Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
JASMINA ŠKUNDRIĆ
DOKAZNA SREDSTVA PO ZPP
Diplomsko delo
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
DOKAZNA SREDSTVA PO ZPP Študentka: Jasmina Škundrić Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Poslovno gospodarsko pravo Mentorica: dr. Vesna Rijavec Somentorica: mag. Urška Kežmah Lektorica: Ana Koritnik, prof. slov.
Maribor, julij 2016
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Vesni
Rijavec za sprejeto mentorstvo.
Prav tako se zahvaljujem somentorici mag.
Urški Kežmah za vso strokovno pomoč,
nasvete ter spodbudo pri nastajanju
diplomskega dela.
Iskrena hvala tudi Ani Koritnik, profesorici
slovenščine, za lektoriranje diplomskega
dela.
Posebna ZAHVALA pa gre seveda moji
DRUŽINI, še posebej možu MIRKU in
sinu PETRU, ki mi je zmeraj stala ob
strani, me podpirala ter verjela, da mi bo
USPELO!!!
Iskrena hvala VSEM!!!
POVZETEK
V diplomskem delu sem predstavila dokazna sredstva, ki jih v svojih določbah ureja Zakon o
pravdnem postopku. V prvih dveh poglavjih sem zaradi lažjega razumevanja predstavila civilni
pravdni postopek, temeljna načela civilnega pravdnega postopka, povezana z dokaznimi
sredstvi, ter dokazovanje in izvajanje dokazov.
Zakon o pravdnem postopku določa pet dokaznih sredstev, in sicer so to ogled, listine, priče,
izvedenci in zaslišanje strank. V osrednjem delu naloge sem podrobneje predstavila dokazno
sredstvo ogled, nekaj njegovih osnovnih značilnosti ter njegovo uporabo v sodni praksi. Prav
tako je za sam pravdni postopek pomembno dokazno sredstvo tudi listina, ki jo morajo
sodišču predložiti stranke postopka. V tem poglavju se seznanimo tudi, kako postopati v
primeru, ko stranka z listinami, na katere opira svoj zahtevek, ne razpolaga. Novost iz novele
ZPP-D iz leta 2008, o kateri so različna stališča, je povzetek bistvenih navedb, ki ga mora
sodišču predložiti stranka. Pomembno dokazno sredstvo so tudi priče. V diplomskem delu je
podrobneje opisan postopek s pričami, dolžnosti in pravice prič ter kdo sploh lahko kot priča
nastopa na sodišču. V zadnjem času imajo med dokaznimi sredstvi vedno večjo vlogo
izvedenci. Pomembno je vedeti, kdo je lahko izvedenec, kakšne so njegove pravice in
dolžnosti ter kaj vse mora obsegati njegovo delo. Zadnje, vendar prav tako pomembno,
dokazno sredstvo je zaslišanje strank, ki ga sodišče, zaradi razpravnega načela, izvede le,
kadar ga predlaga katera izmed strank.
Vsa teorija o dokaznih sredstvih je podkrepljena tudi s številnimi primeri sodne prakse.
Ključne besede: dokazna sredstva, ogled, listina, priča, izvedenec, zaslišanje strank.
ABSTRACT
In this thesis, I have presented evidence which is in its provisions governed by the Civil
Procedure Act. In the first two chapters I have, in order to facilitate understanding, presented
the civil procedure, the fundamental principles of civil litigation related to evidence, as well
as providing proof and implementation of evidence.
The Civil Procedure Act stipulates five types of evidence namely examination, documents,
witnesses, expert witnesses and questioning of the parties. In the central part of the thesis,
I have presented, in detail, examination as a type of evidence, its basic characteristics and its
use in practice. Documents which must be submitted to the court by the parties of the
proceedings are another important type of evidence for the litigation itself. In this chapter,
we are also introduced on how to proceed in the case if a party does not have the documents
on which it bases its claims at its disposal. The novelty of the 2008 CPA-D amendment, which
has differing standpoints, is a summary of essential arguments which must be submitted to
the court by a party. Witnesses can also be considered as an important type of evidence. In
this thesis, the process of being a witness, their rights and obligations and who can testify as
a witness in a court of law in the first place are described in detail. Lately, expert witnesses
play an increasingly important role in presenting evidence. It is important to know who may
be considered as an expert witness, what his/her rights and obligations are and what his/her
work should include. The last, but equally important type of evidence is questioning of the
parties which the court, due to legal principles, exercises only after being proposed by either
party.
The theoretical part is supported by numerous cases in judicial practice.
Key words: evidence, examination, document, witness, expert witness, questioning of the
parties.
KAZALO
1. UVOD ..................................................................................................................................... 1
2. CIVILNO PRAVDNI POSTOPEK ................................................................................................ 3
2.1. Namen civilno pravdnega postopka ................................................................................... 4
2.2. Temeljna načela civilno pravdnega postopka, povezana z dokaznimi sredstvi ................. 4
2.2.1. Načelo zakonitosti ....................................................................................................... 5
2.2.2. Načelo dispozitivnosti ................................................................................................. 5
2.2.3. Razpravno in preiskovalno načelo ............................................................................... 6
2.2.4. Načelo materialne resnice ........................................................................................... 8
2.2.5. Načelo proste presoje dokazov ................................................................................... 9
2.2.6. Načelo obojestranskega zaslišanja ............................................................................ 11
2.2.7. Načelo neposrednosti ............................................................................................... 12
3. DOKAZI IN IZVAJANJE DOKAZOV ......................................................................................... 13
3.1. Dokazovanje ..................................................................................................................... 13
3.1.1. Vrste dokazov ............................................................................................................ 14
3.1.2. Trditveno in dokazno breme ..................................................................................... 14
3.1.3. Predmet dokazovanja ................................................................................................ 15
3.2. Izvajanje dokazov ............................................................................................................. 18
3.2.1. Dokazni predlog ......................................................................................................... 18
3.2.2. Dokazni sklep ............................................................................................................. 18
3.2.3. Zagotovitev dokaznih sredstev .................................................................................. 19
3.2.4. Izvajanje dokazov ...................................................................................................... 20
4. DOKAZNA SREDSTVA PO ZPP .............................................................................................. 22
4.1. Ogled ................................................................................................................................ 22
4.2. Listine ............................................................................................................................... 24
4.2.1. Izročitev listine s strani predlagajoče stranke ........................................................... 26
4.2.2. Edicijska dolžnost nasprotnika .................................................................................. 28
4.2.3. Izročitev listine s strani državnega organa ................................................................ 30
4.2.4. Edicijska dolžnost tretjih oseb ................................................................................... 30
4.3. Priče .................................................................................................................................. 31
4.3.1. Pojem priče................................................................................................................ 31
4.3.2. Dolžnost pričevanja ................................................................................................... 33
4.3.3. Nedopustnost zaslišanja ............................................................................................ 33
4.3.4. Oprostitev pričevanja ................................................................................................ 34
4.3.5. Odklonitev odgovora na posamezna vprašanja ........................................................ 35
4.3.6. Postopek s pričami .................................................................................................... 36
4.4. Izvedenci ........................................................................................................................... 42
4.4.1. Pojem izvedenca........................................................................................................ 42
4.4.2. Imenovanje izvedenca ............................................................................................... 43
4.4.3. Postavitev izvedenca ................................................................................................. 44
4.4.4. Dolžnost izvedenca .................................................................................................... 46
4.4.5. Izločitev izvedenca..................................................................................................... 47
4.4.6. Izvedenčevo delo ....................................................................................................... 48
4.4.7. Povračilo stroškov in nagrada ................................................................................... 51
4.5. Zaslišanje strank ............................................................................................................... 52
5. ANKETA .................................................................................................................................... 55
5.1. Rezultati in analiza ankete ............................................................................................... 57
6. INTERVJU Z GOSPO ALENKO ZADRAVEC, PREDSEDNICO OKROŽNEGA SODIŠČA V MARIBORU
..................................................................................................................................................... 59
7. ZAKLJUČEK ............................................................................................................................... 61
8. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................................. 63
1
1. UVOD
Za diplomsko delo z naslovom Dokazna sredstva po ZPP sem se odločila, ker smo Slovenci
narod, ki se veliko pravda. V kolikor se že sami nismo znašli v kakšnem pravdnem postopku,
pa zagotovo poznamo koga, ki se je.
Delo bo razdeljeno na posamezna poglavja, skozi katera bom, tudi s pomočjo sodne prakse,
predstavila dokazna sredstva, določena v Zakonu o pravdnem postopku, ter njihovo
uporabo. Obenem pa bom skušala najti odgovore na številna vprašanja, ki se postavijo
ljudem, ko se pojavijo v pravdnem postopku, bodisi kot stranke postopka bodisi kot priče.
Na začetku bom zaradi umestitve dokaznih sredstev, ki jih določa Zakon o pravdnem
postopku, pozornost namenila tudi civilnemu pravdnemu postopku. Prav tako bom v tem
poglavju opisala nekaj temeljnih načel civilnega pravdnega postopka, in sicer predvsem tista,
ki so tesno povezana s samimi dokaznimi sredstvi.
Ker so dokazna sredstva tista, s katerimi se zatrjevana dejstva potrjujejo oziroma zavračajo,
bom tretje poglavje namenila dokazovanju in izvajanju dokazov.
Največ pozornosti bom namenila četrtemu poglavju, osrednjemu delu svojega diplomskega
dela, dokaznim sredstvom. Zakon o pravdnem postopku določa pet dokaznih sredstev
(ogled, listine, priče, izvedenec in zaslišanje strank), ki so podrobneje urejena v členih 220–
263. Tako bom v prvem podpoglavju predstavila dokazno sredstvo ogled, navedla nekaj
njegovih osnovnih značilnost ter na primeru sodne prakse njegovo uporabo v praksi. V
naslednjem poglavju bom pozornost usmerila k listinam. Ker za pravdni postopek velja
razpravno načelo, morajo stranke postopka listine, kot dokazno sredstvo, predložiti sodišču.
Prav tako bom v tem podpoglavju navedla, kako postopati v primeru, ko stranka z listino ne
razpolaga, nanjo pa opira svoj zahtevek, in pa novost v ZPP iz leta 2008, povzetek bistvenih
navedb, o kateri so različna stališča. Sledilo bo podpoglavje, namenjeno pričam, kjer bo
podrobneje opisan postopek s pričami, kdo vse je lahko priča, kakšne so njene dolžnosti in
kakšne pravice. Teorijo bom prav tako podkrepila s številnimi primeri sodne prakse. Naslednje
podpoglavje bo namenjeno četrtemu dokaznemu sredstvu, in sicer izvedencu. Poseben
poudarek bo na tem, kdo sploh je lahko izvedenec, kdo ga imenuje, kdo postavi, kakšne so
njegove dolžnosti in pa seveda, kaj vse obsega njegovo delo. Tudi v tem podpoglavju bom
številne ugotovitve podprla s primeri sodne prakse. Zadnje podpoglavje bo namenjeno
zaslišanju strank, ki ga sodišče, zaradi uveljavljenega razpravnega načela, izvede v primeru,
kadar le-to predlaga katera izmed strank.
2
Za zaključek bom s pomočjo ankete naključnih anketirancev skušala ugotoviti poznavanje
oziroma nepoznavanje dokaznih sredstev ter uporabo le-teh v praksi s pomočjo intervjuja z
osebo, ki se vsakodnevno pri svojem delu z njimi srečuje.
3
2. CIVILNO PRAVDNI POSTOPEK
»Civilno procesno pravo je sistem pravnih pravil, ki urejajo sodno uveljavljanje varstva civilnih
pravic«1. Sestoji iz organizacijskih pravil, med katere sodijo določila o pravnem položaju
sodišč, o njihovem ustanavljanju, o organiziranosti in poslovanju le-teh ipd., ter iz pravil
funkcionalnega procesnega prava, kamor uvrščamo vsa pravila postopka.
Civilni pravdni postopek, kot ga poznamo danes, se je oblikoval skozi zgodovino, danes pa je
varstvo civilnih pravic, ki je temelj civilnega pravdnega postopka, zakonsko urejeno2. Zanj je
značilno, da so stranke v njem enakopravne, kar se kaže tudi v tem, da se po volji strank
postopek začne, vodi in konča.
Zakon o pravdnem postopku3 v 1. členu določa, da sodišča odločajo v sporih iz osebnih in
družinskih razmerij ter v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in
pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti
specializiranega sodišča ali drugega organa. Kadar je govora o civilnopravnih razmerjih,
imamo v mislih razmerja, o katerih se odloča pred rednimi sodišči. Namen oziroma cilj
pravdnega postopka je sodba, s katero se doseže satisfakcija strank, saj se z njo odloči o
sporni zadevi.
Civilni pravdni postopek je opredeljen kot postopek, saj se v njem sledi določenemu
zaporedju dejanj strank in sodišča4, ki na koncu pripeljejo do končnega cilja, to je izdaje
pravnomočne sodbe.
1 Ude L., Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 62. 2 Povzeto po Ude, 2002, str. 57–58. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73, 13. 8. 2007. 4 Dejanja stranke so na primer vložitev tožbe, posredovanje dokazov, raznih izjav, pritožbe; dejanja sodišč pa
vodenje samega postopka, dokazovanje in izvajanje dokazov in ne nazadnje izdaja sodne odločbe.
4
2.1. Namen civilno pravdnega postopka
»Namen civilnega pravdnega postopka je razrešiti civilni spor, to je doseči avtoritativno
odločitev o spornem pravnem razmerju oziroma o sporni pravici.«5
Civilno pravdni postopek ima individualistični značaj, ki se kaže predvsem v načelu
dispozitivnosti, ki določa, da se postopek začne, vodi in zaključi po volji strank in razpravnem
načelu, ki določa, da imajo stranke tudi pri zbiranju in posredovanju dokazov odločilno vlogo6.
V civilnem pravdnem postopku ima pomembno vlogo načelo oficialnosti, ki določa, da mora
v nekaterih zadevah sodišče odločati po uradni dolžnosti. Želja vseh udeležencev postopka
je, prav tako pa je tudi v javnem interesu, da se postopki hitro končajo.
Iz povedanega izhaja, da sta pravzaprav dva namena civilnega pravdnega postopka, in sicer:
a) varstvo materialnih pravic in zaščita individualnih interesov strank,
b) afirmacija javnega interesa, kot posledica zagotovitve pravnega reda, v katerem so
določena pravila družbeno-ekonomske ureditve7.
2.2. Temeljna načela civilno pravdnega postopka, povezana z
dokaznimi sredstvi
Med temeljna načela civilnega pravdnega postopka sodijo: načelo zakonitosti, dispozitivnosti
in oficialnosti, razpravno in preiskovalno načelo, načelo materialne resnice, načelo proste
presoje dokazov, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo ustnosti in pisnosti, načelo
neposrednosti, načelo pravnega interesa, načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka,
načelo javnosti, načelo pomoči prava nevešči stranki, načelo prirejenosti postopkov ter
načelo vesti in poštenja v civilnem procesu.
V naslednjih podpoglavjih bom predstavila nekaj načel, predvsem tista, za katera menim, da
so izrednega pomena za postopek dokazovanja in sama dokazna sredstva.
5 Ude, str. 59. 6 Več o obeh načelih v poglavjih 2.2.2. in 2.2.3. 7 Povzeto po Ude, str. 61.
5
2.2.1. Načelo zakonitosti
Načelo zakonitosti, enako kot ostala načela, predstavlja le eno izmed sredstev za dosego
temeljne naloge pravdnega postopka, in sicer zagotavljanje varstva pravic. Načelo
zakonitosti v procesnem smislu pomeni, da morajo sodišča postopati po zakonsko
predpisanih določilih.
Pravdni postopek določa procesna dejanja, ki si sledijo v določenem vrstnem redu in po
katerih morajo delovati tako stranke kot tudi sodišče. Vendar pa lahko stranke in sodišče v
določeni meri, v skladu z zakonskimi določbami, oblikujejo proces, in sicer ga sodišče oblikuje
na glavni obravnavi, saj potek le-te ni vnaprej določen. Stranke pa ga lahko oblikujejo:
– kadar sklenejo arbitražno pogodbo in s tem iz odločanja o zadevi izključijo sodišča,
– v primeru prorogatio fori, kjer se stranki dogovorita, da bo odločalo sodišče, ki sicer
ni krajevno pristojno, in
– kadar pride na podlagi sporazuma strank do mirovanja postopka8.
2.2.2. Načelo dispozitivnosti
Je eno izmed temeljnih načel civilnega pravdnega postopka, ki ga poznajo skoraj vsi pravni
redi. V Zakonu o pravdnem postopku ga najdemo tudi v 3. členu, ki določa, da lahko stranke
prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku, se le-temu odpovedo, pripoznajo
zahtevke nasprotnikov ali sklenejo poravnavo.
Načelo dispozitivnosti torej pomeni prosto razpolaganje strank, saj o začetku, poteku in
koncu postopka odločajo le-te. Sodni oziroma pravdni postopek se vedno začne na zahtevo
stranke (tožnika), torej s tožbo in ne po uradni dolžnosti sodišča (ne procedat iudex ex
oficio). Prav tako sodišče odloča samo v mejah postavljenega zahtevka (ne eat iudex ultra et
extra petita partium) in ne more odločati o nečem, česar stranka v zahtevku ni postavila,
oziroma odločanja o postavljenem zahtevku ne odkloniti9.
Ločimo procesne in materialne dispozicije. O procesni dispoziciji govorimo, kadar stranki
razpolagata z zahtevo po pravnem varstvu, mednje pa uvrščamo umik tožbe in umik
pravdnega sredstva. O materialni dispoziciji pa je govora, kadar stranki razpolagata le z
zahtevkom materialnega prava. Primera materialne dispozicije sta pripoznava tožbenega
zahtevka in sklenitev sodne poravnave10.
8 Povzeto po Ude, str. 107. 9 Povzeto po Triva S., Dika M., Građansko parnično procesno pravo, VII. spremenjena in dopolnjena izdaja,
Narodne novine, Zagreb, 2004, str. 129–130. 10 Povzeto po Ude, str. 108–109.
6
Kot izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, je načelo dispozitivnosti omejeno, in sicer s
prisilnimi predpisi in moralnimi pravili. Kadar volja strank ni v skladu z moralnimi pravili11
oziroma v primeru kogentnih pravil, načelo dispozitivnosti ne pride v poštev. V te primeru
govorimo o načelu oficialnosti, ki je nasprotje načela dispozitivnosti, saj se po njem postopki
začnejo, vodijo in končajo po uradni dolžnosti.
Izjeme od načela dispozitivnosti so tudi v statusnih sporih, tako zakonskih kot očetovskih, saj
sme sodišče ne glede na zahtevke strank ob razvezni pravdi odločati tudi o vzgoji, varstvu in
preživljanju otrok12. V takšnih primerih je zaradi varstva otrok uveljavljeno načelo oficialnosti.
»V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva in izvaja
dokaze, če je to potrebno za zaščito otrok in drugih oseb, ki niso zmožne same skrbeti za svoje
pravice in koristi. Sicer pa sta stranki tisti, ki morata priskrbeti procesno gradivo, tj. navesti
pravno odločilna dejstva in predlagati dokaze.«13
2.2.3. Razpravno in preiskovalno načelo
Razpravno in preiskovalno načelo se navezujeta na zbiranje gradiva, saj je le-to podlaga sodne
odločbe sodišča. Med procesno gradivo uvrščamo dejstva, dokaze, pravila znanosti in stroke
ter pravna pravila.
Po razpravnem načelu vso gradivo zberejo in predložijo sodišču stranke same. Sodišče je v tej
fazi le opazovalec, prav tako pa lahko sodišče odloča le na podlagi predloženih dokazov.
Preiskovalno načelo je njegovo nasprotje, saj v tem primeru procesno gradivo zbere sodišče.
V tem primeru stranke nimajo pravice zbirati dokaze, lahko pa sodišče opozorijo na določena
dejstva in dokaze14.
»V tako imenovanih uradnih (oficioznih) postopkih, ki jih sodišče začne po uradni dolžnosti in
kamor spada tudi postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih ustanovah, ne
prevladuje razpravno, ampak preiskovalno načelo. Sodišče lahko v teh postopkih ugotavlja tudi
dejstva, ki jih udeleženci niso navedli.«15
11 Mednje uvršamo tudi javni red. 12 421. člen ZPP. 13 Jedro sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba in sklep IV Cp 1939/2013, z dne 14. 8. 2013. 14 Povzeto po Triva, Dika, str. 174. 15 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II Cp 2039/2014, z dne 23. 7. 2014.
7
Razpravno načelo je na nek način podobno načelu dispozitivnosti, saj imajo pri obeh odločilno
vlogo stranke, medtem ko ima v preiskovalnem in načelu oficialnosti odločilno vlogo sodišče.
V našem pravu sta obe načeli močno prepleteni, za pravdni postopek pa je odločilno
razpravno načelo, kjer sodišče upošteva samo tista dejstva in dokaze, ki so jih predlagale
stranke.
