UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

Produkti bančnega sektorja: nedepozitni investicijski produkti bank in skladi

(Banking sector products: bank’s nondeposit investment products and funds)

Kandidat: Nejc Iljevec Študent rednega študija Številka indeksa: 81646254 Program: univerzitetni Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentor: dr. Mejra Festić Študijsko leto: 2008/2009 Lektorirala Katja Vajda

Ptuj, avgust, 2009

2

PREDGOVOR Bančništvo se je začelo razvijati že v starih civilizacijah. Izredno hiter razvoj bančništva pa so v zadnjih desetletjih povzročile nove tehnologije, še posebej informacijsko komunikacijska tehnologija, ki omogoča hiter prenos podatkov in dokumentov. S tem so banke in bančni sistem poslali učinkovitejši. Tudi število različnih storitev in produktov se je začelo povečevati. Banke svojim komitentom ponujajo vse več produktov, ki ne vsebujejo elementov depozita. Gre za tako imenovane nedepozitne produkte bank, ki so zadnja leta v porastu. Banke so se za tako vrsto produktov odločile zaradi želje po uresničevanju želja komitentov, povečevanja dobička in konkurenčnosti. V delu diplomskega seminarja sem se osredotočil na najbolj pogoste nedepozitne produkte, ki jih danes banke ponujajo svojim komitentom. Ti produkti namreč postajajo vedno bolj priljubljeni, saj z investiranjem vanje dosegamo višje dobičke, kot bi jih ustvarili z varčevanjem v depozitih. Opisal sem investicijske sklade, produkte bančnega zavarovalništva in trgovanje z vrednostnimi papirji. Prišel sem do ugotovitve, da so vsi ti produkti z davčnega vidika ugodnejši od varčevanja v depozitih, v kolikor so naše investicije dolgoročne. V času pisanja diplomskega seminarja sem ugotovil tudi, da sodobne banke svojim komitentom nudijo najrazličnejše produkte finančnega trga. S tem banke ustvarjajo večje neobrestne prihodke, ki imajo vse večji vpliv na izkaz poslovnega izida. Prav tako sem ugotovil, da se vse več bank ukvarja s trženjem zavarovalnih polic, kar jim prav tako povečuje neobrestne prihodke, komitentu pa banka s tem prihrani čas, saj lahko ta na enem mestu kupi več različnih produktov in storitev. Večina bank se ukvarja tudi z borznim posredništvom, kar omogoča komitentu še lažji dostop do različnih vrednostnih papirjev. Usposobljeni bančni uslužbenci svojim strankam nudijo najrazličnejše informacije in s tem omogočajo nakup vrednostnih papirjev tudi strankam, ki tega področja najbolje ne poznajo. Ugotovil sem tudi, da je v porastu individualno upravljanje premoženja. Ta storitev stranki za plačano provizijo omogoča strokovno upravljanje njenega premoženja v skladu z njenimi željami in cilji. V delu diplomskega seminarja sem skušal s pomočjo zbrane literature in virov teoretično obdelati najpogostejše nedepozitne produkte. Za lažje razumevanje sem teorijo podkrepil s primeri produktov, ki jih ponujajo v Novi Ljubljanski banki. Za moje boljše razumevanje le-teh so mi pomagali prijazni uslužbenci v poslovalnici Ptuj.

3

KAZALO 1 UVOD............................................................................................................................ 5

1.1 Opredelitev področja in opis problema................................................................... 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve............................................................................... 5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave........................................................................ 6

1.4 Uporabljene raziskovalne metode........................................................................... 6

2 NEDEPOZITNI INVESTICIJSKI PRODUKTI ........................................................... 7

2.1 Univerzalne banke .................................................................................................. 7

2.2 Opredelitev nedepozitnih investicijskih produktov ................................................ 7

3 INVESTICIJSKI SKLADI............................................................................................ 9

3.1 Kaj so investicijski skladi ....................................................................................... 9

3.2 Nastanek................................................................................................................ 11

3.3 Delitev................................................................................................................... 11

3.3.1 Zaprti investicijski skladi – investicijske družbe........................................... 12 3.3.2 Odprti investicijski skladi – vzajemni skladi................................................. 13

4 BANČNO ZAVAROVALNIŠTVO............................................................................ 24

4.1 Opredelitev............................................................................................................ 24

4.2 Zgodovina in razvoj .............................................................................................. 25

4.3 Prednosti in ovire .................................................................................................. 26

4.3.1 Prednosti, ki vplivajo na uspeh bančnega zavarovalništva............................ 26 4.3.2 Ovire, ki zavirajo uspeh bančnega zavarovalništva....................................... 27

4.4 Koristi uvedbe bančnega zavarovalništva za stranke............................................ 28

4.5 Vzroki za pojav bančnega zavarovalništva........................................................... 28

4.6 Bančno zavarovalništvo v NLB............................................................................ 29

4.7 Zavarovalni produkti NLB Vite............................................................................ 30

4.7.1 NLB Naložba Vita Mega............................................................................... 30 4.7.2 NLB Naložba Vita Multi ............................................................................... 30 4.7.3 NLB Naložba Vita plus ................................................................................. 31 4.7.4 NLB Naložba Vita 1, 2, 3 ... .......................................................................... 32 4.7.5 NLB Varčevanje Vita plus ............................................................................ 32 4.7.6 NLB Vita Senior............................................................................................ 33 4.7.7 NLB Vita Razigrana ...................................................................................... 33 4.7.8 Življenjsko zavarovanje kreditojemalcev...................................................... 33

4

4.8 Obdavčitev ............................................................................................................ 34

5 VREDNOSTNI PAPIRJI ............................................................................................ 36

5.1 Osnovni vrsti......................................................................................................... 36

5.1.1 Delnica........................................................................................................... 36 5.1.2 Obveznica ...................................................................................................... 36

5.2 Borzno posredovanje ............................................................................................ 37

5.3 Individualno upravljanje premoženja ................................................................... 37

5.4 Obdavčitev ............................................................................................................ 39

6 SKLEP......................................................................................................................... 41

POVZETEK S KLJUČNIMI BESEDAMI ......................................................................... 43

SUMMARY WITH KEY WORDS .................................................................................... 44

SEZNAM LITERATURE IN VIROV ................................................................................ 45

KAZALO SLIK................................................................................................................... 47

5

UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Osnove bančništva najdemo že v starih civilizacijah, skozi zgodovino pa se je bančništvo vse bolj razvijalo. Hiter razvoj bančništva se je pričel v 18. in 19. stoletju kot posledica industrijske revolucije in razvoja trgovine. V 20. stoletju pa je k izredno hitremu razvoju v bančništvu pripomogel razvoj informacijske tehnologije. Ta je omogočila večjo učinkovitost bank in celotnega bančnega sistema. Banke so se v vse večji meri začele ukvarjati z novimi, bolj zapletenimi in kompleksnimi produkti. Prav tako se je na finančnem trgu začela zaostrovati konkurenca, kar je banke sililo v hitrejši razvoj njih samih in tudi njenih produktov. Komitenti bank postajamo iz dneva v dan bolj zahtevni, saj zaradi pomanjkanja časa iščemo institucije, ki bodo lahko zadovoljile čim več naših potreb. Prav zaradi močne konkurence in želje ugoditi komitentu so banke razširile svojo ponudbo s produkti, ki ne sodijo med tradicionalne, torej tiste, ki so vezani na depozite. Začele so uvajati nove, sodobne produkte, ki so zanimivi za človeka 21. stoletja. Sodobni produkti pokrivajo mnogo širše področje kot je bančništvo, zato so se poslovne banke začele povezovati in združevati z drugimi finančnimi institucijami. Na osnovi tega smo dobili nov pojem: univerzalna banka; ta omogoča komitentu, da v banki opravi mnogo različnih finančnih storitev (od odprtja osebnega računa pa vse do najrazličnejših varčevanj in investiranj). 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Za obravnavo nedepozitnih bančnih produktov smo se odločili zato, ker so ti vse bolj razširjeni in tudi vse bolj pomembni za poslovne banke. Prav tako so zanimivi za širše prebivalstvo. Ti produkti so vse bolj popularna oblika plemenitenja premoženja vlagateljev predvsem zaradi donosnosti, ki naj bi bila večja v primerjavi z bančnimi vlogami in ostalimi oblikami varčevanja. Z investiranjem v te produkte se lahko izognemo tudi obdavčitvi, kar je še dodaten razlog za njihovo priljubljenost. Cilji Cilj dela je predstaviti osnovne značilnosti posameznih nedepozitnih produktov, še posebej tistih, ki so bolj razširjeni. Prav tako je naš cilj ugotoviti, ali se splača investirati v nedepozitne produkte bank z vidika obdavčitve. Pri vseh teoretično obravnavanih produktih bomo ob koncu poglavij za lažje razumevanje in predstavo navedli produkte, ki nam jih ponujajo v največji slovenski banki – Novi Ljubljanski banki, d. d. Osnovne trditve

Sodobna poslovna banka mora komitentu nuditi najrazličnejše produkte finančnega trga.

Likvidnost odprtih skladov je večja kot likvidnost zaprtih skladov. Banke se ne ukvarjajo s trženjem zavarovanj. Banke se le redko ukvarjajo z borznim posredništvom. Povpraševanje po individualnem upravljanju premoženja stagnira.

6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da bomo v tem delu zajeli le najbolj pogoste nedepozitne investicijske produkte bank. Omejitev nam predstavlja ogromno strokovne literature, ki med avtorji ni povsem usklajena. Pri davčni obravnavi se bomo omejili samo na fizične osebe, obravnavali pa bomo trenutno veljavne zakone, ki veljajo v Sloveniji. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Podatke za diplomski seminar smo zbrali s pomočjo strokovne literature, veliko podatkov je dostopnih na internetu, posluževali pa smo se tudi primarnih virov. Tako zbrane podatke smo nato smiselno uredili in jih ustrezno obdelali. Povzeli smo stališča, spoznanja in sklepe različnih domačih in tujih avtorjev ter jih medsebojno primerjali.

7

2 NEDEPOZITNI INVESTICIJSKI PRODUKTI 2.1 Univerzalne banke Zgodovina bančnega poslovanja pozna v svojem dolgoletnem obstoju veliko različnih tipov bank, ki so se razvili glede na želje in potrebe njihovih komitentov. Iz posameznih, specializirano usmerjenih bančnih institucij kot so poslovne, depozitne, investicijske in druge banke, se je v zadnjem času izoblikoval model univerzalne banke, ki deluje po načelu univerzalnosti izvora sredstev in njihovem nadaljnjem plasmaju (Jagodič 2005, 21). Takšen model banke, ki ponuja pester izbor bančnih storitev, kot so sprejemanje depozitov, in drugih denarnih vlog, posojila, leasing, opravljanje plačilnega prometa, izdajanje in upravljanje plačilnih sredstev, garancije, trgovanje za svoj račun ali za račun strank z instrumenti denarnega trga, tujimi valutami, finančnimi terminskimi pogodbami in opcijami, obrestnimi in tečajnimi instrumenti, prenosljivimi vrednostnimi papirji in drugimi prenosnimi instrumenti, sodelovanje pri izdajanju vrednostnih papirjev in nudenje storitev v zvezi z izdajami, svetovanje podjetjem glede kapitalske strukture, industrijske strukture in sorodnih vprašanj ter v zvezi s spojitvami in nakupi podjetij, denarno posredništvo, vodenje premoženja in svetovanje, storitve hrambe vrednostnih papirjev, storitve v zvezi s kreditnimi referencami, storitve hrambe in posredništva, predstavlja po Drugi bančni smernici (89/646/EEC) prototip konkurenčne evropske banke (ibid., 21). Banke so namreč predvsem podjetja, ki s ponujanjem finančnih storitev zagotavljajo nemoten pretok finančnih sredstev na finančnem trgu. Poslovna strategija današnjih bank je usmerjena k doseganju čim večjega dobička, da bi si tako zagotovile dolgoročen obstoj in razvoj v konkurenčnem okolju ostalih finančnih institucij. Zato morajo banke oblikovati svojo poslovno politiko tako, da privabljajo sredstva čim več varčevalcev in jih kasneje plasirajo na trg tako, da ustrežejo kar se da največjemu številu tistih, ki bi si jih radi sposodili (ibid., 21). Že dolgo časa se banke ne ukvarjajo več le z osnovno bančno storitvijo, to je prejemanje depozitov in na osnovi teh dajanje kreditov, saj so obrestni prihodki iz naslova razlike med aktivno in pasivno obrestno mero vedno nižji. Zaradi vse večje konkurence na finančnih trgih se razlike med aktivnimi (obresti, ki jih banka plačuje) in pasivnimi (obresti, ki jih banka prejema oziroma zaračunava osebam, ki si pri njej sposodijo denarna sredstva) obrestnimi merami iz dneva v dan zmanjšujejo. Ti trendi silijo banke, da se preusmerjajo v povečanje neobrestnih prihodkov kot dodatnega pomembnega vira svojih prihodkov. 2.2 Opredelitev nedepozitnih investicijskih produktov Točne definicije nedepozitnih investicijskih produktov ne poznamo. Opredelitev nedepozitnih investicijskih produktov pa prav tako ni vključena v nobenega izmed zakonskih ali podzakonskih aktov. Rečemo lahko le, da med nedepozitne investicijske produkte uvrščamo vse tiste produkte, ki ne vsebujejo elementov depozita, imajo pa elemente investicijskih naložb. Tovrstnih

8

produktov dandanes ne presojamo več glede na institucijo, ki jih ponuja, temveč na njihovo vsebino. Rose pravi (2002, 426), da med nedepozitne investicijske produkte sodijo delnice, obveznice, vzajemni skladi, vzajemni pokojninski skladi in podobni finančni instrumenti, ki prinašajo večje dobičke od različnih vrst depozitov. V nadaljevanju si bomo pogledali osnovne značilnosti investicijskih skladov, produktov bančnega zavarovalništva ter osnove vrednostnih papirjev in trgovanja z njimi.

