MAGISTRSKA NALOGA
Roman Gril
Celje, 2010
MEDNARODNA FAKULTETA
ZA DRUŢBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE
Magistrski študijski program 2. stopnje Management znanja
Magistrska naloga
MANAGEMENT UČNIH PROCESOV V AVTOŠOLI
Roman Gril
Celje, 2010 Mentor: doc. dr. Kristijan Musek Lešnik
Iskreno se zahvaljujem vsem učiteljem voţnje, učiteljem predpisov in vodjem avtošol za
njihova mnenja izraţena v anketi, s katerimi sem prišel do pomembnih spoznanj in zaključkov
v magistrski nalogi.
Za strokovna mnenja, konstruktivno sodelovanje in razumevanje se zahvaljujem tudi svojim
sodelavcem Robertu, Branku, Antonu, Ivanu in Sonji ter sošolcu Borisu Potočniku.
Prof. Anji Dizdarević se zahvaljujem za prevod povzetka.
Posebej se zahvaljujem svoji druţini: hčerama Lari in Ţivi, ki sta mi med študijem z
razumevanjem stali ob strani, ter ţeni Bredi za podporo, razumevanje in lektoriranje
magistrske naloge.
Zahvaljujem se mentorju, doc. dr. Kristijanu Musek Lešniku, ki me je usmerjal pri pripravi in
izdelavi magistrske naloge.
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisani študent Mednarodne fakultete za druţbene in poslovne študije Roman Gril,
z vpisno številko 201070801028, sem avtor magistrske naloge z naslovom Management učnih
procesov v avtošoli.
S to izjavo zagotavljam:
- da sem avtor magistrske naloge,
- da je magistrska naloga izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela,
- da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal v
svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi
navodili ter navedena v seznamu literature,
- da je predloţeno delo izvirno in še ni bilo predloţeno za pridobitev drugih strokovnih
in znanstvenih naslovov,
- da je elektronska oblika te magistrske naloge identična s tiskano obliko magistrske
naloge in soglašam z objavo magistrske naloge na svetovnem spletu,
- da sem za še ne objavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga uporabil
v magistrski nalogi, pridobil soglasje avtorja,
- da sem poskrbel za tehnično, oblikovno, jezikovno in slovnično pravilnost magistrske
naloge v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na
2. stopnji.
V Celju, dne 8. 4. 2010. Podpis avtorja: ___________________
IV
MANAGEMENT UČNIH PROCESOV V AVTOŠOLI
Management učnih procesov v avtošoli je področje, ki se v Sloveniji šele razvija, lastniki pa
se z njim ne ukvarjajo dovolj. Avtošola v učnih procesih, ţe oblikovano osebo usposobi v
voznika začetnika, ki se pogosto ne zaveda posledic neupoštevanja predpisov in nepravilne
voţnje saj z njimi ni bil dovolj nazorno seznanjen. Ali bodoči vozniki upoštevajo predpise in
navodila avtošole tudi po opravljenem vozniškem izpitu? Ali je avtošola kandidata pravilno
usmerjala? Na ta vprašanja sem v nalogi poskušal odgovoriti in hkrati razvil posebne metode
vplivanja na bodoče voznike. Z anketo, opravljeno med učitelji voţnje, učitelji predpisov in
vodji avtošol, sem ugotavljal ali bi predlagane metode vplivale na izboljšanje varnosti v
prometu med mladimi vozniki. Raziskava je pokazala, da so primerne in potrebne. S
sprejetjem v zakonodajo bi lahko vpete v učne procese avtošol, ključno vplivale na izboljšanje
prometne varnosti mladih voznikov.
Ključne besede: management, avtošola, učni proces, metode vplivanja, usmerjevalni
razgovor.
MANAGING THE LEARNING PROCESS IN A DRIVING SCHOOL
Managing the learning process in a driving school is an area that is slowly developing in
Slovenia and the owners are not engaged in it enough. With the help of these learning
processes the driving school manages to transform a person by training into the novice driver,
who is often not aware of the consequences regarding non-compliance with regulations and
improper driving due to not being sufficiently informed. Do future drivers respect the rules
and instructions even after passing the driving test? Does the driving school guide the
candidate correctly? The thesis tries to answer these two questions by developing specific
methods of influencing future drivers. The survey, conducted with driving instructors,
teachers of road traffic regulations and driving school operators, examines the influence of the
proposed methods on the improvement of road safety among young drivers. The research has
shown that these methods are not only appropriate but also necessary. If they were
incorporated into the legislation and learning process conducted at driving schools, they could
greatly influence the improvement of road safety of young drivers.
Keywords: management, driving school, learning process, methods of influence.
V
VSEBINA
1 UVOD .............................................................................................................................. …...1
1.1 Predhodne raziskave ......................................................................................................... 5
1.2 Definiranje problema ........................................................................................................ 6
1.3 Namen in postavljanje cilja .............................................................................................. 8
1.4 Metode obdelave ............................................................................................................ 10
1.5 Struktura dela ................................................................................................................. 12
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA .......................................................................................... ….13
2.1 Splošna učna načela in učne metode .............................................................................. 14
2.2 Splošne pravne podlage .................................................................................................. 17
2.3 Pogoji za izvajanje učnih procesov v avtošoli ............................................................... 18
2.3.1 Zakonska opredelitev delovanja avto šol ................................................................ 18
2.3.2 Zakonska določila za izvajanje učnih procesov ...................................................... 19
2.3.3 Materialni pogoji za delovanje ................................................................................ 19
2.3.4 Kadrovski pogoji. .................................................................................................... 21
2.3.5 Teoretični program usposabljanja v učnih procesih ................................................ 21
2.4 Učni procesi prometne varnosti ...................................................................................... 23
2.4.1 Učni procesi v vrtcih ............................................................................................... 23
2.4.2 Učni procesi v osnovni šoli ..................................................................................... 24
2.4.3 Učni procesi v avtošoli ............................................................................................ 25
2.5 Management učnih procesov avtošole ........................................................................... 26
2.6 Management teoretičnega dela učnih procesov ............................................................. 26
2.6.1 Psihološki vidik prometne vzgoje v učnih procesih ................................................ 26
2.6.2 Etika udeleţencev cestnega prometa v učnih procesih ........................................... 28
2.6.3 Didaktika v učnih procesih ...................................................................................... 29
2.7 Pravila poučevanja v učnih procesih .............................................................................. 31
2.7.1 Načelo postopnosti .................................................................................................. 31
2.7.2 Načelo sistematičnosti ............................................................................................. 32
2.7.3 Načelo dostopnosti .................................................................................................. 32
2.7.4 Načelo nazornosti .................................................................................................... 32
2.7.5 Načelo zavestne aktivnosti ...................................................................................... 33
2.7.6 Načelo trajnosti znanja ............................................................................................ 33
2.7.7 Načelo povezovanja teorije s prakso ....................................................................... 34
VI
2.7.8 Načelo individualizacije in diferenciacije ............................................................... 34
2.8 Management učnih metod v učnih procesih ................................................................... 35
2.8.1. Razlaga in javno nastopanje ................................................................................... 36
2.8.2 Demonstracija v učnih procesih .............................................................................. 37
2.8.3 Razgovor ................................................................................................................. 38
2.8.4 Vaja ......................................................................................................................... 40
2.9 Management praktičnega dela v učnih procesih ............................................................ 40
2.9.1 Zakonski pogoji za praktično usposabljanje ........................................................... 41
2.9.2 Zakonska določila praktičnega dela usposabljanja ................................................. 41
2.9.3 Stopnje praktičnega pouka ...................................................................................... 42
2.9.4 GDE matrika poučevanja ........................................................................................ 44
2.10 Statistika prometnih nesreč .......................................................................................... 45
3 PREDLOG RAZVIJANJA METOD VPLIVANJA NA BODOČE VOZNIKE ............. ….47
3.1. Kaj so metode vplivanja? .............................................................................................. 47
3.2 Tečaj cestno prometnih predpisov .................................................................................. 48
3.3 Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidati .................................................... 48
3.4 Usmerjevalni razgovor učitelj voţnje – kandidat ........................................................... 49
3.5 Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidat – starši ......................................... 50
3.6 Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidat – policist ...................................... 51
3.7 Prikaz posledic prometnih nesreč v tečaju CPP ............................................................. 52
3.8 Soočenje s hudo poškodovanimi in invalidnimi osebami v prometnih nesrečah ........... 53
4 RAZISKAVA IN ANALIZA METOD VPLIVANJA NA BODOČE VOZNIKE .......... ….54
4.1 Raziskava z anketo ......................................................................................................... 55
4.2 Vzorec ............................................................................................................................ 56
4.3 Rezultati raziskave ......................................................................................................... 61
4.4 Ugotovitve raziskave ...................................................................................................... 81
4.3.1 Ocena primernosti metod ........................................................................................ 82
4.3.2 Mnenja o programih ................................................................................................ 82
4.3.3 Analiza zastavljenih hipotez .................................................................................... 82
5 SKLEP .............................................................................................................................. ….85
6 LITERATURA ................................................................................................................. ….87
7 PRILOGE ......................................................................................................................... ….90
