Naših trideset plus

Naših trideset plus

Naših 30+

5

Našim »trideset plus« na pot

V veliko Ëast mi je, da se je moja poklicna pot ustavila tu ravno v Ëasu, ko se potreba po organiziranem predšolskem varstvu v Trzinu neustavljivo poveËuje, ko je stari trzinski vrtec odslužil svojemu namenu, in ko se je konËno našel denar za izgradnjo novega, veËjega, sodobnejšega … vrtca, katerega otvoritvi smo pravkar priËa. Upali smo, da bo selitev v novi vrtec sovpadla s tridesetletnico institucionalne predšolske vzgoje v Trzinu, a se žal vse ni izšlo po naših željah in priËakovanjih. A ne glede na to lahko z gotovostjo trdimo, da se je v teh dobrih trideset let ujelo dokaj politiËne volje, mnogo poklicne predanosti, brezdanje ustvarjalnosti, nesebiËne skrbi, pa tudi toplih spominov in nagajivih doživetij. DelËek tega smo napaberkovali tu in tam ter ga s pomoËjo že rahlo porumenelih fotografij ter z utrinki pristne otroške ustvarjalnosti povezali v pisan potpuri, ki je pred vami. V njem župan, Tone Peršak, z nami deli spomin na vrtec − najprej z gledišËa nakljuËnega udeleženca tekmovanja v teku, ki sredi osemdesetih let Trzincem zavida ≈tako lep nov vrtec«. Nato se njegov spomin dotakne vloge mladega oËka, ki sem in tja nadomešËa svojo ženo pri vožnji njunih otrok v vrtec in iz njega. Tretji del njegove z vrtcem povezane zgodbe je, kot sam pravi, ≈najtegobnejši« in, kot kaže, še zdaleË ne zakljuËen. Spomine na naËrtovanje izgradnje prvega vrtca v Trzinu in na izvor njegovega imena je strnil Jože KosmaË, takratni predsednik skupšËine krajevne skupnosti. O pomenu igre - otrokove najpomembnejše dejavnosti − se lahko pouËimo iz strokovnega prispevka pomoËnice ravnateljice Olge Bernik

Zor. Nasvete, kaj storiti, Ëe ne maraš juhe, kako se izogniti nadležnemu spanju v vrtcu in kako trajno obarvati hlaËe zeleno z nami velikodušno delijo bivši ≈vrtiËkarji« - zdaj osnovnošolci. Upanje, da se travma spanja v vrtcu vendarle ne deduje, nam vliva oËka, ki je sam nekoË obiskoval trzinski vrtec, danes pa vanj ponosno vodi svojega sina in hËerko. Za nas sta o svojem delu spregovorili tudi vzgojiteljici Mira Kregar in Vanja PanËur, ki sta v trzinskem vrtcu zaposleni že od vsega zaËetka. Pomen vrtca za Trzin in njegove prebivalce skozi Ëas pa v svojem prispevku poudarja Miro ©tebe, novinar in urednik obËinskega glasila Odsev.Ponosni smo, da ima vrtec, ki stoji pred nami, svoje korenine trideset let globoko. A vrtec niso montažne stene, termopan stekla, samodejne žaluzije in klimatske naprave. Vrtec s(m)o predvsem ljudje!Vsem, ki ste s svojimi prispevki iztrgali pozabi delËke minulega, se iskreno zahvaljujem.

mag. Helena Mazi Golob,ravnateljica

Naših 30+

6

Danes smo lahko ponosni

Lani, leta 2011, smo v Trzinu nameravali poËastiti tridesetletnico Vrtca Trzin − in to kot se spodobi, z otvoritvijo novega sodobnega vrtca, kaj bi bilo lepšega! A vedno ne gre vse po naËrtih … Zasukalo se je malce drugaËe, zato danes praznujemo tridesetletnico z dodano vrednostjo, torej ≈trideset plus«! Vrtec Trzin tako letos praznuje veË kot tri desetletja predanega dela in skrbi pedagoškega kadra, tehniËnega osebja ter seveda tudi prizadevanj družbe: organizirano varstvo otrok bi moralo biti hkrati ponos in prioriteta vsake obËine, lepši in prijaznejši vsakdan najmlajših pa vodilo vseh nas. Trzin je bil kar dolgo brez vrtca. Novi Ëasi, razvoj kraja in okolice, predvsem pa Ëedalje veËji delež zaposlenih staršev ter dograditev novega naselja Mlake − vse to je botrovalo potrebam po organiziranem varstvu otrok, ki so jih starši morali voziti v Domžale, Kamnik, Mengeš in celo v Ljubljano. Leta 1981 je mesto v sodobnem montažnem vrtcu Žabica (zgrajen je bil s samoprispevkom) našlo sto petindvajset otrok, še vedno pa je približno dvajset otrok na ≈sezono« vrsto let obiskovalo popoldansko oziroma skrajšano pripravo na šolo, ki se je s prvotnih sto dvajset ur preoblikovala v kakovosten šeststourni program. Z izgradnjo blokov, širitvijo naselja ter dokonËanjem industrijske cone (število prebivalcev se je s približno osemsto postopoma poveËalo na nekaj tisoË) je v novem tisoËletju postalo šest oddelkov obËutno premalo za potrebe nove obËine Trzin. Znatno, a le kratkotrajno izboljšanje te problematike je v letu 2005 prinesla dograditev enote PalËica (trije novi

