Vidna tema

William Styron

VIDNA TÈMAIZPOVED O DEPRESIJI

Will

iam

Sty

ron

VID

NA

TÈM

A

S spremno besedo dr. Vesne ©vab

16,95 €

William Styron (1925—2006), ameriški pisatelj in esejist, je zaslovel z romanoma Izpovedi Nata Turnerja in Sophiejina od-loËitev. V priËujoËem eseju pretresljivo in pogumno pripoveduje o svojem zdrsu v vrtinec depresije, bolezni, ki je še da-nes slabo razumljena, pogosto prezrta in zamolËana. BoleËina, ki jo je obËutil, je bila skorajda fiziËna. Prignala ga je na rob norosti in smrti, vendar se ji je uprl. In s svojo izpovedjo je posodil glas in vlil

upanje vsem tistim, ki svoje boleËine ne znajo prepoznati in izraziti.Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije je depresija najpogo-stejša oblika duševne motnje: v æivljenju se z njo spopade okoli dvaj-set odstotkov ljudi. Ne izbira, ≈udari« nenadoma, nepredvidljivo in Ëloveka povsem ohromi. Zato je zelo pomembno, da jo prepoznamo in poišËemo strokovno pomoË, saj je depresija v veliki veËini prime-rov ozdravljiva.

Na poti domov se nisem mogel znebiti Baudelairjeve misli, ki je privrela iz daljne preteklosti in veË dni podrsavala na robu moje podzavesti: ≈ObËutil sem piπ peruti norosti.«

Izpoved o depresiji je sporoËilo o potrebi po spoštljivem odnosu do ljudi, ki so zaradi obËutljivosti, zlorab, prikrajšanosti ali osamljeno-sti doæiveli bolezen, ki je prizadela njihovo upanje in vero vase.

Dr. Vesna ©vab

vidna tema_oprema.indd 1 8/30/10 3:34 PM

01_Vidna tema- prelom CS3.indd 1 8/25/10 2:35:59 PM

William Styron

Will

iam

Sty

ron

VID

NA

TÈM

A


William Styron

Will

iam

Sty

ron

VID

NA

TÈM

A



Za Rose


B e S e D A A V T O R j A

Ta knjiga je plod predavanja, ki sem ga imel v Baltimoru maja 1989 na simpoziju o čustvenih motnjah pod okriljem ka-tedre za psihiatrijo na medicinski fakulteti univerze johns Hop-kins. V zelo razširjeni obliki je besedilo preraslo v esej, ki ga je decembra istega leta objavila revija Vanity Fair. Nameraval sem ga začeti s potovanjem v Pariz – potovanjem, ki je zame imelo poseben pomen zaradi razvoja depresivne motnje, ki me je pe-stila. Revija mi je dala na voljo veliko prostora, ki pa vendarle ni bil neomejen, zato sem se moral opisu poti odreči zavoljo drugih tem, ki so se mi zdele vredne omembe. V tej knjigi ob-javljam svoje pričevanje v prvotni obliki. Razen nekaterih ve-činoma manjših popravkov in dopolnil ostaja preostalo be sedilo takšno, kot je bilo takrat objavljeno.

W. S.


Strah, ki sem se ga bal, je prišel nadme, kar mi je zbujalo grozo, me je zadelo. Nimam miru, nimam počitka, nimam pokoja, prišel je trepet. Job


11

I

BIL je POZeN, MRZeL VečeR v Parizu oktobra leta 1985, ko sem se prvič dokončno zavedel, da utegne biti boj v moji glavi – boj, ki me je izčrpaval že nekaj mesecev – usoden. To spoznanje me je prešinilo, ko je avtomobil, v katerem sem se v dežju peljal nedaleč od elizejskih poljan, zdrsel mimo medlo brlečega neonskega znaka hotela Washington. Ta hotel sem na-zadnje videl pred petintridesetimi leti, spomladi leta 1952, ko je bil v prvih mesecih mojega popotniškega leta nekaj noči mo-je prvo bivališče v Parizu. V mesto sem pripotoval z vlakom iz Københavna in v hotelu Washington pristal po zaslugi muha-ve neomajnosti nekega newyorškega potovalnega agenta. Ta-krat je bil eno številnih vlažnih, preprostih zatočišč za turiste s plitvimi žepi, večinoma Američane, ki so se tako kot jaz prvič začudeno srečali s Francozi in njihovimi čudaškimi posebnost-mi. Najbrž sta tudi njim eksotični bidé v pusti sobi – stranišče pa na koncu temačnega hodnika – tako rekoč simbolizirala raz-kol med galsko in anglosaško kulturo. A v hotelu sem ostal le kratek čas. Že po nekaj dneh so me iz njega izvabili novi ame-


12

riški prijatelji in znašel sem se v še bolj oguljenem, a zato bar-vitejšem hotelu na Montparnassu, blizu kavarne Le Dôme in drugih primerno literarnih zbirališč. (Nisem še dopolnil tride-set let, nedolgo tega sem objavil svoj prvi roman in prvič iz-kusil slavo. Ne ravno zvezdniške, saj je le malo Američanov v Parizu slišalo za mojo knjigo, kaj šele prebralo.) In hotel Wa-shington je z leti poniknil iz moje zavesti.

Znova se je pojavil tiste oktobrske noči, ko sem v dežju dr-sel mimo njegovega sivega pročelja. Preplavili so me spomini na moj prihod pred toliko leti in začutil sem, da se je krog uso-dno sklenil. Spominjam se, da sem naslednje jutro, ko sem se iz Pariza vračal v New York, pomislil, da odhajam za vedno. Pretresla me je gotovost, s katero sem sprejel misel, da nikdar več ne bom videl Francije in tudi nikdar več ne bom našel pri-sebnosti, ki me je zapuščala s srhljivo naglico.

