Višje sodišče v Ljubljani VSL sodba in sklep II Cp 1508

Višje sodišče v LjubljaniCivilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 1508/2015

ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.1508.2015

Evidenčna številka: VSL0070932Datum odločbe: 03.06.2015Senat, sodnik posameznik: Tanja Kumer (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tadeja PrimožičPodročje: ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVOInstitut: pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države za ravnanje državnega organa -nedopustnost ravnanja organov pregona - standard skrbnega, vestnega in prizadevnega preiskovalca -predvidljivost škode - pravica do odprave posledic kršitve ustavnih pravic - analogna uporaba pravil o oblikahnepremoženjske škode - višina odškodnine za nepremoženjsko škodoZveza: URS člen 15, 15/4, 26, 34, 35. ZOR člen 200, 203.

Jedro

Ker so organi pregona ravnali v nasprotju z zahtevami, ki se pričakujejo od skrbnega, vestnega inprizadevnega preiskovalca, je podana predpostavka nedopustnosti toženkinega ravnanja v smislu 26. členaUstave.

Ker tožnik zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave ni imel razumne možnosti vložiti civilne tožbe,je podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in škodo za telesne bolečine, strah in duševne bolečinezaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, utrpelo zaradi posledic neraziskanega napada.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje

- se v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine 10.000 EUR zniža na 7.500 EUR in dase pred besedo "zamudnimi" doda beseda "zakonskimi",

- da se v 2. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo odškodnine v višini 25.000 EUR zzakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje, in v 3. točki izreka razveljavi ter se zadeva v temobsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- da se v ostalem delu 2. točke izreka spremeni tako, da se zavrnitev zahtevka nanaša na 17.500 EUR zzakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje.

II. Sicer se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v znesku 10.000 EUR z zamudnimiobrestmi od 23. 1. 2008 dalje (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 40.000 EUR z zahtevanimizamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev dela toženkinih stroškovpostopka, sorazmerno uspehu v pravdi (3. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper 2. in 3. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338.člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi inizpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo v izpodbijanem delurazveljavi in zadevo vrne sodišču sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da se po napadu ne počuti večvarnega, ker ve, da so storilci in naročniki napada nanj še vedno na prostosti. Sodne prakse o pravičniodškodnini ni. Treba je upoštevati prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Vzadevah Jularić proti Hrvaški je bila država obsojena na plačilo 30.000 EUR odškodnine, v zadevi Skendžić inKrznarić proti Hrvaški pa je bila prisojena odškodnina 150.000 EUR. Gre za poseg v pravico do prostosti inosebne varnosti, ki sodita med najpomembnejše človekove pravice. Glede na vse okoliščine primera intožnikovo angažiranost v zadevi ter dejstvo, da stanje kršitve še traja, je prisojena odškodnina prenizka.Predlaga zvišanje odškodnine do zahtevanih 25.000 EUR. Neutemeljena je odločitev o zavrnitvi zahtevka zaplačilo odškodnine zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti,ki jih je trpel kot posledico poškodb. Škoda je bila povzročena s kaznivim dejanjem. S tem, ko država nistorila vsega, kar bi lahko, je opustila svojo dolžnost, zaradi te opustitve pa odgovarja za škodo. Stališčeizpodbijane sodbe, da kazenski postopek ni namenjen temu, da oškodovanec pride do denarnega zadoščenja,prezre ureditev ti. adhezijskega postopka v okviru kazenskega postopka. Zveza med obema postopkoma takoni naključna, marveč je namen kazenskega postopka poleg generalne prevencije tudi nudenje ustreznegazadoščenja žrtvi kaznivega dejanja. Ker je bilo uveljavljanje nepremoženjske škode tožniku onemogočenozaradi toženkinega ravnanja, je podana vzročna zveza. Pri odločanju o stroških bi moralo sodišče upoštevati,da je tožnik po temelju z zahtevkom uspel. Toženki ne bi smel biti priznan davek na dodano vrednost, kerdržavno pravobranilstvo ni zavezanec za plačilo tega davka. Priznanje stroškov toženki po odvetniški tarifiima sicer podlago v Zakonu o državnem pravobranilstvu, vendar je taka ureditev v nasprotju s 14. in 22.členom Ustave. Toženka ni imela stroškov v priznani višini. Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča imavsaka stranka v postopku pravico do povračila dejanskih in realnih stroškov. Ker so državni pravobranilcijavni uslužbenci, je strošek države plača, ki jo za čas, ko mora opraviti procesno dejanje, prejme državnipravobranilec, ne pa strošek, ki ga obračuna po odvetniški tarifi. Ker državno tožilstvo, ki državo zastopa vkazenskih postopkih, do takih stroškov ni upravičeno, gre za neenako obravnavanje strank v postopku in zakršitev enakega varstva pravic. Pritožnik mora namreč pri uveljavljanju sodnega varstva poleg odvetniškihstroškov plačati še sodno takso (kot plačilo državi za to, da nudi sodno varstvo), poleg tega pa je država kotstranka postopka upravičena še do plačila stroškov po odvetniški tarifi za zastopanje, čeprav teh sploh niimela. Gre za plačilo fiktivnih stroškov, kar je nepravično.