»Zakon o pravdnem postopku glede dejstev in dokazov uveljavlja razpravno načelo. Če nobena
od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče praviloma dolžno šteti, da to dejstvo ne
obstaja.«16
V primeru splošno znanih dejstev in domnevanih dejstev jih sodišče lahko upošteva, kljub
temu da jih nobena izmed strank ni zatrjevala. Medtem ko nekateri teoretiki zatrjujejo, da
sodišče lahko upošteva tudi dejstva, ugotovljena med samim postopkom, ki pa niso bila
posredovana s strani katere izmed strank (Juhart), so drugi do tega kritični in zagovarjajo
nasprotno stališče (Triva, Dika). Glede na dejstvo, da je v našem pravnem sistemu odločilno
razpravno načelo, je sprejeto stališče, da dejstev, ki jih stranke v samem postopku ne
zatrjujejo, ni mogoče upoštevati17. Nikakor pa sodnik ne sme upoštevati dejstev, ki ji izve v
privatnem življenju, saj bi v tem primeru bil priča v zadevi, strankama pa bi bilo onemogočeno
razpravljati o dokazni vrednosti njegovih zaznav18.
»Z ugotavljanjem dejstev, ki jih stranka ne zatrjuje, sodišče krši razpravno načelo in pravico
stranke do izjave iz 7. člena ZPP, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2.
odstavka 339. člena ZPP«19.
Sodišče pravila znanosti in stroke ter pravna pravila, ki jih mora poznati, upošteva po uradni
dolžnosti in jih ni treba dokazovati.
Ugotovimo lahko, da pri nekaterih procesnih gradivih velja razpravno, pri drugih
preiskovalno načelo. Razpravno načelo pride v poštev pri zatrjevanju dejstev in izvajanju
dokazov, medtem ko je preiskovalno načelo v ospredju pri pravilih znanosti in stroke ter
pravnih pravilih, kjer strankam ni treba ničesar dokazovati20.
16 Jedro sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Sodba in sklep II Ips 245/2005, z dne 15. 2. 2007. 17 Povzeto po Ude, str. 112–113. 18 Povzeto po Triva, Dika, str. 180–181. 19 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Cp 1387/2015, z dne 26. 8.2015. 20 Povzeto po Ude, str. 114.
8
2.2.4. Načelo materialne resnice
»Materialna resnica je subjektivna predstava objektivnih dejstev«.21 Naloga sodišča je, da si o
pomembnih dejstvih oblikuje subjektivno sliko, o materialni resnici pa govorimo, kadar
ugotovimo vsa pravno relevantna dejstva. Materialna resnica vsebuje dva elementa, in sicer
sta to:
(a) resničnost pravno relevantnih dejstev in
(b) popolnost odločilnega dejanskega stanja.
Zakon o pravdnem postopku vsebuje določbe, ki niso v skladu z načelom materialne resnice.
Takšna je na primer določba 286. člena, ki navaja, da mora stranka najkasneje na prvem
naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih
predlogov, ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o
navedbah in navedenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih lahko stranke
navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti
na prvem naroku.
Poznamo več stopenj materialne resnice, in sicer so to:
(a) gotovost, ki predstavlja najmočnejšo stopnjo, saj lahko tukaj govorimo o popolni
usklajenosti lastnega mnenja sodišča s posredovanimi dokazi;
(b) prepričanje, o katerem govorimo, kadar o resničnosti posredovanih dejstev ne dvomi
noben izkušen človek;
(c) verjetnost, ki je izkazana, kadar razlogi, ki kažejo na obstoj nekega dejstva,
prevladajo tiste, ki kažejo na neobstoj le-tega, in
(d) dvom, ki je zadnja stopnja resnice in v določenih primerih o njej sploh ne moremo
govoriti ter pomeni, da so razlogi, ki kažejo na obstoj nekega dejstva, enako “težki”
kot razlogi, ki kažejo na njegov neobstoj22.
Za meritorno odločanje, torej kadar so določena dejstva podlaga sodne odločbe, mora
obstajati visoka stopnja materialne resnice, saj mora biti sodnik v ta dejstva prepričan. Kadar
pa gre za odločanje o vmesnih postopkih, zadostuje že verjetnost dejstev23.
21 Ude, str. 115. 22 Povzeto po Ude, str. 116. 23 Povzeto po Skripta za civilno procesno pravo, str. 23, http://www.pravnica.net/literatura/pravniski-drzavni-izpit
(5. 5. 2016).
9
Zakon o pravdnem postopku vsebuje številne določbe, v katerih je vsebovano načelo
materialne resnice. Mednje se uvršča tudi celotno 18. poglavje, ki govori o dokazih in izvajanju
dokazov in ki bo obravnavano v naslednjih poglavjih.
Seveda pa v Zakonu o pravdnem postopku obstajajo tudi izjeme od načela materialne resnice.
Eno izmed njih je prav gotovo pravnomočnost sodne odločbe. Sodba postane pravnomočna,
ko je več ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Na pravnomočnost sodnih odločb pazi sodišče po
uradni dolžnosti, kadar pa se začne postopek v zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno
odločeno, sodišče takšno tožbo, v skladu z zakonom, zavrže. Nadalje veljajo izjeme od načela
materialne resnice v primeru sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), zamudne sodbe
(318. člen ZPP), zakonske presumpcije (224. Člen ZPP), kadar gre za nasprotovanje javnemu
interesu (230. člen ZPP) idr.24.
2.2.5. Načelo proste presoje dokazov
»V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. To pomeni, da ni moč govoriti ne o
ekskluzivnosti dokaznih sredstev ne o njihovi vnaprej predvideni dokazni moči.«25
Razlikujemo dva sistema, ki sta povezana z ocenjevanjem posameznih dejstev, in sicer:
(a) v prvem sistemu zakon vsebuje dokazna pravila, na podlagi katerih se oceni vrednost
posameznih dokazov in sodnik samo preveri, ali so predloženi dokazi usklajeni s tem
vrednotenjem;
(b) medtem ko v sistemu proste presoje dokazov lahko sodnik prosto preuči posamezne
dokaze, le-te skupaj z ostalimi in glede na celoten postopek odloči, ali so dokazi
pravno relevantni in dokazani ali ne26.
Načelo proste presoje dokazov je vsebovano v Zakonu o pravdnem postopku, ki v 8. členu
določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega
posameznega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega
postopka odloči o tem, katera dejstva bo štelo za dokazana.
24 Povzeto po Ude, str. 118. 25 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, VSL sodba III Cp 1020/2015, z dne 22. 4. 2015. 26 Povzeto po Ude, str. 119.
10
Podobno določbo vsebuje tudi Zakon o kazenskem postopku27, ki v prvem odstavku 18. člena
določa, da sodišče pri presojanju, ali so dejstva podana, ni vezano na nobena posebna
formalna dokazna pravila, temveč so omejena z dokaznimi prepovedmi. Tako ni dovoljeno
sodne odločbe opreti na:
dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin,
dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka,
dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza28.
Kot izhaja iz Ustave Republike Slovenije29 (125. člen) in Zakona o sodiščih30 (3. člen), so sodniki
pri opravljanju svojega dela neodvisni. Spoštovati morajo ustavo in zakone. Prav ta
neodvisnost sodnikom omogoča, da lahko delujejo v skladu z načelom proste presoje
dokazov, ki predstavlja obenem pravico in dolžnost.31
Kadar sodnik o dejstvih prosto presoja, je postavljen v izredno težavno situacijo, saj mora biti
pri tem nepristranski. Kot varovalko določa Zakon o pravdnem postopku posamezne
določbe, s katerimi se lahko ugotovitve sodnikov preizkusijo. Tako določa 338. člen, da je
možna pritožba oziroma se sme izpodbijati sodbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja32.
»Kršitev načela proste presoje dokazov je podana, če ni upoštevan metodološki napotek iz
določil 8. člena ZPP, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na
podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh
skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Pri tem ni nujno, da sodišče izvede prav vse
predlagane dokaze, predvsem ne v primerih, ko ugotovi, da vseh ni mogoče ali celo dopustno
izvesti ali pa jih ni potrebno izvesti, ker je neko pravno odločilno dejstvo dokazano že na podlagi
do tedaj izvedenih dokazov.«33
Zakon o pravdnem postopku, zraven določbe o načelu proste presoje dokazov, vsebuje tudi
dokazno pravilo, in sicer se le-to nanaša na listine in njihovo dokazno moč34.
27 Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2012, z dne 4. 5. 2012. 28 18/2. člen Zakona o kazenskem postopku. 29 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04
– UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148 in 47/13 – UZ90,97,99. 30 Zakon o sodiščih (ZS-UPB4), Uradni list RS, št. 94/2007, z dne 16. 10. 2007. 31 Sodstvo: Pomen načela javnosti in načela proste presoje dokazov za sodno odločanje, Pravna praksa, 2000, št.
7, str. 7–9. 32 Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, kadar je sodišče ugotavljalo vsa relevantna dejstva, vendar je o obstoju
teh ali samo nekaterih od njih na podlagi izvedenih dokazov oblikovalo napačen zaključek. Nepopolno je dejansko
stanje takrat, kadar sodišče določenih dejstev sploh ne upošteva (Triva, Dika, str. 680–681). 33 Jedro sodbe Vrhovnega sodišče RS, VSRS sodba II Ips 11/2014, z dne 15. 10. 2015. 34 Več o tem v poglavju 4.2. Listine.
11
2.2.6. Načelo obojestranskega zaslišanja
Kot izhaja iz določbe 14. člena Ustave RS, so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake
človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero,
politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj,
invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.
Na podlagi te določbe in določbe 22. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno
enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi,
organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah,
dolžnostih ali pravnih interesih, je zasnovano načelo obojestranskega zaslišanja, ki določa, da
morata v postopku obe stranki imeti možnost podati lastno izjavo ter se opredeliti do izjave
nasprotne stranke.
Stranki imata možnost sodelovanja v postopku, sodišče pa sodelovanje strank, v smislu
prisiljevanja strank, ne more zahtevati.
»Dokaz z zaslišanjem strank je “enoten dokaz”, kar pomeni, da mora sodišče v mejah dolžnosti
iz 261. člena v zvezi z 258. členom ZPP zagotoviti obojestranskost zaslišanja. Takšna dolžnost
sodišča še posebej velja v primerih, ko stranki ne predlagata zgolj svojega zaslišanja, temveč
izrecno zaslišanje “strank”.«35
»Načelo kontradiktornosti zagotavlja, da stranke dejansko postanejo subjekt in ne objekt
sodnega postopka.«36 Prav tako to načelo določa, da mora biti stranki vselej omogočeno, da
se opredeli in izjasni o trditvah nasprotne stranke. Na načelo zaslišanja strank in načelo
kontradiktornosti se nanašajo številne določbe Zakona o pravdnem postopku, med drugim
določba 280. člena, ki določa, da je treba na obravnavo povabiti vse stranke ter jim dati dovolj
časa za pripravo nanjo.
Kot izhaja iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je bistvena kršitev podana, kadar
kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana
možnost obravnavanja pred sodiščem. V takšnem primeru sta kršena načelo obojestranskega
zaslišanja in načelo kontradiktornosti, zaradi česar je takšna sodba absolutno neveljavna.
35 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, VSL sklep II Cp 4623/2008, z dne 16. 4. 2009. 36 Ude, str. 120.
12
2.2.7. Načelo neposrednosti
Načelo neposrednosti je eno izmed temeljih načel civilnega pravdnega postopka in določa:
(a) da sodišče oziroma sodnik z lastnim opažanjem upošteva naravo in vsebino dokazov
in s tem med sodiščem in dokaznim gradivom izloči posrednika,
(b) da sodišče, ki je sodelovalo v samem postopku, tudi odloča o dokazni vrednosti
dokazov, ter
(c) da mora sodišče sprejeti odločitev takoj po končani obravnavi37.
»Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si
na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma
neprepričljivosti izpovedovanja.«38
Načelo neposrednosti je na prvi stopnji, saj se tukaj zbirajo in izvajajo dokazi ter izjave strank.
Sodišče druge stopnje (pritožbeno sodišče) lahko samo v taksativno naštetih primerih iz 358.
člena Zakona o pravdnem postopku spremeni sodbo sodišča prve stopnje, sicer gre za kršitev
načela neposrednosti. Prav tako načela neposrednosti ni pri izrednih pravnih sredstvih.
V Zakonu o pravdnem postopku najdemo obilico določb, ki kažejo na načelo neposrednosti.
Tako je v določbi 107. člena določeno, da lahko, v kolikor je listina priložena v prepisu, sodišče
zahteva, da stranka predloži listino v izvirniku, nasprotni stranki pa dovoli, da le-to pregleda.
Prav tako pa v Zakonu o pravdnem postopku najdemo izjeme od načela neposrednosti, in
sicer 217. člen določa, da se dokazi na glavni obravnavi izvajajo pred senatom, vendar pa lahko
senat iz tehtnih razlogov sklene, da se posamezni dokazi izvedejo pred predsednikom senata.
Kot je bilo že zgoraj omenjeno, mora sodno odločbo sprejeti sodnik, ki je v samem postopku
tudi sodeloval. V primeru da temu ni tako in sodno odločbo sprejme sodnik ali sodnik
porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, gre za absolutno kršitev načela neposrednosti,
ki je podlaga za pritožbo zoper izdano sodbo.
37 Povzeto po Triva, Dika, str. 185. 38 Jedro sodbe Vrhovnega sodišča RS, VSRS sklep II Ips 11/2013, z dne 22. 1. 2015.
13
3. DOKAZI IN IZVAJANJE DOKAZOV
3.1. Dokazovanje
»Dokazovanje je dejavnost procesnih subjektov (sodišča in strank), katerega cilj je ugotoviti
pravno relevantna dejstva, ki so jih navedle stranke ali jih sodišče ugotavlja po uradni
dolžnosti.«39 Je torej postopek, kjer se, z različnimi dokaznimi sredstvi, preverja in potrjuje
oziroma zavrača zatrjevana in posredovana dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče odloča
o sporni zadevi.
Določba 213. člena Zakona o pravdnem postopku določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva,
ki so pomembna za odločbo, ter da o tem, kateri dokazi se naj izvedejo za ugotovitev
odločilnih dejstev, odloča sodišče.
Dejstva, ki so podlaga končne odločitve sodišča, morajo biti, še posebej zaradi načela
materialne resnice, takšna, da je sodišče prepričano40 v njihovo resničnost. Dokazovanje je
uspešno v primeru, kadar je sodišče, po izvedbi le-tega, prepričano v resničnost zatrjevanih
dejstev. Kadar pa sodišče v resničnost zatrjevanih dejstev dvomi oziroma je prepričano ravno
v nasprotno, torej da zatrjevana dejstva niso resnična, ne moremo govoriti o uspešnosti
dokazovanja41.
Zakon o pravdnem postopku prav tako taksativno našteva primere, v katerih dokazovanje ni
potrebno, in sicer ni treba dokazovati:
(a) dejstev, ki jih je stranka priznala,
(b) dejstev, ki se domnevajo po samem zakonu, in
(c) dejstev, ki so splošno znana42.
Glede dokazov, ki se naj izvedejo za ugotovitev določenega dejstva, se zastavlja vprašanje,
ali lahko sodišče uporabi samo dokazna sredstva, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku,
ali je dovoljeno izvesti tudi druge dokaze (na primer za ugotovitev služnostne poti bi sodišče
39 Pravo, Leksikon Cankarjeve založbe, druga razširjena in spremenjena izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003,
str. 62–63. 40 Prepričanje je ena izmed štirih stopenj materialne resnice, o kateri govorimo, ko tudi povprečen človek verjame,
da določeno dejstvo obstoji. 41 Povzeto po Triva, Dika, str. 484. 42 214. člen ZPP.
14
opravilo preizkus z vožnjo). Slovenska sodna praksa, v kolikor le-ti ne nasprotujejo pravnemu
redu in osnovnim načelom postopka, dovoljuje uporabo vseh dokaznih sredstev43.
3.1.1. Vrste dokazov
Teorija pozna dve vrsti dokazov, in sicer posredne in neposredne dokaze. Medtem ko se z
neposrednimi dokazi ugotavljajo pravno relevantna dejstva, se s posrednimi dokazi skuša
ugotoviti tista dejstva, s pomočjo katerih ugotavljamo obstoj posameznih pravno relevantnih
dejstev. Med posredne dokaze štejemo indice, to so »dejstva, ki sama po sebi niso pravno
relevantna, vendar je mogoče na podlagi tega dejstva sklepati, da obstoji neko drugo, pravno
relevantno dejstvo.«44
Avtorja Triva in Dika dokaze delita na osebne, med katere sodijo priče, izvedenci in stranke,
ter stvarne dokaze, kamor uvrščamo ogled in listine45.
Poznamo tudi informativni oziroma poizvedovalni dokaz, o katerem govorimo v primeru,
kadar stranka predlaga posamezen dokaz, ne zatrjuje pa dejstva, ki naj bi ga ta dokaz potrdil.
Z njim skušamo ugotoviti dejstvo, ki je pomembno v samem pravdnem postopku.
Informativni dokazi v pravdnem postopku niso dopustni dokaz, saj le-ti ne izpolnjujejo svoje
naloge, tj. da potrdijo oziroma ovržejo zatrjevana dejstva, temveč je njihov namen zgolj
ugotovitev dejstev.46
»Nedvomno poizvedovalni (informativni) dokaz v pravdnem postopku ni dovoljen.
Poizvedovalni dokaz ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala
stranka navajati, šele ugotavljajo.«47
3.1.2. Trditveno in dokazno breme
Pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu vsebuje Zakon o pravdnem postopku, ko v
svojem 7. členu določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje
zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, ter 212. člen, ki določa, da
43 Povzeto po Zobec J. v Ude L., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 359. 44 Pravo Leksikon, str. 113. 45 Triva, Dika, str. 496–497. 46 Mile Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št. 6–7, str. 1467. 47 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba I Cp 2109/2010, z dne 10. 11. 2010.
15
mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s
katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
Stranka ima v postopku aktivno vlogo, saj je teža dokazovanja na njej. To določa tudi sodba
Višjega sodišča v Ljubljani, ki pravi: »Naloga sodišča ni, da pregleduje predložene listine in samo
ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost stranke, glede na trditveno in
dokazno breme, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev.«48 Katera dejstva in dokaze morajo
navesti oziroma dokazati posamezne stranke, nam pove materialno pravo. Tako mora tožnik
navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se zatrjevana dejstva lahko dokažejo, medtem
ko mora toženec dokazati dejstva, s katerimi potrjuje svoje ugovore, saj le-ti dopolnjujejo
tožnikove navedbe z navedbami drugih, za postopek prav tako pomembnih, dejstev. Prav
tukaj se kaže povezanost trditvenega (navesti dejstva) in dokaznega (predlagati dokaze)
bremena.
Glede na to, kdo nosi dokazno breme, delimo le-to na subjektivno in objektivno. Subjektivno
dokazno breme pove, katera stranka mora navesti in dokazati obstoj določenega dejstva in s
tem pripomoči k zase ugodni rešitvi spora. Kot je že bilo omenjeno, je dolžnost vsake stranke,
da navede zatrjevana dejstva, na katera opira svoj zahtevek, ter predlaga dokaze, s katerimi
se ta dejstva dokazujejo. Sodišče mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov, dejstva, ki
jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, pa sme ugotavljati
le, kadar je iz obravnave in dokazovanja razvidno, da imajo stranke namen razpolagati z
zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP). Prav tako pa
poznamo izjeme subjektivnega dokaznega bremena, in sicer je ena izmed njih t. i. obrnjeno
dokazno breme, kjer je trditveno in dokazno breme na nasprotni stranki, ki mora dokazati
neobstoj zatrjevanega dejstva. Objektivno dokazno breme pa nam pove, katera stranka bo
nosila škodo nedokazanega dejstva. Po navadi je to stranka, ki zatrjevanega dejstva ni mogla
dokazati49.
3.1.3. Predmet dokazovanja
»Predmet dokazovanja so trditve strank o pomembnih dejstvih (bodisi o njihovem obstoju
bodisi neobstoju), pa tudi pravila znanosti in stroke (naj rabijo za ugotovitev dejstev ali pravnih
pravil) in celo pravo (kanonsko pravo, materialno pogodbeno pravo, običaji itd.).«50
48 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba II Cp 352/2014, z dne 5. 5. 2014. 49 Povzeto po Keresteš Tomaž, Dokazno breme, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7, str. 1417. 50 Zobec J. v Ude L., str. 341.
16
Vendar niso vsa dejstva takšne narave, da jih je treba dokazovati. Tako ni treba dokazovati:
(a) dejstev, ki so splošno znana,
(b) dejstev, ki jih je stranka priznala, in
(c) dejstev, o katerih se domneva po samem zakonu.
a) Dejstva
Predmet dokazovanja so dejstva, ki jih zatrjuje stranka in na njih utemeljuje svoj zahtevek ali
ugovor. Pomembno je razlikovanje med dejanskimi in pravnimi trditvami, ki pa nikakor ni
enostavno. Tako se pojavi vprašanje, ali gre za dejanske ali pravne trditve v primeru pravil
znanosti, stroke in izkušenj, v primeru ugotavljanja »prave« poslovne volje strank, pa tudi ob
vprašanju, ali dejansko ravnanje ustreza pravnemu standardu51.