VIII
SLIKE
Slika 1: Model povezanosti med dejavniki v učnem procesu .................................................. 30
Slika 2: Model učnih metod v učnem procesu ......................................................................... 35
Slika 3: Stopnje praktičnega usposabljanja .............................................................................. 43
Slika 4: GDE matrika ............................................................................................................... 44
Slika 5: Model metod vplivanja na bodoče voznike ................................................................ 47
Slika 6: Model usmerjevalnega razgovora, učitelj predpisov – kandidati .............................. 49
Slika 7: Model usmerjevalnega razgovora na relaciji učitelj voţnje – kandidat ..................... 50
Slika 8: Model usmerjevalnega razgovora v trikotniku učitelj – kandidat – starš ................... 51
Slika 9: Model usmerjevalnega razgovora v trikotniku učitelj – kandidat – policist .............. 52
Slika 10: Model seznanjanja s posledicami prometnih nesreč z video prikazom .................... 53
TABELE
Tabela 1: Starost v letih ........................................................................................................... 56 Tabela 2: Spol ........................................................................................................................... 57
Tabela 3: Vozniški staţ ............................................................................................................ 58 Tabela 4: Staţ poučevanja v avtošoli ....................................................................................... 59
Tabela 5: Funkcija v avtošoli ................................................................................................... 60 Tabela 6: Ali kandidati upoštevajo predpise? .......................................................................... 61
Tabela 7: Ali so kandidati seznanjeni s posledicami prometnih nesreč? ................................ 62 Tabela 8: Ali se kandidati zavedajo posledic prometnih nesreč? ............................................. 63 Tabela 9: Ali bi bilo potrebno nameniti več pozornosti? ......................................................... 65 Tabela 10: Usmerjevalni razgovor učitelj voţnje – kandidat ................................................... 66
Tabela 11: Usmerjevalni razgovor učitelj voţnje – kandidat – starš ...................................... 67 Tabela 12: Usmerjevalni razgovor učitelj predpisov – kandidat – policist .............................. 68 Tabela 13: Prikaz posledic hudih prometnih nesreč ................................................................. 70 Tabela 14: Soočenje s poškodovanimi in invalidnimi osebami .............................................. 71
Tabela 15: Ali so omenjeni programi potrebni? ....................................................................... 72 Tabela 16: Ali so se avtošole pripravljene angaţirati? ............................................................ 74 Tabela 17: Ali bi morala programe predpisati drţava? ............................................................ 75
Tabela 18: Ali bi s predlaganimi metodami izboljšali prometno varnost? .............................. 76
GRAFI
Graf 1: Starost v letih ............................................................................................................... 56
Graf 2: Spol .............................................................................................................................. 57
Graf 3: Kako dolgo ţe imate vozniško dovoljenje? ................................................................. 58
Graf 4: Kako dolgo ţe poučujete v avtošoli? ........................................................................... 59
Graf 5: Funkcija v avtošoli ....................................................................................................... 60
IX
Graf 6: Ali kandidati upoštevajo prometne predpise pri samostojni voţnji? ........................... 62
Graf 7: Ali so kandidati v tečaju dovolj seznanjeni z nevarnostmi? ........................................ 63
Graf 8: Ali se kandidati kot bodoči vozniki zavedajo posledic)? ............................................ 64
Graf 9: Ali menite, da bi bilo potrebno problematiki nameniti več pozornosti? ..................... 65
Graf 10: Ali bi lahko vplivali z razgovorom med učiteljem voţnje in kandidatom? ............... 66
Graf 11: Ali bi lahko vplivali z razgovorom med učiteljem, kandidatom in staršem? ............ 68
Graf 12: Ali bi lahko vplivali z razgovorom med učiteljem, kandidatom in policistom? ........ 69
Graf 13: Ali bi prikazi posledic hudih prometnih nesreč vplivali na izboljšan odnos? ........... 70
Graf 14: Ali bi vplivalo soočenje in razgovor s hudo poškodovanimi? ................................... 72
Graf 15: Ali bi bilo potrebno v učni proces avtošole uvesti dodatne programe? ..................... 73
Graf 16: Ali so se avtošole pripravljene prostovoljno angaţirati? ........................................... 74
Graf 17: Ali bi morala predlagane metode predpisati drţava? ................................................. 76
Graf 18: Ali bi z metodami izboljšali prometno varnost pri mladih? ...................................... 77
Graf 19: Ali so programi potrebni, v odvisnosti od funkcije in spola ...................................... 78
Graf 20: Ali bi z metodami izboljšali varnost, v odvisnosti od funkcije in starosti ................. 79
Graf 21: Ali se zavedajo posledic, v odvisnosti od funkcije in starosti ................................... 80
Graf 22: Primerjava ocene potrebe metode od 1 do 5 v primerjavi s standardno deviacijo ... 81
Uvod
1
1 UVOD
Management učnih procesov v avtošoli je področje, ki močno vpliva na uresničitev
povezovanja teorije s prakso, če ţelimo doseči temeljne izobraţevalne in vzgojne smotre. Ţe
sam proces pridobivanja znanj je tesno povezan s praktičnim delom. Prometna pravila
spoznavajo bodoči vozniki v druţini, vrtcu, šoli, avtošoli in drugih prometnih okoljih.
Prometno okolje je hkrati tudi socialno okolje, kar pomeni, da v situacijah na cestah ni dovolj,
da upoštevamo samo voznikovo osebnost. Hkrati moramo upoštevati tudi socialni prostor
voznikovega ţivljenja. Pomembni so tudi odnosi z drugimi ljudmi, vrstniki, oziroma z
voznikovo druţbeno vlogo kot voznika.
Moore o vplivih na vrstnike trdi (Moore, 1997, str. 59):
Na mlade ljudi ima velik pomen tudi skupina kateri posameznik pripada. Torej
njegovi vrstniki. Rezultati nekaterih raziskav so pokazali, da vpliv vrstnikov
oblikuje norme, po katerih se ravna voznik. Posameznik se mora prilagoditi
obnašanju, ki ga sprejema njegova skupina. Če mu to ne uspe, bo lahko
deleţen posmeha, norčevanja in celo izključitve.
Glede na visoko udeleţbo mladih voznikov v prometnih nesrečah me zanima ali bi lahko s
posebej razvitimi metodami v učnih procesih, kar se da učinkovito vplivali na bodoče
voznike, da bi upoštevali cestno prometne predpise pri lastni voţnji tudi po opravljenem
vozniškem izpitu. Zakonodaja namreč ne predpisuje podobnih metod, mladi vozniki pa po
opravljenem vozniškem izpitu pričnejo razvijati svoj način voţnje, ki pogosto ni primeren in
skladen z načeli varne voţnje. Interes za reševanje tovrstne problematike se je pojavil
predvsem zato, ker bi lahko v učnih procesih, ob primerno razvitih metodah, veliko
pripomogli k izboljšanju varnosti v cestnem prometu. Kandidati v učnih procesih avtošole
namreč niso dovolj seznanjeni s posledicami nepravilne voţnje, neupoštevanja predpisov in
napačnega ravnanja v prometu. Prav tako avtošole posvetijo kandidatom premalo časa za
seznanjanje z omenjeno problematiko, kandidati pa se posledic kasneje ne zavedajo dovolj.
Podatke za reševanje omenjene problematike bom pridobival iz lastnih, več kot dvajset letnih
izkušenj delovanja na področju varnosti cestnega prometa, literature s področja varnosti v
Uvod
2
cestnem prometu, psihologije, didaktike, pedagogike, sociologije, ankete, internetnih virov in
zakonodajo s tega področja.
Problematiko nameravam proučevati v teoretičnem in empiričnem delu, s pomočjo različnih
metod in ankete. Razvil bom modele usmerjevalnih razgovorov in metode vplivanja na
bodoče voznike. Podatke pridobljene s pomočjo ankete bom obdelal v statističnem programu
SPSS, nekatere izsledke pa tudi grafično prikazal. Cilj naloge je razvoj omenjenih metod, s
katerimi lahko doseţemo, da mladi vozniki pridobljeno znanje in izkušnje, dejansko prenesejo
tudi v prakso, pri tem pa se polno zavedajo posledic napačnega ravnanja v prometu.
Pri uresničevanju prometno-vzgojnih smotrov se srečujemo s situacijami, ki so naravnost
reprezentativne za didaktično spoznanje o nujnosti zveze med teorijo in prakso. Kandidat za
voznika motornih vozil, se namreč samo z opazovanjem in razmišljanjem nikoli ne bo naučil
voziti in upravljati z motornim vozilom. Pri tem je zelo pomembno, da se slušatelj kot voznik,
ne sme vključiti v promet, dokler ne opravi vozniškega izpita v celoti.
Za doseganje dobrih rezultatov v učnih procesih avtošole, se mora management zavzemati za
kakovosten in strokoven pristop. Temeljiti mora na kvalitetnih učnih programih, metodah
usposabljanja, upoštevanju moralnih načel in vplivanju na bodoče voznike. Kljub upoštevanju
vseh omenjenih dejavnikov, pa bi moral management avtošole in drugih institucij, ki se
ukvarjajo s prometno varnostjo mladih voznikov poleg ţe predpisanih programov, v čim večji
meri vplivati na bodoče voznike s posebnimi metodami, ki jih bom razvil v magistrski nalogi.
Trenutna zakonodaja, pravilniki in strokovna literatura namreč ne obravnava nobenih
posebnih metod vplivanja na bodočega voznika. Potreba po tovrstni metodologiji nastaja
predvsem iz dejstva, da so mladi v učnih procesih prometne varnosti zelo slabo seznanjeni in
soočeni s posledicami neupoštevanja predpisov in nepravilne voţnje. Ker jih v učnih procesih
usposabljanja v avtošoli in drugih institucijah kot so vrtci, šole in zavodi, nihče ni nazorno
seznanil s hudimi posledicami, se jih tudi polno ne zavedajo.
S primernimi metodami vplivanja, bi lahko v učnih procesih dosegli, da bi bodoči vozniki
usvojeno znanje in spretnosti zavestno in s polno mero odgovornosti v prometu uporabili in
upoštevali.
Uvod
3
Natančno vodene metode vplivanja ter seznanjanje s posledicami napačne voţnje, katerih
vzroki so nepoznavanje prometnih predpisov, objestnost, nezadostna psihofizična
pripravljenost in nenazadnje tudi fiziološka motorična neusklajenost, zelo pozitivno vplivajo
na bodočega udeleţenca v prometnih procesih. Prikazi hudih prometnih nesreč bodo morda
zelo šokantni, na bodoče voznike pa bodo naredili močan vtis, ki bo vplival na njihovo
ravnanje v prometu, saj bodo nazorno seznanjeni z morebitnimi posledicami. Določene
prizore iz prikazanih vsebin bodo lahko povezali z dejanskimi situacijami na cesti, s čimer
bodo pridobili na predvidevanju. Voznik, ki ni nikoli doţivel negativne izkušnje ali bil na
posledice določenega ravnanja vsaj opozorjen, se jih ne zaveda. Menim da bi lahko bodoče
voznike s primernimi metodami vplivanja odvrnili od napačnega ravnanja in neupoštevanja
predpisov v prometu.
S premišljenim managementom učnih procesov, predvsem pa z dobro razvitimi metodami
vplivanja, je mogoče učinkovito vplivati na kandidatovo kasnejše vedenje in ravnanje v
prometu.
V magistrski nalogi bom poskušal razviti metode vplivanja na bodoče voznike v učnih
procesih avtošole predvsem iz naslednjih razlogov:
1. Kandidati za voznike motornih vozil so neizkušene osebe, v večini primerov stare
komaj 18 let. Mladi od 18 do 24 let pa po statistiki policije iz leta 2009 povzročijo 18
odstotkov prometnih nesreč (Smolej, 2009, str. 3).
2. Kandidati za voznike se smejo takoj po opravljenem vozniškem izpitu samostojno in
brez spremstva izkušenega voznika, voziti po vseh javnih površinah, enakovredno
med vsemi drugimi motornimi vozili.
3. Mladi vozniki motornih vozil so praviloma komaj polnoletne, osebnostno nezrele
osebe, z veliko mero samozavesti, izpostavljene hudim prometnim nevarnostim,
predvsem zaradi njihove neizkušenosti in mladostne naivnosti, tudi objestnosti, ter
izpostavljene kritikam svojih prav tako nezrelih vrstnikov.
