UNIVERZA V LJUBLJANIpefprints.pef.uni-lj.si/3113/1/KONFLIKTI_V_MLADINSKI...Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Kaja Vodnjov; Konflikti v mladinski literaturi in njihovo reševanje

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

KAJA VODNJOV

Mentorica: dr. MILENA MILEVA BLAŽIĆ

KONFLIKTI V MLADINSKI LITERATURI IN REŠEVANJE

KONFLIKTOV Z MEDIACIJO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Kaja Vodnjov; Konflikti v mladinski literaturi in njihovo reševanje z mediacijo

~ 1 ~

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici,

dr. Mileni Milevi Blažić,

za mentorstvo.

Zahvaljujem se

svoji sestri, uni. dipl. prav. Ajdi Vodnjov,

za strokovno pomoč,

navdih pri izboru teme in podporo.

Zahvaljujem se

svoji teti Adi Mozetič, predmetni učiteljici

slovenskega jezika s književnostjo in angleškega jezika s književnostjo,

za lektoriranje in prevod.


~ 2 ~

POVZETEK

V prvem delu diplomske naloge je predstavljena problematika mladinske književnosti, ki je

usmerjena v otrokove pravice. Omenjene so nekatere otroške pravljice in kršene pravice otrok

v vsaki od teh. Zapisanih je tudi nekaj vsakodnevnih konfliktnih situacij v vrtcu, katere so

analizirane po teoriji Vladimirja J. Proppa. Vsi ti konflikti so zapisani po vrstnem redu 31

funkcij, ki so omenjene v njegovi knjigi Morfologija pravljice, ob funkcijah pa dejanja

udeleženih oseb.

V drugem delu diplomskega dela so definirani konflikti, narava konflikta in načini odzivanja

na konflikt. Odzivi na konflikt so izraženi s pomočjo vedenja živali, ker imajo živali v naravi

tipično vedenje. Opisani so naslednji načini: umik (želva), prevlada (morski pes),

konstruktivno reševanje (sova), kompromis (lisica) in zglajevanje (medved). Definirana so

tudi čustva in njihov pomen v mediaciji, kako vplivajo na mediacijo in kako so vpeta v ta

postopek.

V glavnem delu je zapisana definicija mediacije in njenih najpomembnejših pojmov. Našteta

so načela mediacijskega postopka in ob vsakem je opisana naloga mediatorja in njegovo

vedenje. Sledijo faze postopka, ki opisujejo, kako mediator mediantom približa mediacijo in

jo izpelje brez kakršnihkoli zapletov. Poudarek je na veščinah in tehnikah, ki so razložene s

pomočjo otroških literarnih del. Opisana in definirana je tudi vrstniška mediacija ter poskusi

izvajanja v predšolski skupini. V glavnem delu diplomske naloge sta napisani dve zgodbi za

uvajanje mediacije v predšolsko skupino v vrtcu, ob kateri pa sledi postopek izvajanja

dramatizacije in približevanje mediacije otrokom. Na koncu je opisan še potek mediacije z

igro vlog, saj se igra vlog veliko uporablja pri predšolskih otrocih.

Ključne besede: čustva, dramatizacija, književnost, konflikt, mediacija, mladinska

književnost.


~ 3 ~

ABSTRACT

In the first part of my graduation thesis problems in youth literature are represented and

children`s rights are exposed in few stories that I mentioned. Some special situations are taken

from everyday life in kindergarten and are described by theory of Vladimir J. Propp in order

of 31 functions, which are described in his book Morphology of the Folktale. Their actions are

mentioned as well.

In the second part of graduation thesis conflict actions are analyzed and the way of reaction is

described, regarding children`s behavior. It is similar as the reactions of animals. They are

described as follow: avoiding (turtle), competing/forcing (shark), collaborating (owl),

compromising (fox) and accommodating (bear). Emotions and their importance in the

mediation are defined, how they impact on mediation and how they are involved in this

process.

The definition of mediation and its most important concepts represent the main part of the

graduation thesis. The principles of the mediation process are described as well as the role and

the behavior of mediator. They are followed by phases of the process, describing how the

mediator should bring mediation closer to disputants and carry out without any complications.

The focus is on the skills and techniques that are explained with the help of children's literary

works. It described and defined peer mediation and attempts of implementation in preschool.

In the main part of the thesis are written two stories for the introduction of mediation in the

pre-school group in the kindergarten. They are followed by the implementation process of

dramatization and the approximation of mediation for children.

Finally is described the process of the mediation with role play game, because the role play

game is often used with preschool children.

Key words: emotions, dramatization, literature, conflict, mediation, youth literature


~ 4 ~

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................................... 5

2. PROBLEMATIKA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI .................................................... 7

2.1. Vpetost otrokovih pravic v mladinsko književnost ...................................................... 7 2.2. Funkcije likov po knjigi Morfologija pravljice V. J. Proppa ......................................... 8

2.2.1. Funkcije prvega prepira ............................................................................................ 8 2.2.2. Funkcije drugega prepira ........................................................................................ 10

2.2.3. Funkcije tretjega prepira ......................................................................................... 11 2.2.4. Funkcije četrtega prepira ........................................................................................ 12

2.2.5. Funkcije petega prepira........................................................................................... 13 2.2.6. Funkcije šestega prepira ......................................................................................... 15

3. KONFLIKTI .................................................................................................................. 17

3.1. Narava konflikta ......................................................................................................... 17 3.2. Metode in načini odzivanja na konflikt ...................................................................... 18

4. ČUSTVA ......................................................................................................................... 21 4.1. Pomen čustev v mediaciji ............................................................................................ 21

5. MEDIACIJA .................................................................................................................. 23

5.1. Načela mediacijskega postopka .................................................................................. 23 5.2. Faze postopka mediacije ............................................................................................. 24

5.3. Veščine in tehnike ........................................................................................................ 25 5.3.1. Kaja se prepira z bratom ......................................................................................... 26

5.3.2. Kozlovska sodba v Višnji gori ................................................................................ 28 5.3.3. Mavrična ribica zgladi prepir ................................................................................. 30

5.3.4. Blaž se pretepa ....................................................................................................... 32 5.3.5. Vsak po svoje ......................................................................................................... 34

5.3.6. Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir .................................................................. 36 5.3.7. Koštrun prepirun .................................................................................................... 38

5.4. Vrstniška mediacija ..................................................................................................... 40 5.5. Dramatizacija mediacije ............................................................................................. 41

5.5.1. Motivacijsko besedilo za uvajanje mediacije: Dogodivščine na gozdni jasi ............. 42 5.5.2. Uvajanje dramatizacije: praktični del ...................................................................... 43

5.5.3. Izvajanje dramatizacije: praktični del ...................................................................... 44

5.6. Zgodba za konstruktivno reševanje konfliktov – mediacija: Uporabi besede in ne

pesti ..................................................................................................................................... 46 5.7. Potek mediacije z igro vlog ......................................................................................... 48

6. ZAKLJUČEK................................................................................................................. 50

7. LITERATURA IN ELEKTRONSKI VIRI ................................................................... 52


~ 5 ~

1. UVOD

Književna besedila za otroke so fantastična, humorna in igriva. Ker temeljijo na naivnosti

otroške psihe, so tudi domišljijska in pomagajo otroku, da razvija domišljijo. Vendar pa skoraj

vsako književno besedilo spremlja tudi dogodek, ki predstavlja konflikt. V besedilih se

nemalokrat pojavijo konflikti glavnih junakov (gozdne živali, deklice in dečki) oz. likov, prav

tako kot v našem vsakdanjem življenju. Konflikt je namreč sestavni del življenja, ki se mu ni

mogoče izogniti.

Konflikt je nujno potreben za razvoj misli, izoblikovanje osebnosti in spoštovanje odnosov,

torej za napreden razvoj otroka. Za uspešno razrešitev konflikta ga je treba najprej prepoznati.

Prepoznanju konflikta sledi njegovo priznanje. Šele nato sledi iskanje načina razrešitve

konflikta. Pri tem naj bi bili cenjeni naši cilji in vrednote, prav tako pa tudi cilji in vrednote

druge osebe v konfliktu. Na ta način se konflikt reši konstruktivno, saj druga oseba dobi

sporočilo, da je tudi ona pomembna. (Zdolšek et al., 2011)

Vedno pogostejši način reševanja konfliktov je reševanje z mediacijo. Pri mediaciji so

pomembne vrednote zaupanje, spoštovanje in razumskost. Mediacija povzema konstruktivno

reševanje konfliktov, poleg tega pa dopušča tudi svobodno izražanje čustev. Prav zato je tako

pomembna in primerna za reševanje konfliktov med otroki v predšolskem obdobju.

V vrtcu je veliko vsakodnevnih konfliktnih situacij, katerih otroci ne znajo razrešiti na

pravilen način. Mediacija jim omogoča, da se s pomočjo le te naučijo razvijati prijateljske

odnose do vrstnikov in osebno zrastejo. Predšolski otroci so zelo fleksibilni in pripravljeni

sprejemati nove metode in načine le, če je vzgojitelj pobudnik, ali če vzgojitelj pokaže interes

in jih motivira.

Želela sem raziskati in opazovati različne konfliktne situacije v predšolski skupini otrok starih

od 3 do 4 leta. V skupini je bilo 19 otrok, 11 deklic in 8 dečkov. Vsa opazovanja in praktični

del sem opravila v isti skupini, in sicer v vrtcu Mlinček v Naklem, v obdobju med marcem in

septembrom.

Opazovala sem načine, ki jih uporabljajo otroci pri razreševanju prepirov in strokovne

delavke, da pomagajo otrokom razrešiti prepir. Želela sem dokazati, da otroci sami lahko

rešijo konflikte z uporabo mediacijskih tehnik in z uporabo temeljnih načel mediacije. Za


~ 6 ~

otroke niso primerne vse mediacijske tehnike, ampak le določene. Otrokom moramo

mediacijo in mediacijske tehnike približati na njim primeren način in najbližje predšolskim

otrokom je dramatizacija.

Dramatizacija je uprizoritev pravljice. Z dramatizacijo otrok ob igranju pravljice doživlja

književno dogajanje, razvija zmožnost domišljijske rabe jezika in spoznava moralno – etične

dimenzije pravljice. Otrok se s književno osebo in njenim problemom identificira. Na ta način

se uči kulture komunikacije. (Rudl, 2015)

Zanimalo me je tudi, ali so predšolski otroci že pripravljeni izvajati vrstniško mediacijo.

Pogoj za izvedbo mediacije je razumevanje le te.


~ 7 ~

2. PROBLEMATIKA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI

2.1. Vpetost otrokovih pravic v mladinsko književnost

Veliko je govora o zagotavljanju otrokovih pravic. Otrokom se vsakodnevno berejo čudovite

pravljice. V njih nastopajo lepe deklice z lepimi oblačili in priljubljene živali, a ob vsem tem

se literarnim junakom neopazno kršijo pravice. Pravica do šolanja, pravica do vere in kulture,

pravica do izražanja svojega mnenja, pravica do informiranosti, pravica do varnosti, pravica

do zdravja, pravica do družine, pravica do igre in prijateljev, pravica do nenasilnega ravnanja

in še veliko jih je.

Jacob in Wilhelm Grimm sta brata, ki sta napisala veliko svetovno znanih pravljic. Najbolj

znane so: Pepelka (1978), Sneguljčica (1978) in Janko in Metka (1973). V Pepelki je kršena

pravica do izražanja svojega mnenja, pravica do varnosti, pravica do družine in pravica do

igre in prijateljev. V pravljici Sneguljčica je kršena pravica do zdravja, pravica do zdravniške

pomoči in pravica do lepega ravnanja. V Janku in Metki je kršena pravica do izražanja

svojega mnenja, pravica do nenasilnega ravnanja, pravica do varnosti in pravica do igre in

prijateljev. Pravljic je veliko, prav tako tudi pravic. Verjetno se v vsaki pravljici najde kakšna

kršena pravica, a otroci tega ne razumejo tako kot odrasli. Le ti ves čas pravijo, da so otroci

njihovo največje bogastvo. Vsak človek mora paziti na svoje bogastvo, tako bi morali paziti

na otroke tudi njihovi starši, skrbniki, učitelji, vzgojitelji in vsi ostali, s katerimi se otroci

srečajo v vsakdanjem življenju. (Konvencija o otrokovih pravicah, 1989)

V literarnih besedilih zaradi kršenja pravic literarnih junakov pogosto pride do konfliktov

med glavnimi ali stranskimi liki, ki pa bi jih lahko rešili tudi z mediacijo in s pomočjo

mediacijskih tehnik. Kršenje pravic literarnih junakov je pogosto razlog za konflikt, ki

nastane v literarnem besedilu.

Zgoraj naštete pravljice so svetovnega slovesa in zdi se, da skoraj ni otroka, ki teh pravljic ne

bi poznal. Že starši doma in tudi vzgojiteljice v vrtcih berejo te pravljice otrokom. V

diplomskem delu se zagovarja teza, da je sprejemanje in prenašanje mediacije na otroke

odvisno od sprejemanja in pripravljenosti vzgojiteljice. Ob teh pravljicah se lahko otroke

vzpodbudi, da sami zaznajo konflikt v besedilu in ga skušajo razrešiti na drugačen način.


