ZNIŽANJE TRANSPORTNIH STROŠKOV V PODJETJU PETTY, D. … · 2017. 11. 27. · IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisana Nataša Nemec, študentka visokošolskega strokovnega

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Nataša Nemec

ZNIŽANJE TRANSPORTNIH STROŠKOV V PODJETJU PETTY,

D. O. O.

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa

Celje, september 2011

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Nataša Nemec

ZNIŽANJE TRANSPORTNIH STROŠKOV V PODJETJU PETTY,

D. O. O.

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa Mentor: doc. dr. Rosi Bojan Somentor: mag. Sternad Marjan

Celje, september 2011

IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela

Spodaj podpisana Nataša Nemec, študentka visokošolskega strokovnega študija Gospodarska in tehnična logistika, z vpisno številko 20013248, sem avtorica diplomskega dela: ZNIŽEVANJE TRANSPORTNIH STROŠKOV V PODJETJU Petty, d. o. o. S svojim podpisom zagotavljam, da: • je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; • sem poskrbel/a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem poskrbel/a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem pridobil/a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal/a v diplomskem delu;

• se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

• se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

• je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala Katja Vajda.

V Celju, dne 26.09.2011 Podpis avtorja/-ice:__________________

ZAHVALA

Za vodenje in pomoč pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju doc. dr. Bojanu Rosiju ter somentorju mag. Marjanu Sternadu.

Zahvaljujem se zaposlenim v podjetju za vso dokumentacijo in potrebno pomoč.

Zahvala gre tudi družinskim članom za pomoč in podporo med študijem.

ZNIŽANJE TRANSPORTNIH STROŠKOV V PODJETJU PETTY, d. o. o. V diplomskem delu smo govorili o tem, kako je mogoče zniževati stroške v transportu. V vsakem transportnem podjetju je veliko stroškov s transportom, zato jih je potrebno zniževati, kar je v transportnih podjetjih nujno, kajti tako lahko podjetje boljše posluje in ima manj stroškov. V prvem poglavju smo opredelili področje in problem diplomske naloge. Opisali smo vrste stroškov nasploh, opredelili pa smo tudi transportne stroške, definirali transport na splošno in prevoz tovora. V drugem poglavju smo opisali posnetek stanja in podali kritično analizo, v tretjem poglavju pa smo se posvetili ugotovitvam za rešitev problema; ti so zamenjava starejših vozil z novejšimi, uvedba sledilnih naprav, tečaji za voznike za bolj varne in varčne vožnje ter oblikovanje uravnoteženega sistema kazalnikov. Ključne besede: zniževanje stroškov, transport, transportni stroški.

REDUCTION OF TRANSPORT COSTS IN THE COMPANY PETTY, LTD. In the thesis, we talked about how to cut costs in transportation. In each transport company is a large cost of transportation, so they should be reduced. To reduce expenditures in the transport companies is essential, because the company can better operate and has fewer costs. In the first chapter we define the scope and the problem of the thesis. These are the types of costs in general, we define the transport costs, defined in general and transport cargo. In the second chapter we wrote and presented a snapshot of critical analysis. In the third chapter, we focused on finding the solutions. These are; replacing older vehicles with newer, the introduction of tracking devices, and courses for drivers to be more safe and economical driving, and the creation of a balanced scorecard. Keywords: cost reduction, transport, transport costs.

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Visokošolski strokovni študijski program

Nataša Nemec: Znižanje transportnih stroškov v podjetju Petty, d.o.o. I

KAZALO VSEBINE:

UVOD ......................................................................................................................................................... 1

OPREDELITEV OZ. OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET DIPLOMSKEGA DELA ................................................. 1 CILJI IN TEZE DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................................................... 1 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................. 2 PREDVIDENE METODE DIPLOMSKEGA DELA ............................................................................................. 2 PREDSTAVITEV OKOLJA ........................................................................................................................... 2

1 TEORETIČNE OSNOVE...................................................................................................................... 8

1.1 STROŠKI ............................................................................................................................................. 8 1.1.1 Različni vidiki stroškov.............................................................................................................. 9 1.1.2 Koncept celotnih stroškov ....................................................................................................... 11 1.1.3 Koncept povprečnih stroškov .................................................................................................. 14 1.1.4 Transportni stroški .................................................................................................................. 15

1.1.4.1 Dinamika transportnih stroškov glede na prevoženo razdaljo ......................................................... 17 1.1.5 Oblikovanje cen v transportu .................................................................................................. 18 1.1.6 Transportne tarife ................................................................................................................... 19

1.2 TRANSPORT IN PREVOZ BLAGA......................................................................................................... 20 1.2.1 Pomen transporta .................................................................................................................... 20 1.2.2 Prvine ekonomike transporta .................................................................................................. 21 1.2.3 Transportna storitev ................................................................................................................ 21

1.3 OBLIKOVANJE URAVNOTEŽENEGA SISTEMA KAZALNIKOV ............................................................... 23 1.3.1 Finančni vidik.......................................................................................................................... 24 1.3.2 Vidik poslovanja s strankami................................................................................................... 27 1.3.3 Vidiki notranjih poslovnih procesov........................................................................................ 29 1.3.4 Vidik učenja in rasti ................................................................................................................ 31

2 OBSTOJEČE STANJE ........................................................................................................................ 34

2.1 PROGRAMI V PODJETJU..................................................................................................................... 34 2.2 OSKRBNA VERIGA ............................................................................................................................ 36 2.3 KRITIČNA ANALIZA .......................................................................................................................... 41

2.3.2 Cene cestnin ............................................................................................................................ 43 2.3.3 Euro in emisijski standardi...................................................................................................... 47 2.3.4 Konkreten primer vožnje, za znižanje transportnih stroškov................................................... 49

3 PREDLOG IZBOLJŠAV ..................................................................................................................... 55

3.1 VOZNI PARK ..................................................................................................................................... 55 3.2 SLEDILNE NAPRAVE ......................................................................................................................... 56 3.3 TEČAJI VARNE VOŽNJE ..................................................................................................................... 59 3.4 KAJ MORA PODJETJE PETTY, D. O. O. UPOŠTEVATI PRED UVEDBO SISTEMA URAVNOTEŽENIH KAZALNIKOV?........................................................................................................................................ 61

ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................... 63

OCENA UČINKOV ................................................................................................................................... 63 POGOJI ZA UVEDBO ................................................................................................................................ 63 MOŽNOSTI NADALJNJEGA RAZVOJA ....................................................................................................... 65

LITERATURA IN VIRI ......................................................................................................................... 66


Nataša Nemec: Znižanje transportnih stroškov v podjetju Petty, d.o.o. II

Kazalo tabel:

Tabela 1: Prevozna sredstva............................................................................................. 6 Tabela 2: Merjenje strateških finančnih usmeritev ........................................................ 26 Tabela 3: Gibala učenja in rasti..................................................................................... 33 Tabela 4: Stroški v podjetju ............................................................................................ 41 Tabela 5: Cene goriv v Evropi........................................................................................ 42 Tabela 6: Cestnine v Avstriji .......................................................................................... 46 Tabela 7: Cestnine v Avstriji ( vir: www.go-maut.at)..................................................... 46 Tabela 8: Emisijski razredi za vozila.............................................................................. 48 Tabela 9: Vpliv prometa na okolje ................................................................................. 55

Kazalo slik:

Slika 1: Oznaka podjetja................................................................................................... 2 Slika 2: Prevozna sredstva................................................................................................ 7 Slika 3: Gibanje skupnih transportnih stroškov po vrstah transporta............................ 18 Slika 4: Uravnoteženi sistem kazalnikov ........................................................................ 24 Slika 5: Vidik poslovanja s strankami – osnovni kazalniki............................................. 28 Slika 6: Vidik notranjih poslovnih procesov model osnovne verige vrednosti ............... 30 Slika 7: Program TIMOCOM (vir lasten) ...................................................................... 34 Slika 8: Program WINPRO (vir lasten).......................................................................... 35 Slika 9: Program TRANSICS (vir lasten) ....................................................................... 35 Slika 10: Program Map&Guide (vir lasten)................................................................... 36 Slika 11: Potni nalog ...................................................................................................... 50 Slika 12: Relacija Ptuj – Aschheim................................................................................. 50 Slika 13: EasyTracker Terminal ..................................................................................... 57 Slika 14: Izgled terminala............................................................................................... 58


Nataša Nemec: Znižanje transportnih stroškov v podjetju Petty, d.o.o. 1

UVOD

Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet diplomskega dela

V diplomski nalogi bomo opredeli vrste transportnih stroškov, ki jih imajo v podjetju

Petty, d. o. o.

Najbolj se bomo ukvarjali z transportnimi stroški, ki so zelo visoki v vsakem

transportnem podjetju. Največji problemi so v tem, da veliko podjetij uporablja vozila,

zaradi česar so precej drage tudi cestnine. Prav tako je problem tudi v starosti vozil, saj

nekatera podjetja uporabljajo precej stara vozila, katera so precej obrabljena.

Transportne stroške lahko proučujemo z vidika uporabnikov transportnih storitev, z

vidika transportnih podjetij in z narodnogospodarskega vidika.

Stroške v transportnih podjetjih razvrščamo po raznih kriterijih, in sicer glede na

njihovo ekonomsko bistvo, kraj nastajanja v transportnem procesu, odvisnost od stopnje

izkoriščenosti zmogljivosti (obseg dela) in nosilce stroškov.

