Digitized by the Internet Archive

in 2011 with funding from

University of Toronto

http://www.archive.org/details/zgodovinasrbovhr01meli

4^^iH^

%'^t

VAVPOT I t.

ZGODOVINA SRBOVHRVATOV INSLOVENCEV

I. DEL

NAPISAL

ANTON MELIK

TISKOVNA ZADRUGALJUBLJANA 1919

TTT

^v^--^^^^^'

----ae^

^fo, Ontar

VSE PRAVICE PRIDRANE.

TISKARNA MAKSO HROVATIN, LJUBLJANA.

PREDGOVOR.S priujoo knjig-o je podan slovenskemu

obinstvu prvi nekoliko obirneji pregled zgodo-vine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V tem je tudie doloen znaaj knjige. Imel sem pred omidejstvo, da Slovenci hrvatske, zlasti pa srbskezgodovine na splono doslej sploh nismo poznali.Zato je bil moj namen, podati predvsem pregledpolitinih dogodkov, ki naj daje ele podlago zanatanneji tudij notranjega ivljenja. Bolj ko kjedrugje je pri nas junih Slovanih razlina politinausoda posameznih delov odloila vso mnogoteronotranjo divergenco naroda.

Hkrati sem sodil, da je umestno opozarjativ tem prvem skupnem pregledu zgodovine Slo-vencev na momente v nai preteklosti, ki so biliza nas najusodneji, bodisi v pozitivnem kakor vnegativnem smislu. Poleg tega pa sem skualobrniti pozornost na tiste dobe, dogodke in vplivev minulosti, ki nam nudijo razlago za mnogoterepojave dananjega narodnega ivljenja, bodisi vetnografskem, nacijonalno - politinem kakor kul-turno -civilizacijskem oziru ter podati na ta nainnekak historien komentar k naim dananjim no-tranjim narodnim problemom, v zavesti, da leiravno v tem eden glavnih momentov za upravie-nost tudija zgodovine. Seveda pa je bilo v tem

oziru treba imeti pred omi, da pregled zg-odo-vine ne more preiti v podrobno premotrivanje. Samopo sebi je umljivo, da se tudi nisem mogel pe-ati natanneje z mnogoterimi spornimi vpraanjinae zgodovine, pri katerih razreitvi se nazorizgodovinarjev med seboj e ve ali manj razlikujejo.

Za delitev nae zgodovine v dva dela je mejadana sama po sebi. Turki naval je pogazil staroSrbijo; ta moment je za srbsko zgodovino naj-vaneji in najusodneji; saj loi slavno dobo na-rodne samostojnosti, mnogo obetajoega razmahastare srbske dravne in nacijonalne sile od tekedobe, ko je sredi XV. stoletja po srbskih zemljahzavladala barbarska turka sila. Tako dele Srbisvojo zgodovino; enako delitev sem pridral tudijaz, ne morda samo zato, ker je srbski del naeganaroda predstavljal vedno na zunaj in na znotrajnajjajo skupino med nami. To razdobje se namrev glavnem vjema z delitvijo splone zgodovinena srednji in novi vek; toda doim se za ostaloEvropo novi vek zaenja s kulturnim, verskim terslednji politinim preporodom narodov, se uvajapri Srbih s politinim, gospodarskim, kulturnim inverskim zasunjenjem. Taka delitev pa se v bistvuprilaga tudi hrvatski in slovenski zgodovini, kerimamo tudi Slovenci in Hrvatje v isti dobi va-neja razdobja. Turka sila je navalila ez srbskezemlje na Ogrsko in Hrvatsko ter dosegla tudislovenske pokrajine; ostala je za stoletja tudi zate zemlje najvaneji politini initelj. Po drugistrani je le malo pozneje Hrvatska z Ogrsko prilapod vlado Habsburanov (1526); to dejstvo paje bilo drugi vani moment za nadaljno hrvatskozgodovino. Pri Slovencih preneha priblino v istem

asu prva doba germanizacije, malo nato pa seprienja prva doba narodne probuje v kmetskihuporih in v zaetku lastne knjievnosti.

Drug-i del obravnava boje s Turki, pri Srbihzdruene z velikimi selitvami na sever, boje, vkaterih so imeli Srbi v Avstrijcih svoje naravnezaveznike. Dalje sledi doba splonega narodnegapreporoda, pri Slovencih in Hrvatih predvsem vkulturnem in notranje -politinem oziru, pri Srbihpa vstajenje nove drave in nje notranjo in zu-nanjo rast, kar nas privede slednji do ustanovitveskupne jugoslovanske drave.

Koncem II. dela priobujem seznam glavnehistorine literature slovenske, hrvatske in srbske,ki naj bo nekak kaipot tistim, ki se ele saminatanneje seznaniti z nao zgodovino, dokler nedobimo sami vejih, obirnejih in popolnejih del.

V Ljubljani, aprila 1919.

Anton Melik.

1. Zemljepisna lega junoslovanskega ozemlja.

Predno se poglobimo v zgodovino junihSlovanov, predvsem Srbov, Hrvatov in Slovencev,je potrebno, da si v njeno laje razumevanje pred-oimo povrinsko sliko junoslovanske zemlje, njeprirodo, kakor tudi nje zazmerje do teritorijev, kijo obdajajo. Na podlagi tega popisa bomo spo-znali najvaneje initelje, ki so v izdatni merivplivali na potek nae zgodovine, v marsikateremoziru pa naravnost odloilno doloali nao dose-danjo usodo.

Junoslovansko ozemlje pripada skoro iz-kljuno balkanskemu polotoku. Izven njega lei leslovensko ozemlje, toda lahko bi teli tudi naejune predele e k Balkanu. Na polotok namrenima izrazite naravne meje napram celini, v emerse bistveno loi od ostalih dveh junoevropskihpolotokov, pri katerih tvorijo Alpe oziroma Pirenejikrepko, popolno lonico proti evropski celini. Na-ravno severno mejo mora polotoku nadomestovatiumetna loitev. Sicer se smatra navadno renarta Donava Sava kot lonica, ali pogled nazemljevid nam koj pokae, da je kljub navidezninaravni utemeljenosti ta meja vendarle pretenoumetna. Zakaj prepusti nam v nemogoem poloaju

Dobrudo ter Vlako niino, ki omahujeta medpolotokom in trupom, prepusti nadaljno mejo doJadranskega morja nedoloeno, negotovo. Kakovana pa je bila okolnost, da je na polotok odprtna severu, za potek nae zgodovine, bomo imeliponovno priliko opazovati.

Balkanski polotok sestoji iz dveh delov: izirokega severnega trupa, ki ga omejuje na jugunekako rta od Carigrada ob Marmarskem m.orjuez Galipoli, Solun in macedonsko-tesalsko mejona Valono, in iz manjega posebnega grkega"polotoka ter k njemu pripadajoih netevilnih oto-kov. Po legi, prirodi, pa tudi po prebivalstvu inzgodovini sta ta dva dela med seboj mono raz-lina in sta imela v preteklosti razmeroma maloskupnega. Za nas je vaen le severni del, zato sepeamo v prvi vrsti z njim.

Po svoji povrini pripada Balkanski polotoktrem, po Cvijiu tirim gorskim sestavom. Navzhodnem delu se razprostira gorovje Balkan vlepem loku od Timoka do rnega morja, dolga,razmeroma ozka in dovolj prehodna gorska vrsta.Na njegovi severni strani se razprostira do Donaveiroka, ne preve rodovitna bolgarska obdonavskaniina, ki kae zlasti proti severovzhodu e stepniznaaj. Na juni strani gorovja lei dokaj rodovitnakotlina ob gorenji in srednji Marici. Zapadnostran polotoka zavzemajo pogorja ter planoteKrasa ali Dinarskega gorovja, kakor se taskupina v zadnjem asu navadno imenuje. Togorovje tvori v mnogoterem oziru nadaljevanjenaih Julijskih alp, v katere prehaja polagomabrez izrazite vidne meje, v ozemlju med Sorico inBao ter Ljubljanico in Idrijo. Njega gorske sku-

pine se vleejo v smeri od severozapada protijugovzhodu do okolice Skadarskega jezera, kjerzavijejo z gorovjem Prokletije v severni Albanijiproti vzhodu in celo severovzhodu. Vse to obsenogorovje sestoji preteno iz apnenca, kar je zdru-eno z znanimi usodnimi krakimi" pojavi. Naceli rti pada strmo k bregovom Jadranskegamorja, kar ima za klimo pokrajine, zlasti ozadja,pa tudi za zgodovino odloilni pomen. Juno odSkadarske kotline prienja Albansko-grko gorovje,ki se vlee v smeri od ssz proti jjv po Albaniji indalje v Grijo ; s svojim severnim delom se enakoDinarskemu goro^vju zabrne proti severovzhodu terkona z visoko Sar-planino. V nasprotju z Dinar-skim gorovjem prevladujejo v njem kriljevci inpeenec, vsled tega so kraki pojavi tod redkeji.Med gorovjem in albansko jadransko obalo po-sreduje obseneja obrena ravnina, ki pa je precejzamovirjena; vrh tega je obala tu izredno slaborazvita. Albansko gorovje je slabo prehodno; kerpa tee vprek gorovja v smeri proti morju veznatnih rek, ne bo teko, te ozke, sotesk polnedoline z modernimi prometnimi sredstvi napravitidovolj prehodnim, kar je pri Krasu na severu paznatno teavneje. Osrednje dele polotoka, za-padno in jugozapadno od Balkana in vzhodno odDinarskega ter Albanskega gorovja pa zavzemaRodopska gorska skupina, sestojea iz starejihkamenin. V tem delu se nahaja znatno tevilosamostojnih gorskih kotlin, globoko ugreznjenih vgorato pokrajino.

Zemljepisno torej polotok ni enoten; skupnomu je le to, da povsod prevladuje gorata krajina.Kakor smo videli, se vleejo posamezna gorovja

v razlinih smereh. Razen na severovzhodu ninikjer vejih ravnin

;pa pa imamo povsod med

posameznimi gorovji manje ali obseneje planoteter kotline, ki pa so zopet medsebojno ostro lo-ene, tako da je obevanje med njimi monooteeno po mnogotevilnih vmesnih gorskih hrbtihter soteskah. Dalje pa je vano, da se nahajajodomala vse obseneje ravnine ob periferiji pol-otoka in da so od zunanje strani lahko pristopne,bodisi na jugu v Macedoniji, kakor na vzhodu vTraciji ali na severu v Bolgariji, v Pomoravju terPodunavju Srbije, dalje v Posavju in tudi v sloven-skem ozemlju. Med slednjimi navedene pokrajinepa e vse gravitirajo v veliko ogrsko niino tertvorijo zemljepisno pravzaprav samo e njene ob-robne dele.

Povrina balkanskega polotoka je torej taka,da prav gotovo ne pospeuje politinega zdruenjaljudstva, ki prebiva na njem. Pri narodih, ki senahajajo po svoji civilizaciji na niji stopnji, papovzroa brez dvoma politino razkosanost, kersi nujno vsaka zemljepisno samostojna kotlinazgradi svojo posebno politino organizacijo. Takovidimo, da je bil na polotok politino razcepljenv predrimski dobi, ko so po njem iveli samo-stojno politino ivljenje civilizacijsko primitivniilirski in traki rodovi, ravno tako pa tudi v dobi,ko so se po njem naselila slovanska plemena. Cimbolj pa so navedena ljudstva napredovala v omiki,tembolj so relativno moneje politine organiza-cije irile svoje obmoje preko vejih delov pol-otoka. Vidimo pa dalje, da je bil cel polotokzdruen v eni politini oblasti le takrat, kadar jeto zdruitev udejstvila drava, ki je imela svoje

8

sredie izven polotoka; tako je bilo v stoletjih,ko so gospodarili na Balkanu Rimljani, in enakopozneje, ko so mu vladali Bizantinci ter Turki.Da so ti imeli sede svoje drave v Carigradu,ki lei e na Balkanu, dasi e na skrajnem robu,ne g-ovori proti gorenji trditvi, ker je bilo v obehsluajih teie drave v Mali Aziji ali sploh vPrednji Aziji.

Kakor e zgoraj navedeno, teijo tevilni po-samezni deli polotoka na periferijo. Vse Podravje,Posavje in Pomoravje tvori prehod v ogrsko niino,kakor tvori ravan severno Balkana odprt prehodk Vlaki niini, ez Moldavijo in preko Dobrudepa dohod k obirnim stepam june Rusije. Razum-ljivo je torej, da politini dogodki v teh stepnihpredelih in ogrska ravan tvori njih zadnji,dale proti zapadu pomaknjeni len niso mogliostati brez vpliva na navedene balkanske pokra-jine; primerov za to nam nudi naa zgodovinapa dovolj. Stepni pas je bil v starem in srednjemveku vedno domovalie nomadskih mongolskihljudstev; po njem so prihajali v srednjo Evropoter dalje proti zapadu in jugu valovi nomadskegagibanja. Res da znai nomadsko ivljenje nizkostopnjo gospodarske civilizacije, ali kljub temu sose v politinem oziru izkazali nomadi vekratdravnotvorno moneje kakor poljedelska ljudstva.Le prepogostem v zgodovini opazujemo pojave,ko so nomadi zagospodovali nad zemljedelskimipredeli, dasi se trajno njih gospodstvo nikdar nidalo drati.

