UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ZMANJŠEVANJE KREDITNEGA TVEGANJA IN METODOLOGIJA OBLIKOVANJA REZERVACIJ V

POSLOVNI BANKI

Študentka: Tatjana Vidmar Naslov: Danila Bučarja 24, Novo mesto Številka indeksa: 81518214 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: redni prof. dr. Jože Glogovšek

Novo mesto, junij 2006

2

PREDGOVOR Diplomsko delo, ki je pred vami, poskuša predstaviti eno najpomembnejših tveganj v poslovanju poslovne banke, to je kreditno tveganje. Le to predstavlja več kot 50 odstotkov celotne bančne aktive. Po drugi strani pa morebitni stresi kreditnega dela aktivne bilance banke posledično vplivajo tudi na pasivno stran bilance. Kreditno tveganje ne odraža le splošne kakovosti pogodbenih strank, temveč je v veliki meri odvisno od splošnega stanja gospodarstva in gibanja spremenljivk na finančnem trgu. Pri samem raziskovanju problematike kreditnega tveganja sem prišla do ugotovitev, da je to tveganje v bankah zelo široko, tako da je bilo predstavitve in ugotovitve težko strniti v predpisanem obsegu strani. Najprej je predstavljeno kreditno tveganje v poslovni banki tako z vidika kreditne politike banke kot tudi kreditnega procesa. Poudarek je tudi na tem, kako kreditno tveganje vpliva na kapital poslovne banke in izračun količnika kapitalske ustreznosti. Novi kapitalski sporazum Basel II, ki bo stopil v veljavo predvidoma v letu 2007, v svojem prvem stebru opredeljuje minimalne kapitalske zahteve. Predstavljena sta standardiziran pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje in pristop temelječ na internih ratingih bank, osnovni in napredni. V nalogi je predstavljen nov Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic, ki ga je s 01.01.2006 predpisala Banka slovenije, in je nadomestil Sklep o razvrščanju aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic. Novi sklep temelji na uporabi Mednarodnih standardov računovodskega poročanja, prevzetimi za uporabo v Evropski uniji. S tem sklepom je slovenski bančni nadzornik bankam predpisal ocenjevanje izgub na podlagi lastne metodologije banke. Obsežna strokovna literatura je omogočila, da je kreditno tveganje v diplomski nalogi predstavljeno vsebinsko in splošno, hkrati pa je opredeljen sistem ocenjevanje izgub iz kreditnega tveganja poslovne banke. Celosten pogled na predstavljeno vrednotenje oz. oblikovanje rezervacij za kreditno tveganje v poslovni banki predstavlja metodologija oblikovanja rezervacij po Mednarodnih standardih računovodskega poročanja. V tem kontekstu je predstavljeno oblikovanje rezervacij na osnovi individualne ocene poplačljivosti terjatev, oblikovanje rezervacij na skupinski osnovi in s tem povezan izračun izgub in potrebne višine oslabitve terjatev oz. rezervacij. To pa je osnova izračuna rezervacij za potrebe izračuna kapitalske ustreznosti, ki mora biti vedno nad regulatorno določenim minimumom, ki po slovenski zakonodaji znaša 8 %.

3

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................... 5 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA .......................................................... 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ....................................................................... 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE............................................................... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA .................................................................... 6

2 BANČNO POSLOVANJE.......................................................................................... 7 2.1 OSNOVNA OPREDELITEV BANKE IN BANČNEGA POSLOVANJA ................................. 7 2.2 OSNOVNA NAČELA POSLOVANJA BANK .................................................................. 8

2.2.1 Načelo varnosti.............................................................................................. 8 2.3 TVEGANJA V BANČNEM POSLOVANJU ..................................................................... 9

3 KREDITNO TVEGANJE V POSLOVNI BANKI................................................. 10 3.1 KREDITNA POLITIKA BANKE IN KREDITNI PROCES................................................. 12 3.2 KREDITNA SPOSOBNOST IN BONITETA KREDITOJEMALCEV ................................... 13 3.3 OSNOVNI MEHANIZMI OBVLADOVANJA KREDITNIH TVEGANJ ............................... 14 3.4 POMEN KAPITALA ZA BANKE IN KAPITALSKA USTREZNOST .................................. 14

3.4.1 Kapital banke............................................................................................... 15 3.4.2 Kapitalska ustreznost................................................................................... 16

3.5 IZPOSTAVLJENOST BANK ...................................................................................... 17

4 NOVI KAPITALSKI SPORAZUM –BASEL II .................................................... 18 4.1 STRUKTURA NOVEGA KAPITALSKEGA SPORAZUMA .............................................. 19 4.2 MINIMALNE KAPITALSKE ZAHTEVE – 1. STEBER ................................................... 20

4.2.1 Standardizirani pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje21 4.2.2 Pristop temelječ na internih ratingih (IRB pristop) za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje.......................................................................................... 22 4.2.3 Tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja ............................................ 24

4.3 REGULATIVNI NADZOR – 2. STEBER...................................................................... 25 4.4 TRŽNA DISCIPLINA - 3. STEBER ............................................................................. 25

5 OCENJEVANJE IZGUB IZ KREDITNEGA TVEGANJA BANK IN HRANILNIC...................................................................................................................... 26

5.1 NAMEN SKLEPA IN OPREDELITEV BILANČNIH IN ZUNAJBILANČNIH POSTAVK........ 26 5.2 MSRP IN VREDNOTENJE KREDITOV ...................................................................... 26 5.3 ZAVAROVANJA S PREMIČNINAMI IN NEPREMIČNINAMI ......................................... 27

5.3.1 Zahtevana dokumentacija v primeru hipoteke............................................. 28 5.3.2 Spremljava vrednosti nepremičnin .............................................................. 28 5.3.3 Zavarovanje s premičnino ........................................................................... 28

5.4 RAZVRŠČANJE PREVZETIH OBVEZNOSTI ZA POTREBE OBLIKOVANJA REZERVACIJ V SKUPINE OD A-P ............................................................................................................... 29 5.5 PRVOVRSTNA ZAVAROVANJA FINANČNIH SREDSTEV ............................................ 31 5.6 OCENJEVANJE IZGUB IZ KREDITNEGA TVEGANJA .................................................. 31

5.6.1 Skupinsko ocenjevanje................................................................................. 31 5.6.2 Bonitetni filter.............................................................................................. 32

4

5.6.3 Odstotki za izračun izgube........................................................................... 32 5.6.4 Računovodsko izkazovanje .......................................................................... 32 5.6.5 Vodenje kreditnih map................................................................................. 32

6 METODOLOGIJA OBLIKOVANJA REZERVACIJ PO MEDNARODNIH STANDARDIH RAČUNOVODSKEGA POROČANJA V POSLOVNI BANKI....... 33

6.1 OBLIKOVANJE REZERVACIJ PO MSRP V POSLOVNI BANKI .................................... 33 6.2 OBLIKOVANJE REZERVACIJ NA OSNOVI INDIVIDUALNE OCENE POPLAČLJIVOSTI TERJATEV ......................................................................................................................... 33

6.2.1 Pregled pogodbenih denarnih tokov in izračun interne stopnje donosa posamične terjatve....................................................................................................... 34 6.2.2 Ocena dejanske višine poplačil ................................................................... 35 6.2.3 Diskontiranje ocenjenih denarnih tokov...................................................... 36 6.2.4 Izračun stopnje poplačljivosti in potrebne oslabitve terjatev oziroma rezervacij36

6.3 OBLIKOVANJE REZERVACIJ NA SKUPINSKI RAVNI ................................................. 37 6.3.1 Oblikovanje skupin komitentov po metodologiji poslovne banke................ 37 6.3.2 Ugotovitev deležev terjatev, pri katerih lahko pričakujemo izgubo ............ 38

6.4 IZRAČUN IZGUBE IN S TEM POTREBNE VIŠINE OSLABITVE TERJATEV OZIROMA REZERVACIJ ...................................................................................................................... 38

6.4.1 Pribitki na izračunane oslabitve oziroma rezervacije................................. 39 6.5 IZRAČUN REZERVACIJ ZA POTREBE IZRAČUNA KAPITALSKE USTREZNOSTI............ 39

7 SKLEP ........................................................................................................................ 40

8 POVZETEK............................................................................................................... 42

9 SUMMARY................................................................................................................ 42

10 SEZNAM LITERATURE..................................................................................... 43

11 SEZNAM VIROV.................................................................................................. 45

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Tveganje kot pojav je prisotno v vsakem poslovanju, posebno pa je izrazito v bančnem poslovanju zaradi temeljne funkcije alociranja sredstev med prebivalstvom in gospodarstvom. Poleg tega je tudi okolje v katerem banke poslujejo zelo dinamično, razvoj mnogih inovacij, hiter tehnološki napredek, globalizacija in internacionalizacija povečujejo tveganja v poslovanju, na drugi strani pa je tudi bančnikom v interesu povečati premoženje lastnikom, zato morajo posvečati veliko pozornosti prepoznavanju, obvladovanju in upravljanju s tveganji. Banke se ne ukvarjajo z obvladovanjem teh tveganj zgolj kot zaščita lastnega poslovanja, temveč to počno v korist vseh komitentov. Z novim kapitalskim sporazumom – Basel II, bodo banke morale odpraviti pomankljivosti starega iz leta 1988 in uvesti stabilen bančni sistem. Sestavljajo ga trije stebri. Prvi se nanaša na minimalne kapitalske zahteve, drugi na regulativni nadzor in tretji na tržno disciplino. Tudi Slovenija, kot država članica Evropske unije, se bo morala prilagoditi načelom novega kapitalskega sporazuma. Basel II, katerega pravila bodo stopila v veljavo predvidoma leta 2007, prinaša velike spremembe na področju kapitala in kapitalske ustreznosti bank za izboljšanje prožnosti merjenja kapitala bank in uveljavitvi večje občutljivosti kapitala na tveganja bančnega poslovanja. Basel II uvaja cel spekter od enostavnih do naprednih pristopov za merjenje tveganj. Banke spodbuja k uporabi naprednih pristopov tako, da jim natanjčnejše merjenje tveganja omogoča kapitalske prihranke oziroma nižje kapitalske zahteve. S tem jim ponuja priložnosti za izboljšanje procesov merjenja in upravljanja s tveganji. Obstoječi kapitalski standardi se osredotočajo na izpolnjevanje minimalnih kapitalskih zahtev, novi standardi pa dajejo večji poudarek notranji kontroli, managementu, bančnemu nadzoru in tržni disciplini. Kreditno tveganje je še vedno najpomembnejše tveganje v bankah, ker predstavlja več kot polovico deleža v njeni aktivi. Prav zato posvečamo temu tveganju tako veliko pozornost. Tega se zavedajo tudi slovenski bančni nadzorniki. V letu 2006 je stopil v veljavo nov Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic v skladu z veljavnimi določili Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP), prevzetimi za uporabo v Evropski uniji. Le-ti zahtevajo bistveno spremenjen način oblikovanja rezervacij za zavarovanje pred kreditnimi tveganji. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je predstaviti banko in obvladovanje kreditnega tveganja, kateremu je izpostavljena, spoznati strukturo novega kapitalskega sporazuma in kako se oblikujejo rezervacije po novem Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic v skladu z metodologijo oblikovanja rezervacij po MSRP v poslovni banki. Cilj je predstaviti osnovni vpogled v novi kapitalski sporazum, njegov namen ter spoznati, kako se oblikujejo oslabitve oziroma rezervacije za zavarovanje pred kreditnimi tveganji. Medtem ko je višina rezervacij po sedaj veljavnem sistemu opredeljena z boniteto komitenta in terjatev do njega, pa je po MSRP enaka razliki med knjigovodsko vrednostjo

6

finančnega instrumenta in njegovo nadomestljivo vrednostjo. Slednja predstavlja sedanjo vrednost prihodnjih pričakovanih denarnih tokov iz naslova poplačil finančnega sredstva. Tudi v Sloveniji bodo morale banke področju kreditnih tveganj posvečati vse večjo pozornost, v kar jih sili že obstoječa zakonodaja v Sloveniji in priporočila Banke Slovenije. Kot nova članica evropske skupnosti se bo morala prilagoditi njenim predpisom zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti med novimi evropskimi bankami. Banke morajo sprejeti globalno politiko na področju upravljanj s kreditnim tveganjem, ki mora biti del celotne strategije banke. Skrbno upravljanje s kreditnim tveganjem vključuje preudarno upravljanje razmerja med tveganjem in donosom. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Nova kapitalska pravila oziroma evropske kapitalske direktive so že postale realnost za slovenske banke in Banko Slovenije kot pristojnega regulatorja in nadzornika. Predpostavljamo, da tudi v naš bančni prostor prinašajo nove obveznosti in nove priložnosti, od pripravljenosti vodstev na spremembe in od znanja ter razgledanosti zaposlenih pa je odvisno, kako jih bodo izkoristile. Vedno pa nove priložnosti nudijo nove možnosti za dvig učinkovitega in konkurenčnega poslovanja. Diplomsko delo bomo omejili na proučevanje osnovnih pojmov, kajti tema je zelo široka in bi se lahko izgubili v podrobnostih. V nalogi bomo analizirali obvladovanje kreditnega tveganja, čeprav v bančnem poslovanju obstajajo še druga tveganja. Vsako posamezno tveganje je seveda možno še členiti in samostojno raziskovati. Pri uporabi literature se bomo omejili na novejšo literaturo, ki je dostopna v knjižnicah in na spletnih straneh Banke Slovenije ter njenih sklepih. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo je poslovna raziskava, ki se nanaša na obvladovanje kreditnega tveganja v poslovni banki. V diplomskem delu so uporabljene subjektivne in objektivne metode in sicer: • metoda deskripcije oziroma opisovanja dejstev in procesov, • metoda komparacije oziroma primerjave teorije in prakse in • metoda kompilacije oziroma povzemanja spoznanj, stališč in rezultatov drugih

avtorjev.

7

2 BANČNO POSLOVANJE 2.1 Osnovna opredelitev banke in bančnega poslovanja Bančništvo je dejavnost finančnega posredništva, ki ga delimo v (Dimovski 1999, 3-4):

• depozitne finančne institucije (deposit-taking institutions) in • investicijske finančne institucije (investing institutions).

