Analiza varnosti bank

Cilj te analize je prikazati trenutno stanje slovenskega bančnega sistema

ter na izbranih pomembnejših podatkih o poslovanju bank pokazati,

katera je varnejša in katera bolj tvegana.

Podobno analizo smo naredili že v preteklem letu, ko smo ugotovili, da so

med najbolj tveganimi prav tiste banke, ki so bile septembra 2013 poslane

v likvidacijo (Probanka in Factor banka) ali pa so potrebovale

dokapitalizacijo (NLB, NKBM in Abanka).

Z osvežitvijo in razširitvijo analize bomo letos prav tako poskusili opozoriti

na potencialna tveganja v slovenskem bančnem sistemu, pokazati, katere

banke so še vedno tvegane in katere so, mogoče malo presenetljivo,

trenutno najvarnejše.

Namen analize je predstaviti, kako banke delujejo, od kod ustvarjajo

dobiček in kako nastanejo izgube, kaj je vloga kapitala v bankah in zakaj

je kapitalska ustreznost tako pomembna. Pogledali si bomo tudi kakovost

posojil, ki so jih banke dale svojim posojilojemalcem, in naredili osnoven

stresni test bank.

Na hitro se bomo osredotočili še na obrestne mere na depozite in na to,

zakaj so bile še pred enim letom visoke, zdaj pa so že zelo nizke in močno

upadajo.

Analiza je sestavljena iz naslednjih sklopov:

- V prvem delu je pregled stanja v bančnem sistemu, ki je povzet po

poročilu Banke Slovenije.

- Sledi primerjava izbranih dejavnikov, ki smo jih v analizi upoštevali. To

so kapitalska ustreznost, donos na aktivo po obdavčitvi in rast bilančne

vsote.

- Sledi ocena varnosti bank, kjer smo vsaki banki na podlagi izbranih

kriterijev preračunali oceno varnosti.

- Sledi prikaz rezultatov preprostega stresnega testa.

- V prispevku Kako delujejo banke? razložimo delovanje bank.

- V prispevku Slaba banka za povprečnega Janeza opišemo delovanje

DUTB in to, kako bo to vplivalo na banke same.

- Za konec analize se osredotočimo še na obrestne mere na depozite in

potencialne alternative varčevanju na banki.

Upamo, da vam bo ta analiza dala dovolj znanja, da boste znali

prepoznati, katera banka je tvegana in katera varna ne samo v trenutnem

položaju, ampak tudi v prihodnjih letih.

Srečno!

Luka Gubo

vodilni kvantitativnih analitik

FT Quant – www.ft-quant.com

Numerica Partners

Trenutno stanje bančnega sistema

Po dokapitalizacijah treh največjih slovenskih bank in postopka likvidacije

dveh manjših, se je stanje v slovenskem bančnem sistemu izboljšalo.

Kapitalska ustreznost je sedaj v povprečju višja in zadovoljiva, delež

slabih kreditov se je znižal, vendar ostaja relativno visok. Banka Slovenije

v svojem poročilu o finančni stabilnosti omenja še pomembnost

poslovnega prestrukturiranja slovenskih podjetij, ki so močno

prezadolžena. Povzetek poročila si lahko preberete spodaj, celotno

poročilo pa je na voljo na tej povezavi.

"Spreminjanje strukture financiranja bank in krčenje kreditne

aktivnosti se nadaljuje tudi po decembru lani začetem procesu

sanacije nekaterih večjih bank v skladu z Zakonom o ukrepih RS za

krepitev stabilnosti bank, s katerim je bil izveden prenos dela slabih

terjatev iz dveh bank na DUTB in dokapitalizacija petih bank. Kljub

dejstvu, da so te izvedene transakcije predstavljale relativno izrazite

spremembe v nekaterih bilančnih postavkah bank, kot je znižanje

deleža slabih terjatev v portfelju, povečanje kapitalske ustreznosti,

znižanje deleža posojil in povečanje deleža vrednostnih papirjev v

strukturi naložb, pa je za večjo kreditno rast poleg sanacije bančnih

bilanc potrebno poslovno, finančno in lastniško prestrukturiranje

realnega sektorja.

