naselbine, se je pričel aktivirati po Oktavijanovih

vojnah (35 - 33 pred Kr.) oziroma po rimski okupaciji Norika in vključitvi koridorja jantarske poti do

Donave s strateško vlogo Karnunta, Tiberijevih Panonskih vojnah (12 - 11 pred Kr.) in vojaških

operacijah vse do dalmatinsko-panonskega upora (6 - 9 po Kr.), ko se Petoviona prvič pojavi v

zgodovini in postane štabni center in sedež provincialne uprave za Panonijo v prvi polovici 1. stoletja,

frontna in nato zaledna baza vojaških operacij v Panoniji. Petoviona je kot novo komunikacijsko

vozlišče nadzorovala vstop tako v jantarski koridor proti severu kot v obdravski koridor, povezan z

mezijskim limesom. Ponovno je bil aktiviran jantarski koridor čez Celejo do Emone, s čemer je starejša

vojaška smer Emona-Siscija izgubila na veljavi, itinerarski, historični in epigrafski viri pa kažejo, da je

poslej, pa vse do konca rimske oblasti v teh krajih, tudi glavna transbalkanska komunikacija od

Emone v Sirmium potekala skozi Petoviono.

Po opustitvi Petovione kot vojaške utrdbe ob koncu 1. stoletja, je poselitveno jedro nad dravskim

prehodom rimske državne ceste (via Publica) na območju Vičave, Muzejskega trga in Panorame

preraslo v tržno in upravno središče klasične mestne samouprave rimske civilne naselbine, ki z

epigrafsko izpričanimi nosilci samoupravno-municipialnih funkcij – magistraturami mesta, deluje kot

ena od štirih mestnih četrti v urbanistično funkcionalnem kontekstu celotnega mesta, od cesarja

Trajana dalje z imenom Colonia Ulpia Traiana Poetovio, enega najpomembnejših panonskih in

srednje velikih mest rimskega imperija in največjega rimskega provincialnega mesta na Slovenskem.

Urbaniziran prostor mestne četrti nad dravskim mostnim prehodom glavne rimske državne ceste

Celeia-Poetovio-(Sirmium) -Savaria nakazuje strnjeno, tipično pozidavo komunalno opremljenih

rimskih insul - pravokotno ulično mrežo s stavbnimi enotami javnega, sakralnega, trgovskega in

obrtno stanovanjskega značaja na Vičavi, Muzejskem trgu in vzhodnem delu Panorame. Z dovodom

pitne vode preko akvadukta v mesto na severnem pobočju Panorame, grobišči ob cestah zahodno

(Vičava, Orešje) in vzhodno od tod (Prešernova ulica) ter na severnem pobočju Panorame in strateško

obrambo mesta v pozni antiki deluje kot mesto v malem, z nosilci predvsem samoupravno-

municipalnih funkcij pa kot ena od štirih funkcionalnih mestnih četrti v sklopu celotnega mesta, kar je

izjemno med antičnimi mesti na Slovenskem.


256


oktober 2010

Večfazno urbano tkivo z raščeno arhitekturo skozi dobrega pol tisočletja, od zgodnje do pozne antike,

značajem in oblikami trajnih stavbišč, vsaj od konca 1. stoletja s pozidavo v sistemu pravokotnih ulic

(insul), mnogimi manjšimi in z večjimi prezidavami v pozni antiki (3./4. stoletje), morda povezane

tudi z naravnimi ujmami in reko Dravo, deluje tudi kot staro mestno jedro.

V načinu gradnje je splet raznih rimskodobnih gradbenih tehnik in tudi stilov, v uporabi materialov pa

sloni predvsem na virih neposrednega zaledja in mestnega teritorija. Je komunalno urejeno z uličnimi

kanalizacijskimi sistemi in dovajanjem pitne vode preko zgrajenega vodovodnega kanala (akvadukta)

izpod vurberških gričev (današnje Grajene) v mesto na severovzhodnem delu Panorame. Ob glavni

cesti pod Panoramo naj bi stala epigrafsko izpričana obokana tržnica (loca fornicata) in na Vičavi

Trajanova forumska stavba, opredeljena kot terme.

Zidane stavbe, pokrite z opečnato kritino, so bile bogato opremljene z različnimi tlakovi, tudi mozaiki,

s stebrišči, peristili, centralnim talnim in stenskim gretjem ter stenskimi poslikavami (Muzejski trg,

Vičava, vzhodni del Panorame) kar izpričuje kvalitetne in bogato opremjene antične ambiente bivalnih

enot in stavbišč. Stenske poslikave kažejo v izdelavi kombinacijo prave freske s secco tehniko,

ornamentika in stili poslikav pa se uvrščajo v več skupin. Zgodnje poslikave ometov iz stavbišč 1. in 2.

stoletja s panojsko poslikanimi stenami so tako po barvi kot kompoziciji primerljive v območju rimske

Panonije, Balacapuszti, Akvinku, Celeji, Virunumu, v Emoni in v slikarstvu rimske Švice, poslikave v

mlajših gradbenih fazah iz 3. in 4. stoletja pa sodijo v skupino tapetnega slikarstva z najbližjimi

primerjavami v Akvinku in Emoni.

V delih stanovanjskih stavb na Vičavi so delovale tudi razne obrtne delavnice: lončarske, metalurško-

kovaške, obdelovalnice kosti in rogovja ter gostinske in trgovsko-posredniške dejavnosti, idr. Te so

mogle biti še posebej prisotne v obrežnem dravskem, pristaniškem delu ob mostu in ob glavni cesti,

kjer so potekali vsi glavni transporti tovora in promet vojaškega ter civilnega značaja. Na območju

Vičave ali Muzejskega trga so v okviru glavnega in manjših gornjih trgov (forum) mogle delovati

magistrature mesta in se vršiti druge javne funkcije ter oficionalni kulti (kapitolska trojica, mitraični

kult, idr.).

Na severnem in zahodnem delu griča Panorame se je širilo grobišče iz poznorimskega časa. Nekatere

temeljne ostaline grobiščnih struktur nakazujejo grobnice šempetrskega tipa. Nekateri prosto vkopani

skeletni grobovi v ruševine poznoantične trdnjavice na Panorami so pripisani tudi slovanskemu

obdobju.

Najdbe oltarjev posvečenih bogu Jupitru izpričujejo, da je moglo stati njegovo svetišče že v 1. stoletju

na Panorami, oltar Jupitra Depulsorja pa nakazuje čaščenje najvišjega med bogovi tudi kot odvračalca

nesreč. Čaščenje Jupitra Kulminalisa nakazujejo najdbe oltarjev na Muzejskem trgu in Vičavi.

Vzhodno pod vrhom Panorame so stala manjša svetišča, oltarji in plošče, ki izkazujejo čaščenje

božanstev Silvana, Libere in Bakhusa, Venere, Eskulapa, Higije, Priapa, Traških jezdecev in Nutric.

Čaščenje Nutric - Dojilj v 2. in 3. stoletju je izrazit krajevni fenomen, posebnost Petovione in izjemnost

v vsem rimskem cesarstvu.


257


oktober 2010

Na Muzejskem trgu pod grajskim gričem je v 3. stoletju stalo Mitrovo svetišče, četrti, najmlajši

petovionski mitrej, ki ga je v Dioklecijanovem času dal duks Avrelij Justinijan (dux Aurelius

Iustinianus), mož viteškega rodu (vir perfectissimus), obnoviti. Eno od sten morda največjega

mitrovega svetišča v Petovioni, ki je bilo postavljeno blizu poglavitnih mestnih upravnih stavb središča

Petovione in ob bok morda starejših svetišč, je krasila tudi reliefna plošča z upodobitvijo sončnega

božanstva Sola. Mitraični kultni podobi, ki v ptujskih mitrejih sicer večkrat nastopa, vendar brez

identične primerjave, sta najbližji upodobitvi iz mitrejev z Aventina in Eskvilina v Rimu, datirani v 4.

stoletje. Mitrovo svetišče na Muzejskem trgu je eno od petih do danes znanih petovionskih Mitrovih

svetišč, ki uvrščajo Petoviono med največja rimska provincialna središča mitraizma v Evropi


Vzhodno pod vrhom Panorame je lokacija objekta starokrščanske cerkve, izkazane z deli kamnite

opreme in talnih mozaikov iz prve polovice 5. stoletja. Motiviki okrasa na odlomkih večbarvnega

mozaika je najti paralele na mozaikih v več različicah iz zgodnjekrščanskega središča v Emoni, iz

zgodnjekrščanske bazilike v Celeji, predevfrazijanske bazilike v Poreču in cerkve sv. Felicitas v Puli, ki

so iz prve polovice 5. stoletja in so neposredno vezani na akvilejsko delavnico. Panoramski mozaiki

izstopajo po uporabi marmornatih mozaičnih kock, ki so nasploh velika redkost. Odlomki marmornate

cerkvene opreme pripadajo oltarni pregradi s primerjavami v nekaj mlajši korni pregradi iz

zgodnjekrščanske cerkve v grški Olimpiji, odlomki oltarne noge so analogni tisti iz razvalin spodnje

cerkve iz Ajdovskega gradca nad Vranjem pri Sevnici. Lokacija še ni arheološko raziskana do te mere,

da bi bila znana tlorisna zasnova starokrščanskega objekta, zato ni možno ugotavljati, ali gre le za

obnovljen in morda dograjen starejši starokrščanski kultni prostor ali za novo zgrajeno cerkev iz

poznega 4. in/ali začetka 5. stoletja, v obdobju silovitega vzpona krščanstva, duhovne katoliške obnove

in dograjevanja cerkvene organizacije pod vplivom metropolitanske oglejske Cerkve ter intenzivne

izgradnje cerkva na severnojadranskem, noriškem in panonskem območju - potem, ko je po letu 380

oziroma oglejski sinodi leta 381 bila tudi v Petovioni zatrta dokaj močna arianska skupnost.

Petoviona je bila od 3. stoletja naprej sedež škofije s poimensko znanimi škofi: Victorinus, Aprianus,

Iulianus Valens in Marcus, izpričanimi preko literanih in drugih pisanih virov.