Skupna lastnost depozitnih finančnih institucij je zbiranje finančnih prihrankov z vlogami varčevalcev. Varčevalci imajo na voljo različne račune, na katere vlagajo svoje prihranke ob različnih pogojih, kot so dospetje, možnost dviga, donosnost, druge storitve in podobno. Za te vloge je bolj ali manj vnaprej določena nominalna donosnost, s tem in s pomočjo raznih oblik zavarovanja vlog pa je tudi stopnja tveganja varčevalcev nizka. Prihranke, zbrane z vlogami, prenašajo te finančne institucije na investitorje, in sicer predvsem v obliki posojil (Repovž, Peterlin 1998, 33). Med depozitne finančne institucije uvrščamo poslovne banke, hranilnice, kreditne zadruge in druge finančne institucije, ki varčevalcem nudijo možnost njihovih prihrankov v obliki vlog. Na finančnih trgih opravljajo banke finančno transformacijo v smislu zadovoljevanja ponudnikov in povpraševalcev. Pojavljajo se v vlogi časovne in kvantitativne transformacije, opravljajo časovno in izravnalno harmonizacijo (Glogovšek 1995, 25). Na razvitih finančnih trgih so najpomembnejša in največja skupina finančnih posrednikov poslovne banke, ki posredujejo pri prenosu največjega dela prihrankov. Po tradicionalni opredelitvi so poslovne banke institucije, ki sprejemajo vloge na vpogled in odobravajo posojila. Banka je imela vlogo osrednje finančne institucije in je opravljala funkcije hranjenja prihrankov prebivalstva, opravljala storitev plačilnega prometa, posredovanja pri prenosu sredstev od varčevalcev k investitorjem in sodelovanja v procesu emisije knjižnega denarja. Danes se vloga poslovnih bank razvitih držav zmanjšuje. Večino storitev opravljajo tudi nebančne finančne institucije. Novo nastali vzajemni, pokojninski skladi in druge finančne nebančne institucije konkurirajo bankam in jih silijo k posodobitvi in razširitvi svoje aktivnosti. So institucije, ki izdajajo knjižni denar, skupaj s centralno banko tvorijo denarni sistem in so zaradi tega pod njenim nadzorom. Državno jamstvo za depozite v poslovnih bankah, nadzor centralne banke nad njihovim poslovanjem in funkcija bank v opravljanju plačilnega prometa loči poslovne banke od ostalih finančnih posrednikov. Pri opravljanju svojih funkcij so generator pomembnih informacij; zbirajo, oblikujejo in hranijo informacije, da bi bile sposobne izločiti dobre komitente od slabih in na osnovi tega ustrezno postaviti ceno svojim storitvam. Finančnemu trgu dajejo signale o boniteti posameznih posojilojemalcev, boniteta same banke oziroma vrednost njenega premoženja pa se oblikuje na osnovi signalov s strani lastnikov bančnih obveznosti (varčevalcev in delničarjev) (Dimovski, Gregorič 2000,8). Udeležba velikega števila zaposlenih pri enekem poslu, potreba po ažurnosti poslovanja, raznovrstnost poslovnih dogodkov, veliko število istovrstnih opravil, dolžniško upniških razmerij so značilnosti poslovanja bank, katere zahtevajo vzpostavitev številnih oblik nadzora. Njihovo poslovanje po vsem svetu je kontrolirano in nadzorovano. Nadzor je potreben zaradi vloge bank v narodnem gospodarstvu. Stabilnost delovanja bančnega sistema je tako pomembna, da države urejajo bančno poslovanje s posebno regulativo in

8

nadzorom. Bančna zakonodaja omejuje tveganja pri poslovanju bank. Za merjenje bančnih tveganj je pomemben sprejem Baselskega dogovora, ki je omogočil s predpisi centralnih bank večjo primerljivost med bankami različnih držav. Baselski dogovori in direktive Evropske unije so postavili enotne kriterije za poslovanje bank v svetu. 2.2 Osnovna načela poslovanja bank Banke so pri svojem poslovanju vezane na veliko strožja načela, kot veljajo za gospodarske družbe. Takšna ureditev je nujna zaradi narave bank in njihove funkcije v narodnem gospodarstvu, še posebej zaradi zavarovanja vlagateljev oziroma komitentov bank in njihovih prihrankov. Poleg tega morajo skrbeti tudi za svoj obstoj in razvoj, zato morajo pri svojem poslovanju upoštevati načelo likvidnosti, varnosti in donosnosti. Likvidnost pomeni stanje banke, da je vselej sposobna izpolnjevati svoje zapadle obveznosti. To načelo naj bi bilo vedno na prvem mestu, saj lahko njegovo nespoštovanje privede do negativnih posledic ne samo za banko, temveč tudi za njene komitente. Zakon o bančništvu (v nadaljevanju: Zban) v 62. členu ločuje likvidnost in solventnost, pri čemer pomeni likvidnost takšno poslovanje banke, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, solventnost pa, da je banka trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti. Likvidnost banke je precej odvisna od kakovosti sredstev, s katerimi razpolaga, od strukture naložb in od strukture njenih kreditojemalcev, pomembno pa je tudi razmerje med aktivo in pasivo. Banka mora zato strogo spremljati likvidnost, selektivno obravnavati potencialne kreditojemalce ter zavračati odobravanje kreditov nad mejo kreditnega potenciala.. Zbrana sredstva nalagajo v dobičkonosne naložbe, ki bodo dale čim boljše poslovne rezultate. Za sodobni kapitalizem je značilno, da se banke usmerjajo vse bolj na stabilno poslovanje, kateremu dajejo prednost pred donosnostjo za vsako ceno. Bančni dobiček je mogoče doseči z natančnim, uravnoteženim in elastičnim gospodarjenjem z bančnimi sredstvi. Natančno in previdno (varnost pred donosnostjo) je treba poslovati zato, ker banke poslujejo pretežno s tujimi viri sredstev. Uravnoteženo morajo poslovati zato, ker so aktivni posli neposredno odvisni od pasivnih, tako glede obsega kot kakovosti. Ker se bančni management mora prilagajati željam in potrebam komitentov, morajo poslovati tudi elastično (Filipič, Markovič-Hribernik 1998, 137). 2.2.1 Načelo varnosti Delovanje v skladu s tem načelom pomeni: stalno spremljanje poslovanja poslovnih partnerjev, spremljanje kreditne sposobnosti prosilcev za odobritev kredita, stalno spremljanje konjukturnih gibanj v domačem in tujem gospodarstvu in drugo. Da bi banka čimbolj varno poslovala, mora za odobrene kredite zahtevati različna zavarovanja, kot so : zavarovanje pri zavarovalnicah, zastave nepremičnin, zastave vrednostnih papirjev, zastave dragocenosti in drugih premičnin, razna poroštva. Na odločitev prebivalstva in organizacij o vlaganju njihovih prihrankov in presežkov likvidnih sredstev vpliva tudi tveganje, s katerim je povezano vsako vlaganje denarja. Zato je varnost, ki jo nudi banka vlagateljem, tudi eden od elementov konkurence med bankami, ki kreditna sredstva zbirajo. Čim večjo varnost vlog zagotovi banka vlagateljem, tem več bo zbrala kreditnih sredstev. Kako pomembna je varnost, se vidi tudi po tem, da v nekaterih gospodarskih sistemih ali v določenih okoliščinah država prevzame jamstvo za vloge. Vloge, za katere jamči država,

9

so maksimalno varne1. Država ne prevzema vedno neposrednega jamstva za varnost vlog, ampak posreduje kot regulator gospodarstva, tako da z zakoni obvezuje banke na potrebne ukrepe. Zavarovanje vlog oziroma interesov vlagateljev je lahko formalno (zakonsko) ali dejansko (materialno). Med formalne oblike zavarovanja vlog spada tudi obveznost objavljanja podatkov, predvsem bilančnih, dejansko ali materialno zavarovanje vlagateljeve vloge pa temelji na višini lastniškega kapitala banke, na njenih rezervah in na pravilnem plasmaju zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oz. širše bonitete (ibid., 134, 135).

2.3 Tveganja v bančnem poslovanju

Pri opravljanju funkcije finančnega posredništva se banke srečujejo z različnimi vrstami tveganja. Banka je po svoji naravi poslovanja «proizvajalec tveganj», saj sprejema tveganje ter ga transformira in vgrajuje v bančne produkte in storitve (Krumberger 2000, 72). Vsako tveganje potencialno zmanjšuje dobiček, oziroma lahko prinese tudi izgubo in s tem ogroža obstoj banke. Danes je postalo upravljanje s tveganji ključna bančna funkcija in eden pomembnejših virov konkurenčne prednosti posameznih bank, njihove uspešnosti in s tem temelj za njihovo preživetje v današnjih razmerah (Glogovšek, Beloglavec 2002, 75). Različni bančni teoretiki navajajo različne vrste bančnih tveganj. Mednarodni denarni sklad jih v povezavi s temeljnimi načeli učinkovitega bančnega nadzora razvršča na (Krumberger 2000, 73): • kreditno tveganje: to je tveganje neizpolnitve obveznosti s strani dolžnika zaradi

zmanjšanja njegove kreditne sposobnosti, • deželno tveganje : to je tveganje izgube zaradi političnih ali ekonomskih kriz tujih

držav, s katerimi posluje banka, • tržno tveganje: je tveganje izgube zaradi neugodnih sprememb tržnih cen finančnih

instrumentov, s katerimi banka posluje na trgu, • likvidnostno tveganje: je tveganje povezano z nepričakovanimi spremembami denarnih

tokov, ki izhajajo iz premoženjske bilance banke, • operativno tveganje: je tveganje neposredne ali posredne izgube, ki je posledica

neustreznih ali slabih postopkov, napak ljudi in sistemov, ali pa so posledica zunanjih dejavnikov,

• tveganje spremembe obrestne mere: je tveganje, ki izvira iz nepričakovanih gibanj tržnih obrestnih mer,

• pravno tveganje, • tveganje izgube dobrega imena. Kreditno tveganje je po raziskavah Banke za mednarodne poravnave najpomembnejše, saj naj bi kar 50-60 % vseh bančnih problemov izhajalo iz tega naslova. Operativno tveganje je drugo najpomembnejše tveganje (30 – 40 %), tržna tveganja so na tretjem mestu z 10 % (ibid., 73).

1 V skladu z Zban (153. člen) so v Sloveniji zajamčene vloge do višine 5.100.000,00 tolarjev na dan začetka stečaja nad banko.

10

3 KREDITNO TVEGANJE V POSLOVNI BANKI Beseda »kredit« izhaja iz latinskega glagola »credere«, kar pomeni zaupati ali verjeti. Kredit je zaupanje tistega , ki je dal na up ali na kredit, da bo dobil dano na kredit nazaj. Govorimo o kreditu ali kreditnem razmerju, ki s tem nastane. Kreditno razmerje (med upnikom na eni strani in dolžnikom na drugi) nastane takrat, ko ne pride v istem trenutku do dajatve in protidajatve (Ribnikar 1998, 59). Kredit je po W. Thornhillu opredeljen kot izročitev stvari, denarja ali storitev v zameno za obljubo plačila v dogovorjenem prihodnjem roku (Thornhill 1990, 102). Kreditno tveganje je tveganje, da pogodbena stranka ne bo plačala v pogodbenem roku. Morebitni stresi kreditnega dela premoženjske bilance posledično vplivajo tudi na pasivno stran bilance. Kreditno tveganje ne odraža le splošne kakovosti pogodbenih strank, ki jo finančna institucija določi z analizo prihodnje finančne sposobnosti stranke in s tem posredno določi tržno vrednost njenih obveznosti, temveč je v veliki meri odvisno od splošnega gibanja spremenljivk na finančnem trgu. Pomembno je upoštevati rezultate analize gospodarskih panog in tveganja obravnavati ločeno glede na posamezne skupine komitentov, naprimer prebivalstvo, gospodarstvo, javni sektor, banke in ostale finančne institucije (Muhič 2000, 129). Ne glede na določene razlike v definicijah kredita, lahko povzamemo, da je najpomembnejša karakteristika kredita zaupanje kreditodajalca v dolžnikovo sposobnost in pripravljenost, da plača svoj dolg – plačuje obresti in nadomestila ter vrne kredit. Osnovni razlog za poznavanje različnih vrst in namenov kreditiranja je analiza bonitete in kreditne sposobnosti kreditojemalca. Slika 1: Aktiva bilanca stanja poslovne banke Vir podatkov: Poslovno poročilo NLB d.d. (2004, 107)

Denar v blagajni in stanje naračunih pri CBKrediti bankam

Vrednostni papirji v posesti zatrgovanjeKrediti strankam, ki niso banke

Investicijski vrednostni papirji

Naložbene nepremičnine

Kapitalske naložbe v pridružene inskupaj obvladovane družbeKapitalske naložbe v odvisnedružbeDruga sredstva

Nezaračunani prihodki innevračunani stroškiOpredmetena osnovna sredstva

Neopredmetena sredstva

11

Iz strukture aktive bilance stanja Nove Ljubljanske banke lahko razberemo, da kreditno tveganje predstavlja kar polovico njene aktive. Prav zato poslovne banke kreditnemu tveganju in upravljanju s tem tveganjem posvečajo tako veliko pozornost. Dajanje kreditov je ena izmed osnovnih dejavnosti banke. Spada med aktivne bančne posle.2 V bančni poslovni praksi razlikujemo različne vrste kreditov, ki se ločijo glede na dolžino trajanja kreditnega razmerja, namen, za katerega se kredit odobrava, način zavarovanja, domicil dajatelja, subjekte odobravanja kredita (Žagar 1999,52). Po dolžini trajanja kreditnega razmerja ločimo kratkoročno in dolgoročno kreditiranje. V okviru kratkoročnega pa tudi dolgoročnega kreditiranja obstaja veliko namenov kreditiranja, po katerem se lahko imenuje določen kredit (za obratna sredstva, za trajna osnovna sredstva, za investicije, ipd). Odvisno od uporabljenega načina zavarovanja vračila bančnih posojil lahko govorimo npr. o hipotekarnem, lombardnem in podobnih kreditih (ibid., 52). Če je večina zavarovanj v obliki hipotek3 (Krumberger 2000, 76), lahko sklepamo na nezdravo politiko kreditiranja. Potrebno je poudariti, da evropska bančna direktiva ne upošteva hipotek kot ustrezno zavarovanje, razen v primeru rezidenčnih prostorov. Prav tako lahko govorimo o tolarskih in deviznih kreditih, ki jih glede na predmet uporabe in subjekt obravnave lahko ločimo na devizne blagovne, finančne in komercialne kredite. Tako je na primer bistvena komponenta kreditne sposobnosti in bonitete pri dolgoročnem oziroma investicijskem kreditu ekonomsko - finančna analiza vlaganja, ki opravičuje investicijsko naložbo. Zato lahko govorimo o investicijski kreditni sposobnosti kot razširjeni obliki kreditne sposobnosti, ki vključuje v svojo analizo investicijo in učinkovitost investiranja, kar bo zagotovilo tudi vračilo danega kredita in plačilo obresti. Analiza kreditne sposobnosti in bonitete kreditojemalca za devizni kredit pozna specifične analize deviznih pozicij: prilivov in odlivov deviznih sredstev in izpolnjevanje obveznosti iz tega in ostalega poslovanja. Po subjektu, kateremu se kredit odobri, ločimo kredite pravnim in fizičnim osebam (Žagar 1999, 52). Vsaka banka se trudi oblikovati čimbolj kakovostni kreditni portfelj. Pod pojmom kreditni portfelj banke razumemo kredite, ki jih je banka že odobrila, vendar še niso odplačani. So v fazi koriščenja ali fazi odplačevanja. Vse bančne naložbe tvorijo t.i. naložbeni portfelj. Ta je praviloma sestavljen iz pisane množice različnih naložb različnim subjektom. Od kakovosti portfelja so odvisne vrednost, uspešnost in stabilnost banke, zato je nadzor nad njegovo strukturo bistvenega pomena (Kahrimanovič 2003,19). Kreditni portfelj je pomemben z vidika obsega (skupni obseg kreditiranja), strukture (kaže vrste odobrenih kreditov in tveganosti (kaže pravilnost ocene kreditnega tveganja).

