Po mnenju ministrstva za zdravstvo sodi Vtikač med proizvode, za katere bi bilo

bolje, da sploh ne bi obstajali

vtikač

Vtikač

Letnik 10, številka 1

maj/junij 2013

Izdaja: Gim. Bežigrad, Peričeva 4, LJ

Urednika: Jakob Grčman, Žan Zupan

Mentorica: prof. Mojca Osvald

Tisk: Birografika Bori d.o.o.

ISSN: 1580 - 4798

KAZALO

Uvodnjak.................................................................................1

Aussehen Modni blogerji.............................................................2 Retro..............................................................................3

Literatura Tista mala E-jevka z očali debatira: PLAŽA ROMAN ALI RESNA LITERATURA?..................5 Femme dysfunctionelle..............................................6 Filozofski koncepti delajo sodobno fantazijo enakovredno realistični književnosti.....................7

Film Tihožitje........................................................................10 Alois Nebel...................................................................10

Gori doli naokoli Another London..........................................................11

Intervju Miha Kordiš, študentski reformator..........................12

Razmišljanja Kaj je gotof je?..............................................................15 Meje na papirju............................................................16

V zavetju učilnice številka 13 smo jeseni 2011 na

pobudo Jakoba Grčmana sklenili, da gre nadaljevati

dobro tradicijo šolskega časopisa Vtikač, v katerem

se oglašajo kritični Bežigrajčani. Po več prestav-

ljenih rokih in z veliko truda celotnega uredniškega

odbora je prva številka po letu 2009 ugledala luč

aprila 2012. Vsi smo bili ponosni nanjo.

Ponovno smo se polni zanosa zbrali jeseni 2012,

tokrat v učilnici 61. Imeli smo dijake, dobili smo

članke. Izgubili pa zanos. Natančneje izgubila sva

zanos. Jakobu je veliko dela nakopala matura, mene

pa je zaposlovala tranzicija iz nacionalnega na

mednarodni program. Plodna sva bila le v iskanju

izgovorov.

Pa vendarle Vtikač vseeno držite v rokah. Moti-

vacija se je vrnila in številko smo vseeno izdali.

Ob vloženem delu pa se poraja vprašanje: zakaj je

pomembno, da dijaki Gimnazije Bežigrad še naprej

izdajamo Vtikač?

Vtikač je simbol, ki predstavlja vse, kar ponuja

srednješolska izobrazba. To v nasprotju z mnen-

jem premnogih dijakov niso le ure matematike in

laboratorijske vaje iz kemije, temveč zavetje, ki

ga izobraževalna ustanova ponuja vsakomur, ki si

želi poizkusiti nekaj novega. Tako nam na primer

šola omogoča, da razvijamo svoje organizacijske

spretnosti (konkretno na GIMB; Dijaška skupnost,

Kulturni Multipraktik itn.), spodbujamo kreativnost

(Talent Show, Rock koncert) prav tako pa se lahko

poizkusimo v bolj specifičnih vodah kot je npr.

režija (Plesna predstava, Filmske delavnice). Uvod-

njak seveda ni mišljen kot hvalospev Bežigrajski,

saj že tako ali tako spimo na lovorikah, medtem ko

sloves najboljše šole počasi a vztrajno izgubljamo.

Našteti primeri služijo le kot opomnik prenekaterim

dijakom. Tako kot tudi Vtikač. Dokler bodo obsta-

jali dijaki, bo obstajala tudi dijaška radovednost,

skupaj z njo pa tudi posamezniki, ki se bodo želeli

preizkusiti v novinarstvu, drugih literarnih umet-

nostih ali pa zgolj urednikovanju časopisa. Dijakom

je treba omočiti prostor, kjer lahko objavljajo svoje

izdelke, včasih tudi za ceno pomanjkanja materiala

in spanca, saj le tako lahko upamo da bomo (vsaj)

gimnazijce prepričali, da srednješolsko življenje

ni le ‘žuljenje’ učbenikov na pamet od ponedeljka

do četrtka ter pijančevanje v petek zvečer, temveč

proces s katerim se preko izkušenj pripravljamo na

odraslo samostojno življenje.

Zato kolegi/ce dijaki/nje, VTAKNITE SE.

Žan Zupan

UVODNJAK

AUSSEHEN

MODNI BLOGERJIpiše: Saša Trstenjak

New York, oktober 2009. Nekaj je bilo narobe, po-gled na prve vrste na revijah tedna mode pretresljiv. Kakšne filmske zvezde in žene nogometašev, za njimi se je bilo potrebno razgledati daleč nazaj v drugo vrsto. Njihova mesta so zasedli modni blogerji, nižja kasta modne družbe. Prišli so prav po tiho, kot polet-ni dež, ki se razvije v uničujočo nevihto, in za sabo pustili razdejanje v do tedaj jasno začrtani hierarhiji modnega sveta.

Kar naenkrat so bili povsod, Bryan Boy v prvi vrsti na D&G le dva sedeža od Anne Vintour, Garance Doré klepeta z urednico italijanskega Voguea, kot bi se poznali že iz otroštva, komaj trinajstletna Tavi Gevinson se nastavlja fotografom v objemu Johna Galliana, ko je ta še trdno sedel v Diorjevem stolčku. Čeprav je bil pogled na drobno Tavi v dizajnerskih oblekicah prav prikupen, pa se s tem ne bi strinjali vsi tisti, ki so bili ob tem primorani nanjo gledati iz druge vrste, medtem ko je ona sedela v prav tistem sedežu, ki je bil še prejšnjo sezono rezerviran za njih (sedaj jim je pogled zastirala gromozanska roza pentlja, pokrivalo, katerega je Tavi v dar poklonil sam Stephen Jones).Modno srenjo je zajela panika, iz vrha prehrambne verige jih je popolnoma nepričakovano izrinila množica povprečnežev, praktično otrok in zdelo se je, da v svetu, ki poveličuje večno mladost in svežino, nimajo prave konkurence. Povišan srčni utrip pa je trajal le do naslednje sezone, ko se je življenje vrnilo v ustaljeni tir in so prve vrste zopet krasili uredniki modnih časopisov in zvezde velikih platen. Vse se je zdelo kot po starem, le z eno spre-membo. Že res, da si blogerji svoje sedeže na mod-nih revijah zopet delijo z ustaljenimi imeni, a v svetu mode so se zasidrali tako trdno, da se zdi, da ga ne nameravajo nikoli več zapustiti in po dobrih treh letih od velikega prihoda se zdi, kot da so tu že od samega začetka.Modni blog je postal medij nove generacije, ki so ga najbolje posvojili prav tisti, ki so njegove ustvarjalce predstavili širšemu občinstvu, torej oblikovalci sami. Predstavljajo najučinkovitejše sredstvo za trženje, modne hiše jih zalagajo z najnovejšimi kosi nara-vnost iz modnih brvi v zameno, da o njih pišejo na

svojem blogu, kar pa se ob podatku, da blog Su-sanne Lau vsak dan bere kar 10 tisoč ljudi, sploh ne zdi nepričakovana poteza. Ta način trženja je doživel uradno priznanje, ko je leta 2009 ameriška agencija za zaščito potrošnikov, FTC (Federal Trade Com-mission), izdala navodilo, da morajo blogerji med omembami podarjenih kosov nazorno obrazložiti, da je to del trženja blagovne znamke.Povsem drugače pa so blogerje sprejeli tiskani medjii, saj se za razliko od imen prvih vrst grožnje niso rešili že v naslednji sezoni. Kosati se z njimi je bilo nemogoče, ko pa so celotno kolekcijo na svo-jih straneh objavili, še preden je zadnja manekenka z modne brvi izginila v zakulisje, medtem ko so uredniki na poročanje o trendih na spletnih straneh časopisa morali počakati celih nekaj ur. Modni ure-dniki so hitro pristavili svoj delež in začeli objavljati lastne modne dnevnike, a niso nikoli popolnoma posvojili čara primarnih blogerjev – to, kar te dela tako privlačne, je dejstvo, da so svoje prve zapise ob-javili kot popolni povprečneži, s katerimi se je lahko povezal vsak, česar za modne urednike ne moremo trditi. Nekateri so ubrali drugo pot in prišleke izkoristili za zvišanje lastne priljubljenosti, sprejeli so jih medse, z njimi so sklenili raznovrstna sodelo-vanja in na svojo stran pridobili številne privržence modnega bloga.Za točne ocene, kolikšno nevarnost blog predstavlja tiskanemu mediju, je verjetno še prezgodaj, bloger-ski fenomen je še premlad in komaj na začetku svoje poti. Zame pa je stvar podobna tisti z elektronskimi knjigami, vonja in dotika sveže tiskane izdaje še nekaj časa ne bom zamenjala za zaslon, pa čeprav sem vsebino nove številke po zaslugi nepogrešljivih blogerjev videla že neštetokrat in mi zanjo ni bilo potrebno odšteti niti evra.