Najvidnejša je vloga prvega znanega petovionskega škofa in mučenca Viktorina Ptujskega v starem

krščanstvu ter razvoju poznoantične misli, najopaznejše dediščine Evrope iz antike. Ohranjena spisa

„Traktat o nastanku sveta” in „Komentar k Razodetju” vsebujeta vrsto idej in specifičnih avtorjevih

nazorov, ki so mogli biti prisotni tudi v njegovi domači krščanski skupnosti. Poglavitna značilnost

Viktorinove teologije je spiritualni milenarizem, ki ga povezuje z duhovno tradicijo maloazijskega

krščanstva, nejasne predstave o božji osebi sv. Duha (binitarizem) pa so značilnost tako vzhodnih kot

zahodnih krščanskih mislecev v tisti dobi. Razmere v krščanski skupnosti v matičnem mestu in zelo

verjetno na širšem območju odraža Viktorinov boj proti herezijam. V svojem spisu „Proti vsem

herezijam ”, danes izgubljenim, pa tudi v obeh ohranjenih delih, je napadal zlasti gnostike, marcionite

in patripasijance, tri heretična gibanja 2. in 3. stoletja. Zaradi specifične arhaične poteze Viktorinove

teologije in polemike z omenjenimi heretiki naj bi petovionska krščanska skupnost nastala že na

prehodu iz 2. v 3. stoletje. Po času nastanka naj ne bi bistveno zaostajala za oglejsko. Viktorinova vloga


258


oktober 2010

je daleč presegala lokalni in regionalni okvir, saj gre za pomembnega cerkvenega pisca in poleg

Evgipija, ki je izhajal iz Norika (ali bližnje Druge Recije) a je pisal v Italiji, edinega v vsej antiki iz

noriško-panonskega ozemlja. Viktorin je kot prvi latinski razlagalec Svetega pisma (napisal je

komentarje k desetim pisemskim knjigam) postal glavni posrednik grške teološke učenosti (Origen,

Hipolit) na tem področju v latinski svet. V tej vlogi je bil pomemben predhodnik velikega Hieronima,

svojega daljnega rojaka.

O pomenu grštva v poznorimski Petovioni priča tudi nagrobna plošča z grškim napisom iz 4. stoletja s

Panorame, s pridržkom opredeljena kot starokrščanski spomenik, pripisan petovionski družini

grškega porekla.

Poznoantično mesto je moralo imeti zaradi pritiskov germanskih in drugih barbarskih plemen tudi

stalno vojaško posadko. Težišče obrambe je bilo gotovo na levem bregu, kjer so arheološko izpričane

ostaline poznoantičnih trdnjav na Panorami in Grajskem griču. Na osnovi odkritih kastelov v

panonskem sektorju limesa so opredeljene v tip kastelov Budakalász (kot stražni stolp s pripadajočim

zunanjim obzidjem), ki so bili zgrajeni po letu 370, za časa Valentinijana I., po letu 380 pa naj bi bili

kasteli naseljeni s posadkami federatov. Odkrita trdnjava na panoramskem griču iz zadnje četrtine 4.

stoletja je skupaj s trdnjavico na zahodni grajski terasi predstavljala opazovalno – signalno postajo v

obdravskem obrambnem sklopu, pred propadom panonskega limesa. Trdnjavi, vkomponirani verjetno

v večji obzidni - fortifikacijski sistem sta mogli neposredno nadzorovati in bolj ali manj uspešno

varovati pred nevarnostmi iz vzhodne smeri glavno cesto z mostnim prehodom čez reko Dravo in jedro

poznoantične Petovione ob njem.

Petoviona je imela status rimskega vozlišča, kjer se je izrazil stik s sistemom celotne rimske države, ki

se je opirala na magistraturo mesta kot predstavnike ozemlja. Kot vsako mesto je opravljala

pomembne naloge v upravnem, socialnem in strateškem ustroju države, do svojega največjega pomena

pa se je razrasla tudi zaradi svoje gospodarske vloge: obsežno kmetijsko zaledje, živahen trg, različne

obrti: lončarstvo zaradi gline in posnemanja mnogih oblik steklenega, kovinskega in tudi glinenega

posodja od drugod, posredovalo tudi tehnološke novosti, nekateri specialni izdelki, npr. Justinijanove

melnice, so morda v vojaški prtljagi potovale do izliva Donave. Gospodarski potencial Petovione je

moral že od zgodnjega 1. stoletja vsaj delno sloneti na pomenu pohorskih kamnolomov (kamnoseštvo,

trgovina, pretovarjanje in prevozništvo marmorja po kopnem in reki Dravi). Poleg domačega trga so

bila glavni odjemalec proizvodnje kamnolomov iz Pohorja in Gummerna blizu Beljaka pomembna in

bogata panonska ter obdonavska mesta Gornje Mezije. Kamnoseško-kiparski proizvodi noriško-

panonskih kamnolomov in delavnic, po naravi provincialnih, navezanih na neoatiške klasicistične

modele, eno od glavnih smeri visoke rimske umetnosti, so eden najkakovostnejših provincialnih

dosežkov rimske umetnosti, kar izkazujejo tudi stavbni elementi, oltarji, nagrobniki, sarkofagi,

pepelnice, reliefne plošče in skulpture z območja Petovione in njenega središča na Vičavi, Muzejskem

trgu ter Panorami.


259


oktober 2010

Kot izjemen produkt, poznan širom rimskega imperija, je bilo volneno noriško oblačilo, imenovano po

mestu Petovioni: petovionski plašč fibulatorium Petovionicum oz. fiblautorion patabionikon kot ga

navaja Dioklecijanov edikt o cenah. Expositio totius mundi et gentium, spis neznanega avtorja iz

sredine 4. stoletja, navaja kot izvor noriških oblačil mesto Norik (civitas Noricum), ki naj bi bil poleg

izraza polis Noricon, navedenem v Prokopijevih „Gotskih vojnah”, po novejših interpretacijah sinonim

za poznoantično Petoviono in njen mestni ager.

Tekstilni izdelek je kot domači produkt mesta z zaledjem in kot trgovski artikel mogoče povezovati

tako kot vse druge produkte in dejavnosti z določenimi upravnimi službami in magistraturami mesta,

trgom in prometom, ki se je odvijal v središču mesta, v pristanišču in mostu ob Dravi.

Poleg vseh značilnosti tistega časa in po vzoru rimskih mest zgrajenega mesta, so njegovi raznoliki in

svojevrstni podobi prispevala tako staro izročilo, elementi iz oblikovnega in duhovnega zaklada

predrimske kulture in domorodnega prebivalstva, predvsem pa priseljenci iz severne Italije,

odslužene vojaške osebe iz vseh delov imperija, uradniki in trgovci različne etnične pripadnosti.

Razmeroma velik je bil predvsem od 3. stoletja naprej priliv prebivalstva iz vzhodnih provinc, dobro

spoznavnih preko pisanih in epigrafskih virov.

Iz časa druge polovice 2. stoletja je poznan znamenit petovijčan s sijajno državno kariero, okoli leta

135 v Petovioni rojeni vojskovodja Mark Valerij Maksimijan (Marcus Valerius Maximianus) mlajši,

predstavnik morda 4. generacije petovionske najuglednejše, epigrafsko na levem dravskem bregu

izkazane in po vsej verjetnosti v upravnem središču mesta stanujoče (na območju Muzejskega trga,

Vičave ali Panorame), sicer iz severne Italije priseljene družine Valerijev, ki so bili večinoma člani

mestnega sveta. Vrh svoje uspešne vojaške kariere v času markomanskih in partskih vojn ter

administrativne dejavnosti, pomembnih v okviru imperialne politike, je dosegel kot prvi panonski

senator v Rimu. Bil je častilec Jupitra Depulsorja in boga Mitre, edina znana funkcija iz njegove

kariere, ki ga je vezala na rodno mesto pa je bil pontifikat.

V poznoantičnih literarnih in drugih virih je Petoviona, ki je obstajala verjetno obzidana na območju

obravnavane spomeniške enote na levem bregu in v strnjenem aglomeratu ob mostnem prehodu na

desnem bregu Drave, omenjena razmeroma malo. Bizantinski retor in zgodovinar Prisk iz Trakije, iz 5.

stoletja, omenja Petoviono (Pataviona- mesto v Noriku), kot vmesno postajo zahodnorimskega

poslanstva k Atili. Predstavnikom najvišje civilne in vojaške oblasti v noriškopanonskem

provincialnem območju se je pridružil Tatul kot osebni prijatelj in zaradi sorodstvenih vezi: njegov sin

Orest je bil Atilov tajnik iz zahodnega imperija, poročen z Romulovo hčerko in oče zadnjega

zahodnorimskega vladarja Romula Avgustula. Ena od vlog Romulovega poslanstva je bila verjetno tudi

ta, da bi Atilo z Orestovo pomočjo prepričalo, da Valentinijan III. ne bo nikdar pristal na njegovo zvezo

s Honorijo. Da je mesto obstajalo še daleč v 6. stoletje, dokazuje poleg maloštevilnih arheoloških najdb

omemba Poetovione v delu anonimnega geografa iz Ravene, ki omenja ime mesta v obliki Petaviona in

je našteto v sklopu mest iz Panonije med Remisto in Vincensimo.


260


oktober 2010

Prostor izročila je ponovno oživel po naselitvi Slovanov in razvojem zgodnje fevdalne in srednjeveške

ptujske naselbine, katere zahodni stržen je gotovo umestiti na prostoru dominikanskega pomola na

Muzejskem trgu in jugovzhodnem delu Vičave s tradicionalnim dravskim prehodom (brodišče, most)

in cesto, ki sta še na mestu rimskodobnih, funkcionirala tja do visokega srednjega veka.

Izjemen v kontinuiteti poselitve je prostor Muzejskega trga z umestitvijo ene od zgodjesrednjeveških

ptujskih aglomeracij 9. stoletja, v virih izpričanega Pribinovega dvora in cerkve ter kasnejšega

podgradja Ptujskih gospodov oziroma Matildinega dvora kot osnove srednjeveški arhitekturi

dominikanskega kompleksa. Dominikanski samostan, ovrednoten kot svojstven in izjemen kulturni

spomenik, katerega gradbena substanca, kakor tudi srednjeveškega mestnega obzidja ob njem,

predstavlja z vgrajenimi antičnimi elementi in spomeniki pomemben posredni arheološki, epigrafski

vir za proučevanje rimske Petovione, pa še danes tvorno oblikuje značilno veduto Ptuja in izjemen

historičen prostor na arheološkem najdišču Panorama.


261


oktober 2010

OBSEG SPOMENIKA IN PODATKI O LASTNIKIH

Zaris spomenika

Slika 223: Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277. Spomeniško območje je zarisano nadigitalnem katastrskem načrtu iz leta 2010.


