Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Mednarodna trgovina z odpadki

Ana Klenovšek

September, 2010 Mentor: dr. Gorazd Meško, redni profesor

Kazalo

1 Uvod ......................................................................................................................... 1

2 Metodološki pristop ................................................................................................ 3

2.1 Predmet proučevanja ............................................................................................ 3

2.2 Cilji in teze diplomskega dela ............................................................................... 3

2.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela ......................................................... 3

2.4 Metode .................................................................................................................. 3

3 Na splošno o odpadkih ........................................................................................... 5

3.1 Umestitev .............................................................................................................. 5

3.2 Odpadki ................................................................................................................ 6

3.2.1 E-odpadki ..................................................................................................... 7

3.2.2 Demontaţa ladij ............................................................................................ 8

3.2.3 Radioaktivni odpadki .................................................................................. 10

3.3 Posledice trgovine z odpadki za okolje in ljudi ................................................... 11

4 Trgovina z odpadki ............................................................................................... 13

4.1 Razlogi ................................................................................................................ 13

4.2 Akterji trgovine z odpadki ................................................................................... 15

4.3 Faze v trgovini z odpadki .................................................................................... 18

4.4 Metode ................................................................................................................ 19

4.5 Najpogostejše destinacije v trgovini z odpadki .................................................. 21

4.5.1 Azija ........................................................................................................... 21

4.5.2 Afrika .......................................................................................................... 23

4.5.3 Vzhodna Evropa ......................................................................................... 24

5 Najbolj odmevni primeri trgovine z odpadki..................................................... 26

5.1 Khian Sea, Haiti ................................................................................................. 26

5.2 Karin B, Nigerija ................................................................................................ 26

5.3 Tsunami, Somalija............................................................................................... 27

5.4 Probo Koala, Slonokoščena obala ..................................................................... 27

5.5 La Clemenceau, Indija ........................................................................................ 28

6 Mednarodnopravna regulacija ............................................................................ 30

6.1 Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in

njihovega odstranjevanja .................................................................................... 30

6.1.1 Baselska prepoved ...................................................................................... 32

6.1.2 Kritike Baselske konvencije ....................................................................... 34

6.1.3 Ostale konvencije ....................................................................................... 35

6.2 Zakonodaja ......................................................................................................... 36

6.2.1 Zakonodaja Evropske unije ........................................................................ 36

6.2.2 Zakonodaja v ZDA ..................................................................................... 39

6.2.3 Zakonodaja Kitajske ................................................................................... 40

7 Odzivi in ukrepi zoper mednarodno trgovino z odpadki na nacionalni in

mednarodni ravni ................................................................................................ 42

7.1 Prizadevanja Italije ............................................................................................ 42

7.2 Projekt krpanja ozonske luknje (angl. Sky-Hole-Patching Project) ................... 43

7.3 Operacija Demeter ............................................................................................. 44

7.4 Mednarodni projekti v Evropi ............................................................................. 45

8 Situacija v Sloveniji .............................................................................................. 48

8.1 Zakonit uvoz in izvoz odpadkov na področju RS ................................................ 48

8.2 Zakonodaja s področja čezmejnih premikov odpadkov v RS .............................. 49

8.2.1 Sodelovanje RS v projektih z namenom izboljšanja izvajanja zakonodaje

EU ................................................................................................................ 50

8.3 Primeri odkritih kršitev čezmejnih pošiljk odpadkov na območju RS ................ 51

8.3.1 Kolumbijska afera....................................................................................... 51

8.3.2 Odkritji carinikov pri vstopu pošiljk na območje RS ................................. 52

9 Zaključek ............................................................................................................... 54

10 Viri in literatura .................................................................................................... 56

11 Priloge .................................................................................................................... 65

Priloga A: Nevarne sestavine e-odpadkov ................................................................. 65

Priloga B: Nevarne snovi v računalniku ................................................................... 67

Priloga C: Razdiranje ladij v Aziji ............................................................................ 68

Priloga F: Količina odpadkov uvoženih v Slovenijo in izvoženih iz Slovenije v letih

1995-2007 (v 1000 ton) ........................................................................... 71

Priloga G: Graf količine odpadkov uvoženih v Slovenijo in izvoženih iz Slovenije v

letih 1995-2007 (v 1000 ton)................................................................... 71

Povzetek

Diplomsko delo se osredotoča na problem mednarodne trgovine z odpadki, kot eno

izmed temnih plati tehnološkega razvoja v poznem dvajsetem stoletju. V prvem delu je

problem umeščen v področje ekološke kriminologije. Prvo poglavje se nadaljuje z

opredelitvijo odpadkov in zaključi s predstavitvijo posledic nezakonitega izvoza za

okolje in ljudi. Drugo poglavje se osredotoča na razloge za nastanek nezakonite

trgovine, na storilce te oblike kriminalitete in na faze procesa. Nadaljuje se z opisi

najpogosteje uporabljenih metod prikrivanja odpadkov ter z opisom najpogostejših

destinacij odpadkov. Tretje poglavje predstavi nekaj najodmevnejših primerov

nezakonitega izvoza. Sledi pregled mednarodnopravne regulacije: Baselske konvencije,

regionalnih konvencij Bamako in Lomé IV ter pregled zakonodajne ureditve v EU, v

ZDA in na Kitajskem. V predzadnjem delu so predstavljena posamezna mednarodna

prizadevanja za boj zoper nedovoljeno trgovino z odpadki. Naloga se zaključi s

pregledom stanja na območju republike Slovenije.

Ključne besede: ekološka kriminaliteta, organizirana kriminaliteta, nezakonita trgovina

z odpadki, mednarodna zakonodaja, eko-mafija.

International waste trafficking - Summary

This Bachelor thesis concentrates on the problem of international waste trafficking, a

negative side of technological development during the late 20th

and early 21st centuries.

Illegal waste trafficking is introduced, as a sub-field of green criminology and waste

classified into different categories. The consequences of illegal waste trafficking on the

environment and people are presented. Reasons for international waste trafficking are

explored. The involved parties in waste trafficking are described. The trafficking

process is classified into three phases. Methods used and most common final destination

countries in the illegal waste trade are presented. Some of the most notorious past waste

trafficking incidents are mentioned. The Basel convention and the regional conventions

Bamako and Lomé IV are briefly analyzed. A review is made on the legislation on

international movements of waste in a few countries and regions: The European Union,

The USA and China. Some of the international efforts to combat illegal waste

trafficking are discussed. The thesis ends with a review of the situation in the republic

of Slovenia.

Key words: environmental crime, organized crime, illegal waste trade, international

legislation, ecomafia.

Seznam kratic

ACP Afriške, karibske in pacifiške drţave – African, Carrebean and

Pacific Countries

ARSO Agencija Republike Slovenije za okolje

BAN Basel Action Network

CEI Češki okoljski inšpektorat

EC Evropska komisija – European Commission

EPA Ameriška agencija za varovanje okolja - Environmental

Protection Agency

EPR Razširjena proizvajalčeva odgovornost - Extended Producer

Responsibility

EU Evropska unija

IAEA Mednarodna agencija za jedrsko energijo - International Atomic

Energy Agency

IMPEL Omreţje Evropske unije za izvajanje in uveljavljanje okoljskega

prava - European Union Network for the Implementation and

Enforcement of Environmental Law

IMPEL-TFS Omreţje Evropske unije za izvajanje in uveljavljanje okoljskega

prava za področje čezmejnih pošiljk odpadkov

MOP Ministrstvo za okolje in prostor

NIMBY Ne na mojem dvorišču - Not in my backyard

OAS Organizacija afriških drţav - Organization of African States

OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj –

Organization for Economic Co-operation and Development

OZN Organizacija zdruţenih narodov

PCB Poliklorirani bifenili – Polychlorinated biphenyls

PIC Postopek soglasja po predhodnem dogovoru - Prior informed

consent

PPP Načelo ''proizvajalec plača'' - Producer Pays Principle

RCRA Zakon o pridobivanju in predelavi naravnih virov - Resource

Conservation and Recovery Act

RILO A/P Regijski obveščevalni organ za zvezo za Azijo in Pacifik -

Regional Intelligence Liaison Office for Asia and Pacific

RS Republika Slovenija

UNEP Program Zdruţenih narodov za okolje – United Nations

Environmental Programme

USD Ameriški dolar

VB Velika Britanija

WCO Mednarodna carinska organizacija – World Customs Organization

WHO Mednarodna zdravstvena organizacija – World Health

Organization

ZDA Zdruţene drţave Amerike

1

1 Uvod

Mednarodna trgovina z odpadki je trgovina velikih razseţnosti. Vzpodbujena s strani

globalizacije, ki ni prinesla zgolj izmenjave dobrin, pač pa tudi izmenjave odpadkov, je

danes dosegla vse dele sveta. Podporo ima v kapitalizmu in neverjetnem tehnološkem

napredku, ki mu ni moč ubeţati. Ljudje danes proizvajamo večje količine odpadkov kot

kadarkoli prej v naši zgodovini. V letu 1998 naj bi globalno proizvedli od 300 do 500

milijonov ton nevarnih odpadkov, od tega kar 80-90% drţave, članice Organizacije za

gospodarsko sodelovanje in razvoj (Krueger, 1998). Danes naj bi zgolj število letno

zavrţene elektronske opreme znašalo 50 milijonov ton (Nordbrand, 2009).

Del omenjenih odpadkov konča na registriranih odlagališčih, ki jih razviti svet sicer

zapira in se odpadkov loteva na okolju prijaznejši način. Gradijo se reciklaţni centri,

seţigalnice, a moderna druţba se bliţine teh objektov otepa. Zato ponavadi končajo v

revnejših soseskah, kjer je volja prebivalcev redkeje uslišana ali pa se odpadki izvozijo

v revnejše drţave, kjer je zavedanje ljudi nizko in odpadki ne sproţajo nasprotovanj

prebivalcev. Pojem ''odpadki za denar'' (angl. trash for cash) se uporablja za takšne

premike odpadkov, kjer drţava izvoznica drţavi uvoznici nameni določeno vsoto

denarja za sprejetje njenih odpadkov (Isarin in Whitehouse, 2009). A ti odpadki v drţavi

uvoznici mnogokrat niso obravnavani v skladu z visokimi okoljskimi standardi, saj

drţave v razvoju s takšno infrastrukturo ne razpolagajo. Namesto tega prebivalci,

vključujoč otroke, nevarne odpadke razstavljajo z golimi rokami, ostanke seţigajo na

odprtih goriščih, kar neposredno vpliva na njihovo zdravje in zdravje okoliških

prebivalcev. Znani so tudi primeri nezakonitega odlaganja nevarnih odpadkov, kjer so se

posledice na okolju in ljudeh pokazale šele po preteku določenega obdobja.

Obseg nezakonite trgovine z odpadki, tako kot v ostalih kriminalnih dejavnostih

preprodajanja, poganja denar. Celotna globalna trgovina z odpadki je ocenjena na 10 do

12 milijard ameriških dolarjev letno, kar govori o razseţnosti in resnosti tega problema

(Liddick, 2009). Večina ljudi si pod pojmom preprodaja še vedno predstavlja zgolj

oroţje ali droge, vendar odpadki kaţejo, da se trendi spreminjajo. Italija je preprodajo

odpadkov ţe označila kot najnevarnejši okoljski zločin in storilcem zagrozila z visokimi

kaznimi (Contri, 2009).

2

Ob poznavanju zgoraj naštetih dejstev dobi znan angleški rek, da so smeti nekoga,

bogastvo drugega, drugačen pomen. Z darovanjem predmetov, ki jih ne potrebujemo

več, lahko nekomu res pomagamo v stiski, a vendar ima trgovina z odpadki ţal le malo

skupnega z omenjeno humanitarnostjo. Namesto, da bi ljudi reševala iz stiske, jih tja

vse močneje potiska in s tem krši njihove temeljne pravice. Da je manjšini svetovnega

prebivalstva omogočeno bivanje v čistem in zdravem okolju, mora preostanek sveta na

račun svojega zdravja plačati to ceno.

3

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet proučevanja

Predmet proučevanja naloge je mednarodna trgovina z odpadki, ki med drţavami poteka

nezakonito. V ospredju je samo trgovanje z odpadki in potek le-tega ter primeri

nelegalnega trgovanja iz preteklosti. Naloga proučuje mednarodno zakonodajo s

področja premikov odpadkov preko meja in prizadevanja drţav za izboljšanje

trenutnega stanja. V zadnjem delu se posveti pregledu situacije na področju Slovenije.

2.2 Cilji in teze diplomskega dela

Cilj naloge je doseči pregled mednarodne literature s področja trgovine z odpadki. S

pregledom preteklih primerov, obstoječe mednarodne ter nacionalne zakonodaje,

mednarodnih projektov za obvladovanje situacije in podatkov o poteku trgovine ţelim

ustvariti sliko o delovanju te nezakonite, a zelo razširjanje kriminalne aktivnosti, ki širši

javnosti še vedno ostaja neznanka.

2.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela

Glavna omejitev diplomskega dela je manjše število akademskih virov oz. raziskav, saj

je problem trgovine z odpadki še vedno precej raziskan oz. neodkrit, kar velja predvsem

za področje Slovenije. Tudi dostopni podatki ne prikazujejo vedno realnega stanja, kar

lahko postavlja pod vprašaj ustreznost zaključkov. Ker je problematika slabše

obravnavana s strani akademskih člankov, je bilo potrebno poseči tudi po člankih iz

dnevnega časopisja, pisanje le–teh je bilo zato potrebno obravnavati z zdravo mero

kritičnosti.

2.4 Metode

Pri pisanju diplomske naloge sem se posluţevala vsebinske analize pridobljenih

akademskih in časopisnih virov in analize dokumentov in zakonodaje na področju

4

čezmejnih premikov odpadkov in varovanja okolja. Statistična metoda je bila

uporabljena pri urejanju kvantitativnih podatkov o količini odpadkov, ki so del

nelegalne trgovine, obenem pa je sluţila pri napovedovanju situacije v prihodnosti.

Primerjavo zakonodaje med drţavami na različnih celinah sem dosegla s primerjalno

metodo.

5

3 Na splošno o odpadkih

Prvo poglavje diplomskega dela se osredotoča na glavne definicije ključnih pojmov,

pomembnih za razumevanje celotne problematike. Področje trgovine z odpadki je

umeščeno v vejo kriminologije, imenovano ekološka kriminologija in opredeljeno kot

del mednarodne okoljske kriminalitete. Definicija odpadkov in nevarnih odpadkov

vključuje bistvene kategorije nevarnih odpadkov, ki so pogosto predmet trgovanja. Te so

opisane bolj podrobno. Prvo poglavje se zaključuje s prikazom posledic, ki jih ima

tovrstna trgovina na okolje in posledično tudi na prebivalce prizadetih območij.

3.1 Umestitev

Trgovanje z nevarnimi odpadki kriminologi uvrščajo v področje t.i. ekološke

kriminologije, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na svoji veljavi in prihaja v

ospredje raziskav s področja kriminologije. Ta veja kriminologije preučuje deviantno

obnašanje človeka do okolja, hkrati pa se osredotoča na okoljske groţnje in mednarodno

okoljsko zakonodajo (White, 2008b). Kljub dejstvu, da ekološki kriminal pravzaprav ni

prisoten zgolj zadnjih nekaj desetletij, se je kazensko preganjanje le-tega začelo šele

konec 20. stoletja vzporedno s povečanjem okoljske zavesti (Carrabine idr., 2009).

Kriminologija je potrebovala precej časa, da se je odzvala na resen problem degradacije

in uničenja okolja, saj so bili akademski članki na to temo do pred nekaj leti prava

redkost. Lynch and Stretsky (2007) sta pregledala več kot 1725 znanstvenih revij, ki so

izšle v letih od 1970 do 2003, in odkrila zgolj 10 akademskih člankov, ki so obravnavali

ekološko kriminaliteto. To število pa se je po letu 2003 povečalo in je še vedno v

porastu (Eman, Meško in Fields, 2009).

Carrabine in ostali (2009) delijo ekološke zločine v dve kategoriji: na primarne in

sekundarne. Kategorija primarnih zločinov zajema primere uničevanja okolja s

človeškimi dejanji, in sicer onesnaţevanje zraka, krčenje gozdov, kršenje pravic ţivali

in onesnaţevanje voda. Trgovanje z nevarnimi odpadki uvrščajo v skupino sekundarnih

zločinov, ki pa jih posredno določa prav poostrena zakonodaja, ki s svojo neizprosnostjo

sili ljudi in vlade posameznih drţav v kršenje postavljenih pravil.

6

Nezakonito trgovanje z odpadki strokovnjaki uvrščajo v kategorijo transnacionalne

ekološke kriminalitete, ki zajema tihotapljenje in trgovanje z rastlinami, ţivalmi,

odpadki, nevarnimi substancami in naravnimi viri (Elliot, 2009). Transnacionalna

kriminaliteta predstavlja negativen vpliv na okolje in spodkopava učinkovitost

mednarodnih okoljskih sporazumov, za katere Elliotova (2009) predlaga večje

poenotenje na mednarodni ravni in prelaga odgovornost na Organizacijo zdruţenih

narodov (OZN).

3.2 Odpadki

Odpadki do začetka 20. stoletja niso predstavljali posebnega problema, saj jih ni bilo

veliko, prav tako pa so se razgrajevali hitreje, kot kopičili. Moderna doba potrošništva

je pričela stopnjevati tempo proizvodnje odpadkov, ki naj bi v posamezni drţavi rasel

skupaj z njenim gospodarskim razvojem. Povprečen Američan naj bi tako v letu

proizvedel kar 700 kilogramov odpadkov (The Economist, 2009). Tudi prebivalci

Evropske unije (EU) vsako leto zavrţejo več odpadkov. Po podatkih Evropske komisije

(EC) naj bi drţavljani EU do leta 2020 proizvajali kar 45% več odpadkov kot v letu

1995 (Evropska komisija, 2010). Drţave v razvoju v preteklosti niso bile znane kot

velike pridelovalke odpadkov, vendar se v prihodnosti obeta drugačna slika. Prebivalci

azijskih drţav naj bi v letu 2030 odvrgli kar 3 krat več odpadkov kot danes (The

Economist, 2009).

Da pa lahko beseda o mednarodni trgovini z odpadki sploh steče, je le-te potrebno

predhodno definirati in s tem omogočiti laţje razumevanje naloge. To pa ţal ni tako

preprosta naloga, kot bi bilo pričakovati. Burns in Fuchs (2004) kot pomembno oviro

mednarodne zakonodaje o urejanju odpadkov navajata prav neenotnost definiranja

odpadkov, kar med drugim oteţuje merjenje obsega trgovanja in dopušča vrzeli v

izvajanju zakonodaje.

Do večjih teţav pa pride, ko je potrebno poleg identifikacije materiala kot odpadek,

določiti še njegovo nevarnost za okolje in ljudi. Zaenkrat splošno znana in priznana

mednarodna definicija nevarnih odpadkov še ne obstaja. Baselska konvencija se

osredotoča na kontrolo nevarnih odpadkov ter odpadkov iz gospodinjstev in pa

7

ostankov, ki nastajajo pri seţiganju gospodinjskih odpadkov. Za laţje razumevanje,

kateri odpadki spadajo pod okrilje konvencije, so članice leta 1994 pripravile dva

seznama, ki odpadke delita na nevarne ter nenevarne (Baselska konvencija, 1989).

Slovenska zakonodaja v 3. členu Zakona o okolju nevaren odpadek opredeli kot

''odpadek, ki je zaradi določenih nevarnih sestavin ali lastnosti s predpisom uvrščen med

nevarne odpadke''. Ameriška Agencija za varovanje okolja (EPA) kot nevarne odpadke

definira tiste, ki ''so nevarni in potencialno škodljivi za naše zdravje ali okolje. Nevarni

odpadki so lahko v trdni, tekoči ali plinasti obliki'' (EPA, 2010).

3.2.1 E-odpadki

Ena izmed kategorij odpadkov, ki se skoraj vedno uvrščajo v kategorijo nevarnih, so

elektronski odpadki. Pod pojmom elektronski odpadki najdemo vso opremo, ki za svoje

delovanje potrebuje elektriko: televizorje, mobilne telefone, računalnike, računalniške

monitorje, gospodinjske aparate in ostalo. Angleški izraz za to vrsto odpadkov, je 'e-

waste' (e-odpadki) ali WEEE (angl. Waste from electrical and electronic equipment –

Odpadki iz električne in elektronske opreme) (Ewaste, 2009). Za potrebe te naloge se bo

uporabljala poslovenjena okrajšava e-odpadki.

V kategorijo nevarnih odpadkov se uvrščajo zaradi materialov, ki so ob neprimernem

rokovanju za človeka in okolje lahko strupeni. V elektronski opremi se nahajajo svinec,

arzenik, selen, kadmij, krom, kobalt, ţivo srebro in plastika. Natančnejši opis nevarnih

snovi in njihov vpliv na okolje in ljudi je opisan v prilogi A. Sestava katodnega

monitorja in centralne procesne enote je dodana nalogi v prilogi B.

Ni pa zgolj sestava teh odpadkov tista, ki pomeni nevarnost okolju in ljudem, pač pa

predvsem količina, ki se še dodatno povečuje. Vsako leto naj bi po svetu zastaralo kar 7

milijonov ton elektronskih naprav (Isarin in Whitehouse, 2009), vendar Organizacija

zdruţenih narodov (OZN) navaja podatek, da se globalno v enem letu proizvede med 20

in 50 ton e-odpadkov (White, 2008b). Zgolj EU proizvede okrog 8,3 do 9,1 milijona ton

e-odpadkov na leto. Povprečni Evropejec v enem letu pridela 15 kilogramov e-

odpadkov, le 5 kilogramov pa je zbranih. Nasploh se v EU zbere in nadalje obravnava

zgolj 15-40% vseh proizvedenih odpadkov, preostanek ostane skrit v podstrešjih domov,

8

je odvrţen nezakonito ali pa prepeljan v katero izmed razvitih drţav (Nordbrand, 2009).

