UPORABA ULTRAZVOKA V LOGOPEDIJIpefprints.pef.uni-lj.si/3077/1/MAG_končna_oblika.pdf · Tistega dne se zaveš, da je nekaj končano, in odtlej dalje greš odrasel v neznano. A če

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Logopedija in surdopedagogika

Anja Onuk

UPORABA ULTRAZVOKA V LOGOPEDIJI

Magistrsko delo

Ljubljana, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Logopedija in surdopedagogika

Anja Onuk

UPORABA ULTRAZVOKA V LOGOPEDIJI

Magistrsko delo

Mentor: doc. dr. Martina Ozbič

Ljubljana, 2015

Tistega dne se zaveš, da je nekaj končano,

in odtlej dalje greš odrasel v neznano. A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.

(Tone Pavček)

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem Vsem, ki ste z menoj kadarkoli in na svoj način prehodili del

poti do zaključka študija.

Hvala mentorici, doc. dr. Martini Ozbič, za idejni navdih, podporo, strokovno pomoč,

usmerjanje in čas, ki ga je namenila nastajanju in izboljšanju mojega dela.

Hvala prof. dr. Barbari May Bernhardt za vse nasvete in odgovore na moja vprašanja,

za pomoč pri iskanju literature in za dragocene izkušnje iz prakse, ki jih je velikodušno

delila z menoj.

Hvala prof. Veroniki Kotnik, ki je izboljšala jezikovno plat dela ter prof. Ivanki Stopar za

pomoč pri prevodu povzetka.

Hvala družini, staršem, dedku in babici, ki so me v času študija finančno podprli, mi

stali ob strani ter me s svojim zgledom, dejanji in besedami spodbujali, ne samo tekom

študija, temveč na vsakem koraku skozi življenje. Hvala za vso skrb, potrpežljivost in

razumevanje.

Hvala sošolkam in prijateljem, ker ste verjeli vame tudi takrat, ko sem sama najbolj

dvomila. Hvala za vso podporo, spodbudne besede, nasvete, rešitve in topla dejanja,

s katerimi ste vsak dan lepšali in bogatili moja študentska leta, ki mi bodo, vsem

vzponom in padcem navkljub, zaradi vseh vas ostala v lepem spominu!

Anja Onuk

POVZETEK

V magistrski nalogi so zbrane in predstavljene možnosti uporabe ultrazvoka v

logopediji, na področju diagnostike in terapije. Za učinkovito upravljanje z ultrazvokom

je potrebno dobro poznati ultrazvočno anatomijo oz. spremembe struktur govornih

organov ter spremembe njihovega delovanja, fizikalne zakonitosti ultrazvoka in

ultrazvočno napravo. Uvodoma so v nalogi opisane anatomske značilnosti aktivnih in

pasivnih organov, vključenih v govorno produkcijo, ki jih lahko opazujemo z

ultrazvokom. V nadaljevanju se naloga osredotoča na razvoj in razpoložljivost metod

slikovnega prikaza, s katerimi lahko prikažemo celoten jezik in ostale artikulatorje, s

poudarkom na ultrazvoku. Opisana je zgodovina in razvoj ultrazvočnega aparata ter

fizikalne, tehnične in medicinske lastnosti ultrazvoka. Cilj magistrske naloge je

raziskati, kje lahko znotraj logopedske diagnostike in terapije uporabimo ultrazvok,

katere informacije nam nudi ultrazvočna slika, kakšen je postopek uporabe ultrazvoka

in katere so prednosti, slabosti in morebitne ovire. Magistrsko delo v zaključku ponuja

pregled strokovnih besedil in poročil o raziskavah, v katerih je bil uporabljen ultrazvok,

ki poročajo o potencialnih možnostih in učinkovitosti uporabe te metode na različnih

področjih znotraj logopedije, ter nakazuje smernice dela in izobraževanja logopedov in

študentov na tem področju.

KLJUČNE BESEDE

Logopedija, ultrazvok, terapija, diagnostika, artikulacija, vidna povratna informacija

ABSTRACT

In this Thesis the possibilities of using ultrasound in speech and language therapy in

the field of diagnostics and therapy are summarized and presented. In order to reach

the effective management of the ultrasound we have to be familiar with the ultrasound

anatomy or changes of the speech organs structure and operational changes, physical

principles of ultrasound and ultrasonic device. In the introduction the anatomical

characteristics of active and passive organs involved in speech production, which can

be observed by ultrasound, are described. In the following pages of this Thesis, we

focused on the development and availability of means of image display, which can

show the whole tongue and the rest of the articulator, with a focus on ultrasound. The

history and development of an ultrasound machine as well as the physical, technical

and medical characteristics of ultrasound are described. The objective of the master's

thesis is to explore where within the speech diagnostics and therapy we can use

ultrasound, which information are obtained by an ultrasound image, what is the

procedure for the use of ultrasound and what are its strengths, weaknesses and

potential obstacles. Master's Thesis in conclusion provides an overview of technical

texts and research reports in which ultrasound was used to investigate the potential

possibilities and effectiveness of this method in various areas within the Speech

Pathology and indicates directions of work and education of speech therapists and

students in this field.

KEYWORDS

Speech and language therapy, ultrasound, therapy, diagnostics, articulation, visual

feedback

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ................................................................................................................... 1

2. ANATOMIJA IN DELOVANJE ORGANOV, KI SODELUJEJO PRI NASTANKU IN OBLIKOVANJU GLASU ............................................................................................. 5

2.1. Obrazni del lobanje ........................................................................................ 6

2.2. Ustna votlina .................................................................................................. 7

2.3. Jezik .............................................................................................................. 9

2.4. Vrat .............................................................................................................. 10

2.5. Golt .............................................................................................................. 10

2.6. Žrelo ............................................................................................................ 10

2.7. Grlo .............................................................................................................. 11

2.8. Glasilke ........................................................................................................ 13

3. FIZIOLOŠKE METODE ZA PREUČEVANJE GOVORA ................................... 15

3.1. Metode merjenja jezično-nebnega dotika .................................................... 16

3.2. Metode spremljanja položaja določene točke .............................................. 16

3.3. Metode slikovnega prikaza .......................................................................... 17

4. ULTRAZVOK ..................................................................................................... 19

4.1. Zgodovina in razvoj ultrazvočnih aparatov .................................................. 19

4.2. Razvoj ultrazvočne terminologije ................................................................. 21

5. FIZIKALNE OSNOVE ULTRAZVOKA ................................................................ 23

6. ZGRADBA IN DELOVANJE ULTRAZVOKA ...................................................... 25

6.1. Ultrazvočni aparat ........................................................................................ 25

6.2. Rokovanje z ultrazvočno sondo ................................................................... 26

6.3. Proizvajanje ultrazvočnega valovanja .......................................................... 28

6.4. Lastnosti pri potovanju ultrazvočnega valovanja skozi snovi ....................... 29

6.5. Vrste prikazov ultrazvočnega signala .......................................................... 33

7. ORIENTACIJA, SMER, POLOŽAJ IN ANATOMSKE RAVNINE ........................ 35

8. DVODIMENZIONALNI IN TRODIMENZIONALNI ULTRAZVOK V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI .......................................................................................... 39

8.1. Dvodimenzionalni ultrazvok v logopediji ...................................................... 39

8.2. Trodimenzionalni ultrazvok v logopediji ....................................................... 40

9. UPORABA ULTRAZVOKA V LOGOPEDIJI ....................................................... 42

9.1. Zgodovinski pregled .................................................................................... 42

9.2. Področja uporabe ultrazvoka v logopediji .................................................... 44

9.3. Primer uporabe dvodimenzionalnega ultrazvoka v govorni terapiji .............. 57

9.4. Tehnike obravnave za različne glasovne razrede ....................................... 58

9.4.1. Velarni in alveolarni glasovi ................................................................... 59

9.4.2. Sibilanti in afrikati (sičniki, šumniki in zlitniki) ........................................ 59

9.4.3. Samoglasniki ......................................................................................... 60

9.5. Govorna terapija s pomočjo vizualne povratne informacije ......................... 60

10. PREDNOSTI ULTRAZVOKA .......................................................................... 63

11. POMANJKLJIVOSTI IN TEHNIČNI IZZIVI ULTRAZVOKA KOT METODE ZA RAZISKOVANJE NA PODROČJU LOGOPEDIJE ................................................... 65

12. ZDRAVSTVENA VARNOST PREISKOVANCEV PRI ULTRAZVOČNIH PREISKAVAH ........................................................................................................... 68

13. IZOBRAŽEVANJE IN USPOSOBLJENOST ZA DELO Z ULTRAZVOKOM ... 69

13.1. Primer dobre prakse ................................................................................. 70

13.2. Spletne strani in projekti ........................................................................... 72

13.2.1. Ultrasound in speech training ................................................................ 72

13.2.2. Seeing speech ...................................................................................... 72

13.2.3. Ultrasound Visual Feedback - Haskins Laboratories ............................ 73

13.2.4. IPA Phonetics for iPhone and iPad ....................................................... 73

13.2.5. Ultrafest................................................................................................. 74

14. ULTRAZVOČNA TEHNOLOGIJA IN RAČUNALNIŠKI PROGRAMI ZA ANALIZO ULTRAZVOČNIH POSNETKOV .............................................................. 75

14.1. Ultrazvočne naprave ................................................................................ 75

14.2. Računalniški programi .............................................................................. 78

14.2.1. The Ultrasonographic Contour Analyzer for Tongue Surfaces (Ultra-CATS) 79

14.2.2. SeeMore ultrasound imaging software – INTERSON ........................... 80

14.2.3. Articulate Assistant Advanced ............................................................... 81

14.2.4. EdgeTrak Automatic Contour Tracking (EdgeTrak System) ................. 81

14.2.5. Ultrax: Real-time tongue tracking for speech therapy ........................... 82

15. ZAKLJUČEK ................................................................................................... 83

16. LITERATURA ................................................................................................. 87

17. PRILOGE ........................................................................................................ 98

17.1. Delovni list za laboratorijsko vajo ............................................................. 98

KAZALO SLIK

Slika 1: Vokalni trakt in ustna votlina (Gick in sod., 2013) ...................................................... 5

Slika 2: Elementi čeljustnega sklepa na sagitalnem prerezu (Dolinar, 2015) ......................... 7

Slika 3: Manipuliranje z ultrazvočno sondo (Ihnatsenka in Boezaart, 2010) ..........................27

Slika 4: Nastanek ultrazvočne slike (Trush in Hartshorne, 2005) ..........................................29

Slika 5: Odboj in lom valovanja (Trush in Hartshorne, 2005) ................................................32

Slika 6: A in B prikaz (Flis in sod., 2009)...............................................................................34

Slika 7: Tri glavne anatomske ravnine in osi telesa glede na standardno anatomsko lego

(Mcminn in Hutchings, 1995) ................................................................................................35

Slika 8: Opredelitev telesnih delov in/ali organov glede na različne telesne ravnine (Dolinar,

2015) ....................................................................................................................................37

Slika 9: Koronalni ultrazvočni posnetek jezičnega žleba pri odrasli osebi med izgovarjavo

glasu /s/ (Bernhardt in sod., 2005) ........................................................................................38

Slika 10: 3D prikaz jezika (Bressmann in sod., 2005) ...........................................................41

Slika 11: Ultrazvočni posnetek glasov /k/ (A), /t/ (B), /s/ (C) in /u/ (D) (Bernhardt in sod.,

2005) ....................................................................................................................................44

Slika 12: IPA aplikacija (UVic, 2015) .....................................................................................73

Slika 13: Ultra-CATS, posnetek zaslona (Bressmann in sod., 2010) .....................................79

Slika 14: Interson USB Imaging računalniški program in sonda (Interson, 2015) ..................80

Slika 15: Označevanje linije jezika s programom Edge Track (University of Maryland, 2015)

.............................................................................................................................................81

KAZALO TABEL

Tabela 1: Hitrost zvoka skozi različne snovi v telesu (Trush in Hartshorne, 2005) ................24

Tabela 2: Razmerje med akustičnima upornostma posameznih tkiv in slabitveni koeficienti za

različna tkiva (Trush in Hartshorne, 2005) ............................................................................31

Tabela 3: Anatomske ravnine (Flis in sod., 2009) .................................................................36

Tabela 4: Smer in položaj (Flis in sod., 2009) .......................................................................36

Tabela 5: Področja uporabe ultrazvoka v logopediji ..............................................................51

Tabela 6: Primer dobre prakse .............................................................................................71

Tabela 7: Ultrazvočne naprave in proizvajalci .......................................................................75

Tabela 8: Univerzitetni ultrazvočni laboratoriji .......................................................................79

Onuk, A. (2015). Uporaba ultrazvoka v logopediji. Magistrsko delo.

1

1. UVOD

V novejšem času v medicini digitalni radiološki aparati, kot so diagnostični ultrazvok,

računalniška tomografija, magnetna resonanca, digitalna angiografija, digitalna

luminiscentna radiografija in digitalni ravni matrični detektorji, vse bolj zamenjujejo

klasične analogne rentgenske naprave (Brkljajčić, 2002). Te metode se vse bolj

uporabljajo tudi pri proučevanju produkcije govora in služijo kot laboratorijske metode

pri novih logopedskih raziskavah.

Direktne metode slikovnega prikaza so instrumentalne metode, ki omogočajo

snemanje vizualnega prikaza človeškega telesa in posameznih organov, predvsem v

medicinski diagnostiki, razvite pa so tudi zato, da bi zabeležile gibanje (premike) in

položaj govornih organov, posebej jezika (Stone in sod., 2005). V magistrski nalogi

sem se osredotočila predvsem na ultrazvok, ki se je kot tehnika začel najprej

uporabljati v medicini, raziskave (University of Maryland; School of Dentistry, UBC

School of Audiology and Speech Sciences, Ultrax, Haskins Laboratories idr.) pa

kažejo, da je tudi zelo koristna metoda za preučevanje gibov jezika v logopediji.

Logopedi pri svojem delu uporabljajo različne instrumente in ocenjevalne protokole, ki

so večinoma subjektivne narave. V zadnjih letih pa vse bolj raste zanimanje in

prizadevanje za iskanje novih instrumentov in metod, ki bi podajale natančnejše in bolj

kvantitativne analize, omogočale boljšo zanesljivost zbranih podatkov ter posledično

tudi kvalitetnejšo diagnostiko, terapijo in prognostiko. S pomočjo ultrazvoka skoraj

zagotovo dobimo realno sliko vokalnega trakta ali njegovih delov, ker dopušča

vizualizacijo notranjih mehkih tkiv, ki so vključena v artikulacijo, preiskave pa

minimalno oz. ne vplivajo na naravni govor.

Ultrazvok je visokofrekvenčni zvok s frekvencami, večjimi od 20 kHz. Običajne

vrednosti, uporabljene v medicini, znašajo od 2 do 15 MHz. Frekvence, ki so jih

uporabljali pri raziskovanju govora s poskusi prikaza linije jezika so od 3MHz do

7,5MHz (Stone in sod., 2005). Je vrsta longitudinalnega valovanja, pri katerem delci

znotraj snovi nihajo v isti smeri kot potuje valovanje. Ko ultrazvočno valovanje potuje

po telesu, prehaja skozi različna tkiva. Kadar valovanje preide preko velike gladke

površine med dvema različnima snovema, se del valovanja odbije nazaj do

sprejemnika. Sprejemnik valovanje spremeni nazaj v električni signal, ki ga lahko nato

poljubno ojačamo, analiziramo ali uporabimo za prikazovanje slike na zaslonu (Trush


2

in Hartshorne, 2005). V primeru opazovanja in proučevanja govornih organov je to

površina jezika.

Pomembna prednost ultrazvoka, ki se je kot učinkovita izkazala na področju

logopedije, je biološka povratna zanka (biofeedback). To je biološko načelo, ki ga lahko

izkoriščamo tudi zunaj posameznega organizma in pokaže stanje in položaj govornih

organov v trenutku prikaza. Povratno informacijo določene fiziološke funkcije, ki jo

zaznamo z umetnimi senzoričnimi sistemi in s pomočjo tehnologije, posredujemo nazaj

organizmu. Ta princip lahko učinkovito uporabimo tudi v terapevtske namene v

logopediji, kot oporo motoričnemu učenju in za nadzor terapevtskih postopkov.

Predstavlja možnost, da klientu posredujemo vidno informacijo, ki jo lažje interpretira.

Pridobi potrebne informacije o naravi giba in kako se njegova izvedba razlikuje od ciljne

(Maas in sod., 2008; Ruscello, 1995).

Pri logopedski terapiji lahko vidno povratno informacijo uporabimo kot povratno

informacijo o pravilnem položaju jezika in izvedbi gibov, ki so drugače slabo vidni.

Informacija je predstavljena v realnem času, kar dodatno olajša učenje.

Do sedaj opravljene študije (Adler-Bock, Bernhardt, Gick, in Bacsfalvi, 2007; Bacsfalvi

& Bernhardt, 2011; Bernhardt in sod., 2008; Bernhardt, Gick, Bacsfalvi, in Adler-Bock,

2005; Modha, Bernhardt, Church, in Bacsfalvi, 2008) so pokazale, da uporaba

ultrazvoka učinkovito pomaga pri osebah z okvaro sluha in osebah z dlje časa

trajajočimi in vztrajnimi artikulacijskimi motnjami, kjer druge terapije niso prinesle

vidnega napredka. Osebe so preko povratne zanke, ki jo omogoča ultrazvočna slika,

izboljšale fonetično natančnost, izgovorjavo samoglasnikov, drsnikov, pripornikov in

zlitnikov (Bernhardt in sod., 2005). Preston, Brick in Landi (2013) v svojih študijah

omenjajo učinkovitost uporabe ultrazvoka pri otrocih z razvojno apraksijo govora (v

angleški literaturi se uporablja okrajšava CAS).

Možnosti uporabe ultrazvoka na področju medicine so, glede na napredek znanosti v

zadnjih letih, zelo raznolike in skorajda neomejene. Glede na raziskave omenjenih tujih

avtorjev, se uporaba ultrazvoka vse bolj uveljavlja tudi v logopediji, tako na področju

diagnostike kot tudi v terapevtske namene. Razvoj elektronike je omogočil praktično

uporabnost temeljnih fizikalnih spoznanj, sodobne ultrazvočne naprave pa dajejo

podatke, ki so pred nedavnim veljali za nedostopne. Z razvojem tehnološko

izpopolnjenih naprav, ki so cenovno sprejemljive, postaja ultrazvočna tehnologija


3

dostopna vedno širšemu krogu strokovnjakov na različnih znanstvenih področjih. V

mnogih pogledih je idealno preiskovalno sredstvo, predvsem zaradi izredno majhne

stopnje nevarnosti za preiskovalno tkivo pri pregledih in izredno širokega področja

uporabe.

Ob pridobitvi ustreznega znanja ter zadostnih praktičnih izkušnjah ultrazvok ponuja

tudi številne raziskovalne možnosti. V slovenski literaturi še ni virov in raziskav o

uporabi ultrazvoka za namen proučevanja položaja jezika in ostalih govornih organov

pri govoru, zato je osrednji raziskovalni cilj raziskati možnosti uporabe ultrazvoka na

različnih področjih logopedije. Kljub vsem novim znanstvenim spoznanjem in uvajanju

novih metod logopedskega dela, je uporaba ultrazvoka v diagnostične in terapevtske

namene v slovenskem logopedskem prostoru še velika neznanka. Menim, da je glavni

razlog za to v pomanjkanju informacij, možnostih ustreznega izobraževanja,

dostopnosti naprav ter sodelovanju z medicinsko stroko, saj je predpogoj za

kakovostno delo na tem področju ustrezno teoretično in praktično znanje ter z rutinskim

delom pridobljene izkušnje. Namen in končni cilj magistrske naloge je prispevati k

sistematičnemu, s stroko podprtemu uvajanju ultrazvočne tehnologije na področje

logopedije v Sloveniji. Znanje in informacije o možnostih uporabe ultrazvoka lahko

pomembno vplivajo na nadaljnje raziskave in oblikovanje novih terapevtskih

postopkov, zato želim z izbranim raziskovalnim problemom ugotoviti obstoječe stanje

uporabe ultrazvoka, potrebe in možnosti širše uporabe le tega na področju logopedije.

Na ta način želim povečati zanimanje za uporabo ultrazvoka v logopediji, predstaviti

različne možnosti uporabe in utemeljiti, zakaj je metoda za določeno področje

uporabna oz. zakaj ne.

V uvodnem delu sem za opisovanjem zgodovinskih in anatomskih dejstev, procesov

in delovanja ultrazvoka, uporabila deskriptivno metodo. V osrednjem delu so opisane

lastnosti in delovanja ultrazvoka ter prednosti in pomanjkljivosti uporabe le-tega na

relevantnih področjih znotraj logopedije. Na zastavljena raziskovalna vprašanja

odgovarjam s pomočjo kvalitativne analize in sinteze zbranih besedil in virov. Na

podlagi tujih virov in raziskav so predstavljena možna področja in postopki v logopediji,

kjer bi uporaba ultrazvoka lahko bistveno pripomogla k izboljšanju storitev za

uporabnike in prispevala k razvoju storitev in stroke.

Za pregled izbrane tematike sem uporabila znanstvene in strokovne članke ter

monografske publikacije, dostopne v akademskem okolju, v obdobju od meseca junija


4

do avgusta 2015. Osredotočila sem se predvsem na tujo literaturo in vse dostopne

vire, ki teoretično in praktično obravnavajo omenjeno tehniko. Vire sem iskala s

pomočjo spletnega brskalnika Google (spletne strani ustanov in raziskovalnih

laboratorijev, ki uporabljajo ultrazvok, strani proizvajalcev ultrazvočnih naprav,…),

portala DiKUL in mednarodnih znanstvenih baz podatkov, predvsem NCBI, PubMed

in ResearchGate. Pri iskanju literature sem uporabljala naslednje ključne besede in

njihove kombinacije: ultrasound applicability, ultrasonography, speech, language,

therapy, diagnostic, biofeedback, tongue movements, articulation.


5

2. ANATOMIJA IN DELOVANJE ORGANOV, KI SODELUJEJO PRI NASTANKU IN OBLIKOVANJU GLASU

Anatomsko se govorni organi glede na strukturo delijo na trde (kosti in hrustance) in

mehke dele (mišice) (Gick, Wilson in Derrick, 2013).

K vokalnemu aparatu štejemo dihala z mišično-kostnimi strukturami, ki sodelujejo pri

dihanju, grlo, odzvočno cev (žrelo, ustno votlino, nosno in obnosne votline) in

artikulatorje (ustnici, jezik, čeljustni greben, zobe, trdo, mehko nebo in žrelo) (Hočevar

Boltežar, 2010).

Veriga produkcije glasu se začne v možganih ter drugih delih centralnega živčnega

sistema in se zaključi v respiratornem sistemu, ki vključuje rebra, pljuča, sapnik in vse

podporne mišice. Nad sapnikom leži grlo, nad njim pa žrelo, ki se deli na grlni, ustni in

nosni del. Zgornji del vokalnega trakta predstavljata nosna in ustna votlina, vključno z

jezikom, mehkim in trdim nebom, zobmi in ustnicami. Tudi obraz je neločljivo povezan

z ostalimi deli vokalnega trakta in je pomemben del vizualne in taktilne komunikacije

(Gick in sod., 2013).

V nadaljevanju se bom osredotočila na anatomijo in strukture ustne votline, ki jih lahko

opazujemo z ultrazvokom.

Slika 1: Vokalni trakt in ustna votlina (Gick in sod., 2013)


6

2.1. Obrazni del lobanje

Kosti obrazne lobanje obdajajo ustno in nosno votlino ter del očesnih votlin. Med seboj

so trdno zraščene, edina gibljiva kost je spodnja čeljustnica. Kosti so parne in neparne.

Zgornja čeljustnica (maxilla) ima obliko piramide in je sestavljena iz telesa in štirih

odrastkov. Čelni odrastek je v stiku s čelnico, lični z ličnico, nebni odrastek tvori trdo

nebo, v zobnem odrastku pa so vsajeni zobje. Vso notranjost telesa izpolnjuje votlina.

To je maksilarni sinus (sinus maxillaris), ki se odpira v nosno votlino.

Nebnica (os palatinum) je sestavljena iz dveh zraslih plošč. Navpična ploščica tvori

del stranske stene nosne votline, vodoravna pa dno nosne votline oziroma zadajšnji

del trdega neba.

Spodnja čeljustnica (mandibula) je največja kost obrazne lobanje. Sestavljena je iz

podkvasto oblikovanega telesa, na katerem je navzgor obrnjen odrastek, ki tvori zgornji

prosti rob in nosi spodnje zobe. Na vsaki strani v spodnječeljustnem kotu pa iz telesa

izhaja navpična veja, ki ima zadajšnji (kondilarni) odrastek, ki je v sklepu s senčnico,

in sprednji (koronoidni) odrastek, na katerega se prirašča senčna mišica.

Čeljustni sklep (articulatio temporomandibularis) je gibljiv tečajasti sklep. Omogoča

določeno stopnjo stranskih (lateralnih) gibov med artikulacijo in žvečenjem. Je zveza

med sklepnim odrastkom spodnje čeljustnice (condylus mandibulae) z mandibularno

kotanjo (fossa mandibularis) senčnice ter zadajšnjim delom sklepne grče (tuberculum

articulare) senčnice. V čeljustnem sklepu sta dva ločena sinovalna prostora, zgornji in

spodnji, ki ju razmejuje sklepni disk (discus articularis) ali meniskus. Pripet je na vrat

spodnje čeljustnice in vezivno sklepno ovojnico (capsula articularis), ki ovija sklep.

Ovojnico krepijo vezi, ki povezujejo spodnjo čeljustnico z bazo lobanje, med katerimi

je najmočnejša stranska temporomandibularna vez (ligamentum temporomandibulare

laterale), ki omogoča gibanje spodnje čeljustnice.

Podjezičnica (os hyoideum) je podkvaste oblike in je vpeta v vratne mišice pod

spodnjo čeljustnico nad ščitastim hrustancem grla. (Dolinar, 2015)

Med kosti obraznega dela lobanje štejemo še nosnico (os nasale), solznico (os

lacrimale), ličnico (os zygomaticum), spodnjo nosno školjčnico (concha nasalis inferior)

in ralo (vomer). (Dolinar, 2015)


7

Slika 2: Elementi čeljustnega sklepa na sagitalnem prerezu (Dolinar, 2015)

2.2. Ustna votlina

Meje ustne votline (cavum oris) predstavljata spredaj ustnici (labia), ob straneh lici

(buccae), spodaj mišice ustnega dna, zadaj pa goltna ožina (istmus faucium), ki vodi

nazaj v ustni del žrela. Vhod v ustno votlino so dobro raztegljiva usta (os, oris), ki jih

obkrožata zgornja in spodnja ustnica (labium superius, labium inferius). Sluznico ustnic

in lic imenujemo dlesen (gingiva) (Dolinar, 2015; Hočevar Boltežar, 2010).

Ustnici oblikuje m. orbicularis oris, cirkularna mišica, ki stiska ustnici skupaj ter ju

zaokrožuje. Oživčuje jo obrazni živec.

Usta odpira vrsta obraznih mišic, ki se naraščajo na kosti in fascijo okrog ustne

odprtine, na drugi strani pa na zgornjo ali spodnjo ustnico (Hočevar Boltežar, 2010):

m. levator labii superioris (dvigovalka zgornje ustnice),

m. zygomaticus maior (poteguje ustni kot navzgor in vstran),

m. zygomaticus minor (dviguje zgornjo ustnico in jo naguba pri smehu),


8

m. levator anguli oris (dviguje ustni kot),

m. risorius (sodeluje pri različnih gibih),

m. depressor anguli oris (poteguje ustni kot navzgor in vstran),

m. depressor labii inferioris (poteguje spodnjo ustnico navzgor in vstran),

m. mentalis (bradna mišica, ki dviguje spodnjo ustnico).