Le nekaj dni poprej sem se zavedel, da trpim za hudo depre-sivno motnjo in se zaman trudim, da bi se ji postavil po robu. Slavnostna priložnost, ki me je pripeljala v Francijo, me še zda-leč ni razvedrila. eden od mnogih strašnih izrazov te bolezni, ki se kaže telesno in duševno, je občutek sovraštva do samega sebe – ali, milo rečeno, zmanjšana samozavest – in z napredo-vanjem bolezni sem tudi sam vse huje trpel zaradi splošnega ob-čutka ničvrednosti. Moja turobna potlačenost je bila toliko bolj ironična, ker sem v Pariz priletel na hiter štiridnevni obisk, da bi sprejel nagrado, ki bi morala iskreče razvneti moje samolju-bje. Tisto poletje sem namreč izvedel, da bom prejel nagrado


13

prix mondial Cino del Duca, ki jo vsako leto podelijo umetni-ku ali znanstveniku za delo, v katerem se odražajo vsebine ali temelji svojevrstnega humanizma. Nagrado so ustanovili v spo-min na Cina del Duco, begunca iz Italije, ki je tik pred drugo svetovno vojno in med njo bajno obogatel s tiskanjem in pro-dajo cenenih revij, v glavnem stripov, pozneje pa je svoje po-slovanje razširil tudi na kakovostnejše publikacije in postal lastnik časopisa Paris-Jour. Bil je tudi producent filmov in znan ljubitelj in lastnik dirkalnih konj, ki so zmagovali na turnirjih po Franciji in v tujini. V želji po višji kulturni izpolnitvi se je razvil v uglednega dobrodelneža in ustanovil literarno založbo (po naključju je bil moj prvi roman Lezi v temo ena od Duco-vih izdaj v prevodu z naslovom Un Lit de Ténèbres). Po njego-vi smrti leta 1967 je bila založba Éditions Mondiales že po mem ben del njegovega imperija, ki je bil bogat, a tudi dovolj imeniten, da je spomin na stripovske začetke obledel, in kma-lu je del Ducova vdova Simone ustanovila sklad, katerega po-glavitni namen je bila vsakoletna podelitev nagrade z njegovim imenom.

Nagrada prix mondial Cino del Duca si je v Franciji pridobi-la velik ugled – Francozi so očarljivo obsedeni s podeljevanjem kulturniških priznanj – ne le zaradi pestrosti in odličnega iz-bora nagrajencev, temveč tudi spričo višine nagrade, ki je tiste-ga leta znašala približno petindvajset tisoč ameriških dolarjev. Med nagrajenci preteklih let so bili Konrad Lorenz, Alejo Car-pentier, jean Anouilh, Ignazio Silone, Andrej Saharov, jorge


14

Luis Borges in tudi Američan, Lewis Mumford. (Še nobena ženska, dodajam za feministe.)1 Zame kot Američana je bilo še toliko teže, da se ne bi počutil počaščenega ob sprejemu v nji-hovo družbo. čeprav nagrade rado nezdravo razbohotijo lažno skromnost, opravljivost, mučenje samega sebe in zavist, pa vse-eno menim, da je vsaj nekatera priznanja prijetno prejeti. Na-grada prix del Duca je bila zame tako nedvomno prijetna, da se je zdelo vsakršno poglobljeno samoizpraševanje trapasto. Hvaležno sem jo torej sprejel in potrdil, da se bom odzval ra-zumni prošnji ter se udeležil slovesne podelitve. Takrat sem se veselil brezdelnega popotovanja, ne pa nagle vrnitve. če bi slu-til, kakšno bo stanje mojega duha, ko se je bližal dan podeli-tve, je ne bi nikdar sprejel.

Depresija je motnja razpoloženja, ki je umu tako skrivno-stno boleča in zmuzljiva, da je na sami meji ubesedljivosti. Ma-lodane nerazumljiva ostane tistim, ki je niso nikoli izkusili v njeni skrajni obliki, čeprav je otožnost ali melanholija, ki jo ob-časno doživimo in povezujemo z običajnimi tegobami vsakda-njika, tako pogosta, da mnogi vsaj zaslutijo bolezen v njeni uničujoči obliki. Toda v času, ki ga opisujem, sem zabredel ve-liko globlje od takšne znane in obvladljive oblike potrtosti. Zdaj mi je jasno, da sem se v Parizu znašel v kritičnem obdo-bju razvoja bolezni, na zlovešči točki med prvimi nepovezani-mi slutnjami, ki so se pojavile tisto poletje, in skorajda nasilnim

1 Od objave tega dela v izvirniku sta nagrado prejeli tudi francoska embriologinja Nicole Le Douarin (2003) in francoska zgodovinarka in pisateljica Mona Ozouf (2007). (Op. ur.)


15

razpletom, zaradi katerega sem nato decembra pristal v bolni-šnici. Pozneje bom poskusil opisati razvoj te bolezni, od naj-zgodnejših začetkov do sprejema v bolnišnico in okrevanja, toda pariško potovanje zame vseeno ohranja poseben pomen.

Na dan podelitve, ki naj bi se začela opoldne, sledilo pa bi ji uradno kosilo, sem se sredi jutra zbudil v svoji sobi v hotelu Pont-Royal in pomislil, da se počutim kar dobro, ter to spod-budno novico tudi povedal svoji ženi Rose. Blago pomirjevalo mi je pomagalo, da sem premagal nespečnost in se nekaj ur na-spal. Tako sem bil kar dobre volje. Vendar sem vedel, da ta ble-dikava vedrina ne pomeni veliko, in zaslutil, da se bom do večera počutil pošastno. Dosegel sem namreč točko, ko sem pazljivo opazoval vsako stopnjo slabšanja svojega stanja. Bole-zen sem sprejel šele po večmesečnem zanikanju, saj sem potr-tost, nemir in nenadne napade tesnobe pripisoval temu, da sem se čez noč odrekel alkoholu; junija sem prenehal piti viski in uživati vsa druga poživila. Ko se je moje čustveno počutje slab-šalo, sem o depresiji kar precej prebral, v knjigah za laike in v tehtnejših strokovnih delih, z ameriško psihiatrično biblijo DSM (Diagnostični in statistični priročnik o duševnih motnjah Ameriškega psihiatričnega združenja) vred. Vse življenje sem bil, morda nespametno, medicinski samouk, in sem tako o zdravstvenih zadevah vedel več kot povprečen laik (številni moji prijatelji so se zato obračali name, kar gotovo ni bilo najbolj modro). Osupnilo me je, da sem bil popoln nevednež glede de-presije, ki je lahko enako resno obolenje kot sladkorna bolezen