oddelki) ob O© Trzin, navkljub tej pridobitvi pa se je Ëedalje veËja prostorska stiska reševala še s tremi oddelki v šolskih uËilnicah. Danes smo lahko ponosni: vrtec Trzin je v desetih oddelkih novozgrajene enote Žabica sprejel sto sedeminšestdeset malËkov, v enoti PalËica pa še sedemdeset. Ob tem si vsi skupaj želimo, da bi bili dnevi naših otrok polni navihanosti, novih izkušenj, sonËka in brezskrbnosti, spomini na tako preživeta otroška leta pa karseda prijetni, zabavni in živopisani. Naj omenim, da so skoraj hkrati z izgradnjo trzinskega vrtca leta 1981 v Sloveniji v veljavo stopili tudi zakoni, standardi, normativi, programi in dokumenti, ki so urejali podroËje vzgoje in varstva predšolskih otrok. Kljub togosti in za tedanji Ëas neizbežni ideološki naravnanosti pa je delo z najmlajšimi dobilo svoje mesto, pomen in veljavo v sistemu vzgoje in izobraževanja. Delo pedagoškega kadra so v letih, ki so sledila napredku stroke, priËela usmerjati nova vzgojna in psihološka dognanja, vrstili so se posveti in seminarji, dvigovala se je stopnja izobrazbe, ki je zvišala tudi kakovost dela in življenja v vrtcu − in to za vse, zlasti pa za otroke. V priËujoËi publikaciji smo zbrali otroške domislice in njihove likovne mojstrovine, nekaj zanimivih razmišljanj ter prispevkov odraslih, za piko na i pa so se našle prisrËne ter zgovorne fotografije minulih, a še ne tako oddaljenih let.

Gašper Ogorelec

Naših 30+

7

Utrinka z otvoritve Vrtca Trzin, enota Žabica. Pisalo se je leto 1981.

Ob otvoritvi je bilo veselo in prazniËno vzdušje.

Naših 30+

9

Vrtec in jaz

NekoË, že kar skoraj davno, ko sploh še nisem bil Trzinec, sem prviË videl sedaj že stari in dotrajani trzinski vrtec Žabica. Tedaj je bil še nov ali celo pravkar zgrajen in, Ëe prav vem, sploh še ni bil naseljen z otroki. Med tlakovci okrog vrtca še ni rasla trava, zemlja se še ni posedala, vhod v zaklonišËe je bil videti naravnost vabljiv. Bilo je nekako v zaËetku ali sredi osemdesetih let, ko sem se s prijatelji udeležil rekreativnega tekmovanja v teku, katerega start je bil prav ob novem trzinskem vrtcu. Spominjam se, da smo se kar z zavistjo pogovarjali o tem, kako sreËni so Trzinci, ki imajo tako lep nov vrtec. Nekaj let kasneje sem se z družino preselil v Trzin in nemudoma smo tudi vpisali oba otroka v vrtec. Moram priznati, da ni bilo težav, in da sta bila, kolikor se spominjam, zadovoljna z vrtcem − to je najbolj bistveno. Tudi sam sem ju veËkrat zjutraj peljal v vrtec ali popoldne prišel ponju in v glavnem se je tudi meni vse zdelo v redu. Nekoliko sem se jezil samo na neznane naËrtovalce vrtca, ki so sanitarije uredili tako, da se preprosto ni bilo mogoËe izogniti vonju, ki je prevladoval v osrednjem skupnem prostoru. Najbrž je to še vedno tako. Vse drugo je ≈klapalo« in mislim, da imata tudi oba otroka, zdaj že odrasla mlada državljana in obËana, prijetne spomine na svoja vrtËevska leta. Sledil je tretji, zame na nek naËin najbolj tegoben del zgodbe, Ëeprav bi moral biti morda celo najlepši. Pa saj morda na koncu tudi bo. Kot župan vodim eno najpomembnejših trzinskih investicij v zgodovini trzinske obËine: izgradnjo novega, veËjega, sodobnejšega in nizkoenergijskega vrtca, ki bo nadomestil vrtec, ki me je oËaral pred tridesetimi leti. Žal

je prav ta investicija postala najtežja, najbolj zapletena in najbolj stresna v vseh letih obËine in mojega županovanja, a saj smo o tem dovolj obširno poroËali v javnih obËilih − od tistih na nacionalni ravni do Odseva in Trzinskega tednika na ATV. Lahko reËem, da bom zelo sreËen, ko bodo otroci vsako jutro prihajali v novi vrtec in bo tam, kjer zdaj stoji stari, igralna plošËad, in ko bo tudi vse ostalo otrokom namenjeno zemljišËe lepo urejeno in namenjeno otroškim in ne otroËjim igram. Otroci bodo, upam, sreËni in veseli, starši zadovoljni in vsi Trzinci ponosni: zgodba o veËnem minevanju in rojevanju bo šla naprej. Naj gre!

Tone Peršak, župan obËine Trzin

Pred samo otvoritvijo vrtca je nastala fotografija predstavnikov SIS Domžale: Ivan ©raj, Ema ©kerjanc Ogorevc, Majda Breznik, Marica Jerman, Nadja Avbelj, Jože PogaËar, Iva Dolenc, Angelca Kržan in Davorina Govekar ter predstavnik gradbenega podjetja Marles.

Naših 30+

11

Trzinska »Žabica« od 1981. leta

Minilo je že veË kot trideset let, ko smo v Trzinu, v tedanji Krajevni skupnosti, le doËakali otvoritev otroškega vrtca. Slavnostno otvoritev smo sedmega julija praznovali skupaj z Dnevom krajevne skupnosti. Pisec tega sestavka sem bil tedaj slavnostni govornik na otvoritvi kot predsednik skupšËine Krajevne skupnosti. Otvoritev vrtca so ob prisotnosti veËjega števila krajanov, predstavnikih KS, organizacij in društev Trzina, kasnejše vodje trzinskega vrtca Majde MušiË − Matevževe, ki je bila zaposlena še v vrtcu na KidriËevi v Domžalah, opravili Davorina Govekar, Angelca Kržan in Stane Golob, vodilni takratne SIS otroškega varstva Domžale, ki je bila financer vrtca. Kulturni program z nastopom uËencev podružniËne šole Trzin pa je bil v domeni uËiteljice Mimi Cotman. Novi vrtec, v katerem je mesto našlo sto dvainštirideset otrok, je dejansko priËel delovati septembra, ko je bil dokonËno opremljen in urejena njegova okolica.Ime ≈Žabica« je vrtec dobil na predlog moje žene Zinke, ko so na upravi v Domžalah iskali primerno ime vrtca v Trzinu kot enote Vzgojno − varstvenega zavoda Domžale. Kot Trzinka je poznala Mlake, zahoden moËvirnati predel Trzina pod vznožjem Ongra, kjer je bilo polno žabic. Na upravi so menili, da je ime primerno, žena pa je ob otvoritvi vrtcu podarila tudi lastnoroËno izdelan, takrat moderni ≈makrame«, ki je predstavljal žabico. Ideja o vrtcu v Trzinu je imela svoje zaËetke že v programu izgradnje krajevne infrastrukture

