· Web viewGrafenauer je v petem zvezku Enciklopedije Slovenije (1991, 389) kot nejezikoslovec obe razlagi nekritično združil kot dopolnilni oz. časovno zaporedni: »Ime K. je

UDK 811.163.6'373:929 Škrabec S. Jožica NaratZRC SAZU v Ljubljani

KRANJCI IN KRANJSKO V DELIHP. STANISLAVA ŠKRABCA

V Škrabčevih Jezikoslovnih delih je 278 strani, na katerih je vsaj po ena omemba imen Kranj in Kranjec oz. njunih izpeljank. Tematika, v okviru katere se pojavljajo, je zlasti glasovno–naglasna, sledijo pravopisna in oblikoslovna, dalje poimenovalna in etimološka, redko besedoslovna, pomenoslovna in zvrstna, le za vzorec besedotvorna, skladenjska in poetološka. Aktualna mesta, kjer se pojavljajo Kranjci, kranjski, kranjsko in Kranjsko, so razvrščena v dve osnovni skupini: 1) v zvezi z upravno–politično enoto in 2) v zvezi z jezikom. Škrabec v rabi imena Kranjci, kranjski ne odstopa od splošno uveljavljene poimenovalne norme, značilne za njegov čas, čeprav sam predlaga uporabo imena Kranjci v pomenu Slovenci.

In Škrabecʼs Jezikoslovna dela there are 278 pages on which there is at least one mention of the names Kranj and Kranjec or derivatives from them. The contexts in which the terms come up are largely concerning phonology and word–accent, then orthography and morphology, followed by appellation and etymology, and more rarely lexicology, semantics, genre; there are marginal mentions regarding word–formation, syntax and poetics. The most relevant places mentioning Kranjci, kranjski, kranjsko, and Kranjsko, are in two groups: 1) in connection with the administrative/political entity, and 2) connected with language. Škrabec in the use of the names Kranjci, kranjski does not deviate from the accepted norm of his time, though he does suggest the use of the name Kranjci in the meaning ʻSlovenesʼ.

1 V Škrabčevih Jezikoslovnih delih je 278 strani, na katerih je vsaj po ena omemba imen Kranj in Kranjec oz. njunih izpeljank.1 Tematika, v okviru katere se pojavljajo, je zlasti glasovno–naglasna, sledijo pravopisna in oblikoslovna, dalje poimenovalna in etimološka, redko besedoslovna, pomenoslovna in zvrstna, le za vzorec besedotvorna, skladenjska in poetološka. Pri tem je treba izpostaviti poimenovalno in etimološko problematiko Kranjcev; celostno sta obe obravnavani v okviru razmišljanja o Breznikovi razpravi, s poimenovalno pa se ukvarja tudi v pismih, zlasti Baudouinu de Courtenayju, in med razpravljanji o posameznih jezikovnih problemih v Cvetju.

2 Aktualna mesta, kjer se pojavljajo Kranjci, kranjski, kranjsko in Kranjsko, sem razvrstila v dve osnovni skupini: 1) v zvezi z upravnopolitično enoto in 2) v zvezi z jezikom. Pokrajinsko oz. upravno–politično poimenovanje ima sicer pri Škrabcu neosrednji položaj, vendar je zaradi svoje izhodiščnosti uvrščeno na začetek.

2.1 Čeprav je Kranjsko v Škrabčevem času zlasti upravno–politično poimenovanje in so Kranjci njegovi prebivalci, kranjski pa se

l Skupno obsegajo Jezikoslovna dela 2217 strani, kar pomeni, da so Kranjci z izpeljankami obravnavani ali omenjeni na približno osmini strani Škrabčevega obsežnega opusa.

142 Škrabčeva misel IV

nanaša na katero od teh dveh poimenovanj, je tudi ta vsebina pri Škrabcu v tesni povezavi z obravnavo jezikovnih problemov. Naj navedem za ilustracijo nekaj besednih zvez s pridevnikom kranjski, ki imajo nejezikovno odnosnico: »Ta odbor, sestavljen iz kranjskih deželnih poslancev ljubljanskih meščanov ... načelnik kranjske deželne blagajnice ...« (JD l, 120); »Ali stanovom (kranjskim, štajerskim in koroškim), ki so hoteli delo na svoje stroške izdati« (JD 3, 585).

2.2 Primeri iz jezikovne skupine so izpričani kot predmet etimološke razlage in kot skupno poimenovanje za govorce dolenjskega, gorenjskega, notranjskega (tudi goriškega ali južnoštajerskega ali primorskega) narečja oz. za pisce v (slovenskem) knjižnem jeziku, ki ima ta narečja za svoje izhodišče, temelj oz. merilo. Pri tem je posebej izpostavljeno vprašanje o imenu našega celotnega naroda.

2.2.1 V oceni Breznikove razprave o slovanskih besedah v slovenščini2

povezuje Škrabec3 ime Kranjci – za razliko od večine drugih etimologov – z besedo krajina: smo namreč na kraju oz. robu slovanskega sveta (JD 3, 340-342).4 Tako razlago najdemo še pri Daničiću in Ilešiču – Kranjec in kranjski naj bi bili skrčeni obliki pravega imena Krájinec in krájinski – kar navajajo in hkrati tudi zavračajo akademijski Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika,5

Skokov Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika6 in Bezlajev Eti-mološki slovar slovenskega jezika7.

Navedeni slovarji torej sprejemajo Miklošičevo razlago (Miklošič 1867, 29), po kateri je osnova vzeta iz narodnega imena Carni. Nakazana je poimenovalna črta, kakor je razvidna iz virov za zgodnje obdobje po naselitvi.8 Naslonitev na besedo kraj Miklošič eksplicitno zavrača.9 Kasneje ima Ramovš razvojno zaporedje od rom.–kelt. Carnia k praslovensko *kārń, od tam pa po metatezi likvid k slovenske–

2 Čas 1909, 268–280, 315–348, posebni odtis na 46 straneh istega leta pri Katoliški bukvarni.3 Cvetje 1909, 10.–12. zv.4 Utemeljitev imena se na str. 340 (JD 3) glasi dobesedno tako: »In kaj je moglo biti natorniše, ko da so se imenovali po svoji deželi, ki je bila na kraju vesoljne slovenske zemlje, Krajince?«5 Rječnik V (1898, 463) omenja Daničića in se do njega tako opredeljuje: »Daničić misli da je osnova kra ń postala od krajin, vidi: ʻKrańacʼ mjesto ʻKrajinacʼ, osn. 341, i doista je Krańska bila krajina među Slavenima i Njemcima; ali po svoj prilici Miklošič ima pravo, koji tvrdi, da je osnova uzeta od narodnoga imena Carni (ovo je pleme keltsko što je u rimsko doba stanovalo u Krańskoj).«6 Skok 1972, 179 poleg Daničića omenja še Ilešiča in oba zavrača: »Zabaciti se mora mišljenje Daničićevo i Ilešičevo da naziv potječe od Krajina. Ispravno je mislio več Miklošič da potječe od naziva keltskog naroda Carni /.../«7 Bezlaj 1982, 81: »Že Miklošič, Frw., 1867, 29 je zavrnil starejše slovanske razlage iz kraj (glej avtor, SVI I 299); ime Carni izvajajo iz kelt. carn ʻost, rogʼ ... ali iz predide. *kar(r)a– ʻskala, kamenʼ, sorodno z iliro-venet. *karant– ʻkamenit, skalnatʼ ...«, kot razlagalce imena Carni pa omenja imena Vasmer, Oštir in Alessio. Prim. tudi Bezlaj 1956, 300.8 »Carni, ein östlich von Aquileja bis nach Kärnten hinein wohnendes Gebirgsvolk, von Iornandes Carnioli genannt. Carnia findet sich bei Paulus Diaconus, Carnium beim Georg. Ravennas, Carniola Sclavorum patria. Paulus Diaconus; Carniola vulgo Chrainmarcha; in regione vulgare vocabulo Chrene; via Chreinariorum; in Chreine; in pago Creina etc.«9 »Die Ableitung von kraj ist unmöglich.« (1867, 29.)

