DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varstvoslovje

Salafizem kot varnostna grožnja v Evropi – študija primera

Kraljevine Belgije

September, 2016 Boris Bodiroža

Mentor: izr. prof. dr. Andrej Sotlar

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Andreju Sotlarju za strokovno vodenje in

spodbujanje pri pisanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi očetu Vojku in mami Veri, ki mi stojita ob strani že od otroštva in me

ves čas spodbujata pri izobraževanju.

Iskreno se zahvaljujem tudi svoji ženi Kseniji in sinu Nicku. Brez njunega spoštovanja in

jeklenega potrpljenja ter ženinega vztrajnega spodbujanja k pisanju naloge ter želji po

skupni uspešnejši prihodnosti bi bila pot do tega diplomskega dela še daljša.

Zaradi omenjene nepopisne in neprecenljive podpore svoje diplomsko delo posvečam vsem

vam imenovanim.

4

Kazalo

1 Uvod ..................................................................................................... 8

2 Metodološki pristop ................................................................................. 10

2.1 Predmet in cilj proučevanja .................................................................. 10

2.2 Teza .............................................................................................. 10

2.3 Metode .......................................................................................... 10

2.4 Omejitve naloge ............................................................................... 10

3 Salafizem ............................................................................................. 12

3.1 Zgodovina in pojav salafizma ................................................................ 12

3.1.1 Delitev salafističnih gibanj ............................................................... 13

3.1.2 Revolucionarni (džihadistični) salafizem ............................................... 14

3.1.3 Puristični salafizem ....................................................................... 15

3.2. Izgled salafista ................................................................................ 18

4 Salafizem v Kraljevini Belgiji ...................................................................... 21

4.1 Podatki o obstoju salafizma .................................................................. 21

4.2 Varnostno nevarni dogodki, povezani s salafizmom ...................................... 23

4.3 Ekstremistična salafistična skupina Sharia4Belgium ...................................... 27

5 Odziv družbe na pojav salafizma .................................................................. 31

5.1 Izpoved socialne delavke ...................................................................... 31

5.2 Raziskovalni novinarji ......................................................................... 32

5.3 Stalni belgijski odbor I, Komisija za svetovanje in spremljanje obveščevalno-

varnostnih storitev ................................................................................. 40

5.4 Politične stranke ............................................................................... 40

5.5 Zakonodaja ...................................................................................... 42

6 Salafizem kot varnostna grožnja .................................................................. 45

6.1 Opis situacije ................................................................................... 45

6.2 Tabele za izdelavo ocene tveganja .......................................................... 46

6.3 Grožnja in zaznavanje grožnje ............................................................... 46

6.3.1 Opozorilo, ki kaže na grožnjo ........................................................... 47

6.3.2 Gostota salafistične prisotnosti ......................................................... 47

6.3.3 Resnost grožnje ............................................................................ 47

6.3.4 Dejavniki tveganja ....................................................................... 47

6.4 Nevarnost ....................................................................................... 48

6.4.1 Definicija dogodka ........................................................................ 48

6.4.2 Verjetnost dogodka ....................................................................... 48

6.4.3 Definiranje verjetnosti dogodka ........................................................ 49

5

6.5 Določitev vrste škode .......................................................................... 50

7 Zaključek ............................................................................................. 51

7.1 Verifikacija tez ................................................................................. 51

7.2 Povzetek glavnih ugotovitev .................................................................. 52

8 Uporabljeni viri ...................................................................................... 55

Kazalo slik

Slika 1: Salafistični način oblačenja na evropskih ulicah ........................................ 18

Slika 2: Qamis .......................................................................................... 18

Slika 3: Fouad Belkacem s šalom čez glavo in ženska v niqab .................................. 19

Slika 4: Jilbab .......................................................................................... 19

Slika 5: Pregled maroških mošej s salafističnimi tendencami v Bruslju v aprilu 2013 ....... 37

Kazalo tabel

Tabela 1: Primer džihadističnega salafizma ....................................................... 46

Tabela 2: Primer purističnega salafizma ........................................................... 46

Tabela 3: Primer političnega salafizma ............................................................ 46

6

Povzetek

V diplomski nalogi z vidika ogrožanja varnosti obravnavamo sunistično versko gibanje

salafizem. Za primer pojava salafizma, ki ogroža varnost na evropskih tleh, smo vzeli

državo Belgijo. Po statističnih podatkih ima Belgija med zahodnimi državami največje

število borcev v Siriji in Iraku na milijon prebivalstva, in sicer več kot 40, kar je skupno 440

borcev. Salafizem je eden izmed dejavnikov radikalizacije. V svoji ideologiji je zelo

radikalen, saj si prizadeva za prevlado islama v zasebnem in javnem življenju. Z drugimi

besedami bi lahko rekli, da podreja zasebno in družbeno življenje božji volji. Privrženci

gibanja sledijo ideologiji preroka Mohameda in njegovim trem sledečim generacijam. Te tri

skupine, ki jih muslimanski teologi imenujejo salafi, so pobožni predniki, tri generacije, ki

za njih predstavljajo zlato dobo islama. Salafizem se je v Kraljevini Belgiji razširil s

pomočjo Savdske Arabije, ki financira mošeje, pridigarje, učitelje islama, nudi brezplačne

prevode verskih knjig, ponuja satelitske verske kanale in prek socialnih omrežij prihaja v

stik s svojimi privrženci in širi svojo ideologijo. Salafizem se manifestira kot puristični,

politični in džihadistični salafizem. Čeprav vse salafistične skupine sprejemajo enako

versko prepričanje, samo enega boga ter zavračajo zahodne demokratične vrednote, je za

ogrožanje varnosti najbolj nevaren džihadistični salafizem. Ta zagovarja nasilje za

doseganje takšne družbe in države, ki bosta delovali po ekstremih islamskih načelih.

Džihadistični salafizem in z njim povezano nasilje je bilo vidno v preteklih dogodkih na

ozemlju države Belgije, ki so privedli tudi do številnih civilnih žrtev. Salafizem predstavlja

grožnjo varnosti in posredno ali neposredno vpliva na nastanek nevarnosti v družbi.

Ključne besede: salafizem, grožnja varnosti, džihadistični salafizem.

7

Summary – Salafism as Europe's security threat – the case

study of Kingdom of Belgium

In this case study we considered sunni religious movement salafism from the perspective of

security threat. In the case of the phenomenon of salafism, which threatened safety on

European soil, we took state Belgium for an example. According to statistics, Belgium has

the maximum number of fighters in Syria and Iraq in the western countries per million

population with more than 40, which is a total of 440 combatants. Salafism is one of the

causes of radicalization. Ideology is very radical, because it seeks dominance of Islam in

private and public life. In other words, you could say that it makes the private and social

life of the will of God. The followers advocating the ideology of the Prophet Muhammad

and three generations of his followers. These three groups which Muslim theologians

appointed salafi, are pious ancestors, three generations, that they represent the golden

age of Islam. In the Kingdom of Belgium the salafism was expanded with the help of Saudi

Arabia, which funds mosques, preachers, teachers of Islam, offers free translations of

religious books, offers religious satellite channels and via social networks come into

contact with their followers and spread their ideology. Salafism is divided into three

groups: puristic, political and jihadist. All salafist groups receive the same religious

beliefs, only one god and rejects western democratic values. But the most dangerous

security threats is jihadist salafism. It advocated violence to achieve islamic society and

Islamic state. Jihadist salafizem and related violence was evident from the number of past

events on the territory of Belgium, which has led to many civilian casualties. Salafism is a

threat to security and a direct or indirect impact on the emergence of threats in the

society.

Keywords: salafism, security threat, jihadist salafism.

8

1 Uvod

Ker je trend salafizma zelo opazen tudi v Kraljevini Belgiji, saj na to že vrsto let opozarja

veliko raziskovalnih novinarjev, smo se odločili predstaviti primer Belgije. Politolog

Benyaich (2013) meni, da belgijske varnostne službe podcenjujejo število radikalnih

islamistov v državi. Po njegovem mnenju je 10 % sunitskih muslimanov salafistov. Za samo

prestolnico Bruselj to pomeni od 9.600 do 13.500 salafistov.

Na podlagi podatkov iz knjige »The Iris and the Crescent«, izdane v novembru leta 2011,

muslimani predstavljajo eno četrtino prebivalstva v Bruslju. Avtor knjige sociolog Dassetto

(2011) navaja, da je realno število muslimanov v Bruslju, kjer jih trenutno živi polovica

vseh v Belgiji, doseglo številko 300.000. To pomeni, da je Bruselj najbolj muslimansko

mesto v Evropi. V knjigi omenja, da v praktičnem smislu islam v Bruslju mobilizira več ljudi

kot rimskokatoliška cerkev, politične stranke in sindikati. Vsi podatki so plod več kot eno

leto trajajočih terenskih raziskav. Avtor predvideva, da bodo muslimani do leta 2030

predstavljali večino prebivalstva v Bruslju. Prav tako pa opaža, da je postal islam

naraščajoče viden v družbi, vse več in več je mošej, minaretov, več zastrtih žensk in

muslimanskih organizacij. Opozarja pa tudi, da se v Bruslju vse bolj uveljavljajo ultra

konservativni elementi znotraj islama. Tako je med vsemi vejami islama daleč najbolj

uveljavljen salafizem. Avtor v knjigi razkriva, da večina muslimanov v Bruslju misli, da je

družba razdeljena med njih in ostale. To seveda ovira njihovo vključevanje v belgijsko

družbo.

Od leta 2008 je za novorojenčke moškega spola najbolj priljubljeno ime Mohammed.

Mohammed je tudi zelo priljubljeno ime za novorojene dečke v drugem največjem mestu

Belgije, Antwerpnu, kjer je v povprečju 40 % osnovnošolcev muslimanov (Kern, 2011).

Kar nekaj varnostno nevarnih dogodkov, povezanih s salafizmom, se je v Kraljevini Belgiji

zgodilo v preteklih letih. Marca 2012 je v šiitsko mošejo v Bruslju med molitvijo vstopil

salafist in odvrgel molotovko. V požaru je umrl imam. 24. maja 2014 je v židovski muzej v

Bruslju vstopil salafist Mehdi Nemmouche in z avtomatsko puško ubil štiri ljudi. 25.

januarja 2015 so belgijski policisti v protiteroristični akciji v mestu Verviers ubili dva salafi

džihadista in enega težko ranili. Vsi trije so bili osumljeni načrtovanja terorističnih

napadov na policiste in zgradbe v Belgiji. Oblekli naj bi se v policiste in z avtomatskimi

puškami, pištolami in eksplozivom napadali policiste po ulicah. Na podlagi poročanja

tožilstva je bila akcija usmerjena proti teroristični celici, ki jo povezujejo z ISIS. Februarja

2015 se je v Antwerpnu končal proces zoper džihadistično salafistično skupino

Sharia4Belgium. Na podlagi sodbe je bila skupina, ki je štela 45 pripadnikov, proglašena za

9

teroristično skupino. Vodja skupine Fouad Belkacem je bil obsojen na 12 let zapora, ker je

nagovarjal mlade moške za džihadistični boj v Siriji. Sodnik je rekel, da je vodja skupine

odgovoren za radikalizacijo mladih moških in njihove priprave na salafistični boj, ki v svoji

sredini nima prostora za demokratične vrednote. Ostalih 44 pripadnikov je bilo prav tako

obsojenih na zaporne kazni od 3 do 15 let. Med branjem sodbe je bilo prisotnih samo

sedem obtožencev, ker so bili ostali v Siriji in nekateri od njih morda že mrtvi. 16. marca

2015 so v preiskovalni akciji v predmestju Bruslja, v okrožju Forest, po strelskem spopadu

med policijo in terorističnimi osumljenci v stanovanju osumljencev našli knjigo salafizma in

zastavo Islamske države. Osumljenci so bili povezani s terorističnimi napadi v Parizu.

Kot kažejo zbrani podatki je salafizem viden kot nek osnovni vir, ki s svojo ideologijo

vpliva na posameznika in poleg drugih dejavnikov vpliva na pojav deviantnih ravnanj, s

katerimi se ogroža varnost družbe.

10

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet in cilj proučevanja

Predmet diplomske naloge je delovanje konservativnega islamističnega gibanja salafizem

v Kraljevini Belgiji. V prvi vrsti bomo predstavili salafizem, in sicer z opisom vseh vej

gibanja, njegov izvor, ideologijo, prepoznavnost v skupnosti in kakšen je odziv širše družbe

na njegov pojav. Cilj diplomske naloge je na podlagi zbranih podatkov, povezanih s

salafizmom in njihove analize ugotoviti, kakšno grožnjo varnosti v družbi predstavlja. Cilj

je tudi ugotoviti, katera veja salafističnega gibanja predstavlja večjo grožnjo varnosti.

2.2 Teza

V okviru zadanega predmeta in cilja diplomske naloge smo postavili naslednjo tezo:

Gibanje salafistov džihadistov predstavlja večjo varnostno grožnjo za družbo kot ostala

salafistična gibanja.

2.3 Metode

Pri izdelavi diplomske naloge smo uporabili dve metodi:

opisno metodo, s katero smo opisali in predstavili temeljne pojme, kar olajša

razumevanje problematike. S podatki iz javno dostopnih poročil obveščevalno-

varnostnih služb, »think-tank« institucij, raziskovalnih novinarjev, socioloških

raziskav, strokovne in nestrokovne literature, časopisnih člankov in zbirk podatkov

na svetovnem spletu smo skušali potrditi predpostavko.

analizo ocene tveganja, ki je sociološki način analiziranja tveganja, s katero smo

analizirali grožnjo gibanja salafizem, ki privede do nevarnosti ogrožanja varnosti v

družbi.

2.4 Omejitve naloge

Področje verskega gibanja salafizem je v svetu sicer teoretično zelo znana tema, a težava

nastane pri zbiranju uradnih empiričnih podatkov. Uradnih statističnih podatkov o obstoju

salafistov na evropskih tleh ni, tako smo uporabljali podatke raziskovalnih novinarjev in

sociologov, ki so podatke zbirali s pomočjo lokalnega prebivalstva na terenu, so živeli pod

11

krinko ali z anketiranjem. Prav tako zaradi trenutne varnostne situacije, saj je bilo v času

pisanja diplomske naloge v Bruslju izredno varnostno stanje od 2. do 4. stopnje, kar je

primerljivo z vojnimi razmerami, ni bilo mogoče vzpostaviti sodelovanja oziroma pridobiti

trenutnih uradnih podatkov obveščevalno-varnostnih služb ter opraviti intervjujev z

raziskovalci.

12

3 Salafizem

Salafizem je reformistično versko gibanje v sunitskem islamu (Kalčič, 2009). Salafizem kot

gibanje izvira iz arabske besede salaf, kar pomeni prednik, predhodnik. Salafi se na

splošno uporablja za opis zgodnje generacije muslimanov Alahovega poročevalca in tistih,

ki so jim sledili. V sedanjosti se termin uporablja za opis muslimanov, ki sledijo sunam

(zapisi naukov, dejanj in rekov) svetega preroka Mohameda in njegovim tovarišem.

3.1 Zgodovina in pojav salafizma

Salafizem se je rodil v 7. stoletju z začetkom apostola Mohameda. Njegovi nauki so združili

moške in ženske in med njimi so bili najbolj znani štirje kalifi islama: Aboubakr, Omar,

Uthman in Alija. Ti so pozneje, med ostalimi, postali spremljevalci preroka (sahâba). Tem

spremljevalcem pa so sledili nasledniki (tâbi’ine) ter potem še nasledniki naslednikov

(tâbi'i na tâbi'ine). Te tri oblikovane skupine, ki jih muslimanski teologi imenujejo salafi, so

pobožni predniki, tri generacije, ki predstavljajo zlato dobo islama. Salafi se odlikujejo po

vzorni pobožnosti in vojaških osvajanjih, ki so bila temelj velikega imperija, ki se je

raztezalo od Španije do Indije. Teologi so postavili vzročno zvezo med salafizmom in

njihovim vojaškim ter političnim uspehom. Od takrat naprej, kadar se muslimanska

skupnost sooča z gospodarsko, politično ali družbeno krizo, bodo nekateri teologi

priporočali vrnitev k salafi islamu. Prvi, ki je to idejo formaliziral na verski ravni, je bil Ibn

Hanbal (780–855) v času, ko je bil muslimanski imperij nagnjen k spopadu med politično-

verskimi frakcijami. Ibn Taymiyya (1263–1328) je ponovil idejo, ko je bila njegova regija

Damas podvržena vdorom Mongolije. To idejo o vrnitvi k pobožnim prednikom, kot odgovor

na upad muslimanske družbe, je kasneje povzel Muhammad Ibn Abdel Wahhab (1720–1792),

ki so ga navdihnili spisi Ibn Hanbala in Ibn Taymiyya (Amghar, 2007).

Haykel (2009) piše, da je že uveljavljena trditev, da salafisti trdijo, da so vključeni v

proces čiščenja muslimanske družbe in da je naziv salafi prestižen med muslimani, saj

prinaša prvotno in avtentično verzijo islama. Salafisti so tudi hitro prepoznavni po značilni

obleki, socialnih in verskih navadah, molitveni drži ter po vsebini in obliki govora. Tudi

znanje arabskega jezika je zelo pomembno. Verjamejo tudi v to, da je edino pravo

prepričanje v islam sestavljeno iz notranje vere in jasne, razvidne ter očitne akcije. Veliko

pozornosti posvečajo teologiji, pri čemer dajejo večji poudarek temu, kako pristopiti k

besedilu razodetja in kdo je tisti pravi vernik islama, kot pa fizičnemu vidiku boga.

Salafisti zavračajo tako šiite kot sunite, saj pravijo, da so šiiti neverniki in tisti, ki

zavračajo prve tri kalifate islama, sunite pa označujejo kot častilce grobov. Ti obiskujejo

13

grobove in se udeležujejo pogrebnih obredov. Salafizem lahko razumemo, če pogledamo tri

bistvene elemente gibanja. Ti so: teologija, ki pravi, da je bog (Alah) samo eden; pravo, ki

je osredotočeno na vprašanje neodvisnega razmišljanja, in politika, ki je določena s

posebnim razumevanjem oziroma načinom, ki so ga salafisti izbrali za sodelovanje v svetu.

Ob zadevah teologije imajo pripadniki gibanja soglasno dogovor o verskih načelih, ki

definirajo salafizem. O vprašanjih pravne teorije in prakse je soglasje nekoliko napeto,

čeprav večina salafistov meni, da je neodvisno razmišljanje (ijtihad) obveza, taqlidu (biti

voden, ki izvira iz ideje biti voden z ovratnico) pa se je treba izogibati. Po Wiktorowiczu

salafisti verjamejo, da če se strogo držijo napotkov in pravil iz korana in sun, odpravijo

predsodke človeške subjektivnosti in lastni interes, to pa jim omogoči identifikacijo

edinstvene resnice božjih ukazov. Iz njihove perspektive je legitimna samo verska

interpretacija, islamski pluralizem ne obstaja (Haykel, 2009).