Problematike obvladovanja transportnih stroškov se bomo lotevali tako, da bomo

poskušali obvladovali oz. zniževati stroške podjetja na vseh nivojih, kjer transportni

stroški v podjetju nastajajo.

Cilji in teze diplomskega dela

Cilji diplomskega dela so:

• predstaviti stroške podjetja Petty, d. o. o.;

• najti optimalne rešitve za zniževanje stroškov;

• uvesti rešitve v podjetje.



Predpostavke in omejitve diplomskega dela

V diplomskem delu predpostavljamo, da je zmanjšanje stroškov v interesu vsem

prevoznim podjetjem in ne samo v našem aplikativnem primeru. Optimizacija stroškov

pa je v današnjem času izredno potrebna, saj v nasprotnem podjetja postajajo vse bolj

nekonkurenčna oz. lahko hitro propadejo.

Omejitve pri našem raziskovanju predstavlja pomanjkanje gradiv, omejen dostop do

podatkov in informacij ter osredotočenost na poslovanje oz. stroške transportnega

podjetja.

Predvidene metode diplomskega dela

Za opisovanje dejstev in procesov bomo uporabili opisno deskriptivno metodo, za

korektno uporabo pa študijo in interpretacijo že napisane literature. Podatki bodo v

večini zbrani iz podjetja Petty, d. o. o., uporabili smo še metodo kompilacije ter

komparativno metodo.

Predstavitev okolja

V diplomskem delu smo obravnavali zniževanje transportnih stroškov v podjetju Petty

transport, d. o. o., ki se ukvarja z mednarodnimi prevozi blaga v cestnem prometu.

Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1991, ustanovitelja in lastnika pa sta Cvetko Peter in

Cvetko Maja. Sedež podjetja Petty, d. o. o. je v Črenšovcih, poslovno enoto pa imajo

na Ptuju.

Slika 1: Oznaka podjetja

Vir: Petty d.o.o., b. l.



Podjetje opravlja prevoze v naslednje države: Nemčija, Avstrija, Francija, Češka,

Nizozemska, Velika Britanija, Irska, Italija, Belgija, Luksemburg in države bivše

Jugoslavije.

Tovorni promet delijo po naslednjih dejavnikih:

• po področju, na katerem se prevoz opravlja;

• po vrsti pošiljk.

Glede na področje, na katerem opravljajo prevoz, delijo na:

• prevoz tovora znotraj države;

• mednarodni prevoz tovora.

Prevoz tovora znotraj države delijo na prevoz tovora na krajše oddaljenosti in prevoz

tovora na daljše oddaljenosti.

Mednarodni tovorni prevoz pa je tisti, ki se opravlja med dvema državama. Med

mednarodne prevoze delijo: obmejne mednarodne prevoze (opravlja se med krajema čez

mejo, in sicer na oddaljenosti do 25 km od meje); mednarodni prevoz na daljše relacije

(opravlja se med dvema krajema v dveh ali več državah) ter tranzitni mednarodni

prevoz (ta poteka preko naše države, ne traja dlje kot 48 ur in se v času prevoza ne

opravi natovarjanje in raztovarjanje na našem ozemlju) (Petty, d. o. o., b. l.).

Glede na vrsto pošiljk delijo tovorni promet na prevoz kosovnih pošiljk, prevoz

kamionskih pošiljk in maršrutne prevoze (prevoz se opravlja z večjim številom

prevoznih sredstev za enega prejemnika).

V podjetju je zaposlenih 89 ljudi, razdeljeni so po oddelkih:

• v delavnicah je zaposlenih 8 delavcev;

• v pralnici sta zaposlena 2 delavca;

• disponentov je zaposlenih 7;

• v računovodstvu sta zaposleni 2 delavki;

• v tajništvu sta zaposleni 2 delavki;

• voznikov je zaposlenih 65;



• ter direktor in prokurist.

Vozniki:

Voznik, ki se odpravlja na pot, je po odhodu iz parkirišča podjetja direktno povezan z

opravljanjem prevoza. Nadaljnje delo je samostojno. To pomeni, da predstavlja svoje

podjetje in lahko, če mi ni drugače ukazano, opravlja vsa dela v sodelovanju z naročniki

prevoznih sredstev, ki so v skladu z obstoječimi predpisi, kot npr. predstavlja podjetje;

sprejema ponudbe in realizira prevozno uslugo kot dober gospodar; skrbi za blago,

vozilo in pribor v celotnem času prevoza, tj. do povratka v domicil; s svojim delom in

uslugami se nahaja v vlogi marketinga podjetja; opravlja druge delovne naloge, ki se

pojavijo v času prevoza, če so pogoji za to.

Delovni čas voznikov je sestavljen iz časa, ko je delavec na dejanskem delu in časa

obvezne prisotnosti na kraju opravljenega dela.

Disponentno – prometno osebje:

Med operativnim osebjem so organizatorji prevoznega procesa disponenti, prometniki

in nadzorniki. Disponent je oseba, ki opravlja organizacijo, tj. razpored ljudi, vozil in

pomožnih sredstev za opravljanje prevoza.

Uspešnost vsakega prevoza je odvisna od disponenta, od njegovih sposobnosti pri

sprejemanju ponudb in pri realizaciji prevoza.

Dolžnosti disponenta so, da spremlja ter analizira prometno tržišče in cene uslug za

prevoz blaga; imeti mora dobre poslovne odnose s poslovnimi partnerji in opravlja

poslovne pogovore; sodeluje pri sestavljanju pogodb in tarif za prevoz, pa tudi pri

dogovarjanju cen prevoza; nadzira, da se vsako sprejeto naročilo spiše v knjigo naročil;

načrtuje in organizira prevoz; opravlja razpored vozil in voznega osebja za uresničitev

prevoznih obveznosti; določa prostorsko gibanje vozil; pri pomanjkanju lastnih

prevoznih zmogljivosti mora organizirati prevoz z vozili iz drugega podjetja; izdaja

prevozno in spremno dokumentacijo; posebno pozornost posveča obremenitvi vozil,

upoštevajoč zakonske predpise o največji dovoljeni masi; organizira, spremlja in vodi



posamezna vozila na relacijah in na ta način spremlja uresničitev načrta; ima zvezo z

disponenti drugih prometnih vej zaradi organiziranja kombiniranega prevoza; daje

navodila in pomoč posadki vozila izven domicila; organizira redne preglede motornih

vozil; organizira pomoč vozilom in voznikom v primeru nesreč ali okvar na vozilu;

zbira dokumentacijo po povratku vozil iz dela; sestavlja obračun prihodkov in stroškov

skupnega prevoznega procesa; opravlja druga dela po nalogu nadrejenega.

Prometnik je oseba, ki zamenja disponenta. Njegov delokrog je ožji. Prometnik je

operativec, neposredne naloge dobiva od disponenta.

Tehnični referent:

Tehnični referent ali drugi določeni delavec ima več dolžnosti: na osnovi naloge

opravlja zadolžitev članov posadke motornega vozila z vozilom, torej z njegovimi

napravami in opremo. Člane posadke napoti na določeno mesto (v skladišče); vodi

pregled oziroma načrt rednega pregleda vozil in napoti vozila na redni pregled zaradi

vzdrževanja posameznih delov vozila; na zahtevo voznika napoti vozilo na tehnični

pregled; organizira popravila zaradi okvar ali prometnih nesreč; organizira oskrbo vozil

s predpisano opremo in oznakami; vodi in shranjuje predpisano evidenco in

dokumentacijo o vzdrževanju, popravilih in tehničnih pregledih vozil; sestavlja poročila

o stanju voznega parka in jih pošilja nadrejenim.

V lasti imajo poslovno stavbo v velikosti 1.800 m2 ter parkirišče za vse zaposlene in za

vsa prevozna sredstva na Ptuju na Puhovi ulici.

Prevozna sredstva

V lasti imajo 55 prevoznih sredstev, in sicer:



Tabela 1: Prevozna sredstva

POLPRIKLOPNIK MEGATRELER

Število nakladalna dolžina

nakladalna višina

nosilnost (neto)

28 13,6 m 3 m 25 t

VOZILA Z VDOLBINAMI ( za prevoz kolutov)


nakladalna višina

nosilnost (neto)

4 13,6 m 3 m 24 t

POLPRIKLOPNIK


nakladalna višina

nosilnost (neto)

7 13,6 m 2,7 m 26 t

PRIKOLIČARJI


nakladalna višina

nosilnost (neto)

7 7,7 m + 7,7 m 3 m 23 t

6 8,2 m + 7,8 m 3 m 23 t

KIPERJI


nakladalna višina

nosilnost (neto)

3 10 m 2 m 26 t

ZNAMKE VLAČILCEV

MAN 17

VOLVO 26

IVECO 4

RENAULT 5

MERCEDES 3




Slika 2: Prevozna sredstva


V času transporta blaga mora biti v vozilu dobavnica, na kateri so podatki o teži,

količini blaga ter o vrednosti blaga.

95 % njihovih prevozov predstavljajo mednarodni javni prevozi blaga, zato mora biti v

vozilu tudi CMR, če pa gre za prevoze v tretje države (Hrvaška, BiH, Švica …), pa

mora biti tovor opremljen s carinskimi papirji, računi in ostalimi prilogami za carinjenje

blaga, prevoznik pa mora imeti dovolilnico za prevoz v določeno državo ali zvezek

CEMT.