Uvod
4
4. Mladi vozniki se praviloma ne zavedajo hudih posledic, ki jih lahko povzroči
neupoštevanje predpisov, pomanjkljivo obvladovanje vozila, saj večina ni imela
osebnih izkušenj s prometno nesrečo, avtošola ali druga ustanova pa jih z omenjenimi
posledicami nikoli ni nazorno soočila.
5. Mladi oblikujejo vzorce vedenja, imidţa, govora, kar Nastranova (1995, str. 38)
poimenuje skupinski stili, pri čemer ni pomemben izvor stila, temveč učinek na
vrstnike (Nastran, 1996, str. 217–219). Podobni vzorci se pričnejo razvijati pri mladih
voznikih po opravljenem vozniškem izpitu, saj pričnejo razvijati svoj »model« voţnje,
ki je v tesni povezavi z okoljem v katerem ţivijo in se gibljejo, ne da bi nadaljevali in
utrjevali znanje in izkušnje pridobljene v avtošoli.
Nastranova, ko razmišlja o mladostnem obdobju trdi (Nastran , 2000, str. 17):
Mladost je obdobje, ki se je v 20. stoletju ločilo od ostalih ţivljenjskih obdobij
in igra pomembno vlogo v ţivljenju posameznika. Glede na preteklost imajo
danes posamezniki najbolj zanimive in raznolike vloge. Dodamo lahko, da v
nobenem obdobju poprej ni bilo toliko samozavesti pri mladih generacijah in
toliko pripravljenosti do druţbenih sprememb.
Pri pripravi in prenovi programov in uvajanju metod vplivanja, bi bilo potrebno poleg
statističnih podatkov ogroţenosti mladih v prometu, potrebno upoštevati tudi spoznanja
strokovnjakov o ravnanju mladih v prometu, rezultate raziskav, ki so bili pridobljeni s
pomočjo prometne psihologije in v zvezi s tem sprejeti zakonodajo ter represivne ukrepe
policije.
Oblikovanje ustreznih ter hkrati varnih stališč je dolgoročen proces, ki temelji na ustrezni
prometni vzgoji, ki poteka od začetkov šolanja do opravljanja vozniškega izpita in praviloma
traja vse ţivljenje. Na spreminjanje stališč je moč vplivati s posebnimi akcijami za ţe
izoblikovane voznike, na bodoče mlade voznike pa tudi z metodami, ki jih bom razvil v
magistrski nalogi. Z akcijami lahko vplivamo na spreminjanje stališč, zlasti o posameznih
problemih ali ukrepih kot je varnostni pas, čelada, predpisana hitrost. Za celovit pozitiven
odnos do varnosti v cestnem prometu pa so potrebne načrtne aktivnosti v daljšem obdobju
odraščanja in oblikovanja osebnosti.
Uvod
5
1.1 Predhodne raziskave
Za zagotavljanje kvalitetnih rešitev, ki jih naj doprinese določen projekt ali analiza, so
vsekakor potrebne natančne predhodne raziskave. V le teh se problem definira, postavijo se
določeni cilji. Dobro si je zadati s katerimi metodami lahko uspešno rešujemo zastavljene
teţave in kakšna bo kompozicija dela. Primerno zastavljen plan dela naj uspešno pripelje
projekt do ţelenih rezultatov.
Glede na opravljene razgovore s kandidati različnih avtošol v mariborski regiji (Gril, 1990–
2007), je ugotovljeno, da se v učnih procesih premalo ali sploh ne posredujejo teme moralne
vzgoje, etike v prometu in psihologije, kar se smatra za veliko pomanjkljivost, prav tako
management ne pozna modelov metod vplivanja na bodoče voznike, saj niso predpisani. Iz
prakse je razvidno, da avtošole izvajajo izključno predpisane programe, dodatne angaţiranosti
za izboljšanje prometne varnosti pa razen v izjemnih primerih, zaradi nelojalne konkurence in
s tem povezanega slabega finančnega stanja avtošol, ni. Tudi predpisani programi avtošol se
ne izvajajo v celoti in zelo kratkem času, ki ne dovoljuje, da bi slušatelji snov pravilno in v
celoti absorbirali in imeli o vsebinah tudi čas razmišljati. Znanje, ki ga je potrebno podati
slušateljem, velikokrat posreduje predavatelj, učitelj predpisov, ki ni dovolj usposobljen, na
nekaterih stopnjah celo nima vozniškega izpita (vrtci, osnovna šola), kar sicer ni pogoj, je pa
velika prednost, ki programe obogati s praktičnimi primeri lastnih izkušenj, ki imajo v
omenjenih procesih velik pomen.
Učitelji predpisov bi morale biti osebe, ki lahko s svojim zgledom pripomorejo k izboljšanju
prometne ravni, ki etično in s svojo moralno odgovornostjo stojijo za tem kar v procesih
usposabljanja podajajo neizkušenim in prometno nezrelim slušateljem. Predavatelj je prvo
okno v svet prometnih procesov in situacij, ki so za bodoče udeleţence-voznike v prometu
velikokrat vse prej kot prijazne.
Management avtošol v avtošolah ne poskrbi, da bi na kandidate v procesu usposabljanja v
avtošoli strokovni kader vplival na kandidate s posebnimi metodami in v tej meri, da bi bili
kandidati na nazoren način soočeni s hudimi posledicami neupoštevanja prometnih predpisov
in pravil. Prav tako v avtošolah ne potekajo aktivnosti, s katerim bi na bodoče voznike
vplivali v tej meri, da bi pridobljeno znanje predpisov v avtošoli nadgrajevali in v celoti
upoštevali tudi pri samostojni voţnji. Pogosto namreč kandidati po opravljenem vozniškem
Uvod
6
izpitu pričnejo razvijati svoj model voţnje, ki pa ne vsebuje elementov pridobljenih v
avtošoli. Upoštevanje predpisov pri samostojni voţnji pogosto postane aktivnost izogibanja
policijskim kontrolam, namesto nevarnostim na cesti. Vozniki praviloma upoštevajo predpise
zaradi bojazni pred kaznovanjem in ne zaradi nevarnosti prometne nesreče, ki jim grozi zaradi
neupoštevanja predpisov.
Management zasebnih avtošol je pogosto preveč ekonomsko naravnan in usmerjen k
ustvarjanju dobička, kar izpodriva vlaganje v opremo, kvaliteto, uspešnost poučevanja,
didaktične pripomočke in razvoj avtošole. Opaziti je, da se je v preteklosti veliko bolje
obnesel model »društvenih« oz. druţbenih avtošol, kjer je po Zakonu o društvih, morala
avtošola preseţek prihodkov nad odhodki, nujno vlagati nazaj v društveno dejavnost. Na tak
način se je zagotavljal maksimalen razvoj učnih procesov v avtošolah, management avtošol pa
ni imel izključnega in osebnega interesa po dobičku.
1.2 Definiranje problema
Učni procesi v avtošolah so predpisani z zakonom o varnosti cestnega prometa, vendar mladi
vozniki pridobljenega znanja v avtošoli pogosto ne prenesejo v prakso. Kandidati
obravnavanih tem ne upoštevajo dovolj resno, pogosto so mnenja, da se posledice napačnega
ravnanja v prometu ne tičejo njih ampak nekoga drugega. Statistični podatki pa kaţejo, da so
mlajši vozniki motornih vozil nadpovprečno udeleţeni v prometnih nesrečah, saj povzročijo
18 % vseh nesreč (Smolej, 2009, str. 3).
Kako doseči, da bi v sicer relativno kratkem času, ki je avtošoli dan na razpolago dosegli
maksimalne učinke vplivanja na kandidate, pa je vprašanje na katerega bom poskušal
odgovoriti v magistrski nalogi. Izboljšanje prometne varnosti in zagotavljanje upoštevanja
prometnih pravil bodočih voznikov pri samostojni voţnji v prometu, v učnih procesih s
stališča varnosti v cestnem prometu je postopek, ki načelom vsebuje tri procese:
- opredelitev ciljev do izboljšanja,
- poznavanje trenutno obstoječega stanja v učnih procesih,
- definiranje strategij in postopkov, kako cilje doseči.
Uvod
7
Zagotavljanje in izboljšanje kvalitete managementa učnih procesov s stališča varnosti v
cestnem prometu in zagotovitev, da se bodo bodoči vozniki zavedali posledic ter upoštevali
predpise tudi pri samostojni voţnji, je proces, ki od managementa avtošole zahteva:
- Doseganje visokega strokovnega nivoja vzgoje v učnih procesih.
- Strokovno usposobljenost učiteljev predpisov in učiteljev voţnje, ter visoka
moralna odgovornost strokovnih oseb.
- Kvalitetne in sodobne učne pripomočke, ki so namenjeni poučevanju in
dinamičnemu prikazu prometnih situacij v učnih procesih.
- Strokovne učne programe s primernimi učnimi metodami, pravili poučevanja,
oblikovane po didaktičnih načelih1.
- Dosledno izvajanje števila ur predavanj v učnih procesih, ki je predpisano v
Zakonu o varnosti cestnega prometa.
- Uvedbo predlaganih metod vplivanja na bodoče voznike.
- Dosledno in redno kontrolo nad izvajanjem programov.
Glede na obstoječe stanje v učnih procesih s stališča varnosti v cestnem prometu se ugotavlja,
da se učne vsebine povezane s prometno varnostjo izvajajo v vrtcih, osnovnih šolah, srednjih
šolah in avtošolah, vendar pogosto nezadostno, z neusposobljenimi kadri ter zastarelimi
učnimi pripomočki. Avtor ugotavlja, da se v učnih procesih premalo ali sploh ne posredujejo
teme prometne etike2 in psihologije (Gril, 2007). Učne vsebine se slušateljem v različnih
fazah ţivljenjskega obdobja morajo prilagajati. Prav to predstavlja v avtošolah teţavo, saj se v
posamezni skupini pojavijo slušatelji različnih starostnih skupin, inteligenc, izobrazb in
drugih kriterijev. Pristop k podajanju tovrstnega znanja je tako precej teţaven.
Pri realizaciji učnih procesov prometne vzgoje se učitelj predpisov, zaradi zelo različnih
izkušenj, ki si jih slušatelj o prometu nabere pred tem, srečuje z velikimi individualnimi
razlikami. Absorbiranje vsebin iz cestno prometne problematike za nekatere slušatelje
predstavlja veliko obremenitev in nerazumevanje. Drugi le to dojemajo z lahkoto, kar lahko
privede do ne zanimanja za snov. Način podajanja vsebin, ki bi bolj dojemljivo skupino
pritegnil k sodelovanju, je lahko popolnoma nerazumljiv za manj sposobne slušatelje.
1 Didaktika – veda, ki govori kako uspešno poučevati.
2 Etika – nenapisana pravila v obliki uveljavljanja moralno–druţbenih vrednot.
Uvod
8
Slovenska zakonodaja ne predpisuje nikakršnih metod, s katerimi bi v učnih procesih avtošole
vplivali na zavedanje mladih voznikov v prometu, zato predpostavljam, da bi lahko s
predlaganimi metodami izredno učinkovito vplivali na bodoče voznike motornih vozil.