3.1.1 Delitev salafističnih gibanj

Večino islamističnih in neofundamentalističnih gibanj lahko povežemo s salafizmom (Roy,

2002). Amghar (2007) islamistična gibanja v Evropi, ki kažejo na povezavo s salafizmom,

deli na tri skupine. Prvo je tako imenovano revolucionarno gibanje ali džihadistični

salafizem. Drugo gibanje sledi ciljem konverzije in učenja temeljnega islama, kot ga je

učil prerok Mohamed. To je tako imenovani puristični salafizem, idejno čist. Tretje gibanje

pa poudarja politični aktivizem kot sredstvo za prepričevanje muslimanske množice k

nujnosti islamske države in družbe. Tako tudi Haykel (2009) v smislu političnega

udejstvovanja salafistične skupine deli na tri kategorije: džihadistične salafiste, nenasilne

politične salafiste in tihe salafiste, ki zagovarjajo čistost in izobraževanje. Po

Wiktorowiczu pa se enako delijo na puriste, politike in džihadiste in jih prav tako enako

idejno razvršča. Dodaja pa, da vse skupine delijo enako prepričanje, a ponujajo različne

razlage sodobnega sveta in njegovih trenutnih težav, zaradi česar predlagajo različne

rešitve. Do delitev prihaja v obravnavanju in analiziranju in ne v prepričanju. Saj vsi

salafisti sprejemajo enako versko prepričanje, vsi poudarjajo enotnost boga in zavračajo

vlogo človeške želje in uma pri razumevanju, kako je treba nespremenljive vire islama

vključiti v sodoben svet. Med gibanji obstajajo tudi razhajanja, katero gibanje je

najprimernejše v razlagi modernih problemov. V veliki meri je to generacijski boj med

starejšimi puristi in mlajšimi politiki ter džihadisti. Mlajša generacija, predvsem politično

usmerjenih salafistov, verjame, da ima boljše razumevanje kompleksnosti sodobne

politike, mednarodnih odnosov, kar jim omogoča, da izdelajo bolj informirano in iskreno

14

odločitev. Puristi pa zagovarjajo versko izobraževanje in trdijo, da prisotnost trenutnih

čustev in želja ter poudarjanje aktualnih političnih zadev ogroža čistost islama.

3.1.2 Revolucionarni (džihadistični) salafizem

Revolucionarni oziroma džihadistični salafizem je bil sprva povezan s politično doktrino

gibanja Muslimanske bratovščine. Ohranil je le en element ideologije. Politično in

družbeno ukrepanje mora biti nujno v skladu z islamskimi pogledi. Širijo ga literati, ki

berejo politično usmerjeno koransko besedilo, in sicer s ciljem upravljanja moči, oblasti in

kalifata, vendar na način revolucionarnega boja. To gibanje je radikalno in nasprotuje

kakršnemu koli sodelovanju z muslimani, ki so integrirani v zahodnih državah. To je, da

volijo in sodelujejo v družbenem in gospodarskem življenju zahodnih držav. Nasprotujejo

pa tudi sodelovanju z zahodnimi državami. Tudi na Zahodu zagovarja vzpostavitev Islamske

države in sčasoma tudi Kalifata. Deloma se zgledujejo po verskih prepričanjih teologa iz

Damaska z imenom Ibn Taymiyyah, ki se je v 13. stoletju zatekel k džihadu proti

Mongolom. To gibanje brani neposredne ukrepe za izvajanje vladavine boga na Zemlji.

Gibanje vidi džihad kot jedro muslimanske vere. Oblike nasilja, povezane z džihadom, so

vidne v dveh smereh:

vertikalno, ko zanika države, tako evropske kot arabske;

horizontalno, ko vplivajo na posameznike, obtožene kršenja verskih norm, za katere

džihadisti pričakujejo, da se jih popolnoma spoštuje.

Nasilje zoper zahodne države je namenjeno predvsem izpodbijanju legitimnih dejanj

zahodnih režimov in v podporo zmernim muslimanskim režimom. Prav tako pa jo vidijo kot

oviro za revolucijo in možnost ustanovitve Islamske države v muslimanskih državah. Cilj

terorističnega napada v Madridu 11. marca 2004 ni bil kaznovati žrtve za njihovo

nespoštovanje muslimanskih norm, ampak pritisk na zahodne države, v tem primeru na

Španijo, da umakne svoje enote iz Iraka. To vertikalno usmerjeno nasilje je drugačno od

nasilja, ki se izvaja v muslimanskih državah. Drug primer je napad GIA (Alžirska oborožena

islamistična skupina) na regionalni vlak v Parizu leta 1995, ki je bil poskus pritiska na

Francijo, da bi umaknila podporo alžirskemu režimu. Horizontalno nasilje je v

muslimanskem svetu drugačno, njegov cilj je prisiliti posameznike k spoštovanju verskih

obveznosti. Tako so s pokolom civilistov, ki ga je izvedla GIA v Alžiriji, hoteli kaznovati

tisto populacijo, ki se po njihovem mnenju ne ravna po verskih normah. Tako je idejo o

15

vertikalnem džihadu v svojih besedilih razvijal Egipčan Ayman Al-Zawahiri, ki je povezan z

Al Kaido. V besedilih govori, da je treba podpirati muslimanske množice v cilju

strmoglavljenja arabskih režimov. Predlaga strategijo, da se džihad usmeri na Zahod, še

posebej v ZDA, da se na eni strani pridobi podporo še neopredeljene muslimanske množice

in na drugi strani oslabi podporo Zahoda muslimanskim državam, ki se štejejo za

brezbožne. Ko bi s takimi udarci oslabil Zahod, bi to oslabilo arabske države, kar pa bi

olajšalo pridobiti moč in vzpostavitev islamske države.

V Evropi izoblikovan džihad izhaja iz dveh strategij: ali deluje na Zahodu ali v

muslimanskem svetu. Džihad v Evropi se šteje kot ofenziven, saj izraža željo po

destabilizaciji ali vsaj prestrašiti zahodne vlade, da prenehajo s podporo muslimanskim

režimom, zoper katere se salafisti bojujejo. V primeru džihada mladih evropskih

muslimanov v muslimanskih državah ga lahko štejemo kot defenzivo. Za evropske

džihadiste v Iraku, Bosni in Hercegovini, Čečeniji vojaška akcija dokazuje njihovo podporo

tisti muslimanski populaciji, ki je žrtev nasilja. Pogosto jih izvajajo zahodne države.

3.1.3 Puristični salafizem

Izraz puristični izhaja iz pretirane čistosti do nečesa, brez tujih prvin. Po Amgharju tako

puristični salafizem sledi ciljem konverzije in učenja temeljnega islama, kot ga je učil

prerok Mohamed. V Evropi to gibanje predstavlja veliko večino v salafizmu. V nasprotju z

revolucionarnim salafizmom, ki ga vidi kot nasilno, to gibanje verjame, da niti džihad niti

oborožen boj ne bo omogočil ustanovitve islamske družbe in države. Mnogi od teh, ki danes

trdijo, da pripadajo purističnemu salafizmu, so tisti, ki nasprotujejo vstopu muslimanskih

skrajnežev v politični in revolucionarni aktivizem. Albanski salafist Muhammad

Nasiruddin al-Albani je dejal, da je del dobre politike danes opustitev politike. Ta teolog

je bil najbolj izjemna figura salafizma poleg velikega muftija Savdske Arabije, to je bil

Abdelaziz Ibn Baz. Od leta 1960 do leta 1999 (oba sta že pokojna) sta sodelovala pri

razširjanju purističnega salafizma po celem svetu. Oba sta bil prepričana, da je edina

rešitev, s katero se muslimani srečujejo, očiščenje in izobraževanje. Očiščenje je pomenilo

čiščenje vere iz inovacij, ki so oskrunile načela in zapovedi, da bi se vrnili k veri, kot jo je

učil prerok Mohamed. Prav tako pa tudi izobraževanje muslimanov, da bi verniki v skladu s

tako vero opustili slabe navade. Vsaka druga politična ali revolucionarna rešitev bi vodila v

slepo ulico. Teologi prinašajo drugačno vizijo, ki temelji na pobožnosti in ima svoje

temelje v veri. Skozi pridiganja bi se vzpostavilo novo družbeno gibanje, ki bi vodilo k

16

vzpostavitvi reda, kjer bi imel islam prednostno mesto. Pobožni salafisti pa so tisti, ki se v

prvi vrsti ne ukvarjajo s politiko, temveč s popravljanjem prepričanj in verskih praks. To

gibanje je zelo povezano z uradnimi verskimi institucijami iz Savdske Arabije (Dar al-Ifta)

in njihovimi verskimi univerzami. Med sodobnimi predstavniki gibanja so znani teologi, kot

so Ibn Baz, nekdanji mufti kraljestva, Al-Albani, Ibn Uthaymin (ki je umrl leta 2001),

Fawzan, Al-Madkhali in veliki mufti Saudskega kraljestva, Al Cheikh in Jemena Muqbil (ki je

tudi umrl leta 2001). Puristični salafisti nasprotujejo vsem oblikam politične participacije

muslimanskega prebivalstva v evropski družbi, saj bi bila taka udeležba v nasprotju z

islamom. Demokracijo sprejemajo kot združevanje, ki vodi v krivoverstvo. Saj zahodna

zakonodaja in vrednote niso v skladu s širiatskim pravom. Salafisti se ne pogajajo z državo.

Njihovo prepričanje sloni na verovanju, da je islam nad vsemi sistemi in prepoveduje

kakršno koli politično aktivnost v nemuslimanskem svetu. Sodelovanje z družbo bi

pomenilo, da se enačijo problemi družbe z islamom. Tako je umik iz družbe najboljši način

in niso za kakršno koli sodelovanje. Puristični salafizem je aktiven na Nizozemskem in v

Belgiji kot posledica maroškega priseljevanja. Po Wiktorowizcu se puristi ne vidijo kot

politično gibanje, obratno, saj zavračajo referenco salafizem kot gibanje (harakat).

Predstavljajo se kot skupina pionirjev, katerih namen je zaščiti prepričanje v enega boga

in pred koruptivnimi vplivi. Za puriste ateisti, kristjani, židje in Zahod na splošno veljajo

za večne sovražnike, ki hočejo uničiti islam s svojimi koncepti in vrednotami. Puristi se

praviloma ne vključujejo v medverske dialoge in se pogosto skušajo fizično ločiti od

nemuslimanov. Puristični učitelji v Savdski Arabiji svetujejo muslimanom v Evropi, naj

zapustijo domeno neverovanja, saj bodo s tem preprečili koruptivne vplive. Evropski

salafisti, ki se odločijo, da bodo poskušali omejiti njihove povezave s širšo družbo, pogosto

razvijajo enklave, ki delujejo kot salafi geta. V državah, kjer prebivajo, zavračajo

povezavo z nemuslimani in se namesto tega vidijo kot del zamišljene mednarodne

skupnosti pravih vernikov. Njihova identiteta temelji na veroizpovedi, ne na državi.

3.1.4 Politični salafizem

Politični salafizem je gibanje, ki je v ekstremni manjšini. Čeprav se opira na program

političnega delovanja Muslimanske bratovščine (sodelovanje, ustanavljanje združenj,

demonstracije), ga tako imenovani politični salafizem na veliko točkah kritizira (Amghar,

2007). Po Amgharju je to gibanje delno produkt kombinacije političnega branja islama

Muslimanske bratovščine in literarne predstave islama purističnih salafistov, predvsem iz

Savdske Arabije. Ta savdskoarabska naveza izhaja še iz časov, ko so pripadniki egiptovske

17

in sirske Muslimanske bratovščine pribežali v Savdsko Arabijo, ker je egiptovski predsednik

Nasser razbil njihovo organizacijo. Ti pa so v Savdski Arabiji razvili birokratsko mrežo

glavnih islamskih institucij, kot sta Svetovna muslimanska liga (MWL) in Svetovna skupščina

muslimanske mladine (WAMY). Po Wicktorowizcu (2005) je bila avtoriteta monopolizacije

puristov zamajana med letoma 1980 in 1990, in sicer zaradi skupine mlajših, politično

usmerjenih salafi učenjakov, imenovanih politikanti. Trdili so, da je njihovo razumevanje

aktualnih tem boljše, zato lahko bolje umestijo salafi prepričanje v moderni kontekst. Za

razliko od džihadistov ne razglašajo revolucije, ampak so kritični do obstoječih režimov.

Čeprav so v manjšini, so dodobra pretresli avtoriteto starejših učenjakov – puristov in jih

postavili v obrambni položaj. Po zatrtju Muslimanske bratovščine v Egiptu leta 1960 so bili

dobro izobraženi pripadniki te organizacije povabljeni v Savdsko Arabijo in bili vključeni v

projekt izgradnje države. V letu 1970 jih je mnogo od teh zavzelo učiteljske položaje in so

bili zelo vplivni na univerzah. Prav tako so bili uspešni pri široki distribuciji svojih knjig v

državi. V letu 1980 pa je z univerz prihajalo ogromno mladih učenjakov, prežetih s

političnim salafizmom. Verjeli so, da imajo glede na starejše puriste moralno odgovornost

razpravljati o politiki in kritizirati muslimanske vladarje in njihovo politiko. Mnenja so se

še dodatno zaostrila z muslimanskim legalnim izrekom (fatwa), ki je dovolil prihod

ameriških vojakov v Savdsko Arabijo. To dovoljenje je sprožilo javno zgražanje med

političnimi salafisti, ki so nasprotovali temu dovoljenju. Za njih je bila to invazija

ameriških sil in povabilo za kolonizacijo. Očitali so jim, da so odraščali v drugih časih,

izolirani od politike in drugega sveta. Kako politični salafisti vidijo delovanje puristov, je

razvidno iz te perspektive, da medtem ko puristi vztrajajo na pridiganju o sodnem dnevu,

kako moliti, o krivovercih svetega bogoslužja in drugih elementih, povezanih z edinim

bogom, so Izraelci nadaljevali z zavzemanjem muslimanskega sveta, Američani so začeli z

mednarodno kampanjo nadzora nad muslimanskim svetom, Rusi so zatrli separatistične

težnje v Čečeniji in Dagestanu ter Indijci pobili kašmirske muslimane (Wicktorowizc, 2005).

18

3.2 Izgled salafista

Najbolj tradicionalno za salafizem je, da ima moški brado, čepico, ki sega okrog čela in po

zadnji strani glave, ter pokrivalo qamis (djellaba), ki se konča nad gležnjem (sliki 1 in 2).

Čez čepico pa se lahko pokrijejo tudi s šalom, ki naj bi bil namesto turbana (slika 3).

Oblačilo je kot iz časov preroka Mohameda (7. stoletje). S temi oblačili si prizadevajo

vnovič vzpostaviti povezavo z ustanovnimi načeli prvotnega islama.

Slika 1: Salafistični način oblačenja na evropskih ulicah (vir: German Officials Warn of New Security

Risk: Local Extremists Recruiting Refugees, Troianovski, A. in Bender, R., 2015)

Slika 2: Qamis (vir: Le qamis et le jilbab : Est-ce la Sunna ? Havre De Savoir, 2015)

19

Slika 3: Fouad Belkacem s šalom čez glavo in ženska v niqab (vir: Belga, 2012)

Ženske nosijo jilbab (slika 4), polno pokrivalo (tančico) s širokimi izrezi za roke temnih

barv, ki pušča obraz viden, ali pa nosijo niqab (slika 3), kjer so vidne samo oči. Lahko

nosijo modne dodatke, kot so očala, pas, torba in čevlji zvenečih blagovnih znamk (npr.

Chanel, Dior).

Slika 4: Jilbab (vir: What does “hijab” entail? Umm, I., 2012)

20

Po Benyaichu (2013) se moški odlikujejo po svoji tradicionalni obleki in dolgi bradi (včasih

pobarvani s kano). Ženske pogosto nosijo temno obarvan, širok jilbab, ki skriva obliko

telesa, vendar je obraz v mnogih primerih odkrit. Nekatere ženske nosijo rokavice, druge

tančico, ki pokriva obraz. Niqab (burka) je v Belgiji v javnosti prepovedana, prepovedali so

jo leta 2011.

21

4 Salafizem v Kraljevini Belgiji

4.1 Podatki o obstoju salafizma

Na začetku je treba omeniti zgodovino muslimanskih migracij v Belgiji. V članku aktivne

mreže raziskovalcev je navedeno, da se je večji val migracij začel v zgodnjih šestdesetih

letih 20. stoletja, ko je bil podpisan migracijski sporazum Belgije z Marokom in Turčijo.

Naslednji je bil konec šestdesetih let 20. stoletja, prav tako s sporazumom z Alžirijo in

Tunizijo. Leta 1974 naj bi Belgija uvedla stroga merila za prihod tuje delovne sile, a je bila

vseeno ena izmed najbolj liberalnih držav v Evropi v luči družinske politike (združitev

ločenih družin …). Sicer pa je zelo težko opredeliti zanesljive demografske podatke o

belgijskih muslimanih. Vlada ne izvaja nacionalnega podpisa in tudi kadar ga je, ni

spraševala o verski opredelitvi (Islam in Belgium, 2008).

Na podlagi podatkov iz leta 2008 je število muslimanov v Belgiji ocenjeno na 320.000 do

450.000. To je približno 4 % celotnega prebivalstva v državi. Tako kot v drugih državah EU

je populacija muslimanov zelo mlada. Skoraj 35 % je Turkov in Maročanov. Največja

muslimanska skupina v državi je mlajša od 18 let, v primerjavi z 18 % avtohtonih Belgijcev.

Zaradi starosti in prostorske razporeditve je zelo visok delež mladih v nekaterih območjih

muslimanski. Ena četrtina Bruseljčanov, starih manj kot 20 let, je muslimanskega porekla.

V letu 2002 sta bili najbolj priljubljeni imeni za dojenčke Mohammed in Sarah. Navedeno

je, da so statistični podatki iz leta 2003 pokazali močno koncentracijo Maročanov (125.000)

in Turkov (70.000), z manjšim številom iz Alžirije (8500), Tunizije (4000), Bosne in

Hercegovine, Pakistana Libanona, Irana, Sirije in Egipta. Po navedbi Marechal (2002) je

113.842 ljudi iz »muslimanskih držav« med letoma 1985 in 1997 pridobilo belgijsko

državljanstvo. Med letoma 2003 in 2007 so po navedbi v poročilu ocene kazale, da se je

muslimanska populacija skoraj podvojila. Kot navajajo podatki v članku, da je sociolog Jan

Hertogen objavil statistične podatke od 1. januarja 2004, ki kažejo, da so Maročani

(264.974) nadomestili Italijane (262.120) kot največjo priseljensko skupino v Belgiji. Turki

so na tretjem mestu s 159.336 osebami. Njegova metodologija je bila deležna kritik

belgijskega centra za enake možnosti in boj proti rasizmu. Vodeči Jozef De Witte je rekel,

da je metodologija preveč poenostavljena in vodi do popačenih rezultatov. Glede na

študijo, ki jo je podal Center za enake možnosti in boj proti rasizmu 1. januarja 2005, je

bilo takrat 279.180 Italijanov in 242.802 Maročanov. Vendar pa se strinjajo s trditvijo

Hertogena, da bodo Maročani sčasoma največja priseljenska skupina (Islam in Belgium,

2008).