Jožica Narat, Kranjci in kranjsko v delih p. Stanislava Škrabca 143

mu Kránj in naprej k nemškemu *Kran (Ramovš 1927, 22); podobno istega leta tudi Sturm.10 Na povezavo nemškega imena s slovenskim opozarja tudi Bezlaj 1956, 300, prav tako je ne izključuje akademijski Rječnik 1898, 463.

Grafenauer je v petem zvezku Enciklopedije Slovenije (1991, 389) kot nejezikoslovec obe razlagi nekritično združil kot dopolnilni oz. časovno zaporedni: »Ime K. je dvojnega izvora: do ok. 800 se je opiralo na ime antičnega ljudstva Karni (patria Carnium), nato na krajevno ime Carnium (Kranj), sedež mejnega grofa (11. in 12. st.); na drugi strani se je opiralo na slov. izraz ʻkrajinaʼ za ʻdeželoʼ (prvič 973 kot ljudsko ime Creina za Carniolo). Po vzporednem nastopanju (v lat. listinah iz Italije pogosteje Carniola) po 13. stol. prevlada slov. oblika Kranjska (nem. Krain in Krainburg).«

Škrabec nasprotuje »karnijski« etimologiji, češ »da do zdaj še nikaker ni dokazano«, in navaja več protiargumentov (JD 3, 340–342 in 620–621): 1) iz Carnia bi sicer lahko nastalo Kranja, vendar to ni v skladu z jezikovno resničnostjo, saj se tako nikjer ne govori, ampak samo Krajna ali Krajina: Suha krajina, Bela krajina, Slovenska krajina (tj. Prekmurje); 2), ljudstvo v furlanski pokrajini dejansko ne govori Carnia, ampak Čarnje, kar bi pri nas dalo Čranja;11 3) furlanska Carnia bi se našim starim težko tako priljubila, da bi se poimenovali po njej, vrhu vsega pa se ni Kranjska nikoli in nikjer imenovala Carnia, ampak vedno le Carniola oz. Carnech, vendar je po Škrabcu to »le navadna latinizacija tistih časov« (JD 3, 621); 4) nobena od naših pokrajin nima večje pravice do tega imena (Carnia je od vseh približno enako oddaljena) kakor druge; 5) pogojno pristane na to, da bi bil koren isti in bi bilo ime Kranjska naslonjeno na ime Kranj,12 saj se ujemajo besede Kránj, Kránjec, kránjski tudi v naglasu, medtem ko so prebivalci Suhe Krâjne Krâjnčani in Krâjnšce, pridevnik pa krâjnški,13 nakar zavrača to možnost – tudi če je ime Kranj izpeljano iz Carnium – s pojavom imena Creina, ki se da razlagati edino iz krajina.

Na istih treh straneh (JD 3, 340–342) Škrabec vzporedno utemeljuje povezavo Kranjske s Krajino: 1) tudi Carniola je Slovencem tuje ime (v slovenščini bi bila Kranjóla), in Škrabec je prepričan, da niso Slovenci svoje dežele nikoli tako imenovali, ampak

10 »Zelo stari izposojenki sta tudi Kranj < krańь < Carnia,l stfurl. *Karńa, sedaj Çhàrgne, z znano metatezo likvid, in Kras ...« Šturmova opomba na str. 55 se nanaša na Ramovša iz Revue des Études Slaves III, 54.11 Tu se postavlja vprašanje o času prevzema oz. o obliki, kakor je bila v času prevzema.12 Po misli Franca Kosa je namreč Kranj stari Carnium, kar navaja ravenski brezimenec kot prvo mesto dežele Carneola ali Carnech.13 Nasprotno rabi tudi Škrabec naslednje izpeljanke iz Bela krajina: belokranjski, Belokranjsko, Belokranjec (citatno) poleg Beli Kranjec, kar je v skladu s tvorbo in naglasom pri kranjski.


le Krajina ali Krajna; 2) iz Krajine bi lahko nastal tudi Kranj, in sicer kot Krajinj (grad) namesto Krajinski grad, razvojna pot pa bi lahko bila tudi nasprotna: Kranj bi bil lahko okrajšani Krainburg, ne da pa se izvajati Krainburg (še manj pa stara oblika Crenenburch) iz Kranj in ne nemško Krain iz Carnium;14 3) od 13. stoletja naprej se je začela Carniola imenovati Creina marcha in ta Creina se da razlagati le iz krajina; ker je bil prvi a kratek, so Nemci slišali bolj e in so morda zato pisali Creina; 4) Kranjčan je prebivalec Suhe krajine in prebivalec Kranja, kar pomeni, da med Kranjem in krajino ni razlike v korenu. Različnost naglasa je na tem mestu (JD 3, 621) utemeljena v različnem času, ko je nastopila kontrakcija glasov j n v njʼ. Sam potegnjeni naglas ne kaže na izposojenost.15

2.2.2 V oceni Breznikove razprave Škrabec nasprotuje tezi o iz češčine prevzetem imenu Slovan – takrat je bilo že široko uveljavljeno in je imelo zagovornika tudi v Brezniku – češ da je neustrezno in nepotrebno (JD 3, 333–336). Neustrezno da je, ker gre za dobesedni prevzem iz češčine in ne za lastni jezikovni razvoj iz prvotnega Cловѣнцнъ,iz česar je nastal pri nas Slovenec,16

ki je v tem širokem poimenovalnem obsegu funkcioniral do prevzema češkega poimenovanja Slovan. Nepotrebno pa je, ker je po Škrabčevi opredelitvi naše edino pravo narodno ime Kranjci, torej naj ohranijo Slovenci staro poimenovalno širino.