V zvezi z ugotovljenimi dejstvi navajam naslednje hipoteze:
- Učni proces v avtošoli je predpisan z zakonom o varnosti cestnega prometa, vendar
mladi vozniki pridobljenega znanja v avtošoli ne prenesejo v prakso v celoti.
- Mladi vozniki se po zaključenem usposabljanju v avtošoli ne zavedajo posledic
neupoštevanja prometnih predpisov in napačne voţnje, saj z njimi v učnih procesih
avtošole niso bili dovolj nazorno seznanjeni.
- Relativno kratek čas učnega procesa v avtošoli bi lahko bolje izkoristili za vplivanje
na kandidate za voznike motornih vozil.
- Na bodoče voznike bi lahko vplivali s predlaganimi metodami in usmerjevalnimi
razgovori, katere bom razvil v magistrski nalogi.
Pri obravnavanju problema vidim tudi nekaj omejitev, predvsem v teţavnosti uvedbe
predlaganih metod v zakonsko predpisane programe pri pristojnih institucijah. Glede na
kadrovsko zasedbo nadzornih organov pristojnega ministrstva obstaja velika verjetnost, da
avtošole predlaganih metod ne bodo izvajale korektno in v predpisanem obsegu.
1.3 Namen in postavljanje cilja
Prometna vzgoja je kontinuiran proces, ki se začne v druţini, nadaljuje v predšolskih vzgojno-
varstvenih ustanovah in osnovni šoli, avto šoli in potem traja celo ţivljenje. Pozneje preteţno
v obliki prometnega samo izobraţevanja in samo vzgoje. Lahko rečemo, da v smislu vse
ţivljenjskega prometnega izobraţevanja. Cilj dela je videti v načelu povezanosti teorije s
prakso, ki se mora nujno uresničevati.
Uvod
9
Posebej se daje poudarek na poučevanju kandidatov za voznike in seznanjanju s posledicami
neupoštevanja predpisov in nepravilne voţnje, ki so zaradi različnih vzrokov, predvsem pa
nezrelosti mladostnikov, zelo tvegana skupina voznikov cestnega prometa.
Namen magistrske naloge je s teoretično empiričnim pristopom ugotoviti način za izboljšanje
učinkovitosti učnih procesov v avtošoli, ugotoviti s katerimi metodami in postopki bi lahko
avtošola uspešno vplivala na zavedanje bodočih voznikov, o splošnih nevarnosti cestnega
prometa in posledicah neupoštevanja cestno prometnih predpisov.
Najpomembnejši cilj mojega raziskovanja je razvijanje metod vplivanja na bodoče voznike, s
pomočjo katerih, bi mladi vozniki pridobljeno znanje in izkušnje, dejansko prenesli v prakso
in se pri tem polno zavedali posledic napačnega ravnanja v prometu.
V skladu z definiranjem problema in osnovnimi hipotezami se postavljajo naslednji osnovni
cilji:
- Zvišati strokovni nivo učnih procesov avtošol s stališča managementa varnosti v
cestnem prometu, s sprejetjem zakonodaje.
- Povečati strokovno usposobljenost kadrov, ki sodelujejo v učnih procesih prometne
vzgoje.
- Izboljšati kvaliteto in posodobiti učne pripomočke v učnih procesih.
- Zagotoviti strokovne učne programe, oblikovane po didaktičnih načelih, pravilih
poučevanja, z učinkovitimi učnimi metodami.
- V obvezne učne vsebine uvesti metode vplivanja na bodoče voznike, ki naj vsebujejo
usmerjevalne razgovore, prikaze posledic hudih prometnih nesreč in soočenja s hudo
poškodovanimi in invalidnimi osebami.
- Zagotoviti temeljito in redno kontrolo nad izvajanjem programov v vseh omenjenih
institucijah s strani managementa in inšpekcijskih sluţb pristojnih ministrstev.
Uvod
10
Z raziskavo bi rad prispeval, da bi predlagane metode vplivanja uvedli v predpisane programe
usposabljanja v avtošoli. S tem bi bodoče voznike polno ozavestili o pomembnosti vpliva
obnašanja in ravnanja posameznika v prometu, v smislu povečanja varnosti v prometu na
slovenskih cestah in posledicah nepravilnega ravnanja.
Kljub hitremu tempu sodobnega časa bi metode prispevale, da bi vozniki med voţnjo
razmišljali le o voţnji in prometu ter se pri tem polno zavedali posledic neupoštevanja cestno
prometnih predpisov. Prav tako bi z magistrsko nalogo ţelel prispevati k obravnavi učnih
procesov z aspekta prometne stroke pri reševanju aktualnih problemov na področju varnosti v
cestnem prometu.
1.4 Metode obdelave
Karakteristike predmeta raziskav, postavljene hipoteze in cilji raziskav, ter zagotavljanje
njihove izpolnitve, kot najsprejemljivejše nalagajo naslednje metode: Intervju metoda pri
zbiranju podatkov, opisna statistika in kompilacija za prikaz obstoječih pogojev in dejanskega
stanja, opazovanje z neposredno udeleţbo, študije primerov, statistična metoda, metoda
modeliranja, metoda trenutnih opaţanj, grafična metoda, komparativna metoda, metoda
sinteze, anketa, metoda analize.
Magistrska naloga bo vsebovala teoretični in empirični del. Pri raziskovanju bom za zbiranje
mnenj in podatkov uporabil metodo ankete. V anketi bom podal pet splošnih vprašanj kot so
spol, starost, dolţina vozniškega staţa, dolţina staţa poučevanja, vrsta funkcije v avtošoli.
Postavil bom 14 strokovno – raziskovalnih vprašanj in predlog anketiranca kot zadnje
vprašanje. Pridobljene podatke bom obdelal s statističnim programom SPSS in Excel.
Z anketiranjem učiteljev voţnje, učiteljev predpisov in vodij avtošole v celjski, mariborski in
velenjski regiji, ki so prisotni v učnih procesih avto šole, bom poskušal ugotoviti ali bi
predlagane metode vplivanja na bodoče voznike in usmerjevalni razgovori prinesli
pričakovane rezultate. Z anketo bom ugotavljal, kaj o ţe dejavnih učnih procesih menijo
anketiranci. Ali se jim ti procesi zdijo primerni, potrebni, ali v avtošoli ţe uporabljajo
podobne metode? Kaj menijo o prikazu hudih prometnih nesreč na video posnetkih v času
usposabljanja in o usmerjevalnih razgovorih v procesu avtošole. S tem bom poskušal pridobil
Uvod
11
miselni vzorec učiteljev voţnje, učiteljev predpisov in vodij avtošol vključenih v proces
usposabljanja v avtošolah in njihov odziv na predlagane metode vplivanja v učnih procesih. V
anketi jih bom poskušal spodbuditi, k njihovim predlogom vplivanja na bodoče voznike.
Problematiko, ki se pojavlja na področju učnih procesov, ki so povezani z varnostjo v cestnem
prometu, bom obdelal še z nekaterimi drugimi metodami, kot so:
- intervju metoda pri zbiranju podatkov,
- metoda deskripcije in kompilacije za prikaz obstoječih pogojev in dejanskega stanja,
- statistična metoda in metoda modeliranja,
- metoda trenutnih opaţanj in grafična metoda,
- komparativna metoda in metoda sinteze,
- anketa in metoda analize.
V začetku naloge bom predstavil zakonske podlage, ki tovrstno dejavnost urejajo. Poskušal
bom ugotoviti v kolikšni meri so učni procesi sploh prilagojeni obstoječi zakonodaji, ter kaj
se v praksi izvaja in kaj ne. Ugotoviti bom poskušal pozitivne in negativne učinke zakonskih
in ostalih podzakonskih predpisov in pravilnikov, ter kakšne bi lahko bile izboljšave in
predlogi za spremembo zakonske osnove.
Uvod
12
1.5 Struktura dela
Naloga je kompozicijsko razdeljena v pet osnovnih sklopov.
- V uvodu sem opravil predhodne raziskave, definiral osnovni problem, postavil cilje,
predpostavke, hipoteze in metode obdelave. Ugotavljal sem dejansko stanje na terenu
v vrtcih, osnovnih šolah in avtošolah.
- V drugem delu, teoretična izhodišča, sem raziskal zakonske podlage in predpise, ki
urejajo področje učnih procesov v vrtcih, osnovnih šolah in avto šolah in
organiziranost managementa avtošole.
- Vodilo tretjega sklopa je predlog razvijanja metod vplivanja na bodoče voznike iz
aspekta managementa avtošol, kjer sem obravnaval teoretični in praktični del
usposabljanja.
- Raziskava in analiza metod vplivanja na bodoče voznike, analiza ankete opravljene
med učitelji voţnje, učitelji predpisov in vodji avtošol, ki so vključeni v učni proces
avtošole, je razvita v četrtem delu naloge.
- Sklep je zadnje poglavje naloge, v katerem odgovarjam na zastavljene predpostavke,
cilje in hipoteze, ponujam rešitve. Zaključki raziskanih problemov in pomanjkljivosti
se lahko uporabijo za posodabljanje literature za voznike, pri sprejemanju novih
podzakonskih in zakonskih predpisov iz področja učnih procesov avtošol, vzgoje in
izobraţevanja v cestnem prometu.
Teoretična izhodišča
13
2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
V poglavju teoretična izhodišča, se ugotavljajo pravne podlage in splošna učna načela, ki v
tem trenutku urejajo in oblikujejo učne procese s stališča varnosti v cestnem prometu. Kakšni
so materialni, kadrovski in drugi pogoji za delovanje avtošol, je pomembno spoznanje, ki
privede do razmišljanja in ugotavljanja kdo, kako, s čim se bodo poučevali mladi ljudje za
varno in samostojno udeleţbo v cestnem prometu.
Ugotovljeni so znaki nezadostne strokovne usposobljenosti kadrov, ki so aktivni na področju
prometne vzgoje v učnih procesih s stališča prometne varnosti. Ugotovljen je tudi sindrom
hitrih tečajev cestno prometnih predpisov, katerih vzrok je prevelika ekonomsko komercialno
naravnanost politike avto šol, v boju z nelojalno konkurenco, ki v prizadevanju za dobičkom
daje zelo majhen deleţ svojih prizadevanj strokovnemu ravnanju in kakovosti poučevanja
(Gril, 1990 – 2007). Z metodo obdelave, se pridobijo podatki pridobljeni iz opravljenega
razgovora z vzgojiteljico vrtca Otona Ţupančiča Črešnjevec, razgovorov z vodji avto šol
(Zšam Celje, Avtošola Ika, Relax Slov. Bistrica, SIC Slov. Konjice), učitelji voţnje različnih
celjskih in mariborskih avto šol, učitelji prometnih predpisov na osnovnih šolah (Slov.