9

3 INVESTICIJSKI SKLADI 3.1 Kaj so investicijski skladi S pojavom vrednostnih papirjev ter z ugotovitvijo, da so tovrstne naložbe prihrankov na eni strani lahko bolj donosne kot vezava gotovine v banki (depozit), po drugi strani pa povezane z manjšim ali večjim tveganjem, predvsem v odvisnosti od vrste vrednostnega papirja, ki je predmet nakupa, so se v razvitih ekonomijah pojavili investicijski skladi. To so posebne finančne institucije, ki so in se razvijajo s ciljem doseganja učinkovitega in uspešnega upravljanja, ki omogoča plemenitenje vloženih denarnih sredstev (Žnidaršič Kranjc 1999, 17). Poglejmo si definicijo investicijskega sklada, ki je zapisana v Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1). 2. člen tega zakona pravi, da je investicijski sklad podjem, katerega edini namen je javno zbiranje denarnih sredstev fizičnih in pravnih oseb in nalaganje teh sredstev v vrednostne papirje in druge likvidne finančne naložbe po načelih razpršitve tveganj. Zbiranje denarnih sredstev je dovoljeno samo z javno prodajo enot premoženja vzajemnih skladov in z javno prodajo delnic investicijskih družb (Uradni list RS, št. 110/2002). Povedano drugače, gre za institucijo, ki združuje denarna sredstva številnih vlagateljev. Ta denarna sredstva pa institucija vlaga v različne naložbe v skladu s politiko investiranja, ki jo je opredelila ob pričetku poslovanja. Zaradi velikega števila investitorjev predstavlja tak način vlaganja razmeroma majhno tveganje, ker so vložki razpršeni med različne vlagatelje. Namen ustanovitve investicijskih skladov je zadovoljiti različne potrebe, ki jih navadno ni mogoče zadovoljiti z neposrednim investiranjem v posamezne vrednostne papirje. Investicijske potrebe posameznikov so lahko zelo različne. Upokojenec daje na primer prednost naložbam, ki mu zagotavljajo tekoče dohodke, študent stremi k zagotavljanju dolgoročne rasti kapitala, cilj tretjega je lahko zmanjšanje oziroma razpršitev rizika investiranja, varnost oziroma zavarovanje itd. V skladu s tem, kakšne investicijske potrebe težijo posebej zadovoljevati in v povezavi s tem, kakšni bodo investitorji, ki bodo pretežno kupovali njihove vrednostne papirje, razlikujemo več oblik investicijskih skladov (Žnidaršič Kranjc 1999, 17). Preko investicijskega sklada se malemu nepoučenemu investitorju ponuja možnost, da v zamenjavo za svoj denar dobi delnico oziroma certifikat (kupon) investicijskega sklada in s tem z nakupom enega samega vrednostnega papirja doseže večjo diverzifikacijo naložb, razpršitev in s tem zmanjšanje tveganja in raznovrstnost naložbe (ibid., 17). Investicijski skladi (ang. investment funds) so navadne finančne institucije. Njihovi ustanovitelji so razni subjekti kot na primer druge družbe, zlasti finančne na primer banke, pokojninski in zavarovalni skladi pa tudi premožni posamezniki. Praviloma je takšen sklad samostojna pravna oseba. V primeru, da tako družbo oz. sklad ustanovi poslovna – investicijska banka sama, je tak sklad lahko tudi del banke, vsekakor pa banka upravlja sklad (ibid., 17).

10

Investicijski skladi se podobno kot finančni posredniki vrivajo med organizacije, ki izdajajo posamezne vrednostne papirje in posameznike, ki investirajo svoje prihranke v vrednostne papirje. Investicijski skladi nudijo posameznemu investitorju z majhnimi prihranki možnost, da postane posredno solastnik določenega podjetja, ne da bi se pri tem kot investitor izpostavil tveganju, ki je sicer za to potrebno. Kljub temu da je znesek prihrankov lahko sorazmerno majhen, postaja tak mali investitor preko investicijskega sklada lastnik oziroma solastnik večjega števila podjetij. To mu investicijska družba omogoča tako, da zbere prihranke večjega števila posameznikov ali družb in z njimi ob znanju, ki ga imajo njeni upravitelji kupi vrednostne papirje različnih izdajateljev. Zato posamezniku ob takšni naložbi ni potrebno nobeno znanje o investiranju v vrednostne papirje in njihovem upravljanju, saj sklad zagotavlja upravljanje portfelja vrednostnih papirjev (ibid., 17–18). Finančna sredstva, ki jih investicijski sklad pridobi z izdajo delnic oziroma prodajo kuponov, niso namenjena za nabavo produkcijskih sredstev. S temi finančnimi sredstvi kupijo vrednostne papirje, ki so jih izdale druge družbe. To pomeni, da imajo tako v pasivi kot v aktivi bilance stanja, vrednostne papirje. V aktivi so vrednostni papirji različnih podjetij in državnih institucij, ki jih je sklad z denarjem, ki ga je dobil od investitorjev, kupil. Na pasivni strani bilance so delnice ali investicijski kuponi, ki jih je sklad izdal. Njihovi lastniki so tisti investitorji, ki so denar zamenjali za te delnice. Vlagatelj, ki investira v sklad, nima pravice upravljati s skladom, tako kot sklad ne more upravljati s podjetji, katerih delničar je. Delež v teh podjetjih je zaradi diverzifikacije po navadi majhen. Z investicijskih skladom upravlja izključno družba, ki ga je ustanovila (ibid., 18–19). Odnosi med finančno institucijo, ki ustanavlja ter vodi sklad, in skladom so v posameznih državah različni, vendar pa je sklad ločeno premoženje od institucije, ki ga vodi. Z upravljanjem premoženja investicijskih skladov se ukvarjajo profesionalni upravitelji, ki s pomočjo analitske službe in na podlagi predhodnih raziskav, sprejemajo odločitve v skladu s temeljnimi investicijskimi cilji in politiko sklada (Hribernik 2008, 45). Pri investicijskih skladih vrednostnih papirjev gre za portfelj, ki ga upravitelj sestavi za člane sklada. Stranka upravitelju nakaže določeno vsoto denarja in tako postane član sklada oz. imetnik kuponov, točk ali delnic sklada v velikosti svojega vložka glede na skupno vrednost vseh vložkov. Upravitelj sklada z denarjem kupuje vrednostne papirje po načelu diverzifikacije premoženja sklada in tveganja, pri čemer upošteva svojo strategijo vlaganja. Poznamo tvegane strategije, ki so donosnejše, in manj tvegane strategije, ki ne prinašajo velikih donosov (ibid., 45–46). Prednost vlaganja v sklade je, da v kolikor vlagatelj vloži v sklad sorazmerno majhno vsoto denarja, lahko postane preko investicijskega sklada solastnik večjega števila podjetij, če je sklad z zbranimi denarnimi sredstvi kupil delnice različnih podjetij. Vlagatelj ne potrebuje znanja o nalaganju v vrednostne papirje in njihovem upravljanju, saj sklad zagotavlja upravljanje portfelja vrednostnih papirjev (ibid., 46).

11

3.2 Nastanek Nastanek investicijski skladov sega že v začetek 19. stoletja. Leta 1822 je namreč nastal prvi investicijski sklad zaprtega tipa, njegov ustanovitelj pa je bil nizozemski kralj William I. Ustanovil je namreč prvo investicijsko družbo, ki se je imenovala »Societe General des Pays – Bas pour Favoriser L`indusrtie Nationale«. Nizozemcem so sledili Angleži, ki so leta 1868 ustanovili »Foreign and Collonial Government Trust«, ki je tako tudi malim investitorjem prvič zagotovil manjše tveganje pri investicijah v tuje in kolonialne vrednostne papirje, kar je bilo do tistega časa rezervirano samo za velike delničarje (Herzfeld 1993, 2). Ob koncu 19. stoletja so se prvi investicijski skladi zaprtega tipa pojavili tudi v Ameriki. Investicijski skladi odprtega tipa so se pojavili šele leta 1920 (Rowland 1996, 139). Vse do borznega zloma, 24. oktobra 1929, so prevladovali zaprti investicijski skladi, po borznem zlomu pa se je večina investitorjev obrnila k odprtim investicijskim skladom, ki so kljub borznemu zlomu zagotavljali rast in visok nivo storitev investitorjem. To jih je povzdignilo na prevladujoč tip investicijskih skladov (Žnidaršič Kranjc 1999, 19–26). Skozi zgodovino se je priljubljenost zaprtih in odprtih investicijskih skladov menjavala. Danes so bolj priljubljeni odprti investicijski skladi. 3.3 Delitev Investicijske sklade delimo na odprte in zaprte, kar prikazuje tudi Slika 1. Glavna razlika med obema vrstama investicijskih skladov je v tem, da je kapital vzajemnega sklada spremenljiv, investicijske družbe pa nespremenljiv. Investicijske družbe imenujemo zato zaprti skladi. Vanje denarja ne moremo vplačati, pač pa lahko kupimo na borzi njihove delnice. Pri tem se zamenja le lastnik delnic, družba pa ne pridobi novega denarja. Delnice investicijske družbe lahko kupimo po tržni ceni, ki se lahko bistveno razlikuje od knjigovodske vrednosti delnic (Ljubljanska borza 2009, 3). Slika 1: Delitev investicijskih skladov

Vir: Lasten. Lastnosti enih in drugih si bomo pogledali v nadaljevanju.

12

3.3.1 Zaprti investicijski skladi – investicijske družbe 3.3.1.1 Splošno Zaprti skladi (ang. closed-end investment funds) so najstarejša oblika investicijskih skladov, katerih značilnost je fiksni obseg kapitala. Ob nastanku izdajo fiksno število delnic, ki jih prejmejo vlagatelji kot nadomestilo za vložena sredstva. Število delnic se lahko poveča le v primeru, ko se upravitelj sklada odloči za izvedbo nadaljnje javne ponudbe delnic (SLONEP 2009). Zaprti skladi svojih delnic ne odkupujejo in ne trgujejo z njimi, ampak to prepuščajo brokerjem na sekundarnem trgu kapitala. Vrednost portfelja oziroma premoženja se spreminja s spremembami tečajev vrednostnih papirjev, ki jih imajo v aktivi ali pa se povečajo z občasnim izdajanjem novih delnic. Investitor lahko kupi delnice zaprtega sklada ob ustanovitvi sklada oziroma ob začetni prodaji novih delnic (ang. initial public offer) ali pa na sekundarnem trgu od drugega imetnika teh delnic, ki jih želi prodati. Delnice takih skladov kotirajo na borzah in na trgu prek okenc (OTC trg – ang. Over The Counter Market), kjer se oblikujejo njihove tekoče cene. Tržni tečaj delnice zaprtega sklada ni enak vrednosti aktive na delnico, ampak je odvisen o ponudbe in povpraševanja na trgu (Žnidaršič Kranjc 1999, 33). Slika 2: Shematski prikaz investicijske družbe – zaprti sklad

Vir: Ljubljanska borza 2009, 3. Zaprtim skladom, za razliko od vzajemnih, ni potrebno obdržati dela premoženja v gotovini, saj niso dolžni izplačati vlagatelja, ko ta proda svoj delež v skladu. Zaradi fiksnega števila delnic k njim ne priteka nov kapital, temveč gospodarijo s kapitalom, pridobljenim ob ustanovitvi, oz. z dobički, ki jih ustvarjajo na podlagi vlaganj (SLONEP 2009). Pritisk na upravitelje zaprtih skladov je manjši, saj se jim ni treba ukvarjati s skrbjo, da bi jim delničarji ušli. Prav tako se upravitelji teh skladov ne ukvarjajo s stalnimi nakupi in prodajami vrednostnih papirjev, ki jih imajo v portfelju, kot je to nujno pri odprtih skladih,

INVESTITOR

INVESTITOR

BORZA oblikovanje tržne cene

2. DELNICE

1. DELNICE

1. DENAR

2. DENAR

ID

ID-u se kapital ne poveča

13

kjer investitorji dnevno vstopajo in izstopajo v in iz sklada ter povzročajo nastanek presežka sredstev, ki ga je potrebno dodatno investirati, ali primanjkljaja, ki ga morajo kriti s prodajo dela vrednostnih papirjev. Tako imajo upravljavci več časa za ustrezne analize vrednostih papirjev in določanje časovnih terminov nakupov in prodaj vrednostnih papirjev in imajo zato mnogokrat tudi ugodnejše investicijske rezultate (Žnidaršič Kranjc 1999, 33). Tako so zaprti investicijski skladi po svojem ustroju zelo podobni delniškim družbam, le da je njihova izključna dejavnost nalaganje premoženja v finančne naložbe po načelih razpršitve tveganj (SLONEP 2009).

Danes zaprti investicijski skladi predstavljajo le skromen delež sredstev vloženih v sklade. Skladi se med seboj razlikujejo po področju vlaganja, bodisi v obveznice ali delnice različnih subjektov, različne gospodarske panoge in različne dele sveta. Zaprte sklade delimo v tri večje skupine (ibid.):

diverzificirani zaprti skladi (ang. diversified closed-end funds): vlagajo v širok krog vrednostnih papirjev;

skladi z dvojnim namenom (ang. dual-purpose funds ali leverage funds): imajo enak delež kapitalnih in dohodkovnih delnic. Lastniki kapitalnih delnic dobijo vse neto kapitalske dobičke portfelja, lastniki dohodkovnih delnic pa ves dohodek portfelja. Ti skladi so časovno omejeni;

specializirani zaprti skladi (ang. specialized closed-end funds): imajo portfelje omejene glede na tip vrednostnih papirjev, gospodarsko panogo, skupino panog ali geografsko okolje.

3.3.2 Odprti investicijski skladi – vzajemni skladi 3.3.2.1 Splošno Odpri skladi (ang. open-end investment funds), ki so po naravi skladi s spremenljivim obsegom kapitala, so se razvili iz zaprtih investicijskih skladov. Po zakonu je vzajemni sklad premoženje, ki je ločeno od premoženja družbe za upravljanje, ki upravlja ta sklad, in je v lasti imetnikov investicijskih kuponov1 vzajemnega sklada (SLONEP, 2009). Vzajemni skladi so v zadnjem času najpopularnejši nedepozitni investicijski produkti, ki jih tržijo banke. Nastali so v Veliki Britaniji že v 19. stoletju. V Združenih državah Amerike so se pojavili v dvajsetih letih 20. stoletja (Rose 2002, 427). Vzajemni sklad je združeno premoženje večjega števila vlagateljev in omogoča enostavno varčevanje v vrednostnih papirjih. Tako pri nas kot v tujini so vzajemni skladi čedalje bolj razširjena oblika varčevanja v vrednostnih papirjih. Vzajemni sklad je pojem, ki združuje denarna sredstva velikega števila vlagateljev in jih zanje nalaga v različne vrednostne papirje v okviru investicijskih ciljev in politike, ki jih sklad vnaprej opredeli in so zapisane v prospektu in izvlečku prospekta vzajemnega sklada (NLB Skladi, 2009). 1 Investicijski kupon je neprenosljiv imenski vrednostni papir, izdan v nematerialni obliki, ki se glasi na eno ali več enot vzajemnega sklada. Investicijski kuponi so evidenčno hranjeni pri upravitelju.

