1. dEL

PEPEL

9

Strmim v svoje ponošene usnjene čevlje, na katerih je tan-ka plast pepela. Tukaj je bila nekoč postelja, ki sem jo delila s svojo sestro Prim, tam naprej pa je bila kuhinjska miza. Ope-ke iz podrtega dimnika ležijo na zoglenelem kupu. Od tu se razgledujem po hiši. Kako naj bi se sicer znašla v tem morju sivine?

Od dvanajstega okrožja ni ostalo skoraj nič. Pred mese-cem so zažigalne bombe iz Kapitola s površja zemlje pometle uboge rudarske hiše v Premogišču, trgovine v mestu, celo pa-lačo pravičnosti. Le vas zmagovalcev ni izginila v plamenih, čeprav ne razumem prav dobro, zakaj ne. Mogoče zato, da bi lahko vsaj nekje nastanili ljudi, ki bi morali priti sem na ukaz Kapitola. Mogoče nameravajo poslati kakega novinarja ali ka-kšno komisijo, da bi ocenili stanje premogovnika, mogoče pa tudi enoto redarjev, da bi nadzirali begunce, ko bi se vračali.

Vendar se nihče razen mene ne vrača in tudi jaz sem prišla le za trenutek. Oblast trinajstega okrožja je nasprotovala moji vrnitvi. Trdili so, da je to drago in da nima nobenega smisla, saj mora nekje nad menoj krožiti vsaj ducat nevidnih zrako-plovov, pa tudi nobene prave možnosti za zaščito ni. Vseeno sem vztrajala, da bi rada sama videla dvanajsto okrožje. To je bil pogoj za sodelovanje pri njihovih načrtih.

1

10

Plutarh Heavensbee, glavni organizator iger in vodja upor-nikov v Kapitolu, je na koncu dvignil roke.

»Naj leti,« je odločil. »Bolje je, da izgubim en dan kot še en mesec. Mogoče je kratek izlet do dvanajstega okrožja tisto, kar potrebuje, da se bo lahko prepričala, da smo na isti strani barikad.«

Ista stran barikad. Na levih sencih čutim boleče kljuvanje in roko pritisnem nanje. Prav tukaj me je Johanna Mason udarila z navitjem. Spomini se mi mešajo, ko skušam ločiti resnico od blodenj. Kakšen splet dogodkov je povzročil, da sedaj stojim sredi ruševin mojega okrožja? Težko rečem, saj po pretresu še vedno nisem dobra in se mi misli še mešajo, poleg tega pa je-mljem zdravila za zmanjšanje bolečine in za pomiritev, zaradi česar imam včasih privide. Tako se mi vsaj zdi. Sploh nisem prepričana, da sem tisto noč v bolnišnici, ko se je preproga v moji sobi spremenila v kup zvijajočih se kač, imela blodnje.

Eden od zdravnikov mi je predlagal posebno tehniko, ki naj bi jo uporabila v takih situacijah. Razmišljati naj začnem o najbolj preprosti stvari, ki je gotovo resnična, potem pa naj počasi razmišljam o vedno bolj zapletenih. V mislih po vrsti vrtim celo zgodovino, dejstvo za dejstvom...

Ime mi je Katniss. Sedemnajst let imam. Prihajam iz dva-najstega okrožja. Sodelovala sem v igrah lakote. Pobegnila sem. Kapitol me sovraži. Peeta je v težavah. Mislijo, da je mrtev. Skoraj zagotovo. Najbolje bi bilo, če bi bil mrtev...

»Katniss, naj pridem k tebi?« V slušalki zaslišim glas svo-jega najboljšega prijatelja Gala.

11

Uporniki so vztrajali, da moram vzeti telefon. Gale sedaj sedi na krovu zrakoplova in me pozorno opazuje. Pripravljen je, da mi priskoči na pomoč takoj, ko bi šlo kar koli narobe. Zavem se, da sem počepnila. Komolce imam naslonjene na stegna, z rokami se držim za glavo. Prav gotovo sem videti, kot da sem na robu živčnega zloma. To ni dobro. Ne smem dajati takega vtisa, ko so me končno odvadili zdravil.

Zravnam se in pomaham z roko, da bi ga umirila. »Ni tre-ba, vse je v redu.«

V dokaz odidem proč od svojega starega doma in se name-nim v mesto. Gale je hotel oditi z menoj, vendar si njegove družbe nisem želela, on pa ni vztrajal. Razume, da želim biti sama, tudi brez njega. Nekatere poti mora človek prehoditi sam.

To poletje je neznosno vroče in suho. Skoraj nič ne dežuje, zato so kupi pepela, ki so ostali po napadu, nedotaknjeni. Ni vetra, da bi raznesel siv prah. Ko hodim, se od časa do časa pepel pod pritiskom mojih nog premakne. Pozorno gledam pod noge. Po pristanku na travniku nisem bila pozorna in sem naletela na kamen, za katerega se je pokazalo, da je človeška lobanja. Odkotalila se je in obstala z obrazom navzgor, jaz pa kar nekaj časa nisem mogla odtrgati pogleda od zob. Raz-mišljala sem, čigavi so bili, a sem potem ugotovila, da bi v podobnih okoliščinah bili tudi moji videti prav taki.