Dejstva, ki jih ni treba dokazovati, so taksativno našteta v 214. členu Zakona o pravdnem
postopku. Mednje sodijo sodno priznana dejstva. To so tista dejstva, ki jih je stranka pred
sodiščem priznala in s katerimi prizna trditve nasprotne stranke kot resnične. Prav tako se ne
dokazujejo domneve. Splošno znana dejstva, že zaradi tega, ker gre za dejstva, ki so vsem
splošno znana (na primer zgodovinski dogodki), ni treba dokazovati. Vendar to ne pomeni,
da jih ni treba obravnavati, saj morajo stranke imeti možnost, da se o njih izrečejo.
Kaj pa v primeru, kadar sodišče določena dejstva ugotovi med samim postopkom, vendar le-
teh stranki nista zatrjevali? Po mnenju nekaterih teoretikov, med katere se uvršča tudi Juhart,
sodišče ta dejstva lahko upošteva, vendar pa je v Zakonu o pravdnem postopku določeno, da
sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in
dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati
(7. člen ZPP).
b) Pravila znanosti in stroke ter izkustvena pravila
»Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistveni elementi procesnega gradiva, niso
dejstva, zato tudi niso predmet trditvenega bremena. To pomeni, da jih pravdni stranki ni treba
zatrjevati oziroma nasprotni stranki prerekati. Nanje tudi ni mogoče aplicirati pravilo iz drugega
odstavka 214. člena ZPP o nespornih oziroma priznanih dejstev. Namen pravil znanosti in strok,
logičnega mišljenja ter izkustvenih pravil je, da se iz nespornih oziroma dokazanih dejstev sklepa
na obstoj pravno pomembnih dejstev. Taka pravila so zato predmet dokaznega bremena,
vendar pa jih sodnik pozna po uradni dolžnosti in njihova vsebina ni predmet dokazovanja, razen
51 Povzeto po Ude, str. 257–258.
17
če gre za taka pravila, ki presegajo raven splošne razgledanosti, zaradi česar je potrebno
strokovno znanje izvedenca.«52
Kot je moč razbrati iz zgoraj citirane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pravila
znanosti in stroke ter izkustvena pravila ne predstavljajo dejstev, temveč so splošna pravila,
katerih ni treba dokazovati. Določena pravila znanosti in stroke so zelo specifična in zato
sodišču nepoznana. V takšnih primerih le-ta postanejo predmet dokazovanja, ki se običajno
dokazujejo z izvedenci53.
c) Pravna pravila
Načeloma se pravna pravila ne dokazujejo, saj naj bi jih sodišča poznala po uradni dolžnosti.
Načelo iura novit curia velja tako za zakone kot tudi podzakonske akte in splošne pravne vire
domačega in tujega prava54.
Nekatera pravna pravila pa se vendarle lahko dokazujejo. Tako mora stranka, v primeru
sklicevanja na avtonomno pravo, le-to tudi dokazati. Kadar mora sodišče za razrešitev sporne
zadeve uporabiti tuje pravo, lahko v skladu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in
postopku55 (v nadaljevanju ZMZPP) od ministrstva, pristojnega za pravosodje, zahteva
obvestilo o vsebini tujega prava. Ob tem je treba poudariti, da sodišče ni vezano na vsebino
obvestila, ker bi potem bilo to v nasprotju z načelom iura novit curia. Obvestilo o tujem pravu
ima lahko samo učinek javne listine. Če sodišče dvomi o pravilnosti posredovanih podatkov,
si lahko informacije o tem še vedno pridobi na drug način – tudi s pomočjo strank.
Vsebina splošnih pravnih virov se dokazujejo v primeru, kadar so bili ti v zadnjem času
podvrženi spremembam in dopolnitvam, te pa niso ustrezno objavljene.
52 Jedro sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: VSRS sodba II Ips 56/2014, z dne 8. 10. 2015. 53 Predmet dokazovanja z izvedencem je strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, in posredno konkretna
dejstva, katerih ugotavljanje terja posebno strokovno znanje (jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba III
Cp 936/2015, z dne 20. 5. 2015). 54 Povzeto po Ude, str. 260. 55 12. člen ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/1999, z dne 13. 7. 1999.
18
3.2. Izvajanje dokazov
Izvajanje dokazov, v širšem pomenu besede, sestoji iz štirih faz, in sicer:
– dokaznega predloga,
– dokaznega sklepa (katere dokaze bo sodišče izvedlo),
– zagotovitve dokaznih sredstev (zbiranje dokazov) in
– izvajanja dokazov56.
3.2.1. Dokazni predlog
V pravdnem postopku je dolžnost vsake stranke, da navede vsa dejstva in predlaga vse
dokaze, s katerimi se navedena dejstva lahko potrdijo, ter izrazi svoje mnenje glede navedb
in dokazov nasprotne stranke (212. člen ZPP).
»Dokazni predlog mora biti substanciran; stranka, ki dokaz predlaga, mora navesti konkretna
dejstva, ki naj se ugotovijo s predlaganim dokazom.«57
Glede na to, da je v našem pravu uveljavljeno razpravno načelo, po katerem imajo odločilno
vlogo stranke postopka (ki navajajo dejstva in predlagajo dokaze, s katerimi se navedena
dejstva lahko potrdijo), velja le-to tudi za sam postopek dokazovanja. Po uradni dolžnosti
smejo sodišča dokaze izvesti le v primeru, določenem v drugem odstavku 7. člena, in sicer
kadar izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s
katerimi pa ne morejo razpolagati. Ob tem velja poudariti, da sodišče svoje odločbe ne sme
sprejeti na podlagi dejstev, s katerimi stranke niso bile seznanjene in se o njih niso imele
možnosti izreči.
3.2.2. Dokazni sklep
Dokazni sklep izda sodišče, in sicer z njim odredi izvedbo dokazov. Kot izhaja iz drugega
odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku, sodišče odloča o tem, kateri dokazi,
potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, se izvedejo.
56 Povzeto po Ude, str. 261. 57 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba II Cp 467/2009, z dne 10. 3. 2009.
19
V dokaznem sklepu, ki vsebuje tako sporno dejstvo kot tudi dokazilo, se sodišče opredeli, ali
s strani strank predlagane dokaze sprejme in jih dejansko tudi izvede ali pa jih kot
nepomembne za odločbo zavrne, za kar pa mora podati tudi obrazložitev.
Pravkar navedeno je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki je v sodbi navedlo: »Sodišče lahko
zavrne dokazni predlog, ne samo, kadar je ta prepozen, ampak tudi, če predlagani dokaz ni
primeren, če je stranka, ki je dokaz predlagala, zatrjevano dejstvo že dokazala ali kadar poskuša
dokazati dejstvo, ki ni odločilno oziroma pravno pomembno. V vsakem primeru pa mora sodišče
zavrnitev dokaznega predloga jasno in razumno obrazložiti.«58
Priče in izvedence, ki bodo sodelovali v postopku in lahko s svojim pričevanjem pripomorejo
k razjasnitvi posameznih zatrjevanih dejstev, na narok za obravnavo povabi predsednik
senata. Dokazni sklep se lahko, v kolikor se pojavi potreba po tem, spremeni. Do spremembe
pride predvsem v primerih, kadar stranke med samim postopkom spreminjajo in dopolnjujejo
zatrjevana dejstva, kadar sodišču predlagajo nove dokaze ali iz utemeljenega razloga že
predlagane dokaze umaknejo (na primer, kadar izvajanje dokaza ni potrebno, saj je
zatrjevano dejstvo dokazano z drugim dokaznim sredstvom). Zoper dokazni sklep, tako v
primeru izvedbe kot tudi v primeru zavrnitve izvedbe posameznega dokaza, ni posebne
pritožbe. Na podlagi 363. člena Zakona o pravdnem postopku lahko stranka tak sklep
izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo59.
»Sodišče razlogov za zavrnitev dokaznega predloga ni navedlo ne na naroku ne v obrazložitvi
sodbe. V dokaznem sklepu je zgolj pavšalno zapisalo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker
je bilo dejansko stanje že zadosti razjasnjeno. S tem je sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega
odstavka 339. člena ZPP, saj je poseglo v strankino pravico do izjave.«60
3.2.3. Zagotovitev dokaznih sredstev
Za zagotovitev dokaznih sredstev mora predsednik senata že ob samem razpisu naroka za
glavno obravnavo nanj povabiti priče in izvedence, ki bodo s svojim pričevanjem potrdili
oziroma ovrgli zatrjevana dejstva strank postopka. Prav tako mora določiti, da se priskrbijo
še dodatni dokazi (na primer določene listine).
58 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Cp 2994/2015, z dne 6. 1. 2016. 59 Povzeto po Ude, str. 261–262, in po Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedan Lukić in Zobec, str. 612–613. 60 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Cp 2075/2015, z dne 9. 12. 2015.
20
3.2.4. Izvajanje dokazov
Izvajanje dokazov je odvisno od specifičnosti predmeta dokazovanja in od dokaznega
sredstva.
V skladu z načelom neposrednosti se dokazi izvajajo na glavni obravnavi, in sicer pred
senatom. Izjemoma, kadar obstajajo za to utemeljeni razlogi, najpogosteje je ta razlog
ekonomičnost postopka61, se lahko posamezni dokazi izvedejo pred predsednikom senata ali
zaprošenim sodnikom, na glavni obravnavi pa se prebere zapisnik o izvedbi dokazov, ki ga
sestavi predsednik senata ali zaprošeni sodnik (prvi odstavek 217. člena ZPP).
Kadar se posamezni dokazi izvajajo pred zaprošenim sodnikom, predsednik senata sestavi
zaprosilo, v katerem morajo biti navedeni vsi podatki, ki so pomembni za samo izvajanje
dokazov. Tako mora le-to vsebovati imena strank v postopku, imena zastopnikov, v kolikor
jih stranke imajo, predmet spora in pa seveda navedbo dokazov, ki jih mora zaprošeni sodnik
izvesti62.
Postopek se nadaljuje pred zaprošenim sodnikom. O tem, da se bodo dokazi izvedli na naroku
pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom, morata biti obveščeni in nanj povabljeni
stranki postopka, razen v primeru, da sta se temu odpovedali. Zaprošeno sodišče bo izvedlo
dokaze tudi v primeru, kadar se stranki, ki sta bili nanj vabljeni, naroka nista udeležili.
Zaprošeni sodnik, ki ima v skladu s četrtim odstavkom 217. člena pri izvedbi dokazov enake
pravice kot senat, kadar se dokazi izvajajo na glavni obravnavi, opravi le izvedbo dokazov, na
glavni obravnavi pa se proučuje in ugotavlja uspešnost dokazovanja. Za vsako stranko je
posebnega pomena sodelovanje na naroku za izvedbo dokazov, saj lahko v tem primeru
vplivajo na sestavo zapisnika (na primer, da se vanj vključijo tudi opažanja, ki jih priča sporoča
na neverbalen način, na primer z mimiko obraza ali morda kretnjami), ki se pošlje sodniku, ki
v sporni zadevi odloča63.
Po mnenju Zobca bo postopek pred zaprošenim sodiščem, sploh zaradi današnjega razvoja
tehnologije, izgubil svoj pomen. V kolikor se je posamezne dokaze pred zaprošenim sodiščem
izvajalo zaradi načela ekonomičnosti, na primer, ker je strošek privedbe stranke pred sodišče
bil previsok, priča je bila zaradi bolezni nezmožna priti na sodišče, je danes s sodobno
61 Načelo ekonomičnosti je zajeto v prvem odstavku 11. člena ZPP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se
postopek opravi s čim manjšimi stroški. 62 Povzeto po Kežmah, Zakon o pravdnem postopku – ZPP: s komentarjem in sodno prakso, II. knjiga, De Vesta,
Maribor, 2009, str. 248. 63 Povzeto po Zobec v Ude, str. 403–404.
21
komunikacijsko tehnologijo možno opraviti zaslišanje prič in izvedencev kar na daljavo (s
pomočjo videokonference)64.
Kot je že omenjeno, se običajno dokazi izvajajo pred senatom na glavni obravnavi. Kot izhaja
iz 289. člena ZPP, lahko po zaslišanju prič, izvedenca ali stranke postopka s strani predsednika
senata, le-tem zastavijo vprašanja tudi ostali člani senata. Prav tako imata, po predhodnem
dovoljenju predsednika senata, možnost postavitve vprašanj nasprotni stranki, pričam ali
izvedencem tudi stranka postopka in njen zastopnik.
Po končani izvedbi dokazov sledi ocenjevanje dokazov, ki temelji na načelu proste presoje
dokazov.
V naslednjem poglavju bom predstavila posamezna dokazna sredstva, s katerimi se ugotavlja
resničnost zatrjevanih dejstev.
64 Povzeto po Zobec v Ude, str. 405.
22
4. DOKAZNA SREDSTVA PO ZPP
Zakon o pravdnem postopku določa pet dokaznih sredstev:
– ogled (od 220. do 223. člen),
– listine (od 224. do 228. člen),
– priče (od 229. do 242. člen),
– izvedenci (od 243. do 256. člen) in
– zaslišanje strank (od 257. do 268. člen).
4.1. Ogled
»Ogled je dokazno sredstvo v pravdnem postopku. Sodnik opravi ogled s pomočjo lastnega in
neposrednega čutnega zaznavanja. Predmet ogleda so lahko stvari in osebe.«65
Kot izhaja iz določbe 220. člena Zakona o pravdnem postopku, se ogled opravi, kadar je za
ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar
neposredno ogleda. V glavnem se ogled izvaja z vidom. V posameznih primerih, kadar to
zahtevajo značilnosti in stanje posameznih predmetov ogleda, se ogled lahko izvede oziroma
ugotovi z vonjem (v primeru smradu kot imisije ipd.), sluhom (v primeru hrupa kot imisije
ipd.), okusom (v primeru spora o kvaliteti določene pijače) ali dotikom (na primer pri
ugotavljanju ujemanja z vzorcem se ugotavlja mehkoba posamezne tkanine). Za izvedbo
ogleda se v posameznih zadevah zahteva specifično znanje oziroma določene tehnične
naprave66. V takšnih primerih se izvedba ogleda odstopi izvedencu (drugi odstavek 220. člena
ZPP).
Ogled, kot eno izmed dokaznih sredstev, se izvede na pobudo stranke, in sicer predvsem v
postopkih zoper motenja posesti, v sporih glede meje, imisij ipd.67. Ogled ima večinoma
namen razjasniti posamezne okoliščine, saj preostali dokazi velikokrat sodišču ne dajejo
popolne slike.
Včasih je, predvsem zaradi preciznosti posameznih dokaznih izpovedb, potrebno, da se
sočasno izvedeta tako ogled kot tudi zaslišanje. Sploh pri zaslišanju strank in prič v pravdnem
postopku se ogled in zaslišanje prepletata. Sodnik ni pozoren samo na pričanje posamezne
65 Pravo Leksikon, str. 225. 66 Povzeto po Zobec v Ude, str. 411. 67 Povzeto po Kežmah, str. 255.
23
stranke, temveč tudi na preostala opažanja o zaslišanju, kot so vedenje stranke, ton glasu,
mimika obraza ipd. Ob tem pa je treba poudariti, da je prevladujoče pričevanje, medtem ko
imajo preostala opažanja sodnika le obrobno vlogo.
Predmet ogleda je lahko posamezna stvar ali oseba. Ob tem se postavi vprašanje, ali se lahko
od strank in pa prič v postopku zahteva ogled njenega telesa. Posebne določbe o tem naša
zakonodaja ne pozna, Ude pa je zavzel stališče, da stranke in priče ogleda na svojem telesu
niso dolžne trpeti (na primer niso dolžne dati prstnih odtisov, privoliti v odvzem krvi ipd.)68.
O izvedbi dokazov z ogledom odloči predsednik senata na naroku za glavno obravnavo, o
njem pa se sestavi zapisnik. Le-ta bo v primeru ogleda nepremičnin vseboval podroben opis
sodnikovih zaznanj, kadar pa bo predmet ogleda priložen spisu (na primer fotografije), je v
zapisniku dovolj navedba, da si je sodišče predmete ogledalo69.
Senat lahko, na podlagi 221. člena Zakona o pravdnem postopku, pooblasti predsednika
senata, da sam opravi ogled. To je možno ob hkratnem izpolnjevanju dveh pogojev, in sicer,
ko stvari, ki je predmet ogleda, ni možno prinesti na sodišče ali bi le-to povzročilo visoke
stroške in kadar je senat mnenja, da ni odločilno, da si posamezen predmet ogledajo vsi člani
senata. Kadar eden izmed pogojev ni izpolnjen, si stvar ogledajo vsi člani senata skupaj
oziroma to stori zaprošeni sodnik, kadar se predmet nahaja na območju drugega sodišča.
Kadar ogled opravi zaprošeno sodišče, predsednik senata sestavi zaprosilo z vsemi
potrebnimi podatki, predvsem o tem, kaj je predmet spora, njegov opis in namen, ki se ga z
izvedbo dokaza želi doseči. Zaprošeni sodnik mora o izvedbi dokaza sestaviti zapisnik, v
katerega navede vse potrebne informacije, tudi mnenje izvedenca, v kolikor je pri ogledu
sodeloval, ter morebitne pripombe strank, saj bo zapisnik sodnik, ki vodi obravnavo o sporni
zadevi, upošteval kot dokaz70.
V kolikor se stvari, ki so predmet ogleda, nahajajo pri nasprotni stranki ali tretji osebi, mora
stranka to sporočiti sodišču, saj je ta informacija za izvedbo samega dokaza izredno
pomembna, prav tako pa v tem primeru, v skladu z 222. členom Zakona o pravdnem
postopku, veljajo pravila o listinah. V primeru, ko se stvar nahaja pri nasprotni stranki, jo bo
sodišče, v skladu z 227. členom Zakona o pravdnem postopku, pozvalo, da v določenem roku
predmet predloži sodišču. Sodišče sme, kadar se stvar nahaja pri tretji osebi, na podlagi 228.
člena Zakona o pravdnem postopku, predložitev stvari zahtevati le, kadar jo mora ta
predložiti ali pokazati po zakonu oziroma če gre za stvar, ki je skupna njej in stranki, ki se na
predmet sklicuje. Pravkar zapisano potrjuje tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ki določa:
»Toženci so se opirali ogledu stanovanjskih prostorov njihove hiše s sklicevanjem na pravico do
68 Povzeto po Ude, str. 265. Enako stališče zavzemata tudi avtorja Triva in Dika, str. 509. 69 Povzeto po Zobec v Ude, str. 411. 70 Povzeto po Kežmah, str. 258, in Zobec v Ude, str. 412.
24
zasebnosti. Sodišče je zato upravičeno opustilo izvedbo dokaza z ogledom, hkrati pa je takšno
ravnanje tožencev pravilno ocenilo tako, da je sporno dejstvo, ki sta ga tožnika nameravala
dokazati z ogledom, štelo za dokazano.«71
Ogled se lahko opravi na sodišču ali izven njega. Zakon o pravdnem postopku v 223. členu
določa, da se lahko ogled, kadar se ta opravi zunaj poslopja sodišča, delno ali v celoti snema,
posnetek pa se priloži k zapisniku o izvedbi ogleda. Ta določba je izrednega pomena, saj
predsednik senata oziroma zaprošeni sodnik v zapisniku ne moreta navesti vseh svojih
zaznav, prav tako pa nima enakega učinka prebran zapisnik in sam ogled posnetka izvedbe
dokaza z ogledom72.
4.2. Listine
Listino, kot stvarno dokazno sredstvo, predstavljajo predmeti, na katerih so s človeško pisavo
zapisana dognanja in s katerimi se lahko dokažejo posamezna dejstva. Za veljavnost same
listine ni pomembno, v kateri pisavi ali jeziku je le-ta zapisana, pomembno je dejstvo, da jo je
napisal človek73.
Čeprav Zakon o pravdnem postopku ne določa vrednotenja posameznih dokaznih sredstev,
so listine najbolj efektivno dokazno sredstvo. To se kaže predvsem v tem, da listine, s tem ko
so zapisane, zagotavljajo trajnejšo sled pomembnih dogodkov, njihova vsebina je posledica
temeljitega razmisleka, prav tako pa z njimi hitreje in lažje dokažemo zatrjevano dejstvo. Ob
tem je treba poudariti, da dejstvo, da je nekdo nekaj zapisal, še ne pomeni, da to tudi drži.
Kot primer lahko navedemo zapisnik pričanja, ki le dokazuje, da se je oseba o dogodkih
izpovedala, ne pa tudi, da so njene navedbe resnične. Listine se, glede dokazne moči, med
seboj razlikujejo, saj ima notarsko overjena pogodba zanesljivo večjo dokazno moč kot izjava
prič74.
Listine delimo na javne in zasebne listine. Javne listine sodijo med najzanesljivejša dokazna
sredstva in dokazujejo resničnost tega, kar je v njih zapisano (prvi odstavek 224. člena Zakona
o pravdnem postopku). Listina dobi lastnost javne listine, kadar so sočasno izpolnjeni trije
pogoji:
– izdaja se vnaprej določeni obliki,
– izda jo državni organ ali druga oseba (fizična ali pravna) z javnimi pooblastili,
71 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba I Cp 3123/2014, z dne 21. 1. 2015. 72 Povzeto po Kežmah, str. 259, in Zobec v Ude, str. 414. 73 Povzeto po Zobec v Ude, str. 415–416. 74 Povzeto po Zobec v Ude, str. 416–417.
25
– izdana je v okviru meja tega državnega organa ali druge osebe z javnimi pooblastili75.
