VLADANJE GOSPODARSKIM DRUŽBAM V EU...Dobro vladanje gospodarskim družbam pa ne pomeni ničesar od tega, temveč je, poenostavljano povedano, sistem kontrole v družbi, ki zagotavlja

1

VVLLAADDAANNJJEE GGOOSSPPOODDAARRSSKKIIMM

DDRRUUŽŽBBAAMM VV EEUU Avtorji:

- Jože Bajuk - Denis Kostrevc - Gorazd Podbevšek

Ljubljana, februar 2003

2

KAZALO:

1 UVOD......................................................................................................................... 4 1.1 Kaj je vladanje gospodarskim družbam in zakaj je pomembno?............................4

1.2 Način urejanja vladanja gospodarskim družbam ....................................................7

2 ENOTIRNI IN DVOTIRNI SISTEM UPRAVLJANJA V DRUŽBAH ............ 10 2.1 Enotirni sistem upravljanja ...................................................................................10

2.2 Dvotirni sistem upravljanja...................................................................................12

2.3 Trendi poenotenja evropskih sistemov upravljanja ..............................................13

3 PRAVNO OKOLJE NEKATERIH DRŽAV ....................................................... 14 3.1 Velika Britanija.....................................................................................................15

3.2 Švedska .................................................................................................................17

3.3 Italija .....................................................................................................................19

3.4 Francija .................................................................................................................22

3.5 Nizozemska...........................................................................................................25

3.6 Nemčija .................................................................................................................28

3.7 Način prilagajanja nemškega pravnega okolja novim razmeram .........................31

4 KODEKSI VLADANJA GOSPODARSKIM DRUŽBAM................................. 33 4.1 Kdo sprejema kodekse? ........................................................................................33

4.2 Pravna narava kodeksov .......................................................................................34

4.3 »Upoštevaj ali pojasni« pravilo ............................................................................35

5 DELNIČARJI.......................................................................................................... 37 5.1 Splošno..................................................................................................................37

5.2 Interesi delničarjev................................................................................................38

5.3 Pravično in enakopravno obravnavanje vseh delničarjev.....................................40

5.4 Pravilo ena delnica/en glas in izjeme....................................................................42

5.5 Zaščita pred kontrolnimi delničarji .......................................................................44

5.6 Pristojnosti skupščine............................................................................................46

5.7 Imenovanje članov nadzornih organov.................................................................47

5.8 Statusne spremembe..............................................................................................48

5.9 Druge pristojnosti..................................................................................................49

5.10 Organiziranje skupščine in sodelovanje na skupščini.........................................51

3

5.11 Pomen skupščine in sodelovanja na skupščini......................................................52

5.12 Spodbujanje sodelovanja na skupščini..................................................................53

5.13 Pogoji sodelovanja, vabljenje in obveščanje delničarjev......................................54

5.14 Prisotnost določenih oseb na skupščini.................................................................56

5.15 Druge zahteve glede skupščine.............................................................................57

5.16 Poznavanje pravil udeležbe na skupščini..............................................................58

5.17 Glasovanje v odsotnosti ........................................................................................59

5.18 Odločanje ..............................................................................................................61

5.19 Uporaba modernih tehnologij in skupščina ..........................................................62

6 RAZMERJE MED NADZORNIM ORGANOM IN MENEDŽMENTOM...... 64 6.1 Ločevanje med pristojnostmi nadzornega organa in menedžmenta .....................64

6.2 V čigavem interesu delujejo nadzorni organi in menedžment? ............................67

6.3 Konflikti interesov ................................................................................................69

6.4 Velikost nadzornega organa..................................................................................73

6.5 Lastnosti članov nadzornega organa in kriterij izbire...........................................74

6.6 Imenovanje članov nadzornega organa.................................................................77

6.7 Imenovanje članov menedžmenta.........................................................................80

6.8 Uvajanje novih članov v delo nadzornih organov ................................................83

6.9 Neodvisnost članov nadzornega organa................................................................85

6.10 Kako določiti neodvisnost članov nadzornih organov? ........................................89

6.11 Vodenje nadzornega organa..................................................................................92

6.12 Seje nadzornega organa ........................................................................................95

6.13 Poročanje menedžmenta .......................................................................................97

6.14 Komisije nadzornih organov...............................................................................100

6.15 Ocenjevanje (vrednotenje) dela nadzornega organa ...........................................104

6.16 Nagrajevanje članov nadzornih organov ............................................................106

6.17 Sistem notranjega nadzora gospodarskih družb..................................................110

7 MENEDŽMENT................................................................................................... 114 7.1 Nagrajevanje menedžmenta ................................................................................114

7.2 Organ in postopek določanja nagrajevanja .........................................................115

7.3 Kriteriji za nagrajevanje, oblika in višina nagrad ...............................................118

7.4 Nagrajevanje z delnicami in opcijskimi upravičenji...........................................122

4

7.5 Transparentnost nagrajevanja menedžmenta ......................................................124

7.6 Omejitve nagrajevanja ........................................................................................126

8 TRANSPARENTNOST IN RAZKRIVANJE INFORMACIJ......................... 127 9 ZAKLJUČEK........................................................................................................ 133 10 VIRI........................................................................................................................ 140 11 LITERATURA...................................................................................................... 143

0 UVOD

Knjiga, ki je pred vami govori o corporate governance oziroma o vladanju1 gospodarskim

družbam v državah članicah Evropske Unije. Naš namen je bil pregledno predstaviti

stanje vladanja družbam na celotnem evropskem gospodarskem prostoru. Trudili smo se

knjigo napisati čimbolj razumljivo in berljivo, ne da bi preveč posegli v natančnost in

strokovno korektnost snovi. Pri pisanju smo namenoma poskušali ohraniti objektiven

odnos do tematike in jo predstaviti ne da bi o njej podajali lastno mnenje ali vrednostne

sodbe. Snov, ki smo jo izbrali je razdrobljena v mnoge zakone (s področja statusnega

gospodarskega prava, prava vrednostnih papirjev in prava trga vrednostnih papirjev) in

skoraj 40 kodeksov v 15 državah članicah EU. Tematiko smo si razdelili trije kolegi, ki

se ukvarjamo s svetovalno dejavnostjo s tega področja. Uvodna poglavja in pregled

pravnih sistemov je predstavil Gorazd Podbevšek, poglavji o delničarjih in nagrajevanju

menedžmenta Denis Kostrevc, poglavje o odnosu med nadzornim svetom in upravo pa

Jože Bajuk. Zavedamo se, da bo ta knjiga bralcu predvsem odprla več vprašanj, kar je bil

tudi naš namen.

0.0 Kaj je vladanje gospodarskim družbam in zakaj je pomembno?

Po svetu in tudi v Sloveniji je vladanje gospodarskim družbam (v nadaljevanju tudi:

»vladanje družbam« ali samo »vladanje«) zadnje čase deležno ogromnega zanimanja in

medijske pozornosti. Strokovnjaki, zakonodajalci in novinarji so si enotni glede pomena, 1 V Sloveniji se pojavlja kar nekaj različnih prevodov termina corporate governance – upravljanje s podjetji ali družb, obvladovanje podjetij in celo korporacijska kultura. Pisci smo uporabili izraz vladanje gospodarskim družbam, ker ta izraz najbolje ustreza naši definiciji, podani v nadaljevanju.

5

ki ga ta tema ima za posamezne gospodarske družbe in gospodarstva v celoti, toda

pogosto ne podajo enotne definicije, kaj vladanje gospodarskim družbam točno je.

Razlog za to je, da včasih gledajo na vladanje vsak s svojega zornega kota. Nekateri

poudarjajo varovanje interesov delničarjev, drugi varovanje interesov gospodarske

družbe kot samostojnega subjekta, tretji pa uprave ali kakega drugega deležnika2...

Dobro vladanje gospodarskim družbam pa ne pomeni ničesar od tega, temveč je,

poenostavljano povedano, sistem kontrole v družbi, ki zagotavlja vse zgoraj navedene

elemente. To se sliši paradoksalno, saj se interesi posameznih interesentov v družbi

pogosto razlikujejo. Delničarji hočejo dividende, rast cene delnic in kontrolo nad družbo;

menedžment hoče čim višje nagrade in možnost samostojnega vodenja družbe; zaposleni

hočejo čim višje plače in čimbolj ugodne delovne pogoje; stranke hočejo kvalitetne

produkte in nizke cene; okolje družbe hoče delovna mesta in ekološko neoporečno

poslovanje; država hoče čim višje davke.... Vsakdo nekaj hoče in vsem naenkrat je

nemogoče ustreči. Toda prav to vladanje gospodarskim družbam skuša doseči.

Dober sistem vladanja gospodarskim družbam lahko primerjamo z dobrim sistemom

vladanja državi. V demokratični in pravični skupnosti ljudi imamo vsi pravico

zasledovati svoje interese in cilje, pri tem pa smo omejeni le s tem, da imajo drugi enako

pravico. Svoje interese lahko zasledujemo neomejeno, dokler s tem ne posežemo v

legitimne interese drugih. Enako je z vladanjem gospodarskim družbam. Vsi zgoraj

navedeni interesi interesentov v družbi so legitimni in dobro vladanje gospodarski družbi

je sistem, ki skuša vzpostaviti takšno mrežo odnosov in kontrolnih mehanizmov v družbi,

da se lahko vsak od teh interesov zasleduje, dokler ne začne preveč posegati v drug, prav

tako legitimen, interes.

Delničarji navadno nimajo znanja, časa, niti interesa, da bi se dnevno ukvarjali s

poslovanjem »svoje« družbe. To pripelje do ločitve upravljanja od lastništva družbe.

Menedžerji imajo zato zakonsko pravico in dolžnost samostojno in neomejeno voditi

2 Deležnik (ustrezen prevod bi bil tudi interesent) je slovenski prevod besede »stakeholder«. Pomeni vsakogar, ki ni delničar, a ima nek legitimen interes v družbi. Deležniki so člani organov družbe, zaposleni, upniki, stranke, dobavitelji, poslovno in ekološko okolje družbe.

6

družbo na način, ki je v interesu družbe. Toda njihova samostojnost ne pomeni, da lahko

posežejo v kontrolne pravice delničarjev ali omejijo njihov nadzor nad sabo prek

nadzornega sveta. Za svoje delo imajo menedžerji tudi pravico prejeti primerno nagrado,

vendar to ne pomeni, da lahko posegajo v sredstva družbe na način, ki bi omejil pravico

upnikov do povračila njihovih sredstev, delničarjev do dividend ali zaposlenih do plač.

Delničarji imajo po drugi strani pravico nadzirati menedžerje prek nadzornega organa in

pravico do odločanja o nekaterih zadevah na skupščini. Toda to ne pomeni, da se lahko

neposredno ali prek nadzornega sveta vmešavajo v redno poslovanje družbe, saj je to

pravica in dolžnost menedžerjev... .

Podrobnih primerov je še dosti in dober sistem vladanja gospodarskim družbam se trudi

vzpostaviti mehanizme, ki omogočijo usklajevanje vseh teh različnih interesov ter

preprečujejo spore ali popolno prevzemanje moči s strani posameznega deležnika. Spori

in neuravnotežena razmerja moči v družbah namreč povzročijo izgubo zaupanja

deležnikov, kar povzroči poslabšanje poslovanja družbe in je zanjo pogosto tudi usodno.