14

Premoženje vzajemnega sklada je razdeljeno na točke vzajemnega sklada oziroma kupone. Investicijski kuponi se glasijo na določeno število enot premoženja oziroma točk vzajemnega sklada, točka pa vsebuje enakovredne deleže naložb, ki sestavljajo premoženje vzajemnega sklada. Denar vlagatelja je tako razpršen v enakih deležih v vrednostne papirje kot celotna naložba vzajemnega sklada (Mramor 2000, 98–99). Slika 3: Shematski prikaz vzajemnega sklada – odprti sklad

Vir: Ljubljanska borza 2009, 1. Vzajemni sklad je premoženje vlagateljev, ki ga družba za upravljanje razporeja v različne vrednostne papirje in podobne naložbe. Sklad ima spremenljiv kapital, kar pomeni, da z vplačili novih vlagateljev raste tudi sam. Vzajemni skladi lahko vlagajo denar v domače ali tuje vrednostne papirje (delnice, obveznice in druge vrednostne papirje). Glede na naložbe sklada je različno tudi tveganje in donos. Ko vanj vplačamo denar, se mu za ta znesek poveča kapital, z drugimi besedami: sklad dobi svež denar za nakup novih vrednostnih papirjev. Točke vzajemnega sklada vedno kupimo in prodamo po knjigovodski vrednosti točke (VEP – vrednost enote premoženja oziroma ang. NAV – net asset value). Tako je trgovanje s točkami vzajemnih skladov nekoliko varnejše od delnic investicijskih družb, a prinaša tudi nekoliko nižji potencialni donos. Vlagatelj v vzajemni sklad prosto pristopa in iz njega izstopa z nakupom ali prodajo enot vzajemnega sklada. Z nakupom vlagatelj pridobi investicijski kupon in postane lastnik dela vzajemnega sklada, sorazmerno s svojim vložkom (SLONEP, 2009). Število enot vzajemnega sklada ni omejeno, izdajajo se dnevno glede na povpraševanje. Odprti investicijski skladi nudijo investitorjem možnost diverzifikacije vrednostnih papirjev (različne vrste in oblike), kar sicer manjšim investitorjem ni dostopno. To zmanjšuje tveganje naložbe (ibid.). Na osnovi donosa in tveganja lahko vzajemne sklade razdelimo v tri skupine (ibid.):

skladi agresivne rasti (ang. agressive growth funds): ti skladi vlagajo sredstva predvsem v visoko tvegane vrednostne papirje, kar jim omogoča doseganje visokih donosov; takšne sklade imenujemo delniški vzajemni skladi;

skladi zmerne rasti (ang. moderate growth funds): pri teh skladih gre za povprečno rast kapitala, investitorji pa so pripravljeni nositi zmerno tveganje, sredstva se nalagajo v kombinacijo bolj tveganih in visoko donosnih in manj tveganih ter nižje donosnih vrednostnih papirjev; takšne sklade imenujemo mešani oziroma uravnoteženi vzajemni skladi;

INVESTITOR

BORZA

2. Kupon VS (po knjigovodski vrednosti na dan nakupa) 3. DELNICE

VZAJEMNI SKLAD

1. DENAR

15

skladi zadržane rasti (ang. conservative growth funds): sredstva so naložena predvsem v nizko donosne in manj tvegane vrednostne papirje, ker je težnja investitorjev predvsem k izenačevanju tveganja oz. minimizacijo le-tega; v tem primeru gre za obvezniške sklade.

Ustanovitev vzajemnega sklada je dovoljena samo družbam za upravljanje (DZU). V kolikor želi posamezna družba za upravljanje pridobiti dovoljenje za ustanovitev vzajemnega sklada, mora za to zaprositi ustrezen nadzorni organ. Pri nas v Sloveniji se ta organ imenuje Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) (Jerman 2008). Vzajemne sklade upravljajo za to posebej plačani in usposobljeni strokovnjaki. Primerni so za vsakogar, ki ima na voljo presežna denarna sredstva, ki jih želi investirati, a se hkrati ne čuti dovolj sposobnega oziroma nima dovolj znanja, da bi to počel sam. Vzajemni skladi tako potencialnemu investitorju omogočajo, da svoja presežna sredstva nakaže skupini upravljavcev in ti nato namesto njega poskrbijo za njihovo plemenitenje. Njihova prednost je tudi v tem, da svoja sredstva sistematično razpršijo in s tem dodatno znižujejo tveganje (ibid.). 3.3.2.2 Vrednotenje točk Vrednost enote premoženja (VEP) vzajemnega sklada se izračunava po naslednji enačbi:

Postavke iz zgornje enačbe se izkazujejo na dve decimalni mesti natančno. Število enot vzajemnega sklada v obtoku je enako seštevku števila enot vzajemnega sklada v obtoku predhodnega dne in številu prodanih enot vzajemnega sklada, od katerega se odšteje število odkupljenih enot vzajemnega sklada. Število prodanih enot vzajemnega sklada je tisto število enot, ki je na dan izračuna VEP v celoti vplačano, na podlagi naročila za nakup enot, prejetega najkasneje predhodnega dne, ne glede na dejanski priliv sredstev iz tega naslova. Število odkupljenih enot vzajemnega sklada je tisto število enot, ki je na dan izračuna VEP dejansko izplačano po veljavni vrednosti enote tega dne, na podlagi naročila za prodajo, prejetega najkasneje dan pred izplačilom enot (Uradni list RS, št. 5/1995). Razlika med tržno vrednostjo sredstev in obveznostmi sklada je čista tržna vrednost vzajemnega sklada. Sredstva vzajemnega sklada so sestavljena iz naložb, ki se nahajajo v premoženju le-tega. Te naložbe so: gotovina, kratkoročni vrednostni papirji, dolgoročni vrednostni papirji, depoziti, posojila in terjatve. Obveznosti pa so sestavljene iz obveznosti od nakupa investicijskih kuponov in vrednostnih papirjev, obveznosti do DZU2, obveznosti za plačilo davkov in druge obveznosti (Dimovski, Gregorič 2000, 174–176).

2 DZU – družba za upravljanje. DZU je gosdpodarska družba, ki je pridobila dovoljenje za upravljanje investicijskih skladov in lahko opravlja tudi storitev upravljanja premoženja dobro poučenih vlagateljev.

16

3.3.2.3 Donos in tveganje Donos3 in tveganje4 obravnavamo skupaj zato, ker sta pojma medsebojno odvisna. Načeloma velja, da večji kot je donos, nižja je varnost in obratno. Prav tako velja, da višji kot je pričakovani dolgoročni donos, večja je volatilnost5 sklada, kar je razvidno tudi iz Slika 4. Prvi element varnosti je razpršitev naložb. Sredstva vzajemnega sklada so naložene v različne naložbe, so razpršena, zato nihanje vrednosti posamezne naložbe vpliva na vrednost enote vzajemnega sklada samo v tolikšni meri, kolikšen delež omenjene naložbe predstavlja v portfelju vzajemnega sklada (Lubej 2005, 80–81). Slika 4: Razmerje: tveganje – donos

Vir: Lubej 2005, 81. Večja kot je razpršitev v različne vrednostne papirje, večja je tudi varnost naše naložbe. Manjša kot je povezanost različnih naložb, večja je njihova varnost. Enako je iz varnostnega vidika dobrodošla tudi geografska razpršitev naložb. Strokovno upravljanje vzajemnega sklada povečuje varnost investiranega premoženja. Upravljalske družbe s svojimi analitiki in upravitelji skrbno in strokovno preučujejo in nato izbirajo naložbe vzajemnih skladov (ibid., 82). Eden prvih korakov pri postopku izbora primernega vzajemnega sklada je zagotovo opredelitev tveganja, ki si ga lahko pri vlaganju privoščimo. Tveganje pri naložbah v vzajemne sklade je verjetnost, da bo izbrani vzajemni sklad v predvidenem obdobju dejansko dosegel donos, ki jih pričakujemo oziroma jih napoveduje upravljavec. Nižje kot je tveganje, večja je verjetnost za realizacijo predvidenih donosov, a so predvidoma ti pričakovani donosi nižji (ibid., 83). Da bi lahko na trgu razpoložljive vzajemne sklade med seboj primerjali po nivoju tveganosti, je Združenje družb za upravljanje investicijskih skladov (ZDU - GIZ6) s

3 Donos je sprememba vrednosti premoženja v določenem obdobju, lahko je pozitivna ali negativna. 4 “Tveganje je dejanska izpostavljenost nevarnosti nečesa, kar je za človeka vredno, in se pogosto smatra kot kombiniranje verjetnosti in izgube”. Pri izbiri vzajemnega sklada je tveganje verjetnost, da bo pričakovan donos drugačen od dejanskega. 5 Volatilnost ali nihajnost. Gre za statistično mero za verjetnost, da cena delnice ali točke sklada v kratkem času močno zraste ali pade. Izražena je z varianco ali s standardno deviacijo. 6 GIZ – gospodarsko interesno združenje.

17

soglasjem ATVP pripravilo 10-stopenjsko lestvico za ocenitev tveganosti vzajemnih skladov. Po skupnih merilih družbe za upravljanje same ocenijo tveganost vzajemnih skladov. Vzajemni skladi morajo po zakonu določiti oceno tveganosti in jo objaviti v prospektu sklada. V Tabela 1 je prikazanih vseh 10 stopenj tveganosti. Tabela 1: 10-stopenjska lestvica za ocenjevanje tveganosti vzajemnih skladov. Stopnje si sledijo od najmanjše do največje tveganosti.

Vir: Prirejeno po Predlogu za razvrščanje skladov glede na tveganost naložbene politike (ZDU-GIZ 2003) in Lubej 2005, stran 84.

Stopnja tveganosti

Pomen stopnje Naložbena politika in vrsta naložb

1 Izjemno nizko tvegan –

Umirjen – Pretežno obveznice

Naložbena politika je netvegana, ker sklad vlaga predvsem v obveznice in

bančne depozite ter ostale inštrumente denarnega trga s fiksnim

donosom.

2 Zelo nizko tvegan – Umirjen – Pretežno

obveznice

Naložbena politika je nizko tvegana, ker sklad vlaga predvsem v

obveznice in ostale vrednostne papirje s fiksnim donosom.

3 Nizko tvegan – Umirjen – Pretežno obveznice

Naložbena politika je nizko tvegana, ker sklad vlaga predvsem v

obveznice in ostale vrednostne papirje s fiksnim donosom.

4 Nizko do srednje tvegan –

Umirjen – Pretežno obveznice

Naložbena politika je nizko tvegana, ker sklad vlaga predvsem v

obveznice in ostale vrednostne papirje s fiksnim donosom.

5 Povprečno (srednje)

tvegan – Uravnotežen – Delnice in obveznice

Naložbena politika je uravnotežena, po načelu varnosti, donosnosti in

likvidnosti.

6 Srednje do višje tvegan – Uravnotežen – Delnice in

obveznice

Naložbena politika je uravnotežena, po načelu varnosti, donosnosti in

likvidnosti.

7 Višje tvegan –

Uravnotežen – Delnice in obveznice

Naložbena politika je uravnotežena, po načelu varnosti, donosnosti in

likvidnosti.

8 Višje do visoko tvegan –

Dinamični – Pretežno delnice

Naložbena politika je usmerjena predvsem v delnice, po načelu čim

višjega donosa.

9 Visoko tvegan – Dinamični – Pretežno delnice

Naložbena politika je usmerjena predvsem v delnice, po načelu čim

višjega donosa.

10 Zelo visoko tvegan –

Dinamični – Pretežno delnice

Naložbena politika je usmerjena predvsem v delnice, po načelu čim

višjega donosa.

18

Vlagatelj ima možnost izbrati vzajemni sklad s takšno stopnjo tveganosti, kot je zanj še spremenljiva. Tisti, ki si želijo in seveda zmorejo prevzeti večje tveganje, lahko vložijo v tvegane vzajemne sklade, torej delniške vzajemne sklade, medtem ko lahko tisti, ki tveganja nočejo ali ne morejo prevzeti, vlagajo premoženje v mešane in obvezniške sklade. Na velikost tveganja vzajemnega sklada lahko vplivajo trije dejavniki (Zobavnik 1997, 6 – 7):

vrsta vrednostih papirjev v skladu – delnice so bolj tvegane kot obveznice. Prav tako pa so delnice velikih delniških družb s tradicijo varnejše od hitro rastočih in na novo nastalih družb;

stopnja, po kateri vzajemni sklad razpršuje svoje finančno premoženje – kot je verjetno logično – bo tveganje večje pri premoženju, ki ga sestavlja le deset delnic, kot tisto, ki vsebuje vrednostne papirje stotih delnic;

obseg, do katerega se upravljalec trudi predvideti tržna gibanja oziroma se zavarovati pred tveganjem – upravljalec lahko zmanjša tveganje s tem, da poveča delež denarja v aktivi vzajemnega sklada, in če pričakuje, da bodo cene delnic padle, lahko tako zmanjša tveganje vzajemnega sklada.

3.3.2.4 Izbira sklada7 Najpomembnejša odločitev vsakega vlagatelja je, kako finančno premoženje dolgoročno razporediti v posamezno glavno skupino naložb: delnice, obveznice in denarne rezerve (depozite in druge nizko tvegane finančne naložbe). Od te odločitve bosta namreč najbolj odvisna prihodnja donosnost in tveganje prihrankov. Različni avtorji navajajo različne značilnosti in kriterije za izbiro vzajemnega sklada. V nadaljevanju si bomo pogledali značilnosti posameznega vlagatelja (ki so opisane na spletni strani NLB Skladi), ki oblikujejo njegov finančni profil:

finančni cilji, vključno z njihovo ročnostjo (daljša, kot je načrtovana doba varčevanja, večji delež premoženja lahko posameznik razporedi v vzajemne sklade in večji delež premoženja lahko razporedi v nadpovprečno tvegane vzajemne sklade, kot so delniški skladi);

finančne razmere posameznega gospodinjstva (bolj kot so ugodne, večji delež prihrankov lahko posameznik razporedi v bolj tvegane vzajemne sklade, kot so delniški, saj si lahko privošči več tveganja);

odnos do tveganja (osebe, ki se tveganja močno bojijo, naj bi v delniške vzajemne sklade razporedile nekoliko manjši delež prihrankov od oseb, ki imajo do tveganja racionalen odnos. Te osebe naj bi v nekoliko večji meri varčevale v obvezniških vzajemnih skladih);

izkušnje pri naložbah (osebe, ki so z varčevanjem v vzajemnih skladih in vrednostnih papirjih nasploh že pridobile pozitivne izkušnje, lahko v vzajemne sklade razporedijo nekoliko večji del prihrankov od oseb, ki takšnih izkušenj še nimajo).

Pravilno se odloči tisti vlagatelj, ki pri naložbi prihrankov ravno toliko tvega, kot si lahko privošči. Vlagateljem, ki tvegajo preveč, se lahko zgodi, da nujnih finančnih ciljev ne bodo dosegli v potrebnem roku, v najslabšem primeru pa lahko zaidejo v resne finančne težave. 7 Povzeto po NLB Skladi.

19

Po drugi strani tisti, ki tvegajo premalo, navadno ustvarijo precej nižjo donosnost prihrankov, kot bi jo glede na objektivne okoliščine lahko. Cilj je torej izbrati takšne vzajemne sklade, ki v največji meri ustrezajo finančnemu profilu vlagatelja. Ustreznost naložbe v posamezni vzajemni sklad pa je v največji meri odvisna od njegove naložbene politike. Ta naložbena politika je zapisana v izvlečku prospekta in prospektu vzajemnega sklada z vključenimi pravili upravljanja oziroma v prospektu krovnega sklada8 in izvlečkih prospekta posameznega podsklada krovnega sklada. Koristen pripomoček pri določanju finančnega profila predstavlja poseben vprašalnik (Profil vlagatelja), ki nam lahko pomaga pri sprejemanju pomembne odločitve, koliko premoženja razporediti v delniške, mešane in obvezniške vzajemne sklade. Naj še enkrat omenimo, da je to pripomoček in da rezultati, ki jih z njegovo pomočjo dobimo, niso vedno zanesljivi. 3.3.2.5 Pristop in vplačila v sklad9 Preden se odločite za pristop k vzajemnemu skladu in prvemu vplačilu je dobro, da se še enkrat seznanimo s pravili upravljanja in prospektom vzajemnega sklada. Po seznanitvi s skladom je potrebno najprej pristopiti k vzajemnemu skladu oziroma izpolniti in oddati pristopno izjavo. Ob pristopu potrebujemo:

osebni dokument (za identifikacijo); bančno kartico (za številko računa, kamor se bodo nakazala sredstva ob izplačilu); davčno številko (za davčno napoved).