1 TEORETIČNE OSNOVE

1.1 Stroški

Za stroške obstajajo različne definicije stroškov. Opredelimo jih lahko z naslednjo

definicijo: stroški so cenovno izraženi potroški proizvodnih virov. Pogosto govorimo o

zavestnem uničevanju določenih prvin poslovnega procesa, v zameno katerih dobimo

druge bolj koristne stvari. Stroški določenega poslovnega sistema so posledica

zmanjševanja nedenarnih in denarnih oblik sredstev zaradi oblikovanja novih učinkov.

Vrstam stroškov, ki izhajajo iz potroškov posameznih prvin poslovnega postopka,

pravimo naravne vrste stroškov. Da bi lahko ocenili, kakšna je razlika med porabljeno

in novo ustvarjeno vrednostjo v poslovnem procesu ali z drugimi besedami, kakšna je

uspešnost gospodarjenja, je treba ugotavljati stroške, ki v poslovnem procesu nastajajo.

Pri poslovnem procesu se delovna sredstva obrabljajo, predmeti dela in storitve se

porabijo, delo kot prvina poslovnega procesa pa se troši s tem, ko zaposleni uporabljajo

svoje umske in fizične sposobnosti. Prvine poslovnega procesa imajo svojo ceno, zato

lahko stroške opredelimo kot cenovno izražene potroške prvin poslovnega procesa.

Stroške lahko definiramo kot:

zmnožek porabljenih količin prvin poslovnega procesa in njihovih cen.

STROŠEK = porabljena količina x cena (Boltavzer, Žvab & Marinič, 2007, str. 104)

V povezavi s stroški se pogosto pojavljajo posamezni pojmi, to so potroški, izdatki,

odhodki.

Potroški so količinska poraba ali obraba prvin poslovnega procesa in so tesno povezani

s stroški. Podjetje pri proizvodnji nekega proizvoda porabi določeno količino predmetov

dela, delovnih sredstev in delovne sile. To pomeni, da pri poslovnem procesu nastane

fizična poraba, to so potroški prvin poslovnega procesa. Potroške merimo v fizičnih

kazalcih (kg, m).



Izdatki so sicer povezani s stroški, ni pa nujno, da nastajajo sočasno z njimi. Opredelimo

jih kot zmanjšanje denarnih sredstev podjetja; so torej odlov denarja. Razlika med

stroški in izdatki je naslednja: podjetje nabavi material, ga plača, a ga ne porabi, temveč

uskladišči, torej je blago na zalogi, izdatek je nastal, ne pa tudi stroški. Podjetje nabavi

material, ga porabi, plača pa ga šele čez nekaj mesecev – nastal je strošek, ne pa tudi

izdatek.

Odhodki so stroški, ki so zajeti v prodanih poslovnih učinkih. Lahko so redni ali izredni.

Oboji pa vplivajo na poslovni izid določenega obdobja (npr. enega leta). Redni dohodki

pomenijo stroške, ki so zajeti v proizvedenih in prodanih poslovnih učinkih v danem

obračunskem obdobju. Izredni dohodki pa so stroški, ki direktno zmanjšujejo poslovni

izid kot npr. kazni, odpis terjatev, primanjkljaji pri inventurah.

Stroški so neugodna sestavina poslovnega izida. Če namreč nastajajo v poslovnem

sistemu stroški, ne da bi ob tem nastajali tudi novi učinki, so taki stroški izguba.

Za presojo uspešnosti poslovnega sistema sta stroškovna in prodajna cena novih

učinkov.

Pomembnost stroškov:

Uspešnost poslovanja podjetja je v veliki meri odvisna od stroškov, ki jih ima podjetje

pri izdelavi svojih izdelkov. Zaradi tega je po eni strani zelo važno, da so potroški prvin

poslovnega procesa čim manjši, po drugi strani pa da so cene prvin poslovnega procesa

čim nižje. Da bi podjetje lažje obvladovalo in spoznalo stroške, jih proučujemo z

različnih zornih kotov (Boltavzer, Žvab & Marinič, 2007, str. 105).

1.1.1 Različni vidiki stroškov

Rebernik (1994, str. 107) razvršča stroške na:

Naravne vrste stroškov; vrstam stroškov, ki izhajajo iz potroškov posameznih prvin

poslovnega postopka, pravimo naravne vrste stroškov. Naravne vrste stroškov



povzročajo tako v okviru proučevanja gospodarjenja kot v računovodstvu določene

težave, saj se spreminja narava prvin poslovnega postopka. K naravnim vrstam stroškov

štejemo stroške delovnih sredstev (amortizacija, stroški zavarovanja, najemnine, stroške

vzdrževanja zgradb, strojev in naprav), stroške delovnih predmetov (material, pomožni

material, energija, nadomestni deli in material za vzdrževanje, stroški kala in loma,

pisarniški material in strokovne literature ter drugi material), stroške dela (povrnjeni

zneski stroškov prevoza na delo, regres za prehrano med delom, izplačila po pogodbah

o delu, avtorske honorarje in podobno) in stroške tujih storitev (prevozne storitve,

storitve v zvezi z vzdrževanjem, sejmi, reklame, propaganda, bančne storitve,

komunalne storitve itd.).

Izvirni stroški; to so originalni, primarni stroški, ki so predvsem tile: stroški materiala,

stroški storitev v ožjem pomenu, stroški amortizacije, stroški dela, stroški davkov, ki

niso odvisni od poslovnega izida, stroški obresti. Pojem izvirnih stroškov je torej bolj

podroben kot pojem naravnih stroškov.

Stroški po poslovnih funkcijah, podjetje lahko razčlenimo na različne poslovne funkcije

in s tem dobimo tudi različne vrste stroškov, to so: stroški kadrovanja, stroški nabave,

stroški proizvodnje, stroški prodaje, stroški financiranja, stroški upravljanja in

podobno.

Stroški stroškovnih mest; če hočemo stroške obvladovati, moramo ugotoviti, kje in zakaj

so nastali. Stroškovno mesto lahko opredelimo kot funkcijsko, prostorsko ali

organizacijsko zaokroženo celoto, kjer nastajajo stroški in jih je možno evidentirati,

spreminjati in nadzirati. Ugotavljanje stroškov po stroškovnih mestih omogoča lažji in

popolnejši preračun stroškov na posamezne izdelke, pregled stroškov po področjih

odgovornosti, ugotavljanje uspešnosti gospodarjenja manjših enot v podjetju. Število

stroškovnih mest je odvisno od vrste dejavnosti, v kateri podjetje posluje in od velikosti

podjetja. V velikih podjetjih običajno delijo stroškovna mesta še na proizvodna

(stroškovna mesta osnovne dejavnosti, stroškovna mesta pomožnih dejavnosti,

stroškovna mesta stranskih dejavnosti) in neproizvodna (stroškovna mesta prodaje,

stroškovna mesta nabave, stroškovna mesta raziskav in razvoja).



Stroški stroškovnih nosilcev; to so izdelki ali storitve, zaradi katerih nastajajo v podjetju

stroški. To so tisti učinki, ki jih bodo prodali (interno ali eksterno) in ki morajo pokriti

stroške, ki so jih povzročili. Cilj ugotavljanja stroškov stroškovnih nosilcev je spoznati,

koliko nas posamezni izdelek stane, saj je to bistvenega pomena za nadzor nad stroški in

izbiro proizvodnega programa. Ločimo začasne stroškovne nosilce (polizdelki) in

končne stroškovne nosilce (končni izdelki).

Direktni in indirektni stroški; stroškom, ki jih pri razporejanju na stroškovna mesta

lahko brez težav razporedimo, ker je nedvoumno, kje in zakaj so nastali, pravijo direktni

ali neposredni stroški stroškovnih mest (materialni stroški, stroški storitev, osebni

dohodki). Stroškom, pri katerih ni možno ugotoviti, na katera stroškovna mesta se

nanašajo ali pa se nanašajo na več stroškovnih mest, pravimo indirektni ali posredni

stroški (splošni stroški proizvodnje, splošni stroški upravne režije).

Stroški v odvisnosti od obsega poslovanja; v osnovi ločijo v podjetju dve vrsti stroškov:

stalne ali fiksne stroške in spremenljive ali variabilne stroške. Stalni so tisti, ki se s

spreminjanjem obsega proizvodnje ne spreminjajo, ostanejo enaki, tudi če podjetje ne

proizvaja. Spremenljivi pa so tisti, ki se s povečanjem ali zmanjšanjem obsega

proizvodnje spreminjajo.

1.1.2 Koncept celotnih stroškov

Rebernik (2008, str. 173), razvršča stroške na:

Celotni fiksni stroški; fiksne stroške povzročajo fiksni inputi, s katerimi razpolaga

podjetje. To so stroški, ki se ne spreminjajo tako dolgo, dokler se ne spremeni obseg

trošenja fiksnih inputov. Zato so fiksni stroški odvisni od

• količine fiksnih inputov, ki jih trošimo (potroški fiksnega inputa) in

• cene, ki smo jih morali plačati za uporabo teh inputov.