~ 8 ~

2.2. Funkcije likov po knjigi Morfologija pravljice V. J. Proppa

Vladimir Jakovlevič Propp (1895 – 1970) je postavil tezo, da se je pred genetsko in

semantično analizo pravljice treba lotiti njene morfološke analize. V pravljicah je odkrival

spremenljivke, ki predstavljajo nastopajoče osebe, in konstante, ki predstavljajo njihove

funkcije. Funkcije so dejanja nastopajočih oseb in so stalna sestavina. Vedno si sledijo v

enakem zaporedju, ni pa nujno, da so vse funkcije v vseh pravljicah prisotne. Odkril je 31

funkcij: odhod, prepoved, kršitev, poizvedovanje, izdaja, prevara, pomagaštvo, škodovanje,

posredništvo, odpor, odprava, preizkušnja, odziv, prejem, premik, spopad, označitev, zmaga,

premostitev, vrnitev, pregon, rešitev, prehod, zahteve, naloga, razrešitev, prepoznava,

razkrinkanje, preobrazba, kazen in poroka. Te funkcije so označene z rimskimi številkami.

Nastopajoče pa je razdelil v 7 vlog, in sicer: junak, škodljivec, žrtev, sovražnik, družinski

član, iskalec in darovalec. (Propp, 2005, str. 6)

Tudi v opisih konfliktov imajo osebe določene vloge tako kot v Proppovi teoriji le z

drugačnimi imeni.

Zapisani so konflikti iz predšolske skupine (otroci stari od 3 - 4 leta) in analizirani po 31

funkcijah, katere so naštete zgoraj in udeleženci so razdeljeni v podobne vloge, ki jih je

definiral Propp. Zapisanih je šest primerov vsakodnevnih konfliktov v predšolskem obdobju v

vrtcu.

Vsak konflikt je opisan posamezno, kaj se je zgodilo in kdo je bil vpleten. Pri Proppu so

sledeči nizi funkcij morfološka podlaga čudežnih pravljic. V spodnjih primerih pa so funkcije

podlaga za potek konflikta. S pomočjo teh funkcij lahko vidimo, kolikokrat se vzgojiteljica

vključi v prepir. Vzgojiteljica nastopa v vlogi mediatorke. Funkcije so pripomoček, da je

razvidno, na katerem delu prepira se vključi mediator, kolikokrat v enem prepiru se lahko

vključi in na kakšen način skuša rešiti prepir.

Zapisana je primerjava Proppove analize in analize konkretnih primerov.

2.2.1. Funkcije prvega prepira

Konkretna situacija prvega primera opisuje konflikt, ko deček nehote vrže leseni vlakec

deklici v glavo. Maja začne jokati in takoj pristopi do vzgojiteljice. Vpraša jo, zakaj joka in

kaj se je zgodilo. Deklica pove, da ji je deček vrgel igračo v glavo (pove ime napačnega

dečka). Vzgojiteljica pokliče dečka, ki ni kriv, k sebi in ga vpraša, kaj se je zgodilo, on pa

pove, da je igračo vrgel drugi deček. Potem vzgojiteljica pokliče dečka, ki je vrgel igračo

deklici v glavo, in še njega vpraša, kaj se je zgodilo. Pove ji, da je on vrgel deklici igračo v


~ 9 ~

glavo, in sicer namenoma. Na vprašanje zakaj, ji odgovori, da mu je deklica skušala izvleči

igračo iz rok in mu jo vzeti.

Morfolška analiza po teoriji V. J. Proppa Morfološka analiza v praksi

II. Junaku nekaj prepovejo.

2. Preobrnjena oblika prepovedi je

ukaz ali predlog.

Deček dobi prepoved igranja v kotičku z

lesenimi igračami.

Dečka vzgojiteljica pošlje v drugi

kotiček z igračami.

III. Kršitev prepovedi. Deček krši pravilo, da do drugih otrok nismo

nasilni.

IV. Škodljivec poizveduje.

1. Namen poizvedovanja je ugotoviti,

kje so dragoceni predmeti.

Vzgojiteljica zastavlja vprašanja, da bi čim

več izvedela o konfliktu.

Otroke sprašuje, kaj se je sploh

dogajalo.

V. Škodljivcu izdajo podatke o njegovi žrtvi.

1. Škodljivec neposredno dobi

odgovor na svoje vprašanje

Otroci izdajo potek dogodka in krivca.

Vzgojiteljica vpraša dečka (tistega, ki

ni kriv), kdo je kriv, in ta takoj okrivi

drugega dečka.

VI. Škodljivec poskuša prevarati svojo žrtev,

da bi zagospodoval nad njo.

1. Škodljivec si pomaga s

prepričevanjem.

Vzgojiteljica želi dečka prepričati, naj igračo

izpusti iz rok.

Prepričuje ga, da se bo v družbi v

drugem igralnem kotičku bolje

počutil.

VII. Žrtev nasede prevari in s tem nehote

pomaga sovražniku.

1. Junak pristane na vsa škodljivčeva

prigovarjanja.

Deček verjame v njene besede in jo uboga, s

tem pa deklici naredi uslugo, saj se ne igrata

več skupaj.

Deček odloži igračo in odide v drug

kotiček.

VIII. Škodljivec prizadene ali škoduje enemu

od družinskih članov.

6. Škodljivec povzroči telesno

poškodbo.

Deček vrže igračo deklici v glavo.

Deklici na glavi nastane vidno

znamenje udarca.

IX. Junak izve za nesrečo, nekdo se obrne Deklica (njej v glavo je priletela igrača)


~ 10 ~

nanj.

2. Junaka neposredno nekam napotijo.

pove drugi deklici o dogodku in le ta pove

vzgojiteljici.

Deklica (v sporu) pošlje drugo

deklico k vzgojiteljici.

XIV. Junak prejme čudežno sredstvo.

1. Junaku nekdo neposredno podeli

sredstvo.

Deklica (tista, ki je pomagala rešiti spor)

dobi igračo.

Deklica v sporu posodi igračo deklici,

ki ji je pomagala.

XX: Junak se vrne. Deklica (tista, ki je pomagala rešiti spor) se

vrne v kotiček med ostale otroke.

Vzgojiteljica se v vlogi mediatorke vključi večkrat, kar je razvidno v tabeli in vodi pogovor z

različnimi liki. Vzgojiteljica je ves čas v enaki vlogi, kar pa se v levem stolpcu, pri Proppu,

spreminja. Konkreten primer ni zapisan v pravilnem vrstnem redu, je pa zapisan po vrstnem

redu sledenja funkcij.

2.2.2. Funkcije drugega prepira

V tej situaciji gre za konflikt, kjer opisuje dve deklici, ki sta najboljši prijateljici in se ves čas

igrata skupaj. Prva deklica kmalu prijoka k vzgojiteljici. Vpraša jo, zakaj joka, in deklica ji

odgovori, da se njena prijateljica igra s fanti, nje pa ne spusti zraven, pa čeprav bi se rada z

njimi igrala. Potem vzgojiteljica pokliče drugo deklico in jo vpraša, zakaj prijateljice ne

spustijo zraven v igro, ona pa odgovori, da objokana deklica ni več njena prijateljica.


II. Junaku nekaj prepovejo. Deklica prepove drugi deklici, da se igra

zraven.

III. Kršitev prepovedi. Dogovorjeni so, da se vsi skupaj lahko

igrajo, deklica pa ta dogovor krši.

IV. Škodljivec poizveduje. Vzgojiteljica poizveduje o prepiru.



Vzgojiteljica otrokom ob deklici (ki ne spusti

drugih v igro) zastavlja vprašanja o

konfliktu.

Otroci točno povejo, kaj je želela prva


~ 11 ~

odgovor na svoje vprašanje deklica in kaj ji je druga deklica

prepovedala.



9. Škodljivec nekoga izžene.

Prva deklica škoduje drugi deklici.

Deklica izžene prijateljico iz svoje družbe.

XV. Junaka nekdo prenese, dostavi ali

privede na kraj, kjer je objekt iskanja.

3. Junaka vodijo.

Deček jima reče, naj se gresta pogovorit z

vzgojiteljico.

Deček prime deklici za roke in ju

pripelje do vzgojiteljice.

XVI. Junak in škodljivec se neposredno

spopadeta.

2. Tekmujeta med sabo.

Deklici odgovarjata na vprašanja

vzgojiteljice, a se ne strinjata ena z drugo.

Tekmujeta, katera je močnejša v

besednem boju.

XVIII. Škodljivec je premagan.

2. Premagan je pri tekmovanju

Druga deklica premaga prvo.

Premagala jo je s svojo resnično

pripovedjo.

XXIV: Lažni junak postavi neutemeljene

zahteve.

Prva deklica od druge še vedno zahteva, naj

se igra sama in ne skupaj z njimi.

XXV. Junaku naložijo težko nalogo.

1. Preizkušnja s hrano in pijačo.

Druga deklica predlaga, kaj bi naredila.

Kdor ni njen prijatelj, se ne bo

sladkal z njenimi sladkarijami.

XXVI. Naloga je rešena. Drugi deklici naloga uspe.

XXX. Škodljivca kaznujejo. Prva deklica se mora igrati v drugem

kotičku.

Vzgojiteljica nastopi v vlogi mediatorke in je ves čas vključena v konfliktno situacijo.

Morfološka analiza se ne začne s prvo funkcijo ampak z drugo, kjer osebi nekaj prepovejo.

Funkcije konkretnega primera si sledijo tako kot v analizi Proppa.

2.2.3. Funkcije tretjega prepira

V tretjem konkretnem primeru deček meče majhno gumijasto žogico ob steno, ve pa, da je to

v igralnici prepovedano. Vzgojiteljica stopi do njega in mu vzame žogico, deček pa prime stol

in ga vrže po tleh.


~ 12 ~


II. Junaku nekaj prepovejo. Dečku prepovejo igro z majhno žogico.

III. Kršitev prepovedi. Deček ve, da tega ne počnejo v igralnici, a se

za to ne zmeni.

IV. Škodljivec poizveduje. Vzgojiteljica dečku postavlja vprašanja o

tem, kako se mu zdi to, da ne upošteva pravil.



odgovor na svoje vprašanje.

Vzgojiteljica najprej sprašuje dečka, ki je

kršil pravila, nato še druge otroke v bližini.

Deček ji takoj odgovori na vprašanje

in sicer izve, da je stol vrgel ob tla,

ker je jezen na njo.

VIII.a. Enemu od družinskih članov nekaj

manjka, nekaj hoče imeti.

Deček želi žogico nazaj.

XI. Junak zapusti dom. Deček se obrne in gre iz igralnice v

garderobo, kjer si najde svoj mir.

XV. Junaka nekdo prenese, dostavi ali

privede na kraj, kjer je objekt iskanja.

4. Junaku pokažejo pot.

Vzgojiteljica pošlje deklico, naj gre iskat

dečka v garderobo.

Deklica hodi prva in deček gre za njo.

XX. Junak se vrne. Deček in deklica prideta nazaj v igralnico.

XXX. Škodljivca kaznujejo. Deček dobi prepoved igre z žogo.

V tem primeru nastopata le vzgojiteljica in deček, vmes se le za trenutek vključi še deklica.

Vzgojiteljica je vključena ves čas in ni v vlogi mediatorja, ampak je del konflikta.

2.2.4. Funkcije četrtega prepira

Četrta konkretna situacija govori o dečku, ki prijoka k vzgojiteljici, medtem ko so na igrišču.

Pove ji, da mu je nek drug deček vrgel mivko na glavo, a ta drugi deček pravi, da mu je samo

vrnil, saj je začel prvi deček.


III. Kršitev prepovedi. Dogovorjeni so, da se z mivko ne

obmetavajo, dečka pa sta kršila ta dogovor.

IV. Škodljivec poizveduje. Vzgojiteljica poizveduje, kdo je začel


~ 13 ~

3. V posameznih primerih gre za

poizvedovanje prek drugih oseb.

konflikt.

Deklica se je oglasila, da je bila

zraven in povedala, kako je bilo in

kdo je začel.


2. - 3. Obratno ali drugačno

poizvedovanje izzove ustrezni

odgovor.

Prvi deček zatoži drugega dečka.

Vzgojiteljica dečka še enkrat vpraša,

ali je on začel, in ji pritrdi.


spopadeta.

2. Tekmujeta med sabo.

Dečka se ves čas prepirata in pregovarjata.

Dečka se ne strinjata z besedami, ki

jih kdo od njiju izgovori in si

nasprotujeta.

Vzgojiteljica se spet postavi v vlogo mediatorke, ob njej pa sta osebi v sporu. Funkcije si

sledijo po vrstnem redu. Vzgojiteljica je ves čas vključena s svojo vlogo in skuša pomagati

razrešiti konflikt z dejanji, ki so razvidna po sledečih funkcijah.

2.2.5. Funkcije petega prepira

V tem primeru deček prijoka k vzgojiteljici in ji pove, da ga je deklica udarila. Vzgojiteljica

pokliče deklico k sebi in jo vpraša, kaj se je zgodilo. Pove ji, da je udarila dečka, ker se ji ni

umaknil.


I. Eden od članov družine odide od doma.

3. Včasih odidejo liki mlajše

generacije.

Deklica se med pogovorom z vzgojiteljico

obrne in odkoraka.

