v objektivu spomini na mladost

Ranka Ivelja

Štiri zgodbe,neštete ljubezni

in ena samavolja: vedeti,

spoznati, hoteti.In ne se

ustaviti, če sena pot postavi

zapreka. Sleditisvojim ciljem,

dati vse odsebe. Naši

sogovornici insogovornika soznane, močne

in odločne

osebnosti. Vsakna svojem

področju soposegli po

zvezdah. Kaj jihje oblikovalo, da

jim je uspelo?Kdo so ljudje, kiso jih varovali in

spodbujali? Sčim so pihali v

žerjaviconjihovih otroških

upov in želja?

Osvojili spominih na mla-dost so nam pripovedo-vali Renata Salecl, filo-zofinja, ki predava nanajprestižnejših tujihuniverzah, Peter Bos-sman, prvi slovenski žu-pan z afriškimi koreni-nami, Katarina Kresal,prva ministrica za no-

tranje zadeve v samostojni Sloveniji, in Jakov Fak,izjemni mladi športnik, ki se je odločil, da bo svojebodoče medalje delil tudi s sosednjim narodom.

Med seboj so si sicer naši sogovorniki kar se darazlični - kot so različni cilji, ki si jih postavljajo, inpoti, po katerih hodijo. A zdi se, da so bili prav vsikot otroci tiste vrste testo, ki so ga ne glede na boljali manj prijazno okolje mesili ljubeča skrb, visokapričakovanja in tisti nujni ščepec sreče, ki je potre-ben, da iskra v otroških očeh ne potemni in ugas-ne .. .

Pričujoči spomini na mladost so svojevrstni amar-cordi, kot taki pa zgolj subjektivni pogled našihsogovornikov na čas in čar svojega zorenja.

Renata Salecl:Namesto po čevljepo zbornikFreudovih tekstov

V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo lepoodraščati. Otroci še niso bili projekti svojih staršev:h krožkom so hodili, če se jim je tako zahotelo. Innihče jih ni kot kakšne pakete prevažal od košarkev glasbeno, od glasbene k baletu... Starši so sevračali dovolj zgodaj iz služb, da so se lahko tudisami imeli lepo, zato jim ni bilo treba igrati vlogmučenic in mučenikov, ki se žrtvujejo za svojeotroke. In morda najbolj pomembno: socialnerazlike med ljudmi so bile majhne. Več so imeli tisti,ki so si več napledi in zašili ali se po službi boljzagrizeno lotevali zidav in prezidav, otrok direktor-ja in otrok čistilke pa sta »imela« skoraj enako inoba ravno prav.

Da, biti otrok je bilo v šestdesetih mnogo lažje kotdanes, ugotavlja Renata Salecl, najbolj znana slo-venska filozofinja, gostujoča profesorica na ugled-nih ustanovah, kot so London School of Econo-

mics ali Cardozo School of Law v New Yorku, inavtorica odmevnih knjig, prevedenih v več kotdeset jezikov. Izbiro - zadnjo,ki je izšla v slovenšči

-

ni - je na primer znani pisatelj Hanif Kureishiuvrstil na seznam svojih najpomembnejših knjig.

Namesto barbike izrezki iz časopisa»Šola je bila v letih mojega otroštva zgolj šola,svobode smo otroci imeli mnogo več. Nihče nipaničaril, če se je desetletni otrok usedel na kolo inse po glavni cesti odpeljal deset kilometrov dobazena. Domačih nalog pa je bilo ravno toliko, dasmo jih na hitro odbrenkali, se najedli in izginili dovečera,« se odraščanja v Slovenj Gradcu spominjaRenata Salecl. Mama je delala v banki, oče je bilobmočni vodja obratovanja elektrike. Po službi staoba še kaj postorila na hiši, vedno pa je bilo dovoljčasa tudi za šiviljo, frizerko ali popoldanski obisk.»Ob vikendih smo se na izlet odpeljali z avtom,vsak izlet je bil že zato velik dogodek.« Sprehode jeznala Renata popestriti na prav poseben način. Kerje slabo videla, je pogosto kam štrbunknila, najrajev kakšno blato, v krasni nedeljski oblekici ...To, da se v trgovinah ni trlo igrač, pa tudi denarjazanje ni bilo na pretek, je bilo prej dobro kot slabo.Z dve leti mlajšo sestro Tanjo sta prav lepo shajali

brez Kena in Barbike. Iz časopisov in revij sta siizrezali avtomobilčke, človeške figurice, hiše, trgo-vine in jih razpostavili po vsej hiši. Nato sta se igralidružino. Ko jima je mamina prijateljica iz Amerikeposlala meter visoko hiško za punčke, se je vesoljezavrtelo okoli osi. »Mislim, da mi je bilo kakšnihosem let, ko sva s sestro dobili to hiško. Še zdaj sespomnim neizmernega navdušenja nad darilom.Do konca osnovne šole je ta hiška ostala najinanajpomembnejšaigrača.«