V Zdruţenih drţavah Amerike (ZDA) je bilo v letu 2007 zavrţenih 140 milijonov

mobilnih telefonov in 205 milijonov kosov računalniške opreme. Količina e-odpadkov

pa naj bi še naprej rasla z 2,5 do 2,7 odstotno stopnjo. Zaradi globalnega preklopa na

digitalno oddajanje televizijskih signalov do leta 2011, se pričakuje še dodaten porast

televizorjev, ki bodo čez noč postali zastareli (Isarin in Whitehouse, 2009). Ţivljenjska

doba računalniške opreme se je s 6 let v letu 1997 spustila na zgolj 2 leti v letu 2005,

ţivljenjska doba mobilnih telefonov pa je še krajša. Število prodanih računalnikov se je

v letu 2004 v primerjavi z letom 2003 povečalo za 11,6%, število prodanih mobilnih

telefonov pa kar za 30% (Greenpeace, 2005).

Načrtovana zastarelost pa ni slučajna, temveč načrtna poslovna strategija proizvajalcev

elektronske opreme, s čimer se doseţe hitro zastaranost, pokvarljivost in nemodernost

izdelka. Ta prisili kupca v nakup novega, sodobnejšega izdelka (The Economist, 2009b)

in tako povečuje dobiček. Kupec pokvarjen izdelek namesto popravila raje nadomesti z

novim, saj se mu to izplača tudi s finančnega vidika (Puckett in Smith, 2002).

3.2.2 Demontaža ladij

Globalizacija je poleg vseh pozitivnih posledic in olajšanja ţivljenj prinesla tudi

povečanje prometa, ki omogoča, da se ţivila in izdelki z drugega dela sveta znajdejo na

policah našega lokalnega supermarketa. Večina teh dobrin je iz drţave izvora prepeljana

s pomočjo ladij, ki plujejo po svetovnih oceanih. Povprečna ţivljenjska doba takšne

ladje je 25 do 30 let (Greenpeace India, 2010) in pravo onesnaţenje, ki ga takšna ladja

povzroči, se začne šele po koncu njene delovne dobe. A to onesnaţevanje se v zadnjih

desetletjih le še stopnjuje, saj se število zastarelih in s tem neprimernih ladij povečuje,

obenem pa se je industrija demontaţe teh ladij preselila iz razvitih drţav v nerazvite,

kjer so okoljski standardi precej niţji. V letu 1960 je tako po svetovnih oceanih plulo

okrog 15 000 ladij, s skupno nosilnostjo 84 milijonov ton. Do leta 2000 se je število

ladij početverilo, njihova nosilnost pa je znašala kar 10 krat več kot pred 40 leti

(Greenpeace India, 2010a).

Do 70. let prejšnjega stoletja se je večina industrije razdiranja ladij nahajala v razvitih

9

drţavah, kot so ZDA in drţave EU. S časom je v teh drţavah začela naraščati okoljska

ozaveščenost, rasli so zdravstveni, okoljski in varnostni standardi ter stroga okoljska

zakonodaja. To je dvignilo stroške in drţave v razvoju so se ponujale kot izvrstna

rešitev. V 80. letih se je industrija preselila v Tajvan in Juţno Korejo, sčasoma pa sta

tudi ti drţavi izgubili interes. Danes se kar 90% industrije demontaţe ladij nahaja v

drţavah tretjega sveta. Novi centri tovrstne industrije so postali Kitajska, Indija,

Bangladeš, Turčija in Pakistan (Sonak, Sonak in Giriyan, 2008). Zemljevid azijskih

drţav, ki prikazuje največje centre razdiranja ladij, se nahaja v prilogi C.

Razdiranje ladij predstavlja eno izmed najbolj nevarnih industrij na svetu, še posebej, če

se opravlja v slabih pogojih in brez potrebne zaščitne opreme. Večino takšne ladje, ki

čaka na demontaţo, sestavlja dragoceno jeklo, ki še danes dosega visoke trţne

vrednosti. A poleg jekla, ladjo sestavljajo tudi teţke kovine, ki se skrivajo v barvah,

premazih in električni opremi. Te izjemno toksične snovi, kot sta svinec in ţivo srebro,

povzročajo umsko prizadetost novorojenih otrok, raka in paralizo. Azbest, ki ga je

razviti svet ţe dodobra izkoreninil iz svojega okolja, se nahaja v praktično vsaki ladji.

EU je azbest popolnoma prepovedala leta 2005, Francija pa ţe v letu 1977 (Sonak,

Sonak in Giriyan, 2008). Delavci v Indiji rokujejo z njim brez vsakršne zaščite in ga

preko svojih oblačil prenesejo tudi v svoj dom. Greenpeacova raziskava o tovrstni

industriji iz leta 2000 je postregla z dokazi o azbestnih vlaknih, ki so se nahajala celo v

v hinduističnih templjih (A Greeanpeace-Fidh Report in Cooperation with YPSA,

2005). Gorivo predstavlja še dodaten problem pri demontaţi, saj je mnogo ladij

prepeljanih s polnim rezervoarjem. To predstavlja tveganje za delavce, saj obstaja velika

nevarnost eksplozij. Nafte se največkrat znebijo na povsem primitiven način in sicer z

vrtanjem lukenj in iztekanjem na obalo, kjer je kasneje seţgana (NGO Platform on

Shipbreaking, 2009). Meritve koncentracij teţkih kovin so bile izvedene na obalah

mesta Alang v Indiji v letu 2000. Nasičenost ţeleza, mangana, kobalta, bakra, cinka,

svinca, kadmija, niklja in ţivega srebra je bila v tej drugi največji razdiralnici ladij na

svetu kar od 25% do 15 000% višja kot na kontrolni postaji na otoku Piram (Sonak,

Sonak in Giriyan, 2008).

10

3.2.3 Radioaktivni odpadki

Radioaktivni odpadki so večkrat predmet nezakonite trgovine z odpadki, saj v razvitih

drţavah primanjkuje poceni, primernih in varnih metod ravnanja z njimi (Liddick,

2009). Jedrski odpadki so izključeni iz večine mednarodnih kvalifikacij nevarnih

odpadkov zaradi njihove izjemne nevarnosti za nacionalno varnost.

Pod pojmom radioaktivni odpadki razumemo snovi, ki nastajajo pri procesih, ki

vsebujejo radioaktivne materiale. Dolgotrajna izpostavljenost takšnemu sevanju se

lahko odrazi šele po nekaj desetletjih in poveča tveganje za raka, pojav očesne mrene in

neplodnost (Buckingham in Turner, 2007).

Zaradi omenjenih lastnosti skladiščenje radioaktivnih odpadkov predstavlja teţavo, saj

so ljudje proti shranjevanju tovrstnih odpadkov v bliţini njihovih bivališč, drţave pa

proti njihovemu uvaţanju. Nezakonito izvaţanje in odlaganje zato predstavljata izhod v

sili. V letih med 1993 in 2007 je Mednarodna agencija za jedrsko energijo (angl.

International Atomic Energy Agency - IAEA) odkrila 1340 primerov nezakonite

trgovine z jedrskimi snovmi (Liddick, 2009). V preprodajo radioaktivnih odpadkov naj

bi bilo vključenih več organiziranih kriminalnih skupin v Evropi in po svetu, tihotapska

pot pa naj bi potekala iz Rusije, preko Evrope do naročnikov v Libiji, Iraku, Iranu,

Alţiriji in Pakistanu (Liddick, 2009).

V letu 2000 je organizacija Greenpeace s pomočjo podvodnih kamer izvedla raziskavo v

bliţini Kanalskih otokov in odkrila 28 500 razpadajočih sodov radioaktivnih odpadkov,

ki naj bi jih tja odvrgla Velika Britanija (VB) med leti 1950 in 1963 (Greenpeace UK,

2000). Podobno odkritje je bilo najdeno ob obali Škotske v novembru 2005, ko je

škotska Agencija za varovanje okolja (angl. Scotland Environment Protection Agency)

naletela na več kot sto z radijem onesnaţenih področij. Jedrske odpadke naj bi tja

odvrglo britansko Ministrstvo za obrambo. Da pa ta dva primera nista osamljena,

dokazuje poročilo IAEA iz leta 2001, v katerem poroča o obstoju več kot 4500 giga

bekerelov očem skritih radioaktivnih snovi v svetovnih oceanih (Walters, 2007).

Tsunami leta 2005 je delček te skrivnosti razkril na obalah Somalije, posledice česa je

utrpelo mnogo tamkajšnjih prebivalcev (Clayton, 2005).

11

3.3 Posledice trgovine z odpadki za okolje in ljudi

Posledice, ki jih ima trgovina z odpadki, so še vedno precej neznane in neraziskane.

Razlog za to je dejstvo, da se večina izvoza opravi nezakonito ter v drţave, kjer so

okoljski standardi precej nizki. Zaradi slabega zdravstvenega sistema evidenc o stanju

bolnikov praktično ni, prav tako so izvedene analize tal in vode prava redkost. Te so

večkrat opravljene s strani nevladnih organizacij razvitih drţav (White, 2008a).

Raziskava, ki je bila izvedena s strani univerzitetnih laboratorijev in drţavnih inštitutov

na Kitajskem, se je osredotočila na prebivalce kitajskega okraja Jinghai, ki so v zadnjih

letih izpostavljeni izjemnemu odlaganju e-odpadkov. Raziskava se je namenila raziskati

vpliv e-odpadkov na genski zapis ali DNK. V raziskavo so vključili 171 prebivalcev

okraja Jinghai, znanega po hudem onesnaţenju z e-odpadki, ki so sluţili kot

eksperimentalna skupina. Kot kontrolna skupina je sodelovalo 30 oseb iz okoliških

mest, kjer vpliva e-odpadkov ni bilo. Rezultati so pokazali očitne razlike med obema

skupinama sodelujočih. Kromosomska odstopanja so bila mnogo višja v

eksperimentalni kot v kontrolni skupini, to velja tudi za poškodbe DNK. Te so bile še

bolj očitne pri ţenskih udeleţenkah eksperimentalne skupine, ki so utrpele še hujše

poškodbe genskega zapisa. Raziskava je opozorila na nujnost izvedbe dodatnih analiz

prizadetega okolja in takojšnje ukrepanje za izboljšanje ţivljenjskih pogojev

tamkajšnjih prebivalcev (Liu idr., 2008).

Prav ţivljenjsko okolje pa je tisto, ki vpliva na zdravje ljudi, saj nam nudi vodo in

hrano. Analiza, opravljena na Kitajskem, je bila izvedena pod okriljem nevladne

organizacije Basel Action Network (BAN), ki se zavzema za popolno prepoved

mednarodnega trgovanja z odpadki. Vzorci za analizo so bili odvzeti v kraju Guiyu, ki

se je v zadnjih letih spremenilo iz ruralnega področja v center primitivne reciklaţe e-

odpadkov. V analizo je bil vključen vzorec vode, vzorec usedlin in trije vzorci prsti iz

reke Lianjiang, ki prebivalcem sluţi kot odlagališče nerecikliranih delov odpadle

elektronske opreme. Vzorec vode je pokazal kar 2400 krat večjo onesnaţenost s

svincem, kot jo še dovoljuje Mednarodna zdravstvena organizacija (angl. World Health

Organization - WHO). Tudi analiza usedlin je pokazala visoko povišanje teţkih kovin.

Količina barija je presegla priporočene vrednosti EPA za desetkrat, vsebnost kositra za

12

152 krat, kroma za 1338 krat, prisotnost bakra pa je predstavljala kar 13,6% celotnega

vzorca. Zaskrbljujoči rezultati so razkrili resnično onesnaţenje izbrane regije in dali

pobudo za nadaljnje raziskave (Puckett in Smith, 2002).

Italija se s problemom ilegalnega odlaganja odpadkov srečuje ţe vrsto let, šele zadnjih

nekaj let pa se z njim poglobljeno ukvarjajo strokovnjaki. Raziskav je še vedno malo, a

vendar izvedene kaţejo na hude posledice nekontroliranega odlaganja odpadkov ne

zgolj na okolju, temveč tudi na zdravju ljudi. Campania, regija na jugu Apeninskega

polotoka, ima sloves italijanskega odlagališča odpadkov. Vpogled v drţavni register

tumorjev je pokazal občutno večjo dovzetnost za raka na ledvicah in prebavilih ter

levkemijo (Mazza in Senior, 2004). Med leti 2002 in 2003 so toksini v kravjem in

ovčjem mleku dosegli tako visoke vrednosti, da je bilo potrebno zaklati 10000 glav

ţivine in uničiti 9000 litrov mleka. Toksini so bili odkriti tudi v koruzi, s katero hranijo

ţivali. Zdravniki v regiji so ţe zaznali občutno povečanje obolevanja za rakom.

Prebivalci regije naj bi bili 2 krat bolj dovzetni za raka na jetrih, prebivalke pa kar 3 krat

bolj kot povprečne Italijanke. Poleg obolevanja pa se bodo morali domačini soočiti še z

neuporabnimi kmetijskimi površinami, ki so preveč onesnaţene, da bi bila pridelava

hrane varna (Arie, 2004).

13

4 Trgovina z odpadki

Naslednje poglavje je namenjeno natančnejšemu vpogledu v problem same trgovine z

odpadki in se začenja z definicijo tega pojma. V nadaljevanju bo tekla beseda o razlogih

za razcvet trgovine. Naloga skuša čimbolj natančno orisati profil storilcev teh kaznivih

dejanj, metode, s katerimi se pošiljke odpadkov prikrivajo in skrivajo pred očmi

carinikov in inšpekcije. Predstavljene so tudi glavne faze v procesu nezakonitega

transporta na končno destinacijo. V zaključku so definirane najpogostejše ciljne drţave

pošiljk odpadkov iz razvitih drţav.

Pri definiciji trgovine z odpadki je precej manj nejasnosti kot pri definiranju nevarnih

odpadkov samih. Elliotova (2009) trgovino z odpadki definira kot ''trgovanje in

tihotapljenje odpadkov, ki krši pravila ali pravno ureditev, uveljavljeno z večstranskimi

okoljskimi dogovori ali je v nasprotju z notranjo zakonodajo drţave''. Da postane takšno

kaznivo dejanje mednarodno, mora biti ali izvedeno v več kot eni drţavi; ali je izvedeno

v eni drţavi, ampak je bistven del priprave, načrtovanja in nadzora opravljen v drugi

drţavi; ali je izvedeno v eni drţavi, vendar ima učinke in posledice v drugi drţavi

(Elliot, 2009).

4.1 Razlogi

Trgovina z odpadki je pričela doţivljati svoj razcvet v 70. letih prejšnjega stoletja,

čeprav obstajajo dokazi, da naj bi obstajala ţe v 20. letih 20. stoletja (O'Neill, 2000).

Poti trgovanja ţe od samega začetka potekajo v precej stalnih smereh: iz razvitih drţav

v drţave v razvoju, iz severa proti jugu, iz zahodne Evrope proti vzhodni in srednji

Evropi (Liddick, 2009). Proces je vzpodbudila svetovna globalizacija, ki je občutno

zniţala cene transporta ter liberalizacija trga, ki je olajšala mednarodno trgovanje

(Liddick, 2009). Prav tako so se pričele brisati meje med drţavami, s čimer so postala

prečkanja meje slabše regulirana, kar pa je oteţilo nadzor nad pošiljkami blaga (Brack

in Hayman, 2002).

Zakoni, ki so se namenili preusmeriti odpadke z odlagališč v seţigalnice in v reciklaţne

14

centre, so močno dvignili ceno ravnanja z odpadki (O'Neill, 1998). Poleg tega so se

zaradi povečanega okoljskega zavedanja pojavila javna nasprotovanja gradnji seţigalnic

v bliţini naselij. To je vodilo v zapiranje starih in dotrajanih seţigalnic, v ustavitev

gradnje novih seţigalnic, v preobremenjenost obstoječih seţigalnic in povzročilo rast

cen (Burns in Fuchs, 2004). Študija, izvedena v 80. letih prejšnjega stoletja, je razkrila

razliko v ceni upravljanja z odpadki v Afriki in v razvitih drţavah. V afriških drţavah je

bilo potrebno za odvrţeno tono odpadkov odšteti med 2,5 in 50 ameriškimi dolarji

(USD), medtem ko je ta cena v razviti drţavi dosegla tudi 2000 USD (Gwam, 2000).

Odpadke je ceneje naloţiti na ladjo in jih prepeljati na oddaljeno Karibsko otočje, kot pa

upravljati z njimi v ZDA ali EU (White, 2008b). Podjetja v razvitih drţavah so se zaradi

ţelje po večjemu dobičku in izogibanja stroškov začela posluţevati nezakonitih metod

ravnanja z odpadki (Isarin in Whitehouse, 2009; Brack in Hayman, 2002).

Izvoz v drţave tretjega sveta je omogočila tudi visoka raven revščine v teh deţelah.

Vlade takšnih drţav ob ponudbi visokega plačila za sprejetje nekaj ton odpadkov ne

razmišljajo o vplivih takšne odločitve na okolje, ampak zgolj o finančni okrepitvi, ki je

zanje izrednega pomena. Gvineji Bissau, ki spada med najrevnejše drţave sveta, je bilo

ponujenih 600 milijonov USD za skladiščenje nevarnih odpadkov. Za laţje razumevanje

je potrebno razloţiti, da takšna vsota denarja predstavlja kar 4 kraten znesek bruto

domačega proizvoda in pokrije dvakraten znesek zunanjega dolga drţave (Ibitayo,

2008). V takih primerih se drţave uvoznice mnogokrat sploh ne počutijo kot ţrtve,

ravno obratno. Finančne koristi posla namreč občutita obe udeleţeni strani (Liddick,

2009).

Pomanjkanje denarja pa kaj hitro privede do moţnosti pojava korupcije in posledične

poenostavitve vstopa odpadkov v drţavo s pomočjo denarja. Tako kot večina

prebivalstva, tudi drţavni uradniki in cariniki ţivijo na pragu revščine, zato marsikomu

takšne podkupnine predstavljajo sredstvo preţivetja (Ibitayo, 2008; Gwam, 2000).

Poseben problem predstavljajo močno podkupljivi drţavni uradniki na visokih

poloţajih. Pred leti je bil tako razkrit primer podkupnin v Gvineji, kjer so bili v primer

nezakonitega uvaţanja odpadkov vključeni visoki drţavni uradniki in norveški

ambasador (Liddick, 2009).

15

Okoljska zakonodaja v drţavah v razvoju je še vedno redkost. Zaradi pomanjkanja

tovrstne zakonodaje takšna dejanja v drţavah v razvoju večkrat sploh niso obravnavana

kot kazniva. Hkrati je okoljska ozaveščenost javnosti zelo nizka in prebivalstvo ne

izraţa nasprotovanja takim poslom (Ibitayo, 2008). Carinikom in obmejnim policistom

primanjkuje izobraţevanja, usposabljanja in opreme za prepoznavanje pošiljk odpadkov.

Bistri in zviti preprodajalci se namreč posluţujejo različnih metod prikrivanja odpadkov

v čezmejnih pošiljkah in brez znanja ter primerne opreme takih pošiljk ni mogoče

razkrinkati (Ibitayo, 2008).

4.2 Akterji trgovine z odpadki

Ob raziskovanju trgovine z odpadki se začne porajati vprašanje o storilcih tovrstnih

kaznivih dejanj. Prikritost in skrivnostnost trgovine z odpadki dopuščata, da se v glavah

javnosti oblikujejo različne predstave o vpletenih v to vrsto kriminalnih aktivnosti.

Kljub temu da te predstave nemalokrat opisujejo storilce kot nasilne, je nasilje le redko

(Massari, 2004).

Spekter storilcev je izredno širok in le redke izmed njih lahko uvrstimo v kategorijo

tipičnih kriminalcev. Mnogo storilcev v preteklosti še ni izvedlo kaznivega dejanja in ni

sodelovalo v kriminalnih aktivnostih (Massari, 2004). Večino predstavljajo podjetniki,

ki ţelijo prihraniti pri poslovnih stroških in se posledično odločijo za izvedbo nelegalnih

poslov – vede ali nevede, da so nezakoniti (Massari in Monzini, 2004). Večino storilcev

lahko uvrstimo v kriminal belega ovratnika, saj je med njimi mnogo kemikov, inţenirjev

in analitikov, katerih primarna naloga ni organizacija trgovine z odpadki in njeno

vodenje, pač pa skrb za ponarejanje dokumentov. Omeniti je potrebno tudi sodelovanje

kriminalcev modrega ovratnika, kot so straţarji in vozniki, ki poskrbijo za uspešno

izvedbo nezakonitih poslov (Contri, 2009).