Kreditno tveganje bank se je s prenosom dela slabih terjatev na

DUTB znižalo, vendar ostaja visoko in najpomembnejše tveganje za

večino bank v sistemu. Delež terjatev v zamudi nad 90 dni se je v

portfelju bank znižal za 26% kot posledica izvedenih ukrepov

sanacije bank. Poleg tega na strukturo tveganosti aktive pozitivno

vpliva povečanje dela netveganih vrednostnih papirjev DUTB z

jamstvom države. Prenos slabih terjatev na DUTB še ni zaključen,

saj sta v prvem koraku lahko sodelovali zgolj obe največji banki, ki

sta že lani pridobili soglasje Evropske komisije k programu

prestrukturiranja. V tem letu bo izveden še dodatni prenos slabih

terjatev na DUTB, ki bo dodatno prispeval k znižanju deleža slabih

terjatev v portfelju bank. Dolgotrajnost gospodarske krize je vplivala

na poslabšanje kakovosti kreditov v vseh gospodarskih panogah in

ne zgolj v ciklično najbolj občutljivih kot so gradbeništvo, poslovanje

z nepremičninami itd. Prav zato razreševanje slabega portfelja

zahteva tudi aktivno sodelovanje bank pri prestrukturiranju tistih

podjetij, katerih tekoče poslovanje zagotavlja poplačilo vsaj dela

dolga in omogoča njihovo nadaljnje delovanje. Trajnejše in

stabilnejše izboljšanje kakovosti kreditnega portfelja bo zagotovljeno

šele s ponovno pozitivno kreditno rastjo do kreditno sposobnih

komitentov, ki bodo prispevali k povečevanju deleža manj tveganih

terjatev v kreditnem portfelju. Proces zniževanja kreditnega

tveganja v bankah v prihodnje je tako odvisen od spleta več

dejavnikov, ne samo institucionalnih, ki so povezani z načinom

sanacije bank, ampak tudi od gibanja zdravega kreditnega

povpraševanja podjetij z perspektivnimi poslovnimi modeli ter

zadostne in stabilne strukture financiranja samih bank."

Ocena varnosti slovenskih bank

Varnost bank, ki poslujejo v Sloveniji smo ocenjevali glede na podatke iz

letnih poročil za leto 2013. V naši analizi je bila večina bank, ki posluje v

Sloveniji, le od nekaterih bank oz. hranilnic nismo uspeli dobiti letnih

poročil pravočasno.

Rast bilančne vsote

Bilančna vsota predstavlja vrednost vseh sredstev, ki jih ima banka.

Sprememba bilančne vsote je dober odraz uspešnosti poslovanja banke –

višja kot je rast bilančne vsote, bolj je bila banka sposobna rasti, kljub

slabi oz. negativni gospodarski rasti. Na drugi strani pa velik padec

bilančne vsote nakazuje na to, da je banka zaradi slabih kreditov naredila

velike izgube, posledično so tudi varčevalci svoje depozite preusmerili v

druge banke in s tem znižali bilančno vsoto te banke.

Na spodnjem grafu vidimo spremembo bilančne vsote slovenskih bank.

Največje rasti sta bili deležni Delavska hranilnica in Hranilnica Vipava, od

bank pa je bilančno vsoto močneje povečala le Sberbank. Tukaj moramo

biti pošteni in omeniti, da imajo hranilnice zelo majhne bilančne vsote,

zato je visok porast (v odstotkih) lažje dosegljiv, kot pa je to med

bankami, ki imajo večjo bilančno vsoto.

Največji padec bilančne vsote sta imeli obe banki v likvidaciji (Factor

banka in Probanka), večje padce so zabeležili tudi v bilancah Hypo banke,

Banke Celje in Raiffeisen banke.

Rast depozitov

Eden izmed pokazateljev varnosti določene banke je tudi zaupanje

varčevalcev vanjo. Le ta se najbolje meri s količino depozitov, katero

varčevalci namenijo določeni banki. Če torej količina depozitov v banki

narašča, varčevalci banki zaupajo, v primeru odliva depozitov iz banke pa

lahko rečemo, da varčevalci banki na zaupajo preveč (seveda so še drugi

faktorji, ki vplivajo na količino depozitov, ki jo določena banka ima, ampak

zaupanje vanjo je eden izmed glavnih).