Ta stepni pas na severnem obrobju Balkanaje tudi v zemljepisni legi naega polotoka preva-en initelj. Njen vzhodni del, bolgarsko-rumunska

obdonavska ravan, tvori vana vrata, skozi kateraso prihajali narodi, nomadski in napol poljedelski,na polotok, se naselili po njem, tako Slovani, takoBolgari, ali pa prihajali le plenit, tako Huni,Avari, Peenegi, Tatari, tako Rusi, bodisi kijevskekakor moskovske drave. Enako vana je ogrskaniina ; Obri-Avari ter slednji Madari) ki so seustavili tod, so svoji moi podredili blinje rav-ninske in grievnate dele polotoka ob Moravi,Savi in Dravi. Niso sicer mogli teh pokrajin trajnoobdrati, vendar pa so stalno ogroali nae cen-tralne politine tvorbe ter vsled tega indirektnopospeevali politino razcepljenost na severu.

Na ostalih straneh obdaja morje na polotok.Ali na jugovzhodu tvori le ozek pas do MaleAzije, tega najbolj na zapad pomaknjenega lenaPrednje Azije, enega najstarejih zibelk kulture.Prednjeazijska kultura ni nikdar izgubila svojeposebnosti, za Evropo je bila vedno orijen-talska"; proti zapadu se je irila aH prekomorja ali preko Male Azije na Balkan. Narodi^ki so si v Prednji Aziji zgradili moneje drave,so po veini skuali raziriti svojo oblast tudi potej najnaravneji poti, kar moremo opazovati pristari Perziji in pozneje pri Arabcih in Osmanih.

Na junovzhodni strani je torej orijentalskakultura preko Male Azije komunicirala z Balka-nom in sledove orijentalskih vplivov imamo nanaem polotoku iz vseh dob, iz starega, srednjegain novega veka.

Vzhodna, rnomorska obala je zemljepisnonevana, trgovsko in kulturno brezpomembna invsled tega tudi politino brez nevarnosti. Zapadnaobala odpira zvezo s trgovsko in kulturno vano

10

in malo oddaljeno Italijo, zato je bila z njo vednov ozkih stikih. Vpliv Italije se je pojavljal tudi vpolitinem oziru; spredaj navedene okolnosti po-jasnjujejo, zakaj je igral polotok pri tem navadnopasivno vlogo.

e iz navedenega razmotrivanja, e bolj paiz podrobnega opazovanja nae preteklosti postajavedno bolj oitno, da je odloilne vanosti zazgodovino polotoka ne le zemljepisna lega samapo sebi, temve enako tudi politina lega, to sepravi okolnost, kaka kultura, kaka civilizacija,kake politine tvorbe se nahajajo na sosednihozemljih ter nadalje, v kakem razmerju se nahajadomae ljudstvo po svoji civilizaciji, po svoji po-litini organizaciji, pa tudi po svojih trenutnihnositeljih moi do ljudstev sosednih zemlja.

Tako smo velikokrat prisiljeni, da iemorazlage za marsikatere zgodovinske dogodke vceli- vrsti medsebojno vzrono zvezanih initeljev,ki niso direktno odvisni od zemljepisne lege samepo sebi. Ves Balkanski polotok je pripadal veli-kanski rimski dravi, ki je obsegala vse obmojeSredozemskega morja. Ko se je ta slednji raz-cepila na dve polovici, je la meja ravno prekopolotoka. V tej razdelitvi se zrcali delitev antikegasveta v grko-orijentalski in rimsko- oziroma latin-sko-okcidentalni kulturni krog. Severozapadni delpolotoka je podlegal vsled tega latinskim, zapadno-evropskim kulturnim in politinim vplivom, ostaliveji del pa Orijentu. Ko je politino dedinoBizanca prevzel islam po Turkih, se je ista delitevnadaljevala in je obstojala v raznih oblikah donajnoveje dobe; uinek se kae v nai pretek-losti v mnogoterem oziru in je ostal v dananjih

11

politinih, kulturnih, gospodarskih in etnografskihrazmerjih balkanskega prebivalstva. Tudi vlogaCarigrada je teko razloljiva brez tradicije izrimske dobe in se ne da dovolj utemeljiti samoz zemljepisno lego, dasi se tu nahaja prevanosteie morskih in suhih cest.

Tako so torej za potek zgodovine junihSlovanov vani initelji: zemljepisna povrina pol-otoka samega, zemljepisna lega polotoka z oziromna najblijo in v drugi vrsti z ozirom na oddalje-nejo okolico, poleg tega pa pred vsem politinalega, to je razmerje civilizacije ter od nje odvisnepolitine organizacije balkanskih ljudstev do peri-ferinih oziroma sosednih narodov ob razlinihodloilnih dobah. V zvezi z vsem tem nastopajogotove kulturno-politine tradicije kot mone samo-stojne politine komponente, vplivajo vekrat od-loilno na potek zgodovinskih dogodkov. lovekje pa le deloma produkt zemlje, na kateri ivi;njegovo dejanje in nehanje nam pria, da je predvsem socijalno bitje, na katero vpliva v enaki alicelo e bolj odloilni meri medsebojni vpliv lo-veke okolice, skratka vsi socijalni initelji. Enakopa je tudi z narodi in njih usodami ; ravno juno-slovanska zgodovina nam kae za to dovolj pri-merov.

12

2. Predslovanska doba.

Ob poetku historine dobe so bili naseljenina balkanskem polotoku trije indogermanski narodi

:

Ilirci, Traani in Grki. Ilfrci so stanovali po za-padnj_ piolovid polotoka od srednje Donave priDunaju in Pesti, od avstrijsko -nemkih Alp terPadove niine pa dol do Epira, do Grkov. Ilirciso se delili na veliko tevilo posameznih plemen;znani so od teh zlasti Japodi in Liburni 0I5 obalahKvarnera, dalje Dalmati, Dardani v -dananji jurio-zapadni 3rbiji, Albahi ^-dananji srednji Albanijiokrog Kroje. Stari IHrci so se peali bolj s pa-stirstvom fer^ ivinorejo kakor s poljedelstvom;znani so po svoji izredno bojeviti in junaki naraviter kot drzni pomorski roparji, ki so dali vsemsosednim narodom, zlasti Rimljanom, silno velikoopraviti. Sledovi ilirske kulture se nam kaejo vizkopaninah takoimenovane Hallstattske dobe, ka-tere najveja najdia so Vae in Glasinac v Bosni.Vzhodno od Ilircev od Sibinjskih Karpatov prekoDonave, Balkana do morskih oin Marmarskegamorja in e preko njih v Mali Aziji so stanovaliTraani; njih domovina se vjema, kar se tie slo-vanskega ozemlja, nekako z dananjo Bolgarsko^vendar je pleme Tribalov n. pr. zavzemalo e

13

moravsko dolino Srbije. Vzh. sosedje Dardanovso bili Sardi, njih glavno mesto Serdika (sedajSofija-Sredec).

Ilirci ter Traani so stali kulturno pod grkimvplivom, ki se ''kae v mnogoterem oziru ; na se-verozapadu, ob severni Adriji pa se je uveljavljalmesto njega etruanski vpliv.

Ilirci so podlegli naposled Keltom, ki so biliprodfi^ii " IZ Galije skozi Alpe vedno bolj protivzhodu..in jugovzhodu. V prvi polovici 4. stoletja

V so si podvrgli sedanje slovenske pokrajine, Pano-j"

.nijo ter hrvatsko Posavje ter prodirali nato e

y' globlje na polotok proti Griji in Mali Aziji. Po-lagoma so se spojili s podvrenimi Ilirci; rimskiter grki avtorji navajajo ve ljudstev po navede-nem ozemlju kot keltsko-ilirsko" meanico; takona primer Tavriske v dananjem zapadnem slo-venskem ozemlju, Skordiske v dananji pomoravskiSrbiji z glavno trdnjavo Singidunum (t. j. dananjiBeograd) ; vano mesto keltske dobe je Segestika(Siscia, Sisek), po mnenju nekaterih tudi Naissus(Ni).

Med tem asom so bile nastale ob jadranskiobali nekatere grke kolonije (Epidamnus, poznejeimenovan Dyrrhachion, Dra; Epidaurus, sedaj

'

^^Cavtat pri Dubrovniku, dalje Tragurion, Trogir;

'^'^"^

t' Lissos, Lje i. dr.). Oblast Macedoncev Filipa inAleksandra je obsegala predvsem vzhodne dele

^^' polotoka, doim na sever in zapad ni segla veliko; izven Macedonije.

Za prvotno ilirsko prebivalstvo pa je bilausodna osvojitev polotoka po Rimljanih. Ilirci so

:^^i^*J3ili namre po keltskem navalu vnovi opomogliter so ustanovili mono dravno zvezo od Vojue

14

v juni Albaniji pa skoro do Kvarnera na severu; ^^zlasti, mona na suhem in na morju je bila ilirska iLt-A/O^^'drava -pod vlado kralja Agrona in po njegovi (Vsmrti njegove vdove Teute. Na urnih olniih so "^' ^vozarili llirci dale na jug ter vznemirjali morje ino^brene pokrajine. Oplenili so celo obalo Pelopo-rieza ter ovirali rimsko pomorsko trgovino, kar jeprivedlo konflikt z Rimom. Kljub izredno hrabriin trdovratni obrambi so bili llirci na suhem inna morju premagaDi 1. 229rT228 JLex. so moraliod takrat svoj^ojaski' in politini nastop prilagoditirimskim eljam in zapovedim. Ko pa se je podjetnikralj Gentij pridruil Macedoniji v boju z Rimom ^-jter je bil z njo vred premagan 1. 168 p. Kr. r., jebila njegova drava razdeljena v samostojne obinein podrejena rimski dravi. Vendar pa se je de-janska oblast Rimljanov v tej dobi omejevala lena obrene pokrajine v Dalmaciji ; notranjost sosi mogli popolnoma pokoriti ele, ko so za stalnoposedli Macedonijo (L 146 pr. Kr.) ter jo uvrstilimed svoje province, ali tudi tedaj ele po dolgo-trajnih, trdih bojih. Severozapadni llirik je podvrgelOktavijan v letih 3533 pr. KF. Definitivno pod-vreni so Iliri ele po ponesreenem velikem dal-matsko-panonskem uporu 1. 6^9 po Kr., s imerje za ve stoletij ustanovljena in utrjena rimska /^oblast po sedanjih jugoslovanskih pokrajinah. ' ' '

Novo osvojeno ozemlje so razdelili Rimljanina ve provinc. Dananje severno slovensko ozemlje

^

je spadalo e k provinci Norik, ki je segala najugu do Karavank ter Karnskih alp, na severudo Donave, na severovzhodu nekako do vzhodnetajerske in dolenjeavstrijske meje, na jugovzhodupa priblino do Pohorja ter grievja pri Gradcu.

15

f^^^^^U/^-t',^p a n o n i j a , razprostirajoa se vzhodno od Norika

( do Donave, je segala na jug-u e preko Save,tako da je spadala k nji e najseverneja Srbijazapadno od Belgrada, severna Bosna, hrvatskoPosavje ter Dolenjska z Ljubljansko kotlino. Razenmest Emona, Poetovio je treba posebej imenovatinajimenitneji dve, Siscia (Sisek) ter Sirmium (Mi-trovica v Sremu). Ozemlje zapadno od naihJulijskih alp ter notranjski Kras sta pripadala e

l^AAfs Veneciji (Venetia), ki je bila sprva samostojna^^^^. provinca, pozneje pa zdruena z Italijo. Nje po-

sebna dela sta bili mala Carnia v Karnskih in""^^ Julijskih alpah, juno od nje pa Histria, ki pa je\\^f^ \ v dananji Istri segala le do reke Rase (Arsia) na

vzhodni strani. Juno od Panonije se je raz-prostirala obirna provinca D al m a

,91] a , segajoa

od reke Rase v vzhodni Istri do severnoalbanskeU.tO^.1 1 xs^e Mat in od morja pa do reke Kolubare inAjl ^^ Rudnik-planine v Srbiji. Glavno, najimenitneje

mesto te province je bilo Salona (Solin) ob morju.Od Dalmacije so pozneje oddelili dananjo severnoAlbanijo, Novi Pazar ter vzhodno Crnogoro kotsamostojno provinco Pj^^^e ^alis z glavnim mestomScodra (Skad,ai;JA^- Pomoravje in sploh dananjovzhodno "Srbijo s Kosovim poljem ter gornjo do-lino Vardarja je obsegala Gorenja Mezija(Moesia superior) z mestoma Viminacium (pri Po-arevcu) in Singidunum (Belgrad). Njen juno-zapadni del je bil pozneje loen kot posebnaprovinca Dardania, z mesti Scupi (Skoplje) inUlpiana (Lipljan).^ Vzhodno od nje med Donavoin Balkanom do rnega morja je leala DolenjaMezija (Moesia inferior), juno od nje pa T ra-ci j a, obsegajoa na zapadu sofijsko, ustendilsko

16

in pirotsko okroje. Srednja Albanija z Draemter srednja Vardarjeva dolina (od Gradska obizlivu rne) pa je bila zdruena v provinco M a c e -donijo. Cesar Trajan je 1. 105 osvojil D a c i j o , \ j^ ^to je dananjo Moldavijo, . Vlako, juno Buko- f^vino, Sedmog^rako ter Banat in jo uredil v rimsko ^provinco.. Dasi je ta pokrajina e 1. 275. prila t ^poJ g-otsko oblast, vendar so se v nji ohranilirimski kolonisti, ki so slednji celo popolnomaprevladali; njih potomci so dananji Rumuni.

