Samo Rubin 2 3

Dojenček Izbira imena Bil je tipičen večer v zadnjih treh, štirih mesecih. Urša je sedela za računalnikom. Brskala je po forumih. Seveda po nosečniških temah. Urban je gledal TV. Odkar je Urša zanosila, se mu pogosto ni dalo iti ven s prijatelji. "Urban!" je poklicala Urša s tistim posebno zoprnim glasom, ki ga je uporabljala že njegova mama, ko mu je nameravala povedati kaj neprijetnega. Ženske imajo v te namene razvit poseben glas, ki si ga moški zapomni za vse življenje. "Zakaj pa mi nisi povedal, da ste na Statističnem uradu naredili super spletno stran o imenih v Sloveniji? Moj tip dela tam, pa moram za prvo koristno stvar, ki jo njegov brezzvezni urad naredi, izvedeti na forumu! Halo!" "Ja dobro, no, to stran delajo tiste ženske, ki so vedno oblečene v jopice, pripadnice stranke Nove Slovenije. Sama si mi rekla, naj se z njimi ne družim, ker me vedno sprašujejo, kdaj se bova poročila," se je neuspešno poskušal izviti Urban. "Poglej, tule izveš za vsako ime, kako pogosto je," je bila Urša vedno bolj navdušena. "Ja, in kako pogosto je ime Aaron?" "Ne izzivaj, pri teh letih bi pa že lahko bil malo bolj zrel. Pusti te svoje komplekse, da ste Žvutniki vedno zadnji po abecedi." "Kaj kompleksi, v življenju je potrebno stvari uravnotežiti. Aaron bo vedno prvi po abecedi, če bo razvrščanje po imenu, in zadnji, če bo po priimku. Lahko tebi, Kuhar je vedno nekje na sredini. Včasih si pa res zaželim, da bi se poročila in bi se tudi ti pisala Žvutnik." Urša svojega dragega že nekaj minut ni več poslušala. Čisto je padla v odkrito spletno stran. Ker je imela Urbana rada in ga je razumela, je hotela preveriti, kako pogosto je ime Anej. Ravno prav pogosto je bilo. Sodobni starši imajo pri izbiri imen nekaj nenapisanih pravil. Imena dedkov in babic, kot so Franc, Jože, Marija in podobna, ne pridejo v poštev. Imena njihove generacije, kot so Mateja, Peter, Simon …, so pogojno uporabna, "in" pa so tista kratka, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja še povsem neznana: Lina, Tia, Gal. No, potem so tu še avantgardni starši, ki dajo otroku posebno "ime". To je poljuden niz črk, a trdijo, da poznajo neko osebo s tem imenom. Še posebno kul je, da ima vsa družina imena, ki se pričnejo na isto črko. Odkar je Urša izvedela, da bo rodila fantka, so se kolegice čudile, zakaj ne bo Urh, ali pa vsaj Uroš. Ker se imeni Urban in Urša ne pričenjata le na prvo skupno črko U, temveč kar na dve črki – UR, je bil pravi greh zavreči ta božji dar. "Anej bo!" je vzkliknila Urša. Tokrat je uporabila glas, na katerega ženska ne pričakuje ugovora. Urbanu je bilo ime všeč, pa tudi s tistim Aaronom ni mislil čisto resno. In ime je bilo izbrano. Gremo rodit "Greva," je povsem mirno rekla Urša, "čas je." "Okej," je odvrnil Urban. Tudi on se ni pretirano razburil. Šport po Odmevih je bil ravno mimo, namesto spanja bo pač odpeljal Uršo v porodnišnico. Pot iz Štepanjskega naselja, kjer sta živela, do porodnišnice je minila v trenutku. Za prvo razburjenje je poskrbel vratar porodnišnice. "Tu pa res ne morete parkirati!" ju je vzvišeno podučil. "Zakaj pa ne?" se je začudil Urban in pričakoval neki logičen odgovor. "Takšna so pravila. Tu je prostor za urgentne primere, kar vi niste, tam pa je prostor za zaposlene. Lepo pojdite parkirat kam drugam!" je vztrajal vratar. "Posluš', pa saj ni nobenega urgentnega primera, pa tudi sicer nobenega navala, zaposleni pa uporabljajo kvečjemu tretjino mest, zdaj ko je noč. In sploh, kako pa ti veš, ali sva midva urgenten primer ali ne," se je razjezil bodoči očka.

Čeprav je bil Urban zelo uklonljiv človek, se tokrat ni dal. Postati oče očitno tudi pri moškem sproži nekaj hormonskih sprememb in vsaj tisti večer je bil dedec in pol. "To se ne bo dobr' končalo!" je bentil vratar, ko je sprevidel, da ga Urša in Urban ignorirata. Nič kaj primeren trenutek ni bil, da bi ga človek vprašal, kam se gre rodit. Na srečo je bil Urban velik ljubitelj zemljevidov in si je od stvari, ki so jih učili v šoli za starše, še najbolj zapomnil načrt porodnišnice. Vsaj ena koristna stvar od tiste šole. Sprejemno ambulanto sta tako hitro našla. Še dobro, saj se je že mudilo. "Gospa, vi ste že čist' odprta. Vi boste takoj sedaj rodila," je Urban slišal izza vrat. Ta so se kmalu odprla in Urša se je prikazala kar malo prestrašena. Za njo je prišla sestra. "Gospod, gospa bo rodila, pojdite z mano!" Urban se je na hitro preoblekel, pravzaprav je samo oblekel tiste rumene zadeve, za katere se je kvalificiral s tem, da je obiskoval šolo za starše. Ker se ni mogel iz šole spomniti ničesar koristnega, je vadil dihanje. Dihat, dihat, dihat. Šola za starše Šola za starše je šola, za katero vsi pravijo, kako koristna je, kaj so se tam novega naučili, pa nihče ne zna povedati. Itak, da že vsi vse prej vedo. Obiskovanje šole obudi spomine na šolske dni, zato je prijetno. Problem nastopi, ko dobiš navodila, ki so v nasprotju z navodili, ki si jih dobil drugje. Nasploh so navodila izvedljiva le za prvega otroka. Kako si bosta bodoča starša privoščila dolge sprehode v dvoje in kako se bo mamica izogibala dvigovanju težjih bremen in bo počivala, če se zraven nje dere prvi otrok, ki ga je po možnosti še potrebno rešiti iz kakšne mreže, v katero se je zapletel? Pa tudi sama s seboj je v konfliktu ta šola za starše, ki na primer uči: Zimski otroci naj gredo prvič na sprehod po dveh tednih. Ko pa odneseš otroka iz porodnišnice, moraš parkirati nekje v treh krasnih in je že priti do avta prvi sprehod. Ves čas šolanja poudarjajo, kako pomembna in koristna je prisotnost očeta ob porodu. A na porod te spustijo le, če obiskuješ šolo in če plačaš. Če ni keša, prisotnost fotra kar naenkrat ni več koristna in pomembna. Rojstvo Urša je spustila tisti grozni porodni krik. Urban je kar malo otrpnil. Urša se mu je resnično zasmilila in vse bi naredil, da bi ji prihranil bolečine. No, ne ravno vsega. Zamenjal z njo pač ne bi. To se samo reče, da bi, v resnici pa za nič na svetu ne bi. "Glavica je že skoraj zunaj. Še malo!" je Uršo bodrila babica. Sedaj je Urbana zamikalo, da bi malo pogledal "tam spodaj", ali se res vidi glavica. Nekoč je imel s sodelavcema Petrom in Tomažem pogovor na temo, kako lepo je videti otroka, ko prihaja na svet. "Najbolj čustven prizor v življenju pravega moškega," je takrat modroval Peter. "Čustven! A si nor?" ga je ob tisti priložnosti prekinil Tomaž, drugi cimer v pisarni. "Pogled na otroka, ki se rojeva, pravemu moškemu vzame libido vsaj za dve leti. Je pa res, da ti to zna še prav priti." Urban se je odločil, da ne bo pogledal. Libido je pač več kot čustva, ali zapisano v jeziku matematika: Libido - čustva > 0. Urša se je še enkrat zadrla na ves glas in otrok je bil rojen. Še babica je bila presenečena: "Tole je pa rekordno hiter porod. Kako bo pa fantku ime?" "Aaron," je previdno in tiho zamomljal Urban. Tisti hormoni, ki jih je uporabil za borbo z vratarjem, so očitno popustili ali pa se niso upali soočiti s hormoni mamice. Tudi v šali ne. "Anej," je ponosno odvrnila Urša. "Urni," se je na glas pošalil Urban in pojasnil: "Midva sva oba na "UR" in folk naju ne šteka, zakaj tudi otrok nima imena, ki se začne na ti dve črki."

Na babico to ni naredilo nobenega vtisa. Držala se je ustaljene rutine in vprašala: "Boste še kaj slikali, preden ga umijemo?" Urban je hitro zagrabil fotoaparat, kupljen seveda v času nosečnosti, in zaprosil babico, da jih fotografira. Nastala je prva družinska fotka. Ta fotka je bila Urbanu strašno všeč. Novorojenčki so, čeprav tega ne smeš nikoli priznati, ko gledaš fotke drugih, grdi, Urša tudi ni izgledala bogvekaj po porodu, Urban pa je bil na fotki edini spočit in je bil skorajda lep. Po novodobnem porodnem protokolu je sledilo telefonarjenje in esemesanje. Anej se je rodil deset minut čez polnoč in ura ni bila ravno primerna za klicanje, zato je Urša poklicala zgolj mamo Magdo, sestro Petro in najboljšo prijateljico Mojco. "Krasna novica, sedaj se morata samo še poročiti," je Uršina mama Magda takoj zamorila sceno in po nekaj statističnih podatkih o otroku je bilo pogovora konec. Petra ni pokazala pričakovanega navdušenja, ravno je bila zaspala, ko je zazvonil telefon, zato se ni razgovorila. Sceno je rešila Mojca. "Je že pri meni moj Anejček," je napol v joku hitela razlagati Urša. Kaj je odgovarjala Mojca, Urban ni slišal, zaznal je le ton glasu po GSM-u in že to mu je bilo preveč. Nato je Urša pričela razlagati vse od začetka in ob tem dodajati še svoje občutke. Urbana je začelo skrbeti, da bo ta pogovor trajal dlje kot sam porod. Ko je novopečeni očka odhajal s porodnega oddelka, se je obotavljal, kar se je le dalo. Kljub telefonskemu podaljšku se je vse skupaj kar prehitro končalo. To se mu je zdelo zelo nobel. Pripisoval si je mnogo zaslug za ta enostavni porod. Pozdravljal je bodoče očke, ki so sedeli ob rojevajočih partnericah. Vsi so mu odzdravljali s kretnjo z roko. "Adijo!" pač niso utegnili reči, saj so ves čas dihali. Sam doma Urban je prišel domov ob pol dveh zjutraj. Takoj ko je vstopil v stanovanje, mu je bilo žal, da se ga ni šel napit. A sam res ni mogel iti, poklicati frende pa bi bilo ob tej uri le malo preveč. Lotil se je obveščanja. "Rodil se je Anej. Težak je 3100 g in dolg 51 cm. Vsi smo OK." se je glasil SMS, ki ga je poslal vsem iz imenika v svojem GSM-u. Nato se je usedel k računalniku in pretočil fotke. Nekaj je bilo res posrečenih, nekaj pa povsem neposrečenih. A slednjih ni zbrisal. Urša bi zagotovo podvomila o pravilnosti njegove izbire, zato ji je to raje prepustil. Že v porodni sobi je izbrala fotko, ki jo je sedaj dodal v mejl, s katerim je obvestil skoraj polovico razvitega sveta o srečnem dogodku. Dobra stran sodobnega načina obveščanje je, da lahko to narediš naenkrat. S tem prihraniš čas, kar je pomembno za moške, in nihče ni prvi oziroma zadnji v procesu obveščanja, kar je pomembno za ženske. Urša je pred porodom naredila poseben spisek z e-naslovi prijateljic in forumskih prijateljic. Slednjih je imela ogromno, saj je zadnja dva meseca neprestano tičala na forumih Med.over.Net, Ringaraja in Mama. Zelo pomembno se ji je zdelo, da bodo te njene prijateljice pravočasno in pravilno obveščene. "K mejlu o rojstvu ne sodijo kakšni tvoji umotvori!" je že v času nosečnosti opominjala Urbana. "Napiši zgolj ime, težo in dolžino. Pa da smo v redu, če bomo! A ti napišem matematično formulo? Rodil se je X. Težak je Y in dolg Z. Smo/nismo OK. Ne ne, namesto X ti lahko napišem kar Anej. Samo Y pa Z si boš moral zapomniti. A bo šlo? Pa fotko boš moral pripeti. V porodni sobi spomni, da bova skupaj izbrala pravo." Urban navodilom ni ugovarjal. Noseči ženski je smiselno ugovarjati le, če posega v tvoje zelo kratkoročne plane (=moške človekove pravice). Prvi odzivi Zjutraj je Urbana zbudil telefon. Stacionarni. Klicala je mama Mira. Samo njegova mama je še uporabljala stacionarni telefon. Bila je v nekem čudnem stanju. Po eni strani je bila vzhičena, ker je postala babica, po drugi pa je zamerila Urbanu, ker je ni obvestil o rojstvu. Mira je bila že od nekdaj strašno zamerljiva, hitro užaljena, in če jo je kdo užalil, so lahko minili dnevi,