Kot navadno se držim ceste, a to ni najbolj pametno, saj je na njej polno ostankov tistih, ki so skušali zbežati. Del trupel je popolnoma zgorel, vseeno pa je veliko ljudem uspelo zbe-

12

žati pred ognjem, a so se potem gotovo zadušili zaradi dima. Sedaj ležijo v bolj ali na manj napredujočem stanju razpadanja in neznosen smrad vabi mrhovinarje in roje muh. Jaz sem vas ubila, razmišljam, ko hodim mimo kupov trupel. In tebe. Tebe tudi.

In res je bilo tako. Moja puščica, usmerjena v slabo toč-ko magnetnega polja okoli arene, je prižgala maščevalno jezo Kapitola in povzročila ta ognjeni pokol. Zaradi mene je v celi državi Panem zavladal kaos.

V glavi mi zvenijo besede predsednika Snowa, ki jih je iz-rekel tisto jutro pred načrtovano turnejo zmagovalcev: ,Ka-tniss Everdeen, dekle, ki se igra z ognjem, je prižgalo iskro, ki bo zažgala ves Panem in povzročila pekel, če ne bo pogašena pravi trenutek.’ Videti je, da se ni šalil in da me ni skušal le prestrašiti. Mogoče si je res želel moje podpore, toda jaz sem že sprožila dogajanje, ki se je izmaknilo nadzoru.

Gori. Še kar gori, pobito razmišljam. V daljavi vidim ogenj v rudnikih, iz katerih se vali črn dim. Nikogar ni, ki bi prihitel na pomoč. Umrlo je več kot petindevetdeset odstotkov prebi-valcev okrožja, približno osemsto tistih, ki so ostali živi, pa so begunci v trinajstem okrožju. Prepričana sem, da so za vedno izgubili svoj dom.

Vem, ne smem tako misliti. Prebivalcem trinajstega okrož-ja bi morala biti hvaležna za to, da so z odprtimi rokami spre-jeli bolne, ranjene, lačne, ljudi brez vsega. Kljub temu pa se ne morem sprijazniti z dejstvom, da je to okrožje odigralo ključno vlogo pri uničenju dvanajstega okrožja. To me ne reši

13

odgovornosti. Krivde je cel kup. Toda brez trinajstega okrožja ne bi bila v skupini zarotnikov, ki načrtujejo padec Kapitola, pa tudi načina in ustreznih sredstev ne bi bilo.

Prebivalci dvanajstega okrožja se sami ne bi organizirano uprli. Le smolo so imeli, da so imeli mene. Po mnenju dela beguncev je sreča, da so se končno osvobodili dvanajstega okrožja. Sedaj niso ves čas lačni in ne čutijo represije, ni jim treba delati v nevarnih rudnikih, ne muči jih naš zadnji redar, Romulus Thread. To, da imamo nov dom, je videti kot čudež, saj do nedavna nismo niti vedeli, da trinajsto okrožje še ob-staja.

Preživeli iz dvanajstega okrožja dolgujejo preživetje iz-ključno Galu, čeprav on sam tega noče priznati. Ko se je doga-janje ob Četrtstoletju krotenja končalo, to je bilo takrat, ko so me dvignili iz arene, je oblast v celotnem dvanajstem okrožju odklopila elektriko in izključila televizijski signal. V Premo-gišču je zavladala taka tišina, da so ljudje slišali bitje lastnih src. Nihče ni ugovarjal, nihče ni slavil tega, kar se je zgodilo v areni, kljub temu pa je bilo čez četrt ure nebo prekrilo z zra-koplovi, iz katerih so deževale bombe.

Gale je takrat takoj pomislil na trato, na enega maloštevil-nih krajev, kjer ni bilo starih, lesenih hiš, polnih premogovega prahu. Zbral je tiste, ki jih je lahko, med njimi mojo mamo in Prim, ter vse odpeljal na trato. Tam je organiziral skupino ljudi, ki so podrli ograjo, ki je po izključitvi elektrike postala neškodljiva žičnata zapora, in jih odpeljal v gozd, na edini kraj, ki se ga je spomnil: k jezeru, kamor me je pred leti vodil

14

moj oče. Od tam so gledali, kako plameni v daljavi požirajo njihov dotakratni svet.

Precej pred svitom so bombniki odleteli, požar pa je poča-si pojenjeval. Zadnji begunci so prišli na cilj. Moja mama in Prim sta organizirali medicinsko pomoč za ranjene. Zdraviti sta jih skušali s tistim, kar sta lahko na hitro nabrali v gozdu. Gale je imel dva loka, nekaj šopov puščic, lovski nož, mrežo za ribolov in osemsto ljudi, ki jih je moral nahraniti. S pomo-čjo tistih, ki so bili dovolj pri močeh, so begunci nekako preži-veli tri dni. Takrat se je nepričakovano pojavil zrakoplov in jih evakuiral v trinajsto okrožje, kjer so jih že čakale številne či-ste, bele sobe, cel kup oblek in trije obroki na dan. Sprijazniti so se morali le s tem, da so prebivališča zgrajena pod zemljo, da so vsi oblečeni enako in da je hrana skoraj brez okusa. Za rešene iz dvanajstega okrožja to ni bilo pomembno. Bili so na varnem. Nekdo je skrbel za njih. Živeli so in navdušeno so jih sprejeli.

