UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

UREDITEV ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE TER ANALIZA PORABE PLASTIČNIH MAS V

EVROPSKI UNIJI

Kandidatka: Sabina Novak Študentka rednega študija Številka indeksa: 81556889 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: redni prof. dr. Vojko Musil Somentor: redni prof. dr. Vladimir Kenda

Maribor, november 2005

1

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat(ka) Sabina Novak

absolvent(tka) študijske smeri: mednarodna menjava študijski program: univerzitetni

izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a)

pod mentorstvom prof. dr. V. Musila in uspešno zagovarjal(a) 3.11.2005 (vpisati datum zagovora).

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 14. 11.2005

Podpis: Sabina Novak

2

PREDGOVOR V letih od 1951 do 1958 je šest evropskih držav, Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Italija, ZR Nemčija in Francija, ustanovilo tri integracije: Evropsko skupnost za premog in jeklo, Euratom in Evropsko gospodarsko skupnost. Zanje so začeli uporabljati skupno ime, in sicer Evropska skupnost. Države so začele odpravljati omejitve v medsebojni trgovini, sodelovale so na skupnih projektih, imele so skupno politiko za posamezna področja, itd. To so bili začetki delovanja današnje Evropske unije (EU), katera se zaveda, da je skupno sodelovanje držav ključnega pomena za uspešno tekmovanje v svetu. Danes je v EU vključenih že 25 držav. EU se v današnjem času sooča z naraščajočimi konkurenčnimi globalnimi pritiski, ki prihajajo iz ZDA in Japonske. Čakajo jo številni izzivi, na primer kako izboljšati kakovost življenja državljanov, kako skrbeti za varstvo okolja, kako pridobivati dolgoročne, naravi prijazne nove materiale, itd. Zato je pomembno zanjo, da s svojim znanjem in močjo poišče ključni odgovor za svojo prihodnost. Na poti za njen uspeh igrajo pomembno vlogo: znanost, raziskave, tehnologija, izobraževanje, inovacije, skupno sodelovanje, itd. In ker nas zanima, kako EU rešuje svoj položaj v svetu in ker se danes veliko pogovarjamo o tem, da je v EU potrebno povečati sredstva za investicije v znanost in raziskovanje, smo si kot temo našega diplomskega dela izbrali njeno ureditev znanosti in tehnologije. Prav tako, nas je zanimalo, kaj se dogaja na področju vse pomembnejših plastičnih mas in zakaj se njihova poraba znatno povečuje. Poskušali smo predstaviti, kaj se je dogajalo v EU od sedemdesetih let naprej, ko se je utrdila zavest, da EU tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko. Začeli so nastajati programi, v katera so se vključevala podjetja, univerze, raziskovalni inštituti za skupno sodelovanje in raziskovanje na posameznih področjih. Novost pa so bili okvirni programi, ki jih je EU oblikovala za štiriletno obdobje, ki so še dodatno spodbujali sodelovanje s tretjimi državami in mobilnost raziskovalcev. Financira jih Evropska komisija, ki vsaka štiri leta namenja za določen okvirni program vedno več sredstev iz evropskega proračuna. Zaradi dejstva, da EU v povprečju manj vlaga v raziskave in razvoj, so začeli v devetdesetih letih z intenzivno promocijo inovativnosti, saj menijo, da je inovacija glavni konkurenčni dejavnik. Poudarili smo tudi misel, ki so jo sprejeli voditelji držav članic EU na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni 2000. Zavezali so se namreč, da bodo do leta 2010 v EU ustvarili najbolj dinamičen in na znanju temelječ ekonomski prostor na svetu. Določili so tudi načine za doseganje tega ambicioznega cilja, na primer do leta 2010 naj bi države EU svoja vlaganja v raziskave in razvoj povečale na 3% BDP, hkrati pa bi na področju skupnega trga ustvarile Evropski raziskovalni prostor-ERA. V Evropi gre za velik razkorak med znanjem, inovativnostjo in proizvodom. Zato je pomembno zanjo, da se loti globalnih, razvojnih in dolgoročnih razmišljanj. In prav to razmišljanje je element tehnoloških platform, kjer gre za celoten proces kreiranja znanja in njegove uporabe. Skratka od znanja, od same ideje do proizvoda, kar je eden ključnih

3

problemov v EU. Ta vzpodbuda inovativnosti, dejanski prenos v uporabo, je največji manjkajoči most v evropski zgodbi o kakovostni in uspešni uporabi znanja. Del teme diplomskega dela predstavljajo tudi polimerni materiali oziroma natančneje plastične mase. Če pogledamo okoli sebe, vidimo, da je toliko proizvodov narejenih iz plastičnih mas, da jih komaj še zaznamo. Uporaba in s tem proizvodnja se znatno povečujeta, saj imajo plastične mase številne prednosti pred drugimi materiali. Najpogostejše in najbolj znane plastične mase so, na primer: polietilen (PE), polipropilen (PP), polivinilklorid (PVC), polistiren (PS), polietilentereftalat (PET). Primer iz vsakdanjega življenja so na primer plastenke pijač, ki so iz PET-a. Tako smo predstavili najpomembnejše materiale plastičnih mas, na katerih področjih oziroma sektorjih se uporabljajo, kateri so dejavniki, ki vplivajo na njihovo rast in na kakšne načine predelujemo njihove odpadke. Podrobnejša analiza pa je temeljila na porabi plastičnih mas v državah EU. Tudi na področju polimernih materialov sta znanost in tehnologija izredno pomembna. Do novih in boljših materialov pridemo le na osnovi skupnih raziskovanj in sodelovanj. Tako obstaja na primer za napredne materiale tehnološka platforma: The European Technology Platform for Advanced Engineering Materials and Technologies (EuMat), kjer se postavljajo skupni plani, spodbuja se inovacijski proces in se iščejo odgovori na dolgoročne izzive teh materialov. Bistvo za Evropo pa je zavedanje, da se skupaj lahko doseže bistveno več kot lahko doseže vsak zase. Pomembno je torej, da se povezuje in da ustvari prostor, ki bo tako v demokratičnem smislu kot tudi v smislu gospodarstva in ekonomske moči pravi in najboljši.

4

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................ 6

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja .................................. 6

1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela ................................................................. 6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave......................................................................... 7

1.4 Metode raziskovanja ................................................................................................. 8

2 UREDITEV ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V EVROPSKI UNIJI (EU) .......... 9

2.1 Znanstveno-tehnološka politika EU......................................................................... 9

2.2 Tehnološki zaostanek Evrope za ZDA in Japonsko ............................................... 9

2.3 ESPRIT..................................................................................................................... 11

2.4 Razvoj okvirnih programov EU............................................................................. 11

2.4.1 Prvi okvirni program ........................................................................................... 13

2.4.2 Drugi okvirni program......................................................................................... 14

2.4.3 Tretji okvirni program......................................................................................... 14

2.4.4 Četrti okvirni program ........................................................................................ 15

2.4.5 Peti okvirni program............................................................................................ 16

2.4.6 Šesti okvirni program........................................................................................... 18

2.4.7 Priprave Sedmega okvirnega programa............................................................. 21

2.5 Druge medvladne iniciative .................................................................................... 23

2.5.1 COST ..................................................................................................................... 24

2.5.2 EUREKA ............................................................................................................... 25

3 LIZBONSKA STRATEGIJA IN TEHNOLOŠKE PLATFORME....................... 28

3.1 Lizbonska strategija ................................................................................................ 28

3.2 Tehnološke platforme.............................................................................................. 30

4 POLIMERNI MATERIALI ...................................................................................... 33

4.1 Opredelitev in razvrščanje polimernih materialov .............................................. 33

4.2 Pomen petrokemične proizvodnje za razvoj polimernih materialov.................. 35

4.3 Tehnološke možnosti v proizvodnji polimernih materialov ................................ 38

4.4 Plastične mase kot pomembna skupina polimernih materialov.......................... 39

5 RAZVOJ PORABE PLASTIČNIH MAS V EU...................................................... 42

5.1 Splošno o industriji plastičnih mas ........................................................................ 42

5.2 Poraba plastičnih mas v EU.................................................................................... 44

5.2.1 Poraba plastičnih mas v štirinajsterici EU......................................................... 44

5

5.2.2 Poraba plastičnih mas v novih članicah EU....................................................... 46

5.2.3 Struktura porabe termoplastov in duroplastov................................................. 48

5.2.4 Poraba plastičnih mas po posameznih področjih uporabe............................... 50

5.3 Količine odpadkov iz plastičnih mas v EU ............................................................ 52

5.4 Dejavniki ki vplivajo na rast porabe plastičnih mas v EU .................................. 56

5.5 Predvideni razvoj porabe plastičnih mas v EU..................................................... 57

6 SKLEP ......................................................................................................................... 60

7 POVZETEK................................................................................................................ 63

8 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................ 65

9 SEZNAM SLIK........................................................................................................... 70

10 SEZNAM TABEL..................................................................................................... 71

11 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ................................................................. 72

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja Ureditev znanosti in tehnologije je v evropskih državah eden izmed temeljev za povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Gospodarstvo si mora zagotoviti podporo obeh, če se želi uspešno razvijati in sodelovati z drugimi. Evropske države se zavedajo o velikem pomenu znanosti in tehnologije, zato je zanje izredno pomembna ureditev znanstveno-tehnološke politike, ki predstavlja pomemben vzvod povezovanja članic Evropske unije. Da bi se EU, glede na gospodarsko in politično stanje spoprijela z najbolj perečimi problemi, je v osemdesetih letih uvedla sistem štiriletnih okvirnih programov. S pomočjo njih so evropske države na raziskovalnem področju povezane in tako lahko zmanjšajo raziskovalno in tehnološko-razvojno zaostalost v primerjavi z visoko razvitimi državami, kot sta ZDA in Japonska. Prav tako si je EU zadala cilj (Lizbonska strategija), da do leta 2010 postane najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu. Poleg strategij in ciljev pa se v Evropi razvijajo različni programi, ki omogočajo in spodbujajo mednarodno-tehnološko sodelovanje, kompetentno reševanje celovitih izzivov in uresničevanje skupnih dolgoročnih načrtov. Plastične mase se kot industrijska surovina uveljavljajo v vseh proizvodnih panogah in prav tako je naša vsakdanjost skoraj nepredstavljiva brez uporabe neskončnega števila proizvodov iz plastičnih mas. Eden najpomembnejših vzrokov, ki je omogočil tako hiter razvoj industrije plastičnih mas je razvoj petrokemije, pogojen z dostopnostjo in tehničnimi prednostmi, ki jih imata nafta in zemeljski plin v primerjavi z drugimi surovinami. 1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela Namen diplomskega dela je na razumljiv način predstaviti ureditev znanstveno-tehnološke (Z&T) politike in njenih aktivnosti v EU. Pri tem se bomo osredotočili na različne programe, ki spodbujajo medpodjetniško sodelovanje z namenom izboljšati konkurenčni položaj in hkrati zmanjšati zaostanek za ZDA in Japonsko. Predstavili bomo tudi tematiko polimernih materialov, natančneje se bomo osredotočili na analizo porabe plastičnih mas v državah EU. Osnovni cilj dela je predstavitev Z&T politike in predstavitev porabe plastičnih mas v EU. Iz tega sklopa so še izpeljani naslednji cilji:

- omeniti tehnološki zaostanek Evrope za ZDA in Japonsko, - predstaviti desetletni raziskovalni program Esprit, - predstaviti okvirne programe, - predstaviti Lizbonsko strategijo in tehnološke platforme, - predstaviti evropska programa raziskovanja COST in Eureka, - predstaviti polimerne materiale in pomen petrokemične proizvodnje,

7

- prikazati dosedanjo in predvideno porabo plastičnih mas v EU, - primerjati porabo plastičnih mas v Evropi z ZDA in Japonsko, - prikazati porabo plastičnih mas po posameznih področjih, - predstaviti okoljsko problematiko porabe plastičnih mas s poudarkom na

opredelitvi količin odpadkov iz plastičnih mas v EU.

Izoblikovali smo naslednje teze oziroma hipoteze, ki smo jih skušali v delu potrditi ali zavreči. Te so:

- EU v povprečju manj vlaga v raziskave in razvoj (R&R) kot ZDA in Japonska.

Glede na to smo mnenja, da EU tehnološko zaostaja za njenima tekmecema,

- trdimo, da je glavni namen okvirnih raziskovalnih programov povečati konkurenčnost gospodarstva v evropskih državah in povečati znanstveno odličnost na posameznih področjih,

- trdimo, da bo poraba plastičnih mas v posameznih državah v prihodnosti naraščala,

saj postajajo materiali iz plastičnih mas danes vse bolj dominantni zaradi odlične predelave in številnih prednosti, ki jih imajo pred drugimi materiali.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke diplomskega dela so bile naslednje:

- cilj sistema štiriletnih programov je povečati učinkovitost evropskega gospodarstva in družbenega razvoja ter ga usmeriti k reševanju perečih problemov. Predvidevamo, da se zato v Evropi raziskovalne in tehnološko-razvojne aktivnosti načrtujejo in koordinirajo v obliki programov,

- predpostavljamo, da bo EU postala najbolj dinamično ter na znanju osnovano

konkurenčno gospodarstvo na svetu, če bo izpolnjevala cilje, ki si jih je zadala v Lizbonski strategiji leta 2000,

- plastične mase se v obliki različnih materialov uveljavljajo v vseh proizvodnih

panogah. Ker menimo, da so materiali plastičnih mas precej lažji od drugih materialov in ker so hkrati tudi bolj prijazni okolju, predpostavljamo, da se jih največ porabi za embalažo.

Med znanstveno-tehnološke aktivnosti spada veliko mednarodnih organizacij in programov. V diplomskem delu se bomo osredotočili le na nekatere programe, ki predstavljajo pomemben vzvod povezovanja članic EU in so pomembni za povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Prav tako se bomo pri tematiki plastičnih mas osredotočili predvsem na njihovo porabo, kar je tudi naš temeljni namen.

8

Kot omejitev navajamo tudi to, da pri določenih tematikah ni na razpolago najnovejših podatkov. 1.4 Metode raziskovanja V diplomskem delu smo izvedli makroekonomsko raziskavo, ki se je nanašala na Evropsko unijo oz. na njeno ureditev znanosti in tehnologije ter mikroekonomsko raziskavo, ki se je nanašala na države kot porabnike plastičnih mas. Pristop k raziskovanju v nalogi je bil deskriptiven. Obsegal je naslednje raziskovalne metode:

- metodo deskripcije, kjer gre za postopek opisovanja dejstev, procesov in pojavov, - komparativno metodo, kjer gre za postopek primerjanja enakih ali podobnih

dejstev, pojavov, procesov, odnosov, s katerimi ugotavljamo njihove podobnosti in razlike med njimi,

- zgodovinsko metodo, kjer spoznavamo, kaj se je zgodilo v preteklosti in tudi vzroke, zaradi katerih je do določenih dogodkov prišlo,

- metodo kompilacije, kjer gre za postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev.

Pri nastajanju diplomskega dela smo uporabili ugotovitve in stališča iz slovenske in tuje literature. Uporabljali smo tudi vire, dostopne na svetovnem spletu.

9

2 UREDITEV ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V EVROPSKI UNIJI (EU) 2.1 Znanstveno-tehnološka politika EU Ko govorimo o znanosti in tehnologiji, mislimo na velik temelj gospodarstva, ki je pomemben za njegovo konkurenčnost in za povezovanje držav med seboj. EU se zaveda o pomenu znanosti in tehnologije za gospodarski in družbeni razvoj, zato je za njo izredno pomembna ureditev znanstveno-tehnološke politike. Vendar je EU svojo Z&T politiko sorazmerno pozno začela. V Rimskem sporazumu, ki ga je podpisalo prvih šest držav današnje EU1, ni bilo govora o znanosti in tehnologiji. Z&T politika je bila nacionalna, prevladovala je podpora določenim strateškim panogam in velikim podjetjem in se je v evropskih državah izkazala kot neuspešna. Zaradi neuspešnosti so v začetku 70. let začele podpirati izbrane generične tehnologije in leta 1974 je Evropski svet sprejel dokument o skupni politiki na področju znanosti in tehnologije. Cilj tega dokumenta je bila boljša koordinacija nacionalnih politik in priprava skupnih evropskih projektov za raziskave in razvoj. Leta 1977 je Komisija EU sprejela smernice za obdobje 1977-80 in analize so pokazale, da EU tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko. Tako je Evropa začela izvajati znanstveno–raziskovalne programe, ki so utrdili zavest o tehnološki konkurenčnosti. Leta 1987 je SEA2 (The Single European Act) dal pravno osnovo za večletne okvirne programe, z namenom spodbujati sodelovanje med podjetji, raziskovalnimi inštituti in univerzami. Tako se je v Evropi spodbujalo sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, spodbujala se je difuzija znanstvenih dosežkov ter usposabljanje in mobilnost raziskovalcev. 2.2 Tehnološki zaostanek Evrope za ZDA in Japonsko Glavni problem EU je pretvorba odličnih rezultatov temeljnih in aplikativnih raziskav v razvoj (inovacije) in v boljši konkurenčni položaj. EU imenuje to »evropski paradoks« in ker se zaveda, da je inovacija danes glavni konkurenčni dejavnik, je začela z intenzivno promocijo inovativnosti. Evropska komisija je decembra 1995 izdala „The Green Paper on Innovation”, ki je služil za petmesečno razpravo o inovacijah v zahodnoevropskih državah. Leto kasneje pa je odobrila „First Action Plan for Innovation in Europe”, s katerim je EU želela povečati svojo tehnološko konkurenčnost in zmanjšati zaostanek za ZDA in Japonsko. Ta ima tri glavne cilje (CORDIS 2005, Innovation policy in Europe):

- okrepitev inovacijske kulture v EU, - vzpostavitev ustreznega administrativnega, pravnega in finančnega okolja, ki bo

vzpodbudilo inovacijsko dejavnost,

1 Belgija, Luksemburg, Nizozemska, ZR Nemčija, Francija in Italija so države, ki predstavljajo začetek Evropske unije. V letih od 1951–1958 so ustanovile tri integracije s skupnim imenom, in sicer Evropska skupnost (ES), ki se je z ratifikacijo maastrichtske pogodbe (1.11.1993) uradno preimenovala v Evropsko unijo. 2 SEA je kratica za Enotno evropsko listino, ki je bila podpisana februarja 1986, v veljavo pa je stopila po ratifikaciji 1. julija 1987 v obliki dopolnil k Rimski pogodbi. Vsebuje predpise, ki so omogočili, da se je leta 1992 dokončala izgradnja enotnega trga ES, trga brez notranjih meja, na katerih je zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala.

10

- okrepiti sodelovanje med proizvodnjo znanja in njegovo difuzijo s ciljem, da bi čim večje število tržnih subjektov imelo koristi od odličnih znanstvenih dosežkov v EU.

Komisija EU si je zadala kot cilj tudi rešitev 'evropskega paradoksa' zato želi doseči boljše sodelovanje med proizvodnjo znanja in njegovo difuzijo z naslednjimi ukrepi:

- povečanje zasebnega financiranja raziskav, - povečanje števila visokotehnoloških podjetij, - intenzivnejše sodelovanje med javnimi raziskovalnimi institucijami, univerzami ter

podjetji, - spodbujanje mednarodnega prenosa tehnologije, - pospeševanje inovativnosti v srednjih in malih podjetjih v sklopu okvirnih

programov, - tesnejše povezovanje inovativnosti in evropskih programov, pospeševanje

čezmejnega industrijskega sodelovanja ter tesnejše sodelovanje z nečlanicami na področju razvoja in raziskav.