Zakaj je medsebojno zaupanje deležnikov tako bistveno za uspešnost in obstoj družbe?

Najbolj usodna je izguba zaupanja investitorjev – lastnikov gospodarskih družb. Ti se v

tem primeru enostavno odločijo za bolj varne naložbe svojih sredstev, kar pomeni

izstopanje delničarjev iz gospodarskih družbe in posledično padanje cen delnic. Pomena

tega za posamezno družbo ni potrebno razlagati, saj v primeru, da nihče noče biti lastnik

pride do likvidacije družbe. Če pa je taka izguba zaupanja v gospodarstvu masovna, to

lahko povzroči verižno reakcijo padanja borznih indeksov in stečajev podjetij, kar

povzroča ogromne pritiske na gospodarstvo v celoti in lahko pripelje do borznega zloma.

Lep primer take krize sta azijska finančna kriza in deloma tudi trenutna ameriška

gospodarska recesija.

Toda tudi izguba zaupanja kakega drugega deležnika (na primer menedžmenta, upnikov

ali zaposlenih) je za gospodarsko družbo lahko usodna. Vsi svetovni sistemi vladanja

gospodarskim družbam (delno z izjemo ameriškega) namreč danes priznavajo, da so

interesi vseh deležnikov v družbi neločljivo prepleteni. Interesi lastnikov se zato ne dajo

dolgoročno zasledovati, ne da bi se upoštevali tudi interesi ostalih deležnikov. Ni si težko

7

predstavljati, da nemotiviran menedžer, ki nima v družbo in svojo prihodnost v njej

nobenega zaupanja, verjetno ni enako učinkovit, kot menedžer, ki ima družbo za »svojo«

in se v njej dolgoročno vidi. Enako je z tudi z vsemi ostalimi deležniki. Neutemeljeni

odstopi in predčasne razrešitve članov uprav ter nadzornih svetov, strah zaposlenih za

svojo zaposlitev in/ali njihova nemotiviranost za delo, zadržanost in nezaupanje

posojilodajalcev, padec zaupanja potrošnikov – vse to so stvari, ki so nedvomno slabe za

družbo in tudi za njene lastnike. Izgube zaupanja kateregakoli od deležnikov si

gospodarska družba v konkurenčnih razmerah enostavno ne more privoščiti.

V prejšnjem desetletju se je zanimanje posameznih držav članic in EU v celoti za

vladanje gospodarskim družbam močno povečalo. K temu je prispevalo prizadevanje za

še bolj neoviran pretok kapitala, blaga in dela preko meja držav članic, povečan pomen in

razpršenost delničarstva, prevzemi in spojitve družb iz različnih držav članic, predvsem

pa zavest, da slab sistem vladanja gospodarskim družbam vodi v neučinkovito uporabo

virov, slabi konkurenčne možnosti in zato zavira ustvarjanje dobičkov in gospodarski

razvoj.

0.0 Način urejanja vladanja gospodarskim družbam

Dobro vladanje gospodarskim družbam je torej bistvenega pomena, toda na kakšen način

ga zagotoviti?

Nekateri so mnenja, da tako ali tako zakon določa razmerja v gospodarski družbi in da

dodatno razmišljanje in delo na tem področju niti ni potrebno, saj lahko gospodarske

družbe enostavno povzamejo zakonsko ureditev. Toda tako mnenje je popolnoma

napačno. Ureditev vladanja gospodarskim družbam zahteva kombinacijo zakonske

ureditve, pravno neobvezujočih a priporočenih smernic in samostojnega urejanja na ravni

posamezne družbe, ki omogoča družbi, da zadovolji ne le svoje zakonske obveznosti,

temveč tudi pričakovanja svojega poslovnega okolja.

8

Način urejanja vladanja gospodarskim družbam pravzaprav ni bistveno drugačen od

urejanja vsega ostalega delovanja ljudi. Pri vsem našem delovanju in ravnanju smo

omejeni z zakonskimi določbami, ki nam ne zapovedujejo kako točno moramo ravnati,

temveč le, česa, zaradi varstva drugih ljudi in družbenega reda, ne smemo početi. Noben

normalen pravni red nam na primer ne bo določal kako moramo služiti denar, bo pa nam

prepovedal denar krasti drugim ljudem. Z zakonom so torej določeni minimalni

standardi, a konkretna ravnanja znotraj teh standardov so prepuščena svobodnemu

urejanju posameznika.

Tudi sistem vladanja gospodarskim družbam je zgrajen na podlagi zakonskih pravil, ki

mu le opredeljujejo prostor in določajo meje. Na področju urejanja odnosov v

gospodarskih družbah, so zakonske določbe namenoma še posebej široke in ohlapne, saj

je narava gospodarskih družb taka, da ne omogoča bolj restriktivnega urejanja.

Zakonodajalec nikdar ne more predvideti vseh okoliščin posamezne gospodarske družbe,

niti rešitve, ki bi bila za vse družbe dobra. Preveč tesno zakonsko urejanje bi zato lahko

omejilo prilagodljivost gospodarskih družb ter njihovo zmožnost iskanja rešitve, ki jim v

konkretnih okoliščinah omogoča rast in razvoj. Omejevanje prilagodljivosti družb pa je

slabo za gospodarske družbe, njihove delničarje ter vse deležnike v njih in tudi za

gospodarstvo kot celoto, saj lahko znatno omeji produktivnost in svobodno gospodarsko

pobudo posameznih subjektov. Bistvo dobrega sistema vladanja gospodarskim družbam

so torej samostojne odločitve subjektov (uprav, nadzornih svetov, delničarjev…), kako v

okviru zakonskih možnosti prosto oblikovati medsebojne odnose v skladu z smernicami

in navodili, ki jih določa stroka zbrana v kodeksih vladanja družbam.

Dejanski sistemi vladanja so različni po raznih državah in tudi posameznih gospodarskih

družbah, kar izvira iz različnih vrednot, lastniške strukture gospodarskih družb,

zakonskih sistemov ter vloge trgov kapitala. Vendar imajo sistemi vladanja v razvitih

gospodarstvih nekatere skupne značilnosti, ki jih ločijo od gospodarstev, ki so še v

»tranziciji« oziroma gospodarstev v razvoju. Dejstvo je, da bistvene razlike med temi

okolji niso le v zakonodaji, ki določa delovanje družb. To so tranzicijske države

večinoma prekopirale od uspešnih evropskih sosed, tako kot smo v Sloveniji prevzeli

9

nemško zakonodajo (in deloma anglo-ameriško na področju trga vrednostnih papirjev).

Težko bi na primer primerjali stanje v ZDA in Kolumbiji ali Argentini, čeprav imajo te

države formalno podoben sistem vladanja gospodarskim družbam. Ali je celoten sistem

upravljanja, nadziranja in delovanja družb v kakem gospodarskem okolju dober, je

odvisno od marsičesa, nikakor ne le od formalno - pravnega modela, v okviru katerega

družbe poslujejo.

Sama zakonska ureditev zato ni edini razlog za različno vladanje družbam v različnih

okoljih. Treba je vedeti, da so med zakoni in ureditvami vladanja v različnih državah

članicah EU mnoge pomembne razlike in različni pristopi. Evropska korporacijska

zakonodaja se poskuša poenotiti že desetletja in deloma je to tudi uspelo. Toda ostale so

še mnoge bistvene razlike, ki so najbolj zakoreninjene v tradicijo in odnos okolja do

gospodarske družbe ter jih bo težko odpraviti. To povzroča določeno zmedo v evropskem

okolju in določene težave pri prostem pretoku kapitala in ustanavljanju nadnacionalnih

družb. Zanimivo pa je, da nekateri evropski sistemi s povsem različnimi zakonskimi

ureditvami in izhodišči, v praksi precej podobno delujejo in so podobno učinkoviti pri

doseganju ciljev vladanja družbam.

Same zakonske določbe in različni pristopi zato niso edini vzrok za razlike med

evropskim vladanjem in našim. Pomembne razlike so tudi v nekaterih dejanskih

standardih zaščite in ravnanja delničarjev, menedžerjev in vseh ostalih deležnikov,

položaja in pomena trga vrednostnih papirjev, neodvisnosti in izkušenosti nadzornikov in

revizorjev, ter nenazadnje poštenja in integritete pri delovanju vseh naštetih. Ti standardi

pa iz že navedenih razlogov niso in ne morejo biti vsebovani le v zakonodajah držav

članic EU. So nadgradnja zakonov in predpisov v državah in so povzeti predvsem v

kodeksih vladanja gospodarskim družbam (Corporate Governance Kode), učinkoviti pa

so edino, če preidejo v poslovno kulturo in prakso gospodarskih subjektov. Prav

vsebinska ureditev v evropskih kodeksih vladanja gospodarskim družbam zato

predstavljala jedro te knjige, preden pa se je lotimo, moramo nekoliko bolj opredeliti

zakonske temelje na katerih sloni.

10

0 ENOTIRNI IN DVOTIRNI SISTEM UPRAVLJANJA V DRUŽBAH

Sistemi vladanja družbam v Evropi so si torej med seboj precej različni. Osnovna ločitev

med njimi, ki bistveno vpliva na dejanska razmerja, je ločitev na enotirne in dvotirne

sisteme upravljanja. Vse evropske države imajo sistem, ki ga v grobem lahko uvrstimo v

eno od teh dveh skupin, čeprav imajo mnoge države, kot bomo videli, tudi nekoliko

posebne - vmesne oblike upravljanja ali pa kombinacijo obeh sistemov. Okvirna

razvrstitev držav po sistemih je podana v Prilogi 1.

0.0 Enotirni sistem upravljanja

Enotirni sistem upravljanja prevladuje in ga ima velika večina svetovnih držav. Tipičen

primer enotirnega sistema imajo v ZDA in Veliki Britaniji, ki sta postali (v dobrem in

slabem) vzor take ureditve. Včasih se enotirni sistem nekoliko narobe razume. V tem

sistemu ne gre za to, da menedžment nima nadzornikov. Nadzorni in upravni organ v tem

sistemu je odbor direktorjev (Board of Directors, ki ni ne uprava, niti nadzorni svet. V

tem odboru sedijo tako zunanji direktorji (Outside Directors – to so člani upravnega

odbora, ki nimajo poslovodnih funkcij v družbi), kot tudi notranji direktorji (Inside,

Executive Directors – to so člani odbora, ki so hkrati tudi člani poslovodstva družbe -

menedžmenta). Torej tako upravno kot nadzorno funkcijo izvorno nosi odbor direktorjev

(v nadaljevanju tudi samo »odbor«) kot celota. Toda upravno funkcijo odbor »delegira«

na menedžment. Tako je dejanska funkcija odbora direktorjev pravzaprav zelo podobna

funkciji nadzornega sveta, le da v njem sedijo tudi menedžerji, katere naj bi se

nadzorovalo. Odbor se sestaja nekajkrat letno (navadno najmanj 4 krat) in vrednoti

poslovanje družbe in delo menedžmenta, imenuje in razrešuje menedžment, določa

strategije in usmeritve družbe, predlaga nove člane odbora direktorjev, daje soglasja k

določenim poslom ali odločitvam, ter ima v različnih sistemih še nekatere druge

pristojnosti (vedno pogosteje na primer predlaga skupščini revizorja).