preden mu je odpustila in začela ponovno govoriti z njim. Tokrat pa si tega ni mogla privoščiti. "Ja mama, kupi si GSM," se je branil Urban, "ali pa računalnik. Vidva s fotrom sta pa res za časom. Potem ti bom lahko poslal esemese ali mejle kot vsem drugim." "Urban, jaz nisem nekdo drug. Jaz sem tvoja mama in da sem postala babica, sem izvedela od Magde. A je res tako težko poklicati po stacionarnem telefonu?" "Nisem te hotel zbuditi." "Vsakič ko bom dobila vnuka ali vnukinjo, me moraš obvestiti." "V redu. Drugače pa je bil ekspresen porod." "Vem, mi je Magda razložila. Kaj dosti pa ni vedela. No, povej mi vse od začetka." Urban se je odkupil z izčrpnim poročilom. Po pogovoru je kar malo utrujen sedel na fotelj. Presenečen je ugotovil, da še vedno velja, da je danes postal fotr. Poklical je v službo. Najprej tajnico, ki je tudi že vse vedela, a k sreči ni menila, da tudi ona sodi v skupino ljudi, ki mora biti obveščena iz prve roke, zato ni zamerila, da je izvedela od drugih. Dogovorila sta se, da pride v času kosila. Nato je preveril mejle in SMS-e. "Bravo, stari!" se je glasil prvi SMS od Robija, sošolca s faksa. Robi je bil pri teh rečeh vedno prvi, saj je od nekdaj vstajal pred kurami. Doma je bil iz Baške grape in se je vsak dan vozil na delo v Ljubljano. Kje pa naj tam matematik dobi službo, če noče biti učitelj? Sicer pa je bil GSM poln SMS-ov Uršinih frendic. Te so morale iz nekega razloga čestitati tudi njemu, pa tiste, ki so bili že mamice, so tudi iz nekega razloga morale dopisati še kakšen nasvet. Urbanu se ni ljubilo odgovarjati, pravzaprav še brati ne. Nekako se je prebil skozi in si poskušal zapomniti vsaj kakšen stavek. Tako za vsak slučaj, če bi Urša želela, da ji kaj pove o vsebini. SMS-i, ki jih je dobil od svojih prijateljev, so imeli čestitke skrajšane na minimum, poudarek pa je bil na vprašanju, kje in kako se bo otroka zapilo. Prvič v službo V službo, na Statistični urad RS, se je Urban kljub januarskemu mrazu odpeljal kar s kolesom. Dejstvo, da je prišel v času kosila, se je izkazalo za izredno praktično. Stekel je v kletne prostore, kjer imajo statistiki jedilnico. Sodelavci so bili ravno zbrani pri kosilu. Tako je celotno zgodbo o hitrem porodu lahko povedal večji skupini ljudi naenkrat. To mu je bilo zelo všeč, saj ni večje muke kot ta, da moraš eno in isto zgodbo ponavljati v nedogled. Sogovorniki, predvsem sogovornice, pa želijo izvedeti vsako podrobnost. Po kosilu je šel v svojo pisarno. S Petrom in Tomažem so odprli buteljko. Glasen smeh je kmalu pritegnil ostale iz sosednjih pisarn. Ker sta od novega leta minila šele dva tedna, je vsakdo imel še nekaj zaloge, tako da je bila pisarna naenkrat polna ljudi in steklenic. Tajnica je prinesla darilo. Neke šik oblekice za fantka. To sodi dandanes med klasična darila. In vsi so nekam preudarni in kupujejo oblačila, ki bodo otroku prav čez šest mesecev. Vsi nekaj taktizirajo, da ima otrok itak na začetku preveč oblačil in da je pametno kupiti oblačila za kasnejše obdobje. Potem pa za novorojenčka nimaš ničesar, kar bi bilo šik, za polletnega pa imaš ful stvari. Pa to sploh ni najhujše. Čez pol leta je drug letni čas, folk pa na to pozabi. Tako imaš, če je otrok rojen pozimi, sredi poletja šik zimske oblekice. "No, Urbi, kam si gledal v porodni sobi?" se je takoj po izročitvi darila zadrl že dobro zadeti Tomaž. "Ma daj, nehaj," ga je miril Urban. Prisotni so se režali. Eni so vedeli, za kaj gre, drugi ne. Tem je bilo smešno kar tako. Alkohol je naredil svoje. Tomaž je na vsak način želel biti v središču pozornosti in je modroval: "Petek je najboljši dan za postati fotr. To ve vsak fotr, ki je imel to srečo. Že prvi dan se ga napiješ, drugi dan nadaljuješ, tretji dan pa itak ne moreš več, saj moški po 30. letu in/ali po desetletnem razmerju z isto žensko ni več v pivski kondiciji.

Zabava je bila na vrhuncu, ko jo je na prefinjen način uničila šefica Mirjana. "Ura je že čez pol tretjo," je opozorila. Na ta način naj bi izpadla pozorna do mlade mamice, ki zagotovo v porodnišnici nestrpno pričakuje, da pride oči Urban na obisk. Obiski so dovoljeni od 15. ure. Mlade mamice to tolmačijo kot obvezni od 15. ure. Prvi obisk porodnišnice V porodnišnico se je Urban odpravil pijan. Na vso moč se je trudil, da bi bil zunanji vtis o stopnji njegove alkoholiziranosti čim milejši. Mlada mamica je po porodu v neki nezemeljski psihi. Pogled na pijanega, neodgovornega, nezrelega očeta njenega otroka pa to psiho močno načne. Prvi vtis je bil zelo obetajoč. Urša je bila vsa v cvetju. Anej je spal ob njej. Urban je pograbil fotoaparat, da bi naredil še nekaj fotk. Urša je pričela pripovedovati, kako je preživela noč. Neverjetno, koliko stvari ji je uspelo povedati o eni sami noči, ko za povrh Anej sploh ni spal ob njej. Urban je vklopil "filter". To je posebno stanje, ko poslušaš in ne slišiš. Kvaliteten "filter" prepusti le ključne besede, tako da na koncu za silo veš, o čem je ženska govorila. "Kaj so ti pa kaj odgovarjali? A si napisal, kot sva se zmenila?" je Urša kar nenadoma preklopila z razlage na vprašanje. "Sem. Nič takega niso odgovarjali. Čestitke v glavnem pa kdaj bomo otroka zapili." Urši ta odgovor ni bil nič kaj všeč. V tistem trenutku je v sobo stopila sestra in lepo vprašala: "Dober dan gospa, ste v redu? Je dojenje steklo?" "Ne." "No, saj bo," je mirno odvrnila sestra in zapustila sobo. Urša je v hipu spremenila razpoloženje: "A si videl, kako so neprijazni?" Urbanu nič ni bilo jasno. Tiho je sedel ob Urši in si razbijal glavo, kaj naj reče. Če bo predolgo tiho, je vedel, da bo narobe, ker je ni podprl. Kaj naj reče, pa ni vedel. Zaenkrat je bil še nedolžen, zaenkrat je bila sestra tisti zmaj. Vedel je, da Urša pričakuje tolažbo. "A potem še nisi dojila?" "Ne, pa kaj me vsi morite s tem dojenjem! A mislite, da nočem dojiti ali kaj? Saj tukaj nimam nobenega miru. Kar naprej mi nekaj uletavajo v sobo. Vsi me nekaj sprašujejo. Pa ti ful smrdiš po pijači! Pa še popoldne pride ena na sosednjo posteljo! Že zdaj je taka galama, kaj šele bo?!" Urša se je zjokala. Urban je raje molčal. Spomnil se je tistih revežev z vedenjskimi motnjami, ki so nastanjeni v domu v Črni na Koroškem. Sposobni so se smejati do nezavesti, v naslednji minuti pa jokati. Urša se mu je zdela primerna za mednje. Vsaj to mu je bilo jasno, da ji teh svojih misli ne sme zaupati. Sceno je rešil Anej s tem, da se je pričel zbujati. Nežno je odpiral oči, strašno zehal in spuščal smešne glasove. Urši so se solze v hipu posušile. Urban je s fotoaparatom posnel dolg filmček. K pripravam na sodobno starševstvo sodi tudi nakup tehnike, ki ne sme zatajiti. Po snemanju je sinčka dvignil v naročje. Zajel ga je prijeten občutek. Hodil je po sobi gor in dol ter mu razlagal neumnosti, ki so mu prišle na misel. Stisnil ga je k sebi. Lička na lička. Ob pogledu na Urbana in Aneja je Urša ponovno planila v jok. To je bilo že njeno tretje razpoloženjsko stanje v dobre pol ure. Tokrat so se tudi Urbanu zasolzile oči. V sobo je stopila starejša ženska. Brezbrižno je prinesla pijačo. Nič ni vprašala, samo postavila je posodo na mizico. Urbanu se to ni zdelo nič posebnega, a je naredil gesto, češ, tale je pa res čudna. Urša je gesto sprejela z velikim odobravanjem. Urban je bil ponosen nase. Ko je ženska odšla, je pogledal v posodo in vprašal: "A lahko malo tvojega čaja?" "Poglej, koliko ga je. Zaradi dojenja moram veliko piti." "Polna posoda." "No, potem ni problema." Urban je Aneja položil k Urši in si nalil skodelico čaja. Utrujenemu od alkohola in vseh teh scen mu je čaj res prijal. Pogledal je na uro. Groza. Malo čez štiri. Obiski so v porodnišnici

dovoljeni do šestih. Nekateri jamrajo, kako malo je to. Urbana je pričelo skrbeti, kako bo zdržal še ti dve uri. Na odhod pred šesto ni upal pomisliti. Zazvonil je Uršin telefon. Sestra Petra. Božji dar. Urša ji je pričela razlagati razmere v porodnišnici. Pretiravala je do skrajnosti. Urbanu so šla takšna ženska pretiravanja vedno na živce. To pot pa je bil čisto zadovoljen. Naj Urša govori, kar hoče, le da ima on svoj mir. Še tako dolg pogovor pa se enkrat konča. Urša se je namreč spomnila, da lahko telefonira, ko ni Urbana na obisku. Končala je pogovor in se obrnila k Urbanu. "Se bom zmenila potem, ko tebe ne bo." "Ja, prav," je Urban skrival razočaranje. "Zdaj bi se šla stuširat." "Ja, prav," je Urban to pot skrival zadovoljstvo. Tuširanje je Urši dobro delo. Dobre volje se je vrnila v sobo. Mlada družinica je preživela še prijetno skupno urico do konca obiskov. Organizacija žura Na poti domov je Urban razmišljal, kako naj se loti organizacije žura. Da bo povabil kolege s Koroške, sošolce s faksa in družbo roleristov, se je odločil že takrat, ko je izvedel, da bo postal fotr. Odlašal pa je z odločitvijo, ali bo povabil oba Korena in Aleša. V svojem bloku v Štepanjskem naselju, pravzaprav v celotnem naselju, sta Urša in Urban poznala le Darjo in Dejana Korena ter Aleša. Živeli so v skupnem delu hodnika, kjer je sicer živela tudi družina Žižić, a je s to družino govoril le Urban. Do njih je čutil posebno naklonjenost tudi zato, ker so imeli dva Ž-ja v priimku in je, ko je prvič zagledal napis na vratih, za trenutek napak pomislil, da prvič vsaj nekje ne bo zadnji po abecedi. Urban se je bal, da bo s povabilom na žur povzročil spor med Darjo in Dejanom. Darja zaradi visoke nosečnosti ne bo želela iti na žur, ob tem pa ne bo nič kaj navdušena, če bo žuriral njen Dejan. Sodoben oči mora biti namreč v stalni psihični in fizični pripravljenosti na porod. Aleš, Primorec, psiholog, je zadnja štiri leta delal v zaporih na Povšetovi. Pred tem je poglobljeno študiral. Tako je namreč opravičeval svoj 12-letni študij. Delovni čas je bil pri njem popolna neznanka. Tip je bil samski. Filozof. Lenuh. Pri njem je človek takoj opazil, da se nenavadno počasi giblje. A v eni stvari je od nekdaj raztural: v kuhanju kave. Vsako soboto zjutraj je imel navado pozvoniti pri Urbanu in Urši in pri Korenih ter jih povabiti na kavo. Vedno je bila vrhunska. Ampak njega povabiti na žur je bilo tvegano, saj je bil sposoben ful zafilozofirati in k temu pritegniti tudi ostale. To pa lahko žur totalno pokvari. Najlažje je bilo povabiti Korošce. Ti se takoj sami organizirajo. Pokličeš enega in si zmagal. "To mi deli, stari. Ziher pridemo. Bomo vas žabarje razturali. Ka smo mi mogli dolgo cajta čakat, da si ti froca naredu. Pa bi ja lahk bil pr štrntridesetih že deda," se je drl Igor v GSM. "Nisem že tejk," se je branil Urban, ki je pri pogovorih s Korošci še vedno uporabljal domače narečje. "Če me boš tracu, te ne bom na gaudo povabu!" "Doro, sem že tih," se je Igor ustrašil, da bo ostal brez zabave, in nadaljeval kooperativno. "Bom Markona truco, da nas vse zategne ntr v Lublano. Koga boš pa vse povabu?" "Ja tebe, pa Markona, Tinčna, Jerrya, Uroša, pa Tomaža." "A sam tejk nas bo?" "Ne, še sošolce s faksa, pa frende, une s kerimi keda skup rolam, bom povabu." "A bomo potem tk lepo po lublansk govorli?" "Eraj, no." "Kje bomo pa pili?" "Kr v Bit Centru se bomo dobli. To bo idealen plac. Vi grete dol z avtoceste na izhodu Sostro-Bizovik, pol pa ..." "Čaki, ka mi zdaj to razlagaš, saj smo tam že bli. Sam js bi pa še malo v center šou počekirat. Zaka bi sam v Štepancu bli?" "Doro, se bomo že zmenli. Men se zdi fajn, da se tam dobimo, ker je za vas komot, pa za one z rolerji tut, matematiki se pa itak prilagodijo. Pa važno je to, da majo hotel tam, da boste lahk prespali."

"Ja zaka pa pri tebi ne mormo?" "Zato, ker sem že vse spuco. Mamica pa mora obavezno prit domo v čisto stanovaje." "Doro, js bom itak pri eni Lublančanki prespal." "Pust zdej ti te tvoje fore. A pol vela za ob sdmih?" "Mi pridemo keda očeš. Lahk tud prej." "Prej ne morm, ker so obiski v porodnišnici do šestih." "O, kaka si ti copata gratu." "Ja, ja. Dej fajn bot. Morm zdaj še druge poklicat." "V redu. Serbus." Nato je Urban poklical matematike. Najprej Robija. Za vsak slučaj. Če tako zgodaj zjutraj vstaja, gre morda tudi hitro spat. Pri teh telefonskih pogovorih pa nikoli ne veš, koliko časa se bodo zavlekli. Robi je potrdil, Koši tudi. Za Košija itak ni bilo dileme, da bo prišel. On je bil lep primer samozavestnega človeka. Vzdevek po matematiku Cauchyju je dobil v prvem letniku, ko je med predavanji podvomil o pravilnosti Cauchyjevega izreka. Miki pa ni mogel trdno obljubiti. S Katjo sta se že dlje časa trudila za zanositev. To pa je močno načenjalo njuno zvezo. Koga povabiti in koga ne od družbe, s katero je Urban skupaj rolal, je bilo tudi malo tečno. Odločil se je le za Vida in Mateja. Vid se ni javil, zato mu je Urban poslal SMS. Matej pa je bil navdušen nad izbiro lokacije. Iz Šiške bo do Štepanjca šel z rolerji po kolesarski poti ob obvoznici in bo prišel ravno prav žejen. Ker je pri roleristih skrajšal seznam, se je Urban hitro odločil, da povabi tudi oba Korena in Aleša. Pri Darji in Dejanu je zvonil v prazno. Ni ju bilo doma. Aleša pa je srečal pri njegovem vhodu, ko se je ravno odpravljal na pico v Olivo. Tudi njemu je zadišala pica, zato se mu je pridružil. Na pici je od Aleša izvedel, da gre že naslednji dan na smučanje in da se ne more udeležiti žura. Domov se je vrnil malo pred polnočjo. Spet pijan. Pico je poplaknil s štirimi piri in štirimi jegermajstri. Pasali so. Stuširati se mu ni dalo. Kar v posteljo se je ulegel. Začel se je spraševati, ali je ful pijan, ali je res danes še vedno tisti dan, ko se je rodil Anej. Kot da je Bill Murray v filmu Svižčev dan. Stacionarni telefon Spet ta stacionarni telefon. Res je, ura je bila že devet, a Urban bi še spal. Nejevoljno je vstal z mislijo: "Ziher je mama, ki bo spet utrujala, da nisem nič poklical." K sreči – ali pa tudi ne, je klical Urbanov ata Zmago. "Sem te zbudil? Veš, se boš moral navaditi, da zdaj ne bo več poležavanja do kosila." "Vidim, da res. Če me ne bo zbujal otrok, me bosta pa vidva z mamo." "Ko je bil ta svet še normalen, so ljudje vstajali s petelinom," je še naprej modroval Zmago. Mama Mira je sprevidela, da bo Zmago ta pogovor zapeljal na napačno pot, zato je raje vzela stvari v svoje roke. "Zdravo, Urbi." "O mama, kako pa, da me kliče ata?" "Sem hotela, da se on zmeni s tabo." "O čem pa?" "Danes prideva pogledat vnuka. Res je fajn, da se je rodil na petek in lahko midva danes, ko je sobota, komot prideva v Ljubljano." "Tudi meni je bilo všeč, da se je rodil na petek, ker sem mislil, da se bom lahko še naspal ob vseh teh obveznostih. Za vaju mi pa res ni jasno, zakaj je pomembno, da je danes sobota, saj sta v penziji," se je čudil Urban. "Se še nisva navadila." "No, saj je prav, da prideta. Zdaj bosta, upam, veliko v Ljubljani, ko sta dobila vnuka. Kdaj pa prideta?"