AUSSEHEN

AUSSEHEN

RETROpiše: Veronika Cukrov

Veliko ljudi rado poudarja, kako lepo je bilo včasih; ne le z vidika ekonomske preskrbljenosti, odsot-nosti razdiralne digitalizacije, širšega in predvsem drugačnega nabora moralnih vrednot, ki je poudarjal pomembnost prijateljstva in tradicionalne družine - lepota nekdanjih dni ljudem velikokrat pomeni prav lepoto samo; beseda “retro” ima pozitiven prizvok pri skoraj vsakem človeku, tudi pri tistih najbolj zagri-zenih novodobnežih. Zakaj? Mar ni šlo pri napredo-vanju sveta, znanosti in tehnologije tudi za napredek dizajna? Estetika je, v nasprotju s splošnim prepričanjem o njeni subjektivnosti, zelo jasen pojem. Ljudje smo v osnovi matematična bitja (čeprav nekaterim izmed nas matematika sploh ne gre) – naše telo in njegovi procesi bazirajo na algoritmih in kalkulacijah, naše zenice poznajo število pi, četudi ga mi ne. Tudi mi sami smo narejeni po zlatem rezu - ne samo školjke, Stonehenge in Da Vincijev kanon proporcev (v bistvu prihaja v naravi do anomalij – če bi pri nas in naših prednikih vse potekalo po načrtu, kar pomeni, da bi vsak dan dobili ravno prav beljakovin, polisa-haridov in vitaminov, ravno prav sončnih žarkov, ki bi nam pomagali tvoriti ravno prav vitamina D, in bi ta vgradil ravno prav kalcija v kosti, da bi ravno prav zrasle v skladu z genetskim načrtom, potem bi res lahko vsi veselo živeli v razmerju 1:1.61803399. Na žalost to v realnosti ne obstaja, v dodatni kombinaciji z vsemi možnimi pesticidi in kancerogeni pa se nahajajo le sorazmerno dobri približki zlatega reza v naših telesih). Kakorkoli že, naše telo pozna matematiko, časti matematiko – ve, da brez njenih zakonitosti ono ne bi obstajalo in vestno strmi k njej. Zato smo globoko impre-sionirani, kadar vidimo grozljivo dovršen čebelji panj ali broccoli romanesco in se nam oboje zdi neverjetno lepo. Ker globoko v sebi vsi vemo, da je prav matematika tista, ki nam omogoča življenje in da je ravno popolno izpolnjevanje njenih za-konov tisto, ki nam bo omogočilo še boljše življenje. Globoko v nezavednem vsi vemo, da bomo tekli še hitreje, če bomo imeli proporcionalno telo in imeli

genetsko boljše spolne partnerje, če bo naš obraz bolj simetričen. Zato je človeštvu skupno, da nam matematično dovršene podobe predstavljajo nekaj lepega, praktično vrhunsko estetskega - s tega vidika je estetika univerzalna, ne le splet vzgoje, krea-tivnosti, avantgarde, izvirnosti ali blodenj, kakršno prepričanje nam velikokrat vsiljujejo razni obliko-valci. V času od tridesetih do petdesetih let je prevladova-la estetika na vseh področjih življenja: od zobnih krtačk preko avtomobilov (dobro, njim in njihovi okorni izvirnosti še nekako oprostimo občasna kršenja estetskih pravil, pa še teh je bilo navkljub tehnološki zaostalosti presenetljivo malo) do hiš in mešalcev hrane je svet zajela evforija popolnosti, evforija preproste funkcionalne dovršenosti, ki je bila dovolj topla in domača, da je nismo mogli stlačiti v minimalizem, in premalo asimetrična, da bi jo tretirali kot avantgardo. V tem času smo ljudje dognali absolutno lepoto; celo modni svet je dognal, da se človeštvu iz podzavesti poraja še en izjemno pomemben vzorec estetike, in sicer vzorec čaščenja splošne moške in ženske vloge ter oblike – iz tega izvira polovica privlačnosti med spoloma. Ce-lotno uniformiranost takratnih predstavnikov obeh bioloških polov lahko predpišemo seksizmu, seveda. A še danes ostajajo blazerji s podloženimi rameni in bele srajce pojem privlačne možatosti ter svilene obleke, ki so poudarjale ter dodatno intenzivirale izgled peščenourne postave, sinonim za galantno prefinjenost ženskosti. Vendar je nato nastopil problem, ki se je v komunističnih državah zaradi planskega gosp-odarstva manifestiral šele po distopični revoluciji v devetdesetih, v kapitalističnih državah pa seveda že na začetku šestdesetih. Ljudje niso smeli izvedeti, da je bila absolutna estetika že dosežena! Če priznamo nekaj takšnega, prosti trg propade! Če ni napredka, ni potrošništva. Pa vendar, kam lahko greš, ko si dosegel vrh? Le navzdol, seveda. Tako je spreten marketing prepričal občo javnost, da novejši, za-komplicirani, nefunkcionalni, androgeni modnoo-blikovni trendi pomenijo več, da so kot znanost in tehnologija boljši od tistih dosežkov preteklih desetletij. Da moramo kupovati nove stvari, čim več njih, čim bolj zakomplicirane, unikatne, čim bolj drage verzije njih. Da so obleke, avtomobili, zobne krtačke in mešalci možnost za izkaz lastne

AUSSEHEN

individualnosti in posebnosti, ki naj bi jo posedoval vsak (krehm, bogat) del kapitalistične družbe. Da ni nič narobe z rubini na pralnem stroju (če za njih le dovolj plačaš!) ter da je naenkrat cel splet naših vsak-danjih materialnih atributov le možnost za izražanje naše kreativnosti – pozabite na platno, pozabite na list papirja (Kako bo prodaja brezzveznih listov papirja pripomogla k bogatenju lastnikov velikih korporacij? Kako boste ljudem zaračunali lastno kreativnost?), bodite ustvarjalni na lastni koži, z last-nim denarjem (in tujimi idejami)! Od tistega dne do danes so se kot nekateri izrodki kapitalistične realnosti razvili razni Desiguali, Etnisi, Karli Lagerfeldi ter estetika, ki zares ne zadovoljuje več nikogaršnje potrebe po simetriji, ravnovesju, instinktivni privlačnosti, prefinjenosti, domačnosti ali funkcionalnosti. Za tovrstne vrednote v kapi-talizmu ni prostora, Fibonaccijeva števila pač niso atraktiven prodajni atribut, ker se za razliko od mode ne spreminjajo vsake tri mesece. Današnje stanje onesnaženega, pa vendar površinsko svetlikajočega se sveta je le pobruhana ogabna realnost kapitalizma.In čeprav danes bolj eklektično gledamo na dizajn ter estetiko, se tudi najbolj kvazi svobodnjakarsko indoktrinirani enaindvajsetostoletneži nekje globoko v sebi zavedajo ravnovesja, h kateremu kljub naravni selekciji in boju za preživetje teži človeštvo. Četudi se zdi oblikovna vrednost vsakdanjih predmetov (ki naj bi imeli izvorno le funkcionalno vrednost!) trivialna razčlenitev, pa dodobra odraža vsesplošno razpoloženje ter surovo naravo kapitalizma: naj se vidi tebe, kot pomembnega posameznika, kot sof-isticiranega individuuma! Naj se vidi, naj se ve; kdo si, kdo so tvoji starši, koliko si nakradel in koliko si naš; obleka namreč res naredi človeka, četudi on ne več nje!

