Knjiga je doživela odlične pohvale kritikov iz vsega sveta: to je knjiga leta, naj-

boljša zgodba o zgodovini življe-nja zadnjih 500 milijonov let; je izjemna in provokativna in hkrati temelji na trdnih dokazih; kako smo vse to lahko do sedaj pre-zrli ... Vsi ocenjevalci se strinja-jo, da prinaša človeštvu rešitve, če bomo udejanjili njena sporo-čila in gospodarili s smaragdnim planetom kot dobri gospodarji. Nekaj let sem se izmikal, da vse-bino knjige predstavim na tem mestu, vendar je stanje sveta tako zaostreno, da ni več časa molčati. Vsebina se mi je zdela preveč strokovna in tudi geolo-gija ni pop znanost, vendar sem se naučil, da take vsebine napi-šem razumljivo, ne da bi ob tem padla verodostojnost izvirnika. Torej začnimo naše potovanje skozi geološki čas s poselitvijo kopnega.

Štiri evolucijske novosti Prve kopenske rastline so mo-

rale rešiti številne težave preho-da iz vodnega v zračni ocean. Ko-pnega še ni pokrivala prst, saj je prst produkt življenja. Normalen pojav so bila velika nihanja tem-peratur in zračne vlažnosti, saj ni bilo rastlinske odeje, ki bi stabi-lizirala klimo. Kamninski drobir ni zadrževal vode in minerali so tičali ujeti v kamnine. Poseben problem je bila dostopnost duši-ka. Če poznamo današnje stanje, vemo, da pionirske rastline, kot so lišaji in mahovi, poselijo mej-na območja praviloma v simbiozi z glivami (mikoriza) ali pa v simbi-ozi z bakterijami, ki vežejo zračni dušik. To hkrati velja za vse da-našnje kopenske rastline in prav tako sta bili ti dve veliki simbio-zi življenja pogoj, da so rastline sploh lahko prešle na kopno. Ob tem so razvile še štiri evolucijske novosti: z nepropustno povrhnji-co so omejile izgubo vode, s kon-strukcijo listnih rež so zagotovile nemoteno izmenjavo plinov, z vo-dovodnim cevjem so kanalizirale pretok tekočine svojega notra-njega morja in z vgradnjo lignina so izdelale oporno konstrukcijo, da nosi lastno težo in kljubuje ne-mirni atmosferi.

Velika saga kolonizacije kopnega

Velika saga kolonizacije kopnega se je začela pred 465 milijoni let. To je zgodba prehoda od zelenih alg h kopenskim mahovnicam (dana-šnji mahovi in jetrenjaki). Prva ra-stlina z vodovodnim cevjem se je pojavila pred 425 milijoni let, kar 50 milijonov let pred prvimi rastlinami z listi. Takrat je bilo v atmosferi pet-najstkrat več ogljikovega dioksida (C02), kot ga je danes, in seveda je bilo podnebje mnogo toplejše.

Med 425 in 360 milijoni let (torej naslednjih 65 milijonov let) se za-čenja doba navedenih štirih evo-lucijskih inovacij rastlin. Ko so se pojavile prve rastline z listi, je oglji-kov dioksid padel za desetkrat. Za odložen pojav rastlin z listi so bile razlog spremembe koncentracije C02 v atmosferi, ki so se dogajale pred 400 do 350 milijoni let. Hkrati je opazna povezava med koncen-tracijo ogljikovega dioksida in ra-zvojem listnih rež. Več ko je C02, manj je listnih rež. Fosili prvih ko-penskih rastlin, ki so živele v at-mosferi, bogati s C02, so imeli le malo listnih rež, pogosto manj kot pet na mm2, podobno kot današnje puščavske sukulente (danes imajo običajne rastline v zmernih pasovih nekaj sto rež na mm2). Hkrati je pa-dec atmosferskega C02 povzročil povečanje površine listov rastlin. To sta dva parametra, ki bi ju lahko pri-merjali med rastlinami iz starih her-barijskih zbirk in sedaj prostoživeči-mi, pa tega ne dela nihče!