11

Osnovna ideja je, da zunanji direktorji zagotavljajo neodvisen nadzor (oversight) za

delničarje (V ZDA in tudi VB delujejo nadzorniki v interesu delničarjev in ne v interesu

družbe kot celote). Notranji direktorji pa sodelujejo pri soodločanju in zagotavljajo vse

potrebne informacije o poslovanju, vodenju in ciljih družbe ter konkretnih odločitvah in

njihovih namenih. S tem ko so v odboru tudi notranji direktorji, naj bi se zagotovila večja

enotnost in sodelovanje pri vodenju družbe. To se zdi ameriškim predstavnikom v

odborih in teoretikom zelo pomembno in nedvomno je res, da je sodelovanje in enotnost

pri vodenju družb do določene mere koristna. Toda potrebno je zagotoviti tudi določeno

neodvisnost in samostojnost tistih, ki naj bi menedžment nadzirali in prav s tem imajo

ameriški odbori največ problemov. V dejanskem življenju namreč pogosto zunanji

direktorji sedijo v preveč odborih hkrati, da bi imeli čas aktivno delovati v kakšnem

izmed njih. Drug problem je sam način nominiranja direktorjev v odbore, pri katerem v

večini družb glavno vlogo igra CEO (Chief Executive Officer – glavni izvršni direktor),

sama izvolitev na delniški skupščini pa je pogosto samo formalnost. CEO predlaga

kandidate za direktorje in ti so zato njegovi prijatelji, znanci, ali so mu vsaj hvaležni za

dobro plačano mesto. To pogosto pripelje do situacije, ko zunanji direktorji niso nič

drugega kot CEO-jevi »yes man-i«, ki na sejah kimajo vsemu, kar jim pove, potrdijo

njegove predloge in gredo domov. Tak odbor seveda ne nudi učinkovitega nadzora in

prav to je eden od elementov, ki je doprinesel k nekaterim težavam, ki jih imajo ameriške

korporacije zadnje čase.

Treba je povedati, da je trend v Veliki Britaniji in zadnje čase tudi ZDA na tem področju

pozitiven in odbori so na dobri poti, da postanejo dejanski nadzorni organi. Ta postopek

se bo spričo dogodkov v zadnjih časih in novih zakonov (predvesem Sarbanas – Oxley

Act), ki so jih ti dogodki sprožili nedvomno še pospešil. Odnos do tega se spreminja in

vedno manj je vrhovnih menedžerjev ki arogantno zatrjujejo, da si bodo »v svoji firmi

sestavili ekipo, kakršno si sami želijo«. Število zunanjih direktorjev se v povprečnem

odboru konstantno povečuje in v večini odborov je že preseglo število notranjih

direktorjev (pri tem imajo pomembno vlogo kodeksi vladanja družbam). Drug pomemben

korak je ločevanje funkcije predsednika odbora direktorjev (Chairman of the Board) od

12

funkcije predsednika uprave CEO-ja (Chief Executive Officer). Vedno manj je CEO-jev,

ki so hkrati predsedniki odbora, kar pomeni da tudi ne vodijo sej odbora in določajo

dnevnega reda, kar v praksi pomeni ogromno. Nasploh mesto v odboru ni več le dobro

plačana častna funkcija, ampak prinaša določene odgovornosti in zadolžitve, česar se

direktorji vse bolj zavedajo. Vendar gre pri tem morda za »too little too late« in na kratko

bi rekli, da se stvari na tem področju izboljšujejo a so marsikje še vedno precej slabe.

0.0 Dvotirni sistem upravljanja

Tak sistem upravljanja gospodarskih družb imajo od držav člani EU le v Nemčiji,

Avstriji, na Danskem, po želji v Franciji in na Nizozemskem. Je sistem, ki postavlja na

čelo družbe dva ločena organa – upravo in nadzorni svet. Uprava družbo vodi, nadzorni

svet pa upravo pri tem vodenju nadzira. Uprava ima po samem zakonu dolžnost in

pravico voditi družbo in nadzorni svet te pravice ne prenese nanjo, kot je to v enotirnem

sistemu in se zato v vodenje družbe tudi manj vmešava. Glavna praktična razlika je, da je

z zakonom prepovedano, da bi v nadzornem svetu sedeli menedžerji – člani poslovodstva

družbe. Nadzorni organ je torej osebno ločen od uprave, kar poveča njegovo neodvisnost,

po drugi strani pa zmanjša njegovo obveščenost o zadevah družbe. Nadzorni svet se

sestaja nekajkrat letno (navadno najmanj 4 krat) in nadzoruje ter vrednoti poslovanje

družbe in delo menedžmenta, imenuje in razrešuje menedžment, ter ima v različnih

sistemih še nekatere pristojnosti.

V nadzornih svetih so pogosto predstavniki delničarjev in predstavniki delavcev, kar je

posledica dejstva, da sam sistem vladanja priznava legitimne interese tudi deležnikom, ki

niso delničarji. Tak sistem so vpeljali v Nemčiji in smo ga prevzeli tudi pri nas.

Pomembno je, da vsi člani nadzornega sveta delujejo v interesu družbe. Predstavniki

delavcev ne delujejo v interesu zaposlenih in predstavniki delničarjev ne delujejo v

interesu lastnikov. Po samem zakonu (nemškem in slovenskem) so namreč popolnoma

izenačeni in oboji morajo vedno delovati v interesu družbe kot celote in ne kake interesne

skupine. To je pomemben del korporacijskega sistema katerega del smo, vendar se žal

tega mnogi slovenski člani nadzornih svetov še ne zavedajo.

13

Dvotirni sistem nadzora je sistem nadzora v duhu kontinentalnega sistema vladanja

gospodarskim družbam. Omogoča neodvisnejši nadzor, vendar ga nikakor sam po sebi ne

zagotavlja. Nadzorniki so seveda dosti bolj neodvisni kot v enotirnem sistemu, vendar so

pogosto slabše obveščeni o zadevah družbe. Dejstvo je, da so nekateri nadzorni sveti

dosti neučinkovitejši pri svojem nadziranju kot nekateri odbori direktorjev. Na koncu je

uspešnost in učinkovitost nadzora odvisna od moralne integritete, načelnosti in

nenazadnje sposobnosti ljudi, ki sedijo v nadzornem organu in v upravi. V praksi tako

zasledimo tudi mnogo učinkovitih odborov direktorjev, ki so sposobni in pripravljeni na

konfrontacijo s CEO-jem in mnogo slabih nadzornih svetov, ki enostavno nimajo časa,

volje ali znanja, da bi se zoperstavili odločitvam uprave, ki so slabe za družbo (tudi v

Sloveniji bi jih lahko omenili nekaj, ki so se zadnje čase »izkazali« z zvestobo

nesposobnim ali nepoštenim menedžerjem namesto, da bi v skladu z zakonom bili zvesti

družbi).

0.0 Trendi poenotenja evropskih sistemov upravljanja

Opisana sistema upravljanja sta očitno različna v načinu urejanja določenih vprašanj.

Problem je, da so elementi obeh modelov prisotni v nacionalnih zakonodajah članic EU.

Dokončanje notranjega trga in izboljšanja, ki jih ta prinese v ekonomski in socialni

situaciji povsod v EU pa ne pomeni le, da morajo biti odstranjene omejitve v trgovini,

ampak tudi da morajo biti produkcijske strukture prilagojene dimenzijam Unije. V ta

namen je bistveno, da morajo biti družbe, katerih poslovanje ni omejeno le na

zadovoljevanje čisto lokalnih potreb, sposobne planirati in izvesti reorganizacijo svojega

poslovanja na ravni EU. Taka reorganizacija zahteva, da je obstoječim družbam iz

različnih držav članic dana možnost združevanja svojih potencialov preko združitev na

ravni EU, za kar pa je potreben tudi enotni sistem upravljanja.

Operacije preoblikovanja, sodelovanja in združevanja, ki vključujejo družbe iz različnih

držav članic, povzročajo mnoge pravne davčne probleme, ker si nacionalni korporacijski

in davčni modeli nasprotujejo. Zbliževanje korporacijskega prava članic EU v skladu z

14

Direktivami, ki temeljijo na Pogodbi o ustanovitvi EU, sicer lahko odpravi nekatere od

teh problemov. Vendar pa tako zbliževanje ne more družb, ki so podvržene različnim

pravnim sistemom, razrešiti obveznosti, da izberejo pravno obliko družbe in s tem sistem

njenega upravljanja, ki je podvržen določenemu nacionalnemu pravu.

Da bi se to doseglo mora biti na voljo vseevropska oblika gospodarske družbe, ki ni

podrejena nobeni nacionalni zakonodaji, ampak temelji na zakonu, postavljenim z

direktno regulativo Sveta Evrope. To je EU dosegla z uredbo, ki vpeljuje Socitas Europae

(s.e.). To je delniška družba, ki je ustanovljena direktno na podlagi evropskega prava in

ne na podlagi prava članice. Zanimivo pri njej je, da si ustanovitelj lahko sam izbere, ali

bo v družbi enotirni ali dvotirni sistem upravljanja. To je posledica kompromisa, saj se

predstavniki držav z enotinim in dvortirnim sistemom enostavno niso mogli sporazumeti

kateri sistem je boljši. Torej bomo s članstvom v EU tudi v Sloveniji lahko pod

določenimi pogoji ustanavljali delniške družbe, oziroma s.e.-je, ki bodo imele enotirni

sistem upravljanja.

0 PRAVNO OKOLJE NEKATERIH DRŽAV

Pravno okolje tvori temelj in okvir vladanja gospodarskim družbam. Na tem temelju se

nato postavi natančnejša ureditev, ki skuša določati smernice vladanja, ne da bi preveč

omejila svobodo gospodarskih subjektov. Da bi se dobro prikazalo vladanje družbam v

Evropi je zato nujno, da najprej na kratko pregledamo zakonsko okolje vladanja

gospodarskim družbam v nekaterih glavnih (vzorčnih) državah, šele nato pa proučimo

nadstavbo oziroma konkretne vsebine vladanja, ki so vsebovane v kodeksih vladanja

gospodarskim družbam. Kodeksi pogosto povzemajo in dodatno pojasnjujejo splošne

zakonske določbe, zato bodo posamezni instituti vsebinsko bolj natančno urejeni v

poglavju o kodeksih in ne o zakonskem okolju, kjer bodo le opredeljene osnovne

značilnosti. Brez teh značilnosti ne bi bilo mogoče razumeti nekaterih bistvenih razlik v

pristopu do tematike vladanja družbam po različnih državah, ki se kaže v kodeksih.

Predstavljeni so zakonski sistemi tistih evropskih držav, ki imajo različne modele

15

vladanja in prek katerih so razvidni vsi glavni načini in izpeljave urejanja te tematike. Na

kratko so predstavljene tudi okoliščine, ki so v posamezni državi pripeljale do ureditve,

kakršno ima danes.