22

Muslimanska populacija je najbolj skoncentrirana v Bruslju (20 % celotnega prebivalstva) z

večino drugih muslimanov, ki živijo v industrijskih območjih francosko govorečega juga.

Bruseljska regija je dom za več kot 50 % Maročanov. Živijo tudi v Antwerpnu, Liegeu,

Hainaut, v regiji Charleroi in Limburg. Polovica Turkov se je naselila v Flandriji, predvsem

Antwerpnu, Gentu in Limburgu. Živijo tudi v nekaterih okrožjih Bruslja (Schaerbeek, Saint-

Josse.) ter na področju Valonske regije - mesta Hainaut in Liege (Islam in Belgium, 2008).

Po Kern (2014c) je Belgija ena izmed evropskih držav z največjim odstotkom muslimanske

skupnosti. Po statističnih ocenah naj bi bilo okrog 650.000 muslimanov, kar šteje približno

6 % belgijskega prebivalstva. Muslimanska populacija je večinoma turških in maroških

korenin, prav tako pa narašča število spreobrnjencev v islam. V Bruslju, kjer živi približno

polovica muslimanov v Belgiji, jih je 300.000, kar pomeni, da je prestolnica Evrope mesto z

največjim številom muslimanov v Evropi. To je približno 26 % prebivalstva v Bruslju in 17 %

v Antwerpnu.

Raziskovalec Benyaich (2013) meni, da belgijske varnostne službe podcenjujejo število

radikalnih islamistov v državi. Po njegovem mnenju je 10 % sunitskih muslimanov

salafistov. Za samo prestolnico Bruselj to pomeni od 9.600 do 13.500 salafistov. Benyaich

(2013) v svoji knjigi opisuje radikalizacijo muslimanske skupnosti v Bruslju že od začetka

osemdesetih let 20. stoletja. Muslimani maroškega porekla, ki so v večini, niso bili tako

verni, temveč bolj tradicionalni. Tisti, ki so bili verni, pa so sledili zmernemu maroškemu

islamu. Vendar se je to spremenilo z vplivom Savdske Arabije, kjer je

salafizem/wahabizem državna religija. Po njegovem mnenju so belgijske oblasti pomagale

k promociji radikalnega islama v svoji državi, ko so dale veliko mošejo v Bruslju v

opravljanje savdskim imamom in muslimanskim učiteljem.

Veliko mošejo v Bruslju financira Svetovna muslimanska liga. Največ denarja dobi od vlade

Savdske Arabije. Zgodba o mošeji se je začela v letu 1967, ko so bile belgijske državne

blagajne prazne in so iskali dostop do poceni nafte. To je motiviralo takratnega kralja

Baudoina, da se je dogovoril s kraljem Savdske Arabije, imenovanim Faisal Ibn Abd al-Aziz

Al Saud, da v zameno za poceni nafto da Savdijcem brezplačen 99-letni najem bivšega

orientalskega paviljona, ki ga je zasnoval belgijski arhitekt Ernest Van Humbeek. Zgrajen

je bil v Cinquantenaire parku prestolnice leta 1879, vendar mu je grozil propad. Po

dogovoru so Savdijci paviljon preoblikovali. Delovati je začel leta 1978 in paviljon je postal

Velika mošeja v Bruslju ter istočasno tudi sedež Centra islamske kulture v Belgiji (ICC)

(Wessel, 2015).

Po Benyaichu (2013) je rezultat tega, da je salafizem premagal zmerni, neradikalni

maroški islam. Po njegovem mnenju je v Bruslju več salafistov, kot omenja vodja belgijske

23

varnostne službe Alain Winants, ki pravi, da je v državi okrog 1.000 slafistov, od katerih

naj bi jih bilo 100 militantov in 10 džihadistov. A 10 % za Benyaicha v Bruslju pomeni kar

nekaj tisoč. V knjigi ocenjuje, da je število vernih muslimanov v Bruslju, ki obiskujejo

mošeje, med 120.000 in 150.000. Od tega je 80 do 90 % sunitov, od teh pa od 9.600 do

13.500 salafistov. Nekaj tisoč naj bi bilo militantov. Po njegovem mnenju ni nujno, da so

teroristi, so pa skrajneži, ki lahko preprečijo ljudem iz različnih ozadij, da živijo skupaj

harmonično.

Škandal, ki ga je avgusta 2014 odkril WikiLeaks, je označeval direktorja ICC Khalida

Alabrija. Novica je zasenčila uradna zagotovila vodij mošeje, ki so trdili, da se v mošeji in

centru ukvarjajo samo s spodbujanjem miru in razumevanja med narodi. V aprilu 2012 je

bil veleposlanik Saudske Arabije v Belgiji obveščen, da ima belgijska vlada težave z vodjem

mošeje Khalidem Alabrijem. Da so njegove pridige salafistične, protiizraelske in

protizahodne. Njegovo vodilno in primarno načelo je salafizem nad vsem. Tako je dejala

priča, ki je v tistem času govorila za belgijsko televizijsko postajo RTBF. Pridige Alabrija so

bile tako ekstremne, da je belgijsko zunanje ministrstvo zahtevalo njegov odhod. Alabrija

so diskretno umaknili z delovnega mesta in 14. aprila je prek egiptovskega letalskega

prevoznika zapustil Belgijo (Wessel, 2015).

4.2 Varnostno nevarni dogodki, povezani s salafizmom

V preteklih letih se je v Kraljevini Belgiji zgodilo kar nekaj varnostno nevarnih incidentov,

ki jih lahko povežemo s salafizmom. Opisali bomo nekaj najbolj odmevnih.

13. marca 2012 je bil v šiitski mošeji Rida v Bruslju, na obrobju Anderlechta, v požigu ubit

imam. Imam Abdullah Dadou je umrl, ko je poskušal rešiti mošejo pred požarom. Zadušil se

je z dimom. Ena oseba je bila še lažje poškodovana. Priče so opisale, da je osumljenec

Rachid El-Boukhari vstopil v mošejo s sekiro in nožem, po tleh polil bencin ter ga vžgal.

Nato je grozil ljudem v mošeji, vpil sunitske slogane ter nekaj v povezavi s Sirijo. V mošeji

na srečo ni bilo veliko ljudi, saj je bilo to v času pred verskim obredom. V mošeji so bili

imam in še dve osebi. Osumljenega so pridržali do prihoda policije, saj so osebe, ki so bile

v času napada v mošeji, zaklenile vrata in ga ujele. Pozneje je osumljeni na sojenju

priznal, da je podtaknil požar v imenu protesta zaradi zatrtja sunitov v Siriji. Hotel je, da

se Šiitska skupnost zave razmer v Siriji. Saj so suniti v Siriji trpeli zlorabe pod režimom

Bašarja Al Asada. Bašar Al Asad je pripadnik alavistične sekte, ki je veja šiitskega islama.

24

Azzadine Laghmich, uradnik v mošeji, je za AFP izjavil, da je bil napadalec salafist, ki je z

bencinom polil mošejo in jo zažgal. Ko je izstopal iz mošeje, pa je vpil sunitske slogane in

nekaj v zvezi s konfliktom v Siriji. Prav tako je starejša uradnica belgijske muslimanske

organizacije Isabelle Praile izjavila, da je to mošejo že pred leti varovala policija zaradi

neposrednih groženj skrajno konservativnega gibanja salafistov (Mevel, 2012).

Mošeja Rida je bila ena izmed štirih šiitskih mošej in se je nahajala na območju, kjer je

bila velika večina sunitske skupnosti.

24. maja 2014 je v židovski muzej v Bruslju vstopil salafist Mehdi Nemmouche in z

avtomatsko puško ubil štiri ljudi; židovski par iz Izraela, Francozinjo, prostovoljko v

muzeju, in Belgijca, zaposlenega v muzeju. Na kraju so takoj umrli trije, četrti pa po

nekaj dneh v bolnišnici. Na posnetkih varnostnih kamer, ki so vidni tudi na internetu, je z

dvema torbama vstopil v podhod pred vhodom muzeja. Na glavi je imel temno t. i.

baseball čepico in očala. Preden je vstopil v muzej, je pred vhodom odložil torbo, iz nje

vzel avtomatsko puško, vstopil v muzej in streljal. Zatem je izstopil iz muzeja, v torbo skril

avtomatsko puško in zapustil kraj. Policija pa je v izjavi navedla, da je imel Nemmouche

na prsih privezano videokamero, da bi posnel svoje dejanje. V podobnem slogu je to storil

tudi džihadistični salafist v Toulousu Mohammed Achamlane (znan kot Abu Hamza) in ubil

sedem ljudi, vključno s tremi židovskimi šolarji.

Nemmouche je bil kot Achamlane radikaliziran s strani vahabi, salafistične, takfiri

džihadistične skupine Forsane Alizza (Vitezi ponosa), znane kot Sharia4France.

Nemmoucheja so prijeli med naključnim pregledom policije (iskanje droge), in sicer na

avtobusnem terminalu v Marseillu. Potoval je z avtobusom iz Amsterdama do Marseilla, ki

vozi skozi Bruselj. V njegovi torbi so našli avtomatsko puško kalašnikov, revolver 38

kaliber, strelivo za obe orožji, plinsko masko, podkapo ter videokamero. Orožje je bilo

ovito v bele rjuhe z napisi islamske države Irak in Levanta, islamistične skupine, ki se bori

v Siriji. Belgijski državni tožilec Frederic Van Leeuw je izjavil, da je bilo na videoposnetku

priznanje o vojni proti židom in grožnji, da bo Belgija gorela v plamenih. Govorec na

videoposnetku naj bi bil Nemmouche, saj na posnetku pravi, da je pokušal posneti napad v

muzeju, vendar kamera ni delovala.

Mehdi Nemmouche se je rodil 17. aprila 1985 v francoskem mestu Roubaix. Oče je zapustil

Mehdijevo mater še pred njegovim rojstvom. Odraščal je predvsem z babico v Burgundiji,

Tourcoingu, v bližini belgijske meje. Že kot mladoletnik je bil obtožen ropa. Naredil je

tudi več prekrškov, ker je vozil brez vozniškega dovoljenja in ni upošteval prepovedi

vožnje. Bil je obtožen poskusa velike tatvine. Zaradi oboroženega ropa je prestajal

25

dveletno zaporno kazen v zaporih južne Francije (Toulon). V letu 2009 je uprava zapora

obvestila francoske varnostne organe o njegovi ekstremistični spreobrnitvi; da je član

ekstremistične islamistične skupine zapornikov in je pozival h kolektivni molitvi. Iz zapora

je bil izpuščen 4. decembra 2012, 31. decembra pa je šel prek Bruslja, Londona, Bejruta in

Istanbula v Sirijo, kjer se je pridružil islamski državi v Iraku in Levantu. Da bi zakril svoj

prihod v Evropo, je marca 2014 potoval prek Malezije, Singapurja in Tajske v Nemčijo.

Nemške oblasti so o tem obvestile francoske pristojne organe, ki so na to opozorile

francosko protiteroristično agencijo. Nemmouche pa ni bil znan belgijski policiji. Vendar so

francoski organi izgubili sled, ker je bil brezdomec, ni imel stika s svojo družino in ni bil

subjekt opazovanja.

Nemmouche je bil po pričanju francoskega novinarja Nicolasa Henina, talca ekstremistov v

Siriji, eden izmed njegovih ugrabiteljev in mučiteljev. Henin je bil eden izmed štirih

novinarjev, ki so bili osvobojeni aprila 2013. Po njegovem pričanju je bil Nemmouche del

majhne skupine francoskih jetničarjev, ki so obiskovali sirske ujetnike, jih zastraševali in

mučili (Borredon, Renterghem, Reuters, 2014).

15. januarja 2015 je belgijska policija izvedla racijo v bivši pekarni v mestu Verviers, v

kateri je bila skupina ljudi, ki naj bi načrtovala napad na ozemlju Belgije. Dva od

osumljencev (Soufiane Amghar in Khalid Ben Labri, znana tudi kot Abu Khalid al Belgiki in

Abu Zubayr al Belgiki) sta bila ubita med streljanjem s policijo. Tretjega (Marouane El

Bali), ki je bil na obisku, pa so aretirali.

Stavba je bila – glede na podatke informatorja, povezanega s teroristično celico v mestu

Verviers – že nekaj tednov pod nadzorom belgijskih varnostnih služb. Informator je potem

dobil novo identiteto in se odselil v tujino. Policija je izvajala prisluškovanje po telefonu.

Nekaj dni pred policijsko racijo jim je v stanovanju uspelo postaviti napravo za

prisluškovanje. Tako so lahko poslušali pogovore med Amgharem in Ben Labrijem. Le nekaj

ur pred policijsko racijo je en moški glas dejal: »Jutri bomo pisali zgodovino.«

V preiskavo je bilo vključenih veliko osumljencev. Veliko od teh, vključno z ubitima, jih je

prihajalo iz Bruslja. Mnogi so prišli iz priseljenske soseske Molenbeek.

Policija je bila prepričana, da je teroristični napad neizbežen. Med raziskavo so ugotovili in

domnevali, da so osumljeni načrtovali napade na policijske postaje, vključno s postajo v

Molenbeeku. Drugi načrt je vključeval ugrabitev in obglavljanje visokega policijskega

predstavnika (eno omenjeno ime je bilo Catherine De Bolle, generalna komisarka belgijske

zvezne policije). V mestu Denderleeuw so najeli vilo, v kateri bi potekal umor. Vse bi

posneli in objavili na spletu.

26

Po raciji so v stanovanju našli več pištol, strelivo, veliko denarja, kemikalij, primernih za

izdelavo bomb, telefone, radijske ročne postaje (walkie-talkie) in policijske uniforme

(Strømmen, 2016).

16. marca 2016 je šest francoskih in belgijskih policistov zašlo v strelski spopad, medtem

ko so hoteli preiskati stanovanje v južnem predmestju Bruslja, v okrožju Forest. Stanovalci

naj bi bili povezani s terorističnimi napadi v Parizu. Stanovanje je najel Khalid El Bakraoui,

samomorilec na metroju postaje Mallbeek. Štirje policisti so bili ranjeni. V hišni preiskavi

je bil ustreljen ilegalni priseljenec iz Alžirije Muhamed Belkaid. Dva sta zbežala. Oblasti so

domnevale, da sta bila brata El Bakraoui. Ko so policisti vdrli skozi vrata, so na njih

streljali z »dumdum« potezno puško in kalašnikom ter policiste zadeli v zaščitne jopiče. V

času spopadov sta dva osumljenca z »dumdum« potezno puško uspela zbežati skozi streho.

Tretjega, ki je z avtomatsko puško streljal na policiste, pa je ustrelil policijski

ostrostrelec. Ko so policisti vstopili v stanovanje, so poleg ustreljenega osumljenca našli

ISIL-ovo zastavo, avtomatsko puško kalašnikov in knjigo o salafizmu. Belgijskim in

francoskim obveščevalnim službam je bil neznana oseba. V policijskih kartotekah je bil

registriran zaradi manjše tatvine. Pozneje so preiskovalci našli prstne odtise Salaha

Abdeslama, enega izmed terorističnih napadalcev v Parizu (Samuel, 2016).

22. marca 2016 se je na letališču Zaventem in postaji podzemne železnice Maalbeek v

Bruslju zgodil teroristični napad. Na letališču sta se razstrelila dva samomorilska

napadalca, eden pa na metro postaji. V napadih je bilo ubitih 32 ljudi (vključno s

samomorilci 35), več kot 300 je bilo ranjenih. Dva samomorilca sta na vozičkih vozila večje

kovčke, v katerih so bile bombe z žeblji. Razstrelila sta se v vrsti za prijave na let in

prtljago. Priče so povedale, da je bilo pred eksplozijo slišati kričanje v arabščini. Napad na

letališču se je zgodil ob 7.58, prva eksplozija je bila ob omenjeni uri, druga pa 9 sekund

kasneje. Drugi napad se je zgodil ob 9.11 na metroju, in sicer ravno takrat, ko je odpeljal s

postaje Maalbeek. V napad je bilo vpletenih pet ljudi, in sicer Ibrahim El Bakraoui, Najim

Laachraoui, Mohamed Abrini, Khalid El Bakraoui in Osama Krayem. Vsi so bili pripadniki

teroristične celice v Bruslju, ki je povezana z Islamsko državo Iraka in Levanta (ISIL).

Islamska država se tako kot Al Qaeda identificira z gibanjem, ki je v islamskem političnem

svetu znano kot džihadi salafizem. Voditelji Islamske države so izrecno naklonjeni temu

gibanju. Tako je leta 2007 voditelj Abu Umar al-Baghdadi avdioposnetke naslavljal s

sporočilom: »Vsem sunitom in mladim moškim džihadi salafizma, še posebej po celem

svetu« (Bonzel, 2015).

Mohamed Abrini je pomagal samomorilcema, to sta bila Ibrahim El Bakraoui in Najim

Laachraoui. Vsi skupaj so v letališko stavbo pripeljali velike kovčke, v katerih so bile

27

bombe. Pred eksplozijo je Abrini zapustil letališče. Osama Krayem pa je bil na metro

postaji Petillion viden s Khalidom El Bakraouiem, ki se je razstrelil v drugem vagonu

metroja na postaji Maalbeek. Krayem je pozneje preiskovalcem priznal, da je bil drugi

samomorilec in da se je premislil ter da sploh ni hotel sprožiti bombe (International

Institute for Counter Terrorism, 2016).

4.3 Ekstremistična salafistična skupina Sharia4Belgium

Sharia4Belgium je radikalna salafistična skupina, ki je bila ustanovljena leta 2010 z

namenom, da bi vnesla islamsko šeriatsko pravo v Belgijo. Muslimane je pozivala k

strmoglavljenju demokratičnega reda v državi. Septembra 2011 je napovedala odprtje

šeriatskega sodišča v Antwerpnu. Ogromno polemiko pa so v tistem času ustvarili

videoposnetki z izjavo belgijskega islamista šejka z imenom Abu Imran (Fouad Belkacem),

na katerih je oblečen v vojaško maskirno obleko in kliče k uničenju Atomiuma, spomenika,

ki je državni simbol Belgije.

V videoposnetku pred belgijsko kraljevo palačo Fouad Belkacem izjavlja, da je to kratko

sporočilo namenjeno kralju in muslimanom v Belgiji (Youtube, 2011). Prikazuje črno

zastavo džihada, ki bo po Alahovi volji izobešena na strehi kraljeve palače, saj je belgijska

zastava, ki je trenutno na strehi kraljeve palače, zastava nevernikov. V posnetku tudi

naznanja, da bodo črne zastave džihada visele na vse palačah Evrope, dokler po Alahovi

volji ne dosežejo Bele hiše. Govori, da ne bodo odnehali, dokler zastava džihada ne bo

visela na kraljevi palači.