Z javnimi listinami so izenačene nekatere druge listine, na primer vročilnica, povratnica,
zdravniško potrdilo idr., vendar ob pogoju, da so izdane v skladu z Zakonom o pravdnem
postopku in drugimi specialnimi zakonskimi predpisi (na primer Zakonom o poštnih
storitvah).
»Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, in dokazuje tako
samo vročitev, kot tudi datum vročitve. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno
in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim
zanikanjem prejema sodne pošiljke. Na toženki je bilo takó breme, da dovolj konkretizirano
izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice, ki pa mu ni zadostila. Pavšalna navedba pritožnice, da
"toženka ni prejela obvestila in sodbe", čeprav je "na objektu poštni predal, kamor vedno dobi
obvestila", je za kaj takšnega premalo. Domneve o resničnosti vsebine javne listine namreč ni
mogoče izpodbiti z golimi dejanskimi navedbam, temveč jo je mogoče izpodbiti le z dokazi.«76
Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 224. člena določa, da javna listina dokazuje
resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. S tem je določeno dokazno pravilo o
resničnosti njene vsebine, ki pa ni absolutno, saj ga nasprotna stranka lahko izpodbija in
dokazuje, da so dejstva v listini napačno ugotovljena ali da le-ta ni sestavljena v predpisani
obliki.
»Javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki
pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, in dokazno pravilo o
resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o
resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. Če
nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene
dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard.«77
V primeru, kadar nasprotna stranka dejstva v javni listini izpodbija, sodišče o izvedenih
dokazih odloča po načelu proste presoje. To trditev je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani,
ki je v svojem sklepu navedlo: »Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno
listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi
dokazili.«78 Drugo dokazno pravilo predstavlja formalno dokazno moč, in sicer je to dokazno
pravilo o pristnosti. Pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki jo je kot izdajatelj tudi podpisal.
Medtem ko sam zakon določa dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, lahko sodišče
75 Povzeto po Ude, str. 266. 76 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II Cpg 1028/2015, z dne 17. 7. 2015. 77 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba I Cp 2247/2015, z dne 25. 11. 2015. 78 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Cp 3056/2015, z dne 9. 12. 2015.
26
avtentičnost posamezne javne listine preveri, in sicer s tem, da se o pristnosti posamezne
javne listine izjasni organ, ki je to listino izdal79.
Zasebne listine so vse listine, ki niso javne. O dokazni moči zasebnih listin ni zakonskih določil,
kadar pa se na zasebni listini overi njen del, na primer podpis, ima ta del značaj javne listine.
»Overitev podpisa na zasebni listini je po sami vsebini in razlagi v bistvu overitev vsebine in
obličnosti zemljiškoknjižnega dovolila, ta del pa predstavlja zasebno listino, ki ima naravo javne
listine.«80
Na tem mestu je treba izpostaviti tuje javne listine, ki imajo ob izpolnjevanju posebnih
pogojev izenačeno dokazno moč z domačo javno listino. Zakon o overitvi listin v
mednarodnem prometu81 (v nadaljevanju ZOLMP) v 2. členu določa, da je javna listina tista,
ki v državi njenega izvora velja za javno listino ter je bila izdana v obliki in v skladu s predpisi
prava države izvora le-te. Tuja javna listina je izenačena z domačo, v kolikor ne obstoji nobena
mednarodna pogodba ali konvencija, ki bi določala nasprotno, med državama obstaja
vzajemnost in je overjena v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZOLMP.
Za samo izvedbo listinskega dokaznega sredstva je zelo pomembno, kje se listina nahaja.
Kadar se nanjo sklicuje stranka, jo mora kot dokaz predložiti sodišču, vendar pa je to včasih
nemogoče, saj listina ni v posesti stranke, temveč v posesti nasprotne stranke, državnega
organa ali celo tretje osebe. V naslednjih podpoglavjih je opisan postopek pridobivanja listin,
ki se nahajajo pri različnih strankah postopka ali morda tretjih osebah.
4.2.1. Izročitev listine s strani predlagajoče stranke
Kot je bilo že večkrat poudarjeno, velja za pravdni postopek razpravno načelo, ki velja tako
za zatrjevana dejstva kot dokaze, in določa, da je preskrba procesnega gradiva v rokah strank.
To načelo je razvidno tudi v prvem odstavku 226. člena Zakona o pravdnem postopku, ki
določa, da listine, na katere se sklicujejo in s katerimi naj bi se dokazala zatrjevana dejstva,
priskrbijo stranke same. Na tem mestu velja opozoriti, da morajo stranke najkasneje na prvem
naroku predložiti vse listine, ki služijo kot dokazno sredstvo. Če bo stranka listino predložila
sodišču šele kasneje, bo morala dokazati, da je na prvem naroku brez svoje krivde ni mogla
navesti (peti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku). V kolikor stranke listin ne
79 Povzeto po Kežmah, str. 263, Zobec v Ude, str. 421–422. 80 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Ip 2934/2014, z dne 19. 11. 2014. 81 Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu, Uradni list RS, št. 64/01, z dne 3. 8. 2001.
27
predložijo sodišču, tvegajo, da trditve, na katerih temelji njihova zahteva, ne bodo dokazane.
Običajno se sodišču predložijo kopije listin, kadar pa to zahteva samo sodišče ali druga
stranka, se na naroku za glavno obravnavo originali listin dajo na vpogled. Dolžnost
predložitve listine seveda velja le v primeru, kadar je to možno. V posameznih primerih, na
primer kadar je določen zapis na delu nepremičnine, fizična predložitev na sodišču ni možna.
V kolikor stranke listine, s katero dokazujejo neko trditev, ne predložijo sodišču, je sodišče ne
bo upoštevalo kot dokazno sredstvo in dokaza ne bo izvedlo. To je izjemnega pomena takrat,
kadar listina predstavlja edino dokazno sredstvo82.
Listine so lahko domače in tuje83. V kolikor je listina sestavljena v tujem jeziku, mora stranka,
v skladu z drugim odstavkom 226. člena Zakona o pravdnem postopku, skupaj z listino,
sodišču predložiti njen overjen prevod. Prevod, ki ga sestavi sodni tolmač, mora biti sodišču
izročen v zadostnem številu, in sicer tako, da bodo vsi, ki v postopku sodelujejo, prejeli svoj
izvod84.
Novela ZPP-D85, ki je pričela veljati 1. oktobra 2008, vsebuje dodatna določila glede izročitve
listin s strani predlagajoče stranke, in sicer določa, da mora stranka v primeru, kadar listina
sestoji iz obsežne dokumentacije, v postavljenem roku sodišču predložiti pisni povzetek le-
te, v nasprotnem primeru bo sodišče pasivnost stranke obravnavalo kot umik dokaza.
Določba, ki je prav tako afirmirana v angleškem pravu, je potrebna, saj v praksi stranke
sodišču velikokrat predložijo zajetno dokumentacijo in s tem sodišču otežijo delo, saj mora
med vsemi dokumenti odbrati tiste, ki so za posamezen primer pravno relevantni. Kadar
mora stranka pripraviti pisni povzetek listine (celotne dokumentacije), bodisi na začetku
postopka bodisi v zaključni fazi, mora navesti tudi strani, na katerih se posamezne navedbe
nahajajo86.
Jože Ilc, eden izmed najbolj izkušenih odvetnikov v Sloveniji, je do nove dopolnitve 226. člena
Zakona o pravdnem postopku zelo kritičen. Sporno se mu namreč zdi dejstvo, da mora
stranka, kadar sodišču predloži obširno dokumentacijo, pripraviti povzetek bistvenih navedb.
Ob tem se mu postavijo vprašanja, kaj je to obsežna dokumentacija, kaj so bistvene vsebine
in kaj bo sledilo, ko bo stranka povzetek bistvenih navedb predložila. Kot poudarja, je včasih
listinska dokumentacija obsežna, četudi se stranka še tako trudi, da sama izlušči samo
bistvene dokumente. Kot primer navaja gradbeno pogodbo, ki je ena listina, vsebuje pa
82 Povzeto po Triva, Dika, str. 516. 83 Domače so listine, zapisane v slovenskem jeziku, druge listine so tuje. Obenem je treba opozoriti na delitev na
domače in tuje javne listine, saj so namreč oboje lahko zapisane v slovenskem jeziku. Razlika med njimi je v organu,
ki je listino izdal. Domačo javno listino izda domač organ (lahko tudi posameznik, ki ima javna pooblastila),
medtem ko so tuje javne listine tiste, ki jih izda tuj državni organ. 84 Povzeto po Kežmah, str. 272. 85 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08. 86 Povzeto po Zakon o pravdnem postopku (ZPP): (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k
spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 27–
28.
28
številne dokumente, kot so splošni in posebni pogodbeni pogoji, aneksi, zapisniki, gradbeni
dnevniki idr. Nadalje izpostavi sankcijo, ki sledi v primeru, ko sodišče ni zadovoljno s
predloženim povzetkom in ko le-ta, po njegovem mnenju, ne vsebuje vseh bistvenih navedb,
saj v takšnih primerih, v skladu z zakonsko določbo, sodišče smatra, da stranka svojega dela
ni opravila, in šteje dokaz kot umaknjen. Izrecno poudarja, da »sodišče odloča, katere dokaze
bo sprejelo, vodi dokazni postopek in presoja, kateri dokazi so podlaga sodni odločbi.«87
4.2.2. Edicijska dolžnost nasprotnika
Sodišče lahko s sklepom od nasprotne stranke zahteva, da listino predloži, in sicer kadar
stranka zatrjuje, da je listina, ki ima odločilno vlogo pri dokazovanju zatrjevanih dejstev, pri
nasprotni stranki, le-ta pa listine ne želi izročiti. V tem primeru govorimo o edicijski dolžnosti
nasprotnika. Kot je zapisano v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, je načeloma
»trditveno in dokazno breme glede dejstva, da se določena listina nahaja pri nasprotni stranki
oziroma tretji osebi, na stranki, ki uveljavlja edicijski zahtevek. Če pa je nasprotna stranka dolžna
hraniti listino, se domneva, da ima listino, na njej pa je trditveno in dokazno breme glede
razlogov, zakaj te listine nima. Stranka, ki postavi edicijski zahtevek, v takem primeru zadosti
trditvenemu bremenu že s tem, ko trdi, da je listina pri nasprotni stranki.«88 Sodišče v primeru,
kadar obstajajo utemeljeni razlogi za neizročitev listin, predloga stranke ne sprejme.
»Kadar se stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri nasprotni stranki, mora poleg običajnega
substanciranja dokaznega predloga (navedbe dejstva, ki ga želi dokazati, in konkretnega
dokazila in podatkov, ki dokazilo identificirajo) navesti tudi okoliščine, iz katerih je razvidno, da
je listina pri nasprotni stranki.«89
»Edicijska dolžnost za nasprotno stranko nastane šele potem, ko sodišče ugodi edicijskemu
zahtevku in izda sklep o predložitvi listin.«90
Nasprotna stranka lahko odkloni predložitev listin le v primerih, ko se lahko odkloni pričanje.
Tako lahko predložitev listin odkloni kadar:
– bi predložitev listine pomenila razkritje podatkov, ki jih je nasprotna stranka izvedela
v okviru svojega poklica in jo zavezuje varovanje (tajnost) podatkov,
– je to v javni koristi ali koristi koga drugega,
87 Jože Ilc, Primeri dokazov v Zakonu o pravdnem postopku, Odvetnik, 2012, št. 56, str. 19. 88 Jedro sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Sklep II Ips 327/2009, z dne 9. 9. 2010. 89 Iz jedra sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VSRS sodba II Ips 240/2013, z dne 11. 6. 2015. 90 Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Sodba II Ips 111/2011, z dne 21. 11. 2013.
29
– bi s predložitvijo listine, v hudo sramoto, premoženjsko škodo ali v kazenski pregon
spravila sebe ali svoje krvne sorodnike v ravni vrsti do katerega koli kolena, v stranski
vrsti pa do vštetega tretjega kolena; svojega zakonca ali osebo, s katero živi v dalj
časa trajajoči življenjski skupnosti, kot jo določa zakon, ki ureja zakonsko zvezo, ali
sorodnike po svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza že
prenehala, ali pa svojega skrbnika ali oskrbovanca, posvojitelja ali posvojenca91.
V primeru, kadar se izročitev listine ne more odkloniti, govorimo o brezpogojni edicijski
dolžnosti. To je možno samo v treh primerih, in sicer:
– kadar se je stranka sama na listino sklicevala,
– kadar gre za listino, ki jo je treba izročiti po zakonu,
– kadar je listina po sami vsebini takšna, da je skupna obema strankama92.
Zoper edicijski sklep ni posebne pritožbe, prav tako pa nima lastnosti izvršljivosti, saj ne more
nasprotne stranke prisiliti v izročitev listine. Korektiv temu je določba petega odstavka 227.
člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da se v primeru, kadar stranka ne ravna v
skladu z edicijskim sklepom, torej ne predloži listine, ali kadar kljub prepričanju sodišča zanika,
da je listina pri njej, dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela z listino dokazati, šteje za
dokazano. Na ta način je sankcionirana pasivnost stranke93.
»Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvotožena stranka na poziv sodišča k predložitvi listin
po 227. členu ZPP ni odgovorila, zahtevanih listin ni predložila niti ni zanikala, da bi bile le-te pri
njej. Prvotožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer trdila, da ni prejela zneskov, ki so predmet
tožbenega zahtevka. Vendar pa se je bila, ker se je sodišče prve stopnje poslužilo postopka
po 227. členu ZPP, da bi preprečila nastop posledic iz petega odstavka 227. člena ZPP, na poziv
sodišča dolžna odzvati, najmanj s trditvijo, da zahtevanih listin ni pri njej. Ker tega ni storila, nosi
posledice svoje pasivnosti. Peti odstavek 227. člena predpisuje dokazno pravilo, da se v primeru,
če stranka, ki ima listino (prvotožena stranka ni trdila, da je nima), noče ugoditi edicijskemu
sklepu, šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano.«94
91 Tretji odstavek 227. člena ZPP, v povezavi z 231.–234. členom ZPP. 92 Enako Triva, Dika , str. 516. 93 Enako Betetto Nina, Predvidene novosti v ZPP glede dokaznega postopka, Podjetje in delo, 2007, št. 6–7, str.
1066–1077. 94 Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba I Cp 1697/2013, z dne 9. 4. 2014.
30
4.2.3. Izročitev listine s strani državnega organa
Sodišče si mora listino, ki je pri državnem organu ali pri osebi z javnimi pooblastili, pridobiti
po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku). Glede na to,
da velja pravilo, da morajo listine predložiti stranke, sodišče ukrepa, v skladu s prej omenjeno
določbo, šele na prošnjo stranke, kadar si le-ta sama listine ne more priskrbeti (na primer v
primeru uničenja izvoda listine, ki ga je imela stranka)95.
Pravkar zapisano potrjuje sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ki v svoji obrazložitvi pravi:
»Tožena stranka bi morala sama pridobiti potrdilo o prijavi spremembe prebivališča pri
upravnem organu oziroma bi morala izkazati, da te listine ni mogla pridobiti. Šele v tem primeru
bi bilo prvo sodišče dolžno pridobiti to listino (tretji odstavek 226. člena ZPP). Zato velja, da
tožena stranka ni izkazala te spremembe, predvsem pa ni izkazala okoliščine, da bi o tem
seznanila tožečo stranko.«96
4.2.4. Edicijska dolžnost tretjih oseb
Tretje osebe so osebe, ki niso stranke postopka (ne nasprotne stranke, ne državni organi). O
edicijski dolžnosti tretjih oseb govorimo v primeru, kadar stranka kot dokaz v pravdnem
postopku sodišču predlaga listino, le-ta pa je v posesti tretje osebe. V takšnih primerih sodišče
pozove tretjo osebo, da poda obrazložitev o tem, ali se listine, ki so predlagane kot dokaz v
pravdnem postopku, nahajajo pri njej. Kadar se tretje osebe na poziv sodišča ne odzovejo
oziroma kadar nasprotujejo izročitvi listin, izda sodišče sklep, s katerim od njih zahteva
izročitev oziroma vpogled v listine97.
Sodišče lahko, v skladu z Zakonom o pravdnem postopku, od tretjih oseb brezpogojno
zahteva predložitev listin v dveh primerih, in sicer kadar:
– je to njena dolžnost po samem zakonu ali
– je listina, glede na njeno vsebino, pomembna tako za tretjo osebo kot stranko, ki se
nanjo sklicuje98.
V primeru, da tretje osebe listin sodišču nočejo predložiti ter se sklicujejo na dejstvo, da jim
listin ni treba predložiti, o dolžnosti izročitve listine v pravdnem postopku odloči sodišče.
Kadar stranka zanika navedbe, da je listina v njeni posesti, lahko za ugotovitev le-tega sodišče
95 Enako Triva, Dika, str. 517. 96 Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba I Cp 2704/2015, z dne 11. 11. 2015. 97 Povzeto po Kežmah, str. 281. 98 Triva, Dika, str. 517.
31
izvede dokaze. Prav tako ni nikakršnih ovir in sodišče lahko tretjo osebo zasliši kot pričo, pri
tem pa mora upoštevati dejstvo, da lahko tretja oseba odkloni odgovarjati na posamezna
vprašanja samo pod pogoji iz 233. do 235. člena Zakona o pravdnem postopku99.
Sklep sodišča ima izvršilni naslov, ki pa se lahko v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju
izvrši šele, ko sklep postane pravnomočen in izvršljiv, torej ko poteče v njem določen rok za
predložitev listin. V primeru, da tretja oseba listine v določenem roku ne predloži, bo sodišče
izdalo sklep o izvršbi, v katerem bo obenem z dodatnim rokom za predložitev listin določilo
tudi denarno kazen, ki bo doletela tretjo osebo, če ne bo spoštovala sklepa sodišča in mu
predložila listine, ki predstavlja dokazno sredstvo v pravdnem postopku.
Tretja oseba, ki ji zaradi izročitve nastanejo stroški, ima pravico do njihovega povračila. Tako
imajo tretje osebe pravico do povračila potnih stroškov, stroškov namestitve, stroškov
izgubljenega zaslužka ipd. Pravico do povračila stroškov mora tretja oseba zahtevati takoj po
zaslišanju, nanjo pa jo mora po uradni dolžnosti opozoriti tudi sodišče. O povračilu stroškov
tretjih oseb odloči sodišče s sklepom, in sicer lahko odloči, da se le-ti izplačajo iz pologa za
stroške, lahko pa njihovo plačilo naloži stranki, ki je listino navajala kot dokaz v postopku.
Stranka mora stroške tretji osebi poravnati v roku 8 dni. Zoper sklep o stroških se stranka
lahko pritoži, vendar to ne zaustavi njegove izvršitve100.
4.3. Priče
4.3.1. Pojem priče
»Priča je oseba, ki sodišču izpoveduje o svojem zaznavanju dejstev.«101 Z izjemo strank, njihovih
zakonitih zastopnikov in sodnikov je priča lahko vsaka fizična oseba, ki je zmožna dati
podatke o dejstvih, ki se dokazujejo (230. člen Zakona o pravdnem postopku). Zakon ne
določa nobenih posebnih omejitev. Tako je priča lahko mladoletna oseba, oseba z motnjami
v duševnem ali telesnem razvoju (na primer slep človek lahko priča o tem, kar je slišal, gluh o
tem, kar je videl) in strankin pooblaščenec. Kadar je treba kot pričo zaslišati sodnika, ta več
ne more opravljati sodniške funkcije (izločitev sodnika)102.
Čeprav naj bi zaslišanje prič veljalo za nezanesljivo dokazno dejstvo, se jih stranke pogosto
poslužujejo. Vsaka priča, ki je pravilno vabljena, se mora obravnave udeležiti in pričati. Naloga
99 Povzeto po Ude, str. 268. 100 Povzeto po Zobec v Ude, str. 434. 101 Pravo Leksikon, str. 294. 102 Povzeto po Triva, Dika, str. 518.
32
priče je, da sodišče seznani s preteklimi dejstvi in o svojih opažanjih, ne pojasnjuje pa svojih
mnenj v zvezi z dogodki. »Naloga prič ni, da pravno opredeljujejo dejstva, ampak zgolj, da o njih
izpovejo, tako kot so jih zaznale. Dejanske zaključke oziroma njihovo pravno opredelitev opravi
sodišče.«103
Kot priča je lahko zaslišana oseba, ki ima strokovno znanje, vendar bo le-ta, kljub posebnemu
znanju, pričala le o zaznanih dejstvih104.
»Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je različen. Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari
ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala. To velja tudi za t. i.
izvedene priče, ki so zaradi strokovnega znanja, ki ga imajo, le v boljšem spoznavnem položaju
od drugih oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posredujejo le svoje vedenje o dejstvih
in ne strokovnega znanja. Priče, kljub temu da morda katera potrebno strokovno znanje ima, ne
smejo prevzeti naloge izvedenca in sodišču podajati strokovnih znanj, ki jih potrebuje. To mu
posredujejo izvedenci.«105
Triva in Dika navajata, da je dokazna vrednost pričanja odvisna od opazovanja, spomina in
spominske reprodukcije priče. Glede na to, da ljudje pogosto vidimo, kar želimo, in ne
dejanskega, se pogosto zgodi, da dve priči isti dogodek različno opišeta. Eden izmed
dejavnikov, ki vplivajo na verodostojnost pričanja, je tudi spomin, saj ta pri vseh osebah ni
enako razvit (nekateri si lahko zapomnijo več, drugi manj, hitreje pozabijo). Na spomin lahko
vpliva več dejavnikov, med drugim tudi pomembnost dogodka, starost, osebne lastnosti ipd.