takoj ob ustanovitvi Krajevne skupnosti Trzin 1. 1. 1971, ko je kraj imel 1.190 prebivalcev v tristodesetih gospodinjstvih, do tedaj pa je bil Trzin eno od petih naselij takratne Krajevne skupnosti Mengeš, teh pa je bilo enaindvajset v tedanji obËini Domžale. Prvotna lokacija vrtca naj bi bila po sklepih zborov krajanov v starem delu Trzina ob mostu Ëez Pšato, na Habatovi ulici. Takratna razmere in naËrtovalci družbenega razvoja obËine Domžale so po svoje krojili razvoj obËine in njenih krajev, tako tudi Trzina − in šele po odloËnem ter vztrajnem prizadevanju KS Trzin je SkupšËina obËine Domžale dne 26. 4. 1973 sprejela Odlok o sprejetju zazidalnega naËrta Trzin za obmoËje, ki je bilo predvideno v urbanistiËnem planu Domžale − Mengeš (izdelal ga je domžalski BIRO 71 v aprilu 1973). NaËrtovana je bila gradnja dvesto enaindvajsetih posameznih hiš za približno 1.430 prebivalcev ter manjši center za osnovno preskrbo, restavracijo in otroško varstvo. To je bil prvi dokument nove KS Trzin, s katerim so zaËrtali bodoËi razvoj in rast kraja. No, kasneje se je izkazalo, da je bil naËrt Domžal veËji in je bila izgradnja ≈soseske« Mlake le zaËetek, nadaljevanje pa je bila izgradnja sedanje Industrijsko-obrtne cone Trzin.

Odmik od zaËetka izvajanja sprejetega ZN Trzin je SkupšËina obËine Domžale veËkrat utemeljevala z mnogimi sprejetimi odloËitvami, pa tudi KS Trzin je veËkrat pustila na cedilu oziroma prepustila jo je nemilosti obstojeËe zakonodaje. Tudi zamujanje z odkupom zemljišË je pogojevalo odmik od sprejetih planov izgradnje: pri sami izgradnji vrtca je KS Trzin sicer uspela izgradnjo vrtca umestiti

Naših 30+

12

v plan za leto 1978, a so se pojavljale težave z njegovo realizacijo, spreminjal pa se je tudi sistem financiranja. Navkljub izglasovanim samoprispevkom (tako so se dolga leta sofinanci-rale gradnje šol in vrtcev) so se namreË pogosto spreminjale odloËitve o veËjih potrebah veËjih krajev v obËini za zagotavljanje posamezne izgradnje, kar Trzina ni postavljalo v ugoden položaj. KS Trzin in krajani so tako na zborih pogosto morali zelo ostro zahtevati realizacijo že sprejetih vrstnih redov izgradenj, zato tudi

ni Ëudno, da smo vrtec dobili šele leta 1981 in osemletko štiri leta kasneje. A vseeno, kdor Ëaka, ta doËaka in tudi v Trzinu smo konËno v juliju 1981 le dobili tako želeni in potrebni vrtec. Do tega Ëasa so trzinski otroci, še posebno novo priseljenih krajanov, ki so po letu 1976 poËasi prihajali s starši v Trzin, morali biti v varstvu v vrtcih v Mengšu, Domžalah in pogosto tudi v Ljubljani, seveda Ëe so dobili prostor.

Jože KosmaË

Naših 30+

13

Staro se umika novemu.

Naših 30+

14

©e zadnjiË na sprehod okrog starega vrtca.

IgrišËe se je že veselilo prenove.

Naših 30+

15

Zravnano z zemljo.

Tole pa je novi. Lep, kajne?

Naših 30+

16

Ruševine in novogradnja.

Hura − Ëisto pravi novi vrtec!!!!

Naših 30+

17

Pokrita terasa − imenitna pridobitev!

Svetli, zraËni in otrokom prijazni prostori ter naravni materiali − nova kvaliteta bivanja.

Naših 30+

18

Pa zavrtimo kolo Ëasa malce nazaj: prve fotografije novega in predvsem mladega kolektiva trzinskega vrtca pozimi 1981.

Naših 30+

19

Naših 30+

21

Otrok se skozi igro uËi in raziskuje − kako, zakaj in kaj se igrajo otroci?