Ob zavzemanju za razširitev imena Kranjci, tj. tega »pravega plemenskega in narodnega imena«, in za rešitev njegove časti in veljave (JD 3, 334), saj je to »menda naše pravo staro ime ko posebnega slovenskega (t. j. slovanskega) plemena« (JD 4, 341), Škrabec poudarja, da tudi Goričani in delno Štajerci pravijo zase, da govorijo kranjsko, in da so za Hrvate Kranjci tudi na Goriškem, Štajerskem, Koroškem.17 Škrabčeva utemeljitev (JD 1, 279), ki ne izhaja iz upravno–politične oz. pokrajinske delitve, ampak iz narodne, se glasi dobesedno takole: »Pa pravite ʻkranjskoʼ je le, kar je v kranjski vojvodini, to je le deželno ime, ne narodno. Jaz pa pravim: ʻNi res!ʼ Preprosti Goričan še zdaj govori ʻpo kranjskoʼ in slovenski Štajerci so vse do poslednjih časov veljali za Kranjce od Zagreba do Dubrovnika. Res je tudi Kočevar Kranjec po deželi in Goričan ni, ali kaj za to?!

14 V nemščini bi namreč iz Carnium nastalo Karn, Karnien, podobno kot je Karst, Carso in Kras ter Veldes in Blêd (JD 3, 620).15 JD 3, 621: tu so tuje in avtorjeve pripombe k določenim mestom iz Cvetja ob pripravah za nadaljnje izdajanje Škrabčevih jezikoslovnih spisov.16 »Končnico –инъ so naši predniki, ne vemo kedaj, nadomestili z –ьць , in povdarek, ki je pervotno bil na –ín, so vergli nazaj, da je vshájaven ali vzdižen /.../: Slovénec, Slovénka, slovénski« (JD 3, 334).17 »V resnici pa so imenovali Goričani svoj jezik Kranjski, prav tako naši Štajerci, vsaj okoli Celja, in Hervatje so nas vse vkup, tudi ostale naše Štajerce in Korošce, imenovali Kranjce.« Prim. še JD 4, 121: »... preprosti Hrvatje nas imenujejo, kaker je znano, ʻKranjceʼ in našo slovenščino ʻkranjski jezikʼ. Ravno tako se še vedno imenuje naše preprosto ljudstvo na Goriškem, dasiravno ne živi v Kranjski vojvodini.« (JD 4, 341.)


Mnogi Nemec je po deželi Čeh (imena ʻPemecʼ Čehi ne poznajo) in Moravec ni; mnogi Nemec je po deželi Rus in ogerski in gališki Rusi niso. In vender, kjer je Čeh ali Rus, ki bi se mu bilo sanjalo, da mora njegovo pleme zato drugo ime dobiti, ako ne štejemo namreč tistih modrecev, ki sodijo, da naj bi se avstrijsko-ruski unijati imenovali ne več Rusi, temuč Rutheni z grško–latinsko spako.« Iz navedb je razvidno, da je bil Škrabec zagovornik imena Kranjec v širokem, narodnem smislu vsaj že leta 1886 (JD 1, 279),18 čez 15 let, tj. leta 1901 (JD 4, 341), je o tem pisal Baudouinu de Courtenayju, leta 1909 pa se je o tem obsežno razpisal spet v Cvetju, ko je vzel pod drobnogled Breznikovo razpravo o slovanskih besedah v slovenščini.

2.2.3 Pri tem se postavlja vprašanje, kako se odražajo »kranjske« poimenovalne zadrege – če to sploh so zadrege – v Škrabčevem celotnem jezikoslovnem delu. Zanima me torej, koga oz. kaj Škrabec pokriva z imenom Kranjci, z izpeljankami iz njega in z (ne)stalnimi besednimi zvezami, v katerih te izpeljanke nastopajo. Ugotovila naj bi se torej skladnost »kranjske« poimenovalne teorije in prakse pri Škrabcu, pri čemer je treba upoštevati tudi njeno morebitno spremenljivost v času. Pozornost bom najprej posvetila mestom, kjer prihaja do besedilnega soočanja Kranjcev ter izpeljank in besednih zvez s poimenovanji (drugih) naših pokrajin, njihovih prebivalcev ter njihovega govorjenega oz. pisanega jezika (2.2.3.1 in 2.2.3.2). V nada-ljevanju pa bom poskušala ugotoviti pomenski sestav celotne besedne družine in s tem začrtati poimenovalna oz. pomenska razmerja med posameznimi členi (2.2.3.3).

2.2.3.1 S tem poimenovanjem so v Škrabčevih Jezikoslovnih delih eksplicitno pokrite spodaj navedene slovenske pokrajine oz. njihovi prebivalci oz. njihov govor.

Dolenjska in Notranjska: Dolenjščini pripada osrednje mesto tako iz jezikovnozgodovinskih razlogov kot zaradi sodobnega jezikovnega, zlasti naglasnega stanja: »Tudi na Dolenjskem se je vsaji nekedaj tako govorilo, kakor pričajo stare kranjsko–slovenske knjige iz 16. stoletja po Kristusu.« (JD 4, 308); »Deržati se je po pravici kranjskega, zlasti dolenjskega naglaševanja, ker je najbolje ohranjeno in je bilo nekedaj blizu tako tudi drugod.« (JD 2, 169);19 »Zato pa nikaker ne mislim, da mora v vsem le kranjščina odločevati /.../ Podlaga ʻknjiževniʼ izreki pa je in mora biti dolenjski in notranjski dialekt, ne zato, ker je domači dialekt tega ali tega, temuč pervič zato, ker je ta dialekt temelj naše književne slovenščine, ta izreka ji /je/ torej tako rekoč prirojena, drugič zato, ker so v tem dialektu razni

18 Že tri leta prej, tj. leta 1883, poudarja, da govorijo kranjsko tudi Goričani (JD 1, 160).19 Prim. tudi JD 3, 357.


slovenski glasovi po spričevanju domačih kaker ptujih jezikoslovcev najrazločniše ohranjeni. Ali nevglajenosti in preproščine dialektične se mora znebiti, in tu stopijo ostali dialekti v svoje pravice; npr. dol. ü se mora nadomestiti z gorenjskim u ...« (JD 1, 202–203). Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da je bil Škrabec doma iz Hrovače pri Ribnici na Dolenjskem, torej številni zgledi s tega območja ne presenečajo: »v Rib. in po Kranjskem sploh« (JD 2, 241).20

Odmiki od osrednjeslovenskega knjižnega jezika (navadne kranjske izreke) so na Dolenjskem evidentirani praviloma le v posameznih govorih: »... r je pri tem še vedno samoglasnik, zvezan v navadni kranjski izreki z ə, v neketerih narečjih štajerskih in kajkavsko–hervaških z e, v nekem dolenjskem in blizu tako tudi v nekih goriških in beneških z a v dvoglasnik« (JD 1, 399).

