UMETNA DIHALNA POT IN MEHANSKA VENTILACIJA · ventilacija – prekinjeno napihovanje pljuč oz. mehanično gibanje zraka v pljuča in iz njih; difuzija – prehajanje plinov skozi

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

UMETNA DIHALNA POT IN MEHANSKA

VENTILACIJA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Nataša Radovanović

UNIVERZA V MARIBORU


UMETNA DIHALNA POT IN MEHANSKA

VENTILACIJA

(Diplomsko delo)

Maribor, 2012 Nataša Radovanović

UNIVERZA V MARIBORU


Mentor: predav. Barbara Donik, univ. dipl. org.

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici predav. Barbari Donik, dipl. univ. org. za vso prijaznost,

potrpežljivost, pomoč in svetovanje pri pisanju in izdelavi diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem tudi vsem izvajalcem zdravstvene nege iz Oddelka za anestezijo,

intenzivno terapijo in terapijo bolečin ter Oddelka za internistično intenzivno terapijo

Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, ki so prijazno odgovorili na anketo.

Posebej pa se zahvaljujem staršem za vso podporo in spodbudo v času študija.

I

POVZETEK

V diplomskem delu smo opisali umetno dihalno pot in mehansko ventilacijo ter predstavili

specifične naloge izvajalcev zdravstvene nege pri obravnavi bolnikov z umetno dihalno potjo. Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Pri tem nam

je bila v pomoč slovenska in tuja literatura, s katero smo predstavili teoretična izhodišča. Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Izvedli smo študijo, podatke smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketirali smo izvajalce zdravstvene nege, ki so

zaposleni na Oddelku za anestezijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin ter na Oddelku za internistično intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Rezultati

raziskave so potrdili, da izvajalci zdravstvene nege upoštevajo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo ter standarde aktivnosti zdravstvene nege pri izvajanju zdravstvene nege ter da sta aspiracija

sekreta iz dihalnih poti in nadzor nad umetno dihalno potjo najpomembnejši nalogi pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo. Zapleti, povezani z umetno

dihalno potjo in mehansko ventilacijo, se pojavljajo redko. Izvajalci zdravstvene nege so seznanjeni z uporabo vseh pripomočkov, namenjenih vzdrževanju proste dihalne poti in mehanske ventilacije ter z najnovejšimi smernicami za vzdrževanje umetne dihalne poti in

mehanske ventilacije.

Ključne besede: umetna dihalna pot, endotrahealna intubacija, aspiracija, mehanska ventilacija, izvajalci zdravstvene nege.

II

SUMMARY

In this diploma paper we describe respiration and mechanical ventilation. We also describe

work and various specific tasks of nursing in the treatment of patients with artificial respiration. In this diploma paper we used the descriptive method of work. To write and

complete this certificate of qualification we used Slovene and foreign literature with which we presented the theoretical background. This survey was based on the quantitative methodology of work. We conducted a study, data and all other information was gathered

with questionnaires. We surveyed health care providers who are employed at the Department of Intensive Care at the University Medical Center Maribor. The survey results

confirmed that all the medical care and nursing staff are taking measures to prevent different hospital infections that are associated and connected with artificial respiration and mechanical ventilation. We also looked into all the standard activities of medical care and

medical staff. We also realized that aspiration of nasal secretions and control of artificial respiration are the most important tasks of the medical care staff. Complications associated

with artificial respiration and mechanical ventilation rarely occure. Nursing personnel is familiar with all the medical equipment and its usage that is provided to maintain regular, normal breathing and mechanical ventilation. Medical staff is also informed on all the

latest information and guidelines for maintenance of artificial respiration and medical ventilation. Key words: artificial respiration, endotracheal intubation, aspiration, mechanical

ventilation, nursing.

III

KAZALO

POVZETEK

SUMMARY

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA………………………………………………………….1

2 NAMEN IN CILJI DELA……………………………………………………………….2

2.1 Cilji diplomskega dela…………………………………………………………………..2

3 DIHANJE KOT OSNOVNA ŽIVLJENJSKA AKTIVNOST………………………..3

3.1 Spremembe v dihanju…………...………………………………………………………3

3.2 Odpoved delovanja dihal………………………………………………………………..5

4 UMETNA DIHALNA POT……………………………………………………………..7

4.1 Pomen oskrbe dihalne poti……………………………………………………………...7

4.2 Pripomočki za vzpostavitev in vzdrževanje umetne dihalne poti………………………8

4.2.1 Osnovni enostavni pripomočki………………………………………….…………….8

4.2.1.1 Dodatni enostavni pripomočki…………………………………………………….11

4.2.2 Supraglotični pripomočki……………………………………………………………13

4.3 Način vzpostavitve umetne dihalne poti………………………………………………16

4.3.1 Endotrahealna intubacija…………………………………………………………….17

4.3.1.1 Indikacije za endotrahealno intubacijo…………………………………………….17

4.3.2 Prednosti in zapleti endotrahealne intubacije………………………………………..19

4.3.2.1 Prednosti in zapleti orotrahealne intubacije……………………………………….19

4.3.2.2 Prednosti in zapleti nazotrahealne intubacije……………………………………...19

4.3.2.3 Prednosti in zapleti traheotomije…………………………………………………..20

4.3.3. Priprava zavestnega bolnika na načrtovano endotrahealno intubacijo skozi usta ali

nos…………………………………………………………………………………………20

4.4 Ekstubacija bolnika……………………………………………………………………21

5 ASPIRACIJA DIHALNIH POTI……………………………………………………..23

5.1 Pripomočki za aspiracijo sekreta iz dihalnih poti……………………………………...24

5.1.1 Pravilna izbira aspiracijskega katetra………………………………………………..24

IV

5.2 Način aspiracije dihalnih poti………………………………………………………….25

5.2.1 Supraglotična aspiracija……………………………………………………………..25

5.2.2 Endotrahealna aspiracija……………………………………………………………..26

6 MEHANSKA VENTILACIJA………………………………...…………………..…..28

6.1 Razlika med dihanjem in predihavanjem……………………………………………...28

6.1.1 Indikacije za mehansko predihavanje bolnika……………………………………….29

6.2 Način mehanskega predihavanja………………………………………………………30

6.2.1 Invazivni način mehanskega predihavanja……………...…………………………...30

6.2.1.1. Popolna dihalna podpora………………………………………………………….30

6.2.1.2 Delna dihalna podpora……………………………………………………………..31

6.2.2 Neinvazivni način mehanskega predihavanja……………………………………….32

6.2.2.1 Indikacije za neinvazivno mehanično predihavanja……………………………….32

6.3 Zapleti mehanskega predihavanja……………………………………………………..33

6.4 Specifične naloge izvajalcev zdravstvene nege pri bolniku z umetno dihalno potjo in

mehansko ventilacijo………………………………………………………………………36

6.5 Odvajanje bolnika od mehanskega ventilatorja………………………………………..38

6.5.1 Načini odvajanja bolnika od mehanske ventilacije………………………………….38

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ……………………………………………...41

7.1 Raziskovalna vprašanja………………………………………………………………..41

7.2 Postopki zbiranja podatkov……………………………………………………………41

7.3 Raziskovalni vzorec…………………………………………………………………...42

7.4 Raziskovalno okolje…………………………………………………………………...42

7.5 Etični vidik…………………………………………………………………………….42

8 REZULTATI…………………………………………………………………………...42

8 RAZPRAVA………………………………………………………………………….....54

9 SKLEP…………………………………………………………………………………..59

10 LITERATURA………………………………………………………………………..60

11 PRILOGA……………………………………………………………………………..68

V

KAZALO SLIK

Slika 1: Ustno žrelni tubusi različnih velikosti……………….…………….………………9

Slika 2: Nosno žrelni tubus……………………………………………………………….10

Slika 3: Laringoskop…………………………………………………………....…………11

Slika 4: Magiilova prijemalka……………………………………………….……………12

Slika 5: Dihalna cev………………………………………………………………...……..13

Slika 6: Laringealna maska…………………………………………………..…………....14

Slika 7: Laringealni tubus……………………………………………………………...….15

Slika 8: I – gel ………………………………………………………………………….…16

KAZALO TABEL

Tabela 1: Vrste in opis sprememb v dihanju……………………………………………….4

Tabela 2: Vzroki za nastanek motenj v delovanju dihal…………………………...…..….6

Tabela 3: Indikacije za intubacijo……………………………………………………….. 16

Tabela 4: Mere opisne statistike za spremenljivko pomembnost nalog izvajalcev

zdravstvene nege pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo………......43