Vrtci v svetu in pri nas že dolgo niso veË institucije, ki bi zadovoljevale zgolj potrebe zaposlenih staršev po vzgoji in varstvu otrok v Ëasu njihove odsotnosti, temveË pridobivajo Ëedalje veËjo vlogo in pomen za otrokov Ëustveni in telesni razvoj, kasnejše izobraževanje, krepitev socializacije in vzgoje izven družinskega okolja. Po slovenski zakonodaji predšolska vzgoja ni obvezna, zato je odloËitev za vpis otroka v vrtec ter izbira vrtca in programa izkljuËno pravica staršev, zakonska dolžnost lokalne skupnosti pa je, da zagotavlja pogoje in sredstva za dejavnost predšolske vzgoje.V vrtcu in tudi sicer je otrokova najpomembnejša dejavnost igra, ki je svobodna, spontana, ustvarjalna in raziskovalna dejavnost in poteka brez katerekoli zunanje nujnosti in nastaja iz otrokove notranje potrebe (notranja motivacija), odraslim pa daje veliko možnosti za spoznavanje in vzgajanje otroka. Mnogi znanstveniki so prouËevali igro in prišli do zakljuËka, da je igra zelo pomembna za predšolskega otroka, ki se skozi njo vsestransko razvija in uËi. Ob igri otrok razvija svoja Ëutila, pridobiva zaznave in predstave, bogati in razvija domišljijo, primerja, raziskuje, sklepa; v igri si pridobiva sposobnost opazovanja in razvija telesne in intelektualne spretnosti.

Igra tudi uspešno razvija otrokove funkcije in sposobnosti, ob njej se vrašËa v družbeno okolje, posnema in spremlja dejavnost ljudi ter

spoznava njihovo delo. V spontani igri otrok naravno izraža samega sebe ter si oblikuje svoje sposobnosti. V igralni aktivnosti je otrok Ëustveno zadovoljen in pozitivna Ëustva se še poglabljajo. Ob igri se otrok nauËi postavljati si cilje in k njim usmeriti svojo dejavnost. Ob zahtevnejših igrah mora biti pozoren na pravila, hitro reagirati in si marsikaj zapomniti. Ko se podreja pravilom igre, se zavestno uvaja v disciplino. V igri lahko otrok izravnava razne primanjkljaje. NauËi se doživljati poraze in prenašati uspehe, zato igra pomaga vzgojitelju pri spoznavanju in usmerjanju otrokove osebnosti. Igra pomaga otroku, da premaguje notranje napetosti, da najde znova obËutek varnosti. Kot psihoterapevtsko sredstvo igra deluje na neprilagojenega ali motenega otroka.Zavedati se moramo, da je igra otrokova življenjska potreba in njegova pravica − je dejavnost, ki poteka po notranji motiviranosti otroka. Brez nje ne bi bilo sreËnega otroštva, zato je ne smemo ocenjevati z vidika odraslega, ki povsod išËe smotrnost in ekonomiËnost. Zavedati se moramo, da igra ni otrokova dolžnost: sme jo prekiniti kadarkoli želi, lahko se preusmeri drugam in si postavlja druge, drugaËne cilje. Otroku moramo pustiti igralno svobodo in ga ne smemo siliti, da se igra prav na naËin, ki se zdi nam ustrezen glede na vrsto igraË. Pustimo mu, da z igraËo prostovoljno manipulira, saj bo tako sam prišel do novih spoznanj in odkrival nove zakonitosti pri igri. ZnaËilno je, da želi otrok vsak nov material ali igraËo preizkusiti, ga temeljito spoznati, šele potem se zaËne z njim igrati na ustrezen naËin.

Otroci se ne igrajo z namenom, da bi razvili svoje sposobnosti ali da bi naredili kak izdelek trajne vrednosti. Igrajo se zato, da zadostijo

Naših 30+

22

notranji potrebi. Otrok se mora igrati, pa ne samo zato, ker je to tipiËna znaËilnost zdravega otroka, ampak ker ga igra vsestransko razvija. Vsak otrok ima pravico do igre in nihËe, prav nihËe ne sme otroku kakorkoli ogrožati te veliËastne pravice − pravice do svobodne izbire igre. Dana nam je možnost, da otroku zagotovimo Ëim lepše otroštvo, saj je to nekaj neponovljivega v vsakem življenju − otroštvo namreË hitro mine, ostanejo le spomini. Odrasli, še posebno zaposleni v vrtcu, smo dolžni pomagati otroku, da bodo ti spomini otroških dni Ëim prijetnejši. Spoštujmo otrokovo igro in mu omogoËimo najboljše pogoje zanjo.

Olga Bernik Zor, pomoËnica ravnateljice za vrtec

Naših 30+

23

Naših 30+

25

Kako pa se nekdanji »vrtiËkarji« spominjajo trenutkov v »Žabici«?

Kje so tisti brezskrbni Ëasi, ko smo se zjutraj zbudili, ob petkih še s police vzeli plišastega medvedka za igralni dan in se odpravili v vrtec. ©e vedno se spomnim, kako smo z veseljem sami obesili svoje obleke na kljukice. In tistih trenutkov, ko so nas mamice pustile v sobi in je vËasih še kdo potoËil kakšno solzico. A kljub temu smo se veËinoma vsi dobro razumeli. Vem, da se takrat punce nismo družile s fanti. Ko je bil Ëas za kosilo pa nisi maral juhe, si se lahko z vzgojiteljico tudi lovil okoli mize. Nato pa te je kljub nezanimanju za hrano pripravila do tega, da si nekaj pojedel in napolnil svoj trebušËek. Spomnim se, da kdor je prvi pojedel, je bil tako reËeno zlata ptiËka in so ga potem ostali otroci obËudovali in tudi sami malo pohiteli z žlico. Gotovo je bil za vse najbolj dolgoËasen del v vrtcu spanje po kosilu. Ko sta nam vzgojiteljici doloËili, kdo bo kje spal, smo urno nasprotovali, Ëe nisi dobil ležalnika v bližini najboljšega prijatelja. Mislim, da se je naša igra iz vrtca konËala, prijateljstvo pa preneslo v šolo, kljub temu da nekaterih sedaj ni veË med nami.

Monika Jurše, 9. b

V vrtcu sem preživljal lepe Ëase. Imeli smo vse, kar smo potrebovali. A življenje ni samo lepo. Prav tukaj sem imel svoje sovražnike. Spomnim se tudi, da sem v vrtcu imel svojo prvo ljubezen. Ime ji je bilo … Ko se je preselila, sem bil zelo žalosten. Preden pa je odšla, me je poljubila.