Gorenjska: Že sto let pred Škrabcem se je v knjižnem jeziku okrepila vloga gorenjščine in posameznosti je sprejemal tudi Škrabec kljub svoji izraziti dolenjsko kranjski zgodovinski naravnanosti: »Naš pravopis se opira na glasove kranjsko-slovenskega jezika v 16. stoletju kakor nam kažejo dela naših prvih pisateljev. Neko njihovo dolensko posebnost – u namesto o – smo po pravici zamenjali z gorensko, ki se bolje ujema z drugim slavenskimi jeziki; na Gorenskem je namreč gotovo uže v 16. stoletju to tako bilo« (JD 4, 68). Izrecno pove, da je Gorenjska del Kranjske: »Tako se rabi v Tomažu Kempčanu ʻdveh mašnikov petrinarjev in fajmoštrov z gorenske Kranjske straniʼ« (JD 4, 65).

(Južna) Štajerska: Severna meja kranjščine naj bi potekala v bližini Celja: »V resnici pa so imenovali tudi Goričani svoj jezik Kranjski, prav tako naši Štajerci, vsaj okoli Celja« (JD 4, 341); »In štajerski Slovenci, če se prav spominjam, so tudi nekedaj govorili – ʻkranjskiʼ.« (JD 3, 341).

Goriška: Goričani npr. imenujejo svoj jezik kranjski,21 četudi niso bili politično nikoli del kranjske vojvodine, torej niso bili Kranjci po deželi (JD 1, 279; JD 4, 121).

O tem, da so zaradi večjega ali manjšega medsebojnega prekrivanja meje med narečji in podnarečji zelo težko določljive, saj gre za postopno prehajanje enega v drugo, govori v pismu V. Oblaku l. 1887 (JD 4, 353). Tako se npr. tudi goriška slovenščina ne da z zarezo oddeliti od kranjske: na severu se namreč ujema bolj z gorenjščino in ta

20 Ribnica z izpeljankami se v Škrabčevih Jezikoslovnih delih pojavlja na skupno 201 strani (Moder 1999, 293), Kranj in Kranjec z izpeljankami pa na skupno 395 straneh.21 »In Goričani govoré po ʻkranyskoʼ!« (JD 1, 160); prim. še JD 1, 279 in JD 4, 341.


s koroščino, na jugu z notranjščino in ta z dolenjščino. Prave meje med gorenjščino in dolenjščino pa po Škrabcu zopet ni.

Škrabec je večji del svojega življenja preživel v Gorici, zato je razumljivo, da je zbral in v svojih spisih uporabil veliko zapisov tamkajšnjega narečja. Na več mestih razkriva stične točke med kranjskim in goriškim glasovjem, npr. v zvezi z vprašanjem o večji upravičenosti a–jevskega ali e–jevskega zapisa polglasnika (JD 1, 160): »...prêdnost gré a zatô, kèr se pôlwglasnik im eigentlich Krainischen w a ojačuje, ne w e. Tudi se, kakàr sàm wže omênilw, po mnógih krajèh na Goriškèm pôlwglasnìk w rèsnicè takô izgovarja, da se od a malò ali nìč ne razlóči ...«

Primorska: »Če so primorski Slovenci vse do naših časov svoj jezik imenovali ʻkranjskiʼ, so pač čutili, da so po narodnosti nasproti Hervatom Kranjci, če tudi ne po deželi, kaker ji je politika postavila meje.« (JD 3, 341).

Skratka: (1) Dolenjska, Notranjska in Gorenjska so bile konec 19. stoletja del Kranjske, medtem ko (južna) Štajerska in Goriška nista bili,22 prav tako ne večji del Primorske;23 (2) dolenjščina, notranjščina, gorenjščina so kranjska narečja v nasprotju z (južno) štajerščino, goriško slovenščino in večino primorskih narečij, ki to niso; (3) dolenjščina in notranjščina sta osnova knjižne slovenščine v 16. stoletju in po Škrabcu naj bi ostali tudi v bodoče; posamezne gorenjske značilnosti so v knjižnem jeziku upravičeno nadomestile dolenjske; (južna) štajerščina in goriška slovenščina se v posameznih elementih ujemata s kranjskimi narečnimi sosedami; (4) Dolenjci, Notranjci in Gorenjci so Kranjci na ravni poimenovanja in splošne rabe, (južni) Štajerci, Goričani in Primorci pa so Kranjci samo na ravni razširjenega poimenovanja.

Iz navedenih primerov je razvidno, da se jezikovna poimenovanja ne prekrivajo vedno s pokrajinskimi oz. političnimi. Zahodna meja kranjščine bi bila po Škrabcu torej na Goriškem, severna pa na Štajerskem, točneje blizu Celja, vendar le na osnovi poimenovanja in ne rabe.

2.2.3.2 Kranjce oz. kranjske Slovence in njihov jezik Škrabec postavlja v jezikoslovnih razpravah v nasprotje z “drugimi Slovenci”.

22 Južna Štajerska je bila del Kranjske do 14. stoletja, ko je bila priključena Štajerski, medtem ko Goriška ni bila nikoli del Kranjske (Grafenauer 1991, 390).23 V 19. stoletju so od Primorske ostala v okviru Kranjske samo bivša vipavska posestva, ki so jih Habsburžani v 14. stoletju skupaj z loškimi in postojnskimi odtrgali od oglejskih posesti (Grafenauer 1991, 390).


Vzhodni Slovenci, tj. Prekmurci in »hrvaški Slovenci«, tudi Štajerci: Škrabec navaja »ogersko slovenščino« v družbi z drugimi narečji tudi kot primer posebnih glasovnih razvojev: »V ogerski slov. dalje v š, kto, kor. htô og. što; kteri, hteri, og. šteri. – Kranjci so si pomagali drugači; kto so omečili v gdô« (JD 2, 164). Obrobnih narečij ne postavlja zgolj v opozicijo, ampak dopušča, da se knjižna slovenščina v posameznostih opira na njih, vendar pri tem ne sme priti »v nasprotje s keterim občnim zakonom kranjskega narečja, ki ji je prava splošna podlaga« (JD 1, 94). Kot primer upoštevanja »vshodne slovenščine« omenja njihovo sklanjatev svojilnih zaimkov: mojega, mojemu, mojimi itd., ki naj ostane v knjižnem jeziku kljub na zahodu uveljavljenim oblikam: mojga, mojmu, mojmi itd. (JD 1, 94).

Odkriva vplive osrednjeslovenskega knjižnega jezika na pokrajinske knjižnojezikovne inačice: »S Pohlinovo napačno izreko se vjema tudi, kar beremo v Küzmičevem ʻNôvem Zákonuʼ: popolni ... Ali te besede niso bile domače v prekmurščini; Küzmič jih je vzel iz kranjsko–slovenskih knjig, zlasti iz Dalmatina« (JD 2, 449).