Znanstveno raziskovanje v Evropi potrebuje močno vzpodbudo, saj njeni glavni tehnološki tekmeci (ZDA in Japonska) nikakor ne počivajo na lovorikah, temveč vlagajo vse več truda. Evropa trenutno po vlaganju v raziskave zaostaja za ZDA in Japonsko ne le po vlaganjih v raziskave in razvoj, temveč tudi po številu raziskovalcev, patentov in po količini izvoza visoke tehnologije na prebivalca. Sedanjih 25 držav članic EU je leta 2003 v raziskave in razvoj vložilo 1,93% BDP v primerjavi z letom 1998, ko so vložile 1,82% BDP. To pomeni, da so se vlaganja v raziskave in razvoj v letih od 1999 do 2002 povečala letno povprečno za 4%. ZDA so v letih od 1998 do 2003 v raziskave in razvoj vlagale 2,7% BDP povprečno, Japonska pa je vlagala povprečno 3,1% BDP (tabela 1).

TABELA 1:VLAGANJE V RAZISKAVE IN RAZVOJ (V % BDP)

1998 2000 2003 EU 25 1,82 1,88 1,93 EU 15 1,86 1,93 1,99 Japonska 2,95 2,99 3,12 ZDA 2,59 2,70 2,76

Vir: GZS 2004

Investicijski tokovi so neuravnoteženi. Tok iz EU v ZDA predstavlja danes okoli 15% vseh privatnih investicij v znanost in raziskovanje, v obratno smer pa še nikoli ni dosegel 10%. Naredili smo analizo 500 največjih podjetij, ki vlagajo v znanost in raziskovanje v Evropi in jo primerjali z 500 največjimi zunaj Evrope. V letu 2003 so investicije teh podjetij upadle za 2%, zunaj Evrope pa so narasle za 3,9%. Zadnja dejstva govorijo naslednje: investicije v znanost in raziskovanje v EU stagnirajo v celoti. Če se bo trend nadaljeval, bomo namesto dogovorjenega-3% vlaganja v letu 2010, dosegli le 2,2% BDP. Že od leta 2000 naprej delež investicij upada. Trenutno je delež v EU 56% celotnih investicij, v ZDA

11

63% in na Japonskem 74%. Še en zanimiv podatek, kar zadeva mala in srednje velika podjetja. V Evropi 22% teh investicij prihaja iz malih in srednjih podjetij, v ZDA 14% in na Japonskem samo 7%. Vendar je dejstvo, da v Evropi ta vlaganja ne gredo v visoke tehnološke sektorje, kar je ključni problem (Potočnik 2005, GZS Konferenca). 2.3 ESPRIT V začetku osemdesetih let je vse kazalo na to, da se v šestdesetih letih odkrita 'tehnološka vrzel' med Evropo in ZDA ne zmanjšuje, ampak povečuje. ZDA in Japonska sta prehitevali Evropo pri razvoju ključnih tehnologij (informacijske tehnologije, elektronika) in na teh področjih sta pridobivali tudi vedno večje tržne deleže v Evropi. Evropska podjetja so bila premajhna in preveč usmerjena na posamezne nacionalne trge, da bi lahko tekmovala z velikimi ameriškimi in japonskimi podjetji. Leta 1981 je takratni evropski komisar Etienne Davignon sklical 'okroglo mizo', na katero je povabil najvišje predstavnike dvanajstih največjih evropskih podjetij s področja informacijskih tehnologij, ki naj bi sodelovali pri dokončnem oblikovanju novega evropskega programa z imenom ESPRIT (European Strategic Programme for Research and Development in Information Tehnology). Tako je Svet ministrov odobril izvajanje programa za štiriletno obdobje 1984-1988 in zanj namenil 750 milijonov ECU. Celotna vrednost programa Esprit pa je znašala v tem obdobju 1,5 milijarde ECU. Strokovna evaluacija programa je pokazala, da so bili njegovi učinki pozitivni z vidika sodelovanja med podjetji, univerzami in raziskovalnimi institucijami. Leta 1988 je Svet ministrov odobril še dve fazi programa Esprit, Esprit II za obdobje 1988-1992, za katero je bilo namenjeno 1,6 milijarde ECU in Esprit III za obdobje 1990-1994, ki je sovpadal s tretjim okvirnim programom, ki ga bomo predstavili v nadaljevanju (Peterson and Sharp 1998, 70-73). Esprit pomeni ustvarjanje povsem nove generacije proizvodov in storitev na področju informatike. Je del celotne ekonomske in politične strategije EU, ki pomeni enega izmed glavnih centrov ekonomske in tehnološke moči v svetu. Evropska industrija hoče na področju razvoja tehnologije informacij razvijati lastne tehnološke potenciale in svojo neodvisnost glede na japonske in ameriške informacijske sisteme. Evropa jim želi uspešno konkurirati ali pa z njimi enakopravno sodelovati. V tem smislu je Esprit zbral vse potenciale EU zaradi izgraditve učinkovitega informacijskega sistema. 2.4 Razvoj okvirnih programov EU Na začetku osemdesetih let je evropski komisar Etienne Davignon želel skupne raziskovalne centre3 ter vse obstoječe raziskovalne programe povezati v zaključeno celoto,

3 Evropska komisija je v začetku šestdesetih let v okviru programa EURATOM ustanovila lastni raziskovalni center (Joint Research Centre-JRC) z raziskovalnimi enotami v štirih državah (Italiji, ZR Nemčiji, Nizozemski, Belgiji). Na začetku je bil ustanovljen samo za potrebe jedrskih raziskav, kasneje pa se je njegova dejavnost razširila tudi na druga raziskovalna področja. Znotraj njega delujejo različni inštituti.

12

ki bi predstavljala osnovo za skupno Z&T politiko. Tako naj bi nastali t.i. okvirni programi, s pomočjo katerih bi bilo mogoče večletno načrtovanje raziskovalno-razvojnih dejavnosti EU. The Single European Act (SEA), je dal pravno osnovo za večletne okvirne programe in čeprav je bil sprejet šele 1987. leta, je bil zaradi potrebe po koordinaciji znanstveno-tehnološke politike EU že leta 1984 sprejet Prvi okvirni program. SEA je dal EU pristojnost, da določi prioritete evropske Z&T politike in da tudi določi način izvajanja te politike. Sporazum iz Maastrichta (Maastricht Treaty) pa je potrdil pristojnost EU pri koordiniranju nacionalnih in evropskih Z&T politik. Cilj Z&T politike EU je krepitev raziskovalno-razvojnih potencialov EU in prav tako tudi podpora ostalim področjem kot je transport, energija, okolje, kmetijstvo, ribištvo, strukturna politika, podpora srednjim in malim podjetjem, itd. Okvirni programi morajo zato vsebovati vsa področja, ki jih obravnava maastrichtski sporazum in ta tudi definira okvirne programe, ki morajo: - določiti znanstvene in tehnološke cilje ter določiti prioritete evropske Z&T politike, - v grobem določiti način uresničevanja ciljev, - določiti skupni obseg sredstev, obseg sredstev po aktivnostih ter natančno določiti

pravila finančnega sodelovanja EU pri razvojno-raziskovalnih programih. Tako so dejavnosti EU strateško načrtovane in koordinirane znotraj štiriletnih okvirnih programov, katerih cilj je določiti in pokriti prioritetna področja, določena v obdobju trajanja programa. Koliko sredstev je bilo namenjeno za aktivnosti določenega programa, smo prikazali na sliki 1. Okvirni programi se razlikujejo glede na dane prioritete, glede na način financiranja, glede na način izbiranja projektov in ocenjevanja uspešnosti raziskovalno-razvojnih programov. V programe so se do danes vključila mnoga evropska podjetja, raziskovalni centri in univerze.

SLIKA 1: SREDSTVA EU ZA AKTIVNOSTI OKVIRNIH PROGRAMOV V

LETIH NJIHOVEGA TRAJANJA

3,75

5,396,6

13,2214,96

17,5

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

mrd

EU

R

1984-1987 1987-1991 1990-1994 1994-1998 1998-2002 2002-2006

Vir: MŠZŠ 2002

13

2.4.1 Prvi okvirni program Leta 1983 je bil sprejet Prvi okvirni program za štiriletno obdobje 1984-1987. Ker pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti ni omogočala, da bi se sredstva evropskega proračuna namenjala za potrebe splošnega raziskovalnega programa, je šlo v tem primeru le za navidezno oblikovanje novega okvirnega programa. Sredstva tega programa so zato pomenila le seštevek sredstev, ki jih je Svet ministrov že odobril za posamezne raziskovalne programe in dejavnosti, ali pa so bili v postopku sprejemanja. Ne glede na to, je Prvi okvirni program pomenil pomembni korak naprej v smeri načrtovanja znanstveno-tehnoloških prioritet Evropske skupnosti. Zanj je bilo namenjeno 3,75 milijarde ECU. Precejšen del teh sredstev je bil še vedno namenjen dejavnosti Skupnega raziskovalnega centra, več kot polovica sredstev pa je šlo za posredne in koordinacijske dejavnosti, pri katerih je Evropska komisija prispevala 50% vrednosti projekta. Celotni proračun Evropske skupnosti za področje energetike se je zmanjšal na 50% v primerjavi z letom 1978, ki je predstavljal 70% celotnega proračuna. Do tega zmanjšanja je prišlo večinoma v korist programov za spodbujanje tehnoloških inovacij, ki so predstavljali novost v primerjavi s prejšnjimi raziskovalno-razvojnimi programi. Ti programi so bili npr. Brite/Euram4 na področju industrijskih tehnologij, Esprit in Race5 na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter Bap6 na področju biotehnologije. V času Prvega okvirnega programa so se razvijali tudi programi za spodbujanje znanstvenega potenciala in t.i. horizontalni programi, ki so služili vsem drugim raziskovalnim programom, npr. pomemben izmed njih je program FAST (Forecasting and Assessment in the field of Science and Technology). Ta program naj bi prispeval k oblikovanju dolgoročnih ciljev in prioritet raziskovalnih in razvojnih aktivnosti Evropske skupnosti. Nekatere države članice so v prvi polovici osemdesetih let kljub sprejetju Prvega okvirnega programa, še vedno ostro nasprotovale povečanju vloge Evropske komisije na področju raziskav in razvoja. Kljub vsemu so se Esprit in drugi programi za spodbujanje tehnoloških inovacij izkazali za uspešne, okvirni programi pa za učinkovito sredstvo načrtovanja znanstveno-tehnoloških aktivnosti Evropske skupnosti.

4 Program Brite (Basic Research in Industrial Technologies for Europe) je temeljil na predkonkurenčnih raziskavah, glavno merilo uspešnosti pa je bila inovativnost ter industrijska uporabnost raziskovalnih rezultatov. Bil je prvi program Evropske skupnosti, ki je bil odprt za podjetja iz vseh panog in za razliko od drugih je bil usmerjen predvsem na majhna in srednja podjetja. Kasneje se je združil z programom EURAM (Advanced Materials for Europe), ki je pokrival področja kovinskih zlitin in keramičnega inženirstva. Po združitvi (Brite/Euram) sta pokrivala področje naprednih materialov, načrtnih metod in kakovostne kontrole. 5 Progam Race (R&D in Advanced Communications Technologies for Europe) je bil usmerjen na razvoj na področju telekomunikacij. 6 Cilj programa Bap (Biotechnology Action Programme) je bila podpora za razvoj infrastrukture v biotehnologiji s posebnim poudarkom na raziskavah in izobraževanju.

14

2.4.2 Drugi okvirni program Drugi okvirni program je bil sprejet po sprejetju SEA za obdobje 1987-1991 in je časovno sovpadal s sprejemom Enotne evropske listine, ki je predvidevala aktivno vlogo Evropske skupnosti na področju raziskav in tehnološkega razvoja. Celotni obseg sredstev je znašal 5,39 milijarde ECU, kar je pomenilo 3% letnega proračuna Evropske skupnosti. V Drugem okvirnem programu je bil poudarek na informacijski tehnologiji, energiji, industriji in evropskem sodelovanju na področju Z&T. Program ni spodbujal le novih industrijskih panog, temveč je tudi podpiral uvedbo novih tehnologij v tradicionalne industrijske panoge. Vsebinsko je bil razdeljen na 8 različnih področij (Peterson and Sharp 1998, 82). 1. Kakovost življenja. 2. Enotni trg in informacijska ter komunikacijska družba 3. Modernizacija industrijskih sektorjev. 4. Optimalna izraba bioloških virov. 5. Energija. 6. Znanost in tehnologija za razvoj. 7. Izraba morja in optimizacija morskih virov. 8. Izboljšanje evropskega znanstveno-tehnološkega sodelovanja. Proračun se je za vsa področja Drugega okvirnega programa nominalno povečal v primerjavi s Prvim okvirnim programom, razen za področje energije. Delež sredstev za področje energije se je zmanjšal na račun večjega obsega sredstev za spodbujanje tehnoloških inovacij v industriji. 2.4.3 Tretji okvirni program Tretji okvirni program je bil sprejet leta 1990 v času trajanja Drugega okvirnega programa zaradi želje po zagotavljanju kontinuitete raziskovalnega dela in po lažjem finančnem načrtovanju. Najprej je bilo za Tretji okvirni program namenjeno 5,7 milijarde ECU in kasneje, ko se je izkazalo, da je to premalo, je leta 1993 Svet ministrov na predlog Evropske komisije namenil dodatna sredstva v višini 900 milijonov ECU. Tako so celotna sredstva za Tretji okvirni program znašala 6,6 milijarde ECU. Tretji okvirni program je poudarjal širitev raziskovalnih dosežkov, izobraževanje in mobilnost raziskovalcev. Njegova raziskovalna področja so bila naslednja: - osnovne tehnologije; natančneje informacijske in komunikacijske, industrijske

tehnologije ter tehnologije materialov, - upravljanje z naravnimi viri, kamor je spadalo področje okolja, področje znanosti o

življenju ter energija, - optimizacija intelektualnih virov in v zvezi s tem človeški kapital in mobilnost.

15

V Tretjem okvirnem programu se je zmanjšal delež raziskav na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij, povečal pa se je delež raziskav na področju biotehnologije in agroindustrijskih tehnologij. Prav tako se je povečal delež sredstev za raziskave o okolju s 4% v Drugem okvirnem programu na 7%. Podvojila so se sredstva, namenjena medicinskim raziskavam ter sredstva za področje nuklearne energije. Posebno mesto pa si je zagotovilo novo področje spodbujanja razvoja človeških virov in mobilnosti z 8,8% deležem vseh sredstev. 2.4.4 Četrti okvirni program Priprave na Četrti okvirni program so potekale v času Maastrichtske pogodbe oziroma Pogodbe o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo leta 1993. V skladu z Maastrichtsko pogodbo, ki določa, da se vse dejavnosti Evropske komisije na področju raziskav in tehnološkega razvoja izvajajo znotraj večletnih okvirnih programov, je Evropska komisija v predlog Četrtega okvirnega programa vključila še vse tiste programe, ki se do takrat niso izvajali znotraj okvirnega programa. Ti progami so bili npr. - program SPRINT7, ki je bil namenjen prenosu tehnoloških inovacij, - programi znanstvene podpore državam Srednje in Vzhodne Evrope ter državam

nekdanje Sovjetske zveze, - program THERMIE8 za področje ne-nuklearne energije. Zaradi vključitve teh dodatnih programov je bil tudi predlog proračuna za Četrti okvirni program večji, in sicer 13,215 milijard ECU. Trajal je v obdobju 1994-1998 in je vseboval naslednja raziskovalna področja (CORDIS 2003, The Fourth Framework Programme): 1. Raziskovalni, razvojno-tehnološki in demonstracijski programi - informacijske in komunikacijske tehnologije - industrijske tehnologije - okolje - znanosti o življenju - energija - transport - družbeno-ekonomske raziskave 2. Sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami 3. Razširjanje in izraba raziskovalnih rezultatov 4. Spodbujanje izobraževanja in mobilnosti raziskovalcev Bistveno so se povečala sredstva na področju energije in to zaradi vključitve programa THERMIE v Četrti okvirni program. Delež informacijskih in komunikacijskih tehnologij pa se je v primerjavi s Tretjim okvirnim programom zmanjšal za 10 odstotnih točk. V Četrtem okvirnem programu se kot posebno raziskovalno področje prvič pojavljajo raziskave na področju transporta z 2% deležem v proračunu in družbeno-ekonomske raziskave z 1,1% deležem. Sodelovanje s tretjimi državami in mednarodnimi 7 Strategic Programme for the Transnational Promotion of Innovation and Technology Transfer. 8 European Technologies for Energy Management.

16

organizacijami s 4,4% deležem se v tem okvirnem programu pojavlja tudi prvič in se navezuje predvsem na večje znanstveno sodelovanje z državami Srednje in Vzhodne Evrope, posebej še s kandidatkami za vstop v EU (The Fourth Framework Programme, 2001). Evropska komisija je vključila tudi aktivnost 'razširjanje in izraba raziskovalnih rezultatov' kot odgovor na predloge, ki so izhajali iz evaluacij prejšnjih okvirnih programov. Te so namreč pokazale, da je potrebno več pozornosti posvetiti prenosu in razširjanju raziskovalnih rezultatov in njihovi širši uporabi. V času priprave Četrtega okvirnega programa se je začela Evropska komisija zavedati, da ciljne skupine niso najbolje seznanjene z možnostmi, ki jih ponujajo okvirni programi. Zato je ustanovila mrežo Euro-info9 centrov z namenom boljšega obveščanja zainteresiranih javnosti o dejavnosti EU. Postavila je tudi posebno on-line podatkovno bazo „CORDIS” (Community Research and Development Information Service) za boljše obveščanje o dejavnostih na področju raziskav in tehnološkega razvoja. 2.4.5 Peti okvirni program Evropska komisija je aprila 1997 pripravila predlog za Peti okvirni program za obdobje 1998-2002. Svet ministrov Evropske unije pa je 22. decembra 1998 ta predlog potrdil, tako da se z letom 1999 uradno pričenja izvajati novi okvirni program, katerega proračun skupaj s programom EURATOM znaša 14,96 milijard EUR (MŠZŠ 2005, 5. okvirni program EU). Peti okvirni program je sestavljen iz dveh delov: - prvi del okvirnega programa je razdeljen na štiri tematske in tri horizontalne programe, - drugi del okvirnega programa je program Euratom, ki je namenjen raziskovalnim in

izobraževalnim aktivnostim na področju jedrske energije. Sestava prvega dela Petega okvirnega programa je bila naslednja: TEMATSKI PROGRAMI Kakovost življenja in ravnanje z življenjskimi viri Ti programi se nanašajo na kakovost življenja državljanov EU, kakovost okolja ter kakovost življenja celotne družbe. Cilji raziskovalne politike EU so izboljšanje kakovosti življenja državljanov, uravnotežen razvoj, trajnostni razvoj primarnih dejavnosti in kakovost okolja. Uporabniku prijazna informacijska družba Program je izpopolnjen za raziskave in tehnološki razvoj s poudarkom na informacijski tehnologiji oziroma na sledečih področjih: informacijskih procesih, komunikacijah in

9 Euro-info centri je mreža, ki posreduje splošne informacije o EU oziroma informacije o raziskovalnih in razvojno tehnoloških dejavnostih Evropske unije.