Po uspešno opravljenem pristopu k vzajemnemu skladu lahko opravimo prvo nakazilo oziroma vplačilo v vzajemni sklad s plačilnim nalogom BN 02, ki ga prejmemo ob pristopu. V roku nekaj dni nam bo družba za upravljanje poslala izpisek našega investicijskega računa ter novi plačilni nalog za naslednje vplačilo. Najmanjše možno vplačilo v vzajemni sklad je navadno vrednost ene točke/enote premoženja (VEP) izbranega vzajemnega sklada, ki je povečana za stroške provizije. Nekateri vzajemni skladi pa imajo določen minimalni prvi znesek, ki ga mora vlagatelj vplačati ob pristopu v vzajemni sklad (na primer NLB Skladi). V vzajemni sklad vplačujemo v skladu s svojimi finančnimi zmožnosti takrat, kadar nam to ustreza. To pomeni, da k vplačilu nismo zavezani ne z višino vplačanih sredstev niti z datumskim rokom. Kljub temu pa je dobro vedeti, da bodo naši donosi iz sklada temu

8 Krovni sklad je vzajemni sklad, sestavljen iz dveh ali več podskladov, ki so oblikovani kot ločeno premoženje, pri čemer vsak podsklad opredeljujeta poseben naložbeni cilj in naložbena politika. Podsklad krovnega sklada je ločeno premoženje v lasti imetnikov investicijskih kuponov podsklada (vlagateljev), razdeljeno na enote, katerih vrednost je na zahtevo vlagatelja izplačljiva iz tega premoženja. Podsklade krovnega sklada upravlja družba za upravljanje po načelu razpršitve tveganj v izključnem interesu imetnikov investicijskih kuponov podskladov. 9 Povzeto s spletne strani SLONEP.

20

primerno manjši, če ne bomo v vzajemni sklad vplačevali skladno z načrtom varčevanja oziroma investiranja, ki smo si ga zadali. Večina vzajemnih skladov kot dodatno storitev ponuja izgradnje varčevalnih načrtov. Če se odločimo zanj, nas ta v določeni meri zavezuje k vplačilom, vendar pa nam ob tem prinaša tudi določene ugodnosti. Ta t. i. neobveznost vplačevanja v vzajemni sklad je tudi ena največjih prednosti, ki jih imajo vzajemni skladi pred drugimi oblikami varčevanja. Nekateri skladi omogočajo tudi t. i. obročno vplačevanje sredstev v vzajemni sklad, bodisi prek bančnega trajnika ali prek administrativne prepovedi oziroma s pooblastilom delodajalcu. Plačevanje preko trajnika uredimo osebno, v poslovalnici naše banke, če pa se odločimo za administrativno prepoved, pa pri pooblaščenem predstavniku na vpisnem mestu dobimo obrazec, ki ga izpolnimo in podpisanega predamo svojemu delodajalcu. V kolikor vzajemni sklad zaračunava vstopno provizijo, nam jo družba za upravljanje zaračuna na dan, ko naše vplačilo pretvori v točke vzajemnega sklada. Naš vložek je tako dejansko zmanjšan za stroške provizije. 3.3.2.6 Obdavčitev V dohodninski zakonodaji, ki je veljala do konca leta 2004, je bil dobiček, dosežen s prodajo točk vzajemnega sklada, obdavčen na enak način kot pri prodaji delnic. Prav tako je veljalo, da če je vlagatelj 3 leta imetnik točk sklada, ni obdavčen. Po dohodninski zakonodaji, ki je bila sprejeta v maju 2004 in se je začela uporabljati v letu 2005, pa se je položaj investitorja nekoliko zapletel. Pri vsaki prodaji točk se je ugotavljalo, na kakšne zneske (za štiri različne vrste dobička: kapitalski, obrestni, dividendni, drugo) se je razdelil dobiček od prodaje točk in vsaka od teh vrst je bila obdavčena po svoje, vse skupaj pa seveda znotraj dohodnine. Od 1. januarja 2006 dalje pa je davčna slika postala najbolj enostavna doslej. Dobički iz prodaje točk vzajemnih skladov ali delitve dobička vzajemnih skladov so obdavčeni ločeno od dohodnine in ne povečujejo dohodninske osnove ter imajo svojo lastno, vnaprej znano stopnjo davka (Vister 2006, 6). Investicijski kupon vzajemnega sklada oziroma podsklada se v skladu s 93. členom Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDoh-2) šteje za kapital, tako da je v primeru odsvojitve (unovčenja, prodaje) investicijskega kupona oziroma likvidacije vzajemnega sklada oziroma posameznega podsklada vlagatelj obdavčen v okviru pravil o dobičku iz kapitala po ZDoh-2. Davčna osnova za določitev zneska davka se ugotovi kot razlika med vrednostjo investicijskega kupona ob odsvojitvi in vrednostjo investicijskega kupona ob pridobitvi (NLB Skladi 2009). Vrednost investicijskega kupona ob pridobitvi se ugotovi kot znesek vplačila v vzajemni sklad oziroma podsklad, zmanjšan za znesek vstopnih stroškov (torej zmnožek števila enot premoženja in vrednosti ene enote premoženja). Tako ugotovljena vrednost se nato poveča za normirane stroške v zvezi s pridobitvijo investicijskega kupona, ki se priznajo v višini 1 % od nabavne vrednosti investicijskega kupona (ibid.,).

21

Pri tistih vlagateljih, ki so investicijski kupon vzajemnega sklada pridobili pred 1. januarjem 2003, se za nabavno vrednost investicijskega kupona šteje vrednost na dan 1. januarja 2006 (ibid.,). Od tako ugotovljene davčne osnove se izračuna in plača dohodnina po stopnji 20 %. Stopnja dohodnine se znižuje vsakih pet let imetništva investicijskega kupona in znaša po dopolnjenih:

petih letih imetništva investicijskega kupona: 15 %; desetih letih imetništva investicijskega kupona: 10 %; petnajstih letih imetništva investicijskega kupona: 5 %.

Po dvajsetih letih imetništva investicijskega kupona je vlagatelj oproščen plačila dohodnine od dobička iz kapitala. Investicijski kuponi vzajemnega sklada oziroma podsklada se vodijo po metodi zaporednih cen (FIFO10), po kateri se kot vrednost investicijskega kupona ob pridobitvi šteje vrednost investicijskega kupona, ki je najprej pridobljen (ibid.,).

Obdavčitev v primeru prehajanja med podskladi istega krovnega sklada Pri zamenjavi investicijskega kupona podsklada za investicijski kupon drugega podsklada istega krovnega sklada se uveljavlja odlog ugotavljanja davčne obveznosti, razen v delu, v katerem se investicijski kupon unovči za poravnavo stroškov prehoda med podskladi. V primeru uveljavitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti se le-ta ugotavlja šele ob prvi naslednji obdavčljivi odsvojitvi investicijskih kuponov, pri čemer se:

za čas pridobitve investicijskega kupona šteje datum, ko so bili pridobljeni prvi zamenjani investicijski kuponi, ugotovljen v skladu s pravili ZDoh-2;

za nabavno vrednost šteje nabavna vrednost prvih zamenjanih investicijskih kuponov, ugotovljena v skladu s pravili ZDoh-2 (ibid.,).

Po ZDoh-2 velja, da so obresti, dividende in kapitalski dobički obdavčeni posebej, to je cedularno, se pravi izven dohodnine. Pri obdavčitvi obresti ni bistvenih sprememb, saj so v letu 2007 obdavčene po 15 % stopnji, vsa nadaljnja leta pa velja 20 % davčna stopnja. Tudi pri dividendah ni sprememb, saj ostaja 20 % davčna stopnja. ZDoh-2 prinaša največ sprememb pri obdavčitvi kapitalskih dobičkov. Spreminjajo se davčno priznani stroški, uvedeno je prenašanje izgub v naslednja leta, odpravlja se revalorizacija in razdelan je način pobota različno starih dobičkov in izgub (Baša 2007, 19). 3.3.2.7 NLB Skladi11 NLB Skladi, upravljanje premoženja, d. o. o., je v 100 % lasti Nove Ljubljanske banke d. d., Ljubljana. Družba ima dovoljenje ATVP za opravljanje storitev upravljanja investicijskih skladov. 10 First In, First Out. V primeru prodaje točk vzajemnega sklada se najprej prodajo točke vzajemnega sklada, ki so bile kupljene prve in tako naprej. 11 Povzeto s spletne strani NLB Skladi

22

Družba NLB Skladi upravlja krovni sklad NLB Skladi in vzajemni sklad NLB Skladi – Globalni delniški. Trenutno število skladov in podskladov, ki jih trži, je 16. Krovni sklad NLB Skladi sestavljajo:

1. delniški podskladi; 2. obvezniški podskladi; 3. uravnoteženi podskladi.

1. Delniški podskladi omogočajo varčevanje v delnicah domačih in/ali tujih izdajateljev. Njihova ključna značilnost je, da na dolgi rok prinašajo najvišjo pričakovano donosnost ob višjem sprejetem tveganju. Delniški podskladi so:

NLB Skladi – Dinamični delniški; NLB Skladi – Evropski delniški; NLB Skladi – Visoka tehnologija delniški; NLB Skladi – Farmacija in zdravstvo delniški; NLB Skladi – Slovenski delniški; NLB Skladi – Visoko rastoča gospodarstva delniški; NLB Skladi – Južna, srednja in vzhodna Evropa delniški; NLB Skladi – Svetovni razviti trgi delniški; NLB Skladi – Zahodni Balkan delniški; NLB Skladi – Naravni viri delniški.

2. Tveganje obvezniških podskladov je manjše od tveganja delniških podskladov, temu ustrezno nižja pa je tudi njihova pričakovana donosnost. Obvezniški podskladi so tudi zelo koristno dopolnilo delniškim podskladom, saj so običajno najbolj donosni ravno v obdobjih, ko so delniški podskladi najmanj donosni. Obvezniški sklad je:

NLB Skladi – Obvezniški EUR. 3. Uravnoteženi podskladi sredstva nalagajo tako v delnice kot v obveznice in kot takšni po svojih značilnostih sodijo med delniške in obvezniške sklade. Še posebej primerni so za vlagatelje, za katere je ustrezno, da v delnice in obveznice razporedijo približno enako vsoto svojih prihrankov. Uravnotežena sklada sta:

NLB Skladi – Kombinirani globalni; NLB Skladi – Nova Evropa Uravnoteženi.

Zraven že zgoraj naštetih skladov nam v Skupini NLB ponujajo še vzajemni sklad NLB Skladi – Globalni delniški, ki zbrana sredstva investira na raznolika geografska področja (ciljna razporeditev sredstev: 30 % razvite evropske države, 30 % razvite države severne Amerike, 13 % razvite države Azije in Oceanije, 12 % porajajoči se kapitalski trgi; 10 % južna, srednja in vzhodna Evropa ter 5 % denarna sredstva). Gre za enega najbolj razpršenih vzajemnih skladov na slovenskem trgu. V svoji bogati ponudbi pa imajo še garantirana investicijska sklada odprte investicijske družbe Fund Partners, ki zbrana sredstva vlagateljev nalagata tako, da ob zapadlosti zagotavljata ohranitev nominalne vrednosti vloženega zneska (brez upoštevanja vstopnih stroškov) in omogočata možnost udeležbe v donosnosti določenega delniškega borznega indeksa.

23

Garancija velja, če vlagatelj vloži sredstva v začetnem vpisnem obdobju in jih prejme izplačana ob zapadlosti. Če vlagatelj vplača sredstva po izteku začetnega vpisnega obdobja, se garancija nanaša na vračilo začetne nakupne vrednosti delnice in ne na ceno delnice podsklada ob vplačilu. Ta sklada sta:

Fund Partners NLB Skladi – Garantirani sklad Azija 1; Fund Partners NLB Skladi – Garantirani sklad Evropa 1.

Konec leta 2008 je čista vrednost sredstev slovenskih vzajemnih skladov znašala skupaj 1.505.339.303 evrov, kar je 48 % manj kot konec leta 2007. Razlog za to gre iskati v padcu cen vrednostnih papirjev na kapitalskih trgih, gibanju deviznih tečajev in neto odlivih iz vzajemnih skladov (ATVP 2009, 25). NLB Skladi so konec leta 2008 upravljali s 15,68 % čiste vrednosti sredstev vzajemnih skladov, kar znaša 236.015.152 evrov. S slabimi 16 % so se NLB Skladi uvrstili na 3. mesto (oziroma na 1. mestu med DZU-ji, ki so jih ustanovile slovenske banke). Pred njimi so Triglav DZU z 22,45 % in KD Skladi s 17,78 % (ibid., 26). V Sloveniji v vzajemnih skladih prevladujejo naložbe v lastniške vrednostne papirje (pri nas je bilo konec leta 2008 kar 63 % skladov delniških, 34 % mešanih, v Evropi pa je bilo delniških le 31 %, mešanih pa 16 %), s katerimi se trguje na organiziranih trgih vrednostnih papirjev. Teh je bilo ob koncu leta 2008 nekaj več kot milijardo evrov, kar predstavlja 68 % vseh naložb. 703 milijone evrov oziroma 46 % vseh sredstev vzajemnih skladov je bilo naloženo v lastniške vrednostne papirje tujih izdajateljev. Delež le-teh se iz leta v leto povečuje in je konec leta 2008 znašal 58 % vseh naložb vzajemnih skladov (ibid., 26–27).