Tabela 5: Mere opisne statistike za spremenljivko pomembnost ukrepov za preprečevanje

bolnišničnih okužb povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo………….44

Tabela 6: Mere opisne statistike za spremenljivko najpogostejši zapleti pomanjkljive

zdravstvene nege pri bolnikih z dolgotrajno intubacijo (umetna dihalna pot)………...…..48

Tabela 7: Mere opisne statistike za spremenljivko zapleti povezani z mehanskim

predihavanjem….………………………………………………………………………….49

Tabela 8: Mere opisne statistike za spremenljivko pogostost zapletov pri aspiraciji

dihalnih poti pri umetno ventiliranem bolniku………….……………..…………………..50

VI

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Znanje in izkušnje pri obravnavi bolnikov z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo…………………………………………………………………………...……..44

Graf 2: Delovanje v skladu z standardi aktivnosti zdravstvene nege……………….…….45

Graf 3: Upoštevanje navodil in predpisov za preprečevanje bolnišničnih okužb...............46

Graf 4: Poznavanje pripomočkov pri vzdrževanju umetne dihalne poti in mehanske

ventilacije………………………………………………………………………………….51

Graf 5: Udeležba seminarjev, namenjenih dodatnemu izobraževanju……………………52

Graf 6: Seznanjenost z najnovejšimi smernicami za vzdrževanje umetne dihalne poti in

mehanske ventilacije…………………………………………………….………….……..53

Nataša Radovanović: Umetna dihalna pot in mehanska ventilacija

1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Dihanje je osnovna življenjska aktivnost, ki človeku omogoča življenje in preživetje. Naše

telo je izjemno zapleteno in funkcionalno dovršeno. Deluje tako samoumevno, da se zdi,

kot da je njegov mehanizem delovanja popolnoma brez nadzora, torej avtonomen. Toda

vsaka celica organizma je skrbno nadzorovana in njeno delovanje uravnava višji organski

sistem – možgani, ki uravnavajo vsak vdih in izdih. Ko nadzor tako pomembnega organa

zataji, človek potrebuje pomoč. V takih primerih človek potrebuje umetno dihalno pot in

mehansko ventilacijo.

Ventilator je naprava za nadomeščanje ali krepitev bolnikovega spontanega dihanja.

Nadomeščanje spontanega dihanja z ventilatorjem imenujemo nadzorovano predihavanje,

krepitev nezadostnega spontanega dihanja pa asistirano predihavanje. Kadar pa

uporabljamo napravo med anestezijo, jo imenujemo anestezijski ventilator

(Manohin & Križmarić, 2006).

Bolniki, ki potrebujejo pomoč pri dihanju (umetno dihalno pot in mehansko ventilacijo), so

nameščeni v enote intenzivne terapije. Te enote so visoko specializirane, izvajalci

zdravstvene nege pa morajo tako imeti veliko znanja o posegih, postopkih zdravstvene

nege in aparatih, ki bolnika vzdržujejo pri življenju. Poleg izjemnega strokovnega znanja

in izkušenj celotnega zdravstvenega in negovalnega tima je preživetje in uspešno

okrevanje teh bolnikov odvisno tudi od narave bolezni, poškodbe ali nesreče, ki je privedla

do tega stanja ter v končni fazi same vitalnosti bolnika.

Pri bolniku z umetno dihalno potjo, ki je priključen na mehansko ventilacijo, mora

izvajalec zdravstvene nege izvajati neprekinjeni nadzor vseh vitalnih funkcij, ki vključuje

opazovanje dihanja, stanje zavesti in zenic, merjenje frekvence pulza, sistemskega krvnega

tlaka, osrednjega venskega tlaka, telesne temperature, urne diureze in tekočinske bilance.

Poleg tega je izvajalec zdravstvene nege dolžan vzdrževati prehodno umetno dihalno pot in

vzdrževati optimalno lego ter globino endotrahealnega tubusa/kanile. Zelo pomembno je

tudi preprečevati aspiracijo eventuelne izbruhane želodčne vsebine in posledični razvoj

aspiracijske pljučnice (Kodila, 2008).


2

2 NAMEN IN CILJI DELA

Namen diplomskega dela je opisati umetno dihalno pot in mehansko ventilacijo ter

predstaviti specifične naloge izvajalcev zdravstvene nege pri obravnavi bolnikov z umetno

dihalno potjo.

2.1 Cilji diplomskega dela:

predstaviti prednosti in slabosti umetne dihalne poti in mehanske ventilacije;

opisati najpogostejše zaplete bolnikov z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo;

ugotoviti seznanjenost izvajalcev zdravstvene nege z uporabo vseh pripomočkov,

potrebnih pri vzdrževanju umetne dihalne poti in mehanske ventilacije in

ugotoviti seznanjenost izvajalcev zdravstvene nege z najnovejšimi smernicami za

vzdrževanje umetne dihalne poti in mehanske ventilacije.


3

3 DIHANJE KOT OSNOVNA ŽIVLJENJSKA AKTIVNOST

Dihanje je osnovna življenjska aktivnost, ki je za človekovo preživetje najpomembnejša.

Človek brez dihanja lahko preživi le nekaj minut. Z dihanjem se pri človeku zadovoljuje

potreba po kisiku, ki je lahko včasih večja ali manjša (Pajnkihar, 1999).

Celice človeškega organizma potrebujejo stalno preskrbo z O2, ki je ključen za življenje.

Najbolj občutljive celice v človeku so možganske celice, ki propadejo, če so brez kisika

samo nekaj minut. Kisik vnašamo v telo z vdihovanjem zraka, ta pa v pljučih prehaja v kri,

kjer se veže na hemoglobin in skozi krvni obtok doseže vsako celico. Celice uporabljajo

O2 za oksidacijo ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, pri čemer se sprošča energija.

Oksidacijski procesi v celicah so zelo zapleteni, končni produkti pa so CO2, voda in

nekatere odpadne snovi. CO2 iz telesa izločamo skozi pljuča (Dragšič & Voršič, 2011).

Z vsakim dihalnim ciklusom se opravi določeno dihalno delo, in sicer premagovanje upora

v dihalnih poteh in premagovanje elastičnosti pljuč ter površinske napetosti v pljučnih

mešičkih (Ferk & Šturm, 2011).

Dihanje je tristopenjski proces:

ventilacija – prekinjeno napihovanje pljuč oz. mehanično gibanje zraka v pljuča in

iz njih;

difuzija – prehajanje plinov skozi alveolarno membrano in kapilarno steno in

perfuzija – transport plinov do celic preko kapilar (Ivanuša & Železnik, 2008).

3.1 SPREMEMBE V DIHANJU

Človek tekom življenja pri sebi opaža in zaznava različne oblike dihanja, ki pa ne spadajo

pod t.i. normalno dihanje. Te spremembe dihanja so večinoma normalen fiziološki pojav,

ki nastanejo npr. zaradi športne aktivnosti. Nekatere spremembe pa nastanejo kot posledica

poškodbe ali bolezni in trajajo različno dolgo ter različno intenzivno.


4

(Tabela 1): Vrste in opis sprememb v dihanju

Vrste dihanja Opis dihanja

Bradipneja Dihanje je nenormalno počasno, vendar ritmično.

Tahipneja Dihanje je nenormalno hitro, vendar pravilno.

Hiperpneja Povečani sta frekvenca in globina dihanja. Normalno se to

dogaja med povečano aktivnostjo.

Apneja Dihanje se za nekaj sekund ustavi, lahko se tudi v celoti prekine.

Hiperventilacija

Hitrost dihanja presega metabolične potrebe po izmenjavi

plinov. Frekvenca in globina dihanja sta povečani. Kisik se

vdihava v preveliki količini, ogljikov dioksid pa se pretirano

izdihava.

Cheyne-Stokesovo

dihanje

Ritem dihanja je nepravilen. Značilna so obdobja apneje in

hiperventilacije. Začne se s počasnim plitvim dihanjem, ki

postopoma prehaja v nenormalno globoko in hitro dihanje, nato

v počasnejše in plitvejše dihanje, dokler se ne ustavi v času od

10 do 20 sekund, nato pa se enako dihanje ponavlja.

