44 manager

Ljudje & ideje: Obrazi pretekLOsti

Janez Damjan*

Fran Bonač, sin uspešnega knjigovez-ca in trgovca s papirjem, je bil star 26 let, ko je oče Ivan začel graditi tovarno kartona v Ljubljani. Tri leta pozne-

je je postal prokurist tovarne, ki se je po njem imenovala Ljubljanska kartonažna tovarna I. Bonač sin. Do leta 1940, ko je bil Fran Bonač star 60 let, je imel poleg tovarne v Ljubljani v lasti še Tovarno papirja Količevo in tovarno celuloze v Krškem, bil je glavni delničar v Tovarni lepenke Ceršak in ustanovitelj ter pomemben delničar kartonažne tovarne v Zagrebu. Ob tem je opra-vljal številne gospodarske funkcije, kot so član upravnega odbora Ljubljanske kreditne banke, član vodstva Ljubljanske borze, upravni svetnik Združenih papirnic Vevče, Goričane in Medvode, d. d., in predsednik Jugoslovanske zveze papir-nic. Bil je med ustanovitelji Ljubljanskega vele-sejma in predsednik tega osrednjega združenja slovenskih podjetnikov celotno medvojno obdo-bje. Izjemen podjetnik in po ustnih virih strateg slovenskega gospodarstva je imel v lasti več vil, vendar naj bi živel razmeroma skromno v sta-novanju na današnji Prešernovi cesti. Iz njego-vega osebnega življenja ni znanega veliko, ustno izročilo pa omenja romanco z baronico Ervino iz Krškega, kar bi naj bil tudi eden od razlogov za izbor lokacije tovarne celuloze. Leta 1945 je bil obsojen na zaplembo premoženja, zaporne kazni pa ga je višje sodišče oprostilo. Nekaj let po vojni so mu dodelili pokojnino in sobo v eni od njegovih vil v Ljubljani, do visoke starosti pa je na zavodu za slepo mladino poučeval braillovo pisavo. Za Frana Bonača, eno ključnih osebnosti za razvoj slovenskega gospodarstva v prvi polovici 20. stoletja, sem prvič slišal pred tremi meseci na konferenci o industrijski kulturni dediščini, ki sta jo skupaj pripravila slovensko in hrvaško etnološko društvo. Ko sem poslušal predstavitev njegove kariere, sem bil hkrati navdušen in šoki-

Podjetni, uspešni in pozabljeni Kdo so bili bavčarji, bohoriči in tuši slovenske gospodarske preteklosti?

ran. Navdušen nad spoznanjem, da ima uspe-šno podjetništvo v Sloveniji takšno tradicijo, in šokiran nad spoznanjem, kako slabo poznam slovensko gospodarsko zgodovino. Pri razisko-vanju zgodovine slovenskih blagovnih znamk sem sicer naletel na razna imena, a se nisem poglabljal v usode njihovih imetnikov. Srečanje z zgodovinarji in etnologi pa me je spodbudilo, da sem se začel zanimati tudi za zgodbe o ljudeh, ki so nekoč razvijali slovensko gospodarstvo, podjetja, izdelke in znamke.

Imena, ki so (p)ostala znamke Za slovenske znamke štejem vse, ki so nastale in se razvijale na ozemlju naše današnje države, ne glede na nacionalni izvor njihovih tedanjih ali sedanjih lastnikov, pa tudi znamke podjetnih Slovencev, ki so bili uspešni zunaj naših dana-šnjih meja. Zato lahko rečemo, da je Swaty ena naših prvih registriranih znamk, ki jo že več kot sto let poznajo po vsem svetu in bo dobesedno za vekomaj ostala v kamen zapisana. Kemik Franz Swaty je s proizvodnjo brusnih kamnov začel na Dunaju, njegov sin pa je leta 1894 obrat za izdelovanje umetnega brusnega kamna preselil v Maribor in v nekaj letih zaposlil 18 ljudi. Izdeloval je vrhunske brusne kamne, ki jih je med drugim izvažal tudi na Japonsko in v Ameriko. Franz Swaty je umrl leta 1907 brez potomcev, tovarna pa je zadržala njegovo ime kljub bankrotom ter menjavi sistemov in je danes v lasti Avtotehne. Približno v istem času kot Swaty je nastala znam-ka Šumi, ki je priimek slaščičarja iz Budimpešte Franca Schumija. Poročil se je z Josipino Avbelj, ki je v Budimpešti služila kot varuška, potem pa sta odšla v Ljubljano, kjer je gospa leta 1876 ustanovila 'izdelovalnico kanditov in slaščic'. Njen sicer zelo sposoben mož se je namreč popolnoma posvetil teozofiji in potovanjem, zato je breme preživljanja družine padlo nanjo. Po smrti Josipine Šumi je vodenje tovarne pre-vzela hčerka Evgenija Šumi, poročena Hribar. Ta neverjetna ženska je rodila 13 otrok, obenem