17

multimedijski tehnologiji. Cilji razvoja informacijske tehnologije so novi proizvodi in nove metode, tako za prebivalstvo kot tudi za podjetja. Spodbujanje konkurenčnosti in trajnostne gospodarske rasti Cilji teh programov so: povečati gospodarsko rast, oblikovati nova delovna mesta, podpreti inovacije in tako povečati konkurenčno sposobnost evropske industrije. Rezultati uspešno izvedenih projektov so novi proizvodi in procesi, postopki visoke kakovosti ter okolju in potrošniku prijazne proizvodnje. Energija, okolje in trajnostni razvoj Program se osredotoča na številne probleme okolja in na energijo. Temeljni cilj je podpreti tiste aktivnosti oziroma projekte, ki se osredotočajo na probleme, kot so npr. izkoriščanje naravnih virov, onesnaževanje okolja, odpadki proizvodenj, nevarnost globalnih sprememb okolja, ekosistem, globalne podnebne spremembe, biotska raznovrstnost in uporaba energije. HORIZONTALNI PROGRAMI Spodbujanje mednarodnega znanstveno-tehnološkega sodelovanja v Evropi Programi so usmerjeni na dejavnosti, kot so: podpora tehnološki inovativnosti in znanstveni odličnosti, okrepitev mednarodnih kapacitet na področju znanja in tehnologije ter vključitev v strateške dejavnosti držav nečlanic EU. Poudarek je na pospeševanju znanstvenega in tehnološkega sodelovanja med raziskovalci, organizacijami in podjetji. Spodbujanje inovativnosti in udeležbe majhnih in srednje velikih podjetij Cilji programa so pospeševanje inovativnih dejavnosti, ustvarjanje inovativnih podjetij, razširjanje in izkoriščanje rezultatov raziskav. Inovacija je temeljni faktor gospodarske konkurenčnosti, trajnostnega družbenega in gospodarskega razvoja ter pogoj za odpiranje novih delovnih mest. In prav majhna in srednje velika podjetja so temeljnega pomena za inovacije. Spodbujanje udeležbe majhnih in srednje velikih podjetij lahko pripomore h gospodarski in družbeni rasti, razvoju novih gospodarskih aktivnosti, odpiranju novih delovnih mest ter večji konkurenčnosti celotnega gospodarstva. Zato je prav, da jim je omogočen lažji dostop do raziskovalnih programov držav članic in lažji dostop do naprednih tehnologij. Razvoj raziskovalnega kadra in poglabljanje družbeno-ekonomskih znanj Za razvoj raziskovalnega kadra je temeljnega pomena njegova mobilnost ter dostop do raziskovalne infrastrukture. Spodbujanje znanstvene in tehnološke odličnosti, podpiranje razvoja potencialnega znanja ter zagotavljanje mobilnosti raziskovalcev lahko pripomore k večji gospodarski konkurenčnosti in boljši kakovosti življenja državljanov EU.

18

Drugi del Petega okvirnega programa predstavlja program Euratom, kamor spadajo naslednje dejavnosti: - nadzorovana fuzija - jedrska fisija - generične raziskave in razvoj splošnega pomena - podpora razvoju raziskovalne infrastrukture - skupni raziskovalni center (JRC) V primerjavi s Četrtim okvirnim programom se je zmanjšal delež sredstev za informacijske in komunikacijske tehnologije, povečal pa se je delež sredstev za okolje ter za znanost o življenju. V Petem okvirnem programu imajo pomembno mesto razširjanje in izraba raziskovalnih rezultatov ter področje zaščite intelektualne lastnine. Temeljni cilj programa so novi proizvodi in storitve, odpiranje novih delovnih mest ter izboljšanje kakovosti življenja državljanov. Poudarek je torej na reševanju konkretnih problemov in ne samo na splošnem razvoju znanosti in tehnologije. Bistvene značilnosti pa so koordinacija med tematskimi programi, uporaba informacijskih sistemov oziroma mrež ter usmerjenost na globalni trg. Evropska komisija je v času sprejemanja Petega okvirnega programa kandidatkam za vstop v EU ponudila možnost pridruženega članstva v Petem okvirnem programu. Kandidatke so ponudbo seveda sprejele, tako da so bili leta 1999 podpisani tudi že pridruženi sporazumi10, ki tem državam omogočajo enakopravno sodelovanje v programu. 2.4.6 Šesti okvirni program Že februarja leta 2000 je bila objavljena zasnova Šestega okvirnega programa v dokumentu „Towards the European Research Area”. Iz tega in iz kasnejših dokumentov Evropske komisije je bilo razvidno, da želi ta okvirni program zastaviti drugače od dosedanjih, saj vidi v njem enega izmed glavnih instrumentov vzpostavitve evropskega raziskovalnega prostora (European Research Area-ERA). V njem naj bi se evropski raziskovalci povezali med seboj in z gospodarstvom bistveno bolj kot doslej. Vzpostavitev evropskega raziskovalnega prostora naj bi izboljšala mobilnost raziskovalcev med njegovimi članicami, postopno bi obrnile 'tok možganov' iz neevropskih držav v evropske, vzpostavila naj bi hitrejše in zmogljivejše elektronske informacijske povezave med raziskovalnimi centri, bolj učinkovito pa naj bi med seboj povezala tudi nacionalne raziskovalne programe, ki bi jih odprli tudi za udeležence iz drugih držav. Evropski raziskovalni prostor je namreč temelj za ponovno razvrstitev in okrepitev raziskovalnih prizadevanj na ravni EU. Je kot struktura, ki naj bi vodila in pomagala racionalizirati vseevropsko raziskovalno dejavnost in inovacijsko politiko in tako zagotovila gospodarsko in konkurenčno prihodnost 25 držav članic Evropske unije. Ideja evropskega raziskovalnega prostora izvira iz ugotovitve, da ima evropska raziskovalna dejavnost tri slabosti, in sicer: pomanjkljiva sredstva, pomanjkanje spodbud za raziskave 10 Kandidatke, ki so podpisale pridružitvene sporazume, so bile: Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija.

19

in izkoriščanje rezultatov ter razdrobljenost dejavnosti in resursov. Na kreiranje evropskega raziskovalnega prostora in na oblikovanje Šestega okvirnega programa pa je vplivalo predvsem dejstvo, da v zadnjih desetletjih EU postopoma vedno bolj tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko. In prav z oblikovanjem skupnega raziskovalnega prostora za raziskave in inovacije, ki so ga podprle tudi vse države evropske petnajsterice na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000, in z ukrepi, ki jih predvideva Šesti okvirni program, naj bi začeli to zaostajanje sistematično zmanjševati. Tako je bil Šesti okvirni program sprejet za obdobje 2002-2006 in se torej osredotoča na zelo kakovostno raziskovalno dejavnost, ki evropski znanosti in raziskavam namenja vso pozornost in jih hkrati povezuje. Obenem teži k čim večji učinkovitosti transnacionalnega sodelovanja in postopoma združuje dejavnosti in akterje, s čimer naj bi se Evropa osredotočala na manj tematskih raziskovalnih prednostnih nalog. Sestavljen je iz treh glavnih sklopov dejavnosti: integracija evropskih raziskav, strukturiranje ERA in krepitev ERA. Program vključuje tudi Euratom, ki je namenjen raziskovalnim in izobraževalnim dejavnostim na področju jedrske energije (tabela 2).

20

TABELA 2: STRUKTURA ŠESTEGA OKVIRNEGA PROGRAMA

Vir: MŠZŠ 2003

Celotna sredstva Šestega okvirnega programa znašajo 17,5 milijarde EUR. Kako so bila razporejena po sklopih in koliko znaša delež programa Euratom ponazarja tabela 3.

TABELA 3: RAZDELITEV SREDSTEV ŠESTEGA OKVIRNEGA PROGRAMA

SKLOP SREDSTVA Integracija evropskih raziskav 13 345 mio EUR Strukturiranje ERA 2 605 mio EUR Krepitev ERA 320 mio EUR SKUPAJ 16 270 mio EUR Euratom 1 230 mio EUR SKUPAJ 17 500 mio EUR

Vir: MŠZŠ 2003

1. SKLOP: Integracija evropskih raziskav PRIORITETNA PODROČJA Znanosti o življenju, genomika in biotehnologija za zdravje Tehnologija informacijske družbe Nanotehnologija, multifunkcionalni materiali Aeronavtika in vesolje Kakovost in varnost živil Trajnostni razvoj, globalne spremembe in ekosistemi Državljani in upravljanje na znanju temelječe družbe 2. SKLOP: Strukturiranje ERA - raziskave in inovacije - človeški viri in mobilnost - raziskovalna infrastruktura - znanost in družba 3. SKLOP: Krepitev ERA - podpora koordinacijskim aktivnostim - podpora usklajenega razvoja politik EURATOM- jedrska energija - kontrolirana termonuklearna fuzija - zaščita pred sevanjem - ravnanje z odpadki in njihovo shranjevanje - aktivnosti na področju nuklearnih tehnologij in varnosti

21

2.4.7 Priprave Sedmega okvirnega programa Evropska komisija je v juniju 2004 objavila dokument z naslovom „Znanost in tehnologija, ključ za prihodnost Evrope – Smernice za bodočo politiko Evropske unije pri podpori znanosti” (Science and Technology, the key to Europe's Future - Guidelines for future European Union policy to support research)11, v katerem Evropska komisija predlaga znatno povečanje sredstev EU za raziskave in tehnološki razvoj v okviru novega Sedmega programa. Predlog Sedmega okvirnega programa predstavlja srčiko evropske raziskovalne politike in bo igral ključno vlogo pri doseganju lizbonskih ciljev. Predlog kaže, da bo Komisija v novem programu posebno pozornost namenila spodbujanju bolj tveganega raziskovanja, večji usmerjenosti k industriji in poenostavitvi postopkov za črpanje sredstev, kar je bila slabost dosedanjega programa. Z novim programom bodo tako največ pridobila mala in srednje velika podjetja. Na tem mestu gre poudariti, da se predlog zavzema za podvojitev sredstev za raziskave v podjetjih, ki nimajo lastnih raziskovalnih kapacitet (Cizelj 2005). Novi Sedmi program se bo izvajal v obdobju 2007-2013 (Euratom 2007-2011) in bo razdeljen na štiri specifične programe (CORDIS 2005, Towards FP7): SODELOVANJE Cilj tega programa je povečati evropsko prednost preko sodelovanja med industrijo in raziskovalnimi inštituti. Podpora bo dana raziskavam, ki potrebujejo mednarodno sodelovanje, od kolaborativnih projektov in mrež do koordinacije državnih raziskovalnih programov. Ta program je organiziran tudi v podpograme, ki bodo operativno avtonomni, sočasno pa bodo dokazali skladnost in usklajenost. Identificirali so devet prioritetnih področij: - zdravstvo - prehrana, kmetijstvo in biotehnologija - tehnologija informacijske družbe - nanoznanost in nanotehnologija, materiali in nove proizvodne metode - energija - okolje - transport (vključno z aeronavtiko) - družbeno-ekonomska znanost in humanistične vede - varnost državljanov in vesolje Poleg teh področij sta identificirani še dve dodatni področji, ki sta pokriti pod okvirnim programom za Euratom, in sicer: - raziskava fuzijske energije - jedrska cepitev in varstvo pred sevanjem

11 Dokument je objavljen na spletni strani: http://europa.eu.int/cgi-bin/eur-lex/udl.pl?REQUEST=Service-Search&LANGUAGE=en&GUILANGUAGE=en&SERVICE=all&COLLECTION=com&DOCID=504PC0353.

22

IDEJE Cilj programa je okrepiti evropsko znanstveno odličnost s podpiranjem konkurenčnosti na evropski ravni. Ustanovljen bo avtonomni Evropski raziskovalni svet, ki bo podpiral temeljne in mejne raziskave. Posamezne ali partnerske raziskovalne skupine bodo tekmovale na evropski ravni na vseh raziskovalnih in tehnoloških področjih, vključno s tehničnimi, družbeno-ekonomskimi in humanističnimi vedami. LJUDJE Program si prizadeva za boljše delovne pogoje in boljšo mobilnost za evropske raziskovalce. Cilj je, da se okrepi človeški potencial evropske raziskovalne dejavnosti preko usposabljanja, mobilnosti in z razvojem evropskih raziskovalnih centrov. ZMOGLJIVOST Program razvija raziskovalne zmogljivosti s ciljem, da bo evropska raziskovalna skupnost imela pristop do najboljših virov. Aktivnosti, ki povečujejo raziskovalno in inovacijsko kapaciteto po celotni Evropi bodo podprte, vključno z raziskovalno infrastrukturo in regionalnimi raziskovalnimi grozdi. Komisija je predlagala, da se za Sedmi okvirni program lahko največ porabi 75,818 milijard EUR. Predlagane zneske posameznih programov prikazujemo v tabeli 4.

23

TABELA 4: PREDLAGAN PRORAČUN POSAMEZNIH PROGRAMOV V SEDMEM OKVIRNEM PROGRAMU

PROGRAMI mrd EUR SODELOVANJE - zdravstvo - prehrana, kmetijstvo in biotehnologija - tehnologija informacijske družbe - nanoznanost in nanotehnologija, materiali in nove proizvodne metode - energija - okolje (vključno s podnebnimi spremembami) - transport (vključno z aeronavtiko) - družbeno-ekonomske in humanistične vede - varnost državljanov in vesolje

8,317 2,455 12,670 4,832 2,931 2,535 5,940 0,792 3,960

SKUPAJ SODELOVANJE 44,432 IDEJE - evropski raziskovalni svet

11,862

SKUPAJ IDEJE 11,862 LJUDJE - dejavnosti Marie Curie

7,129

SKUPAJ LJUDJE 7,129 ZMOGLJIVOST - raziskovalna infrastruktura - raziskave za mala in srednja podjetja - regije znanja - raziskovalni potencial - znanost v družbi - mednarodno sodelovanje

3,961 1,901 0,158 0,554 0,554 0,358

SKUPAJ ZMOGLJIVOST 7,486 Skupno raziskovalno središče 1,817 SKUPAJ 7. OP 72,726 EURATOM 3,092 SKUPAJ 75,818

Vir: CORDIS 2005 2.5 Druge medvladne iniciative Poleg programov, ki spadajo pod znanstveno-tehnološko politiko EU, bomo predstavili tudi dva primera programov, ki sta medvladnega značaja in sta kot medvladni iniciativi nastala izven delovanja Z&T politike. To sta programa COST, ki je nastal v začetku sedemdesetih let in program Eureka iz sredine osemdesetih let.

24

2.5.1 COST Evropski program COST ( CO-operation in Science and Technology) je bil ustanovljen v novembru 1971 z resolucijo, ki so jo v Bruslju sprejeli evropski ministri za znanost in tehnologijo, ki je predvidela skupne raziskave zainteresiranih evropskih držav. Predlog programa je oblikovala delovna skupina PREST12, ki je proučevala probleme pri razvoju skupne ali koordinacijske politike na področju znanstvenega in tehnološkega raziskovanja in predlagala takšne ukrepe za oblikovanje Z&T politike, ki bi vključevali tudi sodelovanje z državami, ki niso članice Skupnosti. Tako se je program COST začel hitro širiti tudi na druge države, ki (še) niso bile članice Skupnosti. Leta 1971 je že potekala prva COST konferenca, ko so se je udeležili predstavniki 19 držav13, na kateri so odobrili prvih sedem projektov s področja informacijskih znanosti, telekomunikacij, metalurgije, materialov in okolja. Vsaka država je sodelovala in finančno prispevala samo k tistim projektom, za katere je bila zainteresirana. Trenutno program COST združuje 34 evropskih držav14 ter Izrael kot pridruženo članico (CORDIS 2005, COST). Od prvotnih sedmih področij, ki jih je program na začetku pokrival, se je program v zadnjih letih naglo širil na številna nova področja in tako postal eden najpomembnejših znanstveno-raziskovalnih in razvojnih programov v Evropi in v svetu. Trenutno pokriva že 17 znanstvenih in tehnoloških področij, in sicer: - informatika - telekomunikacije - promet - oceanografija - materiali - varstvo okolja - meteorologija - kmetijstvo in biotehnologija - živilska tehnologija - družbene vede - medicina - gradbeništvo in urbanizem - kemija - fluidi - gozdarstvo in lesarstvo - arheologija - tehnološko usmerjena fizika Celoten program vodi in koordinira Evropska komisija, ki zagotavlja sredstva za koordinacijske aktivnosti, ostala sredstva pa zagotavljajo posamezne države članice. Pri 12 Politique de la recherche scientifique et technique. 13 Ustanovitvene članice programa COST so bile: Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, ZR Nemčija, Velika Britanija, Danska, Irska, Grčija, Švedska, Švica, Avstrija, Španija, Portugalska, Finska, Grčija, Jugoslavija in Turčija. 14 Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Nemčija, Estonija, Finska, Francija, Nizozemska, Grčija, Madžarska, Islandija, Irska, Italija, Litva, Latvija, Luksemburg, Malta, Danska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Velika Britanija, Srbija in Črna Gora ter Makedonija.

25

programu sodeluje letno od 20.000 do 25.000 raziskovalcev, vrednost raziskav, ki jih koordinira program pa znaša več milijard evrov. Po pravilih programa COST temelji sodelovanje držav članic izključno na prostovoljni osnovi in samo pri skupnih projektih, za katere se glede na interes, smiselnost skupnih raziskav in hitrejšo dosego pričakovanih rezultatov skupno dogovorijo. Doseženi rezultati pa pripadajo vsem sodelujočim organizacijam. Države članice programa s podpisom ustreznih memorandumov o soglasju COST sankcionirajo dogovorjene programe raziskav oziroma projektne aktivnosti ter jim dajejo ustrezno težo in moralno podporo. Memorandum o soglasju za posamezen projekt COST podpišejo vlade držav članic, ki na predlog svojih organizacij želijo sodelovati pri posameznem projektu. Pri vsakem memorandumu je drugačen aneks, ki podrobneje opredeljuje vsebino in potek dogovorjene raziskave oziroma projektnih aktivnosti. Vloga programa COST je bila postavljena pod vprašaj, saj ni bilo jasno, kakšna je vsebinska razlika med programi, ki jih je začela razvijati Evropska skupnost in COST programom. Kljub temu je COST obdržal svoj medvladni značaj in se skozi leta razvijal v program, ki je postal komplementaren programom Evropske skupnosti. Zaradi sodelovanja s tretjimi državami mu je uspelo vzpostaviti široko raziskovalno mrežo, ki povezuje raziskovalne organizacije in raziskovalce po vsej Evropi, njegov obseg pa iz leto v leto narašča. 2.5.2 EUREKA Na pobudo pokojnega francoskega predsednika Mitteranda je bil leta 1985 ustanovljen vseevropski program Eureka (European Research Co-ordination Action) z namenom pospeševati tehnološki razvoj industrije v Evropi in zagotoviti konkurenčnost evropske industrije v svetu, zlasti v tekmi z ZDA in Japonsko. Program je nastal kot medvladna iniciativa izven raziskovalnih programov Evropske skupnosti in je bil zasnovan kot protiutež podobnim ameriškim in japonskim iniciativam, predvsem pa kot odgovor na ponudbo ZDA evropskim državam za sodelovanje v velikem ameriškem vojaškem programu SDI15. Ker pa so imele evropske države (zlasti še Francija) občutek, da bi s sodelovanjem v tem programu igrale drugotno vlogo, je prišlo do oblikovanja evropskega omrežja za industrijske raziskave in razvoj. Ta iniciativa (Eureka) naj bi podpirala tržno vzpodbujene raziskovalne projekte, pri katerih bi sodelovala podjetja, raziskovalne institucije in univerze iz različnih evropskih držav. Rezultati teh projektov pa naj bi vodili do novih proizvodov, procesov in storitev. S tem naj bi ta iniciativa spodbudila evropska podjetja k večjim vlaganjem v R&R in k sodelovanju z drugimi evropskimi podjetji. Sodelovanje naj bi racionaliziralo evropske napore v svetovni gospodarski tekmi in naj bi preprečevalo, da bi hkrati na dveh različnih straneh celine nastajala dva podobna projekta. Ob analizi tehnološkega zaostajanja Evrope so ugotovili, da v evropskih državah v znanstveno-raziskovalno področje nikakor ne vlagajo manj, pač pa celo več kot veliki tehnološki sili ZDA in Japonska. Toda zaradi razdrobljenosti so učinki teh vlaganj na 15 Strategic Defence Initiative.