To navdušenje so si razlagali kot prijaznost. Toda neki mo-ški po imenu Dalton, begunec iz desetega okrožja, ki je pred leti prišel peš do trinajstega okrožja, mi je zaupal pravi razlog za tako obnašanje. ,Potrebujejo tebe, mene in vse nas. Pred nekaj časa je tukaj izbruhnila epidemija neke vrste noric, ki je ubila zelo veliko ljudi, veliko pa jih je neplodnih. Vidijo nas kot svež vzrejni material.’ V desetem okrožju je Dalton delal na enem od rančev, kjer so morali zaradi obstoja ge-netsko najrazličnejših živali v kravje maternice vlagati dosti prej zamrznjene zarodke. Očitno ima Dalton glede trinajstega

15

okrožja prav, saj skoraj ne vidim otrok. Toda kaj to pravza-prav spremeni? Nihče nas ne zadržuje v ograjenih prostorih, starejši se učijo različnih opravil, mladi hodijo v šole. Mladi po štirinajstem letu so dobili najnižje vojaške čine in sedaj jim moramo spoštljivo reči ,vojak’. Oblast je prav vsakemu be-guncu avtomatično priznala državljanstvo trinajstega okrožja.

Kljub vsemu jih sovražim. Sedaj sovražim pravzaprav vse, sebe pa še najbolj.

Zemlja pod mojimi nogami postaja trša in pod pepelnato preprogo čutim kocke, ki so položene na trgu. Ob robu opazim majhen kup smeti, tam, kjer so bile nekoč trgovine. Namesto palače pravičnosti vidim kup črnih ruševin. Stopim tja, kjer je nekoč, vsaj tako se mi zdi, Peetova družina imela pekarno. Od nje ni ostalo nič, le stopljena peč. Niti Peetovi starši niti njegova dva starejša brata niso prišli do trinajstega okrožja. Požaru je ubežalo manj kot ducat premožnejših prebivalcev dvanajstega okrožja. Peeta se ne bi imel kam vrniti. Mogoče le k meni...

Umaknem se in nenadoma stopim na nekaj. Izgubim ravno-težje. Sedem na kos kovine, ki jo je ogrelo sonce. Razmišljam, kaj je to, a se čez hip spomnim, da je Thread pred kratkim na trgu vpeljal določene spremembe. Postavil je okove, stebre za mučenje kaznovanih in vislice, torej tisto, na ostanke česar sem sedaj naletela. To je hudo, zelo hudo.

Pogled na to povzroči, da se mi pred očmi zavrti predstava, ki me preganja v snu in v budnosti. Vidim Peeta, ki ga mučijo – utapljajo ga, ožigajo, vlečejo, tresejo z elektriko, pohabljajo,

16

tolčejo. Kapitol skuša iz njega dobiti informacije o vstaji, če-prav on resnično ničesar ne ve. Trdno mižim in skušam, kljub oddaljenosti več sto kilometrov, z njim navezati stik. Želim mu poslati svoje misli, mu dati znak, da ni sam. Čeprav v re-snici je. Ne morem mu pomagati.

Tečem. Stran od trga. Namenim se tja, kjer ogenj ni uni-čeval. Hodim mimo razvalin županove hiše, kjer je stanovala moja prijateljica Madge. Ničesar ne vem niti o njej niti o nje-ni družini. Ali so jih zaradi položaja njenega očeta evakuirali v Kapitol ali pa so jih prepustili plamenom? Iz pepela okoli mene se vije dim, zato dvignem rob srajce in si ga pritisnem na usta. Ne gre za to, kaj vdihujem, ampak koga, in to me začenja dušiti.

Tu je zgorela tudi trava in vse je prekril siv sneg, dvanajst lepih hiš v vasi zmagovalcev pa je ostalo nedotaknjenih. Sto-pim v tisto, v kateri sem stanovala zadnje leto. Vrata za seboj zaloputnem in se s hrbtom naslonim nanje. Videti je, da ni-kogar ni bilo sem. Čisto je in vznemirljivo tiho. Zakaj sem se vrnila v dvanajsto okrožje? Na kakšen način naj bi mi ta obisk pomagal, da bi našla odgovor na neizbežno vprašanje?

»Kaj naj naredim?« šepetam stenam, saj tega resnično ne vem.

Ljudje mi kar naprej govorijo, ves čas, neumorno. Plutarh Heavensbee, njegova preračunljiva pomočnica Fulvia Car-dew, vodje okrožij, visoki vojaški častniki. Vsi, razen Alme Coin, predsednice trinajstega okrožja, ki le opazuje. Stara je približno petdeset let. Njeni ravni, sive lasje, ki ji padajo na

17

ramena, me resnično prevzamejo, saj so popolnoma enotni, idealni, brez vsakega izstopajočega lasu ali razcepljene ko-nice. Oči ima sive, toda drugačne kot prebivalci Premogišča. Zelo blede so, kot da bi nekdo iz njih posesal skoraj vso barvo. Barva snežne brozge, za katero si želite, da bi se stopila.