^^

Cesar Dijoklecijan je ob sploni notranji dravni Jjf^i^^reformi popolnoma preuredil province ter jih raz-drobil na veje tevilo manjih upravnih enot.

Balkanski polotok se je nahajal nepretrganove stoletij v rimski oblasti, kar je imelo za po-sledico, da so se spremenile v mnogoterem ozirucivilizacijske razmere domaega prebivalstva. Etno-grafski odnoaji so se spreminjali zelo hitro. Poeni strani so se naseljevali v novo ustanovljenih,pa tudi v starih mestih rimski kolonisti, trgovci,uradniki, predvsem pa seveda vojake posadketer doslueni vojaki; vsi ti so povsod irili rimskocivilizacijo, znanje latinskega jezika ter latinskeobiaje. Po drugi strani pa se je vsled ortanihstikov prvotno ilirsko prebivalstvo skualo vednobolj prilagoditi gospodujoemu elementu ter jeprevzemalo urno njegov jezik in njegove obiajeter civilizacijske uredbe. Tako se je latinski jezikhitro iril, doim je jezik domaega prebivalstvavedno bolj ginil, najpreje v obliju vejih mestin prometnih rt, nato tudi v bolj oddaljenih pre-delih. Traki jezik se e po 6. stoletju sploh vene omenja, doim se je ilirski vendarle trdovrat-neje dral. Ohranil se je e do danes v najbolj

2 17

nepristopnem delu, v albanskem gorovju kot jezikAlbancev, ki tvorijo danes zadnji ostanek nekdajmonega in tevilnega ilirskega ljudstva. Vendar

pa se je ilirski jezik tudi po nekaterihgoratih

predelih stare Dalmacije dral dalje, e ez rimskodobo v ase slovanske naselitve, kakor bomo cuhpozneje podrobneje.

, . ,. .m

Toda rimski kolonisti z latinskim jezikomniso prevladovali po celem polotoku; v junih pre-

delih, po Traciji in Macedoniji se je bil namreraziril grki jezik z grko civiUzacijo. Meja medobmojem latinskega in grkega jezika je potekalana polotoku nekako v rti od Mea na Jadran-skem morju skozi planine severne Albanije terseverno Macedonijo med krajema Skoplje (bcupi)in Gradsko, dalje med Nisem in Pirotom ter ob

severnem obronku Balkanskega gorovj^ (Hem)proti obali rnega morja; Pirot, Sofija m Custendil

so torej pripadali e grkemu obmoju.Po vsem polotoku in ravno tako po sedanjih

slovenskih pokrajinah se je kranstvo zelo hitro

razirilo, tako da je e v etrtem stoletju domala

prevladalo nad paganstvom.

18

3. Nae ozemlje za asa preseljevanja narodov.

Med tem pa se je v rimski dravi priprav-ljal velikanski preobrat. Iz raznih gospodarsko-socijalnih in politinih vzrokov se je gostota pre-bivalstva po rimskih provincah vedno bolj krila.Zlasti poloaj poljedelca je postajal vedno neznos-neji. Vsled stranih notranjih homatij in zunanjegapoloaja tekom 3. stoletja je prila nanj taka teadavnih bremen, da jih ni mogel ve zmagovati;umaknil se jim je ali na ta nain, da se je v vednovejem tevilu selil v mesta, ali pa da se je kotnajemnik (colonus) ali celo kot nesvobodnik (ser-vus) prepustil veleposestniku v varstvo. Na tanain se je rapidno krilo tevilo kmetskega pre-bivalstva, vsled tega pa tudi tevilo onih, ki sose priglaali za rimsko vojako slubo.

Istoasno pa se je onstran -meja rimskegaimperija strano razmnoilo prebivalstvo, pri tamo-lijm narodih, predvsem pri Germanih in Slovanih.Najvanejo vlogo v tej dobi igrajo Germani; poltisoletja jih je zadreval rimski obmejni zid odizliva Renovega do srednje Donave, da niso mogliprodreti dalje proti jugu. Ko je rimska dravajela bolj in bolj slabeti, krvavea vsled notranjih

19

bojev med vojakimi poveljniki, so ti barbari zvedno vejim uspehom butali ob obzidje, ga zaeliprestopati, ropajo in plene po obmejnih provincah.Oi_^ixt|ega_stoletja_da!i^ so se ti nj^p,adL_vednobolj mnoili in jaili

;

Rimljani so sL slednji po-magali na ta nain, da so zaeli naseljevati Ger-mane na redko~~naseliena zemljia ob meji in jihsprejemati kot pomone ete v vojako -slubo.To pa je imelo za posledico, da so prihajali Ger-mani v vedno vejem tevilu.

Ko so l._375. mongolski Hunipridrli v vzhadnoEvropo, ter zadeli na razna germanska ljudstva,predvsem na Gote, naseljene po junozapadniRusiji ter Rumuniji, so Germani zaeli prestopatirimsko mejo vedno bolj nasilnim potom. Za2.adnimGotom so morali Rimljani dovoliti, da so se na-sejili kot foederati'*^ (zavezniki) v obdonavskihprovincah (375382), Dacijo so morali e 1. 275.prepustiti Gotom. Istoasno pa so mnogotevilnagermanska ljudstva vedno huje pritiskala na za-padu preko meje. 3/l^svi4io smotreneje in zanes-ljiveje obrambe so. cesarji od Dijoklecijana daljeponovno rimdalili dravo jja dve jijii^vni polovici^ki pa so ju vekrat zopet zdruili; definitivno jebila drisva razdeljena ob smrti cesarjaJTsodo/.ila.1. 395. ter se nato ni ve zdruila. Meja medvzhodnim" in zapadnim" rimskim cesarstvom jela po sredi ez stari Ilirik, nekako od Kotorskegazaliva proti Belgradu. Province Gorenja Mezija,Dardanija in Praevalis so pripadle vzhodni dravi,doim je ostala Dalmacija in stara Panonija prizapadni polovici. Kakor uvodoma povedano, sekaejo e dandanes posledice te meje v etnograf-skih, kulturnih ter narodnostnih razmerah polotoka;

20

ob navedeni rti priblino se stika e danes ozemljegrko vplivanega dela, pripadajoega pravoslavju,rabeega cirilsko pisavo, z latinsko vplivanim,katolikim, latinico uporabljajoim delom na severo-zapadu polotoka.

^apadngrimska drava je_ kmalu prenehala.Preplavili so jo germanski narodi, Franki, Goti,Burgundi, Vandali jn_driigi ter ustanovili na -nje-nem ozemlju svoje drave. Vzhodno-rimsko cesar-stvo, imenovano po glavnem mestu tudi Bizan-tinsko ali Grko, pa se je obdralo, dasi v zmanj-anem obsegu, ecelih_jtisoJ.et. V njem je kmaluprevladal v vsem javnem ivljenju grki jezik nadlatinskim, zakaj vse vzhodne province so bile e odAleksandrove dobe dalje mono pogrene. Vendar

\ pa se je latinski jezik v prvi dobi e dral poleg"grkega.

,>' Ko so se poetkom petega stoletja naseliliHuni sredi ogrske niine, so imele sosedne za-padno- in vzhodno-rimske pokrajine pod njihovimistranimi napadi veliko prestati. Takrat so bilemono opustoene sedanje slovenske pokrajine^ki so prej ko slej leale ob glavni poti v Italijo,po kateri so prihajali proti zapadu mnogi narodi.Podobno pa se je godilo ostalemu Podravju terPosavju ter sploh obdonavskim provincam. PoAtilovi smrti 1. 453. pa je hunska drava razpadla^ostanki Hunov so se umaknili nazaj na juno-ruskestepe, kjer pa so kmalu postali zopet mogoenpolitini initelj. Po razpadu hunske drave so bilinajimenitneji Vzhodni Goti, ki so bivali po Pano-niji od Dunaja do Belgrada. Toda odli so kmaluv Italijo, kjer so z zavzetjem Ravene 1. 493. vrgliOdoakarja ter ustanovili pod Teoderikom mo-

21

gono dravo Vzhodnih_Gotov.y_. Italiji. K njej sopripadale tudi vzhodno-alpske deele s Panonijoter staro Dalmacijo vred. Toda Goti so bili po-vsod, zlasti pa e pri nas, le malotevilna vlada-joa vojaka plast.

Justinijan, eden najznamenitejih bizantinskihcesarjev (527 565), katerega nart je bil vzpo-staviti zopet nekdanjo enotno rimsko dravo, sije osvojil Italijo, popolnoma premagal VzhodneGote (535 555) ter tako tudi severozapadni delpolotoka zdruil z bizantizsko dravo. Justinijanovapozornost je bila obrnjena le proti zapadu, kjersi je, streme za zastavljenim ciljem, razen Italijeosvojil tudi Vandalsko dravo v severni Afriki terjugovzhodno obalo zapadnogotske panije. Zatoni posveal potrebne pozornosti severni balkanskifronti. V obmoju ogrskih niin so se nahajaH egermanski Heruli okrog Belgrada in po Sremu,Gepidi, istotako germansko ljudstvo, po Erdeljskemin pozneje po Banatu, v Noriku in severni Pano-niji pa moni Langobardi

;pred temi narodi bizan-

'tinske mejne pokrajine niso bile nikdar varne. PoJustinijanovi smrti so Heruli izginili, Gepide paso Langobardi v zvezi z mongolskimi Avari aliObri popolnoma uniili, nakar so 1. 568. Lango-bardi odli v Italijo ter jo veinoma iztrgaliBizantincem. Tako so Germani izginili iz srednje-in dolenjedonavskih predelov; z navedeno prese-litvijo Langobardov se kona obenem preselje-vanje" germanskih narodov. Za vladanja Justi-nijana pa so se na severovzhodni meji polotokapojavili prvikrat predniki sedanjih junih Slovanov,stari SI o v en i. Pojavili so se na severni stranidolenje Donave, kjer so bili zavzeli zaetkom

.22

VI. stoletja nova bivalia po sedanjih rumunskihniinah. Odtod so zaeli napadati bizantinske po-krajine, prihajajo na plenjenje dale na jug doCarigrada, Soluna in na Grko. Neizmerno gorjaso povzroali ti slovanski pohodi Bizantincem;zaeli so e prva leta Justinijanove vlade in so seponavljali odslej skoro neprestano leto za letom.

2S

4. O starih Slovanih.

Nai predniki so prili v svoja nova biva-lia na Donavo s severa. Odkod in zakaj, o temnam zgodovina ne ve poroati ni zanesljivega;mnogotera znamenja pa kaejo, da je bila njihprvotna domovina ozemlje dananje vzhodne Polj-ske in zapadne Rusije, med Karpati ter rekami'Visla, zapadna Dvina, Dnjepr in Dnjesti\_ Ker~so"Ibivali dale od kulturnih narodov Grkov in Rim-ljanov, zato nam stari zgodovinarji in geografi onjih niesar ne poroajo ; vendar pa se splonosmatra, da nam je v ljudstvu Venedae", ki jebivalo na gori oznaenem ozemlju, iskati stareSlovane. Iz te stare domovine so zaeli nai staro-davni predniki siliti na vse strani. En del je pri-tiskal proti zapadu, to so bila eka, poljska inpolabsko- slovanska plemena, drug del se je raz-prostrl proti vzhodu in jugovzhodu v dananjosrednjo in vzhodno Rusijo, tretji del pa je pro-diral proti jugu ter se je ustalil v zaetku 6. sto-letja na severni strani dolenje Donave. Slednji sobili predniki nas, junih Slovanov; sami so seimenovali SI o vene in tako so jih nazivali tudivsi narodi, s katerimi so prili v dotiko, pred-vsem Bizantinci.

24

Vzroke, zakaj so Slovani zapustili svojo starodomovino, je iskati predvsem v tem, da zemljani mogla ve prerediti vedno vejega tevila pre-bivalcev, zato je bil en del prisiljen, iskati sidrugod novih zemlji. Seveda pa je poleg tegavplivala tudi splona tenja po junaenju, po ple-njenju in lahkotnem ivljenju, tenja, kakor joopazujemo pri narodih na niji stopnji civilizacije.

Tonih podatkov o takratni civilizacijski stop-nji Slovenov nimamo; nai predniki so se papeali s poljedelstvom, ivinorejo in lovom, videtipa je, da je ivinoreja skoroda e prevladovala.

Kakor znano, so stari Slovani iveli v za-drugah. Vsaka zadruga je obsegala po ve krvnihsorodnikov, potomcev istega pradeda; nastala jepa na ta nain, da so ostali sinovi, tudi ko sose poenili, s svojimi enami ter otroci pri oetuv skupni hii. Ko so teh otroci dorasli, so sinovizopet ostali z enami pri starih. Kmalu je postalaena hia pretesna za naraslo druino, treba je bilopostaviti poleg nje drugo, vedno nove, tako daje nastala slednji iz ene koe cela vas. Tako seje zgodilo, da so bili vsi prebivalci ene vasi medseboj sorodniki, vsi lani ene zadruge. Zadrugarjiso imeli skupno premoenje, skupno zemljie,ivino, hino in gospodarsko orodje. Predstojnik,glava zadruge, je bil navadno najstareji mo vnji, zato starejina ali starosta imenovan; ta jevodil gospodarstvo, sodil prepire in daroval bogo-vom. Po starosti so imenovali dostikrat prebivalcevse vasi, vse zadrugarje, n. pr. Vidovci, Ivanci.Se danes se imenujejo tako vasi na Slovenskem,n. pr. Jurinci, Ivanjkovci itd. v Slovenskih goricah,pa tudi po Istri in drugod.