3. Toženka v pritožbi zoper 1. in 3. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, datožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodiščusodišču prve stopnje v novo sojenje. V izpodbijani sodbi ni razlogov o vzročni zvezi med opuščenimi ukrepiin nastalo škodo, tj. strahom in negotovostjo glede varnosti tožnikove osebnosti. V sodbi bi moralo bitinavedeno, katere od točno določenih ukrepov, taksativno navedenih v zakonu, bi morali uporabiti organipregona, ter ugotovljeno, da so bili za njihovo izvedbo podani zakonski in strokovni pogoji in da bi izvedbatočno določenih ukrepov dala rezultate in s tem preprečila nastanek škode. Edini način za preprečitev škode bibil, da bi dani ukrepi pripeljali do pripora osumljencev in do njihove obsodbe na zaporno kazen, v danemprimeru pa tožnik tega ni niti zatrjeval. Upoštevaje sodbo VS RS II Ips 755/2005 z dne 6. 3. 2008 bi moraltožnik zatrjevati, katera pooblastila bi morala policija izvesti in ali bi izvedba teh pooblastil preprečilanastanek škode. V zvezi z ugotovitvami sodbe o pomanjkljivostih v ravnanju policije sta podani bistveni

kršitvi iz 14. in iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na sodno prakso je prisojena odškodninaprevisoka. Izrek sodbe je nepopoln, ker ni določeno, kakšne zamudne obresti gredo tožniku. Odločitev ozamudnih obrestih je napačna. Ker zahtevek ni utemeljen, je napačna tudi odločitev o stroških.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

5. Tožnikova in toženkina pritožba sta delno utemeljeni.

6. Tožnik temelji svoj zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode na 26. členu Ustave, po katerem imapravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnegaorgana, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba aliorgan, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ustavno sodišče je z odločbo Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014(1)razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2674/2011 z dne 22. 2. 2012 in zadevo vrnilo temusodišču v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da ravnanje policije v zvezi z ugotavljanjem oseb, ki so tožnikanapadle in telesno poškodovale, ni bilo skladno s postopkovnimi jamstvi pravice do osebnega dostojanstva invarnosti (34. člen Ustave) in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), in je posledično podana protipravnosttoženkinega ravnanja kot ene od predpostavk njene odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave.

7. Izpodbijana sodba in odločba Ustavnega sodišča temeljita na naslednjih ugotovitvah:

- storilci so pritožnika 16. 7. 1999 na domačem dvorišču pretepli, ga krvavečega iz glave in nezavestnegaodpeljali ter odvrgli na smetišče, kjer ga je našel naključni mimoidoči; način napada očitno kaže nazastraševalni motiv in najmanj na brezbrižnost storilcev glede nastanka hujših posledic za pritožnika,

- policija je delovala na podlagi hipoteze, da je bilo storjeno kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe,

- državni tožilec je šest let in pol po dogodku zavrgel kazensko ovadbo zoper osebo, ki naj bi imela motiv zakaznivo dejanje, pri čemer ta oseba v predkazenskem postopku sploh ni bila zaslišana,