AUSSEHEN

LITERATURA

Tista mala E-jevka z očali debatira: PLAŽA ROMAN ALI RESNA LITERATURA?

piše: Anamarija Krassnig

»Tisto, kar bereš, ko ti ni treba, določi, kaj boš, ko si lahko samo ti.« Oscar Wilde

Vsi moramo brati v šoli, malo od nas dejansko uživa v branju teh knjig. Ker so tako stare? Ker so jih napisali (večinoma) slovenski pisatelji? Ta razsežnost doseže tudi angleščino. Ker je Lord Of the Flies res tooook do-

bra knjiga.

Ko se te obveznosti končajo, se začnejo druge, pa vendar veliko ljudi najde čas za branje (glede na to, da pišem o knjigah, sem med njimi). In s tem se začne večen problem. Kaj naj berem? [Oh ja, glihkar sem gor

dala očala, da sem bolj intelektualna, ko to pišem] Priznam, večkrat sem v šolo prinesla Princeskin dnevnik. Ja, prav ste prebrali. Princeskin dnevnik. Tiste knjige za zgodnje najstnike. V bistvu niso, ker tudi Mia

odrašča in njeni problemi so vedno bolj podobni našim. In ravno njena obsesivna skrb za vse njene probleme je tiso, kar je smešno in ti pomaga spomniti se, da boš nekega dne tudi ti spet užival življenje.

Na drugi strani pa so vsa tista klasika in kul knjige, ki izgledajo res dobro v tvoji roki in dajejo vtis, da si nek ‘intelektualec’ in dodaten bonus imaš, če dejansko uživaš v njih. Poleti se vse to vidi še dodatno. Knjiga na plaži/v javnosti je ‘statement’ in pove kar nekaj o tebi (še posebej, če bereš avtorja, ki ga malo ljudi pozna,

takrat si res faca).

Kaj hočem z vsem tem povedati? Da so nekatere knjige veliko precenjene in druge podcenjene? Mogoče. Da ljudje mislijo slabše o tebi, če bereš plaža roman? O ja. Ker si. (mislijo) Chick lit in ljubezenski romani so na-jbolje prodajani in največkrat zavrženi kot neumni. Ne, če jih bereš. Resnično verjamem, da se v vsaki knjigi

najde nek dragulj; da je dobro napisana, da zbudi misli, da te spremeni v optimista. Da uživaš. Ker zato so bile knjige narejene. Da pozabiš na tegobe vsakdanjega življenja. Knjige te posrkajo v magični svet, v katerem

se zgubiš, kar je še najmanj pomembno.

Sedaj pa nazaj k uvodnemu citatu. Če knjige določajo, kdo si, potem je najbolje, da začnem brati Kerouaca in Orwella in mogoče bom celo naredila Bežigrad z odliko. Dvomim, da to deluje tako, toda kaj čem. Manj verjetno, ker je obilica chick lita naredila svoje. Ali pa sem sama kriva. Sami sebi sem najboljša literarna ju-

nakinja (če pa bi se bogovi odločili, da bi se nekaj zgodilo kje drugje kot v moji glavi, se ne bom pritoževala). Mogoče je pa to vse, kar bom, ampak še vedno verjamem, da sem zmožna narediti nekaj več. Ker so mi moje

male knjižice dale upanje.

TO JE VSE, KAR POTREBUJEŠ V ŽIVLJENJU.

LITERATURA

Femme dysfunctionnelle piše: Anamarija Krassnig

Če ste za slovenščino imeli našo najljubšo profesorico ali vsaj malo znate francosko, potem prepoznate naslov in kaj vsaj približno mislim z njim.

Naša draga profesorica je z velikim veseljem razlagala vlogo žensk v književnosti. Dolgo časa sta obstajala samo dva tipa žensk- femme fragile in femme fatale, oba sta bila pretirano posplošena. Femme fragile je tipično blond dekletce, ki je preveč delikatno, da bi samo odšlo na sprehod. Nujno potrebuje moškega,

da jo zavaruje pred svetom. Predstavljate si dekle, ki zaradi svojega pretesnega korzeta (in najverjetneje prečudovite, a zelo težke obleke) še dihati ne more, kaj šele da bi bila dejavna kjerkoli drugje. Omedlevica in

naivnost sta njen trademark.

Femme fatale je njeno nasprotje - usodna ženska, ki moškemu zmeša glavo in je praktično na stopnji demonske boginje. Z moškimi se igra, da potre njeno že tako skrito nezadovoljstvo. Gotovo imate v glavi

neko črnolasko z zelo oprijeto obleko, ki poudari njene perfektne obline (vem, da si je jaz drugače ne morem predstavljati).

Potem pa je na sceno prišla Bridget Jones in vsem zameštrala štrene. Vsi ste videli filma in upam, da vsaj imeli knjigo v roki, ko ste obiskali kakšno knjigarno. Bridget je kronično samska in njeno življenje se ne pre-makne nikamor. Vendarle se uspešno preživlja. Je prikupno naivna, na vsak način disfunkcionalna. Ja, ima svoje probleme, a jih vse premaga. SAMA. Za to ne potrebuje moškega in definitivno jih ne osvaja uspešno ali kakorkoli drugače. Njen princ ji praktično pade v njeno naročje in jo sprejme z vsemi njenimi napakami

vred (ona pa ima vmes nekaj majhnih živčnih izpadov).

Pod kaj bi potem ona prišla? Ni taka mala božica, da bi jo dali pod femme fragile - če bi jo pustili samo v njeni grozni službi, bi preprosto vztrajala naprej - in definitivno ni femme fatale. Ona je nova sodobna ženska; sama se uspešno preživlja, ampak ni čisto zadovoljna, ker je samska. Nova družba je literarnim

teoretikom postavila problem. Ki ga je sedaj moja malenkost rešila. Odgovor je v naslovu.

LITERATURA

Filozofski koncepti delajo sodobno fantazijo enakovredno realistični

književnostipiše: Tina Arh

Ursula K. Le Guin, ena od utemeljiteljic žanra sodo-bne fantazije, je nekoč zapisala: »Biti prepričan, da je realistično pripovedništvo po definiciji večvredno fantazijskemu pripovedništvu, je biti prepričan, da je posnetek večvreden izumu.« A njeno mnenje navi-dez ne dosega močnih simpatij med mnogimi bralci, predvsem starejšimi in bolj izobraženimi, ki močno favorizirajo realistično književnost kot edino, ki je kvalitetna in primerna za odpiranje obzorij učenega posameznika – zasledimo lahko celo izraz elitna literatura. Fantazijska književnost je zaradi pripad-nosti žanru pogosto označena kot trivialna literatura, torej je razvrednotena in naj bi v prvi vrsti stregla bralčevim psiho-socialnim potrebam. Pokazati želim, da to nikakor ni edini vidik sodobnega fantazijskega romana, in sicer zaradi mnogih filozofskih konceptov, ki jih tovrstna dela vsebujejo, ter zaradi načina, kako znanje o filozofiji posredujejo bralcem.