262


oktober 2010

Spomeniško območje obsega parcele:

k.o. Ptuj:

642, 643/1, 643/2, 643/3, 644, 645/1, 645/2, 645/3, 646/1, 646/2, 647, 648, 649, 650, 651, 652, 653,

654, 655, 656/1, 656/2, 657, 659, 660, 661/1, 661/2, 661/3, 662/1, 662/2, 663/2, 665, 666/1, 666/2,

666/3, 667, 668/1, 668/2, 668/3, 669/1, 669/2, 669/3, 670, 671, 672, 673, 674, 675/1, 675/2, 676/1,

676/2, 677/1, 677/2, 678/1, 678/2, 678/3, 679, 680, 681/1, 681/2, 681/3, 681/4, 682/1, 682/2, 683,

684, 685, 686/1, 686/2, 687, 688/5, 688/6, 688/7, 688/8, 688/10, 688/11, 688/12, 688/13, 688/14,

688/15, 688/16, 688/17, 688/18, 688/19, 688/20, 689, 690/1, 690/2, 691, 692, 693, 694, 695, 696,

697, 698, 699, 700/1, 700/2, 701/1, 701/2, 702/1, 702/2, 702/3, 704, 705, 706, 707/1, 707/3, 707/4,

708, 709/1, 709/2, 709/3, 709/4, 710/1, 710/2, 711, 712, 713, 714/2, 714/3, 714/4, 714/5, 714/6, 714/7,

989, 990, 991, 992, 993, 994, 995/2, 995/3, 995/4, 995/5, 995/6, 995/7, 995/8, 995/9, 995/10,

995/11, 1052, 1053, 1055, 1056, 1057, 1059, 1060, 1061, 1330, 1331, 1332, 1333, 1334, 1335, 1336, 1337,

1338, 1341, 3957/1 del, 3957/3, 3957/4, 3957/5, 3957/6, 3957/7, 3957/8, 3957/12, 3957/13, 3957/14,

3957/15, 3957/18, 3962/1, 3962/2, 3974, 3975 del, 3994/10, 3994/11, 3994/12, 3995, 3996, 4003,

4004, 4006/1 del, 4032 del, 4033, 4169/1 del.

Lastniki parcel

Lastniki parcel so pravne in fizične osebe. Elaborat jih posebej ne navaja. V nadaljevanju postopka

razglasitve spomenika za kulturni spomenik državnega pomena bo seznam pripravila Javna služba

Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Maribor na podlagi uradnih evidenc.

Vplivno območje

Vplivnega območja spomenika se ne uveljavlja.

Prostor izven mej spomeniškega območja predstavljajo enote arheološke dediščine, razglašene za

kulturni spomenik lokalnega pomena:

Ptuj – Arheološko najdišče Levi breg, EŠD 9155,

Rimski vodovod Grajena – Ptuj, EŠD 6510,

Ptuj – Arheološko najdišče Desni breg, EŠD 9156,

In enota dediščine Ptuj – Grad, EŠD 583, razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.


263


oktober 2010

VAROVANE SESTAVINE SPOMENIKA

Varovane sestavine spomenika so arheološke ostaline na površini in pod površino zemljišč v

zemeljskih plasteh in pod vodo v reki Dravi, naravno in ustvarjeno okolje ter vedute spomenika.

Arheološke ostaline so vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja in produkti njegove

ustvarjalnosti iz preteklih obdobij na površini in pod površino zemljišč v zemeljskih plasteh in pod

vodo v reki Dravi:

- arheološke naselbinske strukture, arhitektura in ruševine: lesene in kamnite ostaline mostnih

konstrukcij, ceste, ulice, zidane strukture rimskega vodovoda, kanalizacije, zidovi stavb, ostaline

lesenih objektov, zidovi obzidja in stolpov, ognjišča, peči, vodnjaki in vodni zbiralniki, druge vkopane

strukture: jame in jarki različnih namembnosti; stratigrafsko najnižje ležeče ostaline načeloma segajo

različno globoko v geološko osnovo;

- grobiščne strukture: žgani in skeletni grobovi prosto vkopani ali v grobnih skrinjah iz različnih

materialov (les, kamen, opeka), zidani temelji grobnic in grobnih parcel, ploščadi za nagrobnike, idr.

- strukturni elementi naselbinske in grobiščne arhitekture: stebri, leseni piloti, mozaiki, ometi,

štukature, estrihi, tlakovi, različne oblike in vrste opek in druge gradbene substance, neobdelani in

kamnoseško obdelani elementi iz kamna: stebri, kvadri, plošče in drugi deli stavbnega pohištva in

opreme, umetniško oblikovani kamniti spomeniki z napisi ali brez (oltarji, nagrobniki, sarkofagi,

skrinje, reliefne plošče, napisne plošče, mala plastika, kipi, idr.) najdeni v arheoloških kontekstih ali

posamično v t. im. sekundarni legi, tudi vgrajeni v današnjih obstoječih stavbnih ali drugih objektih

znotraj arheološkega najdišča Panorame ali bližnji okolici najdišča (če je evidentiran izvor najdbe z

območja najdišča Panorama);

- vsi arheološki predmeti ali njihovi deli, izdelki človeka v preteklih obdobjih: posodje različne

namembnosti, orodje, orožje, deli noše, nakit, različni pripomočki, idr., iz različnih materialov (kovina,

keramika, kost, steklo, naravne smole, kamen), novci iz različnih kovin in drugi predmeti ali strukturni

elementi stavbne, naselbinske in grobiščne opreme, idr. Z dvigom iz arheološkega konteksta najdišča

oziroma nepremičnega spomenika (arheološka raziskava, dokumentiranje, dokumentirana posamična

najdba) postane to gradivo premična dediščina tega kulturnega spomenika, o kateri vodi sezname v

inventarni knjigi pristojni muzej.

Naravno in ustvarjeno okolje spomenika

Naravno oblikovanost pokrajine tvorijo zadnji izmed verige slovenjegoriških, krčevinskih gričev na

severnem obrežju reke Drave: grič Panorama s sedlom med njim in Grajskim gričem in vičavske terase

s t. im. dominikanskim pomolom. Današnja izoblikovanost tega okolja in dravskih nabrežin je rezultat

mnogih denudacij in premikov struge reke Drave k Vičavi vsaj od pozne antike naprej in neposredno

pod dominikanski pomol v zadnjem tisočletju.


264


oktober 2010

- Naravna izoblikovanost terena s konglomeratnim pragom, segajočim izpod grajskega griča in proti

jugozahodu pod rečne terase, in ga potrjuje vsa holocenska zgodovina ptujske krajine, in kjer je reka

Drava zanihala le za svojo širino, je omogočala v razmeroma ozkem pasu najugodnejši naravni prehod

čez reko Dravo. S tem se je oblikovalo križišče prometnih, rečnih in kopnih trgovskih poti,

prazgodovinske jantarne ceste in kasneje antične državne ceste Emona- Celeia-Poetovio-(Sirmium)-

Savaria; v istem koridorju prehoda čez reko Dravo z brodiščem ali preko mostišč na Vičavi in vzpona

do sedla med Panoramo in Grajskim gričem je funkcionirala še globoko v srednji vek.

- Arheološke najdbe, predvsem leve mostne glave antičnega, predvidoma Hadrijanovega mostu iz 2.

stoletja ob današnjem desnem obrežju Drave blizu ptujskih toplic kažejo, da je levo nabrežje tedaj

segalo vsaj 200 metrov jugozahodno od današnjega na Vičavi in bilo gotovo urbanizirano (pristanišče,

skladišča, trgovsko-obrtni objekti, stanovanjski objekti, morda glavni trg (forum) s svetiščem

kapitolske trojice, idr.).

- Na območju Sončnega parka na Muzejskem trgu je arheološko dokazan stopničast spust antičnega

tlakovanega uličnega prehoda po nabrežini proti Dravi in najnižjemu, nekdanjemu pristaniškemu delu

naselbine;

- Ob koncu 13. stoletja omenja listina obrtniško naselje strojarjev (vicus cerdonum) na prostoru nekje

pod dominikanskim samostanom, tedaj sicer že na precej zoženi spodnji dravski terasi, in s cesto, ki se

je po strmini spustila iz mesta s Trške, današnje Prešernove ulice, proti mostišču na Vičavi, omenjenim

v salzburškem urbarju iz leta 1331, in kjer je mestno obzidje med dominikanskim stolpom in Dravo

moglo oblikovati mestna vrata. Drava je do sredine 14. stoletja Drava teraso toliko odplavila, da se je

moralo mostišče, tradicionalno še v koridorju antičnega, premakniti nizvodno v poznosrednjeveško

mesto. Med t. im. Malim gradom in muzejsko stavbo Prešernova ul. 37 je še danes zaznaven potek

srednjeveške ceste in v virih izpričane strmine.

- Na Muzejskem trgu so antične in srednjeveške hodne površine novoveško prekrite, predvsem po

izgradnji renesančne eskarpe južno ob dominikanskem samostanu zaradi plazenja in spiranja tal proti

Dravi, kasneje še z nasutji v 19. stoletju.

- Antične nivelacije in gradbeni posegi s stavbišči so močno posegli v južno in jugozahodno nabrežino

griča Panorame. Površina zemljišč ponekod še odseva visoko pod površino ležeče arheološke

strukture in njihove ruševine, ponekod pa tudi sledove postantičnega črpanja kamnitega gradiva in

drugih elementov iz zidanih arheoloških ostalin, zidov in ruševin, kar je opazno predvsem na

jugovzhodnem delu griča Panorama in na Vičavi;

- Zanimiva je parcelacija zemljišč, ki z arheološko zgodovinskega vidika še ni raziskana. Na vzhodnem

delu Panorame je opazno prekrivanje parcelacije z orientacijo antične pozidave/parcel v odnosu do

glavne komunikacijske smeri rimske ceste med Grajskim gričem in Panoramo. Podobno je tudi na

Vičavi, kjer pa se z Muzejskega trga do Vičavske poti klinasto vriva srednje-novoveško parcelno tkivo.


265


oktober 2010

Vedute spomenika

Prostorsko dominanto spomenika predstavlja grič Panorama, pod njim pa sta visoka vičavska terasa in

t. im. dominikanski pomol nad reko Dravo. Tik vzhodno je Grajski grič, optični poudarek obsežnega

območja med Dravskim in Ptujskim poljem, ki ju ločuje reka Drava.