Fiksni stroški podjetja torej predstavljajo tržno vrednost fiksnih inputov. Ker

kratkoročno količina fiksnih stroškov outputov ni povezana z velikostjo outputa, to

pomeni, da se fiksni stroški ne spreminjajo glede na obseg outputa. Celotne fiksne

stroške definiramo kot vsoto vseh stroškov vseh fiksnih inputov, ki so potrebni za



poslovanje podjetja. Ker se količine fiksnih inputov za podjetje kratkoročno ne

spreminjajo, ostajajo celotni fiksni stroški nespremenjeni tako dolgo, dokler se cene

fiksnih inputov ne spremenijo (višje takse na premoženje, povečanje zavarovalnih

premij, manjše obrestne mere itd.).

Če bi celotne fiksne stroške želeli bolj formalno definirati, potem lahko zapišemo, da so

n

CFS=Σ xi⋅ci i=1,

pri čemer so:

ci = cena določenega fiksnega inputa,

xi = količina določenega fiksnega inputa in

n = število različnih vrst fiksnega inputa.

Še eno pomembno lastnost fiksnih stroškov je treba poudariti: celotni fiksni stroški

bremenijo podjetje tudi takrat, ko ne proizvaja ničesar.

Celotni variabilni stroški; trošenje inputov, ki so variabilni, povzroča variabilne stroške.

Ker kratkoročno podjetje spreminja svoj output tako, da vključuje več ali manj enot

variabilnega inputa, to pomeni, da so variabilni stroški odvisni in se spreminjajo s

• količino vloženih inputov in s tem s količino outputa ter

• cenami, ki jih je treba plačati za vsako enoto variabilnega inputa.

Celotni variabilni stroški so torej vsota vseh zneskov, ki jih podjetje porabi za variabilne

inpute, potrebne v proizvodnem procesu. Primeri za variabilne stroške so predvsem

plače proizvodnih delavcev, stroški surovin, repromateriala, energije, prevozni stroški in

podobno.

Če hočemo celotne variabilne stroške bolj formalno definirati, potem lahko zapišemo,

da so:



m

CVS=Σ x j⋅c j j =1,

pri čemer so

cj = cena določenega variabilnega inputa,

xj = količina določenega variabilnega inputa in

m = število različnih vrst variabilnega inputa.

Kadar podjetje ne proizvaja (output je enak nič), tudi ne troši variabilnih inputov, kar

pomeni, da so celotni variabilni stroški enaki nič. Ko pa podjetje prične proizvajati,

torej ko outputi nastanejo in se povečujejo, se poveča tudi raba variabilnega inputa. To

pomeni, da celotni variabilni stroški naraščajo in upadajo tako, kot narašča in upada

output. Raba variabilnega inputa glede na spreminjanje outputa lahko spreminja

proporcionalno z outputom ali pa tudi ne.

Celotni skupni stroški; so vsota celotnih fiksnih in variabilnih stroškov, kar zapišemo

kot

CS = CFV + CVS.

Ker so variabilni stroški posledica trošenja variabilnega inputa, ta pa se ne troši, kadar

je output enak nič, so celotni variabilni stroški enaki nič. V tem primeru so celotni

skupni stroški enaki celotnim fiksnim stroškom. Kakor hitro pa je output večji kot nič,

pa pomeni, da moramo uporabljati določeno količino variabilnih inputov. S tem pa so

nastali tudi variabilni stroški in celotni skupni stroški so tako vsota celotnih fiksnih in

celotnih variabilnih stroškov.

Kadar v podjetju opazujejo stroške takšne, kot dejansko nastajajo, kaj hitro ugotovimo,

da imajo nekateri stroški lastnosti tako fiksnih kot variabilnih stroškov. Ti stroški se

obnašajo v določenem obsegu tako kot fiksni stroški, v določenem obsegu pa kot

variabilni stroški. Taka vrsta stroškov so predvsem stroški telefonskih storitev, stroški

za reklamo, raziskovalni in razvojni stroški, pisarniški material, davki na plače in

podobno. Za to vrsto stroškov velja, da v določenem minimalnem znesku nastajajo ne



glede na to, ali podjetje proizvaja output ali ne. Imajo značaj fiksnih stroškov, ko pa

podjetje povečuje proizvodnjo, pa s tem narašča tudi ta vrsta stroškov. So odvisni od

obsega poslovanja – so torej variabilni.

1.1.3 Koncept povprečnih stroškov

Rebernik (2008, str. 171), razvršča stroške na:

Povprečni fiksni stroški; to so fiksni stroški, preračunani na enoto outputa. Definiramo

jih torej kot

PS=CFS / Q.

Ker so celotni fiksni stroški fiksen znesek, je jasno, da povprečni fiksni stroški padajo

zvezno, tako kot narašča proizvodnja.

Povprečni variabilni stroški; to so celotni variabilni stroški, preračunani na enoto

outputa. Definiramo jih kot

PS=CVS / Q.

Povprečni variabilni stroški so, v odvisnosti od tega, ali so donosi variabilnega inputa

konstantni, naraščajoči ali upadajoči, lahko:

• sorazmerni (donosi variabilnega inputa so konstantni),

• naraščajoči (donosi variabilnega inputa so upadajoči) ali

• upadajoči (donosi variabilnega inputa so naraščajoči).

Povprečni skupni stroški; lahko jih imenujemo lastna cena. To so pa celotni skupni

stroški (seštevek celotnih fiksnih in celotnih variabilnih stroškov), deljeni s številom

proizvedenih enot outputa. Definiramo jih torej kot

PS=CS / Q.

Ker je



CS = CFS + CVS,

velja, da je

PS = CS/Q = (CFS + CVS) / Q = CFS / Q + CVS / Q = PFS + PVS.

Običajno pa se ne uporablja izraza >povprečni skupni stroškipovprečni

stroški



• z vidika transportnih podjetij in

• z narodnogospodarskega vidika.

Za uporabnike transportnih storitev so transportni stroški vsi izdatki za sam prevoz (čisti

prevozni stroški oz. prevoznine), za proces priprave blaga za transport (stroški pakiranja

in zaščite tovora), stroški za dostavo oz. razpečavo pošiljk do kraja prevzema/predaje

tovora, stroški pretovora (nakladanje, pretovor in razkladanje) in stroški spremljevalnih

dejavnosti. Stroški za izvajanje opravil v transportnem procesu obsegajo torej vse

izdatke v procesu premeščanja blaga: od trenutka predaje blaga v transportni proces pa

do trenutka izročitve blaga prejemniku.

Struktura in razvrščanje transportnih stroškov v transportnih podjetjih, ki pa se lahko

smiselno uporabi tudi v nelogističnih podjetjih, ki imajo lasten vozni park.

Stroške v transportnih podjetjih razvrščajo po raznih kriterijih glede na:

• njihovo ekonomsko bistvo:

o materialni stroški (pogonska energija in pomožni material);

o stroški amortizacije;

o stroški delovne sile;

• kraja nastajanja v transportnem procesu:

o stroški začetno – končnih operacij;

o stroški prevoza;

• odvisnost od stopnje izkoriščenosti zmogljivosti (obsega dela):

o stalni (fiksni);

o spremenljivi (variabilni);

• nosilce stroškov:

o neposredni;

o posredni.

Skupni transportni stroški so glede na intenzivnost delovanja faktorjev na njihovo

dinamiko lahko degresivni, progresivni ali regresivni.



V gospodarjenju transportnih podjetij je zlasti pomembno preučevanje transportnih

stroškov v odvisnosti od stopnje izkoriščenosti zmogljivosti, kjer analiziramo vplive

transportne razdalje, transportne količine in transportnega časa na dinamiko stroškov.

(Ogorelc, 2004, str. 22)

1.1.4.1 Dinamika transportnih stroškov glede na prevoženo razdaljo

Funkcija transportnih stroškov kaže povezavo med stroški (izraženimi v denarni enoti)

in obsegom proizvodnje (izraženim z obsegom storitev) ali razdaljo.

Skupni transportni stroški po transportnih panogah niso neposredno primerljivi. Zaradi

razlik v dostopnosti imajo pri večini transportnih nosilcev dodatne izdatke, kot so

izdatki za manipulacije, dostavo oz. razpečavo pošiljk do kraja natovarjanja oz.

raztovarjanja. Najnižji dodatni stroški so v cestnem prometu, ker je možna dostava od

vrat do vrat.

Količinska delitev skupnih stroškov transporta na dve kategoriji, na fiksne in variabilne

stroške, je odvisna od količine opravljenega dela. Delež fiksnih in variabilnih stroškov

se spreminja s spremembo obsega prevoza. Razmerja obeh vrst stroškov med

transportnimi panogami so seveda različna. Neka oblika transporta ima lahko pri

določenem obsegu dela razmerje 80% fiksnih in 20% variabilnih stroškov, kar je

značilno za železnico, druga oblika, npr. cestni transport, pa ravno obratno.

Slika 3 prikazuje gibanje transportnih stroškov pri različnih vrstah transporta v

odvisnosti od prevožene razdalje.



Slika 3: Gibanje skupnih transportnih stroškov po vrstah transporta

Vir: Ogorelc, 2004, str. 24

Problem predstavlja tudi razmejevanje transportnih stroškov med potniškim in tovornim

prevozom. Problem nedeljivosti med potniškim in tovornim prevozom je mnogo večji

pri železniškem kot pri cestnem transportu. Razmejevanje stroškov med obema vrstama

prevoza je teoretično izvedljivo, v praksi pa ga je težko doseči.