Na spodnjem grafu vidimo v katere banke slovenski varčevalci najbolj

zaupajo. Na vrhu po rasti depozitov s Delavska hranilnica, Sberbank,

Sparkasse in Hranilnica Vipava. Dve banki, ki sta bili poslani v

nadzorovano likvidacijo sta imeli največji odliv depozitov, velik upad

depozitov pa so zabeležili tudi v bankah NKBM, Raiffeisen banki, Abanki,

Banki Celje ter NLB.

Kvaliteta aktive

Eden najpomembnejših vidikov varnosti banke je kakovost aktive. S tem

mislimo na kakovost izdanih kreditov, ki se sorazmerno pozna v tem,

kakšen delež teh kreditov zamuja z odplačili, koliko podjetij, ki so pri tej

banki najeli kredit je šlo v stečaj in v splošnem kakšen delež izdanih

kreditov banka ni ali ne bo dobila vrnjeno nazaj.

Da bi ocenili kakšen delež kreditov je slabih lahko pogledamo na interne

ocene kreditojemalcev, ki jih ocenjujejo banke same. Tukaj nastane

težava, saj nimajo vse banke enakih postopkov ocenjevanja in lahko pride

do večjih odstopanj od dejanskega stanja – banka bi lahko celo za kateri

kredit rekla, da je popolnoma varen in ga ocenila z najvišjo oceno A, kljub

temu, da ima visoko verjetnost neplačevanja.

Drug način ocenjevanja deleža slabih kreditov na bilanci banke pa je s

primerjavo podatka o oslabitvah in rezervacijah, ki jih je morala banka

narediti za pokrivanje potencialnih ali realiziranih izgub zaradi

neplačevanja kreditojemalcev. Delež oslabitev in rezervacij glede na vse

izdane kredite je dober približek deleža slabih kreditov, ki so nastali v

preteklosti. Pomanjkljivost tega podatka je prav tako v tem, da banka še

ni nujno naredila oslabitev na nek potencialno slab kredit in bo to naredila

šele v prihodnosti, kar po povzročilo banki izgubo ob koncu leta. Glede na

to, da je Slovenija že več kot 5 let v gospodarski krizi, je takšno

prikrivanje slabih kreditov težko, saj lahko revizorji ali pa regulator

ugotovi, da banka prikriva nek delež slabih kreditov. Posledično je podatek

o oslabitvah in rezervacijah glede na vse kredite najboljši način primerjave

kakovosti kreditnega portfelja.

Na spodnjem grafu vidimo kakšen delež je oslabitev in rezervacij glede na

vse izdane kredite, oz. kakšen delež izdanih kreditov je slabih. Najslabši

kreditni portfelj sta imeli Factor banka in Probanka, ki sta zaradi tega

sedaj v likvidaciji. Med slabšimi so še Banka Celje, Abanka in Gorenjska

banka. NLB in NKBM sta imeli pred prenosom dela slabih kreditov na

DUTB ta delež višji, ampak je sedaj zaradi prenosa upadel.

Najmanj oslabitev in rezervacij imajo v dveh hranilnicah, izmed bank pa

so med boljšimi Sberbank, Hypo Alpe Adria, katero je avstrijska vlada

dokapitalizirala in prečistila, Banka Koper in UniCredit.

Kapitalska ustreznost

Kapitalska ustreznost je eden izmed najpomembnejših pokazateljev ali je

banka varna ali ne. Višina kapitala glede na tveganju prilagojeno aktivo

(glede na vse kredite, ki so prilagojeni tveganosti) nam pokaže koliko

lahko banka naredi izgub, preden bo kapital izbrisan in bo banka morala v

stečaj ali likvidacijo. Višja kot je kapitalska ustreznost, več izgub lahko

prenese banka brez, da bi bilo njeno poslovanje ogroženo.

Trenutno, kot vidimo na spodnjem grafu, ima NKBM najvišjo kapitalsko

ustreznost, saj je bila dokapitalizirana s davkoplačevalskim denarjem.

Visoko kapitalsko ustreznost imajo tudi Raiffeisen banka, UniCredit in pa

Sberbank.

Obe banki, ki sta v likvidaciji imata minimalno kapitala, saj ga ne

potrebujeta več, ker sta v fazi nadzorovanega prenehanja poslovanja.