Najznačilnejši je pogled z desnega brega Drave na južno veduto spomenika, ki jo oblikujejo reka

Drava, visoka denudirana vičavska terasa in srednjeveški stavbni kompleks dominikanskega

samostana z delom mestnega obzidja na t. im. dominikanskem pomolu Muzejskega trga ter za njimi

razpotegnjen grič Panorama s spuščajočim se blagim pobočjem v širok sedlast prehod do vznožja

Grajskega griča. Veduto spomenika tvorno dopolnjujejo Grajski grič na vzhodnu in krčevinske gorice

na zahodu.

Pogled z Grajskega griča zaobjema vzhodno veduto spomenika: na kopasto razpotegnjen grič

Panoramo z ravninskim delom do Maistrove ulice in nekoliko strmejšim južnim pobočjem na južni

strani, na Vičavo, na Muzejski trg z že zgoraj imenovanimi historičnimi stavbnimi elementi in na reko

Dravo.

Pogledi iz severa in severovzhoda, iz smeri ptujske Rabelčje vasi in Mestnega vrha, zaobjemajo grič

Panorama v vsej njegovi značilni vzdolžno razpotegnjeni konfiguraciji z ravninskim delom ob vznožju

do Maistrove ulice, s sedlastim prehodom do Grajskega griča na vzhodu ter nekoliko blažjim in ožjim

proti krčevinskim goricam na zahodu.

Severozahodna veduta spomenika, ki jo oblikujejo pogledi iz smeri krčevinskih goric, izkazuje obliko

griča Panorame s sploščenimi površinami na vrhu in ostrejši prehod pobočja griča v ravninski del

Vičave srednjeveškim stavbnim kompleksom dominikanskega samostana z delom mestnega obzidja

ter reko Dravo z desnim obrežjem. Ozadje vedute spomenika tvorno dopolnjuje Grajski grič s

pobočjem do Prešernove ulice in Muzejskega trga.

Izredni so razgledi na vse strani v pokrajini z vrha griča Panorama, po katerih je mogel grič dobiti ime.

Takšne razglede je mogel nuditi, čeprav v dobršni meri pozidan, tudi v rimskem obdobju, posebej v

poznoantičnem času, ko je stala tu stolpasta trdnjava.


266


oktober 2010

OPIS VARSTVENEGA REŽIMA SPOMENIKA

Enota kulturne dediščine Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, ki se razglaša za kulturni

spomenik državnega pomena, je po obsegu spomeniško območje, zato mora biti jasno opredeljeno, na

kateri del celote se posamezen, konkretiziran varstveni režim nanaša.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:

- varovanje arheoloških ostalin na površini in pod površino zemljišč na prostoru griča

Panorame do Grajskega griča, na Vičavi, Muzejskega trga, zahodnem delu Prešernove ulice in

v reki Dravi kot vira človekove preteklosti in kot sredstva za arheološko, zgodovinsko

znanstveno proučevanje;

- varovanje kulturnih, arheoloških, zgodovinskih, naselbinskih, umetnostno-arhitekturnih in

krajinskih vrednot in vrednosti območja spomenika v celoti in njihovi izvirnosti;

- sprememeniti kmetijske obdelovalne površine na griču Panorama in njegovem vznožju v

travne in parkovne površine, porasle z vegetacijo, ki čim manj kvarno vpliva na podpovršinske

arheološke ostaline;

- varovanje nepozidanih zemljišč in površin na Vičavi in Muzejskem trgu pred izgradnjo takšnih

objektov in naprav trajnega ali začasnega značaja, ki destruktivno vplivajo na arheološke

podpovršinske kulturne plasti in strukture, onemogočajo arheološke znanstvene raziskave ali

ne prispevajo k povečanju pričevalnosti varovanih kulturnih vrednot in vrednosti v območju

kulturnega spomenika;

- da so posegi v arheološke kulturne zemeljske plasti in strukture spomenika dopustni le v

procesu arheoloških interdisciplinarnih raziskav z namenom prezentacije odkritih struktur in

posameznih sklopov, v skladu z določili in po predhodnem soglasju pristojne strokovne javne

službe varovanja kulturne dediščine, ob upoštevanju kulturnovarstvene zakonodaje;

- da je potrebno pred rekonstrukcijo obstoječih objektov in naprav ali izgradnjo novih, ki so v

javno korist in omogočajo javno predstavitev varovanih sestavin ali delov enote arheološkega

spomenika ter povečujejo njegovo pričevalnost v prostoru, opraviti predhodne arheološke

raziskave iz prejšnje alineje;

- podrejanje vsake rabe in posegov v odprti prostor varovanju in vzdrževanju varovanih vedut

na grič Panoramo, Vičavo, Muzejski trg z dominikanskim samostanskim kompleksom in


267


oktober 2010

srednjeveško utrdbo ter reko Dravo in ohranitev pogledov z griča Panorame, varovanje in

vzdrževanje historičnega prostora s strmino srednjeveške ceste med Malim gradom

(Prešernova ulica 33, 33a, 35) in Prešernovo ulico 37;

- varovanje in zaščito arheoloških ostalin v obeh dravskih obrežjih in v reki Dravi z

omogočanjem preventivnih arheoloških raziskav, rednimi arheološkimi pregledi tega območja

ter dvig in prenos arheoloških ostalin iz struge reke Drave v pristojni muzej;

- omogočanje javne predstavitve celote, posameznih varovanih sestavin ali delov enote

spomenika, učno demonstracijske aktivnosti in druge dejavnosti, ki povečujejo pričevalnost in

omogočajo popularizacijo spomenika vendar na načine, s katerimi niso ogrožene njegove

varovane vrednote in vrednosti in po predhodnem soglasju pristojne strokovne javne službe

varovanja kulturne dediščine, ob upoštevanju kulturnovarstvene zakonodaje in drugih

predpisov;

- omogočanje dostopnosti spomenika, njegovih posameznih sestavin ali sklopov, javnosti v

meri, ki ne ogroža varovanja njegovih posameznih vrednot in vrednosti, kakor tudi v

sorazmerju z možnostmi lastnikov oziroma posestnikov;

- prepoved postavljanja nosilcev reklam in reklamnih panojev, razen za označbe spomenika ali

njegovih posameznih sestavin in sklopov ter razlagalne table za povečanje pričevalnosti

spomenika, v skladu s predpisi in po predhodnem soglasju pristojne javne službe varovanja

kulturne dediščine;

- prepoved vsakršnega onesnaževanja in trajnega odlaganja tekočih in trdih odpadkov.

Zavarovano območje je namenjeno:

- trajni ohranitvi kulturnih, arheoloških, zgodovinskih, naselbinskih, umetnostno-

arhitekturnih in krajinskih vrednot in vrednosti,

- znanstveno-raziskovalnemu delu,

- povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika,

- prezentaciji sestavnih delov spomenika, njegovih sestavin ali sklopov na mestu najdbe (in

situ),

- učno-demonstracijskemu delu in promoviranju.


268


oktober 2010

OBVEZNOST JAVNE DOSTOPNOSTI SPOMENIK

Obveznost javne dostopnosti spomenika

Z aktom o razglasitvi je potrebno zagotoviti obveznost javne dostopnosti spomenika:

- za zagotavljanje varovanja spomenika,

- ob spremljanju stanja spomenika,

- v procesih načrtnega urejanja in upravljanja spomenika,

- v procesu arheološkega interdisciplinarnega znanstvenega raziskovanja spomenika,

- ob načrtovanju in izvajanju prezentacije spomenika ali njegovih delov,

- v procesih vzdrževanja spomenika,

- v izvajanju drugih aktivnosti in dejavnosti z namenom povečevanja pričevalnosti in promocije

spomenika ali njegovih delov.

Zahteve glede javne dostopnosti spomenika

Spomenik mora biti dostopen javnosti v sorazmerju z možnostmi lastnika oziroma posestnika (54. člen

ZVKDS-1). Lastnik oziroma posestnik mora dopustiti dostop na neograjeno zemljišče in po

predhodnem obvestilu tudi na ograjeno zemljišče pooblaščenim osebam za potrebe varstva

arheoloških ostalin, dokumentiranja in raziskovanja (55. člen ZVKDS-1).

Z izkazanim javnim interesom urejanja območja spomenika, upravljanja, raziskav in prezentacije

njegovih delov, drugih aktivnosti in dejavnosti z namenom povečevanja pričevalnosti in promocije

spomenika ali njegovih delov, se predhodno urejajo odnosi z lastniki oziroma posestniki zemljišč ali

zemljišča na podlagi določil iz 4. poglavja Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki obravnava uporabo,

upravljanje in druga ravnanja z dediščino (36. do 40. člen ZVKD-1) in/ali na podlagi določil 5. poglavja

Zakona o varstvu kulturne dediščine, ki urejajo predkupno pravico in razlastitev spomenika (62. in

63. člen ZVKD-1).


269


oktober 2010

UPRAVLJANJE SPOMENIKA

Upravljanje obsega vodenje in organiziranje vzdrževanja, uporabe, dostopnosti, predstavitve javnosti

in spremljanje stanja spomenika.

Upravljanje spomenika opredeljuje 59. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, Uradni list

RS, št. 16/2008):

Lastnik oziroma posestnik mora zagotoviti upravljanje spomenika v skladu z aktom o razglasitvi

neposredno ali tako, da ga poveri upravljavcu.

Upravljavca morajo imeti vsi spomeniki, ki so varovani na podlagi mednarodnih pogodb, katerih

podpisnica je Republika Slovenija, in vsa spomeniška območja. Akt o razglasitvi lahko predvidi

upravljavca tudi za druge spomenike.

V skladu z aktom o razglasitvi spomeniškega območja lahko organ, ki je izdal akt o razglasitvi, sam

neposredno upravlja spomeniško območje v režijskem obratu, ustanovi v ta namen javni zavod, poveri

upravljanje javnemu zavodu, ki je ustanovljen z namenom upravljanja spomenikov in spomeniških

območij, ali poveri upravljanje fizični ali pravni osebi na podlagi predpisov, ki urejajo javno-zasebno

partnerstvo.

Upravljanje se lahko poveri upravljavcu zavarovanega območja narave, če je tako določeno v aktu o

zavarovanju zavarovanega območja narave in če je upravljavec strokovno usposobljen za upravljanje s

spomeniškim območjem.

Upravljanje spomenika ali spomeniškega območja se izvaja na podlagi načrta upravljanja.

Če upravljavec v obnovo in vzdrževanje spomenika vlaga lastna sredstva in prevzema druga bremena

in tveganja, lahko organ, ki je izdal akt o razglasitvi, z upravljavcem sklene koncesijsko pogodbo o

upravlanju za obdobje, ki je sorazmerno s fizičnimi vložki in tveganji upravljavca.