»Na izpoved priče vplivajo določene okoliščine, ki vplivajo na vse (npr. interes, oddaljenost
dogodka, potek časa, pogostost dogodka, trajanje dogodka, čas dogodka, osvetlitev, vrsta
dogodka, travmatičnost dogodka, stopnja stresa ob dogodku ...), pa tudi subjektivne značilnosti
zaslišanega (zmožnost zaznavanja, zmožnost artikulacije, intelektualne sposobnosti …).«106
»Sposobnost biti priča je dejanske narave«107, kar pomeni, da mora sodišče za vsako pričo
posebej ugotavljati zmožnost podaje zaznanih dejstev. Tako sodišče ne sme zavrniti dokaza
s pričo z utemeljitvijo, da le-ta ne more pričati o relevantnih dejstvih, saj bi s tem sodišče kršilo
pravico stranke do izjave v postopku108.
103 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba I Cp 2965/2014, z dne 21. 1. 2015. 104 Povzeto po Zobec v Ude, str. 436. 105 Jedro sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VSRS sodba II Ips 253/2013, z dne 10. 9. 2015. 106 VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2593/2014, z dne 16. 2. 2015. 107 Zobec v Ude, str. 437. 108 Povzeto po Zobec v Ude, str. 441.
33
»Če želi stranka neko pravno relevantno dejstvo dokazovati s pričami, ji tega načeloma sodišče
ne more odreči. Ali so priče verodostojne ali ne, lahko oceni šele potem, ko jih samo neposredno
zasliši.«109
4.3.2. Dolžnost pričevanja
Vsakdo, ki ga sodišče pozove kot pričo, se je dolžan vabilu odzvati, pričati (v kolikor ni
drugačnih zakonskih določb) in govoriti resnico.
Ker je ena izmed državljanskih dolžnosti posameznika ta, da se ob vabilu zglasi na sodišču, ga
bo v primeru neodziva na vabilo doletela sankcija, in sicer jo lahko sodišče, tudi s pomočjo
policije, na obravnavo tudi prisilno privede ali jo denarno kaznuje. Od tega so izvzeti bolniki,
starostniki in invalidi, ki jim je prihod na sodišče onemogočen ali jim predstavlja veliko oviro.
Nekaterih oseb ni dovoljeno zaslišati, druge so le-tega oproščene, tretje lahko odklonijo
odgovarjati na posamezna vprašanja. V primeru, kadar priče neutemeljeno zavrnejo
pričevanje, jim lahko sodišče naloži denarno kazen ali pa jih celo zapre. Dolžnost priče je tudi,
da govori resnico, torej da poda svoja opažanja o določenih dejstvih. Pričevanje se smatra kot
lažno v primeru, kadar priča navaja dejstva, za katera ve, da niso v skladu z njenimi opažanji,
in kadar ne navaja svojih opažanj, ki lahko odločilno vplivajo na razumevanje dogodka, o
katerem priča110.
»Razlog za neprihod priče na sodišče ne more biti okoliščina, da je priča mnenja, da o zadevi ne
ve ničesar, saj priči ni treba biti znano, o čem jo bo sodišče spraševalo, in zato tudi nima pravice
do vpogleda v sodni spis pred pričanjem.«111
4.3.3. Nedopustnost zaslišanja
Kot izhaja iz samega Zakona o pravdnem postopku, kot priča ne sme biti zaslišana oseba, ki
bi s svojim pričanjem razkrila podatke ter prekršila dolžnost varovanja uradne ali vojaške
skrivnosti (230. člen Zakona o pravdnem postopku). V takšnih primerih govorimo o pravni
nesposobnosti biti priča. Osebi, ki je pravno nesposobna biti priča, ni dovoljeno pričati na
sodišču, četudi bi bila pripravljena pričati, saj mora sodišče po uradni dolžnosti takšno
zaslišanje upoštevati kot nedopustno.
109 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep III Cp 1015/2015, z dne 22. 4. 2015. 110 Povzeto po Triva, Dika, str. 519. 111 VSM sklep I Cp 378/2015, z dne 19. 5. 2015.
34
Dolžnost varovanja uradne in vojaške skrivnosti je urejena v Zakonu o tajnih podatkih (v
nadaljevanju ZTP)112, ki določa, da morajo v skladu s tem zakonom delovati in podatke
varovati kot tajne113 državni organi in osebe z javnimi pooblastili, skratka vsi, ki razpolagajo s
takšnimi podatki. Navkljub temu, da priča, zaradi dolžnosti varovanja uradne ali vojaške
skrivnosti, ne sme biti zaslišana, lahko sodnik, zaradi opravljanja svoje funkcije, brez
posebnega dovoljenja prosto dostopa do tajnih podatkov, vendar teh podatkov v pravdnem
postopku ne sme uporabiti, razen v primeru, kadar stranka predlaga drugačno izvedbo
dokaza (na primer, kadar predlaga preverjanje informacij pri posameznih državnih in drugih
organih)114.
Oseba, ki mora varovati uradne ali vojaške skrivnosti, je lahko kot priča zaslišana le v primeru,
kadar jo pristojni organ razreši te obveznosti. Kadar je priča, kljub dolžnosti varovanja uradne
ali vojaške skrivnosti, zaslišana, gre za bistveno kršitev pravdnega postopka, ki vpliva na
zakonitost same sodne odločbe115.
4.3.4. Oprostitev pričevanja
Nekateri posamezniki lahko zaradi narave svojega poklica ali dejavnosti, ki jo opravljajo,
zavrnejo pričanje o dejstvih, ki so jih izvedeli pri opravljanju svojega poklica ali dejavnosti. V
tem primeru govorimo o privilegiranih pričah. Medtem ko pri uradnih skrivnostih že sam javni
interes ne dovoljuje pričanja o posameznih dejstvih, imajo privilegirane priče možnost, da se
same odločijo, ali bodo pričale ali pa se bodo sklicevale na oprostitev pričevanja116.
Osebe, ki se pričanju lahko odpovejo, so v Zakonu o pravdnem postopku (231. člen)
taksativno naštete, in sicer so to:
– strankin pooblaščenec, ki se lahko odpove pričanju o tistih podatkih, ki so mu bili
zaupani kot pooblaščencu, saj med njima po navadi obstaja zaupno razmerje, ki je
predpogoj za učinkovito zastopanje,
112 Zakon o tajnih podatkih, Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60/11. 113 Tajni podatek je dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo,
zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov, določenih v tem
zakonu, zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno
(prva točka 2. odstavka ZTP). 114 Povzeto po Zobec v Ude, str. 442–443. 115 Povzeto po Kežmah, str. 286. 116 Povzeto po Triva, Dika, str. 520. Glej tudi Kežmah, str. 287.
35
– verski spovednik, o dejstvih, ki jih je kot poklicno skrivnost izvedel pri opravljanju
funkcije verskega spovednika117,
– odvetnik, zdravnik ali osebe, ki opravljajo kakšno dejavnost, kjer je podana dolžnost
varovanja tajnih podatkov (na primer detektivi, davčni svetovalci ipd.), o dejstvih, ki
so jih izvedeli pri opravljanju svojega poklica ali dejavnosti.
Kadar se priča sklicuje na poklicno molčečnost, morata biti kumulativno izpolnjena dva
pogoja, in sicer mora biti priča o dejstvih seznanjena med opravljanjem svojega poklica ali
dejavnosti ter je dolžna varovati skrivnosti.
Privilegirane priče se morajo, kljub temu da so oproščene pričanja, vabilu na obravnavo
odzvati. Sodišče samo presoja o tem, ali so podani opravičeni razlogi za oprostitev pričanja.
Kadar le-ti niso podani, priča pa odklanja pričanje, jo lahko doleti denarna kazen, v primeru,
kadar pa noče pričati tudi po tem, jo sodišče lahko zapre118. Kljub temu da so določene osebe
oproščene pričanja, le-te lahko pričajo, zanje pa enako kot vse ostale velja pravilo, da morajo
govoriti resnico. Privilegirana priča lahko privoli v pričanje, med samim pravdnim postopkom
pa si premisli in ga odkloni. Priča, ki s svojim pričanjem krši dolžnost varovanja poklicne
skrivnosti, lahko v skladu s poklicno etiko kazensko odgovarja. Njeno pričanje pa ne
predstavlja kršitve samega postopka, zato tudi ni razloga, da sodišče na njeno pričanje ne bi
oprlo svoje odločitve. Vendar je obenem treba poudariti, da mora sodnik osebe, ki so
oproščene pričanja, s tem seznaniti in jih na to izrecno opozoriti119.
4.3.5. Odklonitev odgovora na posamezna vprašanja
Priča lahko odkloni odgovarjati na posamezna vprašanja sodnika, stranke ali njenega
pooblaščenca, vendar le v primeru obstoja utemeljenih razlogov. Kot utemeljene razloge
Zakon o pravdnem postopku v 233. členu navaja hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko
škodo in kazenski pregon, v katerega bi s svojim pričanjem lahko priča spravila sebe, svoje
krvne sorodnike, zakonca ali zunajzakonskega partnerja.
Možnost odklonitve odgovarjanja na posamezna vprašanja je v primeru, kadar za to obstajajo
utemeljeni razlogi, pravica priče, ki se sama120 odloči o tem, ali bo pričala v celoti ali pa bo
117 Ustava Republike Slovenije določa, da so vse verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje
svobodno, zato oprostitev pričanja velja za verskega spovednika vseh registriranih verskih skupnosti v Republiki
Sloveniji. 118 Izjemo predstavljajo vojaki in policisti. V primeru, da ti ne želijo pričati, se o tem obvesti njihovega nadrejenega,
ki jih lahko kaznuje. 119 Povzeto o Zobec v Ude, str. 445–446, Ude str. 269. 120 Stranke ne smejo zahtevati, da priča na določena vprašanja ne odgovarja.
36
odklonila odgovarjati na posamezna vprašanja. Kadar priča meni, da obstajajo utemeljeni
razlogi, na podlagi katerih lahko odkloni odgovarjati na posamezna vprašanja, se mora vabilu
sodišča vseeno odzvati, obenem pa mora sodišče seznaniti o razlogih, vključno s pojasnitvijo
le-teh, bodisi s pisno izjavo bodisi se o tem izreče na obravnavi. Sodišče o utemeljenosti
razlogov presoja v vmesnem postopku, po načelu proste presoje dokazov, odloči pa s
sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe121. V primeru, kadar sodišče presodi, da
utemeljeni razlogi ne obstajajo, priča pa kljub temu ne želi odgovarjati na posamezna
vprašanja, lahko pričo doleti denarna sankcija ali se jo celo zapre122.
Določene priče se ne morejo sklicevati na pravico odklonitve odgovora na posamezna
vprašanja. To še posebej velja za primere, kadar bi se nanjo sklicevale priče zato, ker naj bi
zaradi pričanja njej ali njenim bližnjim nastala premoženjska škoda, in sicer za naslednje
osebe:
– povabljene priče,
– poslovne priče (pravni predniki ali zastopniki posamezne stranke),
– osebe, ki pričajo o dejstvih, ki se nanašajo na premoženjska ali zakonska razmerja, na
rojstvo ali smrt,
– osebe, ki so v skladu s posebnimi predpisi dolžne vložiti prijavo ali dati izjavo123.
Sodišče je dolžno pričo opozoriti na pravico, da lahko odkloni odgovoriti na posamezna
vprašanja. V teoriji se pojavljajo različna stališča glede posledic, ki nastopijo v primeru, kadar
sodišče opusti to dolžnost. Prva teorija zagovarja stališče, da gre v tem primeru za kršitev
določbe drugega odstavka 233. člena Zakona o pravdnem postopku, zoper katero ni možna
pritožba. V kolikor bi bila zaradi te kršitve sodba razveljavljena, to za pričo ne bi imelo nobenih
posledic, saj bi škoda, povzročena njej ali njenim bližnjim, še naprej obstajala. Nasprotno
stališče pa trdi, da gre v tem primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (339.
člen) ter da bi v primeru, kadar bi bila priča na možnost odklonitve odgovarjanja na
posamezna vprašanja opozorjena in bi to pravico tudi izkoristila, lahko sodišče drugače
odločilo124.
4.3.6. Postopek s pričami
Glede na to, da v pravdnem postopku velja razpravno načelo, mora stranka že v sami tožbi ali
odgovoru na tožbo oziroma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo predlagati
osebe, ki naj bodo zaslišane kot priče, ter navesti, katera dejstva skuša s predlagano pričo
dokazati. Izjema od tega je podana v primeru, kadar stranka brez svoje krivde ni mogla
predlagati priče. V tem primeru lahko stranka predlaga zaslišanje posamezne stranke, kot nov
121 Priča lahko sklep sodišča izpodbija le v pritožbi zoper sklep o izrečeni sankciji. 122 Povzeto po Ude, str. 269, Zobec v Ude, str. 450. 123 Povzeto po Triva, Dika, str. 522. 124 Povzeto po Zobec v Ude, str. 452.
37
dokazni predlog, na kasnejših obravnavah. Prav tako mora stranka, za potrebe vročitve vabila
na zaslišanje, sodišču posredovati osebne podatke priče (ime, priimek in naslov).
Ob zadnjih spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku leta 2008 je bila glede
postopka s pričami dodana nova določba. Tako Zakon o pravdnem postopku v 236. a-členu
določa, da lahko stranka od priče zahteva predložitev pisne izjave, ki se nato lahko upošteva
kot dokaz s pričo. Pisno izjavo prič lahko zahteva stranka na lastno pobudo125 ali na pobudo
sodišča. Kadar pridobitev pisne izjave priče predlaga sodišče, stranka pa je ne pridobi, obstaja
možnost, da sodišče dokaza s pričo ne bo izvedlo. Temu se je moč izogniti le v primeru, kadar
stranka lahko dokaže, da je pisno izjavo priče skušala pridobiti (na primer s predložitvijo
povratnice). Tudi sodišče lahko zahteva pisno izjavo priče, in sicer kadar meni, da bi ta
zadoščala za samo izvedbo dokaza. V takšnih primerih sodišče priči običajno pošlje vprašanja,
na katera priča pisno odgovori. K pisni izjavi priče morajo biti priloženi tudi njeni kontaktni
podatki ter kopija osebnega dokumenta126.
»Ker pisni izjavi priče ni bila priložena kopija osebnega dokumenta, je bila izjava nepopolna,
sodišče pa tožeče stranke ni pozvalo, naj nepopolno izjavo dopolni. Postopanja sodišča prve
stopnje, ki tožnici ni dalo možnosti, da nepopolni dokazni predlog dopolni in posledično doseže
izvedbo dokaza z izjavo oziroma z zaslišanjem priče, kar bi lahko vplivalo na izid pravdnega
postopka, pomeni kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.«127
Pridobitev pisne izjave priče vpliva na ekonomičnost postopka, ki se kaže predvsem v tem,
da lahko:
– sodišče na podlagi pisne izjave priče izvedbo dokaza s pričo zavrne (predvsem takrat,
kadar je iz pisne izjave priče možno razbrati, da priča ne pozna vseh dejstev, ki bi
odločilno vplivale na dokazovanje),
– pisna izjava priče lahko zadostuje kot dokaz s pričo,
– sodišče ugotovi, katera dejstva priča pozna, kar lahko upošteva kasneje, pri zaslišanju
stranke128.
Kljub temu da priče, v kolikor ne da pisne izjave, ne doleti nobena sankcija, le-te običajno
podajo pisno izjavo, saj se na ta način lahko izognejo pričanju na sodišču. Sodišče mora pričo
v pozivu opozoriti tudi na dejstvo, da je kljub podaji pisne izjave lahko vabljena na zaslišanje.
Zaslišanje priče mora sodišče izvesti kadar to, kljub podaji pisne izjave le-te, zahteva ena
izmed strank. Stranko, ki je zahtevala dodatno zaslišanje priče, lahko v primeru, da njeno
125 Sodišču jo kot dokaz s pričo lahko predloži le ob soglasju sodišča. 126 Povzeto po Kežmah, str. 299. 127 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I CP 1293/2015, z dne 26. 8. 2015. 128 Povzeto po Galič, str. 28–29.
38
zaslišanje sodišču ne prinese dodatnih informacij, na podlagi katerih bi lahko drugače
odločilo, doleti sankcija, in sicer plačilo vseh stroškov izvedbe dokaza129.
Sodišče o tem, katere priče bo zaslišalo, odloči v dokaznem sklepu, ki pa ga lahko, tudi zaradi
novih dokaznih predlogov med samim postopkom, spremeni. Po izdaji dokaznega sklepa,
sodišče priče, ki jih bo zaslišalo, s pisnim vabilom pozove na glavno obravnavo. Vabilo vsebuje
osebne podatke priče, podatke o datumu in kraju zaslišanja, o tem, kdo so stranke postopka,
in o predmetu spora. Prav tako se mora v vabilu pričo opozoriti na pravico do povračila
stroškov in o sankcijah, ki jo doletijo v primeru neodziva na vabilo oziroma kadar le-ta
neupravičeno zavrne odgovoriti na posamezna vprašanja (prvi odstavek 237. člena Zakona o
pravdnem postopku).
Vabilo na zaslišanje se priči obvezno vroči osebno. Ob tem se postavi vprašanje, kaj se zgodi
v primeru, kadar priči vabila ni mogoče vročiti. Kadar naslovniku pisanja ni možno vročiti, mu
vročevalec v poštnem nabiralniku pusti obvestilo o prispelem pisanju, v katerem navede, kje
se pisanje lahko prevzame, ter določi 15-dnevni rok, v katerem mora naslovnik prispelo
pisanje prevzeti. V kolikor v tem roku naslovnik pisanja ne prevzame, se šteje, da je vročitev
opravljena. V tem primeru govorimo o fikciji vročitve, ki sicer pomeni, da je naslovnik pisanje
prejel, vendar dejansko temu ni tako130.
V večini primerov se zaslišanje prič opravi na glavni obravnavi, in sicer na sedežu sodišča.
Izjemo tega predstavlja zaslišanje starostnikov, bolnikov in invalidov, ki se lahko opravi na
njihovem domu, pri čemer se kot dom smatrata tudi bolnišnica ali dom za ostarele. Prav tako
se izven sedeža sodišča lahko zaslišijo priče, kadar se zaslišanje opravi hkrati z ogledom (priča
si ogleda prostor ter pojasni in pokaže, kje se je dotično dejanje zgodilo)131.
»Zaslišanje prič predstavlja del dokaznega postopka.«132 Sodišče na samem naroku najprej
preveri, katere priče so prisotne, nato pa jih opozori na dolžnost podajanja resničnih izpovedb
ter posledice krive izpovedbe. Vse priče, tudi privilegirane, morajo odgovoriti na vprašanja v
zvezi z njihovo identiteto (tretji odstavek 238. člena Zakona o pravdnem postopku). V tem
primeru še ne gre za zaslišanje, čeprav se posredovani podatki vpišejo v zapisnik, temveč za
predpripravo priče. Podani podatki lahko vplivajo na verodostojnost priče (na primer
izpovedba priče bo lahko, kljub temu da bo le-ta govorila resnične podatke, pristranska), z
njimi pa lahko ugotovimo, katere priče so pričanja oproščene ali imajo pravico odkloniti
odgovoriti na posamezna vprašanja133.
129 Zakon o pravdnem postopku (ZPP): z novelo ZPP-D / uvodna pojasnila Vesna Rijavec, Lojze Ude; (stvarno kazalo
Andrej Ekart), 1. natis, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 55. 130 142. člen Zakona o pravdnem postopku, v povezavi z Pengov J., Ureditev fikcije vročitve kot fikcija pravne
države, Pravna praksa, 2012, št. 29–30, str. 9. 131 Povzeto po Zobec v Ude, str. 458. Glej tudi Kežmah, str. 301. 132 Kežmah, str. 303. 133 Povzeto po Kežmah, str. 303, in Zobec v Ude, str. 460.
39
Eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka je načelo ustnosti, kar pomeni, da se dokazi,
v kolikor je to mogoče, izvajajo ustno. Tako bo tudi priča na vprašanja, ki ji jih bo postavil
sodnik, ob izrecnem dovoljenju sodišča pa tudi stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki ali
pooblaščenci, odgovarjala ustno.
Kot priča je lahko zaslišana oseba, ki ne zna slovenščine, vendar se ji v tem primeru dodeli
tolmača (prvi odstavek 240. člena Zakona o pravdnem postopku). Sodišče mora tolmača
postaviti po uradni dolžnosti134. Tolmač je izvedenec, ki pa v teh primerih ne predstavlja
samostojnega dokaznega sredstva, temveč je le del dokazovanja s pričami. Njegova glavna
naloga je, da sodišču pomaga pri sporazumevanju med pričo, sodnikom in strankami
postopka. Sodišče tolmača ob postavitvi opozori na dolžnost natančnega prevajanja vprašanj
ter izjav prič. Stranka, ki je za pričo predlagala osebo, ki ne razume slovenščine (oziroma
italijanščine ali madžarščine na območju slovenske narodne manjšine) ter za zaslišanje
potrebuje tolmača, mora za stroške le-tega plačati polog, saj v nasprotnem primeru sodišče
priče ne bo zaslišalo135.
