srečosrečosrečosrečosrečootroksrečoZa

XIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G A DNIJ U N I J 1 3

DRUZ_priloga_24.indd 1 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetnikopetnik@nedelja.at

U V O D N I K

Ta naslov sva izbrali z zvesto sodelavko Mo-niko Novak­Sabotnik za to številko družinske priloge. Za srečo otrok so se odločile mlade žene, ko so se prijavile za izobraževalni tečaj za pomočnice v otroških vrtcih. Večina od njih je že zaposlena v tej vzgojni ustanovi, kjer odpirajo otrokom vrata v svet in jih spodbuja­jo k soustvarjanju življenja. Predavateljica na tečaju v Tinjah univ. prof. Jana Goriup je za­pisala: Otrok postaja soustvarjalec življenja, igre in učenja v družini in v vrtcu, odrasel pa ob njem postaja pogajalec, sodelavec ali opa­zovalec. Z uresničevanjem načela razvojno­procesnega pristopa zagotavljamo način dela z otrokom, pri katerem je bistven sam pro­ces učenja. In kdaj učenje postane vrednota tudi za otroka? Ko ga spodbujamo pri njego­vih lastnih strategijah dojemanja, izražanja in razmišljanja. Takrat otrok raziskuje, odkriva, primerja, preizkuša, poizkuša, išče vire, sredst­va, informacije, predvideva, sklepa, se strinja, se ne strinja, sprašuje, se pogaja, načrtuje, se dogovarja, razlaga, pripoveduje, oblikuje, se­stavlja …Vse to oblikuje otroka, njegovo življenje, njegove občutke in ga spodbuja k sreči. Mlade tečajnice pa so se v izobrazbi seznan­jale z različnimi metodami vzgoje, z oblikova­njem vsakdana v vrtcu in spoznavale različne koncepte vzgoje, se poglabljale v otroka z antropološkega, psihološkega in sociološkega vidika. Vsem tem tečajnicam, ki bodo v teh dneh prejele v Tinjah spričevala, je namenjena ta priloga. Nekatere izmed njih smo povabili pred zastor, da nam predstavijo svoja zaključna dela. Ob branju le­teh boste odkrili, kako zelo utripa njihovo srce za srečo otrok – ne samo lastnih, temveč tudi tistih, s katerimi odkrivajo čudesa življenja in sveta.

Na travniku Lea, Markoin Noa

FOTO: MONIKA NOVAK-SABOTNIK

P O R T R E T

Za srečo otrok

Martina Gotthardt

Martino srečam skoraj vsak dan ob delavnikih, ko spremljam v vrtec ali pa pridem iskat svoje­

ga sina Marka. Vedno nasmejano jo naj­dem zjutraj med otroki, ko z njimi igra razne igre ali pa jim pomaga pri »brklja­nju«. Ko ima kateri od otrok rojstni dan, teta Martina z njim in še s kakim prijate­ljem ali prijateljico peče okusne tortice ali drugo pecivo, ki ga malčki po zape­ti pesmici skupaj s slavljencem pohru­stajo. Opoldne si Martina nadene pred­pasnik in pripravlja mize za kosilo, deli otrokom juho in druge dobrote in potem spet vse pospravi, pomete in počisti! Že deseto leto je v tem vrtcu njeno delov­no mesto, ki ji je zelo všeč, ker je ves do­poldan obdana s smehom in vriskom, a tudi z radovednimi očmi, ki z njo in dru­gimi tetami odkrivajo svet, se poglablja­jo v čarodejeve pravljice in se zgubljajo v brezčasju fantastičnih iger in pesmi. »Vedno sem si želela temeljite izobrazbe na tem delovnem področju in sem zelo zelo hvaležna, da sem se lahko udeležila posebnega šolanja v Tinjah,« pove Mar­tina Gotthardt. »Pri delu z otroki lah­ko narediš veliko prav, pa tudi veliko na­robe. Zdi se mi zelo važno, da pozorno in previdno spremljamo naše malčke in da sebe, svoje delo in svoje reakcije ved­no znova analiziramo. Od prvega sreča­nja naprej imam občutek, da je to nekaj zame in sem tu na pravem mestu! Po­leg kompetentnih predavateljev in za­nimivih vsebin sem spoznala druge po­močnice in se z njimi kar hitro tesneje povezala. Ta tečaj je zame po eni stra­

Martina Gotthardt, 4 5 l e t , p o r o č e n a , d v e h č e r k i ( 1 8 i n 1 6 l e t ) , ž i v i v C e l o v c u , p o ­m o č n i c a v z a s e b n e m d v o j e ­z i č n e m o t r o š k e m v r t c u » N a š o t r o k « v C e l o v c u

P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

DRUZ_priloga_24.indd 2 07.06.13 15:29

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Na Marijini romarski poti

Martina Gotthardt

ni pridobitev znanja, po drugi strani pa neke vrste terapija, ker si lahko izmenja­vamo svoje izkušnje in doživetja.«Za zaključno delo si je Martina izbra­la temo, ki ji posebej leži pri srcu – igra in igranje. Ogledala si je pomen in vpliv igre in igranja na razvoj predšolskega otroka. V vrtcu je izdelala z otroki po­sebno igro, ki jo sedaj otroci igrajo. V igri je velika zvezda, ki žari na vse stra­ni, in to je prispodoba, da je igra velikega pomena za mnogo področij! »Jaz sem se sama kot otrok rada igrala, na vasi z dru­gimi otroki, pa tudi z očetom vedno zno­va Črnega Petra in posebej v božičnem času, ko je imela tudi mama malo več časa, razne namizne igre. Seveda sem se igrala tudi s svojima hčerkama in sedaj v družini so namizne igre obvezne, ko smo skupaj na dopustu na planini. To je pravi užitek! Tako mi je tudi v vrtcu po­sebej lepo, ko se z otroki igram. Prebira­nje strokovne literature in poglabljanje v pomen igre mi je odprlo nove poglede in vidike. Posebej mi je postalo jasno, da naj otroka ne motiš v igri in ga ne preki­njaš. Igra za otroka ni igra, temveč v igri otrok obdela vse vsebine, ki jih sreča­va in se z njimi sooča, ki ga eksistencial­no ravno sedaj zaposlujejo in ki jih mora zase obdelati in predelati. Otroci prede­lajo v igri resničnost.

S tem znanjem in novimi pogledi bo teta Martina še bolj pozorno spremljala de­klice in fante in iz njihovega igranja raz­birala govorico srca.

Igra je jezik otroka

P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

V igranju se utrjujejo vsa področja, ki so za uravnovešen razvoj otroka potrebna:• motorično področje: fina in groba motorika, gibanje in spretnost; • kognitivno področje: fantazija se zbuja, kreativnost in koncentracija otroka se šolata; • jezikovno področje: otrok se vadi v izražanju svojih občutkov, želja in misli;• socialno področje: ob skupnem igranju se otrok uči biti v skupini enako starih, spoznava pravila in se uči zmagati in zgubiti;• emocionalno področje: otrok se uči živeti z različnimi občutki, kot npr. veselje, žalost, jeza, sočutje, zavist, …• psihično področje: igra omogoča, da otrok čuti in zdrži agresije in napetosti, njegova samozavest ter zaupanje vase rasteta;• motivacijsko področje: otrok se uči biti sam aktiven; to je pogoj za kasnejšo motivacijo za učenje in uspeh.Psihoanalitik Hans Zullinger označuje igro kot ‚jezik otroka‘.

DRUZ_priloga_24.indd 3 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI4

V Ž A R I Š C U

Učenje

P r i p r a v i l i M i c k a O p e t n i kM o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

z veseljem

ˇ

Vladimir Wakounig profesor na Inštitutu za pedago­giko in izobraževanje na Univerzi v Celovcu, na oddel­ku za medkulturno učenje.