Bistrica, Oplotnica, Črešnjevec, Makole, Laporje, Sp. Polskava, Šmartno na Pohorju).
Poiskane so bile zakonske podlage s primerjanjem in uresničevanjem v praksi. Anketa ki je
bila opravljena med vodji avtošol, učitelji predpisov in učitelji voţnje, je prinesla podatke, ki
so obdelani statistično in grafično. Opravljena je tudi analiza, izdelava določenih modelov, ki
na grafičen način prikazujejo določene podrobnosti delov učnih procesov in mnenj
anketiranih. Iz prakse je razvidno, da se v teoretičnih učnih procesih ne posredujejo teme
psihologije, kodeks etike. Učitelji predpisov se ne ravnajo po načelih didaktike. Prav tako je
pomanjkljivo obvladovanje pravil poučevanja v učnih procesih in izvajanje učnih metod.
Iz razgovorov z vodji avtošol v okviru celjskega izpitnega centra (Gril, 2009) je ugotovljeno,
da nobena od 15 avtošol v procesih usposabljanja ne izvaja usmerjevalnih razgovorov, prikaza
posledic hudih prometnih nesreč in soočenja s poškodovanimi in invalidnimi osebami. Izjema
je ena avtošola, ki je prikaz posledic prometnih nesreč izvajala na treh tečajih cestno
prometnih predpisov. Praktični del prometne vzgoje je sicer predpisan zakonsko, vendar se ne
izvaja v celoti ampak pogosto le fiktivno ali v skrajšani obliki.
Teoretična izhodišča
14
2.1 Splošna učna načela in učne metode
Hribar v svojih navedbah trdi: »V splošnem velja naj pouk spodbuja učenje. Pri tem se je
treba zavedati, da je učenje individualni proces, ki poteka pri vsakem učencu drugače«
(Hribar, b.l.).
Konstruktivistična doktrina učenja, izhaja iz naslednjih ugotovitev:
- Učenje je aktivno dejanje, pri katerem si učenec na osnovi senzornih zaznav
ustvari mentalno sliko. Učenje ni pasivno sprejemanje znanja ampak učenčevo
aktivno iskanje smisla in usklajenosti.
- Osnovna dejavnost pri iskanju smisla ali konstrukciji znanja je mentalna. Otrokom
pomaga neposredna fizična izkušnja (hands – on experience) vendar je to le
spodbuda za mentalno dejavnost.
- Učenje vključuje jezik. Raziskovalci so ugotovili, da se ljudje med učenjem
pogosto pogovarjajo sami s seboj. Učenje je tudi druţabna aktivnost: učenje je
odvisno od povezav z drugimi ljudmi – učitelji, sošolci in sorodniki, mnogokrat
pa tudi s slučajnimi sopotniki.
- Učenje je vselej kontekstualno: ne učimo se posameznih dejstev ampak jih vedno
povezujemo s tem, kar nam je ţe znano, torej na splošno s svojo ţivljenjsko
izkušnjo ali druţbeno ali kulturno izkušnjo.
- Za učenje vselej potrebujemo ţe nekaj znanja: ne moremo se naučiti novih stvari,
če nimamo ţe nekaj struktur, na katere lahko to naveţemo. Več ko vemo, laţje se
učimo. Vsako poučevanje mora zato izhajati iz obstoječega znanja, ki ga ima
učenec od prej.
- Učenje terja čas: učenje ni hipno. Če se naj kaj naučimo, moramo preveriti svoje
dotedanje predstave, novo znanje vgraditi v svoj kognitivni sistem in poskrbeti za
uskladitev – tudi za morebitne temeljne spremembe v celotnem sistemu.
- Za učenje je bistvenega pomena motivacija, tudi zavest o moţni uporabi novega
znanja.
Teoretična izhodišča
15
Pouk se skuša ravnati po konstruktivističnih načelih. Pouk je sicer oblikovan po splošno
sprejetih učnih načelih, in poteka po uveljavljenih učnih oblikah in metodah, ki jih obravnava
splošna didaktika. Uveljavljanje splošnih načel in uporaba splošnih metod pa je pri šolskih
predmetih prilagojeno delovnim metodam in vsebini stroke.
Dejavnosti, ki jih vsebuje raziskovalna metoda, podpirajo učna načela, ki jih povzemamo po
splošnih učbenikih didaktike (Hribar, b.l.; povz. po Poljak, Šilih in Gogala, 1983):
- načelo stvarno logične pravilnosti poučevanja,
- načelo aktivnosti učencev,
- načelo razvojne bliţine,
- načelo ţivljenjske bliţine,
- načelo doţivljanja,
- načelo vedrosti,
- načelo individualnega in kolektivnega dela,
- načelo trajne prisvojitve gradiva.
Prav tako je pri pouku potrebno upoštevati osnovne učne metode. Spet jih povzemamo po
standardnih učbenikih didaktike (Hribar, b.l.; povz. po Poljak, Šilih in Gogala, 1983):
- kazanje ali demonstriranje,
- prikazovanje,
- razlaganje,
- razvijanje,
- ponavljanje,
- urjenje,
- uporabljanje.
Pri pouku je metodo kazanja ali demonstriranja razumeti kot izvajanje šolskih eksperimentov,
metodo prikazovanja kot ustvarjanje grafičnih, likovnih ali drugih prikazov ali njihovo
uporabo pri pouku, metodo razlaganja ali razvijanja kot dve osnovni metodi pri obravnavi
snovi, ponavljanje, urjenje in uporabljanje pa dejavnosti, namenjene utrjevanju snovi.
Teoretična izhodišča
16
Seveda naštetih metod ne moremo obravnavati kot ločene dejavnosti, saj pri pouku učitelj:
- razlaga ali razvija učno snov ob kazanju in izvajanju poskusov,
- razlaga ali razvija različne prikaze,
- ponavlja ali uri ob poskusih učencev,
- ponavlja ob kazanju poskusov,
- uri učence ob reševanju nalog,
- učence motivira za uporabo različnih zakonov pri reševanju problemov.
V tem smislu je treba videti pouk kot splet dejavnosti učitelja in učencev, usmerjenih v
pridobitev trajnega znanja, povezanega z vsakdanjo izkušnjo. Izmed učnih metod je učna
metoda razvijanja v povezavi z eksperimentom najbliţja konstruktivističnim teţnjam v
poučevanju. Najbolj naravno jih uveljavimo z naslednjo strategijo:
- Izberemo zanimiv pojav (eksperiment, prikaz na televiziji) in s postavljanjem
vprašanj usmerimo učence v opazovanje.
- Iščemo razlago. Pozorno poslušajmo odgovore, zlasti bodimo pozorni na
nenavadne, opozorimo na razlike med odgovori. S tem ustvarimo za delo in
miselne procese ugodno vzdušje.
- Sproţimo dejavnosti, ki naj pomagajo odgovoriti na vprašanja in dvome. To je
lahko skupinsko delo ali demonstracijski eksperiment, pri katerem sodelujejo tudi
učenci.
- Analiziramo dobljene rezultate. Kaj nam kaţejo?
- Poiščemo zakonitosti oziroma ustvarimo model dogajanja. Ali je v skladu s
pričakovanji?
- Poglejmo kakšne so napovedi modela za pojave iz istega območja. Preskusimo jih!
- Uporabimo dognanja pri reševanju problemov!
- Poglejmo kakšna je praktična vrednost novih spoznanj.
- Poglejmo kako so nova spoznanja usklajena s tem, kar ţe poznamo.
- Vprašajmo se, kaj smo se novega naučili?
Treba je poudariti, da je po ekstremnih konstruktivističnih načelih vloga učitelja zgolj
usmerjevalna. V marsičem tako stališče zanika vlogo učitelja kot prenašalca znanja in s tem
tudi vlogo šole kot ustanove, ki ji je naloţena skrb, da prenaša na mlade generacije spoznanja,
Teoretična izhodišča
17
potrebna za pridobivanje novega znanja in s tem za nadaljnji napredek. Treba je priznati, da
je učitelj tisti, ki ima znanje, in ki ve tudi kako ustvariti okolje, v katerem si lahko učenci
znanje, ki ga nanje prenaša, usvojijo in vgradijo v svoj kognitivni sistem (Hribar, b.l.).
2.2 Splošne pravne podlage
Večina predpisov, ki urejajo cestno prometno varnost v učnih procesih se nahaja v Zakonu o
varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, 56/08), ter v nekaterih podzakonskih predpisih.
Predpisi, ki urejajo učne procese s stališča varnosti v cestnem prometu ali se iz njih črpajo
vsebine, so podani v naslednjih pravnih normah:
- Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, 56/08),
- Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Uradni list RS
110/06, 49/08 in 64/08),
- Pravilnik o avtošolah (Uradni list RS, 114/05),
- Pravilnik o označevanju vozil, na katerih se usposabljajo kandidati za voznike (Uradni
list RS, 4/00 in 56/03),
- Pravilnik o napravah in opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list RS, 17/00 in
45/04),
- Pravilnik o dimenzijah, masah in opremi vozil (Uradni list RS, 45/04),
- Pravilnik o znakih, ki jih dajejo policisti udeleţencem v cestnem prometu (Uradni list
RS, 96/05),
- Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo (Uradni list RS, 40/06 in
115/07),
- Šolski programi osnovnih šol,
- Kurikulum za otroke v vrtcih.
V tovrstno zakonodajo so vključene različne institucije kot so:
- ministrstvo za notranje zadeve in izpitni centri za voznike motornih vozil,
- svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu in avto moto zveza Slovenije,
- zveza zdruţenj šoferjev in avtomehanikov in avto moto društva,
- vzgojno izobraţevalne organizacije – vrtci, osnovne šole in avto šole.
Teoretična izhodišča
18
2.3 Pogoji za izvajanje učnih procesov v avtošoli
Za kvalitetno izvajanje učnih procesov je prvi pogoj, da to delo opravljajo ljudje z visokimi
moralno – etičnimi normami, saj je le to zagotovilo, da se bo proces izvajal pravilno in v
skladu s postavljenimi pravili. Ker ţal ni tako, mora zakonodajalec v zakonih, pravilnikih in
drugih aktih natančno določiti in predpisati pogoje pod katerimi se mora izvajati prometna
vzgoja v učnih procesih s stališča varnosti v cestnem prometu in sankcije, ki sledijo ob
neupoštevanju predpisanega.
2.3.1 Zakonska opredelitev delovanja avto šol
Področje ustanavljanja avto šol, kontrola nad njihovim delovanjem ter področje voznikov
učiteljev voţnje in učiteljev predpisov, je v celoti v pristojnosti Ministrstva za notranje
zadeve.