Viri kot pomemben člen v nezakoniti trgovini z odpadki navajajo posrednike (angl.

middle-men). Njihova naloga je novačenje proizvajalcev odpadkov, navezovanje stikov

in ustvarjanje novih poznanstev. Nezakonito ponudbo na privlačen način predstavijo

morebitnim bodočim klientom in jih skušajo z nizkimi cenami prepričati v sodelovanje

(Massari in Monzini, 2004). Vendar pa storilci izvirajo tudi iz drţav v razvoju. Njihova

16

naloga je obiskovanje razvitih drţav, kjer po nizkih cenah odkupujejo nedelujočo

elektronsko opremo. To prepeljejo v svojo domovino, kjer izločijo dragocene materiale

v električnih komponentah, preostanek pa zavrţejo ali zaţgejo. V literaturi se je zanje

uveljavil izraz ''turisti za odpadke'' (angl. waste tourists) (Liddick, 2009). Zaradi statusa

turistov v drţavi izvoza se ne zdijo sumljivi carinikom, s čimer se izognejo razkrinkanju

(Interpol, 2009). Kazensko preganjanje takšnih storilcev pa je oteţeno, saj vstopijo v

drţavo na podlagi vize in jo zapustijo takoj po odkupu odpadkov. Zaradi tega je Interpol

ustanovil posebno skupino, ki se bo posvetila temu problemu. Temeljila bo na

izmenjevanju podatkov med organi pregona in Agencijo za varovanje okolje, kar naj bi

bilo ključnega pomena pri odkrivanju tovrstnih storilcev (Gray, 2009).

Podjetja, ki nezakonito izvaţajo odpadke, so strukturirana povsem različno. Nekatera

podjetja so manjša, specializirana za reciklaţo odpadkov, medtem ko so druga del večje

mednarodne korporacije. Znani so primeri, ko so imela večja podjetja, s sedeţem v

ZDA, svoje podruţnice drugje po svetu ali so kupila podjetja v drugih drţavah. Enotno

lastništvo podjetij v različnih delih sveta je omogočilo enostaven izvoz, saj so podjetja

dejansko izvaţala odpadke sama sebi (Interpol, 2009).

Trdnih povezav med velikostjo reciklaţnega podjetja in nagnjenostjo k kršitvi

zakonodaje ni. Manjša podjetja so lahko veliki izvozniki odpadkov, saj jih v to ţenejo

manjša sredstva, ki jih imajo na voljo v primerjavi z večjimi podjetji. Nezakoniti posli

se prav tako večkrat pojavijo, kadar se morajo podjetja tekom procesa reciklaţe zanašati

na sodelovanje z več strankami, kar je bolj pogosto v primerih manjših podjetij

(Interpol, 2009).

Zanimiv je podatek, da podjetja, ki se ukvarjajo z reciklaţo odpadkov, v resnici večino

svojega časa namenijo trgovanju in ne dejanskemu recikliranju. Nedelujoče CRT

monitorje naj bi bilo kar 10 krat ceneje poslati na Kitajsko, kot jih reciklirati v kateri

izmed razvitih drţav. Mnogo reciklaţnih podjetij iz elektronskih komponent zgolj izloči

vrednejše materiale, preostanek pa preko posrednikov pošlje v katero izmed drţav v

razvoju. V takšnih primerih je njihov zasluţek dvojen: prvič dobijo plačilo, ko

prevzamejo odpaden material, drugič pa, ko taisti material prodajo posrednikom

(Puckett in Smith, 2002).

17

Ekološko kriminaliteto se večkrat povezuje z organiziranim kriminalom in študija

Interpola iz leta 2006, ki je zajemala 36 sodnih primerov iz Švedske, Kanade, Italije,

ZDA, Mehike, Japonske, Nemčije in VB, je potrdila te domneve (Interpol, 2009).

Organizacijska struktura teh skupin je precej preprosta. Jedro zdruţbe sestavljajo 3 ali 4

člani, z dovolj delovne sile in z velikim omreţjem različnih podjetij in posameznikov

(Massari, 2004). Ponavadi vsaj en član izvira iz drţave uvoza, kar omogoča laţje

sklepanje poslov. Organizacijska struktura zdruţb, ki se ukvarjajo s preprodajo

odpadkov v zahodnoafriških drţavah naj bi bila manj profesionalna kot v zdruţbah, ki

poslujejo z azijskimi drţavami (UNODC, 2009). Vendar pa Rebovich (1992) zanika

vpletenost organiziranega kriminala v mednarodno trgovino z odpadki. V analizi 72

primerov odlaganja odpadkov v ZDA je vpletenost organiziranega kriminala odkril v

zgolj treh primerih. Prav tako je bila organizacijska struktura teh skupin manjša in manj

centralizirana kot običajno. Sam je zato predlagal uporabo pojma skupinski kriminal

namesto organiziran kriminal (Interpol, 2009).

Kadar organiziran kriminal povezujemo s trgovino z odpadki, je nujno potrebno omeniti

italijansko mafijo. V Italiji so skovali celo nov izraz, eko-mafia (ital. ecomafia), ki se

nanaša na vse nezakonite mafijske posle, povezane s kršitvami okoljske zakonodaje

(Massari, 2004). Zasluţki italijanske mafije naj bi dosegali 78 milijard USD letno

(Colombo, 2003), medtem ko naj bi kar 8,8 milijarde evrov letno doprinesel okoljski

kriminal (Liddick, 2009). Kar 35 milijonov ton odpadkov, od 80 milijonov ton, ki jih

letno proizvede Italija, naj bi prišlo v roke italijanskih mafijskih zdruţb. Prevlado na

trţišču jim omogočajo nizke cene, po katerih ponujajo svoje storitve, saj računajo tudi

do 400 krat manj kot zakonita podjetja. Dodatne posle jih omogočajo drţavni uradniki,

podkupljeni z zajetnimi podkupninami (Colombo, 2003). Zdravstveno stanje

prebivalcev, ki ţivijo na območju med Neapljem in Caserto, se je v zadnjih letih

poslabšalo: zdravniki opaţajo povečano število pacientov z levkemijo, rakom na

debelem črevesju in tumorji v trebušni votlini (Edmondson in Carlisle, 2003).

Dokazi iz leta 1997 navajajo kar 53 italijanskih organiziranih skupin, ki so delovale na

področju trgovine z odpadki. Te mafijske zdruţbe so odpadke iz razvitejšega severa

drţave ilegalno odlagale na njenem jugu (Liddick, 2009). Izoblikovale so se prave poti

preprodaje odpadkov, ki so se skozi preteklost zaradi razkrinkanja večkrat spremenile.

18

Nezakonita odlagališča so bila odkrita po celotnem Apeninskem polotoku, največja

gostota je v regiji Campania. Tu je bilo v zadnjih letih odkritih kar 1000 divjih

odlagališč (Massari in Monzini, 2004), po celotni Italiji naj bi jih bilo 4000 (Edmondson

in Carlisle, 2003). Trgovina je dobila mednarodne razseţnosti z izvozom odpadkov v

Albanijo, vzhodno Evropo in na zahodne obale Afrike (Liddick, 2009).

4.3 Faze v trgovini z odpadki

Trgovina z odpadki zajema več faz. Monica Massari in Paola Monzini (2004) celoten

postopek trgovanja z odpadki razdelita v tri faze.

Prva faza vključuje odvoz smeti od proizvajalca do podjetij, specializiranih za obdelavo

odpadkov. Zakonodaja EU določa, da morajo podjetja, ki nimajo primerne opreme za

obdelavo lastnih odpadkov, prepeljati te odpadke do pooblaščenih posrednikov, direktno

na odpad ali v seţigalnice. Posredniki pomenijo še večje tveganje za nezakonito

delovanje. Po izboru posrednika proizvajalec plača za obdelavo svojih odpadkov in

dostavi odpadke skupaj s potrebno dokumentacijo izbranemu podjetju. Od tega trenutka

naprej proizvajalec ni več odgovoren za svoje odpadke, odgovornost se prenese na

posrednika, odpad ali seţigalnico (Massari in Monzini, 2004).

Izbira pravega ponudnika predstavlja odločilen del te faze. Proizvajalci pri izbiri

posrednikov niso preveč izbirčni in se ne sprašujejo preveč o njihovi zanesljivosti.

Največkrat o izbiri ponudnika odloči prav cena. Čeprav se proizvajalci ob nizkih cenah

ponavadi zavedajo, da ponujene storitve niso vedno zakonite, zaradi niţjih stroškov

zamiţijo na obe očesi. Tako odpadki mnogokrat pristanejo v rokah sumljivih

ponudnikov (Beken in Balcean, 2006).

Tej fazi sledi faza transporta in skladiščenja odpadkov. Bistvo druge faze je, da se

upravljavci z odpadki zavedajo nezakonitosti svojega ravnanja, v nasprotju s prvo fazo,

kjer proizvajalci o tem na podlagi nizkih cen zgolj sumijo. V tej fazi so odpadki ţe v

rokah posredniških podjetij in nepravilnosti se lahko pojavljajo tako v fazi transporta

kot skladiščenja. Ponarejanje dokumentacije je najbolj pogosto opravilo, saj omogoča

premike odpadkov od skladišča do skladišča, nazadnje pa odpadki izginejo še preden

19

doseţejo zakonito odlagališče (Massari in Monzini, 2004).

Zadnja, tretja faza predstavlja odlaganje odpadkov na končni destinaciji. Zakonito se ta

faza konča v reciklaţnih centrih, seţigalnicah ali na odlagališčih. Odpadki so lahko

nezakonito odvrţeni v morje, jezera, reke, v jame ali prepeljani v drţave tretjega sveta.

Pogosto se dogaja, da so odpadki odvrţeni na področjih, ki so odmaknjena od večjih

mest in redko poseljena. V zadnjih letih so postali načini ilegalnega odlaganja odpadkov

bolj prefinjeni in teţje opaţeni. Odlagališča so manjša, odmaknjena. Mnogokrat se

preprodajalci pogodijo s tamkajšnjimi prebivalci, katerim za skladiščenje odpadkov na

njihovi zemlji ponudijo manjšo denarno odškodnino. Prevoz na cilj se opravlja ponoči,

z več manjšimi kombiji, kar ne vzbuja tolikšne pozornosti (Massari in Monzini, 2004).

4.4 Metode

Preprodajalci odpadkov se posluţujejo različnih tehnik in metod, da ubeţijo carinskemu

ali policijskemu nadzoru oz. da se na diskreten način znebijo odpadkov. Iznajdljive

metode jim omogočajo, da celo policijski in carinski pregled ne posumita o obstoju

nezakonite dejavnosti. Seveda pa jim tovrstne prevare omogočajo tudi drugi dejavniki.

Skozi največja svetovna pristanišča se vsak dan pretakajo ogromne količine

najrazličnejših dobrin in natančen nadzor posameznih pošiljk je zaradi časovne stiske

oteţen. V Hong Kong dnevno prispe kar sto kontejnerjev odpadkov iz ZDA ter Kanade,

v pristaniščih pa je praksa, da je nadzor bolj poostren pri vstopu v drţavo kot pri izstopu

(Rosenthal, 2009).

Ena izmed metod, ki jo preprodajalci uporabljajo, da preţenejo sum o trgovini z

odpadki, je dvig cene pošiljke. Če je pošiljka označena z višjo vrednostjo, pristaniški

delavci predvidevajo, da ne gre za odpadke in tovor ni predmet natančnejše obravnave

(Brack in Hayman, 2002).

Pozornosti se skušajo izogniti z tudi uporabo besed, ki ne kaţejo, da se v pošiljki

nahajajo odpadki. Tako je beseda odpadki največkrat nadomeščena z besedo surovine

(Brack in Hayman, 2002). ZDA so se svojih odpadkov ţelele znebiti pod pretvezo, da

gre za gradbeni material, ki naj bi omogočil Marshallovim otokom boj proti dvigu

20

morske gladine zaradi podnebnih sprememb (Clapp, 1994). Odpadkov se na enostaven

način znebijo tudi tako, da jih uporabljajo v različne gradbene namene. Z odpadki

gradijo ceste, zasipavajo izkope in celo gradijo stanovanjske objekte (Massari in

Monzini, 2004).

Odpadkov pa se je moţno znebiti tudi s pranjem odpadkov. Odpadki so v teh primerih

prodani ali podarjeni kot trţni proizvodi. Za največji tovrstni zločin v zgodovini velja

trgovanje z mešanico 1288 ton visoko toksičnih odpadkov, ki so bili uradno označeni

kot kurilno olje. Odkriti so bili v pristanišču Nanjin na Kitajskem v letu 1993 (Brack in

Hayman, 2002). Pranje odpadkov pa se je pojavilo celo pod pretvezo humanitarne

pomoči. EU je takšno humanitarno pomoč v obliki radioaktivnega mleka leta 1987

poslala Jamajki. Na podoben način so bili v letu 1992 zastareli in nezakoniti pesticidi

poslani Albaniji (Clapp, 1994).

Priljubljena metoda je tudi mešanje nevarnih odpadkov z nenevarnimi odpadki, kot so

gospodinjski odpadki, papir ali plastika. Z niţanjem koncentracije nevarnih snovi

doseţejo, da odpadek izgubi oznako nevarno, kar olajša izvoz in odlaganje (Isarin in

Whitehouse, 2009). Zelo znani so primeri mešanja e-odpadkov in elektronske opreme,

namenjene ponovni uporabi (Liddick, 2009). V pošiljkah rabljene elektronske opreme v

drţave v razvoju naj bi bilo tako kar 50-90% naprav nedelujočih (Nordbrand, 2009). Te

naprave se iz EU v tujino pošiljajo pod pretvezo rabljene elektronske opreme, saj EU

prepoveduje izvoz nedelujočih elektronskih naprav. Novinarji televizijskega programa

Sky Chanell iz VB so se odločili slediti nedelujočemu televizorju, ki so ga oddali v

reciklaţni center v pokrajini Hampshire. Omenjeni televizor ni deloval, saj je bila iz

njega namenoma odstranjena pomembna komponenta. Namesto te komponente je bila v

televizor nameščena sledilna naprava, ekipa pa je zabeleţila tudi serijsko številko

televizorja. Sledilna naprava je omogočila natančno sledenje televizorju v Nigerijo. Tam

so novinarji televizor odkupili od preprodajalcev in se prepričali o njegovi pristnosti

(Jacob, 2009).

Mešanje odpadkov pa se uporablja tudi z razlogom prikrivanja. Prikritje 1000 ton prahu,

odpadnega produkta pri topljenju bakra z visoko vsebnostjo svinca, je bilo omogočeno z

mešanjem prahu z gnojilom. Ta toksična mešanica je bilo prodana bangladeškim

21

kmetom, ki so jo, še preden je bila prevara odkrita, ţe posuli po kmetijskih površinah

(Clapp, 1994). Primer pa ni osamljen. V Italiji je bil azbest podarjen tamkajšnjim

kmetom pod pretvezo, da gre za gnojila z dodatkom peska. Ne vedoč prave sestave

ponujene 'pomoči', so kmetje azbest raztrosili po svojih njivah, kar je pustilo hude

posledice na tamkajšnjem kmetijstvu in zdravju ljudi (Arie, 2004).

Ena izmed najpogosteje uporabljenih metod je ponarejanje dokumentacije, saj je zelo

preprosta in učinkovita. Odpadni material prepeljejo od proizvajalca v skladišče, ki s

tem trenutkom postane novi proizvajalec teh odpadkov. Dokumentacijo, ki spremlja

odpadke, spremenijo in odpadki so po novem označeni kot nenevarni. Ta postopek se

opravi s pomočjo ponarejanja certifikatov ali s pomočjo uporabe starih certifikatov, ki

jim posodobijo datum (Massari in Monzini, 2004). V primeru ponarejanja teh listin

policijski pregled le steţka ugotovi razliko. Za razkrinkanje je potrebna poglobljena

analiza strokovnjakov in čas (Contri, 2009).

Metoda, ki je prav tako v uporabi, je nespoštovanje in neupoštevanje odločitev

odgovornih oblasti. V letu 2003 je bilo na Nizozemski mednarodni urad za obveščanje o

odpadkih (angl. The Dutch International Waste Notification Bureau) naslovljenih kar

1597 prošenj, ki so se nanašale na izvoz 87 900 ton odpadkov v drţave v razvoju. Zgolj

111 prošenj je bilo odobrenih, kljub temu pa naj bi drţavo nezakonito zapustilo kar 24

400 ton odpadkov (UNODC, 2009).

4.5 Najpogostejše destinacije v trgovini z odpadki

Na seznamu najpogostejših končnih destinacij odpadkov se največkrat znajdejo drţave

Azije in Afrike, pa tudi vzhodne Evrope. Situacija v teh drţavah bo natančneje opisana

v nadaljevanju tega podpoglavja. Zemljevid z označenimi najpogostejšimi potmi pošiljk

odpadkov, drţavami izvora ter končnimi destinacijami, je nalogi priloţen v dodatku D.

4.5.1 Azija

Azija je v zadnjih desetletjih postala pravo zbirališče odpadkov z razvitega zahoda.

Slabše razvite azijske drţave ustrezajo gornjemu opisu in posledično privlačijo

22

preprodajalce odpadkov iz ZDA in Evrope. Med najbolj priljubljene azijske drţave

spadajo Kitajska, Indija, Bangladeš in Pakistan, odpadki pa so različni; veliko je

odpadne elektronske opreme, Indija in Bangladeš pa sta vodilni svetovni središči za

demontaţo zastarelih ladij in letal (White, 2008b). Kar 90% svetovne odpadne

elektronske opreme naj bi končalo v Aziji, 80% tega na Kitajskem (Liu, 2006).

Zemljevid Azije z označenimi tokovi trgovine z odpadki, glavnimi pristanišči, od koder

so odpadki razposlani na končne destinacije, je v prilogi E.

V letu 2001 je nevladna organizacija BAN, ki se zavzema za popolno prepoved izvoza

odpadkov, s pomočjo organizacije Greenpeace, obiskala kitajsko mesto Guiyu. Do leta

1995 je bilo to področje predvsem kmetijsko in se je ukvarjalo s pridelavo riţa. Po letu

1995 se je področje preusmerilo v reciklaţo odpadne elektronske opreme z zahoda.

Večina odpadkov izvira iz ZDA, so pa tudi odpadki z Japonske, Juţne Koreje in EU.

Zaposlenih je okrog 100 000 delavcev, ki se na delo vozijo tudi iz okoliških vasi. Plačilo

za razstavljanje odpadne elektronske opreme je nizko, saj prejmejo zgolj 1,5 USD na

dan. V delo so vključene tudi ţenske in otroci (Puckett in Smith 2002; Jones 2007).

Lega tega področja je tista, ki dodatno privablja preprodajalce odpadkov. Področje je le

nekaj ur voţnje oddaljeno od Hong Konga, kamor dnevno pripluje ogromno odpadkov.

Pogoji dela so slabi. Delavci opravljajo delo brez dodatne opreme, pomagajo si zgolj s

kladivom in izvijačem, nimajo niti zaščitnih rokavic. Posluţujejo se zelo primitivnih

tehnik recikliranja. Za potrebe pridobivanja majhnih količin zlata, bakra in aluminija, ki

se nahajajo v računalniških komponentah, računalnike razstavijo, plastična ohišja pa

zaţgejo. Zaradi velikih količin dima, ki moti tamkajšnje prebivalce, plastiko sedaj

seţigajo le še ponoči. Plošče tiskanega vezja se segrevajo nad doma narejenimi ţari

dokler čipi ne odstopijo. Iz teh čipov se nato s pomočjo kislinskih kopeli odstranijo

dragi materiali, kot je zlato. Za kislinske kopeli se uporablja mešanica dušikove in

klorovodikove kisline. Te postopki se izvajajo neposredno na bregovih rek. Zadnjih pet

let voda v vasi ni več pitna in prebivalci so jo vsak dan primorani uvaţati iz 30

kilometrov oddaljenega mesta Nanjing (Puckett in Smith 2002; Frontline, 2010).

V Indiji in Pakistanu, sosedah Kitajske, naj bi bila situacija celo še slabša. V Pakistan

prihajajo odpadki iz Dubaja in Singapurja. Ti mesti sluţita kot izhodišče za odpadke iz

23

Avstralije, Japonske, ZDA, Kuvajta, Singapurja in Zdruţenih Arabskih Emiratov, ki so

tu razporejeni in razposlani v različne drţave v razvoju. Zgolj 2% pošiljk, ki prispejo v

Pakistan, je mogoče popraviti na preprost način, ostalo predstavlja e-odpadke. Tudi

tukaj se reciklaţa opravlja z golimi rokami, vendar pa je tu v proces reciklaţe

vključenih še več otrok kot na Kitajskem (Puckett in Smith, 2002).

Reciklaţa e-odpadkov pa je cvetoč posel tudi v New Delhiju. Tudi Indijo z

elektronskimi odpadki oskrbuje predvsem Dubaj, kjer se zbirajo odpadki iz celotnega

razvitega sveta. Z njimi se ravna podobno kot na Kitajskem in v Pakistanu, delovne

razmere pa so zelo slabe (Puckett in Smith, 2002). V Indiji pa se nahaja tudi druga

največja razdiralnica odsluţenih ladij na svetu, Alang. V zadnjih 20 letih je bilo tu

razstavljenih preko 4000 ladij, za popolno demontaţo ladje pa tamkajšnji delavci

potrebujejo zgolj dan ali dva. Področje zajema 10 vasi, s pribliţno 20 000 prebivalci.

Število prebivalcev se je v zadnjih 50 letih potrojilo. V industrijo demontaţe je

vključenih kar 15 000 ljudi, ki delujejo na 80 lokacijah na območju Alanga. Pogoji dela

so slabi in zelo nevarni, delavci, ki so v večini migranti s severa drţave, so v večini

nepismeni. 40 urnega delovnika ne poznajo, saj se delo opravlja dokler ni končano.

Večkrat se zgodi, da delajo po 24 ur nepretrgoma (Greenpeace India, 2010b). Plačilo je

nizko, nadure niso plačane, čeprav so pogoste. Zaščitne opreme nimajo, ţivljenjska

doba delavcev pa znaša zgolj 40 do 50 let (Sonak, Sonak in Giriyan, 2008).

