UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO · vzorce na obla čila, jih barval z razli čnimi barvami in spreminjal njihove oblike. Danes se z oblikovanjem obla čil, obuval in

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO

Manja TIŠLAR

OBLIKOVANJE TER NA ČRTOVANJE LIKOVNE IN KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE TEKSTILNIH VZORCEV

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa Tekstilstvo

Maribor, marec 2009

OBLIKOVANJE TER NA ČRTOVANJE LIKOVNE IN KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

TEKSTILNIH VZORCEV Diplomsko delo

Študent(ka): Manja TIŠLAR

Študijski program: Visokošolski strokovni študijski program Tekstilstvo

Smer: Konfekcijska tehnologija

Mentor: doc. dr.Gabrijela Fužir Bauer

Maribor, marec 2009

II

I Z J A V A Podpisana Manja TIŠLAR izjavljam, da:

• je bilo predloženo diplomsko delo opravljeno samostojno pod mentorstvom doc.

dr.Gabrijela Fužir Bauer ;

• predloženo diplomsko delo v celoti ali v delih ni bilo predloženo za pridobitev

kakršnekoli izobrazbe na drugi fakulteti ali univerzi;

• soglašam z javno dostopnostjo diplomskega dela v Knjižnici tehniških fakultet

Univerze v Mariboru.

Maribor, 15.03.2009 Podpis: ___________________________

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Gabrijeli Fužir Bauer za

pomoč in vodenje pri opravljanju diplomskega dela.

Posebna zahvala velja staršem, ki so mi omogočili študij.

IV

OBLIKOVANJE TER NA ČRTOVANJE LIKOVNE IN KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE TEKSTILNIH VZORCEV Klju čne besede: oblikovanje, likovne prvine, komunikacija, tekstilni vzorci UDK: 688.795(043.2) POVZETEK

Namen diplomskega dela je oblikovanje vzorcev za tisk na tekstil za oblačila in sicer za

določeno izbrano ciljno skupino. V skladu z zahtevami ter željami izbrane ciljne skupine,

katere mnenja smo pridobili s pomočjo ankete, smo oblikovali nabor najprimernejših barvnih

tonov za uporabo pri oblikovanju vzorcev. Likovno izrazne prvine vzorca, njegovih oblik,

barv ter drugih likovnih elementih smo raziskali v uvodnem teoretičnem poglavju o osnovah

likovnega oblikovanja ter prvinah vizualnih komunikacij. Oblačilo kot kompleksno vizualno

komunikacijsko strukturo smo v teoretičnem poglavju obravnavali v smislu oblačilnega sloga

ter vloge barvnosti oblačila pri tem. Na podlagi raziskav izvedenih v uvodnem teoretičnem

delu smo izvedli praktični del diplome, ki sestoji iz raziskave na terenu ter aplikaciji spoznanj

ter zaključkov v praktično delo oblikovalca. V tem delu diplome smo prikazali in izvedli

kreativni postopek oblikovanja serije vzorcev za tekstilni tisk s kreativno metodo abstrakcije

ter stilizacije motivov vzetih iz narave. V ta proces smo vključili spoznanja iz teoretičnega in

raziskovalnega dela diplomske naloge.

V

DESIGN AND PLANNING OF ART AND COMMUNICATIONAL FUNC TION OF TEXTILE DESIGN Keywords: design, basics of fine arts, communication, textile patterns UDK: 688.795(043.2) ABSTRACT The intention of this thesis is the design of patterns for printing on clothes for a specific,

chosen target group. According to wishes and demands of the chosen target group, the

opinion of which we acquired with the help of a questionnaire, we designed a collection of the

most suitable colour tones to be used in the pattern design.

We explored the artistically expressive elements of the pattern, its forms, colours and

other artistic elements in the introductory theoretical chapter about the basics of art design and

the elements of visual communication. In the theoretical chapter we discussed clothing as a

complex visual communicative structure in the sense of the clothing style and the role that the

clothing colour plays in it. On the basis of the research made in the introductory theoretical

part we carried out the practical part of the thesis which consists of research made in the field,

and the application of the knowledge and conclusions into the practical work of the designer.

In this part of the thesis we showed and realized the creative process of designing a series of

patterns for textile printing with the creative method of abstraction and stylization of motives

taken from nature. Into this process the knowledge gained in the theoretical and the research

part of the thesis was included.

VI

KAZALO 1 UVOD.................................................................................................................................1 2 LIKOVNO TEORETIČNE OSNOVE OBLIKOVANJA..................................................3

2.1 Likovno oblikovanje...................................................................................................3 2.1.1 Dejavniki likovnega oblikovanja........................................................................3 2.1.2 Načini in vrste oblikovanja.................................................................................5

2.2 Komponente oblikovanja............................................................................................7 2.2.1 Likovne prvine in likovne spremenljivke...........................................................9

2.3 Likovna prvina barva................................................................................................15 2.4 Likovni čuti in percepcija .........................................................................................22

3 OBLIKOVANJE OBLAČIL TER KOMUNIKACIJA Z OBLAČILI.............................27 3.1 Vrste oblačil in slog oblačenja..................................................................................31 3.2 Uporaba barv pri ustvarjanju lastne podobe.............................................................39

4 OBLIKOVANJE IN RAZVOJ OBLAČILNEGA IZDELKA.........................................45 4.1 Razvoj kolekcije .......................................................................................................45

5 RAZISKOVALNO PRAKTIČNI DEL DIPLOMSKE NALOGE ..................................50 5.1 Metodologija.............................................................................................................50

5.1.1 Metodologija raziskave ciljne skupine .............................................................50 5.1.2 Metodologija oblikovanja tekstilnih vzorcev ...................................................51

5.2 Rezultati....................................................................................................................53 5.2.1 Rezultati ankete, predstavnikov ciljne skupine ................................................53 5.2.2 Rezultati procesa oblikovanja tekstilnih vzorcev ............................................63

6 ZAKLJUČEK...................................................................................................................83 7 LITERATURA.................................................................................................................85 8 PRILOGA.........................................................................................................................87 9 RAZLAGA TUJK IN MANJ ZNANIH IZRAZOV ........................................................88

VII

KAZALO SLIK Slika 2.1: Povezanost narava, človek, družba in umetniško delo (vir: Rozman, 1981).......................................... 4 Slika 2.2: Aditivno mešanje barv; svetlobni ali spektralni barvni krog (vir: internet)

in Aditivni in subtraktivni barvni krog (vir: Butina, 2003)........................................................................ 18 Slika 2.3: Optične iluzije (vir: Rozman, 1981)...................................................................................................... 24 Slika 2.4: Varljivost velikosti (vir: Rozman, 1981)............................................................................................... 24 Slika 2.5: Različne linije in oblike v medsebojnih odnosih (vir: Rozman, 1981) ................................................. 25 Slika 2.8: Optično ožanje (črna barva) in višanje (bela barva) prostora (isti vir) ................................................. 26 Slika 2.9: Optične iluzije dolgih ravnih linij (isti vir)............................................................................................ 26 Slika 5.10: Motiv in vzorec sončnica 1 (lastni vir)................................................................................................ 64 Slika 5.11: Vzorec sončnica 2 (lastni vir).............................................................................................................. 65 Slika 5.12: Vzorec sončnica 3 (lastni vir).............................................................................................................. 66 Slika 5.12: Motiv in vzorec rododendrom 1 (lastni vir) ........................................................................................ 68 Slika 5.13: Vzorec rododendrom 2 (lastni vir) ...................................................................................................... 69 Slika 5.14: Vzorec rododendrom 3 (lastni vir) ...................................................................................................... 70 Slika 5.15: Motiv in vzorec žitno klasje 1 (lastni vir) ........................................................................................... 72 Slika 5.16: Vzorec žitno klasje 2 (lastni vir) ......................................................................................................... 73 Slika 5.17: Vzorec žitno klasje 3 (lastni vir) ......................................................................................................... 74 Slika 5.18: Motiv in vzorec praprot 1 (lastni vir) .................................................................................................. 76 Slika 5.19: Vzorec praprot 2 (lastni vir) ................................................................................................................77 Slika 5.20: Vzorec praprot 3 (lastni vir) ................................................................................................................78 Slika 5.21: Vzorec z motivom rododenrom – tuš tehnika, kolaž (lastni vir) ......................................................... 79 Slika 5.22: Vzorec z motivom žitno klasje – tuš tehnika, kolaž (lastni vir) .......................................................... 80 Slika 5.23: Vzorec z motivom sončnica – tuš tehnika, kolaž (lastni vir)............................................................... 81 Slika 5.24: Vzorec z motivom praprot – tuš tehnika, kolaž (lastni vir) ................................................................. 82 KAZALO GRAFOV IN TABEL Graf št. 5.1: Struktura anketirancev glede na spol (lastni vir) ............................................................................... 53 Graf št. 5.2: Struktura anketirancev glede na starost (lastni vir) ........................................................................... 54 Tabela št: 5.1 (lastni vir)........................................................................................................................................ 54 Tabela št: 5.2 (lastni vir)....................................................................................................................................... 55 Tabela št: 5.3 (lastni vir)....................................................................................................................................... 56 Tabela št: 5.4 (lastni vir)....................................................................................................................................... 56 Tabela št: 5.5 (lastni vir)....................................................................................................................................... 57 Tabela št: 5.6 (lastni vir)....................................................................................................................................... 57 Tabela št: 5.7 (lastni vir)........................................................................................................................................ 57 Tabela št: 5.8 (lastni vir)....................................................................................................................................... 58 Graf št. 5.3: Struktura anketirancev glede na izbiro barv po modnih trendih - ženske.......................................... 58 Graf št. 5.4: Struktura anketirancev glede na izbiro barv po modnih trendih – moški .......................................... 58 Graf št. 5.5: Struktura odgovorov, oblačenje po trenutnih modnih trendih – ženske ............................................ 59 Graf št. 5.6: Struktura odgovorov, oblačenje po trenutnih modnih trendih – moški ............................................. 59 Tabeli št. 5.9: Stil oblačenja – ženske (lastni vir) ................................................................................................. 60 Tabeli št. 5.10: Stil oblačenja - moški (lastni vir)................................................................................................. 60 Tabela št. 5.11: Pomoč stilista-ženske (lastni vir) ................................................................................................. 62

VIII

Obleka ničesar ne reče, a vse pove.Obleka ničesar ne reče, a vse pove.Obleka ničesar ne reče, a vse pove.Obleka ničesar ne reče, a vse pove.

AMERIŠKI PREGOVOR

Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo diplomsko delo

1

1 UVOD

Človek je že v davni preteklosti, posebno pa od ledene dobe naprej, izdeloval oblačila in

obutev, da bi si zavaroval telo pred mrazom. Potreba mu je narekovala tudi izdelavo

različnih dodatkov – perjanic, opasic, bisag itn. Ob teh nujnih potrebah pa se je pojavila

tudi želja po lepem in udobnem, zato je začel oblačila in dodatke tudi krasiti. Vrisoval je

vzorce na oblačila, jih barval z različnimi barvami in spreminjal njihove oblike.

Danes se z oblikovanjem oblačil, obuval in dodatkov ukvarjajo modni oblikovalci

(kreatorji). Njihovo oblikovanje se prilagaja času in človekovi potrebi, ki ju obenem skuša

tudi voditi. Poznamo obdobja, ko prevladujejo le nekatere barve in oblike – pri oblačilih,

dodatkih, obutvi, frizurah in ličenju.

Ob vseh spremembah oblik ima pomembno vlogo tudi barva. Včasih velja posebna

naklonjenost črni barvi, potem spet rdeči, vijoli časti, zeleni, beli, peščeni…

V določenem času prevladujejo tudi določeni slogi ali stili vzorcev in krojev:

mornarski, safari, škotski ter različne kombinacije barv – zdaj harmonične, drugič spet

izrazito kontrastne.

Zaradi hitrih sprememb oblik, barv in materialov, iz katerih so izdelana oblačila,

obutev in dodatki, lahko rečemo, da je modni okus bežen, trenuten. »Modni krik« traja

navadno le kratek čas, nato mine in se na lepem znova pojavi v novi, drugačni »preobleki«.

Vse to me je vodilo, da se tudi sama preizkusim v oblikovanju tekstilnih vzorcev.

Tema diplomskega dela je, oblikovanje tekstilnih vzorcev za tisk. V svoji diplomski

nalogi, bom tako skušala oblikovati tekstilne vzorce za tisk in sistematično opisati in

obdelati teoretični del, likovno teorijo, ki jo vsak oblikovalec, ki se ukvarja z modo in

oblačenjem, mora dobro poznati, da lahko kvalitetno oblikuje svoje izdelke.

V prvem poglavju bom tako predstavila likovno oblikovanje in dejavnike, ki

vplivajo nanj. Soočila se bom z načini in vrstami likovnega oblikovanja ter komponentami

oblikovanja, brez katerih nekega likovnega ustvarjanja oz. oblikovanja ne moremo začeti.

Poseben pomen pri likovnem oblikovanju bom pripisala likovni prvini barvi, ki je

bila ena izmed pomembnih zahtev, ki sem si jih postavila pred samim načrtovanjem oz.

oblikovanjem tekstilnih vzorcev za tisk. Pri analizi ciljne skupine, kateri bodo tekstilni

vzorci tudi namenjeni, sem velik poudarek dala prav barvi, saj sem želela preko ankete

izvedeti, katerim barvam je ciljna skupina najbolj naklonjena. S pomočjo teh odgovorov


2

sem si kasneje sestavila barvno lestvico, ki mi je bila v pomoč, da sem lahko oblikovala

tekstilne vzorce za tisk.

Drugo poglavje je namenjeno oblačilni komunikaciji in njeni vlogi, ki jo dosežemo

z nekim določenim načinom oblačenja.

Tretje poglavje je poglavje o oblikovanju in razvoju oblačilnega izdelka in

tekstilnih vzorcev.

Četrto, zadnje pogavje, je namenjeno sami praktični izvedbi diplomskega dela, se

pravi predstavitvi oblikovanja tekstilnih vzorcev za tisk. V njem sem predstavila

metodologijo raziskovanja ciljne skupine in njene rezultate ter metodologijo oblikovanja

tekstilnih vzorcev, s predstavitvijo praktične izvedbe oblikovanaja tekstilnih vzorcev z

rezultati.


3

2 LIKOVNO TEORETIČNE OSNOVE OBLIKOVANJA

2.1 Likovno oblikovanje

″Zelo splošna pojmovanja o oblikovanju razumejo ta izraz, kot vsako človekovo

spreminjanje prostora, v katerem živi. Oblikovanje naj bi bilo preprosto vse, kar počnemo,

oblikovanje naj bi bilo na začetku vsega, začelo naj bi se z izdelavo prvega orodja. Širina

pojmovanja se ne omejuje le na oblikovanje predmetov, ampak se razširja tudi na

spreminjanje človeške okolice, na oblikovanje tehnoloških procesov ter z vsem tem tudi

učinkuje na človeka.

Likovno oblikovanje, iz katerega izhaja tudi modno oblikovanje, je ena izmed

mnogih dejavnosti, ki jih pozna človeška družba. Beseda dejavnost pomeni – v najbolj

preprostem pomenu besede – imeti neki opravek s svetom, ki nas obdaja. Iz tega sveta si

moramo pridobiti vse, kar potrebujemo za življenje. Tega ni malo in zato ni mogoče, da bi

ena sama dejavnost zadostila vsem potrebam. Vsaka dejavnost se zato ukvarja s svojim

posebnim področjem, vsako področje pa zahteva tudi pristop, ki je zanj najbolj primeren.

Dejavnosti človeka se torej razlikujejo zaradi zahtev področij, s katerimi se ukvarjajo".

(Rozman, 1981)

2.1.1 Dejavniki likovnega oblikovanja

"Moderni svet pozna veliko zahtev in potreb. Velikanska količina znanja, ki si ga je

človeštvo pridobilo v zgodovini, zahteva veliko zelo specializiranih dejavnosti. To nas

zavaja, da velikokrat pozabimo na to, da vendar vse dejavnosti skupaj tvorijo veliko celoto,

ki je življenje. Kadar se ukvarjamo z likovnim oblikovanjem, ne smemo nikoli izgubiti

izpred oči te enotnosti, ki druži naše delo z drugimi dejavnostmi v celoto. Zavedati se

moramo, da je likovno oblikovanje ena izmed tistih dejavnosti, ki lahko pomaga, da je

enotnost in celovitost človeškega življenja dosežena na način, ki je človeku najbolj

primeren in najbolj human.

Zato lahko rečemo, da je vsako človeško delovanje in proizvajanje – tudi likovno –

utemeljeno na naslednjih dejavnikih:


4

a) na zakonitostih snovi, iz katerih je sam človek kot del narave, in snovi, na katerih

se njegovo delovanje uresničuje,

b) na zakonitostih tehnike od orodja do delovnih postopkov, s tem da se zavedamo, da

ima vsako delovanje – tudi čisto mišljenje – razvite svoje posebne tehnične

postopke,

c) na zakonitostih občutenja, zaznavanja, čustvenega doživljanja in racionalnega

mišljenja, skratka na zakonitostih duha.

V naslednji shemi je ponazorjena struktura prvin, iz katerih izhajajo zakonitosti, ki

določajo načine človekovega delovanja in proizvajanja in ki so podlaga iz njih izpeljanih

pravil telesnega in duhovnega dela.

fizikalne psihofiziološke psihosociološke

sestavine sestavine sestavine

Slika 2.1: Povezanost narava, človek, družba in umetniško delo (vir: Rozman, 1981)

DRUŽBA NARAVA ČLOVEK

SNOV TELO DUH

OBLIKE FORME

IZRAZNA SREDSTVA (zvok, barva)

IZRAZNI NAČINI (govor)

UMETNIŠKO DELO


5

Psihofiziološke prvine so na eni strani odvisne od duhovnih prvin, na drugi strani pa so

povezane s snovnimi prvinami. Duh izbira med telesnimi možnostmi tiste, ki jih potrebuje

za čustvovanje in mišljenje in s tem določa tiste snovne prvine, ki lahko služijo telesu in

duhu, da lahko pravilno in dovršeno delujeta. Seveda pa tudi v obratni smeri snovi

določajo, katere čutne možnosti človek lahko izkoristi in tako omogoči duhu, da se svoji

vsebini ustrezno izrazi.

Naloga likovne umetnosti je najti tiste možnosti prostora, ki so človeku najbolj

primerne. Vsak uporabni predmet je prostorsko telo, in zato mora biti ne samo

funkcionalno oblikovan, torej v skladu z zahtevami svoje uporabnosti, ampak mora biti

oblikovan tudi v skladu z estetskimi zahtevami, torej v skladu s čutnimi zahtevami našega

telesa in duha.

Naloga oblikovalca uporabnih predmetov je v tem, da predmetom vsakdanje

uporabe daje takšno obliko, ki bo v skladu s svojim namenom, s svojo funkcijo in v skladu

s človekom, ki jih bo uporabljal.″ (Rozman, 1981)

2.1.2 Načini in vrste oblikovanja

O načinih in vrstah oblikovanja, govori Milan Butina, v svoji knjigi Uvod v likovno

oblikovanje naslednje:

Unikatno oblikovanje

"Vse do današnjega časa je bilo likovno oblikovanje ročno, seveda z uporabo ročnih orodij,

ki so omogočala obdelovati razne snovi. Še dandanes poznamo oblikovalce, obrtnike, ki

ročno proizvajajo in oblikujejo najrazličnejše proizvode z likovnimi značilnostmi. Nekoč

so bili in še danes so obrtniki tudi oblikovalci svojih izdelkov, med njimi so zlasti znani

nekateri oblikovalci pohištva in modnih oblačil, keramike in zlatarskih izdelkov. V našem

času jih je ostalo le še malo in navadno delajo po osnutkih velikih kreatorjev, arhitektov in

oblikovalcev – designerjev. Ročna proizvodnja je še vedno področje obrtniškega dela in je

še vedno visoko cenjena. Res je sicer, da največkrat kupimo industrijsko izdelana oblačila,

vendar je še vedno imenitno, če jih naredi obrtnik po naši posebni želji in okusu ter po naši

osebni meri. V delavnicah velikih pariških in milanskih modnih oblikovalcev še vedno


6

spretne roke šivilj in krojačev krojijo in šivajo obleke za bogate naročnike, ki se s takšnimi

oblačili ponašajo in so nanje ponosni.