25

Ko je postala takna razirjena zadruga pre-velika, so se nekateri loili od nje ter osnovalinovo zadrugo, ki se je seveda zopet veala in seslednji vnovi razcepila. Tako je iz ene zadrugenastalo celo pleme, katerega leni so bili torejpotomci enega pradeda. Ozemlje enega plemenase je obiajno imenovalo up a. Naeloval ji jeponavadi najstareji ali najimenitneji mo; imeno-vali so ga upana, pa tudi vojvodo ; bil je obenemv vojni poveljnik svojega plemena. Iz teh prvakovslovanskega javnega ivljenja se je brkone razviloposebno plemstvo, vendar pa v tem oziru nimamozanesljivejih podatkov.

Verstvo. Stari Slovani so oboevali pri-rodne moi ; razlikovali so dobra boanstva, ki sojih imenovali bogove, in sovrane bese; prvi sovladali v letni, drugi v zimski polovici leta. Naj-viji bog, stvarnik neba in zemlje, jim je bilSvarog, imenovan tudi Perun, kot bog groma.Njegov sin je bil Dadbog, tudi Svaroi ime-novan, bog solnca, izvor vsega dobrega na zemlji.Bog jasnega neba in istega zraka je bil Sveto-vi t, kot boga red so astili Velesa; Vesnaje bila boginja lepote in pomladi. astili so tudiTriglava, ki je veljal pri nekaterih plemenih kotsolnni bog. Med besi je znamenita Morana,boginja smrti. Razen teh pa so astili Slovanitudi boanstva nije vrste, kakor Vile aH Ru-salke, ki prebivajo ob rekah, po gorah ter gozdih,aH Sojenice ter Rojenice, boginje usode.Bogove so astili veinoma po gajih ali na gorah

;

nala zato zgrajenih sveti sprva niso imeli, ka-kor tudi ne posebnih sveenikov; rtve bogovomso opravljali staroste ali upani. Slovani so vero-

26

vali v posmrtno ivljenje du v raju. Volkodlak,to je lovek, ki se je po smrti spremenil v volka,blodi brez prestanka po svetu ter ima nadlovekomo in oblast; preganja in prevaa oblake ponebu, zleze vasih na solnce ali mesec ter gagloda; tako so si razlagali nastanek mrka.

Stari Slovani so mrlie pokopavali, v neka-terih krajih pa so jih seigali. Umrlemu na astso prirejali bojne igre na grobu in pa slovesnegostije, imenovane strava. Posebne praznike sopraznovali zlasti o Kresu, ko je dan najdalji, ino Boiu, ko je dan najkraji.

Slovani so bil izredno gostoljubni, posebnoradi so imeli petje, pa tudi godbo in ples. Bilipa so tudi zelo bojeviti, na vojsko so hodili na-vadno pe, s itom in sulico ; oklepa navadnoniso nosili. Kadar jih je napadel premoni sovra-nik, so se umaknili v gozdnate, movirne, tekopristopne predele, odkoder so znali spretno napa-dati nasprotnika. Vsaka upa pa je imela utrjenosredie, grad, obdan z jarki in nasipi.

Kakor e reeno, imamo prva zanesljiva histo-rina poroila o starih Slovanih iz dobe bizantin-skega cesarja Justina 1. (518 527); takrat sonamre nai predniki ob dolenji Donavi prvokratzadeli ob bizantinske obmejne ete. Za asa Justi-novega naslednika Justinijana I. (527565) pa sopostajali slovanski napadi na bizantinske mejevedno pogostneji.

Po poroilih bizantinskih pisateljev so bilistari Sloveni zelo bojevito in junako ljudstvo. Izsvoje prvotne domovine so prodirali vedno boljproti jugu; proti koncu petega in v zaetku es-tega stoletja pa so zavzeli nekako vzhodno Erdelj-

27

sko ter niine med Karpati in dolenjo Donavo terob dolenjem Prutu in Dnjestru. Vzhodno od junihSlovanov ali SI oven o v, kakor so se nazivali,se je naselilo drugo veliko slovansko ljudstvo,Anti imenovano; reka Dnjestr je bila nekako mejamed prvimi in drugimi. Oboji so li mnogokratskupaj na bojne pohode, dostikrat pa so se spo-prijeli tudi med seboj. V zgodovinskih poroilih sesprva omenjata oba naroda, pozneje pa ime Antovizgine. Pod imenom Sloveni je razumeti vse pred-nike dananjih junih Slovanov, potomce Antovpa je brkone iskati v sedanjih Rusih.

Priedi v nova domovalia ob dolenji Do-navi, Slovenci niso ostali mirno na svojih domovih,pri ivini ter na poljih, marve so silili vedno daljeproti jugu. V velikih trumah so leto za letomprehajali preko Donave, udirali preko bizantinskihbalkanskih provinc ter se bogato obloeni s ple-nom, z ivino, suniki vraali zopet preko Donavenazaj na svoja selia. Bizantinci so bili takratzapleteni v boje z Vandali, nato pa z Grki v Ita-liji ter Perzijci, zato niso imeli ne asa, ne etza svojo severno mejo. Spoetka pa tudi novemusovraniku ob Donavi niso pripisovali posebnegapomena.

Istoasno s Sloveni pa so napadali bizantin-ske pokrajine tudi e drugi narodi, zlasti Huni,ki so bivali e vedno kot mogono ljudstvo vdananji juni Rusiji ter Bolgari, istotako nomadskomongolsko ljudstvo na severnem obreju rnegamorja; Sloveni so se vekrat pridruili njihovimtrumam na pohodu na jug. Tako na primer soI. 559. v drubi s Huni prihrumeli v Tracijo, po njejpustoili ter nabrali mnogo sunikov. Pridrli so celo

28

pred Carigrad in le s teavo se je posreilo staremuBelizarju, da jih je odrinil od mestnega obzidja.

V tisti dobi se je pojavil na severni mejiBizantinske drave nov mongolski narod, kateri jeimel igrati v zgodovini Slovenov zelo vano vlogo.To so bili Avari ali Obri, ki so prili 1. 561 dodolenje Donave, nato pa 1. 567. v zvezi z Lango-bardi popolnoma potolkli in uniili Gepide ter seslednji po odhodu Langobardov 1. 568. naselilipo ogrski niini. V drubi z njimi, deloma mordatudi e pred njimi, se je selil tudi en del Slovenovter posedel predele juno in junozapadno odavarskih seli, pokrajine izven ogrske puste. Ta-krat so dobile prve slovanske prebivalce krajinedananje june in jugozapadne Ogrske, deli da-nanje Hrvatske in Slavonije ter slovenske pokra-jine, to je tisto ozemlje, ki je lealo izven takrat-nih bizantinskih meja.

Kakno je bilo razmerje med temi Sloveniin Avari, ni dognano, ker iz ohranjenih poroilni dovolj razvidno. Nekateri so mnenja, da so biliSloveni kratkomalo hlapevski podloniki Avarov,drugi pa menijo, da so jim bili le nekako zavez-niki, priznavajoi njihovo vodstvo, in da se je torazmerje le v posebnih neugodnih okolnostih kra-jevno spremenilo v vejo odvisnost. Po vsem,kar nam poroa zgodovina in kar smemo sklepatiiz splonega politinega in civilizacijskega stanja,v katerem so se nahajali tedanji Sloveni in Avari,kae pritrditi prej drugim nego prvim.

29

5. Juni Slovani se naselijo po Balkanskempolotoku.

V asu, ko so se predniki sedanjih Slovencevin severozapadneg-a dela dananjih Hrvatov inSrbov naselili po novi domovini, je ostal glavnidel Slovenov e vedno severno od dolenje Donavepo sedanjem rumunskem ozemlju. Rumuni so sebili umakniH pred njimi v g-orate, gozdnate inteko pristopne predele, deloma pa so se pamorali ukloniti njihovi oblasti. Spomin na to starodobo slovanske vlade na Rumunskem imamo edandanes v mnog*otevilnih slovanskih krajevnih inrenih imenih, ki so se ohranila med Rumuni,kakor tudi v velikem tevilu slovanskih besed, kiso jih sprejeli Rumuni v svoj jezik. Ti Sloveni soostali popolnoma svobodni ter so slejkoprej napa-dali bizantinsko ozemlje. Na svojih pohodih, kiso se ponavljali skoro vsako leto za vlade cesarjaJustinijana in njeg-ovih naslednikov, so Sloveniplenili in pustoili le po odprtih pokrajinah, od-koder so se prebivalci reili, kamor so pa mog^li,kolikor jih ni dosegla slovenska roka. Najvarnejezavetje so jim bila utrjena mesta, zlasti ob mor-skem obreju, katerih se Sloveni pa niso moglipolastiti, za obleg-anje pa jim je nedostajalo asa

30

in obleg-ovalnih priprav. Prihajali so do Carigrada,Soluna in noter v Helado. Zjasti_hudL4.jbiL napadSlovenovJ. 578., ko je skoro stotiso mo brojeavojska pustoila po Traciji in sosednih pokrajinah.Bjantinci so bili zapleteni v hudo vojsko s Perzi-jani, kakor sploh skoro vso to dobo ter niso imelina razpolago nikakrnih et. B ili so v strani stiski

;

poljejo ^tedai. odposlance k Avarom da bi jihpridobili za zaveznike ter jih nauvali na bojzoper Slovene, e, ako bo pretila Slovenom ne-varnost na domaih tleh, se bodo morali pa vrnitidomu. Bajan, kakan avarski, je slednji res zbral60.000 mo ter se dvignil na pohod proti Slove-nom. Bizantinci so jih prepeljali z Ogrske prekoDonave na bizantinsko ozemlje v Dobrudo, odtodpa zopet ez Donavo v deelo Slovenov. Slednjiniso bili pripravljeni na napad ter so sprva iskalizavetja v gosto zaraslih gozdih. Kmalu pa so sezopet zbrali, Bajan pa je poslal k njihovim vodi-teljem_poslancerkriiaJ%i "z^^ od njih davek.Sloveni pa so jim odgovorili f Kdo izmed ljudi,katere obsevajo solnni arki, je tako moan, dabi nas premagal? Navajeni smo, da si lastimotuje zemlje, ne pa da bi si drugi osvojili nao.Taka bode naa navada, dokler bode kaj boja inkaj meev." Na te samozavestne besede so tudiAvari oabno odgovorili, tako da se je vnel medobema skupinama prepir, nakar so Sloveni kratko-mala_-planhlt pe avarskih odposlancih ter jih pobili.Bajan je jnoraLzapustiti deelo, ne da bi si mogelpodvrei Slovene.

Ali Sloveni tudi zanaprej niso mirovali. Tekevojne s Perzijani so Bizantincem slejkoprej one-mogoale, da bi zadostno uvali severno balkansko

31

mejo ; med tem ko so Avari napadali pokrajinepo dananji severni Srbiji, so Sloveni leto za letomvedno huje plenili ter pustoili po ostalem pol-otoku. Prehodili so Macedonijo, Tesalijo, Epir incelo Peloponez, obleg-ali mimogrede Solun in drugaobmorska mesta, 1. 584. so vnovi pridrli pred Cari-grad. Poloaj se je obrnil za Bizantince na boljeele, ko je cesar Mavricij sklenil 1. 590. mir sPerzijani ter poklical svoje ete iz Azije v Evropo.

Vso to dobo pa so Sloveni dostikrat priha-jali mirnim potom k Bizantincem ter se jim ponu-dili v vojako slubo ; kot najemniki so se bili vmnogoterih bitkah za Bizanc, bodisi po azijskih,afrikih ali italskih bojiih, prav tako, kakorso svoj as Germani prihajali sluit v rimskovojsko. O oddelkih Slovenov v bizantinskih voj-skah vedo povedati e za Justinijana, ravno takotudi za njegovih naslednikov.

Cesar Mavricij (582 602) je pravilno spre-gledal poloaj svoje drave; spoznal je namre,da je cesarstvu najnevarneja severna fronta. Zatoje v svrho, da zavaruje Balkan pred neprestanimistranimi slovanskimi in avarskimi napadi, sklenilpreiti v ofenzivo ter poiskati Slovene in Avare vnjihovi domovini sami ter na ta nain Onemogoitinadaljne napade. Poslal je mono vojsko na sever;ta je pod poveljstvom spretnega vojskovodje Priskaprela preko Donave na zemljo Slovenov, kjer seje prva tri leta (593595) uspeno bojevala. Kopa je bil 1. 596. cesarjev brat Peter namesto Priskaimenovan za poveljnika, bojna srea Bizantincemni bila ve mila, tako da je bil kmalu Peter od-poklican in poveljstvo zopet izroeno Prisku (598),Ali ta neuspeh so Sloveni in Avari hitro izrabili

32

ter so 1. 597. z zelo tevilnimi etami vpadli naBalkan, pridrli med stranim pustoenjem do So-luna in to mesto nekaj asa oblegali, dasi brezuspeha. Kmalu nato pa je bizantinska vojska podPriskovim vodstvom dosegla znatne uspehe protiAvarom in Slovenom; prodrla je preko Donavev dananjem Sremu na avarsko zemljo ter potolklaAvare ob Tisi, nakar je bil sklenjen z njimi ugo-den mir. Nato je poslal Mavricij 1. 602. velikovojsko nad svobodne Slovene ob dolenji Donavi,ali na svojo nesreo ji je zopet postavil za po-veljnika nezmonega Petra. Ta je sicer vnovisreno prekorail Donavo in dosegel zaetkomauspehe ; ko pa je nato prilo od Mavricija povelje,naj armada na slovenski zemlji prezimi, se je voj-ska uprla, e da je to vsprio prevelikega te-vila sovranikov in pomanjkanja ivil nemogoe.Ko Mavricij nikakor ni hotel preklicati povelja,se je vsa vojska, ki je bila tudi sicer nezadovoljnas cesarjem, vzdignila ter pod poveljstvom Foke,voditelja upora, prodrla do Carigrada, ga zavzelater posadila Foko na prestol (602), doim jeMavricij zbeal v Azijo.