V videoposnetku pred objektom Atomiuma v Bruslju pa govori, kako v današnjem času

vidimo ljudi, ki prihajajo iz Bruslja, Evrope in - kot temu rečejo turizem - fotografirajo ta

spomenik. Govori, da se na vrhu spomenika vidi belgijska zastava, kar pomeni, da je to

simbol Belgije. Govori, kako bo Belgija razpadla in da jih bo njegov Alah razpršil. Potem

jim ta simbol ne bo pomenil ničesar. Nato nadaljuje, kako si ljudje ogledujejo ta simbol

kot svojega idola in da morajo uničiti take spomenike. Sprašuje se, kako lahko dokažejo,

da so muslimani. Kliče k osvoboditvi od tega, poziva vse, naj se izogibajo teh simbolov,

malikovanja. Govori in kaže, da je eden izmed idolov Atomium, Taghut (nasprotnik

preroka), kot ga on imenuje. Z zastavo Taghut vlade, simbolom Taghut režima, ki vlada tej

državi.

Nadaljuje, da je Alah pripravljen, da bo Belgija kmalu osvobojena politeizma in

malikovanja. Obljublja, da bo Belgijo očistil malikovanja in tudi idolov samih. Da bodo

nato podrli simbol, ta spomenik, saj morajo zagotoviti varnost belgijskim muslimanom in

28

nemuslimanom v Islamski državi, ki bo nadomestila ta Taghut. Poziva, da je Alahova volja,

da če bo sodelovalo več muslimanov, bodo hitreje dosegli cilj: osvoboditev Belgije pred

tiranijo, malikovanjem in izvajanjem najčistejše oblike Tawheed (Bog je eden in edini) v

njihovem življenju. Poziva, naj se živi v Islamski državi, v kateri ni malikovanja, in da je

samo en bog Alah in Mohamed je njegov prerok.

Septembra 2011 je skupina Sharia4Belgium ustanovila prvo islamsko šeriatsko sodišče v

Belgiji, in sicer v Antwerpnu. Voditelji skupine so rekli, da je namen sodišča, da ustvari

vzporedni islamski pravni sistem, in sicer z namenom, da bi izpodbijal avtoriteto države.

Samooklicani muslimanski sodniki bodo raje vodili šeriatsko sodišče, ki uporablja islamsko

zakonodajo, namesto sekularnega belgijskega družinskega prava, za reševanje sporov, ki

vključujejo vprašanja poroke in ločitve, skrbništva nad otroki in podpore za otroke in tudi

vse zadeve v zvezi z dediščino. Skupina Sharia4Belgium je navedla tudi, da bo šeriatsko

sodišče sčasoma razširilo svoje naloge in skrbelo tudi za kazenske zadeve. Prav tako pa

Sharia4Belgium pričakuje, da se bodo tudi nemuslimani podložili šeriatskemu pravu.

V delnem arhivu iz pretekle različice spletne strani skupina Sharia4Belgium vključuje

grožnjo v obliki vabila, kjer kličejo vse Belgijce k spreobrnitvi v islam in da se podložijo

šeriatskem pravu ali pa se bodo soočili s posledicami. Besedilo pravi: »Zdaj je 86 let od

padca islamskega kalifata. Tiranija in korupcija v tej državi (Belgija) sta prevladali, gremo

iz ene afere v drugo. Gospodarska kriza, pedofilija, kriminal, narašča islamofobija … Tako

kot v preteklosti smo muslimani rešili Evropo pred mračno dobo. Zdaj načrtujemo, da

bomo storili enako. Zdaj imamo pravo rešitev za vse krize, to je spoštovanje božjega

prava, imenovanega šeria. Pozivamo, da se bo v Belgiji izvajalo šeriatsko pravo. Šeriatsko

pravo je popoln sistem za človeštvo ... Zato vabimo kraljevo družino, parlament, celotno

plemstvo in vse belgijske prebivalce, da se pridružijo luči islama. Rešite sebe in svoje

otroke pred bolečo kaznijo v prihodnosti in podelite si večno življenje v raju (Kern, 2016).

Na spletni strani je imela za sliko ozadja skupina Sharia4Belgium črno zastavo džihada, ki

je plapolala nad belgijskim parlamentom. Do nedavnega je imela skupina Sharia4Belgium

Youtube stran (ki je bila zaprta, tako kot spletna stran), na kateri je vzpodbujala

muslimane k džihadu ali sveti vojni. Skupina je objavila videoposnetke z naslovi Džihad je

obvezen, Spodbujamo džihad, Bojevanje med dvema in gverilsko bojevanje ter Vrline

mučeništva.

Tako se je 29. septembra 2014 v mestu Antwerpen začelo doslej največje sojenje o

terorizmu, na katerem je bilo 46 članov islamistične skupine Sharia4Belgium obtoženih

rekrutiranja več deset mladih muslimanov v boj za samoimenovano džihadsko skupino

Islamska država.

29

Tožilci so menili, da je Belgija ključni vir evropskega džihada: po takratnih podatkih naj bi

po ocenah okoli 400 belgijskih državljanov odpotovalo iz države z namenom pridružitve

džihadski skupini v boju v Siriji in Iraku. Od teh naj bi jih vsaj 10 % novačila skupina

Sharia4Belgium. Po mnenju belgijskih oblasti je skupina, kljub temu da je prostovoljno

prenehala delovati leta 2012, ko so zaprli nekatere od njenih voditeljev, delovala

podzemno, rekrutirala in kanalizirala džihadiste.

Med sojenjem so tožilci opisali način njihovega delovanja. Člani skupine Sharia4Belgium so

na ulicah Antwerpna in Vilvoorda, mesta severno od Bruslja, pristopili do mladih moških in

žensk ter jih povabili na zasebne sestanke v Antwerpnu. Tam so rekrute indoktrinirali z

džihadsko ideologijo, z intenzivnim vodenim predavanjem korana ter s stalno

izpostavljenostjo islamske literature. Po mnenju tožilcev so bili po postopku »pranja

možganov« za sprejem subkulture islamizma usposobljeni, da postanejo »sirijski

bojevniki«. Dejavnost skupine je bila usmerjena protizahodno in v nasilni boj v Belgiji ter v

tujini, saj so grozili drugim verskim skupinam ter klicali k strmoglavljenju političnih

režimov.

Po mnenju tožilcev so člani skupine Sharia4Belgium rekrutirali ljudi prek socialnih medijev

in s pomočjo tako imenovanih uličnih dawah. Dawah (po arabsko »povabilo« ali »vabilo«) so

se nanašale na spreobračanje, pozive ljudem, naj sprejmejo islam. Ulične dawah, ki so jih

izvajali muslimanski pridigarji, so postajale vse pogostejše v mestih po vsej Evropi in so se

pojavile kot ključno sredstvo predstavitve, pretvorbe in rekrutiranja evropske mladine v

militantski islam. Dawah so bile za skupino Sharia4Belgium zelo pomembno orodje pri

rekrutiranju. Izvajali so jih ne samo v Antwerpnu, ampak tudi v mestu Vilvoorde.

Ključni vodja skupine je bil Fouad Belkacem, 32-letni, v Belgiji rojeni, maroškega rodu,

znan pod imenom Abu Imran. Belkacem kot vodja teroristične skupine nikoli ni potoval v

Sirijo, ampak je spodbujal druge k bojevanju v Siriji. Tožilci so sodišču predstavili posnetke

telefonskih pogovorov, javnih govorov, uličnih pridig in videoposnetkov, v katerih je

pozival k nasilju, oboroženemu boju proti zahodu in oznanjal, da je postati džihadist

največje dejanje podreditve Alahu. Širil je ideologijo džihadističnega salafizma.

V 55. točki poročila Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti v Belgiji (ECRI) z dne 25.

2. 2014 je zapisano, da je bil tiskovni predstavnik (Foud Balkacem) skupine

Sharia4Belgium, radikalne salafistične organizacije v Antwerpnu, obsojen na dve leti

zaporen kazni, ker je spodbujal sovraštvo proti ne muslimanom. Center je menil, da je

izjava Balkacema spodbujala sovraštvo in nasilje nad muslimani, kar je predstavljalo

kršitev zakonodaje na področju diskriminacije, zato so vložili tožbo proti njemu. Na

tiskovni konferenci junija 2012, ki jo je organizirala skupina Sharia4Belgium, je namreč

30

pohvalil žensko, ki je nosila nihab in med postopkom identifikacije poškodovala policistko.

Incident se je zgodil nekaj dni pred tem v okrožju Sint-Jans-Molenbeek v Bruslju, kjer je

mlada ženska, ki je prestopila v islam, zlomila nos in dva zoba policistki, ki je poskušala

uveljaviti sprejeti belgijski ukrep prepovedi nošenja burke. Na novinarski konferenci je

naslednji dan Belkacem razglasil, da je ponosen na muslimanke, ki so kljubovale prepovedi

nošenja burke, ki zajema pokritost od glave do pete. Poškodovani policistki je svetoval,

naj gre na kozmetično operacijo, ker so zahodne ženske rade predmet poželenja. V izjavi

je še dodal, da so policisti, ki so se soočili z muslimansko žensko, postali »besni kot psi« in

da so »služabniki Satana«, ki začenjajo »vojno nad muslimani«, ampak ne bodo »nikoli

zmagali v Belgiji«. Za belgijsko vlado je imel tudi naslednje sporočilo: »Če želite pristati v

peklu, tako kot vsi neverniki, je to vaš problem. Ampak pustite nam živeti tako, kot si

želimo. Do vas nimamo kančka spoštovanja, neverniki. Naša vera in način življenja sta

boljša od vašega.«

Druga tožena stranka v sojenju skupini Sharia4Belgium je bil Jejoen Bontinck, 19-letni

belgijski spreobrnjenec v islam. Oktobra 2013 je bil aretiran v Belgiji, in sicer kmalu po

vrnitvi domov potem, ko je bil šest mesecev v Siriji. Bontinck, ki je bil vzgojen v

rimskokatoliški družini, se je pri 15 letih spreobrnil v islam, ker se je zaljubil v dekle iz

Maroka. Leta 2013, ko je dopolnil 18 let, je vprašal svoje starše, če gre lahko v Kairo na

študij islama. Kmalu zatem pa se je izkazalo, da Jejoen ni odpotoval v Egipt, ampak v

Sirijo.

Bontinckov oče Dimitri je takrat, ko je odkril, da je bil njegov sin v Siriji, opozoril belgijske

varnostne organe, vendar ti niso ukrepali. Rekel je, da so mu dejali, da ni zakona, ki

prepoveduje otroku biti član organizacije, v tem primeru sunitske muslimanske

džihadistične skupine al-Nusra. Dodal je še, da so mu predstavniki belgijskih organov rekli:

»To je svoboda govora. To je svoboda veroizpovedi. To je svoboda organizacije.«

Leta 2013 se je oče Dimitri odločil poiskati sina in je odpotoval v Sirijo. To je storil

dvakrat. Ko ga je našel, ga je pospremil nazaj v Belgijo.

Druga ključna tožena stranka na sojenju je Brian De Mulder, 21-letni Belgijec, ki se je

spreobrnil v islam v času obiskovanja srednje šole. Radikaliziral se je po predstavitvi

Fouada Belkacema, ki je pridigal po ulicah v Antwerpnu. De Mulder je odpotoval v Sirijo

januarja 2013.

Kot sin matere, ki je emigrirala iz Brazilije, je bil vzgojen v rimskokatoliški družini v

Antwerpnu. De Mulder je uporabljal tudi vojaško ime Abu Qasem Brazili. Leta 2013 je bil

31

predmet članka v reviji »Time magazine«, ki je raziskala njegovo pot do radikalizacije

(Katz, 2013).

Februarja 2015 se je v Antwerpnu končal proces zoper džihadistično salafistično skupino

Sharia4Belgium. Na podlagi sodbe je bila skupina, ki je štela 45 pripadnikov, proglašena za

teroristično skupino. Rekrute je pošiljala vojaškim skupinam v Siriji. Vodja skupine Fouad

Belkacem je bil obsojen na 12 let zapora, ker je indoktriniral mlade moške za džihadistični

boj v Siriji. Sodnik je rekel, da je vodja skupine odgovoren za radikalizacijo mladih moških

in njihove priprave na salafistični boj, ki v svojem središču nima prostora za demokratične

vrednote. Ostalih 44 pripadnikov je bilo prav tako obsojenih na zaporne kazni od 3 do 15

let. Jejoen Bontinck je dobil skrajšano kazen – 40 mesecev zapora. Med branjem sodbe je

bilo prisotnih samo sedem obtožencev, saj so bili ostali v Siriji, nekateri od njih pa morda

že mrtvi.

5 Odziv družbe na pojav salafizma

5.1 Izpoved socialne delavke

V članku Islamizacija Antwerpna (Belien, 2007) je izpoved socialne delavke Marij Uijt den

Boogard, ki je v devetdesetih letih 20. stoletja delala kot civilna uslužbenka v priseljenskih

soseskah v Antwerpnu. Med svojim delom je dobila občutek, da se radikalni islamisti širijo

po izdelanem načrtu. Pomagala je priseljencem pri njihovih administrativnih obveznostih,

zato so ji mnogi od njih tudi marsikaj zaupali. V začetku leta 2000 so se v priseljenske

soseske naselili mladi moški oblečeni v črno. Izobraževali so se v Savdski Arabiji in

Jordaniji, častili salafizem, radikalno različico islama. Ustanovili so mladinske organizacije,

ki so postopoma prevzele lokalne mošeje. Poudarila je, da so salafisti dobri retoriki, ki

znajo koran na pamet, medtem ko starejši trenutno vodeči ne. Eden izmed njih ji je

povedal, da imajo denar, saj ga dobijo iz Savdske Arabije. Ker so zelo zgovorni, so takoj

prevzeli vlogo glasu muslimanske skupnosti, tudi pri dogovarjanju z mestnimi oblastmi. Bila

je tudi priča temu, kako so salafisti zahtevali ločene ure plavanja za muslimanske ženske v

občinskih bazenih.

Ker je to dogajanje zaskrbelo tako njo kot ostale priseljence, je mestnim oblastem

napisala zaupno poročilo o rastoči radikalizaciji. A zato je prišla v konflikt z islamisti in

vodjami v mestu. Mestne oblasti so jo opozorile, da je njeno poročilo nesprejemljivo in da

se bere kot izdelek stranke Vlaams Belang (flamska protipriseljenska parlamentarna

32

stranka v Antwerpnu). Opozorili so jo tudi, da mora spremeniti svoj odnos. Nekega dne ko

je bila skupaj s svojim nadrejenim, jo je napadla muslimanska mladina. Njen nadrejeni se

takrat ni vmešal, ko pa ga je potem vprašala, zakaj ni posredoval, ji je odvrnil, da je

sovraštvo proti njej njena krivda. Na koncu so jo odpustili.

Izvedela je, da so mestne oblasti zaposlile častnika za integracije, katerega naloga je

nadzor nad 25 mošejami v Antwerpnu, s čimer bi nadzirali radikalne salafiste. Njej pa so

grozili s povračilnimi ukrepi, če bo še kaj govorila o tem.

Ko je bila odpuščena, je Uijt den Bogaard obiskala Monico Deconinck, članico Socialistične

stranke, ki je vodja socialne službe v Antwerpnu, da bi ji povedala o trpljenju

muslimanskih žensk. Gospa Deconinck ji je odgovorila, da je svoje delo vzela preveč resno

in da poskušala narediti preveč dobrega, vendar ji ona ne more pomagati, čeprav z njo

sočustvuje. Uijt den Bogaard je nato obiskala tudi krščanske demokrate in liberalne

politike, vendar so jo povsod zavrnili, saj urejajo zadeve v mestu v koaliciji s socialisti.

Edina opozicijska stranka v mestu je Vlaams Belang.

Po navedbi Uijt den Bogaard obstaja razlog, zakaj socialisti, ki so v mestnem svetu v

večini, dopuščajo islamistom, da delajo, kot hočejo. Pridobiti namreč želijo muslimanske

glasove, vendar se ne zavedajo, da salafisti želijo prevzeti nadzor nad muslimansko

skupnostjo.

5.2 Raziskovalni novinarji

Študentka sociologije, ki je preživela dva meseca v t. i. belgijskem malem Maroku, naselju

Molenbeek, je v svoji knjigi Fraihi (2006) objavila šokantne ugotovitve. V knjigarnah je

opazila džihadistične knjige, radikalni pridigarji so v lokalnih mošejah izvajali

ekstremistične pridige, ženskam so na primer grozili, da bodo gorele v peklu, če ne bodo

nosile burke. V pridigah so vzpodbujali vernike, naj žrtvujejo svoje življenje džihadu. V

džihadističnih knjigah, ki so jih prodajali v tamkajšnjih trgovinah ter javnih knjižnicah, so

jih vzpodbujali, naj se maščujejo nevernikom. Omenila je tudi skupino salafistov, katere

cilj je bil vzpostavitev kalifata v Bruslju. Lokalni trgovec ji je povedal, da mislijo, da se

mora muslimanska skupnost združiti v državo. Sanjali so o kalifatu Molenbeek, kalifatu

Schaerbeek, kalifatu Anderlecht. Želeli so ustvariti majhno muslimansko državo v belgijski

prestolnici. Nekdo jo je opozoril, naj ne raziskuje ekstremizma v Molenbeeku, in dodal, da

je resnica, kar se dogaja tu v nekaterih mošejah in da je tako noro, da se tega ne da

opisati z besedami. Srečala je tudi Basama Ayachija, vplivno ekstremistično osebo v

33

Molenbeeku, povezano z Al Kaido, ki financira belgijski islamski center. V njem naj bi bilo

gojišče za generacije teroristov, ki so bili rekrutirani za džihad v Afganistanu in na

Bližnjem vzhodu. Brezposelna mladina brez prihodnosti je lahka tarča za nabornike. Trije

mladeniči, ki jih je pred desetimi leti intervjuvala, se sedaj borijo v Siriji.

Novinarke tako politiki kot policija takrat niso jemali resno. Bila je celo obtožena

islamofobije in rasizma. Tudi drugi so ji rekli, da pretirava, nekateri so ji rekli, da ima

psihične težave in da je muslimanka, travmatizirana z islamom. Sedaj je novinarka, katere

delo je bilo prvič objavljeno v flamskem časopisu Het Nieuwsblad, obtožila belgijsko vlado

malomarnosti in da je pustila ekstremiste, da v Molenbeeku in drugod po Belgiji delujejo

svobodno. Dejala je, da je ISIS izkoristil neuspeh Belgije, da zatre ekstremizem v

Molenbeeku, ki je danes po vsem svetu znan kot zatočišče džihada (Sykes, 2016).

Amerongen (2008) je v svoji knjigi opozoril na pojav islamskega ekstremizma v Molenbeeku

in obtožil oblasti, da ne posredujejo, ker nočejo zgubiti konservativnega muslimanskega

glasu. V knjigi opisuje, kako muslimani, ki živijo v Sint-Jans-Molenbeek, govorijo, da

njihova soseska ne sme biti več del Belgije, ampak regija v okviru islamske pristojnosti,

kjer Belgijci niso dobrodošli. Opisuje, da je v Bruslju videl nekaj muslimanskih getov s

srednjeveškimi predstavami, ki prezirajo belgijsko družbo. Pridigali so sovražno in o

džihadu proti državi gostiteljici. V mošejah in muslimanskih knjigarnah v Bruslju je videl

veliko tradicionalno oblečenih salafistov. V knjigarnah so prodajali različno uporniško

literaturo v francoskem in arabskem jeziku. Literatura je bila prepletena s sovraštvom,

usmerjena predvsem proti židom in tudi proti Zahodu na splošno, proti Evropi, proti

kristjanom in proti šiitskim muslimanom.