Ustna votlina ima koščeno oporo, ki jo tvori okostje obrazne lobanje, ki ga sestavljajo

spodnja in zgornja čeljustnica ter nebnica. Dno ustne votline je iz skeletnega mišičja,

ki je razpeto med spodnjo čeljustnico in podjezičnico. Iz dna izrašča jezik (Dolinar,

2015).

Ustni preddvor (vestibulim oris) leži med ustnicami in lici ter čeljustnim grebenom z

zobmi. Alveolarni greben pokriva dlesen, vanj pa so vsajeni zobje (dentes). Zobje so

vraščeni v zobnicah (alveoli dentalis) zgornje in spodnje čeljustnice. Zobovje odraslega

je sestavljeno iz 32 zob, ki jih stomatologi delijo v 4 kvadrante. V vsakem kvadrantu

sta 2 sekalca, 1 podočnik, 2 ličnika ter 3 kočniki. Otroško mlečno zobovje je sestavljeno

iz 20 zob, ker otroci še nimajo ličnikov, imajo pa tudi le 2 kočnika. Sluznico ustne

votline, alveolarni greben in zobe oživčujeta druga in tretja veja trivejnega

možganskega živca (n. maxillaris in n. mandibularis) (Dolinar, 2015; Hočevar Boltežar,

2010).

Ustni svod tvori nebo (palatum), ki ga po zgradbi in funkciji delimo na trdo (palatum

durum) in mehko (palatum molle). Mejo med ustno in nosno votlino predstavlja trdo

nebo spredaj, zadaj pa se nanj narašča mehko nebo. Trdo nebo tipamo skozi odprta

usta, tvorita ga zgornji čeljustnici in nebnica. Na kostno podlago se prirašča sluznica.

V področju trdega neba je pod sluznico kost, mehko nebo pa je sestavljeno iz mišic ter

fibrozne plošče (aponevroze), na katero se mišice naraščajo.

Mehko nebo sestavljajo mišice: dvigovalka mehkega neba (m. levator veli palatini),

napenjalka mehkega neba (m. tensor veli palatini), mišica uvule, m. palatopharyngeus

in m. palatoglossus. Slednji dve mišici predstavljata osnovo za zadnji in sprednji nebni

lok, ki zamejujeta nebnično (tonzilarno) kotanjo. Dvigovalka mehkega neba dviguje

mehko nebo, palatoglosalna mišica pa poteguje mehko nebo navzdol.

Palatofaringealna mišica pomaga tvoriti velofaringealno zaporo tako, da ob njenem

skrčenju nastane izboklina na stranski steni žrela. Mehko nebo se konča z jezičkom

(uvula), ki štrli navzdol v žrelo. Vse mišice mehkega neba oživčujejo živci žrelnega


9

pleteža (plexus pharyngeus), ki dobiva nitje iz X. možganskega živca – n. vagusa, le

m. tensor veli palatini, ki sodeluje pri odpiranju Evstahijeve troblje, oživčuje 3. veja

trivejnega živca – n. mandibularis (Dolinar, 2015; Hočevar Boltežar, 2010).

Ustno dno je pokrito s sluznico, ki pod jezikom oblikuje podjezično gubo. Pod sluznico

so mišice, ki skupaj tvorijo diafragmo oris (Hočevar Boltežar, 2010):

parni m. mylohyoideus, ki izraščata iz notranje ploskve obeh strani spodnje

čeljusti in se zraščata skupaj v sredini v vezivnem traku, ki se povezuje s

podjezično kostjo,

m. geniohyoideus, ki se pripenja na notranjo stran spodnje čeljusti spredaj in

nato na podjezično kost,

m. digastricus, sprednja glava dvoglave mišice.

2.3. Jezik

Jezik (lingua) je mišičast organ iz prečno progastih mišic, ki leži na dnu ustne votline.

Najširši del jezika je telo (corpus linguae), zadaj je koren (radix linguae), spredaj pa

konica (apex linguae). Jezik pokriva sluznica, ki je hrapava, na njej pa so okušalne

bradavice (papillae). Spodnja površina jezika je gladka, skozi tanko sluznico prosevajo

vene. Čutilno telo in konico jezika oživčuje n. lingualis, ki izhaja iz tretje veje trivejnega

živca (n. mandibularisa). Koren jezika oživčuje nitje, ki izhaja iz IX. (n.

glossopharyngeous) in X. možganskega živca (n. vagus).

Spredaj spodaj jezik na ustno dno pripenja vezivna podjezična vez, pokrita s sluznico.

Jezik sestavlja vezivni skelet: aponevroza jezika in jezični pretin, ki leži po dolžini

jezika. Večino jezik sestavljajo mišice, ki jih delimo v zunanje in notranje. Notranje

mišice jezika so jeziku lastne mišice, ki potekajo vzdolžno, prečno in navpično,

naraščajo se na jezični skelet ter sluznico jezika in spreminjajo obliko jezika. Zato je

jezik gibljiv v vse smeri. Zunanje mišice jezika izhajajo iz okolice, se pripenjajo na jezik

in spreminjajo njegovo lego. Naraščajo se na eni strani na jezični skelet, na drugi strani

pa na strukture izven jezika. Mišice jezika oživčuje XII. možganski živec (n.

hypoglossus) (Dolinar, 2015; Hočevar Boltežar, 2010).


10

2.4. Vrat

Vrat (collum) sega od spodnjega roba spodnje čeljustnice in trna prvega vretenca do

odprtine prsnega koša. Sprednji rob trapezaste mišice razdeli vrat na sprednji in zadnji

del. V sprednjem delu (cervix) so: žrelo, grlo, sapnik, požiralnik, ščitnica, velike žile in

živci. V zadnjem delu (zatilje, tilnik, nucha) tipljemo hrbtenico in pridruženo mišičje

(Dolinar, 2015).

2.5. Golt

Goltna ožina (isthmus faucium) je prehod med ustno votlino in žrelom. Goltno ožino

obdajata zgoraj prosti rob mehkega neba z uvulo, spodaj koren jezika, ob straneh pa

dva goltna loka. Predel med goltnima lokoma in korenom jezika je trikotne oblike: v

tem predelu na levi in desni strani ležita nebnici ali mandlja (tonsillae palatinae)

(Dolinar, 2015).

2.6. Žrelo

Žrelo (pharynx) je cev, ki poteka od baze lobanje navzdol do višine 6. vratnega

vretenca (C6). Vodi v grlo, ki je govorni organ, in v požiralnik, po katerem potuje hrana

v želodec. Stena žrela je sestavljena iz 4 plasti: sluznice na notranji strani, fibrozne

osnove, mišične plasti in zunanje ovojnice (adventicije). Mišično plast tvorijo 3 žrelne

zažemalke (m. constrictor pharyngis superior, medius, inferior), ki zožujejo žrelo:

zgornja, srednja, spodnja.

Zgornja mišica zažemalka sodeluje pri oblikovanju velofaringealne zapore (VFZ),

zapore nosnega proti ustnemu žrelu pri govoru in požiranju. S sprednje strani se dvigne

mehko nebo proti zadnji steni žrela, na zadnji steni žrela pa se skrči zgornja žrelna

zažemalka in oblikuje gubo na zadnji steni žrela, ki skupaj z mehkim nebom zatesni

prehod nosnega žrela v ustno žrelo. Spodnja mišica zažemalka ima dva jasneje

izražena snopa, ki se spredaj naraščata na ščitasti in prstanasti hrustanec grla

(Hočevar Boltežar, 2010).

Žrelo razdelimo v tri dele: nosni del žrela (epipharynx ali nasopharynx), ustni del žrela

(mesopharynx ali oropharynx) in spodnji del žrela (hypopharynx ali laryngopharynx)



11

2.7. Grlo

Grlo (larynx) leži v sprednjem delu vratu in povezuje žrelo s sapnikom. Ogrodje grla je

sestavljeno iz ščitastega hrustanca, pod njim ležečega prstanastega hrustanca, dveh

piramidastih hrustancev, ki z zgornjim robom krikoidnega hrustanca oblikujeta sklep,

ter poklopca, ki je nad grlom. Na vrhu obeh piramidastih hrustancev sta majhna

kornikulatna hrustanca, v poteku ariepiglotisnih gub pa še dva majhna kuneiformna

hrustanca (Hočevar Boltežar, 2010).

Ščitasti – tiroidni hrustanec sestavljata 2 plošči (lamini). Na zadnjem delu obeh lamin

se navzgor proti podjezični kosti nadaljujeta zgornja rogova ščitastega hrustanca, ki se

s tiroidnim ligamentom povezujeta s koncema velikih rogov podjezičnice. Z zadnjega

dela obeh plošč sta navzdol upognjena spodnja rogova, ki s prstanastim hrustancem

pod njim tvorita sklep, ki omogoča nagibanje tiroidnega hrustanca proti krikoidnemu


Prstanasti – krikoidni hrustanec ima obliko pečatnega prstana, kjer je debelejši in višji

del zadaj – t.i. lamina krikoidnega hrustanca. Na vrhu plošče stojita oba piramidasta

hrustanca in s krikoidnim hrustancem tvorita sklepa, ki omogočata drsenje, nagibanje

in guganje med obema hrustancema. Navzdol je prstanasti hrustanec preko

krikotrahealne membrane povezan s sapnikom (Hočevar Boltežar, 2010).

Piramidasta – aritenoidna hrustanca imata obliko piramide. Na vsakem od njih sta

jasno vidna mišični odrastek, na katerega se pripenjajo mišice, ter vokalni odrastek,

na katerega se pripenja glasilka (Hočevar Boltežar, 2010).

Poklopec – epiglotis je z vezivnim tkivom pripet na notranjo stran tiroidnega hrustanca

in leži nad grlom. Pomembno vlogo ima med požiranjem, ko se mora dihalna pot

zapreti. Takrat se poklopec spusti nizko nad vhod v grlo (Hočevar Boltežar, 2010).

Grlo lahko razdelimo na tri dele: supraglotis, ki sega od vhoda v grlo do glasilk, glotis,

ki ga tvorita glasilki in subglotis, ki sega od spodnjega roba glasilk do spodnjega roba

krikoidnega hrustanca (Hočevar Boltežar, 2010).

Mišice grla delimo na zunanje in notranje. Zunanje povezujejo grlo s podjezično

kostjo, žrelom in prsnim košem, ga držijo v določenem položaju ali premikajo navzgor

in navzdol. Notranje mišice, ki so glavna sestavina glasilk, delimo glede na delo, ki ga


12

opravljajo, na dihalne in glasotvorne, prve sodelujejo pri dihanju, druge pri tvorjenju

glasu. Omeniti je treba tudi lažni glasilki, ventrikularni gubi, ki sta položeni nad

glasilkama in imata pomembno vlogo pri zaščitnem delovanju grla (Kambič, 1984).

Notranje (intrizične) mišice, ki premikajo, napenjajo glasilki in spreminjajo njihovo

obliko so:

Tiroaritenoidna mišica (m. thyroarytenoideus) napenja, primika in zniža glasilki,

ki postaneta krajši in debelejši, njuna prosta robova pa se zaoblita.

Zadajšnja krikoaritenoidna mišica (m. cricoarytenoideus) je parna mišica,

imenovana tudi dihalna mišica, saj razmika glasilki in ju poteguje navzgor. Hkrati

se glasilki podaljšata in stanjšata, prosti rob je zaobljen.

Lateralna (stranska) krikoaritenoidna mišica (m. cricoarytenoideus lateralis)

glasilki primika, znižuje, podaljšuje in stanjša njun prosti rob.

Interaritenoidna mišica (m. interarytenoideus) primika zadnji del glasilk.

Krikotiroidna mišica (m. cricothyroideus) glasilki napenja, podaljša, zniža,

stanjša ter priostri prosti rob glasilke (Hočevar Boltežar, 2010).

Zunanje (ekstrizične) mišice grla, ki grlo potegujejo navzgor, navzpred, nazaj in

navzdol, se delijo na:

Suprahioidne mišice dvigujejo grlo in ga potegujejo naprej: dvoglava mišica (m.

digastricus), milohioidna mišica (m. mylohioideus), geniohioidna mišica (m.

geniohyoideus) ali nazaj: stilohioidna mišica (m. stylohioideus).

Infrahioidne mišice potegujejo grlo navzdol: sternohioidna mišica (m.

sternohyoideus), sternotiroidna mišica (m. sternothyroideus), tirohioidna mišica

(m. thyrohyoideus) in omohioidna mišica (m. omohyoideus) (Hočevar Boltežar,

2010).


13

2.8. Glasilke

Glasilki (plica vocalis) sta precej debeli sluznični gubi, ki ležita v grlu, na vrhu sapnika

in sta razpeti na vsaki strani med ščitastim in piramidastim hrustancem. V svoji

notranjosti imata mišico in ligament. Zgrajeni sta iz sluznice in iz posebnega

plastičnega vezivnega tkiva. Sluznica, ki pokriva glasilki, ima na površini ploščati epitel,

pod njim pa je lamina proprija sluznice, zgrajena iz treh plasti. Povrhnji del lamine

proprije (superficial lamina propria) imenujemo tudi Reinkejev prostor in je zgrajen iz

amorfne mase, ki vsebuje veliko glikoproteinov in zelo malo elastičnih ter kolagenih

vlaken ter redke fibroblaste. V povrhnjem delu lamine proprije najdemo nekaj kapilar,

limfatičnega žilja pa praktično ni. Srednji sloj lamine proprije sluznice je zgrajen iz

veliko elastičnih in malo kolagenskih vlaken, globoki sloj pa pretežno iz kolagenskih

vlaken. Oba sloja skupaj tvorita vokalni ligament (Hočevar Boltežar, 2010; Pocajt in

Širca, 2000).

Glasilka je torej zgrajena iz več plasti. Plasti od zunaj proti notranjosti se v angleški

strokovni literaturi imenujejo »cover – transition – body«:

epitel (ploščati epitel) in povrhnji del lamine proprije sluznice skupaj tvorita plašč

glasilke (angl. »cover«);

srednji ter globoki sloj lamine proprije tvorita vokalni ligament, ki je prehodni del

glasilke (tranzicijski, angl. »transition«);

vokalna mišica (medialni del tiroaritenoidne mišice) sestavlja telo glasilke (angl.

»body«) (Hočevar Boltežar, 2010).

Po dolžini glasilko razdelimo v membranozni del (vokalni del, pars phonatoria), ki

zajema sprednji 2/3 glasilke in je sestavljen iz vseh treh plasti glasilke; ter zadnji

hrustančni del (dihalni del, pars respiratoria), ki ga sestavlja vokalni odrastek

aritenoidnega hrustanca, pokrit s ploščatim epitelom, in zajema zadnjo 1/3 glasilke


V vsaki glasilki je na zunanji strani še mišica, ki sodeluje pri napenjanju in popuščanju

glasilke. Pri pogledu v grlo sta videti glasilki kot debeli sluznični gubi, ki s strani

utesnjujeta grlo tako, da je med njima od spredaj navzdol usmerjena špranja,


14

imenovana glasilni razporek (rima glottidis). Pri mirnem dihanju sta glasilki

razmaknjeni, ker mišice grla zavrtijo piramidasta hrustanca navzven tako, da zrak

lahko potuje v pljuča. Mišice grla, ki imajo nasprotno delovanje, zavrtijo piramidasta

hrustanca tako, da se glasilki zbližata. Pri govoru ali petju, ko zrak prehaja skozi

špranjasto zoženi razporek, se začneta z veliko hitrostjo zapirati in odpirati oz. se

zatreseta. Popolnoma zaprti sta, ko skušamo zadržati zrak (Pocajt in Širca, 2000).


15

3. FIZIOLOŠKE METODE ZA PREUČEVANJE GOVORA

Preučevanje govora vključuje artikulacijo, fonacijo in resonanco.

Laboratorijske metode in tehnike, ki nam omogočajo prikazovanje in meritve gibanja

jezika in ostalih artikulatorjev med govorno produkcijo, Stone (2013) deli v dve skupini

metod: direktne in indirektne metode.

Direktne instrumentalne metode so v direktnem stiku z opazovano strukturo (n. pr.

elektropalatografija) in se v času snemanja nahajajo znotraj govornega aparata, za

razliko od indirektnih metod, ki dobivajo podatke o notranjih strukturah od zunaj, brez

direktnega stika z opazovano strukturo.

Fiziološke metode za proučevanje govora lahko nadalje delimo v tri skupine (Stone,

2013). To so metode slikovnega prikaza, metode merjenja določene točke v vokalnem

traktu in merjenje jezično-nebnega dotika. Indirektne metode so metode slikovnega

prikaza, direktne metode pa so metode merjenja določene točke v vokalnem traktu in

merjenje jezično-nebnega dotika. Deloma se ta delitev na direktne in indirektne metode

pokriva tudi z delitvijo metod medicinske diagnostike.

Nobena metoda ne zadovoljuje vseh kriterijev za uspešno analizo vseh govornih

pojavov, omogočajo pa nam meritve artikulatorjev, ki so različni po položaju, obliki,

gostoti tkiva, hitrosti in usklajenosti gibov.

Instrumentalne tehnike, s katerimi lahko dobimo podatke o položaju jezika v času

trajanja vokalov, dajo določene informacije o sami artikulaciji vokalov in o njihovem

vplivu na okoliške konsonante. Metode, ki se v raziskovalnih laboratorijih uporabljajo

za izgovarjavo vokalov, so elektropalatografija (EPG), ultrazvok, rentgen, magnetna

resonanca, elektromagnetna artikulografija in optotrak (Lee, Zharkova in Gibbon,

2013). Nekatere od metod so razvite z namenom, da omogočajo proučevanje tipičnega

in atipičnega govora. Druge metode so se razvile iz tistih, ki so bile prvotno namenjene

za preučevanje drugih delov telesa, vendar so prilagojene za proučevanje organov za

izgovarjavo. V nadaljevanju navajam nekaj metod, ki se uporabljajo za proučevanje

govora.


16

3.1. Metode merjenja jezično-nebnega dotika

Elektropalatografija je instrumentalna tehnika, s katero lahko dobimo podatke o stiku

jezika in neba (področje od sprednjih zob ali nadzobnega grebena do meje trdega in

mehkega neba). Glede na to, da je v definiciji vokalov poudarjeno, da pri izgovarjavi

vokal nima ovire v zračnem toku v vokalnem traktu, bi se pričakovalo, da

elektropalatografija ne more ponuditi informacije o jezično-nebnem dotiku v

središčnem delu neba (Howard in Heselwood, 2013). Hardcastle in Gibbon (1997)

omenjata raziskave vokalov, pri katerih je malo jezično - nebnega dotika pri zadnjih in

odprtih vokalih. Za zaprte vokale in diftonge, katerih drugi del je zaprt vokal, obstajajo

vzorci jezično-nebnega dotika na lateralnih stenah trdega neba. Za primerjavo

rezultatov o obnašanju jezika se elektropalatografija uporablja simultano pri

raziskavah s snemanjem ultrazvočnih signalov (Bernhart, Gick, Bacsfalvi in Ashdown,

2003; Zharkova, 2008; Bacsfalvi, Bernhardt in Gick, 2007; Cleland, McCron in

Scobbie, 2013).

Elektropalatografija morda daje površne podatke o artikulaciji samih vokalov, vendar

lahko da zelo koristne informacije o koartikulaciji vokalov, to je o vplivu vokalov na

sosednje konzonante.

3.2. Metode spremljanja položaja določene točke

Elektromagnetna artikulografija (EMA) uporablja elektromagnetno polje, v katerem

so aktivni in pasivni artikulatorji v vokalnem traktu in daje informacije o hitrosti gibanja

aktivnih artikulatorjev in spremembah oblik vokalnega trakta s spremembo časa

(Stone, 2013; Howard in Heselwood, 2013). Kontroliramo lahko največ pet referenčnih

točk (npr. spodnja in zgornja ustnica, vrh in hrbet jezika, mehko nebo, čeljust). To je

zelo draga tehnika, ki lahko ponudi informacije o koordinaciji različnih artikulatorjev v

vokalnem traktu, vendar se sama tehnika ne more uporabljati v širokem obsegu, npr.

na otrocih, kar bi bilo pomembno pri preučevanju atipičnega govora ali pri razvoju

govora.

Elektromiografija (EMG) beleži mišično aktivnost s pomočjo merjenja električnega

potenciala (Stone, 1997). Elektrode so pritrjene na površino artikulatorjev in zaznavajo

električno aktivnost ob kontrakciji mišičnega tkiva pod njimi. Težave pri tolmačenju se


17

pojavljajo, ko je prikazan močnejši električni potencial kot bi ga pričakovali glede na

velikost mišice, ki je aktivirana, in ko ni opaznejšega premika artikulatorjev, na katere

je mišica pritrjena (povezana). Možno je, da govornik dejansko aktivira mišico, vendar

pa zaradi drugih vzrokov (npr. negibljiv sklep, brazgotine, sinkinezije po okvari živca),

ne pride do dejanskega premika artikulatorja. Stone omenja tehnične izzive pri

preciznem nameščanju elektrod nad točno določeno mišico, ki bi jo želeli opazovati,

pa tudi izogibanje struktur, po katerih se električni signal slabo ali sploh ne širi, kot so

kosti ali debele kožne gube. Howard in Heselwood (2013) poudarjata, da je skoraj

nemogoče zagotovo trditi, da signal prihaja od mišice, ki jo želimo opazovati, saj

površinske elektrode zaznavajo vsoto aktivacije vseh mišic, ki ležijo pod njo. Raziskave

na zdravih govorcih in na atipičnem govoru (Shankweiler in sod.,1968; Alfonso in Baer,

1982; Baer in sod., 1988; Honda, 1996; Gentil in Moore, 1997) prikazujejo, da ima

lahko tudi ta metoda pomembno vlogo pri proučevanju in analizi govorne proizvodnje,

ima pa tudi veliko pomanjkljivosti.

Elektrolaringografija (ELG), ki jo nekateri imenujejo tudi elektroglotografija, je

fiziološka metoda, ki zaznava električni tok, ki teče med dvema elektrodama,

nameščenima na vratu, na obeh straneh grla oz. tiroidnega hrustanca. Ob stiku glasilk

med ciklusom nihanja električni tok teče, ko se odmikata, se zmanjšuje in ob

razmaknjenih glasilkah preneha teči. Na ta način nastane značilna krivulja. Metoda da

podatke o odprti in zaprti fazi nihanja glasilk. Ponavadi jo kombinirajo s stroboskopijo,

lahko pa tudi z akustično analizo foniranega glasu. Problem pa nastane, ker tok teče

tudi med približanima ventrikularkama ali tudi po sluzi, če se poteguje med glasilkama.

(Howard in Heselwood, 2013).

3.3. Metode slikovnega prikaza

V novejšem času v medicini digitalni radiološki aparati vse bolj zamenjujejo klasične

analogne rentgenske naprave (Brkljačić, 2002). Te metode se uporabljajo tudi pri

proučevanju produkcije govora in služijo kot laboratorijske metode pri novih fonetskih

raziskavah.

Glavne radiološke digitalne metode so: diagnostični ultrazvok, računalniška

tomografija, magnetna resonanca, digitalna angiografija, digitalna luminiscentna

radiografija in digitalni ravni matrični detektorji.


18

Direktne metode slikovnega prikaza so instrumentalne metode, ki omogočajo

snemanje vizualnega prikaza človeškega telesa (ali delov telesa) predvsem v

medicinski diagnostiki, razvite pa so tudi zato, da bi zabeležile gibanje (premike) in

položaj govornih organov, posebej jezika (Lee in sod., 2013). S temi metodami skoraj

zagotovo dobimo realno sliko vokalnega trakta ali njegovih delov, preiskave pa

minimalno oz. ne vplivajo na naravni govor.

Magnetna resonanca (MRI) je biološko zanesljiva, neinvazivna tehnika, ki omogoča

visoko kvaliteto slike trdih in mehkih tkiv v celotnem govornem poteku (Stone, 2013;

Lee in sod., 2013). MRI uporablja radiofrekvenčne valove s snemalci, ki jih neprestano

oddajajo elektromagneti, ki obkrožajo telo, da bi ustvarili magnetno polje. MRI beleži

prisotnost vodikovih ionov s sliko, ki poudarja razlike v mehkobi in vrsti tkiva. Na sliki

se prepoznajo temnejši deli, ki imajo manj vodikovih ionov, kot so kosti in zrak. Tkiva

z več vodikovimi ioni so na sliki prikazana svetlejše.

To je razmeroma draga metoda, uporabljajo jo le ožje specializirani strokovnjaki.

Tekom preiskave mora preiskovanec ležati v velikem valju, kar lahko povzroča

klavstrofobijo, aparat pa prav tako proizvaja hrup.

Raziskave, ki uporabljajo direktne metode slikovnega prikaza govornih organov, so

pomembno doprinesle k razvoju modela govorne produkcije, tridimenzionalnega

modela in drugih modelov za sintezo govora (Stone, 2013).


19

4. ULTRAZVOK

Uporaba ultrazvoka se, tako na področju diagnostike kot tudi v terapevtske namene,

povečuje. V mnogih pogledih je idealno preiskovalno sredstvo, predvsem zaradi

izredno majhne stopnje nevarnosti za preiskovalno tkivo pri pregledih in izredno

širokega področja uporabe. Njegovo uporabo je omogočilo odkritje piezo-električnega

pojava, to je pretvarjanje mehanskih vibracij v električni signal in obratno. Prvi aparat,

ki je omogočal realno-časovno opazovanje tkiva, se je pojavil že v tridesetih letih

prejšnjega stoletja in od takrat naprej se aparati za ultrazvok vseskozi razvijajo in

izpopolnjujejo.

Za upravljanje z ultrazvokom je potrebno dobro poznati fizikalne zakonitosti ultrazvoka,

ultrazvočno napravo in pa tudi ultrazvočno anatomijo oz. patologijo organa ter

preiskovanega področja.

4.1. Zgodovina in razvoj ultrazvočnih aparatov

Beseda ultrazvok izhaja iz latinskih besed ultra (čez, nad) in sonus (zvok). Človeško

uho sliši zvok v razponu med 20 Hz in 20 kHz. Vse zvočne valove nad 20 kHz

imenujemo ultrazvok. Eksperiment z uporabo in dokazovanjem zaznave okolice z

ultrazvokom je proti koncu 18. stoletja prikazal italijanski biolog Lazzaro Spallanzani, s

pomočjo netopirjev, ki so lahko v mraku neovirano letali in se izogibali oviram na poti

(Woo, 2006).

Prvo merjenje zvoka v vodi je leta 1926 izvedel švicarski fizik s pomočjo podvodnega

zvonca v Ženevskem jezeru. Kasneje so mnogi fiziki poskušali razložiti osnovne

fizikalne zakone ultrazvočnih valov, največjo prelomnico pa predstavlja leto 1800, ko

sta Pierre Currie in njegov brat Jacques odkrila piezoelektrični efekt kristalov kremena.

Francoz Paul Lengevin je leta 1917 skonstruiral prvi ultrazvočni oscilator, pri katerem

je uporabil vzajemno delovanje piezoelektričnega učinka (Kane, Grassi, Sturrock in

Balint, 2004).

Woo (2006) navaja, da je bil ultrazvok prvič uporabljen v pomorstvu, po potopitvi

Titanika leta 1912, za odkrivanje ledenih gor, kasneje pa tudi podmornic. Prve

sestavljene ultrazvoke so uporabljali že v 1. svetovni vojni, za navigacijo in detekcijo

podmornic (radar). Angleški fiziki so po vojni poskušali raziskovati prostor nad zemljo


20

in pod vodo z radarji, ki so predstavljali predhodnike medicinskega ultrazvoka.

Uporabljali pa naj bi tudi detektor nepravilnosti v trdnih snoveh, ki se je razvijal proti

koncu leta 1930.