Banka Celje je kapitalsko neustrezna (nima dovolj kapitala) in zato

potrebuje dokapitalizacijo, ki bo po vsej verjetnosti prišla iz NLB ali pa od

davkoplačevalcev. Posledično bodo lastniki razvrednoteni, če bodo

uporabljena davkoplačevalska sredstva, bodo razvrednoteni tudi lastniki

podrejenih obveznic, kot se je to zgodilo v primeru največjih treh

slovenskih bank. Kljub dokapitalizaciji Abanke, pa ima ta relativno nizko

kapitalsko ustreznost, med nižjimi je še Poštna banka Slovenije in Deželna

banka Slovenije.

Donos na aktivo po obdavčitvi

Uspešnost poslovanja banke lahko merimo tudi z višino dobičkov (ali

izgub), ki jih banka ustvari v poslovnem letu. Donos na aktivo predstavlja

prav to – koliko dobička oz. izgube je banka ustvarila glede na velikost

njene bilančne vsote.

Na spodnjem grafu vidimo, da so najuspešnejše v letu 2013 bile Delavska

hranilnica, Banka Koper in Sberbank. Največje izgube so imele NKBM, NLB

in Abanka.

Katera banka je najbolj varna?

Da bi ocenili varnost banke, smo uporabili tri bilančne podatke in jih

sestavili v skupno oceno. Prvi izbran podatek je rast bilančne vsote, drugi

donos na aktivo in tretji kapitalska ustreznost (opis vsakega posamičnega

kriterija je v prvem delu analize). Uporabili smo tudi preprost stresni test,

ki je prikazan za oceno varnosti.

Zaradi relativne majhnosti sta dve hranilnici (Delavska in Vipava) pri

samem vrhu varnosti, vendar je prav njuna majhnost vplivala na oceno

(višjo rast bilančne vsote je enostavnejše doseči, če je banka zelo majhna,

kot pa velika). Zaradi tega so v spodnjem grafu prikazane samo banke

(brez hranilnic.

Najbolj varna banka po omenjenih kriterijih je Sberbank, sledi Banka

Koper, na tretjem mestu je Sparkasse. Najslabše ocenjena in posledično

najbolj tvegana banka v Sloveniji je trenutno Banka Celje, ki je v fazi

dokapitalizacije, sledi Hypo Aple Adria, katera se bo razcepila na dva dela

(na »zdravo banko« in »slabo banko«), ter Abanka, ki prenaša svoje slabe

terjatve na DUTB.

Preprost stresni test

Drug vidik varnosti pa lahko ocenimo s stresnim testom. Ob predpostavki,

da se bo v prihodnjih letih ponovila huda recesija in bo prišlo do večjega

števila stečajev, povišanja stopnje brezposelnosti in s tem posledično

močnega povišanja slabih kreditov, ki pripeljejo do izgub v bančnem

sistemu, lahko ocenimo kakšna bi bila kapitalska ustreznost ob izgubah

okoli 20 odstotkov kreditnega portfelja.

Ker imajo banke med seboj drugačne aktive, nekatere imajo večino v

svojem kreditnem portfelju, druge imajo relativno velik delež drugih

naložb, kot so državne obveznice, je smiselno pogledati kakšno je

razmerje izdanih kreditov in celotno velikostjo aktive. V povprečju je to

razmerje višje od dveh tretjin. Tista banka, ki ima večjo izpostavljenost

kreditnega portfelja glede na celotno aktivo, lahko ima višje izgube ob

večji recesiji. To razmerje med krediti in aktivo nato pomnožimo z 0,2, kar

predstavlja 20 odstotkov celotnega kreditnega portfelja znotraj aktive.

Če od kapitalske ustreznosti odštejemo 20 odstotno vrednost kreditnega

portfelja, lahko dobimo preprosto (malce naivno), ampak relevantno

oceno stresnega testa – koliko kapitala bo banki preostalo ob povišanju

slabih kreditov za 20 odstotkov.

Na spodnjem grafu vidimo, da je po tej oceni najvarnejša prav NKBM, ki

je še v lanskem letu bila med slabše ocenjenimi bankami, vendar je

prenos slabih terjatev na DUTB očistil bilanco, dokapitalizacija pa je bila

tako velika, da je sedaj najbolj kapitalsko ustrezna banka v Sloveniji.

Preprosti stresni test so dobro prestale še Hranilnica Vipava, Raiffeisen,

NLB ter Unicredit. Najslabše stanje se je po stresnem testu pokazalo v

Banki Celje, ki potrebuje dokapitalizacijo, ter v Sparkasse banki in Deželni

banki.