Zame so si izmislili vlogo in hočejo, da bi jo sprejela. Po-stala naj bi simbol revolucije. Oponašoja. Ni dovolj, kar sem naredila v preteklosti. Med igrami lakote sem se zoperstavila Kapitolu in pripravila teren za upor. Sedaj moram postati re-snični vodja upora, njegov obraz, glas in utelešenje. Ko se bo večina okrožij znašla v odprti vojni s Kapitolom, bom morala jaz nositi baklo zmage. A ne bom sama. Cela skupina ljudi me bo naličila, oblekla in mi napisala govor ter pripravila nastop. Vse je slišati tako strašljivo znano. Meni bo preostalo le to, da odigram svojo vlogo. Včasih jih poslušam, včasih pa le str-mim v idealne predsedničine lase in ugibam, ali je to lasulja. Na koncu odidem iz sobe, saj me začenja boleti glava. Mogo-če je čas za hrano, ali pa čutim, da bom začela kričati, če ne bomo takoj odšla na svež zrak. Tega nočem niti pojasnjevati. Preprosto vstanem in brez besed odidem.

Včeraj popoldne, ko so se za menoj zaprla vrata, sem za-slišala predsedničin glas. ,Saj sem rekla, da bi morali najprej rešiti fanta.’ V mislih je imela Peeta. Z njo se popolnoma stri-njam. Bil bi idealen govorec.

Koga pa so pobrali iz arene? Mene, ki nočem sodelovati. In še Beeteeja, starejšega izumitelja iz tretjega okrožja, ki pa ga redko videvam. Ko mu je končno uspelo sesti, so ga takoj

18

prepeljali v oddelek za razvoj orožja. Res, skupaj z bolniško posteljo so ga odpeljali v nek skriven prostor in sedaj se pojavi le od časa do časa, v času obrokov. To je izjemno inteligen-ten človek in zelo predan stvari, toda za vodje on ni človek, ki bi podžigal upor. Tukaj je še Finnick Odair, seks simbol iz okrožja ribičev, tisti, ki je Peetu pomagal, da je preživel v areni, ko sem ga jaz pustila na cedilu. Iz njega hočejo narediti vodjo upornikov, le da ga bodo morali spraviti k sebi za več kot pet minut. Tudi ko je priseben, mu je vsako stvar treba ponoviti trikrat, preden pride do njegovih možganov. Po mne-nju zdravnikov je to posledica električnega udara v areni, toda jaz vem, da je vsa stvar veliko bolj komplicirana. Finnick se v trinajstem okrožju ne more zbrati, saj skuša za vsako ceno razumeti, kaj se dogaja v Kapitolu z Annie, norim dekletom iz njegovega okrožja. Na vsem svetu ima rad edino njo.

Kljub očitnim dvomom sem Finnicku morala oprostiti nje-govo vlogo v zaroti, ki me je pripeljala sem. Vsaj njemu se malo sanja, kaj preživljam. Pa tudi utrujajoče je, da bi bila ves čas jezna na nekoga, ki toliko joka.

Da ne bi delala hrupa, se potiho spustim v sobo. Vzamem nekaj spominkov: poročno sliko staršev, Primin moder trak za lase, družinski herbarij zdravilnih in jedilnih rastlin. Knjiga mi pade na tla in odpre se na strani z rumenimi cvetovi. Hitro jo zaprem, saj jih je narisal Peeta.

Kaj bom sedaj naredila?Ali ima sploh kakšen smisel, da bi kar koli počela. Moja

mama, sestra in Galova družina – vsi so končno na varnem.

19

Kar pa se tiče dvanajstega okrožja, ljudje ali ne živijo – česar se ne da spremeniti – ali pa jih varuje trinajsto okrožje. Osta-jajo še uporniki v okrožjih. Seveda, sovražim Kapitol, vendar kljub temu ne verjamem, da bom kot Oponašoja pomagala tistim, ki želijo zrušiti oblast. Kako naj bi podprla okrožja, če skoraj vsak moj gib povzroča trpljenje in smrt? Starca iz enajstega okrožja je zadela krogla, ker je zažvižgal. Ko sem se trudila, da bi Gala obranila pred mučenjem, se je nasilje le še okrepilo. Mojega stilista Cinna so tik pred začetkom iger vsega krvavega in nezavestnega izvlekli iz odpremne sobe. Plutarhovi viri govorijo, da je Cinna umrl med zasliševanjem. Izjemni, skrivnostni, prijetni Cinna ne živi zaradi mene. To misel odganjam, saj je neznosno boleča in če tega ne bom na-redila, bom popolnoma izgubila oblast nad seboj.

Kaj naj sedaj naredim?Postanem Oponašoja... Ali morebitne koristi prevladajo

nad škodo? Komu lahko zaupam, da mi bo znal odgovoriti na to vprašanje? Prav gotovo ne ljudje iz trinajstega okrož-ja. Sedaj, ko so moja družina in Galovi sorodniki na varnem, prisežem, da bi prav rada zbežala, toda urediti moram še eno zadevo: Peeta. Če bi bila prepričana, da ne živi več, bi izginila v gozdu in se ne bi niti ozrla za seboj. Ker pa tega ne vem, sem nemočna.

Zaslišim sikanje in v hipu se obrnem. Med kuhinjskimi vrati z nasršenim hrbtom in poleglimi ušesi stoji najgrša mač-ka na svetu.

»Zlatica,« rečem.

20

Na tisoče ljudi je umrlo, ona pa je preživela in je videti dobro hranjena. Kako to? Mogoče prihaja domov in se skozi okno, ki je bilo vedno priprto, splazi v shrambo. Prav gotovo se je hranila s poljskimi mišmi. Nobenega namena nimam, da bi razmišljala o drugačni možnosti.