Deklica je odšla in zakorakala po

igralnici.

II. Junaku nekaj prepovejo. V skupini je prepovedano kakršnokoli nasilje.

III. Kršitev prepovedi. Deklica je kršila dogovor o prepovedi

nasilja.

IV. Škodljivec poizveduje.

1. Namen poizvedovanja je ugotoviti,

kje so otroci.

Vzgojiteljica želi izvedeti čim več o dogodku.

Ostale otroke sprašuje, kdo ji bo

povedal, kakšno mnenje imajo oni o


~ 14 ~

tem konfliktu.




Otroci vzgojiteljici odgovarjajo na

zastavljena vprašanja.

Ko deklico vpraša, kaj je bilo, ji takoj

odgovori, da je udarila dečka, ker se

ji ni umaknil.

VI. Škodljivec poskuša prevarati svojo žrtev,

da bi zagospodoval nad njo.

1. Škodljivec si pomaga s

prepričevanjem.

Vzgojiteljico zanima, zakaj je to storila oz.

ali se ji to zdi prav in kako bi se deklica

počutila, če bi ji kdo kaj takega storil.

S pomočjo njenega čustvovanja jo

vzgojiteljica želi prepričati, da je to

velika napaka in se ne sme ponoviti.



6. Škodljivec povzroči telesno

poškodbo.

Deklica je škodovala dečku.

Deklica je dečka udarila v trebuh.

XII. Junaka preizkušajo, izprašujejo.

1. Darovalec preizkuša junaka.

Deklico vzgojiteljica postavi na preizkušnjo.

Vzgojiteljica pove deklici, da je

deklica zadolžena, da poskuša

konflikt, če se zgodi v skupini,

uspešno rešiti.

XIII. Junak se odzove na dejanja prihodnjega

darovalca.

1. Junak uspešno prestane

preizkušnjo.

Deklica sprejme izziv.

Tisti dan je rešila dva spora med

svojimi prijatelji.

XVII. Junaka zaznamujejo.

3. Druge oblike zaznamovanja

Postane mediatorka za en dan.

Deklica dobi naziv mediatorka in

otroci se ob prepirih pogovorijo z njo,

ob pomoči vzgojiteljice.

Vzgojiteljica v vlogi mediatorke vodi pogovor proti razrešitvi. Dejanja potekajo po zapisanih

funkcijah in se konkreten primer od Proppa loči le po vlogah. Funkcij je v tem prepiru veliko,

kar pa se razlikuje od posamezne konfliktne situacije.


~ 15 ~

2.2.6. Funkcije šestega prepira

Pri zadnjem konkretnem primeru gre za konflikt, ko si deček in deklica vlečeta igračo iz rok.

Ko jih vzgojiteljica vpraša, kdo je imel igračo prvi, vsak pove svoje ime. Ko jima predlaga,

naj se igrata skupaj s tisto igračo, ji povesta, da nista prijatelja. Pove jima, da bo igrača pri

njej, dokler ne bosta konstruktivno rešila prepir in se med seboj dogovorila.


II. Junaku nekaj prepovejo. Vzgojiteljica vzame igračo in prepove igranje

z njo z namenom, da se otroka naučita

dogovarjati.

IV. Škodljivec poizveduje. Vzgojiteljica zastavlja vprašanja, da bi

izvedela, zakaj je nastal prepir.




Deček in deklica vzgojiteljici odgovarjata na

vsa vprašanja.

Ko ju vpraša, kaj je bilo, ji takoj

odgovorita in oba trdita, da je igrača

njuna, oba trdita, da sta imela igračo

prva.

VIII.a. Enemu od družinskih članov nekaj

manjka, nekaj hoče imeti.

Oba želita imeti isto igračo, a se ne moreta

dogovoriti.


spopadeta.

2. Tekmujeta med seboj.

Otroka se prerekata, kdo bo imel igračo in

kdo se je prvi z njo igral.

Tekmujeta, kdo je močnejši, in si

vlečeta igračo iz rok.

XXVII. Junaka prepoznajo. Vzgojiteljica s pomočjo drugih otrok izve,

kdo je imel prvi igračo.

XXVIII. Lažnega junaka ali škodljivca

razkrinkajo.

Vzgojiteljica izve, kdo je zanetil prepir, in se

pogovori z njim.

V konfliktu nastopi vzgojiteljica v vlogi mediatorke, ki je v konfliktu ves čas aktivna, saj

skuša rešiti spor.


~ 16 ~

Ni nujno, da je v vsakem primeru vzgojiteljica v vlogi mediatorke. V enem izmed konkretnih

primerov je vključena kot oseba v sporu. Vloge se menjajo iz situacije v situacijo. Število

oseb v sporu je različno, prav tako je različen potek funkcij v konfliktu. V nekaterih konfliktih

je več funkcij kot v drugih, saj si lahko sledi več dogodkov. Funkcije konkretnega primera so

ves čas zapisane vzporedno Proppovim funkcijam, kjer je razvidna podobnost med vsakdanjo

situacijo in analizami pravljic. V konkretnih primerih ni ravno toliko dogajanja kot v

pravljicah. Vzporedne funkcije se predvsem razlikujejo v nastopajočih likih. Opaziti je, kje se

vključi mediator in kolikokrat, kdo so osebe v sporu in kako si sledijo dejanja.

Ena izmed mojih hipotez je, da je v vrtcu veliko konfliktov, ki pa jih otroci ne znajo rešiti na

pravilen način. V primerih, ko vzgojiteljica ni prisotna v konfliktih, otroci čisto drugače rešijo

konflikt, kot bi ga vzgojiteljica. Otroci najpogosteje uporabijo vso svojo moč in silo, da

dosežejo, kar želijo. Zato je naloga vzgojiteljice, da zastavlja vprašanja, umiri ozračje, se

pogovori z osebami v sporu in skuša najti rešitev, ki bo obema osebama ustrezala.


~ 17 ~

3. KONFLIKTI

Vsak dan smo vpleteni v kakšno konfliktno situacijo, ki se ji ne moremo izogniti. Že zgoraj

navedeni konkretni primeri nam dokazujejo, da se zaradi raznih stvari spustimo v konflikt z

drugimi osebami in jih ne znamo rešiti. Konflikt je pomemben del vsakdanjika, saj se z vsako

novo konfliktno situacijo naučimo novih načinov reševanja konflikta.

V tem diplomskem delu je poglavje konflikt pomemben del, saj je povod za izvedbo

mediacije in uporabo mediacijskih tehnik.

Konflikt izvira iz latinske besede »conflictus«, ta pa iz latinske zveze »confligere«, katera

pomeni »udariti se«. (Prgić, 2014, str. 17)

3.1. Narava konflikta

Obstajajo različne definicije pojma konflikt in ena izmed teh pravi, da je konflikt sestavni del

življenja in vsi se večkrat srečamo oz. soočimo s konflikti. Otroke skušamo že v zgodnjem

otroštvu naučiti, naj se s svojimi vrstniki ne prepirajo, kar nas pozneje spremlja vse življenje.

Konflikt je nujno potreben za razvoj misli, znanosti in človeštva, torej za napredek. (Betetto et

al., 2011, str. 25)

Vsak izmed nas ima svoje mnenje, svoj pogled na svet, vrednote, prepričanja. Prav zaradi teh

razlik prihaja do sporov, nesoglasij in konfliktov.

V konfliktu smo lahko s prijateljem, sosedom, učiteljem, s partnerjem, lahko pa tudi sami s

seboj oz. imamo konflikt v naši notranjosti. Konfliktom se vedno želimo izogniti, a se ne

zavedamo, da imajo potlačeni konflikti pogosto škodljive posledice. Konflikti v našem

življenju izoblikujejo naš značaj, kulturo in svet. Naredijo nas pametnejše in močnejše, hkrati

pa nas naučijo boljših načinov razreševanja problemov, povezujejo nas z ljudmi in nam

pokažejo novo stran naše osebnosti. Ob besedi konflikt večino ljudi spreletijo negativne misli

in pomislijo na nasilje, bolečino, žrtve, žalost, smrt in sovraštvo. Tako najbolj splošno lahko

rečemo, da je konflikt boj med dvema ali več nasprotujočimi si silami. Pri ljudeh delujejo na

eni od treh stopenj: konflikti v nas samih, medosebni konflikti in konflikti med skupinami.

(Cohen, 2012, str. 23)

Udeleženci v konfliktu sebe dojemajo kot žrtev, nasprotno stran pa kot hudobno stran. (Prgić,

2011, str. 13)

Tudi Propp je enega od svojih likov v teoriji poimenoval žrtev. Njegovi liki in funkcije se ves

čas pojavljajo tudi v mediaciji.


~ 18 ~

Na napake nasprotne strani so udeleženci še kako pozorni, medtem ko svojih napak ne

opazijo. Udeležence v sporu ponavadi prežemajo občutki zmedenosti, zaskrbljenosti,

prestrašenosti, negotovosti, ranljivosti in predvsem jeze. Ljudje menijo, da so konflikti krivi

za nesoglasja, prepire, ločitve in nasilje, vendar pa je vzrok za to nesposobnost

konstruktivnega reševanja konfliktov. (Prgić, 2011, str. 13)

3.2. Metode in načini odzivanja na konflikt

Jani Prgić, šolski mediator, profesor slovenščine in magister socialne pedagogike, omenja tri

načine odzivanja na konflikte: napad – tekmovalen odnos do reševanja konfliktov, umik in

konstruktivno reševanje konfliktov. Če zavzamemo prvi način, je velika verjetnost, da se bo

druga stran prav tako odzvala na tekmovalen način. Ko ena stran zmaga, pride do neuspešne

zmage, saj je še vedno odvisna od vedenja oz. reakcij druge strani. Tako ostane odprto tudi

vprašanje medosebnega odnosa. Ponavadi gre namreč za konflikte med osebami, ki so vpete v

medosebne odnose. Sodelovalno oz. konstruktivno reševanje konflikta ima veliko prednosti

pred tekmovalnim, ki pušča za seboj zmagovalce in poražence. Pri konstruktivnem reševanju

konfliktov visoko vrednotimo svoje cilje in zelo spoštujemo tudi medsebojne odnose. Na

konflikte gledamo kot na rešljive probleme, zato si prizadevamo skupaj z nasprotno stranjo

poiskati rešitve, ki nas privedejo do skupnih ciljev in boljšega odnosa. Poleg že omenjenih

načinov govorimo še o umiku oz. izogibanju, akomodaciji oz. prilagajanju in kompromisu.

Umik konfliktu je primeren odziv, če škodljive posledice konflikta pretehtajo pozitivne

posledice. Če nam sam spor ni tako pomemben, pride v poštev akomodacija oz. prilagajanje.

Kompromis pa ni enako kot sodelovanje. Pri sodelovanju vsaka stran dobi tisto, kar želi, in se

obe strani počutita kot zmagovalca, pri kompromisu pa gre za žrtvovanje nečesa zavoljo

rešenega konflikta, kjer pa obe strani odideta iz konflikta z občutkom poraza namesto z

občutkom zmage. (Prgić, 2011, str. 14)

Avtor priročnika Krizno komuniciranje in upravljanje nevarnosti Novak pa govori o petih

načinih odzivanja na konflikte in poleg umika (želva), prevlade (morski pes) in

konstruktivnega reševanja (sova), govori tudi o kompromisu (lisica) in zglajevanju

(medvedek).