Pri izbiri vrste transporta je potrebno ob transportnih stroških primerjati tudi dejavnike

kakovosti in upoštevati posebnosti posamezne vrste transporta. Velik pomen pri izbiri

vrste transporta ima tudi razdalja, ki jo je treba premagati. (Ogorelc, 2004, str. 22)

1.1.5 Oblikovanje cen v transportu

Cene storitev v transportu se v osnovi oblikujejo na dva načina: s pogodbo med

prevoznikom in uporabnikom prevozne storitve in predpisovanjem prevoznih cen.

Cene v transportu se oblikujejo na naslednje načine:

• svobodno (zlasti v mednarodnem transportu);

• po tarifah kot smernicah za individualno oblikovanje cen (tarife določajo posebne

tarifne komisije oz. odbori);



• po obveznih dogovorjenih oz. fiksnih cenah (tarife v cestnem in rečnem transportu

se npr. določijo s kolektivnimi cenovnimi sporazumi).

Na višino cene transportne storitve vplivajo razni dejavniki, ti so (Ogorelc, 2004, str.

22):

• transportna razdalja,

• masa/prostornina tovora,

• odnos bruto in neto storitve; to je delo, ki je potrebno za premeščanje tovora in

transportnega sredstva oz. samega tovora,

• stopnja izkoriščenosti transportnih sredstev,

• vrsta tovora,

• kakovost prevozne storitve,

• gostota transportnega omrežja,

• obseg proizvodnje.

1.1.6 Transportne tarife

Pojem tarifa pomeni sistematično oblikovano celoto vseh določil o prevozni pogodbi,

prevoznih cenah – tarifah v ožjem smislu – in cenah dodatnih storitev. Pomembne

značilnosti tarif so:

• načelo javnosti,

• načelo enakosti uporabe (nediskriminacija uporabnikov),

• načelo stalnosti in

• načelo enostavnosti.

Javno objavljene tarife omogočajo uporabnikom predhodne kalkulacije transportnih

stroškov, ki se lahko s tem bolje odločajo pri izbiri transportnega medija, transportnega

nosilca, načina transporta in transportne poti.

Za vse uporabnike, ki izpolnijo predpisane pogoje, je pomembno načelo enakosti

uporabe. To načelo pa ne izključuje izdajanja t. i. izjemnih tarif. (Ogorelc, 2004, str. 22)



1.2 Transport in prevoz blaga

Transport spada med najstarejše oblike družbene dejavnosti. Že v prvotnih oblikah

človeške družbe je bila prisotna potreba po prevozu ljudi in blaga, saj brez transporta ni

pridobivanja dobrin. Prve organizirane oblike transporta so nastale v času razcveta

držav v starem veku.

Transport se je kot samostojna gospodarska dejavnost razvil v srednjem veku, ko je

kapitalistični način proizvodnje z razvito družbeno delitvijo dela ustvaril pogoje za

ločitev transporta od trgovine. (Ogorelc, 2004, str. 17)

1.2.1 Pomen transporta

Vloga transporta v gospodarstvu je večstranska. Obstaja soodvisnost med stopnjo

razvoja transportne dejavnosti in ravnijo razvitosti gospodarstva. Razvitost transportne

dejavnosti je izraz splošnega gospodarskega stanja neke države in obratno, transport pa

bistveno vpliva na splošni gospodarski razvoj. (Ogorelc, 2004, str. 17)

Transport je pomemben gospodarski dejavnik, saj je konkurenčnost celotnega

gospodarstva močno odvisna od učinkovitega transportnega sistema.

Transport je nujen pogoj reprodukcije, saj kraj proizvodnje in kraj porabe ne sovpadata.

S premagovanjem prostorskih razlik med proizvodnjo in porabo omogoča transport

uresničitev reprodukcijskega procesa.

Transport je bistven dejavnik prostorske delitve dela. Vsako gospodarstvo mora najbolje

izkoristiti svoje naravne pogoje ter smotrno zaposlovati delovno silo na posameznih

področjih. Transport razvija in širi blagovno proizvodnjo in trg. Z izgradnjo

transportnega sistema je nastala vrsta novih industrijskih vej in storitvenih dejavnosti, ki

so pospešile razvoj drugih industrijskih panog in storitev. (Ogorelc, 2004, str. 17)



1.2.2 Prvine ekonomike transporta

Posebnosti transportnega sektorja so (Ogorelc, 2004, str. 17):

• koristen učinek je neločljivo povezan s transportnim procesom – v transportu ni

mogoče proizvajati >>na zalogoproizvaja



varnost – je zelo pomembna v prevozu oseb, za ohranitev kakovosti proizvodov v

transportu – negativni vplivi med transportom (prometne nesreče, tatvine in atmosferski

vplivi);

množičnost – je zelo pomemben element kakovosti transporta; nujna je v oskrbi

določenih industrij s surovinami in energijo, v gradbeništvu, v kmetijstvu ob spravljanju

poljščin, pri prevozu ljudi na delo, v šolo, ob večjih prireditvah, v turizmu itd.;

rednost – uporabnik transporta vnaprej računa na določene prevoze; proizvodnja

zahteva redno dostavo surovin, trg proizvodov široke porabe pa redno oskrbo s

porabnimi dobrinami;

točnost – tudi vpliva na redno oskrbo; pomembna je za nemoteno odvijanje

proizvodnega procesa; v proizvodnji se lahko odpovemo določenim varnostnim

zalogam;

pogostost – s pogostejšim prevozom oseb in proizvodov se veča kakovost transporta;

zmanjšujejo se potrebne zaloge proizvodov pri kupcih;

dostopnost – pomeni, da lahko vzpostavimo neposredno zvezo med tovorom in

transportnim sredstvom; odvisna je od razširjenosti transportnega omrežja;

udobnost – je pomembna v prevozu ljudi in bistveno vpliva na izbiro prevoznega

sredstva.

Z narodnogospodarskega vidika je treba upoštevati še porabo energije in varstvo okolja.

Ob izbiri transportnega sredstva je treba gledati na ceno transporta. Cena lahko

odločilno vpliva na prodajno ceno proizvoda in s tem na njegovo konkurenčnost.



1.3 Oblikovanje uravnoteženega sistema kazalnikov

Za preživetje in uspeh v konkurenci informacijske dobe morajo podjetja uporabljati

sisteme merjenja in managerske sisteme, ki izhajajo iz njihovih strategij in zmogljivosti.

Žal veliko organizacij prevzema strategije odnosov s strankami, osnovnih pristojnosti in

organizacijskih sposobnosti, uspešnost pa krepijo in merijo le s finančnimi kazalniki.

Uravnoteženi sistem kazalnikov ohranja finančno merjenje kot osnovno merilo

managerske in poslovne uspešnosti, vendar poudarja bolj splošen in celovit skupek

kazalnikov, ki trenutno uspešnost pri poslovanju s strankami na področju notranjih

procesov, zaposlenih in sistema povežejo z dolgoročnim finančnim uspehom. (Kaplan

& Norton, 2000, str. 33)

Uravnoteženi sistem kazalnikov dopolnjuje finančne kazalnike pretekle uspešnosti s

kazalniki gonil prihodnje uspešnosti, cilji in kazalniki uspešnosti v sistemu izhajajo iz

vizije in strategije neke organizacije. Uspešnost poslovanja organizacije merijo s štirimi

vidiki: finančnim vidikom, vidikom poslovanja s strankami, vidikom notranjih

poslovnih procesov ter vidikom učenja in rasti. Ti štirje vidiki zagotavljajo ogrodje

sistema.



Slika 4: Uravnoteženi sistem kazalnikov

Vir: Kaplan & Norton, 2000, str. 21

Uravnoteženi sistem kazalnikov zagotavlja vodstvenim delavcem obsežen okvir, ki

pretvarja vizijo in strategijo podjetja v razumljiv splet kazalnikov uspešnosti poslovanja.

Številna podjetja so za posredovanje temeljnih vrednot in prepričanj vsem zaposlenim

uvedla poslanstva. Poslanstvo obravnava temeljna prepričanja ter opredeli ciljne trge in

osnovne izdelke. (Kaplan & Norton, 2000, str. 36)

Štirje vidiki sistema omogočajo usklajenost med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji,

med želenimi cilji in gibali njihove uspešnosti ter med ostrimi kazalniki ciljev in

blažjimi, subjektivnejšimi kazalniki. Čeprav številčnost kazalnikov v sistemu morda

vzbuja nejasnost, imajo ustrezno sestavljeni sistemi enoten namen, saj so vsi kazalniki

usmerjeni v doseganje celovite strategije. (Kaplan & Norton, 2000, str. 37)

1.3.1 Finančni vidik

Uravnoteženi sistem kazalnikov ohranja finančni vidik, saj so finančni kazalniki koristni

pri povzemanju zlahka izmerljivih ekonomskih posledic že sprejetih ukrepov. Kazalniki

finančne uspešnosti kažejo, ali strategija, njeno uvajanje in izvajanje v podjetju



prispevajo h končnemu izboljšanju. Finančni cilji so ponavadi povezani z donosnostjo,

na primer s prihodki iz poslovanja, dobičkonosnostjo poslovnih sredstev ali, zadnje

čase, ekonomsko dodano vrednostjo. Alternativni finančni cilji so lahko hitra rast

prodaje ali ustvarjanje denarnih tokov. (Kaplan & Norton, 2000, str. 37)

Povezava finančnih ciljev s strategijo poslovne enote

Finančni cilji se lahko močno razlikujejo na vsaki stopnji življenjskega cikla poslovne

enote. Teorija poslovne strategije predlaga več različnih strategij, ki jim lahko sledijo

poslovne enote, od agresivne rasti tržnega deleža do konsolidacije, izhoda in likvidacije.