4.5.2 Afrika

Tudi Afrika spada med celine, ki so jih zelo prizadele poostritve okoljske zakonodaje v

razvitih drţavah konec 80. let prejšnjega stoletja. V Afriki so bili v trgovino vključeni

predvsem drţavni uradniki, ki so ţeleli pridobiti trenutno korist in niso razmišljali o

dolgoročnih posledicah za okolje (UNODC, 2009).

Danes se Afriške drţave, predvsem tiste na zahodni obali celine, utapljajo v e-odpadkih.

Blizu glavnega mesta Nigerije, Lagosa, se je razvila računalniška vas Ikeja. Sem

prihajajo pošiljke rabljene elektronske opreme iz EU in ZDA, zaposleni v centru pa

opremo popravijo in prodajo tamkajšnjim prebivalcem (Schmidt, 2006). V Afriki je

potreba po računalniški opremi velika, saj jim prav ta omogoča nadaljnji razvoj

24

(UNODC, 2009), vendar pa naj bi bilo med 25 in 75% uvoţene elektronske opreme

nedelujoče. Za razliko od Azije, kjer se nedelujoča oprema na primitiven reciklira, v

Nigeriji tovrstne prakse ni bilo moč opaziti. e-odpadki tako pristanejo na odpadih, brez

poprejšnje obdelave in odstranitve toksičnih komponent (Schmidt, 2006).

Študije kaţejo, da vsak dan v afriške drţave Nigerijo, Gano in Egipt prispe 35 ton

rabljenih televizorjev. Lagos naj bi dnevno sprejel kar 10 do 15 kontejnerjev, vendar pa

to predstavlja zgolj tretjino pošiljk v celotno drţavo. Dnevno naj bi Nigerija prejela kar

med 70 in 130 ton e-odpadkov, celotna zahodna Afrika pa okrog 95 000 ton letno

(UNODC 2009). Schmidt (2006) trdi, da v Afriko mesečno vstopi 500 kontejnerjev z

rabljeno elektronsko opremo. V en kontejner lahko preprodajalci naloţijo 800

računalniških monitorjev ali 350 televizorjev. To opremo, delujočo ali ne, odkupijo

afriški uvozniki. Tu se pojavi vprašanje smiselnosti takšnega nakupa, saj je teţko

predvidevati kakšen odstotek pošiljke bo moţno prodati. Cena prevoza kontejnerja iz

ZDA v zahodno Afriko znaša okrog 5000 USD. V primeru, da uvoznik proda zgolj 40

delujočih računalnikov po ceni 130 USD, ima prevoz ţe plačan, preostanek prodane

opreme pa predstavlja dobiček (Schmidt, 2006).

4.5.3 Vzhodna Evropa

Drţave v razvoju so tiste, ki jih najprej poveţemo s trgovino z odpadki. Vendar pa se

nezakoniti premiki odpadkov dogajajo tudi na razvitih območjih EU. Širitev EU v letu

2004 je skoraj podvojila število članic in mnogo novo pridruţenih članic se po svoji

gospodarski razvitosti ni moglo primerjati s starimi članicami. Češka je ena izmed

drţav, ki je v letu 2004 pristopila v Unijo (Vail, 2007).

V jeseni 2005 in zimi 2006 so češke oblasti odkrile večje količine odpadkov, ki so bili

nezakonito prepeljani iz Nemčije na Češko. Odpadki so bili odkriti s pomočjo izvedenih

inšpekcij tovornjakov, ki so bili namenjeni v smeri divjih odlagališč. Izvirali so iz več

nemških zveznih drţav. 26 črnih odlagališč je bilo odkritih na več lokacijah znotraj

Češke, največ na severu drţave ob nemški meji. Odpadke so našli na poljih, v

kmetijskih objektih, v zapuščenem vojaškem letališču in na zakonitih odlagališčih.

Češki okoljski inšpektorat (CEI) je identificiral okrog 30 000 ton nezakonito odvrţenih

25

nemških odpadkov, vendar je bilo za zgolj 7000 ton odpadkov dokazano, da izvirajo iz

Nemčije. Nazadnje je bilo 750 ton odpadkov odpeljanih nazaj v Nemčijo, preostanek je

končal na Češkem (Vail, 2007).

Češki zakoni so v skladu s strogo okoljsko zakonodajo EU. Uvoz odpadkov za potrebe

odlaganja je prepovedan, dovoljen pa je uvoz z namenom reciklaţe ali nadaljnjega

procesiranja. Vendar Češka reciklira zgolj 2% vseh svojih odpadkov in ločevanje

odpadkov je šele v povojih (Stracansky, 2010). Ravno zato je EU uvedla še dodatne

ukrepe za zaščito novih in posledično ranljivejših članic pred uvozi odpadkov iz bolj

razvitih delov EU. Ti bodo predstavljeni v enem izmed naslednjih poglavij.

26

5 Najbolj odmevni primeri trgovine z odpadki

Skozi preteklost smo bili priča kar nekaj primerom nezakonitih pošiljk odpadkov v

drţave tretjega sveta, ki so za razliko od velikega sivega polja prikritih transakcij našle

svojo pot na strani časnikov. Razlog medijskega zanimanja sta bili ogromna količina

toksičnih odpadkov namenjenih izvozu ali pa mnogo smrtnih ţrtev in prizadetih v

drţavah v razvoju.

5.1 Khian Sea, Haiti

Septembra 1986 je ladja z imenom Khian Sea izplula iz pristanišča v Philadelphiji

(ZDA) in iskala primerno mesto, da bi odloţila 14 000 ton pepela z visoko vsebnostjo

teţkih kovin, kot so svinec, kadmij, ţivo srebro, nikelj (Isarin in Whitehouse, 2009).

Ladja je naslednjih 18 mesecev plula v Karibskem otočju in na obali Haitija odvrgla

4000 ton pepela (Brack in Hayman, 2002). Svojo pot je nadaljevala ob obali zahodne

Afrike, po Sredozemskem morju in po Indijskem oceanu, saj je vsaj 11 drţav zavrnilo

sprejem tovora. Ladja se je v času te plovbe preimenovala kar dvakrat; najprej v Felicio,

nato še v Pelicano. S slednjim imenom in brez tovora se je novembra leta 1988 vrnila v

domovino (The New York Times, 1988). Natančna lokacija ostanka odvrţenega pepela

še danes ni znana, viri pa navajajo, da naj bi bil tovor odvrţen nekje med Sueškim

prekopom in Singapurjem (Brack in Hayman, 2002).

5.2 Karin B, Nigerija

Ladja z imenom Karin B je leta 1988 izplula iz Italije s 6000 sodi na krovu. Sodi so

vsebovali klorovo raztopino, smolo in poliklorirane bifenile (PCB), ki predstavljajo eno

izmed najbolj toksičnih snovi. Tovor je bil prepeljan v mesto Koko v Nigeriji (Isarin in

Whitehouse, 2009) po predhodnem dogovoru med italijanskima poslovneţema

Gianfrancom Raffaelijem in Renatom Pentom ter nigerijskim trgovcem Sundayem

Nano. Toksični odpadki naj bi bili za pribliţno 100 USD mesečno hranjeni kar na

njegovem vrtu. Javnost se je problema pričela zavedati, ko so sodi pričeli puščati in

nevarne snovi odtekati v okolje (Greenhouse, 1988). Tamkajšnji okoljski aktivisti in

27

prebivalci so nasprotovali toksični pošiljki in od Italije so zahtevali, da odpadke odpelje.

Italijanska vlada je odredila vrnitev toksičnih sodov nazaj v Italijo, vendar pa je pošiljka

ladje Karin B tudi v svoji domovini naletela na odpor. Ni ji preostalo drugega kot

plovba ob obalah VB, Francije, Španije, Nemčije in Nizozemske ter iskanje primernega

prostora, kjer bi odloţila tovor. Vse omenjene drţave so nasprotovale tej ideji, francoska

vlada pa je na italijansko naslovila celo prošnjo, da sprejme svoje odpadke nazaj. To je

nazadnje tudi storila (Greenhouse, 1988).

5.3 Tsunami, Somalija

Konec leta 2004 je potres v Indijskem oceanu povzročil tsunami, ki je prizadel dobršen

del juţne Azije, segel pa je celo do oddaljene obale vzhodne Afrike. Vendar pa Somalija

ni utrpela škode zgolj zaradi vdora vode, ki ga je povzročil tsunami. Drţavo so še

dodatno opustošili naplavljeni toksični odpadki, shranjeni v zarjavelih sodih in

kontejnerjih nedaleč od obale (AFP, 2005). Količine skritih odpadkov so se začele

kopičiti ţe v osemdesetih letih ter le še stopnjevale vse do sredine 90. let 20. stoletja.

Clayton (2005) poroča o nezakonitem odlaganju odpadkov na obali Somalije s strani

Italije in Švice ter o podkupninah, ki so bile izplačane takratnemu drţavnemu voditelju

Ali Mahdi Muhamedu. Visoki valovi, ki so butnili ob somalijsko obalo, so preperele

sode odprli in strupena vsebina se je razlila. V sodih so bili radioaktivni uran, svinec,

kadmij, ţivo srebro in industrijski, medicinski, kemični ter ostali toksični odpadki

(Clayton, 2005). Prebivalci so še mesece po tsunamiju poročali o krvavitvah iz nosu ter

krvavitvah v trebušni votlini, okuţbah dihal, razjedah v ustih in nenavadnih infekcijah

na koţi (BBC News, 2005).

5.4 Probo Koala, Slonokoščena obala

Prebivalce glavnega mesta Slonokoščene obale Abidjana je avgusta leta 2006 doletela

največja ekološka katastrofa v njihovi zgodovini. Okrog prestolnice, večina po revnejših

predelih mesta, je bilo na 18 različnih odlagališčih odvrţenih 600 ton natrijevega

hidroksida in ostankov nafte. Hlapi odpadkov z močnim vonjem po gnilih jajcih so

povzročili krvavitve iz nosu, slabost in bruhanje med domačini. Za posledicami

vdihavanja strupenih hlapov je umrlo 16 ljudi, 100 000 jih je poiskalo zdravniško

28

pomoč, 75 pa jih je bilo sprejetih v bolnišnico (CNN, 2009).

Toksični odpadki so bili na Slonokoščeno obalo prepeljani iz Nizozemske z ladjo Probo

Koala. Probo Koala je grški, v Koreji narejen tanker, registriran pod panamsko zastavo,

ki mu poveljuje ruska posadka. Za potrebe odvoza odpadkov ga je najelo mednarodno

nizozemsko podjetje Trafigura, ki trguje z ţelezom in nafto. Pisarne podjetja se nahajajo

v Londonu, medtem ko je njihov sedeţ v Luzernu v Švici, glavni predstavniki podjetja

pa so Francozi (White, 2008a).

Zgodba se je začela s pristankom nizozemske pristaniške sluţbe, da za plačilo 15 000

USD uniči odpadke podjetja Trafigura. Vendar pa so ob prvem stiku z odpadki

ugotovili, da so ti precej bolj toksični, kot je bilo sprva navedeno. Zato so za obdelavo

odpadkov zahtevali 650 000 USD, česar pa Trafigura ni ţelela plačati. Probo Koala je

pot nadaljevala v Estonijo in zavrnila ponudbo Estonije za uničenje odpadkov po ceni

260 000 USD. Nazadnje je rešitev ponudilo podjetje Tommy s Slonokoščene obale, ki

se je strinjalo, da sprejme odpadke po prvotni ceni. Podjetje Tommy je bilo ustanovljeno

le nekaj dni po zavrnitvi Probo Koale v nizozemskem pristanišču in je bilo več kot

očitno oblikovano zgolj za potrebe Trafigure. Slonokoščena obala kljub ponudbi

podjetja Tommy ni razpolagala s primerno infrastrukturo, s katero bi odpadke lahko

varno obravnavali. Odpadki so bili tako preprosto naloţeni na nekaj tovornjakov in bili

prepeljani na več mestnih odlagališč. (White, 2008a).

Podjetje Trafigura je sicer zanikalo vsakršno odgovornost, a je vseeno plačalo 198

milijonov USD Slonokoščenim oblastem. Plačilo so opravičevali kot socialno pomoč

Slonokoščeni obali za izboljšanje zdravstvenih pogojev v drţavi. Vsota skoraj 200

milijonov USD pa je pomenila tudi pristanek Slonokoščene obale za umik vseh toţb

proti Trafiguri, Trafiguro pa oprala odgovornosti (White, 2008a).

5.5 La Clemenceau, Indija

Moţni pa so tudi primeri, ko ni tovor ladje tisti, ki je predmet trgovine z odpadki,

ampak je to ladja sama. V največji indijski center demontaţe ladij v mestu Alang so

konec leta 2005 Francozi napotili svoj 27 307 tonski tanker Le Clemenceau. Tanker,

29

izdelan leta 1957, so skušali ustaviti Greenpeacovi aktivisti še preden je vstopil v

indijske vode, saj je bilo znano, da je na krovu pravi koktajl nevarnih substanc

(Greenpeace India, 2005). Le Clemenceau naj bi vseboval kar 500 ton azbesta in nekaj

PCB-jev. Uvaţanje azbesta je Indija sicer prepovedala leta 2003. Ob strupenih snoveh,

pa je večino teţe predstavljalo 22 000 ton dobičkonosnega jekla, kar je bilo mamljivo s

finančnega vidika. Kljub temu pa je bila ladja pred vstopom v Indijo ţe zavrnjena v

Turčiji, Grčiji in celo v Bangladešu.

Francosko sodišče je dovolilo izvoz ladje v Indijo prav zaradi zagotovila francoskih

strokovnjakov, da naj bi bile iz ladje odstranjene vse strupene snovi, vključujoč azbest.

V takem primeru Le Clemenceau ne bi več bil definiran kot odpadek. Vendar pa se s

temi izjavami niso strinjali okoljski aktivisti, ki so trdili, da ladja še zdaleč ni bila

očiščena vseh toksičnih snovi. Indijsko sodišče je na pogovor povabilo podjetje

Technopure, ki je v Franciji izvedlo odstranitev nevarnih snovi z ladje. Ti so zatrdili, da

so sicer odstranili precej nevarnih snovi, vključujoč azbest, vendar pa naj bi ladja še

vedno vsebovala velike količine le-tega. Na podlagi teh informacij se je indijsko sodišče

odločilo, da zavrne vstop Le Clemenceau v indijske vode (Sonak, Sonak in Giriyan,

2008).

30

6 Mednarodnopravna regulacija

To poglavje govori o Baselski konvenciji, najpomembnejšem mednarodnem

dokumentu s področja mednarodnih premikov odpadkov. Sledi pregled preostalih

regionalnih sporazumov, ki so povezali posamezne dele sveta , da bi zajezili nezakonito

trgovanje. Drugi del poglavja se omejuje na pregled zakonodajne ureditve posameznih

drţav oz. skupnosti drţav, saj med drţavami obstajajo velike razlike v strogosti zakonov

in v implementaciji ter izvrševanju pravil v praksi.

6.1 Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko

meja in njihovega odstranjevanja

Tragični dogodki, ki so prizadeli mnogo prebivalcev drţav v razvoju v 70. in 80. letih

prejšnjega stoletja, so vzpodbudili voditelje drţav, da se zganejo in problematiko

pričnejo urejati z drţavno in mednarodno zakonodajo. Za prve spremembe na področju

pravnega urejanja trgovine z odpadki je poskrbela OZN s Programom Zdruţenih

narodov za okolje (UNEP). Upravni svet UNEP je v juniju 1987 sprejel Kairske

smernice, ki danes veljajo za prvo mednarodno zakonsko ureditev področja

mednarodnih premikov odpadkov. Smernice so bile sicer pravno nezavezujoče, vendar

pa so ţe uvedle t.i. postopek soglasja po predhodnem dogovoru (angl. prior informed

consent - PIC), ki je na drţavo izvoznico prenesel dolţnost obveščanja o pošiljkah

odpadkov (Basel Action Network, 2010a).

Njihovo delo je obrodilo sadove. Z namenom je preprečevanja trgovanja z odpadki med

razvitimi drţavami in drţavami v razvoju je bil 22. marca 1989 v Baslu, v Švici,

predloţen končen osnutek konvencije s polnim imenom Baselska konvencija o nadzoru

prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (v nadaljevanju

Baselska konvencija). Konvencijo je s podpisi podprlo 35 drţav in celotna EU. Afriške

drţave so podpisu prvotno oporekale (Basel Action Network, 2010a). Konvencija je

začela veljati v letu 1992, do danes pa jo je podpisalo 173 drţav (Basel Action Network,

2010b).

31

Konvencija se je zavzela za samozadostnost drţav pri upravljanju z nevarnimi odpadki

in za splošno zniţanje premikov nevarnih odpadkov preko meja drţav (Puckett in

Smith, 2002). Predstavlja kompromis med zagovorniki popolne prepovedi trgovanja z

nevarnimi odpadki in med tistimi, ki so zgolj ţeleli postaviti pravne okvirje in pogoje, v

katerih lahko poteka trgovina z nevarnimi odpadki (Gwam, 2000).

Osredotočila se je zgolj na urejanje trgovanja in premikov nevarnih odpadkov. Kot je

bilo ţe omenjeno, splošno priznana mednarodna definicija nevarnih odpadkov ne

obstaja. To so rešili z dodanimi tremi seznami k konvenciji. Prvi našteva vrste

odpadkov, katerih premike konvencija nadzoruje in sestavine, katerih prisotnost pomeni,

da je odpadek nevaren. Drugi seznam zgolj opredeli dve kategoriji odpadkov, ki

zahtevajo posebno obravnavo. Te kategoriji sta gospodinjski odpadki in odpadki, ki

nastanejo pri seţiganju gospodinjskih odpadkov. Zadnji seznam oz. Dodatek III. pa

našteva lastnosti nevarnih snovi, kot so vnetljivost, jedkost, ekotoksičnost (I., II. in III.

dodatek).

Podpisnice konvencije so se zavezale k spoštovanju določenih pravil. Drţava

podpisnica sme izvaţati nevarne odpadke zgolj v primeru pomanjkanja lastne

infrastrukture. Drţava uvoznica mora takšno pošiljko zavrniti v primeru, da je sama ni

sposobna obdelati na okolju varen način (angl. Environmentally Sound Manner - ESM)

(Puckett in Smith, 2002). Podpisnica konvencije ne sme izvaţati odpadkov v drţavo

nepodpisnico brez poprejšnjega podpisa dvostranskega dogovora. Nevarnih odpadkov

se ne sme pošiljati brez poprejšnjega pristanka drţave uvoznice in ostalih drţav, ki bi jih

odpadki prečkali (Burns in Fuchs, 2004). Izvoz je prepovedan v drţave, ki so

prepovedale uvoz, ki niso podpisnice konvencije in ki nimajo primerne infrastrukture za

obdelavo odpadkov (Gwam, 2000).

Pomemben del konvencije predstavlja postopek soglasja po predhodnem dogovoru

(PIC), ki je bil pred tem ţe uporabljen v Kairskih smernicah. Ta postopek urejata 6. in 7.

člen konvencije. Vsaka drţava podpisnica mora zagotoviti nacionalni organ, ki je

odgovoren za administracijo postopka. Postopek zahteva od drţave izvoznice, da

obvesti morebitno drţavo uvoznico nevarnih odpadkov o določenih lastnostih pošiljke

(Baselska konvencija, 1989).

32

Na to obvestilo mora uvoznica pisno odgovoriti. Na uvoz lahko pristane; določi lahko

dodatne pogoje, ki morajo biti izpopolnjeni; uvoz lahko zavrne ali zahteva dodatne

informacije o pošiljki. Odpadki ne smejo zapustiti izvorne drţave, preden ta drţava

prejme pisno potrdilo. Prav tako mora biti o nameri obveščena tranzitna drţava. Tudi ta

lahko odgovori na obvestilo s pristankom, zavrnitvijo ali zahtevo po več informacijah.

Če tranzitna drţava v 60 dneh ne odgovori na obvestilo, se to razume kot pristanek in

promet lahko steče preko te drţave (6. člen). Enak postopek se uporabi v primeru, če

tranzitna drţava ni podpisnica konvencije (7. člen).

Ko pošiljka z odpadki zapusti drţavo, jo mora ves čas spremljati izpolnjen obrazec.

Drţava izvoznica mora biti na koncu tudi obveščena o dokončnem uničenju odpadkov

(Člen 6(9)). Prenos informacij in sodelovanje med drţavami je konvencija uredila v 10.

in 13. členu. Članice morajo obveščati sekretariat o morebitnih spremembah drţavnih

organov in definicij odpadkov ter o odločitvah glede sprejetja ali zavrnitve pošiljk. Prav

tako morajo članice enkrat letno sekretariatu posredovati poročilo o izvozih in uvozih v

preteklem letu ter s tem povezane informacije (13. člen). Mednarodno sodelovanje se

nanaša predvsem na pomoč drţavam v razvoju, ki jim ponavadi primanjkuje tehnologij

za varno ravnanje s pošiljkami odpadkov (10. člen).

6.1.1 Baselska prepoved

Kljub vsem zgoraj naštetim zapovedim, ki jih Konvencija nalaga svojim članicam in bi

ji le-te morale spoštovati, pa so mnoge drţave v razvoju postale ţrtve ekonomskih

pritiskov s strani razvitih podpisnic. Čeprav sta bistvena cilja Konvencije

samozadostnost pri upravljanju z odpadki in splošno zmanjšanje nastajanja odpadkov,

so se članice z leti vse bolj oddaljevale od njiju (Puckett in Smith, 2002). Sprejetje

stroge zakonodaje v razvitih drţavah je odpadke zgolj izrinilo z odpadov in ob zapiranju

dotrajanih seţigalnic ni ponudilo alternativne ravnanju z njimi.