Žiga Erjavec, 7. b

V vrtcu smo radi sestavljali lego kocke. Spali nismo radi. Nekega dne smo se med spanjem skrili za ležalnike, ki niso bili v uporabi. Enkrat so nas pa odkrili. Prav posebno pa smo imeli radi solato. Tekmovali smo, katera miza jo bo prva pojedla, zato so nam jo zaËeli skrivati. Ob tem smo se v svojem srcu pošteno zabavali.

Jan Jovan, 7. b

NekoË, bila sem v vrtcu Žabica, smo se šli igrat na igrišËe. OdloËili smo se, da gremo na hrib sredi igrišËa. Ko smo prišli na vrh hriba, smo se ulegli v travo in se skotalili po hribu. Bilo mi je tako slabo, da sem še dolgo ležala v travi. Takrat so se mi hlaËe umazale s travo in nekatere so zelene še danes.

Taja Pezdir, 8. b

Moji spomini na vrtec so zelo lepi! To so bili tisti Ëasi, ko nam ni bilo treba skrbeti za niË. Zjutraj nas je nekdo odpeljal v vrtec, kjer smo se zabavali, in popoldne nas je nekdo odpeljal domov. Vem, da je veËina tistih, ki so bili v moji skupini, želela spati za ''kuhnjico'', kajti ležalnike so postavili po sobi in tam za ''kuhnjico'' smo se lahko igrali, Ëe nas vzgojiteljica ni zalotila. Pred spanjem pa smo vedno poslušali pravljico. V vrtcu sem imela veliko prijateljev. Nekateri od njih hodijo v šolo kam drugam. Kar nekaj pa jih je tudi zdaj mojih sošolcev. Spomine na vrtec zdaj obujajo slike v mojem albumu.

Maša Cerar ©imenc, 9. b

Naših 30+

26

V vrtcu sem skoraj vsak dan preživela z vzgojiteljem Gašperjem, ki je bil sijajen. Vsi smo ga imeli radi, saj nas je vedno kratkoËasil s svojimi smešnimi zgodbami. Imela sem tudi vzgojiteljico Sonjo, ki tudi ni bila od muh. VËasih dolgoËasne, vËasih zanimive dni v vrtcu sem z lahkoto premagovala s pomoËjo najboljše prijateljice Luci. Ker sem že po naravi bolj izbirËna, me hrana v vrtcu ni niË kaj navdušila, zato sem jedla predvsem kruh. To ni najlepši spomin na vrtec. Priznati pa moram, da se vrtec dobro prilagaja otrokom. To sem izkusila na lastni koži. Tako kot veËina otrok sem tudi jaz sovražila poËitek in ležalnike, na katerih smo preživljali popoldanski Ëas. Ker je bilo takih otrok kar veliko, so organizirali tako skupino, ki je popoldneve preživljala v drugem prostoru. Tam sem preživljala in uživala nove dogodivšËine, seveda z Luci. Moram priznati, da sem v vrtcu preživela veË lepih in veselih spominov kakor slabih ali žalostnih.

Pia PavloviË, 8. b

Uf, vrtca se spomnim zelo slabo. Toda doloËeni trenutki ne bodo odšli kar v pozabo. Spanje ali bolje reËeno ≈nespanje«, Tomaž Vrhovnik in radiator, lovljenje po ''hribu'' in še bi lahko našteval. Res, da si nisem vsega zapomnil, a me spomini na takratne dogodke še zmerom spravijo v smeh. ≈Nespati« je bil za nas nekakšen konjiËek, ki ga vzgojiteljice niso podpirale, Ëeprav smo vedno našli naËine, kako ≈nespati« nekje v kotu, kjer te nihËe ne vidi, pa do dolgih, ponavljajoËih se izletov na stranišËe. Toda leto pred zaËetkom šole je ta konjiËek postal neizvedljiv, saj nismo veË hodili spat!

Blaž Vrhovnik, 9. a

Dedi in babiVsak petek me v vrtec pride iskat moj dedek.

Dvigne me v zrak in se zasmeje široko, ko greva Ëez cesto, me prime za roko.

Potem klepetava in se tako krasno mi zdi, da se vsaj njemu nikoli zares ne mudi.

S sabo potem še vzameva babi, ki vedno skrbi jo, da kaj ne pozabi:

Ëe sem kaj laËen, Ëe toplo sem obleËen, si naredil nalogo? − vprašanj ima mnogo.

Sedaj pa prisluhnite, kaj vse skupaj poËnemo: nabiramo gobe in v bazenu namakamo noge,

obišËemo živalski vrt in na trgu izberemo najlepši prt.Gradove v mivki gradimo ter se sonËka veselimo.

Kadar pa dežek pada, me stisneta k sebi in povesta, da me imata neznansko rada!

Gašper Ogorelec

Naših 30+

27

V vrtec sem že od prvega dne hodil rad, zeloooo rad (vsaj ne spomnim se, da bi imela mama probleme z jutranjim oblaËenjem in prosjaËenjem, da naju s sestrico spravi v vrtec). Ne vem, Ëe je bilo to zaradi takratnih prijaznih tovarišic ali mogoËe zaradi hribËka pred vrtcem, kjer smo se igrali in pozimi sankali ter smuËali. Tudi hrana je bila dobra in vedno sem pridno pojedel vse − do zadnjega košËka. V spominu so mi ostali tudi ležalniki z nalepkami, jaz sem imel avto, spanje pa je bila stvar, ki mi je v vrtcu dajala obËutek neprijetnosti. Tega pa res nisem maral in mislim, da je bila to edina težava, s katero sem se spopadal vsak dan ... ampak smo nekako preživeli in prerasli tiste ležalnike … No, danes imam jaz otroka, Tajo in Kiana, in oba obiskujeta stari dobri vrtec na hribËku. Jutra niso naporna − ne za naju s soprogo, ne za njiju. Zgodi se, da naju vËasih tudi kakšno soboto vprašata, Ëe gremo v vrtec … po tem sklepam, da sta v vrtcu zelo zadovoljna. Otroka velikokrat pripovedujeta o prigodah iz vrtca in pojeta pesmice, ki so se jih tisti dan nauËili. Veliko se gibljejo tudi v naravi in hodijo na sprehode, hrano pa prav tako z veseljem pojesta, Ëeprav je je mnogokrat veË na obleki kot v želodËkih. In spanje, ja, ta moj bridek spomin … kot kaže, bo ostal samo moj ≈vrtËevski« problem in je preskoËil generacijo, kajti moja otroka obožujeta spanec in tiste ležalnike. In nekoË jih bosta tudi onadva prerasla, a spomini bodo ogreli srce …