2 Aktivni bančni posli so tisti, pri katerih je banka upnik in prejema od dolžnikov aktivne obresti. Z aktivnimi bančnimi posli, ki se nahajajo v aktivi bilance stanja, banka plasira v različne oblike zbrana sredstva in to je njen predmet poslovanja (Filipič, Markovič-Hribernik 1997, 132). 3 Hipoteka pomeni v splošnem pomenu zastavno pravico na nepremičnini. S hipotekarnim kreditom razumemo torej s hipoteko zavarovano bančno terjatev. Hipotekarni kredit sodi v kategorijo realnih kreditov, kar pomeni, da je njegova višina odvisna predvsem od vrednosti nepremičnine, ki rabi za kritje kredita (Dimovski 1999, 59)

12

Za banko, pri kateri se stopnja rasti kreditnega portfelja agresivno povečuje, lahko predvidevamo, da se izpostavlja večjim tveganjem izgub iz naslova kreditnih tveganj. Vendar ni dovolj, da gledamo in primerjamo zgolj zgodovinsko serijo stopenj rasti kreditnega portfelja obravnavane banke, ampak moramo te stopnje rasti primerjati tudi s tistimi pri konkurenčnih bankah (Skubic 2000, 142). 3.1 Kreditna politika banke in kreditni proces Vsaka banka si izoblikuje svojo kreditno politiko, ki določa strategijo in merila za kreditiranje ter postopke, povezane z odobravanjem, spremljanjem ter izterjavanjem kreditov. Namen oblikovanja kreditne politike je povečanje kreditnega portfelja banke, odobravanje »zdravih« in izterljivih kreditov in zagotovitev dobičkonosne naložbe bančnih sredstev. Izhodišča pri postavitvi kreditne politike so naslednja (Dimovski 1999, 43,44): • vrste kreditov, ponudba banke, • vrste komitentov, • omejitve za posamezne komitente, povezane osebe4, • omejitve za gospodarska in geografska področja (npr. 10 % portfelja), • omejitve glede koncentracij (npr. vseh kreditov nad 5 %…, skupni znesek vsem

povezanim osebam…), • omejitve glede ročnosti oz. zapadlosti (za posamezne vrste komitentov in globalno), • cena kreditov (obrestne mere za drobne, srednje, velike komitente; tudi pooblastila za

odločanje o višini obrestnih mer s splošno usmeritvijo banke), • oblike in kriteriji zavarovanja terjatev (katere oblike so sprejemljive, kako se vrednotijo

in oblika zavarovanja, ki ni sprejemljiva), • finančni kriteriji/podatki od komitentov (pogostost poročil), • definiranje pristojnosti, omejitve za bančne referente, vloga kreditnega odbora oz.

komisije, • postopki za pregled portfelja (sistem, da se res zagotovijo redni pregledi, kontrole,

izbor kreditov, ki jim je potrebno posvetiti posebno pozornost), • interna merila za razvrščanje in postopki, • pogostost pregleda politike. Kreditna politika je odvisna tudi od stanja v gospodarstvu oz. od splošne ekonomske situacije v državi. Banke so pogosto, predvsem v obdobju hitre gospodarske rasti v težnji po večjem dobičku odločajo za kreditiranje hitro rastočega gospodarstva, kar je zaradi cikličnega gibanja gospodarstva tvegano. Prav kreditna politika bank, ki je v obdobju ekspanzije gospodarstva usmerjena v hitro povečanje kreditnega portfelja bank, se lahko hitro izkaže za nevarno, saj takrat banke ne posvečajo dovolj pozornosti nadzoru in kakovosti naložb, kar lahko privede do problematičnih kreditov. 4 Povezane osebe po zakonu so pravno samostojne osebe, ki so med seboj bodisi upravljalsko, kapitalsko ali kako drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko in delujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih poslovnih ciljev, oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju, oziroma tako, da poslovanje ene osebe oziroma njeni rezultati poslovanja lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate poslovanja druge osebe (Zban, 10. člen).

13

Kreditni proces naj bi potekal po naslednjem zaporedju ter vseboval določene aktivnosti (Žagar 1999, 58): • ZAČETEK PROCESA KREDITIRANJA (identifikacija cilja: trg in tveganje;

sprejemanje kriterijev), • ANALIZA (analiza posla: finančna analiza, analiza kazalnikov, bonitetna ocena,

zgornja meja zadolževanja, zahtevane rezervacije, zavarovanje posla), • ODOBRITEV (kreditni odbor, predstavitev in diskusija, pogoji odobritve), • OVREDNOTENJE TVEGANJA (zavarovanje in ureditev kreditne dokumentacije:

podpisi, anuitetni načrt, izplačilo oziroma dispozicija), • SPREMLJANJE TVEGANJA (komplementiranje in vzdrževanje podatkovne baze), • ODSTOPANJA - IZTERJAVA (kreditna klasifikacija in razvrstitev; izterjava:

prijateljska, uradna;poročanje in stroški izterjave). Na sam kreditni proces lahko gledamo iz več zornih kotov: kot notranjo ureditev procesa dela, ki ga je možno računalniško podpreti in povezati, kot proces, ki bo pripomogel k nenehnemu spremljanju kreditnega tveganja, kot podporo odločanja v samem kreditnem procesu in širše v kontrolnem notranjem in zunanjem procesu. Po drugi strani lahko govorimo o internih modelih za oceno kreditnega tveganja, ki ga izvaja vsaka banka na osnovi izkušenj in lastnih metodologij. 3.2 Kreditna sposobnost in boniteta kreditojemalcev V bančni poslovni praksi oziroma njeni kreditni dejavnosti razumemo pojem boniteta kot obseg kreditne sposobnosti, ki zagotavlja, da je kreditojemalec dober, zanesljiv dolžnik in komitent. Kreditno sposobno je podjetje, katerega gospodarski položaj, merjen z ekonomskimi merili, dovoljuje in opravičuje najemanje kredita, zagotavlja njegovo koristno uporabo, plačevanje obresti in vračilo najetega kredita ob dogovorjenem roku. Kreditno sposobnost lahko razumemo v širšem in ožjem pomenu. Na primer, če gre za kredit, ki naj bi ga morebitni uporabnik uporabljal za vse namene svojega poslovanja, to je za kredit, ki nima natančno določenega namena, bo banko zanimala njegova tekoča uspešnost kot tudi poslovna perspektiva. V tem primeru bo ugotavljanje kreditne sposobnosti slonelo na ugotavljanju relativno velikega števila pomembnih dejavnikov in meril. V primeru, ko gre za kreditiranje realizacije določene poslovne aktivnosti, bo poudarek tudi na preverjanju ekonomske upravičenosti takšne aktivnosti. Merila kreditne sposobnosti se razlikujejo tudi glede na raven doseženega poslovnega sodelovanja. Ali je potencialni kreditojemalec stalni komitent in ga banka pozna ter spremlja, ali je to novo podjetje oziroma kreditojemalec, ki ga je treba vsestransko spoznati (Žagar 1999, 51). Za razliko od pojma kreditne sposobnosti bi lahko pojem bonitete razumeli kot izraz splošnega poslovnega položaja podjetja in njegove perspektive, kar pomeni oceno njegove situacije s statičnega in dinamičnega vidika. Boniteta kot pojem vsebuje kreditno sposobnost in likvidnost dolžnika kot tudi njegovo splošno materialno solidnost - solventnost, dobro ime v poslovnem svetu in trden položaj na trgu. Postopek ugotavljanja bonitete podjetja v bankah poteka po natanko opredeljenem zaporedju opravil, ki jih je možno sistematično prikazati in spremljati ter računalniško podpreti. Težišče ugotavljanja zlasti kreditne sposobnosti podjetja je na finančni analizi, ki sloni na zunanjih računovodskih izkazih: bilanci stanja, izkazu uspeha in drugih podatkih in poročilih predpisanih z zakonom. Razen teh podatkov se kreditne in druge institucije poslužujejo še

14

drugih formalnih in neformalnih podatkov in informacij iz lastnega sistema in poslovnega okolja (ibid., 52). Klasična kreditna analiza, kjer je poudarek na individualni obravnavi posameznega komitenta je najbolj zanesljiv in celovit pristop, vendar pa je lahko pristranski. Zato ga je treba dopolniti z upoštevanjem vidika bančnega portfelja, kjer se komitent analizira z vidika njegovega vpliva na diverzifikacijo oziroma koncentracijo v okviru kreditnega portfelja. Bonitetna skupina pomembno vpliva na delež posebnih rezervacij v izpostavljenosti, ki je omejena z zgornjo mejo zadolževanja. Zato je sprememba bonitetne skupine pri posameznem komitentu dogodek, ki pomembno spremeni podobo kreditne kakovosti tako z vidika komitenta kot tudi z vidika portfelja. Ta dva vidika se lahko predstavita s pomočjo tako imenovanih prehodnih matrik (Barle, Žunič 1999, 66). Boniteto in kreditno sposobnost ugotavlja banka predvsem z namenom, da kar najbolj zmanjša tveganje v poslovanju s konkretnim kreditojemalcem. Banko pa ocena kreditnega tveganja zanima tudi zato, da za njegov prevzem zaračuna ustrezno ceno. 3.3 Osnovni mehanizmi obvladovanja kreditnih tveganj Banka se pri kreditnih odnosih s svojimi komitenti ali nasploh kreditojemalci ne more opreti izključno na raven ugotovljene kreditne sposobnosti ob odobritvi oziroma dajanju kreditov v uporabo. Nenehno spreminjanje sredstev in njihovih finančnih virov, notranje in zunanje splošne gospodarske okoliščine, ki zelo različno vplivajo na celoten proces reprodukcije in glede na to tudi na vsakega posameznega gospodarskega osebka, so dejstva, ki kažejo na to, da so dejavniki tveganj nenehno prisotni in se spreminjajo. Treba jih je nenehno spremljati in upoštevati, četudi je analiza kreditne sposobnosti ob uporabi določenih parametrov dala zelo ugodno oceno bonitete kreditojemalca. Sistemizacija in analiza vsake posamezne rizične skupine je pomembna predvsem za omejevanje in odpravljanje kreditnih tveganj. Glede na neposredne in posredne vzroke, ki izzivajo tveganja, ločimo naslednje skupine kreditnih tveganj (Žagar 1999, 53,54): • odobravanje kreditov nad mejo, ki je določena z objektivnimi ekonomskimi merili, • nepravilno ocenjeno in določeno potrebno kreditno obdobje, • nepravilnosti pri porabi odobrenih kreditov - namenska poraba, • pomanjkljiva ocena določenih parametrov kreditne sposobnosti in bonitete

kreditojemalcev, • spremembe in negotovost na področju denarne in devizne politike ter obračunskega

sistema, • inflacija kot kreditno tveganje, • drugi možni vzroki kreditnega tveganja. 3.4 Pomen kapitala za banke in kapitalska ustreznost Konkurenca med bankami in tudi med ostalimi finančnimi institucijami sili banke k prevzemanju vedno večjih tveganj. Nadzor nad kapitalom je tako eden najpomembnejših dejavnikov učinkovitega upravljanja in delovanja po načelih bank. Osnovni namen bančnega kapitala je absorbirati nepričakovane izgube in preprečiti stečaj.

15

3.4.1 Kapital banke Bančni kapital sestavljata lastniški in dolžniški kapital in ga izkazujemo na pasivni strani bilance stanja. Pri vsebinski analizi kapitala je v prvi vrsti pomembna višina kapitala, ki omogoča banki opravljanje vseh bančnih poslov (tudi mednarodnih) in je hkrati tudi primerno kritje za morebitne bančne izgube, ki so lahko posledica slabih poslovnih naložb. Ob tem ugotovimo, da je kapital redka dobrina, kar se odraža tudi v tem, da je to običajno najdražji vir financiranja. Zato želi banka čim bolj učinkovito razporediti kapital med posamezne naložbe banke (Podlesnik 2000, 118). Obseg kapitala za banko je pomemben iz razloga tveganosti. Več kapitala ima, več tveganih aktivnosti lahko opravlja, oziroma bolj kot je poslovanje banke tvegano, več kapitala potrebuje za pokrivanje tveganj. Kapital je najpomembnejša osnova, na kateri banka pridobiva zaupanje javnosti. V splošnem bi lahko našteli štiri osnovne funkcije bančnega kapitala (Dimovski, Gregorič 2000, 104): • ščiti nezaščitene imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti ali nelikvidnosti

banke, • absorbira nepričakovane izgube in tako omogoča nemoteno poslovanje banke tudi v

primeru nepredvidljivih negativnih dogodkov, • je vir sredstev za nakup bančnih zgradb, opreme in drugih sredstev, ki so nujna za

poslovanje banke, • služi kot nadzorna omejitev neutemeljene rasti bančnih naložb (zahtevano razmerje

med celotnimi sredstvi in kapitalom s strani nadzornih organov ima vlogo omejiti neutemeljeno rast bančnih naložb, zlasti tistih, ki povečujejo celotno bančno izpostavljenost tveganju).

V bančni teoriji in praksi pogosto naletimo na problem definiranja bančnega kapitala. Pojem »bančni kapital« lahko razlagamo na različne načine, in sicer kot (Glogovšek, Beloglavec 2002, 79): • knjižno vrednost kapitala oziroma regulatorni ali zakonsko predpisan kapital, • tržno vrednost kapitala oziroma ekonomski ali rizični kapital, • razdelitev na lastni in tuji kapital banke, • razdelitev na človeški kapital, strukturni kapital, fizični oziroma finančni kapital.

Zban v 64. členu upošteva naslednje postavke pri izračunu temeljnega kapitala banke: • vplačani osnovni kapital in presežek kapitala, razen vplačanega osnovnega in presežka

kapitala na podlagi prednostnih kumulativnih delnic, • rezerve banke, • preneseni dobiček preteklih let, • dobiček tekočega poslovnega leta, vendar največ do višine 50 % tega dobička po

odbitku davkov in drugih dajatev, • rezervacije za splošna bančna tveganja, • druge postavke, odštevajo pa se odbitne postavke kot:

16

• lastne delnice, • neopredmetena dolgoročna sredstva, • prenesena izguba in izguba tekočega leta, • druge postavke, ki so po lastnostih podobne postavke.

Pri izračunu dodatnega kapitala se v Zban (65. člen) upoštevajo: • osnovni in presežek kapitala, vplačan na podlagi prednostnih kumulativnih delnic, • podrejeni dolžniški instrumenti, • druge postavke, ki so po lastnostih enake postavkam iz prejšnjih točk. Kapitalu se pripisujejo še druge funkcije (Glogovšek, Beloglavec 2002,81): • ustanovitvena funkcija: gre za minimalni zahtevani znesek lastnega kapitala, ki ga

regulator zahteva ob ustanovitvi banke, • funkcija financiranja: vplačani lastni kapital, nerazdeljeni dobiček ter dodatni kapital

skupaj s tujim oziroma dolžniškim kapitalom tvorijo osnovo za poslovanje banke oziroma vire sredstev,

• jamstvena funkcija: v interesu imetnikov depozitov in lastnikov banke je, da lastni kapital služi kot kritje v primeru morebitnih izgub. S tem lastni kapital prevzema funkcijo varnosti naložb in funkcijo »blažilnika« posledic spremenljivega poslovnega izida,

• funkcija omejevanja obsega poslovanja; zaradi zakonskih zahtev po likvidnosti in kapitalski ustreznosti bank predstavlja dani obseg lastnega kapitala omejitev pri obsegu poslovanja, kar ugodno vpliva na obvladovanje tveganj in zmanjševanje nevarnosti izgub in bankrotov bank,

• funkcija izravnave; lastni kapital mora služiti tudi za časovno izravnavo višine dividend oziroma kot pomoč pri vodenju politike dividend med obdobji dobička in izgube. To funkcijo lahko vrši z neprikritimi rezervami in aktiviranjem prikritih oziroma tihih rezerv,

• funkcija merila; lastni kapital to funkcijo vrši v smislu razdeljevanja dobička. Določa delež dobička, ki je sorazmeren deležu lastništva,

• funkcija marketinga; v konkurenčnem boju za depozitna sredstva lahko pomeni višina lastnega kapitala pomembno konkurenčno prednost.

Funkcije bančnega kapitala so torej različne, katere pa so bolj v ospredju, je odvisno od strategije banke in zakonskih okvirov, v katerih deluje. Bančni management bolj poudarja ustanovitveno funkcijo, funkcijo financiranja, funkcijo merila in marketinga, medtem ko je za regulatorja najpomembnejša jamstvena funkcija omejevanja obsega poslovanja.