Ta. dogodek pomeni za nadaljno zgodovinojunih Slovanov vaen obrat. Doslej so Sloveni na-padali bizantinske balkanske deele le z namenom,da jih oplenijo in pustoijo. Doslej se po polotokuniso e nikjer naseljevali, in severna meja Bizan-tinske drave je potekala za Mavricija ob dolenjiDonavi proti svobodnim Slovenom, ob srednjiDonavi in Savi pa proti Avarom in tem podlonimSlovenom. Odslej pa so se razmere bistveno spre-menile. Za asa vladanja cesarja Foke (602 610)so pretresali dravo notranji boji, e huja nevar-

33

nost pa ji je pretila od strani Perzijanov, ^i sozaeli znova s strano silo boj zoper Bizanc. Vsledteg^a je bila kmalu severna meja popolnom^ ne-zavarovana in Sloveni ter Avari so jeli zopetnapadati bizantinske province. Te razmere se tudipotem niso spremenile na bolje, ko je bil Fokavren s prestola ter je zavladal cesar Heraklij(610 641), eden najsposobnejih bizantinskih ce-sarjev. Zakaj Perzijanci so bili na viku svojemoi; porazili so bili bizantinske vojske, osvojilisi Sirijo, Palestino in Egipt ter prodirali vednodalje proti zapadu v Malo Azijo. Heraklij je moralnapeti vse moi, kar jih je imela bizantinska dravae na razpolago, da je odbijal silovite sunke Per-zije; razumljivo je, da za balkansko fronto ni imelna razpolago ne et, ne drugih sredstev. Bila jepodoba, da se blia konec vzhodnorimski dravi.Sedaj so Sloveni in Avari na svojih pohodih osta-jali po ve let skupaj na bizantinski zemlji ter seslednji zaeli za stalno naseljevati po nji. Takoso poselili v prvih desetletjih sedmega stoletjaSloveni, bodisi svobodni kakor avarski iz Posavja,Podravja in june Ogrske, pomeani brkone tudi\ Avari, prostrane, mono opustoene deele odrnega do Egejskega in Jadranskega ter Jonskegamorja in globoko v Grijo. Velik del dotedanjihprebivalcev je beal aH v teko pristopna gorskazavetja, kjer so se odslej ivili veinoma z ivino-rejo, ali pa za utrjeno obzidje obmorskih mest,zlasti Soluna, na dalmatinsko obalo in otoke.Najpreje so Sloveni posedli odprto krajino v no-tranjosti polotoka, br pa so si zaeli osvajatitudi utrjena mesta v notranjosti in na obali. Slo-veni se seveda niso naselili po vseh pokrajinah

34

enako na gosto; najgosteje so posedli ravninomed Donavo in Balkanom (dananja severnaBolgarska), gornjo Mezijo in Dardanijo (nekakoSrbija do 1. 1912.), notranjo Macedonijo in starorimsko Dalmacijo. Manj gosto so bile poseljeneTracija, kakor sploh pobreje Egejskega morja,prava Grija, pa tudi Albanija. V slednjih dvehse Sloveni niso obdrali, temve so se polagomapogriH, deloma pa poalbanili; na Peloponezu napr. se je govorilo slovansko e v 15. stoletju.Povsod pa je ostalo med novimi naseljenci edokaj starih prebivalcev, bodisi Rimljanov kakorIlircev in Traanov, deloma romaniziranih, delomae ne romaniziranih oziroma greciziranih ; ti pa sose tekom naslednjih stoletij hitro stapljali s Slo-veni v eno ljudstvo. Intenzivnost slovenske koloni-zacije in veja ali manja pomeanost s prejnjimprebivalstvom se pozna po tem, kako so se ohra-nila predslovanska krajevna imena. Najve je ohra-njenih starih imen po primorskih pokrajinah okrogin okrog polotoka, dalje je najmanj slovanskihimen po vzhodni Traciji in severni Albaniji, najvepa v gornji Meziji, v notranjosti Macedonije inpo notranjosti stare Dalmacije.

Tako so torej juni Slovani ali Sloveni po-sedli svoja sedanja bivalia ; zgodilo se je to vprvih desetletjih 7. stoletja.

V tej dobi je bilo videti, da je nekdaj mo-gona bizantinska drava tik pred popolnim pro-padom. Kljub najvejemu ijaporu Heraklij ni mogelnadvladati Perzijanov; leta 626. je prilo celo dostranega navala zdruenih Perzijanov, Avarov inSlovenov na Carigrad; doim so napadali Avariin Sloveni od evropske strani carigrajsko obzidje,

3* 35

je stala perzijska vojska na maloazijski strani ; kopa so jo hoteli Sloveni, ki so bili zaprli s svojimimalimi, a urnimi in okretnimi olni Zlati rog,prepeljati na evropski breg-, so udarili na njeBizantinci s svojim brodovjem ter jih popolnomaporazili. V taboru oblegovalcev je nastal sedajrazpor, nakar so se Sloveni prvi vzdignili terodli izpred obzidja. Kmalu za njimi so tudi Avariopustili obleganje, zagali tabor ter odli domov.

Ta veliki neuspeh pred Carigradom je monoomajal ugled Avarov pri sosednih ter podlonihnarodih. Odslej se je nahajala avarska sila v upa-danju; pozneje bo e govor, kako so se jim vtej dobi uprli podloni Slovani ter si v zvezi ssvojimi svobodnimi soplemenjaki ustanovili veliko,mono dravo pod Samom, ki je druila severnein june Slovane. Heraklij pa je sedaj obrnilvso svojo silo proti Perzijanom; potiskal jih jevedno bolj proti vzhodu in slednji se mu jeposreilo, da jih je popolnoma premagal v stranibitki pri razvalinah Ninive (627). Pri tej prilikiso Bizantinci zopet reili sveti kri, ki so ga Perzi-jani 1. 614. odpeljali iz Palestine; slovesno so gapripeljali nazaj. Ta strani, odloilni poraz je zadolgo ugonobil perzijsko mo in reil Bizanc silnenevarnosti; priakovati je bilo, da bo sedaj He-raklij obrnil svoje napade proti Slovenom, ki sobili zasedH bizantinske province. Ali e prednose je mogel zaeti pripravljati na napad, pa seje na vzhodnih mejah pojavil nov sovranik, eveliko nevarneji od Perzijanov.

To so bili Arabci. Med 1. 622.-632. jeustanovil Mohamed na podlagi svojih novih naukovin oboroene sile novo dravo, ki je zdruevala

36

skoro vse rodove Arabije. Drugi kalif, to je na-slednik Mohamedov, verski in politini poglavarnjegovih vernikov, Omar (634 644) pa je moArabcev-mohamedancev raziril dale preko mejaArabije ; v kratki dobi si je osvojil obirne pokra-jine. Leta 634. so porazili Arabci Bizantince tersi osvojili celo Sirijo s Palestino; kristjanom svetikraji in velika kulturna kranska sredia Jeru-zalem, Antijohija in Damask so ostala poslej vmohamedanskih rokah. L. 636. so bili popolnomapremagani Perzijani, oslabljeni e izza bizantinskihvojska, ter so izgubili nele Mezopotamijo in Arme-nijo, temve tudi vso pravo Perzijo, kjer je od-slej vladal islam ter arabska politina oblast. Drugearabske ete pa so si med tem osvojile Egipt terprodirale dalje proti zapadni severni Afriki.

Tako so v kratki dobi obsene bizantinskeprovince prile v oblast Arabcem, ki pa so pri-tiskali tudi proti Mali Aziji. Heraklij torej ni mo-gel misliti na boj zoper Slovene. Ti so ostali vposesti na novo osvojenih deel in mogli so mirnonadaljevati ter dovriti kolonizacijo Balkana, ki jebila zakljuena e do polovice Vil. stoletja. Obasu smrti cesarja Heraklija je imel balkanskipolotok e svoje nove prebivalce.

Vsled te velike selitve so seveda pokrajineonstran dolenje Donave izgubile svoje slovanskostanovnitvo ; v njih je jelo zopet prevladovatiromansko prebivalstvo, dasi so pa ostale v deelie vedno posamezne skupine Slovenov.

37

6. Sloveni v novi domovini.

Sloveni, ki so posedli prostrane pokrajineod beneke ravnine, izvirov Drave in Mure pa dornega, Egejskega in Jonskega morja, niso tvorilidoslej organiziranih drav. Delili so se e vednole na mnogotevilna plemena. Te razmere se tudiv novi domovini e dolgo niso spremenile; vseslovensko ozemlje se je delilo slejkoprej na ple-mena in krajevno na upe ali upanije, ki so ob-segale ponavadi enotneje rene doline ter krakekotline. Ker pa je ozemlje, v katero so bili prili,zemljepisno zelo neenotno, razdeljeno na mnogomajhnih renih sistemov ter kotlin, loenih med-sebojno po visokih gorovjih, je razumljivo, dadolgo niso mogle nastati veje dravne organiza-cije, na drugi strani pa, da so se Sloveni poznejimposkusom Bizantincev, vnovi si osvojiti izgubljenoozemlje, ustavljali z vedno manjo trdovratn ostjo.Vsa mnogotevilna plemena pa so se nazivala sskupnim imenom Slo veno v, ime, ki je bilo vrabi tudi pri vseh sosedih. Imeni Srbov in Hrvatovtakrat e nista bili tako razirjeni kakor danes;pomenili sta prvotno brkone le dvoje plemen,ki pa sta obe pozneje dosegli veliko politinomo ter sta razirili svojo oblast na sosednaplemena. Vest bizantinskega cesarja in pisatelja

38

Konstantina Porfirog^eneta, da bi se bili oboji do-selili pozneje kot posebno ljudstvo s severa izzaKarpatov, je, kakor je sedaj dognano, popolnomaneutemeljena in historino ter filoloko ovrena.Vsi Sloveni so tvorili torej eno ljudstvo, ki tudipo jeziku ni moglo imeti med seboj bogvekakovelikih razlik.

Vendar pa si ne smemo misliti, da je bilonaseljenje slovanskega prebivalstva e povsod de-finitivno. Posamezna plemena so se namre izraznih vzrokov e vedno selila, menjavala svojabivalia ali prodirala e vedno dalje na jug inv manj pristopne predele. To premikanje novegaprebivalstva se je vrilo e skozi celo VIL stoletje,brkone pa tudi e v VIII. stoletju ter je bilodefinitivno zakljueno ele koncem VIII. in zaet-kom IX. veka.

Kakor e povdarjeno, juni Slovani niso imelimed naselitvijo veje, enotne vojake organi-zacije, vsled esar tudi veje, izraziteje dravneorganizacije niso mogli imeti. Slejkoprej je bilopleme enota vsega njihovega skupnega dejstvo-vanja. Enako je ostalo tudi v novih bivaliih.Pleme je bilo osnova vojski, temu odgovarjajoeje bila upa ali upanija geografsko - politinoosnovna enota druabne zveze. Nje predstavitelji,upani, so bili najviji vojaki in dravno-politiniinitelji.

Ne more biti pa dvoma, da je v teh poli-tinih uredbah staroslovenskega ljudstva iskati leizraza, znaka civilizacijske stopnje, na kateri sose nai predniki takrat nahajali, ne pa morda kakihrasno-psihinih posebnosti. Seveda pa ljudstvo natakni stopnji dravno in vojsko-politine razvitosti

39

doivi tej primerno zgodovino, ako pride meddravno in vojako tako visoko razvite sosede,kakor so bili Bizantinci, Franki, razna mongolska,po svoji zraziti bojni organizaciji se odlikujoaljudstva kakor predvsem Avari in Bolgari.

Ko so Sloveni e hodili na pohode v Bizan-tijo, je pa bilo prilike in nujnosti dovolj, da sose plemena druila za as potrebe v veje vojakezveze. Zdaj ko so bila naseljena po zemljepisnoskrajno neenotnem ozemlju Balkana, so bili spo-etka predpogoji za nastanek vejih zvez e sla-beji. Te so se mogle razviti ele polagoma.

Ko so se Sloveni naselili na Balkanu, so sedobro zavedali, da so posedli tujo zemljo. Zasedliso bizantinsko zemljo brez dovoljenja, da, protivolji Bizantincev. Zapleteni v neprestano tekoborbo s Perzijanci, nato pa v e tejo z Arabci,bizantinski cesarji pa niso mogli tega zabraniti;vendar pa pravno niso nikdar priznali zvrenegadejanja, se niso nikdar odrekli pravici do pose-dene zemlje, esar pa pa Sloveni niso ne zahte-vali ne priakovali. Zaposlen na vzhodnih dravnihmejah Carigrad dolgo ni priel do tega, da bimislil na zopetno osvojenje po barbarih posede-nega ozemlja. Ali br ko se je le malo izboljalpolitini poloaj, je lo stremljenje Bizantincev zatem, da si pokore vsaj najblije, njihova obmorskamesta ogroajoe Slovene. Tako je na primercesar Konstantin lil. (641 668) udaril na Slovenemed Strumo in Vardarjem, jih premagal in jih, dabi onemogoil nadaljno napadanje in plenjenje,preselil v Bitinijo v Mali Aziji. Ko pa se je cesarjuKonstantinu IV. (668685) posreilo skleniti ugo-den mir z Arabci na trideset let in je bilo pria-

40

kovati, da bo sedaj obrnil vso silo proti Slovenomin Avarom, so se ti zavedali, kolika nevarnost jimpreti. Zato ujemo, da so se v Carigradu pojav-ljali odposlanci Slovenov, zagotavljajo pokornostcesarstvu.