Kussmaulovo dihanje Dihanje je nenormalno globoko, vendar ritmično, podobno

hiperventilaciji. Značilno je za bolnike v diabetični ketoacidozi.

Dispneja Dihanje je naporno pri vdihu in izdihu. Bolnik diha s

pomožnimi dihalnimi mišicami.

Stridor

Piskajoče dihanje pri zoženih dihalnih poteh. Zaradi vnetja

glasilk ali tujka v grlu nastane ovira pri vdihu – inspiratorna

dispneja; pri astmi pa ekspiratorna dispneja.

Globok vdih Vdih je fiziološko preventivni mehanizem za razpenjenje

manjših dihalnih poti in pljučnih mešičkov.

Ortopneja Hudo pomanjkanje sape. Bolnik lahko diha le, če sedi ali stoji.

Vir: Perry & Potter (1994, v Ivanuša & Železnik, 2008, str. 188).


5

3.2 ODPOVED DELOVANJA DIHAL

Mekiš (2011a) je vzroke za odpoved dihanja razdelil v tri skupine, in sicer na zaporo

dihalne poti, moteno dihalno funkcijo in bolezenske spremembe pljučnega parenhima

(tabela 2). Nastane lahko akutna ali kronična (pri napredovanju bolezni) odpoved

delovanja dihal, ki postopoma slabša dihalno funkcijo.

Najpogostejši vzrok za odpoved dihanja je zapora dihalnih poti, ki je lahko delna ali

popolna. Vzroki za nastanek so različni (tabela 2) in lahko nastopijo na katerem koli delu

dihale poti. Pri nezavestnem bolniku pride najpogosteje do zapore dihalne poti v predelu

žrela, ker ima zmanjšan mišični tonus, zaradi česar jezik in mehka tkiva v žrelu zaprejo

dihalno pot (Bullock, etal., 2010).

Zaporo dihalne poti najbolje prepoznamo tako, da:

opazujemo gibanje prsnega koša in trebuha;

poslušamo dihalne šume in

občutimo pretok zraka skozi nos in usta (Bullock, etal., 2010).

Na neustrezno dihanje nas opozarjata dispneja, cianotična barva kože in sluznic ter

navsezadnje tudi znižanje nasičenosti hemoglobina s kisikom v periferni krvi, izmerjena s

pulznim oksimetrom in povečana vsebnost CO2 v izdihanem zraku, izmerjena s

kapnografijo (Mekiš, 2011a).


6

(Tabela 2): Vzroki za nastanek motenj v delovanju dihal

Zapora dihalne poti Motena dihalna funkcija Bolezni pljučnega

parenhima

Motnje zavesti:

neustrezna zaščita

dihalne poti in

zapora dihalne poti z

jezikom.

Poškodba:

obraza;

zob;

obraznih kosti in

grla.

Aspiracija:

tujkov;

krvi;

izbruhane mase in

želodčne vsebine.

Oteklina:

opeklina;

infekt dihalnih poti

in

alergična reakcija.

Okvara dihalnega centra:

travma, ishemija;

tumor in

opiati.

Živčno-mišične bolezni:

ALS;

Guillain-Barrejev

sindrom;

polimielitis;

myasthenia gravis in

mišični relaksanti.

Zastrupitev.

Motena mehanika dihanja:

serijski zlomi reber;

opeklina;

pnevmotoraks in

hemotoraks.

Kronična obstruktivna

pljučna bolezen.

Akutni respiratorni

distresni sindrom.

Pljučnica.

Pljučna embolija.

Pljučni edem.

Bolezni intersticija:

intersticijska pljučna

fibroza in arkoidoza.

Vir: Mekiš (2011a, str. 12).


7

4 UMETNA DIHALNA POT

Bolniki, ki zaradi poškodbe, bolezni ali drugega patološkega stanja sami ne morejo

vzdrževati proste dihalne poti, so življenjsko ogroženi zaradi zadušitve. Naloga izvajalcev

zdravstvene nege je, da takšnim bolnikom nemudoma omogočimo in pomagamo

vzdrževati prosto dihalno pot s t.i. umetno dihalno potjo s pomočjo različnih pripomočkov.

Pri bolnikih v bolnišnici umetno dihalno pot vzpostavi zdravnik, izvajalci zdravstvene nege

pa morajo dobro poznati postopek in pripomočke ter jih tudi ustrezno pripraviti.

4.1 POMEN OSKRBE DIHALNE POTI

Prosen (2011) je dihalno pot opredelil kot pot, ki jo mora zrak oz. kisik prepotovati izpred

obraza do sapnika. Dihalno pot sestavljajo nos, usta, žrelo, grlo z glasilkami in sapnik. Do

zapore dihalne poti lahko pride kjerkoli na tej poti iz najrazličnejših vzrokov (tujek, edem

dihalne poti, globoka nezavest ali infekcije).

Z oskrbo in zagotovitvijo varne dihalne poti omogočimo:

povrnitev bolnikovega zadovoljivega spontanega dihanja;

umetno asistirano in kontrolirano mehanično predihavanje bolnika;

uporabo učinkovin za globoko sedacijo, analgezijo in/ali mišično relaksacijo bolnika;

izvedbo diagnostičnega ali kirurškega posega v splošni anesteziji in

toaleto dihalnih poti ter optimalizacijo dihalne funkcije (Mekiš, 2011a, str. 13).


8

4.2 PRIPOMOČKI ZA VZPOSTAVITEV IN VZDRŽEVANJE UMETNE

DIHALNE POTI

Poznamo dve skupini pripomočkov, s pomočjo katerih lahko vzpostavimo in vzdržujemo

umetno dihalno pot. To so: enostavni ali endotrahealni pripomočki, kamor spadata

ustno-žrelni (orofaringealni) in nosno-žrelni (nazotrahealni) tubus in supraglotični ali

alternativni pripomočki, kamor spadata laingealna maska in tubus ter I-gel

(Zorko, 2011a).

4.2.1 OSNOVNI ENOSTAVNI PRIPOMOČKI

Enostavni ali endotrahealni pripomočki so včasih ključni za vzdrževanje proste dihalne

poti. Uporabnost so predvsem pokazali pri premostitvi časa za pripravo naprednih

postopkov za prehodnost in zaščito dihalne poti življenjsko ogroženih bolnikov

(Čander, 2011).

Ustno - žrelni tubus

Ustno - žrelni tubus ima obliko cevi in je zgrajen iz trde plastike. Ukrivljeni del plastike je

vstavljen čez jezik in mu tako preprečuje naslanjanje na zadnjo steno žrela. Uporabljamo

ga pri nezavestnih bolnikih, ki ne dihajo ali imajo odsotni požiralni refleks. Ustno-žrelni

tubus ne uporabljamo pri zavestnih bolnikih, ker povzroči bruhanje in aspiracijo

(University of Virginia School of Medicine, 2004).

Pred vstavitvijo ustno-žrelnega tubusa moramo izbrati ustrezno velikost, ki jo določimo

neposredno ob pacientu. Primerno velikost ocenimo tako, da dolžina ustno-žrelnega tubusa

ustreza razdalji med bolnikovimi sekalci in kotom spodnje čeljusti. Za odrasle moške

ustreza številka od 8 do 9, za ženske od 7 do 8 (Bullock, etal., 2010).


9

(Slika 1): Ustno-žrelni tubusi različnih velikosti

Vir: Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja (2003).

Tehnika vstavitve ustno-žrelnega tubusa

Bolniku moramo najprej odpreti usta, da se prepričamo, da v njih ni tujka, ki bi ga s

tubusom lahko potisnili v grlo. Ustno-žrelni tubus vstavimo v usta v obratnem položaju (s

krivino navzdol) vse do stika med trdim in mehkim nebom. Na tem mestu tubus zasukamo

za 180 stopinj in ga potiskamo naprej do žrela. Ta zasuk tubusa zmanjša možnost, da bi

pri vstavitvi potisnili jezik še bolj nazaj in navzdol (Bullock, etal., 2010).

Pomembno je, da je bolnik globoko nezavesten in da na tubus ne reagira z napenjanjem.