Obveznost sprejetja načrta upravljanja

Po Zakonu o varstvu kulturne dediščine morajo imeti vsa spomeniška območja upravljavca (ZVKD-1,

Uradni list RS, št. 16/2008, 59. člen, 2. alineja), upravljanje spomenika ali spomeniškega območja pa

se izvaja na podlagi načrta upravljanja (ZVKD-1, 59. člen, 5. alineja). Isti zakon tudi nalaga obveznost

sprejetja načrta upravljanja za vse spomenike in spomeniška območja, ki imajo upravljavca (ZVKD-1,

60. člen, 1. alineja). Načrt upravljanja pripravi upravljavec ob pomoči Zavoda za varstvo kulturne

dediščine Slovenije, sprejme pa ga organ, ki je sprejel akt o razglasitvi spomenika (ZVKD-1, 60. člen, 2.

alineja).


270


oktober 2010

Utemeljitev sprejetja načrta upravljanja

Arheološko najdišče Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, je spomeniško območje.

Zakon o varstvu kulturne dediščine določa, da morajo imeti vsa spomeniška območja upravljalca

(ZVKD-1, Uradni list RS, št. 16/2008, 59. člen, 2. alineja) in načrt upravljanja (ZVKD-1, Uradni list RS,

št. 16/2008, 60. člen, 1. alineja).

Zahteve glede upravljanja spomenika

Zahteve glede upravljanja spomenika s sprejetjem načrta upravljanja določa Zakon o varstvu kulturne

dediščine (ZVKD-1, 60. člen).

Po zakonski opredelitvi je načrt upravljanja dokument, s katerim se določijo strateške in izvedbene

usmeritve za celovito ohranjanje spomenika ali spomeniškega območja in način izvajanja njegovega

varstva (ZVKD-1, 60. člen, 1. alineja).

Načrt upravljanja vsebuje najmanj: pregled kulturnih vrednot, ki jih je posebej treba ohranjati in

razvijati, vizijo varstva in razvoja, strateške in izvedbene cilje upravljanja, določbe, ki se nanašajo na

upravljavsko strukturo in ukrepe za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, načrt dejavnosti s

finančnim okvirom, še posebej za zagotavljanje dostopnosti in upravljanje obiska, kazalnike in način

spremljanja izvajanja ter rok veljavnosti načrta, način dopolnjevanja in spreminjanja načrta (ZVKD-1,

60. člen, 3. alineja).

Predlog upravljavca spomenika

Za upravljavca spomenika se predlaga Javni zavod Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož na Ptuju.

Utemeljitev:

Predlagani upravljavec je pooblaščena javna pravna oseba na območju Spodnjega Podravja za hrambo

in vzdrževanje premične arheološke dediščine in vodi njeno evidenco, ki je sestavni del obravnavanega

nepremičnega kulturnega spomenika;

Predlagani upravljavec ima sedež na območju spomenika;

Predlagani upravljavec že upravlja dele nepremičnega kulturnega spomenika državnega pomena v

Spodnji Hajdini (Uradni list RS, št. 56/2003) in sicer prezentirane arheološke sklope: Prvi mitrej in

Tretji mitrej.


271


oktober 2010

PREMIČNINE, KI SO SESTAVNI DEL SPOMENIKA

Sestavni del nepremičnega kulturnega spomenika Ptuj – Arheološko najdišče Panorama so vsi

arheološki predmeti, izdelki in strukturni elementi stavbne, naselbinske, grobiščne arhitekture in

opreme iz preteklih obdobij, ki so na površju in pod površino v zemeljskih plasteh in pod vodo v reki

Dravi in ležijo v arheoloških kontekstih najdišča.

Arheološki predmeti, izdelki in strukturni elementi stavbne, naselbinske, grobiščne arhitekture in

opreme, postanejo premična dediščina - premičnina v procesu arheološke raziskave in

dokumentiranja ter z dvigom iz arheoloških kontekstov najdišča.

Potencialna premičnina:

posodje iz različnih materialov (keramika, steklo, kovina, kamen, les) orodje, orožje, deli noše, nakit,

pripomočki, igrače, idr. iz različnih materialov (kamen, kovina, roževina, kost, steklo, keramika, les,

naravne smole), denar iz različnih kovin, in drugi predmeti ter strukturni elementi stavbne,

naselbinske in grobiščne arhitekture in opreme, idr.

Z dvigom iz arheološkega konteksta najdišča oziroma nepremičnega kulturnega spomenika

(arheološka raziskava, dokumentiranje, dokumentirana posamična najdba) postane to gradivo

premična dediščina, premičnina tega kulturnega spomenika in o kateri vodi sezname v inventarni

knjigi pristojni muzej, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.


272


oktober 2010

RAZGLASITEV SPOMENIKA, KI VPLIVA NA OHRANJANJE NARAVE

Na spomeniškem območju Panorame, na prostoru Muzejskega trga pri nekdanjem dominikanskem

samostanu, je zelena površina s formalno izpeljanimi potmi, imenovana Sončni park, in je registrirana

dediščina (Ptuj – Sončni park, EŠD 18000). Urejanje in vzdrževanje Sončnega parka mora upoštevati

zahteve iz varstvenih režimov varovanja vrednot in vrednosti razglašenega kulturnega spomenika Ptuj

– Dominikanski samostan, EŠD 588,) in razglašenega kulturnega spomenika Ptuj – levi breg (Uradni

vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 35/89), katerega del je spomeniško območje Panorama (EŠD 9277).

Po razglasitvi spomeniške enote Ptuj – Arheološko najdišče Panorama za kulturni spomenik

državnega pomena mora urejanje in vzdrževanje Sončnega parka upoštevati zahteve iz varstvenih

režimov varovanja vrednot in vrednosti razglašene enote.


273


oktober 2010

OBRAZLOŽITEV ODLOKA

Enota dediščine Ptuj - Arheološko najdišče Panorama, EŠD 9277, je po obsegu spomeniško območje

in zajema del zahodnega predela mesta Ptuja: grič Panorama, vzhodni del Vičave, Muzejski trg in

zahodni del Prešernove ulice pod Grajskim gričem ter del reke Drave z obrežji.

Enota ima arheološke, zgodovinske, naselbinske, umetnostnozgodovinske, arhitekturne in krajinske

vrednote ter vrednosti, izjemne za Republiko Slovenijo in v širšem evropskem prostoru.

V zemljiščih - in v reki Dravi - so ohranjene globoko stratificirane (do 4 m in več pod površino)

arheološke ostaline večperiodne kontinuirane naselbinske aglomeracije iz prazgodovine, antike in

srednjega veka, izjemne v naravnem okolju nad dravskim prehodom ter v kulturnozgodovinski

identiteti Ptuja, v slovenskem in evropskem prostoru.

Izjemno po svoji pojavnosti in vlogi v urbanistično funkcionalnem kontekstu rimskega provincialnega

mesta Colonia Ulpia Traiana Poetovio je urbano tkivo s spomeniki in epigrafskimi viri kot mestna četrt

s funkcijo tržnega in upravnega središča klasične rimske mestne samouprave z dolgo vlogo rodbine

Valerijev. Četrt kot naslednica noriške naselbine ob stari jantarni cesti in rimske poselitve od zač. 1.

stoletja naprej, je z večfazno pozidavo in arhitekturo komunalno opremljenih rimskih insul od konca 1.

do 4. stoletja ob rimski državni cesti Celeia-Poetovio-Savaria nad mostnim prehodom na Vičavi,

akvaduktom, epigrafsko izpričano leta 243 obnovljeno tržnico (loca fornicata) pod Panoramo,

Trajanovo forumsko stavbo iz zač. 2. stoletja na Vičavi, s svetišči Nutric, Traških konjenikov (2.,3.

stol.), čaščenjem Silvana, Libere in Bakhusa, Eskulapa, Higije, Venere, oltarji Jupitra, z grobiščem na

Panorami in grobišči ob cestah v zaledje (2.-5. stoletje), z najmlajšim petovijonskim 4. mitrejem na

Muzejskem trgu (3./4. stoletje) in strateško obrambo v pozni antiki (4./5. stoletje) mesto v malem, kar

je izjemno med antičnimi mesti na Slovenskem. Svojstveni so staro izročilo z oltarji Epone,

Marmogija in noriškopanonski oblikovni elementi. Posebnost Petovione in izjemnost v vsem imperiju

so spomeniki in kult Nutric-Dojilj na Panorami (2.-3. stoletje) ter tekstilni izdelek, volneno noriško

oblačilo - petovionski plašč, fiblautorion patabionikon, naveden v pisanih virih. Starokrščanska cerkev

na Panorami z mozaiki in opremo iz 4./5. stoletja sodi v severnojadranski stilni krog in oglejske

delavnice. Izjemno vrednost predstavlja vloga petovionskega škofa Viktorina Ptujskega iz 3. stoletja v

zgodnjem krščanstvu in v razvoju poznoantične misli, najopaznejše dediščine Evrope iz antike.

Priskova omemba Patabione, kot vmesne postaje zahodnorimskega poslanstva k Atilu, je izraz globoke

vpetosti mesta še v dogajanjih poznoantične rimske države. S poselitveno kontinuiteto v srednji vek je

izjemnega pomena prostor Muzejskega trga z delom Vičave, Prešernove ulice in reke Drave, z

umestitvijo nad antičnim dravskim prehodom, v zgodovinskih virih izpričane naselbinske

aglomeracije s Pribinovo cerkvijo in dvorom zgodnjesrednjeveškega spodnjega Ptuja 9. stoletja ter

podgradjem Ptujskih gospodov - zasnovo srednjeveškega dominikanskega samostana iz leta 1230, z

gradbeno substanco kot posrednega arheološkega vira, ki do danes tvorno oblikuje značilno veduto

Ptuja in izjemen historičen prostor v Republiki Sloveniji in širšem evropskem prostoru.


274


oktober 2010

LITERATURA IN VIRI

ABRAMIĆ, M. 1914, Archäologische Funde in Pettau. - Jahreshefte des Ösrerreichischen

Archäologischen Institutes in Wien 17, Beiblatt, 88 – 154.

ABRAMIĆ, M. 1925 a, Poetovio. Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta (Ptuj).

ABRAMIĆ, M. 1925 b, Poetovio. Führer durch die Denkmäler der römischen Stadt (Wien).

ABRAMIĆ, M. 1931, Novi natpisi iz Poetovija. - Časopis za zgodovino in narodopisje 26, 177-202.