Ti kar kopiji,morda pa prideš do AmerikeSvet v malem je bil tudi vrt med njihovo hišo incerkvenim vrtom. Kaj vse je bilo tam mogočepočeti. Mogoče se je bilo na primer odpraviti nadrugo stran sveta. »Mikalo me je v Ameriko,Amerika pa je bila zelo daleč, po mojih izračunihna dragi strani Zemlje. Zato sem vzela lopato inzačela kopati.« Ko so njeno početje opazili starši, sojo seveda vprašali, kaj počne. Ko jim je predstavilaidejo o rovu skozi Zemljo, so jo podprli: »Ti karkopiji, morda pa prideš do Amerike.«Med Renatine pomembne spomine na otroštvosodi tudi spomin na dve izjemni ženski: mamoMici in omico. Prva babica je živela v isti hiši in takokot starši podprla vsak projekt nadebudnih sester,recimo, ko sta radijskim postajam pošiljali prošnjeza to ali ono pesem. Bila je tudi izjemna tkalka

socialnih mrež. Skoraj vsak dan so se z njo odpravilina kakšen obisk. Druga je bila izjemno inteligentnapa tudi zelo praktična. Če je bilo treba, je sama ubilazajca ali kuro, sicer pa je krasno šivala. »Kaj vse semzašila, spletia in skvačkala pod njenim vodstvom.In stari puloverji tedaj niso šli v smeti, ampak smojih razparali in seštrikali na novo. Moje veselje dooblikovanja in umetnosti zagotovo korenini tudi vteh mojih davnih ročnih dejavnostih,« je prepriča-

na Renata Salecl. Strokovnjaki, sicer redki, ki trdijo,da je naša šola pozabila na roke in s tem napovezavo med zamislijo in izvedbo, bi ji najbrž zveseljem pritrdili.

Kar zadeva krožke, je imela Renata nekoliko dru-gačen problem s starši kot sedanji otroci. Sama bi

hodila na vse, kar jih je obstajalo - zlasti rada jeimela matematičnega, v višjih razredih je bila mlaj -šim otrokom celo mentorica Staršem pa se jezdelo, da pretirava, da ji bo škodilo toliko vsega. Kose je pri neki starejši gospe hotela učiti še nemščino,so vztrajali, da jo lahko nemško naučita babici Karseveda ni šlo. Klavirje lahko igrala le tri leta; kasnejebi ga morala imeti doma, da bi lahko ustreznovadila.

Pomagali pa so ji pri dokaj nenavadni strasti zaosnovnošolko. S kolesom se je vozila po bližnjihvaseh, se potikala po zapuščenih hišah in iskalapozabljene starine. Še zdaj hrani stare likalnike,moške spalne srajce, debele lodnaste plašče...Zlasti veliko pa je zbrala petrolejk, za kar je obstajalprav poseben razlog. Ko je oče na terenu preverjal,ali je vse pripravljeno za slavnostno otvoritev sveženapeljane elektrike - ob takih dogodkih so se tedajkuhale klobase in praznili vrčki -, je domačinepoprosil, če imajo kje kakšno staro petrolejko.»Elektrizirani« vaščani so mu jih odstopili z največ-jim veseljem...

Filozofom ni treba čakati na pokoj ...Boleča izkušnja je bila operacija na očeh v maribor-ski bolnišnici. Pa ne zaradi same operacije. Hudo jebilo, ker je morala ves teden po operaciji preživeti stesno prevezo čez oči. »Ker sama nisem mogla popriboljške v bolniško trgovino, sem prosila vrstni-ke, ki so imeli prevezano le eno oko, da mi jih zmojim denarjem kupijo. Starši so mi nato povedali,da bi moralo v denarnici ostati precej več denar-ja .. . Spoznanje, da niso vsi pošteni, me je močnopretreslo. Spomnim pa se tudi groznega občutkagnusa, ki me je navdajal, ko semnosilavusta hrano,ki je nisem mogla videti,« se spominja RenataSalecl.

Gimnazija je bila naporna in ne najlepša izkušnja.Ocene so se znižale, nakit podaljšal, čevlje sonadomestili težki gojzarji: puberteta je udarila z vsosilo. »Bila sem težavna Tiipijevka', starši z mojimiizbirami, zlasti kar zadeva fante, niso bili najboljzadovoljni. Ampak gnala sem svojo.« Nekoč ji jemama dala denar za čevlje. Ko seje Renata vrnila iztrgovine, jo je skoraj kap. Namesto čevljev si jekupila zbornik Freudovih tekstov in knjigo SlavojaŽižka; njen avtorje šele mnogo kasneje postal tudidrugače pomemben v njenem življenju. Od pripe-tljaja s čevlji dolgo ni več smela sama po nakupih.

V višjih razredih gimnazije je kot obsedena začelabrati Sartra, Nietzscheja, Carnusa, Tagoreja... Lekaj je v nas samih več kot mi sami, je bilo vprašanje,ki je vznemirjalo bodočo mislico. Mikala so jo sicer

tudi druga področja. A psihologija je bila prevečbiologistična, za slikarstvo po svoji presoji ni bikdovolj nadarjena, arhitekture se je ustrašila. Kerdaleč naokoli ni poznala nobene arhitektke, se jezbala, da bo vse življenje risala garaže za arhitekte.Potem je prišla na idejo, zakaj je filozofija pravaizbira: ker ni treba čakati na odhod v pokoj, dalahko prebereš knjige, ki jih nisi mogel prebratiprej ... In poklicna kocka je padla.