26

področju visokih tehnologij v Evropi neprimerno manjši kot pri obeh omenjenih prvakinjah. Osnovni cilj Eureke je tako združevanje evropskih kadrovskih in materialnih potencialov, ki naj bi skozi projekte dali odličen impulz evropski raziskovalni, še zlasti podjetniški dejavnosti. Program Eureka temelji na t.i. 'bottom-up' pristopu, kjer partnerji pri posameznih projektih prevzamejo polno odgovornost za pripravo, prijavo in izvajanje dogovorjenih projektov. Tako bodo tehnološki projekti, ki si želijo poslovno uspeti, najbolje izvedeni, če jih bodo vodila podjetja sama oziroma tisti, ki jih tržni uspeh res zanima. Projekte torej oblikujejo le partnerji, v njihovo delo pa se ne vmešavajo niti Eureka niti vlada države članice, ki jih sicer finančno podpira. Tudi ko je projekt že v teku, so zanj še vedno popolnoma odgovorni le udeleženci, katerim pripadajo tudi vsi ustvarjeni dobički. Eureka je preprosto le posrednik, ki pomaga komunicirati, sodelovati in usmerjati. Pri vsakem projektu, ki želi dobiti oznako Eureka, morata sodelovati najmanj dve organizaciji iz dveh različnih držav članic (vsaj ena med njima mora obvezno prihajati iz industrije). Organizacije, zainteresirane za sodelovanje, se lahko vključijo v že potekajoče projekte oziroma lahko same pripravijo nove projekte. Projekt mora biti inovativen in tržno orientiran. Država članice Eureke takemu projektu zagotovi del sredstev, preostanek pa morajo zagotoviti izvajalci sami. Višina subvencije ni striktno določena, povprečje se giblje okoli 25% vrednosti. Poleg prejete subvencije je vsak udeleženec upravičen še do brezplačnega promocijskega materiala za potrebe projekta. Udeležencem za prejete ugodnosti ni treba posredovati poročil o napredku Eurekinemu sekretariatu, saj gre za nebirokratsko organizirani sistem. Osnovne značilnosti uspešnih Eurekinih projektov so: - potreba po inovativnosti, - tehnološka in poslovna usposobljenost in - pripravljenost za sodelovanje. Eureka je usmerjena v raziskave, ki so bližje trgu, če jo primerjamo z R&R programi Evropske skupnosti, ki so predkonkurenčne narave. Nastala je kot poseben program izven programov Evropske skupnosti, ker so bile nekatere evropske države (zlasti še Francija, ZR Nemčija in Velika Britanija) skeptične do močnejše vloge Evropske komisije in so želele preprečiti, da bi imela ta na področju skupnih evropskih raziskovalnih programov monopol. Te države so že od samega začetka iniciativo Eureka oblikovale tako, da povezava z Z&T politiko ni bila mogoča, čeprav jo je Evropska komisija poskušala povezati z okvirnim programom. Raziskovalni projekti, ki se izvajajo znotraj te iniciative, niso predkonkurenčne narave in ne ustrezajo osnovnim načelom konkurenčne politike Evropske skupnosti. Prav tako so bile v programu Eureka že od samega začetka vključene tudi države, ki niso bile članice Evropske skupnosti, kar je bistveno oteževalo morebitne tesnejše oblike povezovanja s programi Evropske skupnosti. Eureka je že v zgodnjih devetdesetih letih med svoje članice sprejela tudi države Srednje in Vzhodne Evrope, leta 1994 tudi Slovenijo. Trenutno šteje 36 polnopravno vključenih

27

držav16. V letu 2004 se je izvajalo 700 projektov z ocenjenimi stroški v skupnem znesku 200 milijard EUR. V teh projektih je sodelovalo okoli 2000 podjetij, od tega več kot 900 majhnih in srednjih podjetij, 400 raziskovalnih inštitutov ter 300 univerz (EUREKA 2004, Facts and figures).

16 Avstrija, Belgija, Hrvaška, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, ZR Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Irska, Izrael, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Monako, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Rusija, San Marino, Srbija in Črna gora, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Turčija, Velika Britanija, Malta.

28

3 LIZBONSKA STRATEGIJA IN TEHNOLOŠKE PLATFORME 3.1 Lizbonska strategija Evropska unija je marca 2000 samokritično zapisala, da bo prihodnost Evrope zagotovljena le, če bo postala bistveno bolj podjetniška, inovativna in produktivna družba. Zato so si vodje EU takrat zadali cilj, da mora Evropa do leta 2010 postati najbolj dinamično in konkurenčno gospodarstvo na svetu, temelječe na znanju, zmožno trajnostnega gospodarskega razvoja z več delovnimi mesti in večjo družbeno integriranostjo ob spoštovanju okolja. Tako je Evropski svet določil desetletno strategijo z imenom Lizbonska strategija. Za napovedan cilj je potrebno ukrepati na različnih področjih, kot so notranji trg, informacijska družba, raziskave, izobraževanje, strukturne gospodarske reforme in stabilna valuta. Evropska komisija vsako leto v okviru rednega t.i. Pomladanskega poročila, ki ga predloži Evropskemu svetu, ocenjuje napredek posameznih držav članic pri uresničevanju ciljev Lizbonske strategije. Ocene so predložene na podlagi strukturnih indikatorjev za vsako državo članico in zajemajo področja gospodarske rasti, zaposlenosti, razvoja in raziskav, izobraževanja, okolja, socialne vključenosti ter gospodarskih reform. V letu 2001 je bila strategija dopoljnjena z ukrepi za urejanje okolja, tako da strategija kot celota sedaj zajema tri področja (t.i.stebre) in sicer gospodarstvo, sociala ter okolje. Vsa tri področja naj bi usklajena delovala v smeri hitrejšega trajnostnega razvoja EU. Izbrani cilji Lizbonske strategije so naslednji (SVEZ 2005, Lizbonska strategija): ZAPOSLOVANJE - skupna stopnja zaposlenosti: 67% do 2005 in 70% do 2010, - stopnja zaposlenosti žensk: 60% do 2010, - stopnja zaposlenosti starejših oseb (55-64 let): 50% do 2010, - podaljšanje povprečne starosti ob upokojitvi za 5 let do 2010, - omogočeno otroško varstvo: za 90% predšolskih otrok, starejših od treh let in za 30%

otrok, mlajših od treh let, do 2010. DRUŽBA, TEMELJEČA NA ZNANJU - bruto domači izdatki za raziskovalno razvojno dejavnost: 3% BDP do 2010, od tega

dve tretjini iz poslovnega sektorja, - vzpostavitev evropskega raziskovalnega prostora, - stimulacija zaposlovanja znanstvenikov in raziskovalcev, - 100-odstotna povezanost šol z internetom (prvotni cilj do 2002), - 12,5% odraslih, vključenih v vseživljenjsko učenje (dostopnost vseživljenjskega

učenja za vse).

29

NOTRANJI TRG - 98,5-odstotni prenos direktiv notranjega trga v pravni red držav članic, - prevzem direktiv notranjega trga najpozneje v dveh letih od začetka veljavnosti, - odstranitev ovir za prosti pretok storitev znotraj EU, - dokončanje skupnega notranjega trga za finančne storitve do 2005, - dokončanje skupnega notranjega trga in sprostitev v mrežnih industrijah: poštne

storitve do 2006, električna energija in zemeljski plin do 2007, železniški promet do 2008 in letalski promet (prvoten cilj je bil do leta 2004),

- zmanjšanje državne pomoči na 1% BDP, - izboljšanje pravil javnega naročanja, - določiti nova pravila za združitev in prevzem podjetij. PODJETNIŠKE SPODBUDE - pravno okolje, ki spodbuja naložbe, inovacije in podjetništvo, - zmanjšanje administrativnih ovir, - pospešiti postopek in zmanjšanje stroškov pri ustanavljanju podjetja. SOCIALNA VKLJUČENOST - prepoloviti osip v šolah do 2010, - zmanjšanje stopnje tveganja revščine. VARSTVO OKOLJA/TRAJNOSTNI RAZVOJ - sprejem Kjotskega protokola17 do 2002 in viden napredek pri zmanjšanju emisij

toplogrednih plinov do 2005, - proizvodnja električne energije iz obnovljenih virov v obsegu 22% skupne porabe do

2010. Za institucije EU in države članice je Lizbonska strategija usmeritev pri izvajanju gospodarskih in socialnih reform. Izvedba sprejete strategije poteka znotraj t.i.'odprte metode koordinacije', ki postavlja nacionalne politike v okvir EU, meri napredek na raznih področjih z vzporejanjem s primerljivimi skupinami ter ustrezno posodablja zastavljene cilje. Poudarek je na izmenjavi primerov dobre prakse in izkušenj v evropskih državah. V udejanjanju paketa reform, dogovorjenih v Lizboni, je bil dosežen znaten napredek na nacionalni in evropski ravni, kljub temu pa Evropa še precej zaostaja za načrtovanim. 3. novembra 2004 objavljeno poročilo skupine neodvisnih visokih predstavnikov pod

17 Kjotski protokol je mednarodni sporazum, ki skuša zmanjšati emisije ogljikovega dioksida in petih ostalih toplogrednih plinov. Sprejelo ga je 141 držav sveta, da bi zaustavile segrevanje ozračja. Protokol je začel veljati 16. februarja 2005 z rusko ratifikacijo. Obdobje 2008-2010 je določeno kot prvo ciljno obdobje, v katerem bodo države, ki so protokol ratificirale, skušale emisije zmanjšati za najmanj 5% v primerjavi z letom 1990.

30

vodstvom Wim Koka ugotavlja, da rezultati zastavljenega lizbonskega procesa niso razveseljivi. Vzroki na bi bili naslednji (SVEZ 2005, Lizbonska strategija): - pomanjkanje jasnosti in prednostno postavljenih nalog, - nekonsistentnost ciljev, - nezadostna komunikacija med državami članicami o nujnosti in koristih reform, - premajhen pritisk na članice pri izvajanju in spreminjanju reform. Evropska komisija je na podlagi priporočil Wima Koka in razprav, ki so sledile v različnih telesih Sveta EU, ter lastnega videnja razvoja Lizbonske strategije, 2. februarja 2005 predstavila svoje sporočilo spomladanskemu Evropskemu svetu: Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta – Nov začetek za Lizbonsko strategijo (SVEZ 2005, Lizbonska strategija). Namen sporočila je bil ugotoviti napredek pri izvajanju strategije in sprejemanju ustreznih akcijskih usmeritev. Komisija je predlagala nov začetek za ponovni zagon uresničitve Lizbonske strategije. Manj je bilo govora o nujnosti doseganja ciljev do leta 2010 in več o potrebi po zoženju prednostnih nalog na dva osrednja cilja: višja in stabilna gospodarska rast ter ustvarjanje več in bolj kakovostnih delovnih mest. Sporočilo Komisije predvideva tudi spremenjeno upravljanje strategije in v tem smislu uvedbo nacionalnih akcijskih programov za Lizbonsko strategijo. 3.2 Tehnološke platforme Evropska komisija je v svojem že citiranem sporočilu „Science and Technology, the key to Europe's Future - Guidelines for future European Union policy to support research” predlagala 6 glavnih ciljev, med njimi sprožitev evropskih tehnoloških iniciativ kot „Tehnološke platforme (TP)”, kjer sodelujejo podjetja, raziskovalne institucije, finančniki in zakonodajalci na evropski ravni pri določanju skupnih raziskovalnih programov (RTD 2005, 7. okvirni program). TP so torej združbe za posamezne sektorje ali panoge, kjer so postavljeni skupni dolgoročni cilji sektorja, izdelava načrtov in izvajanje skupnih ciljev. Formirale naj bi se na evropski ravni v najperspektivnejših panogah po 'bottom up' principu iz povezav podjetij, znanosti in politike, tako da bodo kompetentne reševati celovit izziv ter da bodo uresničevale skupne dolgoročne akcijske načrte. Ključno je torej, da sedejo skupaj gospodarstvo, ki mora imeti iniciativo, raziskovalci, politika, finančne institucije, nevladne organizacije in vsi ostali, ki imajo kakršenkoli interes za to, da se dogovori dolgoročna strateška razvojna usmeritev za posamezno panogo. Tehnološke platforme so namenjene (GZS 2005, Konferenca): - obravnavi tehnoloških izzivov, ki omogočajo radikalno nove pristope, na primer:

tehnološka platforma za nanomedicino, nove elektronske medije in podobne, - novim pristopom za vzdrževanje trajnostnega razvoja: genska zgradba rastlin,

trajnostna kemija, transport, industrijska varnost, čista energija, napredni inženirski materiali,

- novim javnim dobrinam, storitvam, ki temeljijo na visokih tehnologijah: inovativna medicina, mobilne in brezžične komunikacije,

31

- možnosti, da pride do tehnološkega preboja v sektorjih visoke tehnologije: aeronavtika, nanoelektronika, računalniški sistemi,

- prestrukturiranju, oživitvi tradicionalnih industrijskih sektorjev, na primer: jeklarstvo, tekstilna industrija, gradbeništvo.

Vsaka TP ima tri faze razvoja: Prva faza je identifikacija potencialnih udeležencev platforme. V tej fazi je zelo bistvena iniciativa gospodarstva, da se poveže z ostalimi potencialnimi partnerji. V drugi fazi je bistveno oblikovanje strateške agende programov, ki vključujejo strategijo razvoja platforme, mehanizme javnega in zasebnega financiranja, identifikacijo potrebnih aktivnosti na področju izobraževanja in usposabljanje udeležencev ter obveščanje o delu same platforme. V tretji fazi pa pride do dejanskega izvajanja platforme. TP bodo pokazale, katere so prioritetne panoge v posameznih državah in bodo vodilo za dodeljevanje razvojnih vzpodbud iz raznih skladov, npr. Sedmega okvirnega programa. Danes imamo že 26 formiranih tehnoloških platform v EU (Cordis 2005, Technology Platforms).

1. The European Hydrogen and Fuel Cell Technology Platform (HFP) 2. European Nanoelectronics Initiative Advisory Council (ENIAC) 3. Nanomedicine-Nanotechnologies for Medical Applications 4. The Gas Cooled Reactors Technology Platform 5. Plants for the Future 6. Water Supply and Sanitation technology Platform (WSSTP) 7. The European Technology Platform on Photovoltaics 8. Technology Platform on Sustainable Chemistry 9. Innovative and Sustainable Use of Forest Resources 10. European Technology Platform for Global Animal Health (GAH) 11. European Road Transport Research Advisory Council (ERTRAC) 12. European Rail Research Advisory Council (ERRAC) 13. Waterborne Technology Platform 14. The Mobile and Wireless Communications Technology Platform (eMobility) 15. Innovative Medicines for Europe 16. Embedded Systems (ARTEMIS) 17. Advisory Council for Aeronautics Research in Europe (ACARE) 18. The European Space Technology Platform (ESTP) 19. The European Steel Technology Platform 20. The European Technology Platform for the Future of Textiles and Clothing (ETP-

FTC) 21. Platform on Future Manufacturing Technologies (MUNUFUTURE) 22. The European Construction Technology Platform (ECTP) 23. The European Technology Platform for Advanced Engineering Materials and

Technologies (EuMat) 24. The European Technology Platform on Industrial Safety

32

25. The NEM Initiative-European Initiative on NETWORKED and ELECTRONIC MEDIA

26. Food European Technology Platform 'Food for Life'. Temelj za izgradnjo TP so različne povezave, npr. mreže, združenja, predvsem pa grozdi. Grozd namreč sestavljajo medsebojno povezana podjetja iz različnih dejavnosti in druge institucije, ki so pomembne za krepitev konkurenčnosti. Poglejmo definicijo grozda bivše državne sekretarke za področje za razvoj podjetniškega sektorja in konkurenčnosti na Ministrstvu za gospodarstvo mag. Mateje Mešl (Polajnar et al. 2004, 186): »Grozd v splošnem pomeni gručo nečesa, ki je pripeto na nekaj. Govorimo o medsebojno povezanih podjetjih, organizacijah, institucijah itd. Pri tem niso bistvene kapitalske povezave, ampak gre za gručo subjektov, ki imajo skupni interes spodbujanje konkurenčnosti in dosegajo boljše rezultate v primerjavi z zunanjimi tekmeci. Povečanje konkurenčnosti je tisi interes, na kar je pripet ves grozd. Gre za povečanje konkurenčnosti v smislu koncentracije znanja, sposobnosti, trga delovne sile, povezav, skratka vsega, kar lahko skupno prej dosežejo. Največ pove osnovna definicija nastanka oziroma namen delovanja grozda, ki je v tem, da se v gruči ne združujejo le podjetja iz iste industrije, ampak podjetja, ki razvijajo unikatno znanje, ki ga drugi težko posnemajo. Na tak način vsi vključeni dosežejo določene prednosti.« Številne svetovne izkušnje kažejo, da je tako povezovanje eden bistvenih dejavnikov konkurenčnosti regij in držav, ker se v grozdu razvije unikatno znanje, ki ga tekmeci težko posnamejo. Tako se pri grozdenju povezujejo, sodelujejo in konkurirajo vsi akterji grozda; majhna, srednja in velika podjetja, razvojne institucije ter države, ki vodijo podjetja k ustvarjanju dolgoročnih konkurenčnih prednosti. Vse to pa je potrebno za snovanje tehnoloških platform, ki kot združbe dokončno združijo vse udeležence za dosego cilja. So zelo pomemben in nov element v razvojnem ter dolgoročnem razmišljanju na tleh Evrope. Bistvo razvoja platform pa ni toliko vezan na pridobivanje sredstev, ampak gre za organizacijo za skupna razmišljanja in iskanja priložnosti, kajti razkorak med znanjem, inovativnostjo in proizvodom je zanesljivo prisoten povsod.

33

4 POLIMERNI MATERIALI 4.1 Opredelitev in razvrščanje polimernih materialov Beseda polimer izhaja iz grških besed poly-polys, kar pomeni mnogo, in meros, kar pomeni del. Polimeri so namreč snovi zgrajene iz velikih molekul-makromolekul z molsko maso od 104 do več kot 106 g/mol oziroma so sestavljeni iz ponavljajočih se strukturnih enot (merov), ki so povezane s kovalentnimi vezmi. Te vrste naravnih materialov je človek uporabljal že v starih časih v obliki tekstila, lesa in usnja. Danes je večina polimernih materialov, ki jih uporablja človek, sintetično pridobljenih. Ti se proizvajajo v velikih količinah za zelo različna področja. Na proizvodih, izdelanih iz njih, so posebne oznake18, po katerih jih prepoznamo. Od začetka 20-ih let prejšnjega stoletja so se polimerna kemija, polimerna fizika in druge veje znanosti ter nove tehnologije razvile do neslutenih razsežnosti. Odkrili so sestavo, strukturo in vlogo naravnih polimerov v živih organizmih in razvita je bila vrsta polimerov, ki jih sintetizirajo industrijsko in z načrtovanimi lastnostmi ter uporabljajo za različne proizvode in različne namene. Polimerni materiali so v zadnjih tridesetih letih zaradi širokega spektra uporabnih lastnostih postali materiali sedanjosti in prihodnosti. V industrijskih dejavnostih jih uporabljajo bodisi kot funkcionalne elemente bodisi kot pomožni material. Prav tako so nenadomestljivi v proizvodnji embalaže, tekstilni industriji, industriji transportnih sredstev, kmetijstvu in široki potrošnji. Uveljavljajo se tudi kot konstrukcijski materiali v strojegradnji, gradbeništvu, elektronski in elektroindustriji ter vesoljski tehniki. Polimerne materiale razvrščamo v anorganske (naravne, sintetične) in organske (naravne, naravne modificirane, sintetične). Najpomembnejšo skupino predstavljajo sintetično proizvedeni polimerni materiali. Ti se lahko proizvajajo iz nafte in zemeljskega plina (petrokemična proizvodnja), iz premoga (karbokemična proizvodnja) ali iz vegetabilnih surovin (biokemična proizvodnja). Na sliki 2 ponazarjamo, kako polimerne materiale razvrščamo po izvoru, lastnostih in uporabi.

18 Trikotnik je mednarodni simbol, ki pomeni, da embalažo lahko recikliramo. Praviloma je sredi trikotnika napisana številka, ki pomeni za katero vrsto materiala gre. Na primer v našem primeru številka 5 pomeni, da gre za proizvod narejen iz polipropilena (PP).