Pomen jezikovnega izobraževanja v zgodnjem otroštvu je prav gotovo narasel zaradi številnih raziskav, ki so bile opravljene v zadnjem času in

so nam odprle čisto nove poglede na jezik in na to, kar je tesno povezano z jezikom. Naj tu omenim samo ra­zvojno psihologijo in nevrobiologijo, ki poudarjata, kako odločilno vpliva razvoj govora v zgodnjem otroštvu na razvoj mišljenja ter na intelektualne, emocionalne in so­cialne sposobnosti otroka. Taka spoznanja imajo kon­sekvence tako za starše kot tudi za osebe, ki so poklicno zaposlene v vzgojnih inštitucijah – kot v jaslih, vrtcih, šolah in varstvih. Otroci, ki doraščajo v družinskih oko­ljih, v katerih se odrasli z njimi pogovarjajo, igrajo, jim berejo in pripovedujejo, imajo dobre možnosti, da pri­dobijo mentalne sposobnosti in širijo svoje jezikovno iz­ražanje. Mnoge raziskave o šolskem uspehu dokazujejo, da jezikovni in kulturni kapital, ki ga daje družina, od­ločilno oblikujeta šolsko in izobraževalno pot posamez­nika.

Živa komunikacija in socialna interakcija med odraslimi in otrokom sta pogoj za to, da otrok lahko odkriva, upo­rablja in preizkuša svojo miselno in jezikovno ravnanje in spretnost. Jezika in mišljenja se učimo samo v kon­taktu in pogovoru z drugimi.

Premišljeno in intenzivno jezikovno izobraževanje v zgodnjem otroštvu je odločilen začetek, s katerim po­ložimo temelje za poznejše jezikovno ravnanje in zna­nje vsakega posameznika. Ta začetek se mora širiti in nadaljevati skozi vse inštitucije, kot so družina, otroški vrtec, ljudska šola, višje šole in tako naprej. Jezikovno izobraževanje, kot že pojem sam pove, je nekaj dolgo­ročnega, ki ima vseživljenjsko perspektivo. Je proces, ki

posamez niku odpira stalno nove perspektive in mu pri­naša nenehno novo znanje. Iz mnogih raziskav in tudi osebnih biografskih opisov vemo, da je spoštljivo ravna­nje z jezikom oz. jeziki v družinah odločilno, ali dora­ščajoči dobijo pozitiven odnos do vsega, kar je povezano z jezikom. Npr. branje knjig, zanimanje za druge jezi­ke, skrb za jezikovno kulturo in premišjeno izražanje in tudi skrb za ohranjevanje jezika.

Ko otrok usvaja jezik, ne misli na jezik, ampak hoče kontakt. S svojci in tistimi, ki mu hočejo dobro. Jezik je v prvi vrsti sredstvo, ki otroku omogoča bližino, da lah­ko artikulira svoje želje in potrebe ter doseže to, kar je v trenutku zanj najbolj potrebno. Jezikovno usvajanje v zgodnji otroški dobi je predvsem stvar »ljubečega odno­sa« (Butzkamm) med otrokom in odraslimi. Ni stvar in­telektualnega in abstraktnega razmišljanja. Vraščanje v jezik je dolgo nekaj podzavestnega, odvisno od zaupa­nja in varnega počutja. Varno počutje in zaupanje mora­jo ustvariti odrasli, da lahko približajo otroku jezik. Če se otroci počutijo sprejete, varne in neogrožene, se uči­jo lažje in hitreje. V takih situacijah je učenje povezano z veseljem in prijetnimi presenečenji. Najlepše in naj­bolj razveseljivo je za otroka, če vidi, da je s »svojim« je­zikom uspel in da so ga razumeli.

Otroci jezik vzljubijo, če v njem in z njim čujejo, bere­jo, doživijo, vidijo in srečajo vesele, smešne, prijetne in razburljive stvari. Kar velja za nas odrasle, velja tudi za otroke in za zgodnje jezikovno izobraževanje: sproščeno ozračje in spoštljiv odnos sta najboljša osnova za uspeš­no jezikovno pridobivanje. Vzgojitelji in vzgojiteljice naj se zavedajo, da se njihov poklic dotika najbolj občutljive dobe jezikovnega usvajanja in izobraževanja.

Jezikovno izobraževanje v zgodnjem otroštvu

DRUZ_priloga_24.indd 4 07.06.13 15:29

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

Izobrazba v prid mlademu rodu

V teh dneh bo v izobraževalnem domu Sodali­tas v Tinjah trinajst udeleženk iz Koroške in Slovenije zaključilo izobraževalni tečaj za po­

močnice v otroških vrtcih, za vzgojiteljice v jaslih in za varuške. Pobuda za ta tečaj v slovenščini se je po­rodila v delovni skupnosti zasebnih dvo­ in večjezič­nih vrtcev, s predsednikom Stefanom Kramerjem na čelu. Jože Blajs in Ludmilla Kofl er za delovno sku­pnost in Daniel Sturm za Dom v Tinjah so se lotili or­ganiziranja tega šolanja v slovenščini.

V ozadju je nov zakon iz leta 2011, ki predpisuje, da morajo imeti vse pomočnice predpisano izobrazbo, jo pridobiti ob delu oziroma jo opraviti pred nastopom službe. »Naša zamisel je bila ponuditi to izobrazbo v slovenskem jeziku za naše dvojezične pomočnice, ker so s tem po eni strani kvalifi cirane v slovenskem jeziku,« mi je pojasnil glavni odgovorni Daniel Sturm. »Po drugi strani pa gre tu tudi za zavest, da so po­močnice šolane v tem jeziku in imajo s tem nasproti otrokom in staršem drugačen, bolj samozavesten na­stop. In prav to je tudi po pedagoškem konceptu, kjer morata biti oba jezika emocionalno na isti ravni.

Tu v Tinjah smo že prej imeli dober stik z inštitutom IBB (Institut für Bildung und Beratung) in smo to­rej od njih prevzeli učni načrt, ki je zelo obširen. Pre­davanja smo potem zasnovali s slovensko govorečimi predavatelji in strokovnjaki iz Koroške in Slovenije. Predvsem dr. Salzmann, ki je vodja Inštituta za izo­braževanje in svetovanje, nam je pri tem pomagal. To je bilo precejšnje delo in velik izziv. Ob strani mi je stal tudi dr. Vladimir Wakounig, ki ima stike z razni­mi profesorji in znanstveniki. Tako so skozi vse leto,

v okoli 430 učnih enotah, predavali in delali z našimi trinajstimi udeleženkami na primer dr. Andrej Fištra­vec, ustanovitelj waldorfskega vrtca in osnovne šole v Mariboru, mag. Gusti Gasser, klinična psihologinja, Eduard Oraže, diplomiran pedagog ter diplomiran komponist, Mili Hudl­Kunčič, voditeljica otroškega vrtca Sonce, prof. dr. Niko Ottowitz, profesor fi zike, matematike in opisne geometrije na Slovenski gimna­ziji v Celovcu, mag. dipl. ped. Nataša Partl, strokov­na predstojnica na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru, mag. Marijan Schuster, teolog in duhov­nik, dr. Marta Rutar­Stadler, otroška zdravnica, univ. prof. dr. Jana Goriup, profesorica za sociologijo dru­žine na Univerzi v Mariboru, univ. prof. dr. Vladimir Wakounig, profesor za pedagogiko na Univerzi v Ce­lovcu, idr. Poleg predavanj in delavnic so morale udeleženke, ki še ne delajo kot pomočnice, opraviti v otroškem vrtcu praktikum v obsegu 80 ur.«

Posebnost tega tečaja v Tinjah je gotovo tudi, da je skupina heterogena, torej združuje pomočnice, ki so že zaposlene, in take, ki še ne delajo. »Sestava je prav zaradi tega tako zanimiva. Ta pisana mešanica omo­goča, da se dopolnjujejo in druga od druge profi tirajo. Sploh je zelo razveseljivo, da sta medtem že dve ude­leženki dobili službo kot pomočnici. Tečaj bodo ude­leženke zaključile s pisnim delom v obsegu okoli 20 strani, ki ga vsaka udeleženka napiše na izbrano temo in to delo predstavi komisiji. Tudi ta pogovor bo dvo­jezičen.«Vsem udeleženkam želimo, da bi si pridobile čim več znanja in koristnih napotkov za svoje vsakdanje pe­dagoško delo in v prid mlademu rodu!