Starši bi sicer raje videli, da bi študirala kaj »boljuporabnega«, recimo medicino, toda vseeno so jopopolnoma podprli. Dali so ji vedeti le to, da senima pravice premisliti: kar si bo izbrala, mora tudikončati. Za študij v Ljubljani je šla navsezadnjepolovica mamine plače. Dogovora se je z lahkotodržala: »Ko sem prišla na Filozofsko fakulteto, semsicer z grozo ugotovila, da so med študenti filozofi-je tudi takšni, ki berejo Hegla v gotici in Aristotla vstari grščini, in da lahko Kanta kar nekaj časaberem, ne da bi kaj razumela. Toda ugotovila semtudi, da se pri drugem ali tretjem branju iz poražen-ke začenjam spreminjati v zmagovalko. To pa jekraljevski občutek, kajne?!«

Peter Bossman:Je imel Petersrečo ali srečaPetra?»Štipendijo sem dobil za Beograd, vi pa bi radi, dagrem v Ljubljano. To ni pošteno. Saj sem bil vendarodličen dijak, poglejte moja spričevala.« Oktobra1977 je 22-letni Peter Bossman v pisarni Zavoda zamednarodno tehnično sodelovanje v Beogradu

glasno protestiral. Med štirimi ganskimi študentiso namreč le njega določili, da bo študiral v Ljublja-ni in ne v Beogradu. S konca komunističnega svetaso ga torej prestavili še v ta zadnjo vas, mu je šlotedaj po glavi. Uradnik ZAMTES-aga je le presene-čeno pogledal: »Pa saj greste vendar v Slovenijo!«»Ah, zdaj pa v Slovenijo,« se ni dal ambiciozniGanec, »iz Beograda v Ljubljano, iz Ljubljane pa vSlovenijo.«»Sanjalo se mi ni, kje je Ljubljana in kaj je toSlovenija...« se danes svojega prvega kulturno-geografskega nesporazuma z nasmehom spominjaPeter Bossman, priljubljeni piransko-koprskizdravnik in prvi temnopolti župan v zgodoviniSlovenije. Ampak ZAMTES-ovi uradniki so odlo-čili in tako je bilo. Izposloval si je le obljubo, da selahko vrne v Beograd, če mu v Ljubljani ne bo všeč.

Še istega večera se je usedel na vlak, sam samcat, inodpotoval v Ljubljano. Da bi ga bilo kaj strah, se nespomni. Navsezadnje je bilo najbolj pomembno,da je dobil štipendijo in da je lahko odpotoval izGane. Ker je sodeloval v študentskih protestihzoper režim, ki se je zavihtel na oblast z vojaškimudarom, je namreč doma vsak dan pričakoval, kdajbodo rta vrata potrkali oboroženi uniformiran-ci...

»Sedel sem v kupeju, polnem delavcev, ki so sevračali na delo v Slovenijo, Avstrijo, Nemčijo.Nihče od njih ni znal angleško, jaz pa niti enebesede njihovega jezika. Na vsaki postaji sem zatovstal in ponovil isto besedo: Lubiana? Prijazno somi odkimali in mi ponudili klobase,kruh in surovočebulo. Bog moj, sem si mislil, tu jedo surovočebulo!«

S petimi leti v angleški internatPeter Bossman se je leta 1955 rodil v Akri, glavnemmestu Gane, v premožni in spoštovani družini.Oče je bil zdravnik in politik, dolga leta tudiveleposlanik. »Če hočeš pomagati ljudem, bodizdravnik, če hočeš zelo pomagati ljudem, bodipolitik. Ampak pošten! « mu je večkrat dejal. Ker seje tudi sam šolal v tujini, je vedel, kako pomembnaje kvalitetna izobrazba. Peter je bil najstarejši sin vdružini, v kateri se je rodilo še šest sinov in dve

hčeri. Ko je dopolnil pet let in pol, se je oče odločil,da je čas: da gre v šolo v Anglijo.

Ga je bilo strah, je jokal, ga sprašujem. Tukajšnjistarši si ne moremo niti zamisliti, da bi takomajhnega otroka dali v internat.

»Prav nič. Če je oče rekel, da moram v tujino,potem tu ni bilo kaj razmišljati. Beseda staršev je vGani zakon.« In tako je bilo: starši so ga odpeljali vAnglijo, potem se je moral znajti sam. S seboj jenesel le spomine na veliko hišo, v kateri so živeliskupaj s služinčadjo, in na še večji vrt, v katerem soomamno sladko dišali sadeži na velikanskih man-govih drevesih ...V zasebni šoli v Harpendenu je bil edini temnopoltišolar. So mu vrstniki dali to vedeti? Je občutil svojodrugačnost? Peter Bossman se zasmeji na svojiznačilni nalezljivi način: »Če verjamete ali ne,nikoli nisem imel nobenih tovrstnih težav. Nas-protno: ker sem bil dober športnik - igrali smoragbi, nogomet, kriket -, sem bil na šoli zelopopularen.« Tudi osamljen ni bil. Za vikende inkrajše počitnice ga je k sebi vzela neka angleškadružina, ki je nekaj let živela v Gani. »Imel sem pačsrečo,« se šestih let, ki jih je preživel v angleškeminternatu, spominja Peter Bossman. Ta stavek natoponovi še večkrat, a vsakič bolj se mi zdi, da jepravzaprav sreča imela Petra Bossmana - njegovovoljo in neuničljivi optimizem.

Odrešilna jugoslovanska štipendijaV času Petrovega šolanja v Angliji je v Gani vladalarazmeroma demokratična oblast. Oče je kot vele-poslanik služboval v Maroku, Alžiriji, pa tudi vFranciji, Angliji, Španiji... Za daljše počitnice je

zato Peter največkrat odpotoval k njemu. Mordanajlepši je bil božič leta 1965, ko se je vsa družinazbrala v Parizu. »Še zdaj se spomnim velikanskejelke v prelepi rezidenci in vse moje družine okolinje.« Nato je usoda spet zavrtinčila življenje druži-ne Bossman.