Počepnem in iztegnem roko. »Pridi sem, mačkica.«Kje pa! Jezna je, ker smo jo zapustili. Poleg tega zanjo ni-

mam priboljškov, ona pa me je sprejela predvsem zaradi do-brih ostankov, ki sem ji jih dajala. Ko sva se srečali v stari hiši, ker nobena od naju ni marala nove, naju je nekaj malega povezovalo. Jasno, da od tega ni ostalo nič. Mačka strmi vame in mežika z neprijetnimi rumenimi očmi.

»Bi rada videla Prim?« vprašam.To ime pritegne njeno pozornost. Reagira le na njeno in na

svoje ime. Hripavo zamijavka in stopi bližje. Dvignem jo in jo pobožam, potem pa se približam omari. Izvlečem lovsko torbo in mačko kar takoj spustim vanjo. Drugače se je ne bi dalo prenesti na krov zrakoplova, Zlatica pa moji sestri veliko pomeni. Njena koza, Dama, bitje, ki ima res svojo vrednost, pa se, na žalost, ni pojavila.

Glas Gala v mojih slušalkah mi govori, da je prišel čas po-vratka. Lovska torba me spomni še na eno stvar, ki bi jo rada vzela. Torbo obesim na naslonjalo stola in pohitim po stopni-cah v svojo spalnico, saj v njej visi lovska jakna mojega očeta. Pred četrtstoletjem krotenja sem jo prinesla sem iz prejšnje hiše, saj se mi je zdelo, da bo po moji smrti njena bližina da-jala pogum moji mami in Prim. Še dobro, da sem to naredila,

21

saj bi sicer od jakne ostal le kupček pepela.Dotik mehkega usnja vpliva name pomirjujoče. Spomni me

na ure, ki sem jih preživela z njo. Za hip se pomirim. Potem pa se mi kar na lepem začnejo potiti roke in na vratu imam čuden občutek. Hitro se obrnem in pogledam po prazni, pospravljeni sobi. Vse je na svojem prostoru. Noben zvok me ni prestrašil. Kaj je bilo to?

V nosu začutim. Ta vonj, dušeč in umeten. Sredi posušenih cvetov v vazi na predalniku se dviga nekaj belega. Previdno stopim bližje in vidim, da sredi suhih rož stoji sveža, bela vr-tnica. Popolna od najmanjše bodice do svilnatega cvetnega lističa.

Takoj vem, kdo mi jo je poslal. Predsednik Snow.Ko mi postane slabo, se premaknem in izginem. Kako dol-

go je tukaj? En dan, eno uro? Preden sem prišla domov, so uporniki vas zmagovalcev varnostno pregledali zaradi eksplo-ziva, prisluškovanj in sumljivih predmetov. Mogoče niso bili posebej pozorni na vrtnico. Jaz pa sem.

Spodaj zagrabim lovsko torbo. Vlečem jo po tleh, dokler se ne zavem, da je v njej živo bitje. Na trati vročično maham zrakoplovu, Zlatica pa praska kot nora. Dregnem jo s komol-cem, a jo le še bolj razjarim. Vozilo se končno prikaže. Lestev se spusti in stopim nanjo. Tok me ohromi in čez hip sem že na krovu.

Gale mi pomaga zlesti z lestve. »Si v redu?«»Da.« Z rokavom si brišem pot z obraza.

22

Pustil mi je vrtnico! Kričati hočem, a nisem prepričana, ali naj to povem nekomu takemu, kot je Plutarh. Predvsem zato, ker bi se zdelo, da se mi meša. Mogoče sem imela privid, kar je čisto možno, ali pa pretiravam in si spet utiram povratno pot v svet tabletnih sanj, čeprav se na vso moč trudim, da bi ušla iz njega. Nihče ne bo razumel, da ne gre le za cvet, celo ne le za cvet predsednika Snowa, ampak za napoved maščevanja, saj ni nihče sedel v kabinetu z njim takrat, ko mi je pred turnirjem zmagovalcev grozil.

Snežno bela vrtnica na mojem predalniku je le opozorilo. Sporoča, da zgodba ni končana. Šepeta: ,Lahko te najdem. Vem, kako lahko pridem do tebe. Mogoče te sedaj celo gle-dam.’

23

Ali so se zrakoplovi iz Kapitola že dvignili, da bi nas skla-tili z neba? Ko letimo nad dvanajstim okrožjem, nemirno oprezam za znaki, ki bi napovedovali napad, a nas nihče ne lovi. Po nekaj minutah, ko slišim pogovor Plutarha in pilota, ki potrdi, da je zračni prostor čist, se sprostim.

»Sedaj pa vem, zakaj si se morala vrniti.« Gale z gibom glave pokaže na mojo lovsko torbo, iz katere je slišati zoprno mijavkanje.

»Nisem je mogla kar pustiti.« Torbo spustim na fotelj, kjer se začne to grozno bitje oglašati z nizkim, grlenim glasom. »Utihni, no,« rečem in padem na mehak sedež ob oknu, na-sproti torbe z mačko.

Gale sede k meni. »Kar hudo je tam spodaj, kajne?«»Huje najbrž ne bi moglo biti,« priznam.Gledam ga v oči in v njih vidim odsev lastne bolečine.