24

4 BANČNO ZAVAROVALNIŠTVO 4.1 Opredelitev V Sloveniji se je za vstop bank na področje posredovanja zavarovalnih storitev uveljavil izraz bančno zavarovalništvo. V tujini predstavljajo ekvivalente izrazu bančno zavarovalništvo izrazi, kot so bancassurance (kot najbolj uveljavljen), bankassurance, bankinsurance pa bancassicurazione. Izrazi, ki tudi opredeljujejo povezovanje bank in zavarovalnic, so še vse-finančna ponudba (all-finance), vse storitve na enem mestu (one-stop-shop), zavarovalno bančništvo (assurbanking) (Vičič 2005, 58). Bančno zavarovalništvo je kompleksna dejavnost, ki jo razviti trgi kapitala že dobro poznajo. V Sloveniji se je ta dejavnost začela uveljavljati z uvedbo bančnega zavarovalništva v NLB. Osnovna definicija ali vsaj minimalen kriterij pri opredelitvi bančnega zavarovalništva je namreč trženje bančnih in zavarovalniških produktov prek usposobljenih tržnikov v bančnih poslovalnicah bodisi izven celotnega prodajnega procesa v poslovalnici ali pa zgolj usmerjanje strank k tržnikom zavarovalniških storitev (npr. agentom) (Kramar in Vičič 2004, 12). To je še posebej vidno v sektorju življenjskih zavarovanj, kjer ti produkti predstavljajo bližnje substitute tradicionalnim bančnim produktom (Trošt 2002, 3). Enotne definicije ni mogoče podati, prav tako ni mogoče predpisati najustreznejšega modela bančnega zavarovalništva. Posamezna poslovna odločitev o uvedbi bančnega zavarovalništva je namreč odvisna od posameznega primera, pri čemer je vedno treba upoštevati specifične okoliščine ter poslovno kulturo obeh partnerjev. Banke z močno razvejano ponudbo prebivalstvu imajo določene prednosti pred zavarovalnicami. Največja prednost je poznavanje in dostop do velike baze strank, praviloma ugodna razpršitev in prisotnost poslovalnic na širšem območju ter prepoznavnost v okolju, v katerem delujejo (Kramar in Vičič 2004, 12). Znani modeli bančnega zavarovalništva temeljijo predvsem na stopnji povezanosti bank in zavarovalnic. Banka je bodisi posrednik, ustanovi skupno podjetje z zavarovalnico, izvede pripojitev ali združitev banke in zavarovalnice ali ustanovi posebno zavarovalnico kot funkcionalno integrirani del banke (ibid., 12–13). Bančno zavarovalništvo je poenotenje oziroma združevanje celotnega obsega finančnih storitev pod eno streho (Trošt 2002, 3). Bančno zavarovalništvo omogoča finančnim organizacijam, da ponudijo svojim strankam sodobno in široko izbiro produktov, ki pokriva potrebe stranke v njenem celotnem življenjskem ciklu in ji ponudi primerno storitev upravljanja s premoženjem (Kramar in Vičič 2004, 13). Zavarovalnica Swiss Re je opredelila bančno zavarovalništvo kot strategijo, sprejeto s strani bank ali zavarovalnic, ki nameravajo sodelovati in se bolj ali manj med seboj povezati na trgu finančnih storitev. V praksi pomeni bančno zavarovalništvo novo strateško usmeritev finančnih organizacij pri poslovanju s fizičnimi osebami. Bančni in

25

zavarovalniški sektor razumeta bančno zavarovalništvo najprej kot povezovanje različnih finančnih storitev in nato kot distribucijo teh produktov (Dimovski in Volarič 2000, 17). Hoschka (Genetay, Molyneux 1998, 8) je trend v smeri »bancassurance« oziroma »allfinanz« definiral kot vstopanje bank v sektor zavarovalništva s ponujanjem zavarovalniških produktov svojim strankam. Nekateri analitiki so definicijo bančnega zavarovalništva omejili na integrirane institucije, kjer prihaja do kapitalskih povezav med bančnimi in zavarovalnimi aktivnostmi. Bančno zavarovalništvo je poslovna strategija, večinoma začeta s strani bank, katere cilj je povezava bančnih in zavarovalnih aktivnosti znotraj ene družbe in ponudba teh storitev navadnim potrošnikom. Ta definicija poudarja integracijo dveh aktivnosti v eno samo, namesto osredotočenja le na distribucijski vidik bančnega zavarovalništva. Koncept bančnega zavarovalništva se označuje s strateškega vidika kot poseben izraz za strateško diverzifikacijo, pri kateri banke in zavarovalnice razširijo svoj poslovni program in tako prodirajo v nove tržne segmente, a hkrati s subsumiranjem bančne dejavnosti in zavarovalniškega poslovanja ostajajo na področju finančnega trga. Poslovno sodelovanje različnih finančnih ustanov pa tudi drugih subjektov finančnega posredništva na področju finančnega trga, je opredmeteno v tako imenovanih združenih storitvah (ang. joint financial services), ki predstavljajo osnovni smoter skupnega delovanja. Gre za to, da stranka z nakupom ene finančne storitve praktično avtomatično kupi še drugo, ali pa je vsaj zainteresirana za posredovanje druge storitve, ki je lahko brezplačna, ali pa je tako povezana s prvo storitvijo, da je nakup druge storitve logičen (Veselinovič 2003, 227). Poslovna, tržna in tudi možna povezava bank in zavarovalnic je skupen poizkus obeh finančnih institucij, da združita znanje in storitve ter se skupaj odzoveta na aktualne nove potrebe zavarovancev oziroma komitentov. Ker je finančna storitev abstraktna obljuba na finančnem oziroma zavarovalnem trgu, je v tržnem smislu pomembno, da si obe vrsti finančnih institucij pridobita zaupanje komitentov oziroma zavarovancev, tako da skupaj izkažeta kar največjo verjetnost izpolnitve zavarovalne oziroma bančne obljube (ibid., 225). 4.2 Zgodovina in razvoj Prve začetke bančnega zavarovanja je možno zaslediti v začetku 19. stoletja v Združenih državah Amerike, vendar poskus ni doživel večjega uspeha. Razlogi so bili v strogi poslovni ločnici med banko in zavarovalnico, v zakonskih preprekah, ter dobičkonosnosti obeh dejavnosti v preteklosti, kar se je izražalo v nezanimanju za take povezave. Prvi večji uspeh, ki je še danes vzor razvoja bančnega zavarovanja, se je začel v 80. letih 20. stoletja v Franciji, kjer je banka Credit Agricole prva v Evropi začela uvajati celoten sistem bančno-zavarovalne ponudbe. Ta je bila takojšnja zgodba o uspehu in se je hitro razširila na ostale evropske države. Pomembno vlogo je igrala tudi informacijska tehnologija, ki je omogočila lažjo in hitrejšo izmenjavo podatkov in dokumentov. Opaznejše uspehe je bančno zavarovanje zabeležilo predvsem v državah južne Evrope, najbolj v Španiji in Italiji. Danes se v teh državah praktično večina polic življenjskega zavarovanja proda preko bančno-zavarovalnega tržnega kanala (Šker 2003, 81–94).

26

Razvoj bančnega zavarovalništva je potekal po dveh poteh. Na eni strani se je pogosto ustvarjala bančno-zavarovalna skupina kot posledica splošnih prevzemnih in združitvenih trendov (oziroma zaradi iskanja čim večje stroškovne učinkovitosti) na drugi strani pa so razvoj teh storitev spodbudile velike primerjalne prednosti ponudbe različnih finančnih storitev preko enega prodajnega kanala, kar je bilo predvsem posledica zahtev sodobne stranke, ki želi v čim večji meri urejati svoje finančne zadeve na enem mestu (Vičič 2005, 58–59). Samostojni poskusi uvajanja bančno-zavarovalnih storitev so bili praviloma neuspešni. Večina bank, ki je hotela samostojno ponuditi zavarovalne storitve v bančnih poslovalnicah, je bila pri tem le delno uspešna. Enako velja za zavarovalnice, ki so same narekovale način prodaje svojih zavarovalnih produktov preko alternativnih kanalov. Za uspeh takega načina prodaje finančnih storitev je nujno potrebno sodelovanje banke in zavarovalnice, pri tem pa je treba upoštevati posebnosti in osnovne zakonitosti vsakega finančnega področja posebej. Tako banke običajno lažje pridobijo informacijo, kaj stranke potrebujejo, katere prodajne poti jim bolj ugajajo in kakšen finančen servis je zanje najprimernejši. Seveda morajo banke prilagoditi svojo ponudbo storitev in temu ustrezno preurediti poslovalnice. Pri tem sta ključnega pomena marketinška in prodajna podpora, ki pa sta v precej večji meri razviti v zavarovalnicah. Tako lahko zavarovalnica pomaga banki predvsem na področjih ocene zavarovalniških tveganj, marketinga in prodajne podpore (ibid., 59). Bančno zavarovalništvo je doseglo največji uspeh v Evropi in to na področju življenjskega zavarovanja. Ponudba premoženjskih zavarovanj je na bistveno nižji ravni, čeprav je tudi tu zaznati napredek, zlasti v Franciji. Predvsem na trgih Francije, Španije in Italije se zbere več kot 50 % premij za življenjsko in pokojninsko zavarovanje prek bančnih poslovalnic. Ta podatek je presenetljiv, če vemo, da banke še pred desetletjem pravzaprav niso bile navzoče v zavarovalništvu (ibid., 69). V zadnjih letih je bilo dogajanje v Sloveniji na področju življenjskih zavarovanj zelo dinamično. Z vidika načina ponudbe so najpomembnejše dejavnosti potekale na področju bančnega zavarovalništva, z vidika storitev pa je bilo največ pozornosti namenjene uveljavljanju življenjskih zavarovanj, vezanih na enote investicijskih skladov (ibid., 70). 4.3 Prednosti in ovire12 4.3.1 Prednosti, ki vplivajo na uspeh bančnega zavarovalništva Za uspeh na področju storitev na področju bančnega zavarovalništva morajo banke in zavarovalnice v strategijah upoštevati naslednjih šest faktorjev: dostopnost, usposobljenost, individualnost, prilagodljivost, tehnologijo, znanje in ustrezno pozicioniranje. Dostopnost – krajevna in časovna. Krajevna dostopnost pomeni, da obstaja široko razpredena mreža poslovalnic. Časovna pa, da lahko stranka kadarkoli naveže stik z banko ali zavarovalnico. Pomembnost bančni mreži daje prav dostopnost, saj se preko nje lahko

12 Povzeto po Škodnik 2004, 59-61

27

nudijo različne storitve. Čeprav so že razvite številne oblike elektronskega poslovanja in ponudbe storitev, ne gre zanemariti krajevne dostopnosti in sicer ugodne lokacije. Usposobljenost – celotno osebje je strokovno usposobljeno za delo s strankami. Obe finančni ustanovi skrbita za osebje, da bi bilo ustrezno izobraženo in na najboljši način posredujeta svoje znanje. Za zahtevnejše storitve pa so na voljo specializirani strokovnjaki. Individualnost – produkti so prilagojeni potrebam strank. Stranke imajo na razpolago številne možnosti, ki so oblikovane glede na individualne kriterije, kot sta poklic in starost. Zahtevnejšim uporabnikom pa skušajo finančne ustanove postreči z individualnimi ponudbami. Prilagodljivost – številne raziskave trga finančnim institucijam omogočijo, da oblikujejo natančne strategije in se tako hitro prilagajajo trgu. Posebne raziskovalne skupine razvijajo nove produkte in izpopolnjujejo stare. Tehnologija – sistematična obdelava vseh podatkov omogoča dobro poznavanje potreb strank. Stroški administracije se zmanjšujejo s hitro obdelavo podatkov z računalniškimi sistemi. Posebna skrb je namenjena pritožbam strank. Ohranjanje kvalitete storitev omogoča redni nadzor celotne mreže, vključujoč managerje. Veliko finančnih institucij združuje prednosti, ki jih prinaša moderna tehnologija, s tradicionalnim pristopom: v zgradbi, kjer so bančni avtomati, so vedno na voljo visoko usposobljeni finančni svetovalci. Znanje – predstavlja strateško prednost, saj je gonilo razvoja. Različne povezave z drugimi finančnimi institucijami prinašajo novo znanje in ideje. Izpopolnjevanju strokovnega kadra se posveča posebna pozornost. Pozicioniranje storitev – za uspešno pozicioniranje storitev je predhodno potrebna ustrezna pozicija finančne ustanove, kar pomeni, da ima ustanova kakovost, slog in zunanjo podobo. Za doseganje teh ciljev mora finančna družba vedno promovirati storitve, imeti agresiven marketing itd. 4.3.2 Ovire, ki zavirajo uspeh bančnega zavarovalništva Uspešnost strategije bančnega zavarovalništva določajo trije ključni dejavniki, in sicer: odpor potrošnikov, organizacijske možnosti (vrsta vstopa in organizacijska struktura) in kulturna nasprotja. Izkušnje so pokazale, da lahko zanemarjanje teh dejavnikov slabo vpliva na uspešnost strategije bančnega zavarovalništva. Odpor potrošnikov – od potrošnikovih preferenc je v veliki meri odvisna tržna ekonomija, ki nastopa kot glavna spodbujevalka vstopanja bank v bančno zavarovalništvo. Trend uspešnega uveljavljanja te strategije je bil upočasnjen zaradi nestrinjanja potrošnikov s konceptom »enkratnega kupovanja«. Potrošniki so bili bolj naklonjeni razpršitvi njihovih finančnih investicij v različne finančne institucije. Naslednji element potrošnikovega odpora, da kupuje zavarovanje od bankirja, se nanaša na osebni odpor potrošnika, da s tem

28

zavarovalni agent dobi podatke o njegovem stanju na bančnem računu. Gre za vprašanje zasebnosti, ki je v večini držav zakonsko urejena. Organizacijske možnosti – obstajajo štiri glavne vrste vstopa bank na področje. Uspeh katerekoli vrste vstopa je predvsem odvisen od uspešne uveljavitve strategije bančnega zavarovalništva znotraj obstoječe organizacijske strukture. Pri tem se poudarja potreba po natančni ugotovitvi, katere funkcije naj bi bile centralizirane, da bi dosegli sinergije v bančnem zavarovalništvu. Najobetavnejša pot za vstop v bančno zavarovalništvo je ustanovitev nove zavarovalnice. Kulturna nasprotja – obstajata dva pogleda na kulturna nasprotja v bančnem zavarovalništvu. Prvi se nanaša na različne organizacijske kulture, drugi pa se specifično nanaša na različne kulture v smislu distribucije in tako se postavlja vprašanje o plačilnih oziroma stimulacijskih sistemih. Glavni problem se pojavlja zaradi različnih kulturnih ozadij uprave obeh partnerjev. Njuni cilji se lahko razhajajo, pri čemer si vsaka stran želi zagotoviti dominanten položaj. Drug problem izhaja iz natančne opredelitve delovnega področja obeh strani. V praksi je prihajalo do sporov med zavarovalnico in banko, ker zavarovalnica kot dobavitelj produktov ni prilagodila produktov banki, hkrati pa je menila, da se banka ne spozna dovolj na zavarovalništvo. Odločilno vlogo na področju distribucije bančnega zavarovalništva lahko igrajo prav kulturna nasprotja. 4.4 Koristi uvedbe bančnega zavarovalništva za stranke13 Z vidika stranke so koristi jasne in jo bančno-zavarovalniški pristop njene banke zanima. Stranka pričakuje od svojega bankirja, da ji svetuje in predstavi vse možnosti in produkte. Če bankirju uspe, omogoči svoji stranki, da kupi na enem mestu vse storitve, ki se nanašajo na ravnanje z njenimi finančnimi zadevami (tako imenovan one-stop-shop). Zavarovanje osebnih nevarnosti (življenjsko zavarovanje za smrt, invalidnost ter kritične bolezni) mora biti upoštevano kot dodana vrednost paleti finančnih produktov in dejavnostim, seveda vse v okviru predstav in pričakovanj stranke. Podobno velja tudi za kritja nevarnosti, vezana na tradicionalne bančne produkte, kot je na primer zavarovanje za primer smrti pri najemu posojila. Premožnejše stranke postajajo vse zahtevnejše in je tako finančna organizacija prisiljena ponuditi široko paleto preprostih in tudi zahtevnejših finančnih produktov, vključno z zavarovanjem. 4.5 Vzroki za pojav bančnega zavarovalništva Vzroki za pojav bančnega zavarovalništva kot popolnoma nove strategije trženja finančnih storitev, ki je dejansko spremenila pravila igre na tržišču bančnih in zavarovalnih storitev ter povzročila medsebojno povezavo bančne in zavarovalne dejavnosti, nedvomno tičijo v možnostih izkoriščanja sinergijskih učinkov povezovanja in s tem povezanimi višjimi