Wood in Loomis sta leta 1927 opisala biološke učinke ultrazvoka, leta 1952 v Nemčiji

o ultrazvoku piše Henrich Netheler. Prvi poskus uporabe ultrazvoka v medicini sega v

leto 1940, ko so ga uporabili pri diagnostiki možganskega tumorja. Karl Theo Dussik,

zdravnik z Univerze Dunaj, je skupaj s svojim bratom Friderikom, ki je bil fizik, skušal

s transmisijo ultrazvočnih valov skozi lobanjo locirati tumorje v možganih. Prišla sta

tudi na idejo, da če je to možno, je z ultrazvokom možno tudi "gledati" v notranjost

človeškega telesa. Načrtna uporaba ultrazvoka v medicinske namene se je začela leta

1955 v ZDA (Ludwig in Greenwood). V tem obdobju so bile diagnostične možnosti

ultrazvočne diagnostike močno omejene zaradi slabe ločljivosti naprav. Ultrazvok

visoke intenzitete se je v medicini uporabljal za terapijo in kirurgijo. Za potrebe

diagnostike so uporabljali ultrazvok slabše intenzivnosti (Kane in sod., 2004).

Woo v svojem delu »Kratka zgodovina razvoja ultrazvoka v porodništvu in ginekologiji«

navaja mnogo razpoložljivih virov in tiskanih medijev, ki obravnavajo razvoj ultrazvočne

metode v medicini, ter time strokovnjakov po vsem svetu, ki so delali na raziskavah,

povezanih z ultrazvokom (Woo, 2006). K razvoju ultrazvoka sta pomembno prispevala

Ian Donald in Tom Brown, ki sta leta 1958 s kvantifikacijo ultrazvočnih preiskav

zarodkov osmislila in izdelal prvi kontaktni pretvornik z B - prikazom (prikaz različnih

odnosov svetline, svetlostni prikaz, angl. brightness mode ali B-scan). Naslednji velik

skok se je zgodil v Avstraliji, leta 1973. V raziskovalni skupini okrog Kosssoffa in

njegovih inženirjev so objavili možnost detajlnega niansiranja v sivi barvi in patent

pretvornika posnetkov, ki so se iz analognega signala lahko shranile na video trak,

emulzijski film ali se prikazale na standardnem ekranu. To je omogočilo merjenje,

izračune in povečavo ultrazvočnih posnetkov preiskovanih organov.

Z razvojem tehnologije se je vse hitreje razvijala tudi tehnologija povezana z

ultrazvokom, ki je postopno postajala vse cenejša in dostopnejša metoda. Razvoj

diagnostičnega ultrazvoka je napredoval po zaslugah fizikov, inženirjev elektrotehnike

in bioinženirjev, računalniških strokovnjakov, klinikov, ultrazvočnih tehnikov in drugih

raziskovalcev na tem področju (Woo, 2006).


21

Diagnostični ultrazvok se je razvil iz tehnologij, ki se uporabljajo za kartografijo

opazovanih pojavov v tekočini (sonar), zraku (radar) in v trdnih snoveh (detektor

spremembe gostote kovin).

A - prikaz (prikaz frekvence impulzov, amplitudni način, angl. Amplitude mode ali A -

scan) se je razvil iz sonarja in zgodnjih detektorjev sprememb v kovinah. Je

enodimenzionalni prikaz. Pri uporabi diagnostičnega ultrazvoka ni imel velike vloge

brez razvitja B - prikaza, ki se je razvil iz vojaških radarjev. A - prikaz ne da dovolj

preciznih, ponovljivih in koristnih informacij, ki bi lahko dale zanesljivo diagnozo. B -

prikaz je napredoval z razvojem oddajnikov in pretvornikov v sondi in izboljšanjem

kontrasta skupaj z napredkom tehnologije, proti koncu leta 1970 (Kane in sod., 2004).

Z napredkom tehnologije in cenovno vedno bolj dostopnimi aparaturami, je ultrazvočno

slikanje v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, vedno bolj prodiralo v

specialistične ambulante različnih strok. V tem obdobju pa zabeležujejo tudi vse večje

vključevanje ultrazvočne metode v raziskave na področju logopedije (Gick, 2002).

4.2. Razvoj ultrazvočne terminologije

Napredek in razvoj ultrazvočne metode se je dogajal v različnih delih sveta. Rezultat

relativno slabe komunikacije med raziskovalnimi timi po svetu je terminologija, ki se je

razlikovala od laboratorija do laboratorija, v katerem so delali raziskovalci.

Prvi termin za opis medicinske diagnostične uporabe ultrazvoka – ultrasonoskopija, je

predlagal Denier, leta 1946. Dussik je leta 1947 uporabljal termin hiperfonografija,

nekaj let kasneje pa so Ballatine, Bolt, Hueter in Ludwig za svoje preiskave uporabljali

termin ultrasonična ventrikulografija. Wild in Reid sta leta 1952 poskušala poenostaviti

terminologijo in uvedla termin ehoskop. Želela sta, da bi bil čim bolj podoben analogiji

s stetoskopom. Kasneje sta uvedla še termine ehograf, enodimenzionalna ehografija

za A- prikaz, ter dvodimenzionalna za B-prikaz.

Istega leta sta Howry in Bliss v svojem članku omenjala somaskop, za ultrazvočno

diagnostično preiskavo pa je leta 1955 Lexel predstavil termin ehoencelograf. Na

Japonskem so uporabljali termin ultrasonotomogram, v Avstraliji pa ehogram.


22

Po izboljšavi kontrasta na ultrazvočnih posnetkih, z napredkom tehnologije in

objavljanjem vse večjega števila del, začne v medicinskih časopisih proti koncu leta

1970 prevladovati termin ultrasonografija in sonografija (Woo, 2006).


23

5. FIZIKALNE OSNOVE ULTRAZVOKA

Temelj ultrazvočne metode slikovnega prikaza je ultrazvok, ki se ustvarja po principu

piezoelektričnega efekta, kjer se električna energija pretvarja v ultrazvok in obratno.

Ultrazvok je mehansko longitudinalno zvočno valovanje frekvenc, ki so višje od

frekvenc, ki jih sliši človeško uho, tj. nad 20.000 Hz (20 kHz), pri katerem delci znotraj

snovi nihajo v isti smeri kot potuje valovanje. Frekvence, ki se uporabljajo v slikovni

diagnostiki, so v razponu od 1 do 20 MHz, pri preiskavah govornega aparata pa se

najpogosteje uporabljajo frekvence od 3 do 10 MHz. V diagnostiki in proučevanju

govora se ultrazvok pogosto uporablja zaradi relativno male difrakcije (uklona), pojava,

ko se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo (Eterović, 2002).

Zvočni valovi potujejo skozi snov z majhnimi premiki delcev znotraj snovi, pri tem pa

se snov sama ne premika. V nasprotju s svetlobo, zvok ne more potovati v vakuumu,

ampak za potovanje potrebuje neko snov (Trush in Hartshorne, 2005).

Ultrazvok običajno opisujemo z njegovo frekvenco (f) v povezavi z valovno dolžino.

Valovna dolžina (λ) zvočnega valovanja je razdalja med zaporednima točkama, kjer

sta velikost in smer pomika enaka. Prav tako je enaka tudi smer, v kateri delci potujejo.

Čas, ki je potreben, da se val skozi medij premakne naprej za eno valovno dolžino, je

znan kot obdobje (t0).

Frekvenca (f), je v fiziki količina, opisana kot število ponavljajočih se dogodkov v

časovni enoti (1 sekunda) in je podana z enačbo:

𝑓 =1

𝑡0

Enota za merjenje frekvence je s-1 ali Hz, poimenovana po nemškemu fiziku Heinrichu

Rudolfu Hertzu. 1 Hz je enako en dogodek na sekundo (Trush in Hartshorne, 2005).

Višja, kot je frekvenca, slabša je prodornost ultrazvoka skozi tkiva, toda ločljivost je

večja. Nižja, kot je frekvenca, slabša je ločljivost, a prodornost ultrazvoka skozi tkiva

je večja. Nizke frekvence (1,6 – 2,25 MHz) imajo dobro prodornost in majhno ločljivost,

zato jih uporabljamo takrat, ko želimo dobiti vpogled skozi kostne strukture. Srednje

frekvence (3 – 4 MHz) imajo srednjo prodornost in srednjo ločljivost. Visoke frekvence


24

(> 5 MHz) imajo majhno prodornost, a sorazmerno dobro ločljivost, zato so uporabne

npr. pri preiskavi vratu oz. povsod tam, kjer želimo opazovati strukture, ki so tik pod

kožo (Flis in sod., 2009).

Od frekvence ultrazvoka je odvisna njegova uporabnost. Povezana je z valovno

dolžino (λ) in hitrostjo (c) razširjanja valovanja:

c f

Zvok potuje skozi različne snovi z različnimi hitrostmi. Hitrost je odvisna od gostote (ρ)

in stisljivosti snovi (χ), merimo pa jo v m/s. Večja kot je gostota in stisljivost nekega

materiala, manjša je hitrost valovanja skozi snov:

1c

Različna tkiva v našem telesu se nekoliko razlikujejo po gostoti in stisljivosti, zato

ultrazvok skoznje potuje z različno hitrostjo (glej Tabelo 1). Kljub temu imajo aparati za

ultrazvok izbrano vrednost c = 1540 m/s skozi vsa tkiva, zaradi česar so manjša

odstopanja in napake pri določanju dolžine, ki jo je zvok opravil. (Trush in Hartshorne,

2005)

Snov Hitrost [m/s]

Zrak 330

Voda (20˚C) 1480

Maščoba 1450

Kri 1570

Mišice 1580

Kosti 3500

Mehko tkivo (povprečno; voda, kri,

mišice) 1540

Tabela 1: Hitrost zvoka skozi različne snovi v telesu (Trush in Hartshorne, 2005)


25

6. ZGRADBA IN DELOVANJE ULTRAZVOKA

6.1. Ultrazvočni aparat

Ultrazvočni aparat je sestavljen iz delovnega dela s funkcijskimi tipkami, vhodov in

izhodov za periferne priključke in ekrana za prikaz ultrazvočnega signala.

V zadnjih tridesetih letih je viden izredno hiter tehnološki napredek v izdelavi

ultrazvočnih aparatov. Brkljačić (2002) navaja, da se skoraj vsakih pet do šest let v

celoti menja tehnologija izdelave aparatov, hitro se povečuje moč računalnikov,

izdelujejo se vse boljše in sofisticirane sonde in uvajajo nove sonografske tehnike in

ultrazvočni prikaz organov je vse kvalitetnejši. Čeprav je nekaj podjetij vodilnih v

inovacija ultrazvočne opreme, so temeljni principi enaki pri vseh aparatih. Dobro

moramo spoznati pomen upravljalske plošče in funkcije za specifični ultrazvočni

aparat, ker se iste možnosti na različnih aparatih imenujejo z različnimi imeni.

Glavni del ultrazvočnega aparata je pretvornik (sonda), ki je sestavljen iz linearno

razporejenih zelo tankih kristalov (Ihnatsenka in Boezaart, 2010).

Sonda je najpomembnejši in najdražji del ultrazvočnega aparata. Najpogostejši

material iz katerega so narejeni ultrazvočni pretvorniki je svinčeni cirkonijev titanat. To

je trda gosta raztopina, ki se lahko med postopkom proizvodnje polarizira in postane

piezoelektrična. Ta material se lahko oblikuje v zaobljene površine, kar je pomembno

za izdelovanje ultrazvočnih sond. V sondi se ustvarja ultrazvočni snop in se k njej

reflektira po tem, ko preide skozi tkivo (Brkljačić, 2002).

Brkljačić (2002) navaja, da obstajajo različne oblike sond, ki dajejo različen prikaz slike:

linearne sonde pravokotne oblike dajo pravokotno sliko in se večinoma uporabljajo za

prikaz površinskega tkiva in mišic, sektorske sonde pa dajejo trikotni prikaz in se

uporabljajo za pregled srca. Konveksne sonde se najpogosteje uporabljajo za prikaz

notranjih organov in so najprimernejše za prikaz jezika.

Da bi dobili optimalni prikaz posameznega organa, je potrebno izbrati najboljšo

frekvenco. Uporabljajo se sonde v frekvenčnem razponu od 2 do 12 MHz, druge

frekvence se zelo redko uporabljajo. Starejše sonde imajo samo eno temeljno


26

(osnovno) frekvenco (npr. 3,5 ali 5 MHz). Novejše sonde imajo več frekvenc in širok

razpon frekvenc (Whittingam, 2003).

Brkljačić (2002) omenja, da je izbira frekvence odvisna tudi od konstitucije

preiskovanega organa. Sonda z višjo frekvenco omogoča boljšo resolucijo (možnost

razlikovanja dveh točk), vendar ima slabšo prodornost ultrazvočnega snopa in ne bo

prikazala globljih struktur. Pri debelejših ljudeh Brkljačić (2002) svetuje, da je vsekakor

treba izbrati nižjo frekvenco, pri suhih ljudeh in otrocih pa lahko pregledamo organe s

sondo višje frekvence. Višja frekvenca omogoča boljšo ločljivost detajlov na sliki, zato

moramo v praksi uporabiti najvišjo frekvenco, ki je še dovolj prodorna.

Stone (2005) dodaja, da je pri izboru ustrezne sonde za snemanje gibanja in položaja

artikulacijskih organov, poleg frekvenčnega razpona in možnosti izbora frekvence na

kateri izvajamo preiskavo, pomembno izbrati tudi velikost, tj. širino same sonde. Glede

na to, da so anatomske karakteristike preiskovancev različne, je potrebno za vsakega

posebej preveriti, na kateri frekvenci je optimalen prikaz bele linije (npr. meje jezik -

zrak) in izbrati primerno frekvenco in velikost prikaza zaradi lažje in verodostojnejše

primerjave različnih preiskovancev.

6.2. Rokovanje z ultrazvočno sondo

Pomembno je poudariti, da moramo s sondami zelo pazljivo rokovati. Paziti moramo,

da ne padejo na tla in zadenejo v trde in ostre predmete, ker lahko udarec poškoduje

sondo. Enako pomembno je, da ne hodimo po kablu, ki spaja sondo z ohišjem aparata.

Če pri snemanju uporabljamo gel, ga moramo po uporabi dobro obrisati, ker gel

poškoduje material na vrhu sonde. Poškodovane sonde je zelo težko popraviti, cena

nove pa se giblje tudi do deset tisoč evrov (Brkljačić, 2002).

Način uporabe sonde predstavlja stabilizacijo sonde z roko ali kakšnim stabilizacijskim

sistemom; čim slabše je sonda prilepljena na kožo, tem slabša je vidljivost. Pomembno

je, da zvočni val potuje neposredno od sonde v telo. Če je vmes zrak, to predstavlja

oviro, ker valovi potujejo med dvema snovema z izrazito različno gostoto. Rezultat je

slabša ločljivost. K boljši vidljivosti pomagajo geli z dovolj visoko viskoznostjo in vodne

vrečke, ki jih nanašamo med sondo in preiskovano površino. Visoka viskoznost je

pomembna, da nam gel ne spolzi s kože. Takšne gele ponavadi pripravijo v lekarni na

osnovi poliakrilne kisline (Flis in sod., 2009; Stone, 2005).


27

S premikanjem (drsenjem) z ultrazvočno sondo po preiskovani površini poiščemo

anatomsko strukturo, ki jo želimo opazovati in jo optimalno pozicioniramo na zaslon

(ponavadi v sredino vidnega polja). S premikanjem sonde spreminjamo in usmerjamo

smer ultrazvočnega žarka, kar nam omogoča snemanje različnih ultrazvočnih

posnetkov iste strukture. Pravilna tehnika drsenja je prav tako pomembna in koristna

za izrisovanje opazovane strukture proksimalno in distalno za boljše preverjanje

ustreznega anatomskega položaja (Ihnatsenka in Boezaart, 2010).

Ihnatsenka in Boezaart (2010) nadalje opozarjata na ustreznost pritiska ultrazvočne

sonde na podlago, s čimer lahko znatno izboljšamo kvaliteto prikaza, saj z zadostnim

pritiskom skrajšamo razdaljo do opazovane strukture. Enakomeren pritisk nam

zagotavlja pravilno usmerjenost žarkov, kljub temu pa je včasih potrebno nekoliko

povečati pritisk samo na določeni strani sonde, da žarek usmerimo pod določenim

kotom.

Pri pregledu ali terapiji moramo biti še posebej pozorni, da s premočnim pritiskom ne

povzročimo nelagodja pri preiskovancu.

Rotacija sonde nam omogoča osni pogled na opazovano strukturo. S spreminjanjem

naklona sonde na podlago pa povečamo razdaljo od površja do preiskovane strukture

in popačimo prikazano obliko strukture na zaslonu (namesto okrogle strukture vidimo

bolj ovalno) (Ihnatsenka in Boezaart, 2010).

Slika 3: Manipuliranje z ultrazvočno sondo (Ihnatsenka in Boezaart, 2010)


28

6.3. Proizvajanje ultrazvočnega valovanja

Za proizvajanje ultrazvočnega valovanja potrebujemo pretvornik oz. sondo, ki

spreminja električno energijo v mehansko energijo, kar v večini primerov poteka z

uporabo piezoelektričnega pojava (Trush in Hartshorne, 2005).

Ihnatsenka in Boezaart (2010) »piezoelektričnost« razlagata kot pretvorbo električne

energije v mehansko, pri kateri nastane zvočni val, ki ga lahko opišemo z njegovo

frekvenco, valovno dolžino in amplitudo ter hitrostjo širjenja.

Kadar piezoelektrični material priključimo na izmenično napetost, zaniha. Frekvenca

napetosti vpliva na frekvenco nihanja materiala, sama frekvenca nihanja pa je odvisna

tudi od debeline materiala. Hitrost, s katero valovanje potuje, je odvisna od vrste

materiala. Največjo amplitudo nihanja dosežemo pri resonančni frekvenci. Do tega

pojava pride, kadar debelina materiala znaša natanko polovico valovne dolžine

zvočnega valovanja, ki se ustvarja znotraj elementa (Trush in Hartshorne, 2005).

Frekvenčni razpon diagnostičnih ultrazvočnih naprav se običajno giblje med dvema in

osemnajstimi MHz, frekvenco prilagodimo globini preiskovane strukture. Za pregled

površinsko ležečih tkiv izberemo višjo, za pregled globinskih struktur pa nižjo frekvenco

(Ihnatsenka in Boezaart, 2010). Eterović (2002) pojasni, da se visoke frekvence lažje

dušijo kot nižje in zato omogočajo boljše razločevanje. Odboj valov se dogaja na mejah

različnih sredstev. Na meji mehkih tkiv (npr. mišic in maščobe) se reflektira zelo malo

energije, pa vendar dovolj za detekcijo, ostanek pa prodira globlje in lahko da

odmaknjene odseve (slike). Na meji mehkega tkiva in kosti prihaja do močnejših

odbojev, najmočnejši pa so na meji z zrakom.

Delna refleksija zvoka je na mejah različnih struktur osnovna slikovna informacija, zato

Eterović (2002) ultrazvočno slikovno diagnostiko imenuje ehografija. Navaja, da je

ehografija edina metoda slikovne diagnostike, v kateri se slike preseka telesa (ali

posameznih organov) dobivajo neposredno. Prednost ultrazvočne metode je

dobivanje teh presekov v realnem času, kar je izredno težko izvedljivo pri drugih

tomografijah.


29

6.4. Lastnosti pri potovanju ultrazvočnega valovanja skozi snovi

Nastanek ultrazvočne slike je odvisen od načina stika med ultrazvočno energijo in

tkivom ob prehajanju skozi telo. Ko ultrazvočno valovanje potuje po telesu, prehaja

skozi različna tkiva. Kadar valovanje preide preko velike gladke površine med dvema

različnima snovema, se del valovanja odbije nazaj do sprejemnika (Slika 4) (Trush in

Hartshorne, 2005).

Slika 4: Nastanek ultrazvočne slike (Trush in Hartshorne, 2005)

Slika 4 prikazuje, kako se valovanje na meji med dvema tkivoma odbije in vrne nazaj

do pretvornika, del pa potuje naprej po tkivu. Posledično nastane ultrazvočna slika.

Trush in Hartshorne (2005) pojasnita, da so ultrazvočne sonde lahko hkrati oddajniki

in sprejemniki ultrazvočnega valovanja. S pomočjo piezoelektričnega efekta

omogočajo pretvarjanje energije tudi v obratni smeri, tako da spreminjajo mehansko

energijo nazaj v električni signal, ki ga lahko poljubno ojačamo, analiziramo ali

uporabimo za prikazovanje anatomske slike opazovanih struktur na računalniškem

zaslonu kot anatomske slike.

Na meji med različnimi tkivi z različno gostoto se odbije le del energije ultrazvočnega

valovanja, preostanek pa nadaljuje svojo pot skozi globlje ležeče tkivo. Količina


30

odbitega valovanja je odvisna predvsem od razmerja med akustično upornostjo obeh

materialov (Tabela 2). Akustična upornost pove, kako dobro nek material prenaša

zvočno valovanje, odvisna pa je predvsem od gostote in stisljivosti materiala. Čim večja

kot je razlika med akustičnima upornostima posameznega materiala, tem več

valovanja se odbije. Primer velike razlike je npr. med stikom mehkega tkiva s kostjo ali

med tkivom in zrakom (Trush in Hartshorne, 2005).

Ihnatsenka in Boezaart (2010) sposobnost kake strukture, da odbija ali prepušča

ultrazvok, definirata kot ehogenost ali jakost odboja. Na podlagi ehogenosti, lahko

preiskovane strukture razdelimo v naslednje kategorije: hiperehogene (bela barva na

zaslonu), hipoehogene (siva barva na zaslonu) in anehogene (struktura z visoko

vsebnostjo vode, ki ne daje notranjih odbojev in je na zaslonu prikazana črno). Kot

primer hipoehogene strukture navajata hrustanec, ki za razliko od kosti, ki so

anehogene, prepušča več ultrazvočnih valov.

Eterović (2002) pojasnjuje, da je dušenje zvoka v kosteh znatno večje od dušenja v

mehkih tkivih zaradi večje gostote kosti. Zato se signal ne vrača v sondo in kost

ustvarja akustično senco, kar se na sliki vidi kot temno področje brez kakršnegakoli

signala nad tem področjem. Opozarja, da akustična senca, ki nastaja za tvorbami, ki

močno reflektirajo ultrazvok, otežijo interpretacijo ultrazvočnih slik, kar moramo pri

interpretaciji upoštevati. Pri preučevanju govora, lahko takšne sence nastanejo zaradi

podjezične ali čeljustne kosti. V takih sencah se včasih prikazujejo zakasneli odboji ali

reverberacije. Vidljivost linije jezika je odvisna od količine sence, ki jo mečeta čeljustna

in podjezična kost.

Pri potovanju skozi snov valovanje izgublja energijo, kar vpliva tudi na količino odbitega

valovanja. Posledično upada jakost ultrazvoka. Izgubo energije povzroča več

dejavnikov. To so absorpcija, razpršitev in odboj valovanja. Ultrazvok se v tkivih vsrka

(absorbcija), siplje (razpršitev) in odbija (odboj). Do vsrkavanja prihaja zaradi tega, ker

ultrazvok povzroči nihanje celičnih struktur, kar privede do segrevanja tkiva. Absorpcija

povzroča, da se energija ultrazvočnega valovanja pri potovanju skozi tkivo pretvarja v

toploto. Vrednost absorpcije je odvisna od vrste tkiva. Energija se izgublja tudi pri tem,

ko valovanje naleti na majhne strukture, ki povzročijo razpršitev valovanja, ali pa na

določene mejne ploskve znotraj tkiva, na katerih se valovanje odbije in lomi. Razpršitev

valovanja je odvisna od valovne dolžine ultrazvočnega valovanja in je velika, kadar je


31

valovna dolžina reda velikosti struktur. Do sipanja prihaja na odbojnih telesih ali

površinah, katerih mere so primerljive z valovno dolžino vpadnega kota (Flis in sod.,

2009; Trush in Hartshorne, 2005).

Tabela 2 prikazuje razmerje med akustičnima upornostma posameznih tkiv in

oslabitveni koeficienti za različna tkiva. Flis in sod. (2009) pojasnjujejo, da je upadanje

jakosti ultrazvoka odvisno od akustičnega upora tkiva – akustične impedance.

Akustična impedanca je lastnost tkiva in je različna glede na vrsto tkiva (glej Tabelo

2a). Če je razmerje med tkivi veliko, se bo pretežen del ultrazvoka na mejni ploskvi

odbil. Če je razmerje med tkivi majhno, bo ultrazvok lažje prehajal med tkivi. Vrednost

izgub energije nam pove oslabitveni koeficient (glej Tabelo 2b), ki zajema predvsem

absorpcijo. Izgube energije so odvisne tudi od frekvence valovanja, ker je frekvenca

tesno povezana z energijo. Pri določenih vrednostih (lastne frekvence tkiv) se tako

absorbira večja količina energije (Flis in sod., 2009; Trush in Hartshorne, 2005).

a) Mejni ploskvi

Razmerje

akustičnih

upornosti b) Snov

Oslabitveni

koeficient pri

1MHz [dBcm-1]

mišice / kri 0,03 voda (20˚C) 0,2

mehko tkivo / voda 0,05 maščoba 60

maščoba / mišice 0,10 kri 20

kosti / mišice 0,64 Mišice 150

mehko tkivo / zrak 0,995 Kosti 1000

mehko tkivo 70

Tabela 2: Razmerje med akustičnima upornostma posameznih tkiv in slabitveni koeficienti za

različna tkiva (Trush in Hartshorne, 2005)

Izris ultrazvočne slike na zaslonu je odvisen predvsem od tega, kako ultrazvočno

valovanje preide preko določene površine v neko telo. Želimo, da je površina tkiva

čimbolj gladka, saj hrapava površina povzroča veliko razpršitev valovanja. Amplituda

signala, ki ga zazna pretvornik, je odvisna od poti, ki jo valovanje opravi. Kadar je žarek

pravokoten na površino, odbito valovanje potuje nazaj do pretvornika po isti poti (slika).

Kadar pa žarek potuje pod kotom, ki je manjši od 90°, se odbije po odbojnem zakonu

in se vrne po drugi poti. Najboljše rezultate dobimo, kadar je pretvornik pravokoten na

material (Trush in Hartshorne, 2005).

Ihnatsenka in Boezaart (2010) pojasnjujeta, da se pri bolj pravokotnem vpadnem kotu

nazaj do pretvornika odbije več ultrazvočnih valov, razpršenost pa je manjša. Rezultat


32

je kakovostnejša slika. Kadar so ultrazvočni valovi usmerjeni bolj vzporedno na

preiskovano površino (vpadni kot je večji od 45°), je ultrazvočna slika manj jasna in

slabše kakovosti. Preiskovalec lahko kakovost slike izboljša z obračanjem in

spreminjanjem naklona, s čimer uravnava in spreminja vpadni kot ultrazvočnih valov

na preiskovano površino.

Zaradi spremembe hitrosti valovanja v posameznem materialu lahko pride tudi do loma

valovanja oz. refrakcije. Pri odboju valovanja pod kotom prvi pretvornik ne zazna več

odbitega valovanja. V takšnih primerih lahko uporabimo dva pretvornika, prvi deluje

kot oddajnik, drugi pa kot sprejemnik (Slika 5). (Trush in Hartshorne, 2005).

Slika 5: Odboj in lom valovanja (Trush in Hartshorne, 2005)

Slika 5a prikazuje odboj valovanja, kadar valovanje vpade na površino pravokotno,

Slika 5b pa odboj in lom valovanja, kadar valovanje vpade na površino pod kotom.

Vidljivost linije organov je odvisna od intenzitete ultrazvočnega vala, ki upada z dolžino,

s katero val potuje in z vrsto tkiva, skozi katerega potuje. Naravnavanje ultrazvočnih

parametrov, kot so globina in frekvenca, so odločilne za optimalen prikaz preiskovane

strukture. Pokazalo se je, da je vidljivost linije odvisna od spola (pri ženskah je boljše

vidna linija jezika, ker imajo moški več podkožnega tkiva in debelejši sloj kože), starosti

(pri mlajših preiskovancih je bolj vidna kot pri starejših, ker imajo mladi bolj hidratizirano

tkivo) in tudi od dela dneva (zjutraj je linija bolj vidna kot popoldne zaradi dehidracije

kože in tkiva tekom dneva) (Stone, 2005).