Zaradi teh razlogov, in da bi zaščitili zaščite drţave v razvoju, se je med podpisnicami

pojavila ţelja po uvedbi popolne prepovedi trgovanja z nevarnimi odpadki med

članicami in nečlanicami OECD. Ţelja je bila izraţena ţe na prvi konferenci podpisnic v

letu 1992. Šest največjih svetovnih proizvajalk odpadkov: ZDA, VB, Nemčija,

33

Japonska, Avstralija in Kanada je ideji nasprotovalo, čeprav večina izmed njih v tistem

času sploh ni bila med podpisnicami Konvencije (Clapp, 1994). Zagovornice prepovedi

so bile predvsem drţave v razvoju s podporo zahodne, severne in vzhodne Evrope in

nordijskih drţav ter Kitajske, ki so se morale boriti proti nasprotovanju politično

močnejših nasprotnic. Tudi EU je nasprotovala ideji o prepovedi, vendar je Danska

idejo močno podpirala in postopoma v podporo prepričale preostale članice. EU tako ni

preostalo drugega kot da Baselsko prepoved podpre. Baselska prepoved je bila leta 1995

vključena v konvencijo kot dodatek, a še vedno čaka na zadostno število podpisnic, da

stopi v veljavo (Puckett in Fogel, 1994). Trenutno število podpisnic je 71 (Basel Action

Network, 2010c).

Potrebno je omeniti, da vse drţave tretjega sveta ne podpirajo popolne prepovedi

trgovanja z odpadki. Prepoved bi prebivalcem drţav v razvoju odvzela zaposlitev ter jih

prikrajšala za uvoz poceni materialov. Prav tako drţavam v razvoju koristi še delujoča

elektronska oprema, kljub temu da takšno opremo ponavadi spremlja še večja količina

nedelujoče. Še najbolj zaskrbljujoč pa je finančni primanjkljaj, saj trgovanje z odpadki

pomeni pomembno gospodarsko dejavnost revnejših drţav. Nekatere izmed njih si ne

morejo privoščiti, da bi ostale brez tega dohodka. Prav tako trgovanje spodbuja

korupcija med visokimi uradniki, ki imajo od tega največje koristi in zaradi tega ne

nameravajo podpreti popolne prepovedi (Lipman, 2002). Nasprotniki popolne

prepovedi iz razvitih drţav zagovarjajo trgovanje z odpadki v primeru, da je cilj

trgovanja končna reciklaţa. Ta naj bi pomagala ohranjati naravno bogastvo,

zmanjševala potrebo po energiji, zmanjševala število odlagališč in celo vzpodbujala

industrijo v drţavah v razvoju z zagotavljanjem surovin (Sonak, Sonak in Giriyan,

2008).

Krueger (1998) meni, da bi popolna prepoved prinesla več slabosti kot koristi. Po

njegovem mnenju bi prepoved trgovino zgolj potisnila v ilegalo in vzpodbudila še več

nezakonitih transakcij odpadkov. O'Neillova (1998) se strinja in dodaja, da trgovanje ne

bi smelo biti obravnavano zgolj s perspektive kontroliranja trga, temveč tudi skozi

prizmo zmanjševanja proizvodnje odpadkov. Po njenem mnenju prepoved ne upošteva

celovitosti problema.

34

6.1.2 Kritike Baselske konvencije

Baselska konvencija še vedno sluţi kot temeljni mednarodni akt, ki ureja področje

trgovanja z nevarnimi odpadki, obenem pa je tudi eden izmed bolj kritiziranih

mednarodnih sporazumov.

Najglasnejše kritike se nanašajo na dejstvo, da Konvencija ni prepovedala trgovanja z

nevarnimi odpadki in je povsem ignorirala radioaktivne odpadke (Clapp, 1994), tem pa

sledijo tudi druge. Med drugim je bila kritizirana moţnost, da drţavam podpisnicam

podpis bilateralnega sporazuma omogoča izvaţanje odpadkov v drţave nepodpisnice

(Clapp, 1994).

Kritike se nanašajo tudi na administrativno plat Konvencije. Standardnega formata o

lastnostih pošiljke, ki je priloţen konvenciji kot dodatek, drţavam ni potrebno uporabiti.

O uporabi obrazca presodi vsaka drţava sama. Posledično se učinkovitost nadzora brez

uporabe standardiziranih obrazcev obveščanja zmanjša. Razlike v izpolnjevanju

obrazcev pa vodijo tudi v enostavnejše ponarejanje dokumentacije (Krueger, 1998).

Problematičen pa je tudi pristanek drţave uvoznice na sprejem pošiljke odpadkov. Ta

mora sama presoditi, ali ima na voljo opremo in infrastrukturo, ki ji bo omogočila varno

ravnanje z odpadki. Vendar pa drţave v razvoju pri sprejemu odpadkov mnogokrat ne

ravnajo po svojih realnih zmoţnostih, temveč glede na potrebo po denarju (Krueger,

1998). Izvoznice niso zavezane slediti odpadkom in se prepričati o primernosti in

ustreznosti postopkov odlaganja ali uničenja (Ibitayo, 2008).

Konvencija sicer v svojem 10. členu navaja mednarodno sodelovanje in pomoč drţavam

v razvoju pri vzpostavljanju lastne infrastrukture, vendar je bilo tega sodelovanja do

sedaj zelo malo. Potek mednarodnega sodelovanja je zgolj zapisan na papirju, ampak se

ne izvaja (Krueger, 1998).

Sekretariat pa se bori tudi s pomanjkanjem sredstev. Prispevki s strani podpisnic v

skrbniški sklad ostajajo neplačani. Prav finance pa omejujejo pomoč drţavam v razvoju,

ki jim tako primanjkuje denarne podpore za nadzor in administracijo (Krueger, 1998).

35

Podpisnice so bile prav tako pozvane k ratifikaciji Protokola o poroštvih in odškodninah

za škodo, ki je bil sprejet leta 1999 na 5. konferenci konvencije. Ta protokol naj bi

uzakonil finančno odgovornost drţav v primerih nesreč pri premikih nevarnih

odpadkov. Prav tako pa naj bi ustanovil sklad, iz katerega bi prizadete drţave lahko

črpale finančna sredstva za popravilo škode (Sekretariat Baselske konvencije, 1999).

Protokol potrebuje najmanj 20 podpisov članic, da stopi v veljavo. Do danes ga je

ratificiralo zgolj 10 drţav (Sekretariat Baselske konvencije, 2009). Do decembra 2006

je sklad prejel le 270 000 USD prispevkov. Za primerjavo: čiščenje posledic v Abidjanu

je stalo 30 milijonov USD (White, 2008b).

6.1.3 Ostale konvencije

Baselska konvencija ni v celoti izpolnila velikih pričakovanj drţav podpisnic. Kritike so

nezadovoljne drţave vzpodbudile za sprejem lastnih, regionalnih konvencij, ki bi

zapolnile vrzeli, ki jih je Baselska konvencija pustila odprte. Konvenciji Lomé IV in

Bamaška konvencija sta bili sprejeti kmalu po Baselski konvenciji in sta postavili precej

bolj stroga pravila za svoje podpisnice.

Prvo dodatno regionalno zaščito je v letu 1989 ponudila Lomé IV konvencija, ki je

urejala trgovanje med 69 afriškimi, karibskimi in pacifiškimi drţavami (drţave ACP) in

EU. Drţave ACP so v pogajanjih zahtevale zaščito pred nevarnimi odpadki iz razvitih

drţav zahoda. EU je tej ţelji nasprotovala in se zavzemala za moţnost trgovanja pod

pogojem, da odpadke spremlja tehnologija za primerno ravnanje z odpadki. Vendar

drţave ACP niso odstopile od svojih pogojev. Soglasje je bilo doseţeno z 39. členom, ki

je EU zavezal k prepovedi izvoza nevarnih odpadkov v drţave ACP, hkrati pa

prepovedal uvoz toksičnih odpadkov v drţave ACP iz drţav, ki niso članice evropske

skupnosti. Lomé IV konvencija je stopila v veljavo leta 1992 (Clapp, 1994). V letu 2000

je Lomé IV konvencijo nadomestil sporazum Cotonou, ime je dobil po mestu Cotonou v

drţavi Benin, kjer je bil sprejet. Sporazum Cotonou, ki je na novo uredil področje

trgovanja med drţavami ACP in EU, naj bi bil v veljavi nadaljnjih 20 let (Babarinde and

Faber, 2003).

Medtem so se članice Organizacije afriških drţav (angl. Organization of African States

36

– OAS) odločile, da bodo ustanovile svojo lastno, regionalno konvencijo, ki jih bo

zaščitila pred pošiljkami nevarnih in radioaktivnih odpadkov. Konvencijo, sprejeto leta

1991, so poimenovali Bamako konvencija. Ta sicer temelji na idejah Baselske

konvencije, vendar je precej stroţja, sploh v svojih zapovedi glede prepovedi trgovanja.

Afriškim drţavam je pri pisanju in oblikovanju konvencije svetovala organizacija

Greenpeace, kar je moč razbrati iz popolne prepovedi uvaţanja odpadkov, prepovedi

odlaganja odpadkov v oceane, prepoved seţiganja odpadkov ter podpori čistejšim

oblikam proizvodnje (Clapp, 1994). Konvencija je začela veljati leta 1996 (Sonak,

Sonak and Giriyan, 2008), ko jo je ratificiralo zadostno število afriških drţav. Do danes

je to število naraslo na 24 (African Union, 2010). Med podpisnicami pa manjkata

Nigerija in Gana, ki veljata za največji afriški uvoznici odpadkov (UNODC, 2009).

6.2 Zakonodaja

V tem podpoglavju je predstavljena zakonodaja s področja mednarodnih premikov

odpadkov več drţav oz. skupnosti drţav. Zakonodaja EU sluţi kot prikaz stroge in

nepopustljive okoljske zakonodaje visoko razvitih drţav. Sledi prikaz situacije v ZDA,

ki so znane kot velike proizvajalke odpadkov, sočasno pa je njihova zakonodaja s tega

področja mnogo popustljivejša. ZDA so tudi edina razvita drţava na svetu, ki še vedno

ni ratificirala Baselske konvencije. Podpoglavje se konča s pregledom situacije na

Kitajskem.

6.2.1 Zakonodaja Evropske unije

Okoljska zakonodaja EU ima sloves stroge in neprizanesljive zakonodaje, ki si jo

mnoge drţave v razvoju in celo ZDA mnogokrat rade postavljajo kot vzor. Vendar pa

dosledni zakoni še ne pomenijo tudi dobrega izvrševanja zapisanih pravil. Prebivalci

EU namreč teţko spoštujejo rigorozno zakonsko osnovo in primeri nezakonitih pošiljk

odpadkov so se v zadnjih letih povečali. Vendar obstajajo dvomi v ta podatek. Število

odkritih pošiljk se je sicer res povečalo, vendar pa je lahko to tudi zgolj posledica

povečanega in izboljšanega nadzora in mnogih mednarodnih akcij, s katerimi se EU

bori proti tovrstnim nezakonitim dejanjem (EEA poročilo, 2009).

37

Temeljni dokument EU, ki je urejal področje premikov odpadkov, je bila Uredba Sveta

(EGS) št. 259/93 o nadzorovanju in kontroli pošiljk znotraj Evropske skupnosti, v

Skupnost in iz nje, ki je začela veljati leta 1994. Glavna namena uredbe sta bila skrb za

okolju prijazno obdelavo odpadkov ter zaščita drţav v razvoju pred pošiljkami nevarnih

odpadkov, s katerimi te drţave ne bi bile sposobne varno ravnati. Uredbo Sveta (EGS)

št. 259/93 je leta 2006 nadomestila Uredba Komisije (ES) št. 1013/2006 Evropskega

parlamenta in sveta o pošiljkah odpadkov, začela je veljati leta 2007. Nova Uredba

Komisije (ES) št. 1013/2006 je uvedla nova pravila pri ravnanju s pošiljkami nevarnih

odpadkov in posodobila prejšnjo ureditev. Od drţav članic zahteva izvajanje inšpekcij in

naključnih pregledov plovil na svojem ozemlju. Pregledi se lahko izvajajo pri izvoru

odpadkov, na cilju transporta, na drţavni meji ali med transportom samim. Prav tako je

pooblastila drţave članice do pravice pregleda vsebine kontejnerjev, do pregleda

dokumentacije in preverjanja identitete. Poleg tega morajo članice letno poročati EC o

izvedenih ukrepih in o stanju izvajanja Uredbe (White 2008b; IMPEL 2008; IMPEL,

2009).

Področje e-odpadkov urejata dve direktivi: Direktiva 2002/96/ES Evropskega

parlamenta in Sveta o odpadni električni in elektronski opremi ter Direktiva 2002/95/ES

Evropskega parlamenta in Sveta o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v

električni in elektronski opremi. Direktiva 2002/96/ES zahteva od drţav članic, da e-

odpadke zbirajo ločeno, obenem pa z načelom ''proizvajalec plača'' (angl. Producer

Pays Principle – PPP) odgovornost za ravnanje z odpadki po koncu njihove uporabe

nalaga proizvajalcem. S tem proizvajalce zavezuje k brezplačnemu sprejetju elektronske

opreme po koncu njihove ţivljenjske dobe (5. člen), ti odpadki pa morajo biti obdelani

na okolju prijazen način, ponovno uporabljeni ali predelani (6. in 7. člen). Direktiva

2002/95/ES pa poseţe v samo proizvodnjo elektronske in električne opreme in

proizvajalcem naloţi zamenjavo nevarnih materialov v komponentah, kot so kadmij,

svinec in ţivo srebro, z okolju prijaznejšimi (4. člen).

Odpadki v EU morajo biti obdelani po načelu bliţine: čim bliţje mesta, kjer so bili

odloţeni (EEA, 2009). Evropska zakonodaja prav tako uvaja ''razširjeno proizvajalčevo

odgovornost'' (angl. Extended Producer Responsibility – EPR). Ta podaljša

proizvajalčevo odgovornost za njegov izdelek tudi po koncu potrošnikove uporabe.

38

Proizvajalec je tako odgovoren za financiranje zbiranja in ravnanja z odpadki

(Nordbrand, 2009). Za odpadke, ki so namenjeni predelavi, so pravila manj stroga.

Takšni odpadki se lahko svobodno pošiljajo med drţavami EU. Situacija je drugačna v

primeru nevarnih odpadkov, kjer so potrebni posebni postopki in drugačna obravnava.

Nevarni odpadki se ne smejo pošiljati v drţave, ki niso članice OECD, saj te drţave

nimajo primerne opreme in infrastrukture za obravnavo teh odpadkov (EEA poročilo,

2009).

Vendar pa zakonodaja drţavam EU ne prepoveduje izvoza nenevarnih odpadkov v

drţave nečlanice OECD. Odpadni papir, na primer, je lahko predmet izvoza, vendar ga

mora spremljati obvestilo drţavi uvoznici. Znotraj EU pa je moţno pošiljati skoraj vse:

odpadke namenjene predelavi, kot tudi odpadke, namenjene odlaganju na odlagališčih.

Članice EU pa lahko uvoz v svojo drţavo tudi prepovedo. Ta prepoved se lahko nanaša

zgolj na posebne vrste odpadkov ali pa je splošna in velja za prav vse odpadke.

Nekatere nove članice EU so se pred nezaţelenimi pošiljkami odpadkov zaščitile še

dodatno in sicer z uvedbo omejevalnega obdobja (EEA poročilo, 2009).

Drţava izvoznica nevarnih odpadkov ali odpadkov, namenjenih za predelavo, mora pri

izvozu slediti določenim postopkom. Podobno kot pri postopku soglasja po predhodnem

dogovoru, ki ga pozna Baselska konvencija, mora izvoznica pred izvozom izpolniti

obseţen obrazec, kamor zapiše natančne informacije o pošiljki in ga poslati drţavi

uvoznici. Zgolj skop povzetek tega obvestila pa je nadalje poslan EC (EEA poročilo,

2009). E-odpadkov drţave ne smejo izvaţati. Lahko pa se izvaţa rabljena elektronska

oprema, namenjena za nadaljnjo uporabo (Nordbrand, 2009).

Izvedene inšpekcije, pregledi pošiljk in nenazadnje tudi najdbe evropskih odpadkov v

drţavah tretjega sveta dajejo vedeti, da situacija ni roţnata. Evropska zakonodaja se

mednarodnih premikov odpadkov loteva natančno, nepopustljivo in v skladu z

najvišjimi okoljskimi standardi, vendar uspeh ni zagotovljen. Drţave članice čaka teţka

naloga spoprijemanja z visokimi cilji, postavljenimi s strani EU. Nedavna raziskava,

izpeljana pod okriljem EC, je razkrila slabo izvajanje in uveljavljanje obstoječe

zakonodaje (IHS, 2009). Proti Italiji, Španiji in Franciji so bili zaradi slabe

implementacije sproţeni kazenski postopki (Balceau in Beken, 2006). EU bo zato

39

skušala doseči boljše rezultate z izpeljevanjem mednarodnih akcij, tesnim sodelovanjem

med drţavami, z natančnimi usmeritvami drţav in dviganjem okoljske zavesti (IHS,

2009).

6.2.2 Zakonodaja v ZDA

Kljub temu da ZDA predstavljajo najrazvitejši del sveta, je njihova zakonodaja o

ravnanju z odpadki v primerjavi z zakonodajo EU zelo zastarela in ohlapna. ZDA so

največje svetovne proizvajalke odpadkov in obenem tudi največje izvoznice.

Omenjeno je ţe bilo, da so ZDA edina razvita drţava na svetu, ki še vedno ni ratificirala

Baselske konvencije, temeljnega mednarodnega dokumenta s področja urejanja

premikov nevarnih odpadkov. Najbliţje ratifikaciji je bila pod predsedstvom Billa

Clintona, ratifikacija pa se je obetala tudi pod Obamovo vlado. Zaenkrat sprememb še

ni na vidiku (Bennion, 2010). To drţavi sicer onemogoča trgovanje z drţavami, ki so

podpisnice Konvencije, vendar lahko z njimi svobodno sklepa sporazume, ki trgovanje

dovoljujejo. Prav tako odpadkov iz ZDA brez dvostranskega sporazuma ne morejo

sprejeti nečlanice OECD. EPA trdi, da ZDA takšnih sporazumov nimajo sklenjenih, ţe

od leta 1986 pa veljata sporazuma s Kanado in Mehiko (Interpol, 2009). To seveda ni

zagotovilo, da odpadki iz ZDA ne končajo tudi drugje.

Temeljni federalni akt, ki uzakonja ravnanje z nevarnimi odpadki, je Zakon o

pridobivanju in predelavi naravnih virov (angl. Resource Conservation and Recovery

Act - RCRA), ki ga je leta 1976 izdala EPA. Vendar morajo biti materiali najprej sploh

definirani kot odpadki in nato še kot nevarni odpadki, da spadajo pod okrilje tega

zakona. E-odpadki se ne uvrščajo v nobeno izmed omenjenih kategorij in so tako

izključeni iz nadaljnje pravne regulacije. Razlog za to je, da je takšna rabljena ali

nedelujoča elektronska oprema namenjena ponovni uporabi ali pa reciklaţi in zaradi

tega ni definirana kot odpadek (Interpol, 2009). Edina izjema so CRT monitorji, katerih

izvoz je EPA zaradi visoke vsebnosti svinca prepovedala. Ti zaenkrat ostajajo edini kos

elektronske opreme, ki se smatra kot odpadek in zaradi svoje nevarnosti za okolje ne

sme biti predmet izvoza (Bennion, 2010).

40

Takšne luknje v zakonodaji omogočajo in celo vzpodbujajo izvoz v drţave v razvoju,

saj so takšni odpadki pod pretvezo reciklaţe lahko poslani kamorkoli. EPA namreč nima

nadzora nad dejanskim načinom ravnanja s temi odpadki in njihovo usodo. O okolju

prijazni reciklaţi ali ponovni uporabi obstajajo zgolj predvidevanja. Vendar najdbe

ogromnih količin nedelujoče opreme v drţavah tretjega sveta kaţejo na to, da so luknje

v zakonu prevelike (Puckett in Smith, 2002).

Zaradi slabe in mile federalne zakonodaje se je kar 12 ameriških zveznih drţav do leta

2007 odločilo sprejeti svoje zakone glede ravnanja z e-odpadki. Nekatere zvezne drţave

so ukinile odlagališča in seţigalnice ter uvedle programe recikliranja. Nekaj drţav je

omejilo izvoz v drţave v razvoju, vendar ne večina (Interpol, 2009). Kalifornija je

zvezna drţava, ki v ZDA sluţi kot primer vzornega ravnanja z odpadki, saj je med

prvimi vzpostavila sistem reciklaţe na drţavi ravni. Vendar na videz uspešen sistem

očitno ni deloval tako uspešno. Mediji so namreč nedolgo tega poročali o prevari.

Drţava Kalifornija, ki je plačala kar 320 milijonov USD za zbiranje in reciklaţo svojih

e-odpadkov, je odkrila večmilijonske prevare, ki so vključevale tudi nezakonit izvoz

odpadkov (Knudson, 2010).