16

ali rak. Verjetno sem v zametku depresije ves čas podzavestno zavračal ali hote prezrl globlja spoznanja: šla so mi preveč do živega in odrival sem jih kot nebodijihtreba v svojem arhivu shranjenih informacij.

Kakorkoli že, kadar je depresivno stanje toliko popustilo, da mi je bilo za nekaj ur podarjeno razkošje zbranosti, sem ta va-kuum zapolnil s poglobljenim branjem in vase posrkal številne zanimive in zaskrbljujoče podatke, ne da bi si v resnici znal po-magati z njimi. Največje avtoritete s tega področja se strinjajo, da te bolezni ni lahko zdraviti. V nasprotju z denimo sladkor-no boleznijo, kjer lahko takojšnji ukrepi za prilagoditev insu-linskega odziva nevarni proces hitro omejijo in obvladajo, pa za depresijo v njenih poglavitnih stopnjah ni konkretnega zdravi-la: neuspelo lajšanje simptomov je eden najhujših dejavnikov bolezni, kot jo dojema njena žrtev, in zato jo lahko mirno opre-delimo kot hudo. Razen pri takšnih boleznih, ki jih strogo ozna-čujemo kot maligne ali degenerativne, lahko pri drugih pri čakujemo vsaj nekakšno izboljšanje, s tabletami, telesno te-rapijo, dieto ali operacijo v času logičnega poteka zdravljenja od prvega lajšanja simptomov do končne ozdravitve. Laični bolnik s hudo depresijo bo v raznih knjigah, ki so na voljo, sicer našel veliko o teoriji in simptomih, a srhljivo malo tistega, kar bi obetalo hitro rešitev. Tistim pa, ki ponujajo lahke rešitve, nava-dno niti ne gre zaupati. Najdemo čisto spodobne priročnike, ki razumno nakažejo pot k ozdravitvi in opisujejo, kako nekatere oblike zdravljenja – psihoterapija, antidepresivi ali kombinacija


17

obeh – ljudem res lahko povrnejo zdravje razen v najtrdovra-tnejših ali najbolj poraznih primerih; a najbolj modre med temi knjigami ne zamolčijo resnice, da huda depresija ne izgine čez noč. Vse to priča o temeljni kruti realnosti, ki jo moram pou-dariti takoj na začetku tega zapisa: depresivna bolezen ostaja dandanašnji velika uganka. Znanost njene skrivnosti odstira le stežka, veliko počasneje kot pri drugih resnih boleznih, ki nas tarejo. Dosledno, včasih že kar komično brezpogojno sekta-štvo, kakršno obstaja v sodobni psihiatriji – prepad med zago-vorniki psihoterapije in antidepresivov – spominja na prerekanja iz 18. stoletja, ali puščati kri ali ne, in že samo po sebi odraža ne-razumljivo naravo depresije in težavnost zdravljenja. Kot mi je iskreno zaupal zdravnik te stroke s posrečeno primerjavo: »če primerjate naše znanje s Kolumbovim odkritjem Amerike, osta-ja Amerika še neodkrita; še vedno smo nekje pri tistem majh-nem otočku v Bahamih.«

S prebiranjem strokovne literature sem na primer izvedel, da je moj primer netipičen vsaj z enega zanimivega vidika. Veči-no ljudi bolezen najbolj onesposobi zjutraj, in to tako hudo, da ne morejo vstati iz postelje. Bolje se začnejo počutiti šele čez dan. Pri meni pa je bilo ravno obratno. Zjutraj mi ni bilo tež-ko vstati in sem lahko dopoldne delal skoraj brez težav, toda sredi popoldneva ali še malce pozneje sem začutil prve simp-tome – plazečo se turobnost, občutek groze in odtujenosti, predvsem pa hromečo tesnobo. Kljub temu bi rekel, da prav-zaprav ni pomembno, ali bolj trpiš zjutraj ali zvečer; če so si ta


18

obdobja ohromelosti podobna, se zdi vprašanje časa čisto aka-demske narave. Vendar sem nedvomno zaradi običajnega dnev-nega obrata simptomov tistega jutra v Parizu lahko brez težav in bolj ali manj obvladano odšel proti sijajno okrašeni palači na desnem bregu Sene, kjer domuje sklad Cino del Duca. V rokokojskem salonu so mi pred skupinico francoskih kultur-nikov izročili nagrado. Zahvalni govor sem povedal zadovoljivo samozavestno ter ga sklenil z izjavo, da bom večino nagradnega denarja sicer daroval raznim organizacijam za francosko-ameri-ško sodelovanje, med drugim ameriški bolnišnici v Neuillyju, vendar je treba altruizmu začrtati mejo (to sem izrekel v šali), in zato upam, da mi ne bodo šteli za slabo, če bom majhen del obdržal zase.