Ena izmed pogostejših filozofij, ki jo srečamo v fantazijskih delih, je platonizem. Platon je veliko razmišljal o lastnostih predmetov in pojavov ter zaključil, da morajo imeti neko bistvo, da jih lahko vedno znova prepoznamo, čeprav se med sabo raz-likujejo. Temu bistvu je rekel ideja in te naj bi obsta-jale v duhovnem svetu, dostopnem le razumu, ki naj bi bil stvarnemu svetu tudi nadrejen. Abstrakten po-jem ideje pa je kar nekaj fantazijskih del vsaj delno konkretiziralo: večkrat se srečamo z jezikom, katere-ga besede niso samo poimenovanja, temveč bistvo določenega predmeta. Tako v ciklu šestih knjig Zemljemorje avtorica Le Guinova v namišljen doga-jalni prostor vpelje poseben jezik: »Starorek ali jezik stvarjenja [...] je domnevno neizmerljiv jezik, ker vs-ebuje imena za čisto vse.« Ta jezik vsebuje določeno moč, kajti s poznavanjem pravega imena predmeta ali osebe dobi čarovnik nad njim popolno oblast. Tu najdemo namig na nadrejenost duhovnega: »… ga je naučila imena, ki je sokolovo pravo ime in na katero se sokol mora odzvati.« Podobno idejo najdemo tudi

v trilogiji Ognjeni veter Williama Nicholsona, kjer pa se ideje ne izražajo z jezikom, temveč s pesmijo, ki jo lahko zaznavajo le ljudje s posebnim darom, Pevci. V tistem svetu ima vse svojo pesem in če Pe-vci želijo na karkoli vplivati, morajo pesem določene stvari uskladiti s svojo pesmijo. »V srcu jajca vendar leži tisto, zaradi česar je jajce, njegovo bistvo. Zakaj temu torej ne bi rekel pesem?« V obeh primerih, četudi je vsak unikaten, lahko opazimo skoraj pop-olno sledenje Platonovemu razmisleku.Poleg pogostih podobnosti pa lahko v vsakem delu najdemo tudi unikatne filozofske koncepte, ki so lahko tudi posebnost za ta žanr. Le Guinova je taoistka in za to religijo je značilen močan filozofski del, taoistična filozofija. Lep primer zanjo najdemo v knjigi Čarovnik iz Zemljemorja, ko glavni junak Ged z nepremišljeno čarovnijo na svet prikliče Senco. Ta predstavlja Gedovo temno plat, ki jo mora premagati, njegovo tekmovalnost in napuh, zaradi katerega jo je sploh priklical. Senca prevzame nje-gov videz, izvemo tudi, da sta njuni pravi imeni enaki. Le Guinova se tu zgleduje po taoističnemu simbolu jing jang: v Gedu je del Sence in tudi v njej je del Geda. Ko Ged neha bežati in zakliče njeno ime, ki je enako njegovemu, sprejme svojo temno plat, kar mu v skladu s taoizmom prinese notranjo pomiritev: “Svetloba in tema sta se srečali in se zlili in bili sta eno.” Še en poudarek taoistične etike je na pomenu nedelovanja, ki pa ni enako pasivnosti, temveč skrbni presoji, kdaj je potrebno delovati, da dosežemo naravno ravnovesje. Zgled za to v knji-gah predstavlja Gedov mentor, mag Ogion Tihi, ki magije ne uporablja, temveč pusti, da se stvari doga-jajo o njihovem naravnem zaporedju – a ko otoku grozi uničujoč potres, ga s svojo močjo vendarle ustavi. Ged bi lahko ostal pri Ogionu, toda le-ta je zadovoljen z ‘zgolj biti’, Ged pa teži k ‘delovati’. Na šoli za mage pa vseeno izve isto: »Toda ničesar ne smeš spremeniti [...], dokler ne veš, kakšno dobro in kakšno zlo se bo rodilo iz tega dejanja. Svet je v ravnovesju [...]. Sposobnost čarovnika, da na svetu nekaj spremeni [...], lahko poruši to ravnovesje sveta. Ta […] njegova moč je nevarna. [...] Uporabiti jo sme le, kdor ima zadosti znanja in modrosti, in to takrat, ko je res nujno.«Na drugi strani se je Nicholson navezoval na Platonovo delo Država, ko je opisoval najboljšo družbeno ureditev v trilogiji: idealni državi naj bi vladal sloj filozofov, ki ne bi imeli zasebne last

LITERATURA

nine, njihova edina naloga pa bi bilo razmišljanje in spoznavanje idej. Tem filozofom povsem ustrezajo Nicholsonovi Pevci, ki se celo življenje le učijo peti (torej spoznavati ideje), koncept privatne lastnine jim je tuj (spoznamo puščavnika Pasjeglava, ki živi na drevesu in si ne lasti ničesar), vendar pa se v določenih ključnih trenutkih zberejo na otoku Sirene in s svojo močjo vplivajo na razplet dogodkov, na koncu pa celo žrtvujejo svoja življenja, da bi svet očistili zla. Prav tako kot pri Platonu pa se tudi pri Nicholsonu demokracija ne izkaže, kajti ko se po-potniki poskušajo demokratično odločiti, ali bi pot nadaljevali ali ostali v rodovitni dolini, se med njimi nesoglasja le še povečajo. S pomočjo teh zgovornih primerov smo spoznali nekatere izmed mnogih filozofskih konceptov, ki se lahko pojavijo v sodob-nih fantazijskih romanih ter spoznali, da so si lahko zelo podobni in imajo isto sporočilo ali pa izhajajo iz povsem različnih filozofskih tradicij. Vse to pa le še povečuje raznovrstnost idej, ki jih lahko najdemo v tovrstni literaturi.Zanimivo je tudi opazovati, kakšno je stališče posa-meznega avtorja do svobode oziroma determinira-nosti in v kolikšni meri se navezujejo na filozofe, ki so o tem veliko razpravljali. Obema obravnavanima deloma je skupno navezovanje na delo Jeana-Paula Sartra, ‘filozofa svobode’. Ta je trdil, da je svoboda tisto, kar naredimo iz sebe z lastnimi odločitvami, čeprav je del nas že determiniran z vzgojo, okoljem in sposobnostmi. Hanno v delu Ognjena pesem svojo hčerko pouči: »Moč, ki jo zdaj čutiš v sebi, nadalje lahko odkloniš, jo izrabiš samo zase, z njo se lahko bojuješ ali celo storiš kaj slabega.« Kljub temu, da ji je bila moč dana in da si je ni izbrala sama, Lissa zaradi nje nikakor ni nesvobodna, kajti še vedno ima možnost svobodno izbrati, kaj bo s to močjo naredila. Vendar pa Sartre govori tudi o tesnobi, ki sledi zavesti o takšni svobodi: breme tega, da smo odgovorni za svoje odločitve, je lahko veliko. In v podobnem smislu nadaljuje tudi Hanno: »Ne, lahko ni. [...] Pomisli samo, kaj ti stoji na poti: strah, nasilje, [...], sovraštvo [...] in samota [...].« Podobno pa se je dogajalo tudi Tenar iz romana Atuanska grobnica, ko jo je Ged osvobodil: »Začenjala se je zavedati breme-na osvobojenosti. Svoboda je težko breme, velik in nenavaden zalogaj za duha […]. Svoboda ni dar, pok-lonjen v naročje, ampak izbrana pot, in ta pot zna biti težka.« Sartre je tudi avtor reka ‘Eksistenca predhaja esenco’, s katerim želi povedati, da