Ti vplivi tudi v posameznostih niso izpričani vedno v celoti, so torej samo delni, s tem pa jasno kažejo razmerja med narečnimi in knjižnimi glasovi in oblikami, v časovnem prerezu pa tudi smeri knjižnojezikovnega razvoja na obrobju: »Proti severu, na Ogerskem in v sosednjih krajih na Štajerskem, v hrvaški kajkavščini in na Koroškem, se govori ... e: čest, den, meša, meh, senje, set itd., na jugu, to je zlasti na Kranjskem, v sosednjih krajih na Štajerskem in na Primorskem, pa se govori /.../ a: čast, dan, maša, mah, sanje, sat itd. /.../ Velika večina naših pisateljev se tudi v resnici stanovitno drži kranjskega a, nasproti pa je težko najti knjižico, če prav v koroškem, štajerskem, prekmurskem, ali hrvaško–slovenskem narečju pisano, ki ne bi imela zraven e tudi več ali manj krat a na mestu staroslovenskih polglasnikov.« (JD 4, 61–62.)

Poenotenje knjižnega jezika ni potekalo enostavno, saj so bile v pokrajinah z lastnim knjižnim izročilom nekatere izgovorne značilnosti, ne glede na njihovo zgodovinsko neutemeljenost, trdno določene in široko uveljavljene: »Ali sčasoma so se tamkajšnji gospodje odločili za kranjsko knjižno slovenščino. Ž njo bi bili imeli sprejeti seveda tudi nji lastno izreko, kar ni bilo tako težko; za naglašenim a izgovarjajo tudi oni ł za u: dau, žgau. Ali po Dainkovem povelju so se bili že odločili za ʻčisti lʼ« (JD 2, 410).

V sodobni in kvečjemu do sto let stari prekmurščini Škrabec opaža posameznosti, značilne za osrednjeslovenski knjižni jezik v 16. stoletju: »Sicer pa je bila prekmurščina vsaj pred 100 leti v tej reči menda nekako na tisti stopnji, kjer je bila naša kranjščina v 16. stoletju.« (JD 3, 126); »ogr. slov. beseda, ki se izgovarja prav za prav čərnjéʼ,


čərnjaʼmi, ker je tam rè = ər, kar se prikazuje tudi v kranjščini že v 16. stoletju« (JD 2, 48).

Pomen besed v prekmurščini oz. štajerščini ni vedno prekriven z njihovim pomenom v osrednjeslovenskih narečjih oz. v knjižni slovenščini. Škrabec razkriva skupno besedo kaj (ka), ki ima v prekmurščini oz. v štajerskem narečju bogatejšo pomenskost: »V ogerskoštajerski in hervaški slovenščini se rabi kaj ali ka razen v pomenu was, ki ga imate besedici kaj in kar v kranjščini, tudi še v teh pomenih: 1. za kranjsko–slovenski ki lat. qui, quae, quod /.../ 2. za kranjsko–slovenski ki (kə), lat. quod z indikativom /.../ 3. za kranjsko–slovenski da po glagolih sentiendi in declarandi /.../ 4. za kranjsko–slovenski da, lat. ʻutʼ finale in consecutivum« (JD 1, 323).

Štajerci: Pri naglasnih in izgovornih razlikah med kranjščino in štajerščino Škrabec opozarja, da sta kranjska izreka in naglas praviloma ustreznejša za knjižni jezik kakor štajerska: »Tudi zatezanje pervotno kratko povdarjenih zapertih zlogov na koncu besed, kaker: ʻjáz, obráz, nás, bík, sítʼ itd. je v primeri s kranjsko in hervaško izreko za knjižno slovenščino napaka. Sliši se menda precej splošno zlasti po Štajerskem.« (JD 3, 501); »Pa če se mislimo kedaj zediniti v izreki našega knjižnega jezika, se moramo poprijeti tistega, kar je splošniše, stariše, dosledniše. In da je kranjska izreka: koʻzəł, oʻsəł, pəkəł, pepéʼł /.../ (t. j. kʻzəw itd.) splošniša, stariša in dosledniša od moderne štajerske z nemškim l, to bi utegnil zdaj celo dr. Ilešič priznati.« (JD 3, 105).

Opozorila na mednarečne razlike nimajo nujno normativne teže: »... sploh pa so se obe razen zaimena tretje osebe popolnoma poenačile, in sicer tako, da so se v končnicah, ki imajo soglasnik v sebi, pred njim stoječi samoglasniki v ė spremenili, keteri se glasi, ako nema naglasa na sebi, na Kranjskem kakor kratki i, zdaj polglasno, drugod pa, posebno po Štajerskem in Hrvaškem, kakor e.« (JD 4, 41).

Jezikovna oddaljenost Štajercev od »kranjske slovenščine« je v Škrabčevem delu ponazorjena z naslednjim odlomkom: »morda se ji /štajerski kmetici/ je zdel razloček mej njenim štajersko–slovenskim narečjem in kranjsko slovenščino tolik, da je mislila, da je to drugi jezik.« (JD 3, 8).

Na več mestih opozarja na stične točke med govori na Kranjskem in Štajerskem, npr. na enake odraze glasovja: »Ravno tako se izgovarja ei povsod drugod, kjer je v navadi za dolgi ѣ, ne le po Kranjskem, temuč tudi po Štajerskem in Ogerskem« (JD 4, 39). Opozarja na neustrezno približevanje knjižne slovenščine štajerščini, saj je v knjižnem jeziku izpričani pomenski premik verjetno pogojen z zavestnim odmikanjem od kranjščine: »Besedica kajti pomeni na


Hrvaškem in Štajerskem, kjer se rabi, weil, ne pa denn, za kar jo rabi sadanja književna slovenščina, menim da zato, ker se ji zakaj preveč po kranjsko zdi.« (JD 4, 284.)

Korošci: Škrabec zgodovinsko utemeljuje večjo upravičenost kranjske oblike: »Potemtakem je očitno, da je bolje dan, mah, kakor den, meh, in se morajo Štajerci in Korošci kranjske pisave in izreke poprijeti, ako jim je za zlogo mari.« (JD 4, 62.) Spet drugič pa niza razlike v narečnem izgovoru brez normativnega vrednotenja: »Iz starega kto so naredili Hervatje tko in dalje ko, Korošci htó, Prekmurci štô, Kranjci gdôʻ in dalje dôʻ /…/« (JD 1, 473).24

Korošce rad omenja kot posebneže v izgovorjavi: »Arabska glasova ʻajinʼ in ʻghajinʼ sta menda ʻexplosivae laryngalesʼ, pervi ʻmutaʼ, drugi ʻsonoraʼ. Pervi je, ako prav sodim, znani koroški k, ki se sliši na Kranjskem edino v nikavnici ʻnakʼ.« (JD 3, 245); »Do srede 17. stoletja so Kranjci in (znabiti razen Korošcev) vsi naši drugi Slovenci govorili z debelim, poljskim ł: ḱał« (JD 1, 42–43).