To, česar nisem povedal in kar ni bila šala, pa je bilo dejstvo, da sem pridržani del nagrade namenil za vozovnici na konkor-du naslednjega dne, da bi se z Rose lahko hitro vrnila v Zdru-žene države, kjer sem se nekaj dni poprej dogovoril za obisk pri psihiatru. V preteklih tednih se je moje trpljenje poglabljalo, vendar nisem bil pripravljen poiskati psihiatrične pomoči, go-tovo tudi zato, ker si nisem hotel priznati dejstva, da moj um razpada. Hkrati pa sem se tudi zavedal, da si ne bom mogel v nedogled zatiskati oči, in ko sem končno stopil v stik z zelo ce-njenim terapevtom, me je ta opogumil, naj le grem v Pariz, on pa me bo sprejel takoj po povratku. Moral sem se vrniti, in to čim prej. Kljub resnim svarilnim znakom pa sem želel ohrani-ti pogled skozi rožnata očala. Veliko dostopne literature o de-


19

presiji je, kot sem zapisal, pretirano optimistično naravnane, saj trdi, da je mogoče stabilizirati ali celo ozdraviti tako rekoč vsa depresivna stanja, če se le najde ustrezen antidepresiv, bral-ca pa takšna lahka zagotovila seveda hitro prepričajo. V Parizu me je celo med mojim zahvalnim govorom silno imelo, da bi čim prej poletel v Ameriko, v ordinacijo zdravnika, ki bo s svo-jimi čudežnimi zdravili ugnal mojo bolezen. Tega trenutka se zdaj spomnim zelo živo in komaj lahko verjamem, da sem bil tako lahkoveren in da se nisem zavedal težav in nevarnosti, ki so me čakale.

Simone del Duca, visoka temnolaska kraljevske drže, je bila razumljivo najprej nejeverna, nato pa ogorčena, ko sem ji po podelitvi dal vedeti, da se njej in dobremu ducatu članov Fran-coske akademije, ki so mi podelili nagrado, ne bom mogel pri-družiti pri kosilu v zgornjih prostorih sijajnega dvorca. Moja zavrnitev je bila obenem odločna in robata; preprosto povedal sem ji, da bom raje kosil s svojo francosko založnico Françoi-se Gallimard. Seveda je bila moja odločitev nezaslišana, saj so mene in vse druge udeležence že mesece vnaprej obvestili, da bo kosilo – in to v mojo čast – del ceremonije. Vendar je bilo moje vedenje dejansko odraz bolezni, ki je do tedaj napredo-vala do nekaterih svojih najbolj znanih in pogubnih značilno-sti: zmede, nezbranosti in motenj spomina. V poznejši fazi je ves moj um meglila anarhična nepovezanost; kot sem zapisal, sem bil takrat v stanju svojevrstne razcepljenosti: dokajšnje pri-sebnosti v zgodnjih urah dneva in pomračitve popoldne ter zve-


20

čer. Za kosilo s Françoise Gallimard sem se večer poprej go tovo dogovoril v stanju mračne odsotnosti in pri tem pozabil na svo-jo obveznost do madame del Duca. Ta odločitev je tako zelo obvladala moje misli, da sem bil zdaj v stanju mirno užaliti za-služno Simone del Duca. »Alors!« je vzkliknila in obraz ji je za-lila srdita rdečica. Nato se je zasukala na peti in slišal sem le še vzvišeni: »Au . . . re-voir!« Nenadoma sem bil zbegan in zgro-žen nad svojim dejanjem. Zahrepenel sem po omizju v resta-vraciji La Coupole, kjer bom z gostiteljico in akademiki sedel kot častni gost. Pomočnico gospe del Duca, žensko z očali na nosu, mapo v roki ter sivo zgroženim izrazom na obrazu, sem moledoval, naj me vendarle vzamejo s seboj: vse skupaj je gro-zna napaka, pomota, malentendu. In potem sem izjecljal bese-de, za katere v življenju splošnega ravnotežja in zaverovanosti v lastno psihično zdravje nikdar ne bi verjel, da jih bom kdaj lahko izustil. Kar zmrazilo me je, ko sem tej popolni tujki sa-mega sebe slišal reči: »Bolan sem.« In čez čas dodati: »Un pro-bleme psychiatrique.«

Madame del Duca je blagovolila sprejeti moje opravičilo in kosilo je minilo mirno, čeprav se med nekam prisiljenim po-menkovanjem nisem mogel popolnoma znebiti suma, da me ima moja dobrotnica za čudnega patrona in da jo moje obna-šanje še kar vznemirja. Kosilo se je vleklo in ob koncu sem za-čutil, da se s plazečimi sencami popoldneva v meni zgoščajo slutnje nemira in groze. ekipa francoske televizije (tudi nanjo sem čisto pozabil) je čakala, da me pelje v nedavno odprti Pi-


21

cassov muzej, kjer naj bi me posneli, ko si ogledujem razstavo in se o njej pomenkujem z Rose. Kot sem slutil, se ogled ni iz-kazal za prijeten sprehod, temveč za hud napor, težak preizkus. Ko smo se končno prebili skozi gost promet in prispeli v mu-zej, je bila ura že čez štiri in moje možgane so začeli prežema-ti znani občutki: panika, izgubljenost in zavest, da v moje miselne procese pronica neustavljiva strupena plima, ki one-mogoča sleherni prijeten odziv na živi svet. To pomeni, da sem namesto ugodja, vsekakor pa namesto užitka, ki bi me moral navdajati ob razkošju del sijajnega genija, v svojem umu zaznal vtis, ki je bil zelo blizu resnični bolečini, a hkrati neopisljivo drugačen. Kar me znova pripelje do izmikajoče se narave te tegobe. Ni naključje, da ob njej tolikokrat pomislim na be-sedo »neopisljivo«, saj bi, če bi to bolečino lahko opisali, go-tovo že številni, ki so trpeli za to pradavno boleznijo, sa mozavestno predočili vsaj kakšno od razsežnosti tega mu-čenja svojim ljubljenim in bližnjim (celo svojim zdravnikom), in v njih vzbudili razumevanje, ki so ga sicer redko deležni. Nerazumevanje ponavadi ni le posledica pomanjkanja soču-tja, pač pa tudi dejstva, da si zdravi ljudje ne zmorejo pred-stavljati trpljenja, ki jim je v vsakdanjem življenju tako tuje. Zase lahko zapišem, da je bolečina še najbližje utapljanju ali dušenju, a še ti prispodobi nista pravi. William james, ki se je dolga leta bojeval z depresijo in je pri iskanju zadovoljive-ga opisa obupal, je nakazal to skoraj dokončno nezmožnost, ko je v Različnostih religiozne izkušnje zapisal: »To je pozitiv-