6.2.3 Zakonodaja Kitajske

Podatki o količini odpadkov, ki vsako leto zakonito ali nezakonito prestopi mejo

Kitajske, so različni. A kljub temu, da točnih podatkov ni moč zaslediti nikjer, je slika

kitajskih mest, ki so se prelevila v reciklaţne centre, dovolj zgovorna. Kitajska se

utaplja v odpadkih z razvitega zahoda, čeprav uvoz odpadkov ureja in omejuje

rigorozna zakonodaja.

Kitajska je ţe vrsto let podpisnica Baselske konvencije, prav tako pa je bila ena izmed

prvih in najbolj gorečih podpornic Baselske prepovedi, ki še ni stopila v veljavo.

Spremembe na področju zakonodaje so vzpodbudile številne pošiljke nevarnih

odpadkov s strani razvitih drţav v 90. letih prejšnjega stoletja. Leta 1996 je Kitajska

sprejela Zakon o preventivi in nadzoru onesnaţevanja okolja s strani trdnih odpadkov

(angl. Law on the Prevention and Control of Solid Waste Pollution to the Environment).

Ta je med drugim prepovedal uvoz trdnih odpadkov, ki jih ni mogoče uporabiti kot

41

surovine in natančno uredil uvoz trdnih odpadkov, ki so lahko uporabljeni kot surovine.

Kršiteljem zakona so zagrozili s kaznijo med 100 000 in 1 000 000 kitajskimi juani ter

jim naloţili odstranitev odpadkov. Zakon v dodatku natančneje navaja materiale, ki so

lahko in ki ne smejo biti predmet uvoza (Puckett in Smith, 2002).

V letu 2000 pa so se kitajske oblasti odločile narediti še korak naprej. Zakon so

nadgradile s prepovedjo uvoza odpadne elektronske opreme (Puckett in Smith, 2002;

Jones, 2007). Kljub omenjeni prepovedi je v letu 2007 odpadna elektronska oprema še

vedno predstavljala 18% vseh uvoţenih odpadkov na Kitajskem (Jialing, 2008).

Kitajsko Ministrstvo za varstvo okolja se problemov nezakonitega uvoza odpadkov in

neuspeha zakonodaje s tega področja zaveda. Proti nezakonitim pošiljkam odpadkov se

borijo z intenzivnejšim sodelovanjem z drţavami izvoznicami in s povečano izmenjavo

informacij in podatkov. Prav tako so poostrili inšpekcijski nadzor nad pošiljkami in nad

podjetji, ki se ukvarjajo z reciklaţo (Jialing, 2008).

Kitajska pa se bo v prihodnosti soočala tudi z doslej še neznanim problemom. Napovedi

kaţejo, da naj bi se količine elektronskih odpadkov na Kitajskem vsako leto povečale za

5 do 10 odstotkov. Kitajska se bo poleg ravnanja z uvoţenimi odpadki morala spoprijeti

tudi s svojimi lastnimi, za kar pa jim trenutno primanjkuje primerne in okolju prijazne

infrastrukture ter znanja (Balkan, 2009).

42

7 Odzivi in ukrepi zoper mednarodno trgovino z odpadki

na nacionalni in mednarodni ravni

Drţave uvoznice ter drţave izvoznice nevarnih odpadkov so v zadnjih letih pričele

usmerjati svoje moči v zajezitev trgovine z odpadki. Nekatere so pripravile nacionalne

programe, večina pa se je priključila mednarodnim regionalnim projektom, katerih

glaven cilj je bilo odkrivanje ter posledično zmanjšanje nezakonitih transakcij

odpadkov. To poglavje bo natančneje predstavilo prizadevanja drţav glede omejitve

trgovine z odpadki.

7.1 Prizadevanja Italije

Za Italijo kot članico EU velja enaka okoljska zakonodaja kot za vse druge članice. A

kljub visokim standardom, ki jih ta zakonodaja postavlja, se je italijanska vlada v letu

2001 odločila, da svojo nacionalno zakonodajo še poostri. V to jo je prisililo povečano

število ekoloških kaznivih dejanj, izmed katerih so kot najhujšo kriminalno aktivnost

opredelili prav trgovanje z odpadki. Akterjem trgovanja z odpadki so zagrozili z

zaporno kaznijo do 6 let, v primeru nevarnih odpadkov pa celo do 8 let. S tem je Italija

postala evropska drţava z najvišjimi kaznimi za okoljski kriminal (Contri, 2009).

Poleg visokih kazni pa se je Italija ţe v letu 1986 pričela boriti proti tovrstnemu

kriminalu s posebno enoto ţandarmerije. Enota je razdeljena v dve sekciji. Prva je

namenjena odkrivanju radioaktivnih snovi, kamor spada tudi tihotapljenje radioaktivnih

odpadkov. Druga enota pa zajema informacijski sistem, imenovan S.I.T.A., ki je bil

postavljen s pomočjo evropskih sredstev. Ta sistem omogoča zaznavo sprememb v

okolju s pomočjo satelitskih in letalskih slik pokrajine ter pomaga odkrivati nezakonite

aktivnosti. To enoto sestavljajo posebni preiskovalci, specializirani za področje

okoljskega prava. Redno si izmenjujejo informacije z Europolom in Interpolom. Njihov

uspeh potrjuje dejstvo, da so samo v letu 2007 izvedli 170 aretacij zaradi trgovanja z

odpadki. Mnogi aretirani so bili člani mafijskih druţin (Contri, 2009).

43

7.2 Projekt krpanja ozonske luknje (angl. Sky-Hole-Patching Project)

Vse več drţav se je pričelo zavedati, da brez mednarodnega sodelovanja ni uspehov.

Takšno zavedanje je prevladalo tudi med drţavami azijsko-pacifiškega območja in je

vzpodbudilo izvedbo projekta krpanja ozonske luknje. Projekt se je začel izvajati v

septembru 2006 ter se zaključil novembra 2007, vendar se poročanje ter nadzor še

vedno nadaljujeta. Glavni izvajalec projekta je bila Mednarodna carinska organizacija

(angl. World Customs Organization – WCO), ob sodelovanju Programa Zdruţenih

narodov za okolje (UNEP) – Regionalni urad za Azijo in Pacifik, Regijskega

obveščevalnega organa za zvezo za Azijo in Pacifik (angl. Regional Intelligence Liaison

Office – RILO A/P) ter carinskih in okoljskih agencij posameznih drţav. Eden izmed

ciljev projekta je bil spremeniti miselnost ljudi, ki so si pod nezakonito trgovino še

vedno predstavljali zgolj oroţje ter droge. Ţelja organizatorjev je bila ozavestiti javnost

o razseţnostih in nevarnostih te problematike (UNEP Press Release, 2006).

Projektu, ki sta ga sestavljali dve fazi, se je pridruţilo 20 azijsko-pacifiških drţav

(UNEP Press Release, 2006). Prva faza se je osredotočila na trgovanje s substancami, ki

škodljivo delujejo na ozonski plašč, katerih uporabo je v letu 1989 prepovedal

Montrealski sporazum. Za potrebe te naloge pa je pomembnejša druga faza, ki se je

usmerila na pošiljke nevarnih odpadkov. Drţave so uvedle stroge ukrepe, ki so zajemali

tudi prerazporeditev delavcev ter povečanje mreţe izmenjave podatkov. Povečan nadzor

pošiljk se je končal z 89 zasegi odpadkov v hongkonškem pristanišču, ki so izvirali iz

25 različnih drţav. Največji deleţ zaseţenih pošiljk so predstavljali e-odpadki, posebej

baterije in akumulatorji, najpogostejša drţava izvora pa je bila Mehika (WCO RILO

A/P, 2007).

Vendar pa je potrebno te podatke interpretirati z rezervo: mnogo razvitih drţav namreč

uporablja drţave v razvoju kot izvorne drţave pošiljk svojih odpadkov zgolj zaradi

izmikanja poostrenemu carinskemu nadzoru. Prav tako Hong Kong ponavadi ni ciljna

destinacija, pač pa zgolj zelo pomembno središče pretovarjanja odpadkov, kar mu

omogoča izvrstna geografska lega in status prostega pristanišča (WCO RILO A/P,

2007).

44

Vendar pa je bilo izmenjanih informacij med drţavami malo. Ni jasno, ali je malo

izmenjanih sporočil posledica majhnega števila pošiljk ali pa drţave pošiljk na svojem

ozemlju sploh niso zaznale. A projekt se je izkazal kot učinkovit, saj ni povezal zgolj

drţav, temveč tudi carinske in okoljske agencije ter policijo in organe pregona.

Uspešnost projekta je bila v letu 2007 nagrajena s priznanjem za varovanje

stratosfernega ozona (WCO RILO A/P, 2007).

7.3 Operacija Demeter

Projekt, ki je v boju proti trgovini z odpadki povezal Evropo, Afriko in azijsko-pacifiško

regijo, se je izvajal od marca do maja 2009, nekatere drţave pa so operacijo podaljšale.

V operaciji, katere pobudnik je bil Sekretariat WCA, je sodelovalo 59 carinskih uprav:

34 iz Evrope, 15 iz azijsko-pacifiške regije in 10 iz Afrike (Li, 2009) ter preko 300

pristanišč. Projektu so se pridruţile tudi okoljske organizacije ter druge institucije, med

drugim Sekretariat Baselske konvencije, Omreţje Evropske unije za izvajanje in

uveljavljanje okoljskega prava za področje čezmejnih pošiljk odpadkov (IMPEL-TFS)

in nacionalne agencije za varovanje okolja (Polner, 2009).

Z operacijo so skušali povečati medsebojno sodelovanje, povečati okoljsko zavest,

preučiti volumen trgovine z odpadki in odkriti končne destinacije pošiljk. Za

komunikacijo so uporabljali spletno stran CENcomm, z zaščitenim dostopom, ki je

omogočila enostavno in hitro pošiljanje sporočil. Preko spletne strani so se pošiljala tudi

poročila o zaseţenih pošiljkah. V času operacije je skupno število izmenjanih sporočil

doseglo število 516 (Polner, 2009). Največ pošiljk je bilo zaseţenih v evropskih

pristaniščih, na začetku svoje poti. Na Nizozemskem so zasegli 17 ton odpadkov, 11 ton

v Belgiji in 10 ton v Italiji, celotna količina zaseţenih pošiljk pa je dosegla 57 ton.

Večino odpadkov je predstavljalo ţelezo, temu so sledili e-odpadki (Polner, 2009; WCO

Press Release, 2009).

Operacija šteje kot prva globalna operacija, saj je povezala Evropo z Azijo, Afriko in

pacifiškimi drţavami. Predvsem je bila uspešna v izmenjavi informacij ter številu

zaseţenih pošiljk. K temu je v veliki meri pripomoglo sodelovanje EU, ki je prvič v

zgodovini posredovala informacije o izvozu drţavam izven Evrope (Polner, 2009).

45

7.4 Mednarodni projekti v Evropi

Razvite drţave zahodne Evrope imajo v trgovini z odpadki ponavadi vlogo drţave

izvoznice, medtem ko so vzhodnoevropske drţave večkrat cilj preprodajalcev

odpadkov. Območje Evrope je zato z vidika trgovine z odpadki zelo aktivno in vredno

dodatnih pregledov in preiskav. EU je sicer področje ţe uredila z uredbami o premikih

odpadkov, omenjene akcije pa so preverile izvajanje vsebine uredb v praksi in skušale

doseči njihovo izboljšanje.

Prva izmed skupnih evropskih projektov sta bila projekta izvedena v pristaniščih pod

okriljem IMPEL-TFS. Prvi projekt je potekal v letih 2003 in 2004 v 6 evropskih

pristaniščih. Njegov glavni namen je bilo izboljšanje izvrševanja takratne uredbe,

Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93, ki je bila v tistem času v različnih drţavah članicah EU

zelo različno vpeljana. V projekt so vključili inšpektorje in izdali priročnik, ki naj bi

pripomogel k standardizaciji postopkov in poročanja. Tekom izvajanja so pregledali

1230 pošiljk, 40% jih je vsebovalo odpadke in 20% teh pošiljk je bilo nezakonitih.

Glavna značilnost projekta je bilo sodelovanje in izmenjevanje znanja med sodelujočimi

drţavami ter njihovimi carinami, policijo ter ostalimi organi. Zaradi uspešnosti projekta

se je le-ta razširil na drugo fazo, v kateri je sodelovalo 12 drţav članic in nečlanic EU

(Isarin, 2005).

Ravno zaradi uspešnosti omenjenih projektov, se je pojavila ţelja po nadaljnjem

sodelovanju in izvajanju priučenih znanj. Nov projekt, poimenovan Izvršilni ukrepi I

(angl. Enforcement Actions I), je ugledal luč septembra 2006 in je tako kot njegov

predhodnik stremel k boljši implementaciji obstoječe zakonodaje s področja

meddrţavnih premikov odpadkov. Projekt, ki je vključeval 25 evropskih drţav, je trajal

od septembra 2006 do junija 2008. V tem času so bile organizirane 3 konference in

izvedena 4 inšpekcijska obdobja. Ta obdobja so postregla s 14 000 pregledi pošiljk, od

česar je 2000 pošiljk vsebovalo odpadke. Okrog 300 pošiljk z odpadki je bilo v

nasprotju s takratno Uredbo, kar je predstavljalo pribliţno 15% pošiljk odpadkov.

Večina teh je vsebovala e-odpadke, namenjene pa so bile v nečlanice OECD.

Sodelovanje je sicer predstavljalo najpomembnejši del projekta. Sočasno je potekal tudi

program mednarodne izmenjave inšpektorjev, ki se ga je udeleţilo 34 inšpektorjev. Ti so

46

program kasneje ocenili z navdušenjem in poročali o izboljšanju kvalitete svojega dela

in učinkovitosti (IMPEL-TFS, 2008).

Veliko energije je bilo namenjeno izboljšanju implementacije evropske zakonodaje. Ta

se je med trajanjem projekta spremenila in Uredbo Sveta (EGS) št. 259/93 je

nadomestila Uredba Komisije (ES) št. 1013/2006. Sprememba je bila opazna tudi v

praksi. Po sprejetju nove uredbe se je število kršitev občutno zmanjšalo, kar gre pripisati

neprimerni in pomanjkljivi uveljavitvi. Problema so se lotili z uvedbo standardiziranih

inšpekcijskih postopkov in z imenovanjem nacionalnih koordinatorjev, ki so bili

odgovorni za oddajo poročil, namenjenih za nadaljnjo analizo (IMPEL-TFS, 2008).

Projekt je bil ocenjen kot uspešen, čeprav še vedno ostaja prostor za izboljšave.

Mednarodno sodelovanje se je izkazalo kot učinkovito, čeprav poprej ni bilo del

vsakdanje prakse. Prav tako je k manjšemu uspehu projekta pripomogla neudeleţba z

vidika izvoza odpadkov pomembnih evropskih drţav: Italije, Španije in Grčije. Ti

dejavniki so sluţili kot vzpodbuda za nadaljevanje projekta, ki bi pomagal izboljšati

pomanjkljivosti in spodbujal uporabo v projektu osvojenih znanj (IMPEL-TFS, 2008).

Zaradi tega je projekt po izteku nadomestil nov, imenovan Izvršilni ukrepi II (angl.

Enforcement Actions II), ta še vedno teče. Izvajati se je pričel oktobra 2008, trajal pa naj

bi do marca 2011. Do danes so bila izvedena 3 inšpekcijska obdobja, ki so povezala 22

drţav članic EU in 4 nečlanice. Cilji projekta ostajajo isti in stremijo k izboljšanju

inšpekcijskih metod in mednarodnega sodelovanja v luči boljšega izvajanja evropske

zakonodaje (IMPEL-TFS, 2009).

V obdobju 8 mesecev je bilo izvedenih 10 481 inšpekcij, ki so vsebovale pregled

kontejnerjev, tovornjakov, vlakov in dokumentacije. V 75% primerov se je izvršil tudi

fizični pregled transporta in v pribliţno 25% ali 1935 pošiljkah so odkrili odpadke.

Pribliţno 19% teh pošiljk je bilo v nasprotju z obstoječo evropsko zakonodajo, večina

kršitev je vsebovala nepopolno ali napačno dokumentacijo (IMPEL-TFS, 2009).

Sodelovanje med drţavami in drţavnimi organi je eden izmed glavnih ciljev projekta in

povečanje števila udeleţenk v projektu Izvršilni ukrepi II je pozitiven doseţek. Izmed

47

26 udeleţenk jih je 22 oddalo poročilo o opravljenih aktivnostih. Mnogo drţav se je

izvajanja inšpekcij lotilo prvič, zato se lahko manjše število odkritih kršitev razlaga kot

posledica neizkušenosti. Bolj izkušene drţave so zaradi svojega znanja morda dosegale

boljše rezultate, vendar pa je obstajala nevarnost, da so se preprodajalci moţnosti

inšpekcij zavedali in so bili zaradi tega bolj previdni ali izbirali druge poti (IMPEL-

TFS, 2009).

Primerjava obeh projektov kaţe na doseţen napredek. Število udeleţenk, ki so izvajale

inšpekcije, se je s 17 povzpelo na 22, število fizičnih pregledov pošiljk se je povečalo,

prav tako se je s 15% na 19% povečalo število odkritih kršitev. Zaznati je bilo tudi

povečano udeleţbo policije in carinikov ter okoljskih agencij in lokalnih oblasti. A

vendar morajo biti te doseţki interpretirani s previdnostjo. Velike evropske drţave

Španija, Grčija in Italija, s pomembno strateško lego in z direktnim dostopom do morja,

se projektu niso pridruţile niti v drugo. Neudeleţba je verjetno pripomogla k precej

manjšim številkam odkritih kršitev. Podobna teţava se je pojavila v večjih evropskih

drţavah, kjer določene regije niso aktivno sodelovale v projektu. V nekaterih ostalih

drţavah se je pojavil problem osredotočanja zgolj na izvoz, zanemarili pa so preglede

uvoţenih pošiljk. Projekt Izvršilni ukrepi II naj bi se zaključil marca prihodnje leto, a to

ne bo pomenilo konca evropskega boja proti trgovini z odpadki, saj ţe obstajajo načrti o

nadaljevanju zastavljenega programa (IMPEL-TFS, 2009).

48

8 Situacija v Sloveniji

Količina odpadkov, ki jih proizvedemo prebivalci republike Slovenije, v svetovnem

merilu sicer ne predstavlja visokega deleţa, a ta vseeno ni zanemarljiv. To poglavje se

osredotoča zgolj na čezmejne premike nevarnih odpadkov na področju Slovenije.

Pregled statistike kaţe spremembe v količini uvoza in izvoza skozi leta. Sledi

predstavitev zakonodaje s področja čezmejnih premikov odpadkov, ki sledi zakonodaji

EU in mednarodnim konvencijam. Predstavljena je tudi vloga in sodelovanje Slovenije

v mednarodnih projektih. Poglavje se sklene s predstavitvijo primerov nezakonitega

trgovanja z odpadki na področju vstopa ali izstopa iz Slovenije.

8.1 Zakonit uvoz in izvoz odpadkov na področju RS

Slovenija vseh odpadkov ne more obdelati na okolju prijazen način, zato se posluţuje

izvoza odpadkov. Podatki Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) kaţejo na

izjemen porast izvoza odpadkov. V letu 1995 je Slovenija izvozila zgolj 1600 ton

odpadkov, v letu 2001 pa ţe skoraj 8000 ton. Po letu 2000 je bilo zaznati izjemno

naraščanje izvoza, od leta 2004 do leta 2007 se je povečal skoraj za štirikrat. V letu

2003 smo izvozili 14 700 ton odpadkov, v letu 2005 kar 24 900 ton, leta 2007 pa je

količina skoraj dosegla 70 000 ton (ARSO, 2009). Tabela s podatki o uvozi in izvozu ter

grafični prikaz izvoza in uvoza odpadkov se nahajata v prilogi F in G.

V letu 2007 je izvoz v največji meri vseboval mulj iz čistilnih naprav komunalnih voda

(31%) ter mešane odpadke, kjer je bil vsaj en odpadek označen kot nevaren (24%).

Porast izvoza je v veliki meri posledica izvoza mulja iz čistilnih naprav: v letu 2005 je

bilo izvoţenih 1730 ton mulja, leta 2005 pa kar 21 600 ton. Največji deleţ odpadkov je

bil prepeljan v Avstrijo (42%), Nemčijo (37%) in na Madţarsko (19%) (Suhadolnik

Gjura, 2009).

Uvoz odpadkov v Slovenijo ne sledi trendu izvoza in v zadnjem desetletju beleţi rahla

nihanja. V letu 1995 je s 22 100 tonami močno presegal izvoz in tako je bilo vse do leta

2005, ko se je količina izvoza prvič povzpela nad količino uvoza. Uvoz se je vsa leta

49

gibal med 13 400 tonami v letu 1998 in 27 400 tonami v letu 2007. Ne moremo beleţiti

trenda rasti, saj je krivuljo v letih 1998, 2001 in 2005 zaznamoval rahel padec uvoza

(ARSO, 2009). Tabela s podatki o uvozu in izvozu ter grafični prikaz izvoza in uvoza

odpadkov se nahajata v prilogi F in G.

Razlog, zakaj količino uvoţenih odpadkov ne zaznamujejo večja nihanja, se skriva v

dejstvu, da se odpadki uvaţajo zgolj za potrebe enega predelovalca. Za potrebe

omenjenega podjetja se uvaţajo svinčeni akumulatorji, deli le-teh ter svinčev pepel.

Omenjeni odpadki se uvaţajo predvsem iz Madţarske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine

ter tudi Makedonije, Nemčije in Italije (Suhadolnik Gjura, 2009).