33

Pri tvorbah, ki so polne tekočin, pride do popolne transmisije (ang. transmission sign).

Ker se ultrazvočni signal manj priduši v tekočini kot v mehkem tkivu, nastanejo

okrepljeni odboji, zato je ultrazvočni žarek, ki prehaja skozi tekočino, močnejši od

tistega, ki gre mimo nje (Eterović, 2002).

Eterović (2002) opozarja na možnost pojava fantomske tvorbe na ultrazvočni sliki iz

dveh razlogov. Prvi je neskladnost hitrosti premikanja opazovane strukture in hitrosti

skeniranja, pri katerem se slika prenese v določeni standard videoformata. Kot primer

navaja neskladnost hitrosti gibanja jezika pri izgovarjavi posameznih glasov in hitrosti,

s katero ultrazvok povzroča in ustvarja slike, do katere najpogosteje prihaja pri hitrih

gibih jezika pri kratkem trajanju glasov (krajše od 3,33 milisekund) in na prehodu enega

glasu v drugega.

Drugi vzrok je prenos slik na ultrazvočnem prikazu v določeni standard videoformata.

Obstajata dva najpogostejša formata za tv signal. To sta evropski standard za tv signal

PAL (angl. Phase Alternating Line) in ameriški standard NTSC (angl. National

Television Standards Commitee). Faktor, katerega je pomembno spremljati in je

bistven za kvaliteto premičnih slik, je število slik v sekundi v določenem formatu. Za

evropski standard je ta številka 25 slik v sekundi, za ameriškega 30. Zaradi omejenih

sposobnosti očesa, človek ne razpozna sprememb v okolici, ki se dogajajo s hitrostjo,

večjo od 50 milisekund. Človek torej razpozna 20 slik v sekundi, medtem ko se vse

večje spremembe pri človeškem očesu zlijejo.

6.5. Vrste prikazov ultrazvočnega signala

A. Ko sprejemnik prejme odbiti zvočni val, ga elektronsko vezje obdela. V osnovi

dobimo krivuljo z različno velikimi vrhovi. Razdalja med vrhovi na vodoravni osi

je sorazmerna s časom, ki ga je zvočni val potreboval za pot med vrhovi. Višina

vrhov (amplituda) pomeni jakost odbitega vala. Temu načinu pravimo A-način

(A-mode) (Flis in sod., 2009).

B. Elektronska obdelava krivulje je lahko spremenjena tako, da zaslon namesto

krivulje pokaže piko. Razdalja med pikami ustreza razdalji med vrhovi.

Intenziteta pike je odvisna od jakosti odboja. Temu načinu pravimo B-način (B-

mode). Zaradi večje obtične razpoznavnosti so jakosti odbojev na zaslonu

prikazane v odtenkih sivih tonov (gray scale) (Flis in sod., 2009).


34

C. M-prikaz (prikaz hitrosti gibanja, angl. motion mode ali M-scan) je grafični zapis

hitrosti gibanja, ki je prikazan kot nagib linijskih struktur slike. Gre za A-prikaz z

drugačno grafično rešitvijo. S to metodo se na ordinati prikazuje trenutna

globina nekega reflektorja, na abscisi pa tekoči čas (Eterović, 2002).

Pri pregledu tkiva bi sonda z enim samim kristalom zajela le majhno prostornino tkiva

– ozek snop v obliki zelo tankega valja. Če bi se s tako sondo premikali po tkivu in

dobljene signale zlagali enega poleg drugega, bi dobili sestavljeno B-sliko

(compounded B-mode). To je slika, ki jo vidimo na večini sodobnih ultrazvočnih naprav,

ki prikazujejo tako imenovano 2D sliko (two dimensional – dvo prostorsko sliko).

Obstajajo tudi naprave, ki ustvarjajo troprostorsko (3D) sliko (Flis in sod., 2009).

Slika 6: A in B prikaz (Flis in sod., 2009)

Slika 6 prikazuje razliko med A-načinom, B-načinom in sestavljenim B-načinom.

Odboje zvočnih valov spremeni naprava v elektročne impulze (A). Če višino amplitude

na zaslonu prikažemo s pikami v belo-črni lestvici, da najmočnejši odboj belo piko,

področje brez odboja pa črno (B). Če sondo premikamo in pike na zaslonu sestavimo,

dobimo črno-belo sliko. Kri zvočne valove skoraj v celoti prepušča in je črna, podkožno

maščevje pa valove slabo odbija, zato je sivo (Flis in sod., 2009).


35

7. ORIENTACIJA, SMER, POLOŽAJ IN ANATOMSKE RAVNINE

V opisovanju in razumevanju ultrazvočne slike v vsakdanjem strokovnem pogovoru,

na telesu ali izvidu, se pogosto preveč ohlapno uporabljajo izrazi kot sta spodnji ali

zgornji in sprednji ter zadnji. Telo je lahko pri ultrazvočni preiskavi v zelo različnih

položajih (Flis in sod., 2009).

Anatomske sheme informacije pogosto prikazujejo preko dvo-dimenzionalnih ravnin ali

ploskev, v literaturi pa se za opisovanje položaja posameznih anatomskih struktur

uporabljajo različni izrazi, s katerimi lahko natančno razložimo, kje neka struktura leži

glede na ostale strukture (Gick, Wilson in Derrick, 2013).

Ko opisujemo obliko, položaj in medsebojne odnose posameznih telesnih delov in

organov, se poslužujemo namišljenih orientacijskih ravnin ali prerezov, potekajočih

skozi telo. Človeško telo opisujemo v pokončni drži, imenovani »anatomska poza«, z

zgornjima udoma ob telesu in z dlanmi, obrnjenimi naprej (Dolinar, 2015).

Slika 7: Tri glavne anatomske ravnine in osi telesa glede na standardno anatomsko lego

(Mcminn in Hutchings, 1995)


36

Sagitalna ravnina Ravnina, potekajoča vzporedno s sredinsko ravnino.

Transverzalna

ravnina

Prečna ravnina; ravnina, ki pod pravim kotom prečka vzdolžno

os telesa.

Frontalna ravnina Čelna ravnina; vsaka ravnina, vzporedna s čelno.

Tabela 3: Anatomske ravnine (Flis in sod., 2009)

Srednja sagitalna ravnina ali mediana (midsagittal plane) poteka navpično po sredini

skozi hrbtenico, razpolavlja telo od vrha proti dnu in razdeli telo na levo (sinister) in

desno (dexter) polovico. Po vzdolžni osi trupa (midline) so razporejene srednje

sagitalne rezine, ki se najpogosteje pojavljajo v anatomskih shemah. Strukture, ki se

nahajajo v bližini vzdolžne osi trupa, opisujemo kot medialne (medialis), bolj oddaljene,

robne strukture pa kot lateralne (lateralis) (Dolinar, 2015; Gick in sod., 2013).

Transverzalna ali vodoravna ravnina je vzporedna s tlemi, prereže telo počez in ga

v vzporednih odsekih razdeli na zgornji (superior) in spodnji (inferior) del. Glede na to

ploskev opisujemo strukture, ki so bližje glavi, z izrazom kranialen (cranialis) in

strukture, ki so bližje zadnjemu delu telesa, v smeri proti trtici, z izrazom kavdalen

(caudalis) (Dolinar, 2015; Gick in sod., 2013).

Čelna ali frontalna ravnina poteka vzporedno s čelom. Telo razdeli na trebušni in

hrbtni del. Strukture, ki so bližje trebuhu, opisujemo kot ventralne (ventralis), strukture,

ki so bližje hrbtu pa kot dorzalne (dorsalis). Koronarne rezine (coronar) razdelijo telo

na sprednji in zadnji del. Za opisovanje lege organaov, ki ležijo pred čim, uporabljamo

izraz sprednji (anterior), za ležeče zadaj pa zadajšnji (posterior) (Dolinar, 2015).

Anterioren

V telesu pred čim ali v sprednjem delu organa (ventralen),

sprednji.

Posterioren Ležeč bližje površini hrbta (dorzalen), odzadnji, zadajšnji, zadnji.

Kranialen Ležeč na telesu bližje lobanji.

Kavdalen Spodnji, v nasprotni smeri od kranialne smeri.

Superioren Zgornji, v anatomiji zgornji v primerjavi z nečim.

Inferioren Spodnji, v anatomiji spodnji v primerjavi z nečim.

Lateralen Odmaknjen od sredinske ravnine, bočen, stranski.

Medialen Bližje sredinski ravnini.

Tabela 4: Smer in položaj (Flis in sod., 2009)


37

Za opis zgornjih in spodnjih udov uporabljamo tudi naslednje izraze: izraz proksimalno

(proximalis) uporabljamo za strukture, ki ležijo bliže trupu in distalno (distalis) za

strukture, ki so bolj oddaljene od trupa (Dolinar, 2015; Gick in sod., 2013).

Za opis lege glede na površino telesa uporabljamo izraza superficialis, za organe,

ležeče bližje površju ali površini telesa, ter profundus, za organe, ležeče globoko.

Glede na globino pa ločimo notranje organe (internus), ki ležijo znotraj votline ali

drugega organa, ter zunanje (externus), ležeče zunaj votline ali organa (Dolinar, 2015).

Slika 8: Opredelitev telesnih delov in/ali organov glede na različne telesne ravnine (Dolinar,

2015)

Flis in sod. (2009) opozarjajo, da ima vsaka ultrazvočna sonda na svojem telesu

vdrtino ali izboklino, ki označuje smer ultrazvočnega snopa. Lego sonde v prostoru

lahko po tej oznaki takoj spoznamo s pogledom ali otipom. Poleg tega ima vsaka

ultrazvočna naprava tudi tipko za spremembo lege (smeri) slike na zaslonu. S to tipko

lahko spremenimo smeri na sliki zaslona, četudi oznaka na ultrazvočni sondi kaže v

nasprotno smer. Oboje nam omogoča brezhibno anatomsko orientacijo in pravilno

prepoznavanje anatomskih struktur.


38

Sagitalni prikaz pokaže površino jezika in gibalne vzorce od konice do korena jezika.

Če držimo pretvornik tako, da je daljša površina orientirana »side-to-side« glede na

glavo, dobimo pogled prečnega prereza (koronalna poševnina), kot je prikazano na

sliki. Koronalni pogled razkriva površino jezika z ene strani na drugo pri dani točki

jezika pri dimenziji naprej-nazaj. Koronalni pogled prikaže kakršnekoli brazde na

jeziku, zvišanje ali povešenost strani jezika. Z gibanjem pretvornika nazaj in naprej pod

brado je lahko opazovana relativna globina brazde ali višina strani jezika pri različnih

lokacijah. Oba, sagitalni in koronalni prikaz, lahko omogočita vizualno povratno

informacijo za rehabilitacijo govora. Sagitalni prikaz je uporabljen pogosteje, ker

prikazuje jezik od vrha do njegove korenine (Bernhardt, Gick, Bacsfalvi, Adler-Bock,

2005).

Slika 9: Koronalni ultrazvočni posnetek jezičnega žleba pri odrasli osebi med izgovarjavo glasu

/s/ (Bernhardt in sod., 2005)


39

8. DVODIMENZIONALNI IN TRODIMENZIONALNI ULTRAZVOK V LOGOPEDIJI IN SURDOPEDAGOGIKI

Fizikalno delovanje dvodimenzionalnega (2D) in tridimenzionalnega (3D) ultrazvoka je

enako. Razlikujeta pa se v nekaterih bistvenih točkah.

2D ultrazvok prikaže samo eno raven v opazovanem prostoru. Kateri del strukture bo

opažen, je odvisno od položaja sonde in opazovane strukture. Premikanje sonde

povzroča spreminjanje ravnine, kar nam omogoča, da postopno pridobivamo podatke

o strukturi, o kateri si ustvarimo prostorski vtis.

3D prikaz se osredotoča na prostornino v opazovani strukturi in ne na ravnino. Število

informacij, pridobljeno na takšen način, je neprimerljivo večje. Informacije lahko

računalniško obdelujemo in na številne načine prikazujemo (Nelson in Pretorius,

1998).

8.1. Dvodimenzionalni ultrazvok v logopediji

Dvodimenzionalni ultrazvok sestavljata pretvornik, ki je nameščen pod preiskovančevo

brado tik nad grlom, in vizualni prikaz na zaslonu. Za prikaz gibanja govoril med

govorom ali drugimi premiki jezika s pomočjo ultrazvoka, lahko govorec sam drži

pretvornik, oziroma je le-ta pritrjen na ročico ali stojalo tako, da se dotika spodnje strani

govorčeve brade. Govorec sedi na stabilnem stolu in glavo nasloni na naslonjalo.

Pretvornik je potrebno premazati z vodotopnim gelom. Ko ultrazvočni valovi preko

pretvornika dosežejo zrak v ustni votlini, v predelu pod jezikom, se žarki odbijejo nazaj

do sonde. Odboj je prikazan na dinamičnih slikah, ki prikazujejo obliko in lego jezika

(Bernhardt in sod., 2005).

Prikažemo lahko srednjo sagitalno in koronarno ravnino jezika. Z usmerjanjem sonde

v smeri od spredaj proti nazaj, vzporedno s smerjo glave, prikažemo srednjo sagitalno

ravnino, z usmerjanjem sonde od leve proti desni, vzporedno z obrazom, pa koronarno

ravnino. Sagitalni pogled prikaže jezik od konice do korena, koronarni pa prikazuje

višino jezika ob straneh in v sredini in posledično morebitno oblikovanje jezičnega

žleba. Večinoma je pogosteje uporabljen sagitalni prikaz. Nekateri ultrazvoki

omogočajo prikaz zamrznjene linije, ki jih lahko uporabimo kot reference za prikaz

željene lege konice, telesa ali korena jezika. (Bernhardt in sod., 2005; Bernhardt,


40

Bacsfalvi, Adler-Bock, Shimizu, Cheney, Giesbrecht, O’Connell, Sirianni in Radanov,

2008).

Nekateri ultrazvoki imajo možnost, da na zaslonu prikažemo referenčne črte, ki jih

lahko s pomočjo kurzorja premikamo po zaslonu. S pomočjo teh črt lahko prikažemo

natančnejše informacije o položaju neba, legi, višini jezika, lokaciji konice jezika ipd.

(Bernhartd in sod. 2005).

8.2. Trodimenzionalni ultrazvok v logopediji

Trodimenzionalni ultrazvok omogoča natančen prikaz površine jezika, zato je še

posebej uporaben za analizo pre- in postoperativnih gibalnih razponov pri glosektomiji

in evalvacijo različnih tehnik rekonstrukcije v primeru deformacije in simetrije jezičnega

tkiva (Bressmann, Thind, Uy, Bollig, Gilbert in Irish, 2005).

Med postopkom pridobivanja in obdelave podatkov z ultrazvokom preiskovanec

vzravnano sedi na stolu. S pretvornikom drsimo v koronarni smeri od brade proti

zgornjemu robu tiroidnega hrustanca. Preiskovanec vsak glas izgovori trikrat.

Nastajanje trodimenzionalne slike traja približno 2 – 3 sekunde.

Pred analizo je najprej potrebno poravnati vse posnetke tako, da poteka jezični septum

v vertikalni smeri, mišična vlakna med brado in podjezično kostjo pa v horizontalni

smeri. Nato je potrebno definirati osrednjo točko jezika, ki leži na polovici razdalje med

spodnjo čeljustjo in podjezično kostjo pri sagitalnem pogledu, ter je presečišče med

jezičnim septumom in geniohioidno mišico v koronarnem pogledu. Na osnovi te točke

sestavijo koncentrično mrežo z vrisanimi merilnimi črtami in dobijo sagitalno obliko

jezika v treh vzporednih sagitalnih ravninah. Ta proces ustvari podatkovno matrico

površine jezika za določen govorni glas. Pridobljeni podatki so lahko uporabni za

rekonstrukcijo vizualne reprezentacije površine jezika (Bressmann in sod., 2005).


41

Slika 10: 3D prikaz jezika (Bressmann in sod., 2005)


42

9. UPORABA ULTRAZVOKA V LOGOPEDIJI

Ultrazvočno zbiranje podatkov pri proučevanju govora in jezika temelji na splošnih

karakteristikah ultrazvoka. Raziskave so možne zahvaljujoč sposobnostim

ultrazvočnih valov določenih frekvenc, da prehajajo skozi različne vrste tkiv in se

reflektirajo nazaj na izvor ultrazvoka. Tako statično kot dinamično snemanje

funkcionira na enak način. Ultrazvočni valovi iz sonde z lahkoto prehajajo skozi mehka

tkiva, ko pa pridejo do meje tkiv različne sestave ali gostote, se odbijejo nazaj in te

spremembe prikažejo kot razpon različnih nians sive barve.

Ultrazvok se je kot tehnika začel najprej uporabljati v medicini, raziskave (University of

Maryland; School of Dentistry, UBC School of Audiology and Speech Sciences, Ultrax,

Haskins Laboratories idr.) pa kažejo, da je tudi zelo koristna metoda za preučevanje

gibov jezika v logopediji, ker dopušča vizualizacijo notranjih mehkih tkiv, ki so vključena

v artikulacijo.

9.1. Zgodovinski pregled

Ultrazvočna tehnologija se v logopedskih raziskavah uporablja vse odkar je le-ta prišel

v redno klinično uporabo, od šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja dalje. Z

ultrazvokom lahko zajamemo razgibano obliko jezika in omogoča proučevanje težje

dostopnih struktur, predvsem korena jezika in jezičnega žleba. Kot navaja Gick (2002),

so pri prvih ultrazvočnih študijah (Kelsay in sod., 1969; Skolnick in sod., 1975;

Zagzebski, 1975; MacKay, 1977) v logopedske namene uporabljali še precej veliko in

nepraktično medicinsko ultrazvočno opremo, ki je omogočala enodimenzionalne (A-

mode oz. amplitudni način, ki podaja globine reflektirajočih površin) meritve,

najpogosteje v predelu žrela. Prikazana je bila realna slika v času, s čimer so lahko

določili vrsto reflektirajočih površin. Dobljena slika je bila odvisna od orientacije sonde

proti preiskovanim strukturam. V primeru slikovnega prikaza jezika je to pomenilo

stalno premikanje sonde med opazovanjem izgovarjave, da so dobili primerljivo sliko

za analizo (Eterović, 2002). Kljub temu so bile prednosti uporabe ultrazvoka vidne že

takrat.


43

Od leta 1970 dalje so tehnične izboljšave pripomogle k razvoju dvodimenzionalnega

(B-mode ali svetlostni način) in trodimenzionalnega (M-mode ali gibajoči način)

ultrazvoka.

B-prikaz je dodal A-prikazu dve dimenziji in omogočil slike preseka telesa. Povratni

odboji so prikazani v obliki svetlejših točk. Elektronski sistem pa v vsakem trenutku

določa položaj in smer iz katere je poslan ultrazvočni impulz. V primeru ultrazvočnega

snemanja jezika, se zvočno valovanje pri nepravilnih površinah odvija v različnih

smereh. Nepravilne površine so sestavljene iz različno orientiranih delov, manjših od

valovne dolžine zvoka. Del, ki se vrača v isti smeri in nam služi za prikaz bele linije

(meje med površino jezika in zraka nad njim), ni odvisen od vpadnega kota, zato sonde

ni treba rotirati (Eterović, 2002).

Izboljšave na področju postopkov obdelave slike so omogočile kakovostnejše in

natančnejše posnetke, kar je v osemdesetih letih 20. stoletja še povečalo zanimanje

za uvajanje ultrazvoka v logopedske raziskave (Sonies in sod., 1981; Keller in Ostry,

1983; Munhall in Ostry, 1985; Shawker in sod., 1985; Stone in sod., 1987-1999). Prve

raziskave so bile usmerjene predvsem v opisovanje položaja jezika pri izgovorjavi

izoliranih vokalov ali konsonantov pri odraslih govorcih (MacKay, 1977; Morrish in

sod.,1985; Shawker in sod., 1984; Stone in sod.,1983; Stone in sod.1988; Stone in

Davis,1995).Takratne študije so najpogosteje potekale v laboratorijskem okolju, še

vedno je prevladovala raba nepraktičnih medicinskih ultrazvočnih naprav in

nameščanje zapletenih pripomočkov za vzdrževanje položaja glave in ultrazvočne

sonde, vendar, kot poudarja Gick (2002), brez tega prednosti uporabe ultrazvoka ne

bi nikoli postale tako očitne.

V zadnjih letih postajajo ultrazvočne naprave lažje dostopne in finančno dosegljive.

Novejše naprave so manjše in prenosne (npr. PI 7.5 MHz Speech Language Pathology

99-5544 I 99-5537 in SonoSite 180 Plus), z računalniško osnovanimi ultrazvočnimi

enotami, digitalnim video-snemalnim orodjem in programsko opremo za slikovno

analizo (npr. Ultra-CATS, SeeMore, EdgeTrack idr.) (Tabela 7) . Zato se vse več

raziskav osredotoča na razvijanje potencialov uporabe ultrazvoka na različnih

področjih v logopediji.


44

9.2. Področja uporabe ultrazvoka v logopediji

Zaradi prenosljivosti in sposobnosti neinvazivnega snemanja težje dostopnih delov

vokalnega trakta se diagnostični ultrazvok že dlje časa uporablja v fonetičnih

raziskavah, predvsem za proučevanje oblike in lege jezika ter ocenjevanje časovnih

komponent in motorične kontrole pri izgovorjavi posameznih glasov.

A B

C D

Slika 11: Ultrazvočni posnetek glasov /k/ (A), /t/ (B), /s/ (C) in /u/ (D) (Bernhardt in sod., 2005)

Pri sagitalnem prikazu je konica jezika vedno na desni strani. Vidna je razlika

položaja konice jezika in višine jezika pri velarnem /k/ in alveolarnem /t/ (A, B), jezični

žleb pri sičniku /s/ ter visoko dvignjen koren jezika pri vokalu /u/.

Ultrazvočne raziskave na področjih govora, jezika in artikulacije so večinoma

usmerjene v proučevanje tipične (Campbell, Gick, Wilson in Vatikiotis-Bateson, 2010;

Pouplier, 2008; Zharkova, Hewlett, Hardcastle, 2011; ipd.) in atipične (Bacsfalvi in

Bernhardt., 2011; Bernhardt in sod., 2008; Bressmann in sod., 2010, 2011; Modha in

sod., 2008; Rastadmehr in sod., 2008; ipd.) govorne produkcije zaradi govornih motenj

(Bernhardt in sod., 2008; Modha, Bernhardt, Church in Bacsfalvi, 2008), izgube sluha

(Bacsfalvi in sod., 2011) ter razcepov neba (Bressmann in sod., 2011). S opisovanjem

oblike jezika, 3D rekonstrukcijami in pre- in postoperativnimi analizami pri glosektomiji


45

se ukvarjajo predvsem raziskovalci, zbrani okrog Tima Bressmana (Bressmann in

sod., 2005, 2010; Rastadmehr in sod., 2008).

Različni pristopi vključevanja ultrazvoka v tovrstne raziskave so v porastu predvsem

zaradi možnosti identifikacije vzorcev gibanja jezika. Na področju fonetike lahko z

ultrazvokom proučujemo posebnosti posameznih jezikov in narečij, analiziramo

dinamiko pojavljanja različnih zvokov v jeziku, organizacijo zlogovnih sekvenc,

koartikulacije in strukturno organiziranost posameznih glasov (Davidson, 2005;

Kochetov, Pouplier in Truong, 2013).

Pomembna prednost ultrazvoka, ki se je kot učinkovita izkazala tudi na področju

logopedije, je biološka povratna znaka (biofeedback). Gre za biološko načelo, ki ga

lahko izkoriščamo tudi zunaj posameznega organizma. Povratno informacijo določene

fiziološke funkcije, ki jo zaznamo z umetnimi senzoričnimi sistemi in s pomočjo

tehnologije, posredujemo nazaj organizmu. Povratna informacija motorične izvedbe

predstavlja ključni del učenja govora, saj omogoča prepoznavanje in korekcijo napak.

Princip biološke povratne zanke lahko učinkovito uporabimo v logopediji, kot oporo

motoričnemu učenju, osnovanemu na propriocepciji. Predstavlja možnost, da klientu

posredujemo vidno informacijo, ki jo lažje interpretira, pridobi potrebne informacije o

naravi giba in kako se njegova izvedba razlikuje od ciljne (Maas, Robin, Austermann

Hula, Freedman, Wulf, Ballard in Schmidt, 2008; Preston, Brick in Landi, 2013;

Ruscello, 1995).

Pri logopedski terapiji lahko biološko povratno zanko uporabimo kot povratno

informacijo o pravilnem položaju jezika in izvedbi gibov, ki so drugače slabo vidni. To

je še posebej pomembno pri osebah z izgubo sluha. Informacija je predstavljena v

realnem času, kar dodatno olajša učenje. Adler-Bock (2007) poudarja pomembnost

povratnih informacij, ki jih preko biološke povratne zanke dobijo klienti. Sodelujoči pred

terapijo z ultrazvokom niso imeli predstave o legi in gibanju artikulacijskih organov med

govorno produkcijo, po terapiji pa so znali poslušalcem jasno opisati obliko jezika in

posamezne komponente izreke, ter jih tudi pokazati na zaslonu. Študije (Adler-Bock in

sod., 2007; Bacsfalvi in sod., 2007; Bernhardt, Gick, Bacsfalvi in Ashdown, 2003;

Bernhardt, Bacsfalvi, Gick, Radanov, & Williams, 2005; Fawcett, Bernhardt, &

Bacsfalvi, 2008; Modha in sod., 2007; Shawker in Sonies, 1985) poročajo predvsem o

hitrem napredku mladostnikov in odraslih pri govorni terapiji s pomočjo ultrazvoka (v


46

nekaterih primerih v kombinaciji z elektropalatografom), v primerjavi z uspehom

predhodnih terapij brez vizualne povratne informacije. Število terapij z ultrazvokom,

potrebnih za napredek, se giblje od 4 (Modha in sod., 2007) do 14 (Bernhardt in sod.,

2003), odvisno od programa in posameznikovih potreb. Nekateri posamezniki so za

viden napredek potrebovali le 1-3 ure vaje s pomočjo ultrazvoka, v predhodnih

terapijah pa niso bili uspešni (Bernhardt, 2008).

Do sedaj opravljene študije (Adler-Bock in sod., 2007; Bacsfalvi in Bernhardt, 2011;

Bernhardt in sod., 2008; Bernhardt in sod., 2005; Modha in sod., 2008) so pokazale,

da ima ultrazvok, kot orodje za vizualno povratno informacijo, velik potencial pri gluhih

posameznikih, ki kot sredstvo sporazumevanja uporabljajo oralni govor, pri osebah z

okvaro sluha in polževim vsadkom ter osebah z dlje časa trajajočimi in vztrajnimi

artikulacijskimi motnjami, kjer druge terapije niso prinesle vidnega napredka. Osebe

so preko povratne zanke, ki jo omogoča ultrazvočna slika, izboljšale fonetično

natančnost, izgovorjavo samoglasnikov, drsnikov, pripornikov in zlitnikov, saj posnetki

omogočajo prikaz sicer manj vidnih artikulacijskih gibov jezika v realnem času.

Diferenciacija in stabilizacija motorike govornih organov se vzpostavlja z

dozorevanjem, slušno, taktilno in proprioceptivno povratno informacijo in je predpogoj

za dobro artikulacijo. Zaradi manjkajoče, nezanesljive ali nepopolne slušne povratne

informacije se pri gluhih in naglušnih motorika težje organizira in prihaja do

artikulacijskih napak. Govor posameznikov z okvaro sluha je posledično, kljub podpori

in vključenosti v logopedsko terapijo, pogosto nerazumljiv. Ertmer (1996, v Gallagher,

2013) razlog vidi v tem, da artikulacijske terapije večinoma izhajajo iz motorične teorije

percepcije govora, ki temelji na posameznikovem znanju in zavedanju o artikulacijskih

gibih, ki so potrebni za produkcijo govornih signalov. Ta metoda je uspešna pri

glasovih, ki so vidni, težje pa je uporabna pri glasovih, ki jih tvorimo v zadnjem delu

ustne votline. Tradicionalno terapijo so zato dopolnili s spektrogramom in

elektropalatografijo, uporaba ultrazvoka, kot orodja za vizualno povratno informacijo,

pa je novejši in še učinkovitejši pristop za izboljšanje govorne razumljivosti pri

posameznikih z okvaro sluha.