3.4.2 Kapitalska ustreznost Odgovor na vprašanje, ali ima banka dovolj kapitala za pokrivanje tveganj, ki jih prevzema pri opravljanju bančnih in finančnih storitev, praktično odloča o njenem preživetju. Za nesolventno banko namreč ni rešitve. Predlog nove kapitalske sheme, ki na novo opredeljuje način ugotavljanja kapitalske ustreznosti, hkrati pa določa najnižjo še sprejemljivo raven kapitalske ustreznosti, je zato še kako aktualen za bančni sektor, bančne regulatorje, nadzornike in vse tiste, ki so tako ali drugače zainteresirani za zdravje bank (Sušnik 2001, 40). Kapitalska ustreznost banke je razmerje med kapitalom in tehtano

17

tvegano aktivo banke, ki mora znašati najmanj 8 %. Tehtana tvegana aktiva je seštevek knjigovodskih stanj vseh aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk, zmanjšanih za oblikovane posebne rezervacije za te postavke in tehtane po stopnji tveganosti. Uteži za tehtanje posameznih aktivnih bilančnih postavk določi Banka Slovenije v mejah, kot jih določajo mednarodni standardi. Kapitalska ustreznost se izračunava po sklepu o načinu izračuna kapitalske ustreznosti bank in hranilnic. Izračunava se kot koeficient med obsegom jamstvenega kapitala in obsegom celotne tehtane aktive (Dimovski 1999 36). Kazalec kapitalske ustreznosti je eden izmed pomembnih kazalcev varnosti in stabilnosti bančnega poslovanja (Dimovski, Gregorič 2000, 18). 3.5 Izpostavljenost bank Banke morajo v okviru svoje politike za upravljanje s kreditnim tveganjem in postopkov za učinkovito spremljanje uresničevanja teh politik posebno pozornost nameniti izpostavljenosti do posameznih oseb, skupin povezanih oseb, bank, držav in ekonomskih sektorjev. Izpostavljenost banke5 do posamezne osebe je vsota vseh terjatev in pogojnih terjatev do te osebe, vrednosti naložb v vrednostne papirje te osebe in naložb banke v kapital te osebe in pomeni prikaz največje možne izgube banke v primeru, da ta oseba ne poravna vseh svojih obveznosti do banke. V izpostavljenost se tako štejejo vse aktivne bilančne in klasične zunajbilančne postavke, ki se nanašajo na posamezno osebo6. Za posameznega komitenta se pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje. Zban v 81. členu opredeljuje veliko izpostavljenost banke kot izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki dosega ali presega višino 10 % kapitala banke. Za sklenitev posameznega pravnega posla, na podlagi katerega bi ob upoštevanju celotne izpostavljenosti banke nastala velika izpostavljenost banke do posamezne osebe, je potrebno soglasje nadzornega sveta banke. Soglasje nadzornega sveta je potrebno tudi za sklenitev pravnega posla, zaradi katerega se velika izpostavljenost banke do posamezne osebe poveča tako, da doseže oziroma preseže 15% oziroma 20% kapitala banke. Največja dopustna izpostavljenost banke do posamezne osebe ne sme presegati višine 25 % kapitala banke (Zban 80. člen) Vsota vseh velikih izpostavljenosti banke ne sme presegati 800% višine kapitala banke (Zban, 82. člen).

5 Svet Banke Slovenije je izdal Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, katerega namen je zavarovanje bank in hranilnic pred tveganjem povezanim s koncentracijo kreditne izpostavljenosti do posameznih oseb. 6 S pojmom posamezne osebe se po tem sklepu šteje oseba, ki je bodisi kreditojemalec, oseba, ki jamči, oseba, ki je izdajatelj vrednostnega papirja, oseba v kateri ima banka kapitalski delež, ali oseba oziroma stranka s katero je sklenjena pogodba v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti, oziroma vsaka oseba, ki v razmerju do banke nastopa v vlogi dolžnika.

18

4 NOVI KAPITALSKI SPORAZUM –BASEL II Obstoječi kapitalski predpisi ne ustrezajo več praksi bančnega poslovanja, saj so se v letih, odkar je bil sprejet baselski kapitalski sporazum, na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oziroma spremenjena bančna tveganja. Če je kapitalski sporazum iz leta 1998 še primeren za banke, katerih glavnino poslov predstavlja enostavno odobravanje kreditov, pa zagotovo ne ustreza več bolj sofisticiranim bankam s kompleksnejšim poslovanjem. Te banke so iznašle kopico načinov za kapitalsko arbitražo oziroma izigravanje predpisov z namenom zmanjšanja kapitalskih zahtev, po drugi strani pa so razvile številne tehnike, s katerimi učinkovito obvladujejo svoja tveganja. Z uveljavitvijo novega baselskega kapitalskega sporazuma (Basel II), ki bo nadomestil sporazum iz leta 1988, naj bi zmanjšali prepad med regulativno in tržno prakso kar je izrednega pomena za mednarodni bančno-finančni sistem. Glavni cilji novega kapitalskega sporazuma so: • nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti bank, ki naj bi bolje povezale

regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, katerega banke potrebujejo glede na obseg in tveganost svojih poslov,

• učinkovitejša obravnava kreditnega tveganja, • kapitalske zahteve za operativna tveganja, • priznane tehnike za upravljanje s kreditnim tveganjem in druge finančne inovacije, • dva kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki dopolnjujeta

kvantitativno ugotavljanje kapitalskih zahtev v prvem stebru, • usmerjen v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu

(level playing field), • celovito obravnavanje bančnih tveganj, • promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Tabela 1: Primerjava konceptualnih značilnosti starega in novega sporazuma

Obstoječi kapitalski sporazum iz leta 1998

Predlagani novi kapitalski sporazum

Enotna mera za tveganost terjatev (predpisana shema za izračun tehtane tvegane aktive)

Večje priznavanje internih sistemov bank za oceno tveganj, selitev poudarka iz regulative na nadzor, večja vloga tržnih udeležencev

Eno pravilo ustreza vsem (One size fits all) – ravnotežje med natančnostjo in enostavnostjo

Fleksibilnost pravil, menujski pristop, spodbude za boljše upravljanje s tveganji v bankah – namen je zagotoviti enake možnosti

Mejna diferenciacija tveganja Večja občutljivost na tveganja (bolj konpleksna pravila)

Vir: Rubin et al. (2003, 2)

19

4.1 Struktura novega kapitalskega sporazuma Kapitalska ureditev po Baslu II temelji na treh komplementarnih stebrih: • 1. steber: Minimalne kapitalske zahteve (Minimum capital requirements) predpisuje

načine izračuna minimalne kapitalske ustreznosti glede na tveganost bančnega portfelja. Za izračun višine potrebnega kapitala za pokritje kreditnih tveganj so na voljo trije pristopi: standardizirani in dva temelječa na internih ratingih (osnovni in napredni pristop). Za izračun kapitalske zahteve za operativna tveganja je na voljo enostaven, standardiziran in napreden pristop. Bolj napredni pristopi so občutlivejši na tveganja in njihova uporaba zahteva manj potrebnega kapitala kot enostavne metode merjenja.

• 2. steber: Regulativni nadzor (Supervisory review) predpisuje pravila za učinkovit bančni nadzor nad kapitalsko usreznostjo bank in njihovimi internimi sistemi upravljanja s tveganji.

• 3. steber: Tržna disciplina (Market discipline) vzpostavlja tržno disciplino z zahtevami po razkritju podatkov o poslovanju bank.

Stebri so medsebojno tesno povezani. Regulativni nadzor poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev (1. steber) učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, medtem ko tržna disciplina (3. steber) predstavlja vzpodbudo za banke in njihova vodstva k transparentnemu poslovanju in skrbnemu obvladovanju tveganj, nadzornike pa k izvajanju nadzora, ki uživa zaupanje s strani javnosti.

Tabela 2: Tristebrni sistem kapitalske ustreznosti po Baslu II

Vir: Sušnik Minimalne kapitalske zahteve – 1. steber V okviru prvega kapitalskega stebra nove sheme bo določen izračun minimalnih kapitalskih zahtev, ki naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije merjenja občutlivejše za različne stopnje tveganja in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Vir: Banka Slovenije

Standardizirani pristop

Pristop temelječ na internih ratingih

Osnovni pristop Napredni pristop

TRŽNA TVEGANJA OPERATIVNO TVEGANJE

KREDITNO TVEGANJE

Definicija kapitala

Tehtane tvegane postavke

TRŽNA DISCIPLINA REGULATIVNI NADZOR

MINIMALNE KAPITALSKE

ZAHTEVE

TRIJE STEBRI

Napredni pristop

Enostavni pristop Standardizirani pristop

20

4.2 Minimalne kapitalske zahteve – 1. steber V okviru prvega kapitalskega stebra nove sheme bo določen izračun minimalnih kapitalskih zahtev, ki naj bi bile po zaslugi spremenjene metodologije merjenja občutljivejše za različne stopnje tveganja in bolj prilagojene realnosti na finančnih trgih. Prvi steber tako določa, da mora koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga izračunamo kot razmerje med celotnim kapitalom in tehtano tvegano aktivo, predstavljati najmanj 8 % celotnega kapitala banke. Osnovo prvega stebra torej predstavlja koeficient kapitalske ustreznosti, ki ga zapišemo: Tabela 3: Koeficient kapitalske ustreznosti

Vir: Banka Slovenije Tudi po novem kapitalskem sporazumu bo minimalni koeficient kapitalske ustreznosti določen v višini 8 %, ki pa je le potrebni, in ne vedno tudi zadostni pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. Prvi steber definira način ugotavljanja minimalnih kapitalskih zahtev, ki sestojio iz definicije regulatornega kapitala7, mere za izpostavljenost tveganjem in pravil za določanje višine potrebnega kapitala glede na profil tveganosti banke. Kapital je tako sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala, katerih vsoto zmanjšujejo odbitne postavke. Temeljni kapital (Tier 1), sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv, je ključna sestavina kapitala banke, ki s svojimi lastnostmi daje najboljšo zaščito pred pojavom nesolventnosti, saj omogoča absorcijo nepričakovanih izgub, nastalih v poslovanju banke. Predstavljati mora vsaj polovico vsega kapitala, s katerim banke pokrivajo kapitalske zahteve za različna tveganja. Dodatni kapital sestavljajo revalorizacijske rezerve, hibridni in dolžniški instrumenti (Banka Slovenije). Kapitalske zahteve za kreditno tveganje naj bi bile po novem bolj občutljive na dejansko tveganje. (Sušnik 2001, 41). Banke imajo pri računanju uteži na voljo dva različna pristopa: standardiziran pristop in pristop na osnovi uporabe notranjih ratingov. Za banke je pomemben premik iz pretežno kvalitativnega ocenjevanja kreditnih tveganj v uporabo kvantitativnih pristopov. Gre za prenos principov tržnega tveganja na kreditni portfelj. Ta premik je podprt predvsem z razvojem novih statističnih metod za merjenje kreditnega tveganja posamezne naložbe kot tudi modelov, ki omogočajo ugotavljanje pričakovane in nepričakovane izgube (Zavodnik 2003).

7 Regulatorni kapital je kapital, primeren za pokrivanje kapitalskih zahtev, izračunan v skladu z regulatornimi pravili in omejitvami (Sušnik 2001, 41).

KAPITAL

Koeficient= Kap. zahteve za kreditno + tržno + operativno tveganje

21

4.2.1 Standardizirani pristop za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje Standardizirani pristop predstavlja najenostavnejšega izmed pristopov, ki jih bodo banke lahko uporabljale za določitev kapitalskih zahtev. Metodologija za merjenje temelji na nekoliko bolj razčlenjeni lestvici za tehtanje terjatev, kot jo banke uporabljajo pri izračunu tehtane tvegane aktive sedaj. S tem naj bi se regulatorni kapital približal ekonomskemu tveganju, s katerim se banke soočajo pri svojem poslovanju. Največjo spremembo glede na sedanjo metodologijo tehtanja terjatev predstavlja uporaba zunanjih ratingov za ugotavljanje tveganosti terjatev. Kljub temu, da naj bi bil standardizirani pristop z vidika kapitalskih vzpodbud za banke po novem najmanj ugoden, bo prav njegova enostavnost zagotovo botrovala njegovi široki uporabi v bankah po vsem svetu (Rubin 2002, 31).

V izračunu tveganju prilagojene aktive so pomembne naslednje spremembe: • nove kategorije uteži kreditnega tveganja, predpisane v okviru standardiziranega

pristopa (35%, 75%, 150% in višje), • definiranih je več vrst skupin dolžnikov-terjatev (tudi zapadle terjatve in terjatve

zavarovane s hipoteko), • številne diskrecije nacionalnega nadzornika (npr. izbira ene izmed dveh alternativ pri

tehtanju terjatev do bank), • zunanje bonitetne ocene dolžnika kot merilo za določitev uteži kreditnega tveganja pri

tehtanju terjatev in zunajbilančnih postavk banke. Utež kreditnega tveganja, pripadajoča določenemu dolžniku odraža (dejansko) tveganost tega dolžnika v trenutku izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje (Rubin et al. 2003, 8).

Sedanji standardizirani pristop za ugotavljanje tehtane tvegane aktive in kapitalskih zahtev praktično ne daje prostora za diferenciacijo kreditnega tveganja med različnimi skupinami komitentov. Poleg tega ni občutljiv za vlogo strukture transakcij z vidika ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke. Predlagana standardna shema kapitalske ustreznosti izhaja iz obstoječega kapitalskega sporazuma, vendar ga v marsičem spreminja (Sušnik 2001, 41). Razlikovanje kreditnega tveganja po posameznih vrstah aktiv banke oziroma posameznih klientih se zagotavlja na osnovi ratingov zunanjih bonitetnih hiš (S&P, Moody′s, Fitch), ki jih mora kot relevantne priznati tudi krajevni nadzornik. Tabela 4 :Predpisovanje uteži poteka po naslednjem redu: Predlagane Banke z Banke z uteži po zapadlostjo zapadlostjo skupinah razredov Podjetja Države >3 mesecev <3 mesecev AAA – AA- 20 % 0 % 20 % 20 % A+ − A- 50 % 20 % 50 % 20 % BBB+ − BB- 100 % 50 % 50 % 20 % BB+ − B- 100 % 100% 50 % nižje BB- 150 % nižje B- 150 % 150 % 150 % neocenjen 100 % 100 % 50 % 20 % Vir: (Zavodnik 2003)

22

Nova kapitalska shema ponuja dve možnosti za uvrstitev terjatev do bank v sistem uteži tveganosti. Po prvi možnosti se odločitev uteži navezuje na rating države, v kateri ima banka sedež. Terjatve do bank naj bi se tehtale z utežjo, ki je za eno stopnjo slabša oziroma manj ugodna od uteži, ki pripada državi glede na njen rating. To pravilo naj ne bi veljalo za banke, ki prihajajo iz držav, tehtanih s 100 ali 150 %. Druga možnost za določanje tveganosti bank je navezava uteži na samostojni zunanji rating bank. Terjatve do najbolj kakovostnih bank bodo deležne ugodnejšega tehtanja (20 %), slabše rangiranim bankam bodo dodeljene slabše uteži (100, 150 %). Podjetja so bila po stari ureditvi uvrščena v najslabši razred (100 %) ne glede na njihovo dejansko boniteto. Takšen pristop naj bi zamenjala večja uporaba zunanjih ratingov, ki izražajo bolj realistično oceno tveganosti. Standardna utež za tehtanje terjatev do podjetij naj bi še naprej ostala 100 %, podjetjem z visoko boniteto se bo dodelila utež 20 ali 50 %, slabšim podjetjem (z ratingom, manjšim od BB-) pa utež 150 %. Tudi podjetje ne more dobiti ugodnejše uteži kot država, v kateri ima to podjetje sedež. V skladu z željo narediti metodologijo za določanje kapitalskih zahtev občutljivejšo za dejanske ravni kreditnega tveganja naj bi bile visoko kakovostne naložbe bank z ugodno «neplačilno» (default) preteklostjo in nizko stopnjo cenovne nestanovitnosti deležne ugodnejših uteži za tehtanje, nasprotno velja za manj kakovostne naložbe, ki jim je namenjena 150 % utež. Ker bodo zunanji ratingi igrali pomembno vlogo pri alokaciji regulatornega kapitala, je treba poznati kriterije za njihovo priznavanje s strani nadzornikov. Bonitetna agencija mora izpolnjevati naslednje kriterije: neodvisnost, preglednost in mednarodni dostop, razkritje, resurse, kredibilnost (Sušnik 2001, 42-43). 4.2.2 Pristop temelječ na internih ratingih (IRB pristop) za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje Namesto standardiziranega načina merjenja naj bi predvsem bolj sofisticirane banke8 za merjenje kapitalske ustreznosti uporabljale pristop, temelječ na internih ratingih9 oziroma internih sistemih razvrščanja komitentov, ki naj bi višino regulatornih kapitalskih zahtev bolj približali dejanskemu profilu tveganosti banke. Izpolnjevanje minimalnih standardov in dobre bančne prakse na področju upravljanja kreditnega tveganja bo prvi korak na poti k pridobitvi nadzornega soglasja za uporabo internega rating sistema v regulatorne namene. Kot drugo bodo morale banke nadzornike oskrbeti s podatki o izpostavljenostih in ocenah statistik izgube, povezane s temi izpostavljenostmi. Na podlagi podatkov bank bo vsaka izpostavljenost razporejena v «kapitalski razred». Oblikovanje kapitalskih zahtev ponazarja slika:

8 Sofisticirane banke niso nujno največje banke, pač pa take, katerih interni sistemi izpolnjujejo minimalne kvalitativne in kvantitativne standarde in za katere je značilna visoka stopnja diferenciacije kreditnega tveganja. 9 Interni rating je celosten kazalnik tveganja, ki se nanaša na posameznega komitenta banke. Rating sistem zajema konceptualno mero za izgubo, metodologijo za ocenjevanje tveganja in dodeljevanje ratingov, razčlenitev odgovornosti ključnih zaposlenih in navedbo interne uporabe informacij, pridobljenih v postopku ugotavljanja ratingov (Sušnik, 2001 43).