- šele po preteku osmih let in pol od napada (8. 1. 2008) je državni tožilec zahteval uvedbo preiskave zoperosebo, glede katere naj bi bil podan utemeljen sum, da je pomagala pri kaznivem dejanju posebno hude telesnepoškodbe, ne da bi se skliceval na nove dokaze, pridobljene po prvotni odločitvi o zavrženju ovadbe,

- preiskovalni sodnik je potem, ko je pritožbeno sodišče uvedbo preiskavo, šele v januarju in februarju 2010,tj. deset let in pol po napadu, zaslišalo vrsto prič, od katerih so nekatere izpovedale o okoliščinah, ki bi lahkopotrjevale tezo tožilstva, da je bil obdolženec tisti, ki je pritožnika nezavestnega in pretepenega odpeljal nasmetišče,

- državni tožilec je 14. 4. 2010 na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke z dne 1. 3. 2010odstopil od pregona zaradi zastaranja (glede na ugotovitve izvedenca naj bi tožnik utrpel le lahke telesnepoškodbe),

- pogovore z osebami, ki bi lahko posredovale podatke, pomembne za uspešno vodenje (pred)kazenskegapostopka zoper storilce kaznivega dejanja, je policija opravila po letu in osmih mesecih oziroma po skoraj trehletih od napada, čeprav je njihova imena izvedela relativno hitro po škodnem dogodku; poligrafsko testiranje zdvema osebama je opravila po letu in pol po napadu; niso razvidni razlogi, ki bi objektivno gledanopreprečevali bolj ažurno delo preiskovalcev.

8. Zaključek o protipravnosti toženkinega ravnanja v izpodbijani sodbi temelji na stališču, da toženkini organiniso storili vsega, kar bi morali, da bi se odkrili storilci napada na tožnika, odločba Ustavnega sodišča pa ga jenadgradila z naslednjimi ključnimi preudarki:

- na podlagi 34. in 35. člena Ustave je država dolžna zagotoviti učinkovito uradno preiskavo (suma) nasilnesmrti ali drugačnega resnega nasilja zoper posameznika ne glede na to, ali je domnevni storilec agent državeali drug posameznik,

- žrtev kaznivega dejanja upravičeno pričakuje, da bodo državni organi tudi zaradi zaščite njene (dejanske)varnosti in osebnega dostojanstva skrbno udejanjili svojo abstraktno in v javnem interesu določeno dolžnostraziskovati in preganjati kazniva dejanja,

- kadar gre za naklepna kazniva dejanja zoper življenje in telo, ki pomenijo resno grožnjo za življenje, zdravjein svobodo posameznikov in ki so poleg tega glede na način izvršitve očitno motivirana (tudi) z resnimzastraševanjem žrtve, se interes žrtve po učinkovito izvedenem predkazenskem postopku prekriva z v javneminteresu določeno dolžnostjo države po skrbni preiskavi domnevnega kaznivega dejanja,

- gre za obligacijo prizadevanja s ciljem odkriti storilce in okoliščine storitve kaznivega dejanja, pri čemerdolžno skrbnost "dobrega preiskovalca kaznivih dejanj" opredeljujejo kriminalistična stroka in akumulirana,izkustveno oblikovana pravila dobrega policijskega dela in zahteve po skrbnosti, vestnosti in prizadevnostipreiskovalca; pri tem imata policija in tožilstvo prostor presoje o tem, katere ukrepe bosta izvedla alipredlagala sodišču, kdaj in v kakšnem vrstnem redu jih bosta predlagala in na kakšen način bodo ti ukrepiizvedeni; dolžna sta izvršiti za razkritje potrebna razumno dosegljiva dejanja, ki vodijo do zadostnih dokazovo storilcu in okoliščinah storitve kaznivega dejanja, vključno z izpovedbami prič in forenzičnimi dokazi,merilo skrbnosti pa se zaostruje v primerih, v katerih sta bili resno prizadeti osebna varnost in telesnacelovitost žrtve,

- opisano merilo skrbnosti opredeljuje tudi okvir za presojo protipravnosti kot ene od predpostavk pravice dopovračila škode iz 26. člena Ustave,