Ročno oblikovanje in izdelovanje proizvodov ima svoje posebne odlike, ki so še

vedno vredne razmisleka in spoštovanja. Prav te odlike se še posebej zavedajo modni

oblikovalci, ki se ukvarjajo z oblikovanjem oblačil, obutve ali vzorcev. Ti s svojim delom

zadovoljujejo potrebe in želje svojih naročnikov ali pa s svojim izvirnim delom

navdušujejo ostale potrošnike. Unikatno oblikovanje tako postane bolj cenjeno in s tem

dobi večjo oblikovno-vizualno in tržno vrednost.

Z unikatnim oblikovanjem, oblikovalec doseže, da je izdelek enkraten in

neponovljiv, česar pri produkciji serijske proizvodnje ni mogoče doseči.

Unikatno oblikovan tekstilni izdelek ne sme biti samo tehnično dovršen, ampak mora

zadovoljiti racionalne (razumsko utemeljene) in iracionalne (razumsko neutemeljene)

zahteve uporabnika.

Zato je pomembno, da se modni oblikovalec, ki bo oblikoval unikatne izdelke, loti

oblikovanja celostno in začne pri analizi človekovega predmetnega okolja, ne pa z

razreševanjem zgolj posameznih predmetov in njihovih oblik.

Teoretiki oblikovanja menijo, da mora biti oblikovalec sicer dovolj izobražen in razgledan

na področju znanosti in tehnologije, od umetnosti pa mora poznati in obvladati predvsem

ustvarjalne postopke in oblike dela.

Tudi danes po načrtih oblikovalcev in inženirjev visoko kvalificirani obrtniki-

mojstri na ročni način izdelujejo prototipe proizvodov, ki so namenjeni strojni proizvodnji.

Šele ko so vse funkcionalne in iz njih izhajajoče oblikovne značilnosti in zahteve

razrešene, se v teh ročno izdelanih prototipih obdela ustrezna dejanska oblika proizvoda in

šele nato se izdelajo in pripravijo stroji za posebne zahteve množičnega proizvajanja tako

določenih proizvodov". (Butina, 2003)

Industrijsko oblikovanje

"Z industrijskim oblikovanjem dosežemo večjo proizvodnjo uporabnih predmetov: od

izdelave za sebe, za določenega naročnika do izdelave za neznanega potrošnika. Če obe

obliki oblikovanja enačimo na eni strani z ročno izdelavo izdelka, na drugi strani pa s

strojno izdelavo izdelka, vidimo, da se zaradi tega kaj dosti ne razlikujeta. Bolj ju ločuje le

očitna razlika v odnosu do uporabnika izdelka: v prvem primeru gre za izdelavo izdelka po

konkretnih željah, v drugem primeru pa za izdelavo za brezimne bodoče potrošnike. In


7

prav ta prepad med proizvajalcem in potrošnikom, ki ga je treba premostiti z

najrazličnejšimi dejavnostmi, ki tudi tvorijo področje oblikovanja, je predvsem tista

osnovna razlika, ki današnje oblikovanje odmika od klasičnega pojmovanja umetnosti.

Razvoj industrijskega oblikovanja je ob koncu 18. stoletja povzročil ukinjanje

cehovskih privilegijev, liberalni kapitalizem pa je omogočil, da so začeli cenejši, a

kvalitetno in estetsko pomanjkljivi tovarniški, serijski izdelki izpodrivati obrtniške. To

izpodrivanje je temeljilo na oponašanju oblik, značilnih za obrtniško izdelavo, vendar z

drugačno tehniko.

Drug izraz za industrijsko oblikovanje in ga je naše jezikovno področje sprejelo za

svoje, je izraz design, ki pomeni risbo, vzorec, načrt za določen uporabni predmet oziroma

industrijski izdelek.

Z izrazom industrijskega oblikovanja ali designa razumemo predvsem industrijsko

oblikovano pohištvo, svetila, tekstil, oblačilno konfekcijo, usnjeno in drugo galanterijo,

gospodinjsko opremo in naprave, optične predmete in orodja, športno opremo, igrače,

embalažo, vizualne komunikacije,…

Industrijsko oblikovanje ni umetniška subjektivna ekspresija, izražena z

materializacijo oblik, ampak je objektivna, znanstveno zasnovana, strokovna disciplina.

Izvori za delo pri industrijskem oblikovanju so danes v tehnologiji, organizaciji

proizvodnje, ekonomiki, poleg tega pa lahko še v kibernetiki, ergonomiji, psihologiji,

sociologiji, ekologiji, marketingu in politologiji.

Industrijsko oblikovanje je predvsem znanost o oblikovanju okolja in metodično

analizira in oblikuje cele sisteme proizvodov, v katerih so urejeni predmeti in njihovi

medsebojni odnosi in povezave ter njihovi odnosi s človekom-uporabnikom". (Rozman,

1981)

2.2 Komponente oblikovanja

"Vsi predmeti oblikovanja, vsi izdelki človeških rok so bili od nekdaj rezultati zahtev,

katerim je izdelek služil, rezultati izvedbe izdelka iz določenega materiala ter tudi rezultati

estetske kulture družbe in posameznika. Lahko bi rekli, da oblikovanje tvorijo tri osnovne

sestavine celote:

a) funkcija,

b) konstrukcija,

c) oblika.


8

Vse tri komponente skupaj tvorijo popolno oblikovalsko delo v izdelku in predstavljajo:

udobnost in uporabnost, solidnost izdelave in lepoto". (Butina, 2003)

Funkcija

"S pojmom funkcija mislimo predvsem na smiselnost obstoja kakega izdelka oblikovanja.

Funkcija izdelka je izraz njegove vsebine.

Da bo nek oblikovalski predmet funkcionalno deloval oz. služil potrošniku, pa

nikakor ne smemo pozabiti na pojem antropometrije in ergonomije pri samem oblikovanju.

Antropometrija – človek s svojimi funkcijami in merami mora biti torej merilo za

stvari. V zvezi z merilom človeka moramo zato omeniti značilnosti antropometričnih mer.

Te mere si je človek poiskal na svojem telesu, ko je poizkušal kaj izmeriti (obseg prsi,

pasu, glave, dolžina noge, stopala, višina telesa…).

Ergonomija – je posebna znanstven disciplina, ki danes raziskuje odnose med

človekom in njegovo materialno okolico, da bi se ta čim bolj prilagodila človeku. Z

empiričnimi raziskavami, antropometrijo, fiziološkimi, dinamičnimi in psihološkimi

karakteristikami človekovega organizma ter obnašanja določa parametre predmetov, da se

prilagajajo človeku. Ergonomske raziskave so zelo pomembne za industrijo in njena

delovna mesta, še posebej za oblačilno industrijo". (Butina, 2003)

Konstrukcija

"Konstrukcija je osnova vsake oblikovalske kreacije in je neke vrste nosilec funkcije

izdelka. Je sredstvo za dajanje plastičnih oblik, predstavljenih z geometrijskimi telesi. Ker

se konstrukcije razvijajo predvsem na osnovi eksaktnih znanosti, je ta komponenta

oblikovanja najbližje tehniki". (Butina, 2003)

Oblika

"Oblike in odnosi med njimi morajo pri oblikovanju izhajati iz funkcije izdelka in

določenega konstrukcijskega sistema. Vendar tako izhodišče glede oblik predmetov ne sme

zadovoljiti le človeških fizičnih potreb. Zadovoljiti mora tudi njihove psihične potrebe. To

pa je tisto, kar oblikovanje vključuje v sklop del, pri katerih se srečujemo z vprašanji

estetike".(Butina, 2003)


9

O estetiki v smislu zadovoljevanja človeških čutov, piše v svoji diplomski nalogi Urška

Glažar naslednje:

Ko omenjamo estetiko, ne moremo mimo čutnega zaznavanja, ki se nanaša na

globlja in intenzivnejša čustva ter občutenja, predvsem pa na prebuditev čutil. Torej

estetika nas prebudi, vznemiri in zato privlači. Tako lahko rečemo, da je estetska izkušnja

kot nekakšna oblika narkotika, saj na podoben način preplavi čutila in predvsem

poudarjanje vizualnega izgleda tako rekoč zastrupi uporabnika in »zavlada« nad njim.

Zmožnost dojemanja estetike se s tem pri ljudeh poviša in tako le-ti zahtevajo več in vse

kvalitetnejšo vizualno stimulacijo. Dejstvo je, da je estetika danes pomembna predvsem

zaradi presežka dobrin oz. blaga in glavni faktor, na podlagi katerega se bo neki potrošnik

ali uporabnik odločil za eno stvar in ne za drugo, je prav estetika – zanimiva in predvsem

drugačna zunanja podoba.

2.2.1 Likovne prvine in likovne spremenljivke

Milan Butina je, v svojih knjigah Mala likovna teorija in Uvod v likovno oblikovanje,

zapisal naslednje:

Temeljne kategorije likovnega mišljenja so: oblika, točka, linija, svetlo-temno in

barva. Obliko kot nosilko likovnih pomenov, orisujejo ostale štiri prvine, zato jih

imenujemo orisne prvine, medtem ko je oblika orisana prvina. S stališča likovne teorije so

to predvsem likovna izrazna in oblikotvorna sredstva. Pojem »likovno izrazno sredstvo« pa

obsega več sestavin, ki se v likovni praksi povezujejo v likovne celote. Da bi likovno

izrazno sredstvo lahko delovalo, mora likovna praksa vse te sestavine povezati v delujočo

celoto. Ali drugače: likovno doživetje in spoznanje se morata povezati s primernim

snovnim nosilcem in postati čutno nazorna, da bi lahko postala likovni izraz.

Najpomembnejše likovne prvine so:

a) Svetlo-temno, s katerim najbolj neposredno izrazimo in oblikujemo prostor in telesa

v prostoru; svetloba osvetljuje prostor in telesa v njem tako, da so na določenih

mestih bolj temna − zato prostor in telesa zaznamo kot tridimenzionalne pojave.

Svetlo-temno je zato element treh dimenzij prostora. Izraz svetlo-temno je

preprosto priznanje dejstva, da tako v našem okolju kot v likovnem delu obstajajo

razlike med svetlejšimi in temnejšimi predeli. Z mešanjem bele in črne barve torej

dobimo različno svetle sive odtenke, ki jih lahko uredimo v svetlostno lestvico, od


10

bele preko svetlejše in temnejše sive do črne. Takšno zaporedje lahko predstavimo

kot trak, v katerem en odtenek počasi prehaja v drugega na kontinuiran način. Tako

urejena lestvica govori predvsem o upadanju ali naraščanju svetlostne moči. Bela

predstavlja veliko svetlobe, črna pa malo ali nič svetlobe.

b) Barva: svetloba, ki se odbija od površin v prostoru, je navadno obarvana. Barva je

lastnost površin, ki se večinoma razprostirajo v dveh dimenzijah prostora. Zato

barva v svoji likovni čisti obliki zahteva ploskovito uporabo v dveh dimenzijah. Če

hočemo barvo v likovni rabi ohraniti čisto in zvenečo, jo moramo uporabljati na

ploskovit način. Zato je ploskovita raba barve likovno najbolj upravičena,

pravzaprav nujna, barva in ploskev, zlasti ravna, se po svojih zahtevah skladata. S

tem seveda ni rečeno, da z barvo ni mogoče orisati prostora in telesnosti na način,

ki je njej najbolj primeren. To likovniki lahko naredijo na več načinov. Na primer

tako, da izrabljajo njene možnosti različne svetlosti: če narišemo in zmodeliramo

glavo s črno ali rdečo kredo, bo v obeh primerih njena plastika enako vidna in

razločna. Možno je v isti namen izkoriščati tudi absolutno barvno svetlost, tj.

imanentno svetlost barvnih odtenkov: za svetlobe uporabljamo svetlejše barve, za

sence temnejše barve.

c) Točka v likovnem prostoru privabi in zadrži pogled, ki se giblje skozi likovni

prostor. Zato je točka, v nasprotju z linijo, element stabilnosti v dvo- ali

tridimenzionalnem prostoru. Matematična definicija točke pravi, da točka nima

dimenzij, da je neskončno majhna. S takšno točko si v likovnem oblikovanju ne bi

mogli pomagati, ker je ne bi mogli zaznati. Točka v likovnem smislu ima lahko dve

ali tri dimenzije, lahko je ploskovita, ali prostorska oblika, ki je dovolj velika, da jo

lahko vidimo. V likovnem oblikovanju s točko lahko orišemo druge likovne

elemente, npr. z zaporednim nizanjem točk orišemo linijo, z razporeditvijo v dveh

dimenzijah po slikovni ravnini lahko orišemo ploskev, z gostenjem lahko dosežemo

različna podroja svetlosti in temnosti. Točke so močna orodja pri oblikovanju, ker

vnašajo v oris stabilnost, različnost in povzročajo napetost, ko ustavljajo naš pogled

v gibanju skozi (s)likovno polje.

d) Linija, nastaja kot sled gibanja npr. pisala, zato najbolje izraža gibanje, je likovni

element, ki vnaša v dvo- ali tridimenzionalni likovni prostor svojo gibalno

dinamiko. Več točk v zaporedju zaznamo kot linijo, ker se oči gibljejo od točke do

točke. Kot linijo pa občutimo tudi vse robove, kjer se srečujejo področja različne


11

svetlosti ali barve, robove med telesom in prostorom, robove med različno

prostorsko usmerjenimi in zato navadno tudi različno svetlimi površinami teles.

e) Oblika: vsaka barva napolnjuje neko obliko, vsak prostor omejuje neka oblika.

Barvo in prostor brez oblike si sicer lahko zamislimo, ne moremu ju pa uresničiti.

V naravi in oblikovanju imamo opraviti z oblikami, ki so omejene s svojimi

zunanjimi mejami. Za naše zaznavanje ni neskončnih ploskev niti neskončnega

prostora, čeprav si oboje lahko zamislimo. Vsaka likovna misel lahko biva samo, če

je uresničena v snovni obliki, le tako je dostopna drugim ljudem in ustvarjalcu

samemu. Kakršna koli snov, v kateri uresničimo misel, je podvržena omejitvam, ki

jih začrtujejo fizikalne zakonitosti. Snovi brez oblike ni, kakor tudi misli ni brez

oblike.

Poleg teh osnovnih likovnih izrazil so pomembne tudi likovne spremenljivke.

Spremenljivke jih imenujemo zato, ker so oblike stalnice, ki spreminjajo svojo vsebino pod

vplivom ene ali več spremenljivk. Glavne likovne spremenljivke so: velikost, teža, položaj,

smer, število (likovnih) enot, njihova gostota in tekstura (ki je tipni relief površin).

S temi osnovnimi likovnimi prvinami opisujemo oblike in prostor, tako tridimenzionalni

prostor v kiparstvu in arhitekturi, kakor dvodimenzionalni prostor v slikarstvu.

Te prvine so tudi osnova likovnega izražanja občutij in spoznanj ter tvorijo različne

likovne jezike in likovne sloge. Vse naštete likovne prvine urejamo v likovno kompozicijo,

pravila komponiranja pa so predmet likovne sintakse. Sintaktična pravila so izpeljana iz

osnovnih možnosti likovnih izrazil in iz likovne prakse. Sintaktične norme so veljavne v že

oblikovanih individualnih in zgodovinskih slogih.

Nauk o uporabi likovnih izrazil je likovna teorija.

Kompozicija

″Za estetska vrednotenja izdelkov in njihovih razporeditev v prostoru je predvsem važna

njihova kompozicija. Sestave v izdelkih in sestave izdelkov z likovnega in estetskega

vidika imenujemo kompozicija (lat. compositio-sestava).

Kompozicija je na področju umetnosti premišljeno razvrščanje uporabnih

elementov. Komponiranje je določevanje reda in vnašanje določenih zakonitosti. Vrednost

kompozicije se zato izrazi z medsebojnimi sorazmerji posameznih elementov, kot so smeri,

volumni, svetloba, barve itd.


12

Včasih so obstajala določena stroga kompozicijska načela, ki so bila prilagojena

posameznim umetniškim slogom. Kompozicijo so poskušali znanstveno formulirati in

poudariti kot določeno metodo. Vendar v umetnosti tak odnos pripelje do toge

shematičnosti. Na področju umetnosti, kjer funkcionalnost in proizvodnja ne postavljata

posebnih pogojev, je kompozicija kot spontana ekspresija možna. Na področju oblikovanja

je sodobna estetika vklenjena med več zahtev in mora poleg drugega upoštevati tudi

tehnološke cilje in funkcionalne zahteve. Zato ne moremo govoriti o kompoziciji kot

absolutni svobodi slučajnosti in poljubnosti. Zaradi zahtev izdelovanja in uporabljanje

izdelkov mora kompozicija upoštevati predvsem objektivne zahteve, manj pa subjektivne

želje oblikovalca. Bolj mora temeljiti na matematičnih, geometrijskih in empiričnih

metodah dela kot pa na kakih filozofskih koncepcijah. Vendar kljub zahtevam, ki so

konkretne, zahtevam, ki upoštevajo ekonomski račun, in kljub ugotovitvi, da je pravzaprav

za vsem eksaktnost matematike, mora kompozicija tudi pri oblikovanju izražati še »nekaj

več«.

Pri komponiranju oblik govorimo o elementih kompozicije in o principih

komponiranja. Kompozicija kot mehanični rezultat dela je odvisna od uporabe elementov

in principov ali zakonov razporejanja elementov. Elementi kompozicije so pravzaprav

sredstva komponiranja, principi pa predstavljajo določene možne postopke za

komponiranje.″ (Butina, 1997)

Elementi kompozicije

″Elementi so gradivo za kompozicije. Kot taki sami za sebe še ne predstavljajo določenih

estetskih vrednosti, ki izhajajo predvsem iz odnosov med elementi. Elementi kompozicije

so:

a) oblika,

b) barva,

c) velikost,

d) intenzivnost in

e) interval.

Za tvorbo kompozicije sta potrebna vsaj dva elementa. Čim več različnih elementov

uporabljamo v kompoziciji, tem bolj kompliciran kompozicijski sestav dobimo.


13

a) Oblika je najbolj neposredno sredstvo izražanja in oblikovanja prostora. Predmeti

oblikovanja so v bistvu konkretizacije geometrijskih oblik. Zato lahko tako kot v

geometriji tudi tu govorimo o osnovnih elementih oblik: liniji, površini, volumnu.

b) Če je oblika osnovni temeljni element kompozicije, ki tvori določeno prostorsko

tvorbo, je barva element, ki nima te temeljne lastnosti.

c) Velikost je predvsem kvantitativna vrednost, vendar je relativna, ker se določuje z

drugimi vrednostmi. Šele odnosi med posameznimi velikostmi določijo kvaliteto.

Vprašanje velikosti obravnavamo predvsem s stališča funkcionalnosti in odnosom

do človeka.

d) Intenzivnost (Lat. Intenzivus − stopnjevanost, moč, silnost, napetost) daje

neposredni vtis o predmetih. Glavni moment pri tem je osvetlitev. Brez učinka

svetlobe bi bil svet oblik mrtev. S svetlobo oblike oživijo in do izraza pridejo sence.

e) Interval (Lat. Intervallum – razmik, presledek) je prostorska praznina. S tem

elementom ovrednotimo volumne. To je kot vezni element med ostalimi elementi

kompozicije.″ ( Butina, 1997)

Principi kompozicije oblik

Med najrazličnejšimi navajanji principov komponiranja, Milan Butina (1997),

našteva naslednje:

a) ravnotežje,

b) razpored,

c) sorazmerje,

d) proporci,

e) ritem,

f) kontrast in

g) enotnost.

a) Vzdrževanje telesnega ravnotežja je človeku osnovna potreba, čeprav se tega

vzdrževanja pravzaprav sploh ne zaveda. V ravnotežju se človek spočije, zato išče

ravnotežna stanja, ki jih vizuelno zazna tudi v zunanjem svetu. Opazovanje

neuravnoteženih sklopov povzroča občutke negotovosti. Tudi v lastnem telesu.