22

na in aktivna bolečina, vrsta duševne nevralgije, kakršne v normalnem življenju nikdar ne občutimo.«

Bolečina je med obiskom muzeja vztrajala in dosegla vrhu-nec v naslednjih nekaj urah, ko sem se po vrnitvi v hotel zgru-dil na posteljo in obležal, strmeč v strop, skoraj negiben in v transu skrajnega neugodja. V takšnem stanju moj um ponava-di ni poznal razumne misli, odtod izraz trans. Ne bi se mogel domisliti bolj primernega izraza za to stanje, nemočno otrplost, v kateri se namesto zaznavanja pojavi tista »pozitivna in aktiv-na bolečina.« ena najbolj nevzdržnih spremljevalk takšne epi-zode je bila nespečnost. Skoraj vse življenje sem imel tako kot velika večina ljudi navado, da sem se ob popoldnevih prepustil pomirjujočemu dremežu, vendar pa je ena znanih uničujočih značilnosti depresije, da poruši običajni ritem spanja. Boleči budnosti, ki me je pestila vsako noč, se je tako pridružila še ža-litev v obliki nespečnega popoldneva, ki bi bila sicer zanemar-ljiva, če me ne bi napadla ravno v urah najhujše bridkosti. Zavedel sem se, da mi v tej večni izčrpanosti nikdar ne bo pri-zaneseno niti z nekaj trenutki olajšanja. jasno se spomnim, da sem pomislil, medtem ko sem tako ležal, Rose pa je sedela ob meni ter brala, kako bi skoraj lahko izmeril slabšanje svojih po-poldnevov in večerov in da je ta epizoda najhujša doslej. A ne-kako sem se le spravil na noge za večerjo, s kom drugim kot s Françoise Gallimard, ob Simone del Duca še eno žrtvijo srhlji-vega pripetljaja, ki sem ga zakuhal pred kosilom. Noč je bila viharna in mrzla, po avenijah je vel ledenomoker piš in ko sva


23

se z Rose sestala s Françoise, njenim sinom in prijateljem v La Lorraine, izbrani restavraciji nedaleč od trga L'etoile, je dež lil v potokih. Nekdo iz skupine, ki je začutil moje stanje duha, se je opravičil za grdo noč, a spomnim se, kako sem pomislil, da bi se, tudi če bi bil večer toplo dehteč in strasten, kakršne pač pripisujemo Parizu, še vedno odzval topo kot bebec, kakršen sem postal. Vreme depresije je nespremenljivo, njena svetloba je brlenje.

In kot bebec sem, nekje sredi večerje, izgubil nagradni ček sklada del Duca za petindvajset tisoč dolarjev. Vtaknil sem ga v notranji žep suknjiča in ko sem potipal za njim, sem ugoto-vil, da ga ni. Sem denar izgubil »namenoma«? Že nekaj časa me je namreč grizlo, da si nagrade v resnici ne zaslužim. Ver-jamem, da lahko nesrečo sami nezavedno prikličemo nadse, in tako ta izguba morda ni bila izguba, temveč oblika zavrnitve, zametek mržnje samega sebe (znanilke depresije), porojena iz prepričanja, da si ne zaslužim ne te nagrade ne nobenega od priznanj, ki sem jih prejel v preteklih nekaj letih. Karkoli že, ček je izginil in njegova izguba je bila le krona poraznega veče-ra: moje pomanjkanje teka ob veliki plošči morskih sadežev pred menoj, nezmožnost vsaj prisiljenega smeha in na koncu tudi skoraj popolna nezmožnost govora. Na tej točki je kruta ponotranjenost bolečine v meni povzročila tako skrajno odso-tnost duha, da nisem več zmogel oblikovati besed, iz mojih ust je prihajal le še hripav šepet. čutil sem, kako postajam podo-ba bolščave mutavosti in kako moji francoski prijatelji nelago-


24

dno zaznavajo mojo zadrego. Večer se je izrodil v prizor iz cenene operete: vsi smo se plazili po tleh in iskali izginuli de-nar. Ravno ko sem naznanil, da je čas za odhod, je Françoisin sin odkril ček, ki se je nekako izmuznil iz mojega žepa in od-frlel pod sosednjo mizo, in odpravili smo se v deževno noč. V avtomobilu sem pomislil na Alberta Camusa in Romaina Ga-ryja.


25

I I

KO SeM BIL Še MLAD PISATeLj, je Camus skoraj bolj kot katerikoli drug literarni velikan radikalno vplival na moj po-gled na življenje in zgodovino. Njegov roman Tujec sem pre-bral nekoliko pozneje, kot bi moral – štel sem dobrih trideset let –, a ob njem me je presunilo spoznanje, kakršno doživiš, ko prebereš delo pisatelja, ki moralno strast združi z izjemno le-pim slogom in čigar silna daljnovidnost človeku seže v dno duše. Vesoljna osamljenost Meursaulta, junaka romana, me je tako močno preganjala, da sem bil ob začetku pisanja Izpovedi Nata Turnerja primoran uporabiti Camusev prijem, ko teče zgodba z gledišča njenega pripovedovalca, medtem ko ta v ječi čaka na usmrtitev. Zame je to pomenilo duhovno vez med Me-ursaultovo ledeno osamo in stisko Nata Turnerja – njegovega uporniškega predhodnika izpred stotih let – prav tako obsoje-nega, zapuščenega od ljudi in boga. Camusev esej Razmišlja-nja o giljotini je v resnici edinstven dokument, poln strašne in neustavljive logike; težko si je predstavljati, da tako goreče in natančno izražena neusmiljena resničnost ne bi omajala pre-


26

pričanja tudi najbolj zagrizenega zagovornika smrtne kazni. Vem, da je to delo za vedno spremenilo moje razmišljanje; ni me le popolnoma spreobrnilo in prepričalo o temeljnem bar-barstvu smrtne kazni, temveč je tudi odločilno izoblikovalo moje zavedanje o odgovornosti nasploh. Camus je prečistil moj intelekt, znebil sem se mnogih nedorečenih misli in skozi tre-nutke najnemirnejšega pesimizma, kar sem ga dotlej izkusil, znova začutil radostno vznemirjenje spričo skrivnostne oblju-be življenja.