"Ob desetih bo pečenka pečena in takrat se lahko odpraviva. A ti prinesem še kaj hrane? Si včeraj sploh kaj jedel?" "Joj, mama. Ničesar ti ni treba nositi! Pa tudi sicer lahko gremo kam jest. Sedaj imamo pa res dober razlog, da si kaj privoščimo. Ne živimo več v socializmu, ko si niste smeli privoščiti, četudi bi si kdaj lahko." "Saj veš, kaj bo ata rekel na to. Bolje bo, da prinesem kosilo s seboj in bo mir pred njim." "V redu. A bosta Uršina mama in ata tudi prišla?" "Tega pa ne vem. Nismo se nič zmenili." "Aja, prav. Še kaj?" "Ne. Se vidimo. Adijo." "Adijo." Urban je končal pogovor z nasmeškom. Starci se niso sposobni nikoli skupaj peljati. Res je, da se ne razumejo, ampak to še zdaleč ni edini razlog. Slovenski par se mora vedno peljati sam. Lahko imajo deset skupnih vnukov, pa bo vsak šel na pot s svojim avtom. Žur Na žur v Bit Center je Urban prišel dvajset minut prej, kot je bilo dogovorjeno. Obisk pri Urši in Aneju je bil neprijeten. Dojenje še vedno ni steklo. Urban je bil sodoben fotr in je vedel, da Urše ni pametno spraševati o tem. Mira pa je bila stara šola in je kar naprej delila sicer zelo dobronamerne nasvete, kaj je treba ukreniti. Ko je končno poštekala, da je Urši ta tema zoprna, sta prišla Uršina starša Magda in Lovro. Prve Magdine besede so bile: "Ooooo, kako je luštkan! A ste v redu? A je dojenje steklo?" Čeprav je bil Urban zgoden, je Miki že sedel za šankom. Tip je prišel pol ure prej. Z ženo Katjo sta se spet pošteno sporekla, ko ji je povedal, da gre na žur. Alkohol menda nič kaj dobro ne vpliva na moške semenčice, zato je Katja menila, da bi se moral Miki odreči popivanju. On pa je trdil, da ne moreta spočeti otroka, ker sta preveč v depri in da je dobro, da se malo sprosti. Urbanu je bilo tečno sedeti samemu z Mikijem. Veseliti se novorojenčka ob nekom, ki se že tri leta zaman trudi spočeti otroka, ni ravno primerno. K sreči sta predčasno prišla tudi Vid in Matej. Skupaj sta prirolala iz Šiške. Ves čas sta imela veter v hrbet, zato sta bila tako hitra. In bila sta ful žejna. Tako so prvo rundo spili že pred pol sedmo, ko je do sekunde točno vstopil Robi. On je bil vedno tako točen. Imel je tudi natančno izdelan plan, koliko pirov bo spil. Pet. Brez razlage, zakaj mora spiti pet in ne štirih ali šestih pirov. Ostali so zamujali. Urban se je spomnil, kaj je bil pred leti razlog, da so Korošci zamujali. Takrat je praznoval trideseti rojstni dan. Korošci so dogodek počastili tako, da so na Tomačevskem krožišču naredili trideset krogov. Ob tem pa se jim je zapletlo pri štetju. Marko, ki je tudi takrat šofiral in bil edini trezen, je trdil, da so jih naredili trideset, ostali pa so prešteli do 29. Marko se je ustavil kar ob robu krožišča in težil, da ne bo naredil še enega kroga. Ostali so trdili, da nima prav in so hoteli, da izstopi, da bodo sami zapeljali še en krog. Kombi pa je bil Markov in ta ni želel prepusti svojega vozila tipom, ki po njegovem še do trideset ne znajo šteti. Takrat ni bilo druge rešitve, kot da se je tja pripeljal Urban in odpeljal sporni krog. No, tokrat so Korošci le prišli brez Urbanove pomoči. Zamujali so zaradi del na avtocesti. Pa kroge po krožišču so ponovno delali. 31. S tem so podrli rekord od zadnjič. Skregali se pa niso. Marko je imel v avtu GPS. Tako bi lahko preverili, če bi bilo štetje spet sporno. Ko so Korošci Marko, Tine, Jerry, Uroš, Tomaž in Igor vstopili v Bit Center, je nastal strašen hrup. Samo Uroš je nekoč študiral v Ljubljani, ostali pa v Mariboru, in Ljubljana se jim je zdela še vedno nekaj posebnega. Metropola. Prišli so si dat duška. Že na parkirišču so srečali Košija, ki so ga poznali z Urbanove tridesetletnice, in že tam se je začelo kričanje v koroškem narečju, ki se je nato kmalu razlegalo po vsemu Bitu.

"Serbus, mi smo zdej tule, pa Levisa išemo," je Marko ogovoril natakarico in pri tem uporabil Urbanov srednješolski vzdevek. "Ne poznam ga." "Kk ne veš, kdo je Levis. Lej tam sedi. Froca je dobu. Dej prines sedem pirov za nas, pa za one tisto, ka pijejo," je Marko takoj naročil še eno rundo pijače. Nato so se prismejali do Urbanove mize. "Čestitam, Urban. Veseli nas novi naraščaj," je bil uraden Uroš, podžupan mestne občine Slovenj Gradec, in nadaljeval po domače: "Ka je zdej vajin Anej, Lublančan al Korošc?" "Ja, bo pa kr Lublančan," je z malo slabe vesti odgovoril Urban. "Pa kje si ti bla?" je Igor pospremil prihod natakarice s pivi. "Dej še kr eno rundo prnes, če ste tk počasni tule." Začetek popivanja je bil še zelo zmeren. Uroš ni mogel iz svoje politične kože in je hitel razlagati, kaj vse se bo v Slovenj Gradcu naredilo v prihodnje. Rolerja Matej in Vid sta bila navdušena nad kolesarko stezo, ki so jo nameravali narediti od Mislinje do Dravograda po trasi nekdanje železnice. Tomaž, ki je imel štiri otroke, je ves čas govoril o njihovi vzgoji, kar pa ni zanimalo nikogar za omizjem. Jerry je razlagal o gradnji hiše. Tine se je pritoževal nad ženo, ki mu je, po njegovem povsem neupravičeno, prepovedala vožnjo z motorjem sredi zime. Igor je razlagal o težavah s pluženjem. Preselil se je naprej od konca sveta. Za konec sveta Korošci označujejo Črno na Koroškem, Igor pa se je priženil na gorsko kmetijo nad Črno. Urban se je kar malo zasekiral in se zamislil, kako so se s prijatelji postarali. Teme so se spremenile. Sčasoma pa je alkohol naredil svoje. Igor je začel zabavati s svojim pretiravanjem. Naprej je ponovil tisočkrat slišano zgodbo, kako je bil v mladih letih obetaven smučar in je Mitjo Kunca na vsaki tekmi nabil vsaj za pol sekunde. Nato se je spravil nad mlado kelnarco. "As ti že bla v Črni?" "Ne." "Pa sploh veš, kje je to?" "Približno." "Sam Črna je za mene center civilizacije. Da prideš iz Črne do mene, se morš še skor eno uro po ridah grta v hrib pelat." "Aja." "Ja. Mi smo tk visoko gra doma, da mamo satelitsko anteno dolta obrnjeno, da nam sploh ka vleče." Na srečo mlade kelnarce se je družba ob enajstih odločila, da gre še malo v center. Najprej so šli jest. Horseburger. Nato so popivali po Ljubljani. Zabava se je iz praznovanja rojstva otroka spremenila v kvazi fantovščino. To se pri sodobnih očijih pogosto zgodi, če niso poročeni. Poslednja nedelja To je bila zadnja nedelja starega tipa v Urbanovem življenju. Spal je do kosila. Takoj ko se je zbudil, je poklical Uršo. Na srečo je Anej pričel početi nekaj, kar se je dalo šteti za dojenje, in Urša je bila dobre volje. Ker so tudi v nedeljo obiski dovoljeni zgolj med tretjo in šesto uro popoldne, je imel veliko časa. V šoli za starše so tako kratek termin za obiske opravičevali s tem, da je to prijazno do mladih mamic in novorojenčkov. Urbanu pa se je to zdelo prijazno predvsem do očetov. Na ta način je namreč imel večji del dneva prost. "Prost" je sicer neustrezna beseda. Dan je bil namenjen čiščenju. Mlada mamica mora priti v snažen dom. To je Urban kot matematik štel za aksiom. Obisk v porodnišnici je minil v znamenju priprav na odhod domov. Večina mladih mamic želi čim prej domov. Večina očijev želi, da bi še kakšen dan ostale v porodnišnici. Tisti najbolj zagrizeni navijajo, da tamauček dobi zlatenico. Ta je načeloma nenevarna, a podaljša otrokovo bivanje v porodnišnici.

Zvečer se je Urban že ob devetih odpravil spat. Še vedno ga je bolela glava od popivanja na žuru. Razmišljal je o naslednjem dnevu. Dnevi, ko sta mami in dojenček v porodnišnici, so za mlade očke zelo pestri. Najprej so čustveni, saj je postati oče lep, izjemen dogodek. Potem postanejo naporni, saj je potrebno vse obvestiti, se z vsemi pogovarjati samo o tem. Nujno se je tudi poveseliti, in to tako, da naslednji dan ni prevelikih posledic. Predvsem pa je potrebno ves čas pravilno ravnati z mamico. Anej gre domov "Kje pa hodiš? Sem že mislila, da te ne bo!" je Urša naslednji dan vsa nervozna pričakala Urbana. "Dobro, sedem minut sem zamudil. Pa saj si kot Robi. On bi imel plan, da bo šel domov ob 11:05," se je branil Urban. "Lahko z Anejem ostaneva kar tukaj, če misliš biti tak," je Urša še naprej vztrajala v istem tonu. Urban ne bi imel nič proti, če bi Urša ostala z otrokom še kakršen dan v porodnišnici, a se je vzdržal komentarjev. Zdaj ni bil primeren čas za njegove dovtipe. Vzel je digitalca in naredil nekaj fotk. Dandanes je nujno imeti vsaj deset fotk na temo odhoda iz porodnišnice. Pot iz porodnišnice do Štepanjca je dolga okoli tri kilometre. Mlada družina bi zagotovo prišla prej peš domov, kot pa je z avtom. Za povrh se je Anej v sedežu ves čas drl. Nakup otroškega avtosedeža je posebna znanost. Urša se je s tem ukvarjala dva meseca. Z Urbanom sta prehodila vso Ljubljano. Urban je pričakoval, da se bo Urša ukvarjala predvsem s ceno in barvo. Jok, brate. Ona je operirala s stotimi kriteriji. O vsej tej navlaki je izvedela na starševskih forumih, pa v tistih revijah, ki starša ne izobražujejo v smislu biti starš, temveč biti starš potrošnik. Švabi so naredili malo morje testov, kako se stolček obnese v posameznih situacijah. Na forumih pa mrgoli prispevkov, ki tem testom očitajo pristranskost. Ko se starša končno odločita, kateri stolček bosta kupila, pa v trgovini nimajo primerka v pravi barvi. Izbrani stolček je v trgovini vedno postavljen ob bok drugemu, ki je lepše barve, cenejši, a ne zadošča ostalim 98-tim kriterijem. Takrat bodoča mamica povpraša bodočega očka, katerega naj izbere. Na ta način se očka prične pripravljati na težka vprašanja, ki jih prinaša očetovstvo, saj na to vprašanje ni odgovora, s katerim bi bila mamica zadovoljna. Zadnje čase se tudi v Štepanjcu ni dalo več normalno parkirati. No, sredi dneva je še nekako šlo. Urban je želel parkirati pri vhodu v blok, a se je tam že nalimal Koren s svojim fensi avtom. Urban ga je sam pri sebi začel pošiljati v tri krasne, ko se je od nekod pojavila Darja. Bila je zelo nervozna. Ha, to pa je bilo naključje. Anej je prihajal domov, Korena pa sta šla rodit. Ko so Urban, Urša in Anej končno prispeli v stanovanje, je Urša, še preden so se slekli, zatežila, da je potrebno prihod ovekovečiti s fotkami. Novih deset fotk. Urša in Anej v raznih pozah. To je kar naenkrat postal najnujnejši opravek, pa čeprav je Urša še nekaj minut pred tem težila Urbanu, naj vozi hitreje, ker se Anej dere in njo ful tišči na stranišče. Primerjava je rojena Porod še nikoli v zgodovini človeštva ni bi lažji, kot je sedaj. A vseeno porod ni lahek. To je izkusila Darja. Ure in ure se je mučila v porodni sobi. Vse tiste dihalne vaje so izzvenele v prazno. Otrok se enostavno ni spustil. Babica je na pomoč poklicala zdravnico, ta je predlagala, naj Darja rodi po naravni poti. Babica je končala svojo izmeno. Nova babica, ki je prišla vsa sveža, je imela živce in voljo, da se trudi z naravnim porodom in sploh ni poklicala na pomoč zdravnice. Darja je pričela izgubljati živce. Na koncu je rodila s carskim rezom. Dejan se je vrnil domov sredi noči popolnoma izmučen. Po takšni izkušnji ni imel volje in energije za zabavo. Šel je naravnost spat. Naslednji dan se je zbudil šele v času kosila. Tudi on je šel na pico v Olivo in prišel domov povsem prerojen. Sodobni očiji trdijo, da je porod