človek sprva samo obstaja kot nepopisan list, nato pa s svojimi lastnimi izbirami ustvari svoje bistvo. To ni tako daleč od Gedovega sveta, kjer otroci do trinajstega leta nimajo pravega imena, nato pa jim ga zaupa čarovnik v posebnem obredu imenovanja. Vemo, da pravo ime v staroreku tam predstavlja tudi bistvo poimenovanega, torej lahko rečemo, da človek dobi esenco kar nekaj časa po začetku eksistence.Vseeno pa se je težko otresti občutka, da so junaki v Ognjenem vetru precej bolj determinirani od tistih v Zemljemorju. Skozi zgodbo se vedno znova ponavlja motiv prerokovanja, kajti mati glavnih likov Strelca in Lunje je prerokinja, ki s svojo močjo popotnike povede do domovine. Prerokbe pa hitro napeljejo na misel, da je prihodnost že natančno določena. V to je verjel tudi filozof Seneka, ki je pisal o tem, da se uso-di ni mogoče izogniti in da je zatorej tudi nesmiselno poskušati, se je pa smotrno vnaprej pripraviti nanjo in se z njo pogumno sprijazniti. Zdi se, da Pevec Albard v Ognjeni pesmi deli to mnenje, ko umirajoč leži na tleh: »Vedel je, da umira in da ne more storiti ničesar [...]. A saj si rešitve niti ni želel.« Tudi Lunja je videti sprijaznjena s tem, da bo umrla, da bo svet očiščen slabega, saj pravi, da je »... najina naloga zgolj odigrati manjšo vlogo v tistem, kar se ima zgoditi.« Zanimiv je tudi prizor, ko Albardu drugi Pevec pove, da je ves čas le igral svojo vlogo, čeprav je mislil, da se Pevcem upira. Kljub jezi Albard privoli, da bo nadaljeval z učenjem Strelca, »Pa ne zato, ker so tako načrtovali na tistem kupu skal sredi morja, [...] temveč ker sem se tako odločil sam. Sirene me nima v oblasti.« Vendar pa nam Pevčev hehet po tej izjavi da jasno vedeti, da se Albard moti.V Zemljemorju pa nam je na voljo precej več misli o svobodi kot o determiniranosti. Zdi se, da se je avtorica poleg Sartra opirala tudi na Barucha de Spinozo, ki je imel za svobodne ljudi tiste, ki jih vodi razum. Prehod iz nesvobode v svobodo je razumel kot osvobajanje človekovega uma različnih prisil, kot so stereotipi in vraževerje. Prav takšen prehod pa se je zgodil že omenjeni Tenar, ki je bila mnogo let svečenica Brezimenih, temnih sil v naslovni Atuanski grobnici. Ged ji je predstavil še drugo možnost: »Oni zares obstajajo. Vendar niso tvoji Gospodarji. […] Svobodna si, Tenar. Vzgojili so te za sužnjo, toda ti si se osvobodila.« Omenila bi še navezavo na Im-manuela Kanta, ki je trdil, da smo svobodni takrat, ko sledimo svojim lastnim pravilom. Senca, ki je preganjala Geda, se je krepila, dokler je pred njo

LITERATURA

nemočno bežal, a vse se je spremenilo, ko je ladjo obrnil in jo začel zasledovati. S tem je on določil pravila igre in Senca je postala šibka, zmožna le še bežati pred njegovo močjo. Očitno je torej svoboda posameznika motiv, s katerim se sodobni fantazijski romani še posebej veliko ukvarjajo, predvsem drago-ceno pa je to, da jo pokažejo z vidika več različnih filozofij in seznanijo bralce tako z determinizmom kot z različnimi pojmovanji tega, kaj svoboda sploh je.Seveda pa ni pomembno samo to, kateri filozofski koncepti so v nekem delu predstavljeni, temveč tudi, kako so. Zanimivo je opazovati, kdo izreče modre in filozofske misli. Pogosto namreč te resnice izrečejo starejši ljudje, na primer učitelji ali mojstri, pa tudi starši. Predvsem lahko takšen vzorec opazimo v knjigah na začetku zbirk, ko so junaki še mladi in se učijo, kajti tako Ged kot Strelec in Lunja so na začetku svojih zgodb mladi najstniki. Skozi zgodbe se razvijajo in se učijo od učiteljev ter iz izkušenj. Geda sprva spremljamo pri mojstru Ogionu, nato pri šolskih mojstrih in v tem času sliši mnoge modre misli. Lunja in Strelec se precej bolj učita iz izkušenj in pustolovščin, pa vendar ju usmerja zelo izobražen oče, pozneje pa njun uk prevzamejo Pevci. Filozofski koncepti so v zgodbo najpogosteje vpeljani s tovrstnim poučevanjem, nekajkrat pa so tudi tesno vpleteni v samo dogajanje in jih predstavi vsevedni pripovedovalec. Učinek na bralca je seveda različen; menim, da o tistem, kar nek lik pove na glas, razmišlja bolj zavestno, medtem ko razmislek vsevednega pripovedovalca dojame bolj podzavestno in mu je posledično manj logičen, a bolj domač. Proti koncu zbirk, ko junak prestane učenje in odraste, pa se pogosto zgodi, da on prevzame vlogo modreca. Ta pojav je pri Gedu bolj izrazit, vendar je razlog ta, da knjige Zemljemorja opisujejo le fragmente njegovega življenja in da se ‘stara’ precej hitreje kot Strelec. Vendar lahko na koncu Ognjene pesmi tudi za Strelca rečemo, da je on postal tisti, ki uči druge, kajti postane pomemben vladar in ljudje ga vidijo kot modreca. Pomembno se mi zdi to, da junaki filozo-fije, o katerih jih v mladosti učijo, ponotranjijo in v odraslem obdobju živijo v skladu z njimi. Čeprav Le Guinova več piše o obstoju posameznika v svetu in Nicholson več o državnih ureditvah, je jasno, da oba pišeta na način, ki bo mladim bralcem blizu in ki jim bo omogočal, da se z junaki poistovetijo ter zato do-jamejo filozofske misli, o katerih jim dela pripovedu

jejo, na njim bližji način kot v šoli. Vse skupaj pa ima za posledico vzgajanje bralca in predstavitev novih pogledov na svet.Različna dela o filozofiji ali celo literalizacije različnih filozofij so največkrat težko branje, ki zahteva izobraženega bralca in so za mladino na splošno neprimerna. Na drugi strani fantazijska literatura ilustrira tudi težko razumljive koncepte na jasen ter slikovit način in je tako primerna za mlade bralce, kajti četudi ti ne vidijo jasno ozadja in ne razmišljajo o idejah, zaradi katerih je knjiga nastala, lahko še vedno uživajo v zgodbi. Poleg tega pa se bodo na nezaveden način učili razmišljati na filozofski način. Seveda pa lahko od sodobnega fantazijskega romana odrasel in izobražen bralec odnese še precej več kot mladi, kajti razmišlja lahko o filozofskih ozadjih dogajanja, to pa dela takšno branje več kot primerno tudi zanj, čeprav so knjige na policah z mladinsko literaturo. Menim, da prav to fantaziji pomembno dviguje vrednost in da jo zato lahko obravnavamo vsaj kot enakovredno ‘elitni’ literaturi, čeprav ji nekateri precej upravičeno pripisujejo še višjo vred-nost.

FILM

Sebastian Meise - Tihožitje

Je neposreden pogled gledalca v intimno okolje družine, kjer se razkrije zamolčana skrivnost očeta, al-koholika in pedofila, ki svoje seksualne fantazije uresničuje ob slikah svoje hčerke. Film je nadvse pro-vokativen, predvsem pa odpre nova vprašanja o morali, saj se zazremo v stisko pedofila kot psihičnega bolnika, ki ga zaradi svojega lastnega občutka krivde in gnusa sploh ne moremo več obsojati. Režiser nas presune, ko se tega niti ne zavedamo, saj se vsa zgodba odvija počasi in lahkotno. Zanimiva je tudi igra hčerke Lydije v igri Daniele Golpashin, ki preseneti s svojo mirnostjo. Človek ne ve, ali igralka tako dobro odigra šok ali pa je režiser preprosto zgrešil njen čustveni odziv. Poleg tega vizualni učinki niso nič kaj posebnega in tudi kadri niso tako umetniško posneti.