Če opazimo refleksen odgovor na vstavitev ustno-žrelnega tubusa, ga moramo takoj

odstraniti. Pravilni položaj tubusa nam potrdi izboljšana prehodnost dihalne poti in

pravilen položaj ojačanega dela tubusa med bolnikovimi zobmi ali dlesnimi

(Bullock, etal., 2010).

Nosno-žrelni tubus

Nosno žrelni tubus je pripomoček, ki se v Sloveniji uporablja vse manj. Izdelan je iz

mehkih materialov (plastike ali gume), ki ga lahko zvijamo. Primeren je za bolnike, ki

imajo stisnjeno čeljust ali poškodbo na področju čeljusti (Čander, 2011).


10

Tubus je na enem koncu širok in zaobljen, na drugem pa prirezan. Bolniki, ki niso globoko

nezavestni, ga bolje prenašajo kot ustno-žrelni tubus. Previdno ga je potrebno uporabljati

pri sumu na zlom baze lobanje, saj lahko med vstavljanjem zaide skozi razpoko v možgane

(Bullock, etal., 2010).

Da izberemo nosno-žrelni tubus pravilne velikosti za določeno osebo, je pomembno

pravilno merjenje le-tega. Tubus položimo na obraz bolnika, in sicer od vrha nosu pa do

ušesne mečice (Šimunović, 2011).

(Slika 2): Nosno- žrelni tubus

Vir: Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja (2003).

Tehnika vstavitve nosno- žrelnega tubusa

Najprej moramo preveriti prehodnost nosnice, v katero nameravamo tubus vstaviti.

Nosnico nato dobro namažemo z lubrikantom. Nosno-žrelni tubus vstavljamo z blagimi

rotirajočimi gibi s prirezanim koncem naprej, navpično pa dnu nosne votline. Krivina

tubusa je usmerjena proti bolnikovim nogam. Ko je tubus na mestu, preverimo prehodnost

dihalne poti z opazovanjem, poslušanjem in občutenjem dihanja. Še vedno je potrebno

obračati glavo in potiskati spodnjo čeljust naprej (Bullcok, etal., 2010).


11

4.2.1.1 DODATNI ENOSTAVNI PRIPOMOČKI

Poleg ustno-žrelnega in nosno-žrelnega tubusa poznamo še dodatne endotrahealne

pripomočke, ki so nam v pomoč pri vzpostavitvi umetne dihalne poti.

Laringoskop

Laringoskop je tog instrument, ki ga uporabljamo za ogled grla, kar močno olajša

endotrahealno intubacijo. Sestavljen je iz dveh delov, in sicer iz držala, ki vsebuje baterijo,

in lopatke, ki je namenjena premikanju jezika in mehkih tkiv na stran, da se razkrije pogled

na grlo. Laringoskop držimo v nedominantni roki. Lopatko previdno vstavimo v desno

stran ustne votline. Laringoskopa nikoli ne smemo pritiskati proti zobem, ker jih lahko

poškodujemo (University of Virginia School of Medicine, 2004).

(Slika 3): Laringoskop

Vir: University of Virginia School of Medicine (2004).

Za direktno laringoskopijo in orotrahealno intubacijo najpogosteje uporabljamo

Mcintoshev laringoskop. Mcintosheve ukrivljene žlice in Millerjeve ravne žlice so na voljo

v različnih velikosti, za odraslega moškega se uporablja velikost do 4 (Mekiš, 2011b).


12

Magillova prijemalka

Gre za posebej oblikovan inštrument za odstranitev tujkov iz dihalne poti, katerih ne

moremo odstraniti s prsti ali z aspiracijo. Pod kontrolo očesa lahko s kleščami tujek

primemo, učvrstimo in rahlo izvlečemo iz ust. Magillova prijemalka se uporablja tudi za

tamponiranje žrela pri raznih krvavitvah in kot pomoč pri uvajanju vrha endotrahealnega

tubusa (Čander, 2011).

(Slika 4): Magillova prijemalka

Vir: Perpetuum Lab (2011).

Dihalne cevke različnih velikosti in vodilo

Na dihalni cevki so zapisane vrednosti njenega notranjega (ID) in zunanjega premera in

oddaljenost do njenega konca. Dihalna cevka ima nizkotlačni mešiček, v katerega po

vstavitvi dihalne cevke v sapnico vbrizgamo z brizgalko 5-10 ml zraka skozi enosmerni

ventilček. Na koncu dihalne cevke je 15 mm nastavek za spojitev dihalne cevke z

anestezijskim dihalnim sistemom. Za orotrahealno intubacijo izberemo za odrasle ženske

dihalno cevko z ID 7-7,5 mm, za odrasle moške pa 8-8,5 mm. Vodilo je narejeno iz

upogljive kovinske žice, prevlečene s plastiko premera 3,5-5 mm. Vodilo dihalne cevke ne

sme gledati iz odprtine na konici cevke, saj bi se lahko poškodovala sapnica

(Mekiš, 2011b).

http://perpetuum-lab.com.hr/forum/index.php?app=core&module=attach&section=attach&attach_rel_module=ccs&attach_id=5363


13

(Slika 5): Dihalna cev

Vir: University of Virginia School of Medicine (2004).

4.2.2 SUPRAGLOTIČNI PRIPOMOČKI

Supraglotični pripomočki za razliko ustno-žrelnega tubusa sežejo veliko globlje in zato

dihalno pot oskrbijo veliko bolj zanesljivo. Njihove vstavitve se je relativno enostavno

naučiti. Supraglotični pripomočki večinoma ne zagotavljajo popolne zaščite pred aspiracijo

in zato ne štejejo kot dokončna oskrba dihalne poti. Supraglotične pripomočke je (brez

sedacije/paralize) možno vstaviti le globoko komatoznim (Čander, 2011).

Laringealna maska

Laringealna maska (LMA) je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz tubusa ter maske. Če je

LMA narejena iz silikona, jo lahko po uporabi steriliziramo s pomočjo avtoklava in jo

ponovno uporabimo. Oblikovana je tako, da ovalni del zavzame prostor okoli laringealne

odprtine. Preko LMA je ventilacija bolj učinkovita kot preko maske in dihalnega balona

(Sood, 2005).


14

(Slika 6): Laringealna maska

Vir: Wikipedia (2011).

Kljub vsem prednostim LMA ni idealen supraglotičen pripomoček, saj v primeru

nezadostnega tesnjenja balončka, ki se ga po uporabi napihne, da zapre laringealni prostor,

povzroči zadostno ventilacijo s pozitivnim tlakom. Prav tako pa ne zaščiti pljuč pred

aspiracijo želodčne vsebine v žrelo (University of Virginia School of Medicine, 2004).

Tehnika vstavljanja laringealne maske

Najprej izberemo LMA primerne velikosti in povsem izpraznimo mešiček. Za odrasle ljudi

je navadno primerna LMA velikosti 4 ali 5. Zunanjo površino mešička (ki ni v stiku z

grlom) obilno namažemo z lubrikantom. Bolnik mora ležati na hrbtu. Glava in vrat morata

biti poravnana. Če ni možno doseči glave bolnika, LMA lahko vzpostavimo tudi od

spredaj. LMA primemo za cev kot svinčnik in jo vstavimo v usta tako, da kažejo spodnje

odprtine proti bolnikovim nogam. Konico LMA potiskamo navzdol tako, da pritiskamo

zunanjo površino LMA na trdo nebo, vse dokler ne dosežemo zadnje stene žrela. Takrat

potisnemo LMA nazaj in navzdol po krivini žrela, vse dokler ne začutimo upora, ko se

LMA zasidra v hipofarinks (Bullock, etal., 2010).

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Laryngeal_mask_100.jpg


15

Laringealni tubus

Laringealni tubus (LT) je pripomoček za vzdrževanje proste dihalne poti za enkratno

uporabo, ki ima obliko cevi. Na voljo so v različnih modelih in so različnih velikosti. Pred

uvedbo je potrebno balonček preveriti, popolnoma izprazniti in vrh tubusa namazati z

vodotopnim gelom (Zorko, 2011b).