Takno stanje je ostalo vso naslednjo dobov razmerju med Sloveni in Bizantinci. Slednji sose zavedali, da veliko ve tudi s silo ne doseejo,zlasti ne v notranjosti polotoka; zato so se zado-voljevali z obstojeim stanjem. Slovenska plemenaso ivela dejansko s svojimi knezi oziroma upaniin politinimi uredbami popolnoma svobodno. Ob-utneje je prila bizantinska nadoblast do izrazale v primorskih pokrajinah, na eni strani ob Jadran-skem morju, kjer je gospodovalo bizantinsko bro-dovje ter vzdrevalo v dalmatinskih primorskihmestih tradicijo cesarske oblasti, na drugi stranipa ob Egejskem morju. Edinole ob Strumi tersploh v juni Macedoniji in pa v Heladi so biliv tej dobi vekrat huji boji med Bizantinci inslovenskimi plemeni, ker so ta prepogostem na-padala obrena mesta ali pa gusarila po morju.Ponovno se je zgodilo, da so cesarji nadvladaneSlovene v vejem tevilu preselili v Malo Azijo,kjer so njih vojniki tvorili v vojski posebne vojakeoddelke. Ali ravno o teh poroajo sodobni pisa-telji pogostem, da so v boju kratkomalo zapustiliBizantince ter prestopili na arabsko stran.

Opazujemo torej med Bizantinci in priselje-nimi Sloveni podobno razmerje, kakor je bilo svojas med prvimi in raznimi germanskimi narodi,na pr. Vzhodnimi in Zapadnimi Goti : formalnopriznanje njih nadoblasti, dejansko pa popolnasamostojnost doseljenega ljudstva.

41

Kakor v VI. tako so tudi tekom VIL in VIII.stoletja Sloveni pogostem vstopali v bizantinskovojako slubo kot najemniki.

Kako so se na podlagi plemenske organi-zacije zaele razvijati veje dravice, o tem namje malo znanega. Tik pred koncem VIII. stoletjaso e obstojale naslednje politine enote:

Hrvatska drava, ki jo nazivljemo to-neje kot primorsko ali dalmatinsko Hrvatsko

;

razprostirala se je od izliva reke Rase v vzhodniIstri do izliva Cetine, pa od Jadranskega morjanekako do Vrbasa.

Panonska. Hrvatska, ki se je razprosti-rala med Dravo in Savo, pa od gorske skupineRisnjak do Une in gorovja Pljeivica; njeno sre-die je bilo v Sisku. Do razpada avarske draveje ta drava pa e priznavala nadoblast avarskihkakanov, kakor tudi ostali Sloveni po dananjemSremu in sosednjih predelih dosedanje june J injunozapadne Ogrske. O lastnem slovenskem imenuza to ^pokrajino nam ne povedo najstareja poro-ila. Sii sklepa, da je tudi tu veljalo ime Hr a-tov; dolgo, do XVII. stoletja je za to deelo biloe vedno v rabi staro splono ime za slovenskoozemlje, namre Slovenija (Slavonija, Sclavonia),njeni prebivalci pa se v hrvatskih virih navajajokot Slovinci.

Ozemlje Neretljanov (Narentani) se jerazprostiralo med Cetino in Neretvo ob morskemobreju; prebivalci so bili izredno drzni in bojevitigusarji ; njih sredie je bilo mesto Omi (Almissa)ob ustju Neretve. V poznejem srednjem \ eku seje ta pokrajina imenovala tudi Krajina (Crayna,obmejna zemlja).

42

Zahumlje (tudi Hlm, Hum ali Humskazemlja imenovano) se je razprostiralo ob obali odNeretve do Dubrovnika, obsegalo pa je tudi vejidel doline Neretve v notranjosti. To je pokrajina,ki je dobila pozneje, v 15. stoletju ime hercegovazemlja", dananja Hercegovina.

Travunija ali Trebinje, deela na obaliod Dubrovnika do Kotora ter ob Trebinjtici

;

najznameniteji del njen je upa ob morju, ime-novana oblast Konavljanov (Konavle).

Duklja, tudi Dioklitija imenovana, ki jeobsegala obreje med Kotorom in izlivom Bojaneter Drima in zaledje, torej nekako juno polovicorne gore ter vso kotlino Skadarskega jezera.Obmorski del se v srbskih virih posebej oznaujekot Primorje. Namesto imena Duklja" od 11. sto-letja dalje vedno bolj prevladuje naziv Zeta; raz-likovali so gorenjo eto (gorati svet dananjerne gore) od dolenje Zete (obala in okolicaSkadarskega jezera). V tej pokrajini je bilo pre-bivalstvo zelo meano; med Sloveni je bilo eveliko Romanov in Albancev.

V notranjosti je bila ob gorenji Bosni malapokrajina Bosna (Bosona), ki se je pozneje znat-neje razirila, in pa prava Srbija, tudi Rakaimenovana, deela, oddaljena bodisi od morja ka-kor od Donave, obsegajoa pokrajino ob Limu,Pivi in Tari, dalje poreje Ibra in gorenje ZapadneMorave.

* O zaetnih politinih organizacijah oziromaimenih plemen na ozemlju juno in vzhodno odtod,bodisi na jug v Macedonijo, bodisi na vzhod protiSerdiki (Sofiji) nimamo tonejih zgodovinskihpodatkov. Pa pa so se nam v frankovskih virih

43

ohranile vesti o plemenih Timoanov in Brani-evcev v dananji vzhodni Srbiji.

Severno od navedenega ozemlja se je raz-prostirala pokrajina, po kateri je veljala nadoblastavarske drave. Semkaj spada pokrajina ob dolenjiMoravi v Srbiji, enako Banat in Srem. Zgoraj jebil e govor, da je bila panonska Hrvatska isto-tako pod nadoblastjo Avarov. Prav tako je bilopod suvereniteto Avarov vzhodno ozemlje dana-njih in nekdanjih Slovencev.

Dalje proti severozapadu pa je bila svobodnaKarantanija s srediem v dananji Koroki.Toda tudi o njej so nae historine informacijezelo pile ; ne vemo, katero ozemlje je razen praveKoroke spadalo k nji; ne vemo za gotovo, alinam je pod tem imenom razumeti tudi dananjotajersko, oziroma nje dele, dasi je to verjetno.Dalje tudi ni znano, ali je pripadala k nji dananjaKranjska, ali pa je obstojala e takrat kot posebendel, kakor se nam pozneje pokae pod imenomKrajina (Chrayna, Carniola); verjetneje je sled-nje. Razmerje karantanskih Slovenov do Avarovnam tudi ni natanneje znano.

Iz navedenega je razvidno, kako pomanjkljivoje nae znanje o zgodovini te dobe nae pretek-losti. Nikjer nimamo o nji dovolj konkretnih po-datkov, tako da si ne moremo napraviti dovoljjasne slike. Vzroka za to nam je iskati pa vokolnosti, da smo bili sami e na tako nizki stopnjicivilizacije, da si nismo ohranili lastnih historinihzapiskov. Kar je danes znanega o nai preteklosti,vse poteka iz tujih virov, iz zapiskov vije civili-

.44

ziranih sosedov, bodisi Bizantincev, Langobardov,Bavarcev ali Frankov, kateri so se vzprio vplivaromanskega prebivalstva ter kranske cerkve kmalupovzpeli na vijo civilizacijsko stopnjo. Ti naisosedje pa seveda poroajo o nas toliko, kolikorso prili z nami v dotiko. To se je seveda zgo-dilo pred vsem ob mejah naega novega narod-nega ozemlja, zato smo o obrobnih odnoajihrazmeroma najbolje poueni. Ali ti viri poroajole toliko, kolikor je bilo iz kakrnihkoli vzrokovza sosede vano ali potrebno, zato so ta poroilanetona, pa tudi premalo objektivna in tvorijo lenekake odlomke. Ako si torej skuamo napravitipregledno sliko o tej dobi, moramo imeti vednopred omi, da je vse to, kar nam je sporo-enega, kar nam je povrno znanega, ledel tega, kar je bilo. Na podlagi tega, karnam je znanega, si rekonstruirati celotno sliko,to pa je stvar vestnega raziskavanja, ki je sevedazelo teavno, pa tudi zelo koljivo. Zakaj pazitije treba, da slika ne bo popaena po subjektiv-nem nazoru raziskovalca. Vrh tega moramo pri-znati, da smo v tem oziru ele ob zaetku lastnegadela in da aka tu naega historika, socijologa infilologa e mnogo teavnega truda v kolikorse seveda pomanjkljivost in pomanjkanje virovsploh dasta nadomestiti.

V navedenih junoslovanskih dravah so po-lagoma zavladale dedne vladarske rodbine, odkaterih poznamo le posamezne lane. Zalibog senam ni ohranil niti domai slovanski naslov tehvladarjev; grki viri jih imenujejo arhon, latinskipa dux. Naslov vojvoda je ohranjen ele iz poz-neje dobe, knez pa ele od okr. 1050. leta.

45

Stari upani so bili slejkoprej naelniki posa-meznih up.

Juni Slovani prvotno niso imeli plemstva,kakor ga tudi razni germanski narodi niso imeli.Razvilo se je ele pozneje iz sorodnikov vladar-jevih, pjemenskih poglavarjev in dravnih uradnikov.

tevilo sunjev je bilo pri junih Slovanihv tej dobi e zelo veliko. Del prvotnega prebi-valstva je zapadel suenjstvu ; ob vojnih pohodih,bodisi po suhem kakor na morju, so ugrabljaliprebivalce obojega spola ter jih potem porabljaliali prodajali kot sunje. Pa tudi lastne ljudi soprodajali v sunje; e dolgo v srednji vek je ob-stojala na primer za moe pravica, nezvesto eno,ki ni imela imetka, prodati za sunjo.

Za nadaljno zgodovino junih Slovanov, zanjih politine tvorbe kakor na primer glede po-kristjanjenja, so vane velike poHtine spremembe,ki so se bile izvrile krog junoslovanskega ozemlja,zlasti zaeni z zakljukom VIII. stoletja.

Leta 679. so prili na Balkanski polotok *

Bolgari, turko-tatarsko ljudstvo, ki je bivaloe dolgo asa po stepah dananje june Rusije.Odtod so bili v prejnjih dobah na svojih urnihkonjih e vekrat prihajali ez Donavo ter samiali v zvezi s Huni, Avari ali Sloveni napadalibizantinske pokrajine. Navedenega leta pa so po-sedli severovzhodni del polotoka ter ostali odslejstalno v tej zemlji. Ustanovili so svojo dravo naravnini med Donavo in pogorjem Balkanom, odrnega morja do reke Isker. Tam naseljeni Slo-veni, osem plemen so se morali uklonitinjihovi oblasti. Spoetka je obstojalo med obemaljudstvoma pa mono nasprotje, vendar pa so

46

podvrena slovenska plemena obdrala svojo upravoin svoje poglavarje ter so se udeleevala v bol-garski vojski bojev v posebnih oddelkih. Poznejeso se mongolski Bolgari polagoma prilagodilimilijeju, v katerega so prili; sprejeli so jezikpodlonih Slovenov in se slednji popolnoma str-nili z njimi v eno ljudstvo, kateremu pa so ostavilisvoje ime. Toda to se je izvrilo ele polagoma.

Reka Isker je bila v glavnem meja prvotnebolgarske drave na zapadu; preko nje Bolgarinad sto let, nekako do leta 800, niso silili; tu somejili na avarsko oblast ali na samostojna slo-venska plemena. Bolgarska zgodovina^ v ti dobinam kae predvsem boje z Bizantinci. ele v IX.stoletju so zaeH Bolgari siliti proti zapadu injugozapadu ter so v veliki meri uplivaH na razvojpolitinih organizacij Slovenov dananje Jugoslavije.

Za ves severozapadni del Slovenov pa se jev tem politini poloaj bistveno spremenil s tem,da so Franki razruili e samoposebi zelo oslab-ljeno avarsko dravo ter spravili pod svojo vrhovnooblast velik del Slovenov. Od teh se je veji delsicer kmalu zopet izmotal iz frankovske oblasti,manji del, mi Slovenci, pa smo ostali zanaprej zave kot tisoletje zvezani s frankovsko dravooziroma njenimi nemkimi naslednicami.

47

7. Slovenci v VIL in VIII. stoletju.

V dobi od leta 568. dalje so dobile torejslovenske pokrajine svoje nove stanovalce. Naereke teko na vzhodno stran ; ob njih navzgor soprodirali nai predniki ter posedli poreje Save,Drave in Mure prav do izvirkov teh voda, pa tudipokrajino ob Soi ter Kras, vrh tega pa e naseveru doline ob desnih pritokih Donave po da-nanjem Dolenje- in Gorenje-Avstrijskem nekakodo razvodja med Travno in Anio. Zapadna mejatakratnega slovenskega ozemlja je la torej obstiku krakega in alpskega grievja in benekeravnine, dalje pa preko toblakega polja ob izvirkuDrave, nekako preko gore Dreiherrnspitz protivzhodu, po slemenu Visokih Tur do izvira Mure,odtod proti severu na goro Dachstein in prekoMrtvega gorovja med rekama^Travna in Ania naDonavo, kjer so se stikali s Cehi. Vendar pa nevemo natanneje, kje je la meja med ekimi injunoslovanskimi plemeni.