pa vodila tudi Prvo kranjsko tovarno pletenin, poznejšo tovarno Pletenina. V družinski kroniki lahko preberemo, da je že »nekaj dni po porodu šla v pisarno tovarne, otroka pa pustila vzgoji-teljicam«. Te so bile različnih narodnosti, da so se otroci lahko naučili več jezikov. Njen mož je bil Dragotin Hribar, izjemna podjetniška oseb-nost, ki je med drugim združil Slovenske lokalne železnice v enotno podjetje in bil član upravnega sveta Južne železnice, bil je predsednik Kranjske hranilnice in Hipotekarne banke, ustanovi-telj in predsednik Ljubljanske borze ter Zveze industrialcev in nadzorni član Narodne banke v Beogradu. Bil pa je tudi kulturnik in politik z velikimi zaslugami za krepitev slovenstva na Štajerskem pred prvo svetovno vojno, zato je v Celju po njem poimenovana tudi ulica. Družina Hribar je bila mecen vrste slovenskih umetni-kov in humanitarnih ustanov, bili so med prvimi lastniki avtomobila v Ljubljani in središče dru-žabnega življenja v času med obema vojnama.Eno redkih znanih imen med uspešnimi in poza-bljenimi podjetniki predvojnega časa je Peter Kozina, katerega začetnice sestavljajo znamko Peko. Rojen kmečkim staršem v Dolenji vasi pri Ribnici leta 1876, ni ostal samo pri izdelovanju zobotrebcev, ampak je organiziral njihovo izde-lavo, jih lično pakiral in prodajal na Dunaj in Češko. Nato se je usmeril na odkupovanje čevljev od tržiških čevljarjev, ki jim je dobavljal usnje, in jih izvažal v tujino. Leta 1903 je skupaj z novimi družabniki ustanovil podjetje Peter Kozina & CO, ki je tri leta pozneje začelo v Tržiču izdelovati čevlje. Po prvi svetovni vojni je postal edini lastnik tovarne, ki jo je razširil in leta 1928 preimeno-val v Peko, začel pa je graditi tudi mrežo lastnih prodajaln. Umrl je leta 1930 v rahlo skrivnostnih okoliščinah, »baje po zaužitju nekih školjk«, ban-krotirani Peko pa so prevzele banke.Prek znamk so se do današnjih dni ohranili zelo redki priimki. Nekateri predvojni industrialci so namreč že takrat poimenovali svoje tovarne s simbolnimi imeni (denimo Saturnus druži-ne Lajovic, Pivovarna Union družine Kozler).

*Janez Damjan, predavatelj na ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskuje zgodovino slovenskih blagovnih znamk in odnos do podjetništva.

MN02_44_47.indd 44 31.01.2011 15:45:18 Uhr

manager 45

Ljudje & ideje

Tovarne, ki so nosile družinska imena, so skoraj brez izjeme preimenovali takoj po drugi svetov-ni vojni, ko so bili njihovi lastniki obsojeni na zaplembo premoženja. Eden redkih priimkov, ki je ostal v ljudskem spominu, je Hutter, ki se je ohranil prek neformalnega poimenovanja enega največjih slovenskih stanovanjskih objektov, to so Hutterjevi bloki v Mariboru. Josip Hutter, ugleden predvojni mariborski industrialec, je bil znan kot zelo korekten v odnosu do svojih zapo-