Register, dodan Dalmatinovi Bibliji 1584, nudi dobre informacije tudi o mednarečnih izgovornih razlikah v 16. stoletju: za kranjsko kokálniza Škrabec navaja koroško kokauniza,25 pri posameznih prevzetih besedah iz besedil pa se dasta določiti tudi smer in čas njihovega prevzema, npr. (JD 1, 40): »V 1. Sam. 17. pa stoji dvakrat ʻmauhoʼ nam. ʻmalhoʼ (acc.), kar si ne vem razlagati drugači, kaker da je beseda iz nemščine (mhd. malhe, ahd. malaha) na Kranjsko prišla čez Koroško, kjer se ji je ł spremenil v w, preden se je na Kranjskem tako spreminjal.«

Omenja spremembe v naglasu, ki niso zgolj ozko narečne in so evidentirane tudi v nekaterih kranjskih krajih: »Po mnogih krajih, zlasti na Koroškem in Štajerskem, pa tudi sem ter tje na Goriškem in, kakor terdi Metelko, celo nekod na Kranjskem pa se je to spremenjeno naglaševanje iz edinstva tudi v dvojstvo in mnoštvo preneslo« (JD 1, 16).

Primorci: Izpostavljen je npr. različen glasovni razvoj: »Na Primorskem se tjʼ in kjʼ spreminjata v č, djʼ skoraj v j. Na Kranjskem se tjʼ spremeni najprej v kjʼ in potem v k, djʼ pa ostane dj.« (JD 4, 205).26

Istrani: »V ʻregihtruʼ navaja pa Dalm. ko ʻHervazki, Dalmatinki, Itrianki, Crahkiʼ: ʻʃpaʃitejlʼ, ko ʻSlovenki, Besjazhkiʼ: ʻodkupitejl, oʃloboditejl, uzhitejlʼ. Tukaj ni jl seveda nič druzega

24 Prim. tudi JD 1, 473.25 Prim. tudi JD 1, 470 ter JD 2, 117, 401 in 474.26 Prim. tudi JD 4, 398.


ko lj; ali na Kranjskem se je lj ob svojem času v resnici izgovarjal z j spred, torej kaker jlj ali celo ko jl« (JD 2, 468).

Beneški Slovenci: Za zgodovinske reflekse najde vzporednice v sodobnih narečjih: »Če imamo v Brižinskih spomenikih, ki predstavljajo kakor vse kaže, zelo zahodno narečje, tuima, v Confessio generalis pa mey–mi, je to v takem medsebojnem razmerju kakor, recimo, beneškoslovenski gospí nasproti kranjski gospêʻ« (JD 4, 230-231).27 Beneškoslovenski izgovor rabi kot dokaz za pravilnost knjižnega izgovora: »Dokaz je sonce, kjer se je ł zgubil, preden se je oł spremenil v ol = ou, sicer bi govorili na Beneškem suʼnce. Podobno se je moral na Kranjskem v hàmàc ł zgubiti preden je dobil o pred se« (JD 2, 148).

Rezijani: Kljub velikim mednarečnim razlikam Škrabec odkriva posamezne stične točke, npr. v oblikoslovju: »ʼSeseladórʼ bi pa tudi Kranjec, ke bi poznal to besedo, kaker Rezijan sklanjal: ʻSeseladórjaʼ itd.« (JD 3, 526). V primerjalni niz, ki prikazuje mednarečne razlike med pomensko strukturo besede kaj oz. ka, vključuje kot delno prekrivno s prekmurščino in v nasprotju s kranjščino tudi rezijanščino: »Tudi Rezijani v teh dveh primerih govore ʻkaʼ, ki je pa le po rezijanski izgovorjen ʻkiʼ, primeri: ʻOća naš, ka ste tou nebeʼ« (JD 1, 323).

Kraševci: »Sploh ima kraško narečje svoj glasni in naglasni sistem, ki se zelo razlikuje od kranjskega.« (JD 4, 383.)

Goričani: Večkrat izpostavlja arhaične goriške jezikovne prvine, zlasti prekrivne s stanjem knjižnega jezika v 16. stoletju: »Vender se je na Goriškem še ohranila tudi kaka starica, ki na Kranjskem ni več navadna; skoraj sploh se še govori stariši (ne starši za starejši) /.../« (JD 1, 408); »Pervotni naglas je, ako pišem z Vukovimi znamenji, danȅs, poznejši je dȁnas, oba kratka, je na Goriškem še zdaj kratek in je bil v 16. stol. tudi na Kranjskem, kar smemo precej zagotovo sklepati iz Dalmatinove pisave« (JD 4, 371). »Ali, ako je pri doveršnem sedanjiku najprej misliti na prihodnost, vender pri nas na Kranjskem ni vse eno ali pravim: ʻto kravo prodamʼ, ali pa: ʻto kravo bom prodal.ʼ /...( Ako se govori na Goriškem in Beneškem ʻkravo prodamʼ tudi namestu ʻkravo bom prodalʼ, jaz ne morem reči, da je to posebne hvale vredno.« (JD 2, 65.) Izpostavljen je različen glasovni razvoj po pokrajinah in v zgodovini: »Da je kranjsko ʻubogatiʼ ali prav za prav ʻwbogatiʼ to kar goriško ʻbougatiʼ ali ʻbowgati' in to Megiserjevo in Trubarjevo ʻfolgatiʼ, to je očitno.« (JD 3, 566.);28 »Iz

27 Prim. tudi JD 4, 444. 28 Prim. tudi JD 4, 10.


starišega új v besedi uʻjdem (goriško) nastaja na Kranjskem ví: ví·dem« (JD 2, 133).

Pri teh soočanjih gre tako za posamezna jezikovna dejstva oz. za konkretna jezikoslovna vprašanja kot za Škrabčeva stališča, ki jih vztrajno preverja in išče za njih potrditve v jezikovni resničnosti. Iz njih je razvidno: (1) Prekmurje, Prlekija, Štajerska, Koroška, Istra, Beneška Slovenija, Rezija, Goriška niso bili del Kranjske; (2) prav tako narečja, ki se govorijo v teh pokrajinah, niso kranjska narečja; (3) izpostavljena so zlasti kranjsko–prekmurska in kranjsko–goriška raznočasna jezikovna stikanja (prekrivanja); (4) tudi ta narečja vplivajo v posameznostih na enotni knjižni jezik; (5) osrednji knjižni jezik vpliva v posameznostih na pokrajinske knjižne jezike; (6) narečni dokazi za pravilnost pisave in izgovora v posameznih primerih iz knjižnega jezika; (7) samo Goričani in južni Štajerci so svoj jezik imenovali kranjski – povezava je torej samo pri njih na ravni poimenovanja, na ravni splošne rabe pa je tudi pri njih ni; pri ostalih ni povezave ne na ravni poimenovanja in ne na ravni rabe.