Razočaranje, da Camusa nisem spoznal, je toliko globlje, ker je le malo manjkalo, da bi se to skoraj zgodilo. Z njim sem se nameraval srečati leta 1960, ko sem potoval v Francijo in mi je pisatelj Romain Gary pisal, da bo v Parizu priredil večerjo in me tam predstavil Camusu. Izjemno nadarjeni Gary, ki sem ga takrat poznal le bežno in sva pozneje postala dobra prijatelja, je Camusa pogosto srečeval; sporočil mi je, da je ta prebral mojo knjigo Lezi v temo in da ga je navdušila. Seveda mi je to močno laskalo in prepričan sem bil, da bi bilo takšno srečanje sijajno. Toda preden sem pripotoval v Francijo, je prispela stra-šna vest: Camus je umrl v prometni nesreči, star le šestinštiri-deset let. Komajda sem kdaj tako silno občutil izgubo nekoga, ki ga nisem poznal. Nenehno sem tuhtal o njegovi smrti. Ca-mus sicer takrat ni vozil, toda moral je vedeti, da je voznik (ta je bil sin njegovega založnika) slovel po vratolomni vožnji; tako je bilo v nesrečo vpleteno določeno izzivanje, malodane s pod-toni samomorilnosti ali vsaj spogledovanja s smrtjo, in v orisih


27

nesreče se je neizogibno nakazovala samomorilna tema iz pisa-teljevega opusa. Na začetku Mita o Sizifu je zapisana ena naj-bolj znanih intelektualnih izjav dvajsetega stoletja: »Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Kdor presoja, ali je vredno živeti ali ne, odgovarja na temeljno vprašanje fi lo-zofije.«2 Ko sem to bral prvič, sem bil zmeden in tak ostal sko-zi branje večine eseja; kljub prepričljivi logiki, jasnosti in le poti pisanja se mi je marsikaj izmikalo, in vedno znova sem se vra-čal k osnovni hipotezi, da bi doumel, kako bi si nekdo hotel vze-ti življenje. Camusev poznejši kratek roman Padec mi je bil všeč, vendar sem tudi ob njem imel pomisleke; krivda in samoobsod-ba junaka pravnika, ki je turobno vela iz njegovega pripovedo-vanja v amsterdamskem baru, se mi je zdela nekam kričava in pretirana, toda takrat nisem mogel zaznati, da pravnik s svojim vedenjem zelo spominja na človeka v primežu klinične depre-sije. Tako globoko je segala moja nevednost glede samega ob-stoja te bolezni.

Kot mi je dejal Romain, je Camus občasno namigoval na pobitost in omenjal samomor. Govoril je v šali, a v njej je bilo čutiti grenkobo, kar je Romaina vznemirjalo. Vendar kaže, da ni tega nikdar poskušal, in tako morda ni naključje, da je spo-ročilo Mita o Sizifu kljub njegovemu melanholičnemu tonu trpka zmaga življenja nad smrtjo: tudi če v nas upanje zami-ra, si moramo vseeno prizadevati preživeti, in to tudi počne-

2 Albert Camus: Mit o Sizifu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980, str. 7.


28

mo – s skrajnimi močmi. Kar nekaj let je moralo miniti, da sem dopustil možnost, da so Camuseve misli o samomoru in tudi njegovo splošno zanimanje zanj vsaj toliko izhajali iz traj-ne duševne motnje kot iz njegovih etičnih in epistemoloških razmišljanj. Svoje domneve o Camusevi depresiji je Gary po-gosto omenjal avgusta 1978, ko sem mu odstopil svojo kočo v Connecticutu in ga neki vikend prišel obiskat iz svojega pole-tnega domovanja na otoku Martha's Vineyard. Med pogovo-rom se mi je zazdelo, da je Romain svoje sume o resnosti Camusevih izbruhov obupa temeljil na dejstvu, da je tudi sam začel bolehati za depresijo, kar je tudi prostodušno priznal. Vztrajal je, da ga bolezen ni onesposobila in da jo nadzoruje, da pa ga tu in tam preplavi svinčeno-strupeno občutenje bar-ve zelenega volka, v tako bodečem neskladju z bujnim pole-tjem v Novi Angliji. Romain, v Litvi rojeni ruski jud, se mi je vedno zdel nagnjen k vzhodnoevropski melanholiji, tako da je bilo težko zaznati razliko. In vendar je trpel. Dejal je, da zmo-re uvideti trohico obupanega stanja duha, o katerem mu je pra-vil Camus.