Benyaich (2013) je v svoji knjigi opozoril na prisotnost salafizma v Bruslju. Po njegovem

mnenju so med sunitskimi muslimani salafistični nauki vedno bolj referenca. Približno eden

od desetih sunitov, ki prakticira islam, je salafist. Več kot sto militantnih (revolucionarnih

aktivistov) salafistov se nahaja v Bruslju.

Glede salafizma v Bruslju opisuje, kako dostopna je pot do informiranja. Na desetine

satelitskih programov v vsakem trenutku dneva in noči predvaja salafistične pridige. Na

številnih spletnih straneh (centreislamique.be, fatawas.be, centre-al-forqane.be,

daralhadieth.be, iqra.be, hadith.be …), blogih, spletnih klepetalnicah, prek socialnih

medijev poteka izobraževanje. Internet zamenjuje tradicionalne mošeje, tu ljudje najdejo

odgovore na vsa vprašanja, druge, tretje in četrte generacije mladih muslimanov najdejo

pridige v svojem jeziku in ne v klasični arabščini. Pogosto pa je internet tudi socialno

ozadje salafističnih privržencev. Pozornost je usmeril v nekaj ključnih organizacij in

knjigarn v Bruslju, ki ponujajo salafizem. Tako pravi, da salafizem ni zakoreninjen v

34

soseskah v realnem svetu, ampak tudi v strukturah v virtualnem svetu. Tako salafistične

oblasti vodijo aktivno življenje na spletu in zunaj njega. Večina muslimanskih knjigarn

ponuja salafistično literaturo. Glavna spletna knjigarna je AL Hadith, ki je povezana s tako

imenovano islamsko univerzo v Evropi, knjigarna Iqra je pomembna knjigarna v

Anderlechtu, v Molenbeeku so številne knjigarne na ulici Ribeaucourt, trgu Anneessens in

na Boulevard Maurice Lemonnier. Na ulici Rogier van der Weyden 21 v Bruslju se nahaja

knjigarna z imenom Centre Al-Forqane (centre-al-forqane.be), ki je po njegovem mnenju

dom militantno-salafističnega združenja v središču Bruslja. Center se osredotoča na poziv

(dawa) priznavanja avtentičnega islama. Za širjenje salafi ideologije, spoznanja o islamu,

je na voljo veliko knjig, tudi v arabščini. Poleg tega omenjeni center nudi celoten nabor

sodobnih komunikacij, tako da ni treba priti v center Al-Forqane. Branje in

videokonference organizirajo prek online Paltalk. Možni so tudi telefonski pogovori s salafi

učenjaki v Jemnu in Savdski Arabiji. Center objavlja tudi telefonsko številko 0096 77 77 83

52 13, na kateri lahko od Ibn Sheikh Tawfiq al-mad Muham-Bo'ani iz Jemna prosijo za

nasvet in mnenje. Prav tako lahko za mnenje vprašajo t. i. "telefonskega šejka" iz Savdske

Arabije, teologa šejka Abdulaha al-Ghoudayana. Poleg vsega omenjenega pa ponuja tudi

kontakte z drugimi salafističnimi »spletnimi šejki« iz Saudske Arabije in Jemna. Center

nasprotuje vsem drugim islamističnim organizacijam v državi, saj po njegovem mnenju vsi

delajo narobe in so ponarejevalci.

Poleg osrednjega centra Al-Forqane obstajajo tudi druge salafistične organizacije. Mnogi

od njenih ustanoviteljev so bili takrat stari trideset ali štirideset let in so se rodili ter

odraščali v Bruslju. Skoraj vsi so povezani ali so bili povezani s savdskim Islamskim centrom

v Bruslju. Eden izmed njih je tudi Mustafa Kastit. Diplomiral je na univerzi v Medini

(Savdska Arabija). Leta 1997 se je pridružil islamskemu centru v Bruslju in od leta 2012

Inštitutu Al Khautar, kjer deli svoje znanje. Kastit je prepričljiv, njegova salafistična

retorika je močna, jasno govori in obvlada tako francoščino kot tudi klasično arabščino.

Njegova predavanja pritegnejo številne mlade vernike. Kastit se zavzema tudi za t. i.

Palestinsko vprašanje, zaradi česar so mu naklonjeni mladi levičarji v Bruslju. Leta 1999 je

Kastit na ulici Rue des Fabriues 56–58 v Bruslju, ustanovil Inštitut Imam Al Bokhari, kjer je

učil arabski jezik in različne islamske vede. Dolgo je bil aktiven pri reviji Al-Balagh, v

katero je vključeval pomembne salafi učenjake. V centru Imam Al Bokhari je druga

generacija povezave z bruseljskim islamističnim centrom poslušala Kastitovo lekcijo

salafistične ideologije. Predstavnika te druge generacije sta bila tudi Daoud Beveren in

Rachid Haddach. Ven Beveren je bil spreobrnjenec v islam, ki je bral koran brez naglasa.

Njegovo vedenje, brada, apokaliptične pridige in moraliziranje mu je dajalo oznako

guruja. Haddach pa je bil t. i. »homeboy«, ki je redno govoril v žargonu maroške mladine v

35

Bruslju, mešanici francoščine v maroškem narečju z občasnimi verskimi reki. Imel je lastno

karizmo, stvari je razložil preprosto in jasno, na videz kot boksar. V svojih pridigah se je

vračal h gojenju islamske identitete. Po mnenju Benyaicha je bil eden izmed najmanj

intelektualnih salafističnih pridigarjev v Bruslju, a zato nič manj učinkovit.

Center Imam Al Bokhari je sodeloval z mošejo Arafata v kanalskem predelu Molenbeeka.

Imam Adil al-Jattari je bil pogost gost na predavanjih in konferencah omenjenega centra.

Beveren je leta 1997 blizu centra Al-Bokhari ustanovil center »Le Jardin des Jeunes«, v

katerem sta obe instituciji ponujali versko in arabsko izobraževanje. V institucijah so

izobraževali isti ljudje, kot sta Kastit in Van Beveren. Center je bil zelo aktiven na

socialnih omrežjih (Facebook, Twitter) in bil odprt podnevi za ženske ter ponoči za moške.

Salafistične organizacije so dajale močan poudarek mladim, ena izmed teh je bil Center El

Hikma (elhikma.be). Spletna stran je ponujala celovit pregled nad dejavnostmi – od

verskega pouka in športnih dejavnosti do izobraževalnih.

Drugi salafistični pridigar v Bruslju je bil Illias Azaouaj, ki je deloval v mošeji Al Amal v

Anderlechtu. Azaouaja so sredi aprila 2013 v Siriji aretirale oborožene skupine. Kaj je

takrat delal v Siriji, ni povsem jasno, je pa po novinarskih poročilih in na podlagi govoric v

Bruslju bil v Siriji skupaj z bruseljskimi borci.

Benyaich (2013) omenja, da obstaja cela vrsta drugih pridigarjev, kot so Youssef Nouali,

Tarik Lachiri, Belkacem Gouni, Amdouni Hassan Abu Chai in še mnogi drugi. Njihovi govori

so objavljeni na kanalu YouTube, Dailymotion in na islamskih kanalih Dawa Ilam TV, Islam

TV. O številnih bruseljskih salafistih obstajajo CD-ji in knjižice, ki so naprodaj v lokalnih

knjigarnah. Večina salafističnih pridigarjev ima Facebook in spletne strani. Prek Facebooka

so se povezovali z drugimi salafističnimi skupinami in ustvarjali priljubljene skupine na tem

družbenem omrežju.

Na povabilo salafističnih pridigarjev so v Bruselj iz drugih delov države in drugih držav

prihajali predavat salafisti. Tako je egiptovski salafist Abu Ishaq al-Howayni 29. maja 2010

na predavanju v stavbi bruseljske pivovarne v Sint-Jans-Molenbeek priklical na tisoče

gledalcev. Po Benyaichu so za strukturirani vpliv salafizma v Bruslju krivi bruseljski

salafistični pridigarji. Obstaja namreč več neuradnih izobraževalnih salafističnih ustanov in

neprofitnih organizacij, povezanih z založništvom, tiskarskimi podjetji, knjigarnami in

mošejami.

Benyaich (2013) opozarja, da prej ni bilo nikoli toliko mošej pod salafističnim vplivom, kot

jih je sedaj. Salafizem prinaša prevladujoče paradigme v sunitskem islamu. Predvsem

36

globalizacija, internet in Savdska Arabija pa so pripomogli, da se je arabsko-islamski svet

premaknil v desno. V številnih mošejah v Bruslju je zaznati salafistične težnje, vendar je

težko reči, da je mošeja dejansko salafi. Upoštevati je treba dva elementa. V Belgiji je

mošeja neprofitna zasebna organizacija. V Maroku pa je mošeja javna organizacija, ki je

pod nadzorom ministrstva za dotacije in islamske zadeve. Po napadih na dvojčka v New

Yorku 11. septembra 2001 so v Maroku odkrili veliko neformalnih ali nezakonitih mošej pod

vahabističnim in salafističnim vplivom. Maroške obveščevalno-varnostne službe so postale

še bolj pozorne na tako vrsto mošej po samomorilskih napadih v Casablanci leta 2003, v

katerih je bilo približno 45 mrtvih in več kot 100 poškodovanih.

Benyaich (2013) razlaga, da so mošeje seveda neprofitne orgnizacije in da imajo upravni

odbor in skupščino. Sprašuje se, kako lahko označimo mošejo za salafistično. Navsezadnje

je lahko odbor pripravljen slediti salafističnim idejam, skupščina in imam pa ne. Ali pa

obratno. Znotraj organizacije se lahko pojavljajo različne težnje. Vizije in ideologije se

lahko razlikujejo navznotraj in med člani, obiskovalci (redni in mimoidoči), v imamu itn. V

mošeji obstajajo različne ideološke in verske skupine. Nenaden premik ravnotežja, na

primer s spremembo odbora ali skupščine ali s prihodom karizmatičnega imama, lahko

povzroči velik premik. Poleg tega pa ima ideologija dva dejavnika tržne logike. Prvi

dejavnik je načelo »plačnik plača«. Nekatere mošeje pridobivajo denar preko savdskega

veleposlaništva ali drugih zalivskih držav. To je sicer vedno javna skrivnost, saj je veliko

črnega denarja v obtoku svetovnih mošej. Drugo načelo pravi, da »plačnik izbira« imama,

ki temelji predvsem na njegovih osebnostnih in retoričnih sposobnostih. Maroške molilnice

so kot živi organizmi, včeraj je bila lahko mošeja sufistična, kjer zagovarjajo zmerni

maroški islam, danes pa je salafistična. Kar je danes salafistično, je jutri lahko pod

vplivom Muslimanske bratovščine. Večnamenska narava mošej omogoča zapleteno in

občutljivo označevanje. Vendar je Benyaich (2013) v raziskavi ocenil, da obstaja veliko

mošej pod salafističnim vplivom, in sicer malo manj kot polovica vseh maroških mošej v

Bruslju (slika 6). A zaradi hitro spreminjajoče se situacije ni navedel imena mošej in

krajev, kjer so. Vendar se na sliki vidi, kje in v katerih občinah mesta Bruselj se nahajajo

(Bruselj, Sant-Joost-ten-Node, Schaarbeek, Sint-Jans-Molenbeek, Anderlecht).

37

Slika 5: Pregled maroških mošej s salafističnimi tendencami v Bruslju v aprilu 2013 (vir: Benyaich,

2013)

Benyaich glede džihadističnega salafizma v Bruslju v raziskavi omenja, da je v zadnjih

dvajsetih letih veliko belgijskih državljanov in ostalih, ki živijo v Belgiji, sodelovalo v

islamističnih bojih v tujini. V zadnjih letih je prišel do podatka, da načrtujejo tudi izvedbo

napada v Bruslju in da napade po svetu načrtujejo v Belgiji. Ugotavlja, da je džihadistični

salafizem v Bruslju izvor celic, omrežij in ljudi različnih narodnosti. V osemdesetih in

devetdesetih letih 20. stoletja se je veliko ljudi, ki so živeli v Belgiji, v znak solidarnosti do

njihovih zatiranih muslimanskih kolegov borilo v Afghanistanu, Bosni in Čečeniji. Z

državljansko vojno v Alžiriji v začetku devetdesetih let 20. stoletja se je – kot navajata

Alain Grignardov in Rik Coolsaet – začela faza islamističnega nacionalizma. Nekateri

islamski izgnanci v Zahodni Evropi so se odločili podpreti nasilne teroristične skupine v

domovini.

Nekateri skrajneži Fronte pozdrav islamistom (FIS) in Islamske vojaške skupine (GIA) so iz

Evrope nadaljevali boj tako, da so gradili omrežje, izvajali propagandne dejavnosti, zbirali

denar in organizirali dogodke. Leta 1995 se je mreža vrtela okrog Ahmeda Zaouija,

vodilnega v FIS, in Tunizijca Tareka Maaroufija. Belgijske varnostne sile so takrat naletele

na džihadistični priročnik, ki je štel okoli osem tisoč strani in je bil posvečen Osami bin

Ladnu.

V tem času je nastalo več džihadističnih skupin, kot je bila Skupina salafistov za pridiganje

in boj (GSPC), katere vodja je bil Mellouk Farid in je imela mednarodni značaj ter

povezave na Balkanu, v Afganistanu in Pakistanu ter vključno s taborišči za usposabljanje.

Nastali sta tudi Skupina tunizijskega bojevnika in Islamistična skupina maroškega borca

(GICM). GSPC je namreč v letu 2007 postala Al-Kaida v islamskem Magrebu (AQIM).

38

Naznanilo globalnega džihada Osame bin Ladna je pridobilo privržence v Bruslju. Benyaich

navaja, da je v tistem času obstajal občutek, da je vedno več radikalizacije med ljudmi,

tudi med mladimi, ki so bili rojeni in živeli v Belgiji. Radikalizacijo so gojili v majhnih

skupinah, bila pa je tudi samoiniciativna (volkovi samotarji), zato je bila radikalizacija na

dnevnem redu sestankov varnostnih služb. V primeru maroških Belgijcev je potekalo tudi

sodelovanje med belgijskimi in maroškimi oblastmi.

Benyaich omenja tudi dva primera džihadistično-salafističnega terorja. Dva dni pred

napadom na dvojčka v New Yorku je Tunizijec Abdessatare Dahmane, mož razvpite Malike

El Aroud (belgijske islamistične aktivistke iz Molenbeeka), ubil protitalibanskega vodjo

Ahmada Shah Masuda. Že omenjeni Tunizijec Maaroufi pa je bil vključen v pripravo, saj sta

bila skupaj v Skupini tunizijskih borcev. Izkazalo pa se je tudi, da je bil Maaroufi lovec na

glave Al Kaide v državah Beneluksa.

Dva dni po 11. septembru 2001 je bil aretiran drugi Tunizijec, Nizar Trabelsi, ker je

načrtoval napad na NATO bazo v Belgiji (Kleine Brogel). Obsojen je bil na deset let zapora,

druga dva Tunizijca, Hisham Sliti in Adel Hkimi, pa sta bila obsojena v odsotnosti. Značilno

je bilo, da so te in druge celice v Belgiji in izven nje dobile neposredne ukaze za napade

od Osame bin Ladna iz Afganistana.

Ugotovljeno je bilo, da so maroški Belgijci sodelovali v napadih v Casablanci in Madridu.

Maroški Belgijec Ali Aaraas je zaprt v maroški celici zaradi suma vpletenosti v napade v

Casablanci. Leta 2008 je bil Abdelkader Belliraj skupaj z nekaterimi drugimi belgijskimi in

evropskimi Maročani aretiran in obsojen zaradi terorizma v Maroku. Prav tako pa so v Siriji,

Egiptu in Jemnu večkrat pridržali belgijske mladostnike in izvedli zaslišanje zaradi suma

novačenja borcev za džihad v Iraku.

Zgoraj navedena El Aroud, žena Dahmane, ki je umrl v napadu na Masuda, je vodila

kibernetski džihad. V belgijskem tisku je bila znana kot Mati Al Kaida v Evropi. Maroška

revija »Maroc Hebdo« jo je imenovala »La Diva du Jihad«. Znova se je poročila, tokrat s

Tunizijcem Moezemom Garsallaouijem, s katerim sta živela v Švici. Tam je bila obsojena

na krajšo zaporno kazen zaradi izvajanja džihadistične propagande. Nato so jo leta 2008

aretirali v Bruslju in jo leta 2010 obsodili na osemletno zaporno kazen zaradi novačenja za

džihad. Mož je bil obsojen v odsotnosti. Po podatkih Centra za usposabljanje in analizo

terorizma v Ženevi je bil Garsallaouie maja 2011 še vedno živ in je novačil francosko

govoreče aktiviste za usposabljanje in aktivnosti v Waziristanu, plemenskem območju na

pakistanski strani afganistansko-pakistanske meje, kjer je preostalo jedro talibanov in dom

Al Kaide. Garsallaouie je usposabljal in bil mentor na omenjenem območju Mohamedu

Merahu, ki je v Toulousu ubil sedem ljudi (vojake, učitelja in učence v judovski šoli).

39

Valonka Degauge Muriel in njen maroško-belgijski mož Issam Goris sta bila v Bruslju

vključena v salafistična združenja. Leta 2005 je bila prav ona prva ženska, ki je izvedla

samomorilski napad v Iraku. Njen mož je bil ubit v Iraku. V istem obdobju so poročali o več

sto severnoafriških študentih v Iraku, od katerih jih je bila polovica tam z namenom

samomorilske misije – t. i. »Degauge smrtonosne misije«. Primer je pripeljal do aretacije

več ljudi v Bruslju, tudi v Flandriji in Valoniji, kjer je bil del mreže.

Omrežje okoli El Aroud in Garsallouieja je štelo nekaj dvajset posameznikov iz Molenbeeka

in Anderlechta, vključno s sinom slavnega spreobrnjenca Jeana-Françoisa Abdullaha

Bastina in nekdanjega kriminalca Hichama Beyaya, ki je ostal za nekaj časa v Waziristanu.

Ker je bil konec leta 2008 v Bruslju napovedan »Evropski vrh«, je obstajal sum, da je

Beyayo načrtoval teroristični napad. Prav tako pa to pojasnjuje dejstvo, da je bil istega

leta v času božiča v Bruslju odpovedan tradicionalni novoletni ognjemet.

V stik s pripadniki Islamske skupine maroških borcev in z drugimi terorističnimi celicami so

belgijski Maročani prišli v Belgiji, v bruseljskem Saint-Gilles in Vorst ter maroških in

španskih zaporih. S salafistično ideologijo (po možnosti z džihadistično obliko) v zaporih

vplivajo tudi na tiste, ki prej niso imeli nič opraviti z islamom in verskim nasiljem. V

zaporih pa uživajo zaščito muslimanov, ki so v zaporu.