23

Slika 2: Povezava interne bonitetne ocene s kapitalsko zahtevo

Vir: (Sušnik 2001, 44)

Za pristop določanja tehtanih aktiv na osnovi notranjih ratingov bank pa imajo te na voljo dva pristopa: • Osnovni – banka zagotavlja s svojimi statističnimi modeli relevantno določanje

verjetnosti nastopa plačilne nesposobnosti klienta banke (defaulta – kot tehnični termin), domači zakonodajalec določi stopnjo izgube aktive ob nastopu plačilne nesposobnosti.

• Napredni – banka zagotavlja vse osnovne vrednosti faktorjev za izračun pričakovane izgube, ki je osnova za določanje odgovarjajoče kapitalske obremenitve za dano tveganje aktive. Tehtanje aktive se izvaja na osnovi posebnih algoritmov, ki v osnovi zagotavlja varnost banke na nivoju 99 procenta tvegane izpostave (Zavodnik 2003).

Skupine izpostavljenosti v portfelju banke so podjetja, države, banke, majhni dolžniki, lastniški instrumenti in odkupljene terjatve. Pri vsaki posamezni skupini izpostavljenosti znotraj portfelja banke imamo tri ključne elemente: 1. komponente tveganja: PD - verjetnost neplačila, LGD - verjetna izguba v primeru

neplačila, EAD - izpostavljenost ob neplačilu, 2. funkcije za merjenje tveganja, 3. minimalne zahteve – cilji so osredotočeni na sposobnost banke, da razporedi in določi

tveganje ter oceni posojilojemalce in terjatve (dober rating sistem, diferencijacija in ocena tveganja) (Rubin et al. 2003, 17).

Prednosti IRB pristopa so boljše razlikovanje med razredi tveganj, zmanjševanje tveganja, boljša alokacija ekonomskega kapitala, izboljšanje donosnosti za banke, banka lahko razvrsti komitente glede na lastno strokovno mnenje in na podlagi preteklih izkušenj, pokrivanje veliko večjega števila dolžnikov, upoštevanje dodatnih dejavnikov, ki vplivajo na tveganje, spodbujanje nadaljnega razvoja tehnik za merjenje in upravljanje s tveganji v banki, bankam bolj prijazen nadzor. Pomankljivost IRB pristopa je v primerljivosti med internimi rating sistemi v različnih bankah, vprašanje zadostnega števila in usposobljenosti nadzornikov za kontroliranje in potrjevanje sprejemljivosti uporabe teh sistemov, premalo razpoložljivega časa za pripravo na nova pravila, zagotovitev dovolj dolgih časovnih vrst podatkov, velike banke se bojijo,

Ocena tveganja banke, temelječa na internem rating sistemu

Izpostavljenost Interna ocena Regulatorni razred Kapitalska zahteva

24

da bi neuporaba razvitega pristopa temelječega na internih ratingih lahko pomenila negativen signal za bonitetne agencije in povzročila popravek njihovih ratingov navzdol, majhne banke se bojijo, da bodo že na začetku v slabšem položaju v primerjavi z velikimi bankami, zaradi majhne razpoložljivosti ustreznih kadrov in drugih resursov (ibid., 19-20). 4.2.3 Tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja Znotraj posameznih pristopov za izračun ustreznih vrednosti tehtanih aktiv posebno mesto zavzemajo pristopi za zmanjševanje kreditnih tveganj oziroma «Credit Risk Matigation» tehnike (CRM). Basel II priznava štiri skupine zavarovanj: • zastavo finančnih instrumentov (collateral), • jamstva (guarantees), • kreditni derivati (credit derivatives), • bilančni pobot (On – balance sheet netting). Zavarovanje z zastavo določa širši spekter instrumentov, ki jih pri izračunu regulatornega kapitala priznava za zavarovanje dela ali celotnega zneska transakcije in določa dve metodi za merjenje učinka zavarovanja z zastavo, enostavno in razvito metodo. Za priznavanje učinka zavarovanj morajo biti izpolnjeni naslednji kriteriji: • pravna gotovost, ki zagotavlja, da se terjatev poplača iz zavarovanja v primeru ko

dolžnik ne poravna svoje obveznosti, • nizka korelacija zavarovanja z osnovno izpostavljenostjo in • banka mora imeti vzpostavljene ustrezne procese za kontrolo vseh vrst tveganj. Garancije in kreditni derivati morajo predstavljati neposredno terjatev do osebe, ki zagotavlja tovrstno zavarovanje. Hkrati mora biti jasno, na katero osnovno izpostavljenost se garancija ali kreditni derivat nanaša. Le tako je možno natančno ugotoviti, v kolikšnem obsegu pokriva zavarovanje izpostavljenost. Zelo pomembni zahtevi sta tudi nepreklicnost in brezpogojnost takšnega zavarovanja. Banka mora za priznanje garancij izpolnjevati še druge zahteve, predvsem glede ustreznosti dokumentacije, unovčljivosti garancije v primeru neplačila originalnega dolžnika. Pri kreditnih derivatih so zahteve predvsem glede sestavin pogodbe, opredelitve trenutka vzpostavitve terjatve iz kreditnega derivata, načina poravnave ter drugih specifičnih značilnosti tega instrumenta. Za bilančno pobotanje so predpisane določene zahteve: • obstoj trdne pravne podlage, ki zagotavlja izpolnitev pogodbe, • banka mora v vsakem trenutku določiti terjatve in obveznosti do iste stranke, ki so

predmet bilančnega pobotanja, • spremljanje in kontrola tveganja, ki nastane zaradi krajše zapadlosti obveznosti

nasprotne stranke od zapadlosti terjatve do te stranke, • kontrola izpostavljenosti na neto osnovi (Janevska 2003, 36-39). Poleg že obstoječih kapitalskih zahtev za kreditno in tržna tveganja, novi kapitalski sporazum uvaja še izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje. Gre za novo vrsto tveganja, ki ga bo potrebno meriti po bankah. Tudi merjenje učinkov tega tveganja ima na voljo več metod, od enostavne, standardizirane, do napredne.

25

4.3 Regulativni nadzor – 2. steber

Drugi steber je treba razumeti kot kritičen, kvalitativen dodatek k prvemu, kvantitativnemu stebru določanja zadostnosti kapitala bank. Cilj nadzornikov pri preverjanju kapitalske moči bank in njihove strategije na tem področju je zagotoviti, da je obseg kapitala bank skladen s tveganostjo njihovega celotnega poslovanja. 8 % koeficient kapitalske ustreznosti je namreč potrebni, ne pa vedno tudi zadostni pogoj za zagotovitev varnega poslovanja banke. Tako imenovani regulativni nadzor naj bi predstavljal formalizacijo obstoječih nadzornih praks na področju nadzora kapitala in kapitalske ustreznosti bank. Minimalni standardi naj bi izhajali iz revizije obstoječih tehnik nadzora, njihovih nadgraditev oziroma dopolnitev ter razvoja novih pristopov, temelječih na bančni praksi in izkušnjah Njegova vsebina je strnjena v štirih osnovnih načelih, ki se medsebojno dopolnjujejo: • kapital banke naj bi prilagajale tveganosti svojega poslovanja tako, da bi ves čas

poslovale nad predpisanim minimumom; v nasprotnem primeru imajo nadzorniki moč zahtevati povečanje kapitala nad omenjeni minimalni nivo,

• v bankah morajo biti vzpostavljeni interni sistemi za celovito oceno njihove kapitalske ustreznosti , izdelane morajo biti strategije za doseganje in vzdrževanje njihove želene oziroma ustrezne kapitalske moči,

• nadzorniki morajo preverjati in vrednotiti interne ocene kapitalske ustreznosti banke, njihove strategije, kot tudi izpolnjevanje predpisanega minimuma,

• nadzorniki morajo ukrepati takoj, ko obstaja nevarnost, da kapital banke pade pod nivo, ki ga označujemo za varnega.

Nadzorniki se v svojih rednih in intervencijskih akcijah poslužujejo ukrepov, navedenih v zakonih in podzakonskih aktih, priporočilih. Pomembno je tudi neformalno prepričevanje bank oz. njihovih vodstev, da je eden izmed pogojev za uresničitev dolgoročne uspešne strategije banke njena močna kapitalska pozicija (Sušnik 2000, 28). 4.4 Tržna disciplina - 3. steber Pomembno vlogo pri vzpodbujanju stabilnega in varnega finančnega sistema igra tržna disciplina. Eden izmed vzvodov za njeno doseganje je večja preglednost poslovanja bank, ki pomeni večji obseg javnega razkritja ter objave podatkov in informacij, povezanih z bančnim poslovanjem (npr. struktura kapitala, izpostavljenost banke, kapitalska ustreznost. Večja tržna disciplina zahteva aktivno vlogo tržnih udeležencev, ki preko svojih poslovnih odločitev nagrajujejo banke, katerih poslovanje je pregledno in kaznujejo »nedisciplinirane« banke. Banke bodo morale vsaj enkrat letno v svojih poslovnih poročilih razkriti pomembnejše kvantitative in kvalitativne podrobnosti o svojem finančnem položaju, rezultatu, obvladovanju tveganj ipd.. Objavile naj bi informacije o strukturi kapitala, vključno s sestavinami in značilnostmi kapitalskih instrumentov (še posebej to velja za hibridne instrumente in razne finančne inovacije). Tržni udeleženci naj bi bili seznanjeni tudi z obsegom rezervacij za pokrivanje potencialnih izgub iz naslova kreditnega in drugih tveganj ter naravo in velikost izpostavljenosti banke različnim tveganjem, razkrila naj bi podatke o količniku kapitalske ustreznosti in pojasnila svoje interne sisteme, katere uporablja za samoocenjevanje kapitalske ustreznosti (ibid 2000, 29).

26

5 OCENJEVANJE IZGUB IZ KREDITNEGA TVEGANJA BANK IN

HRANILNIC10 5.1 Namen sklepa in opredelitev bilančnih in zunajbilančnih postavk Banka mora spremljati in ocenjevati kreditna tveganja, katerim je izpostavljena pri svojem poslovanju. Finančna sredstva in prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah mora razvrstiti v skupine po tveganosti, oceniti višino izgub iz kreditnega tveganja (oslabitev sredstev na nadomestljivo vrednost in oblikovanje rezervacij za zunajbilančne postavke) v skladu z veljavnimi določili Mednarodnih standardov računovodskega poročanja11, prevzetimi za uporabo v Evropski uniji. Razvrščanje v skupine temelji na oceni sposobnosti dolžnika izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti in kavaliteti zavarovanja. Kreditno tveganje se pojavlja v banki na vseh področjih bančnega poslovanja, kjer nastajajo tvegane aktivne bilančne postavke (finančna sredstva in naložbene nepremičnine), ki obsegajo vse dospele in nedospele kratkoročne in dolgoročne kredite, naložbe v vrednostne papirje in dolgoročne naložbe v kapital, eskontirane menice, terjatve iz finančnih najemov, terjatve iz izvedenih (izpeljanih) finančnih instrumentov, naložbe v naložbene nepremičnine, obračunane obresti, nadomestila in opravnine (provizije) ter terjatve za plačane garancije, avale in druge prevzete obveznosti, vloge pri bankah ter druge postavke, ki jih je možno razporediti na posameznega dolžnika in so merjene po metodi odplačne vrednosti, nabavni vrednosti ali po pošteni vrednosti. Obstaja tudi na področjih, kjer nastajajo tvegane zunajbilančne postavke banke, ki obsegajo izdane finančne garancije, avale, nekrite akreditive ter posle s podobnim tveganjem, na podlagi katerih lahko za banko nastane obveznost plačila. Netvegane aktivne bilančne postavke banke obsegajo po tem sklepu denar v blagajni, stanja na računih pri Banki Slovenij terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije, terjatve do Evropskih skupnosti, vlad in centralnih bank držav cone A, kot je opredeljena v veljavnem sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, ter opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena dolgoročna sredstva. 5.2 MSRP in vrednotenje kreditov Posojila, finančna sredstva v posesti do zapadlosti se vrednotijo po odplačni (nadomestljivi) vrednosti, ki je opredeljena kot sedanja vrednost (diskontirana vrednost)

10 Povzeto po Sklepu o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 67/05 z dne 15.07.05) 11 Skladno z zahtevami Uredbe evropskega parlamenta in sveta Evropske unije so s 1.1.2005 morale vse javne družbe svoje konsolidirane računovodske izkaze pripravljati skladno z MSRP. Med najpomembnejšimi standardi za banke je vse do sprejetja MRS 32- Finančni instrumenti – razkrivanje in predstavljanje, in MRS 39 – Finančni instrumenti – pripoznavanje in merjenje, veljal MRS 30- Razkritja v računovodskih izkazih bank in drugih finančnih institucijah (Anadolli 2004, 31).

27

pričakovanih prihodnjih denarnih tokov ob uporabi izvirne efektivne obrestne mere12 na neto sedanjo vrednost finančnega instrumenta. Možnosti za oslabitve13: • pomembnejše finančne težave dolžnika, • kršitev pogodbenih zavez, • da pride do restrukturiranja pogodbenega razmerja, • verjetnosti stečaja ali druge finančne reorganizacije, • da skupinska oslabitev finančnih sredstev vključuje negativne spremembe pri

poravnavanju dolgov v skupini in nacionalne ali lokalne ekonomske pogoje, ki so povezani z neporavnavanjem finančnih sredestev v skupini.