0.0 Velika Britanija

Velika Britanija je prva država, v kateri so se zavedli pomena vladanja družbam, kot ga

razumemo danes. Kot pionirji na tem področju so dolgo časa eksperimentirali in se učili

iz svojih napak. Serija odmevnih škandalov in stečajev konec osemdesetih let prejšnjega

stoletja, je v devetdesetih povzročila skokovit razvoj na področju vladanja družbam in

korporacijske zakonodaje. Prav Britanci so postavili nekatera osnovna izhodišča in

standarde sodobnega vladanja družbam, ki jih je danes prevzel ves svet.

Velika Britanija je država članica EU, katere gospodarski in pravni sistem je najbližji

ameriški ureditvi (striktno gledano so v Veliki Britaniji trije pravni sistemi – angleški,

škotski in irski, vendar na področju, ki nas zanima med njimi ni bistvenih razlik). Velika

Britanija je tako imenovana common law država in ima precedenčni sodni sistem, zato

njihova zakonodaja v veliki meri temelji na odločitvah sodišč. Tudi vladanje družbam je

tako kombinacija dolge vrste sodnih odločitev, od katerih nekatere izvirajo še iz

19.stoletja, korporacijsko-pravne zakonodaje3, zakonodaje o vrednostnih papirjih in

trgovanju z njimi4, kazenske zakonodaje5, pravil borze6, kodeksov in avtonomnih aktov

družb.

Lastniška struktura gospodarskih družb je zelo razpršena in zelo redke večje družbe so

pod nadzorom posamezne fizične ali pravne osebe, kar seveda močno vpliva na sistem

vladanja družbam. Trg vrednostnih papirjev je osnovni vir financiranja družb in rasti

produktivnosti in ima zato v gospodarstvu velik pomen. Tudi vladanje družbam se iz tega 3 Zakon o družbah z amandmaji - Companies Act 1985, Zakon o diskvalifikaciji direktorjev - Company Directors Disqualification Act 1986, Zakon o nesolventnosti podjetij - Insolvency Act 1986 4 Financial Services and Marcets Act 2000, Public Offerings of Securities Regulation 1995, City Code on Take-overs and Mergers 5 Criminal Justice Act 1993 6 Listing Rules of the London Stock Exchange

16

razloga vrti predvsem okrog pravic in zaščite delničarjev ter zagotavljanja nadzora

delničarjev nad poslovanjem družbe. Zaščita ostalih deležnikov je nekoliko v ozadju

(vendar ne v tolikšni meri kot v ZDA).

Poseben pomen imajo v britanskem sistemu kodeksi, ki so dosti pomembnejši dejavnik

vladanja kot sama zakonska pravila. Najpomembnejši kodeks – Combined Code je plod

predlogov treh ločenih komisij za vladanje družbam – Cadburry-jeve (1992), Greenburry-

jeve (1995), in Hampel-ove komisije (1998). Je uradna priloga Pravilnika Londonske

borze. Njegove določbe morajo vse družbe na organiziranem trgu upoštevati ali pa v

letnem poročilu navesti in obrazložiti vsako neupoštevanje določb. Za upoštevanje tega

pravila skrbi UK Listing Authority (britanska agencija za trg vrednostnih papirjev).

POVZETEK PRAVNEGA OKOLJA

Velika Britanija je tipična predstavnica države z enotirnim sistemom upravljanja.

Angleški Zakon o družbah izrecno določa, da so lastniki gospodarskih družb delničarji,

da družbe delujejo v interesu delničarjev in da je menedžment odgovoren delničarjem.

Družbo v imenu delničarjev vodi odbor direktorjev (Board of Directors), ki pa v praksi

delegira dejansko vodenje družbe na menedžment. Nekateri predstavniki menedžmenta

(navadno sam vrh) sedijo tudi v odboru direktorjev. Odbor direktorjev imenuje glavnega

izvršnega direktorja (CEO) in ostale izvršne menedžerje, ki pa si jih CEO navadno izbere

sam ter jih odbor le potrdi.

Glavne naloge odbora direktorjev v Veliki Britaniji in sistemih, ki se po njihov zgledujejo

so:

• Strateško vodenje družbe

To odbor v vseh večjih družbah delegira na menedžment v celoti ali pa sam odloča le

o nekaterih ključnih zadevah. Tako je funkcija odbora direktorja v bistvu zelo

podobna funkciji nadzornega sveta, le da v njem sedijo tudi menedžerji, kar seveda

spremeni delovanje odbora.

• Imenovanje in odpoklic vrhovnega menedžmenta

17

Navadno odbor direktorjev imenuje le CEO-ja in ga pooblasti, da si sam postavi

ostale menedžerje v družbi. Odpoklic menedžmenta je institut, ki se ga odbor

poslužuje redko in je navadno uporabljen predvsem po prevzemih, ko nov odbor

postavi nov menedžment. Šele zadnje čase postajajo nekoliko pogostejši odpoklici

zaradi slabega poslovanja družb.

• Zagotavljanje zakonitega in odgovornega poslovanja

Odbor mora zagotavljati zakonito in odgovorno poslovanje družbe, v skladu z

normami common law-ja, ki pa so podkrepjene s konkretnimi zakonskimi določbami.

Zakon določa osebno odškodninsko in kazensko odgovornost direktorjev v primeru

kršitev določenih zakonov s strani družbe.

• Zagotavljanje verodostojnih knjigovodskih in revizorskih praks in poročanja

Nespoštovanje določb Zakona o družbah, ki določajo standarde knjigovodenja in

poročanja lahko povzroči kazensko odgovornost direktorjev.

• Nominiranje direktorjev za volitve na skupščini

Navadno imajo 3 leten mandat. Obstaja pa tudi trajen mandat za izvršne direktorje,

predvsem CEO, ki lahko ko je enkrat izvoljen v odboru ostane nedoločen čas, kar pa

ni priporočena praksa v skladu s kodeksi in izginja.

Britanski sistem je torej (skupaj z ameriškim) model sistema vladanja družbam s

striktnim enotirnim sistemom upravljanja ter s poudarjenimi pravicami in varstvom

delničarjev na račun ostalih deležnikov.

0.0 Švedska

Na Švedskem sta lastništvo in kontrola nad gospodarskimi družbami zaradi zakonskih

določb zelo pregledna. Za lastništvo družb je značilna zlasti izredna koncentracija s strani

posamezne družine z namenom ohranjanja kontrole. Tudi največje družbe so navadno

pod nadzorom ene same družine. Ocenjeno je bilo, da ima ena od švedskih družin

kontrolo nad družbami, katerih vrednost presega polovico tržne vrednosti cele

Stockholmske borze. Družine se zanašajo zlasti na piramidne strukture in različne razrede

delnic, da obdržijo kontrolo nad družbami, še po tem, ko je lastništvo relativno razpršeno.

18

To povzroča posebne odnose v družbah in pravni red ne varuje toliko delničarjev pred

menedžmentom, kot v Veliki Britaniji, temveč bolj manjšinske delničarje pred

večinskimi.

Pomembno vlogo kot lastniki družb imajo tudi banke in po novem tujci. Do leta 1993 so

bile pravice tujcev glede pridobivanja deležev družb zelo omejene in zato v lastniški

strukturi skoraj niso bili prisotni. V manj kot desetih letih odkar pa so bile te omejitve

odpravljene pa so tujci že lastniki več kot tretjine vseh delnic s katerimi se trguje na

organiziranem trgu.

POVZETEK PRAVNEGA OKOLJA

Tudi sistem vladanja je takemu stanju prilagojen in povsem unikaten. Na švedskem je le

ena oblika javne delniške družbe7 - aktiebolag. Osnovna pravila, ki urejajo te družbe so

vsebovana v švedskem Zakonu o družbah z leta 1975, vendar se te določbe nanašajo tako

na javne kot nejavne družbe. Posebne določbe za javne družbe so zelo redke. Že leta

1990 je švedska vlada ustanovila posebno komisijo, ki je celostno pregledala švedsko

korporacijsko - pravno ureditev. Komisija je delovala celo desetletje in izdala 7 poročil.

Zadnje poročilo – predlog novega zakona o družbah je bilo izdano januarja 2001. Nov

zakon pa bo predvidoma začel veljati šele 1.1.2004. Sprememb na tem področju so se

torej Švedi lotili zelo počasi in premišljeno. Trg vrednostnih papirjev urejajo kar 3

zakoni.8

Švedski zakon o družbah določa enotirni sistem upravljanja, ki pa je bistveno drugačen

od enotirnega sistema, kot ga poznajo v Veliki Britaniji. V delniških družbah, katerih

osnovni kapital presega 500,000 švedskih kron (približno 52,900 EURO) mora odbor

obvezno imenovati izvršnega direktorja, ki je po Zakonu o družbah poseben organ (v

manjših družbah je tako imenovanje prostovoljno). Zato mnogi teoretiki zatrjujejo, da je

švedski sistem pravzaprav dvotiren.

7 Torej delniške družbe z delnicami katere se trguje na organiziranem trgu. 8 The Exchange and Clearing Operations Act, The Trading in Financial Instruments Act, The Securities Operations Act

19

Še posebej je dvotirnemu ureditvi podobna določba o obvezni udeležbi predstavnikov

zaposlenih v odboru v družbah, ki imajo več kot 25 zaposlenih. Zaposleni imajo pravico

do imenovanja 2 direktorjev in 2 pomočnikov direktorjev v odbor direktorjev (v večjih

družbah 3 direktorjev in 3 pomočnikov direktorjev), ne smejo pa imeti v odboru večine.

Omejitev je tudi, da predstavniki zaposlenih v odboru ne smejo biti zaposleni v družbi.

Ostale direktorje se voli na skupščini delničarjev, pri čemer je izvoljen kandidat, ki

prejme največ glasov. Zastopanost manjšinskih delničarjev v odbor ni določena, zato

lahko delničar, ki kontrolira več kot pol glasov prevzame kontrolo nad družbo. Običajen

mandat direktorja je le 1 leto, zakon pa prepoveduje mandate daljše od 4 let.

Kar švedski sistem razlikuje od dvotirnega sistema je dejstvo, da je izvršni direktor

posameznik in ne kolektiven organ ter je lahko, ali pa ne, iz vrst članov odbora

direktorjev. Poleg tega pa je po švedskem Zakonu o družbah poleg nadzorne tudi

poslovodna funkcija v pristojnosti odbora direktorjev, vendar ta dejansko redno

poslovodenje prenese na izvršnega direktorja (torej tako kot v ostalih enotirnih sistemih

upravljanja). Švedski sistem je povsem edinstven, a je kljub dvema ločenima organoma

funkcionalno bliže enotirnemu kot dvotirnemu sistemu uprave.

Posebnost sistema je tudi stroga neodvisnost direktorjev v odboru. Večina jih po zakonu

mora biti neodvisna od menedžmenta in navadno je v odboru direktorjev le izvršni

direktor ostali menedžment pa ne. Dva člana odbora morata po zakonu biti neodvisna tudi

od velikih delničarjev (vseh, ki imajo več kot 10%), in ju imenujejo manjšinski delničarji.