Pri umiku gre za strategijo, kot jo imajo želve. Umaknejo se v svoj trden oklep dokler konflikt

ne mine in potem nadaljujejo svojo pot, kot da se nič ni zgodilo. Pri umiku ljudi ne zanimajo

lastni cilji in odnos, ampak se umikajo v svoj svet, saj so prepričani, da se ni vredno spustiti v

konflikt niti psihično niti fizično. Takšno »reševanje« konfliktov je zelo redko in je lahko

opravičljivo zgolj takrat, kadar v konflikt nismo vpleteni in tudi naš prispevek ne bi


~ 19 ~

doprinesel k njegovi rešitvi. (Novak, 2000, str. 110)

Prevlada je reševanje konflikta s silo in z napadom. V naravi se tako obnašajo morski psi, ki

svojega nasprotnika prestrašijo z dokazovanjem moči in superiornim odnosom. Takšni ljudje

vzbujajo strah in se jih vsi bojijo, v resnici pa nimajo avtoritete in so posledično obsojeni na

samotarsko življenje. Pomembni so jim zgolj lastni cilji, odnosi pa so za njih dobri, kadar se

jih drugi bojijo in se jim podrejajo. Ljudi delijo na poražence in zmagovalce, pri čemer imajo

sebe za zmagovalca. V realnem svetu se takšne oblike reševanja konflikta ne bi smeli

posluževati, razen kadar gre za vprašanje življenja in smrti. (Novak, 2000, str. 110)

Konstruktivno reševanje ali soočenje pomeni sprejemanje takih odločitev, ki pomenijo

zadovoljitev obeh strani v konfliktu in razreševanje čustvenih napetosti. Za to strategijo

morata biti motivirani obe osebi v konfliktu, saj se zahtevata strpnost in spoštovanje. Najprej

si morata priznati, da sta v konfliktu in postopno, skozi učinkovito komunikacijo ovrednotiti

vsak dosežen sporazum, preden nadaljujeta. Čustva so načeloma izvzeta in gre za razumski

pristop. Le malo ljudi je narava obdarila s tako visoko mero razumskosti, prav zato pa se je

mogoče s tehnikami takšne strategije naučiti. (Novak, 2000, str. 111)

Zglajevanje je odpovedovanje lastnim ciljem za boljši odnos. Pri zglajevanju se oseba v

konfliktu odpove svojim ciljem, ker se boji poslabšanja odnosov. Prepričana je, če se odpove

svojim ciljem, lahko reši odnos. Vendar pa je stalno odpovedovanje lastnim ciljem lahko

nevarno, ker se v resnici v osebi kopiči nezadovoljstvo in občutek nesposobnosti. Posledica je

lahko nastanek novega konflikta na drugi ravni. Tako v živalskem svetu ravna medvedek, ki

se v čebeljem panju želi posladkati z medom. Čebele ga popikajo in ga peče, vendar je

prepričan, da mora s svojim slabim počutjem plačati za sožitje, ki ga ima s čebelami. (Novak,

2000, str. 110)

Kompromis je iskanje rešitev, pri kateri se osebi v konfliktu zavedata, da idealna rešitev ne

obstaja in da se morata vsaka odreči svojim ciljem in jih žrtvovati za skupno dobro. Tako

ravnajo osebe, ki so srednje zainteresirane za dosego svojih ciljev in so se jim pripravljene

odreči, poleg tega pa enako pričakujejo od druge osebe v konfliktu. Na takšen način se

priznava obstoj konflikta, ne prizna pa se v celoti svojih ciljev. Rešitev zato na koncu pusti

trpek okus – na takšen način se obnaša tudi lisica, ki je navidezno dobrohotna, a zna

poskrbeti, da je njena polovica večja kot polovica nasprotnika. (Novak, 2000, str. 110)


~ 20 ~

V knjigi Mediacija za otroke je na kratko opisan postopek, kako lahko čim lažje sam rešiš

spor in sicer vključuje najpomembnejša načela mediacijskega postopka.

Kako lahko sam rešim spor?

1. del

Vprašaj, v čem je težava.

Ponovi, kar ti je povedala druga oseba.

Povej še svojo stran zgodbe.

2. del

Pogovorita se o težavi.

Vprašaj drugo osebo, kako se počuti.

Povej, kako se ti počutiš.

3. del

Vprašaj drugo osebo, kakšne predloge ima za rešitev težave.

Povej še svoje predloge.

Ponovi, kar sta se dogovorila, in preveri, če se oba strinjata. (Prgić, 2011, str. 148)

Pri obeh avtorjih je zaznati tendenco k razumskemu reševanju konfliktov. Pri razumskem

pristopu so čustva izvzeta, saj ga je mogoče osvojiti z vajo in treningi. Otroci v predšolskem

obdobju pa še niso na tej razvojni stopnji, na kateri bi lahko od njih pričakovali razumsko

odzivanje.

Poleg tega številni psihologi, med njimi tudi mag. Neja Samar Brenčič, poudarjajo

pomembnost čustev v otrokovem razvoju. Otrok je namreč že pred rojstvom sposoben

doživljanja in ekspresije čustvenega stanja. Čustva v otrokove izkušnje vnašajo prijetnost,

zadovoljstvo, zmanjšujejo napetost, dogodkom dajejo razburljivost in otroka sproščajo.

(Samar Brenčič, 2010)

Otroke moramo vzpodbujati, da se naučijo ubesediti čustva in ne smemo zatirati njihovih

čustev.


~ 21 ~

4. ČUSTVA

Čustva so vpeta v vsak konflikt in so zelo pomembna. Pri nekaterih so izražena intenzivnejše

kot pri drugih. Prav tako so posledično vključena v mediacijske postopke, kjer pa čustva

pridejo še bolj do izraza.

Čustva in občutki imajo drugačen pomen. Čustva ali emocije so duševni procesi in stanja, ki

izražajo človekov vrednostni odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe. So kompleksen

proces, ki vključuje spoznavne ocene situacije, fiziološke in obrazne reakcije. Občutki so

nekakšna prepoznava in zavedanje neposrednega draženja čutila, torej doživetja, ki nastanejo

zaradi delovanja dražljajev na čutilo. (Čigon, 2015)

Ljudje ves čas lahko nekaj občutimo, a to so senzacije in ne emocije. Čustva pa občutimo le

občasno, v določenih situacijah. Beseda emocija izvira iz latinščine, »emovere« pomeni

sprožiti, premakniti. Emocije nas premaknejo na posamezno adaptivno aktivnost, ki je

povezana s stimulusno situacijo. Ko so ljudje jezni, se odzovejo na situacijo tako, da jo

poskušajo prirediti svoji predstavi. Ko ljudje občutijo strah, začnejo zapuščati situacijo, saj se

v njej počutijo ogrožene in odhajajo v situacije, kjer se počutijo varne. Pri žalosti so ljudje

mentalno aktivni, na zunaj pa izgledajo pasivni. Emocije so tako odzivi na stimuluse, ki so

opaženi kot pomembne spremembe in ki skozi akcijo ali aktivnost vodijo k adaptaciji.

(Betetto et al., 2011, str. 54)

4.1. Pomen čustev v mediaciji

Mediator v osrednji fazi mediacije spremlja tudi čustva udeležencev, a dopušča razkrivanje

čustev le do tiste točke, ko je to še konstruktivno za doseganje dogovora. Ta del pogosto

pomeni prelomno točko v pogovoru, zato je zelo pomemben. Starši imajo zelo pomembno

nalogo in sicer so tisti, ki prvi začnejo z učenjem, da so čustva koristna v komunikaciji, s tem,

da sprejemajo otrokova čustva in ustrezno reagirajo nanje. Z mediacijo se otroci izkustveno

učijo izražanja čustev na konstruktiven način. (Prgić, 2011, str. 90)

Vsi vemo, da je družina otrokov prvi stik in prav tam dobijo predstave o izražanju čustev,

kasneje pa tudi preko medijev in druženja z vrstniki. Otroci, ki so se velikokrat srečali in

soočili z jezo, se bodo po vsej verjetnosti na nasilen način odzvali na določene konflikte.

Mediacija ima pomembno vlogo, saj uči otroke, da priznavajo in izražajo svoja čustva na

pozitiven in učinkovit način. Mediacija spodbuja razvoj čustvene inteligence, saj je njen cilj

poleg doseganja dogovora tudi vzgoja in učenje, pri čemer je eden izmed pomembnejših

rezultatov večja zmožnost nadzorovanja lastnih čustev. Ta pa nam omogoča večjo


~ 22 ~

fleksibilnost v našem čustvenem in socialnem življenju. Mediator skozi pogovor spodbuja

spretnosti, ki jih vključuje empatija. Posameznik najprej spoznava in prepoznava svoje

občutke, šele potem lahko poveča svojo pozornost na občutke drugega. V pogovoru mediator

spodbuja obe strani, da se vživita v položaj drugega, kar je naslednja sposobnost, ki jo

vključuje empatija. Zmožnost empatije oz. vživljanje v drugo osebo je temelj vseh socialnih

spretnosti in življenjskih veščin. (Prgić, 2011, str. 90)

Oseba prehaja iz egocentrizma v sociocentrizem.


~ 23 ~

5. MEDIACIJA

Mediacija je prijaznejši način, s katerim se odzivamo na nasilje. Je proces, v katerem tretja

nevtralna oseba, ki je posebej usposobljena za to, pomaga strankama predstaviti njun položaj

in razišče možnosti za razrešitev spora. (Šetinc Tekavc, 2002, str. 19)

Bistvene značilnosti mediacije so: spor se skuša rešiti v strukturiranem postopku, sodelovanje

tretje nevtralne osebe, mediator ne sprejema zavezujoče odločitve, sporazumna rešitev, ki je

usmerjena v prihodnost, zaupnost. (Šetinc Tekavc, 2002, str. 23)

Ves potek mediacije vodi mediator, ki pa mora biti fleksibilen in potrpežljiv, ne sme pritiskati

na stranke. Dober mediator se zaveda svojih meja in meja strank. Vendar pa še tako dobro

izkušen mediator ne more spremeniti konfliktnih odnosov drugih brez aktivnega sodelovanja

udeležencev v konfliktu. Mediator s svojo vlogo zelo pomembno pripomore k uspešnemu

poteku mediacije. (Betetto et al., 2011, str. 199)

Osebe na drugi strani oz. udeleženci v sporu pa so medianti.

Kdo naj bi bil lahko mediator ni omejeno, nujno je le začetno in nadaljnje izobraževanje

mediatorjev , saj se s tem zagotovi učinkovito, nepristransko in strokovno vodenje mediacije.

(Betetto et al., 2011, str. 198)

Mediatorjevo delo je omejeno na določene postopke, tehnike in veščine, s katerimi pomaga

pri pogajanju, in s pomočjo katerih naj se spor mediantov uspešno reši. (Šetinc Tekavc, 2002,

str. 19)

Mediator črpa moč iz dejstva, da ga osebi v sporu štejeta kot nevtralno osebo in je bil izbran

prav zaradi te njegove lastnosti. Mediator ne sme biti ne na eni in ne na drugi strani. Vsaki od

strank omogoči, da lahko pove svoj del zgodbe, svoje želje in potrebe, prav tako pa poskrbi,

da jih nasprotna stran sliši kot interes in ne kot stališča. (Betetto et al., 2011, str. 197)

5.1. Načela mediacijskega postopka

Naloga mediatorja je tudi, da dosledno upošteva naslednja pravila in načela mediacijskega

postopka:

- Prostovoljnost: mediacija ne bo uspešna oz. je ne morejo uspešno izvajati, če osebe v

konfliktu ne želijo sodelovati in ne pristopijo prostovoljno. (Prgić, 2011, str. 161)

- Zaupnost: mediator ne sme drugi osebi prenašati informacij, ki mu jih prva oseba kot

zaupniku razkrije na ločenem sestanku. (Betetto et al., 2011, str. 80)

Če mediator skliče ločeni sestanek, to pomeni, da se ga udeleži le ena oseba in druga

nikakor ni prisotna, kasneje pa sledi še sestanek druge osebe, na katerem pa ni prisotna


~ 24 ~

prva oseba.

- Nevtralnost mediatorja: je bistven pogoj, da nekdo sploh lahko deluje kot mediator.

(Prgić, 2011, str. 161)

- Mediator ne posega v vsebino mediacije: njegova naloga je skrb za vodenje pogovora,

skrbi za varno pogajalsko okolje. Poleg definiranja problema pomaga tudi pri

raziskovanju in pomaga osebam v sporu, da si prisluhneta in prideta do skupnega

dogovora. (Prgić, 2011, str. 161)

- Mediator ne sprejema odločitev o vsebini in rešitvah mediacije, ampak pospešuje

pogajanja: mediator skuša uravnotežiti moči med osebami v sporu in razvija

pogajanje, nikakor pa ne odloča o končni odločitvi spora. (Prgić, 2014, str. 108)

- Mediator uravnoteža moči in zasleduje sporazumno rešitev: sledi temeljnemu cilju

mediacije, to pa je rešitev, s katero se strinjajo vse vpletene osebe. Posledično v

mediaciji zmagajo vse strani, to pa dosežejo le, če mediator daje moč vsem

udeleženim osebam in te moči tudi uravnoteža. S tem ustvarja sodelovalno ozračje in

ne tekmovalnega. (Šetinc Tekavc, 2002, str. 26)

5.2. Faze postopka mediacije

Mediacija poteka tako, da mediator udeležence usmerja z njihovih stališč k njihovim

interesom. Ta postopek pa poteka po sledečih fazah:

1. uvod v mediacijo,

2. začetna ali prva faza mediacije (mediator se predstavi in pomaga definirati problem)

3. osrednja ali druga faza mediacije (mediator in medianta raziskujejo problem oz. temo,

zaradi katere sta medianta v sporu),

4. zaključna ali tretja faza mediacije (mediator spodbuja, da medianti sami najdejo

rešitev, ki bo ustrezala vsem, na koncu pa podpišejo dogovor),

5. spremljanje dogovora. (Prgič, 2014, str. 109)

Prav tako lahko v vrtcu izvajamo mediacijo po enakem postopku, le na krajši način,saj je

postopek prilagojen razvojni stopnji otrok. Faze mediacije predstavljajo, da mora postopek

potekati po določenih korakih, sicer ni učinkovit. Mediator ali pa v vrtcu vzgojiteljica vodi

osebe v sporu skozi faze postopka in pripelje otroka oz. osebe v sporu do ustrezne rešitve.


~ 25 ~

5.3. Veščine in tehnike

Veščina je znanje posameznika in je odgovor na vprašanje: »Kako nekaj narediti?« Veščina

pomeni imeti sposobnost, da lahko najprej definiramo nezaželeno stanje, potem opredelimo

cilj in nato definiramo zaželeno stanje. Med tem so koraki, ki jih imenujemo tehnike. (Betetto

et al., 2011, str. 93)

Veščine in tehnike v mediaciji lahko obrazložimo na več načinov. Spodaj je razlaga tehnik

preko otroške literature. Skoraj v vseh pravljicah ali zgodbah najdemo konfliktne situacije, le

te pa se lahko rešijo z različnimi tehnikami. Ene najpomembnejših mediacijskih tehnik so:

fokusiranje na prihodnost, interpretiranje nasprotnikovega zornega kota, prehajanje iz stališč

na interese, jaz stavki in povzemanje. Najpomembnejši značilnosti mediacije pa sta

prostovoljnost in zaupanje.