Leta 1965 je demokratično izvoljenega predsedni-ka Kvvameja Nkrumaha, ki je prehitro modernizi-ral Gano, odnesel državni udar. Oče se je moralvrniti. Za krajši čas je bil tudi zaprt, a več kot tesnegaprijateljstva z odstavljenim predsednikom mu nisoočitali, zato je kmalu spet nadaljeval kariero inpostal direktor bolnišnice.Peter bi z veseljem še ostal v Angliji, a je oče menil,da se mora vrniti in šolanje nadaljevati v Gani.Kasneje mu je pojasnil, da ga je bilo strah, da bo sinpozabil, kdo je. Leta 1974 je že devetnajstleten nalastno željo še enkrat odšel v Anglijo, a se je tuditokrat, že po enem letu, na očetovo željo spet vrnil.V Gani bi najbrž doštudiral medicino in prevzeločetovo zdravniško prakso ... če se ne bi ponovnozgodil vojaški udar. Kot tolikokrat v življenju PetraBossmana je imela usoda zanj drugačne načrte.Z mlajšo sestro, ki je danes varuhinja človekovihpravic v Gani, sta sodelovala v študentskih protes-

tih proti nedemokratičnemu režimu. Oblasti tokajpak ni bilo všeč. Dobro obveščeni so očetuprišepnili, da bosta oba prej ali slej aretirana, zato jePeter zaprosil za štipendijo za študij medicine vAngliji (biti zdravnik je bila njegova želja že odmalega). A dnevi so tekli, novice o štipendiji pa nibilo od nikoder. Nato je nekega dne - po naključjupač - srečal vrstnika, ki je študiral v Novem Sadu.»Pa kaj ne greš študirat v Jugoslavijo! Prav fajn seimamo, Jugoslavija ni čisto prava komunistična

država,« gaje prepričeval znanec. A Petra, po vsem,kar je doživel, komunistična država ni prav ničmikala, zato je na pogovor pozabil Ker štipendijeza Anglijo ni in ni bilo, je na pristojnem uradu čezčas vendarle vprašal, kaj je s štipendijami za Jugos-lavijo. Čez deset dni lahko odpotujete, se je glasilodgovor.

Ko je oktobra 1977 izstopil na železniški postaji vLjubljani, ga je ta pričakala »vsa sončna, vsa zele-na.« Z novo domovino pa sta se lahko le bežnopozdravila, čakalo ga je naporno delo. Najprej se ješest mesecev intenzivnoučil slovenščino, nato se jemoral spopasti še z gradivom za sprejemce namedicini. Ker je imel dobro osnovo, jih je opravilodlično.Temnopolti študent v beli Ljubljani, tisočekilome-trov stran od doma, v državi z zapletenim jezikom- mu je bilo težko? Peter Bosssman odgovoripričakovano: »Niti ne, srečo sem imel. Sošolec namedicini - Martin Bigec, sedanji direktor zdrav-stvenega doma v Radljah ob Dravi - me je za

vikende pogosto povabil k sebi domov v Radlje.Zelo toplo so me sprejeli. Ker je imel Martin tedajpunco v Slovenski Bistrici, sem hodil tudi tja in tuditam so me toplo sprejeli.«

Kar razumeš, ne boliKaj pa ljudje na ulici? Je imel zaradi barve kožekakšno slabo izkušnjo? »Afričanov nas je bilo tedajv Ljubljani malo. Zato smo bili eksotika. Vladalo jetudi splošno prepričanje, da smo doma živeli vhudi revščini. Tu in tam se mi je zgodilo, da me vkakšni gostilni niso hoteli postreči. Ampak zato senisem sekiral.« Z »rasnim vprašanjem«,pravi Bos-sman, je opravil že v Angliji. »Jasno mi je bilo, dasem temnopolt človek v belem svetu. Ker v vsakidružbi živi tudi neko določeno število ljudi, ki neprenesejo drugačnosti, to pomeni, da bom nekajproblemov imel. A ker sem zadeve razčistil v glavi,niso bolele. In to je najvažnejše.«Ali drži, da je bila žena Karmen, tedanja sošolka namedicini, tista, ki se je zagledala vanj, in ne obrat-no? »He, he, kje ste pa to slišali? Ampak točno takoje bilo - ona je osvojila mene.« Nato med smehompripoveduje, kako ga je na nekem žuru prosila zaples - Peter je presenečen rekel da - in nato pokakšnih treh tednih potrkala na vrata njegoveštudentske sobe. »Vprašala me je, če vem, kdo je.Odkrito sem ji povedal, da pojma nimam. Tako seje začelo...«

S Karmen sta med študijem načrtovala,da bosta podiplomi skupaj odšla v Gano, toda nato se jima jerodila prva hčerka, pa sta še malo počakala. Ker jebilo treba vmes od nečesa živeti, se je najprejzaposlila Karmen - kot zdravnica v Luciji -, ko so vPiranu iskali zdravnika, ki bi priskočil na pomočmed turistično sezono,pa še Peter. Nato se je rodiladruga hčerka, Peter Bossman pa je dobil svojoordinacijo in paciente, ki so mu zvesti še danes...Tako kot vsi drugi bratje in sestre, z izjemo ombud-smanke, se tudi Peter ni več za stalno vrnil v rodnoGano.Kako je živeti v Sloveniji? Smo močno drugačni odnjegovih Gancev? Peter Bossman se zamisli. »Slo-venci so krasni ljudje, ampak nečesa ne bom nikolirazumel. Ko se zgodi kakšna katastrofa, so najboljradodaren narod na svetu, ampak da bi imel sosedveč ali kaj boljšega, tega pa ne prenesejo. To restežko razumem.« Iz svojega otroštva pogreša tudiznačilno gansko odprtost. »Tu se moraš vednonajaviti za obisk. V Gani si dobrodošel, kadarkoliprideš. Ampak se ne pritožujem. Ljudje so mepovsod lepo sprejeli, za to sem jim neizmernohvaležen,« s širokim nasmeškom pristavi nekdanjiobčinski svetnik, sedanji piranski župan in - nič sene ve - morda prihodnji poslanec.