Garyjevega stanja še zdaleč ni olajšala niti navzočnost njego-ve žene, ameriške igralke jean Seberg. Takrat sta bila ločena in, kot sem mislil, že dolgo odtujena. Izvedel sem, da je prišla, ker je bil njun sin Diego v bližnjem teniškem taboru. Zaradi do-mnevne odtujitve nisem pričakoval, da živi z Romainom. Pre-senetila – ne, pretresla in užalostila – pa me je njena podoba: vsa njena nekdaj krhka, a sijoča plavolasa lepota se je porazgu-


29

bila v nabuhli maski. Gibala se je kot v snu, govorila malo in topo, skorajda kataleptično je strmela predse kot pod vplivom pomirjeval (ali mamil ali kar obojega). Sprevidel sem, kako bli-zu sta si še, in ganila me je njegova skrb zanjo, nežna in očetov-ska hkrati. Romain mi je zaupal, da se jean zdravi za isto motnjo, za katero boleha tudi sam, in omenil antidepresive, vendar se me nič od tega ni kaj dosti prijelo in mi ni veliko po-menilo. Ta spomin na mojo dokajšnjo ravnodušnost je pomem-ben, saj lepo ponazori nesposobnost neprizadete osebe, da bi dojela bistvo bolezni. Depresija Camusa in nato še Romaina Garyja, sploh pa jean, je bila zame kljub sočutju le abstraktna težava in še sanjalo se mi ni o njenih pravih obrisih ali naravi bolečine, ki pesti toliko žrtev, medtem ko um še kar drsi v za-hrbten propad.

Tiste oktobrske noči v Parizu pa sem vedel, da v ta propad odnaša tudi mene. In na poti v hotel me je v avtu prešinilo raz-odetje. Motnja dnevnega cikla, presnovnega in žleznega, je v depresiji pogosta, če ne že kar značilna zanjo, zato se tako po-gosto pojavi okrutna nespečnost. To je verjetno tudi razlog, da vsakodnevni vzorec stiske poteka v dokaj predvidljivih in iz-menjujočih se napadih in premorih. Zame je večerno olajšanje – nepopolna, a zaznavna razbremenitev, kot da bi izpod kapi prišel na dež – nastopilo v urah po večerji in pred polnočjo, ko je bolečina rahlo popustila in je moj um postal dovolj prise-ben, da sem se lahko posvetil zadevam zunaj neposrednega pre-vrata, ki je pretresal moj sistem. Seveda sem se tega časa veselil,


30

kajti včasih sem se počutil zmerno pri pameti, in tiste noči v avtu sem zaznal, da se mi utegne povrniti jasnost in bom še zmožen razumnih misli. Po obujanju spominov na Camusa in Romaina Garyja pa moje misli niso bile preveč tolažilne.

Spomin na jean Seberg me je razžalostil. Dobro leto po na-šem srečanju v Connecticutu je zaužila preveč tablet in našli so jo mrtvo v avtu, parkiranem v slepi ulici blizu neke pariške ave-nije, kjer je njeno truplo ležalo več dni. Naslednje leto sva se z Romainom Garyjem našla na dolgem kosilu v pariški gostilni Lipp in takrat mi je zaupal, da je jeanina smrt, kljub težavam, ki sta jih imela, tako poglobila njegovo depresijo, da ga je od časa do časa skorajda onesposobila. A celo tedaj nisem doumel njegovega trpljenja. Spominjam se, da so se mu roke tresle, in čeprav bi ga komajda lahko označil za starega – star je bil kakih petinšestdeset let –, je njegov glas zvenel starčevsko zadrgnjeno. V tem zvenu zdaj prepoznam glas depresije; v krču moje naj-hujše bolečine sem tudi sam prevzel ta starodavni zvok. Roma-ina nisem videl nikdar več. Claude Gallimard, Françoisin oče, mi je pozneje pripovedoval, da je leta 1980, le nekaj ur po ne-kem drugem kosilu s starim prijateljem, s katerim je kramljal prisebno in neobremenjeno, celo šaljivo, nikakor pa ne zlove-šče, Romain Gary, dvakratni dobitnik nagrade goncourt (eno je prejel pod psevdonimom, ker je z njim z užitkom preslepil kri-tike), junak Republike, zaslužen dobitnik vojnega odlikovanja croix de guerre, diplomat, bonvivan, ženskar par excellence, šel


31

domov v svoje stanovanje na Rue du Bac in si pognal kroglo v glavo.

Sredi takšnih razmišljanj sem bil, ko je mimo mene pripla-val napis »Hotel Washington« in so me preplavili spomini na moj davni prihod v mesto, z njimi pa silovito in nenadno spo-znanje, da Pariz vidim zadnjič. Ta gotovost me je osupnila in navdala z novo grozo; čeprav so moj oblegani um že dolgo pe-stile misli na smrt, ki so ga preletavale kot leden piš, so imele te doslej nedoločne obrise pogube, kakršni bržkone preganja-jo ljudi v sponah vsake hude bolezni. Razlika pa je bila zdaj v gotovem prepričanju, da bom jutri, ko me znova presune bo-lečina, ali jutro zatem – vsekakor nekega ne-zelo-oddaljenega-jutri – prisiljen razsoditi, ali je življenje še vredno živeti, in zatorej odgovoriti, vsaj sebi, na temeljno filozofsko vprašanje.


32

I I I

SMRT ABBIejA HOFFMANA spomladi leta 1989 je užalo-stila marsikoga, tudi tiste, ki smo ga poznali le bežno. Star je bil nekaj čez petdeset let, premlad in očitno tudi preveč poln življenja za takšen konec. Novico o samomoru običajno pospre-mi žalost in groza, in Abbiejeva smrt se mi je zdela še posebno kruta. Spoznal sem ga v divjih dnevih in nočeh demokratske konvencije 1968 v Chicagu, kamor sem šel pisat članek za New York Review of Books, in pozneje sem pričal zanj in druge ob-tožence v procesu leta 1970,3 prav tako v Chicagu. Njegov za-frkljivi stil je bil pljusk svežine na pobožnjakarske neumnosti in morbidne perverzije ameriškega življenja in človek si ni mo-gel kaj, da ne bi občudoval njegovih eskapad in vitalnosti, nje-govega anarhičnega individualizma. Želim si, da bi ga v zadnjih letih pogosteje videval; njegova nenadna smrt je v meni zapu-stila posebno praznino, ki je običajna posledica samomorov. A dogodek je zaznamovala bridkost tega, kar gre razumeti kot

3 Ameriškega aktivista Hoffmana in njegove somišljenike so po uličnih spopadih s policijo v času konvencije prijeli in mu sodili zaradi hujskanja k upiranju. (Op. ur.)