Najini roki se najdeta. Razmišljava o tistem delu dvanajstega okrožja, ki mu je Snow zaradi neznanega razloga prizane-sel. Preostanek poti do trinajstega okrožja sediva v tišini, kar traja komaj tri četrt ure. Peš bi hodila približno teden dni. Bonnie in Twill, begunki iz osmega okrožja, ki sem ju lansko zimo srečala v gozdu, sploh nista bili daleč od cilja. Očitno pa tja nista prišli. Ko sem v trinajstem okrožju povprašala o

2

24

njima, ni nihče vedel, o kom sprašujem. Gotovo sta umrli v gozdu.

Trinajsto okrožje je s ptičje perspektive videti tako prije-tno kot dvanajsto. Iz ruševin se sploh ne kadi, kot to kaže na televiziji Kapitol, vendar pa na površju res ni videti znakov življenja. Petinsedemdeset let je minilo od mračnih dni, ko naj bi trinajsto okrožje zravnali z zemljo zaradi vojne med Kapitolom in okrožji. Od takrat so vse nove zgradbe zgra-dili pod zemljo. Že prej je tukaj obstajal ogromen podzemni kompleks, ki je v dolgih stoletjih nastal kot tajno, vojno skri-vališče za oblast, pa tudi kot zadnje zavetišče za ljudi, če bi življenje na površini postalo nemogoče. Za prebivalce trinaj-stega okrožja je bil to predvsem kapitolski center raziskav je-drskega orožja. Med mračnimi dnevi so vstajniki v trinajstem okrožju na silo prevzeli kontrolo nad izstrelišči raket z jedr-skimi konicami, jih usmerili v Kapitol in šele takrat predlaga-li dogovor – delali se bodo mrtve, v zameno pa jih bo oblast pustila pri miru. Kapitol je imel še eno nuklearno skladišče na zahodu, toda napad na trinajsto okrožje bi pomenil takojšnje povračilo, zato so oblastniki pristali na ponudbo. Kapitol je v trinajstem okrožju uničil vse vidne ostanke in ga popolno-ma odrezal od preostanka sveta. Oblast je najbrž računala, da bodo prebivalci, prepuščeni sami sebi, pomrli. Nekajkrat se je to skoraj zgodilo, vendar se je ljudem iz trinajstega okrožja nekako uspelo izvleči zaradi upoštevanja pravil stalne kon-trole nad zalogami, stroge discipline in budnosti zaradi more-bitnih napadov iz Kapitola.

25

Sedaj živijo prebivalci skoraj ves čas pod zemljo in le v natančno določenem delu dneva gredo lahko na površje, da bi na soncu telovadili. Natančnega urnika nalog se je potrebno držati, saj morajo vsako jutro desno roko poriniti pod napravo v steni. Na gladki, notranji strani podlakti se potem s svetlo vijoličnim črnilom izpiše tatu z obveznostmi na določen dan. 7.00 - zajtrk. 7.30 – delo v kuhinji. 8.30 – izobraževalni center, soba 17. In tako naprej. Črnila se ne da odstraniti do 22.00 – kopel. Takrat vodoodporna snov izgubi svoje lastnosti in celo-ten urnik se lahko izmije. Ob 22.30 ugasnejo luči, kar pomeni, da mora biti v postelji vsak, ki ne dela v nočni izmeni.

Na začetku, ko sem bila hudo bolna in so me zdravili v bolnišnici, vsega tega nisem doživela. Ko pa sem prišla v sobo 307, namenjeno tudi moji mami in sestri, so pričakovali, da se bom podredila programu. Če ne računam prihoda na obroke, v veliki meri spregledam zapise na podlakti. Preprosto se vrnem v našo sobo ali krožim po trinajstem okrožju. Včasih zaspim na kakšnem skrivnem mestu, na primer v neuporabnem zrač-niku, včasih za vodovodnimi cevmi v pralnici. V šolskem cen-tru je tudi shramba, ki je prav primerna, saj je videti, da nihče nikoli ne uporablja šolskih zalog. Prebivalci so tako varčni, da je razsipnost tukaj skoraj zločin. Na srečo so bili ljudje iz dvanajstega okrožja vedno varčni. Nekoč sem vseeno opazila, kako Fulvia Cardew mečka list papirja, na katerega je napisala komaj nekaj besed. Gledali so jo tako, kot da bi koga ubila. Postala je rdeča kot pesa, srebrno okrašeni cvetovi na njenih okroglih licih pa so bili še bolj vidni. No, preprosta poosebitev

26

obilja. Ena izmed mojih številnih prijetnosti tukaj je tudi opa-zovanje veselih kapitolskih ,upornikov’, ki se ves čas skušajo vključiti v okolje.

Ne vem, kako dolgo mi bo uspevalo tako ignoriranje na-tančno časovno načrtovanih obveznosti, ki so mi jih pripravili moji gospodarji. Sedaj mi dajo mir, saj so ugotovili, da trpim za duševno zmedenostjo – tako piše na plastični medicinski zapestnici – in vsi morajo tolerirati mojo neprilagodljivost. Tako stanje pa se vseeno ne more vleči v nedogled. Prav tako pa tudi ne njihova potrpežljivost glede Oponašoje .