Ravnotežje je kot stanje mirovanja. Vendar današnji čas, čas dinamizma, išče

ravnotežja tudi v gibanjih. Razlaga potrebe po ravnotežju je le ena od domnev, ki


14

pojem likovnega ravnotežja izenačuje s stanjem, sorodnim zakonitostim,

izhajajočim iz človeškega telesa. Likovnega ravnotežja ne moremo enačiti s

predmetnim ravnotežjem, saj v likovnem svetu ne gre za prave teže. Tako

pripisujemo temnim ovalnim oblikam v primerjavi s svetlimi, slokimi oblikami

večjo težo. Manjše likovne tvorbe bolj oddaljene od središča polja gledanja

uspevajo držati ravnotežje z večjimi v bližini središča, močnejše barve pa kažejo

večjo težo od medlih. Vizualno težji deli v spodnjem delu kompozicije običajno

učinkujejo bolj uravnoteženo. Asimetrično razporejeni elementi na levi ali na desni

ne učinkujejo vedno enako uravnoteženo, saj naj bi človek stvari opazoval z leve

strani proti desni. Vendar pravega merila za določanje likovnega ravnotežja ni, saj

simetrije kot idealnega ravnotežnega stanja ne moremo na splošno enačiti z

ravnotežnim stanjem. Zanašati se je potrebno le na nekak razviti likovni čut, za

katerega pa seveda ni nobenih objektivnih meril. Ravnotežje v kompoziciji pa

vsekakor veže posamezne dele kompozicije v optično celoto.

b) Komponirati pomeni urediti in organizirati razporede elementov tako, da se

dosežeta popolna jasnost in preglednost nad njimi. Le premišljenost v razporedih

lahko zagotavlja harmonični izraz celote. Razporedi so lahko simetrični ali

asimetrični.

c) Sorazmerja so količinski odnosi v eni obliki. Sorazmerja nimajo absolutnih ampak

relativne vrednosti, ki tvorijo določene estetske vrednosti. Pri vrednotenjih

sorazmerij so že od nekdaj na likovnem področju igrale veliko vlogo geometrija in

iz nje izhajajoče konstrukcije (modularno sorazmerje, zlati rez).

d) Če dobimo določena sorazmerja z odnosi v eni obliki, dobimo proporcije z

medsebojnimi odnosi več oblik. Proporcije (lat. Proportio – razmerje, sorazmerje

med deli in celoto, skladnost) se tvorijo na osnovi harmoničnih sorazmerij.

Proporcije lahko določujemo tako kot druge principe pri komponiranju, po občutku,

intuitivno ali pa po intelektu.

e) Posebna oblika določenega sistema v razporedu, kjer se stalno ponavljajo

posamezni elementi, je ritem (gr. Rhytmos − enakomerno menjavanje, gibanje,

ponavljanje kakih elementov). Ritem je nujni motiv, ki nastane z uporabljanjem

niza enakih elementov, vendar lahko preveč suhoparen, uniformiran ritem povzroči

monotonijo.

f) V kompoziciji imajo pomembno vlogo pri izražanju tudi kontrasti (fr. contraste-

rezko, očitno nasprotje). Ti pomagajo, da so kompozicije bolj slikovite in manj


15

suhoparne. Kontrasti v kompozicijah so osnova za dinamičnost v učinkih. Uporaba

mora biti zelo premišljena, saj brez prave mere in okusa lahko s kontrasti preveč

vplivamo na enotnost.

g) Enotnost koncepta v zasnovi predmeta ali oblačila, je ena najznačilnejših lastnosti

dobre kompozicije. Enotnost ni enakost. Enotnost je rezultat skladno rešenih

nasprotij, saj mora biti kompozicija tudi raznovrstna. Izraz enotnosti se dosega

predvsem z uravnoteženjem v kompoziciji.

2.3 Likovna prvina barva

″S pomočjo barv lahko posredujemo določene misli, ne da bi pri tem uporabljali pisavo ali

govor. Pogosto je mogoče napovedati tudi čustven odziv na posamezne barve ali barvne

kombinacije.

Da se govorici barv lahko ustrezno odzovemo, je najprej potrebno razumeti

harmonijo barv. To pa pomeni, da se moramo zavedati, v kakšnem razmerju in katere

barve naj uporabimo, če hočemo ustvariti zaželeno razpoloženje, sporočiti neko misel, ali

izzvati neko določeno reakcijo.

Barva igra zelo veliko vlogo pri načrtovanju kolekcij oblačil in modnih dodatkov.

Določajo jo modne smernice oz. modne zapovedi, nenazadnje pa tudi posameznik sam s

svojo afiniteto do določenih barv in barvnih kombinacij.″ (M. Whelan, 1995)

"Beseda barva ima lahko dva pomena: barvo kot material in barvo kot zaznavanje.

Ločitev in poudarjanje razlikovanja ima pomen predvsem v tem, da vemo, da določen

barvni material povzroča zaradi stranskih vplivov različne barvne zaznave. Velik vpliv pri

tem imajo ozadje in svetlobne razmere. Ko rečemo, da je kak predmet npr. rdeč, to pomeni,

da je molekularna sestava tega v resnici brezbarvnega predmeta taka, da absorbira

vse svetlobne žarke razen rdečih.

Barva je torej popolnoma subjektivna izkušnja: nobena naprava, s katero merimo

lastnosti fizikalnega sveta, ne zazna barve, ampak samo njene fizikalne lastnosti – valovno

dolžino, frekvenco nihanja in moč sevanja. Zaznava barve nastane samo v našem

organizmu.


16

Z barvami se ukvarjajo štiri znanstvena področja:

− fizika (barve so elektromagnetno valovanje različnih valovnih dolžin),

− kemija (barve so pigmenti),

− fiziologija (zaznavanje barv je fiziološki proces) in

− psihologija (zaznavanje barv je posledica psihičnega procesa vidnega zaznavanja).″

(Butina, 1997)

″Barva je torej izraz za občutek, ki nastane v naših možganih, ko svetloba »zdraži« naše

oko. To besedo pa uporabljamo tudi za material, s katerim barvamo. Barve so lahko

naravne, torej pridobljene iz mineralov in rastlin, in sintetične (umetne). Barve obstajajo v

obliki prahu (pigmenta). V tovarnah kjer jih izdelujejo, pomešajo barvni prah z lepili-

barvnimi vezivi.

Barvni pigment je torej snov, ki ima takšne fizične lastnosti, da odbija svetlobo

določene valovne dolžine. Čim bolj točno je omejeno spektralno območje, tem bolj čista je

odbita barvna svetloba pigmenta. Človek reagira na to svetlobo tako, da jo spremeni,

prevede v barvno senzacijo, v zaznavo, torej v smisel in končno tudi v barvni pojem. Pri

uporabi barve kot likovnega izraznega sredstva je zato mogoče izhajati iz njene snovnosti,

plastičnosti namaza itd.

Danes vemo, da obstaja na stotisoče različnih barvnih odtenkov. Človek jih

razlikuje približno 150. Če hočemo, da je nad to množico možen vsaj približen pregled,

moramo imeti za to primerne razporede barv in ustrezno terminologijo. V zgodovini so

prve razporeditve barv delali že stari Grki. Isaac Newton je konec 17. stoletja, kot prvi

sestavil barvni krog sedmih barv: rdeče, oranžne, rumene, zelene, modre, indigo in

vijoli časte. Eksperimentalno je dokazal, da se bela sončna svetloba, spuščena skozi

enakostranično optično prizmo, razbije na barvni spekter (lat. spectrum-pramen mavričnih

barv). Kmalu so odkrili primarnost treh barv: rdeče, modre in rumene.

Pri likovnem oblikovanju se navadno uporabljajo barvne snovi. Med barvnimi

snovmi štejemo za primarne barve ali barve prve stopnje cian-modro, rumeno, in magenta

rdečo, med sekundarne barve ali barve druge stopnje pa vijoli čno, zeleno in oranžno".

(Butina, 1997)

Ločimo akromatične in kromatične barve, ki se ločujejo glede na barvnost, ki jo

imajo kromatične barve in se spreminja glede na valovno dolžino; piše Milan Butina v

svoji knjigi Mala likovna teorija. Čiste kromatične barve imajo absolutne lastnosti po

katerih jih lahko ločimo in relativne lastnosti po katerih jih lahko primerjamo po

kromatičnosti, se pravi po njihovi barvni kvaliteti rumena ali rdeča ali modra itd. – ali po


17

specifični svetlosti: rumena je najsvetlejša, vijolična najtemnejša čista barva, obe pa imata

približno enako specifično svetlost. Svetlostni barvni toni nastanejo glede na količino bele

barve, ki je primešana določeni čisti barvi.

Za lažje razumevanje in delo z barvami, barve razvrščamo v barvne kroge. Milan

Butina opisuje dva barvna kroga, in sicer: svetlobni ali spektralni barvni krog, ki velja za

mešanje barvnih svetlob; komplementarne svetlobe se mešajo v belo svetlobo. Glavni pari

teh svetlob so: rumena nasproti modre in zelena nasproti rdeče.

Drug barvni krog, ki ga Butina navaja, je snovni ali pigmentni barvni krog, povzet

po Johannes Ittenu, velja pa za mešanje barvnih snovi; mešanice komplementarnih barv so

črne oziroma temno sive. Primarne barve, ki nastopajo v tem krogu so: rumena – rdeča –

modra. Sekundarne barve pa: oranžna – vijolična – zelena.

Terciarne barve, ki nastopajo v tem krogu pa so: rdeče oranžna, rumeno oranžna,

rumeno zelena, modro zelena, modro vijolična in rdeče vijočična. Dobimo pa jih z

mešanjem primarnih in sekundarnih barv.

Pravilo za sestavljanje barvnih krogov se glasi: mešanice nasproti si stoječih barv

morajo biti nevtralne – siva, bela, črna. Ker mešanica dveh nasproti si stoječih

komplementarnih barvnih snovi vpije vse valovne dolžine svetlobe. Mešanje barvnih snovi

imenujemo odštevalno (subtraktivno), ker vsaka barvna snov vpije nekaj barvne svetlobe

in so zato njihove mešanice temnejše od izhodiščnih barv.

"Oba barvna kroga se iz tega razloga razlikujeta glede na razmestitev barv v

področju vijoli čnih in modrih: pri barvnih svetlobah stoji nasproti rumene modra, ki v

mešanici z rumeno da belo svetlobo, pri barvnih snoveh pa rumeni nasproti stoji vijolična,

saj njuna zmes daje umazano, temnosivo nepestro barvo (teoretično črno)". (Butina, 1997)


18

Slika 2.2: Aditivno mešanje barv; svetlobni ali spektralni barvni krog (vir: internet)

in Aditivni in subtraktivni barvni krog (vir: Butina, 2003)

"Na obodu barvnega kroga je od treh dimenzij upoštevana samo barvnost. Vse tri

dimenzije pa ušpoštevajo barvno telo, ki je urejeno tako, da skozi sredino barvnega kroga

pravokotno postavimo sivo lestvico, belo nad in črno pod ploskvijo barvnega kroga. Vsako

barvo na krogu zvežemo z belo, s črno in s sivimi barvami na sivi lestvici. Tako nastalo

barvno telo ima obliko dveh stožcev z isto osnovno ploskvijo. Vendar so različni

raziskovalci urejali barve tudi v drugačna barvna telesa, npr. v kocko, piramido, kroglo. Ne

glede na obliko barvnega telesa pa je princip urejanja vedno isti.

Na plašču zgornjega stožca so barve, ki so mešane z belo (osvetljene barve), na

plašču spodnjega stožca pa so barve, ki so mešane s črno (zatemnjene barve). V notranjosti

telesa se nahajajo barve, ki vsebujejo več ali manj sivine. Prva dimenzija barv, pestrost ali

barvnost, se spreminja v smeri gibanja barvnega kroga, druga dimenzija, svetlost, se

spreminja paralelno s sivo lestvico, tretja dimenzija, čistost ali nasičenost pa se spreminja

od barvnega kroga proti sivi lestvici. Čim bližje obodu kroga, tem bolj čisti so barvni

odtenki, čim bližje sivi lestvici , tem bolj zasivljeni so barvni odtenki.


19

Pri barvnih odtenkih ločujemo njihovo svetlostno vrednost, ki jo lahko imenujemio

svetlostni ton ali pa valer. Oba izraza sta odvisna od slikarskega načina uporabe teh

odtenkov: če barvne odtenke uporabljamo v slikarskem sistemu, kjer je njihova svetlostna

vrednost primarna (bolj pomembna), barvnost pa sekundarna (manj pomembna), so to

svetlostni toni; če pa jih uporabljamo v slikarskem sistemu, kjer je njihova barvna kvaliteta

važnejša kot svetlostna, jih imenujemo valerji. V takšnem sistemu prevzame plastično –

prostorsko vlogo nasprotja svetlo-temno barvno nasprotje toplo-hladno z istimi

globinskimi značilnostmi: svetlo in toplo se dozdevno približuje, temno in hladno pa se

dozdevno oddaljuje.

Tudi v barvnem krogu in v barvnem telesu lahko naredimo prehode med

posameznimi barvami, med čistimi pestrimi in nevtralnimi barvami. Ker sta barvni krog in

barvno telo urejena z upoštevanjem psihofiziološke težmje zaznavanja k barvni izravnavi v

nepestrem področju, nam obe ureditvi nudita osnovne možnosti urejanja barvnih vzorcev

kompozicij v skladne barvne akorde". (Butina, 2003)

Barvni kontrasti

Ker se osnovne barve razlikujejo med seboj po svoji barvnosti, tvorijo medsebojna

nasprotja – barvne kontraste. Johannes Itten ( Kunst der Farbe, Ravensburg: Otto Meier

Verlag, 1972) jih našteva sedem:

1. kontrast barve v odnosu do barve ( oz. kontrast barvnega tona),

2. svetlo-temni barvni kontrast,

3. toplo-hladni kontrast,

4. komplementarni kontrast,

5. simultani kontrast,

6. kontrast barvne kvalitete,

7. kontrast barvne kvantitete.

O barvnih kontrastih Milan Butina v knjigi Mala likovna teorija, piše naslednje:

Kontrast barve v odnosu do barve je med vsemi naštetimi kontrasti najenostavnejši,

ker lahko za njegovo oblikovanje uporabimo čiste barve v njihovemn največjem sijaju.

Rumena, rdeča in modra dajejo kontrastu barve v odnosu do barve najmočnejši izraz,

slabšega pa sekundarne barve oranžna, zelena in vijolična. Delovanje tega kontrasta je

vedno pestro, močno in določno.


20

Najbolj izrazit svetlo-temni barvni kontrast tvori nasprotje med belo in črno barvo.

Ti dve barvi sta si v vsakem oziru nasprotni, med njima leži področje sivih barv in drugih

zasivljenih odtenkov nevtralna sivina je indiferentna barva brez značaja, nebarva v pravem

pomenu besede, prav zaradi tega pa je zelo sprejemljiva za vplive svojega okolja. Nanjo

lahko vplivamo s tonskimi (svetlostna indukcija) in barvnimi kontrasti (barvna indukcija).

Poleg svetlenja in temnenja, ki ga omogočata bela in črna s svojimi mešanicami, pa lahko

likovni ustvarjalci izkoriščajo tudi svetlostne razlike, ki so barvam imanentne, tj. razlike v

t. i. absolutni svetlosti (rumena je najsvetlejša, vijoli čna najtemnejša barva). Ta pot je

kolorično ustreznejša in učinkovitejša.

Toplo-hladni kontrast tvorijo nasprotja med toplimi (rumenimi, oranžnimi in

rdečimi) in hladnimi (modrimi, zelenimi in vijoličnimi) barvami. Eksperimentalno je bilo

dokazano (Itten), da v okolju modro-zelenih barv občutijo ljudje pri temperaturi 15 stopinj

Celzija hlad, medtem ko v okolju rdeče-oranžnih barv občutek hladu nastopi šele, ko se

temperatura spusti na 12 stopinj Celzija. To pomeni, da modro-zelene barve zavirajo

fiziolioške procese v organizmu (npr. krvni obtok, bitje srca), rdeče-oranžne pa jih

spodbujajo in pospešujejo.

Komplementarni kontrast nastane s součinkovanjem dveh komplementarnih barv.

Komplementarni barvi sta čuden barv. Kadar stojita druga ob drugi, se koloristično krepita

v svojem učinku, zmešani med seboj pa se kromatsko nevtralizirata. V barvnem krogu si

komplementarni pari stojijo diamentralno nasproti. Ti pari so:

− rumena-vijolična

− rumenooranžna-modrovijolična

− oranžna-modra

− rdečeoranžna-modrozelena

− rdeča-zelena

− rdečevijolična rumenozelena

če te komplementarne pare razstavimo, vidimo, da vedno vsebujejo v sebi vse tri primarne

barve – rumeno, rdečo in modro:

rumena : vijolična = rumena : (rdeča + modra)

modra : oranžna = modra : (rumena + rdeča)

rdeča : zelena = rdeča : (rumena + modra).


21

Simultani kontrast je pojav, pri katerem naše oko vsaki dani barvi simultano priredi njeno

komplementarno barvno dopolnilo. Simultana barva nastane v očesu in je v resnici ni.

Simultani kontrast je najbolj neposreden izraz naravne težnje k izravnavi, se pravi izraz

zakona barvne harmonije, ki je utemeljen v optični izravnavi komplementarnosti v

nekromatičnem.

Kontrast barvne kvalitete nastane z uporabo različnih stopenj barvne čistosti

oziroma nasičenosti. Kot kontrast barvne kvalitete označimo nasprotja med motnimi in

zasivljenimi ter čistimi in sijočimi barvnimi odtenki. Barvam lahko njihovo čistost

zmanjšamo na štiri načine:

1. z mešanjem čiste barve z belo: takšne mešanice imajo hladen nadih;

2. z mešanjem čiste barve s črno: črna barva odvzame njihov sijaj;

3. z mešanjem čiste s sivo: mešanice so kromatsko nevtralne in medle, zato pa toliko

bolj dovzetne za vplive okolja (simultan kontrast);

4. z medsebojnim mešanjem dveh komplementarnih barv: mešanice dajo izjemno lepe

in redke tone.

Kontrast barvne kvantitete se nanaša na odnos med velikostmi površin, ki jih

zasedajo določeni barvni odtenki. Je torej nasprotje med »mnogo« in »malo« in med

»veliko« in »majhno«. Učinkovitost neke barve določata dva dejavnika: moč njegovega

sevanja in količina njenega razprostiranja po površini. J. W. Goethe je z ozirom na njihovo

moč določil naslednje količinske odnose med čistimi barvami:

rumena : oranžna : rdeča : vijolična : modra : zelena =

9 delov : 8 delov : 6 delov : 3 deli : 4 deli : 6 delov

Količinski odnosi komplementarnih parov pa so naslednji:

rumena : vijolična = 9 : 3 ali 3 : 1

oranžna : modra = 8 : 4 ali 2 : 1

rdeča : zelena = 6 : 6 ali 1 : 1

S svetlostnimi (tonskimi) in barvnimi razlikami lahko opišemo vse ostale likovne

prvine. Če nimamo možnosti za ustvarjanje teh razlik, ki v resnici izhajajo iz dveh vidikov

svetlobe – svetlost iz moči in količine sevanja, barva iz kvalitete tega sevanja – nimamo

nobene možnosti likovnega oblikovanja, ki sloni na vidu (npr. slikarstvo), zelo omejene


22

možnosti pa so tudi pri kiparstvu in arhitekturi, ker je tip preokoren in premalo sposoben

čut, da bi lahko samo iz njegovih možnosti zgradili popolno likovno sporočilo.

2.4 Likovni čuti in percepcija

"Človek kot živ organizem razpolaga s čutili, ki mu omogočajo videnje, tipanje, okušanje

in slišanje. Dojemanje vtisov iz zunanjega sveta s čutili ali percepcija (lat. perceptio –

zaznavanje) je pravzaprav človekova osnovna aktivnost. Preko svojih čutil dobivamo

določeno predstavo o prostoru, ki nas obdaja.

Z vidom in tipom zaznavamo konkretni predmetni svet z velikostjo, obliko,

teksturo in barvo. Z biološkega vidika je s temi elementi predmet določen. Kvalitativna in

kvantitativna vrednotenja pa so možna šele s postavljanjem v medsebojne odnose".