Dejavnost avto šole smejo opravljati pravne osebe, ki imajo zagotovljen ustrezen šolski in
poslovni prostor, učne pripomočke in ustrezno opremljena vozila za poučevanje kandidatov
za voznike, neprometno površino v izmeri najmanj 1000 m2 za izvajanje vaj tehnike voţnje
(poligon) in ustrezen kader – najmanj dva učitelja voţnje in vodjo avto šole.
Kandidati za voznike motornih vozil morajo biti pri teoretičnem delu programa, ki traja 40 ur
prisotni najmanj 36 učnih ur ali 80 %, preostali del pa se lahko pripravljajo sami.
Kandidati za voznike motornih vozil AM, A1, A2, A, B1, B, BE, C1, C1E, C, CE D1, D1E,
D, DE ter kandidati za voznike motornih vozil G in F kategorije, ki so se pripravili za
vozniški izpit v avtošoli, se lahko priglasijo k izpitu pri katerikoli upravni enoti na območju
Republike Slovenije.
Kandidat za voznika motornih vozil opravlja vozniški izpit pred komisijo v izpitnem centru,
ki si ga izbere sam. Med opravljanjem vozniškega izpita si kandidat sme izbrati tudi drugi
izpitni center (Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 4–5).
Teoretična izhodišča
19
2.3.2 Zakonska določila za izvajanje učnih procesov
Pogoji za izvajanje učnih procesov so navedeni v Zakonu o varnosti cestnega prometa
1–UPB5 (Uradni list RS št. 56/08) in v Pravilniku o avtošolah (Uradni list RS 114/05).
Materialni in kadrovski pogoji so prav tako predpisani v Pravilniku o avtošolah.
Avto šole in tudi druge organizacije, ki se ukvarjajo z usposabljanjem mladih v prometu se
ravnajo tudi po načelih didaktike, psihologije, kodeksa etike v prometu, ter različnih učnih
metodah. Vsi posamezniki in institucije si morajo prizadevati, da bo prometna vzgoja v učnih
procesih v smislu varnosti v cestnem prometu potekala kar se da kakovostno. Imeti morajo
cilj, da se na slovenskih cestah število mrtvih in poškodovanih, ter gmotnih škod na vozilih in
objektih zmanjša na nič oz. vsaj realni minimum in se pribliţa številu v najbolj varnih drţavah
evropske unije, kot sta Anglija, Švedska in drţave Beneluxa.
Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljnjem besedilu ZVCP) je oblikovan kot sodoben
predpis, usklajen z mednarodnimi konvencijami, sporazumi in številnimi EU direktivami.
Sistemi zahodnih drţav niso prevzeti neposredno, temveč so bili temeljito proučeni, poiskane
so bile tiste moţnosti, ki so za slovenske socialne, ekonomske, varnostne in pravne razmere
najbolj ustrezne.
2.3.3 Materialni pogoji za delovanje
Za nemoteno in kvalitetno delovanje avtošole in izvajanje učnih procesov v smislu varnosti v
prometu, mora avtošola izpolnjevati določene materialne pogoje, ki so opisani v pravilniku o
avtošolah in se nanašajo tudi na razpolaganje z različnimi motornimi vozili.
Teoretična izhodišča
20
Avtošola mora imeti:
- poslovni prostor, ki omogoča sprejem strank, nemoteno delo vodenja avtošole ter
administrativno delo;
- učilnico, za izvajanje usposabljanja kandidatov iz teorije voţnje, z ločenimi
sanitarnimi prostori v istem objektu;
- učne pripomočke za izvajanje teoretičnega in praktičnega usposabljanja kandidatov;
- neprometno površino, ki omogoča izvajanje praktičnega usposabljanja spretnosti
voţnje motornega vozila,
- ustrezno opremljena motorna vozila tistih kategorij, za katere izvaja program
usposabljanja.
(Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 2)
Učilnica mora biti ločena od poslovnega prostora in funkcionalno opremljena tako, da
omogoča nemoteno učenje odraslih.
Učilnica mora imeti:
- najmanj 20 m2 površine,
- na kandidata na razpolago najmanj 1,5 m2 delovne površine,
- na učitelja na razpolago najmanj 3 m2 delovne površine.
Učilnica mora biti opremljena z naslednjimi učnimi pripomočki:
- optični medij, ki omogoča prikaz načel in pravil cestnega prometa ter delovanja in
opreme motornih vozil;
- šolsko tablo ali tablo z listi;
- učno mapo (zbirko slik, skic in shem s področja upravljanja vozila in voţnje v
prometu), ki se mora nahajati v šolskih vozilih;
- strokovno literaturo s področja cestnega prometa.
(Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 4)
Teoretična izhodišča
21
2.3.4 Kadrovski pogoji
V avtošolah lahko pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil samo učitelji voţnje,
oziroma učitelji predpisov o varnosti cestnega prometa. Kadrovski pogoji so določeni v
Pravilniku o avtošolah (Uradni list RS, 114/05).
Predpise o varnosti cestnega prometa, osnove delovanja naprav in opreme na motornem
vozilu, psihologijo v cestnem prometu in prometno etiko lahko v avto šoli poučujejo učitelji
predpisov in učitelji voţnje, ki imajo najmanj višjo strokovno izobrazbo in veljavno
dovoljenje za učitelja predpisov o varnosti cestnega prometa, oziroma veljavno dovoljenje za
učitelja voţnje.
Voţnjo v cestnem prometu lahko v avto šoli poučujejo učitelji voţnje, ki imajo veljavno
dovoljenje za učitelja voţnje tiste kategorije, za katero poučujejo kandidata za voznika
motornih vozil.
Avtošola mora imeti:
- najmanj tri učitelje voţnje, zaposlene v rednem delovnem razmerju za določen ali
nedoločen čas s polnim delovnim časom in
- strokovnega vodjo avtošole, ki ima dovoljenje za strokovnega vodjo avtošole in
veljavno dovoljenje za učitelja voţnje, zaposlenega v delovnem razmerju za določen
ali nedoločen čas s polnim delovnim časom (Pravilnik o avtošolah, 2005, čl. 3).
2.3.5 Teoretični program usposabljanja v učnih procesih
Avto šole pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil po predpisanem programu
usposabljanja, ki vsebuje teoretični in praktični del.
Teoretična izhodišča
22
Teoretični del obsega:
- Pravila cestnega prometa, prometne znake in njihov pomen, znake, ki jih dajejo
policisti in druge s tem zakonom pooblaščene osebe ter nevarnosti, ki nastanejo zaradi
dejanj v prometu, ki nasprotujejo prometnim predpisom (napačna ocena hitrosti,
prehitevanje v nasprotju s prometnimi predpisi, neupoštevanje prednosti itd.).
- Izvedbo operacij z motornim vozilom, katerih namen je uspešna in varna voţnja, v
skladu s prometnimi pravili, okoliščinami na cesti in v prometu ter s prometno etiko.
- Osnove delovanja naprav na motornem vozilu, ki so pomembne za varen cestni
promet (naprave za ustavljanje, krmilne naprave, naprave, s katerimi se dajejo
svetlobni znaki ali osvetljuje cesta in vozilo, pnevmatike in ostala predpisana oprema
vozila).
- Vpliv nezadostnega znanja in spretnosti za voţnjo vozila, alkohola, mamil in
psihoaktivnih zdravil, na katerih je označeno, da se ne smejo uporabljati pred voţnjo
in med njo, utrujenosti, bolezni in drugih neugodnih duševnih in telesnih stanj,
naravnih faktorjev (snega, megle in drugih vremenskih razmer), ter stanja vozila in
ceste na varnost prometa.
- Teme, ki prispevajo k razvijanju humanih odnosov, odnosov vzajemnega spoštovanja
in razumevanja med vsemi udeleţenci v prometu po načelih zaupanja in solidarnosti
ter k ravnanju ob prometni nesreči (dolţnosti ob nesreči, postopki, s katerimi se
preprečuje smrt zaradi poškodb, in način prevoza poškodovanih).
Kandidat za voznika mora biti pri organiziranem vzgojno izobraţevalnem teoretičnem delu
programa, ki traja 40 ur usposabljanja v avtošoli, prisoten najmanj 36 učnih ur. Po končanem
teoretičnem oziroma praktičnem delu programa usposabljanja v avtošoli, mora kandidat za
voznika motornih vozil opraviti pred komisijo avtošole preizkus znanja tistega dela programa
usposabljanja, za katerega se je pripravljal v avtošoli.
Teoretična izhodišča
23
2.4 Učni procesi prometne varnosti
Prometna varnost je vpeta v učne procese vrtcev, osnovnih šol in avtošol. Učni procesi se na
različnih stopnjah izvajajo prilagojeno starosti, predznanju in sposobnostim skupin
slušateljev. Procesi niso usmerjeni na posameznika ampak skupino, kar predstavlja oviro, saj
učnih tem vsak posameznik ne dojema enako dobro.
2.4.1 Učni procesi v vrtcih
Po kurikulumu se v vrtcih postavljajo cilji prometne vzgoje kot so:
- otrok se seznanja z varnim načinom ţivljenja,
- otrok se seznanja z varnim vedenjem in se nauči ţiveti in ravnati varno v prometu,
- pridobivanje veščin povezanih z varnostjo, ukrepanje ob nevarnostih, nezgodah in
nesrečah,
- prometna varnost – pravilno prečkanje ceste, prepoznavanje nevarnih situacij v
prometu,
- upoštevanje prometnih predpisov,
- izogibanje prometnim nezgodam.
Pri prometni vzgoji v vrtcih, kjer se vzgojiteljice s svojimi varovanci pogovarjajo o osnovnih
prometnih predpisih, na to temo izdelujejo razne modele, rišejo risbe na papir in na dvorišču,
pločniku ter si določene prometne situacije tudi ogledajo na cesti.
Izobraţevalno – vzgojne teme kot so: ulica pred vrtcem, pot od vrtca do doma, pešci po
pločniku, kako hodimo po zasneţeni ulici, cesta ni igrišče, voţnja z avtobusom, nevarnosti v
prometu, najbliţje večje kriţišče z ţivahnim prometom, pešci v kriţišču, prehod čez
ţeleznico, kje smem čez cesto, vrste vozil.
Pri prometni vzgoji je za predšolskega otroka bistven zgled odraslega. Starši dajejo zgled
doma, v vrtcu pa vzgojiteljice. Vzgojiteljica mora zato poskrbeti, da so otroci v njeni
prisotnosti priča primernemu obnašanju na cesti. Skupina otrok z vzgojiteljico naj tako cesto
prečka le na zaznamovanem prehodu za pešce in ob zeleni luči, če je prehod urejen s
Teoretična izhodišča
24
svetlobnim prometnim znakom. Opozarja naj tudi odrasle, da bodo otroku dajali pravilen in
primeren zgled v prometu. Otroke seznanja z nevarnostmi, ki pretijo otroku na cesti, če ne
upoštevajo pravil. Skupaj s starši in otroci organizirajo srečanje s policistom, kjer policist
prikazuje razne otrokom prilagojene video filme, jim pokaţe s kakšnimi znaki ureja promet in
jih opozarja na primerno obnašanje na cesti. Sama vizualna pojava policista na otroke vpliva
bolj kot bi jim isto stvar pripovedovala vzgojiteljica ali starši. Skupaj s policistom se naj
sprehodijo po bliţnji okolici vrtca, kjer jim pokaţe vse nevarnosti v bliţini (Kurikulum za
otroke v vrtcih v prilagojenem programu za predšolske otroke, 2006).