Katarina Kresal:Srečni otrokZgodba modrooke Kati - tako so jo klicale mamain tete, štiri leta starejši brat Grega jo je klical Kata -je zgodba o srečnem otroštvu. »Ne morem poma-gati, vem, kaj bi radi, ampak res se ne spomnimničesar hudega. Moje otroštvo je bilo enostavnolepo.« Tako mi Katarina Kresal odgovori, ko jovprašam, ah se iz svojega otroštva spomni kakšnegadogodka ali dogajanja, ki ji je vtisnilo pečat boleči-

ne, morda grenkobe ali nerazumevanja odraslih,tako značilnega za odraščanje občutljivih in inteli-gentnih otrok.»Hudo mi je bilo seveda, ko je umrla moja staramama pa moj nonič. Hudo je bilo, ko se jejjonesre-čila mama, ali ko je umrl naš pudeljček Cerko,ampak to je normalen del življenja, vsi gremo skozitakšne dogodke,« doda po premisleku.Starši, oče profesor na fakulteti za arhitekturo,mama najprej arheologinja, potem fizioterapevtka(danes pa predavateljica na murskosoboški fakul-teti za fizioterapijo), so se naredili sami, praviKatarina. To je bilo pomembno dejstvo, ki je obli-kovalo tudi njo samo. Mama je odraščala na kmetijina Štajerskem, nato v Kopru, kamor so se preselilizaradi njenih težav z glasilkami. Oče je bil izdelavske družine; starši so se v Ljubljano že prednjegovim rojstvom priselili z Dolenjskega. »Obasta izkusila, kako je, če nimaš veliko, zato sta vedela,kako pomembno je, da sam, z znanjem in trudom,iz sebe kaj narediš,« poudari Katarina Kresal.Prva leta Katarininega življenja so živeli v trisob-nem blokovskem stanovanju v Šiški, »v tisti sivikišti zraven Lekove stolpnice in kina Šiška, z dvori-

ščem in hribčkom za smučanje«. Kot pravi, je bil to»perfekten kraj za odraščanje«. V šolo je dve letihodila v Riharda Jakopiča, potem so se spet prese-lili: v petsobno stanovanje v enem od prvih blokovv takrat vzorno zasnovanem naselju - v ljubljan-skih Fužinah. Šolo je nadaljevala v Polju, nato vFužinah, zadnja dva razreda pa za Bežigradom.Staršem se je namreč zdelo, da mora njihovaodličnjakinja ob koncu osemletke sedeti v karnajbolj zahtevni šoli. Takšna je bila nato tudi sred-nja šola: elitna naravoslovno-matematična šola zaBežigradom, kasnejša Gimnazija Bežigrad.Šola je bila že od prvegarazreda osemletke le ena odobveznosti pridne Kati. Oče jo je že v prvemrazredu vpisal k nemščini, jezike je pač treba znati,in h klavirju. Nekaj časa je hodila tudi k baletu - šezdaj ga ima zelo rada -, pa k atletiki, gimnastiki in k

vsem mogočim krožkom. Vprašam jo, ali je bilasama tako ambiciozna. »Oče meje vpisal k nemšči-ni in jaz nisem protestirala. Staršem je zelo velikopomenilo, da sva z bratom svoj prosti čas preživlja-la konstruktivno. K veliko krožkom pa sem kasneješla sama.«

Klavirje igrala kakšnih 13 let, v osnovni šoli in natospet zasebno, ko je bila že na fakulteti. A vedno lestvari, ki so ji bile po duši. »Z velikim veseljem semigrala Debussyja, Mozarta, Bacha, pri sodobnihzadevah pa sem zmrznila. Moja učiteljica Tanja nimogla verjeti, da se lahko v enem tednu na pametnaučim hudo zahtevno skladbo, kakšne razmero-ma preproste skladbe, ki je nisem marala, pa niti vmesecu dni.«

Danes klavir igra redko, ker ga v stanovanju nima.A si gabo nekoč kupila - da bo spet lahko igrala kotnekoč, zgolj sama zase. V družbi,kot pravi, ni nikoliigrala, sploh pa ne kakšnih lahkotnih skladbic.»Lahke stvari niso zame,« pristavi.

Ker so bili starši navdušeni planinci, sta planincapostala tudi Katarina in Grega. Vsak vikend so jokam mahnili, na Pohorje, v Alpe, delali so transver-zalo. Najprej se je malce upirala - »ni se mi ljubilo«-, potem jih je vzljubila tudi sama. Enako brat, ki jepostal alpinist in danes, čeprav arhitekt po stroki,raje snema filme o alpinizmu. »Prekrasno je, koprideš na vrh in potem hodiš po slemenih zrazgledom na vse strani,« se vzponov spominjaKatarina. S strastjo, ki se še ni ohladila, je vzljubilatudi smučanje.