Zaradi večje razvidnosti navajamo samo tri razvojne stopnje:

Rast; rast vključuje tiste poslovne enote, ki so na začetnih stopnjah svojega

življenjskega cikla. Podjetja na stopnji rasti lahko dejansko poslujejo z negativnimi

denarnimi tokovi in nizko tekočo donosnostjo vloženega kapitala.

Zrelost; večina poslovnih enot podjetja je na stopnji zrelosti, ko so še vedno privlačna

za vlaganja in reinvestiranje, vendar morajo dosegati visoke donose vloženega kapitala.

Od teh poslovnih enot se pričakuje, da bodo obdržale svoj trenutni tržni delež in ga

morda iz leta v leto nekoliko povečevale.

Upadanje; nekatere poslovne enote so dosegle stopnjo upadanja svojega življenjskega

cikla, ko je želelo podjetje dosegati rezultate vlaganj iz prejšnjih dveh razvojnih stopenj.

Te poslovne enote ne upravičujejo več večjih vlaganj – le dovolj za vzdrževanje opreme

in zmogljivosti, ne za razširitev ali gradnjo novih. (Kaplan & Norton, 2000, str. 58)

Strateške usmeritve finančnega vidika

Za vsako od treh strategij rasti, zrelosti in upadanja sta Kaplan & Norton (2000, str. 61)

odkrila tri finančne usmeritve, ki ženejo poslovno strategijo:

• rast in splet prihodkov,

• zmanjševanje stroškov/izboljševanje produktivnosti,

• izraba sredstev/naložbena strategija.



Rast in splet prihodkov se nanašata na razširitev ponudbe storitev, obračanje k novim

strankam in trgom in storitev v ponudbo z višjo dodano vrednostjo. Cilj zmanjšanja

stroškov in večje produktivnosti se nanaša na prizadevanja za zniževanje neposrednih

stroškov storitev, zmanjševanje posrednih stroškov ter delitvi skupnih sredstev z

drugimi poslovnimi enotami. Pri usmeritvi v izrabo sredstev skušajo managerji

zmanjšati količine obratnega kapitala, potrebnega za podporo danega obsega in

programa oblikovanja, ter za večji izkoristek obsega osnovnih sredstev z usmerjanjem

novih poslov k sredstvom, ki trenutno niso povsem izkoriščena, učinkovito izrabo

omejenih sredstev in odprodajo premoženja, ki ne prinaša zadostnih donosov glede na

svojo tržno vrednost.

Tabela 2: Merjenje strateških finančnih usmeritev

Rast in splet prihodkov

Zmanjšanje

stroškov/ izboljšanje

produktivnosti

Izraba sredstev

Rast

Stopnja rasti prodaje po segmentih

Odstotek prihodkov od novih

izdelkov, storite in strank

Prihodki/Zaposleni

Naložbe (odstotek od

prodaje)

Raziskave in razvoj

(odstotek od prodaje)

Zrelost Delež ciljnih strank in naročil

Navzkrižna prodaja

Odstotek prihodkov zaradi

razširitve uporabnosti

Dobičkonosnost strank in

proizvodnih linij

Stroški v primerjavi s

tekmeci

Stopnje zmanjševanja

stroškov

Posredni odhodki

(odstotek od prodaje)

Delež obratnih sredstev

(denarni krog)

Dobičkonosnost

poslovnih sredstev po

ključnih kategorijah

Stopnje izrabe sredstev

Upadanje Dobičkonosnost strank in

proizvodnih linij

Odstotek nedobičkonosnih strank

Stroški na enoto (na

vrsto izdelka, na

transakcijo)

Povračilo

Pretok


Navsezadnje bi morali biti vsi cilji in kazalniki drugih vidikov sistema povezani z

doseganjem enega ali več ciljev finančnega vidika. Povezava s finančnimi cilji izrecno

priznava, da je dolgoročni cilj podjetja ustvarjanje finančnih donosov za vlagatelje in

vse strategije, programi ter pobude bi morali poslovni enoti omogočiti dosego njenih

finančnih ciljev. (Kaplan & Norton, 2000, str. 71)



1.3.2 Vidik poslovanja s strankami

Znotraj vidika poslovanja s strankami pri uravnoteženem sistemu kazalnikov managerji

opredelijo segmente strank in tržne segmente, na katerih bo poslovna enota tekmovala,

ter kazalnike uspešnosti poslovne enote na teh ciljnih segmentih. Ta vidik običajno

vključuje več osnovnih ali splošnih kazalnikov, ki izhajajo iz dobro zastavljene in

izvajane strategije. Med osnovne kazalnike rezultatov sodijo zadovoljstvo strank,

ohranjanje strank, pridobivanje novih strank, donosnost strank ter tržni delež in delež

strank na ciljnih segmentih. (Kaplan & Norton, 2000, str. 38)

Osnovna skupina kazalnikov pri poslovanju s strankami

Osnovna skupina kazalnikov pri poslovanju s strankami je enaka za vse vrste

organizacij. Vključuje naslednje kazalnike:

• tržni delež;

• ohranjanje strank;

• pridobivanje strank;

• zadovoljstvo strank;

• dobičkonosnost strank.

To osnovni kazalniki se lahko razporedijo v vzročno verigo odnosov.



Slika 5: Vidik poslovanja s strankami – osnovni kazalniki

Tržni delež Odseva delež poslov posamezne poslovne enote na določenem trgu

(glede na število strank, porabljeni denar ali prodano količino enot).

Pridobivanje

strank

Meri, absolutno ali relativno, stopnjo, po kateri poslovna enota privablja

ali pridobiva nove stranke oziroma posle.

Ohranjanje

strank

Spremlja, absolutno ali relativno, stopnjo, po kateri poslovna enota

ohranja oziroma vzdržuje obstoječe odnose s svojimi strankami.

Zadovoljstvo

strank

Ocenjuje stopnjo zadovoljstva strank glede na posebna merila uspešnosti

znotraj ponudbe.

Dobičkonosnost

strank

Meri samo čisti dobiček od stranke ali segmenta, ko odštejemo odhodke,

potrebne za oskrbovanje določene stranke.


Zdi se da je teh pet kazalnikov enakih za vse vrste organizacij. Za doseganje največjega

učinka pa bi jih bilo treba prilagoditi ciljnim skupinam strank, od katerega poslovna

enota pričakuje največjo rast in dobičkonosnost. (Kaplan & Norton, 2000, str. 76)

Ob koncu oblikovanja vidika poslovanja s strankami bi morali imeti managerji jasen

pogled na svoje ciljne segmente strank in trga ter izbrati skupino osnovnih kazalnikov

rezultatov – delež, ohranjanje, pridobivanje, zadovoljstvo in dobičkonosnost strank – za

Tržni deleži

Pridobivanje strank

Zadovoljstvo strank

Ohranjanje strank Dobičkonosnost

strank



te ciljne segmente. Ti kazalniki rezultatov predstavljajo cilje za procese trženja,

proizvodnje, logistike ter razvoja izdelkov in storitev v podjetju. Imajo pa nekaj

pomanjkljivosti tradicionalnih finančnih kazalnikov. So kazalniki z zamikom –

zaposleni ne vedo, kako uspešni so pri zadovoljevanju ali ohranjanju strank, dokler ni

prepozno, da bi še lahko vplivali na rezultat. Prav tako kazalniki ne povejo, kaj naj

zaposleni v svojih vsakodnevnih dejavnostih počnejo za doseganje želenih rezultatov.

Managerji morajo poleg tega opredeliti, kaj stranke v ciljnih segmentih cenijo in izbrati

ponudbo, ki jim jo bodo predstavili. Nato lahko izberejo cilje in kazalnike iz treh

kategorij značilnosti, ki bodo – če so izpolnjeni – podjetju pomagali pri ohranjanju in

širitvi poslovanja s temi ciljnimi strankami. Tri kategorije značilnosti so:

• značilnosti izdelka oziroma storitve: funkcionalnost, kakovost in cena;

• odnos s stranko: kakovost nakupne izkušnje in osebni odnosi;

• imidž in ugled podjetja.

Z izbiro specifičnih ciljev in kazalnikov v teh treh kategorijah lahko managerji usmerijo

pozornost svoje organizacije na zagotavljanje ponudbe z višjo vrednostjo svojim ciljnim

segmentom strank. (Kaplan & Norton, 2000, str. 94)

1.3.3 Vidiki notranjih poslovnih procesov

Znotraj vidika notranjih poslovnih procesov vodstva opredelijo ključne notranje

procese, po katerih se mora organizacija odlikovati. Ti procesi po poslovni enoti

omogočajo:

• zagotavljanje ponudb, ki bodo pritegnile in obdržale stranke na ciljnih tržnih

segmentih;

• izpolnitev pričakovanj delničarjev glede odličnih finančnih donosov.