Izjemo od načela ustnosti predstavlja zaslišanje oseb, ki ustnih odgovorov ne morejo dati.
Tako je dovoljeno zaslišati nemo pričo, ki na postavljena vprašanja odgovori pisno, ali gluho
pričo, kateri se vprašanja postavijo pisno. V prvem primeru, sodišče predvsem zaradi varstva
pravice sodelovanja strank v postopku, odgovore priče prebere na glas, v drugem pa
vprašanja postavi pisno in ustno136.
Vsaka priča je zaslišana posebej. To je predvsem pomembno zaradi dejstva, da bi lahko
izpoved prej zaslišane priče vplivala na izpoved priče zaslišane za njo. Zaslišanje je sestavljeno
iz dveh faz. V prvi fazi sodišče pozove pričo, da pove vse njej znane informacije o dejstvih,
navedenih v dokaznem sklepu, v drugi fazi pa se ji postavljajo vprašanja, s pomočjo katerih se
skuša njeno pričanje dopolniti ali kakšna izpoved pojasniti. V primeru, kadar pričo zaslišujejo
stranke, njeni zakoniti zastopniki ali pooblaščenci, mora sodišče izjemno pozornost nameniti
temu, da le-ti ne zastavljajo napeljujočih vprašanj137, ki so prepovedana. Izjemnega pomena
je, da sodišče priči postavi vprašanje, kje je izvedela informacije oziroma dejstva, o katerih
priča138.
134 Postaviti ga mora tudi v primeru, kadar sodnik razume in govori jezik priče, saj je s tem zadoščeno pravici
sodelovanja strank v postopku. 135 Povzeto po Kežmah, str. 309, in Zobec v Ude, str. 464–465. 136 Povzeto po Kežmah, str. 309. 137 Napeljujoča vprašanja so tista, ki pričo napeljujejo na določen odgovor. 138 Povzeto po Triva, Dika, str. 522.
40
Izjemo ločenega zaslišanja prič predstavlja soočenje, ki je način zaslišanja prič in se sme
izvesti, kadar se izpovedi prič ne ujemajo (tretji odstavek 239. člena Zakona o pravdnem
postopku). Soočenje se lahko opravi na naroku, ko je vsaka izmed prič zaslišana, ali na
katerem od naslednjih narokov. Sodišče sme priči soočiti na predlog strank, pa tudi po uradni
dolžnosti, kadar meni, da je za razjasnitev posameznih dejstev in okoliščin to pomembno.
Soočenje prič predstavlja zanju psihološki pritisk, saj obstaja velika verjetnost, da bo ena
izmed njiju, ob prisotnosti druge, ki pozna resnična dejstva, težje lagala. Soočenca se zaslišita
vsak posebej, njuno pričanje oziroma posamezni odgovori pa se zapišejo v zapisniku139. Priča
ima pravico, da zapisnik, v delu, kjer je njena izjava, prebere ter poda ugovor, v kolikor se z
njeno vsebino ne strinja (tretji odstavek 124. člena Zakona o pravdnem postopku), saj je v
izogib sankcijam krive izpovedbe izrednega pomena, da je njena izpoved pravilno zapisana.
Kadar priča krši katero izmed svojih dolžnosti140, jo lahko doleti sankcija. Priča, skupaj z novim
vabilom na zaslišanje, prejme tudi sklep o izrečeni sankciji. Poznamo primarne in sekundarne
sankcije.
Primarna sankcija v primeru, da se priča vabilu sodišča ne odzove, je prisilna privedba na
sodišče, ki pa jo sodišča redko uporabljajo. To sankcijo je mogoče izreči, kadar sta
kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je je bila priča na zaslišanje pravilno vabljena
ter da svoje navzočnosti na zaslišanju ni opravičila. Sekundarna sankcija izostanka, ki se lahko
izvede kljub izrečeni primarni sankciji, je denarna kazen. Tako se pričo za neupravičen
izostanek na sodišču lahko kaznuje z do 1.300 EUR denarne kazni (prvi odstavek 241. člena
Zakona o pravdnem postopku). V primeru neupravičenega izostanka priče lahko stranka
zahteva, da ji le-ta povrne vse stroške, ki so ji zaradi nje nastali141.
Kadar se priča vabilu na zaslišanje odzove, odkloni pa pričanje, je sodišče v to neposredno ne
more prisiliti. Sodišče v takšnem primeru izda sklep, s katerim odloči, da priča mora pričati,
saj ne obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih bi bila pričanja oproščena oziroma na
posamezna vprašanja ne rabi odgovarjati. V kolikor priča sklepa sodišča ne spoštuje in še
zmeraj odklanja pričanje, jo to opozori na morebitne posledice ter izreče denarno sankcijo.
Včasih priča tudi po izrečeni sankciji ne želi pričati. Takrat jo sodišče lahko zapre, zaporna
kazen pa traja, dokler se priča ne odloči pričati ali njeno pričanje ni več potrebno oziroma
največ mesec dni. Obe sankciji sta primarni, njun glavni namen pa je vplivanje na pričo, da si
le-ta premisli in se odloči pričati142.
139 Zapisnik piše zapisnikar, v njem pa so vse pomembne izjave strank in drugih udeležencev naroka. Izpovedbe je
včasih treba vanj zapisati dobesedno (122 . člen Zakona o pravdnem postopku). 140 Dolžnost priče so prihod na sodišče, pričanje in govorjenje resnice. 141 Povzeto po Zobec v Ude, str. 466, Kežmah, str. 311. 142 Povzeto po Zobec, str. 466–467, Kežmah str. 312.
41
Sankcija kršitve govorjenja resnice je kazenskopravna, saj Kazenski zakonik143 v 284. členu
določa, da se priča, ki pred sodiščem krivo izpove, kaznuje z zaporom do treh let.
Ob pričanju lahko priči nastanejo določeni stroški, kot so na primer potni stroški. Kadar je
priča na sodišče pozvana s sodnim pozivom, je do povrnitve stroškov upravičena v vsakem
primeru, kadar pa se obravnave udeleži na povabilo stranke, je do njih upravičena le v
primeru, kadar je zaslišana. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za
prehrano in prenočišče ter povračila izgubljenega dobička (prvi odstavek 242. člena Zakona
o pravdnem postopku). Kot v 5. členu določa Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem
postopku144, potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma
stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Pravkar omenjen Pravilnik
podrobneje opredeljuje tudi stroške za prehrano in povrnitev nadomestila plače oziroma
izgubljenega zaslužka.145 Pravico do povrnitve stroškov imajo tudi priče, ki so se na vabilo
sodišča odzvale ter se obravnave udeležile, vendar so bile iz utemeljenih razlogov oproščene
pričanja oziroma so odklonile odgovoriti na posamezna vprašanja146.
»Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče ter do
povračila izgubljenega zaslužka (prvi odstavek 242. člena ZPP). Vsakdo, ki je kot priča vabljen na
sodišče k zaslišanju, se mora odzvati vabilu in priti na sodišče ne glede na to, v katerem kraju se
takrat nahaja. Zato zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov od kraja stalnega
bivališča do sodišča. Priča je upravičena do povračila dejanskih potnih stroškov, ki ji nastanejo
zaradi prihoda na sodišče.«147
Priča lahko povračilo prevoznih stroškov zahteva že pred samo obravnavo, in sicer kadar se
v nasprotnem primeru, zaradi slabih finančnih razmer, obravnave ne bi mogla udeležiti ali pa
takoj po njenem zaslišanju. Sodišče mora pričo na pravico do povračila stroškov opozoriti že
v samem vabilu na zaslišanje, prav tako pa na sami obravnavi. Možnosti kasnejše zahteve
stroškov priča nima. »Povrnitev izgubljenega zaslužka mora priča zahtevati takoj po zaslišanju,
sicer izgubi to pravico.«148 V kolikor je priča zahtevala plačilo prevoznih stroškov vnaprej, le-ti
pa niso bili plačani, se šteje odsotnost priče na obravnavi za opravičeno.
Sodišče o povrnitvi stroškov odloči s sklepom, ki ga običajno izda po zaslišanju posamezne
priče. V kolikor sta stranki dali polog za stroške, se bodo ti krili iz njega, v nasprotnem primeru
stroške, v roku osmih dni, poravna stranka, ki je predlagala zaslišanje priče. »Ker sta dokazni
143 Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2), Uradni list RS, št. 50/2012, z dne 29. 6. 2012. 144 Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 15/2003, z dne 14. 2. 2003. 145 Povzeto po Zobec v Ude, str. 270. 146 Priče, ki neutemeljeno nočejo pričati, pravice do povračila stroškov nimajo, prav tako pa jih lahko doletijo
sankcije. 147 Obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II Cp 266/2015, z dne 30. 1. 2015. 148 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Cp 3399/2014, z dne 12. 12. 2014.
42
predlog za zaslišanje priče podali obe pravdni stranki, je vsaka od njiju dolžna založiti polovico
stroškov, potrebnih za njen prihod na sodišče.«149 Zoper sklep, v katerem se določijo stroški
priče, se lahko pritožita tako priča kot tudi stranka, vendar se ta kljub temu izvrši150.
4.4. Izvedenci
4.4.1. Pojem izvedenca
»Izvedenec je oseba, ki sodišču pomaga pri ugotavljanju dejstev.«151 Sodišče izvede dokaz z
izvedencem, kadar za ugotovitev kakšnega dejstva potrebuje strokovno znanje, ki ga samo
nima (243. člen ZPP).
»Predmet dokazovanja z izvedencem je strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, in
posredno konkretna dejstva, katerih ugotavljanje terja posebno strokovno znanje.«152
»Tudi če je sodišče prve stopnje strokovno znanje imelo, bi moralo svoje strokovne poglede
razkriti pravdnima strankama v okviru odprtega sojenja. Če namreč sodišče ne ravna na opisan
način in zaradi lastnega strokovnega znanja ne angažira izvedenca, stranke prikrajša za pravico
do aktivnega sodelovanja pri obravnavi strokovnih vprašanj.«153
Sodišče običajno izvedenca izbere iz Imenika stalnih sodnih izvedencev154, ki ga vodi
Ministrstvo za pravosodje. Sodni izvedenci so osebe, ki jih imenuje minister za pravosodje, in
sicer za nedoločen čas. To so strokovnjaki posameznih področij, ki so s svojim znanjem
sodišču v pomoč. V Imeniku sodnih izvedencev je zajetih ogromno področij oziroma
podpodročij, v pravdnih postopkih pa se najpogosteje izvaja dokaze z izvedenci medicinske
stroke.
149 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II Cp 3397/2015, z dne 14. 1. 2016. 150 Povzeto po Kežmah, str. 314–316. 151 Pravo Leksikon, str. 125. 152 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba III Cp 936/2015, z dne 20. 5. 2015. 153 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II CP 2655/2015, z dne 27. 1. 2016. 154 Imenik stalnih sodnih izvedencev je dostopen na: https://spvt.mp.gov.si/izvedenci.html.
43
Izvedenec je lahko le fizična oseba. V primeru, kadar je izvedensko delo zaupano strokovni
inštituciji (na primer bolnišnici, kemičnemu inštitutu ipd.), izvedensko mnenje in izvid
pripravijo ter ga na sodišču podajo njeni člani oziroma posamezen strokovnjak155.
Dokaz z izvedencem se v praksi uporablja vse pogosteje, kar je posledica izvedenčeve
strokovnosti in nepristranskosti.
4.4.2. Imenovanje izvedenca
Postopek za imenovanje vodi Ministrstvo za pravosodje, in sicer v skladu z določbami Zakona
o sodiščih156 in Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih157. Ministrstvo za pravosodje
dvakrat letno objavi javni poziv za imenovanje sodnih izvedencev posameznih strokovnih
področij.
Pogoje za imenovanje sodnega izvedenca določa 87. člen Zakona o sodiščih, ki določa, da je
za sodnega izvedenca lahko imenovan:
– državljan Republike Slovenije ali državljani držav članic Evropske unije oziroma
državljani držav članih Evropskega gospodarskega prostora, ob pogoju aktivnega
obvladanja slovenskega jezika,
– poslovno sposobna oseba,
– osebnostno primerna oseba,
– oseba, ki ni bila pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja
po uradni dolžnosti, zaradi katerega bi bila moralno neprimerna za opravljanje
izvedenskega dela, ker bi to lahko škodovalo nepristranskemu ali strokovnemu
opravljanju njenega dela ali ugledu sodišča,
– kdor ima vsaj univerzitetno izobrazbo in strokovno znanje ter praktične sposobnosti
in izkušnje za določeno vrsto izvedenskega dela,
– kdor ima šest let delovnih izkušenj s področja, na katerem želi opravljati izvedensko
delo,
– oseba, ki ne opravlja dejavnosti, nezdružljive s sodnim izvedeništvom.
Ob imenovanju sodni izvedenci izrečejo prisego: »Prisegam pri svoji časti, da bom izvedensko
delo opravljal-a po svoji vesti, nepristransko, v skladu s pravili znanosti in strokovnega znanja in
155 Povzeto po Triva, Dika, str. 527. 156 Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994, 45/1995, 38/1999, 26/1999 – ZPP, 28/2000, 26/2001 – PZ, 67/2002 –
ZSS-D, 110/2002 – ZDT-B, 56/2002 – ZJU, 73/2004, 72/2005, 127/2006, 49/2006 – ZVPSBNO, 67/2007, 45/2008,
96/2009, 86/2010 – ZJNepS, 33/2011, 75/2012, 63/2013, 17/2015. 157 Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, Uradni list RS, št. 88/2010, 1/2012, 35/2013, 50/2015.
44
da bom podajal-a svoje izvide in mnenja natančno in popolno«158 , Ministrstvo za pravosodje pa
jih vpiše v imenik stalnih sodnih izvedencev.
4.4.3. Postavitev izvedenca
Glede na to, da je v našem pravnem sistemu uveljavljeno razpravno načelo, morajo izvedbo
dokaza z izvedencem določene stroke predlagati stranke postopka. V zvezi s tem je Višje
sodišče v Ljubljani v eni izmed sodb odločilo: »Ni izvedenčeva vloga/naloga (niti tega ne sme)
sam „pribavljati“ dokazno gradivo. Ker je to (izključna) dolžnost (pravdnih) strank, morajo
slednje sebi v škodo pripisati okoliščino, da niso pravočasno poskrbele (predložile)
dokumentacije (listin), ki bi bile (lahko) relevantne tudi pri izdelavi izvedenskega mnenja.«159 O
predlogu strank odloči bodisi sodnik posameznik bodisi predsednik senata. Kadar sodnik
odloči, da bo sodišče izvedlo dokaz z izvedencem, mora stranka, ki je dokaz z izvedencem
predlagala, dati polog za njegove stroške, saj v nasprotnem primeru sodišče dokaza z
izvedencem ne bo izvedlo.
Ob tem je treba opomniti, da določba Zakona o pravdnem postopku glede plačila pologa za
stroške izvedenca ni pretirano stroga. Zakon o nepravdnem postopku160 vsebuje strožjo
določbo, ki določa, da kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem
ali cenilcem in predlagatelj v roku ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe tega
dokaza, se šteje, da je predlog umaknil161.
Stranka lahko predlaga točno določenega izvedenca, sodišče pa na njen predlog ni vezano,
saj lahko izbere drugega izvedenca. Običajno se ti izberejo iz imenika stalnih sodnih
izvedencev, lahko pa je izbran tudi drug izvedenec, ki sta ga predlagali in se o njem
sporazumeli obe stranki, ob pogoju, da gre za izjemnega strokovnjaka svojega področja.
Kadar sodišče izbere sodnega izvedenca iz imenika stalnih izvedencev, da strankama
možnost, da se o njem izrečeta. To je pomembno predvsem zaradi boljše izbire le-tega ter
morebitnih kasnejših izločitev in postavitev novih izvedencev162. Pri izbiri izvedenca mora
sodišče upoštevati zlasti njegovo strokovnost, neodvisnost in nepristranskost, pogosto pa
upošteva tudi dosedanje izkušnje, ki jih ima sodišče s posameznimi izvedenci163.
158 88. člen Zakona o sodiščih. 159 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba II Cp 3069/2015, z dne 3. 2. 2016. 160 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, 20/88 – popr., Uradni list RS, št. 87/02 – SPZ, 131/03 – odl. US in 77/08 – ZDZdr. 161 36. člen Zakona o nepravdnem postopku. 162 Povzeto po Kežmah, str. 327. 163 Povzeto po Rijavec V., Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7, str. 1394.
45
Sodišče izvedenca postavi z izdajo sklepa, v katerem ga poimensko določi, ter navede vsa
dejstva, potrebna za izdelavo izvedenskega mnenja. Sklep o postavitvi izvedenca mora
vsebovati tudi podatek o tem, ali je treba za izdelavo izvedenskega izvida oziroma mnenja
opraviti ogled oziroma proučiti določene listine (v tem primeru, mu je treba izročiti predmet
ogleda, navesti kraj, kje se predmet ogleda nahaja, oziroma mu izročiti potrebne listine)164.
Sodišče lahko za določitev izvedenca pooblasti tudi predsednika senata oziroma v primeru,
ko se izvaja dokaz z izvedencem pred zaprošenim sodnikom, zaprošenega sodnika. Prav tako
ima sodišče možnost, da kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi, postavljenega izvedenca
zamenja z novim. Zamenjavo lahko predlagajo izvedenci sami oziroma to storijo stranke
postopka.
a. Postavitev več izvedencev
Običajno izvedensko delo opravi en izvedenec. Kadar pa sodišče presodi, da je zaradi
zapletenosti primera za izdelavo izvida in mnenja potrebnih več oseb165, postavi več
izvedencev. V tem primeru lahko:
– vsak izvedenec zase pripravi in predstavi svoj izvid in izvedensko mnenje,
– vsi izvedenci skupaj pripravijo in predstavijo izvid in izvedensko mnenje,
– drugi izvedenec se postavi kot nadzor prvo postavljenega (t. i. drugo mnenje)166.
Izvedbo dokaza z več izvedenci lahko predlaga stranka167, vendar pa sodišče po prosti presoji,
ob upoštevanju kompleksnosti primera in potrebe po le-teh, določi, koliko izvedencev bo
postavilo. Enako kot v primeru enega izvedenca mora stranka, ki je predlagala izvedbo
dokaza z več izvedenci, sodišču za njihove stroške dati polog, saj bo v nasprotnem primeru
sodišče izvedlo dokaz le z enim izvedencem.
»Dolžnost založitve predujma bremeni stranko, ki je podala dokazni predlog s postavitvijo
izvedenca.«168
Po navadi je že iz same zadeve razvidno, predvsem kadar gre za kompleksnejšo zadevo, da
bo za izdelavo izvida in mnenja potrebnih več izvedencev različnih strok. V posameznih
primerih pa se potreba po sodelovanju več izvedencev ugotovi šele v času postopka, ko
164 Povzeto po Zobec v Ude, str. 480. 165 Izvedenci so lahko z istega ali različnih področij. 166 Povzeto po Rijavec, Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7, str. 1394. 167 Izjemoma lahko sodišče izvedenca postavi v primerih nedovoljenih razpolaganj strank in pa v sporih iz razmerij
med starši in otroki. Primer sodišča. 168 Jedro sodbe Višjega sodišča v Mariboru VSM sodba I Cp 1403/2014, z dne 10. 3. 2015.
46
postavljen izvedenec ugotovi, da za izdelavo izvida dodatno potrebuje znanje kakšnega
drugega področja, torej bi za izdelavo izvida moral sodelovati z izvedencem druge stroke169.
b) Postavitev novega izvedenca
Kadar je izvid nejasen oziroma nepopoln, mora sodišče to nejasnost oziroma nepopolnost,
na kar ga lahko opozorijo tudi stranke, odpraviti. To je možno z novim zaslišanjem izvedenca
ali postavitvijo novega izvedenca. V primeru, kadar stranka predlaga novo zaslišanje ali
postavitev novega izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog, nastanejo pa ji novi stroški.
Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 254. člena določa, da se v primeru, kadar se
podatki izvedencev v njihovih izvidih bistveno razlikujejo, ali če je izvid enega ali več
izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te
pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, dokazovanje ponovi
z istimi ali z drugimi izvedenci.
Izvidi oziroma mnenja izvedencev, sploh kadar je teh več, so lahko med seboj precej različni.
V tem primeru sodišče najprej izvedence zasliši, izvedence iste stroke pa lahko tudi sooči.
Kadar to ni uspešno, sodišče ponovi postopek dokazovanja z istimi izvedenci, ki si predmet
znova ogledajo in pripravijo nov izvid oziroma mnenje, v katerem navedejo svoja opažanja. V
kolikor tudi s tem pomanjkljivosti izvida niso odpravljene, sodišče imenuje nove izvedence.