ABRAMIĆ, M. 1933, Opaske o nekim spomenicima staroga Poetovija. - Časopis za zgodovino in

narodopisje 28, 129 – 131.

AIJ: HOFFILLER, V. in B. SARIA 1938, Antike Inschriften aus Jugoslavien 1: Noricum und

Pannonia Superior. - Zagreb.

BAŠ, F. 1933, Historično – geografski razvoj Ptuja. - Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 83-113.

BELAK, M. 1993, Med Nutricami in Mitro. - V: Ptujski arheološki zbornik, ob 100-letnici muzeja in

Muzejskega društva Ptuj (Ptuj), 233-239.

BOŽIČ, D. 1993, O latenskih najdbah na območju Ptuja. - V: Ptujski arheološki zbornik, ob 100-

letnici muzeja in Muzejskega društva Ptuj (Ptuj), 189-204.

BRATANIČ, R. 1951, Rimski napisi iz Ptuja. - Arheološki vestnik 2/1, 9 – 17.

BRATANIČ, R. 1953, Nove najdbe iz Ptuja. - Arheološki vestnik 4/2, 282 – 289.

BRATANIČ, R. 1954, Nove najdbe iz Ptuja. - Arheološki vestnik 5/2, 361 – 377.

BRATOŽ, R. 1990, Vpliv oglejske cerkve na vzhodnoalpski in predalpski prostor od 4. do 8. stoletja.

- Zgodovinski časopis 44/3, 331-362

BRATOŽ, R. 1991, Krščanstvo v antiki. - V: Zgodovina Cerkve na Slovenskem (Celje), 11-27.

BRATOŽ, R 1998, Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v antiki. - V: Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija,

Zbornik znanstvenega simpozija (Ptuj), 14-30.

CIGLENEČKI, S. 1993, Arheološki sledovi zatona antične Petovione. - V: Ptujski arheološki

zbornik, ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva Ptuj (Ptuj), 505-520

CIL III: Corpus Inscriptionum Latinarum III, 1 (1873).

CURK, I. 1966, Poznoantično grobišče na Zgornjem bregu v Ptuju. - Časopis za zgodovino in

narodopisje, n.v. 2, 46 – 62.

CURK, I. 1972, Mitreji na Slovenskem. - Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov

31 (Ljubljana).

CURK, I. in J. CURK 1970, Ptuj (Ljubljana).

CURK, J. 1974, Poročilo o kulturnozgodovinskem delu in raziskavah v Pokrajinskem muzeju Ptuj za

leta 1970-1974. – Časopis za zgodovino in narodopisje n.v. 10/2, 227-266.

CURK, J. 1975, O srednjeveških zasnovah Ptuja in Maribora. - Časopis za zgodovino in narodopisje

46/2, 183 – 212.

CURK, J. 1999, O nekaterih nerešenih problemih ptujske topografije. - Kronika 47/1-2, 1–10.


275


oktober 2010

FERK, F. 1893, Vorlaufigen Mitteilungen über das römische Strassenwessen. - Mittheilungen des

historisches Vereines fur Steiermark 41.

GASPARI, A. 2001, Raziskave rimskega mostu na Ptuju. - V: Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in

njegova doba, Archaeologia Poetovionensis 2 (Ptuj), 51-60.

HERNJA – MASTEN, M. 1991, Človek, ki se je v zgodovino zapisal sam – Ptujčan Leopold

Schickelgruber. - Kronika 39/1-2, 71-76.

HORVAT, J. 1999, Roman Provincial Archaeology in Slovenia Following the Year 1965: Settlement

and Small Finds. - Arheološki vestnik 50, 215–257.

HORVAT, J., M. LOVENJAK, A. DOLENC VIČIČ, M. LUBŠINA TUŠEK, M. TOMANIČ

JEVREMOV IN Z. ŠUBIC 2003, Poetovio. Development and Topography. - V: M. Šašel Kos, P.

Scherrer (ur.), The autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia 1, Situla 41 (Ljubljana),

153-189.

HORVAT, J., A. DOLENC VIČIČ 2010, Arheološka najdišča Ptuja, Rabelčja vas. - Opera Instituti

Archaeologici Sloveniae 20 (Ljubljana).

JEVREMOV, B. 1977, Ptuj, Vičava. - Varstvo spomenikov 21, 251.

JEVREMOV, B. 1988, Vodnik po lapidariju (Varaždin).

JEVREMOV, B. 1988-1989, Grobovi z začetka kulture žarnih grobišč iz Ptuja. - Arheološki vestnik

39-40, 171-180.

KLEMENC, J. in B. SARIA 1936, Archäologische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj (Beograd,

Zagreb).

KLEMENC, J. 1950 a, Ptujski grad v kasni antiki. - Dela 1. razr. SAZU 4 (Ljubljana).

KLEMENC, J. 1950 b, – Serta Kazaroviana (Sofija).

KLEMENC, J. 1967, Starokrščanska svetišča v Sloveniji. - Arheološki vestnik 18, 111-135.

KNIFIC, T. 1991, Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. - V: Timotej Knific, Milan

Sagadin, Pismo brez pisave: Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem, Katalog ob

razstavi (Ljubljana), 11-32.

KOHAUT, V. 1900, Mittheilungen über Ausgrabungen von Poetovium. - Mitteilungen der k.k.

Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, N.F. 26

(Wien).

KOHAUT, V. 1901, Mittheilungen über Ausgrabungen und Funde von Pötovio in den Jahren

1898/99. - Mitteilungen der k.k. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und

historischen Denkmale N. F. 27 (Wien), 18.

KOROŠEC, P. 1950, Slovanske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju. - Dela 1. razr.

SAZU 3 (Ljubljana), 73-111.

KOROŠEC, P. 1979, Zgodnjesrednjeveška nekropola na Ptujskem gradu. - Zgodovinski časopis 26,

13-31.

KOROŠEC, P. 1999, Nekropola na ptujskem gradu (Ptuj).

KOROŠEC, P. 1980, Skeletni grob z bloka B-III v Ptuju in materialna kultura tega obdobja. -

Arheološki vestnik 31, 38 – 54.


276


oktober 2010

KOROŠEC, P. 2001, Panorama – Ptuj. Rokopis za Arheološko karto Ptuja, 1 – 8, karta raziskav leta

1948. Arhiv najdišča na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije (Ptuj).

LAMUT, B. 1992, Poetovio v rimskem obdobju. - Kronika 40/3, 161-168.

LAMUT, B. 2000 a, Dominikanski samostan Ptuj, Poročilo o arheološkem nadzoru sond na

osrednjem dvorišču in v južnem traktu križnega hodnika. - Pokrajinski muzej Ptuj, neobjavljeno.

LAMUT, B. 2000 b, Ptuj - Raziskave v nekdanjem dominikanskem samostanu: zanimive najdbe na

dvorišču. - Tednik, 9. nov. 2000, letnik 53, št. 45, stran 5, ilustrirano (Ptuj).

LAMUT, B. 2002, Poročilo o arheološkem nadzoru geoloških sond na lokaciji Ptuj, Prešernova ulica

37 – notranje dvorišče nekdanjih zaporov. - Pokrajinski muzej Ptuj, neobjavljeno.

LAZAR, E. 2009, Poročilo o izvedenem arheološkem dokumentiranju na območju predvidene

gradnje t. im. skulpture sprave na Ptuju, parcela št. 995/4 k.o. Ptuj. - Zavod za varstvo kulturne

dediščine Slovenije, Center za preventivno arheologijo (Ptuj), neobjavljeno.

LAZAR, E. 2013, Ptuj – arheološko najdišče Levi breg, Ptuj – arheološko najdišče Panorama. –

Varstvo spomenikov, Poročila 48, 216-221.

LUBŠINA TUŠEK, M. 1981, Tlorisna zasnova rimskih vil v Sloveniji. - Časopis za zgodovino in

narodopisje n. v. 17/2, 153-203.

LUBŠINA TUŠEK, M. 1999, Ptuj, Vičava. - Letno poročilo 1997, Zavod za varstvo naravne in

kulturne dediščine Maribor (Maribor), 195-196.

LUBŠINA TUŠEK, M. 2000, Ptuj, Vičava (165). - Varstvo spomenikov 38 /1999, Poročila, 99-100.

LUBŠINA TUŠEK, M. 2002. Ptuj – Arheološko najdišče Ptuj, Levi breg (EŠD 9155), Vičava. -

Letno poročilo 2000, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor (Maribor), 262- 263.

LUBŠINA TUŠEK, M. 2004. Petoviona in njene mestne četrti. - V: Rimljani: steklo, glina, kamen.

Katalog razstav/ ured. Irena Lazar (Celje, Maribor, Ptuj), 90-93.

LUBŠINA TUŠEK, M. 2009, Poročilo o arheološki raziskavi na Vičavi na Ptuju, na delu zemljišča s

parc. št. 688/8 k.o. Ptuj. - Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za preventivno

arheologijo (Ptuj), neobjavljeno.

LUBŠINA TUŠEK, M. in B. KAVUR 2011, Srednica near Ptuj, A contribution to beginning of the

La Tène period in Eastern Slovenia. - V: The Eastern Kelts: The communities between the Alps and the

Black Sea/edited by Mitja Guštin, Miloš Jevtić (Koper-Beograd), 31-50.

LUBŠINA TUŠEK, M. in M. ERIČ 2012, Zaščitne raziskave poznosrednjeveškega in novoveškega

mostišča na Ptuju. – V: Potopljena preteklost: Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne

kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki

(1884-2012)/ur. A. Gaspari in M. Erič (Radovljica), 355-362.

MIKL, I. 1960. Ptuj. - Varstvo spomenikov 7, 293, 337.

MIKL, I. 1960-1961, Rimske najdbe iz Ptuja po letu 1954. - Arheološki vestnik 11-12 (1962), 153 –

186.

MIKL, I. 1962, Poetovijski četrti mitrej. – Ptujski zbornik 2 (Ptuj), 212-218.

MIKL, I. 1963, Ptuj. - Arheološki pregled 5 (1964), 95.

MIKL, I. 1964, O podobi in zgodovini rimskega Ptuja. - Kronika 12/1, 74-75.

MIKL, I. 1965, Ptuj. - Varstvo spomenikov 9, Konservatorska poročila (1962-64), 152, 183, 195.


277


oktober 2010

MIKL CURK, I. 1967, Rimski napis z vznožja Ptujskega gradu. - Arheološki vestnik 18, 193-194.