(Rozman, 1981)

Vizualna percepcija

"Če z neposrednimi stiki s predmeti in gibanji med njimi čutimo njihove funkcionalne

lastnosti, njihove estetske kvalitete doživljamo z optičnimi zaznavanjem. Ugotovljeno je,

da človek sprejema 90% vseh informacij iz zunanjega sveta z vidom. Vid je torej čut, ki

človeku lahko največ pove o zunanjem svetu, je povsem usmerjen v prostor, k stvarem in

predmetom ter dogodkom, ki jih je mogoče videti. Ti dogodki pa so vedno vezani na stvari,

predmete, na snovni svet, katerega pomemben del so tudi soljudje in zato je vid eden

najpomembnejših družbenih čutov. Vidne zaznave so prav zato glavno področje mišljenja,

tako znanstvenega kakor likovno umetniškega. Ko se likovna zamisel ali katerakoli misel

povnanji in upredmeti, npr. kot risba ali zapis, se vrne kot stvar v vidni zunanji svet in s

tem v družbeni prostor. Posebna prednost vida je torej v tem, da lahko združi zaznave vseh

čutov, ki se nanašajo na prostor in snovnost sveta, in nam jih posreduje v treh dimenzijah,

kar je največje število dimenzij, ki jih lahko čutno zaznamo". (Butina, 1997)

Haptična percepcija

"Arhitektura, predvsem pa oblikovanje predmetov iz našega okolja in pa samo modno

oblikovanje, nas ne zadovoljijo samo preko svoje opazne pojavnosti, ampak tudi s svojo

praktično uporabnostjo prek direktnega dotikanja. Predmete torej dojamemo tudi s


23

praktično uporabnostjo prek direktnega dotikanja. Se pravi, da jih dojemamo in

vrednotimo tudi haptično (gr. Haptikos – tipalno). Zaznavanje površine ima pri

oblikovanju prav poseben pomen Že izrazi gladko, hrapavo, ravno, spolzko, določujejo

področje zaznavnosti. Čeprav ta dotikanja nimajo namena v iskanju ugodja, nam vendarle

ni vseeno, ali imamo pri prijemanju, opiranju, nošenju prijeten občutek ali ne.

Funkcionalnost predmetov se pravzaprav realizira predvsem skozi uporabo, do uporabe pa

pride le preko neposrednega stika.

S tipalnostjo, ki se seveda razširi na najrazličnejše možnosti direktnega odnosa med

človekom in predmetom, se pojavijo posebne zahteve po določeni kvalitetah materialov, iz

katerih so izdelani predmeti uporabe". (Rozman, 1981)

Iluzije

"Naša čutila niso popolna zato pride do iluzij (lat. illusio – čutna prevara). Zaznave v

resnici mnogokrat sploh ne odražajo stvarnosti predmetov. Stvari pa so pravzaprav takšne

kakršne čutimo. Predmetna stvarnost naj bi bila le nekaj relativnega, naša predstava o

predmetih okrog nas pa je prava »resnica« o teh predmetih. Ena od najbolj značilnih

haptičnih prevar je ta , da so nekateri materiali toplejši , drugi pa hladnejši, ko se jih

dotikamo, čeprav je temperatura okolja izenačena. Vzrok je v različnih prevodnostih

materialov iz katerih so izdelki narejeni.

Bolj pomembne za samo oblikovanje so vizualne iluzije, ki jih največkrat

uporabljamo pri oblikovanju vzorce in s tem vplivamo na končno obliko izdelka. Med

značilnostmi optične iluzije je nekaj zakonitosti, ki jih tudi pri oblikovanju lahko

upoštevamo in s tem korigiramo objektivno stvarnost, da postane subjektivno dojemanje

stvarnejše". (Rozman, 1981)

Najpomembnejše zakonitosti optičnih iluzij:

− optične iluzije različnosti v velikosti povzroči čas, ki ga potrebujemo za

razpoznavanje oblik; (sl. 2.3)

− iluzijo različnosti dimenzij povzroči dejstvo, da je opazovanje po horizontali lažje

in zato hitrejše kot po vertikali;

− varljiva je velikost, če gre za združbe: majhno v družbi z velikim se zdi manjše kot

enako veliko med manjšimi; (sl. 2.4)

− različne linije in oblike v medsebojnih odnosih povzročajo različne deformacije. (sl.

2.5) Nekateri likovni elementi so lahko različno vidljivi, tako se naprimer nekaj


24

časa zdijo kot konveksni, nekaj časa pa konkavni in s tem ustvarjajo celo iluzijo

gibanja; (sl. 2.6)

− poseben pojav optične iluzije je žarčenje, ki je posledica odnosa in vzajemnega

učinkovanja različno osvetljenih površin in oblik ter je v resnici neke vrste

»nažirane« svetlobe na robovih oblik; (sl. 2.7)

− isti barvni odtenek ali ton na različnih barvnih podlagah naredi zaradi barvne

indukcije vtis, da gre za različne barve;

− v prostoru temen strop znižuje prostor, črna barva optično oža, bel strop pa

vizualno zvišuje prostor, se pravi širi; (sl. 2.8)

− rdeča barva naredi vtis večje bližine, modra pa vtis večje oddaljenosti;

− dolge, ravne, horizontalne linije, ki učinkujejo kot da so povešene, so stari Grki

korigirali z rahlim izbočenjem v nasprotni smeri. (sl. 2.9)

Slika 2.3: Optične iluzije (vir: Rozman, 1981)

Slika 2.4: Varljivost velikosti (vir: Rozman, 1981)


25

Slika 2.5: Različne linije in oblike v medsebojnih odnosih (vir: Rozman, 1981)

Slika 2.6: Konveksnost, konkavnost (isti vir) Slika 2.7: Žarčenje (isti vir)


26

Slika 2.8: Optično ožanje (črna barva) in višanje (bela barva) prostora (isti vir)

Slika 2.9: Optične iluzije dolgih ravnih linij (isti vir)


27

3 OBLIKOVANJE OBLA ČIL TER KOMUNIKACIJA Z

OBLAČILI

″Človeštvo že od svojega nastanka ustvarja kulturo oblačenja, čuti in vzpostavlja potrebo

po krašenju telesa, ga ovija, barva, poslikava, liči, tetovira in prekriva; v nekem obdobju

počne to zelo intenzivno, v drugem ga spet na določenih mestih razkriva. Oblačilo je

temeljni civilizacijski produkt, potreba po zakrivanju telesa pa prvi civilizacijski nagon.

Danes je oblačilo v prvi vrsti vizualna komunikacija, univerzalno sredstvo

izražanja.

Opredelitev pojma oblikovanje se nanaša na različne smeri in obenem na stroko,

katere cilj je uresničevanje form. Oblikovanje oblačil je proces raziskovanja fizičnih

objektov s poudarjeno funkcionalnostjo. Je ustvarjalna disciplina, usmerjena od

oblikovalca k uporabniku. Zajema vse vidike človekovega okolja, ki so pogojeni s

proizvodnjo oblačilnih izdelkov. Je tista ustvarjalna disciplina, ki omogoča širšim

množicam neposredni stik s kulturnimi, likovnimi dobrinami, ki se uresničujejo na

najrazličnejše načine prav skozi uporabnost in tako učinkovito vzpostavljajo stik z drugimi

kulturnimi in umetniškimi stvaritvami". (Blatnik, 2006)

"Dobro modno oblikovanje ni posnemanje že videnega, ampak je vedno dodajanje

nečesa novega, še nedoživetega, ustvarjenega za človeka današnjega časa in tega trenutka,

tudi kadar gre za prevzemanje zgodovinskih stilov. Človek ima vedno potrebe in želje, ki

se nanašajo na potrebe in čas, v katerem živi. V civilizaciji se vedno pojavlja potreba po

komunikaciji in prezentaciji". (O′Hara, 1994)

"Pomembno je dejstvo, da ima vsak proizvod tudi svojo civilizacijsko in kulturno

vlogo. Proces proizvodnje je nujno dvosmerni proces: ko človek oblikuje predmete,

oblikuje tudi sebe znotraj danih družbenih pogojev. Ko oblikujemo, spreminjamo in

uporabljamo proizvod, se spreminjamo tudi mi sami. Poleg tega je vsaka oblika tudi znak

in nosilec nekega pomena, se pravi, da nosi neko sporočilo, ki je celo v svetovnih

razmerjih dobilo funkcijo združujočega in civilizacijskega dejavnika

Sodobni proizvod v resnici nosi v sebi tudi funkcijo obveščanja in pomena, poleg

tehničnih in uporabnih funkcij. Uporabniku nosi sporočilo o svojem namenu in o svojem

položaju med drugimi predmeti, pa tudi o položaju uporabnika samega v družbi. Za mnoge

ljudi je avto simbol njihovega družbenega položaja, prav tako pa tudi obleka, ki jo nosi, saj


28

je že skozi zgodovino človeštva prav obleka nakazovala statusni položaj tistega, ki jo je

nosil. Zato je vsak dober proizvod zelo važen pri oblikovanju motivacije kupcev.

Družbena in kulturna informacija, ki jo nosi proizvod, v veliki meri odloča tudi o

njegovi denarni vrednosti, o ceni predmeta.″ ( Blatnik, 2006)

Kultura oblačenja

Stanka Blatnik v svojem članku o kulturi oblačenja piše naslednje:

″Kultura nastopa kot posredništvo med človekom v njegovi zasebnosti in njegovo

družbenostjo ter celotnim okoljem, v katerem se življenje odvija. Posameznik oz.

individuum je neponovljiv. Kljub temu svojo drugačnost vzpostavlja neprestano, saj se le

tako razlikuje od drugih ljudi. S tem prireja svojo individualnost in gradi podobo, vtis, ki

ga imajo o njem drugi ljudje. Da bi živel v družbi, mora do soljudi odmerjati lasten

položaj; od drugih ljudi je identifikacijsko odvisen. Ljudje samega sebe in drug drugega

namreč ne doživljamo zgolj kot posameznike, temveč tudi kot osebe in osebnosti z veliko

osebnih lastnosti.

V igri medsebojnih vlog, ki jih izpolnjujemo v socializiranem svetu, se pojavlja

potreba po medsebojni komunikaciji in prezentaciji. Tudi in predvsem z oblačenjem. Po

besedah ameriške modne teoretičarke Anne Hollander omogoča oblačenje igro in

prikrivanje realnosti, pa naj gre za osebnost tistega, ki oblačilo nosi, njegov status, starost

ali spol.

Človekova večna potreba po varnosti se manifestira kot potreba po točno določeni

identifikaciji, ki zadostuje osebnim merilom pripadanja ali nepripadanja ter sporočanja

identitete širši okolici. Ustrezno izražanje identitete z oblačenjem se pojavlja pri vseh

ljudeh; tako pri modnih privržencih, kot pri ljudeh brez zahtevnejšega okusa in poznavanja

estetike.

Ljudje z oblačenjem izražamo precejšen del svoje osebnosti. Tisti del, za katerega

telesne značilnosti niso pomembne pa ga oblikujemo sami s svojo miselnostjo. Za okolico

smo najhitreje prepoznavni prav po izbiri in načinu nošenja oblačil.

Oblačila ustvarjajo družbene vrednote in pravila, predstavljajo status ekonomskega,

političnega, religioznega, obrednega in ideološkega položaja. Zadovoljujejo številne

biološke potrebe človeka, ovijajo telo ter mu omogočajo gibanje in vsakršno izražanje.

Prav tako zadovoljujejo posameznikove in širše družbeno estetske norme, omogočajo

izražanje raznovrstnih identitet, komuniciranje s svetom, z vrstniki, od splošnega vzbujanja


29

pozornosti, do izražanja pripadnosti določeni skupini ali ideologiji, nepripadnosti ali

individualnosti, prilagajanje posebnim dogodkom, tradicionalnim situacijam, prikrivanje

osebnostnih lastnosti ter nenazadnje korekcijo telesnih pomanjkljivosti ali deformacij.

Oblačila ponujajo tudi mnogo več. Ustvarjalcu predstavljajo materialno osnovo za

izražanje misli, čustev, upov, sanj, izkušenj in lastne domišlije.″ (Blatnik, 2006)

Moda

″Moda je spreminjajoč se odsev nas samih in časa v katerem živimo. Obleka je bila in še

vedno je sredstvo za razkazovanje bogastva in položaja v družbi, pa tudi zavračanje

statusnih simbolov in izražanje drugih sporočil. Oblačila lahko odkrivajo naše privilegije,

težnje, naprednost in nazadnjaštvo. Skušajo zadostiti preprostim ali zapletenim čustvenim

potrebam, lahko se zavestno ali podzavestno uporabljajo za sporočanje prikritih ali odkritih

spolnih sporočil. Oblačila dajejo okolju barvitost in pestrost ter vplivajo na oblikovanje

naših čustev. So začetek in konec govorice, imenovane moda.

Pojem mode je dobro in preprosto opisala modna novinarka Eva Paulin že leta

1962: Moda je nastala že zdavnaj, a je vedno sproti zastarala. Moda torej ni nič novega,

čeprav je vedno nova. In od nekdaj ima tudi svoje prijatelje in sovražnike. Skozi

zgodovinska obdobja je bila velikokrat zatirana in poveličevana: Moda sta mišljenje in

čustvo dobe, spremenjena v materijo, obliko in barvo. Cesta je oder in človek je igralec in

radoveden opazovalec. Moda še zdaleč ni le oblačenje, ima pa pri obleki morda eno

najglasnejših besed.

″Prevlado mode je prinesla civilizacija″, pravi Anton Trstenjak. Novo v modi je

nova potreba civiliziranega človeka. To ni tisto, kar bi ustrezalo njegovi konstituciji,

afinitetam, podnebju, njegovemu okolju, temveč ustreza le zahtevam mode oziroma

javnega mnenja. Javno mnenje je nevaren diktator, ugotavlja psiholog: »Pomislite, danes

na človeka, ki je svoboden, ki misli z lastno glavo in se izogne diktatu mode oziroma

javnega mnenja, gledamo kot na čudaka. Za normalnega pa velja človek, ki ob nakupu ne

zadovoljuje svojih potreb, ampak potrebe javnega mnenja.«(www.stankablatnik.com)

Moda je tisti fenomen našega vsakdana, okoli katerega je največ nesporazumov,

piše modni teoretik Anej Sam. Je pomemben regulator potrošnje. Humanisti vse pogosteje

opozarjajo, da je moda orodje za manipulacijo in spreminjanje sistema vrednot: »Ali

človek s tem, ko se ravna po modi, živi aktivneje, ali je to le iluzuja aktivnosti; ali živi

boljslojevito življenje, ali se pasivizira; slediti ali ne slediti modi pomeni imeti ali ne imeti


30

lastno stališče (in slog); ali se človek tako loči od večine ali se ji podreja; ali moda

spodbuja raznovrstnost ali je negacija stilnega večglasja?«

Francoski modni kritik Gilo Dorfles pojmuje modo kot tip obleke, ki je značilna za

določeno obdobje: »Moda vlada človeštvu od nekdaj in ostaja absolutna gospodarica

ambicij in tekmovanja med ljudmi. Ni le ena najpomembnejših družbenih in ekonomskih

pojavov našega časa, ampak je tudi eno od glavnih meril psiholoških, psihoanalitičnih in

družbeno- ekonomskih motivacij človeštva. Moda je eden od načinov ohranitve stila, ki v

določenem obdobju prevladuje in usmerja oblikovanje v oblačenju, dekoraciji, tekstilu in

notranji opremi. Zatorej je eden najpreciznejših pokazateljev tistega posebnega v »okusu

dobe«, ki je temelj vsakega estetskega in kritičnega vrednotenja nekega zgodovinskega

obdobja.«

Človek se oblači tudi mimo zakonov mode, piše Anej Sam. Med modo in

oblačenjem ni mogoče postaviti enačaja, kakor počno mediji, poudarja. Moda je splošen

izraz za začasno sprejete oblike oblačil in modnih dodatkov: »Osnovno gonilo mode je

potreba potrošniških družb, da ustvarjajo esteteko zastarevanje blaga pred dejanskim.

Pospešena potrošnja je tako osnovna (vsekakor pa tudi ne edina) funkcija mode. Treba je

torej ločiti modo in oblačenje (oblačenje po modi ali oblačenje mimo mode), kot je

potrebno razlikovati dejanske potrebe od namišljenih, aktivnost od iluzije aktivnosti. Moda

je vedno dani okvir, obrazec, odsotnost angažmaja v oblikovanju lastne zunanjosti,

kolektivna volja, negacija raznovrstnosti, iluzija navzočnosti v svetovnih tokovih.«

Človek je večplastno in kreativno bitje, piše avtor. Izraža se tudi tako, da »kreira«

svojo zunanjost. Vendar le, če je zunanjost oblikovana po logiki notranjega vzgiba, lahko

obleka poleg zaščitne izpolni zudi estetsko in druge funkcije. V razmerju do lepe in

posebne obleke postane človek dovzetnejši, občutljivejši in odgovornejši. Razmerja do

obleke pa ne more biti, oz. ga je težje vzpostaviti, če si obleke ne moremo izbrati sami,

meni avtor. Resnično lastna izbira je mogoča le v drugačnem, ne-modnem slogu.

Po besedah Gilla Dorflesa obstaja sorodnost med pojmoma moda in stil: »Običajno

postane vsak nov stil moden, ko pa moda mine, je obsojen na propad. Avtentični stil bi

moral vsebovati značilno strukturo, okus in obliko, da bi deloval kot nedeljiva celota,

drugačna od njegovih predhodnih. Moda (v umetnosti, književnosti, glasbi, slikarstvu...)

pogosto sledi odgovarjajočemu stilu, dogaja pa se, da doseže svoj vrhunec ravno v

trenutku, ko je stilno obdobje že v zatonu. Zgovoren primer za to je art nouveau. Pogosto

se tudi dogaja, da postane ponovno aktualen že pozabljeni zgodovinski stil iz povsem

novih in tržno naravnanih razlogov". (Blatnik, 2006)


31

3.1 Vrste oblačil in slog oblačenja

″Prvi vtis, ki ga navadno dobimo že po prvih nekaj sekundah, pogosto odločilno vpliva na

naš odnos do drugih ljudi. Oblikuje se na podlagi njihovega videza ter splošnih značilnosti

njihovega vedenjskega sloga oz. tega kar se nam zdi, da izžarevajo. Pri tem imajo

odločilno vlogo trije dejavniki:

− barve oblačil,

− slog oblačenja ter

− vedenjske značilnosti in govorica telesa.

Barve imajo močan vpliv na človekovo mišljenje, doživljanje in delovanje. Poleg

tega imajo številne simbolične pomene in pogosto delujejo kot svojevrstni signali. Ti nam

omogočajo precej informacij o zavestnih in nezavednih lastnosti posameznika ter nam

sporočajo, kakšen vtis želi narediti. Zato lahko odločilno vplivajo na ocene drugih ljudi in

povsem spremenijo splošno podobo človeka. Povsem enaki modeli oblačil v različnih

barvah delujejo sila različno in posredujejo različne informacije o njihovem nosilcu.

Pastelne in temne barve v našem kulturnem krogu največkrat izražajo zadržanost.

Poleg tega izražajo pastelne barve tudi nežnost in podredljivost. V nasprotju z njimi je

uporaba črne pogosto izraz dominantnosti. To lastnost nakazujejo še jasne in močne barve.

V dvoumnih situacijah, kjer ni popolnoma jasno, kakšne osebnostne lastnosti so zaželene

(npr. pri razgovorih za zaposlitev), je najbolj priporočljiva univerzalna temnomodra barva.

Ljudje niso vedno povsem svobodni pri izbiri barv. Številne organizacije imajo namreč

posebne zahteve glede barv službenih oblačil. To velja predvsem za poklice, kjer so

predpisane uniforme, npr. v vojski, pri policiji, v prometu, v letalstvu ipd. Vendar tudi

druge organizacije niso povsem neopredeljene do oblačil svojih uslužbencev.

Ženske so nekoliko svobodnejše pri izbiri barv, toda najbolj zaželene so tiste barve, ki jih

zahtevajo tudi pri moških, tj. temnomodra, antracit in črna, v kombinaciji z belo srajco in

konvencionalno kravato.