- za presojo o protipravnosti ravnanja toženkinih organov je treba oceniti, ali je bilo postopanje organov,gledano kot celota, skladno z navedenim standardom, in ne le, ali je bilo ravnanje v nasprotju s predpisi ovodenju predkazenskega postopka,

- dejstva, da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoperpritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, sploh ni bil opravljen pogovor, da policija ni opravila nobenihdrugih preiskovalnih dejanj razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskihtestiranj dveh oseb, in da je bilo opuščeno iskanje morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljanpretepen in okrvavljen pritožnik, utemeljujejo sklep, da so organi pregona nerazumno odlašali z opravopomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj,

- kljub morebitnim nasprotujočim si rezultatom izvedenih preiskovalnih dejanj je bila policija dolžnanadaljevati z izvedbo objektivno in razumno dosegljivih preiskovalnih dejanj,

- postopanje preiskovalnih organov v obravnavanem primeru ustvarja videz njihove nesposobnosti innekompetentnosti in ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca.

9. Iz navedenih razlogov so toženkini pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvami in zaključki izpodbijane sodbeo protipravnosti ravnanja toženkinih organov neutemeljeni.

10. Neutemeljeno je tudi nadaljnje toženkino pritožbeno stališče o neobstoju vzročne zveze med njenimnedopustnim ravnanjem in škodo, tj. strahom in izgubljenim občutkom varnosti. V sodni praksi je splošnouveljavljena teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je poškodovanje tuje dobrine mogoče pripisati (le) takemuravnanju, ki po splošnih življenjskih izkušnjah po rednem teku stvari pripelje do škode; izključuje pa povsemizjemne, neverjetne posledice(2). Ne glede na to, da toženka ni zavezana odkriti storilcev kaznivega dejanja,ampak si je dolžna le prizadevati za dosego tega cilja, je tožnik dokazal, da bi izvedba razumnih in objektivno

dostopnih preiskovalnih dejanj, katerih opustitev ji je očitana, povečala možnost odkritja storilca oziroma večnjih. S tem je na toženko prešlo dokazno breme, da bi do škodne posledice prišlo kljub temu, da bi organipregona storili vse, kar se pričakuje od skrbnega preiskovalca(3). Toženka v pritožbi ne zatrjuje, da bi vpostopku pred sodiščem prve stopnje to storila in sodba teh njenih trditev ne bi upoštevala.

11. Neutemeljen je tožnikov očitek o prenizki odškodnini, delno pa je utemeljen toženkin očitek o previsokiodškodnini za duševne bolečine zaradi posega v tožnikove osebnostne pravice.

12. Odločitev o odškodnini v višini 10.000 EUR, tj. približno deset povprečnih neto plač (in o zavrnitvizahtevka za prisojo nadaljnjih 15.000 EUR) temelji na ugotovitvah, da je tožnika strah, da se bo napad nanjponovil in da ga država ponovno ne bo zaščitila, da se zaradi tega počuti nemočnega in ne več varnega, da greza poseg v pravico do nedotakljivosti življenja, ki sodi med najpomembnejše človekove pravice, in da ješkoda, ki jo je utrpel zaradi posega v pravico do telesne nedotakljivosti, varnosti in svobode, velika.

13. Izpodbijana sodba se pri prisoji odškodnine opira na 200. člen in 203. člen Zakona o obligacijskihrazmerjih (v nadaljevanju ZOR)(4). Po 200. členu ZOR pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina zaduševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin innjihovo trajanje to opravičujeta. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadetedobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.Temeljni načeli za odmero te odškodnine, oblikovani na podlagi zakona v sodni praksi, sta načeloindividualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarnozadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretneokoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnimdogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonomin o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami gledena težo primera.