slenih in je celo dal pobudo Zbornici za trgovi-no, obrt in industrijo v Ljubljani, da se določijo enotne minimalne mezde za celotno državo, kar se je uresničilo leta 1937. S tem je bil dose-žen še cilj 'narodnega interesa', saj je bila nova višina mezde določena glede na slovenske raz-mere, kar je tekstilnim tovarnam v drugih delih Jugoslavije razmeroma povečalo stroške.Zanimive podjetniške zgodbe najdemo tudi med ljudmi iz bančnih krogov v obdobju pred drugo

svetovno vojno. Ena osrednjih osebnosti je bil Avgust Praprotnik, ki je leta 1914 pri 24 letih postal vodja podružnice tržaške Jadranske banke v Ljubljani. Šest let pozneje, kmalu po koncu vojne, je bil že generalni ravnatelj taiste banke, ki je pre-nesla sedež v Ljubljano in postala ena največjih jugoslovanskih bank. Po škandalu s posojanjem denarja Slovenski liberalni stranki ni bil več ime-novan v njeno vodstvo, ampak je prevzel vodenje Slavenske banke, ki je kmalu po njegovem odho-du šla v stečaj, kar je bil hud udarec za številne delničarje. Praprotnik je v času svoje bančne kari-ere pridobljeno premoženje vložil v rudarstvo, trgovino in industrijo ter deloval kot predsednik zadruge Ljubljanski velesejem, Centrale indu-strijskih korporacij Beograd, Zveze industrijcev, prvega avtokluba v Ljubljani, Rudnika Liboje, Premogokopne družbe v Ljubljani, Rudarske združbe v Litiji, Slovenske gradbene industrije Slograd, Cinkarne in kemične tovarne v Celju, bil je upravni svetnik Jugoslovanske d. d. za ceste in nizke gradnje v Zagrebu, Rudnika železa in topilnice Topusko, Pivovarne Union. Bil je član društva Narodne galerije, Dramatičnega društva in uvrščal se je med ustanovitelje Slovenskega gledališkega konzorcija. Njegovo pestro življenje, polno škandalov in bankrotov ter kontroverznih zasebnih in političnih povezav, se je končalo februarja 1942, ko so ga sodelavci VOS-a likvidi-rali pred bifejem sredi Ljubljane.

Učiteljica zgodovina in tri tranzicije v imenu nacionalnega interesa Zgodbe ljudi izpred skoraj stotih let, ki so ustvar-jali temelje slovenskega gospodarstva, so »lepe, strastne, grde in tudi hudo žalostne«, pravi Žarko

Ljubljanski velesejem je bil ustano-vljen leta 1921, potem ko je Zbornica za trgovino, obrt in industrijo sklenila, »da pokažemo Srbom in Hrvatom, kaj imamo in kaj znamo, da si zasiguramo tamošnji trg« (dr. Rudolf Marn, načelnik oddelka za trgovino, obrt in industrijo pri banski upravi). Organiziran je bil kot zadruga, pome-nil pa je osrednjo ustanovo za gospodarsko promocijo Slovenije v Jugoslaviji in v svetu. V upravi velesejma so bili zbrani »najeminen-tnejši slovenski podjetniki in gospodarstveni-ki«. (vir: France Kresal, 1994, str. 64)

ZboR poMeMbnežev

Ljubljanski velesejem je bil središče predvojne slovenske gospodarske elite. Ilustracija božidarja Jakca je vabila na zadnjo razstavo leta 1940. (vir: Zbirka nUK)