Rezervacije za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah se pripozna: • če ima banka zaradi preteklega dogodka sedanjo obveznost, • je verjetno, da bo banka morala obveznost poravnati, • je mogoče zanesljivo oceniti znesek obveznosti, ki predstavlja izgubo banke. Višina rezervacije za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah je enaka sedanji vrednosti (diskontirani vrednosti) ocenjenih bodočih plačil. Pri izračunu diskontirane vrednosti se uporabi diskontna mera, ki odraža tveganja, vezana na to obveznost (rezervacijo). Diskontna mera ne sme vključevati tveganj, zaradi katerih so že bili prilagojeni bodoči denarni tokovi. 5.3 Zavarovanja s premičninami in nepremičninami Pri izračunu oslabitve finančnega sredstva oziroma rezervacije za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah se upoštevajo tudi pričakovani denarni tokovi iz unovčitve zavarovanj (prvovrstnih in primernih ter zavarovanj z zastavo premičnin in nepremičnin). Denarni tokovi iz unovčitve zavarovanj s premičninami in nepremičninami se lahko v izračunu upoštevajo le pod pogoji in v obsegu, ki jih določa sklep. Zavarovanja s premičninami in nepremičninami lahko banka upošteva pri izračunu oslabitve finančnega sredstva oziroma rezervacije za prevzeto obveznost po zunajbilančnih postavkah le, če razpolaga z vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je zastavljena premičnina ali nepremičnina učinkovito in ustrezno sredstvo sekundarnega poplačila, kar pomeni, da mora banka dokazati, da za to premičnino ali nepremičnino obstaja trg ter da je unovčljiva v razumnem roku. Banka pri izračunu upošteva le tisti del vrednosti zavarovanja z nepremičnino, ki ostane po odbitku zneskov vseh obveznosti, katerih izpolnitev je zavarovana z isto nepremičnino in so v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižene z boljšim vrstnim redom, oziroma po odbitku sorazmernega dela zneskov tistih obveznosti, ki so v zemljiški knjigi pri tej nepremični vknjižene z boljšim vrstnim redom.

12 Efektivna obrestna mera natančno razobrestuje (diskontira) pričakovane prihodnje denarne tokove skozi obdobje pričakovane dobe finančnega sredstva na čisto knjigovodsko vrednost. V primeru, da je obrestna mera spremenljiva, se denarni tokovi diskontirajo s tedaj velavno obrestno mero, določeno s pogodbo. 13 Oslabitev finančnega sredstva je razlika med knjigovodsko in nadomestljivo vrednostjo.

28

Kot vrednost zavarovanja z nepremičnino se upošteva zadnja ocena tržne vrednosti nepremičnine, ki jo izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin, upoštevajoč vse stroške, povezane s prodajo in ki ni starejša od enega leta oziroma kupoprodajno pogodbo, ki ne sme biti starejša od enega leta. 5.3.1 Zahtevana dokumentacija v primeru hipoteke Banka mora ob zavarovanju s hipoteko in v primeru, da zastavljena nepremičnina ni v njeni posesti, imeti vsaj naslednjo dokumentacijo: • neposredno izvršljivi notarski zapis o zavarovanju z vknjižbo hipoteke na

zastaviteljevi nepremičnini ali o zavarovanju z ustanovitvijo zemljiškega dolga z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma ter, kadar je to potrebno, dokazilo, da je nepremičnina v upravičeni tuji posesti,

• pravnomočni sklep sodišča o dovolitvi vpisa hipoteke oziroma zemljiškega dolga na nepremičnini v zemljiško knjigo z notarskim zapisom o sklenitvi sporazuma o zastavi nepremičnin in, kadar je to potrebno, dokazilo, da je nepremičnina v upravičeni tuji posesti,

• ažuren zemljiškoknjižni izpisek, • zavarovalno polico za nepremičnino, vinkulirano v korist banke, • cenitveno poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin. 5.3.2 Spremljava vrednosti nepremičnin Med trajanjem razmerja zavarovanja z nepremičnino mora banka redno spremljati vrednost zastavljene nepremičnine in oceno te vrednosti za poslovne nepremičnine izdelati najmanj enkrat letno, za stanovanjske nepremičnine pa najmanj enkrat na tri leta. Ob morebitnih pomembnih spremembah pogojev na trgu je treba vrednost nepremičnine ocenjevati še pogosteje. Za spremljavo vrednosti in identifikacijo nepremičnin, pri katerih je treba opraviti prevrednotenje, lahko banka uporablja tudi statistične metode. Ponovna pridobitev cenitvenega poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin je potrebna v sledečih primerih: • kadar pride do pomembnega padca cene nepremičnine v primerjavi s splošno ravnijo

cen na trgu; • kadar gre za nepremičnine, ki služijo zavarovanju finančnega sredstva oziroma

prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, ki presegajo 720 milijonov tolarjev (3 mio EUR) ali 5% kapitala banke; te nepremičnine mora pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin vrednotiti najmanj enkrat na tri leta.

5.3.3 Zavarovanje s premičnino Banka pri izračunu oslabitve finančnega sredstva oziroma rezervacije za prevzeto obveznost po zunajbilančnih postavkah lahko upošteva zavarovanje s premičnino, če so izpolnjeni naslednji pogoji: • obstoj likvidnega trga, ki omogoča hitro in ekonomsko učinkovito (po primerni ceni)

unovčenje zavarovanja, • obstoj dobro uveljavljenih, javno dostopnih tržnih cen, • operativni pogoji kot:

29

• dogovor o zavarovanju je pravno izvršljiv in omogoča unovčenje zavarovanja v sprejemljivem času,

• prednost pred preostalimi upniki pri realizaciji zavarovanja, • redna kontrola vrednosti predmeta zastave – vsaj enkrat letno, pogosteje v primeru

pomembnih sprememb na trgu, • kreditna pogodba vsebuje natančen opis zavarovanja, način in pogostnost

prevrednotenja, • banka ima določene vrste premičnin, sprejemljivih za zavarovanje, ter v okviru internih

politik ustrezno dokumentirane politike in postopke glede potrebnega pokritja za posamezno vrsto predmeta zavarovanja (potrebnega razmerja med izpostavljenostjo in vrednostjo zavarovanja),

• banka ima v kreditnih politikah opredeljene zahteve v zvezi z zavarovanjem glede na obseg izpostavljenosti do dolžnika, zahteve glede pravočasnega unovčenja zavarovanja, glede določitve cene oziroma tržne vrednosti zavarovanja in podobno,

• začetno vrednotenje in poznejša prevrednotenja morajo v celoti upoštevati kakršnokoli poslabšanje ali zastarelost zavarovanja,

• banka mora imeti pravico do fizičnega pregleda zavarovanja, • banka ima vzpostavljene postopke za kontrolo ustreznosti škodnega zavarovanja

predmeta zastave, • zastava mora biti vpisana v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih

premičnin. Posamezno pomembno finančno sredstvo oziroma prevzeta obveznost po zunajbilančnih postavkah predstavlja celotno izpostavljenost do enega dolžnika, katere vrednost presega 0,5% kapitala ali 150 milijonov tolarjev. Finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, ki sestavljajo to izpostavljenost, morajo biti ocenjene posamično. 5.4 Razvrščanje prevzetih obveznosti za potrebe oblikovanja rezervacij v skupine

od A-P Finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah se za potrebe skupinske oslabitve oziroma oblikovanja rezervacij razvrstijo v skupine od A do P na podlagi ocene in vrednotenja dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti, ki se presoja na podlagi: • ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, • ocene denarnega toka komitenta, • vrste in obsega zavarovanja in • izpolnjevanje obveznosti do banke v preteklih obdobjih. V skupino A se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah: • do Banke Slovenije, Republike Slovenije, Evropskih skupnosti, vlad in centralnih bank

držav cone A, kot je opredeljena v veljavnem sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic,

• do dolžnikov, za katere se ne pričakujejo težave s plačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni in

30

• ki so zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem. . V skupino B se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da bodo poravnavali dospele obveznosti, vendar je njihovo

finančno stanje trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo in • ki plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni. V skupino C se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje

dospelih obveznosti, • ki plačujejo obveznosti z zamudo do 90 dni, občasno tudi z zamudo od 91 do 180 dni, • ki so izrazito podkapitalizirani, • ki nimajo zadostnih dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb in • od katerih banka ne prejema tekoče zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije

v zvezi s poravnavanjem obveznosti. V skupino D se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: • za katere obstaja velika verjetnost izgube dela finančnega sredstva oziroma plačila po

prevzeti obveznosti, • ki plačujejo obveznosti z zamudo nad 90 dni do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181

do 360 dni, • ki so nesolventni, • za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne

poravnave ali stečaja, • ki so v sanaciji oziroma postopku prisilne poravnave in • ki so v stečaju. V skupino E se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah do dolžnikov: • za katere se ocenjuje, da sploh ne bodo poplačane, • s sporno pravno podlago in • ki plačujejo obveznosti z zamudo nad 360 dni. V skupino P se razvrstijo finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, za katere banka pri posamični ocenitvi ugotovi, da je potrebna oslabitev ali oblikovanje rezervacije. Je skupina posamično oslabljenih finančnih sredstev oz. prevzetih obveznosti, za katere mora banka oblikovati rezervacije. Ponovno skupinsko ocenjevanje ni potrebno. Če banka pri posamični ocenitvi finančnega sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, razvrščenih v skupino P, ugotovi, da posamična oslabitev ni več potrebna, ju mora razvrstiti v skupino A, B, C, D ali E in ju vključiti v ponovno skupinsko ocenjevanje.

31

5.5 Prvovrstna zavarovanja finančnih sredstev • bančna vloga, za katero je pogodbeno določena obveznost, da se uporabi za poplačilo, • vrednostni papirji Republike Slovenije, Banke Slovenije ter vlad in centralnih bank

držav cone A, kot je opredeljena v veljavnem sklepu o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic,

• nepreklicne garancije na prvi poziv bank, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev, prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank,

• prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnih trgih; pri tem se ne upoštevajo podrejeni in zamenljivi dolžniški vrednostni papirji,

• nepreklicna jamstva Republike Slovenije. Finančna sredstva in prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem, se razvrščajo v skupino A do aktiviranja zavarovanja, vendar največ 30 dni po roku za plačilo. 5.6 Ocenjevanje izgub iz kreditnega tveganja Če pri posamični ocenitvi finančnega sredstva obstajajo nepristranski dokazi oslabitve, mora banka oceniti nadomestljivo vrednost takšnega finančnega sredstva. Če je nadomestljiva vrednost manjša od knjigovodske, banka pripozna izgubo v izkazu poslovnega izida. Oslabitev se izmeri za vsako finančno sredstvo, ki je posamezno pomembno. Oslabitev finančnih sredstev, ki niso posamezno pomembna, se izmeri posamično ali skupinsko. Banka lahko pri izračunu izgub iz naslova kreditnega tveganja posamezno pomembnega finančnega sredstva upošteva primerna zavarovanja in zavarovanja s premičnino oziroma nepremičnino. V primeru, da so finančna sredstva ocenjena posamično in oslabitev ni potrebna ter posledično ni pripoznana, mora banka ta sredstva vključiti v ponovno skupinsko ocenjevanje, da bi se ocenila potrebna oslabitev. Oslabitev finančnih sredstev do bank in hranilnic mora biti ocenjena posamično, in ponovno skupinsko ocenjevanje ni potrebno. 5.6.1 Skupinsko ocenjevanje Banka mora skupine za skupinsko oceno oslabitve finančnih sredstev oziroma za skupinsko ugotavljanje potrebnih rezervacij za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah določiti glede na podobne značilnosti kreditnih tveganj, ki kažejo sposobnost dolžnika poravnati obveznosti skladno s pogodbenimi določili. Skupine so lahko opredeljene glede na naslednje posamezne značilnosti ali njihove kombinacije: • vrste finančnih sredstev, • panoge, • geografske lokacije, • vrste zavarovanj, • poravnavanje dolgov v preteklih obdobjih.

32

Ocene bodočih denarnih tokov posameznih skupin morajo temeljiti na preteklih izgubah iz teh ali podobnih skupin. Ocene izgub se morajo prilagoditi spremenjenim okoliščinam na trgu. Metodologijo in predpostavke, uporabljene pri ocenjevanju bodočih denarnih tokov, mora banka redno pregledovati, tako da se zmanjša razlika med ocenami izgub in dejanskimi izgubami. 5.6.2 Bonitetni filter Banka mora za potrebe poročanja Banki Slovenije razporediti finančna sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah v skupine A, B, C, D, E, medtem ko pri izdelavi računovodskih izkazov v celoti upošteva lastno metodologijo oziroma MSRP. Banka mora razliko med izkazanimi oslabitvami oziroma rezervacijami po lastni metodologiji oziroma MSRP ter zneskom ugotovljenih oslabitev oziroma rezervacij upoštevati kot odbitno postavko pri izračunu temeljnega kapitala v skladu z veljavnim sklepom o kapitalski ustreznosti. 5.6.3 Odstotki za izračun izgube 1. skupina A, razen netveganih postavk in postavk, zavarovanih s prvovrstnim

zavarovanjem 1 % 2. skupina B 10 % 3. skupina C 25 % 4. skupina D 50 % 5. skupina E 100 % 5.6.4 Računovodsko izkazovanje Oslabitve, ki jih banka opravi za finančna sredstva, se izkažejo kot odhodek iz oslabitve v izkazu poslovnega izida in se knjižijo kot popravki vrednosti finančnih sredstev zaradi oslabitve v aktivi bilance stanja. Rezervacije za prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah so odhodek za oblikovanje rezervacij banke in se knjižijo na posebnem računu rezervacij v pasivi bilance stanja. 5.6.5 Vodenje kreditnih map Banka zagotavlja informacije in dokumentacijo o dolžniku z vodenjem kreditnih map. Vsebovati morajo osnovne podatke o dolžniku, njegove glavne dolžnike in upnike, računovodske izkaze za zadnja tri leta, analizo in oceno finančno-ekonomskega položaja dolžnika oziroma finančnega instrumenta, ob morebitnih nepristranskih dokazih o oslabitvi finančnega sredstva analizo in oceno denarnih tokov za poravnavo obveznosti, seznam vseh finančnih sredstev in prevzetih obveznosti po zunajbilančnih postavkah (konto, partija), vlogo za odobritev posla in predlog strokovne službe, sklep organa, pristojnega za odobritev posla, in pogodbo o sklenjenem poslu, analitično knjigovodsko evidence, dokazila o zavarovanju ter dokumentacijo o realizaciji zavarovanja in drugo pomembno dokumentacijo. Banka mora izdelati interno navodilo za vodenje kreditnih map ter določiti odgovorne osebe, ki bodo skrbele za popolnost in celovitost posameznih map.