Posameznikom z okvaro sluha omogoča vizualno povratno informacijo gibov jezika in

jim pomaga doseči bolj tipične artikulacijske vzorce (Bernhardt in sod., 2003), je

edukativen, interaktiven, deluje zelo motivacijsko in zmanjšuje trajanje terapije z let na


47

mesece, zaradi česar je tudi stroškovno učinkovit. Poleg tega je lahko učinkovito

diagnostično sredstvo za načrtovanje terapije, saj logopedom pomaga odkrivati

napačne vzorce artikulacije, kot npr. pomanjkljiv stik artikulatorjev ali napačna pozicija

konice jezika (Bacsfalvi in Bernhardt, 2011).

Preston in sod. (2013) v svojih študijah omenjajo učinkovitost uporabe ultrazvoka pri

otrocih z apraksijo govora (CAS). Gre za motnjo, ki vključuje težave na področju

natančnosti izgovorjave, prozodije in koartikulacije ter konsistentnosti, ki domnevno

izvirajo iz primanjkljajev v načrtovanju, programiranju in koordinaciji artikulacijskih

gibov. Avtorji pojasnjujejo, da se veliko otrok z apraksijo govora na terapije ne odzove,

kot bi pričakovali. Kljub intenzivnim terapijam, artikulacijske motnje še vedno vztrajajo.

Omenjeni avtorji so prišli do zaključka, da terapevtski pristop, ki vključuje povratno

informacijo o gibanju jezika med govorom, pripomore k večji artikulacijski natančnosti

pri osnovnošolskih otrocih z dlje časa trajajočimi govornimi motnjami, ki so posledica

apraksije govora.

Ko otroka s pomočjo vizualnih povratnih informacij, ki prikazujejo gibanje jezika v

časovnem zaporedju, učimo pravilne (ciljane) artikulacije, se na ta način okrepi

povezava med govorno motoričnim načrtom in dejansko realizacijo gibov. Pri tem je

pomembno, da učenje poteka v določenem zaporedju preko posameznih besed, fraz

in v različnih prozodičnih kontekstih, izpostavlja Preston (2013).

Ultrazvok omogoča pridobivanje pomembnih diagnostičnih informacij tudi pri klientih z

dizartrijo in kompenzatornimi artikulacijskimi motnjami, ki so se razvile kot

posledica pridobljenih ali prirojenih razvojnih nepravilnosti obraza in ustne votline (npr.

razcepi).

Hardcastle (1989, v Zharkova, 2013) razlaga, da strukturne abnormalnosti ustne

votline, kot posledice razcepov, vplivajo na funkcionalni razvoj jezika in onemogočajo

fine nastavitve jezika, potrebne za razumljivo produkcijo govora. Pojavijo se tipične

kompenzatorne artikulacijske napake, kot so glotalna in faringalna zapora, ki

nadomeščata alveolarne pripornike, nadomeščanje postalveolarnih pripornikov s

faringealnimi priporniki, ter nadomeščanje alveolarnih pripornikov z nosnimi priporniki.

Te glasove poslušalec zazna, so moteči in nesprejemljivi (Peterson-Falzone, 2001 v

Bressmann, Radovanovic, Kulkarni, Klaiman in Fisher 2011).


48

Z elektropalatografijo dobimo le prikaz lokacije in velikosti jezično nebnega stika, ne

moremo pa prikazati celotne oblike jezika. Ultrazvok omogoča prikaz celotne dolžine

jezika vzdolž sagitalne ravnine, kar je pomembno pri analizi kompenzatornih strategij

pri razcepih, saj lahko le-te vključujejo produkcijo faringalnih in epiglotisnih zvokov, ki

jih z elektropalatografijo ne moremo prikazati. Kompenzatorne strategije, ki jih ne

moremo slišati, pa so kljub temu lahko zelo pomembne za artikulacijsko terapijo.

Potrebno je poznati, katere napačne in prikrite gibe oseba uporablja, da jih lahko

odpravimo in postopoma nadomestimo s pravilnimi (Bressmann in sod., 2011;

Zharkova, 2013).

Na področju glasovnih motenj lahko s pomočjo ultrazvočnih tehnik pridobivamo

informacije o mišičnem tonusu in dolžini mišic, foniatri (Cho, Park in Hong, 2012) pa

izpostavljajo predvsem učinkovitost uporabe ultrazvoka z drugimi tehnikami slikovnega

prikaza, kot so elektroglotografija, video fluoroskopija ter računalniška tomografija, pri

zmanjševanju tveganja postoperativnih zapletov, postavljanju diagnoze in načrtovanju

učinkovitejših rehabilitacijskih programov.

Kot zelo uporabna metoda se je izkazal tudi na področju motenj požiranja, kjer

ultrazvok, poleg videofluorografije, videoendoskopije in manometrije, uporabljajo

predvsem za opazovanje oralne in faringalne faze požiranja (Hsiao, Chang, Chen,

Chang in Wang, 2012; Huang, Hsieh, Chang, Chen in Wang, 2009; Komori, Hyodo in

Gyo, 2008), pogosto pa so v literaturi omenjene tudi študije premikanja podjezične

kosti med posameznimi fazami (Macrae, Doeltgen, Jones in Huckabee, 2012; Steele,

Sasse in Bressmann, 2012; idr.) ter proučevanje debeline mišic jezika (Hsiao in sod.,

2012) in pritiska jezika na trdo nebo (Steele in sod., 2012).

Pri požiranju sodelujejo mišice žvekalke, mišice ustnic, lic, ustnega dna, jezika, žrela,

požiralnika, posredno pa tudi notranje in zunanje mišice grla. Grižljaj hrane ali požirek

pijače potuje od ust do želodca v več fazah: oralna pripravljalna, oralna transportna,

faringalna in ezofagalna faza (Hočevar Boltežar, 2010). Prva faza požiranja je hotena,

druga samo delno hotena, v svojem drugem delu že poteka refleksno. Obe fazi, ki

sledita, sta refleksni in potekata brez vpliva naše volje.

V oralni pripravljalni fazi jezik razporedi hrano za žvečenje v področje kočnikov. Z

ustreznimi gibi spodnje čeljusti se hrana prežveči. Med žvečenjem sta ustnici stisnjeni

skupaj, da hrana ne izteka iz ust, mehko nebo pa je v stiku z zadnjim delom jezika, da


49

zadržuje grižljaj v ustih. V transportni fazi se mehko nebo dvigne, mišice ustnic in lic

se skrčijo. Zadnji del gibljivega dela jezika se spusti navzdol, rob jezika je v stiku s

čeljustnim grebenom, sprednji del jezika pa se pritisne na trdo nebo, tako da grižljaj

zdrsne iz ustne votline proti žrelu.

V začetku faringalne faze požiranja se dvigne mehko nebo in zatesni velofaringealno

zaporo, da hrana ne uhaja v nosno votlino. Jezik se potiska nazaj kot bat, mišice

ustnega dna pa vlečejo podjezično kost in z njim povezano grlo naprej in navzgor.

Poklopec se potegne čez vhod v grlo, primakneta se ventrikularni gubi in glasilki v grlu,

dihanje pa se prekine. Mišica, ki zapira vhod v požiralnik na spodnjem delu spodnjega

žrela, se odpre. Zaradi odprtega prehoda v požiralnik, batnega potiskanja jezika nazaj

ter dviga grla grižljaj zdrsne iz žrela v požiralnik.

Po prehodu grižljaja v požiralnik se v ezofagalni fazi sprožita drug za drugim dva

peristaltična valova krčenja mišic v steni požiralnika, ki potujeta od vhoda v požiralnik

do konca požiralnika. Tako grižljaj zdrsi iz požiralnika v želodec.

Komori (2008) pojasnjuje, da ravno faringalna faza vključuje najnatančnejšo

koordinacijo vseh sodelujočih organov in je klinično zelo pomembna, kajti

abnormalnosti v tej fazi najpogosteje vodijo v aspiracijo. Samo z uporabo

videoendoskopije je težje oceniti faringalno fazo požiranja, ker pogled zakriva

premikanje poklopca. S sočasno uporabo ultrazvoka pa lahko z opazovanjem

premikanja jezika, podjezične kosti, ščitastega hrustanca in stene žrela, pridobimo več

informacij o poteku faringalne faze. Ultrazvok prikaže časovni potek dvigovanja grla od

začetka dvigovanja do maksimalne višine.

Vzorec požiranja se med 2. in 4. letom starosti postopoma spremeni iz visceralnega v

somatskega (Galen in Jost-Brinkmann, 2010). Visceralni vzorec požiranja, ki je

prisoten po 4. letu starosti, velja za odklonjeno orofacialno funkcijo, raziskovalci pa ga

povezujejo z nastankom čeljustnih in zobnih nepravilnosti. Vrednotenje požiranja je pri

kliničnem pregledu oteženo in nezanesljivo, za objektivnejše vrednotenje se zato

poslužujejo ultrazvočne preiskave funkcij jezika pri požiranju. Omenjena tehnologija

olajša razlikovanje med somatskim in visceralnim vzorcem požiranja ter s tem omogoči

načrtovanje primernega zdravljenja.


50

Vse omenjene raziskave in primeri uporabe ultrazvoka potrjujejo različne možnosti

uporabe ultrazvoka na vseh področjih logopedije. Omogočajo natančnejšo

diagnostiko, bolj poglobljeno ocenjevanje, različne terapevtske postopke, metoda je

zelo učinkovita pri dojenčkih in posameznikih, ki težje sodelujejo v preiskavah, govor

in požiranje je s pomočjo ultrazvoka mogoče proučevati pri različnih patoloških stanjih

(cerebralna paraliza, rak, ektomija jezika, malokluzije, možganska oškodovanost ipd.)

in je nenazadnje tudi stroškovno učinkovita. ipd. Področja in načini uporabe ultrazvoka

v logopediji so v nadaljevanju prikazani v tabeli 5.


51

Tabela 5: Področja uporabe ultrazvoka v logopediji

PODROČJE KAJ? KDO? OPOMBE G

ov

or,

je

zik

, a

rtik

ula

cij

a

Uporaba ultrazvoka in

vizualne povratne

informacije, kot dodatek

tradicionalnim metodam v

govorni terapiji pri slišečih

posameznikih z

artikulacijskimi motnjami,

pri gluhih in naglušnih, pri

posameznikih s polževim

vsadkom ipd.

Adler-Bock in sod.,

2007; Preston in

sod., 2014; Modha in

sod., 2008; Shawker

in Sonies, 1985

Metoda vizualne povratne informacije je bila vključena v motorično govorno terapijo pri

posameznikih z dlje časa trajajočimi (rezidualnimi) artikulacijskimi motnjami. Terapija

je vključevala primerjavo ultrazvočnih posnetkov napačne in ciljane produkcije glasov

in sprotno takojšnjo korekcijo z verbalnimi navodili s strani terapevta (»Ne, jezik je

dvignjen previsoko. Dobro, konica jezika je bila pravilno nameščena.«). Pokazalo se je,

da lahko vizualna povratna informacija v kontekstu motorične govorne terapije

pripomore k natančnejši produkciji govornih glasov in v kratkem času odpravi dlje časa

trajajoče motnje.

Adler-Bock in sod.,

2007; Bernhardt in

sod., 2003, 2008;

Modha in sod., 2008;

Primerjalna študija med terapijo z in brez uporabe ultrazvoka je pokazala, da vizualna

povratna informacija, ki jo omogoča ultrazvok, pripomore k lažjemu usvajanju glasov, v

konkretnem primeru /ɹ/. Vrednosti formantov in ocena izkušenih poslušalcev so

pokazale napredek v produkciji glasu po uvedbi ultrazvoka v terapijo, saj omogoča

natančen prikaz vseh motoričnih komponent, ki so potrebne za pravilno izgovarjavo.

Bacsfalvi in sod.,

2007; Bernhardt in

sod., 2003, 2005;

Vizualna povratna informacija se je izkazala kot učinkovita metoda pri govorni

rehabilitaciji posameznikov s srednjo do močno okvaro sluha, saj omogoča prikaz

konfiguracije položaja in gibov jezika na zaslonu v realnem času. Raziskave so

pokazale pomembno vlogo ultrazvočne tehnologije pri razvoju bolj tipičnih namestitev

artikulatorjev pri produkciji težavnih fonemov in večji govorni razumljivosti

posameznikov. Avtorji poročajo o vidnem napredku v govorni produkciji pri vseh

sodelujočih, ki je bil evalviran s strani izkušenih poslušalcev.


52

Bacsfalvi, 2010;

Bacsfalvi in

Bernhardt, 2011

V raziskavi je bil ultrazvok uporabljen kot dodatno sredstvo za vizualno povratno

informacijo v govorni terapiji glasu /r/, pri mladostnikih z zmerno do močno izgubo

sluha, ki so uporabniki polževega vsadka.

Fawcett in sod., 2008 Dvodimenzionalni dinamični ultrazvok je bil vključen v govorno terapijo mladostnikov z

Downovim sindromom. Ultrazvočni posnetki, narejeni pred in po terapiji, so pokazali,

da so sodelujoči s pomočjo ultrazvoka uspešno usvojili konfiguracijo posameznih

artikulacijskih gibov in produkcijo glasu /r/ znotraj posameznih besed.

Preston in sod., 2013 Avtorji so v svoji raziskavi ugotovili, da je ultrazvočna povratna informacija lahko

učinkovito terapevtsko sredstvo za izboljšanje natančnosti in koordinacije zaporedja

artikulacijskih gibov, pri otrocih s perzistentnimi govornimi motnjami, ki so posledice

apraksije govora.

Ultrazvočne posnetke so uporabili za vizualni prikaz položaja in gibanja jezika, kar je

omogočalo boljšo motorično kontrolo zaradi vzpostavljene povezave med motoričnim

načrtom in vizualno informacijo o izvajanju giba. S to metodo so dosegli vidni napredek

v natančnosti in stabilnosti artikulacije glasov izolirano in znotraj posameznih besed, v

nekaterih primerih pa tudi generalizacijo naučenega v spontanem govoru.

Proučevanje učinkov

koartikulacije, npr. CV

(konzonant-vokal), CVC

(konzonant-vokal-

konsonant)

Zharkova in sod.,

2008, 2011

V raziskavi je bil uporabljen ultrazvok z namenom, ugotoviti, kako se razlikujejo vzorci

koartikulacije pri otrocih in odraslih, kako lahko te vzorce pojasnimo ter kakšna je

narava in stopnja variabilnosti v koartikulaciji pri otrocih in odraslih.

Kocijančič, 2008 Avtorica je preučevala gibanje jezika v zlogih z različnim številom in vrsto začetnih

soglasnikov. S pomočjo ultrazvočnih posnetkov je gibanje jezika opisala z vidika

razdalje, ki jo jezik prepotuje v govorni izjavi, trajanja govorne izjave in hitrosti jezika.


53

Analiza je pokazala, da se trajanje dolžine prepotovane razdalje z dodajanjem začetnih

segmentov v zlog povečujeta. Govorec ima manjši vpliv na trajanje, kot na razdaljo.

Razdalja je odvisna od individualne velikosti govornih organov in je, za razliko od

trajanja, ni mogoče adaptirati. Govorec ima največji vpliv na hitrost premikanja jezika,

ki jo z ustrezno govorno terapijo lahko tudi spreminjamo.

Pouplier, 2008 Ultrazvočni posnetki gibanja in obrisa jezika so bili uporabljeni pri proučevanju vpliva

konzonantskih klastrov v poziciji za samoglasnikom v zlogu (coda consonants) na

začetni del zloga ter pri proučevanju verjetnosti za pojav napak (omisije, substitucije in

intruzije) glede na število in kompleksnost artikulacijskih gibov v govorni izjavi.

Opisovanje

kompenzacijskih strategij

pri produkciji določenih

glasov

Bressmann in sod.,

2011

Ultrazvok je bil uporabljen za proučevanje konpenzatorne izreke, mehkonebnega

zapornika /k/, kot posledice razcepa mehkega neba. Analiza ultrazvočnih posnetkov je

pokazala različne konpenzatorne strategije, tudi take, ki jih brez ultrazvoka v prejšnjih

zaznavnih analizah niso zaznali, so pa pomembne za načrtovanje in razumevanje

logopedske terapije.

Opisovanje vzorcev gibov,

časovnega sosledja

artikulacijskih dogodkov in

kontrole govorne motorike

pri produkciji glasov

Campbell in sod.,

2010; Gick in Wilson,

2001; Gick,

Campbell in Oh,

2001

V večini primerov je bil v študijah uporabljen srednji sagitalni prikaz oblike in položaja

jezika v različnih časovnih sekvencah.

Howson, Komova in

Gick, 2014

Z ultrazvočnimi posnetki so primerjali pozicijo jezika pri češkem /r/ in /ř/ in ugotovili, da

je višina jezika ključni element v razlikovanju teh dveh glasov.


54

Proučevanje posebnosti

določenega jezika, narečja

v fonetični realizaciji

posameznih glasov v

povezavi s fonološkimi

procesi

Davidson, 2005;

Kochetov in sod.,

2013;

Študije so potekale na različnih afriških (Kinande in Yoruba), azijskih, indoevropskih

jezikih in jezikih severozahodne obale severne Amerike (Nuu-chah-nulth). S pomočjo

ultrazvočnih posnetkov so proučevali zlogovne segmente ter posebnosti oblike in

položaja jezika pri produkciji glasov.

Pouplier, Buchwald

in Stone, 2004

Z ultrazvočno metodo in MRI so avtorji proučevali artikulacijske značilnosti vokalov

nemškega jezika.

Z omenjenima tehnikama so opazovali lego jezika v srednji sagitalni in koronalni ravnini

ter seboj primerjali vzorce krčenja in sproščanja mišic pri izgovorjavi napetih in

nenapetih soglasnikov.

Proučevanje 3D oblike

jezika pri produkciji

različnih govornih glasov in

v poziciji mirovanja

Bressmann in sod.,

2005, 2007; Gick,

Wilson, Koch in

Cook, 2004; Stone

in sod., 1987, 1988,

2002; Wrench,

Cleland in Scobbie,

2011

Rezultat številnih ultrazvočnih študij je funkcionalna topografija jezika v različnih

anatomskih ravninah.

Gla

s

Opazovanje dolžine in

napetosti glasilk pri

profesionalnih pevcih

Cho in sod., 2012 Ultrasonografija je bila uporabljena za opazovanje spreminjanja napetosti glasilk med

dihanjem, fonacijo in petjem.

Ugotavljanje gibljivosti

glasilk pri otrocih

Hočevar Boltežar in

Pintarić, 2015; Vats,

Namen študij je bil ocenjevanje uporabnosti in veljavnosti laringealnega ultrazvoka za

oceno gibljivosti glasilk pri otrocih s sumom na paralizo glasilk. Laringealni ultrazvok se


55

Worley, De Bruyn,

Porter, Albert in

Bailey, 2004

je izkazal za varno, neinvazivno, poceni, enostavno in nebolečo tehniko, ki se glede

natančnosti in rezultatov lahko primerja z laringoskopijo, ki je vodilna metoda za oceno

gibljivosti glasilk.

Po

žir

an

je

Ultrazvočne študije oralne

in faringalne faze požiranja

ter položaja organov,

vključenih v proces

požiranja (jezik, grlni

hrustanci, podjezična kost)

Chi-Fishman in

Sonies, 2002; Hsiao

in sod., 2012; Huang

in sod., 2009;

Macrae in sod.,

2012; Stone in

Shawker, 1986;

Yabunaka in sod.,

2011, 2012

S pomočjo ultrazvoka so proučevali vzorce gibanja geniohyoidnih mišic, podjezične

kosti in pritiska jezika ob trdo nebo v procesu požiranja ter spreminjanje teh vzorcev

glede na starost, spol in različno patologijo (npr. rak). Ultrazvok se je izkazal kot najbolj

učinkovita metoda za proučevanje premikov podjezične kosti.

Komori in sod., 2008 Ultrazvok je bil uporabljen v kombinaciji z videoendoskopijo, kar omogoča preciznejši

prikaz premikanja grla med požiranjem. Metoda omogoča zgodnjo obravnavo bolnikov

v postelji in oceno učinkovitosti rehabilitacije funkcije požiranja.

Vrednotenje vzorca

požiranja

Galén in Jost-

Brinkmann, 2010

V raziskavi je bila uporabljena metoda ultrazvočne preiskave funkcije jezika pri

požiranju. Omenjena tehnologija olajša razlikovanje med somatskim in visceralnim

vzorcem požiranja ter s tem omogoči načrtovanje primernega zdravljenja.

Malokluzije Kikyo, Saito, in

Ishikawa, 1999

Ultrazvok je bil uporabljen za proučevanje zadnjega dela jezika v frontalnem prikazu,

pri osebah z in brez odprtega ugriza, da bi ugotovili ali obstaja povezava med gibanjem

jezika in odprtim ugrizom med požiranjem.


56

Bolezenska

stanja

Glosektomija pri bolnikih z

rakom

Bressmann in sod.,

2005, 2010;

Rastadmehr in sod.,

2008

V večini primerov gre za proučevanje in primerjanje oblike in gibov jezika v različnih

anatomskih ravninah, pred in po ektomiji, kar pripomore k odločanju in načrtovanju

operativnih posegov in načinov rehabilitacije (npr. uvajanje različnih kompenzacijskih

strategij).


57

9.3. Primer uporabe dvodimenzionalnega ultrazvoka v govorni terapiji

Postopek obravnave z ultrazvokom vsebuje naslednje komponente (Bernhardt in sod.

2005):

1. Začetna ocena govora, ki vsebuje: snemanje zvočnih posnetkov določenih

besed in besednih zvez, ultrazvočne posnetke sklopov enozložnih besed,

izgovorjenih v besednih zvezah in ponovljenih desetkrat, oceno oralnih struktur

ter druge podatke, ki so pomembni za klienta (informacije o prejšnjih

obravnavah ipd.).

2. Predstavitev ultrazvoka z demonstracijo, pisnim gradivom in vajo z govornimi

zvoki in gibanjem jezika.

3. Primerjava izgovorjave klienta in tarčnega glasu, ki ga izgovori logoped ali

družinski član, z uporabo »zamrznjene« ultrazvočne slike.

a) Ultrazvočni aparat omogoča uporabniku, da «zamrzne« prikaz na ekranu na

katerikoli točki in z diskusijo analizira ultrazvočno sliko. Udeležence prosimo,

da identificirajo ključne elemente tarčnih izgovorjav in jih primerjajo s svojimi,

kar temelji na zavedanju in samo-nadzorovanju izgovorjave v fonološki

intervenciji. Kljub temu, da ima logoped na začetku več znanja s področja

fonetike, skozi proces obravnave z ultrazvokom tudi klient pridobi določena

znanja in izkušnje. Ultrazvočni posnetki zagotavljajo klientom več informacij

o obliki in gibih jezika, kot jih lahko dobimo z nekaterimi drugimi načini (npr.

ogledalom, akustično analizo, dotikom, elektropalatografijo,…).

b) Na začetku obravnave kot vzorec, ki ga klient skuša posnemati, uporabimo

obliko in vzorce gibanja jezika dobrega govorca (večinoma je to logoped).

Tekom napredka v obravnavi logoped namesto vidne povratne informacije

(slike ultrazvoka), poda le verbalno povratno informacijo na klientovo

izvedbo. V naslednji fazi klientovo najboljšo izvedbo oblike in gibov jezika

postavimo za vzorec vsem naslednjim ponovitvam. Vendar ta izvedba ni

nujno identična logopedovi začetni izvedbi. Potrebno je upoštevati

posameznikove zmožnosti in ovire.


58

4. Praktične vaje na različnih ravneh zahtevnosti in uporaba različnih iztočnic

(prvenstveno vizualnih in slušnih, včasih tudi obojih).

a) Obravnavo stopnjujemo od artikulacijskih gibov brez glasu, do gibov z

glasom za ciljani fonem v izolaciji, nato v zlogih, besedah, stavkih in

pogovoru.

b) Logoped poda povratno informacijo o pravilni izvedbi na vseh stopnjah v

procesu. Že od vsega začetka prosimo klienta, da tudi sam oceni lastno

gibanje in pozicijo jezika ter govorno produkcijo (izgovorjavo). Za kliente z

okvaro sluha, je takšna samokontrola lahko velik izziv (odvisno od njihove

slušnega nivoja), vendar lahko presodijo na osnovi vizualnega prikaza in

preko taktilne povratne informacije (npr. položijo roko pod brado).

5. Domače praktične aktivnosti brez ultrazvoka.

6. Sprotna evalvacija učinkovitosti.

Za evalvacijo učinkovitosti terapije lahko uporabimo kvantitativne (perceptualne,

akustične, ultrazvočne) in kvalitativne (intervju) kriterije. Najpogostejše uporabljene

metode so fonetična transkripcija (Bernhardt in sod., 2003) ter primerjave akustičnih in

ultrazvočnih posnetkov. Dobro povratno informacijo o napredku dobimo tudi z

vključevanjem izkušenih ali manj izkušenih poslušalcev, ki presodijo o spremembah v

izgovorjavi (Bernhardt in sod., 2005).

9.4. Tehnike obravnave za različne glasovne razrede

Glede na raziskave, so se tehnike obravnav razvijale v naslednjih kategorijah: velarni

in alveolarni zaporniki, aproksimanti, sibilanti, zlitniki in samoglasniki.

Ultrazvočni prikaz daje natančnejšo povratno informacijo o obliki jezika in mestu

artikulacije. Cilj obravnave je sprejemljiv izgovor tarčnih glasov, glede na akustične

parametre. Logoped ali družinski član lahko služi kot model klientu. Za logopeda je

najpomembnejši pravilni klientov poskus izgovorjave tarčnega glasu (Bernhardt in

sod., 2005).

»Ja. To je /s/. Sedaj pa naredite ta gib/obliko jezika še enkrat.«


59

9.4.1. Velarni in alveolarni glasovi

Velarni (mehkonebni) glasovi so soglasniki, ki jih tvorimo tako, da dvignemo zadnji del

jezika (dorsum) do mehkega neba (veluma). Aktivni artikulator je jezik, pasivni pa

mehko nebo.

- Nezveneč: /k/

- Zveneča: /g/ in /h/

Alveolarni glasovi so soglasniki, ki jih tvorimo tako, da dvignemo konico jezika tik za

zgornje sprednje zobe, proti ali blizu alveolarnemu grebenu. Glavni artikulator je jezik,

pasivni pa trdo nebo in dlesni (Omerza, 1964).

- Jezičnodlesnični ali alveolari:

o Nezveneča: /c/, /s/

o Zveneča: /dz/, /z/

- Jezičnozadlesnični ali postalveolari:

o Nezveneča: /č/, /š/

o Zveneča: /dž/, /ž/

Na ultrazvočnem prikazu je razlika v položaju jezika med velarnimi in alveolarnimi

glasovi najbolj vidna pri sagitalnem prikazu jezika. Gib konice jezika in višina jezika pri

alveolarih glasovih se vidno razlikuje od giba telesa jezika in višine jezika pri velarih

glasovih.

Da bi izboljšali način artikulacije zapornikov, lahko z ultrazvokom pridobimo koristne

informacije o stiku artikulatorjev. To je še posebej pomembno pri klientih, ki imajo šibek

zaporniški stik, ali pa ga sploh nimajo (Bernhardt in sod., 2005).

9.4.2. Sibilanti in afrikati (sičniki, šumniki in zlitniki)

Sibilanti so soglasniki, ki jih tvorimo ob zobeh s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo

tako, da zračni tok usmerimo z jezikom proti sprednjim zobem, ki so primaknjeni blizu

skupaj.