14. Neposredna uporaba navedenih določb ZOR o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne pride vpoštev. ZOR (enako velja za OZ) je urejal obligacijska razmerja fizičnih in pravnih oseb (1. člen), razmerjemed državo kot oblastjo in posameznikom, kamor sodi tudi odškodninska odgovornost države, pa je v svojemtemelju razmerje javnega prava(5). Glede na neobstoj posebne ureditve odškodninske odgovornosti državesodna praksa tudi pri odločanju o oblikah in obsegu pravno priznane škode temelji na presoji, ali posamezenprimer narekuje analogno uporabo relevantnih določb ZOR (oziroma OZ)(6). Obravnavani primer je tak. Početrtem odstavku 15. člena Ustave je posamezniku zagotovljena pravica do odprave posledic kršitve ustavnihpravic. S tem so določbe o človekovih pravicah postale leges perfectae(7). Ustavno sodišče je že zavzelostališče, da je zahtevam iz navedene določbe zadoščeno bodisi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, kjer to ponaravi stvari ni mogoče, pa tudi z zagotovitvijo pravice do denarne odškodnine ali – vendar ne praviloma(8) –že z ugotovitvijo kršitve sáme(9). Tudi v odločbi Ustavnega sodišča, sprejeti v obravnavani zadevi, je zavzetostališče, da je v primeru, ko vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeruodpovedo, po Ustavi to varstvo – ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode – posameznikuzagotovljeno z odškodnino.

15. Kot izhaja že iz odločbe Up-1082/12, vzpostavitev prejšnjega stanja v obravnavanem primeru po naravistvari ni mogoče. Predkazenski postopek je bil zaključen in ga že zaradi pravil o zastaranju kazenskegapregona ni več mogoče nadaljevati. Gola ugotovitev kršitve v obravnavanem primeru ne zadostuje za odpravoposledic ugotovljenega posega v tožnikovo varnost in telesno integriteto. Očitek nedopustnega ravnanjatemelji na opustitvi skrbne preiskave dejanja, ki je predstavljalo resno grožnjo za tožnikovo življenje inzdravje in ki je bilo poleg tega motivirano (tudi) z resnim zastraševanjem, ugotovljene posledice kršitve pa sotako intenzivne, da narekujejo prisojo denarne odškodnine.

16. Posamična analogija je dovoljena, kadar se urejeni primer in neurejeni primer ujemata v bistvenihlastnostih in zato tudi za pravno neurejeni primer velja ista pravna posledica(10). Škoda, ki je nastala tožniku

zaradi ugotovljene kršitve ustavnih pravic, je po vsebini primerljiva s škodo, ki je podlaga za prisojoodškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic po ZOR (oziroma OZ). Predmet varstva je vobeh primerih enak. Posameznik je varovan pred posegi v telesno in duševno nedotakljivost, le da v primerihpo ZOR (oziroma OZ) s strani posameznika, v primerih po 34. in 35. členu Ustave, pa kadar se poseg aliopustitev varstva očitata državi. Tudi porušenje duševnega ravnovesja oziroma prizadetost osebe, ki je pogojza priznanje odškodnine, se v obeh primerih pri osebi odraža na enak način(11). Ob upoštevanju navedenihugotovitev analogno uporabo določb ZOR o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo narekuje ne ledoločba Ustave o pravici do odprave posledic kršitve ustavnih pravic, ampak tudi (prav tako iz Ustaveizhajajoča) prepoved različnega obravnavanja podobnih pravnih položajev, ne da bi bilo razlikovanje stvarnoutemeljeno.

17. Prisojena odškodnina je glede na ugotovitve o trajanju in intenzivnosti tožnikove prizadetosti zaradiugotovljene kršitve toženkine dolžne skrbnosti in v primerjavi obravnavane zadeve v razponu odškodnin zamanjše, srednje in velike škode, oblikovani sodni praksi, previsoka. Ker je obravnavani primer med prvimi vsodni praksi, v katerem se prisoja odškodnina zaradi nedopustnega ravnanja države, ki je v kršitvi procesnegavidika ustavne pravice, je pritožbeno sodišče ocenilo primernost odškodnine v primerjavi s primeri iz sodneprakse, v katerih je bila za različne kršitve osebnostnih pravic, ki so glede na predmet varstva najbližjeobravnavani kršitvi, prisojena podobna odškodnina, nato pa izid te presoje preizkusilo še v primerjavi z višinopravičnega zadoščenja, ki ga ESČP prisoja za kršitve procesnih pravic po EKČP.