Kazalniki notranjih poslovnih procesov so usmerjeni na notranje procese, ki bodo

najbolj vplivali na zadovoljstvo strank in dosego finančnih ciljev organizacije. (Kaplan

& Norton, 2000, str. 38)

V vseh podjetjih skušajo izboljšati kakovost, skrajšati trajanje ciklov, povečati donose,

čim bolj povečati pretok in znižati stroške svojih poslovnih procesov. Osredotočanje



izključno na krajšanje trajanja ciklov, izboljševanje pretoka, kakovosti in stroškov

obstoječih procesov ne vodi nujno podjetja do posebne stopnje usposobljenosti.

Cilji in kazalniki vidika notranjih poslovnih procesov uravnoteženega sistema

kazalnikov izvirajo iz jasne strategije izpolnjevanja pričakovanj delničarjev in ciljnih

strank. (Kaplan & Norton, 2000, str. 102)

Veriga vrednosti notranjih poslovnih procesov

Vsako podjetje ima lasten niz procesov, ki ustvarja vrednost in dosega finančne

rezultate. Kaplan in Norton sta ugotovila, da je osnovni model verige vrednosti za

podjetja le predloga, ki jo lahko prilagodijo, ki pripravljajo svoj vidik notranjih

poslovnih procesov. Model verige vrednosti vsebuje tri glavne poslovne procese:

• proces inovacij,

• operativni proces,

• proces poprodajnih storitev.

Poslovna enota v procesu inovacij raziskuje nastajajoče in prikrite potrebe strank ter

nato oblikuje izdelke ali storitve za zadovoljevanje potreb. V operativnem procesu, ki je

druga stopnja osnovne notranje verige vrednosti, v podjetju proizvajajo izdelke in

storitve ter jih dostavljajo strankam. (Kaplan & Norton, 2000, str. 105)

Slika 6: Vidik notranjih poslovnih procesov model osnovne verige vrednosti


S procesom inovacij (Kaplan & Norton, str. 105–116) si predstavljajte daljši del

ustvarjanja vrednosti, na kateri v podjetjih najprej opredelijo in pridobivajo nove trge,



nove stranke ter ugotavljajo nastajajoče in prikrite potrebe obstoječih strank. Proces

inovacij je sestavljen iz dveh delov. V prvem delu managerji izvajajo tržne raziskave, da

bi opredelili velikost trga, lastnosti preferenc strank in izhodišča za določitev cen ciljnih

izdelkov in storitev. Drugi del procesa inovacij so informacije o trgu in strankah, ki so

osnova za dejanske procese oblikovanja in razvoja storitev. V drugem delu procesa

inovacij skupina za raziskave in razvoj:

• izvaja osnovne raziskave za razvoj popolnoma novih izdelkov in storitev, ki bodo

prepričale stranke;

• izvaja uporabne raziskave za izkoriščenje obstoječih tehnologij za razvoj naslednje

generacije izdelkov in storitev ter

• poskuša uvesti nove izdelke in storitve na trg.

Operativni proces je krajši del poti ustvarjanja vrednosti v organizaciji. Začne se s

prejemom naročila stranke in konča z dostavo izdelka ali storitve stranki. V tem procesu

je poudarjen pomen učinkovite, konsistentne in pravočasne dostave konkretnih izdelkov

in storitev konkretnim strankam.

Zadnja stopnja notranje verige vrednosti so poprodajne storitve. Poprodajne storitve

vključujejo izdajanje jamstev in popravila, popravljanje napak in obravnavo zavračil ter

obdelavo plačil, kot je na primer poslovanje s kreditnimi karticami.

Vidik notranjih poslovnih procesov vključuje procese, ki so ključni za izpolnjevanje

ciljev delničarjev in ciljnih tržnih segmentov. Zahteve po uspešnosti notranjih procesov

izhajajo iz pričakovanj specifičnih zunanjih odjemalcev. (Kaplan & Norton, str. 124)

1.3.4 Vidik učenja in rasti

V zadnjem vidiku uravnoteženega sistema kazalnikov uspešnosti poslovanja je treba

opredeliti cilje in kazalnike, ki so gibala učenja in rasti organizacije. Cilji, ki so bili

postavljeni v ostalih treh vidikih, opredeljujejo procese, ki jih mora organizacija

kakovostno izvajati, če želi doseči izjemno uspešnost poslovanja. Cilji vidika učenja in

rasti zagotavljajo podjetju infrastrukturo za doseganje ambicioznih ciljev, ki so jih

opredelili v preostalih treh vidikih. Cilj vidika učenja in rasti so gibalo za doseganje

odličnih rezultatov v prvih treh vidikih.



V uravnoteženem sistemu kazalnikov se poudarja pomen vlaganja v prihodnost, vendar

ne gre le za običajne naložbe, kot so nova oprema in raziskave ter razvoj novih storitev.

Vlaganja v opremo in raziskave ter razvoj so seveda pomembni, toda sami po sebi niso

dovolj. V organizacijah morajo investirati v svojo infrastrukturo – ljudi, sisteme in

postopke – če želijo doseči dolgoročne ambiciozne cilje finančne rasti. (Kaplan &

Norton, 2000, str. 135)

Kazalnike vidika in rasti lahko razdelimo v tri glavne kategorije (Kaplan & Norton,

2000, str. 136- 145):

• sposobnost zaposlenih; ideje o izboljševanju procesov in poslovanja s strankami

morajo priti do zaposlenih, ki so najbližje notranjim procesom in strankam. Premik

zahteva dodatno usposabljanje zaposlenih, da začnejo kreativno razmišljati za

doseganje ciljev organizacije. Trije ključni kazalniki uspešnosti zaposlenih so;

zadovoljstvo zaposlenih, ohranjanje zaposlenih v organizaciji in produktivnost

zaposlenih.

• zmogljivosti informacijskih sistemov; če želimo, da zaposleni uspešno delujejo v

današnjem konkurenčnem okolju, potrebujejo dobre informacije o strankah,

notranjih procesih in finančnih posledicah odločitev. Ponavadi tovrstne informacije

vsebujejo oceno dobičkonosnosti vsake stranke. Zaposleni, ki imajo neposreden stik

s stranko, morajo biti seznanjeni, v kateri segment spada posamezna stranka, da

lahko ocenijo, koliko napora morajo vložiti ne le za zadovoljevanje trenutnih potreb

strank, temveč tudi za spoznavanje in izpolnjevanje porajajočih se potreb.

• motivacija, avtonomnost in usklajevanje; tudi kvalificirani zaposleni, ki jim

organizacija zagotavlja izvrsten dostop do informacij, ne bodo prispevali k uspehu

organizacije, če ne bodo motivirani za delovanje v najboljšem interesu organizacije

in če ne bodo svobodni pri sprejemanju odločitev in delovanju. Tretji nosilec

doseganja ciljev učenja in rasti se osredotoča na delovno ozračje, ki mora biti

primerno za motiviranje in spodbujanje zaposlenih.



Gibala učenja in rasti

Potem ko se podjetja odločijo za splošne kazalnike za merjenje učinka zaposlenih –

zadovoljstvo, ohranjanje zaposlenih in produktivnost, morajo opredeliti gibala vidika

učenja in rasti, ki so značilna za posebne situacije. Kaplan & Norton (2000, str. 141) sta

ugotovila, da gibala ponavadi izvirajo: prekvalifikacije delovne sile, zmogljivosti

informacijskih sistemov ter motivacije, avtonomnosti in usklajevanja.

Tabela 3: Gibala učenja in rasti

Usposobljenost zaposlenih Tehnološka infrastruktura Prijetno delovno okolje

Strateška znanja Strateške tehnologije Cikel ključnih odločitev

Ravni usposabljanja Strateške baze podatkov Strateško osredotočanje

Moč znanja Zajemanje izkušenj Avtonomnost zaposlenih

Lastna programska oprema Uskladitev osebnih ciljev s cilji organizacije

Patenti, avtorske pravice Morala

Timskost


Zmožnost za doseganje ambiciozno postavljenih finančnih ciljev, ciljev poslovanja s

strankami in notranjih poslovnih procesov je odvisna od sposobnosti učenja in rasti

organizacije. Nosilci učenja in rasti izvirajo iz zaposlenih, sistemov in usklajevanja

organizacije. Strategije za doseganje boljšega poslovanja ponavadi zahtevajo precejšnje

vlaganje v ljudi, sisteme in procese, ki izboljšujejo sposobnost organizacije. Posledica

tega je, da morajo biti cilji in kazalniki nosilcev boljšega poslovanja organizacije v

prihodnosti sestavni del uravnoteženega sistema kazalnikov. (Kaplan & Norton, 2000,

str. 155)



2 OBSTOJEČE STANJE

2.1 Programi v podjetju

V podjetju Petty, d. o. o. uporabljajo naslednjo programsko opremo:

TIMOCOM – to je program za iskanje tovora: S pomočjo te spletne aplikacije lahko

prevoznik na svojem zaslonu vidi izbor prostih kapacitet tovornih vozil oziroma tovora,

tako da lahko svojo pošiljko natovori hitro in usmerjeno k cilju, ali da svoje vozilo

optimalno natovori.

Slika 7: Program TIMOCOM


WINPRO – Program je izdelan za avtoprevoznike, in sicer za lažje vodenje in

avtomatizacijo poslovnih dogodkov, ki se pri njihovih opravilih pogosto pojavljajo

(pisanje faktur, potnih nalogov, tovornih listov, blagajna, knjiženje ...).