»Ko sem bila še premajhna za smučanje, so mestarši vsako zimo za kakšen teden pustili pri noni vKopru. Seveda se mi je strašansko 'fržmagalo'. Prištirih ali petih letih so me končno le vzeli s seboj.Oče in mama sta si naredila cel plan, kdo in kdaj mebo imel 'čez', da bo drugi lahko smučal, a ga potemnista potrebovala. Postavila sta me na smučke inme le še lovila. Ko obujamo spomine, mi večkratpovesta, kako sem rjula, ko se je na prvi dan mojegasmučanja ustavilo sidro. Sočutni žičničar ga je natozagnal še enkrat, samo zame...«

Poleti so hodili kampirat, najprej s šotori, kasneje vprikolico. »Najlepše počitnice, kar si jih lahkozamisliš.« Obredli so skoraj vse jadranske otoke,včasih sami, včasih skupaj s sorodniki in prijatelji.Na dan in pol vožnje oddaljeni otok Lastovo, kjer simoral zjutraj v trgovini potrpežljivo čakati v vrsti zakruh in mleko, če so ju sploh še imeli, so hodili vrazširjeni sestavi. Na železnih stolih letnega kina jekljub vročini s prijateljicami ledenela vgrozi - koječrno-beli KingKong visoko dvignil svojo nesojenolepotico... Na tem otoku, se spominja, si lahkohobotnice lovil tudi tako, da si dovolj dolgo mirno

ležal na obali, v kotanji z vodo. »Čisto počasi te jeobjela in stisnila, fascinanten občutek,« se razneži.In nikoli ne bo pozabila strašljivega besa narave, koje pijavka razdejala slaščičarski kiosk legendarnegaŠikija in je mama svoje škarjice za nohte našlakakšen kilometer od razdejanega šotora.

Droge? Sem bila preveč zatežena.V srednji šoli je bila Katarina Kresal nekoliko manjpridna punca. Petke so zamenjale štirice in trojke,tudi kakšen cvek je padel. Prav hudo uporniška pani bila. Starši so jo tako ali tako pri vsem podpirali,V diskoteke pa je niti ni zelo mikalo. »Če sem šlazvečer ven, so me starši pričakali budni. Ure sem semorala natančno držati.« Ampak kakšen joint si jepa gimnazijka Katarina vendarle zvila, poskusim strdilnim stavkom. Katarina rahlo privzdigne glas:»Nikoli, verjemite, nikoli nisem naredila niti dima.Nasprotno, bila sem zatežena, vsem sem sitnarila,naj ga ne lomijo s travo. Kaj šele, da bi vzela kakšenekstazi ali kaj podobnega. Drogo preziram, iz pet-nih žil.« Dobro, se vdam, je torej pokadila kakšnocigareto? Morda je kdaj potegnila kakšen dim,prizna.Nato preseneti: je pa kadilaeigarilose, »tu intam, zaradi okusa«. Tisto leto, ko je spoznalaMirota, je nehala tudi s tem.

Kdaj je začutila, da jo mika na pravo, jo vprašam.Pravzaprav nikoli, zatrdi. Vse svoje otroštvo jenamreč hotela biti zdravnica. Pri mami, ki je tedajdelala v zdravstvenem domu, je ob popoldnevihpospravljala zdravstvene kartone in sanjala o tem,

kako bi tudi ona delala v ambulanti. Kot zdravnicaseveda. A »bežigrajsko« naravoslovje je bilo hudo

resno in zahtevno, vse manj ji je bilo do tega, da bimu posvetila študij in nato življenje. Zato je medi-cino prečrtala, za medicino pa še celo vrsto študi-jev. Na rešetu je ostalo pravo in vpisala se je naljubljansko pravno fakulteto.

»Rimsko pravo in politična ekonomija (najtežjapredmeta prvega letnika, op. p.) sta bila moja naj-ljubša predmeta. Še zdaj se kakšnega pravniškeganačela spomnim iz učbenika rimskega prava. Tisti,ki ne zmore rimskega prava, ni talentiran za pra-vo,« je prepričana Katarina Kresal.

Kasneje se ji je priljubila tudi zgodovina prava, vsebolj pa jo je vleklo v gospodarsko pravo. Ahotelajebiti sodnica, ne odvetnica. S povprečno študijskooceno 8,2 je hitro prišla na vrsto za pravosodniizpit, ga opravila in kandidirala za strokovno sode-lavko na sodišču. Kmalu je ugotovila, da ji prireševanju gospodarskih sporov hudo manjkaprakse, zato se je zaposlila na Kadu in kasneje vVegi. »Komaj 28-letni so mi ponudili vodenjepravne službe, dvakrat višjo plačo in službeni avto-mobil. Na Vegi so načrtno dali priložnost mladim.Toda konkurenca nam je dnevno pošiljala inšpek-torje na vrat, mehanizmi varstva konkurence pa sopovsem zatajili. Vega ni imela nobene možnosti,«pove bolj z grenkobo kot z jezo. In zmagoslavnododa: »Na Vegi smo imeli pravno vse pospravljeno,inšpektorji niso nikoli nič našli!«