Kako delujejo banke?

Cilj vsake banke je imeti oziroma narediti na koncu leta dobiček za

lastnike. Da bi razumeli od kod dobiček (ali izguba v primeru slovenskih

bank), si poglejmo kako banke delujejo.

Banka se ustanovi podobno kot vsako podjetje – z začetnim kapitalom. Ta

je določen z regulativo in je veliko večji kot pa v primeru klasičnega

d.o.o.-ja ali delniške družbe. Drug vir financiranja (poleg kapitala) so

dolgovi. Ti so lahko v različnih oblikah – kot kredit pri drugi banki, kot

obveznice prodane investitorjem ali pa kot depoziti varčevalcev.

Ta zbrani denar (kapital + dolgovi) nato management skupaj z

zaposlenimi posodi naprej gospodarstvu in gospodinjstvom v obliki

raznovrstnih kreditov. Seveda za to zaračunajo višjo obrestno mero, kot

pa jo plačajo pri virih financiranja. Ta razlika v obrestnih merah je pa

glavni prihodek (oz. dobiček) banke.

Kapital je regulativno določen predvsem iz razloga, da banka ne propade

čez noč in deluje kot varnostni mehanizem ob izgubah. Recimo, da ima

banka 10% kapitala, 20% dolgov do drugih bank in 70% depozitov. Ko

banka kreditira gospodarstvo, bo v času gospodarske rasti načeloma

dobila vse kredite poplačane, kar pomeni, da bo naredila dobiček (če nima

drugih stroškov previsokih). V času recesije, ko podjetja propadajo, se

delež slabih kreditov (tistih, ki niso poplačani) močno poveča in ima banka

posledično izgube. Tako kot pri dobičku, je tudi pri izgubah kapital tisti, ki

se spremeni.

V času gospodarske rasti lahko banka brez težav naredi 20% donosnost

kapitala. Ob predpostavki, da ima razliko med viri financiranja in krediti, ki

jih daje naprej 2% (druge stroške zanemarimo), in vsi kreditojemalci

kredite redno odplačujejo, bo banka naredila 2% donosa na celotno

bilanco. To pa je 20% na kapital, ki predstavlja le desetino bilance.

Težava pa nastane takrat, ko kreditojemalci prenehajo odplačevati

kredite. V primeru, da samo 5% kreditov ni odplačanih, je izguba kar

50%! Kapital se razpolovi, posledično je potrebna dokapitalizacija, saj

regulatorji zaženejo vik in krik (situacija v Sloveniji zadnjih 3-4 let).

Težava je tukaj še dodatna, saj se zaradi tega banka težje zadolžuje pri

drugih bankah ali na trgu – obrestne mere zanjo so lahko zelo visoke

(previsoke, da bi se ji splačalo zadolžiti) ali pa ji sploh nihče ni pripravljen

posoditi. Takrat banka zviša obrestne mere na depozite v želji, da privabi

nove depozite.

V primeru, da lastniki ne morejo financirati dokapitalizacije, lahko pride do

“propada” banke. V tem primeru Banka Slovenije (regulator) organizira

prevzem banke s strani neke druge banke, v procesu lastniki izgubijo

celoten kapital, deloma pa trpi tudi dolg (odvisno od velikosti izgub).

Če je banka sistemsko pomembna, se lahko država odloči, da jo bodo

rešili z davkoplačevalskim denarjem, tako kot se je to zgodilo pri nas s

tremi največjimi. Argument dokapitalizacije s strani davkoplačevalcev je

predvsem ta, da bi bil negativen učinek bankrota banke večji kot pa

strošek dokapitalizacije.

Lahko pa se zgodi t.i. “ciprski scenarij” ali “bail-in”, ko se del dolga prisilno

pretvori v kapital. Posledično lahko varčevalci na banki izgubijo del

depozitov, kot se je to zgodilo na Cipru.

Slaba banka za povprečnega Janeza

Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) oz. “slaba banka” je način

očiščenja bančnega sistema slabih kreditov, ki so se nabrali v zadnjih letih

(predvsem pred krizo).

V času pred krizo so banke dajale kredite podjetjem brez dovolj visokih

garancij. Ob visoki gospodarski rasti je bila tudi rast podjetij visoka in

posledično so lahko vsi bolj ali manj uspešno odplačevali te dolgove.