Benyacih (2013) piše o enem izmed najbolj kontroverznih imamov v Bruslju Bassamu

Ayachiju. Ayachi je francosko-sirski imam, ki je od zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja

deloval v kraju Sint-Jans-Molenbeek in bil v devetdesetih letih 20. stoletja in v začetku

leta 2000 navdih za revolucionarni in politični salafizem. Ayachi je bil ustanovitelj

Islamističnega centra Belgije (CIB), ki ga ne smemo zamenjati z Islamskim kulturnim

centrom v Parcu du Cinquantenaire, še nekaj podružnic in spletne strani assabyle.be.

Skrbnika te strani sta bila njegov sin Abderrahmane Ayachi in Raphael Gendron, ki sta bila

leta 2006 obravnavana na kazenskem sodišču v Bruslju in bila obsojena antisemitizma,

revizionizma in spodbujanja k rasnemu sovraštvu. Ayachi je bil imam v Al-Quds mošeji.

Njegove pridige so agresivne. Ženske postavlja v zelo ranljiv položaj. Zagovarja, da je

poligamija mogoča in da se žensko lahko v hipu zapusti. Drugi človek, ki je bil ključ do

radikalizacije mladih v Molenbeeku, je bil spreobrnjenec Jean-François Abdullah Bastin, ki

je ustanovil drugo islamsko stranko v državi »Parti Citoyenneté et Prospérité« (PCP). Ta je

na zveznih volitvah leta 2003 pridobila osem tisoč glasov. Stranka je razpadla, Bastin pa je

na naslednjih zveznih volitvah s stranko Mladi muslimani (ABPJM) dobil štiri tisoč glasov.

Tudi Redouane Ahrouch je z islamistično stranko Islam na lokalnih volitvah leta 2012 uspel

zmagati in dobil dva sedeža, Anderlecht in Molenbeek. Stranka si prizadeva za uvedbo

širiatskega prava, kriminalizacijo splava in evtanazije ter obnovitev smrtne kazni.

40

Za Benyaicha (2013) je presenetljivo, da so Bassama Ayachija spregledale varnostno-

obveščevalne službe, saj se okrog njega ustvarja mreža džihadističnih salafistov, član

nizozemske Hofstad, islamistov, povezanih z umorom Thea Van Gogha ter Alija Tabichija,

skupaj z drugimi šestimi, vključno s sinom Ayachija, ki je bil leta 2012 obsojen novačenja

za džihad v Iraku in Afganistanu. Tabich je želel izvesti napad v Bruslju. Rekel je, da bi bilo

dobro izvesti napad z avtomobilom bombo ter da sta v Bruslju podzemna železnica in

igralnica.

Sprašuje se, ali je imel Ayachi funkcijo GPS, da privede varnostne in obveščevalne službe

do drugih omrežij. Novembra 2008 so ga aretirali italijanski varnostni organi, saj je skupaj

s svojim partnerjem Raphaelom Gendronom tihotapil dva Armenca in tri Palestince, ki so

nameravali izvesti napade na letališče Charles De Gaulle v Parizu. V Italiji sta bila

obtožena, ker sta ustvarjala logistično podporno mrežo mednarodni teroristični

organizaciji, povezani z Al Kaido. Po štirih letih zapora sta se julija 2012 po pritožbenem

postopku vrnila v Belgijo. Ayachi je ostal v Bruslju, Gendrona pa so sredi aprila ubili v

Siriji.

5.3 Stalni belgijski odbor I, Komisija za svetovanje in spremljanje

obveščevalno-varnostnih storitev

V Bruslju je pod salafističnim vplivom okoli trideset mošej. Po podatkih, objavljenih v

poročilu belgijskega stalnega odbora Intelligence Agencies Review Committee (ENNIR), se

je število od leta 2001 podvojilo. To je mreža 29 evropskih parlamentarnih odborov, ki si

izmenjujejo podatke s področja obveščevalno-varnostnih služb. Ta odbor meni, da se je

salafizem v vseh oblikah (puristični, politični, džihad) utrdil v državi. To je še posebej

opazno zaradi prisotnosti imamov ali vodij mošej in skupin vernikov, ki se zgledujejo po

zelo strogem in konservativnem islamskem gibanju. Večina teh mošej ni priznana, ker so se

izmaknile postopku preverjanja državne varnosti, ki je pozvana, da izda svoje mnenje.

Danes je na območju Bruslja priznanih le 13 mošej, medtem ko jih je, kot navaja La Libre,

najmanj 70 v regiji Bruselj in 320 po vsej državi (Vincent, 2016).

5.4 Politične stranke

41

Politična stranka, ki se največkrat odziva na pojav salafizma in s tem povezanega

radikalizma, je flamska desna parlamentarna stranka Vlaams Belang. Tako so se poslanci te

stranke Filip de Man, Bart Laeremans in Bert Schoofs leta 2007 na pojav salafizma in s tem

povezano financiranje odzvali s predlogom Resolucije o vzpostaviti prepovedi financiranja

mošej in islamskih institucij prek mednarodnih denarnih tokov iz naslova muslimanskih

fundamentalistov. Večkrat sta javno, v intervjujih in politično njihova predstavnika Bart

Laeremans in vodja Filip Dewinter opozarjala na pojav salafizma. Tako je Bart Laeremans

po objavi knjige avtorja Bilala Benyaicha zastavil poslansko vprašanje ministrici za

pravosodje Annemie Turtelboom. Opozoril jo je na ugotovitve iz knjige, širjenje

islamizacije, vse večjo prisotnost salafizma, financiranje s strani Savdske Arabije in

Katarja, visoke možnosti za teroristične napade v Belgiji in neodgovornost ter pasivnost

belgijske vlade. Ministrica je odgovorila, da se je tveganje za napad zelo povečalo in da to

ocenjuje Enota za usklajevanje in analizo ogroženosti (OCAD), ki je v pristojnosti

Ministrstva za notranje zadeve. Dodala je, da salafizem kot grožnjo varnostne službe

nenehno spremljajo. Povedala je še, da v poročilih ves čas opozarjajo nanj kot na nevarno

gibanje in da je bolj nenasilno, razen da podžiga socialna trenja in ustvarja polarizacijo. Iz

tega razloga ga varnostne službe tudi spremljajo, v skladu z zveznim načrtom o

radikalizaciji pa se izvaja ogromno ukrepov (posvetovanje, izmenjava informacij). Glede

financiranja so razširili pristojnosti enoti za finančni nadzor, tako da se ta organ lahko

ukvarja z ekstremizmom. Nadalje pa so aktivnosti glede tega vprašanja vnesli tudi v zvezni

načrt o radikalizaciji. Filip Dewinter je 11. septembra 2010, po deveti obletnici napada 11.

septembra v New Yorku, po organiziranem protestnem shodu Vlaams Belang pred

ameriškim veleposlaništvom v Bruslju po elektronski pošti in telefonsko dobival grožnje s

smrtjo. Zadevo je prijavil zvezni policiji, ki je potem aretirala osebo z imenom El Chazoini

Lishssin, živečega v Aalterju, salafista iz Dubaja, ki je sledil radikalnemu islamu. Dewinter

je marca leta 2016 izdal knjigo Inch'Allah? o islamizaciji Evrope.

Prav tako je oktobra 2013 poslanec stranke Nova flamska zveza (N-VA) Jan Van Esbroeck

postavil poslansko vprašanje, kaj je z grožnjo Iliassa Azaouaja, salafističnega pridigarja iz

Bruslja, naj se Belgijci pripravijo, da se je boj začel. Grožnjo je objavil na Twitterju.

Ministrica za pravosodje Joëlle Milquet je odgovorila, da varnostne sile ne morejo potrditi

oziroma ugotoviti, ali so bile grožnje na Twitterju Iliassa Azaouaja njegove ali jih je

objavila tretja oseba ali oseba, ki bi bila del skupine, ki je povezana z Al Kaido. Preiskava

še poteka.

42

5.5 Zakonodaja

V Kraljevini Belgiji so na podlagi sklepa Sveta Evrope z dne 13. junija 2002 o boju proti

terorizmu v kazenski zakonodaji dne 29. decembra 2003 prišle v veljavo določbe v zvezi s

kaznivimi terorističnimi dejanji. To so členi od 137. do 141. Kazenskega zakonika.

137. člen določa: »Teroristično dejanje je kaznivo dejanje, ki po svoji naravi ali kontekstu

lahko povzroči resno škodo državi ali mednarodni organizaciji, ter vse, kar je storjeno

namerno z namenom, da bi resno zastraševalo prebivalstvo ali neupravičeno sililo javne

organe ali mednarodne organizacije, da sprejme ali ne sprejme določene aktivnosti ali da

bi resno rušila ali uničevala temeljne politične, ustavne, gospodarske ali socialne strukture

države ali mednarodne organizacije.«

138. člen določa kazni za teroristična dejanja, ki jih zajema 137. člen.

139. člen se ukvarja s terorističnimi skupinami, ki opredeljujejo organizirano združenje več

kot dveh oseb, ustanovljeno na dolgoročni osnovi in z usklajenim delovanjem z namenom

izvršitve terorističnih dejanj, navedenih v 137. členu.

Zajema pa tudi določilo, da se organizirano združenje, katere pravi namen je politične,

sindikalne, človekoljubne, filozofske ali verske narave ali ki opravlja kateri koli drug

legitimen cilj, ne more kot tako šteti za teroristično skupino.

140. člen določa, da je kaznivo dejanje sodelovanje v dejavnostih teroristične skupine. Ta

opredelitev kot kaznivo dejanje zadeva stanje ali vsakogar, ki sodeluje v dejavnostih

teroristične skupine, skupaj z zagotovitvijo informacij ali materialnih virov ali prek katere

koli oblike financiranja dejavnosti teroristične skupine, vedoč da, tako sodelovanje

pripomore k izvršitvi kaznivega dejanja. Kazni za vodenje teroristične skupine so hujše kot

za sodelovanje.

18. februarja 2013 so Kazenski zakonik dopolnili s tremi kaznivimi dejanji: javno

spodbujanje k terorističnemu kaznivemu dejanju, novačenje za terorizem in usposabljanje

za terorizem. Ti členi so bili v belgijsko zakonodajo vneseni na podlagi sklepa

2008/919/JHA Sveta Evrope z dne 28. novembra 2008.

Kazenski postopek obravnave osumljencev terorističnih kaznivih dejanj je v skladu s

splošnim pravom ob upoštevanju ustreznih pravil kazenskega postopka. Osumljenci imajo

popolnoma enake pravice kot vsak drug obtoženi med zasliševanjem in sodnim postopkom

ter možnost pritožbe glede na odločitve proti njim. Vendar pa narava terorističnih kaznivih

dejanj opredeljuje posebne preiskovalne metode, kot so telefonsko prisluškovanje, t. i.

43

proaktivne preiskave, infiltracijski ukrep, spremljevalni ukrepi, vključevanje uporabe

tehničnih naprav za vohunjenje v domovih, zaslišanje prič ob pogojih popolne anonimnosti,

tajni nadzor, ukrepi posebnega varstva ogroženih prič s strani odbora za zaščito prič.

Namen zakona, sprejetega 27. decembra 2005, je boljša preiskovalna praksa v boju proti

terorizmu in hudemu organiziranemu kriminalu. Za določene posebne preiskovalne metode

dopolnjuje njihovo uporabo. Na primer informatorji lahko v posebnih okoliščinah storijo

nekatera kazniva dejanja, določa uporabo posebnih spremljevalnih metod pri izvrševanju

zapornih kazni oziroma ukrepe, kadar je oseba zatajila njihovo izvedbo, določa izdelavo

poročila o uporabi posebnih preiskovalnih metod pri izvrševanju zaporne kazni ali ukrepov.

S 4. februarjem 2010 zakon določa vrsto posebnih in izjemnih metod pri pridobivanju

podatkov s strani obveščevalnih in varnostnih služb. Obe belgijski obveščevalno-varnostni

službi (civilna in vojaška) imata pri izvajanju njihovih nalog možnost uporabe posebnih

preiskovalnih metod.

Zvezno tožilstvo, katerega pristojnost pokriva celotno belgijsko ozemlje, je odgovorno za

pregon terorističnih kaznivih dejanj. Kadar obstaja sum terorističnih dejanj ali financiranje

terorizma, belgijski zakonik o kazenskem postopku omogoča zaseg premoženja. To velja za

vse, kar predstavlja predmete kaznivega dejanja, se uporablja ali je namenjeno za

uporabo za njegovo izvršitev, prihodki od kaznivega dejanja, premoženje, ki izhaja

neposredno iz kaznivega dejanja, lastnina ali vrednostni papirji, s katerimi nadomestijo

premoženje, in tudi prihodki iz njihove naložbe.

V boju proti terorizmu uporabljajo ekstra teritorialno pristojnost. Belgijska sodišča so

pristojna za teroristična kazniva dejanja, storjena izven Belgije, če kaznivo dejanje stori

belgijski državljan, če je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper belgijskega državljana ali

belgijski ustanovi ali instituciji ali organu Evropske unije, ki ima sedež v Belgiji.

Eksteritorialna kompetenca je uvedena na podlagi pravila mednarodnega prava, ki

zavezuje Belgijo. Od 6. februarja 2012 pa je v zakonu dopolnjena določba, da se storilec

ali teroristično kaznivo dejanje, storjeno v tujini, lahko kazensko preganja v Belgiji, čeprav

ni bil oziroma ni bilo odkrito v Belgiji.

Leta 2005 je Belgija prav tako sprejela nacionalni načrt boja proti radikalizmu. Načrt

vsebuje proaktivne, preventivne in kaznovalne ukrepe v boju proti terorizmu in med

drugim tudi proti vzrokom islamskega radikalizma in terorizma. Zajema sedem ciljnih točk.

Te so: radikalne spletne strani, radijske in televizijske oddaje, ekstremistični imami in

pridigarji, kulturni centri in društva pod belgijskim zakonom, radikalne skupine,

propagandi centri in zapori.

44

Službe, ki zastopajo Enoto za nacionalno koordinacijo, za vsako področje posebej izdelajo

posamezni akcijski načrt. Načrt zajema oceno situacije, določa, kako doseči cilje ter

organe, ki so vključeni v ta proces.

Da bi se preprečilo financiranje terorizma je leta 2004 prišlo do dopolnitev določb v

Zakonu o preprečevanju ali uporabi finančnega sistema za pranje denarja (z dne 11. 1.

1993). To pomeni, da so finančne institucije in drugi subjekti, vključeni v denarne tokove,

dolžni obvestiti Enoto za informiranje finančnega poslovanja (Cellule de Traitement des

Informacije Financières – CTIF) o kateri koli zadevi, pri kateri so osumljenci povezani s

financiranjem terorizma.

Prav tako so 28. decembra 2006 belgijski organi sprejeli kraljevo odredbo o posebnih

omejevalnih ukrepih v zvezi z osebami in subjekti v kontekstu preprečevanja financiranja

terorizma. Določbe predpisujejo zamrznitev premoženja osebam in subjektom, osumljenim

terorističnih dejanj, katerih sredstva niso ali ne morejo bili zamrznjena na osnovi

evropskih instrumentov za izvajanje resolucij ZN 1267 in 1373. Koordinacijski organ za

analizo ogroženosti (Organe de coordination pour l’analyse de la menace – OCAM) predlaga

ministrskemu odboru za obveščevalne in varnostne dejavnosti imena oseb, skupin ali

organizacij za vključitev v nacionalni seznam z namenom zamrznitve njihovega

premoženja. Končno odločitev sprejmejo ministri.

Prav tako je Belgija članica Projektne skupine za finančno ukrepanje proti pranju denarja

(Financial Action Task Force against Money Laundering – FATF) in uporablja vsa posebna

priporočila tega telesa v boju proti financiranju terorizma.

45

6 Salafizem kot varnostna grožnja

Da bi ugotovili, kakšno grožnjo varnosti salafizem predstavlja v evropski družbi, si lahko pri

ocenjevanju pomagamo s Flakerjevim člankom o analizi tveganja (1994). Flaker je razvil

teorijo analize tveganja za potrebe socialnega dela oziroma tistih strokovnjakov, ki so

odgovorni za varnost ljudi in za nevarnost, da bodo ljudje, ki jih obravnavajo socialne

službe, ogrožali druge ali sebe. Izhodišče za potrebo po analizi tveganja je na svojem

področju opredelil kot spoznanje, da diagnoza duševne bolezni ali ugotovitev, da je nekdo

nerazumen, ne pomeni nujno, da je nevaren. Iz tega je izšla zahteva, da je treba oceniti,

kakšno je konkretno tveganje, da se bo človek znašel v situaciji, ki bo realno nevarna zanj

in za druge (Pregelj, 2001).

Pri ocenjevanju tveganja vsebinsko loči med grožnjo in nevarnostjo. Zanj grožnja kaže na

nevarnost in nas nanjo opozarja. Grožnja še ni dogodek, ampak je le okoliščina, pogoj, da

se lahko dogodek zgodi. Je pokazatelj nevarnosti in ima to lastnost, da je stalno prisotna.

Nevarnost pa predstavlja dogodek, izid, za katerega obstaja določena verjetnost, da se bo

zgodil. Nevarnost je realna, grožnja pa potencialna. To je opisal na primeru bananinega

olupka. Bananin olupek je grožnja, obstaja pa nevarnost, da če stopimo nanj, tudi

pademo. Ocena tveganja je, kolikšna je verjetnost, da se nevarnost uresniči, če se ji

izpostavi s tveganim vedenjem. Tako v našem primeru subjekt, ki je pripadnik

ekstremističnega verskega gibanja salafizem, predstavlja grožnjo, pogoj, da zaradi

ekstremistične ideologije, prepričanja stori teroristično dejanje, ki predstavlja nevarnost

civilnih žrtev. Če se lotimo postopka ocenjevanja tveganja subjekta kot salafista v evropski

družbi na Flakerjev način, bi ocenjevanje potekalo na spodaj opisani način.

6.1 Opis situacije

Islamska država prek svetovnega spleta in svojih kanalov poziva svoje privržence, naj

obračunajo z »neverniki«, naj ubijajo državljane držav, ki sodelujejo v mednarodni

koaliciji proti džihadistom, naj se zanesejo na Alaha. To so že storili preko tiskovnega

predstavnika Abu Mohameda al Adnanija, in to v več jezikih, ko so pozivali k uboju

nevernih Američanov in Evropejcev.

46

6.2 Tabele za izdelavo ocene tveganja

V spodnjih tabelah ločeno opisujemo, kakšno grožnjo predstavlja vsako salafistično gibanje

in na kakšno nevarnost kaže.

Tabela 1: Primer džihadističnega salafizma

Grožnja (okoliščina) Nevarnost (dogodek)

Radikalno razmišljanje, prevlada islama,

ustvarjanje moči, kalifata, islamske

države, miselnost, da je islam edini, vera

je nad državo.

Nevključevanje v družbo, nasilje,

teroristične aktivnosti, udeležba v verskih

vojnah, na bojiščih.

Tabela 2: Primer purističnega salafizma

Grožnja (okoliščina) Nevarnost (dogodek)

Ustanovitev islamske družbe in države,

načela temeljnega islama, islam ima

prednostno mesto, izobraževanje je samo

versko.

Nevključevanje v družbo, širjenje

radikalne ideologije o islamski družbi in

državi, možnost prehoda v džihadistični-

revolucionarni ali politični salafizem.