Zlitniki so sestavljeni glasovi, zliti iz zapornika in pripornika. Zlit glas je zapornik s

priporniško osnovo. Zlitnike tvorimo tam kot ustrezne zapornike in pripornike, torej na

mestu za /t/ in /s/, /t/ in /š/ ter /d/ in /ž/. Pri njihovi artikulaciji imamo dve popolni zapori


60

v ustih: vhod v nosno votlino je zaprt z dvignjenim jezičkom (uvolo), izhod iz ust pa

zapira jezik v zobnem-dentalnem področju. Zobni zlitnik je sičnik, zadlesnična pa sta

šumnika (Omerza, 1964).

- Nezveneči: /c/ in /č/

- Zveneči: /dz/ in /dž/

Vsi alveolarni in postalveolarni sibilanti in afrikati imajo lateralni jezično-nebni kontakt

in centralni žleb. Centralni žleb pri /c/ in /dz/ je večji, kot pri /č/ in /dž/. S premikanjem

ultrazvočnega pretvornika pod brado lahko na različnih mestih prikažemo globino in

širino jezičnega žleba. Če želimo podati več informacij o vzorcih jezično-nebnega

kontakta, lahko ultrazvočne prikaze predložimo kot dodatek elektropalatogramu in

drugim slikovnim gradivom. Pozorni pa moramo biti na to, da se lahko klientov vzorec

jezičnega kontakta razlikuje od prikaza, ki je predstavljen.

Sagitalni ultrazvočni prikaz pomaga pri razločevanju alveolarnih od postalveolarnih

pripornikov. Z vnosom transparentne črte na ultrazvočni posnetek, lahko določimo

informacijo o višini in jezičnem žlebu, klient pa poskuša premakniti jezik na predvideno

linijo. Zlitniki so sestavljeni iz zapornika in pripornika. Njihova izgovorjava zahteva hitro

premikanje jezika iz nežlebičaste (zaporniški del) v žlebičasto obliko jezika (priporniški

del). Logoped lahko gibe jezika izvede z različno hitrostjo in tako še bolj nazorno

prikaže spremembe v artikulaciji. (Bernhardt in sod., 2005)

9.4.3. Samoglasniki

Sagitalni pogled na samoglasnike kaže položaj (spredaj – zadaj) in višino jezika za

različne samoglasnike. Pozicija jezika pri napetih samoglasnikih je bolj spredaj, prav

tako prikaže ultrazvok tudi višjo pozicijo jezika za napete samoglasnike. V sagitalnem

pogledu je jasno viden položaj jezika pri dvoglasnikih (diftongih).

Višino jezika za različne samoglasnike lahko še bolj podobno prikažemo z uporabo

koronalnega pogleda (Bernhardt in sod., 2005).

9.5. Govorna terapija s pomočjo vizualne povratne informacije

Bascfalvi (2010) priporoča, da je terapijo smiselno začeti z verbalnim opisom anatomije

jezika. Da dosežemo čim boljše razumevanje in orientacijo klienta, uporabimo različne


61

metode ilustracije, kot npr. anatomske risbe jezika (srednja sagitalna ravnina),

vokalnega trakta. Kadar delamo z otroki, je še posebej pomembno, da izberemo jasne

in nazorne slike. Da klientu pokažemo, kam in kako mora namestiti jezik, lahko

uporabimo plastične modele čeljusti in trdega neba. Ogledalo uporabimo, da klientu

pomagamo povezati informacije s slik na svoje telo. S pomočjo logopedske palčke

lahko z nežnim dotikom posameznih delov znotraj ustne votline ozavestimo klienta o

legi posameznih anatomskih struktur. Pri otrocih lahko uporabimo tudi lutke in se učimo

preko igre.

V naslednjem koraku s pomočjo ultrazvoka demonstriramo in opišemo, kako jezik v

srednji sagitalni ravnini spreminja položaj, če izgovarjamo različne glasove. Bacsfalvi

(2010) predlaga, da začnemo s samoglasniki /a/, /i/ in /u/, saj je razlika v položaju jezika

med njimi na ultrazvočnem posnetku zelo očitna. Glede na klientove potrebe in cilje v

terapiji lahko položaj jezika prikažemo še v koronarni ravnini, da poudarimo jezični žleb

in prikažemo zadnjo tretjino jezika. Na tej stopnji terapije je zelo pomembno, da je

logoped vešč ravnanja z ultrazvokom in obvlada prikazovanje posnetkov lastnega

jezika, preden poskuša karkoli demonstrirati klientu.

Najbolj učinkovito je začeti brez vokalizacije. Ko pacient usvoji različne položaje in

premike jezika, vključimo še vokalizacijo. Vsaka komponenta predhodnih oralno

motoričnih vaj je podlaga za natančno izveden gib, ki je potreben za produkcijo glasu.

Preden lahko klient samostojno vadi doma, se je potrebno prepričati, da lahko gib

izvede brez pomoči ultrazvočne povratne informacije na zaslonu. Potem je

priporočljivo, da samostojno vadi vsaj dvakrat dnevno.

Priporočljive sekvence za diferenciacijo in izolacijo velarnih (mehkonebnih) glasov

(Bacsfalvi, 2010):

1. Namestite pretvornik pod brado v sagitalni poziciji.

2. Začnite z /u/, da prikažete visoko dvignjen hrbet jezika in ugotovite ali klient

zmore pomakniti jezik do mehkega neba.

3. Prosite klienta, da ponovno dvigne jezik navzgor proti nebu, kot bi brez glasu

artikuliral /u/.

4. Logoped z ultrazvokom demonstrira razliko med /t/ in /k/.

5. Zaporo povezano nadaljujemo z /u/.


62

6. Zaključimo z izolirano produkcijo.

Pri uporabi ultrazvoka je potrebno biti pozoren na klientovo utrujenost in vključiti

pogoste odmore. Kljub temu, da je ultrazvok biološko varen za uporabo, je priporočljivo

časovno omejiti trajanje terapije in po končani uporabi izključiti ultrazvok, še dodaja

Bacsfalvi (2010).


63

10. PREDNOSTI ULTRAZVOKA

Ultrazvok predstavlja možnosti za pospeševanje napredka na področju govorne

produkcije pri mladostnikih in odraslih z govornimi motnjami in motnjami požiranja

različnega izvora. Premikanje in pozicioniranje artikulacijskih organov, še posebej

jezika, je težko opazovati in si jih predstavljati oz. vizualizirati, ker se nahajajo znotraj

ustne votline. Pri pridobivanju teh informacij je ultrazvok logopedom lahko v veliko

pomoč, če so vešči ravnanja z njim, saj dopušča vizualizacijo notranjih mehkih tkiv, ki

so vključena v govorno produkcijo in požiranje. Poleg tega so ultrazvočni posnetki,

nastali v različnih fazah terapije, lahko odlično sredstvo za evalviranje napredka in

uspešnosti terapije.

Ultrazvok omogoča direktno reprezentacijo artikulacijskih gibov, je varna in

neinvazivna metoda in zagotavlja vizualno informacijo o celotni srednji sagitalni obliki

jezika, vključno s korenom jezika, za razliko od akustične analize, ki omogoča le

indirektni pregled artikulacijskih gibov (Stone, 2005; Davidson, 2005; Gick, Bernhardt,

Bacsfalvi in Wilson, 2008; Kocijančič, 2008).

Eden izmed glavnih razlogov za porast uporabe ultrazvoka, kot orodja za raziskovanje

v logopedske namene po svetu, je zagotovo cenovna dostopnost. Pred več kot

desetletjem so bile ultrazvočne naprave izven dosega za skoraj vse logopede, ker so

bile predrage. Danes se cene glibljejo od 3.000 do 60.000 evrov, odvisno od funkcij in

možnosti prikaza. Bressmann (2005) je mnenja, da je k upadu cen pripomogel

napredek računalniške tehnologije in vse večja tekmovalnost med različnimi

proizvajalci ultrazvočnih naprav. Posledično se tudi zdravniki v bolnišnicah in zasebnih

praksah vedno bolj množično odločajo za nakup ultrazvočnih aparatov, kar daje

potencialno možnost dostopa do naprav tudi logopedom, ki z njimi sodelujejo.

Ultrazvok je biološko varen za uporabo, saj je stopnja sevanja, ki ga proizvaja, zelo

nizka. Zato je primeren za poglobljene, dlje časa trajajoče in večkrat ponovljive

raziskave. Celotna preiskava oz. postopek pridobivanje informacij je za klienta manj

invaziven, kot druge sorodne metode, ki omogočajo vizualno povratno informacijo

(EPG, magnetna resonanca, glosometrija), saj gre za zunanjo uporabo in ultrazvočne

sonde ni potrebno pritrjevati neposredno na jezik. Celoten postopek je neboleč in

omogoča lažjo uporabo pri majhnih otrocih, direktna vizualizacija ali biofeedback na


64

zaslonu pa predstavlja dobro motivacijsko sredstvo za preiskovance. Čeprav sta

akustična in perceptualna informacija pomembni za razumevanje motoričnih osnov pri

govornih procesih, nujno potrebujemo še informacijo o gibanju artikulacijskih organov.

Posebej pomembni so gibi jezika, ki pa jih zaradi lege znotraj ustne votline težje

opazujemo, ultrazvok pa nam to olajšuje (Bressmann, 2005, 2008).

Bernhardt in sod. (2005) so poleg že navedenih, izpostavili naslednje prednosti

uporabe ultrazvoka:

1. Jezik lahko opazujemo dinaminčno ali statično, s sagitalnim ali koronalnim prikazom,

kar nam omogoča podrobno analiziranje konfiguracije in gibanja jezika. Slike lahko

povečamo in raztegnemo skozi referenčne linije.

2. Za preiskavo z ultrazvokom ne potrebujemo dodatne opreme, torej je lahko

uporabljen takoj, brez dodatnih stroškov ali odlogov za klienta. Gre za enkratno

investicijo, vezano na nakup naprave. Stroški, povezani z raziskovanjem in

pridobivanjem informacij, so zanemarljivi.

3. Sliko preiskovanega tkiva, ki jo dobimo na zaslonu, je relativno enostavno razložiti

sodelujočim.

5. Prenosni ultrazvočni aparati omogočajo obravnavo na lokacijah, ki so primerne

pacientu; stacionarni aparati s fiksnimi pretvorniki omogočajo konstantnost zbranih

podatkov za evalvacijo.


65

11. POMANJKLJIVOSTI IN TEHNIČNI IZZIVI ULTRAZVOKA KOT METODE ZA RAZISKOVANJE NA PODROČJU LOGOPEDIJE

Poleg številnih prednosti, ki jih ima ultrazvočna metoda glede na druge metode

slikovnega prikaza pri preučevanju karakteristik govora, ima tudi pomanjkljivosti, ki jih

poskušamo rešiti ali vsaj omiliti.

Eden od izzivov je kontrola položaja sonde glede na glavo in fiksacija glave med

ultrazvočno preiskavo. Bressman (2005) razlaga, da ultrazvočni posnetek v večini

primerov dobimo tako, da sondo ročno prislonimo pod brado in vrat sodelujočega v

preiskavi. Pri tem lahko pride do težav, kadar preiskovalec premakne roko ali spremeni

naklon sonde, preiskovanec premika spodnjo čeljust in s tem spreminja položaj sonde

ali pa premika glavo in ramena, kar prav tako vpliva na naklon sonde in stik med sondo

in podlago.

Da bi izboljšali kvaliteto ultrazvočnih posnetkov, je potrebno reducirati moteče premike

sonde in preiskovančeve glave. Ta izziv se poskuša rešiti na različne načine. Eden od

njih je s stabilizacijskimi sistemi (Stone in Davis,1995; Gick in sod., 2005; Scobbie in

sod., 2008). Pri mnogih preiskavah uporabljajo držala za glavo in sondo, ki pomagajo,

da se glava in sonda fiksirata in omogočata daljše preiskave ali ponavljajoče preiskave

istega materiala brez spremembe položaja jezika glede na glavo. Kadar uporabljamo

lasersko (infrardeče) spremljanje markerjev na sondi ali preiskovancu, lahko

kontroliramo tudi položaj sonde glede na glavo. Prenosne ultrazvočne naprave se od

stacionarnih razlikujejo v tem, da ne omogočajo namestitve držal in podobnih

stabilizatorjev za glavo.

V ta namen so skupine raziskovalcev začele razvijati različne fiksacijske mehanizme

za glavo, naslonjala za čelo ali zadnji del glave, posebne čelade s priključki za sondo

in podobno. Z njimi lahko zagotovimo boljši stik med sondo in podlago tudi med

običajnim premikanjem spodnje čeljustnice pri govoru (Bressmann, 2005).

Drugi način stabilizacije sonde glede na glavo lahko dosežemo tudi z uporabo

posebnih stolov, ki z naslonom fiksirajo glavo, sonda pa se nahaja na fiksirani

mehanični roki pod brado. Različni eksperimenti so pokazali, da se lahko ultrazvočna

tehnologija uporablja na terenu in ne samo v laboratorijskih pogojih (Gick in sod.,


66

2005). Takšni podatki opogumljajo preiskovalce in klinike pri pripravi aplikacij za

rehabilitacijo atipičnega govora in raziskovanje spontanega govora v nelaboratorijskih

pogojih in zunaj ambulante.

Ena od omejitev pri proučevanju govora je, da ultrazvok, za razliko od npr. magnetne

resonance, ne omogoča popolnega prikaza vseh govornih organov istočasno. Na

posnetkih se poleg jezika ne vidi nobena referenčna točka, s pomočjo katere bi se

lahko kvantificirali podatki o artikulacijskih karakteristikah, ampak jezična in čeljustna

kost ustvarjata senco, tako da ne moremo dobiti podatkov o položaju jezika. Obstaja

nekaj tehnik, ki omogočajo detekcijo jezika, ki je pritisnjen na trdo nebo. Eden od njih

je snemanje položaja jezika ob požiranju. Druga rešitev je, da mesto, na katerem je

sonda pritrjena na brado, uporabimo kot referenčno točko (Gick, 2002).

Vrh jezika in epiglotis se pogosto ne vidita na sliki, ker ultrazvočni signal doseže kost

ali zrak ter se zaradi slabše (kost) ali prevelike (zrak) prevodnosti porazgubi. Nastane

akustična senca. Na to moramo biti pozorni, ko proučujemo določene dele jezika,

opozarja Bressmann (2008). Vidljivost vrha jezika lahko dosežemo tako, da se jezik

spusti na samo dno ustne votline ali pa da ustno votlino napolnimo s tekočino. Uporaba

sonde s širšim kotom omogoča vidljivost večjega dela jezika, vendar tudi Gick (2002)

omenja, da je pomembno individualno nameščanje sonde za vsakega preiskovanca

(t.j. kota, pod katerim stoji sonda glede na glavo).

Naslednji izziv, na katere so naleteli raziskovalci pri preiskavah z ultrazvokom, je

relativnost vzorčenja. Ultrazvok prenaša signal na zaslon s frekvenco vzorčenja video

izhoda. To vzorčenje lahko variira od 25 do 30 slik v sekundi, odvisno od sistema, ki

ga uporabljajo v državi, v kateri se preiskava odvija. Za večino ameriških ultrazvokov

je ta frekvenca 30, za evropske sisteme pa 25 slik na sekundo. Ta frekvenca je

prepočasna za tiste segmente v govoru, za katere je tudi nekaj milisekund pomembnih

pri določanju trajanja artikulacijskega giba (npr. produkcija zapornikov). Tudi za to

obstajajo rešitve, ki se z napredkom tehnologije vse hitreje izumljajo in uvajajo v prakso

(Bressmann, 2008; Wrench in Scobbie, 2011).

Bernhardt in sod., (2005) so v svojih raziskavah navedli nekatere omejitve

dvodimenzionalnega ultrazvoka, možnosti za odpravo le-teh pa vidijo v sočasni

uporabi elektropalatografa.


67

1. Pri dvodimenzionalnem ultrazvoku na monitorju ni možen sočasni prikaz sagitalnega

in koronalnega prikaza. Trodimenzionalni dinamični ultrazvok (običajno s statičnim

zaslonom) ali simultana uporaba elektropalatografa in ultrazvoka lahko zagotovita več

multidimenzionalnega vpogleda.

2. Z ultrazvokom ne moremo pridobiti informacije o jezično-nebnem stiku. Kombinirana

uporaba elektropalatografa in ultrazvoka je lahko bolj nazorna.

3. Ultrazvok ne da nobenih akustičnih informacij. Razdeljen zaslon pokaže

konfiguracijo jezika, akustični prikaz pa lahko zagotovi dodatne informacije o jakosti in

intenziteti glasu, načinu artikulacije in/ali formantih.

4. Metode ultrazvočnega merjenja so časovno omejene in se še vedno razvijajo.

Glavna slabost uporabe ultrazvoka je, da je kakovost pridobljenih posnetkov in

informacij odvisna od znanja in izkušenosti preiskovalca.


68

12. ZDRAVSTVENA VARNOST PREISKOVANCEV PRI ULTRAZVOČNIH PREISKAVAH

Pomembno je izpostaviti tudi vprašanje, koliko je ultrazvok nevaren za zdravje

preiskovancev. Ultrazvok za razliko od ostalih metod slikovnega prikaza ni nevaren

zaradi kemijskih, ionizirajočih ali nuklearnih okvar. Pri uporabi ultrazvoka lahko pride

do termičnega učinka, kavitacije in mehanskega delovanja.

Termični učinek se izkorišča pri terapiji z ultrazvokom. Zvočna energija, ki jo proizvaja

sonda, se spremeni v toplotno, ko žarek prehaja skozi tkivo. Sonde, ki se uporabljajo

v logopedskih raziskavah, ne morejo generirati toliko energije, da bi lahko povzročile

opekline ali poškodovale tkivo.

Kavitacija je pojav, ko ultrazvočno valovanje v tkivih, skozi katera prehaja, povzroči

nastanek mehurčkov plina, ki zrastejo do določene velikosti in se nato zaradi nastalega

podtlaka sesedejo sami vase. Pri tem se sprosti energija v obliki toplote in spremembe

pritiska. Možnost za nastanek mehurčkov je večja v tkivih, ki že same po sebi vsebujejo

več zraka (npr. pljuča). Pri proučevanju jezika in ustne votline to možnost izključujejo.

Ultrazvok velikih energij lahko poškoduje celice, vendar sevanje pri diagnostičnih

ultrazvokih, ki se uporabljajo v logopediji, ni tako močno, da bi lahko povzročilo

kakršnokoli mehansko poškodbo.

Nobenega od navedenih škodljivih učinkov torej ne povzroča diagnostični ultrazvok, ki

se uporablja za preučevanje struktur v ustni votlini, ker uporablja frekvence nižje od 10

MHz. Okvare z ultrazvokom pri njegovi uporabi niso znane in ne obstajajo neizpodbitni

dokazi o škodljivih posledicah uporabe ultrazvoka v diagnostiki, zaključuje Epstein

(2005).


69

13. IZOBRAŽEVANJE IN USPOSOBLJENOST ZA DELO Z ULTRAZVOKOM

Novejše znanstvene raziskave na vseh področjih, tudi v logopediji, vedno bolj težijo k

napredku v natančnosti, preciznejši diagnostiki, poglobljenosti in podrobnemu

opazovanju struktur. V ta namen je vedno večja potreba po rabi ultrazvoka, lažja

dostopnost in uporaba manjših ultrazvokov pa pomeni, da vedno več raziskovalcev

uporablja ultrazvočno opremo in analize ultrazvočnih posnetkov. Kljub temu, da je

ultrazvok naprava, za katero je značilna visoka raven varne rabe, je predpogoj za

kakovostno delo na tem področju ustrezno teoretično in praktično znanje o varni in

čimbolj smotrni uporabi ultrazvoka.

Med študijem različne strokovne literature sem ugotovila, da je raba ultrazvoka v veliki

meri odvisna od usposobljenosti, praktičnega znanja in izkušenj preiskovalca, česar

pa logopedom v Sloveniji, v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, primanjkuje. To

je verjetno tudi eden izmed razlogov, zakaj uporaba ultrazvoka, kljub številnim

možnostim in koristim, ki jih tehnologija ponuja, v praksi pri nas še ni v redni uporabi.

Zaradi različnih organizacijskih sistemov študija in zaposlovanja med državami in

variacij v organizacijah in društvih različnih specialističnih strok je zelo težko natančno

opredeliti, kje so glavni razlogi za to in kaj bi bilo potrebno spremeniti.

Zveza nacionalnih ultrazvočnih društev v Evropi (European federation of societies for

ultrasound in medicine and biology - EFSUMB) ugotavlja, da v Evropi nimamo

standardiziranega postopka za pridobitev licence niti med posameznimi državami niti

za splošne zdravnike niti za različne druge specialiste. Zavzemajo se za uveljavitev

učnega načrta, ki bi vključeval tako teoretična znanja, kot tudi praktična znanja. V

svojem dokumentu »Minimum training requirements for the practice of medical

ultrasound in Europe« (EFSUMB, 2006) navajajo, da bi morali imeti strokovnjaki, ki

upravljajo z ultrazvokom teoretična znanja o: ultrazvočni fiziki, ultrazvočni varnosti,

ultrazvočnih instrumentih, tehniki skeniranja, ultrazvočnih artefaktih, anatomiji in

patologiji relevantnega telesnega sistema, ultrazvočnih izvidih brez posebnosti in

izvidih s patološkimi spremembami, analizi posnetkov, indikacijah za ultrazvok in

možnostih souporabe drugih naprav. Poleg tega bi morali opraviti določeno število

praktičnih vaj z ultrazvokom ob nadzoru mentorja. Takšen koncept dela in


70

izobraževanja strokovnjakov predstavlja predpogoj za uspešno opravljeno delo na

različnih ravneh rabe ultrazvoka.

Diplomanti logopedije in surdopedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani se tekom

študija z osnovami o ultrazvočni fiziki seznanijo v sklopu predmeta Avdiologija in

elektroakustika. Podrobna znanja o anatomiji in patologiji pa pridobijo v sklopu

predmetov Anatomija in fiziologija človeka, Nevrologija, Patologija glasu in govora,

Razvoj komunikacije, govora in jezika, Fonetika in fonologija, Logopedska diagnostika,

Rehabilitacija glasovnih motenj, Kraniofacialne govorne motnje in motnje primarnih

oralnih funkcij idr.

Manj znanja in izkušenj imajo s praktično uporabo ultrazvoka, saj so pri nas

ultrazvočne naprave za zdaj še težje dostopne. Na nekaterih evropskih in svetovnih

univerzah, kjer ultrazvok že nekaj let uporabljajo v raziskovalne in študijske namene,

imajo študentje večji dostop do znanstvenih laboratorijev in aparatov, saj študij

logopedije večinoma poteka v okviru medicinskih fakultet, ki vse to vključujejo (npr.

University of British Columbia ter University of Victoria v Kanadi, Queen Margaret

University na Škotskem, Yale University v ZDA idr.).

Primer dobre prakse na področju izobraževanja študentov je University of British

Columbia (UBC), kjer študij logopedije (School of Audiology and Speech Sciences)

poteka v okviru Fakultete za medicino.

13.1. Primer dobre prakse

Tamkajšnja profesorica Barbara May Bernhardt, Ph.D. deluje in predava na področju

razvoja govora, jezika, fonetike in fonologije in več let aktivno sodeluje in vodi raziskave

na področju artikulacijske vizualne povratne informacije z ultrazvokom in

elektropalatografijo. Pridobljeno znanje in izkušnje v okviru svojih predavanj uspešno

prenaša na študente, kljub temu da vsebine s področja ultrazvočne diagnostike in

terapije še niso natančneje opredeljene v njihovem študijskem kurikulumu (glej Tabela

6) (Bernhardt, 2015).


71

PREDMET UČNI CILJ AKTIVNOSTI

Phonological

Development,

Assessment and

Intervention

Študentje prepoznajo

značilnosti oblike

jezika pri (pretežno)

angleških govornih

glasovih, ki so

prikazani na

ultrazvočnem

posnetku.

Samoglasniki in likvidi so prikazani z

ultrazvokom. Študentje prepoznajo

obliko in vzorce gibanja jezika za

angleške samoglasnike ter /l/ in /r/.

Študentje v manjših skupinah,

samostojno po navodilih (Priloga 1)

opravijo enourno laboratorijsko vajo, ki je

namenjena prepoznavanju značilnosti

angleških govornih glasov. Vsak študent

preizkusi ultrazvočno napravo, spoznava

različne vzorce gibanja govoril in se

nauči, kako posneti ultrazvočni posnetek.

Case Studies in

Phonological

Intervention and

Aural

(Re)habiliation

and intervention

Študentje pridobijo

osnovne informacije o

terapevtskih metodah

s pomočjo ultrazvoka.

Poudarek je na tem,

da ultrazvok ni

samostojna

terapevtska metoda,

ampak dodatek k

terapiji, ki omogoča

prikaz informacij o

obliki in motoričnih

vzorcih jezika.

Skupina študentov pripravi kratko

demonstracijo za kolege, ki vsebuje

navodila za uporabo ultrazvoka. Preden

pripravijo predstavitev, morajo opraviti

konzultacije, kjer se prepričajo, da so

navodila brezhibna.

Skupine študentov se pod mentorstvom

profesorice srečajo s klienti. Nekateri

posamezniki dobijo priložnost, da klientu

s pomočjo ultrazvoka pomagajo doseči

določene fonetične cilje. Ostali študentje

opazujejo obravnavo. Vsak študent mora

biti obvezno udeležen na eni terapevtski

obravnavi in oddati pisno poročilo.

Tabela 6: Primer dobre prakse

Bernhardt (2015) še dodaja, da imajo študentje možnost opravljati klinično prakso v

ustanovah, kjer je na voljo ultrazvok. Tam pod vodstvom mentorja opravijo tudi

tehnično usposabljanje za delo z ultrazvokom.

Možnost izobraževanja o delu z ultrazvokom imajo tudi ostali sodelavci ali kolegi kliniki

v drugih ustanovah. V primeru, da se šolski odbor ali klinika odloči za nakup

ultrazvočne naprave za potrebe govorne terapije, se lahko obrnejo na dr. Penelope

Bacsfalvi, ki vodi izobraževanja, delavnice in konzultacije o uporabi ultrazvoka pri delu

s klienti (Bernhardt, 2015).

Na delavnicah uporabljajo DVD z navodili, ki prikazuje, kako deluje ultrazvok in vsebuje

dinamične in statične posnetke angleških konsonantov. Prikazan je stranski in frontalni


72

pogled govorčevega obraza, ki daje informacije o gibanju ustnic in čeljusti ter stopnji

in načinu ustne odprtosti. Delavnica običajno traja polovico dneva in vključuje kratko

ponovitev angleške fonetike ter praktične vaje z ultrazvočno napravo. Udeleženci

delavnice imajo tudi kasneje možnost konzultacij z vodjo delavnice (Bernhardt in sod.,

2008).

13.2. Spletne strani in projekti

Vse predhodno omenjene univerze imajo tudi svoje spletne strani, kjer so predstavljeni

rezultati njihovih študij ter videoposnetki z navodili, ki so lahko v pomoč ostalim

študentom in strokovnjakom, ki želijo pridobiti znanje s področja uporabe ultrazvoka.

13.2.1. Ultrasound in speech training

Vir: http://www.audiospeech.ubc.ca/research/child-phonology-phonetics-and-

language-acquisiton-lab/ultrasound-in-speech-training/

Penelope Bacsfalvi in Bosko Radanov (UBC, 2015) sta pripravila videoposnetek, ki

gledalcem predstavi nove informacije o dinamični dvodimenzionalni motoriki jezika.

Prikazani posnetki vsebujejo sagitalni prikaz jezika od korena do konice ter koronarni

prikaz jezičnega žleba in višine jezika.