2.4.2 Učni procesi v osnovni šoli
Prometna vzgoja mora postati sestavni del vzgoje pri vseh predmetih, pa tudi sestavni del
priprav na ekskurzije, izlete, športne dneve in učne pohode. Za varen prihod in odhod učencev
so odgovorni vsi učitelji v šoli.
Zato naj bodo učenci seznanjeni:
- S pomenom varnostne opreme – dobro vidna obleka in obutev, svetlobne nalepke,
rokavni odsevni trakovi, odsevniki »mačja očesa« na šolskih torbicah, rumene rutice
in kape za prvošolce in male šolarje.
- S pravilno opremo koles kolesarskimi čeladami in kolesarskimi izpiti.
- S kulturnim vedenjem in etiko v prometu (hoja po pločnikih oz. kjer ni pločnikov po
levi strani ceste v smeri hoje, prečkanje na prehodih in izven prehodov).
- S prometno varnostnim načrtom.
- Z ostalo prometno vzgojo in preventivno problematiko.
Na razredni stopnji, zlasti v prvih in drugih razredih, naj učitelji vsakodnevno opozarjajo
učence na pravilno in varno pot v šolo oz. vračanje domov. V prvem razredu naj jih obvezno
spremljajo starši oz. zakoniti zastopniki. Učenci teh razredov naj z razredničarko obhodijo
poti učencev v šolo, v ostalih razredih pa se pogovorijo o poti v šolo ob skicah, najvarnejše
poti pa si ogledajo. Na predmetni stopnji naj enkrat mesečno ali po potrebi razredna ura
vsebuje tudi prometno – vzgojno problematiko.
Teoretična izhodišča
25
Na roditeljskih sestankih je potrebno s prometno varnostnim načrtom seznaniti starše in jih
opozoriti na njihovo vlogo pri vzgoji otrok v prometu. Prometno problematiko morajo
vsebovati prvi roditeljski sestanki v šolskem letu v vseh razredih.
S prometno – varnostnim načrtom morajo biti seznanjeni vsi učenci v šoli. O njem naj
razpravljajo učenci v razredih in šolski skupnosti, pri razrednih urah in pri ostalih oblikah
dela. Za učence niţjih razredov je priporočljiv ogled varnih šolskih poti in dovoljenih
prehodov. Pri izvajanju prometno – varnostnega načrta sodelujejo vsi učitelji razrednega in
predmetnega pouka ter oddelkov podaljšanega bivanja, starši in zunanji dejavniki, ki skrbijo
za prometno varnost in vzgojo udeleţencev v cestnem prometu (Plemenitaš, 1985).
2.4.3 Učni procesi v avtošoli
Avtošola lahko v svoji pristojnosti izvaja in organizira sledeče učne procese:
- Organiziranje in izvajanje tečajev cestno prometnih predpisov na sedeţu avto šole ali
njene poslovne enote ter izvajanje praktičnega usposabljanja na motornih vozilih.
- Izvedba tečajev za kolo z motorjem in izvedba praktične poligonske voţnje in
praktične voţnje v prometu.
- Realizacija predavanj za mentorje prometne vzgoje v osnovnih šolah.
- Sodelovanje s svetom za preventivo in vzgojo v cestnem prometu predvsem pri
pripravi in izvedbi tekmovanja Kaj veš o prometu, ki vsebuje teoretični in praktični
del tekmovanja, ter drugih akcijah in aktivnostih v pristojnosti sveta.
- Organizacija različnih predavanj za občane o spremenjeni zakonodaji, novimi predpisi
in novostmi v cestnem prometu.
Avto šole pripravljajo kandidate za voznike motornih vozil po predpisanem programu
usposabljanja, ki vsebuje teoretični in praktični del.
Teoretična izhodišča
26
2.5 Management učnih procesov avtošole
Prometna varnost v učnih procesih je osnova, ki naj vodi management ustanove in
posameznika k večji in boljši varnosti na slovenskih cestah ter k zmanjševanju mrtvih in
poškodovanih v cestnem prometu. Prav zaradi tega se mora tako teoretični kot praktični del
učnih procesov v avtošoli usmeriti v celovito in strokovno podajanje znanja in predpisov,
povezanih s praktičnimi primeri na osnovi didaktičnih načel, katera naj management avtošole
upošteva pri pedagogiki3 in andragogiki
4, ki sta vpeti v njegovo delo.
2.6 Management teoretičnega dela učnih procesov
Vzgoja in usposabljanje kandidatov za voznike motornih vozil v avtošolah ter vzgoja učencev
v osnovnih in srednjih šolah je pogosto prepuščena slabo usposobljenim osebam. V učnih
procesih se ne posreduje tem moralne vzgoje in odgovornosti, etike in psihologije v prometu
ali pa se podajajo v nezadostnem obsegu. Tudi vsebine, ki so predpisane z zakonom, se
izvajajo v nezadostnem obsegu in v prekratkem času, ki ne dopušča, da bi kandidati snov
usvojili in imeli o njej čas tudi razmišljati. Če ţelimo izboljšati kakovost in učinkovitost učnih
procesov v avtošolah in ostalih institucijah, mora management od izvajalcev zahtevati
upoštevanje načel didaktike, seznanjanje s kodeksom etike in psihologije v cestnem prometu,
ter izvajanje učnih metod teoretičnega in praktičnega pouka.
2.6.1 Psihološki vidik prometne vzgoje v učnih procesih
Ker je varnost udeleţencev v prometu v več kot 80 % odvisna od človeškega faktorja, je
zaradi uresničevanja prometno vzgojnih nalog, potrebno poznati vsaj osnove ugotovitve
prometno razvojne psihologije. Optimalno razvite osebnostne sestavine udeleţencev v
prometu so preteţno rezultat učenja nasploh ter specifičnega učenja za udeleţbo v prometu,
hkrati pa so rezultati psiholoških proučevanj kot tudi temeljni kamni prometnega vzgajanja.
3 Pedagogika – veda, ki se ukvarja z vzgojo mladih.
4 Andragogika – veda, ki se ukvarja z vzgojo iz izobraţevanjem odraslih.
Teoretična izhodišča
27
Obseg in globino učne snovi ter oblike in metode prometnega vzgajanja naj management
uskladi z razvojnimi posebnostmi otrok in mladostnikov v posameznih ţivljenjskih obdobjih.
Prometni strokovnjaki, psihologi, pedagogi in učitelji praktiki se sprašujejo, ali obstajajo v
strukturi mladostnikove osebnosti take značilnosti, ki v določeni situaciji lahko povzročijo
prometno nesrečo.
Razumljivo je, da so bil najštevilnejše psihološke raziskave otrok in mladostnikov v prometu
opravljene v deţelah z najbolj razvitim prometom z motivacijo, da bi se ob spoznanju vzrokov
kar najbolj zniţalo število prometnih nesreč.
Psihologija proučuje človeka kot del sistema, ki ga sestavljajo ljudje, vozila ter prometne
površine s signalizacijo in z drugimi udeleţenci v prometu. Vsekakor pa je temeljni smoter
razvojne prometne psihologije v tem, da otroke in mladostnike privadimo na prometne
situacije, ki od njih zahtevajo določeno razvitost motoričnih, spoznavnih, emocionalnih,
značajnostih in drugih osebnostnih lastnosti. Po drugi strani rezultati razvojne psihologije
morajo vplivati na tehnologijo prometa.
Zapletenost prometnega dogajanja zahteva od voznika razvito zmoţnost, da percipira vozila,
njihovo hitrost in smer gibanja, ljudi kot voznike, potnike in pešce, prostor, v katerem poteka
promet, prometne znake, zvočne signale ipd. Izdiferencirati mora tiste zaznavne celote, ki so
za varno udeleţbo v prometu bistvene. Te celote mora osmisliti s spoznanjem njihovih relacij
do drugih zaznavnih struktur, predvidevati obnašanje drugih udeleţencev v prometu in
spoznavno spremljati nenehne spremembe prometnega davka, ki v vsakem trenutku zahteva
novo presojo. Otrok in mladostnik ni indeferenten opazovalec, temveč zelo subjektiven in
aktiven udeleţenec v prometu. Mnoge čutne vtise miselno povezuje s svojo omejeno izkušnjo,
na vtise iz okolice se odziva predvsem emocionalno.
Čustva močno vplivajo na naravo njegovih percepcij, pa tudi na njegove motorične reakcije in
obnašanje v prometu nasploh, ki je lahko zaradi tega povsem neustrezno. Specifičnost
otroškega in mladostniškega čustvovanja močno vpliva tudi na posebnosti njegove
motivacije. Celoten kompleks otroških reakcij v prometu se pojavlja kot prometni stres, ki ga
povzroča prometno alarmno stanje, hrup, onesnaţenost zraka, gostota prometa in podobne
okoliščine sodobnega ţivljenja.
Teoretična izhodišča
28
Na podlagi teh spoznanj bom poskušal razviti modele vplivanja na bodoče voznike z
usmerjevalnimi razgovori, prikazovanjem hudih prometnih nesreč in soočenji s
poškodovanimi in invalidnimi osebami v tečajih cestno prometnih predpisov, ki naj bi jih
management avtošole uvedel v učne procese, zakonodajalec pa uzakonil.
2.6.2 Etika udeleţencev cestnega prometa v učnih procesih
Najrazličnejše in nenehno spreminjajoče se okolje, v katerem ţivijo in delajo ljudje, porajajo
med njimi vedno znova nove odnose, ki jih še tako natančni in dobro oblikovani pravni
predpisi ne morejo urejati dovolj uspešno. Tako je danes, še teţe pa bo jutri, saj postaja
ţivljenje vse bolj razgibano, razvejano in zapleteno. Ker vemo, da na otroka-mladostnika,
bodočega voznika motornega vozila, najbolj vpliva druţina, je potrebno narediti korak k
osveščanju staršev in druţine nasploh. Dodatno delo z otrokom v drugih institucijah kot so
vrtci, šole in avto šole naj bo le korak k izboljšanju tovrstne problematike.