LT uporabljamo tudi namesto intubacije takrat, kadar je intubacija neuspešna, ali kadar

osebje, ki izvaja oživljanje, ni vešče intubacije. Vstavitev LT je v primerjavi LMA lažja in

varnejša in se je še enostavnejše naučiti pravilne uporabe Prehodnost dihalne poti

preverimo z avskultacijo med predihavanjem in opazovanjem dvigovanja prsnega koša. Če

se slišijo šumi prehajanja zraka ob tubusu, je potrebno LT izvleči in ponovno vstaviti. V

usta postavimo zaščito proti ugrizu in tubus fiksiramo (Čander, 2011).

(Slika 7): Laringealni tubus

Vir: Topić (2011).

Tehnika vstavljanja laringealnega tubusa

Pred uvedbo je potrebno balonček popolnoma izprazniti in vrh tubusa namazati z

vodotopnim gelom. Vrh tubusa postavimo na trdo nebo in ga uvajamo v usta tako dolgo,

dokler ne naletimo na odpor. LT je uveden, ko je odebljeni vrh tubusa takoj za zobmi

(Čander, 2011).


16

I-gel

I-gel je novejši supraglotičen pripomoček za vzdrževanje proste dihalne poti, ki za

tesnjenje ne potrebuje napihljivega mešička, saj je narejen iz termoplsatičnega elastomera

(Zorko, 2011b).

(Slika 8): I-gel

Vir: AnaesthesiaUK (2010).

V pripomočku se nahaja standardna dihalna cev in ločeno tudi gastrični kanal, s pomočjo

katerega se lahko po potrebi aspirira vsebino želodca ali pa se preko njega vstavi

nazogastrično sondo (Čander, 2011).

4.3 NAČIN VZPOSTAVITVE UMETNE DIHALNE POTI

Umetno dihalno pot vzpostavimo s postopkom, imenovanim endotrahealna intubacija.

Pri tem postopku uporabimo endotrahealni tubus, ki ga lahko uvedemo skozi usta. Takrat

govorimo o orotrahealni intubaciji, ali pa skozi nos. V tem primeru govorimo o

nazotrahealni intubaciji, pri čemer se slednja zelo redko uporablja (Zorko, 2011a).

Kadar pa iz različnih vzrokov ne moremo vzpostaviti in vzdrževati umetne dihalne poti s

pomočjo endotrahealnega tubusa, se zdravnik odloči za endotrahealno kanilo, ki jo kirurg

vstavi v sprednjo steno sapnika. V tem primeru govorimo o traheotomiji (Kodila, 2008).


17

4.3.1 ENDOTRAHEALNA INTUBACIJA

Endotrahealna intubacija (EI) je postopek, kjer s pomočjo laringoskopa in dihalne cevke

vzpostavimo umetno dihalno pot pri bolnikih, pri katerih je prišlo do dihalne stiske ali

nezavesti, ki bi lahko dihalno pot ogrozila (Zorko, 2011a).

EI omogoči zanesljivo prosto dihalno pot, zmanjša nevarnost aspiracije, omogoča

aspiracijo tujega materiala iz traheje in ustrezno ventilacijo z visokim odstotkom kisika ter

je pot, preko katere lahko apliciramo nekatera pomembna zdravila (Kavčič, 2000).

Intubacija je lahko nujna (urgentna) ali načrtovana (programska). O nujni (urgentni)

intubaciji govorimo takrat, kadar iz različnih bolezenskih razlogov (npr. akutna pljučna

embolija) nastopi akutna dihalna stiska, ki ogroža življenje bolnika. O načrtovani

(programski) intubaciji pa govorimo takrat, če se dihalna stiska šele razvija (npr. obsežne

atelektaze) in bolnik ni neposredno ogrožen, zato imamo čas za pripravo pripomočkov

(Kodila, 2008).

4.3.1.1 Indikacije za endotrahealno intubacijo

Obstajajo številne indikacije za intubacijo bolnika. Ali je bolnika potrebno intubirati, je

odvisno od njegove diagnoze, znakov in simptomov bolezni, plinske analize arterijske krvi

in izkušenj zdravnika (Trinkaus, 2009).


18

(Tabela 3): Indikacije za intubacijo

Štiri osnovne skupine za

intubacijo Razlaga posameznih skupin indikacij za intubacijo

1. Zaščita in toaleta

dihalne poti

Dihalno pot zaščitimo v primeru:

izgube zaščitnih refleksov;

zapore dihalne poti – npr. akutni edem grla in

grozeče zapore dihalne poti.

2. Hipoksemija

Pojavijo se lahko:

motnje difuzij in

ventilacijsko-perfuzijske motnje.

3. Motnje ventilacije

Pomembni vzroki so:

nevrološke motnje (centralne, spinalne in periferne);

mišične motnje;

anatomske anomalije in

motnje v izmenjavi plinov.

4. Splošna anestezija

Indikacije za intubacijo in umetno predihavanje v

primeru splošne anestezije so:

odprtje, zaščita in toaleta dihalne poti;

predihavanje s pozitivnim tlakom;

posegi na glavi in vratu in položaj bolnika, ki omogoča

predihavanje z masko in

posegi v prsni in trebušni votlini.

Vir: Zabavnik (2011, str. 23).


19

4.3.2 PREDNOSTI IN ZAPLETI ENDOTRAHEALNE INTUBACIJE

Orotrahealni in nazotrehalni način EI ter trahetomija imajo številne prednosti in slabosti,

kar se tudi upošteva, ko se je potrebno odločiti, na kakšen način bomo bolniku vstavili

tubus oz. kanilo.

4.3.2.1 Prednosti in zapleti orotrahealne intubacije

Orotrahealna intubacija je najpogostejši način endotrahealne intubacije, ki se pojavlja v

bolnišnicah. Orotrahealna intubacija je zaradi relativne preprostosti v primerjavi s

traheotomijo najbližje idealni nujni medicinski pomoči pri akutni respiratorni insuficienci.

Za tak poseg potrebujemo le laringoskop z lastnim virom svetlobe in tubus z vodilom

(Medenosrce, 2006).

Zapleti, ki se pojavljajo, so dokaj pogosti, še posebej če je bolnik dlje časa intubiran.

Najpogosteje prihaja do sekundarnih poškodb dihalnih poti, poškodbe zobovja, ustnic,

ustne sluznice in spodnje čeljusti. Drugi najpogostejši zaplet je aspiracija želodčne vsebine,

zato je izjemnega pomena, da izvajalci zdravstvene nege bolnike redno aspirirajo. Redkeje

se pojavijo poškodbe žrela glasilk in sapnic. Te poškodbe največkrat nastanejo zaradi

nehotene ekstubacije, zaradi napačne lege dihalne cevke

(University of Virginia School of Medicine, 2004).

4.3.2.2 Prednosti in zapleti nazotrahealne intubacije

Nazotrahealna intubacija je za bolnika ugodnejša, ker ima prosto ustno votlino, vendar

lahko vstavimo le tubus manjšega premera, zaradi tega pa ga bolnik tudi lažje prenaša.

Tubus je tudi tako bolje fiksiran in težje zdrsne v en od glavnih bronhov. Ugodnejša je za

daljši transport. Nazotrahealni tubus uporabljamo pri poškodbah ust in ustne votline pri

cirkulacijsko nestabilnih bolnikih, ker ni potrebna močnejša sedacija (Šimunović, 2011).


20

Najpogostejši zaplet je krvavitev iz nosu, zato nosno-žrelni tubus ne smemo vstaviti

bolnikom z motnjami koagulacije. Ta način endotrahealne intubacije je manj ustrezen med

oživljanjem. Tubus je ožji in daljši, zato se velikokrat zamaši s sekretom, katerega nato

tudi težje odstranimo (University of Virginia School of Medicine, 2004).

4.3.2.3 Prednosti in zapleti traheotomije

Pri traheotomiji je poškodba sapnika manjša kot pri endotrahealnem tubusu, prav tako

omogoča boljše prezračevanje alveolov in preskrbo s kisikom. S pomočjo endotrahealne

kanile lažje odstranjujemo sluz, saj se spontano dihajoč bolnik lahko sam ali deloma sam

izkašlja. Menjava kanile je manj boleča in manj ogroža dihalno pot. Kanila ima običajno

dva tesnilna mešička, ki ju izmenjaje napihujemo in s tem razbremenjuje sapnik stalnega

pritiska na eno mesto. Bolnik ima prosto ustno votlino, kar ugodno vpliva na njegovo

počutje in tudi ustna nega je bolj učinkovitejša (Kodila, 2008).