Naravnost s pristajalne ploščadi se z Galom spustiva po stopnicah do sobe 307. Lahko bi se odpeljala z dvigalom, toda preveč me spominja na tisto, ki me je dvignilo v areno. Težko se navajam na stalno prebivanje pod zemljo. Vendar pa se po razburljivem dogodku z vrtnico prav tu prvič počutim varna.

Pred vrati s številko 307 omahujem. Mama in Prim bosta gotovo začeli spraševati. »Kaj naj jima povem o dvanajstem okrožju?« vprašam Gala.

»Dvomim, da bi radi izvedeli podrobnosti, saj sta na lastne oči videli, kako je vse gorelo. Predvsem bosta hoteli vedeti, kako si ti to prenesla.« Dotakne se mojega lica. »To bi rad vedel tudi jaz.«

Za hip pritisnem obraz k njegovi roki. »Saj se bom zna-šla.«

Potem globoko zavzdihnem in odprem vrata. Moja mama in sestra sta doma. 18.00 – čas za premišljevanje. Pred večerjo ima-ta pol ure prostega časa. Na njunih obrazih vidim skrb, ko skušata

27

oceniti, v kakšnem čustvenem stanju sem. Preden mi uspeta po-staviti kakšno vprašanje, odprem lovsko torbo in takrat se pojavi nova točka programa: 18.00 – oboževanje mačke. Prim sedi na tleh, joka in ziblje to grozno Zlatico, ki od časa do časa prekine predenje le zato, da prhne vame. Posebej zadovoljno me pogleda, ko ji Prim zaveže okrog vratu svetlo moder trak.

Mama k prsim močno stiska poročno sliko, potem pa jo skupaj s herbarijem položi na predalnik. Očetovo jakno obe-sim na naslonjalo stola in za kratek čas se počutim kot doma. Mogoče pa odprava v dvanajsto okrožje le ni bila popolna iz-guba časa.

Odidemo v jedilnico. 18.30 – večerja. Takrat se oglasi Ga-lov odzivnik. Piskajoča stvar je videti kot prevelika ura, ki lahko sprejema tudi tekstovna sporočila. Možnost uporabe ta-kega odzivnika je poseben privilegij, rezerviran le za tiste, ki so pomembni. Gale je dobil ta status, ker je rešil prebivalce dvanajstega okrožja. »Oba morava na poveljstvo,« reče.

Hodim nekaj korakov za njim in se skušam zbrati, preden bom prišla na še en, nedvomno utrujajoč sestanek, namenjen Oponašoji. Preden stopim v sobo poveljstva, se obotavljam. Sejna soba je opremljena z najnovejšimi aparaturami. Med njimi so računalniške govoreče stene in elektronski zemljevi-di z označenimi premiki vojsk v različnih okrožjih. Na sredini stoji ogromna pravokotna miza s kontrolnimi ploščami, ki se jih ne smem dotikati. Nihče me še ni opazil, saj so se priso-tni zbrali pred televizorjem v notranjosti prostora. Ta ves čas prikazuje program, ki ga predvaja kapitolska televizija. Že si

28

mislim, da se mi bo uspelo izmuzniti, ko me Plutarh Heavens-bee, čigar okrogla postava zakriva ekran, s kotičkom očesa opazi in mi pomaha, naj pridem bližje. Nerada se približam in razmišljam, kaj naj bi me zanimalo. Vedno predvajajo iste reči. Vojni posnetki. Propaganda. Ponovitev bombardiranja dvanajstega okrožja. Zlovešča poslanica predsednika Snowa. Zato sem skoraj vesela, ko vidim Caesarja Flickermana v sve-tlečem oblačilu in s pobarvanim obrazom, večnega voditelja Iger lakote, ki se pripravlja na pogovor. Nič več pa nisem ve-sela, ko se kamera premakne, in vidim, da je gost Peeta.

Iz mojih ust se nehote zasliši čuden glas, nekakšen vzdih in stok skupaj, prav tako kot takrat, ko se kdo potopi v vodo in začuti strašno bolečino, ker mu zmanjka zraka. Odrinem ljudi in stopim prednje, roko položim na ekran. Gledam ga v oči, iščem znake trpljenja, vsaj sledi mučenj, toda ničesar ne opazim. Peeta je videti zdrav, celo krepak. Njegova koža sije, popolnoma gladka je, kot da bi jo zbrusili v visok sijaj. Obna-ša se dostojanstveno in mirno. Tega videza ne morem uskladiti s potolčenim, krvavečim fantom, ki me obiskuje v spanju.

Caesar se presede na fotelju nasproti Peeta in ga nekaj časa gleda. »Tako…, Peeta..., dobrodošel nazaj.«

Peeta se rahlo nasmehne. »Stavim, Caesar, da si bil, ko sva se zadnjič pogovarjala, prepričan, da je bil tisto najin zadnji pogovor.«

»Priznam, res sem tako mislil,« reče Caesar. »Zadnji večer pred Četrtstoletjem zatrtja... Kdo bi si mislil, da se bova še srečala?«

29

»Takih načrtov prav gotovo nisem imel.« Peeta se namr-šči.