8.2 Zakonodaja s področja čezmejnih premikov odpadkov v RS

Področje izvaţanja in uvaţanja odpadkov so do leta 2004 in priključitve republike

Slovenije (RS) EU urejali nacionalni zakoni, ki so bili kasneje zamenjani z zakonodajo

EU. Danes na območju RS velja enaka zakonodaja kot v preostalih članicah Unije.

Zakonodaja je bila natančneje predstavljena v 6. poglavju.

Slovenija je v letu 1993 z Zakonom o ratifikaciji Baselske konvencije o nadzoru

prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (Uradni list RS-MP,

št. 15/93) ratificirala besedilo Baselske konvencije in jo s tem uradno potrdila.

Posledično zanjo veljajo enake obveznosti in prepovedi kot za vse ostale članice

Baselske konvencije, ki so bile natančneje opisane ţe v 6. poglavju o mednarodnopravni

regulaciji. V letu 2004 je bil zakon o ratifikaciji spremenjen z ratifikacijo amandmaja k

Konvenciji, ki prepoveduje izvoz nevarnih odpadkov in je znan pod imenom Baselska

prepoved (Uradni list RS-MP, št. 23/04). Ker amandma še ni dosegel določenega števila

ratifikacij, še vedno ni v veljavi (Basel Action Network, 2010b).

Zakonodajo RS s področja mednarodnih premikov odpadkov je do vstopa RS v EU

urejalo več pravnih aktov, ki so se s sprejetjem evropske zakonodaje prenehali

uporabljati. Uredba o čezmejnem pošiljanju odpadkov (Uradni list RS, št. 101/04) je

bila izdana na podlagi 95. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04,

46/05) z namenom izvrševanja Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93. V letu 2007 je bila

50

nadomeščena z Uredbo o izvajanju Uredbe Komisije (ES) št. 1013/06 o pošiljkah

odpadkov, njeno sprejetje pa je bilo potrebno zaradi sprejetja nove evropske uredbe,

Uredbe (ES) št. 1013/06 (Uradni list RS, št. 71/07). Uredba o izvajanju Uredbe (ES) št.

1013/06 o pošiljkah odpadkov poleg Uredbe Komisije (ES) št. 1013/06 o pošiljkah

odpadkov predstavlja temeljni dokument RS za pravno ureditev področja čezmejnih

premikov odpadkov in nadomešča več pravnih aktov, ki so s sprejetjem prenehali

veljati.

8.2.1 Sodelovanje RS v projektih z namenom izboljšanja izvajanja zakonodaje

EU

Z vstopom v EU je Slovenija postala aktivnejša tudi na področju sodelovanja v

mednarodnih projektih, ki zadevajo prepovedane premike odpadkov preko meja EU.

Sodelovala je v obeh projektih, izvedenih pod taktirko IMPEL-TFS, imenovanih

Izvršilni ukrepi I in II (angl. Enforcement Actions I & II).

Za izvedbo in koordinacijo obeh projektov je bil določen nacionalni koordinator z

Ministrstva za okolje in prostor (MOP), katerega naloga je bilo poročanje o rezultatih

po izteku projektov. Izvršilni ukrepi I je bil projekt z do tedaj največjo udeleţbo, ki je

poleg ostalih drţav zajemal tudi Slovenijo. V obdobju slabih dveh let je bilo v Sloveniji

izmed 446 pregledanih prevoznih sredstev izvedenih 55 inšpekcij pošiljk odpadkov.

Izmed 55 inšpekcij je bilo odkritih 14 kršitev obstoječe zakonodaje s področja

mednarodnih premikov odpadkov. Slovenija je tekom projekta sodelovala s sosednjo

Hrvaško, ki se je prav tako priključila projektu. Skupne inšpekcije so izvajali na dveh

mejnih prehodih: Macelj in Bregana. Slovenija je prav tako sodelovala v mednarodni

izmenjavi inšpektorjev, ki so se v mesecu juniju 2007 udeleţili programa na

Nizozemskem (IMPEL-TFS, 2008).

Zaradi uspešnosti projekta se je projekt nadaljeval z naslednikom, projektom Izvršilni

ukrepi II. Projekt je bil razdeljen na 3 faze. Slovenija naj bi v vseh treh fazah izvajala

inšpekcije na cestah, v zadnji fazi pa naj bi se osredotočila tudi na preglede v pristanišču

Koper. Vendar pa jo je pomanjkanje finančnih sredstev prisililo, da je izpustila

aktivnosti v drugi fazi. Dejavnosti v prvi in tretji fazi so vseeno potekale nemoteno. Ker

51

projekt še ni zaključen, so na voljo zgolj podatki, zbrani do junija 2009. V omenjenem

obdobju devetih mesecev je Slovenija zabeleţila 312 administrativnih pregledov

prevoznih sredstev, izmed katerih so v 36 primerih izvedli tudi fizični pregled.

Izvedenih je bilo 10 inšpekcij odpadkov, ki so odkrile 4 kršitve obstoječe zakonodaje

(IMPEL-TFS, 2009).

8.3 Primeri odkritih kršitev čezmejnih pošiljk odpadkov na območju RS

Iskanje informacij o odkritih nezakonitih pošiljkah nevarnih odpadkov, ki so bili

namenjeni za izvoz iz RS, uvoz v RS ali so zgolj prečkali območje RS, je zahtevna

naloga. Uradne statistke so teţje dostopne, medijska poročila pa zgolj površno opisujejo

tovrstne nelegalne dogodke. Primeri, ki bodo opisani v nadaljevanju podpoglavja, so iz

različnih obdobij slovenske samostojnosti.

8.3.1 Kolumbijska afera

V letu 1993 je ljubljansko podjetje C&G, ki se je v tistem času ukvarjalo z odvozom

odpadkov, sprejelo ponudbo podjetij Sava in Krka o odstranitvi farmacevtskih in

industrijskih odpadkov. Odpadke so nameravali prepeljati v obrat v Franciji, s katerim

so do tedaj sodelovali, vendar je obrat odpadke zavrnil. C&G je rešitev našel v izvozu

odpadkov v Kolumbijo, za kar so priskrbeli vsa dovoljenja za izvoz. Pot se je začela v

reškem pristanišču januarja 1994, ko so na ladjo Triglav naloţili 6 kontejnerjev nevarnih

odpadkov, končala pa konec aprila, ko sta v Kolumbijo priplula še dodatna 2 zabojnika

nevarnih odpadkov. Skupno osem zabojnikov je vsebovalo 575 sodov nevarnih

odpadkov, kar je skupaj znašalo okrog 97 ton. Podjetje C&G je nameravalo s tem

zaključiti posel, vendar so kolumbijske oblasti odpadke zavrnile. Ta odločitev je padla

po izvedeni analizi na kolumbijskem Inštitutu za varovanje zdravja, ki je pokazala

odstopanja v koncentraciji določenih snovi od tistih, navedenih v carinski deklaraciji.

Konec junija je 97 tonski tovor zapustil kolumbijsko pristanišče, nato pa so ga skušali

odloţiti najprej v Ekvadorju, nato v Peruju. Oba poskusa sta bila neuspešna. Nevarni

odpadki so se v Slovenijo vrnili septembra 1994. Podjetje C&G, ki je bilo odgovorno za

uničenje odpadkov, je moralo kriti stroške neuspele poti ter poskrbeti za dokončno

odstranitev odpadkov. Ti so bili v decembru 1994 vendarle prepeljani v Francijo, kjer so

52

poskrbeli za okolju prijazno uničenje (Vilfan, 1997).

Kolumbija je predstavljala atraktivno lokacijo s finančnega vidika, saj so bili stroški

obdelave odpadkov v tej juţnoameriški drţavi občutno niţji. Podjetje C&G se je

povezalo s tremi kolumbijskimi podjetji, ki so bila ustanovljena zgolj zaradi potreb te

pošiljke. Odpadki naj bi bili uničeni v tamkajšnji seţigalnici, ki pa sploh še ni bila

zgrajena. Zgradili naj bi jo prav s sredstvi, ki bi jih dobili s sprejetjem pošiljke nevarnih

odpadkov iz Slovenije (Kosovel, 2002).

8.3.2 Odkritji carinikov pri vstopu pošiljk na območje RS

Primera sta bila predstavljena na 16. regionalni delavnici s področja nezakonitega

trgovanja v Bratislavi leta 2006, ki so se je udeleţili tudi predstavniki Carinske uprave

RS. Poleg Slovenije je sodelovalo še 11 drţav iz srednje in vzhodne Evrope.

V prvem primeru so cariniki na mejnem prehodu Središče ob Dravi, ki povezuje RS in

sosednjo Hrvaško, odkrili nezakonito pošiljko svinčenih plošč. Cariniki so ţe pred

odkritjem preko elektronske pošte dobili namig ARSO o pošiljki starih svinčenih

akumulatorjev iz Bosne in Hercegovine, ki naj bi pot nadaljevali prek Slovenije, do

končnega cilja v Nemčiji. ARSO je carinikom prav tako posredoval podatke o imenu

prevoznika in številko registrske tablice vozila. Cariniki so pošiljko pričakovali in

prevoznika na meji tudi ustavili in opravili natančnejši pregled spremljajoče

dokumentacije, identitete voznika in tovora. Tovor je vseboval 24 ton svinčenih

odpadkov, ki so bili označeni kot nenevarni odpadki. Nadaljevanje poti je bilo

tovornjaku preprečeno, o pošiljki pa so obvestili tudi Nemčijo, kamor je bila pošiljka

namenjena (Otovič, 2006).

Drugi primer odkritja nezakonitega vstopa nevarnih odpadkov pa se je zgodil v

koprskem pristanišču. Cariniki so ustavili pošiljko 170 ton mešanice plastike in drugih

materialov. V spremljajoči dokumentaciji je bil tovor naveden kot plastika, vendar pa so

inšpektorji posumili na nezakonitost pošiljke zaradi teţe in opisa blaga. Mešano sestavo

pošiljke je potrdil tudi carinski izvedenec. Ob pregledu so ugotovili, da bi pošiljka

potrebovala dovoljenje za izvoz. Blago je bilo namreč prepeljano iz Italije, brez

53

zadostne dokumentacije in brez poprejšnjega obvestila. Cariniki niso dovolili

nadaljevanja poti dokler pošiljki ne bi bili priloţeni ustrezni dokumenti, o čemer so

obvestili pošiljatelja. V času regionalne delavnice usoda nezakonite pošiljke še ni bila

znana. Izvoz iz EU je bil prepovedan, odpadki še vedno niso bili vrnjeni Italiji in kazni

še niso bile izrečene (Otovič, 2006).

Otovič je v imenu Carinske uprave RS na regionalni delavnici v Bratislavi priznal, da se

slovenski cariniki soočajo s pomanjkanjem znanja in izkušenj, kar jih ovira pri

učinkovitem opravljanju dela. Odpadki so le s teţavo prepoznani kot nevarni in se

posledično lahko izognejo preprečitvi vstopa v RS (Otovič, 2006).

Zakonodaja na področju RS sledi evropski in je stroga. Vendar pa izvrševanje teh uredb

zahteva aktivno udeleţbo več akterjev: carinikov, policije, okoljskih agencij, ki za

uspešno opravljanje svojega dela potrebujejo primerno izobrazbo in usposabljanje.

Omenjene aktivnosti zahtevajo finančna sredstva in osebje – česar pa drţavi vedno

primanjkuje.

54

9 Zaključek

Ekološki zločini so prisotni ţe od nekdaj, šele zadnjih nekaj let pa prihajajo v ospredje,

sočasno z zavedanjem posledic, ki jih imajo takšna dejanja na okolje in ljudi.

Nezakonito odlaganje odpadkov spada v to kategorijo. Znano je, da število proizvedenih

odpadkov raste sorazmerno z razvojem druţbe. Zahodni svet ţe dosega visoko stopnjo

razvoja, vzhodni svet pa mu vztrajno sledi. To se bo v prihodnosti odraţalo še v večjem

številu odpadkov.

Večina razvitih drţav je postavila stroge zakonodajne standarde ravnanja z odpadki, a

tudi ti ne zagotavljajo uspeha. EU sicer zaostruje svojo zakonodajo, vendar so

alternative, ki jih ponuja, slabe oz. pomanjkljive. Nezakonit izvoz je zato še bolj

privlačen, točne številke izvoza pa so neznane. Za rešitev problema je potrebno mnogo

več kot zgolj podpis dokumenta; potrebna je politična volja, ki bo izvrševanje

obstoječih pravnih aktov podpirala.

Slabo izvrševanje obstoječe zakonodaje pa je bil razlog mnogih mednarodnih odzivov

in ukrepov, ki so prakso ţeleli izboljšati. Izvrševanje se trudijo izboljšati z uvajanjem

enotnih praks in izdajanjem posebnih navodil za izvajanje inšpekcij ter s poročanjem.

Drug pomemben aspekt mednarodnih projektov je izboljšanje sodelovanja med

drţavami. Ta je prisoten in bistven v vseh izvajajočih projektih. Zaradi mednarodnih

razseţnosti problema se nobena drţava ne more boriti proti nezakoniti trgovini sama –

potrebno je sodelovanje, tega pa se morajo drţave šele naučiti, pozabiti na medsosedske

spore in v tem boju nastopati skupaj. Projekti so bili s strani drţav udeleţenk ocenjeni

kot pozitivni, a bistvenega pomena je, da se naučena in pridobljena znanja uporabljajo v

praksi. Projekt se ne sme končati z zaključno konferenco, pač pa mora ta pomeniti

začetek samostojne uporabe znanj pri delu samem.

Izkazalo se je, da tudi Slovenija kljub svoji majhnosti ni zgolj stranska opazovalka v

nezakonitih premikih odpadkov. Slovenija se sooča s strogo zakonodajo, ki jo diktira

EU, manjka pa ji (tako kot ostalim članicam Unije) znanj za njeno izvrševanje. Problem

se še vedno obravnava kot postranski, kar se odraţa v manjših finančnih sredstvih in

usposobljenosti. Prav tako praktično ni znanih statistik, ki bi prikazale trende

55

nezakonitega uvoza ali izvoza. Znanih primerov je malo in ti ne dovoljujejo

posploševanj. Pravi obseg problema na območju Slovenije ostaja neznanka, a njegovega

obstoja ni mogoče zanikati.

Vprašanje, ki je ves čas prisotno in ostaja neodgovorjeno: kako omejiti nezakonite

premike odpadkov? Stroga zakonodaja je v mnogo drţavah ţe prisotna, pomanjkljivo pa

je njeno izvajanje. Odsotno je zavedanje o resnosti problema in o negativnih posledicah,

ki jih ima na okolje in ljudi. Problema se mora zavedati predvsem politični vrh, ki ima

moč in sredstva, da se opredeli proti nezakonitemu trgovanju in podpre ter nadzira

izvrševanje stroge zakonodaje. Podpora mora biti namenjena tudi mednarodnemu

sodelovanju in udeleţbi čim večjega števila drţav. Poročanje o izvedbah inšpekcij ter o

rezultatih je temeljnega pomena za izvajanje nadaljnjih analiz. Zbrani podatki so tisti, ki

prikazujejo realno sliko problema: poti trgovanja z odpadki, najpogostejše izvorne

drţave in destinacije. Obenem omogočajo nadaljnja predvidevanja ter takojšnja

ukrepanja in prevencijo.

Druţba je ustvarila umetno potrebo po vedno novih, modernih in hitro zastaranih

izdelkih. Potrošnja je ogromna in stvari v rekordnem času pristanejo na odlagališčih.

Problema se je zato potrebno lotiti na samem začetku – z zmanjšanjem proizvedenih

odpadkov. Odpadki namreč zahtevajo mnogo energije, surovin in delovne sile: ne zgolj

za potrebe njihovega uničenja po koncu uporabe, temveč tudi za proizvodnjo samo.

Izdelki morajo postati trajnostni z uporabo čistejših tehnologij, ki omogočajo hitrejšo,

laţjo in nenevarno reciklaţo. Obenem morajo biti narejeni tako, da imajo daljšo

ţivljenjsko dobo, da se jih da preprosto in poceni vzdrţevati in popravljati, da se jih da

ponovno uporabiti ali nadgraditi, če gre za elektronske naprave. Izvajanje omenjenih

predlogov pa ni po godu industriji, saj s proizvodnjo hitro zastarljivih izdelkov kuje

dobiček. Korak v pravo smer lahko zato storijo drţave s podporo trajnostnim rešitvam

in z izobraţevanjem druţbe. V času podnebnih sprememb in negotove prihodnosti

drţave ţe sprejemajo ukrepe, ki naj bi omejili onesnaţevanje okolja. Zaenkrat se

največje spremembe dogajajo na papirju, čas pa bo pokazal ali bo uspešno tudi

izvajanje.

56

10 Viri in literatura

A Greeanpeace-Fidh Report in Cooperation with YPSA. (2005). End of life ships.

Pridobljeno 3.3.2010 na http://www.greenpeace.org/raw/content/international/press/

reports/end-of-life-the-human-cost-of.pdf.

AFP. (2005). Toxic waste sickening Somalia. Pridobljeno 10.5.2010 na

http://www.news24.com/Africa/News/Toxic-waste-sickening-Somalia-20050304.

African Union. (2010). List of Countries. Pridobljeno 2.2.2010 na http://www.africa-

union.org/root/au/Documents/Treaties/List/Bamako%20Convention.pdf.

Arie, S. (2004). Toxic Scandal in Mozzarella Country. Pridobljeno 2.2.2010 na

http://www.guardian.co.uk/world/2004/oct/14/italy.sophiearie.

ARSO. (2009). Zbirka Čezmejno pošiljanje odpadkov. Pridobljeno 12.7.2010 na

http://kazalci.arso.gov.si/xml_table?data=graph_table&graph_id=5356&ind_id=19

5.

Babarinde, O., Faber, G. (2003). From Lomé to Cotonou: Business as usual? V

European Union Studies Association, Biennial Conference, (p. 27-29). Nashville,

TN: European Union Studies Association.

Balcean, A., Beken, T.V. (2006). Crime Opportunities Provided by Legislation in

Market Sectors: Mobile Phones, Waste Disposal, Banking, Pharmaceuticals.

European Journal on Criminal Policy and Research, 12, 299-323.

Balkan, E. (2009). Stepping Up Efforts to Control E-Waste: China Passes Electronic

Disposal Law. Pridobljeno 18.5.2010 na http://blog.sustainablog.org/stepping-up-

efforts-to-control-e-waste-china-passes-electronic-disposal-law/.

Basel Action Network. (2010a). A Chronology of the Basel Ban. Pridobljeno 12.6.2010

na http://www.ban.org/about_basel_ban/chronology.html.

Basel Action Network. (2010b). Waste Trade Ban Agreements. Pridobljeno 12.6.2010 na

http://www.ban.org/country_status/country_status_chart.html.

Basel Action Network. (2010c). Ban Ratification Deposit Box. Pridobljeno 12.6.2010 na

http://www.ban.org/Deposit_Box.html.

BBC News. (2005). Waves 'brought waste to Somalia'. Pridobljeno 10.5.2010 na

http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/4312553.stm.

Bennion, J. (2010). Drowning in Electronics: Where the Law Stands on E-waste.

Pridobljeno 6.7.2010 na http://www.pbs.org/frontlineworld/stories/ghana804/

57

resources/ewaste.html.

Brack, D., Hayman, G.. (2002). International Environmental Crime: The Nature and

Control of Environmental Black Markets. Pridobljeno 2.2.2010 na

http://www.chathamhouse.org.uk/files/3049_environmental_crime_background_pa

per.pdf.

Buckingham, S., Turner, M. (2008). Understanding Environmental Issues. London, UK:

Sage Publications Ltd.

Burns, T. J., Fuchs, J. (2004). The International Transport of Hazardous Waste: Some

Preliminary Findings from the Basel Convention Data. Pridobljeno 7.4.2010 na

http://www.allacademic.com//meta/p_mla_apa_research_citation/1/1/0/8/3/pages11

0830/p110830-1.php.

Carlisle, K., Edmondson, G. (2003). Italy and the Eco-Mafia. Pridobljeno 12.6.2010 na

http://www.businessweek.com/magazine/content/03_04/b3817015.htm.

Carrabine, E., Lee, M., Plummer, K., South, N., Iganski, P. (2009). Criminology: A

social introduction. United Kingdom: Routledge.

Clapp, J. (1994). The Toxic Waste Trade with Less-industrialized Countries: Economic

Linkages and Political Alliances. Third World Quarterly, 15(3), 505-518.

Clayton, J. (2005). Somalia's secret dumps of toxic waste washed ashore by tsunami.

Pridobljeno 10.5.2010 na http://www.timesonline.co.uk/tol/news/world/article

418665.ece.

CNN. (2009). Firm offers to settle toxic waste case in Ivory Coast. Pridobljeno

11.5.2010 na http://edition.cnn.com/2009/WORLD/africa/09/21/ivory.coast.toxic.

waste/index.html.

Colombo, F. (2003). Environment – Italy: 'Eco-mafia' reaps billions in waste disposal.

Pridobljeno 7.2.2010 na http://proquest.umi.com.nukweb.nuk.unilj.si/pqdwebdid=

351211121&sid=1&Fmt=3&clientId=16601&RQT=309&VName=PQD.

Contri, M. (2009). Illegal Trafficking of Waste in the Light of National and International

Legislation. V R. De Amicis, R. Stojanovic in G. Conti (Eds.), GeoSpatial Visual

Analytics: Geographical Information Processing and visual analytics for

environmental security (pp. 499-508). Dordrecht: Springer.

EEA poročilo. (2009). Waste without borders in the EU? Transboundary shipments of

waste. Copenhagen: EEA.