34

SLIKA 2: RAZVRŠČANJE POLIMERNIH MATERIALOV PO IZVORU, LASTNOSTIH IN MOŽNOSTIH UPORABE

Vir: Pregrad in Musil 1993, 112 Kot je razvidno iz slike, spadajo najbolj razširjeni komercialni polimerni materiali med organske sintetične polimerne materiale. Ti so: - Plastične mase ali poliplasti Plastične mase uporabljamo kot konstrukcijske materiale ali v obliki folij (filmov). Delimo jih glede na obnašanje pri predelavi in uporabi v termoplaste in duroplaste. O tem več v poglavju o plastičnih masah.

POLIMERNI MATERIALI

SINTETIČNI NARAVNI

Pomožni polimerni materiali

Kavčuki Vlakna Plastične mase

Cement

ORGANSKI ANORGANSKI

SINTETIČNI

Keramični proizvodi

Peski

NARAVNI MODIFICIRANI

NARAVNI

Gline

Vlakna

Derivati celuloze, naravnega kavčuka idr.

Kavčuk Vlakna Lepila Vlakna Lepila

Poliizopren Proteini Polisaharidi

Premazna sredstva,

lepilaDuroplasti

Termoplasti

35

- Vlakna in pomožni materiali So v glavnem prav tako plastične mase, vendar dosežemo pri njihovi predelavi karakteristične uporabne lastnosti, po katerih jih ločimo od drugih vrst plastičnih mas. Pomožne polimerne materiale uporabljamo kot raztopine in disperzije v proizvodnji premaznih sredstev, lakov, lepil ter sredstev za obdelavo tekstilij, kože in papirja. - Kavčuki Kavčuki so naravne ali sintezne makromolekularne snovi in so osnovna sestavina za proizvodnjo gume. Tehnološko pa polimerne materiale delimo na (Porekar Kacafura 2005, 16): - Plastomere ali termoplaste Plastomeri nastanejo z združevanjem manjših molekul-monomerov. Če jih segrejemo na višje temperature, se zmehčajo in postanejo elastični, tako da jih lahko preoblikujemo in oblikujemo (od tod tudi izvira ime termoplasti-thermos, kar pomeni toplo). Pri ohlajanju pa zadržijo novo obliko. Njihova slaba lastnost je torej v tem, da niso odporni proti povišani temperaturi, saj se dokaj hitro začnejo mehčati in s tem izgubijo svoje mehanske lastnosti. Njihova prednost pred ostalimi je reciklaža oziroma, da jih je možno večkrat predelati. - Duromere ali duroplaste Za razliko od plastomerov, katerih proizvodnja nenehno narašča, pa je področje duromerov mnogo bolj mirno. Vzrok temu je verjetno v tem, da duromerov ne moremo reciklirati, preoblikovanje se lahko odpravi le enkrat. Dobimo jih s prvim segrevanjem, ko postanejo najprej plastični, zatem pa se s prostorskim zamreženjem makromolekul ireverzibilno strdijo v netaljive in netopne. So zelo trdni in odporni na visoke temperature (okoli 3200C). - Elastomere ali elaste Elastomeri so v klobčič zvite polimerne verige, ki so delno zamrežene. Pri delovanju zunanje sile se verige razpnejo, po razbremenitvi pa se ponovno zvijejo v klobčič. Elastomeri se lahko močno elastično deformirajo, ne da bi pri tem trajno spremenili svojo začetno obliko. Elastomeri se ne talijo in ne raztapljajo, pač pa nabreknejo. Predstavnika sta na primer elastomerni poliuretan (PUR) in poliolefinski elastomer (EVA). 4.2 Pomen petrokemične proizvodnje za razvoj polimernih materialov Petrokemična proizvodnja je veja organske kemične industrije, ki temelji na nafti, proizvodih naftne predelave (bencin, rafinerijski plin, kreking in reforming plini) ter zemeljskemu plinu kot osnovnih surovinah. Nafta in zemeljski plin sta gorivi fosilnega izvora. V več milijonih let trajajočem procesu razpadanja živali in rastlin pod visokimi tlaki in temperaturami so globoko v zemeljski skorji nastali ogljikovodiki v različnih agregatnih stanjih: tekočem (nafta), trdnem (premog) in plinastem (zemeljski plin).

36

V nafti so nasičeni in aciklični ogljikovodiki, zaradi svoje kemijske strukture pa za neposredno sintezo niso uporabni. Najprej jih je potrebno pretvoriti v ogljikovodike z ustrezno kemijsko strukturo oziroma boljšo kemično reaktivnostjo, in sicer v nenasičene alifatske (olefine)19 in aromatske ogljikovodike. Ti se dalje pretvarjajo v intermediate, ki so potrebni za sintezo drugih, zahtevnejših proizvodov. Vsi ti procesi pa spadajo v petrokemično tehnologijo, ki jo po namenu proizvodnje in vrsti uporabljenih vhodnih surovin razčlenimo v štiri stopnje predelave (Pregrad in Musil 2001, 100): • primarna petrokemična proizvodnja Ta stopnja petrokemične proizvodnje uporablja kot surovine nafto oziroma naftne derivate in zemeljski plin ter daje frakcije, ki pomenijo ožje ločene zmesi organskih spojin. Proizvodi primarne predelave so po sestavi raznoliki, saj se nafta od ležišča do ležišča razlikuje. Pri tej vrsti proizvodnje gre predvsem za termično razcepitev ogljikovodikov, pirolizo20, ki je usmerjena v proizvodnjo olefinov in aromatov. • sekundarna petrokemična proizvodnja V drugi stopnji petrokemične proizvodnje nastajajo natančno opredeljene spojine in pomenijo temeljni kamen organske kemične industrije. To so olefini (eten, propen, buten itn.), aromati (benzen, toluen, ksilen, fenol, stiren itn.) in druge organske spojine (alkoholi, aldehidi, ketoni, kisline itn.). V tej stopnji gre tudi za postopke krekiranja (Cracking) in reformiranja (Reforming). Pri krekiranju poteka v določenih razmerah cepitev višjih ogljikovodikov v nižje. Ti so pomembni za dobavo goriv (bencin, plinsko olje) kakor tudi za pridobivanje že omenjenih olefinov. Pri reformiranju pa potekajo številne kemijske presnove, na primer izomerizacija, ciklizacija in dehidrogeniranje parafinov. • terciarna petrokemična proizvodnja Tretja stopnja petrokemične proizvodnje je usmerjena predvsem v ločitev različnih mešanic, ki izvirajo iz sekundarne predelave, pridobljeni intermediati pa so mnogokrat že končni proizvodi. • finalizacija Pri zadnji stopnji petrokemične proizvodnje upravljajo z velikim številom vhodnih snovi, kar daje širšo paleto proizvodov, kot so: sintetični polimeri (polietilen, polipropilen, polivinilklorid, polistiren itn.), sintetični kavčuki (polibutadien, poliizobutilen itn.), sintetična vlakna (poliamid, poliester, poliakrilonitril itn.), sintetična premazna sredstva, sintetična pralna in čistilna sredstva, sredstva za varstvo rastlin in drugo. Procesno shemo razvejane petrokemične proizvodnje po posameznih stopnjah predelave ponazarjamo s sliko 3.

19 Olefini so skupina nenasičenih ogljikovodikov z eno dvojno vezjo C=C; najenostavnejši je eten H2C=CH2. 20 Piroliza je postopek razkroja snovi brez prisotnosti kisika.

37

SLIKA 3: PROCESNA SHEMA PETROKEMIČNE PROIZVODNJE

Vir: Pregrad in Musil 2001, 102

DES

TILA

TI

PROPEN

C4 OGLJIKO-VODIKI

BENZEN AKRILNA KISLINA

ETILBENZEN

AROMATSKI AMINI

BUTADIEN

IZOBUTILEN

MALEINSKA KISLINA

CIKLOHEKSAN

STIREN

VINILKLORID

DIMETIL -TEREFTALAT

AKRIL-ESTER

KAPROLAKTAM POLIAMID 6

POLISTIREN

POLIAKRILATI

POLIVINILKLORID

NENASIČENI POLIESTER

POLIESTER

ETEN ETILEN GLIKOL

POLIIZOBUTILEN

ETILENOKSID

METANOL FORMAL-DEHID

ZE

ME

LJS

KI

PLII

N

TRIOKSAN

ETIN

AMONIAK

SEČNINA

DUŠIKOVA (V)KISLINA

MELAMIN

FTALNA KISLINA

OKSIDACIJSKI PRODUKTI

KSILEN AH-SOL HIDROKSIL- AMIN

POLIETILEN

POLIAMID 66

NA

FTA

TOPILA

MEHČALA

TEKSTILNA POM.SREDSTVA

SEČNINA-FORMAL- DEHIDNE SMOLE

FENOL-FORMAL- DEHIDNE SMOLE

MELAMIN-FORMAL- DEHIDNE SMOLE

POLIFORMALDEHID

IZOCIANAT

POLIPROPILEN

POLIBUTADIEN

MINERALNA GNOJILA

PREO

STA

NEK

38

4.3 Tehnološke možnosti v proizvodnji polimernih materialov Polimeri lahko nastanejo:

a) z modificiranjem naravnih polimerov, kjer gre za ustrezno preoblikovanje naravnih makromulekul.

b) s sintezo posameznih manjših molekul (monomerov) v makromulekule

(polimere). Gre za tehnološko težavnejši postopek, saj je treba posamezne molekule v določenih okoliščinah (temperatura, tlak, katalizator in druge) šele združiti. Sinteza monomerov v polimere poteka s reakcijama polimerizacije21 in polikondenzacije22.

V proizvodnji sintetičnih polimernih materialov večinoma uporabljajo samo štiri monomere, in sicer: eten, propen, stiren in vinilklorid. Celotni cikel proizvodnje je poenostavljeno razdeljen v tri osnovne faze: - pridobivanje monomerov, - sinteza polimerov (polimerizacija, polikondenzacija), - predelava polimerov (oblikovanje polimerov v materiale in proizvode). Pri sami proizvodnji je pomembno poznavanje inženiringa makromolekul in inženiringa polimernih materialov. Inženiring makromulekul omogoča spreminjanje lastnosti sintetičnih polimerov, inženiring polimernih materialov pa omogoča, da ob poznavanju lastnosti posameznih sestavin predvidimo tudi lastnosti njihovih zmesi. Oba inženiringa sta zasnovana na številnih načelih, med katerimi so najpomembnejša: kristaličnost, zamreženje in togost polimernih verig. S sliko 4 predstavljamo shemo tehnoloških možnosti v proizvodnji sodobnih polimernih materialov.

SLIKA 4: INŽENIRING MAKROMULEKUL IN INŽENIRING POLIMERNIH MATERIALOV

Inženiring makromolekul

Inženiring polimernih materialov

Vir: Pregrad in Musil 2001, 136 21 Polimerizacija (adicijska) je reakcija, kjer se veliko število istovrstnih nenasičenih monomerov spaja v polimere. Na primer polimerizacija etena v polietilen, stirena v polistiren, itd. 22 Polikondenzacija je reakcija, kjer se veliko število raznovrstnih nasičenih monomerov medseboj postopoma spaja v makromulekule (polikondenzate), sočasno pa se še izloča voda ali kakšna druga nizkomolekularna spojina. Primer: fenol+formaldehid=fenolformaldehidna smola in voda.

Dodatki

Postopki proizvodnje polimernih materialov

Polimerni materiali

Polimerne surovine Monomeri

Proizvod polimerizacije Polimerizat

39

4.4 Plastične mase kot pomembna skupina polimernih materialov

Plastične mase so organski polimeri, sestavljeni iz makromolekul visoke molske mase, lahko pa so tudi monomeri, ki se polimerizirajo med predelavo. Monomeri se proizvajajo najpogosteje iz nafte, nekateri pa iz premoga ali naravnih surovin, kot na primer iz celuloze. Plastične mase imenujemo polimerne snovi v trdnem stanju, medtem ko pravimo enakim snovem, ki so v fluidni oziroma tekoči obliki, smole, kot na primer veziva za premazna sredstva, apreturna sredstva za tkanine in lepila. Naziv plastične mase izhaja iz grške besede plastikos, kar pomeni oblikovnost in gnetljivost. Te snovi imajo namreč lastnost, da se pri določenih pogojih zelo dobro preoblikujejo. Glede na obnašanje pri segrevanju jih delimo v termoplaste in duroplaste (Sandretto, 2005):

TERMOPLASTI Najbolj znani termoplasti so: - polietilen (PE) Glede na različni tlak poznamo dva tipa : • polietilen visoke gostote (PE-HD-high density polyethylene) se uporablja za izdelavo cevi (vodovod, naftovod, kanalizacija), ohišij aparatov, trde embalaže in posod. • polietilen nizke gostote (PE-LD-low density polyethylene) je relativno mehak in se uporablja predvsem za izdelavo folij za pakiranje in za votlo embalažo (plastenke, baloni). - polipropilen (PP) Uporablja se predvsem v avtomobilski industriji za notranjo opremo in za embalažo v prehrambeni industriji. Lahko se oblikuje v fina vlakna, odporna proti madežem, ki se uporabljajo v tekstilni industriji in za domače pohištvo, še posebej za preproge. - polivinilklorid (PVC) Ločimo: • trdi PVC, ki je primeren za izdelavo cevovodov v industriji, strešnih žlebov, okenskih navojnic, armatur, tesnil in embalaže. • mehki PVC, kateri vsebuje mehčala in se uporablja za fleksibilne proizvode, kot so na primer dežni plašči, tuš kabine, zaščitna oblačila, obutev, izolacija kablov, itd. - polistiren (PS) Velik del se ga porabi pri pakiranju in za izolacijo. Če je spenjen, mu pravimo stiropor. Ta je odlični toplotni izolator.

40

- akrilonitril-butadien-stiren (ABS) Proizvode iz ABS-a odlikujejo izredna žilavost v širokem temperaturnem območju, trdota, obstojnost proti kemikalijam in antistatičnost. Uporabljajo jih za dele v avtomobilski industriji, za belo tehniko, za elektronske dele, itd. - poliamid (PA) Ima termoplastične lastnosti in ga uporabljamo tam, kjer se zahteva visoka trdnost in odpornost proti kemikalijam. To so zobniki, ki delujejo brezšumno in brez mazanja, ležaji in deli preciznih aparatov. Topne vrste poliamidov pa se uporabljajo v proizvodnji lepil, lakov, umetnega usnja in poliamidnih vlaken. - polioksimetilen(POM) Je tehnični material z zelo dobrimi drsnimi lastnostmi ter je odporen na nizke temperature in morsko vodo. Uporabljamo ga v avtomobilski industriji (ročice), za proizvodnjo raznih ležajev in zobnikov. - polikarbonat (PC) Je eden najbolj razvitih tehničnih materialov. Je trd, tog, udarno žilav in je obstojen na toplem. Uporablja se v vojaški industriji za čelade in ohišja.

DUROPLASTI Nekateri predstavniki duroplastov so: - fenoplasti (PF) So poceni in se uporabljajo predvsem za tehnične izdelke, kot so vtične doze, kontaktne letve, zavorne obloge in deli pekačev. - aminoplasti (MF- melaminsko-formaldehidna smola) So zelo podobni fenoplastom, le da se na svetlobi ne razbarvajo. Tudi uporaba je podobna. - nenasičene poliesterske smole Lahko so v obliki vlivnih smol, na primer alkidne smole ali v obliki oblikovalnih mas. Uporabljajo se za propelerje helikopterjev, čolne, materiale za tiskana vezja, smuči, hokejske palice, jambore, preobleke občutljivih električnih delov, itd. - epoksidne smole (EP) So amorfni duromeri oziroma snovi, ki so brez kristalne strukture. Običajno se duromeri kot tudi epoksidne smole ojačajo s polnili, na primer s steklom, ki poveča natezno trdnost tudi za petkrat in več. Epoksidne smole se največ uporabljajo za konstrukcijo in popravilo plovil.

41

- poliuretani (PUR) Dobimo jih s kemijsko reakcijo dveh osnovnih komponent: poliola in izocianata. Neskončne možnosti izbire teh dveh komponent so razlog, da so poliuretani eden izmed najraznovrstnejših materialov, katerih uporaba sega na številna področja. Mehka poliuretanska pena za izolacijo je na primer med najbolj razširjenimi poliuretanskimi materiali.

42

5 RAZVOJ PORABE PLASTIČNIH MAS V EU 5.1 Splošno o industriji plastičnih mas Industrija plastičnih mas se širi z neprekinjenimi inovacijami in poleg tega postaja plastika vedno boljša. Količina proizvodnje plastičnih mas še naprej raste in tudi za prihodnost kaže tako. Zaradi odlične predelave in prednosti, ki jih ima, je to edini material s tako hitro rastjo. Evropa predstavlja pomembni prostor industrije plastičnih mas. V letu 2003 so v svetu proizvedli 176 milijona ton plastike, od tega v Evropi 52 milijon ton. Njen delež v svetovni proizvodnji plastičnih mas znaša približno 31% (EU 26%), kar predstavlja več kot četrtino skupne proizvodnje. Vodilna je jugovzhodna Azija (vključno z Japonsko) s 34%, kar ponazarja tudi slika 5 (Plastforma, 2005).

SLIKA 5: SVETOVNA PROIZVODNJA PLASTIČNIH MAS V LETU 2003

JV Azija (vklj. Jap.) 34%Ostali svet 4%

Vzhodna Evropa 5%

Španija 2%

Vel.Britanija 2,5%

Italija 2,5 %

Francija 3,5%

Drugi 2%

Belgija, Nizozemska, 5%

ZR Nemčija 8,5%

Afrika, Bližnji vzhod 5%

Severna Amerika 26%

Vir: Plastforma, 2005 Glede porabe plastičnih mas je največji evropski porabnik ZR Nemčija, ki v svetovni proizvodnji predstavlja 8,5% delež. Sledijo ji še naslednji pomembni porabniki, in sicer: Italija, Francija, Velika Britanija, Belgija in Nizozemska. Na sliki 6 si lahko ogledamo porabo plastičnih mas na prebivalca za leto 2003 in predvideno porabo na prebivalca za leto 2010.

EU: 26% Evropa: 31%

43

SLIKA 6: PORABA PLASTIČNIH MAS NA PREBIVALCA V LETU 2003 IN PREDVIDENA PORABA NA PREBIVALCA V LETU 2010 V ZAHODNI IN

VZHODNI EVROPI, SEVERNI AMERIKI TER JAPONSKI (V KG)

99

125,5

1524

104

133

85105

020406080

100120140160

Zah. Evropa Vzh. Evropa Sev. Amerika Japonska

2003 2010

Vir: Plastforma, 2005

Iz slike 6 je razvidno, da je Zahodna Evropa nekoliko pod Severno Ameriko, vendar pa precej pred Japonsko. V Vzhodni Evropi je znašala leta 2003 poraba na prebivalca približno 15 kg, kar je predstavljalo le šestino porabe v Zahodni Evropi. Napovedi kažejo, da bo v vzhodnoevropskih državah ta poraba do leta 2010 narasla na 24 kg, z letno rastjo 7%, kar bo predstavljalo petino zahodnoevropske porabe. Za Zahodno Evropo pa kaže, da bo rast za polovico manjša kot v Vzhodni Evropi. Podobne rasti kot v Evropi pričakujemo tudi za Severno Ameriko in Japonsko. Evropa predstavlja pomembni prostor industrije plastičnih mas, kot smo že omenili, in to še posebej velja za predelavo. Skupaj s Švico in Norveško ima približno 56.000 obratov. Gre za približno za več kot 1,5 milijonov zaposlenih, poraba plastičnih mas pa znaša okoli 35 milijonov ton. Pri tem gre za prihodke do 160 milijard EUR (Employment & Financial, 2005).