Daniel Sturm, izobraževalni referent v Domu v Tinjah, je eden od soorganizatorjev izobraževalnega tečaja za pomočnice v otroških vrtcih

DRUZ_priloga_24.indd 5 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI6

ˇV Ž A R I Š C U

Igraje

stara 40 let, poročena, živi v Šentjanžu v Rožu; otroci David (17 let), Sara (13 let) in Dani-el (10 let). Od leta 2010 je za-poslena kot pomočnica v otro-škem vrtcu na Bistrici v Rožu.

do jezika

Liza Knafl,

Liza Knafl je doraščala dvojezično. Star­ši so z otroki govorili izključno sloven­sko. Bili so prepričani, da se bodo njihovi otroci v otroškem vrtcu naučili nemške­

ga jezika. Obisk dvojezičnih šol je utrdil v njej oba deželna jezika. Ko je pred tremi leti dobila ponud­bo, da postane dvojezična pomočnica, je to ponud­bo sprejela z veseljem. »Lepo je otrokom prek igre posredovati jezik,« pravi Liza Knafl. V otroškem vrtcu na Bistrici v Rožu vzgajajo 50 otrok in skuša­jo se ravnati po Gombosovih navodilih oz. smerni­cah. Čeprav velika večina otrok ne zna slovensko, podpirajo starši model dvojezičnosti in si želijo, da se njihov otrok nauči slovenskega jezika. Liza pri tem delu doživlja lepe trenutke, ko otroci včasih samostojno v igri skušajo uporabljati slovenski je­zik. Ob igri, s pesmijo in ob vsakodnevnih oprav­kih v vrtcu si otroci postopoma osvajajo slovenske besede in jih aktivno uporabljajo. »Ko sem zjutraj ponudila otrokom za malico čaj, mi je otrok odgo­voril: »Ich mag keinen čaj.« V vsakdanjosti je spo­znal, okusil, slišal, otipal in videl, kaj pomeni be­seda čaj, in si jo osvojil. Tako si postopoma otroci bogatijo besedni zaklad. Tiste otroke, ki dobro ob­vladajo slovenski jezik, pa je treba pospeševa­ti. Treba je z njimi več govoriti slovensko, jim več brati, se z njimi več igrati v slovenskem jeziku.

Da bi poglobila svoje znanje, je v zadnjem letu obi­skovala izobraževalni tečaj za pomočnice v otro­

ških vrtcih. Za zaključek je napisala obširno delo na temo »Učenje jezikov je igra«. V delo je vplet­la tako svoje osebne in družinske izkušnje v zvezi s pridobivanjem jezika, prav tako pa svoje praktič­ne izkušnje kot pomočnica v vrtcu. Posebej še po­dročje igrivega odkrivanja jezika. »Povezava jezi­ka z gibom in jezikovno melodijo močno podpira zmožnost spomina. Tako kot se dojenček uči ma­ternega jezika z vsemi čutili in z gibom, to se pravi interaktivno, tako naj bi tudi pri učenju drugih je­zikov upoštevali in uporabili ta spoznanja. Majhen otrok se uči maternega jezika tako, da besede sliši, se zraven giba, prijema razne predmete, jih voha, okuša, predmet včasih tudi razbije. Najbolj učin­kovito je celotnostno učenje jezikov, posredova­nje jezika s čim več čutili. To se pravi, da se besed in tekstov ne učimo le tako, da jih slišimo (pozne­je tudi beremo), temveč da pojme otipamo, mor­da vohamo in okušamo, da jih spremljam z gibom, ritmiko in z dejanji,« je zapisala Liza Knafl v svo­jem delu. V delo je vnesla celo vrsto dvojezičnih praktičnih navodil na temo jesen. Igrice, pesmice in sprehod po gozdu je podrobno opisala.

Tečaj je bil zanjo zelo zanimiv, dobila je dovolj na­migov za nadaljnje delo v vrtcu. S kolegicami bo ostala v stiku, da si bodo tudi v prihodnje lahko iz­menjavale slovensko delovno gradivo, kajti posre­dovanje slovenske besede na igriv način je njena srčna zadeva.

DRUZ_priloga_24.indd 6 07.06.13 15:29

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

”za fantazijo otroka

Gibanje ni več nekaj samoumevnega za otroke, zato jih hočem podpirati, da vzlju­bijo vsakršno gibanje,« pravi vzgojitelji­ca Darija Krassnig­Partl in njene oči izža­

revajo iskrivost, njeno navdušeno pripovedovanje pa priča, kako zelo ljubi otroke in jih hoče spodbujati in navduševati za vsakršno gibanje. Njena ljubezen do otrok – sama je mama štirih otrok – jo je vodila k iz­obrazbi za dvojezično vzgojiteljico in posledično v službo v dvojezičnem vrtcu. Tam je prevzela skupi­no s 24 otroki in je vesela, da lahko samostojno obli­kuje vsakdanjik otrok v vzgojni ustanovi. »Z otroki veliko plešem. Gibanje, hoja, glasba, ples, to je po­membno za razvoj otroka v predšolski dobi. Teori­ja in guljenje snovi pa je za čas šole. Otroci v našem vrtcu komaj čakajo, da gremo na vrt. Smejo plezati po grmovju, igrajo se v peskovniku, z velikim navdu­šenjem gremo v gozd. Otroci se v naravi hitro znaj­dejo sami. Najdejo živalice in jih občudujejo, pre­prosti naravni materiali so jim igrače. Igro v naravi otroci doma najbolj pogrešajo. Pogosto posedajo po svojih sobah in igrajo igrice. Manjka pa jim igra v na­ravi. Zato so presrečni, kadar v vrtcu zapustimo za­prte prostore in se napotimo v naravo.«

Da bi si pridobila še več znanja in praktičnih navo­dil v prid otrokom, se je Darija Krassnig­Partl ude­ležila izobraževalnega tečaja za pomočnice v vrt­cih v Domu v Tinjah. Za svoje zaključno delo – kako bi moglo biti drugače – pa je izbrala tematiko »giba­nje, glasba, jezik – ena enota«. V njem je poleg zgo­

dovine ritmike opisala svoje izkušnje pri delu z otro­ki in v praktičnem delu predstavila med drugim tudi izdelavo inštrumentov. »Pri gibanju, plesu, hoji za­čuti otrok svoje telo, kako se razvija, odkrivajo fino motoriko, spoznavajo ravnotežje, pri tem krepijo svoje mišice. Če povežemo gib z glasbo, ni potreb­na govorica. Otrok začne razlikovati gibe in glasove. Ob tem otrok razvija lastno fantazijo. Kadar pa v rit­miko vključimo pesmi, spoznava otrok človeški glas kot inštrument. Otrok pa odkriva tudi, da je njego­vo telo s ploskanjem, ropotom ali bobnanjem prstkov po mizi tudi inštrument. S preprostimi materiali se dajo napraviti zanimivi inštrumenti. Lesene paličice, ropotuljice, kozarci, napolnjeni s peskom ali vodo, dajo poseben zvok. Tako odkrivajo otroci svet zvo­kov in šumov. Z barvastimi rutami se otrok uči, kako ruto vreči, da lepo zaplava po zraku in s katerim delom telesa jo je najlepše ujeti. Z enostavnimi inštrumenti in gibi se da pripraviti slikovita zvočna zgodba: vzgojitelji­ca pripoveduje zgodbo, otroci pa ob »soncu« zaigrajo na triangel, ko »zagrmi«, se oglasijo bobni, »dež« pa ustvarijo majhni otroški prstki, ki bobnajo po mizi.« Tako našteva Darija Krassnig­Partl iz bogate zaklad­nice svojega dela z otroki. Prepričana je: »S praktič­nimi igricami se otrok hitro nauči šteti do deset pa tudi novih slovenskih besed.« 24 otrok ima v svoji skupini – in vsak zase je nekaj posebnega. Darija pa za vsakega posebej ve, kako ga mora in more prido­biti za sodelovanje pri igri in plesu. In prav v tem jih hoče spodbujati in navduševati.

Darija Krassnig-

Partl,

doma na Mačah nad Bistrico v Rožu, je vzgojiteljica v dvo-

jezičnem občinskem otro-škem vrtcu na Bistrici v Rožu

in mama štirih otrok: Julija (14 let), Fabian (11 let), Lara (5 let)

in Fin (3 leta).