Takšno stanje je pri nas trajalo kar nekaj časa, rast posojil je strmo

naraščala predvsem od leta 2003 pa do 2007. Čezmerno zadolževanje je

tako postalo orodje za obračunavanje slovenskih bank, ki so med seboj

tekmovala, kdo bo posodil podjetjem več posojil in na ta način izkazal višji

dobiček ob koncu leta. Vendar pa ob tem početju niso upoštevali

nezanemarljivih tveganj, kot so nižja gospodarska rast ali celo recesija.

Ko je do krize prišlo, so bankirji nehali kreditirati gospodarstvo, podjetja

so se znašla pred prepadom – prezadolžena z vedno nižjimi prihodki.

Veliko jih je propadlo, kar je banke močno udarilo po bilancah. Visoke

izgube so nižale kapital bank, zaradi česa so potrebovale dokapitalizacije.

Te so bile izvedene iz strani dosedanjih lastnikov – države, kar pomeni da

smo davkoplačevalci reševali napake, ki so jih bankirji naredili v

preteklosti s prekomernim kreditiranjem.

Ker pa so naše tri največje banke sistemsko pomembne – to pomeni, da

bi padec ene povzročil domino efekt, ki bi krizo še bolj poglobil – je v

interesu vseh te banke rešiti. Reševanje bančnega sistema je lahko

narejeno na več načinov. Prvi je direktna dokapitalizacija, ki zahteva

veliko denarja, ki bi si ga morala država izposoditi na trgu. Tukaj nastane

problem, saj so zahtevani donosi na državne obveznice že tako visoki in bi

dodatno zadolževanje bilo še dražje ali celo nemogoče. Poleg tega je pa

stanje v slovenskem bančnem sistemu specifično, saj je država že lastnica

nekaterih bank in z dokapitalizacijo ne bi “kaznovala” lastnikov za slabo

upravljanje z banko, ampak bi samo reševala svoj interes v bankah.

Drugi način je t.i. “living will” (oporoka), kjer banke podrobno opišejo

postopek bankrota z namenom, da ne pride do širitve krize med druge

banke. Centralna banka v tem primeru prevzame banko v bankrotu, jo po

opisanem postopku razbije na več delov, delujoče dele proda

investitorjem, propadle pa likvidira.

Tretji način je pa t.i. slaba banka, ki jo izvaja Družba za upravljanje

terjatev bank (DUTB) pri nas. Namen slabe banke oz. DUTB je odkupiti

slabe terjatve (kredite, ki niso bili odplačani in zasežene nepremičnine

ipd.) od bank po tržni ceni zato, da se jih banke rešijo in dobijo denarna

sredstva v zameno (ali državne obveznice, ki jih lahko prodajo) takoj in ne

šele čez nekaj let, ko jim uspe vse terjatve izterjati po naravni poti (oz

prodati nepremičnine na trgu). DUTB po nakupu nasedlih naložb začne s

postopkom odprodaje na trgu, ki pa bo razvlečeno čez nekaj let – zato, da

ne pride do t.i. “fire-sale”, ko se naenkrat prodaja ogromno število npr.

nepremičnin in to povzroči ogromen padec cen. DUTB ima torej čas, da

proda nasedle naložbe in po možnosti še naredi dobiček ob prodaji.

Izvedba slabe banke bo izboljšala bilance bank, saj se bodo slabi krediti

prenesli na slabo banko, vendar pa to še ne pomeni, da bo gospodarstvo

takoj na boljšem, saj bodo bilance podjetij ostale nespremenjene. Na

srednji do daljši rok pa lahko pričakujemo lažjo dostopnost in cenejše

kredite, tako za gospodarstvo kot tudi za gospodinjstva. Davkoplačevalci

bomo pa celoten projekt morali financirati skozi višje davke, saj bo

potrebno vrniti izposojen denar iz prodaje obveznic na trgu, s katerim se

namerava slaba banka financirati. Dodatno bo pa potrebno še

dokapitalizirati največje banke po prenosu slabih terjatev, kar bodo

dodatni stroški za davkoplačevalce.

Ko bodo bilance bolj stabilne, bodo banke kmalu začele bolj kreditirati

gospodarstvo, kar ponavadi pripelje do višje gospodarske rast. Negativne

posledice reševanja bančnega sistema pa davkoplačevalci čutimo že sedaj,

saj se trošarine in davki povečujejo in se bodo tudi v prihodnje.