Stil oblačenja lahko označimo kot individualni izraz določene kulture, saj veljajo v

različnih kulturah različni predpisi za oblačenje ljudi različnih spolov in starosti. Poleg

tega je stil še izraz posameznikove osebnosti, domiselnosti in originalnosti. Z vsakim

navidez nepomembnim detajlom lahko posameznik nekaj sporoča. Zato je skrbna izbira

oblačil in njihovih barv, nadvse pomembna za ljudi, ki želijo uspeti. Vendar pazljivo


32

izbrana obleka ne zadošča za zbujanje vtisa urejenosti. Dovolj pozornosti je treba posvetiti

tudi drugim elementom zunanje podobe, tj. pričeski, ličilom, modnim dodatkom.″

(Kovačev, 1997)

″Individualno oblikovanje lastnega stila mora temeljiti na treznem premisleku o:

− lastnih estetskih kriterijih in njihovi prilagodljivosti na lastno podobo ter

− družbenih normah in vtisu, ki ga želi posameznik narediti na druge.

Na vsako podobo se namreč navezujejo določena pričakovanja glede na osebnostne

lastnosti in vedenjski slog. Slogovno dovršen videz ni privilegij mladih, lepih in premožnih

ljudi. Pomembno je le poznati prednosti in pomanjkljivosti lastnega telesa ter načine za

poudarjanje prvih in prikrivanje drugih. Vse to je treba še uskladiti z idealno samopodobo

in poklicnimi zahtevami.

Pri določanju idealne samopodobe moramo predvsem ugotoviti, kaj želimo iz sebe

narediti sami in kaj od nas pričakujejo drugi.

Prevladujejo nekako štiri vrste stilno dovršenih podob:

− tip poslovne ženske ali poslovnega moškega (z vodstvenimi ali organizacijskimi

sposobnostimi),

− resni in zanesljivi tip (ki navadno ne prevzema vodilnega položaja, vendar je v

delovni organizaciji kljub temu nepogrešljiv),

− zadržani tip (ki se navadno skriva v ozadju),

− tip s poudarjeno seksualnostjo.

Vsakemu od omenjenih tipov lahko dodamo vsaj dve ustrezni stilni usmeritvi, ki ju je

mogoče kombinirati pri realizaciji prizadevanj za doseganje želene samopodobe. Vendar

mora biti subjekt pri kombinaciji različnih stilov sila previden, saj lahko neustrezne

kombinacije pokvarijo celoten vtis. Različni stili morajo biti usklajeni, sicer oseba deluje

neokusno, načičkano ali kičasto.

Hunklova (1996) navaja pet stilnih usmeritev, ki jih je mogoče uporabiti pri

ustvarjanju različnih samopodob:

1. konvencionalni klasični stil,

2. nekonformistični klasični stil,

3. udobni in sproščeni stil,

4. androgini stil in

5. provokativni stil". (Kovačev, 1997)


33

1. Konvencionalna klasika

"Klasični konvencionalni stil je primeren (ali celo nujen) pri poslovnih ljudeh, zlasti pri

tistih, ki s svojimi oblačili in vedenjem izražajo skupinsko zaposlitveno identiteto nekega

večjega koncerna. Nujni elementi takega stila pri ženskah so:

klasični kostim z ravnimi, strogimi linijami, največkrat v temno modri, sivi ali črni barvi,

svetle bluze, ki omogočajo kontrast s temnimi barvami kostima in

čevlji s srednje visoko peto.

Ženske lahko konvencionalne temne barve občasno nadomestijo z nekoliko

svetlejšimi in živahnejšimi barvami. Toda tudi če vztrajajo pri temnih oblačilih, so njihove

možnosti precej večje. Posegajo lahko še po temnordeči, temnozeleni in vijoličasti, ki os se

že precej uveljavile kot barve poslovnih žensk. Poleg tega lahko monotonost

konvencionalnih oblačil razbijejo z ekstravagantnimi dodatki (npr. z rutami) in nakitom.

Elementi konvencionalnega stila pri moških so:

− klasična poslovna moška obleka v temnomodri, sivi ali črni barvi,

− bela srajca

− črtasta kravata in

− standardni čevlji z vezalkami.

Strogost tega stila pri moških omili zamenjava bele srajce s svetlomodro, črtasto ali

kremno. Smetanovi odtenki so posebej primerni za ljudi, ki morajo veliko nastopati pred

kamero in jim snežno bela barva tik ob obrazu lahko daje vtis bolehnosti (še posebej, če ni

najprimernejša za njihov tip). Poleg tega se ti odtenki dobro ujemajo z rjavo moško obleko,

ki lepo pristoji številnim plavolascem, rjavolascem ali rdečelascem". (Kovačev, 1997)

Konvencionalni svečani stil

"Kot posebna varianta konvencionalnega klasičnega stila so svečana oblačila, ki so

predpisana za posebne priložnosti. Pri moških tvorijo nujne elemente tega stila:

− črn smoking ali frak,

− bela srajca,

− črn metuljček namesto kravate

− črni (po možnosti lakasti čevlji).


34

Ženske si lahko tudi pri izbiri svečanih večernih večernih oblačil dovolijo nekoiko več

svobode, vendra morajo praviloma nositi:

− dolgo večerno toaleto,

− čipkaste rokavice,

− čevlje z visokimi petami, ki so po barvi in materialu usklajeni z ročno torbico in

obleko,

− dragocen nakit". (Kovačev, 1997)

2. Nekonvencionalna klasika

"Kroj nekonvencionalnih klasičnih oblačil je navadno prav tako strog kot pri

konvencionalnih klasičnih oblačilih. Vendar je mogoče to lastnost nekoliko zabrisati z

ekstravagantnimi detajli. Pri ženskah lahko pripomorejo k nekonformistični eleganci:

kratka ali izredno dolga krila (pri dolgih krilih se včasih pojavi tudi visok razporek),

dolgi ali močno tejlirani suknjiči,

visoko zaprti ovratniki, včasih celo z moško kravato,

hlačni kostim (s telovnikom), ki še najbolj spominja na moško obleko ipd.

Moški lahko dosežejo nekonformističnost klasičnih oblačil z:

− nenavadno kravato (ki je ahko pretirano široka, izredno ozka ali potiskana z

nekonvencionalnim vzorcem).

− ekstravagantno krojenim suknjičem,

− nestandardnim ovratnikom,

− nenavadnimi čevlji, ki so lahko svojevrstno oblikovani ali vpadljive barve. Posebej

zanimiva za klasični stil je črno-bela ali temnomodro-bela barvna kombinacija".

(Kovačev, 1997)

3. Sproščenost in udobje

"Najpomembnejša lastnost udobno ležernega stila je, da ugaja predvsem sproščenim

ljudem, ki jim je dobro počutje najpomembnejše. To seveda ne pomeni, da ne posvečajo

dovolj pozornosti lastni garderobi. Toda udobje pri delu in v prostem času jim je

pomembnejše od posebnih učinkov, ki bi jih lahko dosegli z lastno garderobo. V pretirano

zaprtih ali oprijetih oblačilih se počutijo utesnjene, zato raje posegajo po lahkotno


35

padajočih materialih in krojih. Ta stil je zato primeren za ljudi, ki imajo težave s težo, saj

lahko zelo dobro prikrije odvečne kilograme. Vendar se za prikrivanje lastne postave

pogosto skriva tudi zadržanost, ali pa zmerna eleganca.

Za ženske, ki izbirajo ležerna oblačila, lahko rečemo, da delujejo še posebej

ženstveno. Značilnosti njihovih oblačil so:

− lahke, mehke tkanine (kot npr. svila, viskoza),

− udobni, ohlapni kroji (predvsem ohlapne bluze in plisirana ali zvončasta krila),

− okrog vratu ležerno spete rute in uporaba modnega nakita ter

− nekonvencionalne barve.

Udobno ležerni stil pri moških včasih imenujemo tudi »italijanski stil«. Značilni elementi

tega stila so:

− ohlapno krojeni suknjiči,

− široko krojene in mehko podajoče hlače,

− pogosto kombiniranje suknjiča in hlač različnih materialov in barv ter

− udobni in mehki čevlji iz velurja ali platna". ( Kovačev, 1997)

Nežnost in gracioznost

"Ta stil je primeren predvsem za ženske. Je stopnjevana oblika udobnega stila, saj poleg

mehko padajočih linij poudarja tudi krhkost njihovih nosilk. Prevladujejo svetle pastelne

barve, kajti temne barve se zdijo zagovornicam tega stila puste in mrtve.

Tudi močne zasičene barve jim ne ustrezajo. Zdijo se jim preveč vpadljive, vsiljive,

surove in včasih celo brutalne. Ljubiteljice nežnosti in gracioznosti prisegajo na:

− romantične obleke z naborki in čipkami,

− pentlje v laseh in na oblekah,

− svetle čevlje s srednje visoko peto.

Včasih posegajo tudi po klasičnih krojih, vendra so tudi ti vedno v pastelnih barvah. Ta stil

je primeren predvsem za otroke in romantične najstnice. Če postane prevladujoči stil

oblačenja odrasle ženske, lahko deluje otročje in nedoraslo. Značilen je predvsem za

ženske, ki poskušajo čim očitneje sporočati svojo krhkost, nežnost in ranljivost. Nekoliko

bolje delujejo ženske, ki posegajo po klasično krojenih oblačilih, vendar izbirajo svetle,

mehke in zabrisane barve. Te namreč poleg krhkosti posredujejo informacijo o izbranem


36

okusu. Vendar taka oblačila niso primerna za ženske na vodilnih položajih, saj zbujajo vtis

pomanjkanja moči in odločnosti. Zato jih moški, ki so jim nadrejene ali jim konkurirajo, ne

jemljejo dovolj resno". (Kovačev, 1997)

Športnost

"Športni stil je primeren predvsem za ljudi, ki tudi sicer namenjajo precej časa športnim

dejavnostim. Pri tistih poklicih, ki so vezani na šport in rekreacijo, je primeren tudi za

službena oblačila, sicer pa je bolj ustrezen za aktivnosti, ki so vezane na prosti čas.

Primeren je predvsem za mladino, vendar ga lahko nosijo tudi nekoliko manj mladi ljudje.

Pomembno je le, da nimajo težav s prekomerno težo, saj debeli ljudje v športnih oblačilih

ne delujejo posebej športno.

Športni stil ne deluje prav nič erotično in ne poudarja niti moških niti ženskih

atributov. Taka oblačila lahko namreč enako uspešno nosijo pripadniki obeh spolov.

Njegove najpomembnejše lastnosti so:

− uporaba grobih, naravnih tkanin, kot so: tveed, cord, flanela in volna za hladnejše

vreme ter bombaž, lan in mešanice s kemičnimi vlakni za poletje,

− hlače in jopiči iz jeansa,

− športne srajce ali majice,

− športni copati, čevlji z nizko peto.

Za ženske so primerni predvsem ravni čevlji brez pete – t.i. balerine, če pa imajo raje

čevlje s petami, morajo izbirati med čevlji z močno in ne preveč visoko peto. Da bi bili

dobro oblečeni, moramo nositi oblačila, ki so primerna za nas, nas dopolnjujejo psihično in

izražajo našo osebnost in naš osebni stil. Oblačila morajo biti primerna priložnosti in

družbi v kateri se gibljemo. Seveda se moramo ozirati tudi na modo a najpomembneje je,

da se v opravi dobro počutimo, smo urejeni..

Da lahko do popolnosti oblikujemo svoj stil moramo izbrati prave barve, kroje,

materiale, dodatke, pričesko in make-up.″ (Kovačev, 1997)


37

4. Androginost

"Androginost lahko pomeni dvospolnost, pa tudi psihološko uravnoteženost moških in

ženskih lastnosti. Izraz androgin izvira iz antike. Androgini so bili po grški mitologiji

moško-ženska bitja s štirimi rokami, štirimi nogami in dvema glavama. V sebi so

združevali moške in ženske moči.

Androgini stil oblačenja lahko zaradi zabrisane spolne identitete imenujemo stil, ki

ne poudarja atributov lastnega spola, ampak jih prikriva ali celo prevzema stereotipne

lastnosti nasprotnega spola. Želja po androginosti v modi svobodomiselnih šestdesetih, ki

sta jo simbolizirala deška postava brez bokov manekenke Twiggy in hipijevstvo z

dolgolasimi fanti v tunikah s cvetličnimi vzorci, okrašenimi ogrlicami, izhaja iz

revolucionarnih dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je bil ženski lepotni ideal deške postave

pogosto dosežen s prevezovanjem prsi in striženjem ter britjem las.

Za oba spola je značilno izbiranje univerzalnih oblačil, ki jih lahko nosijo moški in

ženske. Moški nemalokrat nosijo krila, puščajo si dolge lase in jih nosijo spete v čop,

ženske pa posegajo po usnjenih jopičih in kavbojskih škornjih.

Kljub navideznemu približevanju v oblačenju, deškemu videzu žensk in dekliškemu

videzu moških, naravne razlike in zakonitosti človeškega telesa ostajajo očitne. Žensko

oblačilo, ki je bilo skozi večino zgodovine evropske mode tudi (ali celo predvsem) okras

moškemu in izkazovanje njegovega statusa in premoženja, je bilo namenjeno poudarjanju

simbolnih delov ženskega telesa. Poleg osnovne funkcije oblačenja, – ki bi lahko

narekovala nošenje kril poleti (zaradi vročine) in hlač pozimi (zaradi mraza) pri obeh

spolih, je ena izmed njegovih pomembnih funkcij zavedanje o različnosti spolov. Žensko

oblačilo je tako v večini primerov bolj ali manj namenjeno vzbujanju poželenja pri

nasprotnem spolu in zavist pri istem". (Iz članka Almire Sadar, Večer 2006)

5. Provokativnost

"Glavna značilnost provokativnega stila je ekstravaganca. Zato si lahko ta stil privoščijo le

tisti, ki dejansko utelešajo to lastnost. Provokativnost mora biti ena od osebnostnih potez

ljudi, ki izbirajo taka oblačila. Razvidna mora biti tudi iz njihovega vedenja. Ta stil je

močno odvisen od modnih smernic. Temelji na želji po opaznosti, ali celo vpadljivosti in je

posebno priljubljen med ljudmi, ki radi prestopajo meje vsakdanjega meščanskega

življenja.


38

Ekstravagantnost in provokativnost pri ženskah vedno nakazujejo:

− drzna oprijeta mini krila,

− tesni tejlirani suknjiči, ki povdarjajo postavo in

− elegantni salonarji z visokimi petami ali izredno okorni modeli čevljev (v

odvisnosti od prevladujočega modnega trenda).

Pri moških so pogosti elementi provokativnega stila:

− oprijeta oblačila ki poudarjajo postavo,

− podložena ramena, ki povečajo dejanski obseg ramen,

− usnjen jopič in usnjene hlače, kar najpogosteje povezujemo z drznostjo." (Kovačev,

1997)

Vizualna vrednost oblačila in stil

″Človek se ne najavlja le s telesom kot takim, temveč svojo identiteto sporoča predvsem z

oblačenjem. Temu dodaja specifične identifikacijske sporočilne znake, s katerimi

signalizira svojo pripadnost. Image je posredno povezan s človekom, je del njegove

vizualne podobe, pripada vsakomur, je neizogiben in nastane zavestno ali podzavestno.

Obleka prekriva telo in soustvarja zunanjo podobo človeka, je torej oblikovana struktura v

odnosu do telesa. Obleka je objekt, ki zavzema prostor in definira njegovo notranjost.

V modi oblačenja in stilov prevzema najpomembnejšo vlogo prav vizualna

vrednost oblačila, daleč pred svojo primarno funkcijo zakrivanja telesa in varovanja pred

vremenskimi vplivi. Izgled postaja vse pomembnejši aspekt vsakega oblačila, sploh v

današnji modni poplavi stilov in oblik, ko stroge zapovedi že dolgo ne funkcionirajo več.

Kot je kaotična postmoderna kultura, je neenotna tudi moda novega obdobja.

Vračanje v preteklost z retro stili, mešanje motivov iz različnih kultur, igra poprej

nezdružljivih elementov ter neskončna vrsta individualnih pristopov kažejo, da mode ni

mogoče opredeliti kot zaokroženo stilno celoto.

Ni več pomembno, kaj nositi, ampak kako biti aktualen, kako prezentirati svojo

osebnost in odnos do oblačenja. Ker oblačila menjavamo hitreje, kot so jih ljudje kdajkoli

v zgodovini, tudi kakovost modnih materialov ni zahtevna. Modne stvaritve več ne trajajo

večno, kar je eno glavnih vodil sodobnega oblačenja. Proč z dolgočasno klasiko in na dan z

idejami.


39

Izgled oblačil torej ni odvisen le od tega, kako je oblikovano, temveč tudi in predvsem od

tega, kako je predstavljeno. Kako oseba, ki oblačilo nosi, v njem deluje na okolico. Ljudje

se oblačijo in hkrati sprejemajo druge ljudi skozi niz podob in predstav, shranjenih v svojih

mislih. Podobe pa nastopajo v posameznih stilih, ki spajajo oblačilo in telo v celostno

podobo realnosti.

Ljudje se primerjamo z drugimi ljudmi in se obenem posnemamo. Posnemamo tudi

oblačila in navade ljudi, pri čemer je način posnemanja povsem vizualne narave in ima

estetsko vrednost. Z ustreznim oblačilom želimo vzpostaviti zadovoljivo samopodobo.

Tako kot vizualna umetnost, pa ima tudi kultura oblačenja svojo avtonomno

zgodovino podob, tako originalnih in vezanih na točno določeno obdobje, kot tudi

izpeljanih podob, nastalih v kombinaciji stilov. Pri ustvarjanju stila so tehnične inovacije in

socialne spremembe sekundarnega pomena v primerjavi z vizualnim efektom. Želja po

zadovoljujočem izgledu v oblačilu je vse močnejša.″ (Blatnik, 2006)

3.2 Uporaba barv pri ustvarjanju lastne podobe

″Želja po lepoti je od nekdaj usmerjala ljudi k soustvarjanju lastne podobe, ki naj bi

ustrezala njihovi osebnosti in njihovim estetskim kriterijem. Ti so se skozi zgodovino

pogosto spreminjali. Tudi ocenjevanje telesnih proporcev in pravih mer se je skozi

zgodovino močno spreminjalo. Spreminjal se je tudi odnos do barv ter njihove estetske in

sporočilne vrednosti.

Ličenje je ena od oblik uporabe barv pri ustvarjanju lastne podobe z njenim

nanašanjem na obraz. V zahodni kulturi ni namenjeno prikazovanju specifičnih vzorcev

zaradi njihovih simboličnih pomenov ali estetske vrednosti, ampak predvsem prikrivanju

napak in poudarjanju prednosti. Vpadljivost kot glavno kvaliteto uporabe barve na lastnem

obrazu je nadomestila diskretnost, zato bi lahko sodobne načine samookraševanja označili

kot nekoliko bolj prefinjene.

Pomembno vlogo pri oblikovanju lastne podobe imajo tudi oblačila in nakit. Pri

izbiri oblačil imajo pomembno vlogo barve, ki se morajo ujemati z barvo kože, las in oči,

kakor tudi s telesno zgradbo, z osebnostjo in z življenjskim stilom. Pri urejanju je treba

vedno poudariti lastno individualnost, vendar jo je treba uskladiti z zahtevami okolja. Zato

je treba svoj videz prirediti svojemu položaju v družbi (kar se nanaša na privatno življenje

in na mesto v delovni organizaciji) ter značilnostim kulture. Kljub omejujočim pravilom, ki


40

vladajo v vsaki družbi, je posameznik še vedno neizmerno svoboden v okviru danih

možnosti.