Gib in zvok

DRUZ_priloga_24.indd 7 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI8

V Ž A R I Š C U

Več blata

36 let, živi s svojo druži-no v Breški vasi pri Šmihe-lu, ima 2 hčerki (8 in 5 let), zdaj je zaposlena v tajništvu in blagajni pohodniškega in smučarskega podjetja gore

Pece.

za otrokeSvojo posebno vez z naravo imam iz svojega otro­

štva, kjer smo lahko uživali vsak dan v neokrnje­ni naravi. Pri svojih hčerkah vedno znova opa­žam, kako sta v naravi uravnovešeni, izhajata

brez igrač, kar spodbuja domišljijo in ustvarjalnost. Ta­kšni sproščeni trenutki so najpomembnejše in najlepše izkušnje v vsakdanjem življenju z otroki.

Okolje je vir vseh vtisov, ki vplivajo na otroka in ga ne­verjetno pritegnejo, kar spodbuja stalno učenje. Če otrok napravi izkušnje, možgani rastejo in uvajajo nove povezave. Vendar povezave izginejo, če jih ne uporab­ljamo. Čim bolj je zapleteno okolje in čim bolj so razno­liki odnosi, tem večja je kognitivna rast. Psihologija otrok je psihologija narave. V njej so združe­na nasprotja za uspešno življenje: ustvarjalnost, domiš­ljija, disciplina, sodelovanje, samoodločanje, samood­govornost, obvladovanje tveganj, vztrajnost, simpatija do drugih bitij na svetu, itd. Treba je omeniti, da otro­ci iščejo prav te možnosti. Imajo instinkt za pravo stvar, intuicijo za primerno kognitivno hrano. Neurejeno igrišče v naravi iz drevesnih debel, vej, kam­nov, listov itd. ponuja skoraj neskončne možnosti. Na različnih terenih, v igri z drugimi, se otroci nauči­jo varno gibati in oceniti možne nevarnosti. Do staro­sti približ no sedmih let otroci komunicirajo med se­boj predvsem v igri. Posamezniki, ki se skupaj igrajo, se običajno dobro razumejo, konflikti in agresije se redke­je razvijejo. Vse, kar otroke zanima, kar vidijo in doživi­

jo, reflektirajo v igri. Ta čas smo priča neprimerljivega umika otrok iz sveta. Izumrtje izkušenj se začne v se­gretih prostorih. Namesto da bi se zunaj izgubljali v fan­tazijskem svetu, se spuščajo v umetne scenarije, ki jim jih zagotavljajo elektronski mediji. Mi smo glavni kriv­ci. Manj otrok v družbi odrašča, večja je želja, da jih za­ščitimo. Vendar ravno vse, kar je nepredvidljivo, fasci­nira otroke. To jim daje svobodo in s tem zori neodvisna osebnost. Da na eni strani učimo, da grozijo ekološke ka­tastrofe, in na drugi strani ne tvegamo več pustiti otroke v naravo, širi začaran krog. Vzporedno s to odtujenostjo otrok s podeželja se je v zadnjih dveh desetletjih pove­čalo število hudih duševnih obolenj. Psihološke ugotovi­tve kažejo, kakšen pozitiven psihološki učinek ima pri­sotnost narave pri otrocih. Dokazano je, da se duševne motnje lahko zdravijo z intenzivnimi naravnimi izku­šnjami. V vrtcih je tema »okolje« v zadnjih letih čeda­lje bolj pomembna. Vključuje mnogo področij življenja, ki so med seboj prepletena in za otroke velikega pome­na: zdravje, prehrana, narava, ustvarjalnost, ekološko vedenje v okviru prostega časa in potrošništva. V glav­nem je treba otroke zgodaj naučiti odgovornega odnosa do okolja. Pedagogike okolja ne bi smeli videti kot pose­ben projekt, temveč bi jo morali kratko malo vključiti v naš vsakdanjik – tako v vrtcih in šolah, predvsem pa tudi v družini. Pojdite s svojimi otroki in tudi sami čim več­krat, ob vsakem vremenu, v gozd ali na travnik in prepu­stite se vsemu, kar vas tam čaka in navdihuje!

Po rojstvu svojih dveh hčerk je čedalje bolj čutila željo po kreativnem delu, posebej z otroki, zato je izkoristila ponudbo tega tečaja. Obvezno prakso je delala v dvojezičnem občinskem otroškem vrtcu v Šmihelu. Za temo svojega zaključ-

nega dela je izbrala pedagogiko okolja.

Franciska Novak,

DRUZ_priloga_24.indd 8 07.06.13 15:29

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

ritemVedno nas obdaja

Kot diplomirana defektologinja v delavnici za odrasle ljudi s posebnimi potrebami v Dia­konie de la Tour v Trgu, kasneje kot pomoč­nica v karenčnem zastopstvu v dvojezičnem

vrtcu v Selah ter v večjezičnem vrtcu »Kekec« v Veli­kovcu sem napravila izkušnje z ritmičnoglasbeno vzgo­jo. Osebno sem navdušena nad ritmičnoglasbeno vzgo­jo in sem prepričana, da se ta pedagoški princip posebej dobro obnese v dvo­ in večjezičnih vrtcih in ima pozitiv­ne učinke na razvoj otroka, saj stimulira najrazličnejše mož ganske areale. Konfucij je dejal: »Povej mi – in bom pozabil. Pokaži mi – in se bom spomnil. Pusti mi, da na­redim – in bom razumel.« V tem znanem izreku se do­bro zrcali, kaj je cilj v ritmičnoglasbeni vzgoji, namreč vsakovrstno ukvarjanje otroka s tematiko prek zaznave, kreativnosti, komunikacije ter telesnih izkušenj, ki kori­stijo otrokovemu razvoju.Ne da bi se zavedali, je ritem nekaj, kar nas vedno ob­daja. Že v materinem telesu smo lahko prisluhnili utri­pu njenega srca in smo čutili nežno ritmično zibanje, ko je hodila. Doživljamo ritem dnevnih faz, ki se menja­va med aktivnimi in neaktivnimi. Prilagodimo naše di­hanje avtomatično gibu in tako tudi utripu srca. Otroci delujejo še iz notranjega nagona in se gibljejo oz. reagi­rajo na glasbo in ritem. To povsem dobro lahko opazi­mo pri malčkih, ki se ob ustrezni glasbi začnejo gunca­ti, kriliti z rokami ali skakati. To so motorične reakcije, ki so pri otrocih močno povezane s psiho. Z glasbo, npr. z bobnanjem, lahko motorično preusmeriš psihične na­petosti. Glasba in gib pri ritmičnoglasbeni vzgoji imata poseben učinek, ker povzročata v otroku pozitivne emo­cije, ki so važne za vsrkavanje in pomnjenje vsega no­vega. Spodbujata otroka k sodelovanju. Tudi otroci, ki

so telesno, jezikovno in socialno manj spretni, doživlja­jo v ritmičnoglasbeni vzgoji samo uspehe, saj je ta peda­goški princip tako koncipiran, da otrok ne more naredi­ti nič napačnega.

Otrok prejme vse informacije o sebi in okolici preko svo­jega telesa. Z očmi zaznava barve, oblike in svojo oko­lico. Prek ušes prejme akustične dražljaje in se uri v ravnotežju. Otrok zaznava sebe in svojo okolico preko mišic, kit, sklepov in kože. Izboljšanje in diferenciranje posameznih funkcij, kot so slišati­poslušati, gledati­opa­zovati in tipati­čutiti, sta pomembna cilja ritmičnoglas­bene vzgoje. Otrok naj bi se udi naučil reagiranja na dra­žljaje z gibom, z inštrumenti, z glasom, … Dati mu je treba možnost, da se uri v obdržanju v spominu akustič­ne, optične in taktilne vtise. Ob tem pa tudi lahko kre­piš in zboljšaš koncentracijo ter podaljšaš koncentracij­sko dobo.