Tabela 3: Primer političnega salafizma

Grožnja (okoliščina) Nevarnost (dogodek)

Kritičnost do obstoječih političnih sistemov

v muslimanskih državah, hočejo politično

akcijo, prisotnost.

Nesoglasja in tenzije do drugih dveh

salafističnih gibanj.

6.3 Grožnja in zaznavanje grožnje

Obveščevalne in varnostne službe zaznajo grožnjo pozivanja k terorističnim napadom. Sam

poziv sicer še ne pomeni nevarnosti za teroristično dejanje. A glede na prejšnje pozive je

to sprožilo teroristične napade na evropskih tleh. Bodisi to storijo organizirane teroristične

celice bodisi tako imenovani volkovi samotarji. Se pravi, da obstaja verjetnost, da se bo

47

nevarnost zgodila. Po Flakerju (1994) ima grožnja to lastnost, da je pokazatelj nevarnosti

in jo kot tako vključimo v svoj pomenski svet. S tem ko vemo, da se neki nevarni dogodki

dogajajo, se utrjuje prepričanje, da obstaja grožnja teh dogodkov in se veča verjetnost, da

do nevarnega dogodka tudi pride.

6.3.1 Opozorilo, ki kaže na grožnjo

Na terenu se izvajajo aktivnosti, kot so: prisotnost oseb, povezanih s terorističnimi

aktivnostmi, potovanje iz držav, kjer je verska vojna, zbiranje v salafističnih centrih,

molilnicah, zborovanja in molitve na ulicah, aktivnosti na socialnih omrežjih, najemanje

nepremičnin, nakup večjih količin snovi, ki bi lahko bile uporabljene v teroristične

namene, spremljanje salafističnih govorov prek spletnega omrežja.

6.3.2 Gostota salafistične prisotnosti

Pripadniki salafističnih gibanj se v našem primeru ne nahajajo vsepovsod, ampak na

območju, kjer je zelo številčna muslimanska populacija. Po statističnih podatkih BISA

(Inštitut za statistiko in analizo v Bruslju) je v Bruslju z regijo 19 občin, kjer je po podatkih

varnostnih služb okoli 30 mošej pod salafističnim vplivom. Od tega so v občinah

Anderlecht, Bruselj, Evere, Ganshoren, Jette, Koekelberg, Schaarbeek, Sint-Agatha-

Berchem, Sint Gillis, Sint-Jans-Molenbeek, Sint-Joost-ten-Node, Vorst po številčnosti glede

na ostale belgijske nacionalnosti v samem vrhu Maročani. To predstavlja 12 bruseljskih

občin, v katerih so poleg belgijskih prebivalcev na drugem mestu Maročani, ki pa so bili po

podatkih Benyaicha indoktrinirani v salafistično ideologijo. Po raziskovalnih podatkih je na

območju veliko mošej, a jih je registriranih le 13, neregistriranih jih je 70 (Vincent, 2016).

V takih neznanih, nevidnih mošejah se izvajajo radikalne salafistične pridige, kar povečuje

verjetnost tveganja za radikalno razmišljanje.

6.3.3 Resnost grožnje

Resnost grožnje predstavlja radikalno razmišljanje, ki se lahko sprevrže v nasilje,

teroristične aktivnosti in privede do civilnih žrtev.

6.3.4 Dejavniki tveganja

Dejavniki, ki povečujejo tveganje, so povezani z dejstvom, da je na tem območju po

statističnih podatkih veliko brezposelnih, predvsem mladih, brez izobrazbe, ki se

48

preživljajo s kriminalnimi dejanji (tatvine, ropi, droga). Izjava nekdanjega direktorja

Centra za enake možnosti Belgije Jozefa De Witte potrjuje, da obstaja povezava med

socialnimi ekonomskimi razmerami in udeležbo tujih borcev v Siriji in Iraku. V Belgiji je na

področju zaposlitve in izobrazbe luknja med lokalnim prebivalstvom in imigranti višja kot

kjer koli v Evropi. Belgijski raziskovalni novinar Chris de Stoop ugotavlja, da so slabe

zaposlitvene možnosti, slaba bivališča in slaba izobrazba v Molenbeeku velik vzrok reakcij

lokalnega prebivalstva. Tako stanje je privedlo do nemirov na ulicah, kar lokalni prebivalci

vidijo kot klic v sili, saj če oblasti ne bodo spoznale vzrokov, bo to privedlo do propada

mladih (Coolsaet, 2016).

Zato lahko povzamemo, da so v nevarnosti predvsem mladi, ki so brez prihodnosti in še

iščejo svojo identiteto. Tveganje pa se povečuje, če je na območju stalna prisotnost

salafistov (zborovanja na ulicah, pozivi k pogovorom, javne molitve), prisotnost

salafističnih mošej in molilnic, dostopnost do salafistične in džihadistične literature,

širjenje ideologije po vzpostavitvi kalifata, izražanje o preziranju belgijske družbe,

sovražni govori proti zahodu, Belgiji, zadrževanje oseb s teroristično preteklostjo v tem

okolju. Ali kot je izjavil Alain Grignard, da je skupina Islamska država podaljšek fenomena

mestnih tolp, saj se mladi muslimani, ki jih je v preteklosti zaznamovala socialna in/ali

kriminalna delikvenca, pridružujejo Islamski državi.

6.4 Nevarnost

6.4.1 Definicija dogodka

Vsako salafistično gibanje predstavlja grožnjo, ki lahko privede do določene nevarnosti.

Tako v puristični veji gibanja nevarnost predstavlja nevključenost v družbo, širjenje

radikalne ideologije o islamski družbi in državi, prestop in aktivnost v revolucionarni

(džihadistični) in politični salafizem. V politični veji nevarnost predstavljajo predvsem

nesoglasja in tenzije do ostalih dveh vrst gibanj, ki lahko glede na ideologijo privedejo do

nasilja džihadistične veje gibanja. Ta pa predstavlja največjo nevarnost, saj v samem

jedru za voljo radikalnega islama in enega boga zagovarja nasilje, teroristične aktivnosti,

udeležbo v verskih vojnah in na bojiščih. Vse to pa v zahodnih in evropskih državah

predstavlja nevarnost civilnih žrtev.

6.4.2 Verjetnost dogodka

49

Ker nimamo točnega podatka o številu salafistov oziroma so navedene številke rezultat

raziskovanja na terenu že omenjenih raziskovalcev in novinarjev, je težko izračunati točno

verjetnost dogodka. A glede na opisane grožnje je nevarnost verjetna in če uporabimo

statistične podatke raziskovanj s terena, bi vrednostno lahko verjetnost ocenili z

domnevno oceno.

6.4.3 Definiranje verjetnosti dogodka

Verjetnost širjenja salafizma povečujejo podatki, da je v bruseljski regiji 19 občin s 30

mošejami pod salafističnim vplivom, da so v 12 občinah na drugem mestu v večini

Maročani, ki so bili po podatkih Benyaicha indoktrinirani v salafistično ideologijo, in

podatki iz študije »L'Iris et le Croissant« sociologa z imenom Felice Dasetto (2011), da je v

Bruslju več kot 250.000 prebivalcev, ki imajo muslimanske korenine (četrtina prebivalstva

mesta), ter da je po Benyaichevi oceni število vernih muslimanov v Bruslju, ki obiskujejo

mošeje in prakticirajo islam, od 120.000 do 150.000. Od tega je od 80 do 90 % sunitov, od

tega je vsaj 10 %, od 9.600 do 13.500 salafistov.

Verjetnost, da se muslimani v Bruslju udeležijo pridig v mošejah, molilnicah pod

salafističnim vplivom, srečajo s salafistično ideologijo, literaturo na ulici ali skozi vse

močnejša socialna omrežja, je glede na zgoraj navedene podatke 10-odstotna, glede na

podatke Benyaicha (2013). Verjetnost, da se muslimani poistovetijo s salafistično

ideologijo, je glede na podatek varnostnih služb, da se je število mošej pod salafističnim

vplivom od leta 2001 podvojilo, 50-odstotna. Verjetnost, da se muslimani radikalizirajo in v

imenu džihada gredo na bojišča v Sirijo in Irak, pa pove podatek iz članka Coolsaet (2016),

da je število belgijskih državljanov muslimanske vere, ki se borijo na bojiščih v Siriji in

Iraku, do januarja 2016 naraslo na 470. Tudi podatek, da je bilo vsaj 57 oseb, ki so

povezane s celico džihadističnega salafističnega vodje Khalida az-Zerkanija, katere mreže

je bil tudi realizator terorističnega napada 13. novembra v Parizu, iz Bruslja, ni

zanemarljiv. Po Bakker in Singleton (2016) ima Belgija med zahodnimi državami največje

število borcev v Siriji in Iraku na milijon prebivalstva, in sicer več kot 40, kar je skupno 440

borcev. To pomeni, da se je število v dobrem letu povečalo na 30 borcev. Kar pomeni, da

se verjetnost radikalizacije povečuje. Kot opisujeta Stern in Berger (2014), se večina tujih

borcev bori pod vplivom džihadističnega salafizma, ki verjame, da je vsaka vlada, ki je ne

vodi Šaria zakon, nelegitimna in nezvesta. Zato džihadistični salafizem uporablja nasilje in

se zavzema za padec takih režimov. Z izbruhom državljanske vojne poleti 2011 v Siriji je

džihadistični salafizem postal večji, bolj viden in aktiven. Od leta 2011 je na tisoče

50

džihadističnih borcev zapustilo domače države, da bi se vključilo v oborožene spopade v

Siriji in Iraku.

6.5 Določitev vrste škode

Stopnja škode, kot jo salafizem predstavlja na evropskih tleh, v našem primeru v Kraljevini

Belgiji, je zelo velika. V prvi vrsti ruši temelje demokratičnih družb. Z ideologijo o nujnosti

islamske družbe in države, o prednostnem pogledu islama, enotnosti boga in nevključitvi v

sodoben povečuje nevključevanje muslimanske skupnosti v zahodno družbo. S tem pa še

povečuje razliko med muslimansko skupnostjo in zahodno družbo. Še večjo škodo pa

predstavlja džihadistični salafizem, ki vzpodbuja nasilje za dosego svojih ciljev. Do moči,

kalifata in oblasti hočejo priti s silo. Džihad je za njih jedro muslimanske vere. Nasilje

uporabljajo proti državam in posameznikom in delujejo na Zahodu ali v muslimanskem

svetu. Vse to predstavlja veliko nevarnost civilnih žrtev, poškodovanja tujega premoženja,

vzbujanja strahu pri ljudeh, omejevanja svobode, širjenja sovraštva ter negativno vpliva

tudi na gospodarstvo (strah zadrževanja v trgovskih centrih, upad turizma, neuporaba

javnih prevozov, letal, strah pred letališči, veliki stroški zagotavljanja varnosti).

Stopnja škode je velika, saj lahko privede do žrtev in škode na različnih področjih.

Nevarnost, in s tem povezano tveganje, pa je glede na zgoraj opisano tudi razmeroma

velika. Če analiziramo zgoraj navedene podatke, ugotovimo, da velika gostota salafističnih

centrov v okolju, kjer je večina muslimanske skupnosti in kjer je ogromno interakcije s

salafistično ideologijo (na ulici, mošeje, socialna omrežja, pozivi k pogovorom, knjigarne),

povečuje verjetnost tveganja, da se ideologija salafizma širi. S tem pa se širi tudi

džihadistični salafizem. K radikalizaciji in simpatiziranju nasilnega salafizma pa – kot smo

ugotovili – pripomorejo tudi socialno-ekonomski dejavniki, kot so brezposelnost, slaba

bivališča in neizobraženost, kar privede tudi do kriminalnih dejanj (preprodaja drog,

tatvine, ropi …).

51

7 Zaključek

7.1 Verifikacija tez

Na začetku diplomske naloge smo postavili tezo, ki jo bomo v nadaljevanju verificirali.

Teza: Gibanje salafistov džihadistov predstavlja večjo varnostno grožnjo za družbo kot

ostala salafistična gibanja.

Nasilje je temeljno vodilo v džihadističnem salafizmu. Njihovo prepričanje je, da lahko

samo s silo in revolucionarnim bojem dosežejo svoj cilj, to je nastanek prave islamske

države in širjenje čiste islamske družbe. Samo bog je njihov vladar in zakonodajalec. Vera

iz časov preroka Mohameda in njegovih treh generacij naslednikov je njihovo vodilo. Ne

odobravajo ostalih dveh salafističnih gibanj. Ne sprejemajo drugih oblik islamske vere ter

ostalih ver. Za njih so vsi neverniki, saj je njihova oblika edina prava različica islama.

Njihovo ideološko prepričanje nasprotuje kakršnemu koli sodelovanju z muslimani, ki so

vključeni v zahodni svet, ter vsem zahodnim družbam. Džihad je njihovo jedro. Nasilje

izvajajo v zahodnih in arabskih državah. Z nasiljem vplivajo na posameznike tako, da jih

obtožujejo kršenja verskih norm, za katere pričakujejo, da se jih popolnoma spoštuje. Že

sama ideologija predstavlja grožnjo in potencialno nevarnost za družbo.

Druga značilnost, ki povečuje grožnjo, pa je vezana na samo naravo, značaj in zgodovino

privrženca gibanja. Posameznik se namreč z ideologijo identificira in evidentira. Ideologija

džihadističnega salafizma samo pripomore k izvajanju nasilja. To je v imenu vere ali pa

globokega sovraštva posameznika do zahodne družbe in do krivice, ki se mu godi, plod

maščevanja ali pa bežanja pred organi pregona. Iz zgoraj naštetih primerov lahko

povzamemo, da izhaja večina terorističnih dejanj, katerih storilci so simpatizirali

džihadistični salafizem, iz 2. in 3. generacije, to so otroci priseljencev, ki so živeli v

priseljenskih soseskah, slabih bivališčih, bili brezposelni in brez izobrazbe. Nekateri so bili

znani po izvršitvah kaznivih dejanj, kot so preprodaja drog, nasilništvo, tatvine, ropi, drugi

pa neznani in so svoje življenje preživljali na ulicah. Okolje, kjer je večina priseljencev,

pri katerih so opazne velike razlike v primerjavi z razvitimi soseskami belgijskega

prebivalstva, je spodbujalo njihovo radikalno razmišljanje in preziranje zahodne družbe.

Glede na zgoraj opisano lahko tezo potrdimo v celoti, saj same posledice povedo, da

gibanje salafistov džihadistov znatno ogroža varnost družbe.

52

7.2 Povzetek glavnih ugotovitev

Salafizem je kot gibanje ekstremno in vsako ekstremistično gibanje privede do

ekstremnega razmišljanja, ekstremnih aktivnosti in ekstremnih posledic. Sotlar (Kuhar,

2015) opisuje ekstremizem kot politični termin, saj označuje predvsem dejavnosti, ki so

moralno, ideološko in politično v nasprotju z zapisanimi (zakonskimi in ustavnimi) normami

države in nezapisanimi normami družbe, ki so skrajno nestrpne do drugih, ki zavračajo

demokracijo kot sredstvo vladanja in načina reševanja problemov in ki v skrajni obliki tudi

zavračajo obstoječi družbeni in ustavni red. Pri salafizmu opazimo vse lastnosti

navedenega opisa. Salafizem je razvil tri skupine, ki pa jih med seboj združujeta

monoteizem in želja po islamski državi ter islamski družbi, loči jih le način, kako to doseči.

Puristični bi to storil nenasilno z verskim izobraževanjem, politični nenasilno z

udejstvovanjem na političnem prostoru, džihadistični pa z vsemi sredstvi, s silo, saj je

džihad prispodoba uspeha.

V Belgiji je zelo konservativen salafizem vplival na islamski radikalizem s pomočjo Savdske

Arabije. Z njeno finančno podporo je bil zgrajen islamski kulturni center v Bruslju, od

koder pa se je po ugotovitvah raziskovalnih novinarjev, politologov in socialnih delavcev

širilo salafistično razmišljanje po državi, ki je preraslo v zelo ekstremno. To je na zahtevo

belgijskih oblasti pogojevalo odhod imama, ki je pozival k džihadu in nasprotoval zahodnim

družbam. Tako se je številna muslimanska populacija v Bruslju srečala s salafistično

ideologijo. Savdski salafizem je zelo vplival na priseljence iz Maroka in Alžirije, ki so v

Belgijo kot delovna sila prišli na podlagi migracijskega sporazuma.

Ker je bila Belgija na področju priseljevanja zelo liberalna in je dopuščala tudi prihod

družin priseljencev, se je muslimanska skupnost v Belgiji, predvsem v Bruslju, zelo

razširila. Tako so nastajale priseljenske soseske s številno muslimansko skupnostjo. Zaradi

slabe razvitosti, slabih bivališč, brezposelnosti in neizobrazbe mlajše generacije nimajo

prihodnosti oziroma imajo manj možnosti od lokalne belgijske družbe. Zaradi vseh naštetih

dejavnikov lahko v posamezniku nastopi proces iskanja lastne identitete, vere, upanja v

boljše življenje. Pri tem pa lahko najdejo svojo nišo pridigarji in naborniki, ki skušajo

indoktrinirati obupane in jezne posameznike, ki bi v salafizmu našli odgovor na svoje

težave. Tako Benyaich (2015) opisuje, da je radikalizacija proces občutka odtujitve

posameznika, indoktrinacije in različnih vzrokov, ki tvorijo dejavnike tveganja. Občutek

odtujenosti posameznika v družbi in okolici s pristopom indoktrinacije, v našem primeru

salafistične ideologije, in verskih, kulturnih, političnih, družbeno-ekonomskih ter

psihosocialnih vzrokov privede do različnih dejavnikov tveganja. To pa vsak posameznik,

53

skrajnež, čuti po svoje in se tudi pri vsakem drugače odraža. Če je vzrok verski ali kulturni,

se lahko odraža v skrajnem in nasilnem fanatizmu, če je vzrok politični, skrajneži pogosto

krivijo sistem (neupravičeno obravnavanje, zatiranje, prevlada zahodnih sil v arabskem

svetu, pomanjkanje pravic, negativne izkušnje s policijo, sodstvom, mediji, političnimi

institucijami). Vse to lahko vodi k radikalizaciji in ekstremizmu. Potem so tu še družbeno-

ekonomski vzroki: odraščanje v revnih soseskah, neenako obravnavanje na področju

izobraževanja, zaposlovanja, brezposelnost in pomanjkanje družbene mobilnosti, slika

gospodarskega izkoriščanja regije, zaradi česar nastopi razočaranje, kar pogojuje

radikalizacijo. Omeniti pa je treba še psihosocialne vzroke, kot so kriza identitete,

pomanjkanje samospoštovanja, odraščanje v problematičnih izobraževalnih ustanovah,

izguba ali izkušnja smrti družinskega člana, mladoletniško prestopništvo in s tem povezana

višja normativna strpnost do nasilja. Vse to lahko prinese občutek nemoči, nesmisla,

obupa, nezaupanja v skupnost, katere del je posameznik, to pa privede k iskanju

pripadnosti skupini. Zato lahko povzamemo, da je radikalizem skupek več vzrokov, ki

privedejo do tveganja prestopa k salafizmu. S kakšno vejo salafizma se posameznik

identificira, pa je odvisno od prej naštetih vzrokov.