MIKL CURK, I. 1969 a. Zgodovina arheološkega raziskovanja v Ptuju. - V: Poetovio – Ptuj 69-1969.

Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici (Maribor), 7 – 15.

MIKL CURK, I. 1969 b, Urbanistični razvoj antičnega Poetovija. - Časopis za zgodovino in

narodopisje n. s. 5, 137-140.

MIKL CURK, I. 1975, Ptuj. - V: Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana), 322 – 325.

MIKL CURK, I. 1978, Poetovio v pozni antiki. - Arheološki vestnik 29, 405-411.

MIKL CURK, I. 1979, Poetovio v 3. stoletju. Nekaj novih podatkov. - Časopis za zgodovino in

narodopisje n. v. 15, 37-42.

MIKL CURK, I. 1980, Nekaj vojaških starin iz Poetovione. - Situla 20/21 (Ljubljana), 431-437.

MIKL CURK, I. 1985, Arheologija zadnjih desetletij o posebnostih rimskega Ptuja. - Ptujski zbornik

5, (Ptuj), 399-403.

MIKL CURK, I. 1989, Novejša arheološka odkritja na Ptuju. – Zgodovinski časopis 43, 25-35.

MIKL CURK, I. 1990, Prostorska ureditev grobišč rimskega Ptuja. - Arheološki vestnik 41, 557-576.

MIKL CURK, I. 1993, Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji. - V: Ptujski arheološki

zbornik, ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva Ptuj (Ptuj), 205-218.

MIKL CURK, I. 1996, Arheološki vir k vlogi ženske v rimskem obdobju. – Ptujski zbornik 6/1 (Ptuj),

157-187.

MIKL CURK, I. 2000, Vino, pivo, sodi, kadi, mehovi … (nekaj rimskodobnih drobcev iz notranjosti

Slovenije) [Wine, beer, barrels, vats, wineskines…(some Roman fragments from the Slovene interior)].

- Annales 22, Series historia et sociologia 10, 2 (Koper), 511-518.

MIKL CURK, I. 2004, Drava, njen breg in Poetovio. - Časopis za zgodovino in narodopisje n. v. 40,

239-252.

MIKL CURK, I. in I. TUŠEK 1985, O središču Poetovione. - Arheološki vestnik 36, 285 - 314.

MIKL CURK, I. in I. TUŠEK 1989, Oblikovani značaj stavb Ptuja v pozni antiki. - Lychnid 7

(Ohrid), 207-211.

MIKUŽ, J., M. HABJANIČ, J. SKALICKY, A. ZUPAN, 1986, Morfološka analiza. Osnove za

izdelavo metodologije in izvedbenih načrtov za prenovo zgodovinskega jedra mesta Ptuj. -

Raziskovalna naloga, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor (Maribor),

neobjavljeno.

MIKUŽ, J. 2006. Ptuj. Konservatorski program za prenovo starega mestnega jedra. - Zavod za

varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor (Maribor), neobjavljeno.

MLINARIČ, J., CURK, J. 2009, Dominikanski samostan na Ptuju. - Zgodovinski arhiv na Ptuju,

Zbirka: Gradiva in razprave 5 (Ptuj).

MRAV, Zs. 2000, Building inscription of Trajan from Poetovio. A preliminary report. – V:

Epigraphica I. Studies on Epigraphy. Ed. by G. Nemeth – P. Forisek, Hungarian Polis Studies (HPS)

6 (Debrecen), 77-94.

MRAV, Zs. 2002, Die Brückenbauinschrift Hadrians aus Poetovio. – V: Communicationes

Archaeologicae Hungariae 2002, 15-57.


278


oktober 2010

MUŠIČ, B. 2004, Poročilo o georadarski raziskavi na lokaciji Ptuj – Vičava, parc. št. 662/2,

(Ljubljana), neobjavljeno.

MUŠIČ, B. 2007, Poročilo o geofizikalni raziskavi Panorama na Ptuju (Ljubljana), neobjavljeno.

MUŠIČ, B. in J. SOKLIČ 2007, Poročilo o geofizikalni raziskavi na Vičavi na Ptuju (Ljubljana),

neobjavljeno.

MUŠIČ, B. 2010, Poročilo o geofizikalni raziskavi na lokaciji Dominikanski samostan. Predhodne

arheološke raziskave - izvedba geofizikalne raziskave na prostoru "kongresno kulturne dvorane" in

križnega hodnika (Maribor), neobjavljeno.

MUŠIČ, B. 2011, Poročilo o geofizikalni raziskavi na lokaciji Ptuj, Dominikanski samostan, severno

obzidje (Maribor), neobjavljeno.

PAHIČ, S. 1951, Novi prispevki k zgodovini Ptuja. - Ljudska pravica, št. 1, 1. januar 1951, stran 5.

PAHIČ, S. 1966. Keltske najdbe v Podravju. - Arheološki vestnik 17, 271-336.

PAHIČ, S. 1968, K predslovenski poselitvi Slovenskih goric in Pomurja. - Svet med Muro in Dravo,

(Maribor), 158-255.

PAHIČ, S. 1993, Petoviona v mariborskem muzeju. - V: Ptujski arheološki zbornik, ob 100-letnici

muzeja in Muzejskega društva Ptuj (Ptuj), 283 – 310.

PAHIČ, S. in J. ŠAŠEL 1950, Začasno poročilo o raziskovanju rimskega kanala v Grajenski dolini

pri Ptuju. - Arheološki vestnik 1/1-2, 204-215.

PAHIČ, S. in J. ŠAŠEL 1993, Drugi vodovod za Petoviono, Raziskave v letih 1949-1951. - Doneski k

pradavnini Podravja 10, samozaložba.

PETRU, P. 1970, Izhodišča varovanja nepremičnih arheoloških spomenikov in regionalni plan

Slovenije. - Varstvo spomenikov 13/14, 1968-1969, (1970), 9-16.

PLESNIČAR – GEC, L. 1998, Antične freske v Sloveniji I, Drugi del. - Katalogi in monografije 31/2

(Ljubljana).

REISCH, E. 1914, Die Grabungen des ösrereichischen archäologischen Institutes während der Jahre

1912 und 1913. - Sonderabdrucke aus den Jahresheften des Österreichischen Archäologischen

Institutes in Wien 17, 89 – 144.

SARIA, B. 1913, Blätter zür Geschichte und Heimatkunde des Alpenländer IV (Graz).

SARIA, B. 1922, Arheološka istraživanja u oblasti starog Poetovio. - Starinar 1, 3. ser., 191-208.

SARIA, B. 1933, Nova raziskovanja po stari Poetoviji. - Časopis za zgodovino in narodopisje 28, 119

– 129.

SARIA, B. 1938, Iskopavanja. Iskopavanja arheološkega seminarja Univerze kralja Aleksandra I. v

Ljubljani. - Jugoslovenski istoriski časopis 4, 192-194.

SARIA, B. 1969, Loca fornicata. Zur Kenntnis der Urbanistik von Poetovio. - Časopis za zgodovino

in narodopisje n.v. 5, 141 – 145.

SARIA, B. 1974, Pregled topografije Poetovia. - Časopis za zgodovino in narodopisje n.v. 10, 219 –

226.

SCHMID, W. 1935, Poetovio. Raziskovanja Muzejskega društva v Ptuju jeseni 1935. - Časopis za

zgodovino in narodopisje 30, 129 – 157.


279


oktober 2010

SCHMID, W. 1936, Ptujske krščanske starosvetnosti. - Časopis za zgodovino in narodopisje 31, 97-

115.

SKRABAR, V. 1904, Römische Funde in Pettau. - Jahrbuch der k. k. Zentral-Kommission N. F. 2/1,

189-214.

SKRABAR, V. 1914, Die romische Draubrucke bei Pettau. - Jahreshefte des Österreichischen

Ärchäologischen Institutes in Wien 17, Beiblatt, 155-160.

SKRABAR, V. 1919, Denkmäler des Larenkultes aus Poetovio. - Jahreshefte des Österreichischen

archäologischen Institutes in Wien 19/20, Beiblatt, 280 – 284.

SKRABAR, V. 1940, Ein verschollenes Eponarelief aus Petovio. - V: Hoffilerov zbornik /Serta

Hoffilleriana, VHAD 18-21, 1937-1940, 379-380.

SLAPŠAK, B. 2001, Poetovio as a supra-regional center / Petoviona kot nadregionalni center. - V:

Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba, Archaeologia Petovionensis 2 (Ptuj), 11-25.

SMODIČ, A. 1928, Muzejsko društvo na Ptuju, Poročilo o društvenem delu od občnega zbora dne

27. maja 1926 do 22. oktobra 1927. – Časopis za zgodovino in narodopisje 23, 97-99.

SMODIČ, A. 1929, Muzejsko društvo na Ptuju, Poročilo o društvenem delu od občnega zbora dne

28. marca 1928 do 25. aprila 1929. – Časopis za zgodovino in narodopisje 24/2-4, 225-228.

SMODIČ, A. 1937 a, Starinska izkopavanja v Ptuju: Arheološka ozkopavanja za mestnim

pokopališčem in na Panorami. - Slovenec, 11. 9. 1937.

SMODIČ, A. 1937 b, Letošnja odkritja okoli Ptuja: Izkopavanje sta uspešno vodila dr. Abramić in dr.

Saria. - Jutro, 11. 9. 1937.

SMODIČ, A. 1937 c, Die archäologischen Ausgrabungen hinter dem städt. Friedhofe und am

Panoramaberg in Ptuj. - Mariborer Zeitung, 12.9.1937.

SMODIČ, A. 1938, Muzejsko društvo v Ptuju, Letno poročilo od 5.5. 1937 do 30. 3. 1938. - Časopis

za zgodovino in narodopisje 33, 125-126.

SMODIČ, A. 1940, Nove latenske najdbe na Dravskem polju. - Časopis za zgodovino in narodopisje

35/1-2, 1-25.

SMODIČ, A. 1953, Rimska ključavnica z masko iz Poetovija. - Arheološki vestnik 4/1, 59-65.

SOVRE, A. 1955, Pripombe k R. Bratanića Novim najdbam iz Ptuja. - Arheološki vestnik 6/1, 26-32.

STELE, F. 1933, K stavbni zgodovini dominikanskega samostana v Ptuju. - Časopis za zgodovino in

narodopisje 28, 166-167.

ŠAŠEL, J. 1961, K zgodovini Ptujskega gradu v arheoloških obdobjih in nekaj novih najdb na

zahodnem vznožju. - Kronika 9, 120 – 128.