33

6 METODOLOGIJA OBLIKOVANJA REZERVACIJ PO MEDNARODNIH STANDARDIH RAČUNOVODSKEGA POROČANJA V POSLOVNI BANKI14

S 1.1.2006 so pričeli veljati mednarodni standardi računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP), in njim deloma prilagojen Sklep Banke Slovenije o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. MSRP (MRS 39 in MRS 37) in zgoraj navedeni sklep BS zahtevajo bistveno spremenjeni način oblikovanja rezervacij za zavarovanja pred kreditnimi tveganji. Medtem ko je višina rezervacij po sedaj veljavnem sistemu opredeljena z boniteto komitenta in terjatev do njega, pa je po MSRP enaka razliki med knjigovodsko vrednostjo finančnega instrumenta in njegovo nadomestljivo vrednostjo. Slednja predstavlja sedanjo vrednost prihodnjih pričakovanih denarnih tokov iz naslova poplačil finančnega sredstva. 6.1 Oblikovanje rezervacij po MSRP v poslovni banki Rezervacije oz. oslabitve se skladno z MSRP oblikujejo za finančne instrumente, ki jih ima banka v posesti do zapadlosti in jih vrednoti po odplačilni vrednosti ter določene prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, kjer je kreditno tveganje podobno kot pri običajnem kreditnem razmerju (finančne garancije, avali, nekriti akreditivi). Rezervacije oz. oslabitve je potrebno oblikovati v primerih, ko banka ocenjuje, da določenih finančnih instrumentov ne bo mogla unovčiti v skladu s pogodbenimi določbami in pri njih pričakuje izgubo. Obstajati morajo dokazi o oslabitvi: • pomembne finančne težave dolžnika, • kršenje pogodbenih obveznosti s strani dolžnika, • restrukturiranje finančnih sredstev zaradi finančnih težav dolžnika, • verjetnost stečaja ali finančne reorganizacije dolžnika, • negativne spremembe pri poravnavanju dolgov, • poslabšanje lokalnih in nacionalnih ekonomskih pogojev, ki vplivajo na poravnavanje

finančnih sredstev. Pri prevzetih obveznostih po zunajbilančnih postavkah se rezervacije pripozna če: • ima banka zaradi preteklega dogodka sedanjo obveznost, • je verjetno, da bo morala banka obveznost poravnati, • je mogoče zanesljivo oceniti znesek obveznosti, ki predstavlja izgubo banke. Višino rezervacij oz. oslabitve je potrebno oceniti za vsako aktivno bilančno in zunajbilančno postavko (v nadaljevanju terjatev), ki je pomembna posamič, na osnovi individualne ocene poplačljivosti terjatve. Rezervacije pa se lahko ocenijo tudi na porfeljski osnovi za skupino posamično nepomembnih terjatev, s podobnimi značilnostmi kreditnih tveganj. 6.2 Oblikovanje rezervacij na osnovi individualne ocene poplačljivosti terjatev Rezervacije se za posamično pomembne terjatve oblikujejo na osnovi individualne ocene njihove poplačljivosti. 14 Povzeto po internem gradivu poslovne banke 2005

34

Kot posamično pomembne terjatve v poslovni banki štejejo: • terjatve do komitentov, z bonitetno razvrstitvijo A, B in C in skupno izpostavljenostjo

večjo od 0,5 % kapitala poslovne banke, • terjatve do bank, • terjatve do slabih komitentov, razporejenih v bonitetni skupini D in E, s skupno

izpostavljenostjo večjo od 25 mio SIT, • terjatve do drugih komitentov, ki jih kot pomembne določijo skrbniki komitentov,

revizorji ali Sektor za upravljanje s tveganji. Postopek oblikovanja rezervacij za vsako od terjatev, ki zadošča zgoraj navedenim kriterijem, poteka preko naslednjih faz: • pregleda pogodbenih denarnih tokov iz naslova poplačila terjatve in izračuna interne

stopnje donosa, • ocenjevanja dejanske višine poplačil terjatev po višini in času (izdelava pričakovanih

denarnih tokov), • diskontiranja ocenjenih denarnih tokov na sedanjo vrednost, pri čemer se kot diskontna

stopnja uporabi interna stopnja donosa oz. izračun njihove neto sedanje vrednosti, • izračun stopnje poplačljivosti terjatev in potrebne oslabitve terjatev oz. rezervacij. Tabela 6: Prikaz posameznih korakov Prvi trije koraki so v izključni pristojnosti skrbnikov podjetij in bank. Skrbniki pri oceni upoštevajo objektivne dejavnike, ki vplivajo na plačilno sposobnost komitenta, kot tudi izkušnje iz preteklega sodelovanja s komitentom in s tem zaupanja vanj. Izračun oslabitve terjatev oziroma rezervacij pa je v pristojnosti Sektorja za upravljanje s tveganji. 6.2.1 Pregled pogodbenih denarnih tokov in izračun interne stopnje donosa posamične terjatve Skrbniki komitentov pridobijo podatke o terjatvah, ki jih morajo individualno oceniti ter amortizacijske načrte za njihovo poplačilo v posebnem modulu podatkovnega skladišča. Za terjatve do posameznih komitentov, ki ne kažejo znakov oslabitve oz. za katere skrbniki menijo, da se bodo v celoti poplačale v pogodbeno določenih zneskih in rokih, potrdijo 100 %-no poplačljivost v okviru interne aplikacije. Pri komitentih, katerih terjatve je po njihovi presoji potrebno oslabiti, pa morajo oceniti poplačljivost vseh terjatev, vključno s tistimi, ki so knjigovodsko izkazane na drugih organizacijskih enotah banke. Ti komitenti in vsi pripadajoči posli z amortizacijskimi

Pregled pogodbenih denarnih tokov, izračun interne stopnje donosa

ocena pričakovanih denarnih tokov

izračun neto sedanje vrednosti pričakovanih denarnih tokov

izračun potrebne oslabitve terjatev oz. rezervacij

35

načrti so posameznemu skrbniku dostopni preko interne aplikacije. Pri skrbnem pregledu amortizacijskih načrtov jih popravijo v skladu z dejansko pričakovanimi poplačili. Interna stopnja donosa, ki se v nadaljevanju pri kreditih, za katere je predvideno poplačevanje po pogodbenih pogojih oz »anuitetnih kreditih« uporabi kot diskontna stopnja, je izračunana iz pogodbenih denarnih tokov po naslednji formuli:

n n DTPi DTPi ∑ ( 1 + r)ti ∑ ( 1 + r)tiKV=

i=1 oziroma

i=1 - KV = 0, kjer je

KV = Vrednost instrumenta = (knjigovodska vrednost instrumenta (glavnice), ki ji je praviloma treba dodati še vrednost natečenih obresti),

n = število bodočih denarnih tokov, DTPi = i-ti denarni tok (to so denarni tokovi iz pogodbe, ki ustrezajo 100% poplačljivosti),

ti = Čas v letih (dnevih deljenih s 365) do i-tega denarnega toka (računan od datuma izračuna),

r = Rešitev enačbe, notranja stopnja donosa, ki ustreza 100% poplačljivosti. 6.2.2 Ocena dejanske višine poplačil Način ocenjevanja se razlikuje glede na to, ali gre za bilančne terjatve ali za zunajbilančne obveznosti. • Bilančne terjatve: ločimo t.i. »anuitetne«15 in »odpovedane kredite«16 • Potencialne obveznosti Glede na to, da banka oblikuje rezervacije tudi na potencialne obveznosti (tvegane zunajbilančne postavke – garancije, akreditivi…), je potrebno oceniti, ali bodo le-te unovčene. V primeru pričakovanega unovčenja je potrebno predvideti višino in čas unovčenja ter v nadeljevanju oceniti poplačljivost unovčenega zneska po enakem postopku kot za odpovedane kredite. • Ocena poplačljivosti iz unovčitve zavarovanj 15 Pod »anuitetnimi krediti«, razumemo kredite, za katere je predvideno odplačevanje po pogodbenih pogojih. Zanje je potrebno originalni amortizacijski načrt odplačila glavnice in obresti do konca odplačilne dobe popraviti v skladu z realno pričakovanimi poplačili (po višini in času). Enaka logika velja za dane kredite, za katere je predvideno odplačilo na koncu obdobja, v vmesnem času pa teče obračun obresti, ki sproti zapadejo v plačilo. 16 Pod »odpovednimi krediti« razumemo bilančne terjatve iz naslova: • zapadlih neodplačanih kreditov in pripadajočih, obračunanih obresti, vključno z zapadlim delom

anuitetnih kreditov, • unovčenih in neplačanih garancij in pripadajočih, obračunanih obresti. Zanje ni smiselno pripravljati podrobnega amortizacijskega načrta odplačevanja. Potrebno je oceniti le letne zneske vračil.

36

Pri oceni poplačljivosti vseh vrst terjatev je potrebno upoštevati tudi pričakovane denarne tokove iz unovčitve zavarovanj: prvovrstnih, primernih ter zavarovanj z zastavo premičnin in nepremičnin17 (predpisano s Sklepom BS o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja). Terjatve, zavarovane s prvovrstnimi zavarovanji so 100 %-no poplačljive. 6.2.3 Diskontiranje ocenjenih denarnih tokov V naslednjem koraku, ki se s pomočjo interne aplikacije opravi avtomatsko, se ocenjeni denarni tokovi diskontirajo na neto sedanjo vrednost, po naslednji formuli:

n DTi ∑ ( 1 + r)ti

NSV=

i=1 kjer je NSV neto sedanja vrednost instrumenta (vrednost denarnih tokov) n število bodočih denarnih tokov DT i i-ti denarni tok (na temelju ocene poplačljivosti) ti čas v letih (dnevih deljenih s 365) do i-tega denarnega toka (računan od

datuma izračuna) r diskontna stopnja Pri »odpovedanih kreditih« se kot diskontna stopnja uporabi določena dogovorjena povprečna cena virov financiranja. 6.2.4 Izračun stopnje poplačljivosti in potrebne oslabitve terjatev oziroma rezervacij V zadnjem koraku se izračuna stopnja poplačljivosti terjatev, ki je enaka razmerju med neto sedanjo vrednostjo in knjižno vrednostjo terjatev (pri t.i. »anuitetnih kreditih« je to znesek neodplačanih glavnic kreditov na določen dan in pri t.i. »odpovednih kreditih« je to stanje glavnic in obračunanih obresti do določenega dne).Vsi izračuni se avtomatsko zabeležijo v podatkovnem skladišču, kjer se izvede tudi arhiviranje podatkov. Na osnovi stopnje poplačljivosti Sektor z upravljanji s tveganji izračuna znesek potrebne oslabitve terjatve oz. znesek rezervacij, po naslednji formuli: Rezervacije = KV ∗ (1-SP), kjer je SP= stopnja poplačljivosti = NSV/KV (knjižna vrednost) SP= 1: 100 %-na poplačljivost SP= 0: terjatve so v celoti nepoplačljive

17 Zavarovanja s premičninami in nepremičninami se pri oceni poplačljivosti lahko upoštevajo le, če banka razpolaga z vso potrebno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je zastavljena premičnina ali nepremičnina učinkovito in ustrezno sredstvo sekundarnega poplačila, kar pomeni, da mora banka dokazati, da za to premičnino ali nepremičnino obstaja trg ter da je unovčljiva v razumnem roku.

37

6.3 Oblikovanje rezervacij na skupinski ravni Rezervacije za preostali del portfelja (terjatve, ki niso posamično pomembne) in za terjatve do komitentov, ki so po individualni oceni 100 %-no poplačljive (razen terjatev do bank), se oblikujejo na osnovi skupin (portfeljski pristop). Postopek oblikovanja rezervacij poteka preko naslednjih faz: • oblikovanje skupin komitentov, • ugotovitev deleža terjatev posamezne skupine, pri katerih ugotavljamo izgubo, • izračun izgube in s tem potrebne višine oslabitve terjatev oz. rezervacij.

6.3.1 Oblikovanje skupin komitentov po metodologiji poslovne banke Za potrebe oblikovanja rezervacij je potrebno celotni kreditni portfelj, ki ni ocenjen individualno, razdeliti v skupine – poole, s podobnimi značilnostmi glede izpostavljenosti kreditnim tveganjem. Banka je oblikovala štiri večje skupine: • skupino netveganih terjatev, za katere rezervacij ni potrebno oblikovati. Gre za terjatve

do ZZZS, ZPIZ, Banke Slovenije, Republike Slovenije ter vlad in centralnih bank držav EEA18,

• skupino terjatev do pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, ki so do banke izpostavljeni 2 mio EUR ali več (veliki dolžniki),

• skupino terjatev do pravnih oseb in samostojnih podjetnikov, ki so do banke izpostavljeni manj kot 2 mio EUR (mali dolžniki),

• skupino terjatev do občanov. Vsako skupino terjatev (z izjemo prve, ki je netvegana) smo nadalje razdelili v pet podskupin, glede na njihovo boniteto: • terjatve do podjetij – velikih dolžnikov posamezne bonitetne skupine: A, B, C, D in E • terjatve do podjetij – malih dolžnikov posamezne bonitetne skupine: A, B, C, D in E • terjatve do občanov posamezne bonitetne skupine: A, B, C, D in E Boniteta terjatev se določa (skladno s Sklepom BS o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja) na podlagi ocene dolžnikove sposobnosti izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti. Slednja se presoja na podlagi: • ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, • njegove zmožnosti zagotovitve zadostnega denarnega toka za redno izpolnjevanje

obveznosti do banke v prihodnosti, • vrste in obsega zavarovanja terjatev, • izpolnjevanje dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. Z razvrstitvijo terjatev v skupine – poole (do velikih, malih podjetij, občanov) in nato v podskupine (po bonitetni razvrstitvi) smo oblikovali petnajst homogenih podskupin za skupinsko oslabitev, ki odražajo velikost oz. tip komitenta, in z boniteto tudi uspešnost poslovanja komitenta, njegovo finančno stanje in dosedanji odnos z banko (rednost pri poravnavanju obveznosti).

18 Države EEA: vse države, polnopravne članice Evropske unije, Islandija, Liechtenstein, Norveška (Agencija za trg vrednostnih papirjev 2005).

38

6.3.2 Ugotovitev deležev terjatev, pri katerih lahko pričakujemo izgubo Po MSRP se rezervacije oz. oslabitve oblikujejo v višini ugotovljene izgube, zaradi njihove neunovčljivosti (nezmožnost plačila v skladu s pogodbo s strani komitenta). Iz statističnih analiz kreditnega portfelja banke lahko sklepamo, da so deloma ali v celoti neunovčljive le terjatve, razvrščene v D in E bonitetni razred ter tisti del terjatev skupin A, B in C, za katere obstaja verjetnost, da bodo v enoletnem obdobju prešle v skupino D in E. Slednje za oba segmenta gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov naredimo s pomočjo matrik prehodov komitentov med bonitetnimi skupinami. Razvrstitev terjatev do občanov je odvisno izključno od njihove zapadlosti. Iz dosedanjih izkušenj pri poslovanju z občani lahko trdimo, da bodo terjatve, ki so zapadle več kot 90 dni (razvrščene v skupino C) ostale v večjem delu neporavnane in sčasoma prešle v skupino D in E. Zato lahko izgube pričakujemo pri vseh terjatvah do občanov, razvrščenih v bonitetne skupine C, D in E. 6.4 Izračun izgube in s tem potrebne višine oslabitve terjatev oziroma rezervacij Rezervacije za terjatve A, B in C poola se oblikujejo tako, da se ugotovi delež terjatev, ki bodo v enoletnem obdobju prešle v D in E bonitetno skupino. Prehod se nato pomnoži še s povprečno stopnjo nepoplačljivosti za D in E skupino. Povprečno stopnjo nepoplačljivosti za D im E skupino se izračuna na osnovi individualnih poplačljivosti terjatev do D in E komitentov, ki so izpostavljeni nad 25 mio SIT. Gre za razmerje med sedanjo vrednostjo vseh pričakovanih poplačil zgoraj navedenih terjatev in knjižno vrednostjo teh terjatev. Stopnja nepoplačljivosti = (1 - ocenjena SP). Zapisano s formulo: • rezervacije za A = terjatve A ∗ prehod v D ∗ % nepoplačljivosti za D + terjatve A∗

prehod v E ∗ % nepoplačljivosti za E, • rezervacije za B = terjatve B ∗ prehod v D ∗ % nepoplačljivosti za D + terjatve B∗

prehod v E ∗ % nepoplačljivosti za E, • rezervacije za C = terjatve C ∗ prehod v D ∗ % nepoplačljivosti za D + terjatve C∗

prehod v E ∗ % nepoplačljivosti za E, • rezervacije za D in E poole se oblikujejo tako, da se izpostavljenost v posameznem

poolu pomnoži s povprečnim odstotkom nepoplačljivosti za terjatve do komitentov D in E bonitetnih skupin,

• rezervacije za E = terjatve ∗ % nepoplačljivosti za E. V D poolih se upošteva tudi prehod iz D v E: Rezervacije za D = terjatve D ∗ prehod v E ∗ % nepoplačljivosti za E + (terjatve D – izpostavljenost v D ∗ prehod v E) ∗ % nepoplačljivosti v D. Predstavljeni izračuni temeljijo predvsem na historičnih podatkih in preteklih izkušnjah pri poslovanju banke s komitenti. Izjemo od navedenega izračuna predstavljajo:

39

• terjatve, zavarovane s prvovrstnimi zavarovanji: razvrščajo se v bonitetno skupino A, rezervacij nanje ni potrebno oblikovati, vendar največ 30 dni po roku za plačilo.