MN02_44_47.indd 45 31.01.2011 15:45:20 Uhr

46 manager

Ljudje & ideje: Obrazi pretekLOstiLazarević, gospodarski zgodovinar na Inštitutu za novejšo zgodovino. Gospodarska zgodovina se seveda ne ukvarja samo z zanimivimi biogra-fijami, ampak jo zanimajo predvsem vzroki in posledice gospodarskih procesov in fenomenov ter interakcija med temi procesi in socialnimi, političnimi ter kulturnimi dogodki in institu-cijami. Do velikega zanimanja za gospodarsko zgodovino je prišlo po naglem industrijskem razvoju v drugi polovici 19. stoletja, kot popol-noma samostojna veda s samostojnimi oddelki, dogodki, časopisi in revijami pa se je razvila po drugi svetovni vojni. Povedano velja seveda za razvite države, saj se je v Sloveniji gospodarska zgodovina začela samostojno razvijati šele v šest-desetih letih 20. stoletja, potem ko je bila dolgo časa pastorek politične zgodovine in omejena z interpretacijskimi okviri političnega sistema. Zgolj v 20. stoletju je šlo slovensko gospodarstvo kar skozi tri velike tranzicije. Zadnjo, to je tre-tjo tranzicijo, ki se je začela z izdajo lastninskih certifikatov leta 1993, lahko kot žive priče spre-mljamo še danes in večinoma poznamo ljudi, ki so bili v tem procesu najpodjetnejši in uspešni. Iz šole, medijev in pripovedovanja naših star-šev vemo, da je velika preobrazba slovenskega gospodarstva potekala tudi po drugi svetovni vojni. Za natančnejše spoznavanje te druge tran-zicije je sicer treba poiskati posebne vire, kot je zbornik razprav s simpozija Podjetništvo na Slovenskem, ki ga je že kmalu po osamosvojitvi Slovenije, januarja 1994, organiziral Inštitut za novejšo zgodovino. V njem je celovito predsta-vljeno prvo stoletje kapitalizma pri Slovencih,

kako se je današnja Slovenija spremenila iz pre-težno agrarne v industrijsko družbo in kako je potekal radikalen prehod v socializem. Druga tranzicija je trajala približno tri leta, od 1945 do 1948, začela pa se je s tako imenovano patriotično nacionalizacijo. Žarko Lazarević to dogajanje zelo natančno opisuje v knjigi Bančniki v ogledalu časa (2005), bistvo tega procesa, ki je v glavnem potekal poleti 1945, pa je bilo, da so vse člane uprav Ljubljanske kreditne banke in drugih finančnih inštitucij obtožili sodelovanja z okupa-torjem, jih obsodili na zaporne kazni ali prisilno delo ter odvzem premoženja. Zadnja kazen je

pomembni predvojni industrialci

doletela vse, ne glede na to, ali so dejansko zagre-šili izdajalska dejanja ali pa so aktivno podpirali osvobodilno gibanje. Ker so bili v upravah bank skoraj vsi najpomembnejši slovenski industrialci, je takratna oblast razmeroma hitro in enostavno dobila nadzor nad znatnim delom gospodarstva. Lazarević v svojem tekstu pravi: »Z ukinitvijo bančnih delniških družb, hranilnic in kredi-tnih zadrug ter odstranitvijo njihovih vodstev iz gospodarskega življenja je v pozabo utonilo veli-ko teoretičnega in praktičnega znanja [...], obilje večdesetletnih izkušenj, […] zato se je bilo pozne-je treba učiti na novo, in to na lastnih napakah.«

DA SpoMIn ne ZbLeDI

Tradicija vzbuja zaupanjeSlovenska podjetja so pri predstavljanju svojih ustanoviteljev večinoma previdna, omenjajo jih v stavku ali dveh in s kakšno fotografijo, približno na enak način kot uvedbo samoupravljanja ali zagon novega stroja. Tak nev-tralen odnos do predhodnikov je logična posledica politične občutljivosti pri obravnavi zgodovinskih dogodkov. V socializmu ni bilo primerno govoriti o ljudeh izpred druge svetovne vojne, zdaj se malo govori o pomembnih direktorjih iz socialističnega obdobja. a vsaj v nekaterih podjetjih bi veljalo razmisliti o obsežnejši predstavitvi izjemnih posameznikov, ki so ustvarili kulturo podjetja, osvajali nove trge in razvijali znamko. Zlasti se to zdi logično, če podjetje že tako uveljavlja retro linije izdelkov, izpostavlja bese-do tradicija ali poskuša pridobiti dolgoročno zaupanje.Zelo spoštljiv odnos do svoje preteklosti, ki je prinašal tudi praktične kori-sti, so pred 20 leti in več leti pokazale Tobačna Ljubljana, Pivovarna Union in radenska. njihovi muzeji so bili zgledni primeri sodelovanja zgodovinske in marketinške stroke, prostori, ki so pritegnili zelo veliko število ljudi in služili v kulturne ter promocijske namene. Trenutno je za javnost dostopen samo Pivovarski muzej, Tobačni muzej pa bodo spet odprli marca 2011