tudi za njih naporen. No, ja, vse, kar potrebujejo za okrevanje po porodu, sta dober spanec in dobra hrana. Urban in Dejan sta se srečala na hodniku. "No, kako?" je bil radoveden Urban. "Stari, grozno. Porod se je vlekel kot ponedeljek. Delta bi se morala roditi v ponedeljek. Mogoče je slišala tvoje teorije, da ponedeljek ni dober dan za rojstvo in je počakala na torek." Urbana so pri priči nehale zanimati podrobnosti glede poroda. "Kaj, a Delta ji je ime?" je presenečeno vprašal. Očitno sta Korena sodila v tisto četrto skupino staršev, ki dajo otroku ime po nečem, kar sploh ni ime. Ja, pa še v tretjo skupino, saj so vsi na črko D. "Dobro, a ne?" je bil na ime ponosen Dejan. "Mogoče bo pa naša tamala matematik kot ti. Delta Koren se sliši zelo matematično. Pa še s tistimi znaki se da napisati: Δ√" "Fora," je rekel Urban in si mislil, da je ime skrajno neumno, ampak nekaj fore je bilo pa res v tej kombinaciji imena in priimka. Od nekod se je pojavil še Aleš. Normalni ljudje, med katere Aleš pač ni sodil, ne hodijo v službo sredi dneva. Pa tudi če, se jim v službo mudi in nimajo časa poti podaljševati v nedogled. Aleš pa si je vzel čas in je Dejana izprašal vse od začetka do konca. Moški se, dokler ne dobijo svojih otrok, o otrocih sploh ne znajo pogovarjati. Aleš pa se je znal. Za povrh je še pohvalil izbiro imena. "Delta pomeni razliko in mladi starši ves čas iščete neke razlike in primerjave," je pomodroval in se končno odpravil v službo. 15 dni Ta država je zakon! Zato, ker je sprejela zakon, da je lahko oče po porodu 15 dni doma z mamico in otrokom. V tem obdobju dobi sodoben oči občutek, da je starševstvo enostavno. Vse tiste strašne zgodbe o nespečnih otrocih, vedno pokakanih, vedno lačnih, že drugi dan bolnih, so iz neke druge zgodbe. Starša imata čas. Država jima je dala čas. Vse se vrti okoli otroka. Seveda pa to obdobje mine, oči mora v službo. Mamica ostane sama doma. Če živi v bližini svoje mame, se pogosto zateče k njej. Tiste mamice, ki imajo pomoč pri roki, sploh ne vedo, kako je, če si ves čas sam z otrokom. In v 15 dneh, ko je tudi oči doma, se dojenček navadi na visoke standarde glede pozornosti. Prva nesreča Urbanu se je očetovski dopust iztekel. Vrnil se je v službo. Urša ga je takoj zdresirala, da sta se v času, ko je bil Urban na delu, trikrat pogovarjala po telefonu. Vedno je poklicala Urša. Zdaj ni bila več obremenjena s tem, da mora vedno ona klicati. Če bi poklical Urban, bi se namreč lahko zgodilo, da bi zbudil Aneja. Najprej ga je poklicala zjutraj. Nujno je morala poročati, kako sta z Anejem spala, potem ko je Urban odšel. Nato je poklicala po kosilu. Nujno je morala poročati o poteku dopoldneva. Nato je poklicala še popoldne. Nujno je morala zatežiti Urbanu, da naj gre takoj in naravnost domov. Šesti dan pa je poklicala že drugič zjutraj. "Dol mi je padel. Anej je padel s previjalne mize," se je drla v telefon. "Kaj pa je zdaj z njim?" se je prestrašil Urban. "Ne vem. Ful joče. Kri mu ne teče. Ne vem, kaj naj naredim. V bolnico mora. Pridi domov! Takoj pridi domov!" Urban je bil prestrašen in jezen. "Kako je lahko Urša tak štor? To bi pa že lahko pazila, kam položi otroka, da ta ne pade na tla," si je mislil. Na urgenci je bil zdravnik v zoprni situaciji. Anej se mu je zdel povsem normalen, a se kar ni mogel odločiti, da ga odpusti. Klical je kolege in spraševal za nasvete. Noben ni želel reči, da naj dojenčka pusti domov. Na koncu so Aneju slikali glavico, čeprav to ni najboljše, a je slikanje manjše zlo, kot pa tveganje, da je kaj narobe.

Urša je z Anejem ostala čez noč v bolnici na opazovanju. Še dobro, da je Anej spal v ograjeni posteljici, sicer ne bi zatisnila očesa. Prvič h koreninam Urša in Urban sta se odločila, da bosta poskusila nesrečo postaviti na stran in živeti naprej normalno, kot da se ni nič zgodilo. V praksi je to pomenilo, da bodo šli z Anejem prvič na Koroško. Urbanu je bila misel na pot skrajno zoprna. Kot otrok je na vožnji vedno bruhal. Mama mu je zato tiščala svečke v ritko in njemu je bilo slabo že od teh svečk. Ko je nekoliko zrasel, se je temu uprl. Mama je spremenila taktiko. Vedno so se ustavili na Trojanah, da bi se Urban najedel in okrepčal. Takrat so vsi oboževali trojanske krofe. Razen Urbana. Tudi po njih je bruhal. Malo pred Koroško vije cesta skozi ožino, kjer je v tistih krajih vsem, sicer pa malo znana kraška luknja z imenom Huda luknja. Mama je hotela Urbana animirati in mu je vse od Velenja naprej, takrat še Titovega, govorila, naj gleda na stran, ker bo zdaj zdaj Huda luknja. Urbanu je bilo od tega, da je med vožnjo po ovinkih gledal na stran, samo še dodatno slabo. Na parkirišču ob Hudi luknji so se zato ustavljali zaradi bruhanja, ne zaradi jame. Tam je Zmago vedno zgubil živce in se je v gostilni v bližnjem Doliču ustavil in šel na pir ali dva. Ker mama tega ni odobravala, je pir spil karseda hitro in prismrdel v avto. Vonj po alkoholu pa je Urbana pomiril. Tega nikoli niso znali povezati. Takoj ko je Urban položil Aneja v avtosedež, se je ta začel dreti. Pravzaprav je začel težiti že doma, ko sta ga stlačila v pajaca. Urban se je ob tem spomnil, kako je Urša zagovarjala nakup najdražjega pajaca. "V njem se bo najbolje počutil," je takrat trdila. Z Uršo sta pričakovala, da bo Anej že pred prihodom na avtocestni obroč zaspal. Pa ni spal ne pri trojanskih predorih ne pri Hudi luknji. Dretja kar ni bilo in ni bilo konec. Urban je imel vsega poln kufer. Ustavil se je pred gostilno v Doliču in šel na pir. Tako kot njegov fotr. Tudi on ga je spil na hitro. Naivno je pričakoval, da bo pohvaljen za brzinsko pitje. Ko se je vrnil k avtu, je Urša mrko pestovala Aneja, njega pa sploh ni pogledala. Urbanu je bilo takoj jasno, da je šel prvič in zadnjič v Doliču na pir. Anej je prenehal jokati. Kdo bi vedel, zakaj. Anej dobrodošel v družini finih ljudi Uršina mama Magdalena je izhajala iz znane mariborske meščanske družine. Fina gospa. Profesorica francoščine. Nikoli ni hotela slišati, da je Korošica. Premalo nobel se ji je zdelo. Na študiju v Ljubljani je spoznala študenta gozdarstva Lovra Kuharja. Meščanske manire se prav nič ne ujemajo s potikanjem po gozdu. A nasprotja se privlačijo. Magda je zanosila že v študentskih letih. Kot se spodobi, sta se z Lovrom takoj poročila. Po končanem študiju je Lovro dobil službo v Slovenj Gradcu. Magda je potrebovala leta in leta, da se je sprijaznila s tem zakotnim mestecem. Verjetno se nikoli ne bi, če ne bi dobil Slovenj Gradec po osamosvojitvi Slovenije statusa mestne občine. S tem je Magda spet postala meščanka. Vključila se je v mestno politiko in sanjarila o tem, da bo nekoč poslanka v državnem zboru. Lovro je bil od nekdaj zelo zadovoljen človek. Živel je za svoje gozdove. Doma je bil s Ptuja, a je na Koroškem v objemih gozdov silno užival. Povsem se je vživel v svoj vzdevek Prežihov Voranc in se je kar sam predstavljal kot Voranc. Magdi pa je bilo tudi všeč, da so njenega moža primerjali z znanim koroškim pisateljem. Magda je mlado družino pričakala na terasi, oblečena kot za gala ples. Z obveznim klobukom seveda, a na srečo brez belih rokavičk. Na fotki, ki jo je Urban naredil takoj po prihodu, se je že od daleč opazilo, da drži Aneja v naročju predvsem z mislijo, da je ta ne umaže. Urša je Aneju razkazala hišo, kot da bi bil že odrasel. Nato so se vsi skupaj zbrali v dnevni sobi in se zleknili v udobno sedežno garnituro. A kljub udobni sedežni je nekaj manjkalo. Hrana. Magda ni bila gospodinjski tip ženske in to se je hitro opazilo. "Ali res ne bi šli kam ven na kosilo?" je pričakovano vprašala Magda. "Ne, bomo jedli pri Žvutnikovih," je nejevoljno odgovorila Urša.

"Tako, ja," je soglašal Lovro. Vedel je, da Magdo mori dejstvo, da bo Urbanova mama skuhala odlično kosilo, ona pa ne zna kuhati. "Bomo šli vsi skupaj na nobel kosilo, ko pride Petra iz Bruslja. Teta Petra." Urban je z mislijo: "Stari, dobro si to zrihtal!" pokimal Lovru in dejal: "No, nazdravimo pa lahko!" Lovro se je takoj pojavil z dvema piroma in z Urbanom sta si ga z užitkom privoščila. Hitro sta se zapletla v moški pogovor. Urša je odšla v jedilnico, da bi podojila Aneja. Magda pa ni vedela, kam naj se da, in se je nejevoljno presedala malo k moškima, malo k Urši. "A je Urban že priznal očetovstvo?" je nepričakovano odrezavo vprašala Uršo. "Joj, mama, seveda," je odgovorila Urša in čakala na pričakovano nadaljevanje o poroki. "Tega vsega ne bi bilo treba, če bi bila poročena," Magda ni mogla iz svoje kože. "Mama, midva z Urbanom sva sklenila, da se bova poročila, ko bova našla tri razloge za poroko." "Točno tako. Tri razloga rabiva," se je vmešal v pogovor Urban, "in jaz sem do sedaj našel le enega: prelepo žensko." Urša se je nasmehnila, čeprav je to že neštetokrat slišala. Nekaterim ženskam osladne pozornosti nikoli ne presedajo. "Pa prelep moški in otrok," je zmagoslavno dodala Magda. "Sedaj imata tri razloge. Včasih je bil že otrok dovolj. Kam je šla vsa dobra stara tradicija?" Urban in Urša sta družno zavila z očmi, Urša pa je odvrnila: "Mama, pusti tradicijo. To je specialiteta Urbanovega ata." Končno se je Anej podojil in odšli so k Žvutnikovim. Anej dobrodošel v družini tradicije in simbolike Žvutniki so bili družina simbolike in tradicije. No, zadnja lastnost je bila z Anejevim rojstvom močno načeta. Na njegov rojstni dan se v svetu ni končala nobena vojna. Tako je bila dokončno prekinjena tradicija družine Žvutnik, s katero je vse bližnje moril Urbanov fotr Zmago. On se je namreč rodil 9. maja 1945, na dan konca druge svetovne vojne, na dan zmage, in je po njej dobil ime. Zmago je nato postal zgodovinar in družinska tradicija ga je tako obsedla, da je na vsakem srečanju moril ljudi, najraje tiste predpubertetniške fantiče. "A ti fantek sploh veš, na kateri dan je rojen tvoj sošolec Urban?" je bil tipičen uvod v trpinčenje Urbanovih gostov na rojstnodnevnih zabavah. "Vem, gospod. Na dan, ko so je končala prva sudanska državljanska vojna. Vi pa ste rojeni na dan zmage," so znali povedati vsi Urbanovi prijatelji. Ampak Zmaga to ni ustavilo. Sploh ni štekal, da mu je mulc lahko tako natančno odgovoril, ker je zgodbo že vsaj petkrat slišal. Zanj je bil tak odgovor lep uvod, da je nadaljeval. "Ja, točno tako. In Urbanov dedek se je rodil 11. novembra 1918, ko se je končala 1. svetovna vojna, Urbanov pradedek 4. decembra 1897, ko se je končala grško-turška vojna, in prapradedek 10. maja 1871 na dan konca francosko-pruske vojne." Urbanova starša sta se spoznala na zabavi ob sotočju Meže in Mislinje. Strašna simbolika. Urbanova mama je bila doma iz Mislinjskega grabna, kjer izvira reka Mislinja. Zmago je bil sicer iz Prevalj, a njegovi predniki so živeli na kmetiji Marold, kjer izvira Meža. Za povrh je bilo mami ime Mira, kar se lepo ujema z imenom Zmago. Prva leta sta Urbanova starša živela v centru Dravograda, potem pa so se uresničile Zmagove sanje. V bližini sotočja Meže in Mislinje so zgradili nekaj blokov in Zmago je bil med prvimi kupci. Mira je bila profesorica nemščine. Delala je na isti šoli kot Magda. To pa je bila tudi edina podobnost med njima. Mira je bila prototip skromne matere. Živela, delala in skrbela je za druge. Zase ni imela nikoli časa. Urban si je želel, da bi bila njegova mama drugačna, da bi kaj dala nase, zato je taščino gosposkost do neke mere odobraval. Zmagu pa je prav pasalo, da je bila Mira takšna, kot je bila. Babnica, ki ves čas dela, dobro kuha, ne zapravlja in se ne pritožuje, je idealna.

Urban je poln ponosa parkiral pred blokom. Krasen občutek je, ko svojega otroka pripelješ tja, kjer si bil nekoč doma. Ampak sedaj kot nalašč ni bilo nikogar na spregled. Nobene sosede, da bi se lahko pred njo pobahal. Ko je bil še najstnik, je bilo zgodba obrnjena, takrat radovednice niso ničesar zamudile. V stanovanju je lepo dišalo po pečenki. Anej je spal. Uboga Mira je bila v podobnem položaju kot prej Magda. Ni vedela, kam naj se da. Želela je biti pri Aneju, a ta je ni potreboval, zato se je raje ukvarjala z dokončevanjem kosila. Ob tem pa si je ves čas želela biti pri vnučku. Končno je dobila še nekoga, za katerega bo lahko skrbela. Vojna in ljubezen Urša in Urban sta bila par iz srednje šole. Urbanu je najprej padla v oči Uršina samo dobro leto dni mlajša sestra Petra, a ni zbral poguma, oziroma ni našel priložnosti, da bi pristopil k njej. Uršo je spoznal na neki zabavi ob Ivarčkem jezeru nad Kotljami v času osamosvojitvene vojne. Urban je vedel, da bo mama zelo vesela, ker ima punco, in čeprav sta se z Uršo poznala le nekaj dni, ji je predlagal, da jo predstavi staršem in jo pripelje domov na kosilo. To prvo kosilo je obrodilo različne sadove. Mama je bila res navdušena. Žarela je. Prav tako je žarela Urša. Zelo lepo se ji je zdelo od Urbana, da jo je predstavil svojim staršem. S tem ji je takoj pokazal, da mu res veliko pomeni. Urban pa je bil zmeden. Uršo je domov pripeljal z motorjem. Pobral jo je na glavnem trgu v Slovenj Gradcu, kjer ga je počakala s Petro. Ob kosilu je nekajkrat pomislil nanjo. Zmaga pa je dejstvo, da ima Urban ravno v času vojne punco, čisto obsedlo. Zanj je bil to jasen namig, da bo ta vojna trajala vsaj še devet mesecev. Bil je prepričan, da se bo osamosvojitvena vojna končala na dan, ko se bo rodil novi Žvutnik. Takoj po kosilu je poklical Uršinega očeta in mu naročil, naj preuči, kje se da po gozdu prebegniti v Avstrijo. Lovru ni bilo nič jasno, ko mu je razpredal, da bo šlo še zelo zares in da morajo poskrbeti za mlade. Zmago se je čisto spremenil v tistih dneh. Kar naenkrat in samo takrat ga je zanimal čas, v katerem je živel. Začutil je svoje zgodovinsko poslanstvo: napisati zgodovino osamosvojitvene vojne na Koroškem. K sreči ni imel veliko snovi za pisanje. Vojna je bila tako kratka, da je nekateri najstniki skorajda niso opazili. Ljubezen med Uršo in Urbanom pa je ostala. Razvila se je v lepo trajno zvezo, polno razumevanja in spoštovanja. Le Petra je bila občasna "vojna rana". Spletni forumi Pred iznajdbo Facebooka so bili forumi žensko družabno omrežje. Seveda ne vsi. Tehnični in športni, pri katerih je sodeloval Urban, so bili namenjeni iskanju rešitev. Starševski (ženski) forumi pa so bili namenjeni izmenjavi nepomembnih informacij. Na primer: "Medve s pikico sva bili na morju čez vikend in sva ful uživali." Pa koga to briga! Urban je za Uršo vedno trdil, da je skregana s številkami. V srednji šoli jo je veliko inštruiral. Zanj je bilo to naporno, ker je bila hitro užaljena, če je kaj pripomnil čez njeno razumevanje. Zato si je zelo oddahnil, ko je izbrala študij angleščine. Podobno kot s številkami se je Urša razumela z računalniki. Na njegovo srečo je računalnike pustila pri miru. Vse pa se je spremenilo, ko sta se odločila za otroka. Takrat je Urša od svojih kolegic izvedela za forume. Njen PDP, kar naj bi pomenilo "predviden datum poroda", je bil sredi januarja, zato se je lahko že v času zgodnje nosečnosti vključila v forumsko skupino "januark". Seveda je imel vsak forum svojo skupino januark, tako da je bila vključena v tri skupine. V teh skupinah so bile vedno zgolj mamice, nikoli očki, čeprav so tudi ti postali očki januarja. Urša je vsak večer preživela vsaj pol ure za računalnikom. Urban ji je predlagal, da bi se z "januarkami" dogovorile in bi se vse prijavile v en sam forum. Tako ji ne bi bilo treba brskati po treh forumih in predvsem pisati istih prispevke na tri konce. Urši je bila ta ideja čisto mimo. Pa je ja fajn, da si včlanjen v več skupin!