13.2.2. Seeing speech

Vir: http://www.seeingspeech.ac.uk/

Ta spletni vir je rezultat sodelovanja med raziskovalci s šestih škotskih univerz: The

University of Glasgow, Queen Margaret University, Napier University, University of

Strathclyde, University of Edinburgh in University of Aberdeen, sodelujejo pa tudi

študenti University College London in University of Cardiff. Učitelji in študenti imajo

možnost ogleda ultrazvočnih posnetkov jezika, video posnetkov govora, magnetne

resonance in dvodimenzionalnega srednjega sagitalnega prikaza glave. Projekt je

nastajal od julija 2011 do septembra 2013, še vedno pa ga dopolnjujejo in izboljšujejo

(Lawson in sod., 2015).

http://www.audiospeech.ubc.ca/research/child-phonology-phonetics-and-language-acquisiton-lab/ultrasound-in-speech-training/


http://www.seeingspeech.ac.uk/


73

13.2.3. Ultrasound Visual Feedback - Haskins Laboratories

Vir : http://www.haskins.yale.edu/uvf/

Spletna stran je nastala v okviru neodvisne mednarodne multidisciplinarne skupnosti

raziskovalcev Haskins Laboratories. Ukvarjajo se z raziskavami o govorjenem in

pisanem jeziku, s poudarkom na percepciji in produkciji govora, motnjah pisanja in

branja ter komunikacije. Sodelujejo večinoma z University of Connecticut in Yale

University ter drugimi mednarodnimi raziskovalnimi skupinami in institucijami.

Na spletni strani je na voljo video demonstracija strukture terapevtske obravnave z

ultrazvokom, ki jo razvijajo v omenjenem laboratoriju, ter ultrazvočne posnetke z opisi,

ki raziskovalcem in študentom pomagajo pri orientaciji in prepoznavanju oblik jezika

(Haskins Lab., 2015).

13.2.4. IPA Phonetics for iPhone and iPad

Vir:

http://www.uvic.ca/humanities/linguistics/resources/software/ipaphonetics/index.php

Slika 12: IPA aplikacija (UVic, 2015)

Aplikacija na dotik predstavlja edinstven vmesnik na dotik za raziskovanje mednarodne

fonetične abecede (International Phonetic Alphabet, IPA), glasovnih kvalitet in

artikulacije. Konzonanti in vokali so prikazani z laringoskopom in avdio posnetki.

http://www.haskins.yale.edu/uvf/



74

Laringealni ultrazvočni posnetki v treh različnih orientacijah so opremljeni z zvokom. S

pritiskom na simbol v abecedi vidimo in slišimo primere, vsi videoposnetki pa imajo

možnost prilagajanja hitrosti predvajanja in celozaslonskega prikaza.

Aplikacija je zasnovana tudi v obliki igre, kjer se posnetki predvajajo naključno, da

lahko uporabnik preizkuša svojo sposobnost vizualne in avditivne rekognicije na

različnih ravneh zahtevnosti. Avtor aplikacije in demonstrator na posnetkih je dr. John

Esling (UVic, 2015).

13.2.5. Ultrafest

Vir : http://www.medicinec.si/projekt/ultrafest/

Projekt Ultrafest je mednarodno priznan projekt, ki se je začel v Združenih državah

Amerike in so ga v Sloveniji prvič organizirali znotraj DŠMM (Društva študentov

medicine Maribor). Leta 2012 je bil prvič organiziran na ameriški University of

California Irvine pod vodstvom priznanega profesorja ultrazvoka Chrisa Foxa. Prvi

evropski ultrafest je bil v sodelovanju z ZDA organiziran 17. januarja 2015 na

Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.

Ultrafest je enodnevni maraton ultrazvoka, na katerem se študentje medicine v obliki

predavanj in intenzivnih hand-on izobraževanj naučijo osnovnih veščin ultrazvočne

diagnostike ter pridobijo ali poglobijo znanje o uporabi ultrazvoka kot ene izmed

diagnostičnih metod. Udeleženci pred Ultrafestom prejmejo gradivo, ki ga sami

predelajo, nato pa svoje znanje preizkusijo na vstopnem kolokviju in poglobijo na

predavanjih. Po predavanjih sledijo hands-on delavnice, na katerih svoje znanje

preizkusijo na živih modelih in fantomih ob pomoči inštruktorjev (DŠMM, 2015).

http://www.medicinec.si/projekt/ultrafest/


75

14. ULTRAZVOČNA TEHNOLOGIJA IN RAČUNALNIŠKI PROGRAMI ZA ANALIZO ULTRAZVOČNIH POSNETKOV

14.1. Ultrazvočne naprave

Sledeča tabela prikazuje nabor različnih modelov ultrazvočnih naprav, ki so bile

uporabljene v logopedskih raziskavah. Razlikujejo se glede na to, ali so prenosne ali

stacionarne in glede na uporabljen pretvornik.

Tabela 7: Ultrazvočne naprave in proizvajalci

Ultrazvočna naprava Proizvajalec Pretvornik Vir

PRENOSNE ULTRAZVOČNE NAPRAVE

PI 7.5 MHz Speech Language

Pathology 99-5544 | 99-5537

(CAN)1

Preston in

sod., 2013,

2014

SonoSite 180 Plus prenosni

2D ultrazvok

C 15/4 2 MHz MCX

pretvornik

Adler-Book

in sod.,

2007;

Bernhardt

in sod.,

2005

STACIONARNE ULTRAZVOČNE NAPRAVE

Aloka SSD-900 prenosni

ultrazvok

3,5 MHz konveksni

pretvornik Aloka UST-

9102

Bacsfalvi,

2010;

Bernhardt

in sod.,

2003; Gick,

2002

1 To ultrazvočno napravo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani uporabljamo v pedagoške namene pri

predavanjih fonetike in fonologije ter predavanjih o govorno-jezikovih motnjah. V raziskovalne namene napravo uporabljamo v sklopu projekta z naslovom "Analiza artikulacijskih gibov slovenskih fonemov ter odstopanj v izgovoru fonemov z uporabo ultrazvoka", ki ga vodi doc. dr. Martina Ozbič.


76

Aloka Pro-Sound SSd-5000

M00169 6 MHz

pretvornik

Bacsfalvi,

2010;

Bernhardt

in sod.,

2005;

Komori in

sod., 2008;

Modha in

sod., 2007

AI 5200 S Acoustic Imaging, Inc.,

Phoenix

2-4 MHz konveksni

linearni pretvornik

Davidson,

2005

Logiq Alpha 100 MP

General Electric Medical

Systems, Milwaukee, WI,

ZDA

E72 6,5 MHz

pretvornik

Bressman

n in sod.,

2005,

2011;

Steele in

sod., 2012

Logiq Alpha 100 MP

General Electric Medical

Systems, Milwaukee, WI,

ZDA

E72 6,5 MHz

pretvornik

Bressman

n in sod.,

2005,

2011;

Steele in

sod., 2012

SonoAce X6 scanner

Samsung Medison, Seul,

Koreja

5 – 12 MHz linearni

pretvornik

Cho in

sod., 2012


77

CONCEPT M6 Ultrasound

3,5 MHz konveksni

R50 pretvornik

Kocjančič,

2008

Sonix RP

5 MHz pretvornik Wrench in

sod., 2011

Ultrasound (Xario™ 200)

5.0 MHz pretvornik

Yabunaka

in sod.,

2011

(ATL) HDI 2000 B-mode/M-

mode

C7-4 40 R 4-7 MHz

pretvornik

Galén in

Jost-

Brinkmann

, 2010


78

14.2. Računalniški programi

Za analizo ultrazvočnih posnetkov so šele po letu 2000 v uporabi računalniški

programi, ki omogočajo avtomatsko ali polavtomatsko izpisovanje linij jezika in

poenostavljajo prikaz in olajšujejo merjenja.

Lastne ultrazvočne laboratorije za proučevanje govora, kjer se ukvarjajo tudi s

programiranjem računalniških programov za analizo ultrazvočnih podatkov, imajo do

sedaj naslednje univerze (Tabela 8) (APIL, 2015):

Univerze Raziskovalci Spletni naslov

University of

British Columbia

Bryan Gick, Ph.D., Barbara May

Bernhardt, Ph.D. idr.

ISRL (Interdisciplinary Speech

Research Lab)

http://linguistics.ubc.ca/research-

resources/research-labs-groups/isrl/

Queen Margaret

University

College,

Scotland

Joanne Cleland, Ph.D., Eleanor Lawson,

Ph.D., prof. William J. Hardcastle, prof.

James M. Scobbie, prof. Alan Wrench,

Natalia Zharkova, Ph.D. idr.

Clinical Audiology, Speech and

Language (CASL) Research Centre

http://www.qmu.ac.uk/casl/

Haskins

Laboratories

Bryan Gick, Ph.D., Nicole Landi, Ph.D.,

Jonathan Preston, Ph.D., Donald P.

Shankweiler idr.

http://www.haskins.yale.edu/index.htm

l

New York

University

Tara McAllister Byun idr. Biofeedback Intervention for Speech

Lab

https://files.nyu.edu/tkm214/public/biof

eedback.html

Cornell

University

Prof. Sam Tilsen idr. Cornell Phonetics Lab

http://conf.ling.cornell.edu/plab/

University of

Maryland,

Baltimore

Maureen L. Stone, Ph.D. idr. Vocal Tract Visualization Laboratory

https://www.dental.umaryland.edu/spe

ech/

University of

Toronto

Tim Bressmann, Ph.D., Pascal van

Lieshout, Ph.D. idr.

The Oral Dynamics Lab (ODL)

http://linguistics.ubc.ca/research-resources/research-labs-groups/isrl/

http://linguistics.ubc.ca/research-resources/research-labs-groups/isrl/

http://www.qmu.ac.uk/casl/

http://www.haskins.yale.edu/index.html

http://www.haskins.yale.edu/index.html

https://files.nyu.edu/tkm214/public/biofeedback.html

https://files.nyu.edu/tkm214/public/biofeedback.html

http://conf.ling.cornell.edu/plab/

https://www.dental.umaryland.edu/speech/

https://www.dental.umaryland.edu/speech/


79

http://www.slp.utoronto.ca/faculty-and-

staff/faculty/pascal-van-lieshout-ph-

d/oraldynamicslab/

University of

Edinburgh

Steve Renals, Korin Richmond, James

Scobbie, Joanne Cleland, Alan Wrench

idr.

The Centre for Speech Technology

Research (CSTR)

http://www.cstr.ed.ac.uk/

University of

Glasgow

Jane Stuart-Smith, Chris McGlashan idr. Glasgow University Laboratory of

Phonetics (GULP)

http://www.gla.ac.uk/schools/critical/ab

outus/resources/gulp/

Tabela 8: Univerzitetni ultrazvočni laboratoriji

14.2.1. The Ultrasonographic Contour Analyzer for Tongue Surfaces (Ultra-CATS)

Ultra-CATS je računalniški program, ki so ga razvili na Oddelku za patologijo govora

in jezika na univerzi v Torontu. Program je odprt za širšo uporabo in prosto dostopen

na spletu. Program je bil oblikovan s poudarkom na polavtomatski analizi ultrazvočnih

podatkov in omogoča enostavno uporabo. Glavni cilj programa je olajšati ročno analizo

vsakega dela slikovnega zaporedja posebej. Pri polavtomatski analizi uporabnik z

risarskim orodjem preriše površino jezika. Avtomatski snemalnih lahko teče, miruje, se

zaustavi in popravlja na katerikoli točki analize. Program shrani vse meritve v

podatkovno datoteko, ki jo lahko kasneje poljubno spreminjamo (Bressman in sod.,

2005; Bressman, 2008, 2010).

Slika 13: Ultra-CATS, posnetek zaslona (Bressmann in sod., 2010)

http://www.slp.utoronto.ca/faculty-and-staff/faculty/pascal-van-lieshout-ph-d/oraldynamicslab/



http://www.cstr.ed.ac.uk/

http://www.gla.ac.uk/schools/critical/aboutus/resources/gulp/

http://www.gla.ac.uk/schools/critical/aboutus/resources/gulp/


80

14.2.2. SeeMore ultrasound imaging software – INTERSON

Računalniški program deluje v povezavi z Interson USB Ultrasound Imaging sondo, ki

jo preko USB priključka namestimo na prenosni računalnik (Windows 7 ali 8, 2.5 GHz

procesor, 4 GB RAM, USB 2.0 priključek). Program omogoča direktni prikaz

ultrazvočnega posnetka na zaslonu, ki je razdeljen na tri glavne rubrike. Imaging

Window prikaže ultrazvočno sliko, vključno z merilom, izračuni in opombami. Status

Window prikaže informacije o klientu in trenutnem testiranju ter informacije o sondi in

nastavitvah le-te. Na desni strani zaslona je User Interface Window, ki vsebuje ikone

za nastavitve slike, meril in izračunov, možnosti za vnos podatkov o klientu in testiranju

(Interson, 2015).

Slika 14: Interson USB Imaging računalniški program in sonda (Interson, 2015)

SeeMore aplikacija omogoča številne načine shranjevanja, pregleda in tiskanja

posnetega gradiva. Slike se med preiskava samodejno shranjujejo v klientovo osebno

mapo, kar omogoča naknadno natančnejšo analizo. Shranjene slike so pretvorjene v

.jpeg format, kar omogoča pregledovanje in urejanje le-teh v drugih Windows

programih (Interson, 2015).


81

14.2.3. Articulate Assistant Advanced

Raziskovalci z univerze Queen Margaret v Edinburgu so v sodelovanju z Articulate

Instruments Ltd. oblikovali računalniški program Articulate Assistant. Omogoča prikaz

podatkov, označevanje in odstranitev meril pri analizi ultrazvočnih posnetkov,

elektromagnetne akustike in elektropalatografa. Podatke, ki jih pridobimo z vsemi tremi

metodami, lahko primerjamo in prenašamo oznake z enega na drug posnetek.

Program je enostaven in prijazen za uporabo ter ne zahteva posebnih veščin pri

programiranju (Articulate Instruments, 2015; Wrench in sod., 2011).

14.2.4. EdgeTrak Automatic Contour Tracking (EdgeTrak System)

Računalniški program Edge Track so razvili v Laboratoriju za vizualizacijo vokalnega

trakta na univerzi v Marylandu. Ta avtomatski sistem izsledi in označuje linijo jezika na

ultrazvočnem prikazu. Isti laboratorij je razvil še program SURFACES za

trodimenzionalno prikazovanje površine jezika (University of Maryland, 2015).

Slika 15: Označevanje linije jezika s programom Edge Track (University of Maryland, 2015)


82

14.2.5. Ultrax: Real-time tongue tracking for speech therapy

Ultrax projekt je bil osnovan z namenom, da bi ultrazvočno tehnologijo razvili v

praktičen instrumentarij, ki bi podajal vizualno povratno informacijo tega, kar se dogaja

znotraj ustne votline med govorno produkcijo. Nastal je v sodelovanju med raziskovalci

in strokovnjaki z različnih univerz in znanstvenih laboratorijev: University of Edinburgh,

Queen Margaret University in Articulate Instruments. Sistem Ultrax se od standardnih

medicinskih ultrazvočnih programov razlikuje v tem, da omogoča natančnejšo

vizualizacijo gibanja jezika med govorno produkcijo. Glavni cilj raziskav je uporaba

Ultrax sistema v logopedski terapiji za ocenjevanje, diagnosticiranje in obravnavo

govorno glasovnih motenj pri otrocih in odraslih, jim omogočiti, da vidijo gibanje lastnih

organov in jih tako lažje spreminjajo (Ultrax, 2015).

Za analizo 3D posnetkov površine jezika je uporaben program FreeScan V5.0,

Echotec 3D Imaging Systems (Bressman in sod., 2005).

Akustični signal je posnet sočasno in sinhroniziran z video signalom, v večini primerov

z zunanjim mikrofonom, ki je priključen na napravo. Za analizo videoposnetkov se

uporabljajo programi Adobe Premiere, Final Cut Pro, Windows Media Video V9, Sony

SoundForge 7.0 (Sony Media, ZDA), KayPentax MultiSpeech 3700 (KayPentax, ZDA)

ipd. (Bressmann in sod., 2010; Gick, 2002).


83

15. ZAKLJUČEK

Zbrana literatura in raziskave, uporabljene v pregledu literature, potrjujejo nove

možnosti uporabe ultrazvoka na različnih področjih logopedije in surdopedagogike in

vse večje težnje raziskovalcev in strokovnjakov po večji stroškovni učinkovitosti,

natančnejših diagnozah, podrobnejšem ocenjevanju ter različnih terapevtskih

procesih. Na podlagi pregleda in analize zbrane literature zaključujem, da v zadnjih

letih narašča zanimanje za uporabo ultrazvoka na področju obravnav oseb z govornimi

in glasovnimi motnjami, motnjami požiranja ter različnimi boleznimi, katerih posledica

so lahko omenjene motnje in jih obravnava logoped.

Ultrazvok ponuja raziskovalcem in logopedom številne nove možnosti. Omogoča, da

z namestitvijo pretvornika pod govorčevo brado pridobimo ultrazvočne posnetke, s

pomočjo katerih lahko opazujemo in proučujemo gibanja in položaja artikulacijskih

organov v trenutku prikaza oz. med govorno produkcijo. Informacije, ki jih s tem

pridobimo, so koristne tako za logopeda, kot tudi za klienta, saj lahko natančno

opišemo in analiziramo lego in smer gibanja artikulatorjev od začetka do konca v

procesu izgovora posameznega glasu, zloga ali besed. Povratna informacija, ki jo

lahko nudimo klinetu, pa pripomore k večji motivaciji za delo in nadaljevanje terapije.

Z ultrazvočnim posnetkom lahko podrobno prikažemo razgibano obliko jezika.

Omogoča preučevanje težje dostopnih struktur, predvsem korena jezika in jezičnega

žleba. Prve raziskave so bile zato usmerjene pretežno v opisovanje položaja jezika pri

izgovorjavi izoliranih vokalov ali konsonantov pri odraslih govorcih (MacKay, 1977;

Morrish in sod.,1985; Shawker in sod., 1984; Stone in sod.,1983; Stone in sod.1988;

Stone in Davis,1995). Zaradi prenosljivosti in sposobnosti neinvazivnega snemanja

težje dostopnih delov vokalnega trakta, so diagnostični ultrazvok kasneje začeli

uporabljati še v fonetičnih raziskavah, predvsem za proučevanje oblike in lege jezika

ter ocenjevanje časovnih komponent in motorične kontrole pri izgovorjavi posameznih

glasov. V raziskovalne vzorce so vključevali tipične in atipične govorne produkcije, kot

posledice različnih govornih motenj, izgube sluha, razcepov neba ipd.

Princip ultrazvočne vizualne povratne informacije (feedback) prav tako dokazano

pripomore k napredku v terapiji, kadar ga uporabimo kot oporo motoričnemu učenju,

osnovanemu na propriocepciji. Študije (Adler-Bock in sod., 2007; Bacsfalvi in sod.,


84

2007; Bernhardt, Gick, Bacsfalvi in Ashdown, 2003; Bernhardt, Bacsfalvi, Gick,

Radanov, & Williams, 2005; Fawcett, Bernhardt, & Bacsfalvi, 2008; Modha in sod.,

2007; Shawker in Sonies, 1985) so poročale zlasti o hitrem napredku mladostnikov in

odraslih pri govorni terapiji s pomočjo ultrazvoka, v primerjavi z uspehom predhodnih

terapij brez vizualne povratne informacije. Število terapij z ultrazvokom, potrebnih za

napredek, je bilo od 4 (Modha in sod., 2007) do 14 (Bernhardt in sod., 2003), nekateri

posamezniki so za viden napredek potrebovali le 1-3 ure vaje, v predhodnih terapijah

pa niso bili uspešni (Bernhardt, 2008). Nadalje omenjeni avtorji izpostavljajo še, da ima

vidna povratna informacija velik potencial pri gluhih posameznikih, ki kot sredstvo

sporazumevanja uporabljajo oralni govor, pri osebah z okvaro sluha in polževim

vsadkom ter osebah z dlje časa trajajočimi in vztrajnimi artikulacijskimi motnjami, kjer

druge terapije niso prinesle vidnega napredka. Ta podatek ponuja izhodišča za

nadaljnje možnosti in pobude za raziskovanje tudi na področju surdopedagogike in

avdiologije.

Na področju motenj požiranja so ultrazvok, poleg videofluorografije, videoendoskopije

in manometrije, uporabili predvsem za opazovanje oralne in faringalne faze požiranja

(Hsiao, Chang, Chen, Chang in Wang, 2012; Huang, Hsieh, Chang, Chen in Wang,

2009; Komori, Hyodo in Gyo, 2008), v literaturi so bile omenjene še študije premikanja

podjezične kosti med posameznimi fazami požiranja (Macrae, Doeltgen, Jones in

Huckabee, 2012; Steele, Sasse in Bressmann, 2012; idr.) ter proučevanje debeline

mišic jezika (Hsiao in sod., 2012) in pritiska jezika na trdo nebo (Steele in sod., 2012).

Najpogosteje omenjene prednosti ultrazvoka so neinvazivnost, biološka varnost,

stroškovna učinkovitost, možnost večkratnega ponavljanja preiskave in enostaven

način pridobivanja koristnih informacij. Metoda omogoča tudi spremljanje dinamike

produkcije govora in požiranja v realnem času, kar številni drugi slikovni postopki za

enkrat še ne zmorejo. V primerjavi s preteklimi leti, so se cene osnovnih ultrazvočnih

naprav, ki so primerne tudi za potrebe logopedskih raziskav, precej znižale. Cene se

gibljejo od 3.000 do 60.000 evrov, odvisno od vrste, namembnosti in tehničnih

zmogljivosti naprave. Poleg tega podjetja SeeMore, Hitachi, SonoSite idr., vedno bolj

stremijo k izdelavi manjših, prenosnih ultrazvočnih naprav z baterijskim napajanjem

(npr. SonoSite 180 Plus), računalniško osnovanimi ultrazvočnimi enotami, digitalnim

video-snemalnim orodjem in programsko opremo za slikovno analizo (npr. Ultra-CATS,

SeeMore, EdgeTrack idr.), žal pa te vrste naprav ne vsebujejo pripomočkov za fiksacijo


85

glave med preiskavo. To logopedom vseeno zadostuje in omogoča, da z uporabo

ultrazvoka niso vezani le na ambulantno okolje. Zato se vse več raziskav osredotoča

na razvijanje potencialov uporabe ultrazvoka na različnih področjih v logopediji.

Kontraindikacije za uporabo ultrazvoka in morebitni škodljivi stranski učinki zaenkrat

še niso znani (Epstein, 2005), zato so lahko obravnave klienta s pomočjo ultrazvoka

časovno daljše in se po potrebi večkrat ponovijo.

Glavni tehnični pomanjkljivosti sta omejeno vidno polje in omejena prodornost v

globino. Vidljivost linije organov je odvisna od intenzitete ultrazvočnega vala, ki upada

z dolžino, s katero val potuje in z vrsto tkiva, skozi katerega potuje. Na te parametre

pogosto nimamo vpliva, saj je bilo ugotovljeno, da je vidljivost linije odvisna od spola

(pri ženskah je boljše vidna linija jezika, ker imajo moški več podkožnega tkiva in

debelejši sloj kože), starosti (pri mlajših preiskovancih je bolj vidna kot pri starejših, ker

imajo mladi bolj hidratizirano tkivo), telesne strukture posameznika in tudi od dela

dneva (zjutraj je linija bolj vidna kot popoldne zaradi dehidracije kože in tkiva tekom

dneva) (Stone, 2005). Poleg tega je potrebna tudi previdnost pri posameznikih, ki so

posebej občutljivi na dotik (npr. posamezniki z avtizmom), saj se med preiskavo sonda

dotika kože.

Pomembna pomanjkljivost je odvisnost od usposobljenosti in znanja uporabnika, kjer

pa se tako v Sloveniji, kot tudi v Evropi, soočamo s pomanjkanjem ustreznega

izobraževanja in postopki akreditacije, poroča EFSUMB (2006). Ker ni urejenih

standardov za pridobivanje znanja ali certifikata za uporabo ultrazvoka, je metoda

dosegljiva širšemu krogu strokovnjakov, kar pa je obenem tudi izrazita slabost, saj za

učinkovito ravnanje z ultrazvočno napravo in za pravilno interpretacijo posnetkov

potrebujemo vsaj temeljno znanje.

Znanja o normalni anatomiji in fiziologiji govornih organov, o patoloških spremembah,

o gibanju in koordinaciji organov med produkcijo govora ter o fizikalnih osnovah

ultrazvoka, so vključena v predmetnik študijskega programa Logopedije in

surdopedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Ta temeljna znanja pa bi

bilo v prihodnje potrebno prenesti tudi v prako in spodbujati raziskovalno naravnanost

študentov po kakovostnih in uspešnih zgledih iz tujine (npr. Bernhardt, 2015, Tabela

6, Tabela 8).


86

Dodatno oviro predstavlja tudi vrednotenje ultrazvočnih metod v šifrantu logopedskih

storitev, ki ne vključuje opravljenega dela, stroškov in časa, potrebnega za

izobraževanje. Kljub vsemu pa menim, da vse omenjene prednosti in koristi ultrazvoka

pretehtajo pomanjkljivosti te, za logopedijo in surdopedagogiko, visoko obetajoče

slikovne metode.

Na podlagi zbranih rezultatov zaključujem, da vse ugotovitve in zbrani podatki kažejo

na izrazito uporabnost in koristnost ultrazvočnih postopkov, hkrati pa napovedujejo tudi

težave na področju izobraževanja, saj se postopki uporabe za različne motnje

razlikujejo, številne raziskave in odkrivanje novih možnosti uporabe pa so še v teku,

zato je pomembno slediti razvoju in spremljati napredek na tem področju. Eden od

pomembnih raziskovalnih ciljev, ki ga trenutno še proučujejo (Bernhardt in sod., 2008)

je, ali je za doseganje napredka v artikulacijski terapiji dovolj le povečanje obsega in

pogostosti terapij z ultrazvokom, ali pa bi tudi klienti za zagotavljanje večjega napredka

morali z ultrazvokom samostojno utrjevati pravilno artikulacijo.

Vsa zbrana in uporabljena literatura in raziskave so potekale v tujini, zato menim, da

bi bilo ta spoznanja in posodobitve potrebno prenesti v logopedsko prakso tudi v

Sloveniji. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je dostopen ultrazvok tipa PI 7.5

MHz Speech Language Pathology 99-5544 | 99-5537 (CAN), kar je odlična priložnost

za nadaljnje raziskovanje in proučevanje koristnosti ultrazvoka na področjih logopedije.

Nalogo bi želela zaključiti z besedami prof. dr. Barbare May Bernhardt:

»Znanje in izkušnje, ki jih imamo ter možnosti, ki so trenutno na voljo študentom, še

niso dovolj. Nenazadnje pa je to vendarle začetek in korak v pravo smer!«

Upam, da bo moje delo spodbudilo logopede za uporabo ultrazvoka v vsakodnevni

praksi, saj bi le-ta, glede na številne možnosti in koristi uporabe, ki jih navajajo

raziskave, v prihodnje moral postati nepogrešljiv logopedski pripomoček, tako pri

reševanju starih, še odprtih vprašanj in dilem in znotraj širokega področja logopedije,

kot tudi pri postavljanju novih raziskovalnih vprašanj in izzivov.


87

16. LITERATURA

Adler-Bock, M., Bernhardt, B. M., Gick, B., & Bacsfalvi, P. (2007). The Use of

Ultrasound in Remediation of North American English /r/ in 2

Adolescents. American Journal Of Speech-Language Pathology, 16(2), 128-

139. doi:10.1044/1058-0360(2007/017)

APIL; Arizona Phonological Imaging Lab – About Ultrasound. (2015). Pridobljeno s

http://apil.arizona.edu/about.php

Articulate Instruments Ltd., Instrumentation & software for visualising speech. (2015).

Pridobljeno s http://www.articulateinstruments.com/

Bacsfalvi, P. (2010). Attaining the lingual components of /r/ with ultrasound for three

adolescents with cochlear implants. Journal of Speech-Language Pathology

and Audiology, 34(3), 206-217.