V zakonskih predpisih te vrste nastajajo vrzeli, ki jih lahko izpolnjujejo le posamezniki sami z
zavestnim medsebojnim uveljavljanjem moralno – druţbenih vrednot. Bolj kot kjerkoli so
takšna nenapisana zakonodajna določila o humanih in kulturnih odnosih med ljudmi potrebna
v sodobni cestni motorizaciji med vozniki motornih vozil, kolesarji, pešci in drugimi
udeleţenci cestnega prometa.
Medsebojno spoštovanje med ljudmi, dejanska pomoč sočloveka in podobno ne sme biti zgolj
zunanji videz človekove vljudnosti. Prepogosto je to edino učinkovito preventivno sredstvo
pred grozljivim številom mrtvih in poškodovanih, invalidnosti ter gmotnih škod v hrupnem
vrvenju sodobnega prometa. Raziskave o prometnih nesrečah se ujemajo v vzrokih nesreč, ki
so skoraj izključno v človeku samem. Zato je nujno, da vsak udeleţenec cestnega prometa,
zlasti še voznik motornega vozila zavestno in z vso odgovornostjo usvaja in uveljavlja v
kakršnih koli prometnih okoliščinah zahteve kodeksa etike v dobro soljudem in sebi.
Teoretična izhodišča
29
2.6.3 Didaktika v učnih procesih
V teoretičnem delu učnega procesa mora učitelj predpisov delovati, kot strokovnjak, ki je
postavljen pred nalogo, da uvede druge v določena dela in naloge in jih zanje usposobi. Za
uspešno poučevanje mora predvsem strokovno obvladati določeno področje ali delo, imeti
mora potrebno teoretično in praktično znanje, obogateno z izkušnjami. Brez take strokovne
kvalifikacije ne more uspešno poučevati.
Seveda pa samo strokovno znanje ne zadošča za uspešno poučevanje. Potrebujemo še nekaj
več. Vedeti moramo, kako poučevati, obvladati ustrezne učne metode, znati načrtovati učni
proces in voditi udeleţence pri izobraţevanju, da si postopno pridobijo potrebno znanje,
razvijejo spretnosti, lastnosti in navade, potrebne za določeno delo. O tem kako uspešno
poučevati, nam govori didaktika, ki proučuje splošne zakonitosti izobraţevanja, učne metode
in oblike, uporabo učnih sredstev in pripomočkov in druga vprašanja, povezana s
poučevanjem.
Vsako izobraţevanje in usposabljanje je povezano z vzgojo celotne osebnosti. Poleg didaktike
nam pri tem lahko pomagajo spoznanja pedagogike in andragogike. Prva se ukvarja z vzgojo
mladih, druga z vzgojo in izobraţevanjem odraslih. Znanje iz didaktike nam pomaga, da
uspešneje opravljamo svoje izobraţevalne naloge, plemeniti naše izkušnje, jih obrusi in jim
daje večjo tehtnost in zanesljivost, hkrati pa nas obvaruje napačnih metod in prijemov, ki bi
jih nekritično prevzeli od drugih. Didaktika torej ni le šolski predmet, snov, ki se jo je treba
naučiti za izpit. Didaktiko in njene napotke je potrebno uporabljati pri poučevanju, usvojiti
kot način dela.
Poučevanje, izobraţevanje in usposabljanje je največkrat kolektivno delo, z deljenimi
vlogami. V vlogi učitelja predpisov se srečujemo z različnimi udeleţenci izobraţevanja, ki so
bolj ali manj sposobni, bolj ali manj razgledani ter zavzeti in nezavzeti. Srečujemo se s takimi
ali drugačnimi programi. Vsak ima svoje zahteve ter največkrat visoko zastavljene cilje.
Programi se spreminjajo in dopolnjujejo. Vsak program je treba vsaj delno prilagoditi
določeni skupini in udeleţencem.
Vsak učitelj predpisov je ponavadi član oţje ali širše skupine izvajalcev določenega
programa, učiteljskega zbora, skupine učiteljev voţnje ali drugega kroga. Izobraţevanje in
Teoretična izhodišča
30
usposabljanje je namreč največkrat kolektivno delo, z deljenimi vlogami. Vsak učitelj
prepisov odgovarja za uresničevanje svojega dela programa, hkrati pa je soodgovoren tudi za
celotno usposabljanje in izobraţevanje, za končno usposobljenost kandidatov. Didaktika
pravi, da se pouk odvija v trikotniku, ki ga sestavljajo učitelji, učenci in učna vsebina. Učni
proces povezuje te dejavnike v enoten, aktiven in zapleten proces, ki ga vodi in usmerja
učitelj predpisov. (Avto moto zveza Slovenije, 1986)
Slika 1: Model povezanosti med dejavniki v učnem procesu
Pri poučevanju ponavadi opravljamo več nalog hkrati. Pri teoretičnem poučevanju mora biti
teţišče pouka na spoznavanju novih pojmov, dejstev, zakonitosti, pravil in postopkov ter na
podajanju in osvajanju novega teoretičnega znanja. Danes si prizadevamo, da bi kandidati
osvojili znanje tako, da bi ga znali koristno in ustvarjalno uporabljati pri delu in ţivljenju. K
tem zahtevnejšim ciljem je usmerjeno tudi celotno usposabljanje voznikov motornih vozil.
V učnih procesih s stališča varnosti v cestnem prometu hkrati z usposabljanjem in
izobraţevanjem tudi vzgajamo. Pri udeleţencih moramo razvijati pravilen odnos do
določenega dela in vloge, sredstev in soudeleţencev v cestnem prometu. Krepiti moramo
nekatere osebnostne lastnosti, ki jih tako delo zahteva. Predvsem moramo razvijati čut za
odgovornost, preudarnost, zbranost pri voţnji ter čut za varno delo.
UČNI PROCES V AVTOŠOLI
UČITELJ
UČNA VSEBINA
UČENEC KANDIDAT
Teoretična izhodišča
31
Omenjeni učni procesi, ki potekajo kvalitetno in dobro pripravljeno se ne omejujejo le na
teoretično in praktično znanje ampak oblikujejo človeka – kandidata za voznika motornega
vozila. Veliko je pri tem seveda odvisno od udeleţencev v učnih procesih in njihove
pripravljenosti za učenje in vsestransko usposabljanje za nove naloge in navade. Odločilno
vlogo pa ima ponavadi celotna organiziranost, kakovost in usmerjenost učnega procesa, v
katerem vodimo udeleţence po načrtno izbrani in v praksi preverjeni poti do ciljev našega
programa.
2.7 Pravila poučevanja v učnih procesih
V več stoletjih se je na področju didaktike izoblikovalo nekaj temeljnih pravil za poučevanje.
Ta pravila imenujemo didaktična načela. V njih so strnjene izkušnje neštetih učiteljskih
rodov, pa tudi spoznanja znanosti, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraţevanjem. Management
avtošole si mora prizadevati, da se v učnih procesih avtošole ta pravila tudi dejansko
upoštevajo.
2.7.1 Načelo postopnosti
Prvo načelo zahteva, da vodimo udeleţence po primerno zloţni poti do ciljev. Učno snov naj
obvladujejo postopno najprej laţje, nato čedalje teţje naloge in teme.
Učne naloge in vaje moramo razporediti v tako zaporedje, da udeleţenci lahko sledijo.
Načelo postopnosti pravi, da moramo voditi udeleţence:
- od laţjega k teţjemu,
- od preprostega k zapletenemu,
- od ţe znanega k neznanemu,
- od bliţnjega k daljnemu,
- od konkretnega k abstraktnemu.
Če se ravnamo po pravilih, ki so v skladu z zakonitostmi učenja in prilagodimo potek učnega
procesa zmoţnostim in prejšnjemu znanju udeleţencev, lahko pri večini doseţemo predvidene
Teoretična izhodišča
32
izobrazbene in razvojne cilje. V nasprotnem primeru pa udeleţenci omagujejo pod teţo
prevelikih zahtev, mnogi odstopijo, vsi pa se v njem počutijo nelagodno in nezanesljivo, brez
pravega zaupanja vase in v tiste, ki jih učijo (Avto moto zveza Slovenije, 1986).
2.7.2 Načelo sistematičnosti
Načelo postopnosti vsekakor dopolnjuje načelo sistematičnosti, ki zahteva, da poteka učni
proces po vnaprej premišljenem načrtu, ne pa na podlagi površne improvizacije. Vsak učni
načrt, program priročnik in učbenik temelji na pretehtani sistematiki, ki upošteva tako logično
zaporedje snovi kot načelo postopnosti. Sistematičnost pa pričakujemo tudi pri teoretičnem in
praktičnem poučevanju, v okviru celotnega predmeta in v posamezni učni enoti (Avto moto
zveza Slovenije, 1986).
2.7.3 Načelo dostopnosti
Didaktika poudarja tako pri delu z mladino kot z odraslimi tudi načelo dostopnosti. Učiteljeva
razlaga naj bo pribliţana, razumljiva, torej dostopna slušateljem. Učitelj predpisov mora
upoštevati raven posameznega kandidata in mu razloţiti vsako novo vajo tako, da bo sledil
njegovi razlagi. Da bi bili dostopni udeleţencem, moramo spoznati njihovo izobrazbeno raven
in prejšnje znanje na določenem področju, prilagoditi se moramo ravni skupine in
posameznika, če gre za individualno praktično poučevanje. Pri razlagi se moramo v skupinah
z razmeroma nizko izobrazbeno ravnijo izogibati zapletenemu strokovnemu izrazju in tujkam,
vsak nov strokovni pojem pa dobro razloţiti (Avto moto zveza Slovenije, 1986).
2.7.4 Načelo nazornosti
Za boljšo dostopnost udeleţencem nam didaktika svetuje nazornost. Razlago moramo vedno
podpreti z modelom, skico, maketo ali praktičnim prikazom določenega postopka. Verbalno
razlago lahko preslišimo. Drugače je, če hkrati vidimo na sliki, modelu ali napravi. Pravimo,
da nam nazornost pomaga, da pridemo do jasnih predstav in pojmov, po drugi strani pa nam
Teoretična izhodišča
33
taka razlaga ostaja dalj časa v spominu. Določen miselni vzorec5 ali model se kandidatu vtisne
v spomin, iz njega pa lahko razbere kup podatkov, ki bi si jih v obliki pisanega besedila ali
verbalno podanega podatka teţko zapomnil. V smislu nazornosti velja upoštevati še dejstvo,
da je pouk, ki se naslanja le na besedno razlago utrudljiv in dolgočasen. Brez sodobne
izobraţevalne tehnologije, ki nam pomaga uresničiti didaktično zahtevo po nazornosti, je
pouk zastarel in malo uspešen. V zadnjem času se v učnih procesih uporablja tudi
računalniška tehnologija, ki omogoča, da se določeni dinamični procesi iz prometa tako tudi
prikaţejo. Sodobna didaktika poudarja, naj učenci in udeleţenci učnih procesov ne bodo
pasivni poslušalci, temveč dejavni sodelavci (Avto moto zveza