Dobra stran forumov je bila v tem, da je Urša v njih našla sorodne duše, ki so ji nastavile ramo za tolažbo. Urban je bil vedno pred težko preizkušnjo, ko je uvidel, da Urša rabi tolažbo, ker jo je nekdo prizadel, a se je v bistvu strinjal s tistim, ki jo je prizadel. Poleg tega so si mamice v teh skupinah organizirale razna srečanja in Urša je na svoje prvo odšla skupaj z Anejem. Urban je bil tako sam doma, Urša pa se je domov vrnila dobre volje. Bingo! Od takrat naprej je Urban trdno podpiral Uršino članstvo v forumih. V čim več – tem bolje. Kje so tiste sobote? "Danes sva midva z Anejem, če zanemarimo enote, enako stara," je Urban poskušal impresionirati Uršo. "On ima 34 dni, jaz pa 34 let." "Mene bolj kot te tvoje številke zanima, kdaj bo začel ponoči spati. Da se ne bo zdaj začel še zbujati 34-krat na noč. Kdaj se bom naspala? Se še spomniš, kako sva včasih bentila čez Aleša, ker naju je zbujal ob pol desetih. Kje so sedaj tiste sobote?" "No, prav veliko sobot še ni bilo, odkar imava Aneja. Sicer pa, povabiva se k njemu na kavo, saj je že sedem," so Urbanu privoščljivo zasijale oči. "Super ideja," je bila navdušena Urša. "Pa še pri Darji in Dejanu pozvoniva. Ziher so že vstali, saj sem slišala Dejana kihati, če je tisto, kar on počne, sploh kihanje." Aleš ni mogel skriti presenečenja, ko je tako rekoč sredi noči odprl vrata in zagledal vse nepovabljene goste. Ampak Aleš je bil silno prilagodljiv tip. On je bil vedno za. Povabil jih je naprej in prav počasi pristavil vodo za kavo, ki so se je vsi veselili. "To tradicijo, da pridemo k Alešu skoraj vsako soboto dopoldne na kavo, moramo nujno obdržati. To je edinstveno za Štepanjca. Tu nihče ne pozna svojega soseda," je Dejan načel pogovor. "Mogoče se čefurji tudi kaj družijo," je oporekal Aleš. "Ja, ampak oni gredo v kafiče," je pripomnila Urša. "Pa saj gredo tudi Slovenci v kafiče," je takoj vskočil Urban, ki je bil zelo naklonjen Neslovencem. "Tako je. Vsi gredo v kafiče. Samo mi se tako lepo dobimo. Zato pa pravim, da moramo to tradicijo obdržati," je bil še naprej navdušen Dejan. "Daj, Dejan, ne mori me s to tradicijo, saj sem že brez tega dovolj zjebana, ker se Anej ves čas zbuja. Saj si isti kot Urbanov tastari," je kar na lepem zatežila Urša. Darja je bila do tega trenutka čisto odsotna. Igrala se je s svojo dobrovoljno Deltico. A ko je začutila, da Urša jamra, je takoj vedela, da mora nekaj dodati. Ko mlada mamica sliši drugo mamico jamrati, ne more ostati tiho. Takoj mora potožiti o svojih problemih, da ja ne bi kdo napak mislil, da je njej lahko. "Skrbi me, ali moja Deltica dovolj poje, saj ves čas spi. Še dobro, da gremo v ponedeljek k pediatrinji." Že so jo hoteli vsi napasti, naj neha komplicirati, pa jih je prehitel Aleš: "Meni se zdi tako zadovoljna. Zagotovo ji nič ne manjka." "Od kod neki tebi te ideje?" je pomislil Urban. Že je hotel okrcati Aleša, naj ne pametuje o stvareh, o katerih nima pojma, ko ga je prešinila druga misel. Uvidel je, da je Aleš sposoben tudi pogovorov o otrocih. To pa je bil dober znak, da bo mogoče tradicijo sobotnih kav ohraniti. In sobotne kave so se res obdržale. Prvič pri pediatru "Jutri gremo ob desetih k pediatru," je Urša načela pogovor v za Urbana sila neprimernem času. Ravno je stiskal pesti za Tino Maze, katere velik oboževalec je bil. "Ja, ja, v redu," je odgovoril Urban in se ob tem v mislih začel tolči po glavi. Pozabil je Urši predlagati, da on ne bi šel zraven. Z Darjo sta imeli skupnega pediatra na isti dan in bi se lahko organizirali in šli skupaj. Ocenil je, da je en dan pred dnevom D za Uršo premalo časa, da bi sprejela takšno spremembo. Pa tudi termina pri pediatru verjetno nimata skupaj. Itak pa je za sodobnega očija samo po sebi umevno, da gre tudi on k pediatru.

Čakalnica je bila presenetljivo prazna. Samo ena družinica je sedela v njej. Urban jo je z zadovoljstvom opazoval. Mlada mamica je očka ves čas nekaj oštevala. Oba sta bila vidno nervozna. Očitno sta nervozo prenesla še na svojo punčko. "Pa pravijo, da so punčke bolj pridne," je načela pogovor mlada mamica. "Ni res, naša Lana ves čas teži, vaš fantek pa je tako priden." "Mogoče pa zato, ker je mamici na glavo padel," je hotel biti duhovit Urban. Izjava dneva. Napačna izjava dneva! To, da se v javnosti norčuješ iz nerodnosti mlade mamice, sodi v kategorijo hujših kaznivih dejanj. Na Urbanovo srečo sta bila takoj, ko je to izrekel, na vrsti in Urša se je morala v hipu skulirati. Prvi obisk pediatra je na začetku ena sama administracija. Najprej zdravstvena kartica, potem knjižica za cepljenje, potem matična številka otroka, pa podatki o zaposlitvi staršev, pa naslovi prebivanja, pa opozorila, da je lahko oče na bolniški le, če živi skupaj z otrokom in podobno. Ko se končno prebiješ do pediatrinje, pa eno samo zasliševanje. Kako se doji? Ali poliva? Kako spi? Kako se odziva na te in one dražljaje? Urban je ob teh vprašanjih strašno trpel. On, matematik, je želel eksaktno odgovarjati na eksaktna vprašanja. Tu je bilo pa vse tako opisno, nedefinirano, po občutku. K sreči so Aneja tudi stehtali in izmerili. "Bravo! Vsaj tukaj so številke," si je mislil, ko je pediatrinja zastavila še zadnje vprašanje: "Ali opažate, da je po nesreči, ko vam je padel s previjalne mize, njegovo obnašanje kako drugačno?" Pa kako naj človek odgovori na to vprašanje? Vloga za vrtec Urban se je vrnil iz službe in naletel na zaklenjena vrata. Urša je ponovno šla z Anejem na srečanje "januark". Zleknil se je na kavč in užival v miru in tišini. Kako se svet spremeni, ko postaneš starš! Brezdelno poležavanje sploh ni več izguba časa. Nasprotno, višek dneva je. "Čisto sva zajebala vpis v vrtec!" se je Urša zadrla, ko se je za Urbanove pojme še kako prehitro vrnila domov. "Kaj pa je narobe? Kaj si izvedela?" je začudeno vprašal Urban in pri priči vstal. Če je mlada mamica razburjena, za očka ni priporočljivo, da leži na kavču. "Ne bomo dobili vrtca. Ful je naval. Midva pa imava samo začasno prebivališče tu v Ljubljani. Pike pa dobiš samo, če si stalno prijavljen." "Pa se prijaviva za stalno," je s cmokom v grlu izdavil Urban. Postati Ljubljančan mu namreč ni prav nič dišalo. "To bo ful trajalo. Pa še to sem izvedela: če je velik naval, se pogosto zgodi, da ima več otrok isto število pik in potem ima prednost tisti, za katerega je bila vloga prej oddana." "To je pa čisto mimo, saj je rok za vpis do konca marca," se je čudil Urban. "Ne filozofiraj, zrihtaj kaj! Usedi se za računalnik in najdi vlogo, sprintaj jo in izpolni, kar znaš," je ukazala Urša in še ona dokazala, da znajo biti mlade mamice zelo odločne in operativne. Naslednji dan je Urša odnesla vlogo osebno na upravo vrtca, Urban pa je dobil nalogo, da uredi prijavo stalnega prebivališča. Anej je bil že naslednji dan prijavljen za vrtec. Urša je vse uredila. Urban pa ni naredil ničesar. Vsaj po Uršinih standardih ne. Ko ji je zvečer razlagal, kako se stvar izpelje, mu je jezna napisala na list papirja, da bi le razumel ta njen matematik, v njegovem jeziku: "Preučiti postopek = 0". Moški sprehod Ženske po porodu za nekaj mesecev izgubijo menstruacijo. Ne izgubijo pa PMS-ja. Urša je imela tak dan. Zunaj čudovito vreme, ona pa tečna brez pravega razloga. Urbana je k sreči takoj prešinila odrešilna misel. Šel bo sam z Anejem na sprehod. "Kako ga boš pa oblekel?" je takoj zakomplicirala Urša. "Kako? V pajaca ga bom dal in pokril ga bom."

"Zdaj je sonce in mu bo vroče, če ga pokriješ z debelo odejico. Tanko pa ne vem, če bi ti dala. Ziher ti bo dol padla in jo boš umazal. Tebi je vseeno, kako težko se tanka opere. Ko bo šlo sonce dol, bo pa mrzlo, zato rabiš tudi debelo odejico." "Okej," je mirno odvrnil Urban in na hitro oblekel Aneja. Ta ni bil nič kaj navdušen in se je pričel dreti. Urban je pograbil dudo in mu jo zatlačil v usta. "Zakaj mu tiščiš v usta to dudo? Ta je za noter. Daj mu dudo za zunaj." "Ja, kje pa je?" je bil Urban povsem izgubljen. "Kako ne veš, kje je? Duda za zunaj je pri vhodu. Že od nekdaj je tam njeno mesto. Ne mi reči, da tega do danes še nisi opazil. Sploh živiš tukaj?" "Ja, pa je ni pri vhodu," se je Urban oglasil iz veže. "Zato, ker se suši. Ti nikoli ne opereš dude, pa ne veš, da se mora posušiti," je bila tečna Urša. Urban je šel k umivalniku in tam res našel dudo. Bila je poleg dude za spanje. Anej je imel namreč tri dude. Prvo za čez dan, Urban jo je poimenoval "indoor duda", drugo za ven, "outdoor duda", tretjo za spanje, "sleeping cucl". Urša je vzpostavila ta sistem že kmalu po prihodu iz porodnišnice. Menda je imela zanj tehtne razloge, a Urban ni povpraševal po njih. Anej se je zaradi dretja v pajacu ogrel in je postal rdeč. Urši je bila ideja o sprehodu čedalje manj všeč, zato je Urban zelo pohitel, in ko je prišel ven pred blok, se je počutil kar malo rešenega. Pred blokom pa je srečal Darjo in Dejana, ki sta se ravno vračala s sprehoda. Delta je ravno zaspala in Dejanov predlog, da podaljša njen spanec tako, da se pridruži Urbanu, je Darja sprejela z odobravanjem. Že po nekaj minutah sprehoda je tudi Anej zaspal. V istem trenutku je moškima pošla potreba po sprehodu. Bila sta ravno v bližini BIT Centra, kjer so imeli neko akcijo kuhanega vina. Usedla sta se in naročila rundo. Kuhano vino jima je dobro delo. Naročila sta drugo rundo. Še boljša je bila, zato sta spila tudi tretjo. Trdno sta sklenila, da je ta zadnja, saj sta bila odgovorna očeta, a kaj, ko nista imela odgovornega prijatelja. Aleš se je vračal z aerobike, oziroma z neke njene čudne izpeljanke, kjer zlepa ne srečaš moškega. Opazil ju je in naročil še eno rundo. Urban se je čutil dolžnega, da rundo vrne, pa je padla še peta. Nato je breme dolga neusmiljeno pritisnilo še na Dejana in je padla še šesta runda. Vmes je padla tudi noč in s tem Urši mrak na oči. "A si čisto nor?" se je drla nanj, ko se je naposled le vrnil domov. "Nikoli več ne boš šel na sprehod!" "Kazen pa taka," si je v posmehu mislil Urban. "Greš na sprehod sredi belega dne in se vrneš domov v temi pijan! Ubogi otrok pa sestradan." Urban je bil resda pijan, a od kod Urši, da je Anej sestradan in da strašno trpi, saj vendar spi, si ni znal razlagati. Obrnil se je k Urši in na glas pomodroval: "Otrok, ki spi, ni lačen." Urša ga je samo grdo pogledala. Urban pa se je usedel na kavč in se prepustil svojim ne ravno treznim mislim. Razmišljal je o svojih pregovorih. Pregovori V slovenski javni upravi je ogromno ljudi, ki so z ritjo v službi, z glavo pa drugje. Mlade mamice so z mislimi pri svojih malčkih, očetje pa fantazirajo o tem, kako bodo imeli neki svoj neuresničljivi biznis ali pa še o večjih neumnostih. Urbanove fantazije so bile usmerjene v izdajo knjige s pregovori. Še preden se je domislil desetih pregovorov, je že imel razdelane ideje o naslovu in poslovnem načrtu. Naslov bi naj bil Levis 501. Levis je bil njegov srednješolski vzdevek. Dobil ga je po kavbojkah. Enako kot vsem znani Rifle. Naslov naj bi tako ponazarjal njegov najljubši tip kavbojk, hkrati pa naj bi povedal, kdo je avtor in koliko pregovorov knjiga vsebuje. Napisati 501 pregovor pa ni ravno mačji kašelj. V začetku se je želel posvetiti le temi odnosov med moškimi in ženskami. Izbran je imel že pregovor, ki se je, vsaj po njegovem mnenju, lepo navezoval na naslov knjige in s katerim bi pričel: ''Ženska sovraži oblačila, ki