13 Povzeto po Kramar 2004, stran 95.

29

dobički pri tovrstni obliki ponudbe finančnih produktov. Nekateri avtorji iščejo vzroke za pojav bančnega zavarovalništva predvsem v preveliki zmogljivosti, premajhni stroškovni učinkovitosti, novih tehnologijah in potrebnih vlaganjih, premajhni donosnosti, vstopu novih konkurentov na trg, naraščajoči konkurenčnosti v panogi ter zahtevam strank po dostopnosti širše izbire finančnih storitev in možnost njihovega nakupa na enem mestu (Aver in Pustatičnik 2004, 2009). Banke pogosto pristopajo k modelu bančno zavarovalne ponudbe zato, ker želijo preprečiti prehod svojih strank k drugim finančnim ponudnikom. Praviloma to najprej počnejo s ponudbo preprostih storitev, ki se kasneje na podlagi ugotovitev, da obstajajo možnosti za povečanje tržnega deleža in dodatnega zaslužka, spremeni v ponudbo, ki vsebuje kompleksnejše prvine (Vičič 2005, 64). Banka in zavarovalnica se lahko z medsebojnim sodelovanjem veliko naučita druga od druge in tako z medsebojnim dopolnjevanjem na podlagi dognanj in izkušenj izboljšata svoje poslovanje. Vsaka od teh institucij ima namreč njej lastne prijeme pri razvoju in ponudbi storitev s svojega področja, ki so lahko zanimivi tudi za drugo stran (ibid., 60). 4.6 Bančno zavarovalništvo v NLB NLB Vita, življenjska zavarovalnica d. d., Ljubljana, je bila registrirana in pridobila licenco 4. junija 2003. NLB Vito sta ustanovila NLB in strateška partnerica KBC Insurance. Vsaka od njiju je 50 % lastnica ustanovljene družbe. Glavni razlog za ustanovitev je bil združiti konkurenčne prednosti NLB kot najmočnejše banke v Sloveniji (z najmočnejšo blagovno znamko, z obsežno bazo podatkov o strankah in visoko stopnjo njihovega zaupanja) s KBC-jevimi izkušnjami in znanjem na področju zavarovalništva, investicijskega bančništva in upravljanja ter informacijske tehnologije (Kramar in Vičič 2004, 15). Pri izbiri poslovnega modela so se v NLB in KBC želeli iz več razlogov izogniti pripojitvi ali prevzemu nove zavarovalnice. Želeli so se izogniti težavam zaradi različnih kultur, ki si stojijo nasproti ob spojitvi oziroma prevzemu podjetja in možnimi težavami povezanimi s prodajo podobnih storitev prek popolnoma drugačnih prodajnih kanalov. In nazadnje, je javno mnenje o ugledu bank precej višje kot mnenje o ugledu zavarovalnic (Kramar 2004, 101). Visoka tržna vrednost znamke NLB, veliko število potencialnih strank, razvejana poslovna mreža in razvite tržne poti bodo lahko pri trženju zavarovanj optimalno izkoriščeni. Pomembno vlogo bodo igrale izkušnje KBC. Temeljna delitev dejavnosti med NLB in NLB Vita je sledeča (Kraškovic, 2004, str. 33):

storitve življenjskega zavarovanja, ki jih razvija NLB Vita, so elementi bančne ponudbe in se tržijo izključno prek poslovne mreže ter sodobnih tržnih poti skupine NLB;

NLB Vita ne izvaja tržnih aktivnosti; banka pridobiva zavarovalce, jim svetuje in pripravlja ponudbe – pravno in

formalno nastopa kot posrednik;

30

podpisnik zavarovalnih polic in tudi imetnik pogodb je NLB Vita, ki prejema vplačane premije in jih v skladu s politiko usmerja v različne finančne instrumente;

NLB Vita plačuje banki provizijo za vsako sklenjeno zavarovalno polico in tudi stroške upravljanja s finančnimi instrumenti.

NLB Vita je predvsem tovarna novih produktov, kar pomeni, da se NLB Vita osredotoča na razvoj takšnih produktov, s katerimi omogoči NLB ponujanje sodobnih življenjskih zavarovanj, ki se prilagajajo potrebam strank v vsakem trenutku in so primerne za prodajo prek bančnih okenc. Sodelovanje z marketingom in prodajno mrežo NLB je ključnega pomena, tako pri načrtovanju razvoja novih življenjskih zavarovanj kot pri določanju ciljev. Zelo pomemben in ključen element pri trženju je računalniška podpora, ki je bila razvita znotraj NLB. NLB Vita se zaradi stroškovne učinkovitosti, torej z omejenim številom zaposlenih (le 12), ukvarja z administracijo (vodenjem polic) in reševanjem škod (Kramar in Vičič 2004, 15). 4.7 Zavarovalni produkti NLB Vite NLB trenutno ponuja naslednje vrste zavarovanj (Spletna stran NLB in brošure): 4.7.1 NLB Naložba Vita Mega Je zelo prilagodljivo naložbeno življenjsko zavarovanje, vezano na vzajemne sklade družbe NLB Skladi (izbiramo lahko med skladi, ki so navedeni v podpoglavju 3.3.2.7 NLB Skladi). Namenjena je vsem, ki želijo zagotoviti varnost sebi in svoji družini kot tudi tistim, ki iščejo prilagodljivo zavarovanje in naložbo hkrati. Zavarovanec se sam odloči, ali bo večji del premije namenil naložbi ali zavarovanju. Omogoča možnost investiranja v enega ali več (največ 5) vzajemnih skladov hkrati. Z najnižjo mesečno premijo 50 EUR lahko investiramo v 5 različnih vzajemnih skladov po lastni izbiri. Če nam prvotna izbira vzajemnih skladov kasneje ne ustreza več, jih lahko poljubno zamenjamo ali prenašamo sredstva med skladi. Zavarovanci imajo možnost obročnih vplačil, in sicer mesečno vsaj 50 EUR, četrtletno150 EUR, polletno 300 EUR ali letno 600 EUR. Možno je tudi enkratno vplačilo, ki znaša 1000 EUR ter tudi dodatna premija v višini 500 EUR. Ročnost naložbe: vseživljenjska polica, odkup police je možen kadarkoli. Donos je v največji meri odvisen od gibanja vrednosti enot izbranega investicijskega sklada. 4.7.2 NLB Naložba Vita Multi Je naložbeno življenjsko zavarovanje z zaščito kapitala, znotraj katerega se sredstva po izbiri zavarovanca naložijo v različne zaprte investicijske sklade. Osnovni naložbeni cilj je zaščita v sklad vloženih sredstev in doseganje donosov, vezanih na različne naložbene instrumente – skrbno izbrane košarice delnic ali delniške indekse. Sklade upravljajo

31

vodilne svetovne družbe za upravljanje. Namenjena je vsem, ki želijo ob sprejemu določenega tveganja dosegati potencialno višje donose na svoja sredstva, kot jih ponujajo tradicionalni varčevalni programi, hkrati pa ohraniti v sklad vplačana sredstva ter poskrbeti za svojo prihodnost in prihodnost svoje družine. Donosnost je odvisna od gibanja posameznega osnovnega instrumenta (vzajemni sklad, borzni indeks ipd.), ki združuje varnost in potencial za rast. Če do unovčenja sredstev preteče vsaj 10 let in je opravičenec ista oseba kot zavarovalec, mu iz naslova naložbenega zavarovanja ni potrebno plačati dohodnine iz naslova obresti. Pri prenosu sredstev med skladi na polici v okviru istega naložbenega zavarovanja ni davčne obremenitve, saj se zavarovanje ne pretrga. Vpis v vsak sklad poteka za vsak investicijski sklad v časovno omejenem vpisnem obdobju. Vplačilo je enkratno (minimalno 1000 EUR) z možnimi vplačili dodatne premije v minimalnem znesku 1000 EUR. V primeru smrti zavarovanca v času trajanja zavarovalne pogodbe, so upravičenci upravičeni do vrednosti police, vendar ne manj kot znaša zavarovalna vsota za smrt. V primeru nezgodne smrti pa upravičenci prejmejo še dodatno zavarovalnino v višini osnovne zavarovalne vsote za smrt, vendar ne več kot 5.000 EUR oziroma ne več kot 10.000 EUR, če zavarovalna vsota za smrt znaša 50.000 EUR ali več. Ročnost naložbe: zavarovalna polica NLB Naložbe Vita Multi je vseživljenjska. Naložbeno obdobje posameznega investicijskega sklada je opredeljeno za vsak sklad posebej. Možen je tudi predčasen odkup police kadarkoli med trajanjem zavarovanja. 4.7.3 NLB Naložba Vita plus Je zelo prilagodljivo naložbeno življenjsko zavarovanje, vezano na odprte investicijske sklade. Zavarovancem ponuja možnost postopnega varčevanja ali enkratne naložbe v investicijske sklade družbe KBC Asset Management. Namenjena je vsem, ki želijo zagotoviti varnost sebi in svoji družini kot tudi tistim, ki iščejo prilagodljivo zavarovanje in naložbo hkrati. Zavarovanec se sam odloči ali bo večji del premije namenil naložbi ali zavarovanju. Donosnost naložbe je odvisna od gibanja vrednosti enote premoženja izbranega investicijskega sklada. Na donosnost življenjskega zavarovanja pa vplivajo tudi drugi dejavniki (izbrano zavarovalno kritje, spol, starost zavarovanca itd.). Pred sklenitvijo zavarovanja je pomembno, da si zavarovanec zastavi cilje in časovne okvire zavarovanja, ki bodo ustrezali njegovemu finančnemu portfelju. Zavarovanci lahko izbirajo med tremi investicijskimi skladi:

KBC-Life Defensive je umirjen sklad, ki predstavlja stabilno naložbo; KBC-Life Neutral je uravnotežen sklad, ki nosi nekoliko višje tveganje in zato tudi

višje pričakovane donose; KBC-Life Dynamic je sklad, ki zaradi svoje sestave nosi najvišje pričakovane

donose, ki pa so povezani tudi z relativno visokim tveganjem.

32

Zavarovanci imajo možnost obročnih vplačil, in sicer mesečno vsaj 50 EUR, četrtletno150 EUR, polletno 300 EUR ali letno 600 EUR. Možno je tudi enkratno vplačilo, ki znaša 1000 EUR ter tudi dodatna premija v višini 500 EUR. Ročnost naložbe: vseživljenjska polica, odkup police je možen kadarkoli. Donos je v največji meri odvisen od gibanja vrednosti enot izbranega investicijskega sklada. 4.7.4 NLB Naložba Vita 1, 2, 3 ... Je naložbeno življenjsko zavarovanje, vezano na zaprte investicijske sklade, katerih osnovni naložbeni cilj je zaščita v sklad vloženih sredstev in doseganje donosov vezanih bodisi na različne košarice delnic ali delniške indekse iz različnih svetovnih kapitalskih trgov. Namenjena je vsem, ki želijo ob sprejemu določenega tveganja dosegati potencialno višje donose na svoja sredstva, kot jih ponujajo tradicionalni varčevalni programi, hkrati pa poskrbeti za svojo prihodnost in prihodnost svoje družine. Vsak investicijski sklad je oblikovan tako, da združuje varnost in potencial za rast. Investicijske sklade, ki so del ponudbe NLB Naložbe Vita, upravlja KBC Asset Management. Obvezno je enkratno minimalno vplačilo v višini 1000 EUR. Ročnost naložbe: zavarovalna polica ima določen datum konca zavarovanja, ki se veže na datum dospetja sklada, na katerega se zavarovanje veže. Naložbeno obdobje sklada in s tem trajanje zavarovanja je običajno 10 let. 4.7.5 NLB Varčevanje Vita plus Je zelo prilagodljivo življenjsko zavarovanje z varčevanjem, ki daje zajamčen donos na privarčevana sredstva in možnost udeležbe v letnem presežku ter nas hkrati zavaruje z želenimi zavarovalnimi kritji. Namenjeno je vsem, ki želijo varčevati in pri tem dosegati zajamčen donos, ter hkrati poskrbeti za svojo prihodnost in prihodnost svoje družine. Zavarovanec se sam odloči ali bo večji del premije namenil naložbi ali zavarovanju. Zajamčen je 2,75 % letni donos. Vplačevanje premij je lahko enkratno ali obročno, skladno z željami strank. Zavarovanci imajo možnost obročnih vplačil, in sicer mesečno vsaj 50 EUR, četrtletno150 EUR, polletno 300 EUR ali letno 600 EUR. Možno je tudi enkratno vplačilo, ki znaša 1000 EUR ter tudi dodatna premija v višini 500 EUR. Ročnost naložbe: vseživljenjska polica, odkup police je možen kadarkoli.

33

4.7.6 NLB Vita Senior Je vseživljenjsko zavarovanje za primer smrti. Namenjeno je pozni srednji generaciji in upokojencem v starosti od 50–75 let. Sprejem v zavarovanje je zagotovljen ne glede na zdravstveno stanje (sklepanje brez zdravstvenega vprašalnika oz. zdravniškega pregleda). Omogoča tudi, da otroci zavarujejo svoje starše. Vplačila so mesečna, zneski, ki jih lahko vplačujemo pa so 10, 15, 20 ali 25 EUR. Plačevanje premij poteka do 90. leta starosti zavarovanca, kasneje je plačevanje oproščeno vendar zavarovanje velja naprej. Po dveh letih je možna prekinitev zavarovanja in izplačilo odkupne vrednosti. Višina zavarovalne vsote je odvisna od starosti zavarovanca ob začetku zavarovanja in od višine premije, ki jo je plačeval. Ročnost naložbe: vseživljenjska polica, odkup police je možen po preteku dveh let. 4.7.7 NLB Vita Razigrana Je štipendijsko življenjsko zavarovanje, ki je namenjeno vsem staršem, ki želijo poskrbeti za štipendijo svojega otroka. Odločimo se lahko za zavarovanje z zajamčenim donosom ali z naložbo v vzajemne sklade družbe NLB Skladi. V primeru zavarovanja z zajamčenim donosom ta znaša 2,75 % na leto, možna je tudi udeležba v presežku. V primeru naložbe v vzajemne sklade je donos odvisen od gibanja vrednosti enot premoženja izbranih vzajemnih skladov. Pred sklenitvijo NLB Vita Razigrana z naložbo v sklade je zelo pomembno, da si postavimo cilje in časovne okvire varčevanja, ki bodo ustrezali našemu finančnemu profilu. Najnižja mesečna premija znaša 35 EUR, najnižja enkratna premija pa 3000 EUR. V primeru nastanka zavarovalnega primera zavarovanca je zavarovanje oproščeno nadaljnjega plačevanja premij, otrok pa bo v dobi izplačevanja prejemal štipendijo. 4.7.8 Življenjsko zavarovanje kreditojemalcev Je dodatna storitev pri najemu kredita oz. posojila, ki omogoča kreditojemalcu večjo varnost in gotovost. V primeru smrti kreditojemalca bo dolg, ki ga ima kreditojemalec do banke iz naslova najetega kredita oz. posojila, poravnala zavarovalnica, morebitno razliko med stanjem dolga in zavarovalno vsoto pa bo zavarovalnica nakazala upravičencu. Dodatna prednost pri tem življenjskem zavarovanju je, da pri kreditih za nakup nepremičnine ostane nepremičnina v lasti dedičev.

34

Storitev je namenjena vsem kreditojemalcem, ki v bankah bančne mreže najamejo stanovanjski kredit, kredit za nakup nepremičnine ali nenamenski osebni kredit, pri katerem bodisi ročnost najema presega 5 let bodisi je znesek višji od 21.000 EUR. Starost kreditojemalcev, katerim je storitev namenjena, je najmanj 18 in največ 65 let, ob izteku zavarovanja pa ne sme preseči 75 let. Doba zavarovanja je odvisna od dobe odplačevanja kredita in lahko traja od enega do trideset let. Zavarovalno premijo kreditojemalec plačuje letno ali mesečno. Noben izmed zgoraj navedenih produktov NLB Vite ni depozit in ni vključen v sistem zajamčenih vlog. Zaradi stroškovnih, davčnih in dohodninskih prednosti se priporoča zavarovanje za dobo vsaj 10 let. 4.8 Obdavčitev14 V tem podpoglavju bomo obravnavali davčno zakonodajo s področja življenjskega zavarovanja, saj so produkti življenjskega zavarovanja tisti, ki se najbolj tržijo, v sklopu bančnega zavarovalništva. Zakoni, ki obravnavajo življenjska zavarovanja, so:

Zakon o davku od prometa zavarovalnih poslov; Zakon o davku na dodano vrednost; Zakon o dohodnini in Zakon o davku od dohodka pravnih oseb, ki ga ne bomo posebej obravnavali.