0.0 Italija

Pri zgodnjem razvoju italijanskega upravljanja z gospodarskimi družbami je imela

bistveno vlogo predvsem država, ki je prek bank in državnih podjetij kontrolirala

dogajanje v italijanskem gospodarstvu vse do 2. polovice 20. stoletja. Gospodarski bum

na začetku 20. stoletja je vzpodbudil razvoj borze, ki pa zaradi neobveščenosti in

nezaupanja malih investitorjev ter trgovanja na podlagi notranjih informacij nikdar ni

20

postala likvidna in ni imela bistvenega vpliva na gospodarsko rast. Zato so se in se v

dobršni meri še danes, italijanske družbe zanašajo predvsem na lastno in dolžniško

financiranje za pokrivanje investicij.

Lastniki so običajno močni s koncentriranimi, navadno kontrolnimi deleži, kar jim

omogoča učinkovito kontrolo nad upravo in njenim delovanjem. Poleg tega je bil velik

del gospodarske rasti v preteklosti dosežen predvsem na račun nizkih stroškov dela, ki so

bili (in deloma še so) precej pod evropskim povprečjem. Iz teh dveh razlogov so glavna

trenja v družbah med menedžmentom in delavci in ne med menedžmentom in lastniki.

Zadnje čase se bijejo bitke tudi med organizacijami mednarodnih investitorjev in

italijansko gospodarsko-politično elito. Prva poskuša zagotoviti boljše varstvo

manjšinskih delničarjev ter (predvsem tujih) investitorjev in večjo likvidnost trgov

kapitala, druga pa se trudi obdržati svojo oblast nad korporacijami v Italiji. Navedena

razmerja se močno odražajo na zakonski ureditvi družb in trendih sprememb teh

zakonov.

POVZETEK PRAVNEGA OKOLJA:

Zakonski okviri italijanskega gospodarskega prava so postavljeni predvsem s civilnim

zakonikom in nekaj posebnimi zakoni s področja prava družb in trga vrednostnih

papirjev.9

Področje vladanja družbam je bilo predmet mnogih zakonskih sprememb v zadnjih letih,

jedro katerih je bil Konsolidiran zakon o finančnem posredovanju oziroma tako

imenovana »Draghijeva reforma«, ki je bila sprejeta konec leta 2000. Namen sprememb

9 Civilni zakonik, V.knjiga, V. Poglavje (skupščine delničarjev (členi 2363-2379); Pristojnosti in odgovornosti odbora direktorjev (členi 2380-2396); revizorski odbor (členi 2397-2409), finančna in revizorska poročila (člen 2429)) Konsolidiran zakon o finančnem posredovanju (“T.U.F.” ali “Draghi Reforma”), oddelek IV, poglavji 1 & 2 (nanaša se na javne družbe in povečuje varstvo manjšinskih delničarjev in transparentnost poslovanja.) Regulativa 11520/1998 Nacionalne komisije za družbe in trg vrednostnih papirjev (“CONSOB”) (Določa dolžnost poročanja družb agenciji ob določenih poslih in transakcijah) Pravila Italijanske borze Navodila italijanske borze

21

je bil povečevanje transparentnosti v italijanskem gospodarskem prostoru in

vzpostavljanje boljših zaščitnih mehanizmov za manjšinske delničarje v javnih družbah.

Italija ima enotiren sistem upravljanja, ki pa ima nekatere posebnosti. Družbe vodi odbor

direktorjev (consiglio d’amministrazione), ki ga sestavlja eden ali več članov. Poleg

njega pa je v družbah še en poseben organ – odbor revizorjev (sindaci). Italija nima

posebnih določb prava družb, ki bi določale točen položaj in funkcije odbora direktorjev,

tako da njegove naloge izhajajo iz interpretacije številnih določb civilnega zakonika.

Tako kot v ostalih enotirnih sistemih upravljanja, odbor direktorjev lahko določene

funkcije upravljanja družbe prenese na izvršilni komite – upravo, ki je sestavljena iz

nekaj članov odbora ali pa na posameznega člana – izvršni direktor. Odbor deluje kot

nadzorni organ in imenuje ter razrešuje menedžment. Odgovarja tudi za verodostojnost

knjigovodenja in finančnega poročanja družbe, ter daje letna poročila odboru revizorjev v

potrditev. Po zakonu so člani odbora za svoje delo solidarno odgovorni družbi, njenim

upnikom, vsakemu delničarju in tretjim osebam. Delničarji so torej navedeni šele na

tretjem mestu, za družbo in za upniki. V praksi pa italijanski odbori navadno še danes

služijo interesom ozkih interesnih skupin, ki jih obvladujejo prek delniških in drugih

formalnih in neformalnih sporazumov.

Glavna posebnost italijanskega sistema so revizorski odbori kot ločen organ družbe, ki je

po zakonu obvezen za vse delniške družbe. So tri ali petčlanski organi, katerih člani ne

smejo biti člani odbora direktorjev in načelno morajo biti registrirani v registru revizorjev

(registro dei revisori contabili). Imenovani so na delniških skupščinah za triletne

mandate, pri čemer mora biti predsednik revizorskega odbora imenovan na redni delniški

skupščini.

Naloga odbora revizorjev je nadzirati finančno poslovanje in poročanje družb, pa tudi

spoštovanje zakonskih in drugih pravil. V javnih delniških družbah nadzirajo tudi

upoštevanje določb »Draghi-jeve reforme« o notranjem nadzoru, ustreznih sistemih

poročanja in poštenih menedžerskih principih. Na ta način revizorski odbor ščiti

predvsem interese upnikov in malih delničarjev družb. Pri svojem delu ima precejšnja

22

pooblastila glede pravice do obveščenosti in lahko ob utemeljenem sumu napak zahteva

sodno preiskavo. Seje odbora so vsaj enkrat vsake tri mesece, v nejavnih delniških

družbah pa ima revizorski odbor tudi funkcijo revizorja letnih poročil (v javnih družbah

mora to opraviti zunanja revizorska hiša). Za škodo nastalo zaradi kršitev svojih

obveznosti je odgovoren skupaj z odborom direktorjev.

Opisane pristojnosti dajejo revizorskemu odboru nekatere lastnosti nadzornega sveta. Kar

ga od nadzornega sveta bistveno loči je, da nima prav nobenih pooblastil pri določanju

strategije in politike družbe ter ne imenuje, niti ne razrešuje menedžmenta. Vseeno pa se

udeležuje sej odbora direktorjev in potrjuje predlog letnega poročila pred delniško

skupščino.

0.0 Francija

Vse od konca 1. svetovne vojne dalje je v francoskem gospodarstvu bistveno vlogo igrala

država, ki je bila tudi lastnik mnogih gospodarskih družb. Na začetku 90-ih je v Franciji

prišlo do privatizacije in umika države iz gospodarskega sektorja. Toda do nenadnega

premika od prejšnjega modela ni prišlo, saj je sistem privatizacija povzročil mrežo

navzkrižnih lastništev med družbami, bankami in zavarovalnicami, prek katere je država

še vedno imela precejšen vpliv. To je povzročilo velike premike na področju vladanja

gospodarskim družbam v zadnjem desetletju. Glavni gonilniki teh sprememb so bili

zaključek privatizacije družb v lasti države, počasno razpletanje velikih verižnih

lastništev v francoskih družbah, bankah in zavarovalnicah in povečan aktivizem

institucionalnih in individualnih delničarjev.

Zelo opazen je bil tudi interes privatnega sektorja za sprejemanje prostovoljnih,

avtonomnih sprememb s čimer se je izognil prevelikemu zakonskemu normiranju tega

področja. Glavni nosilec teh prostovoljnih reform je bila Viénotova komisija, ki je 1995

izdala kodeks vladanja gospodarskim družbam. Prišlo je tudi do nekaterih sprememb

zakonodaje, ki so vsebovane predvsem v tako imenovanem NRE zakonu (Loi relative

aux Nouvelles Régulations Economiques).

23


Po francoskem pravu sta glavni obliki gospodarske družbe société anonyme (SA), kar so

navadno velike javne delniške družbe in société a responsabilité limitée (SARL), kar je

oblika podobna slovenski družbi z omejeno odgovornostjo. Poleg tega pa francosko

pravo pozna še société en commandite par actions, kar je oblika podobna naši komanditni

delniški družbi in société par actions simplifée, ki ponuja enostavnejšo obliko upravljanja

za delniške družbe, ki niso javne, poleg tega pa še nekaj oblik gospodarskih družb

(partnerska družba, civilna družba…).

Značilno za francosko zakonodajo je predvsem, da imajo gospodarske družbe lahko eno

ali dvotirni sistem upravljanja. Do leta 1966 so poznali le enotirni sistem, nato pa so dali

družbam možnost, da so organizirane tudi dvotirno. Dvotirni sistem ima le 5% francoskih

družb, čeprav je odstotek družb s takim sistemom, ki kotirajo na indeksu CAC 40 (to so

praviloma največje francoske delniške družbe) nekoliko višji -20%.

Enotirni sistem upravljanja:

Enotirni sistem upravljanja v Franciji je podoben angleškemu sistemu s tem, da je (do

zelo pred kratkim) nudil manj nadzora delničarjev nad upravo. Skupščina voli odbor

direktorjev (conseil d'administration), kandidate za direktorje pa nominira odbor sam.

Odbor nato imenuje enega ali več menedžerjev, na katere se lahko prenese upravljanje

družbe. Posebnost sistema je bila, da je včasih zakon določal, da sta predsednik odbora in

CEO (glavni izvršni direktor) ena in ista oseba. To je bilo seveda slabo za neodvisnost

nadzora v družbi in NRE zakon je to odpravil. Zdaj je prepuščeno odboru samemu ali bo

funkciji CEO-ja in predsednika odbora ločil ali ne in zanimivo bo videti ali se bo

tradicionalno dominanten vpliv glavnih menedžerjev na delo in sestavo odborov zdaj kaj

zmanjšal.

24

Praviloma odbor prenese vodenje družbe na menedžment ne glede na to ali sta CEO in

predsednik odbora ločena. Tako obdrži predvsem funkcijo nadzora ter imenovanja in

razreševanja menedžmenta. Dve tretjini članov odbora mora biti neizvršnih, vendar se

člani, ki so menedžerji v povezanih družbah ne štejejo za izvršne. Zanimivo je, da so

lahko člani odborov tudi pravne osebe, ki na sejah delujejo prek zastopnikov. Direktorji

morajo po zakonu biti delničarji družbe, v odboru katere sedijo. Po zakonu morajo imeti

vsaj eno delnico, statut pa lahko določi tudi poljubno višje število delnic.

Dvotirni sistem upravljanja:

Za družbe, ki imajo dvotirni sistem veljajo določbe podobne nemškemu (in našemu)

sistemu z nekaj izjemami, ki povzročijo močnejši položaj uprave nasproti nadzornemu

svetu. Skupščina izvoli nadzorni svet (conseil du surveillance), ki nato imenuje upravo

(directoire) in predsednika uprave (président du directoire) za določen mandat. Za

predčasen odpoklic člana ali predsednika uprave pa je nadzorni svet do pred kratkim rabil

izrecno soglasje skupščine delničarjev. Po sprejemu NRE zakona lahko nadzorni svet

odpokliče člana ali predsednika uprave tudi brez soglasja skupščine, če tako določa statut.