»Če bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa
strinjalo, da je mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nepravilno, bi lahko šlo za relativno
bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker
meni, da je mnenje popolno in pravilno, gre lahko za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.«170
4.4.4. Dolžnost izvedenca
Glavni dolžnosti izvedenca sta odzvati se vabilu sodišča in na podlagi sklepa o postavitvi
izvedenca podati svoj izvid in mnenje. Oseba, postavljena za izvedenca, se mora odzvati
vabilu sodišča tudi v primeru, kadar meni, da ni primerna oseba za to, oziroma, kadar meni,
da je oproščena izdelave izvida in mnenja171. V nasprotnem primeru jo lahko doleti denarna
sankcija. Tako določa 248. člen Zakona o pravdnem postopku, da sodišče v znesku do 1.300
EUR kaznuje izvedenca, ki se kljub pravilnemu vabljenju naroka ni udeležil, svoje odsotnosti
169 Povzeto po Zobec v Ude, str. 481. 170 Sodba Vrhovnega sodišča RS VSRS sodba II Ips 168/2014, z dne 28. 1. 2016. 171 Povzeto po Kežmah, str. 337, 346.
47
pa ni opravičil, oziroma se kaznuje izvedenca, ki brez upravičenega razloga izvedenskega dela
ne želi opraviti ali ga ne opravi v določenem roku. Kazen za izvedence je milejša od kazni, ki
doleti priče, in sicer predvsem iz razloga zamenljivosti le-teh, napram pričam, ki so
nenadomestljive. Sodišče sklep o izrečeni kazni prekliče le v primeru, kadar izvedenec svoj
izostanek kasneje le opraviči.
Triva in Dika opozarjata na govorjenje resnice, ki je ena izmed dolžnosti izvedenca, ter da
mora izvedenec izvid in mnenje izdelati v skladu s pravili svoje stroke in znanja, ki ga ima172.
Izvedenec173 lahko zahteva oprostitev dolžnosti izvedenskega dela, pri čemer morajo za to
obstajati utemeljeni razlogi. Mednje štejemo na primer bolezen, trenutno preobremenjenost
izvedenca ipd. Sodišče o tem odloči s sklepom, zoper katerega ima izvedenec pravico do
pritožbe, vendar do tega pride v zelo redkih situacijah, saj sodišče raje postavi drugega
izvedenca174.
4.4.5. Izločitev izvedenca
Izločitev izvedenca je možna le na zahtevo stranke. Stranka lahko zahteva izločitev
izvedenca:
– takoj, ko izve za razlog za njegovo izločitev oziroma najkasneje do začetka
dokazovanja z izvedencem,
– kadar ji sodišče da možnost izjasniti se o določenem izvedencu, še pred njegovo
postavitvijo,
– v roku 8 dni od prejema sklepa, kadar je izvedenec postavljen, stranka pa se o njem
ni imela možnosti izjaviti (drugi odstavek 247. člena Zakona o pravdnem postopku).
Izvedenec je lahko izločen iz istih razlogov kot sodnik175, z izjemo, da je za izvedenca lahko
postavljena tudi oseba, ki je v postopku nastopala kot priča.
Stranka, ki zahteva izločitev izvedenca, mora v svoji zahtevi, ki je lahko pisna ali ustna,
specificirati razloge ter dejavnike, na podlagi katerih zahteva izločitev. Zgolj sum strank v
strokovnost izvedenca oziroma njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni zadosten razlog
172 Povzeto po Triva, Dika, str. 528. 173 Stranka te možnost nima, temveč lahko zahteva le izločitev izvedenca. 174 Povzeto po Zobec v Ude, str. 483. 175 Razloge za izločitev sodnika taksativno določa 70. člen Zakona o pravdnem postopku.
48
za njegovo izločitev. »Nezadovoljstvo stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za izločitev
izvedenca.«176
Zahtevo za izločitev izvedenca prouči in o njej s sklepom odloči pravdno sodišče, predsednik
senata ali zaprošen sodnik, kadar ta izvaja dokaz z izvedencem. Kot določa dikcija petega
odstavka 247. člena Zakona o pravdnem postopku, zoper ugodilen sklep ni pritožbe, kar je na
nek način logično, zoper zavrnilni sklep pa ni posebne pritožbe, temveč se lahko izpodbija le
v pritožbi proti končni odločbi.
Kadar obstajajo utemeljeni razlogi, lahko razrešitev dolžnosti zahteva tudi izvedenec sam.
Izvedencev mora svojo izločitev vselej predlagati, kadar je izvedensko delo v konkretnem
primeru izven njegovega strokovnega znanja. Kršitev pravil o izločitvi izvedenca namreč
pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena
Zakona o pravdnem postopku).
4.4.6. Izvedenčevo delo
Izvedenca se na narok, enako kot priče, vabi s pisnim vabilom. Zakon o pravdnem postopku
taksativno našteva obvezne sestavine vabila. Zraven imena in priimka izvedenca mora
vsebovati še njegov poklic, uro in kraj prihoda, v zvezi s čim je vabljen na narok, obvezno pa
mora vsebovati podatek, da se ga na narok vabi kot izvedenca177. Običajno sodišče izvedenca
obvesti tudi o tem, v zvezi s čim ga bo sodišče zaslišalo, saj se na podlagi tega izvedenec lahko
na samo zaslišanje bolje pripravi. V vabilu se mora izvedenca opozoriti na morebitne
posledice neupravičenega izostanka ter na pravico do povračila stroškov. Ker mora biti delo
izvedenca, med drugim, tudi nepristransko, lahko sodišče pošlje izvedencu pripombe strank
glede njegovega pisnega mnenja. Sodišče je prav tako dolžno izvedenca opozoriti na
posledice krive izpovedbe oziroma posledice izdelave lažnega mnenja, ki se v skladu z 248.
členom Kazenskega zakonika kaznuje z zaporom do treh let.
Praviloma izvedenci mnenje podajo v pisni obliki. Tako jim sodišče že ob postavitvi določi
nalogo, in sicer da izvedejo izvedensko delo, ki je sestavljeno iz izvida in mnenja. Izvid
predstavlja del izvedenskega dela, kjer izvedenec opiše vsa dejstva in ugotovitve, do katerih
je prišel s pregledom predmeta oziroma proučitvijo spisa. Mnenje pa vsebuje oceno
ugotovljenih dejstev z vidika pravil stroke, prav tako pa tudi odgovore na, s strani sodišča,
postavljena vprašanja178.
176 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba II Cp 1612/2015, z dne 15. 7. 2015. 177 Isto Triva, Dika, str. 530. 178 Povzeto po Zobec v Ude, str. 483.
49
Pred samim zaslišanjem se izvedencu zastavijo vprašanja glede njegove identitete, in sicer se
ga vpraša po imenu, priimku, poklicu, prebivališču, starosti ter v kakšnem razmerju je do
strank postopka.
Dokazovanje z izvedenci izvajajo sodišča179. Izvedenec po navodilih sodišča predmet pregleda
ter pripravi izvid, ki je pravzaprav podoben pričanju, saj izvedenec v izvid vpiše lastna
opažanja. Sodišče izvedencu na zaslišanju postavlja vprašanja, ki se obligatorno navezujejo
na izvedenčevo stroko.
Izvedenec v postopku deluje kot sodnikov pomočnik, saj mu s svojim strokovnim znanjem
daje odgovore na vprašanja ter pojasnila prej posredovanemu izvedenskemu mnenju. Prav
tako ima izvedenec, po določilu drugega odstavka 252. člena Zakona o pravdnem postopku,
pravico do vpogleda v sodni spis. Kadar izvedenec za izdelavo svojega mnenja potrebuje
dodatne informacije, lahko od sodišča zahteva pojasnila, lahko pa predlaga tudi izvedbo
dodatnega dokaza, s pomočjo katerega se ugotovijo okoliščine, ki so relevantne za
oblikovanje njegovega mnenja. Vendar pa dodaten dokaz sodišče izvede le v primeru, kadar
ga na pobudo izvedenca zahteva katera izmed strank postopka.
Čeprav Zakon o pravdnem postopku določa, da sodišča odločajo o tem, ali izvedenec poda
svoj izvid in mnenje ustno na obravnavi ali samo pisno pred obravnavo, je v praksi običajno,
da izvedenci svoje mnenje v pisni obliki pred obravnavo posredujejo sodišču.
»Kadar je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma, kjer se predlog za
zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o
utemeljenosti postavljenega zahtevka, je za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno
zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Le pisna podaja (četudi popolnega, razumljivega)
izvida in mnenja ne more povsem nadomestiti ustne komunikacije.«180
V primeru ugovora strank zoper izvedenčevo delo sodišče običajno izvedenca pozove k pisni
dopolnitvi mnenja.
»V primeru, ko izvedenec izvedensko mnenje poda in dopolni pisno, stranka pa na tako mnenje
poda opredeljene in konkretizirane pripombe, je potrebno izvedenca zaslišati neposredno na
obravnavi ali od njega zahtevati, da že podano (tudi dopolnjeno) izvedensko mnenje pisno
dopolni in v njem odgovori na pripombe strank. Nasprotno postopanje sodišča v takem primeru
179 Lahko tudi predsednik sodišča ali zaprošeni sodnik. 180 Jedro sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VSRS sklep II Ips 40/2016, z dne 10. 3. 2016.
50
predstavlja kršitev pravice do obravnavanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se
stranki s takim postopanjem onemogoči izjava in obravnava spornega izvedenskega mnenja.«181
Izdelava pisnega mnenja izvedenca ima številne prednosti, med drugim temeljitejši pristop
izdelave le-tega. Sodišče izvedencu postavi rok, v katerem mora mnenje izdelati in ga
predložiti sodišču. Običajno je določen 30-dnevni rok, ki pa ga lahko sodišče tudi podaljša. V
kolikor izvedenec v roku izvedenskega dela ne opravi, se ga lahko kaznuje z denarno kaznijo
v višini 1.300 EUR (prvi odstavek 248. člena Zakona o pravdnem postopku). V posameznih
primerih je smiselno izvedenca zaslišati, predvsem kadar so potrebna dodatna pojasnila ali
kadar so v pisnem mnenju pojavljajo nasprotja oziroma neskladja.
Vsaka stranka postopka ima pravico, da se izjavi o mnenju izvedenca. Tako mora sodišče, v
kolikor je to mogoče, strankam vročiti izvid in mnenje še pred narokom, v nasprotnem
primeru pa na prvem naroku. V tem primeru bo največkrat narok za glavno obravnavo
preložen, saj stranke za proučitev izvedenčevega dela niso imele dovolj časa. Prav zaradi tega
je priporočljivo vročanje izvedenskega mnenja, v zadostnem številu, pred narokom, saj se s
tem pripomore k hitrejšemu in ekonomičnejšemu postopku. Sam postopek pa lahko
zavlačujejo tudi stranke, ki s tem namenom zahtevajo zaslišanje izvedenca. Poskuse
zavlačevanja lahko sodišče prepreči tako, da strankini zahtevi ne ugodi182.
»Opustitev zaslišanja izvedenca je dopustna le v primeru, če so strankine pripombe takšne, da
ne zahtevajo izvedenčevega zaslišanja oziroma so pavšalne, neobrazložene ter ne povzročajo
dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Tudi v tem primeru se mora sodišče do pripomb
opredeliti in navesti, zakaj niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na
vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni in zakaj dodatno zaslišanje ni potrebno.«183
Ker je »izvedensko mnenje znanstveni ali strokovni elaborat«184, je za njegovo razumevanje
nujno potrebno, da je obrazloženo. Obrazložitev mora biti jasna ter razumljiva za vse
udeležence postopka (tako za sodnike, kot tudi stranke in njihove pooblaščence). Nepopolno
mnenje se dopolni, običajno pa ga zahtevajo stranke185.
181 Jedro sodbe in sklepa Višjega sodišča v Mariboru VSM sodba in sklep III Cp 951/2015, z dne 24. 11. 2015. 182 Povzeto po Zobec v Ude, str. 499. 183 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I CP 2602/2015, z dne 21. 10. 2015. 184 Zobec v Ude, str. 499. 185 Povzeto po Kežmah, str. 361.
51
4.4.7. Povračilo stroškov in nagrada
Enako kot priča ima tudi izvedenec pravico do povračila potnih stroškov, stroškov za
prehrano, prenočišče ter stroškov izgubljenega zaslužka, zato posledično tudi zanj o
povrnitvi stroškov veljajo določbe 242. člena Zakona o pravdnem postopku. Izvedenec ima
dodatno pravico do povračila materialnih stroškov ter do nagrade za njegovo delo.
»Izvedenec ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do
povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade
za to delo (prvi odstavek 249. člena ZPP). Iz navedene določbe izhaja, da pridobi izvedenec
pravico do nagrade takrat, ko izdela izvedeniško mnenje. Izvedeniško delo je tisto delo, ki je bilo
izvedencu naloženo s sklepom sodišča. Izpolnitev te naloge pa utemeljuje pravico izvedenca do
nagrade ter povračila stroškov. Pri presoji, ali je izvedenec opravil delo, ki mu ga je naložilo
sodišče, ni pomembno, ali se stranke z izvedeniškim mnenjem strinjajo. Prav tako ni pomembno,
ali bo sodišče v dokaznem postopku sprejelo izvedenčeve ugotovitve ali ne.«186
Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih v svojih določbah (39.–47. člen) podrobneje določa
povrnitev posameznih vrst stroškov. Tako se kot potni stroški upoštevajo stroški izvedenca,
ki jih ima za prihod na sodišče ter vrnitev do kraja bivanja. Običajno se mu odmerijo stroški za
prevoz z najcenejšim prevoznim sredstvom. »Kadar je uporaba javnega prevoznega sredstva
po okoliščinah primera neprimerna, je izvedenec upravičen do povračila kilometrine za razdaljo
po najkrajši poti, od kraja svojega prebivališča (in ne od sedeža sodišča) do kraja, kjer je opravljal
ogled.«187
Stroški za prehrano in prenočišče se izvedencu povrnejo v obliki dnevnice, do katere je
upravičen, kadar stalnega oziroma začasnega prebivališča nima v kraju sedeža sodišča
oziroma kadar se izvedensko delo opravlja v drugem kraju.
Glede na to, da ima izvedenec pravico tudi do povračila izgubljenega zaslužka, mu njegov
delodajalec izplača nadomestilo plače, nato pa od sodišča, skupaj s priloženimi dokazili in
obračunom, zahteva povrnitev zneska (44. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in cenilcih).
»Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki jih je sodišče pri odmeri nagrade za
izvedensko oziroma cenilsko delo dolžno upoštevati, povračila nagrade za dvig oziroma vrnitev
spisa s strani izvedenca ne predvidevajo. Ker je bila dopolnitev mnenja potrebna izključno zato,
186 Obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I CP 335/2016, z dne 26. 2. 2016. 187 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I CP 2827/2015, z dne 29. 10. 2015.
52
ker izvedenka svojega izvedenskega dela ni v celoti opravila, do nagrade za pisno izdelavo
dopolnilnega izvedenskega mnenja ni upravičena.«188
Posebnost izvedenca je pravica do povračila materialnih stroškov, ki nastanejo v zvezi z
izvedenskim delom, in nagrada za njegovo delo. Stroški analiz, meritev ter drugih opravil, ki
so potrebna za izdelavo izvida in mnenja, se obračunajo glede na ceno, ki jo za enako
opravljeno delo zaračunajo gospodarski subjekti. Višina nagrade, ki izvedencu pripada za
njegovo delo, pa je odvisna od obsega spisa in dodatne dokumentacije, zahtevnosti izdelave
izvida in mnenja ter drugih tarif, določenih v Pravilniku o sodnih izvedencih in cenilcih.
4.5. Zaslišanje strank
Zaslišanje strank je eno izmed dokaznih sredstev, ki se običajno izvedejo v vsaki pravdi. Je
enakovredno dokazno sredstvo, predstavlja pa pravico stranke in ne njeno dolžnost, saj je k
izpovedbi ni mogoče prisiliti189. Glede na to, da je pri nas uveljavljeno razpravno načelo, bo
sodišče zaslišanje strank izvedlo le v primeru, kadar bo zaslišanje zahtevala katera izmed
strank postopka.
»V primeru, ko stranki dejstva zatrjujeta, ne ponudita pa za njih listinskih dokazov, vsaj ena
stranka pa predlaga svoje zaslišanje, ga mora sodišče izvesti.«190
Sodišče bo zaslišanje strank izvedlo, saj so stranke postopka običajno tiste, ki o sporni zadevi
največ vedo. Razumljivo je, da si vsaka stranka želi v pravdi uspeti, zato mora sodišče še
posebno pozornost nameniti temu, da stranke navajajo vsa dejstva, ne samo tista, njim v prid,
ter da ob tem ne izražajo svojega mnenja o spornih dejstvih191.
Običajno se zaslišita obe stranki postopka, zaslišanje pa lahko poteka na istem ali različnih
narokih. V izjemnih primerih je lahko zaslišana le ena stranka, in sicer:
– kadar eni stranki sporna dejstva niso znana192,
– kadar zaslišanje ene izmed strank ni možno (kot nemožnost zaslišanja se šteje
nedosegljivost osebe, duševna ali hujša telesna bolezen),
188 Jedro sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep I Cp 2395/2015, z dne 19. 10. 2015. 189 Povzeto po Kežmah, str. 374. 190 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II CP 149/2016, z dne 3. 2. 2016. 191 Povzeto po Kežmah, str. 373. 192 O tem mora biti sodišče prepričano, saj le-to v nasprotnem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka.
53
– kadar se stranka, kljub pravilnemu vabljenju, vabilu na narok ne odzove ali kadar
izpovedbo zavrne193.
»Dokaz z zaslišanjem strank je "enoten dokaz", kar pomeni, da mora sodišče v mejah dolžnosti
iz 261. člena v zvezi z 258. členom ZPP zagotoviti obojestranskost zaslišanja, ki naj s
kontradiktorno osvetlitvijo spornih dejstev zagotovi kvaliteto takšnega dokaza, ki je sicer po
naravi stvari podvržen izjemni subjektivnosti. Takšna dolžnost sodišča še posebej velja v
primerih, kakršen je obravnavani, ko stranki ne predlagata zgolj svojega zaslišanja, temveč
izrecno zaslišanje "strank".«194
V posebno utemeljenih pogojih se dokazovanje z zaslišanjem strank lahko opravi pred
zaprošenim sodnikom ali predsednikom senata. Kot utemeljen pogoj se upošteva dejanska
nezmožnost prihoda stranke na sodišče, in sicer zaradi starosti, bolezni ali ker bi ji to
povzročilo nesorazmerne stroške (na primer v sporih majhne vrednosti, potni stroški lahko
znašajo več kot sam sporni predmet).
Kot stranke so lahko zaslišani195:
– zakoniti zastopniki pravdno nespodobne osebe196,
– zastopniki pravne osebe,
– sosporniki197.
Stranko na zaslišanje s pisnim vabilom povabi sodišče. Vabilo se stranki vroči osebno, v kolikor
pa ima pooblaščenca, se vabilo, vročeno njemu, šteje kot vabilo vročeno stranki. Stranki, ki ni
pravdno sposobna in ima zakonitega zastopnika, sodišče pa jo sklene zaslišati, se vabilo vroči
prek njenega zakonitega zastopnika, poseben izvod vabila pa se lahko vroči tudi njej198. V
vabilu je treba stranko obvestiti o izvajanju dokaza z zaslišanjem, prav tako pa jo je treba
opozoriti, da bo v primeru, da se naroka ne bo udeležila, zaslišana le nasprotna stranka.
Stranke, ki se vabilu na zaslišanje ne odzove oziroma na zaslišanju odkloni odgovarjati na
zastavljena vprašanja, ne doleti nobena sankcija, saj izpovedba strank, z razliko od pričanja
prič, ne predstavlja njene dolžnosti, temveč pravico. Razumljivo je, da stranka, ki bi s svojo
izpovedbo ogrozila svoj položaj, le-to zavrne. V takšnih primerih sodišče po načelu proste
presoje dokazov oceni pomen, zakaj se stranka naroka ni udeležila oziroma zakaj ni pričala
193 Povzeto po Zobec v Ude, str. 514. 194 Jedro sklepa Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep II Cp 4623/2008, z dne 16. 4. 2009. 195 Povzeto po Zobec v Ude, str. 519–522. 196 Mladoletnikovi zakoniti zastopniki so njegovi starši, ki so lahko zaslišani, v kolikor je s pomočjo njihovega
zaslišanja mogoče ugotoviti odločujoča dejstva. V kolikor je to mogoče, sodišče zasliši tudi samo stranko. 197 V primeru sosporništva sodišče odloča o tem, ali bo zaslišalo vse sospornike ali le nekatere izmed njih. 198 Povzeto po Zobec v Ude, str. 524.
54
(262. člen Zakona o pravdnem postopku). Kadar stranka svoj izostanek opraviči oziroma
odklonitev izpovedbe utemelji (na primer dolžnost varovanja države skrivnosti, pravica
odreči se pričanju), sodišče le-to upošteva kot strankino nepoznavanje spornih dejstev. V
nasprotnem primeru pa sodišče pasivnost stranke, kot indic, upošteva v smislu, da so
resnične navedbe nasprotne stranke.
V kolikor Zakon o pravdnem postopku v svojih določbah za zaslišanje strank ne določa kaj
drugega, se za dokazovanje z zaslišanjem strank uporabljajo določbe dokazovanja s pričami.
Ob tem je izjemnega pomena dolžnost govoriti resnico, saj je tudi stranka dolžna povedati
resnico in izpovedati vsa njej znana dejstva199.
»V zvezi s strankami je dokaz v pravdnem postopku zaslišanje strank (257. člen ZPP), medtem ko
je soočenje strank le ena od tehnik izvedbe tega dokaza (239. člen v zvezi z 263. členom ZPP).