• terjatve do občanov: zaradi pomanjkanja statističnih podatkov o izterljivosti se rezervacije za naložbe občanom oblikujejo na osnovi obstoječih odstotkov, ki jih za bonitetne skupine C, D in E predpisuje Banka Slovenije (z uporabo enakih odstotkov se oblikujejo rezervacije za glavnice ter obresti; pri prvovrstno zavarovanih terjatvah, ki niso zapadle preko 30 dni rezervacij ne oblikujemo)

6.4.1 Pribitki na izračunane oslabitve oziroma rezervacije Sektor za upravljanje s tveganji lahko po svoji presoji korigira višino rezervacij glede na ugotovljeno povečano tveganje posameznih panog. Pribitki zaradi tveganosti panog se določajo sproti, glede na trenutno gospodarsko situacijo in le za terjatve, ki so ocenjevane skupinsko. Skrbnik mora tveganost panog pri individualni oceni poplačljivosti že upoštevati. 6.5 Izračun rezervacij za potrebe izračuna kapitalske ustreznosti Oblikovanje rezervacij na osnovi individualne ocene poplačljivosti terjatev je po Sklepu BS popolnoma enako, kot po metodologiji poslovne banke, za oblikovanje rezervacij na skupinski ravni pa se terjatve, ki niso posamično oslabljene, razvrsti v bonitetne skupine od A do E, nanje pa izračuna rezervacije v naslednji višini: Skupina A, razen netveganih postavk in postavk, zavarovanih s prvovrstnim zavarovanjem

1 %

Skupina B 10 %

Skupina C 25 % Skupina D 50 % Skupina E 100 % Razlika v rezervacijah, izračunanih po Sklepu BS in rezervacijah izračunanih skladno z metodologijo poslovne banke, predstavlja odbitno postavko od kapitala poslovne banke.

40

7 SKLEP Slovenske banke so predvsem univerzalne banke, in ni ločitve med komercialnimi in investicijskimi bankami tako kot v tujini. Zato poslovne banke svojim komitentom ponujajo celotno paleto bančnih storitev. Ker slovenski bančni trg šele vstopa v Evropo, so klasični kreditni posli glavna dejavnost bank in s tem povezano kreditno tveganje tudi največje bančno tveganje. Statistični podatki kažejo, da kreditno tveganje, ki rezultira v kreditni funkciji poslovnih bank, predstavlja več kot 50 % vsega tveganja, kateremu je banka izpostavljena. Zato je z vidika varnosti bančnega poslovanja temu tveganju potrebno nameniti tako veliko pozornost. Slovenski bančni nadzorniki so zato v luči novega kapitalskega sporazuma Basel II in Mednarodnih standardov računovodskega poročanja v letu 2006 pripravili prenovljeno zakonodajo za nadzor nad kreditnim tveganjem. Sklep o razvrščanju aktivnih bilančnih in izvenbilančnih postavk bank in hranilnic je s 1.1.2006 zamenjal Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. Nov kapitalski sporazum Basel II, ki bo predvidoma v letu 2007 nadomestil sporazum iz leta 1988 (Basel I), naj bi zmanjšal prepad med regulativo in tržno prakso ter je izrednega pomena za celoten mednarodni bančno finančni sistem. V okviru prvega stebra, ki ureja minimalne kapitalske zahteve, predpisuje načine izračuna minimalne kapitalske ustreznosti glede na tveganost bančnega porfelja. Največja novost je, da za izračun višine potrebnega kapitala za pokritje kreditnih tveganj bankam predpisuje standardiziran pristop ter osnovni in napredni pristop, ki temeljita na internih ratingih bank. V skladu z določili Mednarodnih standardov računovodskega poročanja, prevzetimi za uporabo v Evropski uniji, je Banka Slovenije predpisala nov sklep za spremljavo in ocenjevanje kreditnega tveganja poslovnih bank. S tem sklepom je slovenski bančni nadzornik predpisal ocenjevanje izgub na podlagi lastne metodologije banke po MSRP in na podlagi metodologije Banke Slovenije, s katero so določene najnižje možne ravni oslabitve oz. rezervacij v odstotkih po posameznih skupinah finančnih sredstev, merjenih po odplačni vrednosti, in privzetih ter potencialnih obveznostih. Če so ocenjene izgube po metodologiji BS višje od ocenjenih izgub po metodologiji MSRP, se razlika v izračunu upošteva kot odbitna postavka od temeljnega kapitala pri izračunu kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Na ta način oz. s podobnimi “bonitetnimi filtri” bo BS lahko urejala oz. posredno zagotavljala ustrezno raven kapitala v bankah tudi v prihodnje, ko bo dejansko zaživel Basel II. Nikakor pa tega ne bo mogla zagotavljati neposredno prek slovenskih računovodskih standardov. Glavna novost spremenjene bančne regulative za kreditno tveganje je v tem, da banke ne bodo mogle oblikovati več rezervacij “na zalogo” za predvidene bodoče izgube. Zaradi drugačnega načina izračunavanja rezervacij se ob prehodu na MSRP pri bankah pričakuje največji učinek prav zaradi delne sprostitve rezervacij. V pasivi bilance stanja se bodo ukinile predvsem rezervacije za izravnavo po skupinah, od posojil in terjatev z bonitetno skupino A in zunajbilančnih obveznosti. Ukinile se bodo tudi posebne rezervacije za druga znana tveganja, prav tako rezervacije za splošna bančna tveganja. Zato se bodo predvsem pri manjših bankah pojavile težave pri skupinskem ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja, ki je v pomankanju oziroma neobstoju časovne serije informacij oz. podatkov o podobnih finančnih sredstvih in zunajbilančnih obveznostih v skupini in z njimi povezanimi izgubami iz kreditnih tveganj, ki bi utegnile nastati v preteklosti. Na tem

41

področju so bile za slovenske banke rešitve po slovenskih računovodskih standardih mnogo bolj enostavne. Največje spremembe v računovodskih izkazih bank v skladu z novo regulativo, pričakujemo ravno v zvezi s prevrednotenjem finančnih sredstev. Največji učinek pričakujemo iz sprostitve rezervacij za bodoče izgube iz nekreditnih tveganj, delno rezervacij za izgube iz kreditnih tveganj in rezervacij za splošna bančna tveganja. Po MSRP se lahko rezervacije oblikujejo le na podlagi dogodkov, ki so se v preteklasti že zgodili in je na njihovi podlagi mogoče že identificirati izgube v portfelju finančnih sredstev, nikakor pa jih ni mogoče oblikovati za bodoče izgube. Ne glede na to, pa bodo morale slovenske banke za potrebe uresničevanja kapitalskih zahtev zagotavljati ustrezno raven kapitala. K neposredni uporabi MSRP pri izdelavi tako konsolidiranih kot tudi posameznih računovodskih izkazov so z novelo Zakona o gospodarskih družbah zavezane tudi banke in hranilnice od 01.01.2006 dalje. To je za nekatere banke tudi prednost, saj se bodo na ta način tiste banke, ki kotirajo na borzah držav članic EU, izognile vzporedni pripravi letnega poročila po SRS in MSRP. Metodologija oblikovanja rezervacij po MSRP v poslovni banki, ki je predstavljena v moji diplomski nalogi je zelo dobra, ker temelji predvsem na historičnih podatkih in preteklih izkušnjah pri poslovanju banke s komitenti, saj so prehodi komitentov med bonitetnimi skupinami narejeni izključno na podlagi časovnih vrst. Tako lahko banka uskladi te podatke za predvidena gibanja v prihodnosti, ki bodo vplivala na spremembo poplačljivosti terjatev oz. na delež oblikovanih oslabitev. Na osnovi stopnje poplačljivosti poslovna banka izračuna znesek potrebne oslabitve terjatve oz. znesek rezervacij. Pri izračunu se ocenjeni denarni tokovi diskontirajo na neto sedanjo vrednost. Tako je stopnja poplačljivosti enaka razmerju med neto sedanjo vrednostjo instrumenta in njegovo knjigovodsko vrednostjo. Banka je za potrebe oblikovanja rezervacij celotni kreditni portfelj, ki ga ni ocenila individualno, razdelila v štiri skupine – poole. Z razvrstitvijo terjatev v skupine - poole (do velikih in malih podjetij ter občanov) in nato v podskupine (po bonitetni razvrstitvi) je banka oblikovala petnajst homogenih podskupin za skupinsko oslabitev, ki odražajo velikost oz. tip komitenta, in z boniteto tudi uspešnost poslovanja, njegovo finančno stanje in dosedanji odnos z banko glede rednosti pri poravnavanju obveznosti.

42

8 POVZETEK Ena od osnovnih dejavnosti banke je dejanje kreditov, pri čemer se vsaka banka sooča s kreditnim tveganjem. Kreditno tveganje je le eno od tveganj, s katerimi se srečuje banka, pomeni pa tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Pri vsakem odobrenem kreditu prevzame banka tveganje, da ji kreditojemalec kredita ne bo vrnil v dogovorjenem roku ali da ga sploh ne bo vrnil. Tveganja pri kreditnih poslih ni možno v celoti odpraviti, mogoče pa ga je zmanjšati. Bančna praksa je razvila številne oblike zavarovanja kreditov, ki predstavljajo sekundarni vir za vračilo kredita v primeru, ko primarni vir – denarni tok kreditojemalca – odpove. Kreditno tveganje banke je možno zmanjšati tudi s pravilno razpršitvijo kreditnih naložb, ki znižajo tveganje prevelike koncentracije odobrenih kreditov posameznemu komitentu, posamezni regiji, ipd. Banka mora zagotoviti, da glede na vrsto in obseg poslov ter tveganja, ki jim je izpostavljena, vedno razpolaga z ustreznim kapitalom. V okviru predpisanih zakonskih in internih meril mora razvrščati svoje terjatve v skupine od A do P in ocenjevati višino potencialnih izgub iz naslova kreditnih tveganj. Cilj vsake banke je z ustreznimi ukrepi in z upoštevanjem vseh eksternih in internih pravil dovesti kreditno tveganje v sprejemljive okvire. Ključne besede: banke, kreditno tveganje, kreditni portfelj, terjatve, kapitalska ustreznost, Novi kapitalski sporazum, standardiziran pristop, pristop temelječ na internih ratingih, Mednarodni standardi računovodskega poročanja. 9 SUMMARY One of bank’s basic activities is granting credits, where each bank is exposed to a so called credit risk. This risk is merely one of many risks which a bank has to encounter, representing a risk of loss occurrence due to debtor’s unfulfilled obligation regarding the bank. Whenever a bank allows a credit it also starts to bear the risk of debtor’s failing to render the credit in agreed time or not rendering it at all. Credit transaction risks cannot be entirely annulled, yet they can be reduced. Bank practice has developed several forms of credit insurance, which represent a secondary source of repaying the credit in case should the primary source – debtor’s cash flow – fail. A bank’s credit risk can also be reduced bz proper dispersion of credit investments, which reduce the risk of too large concentracion of allowed credits to a single client, branch, region, etc. It is up to a bank to ensure – regarding the kind and volume of operations as well as risks it has to bear – parmament availability of appropriate capital. It also has to – within the frames of obligatory legal and internal measures – arrange its debts into groups from A to P and establish the amount of potential credit risk loss. It is every bank’s goal to put credit risk within acceptable frames using suitable measures and considering all external and internal rules. Key words: banks, credit risk, loan portfolio, financial claims, kapital adequacy, New capital accord, standardised approach, approach based on the internal ratings, International Financial Reporting Standards (IFRS).

43

10 SEZNAM LITERATURE 1. Anadolli, Sonja. 2004. Mednarodni standardi računovodskega poročanja in banke.

(Urednik Borak Neven: Novi bančni standardi in ERM 2) 10. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

2. Barle, Janez in Žunič, Anton. 1999. Prehodne matrike in njihova uporaba. (Urednik

Borak Neven: Ravnanje s tveganji) 5. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 65-80.

3. Dimovski , Vlado. 1999. Bančništvo – zapiski predavanj. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta. 4. Dimovski, Vlado in Gregorič, Aleksandra. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta. 5. Filipič, Drago in Markovič-Hribernik, Tanja. 1998. Osnove financ – zapiski predavanj.

Maribor: Ekonomska poslovna fakulteta. 6. Glogovšek, Jože. 1995. Pomen in razlaga pojma banke. Ljubljana: Bančnik, glasilo

SKB banke d.d.. 7. Glogovšek, Jože in Beloglavec, Sabina. 2002. Basel II, velikost in tržna usmerjenost

banke. (Urednik Borak Neven: Basel 2). 8. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 75-95

8. Janevska, Lidija. 2003. Tehnike zmanjševanja kreditnega tveganja v Baslu II.

Ljubljana: Bančni vestnik 5, 35-40. 9. Kahrimanovič, Teo. 2003. Upravljanje tveganj kot zavora pri avtomobilu. Ljubljana:

Bančnik. Glasilo SKB banke d.d.. 10. Krumberger, Matej. 2000. Nadzor bančnega poslovanja in obvladovanje tveganj v

slovenskem bančništvu: izkušnje, problemi, priporočila. (Urednik Borak Neven: Analiza bančnih tveganj) 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana.: Zveza ekonomistov Slovenije. 71-81

11. Muhič, Mateja. 2000. Spremljanje likvidnostnega tveganja v bankah. (Urednik Borak

Neven: Analiza bančnih tveganj) 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov . 127-138

12. Podlesnik, Bogdan. 2000. Vsebinska analiza poslovanja banke. (Urednik Borak Neven:

Analiza bančnih tveganj) 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 113-119

13. Rubin, S.,T. Rotovnik, L. Janevska, M. Kovač, P. Ogrinc in D. Pulec. 2003. Novi

baselski kapitalski sporazum. Ljubljana: Banka Slovenije.

44

14. Rubin, Saša. 2002. Standardizirani pristop k merjenju kreditnega tveganja. (Urednik Borak Neven: Basel 2). 8. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 3

15. Ribnikar, Ivan. 1998. Kreditne institucije. Ljubljana: Bančni vestnik 6, 59 16. Repovž, Leon in Peterlin, Jožko. 1998. Financiranje. Študijsko gradivo. Koper: Visoka

šola za management 17. Skubic, Tatjana. 2000. Ocenjevanje bank. (Urednik Borak Neven: Analiza bančnih

tveganj) 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana.: Zveza ekonomistov Slovenije. 139-152.

18. Sušnik, Saša. 2000. Predlagane spremembe mednarodnih standardov kapitala in

kapitalske ustreznosti bank. (Urednik Borak Neven: Analiza bančnih tveganj) 6. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana.: Zveza ekonomistov Slovenije. 21-32

19. Sušnik, Saša. 2001. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (1). Ljubljana: Bančni

vestnik 4, 40-46 20. Sušnik, Saša. 2001. Prihodnost baselskih kapitalskih standardov (2). Ljubljana: Bančni

vestnik 6, 31-37 21. Sušnik, Saša. 2001. Posledice uveljavitve novega Baselskega sporazuma za slovenske

banke. (Uredil Borak Neven: Banke in denarna politika) 7. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

22. Thornhill T. Wiliam. 1990. Risk management for financial institutions. Illinois:

Bankers Publishing company. 23. Zavodnik, Evgenij. 2003. Basel II. Bančnikova priloga. Ljubljana: Glasilo SKB banke . 24. Žagar, Iva. 1999. Boniteta kreditojemalcev in vrste kreditnih rizikov. (Urednik Borak

Neven: Ravnanje s tveganji) 5. strokovno posvetovanje o bančništvu. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije. 51-63

45

11 SEZNAM VIROV 1. Zakon o bančništvu. Uradni list RS 104/2004. Uradno prečiščeno besedilo. 2. Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic. Uradni list RS št.

67/05. 3. Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic. Uradni list RS št. 24/2002 4. Metodologija oblikovanja rezervacij po mednarodnih standardih računovodskega

poročanja in novih predpisih Banke Slovenije.2006. Delovni osnutek. Ljubljana: Interno gradivo Nove Ljubljanske banke.

5. http://www.bsi.si/html/basel2/02_kaj_je/Kaj_je_Basel_II.htm (24.03.2006) 6. http://www.bsi.si/html/basel2/01_uvod/Zakaj_Basel.htm (21.09.2005) 7. http://www.a-tvp.si/content.asp%3FID% (3.10.2005)