jih ima moški dlje kot njo.'' Urša je namreč nergala vsakič, ko je oblekel kakšno razvlečeno majico s kratkimi rokavi, ki jo je imel še iz prvega letnika srednje šole. Na njeno srečo je od takrat še malo zrasel in se še malo bolj zredil, tako da vsaj hlač iz tistega časa ni mogel več nositi. Domislil se je še nekaj pregovorov, kot na primer: ''Moški odraste, ko začne ubogati ženo namesto mame.'' "Moški za orožje uporablja pest, ženska pa njegovo slabo vest." Potem pa mu je pričelo zmanjkovati idej s preveč ozkega področja. Ideja, da bo pregovore razširil tudi na področje vzgoje otroka, je bila kot naročena. Sploh pa je imel Urban velike ideje, kako bo razširil svojo knjigo. Urša mu bo pregovore prevedla v angleščino, mama v nemščino, tašča pa v francoščino. Končno neka korist od vseh teh prfoks tujih jezikov! Petra, ki je bila kot prevajalka v Bruslju vpeta v mednarodne povezave, bo pa zrihtala, da se bo zadeva prodajala v tujih deželah. Nad idejo je bila navdušena samo Magda. Že se je videla, kako bo v vlogi slavne prevajalke v pariških knjigarnah podpisovala kopije prevodov. O čem sanjata Korena Darja in Dejan sta bila oba ekonomista. Ona iz Celja, on iz neke vasi pri Litiji. Darja je delala na Ministrstvu za finance, Dejan pa v neki borzno-posredniški hiši. Darja je Urbana občasno prosila za pomoč, ko v službi ni bila prepričana v svoje izračune. Urbana je nekajkrat zamikalo, da bi se zaposlil na ministrstvu, a plača ne bi bila nič posebnega. Isto sranje kot na Statističnem uradu. Poleg tega bi moral hoditi v službo v obleki in kravati. To pa Urbanu ni dišalo. Bil bi kot Dejan. Dejan je bil tipičen finančni japi. V borznoposredniških hišah so vsi šminkerji. Vsi pa tudi furajo svoj biznis z delnicami. Dejanov portfelj je vsako leto neverjetno narastel. Ni mogel verjeti, da Urban ne želi kupovati delnic. "Delnice niso zame," se je branil Urban, kadar je Dejan načel to temo, "pa še kredita za to stanovanje nisva odplačala." "Stari, pa ti si nor. Poglej, v enem letu je moj portfelj zrasel za trideset procentov. Ti lahko pokažem tudi graf, če vi matematiki ne verjamete temu, kar je splošno znano. Lahko kupiš najbolj ziher delnice, pa ne boš nič izgubil. Bluechipi so ziher. Sicer pa, pravi Darja, lahko tudi banka propade in vse izgubiš." "Easy come, easy go," se je s pregovorom branil Urban, ki ga je v resnici malce le bolel Dejanov donos in se je na tem področju počutil povsem nesposobnega. "Kaj mislita vse življenje živeti v tem Štepanjcu?" je bilo tipično Dejanovo nadaljevanje teme o sanjah in denarju. "Kaj pa je s tem narobe?" se je vedno branil Urban. "Ne moreš tukaj vzgajati otroka. Zdaj, ko je majhen, je okej. Potem ga pa res ne moreš pustiti samega, da ti laufa naokoli po naselju. Pa kam ga boš dal v šolo? Do petega razreda ne bo znal poštevanke. Potem se bo naučil računati samo zato, da bo lahko prešteval doze mamila." "Jaz tu ne vidim nič takega. Vsi nekaj razpredate o mamilih, kot da so samo v Štepanjcu, drugje pa je vse idealno." "Kakor hočeš. Midva z Darjo že gledava hiše. Dvojčke. Izvedel sem, da bodo v Bizoviku na veliko gradili. Nama je tam kar všeč. A greva kdaj pogledat tja?" "Jaz keša za bajto. Sploh bi pa Urša rada šla nazaj na Koroško. Če dobi tam šiht za nedoločen čas, se mogoče vrneva." "Vidva sta čisto brez vizije. Moj cilj so hiša in trije otroci," Dejan ni skrival svojih sanj. Štepanjsko naselje Če vprašaš Korošca, kateri predeli Slovenije so najbolj nevarni, bo pričel naštevati: "Fužine, Štepanjsko naselje ..." nato pa se mu bo ustavilo. Ti dve naselji vladata na vrhu, potem vrstni red naselij ni več splošno znan. Urbana je to dejstvo zelo zabavalo. Na vprašanje kakšne koroške mamke, kje v Ljubljani živi, je samozavestno odgovoril: "V bloku v Štepanjskem

naselju s pogledom na Fužine," potem pa pri sogovornici z zanimanjem opazoval očitno preobrazbo obrazne mimike iz nasmeška v zaskrbljenost. Zaskrbljena je bila tudi Mira. Štepanjc se ji je zdel nevaren že prej, ko se je bala samo za Urbana in Uršo, zdaj pa so grozote tega naselja prežale še na vnučka Aneja. Zmago se ni nič sekiral. On je živel v svojem zgodovinskem svetu in je potreboval celo nekaj mesecev, da je zanesljivo ločeval med Fužinami in Štepanjcem. Seveda je bila zaskrbljena tudi Magda, le da so bile njene skrbi nekoliko drugačne. Mučilo jo je, kaj porečejo drugi na to, da njena hči živi v tako neugledni soseski. Svojemu očetu, Uršinem dedku, ki je po babičini smrti živel v domu za ostarele v Mariboru, sploh ni želela povedati, kje v Ljubljani je Urša nastanjena. Edini, ki je bil s Štepanjcem zadovoljen, je bil vedno srečni Lovro. Naselje leži pod gozdnatim Golovcem, zato jo je ob vsakem obisku ucvrl v gozd. Pristni štepanjski domorodci so z naseljem v glavnem zadovoljni. Pri večini zadovoljstvo temelji na tem, da živijo v pravem predelu naselja. Tisti na skrajnem jugu naselja poudarjajo, da so v neposredni bližini prijetnega Golovca ter da so zaradi Litijske ceste odrezani od središča naselja, ki je menda najhujše. Pravzaprav večina prebivalcev trdi, da so na robu naselja in to velja za dodano vrednost. Za dodaten plus šteje tudi, če živiš v majhnem bloku in ne v stolpnici. Tako lahko tisti v središču naselja namignejo onim, ki živijo pod Golovcem v stolpnicah, da je majhen blok lažje obvladljiv in da se nečednosti pri njih ne dogajajo v tolikšni meri kot v stolpnicah. Severni del Štepanjca naj bi imel boljše povezave z mestnim potniški prometom, vsi pa imajo blizu šolo in vrtec. Skratka, naselje res ni na najboljšem glasu, a njihova mikrolokacija znotraj naselja je pa v redu. Mi pa rolamo Štepanjsko naselje je multinacionalno. Naši bivši južni bratje nergajo, ker Slovenci ne ločujemo med Bosanci, Črnogorci, Srbi, Hrvati in drugimi. Kako pa naj? Saj so vsi isti! Noben narod razen Slovencev v Štepanjcu ne rola. Morda kak otrok, če je družina bolj asimilirana. Preden je Urša rodila, sta z Urbanom veliko rolala. Soseda Žižića je ta tipični slovenski šport malce fasciniral in malce iritiral. Vedno ko ju je opazil z rolerji, ju je ogovoril s tistim tipičnim čefurskim "l": "A idete vi spet mal rolat? Pazite, da mi se vi ne potučete!" Še posebno rada je rolala Urša. Rolala pa je vedno po istih poteh. Ob Ljubljanici med Štepanjskim naseljem in Fužinami ter po BTC-ju. Urbanu je šlo rolanje na teh dveh relacijah pošteno na živce. Ob Ljubljanici je bilo zanj vedno preveč folka in še posebej psov, v BTC-ju pa mu je smrdelo po avtomobilskih izpušnih plinih. Preučeval je zemljevide in spletne strani in iskal nove poti po vsej Sloveniji. Z Uršo sta veliko prerolala. Lepo je, da ima par skupen hobi. To zvezo krepi. Ko je Urša izvedela, da je noseča, je v hipu prenehala rolati. Ni ji bilo težko prenehati. Z veseljem se je žrtvovala. Da, prava slovenska mati se žrtvuje. Nestrpno pa je pričakovala pomlad. Vsi starši v zimi rojenih otrok komaj čakajo, da pride pomlad. Pričakujejo, da takrat ne bodo imeli težav z vprašanjem, kako otroka obleči, da ga ne bo zeblo, in pričakujejo, da bodo s svojimi malčki zunaj počeli vse mogoče. No ja. Dilema, kako otroka obleči, se potem izkaže za celoletno. Navdušenje otrok nad dejavnostmi staršev pa je sila spremenljivo. Urša je bila zmrzljive narave. Sezona rolanja se je pri njej začela za prvomajske praznike. A materinstvo žensko utrdi in Urša je to leto že v marcu presodila, da je dovolj toplo za rolanje. Nestrpno je čakala na rolanje z Anejem v vozičku. Pri nakupu vozička sta z Urbanom posvetila veliko pozornosti temu, da sta kupila voziček, najprimernejši za rolanje. Prvi preizkus je pokazal, da je, gledano s tehnične plati, voziček zelo primeren za rolanje. Gledano z Anejevimi očmi pa ne. Če je bil Anej v naročju, je v rolanju zelo užival. Rolanje na način, da v eni roki držiš Aneja, z drugo pa voziš prazen voziček, pa ni bilo v skladu z Uršinimi pričakovanji. Ugotovila je, da sama, brez Urbana ne bo mogla rolati.

Voziček Mnogi bodoči očetje poskušajo biti, preden postanejo očetje, varčni pri nakupih za otroka. Takšen je bil tudi Urban. Poskusil je prihraniti pri nakupu vozička. Na njegovo navdušenje mu je Robi, ki je imel v življenju vse splanirano in je bil povsem odločen, da sta dva sina, ki ju je imel, dovolj, takoj, ko je izvedel, da je Urša noseča, ponudil svoj voziček. Urši ideja že v osnovi ni bila všeč. To, da se dva matematika dogovorita za osnovno prevozno sredstvo za njenega otroka, ona pa nima nadzora, ji nikakor ni šlo v račun. Urban jo je s težavo prepričal, da bo šel sam k Robiju v Baško grapo po voziček. Odločitev, da gre sam, se je izkazala za pravilno. Urši je bil voziček čisto mimo, star kot Peca, bi rekli Korošci, in ga sploh ni želela preizkusiti. Zagotovo bi mu v Grapi naredila kakšno sceno, če bi šla zraven. Urban je kasneje voziček pustil pri svojih starših v Dravogradu. Zmago in Mira, ki sta bila skregana z modernimi časi, sta ga oboževala. Urši pa se je uspelo sprijazniti s tem, da se njen otrok po Dravogradu vozi v čudnem vozičku. To pa ni bilo tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Urban se je zavedal, da nakup vozička ne bo enostavno dejanje. Po Uršinem mnenju sta z nakupom že zamujala in krivec za zamudo naj bil on, ker je skušal nabaviti tisto Robijevo kripo. Urša je pričakovala, da se bo odkupil. "Odkupiti se" je v praksi pomenilo "ne upirati" se njenim kriterijem. Pravzaprav še več: pomenilo je "ne podajati" svojega mnenja, če ni skladno z njenim. Uršini kriteriji so bili naslednji. Modra barva. Jasno, Robertov je bil neke drap barve, zato ni ustrezal. Urbana je malce stisnilo ob misli, kaj bo, če bo v drugo punčka in bo treba kupiti nov, rdeč voziček, a je raje molčal. Ugledna firma. Ustrezne so npr: Chicco, Quinny, Peg Perego, Jane, McLaren. Kašne firme je bil Robertov, Urban sploh ni vedel. Spomnil se je le napisa "Made in Yugoslavia". Teža. Voziček mora biti čim lažji, saj ga bosta morala nositi v tretji štuk. No, temu se ne da ugovarjati. Kolesa. Pravilno število koles je tri. Vsi fenski vozički so trikotači. Ni čudno, da je Urša takoj zasovražila tisto kripo iz Baške grape, saj je imela 25 odstotkov preveč koles, pa še napihljiva niso bila in tudi odstraniti se jih ni dalo. Vsaj brez orodja ne. Bremza. Soben voziček mora imeti ročno bremzo na ročaju. Ta bremza je tipična odvečna sodobna pogruntavščina. Ja, po res groznih klancih se spuščajo starši z vozički, in če ne bi imeli bremze, bi jim voziček ušel po prepadih. Ker pa je bremza koristna za rolanje, se je Urban s tem kriterijem globoko strinjal. Za v avto. Voziček se mora lepo zložiti in pasati v prtljažnik avtomobila. Robijev voziček menda ni pasal. To se je Urbano zdelo sila čudno, saj ga je vendar od Robija pripeljal v avtu. Skladno z odločitvijo, da bo ob nerazumljivih zadevah raje prikimaval, kot pa tvegal novo razburjenje, Urše ni povprašal po razlagi. Obračanje. Ubogim sodobnim otrokom sonce vedno sije direktno v glavo. Že v vozičkih jih ogroža ozonska luknja in v vozičkih se jim dela topla greda. Če se lahko košara vozička obrača na podvozju, je otrok skorajda rešen. Za dokončno rešitev je potreben še senčnik. Sprehodi so pri prvem otroku vedno začinjeni z nekim prestavljanjem, obračanjem, šraufanjem in nameščanjem senčnika. Naslon. Ah, grozljivo je spoznanje, da se vsi nasloni ne dajo povsem poležati. Že v vozičkih se sodobnim otrokom kvarijo hrbtenice. Ja, Robijev voziček je bi raven kot deska. Ni se dal dvigniti v sedem sedečih, polsedečih in polležečih položajev. Lupinica. Ob tem kriteriju se je Urban malce zasekiral. Z Uršo sta kupila avtomobilski otroški sedež tipa 0+ že pred vozičkom. Temu bi se dalo izogniti, če bi kupila voziček z lupinico. No ja, šola za drugič. A kaj, ko drugič – pri drugem otroku – tega ne bosta več kupovala. Mednarodni testi. Izbrani voziček mora imeti v mednarodnih testih visoke ocene. To je zoprn kriterij, saj že če upoštevaš samo preizkuse, ne veš, kaj bi kupil. Ko pa dodaš še svoje zahteve, se nabor ustreznih vozičkov zelo zoži, po navadi kar na število nič.