Med nebesedne izrazne sloge pa poleg izrazov obraza in telesnih gibov (predvsem

gibov rok) prištevamo tudi slog oblačenja, uporabo ličil in nakita ter druge načine urejanja

lastne zunanjiosti, ki temeljijo na bogati uporabi psihofizioloških učinkov različnih barv.″ (

Kovačev, 1997)

Barve oblačil kot psihodiagnostično sredstvo

″Barve oblačil nam lahko veliko povedo o ljudeh, ki jih nosijo. Ljudje, ki se dobro počutijo

v eni barvi, imajo povsem drugačen nastop kot ljudje, ki so jim najljubša oblačila

komplementarne ali pomensko povsem nasprotne barve. Zaradi izrednega vpliva barv na

človeški organizem in psihično zakoreninjenost barvnih perferenc, ljudje pogosto posegajo

po oblačilih v svojih najljubših barvah in ne želijo slišati negativnih sodb o njih. Tudi

pripombe, da jim njihova najljubša barva sploh ne pristoji, so jim neprijene, saj v njih

pogosto vzbudijo občutja negotovosti.

Naklonjenost določeni barvi je lahko nezavedno pogojena, zato je izraz najglobljih

plasti človeške duševnosti. Ljudje se predstavljajo s svojo najljubšo barvo in v njej se

počutijo samozavestnejše in bolj varne. Podobne informacije o posameznikovi osebnosti

nam omogoča tudi poznavanje barve, ki jo zavrača. Takšne barve ga lahko odbijajo, lahko

pa se mu zdijo povsem sprejemljive, vendar jih ne bi nikoli oblekel.″ ( Kovačev, 1997)

Asja Nina Kovačev v svoji knjigi Govorica barv, piše o barvah naslednje:

Rdeča

Nasičena vroče rdeča barva je najmočnejša barva barvnega kroga. Deluje zelo toplo, vedno

izstopa in vzbuja pozornost, zato jo pogosto uporabljamo v grafičnem označevanju in

oblikovanju.

Zelo tople barve so močne in agresivne; zdi se, da drhtijo v svojem lastnem

prostoru. Moč teh barv na različne načine vpliva na ljudi, dviguje npr. krvni tlak in

stimulira živčni sistem.

Čisto rdečo radi nosijo predvsem ljudje, ki nimajo težav z razkazovanjem lastne

moči. Je barva samozavestnih ljudi z močno željo po dominantnosti. Toda dominantne

osebe v rdečih oblačilih delujejo včasih celo nekoliko preveč vpadljivo in vzbujajo občutke


41

nelagodja pri plahih in podredljivih ljudeh. Poleg tega vključujejo rdeča oblačila tudi

seksualni apel, ki ne izraža krhkosti, ampak željo po nadvladi. Posebej jasno je to sporočilo

tedaj, ko se rdeča oblačila pojavljajo v kombinaciji s črnim.

Precej drugačno je sporočilo nekoliko zatemnjene vinsko rdeče barve. Ta se je

uveljavila tudi kot barva poslovnih žensk in deluje bolj konvencionalno in zadržano. Njen

erotični naboj je močno omiljen, tako da temnordečo povezujejo predvsem z umirjeno

eleganco.

Zavračanje rdeče pomeni odsotnost občutka lastne moči. Povezuje se lahko s

pretiranim strahom, jezo ali agresivnostjo. Ljudje, ki odklanjajo rdeča oblačila imajo

pogosto probleme z uveljavljanjem. Izražajo tudi precejšen primanjkljaj na področju

samozaupanja.

Modra

Jasna, nasičena modra je zelo hladna, močna in prevladujoča barva. Zelo hladne barve

spominjajo na led in sneg. Modra, zelena in modro zelena vzbujajo popolnoma nasprotna

čustva od tistih, ki ji izzovejo zelo tople barve. Hladno modra pomirja in upočasnjuje

metabolizem.

Večina ljudi se najraje oblači v modro. Toda različni odtenki modre barve

posredujejo povsem različna sporočila. Zato je pri izbiri modrih oblačil zelo pomembno

poudariti, kateri odtenek posamezniku posebej ugaja. Temnomodra je elegantna in

konvencionalna barva, ki pogosto implicira določeno distanciranje do sočloveka. Pogosto

jo uporabljajo ljudje na višjih družbenih položajih, ki morajo paziti na zadostno mero

zadržanosti in ohranjanja avtoritete. Včasih deluje še bolj odmaknjeno kot črna, saj ne

vsebuje nobenega erotičnega naboja. Poleg tega jo raje uporabljajo, saj se v nasprotju s

črno v Evropi ni uveljavila kot žalna barva.

Svetlomodra ima povsem drugačne pomenske implikacije kot temnomodra barva.

Primerna je za barvo srajc, ki jih moški kombinirajo s temnimi oblačili, medtem ko večje

površine svetlomodre barve uporabljajo predvsem ženske. Pristoji predvsem nežnim,

svetlolasim ženskam z modrimi očmi in bledo, modrikasto poltjo. Svetlomodra že sama po

sebi vzbuja vtis nežnosti in svetlobe.

Močna srednjemodra, ki jo pogosto označujemo z izrazom kraljevsko modra, je

posebej priljubljena med ženskami, ki ljubijo ekstravaganco. S svojo intenzivnostjo namreč

bode v oči. Zavračanje temnomodrih oblačil navadno pomeni odpor proti konvencijam, saj


42

je ta barva primerna skoraj ob vseh priložnostih. Hkrati pa je še barva, ki potisne

posameznikovo osebnost nekoliko v ozadje.

Rumena

Tople barve so prijetne in nevsiljive, vzbujajo nam občutek utehe.

Oblačenje sončno ali koruzno rumenih oblačil je pogosto izraz topline, sreče,

lahkotnosti in veselja do življenja. Toda rumena se v evropski kulturi le redko pojavlja kot

moderna barva. Delno je to tudi posledica negativnih simboličnih pomenov, ki jih je v

Evropi pridobila skozi zgodovino. Precej pogosteje se kot barva oblačil pojavlja v Ameriki.

Nosijo jo predvsem ženske.

Topla sončno rumena barva je navadno izraz usmerjenosti navzven, tj. k drugim

ljudem. Vendar nikoli ne postane agresivna, kar se včasih pojavlja pri rdeči in oranžni

barvi. V nasprotju z njo je strupeno rumena namenjena predvsem zbujanju pozornosti. Je

izraz potrebe po opaznosti, vpadljivosti in ekstravaganci.

Zelena

Vse hladne barve izhajajo iz modre. Te barve – rumeno zelena, zelena in modro zelena – se

od zelo hladnih barv razlikujejo po vsebnosti rumene barve. Hladne barve kot sta npr.

tirkizno modra in travnato zelena, lahko opazujemo v naravi.

Kot ob pomladnem prebujanju, se tudi ob njih počutimo prerojene. Vzbujajo nam

občutek globine in udobja. Te barve so umirjene, pomirjujoče in osvežujoče.

Različni odtenki zelene delujejo povsem različno. Svetla jabolčno zelena ali

pistacijevo zelena delujeta zelo blago. Navadno je to barva oblačil tistih ljudi, ki radi

poudarjajo svojo nežnost in milino. To velja tudi za vse pastelno zelene tone.

Povsem drugače kot svetli in pastelni toni delujeta steklenično in smaragdno zelena.

Obe sta močni in izraziti barvi, ki pogosto simbolizirata moč in avtoriteto. Take simbolične

kombinacije so izrazite predvsem tedaj, ko se pojavljata v kombinaciji s črno barvo.

Olivno zelena je nekoliko zabrisana in zatemnjena. Uveljavila se je tudi v moški garderobi,

vendar predvsem kot konvencionalna barva, ki ne poudarja individualnosti svojega nosilca,

ampak ga nekoliko potiska v ozadje. Podobno velja za nekoliko bolj zabrisano kaki barvo,

ki se na barvni paleti pojavlja med olivno zeleno in rjavo. Vendar je za omenjene odtenke

značilno, da izrazito lepo pristojijo jesenskemu tipu, posebej tistim predstavnikom, ki

imajo zelenorjave oči in rdeče lase.


43

Vijoličasta

Naklonjenost vijoličastim oblačilom od nekdaj pojmujejo kot izraz vzvišenosti, posebnosti

in ekstravagance. Zato je posebej primerna za svečana, večerna oblačila. Za te priložnosti

so primerni predvsem njeni temnejši odtenki, ali kombinacije močno zasičene vijoličaste s

črno barvo. Sila plemenito deluje vijoličasta predvsem na bleščečih tkaninah (npr. na svili

in brokatu).

Kot mešanica pomensko povsem nasprotnih barv (rdeče in modre) je nekoliko

nejasna in dvoumna. Je barva androginosti, saj jo lahko razumemo tudi kot mešanico

ženskega in moškega principa. Je namreč barva nejasne spolne identitete ali zavračanja

stereotipne spolne vloge.

Oranžna

Oranžna oblačila izražajo igrivost, lahkotnost, ekstravertiranost in veselje do življenja.

Včasih delujejo ljudje v oranžnem še bolj vpadljivo kot ljudje v rdečem. Če je oranžna

dominantna ali celo edina barva njihovih oblačil, so lahko videti celo vsiljivi. Toda manjše

površine oranžne barve ter nekoliko bolj zabrisani zatemnjeni odtenki (npr. temnooranžna,

puderno oranžna) izražajo toplino in širokosrčnost. Oranžna je tudi sila erotična barva, ki

poleg tega spodbuja ustvarjalnost.

Rjava

Rjava in vsi naravni toni vzbujajo vtis naravnosti, realističnosti in zaupanja vase. Taki so

navadno videti tudi ljudje, ki nosijo rjava oblačila. Kolikor temnejšo in globljo rjavo

nosijo, toliko globlji in skrivnostnejši so videti. Poleg tega rjava oblačila karakterizirajo

prijazne, odprte in nezapletene ljudi ter vzbujajo občutek varnosti.

Pastelni toni

Med pastelne barve umeščamo roza, svetlomodro, lila in druge nežne, s pomočjo bele

osvetljene in zabrisane tone. Ti zbujajo vtis nežnosti in krhkosti, pogosto pa tudi

neodločnosti in omlednosti. Najraje jih nosijo ljudje, ki želijo poudariti svojo rahločutnost

in prefinjenost. Jasne in zasičene barve se jim namreč zdijo preveč vpadljive ali celo

vsiljive. Take barve so primerne predvsem za poklice, kjer je potrebno doseči zaupanje

soljudi (npr. socialni delavci, psihologi,…). Ne pripomorejo pa v poslovnem svetu, saj

ljudi v pastelnih barvah navadno ne sprejemajo kot uspešne voditelje, organizatorje ali

resne konkurente.


44

Bela

Bela se je v tradicionalni simboliki uveljavila kot barva čistosti, jasnosti in nedolžnosti.

Kot taka se je uveljavila tudi v simboliki oblačil. Bela srajca je pomemben element v

moški garderobi in je v določenih okoliščinah (npr. na diplomatskih sprejemih) celo

predpisana. Kombinirajo jo s svečano temno (največkrat črno) obleko. Tudi v ženski modi

se največkrat pojavlja v kombinaciji s črno, saj tako prispeva k eleganci, vpadljivosti in

kontrastnosti ženskih oblačil.

Črna

S črnim oblačilom navadno izražamo hladnost, zadržanost, odmaknjenost in

individualnost. Pogosto jih povezujejo tudi s skrivnostnostjo in mističnostjo.

Črna pomeni odsotnost barve, zato jo marsikje označujejo kot odsotnost svetlobe in

življenja. Predstavlja nekakšno ograjevanje od sveta in obračanje k lastni notranjosti, zato

so jo prevzeli tudi v krščanski liturgiji. V Evropi velja tudi za barvo žalovanja.

Popolnoma drugačen pomen dobi črna, če jo kombiniramo z živimi, močnimi in

zasičenimi barvami. V kombinaciji z vijoličasto deluje elegantno in nekoliko odmaknjeno,

v kombinaciji z rdečo pa pridobi močan erotični naboj in deluje včasih celo nekoliko

brutalno. Tudi sama (brez drugih barv) je lahko črna sila erotična, posebej še, če je kroj

obleke dovolj izzivalen. Poleg tega deluje črno perilo precej bolj stimulativno od belega.

Siva

Naklonjenost neopredeljivim sivim oblačilom pogosto pomeni zadržanost in

nepripravljenost za razkrivanje lastne osebnosti in lastnih stališč. Vendar je siva tudi zelo

elegantna barva, zato je primerna za oblačila, ki jih ljudje nosijo v službo in na poslovne

sestanke.


45

4 OBLIKOVANJE IN RAZVOJ OBLA ČILNEGA IZDELKA

"Oblikovanje je resno delo in hkrati igra. Igra sestavljanja oblik barv, vzorcev in

materialov. Privede nas lahko do lepega, funkcionalnega, nosljivega oblačila; lahko pa nas

na krilih domišljije ponese v svet svobodnih oblik, kjer je funkcionalnost povsem

podrejena vizualnim učinkom in eksperimentom.

Preden pa začnemo z delom si moramo postaviti jasne cilje in vprašanja:

− Komu je oblačilo namenjeno? (moškim, ženskam, dekletom, fantom, deklicam,

dečkom, določeni osebi …)

− Kakšna je funkcija oblačila? (umetniška-visoka moda, uporabna-dnevno, večerno,

športno, delovno, specialno oblačilo, izrazna-kostum, kostumografija, označevalna-

uniforma …)

− Za katere naročnike delamo? (zahtevne, manj zahtevne, z debelo ali tanko

denarnico …)

− Po kakšni tehnologiji se bo oblačilo izdelalo? (unikatni, maloserijski, serijski

izdelki …)″ (Krašovec Pogorelčnik, 1997)

4.1 Razvoj kolekcije

″Kolekcijo ponavadi sestavlja več modelov, logično povezanih v enovito celoto. Zanje

velja »podobnost v različnosti, v podobnosti«. Povezujejo jih skupna izhodišča, materiali,

barve, slog, logika oblik in detajlov.

Ideje najlepše zaživijo v obliki kolekcije oblačil in vzorcev, saj se tu lahko izrazijo

v različnih variacijah na izbrano temo. Oblikovanje skladne kolekcije je neprimerno

zahtevnejše od oblikovanja enega samega oblačila. Vsak model zase ima namreč svojo

lastno kompozicijo, skupaj pa se modeli zlijejo v enovit vtis, novo celoto. Če je kolekcija

skladna in dobro premišljena, bo delovala veliko bolj udarno in prepričljivo kot posamezni

modeli.

Razvoj kolekcije je zasnovan na naslednjih aktivnostih:

− konceptu kolekcije,

− oblikovanje kolekcije,

− vodenju in razvoju kolekcije in

− tehničnemu razvoju kolekcije.″ (Krašovec Pogorelčnik, 1997)


46

Koncept kolekcije

″Koncept kolekcije, ki izhaja iz analiz poznavanja razmer na tržišču ali poznavanju

segmentov kupcev ki obsega:

a) Natančno opredelitev ciljne skupine

− starostna struktura, dohodki, poklic in položaj v družbi,

− stil oblačenja in

− posebnosti (nadstandardne velikosti, športna oblačila).

b) Analizo konkurence

− ugotavljanje možnih konkurentov,

− analiza kolekcij konkurentov,

− analiza cen konkurentov,

− ovrednotenje lastne kolekcije in

− rangiranje lastne kolekcije med kolekcijami konkurentov.

c) Koncept prodaje

− kolekcija z lastno blagovno znamko ali brez blagovne znamke,

− izdelava okvirnega načrta kolekcije,

− določitev rokov prodaje in dobave,

− izbira načina prodaje (specializirane trgovine, filialisti, kataloška prodaja),

− izbira prodajalcev oz. trgovskih zastopnikov in

− določitev števila in obsega kolekcij.″ ( Krašovec Pogorelčnik, 1997)


47

Oblikovanje in likovna zasnova kolekcije

″Kot vir idej nam lahko služijo mnoga izhodišča. Lahko si izberemo eno ali tudi več.

Možnosti iz katerih lahko izhajamo so naslednja:

− iz modnih smernic,

− iz osebnosti, ki bo oblačilo nosila,

− iz zanimive kombinacije materialov,

− iz zgodovinskega slogovnega obdobja,

− iz narave in njenih naravnih pojavov,

− iz funkcionalnosti,

− iz sveta filma, filmskih osebnosti,

− iz tehnologije izdelave,

− iz oblike zanimivih predmetov,

− iz asociacij, ki jih dobimo ob gledanju slike, ob šposlušanju glasbe, ob doživljanju

različnih stvari,

− iz lastne domišljije, ali domišljije drugih ljudi…" (Krašovec Pogorelčnik, 1997)

Vodenje in nadzor kolekcije

″Vodenje in nadzor kolekcije obsega okvirno in terminsko načrtovanje kolekcij ter njenega

usklajevanja.

a) Okvirno načrtovanje kolekcije:

− obseg kolekcije po skupinah izdelkov,

− odločitev glede posredne in lastne izdelave,

− določitev segmentov kakovosti,

− določitev števila kakovostnih razredov vzorcev in barv,

− določitev števila cenovnih razredov, ki bodo pokrivali potrebe tržišča in

− navedba faktorja vzorčenja.

b) Terminsko načrtovanje kolekcije

− določanje okvirnih terminov kolekcije,

− določanje roka predaje kolekcije,

− časovni načrt razvoja kolekcije po tednih, npr. za:

− naročanje kuponov ali vzorcev materiala in dodatkov,


48

− dokončano izdelavo skic,

− dobavo kuponov,

− izdelava krojev,

− dokončno izdelavo prototipov in modelov,

− odobritev kolekcije in

− začetek serijske proizvodnje.

c) Usklajevanje razvoja kolekcije

− usklajevanje in izdelava terminskih načrtov,

− načrtovanje potrebnih tedenskih proizvodnih zmogljivosti in rezerviranja le teh,

− nadzorovanje in izpeljava terminskih načrtov, kot so:

− usklajevanje izdelave krojev in dobave kuponov,

− načrtovanje ukrepov pri odstopanjih od terminskih načrtov,

− rezerviranje dodatnih ali nadomestnih proizvodnih zmogljivosti in

− nadzorovanje izpolnjevanja terminskega načrta,

− oddajanje tedenskih poročil o razvoju kolekcije vodstvu podjetja,

− vodenje statistike o stroških razvoja kolekcij in

− preverjanje ipolnjevanja formalnih zahtev glede kakovosti, npr. informativnost

skic in liste kakovosti.″ (Iz zbornika referatov, Oblačilno inženirstvo 1996)

Tehnični razvoj kolekcije

″Tehnični razvoj kolekcije izhaja iz oblikovanja in obsega:

a) Zahteve oblikovanja

− ocenitev ustreznih formularjev za skice

− likovna skica modela ali vzorca, opis modela,

− kosovnica in lista kakovosti,

− pripravo natančnih podatkov za krojenje,

− pravočasno naročanje kuponov in dodatkov, ustrezno terminskemu načrtu,

− vodenje dobavnih rokov in obveščanje koordinatorja,

− uporaba sistema za oblikovanje, npr. za koordinatne programe, in

− delo s silhuetami in katalogi za izvajanje tehnoloških operacij.


49

b) Izdelava krojev

− izdelava modulnega sistema silhuet in njihovo usklajevanje z dizajnom pred

vsako sezono in gradiranje,

− izdelava ustreznih, po silhuetah oblikovanih krojev oblačil,

− izdelava opisa modela, kosovnica in izpolnjevanje spremne liste kakovosti ter

− delo s katalogom za izvajanje tehnoloških operacij, eventuelno razvijanje novih

operacij oz. obdelavo z avdiovizijo.

c) Priprava dela

− hitre kalkulacije oz. ocene na podlagi izdelanih skic,

− izdelava katalogov tehnoloških operacij izdelave in katalogov šivov,

− sprotne kalkulacije za prototipe (poraba materiala in delo),

− preverjanje kosovnice na podlagi prototipov in izračun porabe materiala za

serijsko proizvodnjo in

− pravočasne priprave za serijsko proizvodnjo.

d) Dobro pripravljen razvoj kolekcije omogoča tudi optimiranje proizvodnje glede na:

− dispozicijo materialov,

− kakovost in

− roke realizacije.″ (Iz zbornika referatov, Oblačilno inženirstvo 1996)


50

5 RAZISKOVALNO PRAKTI ČNI DEL DIPLOMSKE

NALOGE

Za izvedbo praktičnega dela diplomske naloge, sem najprej določila ciljno skupino, kateri

bodo tekstilni vzorci tudi namenjeni. Zbiranje ciljne skupine je potekalo na

severovzhodnem delu Slovenije in sicer v krajih Murska Sobota, Gornja Radgona, Sveti

Jurij ob Ščavnici in Ptuj.