Dejstvo, da se severni Štajerci idr. niso prištevali h Kranjcem, razlaga z večjimi mednarečnimi razlikami, v prevladi pomensko zoženega etnika Slovenec, slovenski pa vidi zmago Štajercev. Leta 1901 v pismu Baudouinu de Courtenayju (JD 4, 342) realistično ugotavlja: »Sedanja raba v ožjem pomenu je zmaga severniših štajerskih Slovencev, ki se sami zavoljo razlike v dialektu tudi prej niso prištevali Kranjcem. Pospešilo je to zmago to, ker imamo na Kranjskem tudi Nemce, in pa menda zlasti tudi znane hipoteze Kopitarjeve in Miklošičeve o razmeri naše in cerkvene slovenščine.«

2.2.3.3 Škrabec uporablja besedo Kranjci kot tripomenko: (1) ʻSlovenci na Kranjskemʼ: »Do srede 17. stoletja so Kranjci in (znabiti razen Korošcev) vsi naši drugi Slovenci govorili z debelim, poljskim ł« (JD 1, 42–43); »Počasni Kranjec pripoveduje, da je prišel, napoveduje, da bo prišel, lahki Goričan pravi tu in tam: pridem.« (JD 2, 265); (2) ʻSlovenci na Kranjskem, Goriškem (tudi na delu Štajerske okoli Celja ali na Primorskem)ʼ: »preprosti Hervatje nas imenujejo, kaker je znano, ʻKranjceʼ in našo slovenščino ʻkranjski jezikʼ. Ravno tako se še vedno imenuje naše preprosto ljudstvo na Goriškem, dasiravno ne živi v Kranjski vojvodini.« (JD 4, 121); (3) ʻSlovenciʼ: »Kako bodo govorili Kranjci 29. stoletja, Bog zna« (JD 1, 210); »A–be–ce Kranjcem Primuš pridno kuje« (JD 2, 446); – tako nas imenujejo Hrvati: »Hervatom nasproti pa smo Kranjci, ker so Slovenci oni prav tako kaker mi« (JD 3, 334); – pogojno izražanje oz. na ravni sklepanja: »Namestu ʻnaša slovenščinaʼ bi rekli in pisali sem ter tja ʻkranjska slovenščinaʼ in ščasoma bi si že smeli upati naravnost tudi s ʻkranjščinoʼ na dan ter se čutiti Kranjce ne glede na politične meje te ali one vojvodine ali grofije.« (JD 3, 337); »ali pa sledi iz tega, da se


je smelo ime ʻKranjecʼ raztegniti na prebivavce kranjske vojvodine, ne pa na vse Slovence našega plemena?« (JD 3, 341–342).

Lastno ime Kranjsko nastopa pri Škrabcu izključno kot upravnopolitično poimenovanje, tj. ʻosrednjeslovenska dežela z glavnim mestom Ljubljanoʼ: »Da je dialektična izreka na Štajerskem, Koroškem itd. različna od dialektične izreke na Kranjskem, komu ni znano?« (JD 1, 202); »prav za prav oni venderle niso Italijani, temuč Slovenci, ud tistega slovenskega telesa, ki živi na Goriškem, Kranjskem, Koroškem in Štajerskem« (JD 3, 217).

Pridevik kranjski je izpričan kot štiripomenka:

(1) ʻnanašajoč se na mesto Kranjʼ: »rokopis kranjskega mesta« (JD 1, 78);

(2) ʻnanašajoč se na Kranjsko ali Kranjceʼ: »Ta odbor, sestavljen iz kranjskih deželnih poslancev /.../ prvosednik kranjske notarske komore /.../ načelnik kranjske deželne blagajnice« (JD 1, 120); »Kranjska mesta« (JD 1, 320); »sprejeti morajo obliko, kaker bi jo imele, da so se porodile v tem, ki je splošna podlaga književne slovenščine naše, t. j. v kranjskem narečju 16. stoletja« (JD 1, 108); »Mej nedoločnimi samoglasniki v današnji priprosti kranjski izreki ni razločka« (JD 2, 132); – v zvezah kranjska (knjižna) slovenščina, kranjska izreka ʻki ima za osnovo značilnosti kranjskih narečijʼ: »Potegnjeno naglašenih kratkih zlogov v kranjski slovenščini zdaj nimamo« (JD 1, 50); »ščasoma so se tamkajšnji gospodje odločili za kranjsko knjižno slovenščino« (JD 2, 410); »da je kranjska izreka: koʻzəł, oʻsəł, pəkə·ł, pepéł /.../ (t. j. kʻzəw itd.) splošniša, stariša in dosledniša od moderne štajerske z nemškim l« (JD 3, 105); – v zvezi kranjska špraha slabšalno ʻslovenski jezik prebivalcev Kranjske, ki vsebuje veliko iz nemščine prevzetih besedʼ: »Ali je bilo treba v blato potiskati kranjsko ʻšprahoʼ?« (JD 1, 279);

(3) v zvezah kranjski jezik je razširjeno na tiste jezikovne uporabnike, ki svoj jezik sami imenujejo kranjski, tj. ʻnanašajoč se na Slovence na Kranjskem, Goriškem ali okoli Celja ali na Primorskemʼ: »V resnici pa so imenovali tudi Goričani svoj jezik Kranjski, prav tako naši Štajerci, vsaj okoli Celja« (JD 4, 341); »Če so primorski Slovenci vse do naših časov svoj jezik imenovali ʻkranjskiʼ, so pač čutili, da so po narodnosti nasproti Hervatom Kranjci, če tudi ne po deželi, kaker ji je politika postavila meje.« (JD 3, 341);

(4) v zvezah kranjski jezik, kranjska slovenščina je izpeljana nadaljnja širitev na slovenski jezik kot celoto, tj. ʻnanašajoč se na vse Slovenceʼ: »sta namreč serbsko–hervaški in kranjski t. j. knjižni slovenski jezik dva različna jezika« (JD 3, 8); – pogojno izražanje:


»Namestu ʻnaša slovenščinaʼ bi rekli in pisali sem ter tja ʻkranjska slovenščinaʼ« (JD 3, 337); – tako imenujejo naš jezik Hrvati: »preprosti Hervatje nas imenujejo, kaker je znano, ʻKranjceʼ in našo slovenščino ʻkranjski jezikʼ.« (JD 4, 121).

Prislov kranjsko je tripomenski: (1) ʻtako kot govorijo/pišejo Kranjci ali na Kranjskemʼ: »po kranjsko ʻz ničimerʼ, ali bolje ʻz ničemerʼ« (JD 3, 162); »Da je kranjsko ʻubogatiʼ ali prav za prav ʻwbogatiʼ to kar goriško ʻbougatiʼ ali ʻbowgati'« (JD 3, 566); (2) ʻtako kot govorijo Kranjci na Kranjskem, Goriškem ali okoli Celjaʼ: »In Goričani govoré po ʻkranyskòʼ« (JD 1, 160); (3) zveza po kranjsko ʻpo domače, razumljivoʼ: »po kranjsko rečeno, večina poljske gospode ni nič boljša od naših gorenjskih kmetov, ki pravijo, da ni piwa kobiwa« (JD 3, 42).

Kranjščina je tripomenska: (1) ʻkranjska slovenščinaʼ: »Kaker iz prevelike ljubezni do kranjščine ostalih narečji naše slovenščine nisem nigdar hotel prezirati« (JD 1, 207); (2) ʻknjižna slovenščina, ki ima kranjske značilnostiʼ: »V tem se s kranjščino 16. stoletja popolnoma vjema tudi prekmurščina.« (JD 1, 194); (3) pogojno izražanje ʻslovenščinaʼ: »sčasoma bi si že smeli upati naravnost tudi s ʻkranjščinoʼ na dan ter se čutiti Kranjce ne glede na politične meje te ali one vojvodine ali grofije. Slovenci bi pri tem vender le ostali, pa ne v deminutivnem, temuč v neponižanem starem, mogočnem pomenu« (JD 3, 337); (prim. še zgoraj, prav tako JD 3, 337, pri obravnavi Kranjcev).