7%

3,5% 3% 3%

rast na leto

44

5.2 Poraba plastičnih mas v EU 5.2.1 Poraba plastičnih mas v štirinajsterici EU Pred 1. majem 2004 je Evropsko unijo sestavljalo 15 držav23, vendar bomo v nadaljevanju pod Evropsko unijo šteli le štirinajseterico zaradi manjkajočega podatka za Luksemburg. Dodali pa bomo še podatke za Norveško in Švico, ki ne spadata pod EU, vendar pa skupaj s štirinajseterico tvorijo skupen izraz, in sicer Zahodna Evropa, ki se predstavlja kot najrazvitejši del celotne Evrope. Na sliki 7 je razvidno, da je EU v letu 2003 porabila skupaj z Norveško in Švico 39.706.000 ton plastičnih mas, kar je za 1,9% več kot v letu 2002. Največji porabnici sta bili ZR Nemčija (10.870.000 ton) in Italija (7.020.000 ton). Kot tretja največja porabnica pa je bila Francija (4.550.000 ton). Nato so sledile še: Velika Britanija, Španija, Belgija in Nizozemska. Najmanjši obseg porabe plastičnih mas pa so beležile: Avstrija, Švedska, Portugalska, Irska, Finska, Grčija in Danska. SLIKA 7: PORABA PLASTIČNIH MAS V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI

IN ŠVICI V LETU 2002 (V 1000-IH TONAH)

39706

38996

637

385

37943

3954

720

3550

705

1760

7020

430

515

10870

4550

475

550

2080

765

0 5000 10000 15000 20000 25000 30000 35000 40000 45000

2003 Zahodna Evropa

2002 Zahodna Evropa

Švica

Norveška

Evropska unija

Velika Britanija

Švedska

Španija

Portugalska

Nizozemska

Italija

Irska

Grčija

ZR Nemčija

Francija

Finska

Danska

Belgija

Avstrija

Vir: Plastics in Europe, 2004 23 Belgija, Nizozemska, Luksemburg, ZR Nemčija, Italija, Francija, Velika Britanija, Irska, Danska, Grčija, Avstrija, Finska, Švedska, Portugalska, Španija

45

V državah iz slike 7 se je poraba plastičnih mas od leta 2001 do leta 2002 povečala, razen v Avstriji, kjer se je zmanjšala za 12,1 % in na Danskem za 2,8 % (tabela 5). Kot vidimo v tabeli 5, se je poraba najbolj povečala na Norveškem (31,3%) in na Portugalskem (18,8%). EU pa je imela 6,2% rast od leta 2001 do leta 2002.

TABELA 5: TREND PORABE PLASTIČNIH MAS V ŠTIRINAJSETERICI EU,

NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 2001 DO LETA 2002

Trend porabe plastičnih mas

2001/2002 v (%) Avstrija -12,1 Belgija 5,0 Danska -2,8 Finska 7,6 Francija 4,2 Grčija 10,9 Irska 8,0 Italija 2,5 ZR Nemčija 3,2 Nizozemska 10,5 Portugalska 18,8 Španija 9,3 Švedska 10,0 Velika Britanija 1,6 Evropska unija 6,2 Norveška 31,3 Švica 12,8 2002 Zahodna Evropa 3,7 2003 Zahodna Evropa 1,9

Vir: Plastics in Europe, 2004

Natančneje si lahko ogledamo skupno porabo teh držav od leta 1991 do leta 2003 na sliki 8. Dodana je tudi krivulja gibanja porabe plastičnih mas na prebivalca za isto obdobje. Iz slike je razvidno, da je skupna poraba plastičnih mas nihala od leta 1991 do leta 1995. Za tem pa se je vsako leto znatno povečevala. Največja rast je bila od leta 1996 do leta 1997, ki je znašala 7,7%. Podobna rast je bila med letoma 1993 in 1994. Leta 2003 je bila skupna poraba večja za 1,9% kot v letu 2002 in je znašala približno 39,7 milijone ton. V letu 2002 pa je bila skupna poraba približno 38,9 milijone ton. Skladno s skupno porabo plastičnih mas se je gibala tudi krivulja porabe na prebivalca. Prav tako se je vzpenjala od leta 1995 navzgor, ko je znašala 68,3 kg na prebivalca. Leta 2002 je bila poraba na prebivalca 96,6 kg, leta 2003 pa je znašala 98,1 kg na prebivalca.

46

SLIKA 8: SKUPNA PORABA PLASTIČNIH MAS (V 1000-IH TONAH) IN PORABA NA PREBIVALCA (V KG) V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN

ŠVICI OD LETA 1991 DO LETA 2003

Vir: The plastics industry, 2004 5.2.2 Poraba plastičnih mas v novih članicah EU Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija so države, ki so se pridružile Evropski uniji 1. maja leta 2004. Ker razpolagamo s podatki tudi o novih pridruženih članicah, Bolgariji in Romuniji, bomo tudi ti dve državi vključili v analizo porabe plastičnih mas. Deset novih držav skupaj z dvema pridruženima članicama predstavlja najmanj 20% celotnega prostora EU s skupno populacijo več kot 100 milijonov. Ekonomska rast teh držav je stabilna, kar se kaže v povečanem povpraševanju in povečanem izvozu. Na sliki 9 prikazujemo porabo plastičnih mas v vsaki izmed novih desetih članic in dodatno tudi v dveh pridruženih članicah.

2,1% -2,2%

7,6%

-0,8%

68,368,86465,464,1

70,876,2 79,8

83,989,5

93,396,6

98,1

24,6

25,1

24,6 26

,5 26,3

27,3 29,4 30

,8 32,5 34,7

36,2

38,9

39,7

0

20

40

60

80

100

120

1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003

kg

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45mio

Skupna poraba plastičnih mas (v milijonih ton)Poraba plastičnih mas na prebivalca (v kg)

47

SLIKA 9: PORABA PLASTIČNIH MAS V NOVIH IN PRIDRUŽENIH ČLANICAH EU V LETU 2002 (V 1000-IH TONAH)

40

710

70

50

90

580

20

1730

250

180

260

280

4260

0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 4500

Ciper

Češka

Estonija

Latvija

Litva

Madžarska

Malta

Poljska

Slovaška

Slovenija

Bolgarija

Romunija

Skupaj

Vir: Plastics in Europe, 2004

Skupna poraba plastičnih mas v teh 12 državah je bila približno 4,3 milijone ton v letu 2002, kot je razvidno iz slike 9. Največja porabnica je bila Poljska, ki je porabila 1,73 milijona ton plastičnih mas. Sledile so ji Češka in Madžarska. Najmanjši delež porabe pa predstavljata državi Malta in Ciper. Malta je porabila 0,02 milijona ton plastičnih mas v letu 2002, Ciper pa 0,04 milijone ton. V novih članicah EU in v dveh pridruženih članicah je glavni razlog povečanja plastičnih mas prav gotovo embalaža. Blago je lažje in hkrati se olajšajo logistične storitve. Hitro se širi tudi poraba v gradbeništvu. V ospredju se kaže poraba PVC-ja, ki so ga te države porabile več (19%), kot na primer države Zahodne Evrope (14%). Vsako leto se poveča poraba plastičnih mas za 10% tudi v avtomobilski industriji, še posebno na Poljskem. Vse več pa se kaže tudi povečano povpraševanje po pogonskih gorivih, kar zahteva porabo PP, PA in ABS (Plastics in Europe, 2004). Na sliki 10 si lahko pogledamo porabo posameznih vrst plastičnih mas v teh 12 državah za leto 2002. Iz slike je razvidno, da se je največ porabilo polivinilklorida-PVC (19%), polipropilena-PP (18%) in polietilena nizke gostote-PE-LD (18%). Nato so sledili še polietilen visoke gostote-PE-HD (13%), polistiren-PS (9%), polietilenterftalat-PET (7%) in ekspandirani polistiren-EPS (3%).

48

SLIKA 10: PORABA NAJPOGOSTEJŠIH VRST PLASTIČNIH MAS V NOVIH IN PRIDRUŽENIH ČLANICAH EU V LETU 2002

Druge13%

PVC19%

PP 18%

PE-LD18%

PE-HD13%PS

9%

EPS3%

PET7%

Vir: Plastics in Europe, 2004

5.2.3 Struktura porabe termoplastov in duroplastov Termoplaste in duroplaste smo že predstavili v prejšnjem poglavju pri tehnološki delitvi polimerov in pri predstavitvi plastičnih mas. Sedaj pa prikazujemo, kakšna je bila njihova uporaba od leta 2001 do leta 2003. Leta 2003 je bila skupna poraba termoplastov v Zahodni Evropi 38.148.000 ton, kar je za 5% več kot v letu 2001. To je razvidno tudi iz slike 11, kjer razvrščamo termoplaste po vrstah in za vsakega prikazujemo, koliko se jih je porabilo za plastične mase in koliko za druge namene. Namreč termoplasti se ne uporabljajo samo v proizvodnji plastičnih mas, kot na primer za embalažo, ampak tudi za druge namene, kot na primer za tekstilna vlakna ali za premazna sredstva. Od leta 2001 do leta 2003 so od termoplastov največ porabili polietilena (PE-LD/PE-HD), polipropilena (PP), polivinilklorida (PVC), polistirena (PS) in polietilentereftalata (PET). Skupaj so v letu 2003 predstavljali 68% skupne porabe za plastične mase. Za njih je značilna visoka rast, še posebno lahko rečemo za PET, katerega poraba se je v dveh letih povečala kar za 11%.

49

SLIKA 11: PORABA TERMOPLASTOV V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 2001 DO LETA 2003 (V 1000-IH TONAH)

495

7263

7758

02

495

7501

7996

03

485

7577

8062

01

140

4907

5047

02

150

5198

5348

01

145

5298

5430

03

1680

5567

7247

01

170

060

0777

07

02

1770

6109

7879

03

420

5305

5725

01

440

5308

5748

02

450

5382

5832

03

3083

1305

01

3118

1330

02

3136

1328

03

128

821

3634

24

01

1306

2372

3678

02

1225

2577

3802

03

792

01

788

02

803

03

302

01

317

02

327

03

176

01

181

02

186

03

411

01

446

02

471

03

587

718

01 5

6476

602

532

796

03

368

01

363

02

298

03

530

01

556

02

594

030

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

9000

10000

1000 tonza druge namene za plastične mase

PE-LD PE-HD PP PVC PS/EPS PET ABS/SAN PMMA PC POM PA PAN Drugi PE-LLD

Vir: Plastics in Europe, 2004 Duromere razvrščamo tudi po vrstah in jih razčlenjamo tako kot termoplaste na porabo za plastične mase in na porabo za druge namene. Na sliki 12 prikazujemo njihovo porabo za obdobje od leta 2001 do leta 2003. Skupna poraba duromerov je bila 10.519.000 ton v letu 2001, v letu 2002 pa je zdrsnila za 0,2% in je znašala 10.503.000 ton. Nato se je zopet povzpela za 1,3% v letu 2003 na 10.640.000 ton. Poraba za plastične mase se je povečala za 1% v dveh letih, medtem ko se je poraba za druge namene, na primer za lepila povečala samo za 0,3%. Za plastične mase največ uporabljajo poliuretane, za druge namene pa največ aminoplaste.

50

SLIKA 12: PORABA DUROPLASTOV V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 2001 DO LETA 2003 (V 1000-IH TONAH)

357

01

360

02

370

03

1795

869

2664

01

1780

835

2615

02

1800

830

2630

03

601

400

1001

01

590

386

976

02

600

380

980

03

303

97

400

01

300

97

397

02

300

9839

8

03

79

405

484

01

80

400

480

02

82

408

490

03

378

211

524

93

01

385

219

025

75

0239

2 2

280

2672

03 6

2025

0031

20

01

600

2500

3100

02

600

250

031

00

030

500

1000

1500

2000

2500

3000

3500

40001000 ton

za druge namene za plastične mase

Vir: Plastics in Europe, 2004 5.2.4 Poraba plastičnih mas po posameznih področjih uporabe24 Plastične mase danes uporabljamo skorajda na vseh področjih in si skorajda ne moremo predstavljati življenja brez njih. V športu na primer pripomorejo k novim rekordom, svojo dominantnost pa kažejo prav tako v medicini, gradbeništvu, komunikacijah in na drugih področjih. Porabo plastičnih mas predstavljamo po področjih uporabe za Zahodno Evropo za leto 2003. Ugotovili smo, da je sektor embalaže še vedno vodilni porabnik plastičnih mas. Sledijo mu gradbeništvo, elektroindustrija in avtomobilska industrija (slika 13).

24 Povzeto po Plastics in Europe 2004, 7.

Alkidne smole Aminoplasti Fenoplasti Epoksidne Poliestri Poliuretani Drugi smole

51

SLIKA 13: PORABA PLASTIČNIH MAS PO PODROČJIH UPORABE V ZAHODNI EVROPI V LETU 2003

Embalaža37,2%

Kmetijstvo1,9%

Avtomobilska industrija

8%

Elektro in elektronska industrija

8,5%

Težka industrija5,8%

Gospodinjstvo20,1%

Gradbeništvo in konstrukcije

18,5%

Vir: Plastics in Europe, 2004

Razvidno je, da zavzema embalaža prvo mesto med porabniki. Njena poraba je za leto 2003 znašala 14.764.000 ton oziroma, kot je iz slike 12 razvidno 37,2%. Plastične mase pomenijo ključni material za področje embalaže, saj je embalaža iz plastičnih mas lažja in upogljiva. Poudarimo lahko tudi to, da je 50% celotnega blaga v Evropi pakiranega v embalažo iz plastičnih mas. Gradbeništvo in konstrukcije je področje prav tako z visokim potencialom za porabo plastičnih mas. Najpogosteje jih uporabljamo za cevi, okna, izolacije in notranjo opremo. Prednost je predvsem v trajnosti, jakosti, odpornosti na staranje in manjšemu vzdrževanju. V letu 2003 so za to področje porabili za 7.350.000 ton plastičnih mas, kar predstavlja skupaj 18,5% od celotne porabe. Elektro in elektronska industrija sta največji porabnici elektrokomponent iz plastičnih mas. V informatiki so najpomembnejša področja multimedijske povezave v internet, zasebna elektronska pošta, digitalne fotografije, avtomatski prevajalniki jezikov, diagnoze in vzdrževanje na daljavo. V komunikacijah gre za ogromno porabo CD-jev, DVD-jev in optičnih kablov (kabelske povezave so namreč zaneslivejše od satelitskih). Pri elektronski prodaji pričakujemo milijardne naklade za inteligentne kartice. Za vse te komponente so plastične mase nepogrešljivi materiali, saj omogočajo manjšo velikost in maso komponent. V letu 2003 je bilo potrošenih 3.360.000 ton plastičnih mas na tem področju oziroma 8,5%.

52

Avtomobilska industrija uporablja danes plastične mase kot najbolj pogost material v avtomobilih. Omogočajo nižanje porabe goriva in s tem nastajajočih škodljivih emisij. Hkrati omogočajo tudi konkurenčnejše cene, slog, zanesljivost in udobnost. Plastične mase postajajo predhodnice novih avtomobilskih inovacij z novimi modeli, kot je na primer Daimler Benz's Smart avtomobil (slika 14). Leta 2003 so jih v avtomobilski industriji porabili 3.170.000 ton oziroma 8%.

SLIKA 14: DAIMLER BENZ'S SMART CAR

Vir: http://www.betterproductdesign.net/npi/products/smartcar.htm Plastične mase imajo pomembno vlogo tudi v kmetijstvu. V letu 2003 je njihova poraba znašala 744.000 ton, kar znaša 1,9% celotne porabe. Njihova vloga se kaže v namakalnih in izuševalnih sistemih, ki omogočajo boljšo rodovitnost zemlje in s tem pridelka. Na primer na izušenih območjih omogočajo plastične cevi in drenažni sistemi znižanje stroškov namakanja za eno do dve tretini in hkrati omogočajo tudi podvojitev pridelka. 5.3 Količine odpadkov iz plastičnih mas v EU Plastične mase uporabljamo za različne namene na različnih področjih in pri tem se srečujemo kot pri vsakem materialu tudi z odpadki. Nekaterih odpadkov, kot na primer odpadkov od embalaže za hrano, ne moremo več nadalje uporabljati, medtem ko ostale lahko. V tem podpoglavju bomo tako govorili, na kakšne načine predelujemo odpadke, kaj pomenijo za okolje in kakšne so njihove količine v posameznih državah EU. Odpadke iz plastičnih mas lahko recikliramo, sežigamo in deponiramo. Pri sežiganju se spuščajo strupeni plini, v pepelu pa ostanejo težke kovine. Pri deponiranju pa je lahko ogrožena oskrba z vodo zaradi tereftalatov, ki se nahajajo kot dodatki v plastičnih masah. Reciklaža je okolju prijaznejša, vendar jo je težko izvesti zaradi treh glavnih razlogov (CAN Europe, 2005): odpadke iz plastičnih mas je težko ločiti, kajti imamo različne vrste materialov, ki se jih

ne da skupaj reciklirati. Na primer prisotnost PVC-ja onemogoča reciklažo polietilena in obratno. plastične mase so zelo občutljive na toploto in na postopke, kar se posledično odraža s

tem, da se poslabšajo mehanske lastnosti.

53

plastične mase pogosto vsebujejo dodatke za izboljšanje določenih lastnosti. Na primer: tereftalati so dodani PVC-ju za boljšo upogljivost, kovinske soli, ki se prav tako uporabljajo kot dodatki plastičnim masam, pa dajejo trdnost pri segrevanju. Ti aditivi namreč povzročajo probleme, ko se odpadne plastične mase reciklirajo. Reciklažo25 odpadkov plastičnih mas lahko izvajamo na naslednje načine (Waste online, 2004): - Mehanska reciklaža Mehanska reciklaža je prioriteten način reševanja odpadkov za istovrstne in relativno čiste plastične odpadke. Leta 2002 je bilo 2.808.000 ton (13,6%) in leta 2003 3.130.000 ton (14,8%) vseh odpadkov iz plastičnih mas predelanih na ta način. Od leta 2001 do 2003 pa se je mehanska reciklaža povečala za 24% od 2.521.000 ton na 3.130.000 ton (tabela 6). - Kemijska reciklaža Pri tej reciklaži gre za ponovno predelavo odpadkov iz plastičnih mas s preoblikovanjem v osnovne kemikalije oziroma monomere. Iz tabele 6 vidimo, da kemijska reciklaža zajema precej manjši delež kot mehanska reciklaža. Kemijska reciklaža raste tudi počasneje, na primer od leta 2001 do 2003 se je povečala samo za 17,4% od 289.000 ton na 350.000 ton. - Termična obdelava odpadkov Gre za termično obdelavo odpadkov, kjer se s sežiganjem v sežigalnih napravah izkorišča toplotna energija, ki je v plastičnih masah. Termična obdelava odpadkov v energijo zajema po obsegu največji delež skupno predelanih odpadkov. V letu 2003 je bilo 22,5 % predelanih odpadkov s tem postopkom v primerjavi s mehansko in kemijsko reciklažo, ki sta obsegali skupaj 16,5%. Leta 2003 so predelali 4.750.000 odpadkov iz plastičnih mas v energijo, kar je za 3,6% več kot leta 2001 (tabela 6). Možnosti širjenja in nova oprema sežigalnic dajejo nadaljnje možnosti obdelovanja odpadkov na ta način.

25 Simbol s puščicami je mednarodna oznaka, ki se uporablja za embalažo, ki je primerna za reciklažo oziroma je izdelana iz recikliranega materiala.