ob 140-letnici Tobačne Ljubljana v obnovljenih prostorih v spomeniško zaščiteni zgradbi Kulturnega centra projekta Tobačna mesto. V radencih so muzej, ki je bil tudi pomembna turistična zanimivost, pred leti žal zapr-li, vendar lahko zapišemo obljubo novega predsednika uprave Zvoneta murglja, da bodo že v letošnjem letu pristopili k projektu njegovega ponov-nega odprtja. Posebno pozornost za zgodovino podjetja pokažejo pred praznovanjem obletnic, a takrat je praviloma premalo časa za celovito obdelavo prete-klosti. Takšni dogodki pa so odlična spodbuda za začetek raziskovanja in moje zanimanje za razvoj slovenskih znamk ter gospodarsko zgodovino se je začelo ravno pri pisanju tekstov ob 50-letnici Iskre in 80-letnici Heliosa. Ob takšnih dogodkih in prenovah prostorov so marsikje razstavili manjše zbirke starih izdelkov in drugih dosežkov. Dober primer je razstavni prostor v upravni stavbi gorenja, pa tudi podpora družbe Droga Kolinska razstavi o Cockti, ki jo je poleti 2010 na pobudo Društva za marketing Slovenije pripravil Slovenski etnografski muzej. V mladih in hitro razvijajočih se pod-jetjih najpogosteje ni časa ne volje za spremljanje razvoja, a so tudi izjeme,

Fran bonač (1880–1966), eden najpomembnejših slovenskih gospodar-stvenikov v obdobju med obema vojnama, lastnik petih tovarn in predsednik Ljubljanskega velesejma.

Dragotin Hribar (1862–1935), novinar in publicist, podjetnik in politik, pod-predsednik Ljubljanskega velesejma.

Avgust praprotnik (1891–1942), bankir in podjetnik, predsednik pomembnih združenj industrialcev in zadruge Ljubljanski velese-jem. vpleten v več afer.

MN02_44_47.indd 46 31.01.2011 15:45:21 Uhr

manager 47

Ljudje & ideje

Ime tovarne čevljev peko je sestavljeno iz prvih črk imena in priimka petra Kozine, ki je podjetje ustanovil leta 1903. oglas je iz leta 1931.

kot je Ivo Boscarol, ki stranke v novi stavbi že ob sprejemu navduši s pre-gledom dosežkov in pomembnih dogodkov.Ključno vlogo pri ohranitvi industrijske kulturne dediščine v Sloveniji je dolga leta imel Tehniški muzej Slovenije, v zadnjem desetletju pa gospo-darsko področje z zanimivimi razstavami in strokovnimi posvetovanji odkri-vajo tudi številni drugi slovenski muzeji. Za ohranitev gospodarske kultur-ne dediščine imajo poleg muzejev in drugih strokovnih inštitucij pomemb-no vlogo še ljubiteljska društva, kot je Domžalsko zgodovinsko društvo, ki je dalo pobudo, da je občina vsaj začasno obvarovala izjemno secesijsko stavbo in celoten kompleks nekdanje tekstilne tovarne Univerzale pred tekočim trakom graditeljev stanovanjskih blokov. Obstaja resna pobuda, da bi se na tej lokaciji uredil tudi nov muzej slovenskega gospodarstva, ki bi deloval predvsem kot mreža različnih zbirk in raziskovalno središče. Poleg muzejskih zbirk in zbirk posameznih podjetij so za gospodarsko zgo-dovino pomembni tudi zasebni zbiratelji, med katerimi izstopa miro Slana s svojo Fabianijevo trgovino na Krasu, kjer ima več kot deset tisoč izdelkov, promocijskih elementov in drugih. Za proučevanje gospodarske zgodovine je ključna vloga Inštituta za novejšo zgodovino, veliko pa je tudi zanimivih