EEA. (2009). Not in my back yard - international shipments of waste and the

58

environment. Pridobljeno 7.4.2010 na http://www.eea.europa.eu/articles/

international-shipments-of-waste-and-the-environment.

Elliot, L. (2009). Combating transnational environmental crime: “joined up” thinking

about transnational networks. V K. Kangaspunta in I. H. Marshall (Eds.), Eco-

crime and justice: essays on environmental crime (pp. 56-77). Turin: United

Nations Crime and Justice Research Institute.

Eman, K., Meško, G., Fields, C.B. (2009). Crimes against the environment: Green

criminology and research challenges in Slovenia. Journal of criminal justice and

security, 11(4), 574-592.

EPA. (2010). Hazardous Waste. Pridobljeno 24.5.2010 na http://www.epa.gov/

epawaste/hazard/index.htm.

Evropska komisija. (2010). Waste. Pridobljeno 24.5.2010 na http://ec.europa.

eu/environment/waste/index.htm.

Ewaste. (2009). e-Waste Definition. Pridobljeno 24.5.2010 na http://ewasteguide.

info/e_waste_definition.

Frontline. (2010). The Dark Side of the Information Age: Interview with John Puckett.

Pridobljeno 15.7.2010 na http://www.pbs.org/frontlineworld/stories/ghana804/

interview/puckett.html.

Gray, L. (2009). Environment Agency to Crackdown on 'Waste Tourists'. Pridobljeno

18.4.2010 na http://www.telegraph.co.uk/earth/earthnews/6502305/Environment-

Agency-to-crackdown-on-waste-tourists.html.

Greenhouse, S. (1988). Toxic waste boomerang: Ciao Italy! Pridobljeno 7.2.2010 na

http://www.nytimes.com/1988/09/03/world/toxic-waste-boomerang-ciao-

italy.html?sec=&spon=?pagewanted=1.

Greenpeace India. (2005). Clemenceau … The ship that died. But didn’t stop killing.

Pridobljeno 12.6.2010 na http://www.greenpeace.org/india/news/clemenceau-the-

ship-that-died.

Greenpeace India. (2010a). Ship Breaking. Pridobljeno 12.6.2010 na

http://www.greenpeace.org/india/campaigns/toxics-free-future/ship-breaking.

Greenpeace India. (2010b). Problems of Ship Breaking. Pridobljeno 12.6.2010 na

http://www.greenpeace.org/india/campaigns/toxics-free-future/ship-breaking/

problems-of-ship-breaking.

Greenpeace UK. (2000). Thousands of radioactive waste barrels rusting. Pridobljeno

59

5.4.2010 na http://www.greenpeace.org.uk/media/press-releases/thousands-of-

radioactive-waste-barrels-rusting-away-on-the-seabed.

Greenpeace. (2005). The e-waste Problem. Pridobljeno 23.3.2010 na

http://www.greenpeace.org/international/campaigns/toxics/electronics/the-e-waste-

problem/.

Greenpeace. (2009a). Undercover operation exposes illegal dumping of e-waste in

Nigeria. Pridobljeno 10.5.2010 na http://www.greenpeace.org/international/

en/news/features/e-waste-nigeria180209/.

Greenpeace. (2009b). Illegal e-waste export to Nigeria tracked down. Pridobljeno

10.5.2010 na http://weblog.greenpeace.org/makingwaves/archives/2009/02/illegal

_ewaste_export_to_niger.html.

Gwam, C. U. (2000). Toxic Wastes and Human Rights. The Brown Journal of World

Affairs, 7(2), 185-196.

Ibitayo, O. (2008). Transboundary dumping of hazardous waste. Pridobljeno 7.4.2010

na http://www.eoearth.org/article/Transboundary_dumping_of_hazardous_waste.

IHS. (2009). EC Calls for Better Implementation of EU Waste Law. Pridobljeno

7.4.2010 na http://engineers.ihs.com/news/environment/2009/eu-waste-

management-112009.htm.

IMPEL-TFS. (2008). Enforcement Actions I. Enforcement of EU Waste Shipment

Regulation. Pridobljeno 27.3.2010 na http://www.vrom.nl/docs/IMPEL-TFS.pdf.

IMPEL-TFS. (2009). Enforcement Actions II. Enforcement of EU Waste Shipment

Regulation. Pridobljeno 27.3.2010 na http://impeltfs.eu/wp-

content/uploads/2009/05/Interim-Report-IMPEL-TFS-EA-II-final-word.pdf.

Interpol (2009). Electronic Waste and Organized Crime – Assessing the Links. Trends in

Organized Crime, 12, 352-378.

Isarin, N. (2005). IMPEL-TFS project: European Enforcement Initiative to Detect Waste

Shipments. Seventh International Conference on Environmental Compliance and

Enforcement, 249-252.

Isarin, N., Whitehouse, T. (2009). The International Hazardous Waste Trade Through

Seaports. Pridobljeno 7.4.2010 na http://www.inece.org/seaport/Seaport

WorkingPaper_24November.pdf.

Jacob, C. (2009). Sky Probe: Scandal Of Waste Sent To Africa. Pridobljeno 2.7.2010 na

http://news.sky.com/skynews/Home/UK-News/Sky-Probe-Reveals-Recycling-

60

Scandal-As-Broken-TVs-Are-Shipped-Over-To-West-Africa/Article/200902315224

628?lpos=UK_News_Carousel_Region_0&lid=ARTICLE_15224628_Sky_Probe_

Reveals_Recycling_Scandal_As_Broken_TVs_Are_Shipped_Over_To_West_Afric

a.

Jialing, Z. (2008). The Import Waste Management in China. Pridobljeno 3.7. 2010 na

http://www.env.go.jp/recycle/yugai/seminar/seminar080508/3_MEP_EN.pdf.

Jones, S. (2007). A China Environmental Health Project Fact Sheet. Pridobljeno

3.7.2010 na https://www.wilsoncenter.org/topics/docs/wastelaw.pdf.

Knudson, T. (2010). California's Pioneering E-waste Program a Model Gone Wrong.

Pridobljeno 19.7.2010 na http://www.sacbee.com/2010/07/18/2897609/californias-

pioneering-e-waste.html#ixzz0u3vSBpGK.

Kosovel, A. (2002). Problematika izvoza nevarnih odpadkov. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

Krueger, J. (1998). Prior informed consent and the Basel convention: The hazards of

what isn't known. Journal of Environment & Development, 7(2), 115-137.

Li, F. (2009). RILO A/P WCO and Operation Demeter. Pridobljeno 7.4.2010 na

http://www.inece.org/seaport/accra/panel3_li.pdf.

Liddick, D. (2009). The Traffic in Garbage and Hazardous Waste: An Overview. DOI

10.1007/s12117-009-9098-6. 19 December 2009.

Lipman, Z. (2002). A Dirty Dilemma: The Hazardous Waste Trade. Harvard

International Review, 23(4), 67-71.

Liu, Y. (2006). China's E-Waste Problem: Facing Up to the Challenge. Pridobljeno

3.7.2010 na http://www.worldwatch.org/node/3921.

Lynnch, M.L., Stretsky, P. (2007). Green Criminology in the United States. V: P. Beirne,

N. South, (Ur.), Issues in Green Criminology: Confronting Harms Against

Environments, Humanity and other Animals (pp. 248-269). Cullompton and

Portland: Willan Publishing.

Massari, M. (2004). Ecomafias and Waste Entrepreneurs in the Italian Market.

Neobjavljeno delo.

Massari, M., Monzini, P. (2004). Dirty Businesses in Italy: A Case-study of Illegal

Trafficking in Hazardous Waste. Global Crime, 6(3-4), 285-304.

Mazza, A., Senior, K. (2004). Italian ''Triangle of Death'' Linked to Waste Crisis. Lancet

Oncology, 5(9), 525-527.

61

National Geographic. (2010). Toxic Computer. Pridobljeno 14.8.2010 na

http://ngm.nationalgeographic.com/2008/01/high-tech-trash/computer-interactive.

NGO Platform on Shipbreaking. (2009). Off the Beach: Safe and Green Ship

Dismantling. Pridobljeno 12.6.2010 na http://www.shipbreakingplatform.org/

dmdocuments/reports/offthebeach.pdf.

Nordbrand, S. (2009). Out of Control: E-waste trade flows from the EU to developing

countries. Stockholm: SwedWatch.

O'Neill, K. (1998). Out of the backyard: the problems of hazardous waste at a global

level. Journal of Environment & Development, 7(2), 138-163.

O'Neill, K. (2000). Waste Trading among Rich Nations. Cambridge, Massachusetts:

Massachusetts Institute of Technology.

Otovič, V. (2006). Cases of Illegal Traffic. Pridobljeno 9.8.2010 na

http://www.sazp.sk/bcrc/presentation/16-

workshop/Participants/Slovenia/Slovenia_Waste%20Bratislava_okt06.ppt.

Polner, M. (2009). Green Customs Initiative and Operation Demeter. Pridobljeno

17.7.2010 na incu.org/docs/PICARD2009_2(7)_ENG.ppt

Puckett, J., Smith, T. (Eds.). (2002). Exporting Harm: The High-Tech Trashing of Asia.

Pridobljeno 12.12.2009 na http://www.ban.org/E-waste/technotrashfinalcomp.pdf.

Puckett, J., Fogel, C. (1994). A Victory for Environment and Justice: The Basel Ban and

How it Happened. Pridobljeno 20.5.2010 na http://www.ban.org/about_

basel_ban/a_victory.html.

Rebovich, D. (1992). Dangerous Ground: The World of Hazardous Waste Crime. New

Brunswick, New Jersey: Transaction Publishers.

Rosenthal, E. (2009). Smuggling Europe’s waste to poorer countries. Pridobljeno

7.2.2010 na http://www.nytimes.com/2009/09/27/science/earth/27waste.html.

Schmidt, C. W. (2006). Unfair Trade: E-waste in Africa. Environmental Health

Perspectives, 114(4), A232-A235.

Sekretariat Baselske konvencije. (1999). Protocol on Liability and Compensation for

Damage Resulting from Transboundary Movements of Hazardous Wastes and Their

Disposal. Pridobljeno 20.7.2010 na http://www.basel.int/meetings/cop/cop5/

docs/prot-e.pdf.

Sekretariat Baselske konvencije. (2009). List of signatories and ratifications of the

Basel Protocol on the Liability and Compensation. Pridobljeno 20.7.2010 na

62

http://www.basel.int/ratif/protocol.htm.

Sonak, S., Sonak, M., Giriyan, A. (2008). Shipping Hazardous Waste: Implications for

Economically Developing Countries. International Environmental Agreements:

Politics, Law and Economics, 8(2), 143-159.

Stephens, S. (1996). Reflections on Environmental Justice: Children as Victims and

Actors. Social Justice, 23(4), 62-86.

Stracansky, P. (2010). Waste in East Going Waste. Pridobljeno 19.7.2010 na

http://ipsnews.net/news.asp?idnews=50849.

Suhadolnik Gjura, N. (2009). Čezmejni prevoz odpadkov. Pridobljeno 9.8.2010 na

http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=195#grafi.

The Economist. (2009a). The Waste Industry. Pridobljeno 12.8.2010 na

http://www.seas.columbia.edu/earth/wtert/THE%20ECONOMIST%20Special%20

Report%20on%20Waste%20Feb%2026%202009.pdf.

The Economist. (2009b). Management idea: Planned obsolescence. Pridobljeno

4.4.2010 na http://www.economist.com/node/13354332story_id=13354332

&fsrc=nwl.

The New York Times. (1988). After 2 years, ship dumps toxic ash. Pridobljeno 2.2.2010

na http://www.nytimes.com/1988/11/28/us/after-2-years-ship-dumps-toxic-

ash.html.

UNEP Press Release. (2006). Project Sky Hole Patching Goes into Operation: Tackling

Illegal Trade in Ozone-depleting Substances and Dangerous Waste. Pridobljeno

2.3.2010 na http://www.unep.fr/ozonaction/information/mmcfiles/4819-e-

PRunep_roap1906.pdf.

UNEP. (2004a). Shipbreaking in Asia. Pridobljeno 14.8.2010 na

http://maps.grida.no/go/graphic/shipbreaking_in_asia.

UNEP. (2004b). Who gets the trash? Pridobljeno 14.8.2010 na

http://maps.grida.no/go/graphic/who-gets-the-trash.

UNEP. (2006). Trafficking waste stories. Pridobljeno 14.8.2010 na

http://maps.grida.no/go/graphic/trafficking_waste_stories.

UNODC. (2009). Transnational Trafficking and the Rule of Law in West Africa: A

Threat Assessment. Vienna: United Nations Office on Drugs and Crime.

Vail, B. J. (2007). Illegal Waste Transport and the Czech Republic: An Environmental

Sociological Perspective. Sociologicky časopis/Czech Sociological Review, 43(6),

63

1195-1211.

Vilfan, A. (19. 4. 1997). Trenutno najbolj cveti izvaţanje odpadkov. Dnevnik, str. 9.

Walters, R. (2007). Crime, regulation and radioactive waste in the United Kingdom. V:

Bierne, P. and South, N. eds. Issues in green criminology – Confronting harms

against environments, humanity and other animals (pp. 186–205). Devon, UK:

Willan.

WCO Press Release (2009). Operation Demeter yields tons of illegal shipments of

hazardous waste. Pridobljeno 12.2.2010 na http://www.wcoomd.org/press/default

.aspx?lid=1&id=187.

WCO RILO A/P. (2007). Evaluation Report on Project Sky-Hole-Patching. Pridobljeno

7.2.2010 na http://www.greencustoms.org/reports/workshop/Sky_hole_patching.

pdf.

White, R. (2008a). Toxic Cities: Globalizing the Problem of Waste. Social Justice,

35(3), 107-119.

White, R. (2008b). Transnational environmental crime. In R. White (Ed.), Crimes

against nature (pp. 115-143). United Kingdom: Willan Publishing.

Dokumenti

Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega

odstranjevanja – Basel Convention on the Control of Transboundary Movements of

Hazardous Waste and Their Disposal. Pogodba sprejeta 22. marca 1989, v veljavi

od 5. maja 1992. Dostopno preko: http://www.konvencije.mop.gov.si/nevarni_

odpadki.pdf.

Direktiva 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o

omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi.

Dostopno preko: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=

CONSLEG:2002L0095:20051025:SL:PDF.

Direktiva 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o

odpadki električni in elektronski opremi. Dostopno preko: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=DD:15:07:32002L0096:SL:PDF.

Uredba Komisije (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in sveta o pošiljkah

odpadkov z dne 14. junija 2006. Dostopno preko: http://www.arso.gov.si/varstvo

64

%20okolja/odpadki/pošiljke%20preko%20meja/1013_2006_sl.pdf.

Uredba o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov, Uradni list RS, št.

71/2007 z dne 7.8.2010.

Zakon o varstvu okolja (ZVO), Ur.l. RS, št. 41/2004 z dne 22.4.2004. Spremembe

17/2006, 20/2006, 28/2006 Skl.US: U-I-51/06-5, 39/2006-UPB1, 49/2006-ZMetD,

66/2006 Odl.US: U-I-51/06-10, 112/2006 Odl.US: U-I-40/06-10, 33/2007-ZPNačrt,

57/2008-ZFO-1A, 70/2008, 108/2009.

65

11 Priloge

Priloga A: Nevarne sestavine e-odpadkov

Svinec

Svinec povzroča poškodbe na centralnem in perifernem ţivčnem sistemu, krvnem

obtoku in ledvicah. Odkriti so bili negativni vplivi na razvoj moţganov pri otrocih.

Svinec se kopiči v okolju in ima hude posledice za rastline, ţivali in mikroorganizme. V

računalnikih se nahaja na steklenih površinah in v lijakastem steklu v CRT monitorjih

ter kot spajka v ploščah tiskanega vezja.

Kadmij

Sestavine kadmija so toksične in predstavljajo tveganje za človekovo zdravje, saj se

kopičijo v človeškem telesu, predvsem v ledvicah. Kadmij se nahaja v infrardečih

sprejemnikih in polprevodnikih. Kadmij je tudi stabilizator plastike v nekaterih starejših

katodnih monitorjih.

Živo srebro

Ţivo srebro lahko povzroča škodo na številnih človeških organih (ledvice, moţgani) in

zarodku. Nerojeni otrok je najbolj dovzeten za vplive ţivega srebra preko matere.

Predvideva se, da 22% svetovne letne porabe ţivega srebra predstavlja prav elektronska

oprema. Uporablja se v termostatih, senzorjih, medicinski opremi, lučeh, mobilnih

telefonih in baterijah.

Krom IV

Krom IV se še vedno uporablja kot zaščita pred korozijo v neobdelanih pocinkanih

jeklenih ploščah in kot utrjevalec jeklenih ohišij. Zlahka prehaja preko celičnih

membran in je nato vsrkan – tako ustvarja različne učinke v kontaminiranih celicah.

Lahko povzroča poškodbe na DNK in je izredno toksičen v naravi.

Plastika, vključujoč PVC

Plastika predstavlja velik del elektronske opreme. Največja količina plastike (26%), ki

66

se uporablja v električnih napravah, je poli-vinyl-klorid (PVC). PVC se največkrat

nahaja v kablih in v ohišju računalnikov, čeprav je danes mnogo ohišij izdelanih iz manj

nevarne ABS plastike. PVC se uporablja zaradi lastnosti zaustavljanja gorenja. Kot pri

mnogo ostalih komponentah, ki vključujejo klor, se ob gorenju sproščajo dioksini.

Barij

Barij je srebrno-siva kovina, ki se z namenom zaščite uporabnikov pred sevanjem,

uporablja v sprednjih ploščah CRT monitorjev. Študije so potrdile, da kratkotrajno

izpostavljanje bariju povzroča otekanje moţganov, šibkost mišic, poškodbe na srcu,

jetrih in vranici, pri ţivalih pa so razkrile povišan krvni pritisk in srčne spremembe.

Berilij

V računalnikih se ponavadi nahaja v matičnih ploščah. Berilij je bil nedavno označen

kot rakotvorna snov, saj izpostavljenost tej snovi povzroča raka na pljučih. Glavna skrb

je vdihovanje berilijevega prahu in hlapov. Delavci, ki so konstantno izpostavljeni

beriliju, lahko razvijejo beriliozo, ki prizadene predvsem pljuča. Izpostavljenost beriliju

povzroča tudi koţno bolezen, katere glavne značilnosti so slabo celjenje ran in

pojavnost bradavic.

Tonerji

Med pogoste računalniške odpadke spadajo plastične kartuše, ki vsebujejo črne in

barvne tonerje. Glavna sestavina črnih kartuš je pigment, ki se ponavadi imenuje

ogljikovo črna (angl. carbon black). Vdihovanje tega prahu in izpostavljenost lahko

vodita v draţenje dihalnih poti. Mednarodna agencija za raziskave raka (angl.

International Agency for Research on Cancer) je ogljikovo črno uvrstila kot 2B

kancerogen, ki je mogoče rakotvoren.

Fosfor in dodatki

Fosfor je anorganska kemijska snov, ki se uporablja kot premaz v notranjosti katodnih

monitorjev. Fosfor vpliva na ločljivost zaslona in svetlost podob na monitorju. Fosforjev

premaz vsebuje teţke kovine, kot so kadmij, cink in vanadij. Te kovine so zelo toksične

in predstavljajo resno nevarnost, če se demontaţe monitorjev lotimo z golimi rokami.

Vir: Puckett in Smith (2002).

67

Priloga B: Nevarne snovi v računalniku

Vir: National Geographic (2010).

68

Priloga C: Razdiranje ladij v Aziji

Vir: UNEP (2004a).

69

Priloga D: Trgovina z odpadki

Vir: UNEP (2006).

70

Priloga E: Kam gredo odpadki?

Vir: UNEP (2004b).

71

Priloga F: Količina odpadkov uvoženih v Slovenijo in izvoženih iz

Slovenije v letih 1995-2007 (v 1000 ton)

Vir: ARSO (2009).

Priloga G: Graf količine odpadkov uvoženih v Slovenijo in izvoženih iz

Slovenije v letih 1995-2007 (v 1000 ton)

Vir: ARSO (2009)

72

Delovni življenjepis kandidata

Rojena sem 7.3.1986 v Trbovljah. Šolanje sem začela na OŠ Trbovlje in ga nadaljevala

na Gimnaziji in ekonomski srednji šoli Trbovlje. Po opravljeni maturi sem se leta 2005

redno vpisala na univerzitetni program Fakultete za varnostne vede in ga tudi uspešno

zaključila. Del študijskih obveznosti sem v okviru EU-Australia Criminology Exchange

Project opravila na Griffith University v Brisbanu, v Avstraliji. Istega leta sem se

udeleţila poletne šole z naslovom ''Security: Local, Global and Supranational'' v

Grenoblu, v Franciji.

S člankom ''International Waste Trafficking – Preliminary Explorations'' sem pod

mentorstvom prof. dr. Gorazda Meška sodelovala na mednarodni NATO delavnici z

naslovom ''Managing Global Environment Threats to Air, Water and Soil''.

V maju 2010 sem postala del tretje generacije podnebnih zagovornikov projekta

Challenge Europe, v izvedbi organizacije British Council. V okviru projekta sem se

udeleţila seminarja z naslovom ''Community Led Innovation for Climate Change'' na

Škotskem.

V juliju 2010 sem se udeleţila mednarodne poletne šole z naslovom ''Environmental

and Resource Management'' v izvedbi Univerze v Ljubljani, v Ljubljani.

73

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Ana Klenovšek izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

''Mednarodna trgovina z odpadki'' rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno

navedeni.

Ljubljana, 6. 9. 2010 Ana Klenovšek