Zakaj zemlja ne pomrzne v snežno kepo

V dolgoročnem kroženju plane-tarnega C02 predstavljajo rastline osnovno povezavo med kamnina-mi, morjem in atmosfero. Niz kro-ženja poteka po shemi: izbruhi vul-kanov-ogljikov dioksid-ogljikova kislina-bikarbonati-gradnja lupin in ogrodij (korale, školjke, polži, ka-mnotvorne alge). Če se na planetu

ne bi dogajalo spodrivanje in to-pljenje skorje, ki poganja kroženje C02, bi ves ogljikov dioksid končal na morskem dnu. Ujet v karbona-tih in drugih mineralih ne bi mogel prispevati k učinku tople grede, to-rej skrbeti za primerno temperatu-ro planeta, in Zemlja bi pomrznila v snežno kepo, kar se je že zgodi-lo. Dolgoročni cikel C02 deluje kot termostat, ki preprečuje, da bi bila Zemlja prevroča ali premrzla. Vul-kani sproste ogromne količine vo-dne pare in C02 in s tem nenehno preprečujejo zamrznjenje Zemlje. K temu učinku prispevajo tudi rastline in njihove sodelavke glive, ki raz-grajujejo kamninsko podlago pet-krat hitreje, kot bi to potekalo brez njih. Življenje homeostatsko urav-nava planetarno klimo.

Več kisika - večje živali Na začetku karbona so rastline

začele sintetizirati lignin, ki gradi izjemno oporno tkivo. Ta evolucij-ska novost je zahtevala razvoj mi-krobov, ki bi bili sposobni razgraje-vati lignin s primernimi encimi. Ker pa teh ni bilo, se je lignin kopičil, razgradnja ni potekala in zato se je koncentracija kisika v atmosferi zelo povečala. V karbonu, pred 300 milijoni let, se je povečala kar na 35 odstotkov (sedaj 21 odstotkov). Več kisika je pomenilo večji atmosferski tlak in za tretjino gostejšo atmosfe-ro, zato so lahko letele tudi težje ži-vali, orjaški kačji pastirji meganeura s premerom kril kar 65 cm in dru-gi insekti, 1,5 m dolgi škorpijoni ter ogromne dvoživke, težke nekaj sto kilogramov.

Vedeti moramo, daje velikost žu-želk neposredno odvisna od kon-centracije kisika v ozračju, ker je nji-hova velikost omejena z učinkovito-stjo dihalnega aparata. Gigantska favna je gospodovala planetu kar 50 milijonov let, od 300 milijonov do začetka perma. Tudi rastline so bile orjaške, mahovi, preslice in prapro-tnice so sestavljali neskončne goz-

dove. Toda obilje kisika je tako na-raslo, da je povzročilo obsežne sa-movžige takratnih gozdov. Od tod črni premog, oglje iz požarov.

Največje množično izumiranje Ob koncu perma je zaradi tega ki-

sik padel na le 15 odstotkov in gi-gantizma je bilo hitro konec. Sledi-lo je največje množično izumiranje, permsko izumiranje, ko je izginilo okrog 95 odstotkov vseh kopenskih vrst. Na meji trias/jura je zaradi vul-kanskega delovanja zelo narastel C02, posledica so bili manjši listi rastlin in še eno veliko izumiranje. Toda življenje si je spet opomoglo in v kredi beležimo drugi skok kisika na skoraj 25-odstotno raven. Posle-dica je bil gigantizem dinozavrov. Geologi poznajo še eno globalno segrevanje, v eocenu - pred 55 do 34 milijoni let. Takrat je bilo C02 de-setkrat več kot danes in spet so se pojavile orjaške živali, megafavna, tokrat sesalci, npr. nosorog parace-rathium, ta je bil s petimi metri viši-ne v plečih največji znani kopenski sesalec, in obilje gozdov, iz katerih izvira mnogo premogovnih plasti. Potem je šlo s povprečno tempera-turo samo še navzdol, preko lede-nih dob vse do današnjih dni.

Trezen premislek o podnebnih spremembah

V vročih, suhih klimatih, ob niž-jih vrednostih C02, so trave razvile evolucijsko inovacijo novega vzor-ca fotosinteze. Ob koncu miocena, pred osmimi milijoni let, so trave prevladale nad gozdovi, nastale so savane, stepe in prerije. Če bo C02 naraščal, bo trave spet nadomestil gozd. Prepričan sem, da le geolo-gija lahko poda trezen premislek o podnebnih spremembah. Uči nas, daje današnje podnebje nenormal-no hladno glede na geološko prete-klost. Ob tem se moramo zavedati, da planetu nenehno grozi zdrs v le-deno dobo in da so gozdovi, poleg vulkanov, edina varovalka, da ne pride do tega.

r