Naštete tehnike in veščine so spodaj opisane preko odlomkov iz otroških pravljic, na podlagi

katerih je zapisana tudi razlaga. Konfliktne situacije, ki so obrazložene z mediacijskimi

tehnikami, najdemo v naslednjih knjigah: Mavrična ribica zgladi prepir, Koštrun prepirun,

Vsak po svoje, Kozlovska sodba v Višnji gori, Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir, Kaja

se prepira z bratom in Blaž se pretepa.


~ 26 ~

5.3.1. Kaja se prepira z bratom

Avtor: Dominique de Saint Mars

Ilustrator: Serge Bloch

Leto izdaje: 1999

Slika 1: naslovnica knjige z naslovom Kaja se prepira z bratom

(Saint Mars, 1999)

Glavni literarni lik (deček Blaž) in stranski literarni lik (deklica Kaja) se ves čas prepirata, saj

si deklica Kaja ne želi bližine dečka Blaža in mu ne pusti, da bi se igral z njo in njenimi

prijateljicami. Ves čas ga nadira in krivi za nastanek prepirov. Nekega dne deklici Kaji uide

njena želva pod omaro in prosi dečka Blaža za pomoč. Deček Blaž pristane, le če bosta

sklenila premirje. (Saint Mars, 1999)


~ 27 ~

Slika 2: odlomek pogovora iz knjige Kaja se prepira z bratom

(Saint Mars, 1999)

Iz odlomka je razvidno osnovno načelo prostovoljnosti. Deklica prosi dečka, da skleneta

premirje, ki ga bosta spoštovala tudi v prihodnosti. Deček se s sklenitvijo premirja strinja, a le

pod pogojem, da bo tudi deklica pripravljena na dogovor, ko jo bo potreboval. Deček in

deklica sta k reševanju konflikta pristopila prostovoljno. Na takšen način se konflikt reši

najbolj učinkovito, saj osebe same želijo rešiti konflikt. Dogovor, ki ga sklenejo, tudi lažje

spoštujejo in ga želijo uresničiti.

Najpomembnejša elementa mediacije sta prostovoljnost in zaupanje.

Zaupanje pomeni, da vse, kar se na mediaciji dogaja in pove, tam tudi ostane. V šoli to

pomeni, da se rešitev konflikta in dogovor, do katerega pridejo učenci s pomočjo mediacije,

ne posreduje drugim učencem, staršem, niti drugim zaposlenim v šoli. Zaupanje je

vzpostavljeno ves čas reševanja konflikta z mediacijo in se nanaša tudi na preteklo dejanje.

Tudi informacije, ki jih ena ali druga oseba v konfliktu priznata drugi, ostanejo skrite, kot da

tega nista razkrili.

Prostovoljnost je tesno povezana z zaupnostjo. Prostovoljno bodo učenci pristopili k

reševanju konflikta samo takrat, kadar imajo zaupanje v takšen postopek. Pri mediaciji je

zato bistveno, da tudi mediator ustvari okolje, kjer osebe čutijo, da je varno, da razkrijejo vse

informacije, ki so pomembne, in sporočijo, kaj jih muči. Osebe v konfliktu lahko prostovoljno

izberejo reševanje konflikta z mediacijo, prav tako pa lahko od mediacije kadarkoli odstopijo.

(Zdolšek et al., 2011)


~ 28 ~

5.3.2. Kozlovska sodba v Višnji gori

Avtor: Josip Jurčič

Ilustrator: Marjan Manček

Leto izdaje: 1867

Slika 3: naslovnica knjige z naslovom Kozlovska sodba v Višnji gori

(Jurčič, 1867)

Literarni lik je imel kozla. Ta kozel se je nekega dne strgal z vrvi in ušel. Šel je po vasi in

želel pojesti zelje na nekem vrtu, a ni mogel skočiti čez ograjo. Stranski literarni lik, lastnik

vrta, ga je videl in ga želel ubiti. Stranski liki v vlogi sodnikov so obravnavali sodbo, ko je

mimo prišel stranski lik, ki je v vlogi berača. Izbrali so njega, naj sodi kozlu. Razsodili so mu

le nekaj udarcev po njegovi senci. (Jurčič, 1867)


~ 29 ~

Slika 4: odlomek razmišljanja o sodbi iz knjige Kozlovska sodba v Višnji gori

(Jurčič, 1867)

Spor v knjigi temelji na preteklem dogodku. V odlomku literarni lik skuša ugotoviti, kaj se je

zgodilo, in dogodku skuša pripisati tudi posledico. V zgodbi se postavljajo vprašanja, kaj je

bilo in kdo ima prav.

Mediacija pa spodbuja ravno obratno, saj se fokusira na prihodnost. Mediacija v ospredje

postavlja interese in kakšna naj bo rešitev, da bo osebam v sporu ustrezala, ne glede na

dogodke iz preteklosti. Preteklost je zanemarjena. V mediaciji ne iščemo odgovornega

storilca, osredotočamo se na prihodnost.

Odlomek se konča s tem, da kozlu naložijo kazen, čeprav ni ničesar storil. Takšno ravnanje je

nesmiselno. Z mediacijo bi lahko prisluhnili videnju in občutku obtoženega kozla in se

konstruktivno spoprijeli z reševanjem situacije. (Zdolšek et al., 2011)


~ 30 ~

5.3.3. Mavrična ribica zgladi prepir

Avtor: Marcus Pfister

Leto izdaje: 1998

Slika 5: naslovnica knjige z naslovom Mavrična ribica zgladi prepir

(Pfister, 1998)

Stranski literarni liki so ribice, ki so živele ob skalah, kjer je bilo veliko hrane. Blizu njih je

živel tudi literarni lik v vlogi kita, ki je prav tako jedel takšno hrano. Stranski liki v vlogi ribic

so ga obtožile, da jim bo nekega dne pojedel vso hrano in bodo ostale lačne. Ko je on to slišal,

je odšel tja in mahal z repom toliko časa, da je preplašil vse ribice, a izginila je tudi vsa hrana,

s katero se prehranjujejo omenjeni literarni liki. Mavrična ribica pa je tukaj glavni lik. Ni ji

bilo vseeno, zato je odšla do kita in se želela pogovoriti. Dogovorila sta se, da se pobotajo in

skupaj poiščejo novo mesto za prehranjevanje. (Pfister, 1998)


~ 31 ~

Slika 6: odlomek pogovora iz knjige Mavrična ribica zgladi prepir

(Pfister, 1998)

Različnih pogledov v odlomku je toliko, kolikor je literarnih likov v pogovoru. Vsak junak

interpretira resnico iz svojega zornega kota in takšna interpretacija ne ustreza nujno

interpretaciji drugega junaka. Na koncu je resnica tista, za katero se junaka dogovorita in se z

njo strinjata, ne glede na to ali ustreza realnosti. Pomembno je, da se ne skuša iskati soglasja o

tem, kaj je bilo in kdo ima prav. Eden zatrjuje, da se je nekaj zgodilo, drugi to zanika.

V odlomku je razvidna pomembna mediacijska tehnika: interpretiranje nasprotnikovega

zornega kota. S tem se namreč zagotovi slišanje, razumevanje in sodelovanje. Ko osebe v

sporu pridejo do skupne resnice, so tudi pripravljene najti rešitev. Ponavadi se ob tem zgodi

tudi pomemben preobrat v mediaciji in osebe v sporu se ne obremenjujejo več s preteklostjo.

Takrat je omogočeno prehajanje na interese in iskanje rešitve, ki bo v prihodnosti koristila

vsem. (Zdolšek et al., 2011)


~ 32 ~

5.3.4. Blaž se pretepa

Avtor: Dominique de Saint Mars

Ilustrator: Serge Bloch

Leto izdaje: 1999

Slika 7: naslovnica knjige z naslovom Blaž se pretepa

(Saint Mars, 1999)

Deček Blaž je glavni literarni lik, ki se ves čas pretepa, kjerkoli je. Stepe se v šoli, na

nogometnem igrišču, tudi če ne začne pretepa on. Ko pride domov, ga sestra, ki je stranski lik,

zatoži staršem, ki jih to zelo razjezi. Še starši ga okregajo, deček Blaž pa je užaljen, saj je

vedno on tisti, ki ga vsi krivijo za napake. (Saint Mars, 1999)


~ 33 ~

Slika 8: odlomek prepira iz knjige Blaž se pretepa

(Saint Mars, 1999)

V odlomku je razvidna razlika med stališčem in interesom. Stališče je naše prepričanje,

interes pa je tisto, kar nam je v resnici pomembno. Interes je ponavadi skrit in ga je treba

izluščiti in najti. Stališče dečkove sestre je, da je grd do svojih najboljših prijateljev. Takšen je

deček v njenih očeh, to je njeno stališče. Na drugi strani je njegovo stališče, da ni grd. Interes

dečkove sestre pa je strah in skrb zanj, da ne bi ostal sam. Zagotovo ima tudi deček Blaž

takšen interes, da ne bi ostal osamljen.

Prehajanje iz stališč na interese je najpogosteje prelomna točka v mediaciji. Osebe v

konfliktu ugotovijo, da imajo enake interese. S tem ko najdejo skupne interese, se tudi

zbližajo, začnejo sodelovati in iskati skupno rešitev za skupni cilj. (Zdolšek, et al., 2011)


~ 34 ~

5.3.5. Vsak po svoje

Avtor: Marcus Pfister

Ilustrator: Marcus Pfister

Leto izdaje: 2006

Slika 9: naslovnica knjige z naslovom Vsak po svoje

(Pfister, 2006)

Krtka Timotej in Matej sta glavna literarna lika v tej knjigi. Želela sta se igrati, a se nista

uspela dogovoriti, saj je krtek Matej želel zgraditi visok hrib, krtek Timotej pa je želel

izkopati globoko luknjo. Sprla sta se in se odšla igrat vsak na svoj konec travnika. Čez nekaj

časa sta ugotovila, da oba počneta isto, saj ko koplješ luknjo, ob tem nastaja hrib. Začela sta

se krohotati in skupaj naprej kopala in gradila. (Pfister, 2006)


~ 35 ~

Sliki 10 in 11: odlomek pregovarjanja iz knjige Vsak po svoje

(Pfister, 2006)

Odlomek ponazarja mediacijsko veščino, ki se imenuje jaz stavki. Z jaz stavki krtka v

odlomku krivita eden drugega, iz česar nastane pretep. »Ti si res en dolgčas, nobene

domišljije nimaš…ti me vedno žališ…ti ne znaš dokončati stvari.« S citiranimi stavki v

prejšnji povedi krtka v konfliktu eden drugega krivita za stvari, ki so se jima zgodile. S tem

eden pri drugem vzbujata občutek krivde in jeze.

Jaz stavki pa sporočajo, kako se oseba počuti ob dejanjih drugega, in pomagajo, da bi drugi

razumel, zakaj je nekaj moteče in zakaj bi želeli, da se to spremeni. Krtka bi lahko preprečila

konflikt z jaz stavki: želim si, da bi našla zanimivo rešitev…hudo mi je, kadar me

žališ…občutek imam, da sem za vse sam.

Jaz stavki varno izražajo občutja in oseba z njimi prevzema odgovornost nase. S tem ko pove

svoje želje, jasno izrazi, kaj je problem. (Zdolšek et al., 2011)


~ 36 ~

5.3.6. Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir

Avtorica: Ida Mlakar

Ilustratorka: Kristina Krhin

Leto izdaje: 2006

Slika 12: naslovnica knjige z naslovom Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir

(Mlakar, 2006)

Glavna literarna junaka sta Bibi in Gusti. Knjiga govori o tem, kako sta se sprla zaradi nereda

v kuhinji. Bibi je vedela, da je to storil Gusti. Sprla sta se tako močno, da je počil Bibiin

lonček z marjeticami in padel po tleh. Spogledala sta se in pospravila rožice nazaj v počen

lonček. Da bi rožice spet zacvetele, sta ob njih govorila le lepe besede drug o drugem. Rožice

so zacvetele, Bibi in Gusti pa sta veselo pričela s pospravljanjem kuhinje. (Mlakar, 2006)


~ 37 ~

Slika 13: odlomek pregovarjanja iz knjige Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir

(Mlakar, 2006)

V odlomku je komunikacija vzpostavljena s pomočjo ti stavkov, ki so nasprotje jaz stavkov.