Zakon o davku od prometa zavarovalnih poslov Davčna osnova za obračun tega davka je zavarovalna premija, ki se plačuje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. V davčno osnovo se všteva tudi udeležba na dobičku, ki se pripiše zavarovalni vsoti ob pogoju, da se zavarovalna pogodba razveže pred potekom desetih let od sklenitve zavarovanja. Davek od zavarovalnih poslov se plačuje po 6,5 % stopnji od davčne osnove, obračunati pa ga je treba v petnajstih dneh, po poteku meseca, za katerega je plačana premija. Zavezanec za davek od zavarovalnih poslov je pravna oseba, ki opravlja zavarovalne posle (na primer: NLB Vita). ZDPZP v nekaterih primerih predvideva davčno oprostitev. Davka od zavarovalnih poslov se ne plačuje za zavarovalne posle življenjskega in nezgodnega zavarovanja, če zavarovalno razmerje ni krajše od desetih let. Zakon o davku na dodano vrednost V skladu z zakonom o davku na dodano vrednost so zavarovalne premije oproščene plačila davka na dodano vrednost. V 44. členu ZDDV je navedeno, da so plačila davka na dodano vrednost oproščeni zavarovalni in pozavarovalni posli, vključno s povezanimi storitvami zavarovalnih posrednikov in zastopnikov.

14 Povzeto po Budimir 2008, 54–60.

35

Zakon o dohodnini V zvezi z obdavčitvijo dohodka iz življenjskega zavarovanja moramo najprej omeniti, da je dohodek obdavčljiv glede na datum sklenitve zavarovanja, ki je naveden na zavarovalni polici. ZDoh-1 predvideva davčno oprostitev za dohodek iz življenjskega zavarovanja. Tako 71. člen ZDoh-1 določa, da se dohodnina ne plačuje od:

Dohodka iz življenjskega zavarovanja, ki je sklenjeno za primer smrti in se dohodek izplača zaradi smrti osebe;

Dohodka iz življenjskega zavarovanja, pri katerem: nastane pravica zahtevati izplačilo zavarovalne vsote po preteku

desetih let od dneva sklenitve pogodbe o življenjskem zavarovanju; sta sklenitelj zavarovanja in upravičenec do zavarovalne vsote ena in

ista oseba, in ni podana zahteva za izplačilo odkupne vrednosti police

življenjskega zavarovanja pred potekom desetih let trajanja zavarovanja.

Iz zgoraj navedenega sledi, da se zaradi stroškovnih, davčnih in dohodninskih prednosti priporoča zavarovanje za dobo vsaj 10 let.

36

5 VREDNOSTNI PAPIRJI 5.1 Osnovni vrsti Osnovni vrsti vrednostnih papirjev sta delnica in obveznica. Njune lastnosti si bomo ogledali v nadaljevanju. 5.1.1 Delnica Delnica je lastniški vrednostni papir. Njen lastnik je lastnik dela kapitala podjetja, ki je izdalo delnice. Delničarji nimajo zagotovljenega povračila glavnice niti obresti, imajo pa pravico do soodločanja v podjetju. Podjetja, ki poslujejo z dobičkom, običajno letno izplačajo dividende lastnikom delnic. O višini dividende odločajo lastniki družbe na skupščini (Ljubljanska borza 2009, 1). Podjetja lahko izdajajo dve vrsti delnic – navadne in prednostne. Ko se v praksi uporablja beseda delnica, je mišljena navadna delnica. Obe vrsti delnic predstavljata pravico do deležev v podjetju, s to razliko, da prednostne delnice v večini primerov nimajo glasovalne pavice, s čimer so zmanjšane njihove rasti tečajev, lastniki navadnih delnic pa so zadnji v vrsti v primeru poplačila terjatev iz plačilne mase (Jesenek 2003, 46). Vsaka izmed teh dveh vrst ima podvrste, ki jih v tem delu ne bomo opisovali. 5.1.2 Obveznica Obveznica je dolžniški vrednostni papir. Vlagatelj v obveznice ne postane lastnik podjetja, ampak posojilodajalec. Z nakupom obveznice tako nimamo pravice do soupravljanja podjetja, pač pa do vračila glavnice in obresti. Način vračila glavnice in obresti je različen, saj podjetja lahko glavnico vračajo sproti (anuitetno) ali ob zapadlosti dolga. Obresti podjetje lahko plačuje v nespremenljivem znesku ali pa veže njihovo višino na inflacijo ali tujo valuto. Izdajatelji plačujejo obresti letno ali polletno (ob zapadlosti kupona). Obveznice na borzi ne kotirajo v evrih, temveč v odstotku glavnice. Ob nakupu obveznice tako ne plačamo vrednosti v evrih, ki je zapisana v tečajnici, ampak znesek glavnice in obresti, ki pripadajo neki obveznici (Ljubljanska borza 2009, 1). Pri nakupu obveznice denar dejansko posodimo izdajatelju (vladi, podjetju, lokalni skupnosti ali komu drugemu). V zameno za kredit izdajatelj obljubi vnaprej določeno obrestno mero in izplačilo obresti v predvidenih obrokih, ob poteku trajanja obveznice (ob njeni zapadlosti) pa povrne tudi glavnico (Jesenek 2003, 61). Obveznice imajo razen redkih primerov predvidljive prilive iz naslova obresti in odplačila glavnice, zato jih vlagatelji kupujejo zaradi ohranjanja in povečanja kapitala pa tudi zaradi rednih prilivov sredstev in naslova obresti (ibid., 61).

37

5.2 Borzno posredovanje Borza kot organiziran sekundarni trg vrednostnih papirjev omogoča trgovanje samo pooblaščenim udeležencem. Člani borze morajo izpolnjevati določene pogoje in pridobiti dovoljenja, nosijo pa tudi določene stroške, kot so članstva na borzi, licenc za borzne posrednike, stroški izobraževanja in drugo. Kadarkoli želi fizična ali pravna oseba kupiti ali prodati vrednostni papir na borzi, mora to storiti preko posrednika (borzno posredniške hiše ali investicijske banke), ki je član borze. Za svojo storitev bo borzni posrednik stranki zaračunal določeno provizijo kot odstotek vrednosti prodanih ali kupljenih vrednostnih papirjev (Velkavrh 1997, 39). V mesecu avgustu 2009 je Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, d. d., Ljubljana imela 23 članov, ki so lahko opravljali posle borznega posredništva. Več kot polovica teh predstavljajo banke. Storitve borznega posredovanja so namenjene predvsem posameznikom, ki delnice, obveznice in borzna dogajanja dobro poznajo in imajo tudi čas, da se ukvarjajo z upravljanjem premoženja v vrednostnih papirjih. V NLB nudijo vlagateljem v okviru borznega posredovanja posredovanje pri nakupih in prodajah vrednostnih papirjev na domači in tujih borzah. Za vlagatelje opravijo celoten postopek nakupa in prodaje domačih vrednostnih papirjev in tujih vrednostnih papirjev. Poleg slovenskega trga strankam omogočajo investicije v vrednostne papirje na tujih trgih (NLB 2009). Potek transakcije Najprej dobi stranka v podpis Pogodbo o borznem posredovanju, nato se podpiše Pogodba o vodenju skrbniškega računa, sledi predaja naročila za nakup ali prodajo vrednostnega papirja. V primeru nakupa vrednostnih papirjev sledi nakazilo avansa, v primeru prodaje pa nalog za prenos vrednostnih papirjev na trgovalni15/skrbniški16 račun pri NLB (ibid.,). Plačilo transakcije Pri nakupu vrednostnih papirjev je potrebno plačati 100 % avans v višini kupnine, borzne provizije ob posredovanju naročila ter morebitne dodatne stroške, kot je odpiranje računa nematerializiranih vrednostnih papirjev, stroški prenosa vrednostnih papirjev na/iz računa nematerializiranih vrednostnih papirjev. Pri prodaji vrednostnih papirjev nakaže NLB stranki denarna sredstva, drugi delovni dan po izvršitvi transakcije, če je bila transakcija sklenjena na Ljubljanski borzi vrednostnih papirjev. V kolikor je bila transakcija sklenjena na neorganiziranem trgu vrednostnih papirjev pa nakaže banka sredstva po dogovoru s stranko (ibid.,). 5.3 Individualno upravljanje premoženja17 Individualno upravljanje premoženja pomeni, da se banka zaveže, da bo v skladu z naložbeno politiko, določeno v pogodbi, za račun stranke nalagala denarna sredstva stranke v vrednostne papirje z namenom razpršitve tveganja, stranka pa v ta namen plača provizijo. Pogodbeni stranki pri naložbeni politiki določita vrste vrednostnih papirjev, lastnosti izdajateljev, največji dopustni delež naložb v vrednostne papirje posameznega izdajatelja 15 Trgovalni račun je namenjen trgovanju z domačimi delnicami. 16 Skrbniški račun je namenjen trgovanju s tujimi delnicami. 17 Povzeto po Kažipot št. 32 (2006, 19) in spletni strani NLB.

38

in druge okoliščine, ki so pomembne za določitev stopnje tveganosti naložbe (Uradni list RS, št. 56/1999). V NLB ponujajo individualno upravljanje premoženja kot storitev že celo desetletje, v oktobru 2005 pa so ponudbo precej izpopolnili in predvsem razširili paleto produktov. Več kot 22 milijard tolarjev sredstev strank na individualnem upravljanju jih uvršča na vodilno mesto med slovenskimi ponudniki. Porast sredstev, ki jih stranke zaupajo v individualno upravljanje Novi Ljubljanski banki, je razviden s Slika 5. Ugotovimo lahko, da je obseg sredstev konec leta 2001 znašal približno dve milijardi tolarjev, nato pa je iz leta v leto strmo naraščal tako, da je v prvi polovici leta 2005 presegel 20 milijard tolarjev . Slika 5: Obseg premoženja strank v individualnem upravljanju

Vir: Kažipot 2006, 19. Strankam, ki želijo trgovati z vrednostnimi papirji, dosegati višje donose kakor pri drugih naložbah in so pripravljene nekoliko tvegati, a za tovrstne odločitve nimajo dovolj znanja ali časa, ponujajo v Novi Ljubljanski banki celovito storitev individualnega upravljanja premoženja. Le-ta zajema investicijsko svetovanje in upravljanje premoženja v vrednostnih papirjih, izobraževalne storitve, ponudbo analitskih poročil, brezplačno storitev trgovanja z vrednostnimi papirji, osebnega upravitelja premoženja, podporo pri napovedi kapitalskih dobičkov ter dostop do vrednostnih papirjev na slovenskem in vseh pomembnih tujih trgih kapitala ter skrbništvo nad vrednostnimi papirji. Vsaka stranka, ki se odloči za individualno upravljanje premoženja, ima zagotovljenega osebnega upravitelja premoženja. Tako je deležna strokovnega svetovanja pri začetnih odločitvah glede naložb pa tudi kasneje, ko pride do pomembnejših sprememb v finančnih ciljih in finančnih razmerah stranke ali na kapitalskih trgih. V NLB poleg vrednostnih papirjev slovenskih izdajateljev upravljajo premoženje strank tudi na vseh najpomembnejših trgih kapitala v svetu, tako da vrednostno gledano danes naložbe v tujih vrednostnih papirjih že bistveno presegajo naložbe v Sloveniji. Sredstva

39

razporedijo globalno v različne geografske regije, razen če se stranka odloči drugače. Z globalno razpršitvijo premoženja tveganje investiranja v delnice znatno zmanjšamo, saj je donosnost prihrankov investitorja v bistveno manjši meri odvisna od dogajanja na posameznem trgu kapitala ali v posameznih geografski regiji. Tečaji delnic v različnih regijah se na srednji in še posebej na dolgi rok gibljejo različno. Zavedanje o učinkovitosti trgov ter strateški pristop k investiranju v vrednostne papirje sta bistvena dejavnika pri oblikovanju investicijskih politik portfeljev in selekciji vrednostnih papirjev, ki te portfelje sestavljajo. Zaradi značilne kratkoročne volatilnosti delniških tečajev strankam priporočajo sodelovanje z dolgoročnim časovnim horizontom. Na daljši časovni rok se namreč verjetnost izgube iz naložb v vrednostne papirje lahko občutno zniža. Omenjenemu navkljub pa struktura portfeljev zagotavlja visoko likvidnost naložbe in omogoča izplačljivost sredstev stranki v vsakem trenutku. Priporočajo srednje do dolgoročno dobo vlaganja z vsaj petletnim trajanjem, čeprav lahko vlagatelj pogodbo prekine kadarkoli. 5.4 Obdavčitev18 S trgovanjem z vrednostnimi papirji so povezani naslednji davki: Davek od dobička iz kapitala Dobičke iz kapitala predstavlja najpomembnejše in najširše področje davčne zakonodaje pri vlaganjih v finančne instrumente. Davčno osnovo predstavljajo transakcije z lastniškimi vrednostnimi papirji (delnice), investicijskimi kuponi in deleži v gospodarskih družbah, medtem ko so transakcije z večino dolžniških vrednostnih papirjev (navadne obveznice, menice) neobdavčene. Dobički iz kapitala se obdavčujejo glede na obdobje lastništva kapitala. Stopnja davka, ki znaša 20%, se vsakih dopolnjenih pet let imetništva kapitala zmanjša za 5 odstotnih točk. Po 20 letih prodaja ni več obdavčena. Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi (prodaji) in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (nakupu). Napoved za dobiček od odsvojitve vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu je potrebno vložiti do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto na svoji davčni izpostavi. Davek od dividend Dividende predstavljajo izplačilo udeležbe v dobičku podjetja na podlagi lastniškega deleža. Davčna osnova so prejete dividende in so obdavčene po davčni stopnji 20%. Odtegljaj davka pri slovenskih izplačevalcih opravi že izplačevalec dividend, zato nam ni potrebno vlagati nikakršne napovedi. Za dividende, ki jih prejmemo za delnice v tujini, pa je potrebno oddati davčno napoved.

18 Povzeto po spletni strani Moja delnica.

40

Davek od obresti od obveznic Davčna osnova so prejete obresti od obveznic in so od leta 2008 naprej obdavčene po davčni stopnji 20%. Izračun dohodnine od obresti za slovenske dolžniške vrednostne papirje se opravi z davčnim odtegljajem, kar pomeni, da to stori že izplačevalec obresti od obveznic in jih zato ni potrebno napovedati v nobeni napovedi.