Same tehnike izvedbe določenega dokaza sodišče strankam ni dolžno pojasnjevati v razlogih
sodbe. Poleg tega je iz določbe 239. člena ZPP možno ugotoviti cilj soočenja med zaslišanimi med
postopkom, ki je, da zaslišani svojo izpovedbo v določenem delu poda v prisotnosti drugega
zaslišanega. Zahteva po soočenju strank pa je dejansko izpolnjena že s tem, kar je bilo tudi v tej
pravdi, da se stranke zaslišuje v prisotnosti drugih strank, katere lahko zaslišani stranki
neposredno zastavljajo vprašanja in jim predočajo svoje izpovedbe in tudi izpovedbe drugih.«200
199 Povzeto po Ude, str. 274. 200 Obrazložitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VSL sodba II Cp 2146/2011, z dne 14. 12. 2011.
55
5. ANKETA
1. Zakon o pravdnem postopku določa naslednja dokazna sredstva:
a) ogled, priča, izvedenec
b) ogled, listina, priča, izvedenec, zaslišanje stranke
c) ogled, detektor laži, priča, izvedenec, zaslišanje stranke
2. Kdo lahko izvede/opravi ogled:
a) sodišče
b) sodišče, policija
c) sodišče, predsednik senata, zaprošen sodnik
3. Ogled se izvede oziroma ugotovi:
a) z vidom
b) z vidom, sluhom, vonjem, dotikom
c) z vidom in sluhom
4. Namen ogleda je:
a) ugotovitev kakšnega dejstva ali razjasnitev kakšne okoliščine
b) odločitev v zadevi
c) spoznavanje strank postopka
5. Za veljavnost listine je potrebno, da je listina zapisana v:
a) slovenskem jeziku
b) v katerem koli od uradnih evropskih jezikov
c) v kateri koli pisavi in jeziku
6. Dolžnosti priče so:
a) podati resnično izjavo
b) odzvati se vabilu, pričati in govoriti resnico
c) se udeležiti pravdnega postopka
7. Kdo so privilegirane priče?
a) osebe, oproščene pričanja
b) zakonec/zunajzakonski partner
c) mladoletne osebe
56
8. Pričo, ki neupravičeno odkloni pričanje:
a) se denarno kaznuje
b) se denarno kaznuje in/ali zapre
c) ne doleti je nobena sankcija
9. Kdo imenuje izvedenca?
a) stranke postopka
b) sodišče
c) Ministrstvo za pravosodje
10. Kdo postavi izvedenca?
a) sodišče na predlog stranke
b) sodišče na predlog policije
c) Ministrstvo za pravosodje
11. Sodišče bo zaslišanje strank izvedlo:
a) vedno
b) kadar bodo to predlagale stranke
c) kadar se bo stranka obravnave udeležila
12. Stranko, ki odkloni pričanje:
a) se denarno kaznuje
b) se denarno kaznuje in/ali zapre
c) ne doleti je nobena sankcija
57
5.1. Rezultati in analiza ankete
Anketo je izpolnilo 50 naključno izbranih ljudi, starih med 18 in 70 let, različnega spola ter
izobrazbe.
Na 1. vprašanje, katera dokazna sredstva določa ZPP, je 36 anketirancev odgovorilo pravilno,
iz česar je moč razbrati, da dokazna sredstva poznajo.
Pri 2. vprašanju, ki se je glasilo, kdo lahko izvede/opravi ogled, je večina anketirancev
odgovorila napačno, saj jih je kar 33 odgovorilo, da ogled opravita sodišče in policija.
Pri 3. in 4. vprašanju, ki sta bili povezani z ogledom, je velika večina anketirancev odgovorila
pravilno.
Pri 5. vprašanju, o tem, v katerem jeziku mora biti zapisana listina, se je večina anketirancev
odločala med a in b, čeprav sta oba odgovora napačna.
Pri 6. vprašanju, o dolžnostih priče, in 7. vprašanju, o tem, kdo so privilegirane priče, je večina
anketirancev odgovorila pravilno.
Pri 8. vprašanju, o sankcijah, ki doletijo pričo, ki neupravičeno odkloni pričanje, so se
anketiranci odločali med odgovoroma a in b, pričo se lahko denarno kaznuje in/ali zapre.
Pri 9. vprašanju, kdo imenuje izvedenca, je le peščica anketirancev odgovorila pravilno, kar
sem tudi pričakovala.
Na 10. vprašanje, o tem, kdo postavi izvedenca, je pravilno odgovorila dobra polovica
anketiranih.
Pri 11. vprašanju, o tem, kdaj sodišče stranko zasliši, so se anketiranci odločali med
odgovoroma a in b, sodišče pa bo izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke le, če bo to zahtevala
katera izmed strank.
Pri 12. vprašanju, o tem, ali stranko, ki odkloni pričanje, doleti kakšna sankcija, se je večina
anketirancev odločala med odgovoroma a in c, kar priča o tem, da ljudje ne vedo, da je
zaslišanje stranke njena pravica in ne dolžnost.
58
Tabela 1: Odgovori na vprašanja ankete
1. 2. 3. 4. 5. 6.
a) 6 6 11 45 24 12
b) 36 33 32 5 19 37
c) 8 11 7 0 7 1
7. 8. 9. 10. 11. 12.
a) 23 21 7 27 22 20
b) 12 24 30 7 20 12
c) 15 5 13 16 8 18
Pravilni odgovori: 1b, 2c, 3b, 4a, 5c, 6b, 7a, 8b, 9c, 10a, 11b, 12c
Graf 1: Odgovori na posamezna vprašanja v %.
0
10
20
30
40
50
60
70
80
90
100
a) b) c)
59
6. INTERVJU Z GOSPO ALENKO ZADRAVEC, PREDSEDNICO
OKROŽNEGA SODIŠČA V MARIBORU
1. Katero dokazno sredstvo se po Vašem mnenju najpogosteje izvede v okviru
pravdnega postopka?
Najpogosteje se izvede dokaz z listinami, in sicer se le-ta izvede skoraj v vsakem
pravnem postopku.
2. Predvidevam, da se za pravilno ugotovitev dejanskega stanja kumulirajo različna
dokazna sredstva. Ali je po Vaših izkušnjah veliko takšnih, kjer se izvedejo vsa
dokazna sredstva?
Glede na moje izkušnje jih ni veliko. Najredkeje se izvede dokaz z ogledom, sploh
ogled brez izvedenca. Ogled se običajno prepusti izvedencu, vendar pa se tudi
izvedba dokaza z izvedencem ne uporabi v vseh pravnih postopkih. Najpogostejša
dokazna sredstva so seveda listine, sledijo priče, dokaz z zaslišanjem strank, izvedenci
ter ogled.
3. Kako sodniki razumete vlogo izvedenca v postopku? Je to pomočnik sodnika, ali ga
razumete izključno kot tolmača strokovnega znanja, ki ga sodišče nima?
Absolutno kot tolmača strokovnega znanja. Izvedenec s svojimi znanji pojasni
oziroma razjasni zadevo s takšnega vidika, kot ga sodišče samo ne bi moglo.
Izvedencu se velikokrat prepusti izvedba ogleda, saj razpolaga z ustreznim
strokovnim znanjem.
4. Po ZPP velja načelo proste presoje dokazov. Ali po Vaših izkušnjah sodniki
razlikujete med dokazno močjo listin in pričevanjem strank oziroma prič?
Razlike med dokazno močjo ni. Vendar pa je sodniku prepuščena presoja in tudi
argumentacija, ali priči oziroma stranki verjeti ali ne, medtem ko je pri dokazu z listino
treba verjeti, da gre za pristno listino, v kolikor se ne dokaže nasprotno.
60
5. Kakšno je Vaše stališče do posrednih dokazov (pravilo hear say), kjer priča
pripoveduje o tem, kar so ji povedali drugi?
Upoštevanje posrednih dokazov, kjer priča pripoveduje o tem, kar so ji drugi povedali,
je odvisno od okoliščin primera. Ne morem trditi, da je na splošno odklonilno, pa tudi
ne, da bi v vsakem primeru takšen dokaz štela kot verodostojen. V primeru, da priče,
ki bi o nečem pričevala, več ni in je ne moremo zaslišati, potem takemu posrednemu
dokazu morda naklonim malo več verjetnosti. Če pa bi bilo možno izvesti dokaz z
neposrednim zaslišanjem, potem se posredni dokazi absolutno ne upoštevajo.
61
7. ZAKLJUČEK
V svojem diplomskem delu sem podrobneje predstavila dokazna sredstva in njihove
značilnosti ter odgovorila na vprašanja, ki se postavijo ljudem, kadar se le-ti znajdejo v
pravdnem postopku. Vsa dokazna sredstva, ki jih pozna Zakon o pravdnem postopku in ki se
uporabljajo v pravdnih zadevah, sem podkrepila tudi s primeri sodne prakse ter jih s tem
približala tistim, ki se z njimi srečujejo.
Ugotovila sem, da le redki, razen seveda tistih, ki se z njimi srečujejo pri vsakodnevnem delu,
poznajo vsa dokazna sredstva. Poznana so jim le posamezna dokazna sredstva, in sicer
predvsem tista, ki se v javnosti, tudi prek medijev, pogosteje omenjajo. Ostala dokazna
sredstva, čeprav so za sam postopek in rezultat postopka prav tako pomembna, so manj
poznana. Zato sem svojo teorijo podkrepila še z opravljeno anketo, slučajno izbranih
anketirancev.
Rezultati ankete so potrdili moje predpostavke, saj je večina anketirancev pravilno odgovorila
in prepoznala dokazna sredstva, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku. Prav tako je
večina anketirancev poznala namen ogleda kot dokaznega sredstva ter s čim se izvede
oziroma ugotovi. Na vprašanje, kdo ogled izvede oziroma opravi, pa je večina odgovorila
napačno, saj so bili mnenja, da je to naloga policije. V svoji anketi sem glede dokaznega
sredstva listine zastavila bolj specifično vprašanje, in sicer v katerem jeziku mora biti zapisana
listina, da je le-ta veljavna. Po pričakovanjih so skoraj vsi anketiranci odgovorili napačno. S
pomočjo ankete sem prišla do zaključka, da so anketiranci kar dobro seznanjeni z dokaznim
sredstvom priče, saj so na vprašanja v zvezi s pravicami in dolžnostmi prič večinoma
prepoznali pravilen odgovor. Tudi glede dokaznega sredstva z izvedencem sta bili obe
vprašanji v anketi specifičnejši, in sicer kdo imenuje in kdo postavi izvedenca, kar je imelo za
posledico, da so odgovori bili precej podobni, in sicer sodišče, kar pa je pri vprašanju, kdo ga
postavi (sodišče na predlog stranke) pravilno, medtem ko pri vprašanju, kdo ga imenuje,
napačno. Kot zadnje, a prav tako pomembno, dokazno sredstvo je zaslišanje strank, za
katerega je večina anketirancev vedela, kdaj se ta izvede, medtem ko jih večina ni vedela, da
je zaslišanje strank njihova pravica in ne dolžnost ter da jih v primeru odklonitve zaslišanja ne
doleti nobena sankcija.
V uvodu svojega diplomskega dela sem predstavila, kaj sploh civilni pravdni postopek je,
kakšen je njegov namen in katera so njegova temeljna načela. Nadaljevala sem z dokazi in
izvajanjem dokazov. S pomočjo strokovne literature in primerov sodne prakse sem
predstavila dokazna sredstva, ki jih določa Zakon o pravdnem postopku, in sicer: ogled,
listine, izročitev listine s strani predlagajoče stranke, edicijsko dolžnost nasprotnika, izročitev
listine s strani državnega organa, edicijsko dolžnost tretjih oseb, pojem priče, dolžnost
pričevanja, nedopustnost zaslišanja, oprostitev pričevanja, odklonitev odgovora na
62
posamezna vprašanja, postopek s pričami, kdo je izvedenec, postavitev, imenovanje in
dolžnosti izvedenca, kaj vse zajema njegovo delo in zaslišanje strank.
O tem, koliko se dokazna sredstva uporabljajo v praksi na sodiščih in koliko jih poznajo
stranke postopka, sem izvedela s pomočjo intervjuja, ki sem ga opravila z gospo Alenko
Zadravec, predsednico Okrožnega sodišča v Mariboru. Po njenem mnenju se najpogosteje
izvede dokaz z listinami, sledijo priče, zaslišanje strank, izvedenci in ogled. Le v redkih
primerih se uporabijo vsa dokazna sredstva. Na vprašanje o razlikovanju med dokazno močjo
listin in pričevanjem strank oziroma prič postopka mi je gospa Alenka Zadravec povedala, da
sodniki med dokazno močjo posameznih dokaznih sredstev ne razlikujejo. Prav tako je
pomembno tudi stališče do posrednih dokazov, kjer priče pripovedujejo o tem, kar so slišale.
Gospa Alenka Zadravec je dejala, da je le-to odvisno od okoliščine primera. Ne more trditi, da
je stališče na splošno odklonilno, pa tudi ne, da bi v vsakem primeru takšen dokaz štela kot
verodostojen. Glede izvedenca in njegove vloge v pravdnem postopku pa sem dobila
odgovor, da ga sodišče obravnava kot tolmača strokovnega znanja, s katerim sodišče ne
razpolaga.
Mnenja sem, da bi se postopki na sodišču hitreje reševali, v kolikor bi bile stranke, predvsem
za zaščito lastnih interesov, z dokaznimi sredstvi, njihovimi pravicami in dolžnostmi bolje
seznanjene. Glede na dejstvo, da število pravdnih postopkov iz leta v leto narašča, bi bilo
dobro, da bi ljudje čim bolje poznali svoje pravice in dolžnosti, saj so prav zaradi tega
nepoznavanja marsikdaj česar prikrajšani. Zato menim, da bi bilo koristno, da bi se tudi pri nas
ustanovilo čim več »pravnih svetovalnic«, kamor bi se lahko ljudje zatekli po pomoč in nasvete
pred samimi postopki na sodišču, saj so ljudje, ne glede na starost, spol ali izobrazbo, z njimi
premalo seznanjeni. V večji meri se začnejo z njimi seznanjati šele, ko so sami vključeni v
pravdni postopek.
Vizijo prihodnosti vidim tudi v tem, da bi strokovnjaki s področja civilnega pravdnega
postopka napisali priročnik, ki bi bil dosegljiv in lažje razumljiv širšemu krogu populacije.
63
8. LITERATURA IN VIRI
LITERATURA
Kežmah, Zakon o pravdnem postopku – ZPP: s komentarjem in sodno prakso, II. knjiga, De
Vesta, Maribor, 2009.
Pravo, Leksikon Cankarjeve založbe, druga razširjena in spremenjena izdaja, Cankarjeva
založba, Ljubljana, 2003.
Triva S., Dika M., Građansko parnično procesno pravo, VII. spremenjena in dopolnjena izdaja,
Narodne novine, Zagreb, 2004.
Ude L., Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 62.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP): (neuradno prečiščeno besedilo) z uvodnimi pojasnili k
spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Uradni list Republike Slovenije,
Ljubljana, 2008.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP): z novelo ZPP-D / uvodna pojasnila Vesna Rijavec, Lojze
Ude; (stvarno kazalo Andrej Ekart), 1. natis, GV Založba, Ljubljana, 2008.
Zobec J. v Ude L., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006.
VIRI
Kazenski zakonik (KZ-1-UPB2), Uradni list RS, št. 50/2012, z dne 29. 6. 2012.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 15/2003, z dne 14. 2.
2003.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, Uradni list RS, št. 88/2010, 1/2012, 35/2013,
50/2015.
Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/91, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 –
UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148
in 47/13 – UZ90,97,99.
Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/2012, z dne 4. 5. 2012.
Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/1999, z dne 13. 7.
1999.
Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/86, 20/88 – popr., Uradni list RS, št.
87/02 – SPZ, 131/03 – odl. US in 77/08 – ZDZdr.
Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu, Uradni list RS, št. 64/01, z dne 3. 8. 2001.
Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73, 13. 8. 2007.
64
Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994, 45/1995, 38/1999, 26/1999 – ZPP, 28/2000, 26/2001
– PZ, 67/2002 – ZSS-D, 110/2002 – ZDT-B, 56/2002 – ZJU, 73/2004, 72/2005, 127/2006, 49/2006
– ZVPSBNO, 67/2007, 45/2008, 96/2009, 86/2010 – ZJNepS, 33/2011, 75/2012, 63/2013, 17/2015.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 45/08.
Zakon o tajnih podatkih, Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60/11.
ČLANKI
Betetto Nina, Predvidene novosti v ZPP glede dokaznega postopka, Podjetje in delo, 2007,
št. 6–7.
Dolenc Mile, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2011, št.
6–7.
Ilc Jože, Primeri dokazov v Zakonu o pravdnem postopku, Odvetnik, 2012, št. 56.
Keresteš Tomaž, Dokazno breme, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7.
Pengov J., Ureditev fikcije vročitve kot fikcija pravne države, Pravna praksa, 2012, št. 29–30,
str. 9.
Rijavec V., Dokaz z izvedenci, Podjetje in delo, 2012, št. 6–7, str. 1394.
Sodstvo: Pomen načela javnosti in načela proste presoje dokazov za sodno odločanje, Pravna
praksa, 2000, št. 7.
INTERNETNI VIRI
Ministrstvo za pravosodje; Imenik sodnih izvedencev: https://spvt.mp.gov.si/izvedenci.html
(25. 5. 2016).
Skripta za civilno procesno pravo, str. 23, http://www.pravnica.net/literatura/pravniski-
drzavni-izpit (5. 5. 2016).
SODNA PRAKSA
VSL sodba in sklep IV Cp 1939/2013, z dne 14. 8. 2013.
VSL sklep II Cp 2039/2014, z dne 23. 7. 2014.
Sodba in sklep II Ips 245/2005, z dne 15. 2. 2007.
VSL sklep I Cp 1387/2015, z dne 26. 8. 2015.
VSL sodba III Cp 1020/2015, z dne 22. 4. 2015.
VSRS sodba II Ips 11/2014, z dne 15. 10. 2015.
VSL sklep II Cp 4623/2008, z dne 16. 4. 2009.
65
VSRS sklep II Ips 11/2013, z dne 22. 1. 2015.
VSL sodba I Cp 2109/2010, z dne 10. 11. 2010.
VSL sodba II Cp 352/2014, z dne 5. 5. 2014.
VSRS sodba II Ips 56/2014, z dne 8. 10. 2015.
VSL sodba III Cp 936/2015, z dne 20. 5. 2015.
VSL sodba II Cp 467/2009, z dne 10. 3. 2009.
VSL sklep I Cp 2994/2015, z dne 6. 1. 2016.
VSL sklep I Cp 2075/2015, z dne 9. 12. 2015.
VSL sodba I Cp 3123/2014, z dne 21. 1. 2015.
VSL sklep II Cpg 1028/2015, z dne 17. 7. 2015.
VSL sodba I Cp 2247/2015, z dne 25. 11. 2015.
VSL sklep I Cp 3056/2015, z dne 9. 12. 2015.
VSL sklep I Ip 2934/2014, z dne 19. 11. 2014.
Sklep II Ips 327/2009, z dne 9. 9. 2010.
VSRS sodba II Ips 240/2013, z dne 11. 6. 2015.
Sodba II Ips 111/2011, z dne 21. 11. 2013.
VSL sodba I Cp 1697/2013, z dne 9. 4. 2014.
VSL sodba I Cp 2704/2015, z dne 11. 11. 2015.
VSL sodba I Cp 2965/2014, z dne 21. 1. 2015.
VSRS sodba II Ips 253/2013, z dne 10. 9. 2015.
VSL vmesna sodba in sklep II Cp 2593/2014, z dne 16. 2. 2015.
VSL sklep III Cp 1015/2015, z dne 22. 4. 2015.
VSM sklep I Cp 378/2015, z dne 19. 5. 2015.
VSL sklep I CP 1293/2015, z dne 26. 8. 2015.
VSL sklep II Cp 266/2015, z dne 30. 1. 2015.
VSL sklep I Cp 3399/2014, z dne 12. 12. 2014.
VSL sklep II Cp 3397/2015, z dne 14. 1. 2016.
VSL sodba III Cp 936/2015, z dne 20. 5. 2015.
VSL sklep II CP 2655/2015, z dne 27. 1. 2016.
VSL sodba II Cp 3069/2015, z dne 3. 2. 2016.
66
VSM sodba I Cp 1403/2014, z dne 10. 3. 2015.
VSRS sodba II Ips 168/2014, z dne 28. 1. 2016.
VSL sodba II Cp 1612/2015, z dne 15. 7. 2015.
VSRS sklep II Ips 40/2016, z dne 10. 3. 2016.
VSM sodba in sklep III Cp 951/2015, z dne 24. 11. 2015.
VSL sklep I CP 2602/2015, z dne 21. 10. 2015.
VSL sklep I CP 335/2016, z dne 26. 2. 2016.
VSL sklep I CP 2827/2015, z dne 29. 10. 2015.
VSL sklep I Cp 2395/2015, z dne 19. 10. 2015.
VSL sklep II CP 149/2016, z dne 3. 2. 2016.
VSL sklep II Cp 4623/2008, z dne 16. 4. 2009.
VSL sodba II Cp 2146/2011, z dne 14. 12. 2011.