Najmlajši otroci radi raziskujejo in odkrivajo svoj svet. V malčkovem svetu nastane iz lonca boben, voda v ba­nji pa je lahko tiha in mirna, ko udari otrok na njeno po­vršino, je glasna in škropi na vse strani. Razvoj kreativ­nih sposobnosti je nadaljnji cilj ritmičnoglasbene vzgoje. Tukaj se vzbuja otrokova fantazija, domišljija ter spon­tanost. To so pomembne sposobnosti za reševanje na­log ali problemov ter za sprejemljivost za druge umetni­ške zvrsti. Ko otroka sprejmemo takšnega, kakršen je, imamo zanj potrpljenje in čas, kjer ni pritiska, skrbimo za sprošče­no ozračje, kjer vlada humor – se otrok lahko optimalno razvije. To so okvirni pogoji ne samo v ritmičnoglasbeni vzgoji, temveč na splošno v delu z otroki.

Petra Hren,

34 let, poročena, hčerka Sara je sta-ra 5 let, živi v Go-ričah in je trenut­

no doma.

DRUZ_priloga_24.indd 9 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI10 XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI1010

V Ž A R I Š Č U

V času, ki ga živimo, ko se nam vse preveč­krat dozdeva, da je

življenjski utrip nenormalno hiter in pogosto tudi krut, je oblikovanje in ohranjanje skladnega družinskega ži­vljenja še posebej zahtevno in tudi naporno. Posebej še, če se zavedamo, da pri da­našnjem tempu življenja, za katerega so prepogosto zna­čilni le bežni, parcialni in vse bolj tudi brezosebni odnosi med ljudmi, ostaja družina kljub številnim nasprotujočim teorijam prostor stalnih, polnovrednih, človeških in oseb­nih stikov. Takšno družino si želijo starši, želi in pred­vsem potrebuje pa jo za svoj nemoten bio­psiho­social­ni razvoj tudi predšolski otrok. Zato je zgled v družini vse bolj pomemben. Predšolski otrok se v družini uči jemanja in dajanja, kaj, koga in kako ljubiti in kako doseči, da je ljubljen. Otrok posnema vedenje staršev in prevzema nji­hova vrednostna merila ter kritično primerja življenje v svoji družini z življenjem drugih družin. Vrednote črpa iz dogajanja v družini, celotnega ozračja v njej, partnerske­ga odnosa staršev ter osebnosti vsakega družinskega čla­na posebej z vsemi njihovimi značilnostmi, ki jih ti vnaša­jo v svoje interakcije s preostalimi družinskimi člani. Sodobna post­moderna družba je vedno bolj in vse preveč naravnana na družbeno moč in materialne dobrine, od družine nehote pričakuje, da bo svoje člane naučila vsega, kar je za življenje potrebno. Sodobna družina, družina s predšolskim otrokom pa vsega tega v celoti zaradi števil­nih družbenih vplivov ne zmore več, kar pa pušča na nje­nih članih vidne spremembe, včasih že kar nepopravlji­ve posledice. Struktura sodobne družine s predšolskim otrokom, kjer sta pogosto zaposlena oba roditelja, pa še posebej tanko­čutno odpira številna vprašanja socializacijskega procesa in vzgoje otrok. Zaposlenost obeh staršev, predvsem za­poslenost matere, lahko doživlja družina kot krizo notra­njih odnosov in vrednot, kar se kaže v spremenjenih med­sebojnih odnosih članov družine, v menjavi položajev, vlog, identifi kacijskih modelov in moči avtoritete.

Ob pomanjkanju (spo)razumevanja v družini, v do­

življanju brezosebnih od­nosov, težav na delovnem mestu staršev, doživljanju praznine družbenih vrednot otrok nemalokrat doživlja potrebo za iskanje motiva­cije v različnih odvisnostih od dejavnosti. Med najpogo­stejšimi novodobnimi odvi­snostmi in zasvojenostmi od dejavnosti, ki jih doživlja­jo starši predšolskega otro­

ka, tako zasledimo:odvisnost od iger na srečo, odvisnost od interneta, zasvo­jenost z delom, zasvojenost s hranjenjem, zasvojenost s telesno vadbo in odvisnost od ekstremnih situacij, odvis­nost od kraje, odvisnost od nakupovanja in zadolževa­nja, in zasvojenost z duhovnostjo in zasvojenost s sanjar­jenjem.

Sodobna globalna družba post­moderne je družba mate­rialnega izobilja in kulture kopičenja, potrošnje in pora­be, kulture multinacionalk in polnih hladilnikov, absolu­tnega reda in kaosa hkrati. Prav zato ima tako naravnana družba pogojno značaj narcistične družbe, saj glorifi ci­ra lepoto in zunanjost, trdnost, brezpogojno vztrajnost, večno mladost, vitkost in privlačnost, skratka uspeh in perfekcio nizem ne glede na ceno. Tem pritiskom pa otrok nemalokrat ni kos.Nastala situacija sovpada s pričakovanji otroka po višji kakovosti družinskega življenja. Čim mlajši je otrok, tem bolj svojo osebo vrednoti po svojem telesu, obnašanju, prehranjevanju, stanovanju, oblačenju, kar ga bega in dela negotovega. Prav zato v nakupovanju, ki je postalo oblika preživljanja prostega časa celo vse družine, otrok vidi sfero svobode in možnost izbiranja. Nakupovanje sproži v otroku občut­ke evforije in sreče, kar se s pogostostjo nakupovanja in količino ter vrednostjo nakupljenega samo še stop njuje.

Otrokv sodobni družbi

Jana Goriup je redna profesorica Univerze v Mariboru

P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k

DRUZ_priloga_24.indd 10 07.06.13 15:29

XIV 11ŠTIRINAJST DNI XIV 1111ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

Profi l in identitetapedagogov/pedagoginj

Gerald Salzmannposlovodja Inštituta za izobraževanje in svetovanje

(IBB)

Pedago­gi/peda­goginje v

osnovnih izobraževalnih ustanovah (jaslih, otroških var­stvenih ustanovah, otroških vrtcih) morajo izpolnjevati ne le mnoge zahteve, temveč morajo nositi tudi mnogostran­sko odgovornost. Pedagoško delovanje pedagogov/peda­goginj se dogaja v polju napetosti raznoterih, včasih celo protislovnih pričakovanj, ki jim jih predlagajo ne le otroci, temveč tudi starši, pravni subjekti in družbene skupine.

Novejši znanstveni raziskovalni izsledki (razvojna psiho­logija, nevrologija itd.) so položili temeljni kamen za to, da se (osnovno) izobraževanje pojmuje bolj kot socialni pro­ces, ki je pri otroku rezultat konstruktivnih procesov z od­raslimi in drugimi otroki. Iz tega nujno sledi, da je treba za izobraževanje pomembne interakcije med pedagogi/peda­goginjami in otroki ne le intenzivirati, temveč tudi v vsak­danjem pedagoškem delu v osnovnih izobraževalnih usta­novah močneje pomakniti v središče. Pred tem ozadjem je potrebno, da vse pri pedagoških delovnih procesih udele­žene osebe razpolagajo s kar najboljšo pedagoško izobraz­bo, da bi lahko otroke pri njihovih izobraževalnih proce­sih zadostno spremljale.

Pri pedagogih/pedagoginjah obstaja profesionalno razu­mevanje poklica tedaj, če skušajo zagotoviti, da niso zado­voljene samo otroške temeljne potrebe, temveč se upošte­vajo tudi realne življenjske situacije otrok in se poleg tega ohranijo »otroštva« – in vse to v smislu inkluzivne in odnosno naravnane zgodnje pedagogike. Kar najboljše pos­peševanje

otrok v osnov­nih izobraževal­nih ustanovah

more uspeti samo tedaj, če se upoštevajo različne indivi­dualne nadarjenosti (talenti) in ustrezne razvojne naloge vsakokratnih starostnih stopenj otrok.