54

TABELA 6: KOLIČINE ODPADKOV IZ PLASTIČNIH MAS IN NJIHOVA RECIKLAŽA V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 1993

DO LETA 2003 (V 1000-IH TONAH)

Leto Skupni odpadki iz plastičnih

mas

Mehanska reciklaža

Kemijska reciklaža

Termična obdelava

Predelani odpadki iz plastičnih mas v (%)

1993 16 211 915 0 2 425 21 1994 17 505 1 057 51 2 348 20 1995 16 056 1 222 99 2 698 26 1996 16 871 1 320 251 2 496 25 1997 16 975 1 455 334 2 575 26 1998 18 457 1 614 361 3 834 31 1999 19 166 1 888 346 3 949 32 2000 19 341 2 213 329 4 411 36 2001 19 980 2 521 298 4 583 37 2002 20 607 2 808 330 4 678 38 2003 21 150 3 130 350 4 750 39

Vir: Plastics in Europe, 2004

Iz tabele 6 lahko vidimo, da je bilo v štirinajseterici EU, Norveški in Švici 20.607.000 ton odpadkov iz plastičnih mas v letu 2002. Na sliki 15 pa razvrščamo te odpadke po področjih, kjer nastajajo.

55

SLIKA 15: VRSTE ODPADKOV IZ PLASTIČNIH MAS PO PODROČJIH V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI V LETU 2002 (V 1000-IH

TONAH)

Komunalni odpadki (13 671)

66,3%

Kmetijstvo (311)1,5%

Gradbeništvo in konstrukcije (628)

3%

Industrija in distribucija (4 191)

20,3%

Elektro in elektronska

industrija (848) 4,1%

Avtomobilska industrija (959)

4,7%

Vir: Plastics in Europe, 2004

Iz slike 15 je razvidno, da največji delež odpadkov predstavljajo komunalni odpadki s 66,3%, kar znaša skupaj 13.671.000 ton. Na drugem mestu so odpadki iz industrije in distribucije, ki predstavljajo 20,3% oziroma 4.191.000 ton. V manjšem obsegu sledijo še odpadki v avtomobilski industriji, elektro in elektronski industriji, gradbeništvu in konstrukcijah ter v kmetijstvu. In še nekaj besed o novih in pridruženih članicah EU. Predelava odpadkov v teh državah je bila v preteklosti počasnejša zaradi pomanjkljive infrastrukture zbiranja odpadkov. Kljub temu so nekatere države začele z aktivnimi ukrepi, še posebno na področju odpadkov plastične embalaže. Na primer Češka razvija zbiralni sistem odpadkov, ki bo lahko tekoče predelal 30% PET plastenk. Podobna predelava PET plastenk poteka na Poljskem, kjer je bilo leta 2002 predelanih približno 15.000 ton plastenk. Na Poljskem, v Slovaški ter v drugih Baltiških državah se tudi hitro širi gradnja opreme za mehansko reciklažo. Prav tako se gradnja širi v Latviji, kjer predelujejo odpadke iz plastičnih prevlek in plastenk, uvoženih iz držav Zahodne Evrope. Nove članice EU predelujejo odpadke iz plastičnih mas tudi v energijo, in sicer 4% v primerjavi s štirinajseterico EU (23%). Nove članice EU pa vse bolj investirajo v opremo sežigalnic odpadkov po evropskih standardih. Kemijskega recikliranja imajo malo, in sicer 35.000 ton na leto.

56

5.4 Dejavniki ki vplivajo na rast porabe plastičnih mas v EU Na rast porabe plastičnih mas prav gotovo vplivajo vsa tista področja uporabe, ki smo jih omenili v podpoglavju 5.2.4. Ta so: področje embalaže in pakiranja, avtomobilska industrija, gradbeništvo, elektro in elektronska industrija ter kmetijstvo. Na primer: na področju embalaže se plastične mase uporabljajo kot material za pakiranje oziroma embalažo. Danes vemo, da se ta material vedno bolj uporablja na tem področju zaradi prednosti, ki jih ima in lahko rečemo, da bodo večje zahteve po plastični embalaži sprožile večjo porabo plastičnih mas. Podobno si lahko to sorazmerno povezavo razlagamo na ostalih področjih uporabe. Lahko pa bi dejavnike, ki vplivajo na porabo plastičnih mas razvrstili na naslednje dejavnike (Musil, et al. 1989, 60): inovacije, tehnološke preskoke, resubstitucijo in reciklažo. Pod inovacijo mislimo v industriji polimerov oziroma natančneje plastičnih mas na proizvode z bistvo izboljšanimi lastnostmi in učinki, da lahko izzovejo inovacijske verige. Če material doseže iste funkcije s čedalje manj vložka oziroma, da se mu poveča učinkovitost, ga lahko uvrstimo med inovacije. Za zgled lahko primerjamo razvoj biaksialno orientiranega polipropilena (OPP), ki substituira celofan kot folijo za pakiranje. Razvoj tržišča folij iz celofana in OPP je pokazal, da kljub naraščajočemu tržišču (v enotah celofana), absolutna porabljena količina ni ustrezno naraščala, ker je namesto 1 kg celofana pri enaki debelini folije bilo potrebno le 0,66 kg OPP (ta študija je bila narejena leta 1988 in jo navajamo samo kot zgled). Ker je učinkovito izkoriščanje nove tehnologije oziroma proizvodov omejeno, je treba upoštevati tudi tehnološke preskoke. Lahko se namreč zgodi, da z enakimi vložki dosegamo le marginalni napredek, medtem ko je možno z enakim vlaganjem v razvojno uspešnejše tehnologije dosegati večje učinke. Višina tehnoloških preskokov namreč določa stopnjo inovativnega razvoja plastičnih mas, in sicer tistih, ki so še na neuveljavljenih področjih uporabe ali pa še nimajo sposobnosti substituiranja obstoječih proizvodov. Ob pomisleku na naftne krize pa se gospodarstvenikom postavlja tudi vprašanje o možnostih oziroma primernosti resubstitucije plastičnih mas s konvencionalnimi materiali. Mislimo, da pri plastičnih masah ne gre za velike zahteve resubstitucije, kajti ti materiali so z vidika varovanja resursov prednostni materiali, saj je celotna poraba energije za proizvodnjo in predelavo v primerjavi z drugimi materiali nižja. Razen tega namenjajo za področje proizvodnje plastičnih mas okoli 3-4% vse porabljene nafte na svetu. Prav tako moramo upoštevati reciklažo odpadkov plastičnih mas in s tem tudi nevarnosti onesnaževanja okolja. Še posebej moramo paziti na odpadke plastične embalaže, ki imajo kratkotrajen značaj. V ospredje se postavljajo materiali, ki so dolgotrajni in ne predstavljajo tolikšnih okoljskih problemov, kot na primer odpadki embalaže. Tako se veča uporaba dolgotrajnejših materialov, predvsem v avtomobilski industriji in tudi odločitve konstrukterjev o izbiri materialov bodo v prihodnje odvisne od te problematike.

57

5.5 Predvideni razvoj porabe plastičnih mas v EU Sedanja analiza nam je pokazala, da poraba plastičnih mas narašča iz leta v leto in tudi v prihodnje kaže tako, saj plastične mase dokazujejo s svojimi lastnostmi, da postajajo vse bolj prioritetni materiali. Na slikah v nadaljevanju prikazujemo naraščanje porabe plastičnih mas v svetu in naraščanje porabe najbolj pogosto uporabljenih vrst plastičnih mas, kot so polietilen, polipropilen, polivinilklorid, itn. Na sliki 16 prikazujemo porabo plastičnih mas na prebivalca v svetovnih regijah, in sicer za Zahodno Evropo, Latinsko Ameriko, Jugovzhodno Azijo, Severno Ameriko, Vzhodno Evropo, Japonsko ter za Afriko in Srednji Vzhod.

SLIKA 16: PORABA PLASTIČNIH MAS NA PREBIVALCA V SVETU ZA LETA

1980, 2003 IN 2010 (V KG)

40

99125,5

3,5%

Zahodna Evropa

7,5

21,528

4,0%

Latinska Amerika

2

16,5

25

6,0%

Jugovzhodna Azija

45

104133

3,5%

Severna Amerika

8,515

24

7,0%

Vzhodna Evropa

50 85105

Japonska

39

11

3,0%

Afrika in Srednji Vzhod

10

2837

Ves svet

1980

2003

2010

Vir: Plastics Business Data and Charts,2004

4,0%

3.0%

58

Iz slike 16 je razvidno, da se najmočnejša rast porabe plastičnih mas na prebivalca pričakuje za Vzhodno Evropo (7% letno), čeprav je leta 2003 imela nizko porabo na prebivalca, to je 15 kg na prebivalca. Največjo porabo na prebivalca je imela leta 2003 Severna Amerika, za njo pa Zahodna Evropa z 99 kg na prebivalca. Tudi če pogledamo napoved za leto 2010 bo po količini porabe še vedno v osredju Severna Amerika, vendar ne po letni rasti (3,5%). Po letni rasti je vodilna Vzhodna Evropa, sledita ji Jugovzhodna Azija s 6% rastjo in Latinska Amerika s 4% rastjo. Za Zahodno Evropo se pričakuje enaka letna rast kot za ZDA, in sicer 3,5%. Za Japonsko se pričakuje nekoliko nižja, to je 3% rast na leto. Na sliki 17 prikazujemo za iste svetovne regije kot na sliki 16 predvideno porabo plastičnih mas v letu 2010.

SLIKA 17: PREDVIDEVANJE PORABE PLASTIČNIH MAS PO REGIJAH ZA LETO 2010

Vir: Plastics Business Data and Charts, 2004

Na sliki 17 je razvidna skupna poraba plastičnih mas po regijah za leto 1990 (86 milijonov ton) in 2003 (176 milijonov ton) ter predvidena poraba za leto 2010 (250 milijonov ton) s 5,1 % letno rastjo. Prav tako je razvidno, koliko odstotkov predstavlja posamezna regija v

16,5

24,0%25,0%

29,0%

19,5%22,0%28,5%

36,0%32,0%

5,5%6%12%

4% 5,5% 5,5%3,5% 4%6%

250 mio ton

176 mio ton

86 mio ton

201020031990

5,5%6%4% Afrika/Srednji Vzhod

Vzhodna Evropa

Severna Amerika

Jugovzhodna Azija

Latinska Amerika

Japonska

6,9%

3,8%

7,1%

5,1% 5,7%

Zahodna Evropa

4,5%

3,5%

59

skupni porabi. Tako je na primer Zahodna Evropa predstavljala leta 2003 22% skupne porabe v svetu, za leto 2010 pa se predvideva manjši odstotek porabe, to je 19,5% zaradi majhne letne rasti (3,5%). Največji odstotek v skupni porabi predstavlja Jugovzhodna Azija, za leto 2003 je njena poraba znašala 32% in tudi za leto 2010 kaže, da bo vodilna, saj se za njo pričakuje skoraj 7% letna rast. Še večja letna rast (7,1%) se pričakuje za Vzhodno Evropo, ki bo leta 2010 predstavljala samo 4% skupne porabe. Na sliki 18 prikazujemo rast porabe posameznih vrst plastičnih mas prav tako do leta 2010. SLIKA 18: PORABA POSAMEZNIH VRST PLASTIČNIH MAS ZA LETO 2003 IN

PREDVIDEVANJA ZA LETO 2010 V SVETU (V MILIJONIH TON)

31,7

43,5

PE-LD/PE-LLD

4,6%

25,7

37,5

PE-HD

5,5%

35,4

53,4

PP PVC

6,0%

28,6

38

PS/EPS

4,2%

14,619,8

ABS/SAN

4,4%

6,2 9,3

PA

6,0%

2,2 3,4

PC

6,5%

2,2 3,8

PET

8,0%

9,1

17,5

10,0%

1014,5

PUR

5,5%010203040506070

mio ton

2003 2010

Vir: Plastics Business Data and Charts, 2004

Največjo porabo v letu 2003 zasledimo pri polipropilenu (35,4 milijone ton) in pri polietilenu nizke gostote (31,7 milijona ton). Polipropilen bo tudi v letu 2010 vodilni po količini porabe, porabilo bi se ga naj približno 53,4 milijona ton. Njegova letna rast naj bi bila 6%, kar pa ni največ. Večja rast se pričakuje za poliamide (6,5%), za polikarbonate (8%) in za polietilentereftalat, katerega rast se znatno povečuje in je vodilni v stopnji rasti (10%).

60

6 SKLEP V diplomskem delu smo želeli nazorno predstaviti ureditev znanosti in tehnologije v EU. V ta namen smo skušali predstaviti nekatere najpomembnejše aktivnosti Z&T politike, programe, ki so zunaj njene aktivnosti, tehnološke iniciative in desetletno strategijo EU. Drugi del našega diplomskega dela pa smo namenili analizi porabe vse pomembnejših plastičnih mas. Ugotovili smo, da je EU svojo Z&T politiko pozno začela, to je v sedemdesetih letih. Takrat je prišlo tudi do zavedanja, da EU tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko. Začeli so vzpostavljati različne programe, kjer so podjetja, raziskovalne inštitucije in univerze sodelovali na skupnih projektih in svoja znanja vlagali v raziskave in razvoj. Kot prvi takšen program je bil program ESPRIT, namenjen novi generaciji proizvodov in storitev na področju informatike. Kar se tiče inovacij, je problem EU ta, da ima prevelik razkorak med znanjem, inovacijami in proizvodom. EU to imenuje 'evropski paradoks' in ker se zaveda, da je inovacija danes glavni konkurenčni dejavnik, je začela z intenzivno promocijo aktivnosti. Eden izmed načinov, kako merimo napredek na področju inovacij in znanosti, je primerjava EU z njenima glavnima konkurentoma, to je z ZDA in Japonsko. Ugotovili smo, da je eno izmed glavnih orodij s katerim merimo to učinkovitost, koliko se potroši za raziskave in razvoj v odstotkih BDP-ja. ZDA namenja znanosti in raziskovanju približno 2,7%, Japonska čez 3% in EU 1,93% BDP. Vendar pa po Potočnikovih besedah EU prekaša svoja tekmeca pri deležu investicij, kar se tiče malih in srednjih podjetij. Namreč 22% evropskih investicij prihaja iz malih in srednjih podjetij, v ZDA 14% in na Japonskem samo 7%. Vendar je dejstvo, da v EU ta vlaganja ne gredo v visoko tehnološke sektorje, kar je ključni problem. Za tem nas je zanimala zgodovina in razlike med okvirnimi programi, ki potekajo od leta 1984 naprej in so oblikovani večinoma za štiriletno obdobje. Osredotočili smo se predvsem na obseg sredstev, ki jih namenja Evropska komisija in na področja, ki so bila v posameznem okvirnem programu najbolj poudarjena. Ugotovili smo, da programi potekajo po neprekinjenem časovnem zaporedju. Po tem kriteriju izstopa samo Tretji okvirni program, ki so ga sprejeli že v času Drugega okvirnega programa. Šesti okvirni program pa so videli kot enega izmed glavnih instrumentov vzpostavitve skupnega raziskovalnega področja (ERA). ERA izhaja iz izjemno pomembne ideje, ki so jo sprejeli voditelji držav članic EU na zasedanju Evropskega sveta v Lizboni leta 2000, in sicer, da bi v EU ustvarili najbolj dinamičen in na znanju temelječ ekonomski prostor na svetu. Ideja je prerasla v desetletno strategijo z imenom Lizbonska strategija, katere cilj je da do leta 2010 izpolni omenjeno idejo. Obravnavali smo tudi dve medvladni iniciativi, ki ne spadata med aktivnosti Z&T politike, in sicer: COST in Eureka. Pri COST-u smo ugotovili tudi to, da ni jasno, kakšna je vsebinska razlika med njim in programi, ki jih je začela razvijati Evropska skupnost. Ima torej medvladni značaj in je komplementaren programom EU. COST vzpostavlja široko raziskovalno mrežo, združuje 34 evropskih držav in pokriva že 17 znanstvenih in tehnoloških področij. Tudi Eureka je nastala kot medvladna iniciativa izven programov Evropske skupnosti z namenom pospeševati tehnološki razvoj industrije v Evropi in zagotoviti konkurenčnost evropske industrije v svetu. Podpira konkurenčnost evropskih podjetij s spodbujanjem mednarodnega sodelovanja z ustvarjanjem povezav in

61

mrež med podjetji ter raziskovalno razvojnimi institucijami v 36 državah članicah. Ugotovili smo to posebnost, da temelji na t.i. 'bottom-up' pristopu, kar pomeni, da partnerji pri posameznih projektih prevzamejo polno odgovornost za pripravo, prijavo in izvajanje dogovorjenih projektov. Odkrili smo tudi nov element v razvojnem in dolgoročnem razmišljanju na tleh EU, to so tehnološke platforme. Gre namreč za evropske tehnološke iniciative, kjer sodelujejo podjetja, raziskovalne inštitucije, finančniki in zakonodajalci pri določanju skupnih raziskovalnih programov. Pomembne so za to, ker zajemajo celoten proces kreiranja znanja in njegove uporabe, skratka od znanja do proizvoda, kar je eden ključnih problemov v EU. Veliko smo govorili o skupnem združevanju in sodelovanju, saj je prav to potrebno za povečanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Pomembno je, da se ga podpira s spodbujanjem medsebojnega sodelovanja s povezavami med podjetji, raziskovalnimi inštituti, univerzami in z vsemi tistimi, ki imajo interes sodelovati. Tudi na področju polimernih materialov ni drugače. Tu je prav tako pomembno, da se podjetja, raziskovalne institucije, organizacije, univerze združujejo in sodelujejo na skupnih projektih, da se razvijajo nove ideje, novi dosežki, kar pripelje do bistveno boljših in naprednejših materialov. Pri analizi porabe plastičnih mas v EU smo ugotovili, da se njihova proizvodnja in s tem poraba znatno povečujeta, hkrati pa postajajo materiali iz plastičnih mas vedno boljši. Največji evropski porabnik plastičnih mas je ZR Nemčija. V letu 2002 je njena poraba znašala 10,87 milijonov ton. Sledijo ji Italija (7,02 milijonov ton), Francija (4,55 milijonov ton) in Velika Britanija (3,95 milijonov ton). Skupna poraba štirinajsterice EU (Luksemburga namreč nismo šteli zaradi odsotnosti podatka) je bila 37,94 milijonov ton v letu 2002. Vendar smo v našo analizo vključili še Norveško in Švico, ki skupaj z EU predstavljata svetovno regijo Zahodne Evrope. Za to smo se odločili predvsem zaradi tega, ker smo pri iskanju literature dobivali podatke predvsem za Zahodno Evropo, kjer sta poleg EU bili še vključeni ti dve državi. Ker danes EU vključuje skupno 25 držav, smo analizirali porabo plastičnih mas tudi v novih članicah, ki so vstopile v EU 1. maja leta 2004. Tudi tukaj smo razpolagali s podatki, ki so poleg novih desetih članic vsebovali tudi Bolgarijo in Romunijo, kot novi kandidatki za vstop v EU (menimo, da to ni bistveno vplivalo na predstave o dejanski porabi plastičnih mas v EU). Skupno je deset novih članic z Bolgarijo in Romunijo porabilo 4,26 milijonov ton plastičnih mas v letu 2002. Od tega je največji delež (41%) predstavljala Poljska, ki je porabila 1,73 milijonov ton plastičnih mas. Ugotovili smo, da je glavni razlog za povečanje plastičnih mas embalaža. Enostavno zato, ker je blago s tem lažje, olajšajo se logistične storitve in tudi okolju so plastične mase veliko bolj prijazne kot drugi materiali. Na drugem mestu smo zasledili gradbeništvo, nato sledijo še elektroindustrija, avtomobilska industrija in kmetijstvo. Najpogostejši in najbolj uporabljeni materiali plastičnih mas so: polietilen (PE), polipropilen (PP), polivinilklorid (PVC), polietilentereftalat (PET), polistiren (PS). Za njih

62

je značilna trdna rast, še posebno lahko rečemo za PET, ki je od leta 2001 do 2003 povečal obseg porabe kar za 11%. Pri obravnavi odpadkov iz plastičnih mas smo naleteli tudi na probleme, ki jih materiali plastičnih mas povzročajo okolju. Pri sežiganju odpadkov smo ugotovili, da se spuščajo v ozračje škodljivi plini, pri deponiranju pa je lahko ogrožena preskrba z vodo zaradi tereftalatov. Materialna reciklaža je sicer prijaznejša okolju, vendar je pa težko izvedljiva, ker je različne materiale plastičnih mas težko ločiti, skupaj se pa ne dajo reciklirati. V Zahodni Evropi je bilo leta 2002 celotnih odpadkov 20,6 milijonov ton; od tega so največji delež predstavljali mestni odpadki (13,67 milijonov ton). Zaključimo lahko z mislijo, da so materiali plastičnih mas, materiali prihodnosti. Zaradi svojih prednosti, ki jih imajo pred drugimi materiali, se bo tudi v prihodnje njihova poraba povečevala. Ugotovili smo, da bo poraba naraščala 3,5% letno in bo znašala 125,5 kg na prebivalca leta 2010 (leta 2003 je znašala 99 kg na prebivalca). Podobno rast napovedujejo tudi za ZDA in Japonsko. Za leto 2010 se predvideva 250 milijonov ton skupne porabe v svetu. Od tega naj bi bila poraba v Zahodni Evropi 19,5%.