Lahko rečemo, da glede na socialne, verske, politične, kulturne, zgodovinske in

demografske dejavnike salafizma ne bomo izkoreninili. Lahko pa z določenimi

preventivnimi ukrepi in dodatnimi ukrepi obstoječe zakonodaje omilimo njegovo širjenje in

s tem preprečimo nastanek nevarnega in nasilnega salafizma džihadistov. Kot je omenil

Lobnikar (Kuhar, 2015), da če želimo neko vedenje upravljati, ga je treba najprej razumeti

v njegovih pojavnih oblikah. To pa zahteva aktivno kolektivno preventivno delo vseh

institucij na zvezni, državni in lokalni ravni z aktivno politiko prepoznavanja in

odpravljanja vzrokov radikalizacije. Tako je zvezna belgijska vlada po napadih v Parizu

odobrila 12 dodatnih ukrepov proti radikalizmu in terorizmu, in sicer: razširitev

terorističnih dejanj in zakonov, da bi bilo bolj učinkovito kaznovanje, razširitev seznama

kaznivih dejanj, ki povzročajo uporabo posebnih preiskovalnih metod, razširitev možnosti

za odvzem državljanstva, začasni odvzem osebne izkaznice, zavrnitev izdaje in odvzem

potnega lista, izvajanje zamrznitve nacionalnih sredstev, pregled gibanja tujih borcev z

dne 25. septembra 2014, izmenjava informacij, pregled načrta radikalizma, nadzor

radikalizma v zaporih, reforma varnostno-obveščevalnih služb in Sveta za nacionalno

varnost, uvedba vojske za izvajanje posebnega nadzora, krepitev analitičnih zmogljivosti

državne varnosti. Kot ugotavlja Benyaich, je polarizacija družbe tudi problem in vzrok

ekstremnega razmišljanja, saj je v družbi velika razdeljenost in tudi neenakost ter vidne

razlike.

54

8 Uporabljeni viri

Amerongen, A. (2008). Brussel: Eurabia. Amsterdam/Antwerpen: Atlas.

Amghar, S. (2014). Un salafisme à la française? Causeur.fr. Pridobljeno na

http://www.causeur.fr/le-salafisme-a-la-francaise-28625.html#

Amghar, S., Boubeker. A., Emerson, M., Allen, C., Amiraux, V., Godard. B. et al. (2007). European

Islam. Chalenges for public policy and society. Bruselj: CEPS.

Adraou, M. (2014). Radical milieus and salafis movements in France: ideologies, practices,

relationships with society and political visions. San Domenico di Fiesole: European

University Institute. Pridobljeno na http://cadmus.eui.eu/handle/1814/31911

Adraoui, M. (2008). Purist salafism in France. Paris: Leiden University Repository. Pridobljeno na

https://openaccess.leidenuniv.nl/handle/1887/17230

Armborst, A. (2015). Salafi Jihadism and Jihadi Violence. Freiburg: Max Planek Insititut.

Pridobljeno na:

https://www.mpicc.de/en/forschung/forschungsarbeit/kriminologie/jihadism.html

Athos, A. (2015). Sharia4Belgium and crew guilty of Terror. Linkedin. Pridobljeno na

https://www.linkedin.com/pulse/sharia4belgium-crew-guilty-terror-alexander-

athos?trk=mp-reader-

card&trkSplashRedir=true&forceNoSplash=truehttps://www.linkedin.com/pulse/how-gif-

aly-raismans-floor-routine-got-me-permanently-jim-weber

Bakker, E. in Singleton, M. (2016). Foreign fighters in the Syria and Iraq conflict: statistics and

characteristics of a rapidly growing phenomenon. Foreign Fighters under International Law

and Beyond (str. 9-25). Hague: T.M.C. Asser Press. Pridobljeno na

https://books.google.be/books?id=1mSmCwAAQBAJ&pg=PA9&lpg=PA9&dq=e.+bakker+in+m

.+singleton+fighters&source=bl&ots=1RWW6L4qSc&sig=cTcUngoGXKa8jkI7Y4Y2MzqqZls&hl=

nl&sa=X&sqi=2&ved=0ahUKEwjn_uSrgPnOAhVLWxoKHaMkCuYQ6AEIOzAC#v=onepage&q=e.%

20bakker%20in%20m.%20singleton%20fighters&f=false

55

Benyaich, B. (2015). #Radicalisme#extremisme#terorrisme. Leuven: Bilal Benyaich & Uitgeverij

Van Halewyck.

Benyaich, B. in Zibar, O. (2013). Islam en radicalisme bij Marokkanen in Brussel. Kessel-Lo: Bilal

Benyaich & Uitgeverij Van Halewyck.

Belgian counterterrorism police kill 2, arrest 1 in Verviers raid (15. 1. 2015). CBC News.

Pridobljeno na http://www.cbc.ca/news/world/belgian-counterterrorism-police-kill-2-

arrest-1-in-verviers-raid-1.2902052

Belinen, P. (2007). Islamicization of Antwerp. The Brussels Journal. Pridobljeno na

https://www.brusselsjournal.com/node/1974

Bouchaud, M. (2015). Sharia4Belgium' leader and dozens of other militants are sentenced to jail

time. VICE News. Pridobljeno na https://news.vice.com/article/sharia4belgium-leader-

and-dozens-of-other-militants-are-sentenced-to-jail-time

Bundesamt für Verfassungsschutz.(2014). Salafist Effort. Pridobljeno na

http://www.verfassungsschutz.de/en/fields-of-work/islamism-and-islamist-

terrorism/what-is-islamism/salafist-efforts

Coolsaet, R. (2016). What drives europeans to Syria, and to Islamic State? Insights from the

belgian case. Egmont – The Royal Institute for International Relations. Pridobljeno na

http://www.egmontinstitute.be/wp-content/uploads/2016/02/egmont.papers.81_online-

versie.pdf

Cottee, S. (2010). Mind Slaughter: The neutralizations of jihadi salafism. Studies in conflict and

terrorism, 33(4), 330-352.

Comite Permanent De Contole Des Services De Renseignements (2001). Rapport d’activités 2001.

Pridobljeno na

http://www.comiteri.be/images/pdf/Jaarverslagen/2001%20fr.pdf?phpMyAdmin=97d9ae9d

92818b6f252c014a4a05bdfb

Committee of experts on terrorism – CODEXTER. (2014). Profiles on counter-terrorism capacity -

Belgium. Pridobljeno na

https://rm.coe.int/CoERMPublicCommonSearchServices/DisplayDCTMContent?documentId=

0900001680641030

56

Cendrowicz, L. (2016). Brussels attacks: How Saudi Arabia's influence and a deal to get oil

contracts sowed seeds of radicalism in Belgium, Independent. Pridobljeno na

http://www.independent.co.uk/news/world/europe/brussels-attacks-saudi-arabia-

influence-oil-contracts-sowed-seeds-radicalism-belgium-great-mosque-a6745996.html

Dassetto, F. (2011). L' Iris Et Le Croissant. Leuven: Universite catholique de Louvain.

Dassetto, F., Ferrari, S., Marechal, B. (2007). Islam in the European Union: What’s at stake in the

future? Brussels: Directorate-General for External Policies, Policy Department. Pridobljeno

na http://www.europarl.europa.eu/thinktank/en/document.html?reference=IPOL-

CULT_ET(2007)369031

Erkul, A. (27. 7. 2012). Salafism the greatest threat to Belgium. De Morgen. Pridobljeno na

http://vladtepesblog.com/2012/07/30/salafism-the-greatest-threat-to-belgium/

Europol. (2015), European Union terrorism situation and trend report 2015. Pridobljeno na

https://www.europol.europa.eu/latest_publications/37

European Commission against Racism and Intolerance (2014). ECRI Report on Belgium. Pridobljeno

na

https://www.coe.int/t/dghl/monitoring/ecri/Country-by-country/Belgium/BEL-CbC-V-

2014-001-ENG.pdf

E-mag salafisme (31. 5. 2013). Vlaams Belang. Pridobljeno na

https://www.vlaamsbelang.org/files/2013-05-31-salafisme.pdf

Emerson, M. (2009). Ethno-religious conflict in Europe, Typologies of radicalisation in Europe's

Muslim communities. Centre for European Policy Studies Brussels. Pridobobljeno na

http://www.ceps.eu/publications/ethno-religious-conflict-europe-typologies-

radicalisation-europes-muslim-communities

Escobar, J. (2006). Middle East salafism and radicalization of muslim communities in Europe.

Herzliya: Meria Journal, 10(3). Pridobljeno na

http://www.rubincenter.org/?s=Middle+East+Salafism+and+Radicalization+of+Muslim+Com

munities+in+Europe

57

Esman, A. R. (2016). Antwerp terror arrests underscore growing threat to Europe and America. IPT

News. Pridobljeno na https://counterjihadreport.com/tag/sharia4belgium/

Fradkin, H. (2007). The history and unwritten future of salafism. Hudson Institute. Pridobljeno na

http://www.hudson.org/research/9865-the-history-and-unwritten-future-of-salafism

Fraihi, H. (2006). Undercover in klein Marroco. Antwerpen: Van Halewyck.

Hellyer, H. A. (2011). Across the Atlantic: Islam, Europe, and the repercussions of the attack.

Washington: Institute for Social Policy and Understanding. Pridobljeno na

http://www.ispu.org/Getpolicy/34/2367/Publications.aspx

Horst, F.W. (2011). Salafist jihadism in Germany. Herzliya: International Institute for Counter-

Terrorism. Pridobljeno na http://www.ict.org.il/Article.aspx?ID=729

Imam dies in mosque arson attack in Belgian capital (13. 3. 2012). BBC. Pridobljeno na

http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-17346927

International Institute for Counter Terrorism (2016). The Brussels Attacks – 22/03/2016 What do

we know? & Insights from ICT Experts. Pridobljeno na

https://www.ict.org.il/UserFiles/ICT-Brussels-Attacks-Mar-16.pdf

Islam in Belgium. (5. 9. 2008). Euro-islam.info, News and analysis on Islam in Europe and

North America Pridobljeno na http://www.euro-islam.info/country-

profiles/belgium

Hope, A. (2014). Sharia4Belgium trial starts amid massive security precautions. Flanders today.

Pridobljeno na http://www.flanderstoday.eu/current-affairs/sharia4belgium-trial-starts-

amid-massive-security-precautions

Imam dies trying to save worshipper after axe-wielding attacker stormed into Belgian mosque and

set it alight (13. 3. 2012). Dailymail. Prodobljeno na

http://www.dailymail.co.uk/news/article-2114244/Belgium-mosque-arson-attack-Imam-

dies-trying-save-worshipper-Brussels-suburb.html

58

Jones, S. G. (2014). A persistent threat, the evolution of al Qa’ida and other salafi jihadists. RAND

National Defence Research Institute. Pridobljeno na

htpp://www.rand.org/pubs/research_reports/RR637.html

Jewish museum gun suspect 'was captor in Syria (6. 9. 2014). BBC. Pridobljeno na

http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-29095044

Kalčić, Š. (2007). Nisem jaz barbika. Oblačilne prakse, islam in identitetni procesi med Bošnjaki v

Sloveniji. Ljubljana: Župančičeva knjižnica.

Katz, A. (2013). The belgian teen who went to fight in Syria: The Brian De Mulder Story. Time magazine.

Pridobljeno na http://world.time.com/2013/05/22/the-belgian-teen-who-went-to-fight-

in-syria-the-brian-de-mulder-story/

Kern, S. (2011). Brussels: The new capital of Eurabia, New York: Gatestone Institute International

Policy Council. Pridobljeno na http://www.gatestoneinstitute.org/2602/brussels-eurabia

Kern, S. (2011). Let's turn Belgium into an Islamist State. New York: Gatestone Institute

International Policy Council. Pridobljeno na

https://www.gatestoneinstitute.org/2682/belgium-islamist-state

Kern, S. (2013). Belgium vs. Islamic jihadists. New York: Gatestone Institute International Policy

Council. Pridobljeno na http://www.gatestoneinstitute.org/3679/belgium-vs-islamic-

jihadists

Kern, S. (2014a). Jihad mega-trial begins. New York: Gatestone Institute International Policy

Council. Pridobljeno na https://www.gatestoneinstitute.org/4757/belgium-jihad-trial

Kern, S. (2014b). Something must be done immediately, New York: Gatestone Institute

International Policy Council. Pridobljeno na

http://www.gatestoneinstitute.org/4342/germany-salafism

Kern, S. (2014c). Salafi-jihadist: A persistent threat to Europe and America, New York: Gatestone

Institute International Policy Council. Pridobljeno na

http://www.gatestoneinstitute.org/4355/salafi-jihadists-threat

Kern, S. (2014č). The islamization of Belgium and the Netherlands in 2013, New York: Gatestone

Institute International Policy Council. Pridobljeno na

https://www.gatestoneinstitute.org/4129/islamization-belgium-netherlands

59

Kern, S. (2016). Why Belgium is ground zero for european jihadist. New York: Gatestone

Institute International Policy Council. Pridobljeno na

https://www.gatestoneinstitute.org/7677/belgium-jihadists

Kuhar, S. (2015). Ekstremizem kot dejavnik ogrožanja varnosti – poročilo o okrogli mizi.

Varstvoslovje, 3, 393-400.

Leherte, O. (2015). Dossier Alabri: la Belgique a fait pression sur l'Arabie Saoudite. RTBF.be.

Pridobljeno na https://www.rtbf.be/info/societe/detail_mosquee-du-cinquantenaire-la-

belgique-a-fait-pression-sur-l-arabie-saoudite?id=9052178

Maréchal, B. (2002). L’Islam et les musulmans dans l’Europe élargie: radioscope/A Guidebook on

Islam and Muslims in the Wide Contemporary World. Brussels: Bruylant.

Meijer, R., Hegghammer, T., Paz, R., Lia, B., Adraoui, M., Konig, M. et al. (2009). Global

Salafism. London: C. Hurst & Co.

Maniquet, C. (2013). The Involvement of salafism/wahhabism in the support and supply of arms to

rebel groups around the world. Brussels: Directorate-General for External Policies, Policy

Department Pridobljeno na

http://www.europarl.europa.eu/thinktank/sl/document.html?reference=EXPO-

AFET_ET(2013)457137

Moghadam, A. (2008), Motives for martyrdom, Al-Qaida, salafi jihad, and the spread of suicide

attacks, Harvard: International security 33(3), 46-78.

Racimora, W. (2013). Salafist/wahhabite financial support to educational, social and religious

institutions. Brussels: Directorate-General for External Policies, Policy Department.

Pridobljeno na http://www.europarl.europa.eu/thinktank/sl/search.html?word=salafist

Roex, I. (2014). Should we be scared of all salafists in Europe? A Dutch Case Study. Perspectives

on Terrorism, 8(3). Pridobljeno na

http://www.terrorismanalysts.com/pt/index.php/pot/article/view/346

60

Samuel, H. (2016). Brussels shootout: Four arrested as Islamic State flag found near the body of

gunman. The Telegraph. Pridobljeno na

http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/europe/belgium/12195440/Four-arrested-as-

Islamic-State-flag-found-near-the-body-of-gunman-named-after-Brussels-shootout.html

Sharia4Belgium veut détruire l'atomium (18. 12. 2011), Youtube. Pridobljeno na

https://www.youtube.com/watch?v=D_q5uYb2gaw

Sharia4Belgium trial: Belgian court jails members (11.2.2015). BBC. Pridobljeno na

http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-31378724

Sotlar, A. (2005). Nekateri problemi pri zaznavanju in definiranju ekstremizma v družbi. V G.

Meško, M. Pagon, B. Dobovšek (ur.), Izzivi sodobnega varstvoslovja (str. 273-279).

Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Sotlar, A. (2002). Coping with extremism within society – the slovenian experiences. V M. Pagon

(ur.), Policing in Central and Eastern Europe, Deviance, violence, and victimization (str.

593-610). Ljubljana: College of police and security.

Strich, J. (1. 6. 2014) French police arrest suspect in Brussels Jewish Museum shooting. The

Jerusalem Post. Pridobljeno na http://www.jpost.com/Jewish-World/Jewish-

News/Report-French-police-arrest-suspect-in-Brussels-Jewish-Museum-shooting-354999

Strømmen, A. Ø (2016). A police raid in Belgium. Hate Speech International, Investigating

Extremism. Pridobljeno na https://www.hate-speech.org/a-police-raid-in-belgium/

Sykes, S. (2016). Belgium was warned about Molenbeek extremist hotbed 10 YEARS before Brussels

attacks. Express co.uk. Pridobljeno na

http://www.express.co.uk/news/world/657532/Brussels-attacks-Belgium-extremism-ISIS-

Molenbeek

The General Intelligence and Security Service of the Netherlands (2014). The transformation of

jihadism in the Netherlands. Pridobljeno na https://www.aivd.nl/english/publications-

press/@3139/transformation-0/

The General Intelligence and Security Service of the Netherlands. (2014). Jihadism on the Rise in

Europe: The Dutch Perspective. Pridobljeno na https://www.aivd.nl/english/publications-

press/@3185/briefing-director/

61

U.S. Department of State, Diplomacy in action. (2013). Country Reports on Terrorism 2013.

Studies in Conflict & Terrorism, 29:207–239. Pridobljeno na

http://www.state.gov/j/ct/rls/crt/2013/224822.htm

Van Renterghe, B. (2. 6. 2014). Les vies multiples de Mehdi Nemmouche. LE MONDE. Pridobljeno

na http://www.lemonde.fr/international/article/2014/06/02/les-vies-multiples-de-mehdi-

nemmouche_4430178_3210.html#mbAWAODUCWI8ruFk.99

Vincent, C. (2016). Around 30 Salafist mosques now in Belgium. The Brussels Times. Pridobljeno

na http://www.brusselstimes.com/rss-feed/5079/around-30-salafist-mosques-now-in-

belgium

Wagemakers, J. (2012), A Quietist jihadi: The ideology and influence of Abu Muhammad al-

Maqdisi. Cambridge University Press.

Wesel, B. (2015). Brussels' great mosque and ties with salafism. Deutsche Welle (DW.com).

Pridobljeno na http://www.dw.com/en/brussels-great-mosque-and-ties-with-salafism/a-

18866998

Wiktorowicz, Q (2006). Anatomy of the salafi movement. Pridobljeno na

http://archives.cerium.ca/IMG/pdf/WIKTOROWICZ_2006_Anatomy_of_the_Salafi_Moveme

nt.pdf

Zalta, A. (2005). Muslimanska identiteta v času globalizacije, Annales. Series historia et

sociologia, 16(1), 69-76.

Zanaty, A. M. (2006). Glossary of islamic terms. Pridobljeno na

https://books.google.be/books?id=dIuuyj9lpXoC&pg=PP1&lpg=PP1&dq=Glossary+of+islamic

+terms.+The+Vista&source=bl&ots=VGPxLHHznl&sig=ePuXHNqpghoEalrl1fXmNl07mac&hl=nl

&sa=X&ved=0ahUKEwjyosCp4YbPAhUDVhoKHWirCAAQ6AEIODAC#v=onepage&q=Glossary%20

of%20islamic%20terms.%20The%20Vista&f=false