ŠAŠEL, A. - J. 1978, Inscriptiones latinae quae in Iugoslavia inter annos MCMLX et MCMLXX

repertae et editae sunt. - Situla 19 (Ljubljana).

ŠAŠEL KOS, M. 1993, Petovionska vladajoča aristokracija. - V: Ptujski arheološki zbornik, ob 100-

letnici muzeja in Muzejskega društva Ptuj (Ptuj), 219-232.

ŠAŠEL KOS, M. 1994, Romulovo poslanstvo pri Atili (Ena zadnjih omemb Petovione v antični

literaturi). - Zgodovinski časopis 48/3, 285-295.

ŠAŠEL KOS, M. 2001, The Nutrices of poetovio – Three Lost Fragments. - V: Ptuj v rimskem

cesarstvu, mitraizem in njegova doba, Archaeologia Poetovionensis 2 (Ptuj), 343-347.


280


oktober 2010

ŠUBIC, Z. 1966, Ptuj. - Varstvo spomenikov 10, Konservatorska poročila, 202- 204.

ŠUBIC, Z. 1967 a, Epigrafske najdbe v Ptuju in območju v letih 1965-1966. - Arheološki vestnik 18,

187-191.

ŠUBIC, Z. 1967 b, Ptuj. - Varstvo spomenikov 11, Konservatorska poročila 1966, (1967), 126-127.

ŠUBIC, Z. 1970, Ptuj. - Varstvo spomenikov 13/14, Konservatorska poročila 1968-1969, (1970), 164-

165.

ŠUBIC, Z. 1972, Ptuj. - Varstvo spomenikov 15, 158.

ŠUBIC, Z. 1974, Ptuj – Vičava. – Varstvo spomenikov 17-19/1, 142.

ŠUBIC, Z. 1977, Novi rimski napisi iz Poetovione (1968-1972). - Arheološki vestnik 28, 92 -100.

TAVŽELJ, S. 2010, Poročilo o sondiranju, Ptuj – Dominikanski samostan – EŠD 588. Osnutek dela

konservatorskega načrta, mapa 3 (Ptuj 2010).

TOMANIČ - JEVREMOV, M. 1985, Poselitev Ptuja in njegove okolice v prazgodovini. - Ptujski

zbornik 5, 387-398.

TOMANIČ- JEVREMOV, M. 1992, Podoba Ptuja v prazgodovinskih obdobjih. - Kronika 40/3, 157-

160.

TRAGAU, K. 1907, Poetovio. Rokopis (14 strani in 3 priloge). Hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v

Zbirki Muzejskega društva, (SI_ZAP/006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, ovoj 3, št. 007468-007484).

TUŠEK, I. 1977, Ptuj, Vičava. - Varstvo spomenikov 21, 251-252.

TUŠEK, I. 1982, Ptuj. - Varstvo spomenikov 24, 177.

TUŠEK, I. 1983, Ptuj, Arheološka območja, Panorama. - Poročilo o delu v letu 1983. Zavod za

spomeniško varstvo Maribor (Maribor), 51-57.

TUŠEK; I. 1984, Ptuj. - Varstvo spomenikov 26, 238-251.

TUŠEK, I. 1985, Ptuj. - Varstvo spomenikov 27, 239-246.

TUŠEK, I. 1986 a, Novi rimski reliefni kamni in napisi iz Ptuja. - Arheološki vestnik 37, 343-369.

TUŠEK, I. 1986 b, Poročilo o delu v letu 1986. - Zavod za spomeniško varstvo Maribor (Maribor),

41-47.

TUŠEK, I. 1987, Ptuj. - Varstvo spomenikov 29, 262-267.

TUŠEK, I. 1992, Dvajset let arheološkega dela Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine

Maribor na Ptuju in v okolici. - Kronika 40/3, 152-156.

TUŠEK, I. 1993, Novi oltarni in reliefni kamni iz Petovione. - Arheološki vestnik 44, 203-208.

TUŠEK, I. 1994, Vičava, trasa plinovoda, Letno poročilo za leto 1994. - Zavod za varstvo naravne in

kulturne dediščine Maribor (Maribor), 91-92.

TUŠEK, I. 1995, Ptuj, Varstvo spomenikov 35/1993, 227, 133 – 134.

TUŠEK, I. 1997, Ptuj, Varstvo spomenikov 36/1994-95, 125, 191 – 193.

TUŠEK, I. 1998, Die frühchristliche Basilika in Ptuj auf Panorama. – Vjesnik za arheologiju i istoriju

Dalmatinsku 87-89, Radovi XIII. međunarodnog kongresa za starokršćansku arheologiju III, Split,

737-742.

TUŠEK, I. 2012, Rimska vojska v republiki in cesarstvu. (Ptuj).


281


oktober 2010

VEITH, G. 1911, Über die Möglichkeit der Auffindung des ersten römischen Legionslagers in

Poetovio. Tipkopis (15 strani, priloge: 1 karta, 3 fotografije). Hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju v Zbirki

Muzejskega društva, (SI_ZAP/0006 – ZMD, AŠ 6, MD-I-5/7, ovoj 6, št. 007521-007541).

VIDRIH PERKO, V. in VOMER GOJKOVIČ, M. 2005, Pijenje vina i kult boga Libera i nalazi iz

Poetovije. - Histria Antiqua 13, 372 – 373.

VNUK, B. 2010, Gradbeno-zgodovinski razvoj nekdanjega ptujskega dominikanskega samostana od

ustanovitve leta 1230 do razpusta samostana leta 1785 in njegova usoda po razpustu – preliminarna

študija. - V: Konservatorski načrt, Dominikanski samostan, ZVKDS Restavratorski center Ljubljana,

(Maribor 2010), Mapa 1, Priloga 1, 45-132.

VOMER GOJKOVIČ M. in N. KOLAR 1993, Archaeologia Poetovionensis. Stara in nova

arheološka spoznanja (Ptuj).

VOMER GOJKOVIČ M. 1994, Poročilo o arheoloških raziskavah v letu 1994 v Sončnem parku na

Muzejskem trgu na Ptuju. – Pokrajinski muzej Ptuj (Ptuj), neobjavljeno.

VOMER GOJKOVIČ M. 1995, Poročilo o arheološkem dokumentiranju ostalin ob prenovi tal v

delu kletnih prostorov stavbe Prešernova 37 na Ptuju. – Pokrajinski muzej Ptuj (Ptuj), neobjavljeno.

VOMER GOJKOVIČ M. in I. ŽIŽEK 2007, Arheološko poročilo o rezultatih geološkega vrtanja na

območju Sončnega parka na Muzejskem trgu na Ptuju. – Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož (Ptuj),

neobjavljeno.

WIGAND, K. 1915, Die Nutrices Augustae von Poetovio. - Jahreshefte des Ösrerreichischen

Archäologischen Institutes 18 (Wien).

ŽIŽEK, I. 1992, Muzejsko društvo in arheologija od 1893 do 1945. – Kronika 40, 148-151.

ŽIŽEK, I. 2010. Poročilo o sondiranju na lokaciji Dominikanski samostan. - Pokrajinski muzej Ptuj-

Ormož (Ptuj), neobjavljeno.


282


oktober 2010

PRILOGA 1

Prostorsko umeščena polja arheoloških raziskav in najdb v spomeniškem območju

Ptuj – Arheološko najdišče Panorama.


283

c

c

2012 ZVKDS CPA, Regionalni oddelek Ptuj

1995-12 Geodetska uprava Republike Slovenije

0 80m

32a

33

34

35

36

3738

39

40

41

42

43

44

45

46

47

48

49a

50

51b

52

53

54

55

57

58

59

60

61 - 73

1a

2

3

4

5

6

7c

8

9

10

11

12

13

14

16

1718

19

20j

21

22

23a24

25a

26

27

28b

29

30

31

74

7576

78

77

79

80

81

82

83

84

ab

56

25f

1b

7b

7d7a

20l

20i

20e20m

20c

20c

20c

20b

20d

20i

20c

20h

20f

20f

20f

20g

20k

20a

25b

25c

25d

25e

32b

49b49c

49d

49e

49f49g

49h49i

49j

54

54

58

a

bc

15a

15b15c

Center za preventivno arheologijo

ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE

166/2010 Elaborat predloga za razglasitev arheološkega najdišča Panorama za kulturni spomenik državnega pomena

Priloga 1:

Projekt

Ptuj - Arheološko najdišče Panorama,EŠD 9277

Nosilec projekta: Marija Lubšina - Tušek, univ. dipl. arheolog

Računalniška obdelava: Danilo Cvetko

Datum: marec 2012

N

W E

S

51a

28aJ

K

L

23b

16.1 Priloga 1: Prostorsko umeščena polja arheoloških raziskav in najdb v spomeniškem območju Ptuj – Arheološko najdišče Panorama.


oktober 2010

PRILOGA 2

Prostorsko umeščena polja arheoloških raziskav in najdb v delu spomeniškega območja

Ptuj – Arheološko najdišče Panorama, na prostoru Muzejskega trga in Prešernove ulice.


284

c

c



0 20m

61

70b

70a

62a

66

72b

73f

72a

77b

77a

77c

73e64a

73a

72c

73b

72c

73c

72a

72f

73d

64c

65

64b

62b

72e

62c

62d

62e

69

71c

71a

71d71b

68

78a

78c

78b

75

76

74a

74b

74c

74d

74d76

75

16.2 Priloga 2: Prostorsko umeščena polja arheoloških raziskav in najdb v spomeniškem območju Panorama, na prostoru Muzejskega trga in dela Prešernove ulice.

EŠD 588

63

67

72d




Priloga 2:

Projekt




Datum: julij 2011

N

W E

S


oktober 2010

PRILOGA 3

Polja raziskav z arheološkimi strukturami v spomeniškem območju

Ptuj – Arheološko najdišče Panorama.


285

c

c



0 80m




Priloga 3:

Projekt




Datum: marec 2012

N

W E

S

16.3 Priloga 3. Polja raziskav z arheološkimi strukturami v spomeniškem območju Ptuj – Arheološko najdišče Panorama.

76

20c

20c

20h

20f

20f

20k

49c

49f

49h49i

82

32a

35

38

40

48

49a

51b

52

55

57

59

6

7c

19

20j

21

25a

28b

30a

31

78

77a

51a

7d 20i

20e20m

20c

20c

20b

20d

20f

20g

25b

25c

25d

25e

49b

49d

49e

49g

49j

a

b

15a

15b15c

77b

72a

77c72c72b

62a72d

72b

62b

72b

62c62d

62e68

25f