Tri ljubezni Katarine KresalPa jo je kot študentko ali bodočo sodnico že oplazildiskretni šarm politike? Še malo ne. Sanjalo seji ni,da se bo kdaj ukvarjala s politiko. Če je bila vkakšnem združenju, potem je bilo to združenjemladih pravnikov ali kaj podobnega. Po drugistrani ji je bila politika vedno blizu. Doma so braliMladino in burno razpravljali o političnih vpraša-njih. »Spomnim se, kako sva z očetom, ki je bil zarazliko od mame ujnirjeni, zadržani pol družine,razpravljala o tem, zakaj je treba vlado kritizirati inse nikoli zadovoljiti z obstoječim. Zato, mi jepojasnil, ker je nadzor ključni mehanizem demo-kracije in ker le tako napredujemo.«

»Ja, vem, da sem nehvaležna sogovornica,« ponovispet nekje na sredi pogovora, »ampak res nisemimela težav, ne s starši, ne s šolo, ne s fanti.« Prvič seje zaljubila v drugem razredu gimnazije, drugič vbratovega sošolca, zveza je zdržala skoraj deset let.Bila sta pravzaprav pred poroko, ko so jo, tedaj žeambiciozno šefico pravne službe v Vegi, povabili naprednovoletno zabavo pravne pisarne Mira Seni-ce.

»In se je zgodilo ... « Ne, se popravi, Mirota je prvičvidela že prej, v študentskih letih, »ko nas jeheemze' (prof. Boštjan M. Zupančič, op. p.) poslalna ogled neke kazenske obravnave.« V dvorani sose vrstili zaključni govori tožilstva in odvetnikov,ko je nastopil njen bodoči. »Njegov govor je bil zasvetlobna leta boljši od drugih. Pomislila sem, aha,zato je tako znan...« Katarina in njen nesojeni možsta torej odšla na zabavo, toda tistega 13. decembra»se je stresla gora, v dveh tednih sem se preselila kMirotu, 1. januarja praznujeva uradni začetek naj-ine zveze,« z nasmehom modrooke Kati poveKatarina Kresal. In otroci? sem vseenp radovednaza konec.

»Otroke imam zelo rada, ampak pri osemindvajse-

tih sem si rekla: za to je čas pri tridesetih. Potemsem razmišljala: ah, saj imam časa do 35. leta. Zdajimam 37 let in nobenega izgovora več. In ja, vsevečkrat pomislim, kaj če bi ... Vsem težavam nav-kljub.«

Jakov Fak: Ko jestopil na smučke,se ni več ustavilA še ne bo nehalo? Me misli zasuti ali kaj? Če zavtom sploh prilezem do vrha ... Cesta na Poklju-ko je bila tisti petek popoldne j... drsalnica, nepo-pustljivo naletavajoči sneg bi, če bi mogla, z velikimveseljem z dekretom ukinila. Kasneje, v topli sobihotela Center, pomislim, da bi vsaj en človek natood žalosti umrl.

Obvladani, zadržani in neizmerno zagnani sloven-ski (in še vedno tudi hrvaški) biatlonec sedi za mizoravno kot sveča. O svojem otroštvu govori mimoin preudarno. A ko nanese beseda na zimo, se mubrez izjeme razsvetli obraz. Sneg in zima sta njego-va ljubezen, njegovo življenje, da vedeti z vsem, karpove. In seveda šport

Ampak nizkih temperatur pa ne marate, ga podre-zam za uvodno ogrevanje. »Ne, res ne, ko je minuspetnajst, ni fajn. Ampak zdaj je pa idealno,« zamah-ne z roko proti velikemu oknu,»poglejte, kako leposneži.« Zunaj je kakšnih 5 stopinj pod ničlo, zaradizavese snega ne vidim skoraj nič, sicer pa je lepo, sestrinjam.

Triindvajsetletni Jakov Fak, nosilec bronaste me^dalje s SP lani v Pjongčangu in bronaste olimpijske

medalje iz Vancouvra, je - če malo pretiravamo -konec osemdesetih v torek shodil, v petek pa je žestal na smučkah. V Mrkoplju, rojstni vasi v. Gor-skemkotarju, ki jo pozimi sneg zamede do pasu, sonamreč otroci tako rekoč predestinirani za ži-vljenje v in na snegu. Na smučke jih zato postavijotakoj, ko je to mogoče. Jakovova starša Mario inJasminka sta bila tudi sama navdušena rekreativnasmučarja, žičnica pa je bila na koncu ulice, v kateristoji družinska hiša Fakovih. Starši in vzgojiteljice vvrtcu zato niso imeli težke dileme, kam z otroki. Nasneg seveda.

Jakov se spominja, da ta žičnica, ko je bil čistomajhen, ni delala, zato so se vozili v sosednjo vas.»Mrkopalj je mirna, idilična vas, tako rekoč idealnaza preživljanje otroštva. Tam sem zagotovopreživelnajlepši del svojega življenja,« je nostalgičen Fak, kise tudi danes strašno rad vrača domov.