Pridevnik kranjsko–slovenski je dvopomenski: (1)ʻslovenski s kranjskimi značilnostmi/lastnostmiʼ: »kakor pričajo stare kranjsko–slovenske knjige iz 16. stoletja po Kristusu« (JD 4, 308); »Ali to ne dokazuje, da se po pravici pripušča tudi v vmetalnem pesništvu, zlasti ne, da se ima terpeti v našem kranjsko–slovenskem.« (JD 1, 35); (2) ʻslovenski na Kranjskemʼ: »In ta raba se je potem razširila nekoliko po enaki potrebi, nekoliko naravnost po vplivu cerkvene slovenščine po večini slovenskega sveta, deloma tudi po našem krájinsko–slovenskem.« (JD 3, 428.)

Pregled besedne družine Kranjci, kakor je izpričana v Škrabčevih Jezikoslovnih delih, je pokazal, da je pomensko najbolj razčlenjena beseda kranjski, ki prekaša druge tudi po vključenosti v različne (ne)stalne besedne zveze, najmanj pa Kranjsko, ki se pojavlja izključno kot pokrajinsko oz. upravno–politično poimenovanje. Sicer pa se Kranjci, kranjski in kranjščina pojavljajo v treh za Škrabca bistvenih pomenih. Nanašajo se (1) na Slovence na Kranjskem, (2) na Slovence na Kranjskem, Goriškem (tudi na delu Štajerske blizu Celja ali na Primorskem), (3) Slovence sploh. Prislov kranjsko zadnjega


pomena nima uresničenega, pridevnik kranjsko–slovenski pa zadnjih dveh ne.

3 Škrabec kot zagovornik mnenja, da ime Kranjci, kranjski ni zgolj pokrajinsko, deželno poimenovanje, ampak tudi narodno, ni prodrl. Njegova prizadevanja so bila že v osnovi obsojena na neuspeh, saj je bilo ime Slovenci v tem času že splošno uveljavljeno kot naše narodno poimenovanje. Sicer pa je Škrabec jezikovni realist in uporablja ta poimenovanja v skladu s splošno rabo, torej zlasti kot pokrajinsko ime, na sosednje pokrajine in na vse Slovence pa ga razširja zlasti takrat, ko utemeljuje táko razširjeno rabo. Prav tako ni prodrl s svojo razlago imena Kranjci. Etimološki slovarji ga niti ne omenjajo; v zvezi z razlago omenjajo druga imena, razlago samo pa odpravijo z besedo neustrezno.

In vendar tako poimenovalna kot etimološka problematika Kranjcev potrjujeta Škrabčev sloves samostojno mislečega jezikoslovca, ki razvija svojo misel ne glede na avtoritete in splošno rabo, saj mu je pomembna samo resnica.

Literatura

Bezlaj, F., 1956: Slovenska vodna imena. I. del, A–L. Ljubljana. – –, 1982. Etimološki slovar slovenskega jezika. Druga knjiga, K–O. Ljubljana. Breznik, A., 1909: Slovanske besede v slovenščini. Ljubljana.Grafenauer, B., 1991: Kranjska. V: Enciklopedija Slovenije V. 389–391.Miklošič, F., 1867: Die Fremdwörter in den slavischen Sprachen. Wien.Moder, J., 1999: Imensko in stvarno kazalo k Jezikoslovnim delom patra Stanislava Škrabca.

Nova Gorica.Narat, J., 1999: Prekmurščina v delih p. Stanislava Škrabca. Škrabčeva misel III. 163–175.

Nova Gorica.Ramovš, F., 1927: O naravi psl. tort– in tert– v praslovanščini. ČJKZ 6, 22–26. Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. V. del. 1898. Zagreb.Skok, P., 1972: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Knjiga druga, Zagreb.Stramljič Breznik, I., 1999: Škrabčeve ocene Breznikovih jezikoslovnih prispevkov. Škrabčeva

misel III, 97–106. Nova Gorica.Škrabec, S., 1994-1998: Jezikoslovna dela I–IV. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica.

KrajšavaJD – Škrabec, S., 1994-1998: Jezikoslovna dela 1–4. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica.

Summary

In Škrabecʼs Jezikoslovna dela there are 278 pages on which there is at least one mention of the names Kranj and Kranjec or derivatives front them. The contexts in which the terms come up are largely concerning phonology and word–accent, then orthography and morphology, followed by appellation and etymology, and more rarely lexicology, semantics, style; there are marginal mentions regarding word–formation, syntax and poetics. The most relevant places mentioning Kranjci, kranjski, kranjsko and


Kranjsko, are in two groups: 1) in connection with the administrative/political entity, and 2) connected with language.

In contrast to the majority of etymologists, Škrabec connects Kranjci with the word krajina, i.e., suggesting that Slovenes are on the periphery (kraj) of the Slavic world. According to him, Kranjec and kranjski are shortened forms for the proper terms Krájinec in krájinski.

In Škrabecʼs definition the term Kranjci refers not to a political or geographical entity, but a national one. He advocates the expansion of this “true noble and national name,” asserting that Kranjci are also in “Styria, Carinthia, etc.” The name implicitly covers also Lower, Upper and Inner Carniola, southern Styria to Celje, Gorica. Kranjci or kranjski Slovenci are thus contrasted by him to Prekmurians, eastern Styrians, Carinthians, Primorians, Istrians, Venetian Slovenes, Resians, Gorizians and for them – in contrast to his suggestions – he preserves the older, established meaning.

In the word family Kranjci the semantically most analyzed form is kranjski. It exceeds the other forms also by its inclusion in various (non–)fixed phrases, the least represented is Kranjsko, which occurs solely as the name of the administrative/political entity. Otherwise, the terms Kranjci, kranjski and kranjščina occur in three meanings relevant for Škrabec. These refer to (1) Slovenes in Carniola, (2) Slovenes in Carniola and Gorizia (as well as in the part of Styria near Celje or in the Littoral region), (3) Slovenes in general. In the latter two meanings there are only fragmentary mentions in which he discusses the appropriateness of the name Kranjci as a national designation. The adverb kranjsko lacks the last meaning; the adjective kranjsko–slovenski lacks the last two.

As an advocate of the view that Kranjci, kranjski is more than a regional term, but a national designation, Škrabec failed. The name Slovenci was already well established as the national designation at that time. Nor did his explanation of the name Kranjci endure.

Documents

· Web viewGrafenauer je v petem zvezku Enciklopedije Slovenije (1991, 389) kot nejezikoslovec obe razlagi nekritično združil kot dopolnilni oz. časovno zaporedni: »Ime K. je