41

6 SKLEP Banke so podjetja, ki s ponujanjem finančnih storitev zagotavljajo nemoten pretok finančnih sredstev na finančnem trgu. Njihova poslovna strategija je usmerjena k doseganju čim večjega dobička, da bi si zagotovile dolgoročen obstoj in razvoj v konkurenčnem okolju. Dandanes se banke zraven osnovne bančne storitve (sprejemanje depozitov in dajanje kreditov) ukvarjajo še z mnogimi drugimi storitvami. Vse večja konkurenca jih sili, da nenehno razvijajo nove produkte, ki v večini ne temeljijo na depozitih. S takšnimi produkti banke povečujejo neobrestne prihodke, ki postajajo vedno pomembnejši. S tem potrjujemo prvo osnovno trditev, ki pravi, da morajo sodobne poslovne banke komitentu nuditi najrazličnejše produkte finančnega trga. V to jih sili konkurenca in želja po večanju dobička. Investicijski skladi so posebne finančne institucije, ki so in se razvijajo s ciljem doseganja učinkovitega in uspešnega upravljanja, ki omogoča plemenitenje vloženih denarnih sredstev. Namen ustanovitve investicijskih skladov je zadovoljiti različne potrebe. Preko investicijskega sklada se malemu nepoučenemu investitorju ponuja možnost, da v zamenjavo za svoj denar dobi delnico oziroma kupon investicijskega sklada, ki mu omogoča razpršenost naložb. Vlagatelj ne potrebuje znanja o nalaganju v vrednostne papirje in njihovem upravljanju, saj sklad zagotavlja upravljanje portfelja vrednostnih papirjev. Investicijske sklade delimo na zaprte in odprte. Glavna razlika med obema vrstama investicijskih skladov je v tem, da je kapital vzajemnega sklada spremenljiv, zaprtega sklada pa nespremenljiv. Zaprti skladi svojih delnic ne odkupujejo in ne trgujejo z njimi, ampak to prepuščajo brokerjem na sekundarnem trgu kapitala. Tržni tečaj delnice zaprtega sklada ni enak vrednosti aktive na delnico, ampak je odvisen o ponudbe in povpraševanja na trgu. Iz odprtega sklada lahko izstopimo v vsakem trenutku, saj nam sredstva, vložena v sklad, izplača sklad, kar pomeni, da nam ni potrebno iskati kupca na organiziranem trgu, ki bi naše delnice sklada (kupone) odkupil. To pomeni, da pridemo do sredstev, naloženih v odprtih skladih, prej kot do sredstev v zaprtih skladi. To potrjuje našo drugo osnovno trditev, ki pravi, da so odprti skladi bolj likvidni. Bančno zavarovalništvo je kompleksna dejavnost, ki jo razviti trgi kapitala že dobro poznajo. Bančno zavarovalništvo je trženje bančnih in zavarovalniških produktov prek usposobljenih tržnikov v bančnih poslovalnicah. Gre za vstopanje bank v sektor zavarovalništva s ponujanjem zavarovalniških produktov svojim strankam. Pri bančnem zavarovalništvu banka in zavarovalnica združita znanje in storitve ter se skupaj odzoveta na aktualne nove potrebe zavarovancev oziroma komitentov. Opaznejše uspehe je bančno zavarovanje zabeležilo predvsem v državah južne Evrope, najbolj v Španiji in Italiji. Danes se v teh državah praktično večina polic življenjskega zavarovanja proda preko bančno-zavarovalnega tržnega kanala.

42

Banke pogosto pristopajo k modelu bančno-zavarovalne ponudbe zato, ker želijo preprečiti prehod svojih strank k drugim finančnim ponudnikom. Praviloma to najprej počnejo s ponudbo preprostih storitev, ki se kasneje na podlagi ugotovitev spremeni v ponudbo, ki vsebuje kompleksnejše prvine. Banka in zavarovalnica se lahko z medsebojnim sodelovanjem veliko naučita druga od druge in tako z medsebojnim dopolnjevanjem na podlagi dognanj in izkušenj izboljšata svoje poslovanje. Na osnovi tega lahko zavržemo našo tretjo osnovno trditev, ki pravi, da se banke ne ukvarjajo s trženjem zavarovanj. Dandanes že večina bank ponuja svojim komitentom zavarovalne produkte, saj si s tem povečujejo prihodke in zadovoljujejo vseobsežnejše potrebe komitentov. Borza kot organiziran sekundarni trg vrednostnih papirjev omogoča trgovanje samo pooblaščenim udeležencem. Člani borze morajo izpolnjevati določene pogoje in pridobiti dovoljenja, nosijo pa tudi določene stroške. Kadarkoli želi fizična ali pravna oseba kupiti ali prodati vrednostni papir na borzi, mora to storiti preko posrednika, ki je član borze. V avgustu je bilo na Ljubljanski borzi registriranih 23 članov in več kot 50% članov predstavljajo banke, kar ne potrjuje naše četrte osnovne trditve, ki pravi, da se banke le redko ukvarjajo z borznim posredništvom. Individualno upravljanje premoženja pomeni, da se banka zaveže, da bo v skladu z naložbeno politiko za račun stranke nalagala denarna sredstva stranke v vrednostne papirje z namenom razpršitve tveganja, stranka pa v ta namen plača provizijo. Individualno upravljanje premoženja zajema investicijsko svetovanje in upravljanje premoženja v vrednostnih papirjih, izobraževalne storitve, ponudbo analitskih poročil, brezplačno storitev trgovanja z vrednostnimi papirji, osebnega upravitelja premoženja, podporo pri napovedi kapitalskih dobičkov ter dostop do vrednostnih papirjev na vseh pomembnih trgih kapitala ter skrbništvo nad vrednostnimi papirji. Iz slike Obseg premoženja strank v individualnem upravljanju na strani 38 je razvidno, da obseg premoženja in s tem število komitentov, ki se odločijo za individualno upravljanje premoženja, narašča. S tem smo ovrgli zadnjo osnovno trditev, da povpraševanje po individualnem upravljanju premoženja stagnira.

43

POVZETEK S KLJUČNIMI BESEDAMI Banke v zadnjem času komitentom ponujajo vse več nedepozitnih produktov. V to jih sili konkurenca ter želje in potrebe strank. Na osnovi tega so se razvile univerzalne banke, ki ponujajo in opravljajo najrazličnejše produkte in storitve finančnega trga. Nedepozitni investicijski produkti so delnice, obveznice, vzajemni skladi, vzajemni pokojninski skladi in podobni finančni instrumenti, ki prinašajo večje dobičke od različnih vrst depozitov. Med skladi so najpogostejši odprti investicijski skladi oziroma vzajemni skladi. Teh skladov poznamo več vrst. V Sloveniji je dobiček ustvarjen z investiranjem v vzajemne sklade, obdavčen na začetku z 20%, davčna stopnja pa se po preteku vsakih pet let zniža za 5%. Po preteku 20 let dobiček ni obdavčen. Banke se vse pogosteje povezujejo z zavarovalnicami na različne načine. Najpogostejši produkti bančnega zavarovalništva so življenjska zavarovanja. V nekaterih južnih evropskih državah se največ polic življenjskega zavarovanja proda preko bančno-zavarovalnega tržnega kanala. Banke z uvedbo bančnega zavarovalništva želijo preprečiti prehod svojih strank k drugim finančnim ponudnikom. Police življenjskega zavarovanja so po preteku 10 let v Sloveniji oproščene davka. Pogosta storitev, ki jo banke nudijo svojim strankam, je tudi trgovanje z vrednostnimi papirji. V teh primerih gre predvsem za trgovanje z delnicami in obveznicami. Za opravljanje teh storitev stranke plačujejo banki provizijo. Vse več posameznikov se odloča tudi za individualno upravljanje premoženja. To je storitev, ki jo opravljajo strokovno usposobljeni bančni uslužbenci. Kapitalski donos, ustvarjen s trgovanjem z vrednostnimi papirji, je pri nas obdavčen z 20% oziroma se davčna stopnja zniža vsakih pet let za 5%. Ključne besede: nedepozitni investicijski produkti, investicijski skladi, zaprti skladi, odprti skladi, bančno zavarovalništvo, vrednostni papirji.

44

SUMMARY WITH KEY WORDS Recently, banks have started to offer more and more nondeposit products. Competition and the client’s needs forced them to do so. On this basis, universal banks which offer and conduct various products and services of the financial market have developed. Nondeposit investment products are stocks, bonds, mutual funds, mutual pension funds and similar financial instruments which seem to promise better returns than available on many conventional bank deposits. Among funds, open-ended investment funds and mutual funds are most common. Different types of funds are known. In Slovenia, profit is made by investing into mutual funds, which at the beginning are taxed with 20 %, after that the tax rate drops for 5 % every 5 years. After 20 years, the profit is not taxed. Banks are increasingly bonding with insurance companies in different ways. The most common bancassurance products are life assurances. In some South European countries, the most life assurance policies are sold through the bancassurance market channel. With the introduction of bancassurance, banks want to prevent their clients from leaving for other financial providers. In Slovenia, life assurance policies are exempted from tax after 10 years. A common service offered by the banks to their clients is also dealing in securities. In these cases they are primarily offering dealing in stocks and bonds. Clients pay provision to the bank for performance of such services. More and more individuals decide for individual portfolio management. This is a service carried out by highly qualified bank employees. The capital gain is created by dealing in securities, which are taxed with 20 %, after that the tax rate drops for 5 % every 5 years. Key words: nondeposit investment products, investment funds, close-ended investment funds, open-ended investment funds, bancassurance, securities.

45

SEZNAM LITERATURE IN VIROV 1. ATVP – Agencija za trg vrednostih papirjev. (2009). Poročilo o stanju in razmerah na

trgu finančnih instrumentov v letu 2008 [online]. Dostopno na: http://www.a-tvp.si/Documents/porocilo%20o%20stanju%20in%20razmerah%20na%20trgu%20financnih%20instrumentov.pdf [26. 7. 2009].

2. Aver, Boštjan in Janez Pustatičnik. 2004. Povezovanje zavarovalnic z banko. 11. dnevi slovenskega zavarovalništva, Portorož, 3. in 4. junij 2004. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje .

3. Baša, Mitja. 2007. Delniški vzajemni skladi v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

4. Budimir, Mojca. 2008. Priročnik za življenjsko zavarovanje s pravnimi osnovami. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

5. Dimovski, Vlado in JasminaVolarič. 2000. Trg zavarovanj v Sloveniji. Bančni vestnik 49(9), 14-19.

6. Dimovski,Vlado in Aleksandra Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

7. Genetay, Nadege in Philip Molyneux. 1998. Bancassurance. London: Macmillan Press Ltd.

8. Herzfeld, Thomas J. 1993. Herzfeld´s Guide to Closed-End Funds. New York: Mc Graw – Hill.

9. Hribernik Markovič, Tanja. 2008. Osnove financ (1. del). Maribor: EPF. 10. Jagodič, Peter. 2005. Bančno zavarovalništvo. Diplomsko delo. Maribor: Pravna

fakulteta. 11. Jerman, Matej Tadej. (2008). Vzajemni in investicijski skladi [online]. Dostopno na:

http://www.financna-tocka.si/text.php?id=11525 [17. 8. 2009]. 12. Jesenek, Mojca. 2003. Vodnik za preračunljivo investiranje: (vse o investiranju v

vrednostne papirje). Velenje: Pozoj. 13. Kramar, Marjan in Miran Vičič. 2004. Bančno zavarovlaništvo in skupina NLB, primer

NLB Vita. Bančni vestnik 53(7-8), 12-16. 14. Kramar, Marjan. 2004. Bančno zavarovalništvo. 11. dnevi slovenskega

zavarovalništva, Portorož, 3. in 4. junij 2004. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje.

15. Kraškovic Andreja: Notranje revidiranje življenjskega zavarovanja. Magistrsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2004.

16. Ljubljanska borza. (2009). Vrste finančnih instrumentov [online]. Dostopna na: http://docs.google.com/gview?a=v&q=cache%3Awxr6HmrCozoJ%3Awww.ljse.si%2Fcgi-bin%2Fjve.cgi%3Fatt%3D9196%26sid%3D+vrste+finan%C4%8Dnih+ instrumentov+ ljse&hl=sl&gl=si&pli=1 [27.7.2009].

17. Lubej, Samo. 2005. Vzajemni skladi za vsakogar. Maribor: Kapital. 18. Moja delnica borzno posredniška hiša, d. d. (2009). Davki [online]. Dostopno na:

http://www.moja-delnica.si/igraj/index.php?id=137 [29. 8. 2009]. 19. Mramor, Dušen. 2000. Vloga in pomen trga kapitala. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 20. NLB – Nova ljubljanska banka. Dostopno na: www.nlb.si. 21. NLB Skladi. Dostopno na: http://www.nlbskladi.si/. 22. NLB Skupina. (2006). Kažipot št. 32 [online]. Dostopno na: http://www.nlb.si/kazipot-

32 [24. 8. 2009].

46

23. Rose, Peter S. 2002. Commercial bank management. 5th, international ed. Boston: McGraw-Hill.

24. Rowland, Mary. 1996. A Commonsense Guide to Mutual Funds. Princeton: Bloomberg Press.

25. Slonep. (2009). Skladi [online]. Dostopno na: http://www.slonep.net/finance/skladi/ [14. 8. 2009].

26. Šker, Tristan. 2003. Nove tržne poti v EU in vplivi na slovensko zavarovalno tržišče. 10. dnevi slovenskega zavarovalništva, Portorož, 29. in 30. maj 2003. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje.

27. Škodnik, Brigita. 2004. Bančno – zavarovalne integracije. Specialistično delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

28. Trošt, Irena. 2002. Povezava bančnih in zavarovalnih storitev. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

29. Uradni list RS, št. 23/1997. (1997). Sklep o opravljanju poslov z vrednostnimi papirji [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/content?id=4576 [29. 8. 2009].

30. Uradni list RS, št. 5/1995. (1995). Metodologija za izračun čiste vrednosti sredstev investicijskega sklada in vrednosti enote premoženja vzajemnega sklada [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/content?id=14063 [9. 8. 2009].

31. Uradni lista RS, št. 110/2002. (2002). Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1) [online]. Dostopno na: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2002110&stevilka=5395 [15. 8. 2009].

32. Velkavrh, Peter. 1997. Uvodna razmišljanja o investicijskem bančništvu. Bančni vestnik 46(1/2), 39-42.

33. Veselinovič, Draško. 2003. Denar, bančništvo in vrednostni papirji. Ljubljana: Gea College – Visoka šola za podjetništvo.

34. Vičič, Miran. 2005. Bančno zavarovalništvo – nove prodajne poti. Zavarovalniški horizonti 1(2), 57-72.

35. Vister, Petra. 2006. Regulacija in obdavčenje vzajemnih skladov. Diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

36. ZDU – GIZ. 2002. Predlog za razvrščanje skladov glede na tveganost naložbene politike. Ljubljana: ZDU.

37. Zobavnik, Igor. 1997. Investicijsko poslovanje vzajemnih skladov. Ljubljana: Bančni vestnik 46(11), 2-7.

38. Žnidaršič Kranjc, Alenka. 1999. Investicijski skladi v Sloveniji- (ne)uspeh in za koga. Postojna: DEJ.

47

KAZALO SLIK Slika 1: Delitev investicijskih skladov ................................................................................ 11 Slika 2: Shematski prikaz investicijske družbe – zaprti sklad............................................. 12 Slika 3: Shematski prikaz vzajemnega sklada – odprti sklad.............................................. 14 Slika 4: Razmerje: tveganje – donos ................................................................................... 16 Slika 5: Obseg premoženja strank v individualnem upravljanju......................................... 38