Problem ti stavkov je, da ne dajejo realne informacije, zapirajo dialog, postavijo nasprotnika v

obrambo in izražajo negativno o nekom. Po drugi strani pa oseba z jaz stavki govori o sebi,

varno izrazi občutja in prevzame odgovornost zanje. S pomočjo jaz stavkov se nanaša na

dejanja drugega, vendar ne na njegovo osebnost. So boljši mehanizem sporočanja; tudi v

vsakdanjem življenju. (Zdolšek, et al., 2011)


~ 38 ~

5.3.7. Koštrun prepirun

Avtorica: Barbel Spathelf

Ilustratorka: Suzanne Szesny

Leto izdaje: 2004

Slika 14: naslovnica knjige z naslovom Koštrun prepirun

(Spathelf, 2004)

Filip in Katarina sta glavna literarna junaka, ki se ves čas prepirata. Med prepirom sta se na

njunih ramenih pojavila koštruna prepiruna, ki sta stranska lika. Bolj srdit je bil prepir, večja

sta bila koštruna. Sedela sta na ramenih in jima v uho pripovedovala nesramnosti, da sta bila

Filip in Katarina še bolj jezna. Z njuno mamo so se odločili, da sestavijo seznam pravil, ki

bodo preprečili prepire in tako za vedno odgnali koštruna prepiruna. (Spathelf, 2004)


~ 39 ~

Slika 15: odlomek pogovora iz knjige Koštrun prepirun

(Spathelf, 2004)

Povzemanje je zelo pomembna mediacijska tehnika. V odlomku mama povzema otrokovo

pripovedovanje, da se otrok čuti slišanega in da preveri, če je pravilno razumela, za kaj gre.

Povzame dogajanje, kot ji ga predstavita glavna literarna lika.

S povzemanjem mediator, v konkretnem odlomku pa mama, izlušči glavno vsebino z

besediščem sogovornika. S tem osebam v konfliktu da občutek, da jih razume. Osredotoča se

na informacije, ki so za proces koristne in opušča tiste, ki so nekoristne. S povzemanjem

mediator pokaže osebam v konfliktu, da jih je razumel in jim daje možnost za razjasnitev

morebitnih nesporazumov. Prav tako pa pospešuje aktivno poslušanje druge osebe v konfliktu.

Včasih šele s povzemanjem oseba sliši, kaj je v resnici rekla. (Zdolšek et al., 2011)


~ 40 ~

5.4. Vrstniška mediacija

Otroci v vrtcu lahko rešujejo spore tudi z vrstniško mediacijo, za katero velja enaka definicija

kot za mediacijo na sploh.

Vrstniška mediacija je proces, v katerem tretja nevtralna oseba pomaga sprtima udeležencema

pri iskanju ustrezne rešitve, cilj pa je, da obe strani iz spora odideta zadovoljni in

opolnomočeni. (Prgić, 2011, str. 160)

Bistvena razlika pa je ta, da tukaj vodijo mediacijo vrstniki, se pravi učenci, dijaki, otroci.

Med otroki in mladostniki vsakodnevno prihaja do različnih vrst nasilja, ki se v takšnih ali

drugačnih oblikah pojavljajo v šolah, na igrišču, pa tudi v vrtcih. Nasilje med vrstniki je

vsakdanji primer, pri katerem so žrtve šibkejši členi. Pa naj gre za igračo ali hrano, bodo

otroci skušali uporabiti vse svoje moči, da dobijo, kar želijo. Uvajanje vrstniške mediacije v

šole in vrtce ima veliko prednosti.

Učenci oz. otroci se naučijo komunikacijskih veščin, aktivnega poslušanja, naučijo se izraziti

svoja čustva na pozitiven način, naučijo se konstruktivnega obvladovanja konfliktov, naučene

mediacijske veščine pa kasneje lahko uporabljajo v vsakodnevnih situacijah. Mediacija v

šolskih prostorih dvigne reševanje konfliktov na drugo raven. Konflikt je vedno večplasten.

Na površini je spor, ta se nanaša na stališča in pravice vpletenih, najpomembnejše vprašanje

pa je, kdo ima prav. Z mediacijo se lahko reši tudi podpovršinski konflikt, ki pa je povezan

tudi z interesi vpletenih. (Demšar Goljevšček et al., 2010, str. 26)

Programi vrstniške mediacije so sestavljeni tako, da otroci oz. učenci sami mediirajo.

Pomembno je, da učenci svoje edinstvene prednosti prinesejo k mediaciji. Učenci razumejo

svoje vrstnike, naredijo postopek primeren letom, opolnomočijo svoje vrstnike, ker nimajo

nobene moči nad njimi, zahtevajo spoštovanje svojih vrstnikov in normalizirajo postopek

razreševanja konfliktov. K uspešnosti vrstniške mediacije prispevajo ravno te sposobnosti.

(Cohen, 2012, str. 53)

Vrstniška mediacija poteka po določenih korakih. Učitelj je koordinator in je prvi, ki dobi

informacijo o sporu. Njegova glavna naloga je, da predstavi mediacijo sprtima učencema, ob

tem pa preveri še prostovoljnost. Potem učitelj poišče učenca ali več učencev, ki bodo

vrstniški mediatorji. Učitelj se ne vmešava v mediacijo, le ustvarja varno ozračje, vrstniškemu

mediatorju pa prepušča, da razvije svoje veščine vodenja pogovora. Če vrstniški mediator ali

vrstniška mediatorja ne moreta izpeljati pogovora sama, jima pomaga koordinator – učitelj.

Po končani mediaciji, ki traja približno eno šolsko uro, sprte strani sprejmeta in podpišeta

dogovor. Koordinator mora na koncu tudi z vrstniškim mediatorjem evalvirati srečanje,


~ 41 ~

kasneje pa lahko preverja ali podpisani dogovor drži ali ne. (Prgić, 2014, str. 123)

Vrstniška mediacija zahteva več razumevanja, osebnega nastopa in besednega zaklada, zato jo

otroci v predšolskem obdobju težko izvajajo.

Postavila sem hipotezo, da lahko otroci v vrtcu sami rešijo konflikte z uporabo različnih

tehnik. Nekateri otroci se skušajo pogovoriti sami, brez vzgojiteljice, na čim bolj prijazen

način, nekateri pa ne. Čeprav je vrstniška mediacija primeren način za razreševanje sporov, ni

primeren za vse. Zanimivo je izvajati poskuse s predšolskimi otroki, ker imajo domišljijo in

so iznajdljivi.

5.5. Dramatizacija mediacije

Namen dramatiziranja zgodbe je otrokom pokazati potek oz. proces pogovora, ki ga

imenujemo mediacija, pri katerem otroci v sporu sami najdejo ustrezne rešitve s pomočjo

vzgojiteljice. Aktivno poslušanje, povzemanje, jaz sporočila, vse te mediacijske tehnike se

otroci naučijo skozi pogovor in se zasidrajo v otrokovem govoru. Skozi dramatizacijo se

naučijo tudi vodenja pogovora, pridobijo znanje reševanja konfliktov in pridobivajo na

samozavesti, saj otroci z igranjem dokazujejo svoje sposobnosti in so sami nase zelo ponosni.

Slika 16: prva izvedba dramatizacije Slika 17: pogovor med dramatizacijo


~ 42 ~

5.5.1. Motivacijsko besedilo za uvajanje mediacije: Dogodivščine na gozdni jasi

Zgodba govori o gozdnih živalih, med katerimi se vname prepir. Vmes poseže literarni lik, ki

pa je v vlogi mediatorja. To je zgodba za uvajanje mediacije v predšolske skupine otrok, saj je

nazorno razložen potek razreševanja konflikta med glavnimi liki.

Zajček Šviga, ježek Pik in medved Šapko so sošolci. Vsi obiskujejo 1. razred, so zelo radovedni,

zgovorni, razposajeni in včasih tudi malo navihani. Vsako jutro jih v šolo pripeljejo njihovi starši, po

končanem pouku pa jih pridejo iskat, da gredo skupaj domov. Zajček Šviga, ježek Pik in medved Šapko

so sicer prijatelji, vendar se včasih zgodi, da se med njimi vname prepir.

Nekega dne so se kar med poukom prepirali tako na glas, da je prepir prekinila šele njihova učiteljica,

sova Modrijanka. Ko so se nazadnje le umirila, je učiteljica vprašala, kaj se je zgodilo. Zajček Šviga je

bil tako prestrašen, da sploh ni mogel ničesar povedati, zato je namesto njega ježek Pik razložil, da je

medved Šapko zajčku vzel svinčnik. Medved Šapko pa je trdil, da je svinčnik njegov, saj ga je našel na

poti domov. Ker je sova Modrijanka želela nadaljevati s poukom, je odločila, da je svinčnik Šapkov,

zato mu ga je vrnila.

Čeprav je imel zajček Šviga še en svinčnik, je bil zelo žalosten, saj je vedel, da je tudi svinčnik, ki ga

ima zdaj Šapko, njegov.

Ko so prišli starši po otroke, je zajček takoj stekel k mami. Tako je jokal, da ji je med solzami komaj

povedal, kaj se je zgodilo. Mama zajklja je vsa besna pristopila k očku medveda Šapka in mu rekla, naj

zajčku takoj vrne svinčnik, ker je njegov, saj takšne prodajajo samo v trgovini Pri sladkem korenčku,

kjer nakupujejo samo zajci.

„Kaj takega! Da bo tale zajklja kričala name,“ si je mislil Šapkov oče. Tako je bil jezen zaradi zajkljinih

ostrih besed, da je rekel samo, naj zajček drugič bolj pazi na svoje stvari. Ker pa je njegov sin medved

Šapko svinčnik našel, ga bo tudi obdržal. Hitro je prijel Šapka za šapo in odkorakala sta domov.

Medtem pa se je Šapko ves čas oziral nazaj in se zajčku smejal.

Ježek Pik, ki je vse to opazoval, je o tem dogodku razmišljal še doma. Odločil se je, da bo zajčku in

medvedu predlagal, da se o svojih težavah pogovorita sama. Ko je Pik naslednji dan v šoli vprašal

zajčka, kako se počuti, mu je ta odvrnil: „Slabo, kako pa!“ „Veš česa sem se domislil?“ ga je vprašal

Pik. „Česa?“ je zajček radovedno našpičil ušesa. Ježek se je udobno zleknil na tla in zajčku razložil:

„Jaz mislim, da se morata ti in medved o svojih težavah pogovoriti sama.“ zajček pa ves razburjen plane

pokonci in reče: „Ja, kaj ti pa je? Ti je padla hruška na glavo namesto na bodice? Saj veš kakšen je

Šapko. Karad se on oglasi, si nihče ne upa ničesar reči. Vedno je vse po njegovem.“ a ježek se ni pustil

zmesti: „Poslušaj, jaz bom tudi Šapku predlagal enako kot tebi, potem pa bom videl, kaj misli on. Bi se

ti hotel pogovarjati z njim, če obljubi, da se bo s steboj pogovarjal prijazno in mirno?“ zajček začudeno

gleda Pika in plaho prikima.

„Odlično“, je vesel Pik, „če bo Šapko pripravljen na pogovor, bom prosil učiteljico sovo Modrijanko, če

nam dovoli, da se pogovorimo sami.“ in še ni dobro dokončal stavka, ko je že bil pri medvedu in

predlagal: „Šapko, bi se ti želel z zajčkom sam pogovoriti o vajini težavi?“ medved se glasno nasmeje

in reče: „Z njim se sploh ne moreš pogovarjati, ker je strahopeten zajec.“ Pik pa še kar vztraja: „Zajček


~ 43 ~

Šviga se je s teboj pripravljen pogovarjati, če boš prijazen z njim in boš tudi njemu dovolil do besede.“

Šapko radovedno gleda Pika in reče: „Me pa res zanima. Seveda bom prijazen in tudi poslušal ga bom,

če si bo le upal kaj povedati.“ Pik veselo oznani: „Torej smo dogovorjeni. To bomo opravili takoj, samo

še učiteljico prosim, da nam dovoli še malo ostati v naši drevesni hišici na igrišču.“ Ko se je Pik vrnil, je

z njim prišel tudi zajček Šviga, Šaprko pa je že čakal v hišici.

Ko so se vsi udobno namestili je Pik začel: „Ker sem bil včeraj priča vajinemu prepiru, se mi zdi

najbolje, da se o tem pogovorita sama, eden z drugim. Jaz sem z vama samo zato, da bo vajin pogovor

potekal mirno, brez žaljenja in kričanja, da poslušata eden drugega in na koncu sama poiščeta rešitev, ki

bo najboljša za vaju oba. Sta še pripravljena na pogovor?“ Oba sta prikimala, zato se je ježek Pik obrnil

k zajčku in ga vprašal: „Zajček, rekel si, da je Šapko vzel svinčnik, za katerega ti praviš, da je tvoj. Ali

se je še kaj drugega zgodilo, da si tako žalosten?“ Zajček se plaho oglasi: „V resnici sploh nisem

žalosten zaradi svinčnika, ampak zato, ker je Šapko vedno tako glasen in tato tudi vsi vedno poslušajo

samo njega. Tudi meni bi bilo všeč, da bi bilo kdaj kaj po moje.“ Zdaj je dobil besedo tudi Šapko, ki je

presenečeno vprašal zajčka Šviga: „Kaj res nisi jezen zaradi svinčnika?“ Zajček je le prikimal in potrdil,

da res ni žalosten zaradi svinčnika. Potem se je Šapko zamislil in mirno nadaljeval: „Res sem vedno

zelo glasen, vendar nisem vedel, da ti to ni všeč.“ Ko je zajček začutil, da ga Šapko razume, se je

korajžno oglasil: „Bojim se te, če si tako glasen.“ Ob tej izjavi se je Šapko iskreno začudil: „Oprosti,

ampak res nisem vedel, da se me bojiš. Obljubim, da bom bolj prijazen s tabo.“ Pik je zdaj pogledal še

zajčka, ki je takoj nadaljeval: „Ali boš res prijazen z mano?“ Šapko prikima in reče: „Še nekaj ti moram

povedati. Tisti svinčnik je res tvoj, ker sem videl, da ti je padel iz torbe, ko sem šel za tabo domov.“

„Nič hudega, lahko ga obdržiš, če ti je tako všeč. Veliko več mi pomeni to, da bom zdaj vsem lahko

povedal, da si moj prijatelj.“ Pik je bil zelo zadovoljen, da sta se zajček in medved tako lepo sama

pogovorila, ne da bi se zaradi njune peripetije prepirali še njuni starši, zato jima je iskreno čestital ter

predlagal, da si v potrditev dogovora sežeta v roke. (Prgić, 2011, str. 167)

Besedilo je precej dolgo, a za otroke zanimivo. Pri izvajanju prakse v vrtcu je bilo otroke

potrebno motivirati, da so sledili. Po končanem branju in ob zastavljenih vprašanjih so otroci

pokazali zanimanje, saj so želeli igrati oz. izvajati dramatizacijo.