18. Primerjava z zadevami iz sodne prakse, v katerih je bila prisojena odškodnina za poseg v osebnostnepravice, pokaže, da je prisojena odškodnina previsoka. Tako je bila odškodnina v višini 10 povprečnih netoplač prisojena npr. za 45 dni neupravičenega pripora v tuji državi (12), za posledice posega v čast in dobroime, ki so se odrazile v akutni stresni reakciji(13) ter za intenziven in močan psihičen stres s posledicami, kijih je utrpel vlakovodja, ki ni uspel ustaviti pred avtobusom z osnovnošolci(14). Otrokoma je bilo zaradiposledic nerazumno dolgega postopka za predodelitev priznana odškodnina vsakemu v višini 8,5 povprečnihneto plač(15), duševno prizadeti oškodovanki za leto in pol trajajoče poseganje v spolno nedotakljivost paodškodnina v višini 12 povprečnih neto plač(16).

19. Obseg škode, tj. porušenega duševnega ravnovesja, ki ga tožnik trpi zaradi neskrbne izvedbe preiskave vsmeri odkritja storilcev napada nanj, je ustrezno ovrednoteno v denarni odškodnini v višini 7.500 EUR. Pooceni pritožbenega sodišča se v tem znesku ustrezno odražajo tako trajanje in intenzivnost posledic kot tudipomen kršene pravice do osebne varnosti in nedotakljivosti telesne integritete nasploh in v ugotovljenihokoliščinah primera, ki je s tem tudi pravilno umeščen v razmerje odškodnin za manjše, srednje in velikeškode.

20. Zadevi, s katerima tožnik v pritožbi utemeljuje predlog za zvišanje odškodnine, ne predstavljata pravepodlage za primerjavo z višino zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve konvencijskih pravic. Obese nanašata na opustitev preiskave smrti bližnjega, pri tem pa je bila le v primeru Jularić proti Hrvaški(17)prisojena odškodnina v višini 30.000 EUR, v zadevi Skendžić in Krznarić proti Hrvaški(18) pa ne, ker jeESČP ocenilo, da pred domačimi sodišči prisojena odškodnina ženi in dvema otrokoma pokojnega v skupnivišini 150.000 EUR z vidika pravičnega zadoščenja zadostuje. Odškodnini v podobnih, a novejših zadevah stabili bistveno nižji(19), poleg tega pa se zadevi nanašata na kršitev procesnega vidika pravice do življenja, ki jev hierarhiji pravic višje od pravice, kršene pritožniku. Tudi v zadevah, v katerih je bila zaradi kršitveprocesnih jamstev temeljnih pravic izdana sodba proti Republiki Sloveniji, so bile prisojene bistveno nižjeodškodnine. V sodbi X proti Sloveniji(20) je bila zaradi kršitve 3. člena EKČP, ki je temeljila na ugotovitvi oopustitvi hitre preiskave in pregona zatrjevane spolne zlorabe, in 8. člena EKČP zaradi neustreznegazavarovanja tožničine osebne integritete v kazenskem postopku v zvezi z zatrjevano spolno zlorabo, prisojenaodškodnina v višini 9.500 EUR. V zadevi Šilih proti Sloveniji(21), kjer je bila ugotovljena kršitev 2. členaEKČP zaradi neustrezne preiskave smrti sina pritožnikov, ki je umrl med bolnišničnim zdravljenjem, je bilaprisojena odškodnina v zahtevanem znesku 7.540 EUR. V družinskih zadevah, ki so se nanašale na postopkeodločanja o stikih med otroki in starši, sta bili prisojeni še nižji odškodnini, tj. v višini 4.000 EUR in 6.000

EUR, v eni pa višja v višini 15.000 EUR(21). V obravnavani zadevi je bila ugotovljena kršitev procesnegavidika pravice do osebne varnosti in jamstva telesne nedotakljivosti, ki sta ne glede na to, da gre zanepopravljiv poseg, po intenzivnosti šibkejši tako od vsebinskih kršitev teh pravic kot od posegov v procesnividik nedotakljivosti človekovega življenja. Navedeno utemeljuje sklep, da ovrednotenje nepremoženjskeškode v primeru nepopravljivih kršitev konvencijskih pravic ne narekuje korekcije odškodnine, odmerjene obupoštevanju meril, izoblikovanih v sodni praksi na podlagi ZOR (oziroma OZ).

21. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da toženka ni odgovornaza škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v dogodku 16. 7. 1999. Izpodbijana sodba zavzemastališče, da je država odgovorna za škodo, ki je v vzročni zvezi z neučinkovito vodenim postopkom in da tapostopek ni namenjen temu, da pride oškodovanec do denarnega zadoščenja, temveč temu služi civilnopravnovarstvo. Zveza med obema postopkoma, tj. kaznovanjem storilca, metafizično restitucijo kazenskopravnenorme ter potrditvijo zaupanja oškodovancev in vseh članov družbe, da jih bo država zavarovala pred storilcikaznivih dejanj, in konkretnim zadoščenjem, ki ga oškodovanec lahko doseže v pravdnem postopku, je leincidenčna, naključna. Država ni dolžna z vodenjem kazenskega postopka olajšati oškodovancu, da dosežecivilno terjatev, tak ali drugačen uspeh kazenskega postopka pa oškodovancu ne preprečuje, da svojo terjatevuveljavi po civilni poti.

22. Navedeno stališče sodbe je načeloma pravilno, vendar je obravnavani primer v bistveni okoliščinidrugačen. Gre za hud poseg v tožnikovo telesno integriteto, storjen s strani neznanih oseb. Že Ustavno sodiščeje opozorilo, da se v primerih, ko gre za naklepna kazniva dejanja zoper življenje in telo, ki pomenijo resnogrožnjo za življenje, zdravje in svobodo posameznikov in ki so poleg tega glede na način izvršitve očitnomotivirana (tudi) z resnim zastraševanjem žrtve, interes žrtve po učinkovito izvedenem predkazenskempostopku prekriva z v javnem interesu določeno dolžnostjo države po skrbni preiskavi domnevnega kaznivegadejanja. Glede na omejene možnosti preiskave, ki jih ima na razpolago posameznik, je v primerih, ko jepovzročitelj škode neznan, mogoče razumno pričakovati, da ob izostanku izvedbe preiskovalnih ukrepov, ki bivsaj osredotočili sum povzročitve poškodb na določeno osebo, ne le ne bo izpolnjena v javnem interesudoločena dolžnost države, da razišče in preganja kazniva dejanja, ampak da tudi posameznik ne bo mogeluveljaviti svoje pravice do zadoščenja. Civilnopravno tožbo je namreč mogoče vložiti zoper določeno osebo,posameznik pa praviloma nima realnih možnosti, da sam zbere dokaze in razišče okoliščine, ki bi muomogočale identifikacijo povzročitelja škode.

23. Zaradi neučinkovito in neskrbno vodene preiskave tožnik v obravnavanem primeru ni imel razumnemožnosti vložiti civilno tožbo. Organi pregona niso opravili niti razgovora z osebo, za katero je bilo policijihitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, nitiniso iskali morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepen tožnik. Edino zakonsko možnostvplivanja na potek preiskave je tožnik izkoristil, ko je po zavrženju ovadbe s strani državnega tožilca samvložil zahtevo za preiskavo, a je bila tudi ta zavrnjena. Škoda, ki jo je tožnik utrpel s strani neugotovljenegaoziroma neugotovljenih napadalcev, je v opisanem položaju predvidljiva posledica opustitve potrebneskrbnosti glede raziskave napada, s katerim je bilo intenzivno poseženo v tožnikovo telesno nedotakljivost.

24. Zaradi zmotnega zaključka, da ni podana pravno upoštevna vzročna zveza med toženkinim nedopustnimravnanjem in škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodb, se sodba ni izrekla o obsegu te škode in višiniodškodnine zanjo.

25. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izrek vdelu o prisojenih zamudnih obrestih nepopoln. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga je – vtožnikovo korist – mogoče odpraviti s spremembo izreka sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Tožnik jezahteval, naj se mu prisodijo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, tj. od 23. 1. 2008. Glede na to, da jetoženka tedaj prišla v zamudo in da je posledica zamude obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti (324.člen ZOR in 2. člen Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti v povezavi z načelnim pravnimmnenjem Občne seje VS RS z dne 26. 6. 2002), je zahtevek za plačilo zamudnih obresti v višini, določeni z

zakonom, utemeljen.