Torej je nadzorni svet še vedno nekoliko šibkejši kot v nemškem sistemu, saj brez

izrecnega statutarnega pooblastila ne more sam predčasno odpoklicati uprave.

V nadzornem svetu ne smejo biti člani uprave, lahko pa so bivši člani uprav. Nadzorni

svet nadzira delo uprave in ima pravico do veta na določene odločitve. Na seji skupščine

komentira poročilo uprave in letno poročilo družbe. Uprava ima v večini družb široke

pristojnosti in lahko opravlja vse posle v družbi razen poslov za katere zakon ali statut

določata da so v pristojnosti skupščine ali nadzornega sveta.

V enotirnem in dvotirnem sistemu mora francoski nadzorni organ (v enotirnem sistemu je

to odbor direktorjev, v dvotirnem pa nadzorni svet) skrbeti za interese družbe kot celote

za kar so člani nadzornega organa civilno in kazensko odgovorni. Člani nadzornega

organa zato niso direktno odgovorni nobeni interesni skupini v družbi, čeprav pogosto

skrbijo predvsem za interese večinskega delničarja. Predstavniki zaposlenih se lahko

25

udeležujejo sej nadzornega organa in imajo »svetovalni glas«. Če pa so zaposleni lastniki

najmanj 3 % vseh delnic družbe imajo pravico do svojega člana v nadzornem organu.

Družbe morajo tudi navesti v letnem poročilu na kakšen način so spremljali in upoštevali

družbene in ekološke posledice svojih odločitev. Francoski pravni sistem tako postavlja

temelje za vmesno varianta vladanja družbam, ki je nekje med angloameriškim in

kontinentalnim pristopom. Zagotavlja nekoliko manj pravic delničarjev in nekoliko več

pravic ostalih deležnikov kot britanska ureditev a dosti manj kot na primer nemški ali

švedski sistem vladanja družbam.

0.0 Nizozemska

Tradicionalno je na Nizozemskem velik pomen dan odnosom v družbah in interesom

zaposlenih, menedžerjev in ostalih deležnikov. Toda zadnje čase je trend vladanja

družbam na Nizozemskem usmerjen nekoliko bolj v smeri povečevanja pravic

delničarjev na račun ostalih deležnikov, pri čemer imajo pomemben vpliv tuji vlagatelji

in delničarske oziroma investitorske povezave. Nizozemski pravni sistem sicer formalno

daje precejšnje pravice delničarjem, vendar nekatere lastnosti nizozemskega

korporacijskega okolja njihovo vlogo zmanjšujejo, še zlasti v velikih, javnih delniških

družbah s strukturnim režimom. V teh delničarji dejansko nimajo vpliva na sestavo

nadzornega sveta, pogosto pa so tudi omejene glasovalne pravice navadnih delnic.

Glavna posebnost nizozemske ureditve je, da poznajo tri različne režime upravljanja

družb: navadni režim (Gewoon Model), strukturni režim (Structuurmodel) in

poenostavljen režim (Verzwakt Structuurmodel). Na splošno se v skladu z navadnim

režimom upravljajo majhne in srednje velike družbe, strukturni režim pa velja za velike

družbe, ki izpolnjujejo določene kriterije glede števila zaposlenih in osnovnega kapitala.

Poenostavljen režim pa se nanaša predvsem na multinacionalne družbe in družbe, ki so

del tujega koncerna. Dejanska ureditev vladanja v družbi je zato odvisna predvsem od

tega v kateri režim družba spada, pri čemer je velika posebnost nizozemskega sistema

predvsem strukturni režim.

26


Nizozemska ima dvotirni sistem upravljanja, saj imajo nejavne in javne družbe navadno

nadzorni svet in upravo. Odbor direktorjev iz enotirnega sistema ni prisoten v nobeni

družbi. Vendar je potrebno poudariti, da v družbah z navadnim režimom nadzorni svet ni

potreben in njegove pristojnosti v tem primeru večinoma prevzame skupščina. Nadzorni

svet deluje v interesu družbe in je za svoje delo tudi odgovoren. Vendar delničarji v

primeru, da so zaradi ravnanja menedžmenta ali nadzornikov oškodovani, ne morejo

tožiti članov nadzornega sveta, temveč le družbo.

Navadni režim

Družbe, ki se jih upravlja po navadnem režimu, morajo imeti upravo (Raad van Bestuur)

in skupščino delničarjev. Nadzorni svet v teh družbah ni potreben, vendar ga (predvsem

srednje velike družbe) pogosto vseeno imajo. Če nadzorni svet v družbi obstaja so

njegove pristojnosti predvsem nadzorovati delo menedžmenta in poslovanje družbe. Če

ni s statutom drugače določeno nadzorni svet tudi sklicuje in vodi delniške skupščine.

Nadzorni svet ne imenuje uprave in je tudi more odpoklicati. Pristojnosti nadzornega

sveta so v primeru, da nadzornega ni, razdeljene med skupščino in upravo podobno kot v

ostalih zakonskih okoljih.

Strukturni režim

Strukturni režim je obvezen za družbo, če izpolnjuje enega od treh pogojev:

- Ima sama ali kakšne njena hčerinska družba vsaj sto zaposlenih na Nizozemskem

- Osnovni kapital presega 12 milijonov evrov

- Ima sama ali kaka hčerinska družba svet delavcev

Družba, ki so upravljane po strukturnem režimu morajo nujno imeti nadzorni svet.

Glavna posebnost strukturnega režima je, da članov nadzornega sveta ne imenuje

skupščina, temveč jih imenuje sam nadzorni svet. To sistem vladanja družbam na

Nizozemskem bistveno loči od vseh ostalih sistemov vladanja v EU. Temu režimu

pravijo ko-opcijska shema. Skupščina in svet delavcev imata pravico svetovati

27

nadzornemu svetu glede sestave in predlagati nove člane, vendar je dokončna izbira in

imenovanje članov pristojnost nadzornega sveta samega. V nasprotju z nemškim

sistemom v nadzornem svetu ni predstavnikov delavcev niti predstavnikov delničarjev,

lahko pa so člani, ki sta jih ti dve skupini predlagali, če se nadzorni svet sam tako odloči.

Nadzorni svet je sestavljen iz najmanj 3 članov in se mora sestati najmanj dvakrat letno.

Na sejah nadzornega sveta mora biti prisoten tudi uprava in predstavniki sveta delavcev.

Nadzorni svet imenuje upravo in jo lahko tudi odpokliče. Poleg tega nadzorni svet

sprejema letna poročila družbe in skrbi za upoštevanje zakonov in pravil pri poslovanju.

Nadzorni svet mora potrditi tudi vsa statusna preoblikovanja in povezovanja družb,

predloge povečanja in zmanjšanja osnovnega kapitala, zadolževanja družbe prek

določene meje in predlog za likvidacijo ali stečaj družbe.

Poenostavljen režim

Poenostavljen režim je pomemben za družbe v tuji lasti in/ali multinacionalne družbe, ki

želijo imeti popolno kontrolo nad podružnicami, ki jih ustanavljajo na Nizozemskem.

Podvržene so mu lahko družbe, ki so v večinski lasti tuje družbe, ki pa mora imeti tudi

večino zaposlenih v tujini (se pravi ne sme imeti v tujini le sedeža). Tudi družbe

upravljane po tem režimu morajo imeti neodvisen nadzorni svet, ki pa ima manj

pristojnosti kot v strukturnem režimu. Uprave ne imenuje nadzorni svet, niti je ne more

odpoklicati. To je v pristojnosti skupščine, ki tudi sprejema letna poročila družbe. Še

vedno pa mora nadzorni svet potrditi nekatere ključne odločitve uprave. Poenostavljen

režim, je uzakonjen v Civilni zakonik z namenom, da bi se vzpodbujalo tuje investicije v

nizozemske družbe s povečevanjem vpliva tujih materinskih družb nad hčerinskimi

družbami in podružnicami na Nizozemskem.

Nizozemsko pravno okolje je kot rečeno pod močnim pritiskom investitorjev, ki želijo

predvsem doseči spremembe strukturnega režima. V postopku je predlog sprememb

strukturnega režima, tako da bi po vzoru ostale Evrope nadzorni svet imenovala

skupščina.

28

0.0 Nemčija

Nemčija je država s tipičnim dvotirnim sistemom po katerem se bolj ali manj zgledujejo

vse ostale države z dvotirnim sistemom upravljanja družb in država po kateri je bilo

skoraj v celoti povzeto naše pravo družb.

Zgodovinsko je nemško vladanje gospodarskim družbam vedno poudarjalo kooperativne

odnose med bankami, delničarji, nadzornimi sveti, menedžerji in zaposlenimi z namenom

zagotavljanja socialnega miru in varnosti, predvsem pa bolj učinkovitega vodenja družb

in izkoriščanja sredstev. Nemci so bili prvi, ki so se dejansko zavedli pomena deležnikov

pri vladanju družbam in so varstvo njihovih pravic skušali zavarovati z zakonom. So ena

držav članic EU, ki imajo zakonsko določeno udeležbo delavcev pri upravljanju družb in

njihovo vlogo pri sestavi nadzornih svetov. Podobno ureditev imajo še Avstrija, Švedska,

Danska in Luksemburg (Francija ima zelo omejeno pravico udeležbe zaposlenih pri

upravljanju – glej zgoraj, Finska pa le če tako določa statut družbe). Vse ostale države

članice EU nimajo nobene participacije zaposlenih pri upravljanju. Nadzorne organe v

teh državah (z izjemo Nizozemske) postavljajo izključno delničarji na skupščini.

Nemčija je sistem soupravljanja zaposlenih uvedla po drugi svetovni vojni in v

sedemdestih letih prejšnjega stoletja še razširila. Danes po zakonu ena tretjina članov

nadzornega sveta predstavlja interese zaposlenih, v velikih družbah v katerih je

zaposlenih več kot 2000 ljudi, pa ena polovica. Predsednika nadzornega sveta pa

imenujejo delničarji, katerih predstavniki v nadzornem svetu imajo tudi odločilni glas v

primeru "pat pozicije" pri glasovanju. Družbe v rudarski in železarski panogi imajo

obvezno eno polovico predstavnikov delavcev v nadzornem svetu ne glede na velikost.

Poleg tega zaposleni sodelujejo pri upravljanju prek delavskega direktorja

(Arbeitsdirektor), ki ga morajo velike delniške družbe imenovati v upravo in delavskih

svetov v družbah.