Profesionalno ravnanje predpostavlja stalen spoprijem pedagogov/pedagoginj z lastno predstavo o poklicu, po­klicno identiteto. Pri tem gre za to, da analiziramo proti­slovja med zahtevo in resničnostjo lastnega pedagoškega dela, da spoznamo lastne procese delovanja in jih po po­trebi spremenimo, da postavimo pod vprašaj dosedanje iz­obraževalne vsebine in metodično­didaktične načine dela in da vključimo v delo nova interdisciplinarna znanstvena spoznanja iz pedagogike, psihologije, nevrofi ziologije itd. V široki znanstveni krajini vlada soglasje (konsenz) o tem, da lahko imamo ustrezno dodatno in nadaljnje izobraže­vanje za pomemben kriterij pedagoške kvalitete v vseh iz­obraževalnih ustanovah. Če hočejo pedagogi/pedagoginje ustrezati profesionalni predstavi o poklicu v elementarni pedagogiki, je njihovo stalno dodatno in nadaljnje izobra­ževanje pomemben kriterij.

Poleg potrebne strokovne kompetence potrebujejo peda­gogi/pedagoginje v smislu svoje pedagoške identitete tudi zadostne emocionalne in socialne kompetence, da imajo strokovne in osebne izzive ne za preobremenitev, temveč za možnost razvoja. Profesionalno predstavo o poklicu (pedagoško profesionalnost) lahko uresničimo samo tam, kjer si pedagogi/pedagoginje prizadevajo odkriti nove perspektive in jih uporabiti za svoje delo, da bi napravili

pedagoške procese za darilo za same sebe in za otroke.

DRUZ_priloga_24.indd 11 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI12

Z A V E S T N O Ž I V E T IV SODELOVANJU Z REFERATOM ZA DRUŽINE PRI KATOLIŠKI AKCIJI

P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k

Dopolnilno trditev k splošno znani izpovedi v prvem delu na-slova dodaja strokovnjak pri-marij dr. Klaus Vavrik, otroški zdravnik, psihiater, psihotera-pevt in predsednik Avstrijske lige za zdravje otrok in mladi-ne, v svojem prispevku za jubi-lejni zbornik »Berilo prihodno-sti – družina 2030«, ki je izšel ob 60-letnici Katoliškega družinskega združenja Avstrije. Naglaša potre-bo po zagotovljeni »zgodnji pomo-či« v duhu obširnega psihosocial-nega sistema zgodnje pomoči in zaznavanja za družine s povečano obremenitvijo, da bi tako zagotovi-li otrokom dober start v življenje.

Družba, ki želi biti kos svoji prihod­nosti, je odvisna od zdravja svojih otrok, in bogatejša ko je, tem boljše naj bi bilo tudi zdravstveno stanje, bi si človek lahko mislil. A dejstva ka­žejo povsem drugačno podobo. Avs­trija, tretja najbogatejša država v Evropski uniji, na področjih »zdrav­je« in »rizično vedenje« med otro­ki in mladino v mednarodni primer­javi zavzema zadnje mesto! Vse večja zasvojenost, izkustvo nasilja, medij­ski konzum, ipd. štejejo med največ­je izzive za današnji mladi rod. Na ozadju te zdravstvene obremenitve modernega časa pripada ključna vlo­ga pri razvijanju življenjskega sti­la in zdravja otrok tako staršem kot celotnemu izobraževalnemu siste­mu. Življenjsko okolje ob tem ostaja precej težavno, kakor kaže npr. stati­stika rodnosti s povprečno 1,4 otroka na ženo in dodanim upanjem, da naj bi bil vsak izmed teh otrok čim bolj »perfekten«, ali tudi stopnja ločitev na višini 50 odstotkov ter postopna zaostritev pri razvoju revščine med samohranilkami in družinami z viš­jim številom otrok. A kako najti pot iz stiske, ko pa se komaj 30 odstotkov staršev zaveda prepovedi nasilja pri vzgoji, 50 odstotkov zagovarja upo­

rabo »lahkega«, 16 odstotkov pa še zmeraj »težkega« nasilja pri vzgoji?

Afriški rek, da je »za vzgojo otro­ka potrebna cela vas«, se ob iskanju zadovoljivega odgovora na zahtev­no vprašanje povsem ujema z naj­novejšimi znanstvenimi spoznanji na pod ročju nevrobiologije. Člove­ški dojenček ima ob rojstvu najmanj­šo določenost možganov med vsemi živimi bitji in je zato potreben poseb­ne zaščite. Kot tak pa razpolaga z iz­redno sposobnostjo za habilitacijo, to pomeni, da se uči prilagojenega ve­denja. Navsezadnje se navidezni evo­lucijski zaostanek na začetku življe­nja izkaže kot odločilna prednost, po kateri je človeku uspelo osvojiti ves svet in sleherni življenjski prostor. Torej usmerja dojenček vso svojo pozornost in svoje vedenje v odno­su do svojega okolja. V svojem priza­devanju za zanesljiv in varen odnos usmerja svoje vedenje po obstoječih življenjski vzorcih. Šele ko otrok ob­čuti varno zavezanost, se lahko svo­bodno posveti drugemu, svetu, ki ga želi spoznati in preučiti. Prav ti zgod nji osnovni vedenjski vzorci to­rej odločilno vplivajo na kasnejšo re­

gulacijo stresa in tako tudi na pojav »spirale« nasilja in zanemarjenosti iz roda v rod. Dogna­no je, da je za kasnejši duhovni razvoj še pred umsko zmogljivostjo in na­darjenostjo odločilen socialni položaj zgodnjega otroštva.

5 do 10 odstotkov otrok v bogatih dr­žavah je ogroženih zaradi zanemar­jenosti, nasilja, stiske, psihične bo­lezni ali preprosto preobremenitve svojih staršev. Tudi številčno naza­dovanje velikih družin, bratov, sester in vzgojnih izkušenj ter trajno odse­ljevanje v mestna okolja pospešujejo upadanje socialne zavezanosti in so­sedske pomoči.»Zgodnja pomoč« opisuje v med­narodni jezikovni rabi osnovni in obsež ni psihosocialni sistem za zgo­dnje zaznavanje in zgodnjo pomoč družinam z visoko obremenitvijo. Mišljena je celotna zasnova podpor­nih ukrepov v zgodnjem otroštvu, ki upošteva in spremlja specifične obre­menitve in resurse družin in jih po­vezuje s primerno okrajno ali nad­regionalno zdravstveno, socialno in izobraževalno ponudbo. Področja, kjer ta koncept dobro deluje, kažejo razveseljive izsledke, najbolj izrazito pa v ameriškem velemestu Chicagu,

Otroci so naša prihodnost, a mi njihova sedanjost!

DRUZ_priloga_24.indd 12 07.06.13 15:29

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2

P R A V N I K O T I C E K

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a -j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a -r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

Potem ko se izračuna letna dohodnina za davkoplačevalca (na osnovi dohodninske lestvice), predvideva avstrijski davčni sistem še tako imenovane davčne odbitke ali odbitne deleže (Steuerabsetzbeträge). Posebnost teh odbitkov je ta, da dodatno zmanjšajo že izračunani letni davčni dolg.

Zakon o davku od dohodka (Einkommenssteuer) predvideva različne odbitke od davka, med drugim tudi odbitni delež za upokojence (Pensionistenabsetzbetrag), ki znaša zdaj 400 € na leto (od leta 2011 naprej se odbitni delež za ukopojence pod določenimi pogoji lahko poviša na 764 € na leto).

Doslej so nekateri/nekatere upokojenci/upokojenke zvišani odbitni delež za upokojence prejemali do mesečne brutopenzije v višini 1750 €.Če pa je upokojenec/upokojenka prejemal/prejemala višjo mesečno brutopenzijo kot 1.750 € (npr. 1790 €– teoretično je po zakonu zadoščala prekoračitev meje samo za 1€), mu/ji je odbitni delež padel na 253 €. Z novo ureditvijo načrtuje vlada postopno zmanjševanje/znižanje odbitnega deleža do mesečne brutopenzije v višini 2200 €.

Vlada je pokazala tale primer:

Penzionist (upokojenec/upokojenka), ki je doslej prejemal

mesečno brutopenzijo v višini 1.750 €, je neto dobil

1.455 €na roko.

Če pa je penzionist prejemal mesečno brutopenzijo v višini 1.760 € (to pomeni, da je ominozno mejo prekoračil samo za 10 €), je neto dobil samo 1.418 € na roko (to pomeni, da ga je malenkostno zvišanje penzije kar precej usekalo).