Matic Kociper

Naših 30+

28

Generacija 1989

Sedanja pomoËnica ravnateljice gospa Olga Bernik Zor s skupino male šole v Trzinu.

Naših 30+

29

Obiska dedka Mraza so se vedno najbolj razveselili otroci, pozabil pa ni niti na zaposlene.

Naših 30+

31

Vzgojiteljici Mira in Vanja sta z nami že od prvega dne …

Moje delo v trzinskem vrtcu se je priËelo davnega septembra 1981, saj sem takrat prviË prestopila prag novega vrtca. Prvi dan je bil zame predvsem zelo vznemirljiv in v priËakovanju novih dogodivšËin, ki mi jih bo delo v tem vrtcu prineslo. Pred tem sem svoje delo opravljala v Domžalah, in sicer v enoti na Savski cesti. To je bil starejši vrtec, zato sem bila še toliko bolj navdušena nad novim, veËjim in predvsem svetlejšim vrtcem. Prvi dan sem spoznala novi kolektiv, ki se je izkazal s svojo mladostno energijo in odliËno motivacijo za delo. Korist otrok je bila tako vedno na prvem mestu. Ko danes pomislim na tiste Ëase, mi poleg vseh lepih dogodkov v spominu ostajajo predvsem

razmere in pogoji za delo, ki so tako drugaËni od današnjih. Pri tem moram omeniti, da so bile takrat skupine otrok številËnejše kot danes. To je bil seveda slab dejavnik pri opravljanju kvalitetnega vzgojnega dela. Tudi delo in sodelovanje med vzgojiteljico in pomoËnico vzgojiteljice je bilo drugaËno od sedanjega. Ni bilo toliko sodelovanja pri naËrtovanju vzgojnega dela in pri drugih pomembnih procesih v vrtcu. Vzgojiteljice so vodile vse dejavnosti skupine, pomoËnice pa smo bile le spremljevalke, ki smo lahko naredile le tisto, kar nam je bilo naroËeno. Z veseljem ugotavljam, da se je to zelo spremenilo. Danes vzgojiteljica in pomoËnica vzgojiteljice sodelujeta in naËrtujeta v timu, kar se seveda moËno pozna v korist otrok. Poleg tega se danes celoten vzgojiteljski kolektiv udeležuje seminarjev, ki vsem omogoËajo še kvalitetnejše delo z otroki v vrtcu.

Takole je bilo nekdaj v jaslih.

Naših 30+

32

Kar ne morem verjeti, da je od tistega septembra minilo že trideset let. Vendar pa me na to spomnijo predvsem otroci, ki so bili v moji skupini pred tridesetimi leti. Danes namreË k meni prihajajo njihovi otroci, ki pa so prav tako prisrËni in igrivi, kot so bili v otroških letih njihovi starši. Z veseljem ugotavljam, da v teku let otroci niso izgubili svoje igrivosti, radovednosti in tudi nagajivosti. Vsako leto tako spoznam male navihanËke, ki radovedni in prestrašeni stopijo skozi vrata našega vrtca. Sama jim zato vedno skušam s toplino in pozitivno vzpodbudo olajšati vstop v novo okolje. Tako se otroci iz dneva v dan raje vraËajo v naš vrtec.

Gospo Miro sta Nejc in Matija naslikala takole.

Naših 30+

33

Kaj priËakujem od novega vrtca? Izkušnje mi govorijo, da lahko priËakujem nove, veËje ter svetlejše prostore. PriËakujem tudi moderno opremo, zanimiva igrala ter stimulativnejše okolje za vse otroke. V teh tridesetih letih sem zamenjala kar nekaj lokacij vrtca. Najprej sem delovala v enoti Žabica, potem v edinem oddelku male šole v osnovni šoli Trzin. Potem smo se selili v enoto v stari osnovni šoli, kjer so bili trije oddelki. Tam sedaj domuje celo župan. Danes sem v novi enoti PalËica pri osnovni šoli. Tu imamo sedaj kar štiri oddelke vrtca, tako da smo kar malce natrpani. Obeta se nam veliko novega prostora, kjer bodo otroci lahko brezskrbno uživali. Zato komaj Ëakam, da se preselimo v novogradnjo, ki raste ob stari Žabici, ter tam z veseljem doËakam konec svoje delovne dobe. Potem pa se bom z nostalgijo spominjala vseh teh let, ko smo z otroki v vrtcu doživeli veliko smeha, tudi kakšne solzice, oËarljive pravljice, vesele pesmice in iskrive trenutke.