5.5.2. Uvajanje dramatizacije: praktični del

Otroci so bili najprej deležni branja besedila Dogodivščine na gozdni jasi. Po branju je sledil

pogovor. Zastavljala sem vsebinska vprašanja, da sem videla, kdo je poslušal, ali sploh

razumejo vsebino zgodbe, in vprašanja o vedenju zajčka in medvedka, saj me je zanimalo, ali

so otroci razumeli, kaj je kdo storil narobe v zgodbi. Čeprav je zgodba precej dolga, so bili

dolgo časa zbrani in poslušali. Ves čas sem že med branjem besedila zastavljala vprašanja, da

so bili otroci pozorni na branje. Naslednji dan je sledilo drugo branje. Ponovno sem prebrala

isto zgodbo. Po branju je bil čas za pogovor in sicer o tem, kako so se junaki počutili in o

čustvih. Potem smo z otroki izbrali del zgodbe, za katerega smo se odločili, da ga bodo


~ 44 ~

odigrali. Najprej so otroci izdelali pripomočke za literarne like, kateregakoli so si sami izbrali.

Potem sem otroke razdelila na igralce in opazovalce. Kdor je najprej igral, je potem opazoval

in obratno. Vsak izmed otrok je prišel na mesto igralcev. Opozorila sem jih, naj bodo pozorni

na čustva, ki so jih doživljale živali med sporom. Zdi se mi, da so otroci uživali, saj je v

njihovi skupini pogosto prisotna dramatizacija, in kar naprej so spraševali, kdaj bomo spet

igrali igrico. Pri besedilu so nekateri imeli več in nekateri manj težav, bilo pa je prisotno

ogromno improvizacije.

Slika 18: rešitev spora z mediacijo Slika 19: mediator in osebi v konfliktu

5.5.3. Izvajanje dramatizacije: praktični del

Najprej so otroci večkrat skupaj ponovili del zgodbe, za katerega so se odločili, da ga bodo

odigrali. Ko so otroci že dobro poznali vsebino in besedilo, so se postavili na pozicije. Jaz

sem bila pripovedovalec, ves čas pripravljena, če je kdo potreboval pomoč pri besedilu.

Zgodbo smo prirejali glede na zmogljivost vsakega otroka, saj nekateri niso tako zgovorni kot

drugi in tudi nekateri zgodbe niso dojeli tako dobro kot ostali. Otroci so si nataknili svoje

pripomočke na glavo, narisane pa so imeli tudi brke in smrčke. Uspešno so izpeljali

dramatizacijo zgodbe z nekaj spremembami v besedilu. Zgodbica je sicer precej dolga, zato

smo, izbrali le odlomek iz zgodbe. Skupaj so se odločili za odlomek, ko ježek predlaga, naj se


~ 45 ~

zajec in medved pogovorita sama, sledil je še pogovor in na koncu uspešen razplet pogovora.

Naenkrat so nastopali le trije otroci.

Opaziti je, da se pojavijo liki in funkcije likov in dogajalne premice, kot jih je predstavil

Propp. Vsak otrok, ki je igral določeno vlogo, se je srečal z določenimi funkcijami. Propp

pravi, da je pomembno, kaj delajo liki v pravljicah, kdo kaj dela in kako dela. Prav tako pa je

bilo vse to pomembno tudi v naši dramatizaciji.

Vsaka dramatizacija je bila povsem drugačna. Nekateri otroci so besedilo govorili sami,

nekaterim sem prišepetavala, nekateri so bili navdušeni, drugi zadržani. Nekatere

dramatizacije so trajale le po pol minute, druge pa po več minut. Vse je odvisno od skupine

otrok, njihovega razvoja, značaja in razpoloženja. Na koncu so bili vsi otroci ponosni sami

nase, saj je to za njih uspeh oz. dosežek. Tudi sama sem bila navdušena nad dramatizacijami,

saj so bili otroci iz nižje starostne skupine.

Moj glavni cilj glede dramatizacije je bil na njim najbližji in najbolj znan način približati

mediacijo. Želela sem, da se otroci s pomočjo besedila seznanijo z različnimi načini reševanja

konfliktov in da se naučijo postavljati stavke, ki so potrebni za uspešno rešen spor.

Slika 20: konstruktivno reševanje konflikta Slika 21: potek mediacije skozi dramatizacijo


~ 46 ~

Želela sem preveriti, ali so za otroke (glede na starost in razvoj) res primerne le določene

tehnike mediacije. Postavila sem hipotezo, da lahko otroku približamo in predstavimo

mediacijske tehnike na njemu primeren način, kot na primer z dramatizacijo.

Dramatizacija je učinkovita, saj otrokom tehnike približa, ne da bi otroci vedeli, da gre za

učenje. S pomočjo dramatizacije otroci spoznajo reševanje konfliktov na drugačen in njim še

neznan način. Ob dramatizaciji se otroci ne zavedajo, da se učijo mediacijskih tehnik in

veščin, čeprav jih ponotranjijo.

5.6. Zgodba za konstruktivno reševanje konfliktov – mediacija: Uporabi

besede in ne pesti

Večina otrok najprej uporabi svojo moč in pesti, če jim kaj ni prav, ali pa če želijo doseči

določeno stvar. Zgodbe za konstruktivno reševanje konfliktov so poučne, saj se otroci lahko

vživijo v literarne junake. Zgodba govori o dogovarjanju, kako lahko lepo rešimo prepir, ne

smemo uporabljati pesti, ampak namesto tega uporabljamo raje lepe besede.

Na travniško otroško igrišče radi zahajajo tudi najmanjši prebivalci stoletnega gozda. To so travniške

žuželke s svojimi otročički. Ponavadi se zberejo zgodaj zjutraj, še preden rože odprejo svoje cvetove.

Ko imajo rože odprte svoje cvetove, pa morajo na delo, saj večina žuželk živi od cvetnega prahu in

medu. Na igrišče se spet vrnejo proti večeru, ko rože zaprejo svoje cvetove, utrujene žuželke se pa v

dobri družbi sprostijo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je skoraj prišlo do usodnega dogodka. Jutro se

je začelo povsem običajno. Male pikapolonice so se gugale na travnih bilkah, hroščki in kobilice so

skakali na upognjenih listih in se igrali v malem peskovniku, mame pa so v senci na klopcah klepetale

in brale žuželčje revije. Bilo je resnično lepo, skoraj prelepo, da bi bilo res. Ko se je jutro že začelo

prevešati v lep sončen dan in je kazalo, da se bodo vsi v miru odpravili po vsakdanjih medenih

opravilih, se je zgodilo nekaj strašnega. Mir stoletnega gozda je prekinilo glasno kričanje. „Jaz sem bil

prvi, ti brenčeča posušena suha južina.“ „Ne, jaz sem bil prvi, ti bunka bunkasta! In če te še enkrat

slišim, da boš žalil mene s suho južino, ti bo žal do konca življenja!“ se je slišalo iz tistega dela igrišča,

kjer so se svetile nove gugalnice. Ravno ob najlepši in največji gugalnici se je vnel srdit prepir. Hrošček

Hinko in komarček Karli sta vpila drug na drugega in si kazala pesti. Hinko se je želel gugati, pa tudi

Karli se je želel gugati. A kaj, ko je gugalnica le ena. Zato je Hinko trdil, da je bil prvi, saj je prvi prijel

za vrv. Kaj hujšega! Karli mu je rekel, da ni pomembno, kdo prvi prime za vrv, pomembno je, kdo je

prvi prijel za sedež gugalnice, kar je jasno vsakemu žužku, ki je končal prvi razred žužkošole. In prvi je

za sedež gugalnice prijel on, komarček Karli. In komarji se že ne bodo pustili bunkastim hroščem.

Mame so sedele predaleč, da bi ju slišale in če bi ju... uhuhu, bi bile zelo hude, saj ne vidijo rade, da se

njihovi otroci prepirajo, kaj šele pretepajo. Ampak kri je vroča in če ne bo kdo posegel med hroščka in

komarčka, bodo zapele pesti. Komarček se je že pripravljal na to, da bo pičil hroščka naravnost v

njegov zadek, hrošček pa je že stegnil svoje klešče in želel odščipniti komarčkova krilca. Okoli njiju so

se začele zbirati male žuželke. Ne da bi vedele, za kaj sploh gre, so se začele deliti v dve skupini. Tiste,


~ 47 ~

ki so držale s komarčkom, so vpile: „Daj ga, piči to bunko bunkasto!“ Druga skupina, ki se je postavila

na hroščkovo stran, pa je vpila: „Kaj še čakaš? Uščipni ga! Suho južino boš pa že premagal!“ In če ne bi

bilo pikapolonice Pike, se bi igrišče spremenilo v bojišče. Ko je Pika slišala hrup, je odložila svoje

grabljice v peskovnik in prihitela na kraj prepira. Postavila se je med hroščka in komarčka ter ju

vprašala: „Vesta, kaj se bo zgodilo, če se bosta stepla?“ „Hmmm, nič dobrega, verjetno bom kaznovan,“

je rekel hrošček Hinko in komarček mu je pritrdil: „Tudi mene bo mama okregala, če se bom stepel.“

Oba sta se umirila, ko sta razmišljala o tem, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se stepla. „Kako pa se lahko

temu izogneta?“ ju je vprašala Pika. „Morda bi se lahko pogovorila in rešila to zagato, še preden bi naju

najini mami okregali,“ je pohitel Hinko. „No, kaj se je zgodilo?“ gaje vprašala Pika. Hinko je začel

pripovedovati, da se je prvi gugal na najvišji gugalnici, potem je moral iti na stranišče, zato je hitro

splezal dol. Ko se je vrnil, pa se je na njej že gugal komarček Karli. In potem sta se prepirala, kdo je bil

prvi pri gugalnici. „Karli je rekel, da je prvi prijel za sedež, pa to sploh ni res,“ je še zatrdil Hinko in

nadaljeval, „ko sem prišel do gugalnice, se je že gugal, ne da bi vprašal, če se sme. Zato sem ga stresel z

gugalnice.“ „Hinko, kako si se počutil, ko se je to zgodilo?“ ga je vprašala Pika. „Zelo sem bil jezen. Ko

bi me Karli vsaj vprašal, ali se sme gugati z menoj. To me je res ujezilo.“ zdaj se je Pika obrnila še h

komarčku Karliju: „Pa ti, Karli, kaj pa ti praviš?“ „Pravkar sem prišel na igrišče in se začel gugati. Res

nisem vedel, da je Hinko tekel samo na stranišče. Če bi to vedel, bi ga prej vprašal, če sem lahko na

vrsti za njim. Nisem vedel, da ga je to tako razjezilo. Vendar vseeno ni bilo prav, da me je napadel

zaradi tega,“ je pojasnil svojo stran zgodbe Karli. „In kako si se ti počutil ob tem?“ ga je vprašala Pika.

„Tudi mene je to razjezilo. Poleg tega sem se pa še ustrašil, ko je Hinko tako jezno skočil proti meni.“

„Hm, vidim, da sta oba jezna in da se oba želita gugati, gugalnica je pa ena. Imata kakšen predlog, kako

bi lahko to rešila?“ je še vprašala Pika. To so bile čudežne besede. Hrošček in komarček sta takoj

predlagala, da bi se lahko najprej gugal en in potem še drugi. Ta čas, ko se bi gugal hrošček, bi šel

komarček v peskovnik, potem pa bi šel na gugalnico še komarček, v peskovnik pa hrošček. Stvar je bila

urejena. „Pika, kako si vedela, kako ravnati?“ je vprašal pikapolonico Hinko. In Pika je ponosno

odgovorila: „Vesta, naša vzgojiteljica vedno pravi: Uporabi besede, kadar si na nekoga jezen, in ne

pesti.“ (Prgić, 2011, str. 136)

Po branju besedila je sledila obravnava, ki je pomagala odpreti skupinsko diskusijo.

o Zakaj sta se hrošček in komarček želela stepsti? Ker nista prijatelja. Ker sta

oba želela na gugalnico. Zato, ker je hrošček vrgel komarčka z gugalnice.

o Kaj bi se jima lahko zgodila, če bi se zares stepla? Umrla bi. Bolelo bi jih.