V prihodnosti naj bi bilo takole: • za mesečno brutopenzijo v višini 1.760 € bo penzionist neto (na roko) dobil izplačanih 1.449 € (torej za 31 € več kot po stari ureditvi)

• za mesečno brutopenzijo v višini 1.790 € bo penzionist neto (na roko) dobil izplačanih 1.464 € (doslej 1.435 €).

To postopno zmanjševanje odbitnega deleža preneha pri mesečnih brutopenzijah od 2.200 € naprej.

Spremembe pri davčnem odbitku

za upokojence

kjer po raziskavi iz leta 2006 beležijo 55­odstotno nazadovanje pri zlorabi otrok, za polovico zni­žano tujo nastanitev, 45­odstotno nazadovanje pri stopnji kriminal­nosti do 18. leta, znatno višjo šol­sko in poklicno izobrazbo in še znižanje uporabe finančne pomo­či. Tako se je vsak vloženi dolar med življenjsko dobo povrnil pri­bl. 8 do 10­krat.

Kakor mi danes ravnamo z otroki, tako bodo oni oblikovali prihod­nost, je sklep strokovnega pri­spevka, ki ga lahko brez pridrž­kov podpremo. Referat za družino skuša to osnovno zamisel prene­sti tudi v življenjski prostor Med­narodnega slovenskega tedna za družine v Kančevcih, ki bo letos pod geslom »V objemu božjega stvarstva« od nedelje, 28. julija, do sobote, 3. avgusta, v Domu duhov­nosti Benedikt. Do 28. junija še sprejemamo prijave družin, babic, dedkov, tet, stricev in vsakogar, ki ga mika posebno počitniško doži­vetje v družbi od najmlajših pa do že nekoliko starejših. Pokličite na telefon: 0043(0)676 8772 3400.

ˇ

DRUZ_priloga_24.indd 13 07.06.13 15:29

XIV ŠTIRINAJST DNI14

mohorjeve družbe celovecP R I L O G A

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

L I T E R T U R A , G L A S B A F I L M I N L U T K O V N A P R E D S T A V A

20. Praznik Mohorjeve založbeDopoldne je bila na spore­du lutkovna predstava Kako je Jaromir iskal srečo. Pred­stava je nastala na osnovi isto­imenske knjige avtorja Petra Svetina in ilustratorja Damja­na Stepančiča. Knjiga je izšla leta 2010 v Mohojrevi založ­bi, prejela je ugledno nagrado – zlato hruško, ki jo podeljuje Ljubljanska mestna knjižnica za kakovostno otroško in mla­dinsko literaturo.

Ob šestih je bil na sporedu film Šanghaj, najbolj gledan slovenski film leta. Ni bilo na­ključje, da smo se odločili za ta film, saj je nastal po roma­nu Ferija Lainščka Nedotak­ljivi, režiser Marko Naberšnik je napisal scenarij po tej pre­dlogi. Feri Lainšček je tudi naš avtor, izdali smo nekate­re romane v nemškem prevo­du, med njimi znani Petelinji zajtrk.

V ospredju praznovanja za­ložbe pa sta bila branje in koncert. Urednik Hanzi Fili­

pič je pozdravil navzoče in se dotaknil tudi perečega vpra­šanja, ki tare založbe: »Čeprav je v teh kriznih časih težko iz­dajati knjige, zlasti sloven­ske knjige – omenim samo, da so prihodki vseh založb v Sloveniji padli od 122 milijo­nov evrov v letu 2008 na 83 milijonov evrov v letu 2012 – Mohorjeva še vedno izda­ja predvsem tudi literaturo v slovenskem jeziku tako za otroke kakor tudi za odrasle, na kar smo tudi zelo ponosni. Ponosni smo tudi, da se prav na tem področju trudimo zla­sti za izvirne slovenske avtor­je. To navsezadnje dokazu­je tudi spored tega večera.« In dejansko, s svojimi pesmimi so se predstavili Gerard Kan­duth, prevode, ki jih je na­pisal Janko Messner, je bra­la Jana Kacianka. Ivan Klarič je bral iz svojega najnovejše­ga dela Neodposlani sms­i, v nemščini jih je brala Gudrun Maria Leeb, na odru sta bila

genialen par. Na koncu je pre­brala svoje pesmi, med njimi tudi prvo ljubezensko, za ka­tero ji je svetoval Niko Grafe­nauer, Verena Gotthardt, ki bo jeseni izdala svojo prvo pe­sniško zbirko v Mohorjevi za­ložbi in je te dni praznovala svoj 17. rojstni dan. Glasbeno je besed ne stvaritve genialno oplemenitil virtuoz na kitari Janez Gregorič, ki je glasbeno dopolnjeval pesmi.

Ljoba Jenče, pevka staro­davnih pripovednih, molitve­nih, obrednih pesmi, je pri­tegnila poslušalce, ki so bili ganjeni nad njenim petjem in pripovedovanjem. Pevka pa je veliko pesmi slišala od ljud­skih pevcev, od katerih se uči in jih posluša, kako pojejo, po­jejo, kot jim narekuje srce. V naši založbi je izšla zgoščenka Slovenija­Odmevi večnosti.

Vinska klet Krško je postreg la z izbranimi vini, Mohorjeva kuhinja pa s pri­grizkom.

Mohorjeva založba je za svoj praz nik, v četrtek, 6. maja, v Celovcu, pri-pravila pe-ster program: od lutkov-ne predsta-ve, pri kateri so sodelovale šole, do slo-venskega fil-ma, branja in koncerta.

Glasba in literatura.Na fotografi j i levo z leve: Gerard Kanduth, Verena Gott-hardt, Ivan Kla-rič in Janez Gre-gorič.

DRUZ_priloga_24.indd 14 07.06.13 15:29

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecP R I L O G A

N o v e k n j i g e M o h o r j e v e z a l o ž b e

Jože Bavcon: Naše rastlineKnjiga Naše rastline je izvirno poljudno strokovno knjižno delo, splet botaničnega strokovnega besedila, hortikulturnih nasvetov, ugotovitev in priporočil, estetskih opisov predvsem našega samoniklega rastlinstva ob hkratni primerjavi s tujimi kultiviranimi vrstami, občasno skoraj lirično opevanje njihove dovršene lepote v skladju z lepoto našega naravnega okolja, kjer uspevajo, ter piščevega doživljanja celote z izvirnimi etnološko obarvanimi utrinki iz otroštva in okolja, iz katerega izhaja.

Besedilo je smiselno urejeno v časovno zaporedna poglavja, ki si sledijo od obdobja mirovanja – zime, prebujanja – zgodnje pomladi, brstečega in bujnega življenja – poleti do harmoničnega umirjanja vegetacije – jeseni. V vsakem poglavju pisec predstavi ustrezno število predstavnikov rastlin, ki v takratnem obdobju dajejo značilno sliko krajine ter poudarjajo njeno barvitost in pestrost. V podpoglavjih obravnava nad 100 različnih rastlinskih vrst ali predstavi hkrati več vrst iz posameznega rodu. V besedilu rastline opiše strokovno, po njihovem izgledu, značilnostih in rastišču, prikaže njihovo (potencialno) hortikulturno »uporabnost« primerjalno s sorodnimi že uveljavljenimi domačimi ali tujimi vrstami in kultivarji, ali njihovo uporabo v prehrani, kmetijstvu, ljudskem zdravilstvu ipd. V strokovna besedila avtor vplete svoja osebna občutja ali doživljanje posameznih rastlin že od otroštva in vse do danes. V posameznih primerih nam postreže tudi z opisi ljudskih običajev ali izročila iz naše etnološke kulturne dediščine (kot npr. »ta bršljanov« idr.). Knjiga Naše rastline nedvomno predstavlja izjemno delo v slovenskem botaničnem svetu, tako strokovnem kot hortikulturnem, izvirnost pa ji daje osebna nota avtorja. Z Našimi rastlinami bomo odkrivali in prepoznavali včasih očem nevidne, manj znane ali še neznane lepote in zanimivosti našega rastlinskega bogastva.