Zgodnji zapleti pri trahetomiji so predvsem močnejše krvavitve iz traheostome in/ali

endotrahealne kanile in močan edem ter podkožni emfizem v predelu vratu. Pride lahko do

zdrsa jodformovega traku ob kanili v sapnik, izpada kanile, nezadostnega tesnjenja ali poka

tesnilnega mešička in navsezadnje do aspiracije zatekajoče oz. izbruhane želodčne vsebine

(Kodila, 2008).

4.3.3 PRIPRAVA ZAVESTNEGA BOLNIKA NA NAČRTOVANO

ENDOTRAHEALNO INTUBACIJO SKOZI USTA ALI NOS

Glavna naloga izvajalcev zdravstvene nege pri endotrahealni intubaciji je priprava vseh

potrebnih pripomočkov in redno preverjanje njihovega delovanja, saj so v nasprotnem

primeru neuporabni.

Pri načrtovani (programski) intubaciji je zelo pomembna psihična in fizične priprava

bolnika, kadar je le-ta zavesten. Za to poskrbi medicinska sestra, zdravnik pa mu razloži

namen in potek postopka ter pridobi njegovo soglasje.


21

Po končanem postopku je izvajalec zdravstvene nege dolžan nenehno opazovati umetno

dihalno pot bolnika in spremljati njegovo zdravstveno stanje ter o morebitnih zapletih

pravočasno obvestiti zdravnika.

Izvajalec zdravstvene nege mora poskrbeti, da je bolnik priključen na monitor, s pomočjo

katerega se spremlja EKG, saturacija, arterijska krivulja, prav tako pa mora biti tudi kisik

(kisikova jeklenka) vedno na razpolago. Bolnik mora imeti vzpostavljeno intravensko pot.

Če ima bolnik nazogastrično sondo, mora biti želodčna vsebina aspirirana

(Jukes, Ferns & Hill, 2003).

Priprava pripomočkov za endotrahealno intubacijo:

laringoskop – pred uporabo moramo preveriti delovanje. Pripraviti moramo

dodatne lopatke za laringoskop in baterijo za svetilko;

vir kisika in dihalni balon;

vodilo;

aspirator in aspiracijski kateter;

ustno žrelni ali nosno žrelni tubus;

rokavice;

dihalne cevi;

Magillove prijemalke;

10 ml brizgalka;

stetoskop;

delujoči ventilator;

oprema za primer reanimacije in

zdravila po naročilu zdravnika (Jukes, etal., 2003).

Psihična priprava bolnika na intubacijo

Izvajalec zdravstvene nege zavestnemu bolniku pred intubacijo pokaže endotrahealni tubus

in mu pomirjajoče razloži, da bo med postopkom zaspal in da ne bo čutil bolečin. Prav tako

mu povemo, da bo po vstavitvi tubusa dihal sam, ali pa bo priključen na mehanski

ventilator. Pomembno je, da ga opozorimo, da po končanem postopku ne bo sposoben

http://www.nursingtimes.net/nursing-practice-clinical-research/endotracheal-intubation/199630.article


22

govoriti (seznanimo ga z možnimi načini komunikacije), in da mu bomo s tanko cevko

odstranjevali izločke iz tubusa, ker sam ne bo mogel učinkovito izkašljevati

(Kodila, 2008, str. 91).

Fizična priprava bolnika na intubacijo

Pred izvedbo endotrahealne intubacije mora biti bolnik tešč. Odstranimo mu zobno

protezo, če jo ima. Pred postopkom medicinska sestra z aspiratorjem posrka izločke iz

ustne votline. Zdravniku mora zagotoviti dober dostop za bolnikovim vzglavjem ter

navsezadnje poskrbeti za ustrezen položaj bolnika (bolnik leži na hrbtu, vzglavje je ravno

ali drugače po navodilu zdravnika. Glava je podložena za 10—15 cm, vrat rahlo skrčen in

glava iztegnjena (Kodila, 2008, str. 91).

4.4 EKSTUBACIJA BOLNIKA

Ekstubacija pomeni odstranitev endotrahealnega tubusa ali kanile. Je dokončna faza

odvajanja bolnika od mehanskega ventilatorja. Postopek ekstubacije se začne, ko bolnik ne

potrebuje več mehanskega predihavanja, sam zadostno diha in je primerno oksigeniran.

Priprava pripomočkov za ekstubacijo bolnika:

ročni dihalni balon z obrazno masko in kisikovim rezervoarjem, kisikov vlažilec;

aspirator in aspiracijski katetri;

tasa za intubacijo;

sterilna 20 ml brizgalka;

Venturijeva maska, inhalator in terapevtski aerosol po naročilu zdravnika in

pripomočki za oživljanje (Kodila, 2008, str. 100).


23

Izvedba ekstubacije

Pri ekstubaciji bolnika mora biti prisoten zdravnik in respiracijski fizioterapevt. Postopek

izvede medicinska sestra ali zdravstveni tehnik 20 minut po dajanju zdravil. Z aspiratorjem

najprej posesamo vsebino iz tubusa, ustne votline in želodčne cevke. Nato odvežemo trak

za pričvrščevanje tubusa. V tubus vstavimo nov, sterilen aspiracijski kateter, ki mora segati

izpod konice tubusa in bolnika prosimo, naj diha počasi in globoko. V nadaljevanju

postopek poteka hitro in usklajeno: ena oseba z brizgalko posrka zrak iz tesnilnega

mešička; oseba, ki izvaja aspiracijo, bolnika prosi, da globoko vdihne, hkrati vzpostavi

vakuum in ob koncu bolnikovega vdiha hitro izvleče tubus in obenem aspirira

(Kodila, 2008).

Možni hudi zapleti po ekstubaciji:

akutni edem grla – bolnik se lahko zaduši;

močan stridor – naznanja lahko edem grla;

močno oslabljen refleks kašljanja in posledično kopičenje sluzi v dihalnih poti in

prehodna disfunkcija glasilk (Kodila, 2008, str. 102).

5 ASPIRACIJA DIHALNIH POTI

Bolniki, ki se zdravijo v enotah intenzivne terapije, so v večini primerov intubirani ali

imajo vstavljeno trahealno kanilo in so istočasno priključeni na mehanski ventilator. Zaradi

intubacije/kanalizacije potrebujejo pri vzdrževanju proste dihalne poti pomoč medicinske

sestre. Medicinska sestra ali zdravstveni tehnik izvajata pri bolniku aspiracijo dihalne poti

(Lipovšek & Jokić, 2011).

Traheobronhialna aspiracija bolnika je eden izmed postopkov, ki jih mora izvajalec

zdravstvene nege pri svojem vsakodnevnem delu v intenzivni terapiji poznati teoretični in

praktično. Vsaka aspiracija bolnika naj bo izvedena z občutkom. Potrebno je dobro

poznavanje bolnikovega zdravstvenega stanja. Še posebno smo pozorni pri bolnikih pri

katerih je predpisano terapevtsko mirovanje (Kavčič, 2000).

http://www.drmed.org/strok/nujna_stanja/11/11-07.php


24

5.1 PRIPOMOČKI ZA ASPIRACIJO SEKRETA IZ DIHALNIH POTI

Za aspiracijo potrebujemo številne pripomočke, ki jih izvajalci zdravstvene nege morajo

poznati in tudi obvladati njihovo uporabo.

Med pripomočke sodi:

aspiracijski kateter različne debeline. Za bolnika s tubusom sme kateter zavzemati

1/3 premera tubusa;

sterilne rokavice – lahko ena sterilna in ena nesterilna;

sterilna fiziološka raztopina – 100 ml steklenička, ki ima zamašek z navojem;

zaščita za bolnika;

palčke za čiščenje nosu, staničevina – za aspiracijo bolnika skozi nos;

xylokain – razpršilo za anesteziranje nosne sluznice ali katetra – po naročilu

zdravnika;

aspirator – stenski ali prenosni, posoda s čisto vodo za splakovanje aspiracijske

cevi;

cev za aspiracijo z Y- nastavkom (konektom);

ustični tubus (če je potrebno) za aspiracijo na slepo;

maska za izvajalca in

vrečka za odpadke (Ivanuša & Železnik, 2008, str. 394).