33

predvidljivo reakcijo mnogih: zanikanje, zavračanje, da bi spre-jeli samo dejstvo samomora, kakor da bi se prostovoljno deja-nje – v nasprotju z nesrečo ali naravno smrtjo – prepletalo s hudodelstvom, ki naj bi nekako oslabilo človeka in njegov zna-čaj.

Abbiejev brat je nastopil na televiziji, od žalosti razrvan in zgubljen; nisi se mogel upreti sočutju, ko je zavračal misel o sa-momoru in vztrajal, da je Abbie vendarle vedno nemarno rav-nal s tabletami in da nikdar ne bi pustil družine same. A mrliški oglednik je potrdil, da je Hoffman vzel ekvivalent 150 sedati-vov. Zelo naravno je, da tisti, ki so najbližji žrtvam samomora, tako pogosto in vročično hitijo zavračati resnico; kajti posle-dični občutek, občutek osebne krivde – misel, da bi dejanje lahko preprečili, če bi le ravnali drugače – je nemara neizogi-ben. Kljub vsemu je trpeči, pa če si je dejansko vzel življenje, to poskušal ali z dejanjem le grozil, zaradi zanikanja drugih po-gosto po krivici označen kot grešnik.

Podobno se je zgodilo z Randallom jarrellom, enim najbolj-ših pesnikov in kritikov svoje generacije, ki ga je blizu Chapel Hilla v Severni Karolini neke noči leta 1965 povozil avto. Bilo je nenavadno, da se je jarrell znašel prav na tistem odseku ce-ste ob pozni nočni uri. Ker so nekateri znaki kazali, da je na-merno skočil pred avto, so najprej pomislili na samomor. O tem se je pisalo, tudi v Newsweeku, proti čemur pa je s pismom reviji protestirala jarrellova vdova; številni prijatelji in privržen-ci so zagnali vik in krik, tako da je mrliška porota slednjič razso-


34

di la, da je bila smrt naključna. jarrell je trpel za hudo de presijo in se je zdravil v bolnišnici; samo nekaj mesecev pred promet-no nesrečo si je tam prerezal žile.

Kdor pozna vsaj katerega od skrhanih obrisov jarrellovega življenja, od silovitih nihanj razpoloženja do napadov črnega obupa, in vsaj osnovne nevarne znake depresije, lahko resno podvomi o razsodbi mrliške porote. A stigma smrti od lastne roke je za nekatere sramotilni madež, ki ga je treba zradirati za vsako ceno. (Celo več kot dve desetletji po njegovi smrti se nek-danji jarrellov učenec pregleda zbirke pesnikovih pisem v pu-blikaciji American Scholar, ki je izšla poleti 1986, ni lotil toliko z literarnega ali biografskega gledišča, temveč je v njih bolj vi-del priložnost za dokončno zanikanje avtorjevega samomo-ra.)

Skoraj gotovo je, da se je Randall jarrell pokončal sam. Tega ni storil zato, ker bi bil strahopetec, in ne zaradi kakšne moral-ne šibkosti, temveč ker je trpel za depresijo, ki je bila tako po-gubna, da ni več prenesel njene bolečine.

Ta vsesplošna neozaveščenost, kaj depresija sploh je, se je po-kazala tudi v primeru Prima Levija, uglednega italijanskega pi-satelja, ki je preživel Auschwitz, potem pa se je leta 1987 v Torinu vrgel po stopnicah, star sedeminšestdeset let. Zaradi moje lastne bolezni me je Levijeva smrt zanimala bolj, kot bi me sicer, in ko sem v New York Timesu proti koncu leta 1988 bral prispevek s simpozija o pisatelju in njegovem delu, sem bil sprva pretresen, potem pa zgrožen. Po članku sodeč se je nam-


William Styron


Will

iam

Sty

ron

VID

NA

TÈM

AS spremno besedo dr. Vesne ©vab

16,95 €

William Styron (1925—2006), ameriški pisatelj in esejist, je zaslovel z romanoma Izpovedi Nata Turnerja in Sophiejina od-loËitev. V priËujoËem eseju pretresljivo in pogumno pripoveduje o svojem zdrsu v vrtinec depresije, bolezni, ki je še da-nes slabo razumljena, pogosto prezrta in zamolËana. BoleËina, ki jo je obËutil, je bila skorajda fiziËna. Prignala ga je na rob norosti in smrti, vendar se ji je uprl. In s svojo izpovedjo je posodil glas in vlil

upanje vsem tistim, ki svoje boleËine ne znajo prepoznati in izraziti.Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije je depresija najpogo-stejša oblika duševne motnje: v æivljenju se z njo spopade okoli dvaj-set odstotkov ljudi. Ne izbira, ≈udari« nenadoma, nepredvidljivo in Ëloveka povsem ohromi. Zato je zelo pomembno, da jo prepoznamo in poišËemo strokovno pomoË, saj je depresija v veliki veËini prime-rov ozdravljiva.

Na poti domov se nisem mogel znebiti Baudelairjeve misli, ki je privrela iz daljne preteklosti in veË dni podrsavala na robu moje podzavesti: ≈ObËutil sem piπ peruti norosti.«

Izpoved o depresiji je sporoËilo o potrebi po spoštljivem odnosu do ljudi, ki so zaradi obËutljivosti, zlorab, prikrajšanosti ali osamljeno-sti doæiveli bolezen, ki je prizadela njihovo upanje in vero vase.

Dr. Vesna ©vab

vidna tema_oprema.indd 1 8/30/10 3:34 PM

Documents

Vidna tema