Slovenci so toraj takrat posedli znatne koseozemlja, ki je danes ponemeno. Ali ta svet jeveinoma gorat; gotovo je, da so bili nai pred-niki tod le redko naseljeni, predvsem po irihravnicah ter dolinah.

Ne smemo si misliti, da so bile pokrajine,ki so jih takrat zavzeli Slovenci, popolnoma neob-

48

Ijudene. Po njih so se gotovo e vedno nahajalipotomci starih rimskih naselnikov ter poromanjenihIlircev, vsaj v manjem tevilu, prav tako, kakorpo ostalem junoslovanskem ozemlju. Ti stari pre-bivalci so po navalu Slovencev izginili, bodisi daso bili pobiti ali da so zbeali, ali pa da so de-loma ostali v deeli ter se polagoma spojili sSlovenci. Tako je tudi kranska vera, ki je bilapred prihodom Slovencev v naih pokrajinah splonorazirjena, sedaj popolnoma izginila.

Nai pradedje pa tudi v svoji novi domovininiso mirovali. Vekrat so se dvignili z vojsko ternapadli sosedno bavarsko deelo ali pa Istro terFurlanijo. Na te pohode so li vasih sami, drugi-krat pa v drubi z Avari, zgodilo pa se je sevedatudi, da so Bavarci ali pa Longobardi pridrli vslovenske deele.

Ko pa je razmerje med Avari in Slovencipostajalo vedno bolj napeto, so se slednji s Sa-movo pomojo popolnoma otresli avarske nad-oblasti. Ta podjetni slovanski kralj je bil med^temzdruil v eno mono dravo polabske Srbe in Ceheter je sedaj, ko so se, mu pridruili e Slovenci,svojo oblast raziril na jug do Save in na vzhoddo Donave. Vladal je imenovanim slovanskim na-rodom nekako od 1. 623. do 658. ter jih branilna vzhodu pred Avari, na zapadu pa pred Franki.Slednji so pridrli nadenj z velikimi silami, todaglavna njih vojska pod kraljem Dagobertom^ jebila pri kraju Vogastisburg" (na zapadnem e-kem) popolnoma premagana.

Kakno dravno organizacijo so imeli v tidobi Slovenci, nam ni znano. Prvi po imenu znani

49

slovenski vojvoda je bil V a 1 u k v Karantaniji, kije bil pod vrhovno oblastjo Samovo. Ko je kraljSamp umrl, je alibog. njegova mogona dravazopet razpadla. Posamezna plemena so ivela na-dalje vsako zase; tako so tudi v Karantaniji ezanaprej vladali samostojni vojvode. V tem asuso se nai predniki zopet na svojo roko vojskovaliz Furlani in Bavarci, pri emer so bili navadnoSlovenci napadalci.

Kmalu pa se je vnovi spremenilo razmerjeSlovencev do sosedov. L. 743. so nai prednikiprili pomagat Bavarcem zoper Franke, toda Ba-varci so bili s svojimi zavezniki ob Lechu pre-magani in njih vojvoda Odilo je moral odslej,priznavati frankovsko nadoblast. Kmalu nato, naj-br med letom 743748, pa je karantanski vojvodaBorut sam prosil Bavarce pomoi zoper Avare, kiso bili zaeli vnovi nadlegovati karantanske Slo-vence. Bavarci so res pomagali premagati Avare,ali zato pa so morali Slovenci odslej priznavatibavarsko ter posredno tudi frankovsko nadoblast.V porotvo za svojo zvestobo je moral Borutposlati na bavarski dvor kot talca svojega sinaGorazda in neaka Hotimira.

Ta dogodek spada med najvaneje v slo-venski zgodovini. Prvi se z njim za ve ko tisolet kona doba slovenske samostojnosti, drugipa je imela ta politina zveza za posledico po-kristjanjenje Slovencev. Talca Gorazd in Hotimirsta se namre na bavarskem dvoru seznanila skranstvom ter sta se vrnila domu e kot goreakristjana. Sicer so nemki misijonarji e poprejposkuali oznanjevati med Slovenci kransko vero,ali brezuspeno; vrnili so se, ne da bi bili kaj

50

opravili. Ko pa je po Borutovi smrti okrog*1. 750. pri karantanskih Slovencih zavladal kotvojvoda Gorazd, je zael na vso mo iriti novovero med svojimi rojaki. Po triletnem vladanjupa je umrl in Hotimir, ki mu je sedaj sledil, jee z vejo gorenostjo iril novi nauk. Poklical jev deelo duhovnike iz Solnograda, kamor je Karan-tanija v cerkvenem oziru spadala ter je splohkranstvo z vsemi sredstvi razirjal med Slovenci.Toda zoper kransko stranko in tujce, ki so pri-hajali v vedno vejem tevilu v deelo ter uivalina Hotimirovem dvoru vsakrne prednosti, so sevzdignili paganski Slovenci okrog 1. 765. ; videtipa je, da so bili pri tem uporu premagani. Ven-dar so se e v kratkem vnovi uprli, okrog 1. 767.,pa brkone tudi to pot brez vejega uspeha. Kopa je Hotimir (Cheitmarus, Preernov Kajtimar)umrl, okrog 1. 769., je izbruhnil tretji, najvejiupor paganske stranke zoper kranstvo in tujce.To pot se jim je posreilo, kransko strankopopolnoma premagati

;pognali so iz deele vse

domae in tuje duhovnike, tako da je ve let(brkone 769772) zopet neomejeno vladala pa-ganska stranka v Karantaniji. Ali pregnani krist-jani so iskali pomoi pri Bavarcih; bavarski voj-voda Tasilo 11. je s svojimi etami 1. 772. udarilv Karantanijo, premagal paganske Slovence terkranski stranki zopet pripomogel do vlade. Znjegovo pomojo brkone je postal vojvoda Volkun(Valjhun) Hotimirov naslednik; ta je zopet spre-jemal tujce v deelo, predvsem seveda sveenike.Odslej se ne poroa ve o bojih med obemastrujama; verjetno je, da je bil s porazom 1. 772.z bavarsko pomojo protikranski stranki zadan

51

odloilen udarec. Hkrati pa je bil s tem utrjen

tudi bavarsko-frankovski upliv v Karantamji. ^ Kakor smo slabo poueni o politinih

razmerah junega slovenskega ozemlja, tako tudi

ne vemo, kdaj in kako so bile pokristjanjene juzne

slovenske zemlje, ki so spadale v delokrog oglej-

skih patrijarhov. , j c

Zavisnost od Bavarcev ter posredno od fran-

kov je bila pa spoetka le rahla, zakaj kakorsmo videli, so Slovenci obdrali svoje vojvode,

ki so bili, kar se tie notranjih zadev, brez dvoma

popolnoma samostojni. Vendar pa se je brkone

e 1 772. slovenska politina prostostnekoliko

zmanjala. e bolj pa se je POslabal politinipoloaj Slovencev, ko so vsled sledeih velikih

dogodkov prili v neposredne stike s Franki od

1. 788. dalje.

52

8. Stiki- Slu v eiiu v s^ Franki. Ljudevit Posavskih [PrifemaTn Kocelj v Panoniji.

Napram Langobardom oziroma Furlanom terBavarcem so bili nai predniki spoetka pretenoagresivni. To razmerje se je spremenilo, odkar soKarantanci morali priznavati bavarsko nadoblast.

V zadnjih decenijih Vili. stoletja pa se je topolitino stanje e nadalje spremenilo. Frankovskadrava, ki je bila nastala koncem V. ter zaetkomVI. stoletja v Franciji ter dananji jugozapadniNemiji, se je za vlade kralja Karla Velikegasilno razirila na vse strani. Za nao zgodovinonajvaneje so bile osvojitve na jugovzhodu ; 1. 774.je Karel Veliki popolnoma premagal Langobardein vso njihovo dravo zdruil s frankovsko ter nata nain postal zapadni sosed naih prednikov.Kmalu nato, 1. 788., pa si je uklonil upornegaTasila Bavarskega ter vso Bavarsko istotako pri-kljuil svoji dravi. Nai ^predniki Karantanci sose morali pokloniti mogonemu kralju kot svojemuvrhovnemu glavarju, obdrali pa so v glavnemsamostojno upravo in domae vojvode. Istega letaso Franki Bizantincem vzeli Istro.

S tem so postali Franki na iroki fronti so-sedje Avarov; razumljivo je tedaj, da je prilo vkratkem do spopnda med obema dravama. Avari

. 53

so bili takrat vsled notranjih bojev in splonegapropadanja tako oslabljeni, da boj proti njim nibil posebno teaven. Zato so jik Franki primeromaz lahkoto premagali; zgodilo se je to v pohodih1. 791. in 795. 796. Te vojske se je udeleil nastrani Frankov slovanski knez Vojnomir, ne vemopa, ali je bil to knez Karantanije ali panonskeHrvatske. Avarska drava je bila popolnoma uni-ena; avarsko-slovansko ozemlje do Donave jebilo zdrueno s Frankovsko. Avarske nadoblastinad Sloveni v Panoniji, Podravju ter Posavju jebilo s tem konec; ali treba pa se je bilo zatoukloniti Frankom.

Hkrati so skuali Franki iz Istre raziritisvojo oblast dalje proti jugu ez ozemlje primorskeHrvatske. V imenu Frankov je vodil tu vojskofurlanski mejni grof Erih; toda e prvi njegovpohod 1. 797. brkone ni bil posebno uspeen, nadrugem 1. 799. pa je padel v boju s Hrvati priTrsatu. Vendar pa so se morali Hrvatje v nasled-njih letih pokoriti njegovemu nasledniku. Njihovoozemlje kakor tudi ostale slovanske pokrajine junood Drave so bile podrejene mejni grofiji Furlanski,katero je seveda Karel Veliki izroal svojim veli-kaem. Kamor so pi^ili ta as Franki, povsod^so.prisilili premagance, da so morali sprejeti krsli.

y tako so e takrat pokristjanili preostaH Slovenciter Hrvatje v Posavju in v Primorju. Za slednjeje bila ustanovljena nova kofija v Ninu, sicer paso bile vse te pokrajine v cerkvenem oziru pod-rejene Akvileji.

Tako je med ponovnimi boji od 1. 796. daljeprila vsa zapadna Ogrska do Donave in severo-zapadno junoslovansko ozemlje do Cetine v Pri-

54

morju in vse Posavje do Kolubare v Srbiji podfrankovsko oblast. Kakor v Karantaniji tako sotudi v primorski Hrvatski ter v Posavju Sloveniobdrali svojo samostojno upravo in domae kneze^ki pa so se morali s svojimi oboroenci udeleitifrankovskih vojska, kadar jih je kralj v to pozval.Frankovska politina nadvlada je imela za posle-dico, da so se vse te zemlje zaele pokrevati.

Dobo bojev Avarov in Slovenov zoper Frankeso izrabili Bolgari v svojo korist ter zaeli iritisvojo oblast na zapad iu severozapad. V zaetkuIX. stoletja so si osvojili vlako niino in junoin vzhodno Ogrsko do Donave na zapadu, natopa tudi dananjo severovzhodno Srbijo, kjer stabivali takrat plemeni Timoani in Branievci (Brani-evo ob dolenji Moravi). Odslej je bolgarskadrava mejila na frankovsko.

Med Frankom podlonimi Sloveni pa se jepo smrti Karla Velikega zaelo ivahno gibanje.V primorski Hrvatski je takrat vladal knez Bor(i)na(c. 810 821), a v Posavju knez Ljudevit (c. 81Qdo-^823). L. 818. so se uprli Bolgarom Timoani inBranievci, leto nato, 819. pa so se uprli Frankomposavski Sloveni z Ljudevitom na elu. Se v istemletu je poslal frankovski cesar Ludovik Pobonimono vojsko pod vodstvom furlanskega jacjnegagrofa na,d Ljudevita; slednji pa jo je tako popol-noma potolkel, da so se mu sedaj pridruili Timo-ani in Branievci, na zapadu pa Slovenci vdosedanji spodnji tajerski in Kranjski. Istega letaje la vojska furlanskega mejnega grofa vnovinad uporne Slovence ter Ljudevita, ne da bi mogladosei kak uspeh. Med tem pa je priel od jugaprimorsko-hrvatski knez Bor(i)na, ki se je na fran-

55

kovski poziv udeleil vojne zoper Ljudevita ; todabil je na Kolpi nedale od Siska popolnoma pre-mag-an ter je jedva sam utekel smrti. Prihodnjozimo je Ljudevit sam vdrl v primorskohrvatskoozemlje ter tam strano pustoil.