Tomas Lunak - Alois Nebel

Je črno-bel animirani film, posnet po stripovski trilogiji Jaroslava Rudiša. Popelje te v temačen svet Aloisa Nebla, ki dela na železniški postaji Bily Potok blizu poljske meje, s svojimi halucinacijami pa nam skozi celotni film razkrije spomine o preganjanju Nemcev po drugi svetovni vojni. Ljubezenska zgodba z melanholičnimi občutki na železniški postaji se prepleta v skrivnostni megli, ki na koncu izgine v jutran-jem soncu.Sprva je seveda treba sprejeti dejstvo, da je film animiran, nato pa je užitek ob njem fantastičen. Je vsekakor vreden ogleda vreden ogleda.

piše: Ana Lorger

GORI DOLI NAOKOLI

Another Londonpiše: Brina Škof

Ko se sredi avgusta dan v Londonu konča šele tam nekje ob devetih zvečer in ko se po ulicah plazi pri-jetno topel veter, se usedem na travnato površino Hyde Parka, zaprem oči in si v mislih zavrtim dogodke današnjega dne.

Vsakomur se kdaj pripeti, da kam zaide brez pravega razloga ali načrta. Samo v iskanju samega sebe, preganjanju dolgčasa ali pa v potrebi po drznosti in navdihu. A kljub začetku brez pravega smisla se na koncu dne izkaže, da je za vse le bil razlog, morda celo zelo dober. Tistega poletnega jutra sem se med potresa-vanjem na sedežu centralne linije londonske podzemne železnice spraševala, kaj se pravzaprav grem in kam grem. Pristala sem pred bivšo elektrarno, ki je danes najbolj obiskana galerija moderne umetnosti in vedno znova navdihujoča – Tate Modern. V Turbine Hallu, osrednjem delu te veličastne zgradbe, so vedno na ogled kakšne inštalacije ali pa odbite umetniške zgodbe. Tokrat ni bilo videti ničesar drugega, kot samo zgubljeni turisti in nekaj nesrečnih umetnikov. Seveda sem stala tam, na balkonu, in opazovala majhnost ljudi v tem velikanskem prostoru, ko sem končno ugotovila, da gre za živo inštalacijo, ljudi, ki so se, kot da so v hipnozi, sprehajali gor in dol po Tur-bine Hallu. Vse je bilo tako pomirjujoče, da sem se jim pri sprehodu preprosto morala pridružiti.Na moje vprašanje, kaj je to drznost, mi je zago-tovo odgovoril Damien Hirst. Ob pogledu na nje-gove razstavne eksponate bi bila verjetno beseda drznost še premila. Damien je najuspešnejši pripadnik skupine mladih londonskih umet-nikov, smrt pa je osrednji motiv njegovih del. Od bleščečih lobanj, prelepljenih s kristali, ki me spominjajo na modne dodatke Alexandra Mc-Queena, do mrtvega morskega psa, krave in ovce razstavljene v raztopini metanala. Njegova dr-znost, skorajda že vulgarnost, me sploh ni zmo-tila, hkrati pa bi razstava bila lahko boljša, saj je

težava v kapitulaciji avtorja samega. Povzpela sem se še v zgornje nadstropje Tatove Mambers Room, kjer sem se z izposojeno člansko kartico ob precenjenem mangovem smoothiju in prečudovitem pogledu na s soncem obsijano St Paul’s Cathedral prepustila ulični modni reviji na Millenium Bridgu. Londončanke, ki se ob prvi napovedi modne novosti brez odlašanja za v službo namažejo s črno šminko, ženske, ki se brez zadrege po mestu sprehajajo v tako kratkih mini krilih, da se jim skoraj reče pas, in svoje službene odmore najraje zapravljajo za ličenje, preoblačenja ali kupovanje (še višjih) čevljev s petami, so odraz samozavesti in sproščenosti. Še istega dne sem se v umetniški mrzlici in privilegiju uporabe članske kartice s podzemno železnico odpeljala do Pimlico Stationa in se napotila proti Tate Britain, ki je podružnica prej obiskane galerije, Tate Liverpool ter Tate St Ives, hkrati pa je tudi najstarejša, odprta je bila leta 1897. Fotografsko razstavo, Another London, sestavlja zbirka črno-belih fotografij, ki jih je Tatu posodil Eric Franck. Razstava je nekakšen turistični vodič po Londonu, v letih med 1930 in 1980, motivi fotografij so poznani in dokaj nostalgični. Sicer dokaj konservativna in varna iz-bira, vendar sem v razstavljenem vseeno uživala. Če je za to moje melanholično razpoloženje, ko samo pomislim na vrnitev v Ljubljano, krivo mesto ali pa ljudje v njem, ne vem. Vendar vem, da me vedno znova napolni z inspiracijo. In-spiracijo? Tisto, ki izhaja iz celote, ki promovira subtilno izražene emocije in pristnosti ter potrju-je, da je smisel življenja v osebnem prepričanju, ki združuje prebrano literaturo glasbo, filme, modo, ljubezen, žalost, strah in neizmerno srečo – združenje majhnih stvari, doživetij, spominov, pogovorov, spoznanj in ne nazadnje tudi samo vožnje s podzemno železnico.

foto in tekst: Lucija Zala Bezlaj

Večina med nami bo prej ali slej začela študirati, zato sem se odločila na kratko predstaviti trenutno doga janje v slovenskem visokem šolstvu. To zadnje čase ni v najboljšem stanju: država z rezanjem sredstev za visoko šolstvo in znanost kvaliteti študija zelo škoduje. Nekateri študenti so se temu postavili po robu – letos se je na Univerzi v Ljubljani oblikovala nova študentska stranka Iskra, ki se med drugim zavzema za polno finan-ciranje visokega šolstva, reformo študentske organizacije itd. O situaciji na univerzi in ciljih stranke sem se pogo-varjala s članom predsedstva Iskre, Miho Kordišem.

1.) EU se je znašla v krizi, na katero se odziva s strogimi varčevalnimi ukrepi, ki pa namesto k izboljšanju stanja vodijo k propadu socialne družbe. Zakaj? Kako je mogoče, da se jih kljub temu še naprej izvaja?

Situacija se razjasni v trenutku, ko čisto ekonomskemu odgovoru pridamo politično dimenzijo. Varčevalni

ukrepi nikoli niso zares merili na izboljšanje stanja, ampak gre za redistribucijo družbenega bogastva od delavskih razredov k bogati peščici. Da to dosežeš, je treba uničiti javno - šolstvo, zdravstvo, prometno infrastrukturo, državno lastništvo v podjetjih in finančnih instituci-jah. Skratka: propad socialne družbe ni nesrečna posledica naivno zgrešene politike, marveč ravno željeni cilj.

Vendar pozor! To ni zarota zlobnih posameznikov, ki si po jamesbondovsko želijo podrediti svet. Je politični projekt, s pozicije kapitala tudi edini smiseln. Njegov cilj je ponovno vzpostaviti visoke profite kapitala - socialna država jih namreč v veliki meri preusmerja v obče dobro, prav tako pa so nižji zaradi uspešnega sindikalnega boja delavstva v preteklih desetletjih.

2.) Kako varčevalni ukrepi vplivajo na visoko šolstvo in znanost?