Nikoli več ne bi bila prijatelja.

o Kaj so naredile druge žuželke okoli njiju? Ali se vam zdi to prav? Zakaj? Ne.

To sploh ni lepo. Vsi moramo biti prijatelji. Ni lepo, da navijajo le za enega.

o Kaj je delala pikapolonica Pika? Želela je, da se ne stepeta. Želela ju je

umiriti.

o Kako sta se počutila komarček in hrošček? Slabo. Žalostno.


~ 48 ~

o Zakaj? Ker sta se sprla. Ker sta se želela stepsti. Zato, ker sta bila jezna.

o Kako sta se počutila po pogovoru? Dobro. Lepo. Vesela sta bila.

o Kaj pravi Pikina vzgojiteljica? Da se ne smemo tepsti. Da moramo biti

prijatelji. Da se lahko pogovorimo, če se znamo.

o Kaj naredite vi, ko ste na nekoga jezni? Pogovorimo se. Udarimo ga. Vzamem

mu avtomobilček.

S tem besedilom sem želela, da otroci sami ugotovijo, kaj je bilo v besedilu prav in kaj

narobe. Želela sem jim približati vsa poglavja, ki sem jih zajela v diplomsko delo. Otroci naj

bi res spoznali čustva, ki so prisotna v mediaciji oz. med konflikti. Ob zastavljenih vprašanjih

sem videla, da so nekateri besedilo razumeli, nekateri pa sploh ne.

5.7. Potek mediacije z igro vlog

Za otroke do 9. leta starosti Prgić priporoča predvsem delo na utrjevanju komunikacijskih

veščin in uporabi teh v sporih „ena na ena“, drugače rečeno sam svoj mediator. Pri tem navaja

navodila za izpeljavo igre vlog:

- Otroke razdelite v skupine in sicer v eni skupini naj bo 6 otrok (2 otroka, ki igrata

sprte udeležence, 2 otroka, ki sta mediatroja in 2 otroka, ki sta opazovalca).

- Otroci lahko odigrajo realno situacijo, lahko pa si konflikt tudi izmislijo.

- Otrokom pustimo dovolj časa za pripravo na igro vlog.

- Nato otroci zaigrajo, kar so pripravili.

- Potem vodite pogovor, ki gre o poteku igre in o njihovih občutkih. (Prgić, 2011, str.

182)

Po igri vlog sledi pogovor. Udeleženca, ki imata konflikt, naj povesta, kakšni so njuni občutki

(ali je bil mediator nevtralen, ali sta bili obe strani slišani, ali je mediator prisluhnil njunim

čustvom). Potem naj še mediator pove, kako se je počutil v svoji vlogi, mediator naj ima

priložnost, da učitelju ali vzgojitelju zastavi vprašanje, kaj mu ni šlo, kaj ga še zanima, kakšne

so njegove stiske. Potem damo besedo tudi opazovalcem, da povejo, kaj so opazili, kje so

pomanjkljivosti. Učitelj oz. mediator naj ves čas skrbi, da pogovor teče o vodenju in ne o

vsebini spora. Cilj vsega skupaj je, da se učenci urijo v vodenju pogovora. Za vrstniške

mediatorje Prgić priporoča usposabljanje in določeno gradivo. Za kvalitetno usposabljanje

otrok za vrstniškega mediatorja gradivo samo po sebi ne zadošča, saj je ključen dejavnik

kvalitetno usposobljen šolski strokovni delavec, ki tak program izvaja. (Prgić, 2011, str. 182)

Zdi se, da je vrstniška mediacija primerna bolj za šolske otroke kot pa za predšolske. Čeprav


~ 49 ~

je mediacija zelo zaželen način reševanja konfliktov v vrtcu, se otrok v vlogi vrstniškega

mediatorja ni znašel. Seveda je naloga vzgojitelja, da je ves čas zraven pri pogovoru, a

predšolski otroci še nimajo razvitega abstraktnega mišljenja, zato niso dovolj zreli za

postavljanje vprašanj v vlogi vrstniškega mediatorja. V konkretnem primeru sem vrstniško

mediatorko določila sama, ker je pokazala interes. Otrokoma v sporu je zastavljala vprašanja,

ki sem ji jih narekovala. Otroka v sporu sta na zastavljena vprašanja odgovarjala njej in ne

meni. Pri tem sta bila mirna, na vprašanja pa sta odgovarjala brez strahu.

Otroci imajo eden do drugega drugačen odnos kot pa do vzgojiteljice, zato sta bila sprta

udeleženca pri pogovoru bolj sproščena, kot pa če bi ju spraševala jaz.

Potrebno je dovolj časa, da otroci sprejmejo nov način reševanja konfliktov, a se pri tem

naučijo pozitivne komunikacije, sprejemanja odgovornosti, kritičnega mišljenja, veščin

razreševanja konfliktov, krepitve samopodobe, spodbujanja osebnostne rasti in družbenih

vrednot kot so nenasilna komunikacija, spoštovanje, pravičnost, poštenje, odgovornost,

sožitje, mirno in kvalitetno sobivanje. (Cohen, 1995)


~ 50 ~

6. ZAKLJUČEK

Diplomsko delo se najprej osredotoči na problematiko mladinske književnosti, in sicer

otrokovih pravic. Naštetih je nekaj znanih pravljic , ki so povezane s kršenjem otrokovih

pravic. Nadaljuje se s teorijo V. J. Proppa, s pomočjo katere so opisane konfliktne situacije v

predšolskem obdobju in ki potekajo po določenih funkcijah, ki jih je zapisal Propp.

Nadaljuje se z definicijami in glavnimi poudarki na konfliktih in čustvih. Čustva so vpletena v

vsakodnevne konfliktne situacije, zato je opisan pomen čustev tudi v mediaciji. Razloženi so

tudi načini oz. metode odzivanja na konflikt in narava konflikta, za katero je pomembno, da jo

razumemo.

V glavnem delu je diplomsko delo usmerjeno v mediacijo, kjer so opisana glavna načela in

faze mediacijskega postopka. Prav tako so skozi literarna dela, v katerih so primeri konfliktov,

opisane veščine in tehnike. V glavni del je zajeta tudi vrstniška mediacija in pa mediacija

skozi igro vlog. Igre vlog so pogosto prisotne v predšolskem obdobju, zato je potek mediacije

na ta način zabaven za otroke.

Praktični del diplomske naloge temelji na opazovanju, zapisovanju, razlaganju in opisovanju.

Z opazovanjem predšolskih otrok je bilo potrjeno, da je v vrtcu veliko konfliktov, ki pa jih

otroci ne znajo rešiti na pravilen način. Otroci so reševali konflikte na način, ki jim je znan, to

je z uporabo sile in žaljivk. Po konfliktu so bili še vedno sprti.

Z razlago in opisovanjem je bila otrokom približana vrstniška mediacija, njene tehnike in

načela. Otroci s samo razlago niso razumeli postopka in izvajanja vrstniške mediacije. Če

otrok ne razume mediacije, nikakor ne more biti vrstniški mediator.

Veliko je mediacijskih tehnik, a za otroke niso primerne, saj jih ne razumejo, ker še niso

dovolj miselno razviti. Zaradi nerazumevanja mediacije konfliktov niso mogli rešiti z njeno

uporabo. Ugotovila sem, da mora mediacijo otrokom vzgojitelj približati tako, da jo bodo

razumeli. Najbolj primeren način za predšolske otroke je uvajanje mediacije z dramatizacijo.

Veliko je zgodb za uvajanje, a potrebni so pogovori ob večkratnem branju. Uvajanje mediacije

z dramatizacijo je dolg proces. S pomočjo zgodb z glavnimi junaki, v katerih so konflikti

rešeni z mediacijo, otrokom večkrat preberemo in po branju zastavljamo vprašanja. Ko otrok

zna odgovoriti na vprašanja, je že osvojil del mediacije. Tudi vrstniška mediacija je ena od

možnosti, je pa precej odvisno od starosti in razvoja otrok.


~ 51 ~

Glavna tema diplomskega dela je primernost vrstniške mediacije za reševanje konfliktov pri

predšolskih otrocih. Vrstniška mediacija je v Sloveniji na začetku razvoja in uvajanja v vrtce.

To je tudi ovira pri uvajanju, saj področij, ki so tuja strokovnim delavcem v vrtcih, ne morejo

uspešno vključiti v skupino predšolskih otrok.


~ 52 ~

7. LITERATURA IN ELEKTRONSKI VIRI

Betetto, N., Hajtnik, Z., Jelen Kosi, V., Klemenčič, A., Kociper, M., Končina Peternel, M., …

Tavčar, R. (2011). Mediacija v teoriji in praksi. Ljubljana: Društvo mediatorjev Slovenije.

Bush, R. in Folger P. (2010). Obljuba mediacije: Odzivanje na konflikt z opolnomočenjem in

priznavanjem. Ljubljana: Zavod RAKMO.

Bush, R. in Folger P. (2011). Obljuba mediacije: Transformativni pristop k obvladovanju

konfliktov. Ljubljana: Zavod RAKMO.

Cohen, R. (1995). Students resolving conflict: peer mediation in schools. Good years books.

Cohen, R. (2012). Vrstniki razrešujejo konflikte. Ljubljana: Zavod RAKMO.

Demšar Goljevšček, M., Klajdarič, T., Kušar, M., Mandl, K., Prgić, J., Samjlenko, K., …

Trplan, S. (2010). Nasilje je out, mi smo in: priročnik za strokovne delavce v vzgoji in

izobraževanju. Cirkovce: OŠ Cirkovce.

Iršič, M. (2005). Uvod v razreševanje konfliktov v medsebojnih odnosih. Ljubljana: Zavod

Rakmo.

Jurčič, J. (1987). Kozlovska sodba v Višnji gori. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kaplan, N. (2002). Everyday Conflicts, Creative Solutions. Washington: CRU, Inc.

Kordeš, U. (2004). Od resnice k zaupaju. Ljubljana: Studia humanitatis.

Liebmann, M. (2000). Mediation in context. London: Yessica Kingsley Publishers.

Mlakar, I. (2006). Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir. Radovljica: Didakta.

Novak, B. (2000). Krizno komuniciranje in upravljanje nevarnosti: priročnik za krizne odnose


~ 53 ~

z javnostmi v praksi. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Pfister, M. (2006). Vsak po svoje. Ljubljana: Založba Kres.

Pfister, M. (1998). Mavrična ribica. Ljubljana: Založba najlepših slikanic.

Prgić, J. (2011). Mediacija za otroke. Griže: Svetovalno-izobraževalni center MI.

Prgić, J. (2014). Teorija šolske in vrstniške mediacije. Griže: Svetovalno-izobraževalni center

MI.

Propp, V. (2005). Morfologija pravljice. Ljubljana: Studia humanitatis.

Ristin, G. (2006). Ni lepšega občutka, kot da si dva, ki sta bila v sporu, sežeta v roke. Intervju

Jasna Tepina. Dnevnik. Nika, 25. 10., str. 22-23.

Saint Mars, D. (1999a). Blaž se pretepa. Maribor: Obzorje.

Saint Mars, D. (1999b). Kaja se prepira z bratom. Maribor: Obzorje.

Spathelf, B. (2002). Koštrun prepirun. Ljubljana:Založba Kres.

Šetinc Tekavc, M. (2002). Mediacija: Sporazumno reševanje sporov v teoriji in praksi. Tržič:

Učila.

Zdolšek, M., Stojan, A., Metelko, T., Šporar, P. (2011). Interno gradivo za usposabljanje:

Mediacijske veščine za mlade. Kranj: Skupaj rešimo spor - družba za mediacijo in reševanje

sporov.

Konvencija o otrokovih pravicah (KOP), št. 44/25. Pridobljeno 7.7.2015 s http://www.varuh-

rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-

pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/konvencija-o-otrokovih-pravicah-ozn/.


~ 54 ~

Izzivi mediacije: Družinska mediacija in nenaslino upravljnje s konflikti. Pridobljeno 7.7.2015

s http://www.aleksandra-zavod.si/images/stories/knjizica_mediacija.pdf.

Bennett, G. (b. d. ). How to become a successful mediator. Pridobljeno 3.8.2015 s

http://www.mediate.com/articles/PickerAddress.cfm.

Samar Brenčič, N. (2010). Čustveni razvoj otroka, 1. del. Pridobljeno 12.9.2015 s

http://www.ringaraja.net/clanek/custveni-razvoj-otroka-i-del_2669.html#.

Čigon, E. (12.9.2015). Čustva, občutki in razpoloženja. Pridobljeno 12.9.2015 s kakosi.si/wp-

content/.../10/Čustva-občutki-in-razpoloženja-brošura.pdf.

Rudl, B. (b.d.). Domišljijska raba jezika in igra vlog pri spodbujanju zgodnje pismenosti v

vrtcu. Pridobljeno 14.9.2015 s http://www.zrss.si/pdf/301112095205_bojana_rudl.pdf.

Documents

UNIVERZA V LJUBLJANIpefprints.pef.uni-lj.si/3113/1/KONFLIKTI_V_MLADINSKI...Univerza v Ljubljani – Pedagoška fakulteta Kaja Vodnjov; Konflikti v mladinski literaturi in njihovo reševanje