Caesar se malce skloni proti njemu. »Najbrž vsi zelo dobro vemo, kaj si načrtoval. Sklenil si, da boš šel v areno, da bi se žrtvoval za Katniss Everdeen in svojega otroka.«

»Res je. Ničesar mi ni treba dodati.« Peetovi prsti božajo vzorec na naslonjalu fotelja. »Toda tudi drugi so imeli načr-te.«

To je res, razmišljam, tudi drugi so imeli načrte. Se je Pee-ta spomnil, da so naju uporniki izkoristili kot šahovski figuri v igri? Da je bil moj pobeg dogovorjen že na samem začetku? In končno, ali je vedel, da je najin mentor Haymitch Abernathy iz-dal naju oba zaradi ideje, ki ga pravzaprav sploh ni zanimala?

V tišini, ki sledi, opazim gube med Peetovimi obrvmi. Spo-mnil se je, ali pa mu je to kdo povedal – vendar ga Kapitol ni ubil niti kaznoval. To je dosti bolje, kot sem si lahko predsta-vljala v najbolj norih sanjah. Navdušena sem, ker je Peeta cel in zdrav, tako telesno kot umsko. To name deluje kot morfij, ki mi ga dajo v bolnišnici, da bi zadušili bolečino zadnjih te-dnov.

»Mogoče nam bi kaj povedal o zadnji noči v areni,« pre-dlaga Caesar. »Da bi razrešil nekaj dvomov, ki nas obhajajo.«

Peeta pokima, vendar si vzame čas za pojasnila. »Tista za-dnja noč... Kako naj povem... Najprej si morate predstavljati, kako smo se počutili v areni. Kot žuželke, ujete pod posodo, polno pare. Vse naokrog se je razprostirala džungla, zelena, živa in tiktakajoča. Naleteli smo na ogromno uro, ki je odšte-

30

vala sekunde do naše smrti. Vsaka ura je napovedovala novo grozo. Skušaj si predstavljati, da je v prejšnjih dveh dneh umr-lo šestnajst ljudi, nekaj od teh pa je umrlo, medtem ko so me branili. V takem tempu bi do jutra umrla preostala osmerica, razen enega in edinega udeleženca – zmagovalca. Vendar pa jaz nisem nameraval zmagati.«

Ob spominu na tiste trenutke me oblije hladen pot. Moja roka zdrsne z ekrana in nemočno obvisi. Peeta ne potrebuje čopiča, da bi narisal prizore z iger. Enako dobro zna slikati tudi z besedami.

»Ko si v areni, je drug svet zelo daleč,« doda. »Vsi ljubljeni ljudje in stvari, pa tudi to, kar si želimo, neha obstajati. Vse, kar vidiš, je rožnato nebo, pošasti v džungli ter tributi, željni tvoje krvi. Izkaže se, da šteje le to, in to je realnost. Nobenega pome-na nima, kako se človek počuti – dobro ali slabo. Ubijati boš moral, saj imaš v areni le eno željo in drago jo moraš plačati.«

»Z življenjem,« doda Caesar.»Oh, kje pa! Stane veliko več kot le življenje. Umori ne-

dolžnih ljudi? Da bi to naredil, moraš žrtvovati vse, kar prav-zaprav si.«

»Vse, kar pravzaprav si,« tiho ponovi Caesar.V dvorani nastopi tišina in slišim, kako se širi po Panemu.

Ljudje strmijo v ekrane, saj do sedaj še nihče ni povedal, kako je v resnici v areni.

»Oklepaš se te želje,« nadaljuje Peeta. »Zadnjo noč pa sem imel eno in edino željo: rešiti Katniss. Čeprav nisem vedel za upornike, se kljub temu nisem počutil dobro. Vse se je zaple-

31

talo. Hudo mi je bilo, ker prejšnji dan, ko mi je predlagala, nisem zbežal z njo. Stvari so preprosto šle predaleč. V tistem trenutku ni bilo izhoda.«

»Preveč si se vživel v načrt Beeteeja, ki je hotel elektriko napeljati v slano jezero,« se domisli Caesar.

»Preveč sem se igral zaveznike z drugimi. Ne bi smel do-voliti, da bi naju razdelili!« izbruhne Peeta. »Prav takrat sem jo izgubil!«

»Ko si ostal pri drevesu, ona in Johanna Mason pa sta od-nesli navitje navzdol, do vode,« je bolj natančen Caesar.

»Tega nisem hotel!« razburjeno zardi Peeta. »Saj se nisem mogel prepirati s Beeteejem, ker bi tako izdal, da namerava-va prekiniti premirje. Ko je bila žica prerezana, je zavladala zmeda. Spominjam se le nekaterih dogodkov. Iskal sem jo, potem je Brutus ubil Chafa, jaz pa Brutusa. Slišal sem, kako je kričala moje ime. Kasneje je strela udarila v drevo, magnetno polje okoli arene... pa je eksplodiralo.«

»Katniss ga je razstrelila, Peeta,« doda Caesar. »Saj si videl posnetke.«

»Ni vedela, kaj dela. Nihče ni čisto dobro razumel Beetee-jevega načrta. Saj se na ekranu vidi, da Katniss razmišlja, kaj naj naredi z žico,« se razburi Peeta.

»Naj ti bo,« se strinja Caesar. »Toda priznati moraš, da je videti sumljivo. Kot da bi že od vsega začetka sodelovala v načrtu upornikov.«

Peeta vstane in se skloni nad Caesarja. Roke ima na naslo-njalu njegovega fotelja.