63

7 POVZETEK Ureditev znanosti in tehnologije je zelo pomembna za Evropsko unijo, saj je pomemben dejavnik za povečanje njene konkurenčnosti. Ko se je EU zavedala, da tehnološko zaostaja za ZDA in Japonsko, je začela oblikovati znanstveno-raziskovalne programe še posebno za tista področja, kjer je zaostajala za konkurentoma. V osemdesetih letih je začela s štiriletnimi okvirnimi programi, ki so vsako leto pokrivali nova področja in zanje namenjala vedno več sredstev. Trenutno poteka Šesti okvirni program, v pripravi pa je že Sedmi okvirni program za obdobje 2007-2013. EU poudarja tudi Lizbonsko strategijo, katera določa cilje in strateške usmeritve, da bo do leta 2010 postala najbolj dinamičen in na znanju temelječi prostor. Vse bolj pa se v EU poudarja pomen tehnoloških platform (TP), ki omogočajo dejanski prenos znanja in kreativnosti v uporabo. TP združujejo gospodarstvo, raziskovalce, politiko, finančne institucije, nevladne organizacije oziroma vse tiste, ki imajo interes, da se dogovori dolgoročna strateška razvojna usmeritev za posamezno področje. Na področju analize porabe plastičnih mas v svetu opazimo, da EU predstavlja pomembni prostor porabe plastičnih mas. Največji evropski porabnik plastičnih mas je ZR Nemčija, skupaj pa se v EU porabi približno 38 milijonov ton plastičnih mas (podatek za leto 2002). Poraba plastičnih mas bo v prihodnje še naraščala, saj imajo plastične mase številne prednosti pred drugimi materiali. Napovedana letna rast za EU je 3,5%, podobno pričakujemo tudi za ZDA in Japonsko. KLJUČNE BESEDE: Znanstveno-tehnološka politika, Esprit, okvirni programi, COST, Eureka, Lizbonska strategija, tehnološke platforme, polimerni materiali, petrokemična proizvodnja, plastične mase, poraba plastičnih mas, odpadki plastičnih mas. SUMMARY Regulation of science and technology is very important for European Union because it is important factor to increase its competitive position. When EU realized that USA and Japan are more technically developed, it started to form research programmes especially on the areas that were behind with those in USA and in Japan. In the 1980s EU started with four year long frameworks programmes for new areas and dedicated every year more resources on new projects. At the moment the Sixth framework programme is running and EU has already put forward an ambitious proposal for the Seventh framework programme (2007-2013). One of the emphasis of the EU is the Lisbon strategy that contains aims and strategic directions in hopes that it will become the most dinamic and competitive knowledge-based economy in the world by 2010. The significance of Technology platforms (TP) is also very emphasized in EU because they enable actual transfer of knowledge and creativeness in use. TP bring together companies, research institutions, the financial world, the regulatory authorities and all those that have interest to define a common research agenda for particular area. Analysis of plastics shows, that EU is going successfully forward. The biggest european consumer of plastics is Germany. The whole consumption of the plastics in EU is about 38 mio tonnes plastics (the year 2002). Also for the future we can say that the consumption will increase because of the advantages that

64

plastics has. Predicted annual growth is 3,5% for EU and similar we can expect for the USA and Japan. KEY WORDS: science and technology policy, Esprit, framework programmes, COST, Eureka, Lisbon strategy, technology platforms, polymer materials, petrochemical industry, plastics, plastics consumption, plastics waste.

65

8 VIRI IN LITERATURA 1. Barić, Gordana. 2003. Proizvodnja, preradba i potrošnja plastike u Zapadnoj Europi

u 2002. godine. Polimeri 24: 108-111.

2. Baumgartner, Fred. 2004. Kunststofferzeuger bleiben auf Wachstumspfad. Kunststoffe 10: 48-49.

3. Bettarello, Lisa. 2005. Analisi del mercato italiano delle materie plastiche. [Online]

Available: http://web.unife.it/ateneo/igiene/tut/ricerche/lb/tesi.htm. 4. CAN Europe. 2005. Waste. [Online] Available: http://www.climnet.org /publica

wareness /waste.html. 5. Cankarjeva založba. 1988. Leksikon-kemija. 6. Centro di cultura per l'ingegneria delle materie plastiche. 2005. [Online] Available:

http://www.cdcmp.it/chisiamo.html. 7. CIPAD - Council of international plastics associations directors. 2003. International

status Report. 8. CORDIS - Community Research and Development Information Service. 2005.

Innovation Policy in Europe. [Online] Dostopno na: http://www.cordis.lu/innovation/en/policy/iap.htm.

9. CORDIS - Community Research and Development Information Service. 2005.

Towards FP7. [Online] Dostopno na: http://www.cordis.lu/fp7/ breakdown.htm. 10. CORDIS - Community Research and Development Information Service. 2005.

Intoduction to COST/Mission. [Online] Available: http://cost.cordis.lu/src/whatiscost.cfm.

11. CORDIS - Community Research and Development Information Service. 2003. The

Fourth Framework Programme. [Online] Available: http://www.cordis.lu/cybercafe/src/else-2.htm.

12. Čermak, Metka. 2005. Lepila in materiali za površinsko obdelavo lesa. [Online] Dostopno na: http://www.cpi.si/Datoteke/ucnagradiva/Lepila%20in%20materiali%20za%20povrsinsko%20obdelavo.pdf.

13. Der Verband der Kunststofferzeuger. 2004. Plastics Bussiness Data and Charts.

[Online] Available: http://www.vke.de.

66

14. Dermastia, Mateja. 2004. Razvoj grozdov v Sloveniji. [Online] Dostopno na: http://www.mgrs.si/novinarsko_središče/strokovni_prispevki/novica.php?novica.php?novica=354.

15. European Commission. Fifth framework programme of the European Community for

research, technological development and demonstration activities (1998-2002). [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/research/fp5.html.

16. European Research Area. For a common strategy on science and technology in the

service of society. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/research/era/index_en.html.

17. EUREKA - European Research Co-ordination Action. 2004. Eureka - facts and

figures. [Online[ Available: http://www.eureka.be/home.do. 18. GIZ Grozd Plasttehnika. Inovativnost in grozdenje zmaguje v EU in pri nas.. [Online]

Dostopno na: http://www.tecos.si/plasttehnika/index.htm. 19. GZS - Gozpodarska zbornica Slovenije. 2004. Razširjena EU lani za raziskave in

razvoj namenila 1,93% BDP. [Online] Dostopno na: http://www.gzs.si/ArhivNovic.asp?ID=20078.

20. GZS - Gospodarska zbornica Slovenije. 2005. Konferenca: Tehnološke platforme.

[Online] Dostopno na: http://www.gzs.si/Nivo1. asp?ID=23138&IDpm=5712. 21. Jordan Cizelj, Jordana. Znan predlog sedmega evropskega okvirnega raziskovalnega

programa. [Online] Dostopno na: http://www.rjordancizelj.si/ novice/15.html. 22. Kenda, Vladimir in Vito Bobek. 1997. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 23. Lawton, C.Thomas. 1999. European industrial policy and competitiveness. Great

Britain: Antony Rowe Ltd. 24. L'industria Europea della plastica: Crescita e aumento del riciclo in un momento di

sfida. [Online] Available: http://66.249.93.104/search?q=cache:9NSmWQ6oYEwJ:www.apme.org/media/public_documents/20040917_161140/Italian_130904.pdf+riciclaggio+meccanico+della+plastica&hl=it [17.09.2004].

25. MG - Ministrstvo za gospodarstvo. 2005. Mednarodno sodelovanje. [Online]

Dostopno na: http://www.mg-rs.si/mednarodno_sodelovanje/index.php. 26. MŠZŠ - Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. 2002. 6. okvirni program Evropske

unije.

67

27. MŠZŠ - Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in šport. 2005. Peti okvirni program Evropske unije. [Online] Dostopno na:

http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/mednarodno/znanost/5okvp/predstavitev.html. 28. Mossman,Susan. 1997. Early plastics. Washington: Leicester university. 29. Musil, et al. 1989. Od ideje do dobička. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 30. Navodnik,J., J.Furlan, B.Rudman, in J.Leban. 2000. Perspektive slovenskih

predelovalcev plastičnih materialov ob vstopu v EU. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.

31. Navodnik, Janez, in Mateja Kopčič. 1998. Plastik-orodjar. Velenje: Navodnik-

kemijski inženiring. 32. Navodnik, Janez. 2002. Industrija plastike ostaja rastoča panoga. PlastForma 1: 1-2. 33. Navodnik, Janez. 2004. Usodne odločitve za inovativne tehnologije. PlastForma 1:2. 34. News room. 2004. Ustvariti več in boljša delovna mesta v bolj konkurenčni Evropi.

[Online] Dostopno na: http//:www.elections2004.eu.int/highlights/sl/1001.html. 35. Peterson, John, and Margaret Sharp. 1998. Technology policy in the European Union.

London: MacMillan Press LTD. 36. Plastics in Europe. 2004. An analysis of plastics consumption and recovery in Europe.

Bruselj: Association of Plastics Manufactures. 37. Plastics in Europe. 2004. Empolyment & Financial. [Online] Available: http://www.plasticseurope.org/Content/Default.asp? 38. Polajnar, A., B. Buchmeister, M. Leber, K. Pandža, B. Kalpič, T. Rojs, N. Vujica-

Herzog, I. Palčič, T. Fulder, in P.Meža. 2004. Menedžment proizvodnih sistemov. Maribor: Fakulteta za strojništvo.

39. Polimerica. (2005). L'europa della plastica. [Online] Available: http://www.polimerica.it/modules.php?name=Mercati&pa=showpage&pid=82. 40. Porekar Kacafura, Irena. (2005). Kemija polimerov. Šesto predavanje. [Online]

Dostopno na: http://www2.arnes.si/~ljdrs1/kemija6.doc. 41. Pregrad, Boris, Vojko Musil, in Breda Žerjal. 1993. Blago in tehnološki razvoj:2.del.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 42. Pregrad, Boris, in Vojko Musil. 2001. Tehnološki sistemi in integrirano varstvo

okolja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

68

43. Rebella, Denzil. 1993. Fossil energy. Amsterdam: International institute of interdisciplinar integration.

44. RTD - Research Technology Development. 2004. EUREKA - s sodelovanjem do

inovacije. [Online] Dostopno na: http://www.rtd.si/slo/medn/eureka/predstavitev.asp. 45. RTD - Research Technology Development. 2004. Evropski program znanstvenih in

tehničnih raziskav (COST). [Online] Dostopno na: http://www.rtd.si/slo/medn/cost/predstavitev.asp.

46. RTD - Research Technology Development. 2003. Šesti okvirni program EU. [Online]

Dostopno na: http://www.rtd.si/slo/6op/ predstavitev.asp. 47. Sandretto. 2005. I materiali plastici. [Online] Available: http://www.sandretto.it/

museo/plasti.htm. 48. Smart car. 2005. [Online] Available:

http://www.betterproductdesign.net/npi/products/smartcar.htm. 49. SPLASH. 2005. Cosa sono polimeri. [Online] Available:

http://www.splash.it/curiosando/polimeri.htm. 50. Stanovnik, Peter, in Damjan Kavaš. 2002. Ekonomika tehnoloških sprememb. Por

Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo. 51. SVEZ - Služba vlade RS za evropske zadeve. 2005. Lizbonska strategija. [Online]

Dostopno na: http//:www2.gov.si/svez/svez.nsf/o/F9E4217807AA6DB2C1256FCD0053FCD7.

52. The Economic and Social Research Council. Sixth Framework Programme.. [Online]

Available: http://www.esrc.ac.uk/esrccontent/researchfunding/fp6.asp. 53. The plastics industry. 2004. Total consumption in Western Europe. [Online]

Available: http://www.apme.org/media/public_document/20020822_094347/industry.swf.

54. UMAR - Urad za makroekonomske analize in razvoj. 2002. Industrijska politika in

državne pomoči v Evropski uniji in v Sloveniji. 55. UNIDO - United nations industrial development organizations. 2004. Dunaj.

International Yearbook of Industrial statistics. 56. United Nations. 2001. New York. Industrial Commodity Statistics.

69

57. Vidmar, Peter. 2003. Materiali v pomorstvu. Portorož. Fakulteta za pomorstvo in promet. [Online] Dostopno na:http://www.fpp.uni-lj.si/.../materiali %20v%20 pomo rstvu/zapiski%20iz%20predmeta%20materiali%20v%20pomorstvu.pdf.

58. Waste online. 2004. Plastic recycling information sheet. [Online] Available: http://www.wasteonline.org.uk/resources/InformationSheets/Plastics.htm. 59. Weissermell, Klaus. 1997. Industrial organic chemistry. Weinheim: VCH. 60. Zalaznik, Alenka. 2005. O strukturnih sredstvih in komunitarnih programih na

spletnih straneh GZS. Gospodarska zbornica Slovenije. [Online] Dostopno na: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=904.

61. Zupanič, Franc. 2005. Polimerni materiali. [Online] Dostopno na: http://www.fs.uni-mb.si/si/inst/itm/lm/Spletni%20u%C4%8Dbenik%20 M Materiali/Spletne%20strani/Polimerni%20materiali.htm.

70

9 SEZNAM SLIK

SLIKA 1: SREDSTVA EU ZA AKTIVNOSTI OKVIRNIH PROGRAMOV V LETIH NJIHOVEGA TRAJANJA................................................................................. 12

SLIKA 2: RAZVRŠČANJE POLIMERNIH MATERIALOV PO IZVORU, LASTNOSTIH IN MOŽNOSTIH UPORABE .............................................................. 34

SLIKA 3: PROCESNA SHEMA PETROKEMIČNE PROIZVODNJE..................... 37

SLIKA 4: INŽENIRING MAKROMULEKUL IN INŽENIRING POLIMERNIH MATERIALOV................................................................................................................. 38

SLIKA 5: SVETOVNA PROIZVODNJA PLASTIČNIH MAS V LETU 2003.......... 42

SLIKA 6: PORABA PLASTIČNIH MAS NA PREBIVALCA V LETU 2003 IN PREDVIDENA PORABA NA PREBIVALCA V LETU 2010 V ZAHODNI IN VZHODNI EVROPI, SEVERNI AMERIKI TER JAPONSKI (V KG) ..................... 43

SLIKA 7: PORABA PLASTIČNIH MAS V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI V LETU 2002 (V 1000-IH TONAH).............................................................. 44

SLIKA 8: SKUPNA PORABA PLASTIČNIH MAS (V 1000-IH TONAH) IN PORABA NA PREBIVALCA (V KG) V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 1991 DO LETA 2003.......................................................................... 46

SLIKA 9: PORABA PLASTIČNIH MAS V NOVIH IN PRIDRUŽENIH ČLANICAH EU V LETU 2002 (V 1000-IH TONAH) .................................................. 47

SLIKA 10: PORABA NAJPOGOSTEJŠIH VRST PLASTIČNIH MAS V NOVIH IN PRIDRUŽENIH ČLANICAH EU V LETU 2002 .......................................................... 48

SLIKA 11: PORABA TERMOPLASTOV V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 2001 DO LETA 2003 (V 1000-IH TONAH) ............................... 49

SLIKA 12: PORABA DUROPLASTOV V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 2001 DO LETA 2003 (V 1000-IH TONAH) ............................... 50

SLIKA 13: PORABA PLASTIČNIH MAS PO PODROČJIH UPORABE V ZAHODNI EVROPI V LETU 2003 ................................................................................ 51

SLIKA 14: DAIMLER BENZ'S SMART CAR ............................................................. 52

SLIKA 15: VRSTE ODPADKOV IZ PLASTIČNIH MAS PO PODROČJIH V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI V LETU 2002 (V 1000-IH TONAH)............................................................................................................................. 55

SLIKA 16: PORABA PLASTIČNIH MAS NA PREBIVALCA V SVETU ZA LETA 1980, 2003 IN 2010 (V KG) .............................................................................................. 57

SLIKA 17: PREDVIDEVANJE PORABE PLASTIČNIH MAS PO REGIJAH ZA LETO 2010 ........................................................................................................................ 58

SLIKA 18: PORABA POSAMEZNIH VRST PLASTIČNIH MAS ZA LETO 2003 IN PREDVIDEVANJA ZA LETO 2010 V SVETU (V MILIJONIH TON)..................... 59

71

10 SEZNAM TABEL

TABELA 1:VLAGANJE V RAZISKAVE IN RAZVOJ (V % BDP).......................... 10

TABELA 2: STRUKTURA ŠESTEGA OKVIRNEGA PROGRAMA ....................... 20

TABELA 3: RAZDELITEV SREDSTEV ŠESTEGA OKVIRNEGA PROGRAMA 20

TABELA 4: PREDLAGAN PRORAČUN POSAMEZNIH PROGRAMOV V SEDMEM OKVIRNEM PROGRAMU.......................................................................... 23

TABELA 5: TREND PORABE PLASTIČNIH MAS V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 2001 DO LETA 2002.............................................. 45

TABELA 6: KOLIČINE ODPADKOV IZ PLASTIČNIH MAS IN NJIHOVA RECIKLAŽA V ŠTIRINAJSETERICI EU, NORVEŠKI IN ŠVICI OD LETA 1993 DO LETA 2003 (V 1000-IH TONAH) ............................................................................ 54

72

11 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ABS akrilonitril-butadien-stiren BAP Biotechnology Action Programme BDP Bruto družbeni proizvod BRITE Basic Research in Industrial Technologies for Europe CORDIS Community Research and Development Information Service COST CO-operation in Science and Technology ECU European Currency Unit EP epoksidne smole EPS ekspandirani polistiren ERA European Research Area ES Evropska skupnost ESPRIT European Strategig Programme for Research and Development in

Information Technology EU Evropska unija EuMat The European Technology Platform for Advanced Engineering Material And Technologies EUR evropska denarna valuta EURAM Advanced Materials for Europe EURATOM European Atomic Energy Community EUREKA European Research Co-ordination Action EVA etilen-vinil acetat FAST Forecasting and Assessment in the field of Science and Technology GZS Gospodarska zbornica Slovenije JRC Joint Research Centre MF melaminsko-formaldehidna smola PA poliamid PC polikarbonat PE polietilen PE-HD polietilen visoke gostote PE-LD polietilen nizke gostote PE-LLD linearni polietilen nizke gostote PET polietilentereftalat PF fenoplasti PMMA polimetilmetakrilat POM polioksimetilen PP polipropilen PREST Politique de la recherche scientifique et technique PS polistiren PUR poliuretan PVC polivinilklorid RACE Research and Development in Advanced Communications Technologies for Europe R&R raziskave in razvoj RTD Research Technology Development

73

SAN stiren-akrilonitril kopolimer SDI Strategic Defence Initiative SEA Single European Act SPRINT Strategic Programme for the Transnacional Promotion of Innovation and Technology Transfer SVEZ Služba vlade RS za evropske zadeve THERMIE European Technologies for Energie Management TP tehnološka platforma Z&T znanstveno-tehnološko ZDA Združene države Amerike ZR Nemčija Zvezna republika Nemčija