26. Ker je zaradi zmotnosti odločitve o odškodnini za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradizmanjšanja življenjske aktivnosti sodbo treba delno razveljaviti, ni potreben odgovor na pritožbene očitke vzvezi z odločitvijo o stroških postopka.

27. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega inprocesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo inizpodbijano sodbo sodišča prve stopnje 1) v 1. točki izreka spremenilo tako, da se pred besedo "zamudnimi"doda beseda "zakonskimi", 2) v 2. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na zahtevek za plačilo odškodninev višini 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje, in v 3. točki izreka (gledestroškov postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in 3) vostalem delu 2. točke izreka spremenilo tako, da se zavrnitev zahtevka nanaša na 17.500 EUR z zakonskimizamudnimi obrestmi od 23. 1. 2008 dalje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostaldokazno neocenjen celoten sklop dejstev, pomembnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradiutrpelih poškodb. Ker bi njihovo ugotavljanje pred sodiščem druge stopnje moglo pravdni stranki prikrajšati vpravici do pritožbe, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ampak jo je vrnilo sodiščuprve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo (potrditveni del pa je zaradi načinaspremembe izpodbijane sodbe odpadel)(353. člen ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 43/2014.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 217/1997 z dne 23. 9. 1998, II Ips 113/2014 z dne 11. 12. 2014in II Ips 69/2014 z dne 23. 1. 2015 ter številne druge.

Op. št. (3): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 35/2014 z dne 11. 12. 2014 in vmesno sodbo VSL II Cp 1164/2014z dne 17. 9. 2014.

Op. št. (4): Vsebinsko enaki sta določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ.

Op. št. (5): Prim. odločbo US RS Up-679/12 z dne 16. 10. 2014, Uradni list RS, št. 81/2014.

Op. št. (6): Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009 ter druge, v njej navedene sodneodločbe, v katerih ni bila priznana odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja,ter sodbi VS RS II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014 in II Ips 191/2012 z dne 20. 10. 2014, v katerih je bilapriznana odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do družinskega življenja in sojenja breznepotrebnega odlašanja.

Op. št. (7): Testen, v: Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državnein evropske študije, 2002, str. 201.

Op. št. (8): Prim. odločbo US RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 30/2010.

Op. št. (9): Prim. odločbi US RS Up-4/95 dne 19. 12. 1996, OdlUS V, 193, in U-I-223/09, Up-140/02 z dne14. 4. 2011, Uradni list RS, št. 37/2011.

Op. št. (10): Pavčnik, Argumentacija v pravu, 3. izdaja, GV založba, Ljubljana, 2013, str. 167.

Op. št. (11): V tem je razlika do položaja, ki je bil predmet obravnave pravnega mnenja Občne seje VS RS zdne 16. 12. 1993 in po katerem pravna oseba v primeru kršitve osebnostnih pravic nima pravice do denarneodškodnine po 200. členu ZOR (ima pa v takšnem primeru pravico zahtevati nedenarno odškodnino po 199.členu ZOR).

Op. št. (12): Sodba VS RS II Ips 296/2013.

Op. št. (13): Sodba VS RS II Ips 326/2009 z dne 6. 12. 2012.


Op. št. (15): Sodbi VS RS II Ips 191/2012 z dne 20. 10. 2014 in II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014.


Op. št. (17): Sodba št. 20106/06 z dne 20. 1. 2011.


Op. št. (19): Prim. sodbo št. 57856/11 v zadevi Jelić proti Hrvaški z dne 12. 6. 2014, v kateri je bilo prisojeno20.000 EUR, in sodbo št. 41108/10 v zadevi Bajić proti Hrvaški z dne 13. 11. 2012, v kateri je bilo prisojeno10.000 EUR.



Op. št. (22): Prim. sodbo S. I. proti Slovenji, št. 45082/05 z dne 13. 10. 2011 in sodbo K. proti Sloveniji, št.41293/05 z dne 7. 7. 2011. Višja odškodnina je bila prisojena v zadevi Furman proti Sloveniji in Avstriji,sodba št. 16608/2009 z dne 15. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe: 14.09.2015

Documents

Višje sodišče v Ljubljani VSL sodba in sklep II Cp 1508