5.1.1 PRAVILNA IZBIRA ASPIRACIJSKEGA KATETRA

Pri izbiri aspiracijskega katetra moramo upoštevati odprti oz. zaprti sistem aspiracije.

Kadar gre za odprt sistem aspiracije, izberemo atravmatski kateter, ki je mehak in ima

zaobljeno konico. Tik ob konici katetra se nahaja glavna odprtina in več drobnih odprtin, ki

preprečujejo prisesavanje katetra. Ustrezna dolžina katetra znaša 60 cm, pri trahealni kanili

pa moramo upoštevati krajšo dihalno pot, zato tudi izberemo kateter manjše dolžine.

Kateter za desni bronh je raven, kateter za levi bronh ima usmerjeno konico, na konici je

spiralno zvit (oblika dvojne črke S) ali ukrivljen (oblika črke L). Krivino že na začetku

uvajanja usmerjamo v levo (Vahčič & Simončič, 2012).


25

Pri zaprtem sistemu aspiracije je primerna velikost aspiracijskega katetra za tubus med

54 in 57 cm, za kanilo pa med 30 in 30,5 cm. Številke aspiracijskega katetra so prilagojene

številkam endotrahealnega tubusa ali kanile (številka tubusa krat 2 in nato minus 2).

Primeri: številka tubusa je 8x2=16-2=14 Ch (Charriere) ali od dobljenega rezultata (16)

izberemo za eno številko manjši aspiracijski kateter (Lipovšek & Jokić, 2011).

5.2 NAČIN ASPIRACIJE DIHALNIH POTI

Aspiracija dihalnih poti skozi tubus ali trahealno kanilo in skozi usta ter nos predstavlja

invazivno metodo čiščenje dihalnih poti. Namen aspiracije dihalne poti skozi usta in nos je

odstranitev sekreta iz zgornjih dihalnih poti. Za aspiracijo v zgornjih dihalnih poteh se

največkrat uporablja široka cev, ki se konča z rigidno plastično cevjo, ki je na koncu

ukrivljena (Yankauer kateter). So različne velikosti; za odrasle uporabljamo velikost 12 F.

Postopek ne sme trajati neprekinjeno več kot 15 sekund, saj lahko povzročimo hipoksijo.

Če se kateter zamaši, cevko izperemo v pripravljeni posodi z vodo (Čander, 2011).

5.2.1 Supraglotična aspiracija

Subglotično aspiracijo lahko izvajamo s pomočjo brizgalke ali s črpalko za subglotično

aspiracijo. Ta črpalka nam omogoča intermitentno ali kontinuirano aspiracijo. Za

intermitentno aspiracijo uporabljamo jakost vleka največ do 150 mm Hg, za kontinuirano

aspiracijo po uporabljamo jakost vleka največ do 20 mm Hg. Sekret iznad zračnega

mešička se preko zbirne cevke zbira v zbiralni posodi, ki jo zamenjamo, ko je le-ta polna

do dveh tretjin. Izogibati se moramo prenapolnjenosti zbiralne posode. Ročno aspiracijo

izvajamo s pomočjo brizgalke, ki jo namestimo na lumen endotrahealnega tubusa, preko

katerega lahko izvajamo subglotično aspiracijo. Zaradi gostega sekreta se lahko odprtinica,

preko katerega izvajamo subglotično aspiracijo, zamaši in aspiracija ni več učinkovita.

Pomagamo tako, da v lumen s pomočjo brizgalke injiciramo zrak in na ta način ponovno

vzpostavimo vlek in prehodnost lumna. Pred čiščenjem in spiranjem lumna moramo

preveriti pritisk v zračnem mešičku in s tem tesnjenje. Izrednega pomena je, da redno


26

preverjamo pritisk v zračnem mešičku endotrahealnega tubusa, ki mora znašati 20-30 cm

H2O (Lorente, 2007 v Jaklič, 2011).

Za preverjanje pritiska uporabljamo manometer, nikakor pa se ne smemo zanašati na lasten

občutek in ročno preverjati pritisk v mešičku. Tlak v mešičku endotrahealnega tubusa

lahko sčasoma popusti zaradi menjave lege endotrahealnega tubusa ob izvajanju ustne

nege. Pogosto popusti tudi zaradi spreminjanja lege bolnika in respiratornega cevja. Na

tržišču so na voljo razni pripomočki in aparature za preverjanje tesnosti mešička. Dandanes

pa imamo na voljo tudi aparature, ki nadzorujejo in vzdržujejo stalen optimalen pritisk v

mešičku ne glede na spreminjajoče se stanje traheje (premikanje bolnika, kašljanje)

(Jaklič, 2011).

5.2.2 Endotrahealna aspiracija

Na tržišču in v praksi sta v uporabi odprt in zaprt sistem aspiracije. Glede na varnost tako

za bolnika kot izvajalca aspiracije ima zaprta aspiracija prednost pred odprto aspiracijo. Z

malo prilagoditve lahko zaprt sistem za aspiracijo uporabimo tudi pri aspiraciji bolnika, ki

ima trahealno kanilo in diha spontano. Ali bomo izbrali zaprti ali odprti sistem aspiracije,

se odločamo pri vsakem bolniku posebej (Kavčič, 2000).

Zaprt sistem ima med tubusom in respiratornimi cevmi vstavljen priključek, ki omogoča

aspiracijo z zaščitenim aspiracijskim katetrom, ne da bi med posegom prekinili ventilacijo

bolnika. Prednost takega načina aspiracije je, da je ves čas zagotovljen končni tlak v

izdihanem zraku. Pri tem je zmanjšan stik osebja z izločki, aspiracijo opravi ene sama

medicinska sestra, časovno je postopek krajši in možnost okužbe osebe, ki izvaja aspiracijo

je manjša. Sistem menjamo na 24 ur in je za enkratno uporabo za enega bolnika. Pri

odprtem sistemu aspiracije je prednost v subjektivnem občutku izvedene aspiracije, ker

izvajalec zdravstvene nege sliši, kako poteka aspiracija. Aspiracija bolnika mora biti

izvedena v skladu s standardi aktivnosti zdravstvene nege in higienskimi priporočili

ustanove (Strokovne podlage za pripravo programa za obvladovanje in preprečevanje

bolnišničnih okužb, 2009).


27

Zapleti traheobronhialne aspiracije:

poškodba sluznice in krvavitve iz dihalnih poti;

motnje srčnega ritma: bradikardija, tahikardija, prekatne ekstrasistole;

hipoksija;

nihanje krvnega tlaka;

bronhospazem;

razvoj atelektaz;

ekstubacija ali dekanilacija;

bruhanje in aspiracija želodčne vsebine v dihala;

okužba dihalne poti in/ali prenos bolnišničnih okužb in

porast znotraj lobanjskega tlaka, tlaka v prsni ali trebušni votlini

(Vahčič & Simončič, 2012).

6 MEHANSKA VENTILACIJA

Mehanska ventilacija ali umetno predihavanje pljuč je metoda, s katero pomagamo

bolniku, ki iz različnih vzrokov ne more z lastnimi močmi zagotoviti zadostne spontane

ventilacije. To je periodični prenos zraka oz. mešanice zraka in kisika med dvema

mehanskima sistemoma – aparatom za dihanje in torakopulmonalnim sistemom bolnika.

Pogoj za mehansko predihavanje je povezava med bolnikom in ventilatorjem po

endotrahealnem tubusu ali kanili (Vahčič & Simončič, 2012).

Bolnik na mehanski ventilaciji je življenjsko ogrožen. Ima odpoved enega ali več

življenjsko pomembnih organskih sistemov oz. obstaja verjetnost, da do take odpovedi

pride. Umetna dihalna pot, ki bolnika povezuje z mehanskim ventilatorjem je nenaravna,

invazivna in nefiziološka pot dihanja. Tudi če bolnik ni uspavan, je zaradi tega omejen v

vseh dnevnih aktivnostih (Škerjanec Hodak, 2011).


28

6.1 RAZLIKA MED DIHANJEM IN PREDIHAVANJEM

Temeljna razlika med spontanim dihanjem in nadzorovanim predihavanjem je v začetku

vdiha. Pri spontanem dihanju se prične vdih zaradi negativnega tlaka v plevralnem

prostoru, pri nadzorovanem predihavanju pa zaradi pozitivnega tlaka v dihalnih poteh, ki

je navadno 2-3 kPa. Zaradi tega se pri nadzorovanem predihavanju poveča tlak tudi v prsni

votlini, kar upočasni venski priliv krvi v srce in zveča osrednji venski tlak za približno 1

kPa (10 cmH2o). To spremembo imenujemo negativni hemodinamski učinek ventilatorja.