Zlom noge kot nora spodbudaPrva leta svojega življenja je užival v ovinkih. Kotpravi, so starši njega in dve leti starejšega brataStjepana že od samega začetka spodbujali, najsmučata pravilno in pazita na tehniko, naj se torejne spuščata kar tako, samo za zabavo in veselje. Soga starši gnali? »Ne, užival sem od prvega trenutka,ko sem stopil na sneg. Starši so nas vedno zelopohvalili, če smo pravilno odsmučali celo progo.Ker sem v tem užival, sem hotel biti vsak dan boljšiKasneje sem si želel, da bi se ljudje okoli meneveselili mojih uspehov,« se začetkov spominja Ja-kov Fak. Ko si je pri sedmih letih prismučal prvomedaljo, na mednarodnem tekmovanju Topolinov Italiji, je bil zelo vesel uspeha, a priznava, da tudizato, ker je imela medalja obliko Miki miške.Da je smučanje zamenjal za smučarski tek, jeposkrbela usoda. Pri šestih letih si je zlomil nogo -šlo je za hud spiralni zlom - in zdravnik je predla-gal, naj za rehabilitacijo raje teče. Jakov si je torej

nataknil tekaške smučke in... še danes si jih niodpel.V osnovni šoli je bil Jakov odličnjak, gimnazijo -izbral si je najbližjo, v Delnicah - je izdeloval s pravdobrim uspehom. Pomislim, da se je najbrž vsegalotil s takšno natančnostjo kot učenja slovenskegajezika. Govori namreč odlično; ko uporabi kakšnožargonsko besedo, na primer foter namesto oče, seopraviči in se takoj popravi. Na šolo ima lepespomine. Učitelji, zlasti v gimnaziji, kjer je zaraditreningov zelo veliko manjkal, so bili zelo razume-vajoči. Knjige je bral tudi sam, toda najlepše spomi-ne ima na večere, ko sta jima z bratom knjige bralaoče in mama. »Izbirala sta zlasti poljudne knjige oživalih in naravi. Spomnim se, kako sem bil kototrok fasciniran, ko sta mi razložila, kaj je to auroraborealis (polarni sij).«Po gimnaziji se je odločil za študij turističnegamenedžmentav Iki pri Opatiji. Tistega meseca dni,ki ga je preživel na predavanjih, se spomni kotnočne more. »Nič od tistega, kar sem slišal, me nizanimalo, vsakdan sem se spraševal, kaj neki delamtukaj.« Ko se je odločil, da to ni zanj, da hoče teči,trdo trenirati, dosegati vrhunske rezultate, so ga

starši podprli. Oče, njegov prvi trener, mu je tedajrekel: Trdo boš moral garati in se ves čas zavedati,da pot ne gre samo navzgor, da so nihanja delšportne kariere. Teh besed se pogosto spomni,obenem pa ve, da ima veliko srečo v življenju:»Dano mi je, da počnem tisto, kar mi največpomeni, pa še plačan sem za to.«

Narava je druga fascinacija Jakova Faka. Poletja jepreživel na senožetih, kjer sta z bratom pogostopomagala v hlevu in pri spravilu sena za ovce in

krave, ter v gozdu, kjer se je ure in ure potikal zvrstniki.

»Kar naprej smo si izdelovali hiške v gozdu, v višjihrazredih smo celo zbrali denar za les in si stesaliornk hišo.« Kot poudari sam, je bil njegov bratStjepan veliko bolj odgovoren kot on sam. »Samsem s prijatelji 'laufal' naokoli, da so me morali vsakvečer klicati z balkona, moj brat, do srednje šoletudi ido dober smučar, pa je sam videl delo inpriskočil staršem na pomoč,« iskreno priznavaFak.Mama in oče sta bila sicer do vojne zaposlena, očekot gozdar, mama je vodila vaško trgovino, toda poslužbi sta skrbela za veliko posestvo. Zvečer so priFakovih odmevali Janis Joplin, Beatlesi, Rollin-gi...

Medvedov, volkov in risov, ki jih je v Gorskemkotarju še vedno veliko, se Jakov kot otrok ni bal.»Živali se človeka bojijo; če si vsaj malo previden, vgozdu ni nevarno. Strašno lepo pa mi je bilo, kosem nekoč videl risa.« Gozd je bil tudi kar se daprimerno prizorišče za otroško podoživljanje voj-ne, ki so jo na srečo v Mrkoplju občutili le posred-no. »Marširali smo po gozdu, se skrivali in iskalisovražnika. Srbov, ki so bili seveda 'ta grdi' in za vsekrivi, ni hotel igrati nihče, zato smo si jih lepredstavljali.«

Smučanja se ni nikoli, nikoli naveličal

Jakova Faka vprašam, ali bi lahko ubil žival, puškaje navsezadnje njegova zvesta spremljevalka. Zodgovorom za hip okleva: »Ne vem, ali bi jo lahko,tudi če bi moral. Kar takole, za šport, pa je zagotovone bi. Živali imam preveč rad.« Pa ga je na neskon-čnih, napornih treningih, vsega premraženega,kdajobšla misel, da ima smučanja nepreklicno dovolj?Fak ne dopušča nobenega dvoma.Nikoli, nikoli seni naveličal smučanja. Niti za hip. In treninge jevedno opravil tako, kot je bilo dogovorjeno.

In prva ljubezen? Jakov se (morda edinkrat) zasme-ji. »Veste, jaz se zelo hitro zaljubim...« In hitroodljubite? »Ne, to pa ne, moje ljubezni dolgo traja-jo.« Nato mi pove, daje svojo prvo ljubezen spoznalv vrtcu, trajalo pa je vse do gimnazije. Zdaj jenjegova ljubezen Matea z Reke. Verjame vljubezen,verjame pa tudi v Boga. Sveto pismo je prebral v.celoti in še ga tu in tam vzame v roke. K maši greobčasno. »Grem, ko potrebujem vero in Boga, ki mizelo veliko pomeni,« mi nekdanji ministrant neko-liko hermetično razloži svoj odnos do Najvišjega.Sicer pa je njegova življenjska filozofija jasna: tudi izslabih stvari izvleci najbolje. »Samo tako lahkozmaguješ,« stvarno in prepričljivo doda Jakov Fak.