Mira Kregar

Naših 30+

35

Moje cenjene sodelavke!©e malo, pa bom tudi jaz praznovala tridesetletnico službovanja v vrtcu Žabica Trzin. Spomini nas vedno vodijo po lepih poteh in na tej poti mi je bilo dano spoznati mnogo Ëudovitih ljudi. Pa bom zaËela kar na zaËetku, ko me je v službo sprejela moja prva mentorica in takratna vodja enote, Majda MušiË. Z vso potrpežljivostjo in strokovnostjo mi je dala veliko napotkov in nasvetov, kateri nikoli ne zarjavijo. Hvala, Majda.Seveda me je med kolektiv takoj sprejela naša zlata kuharica Dragi. Vsa leta naše malËke pa tudi nas zaposlene razvaja z dobro hrano in nas razveseljuje z dobro voljo in smehom. Dragi, hvala za vse.MogoËe je zdaj tudi priložnost, da se zahvalim mnogim, s katerimi smo delale skupaj v skupini: ena izmed njih je Vera Perne. Vrsto let sva bili sodelavki. Brez obojestranskega razumevanja, spoštovanja, potrpežljivosti ne bi mogli opravljati tako odgovornega dela. Hvala, Vera. Zahvala velja tudi mojima kolegicama Andreji Bele in Mateji Kališnik. Meni in otrokom sta prinesli mladostno energijo, nove ideje in pokazali veselje in spoštovanje do dela, ki ga opravljata. Zdaj pa je moja pomoËnica vzgojiteljice Brigita Podmiljšak. To, da se pri svojem delu obe poËutiva dobro, ugodno vpliva predvsem na otroke. Velikokrat me prijatelji vprašajo, zakaj tako rada in z veseljem hodim v službo. Lepo mi je med otroki in sodelavko, kot je Brigita.Rada pa bi se zahvalila tudi vodilnima sodelavkama, gospe Olgi Bernik Zor in gospe ravnateljici Heleni Mazi Golob za vso strokovno in pozitivno energijo, ki nam jo razdajata in izkazujeta. Želim si, da bi pri svojem delu še naprej uživala, saj sem prepriËana, da opravljam zelo odgovoren, a najlepši poklic.

Naših 30+

36

S sodelavkami smo se spomnile, da smo imele ob otvoritvi starega vrtca tudi svojo himno, ki je šla takole:

Naš vrtec

Naš vrtec sred' Trzina stoji, okol' pa trav'ca diši.

©e sonce v oËeh nam igra, a misel nam vre iz srca:

vrtec Žabica je naša sreËa in veselja polna vreËa.

Lep spomin na lepe dni, naj vrtec Žabica živi!

Vanja PanËur

Julijana Pirman in Metka Rožman s skupino

Naših 30+

37

Naših 30+

39

Naš vrtecOtroci so naši upi, naša radost in veselje. Res, da lahko pomenijo tudi skrb, strahove in odgovornost, a vseeno so naše najveËje bogastvo. Želeli bi jim dati kar najveË. Ko je pred desetletji na obrobju Trzina, v Mlakah, zaËelo rasti novo naselje, smo se mnogi razveselili, da to prinaša tudi koristi ostalemu delu Trzina, še zlasti našim otrokom. Ker so se v nove hiše veËinoma želele vseliti mlade družine, je bilo jasno, da bo tudi v Trzinu konËno potrebno zgraditi vrtec in tudi novo šolo. Do tedaj so si mladi trzinski starši pomagali na najrazliËnejše naËine. ©e najpogosteje so na predšolske otroke pazili stari starši in drugi sorodniki, mogoËe celo sosedje, nekateri pa so si morali pomagati z oddajanjem malËkov v varstvo ženskam, ki so bile pripravljene paziti na otroke. Vsi smo se zavedali, da bo vrtec prinesel novo kakovost v predšolsko vzgojo in življenje malËkov. Vrtec Žabica je bil pred tridesetimi leti nuja, pomenil pa je tudi res pomemben napredek pri razvoju kraja in še zlasti skrbi za najmlajše.

Trzin pa se je v tistih Ëasih nezadržno širil, vse veË je bilo mladih družin, število prebivalstva je skokovito narašËalo, zato je bilo sorazmerno kmalu Ëutiti potrebe po dodatnih prostorih v vrtcu. Vodstvo vrtca in vodilni v krajevni skupnosti so si prizadevali, da so prednost pri vpisu v vrtec imeli trzinski malËki, vseeno pa so nekateri starši že spet morali iskati druge rešitve za varstvo svojih nadebudnih drobižkov. Ko je zaËela rasti blokovska soseska T3, je bilo jasno, da je skrajni Ëas za ureditev novega vrtca. Ta naloga je bila tudi ena prvih, ki so Ëakale novo ObËino Trzin. Sprva je

kazalo, da bodo že graditelji novega centra Trzina poskrbeli za nekaj novih oddelkov vrtca, potem pa so se na ObËini odloËili, da nove prostore vrtca uredijo v prostorih stare trzinske osnovne šole. Vrtec PalËica je prinesel olajšanje, vseeno pa je bilo jasno, da Trzin potrebuje dolgoroËnejšo rešitev in še nove prostore za predšolske otroke. Ker je tudi nova osnovna šola že zaËela Ëutiti pritisk vse veËjega števila otrok − Trzin je takrat sodil med obËine z najveËjim odstotkom mladih prebivalcev − so se morali vodilni na obËini odloËiti za do tedaj najveËjo naložbo mlade obËine − nov prizidek k osnovni šoli in ureditev prostorov za novi vrtec v njem. Dodatni oddelki za predšolsko vzgojo otrok so pomenili veliko olajšanje, v Trzinu pa smo se lahko pohvalili, da smo ena redkih obljubljanskih obËin, ki je zagotovila prostor v vrtcu za vse svoje najmlajše.»as in razvoj pa sta naredila svoje tudi na podroËju predšolskega varstva v Trzinu. Stari vrtec Žabica je že zaËel kazati znake staranja, vse težje je zadovoljeval vse strožje in zahtevnejše normative po urejenosti vrtcev in spet je bilo jasno, da v Trzinu, kljub odpiranju veË zasebnih vrtcev, potrebujemo še dodatne prostore za varstvo in vzgojo predšolskih otrok. Tudi osnovna šola je zaËela ≈pokati po šivih« in tudi v šoli so za potrebe vrtca vse težje zagotavljali dodatne prostore. Po številnih obljubah in napovedih je obËina konËno sprožila postopke za gradnjo novega, veËjega in sodobnejšega vrtca v Mlakah, poleg vrtca Žabica. Po številnih zapletih in zamudah je novi vrtec le zgrajen in Trzinci smo spet lahko ponosni, da imamo lep, sodoben vrtec, ki sodi v sam kakovostni vrh med podobnimi objekti v Sloveniji.