To, da do reševanja bančnega sistema (v takšni ali drugačni obliki) ni

prišlo pravočasno, ima ogromen vpliv na celotno gospodarstvo in

davkoplačevalce. Če bi leta 2009 ali 2010, Banka Slovenije ugotovila, da

so slovenske banke v zelo slabem stanju in jih takrat prisilila, da si

izboljšajo bilance s pomočjo slabe banke, bi sedaj podjetja in posamezniki

lahko brez težav pridobivali kredite, gospodarska rast bi bila višja,

brezposelnost verjetno malo nižja, tudi država bi se zadolževala po nižjih

obrestnih merah.

Še preden je bila slaba banka pri nas implementirana, je prišlo do težav,

na kar so opozorili tudi iz Evropske komisije. Težava se je pojavila v tem,

da so banke poskusile prenesti slabe terjatve na DUTB po previsoki ceni,

kar bi pomenilo direktno subvencijo s strani davkoplačevalcev. Za primer

si vzemimo kredit v višini 10 mio €, zavarovan z nepremičninami. Ker je

podjetje propadlo, je sedaj ta terjatev vredna nekaj manj, tudi zaradi

tržnih razmer na nepremičninskem trgu. Če bi banka šla na trg prodajati

te nepremičnine, bi dobila recimo samo 5 mio €, sedaj pa želijo prenesti te

nepremičnine na DUTB po ceni recimo 8 mio €. To pomeni, da bo DUTB

preplačala zasegle nepremičnine za 3 mio € oz. da bo banka dobilo toliko

več za te nepremičnine. Do tega seveda ne bi smelo priti, saj želimo, da

DUTB po tržnih cenah prevzame nasedle naložbe (slabe terjatve) in s

časom izterja čim večji delež (po možnosti še naredi dobiček). DUTB je v

decembru naredila prenos slabih terjatev po »pošteni vrednosti«, kar naj

bi pomenilo, da so se takšnih situacijam preplačevanja izognili.

Švedska je na primer uporabila model slabe banke pri reševanju svoje

bančne krize leta 1992, ko se je bančni sistem znašel pred prepadom.

Takrat so odkupili slabe terjatve od bank, lastnike pa prisilili v izgube

(lastniki obveznic in depoziti so ostali nedotaknjeni), država je pa še nato

dokapitalizirala banke. Celotni stroški so bili na začetku 4% BDP, nato so

se znižali (zaradi kasnejših dobičkov bank in prodaje bank po višji ceni) na

ocenjen razpon med 0% in 2%.

Se sploh še splača varčevati na bankah?

Obrestne mere na depozite v naših bankah so se v zadnjem času precej

znižale in bodo še naprej padale, v prihodnje pa ne bodo pokrivale rasti

življenjskih stroškov. Kakšne možnosti imajo varčevalci?

Obrestne mere na depozite v slovenskih bankah so se po

dokapitalizacijah, likvidacijah in prenosih slabih terjatev na DUTB precej

znižale.

V povprečju varčevalci v Sloveniji za 12-mesečni depozit prejemajo okoli

dva odstotka obresti, pred letom dni so bile obrestne mere višje od treh

odstotkov.

Visoke obrestne mere kot nadomestilo za nezaupanje tujih bank

Razlogov za relativno visoke, krepko višje obrestne mere, kot je bilo

povprečje Evropske unije za dolgoročne depozite v preteklih letih, je več.

Ker so bile banke v zelo slabem stanju, saj so imele ogromne izgube, ki

znižujejo kapital, jih je skrbel potencialni naval na depozite. Zaradi tega

so ponujale višje obrestne mere.

Dodaten razlog, povezan s slabimi bilancami bank, pa je bil ta, da tuje

banke niso bile več pripravljene posojati denarja slovenskim. Posledično

so morale banke ta vir financiranja nadomestiti z depoziti gospodinjstev in

gospodarstva.

Bančna tekma za depozite

Ker je bilo takšnih depozitov na voljo relativno malo, so morale banke

med seboj močno tekmovati, da so jih privabile. To je seveda pomenilo

zviševanje obrestnih mer predvsem na dolgoročne depozite. Tudi tiste

banke, ki niso imele likvidnostnih ali solventnih težav, so bile prisiljene v

zviševanje.