prispevkov kustosov in zgodovinarjev v drugih inštitucijah ter 'svobodnja-kov' oziroma ljubiteljev družinske in krajevne zgodovine. Pri odkrivanju tega bogastva znanja o razvoju, o ljudeh in uspehih naše gospodarske zgodovine sem dobil občutek, da v največjem delu ostaja skrito očem širše in poslovne javnosti. Priložnost, da se iz preteklosti učimo, razumemo sedanjost in z njo dokazujemo, da smo sposobni novega razvoja, se zdi neizkoriščena. Spet so na potezi novi izjemni posamezniki, novi bonači, ki bi denimo podprli idejo o gospodarskem muzeju kot veznem členu obstoječih zbirk in znanja, centru za raziskovanje celotne gospodar-ske dediščine, tudi nesnovne, kamor sodijo znamke pa procesi in ljudje. Takšna inštitucija bi lahko postala tudi izobraževalni center, turistična zanimivost in izložbeno okno za nove podjetnike. gospodarski zgodovinar Žarko Lazarević v pobudi za ustanovitev gospo-darskega muzeja vidi priložnost tako za stroko kot gospodarstvo. Pravi, da je »zgodovina spomin na preteklost, spomin pa je naša eksistencialna nuja, omogoča nam orientacijo v prostoru in času, omogoča nam povezo-vanje znanja in izkušenj. Kot družba smo brez vedenja o preteklosti, brez popisane zgodovine kot človek brez spomina.«

Prva tranzicija 20. stoletja se je v gospodarstvu na ozemlju današnje države Slovenije zgodila že po prvi svetovni vojni. Prerazdelitev pre-moženja takrat ni potekala na ideološki, ampak na nacionalni osnovi, kot je podrobno opisano v zborniku že omenjenega simpozija v poglav-ju Franceta Kresala O slovenskem podjetništvu med obema vojnama. Decembra 1918 je narodna vlada v Ljubljani izdala naredbo o nadziranju podjetij in zemljišč, ki je pomenila, da so tuji lastniki podjetij morali pri-dobiti jugoslovansko državljanstvo ali večinski delež odstopiti domačim denarnim zavodom, katerih upravne svete so morali sestavljati jugoslo-vanski državljani. Seveda so bili številni tuji državljani kreativni pri izo-gibanju tej naredbi, a vendarle je premoženje avstrijskih in drugih kapi-talistov postopoma prehajalo prek slovenskih oziroma jugoslovanskih bank v roke njihovih vodilnih uradnikov, najprodornejših obrtnikov in industrialcev ter postalo podlaga za hiter gospodarski razvoj in industri-alizacijo Slovenije. Ideja o 'nacionalnem interesu' domačih kapitalistov tako izvira vsaj že iz časa po prvi svetovni vojni. Neke vrste središče nove gospodarske elite tistega časa je bil Ljubljanski velesejem, ki je imel v svojih organih najpomembnejše predstavnike gospodarskega življenja Slovenije. Po oceni Franceta Kresala je tako imenovana podjetniška baza medvojnega obdobja štela približno 450 posameznikov, ožje vodstvo oziroma personalno jedro slovenskega pod-jetništva pa okoli 50 članov. Ko sem prebiral njihove življenjske poti, sem zaznal veliko podobnosti z današnjimi procesi lastninjenja in drugimi značilnostmi tranzicije. Kot pravi Lazarević, je za Slovence »20. stoletje neke vrste vrtenje v krogu, ko poskušajo prek zelo podobnih procesov vzpostaviti družbeno ravnotežja znotraj ekonomskega sistema, hkrati pa so pred izzivom prehoda v nov tehnološki in družbeni razvojni vzorec«. Očitno pa je, da brez podjetniške pobude in tveganja, drznosti ter povezo-vanja ključnih nosilcev sprememb ni gospodarskega uspeha, da je pove-zovanje podjetniških ciljev z narodnim interesom koristno, da pa morajo biti osebne koristi na daljši rok podrejene interesom podjetja. Sicer sledi bankrot, in teh je bilo pred drugo svetovno vojno veliko. Glavna razlika med prvo in tretjo tranzicijo je, da so nekoč vodili gospodarstvo in reševali podjetja predvsem bankirji, in ne politiki.

Kemik Franz Swaty je dal ime eni naj-starejših še obstoječih blagovnih znamk na Slovenskem. brusni kamni Franza Swatyja v originalni embalaži se na spe-cializiranih spletnih straneh ljubiteljev starih predmetov in klasičnega britja pro-dajajo tudi po sto evrov.

bomboni Šumi so dobili ime po Josipini Avbelj, poročeni Schumi, ki je leta 1876 ustanovila slaščičarsko podjetje v Ljubljani.

MN02_44_47.indd 47 31.01.2011 15:45:24 Uhr