Ciljna skupina je bila tudi starostno omejena. Določila sem dve starostni skupini;

prva starostna skupina je zajemala starost od 25-30 let, druga starostna skupina pa starost

30-35 let.Za dve starostni skupini sem se odločila zato, ker sem hotela raziskati ali se ti dve

starostni skupini, v načinu oblačenja, v razumevanju barv in vplivu barv na izbiro obleke

kaj razlikujeta.

S pomočjo vprašalnika, ki sem ga razdelila naključno izbranim ljudem (moškim in

ženskam), sem pridobila odgovore na zastavljena vprašanja.

Na podlagi teh odgovorov, ki sem jih nato staistično obdelala, sem se lotila likovne

zasnove kolekcije tekstilnih vzorcev za tisk.

To sem izvedla po naslednji metodologiji.

5.1 Metodologija

5.1.1 Metodologija raziskave ciljne skupine

Vrste raziskav

Raziskava je kvantitativna (vprašalnik, zbiranje številčnih podatkov, ki se nanašajo na

raziskovalni pojav) in deskriptivna (zbiranje podatkov, ki se nanašajo na raziskovalni

pojav). Osnovno iskustveno gradivo sestavljajo podatki, ki sem jih dobila z anketiranim

vprašalnikom. Želela sem ugotoviti posamezne sompatije barv anketirancev ter njihov

odnos do barv in sloga oblačenja.


51

Merski instrumenti in spremenljivke

Kot merski instrument sem izbrala vprašalnik, ki je sestavljen iz dveh sklopov in zajema

16 vprašanj. Prvi sklop vprašalnika predstavlja uvod – to so osnovni podatki, ki vsebujejo

vprašanja zaprtega tipa (spol, starost izobrazbo poklic, obleka v službi in doma). Drugi

sklop zajema vprašanja o pomenu barv, barvnih simpatijah, načinu oblačenja. Vprašanja so

odprtega in zaprtega tipa z navedenimi odgovori. Vprašalnik vsebuje obe vrsti zaprtih

vprašanj: alternativna in izbirna vprašanja. Pri izbirnih je možno izbirati med različnimi

odgovori.

Populacija in zbiranje podatkov

Podatke za raziskavo sem zbrala s pomočjo vprašalnika. Anketiranih imam 40 oseb. Od

tega 38 žensk in 12 moških. Vsi anketirani so dobili informacijo o namenu vprašalnika oz.

anketiranja. Vsem je bila zagotovljena anonimnost odgovorov.

Anketo sem opravila na področju severovzhodne Slovenije, v krajih Sveti Jurij ob

Ščavnici, Ptuj, Gornja Radgona in Murska Sobota. Nekaterim anketirancem sem sama

izročila anketo, za ostale pa sem prosila svoje prijatelje, da so jih razdelili svojim znancem,

prijateljem in sodelavcem. Izpolnjene ankete so mi po nekaj dneh tudi vrnili.

Obdelava in analiza podatkov

Zbrane vprašalnike sem najprej pregledala, če je vse izpolnjeno. Podatke sem analizirala

ročno in računalniško. Pri izdelavi tabel in grafov sem uporabila računalniški program

Microsoft Word. Nekateri številčni rezultati so prikazani v odstotkih, nekateri z

aritmetično sredino.

5.1.2 Metodologija oblikovanja tekstilnih vzorcev

Za izdelavo tekstilnih vzorcev sem si najprej v naravi poiskala določen motiv, in sicer

cvetje in trave. Pri samem iskanju motivov sem si pomagala s fotoaparatom, s pomočjo

katerega sem naredila fotografije. Motive na fotografijah sem nato stilizirala in

preoblikovala oblike in barve teh rastlin v serijo tekstilnih vzorcev.


52

Te nove preoblikovane oblike sem si najprej skicirala v beležko s svinčnikom, ki sem jih

nato prenesla na papir in jih izdelala v tuš in acrylni tehniki. Tuš tehniko sem si izbrala

zato, da sem vzorce naredila tudi v črno belih barvah, pri tem pa sem si pomagala tudi s

kolažem črno bele fotografije.

Vzorce bi lahko uporabili za tisk na bombažne majice ali pa na določene krojne

dele oblačila. Vzorci v barvah so narejeni, oziroma poslikani z acrylnimi barvami, ki so po

svoji sestavi gostejše in lepše prekrivajo. Barvno skalo, ki sem jo uporabila sem posnemala

iz same narave rastlin, nadaljni razvoj vzorcev pa je sledil v barvah, ki so jih anketiranci

navedli za svoje priljubljene barve.

Sestavila sem si barvno skalo v naslednjih barvah:

a) izbrane primarne barve: rumena, zelena, modra in rdeča.

Te barve sem nato svetlila z belo in temnila s črno barvo in tako dobila svetlostne

razlike teh barv ter različne nasičenosti.

b) Uporabila sem tudi sekundarne barve: vijolično, oranžno in njuno barvnost in

svetlost ter nasičenost.

c) Ker so anketiranci za svojo najljubšo barvo izbrali tudi rjavo barvo, ki jo uvrščamo

k terciarnim barvam, sem tudi to barvo v različnih barvnih variacijah uporabila v

tekstilnih vzorcih.

Načrtovanje tekstilnih vzorcev je potekalo tako, da sem naravne oblike motivov,

stilizirala in jih preoblikovala v abstraktno obliko, ki je bila plod moje domišljije. Pri

barvni izvedbi sem upoštevača že prej navedene barve in barvne kontraste ter kompozicijo.

Shematični potek dela:

− iskanje motiva − narava, opazovanje okolice (neposredni motiv, sestavljeni motiv).

− fotografija,

− skiciranje – svinčnik (črta, linija, oblika),

− slikanje, črni tuš,

− kolaž, črno bela fotografija,

− slikanje – barve acryl,

− izbor barvne skale,

− izbor oblikobnih izhodišč,

− stilizacija in abstrakcija likovnih izhodišč tekstilnih vzorcev,

− oblikovanje kolekcije tekstilnih vzorcev.


53

5.2 Rezultati

5.2.1 Rezultati ankete, predstavnikov ciljne skupine

Struktura anketirancev glede na spol

Anketiranih je bilo 40 oseb. 28 žensk in 12 moških (70% žensk, 30% moških).

Graf št. 5.1: Struktura anketirancev glede na spol (lastni vir)

70%

30%

ženske

moški

Struktura anketirancev glede na starost

Namerno sem izbrala dve starostni skupini, in sicer 1. starostna skupina obsega starost od

25-30 let in 2. starostna skupina obsega starost od 30-35 let. Za ti dve starostni skupini sem

nato oblikovala tekstilne vzorce, saj so bili odgovori bolj ali manj izenačeni.

ŽENSKE: 25-30 let: 46%

ŽENSKE: 30-35 let: 54%

MOŠKI: 25-30 let: 33%

MOŠKI: 30-35 let: 67%


54

Graf št. 5.2: Struktura anketirancev glede na starost (lastni vir)

46%54%

ženske 25-30let

ženske 30-35let

33%

67%

moški 25-30 let

moški 30-35 let

Struktura anketirancev glede na zaposlenost

Tabela št: 5.1 (lastni vir)

Pogostost poslovne obleke, uniforme ali delavske obleke

Pri ženski populaciji je z 27,5% anketirank pozitivno odgovorilo, da morajo prilagajati

obleko glede na delovno mesto in delo, ki ga opravljajo. 42,5% odgovorov je bilo

negativnih, se pravi, da jim delovno okolje ne narekuje kako se morajo oblačiti na

delovnem mestu.

Moška populacija je podala naslednje odgovore: 23% moških anketirancev je

odgovorilo pozitivno, da norajo prilagajati svojo obleko delovnemu okolju in delu, ki ga

opravljajo, 8% anketirancev pa je odgovorilo, da jim ni treba prilagajati obleke delovnemu

okolju in delu, ki ga opravljajo in imajo pri svojem načinu oblačenja proste roke.

ŽENSKE MOŠKI

Zaposlene 68% Zaposleni 92%

Nezaposlene 7% Nezaposleni 0%

Študentke 25% Študenti 8%


55

Pogostost določenih barv in vzorcev na delovnem mestu

Ženska populacija je z 12,5 % odgovorov, odgovorila, da morajo prilagajati barve in

vzorce glede na delovno mesto, 57,5 anketirank je odgovorilo, da jim ni potrebno

prilagajati barv in vzorcev za na delovno mestu in imajo prosto izbiro.

Moška populacija je odgovorila sledeče: 13% anketirancev je odgovorilo, da

morajo prav tako prilagajati barve in vzorce za na delovno mesto, 18% anketirancem pa se

ni potrebno ozirati na to in imajo prosto izbira glede barv in vzorcev.

Pogostost odgovorov glede na udobno počutje v delovni obleki

Ženska populacija je odgovorila sledeče: 47,5% anketirank je odgovorilo, da se dobro in

udobno počuti v svoji delovni obleki, medtem ko je 17,5% anketirank odgovorilo, da jim

delovna obleka ne nudi udobja. 2 anketiranki nista podali odgovora.

Moška populacija je odgovorila sledeče: 18% anketirancev je odgovorilo, da se

dobro in udobno počuti v delovni obleki, medtem ko je 13% anketirancev negativno

odgovorilo glede na dobro in udobno počutje v svoji delovni obleki.

Pogostost odgovorov » Obleka za prosti čas«


OBLAČILA, KI JIH OBLE ČEJO ZA PROSTI ČAS

ŽENSKA POPULACIJA Trenirka, športna oblačila, jeans, udobna oblačila

MOŠKA POPULACIJA Športna oblačila, jeans, trenirka

Iz podatkov, ki so jih napisali anketiranci, je razvidno, da se ne glede na spol v svojem

prostem času radi oblačijo udobno in športno.


56

Pogostost odgovorov glede barve oblačil in njihovega pomena

Glede na zastavljeno vprašanje »Ali Vam je znano, da barve oblačil lahko veliko povedo o

ljudeh, ki jih nosijo?« so anketiranci odgovorili naslednje:


ODGOVORI V % ŽENSKA POPULACIJA 70% žensk je odgovorilo, da jim je znano,

da barve oblačil lahko veliko povedo o njih.

MOŠKA POPULACIJA 20% moških je odgovorilo, da jim je znano da barva oblačil lahko veliko pove o osebi, ki jo nosi, 20% anketirancev še ni slišalo za to trditev.

Pogostost odgovorov pod vprašanjem o lastni izbiri barv in upoštevanju njenega pomena


ODGOVORI V % ŽENSKA POPULACIJA 40% žensk je odgovorilo, da upoštevajo

pomen barv pri lastni izbiri oblačil. 40% anketirank pa je odgovorilo, da se za to ne zmeni.

MOŠKA POPULACIJA 13% moških anketirancev je prav tako odgovorilo, da upoštevajo pomen barv pri lastni izbiri oblačil, 18% anketirancev pa ne pripisuje temu nikakršnega pomena.


57

Struktura anketirancev glede na pripisan pomen naslednjih barv: rdeča, modra, rumena,

zelena, vijolična

Vseh 70% ženske populacije anketirancev je vedelo pripisati določeni pomen naslednjim

barvam: rdeči, modri, rumeni, zeleni in vijolični.

Odgovori so bili naslednji:


RDEČA Energičnost, smozavest, erotičnost, ljubezen, agresivnost. MODRA Toplina, samozavest, modrost, RUMEN Umirjenost, toplina, ljubosumje, veselje, družabnost, ZELENA Ekstravagantnost,umirjenost, samozavest, prilagodljivost, naravnost VIJOLI ČNA Umirjenost,odštekano, ekstarvaganca, samozavest, duhovnost

Moška populacija je s 27,5% prav tako pripisala določen pomen danim barvam, 2.5%

anketirancev pa odgovora ni podalo. Odgovori so bili naslednji:


RDEČA Energičnost, agresivnost., samozavest MODRA Samozavest, modrost,umirjenost, RUMEN Ekstravaganca, toplina,energičnost, odprtost in mladostnost, izstopanje, ZELENA Energičnost, umirjenost sproščenost, toplina,nežnost, sramežljivost, VIJOLI ČNA Duhovnost, toplino, ekstravaganca samozavest,

Struktura odgovorov glede najljubše barve anketiranca

Pri ženski populaciji je bilo največ simpatij pripisano naslednjim barvam: modri, beli,

rdeči, zeleni, črni, rumeni, rjavi, roza in oranžni barvi.


SIMPATIJE BARV - ŽENSKE Starostna skupina 30-35 let Starostna skupina 25-30 let Na prvem mestu je modra barva, drugo mesto so namenile beli barvi, nato si tretje mesto delita roza in rdeča barva, sledijo jim oranžna in zelena barva, nato rumena in bež.

Na vodilnem prvem mestu je največ simpatij ta starostna skupina pripisala modri barvi, na drugem mestu je rdeča barva, sledijo ji črna, zelena, rumena, oranžna, rjava, roza in bež barva.


58

Pri moški populaciji pa je razpored simpatij barv naslednji:


SIMPATIJE BARV - MOŠKI Starostna skupina 30-35 let Starostna skupina 25-30 let Prvo mesto je zasedla modra barva, sledi ji črna barva, bež, bela, rdeča, oranžna in vijoli čna barva.

Na prvem mestu je največ simpatije do modre barve, nato sledi simpatija do črne barve, zelene barve, bele in rdeče barve.

Pogostost odgovorov glede na vprašanje o izbiri oblačil po trenutnih modnih trendih

Glede na rezultate ankete pod vprašanjem »Se pri izbiri barv ravnate tudi po trenutnih

modnih trendih?«, se večina, ne glede na starostno skupino, pri izbiri barv oblačil odloča

individualno, ne glede na barvne trende, ki jih narekuje trenutna moda.

Graf št. 5.3: Struktura anketirancev glede na izbiro barv po modnih trendih - ženske

(lastni vir)

77%

23%ženske 25-30 let seozirajo na barvnetrende

ženske 25-30 let sene ozirajo nabarvne trende

40%

60%

ženske 30-35 letse ozirajo nabarvne trende

ženske 30-35 letse ne ozirajo nabarvne trende

Graf št. 5.4: Struktura anketirancev glede na izbiro barv po modnih trendih – moški

(lastni vir)

50%50%

moški 25-30 letse ozirajo nabarvne trende

moški 25-30 letse ne ozirajo nabarvne trende

38%

62%

moški 30-35 letse ozirajo nabarvne trende

moški 30-35 letse ne ozirajo nabarvne trende


59

Struktura odgovorov na vprašanje, ali vam izbiro oblačil narekuje trenutna moda

Graf št. 5.5: Struktura odgovorov, oblačenje po trenutnih modnih trendih – ženske

(lastni vir)

46%54%

ženske 25-30 let siizbira obla čilaglede na aktualnemodne trende

ženske 25-30 let sene ozira naaktualne modnetrende

67%

33%

ženske 30-35 letsi izbira obla čilaglede naaktualne modnetrende

ženske 30-35 letse ne ozira naaktualne modnetrende trende

Graf št. 5.6: Struktura odgovorov, oblačenje po trenutnih modnih trendih – moški

(lastni vir)

38%

62%

moški 30-35 letse ozirajo naaktualne modnetrende

moški 30-35 letse ne ozirajo naaktualne modnetrende

50%50%

moški 25-30 letse ozirajo naaktualne modnetrende

moški 25-30 letse ne ozirajo naaktualne modnetrende


60

Struktura odgovorov glede stila oblačenja v katerega se uvrščajo

Tabeli št. 5.9: Stil oblačenja – ženske (lastni vir)

STIL OBLA ČENJA – ŽENSKE (20-25 let)

% ODGOVOROV

ROMANTIČNI 21 NARAVNI 29 ŠPORTNI 33 DRAMATIČNI 4 KLASIČNI 13

STIL OBLA ČENJA – ŽENSKE (25-30 let)

% ODGOVOROV


Tabeli št. 5.10: Stil oblačenja - moški (lastni vir)

STIL OBLA ČENJA – MOŠKI (25-30 let)

% ODGOVOROV


STIL OBLA ČENJA – MOŠKI (30-35 let)

% ODGOVOROV



61

Pogostost odgovorov o izstopanju z obleko

Rezultat ankete pod vprašanjem, ali radi tudi kdaj izstopite iz množice s svojim načinom

oblačenja, je dal naslednje odgovore:

62% mlajših anketirank, 20-25 let, raje povdarja svojo ekstrovertnost z barvami in

kroji svojih oblačil, prav tako z modnimi dodatki. 38% odgovorov v tej starostni skupini je

označilo svojo introverznost pri izbiri barv, krojev in modnih dodatkov.

Starostna skupina 30-35 let je podala naslednje odgovore: 47% anketirank je z

odgovorom poudarilo svojo ekstrovertnost, 53% odgovorov v tej starostni skupini pa je

označilo svojo introverznost pri izbiri barv, krojev in modnih dodatkov.

Moški so podali naslednje odgovore: Starostna skupina 25-30 let: 25%

anketirancev se radi včasih tudi bolj drzno in bolj opazno oblečejo ter tako poudarijo svojo

ekstrovertnost, medtem ko ostalih 75% anketirancev raje prisega na nevpadljivost pri

svojem oblačenju.

Starostna skupina 30-35 let: Prav tako se je pri tej skupini025% anketirancev

odločilo za drznost in vpadljivost pri svojem oblačenju, ostalih 75% pa raje prisega na

nevsiljivost in s tem izraža svojo introverznost.

Pogostost odgovorov pod vprašanjem o urejenosti

Mlajša skupina ženskih anketirank je z 92% odgovorila, da je rada urejena » od pet

do glave«, medtem ko se ostalim 8 % anketirank to ne zdi tako pomembno. Prav tako je

starejša skupina s 27% odgovorila, da jim je pomembno da so urejene »od pet do glave,

7% anketirank se to ne zdi tako pomembno.

Moški so s 50%, starostna skupina 25-30 let, odgovorili, da jim je prav tako

pomembno, da so urejeni »od pet do glave«, medtem ko se ostalim 50% to ne zdi tako

pomembno.

Starostna skupina moških starih od 30-35 let je prav tako s 50% pritrdilo, da jim je

pomembno, da so urejeni »od pet do glave«, ostalim 50% se to ne zdi tako pomembno.


62

Pogostost odgovorov o iskanju pomočipri izbiri lastnega stila oblačenja

Tabela št. 5.11: Pomoč stilista-ženske (lastni vir)

POMOČ POZNAVALCA MODE - STILISTA

% ODGOVOROV

ŽENSKE (20-25 LET) DA 8 NE 77 RAZMIŠLJAM O TEM 15

ŽENSKE (30-35 LET) DA 7 NE 80 RAZMIŠLJA O TEM 13

Tabela št. 4.12: Pomoč stilista – moški (lastni vir)

POMOČ POZNAVALCA MODE - STILISTA

% ODGOVOROV

MOŠKI (20-25 LET) DA 0 NE 75 RAZMIŠLJAM O TEM 25

MOŠKI (30-35 LET) DA 12 NE 88 RAZMIŠLJA O TEM 0

Pogostost odgovorov glede primerne obleke za različne priložnosti

Ne glede na starostno skupino sta obe skupini žensk 100% odgovorili, da jim je

pomembno, da se za različne priložnosti (pogreb, poroka, večerna zabava, gledališče) tudi

primerno oblečejo.

Moški so odgovorili malo drugače. Starostni skupini 25-30 let je 50% anketirancem

zelo pomembno, da se primerno oblečejo za različne dogodke, medtem ko ostalim 50% za

to ni mar. V straostni skupini 30-35 let pa so s 100% odgovorili, da jim je prav tako

pomembno, da se za različne dogodke tudi primerno oblečejo.


63

5.2.2 Rezultati procesa oblikovanja tekstilnih vzorcev

Oblikovanje vzorca »SONČNICE«

Motiv: njiva s sončnicami, oblika cvetov, listov. Kombinacija primarnih in terciarnih barv

v osnovnem vzorcu. Nadaljni razvoj vzorcev je v barvah, ki so jih navedli anketiranci za

najljubše barve.