Varčevalni ukrepi so uničujoči z več plati, ki pa so vse izvedljive na financiranje. Porast plačljivih oblik študija, odpuščanje akademskih delavcev, materialno pomanjkanje fakultet, nižanje plač, višanje obremenitev. Posledično to pomeni ukinjanje družbene mobilnosti in padec kvalitete pedagoškega ter raziskovalnega dela. Ali drugače: vsi trije stebri, na katerih sloni poanta javne univerze, se rušijo.

MIHA KORDIŠ , ŠTUDENTSKI REFORMATOR

INTERVJU

3.) Ena od pomembnih točk Iskre je demokratizacija univerze. Med drugim to pomeni disciplinske post-opke za akademske delavce in večjo vlogo študentov pri odločanju – prekinitev s fevdalnimi odnosi na univerzi torej. Na drugi strani gre pri neoliberalnih tendencah v veliki meri prav tako za discipliniranje akademskih delavcev in poskus kvantitativnega merjenja umskega dela, kar vodi v vzpostavitev McUni-versity. V čem se prizadevanja Iskre razlikujejo od neoliberalnih tendenc?

Demokratizacijo univerze, ki jo imamo v mislih, lahko označimo kot socialdemokratski boj za odpiranje predstavniških institucij univerze večjemu vplivu študentov. Politični cilji v prihajajočih dveh letih se fevdal-nega ustroja univerze dotikajo le posredno. Vprašanje je namreč hudo zapleteno, odgovor pa zahteva znatno širšo politično akcijo, kot je boj znotraj ene same institucije. Seveda pa zrušenja fevdalnih odnosov nikoli ne smemo izgubiti iz dogleda ...

Med našimi stališči in neoliberalnim napadom na univerzo je ogromna razlika. Slednji želi vezi univerzitetne skupnosti razgraditi zato, da bi jih nadomestil z mehanizmom trga - četudi ta skupnost zaradi dolgotrajnega obleganja kapitala obstoji samo še v imenu institucije. Mi želimo univerzi vrniti skupnost, ki jo je v zadnjih nekaj desetletjih postopoma ukinjal kapital. Ker pa so odnosi znotraj univerze - omenjeno obleganje - modi-ficirani že do te mere, da določeni segmenti univerze naravnost navijajo za njeno nadaljnjo komercializacijo, je potreben korak naprej. Boj izven univerzitetnih zidov, tj. zgolj za polno financiranje javne univerze, zato ne zadošča več.

4.) Prav kmalu se lahko zgodi, da bodo na univerzah vpeljane šolnine, kar bo še poslabšalo finančno stanje študentov, ki si že zdaj pogosto pomagajo s študentskim delom. Zakaj se Iskra zavzema za reformo le-tega in kaj bi spremenila?

Študentsko delo je najbolj izkoriščevalska oblika dela, ki si jo lahko predstavljamo. Iz njega ne izhaja pop-olnoma nič pravic, še minimalna postavka ni zagotovljena. Vpeljano je bilo v času države blaginje, ko eksistenčna situacija študentov oz. njihovih družin ni predstavljala težav, zato je lahko služilo kot občasni dodatek, delo za luksuz. A nekaj desetletij kasneje vedno bolj predstavlja življenjsko žilo študentov, da sploh lahko študirajo.

Eksistenčno neodvisnost študentov je moč rešiti samo na en način, z ustrezno štipendijsko politiko. A boj na tem terenu je dolgotrajen, v dani politični situaciji pa skorajda nemogoč. To ne pomeni, da se mu je treba odreči, nasprotno; treba ga je dopolniti s klasičnim sindikalnim bojem za mezdo na terenu študentskega dela. Zgolj ukinitev te oblike dela, s katero koketira trenutna vlada, bi bila represiven poseg, ki direktno onemogoči univerzitetno izobrazbo velikemu delu prebivalstva - po kriteriju gmotnega stanja, jasno.

Kaj spremeniti? Najbolje kar v točkah:

1. Vpeljava minimalne urne postavke2. Priznavanje delovne dobe in izkušenj3. Plačevanje prispevkov4. Ukinitev parazitsko profiterskih študentskih servisov in prenos posredovanja dela na javno institucijo5. Linearno-progresivna obdavčitev dela6. Vpeljava minimalnega obsega študentskega dela, ki jo morajo zapolnjevati podjetja

5.) Toda, ali ni tako, da vse to, predvsem pa priznanje delovne dobe in izkušenj, študentsko delo spod-buja in študente vanj naravnost sili, saj imajo tako več možnosti za zaposlitev po končanem študiju, s tem pa študente posredno odvrača od študija in hkrati zapolni kar nekaj delovnih mest, ki jih že tako primanjkuje?

INTERVJU INTERVJU

S kvotnim sistemom je konkurenca med študentskim in rednim delom odpravljena, tako da na tej točki stvari niso problematične. Ostalo pa odpira precej širše polje, ki se ga ne na tak ne na drugačen način ne reši s študentskim delom, marveč je to domena celotnega trga dela, socialnih pravic, gospodarske politike in še česa. Iz prakse pa lahko rečem, da ne, to se ne definitivno ne bo zgodilo. Ljudje imajo študij vse preveč radi, da bi ga zanemarjali v imenu hudo nedefinirane prihodnosti. Če obsega opravljenega študentskega dela, ki se ne navezuje na širše področje študija, niti ne omenjam.

6.) Kako pa se angažirate navzven – ste izvedli že kakšne konkretne akcije na fakultetah ali širše?

Seveda, programske točke se ne bodo udejanjile same od sebe. Prvi projekt, ki je bil pred nami, so bile volitve v Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani. Kjer smo se pojavili, smo prejeli navdušen odziv študentov. Bolj pomembno pa je, da smo v zadnjih 3 tednih izpeljali Kampanjo za visoko šolstvo, v kateri smo ponesli besedo o situaciji univerze, novele Zakona o visokem šolstvu in problema politike varčevanja nasploh med študente. Zaključila se je ravnokar, s študentsko-delavskimi demonstracijami 17. 11. Seveda pa delamo dalje, vendar o tem kdaj drugič.

INTERVJUINTERVJU

RAZMIŠLJANJA

Kaj je ‘gotof je’?piše: Žan Zupan

V socialni antropologiji velja, da je človeštvo skozi svojo zgodovino prešlo iz tako imenovanega ‘naravne-ga reda’ k ‘družbenemu redu’. To pomeni, da smo skozi evolucijo prišli do ugotovitve, da lahko preživimo le v skupnostih – zato smo se v zameno za varnost odrekli določenim pravicam in vzpostavili določene norme, pravila in institucije. Skozi dozorevanje le-teh se je do današnjih dni, kot simbol družbenega redu, uveljavila država, nekakšna kompleksna celota pravil in institucij. Če pogledamo na državo iz bolj preprostega vidika, ni nič drugega kot malo večje srednjeveško obzidano mesto. Zagotavljala naj bi varnost, združevala svoje državljane in pomagala pri zadovoljevanju potreb po Manslowu. Razlika potencialov med to idealistično definicijo države in trenutnim stanjem je pognala v tok to, čemur danes pravimo vseslovenska vstaja, gotofje revolucija itd. Potrebno je razumeti, da gotof je ni le vzklik zafrustriranih množic, ki imajo dovolj politične elite, ampak da vloga tega vzklika seže glo-blje in ima podobno sporočilo kot gibanje Occupy: Obstoječa paradigma se mora spremeniti!Mediji nas vsak dan bombardirajo s tisočerimi številkami. Tiste o gospodarski rasti, tiste o inflaciji, o bruto domačem proizvodu. Kadar govorijo ve-like živine iz politike, govorijo o konkurenčnosti, obrestnih merah in bonitetnih ocenah. Vse premalo slišimo kaj o tistih drugih številkah; povprečni plači, zadovoljstvu, številu brezposelnih, dohodkovni razliki itd. Država je v očeh mnogih, ne le politikov, postala sama sebi namen. Seveda bi bilo naivno reči, da gospodarska rast, inflacija in bonitetne ocene niso pomembne. Tudi od njih je odvisna povprečna plača in s tem zadovoljstvo itd. Vendar je vseeno moč opaziti, kot da so glavnim akterjem, soodgovornim za našo usodo, pomembne le te številke. Država in z njo državljani smo postali ujetniki statistike in zato zanemarili osnovni namen združevanja v skupnosti in oblikovanja vodilnega sloja – boljše življenje. Govoriti o plehkosti zahtev demonstrantov je kot bi rekli, da se je prva svetovna vojna začela izključno zaradi atentata na Franza Ferdinanda. Res je, da so radarji v Mariboru zanetili ta val protestov, ki smo