Drug vidik oziroma razlog za zviševanje obrestnih mer pa je premija za

tveganje. Ker so se ljudje zavedali, da njihova sredstva na bankah niso

več tako varna kot pred letom 2008, so zahtevali premijo za tveganje v

obliki višjih obrestnih mer.

Če ste v tistem obdobju prišli na banko in želeli razdreti večji depozit, ker

vas je bilo strah potencialnih izgub, so vam bankirji povišali obrestno

mero do te mere, da je bila premija za tveganje dovolj visoka in ste zato

podaljšali depozit.

Kaj bo zdaj?

Večje banke so že bile dokapitalizirane, manjše so v fazi dokapitalizacij in

združevanja.

Na DUTB (slabo banko) se prenašajo nasedle naložbe in slaba posojila

bank, kar pomeni, da bodo bilance bank zdaj čiste in bolj stabilne. To

posledično pomeni, da banke ne bodo več potrebovale toliko depozitov,

saj se jim počasi odpirajo tudi drugi viri financiranja.

Dodatno je bilo zmanjšanje velikosti bank v Sloveniji nujno potrebno, saj

so podjetja v povprečju močno prezadolžena. Upajmo samo, da bo DUTB

na pravilen način razdolžila slovensko gospodarstvo in prestrukturirala

slaba posojila, ki jih je prejela v svojo bilanco od bank.

Obrestne mere se opazno nižajo

Za depozitarje to pomeni nižanje obrestnih mer, kar lahko opazimo pri

vseh naših bankah. Kratkoročne obrestne mere na depozite so se znižale

na 1,2 odstotka in močno padajo.

Obrestne mere na dolgoročne depozite, to pomeni depozite, daljše od

enega leta, padajo še bolj.

Še pred enim letom so bile višje od štirih odstotkov, zdaj so padle pod 2,2

odstotka in se še naprej hitro znižujejo. Gibanje obrestnih mer od leta

2008 lahko vidite na grafih, ki ju je pripravila Banka Slovenije.

Kaj to pomeni za ohranjanje vrednosti privarčevanih sredstev?

Ker so obrestne mere tako nizke (in bodo še padle), je varčevanje na

bankah vedno manj smiselno.

Obrestne mere v prihodnje ne bodo pokrile rasti življenjskih stroškov – če

boste na banki dobili 1,5 odstotka na privarčevana sredstva, medtem ko

bo rast cen življenjskih potrebščin višja od 2,5 odstotka, boste realno

izgubljali denar.

Mogoče se ne sliši veliko, vendar v to rast cen niso vključeni vsi davki, ki

bodo še udarili po naših denarnicah – pomislite samo na davek na

nepremičnine.

Kako se zavarovati pred inflacijo?

Preproste rešitve za to težavo v Sloveniji na žalost ni.

V razvitem svetu obstajajo tako imenovane inflacijsko zaščitene državne

obveznice, ki vam poleg neke majhne obrestne mere izplačajo tudi

obrestno mero v višini stopnje inflacije. Z nakupom takšne obveznice si

lahko zagotovite realno ohranjanje svojih sredstev, vendar v Sloveniji

takšnih obveznic ni.

Preprosto dostopne so nemške inflacijsko zaščitene obveznice, tudi

francoske, angleške in ameriške. Vendar so vse te vezane na inflacijo v

teh državah, ki pa bo v prihodnje verjetno nižja od slovenske.

Aktivno upravljani obvezniški in mešani skladi kot alternativa

Navadne obveznice varnih držav imajo trenutno še nižje zahtevane

donosnosti kot pa obrestne mere na naših bankah. To pomeni, da se

varčevanje v tej obliki ne splača, glede na to, da obstajajo tam še

tveganja spremembe cen (del sredstev lahko izgubite, če obveznice

prodate pred dospelostjo).

Podobno velja za obvezniške sklade. Podjetniške obveznice so za

ohranitev privarčevanih sredstev preveč tvegane, saj v njih lahko izgubite

večji delež naloženih sredstev.

Aktivno upravljani obvezniški ali mešani skladi, ki imajo cilj minimizirati

tveganje oziroma nihajnost sklada, so lahko alternativa. Vendar so ti

primerni le za del varčevalcev, ki se zavedajo tveganj.

Luka Gubo, vodilni kvantitativni analitik

Numerica Partners

www.ft-quant.com