64

Slika 5.10: Motiv in vzorec sončnica 1 (lastni vir)


65

Slika 5.11: Vzorec sončnica 2 (lastni vir)


66

Slika 5.12: Vzorec sončnica 3 (lastni vir)


67

Oblikovanje vzorca »RODODENDROM«

Motiv: Velik cvetoč grm rododendroma. Pritegnile so me njegove žive barve in mehka

oblika valovitih cvetnih listov. V osnovnem vzorcu sem ohranila osnovno barvo grma,

roza in vijolično. Nadaljni razvoj vzorcev je v modri, oranžni in rdeči barvi.


68

Slika 5.12: Motiv in vzorec rododendrom 1 (lastni vir)


69

Slika 5.13: Vzorec rododendrom 2 (lastni vir)


70

Slika 5.14: Vzorec rododendrom 3 (lastni vir)


71

Oblikovanje vzorca »ŽITNO KLASJE«

Motiv: pšenica spomladi, topla rumeno zelena barva, solzasta oblika zrelega pšeničnega

klasa. Osnovni vzorec je oblikovan v rdečkasto rozanih tonih, saj se anketiranci nekako

niso odločali za rjavo barvo. Nadaljni razvoj je v modrih, rumenih in rdečkastih tonih.


72

Slika 5.15: Motiv in vzorec žitno klasje 1 (lastni vir)


73

Slika 5.16: Vzorec žitno klasje 2 (lastni vir)


74

Slika 5.17: Vzorec žitno klasje 3 (lastni vir)


75

Oblikovanje vzorca » PRAPROT«

Motiv: zelena praprot s svojimi nazobčanimi listi, valovita oblika. Osnovna vodilna barva

pri vzorcu je ostala svetlo zelena, oz rumeno zelena, saj so anketiranci prav tako pripisali

zeleno barvo, k svojim najljubšim barvam. Nadaljni razvoj vzorcev je v modri, rumeni in

rdeči barvi.


76

Slika 5.18: Motiv in vzorec praprot 1 (lastni vir)


77

Slika 5.19: Vzorec praprot 2 (lastni vir)


78

Slika 5.20: Vzorec praprot 3 (lastni vir)


79

Slike črno belih vzorcev, tuš tehnika in kolaž

Slika 5.21: Vzorec z motivom rododenrom – tuš tehnika, kolaž (lastni vir)


80

Slika 5.22: Vzorec z motivom žitno klasje – tuš tehnika, kolaž (lastni vir)


81

Slika 5.23: Vzorec z motivom sončnica – tuš tehnika, kolaž (lastni vir)


82

Slika 5.24: Vzorec z motivom praprot – tuš tehnika, kolaž (lastni vir)


83

6 ZAKLJU ČEK

Od nekdaj me je zanimalo likovno ustvarjanje in oblikovanje z najrazličnejšimi materiali,

saj sem že kot otrok rada risala, slikala in ustvarjala po svoji domišljiji. Pri ogledovanju

različnih umetniških stvaritev pa sem se velikokrat spraševala, kaj umetniki, z izborom

barv, motivov, tehnik in oblik, želijo sporočiti širši množici. Ker sem si tudi sama izbrala

takšno kreativno študijsko pot, pri kateri je še kako pomembno poznavanje osnov likovne

teorije in oblikovanja oblačil, da lahko potrošnikom, ki so vedno bolj zahtevni in v tej

smeri tudi poučeni, ponudimo dober in kvalitetno oblikovan tekstilni izdelek. Pa naj bo to

oblačilo, modni dodatki ali različni vzorci, ki popestrijo oblačila, ali tkanine za dom.

Prav zaradi velikega osebnega zanimanja na tem področju, sem se želela preizkusiti

tudi sama v oblikovanju tekstilnih vzorcev za tisk, ki sem jih predstavila v tej diplomski

nalogi.

Razvoj oblikovanja tekstilnih vzorcev sem pričela s predstavitvijo osnov likovne

teorije, ki je potrebna, da bolje razumemo proces likovnega ustvarjanja in oblikovanja. Pri

poznavanju le-teh, se lažje lotimo načrtovanja kreativnega dela, pri samem upoštevanju

zakonitosti likovne teorije, pa so naši izdelki bolje in kakovostneje izdelani.

Pri zakonitostih likovne teorije sem nekaj več časa posvetila likovni prvini barvi,

saj sem se želela prepričati ali je barva tista, ki potrošnike najbolj pritegne, da nek izdelek

kupijo. Predvidevala sem, da je barva pomembna pri vizualni percepciji, saj nas najbolj

»zbode« v oči in pritegne našo pozornost, kljub temu ali nam je izdelek všeč ali pa ne. Prav

zaradi tega, sem s pomočjo ankete raziskala ciljno skupino in ji zastavila vprašanja v zvezi

z načini in stili blačenja, simpatijami barv in njihovim odnosom do barv.

Odgovori ankete me niso presenetili, saj sem jih pričakovala. Ciljna skupina je

navedla svoje najljubše barve, ki pa se niso razlikovali od že izdelanih študij prav na tem

področju. Še vedno je nekako najljubša barva ljudi modra, rdeča in zelena ter njihovi

odtenki. Priljubljenost barv pa v veliki meri narekujejo tudi modni trendi, ki še tako

neljubo barvo lahko naredijo za zelo priljubljeno in jo nato občudujejo in nosijo velike

množice ljudi. Pred leti je bila tako priljubljena roza barva, ki je nekoč veljala za najljubšo

barvo oblačil majhnih deklic, danes pa si jo nadenejo tudi starejše gospe in moška

populacija.

Pri odgovorih, ki jih je dala moška populacija ciljne skupine, so me presenetili le

odgovori, ki so pokazali, da se današnji moški radi lepo oblečejo, da so radi urejeni »od


84

glave do pete« in da jim ni vseeno kakšen je njihov videz v ožji in širši okolici. Poznajo

tudi pomene barv in zakonitosti barv.

S pomočjo analize ankete sem se nato lotila kreativne, praktične izvedbe

načrtovanja tekstilnih vzorcev, ki jih lahko uporabimo za tisk na tkanine ali oblačila. Pri

načrtovanju barvne lestvice sem uporabila prav barve, ki jih je navedla ciljna skupina za

svoje najljubše, saj je ta kolekcija tekstilnih vzorcev namenjena prav njim.

Kot vir idej za načrtovanje tekstilnih vzorcev, mi je bila narava. V njej sem našla

zanimive oblike in linije, ki sem jih nato preoblikovala, jih stilizirala in spremenila v

abstraktne oblike. Najprej sem cvetje in trave fotografirala, nato pa po lastni domišljiji

izdelala skice, ki sem jih nato obdelala z barvami. Lotila sem se tudi izdelave mešane

likovne tehnike vzorcev, v črno-beli tuš tehniki s kolažem.

Te sem nato predstavila sistematično. Najprej kot izhodiščni vzorec, ki sem ga nato

še naprej preoblikovala in dodelala, tako da končna podoba pri nekaterih ni več

prepoznavna, če prej ne poznamo osnovnega motiva vzorca. Pri kreativni, praktični izvedbi

sem zelo uživala.

Diplomsko delo je pripravljeno tako, da se lahko nadgradi, saj bi lahko z vzorci

opremili oblačila ali tkanine za dom, jih poslali na tržišče in izvedli nadaljne raziskave o

tem, kako bi bili vzorci všeč drugi ciljni skupini in kakšen bi bil njihov odziv glede

priljubljenosti barv.


85

7 LITERATURA

Blatnik, Stanislava. Kultura oblačenja v slovenskem prostoru: [svetovni splet]. Dostopno

na www.stankablatnik.com/17.htm [02.02.2006]

Blatnik, Stanislava. Modni teoretiki o kulturi oblačenja: [svetovni splet]. Dostopno na

www.stankablatnik.com/II1.htm [02.02.2006]

Blatnik, Stanislava. Telo, osebnost in oblačilo: [svetovni splet]. Dostopno na

www.stankablatnik.com/II1.htm [02.02.2006]

Bunc, Stanko. Slovar tujk: Založba Obzorja Maribor 1998

Butina, Milan. Prvine Likovne prakse: Založba Debora, Ljubljana 1997.

Butina, Milan. Uvod v likovno oblikovanje: Založba Debora, Ljubljana 1997.

Butina, Milan. Mala likovna teorija: Založba Debora, Ljubljana 2003.

Eco, Umberto ur. Zgodovina lepote: Založba Modrijan, Ljubljana 2006.

Fužir Bauer, Gabrijela. Oblačilo kot komunikacijski medij: Magistrsko delo, Ljubljana

2001.

Fužir Bauer, Gabrijela. Unikatno. Mariborčan (mar. 2008), str.62-64.

Glažar, Urška. Urbano oblikovanje – fizična in družbena dimenzija: Diplomsko delo,

Ljubljana 2004.

Hegedušić Vlasta. Oblikovanje oblačil: Študijsko gradivo, Fakulteta za strojništvo,

Maribor 1999.

Kovačev, Asja Nina. Govorica barv: Prešernova družba, Vrba 1997.


86

Krašovec Pogorelčnik, Mateja. Estetika oblačenja, Založba Pozoj, Velenje 1997.

Malcolm, Barnard. Moda kot sporazumevanje: Založba Sophia, Ljubljana 2005.

O′Hara, Georgina. Enciklopedija mode: DZS, Ljubljana 1994.

Rozman, Vinko. Osnove oblikovanja: Tehniška šola za lesarstvo, Ljubljana 1981.

Sadar, Almira. Žensko ali Moško, Zgodba o androginem oblačenju: Večer 2006.

III. Simpozij, Oblačilno inženirstvo 1996, Univerza v Mariboru, Fakulteta za strojništvo,

Inštitut za tekstilne in konfekcijske procese: Ljubljana 1996.

Tacol, Tonka., Frelih, Črtomir., Muhič, Jože. Likovno izražanje in likovno snovanje:

Založba Debora 1995.

Whelan, M. Bride. Barvna harmonija 2: Založba Rockport Publishers 1995 za Softproject,

Celovška 264, Ljubljana 1995.


87

8 PRILOGA

1. VPRAŠALNIK: MODA VSAKODNEVNA SPREMLJEVALKA


88

9 RAZLAGA TUJK IN MANJ ZNANIH IZRAZOV

abstrakten – nejasen, nenazoren; ki ni zaznaven s čuti; zgolj miselno opredeljiv

androgin – moški, ki se čuti za žensko

asimetrija − nesomernost, nesorazmerje

dekorater – kdor slika okrasje ali kdor krasi

detajl – podrobnost, posameznost

diagonalno – poševno, »iz kota v kot«

disharmonija – neskladje, neubranost

era – lat. doba, vek; štetje let

estetika – gr. nauk o lepem v umetnosti, o umetniškem ustvarjanju; lepoznanstvo,

krasoslovje

estetski – lepoten, lepočuten, okusen; ki ustreza čutu za lepoto

fantazija – domišljija

fenomen – gr. redek pojav, izredna stvar

figura – postava, predvsem človeška

funkcija – lat. delo, delovanje, posebno opravilo

harmonija – skladje, ubranost

horizontalno – vodoravno

identičnost – enakost

identiteta – istovetnost, ujemanje

iluzija – čutna prevara, slepilo

kombinacija – postavitev elementov v celoto, niz ipd.

komplementaren – dopolnilen, dopolnjujoč se s čim drugim

komplementarni barvi – barvi, ki si stojita v barvnem krogu nasproti (in se dopolnjujeta)

kompozicija – premišljena sestava posameznih sestavnih delov umetnine

konstrukcija – sestava, ustroj, zgradba

kontrast – čutom zaznaven razloček, nasprotje med dvema primerljivima elementoma

kontrasten – v očitnem nasprotju, v bistvenem različen, vendar primerljiv

kreator – ustvarjalec; dandanes predvsem v zvezi »modni kreator«

linija – črta

likovno – ustvarjeno po zakonitostih vida in tipa, oblikovanje prostora in teles. Likovno je

več kot zgolj vidno in tipno, ker je vidno in tipno preoblikovano z delovanjem duha.


89

moda – kar ustreza trenutnemu okusu, posebno glede videza (obleka, postava, lasje itn.)

moderen – ustrezen modi, sodoben po najnovejši modi ali okusu.

motiv – psih.: nagib, razlog, povod za voljno delovanje osebe; v umetnosti: pobudnik

umetniškega delovanja ali pa team, ki jo umetnik obdeluje.

monoton – enoglasen; enoličen, dolgočasen

niansa – odtenek, komaj opazen prehod v svetlobi in barvi

niansirati – izraziti nianse, odtenke

organski – ki pripada ali je pripadal živi naravi (živalskega ali rastlinskega izvora)

percepcija – lat. zaznava, dojemanje

plastičen – gnetljiv, kiparski, oblikovalski

realističen – ki posnema resničnost ali ji ustreza; stvaren

reliefen – izobčen, plastičen, otipljiv

reprodukcija – z razmnoževanjem nastali ponetek, odtis izvirnika

simetrija – somerje, sorazmerje; ujemanje nasprotnih si delov

stil – gr. slog, način izražanja, način gibanja

stilizacija – priličenje oblik enotnemu slogu, poenostavljanje in poenotenje oblik

stiliziran – poenostavljen, a prepoznaven

teorija – splošno: razlaga pojavov z uporabo domnev; sistematično urejanje dejstev glede

na realne ali domnevne zakone; skupnost sistematično urejenih pravil, ki so osnova neke

znanosti ali umetnosti in ki pojasnjuje veliko dejstev; nasprotje – praksa

vertikalno – navpično

vizualen – lat. viden;vizualni tip; človek, katerega spomin je vezan predvsem na vidne

vtise

volumen – prostornina, prostor, ki ga zavzema telo

vzorec – značilna ureditev določenega pojava ali dejavnosti

zaznavanje – je zavestno psihično dojemanje predmetov, ki so navzoči, v nasprotju od

predstav, ki predočujejo odsotne predmete. Zaznave v možganih neposredno povzročijo

občutki


90

ŽIVLJENJEPIS

Manja Tišlar

Biserjane 21d

9244 Sveti Jurij ob Ščavnici

Osebni podatki:

Rojena, 13. 3. 1979 v Murski Soboti

Šolanje in izobraževanje:

Osnovna šola: OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici.

Srednja šola: 1994 – 1998 Srednja tekstilna šola Maribor; smer konfekcijski tehnik; 2007

– 2008 opravljen poklicni tečaj za vzgojiteljico predšolskih otrok, Gimnazija Frana

Miklošiča Ljutomer.

Fakulteta: 1999 vpisana na Fakulteto za strojništvo Maribor; študijska smer konfekcijska

tehnologija. Naslov diplomskega dela: Oblikovanje ter načrtovanje likovne

in komunikacijske funkcije tekstilnih vzorcev.

Interesi, hobiji, prosti čas:

Sem aktivna članica dramskega in likovnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici. V prostem času

rada rišem, slikam, obiskujem gledališče, hodim v hribe...

Diplomska naloga Anketa Maj 2007

- 1 -

ANKETA: Moda, vsakodnevna spremljevalka

Sem študentka, Manja Tišlar, in zaključujem študij konfekcijske tehnologije. Za svojo diplomsko nalogo sem si izbrala temo iz oblikovanja oblačil, in sicer Vpliv barv na človeka in na samo načrtovanje kolekcije. Ciljna skupina ljudi, ki sem si jo izbrala, je stara med petindvajset in petintrideset let. Vljudno Vas prosim, da mi z Vašimi odgovori pomagate pri mojem delu! (Anketa je anonimna.)

Že stoletja posamezniki ali skupnosti uporabljajo obleko ali druge telesne okrase kot obliko Že stoletja posamezniki ali skupnosti uporabljajo obleko ali druge telesne okrase kot obliko Že stoletja posamezniki ali skupnosti uporabljajo obleko ali druge telesne okrase kot obliko Že stoletja posamezniki ali skupnosti uporabljajo obleko ali druge telesne okrase kot obliko

neverneverneverneverbalne komunikacije. Obleke so znaki, ki nakazujejo poklic, sloj, spol, seksualno dostopnost, balne komunikacije. Obleke so znaki, ki nakazujejo poklic, sloj, spol, seksualno dostopnost, balne komunikacije. Obleke so znaki, ki nakazujejo poklic, sloj, spol, seksualno dostopnost, balne komunikacije. Obleke so znaki, ki nakazujejo poklic, sloj, spol, seksualno dostopnost,

lokalno pripadnost, standard in stopnjo družbene asimilacije tistega, ki jih nosi. Ali kot pravi lokalno pripadnost, standard in stopnjo družbene asimilacije tistega, ki jih nosi. Ali kot pravi lokalno pripadnost, standard in stopnjo družbene asimilacije tistega, ki jih nosi. Ali kot pravi lokalno pripadnost, standard in stopnjo družbene asimilacije tistega, ki jih nosi. Ali kot pravi

pregovor: Obleka naredi človeka. pregovor: Obleka naredi človeka. pregovor: Obleka naredi človeka. pregovor: Obleka naredi človeka. ( Moda, vsakodnevna spremljevalka /svetovni splet/, Avtor: Jure

Vidnar 14.01.2006. Dostopno na http://www.cenim.se/29-pr.html )

I. Prosim, označite odgovor! Spol: Moški Ženski Starost: 25–30 let 30–35 let Zaposlen/a Nezaposlen/a Študent/ka / Dijak/inja

II. Ali Vam Vaše delovno okolje narekuje, da ste oblečeni drugače kot običajno? (Poslovno, uniforma, delavska obleka…)

Da Ne

III. Vam Vaše delovno okolje narekuje tudi, v kakšne barve in vzorce se naj oblačite?

Da Ne

IV. Se v Vaši delovni obleki počutite dobro, udobno? Da Ne

V. V kaj se najraje oblečete, ko pridete domov, oz. za Vaš prosti čas? ————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————————


- 2 -

VI. Ali Vam je znano, da barve oblačil lahko veliko povedo o ljudeh, ki jih nosijo? Da Ne VII. Upoštevate to tudi pri Vaši izbiri oblačil?

Da Ne VIII. Ali mogoče veste, kaj izražajo naslednje barve? (Napišite odgovor, npr.

samozavest, ekstravaganco, umirjenost, energičnost, toplino…) Rdeča barva: ________________________________________________________________ Modra barva:________________________________________________________________ Rumena barva:_______________________________________________________________ Zelena barva:________________________________________________________________ Vijoli čna barva:______________________________________________________________

IX. Katera barva oblačil je Vam najljubša in si jo tudi največkrat oblečete? Možnih je več odgovorov.

————————————————————————————————————————————————————————————————————————

X. Se pri izbiri barv ravnate tudi po trenutnih modnih trendih?

Da Ne

XI. Vam izbiro oblačil narekuje trenutna moda? Da Ne XII. V kateri stil oblačenja se uvrščate? Možnih več odgovorov!

� Romantični (čipke, lesk, visoke pete,…) � Naravni (neformalen, običajen slog) � Športni (trenirka, športna oblačila) � Dramatični (visoka moda) � Klasični (moški, ženski kostimi)


- 3 -

XIII. Se Vam zdi, da je Vaš način oblačenja preveč enoličen, ali radi tudi kdaj z njim "izstopite iz množice" (oblečete žive barve, asimetrične kroje, divje vzorce, drugačen nakit…)?

Da Ne XIV. Ste radi urejeni "od pet do glave"? Da Ne Ne zdi se mi tako pomembno

XV. Ali ste že kdaj za pomoč zaprosili tudi kakšnega stilista, poznavalca mode, za prepoznavanje Vašega osebnega stila?

Da Ne Razmišljam o tem XVI. Ali Vam je pomembno, da se za različne dogodke (npr. poroka, kulturne

prireditve, pogreb…) temu tudi primerno oblečete?

Da Ne XVII. Ali bi si upali, npr. oblečeni v trenirko, v gledališče ali pa na kakšno večerno

zabavo, kjer je priporočena večerna toaleta? Ne, nikakor si ne bi upal/a. Da, zakaj pa ne, ne oziram se na mnenja drugih. Hvala za Vaše sodelovanje. Manja Tišlar

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO · vzorce na obla čila, jih barval z razli čnimi barvami in spreminjal njihove oblike. Danes se z oblikovanjem obla čil, obuval in