Za nemško vladanje gospodarskim družbam je tradicionalno značilna tudi prisotnost

velikih navadno institucionalnih delničarjev, ki imajo zelo močan neposreden vpliv na

29

uprave družb. To se povezuje z dejstvom, da trga upravljalskih pravic (v pomenu

corporate control market) v bistvu ni. Družbe so pogosto v dolgoročni lasti posameznih

finančnih institucij, drugih družb in fizičnih oseb, ki si prek raznih mehanizmov

zagotavljajo, da bodo obdržali kontrolo nad podjetjem tudi če se lastniška struktura

razprši. Razpršenost delničarjev je zato dosti manjša, sovražni prevzemi pa so dosti težji

(če seveda veliki lastnik ni pripravljen prodati svojega deleža). Do združitev sicer prihaja,

vendar so navadno prijateljske oziroma sporazumne. Likvidnost kapitalskih trgov je zato

relativno majhna.

Finančna ekspanzija družb ni vezana na kapitalski trg, temveč je na prenesena predvsem

na finančne institucije. Banke namreč v Nemčiji delujejo po univerzalnem načelu, kar

pomeni, da so hkrati investicijske in komercialne banke. Zato pogosto neposredno

financirajo gospodarske družbe in je povezava med bančnim in gospodarskim sektorjem

dosti bližja. Banke so zato bolj partnerji in lastniki kot pa enostavni ponudniki

dolžniškega kapitala. To še posebej pride do izraza, ker imajo pogosto dvojno funkcijo:

so samostojne lastnice delniškega kapitala v podjetjih, hkrati pa delujejo kot posrednice

oziroma pooblaščenke za majhne delničarje, ki pri njih vpisujejo delnice. Zaradi vsega

tega so predstavniki bank, zavarovalnic in podobnih finančnih institucij pogosto v

nadzornih svetih javnih delniških družb in ne potrebujejo zaščit sistema vladanja

družbam, saj so močne zaradi koncentracije glasovalnih pravic. Vendar se prav ta

koncentracija zadnje čase nekoliko niža.

Nedvomno ima nemški pristop k vladanju družbam določene prednosti pred enotirnimi in

k varstvu skoraj izključno interesov delničarjev usmerjenimi sistemi, vendar pa ima tudi

svoje slabosti. Serija stečajev družb na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je

prikazala včasih relativno šibek položaj nadzornega sveta nasproti upravi in povzročila

pritiske po povečani zaščiti delničarjev in transparentnosti poslovanja družb. Zadnje čase

se povečuje stopnja financiranja nemških družb prek domačih in tujih kapitalskih trgov in

število mednarodnih prevzemov in povezovanj nemških družb. Privatizacija velikih

državnih družb (na primer Deutche Telekom), povečevanje naložb posameznikov v

gospodarsko prek davčno ugodnih pokojninskih shem in “dozorevanje” ter povečevanje

30

potreb po kapitalu mnogih družinskih podjetij je pripeljalo do skokovitega povečanja

števila delničarjev. Leta 2001 je število posameznih delničarjev doseglo več kot 8

milijonov in prvič preseglo število članov vseh nemških sindikatov. To je s seboj prineslo

analize nemškega sistema vladanja prek večih vladnih in nevladnih strokovnih komisij in

spremembe zakonodaje, ki ureja vladanje družbam. Nekatere pomembne spremembe pa

se na podlagi poročil komisij še pripravljajo.


Tako kot v drugih državah članicah je zakonski okvir vladanja družbam v Nemčiji

postavljen v več zakonih, uredbah in borznih pravilih. Glavni zakoni na tem področju so:

• nekaterih civilno pravnih zakonih: Civilni zakoniku (Bürgerliches Gesetzbuch -

BGB), Trgovinski zakonik (Handelsgesetzbuch - HGB);

• zakonih s področja gospodarskega prava: Zakon o družbah z omejeno

odgovornostjo (Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung -

GmbHG), Zakon o delniških družbah (Aktiengesetz - AktG), Zakon o sodnem

registru (Handelsregisterverfügung - HRV), Zakon o nesolventnosti

(Insolvenzordnung - InsO);

• zakonih s področja prava vrednostnih papirjev in trga vrednostnih papirjev: Zakon

o Borzi (Börsengesetz - BörsenG), Zakon o trgovanju z vrednostnimi papirji

(Wertpapierhandelsgesetz - WpHG), Zakon o imenski delnici in poenostavitvi

uresničevanja glasovalne pravice (Gesetz zur Namensaktie und zur Erleichterung

der Stimmrechtsausübung - NaStraG); Zakon o hrambi vrednostnih papirjev

(Depotgesetz - DepotG), Zakon o prospektu (Verkaufsprospektgesetz -

VerkProspG)…

Velika večina nemških gospodarskih družb ima obliko družb z omejeno odgovornostjo

(Gesellschaft mit beschränkter Haftung - GmbH) ali pa delniških družb

(Aktiengesellschaft – AG). Zaradi prepletenih odnosov v nemških družbah in zaradi

zavarovanja interesov vseh sodelujočih (ne le delničarjev), je upravljanje družb dvotirno.

Poleg uprave (Vorstand) je z zakonom predviden tudi nadzorni svet (Aufsichtsrat), ki je

31

obvezen v srednje velikih in velikih delniških družbah, ter vseh delniških družbah, ki

kotirajo na borzi ali so bile ustanovljene sukcesivno. V družbah z omejeno odgovornostjo

je nadzorni svet poljuben. Nadzorni sveti so sestavljeni in imenovani v skladu z zgoraj

navedenim principom sodelovanja zaposlenih pri upravljanju in statutarnimi določbami

družb.

Naloga nadzornega sveta je, da še dodatno okrepi položaj delničarjev nasproti

managementu in da omogoči soodločanje drugih interesentov. Nadzorni svet imenuje

upravo za določen čas in lahko posameznega člana uprave ali upravo v celoti tudi

odpokliče. Torej je upravi nadrejen in tudi nadzoruje njeno delovanje ter piše mnenja o

pomembnih odločitvah. Tako deluje kot posrednik med upravo, delničarji in zaposlenimi.

Prodor informacijske tehnologije se odraža tudi v pravu družb.

Nemško pravno okolje se je aktivno odzvalo tudi na razvoj informacijske tehnologije in

trend preoblikovanj prinosniških delnic v imenske delnice v velikih delniških družbah, ki

iz tega izhaja. Sprejeli so Zakon o imenski delnici in poenostavitvi uresničevanja

glasovalne pravice (NaStraG –glej zgoraj). Ta je na novo uredil imenske delnice in

njihovo uporabo in prilagodil nekatere določbe Zakona o delniški družbi (AktG) novim

elektronskim medijem. Cilj novele nAktG je bila vzpostavitev elektronskega registra

delnic, predvsem pa boljše uporabe sodobne informacijske tehnologije v postopku

priprave in izpeljave delniških skupščin. Predvsem se je z uvedbo elektronskega registra

delnic poenostavil tehnični prenos delničarjevih glasov na zastopnika.

0.0 Način prilagajanja nemškega pravnega okolja novim razmeram

V Nemčiji na področju vladanja družbam potekajo velike spremembe, ki jim mora slediti

tudi zakonodaja. Zanimiv je zlasti način na katerega so se Nemci lotili posodabljanja

zakonodaje na tem področju. Nemški zvezni kancler je konec maja 2000 ustanovil vladno

komisijo »Corporate governance – vodenje družb – nadzor družb – modernizacija

delniškega prava«. Z delom je morala komisija končati do poletja 2001, kar ji je tudi

32

uspelo – Poročilo komisije je bilo objavljeno na dan 10.7.2001. Naloga komisije je bila,

da ugotovi pomanjkljivosti nemškega sistema vladanja gospodarskim družbam, ter nato

predlaga način njegove modernizacije. Pri tem je bilo komisiji naloženo, naj upošteva

spremembe struktur podjetij in tržnih struktur, ki sta jih povzročili globalizacija in

internacionalizacija kapitalskih trgov.

Delo komisije naj bi pripomoglo k dosegu naslednjih ciljev:

• močnejši finančni položaj Nemčije,

• dodatna konkurenčnosti podjetij,

• izkoristiti možnosti, ki jih ponujata internacionalizacija trgov

• in vse hitrejši razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

Dobre lastnosti sistema vodenja in nadzora podjetij naj bi še dodatno okrepili, morebitne

pomanjkljivosti pa odpravili, ter tako priborili nemškemu sistemu vladanja družbam

vodilni položaj med tovrstnimi sistemi po svetu. Cilj komisije ni bil sestava novih pravil,

temveč prilagoditev že obstoječe zakonodaje, ter izdelava konkretnih predlogov o tem,

kako naj se sistem prilagodi hitrim gospodarskim in tehnološkim spremembam. Pri tem ji

je bilo poleg zahtev kapitalskih trgov naloženo upoštevati tudi interese delničarjev.

Konkretno se je komisija ukvarjala z delom uprave, nadzornega sveta, z izdelavo

zaključnih računov ter z delom skupščine delničarjev, z namenom preko notranjega

nadzora, pravic delničarjev in učinkovitih pravil o odgovornosti doseči adekvatno

kontrolo vodenja podjetij. Poleg tega je preučila, kakšne so možnosti uporabe modernih

komunikacijskih sredstev, predvsem interneta, za povečanje transparentnosti, bolj

učinkovite postopke in izboljšanje možnosti sodelovanja. Komisija se je ukvarjala tudi s

tem, ali je z poenostavitvijo delniškega prava možno mladim rastočim podjetjem olajšati

vstop na borzo ter s posledicami, ki jih za delniško pravo ima vstop domačih podjetja na

tujo borzo ali hkrati na domačo in tujo borzo.

Komisija je na začetku izdelala katalog vprašanj, ki jih je poslala domačim in tujim

strokovnjakom in združenjem. Nato se je komisija lotila posameznih vprašanj, ki jih je

33

obdelala na 20, pogosto celodnevnih, zasedanjih. Posebna pozornost je bila posvečena

mednarodnemu razvoju in predvsem primerjavi nemškega načina reforme z reformami

tega področja po svetu, predvsem v Avstraliji, Italiji, na Japonskem, v Nizozemski,

posameznih ameriških državah in na ZDA zveznem kapitalskem trgu. Posebej tesno je

komisija sodelovala s strokovnjaki iz Velike Britanije.

Na podlagi vseh teh podatkov je nato komisija izdelala svoje poročilo, ki je bilo podlaga

za nekatere že izvedene zakonske spremembe in nekatere spremembe, ki so še v pripravi.

0 KODEKSI VLADANJA GOSPODARSKIM DRUŽBAM

Kodeks vladanja gospodarskim družbam je pravno neobvezujoč sklop principov,

standardov in priporočenih ravnanj (best practice), ki ga sprejme določeno kolektivno

telo z namenom opredelitve učinkovitejšega obvladovanja in upravljanja gospodarskih

družb. Do sedaj je bilo takšnih kodeksov na področju EU, ki ga obravnava ta knjiga,

sprejetih že okoli štirideset takšnih kodeksov, od tega so v vseh 15 državah članicah

razen Luxemburga sprejeli vsaj en tak kodeks (ta se vsebinsko naslanja na vsebino

kodeksov sosednjih držav), nekaj pa jih je bilo sprejetih tudi na naddržavni ravni (na

primer Principi vladanja družbam OECD). Od štiridesetih je bilo skoraj trideset kodeksov

sprejetih po letu 1997, kar lepo kaže, da je vladanje gospodarskim družbam dokaj nova

tema tudi v EU. Najdaljšo tradicijo na tem področju ima Velika Britanija, kjer je bilo do

sedaj sprejetih enajst kodeksov in kjer so ti tudi najstarejši – kar šest od desetih kodeksov

sprejetih pred letom 1997 je britanskih.