Avtor knjige Jože Bavcon je priznan botanični in hortikulturni strokovnjak doma in (morda še bolj) drugod po Evropi. Kot dolgoletni neutrudni delavec v Botaničnem vrtu v Ljubljani, njegov odgovorni vodja, vseskozi vso svojo energijo posveča spoznavanju domačega rastlinskega sveta, njegovemu ohranjanju in predstavljanju v širši mednarodni javnosti, tako s predavanji v številnih evropskih in svetovnih botaničnih vrtovih, s promocijo slovenskih samoniklih in hortikulturnih slovenskih rastlinskih posebnosti, kot s številnimi objavami (npr. monografije o ciklamah, zvončkih, znamenitem botaniku Hladniku idr.).

256 strani, trda vezava, Mohorjeva Celovec 2013, ISBN: 978-3-7086-0744-3, 39,90 evra

Evald Flisar: Zbrana dela – Gesammelte StückeEvald Flisar šteje k najbolj znanim predstavnikom moderne slovenske drame, in je verjetno med najbolj plodovitimi dramskimi avtorji v devetdesetih letih. Njegove drame so prevladovale sceno nekdaj aktualne družbeno­kritične dramatike in uvedle elemente novega intimizma. S svojo poetološko specifiko je uvedel nove teme v sodobno slovensko dramatiko, socialna okolja sodobnega intelektualnega meščanskega sveta in za naše razmere nenavadne psihološke značaje figur. Izdelal je novo vrsto konverzacijskega gledališča in je eden izmed redkih slovenskih avtorjev, ki resnično obvladajo dialog, ki je prefinjeno duhovit in ohranja nevtralno

distanco do dramatične substance.

Evald Flisar, rojen 1945, živi v Ljubljani, je avtor romanov, kratkih zgodb, dramatik, esejist in urednik. Študiral je primerjalno književnost, angleško literaturo, v Londonu, psihologijo v Avstraliji. Je svetovni popotnik, bil je predsednik Slovenskega PEN­kluba, do leta 1998 je bil izdajatelj literarne revije Sodobnost. Napisal je enajst romanov, dve zbirki kratkih zgodb, tri potopise, dve knjigi za otroke in 14 gledaliških predstav, ki so bile nagrajene. Njegova gledališka dela so bila prevedena v 31 jezikov, med njimi v hindi, v bengalski, malajski, nepalski, indonezijski jezik, v turščino, grščino, japonščino itd.

584 strani, Mohorjeva 2013, ISBN: 978-3-7086-0740-5, 29,50 evra

Stare l judske pesemi je pela Ljoba Jenče.

Umrl avtor Mohorjeve za-ložbe Vladimir KlemenčičV 87. letu starosti je v ponedeljek, 27. 5. 2013, omagalo srce našega avtorja, velikega poznavalca ter prijatelja koroških in drugih zamejskih Slovencev, utemeljitelja socialne geografije v Sloveniji, zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani prof. dr. Vladimirja Klemenčiča, mdr. tudi dolgoletnega sodelavca in nekaj časa ravnatelja Inštituta za narodnostna vprašanja. Na željo pokojnika so se v sredo, 29. 5. 2013, na ljubljanskih Žalah od njega poslovili v najožjem družinskem in prijateljskem krogu. V imenu Mohorjeve izrekamo iskreno sožalje in seveda velik boglonaj za vse, kar je pokojnik storil za koroške Slovence, za uveljavljanje naših pravic, za naše kulturne dobrine, ki so jih premnogi teptali in jih še teptajo z nogami. Mohorjeva se zahvaljuje tudi za njegovo dolgoletno sodelovanje z našo založbo. Ni jih bilo veliko, ki so jim bili koroški Slovenci tako pri srcu kakor prof. Klemenčiču. Globoko se priklonimo v zahvalo za vse, kar je dobrega storil zlasti za koroške Slovence.

DRUZ_priloga_24.indd 15 07.06.13 15:29

Jedni nujnost, jesti smemo

Hrana ne služi zgolj nasičevanju. Pre­hrana je pomemben faktor za poču­tje, za zmogljivosti in zdravje. Zakaj se starši ali predvsem mame stalno trudi­

jo, da svoje otroke nasitijo? Zakaj jedo otroci in od­rasli mnogo več, kot jim dobro dene in potlej trpi­jo zaradi posledic tega prenasičenja? Jesti in hraniti pomeni očitno mnogo več kot le oskrbo z za življe­nje važnimi osnovami. Odgovor najdemo v ranem otroštvu, ko mati doji dojenčka. V objemu mame otrok občuti nežnost, toplino, kontakt s kožo, pomi­ritev. Hranjenje pomeni utešitev žeje in lakote te­lesa in duše. Kasneje se naučijo otroci, da svoje po­trebe utešijo na različne načine in da pomiritev in sprostitev ter reševanje problemov ali tolažba niso povezani z jedjo. Tu je predvsem naloga staršev, da ne postavljajo v ospredje hrane kot tolažilnega slad­korčka. Pri nas nikakor nimamo premalo živil, a vse premalo pozornosti in časa drug za drugega, prav znotraj družine! To pomanjkanje pa utešimo s tem, da imajo otroci stalno polna usta in tako ima čeda­lje več otrok težave s prehrano in prebavo. Majhen človek v tem začaranem krogu izgublja čut zase in za svoje telo.

Hrana potrebuje svoje mesto. Starši otroke hrani­jo in jih vzgajajo, kako vrednotiti hrano in kako se vesti pri mizi. Bistveno je, da otrok ne sedi pri mizi sam. Doma potrebuje starše, stare starše, brate, se­stre ali druge družinske člane, ki jih posnema. V vrtcih to nalogo prevzamejo vzgojitelji in vzgojite­ljice. V večji skupini je to lažje in tam si otrok upa poskušati tudi neznane jedi.Nove, neznane jedi je treba uvajati počasi in v majh­nih količinah. Otrok naj ima čas, da se privadi na

neznani okus. Važno je, da vsakogar animiramo, da pokusi vse, kar pride na krožnik, toda pri tem ne si­limo. Pri pokušanju neznanih jedi se s tem poča­si razvija tudi otrokov okus. Sadje na primer ponu­ja bogato paleto, ki nagovarja vsa čutila: pogled na sadje z raznimi barvami in oblikami šola vid, ob vo­hanju sadežev šolamo vonj, ob uživanju razvijamo okus, z roko in prsti otipamo najrazličnejše površi­ne, ko sadje prerežemo ali vanj ugriznemo, slišimo najrazličnejše zvoke!

Čuta za okus se lahko naučimo tudi tako, da si vza­memo za pripravo in uživanje jedi čas. Izkušnje so pokazale, da otroci radi pripravljajo in oblikujejo zdravo malico. Pripraviti prigrizek je še posebej za­bavno, če je barvno raznolik. Potrebno je tudi, da otrokom dovolimo, da pomagajo pri sejanju rastlin. Če pa potrebujemo kakršne koli začimbe iz lonca oziroma z vrta, jim dovolimo, da jih tudi prinesejo. Prek vsega tega se naučijo tudi delati s kuhinjskimi pripomočki. Poleg tega se učijo čustvovati in obli­kovati razne spretnostni in motorične sposobnosti. Pri vsem tem pa je pomemben občutek za skupnost – odnos do drugih otrok. In to vse prenašajo otroci preko hrane in prehranjevanja iz vrtca potem tudi domov do staršev.

V starosti se je težko navaditi navad prehranjeva­nja. Da to preprečimo, je treba začeti v otroštvu. Dober zgled je torej najpomembnejše, ker ga otro­ci samoumevno posnemajo. Na nas odraslih je, kako se bodo jutrišnji odrasli prehranjevali. Na nas je, da jim dajemo čim bolj zdrave, regionalne produkte. Mi smo odgovorni za zdravje naših otrok.

42 let, stanuje na Komelj-skem vrhu nad Pliberkom, ima tri otroke: Karli 23, Boštjan 15 in Monika 14 let, od aprila le-

tos dela v Grebinju v popoldan-ski vzgoji v ljudski šoli, je drugič poročena, njen mož ima tudi tri otroke (Jasmin 16, Patrizia 14 in

Jürgen 12 let).

KristaTrobe,

V Ž A R I Š C Uˇ

DRUZ_priloga_24.indd 16 07.06.13 15:29