Naših 30+

40

Naših 30+

41

Vrtec pa niso samo stene in hodniki, življenje in smisel mu vdahnejo ljudje, ki v njem delajo in preživljajo svoj Ëas. MalËki v vrtcu prviË samostojneje zaËno odkrivati svet, medËloveške odnose in pravila obnašanja v družbi. Tam stkejo prve prijateljske vezi, spoznavajo, kako delujejo skupine, razvijajo razliËne spretnosti, preizkušajo se v glasbi, likovnih zvrsteh, oblikovanju in pridobivajo prvo znanje o naravi, družbi in drugih podroËjih življenja. Kar se Janezek nauËi, to Janez zna in prav strokovno usmerjanje in vodenje v zgodnjih letih lahko za vse življenje zaznamuje Ëloveka. Tega se v trzinskem vrtcu ves Ëas še kako dobro zavedajo. Skrbijo za širok spekter dejavnosti, ki lahko otrokom bogatijo in lepšajo otroštvo. V vrtcu pa posebno pozornost namenjajo tudi povezavi in sodelovanju s starši, saj lahko le dobri odnosi zagotovijo kakovostno in uspešno vzgojo pa tudi razvoj najmlajših. Vrtec pripravlja številna sreËanja in dejavnosti, h katerim vabijo tudi starše in druge goste, pogosto pa najmlajši svoje znanje in talente pokažejo na razliËnih prireditvah tudi drugim sokrajanom. Vrtec je tako eden od vidnih dejavnikov družabnega življenja v Trzinu, za marsikaterega Trzinca pa je bil nastop v skupini vrstnikov iz vrtca tudi prvi nastop v javnosti in zaËetek kariere javnega nastopanja.

»eprav pomenijo stroški, ki jih obËina v svojem proraËunu namenja za delovanje vrtca, za njegovo vzdrževanje in tudi novogradnje kar velik zalogaj, se v Trzinu zavedamo, da so naložbe v otroštvo naložbe v razvoj in tudi lepše življenje mladih v kasnejših letih. Vsi si želimo, da bi imeli trzinski malËki kar najbolj veselo in lepo otroštvo, zato pa se moramo potruditi prav vsi, od zaposlenih v vrtcu in odgovornih na obËini do vseh nas, obËanov. Lahko smo ponosni, da je bilo v preteklih treh desetletjih na tem podroËju marsikaj dobro narejenega, da je naša obËina med tistimi v državi, ki imajo to podroËje najbolje urejeno in upamo, da bo v prihodnje delovanje vrtca in prebivanje v njem za malËke še prijetnejše in še boljše.

Miro ©tebe, novinar in urednik obËinskega glasila Odsev

Naših 30+

43

Pa še malo humorja

Takole so se za pusta našemili malËki …

… takole pa vzgojiteljice. Uganete, kdo je kdo in koga predstavlja?

Naših 30+

45

In še nekaj anekdot iz ust naših malËkov

Matej in Lovro sta se igrala kmetijo. Vzgojiteljici sta ju opazovali in ena vpraša: ≈Ja, kaj pa imata tam?« Otroka: ≈Kravice.« Vzgojiteljica: ≈A tudi teliËke?« Matej: ≈Ja, tudi.«Vzgojiteljica: ≈Aha, hlev imata tam. Kaj pa imata še tam? Tudi bikce?« Lovro: ≈Z jajËki.«Vzgojiteljici sta se zaËeli smejati, saj Lovro malce nerazloËno govori in je povedal, da so v hlevu tudi − zajËki.

Utrinek s potepanja malËkov po gozdni uËni poti.

Dijakinja Anja je na praksi sodelovala pri igri treh deklic. V rokah je imela otroški telefonËek in se pretvarjala, da kliËe mamico ene izmed deklic, da ji pove, da je njena hËi zelo pridna. Sredi intenzivnega pogovora jo ena izmed deklic prime za roko in reËe: ≈Anja, tale telefon sploh ne dela, a veš!«

Nik je soboto preživel z dedkom, ki je ribiË. Med jutranjim pogovorom v ponedeljek ponosen pove, da je njegov dedek ribez. Vzgojiteljica ga Ëudno gleda, nakar ji Nik razloži: ≈Ja, ribezi v vodi lovijo ribe!«

Vzgojiteljica je otrokom razlagala o živalih in povedala, da je kit najveËja žival na Zemlji. Jure ji takoj skoËi v besedo: ≈Ne, pa ni res − kit živi v vodi, ne pa v zemlji!«

Naših 30+

46

V novi vrtec v Trzinu so bili leta 1981 sprejeti ...

Naših 30+

47

Vir: URADNI VESTNIK OB»INE DOMŽALE (Priloga obËinskega poroËevalca, Glasila obËinske konference SZDL Domžale, številka 10; 29.junij 1981)

Naših trideset plus

Založila: O© Trzin, Enota vrtca ŽabicaZanjo: mag. Helena Mazi GolobZbral in uredil: Gašper OgorelecJezikovni pregled: Natalija Simona »rnivecFotografije: osebni arhivi, arhiv vrtca in Gašper OgorelecRisbice: otroci vrtca ŽabicaNaklada: 500 izvodovOblikovanje: Neža TrobecTisk: prijatelj&prijatelj d.o.o.Trzin, oktober 2012