mu bili priča kasneje po celi Sloveniji. Ampak je prav tako res, da se je ves ta gnev ob zamenjevanju ljudi za številke, nejasni odgovornosti, posmehovanju pravni državi nabiral že dlje časa in bi zagotovo izbruhnil ob najmanjši provokaciji. Za gradnjo boljše Slovenije in spremembo paradigme torej ni dovolj odstop politične elite, ampak predvsem sprememba men-talitete. Za trenutno stanje v državi smo v veliki meri odgo-vorni državljani. Odgovorni smo predvsem zaradi naše pasivnosti in stigmatizacije poklica politik, ki odvrne tudi tiste z željo, da bi pomagali. A narod se je prebudil oziroma se počasi prebuja. Dovolj nam je države, ki je sama sebi namen in ne skrbi za dobrobit svojih državljanov. Dovolj nam je tega, da smo sami sebe popolnoma izključili iz demokratičnega proc-esa. A mi smo se odločili za novo pot in spremembe. Sedaj je na potezi politična elita.

RAZMIŠLJANJA

Meje na papirjupiše: Veronika Cukrov

Če na avtobusu pozabim prisloniti Urbano na piskajočo napravo, mi bo voznik rekel: »Počasi, punca, nisi pritisnila Urbane.« Z ljudmi, ki jih ne poznamo, komuniciramo povsem legitimno na način, ki nas določa in ločuje le na podlagi naših spolnih organov – nekdo, ki me ne pozna, mi bo na cesti rekel, da sem izgubila denarnico in tudi jaz bom vedela, da je to pri-jazen tujec, ne tujka. Vse, kar nas določa, sta glagolska in samostalniška končnica. Čeprav se bojujemo za vsesplošne pravice vseh spolov in parov (če spomnim na simboličen boj za sprejetje družinskega zakonika), pozabljamo, da spolna svoboda ni omejena le na posvajanje otrok – družba nas celo življenje vzgaja v duhu, naj živimo za svojo končnico in ljubimo nekoga z drugačno. Seveda se vse začne pri oblačenju dojenčkov v modro ali roza barvo, vzgajanju deklet v duhu, da so nji-hove naglavne mrtve celice lep okras in naj si jih kar puščajo rasti – še v srednji šoli smo pri športni vzgoji ločeni v garderobe na podlagi spolov, ker naj bi samoumevno prihajalo do izgredov in spolnosti pod tuši, če bi bili pomešani. Homofobne in ome-jene državne institucije pač delujejo po svoji logiki: privlačno nam je to, kar je od nas drugačno, zato so (prav bi bilo, da bi bile!) moškim privlačne le ženske in obratno. Lahko da je naša različnost ra-zlog za privlačnost med spoloma in posledično so te garderobe povsem legitimno ločene, lahko pa, da gre implikacija v drugo smer: da smo privlačni drug drugemu, ker smo ločeni - ker so nas ločili drugi, ki so si želeli nadzorovati naše misli in želje. Nekateri muslimanski moški pravijo, da pri zakrivanju žensk ne gre za njihovo razčlovečenje: gre za to, da so skrite bolj privlačne. Drugačne. In ker so skrivnostne, za-vite, črne, se razlikujejo od nasprotnega spola, kar je bila že stoletja arabska taktika preprečevanja homo-seksualnosti. O uspešnosti tovrstnih ukrepov težko govorimo, a dejstvo je, da ni zahodni svet prav nič boljši: toliko imamo za povedati čez Indijo in njihovo prekomerno rodnost, opozarjamo na prenaseljenost, pomanjkanje delovnih mest, hrane in zdravstvenih sredstev, po drugi strani pa je naš glavni argument

proti homoseksualnosti še vedno, da + in + ne mor-ata dati minusa, se pravi, da so istospolno usmerjeni nedržavotvorni del prebivalstva. Da so le nekoristni, brezzvezni, nefunkcionalni porabniki kisika. Razčlovečenju posameznika na podlagi njegovih spolnih hormonov pa vendar nekateri nasprotujejo – nek kanadski par se je odločil svojega otroka vzgajati brez spolne identitete: razen staršev tako nihče ne ve spola njunega otroka, niti babica in dedek ne. Par pa je takoj naletel na nasprotovanje širše javnosti in vmešavanje vseh možnih psihiatrov, medijev in centrov za socialno delo. Sama starša odločitev utemeljujeta z besedami, da je ideja, da bi moral cel svet vedeti, kaj je med nogama njunega 4-mesečnega otroka, bolna in vojaristična – današnja družba nam vceplja določene vloge spolov, kar zatira primarno človeško naravo in svobodo izbire. Otrok bo seveda trpel – družba ga bo obsojala in zatirala. In ravno tu leži največji problem: posameznik proti globalnemu seksizmu, prisotnem v prav vseh družbah modernega sveta, ne more ničesar. Prav tako kot pri zmanjšanju vpliva tople grede figo pripomore, če trije ekologi vsak večer že ob sedmih vestno ugašajo luči – moč takšnih pojavov je v rokah velikih, vplivnih, nestrp-nih ljudi, kot recimo lastnikov tovarn na fosilna gori-va in voditeljev njihovih vlad, ki jim to omogočajo. V 21. stoletju lahko naredimo doktorat iz zadolževanja RKC, ubijamo svoje nerojene otroke, vodimo jedrske reaktorje in potujemo na Luno – pa kljub temu naši medčloveški stiki po primitivnosti spominjajo na opičje. Od živali pa smo obdržali le to slabo, seksistično lastnost. Pozabili smo na spon-tanost, odprtost do drugačnosti, upoštevanje in-stinktov in delovanje v dobro krdela. Odpravili smo vse meje in zgradili nove, ki nas določajo, povsem subtilno vzgajajo v spolne stereotipe in kar je najhuje – zapovedujejo, koga naj ljubimo.

RAZMIŠLJANJA

Ustrezen podnaslov te nadvse zanimive najdbe (naj bi bila iz osemdesetih)

QUEEN - SHOW MUST GO ON

Empty spaces - what are we living for?Abandoned places - I guess we know the score..On and on!Does anybody know what we are looking for?

Another hero - another mindless crime.Behind the curtain, in the pantomime.Hold the line!Does anybody want to take it anymore?The Show must go on!The Show must go on!Yeah!Inside my heart is breaking,My make-up may be flaking,But my smile, still, stays on!

Whatever happens, I’ll leave it all to chance.Another heartache - another failed romance.On and on...Does anybody know what we are living for?I guess i’m learningI must be warmer now..I’ll soon be turning, round the corner now.Outside the dawn is breaking,But inside in the dark I’m aching to be free!

The Show must go on!The Show must go on! Yeah,yeah!Ooh! Inside my heart is breaking!My make-up may be flaking...But my smile, still, stays on!Yeah! oh oh oh

My soul is painted like the wings of butterflies,Fairy tales of yesterday, will grow but never die,I can fly, my friends!

The Show must go on! Yeah!The Show must go on!I’ll face it with a grin!I’m never giving in!On with the show!

I’ll top the bill!I’ll overkill!I have to find the will to carry on!On with the show!On with the show!

The Show must go on.