Ljudevitov ugled je vsled teh vojnih uspehovsilno narastel in zaupanje v njegovo podjetje jepostalo pri severozapadnih Slovenih splono. Sedajso se mu pridruili e drugi soplemenjaki, takozlasti Slovenci do Soe. Za naslednje leto pa sosklenili na frankovskem dravnem zboru nova, ehuja sredstva; poslali so tri vojske, ki so isto-asno prodirale zoper Ljudevita; prva na severuiz Bavarske preko norikih Alp, druga skozi Karan-tanijo, tretja po stari vojni poti iz Italije ez Kras.Ali kljub velikemu naporu se jim ni posreiloukloniti Ljudevita, pa pa so si zopet podvrgliSlovence. Frankovski dravni zbor je v 1. 821.sklenil e enkrat poslati tri vojske nad Ljudevita,toda tudi to pot Franki niso imeli uspeha. Sled-nji, ko se je pomikala 1. 822. nova vojska izItalije bila je e deseta, odkar je trajal upor proti Posavju, se je Ljudevit umaknil iz glav-nega mesta Siska, se zatekel k Srbom in poslalhkrati sle v frankovski tabor s sporoilom, . da jepripravljen se podvrei. Tudi pri Srbih ni mogelostati, ker se je spri s svojim gostiteljem. Sel jev primorsko Hrvatsko, kjer je bil med tem Bornaumrl in je zavladal njegov neak Vladislav; tu paga je dal usmrtiti Bornov vnuk Ljutomisl (spo-mladi 823). Vse ozemlje, ki se je nahajaTo preduporom pred frankovsko vrhovno oblastjo, se jemoralo znova pokoriti Frankom, doim so se mo-rali Timoani zopet podvrei Bolgarom; zaradi

S6

dravne pripadnosti Branievcev pa se je malopozneje vnela vojna med Bolgari in Franki.

Doba Ljudevita Posavskega znai eno naj-imenitnejih epizod v zgodovini junih Slovanov.Njegov poskus, ustvariti proti frankovskemu pro-diranju na slovanski jugovzhod mono dravnazvezo slovanskih plemen, se je sicer ponesreil,ker politina konstelacija ni bila zato ugodna,vendar pa pomeni njegovo podjetje za nas vekakor poskus. Prvikrat v zgodovini vidimo, kakomo je pokazala zveza jugoslovanskih plemen,zveza v kateri so bili zdrueni vsi trije deli dana-njega jugoslovanskega naroda. Prvikrat vidimajasno oivotvorjeno idejo zveze Slovencev, Hrva-tov in Srbov; od izvira Save pa do njenega iz-teka v Donavo, od Soe do Timoka, e danesmejne reke med Srbi in Bolgari, vse to ozemljeje bilo prvikrat zdrueno v eno politino organi-zacijo, ki se je v primeri z okolnostmi pokazalazelo krepko. V ivljenskem delu Ljudevitovem_vidimo torej prvo predhodnico dananje draveSlovencev, Hrvatov in Srbov.

Videti je, da je imel upor Ljudevita Posav^skega, kateremu se je pridruila tudi veina Slo-vencev, za nae prednike usodne posledice. Upor-niki so zapadli kaznim za veleizdajo; izgubili sosvoja posestva, ki so brkone e takrat v velikemtevilu prela v nemke roke, in marsikatera nemkaplemika rodovina se nahaja izza tega asa kotgospodovalec na Slovenskem. V dobi Karla Veli-kega se nam imenujejo kot slovenski vojvodeKarantanije Inko (Ingo), Pribislav, Semika, Stoj-

57

mir in Etgar; po ponesreanem velikem uporu jeLudovik Poboni domae vojvode rtadomestil znemkimi grofi Helmvin, Albg-arij, Pabon. Nemkiposvetni in cerkveni velikai in nemki samostaniso prejeli veja posestva na nai zemlji v dar;na njih so se ^naselili sami, hkrati pa poiljali vdeelo vedno veje trume nemkih poljedelcev.Tako se je zaela germanizacija nae zemlje.

Kakor e reeno, je bila Karantanija, obsega-joa v glavnem Koroko ter srednjo in severnotajersko, le ena izmed slovenskih pokrajin. Kranj-ska je bila, kakor je videti, e takrat politinaenota zase ter je obsegala po najnovejih raziska-vanjih razen veine dananje Kranjske tudi spod-njo tajersko. Dalje pa je bilo zelo veliko slovan-skega prebivalstva v dosedanji zapadni Ogrski,ki so jo takrat imenovali e vedno s starim ime-nom Panonijo. Razlikovali so Gorenjo Panonijo,ki je segala na zapadu do Dunajskega lesa, navzhodu pa je ob Rabi in Rabici prehajala vDolenjo Panonijo, ki se je razprostirala odtodbrkone kakor v starem veku do Donave in Drave.

Ro zmagi nad Avari in Sloveni so FrankLmed srednjo Donavo in Adrijo ustanovili dveniejjnjjnarki, ki ju je loila priblino Drava^^ha juguje bila f u rja n s ka_in.a-rit-r na severu Vzhodna,maj;ka..,Eo-Gorenji Panoniji je prevladoval prejeavarski ivelj, enako po vzhodnem delu DolenjePanonije ; v slednje zapadnem delu pa je bilo pre-bivalstvo preteno slovensko. V to ozemlje so sezaeli po propadu Avarov naseljevati od zapadaNemci, pa tudi slovanski kolonisti. Tej zemlji jebilo usojeno, da pokae zadnji odsev slovenskesamostojnosti.

58

Pribina in Kocelj v Panoniji. Jribinaje biFsprva e 1. 836. gospodar v Nitranskipolrajini na dananjem Slovakem. Ko ga je ta-kratni moravski knez Mojmir pregnal, je pribealpreko Donave k vzhodnemu mejnemu grofu Rat-bodu. Tu se je dal krstiti. Kmalu pa se je z Rat-bodom spri ter zbeal k Bolgarom, ki so si bilimedtem osvojili Srem in dananjo Slavonsko rav-nino, s katerih pomojo se je Ratimir, sin Ljude-vita Posavskega, polastil panonske Hrvatske. OdBolgarov se je podal Pribina k Ratimiru, kateregapa je kmalu nato napadel Ratbod, ga premagalin pregnal iz deele. Tudi Pribina je moral beati,ali slednji se je pomiril z Ratbodom in dosegelkmalu tako veljavo, da je dobil, okrog 1. 840. odkj;aliiL-Lydoyika Nemkega v fevd del DolenjePaiioni]j2._Qb reki Zali, ki priteka v Blatno jezero.Tu si je zgradil utrjeno mesto Blatograd (v za-etku Pribinov grad imenovan), v redko obljudenodeelo pa je privabil novih koloniistov. Pozneje muje podelil Ludovik e novega ozemlja, tako dase je slednji njegova oblast razprostirala na jugudo Drave in na vzhodu preko Peuha do Donave,na zapadu pa pa do Karantanije. Vrhtega sta bilaPribina in Kocelj brkone tudi gospodarja nadPanonsko Hrvatsko. Vjpg r-a^ svnjpga vladanja jpPribina skrbel_za razirjanje kranstva : bil je zelonaklonjen solnograkim nadkofom ter udan nem-kemu kralju Ludoviku. L.^^L je padel v^boju^^ Moravci in sledil mu je sin Ko_c&li. Tudi ta jebil spoetka v najojih zvezah s solnograkiminadkofi. L. 867. pa sta potovala-slovanska blago-vestnika Konstantin in Metod i^^oravskega prekoT)olenje Panonije v ..Eim. Kocelj ju je sprejel z

59

velikim veseljem in se je zlasti silno razveselil, kosfa' mu solunska brata pokazala v slovanskemjeziku pisane knjige, katere je lahko razumel breztolmaev. Dal jima je na pot veje tevilo uen-cev, da bi jih poduevala v slovanski pisavi inkranski veri. ^o se je Metod, ki je bil med temv Rimu posveen v kofa, vraal, je na Koceljevoeljo ostal v Panoniji ter je med panonskimi Slo-venci vpeljal slovansko bogosluje. Vsled tega^sonemki duhovniki, le za najvejo silo zmoni doma-ega jezika, izgubili vso veljavo ter so zapustilideelo. Y letu STOj^pa.jejiape Metoda posvetilv nadkofa za Panonijo in .Moravsko, s imer seje Kocelj seveda silno zameril bavarskim kofom.Kljub temu pa je ostal zvest vazal frankovsko-nemkih kraljev; ko so se malo nato uprH pri-morski Hrvatje, je el Kocelj z mono vojskonadnje, bil pa je pri tem premagan ter je v bojucelo sam padel (okr. L 876.).

Ravnokar popisarfa doba je ena najusodnejihv nai preteklosti. Frankovska sila se je nahajalabrezdvomno v upadanju, saj se je vsa ogromnadrava Karla Velikega e 1. 843. razdelila na tridele, pri emur so junoslovanske in tudi ostaleslovanske pokrajine, ki so bile odvisne od Frankov,veinoma pripadle vzhodnofrankovski tretjini, toje pozneji Nemiji. Proti centralni kraljevskioblasti so postajali vedno moneji vojvode posa-meznih nemkih plemen, kar bi bilo tudi za centri-fugalne tenje Slovanov ugodno stremljenje. Inres vidimo, da je takrat nastala mona- -V^4i^4g o -m o r a v s k a dra va^Rastislava in Svatopluka, kiJe Nemci kljub najvejemu naporu !e_Biso-2mogli.Dalekovidna politika je Rastislava uila nasloniti

60

protinemko poKtino organizacijo na trdno no-tranjo vez domae cerkvene organizacije. Protiponemevalnemu delu bavarsko-nemke duhovineje ustvaril sijajno protiute v kulturnem delu So-lunanov Konstantina in Metoda, s slovanskimbogoslujem ter s cerkveno samostojnostjo svojedrave. Tudi panonski Slovenci so se pridruilitej domai kulturni organizaciji. Da se je obdralonjeno jedro, zelo verjetno je, da bi se mu pri-druili sasoma tudi ostali slovenski deli in paenako tudi sosedne junoslovanske pokrajine. Ali Rastislavov nart je bil osebno delo, ne faza vnaravnem razvoju dogodkov, zato je hitro podlegelkratkovidni, le malopotezni politiki Svatoplukovi.Metodovi uenci so morali po smrti svojega uiteljazapustiti Veliko Moravo; Nemci so triumfirali inBavarska duhovina je kmalu zopet neomejenovladala po Moravski kakor po Panoniji. Panonsko-moravska nadkofija pa je br nato prenehala.

V politinem oziru samem bi bila sedajugodna prilika za politiko Samovo, za politikoLjudevitovo. Toda Pribina in Kocelj sta bila zvestafrankovska vazala, enako zvesta pomonika zoperuporne Slovane kakor zoper Neslovane. Enakovlogo je igral panonsko - hrvatski knez Braslav(okr. 880896), ki je kot zadnji frankovski vazalpomagal Frankom v boju zoper Morave.

Nimamo zanesljivih poroil, kaj se je zgodilopo Koceljevi smrti s Panonijo; videti je, da jeSvatopluk raziril svojo oblast tudi nad. Panojoijoter da je njegova drava poleg^PolabskihSrbov-,ehv, Moravcev in Slovakov obsegatartudicJZeitTlj^^panonskih Slovencev. Ali e 894. je-~Svatoplukumrl, njegovi sinov|pa_iiisjQLJiio^~kljubovati_pre-

61

monim sovranikom. Zakaj na vzhodu se jim jepojavil ^nov sovranik, ki je postal enako uso3eiLsosed Cehom kakor junim Slovanom. To so bili

^"Madari.^

^ Madari so bili divje, nomadsko mongolsko^J^P^^^^-' ljudstvo, v vsem podobni svojim prednikom Hu--"^^"'''''^

nom, Avarom ter poznejim Osmanom Turkomin Tatarom. Prili so iz centralne Azije izpodAltaja, odkoder so se polagoma preselili v stepemed JDonom in Dnjeprom. Ko pa so jih tu na-padali sorodni Peenegi, so se prestavili e daljeproti zapadu na ozemlje med dolenjim Dnjepromin ustjem Donave. Ko Nemci niso mogli nadvladatiMoravcev, so si iskali zaveznikov za njihovimhrbtom ; na pjoziv cesarja Arnulfa so navalili 1. 892.Madari na Moravsko. BiH pa so odbiti ter soodli zopet na vzhod; kmalu nato pa so jih Pee-negi strahovito potolkli in jim pobili druine skoropopolnoma. Sedaj so se umaknili na zapad ter se1. 895. ali 896. naselili na Ogrskem po tirnemniavju ob Tisi in . Donavi. Puste ob tefi dvehrekah so torej vnovi dobile divje mongolske no-made za gospodarje. Madari so opustoili pokra-jine, obdajajoe pravo ogrsko niavje; zlasti jetrpela Panonija. Ne le nai predniki, tudi nemkikolonisti, koHkor jih je e bilo v deeli, so bilipoveini pobiti, kar jih je ostalo, so tekom stoletijizginili med Madari. Slovenci so se ohranili le vnajzapadnejemu delu Panonije, to so dananjiprekmurski Slovenci. Hkrati je seveda tudi kran-stvo popolnoma izginilo iz teh pokrajin. Nekdajmogona Velikomoravska drava je mogla le maloasa odbijati navale Madarov; med letom 904.in 906. je bila uniena ter se nad sto let sploh

62

ve ne omenja. Madarsko silo pa so kmalu ob-utile tudi sosednje nemke pokrajine, predvsempa je postala izredno vaen politien initelj zajunoslovansko zgodovino.

Siisti pogostem so. prihajali Madari-po^taririmski cesti jpreko- Ptuja,- Ljubljane in Vipave vItalijo . Na vsem tem slovenskem ozemlju, ki jebilonajbolj izpostavljeno, je vsled madarskih na-valov prenehala frankovsko-nemka oblast, doimso bili Madari v gorati Karantaniji, ki so jo napadli1. 901., odbiti. Ker ni ne ujemo, da bi bili sicerna