Slika 8: Program WINPRO


TRANSICS – program za spremljanje vozil (deluje preko satelita), komuniciranje z

vozniki, analiziranje dela voznikov in vozil (analiza porabe goriva, emisij co2, Eco

vožnje, ure vožnje preko tahografa).

Slika 9: Program TRANSICS




MAP&GUIDE PROFESSIONAL 2009 – ta program je namenjen za prevozna podjetja,

predvsem za izračun cestnin in kilometrov.

Slika 10: Program Map&Guide


Za komuniciranje s strankami uporabljajo Microsoft Outlook in Skype.

2.2 Oskrbna veriga

Pri jemanju naloga za naklad morajo najprej s pomočjo elektronske pošte najaviti

špedicijam in podjetju lokacijo prevoznega sredstva ter specifike, ki jih ima tovornjak,

za katerega iščejo naklad.

Če preko elektronske pošte ni uspeha, začnejo iskati naklade preko transportne borze

TimoCom ali Teleroute. Ko izsledijo zanimiv naklad, preverijo, ali so z podjetjem že

poslovali, če ne, predlagajo boniteto podjetja. Če je boniteta podjetja v redu, pokličejo

stranko ter vprašajo, kaj točno imajo za nalagati. Če jim ustreza, preidejo na pogajanje

za ceno. Pri pogajanju za ceno morajo paziti na stroške, ki nastanejo pri prevozu



(cestnina, mostovi, tuneli …), pri tem pa morajo tudi paziti, kakšen je tovor glede

specifike tovornjaka. Pri tem upoštevajo, če je na primer prevoz za prikoličarja, pomeni,

da morajo zaračunati večjo ceno že zaradi tega, ker ima večji nakladalni prostor in s tem

lahko naložijo tudi več palet. Potem so Megatautlinerji, pri katerih je notranja višina

prikolice lahko 3 m nakladalnega prostora, ker ima dvižno streho.

Cena je odvisna od velikosti tovora, za katerega se pogajajo.

Podatki, ki jih pri naročanju zanimajo, so količina palet ali kolijev, ki jih nalagajo,

težina in kakšna je višina tovora. Ko se pogodijo za ceno, se dogovorijo, da jim stranka

pošlje nalog za naklad. Ko slednjega tudi dobijo, ga v podrobno pregledajo, in sicer ali

so vsi podatki korektni, kot so s stranko dogovorjeni; pogledajo tudi, če je valuta plačila

takšna, kot je bila prvotno dogovorjena.

V primeru, da je vse v redu, pošljejo podatke vozniku (naslov naklada, število palet,

naslov razklada, težina, datum in uro naklada). Voznik pa je preko računalnika, ki je v

vozilu, vedno na vezi s prometnikom, ki ga spremlja na računalniku iz pisarne.

Oskrbno verigo delijo po naslednjih točkah:

Prevzem tovora za prevoz

Transport tovora zahteva poznavanje tovora, njihovih fizično-tehnoloških in kemijskih

lastnosti. Dobro poznavanje tovora omogoča, da pravilno določijo način pakiranja,

skladiščenja in transporta s prometnimi sredstvi. Za spoznavanje tovora v transportu je

potrebno, da poznajo osnovne lastnosti tovora, njegovo kakovost in klasifikacijo ter

morebitne mednarodne standarde.

V transportu razvrščajo tovor v naslednje vrste: kosovni, razsuti, tovor v tekočem stanju

in plinasti tovor.

Takoj po sprejemu naloga za natovarjanje mora voznik vozilo pripraviti za natovarjanje.

Pred natovarjanjem mora biti voznik ali disponent povezan s poslovnim partnerjem, da:

• ugotovi, ali so nastale kakšne spremembe glede na prvotno zahtevo za prevoz;



• potrdi dovoz blaga, kar je pogoj organizacije natovarjanja oz. raztovarjanja;

• preveri čas in kraj natovarjanja.

Pri mednarodnih in specialnih prevozih ter pri prevozih nevarnih snovi so potrebne

posamezne komisije s strokovnjaki za natovarjanje. S pravočasnih javljanjem in

prevozom je omogočeno boljše sodelovanje med posameznimi službami, kar vpliva na

zmanjšanje zadrževanja in s tem na krajši neproduktivni čas.

Natovarjanje blaga

Natovarjanje se opravlja ročno ali mehanizirano. Ročno natovarjanje blaga zahteva

visoke stroške dela, veliko porabo časa in število ljudi. Pozitivni strani ročnega dela sta:

• organizacija dela in

• maksimalni izkoristek delovne sile.

Načelno se ročna manipulacija uporablja samo v naslednjih primerih:

• če ni možno opraviti manipulacije z mehaniziranimi sredstvi;

• kadar blago zahteva takšno vrsto manipulacije;

• kadar je količina tovora pod kritično točko.

Mehanizirano natovarjanje blaga je produktivnejše od ročnega dela. Uporaba sredstev

manipulacije pri natovarjanju se pojavlja takrat, kadar je možna uporaba teh sredstev

glede na vrsto prevoznega sredstva, s katerim opravljajo prevozne procese.

Če je prevozno sredstvo konstrukcijsko narejeno tako, da je možna uporaba sredstev

manipulacije, potem je v interesu vsakega prevoznika, da uporablja ta sredstva, ker s

tem zmanjšuje nepotrebni čas zadrževanja prevoznih sredstev na raznih manipulacijah.

Voznik mora spremljati natovarjanje in dajati navodila za enakomerno razporeditev

tovora na vozilo. Prav tako mora paziti, da se ne prekoračita osna preobremenitev in

nosilnost vozila. Voznik mora skrbeti, da je tovor na vozilu pravilno razporejen in po

potrebi pritrjen, da se v času prevoza ne premika in s tem ne ogroža drugih udeležencev

v prometu.



Če voznik sprejme tovor za več prejemnikov, mora biti tovor na vozilu razporejen tako,

da se posamezni deli pošiljk ne pomešajo in da je možen direktni pristop do tovora.

Cilj vsakega prevoznika je, da čim bolj izkoristi prevozno sredstvo, to je nosilnost in

prostornino. Pravilno zlaganje tovora na vozilo je pogoj za uspešnost prevoza. Pred

natovarjanjem je potrebno predvideti, kako bo blago naloženo, da bo vozilo izkoriščeno.

Načrt zlaganja tovora na vozilo imenujemo ''cargo plan''.

Dokumentacija

Vsak prevoz mora spremljati dokumentacija, iz katere so razvidni vsi podatki o blagu,

ki se prevaža. Vsak prevzem blaga brez dokumentov lahko povzroči spor.

Prevozna dokumentacija obsega:

• nalog za natovarjanje blaga;

• vozni list;

• potni ali delovni nalog;

• popis blaga za prevoz;

• dokumente za mednarodni prevoz;

• račune;

• druge dokumente.

Dokumenti voznika so: vozniško dovoljenje, potni nalog, razna potrdila, ki jih mora

imeti voznik pri prevozu specialnih in nevarnih snovi ter ostali dokumenti, ki jih mora

imeti voznik glede na vrsto prevoza.

Dokumenti vozila so: prometno dovoljenje, dovoljenje za prevoz v tujino, potrdilo o

sposobnosti vozila za prevoz raznih vrst tovora ter tahograf.

Dokumenti tovora so: dostavnica, spisek pošiljk, poreklo tovora, izvozno, uvozno in

tranzitno dovoljenje, vozni list, nalog za natovarjanje ter ostala dokumentacija, ki se

pojavlja glede na vrsto tovora.



Zavarovanje tovora

Tovor med prevozom mora biti zavarovan; v podjetju Petty, d. o. o. imajo tovor med

prevozom zavarovan pri Zavarovalnici Triglav, vendar je njihova skrb, da je škode na

tovoru med prevozom čim manj.

Po končanem natovarjanju mora voznik tovor na vozilu pregledati, pritrditi in

zavarovati, stranice tovornega prostora morajo dobro zapreti, povezati z verigami ter

ponjavo dobro povezati in zategniti.

Za zaščito tovora med prevozom je odgovorno podjetje, ki prevoz opravlja. Tovor se

lahko v prevoznem procesu zavaruje na več načinov:

• tovor, ki zahteva večjo pozornost pri manipulaciji in prevozu, označijo z raznimi

oznakami in napisi;

• pritrjevanje tovora v tovornem prostoru se opravi s trakovi. Priporočljivo je

povezovanje bočnih stranic tovornega prostora z verigami, in to pri razsutem tovoru;

• uporabijo specialna vozila, ki zaščitijo tovor v prevoznem procesu.

Raztovarjanje tovora in predaja prejemniku

Pri prihodu vozila na določeno mesto mora voznik takoj obvestiti prejemnika o

prispetju tovora. Voznik mora dostaviti obvestilo na naslov, ki ga je napisal pošiljatelj.

Za pravočasen sprejem tovora je potrebno dovolj hitro obvestiti prejemnika o prispetju

vozila za raztovarjanje.

Pravočasno obveščanje prejemnika se mora opraviti zato, da prejemnik pra

Documents

ZNIŽANJE TRANSPORTNIH STROŠKOV V PODJETJU PETTY, D. … · 2017. 11. 27. · IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela Spodaj podpisana Nataša Nemec, študentka visokošolskega strokovnega