0.0 Kdo sprejema kodekse?

Izdajatelji kodeksov so zelo različna telesa in organizacije. Najpomembnejši izdajatelji

kodeksov so:

• Državne in paradržavne organizacije,

• vladne komisije,

34

• borzni organi ali skupine organizirane s strani borz

• združenja menedžerjev

• poslovna, gospodarska in akademska združenja

• različne oblike združenj investitorjev,

• kombinirana telesa sestavljena iz predstavnikov borze, gospodarskih,

menedžerskih, akademskih in investitorskih združenj.

Za vsak posamezen kodeks je naveden izdajatelj v Prilogi 2. Ni enotnega pravila o tem

katera skupina je najbolj »pristojna« sprejeti določen kodeks in zato ti segajo od skoraj

povsem »vladnih« (večina nemških kodeksov – npr. Poročilo Berlinske iniciative), ki jih

je napisala po naročilu ministerstva sestavljena in od vlade sponzorirana komisije,

menedžerskih (Poročilo Švedske Akademije, CG Priporočila Fedederacije Belgijskih

korporacij), ki so nastali kot produkt samoregulacije s strani prostovoljnih združenj

menedžerjev, investitorskih (Smernice danskega združenja investitorjev), ki so jih

sestavila združenja investitirjev, borznih (Priporočila Portugalske komisije za trg

vrednostnih papirjev), ki so jih izdale skupine strokovnjakov po naročilu borze, do

kombiniranih (Preda Report), ki so jih sestavile skupine, v katerih so bili predstavniki

vseh zgoraj naštetih.

0.0 Pravna narava kodeksov

Posledica zelo različne narave izdajateljev in postopkov sprejemanja kodeksov, je tudi

različna pravna narava med kodeksi. Mehanizmi s katerimi se gospodarske družbe in

njihove organe, lastnike ter zaposlene vzpodbuja k upoštevanju določb in priporočil

kodeksov so precej različni. Večinoma so vsi kodeksi dispozitivne narave oziroma jih

posamezna družba upošteva le, če želi. To je logično, saj je prav neprisilen način urejanja

in puščanje določene svobode posameznim družbam bistvo kodeksov in eden od razlogov

zakaj se stvari ne uredijo z zakoni. Toda kljub temu imajo določeno moč in pomen, saj

gre za avtonomne norme o katerih je prisotno soglasje akterjev, ki jih sprejemajo.

35

Kodeksi, ki so jih izdala združenja investicijskih organizacij iz EU, so pravno striktno

priporočilne narave, vendar imajo zelo veliko težo zaradi ogromne ekonomske moči

izdajatelja na trgih kapitala in vpliva, ki ga ima na glasovanja na skupščinah. Takih

kodeksov je v EU 8: Priporočila Hellebuyck-ove komisije – Francija, IAIM Smernice –

Irska, Principi Švedskega združenja delničarjev – Švedska, AUTIF Kodeks – Velika

Britanija, NAPF Kodeks vladanja družbam – Velika Britanija, PIRC Smernice – Velika

Britanija, Izjava Hermes – Velika Britanija in SCGOP – Nizozemska. Prav vsi navedeni

kodeksi vsebujejo smernice za oblikovanje portfelija svojih članov glede na njihovo

upoštevanje v družbah na trgu in vzpodbujajo pritiske za upoštevanje kodeksov prek

glasovanja na skupščinah delničarjev.

Poleg tega pa skušajo kodeksi z različnimi mehanizmi vzpodbujati družbe in deležnike v

družbah k upoštevanju kodeksov oziroma vsaj poskrbeti, da se pregledno objavi katere

družbe jih upoštevajo, katere pa ne. Relativno redki kodeksi sami določajo formalne

mehanizme nadzora upoštevanja kodeksov v javnih delniških družbah, ki ga navadno

izvajajo državne agencije za trg vrednostnih papirjev. Zelo pogost pa je nadzor prek

medijev in raznih organizacij, ki prostovoljno zelo natančno spremljajo katere družbe

priporočila upoštevajo, katere pa ne.

0.0 »Upoštevaj ali pojasni« pravilo

Mnogi kodeksi priporočajo ali pa prek povezave z borzo zahtevajo, da javne delniške

družbe objavijo, katere določbe kodeksov upoštevajo pri svojem delovanju in natančno

obrazložijo zakaj in kako so poslovale drugače od določb, ki jih niso upoštevale. To je

tako imenovano »uporabi ali pojasni« (use or explain) pravilo. Kot rečeno, je lahko to

pravilo le priporočilo v kodeksu samem (takih kodeksov je na področju EU 15), ali pa trg

vrednostnih papirjev prek svojih institucij skrbi za njegovo uresničevanje (takih kodeksov

je 6: Kørby poročilo – Danska, Cromme Kodeks – Nemčija, Preda Poročilo – Italija ter

Cadburry poročilo, Greenburry Poročilo in Kombiniran kodeks – Velika Britanija).

Navadno se to izvede na način, da se v pravila borze vnese določba z uporabi ali pojasni

normo, celoten kodeks pa se kot priloga doda borznim predpisom.

36

Ne glede na to na kakšen način je pravilo podano, so kodeksi še vedno dispozitivni.

Družbam njihovih določb ni potrebno upoštevati, morajo pa (navadno v letnem poročilu)

natančno pojasniti v kolikšni meri so jih upoštevala in zakaj so kršila posamezne določbe,

če so jih. To je po eni strani precej močan mehanizem zagotavljanja spoštovanja

kodeksov, saj večina družb raje upošteva določbe, kot da bi v letnem poročilu razlagale,

zakaj so jih kršile. Taka razlaga se namreč smatra za negativen signal investitorjem, da

gre za družbo s »sumljivim sistemom vladanja«, razen seveda če so podani tehtni razlogi

za odstopanja. Po drugi strani pa je to varovalka za investitorje saj ti lahko pridobijo

določene podatke o tem v katerih družbah imajo dobre in pregledne sisteme vladanja, v

katerih pa ne, in glede na to razporejajo svoje naložbe. Nekateri komentatorji so celo

mnenja, da je ta sistem preveč prisilen in da družbe sili v to, da mehansko izpolnjujejo

določbe kodeksov, ne da bi resnično preverile katere so za njih primerne in sistem uredile

v skladu s svojimi razmerami, kar je namen kodeksov.

V nadaljevanju sledi analiza konkretnih vsebin vsebovanih v evropskih kodeksih vladanja

gospodarskim družbam. Nismo se je lotili po posameznih kodeksih, temveč smo vsebino,

ki jo kodeksi vsebujejo razdelili v tematsko smiselne sklope. Analiza se začne s

pregledom določb o varstvu pravic delničarjev in urejanju razmerij med njimi. Sledi

pregled določb o odnosih med organi upravljanja in organi nadzora v gospodarskih

družbah, ter sistemih nagrajevanja članov organov nadzora in menedžmenta.

37

5 DELNIČARJI

0.0 Splošno

V vseh državah članicah EU zakonodaja omogoča, da se gospodarski subjekti

organizirajo v obliki delniških družb. Za razlikovanje takšnih družb od osebnih družb in

od drugih kapitalskih družb imajo delniške družbe določene značilnosti, ki jih običajno

določajo že zakoni.

Tako tudi vse zakonodaje držav članic EU že v zakonodaji definirajo temeljne elemente

delniške družbe, kot so:

• osebe, ki zagotovijo osnovni kapital delniške družbe, imajo premoženjski interes

v družbi (običajno sorazmeren z višino njihovega vložka). Kot kolektivni organ

imajo te osebe posredno v lasti sredstva korporacije, posamezniki imajo le

delnice. Premoženjski interes je običajno povezan s sorazmernim delom pravic

kontrole in udeležbe tako pri dobičku kot pri izgubi;

• odgovornost delniške družbe je omejena na višino vloženega kapitala;

• premoženjski interes v družbi je prenosljiv;

• že v postopku oblikovanja delniške družbe delničarji veliko elementov kontrole

nad korporacijo prenesejo na nadzorni organ;

• delniška družba je pravna oseba, ki ima avtoriteto nad lastnimi sredstvi, je

zavezana s pogodbami in pravno odgovorna za svoje delovanje;

• delničarsko telo (shareholder body) je skupščina (general meeting).

Če zgoraj zapisani elementi predstavljajo praktično vsem delniškim družbam skupne

elemente, je potrebno na tem mestu opozoriti, da imajo delničarji v različnih državah EU

različne funkcije, zlasti glede na naslednja dejstva:

• glede na način varovanja pravic zaposlenih v delniški družbi (pravica do

imenovanja članov nadzornega sveta);

• glede na stopnjo, do katere naj delničarji sodelujejo pri odločitvah družbe in

38

• glede na stopnjo, do katere naj uprava in nadzorni organ spoštujeta interese

delničarjev v primerjavi z ostalimi deležniki, in glede na časovno obdobje, v

katerem bi morali biti interesi delničarjev posebej relevantni.

Različni pogledi na ta dejstva vodijo do različnih stališč, ki so se v skupini držav članic

EU že dokaj poenotila. Na področju gospodarskega prava in še posebej urejanja delniških

družb je približevanje ureditev proti enotni in univerzalni ureditvi deloma steklo že

spontano, nedvomno ta proces spodbuja še globalizacija. Nekatere pravne razlike so kljub

temu še ostale. Po mnenju nekaterih komentatorjev so to ravno tiste, ki so globoko

zakoreninjene v nacionalnih stališčih in jih je zaradi tega najtežje spremeniti.

0.0 Interesi delničarjev

Že v uvodnem delu te knjige je objasnjeno, da imajo poleg delničarjev interese za

ustrezno delovanje delniške družbe tudi nekateri drugi deležniki, na primer: zaposleni

(plačilo in drugi pogoji dela), država in lokalna skupnost (davki in druge dajatve),

okoljevarstvene skupine (skrb za okolje), upniki (sposobnost izpolnitve obveznosti) in

podobno. Ne glede na odnose med posameznimi deležniki je potrebno poudariti, da je cilj

družbe zagotavljanje dobička, tako da je interes delničarjev prednosten, ker je pogoj za

delovanje družbe. Če interes delničarjev ni zadovoljen v zadostni meri, ima to za

posledico stečaj ali likvidacijo družbe, v določenih primerih je mogoče interese

delničarjev zadovoljiti tudi z zamenjavo vodstva družbe.

V vseh državah članicah EU je delnice delniške družbe mogoče kupiti, prodati ali

drugače prenašati. Ne glede na to je v nekaterih državah članicah

Documents

VLADANJE GOSPODARSKIM DRUŽBAM V EU...Dobro vladanje gospodarskim družbam pa ne pomeni ničesar od tega, temveč je, poenostavljano povedano, sistem kontrole v družbi, ki zagotavlja