Cena. Četudi voziček ustreza vsem kriterijem, ne sme biti poceni. Potem je z njim sigurno nekaj narobe. Idealno je, da je voziček drag kot pes, a ko ga sodoben starš kupi, je ravno v akciji in je cena znižana za 30 odstotkov. Spanje Kako spraviti mlade starše v slabo voljo? Tako: "Naš pa ful lepo spi. Spat ga damo ob osmih zvečer in spi do jutra. Vmes ga samo enkrat podojimo. Potem spi še čez dan. Dvakrat po dve uri!" Če kaj podobnega rečeš neprespani mamici, si obsojen na litanije o njihovem nočnem prebujanju. Ko poveš, da si se samo hecal, te mami najprej grdo pogleda, ker si jo naplahtal, a na njenem obrazu takoj zasije olajšanje, da niso edini, ki imajo težave. Anejevo spanje je bilo kot izmensko delo. En teden je spal kot polhek, drugi teden pa je bedel kot čuk. Če bi samo bedel in se ne bi drl, bi bilo krasno. Pa se je drl, da bi zbudil polovico Štepanjca, če bi ga pustila jokati. Danes so vsi polni nasvetov, kako moraš otroka kar pustiti, da joka. Naj kar joka. Se bo že naveličal in zaspal nazaj. Zanimivo pri tem pa je, da tega nikoli ne predlaga neposredni sosed v bloku. Polni obljub o rešitvi težav s spanjem so tudi razni priročniki. Morda pri kom res delujejo, a znajo tudi tako zamoriti, da potem ko jih berejo, še starši ne morejo spati. O priročnikih Nekateri sodobni starši berejo priročnike in revije o nosečnosti in starševstvu kot Sveto pismo in tudi verjamejo vanje kot v Sveto pismo. Tiste, ki so posvečeni nosečnosti, je Urban poimenoval Stara zaveza, tiste, katerih vsebina se začne po rojstvu, pa Nova zaveza. Urban, Urša in Anej so šli na obisk k Mojci. Bil je že skrajni čas, da tudi Anej spozna Mojco. Prvi trenutek je bila Urša rahlo razočarana, ko je izvedela, da je Mojca sama doma. Obisk si je predstavljala kot pravo družinsko srečanje. Mojca pa si ni belila glave s tem, kaj si drugi mislijo o njej. Za Aneja je pripravila nekaj igrač, ki so ga popolnoma prevzele, za mlada starša pa zajeten kup revij in priročnikov. To je storila že pred meseci. Takrat so revije in priročniki pokrivali obdobje nosečnosti, sedaj pa jim je dodala še tiste za obdobje po rojstvu. "Vse lahko obdržiš," je ob izročitvi dejala Mojca. "Super," se je razveselila Urša, pozabila na začetno razočaranje in se takoj lotila brskanja. "Poglej, Urban, to bo nekaj zate, saj je lepo sistematično in s številkami. Tako kot je bilo vse o razvoju otroka v maternici po tednih. V tisti tvoji Stari zavezi." "Pa res," je na kratko odgovoril Urban. On je bil priročnikov in revij, ki jih dala Mojca, vesel bolj zato, ker mu jih ne bo potrebno kupovati. Še vedno ga je bolel strošek za voziček. Urša in Urban sta se zatopila v pridobljeno literaturo. Mojca je to takoj opazila, se opravičila in šla v kopalnico postorit neki gospodinjski opravek. Ob dveh otrocih pogosto zmanjkuje časa za gospodinjstvo in včasih moraš biti slab gostitelj, če ne želiš ponoči likati. S prebiranjem sta si starša ustvarila dodaten vtis o tem, kaj vse ju še čaka v prihodnosti. Urbanu so bile zadeve čedalje bolj všeč, saj je literatura opisovala tudi razne igre z žogo, ki so bile videti kot prave. Sam ni bil spreten z žogo, zato je to hotel popraviti pri sinu. Uršo pa so pričenjale stvari skrbeti. Prelistala je do poglavja o nesrečah. "Poglej Urban, tukaj je poglavje o nesrečah." "Eh, raje ne beri tega, Urša," je Urban zaslutil, da bi to poglavje utegnilo slabo vplivati na skrbno mamico. "Kako ne? Poglej, tukaj so nasveti, kaj storiti, če otroku kosilnica odreže noge." "Pa kje mu bo v Štepanjcu kosilnica odrezala noge? In tudi če bi mu jih, ali boš šla v tem primeru brat priročnik?" "Seveda ne. Zato bova morala takšne stvari vnaprej prebrati in si zapomniti, kako ravnati." "Ojoj," si je mislil Urban in na hitro premetal še ostalo literaturo. Pozorno Uršo, ki je Urbanu gledala pod roke, je zmotil naslov nekega priročnika.

"Mojca," je z začudenjem poklicala, "ta priročnik je do tretjega leta otrokove starosti. Tvoja Naja pa jih še nima tri. Tega mi ne moreš dati, saj ga še rabiš." "Ne, ne rabim," je odgovorila Mojca. "Mamice potrebujemo priročnike toliko časa, da pogruntamo, da jih ne potrebujemo." Urban je bil navdušen. Z Mojco je imel poseben odnos. Pogosto se z njo ni strinjal, a je z njo vseeno rad debatiral, ker je bila vse kaj drugega kot kura. Imela je svoje mnenje in znala ga je zagovarjati, zato jo je imenoval Ženska s stališčem. Mojca je nadaljevala: "Urša, zapomni si, pri otroku se moraš ravnati po svojih občutkih, ne iskati vsega v priročnikih. Še posebej, ko so večji. Predvsem pa ne prelagaj odgovornosti na priročnike. In ne bo se vse, kar je zapisano v priročnikih, zgodilo tvojemu otroku. Starševstvo ni tako krvavo." Urban je z velikim veseljem prikimaval. Mojčine nasvete je dojemal kot oštevanje Urše, kar je z žuganjem s kazalcem še dodatno podkrepil. Mojca je to opazila. Obšel jo je občutek slabe vesti. Tudi zato, ker je polovico obiska namenila opravkom v kopalnici. Urši je predlagala, da se naslednji dan dobita na kavi, kjer bosta udarili kakšen babji čvek. Popraskan do krvi Urša in Urban sta se pogovarjala po telefonu. Urbanu je bil ta prvi jutranji pogovor povsem odveč. V službi je imel veliko dela in prav nič ga ni zanimalo, kaj sta se dan prej zmenili z Mojco. Poleg tega ga je Urša negativno presenetila. Z Mojco sta se dobili na kavi sami. Sami, brez otrok! Pričakoval je, da bo fraj, pa je moral čuvati Aneja. Ta pa se je, kot bi začutil, da je očiju odveč, temu primerno obnašal. Zvečer se mu ni dalo poslušati Urše, ko mu je želela poročati, kaj je izvedela na kavi, a očitno mu je bilo poročilo usojeno. Ko je Urša le povedala, kar je imela povedati, po njenem mnenju je bilo to le najnujnejše, je Urban s težko prikritim olajšanjem odložil slušalko. Posvetiti se je želel svojim številkam. Pa spet telefon. "Anej je čisto do krvi popraskan! Po čelu, po ličkih, še po laseh se je popraskal. Ful je krvav. Revček. Zakaj mu nisi včeraj postrigel nohtov?" se je Urša drla v slušalko. "Pa saj mi nisi naročila," se je branil Urban. "Pa bi ja lahko videl, da ima dolge nohtke. A moram jaz res misliti na vse?" je Urša izdavila stavek, ki ga mlade mamice zelo pogosto uporabljajo. Urban ni imel živcev, da bi ravnal z Uršo v rokavicah: "Kaj sem jaz kriv, da čvekaš po telefonu in mi razlagaš, kaj nepomembnega ti je včeraj povedala Mojca. Medtem pa se ti otrok do krvi popraska." Urša ni odgovorila. Molčala je. To je bil za Urbana glasen, nevzdržen molk, zato je vprašal: "Kaj naj zdaj naredim? A naj pridem domov?" Urša je pomolčala še nekaj trenutkov, da je s tem poudarila stopnjo svoje užaljenosti, nato pa le dejala: "Ni ti treba zdaj domov. Samo popoldne prej zaključi." Urbanu se je dan v službi zelo vlekel. Ni in ni se zmogel skoncentrirati. Takoj ko je bilo mogoče, se je odpravil domov. Ves čas ga je stiskala predstava okrvavljenega Aneja. Prikazovale so se mu tiste grozne slike iz televizijskih poročil. Ko je prišel domov, je Anej spal. Previdno je stopil do posteljice in ga pogledal. Aaa! Tri, štiri praske. Urša zganja takšno paniko zaradi nekaj prask! Razmišljal je, kaj naj reče. Urša je opazila Urbanovo presenečenje: "A boš zdaj rekel, da ni ful popraskan?" "Meni se ne zdi." "Ti nisi resen, čisto krvav je bil. Poglej, tu ima ful globoko prasko. Le kdaj se mu bo zacelila, revčku?" Medtem se je Anej zbudil. Globoko je zazehal, pogledal svoja starša in se nasmehnil. Urban je želel vse skupaj pozabiti, zato je predlagal: "Pojdimo malo ven!" "A s popraskanim otrokom bi šel ven?" je zatežila Urša. "Ja. Lahko pa grem tudi sam, če je ti nerodno, da je tvoj otrok popraskan." Urša je stopila do okna in pogledala ven. Nemudoma se je odločila: "Ne, s tabo grem. Spodaj na klopci sedi Aleš. Bogve kakšne neumnosti mu boš nakvasil, če boš sam."

Odšli so ven. "Zdravo, kaj dogaja?" se je Aleš razveselil mlade družinice. "Nič. Anej se nama je malo popraskal. To je danes top tema," je Urban pohitel z odgovorom. "Urbanu se to ne zdi nič takega. On vse minimizira. Zanj je to vse žensko pretiravanje," je izbruhnilo iz Urše. Aleš je vstal, da si ogleda tega težkega ranjenca Aneja. Urša ga je takoj opozorila na tisto strašno, globoko prasko. Nato sta Urban in Urša utihnila. Čakala sta na razsodbo. "Meni je vse jasno," je začel Aleš in nadaljeval: "Uršo dajejo geni Praurše." "Bravo, stari. Urša je čudna, saj sem to vedel, četudi nisem psiholog," si je zadovoljno mislil Urban in z veseljem poslušal Aleša, ki je nadaljeval: "V srednjem veku, in to je samo kakšnih 20, 25 generacij nazaj, so ljudje živeli brez kanalizacije, v neposredni bližini domačih živali in njihovih izločkov. Če se je takrat otrok popraskal, je bilo to zanj nevarno. Muhe in podobna golazen so prinesle bakterije iz bližnjih odplak in otrok se je zlahka s čim okužil. Hkrati pa ni bilo nobenih zdravil, cepljenj, pediatričnih pregledov in podobnega. Popraskan otrok je bil zato v resni nevarnosti. Danes je vse drugače. Človeštvo je v teh nekaj stoletjih strašno hitro napredovalo na vseh področjih. Le geni se počasi prilagajajo. Urša še vedno razmišlja kot Praurša. Ta je bila nekoč zaradi prask upravičeno zelo zaskrbljena." Urša in Urban nista odgovorila. Molče sta nadaljevala sprehod in premlevala Aleševo razlago. Urban se je nagibal k temu, da se strinja z razlago, Urša pa, da se ne. Ker sta že bila rahlo skregana, sta ugotovitve raje obdržala zase. Bolezni Starši majhnih otrok ves čas odgovarjajo na dve vprašanji: "Kako pa kaj spite?" in "Ali ste kaj bolni?" Razlika med vprašanjema je, ne glede na to, ali sta slovnično v množini ali ne, da se prvo nanaša na vse družinske člane, drugo pa samo na otroka. Urban je bil zelo dovzeten za bolezni. Vedno je kaj staknil, če je kje pihalo ali če je kdo smrkal. Pričakoval je, da bo ob bolnem dojenčku tudi sam zbolel, zato se je zanašal na Uršo. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Prišla je pomlad in z njo lepi dnevi, a Urša je čez noč zbolela. Nič posebnega. Glavobol in vročina. Urban je sklenil ostati doma, saj ni upal pustiti Urše same z dojenčkom. Poklical je svojega osebnega zdravnika. Zaradi odgovora, ki ga je dobil, je tudi njemu je postalo vroče. Tudi on je fasal glavobol. Ne morete vzeti bolniške, če je mati otroka na porodniškem dopustu! Mati naj gre k svojemu zdravniku, potem se z ustrezno dokumentacijo oglasite pri nas in bomo videli, kaj je mogoče storiti. V bistvu je naša država prijazna in marsikaj nudi mladim staršem, včasih pa res razočara. Če bi zbolel Urban, se ne bi dosti poznalo. Kadar zboli moški, leži bolan, sicer pa leži zdrav. Tako pa je moral prevzeti vso skrb za Aneja. Že ob desetih dopoldne je bil utrujen, zato je sklenil poklicati na pomoč mamo. Napaka. Babica bi morala vedeti vsaj en teden prej, sicer ne more priti. Odzivni čas Urbanove mame je pač en teden. Bo pa poslej vsa v skrbeh. Magde sploh ni imelo smisla klicati. Če bi prišla ona, bi imeli z njo več dela kot koristi. Urban je, vdan v usodo, da bo moral zdržati dan ali dva, odložil slušalko in pogledal Aneja. Hudiča, spet je bil ves popraskan. "Pa kaj se ta otrok praska vedno, ko se starša pogovarjata po telefonu?" si je mislil. Ker je vedel, da tega Urši ni mogoče prikriti, ji je skrušeno priznal: "Ti, Urša, tamali se je spet popraskal!" "Pa saj sem mu postrigla nohtke," se je začudila Urša. "Aha, tukaj je en majhen špiček," je bil Urban ponosen na svoje odkritje. "A mu ga odrežem?" "Ne, najprej očisti praskice. A boš zmogel?" "Ja," je na kratko odgovoril Urban, ob tem pa si mislil: "Je res tak problem obrisati te tri praskice?" Ponosen nase, ker se je spomnil, da so potrebne stvari v zgornjem predalu previjalne mize in mu ni treba spraševati Urše, je odprl predal. V njem pa zagledal tisoč in eno reč. Katero gazico naj uporabi? Veliko ali malo? Mehko ali trdo? Morda raje vato, ali pa morda robček?

Pa vse je bilo še originalno zapakirano, ali se sploh splača načenjati stvari? Ni kaj, odločiti se je bilo potrebno. Odprl je največji paket. "To bo še najmanj narobe," si je mislil. "Urša pravi, da so praske velike rane. Tega se ne da rešiti z majhnim koščkom vatice." Urša je bila zadovoljna z oskrbo malega ranjenca. Urban pa se je lotil naslednjega podviga: kosila. Čeprav je veliko bolje kuhal kot Urša, je sklenil, da se na ta izredni dan ni pametno matrati. Urša ni imela apetita, zato ji je pripravil le juhico. Iz vrečke, se razume. Zase je naročil pico in ko je bila dostavljena, je odnesel Aneja na dojenje, da je imel mir pri hrani. Tako to naredijo očki, mamica bi, če bi bila zgodba obrnjena, zagotovo jedla mrzlo pico. Po kosilu so šli spat. Vsi. Za dve uri. Če popoldne vsa družina spi dve uri, je dan rešen. Ura se kar naenkrat premakne v večer. Urban se je zadovoljen domislil predelave znanega pregovora. Stari rek "Izkoristi dan" je predelal v "Naj mine dan". Urša se je že naslednje jutro veliko bolje počutila. Itak. Mati si ne more privoščiti biti bolna. Že en dan je luksuz. Urban se je z veseljem odpravil v službo. Tajnica je bila presenečena, da se je pojavil. V petek!? Kaj je tu presenetljivega, Urbanu ni bilo jasno. Odkar je postal oči, se je včasih po kakšnem vikendu veselil celo ponedeljka. Teta – mačeha Evrobirokrati v Bruslju izdatno praznujejo veliko noč. Tako je Petra prvič, odkar je postala teta, prišla v Slovenijo. Slučaj je hotel, da se je oglasila, ravno ko se je Urša odpravila v lekarno in je bil Urban doma sam z Anejem. Obisk lekarne v Štepanjcu pa ni kratek opravek. Lekarnar se vsaki stranki posveti, pa če ta to želi ali ne. In nekatere stranke si to želijo. Tako lahko čakaš petnajst minut, pa čeprav si drugi v vrsti. V tej lekarni ni naglice, gibi lekarnarja so v "slow motionu" in tudi njegove besede kakor da počasneje potujejo po zraku. Anej je spal. Nekateri otroci imajo res talent, da podnevi slabo spijo, kadar pa spijo, je to v neprimernem času. Urša se je matrala pol ure, da je Aneja uspavala, zato mu je pred odhodom zabičala, naj pazi, da se mali ne zbudi. Urban je Petro povabil v dnevno sobo. Pred tem sta za hipec postala na vratih v spalnico, da je teta od daleč pogledala svojega nečaka. Anej je Urbanu zelo manjkal, saj mu pogovor s Petro ni in ni stekel. Stekel pa mu ni zato, ker je buljil v Petro, hkrati pa se je moral še truditi, da to ne bi bilo preveč očitno. Kako naj bi se ob tem še pogovarjal? Urban pač ni bil tako samozavesten kot njegov prijatelj Igor. Ta je na sprehodu s svojo punco pogovor z njo prekinil, če ga je mimoidoča sprehajalka pritegnila, si jo ogledal, potem pa punco mirno vprašal, kje sta s pogovorom ostala. "In kaj je še novega poleg Aneja?" je Petra končno prekinila že malo predolgo tišino. "Nič. Odločil sem se, da tematiko, ki jo bo moja knjiga s pregovori obravnavala, razširim še na starševstvo," je odgovoril Urban. "O, še vedno si tak sanjač! Pa boš te sanje res uresničil, ali boš vse življenje samo fantaziral?" "Ko bi vedela, o čem še fantaziram! Ali pa morda veš in me provociraš," si je mislil Urban, rekel pa le: "Morda." "Da ne boš kot tisti stari pijančki, ki gredo v bar in si ogledujejo kelnarce. Tudi oni imajo polno idej, kaj bi, a ostanejo zgolj pri idejah." Urban se je kislo nasmehnil. Petra ga je ponovno prevzela. Po glavi so se mu motale razne misli. "Recimo, da se sedaj Petra zlomi in mi objokana skoči v objem ter začne hlipati, kako me ljubi, kako me je in kako me bo vedno ljubila. Kaj na naredim? Naj zapustim Uršo in sem s Petro? Kaj bo potem Petra Aneju? Teta in mačeha obenem. In bosta mama in mačeha imeli iste starše. Ha, Magde se s tem ne znebim! Sranje, podvojim jo. Potem bi bila mati bivše in mati sedanje. Recimo, da imava s Petro otroka. Ta bi bil Anejev polbrat in bratranec. Koliko bosta morala biti stara, da bosta to razumela? Ni kaj, zdaj je konec. Zabit je zadnji žebelj v