Bacsfalvi, P., Bernhardt, B. M., & Gick, B. (2007). Electropalatography and ultrasound

in vowel remediation for adolescents with hearing impairment. 4th International

Electropalatography (EPG) Symposium, held in Edinburgh in September 2005.

Advances In Speech Language Pathology, 9(1), 36-45.

doi:10.1080/14417040601101037

Bacsfalvi, P., & Bernhardt, B. M. (2011). Long-term outcomes of speech therapy for

seven adolescents with visual feedback technologies: Ultrasound and

electropalatography. Clinical Linguistics & Phonetics, 25(11/12), 1034-1043.

doi:10.3109/02699206.2011.618236

Bernhardt, B. M. (2015). Primer dobre prakse. [elektronska pošta]

Bernhardt, B., Gick, B., Bacsfalvi, P., & Ashdown, J. (2003). Speech habilitation of hard

of hearing adolescents using electropalatography and ultrasound as elevated

by trained listeners. Clinical Linguistics & Phonetics, 17(3), 199-216. Pridobljeno

s https://phonetique.uqam.ca/upload/Bernhardt_2003.pdf

Bernhardt, B., Gick, B., Bacsfalvi, P., & Adler-Bock, M. (2005). Ultrasound in speech

therapy with adolescents and adults.Clinical Linguistics & Phonetics, 19(6/7),

605-617. doi:10.1080/02699200500114028

http://apil.arizona.edu/about.php

http://www.articulateinstruments.com/

https://phonetique.uqam.ca/upload/Bernhardt_2003.pdf


88

Bernhardt, B., Bacsfalvi, P., Gick, B., Radanov, B., & Williams, R. (2005a). Exploring

electropalatography and ultrasound in speech habilitation. Journal of Speech-

Language Pathology and Audiology, 29, 169-182. Pridobljeno s

http://www.qmu.ac.uk/casl/staff/jscobbie/Bernhardt_Bacsfalvi_Gick_JSLPA_2005.pdf

Bernhardt, B. M., Bacsfalvi, P., Adler-Bock, M., Shimizu, R., Cheney, A., Giesbrecht,

N., O’Connell, M., Sirianni, J. & Radanov, B. (2008). Ultrasound as visual

feedback in speech therapy: Exploring consultative use in rural British

Columbia. Clinical Linguistics and Phonetics, 22(2), 149-162.

Bressmann, T. (2008). Quantitative assessment of tongue shape and movement using

ultrasound imaging. V L. Colantoni, J. Steele (ur.), Selected Proceedings of the

3rd Conference on Laboratory Approaches to Spanish Phonology, (str. 101-

106). Somerville, MA. Pridobljeno s http://www.lingref.com/cpp/lasp/3/paper1717.pdf

Bressmann, T. (2010). 2D and 3D ultrasound imaging of the tongue in normal and

disordered speech. V B. Maassen, P. van Lieshout (ur.), Speech Motor Control.

New Developments in Basic and Applied Research, 351-370. New York: Oxford

University. doi:10.1093/acprof:oso/9780199235797.003.0021

Bressmann, T., Thind, P., Uy, C., Bollig, C., Gilbert, R. W., & Irish, J. C. (2005).

Quantitative three-dimensional ultrasound analysis of tongue protrusion,

grooving and symmetry: Data from 12 normal speakers and a partial

glossectomee.Clinical Linguistics & Phonetics, 19(6/7), 573-588.

doi:10.1080/02699200500113947

Bressmann, T., Ackloo, E., Heng, C., & Irish, J. C. (2007). Original research:

Quantitative three-dimensional ultrasound imaging of partially resected

tongues. Otolaryngology - Head And Neck Surgery, 136799-805.

doi:10.1016/j.otohns.2006.11.022

Bressmann, T., Flowers, H., Wong, W., & Irish, J. C. (2010). Coronal view ultrasound

imaging of movement in different segments of the tongue during paced recital:

findings from four normal speakers and a speaker with partial

glossectomy. Clinical Linguistics & Phonetics, 24(8), 589-601.

doi:10.3109/02699201003687309

http://www.qmu.ac.uk/casl/staff/jscobbie/Bernhardt_Bacsfalvi_Gick_JSLPA_2005.pdf

http://www.lingref.com/cpp/lasp/3/paper1717.pdf


89

Bressmann, T., Radovanovic, B., Kulkarni, G. V., Klaiman, P., & Fisher, D. (2011). An

ultrasonographic investigation of cleft-type compensatory articulations of

voiceless velar stops. Clinical Linguistics & Phonetics, 25(11/12), 1028-1033.

doi:10.3109/02699206.2011.599472

Brkljačić, B. (2002). Ultrazvučna aparatura i instrumentacija. V S. Janković in D.

Eterović (ur.), Fizikalne osnove i klinički aspekti medicinske dijagnostike (str.

93-98). Zagreb: Medicinska naklada.

Campbell, F., Gick, B., Wilson, I., & Vatikiotis-Bateson, E. (2010). Spatial and temporal

properties of gestures in north American English /r/. Language And Speech,

53(1), 49-69.

Chi-Fishman, G., & Sonies, B. (2002). Effects of systematic bolus viscosity and volume

changes on hyoid movement kinematics. Dysphagia, 17(4), 278-287.

Cho, W., Hong, J., & Park, H. (2012). Real-Time Ultrasonographic Assessment of True

Vocal Fold Length in Professional Singers. Journal Of Voice, 26(6), 819.e1-

819.e6. doi:10.1016/j.jvoice.2012.05.007

Cleland, J., McCron, C., & Scobbie, J. M. (2013). Tongue reading: Comparing the

interpretation of visual information from inside the mouth, from

electropalatographic and ultrasound displays of speech sounds. Clinical

Linguistics & Phonetics, 27(4), 299-311. doi:10.3109/02699206.2012.759626

Davidson, L. (2005). Addressing phonological questions with ultrasound. Clinical

Linguistics & Phonetics, 19(6/7), 619-633. doi:10.1080/02699200500114077

Dolinar, M., Cunk Manić, V., Tarman Šmit, I. in Mušinović Zadravec, T. (ur.). (2015).

Anatomija in fiziologija človeka. Podsmreka: Pipinova knjiga.

DŠMM; Društvo študentov medicine Maribor. (2015). Pridobljeno s


EFSUMB; European Federation of Societies for Ultrasound in Medicine and Biology.

(2015). Pridobljeno s http://www.efsumb.org/guidelines/guidelines01.asp

Epstein, M. A. (2005). Ultrasound and the IRB. Clinical Linguistics &

Phonetics, 19(6/7), 567-572. doi:10.1080/02699200500113889


http://www.efsumb.org/guidelines/guidelines01.asp


90

Eterović, D. (2002). Fizikalne osnove slikovne dijagnostike. V S. Janković in D.

Eterović (ur.), Fizikalne osnove i klinički aspekti medicinske dijagnostike (str. 1-

72). Zagreb: Medicinska naklada.

Fawcett, S., Bacsfalvi, P., & Bernhardt, B.M. (2008). Ultrasound a visual feedback in

speech therapy for /r/ with adults with Down Syndrome. Down Syndrome

Quarterly, 10(1), 4-12.

Flis, v., Gadžijev, E., Ravnik, D., Matela, J., Brvar, M., Kobilica, N., & Bergauer, A.

(2009). Osnove ultrazvočne anatomije trebušne votline. Monografska

publikacija. Maribor: Založba Pivec.

Galén, S., & Jost-Brinkmann, P. (2010). B-mode and M-mode Ultrasonography of

Tongue Movements during Swallowing. Journal Of Orofacial

Orthopedics/Fortschritte Der Kieferorthopadie, 71(2), 125-135.

doi:10.1007/s00056-010-9928-8

Gallagher, L. (2013). Critical Review: The effectiveness of ultrasound technology as a

visual biofeedback tool on the productive speech intelligibility of adolescents

and young adults with a hearing impairment. University of Western Ontario:

School of Communication Sciences and Disorders. Pridobljeno s

https://www.uwo.ca/fhs/csd/ebp/reviews/2012-13/Gallagher_L.pdf

Gick, B., & Wilson, I. (2001). Pre-Liquid Excrescent Schwa: What Happens when

Vocalic Targets Conflict. V P. Dalsgaard, B. Lindberg & H. Benner (ur.),

Proceedings of the 7th European Conference on Speech Communication and

Technology (Eurospeech 2001) (str. 273-276). Aalborg, Denmark: Center for

Personkommunikation. Pridobljeno s

http://lingserver.arts.ubc.ca/linguistics/sites/default/files/Gick&Wilson(Eurospeech01).pdf

Gick, B., Campbell, F. & Oh, S. (2001). A cross-linguistic study of articulatory timing in

liquids. Journal of the Acoustical Society of America 110(5), 2656-2667.

Gick, B. (2002). The Use of Ultrasound for Linguistic Phonetic Fieldwork. Journal Of

The International Phonetic Association, 32(2), 113-121.

doi:10.1017/S0025100302001007

https://www.uwo.ca/fhs/csd/ebp/reviews/2012-13/Gallagher_L.pdf

http://lingserver.arts.ubc.ca/linguistics/sites/default/files/Gick&Wilson(Eurospeech01).pdf


91

Gick, B., Wilson, I., Koch, K., & Cook, C. (2004). Language-specific articulatory

settings: Evidence from inter-utterance rest position. Phonetica, 61(4), 220-233.

doi:10.1159/000084159

Gick, B., Bird, S., & Wilson, I. (2005). Techniques for field application of lingual

ultrasound imaging. Clinical Linguistics & Phonetics, 19(6/7), 503-514.

doi:10.1080/02699200500113590

Gick, B., Bernhardt, B. M., Bacsfalvi, P., & Wilson, I. (2008). Ultrasound Imaging

Applications in Second Language Acquisition. V J. I. Edwards, M. I. Zampini

(ur.), Phonology and Second Language Acquisition (str. 309-322). Amsterdam,

Netherlands: Benjamins. doi:10.1075/sibil.36.15gic

Gick, B., Derrick, D. in Wilson, I. (2013). The Speech System and Basic Anatomy.

Articulatory Phonetics. (str. 3-13). Chichester, VB: Wiley-Blackwell.

Hardcastle, W. J., & Gibbon, F. E. (1997). Electropalatography and its clinical

applications. V M. J. Ball, & C. Code (ur.), Instrumental Clinical Phonetics.

London: Whurr.

Haskins Laboratories: Ultasound Visual Feedback. (2015). Pridobljeno s


Hočevar Boltežar, I. (2010). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz

patologije govora - učbenik. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Hočevar Boltežar, I. in Pintarić, K. (2015). Motena gibljivost glasilk – etiologija in

simptomi. Zdravstveni vestnik, 84, 486 – 490. Pridobljeno s

http://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/viewFile/1356/1051

Howard, S., & Heselwood, B. (2013). The contribution of phonetics to the study of

vowel development and disorders. V M. J. Ball, & F. E. Gibbon (ur.), Handbook

of Vowels and Vowel Disorders (str. 61-112). New York: Taylor and Francis

Group.

Howson, P., E. Komova & B. Gick. (2014). Czech trills revisited: An ultrasound EGG

and acoustic study. Journal Of The International Phonetic Association, 44(2),

115-132. doi:10.1017/S0025100313000339


http://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/viewFile/1356/1051


92

Hsiao, M. Y., Chang, Y. C., Chen, W. S., Chang, H. Y., & Wang, T. G. (2012). Original

Contribution: Application of Ultrasonography in Assessing Oropharyngeal

Dysphagia in Stroke Patients. Ultrasound In Medicine & Biology, 38(9), 1522-

1528. doi:10.1016/j.ultrasmedbio.2012.04.017

Huang, Y. L., Hsieh, S. F., Chang, Y. C., Chen, H. C., & Wang, T. G. (2009). Original

Contribution: Ultrasonographic Evaluation of Hyoid–Larynx Approximation in

Dysphagic Stroke Patients. Ultrasound In Medicine & Biology, 35(7), 1103-

1108. doi:10.1016/j.ultrasmedbio.2009.02.006

Ihnatsenka, B., & Boezaart, A. P. (2010). Ultrasound: Basic understanding and

learning the language. International Journal Of Shoulder Surgery, 4(3), 55-62.

doi:10.4103/0973-6042.76960

Interson. (2015). Pridobljeno s http://www.interson.com/

Kambič, V. (1984). Otorinolaringologija: za medicince, stomatologe in zdravnike

splošne medicine - 2. izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kane, D., Grassi, W., Sturrock, R., & Balint, P. V. (2004). A brief history of

musculoskeletal ultrasound: 'From bats and ships to babies and

hips'. Rheumatology (Oxford, England),43(7), 931-933.

doi:10.1093/rheumatology/keh004

Kikyo, T., Saito, M., & Ishikawa, M. (1999). A study comparing ultrasound images of

tongue movements between open bite children and normal children in the early

mixed dentition period. Journal Of Medical And Dental Sciences,46(3), 127-137.

Kochetov, A., Pouplier, M., Truong, S. (2013). A preliminary ultrasound study of Nepali

lingual articulations. The Journal of the Acoustical Society of America 13(1), 1-

9. doi:10.1121/1.4800055

Kocjančič, T. (2008). Tongue movements and syllable onset complexity: Ultrasound

study. V ISCA Tutorial and Research Workshop on Experimental Linguistics

ExLing 2008, (str. 125-128). Atene: ISCA in University of Athens. Pridobljeno s

http://eresearch.qmu.ac.uk/1995/1/Kocjancic_ISCA_ExLing_2008.pdf

http://www.interson.com/

http://eresearch.qmu.ac.uk/1995/1/Kocjancic_ISCA_ExLing_2008.pdf


93

Kocjančič, T. (2008a). Ultrasound investigation of tongue movements in syllables with

different onset structure. V Proceedings of ISSP 2008 - 8th International

Seminar on Speech Production (str. 237-240). Edinburgh: Queen Margaret

University. Pridobljeno s http://eresearch.qmu.ac.uk/2005/1/Kocjancic_ISSP_2008.pdf

Komori, M., Hyodo, M., & Gyo, K. (2008). A swallowing evaluation with simultaneous

videoendoscopy, ultrasonography and videofluorography in healthy controls.

ORL; Journal For Oto-Rhino-Laryngology And Its Related Specialties, 70(6),

393-398. doi:10.1159/000163036

Lawson, E., Stuart-Smith, J., Scobbie, J. M., Nakai, S., Beavan, D., Edmonds, F.,

Edmonds, I., Turk, A., Timmins, C., Beck, J., Esling, J., Leplatre, G., Cowen S.,

Barras, W., & Durham, M. (2015). Seeing Speech: an articulatory web resource

for the study of Phonetics. University of Glasgow. Pridobljeno

s http://www.seeingspeech.ac.uk/

Lee, A., Zharkova, N., & Gibbon, F. E. (2013). Vowel imaging. V M. J. Ball, & F. E.

Gibbon (ur.), Handbook of Vowels and Vowel Disorders (str. 138-159). New

York: Taylor and Francis Group.

Maas, E., Robin, D. A., Austermann Hula, S. N., Freedman, S. E., Wulf, G., Ballard, K.

J., & Schmidt, R. A. (2008). Principles of motor learning in treatment of motor

speech disorders. American Journal of Speech-Language Pathology, 17(3),

277–298. doi: 10.1044/1058-0360

Macrae, P.R., Doeltgen, S. H., Jones, R. D., & Huckabee, M. L. (2012). Intra- and inter-

raterreliability for analysis of hyoid displacement measured with sonography.

Journal of Clinical Ultrasound, 40(2), 74-78. Pridobljeno s

http://www.nzbri.org/research/publications/papers/0654.pdf

Mcminn, R. M. H., & Hutchings, R. T. (1995). Barvni atlas anatomije človeka. Ljubljana:

EWO.

Modha, G., Bernhardt, B. M., Church, R., & Bacsfalvi, P. (2008) Case study using

ultrasound to treat /r/. International Journal Of Language & Communication

Disorders, 43(3), 323-329.

http://eresearch.qmu.ac.uk/2005/1/Kocjancic_ISSP_2008.pdf

http://www.seeingspeech.ac.uk/

http://www.nzbri.org/research/publications/papers/0654.pdf


94

Nelson, T. R., & Pretorius, D. H. (1998). Three-dimensional ultrasound

imaging. Ultrasound In Medicine & Biology, 24(9), 1243-1270.

Omerza, Z. (1964). Uporabna fonetika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Pocajt, M., & Širca, A. (2000). Anatomija in fiziologija. Ljubljana: DZS.

Pouplier, M. (2008). The role of a coda consonant as error trigger in repetition

tasks. Journal Of Phonetics, 36(1), 114-140. doi:10.1016/j.wocn.2007.01.002

Pouplier, M., Buchwald, A., Stone, M. (2004). A tagged cine-MRI and ultrasound study

of the German vowel system. Working Papers and Technical Reports, Vocal

Tract Visualization Laboratory (str. 18-55). Baltimore: University of Maryland

Dental School. Pridobljeno s http://www.phonetik.uni-

muenchen.de/~pouplier/Vowel_paper.pdf

Preston, J. L., Brick, N., & Landi, N. (2013). Ultrasound Biofeedback Treatment for

Persisting Childhood Apraxia of Speech. American Journal Of Speech-

Language Pathology, 22(4), 627-643. doi:10.1044/1058-0360(2013/12-0139)

Preston, J. L., & Leaman, M. (2014). Ultrasound visual feedback for acquired apraxia

of speech: A case report. Aphasiology, 28(3), 278-295.

doi:10.1080/02687038.2013.852901

Preston, J. L., McCabe, P., Rivera-Campos, A., Whittle, J. L., Landry, E., & Maas, E.

(2014). Ultrasound Visual Feedback Treatment and Practice Variability for

Residual Speech Sound Errors. Journal Of Speech, Language & Hearing

Research, 57(6), 2102-2115. doi:10.1044/2014

Rastadmehr, O., Bressmann, T., Smyth, R., & Irish, J. C. (2008). Increased midsagittal

tongue velocity as indication of articulatory compensation in patients with lateral

partial glossectomies. Head & Neck, 30(6), 718-726. doi:10.1002/hed.20772

Ruscello, D. M. (1995). Visual feedback in treatment of residual phonological

disorders. Journal Of Communication Disorders, 28(4), 279-302.

doi:10.1016/0021-9924(95)00058-X

Scobbie, J., Van Der Linden, M., & Wrench, A. (2008). Head-probe stabilisation in

ultrasound tongue imaging using a headset to permit natural head

http://www.phonetik.uni-muenchen.de/~pouplier/Vowel_paper.pdf

http://www.phonetik.uni-muenchen.de/~pouplier/Vowel_paper.pdf


95

movement. Proceedings Of ISSP 2008 - 8Th International Seminar On Speech

Production, 373-376. Queen Margaret University Edinburgh. Pridobljeno s

http://issp2008.loria.fr/Proceedings/PDF/issp2008-87.pdf

Shawker, T. H., Sonies, B. C., & Stone, M. (1984). Soft tissue anatomy of the tongue

and floor of the mouth: An ultrasound demonstration. Brain and Language,

21(2), 335- 350. doi:10.1016/0093-934X(84)90056-7

Shawker, T., & Sonies, B. (1985). Ultrasound biofeedback for speech training:

Instrumentation and preliminary results.Investigative Radiology, 20(1), 90-93.

Steele, C., Sasse, C., & Bressmann, T. (2012). Tongue-pressure and hyoid movement

timing in healthy liquid swallowing. International Journal Of Language &

Communication Disorders, 47(1), 77-83. doi:10.1111/j.1460-

6984.2011.00082.x

Stone, M. (1997). Laboratory techniques for investigating speech articulation. V W.

Hardcastle, & J. Laver (ur.), The Handbook of Phonetic Sciences (str. 11-32).

London: Blackwell.

Stone, M. (2005). A guide to analysing tongue motion from ultrasound images. Clinical

Linguistics and Phonetics, 19(6/7), 455-501. doi:10.1080/02699200500113558

Stone, M. (2013). Laboratory techniques for investigating speech articulation. V W. J.

Hardcastle, J. Laver, F. E. Gibbon (ur.), The Handbook of Phonetic Sciences

(str. 9-38). Oxford: Wiley-Blackwell.

Stone, M., & Shawker, T. (1986). An ultrasound examination of tongue movement

during swallowing. Dysphagia (0179051X), 1(2), 78. doi:10.1007/BF02407118

Stone, M., & Davis, E. P. (1995). A Head and Transducer Support System for Making

Ultrasound Images of Tongue/Jaw Movement. Journal Of The Acoustical

Society Of America, 98(6), 3107-3112. doi:10.1121/1.413799

Stone, M., Morrish, K., Sonies, B., & Shawker, T. (1987). Tongue curvature: a model

of shape during vowel production. Folia Phoniatrica, 39(6), 302-315.



96

Stone, M., Shawker, T., Talbot, T., & Rich, A. (1988). Cross-sectional tongue shape

during the production of vowels.Journal Of The Acoustical Society Of

America, 83(4), 1586-1596.

Stone, M., Sutton, M., Parthasarathy, V., Prince, J., Li, M., & Kambhamettu, C. (2002).

Effects of upright and supine orientation on tongue position during silence. The

Journal of the Acoustical Society of America, 112(5), 2417-2417.

Stone, M., Stock, G., Bunin, K., Kumar, K., Epstein, M., Kambhamettu, C., & ... Prince,

J. (2007). Comparison of speech production in upright and supine

position. Journal Of The Acoustical Society Of America, 122(1), 532-541.

doi:10.1121/1.2715659

Trush, A. in Hartshorne, T. (2005). Peripheral Vascular Ultrasound How, Why And

When, 2nd edition. London: Elsevier Churchill Livingstone.

UBC; The University of British Columbia - School of Audiology and Speech Sciences.

(2015). Pridobljeno s http://www.audiospeech.ubc.ca/research/child-phonology-

phonetics-and-language-acquisiton-lab/ultrasound-in-speech-training/

Ultrax: Real-time tongue tracking for speech therapy. (2015). Pridobljeno s:

http://www.ultrax-speech.org/

University of Maryland – School of dentistry. (2015). Pridobljeno s

https://www.dental.umaryland.edu/speech/research/ultrasound/edge-detection/

UVic; University of Victoria - Linguistics. (2015). Pridobljeno s


Vats, G. A., Worley, R., De Bruyn, H., Porter, D. M., Albert, C. M., Bailey, J. (2004).

Laryngeal ultrasound to assess vocal fold paralysis in children. The Journal of

Laryngology & Otology, 118(6), 429–431. doi: 10.1258/002221504323219545

Whitttingham, T. (2003). Transducers and beam-forming. V P. R. Hoskins, A. Thrush,

K. Martin, & T. A. Whittingham (ur.), Diagnostic Ultrasound: Physics and

Equipment (str. 23-48). London: Greenwich Medical Media.

Woo, J. (2006). Short History of the Development of Ultrasound in Obstetrics and

Gynecology. Pridobljeno s: www.ob-ultrsound.net/history1.html.



http://www.ultrax-speech.org/

https://www.dental.umaryland.edu/speech/research/ultrasound/edge-detection/


http://www.ob-ultrsound.net/history1.html


97

Wrench, A., & Scobbie, J. (2011). Very high frame rate ultrasound tongue imaging.

9Th International Seminar On Speech Production 2011, 155-162. Pridobljeno s

http://eresearch.qmu.ac.uk/2505/1/Wrench_and_Scobbie_(2011)_ISSP_Fast_Ultrasound.pdf

Wrench, A. A., Cleland, J., & Scobbie, J. M. (2011). An ultrasound protocol for

comparing tongue contours: upright vs. supine. Proceedings of 17th

International Congress of Phonetic Scences (str. 2161-2164). Hong Kong.

Pridobljeno s

http://eresearch.qmu.ac.uk/2507/1/Wrench_Cleland_and_Scobbie_2011_ICPhS_Upright_Su

pine.pdf

Yabunaka, K., Sanada, H., Sanada, S., Konishi, H., Hashimoto, T., Yatake, H., & ...

Ohue, M. (2011). Sonographic assessment of hyoid bone movement during

swallowing: a study of normal adults with advancing age. Radiological Physics

And Technology, 4(1), 73-77. doi:10.1007/s12194-010-0107-9

Yabunaka, K., Konishi, H., Nakagami, G., Sanada, H., Iizaka, S., Sanada, S., & Ohue,

M. (2012). Ultrasonographic evaluation of geniohyoid muscle movement during

swallowing: a study on healthy adults of various ages. Radiological Physics And

Technology, 5(1), 34-39. doi:10.1007/s12194-011-0132-3

Zharkova, N. (2008). An EPG and ultrasound study of lingual coarticulation in vowel-

consonant sequences. V 8th International Seminar on Speech Production (str.

241- 244). Prisobljeno s: http://issp2008.loria.fr/Proceedings/PDF/issp2008-54.pdf

Zharkova, N., Hewlett, N. & Hardcastle, W. J. (2008). An ultrasound study of lingual

coarticulation in children and adults. V R. Sock, S. Fuchs & Y. Laprie (ur.), 8th

International Seminar on Speech Production 2008, (str. 161-164). Strasbourg,

Francija. Pridobljeno s http://www.qmu.ac.uk/casl/pubs/Zharkova_2008_ISSP1.pdf

Zharkova, N., Hewlett, N., Hardcastle, & W. J. (2011). Coarticulation as an indicator of

speech motor control development in children: an ultrasound study. Motor

Control; 15(1), 118-140.

Zharkova, N. (2013). Using Ultrasound to Quantify Tongue Shape and Movement

Characteristics. Cleft Palate-Craniofacial Journal, 50(1), 76-81. doi:10.1597/11-

196

http://eresearch.qmu.ac.uk/2505/1/Wrench_and_Scobbie_(2011)_ISSP_Fast_Ultrasound.pdf

http://eresearch.qmu.ac.uk/2507/1/Wrench_Cleland_and_Scobbie_2011_ICPhS_Upright_Supine.pdf

http://eresearch.qmu.ac.uk/2507/1/Wrench_Cleland_and_Scobbie_2011_ICPhS_Upright_Supine.pdf


http://www.qmu.ac.uk/casl/pubs/Zharkova_2008_ISSP1.pdf


98

17. PRILOGE

17.1. Delovni list za laboratorijsko vajo

USTNA VOTLINA, ULTRAZVOČNI LABORATORIJ IN REGLEKSIJA –

za 8 članov skupine

(Prirejeno po predlogi prof. B. M. Bernhardt, UBC, Kanada)

Člani skupine:

Postopek: Skupino razdelite na polovico in naredite pregled oralnih struktur, nato

izmenjajte opažanja.

Poročilo: Oralne strukture (2 točki)

1. Zapišite 2 pomembni ugotovitvi vaše skupine.

2. Zapišite 2 stvari, ki jih je znotraj ustne votline težko določiti samo na podlagi

vizualnega pregleda.


99

Poročilo: Ultrazvok (3 točke)

Vsak član skupine izgovori/pokaže svoj angleški /r/, posamezni člani skupine pa

posnamejo ostale glasove. Podatke zabeležite in izpolnite obrazec tako, da navedete

ali narišete karakteristike, kot so prikazane na ultrazvočnem posnetku.

1. Angleški / ɹ /:

Srednji sagitalni prikaz:

Koronarni prikaz:

2. Velarni /l/ v primerjavi z apikalnim /l/:


Koronarni prikaz:


100

3. /s/ v primerjavi z /ʃ/:


Koronarni prikaz:

4. Vokali: napeti v primerjavi z manj napetimi


Koronarni prikaz:

5. Navedite po eno potencialno prednost/korist in težavo/pomanjkljivost uporabe

ultrazvoka v klinični logopediji. Za vsako navedbo dodajte kratko obrazložitev.


101

Documents

UPORABA ULTRAZVOKA V LOGOPEDIJIpefprints.pef.uni-lj.si/3077/1/MAG_končna_oblika.pdf · Tistega dne se zaveš, da je nekaj končano, in odtlej dalje greš odrasel v neznano. A če