krsto mojih čudnih fantazij." "Nekam utrujen se mi zdiš. Danes si pa ful tiho," je Petra prekinila Urbanovo razmišljanje. Urban je odmaknil pogled s Petre in vprašal prvo stvar, ki mu je prišla na misel: "Imaš zdaj kakšnega tipa tam v Bruslju?" "Mmm, ne," je z nekim čudnim, morda malce namigujočim glasom odgovorila Petra. Urban si ni mogel pomagati, da si ne bi spet predstavljal tiste krste in kako zadnji žebelj malo leze nazaj ven. Lekarnar je končno "izpustil" Uršo. Pritekla je domov. Usedla se je na kavč k Petri. Bili sta tako veseli. Smejali sta se. Urban je končno imel mir za svoje misli in opazovanje. Primerjal ju je z moškimi očmi. No, pa saj ni bilo takšne razlike. Obe sta se mu zdeli lepi. Urša res ni bila zrihtana, a je izžarevala novo lepoto, ki jo je dobila z Anejem. Zadovoljna mlada mamica je vedno lepa. Pa še boljše joške ima, čeprav le začasno. Polivamo "A vaš tudi poliva?" "Ne. Mi ga zalivamo." Starševstvo okrepi besedni zaklad. Mladi starši glagola "polivati" in "zalivati" v prvem letu otrokovega življenja pogosto uporabljajo, a v drugačne namene, kot je sicer v navadi. Po štirih mesecih povsem neproblematičnega dojenja je Anej pričel obilno polivati. Pričetek je bil za Urbana zelo dramatičen. V šoli za starše svetujejo, da je podiranje kupčka očkovo opravilo. Urban je to rad počel, saj je bil pri tem uspešnejši od Urše, pa nobenih neprijetnosti ni bilo do tega dne. Urban je nič hudega sluteč dvignil podojenega Aneja, da bi podrla kupček. Pleničko iz blaga si je malomarno zavihtel čez ramo, saj ni bila nikoli res potrebna. Takoj ko je Aneja približal rami, pa je ta v velikanskem loku izbruhal vso vsebino. Polovica neprebavljenega mleka je stekla Urbanu za vrat in po majici navzdol, druga polovica na posteljo, en odstotek pa na pleničko. "AAHH!" je na ves glas zakričal Urban, saj se mu je to silno gabilo. "Ja kaj pa je?" ga je začudeno vprašala Urša. "Veeee," se je takoj pričel dreti Anej, saj ga je prestrašilo Urbanovo kričanje. "Pokozlal me je! Fuj. Groza. Drži ga. Kaj naj zdaj naredim?" je ječal Urban. "Pa kaj se tako dereš? Kaj je s tabo? Polil te je. Revček se je tvojega dretja tako ustrašil, da zdaj joka." "Zdaj je pa on revček. Čisto me je pokozlal, poglej. Šit. Še po postelji je šlo. Pa ravno tu, kjer jaz spim. Kje bom pa zdaj spal? Oooo." "Daj mir! Joj, upam, da ni kaj narobe z njim. Še ni nikoli polival. A si ga danes kako drugače prijel?" "Saj ni važno, jaz ne bom več podiral tega blesavega kupčka." Urša je postala slabe volje. Zaskrbelo jo je, da bo Anej pričel polivati in Urban ji je šel strašno na živce, ker je zganjal takšen cirkus okoli tega, da je šlo nekaj po njem. Vzela je Aneja v naročje in ga popestovala. Ko se ji je zdel pomirjen, je z njim v naročju odšla do računalnika. Na forumih je preverila, kaj je moč storiti, če otrok poliva. Našla je štiri nasvete in jih na glas prebrala Urbanu: "Počasnejše hranjenje, manjši in pogostejši obroki, drugačni položaji dojenja, večkratno podiranje kupčka." Urban je zadovoljno prikimaval do zadnje točke. Ta mu ni dala miru. "A ne bi ukinili podiranja kupčka?" je predlagal. "Ne," je odločno odgovorila Urša in se poglobila v tematiko "Dojenje & Polivanje". Tečen oči Anej je naslednji dan že pri prvem dojenju spet polival. Urbana je to spravilo v slabo voljo. Bila je sobota in dobil je občutek, da so težave z Anejem ravno takrat, ko je vikend. Urša je bila, nasprotno od Urbana, glede polivanja presenetljivo mirna. Polivanje je ni vrglo iz 54

tira, saj je ocenila, da Anej ne poliva velikih količin. Sicer tudi Urbana ni skrbelo zaradi Aneja. Njegova težava je bila v tem, da se mu je vse skupaj zelo gabilo. "Kdaj boš pa nehala dojiti? Darja je rekla, da pri petih mesecih. To bo kmalu," se je Urban na povsem nepravi način lotil reševanja zanj velikega problema. "Joj, Urban," se je nasmehnila Urša in nadaljevala: "Tebe pa res mori, da je Anej polivanček. Pri petih mesecih bo Darja pričela z dodajanjem druge hrane. Takrat ne bo nehala dojiti. Pa saj vse to že veš." "Kako glup izraz – polivanček. Zakaj ni raje kar pujsek? No, kdaj boš pričela z dodajanjem druge hrane?" je s poudarkom na zadnjih treh besedah vprašal Urban. "Ne vem še. Dojil se bo pa vsaj eno leto. Jaz nisem kot Darja, ki želi pri desetih mesecih nehati. Naj se doji, kolikor dolgo mu paše." "Tudi če bo še naprej kozlal po meni?" "Pa kaj ti je? Upam, da bo nehal, revček!" "A on je revček? Nažre se tako, da kozla po meni, potem pa je revček. Če se pa jaz napijem in samo omenim, da mi je slabo, je pa vse narobe." "Opa, a je danes naš oči tečen?" "Kaj tečen. Ti imaš dvojna merila. Anej je pohvaljen, če dolgo spi, jaz pa ne. Jesti sme sedemkrat na dan, tudi ponoči, jaz pa ne. Če jaz rignem, sem pujs, njega pa spodbujamo, da riga, in še kozla lahko ob tem." "Jasno, da imam dvojna merila, saj ne morem s tabo ravnati kot z otrokom. Evo, zdaj je tu dokaz, da si moški želite, da vas ženske obravnavamo kot otroke." "Sploh me ne razumeš!" "Seveda te," je z nasmeškom odgovorila Urša. "Nekaj ti manjka. Bova popoldne našla čas. Ni treba biti tečen. Pa saj so ti vsi pravili, da se moraš pripraviti na dejstvo, da mamica po porodu očija ignorira." "Daj, daj, to z ignoriranjem je bulšit. Ti me kar ignoriraj. Ko bom prišel domov, se bom usedel na kavč in gledal televizijo, me boš ignorirala? Ko bom šel ven s prijatelji, me boš ignorirala? Kdaj se bom vrnil, ni važno, če me boš ignorirala. In tako naprej. Moški si želimo biti ignorirani." "Popoldne si ne boš želel biti ignoriran," je še vedno povsem mirno odgovorila Urša in s tem pokazala, da so v starševstvu tudi dnevi, ko komplicira in teži samo oči. Tudi moški kdaj filozofirajo Urban in Dejan sta se srečala pri smeteh. Urban je bil že od nekdaj navdušen nad ločevanjem smeti, Dejan pa je tak postal šele pred kratkim. Odkril je namreč, da je dosledno sortiranje smeti pred zabojniki priložnost, da kar največ časa preživi zunaj, stran od žene in otroka, nato pa je za to dejanje še pohvaljen. Ura je bila šele sedem zjutraj, zato sta bila presenečena, da sta se srečala pred zabojniki. Ravno sta želela načeti pogovor na to temo, ko se je očitno z nekega žura pripeljal Aleš. Iz avta je stopil ves utrujen, radovednima očkoma dal vedeti, da nima energije za pogovor z njima in se odpravil domov. Očka sta razočarana gledala za njim, saj bi jima prav prišel pogovor na temo žuriranja. Bila sta namreč povsem out. Dejan se je obrnil k Urbanu in potarnal: "Joj, kako fajn je Alešu. Pride domov in se lahko v miru uleže in naspi. Nikoli ga ne pričakata tečen otrok in utrujena mamica, ki mislita, da je višek njune potrpežljivosti, ko prideš domov, že to, da ti dovolita, da se preoblečeš in uščiješ." Urban je pogledal Dejana in spustil eno filozofsko: "Ampak njega vedno pričakajo zaklenjena vrata. Sam je. Njegov dom je vedno zaklenjen. Sploh ne ve, kako je vstopiti v lastnem dom skozi odklenjena vrata."

"Prav imaš. Dom in družina sta največ, kar človek potrebuje. Potem pa še delo in denar. A ti sploh veš, da so vse pomembne stvari v življenju na črko D? Dom, družina, delo, denar." Urban se je nasmehnil in nadaljeval niz: "Pa Dejan, Darja in Delta tudi." Dejan se je nad tem nadaljevanjem D-jev zamislil. Filozofsko iniciativo pa je prevzel Urban: "A si opazil, da imaš sedaj tretjo čustveno vez v življenju?" "Ne, kaj je zdaj to?" je bil radoveden Dejan. "Prva čustvena vez je tista s starši, druga je tista z žensko, tretja pa je ta z otrokom," je ponosno razložil Urban. "Pa res, na to pa nisem pomislil." "Ja, in te čustveni vezi je potrebno pravilno razporediti. Najbolje čim bolj narazen, na način, kot ima razporejene noge stol s tremi nogami. Se spomniš fizike, ko smo se učili, da če togo telo vpneš v tri točke, telo stoji, če niso točke preblizu skupaj ali če niso na isti premici? "Ja, ja," je odgovoril Dejan, ki mu je šlo to filozofiranje že čez mejo, "Greva nazaj? Mislim, da sva za oddajo smeti že nenavadno dolgo časa zunaj." Urban se je strinjal: "Greva. Pojdi z mano." In odhlačala sta domov, skozi odklenjena vrata vsak k svoji drugi in tretji čustveni vezi. Gremo za 1. maj na morje Urša se je vedno razburjala, če je kdo trdil, da imajo učitelji poleti obilico prostega časa. Takoj je pričela razlagati o dejavnostih ob zaključku šolskega leta, pa o popravnih izpitih, pa o pripravah na novo šolsko leto. Poudarjala je tudi, da učitelji nimajo možnosti letovanja v predsezoni in posezoni, junija in septembra, ko zna biti na morju najlepše. Porodniška je bila enkratna priložnost, da gre učiteljica na morje zunaj glavne turistične sezone. Anej je prvič videl morje za prvomajske počitnice, ko je šla mlada družina za teden dni v Umag. Mnogi starši padejo na zavajajočo ugodnost, da ima otrok do drugega leta starosti v hotelu vse zastonj. Jasno, da ima vse zastonj. Je in pije pri mamici. Spi pa pri starših. Kaj pa bi tukaj lahko zakasirali? Urban in Urša sta v polni rolerski opremi in z Anejem, ki je pridno spal v vozičku, sedela v eni od slaščičarn na poti med Katorom in Umagom. Opazovala sta mimoidoče. Tisti, ki so bili na kolesih, rolerjih, skirojih ali pa so tekli, so bili Slovenci. Tisti, ki so se sprehajali z lahkotnim korakom, pa Italijani. Drugih ni bilo. Nato se je njun pogovor začel vrteti okoli "poletnega" morja. "Jaz bi junija prišla kar sem. V isti hotel," je bila nad Umagom navdušena Urša. "Hm, a ne bi zdaj, ko imava otroka, nabavila kamp opreme? Otroci v kampih tako uživajo. Lahko gremo kampirat na kakšen otok," je Urban poskusil prepričati Uršo. "A si nor? V kampih bo vse na hojladri." "Kaj na hojladri? Malo bomo improvizirali, pa bo," je Urban še vedno vztrajal pri svojem. "Ne maram improvizacije. Improvizirajo tisti, ki se jim zadev ne ljubi v redu zrihtati." "Ni res. Improvizirajo tisti, ki ne komplicirajo, da morajo imeti vse tipi-top," je odvrnil Urban. Urša je zaznala, da ta pogovor vodi v spor, zato je z mirnim tonom dejala: "Morda bi pa šli v apartma." "Kaj pa vem?" je bil skeptičen Urban. "Mi smo hodili v apartmaje. Pa je moja mama tam garala ko' črnc. Najprej jo je motila vsa možna umazanija, zato je prvi dan naredila generalko. Še okna je pomila. In vse stvari je prinesla s seboj. Svojo posodo, svoj pribor, svoj kuhalnik. Zadnji dan pa je pomila tudi apartmajsko posodo in pribor, pa zdrgnila pečico in druge stvari, ki jih sploh nismo uporabljali. Da ja ne bi kdo mislil, da smo mi pustili tako umazano." "Saj veš, da jaz nisem takšna," se je nasmehnila Urša. Nekaj časa sta molčala. Nato je spet spregovorila Urša: "Samo to vem, da gremo v Umag. Se strinjaš, a ne? Navsezadnje je od tu blizu do izolske bolnice. Saj veš, da je najin Anej nagnjen

k nesrečam." "No, dobro. Prav. K nesrečam je pa nagnjen s tvojo pomočjo," je Urban zbodel Uršo, ki pa na to ni reagirala. Zvito je nadaljevala. "Ampak to bi pa res lahko izkoristili, da imajo otroci do drugega leta starosti hotel zastonj. Ta ugodnost velja za dve poletji. Potem ko bo star več kot dve leti, pa se lahko odločiva za kaj drugega." "No, dobro. Prav," se je spet strinjal Urban, ki je vedno padel na finto šparanja. "Bomo junija prišli kar sem v isti hotel, kot sem že na začetku predlagala," si je vsa zadovoljna

mislila Urša.