Poleg tega se zaradi vpihovanja dihalne zmesi v bolnikova pljuča poveča hitrost plinskega

curka, kar privede do vrtinčenja in neenakomerne porazdelitve dihalne plinske zmesi v

pljučih; to je negativni dihalni učinek ventilatorja (Manohin & Križmarić, 2006).

Med spontanim dihanjem se dihalne mišice skrčijo in razširijo prsni koš. Zato se zmanjša

tlak v plevralnem prostoru, ki razširi pljuča in omogoči vstop zraka v dihala. Med

elastične lastnosti pljuč in prsne stene vključujemo tudi trebušno prepono in trebušno

steno, ki tako povrnejo dihalni sistem v mirovanje – izdih je praviloma pasiven. Med

spontanim dihanjem nastane gibanje prsne stene in trebušne prepone zaradi sile dihalnih

mišic in nasprotno usmerjenih elastičnih sil pljuč in prsne stene. Pri nadzorovanem

predihavanju izpade aktivnost dihalnih mišic. V primerjavi s spontanim dihanjem se pri

nadzorovanem predihavanju gibanje zgoraj ležečih predelov trebušne prepone povečuje,

gibanje spodaj ležečih predelov pa se zmanjšuje. Pri nadzorovanem predihavanju se prsni

koš širi v smeri od hrbta proti trebuhu, oži pa v stranski smeri. Ta sprememba je nasprotna

kot pri spontanem dihanju, kjer se stranski premer širi bolj, premer v smeri od hrbta proti

trebuhu pa manj (Manohin, 2000).


29

6.1.1 INDIKACIJE ZA MEHANSKO PREDIHAVANJE BOLNIKA

Indikacija za umetno predihavanje je respiratorna insuficienca, ki jo opredeli analiza

dihalnih plinov v arterijski krvi (Jurca, 2011).

Respiratorna insuficienca je prisotna, če znaša delni tlak kisika manj kot 8 Kpa (60 mm

Hg) in/ali delni tlak ogljikovega dioksida več kot 6,6 kPa (49 mm Hg). Klinična slika

dihalne odpovedi je neznačilna. Bolniki največkrat postanejo zmedeni in nemirni. Pojavijo

se motnje zavesti, ki se lahko poglobijo do kome. Bolniki navajajo glavobol, dispnejo,

opazimo tahikardijo, potenje, tahipnejo, toplo in vlažno kožo ter cianozo. Prehodno se

lahko zviša sistolični krvni tlak, ob poglabljanju dihalne odpovedi pride do hipotonije.

Znak napredovalne respiratorne insuficience je tahipneja nad 35 vdihov na minuto in

paradoksno dihanje. Opisane znake spremlja poslabšanje osnovne pljučne bolezni, ki je

privedla do dihalne stiske (Krajnc & Pečovnik Balon, 2000).

Mehansko predihavanje je eden od ključnih načinov premostitve respiratorne insuficience,

ki ga izvajamo predvsem v enotah intenzivne medicine (Cerović, 2011).

Mehansko predihavanje potrebujemo pri:

boleznih pljuč – pnevmonitis zaradi okužbe, aspiracije ali inhalatorne poškodbe,

poškodba prsnega koša;

kardiogenem pljučnem edemu – akutni miokardni infarkt, kardiomiopatija,

volumska preobremenitev;

boleznih dihal – poslabšanje KOPB, hudo poslabšanje astme;

odpovedi dihalne muskulature – sindrom Guillain-Barre, miastenija gravis,

predoziranje zdravil, bolezen prsne stene;

sistemskih bolezni – šok in sepsa in

med splošno anestezijo (Jurca, 2011).


30

6.2 NAČIN MEHANSKEGA PREDIHAVANJA

Poznamo dva načina mehanskega predihavanja. To sta invazivni in neinvazivni način

predihavanja. Glavna razlika je ta, da pri invazivnem načinu predihavanja mora bolnik

imeti vzpostavljeno umetno dihalno pot, s katero je povezan z mehanskim ventilatorjem,

pri neinvazivnem načinu predihavanja pa bolnik umetne dihalne poti ne potrebuje, ker ga

predihavamo s pomočjo maske ali čelade, pri čemer se slednja skoraj ne uporablja

(Trinkaus, 2009).

6.2.1 INVAZIVNI NAČIN MEHANSKEGA PREDIHAVANJA

Pri izbiri načina invazivnega mehanskega predihavanja se zdravnik odloči za vsakega

bolnika individualno, torej ali le-ta potrebuje popolno oz. delno dihalno podporo.

6.2.1.1. Popolna dihalna podpora

Popolna dihalna podpora se imenuje nadzorovano mehansko predihavanje/controlled

mechanical ventilation/kontrolirana mehanska ventilacija (CMV). Pri tem predihavanju

bolnik ne sodeluje, saj je farmakološko blokiran. Na aparatu se odberejo ustrezni parametri

dihanja, oblika pretoka in količina kisika. CMV uporabljamo pri najhujših oblikah dihalne

stiske in pri stanjih, ko je potrebna globoka sedacija. CMV je volumsko nadzorovano

predihavanje (VCV), če se želimo izogniti morebitnim povečanim inspiracijskim tlakom,

pa uporabljamo tlačno nadzorovano predihavanja (PCV) (Pečan, 2006).

Asistirano/nadzorovano predihavanje/assist control (AC) je oblika CMV, kjer bolnik dobi

določeno prednastavljeno število tlačnih ali volumskih vpihov na minuto. Ta način

predihavanja je primeren za komatozne, relaksirane ali globoko sedirane bolnike

(Pečan, 2006).


31

6.2.1.2 Delna dihalna podpora

Delna dihalna podpora je lahko podpora minutnemu predihavanju ali tlačna podpora

posameznemu vdihu. Podpora minutnemu predihavanju temelji na kombinaciji obveznega

(mandatornega) in spontanega dihanja (Pečan, 2006).

Sinhronizirana intermitentna mandatorna ventilacija/synchronised intermetent mandatory

ventilation, (SIMV) je tlačni ali volumski način predihavanja, kjer lahko bolnik diha med

vpihi aparata. Bolnikov vdih je tolikšen, kolikor zmore sam. Sinhronizacija pomeni, da

aparat ne bo vpihnil v času, ko to stori bolnik. Da so bolnikovi vdihi primerni, SIMV

kombiniramo s tlačno podporo (Pressure support – PS). Pri odvajanju bolnika od aparata

uporabljamo SIMV in postopno nižamo frekvenco mandatornih vpihov. Nižamo tudi

tlačno podporo (Jurca, 2011).

Predihavanje s tlačno podporo/pressure support (PS): Po doseženi meji tlaka bolnik

pasivno izdihne. Podana so merila, kdaj je način predihavanja pravilno odbran. PSV terja

manjšo farmakološko blokado, bolniku je ugodneje, boljše spi, manjša je nevarnost

nastanka atelektaz, odvajanje od ventilatorja je hitrejše (Pečan, 2006).

Minimalna mandatorna ventilacija/minimal mandatory ventilation (NMV): Ventilator se

ravna po bolnikovi lastni frekvenci dihanja. Pri tem zdravnik odobri minutni volumen.

Količina vdihanega zraka je odvisna od bolnikove sposobnosti dihanja. Ventilator

nadzoruje, ali bolnik dosega odobrani minutni volumen. V nasprotnem primeru pa je pri

tlačno usmerjeni podpori ob posameznemu vdihu (PSV) povečan bolnikov enkratni dihalni

volumen. Zrak prihaja v bolnikova pljuča v času spontanega vdiha. V usklajenih časovnih

intervalih »doda« manjkajoči del minutnega volumna (Kodila, 2008).

Spontano dihanje s stalnim pozitivnim tlakom v dihalnem sistemu/contineous positive

airway pressure (CPAP) je spontano dihanje na povišanem tlaku v dihalnih poteh in v

alveolih skozi ves dihalni ciklus. Bolnik diha z lastno frekvenco dihanja. Če bolnikovo

lastno dihanje odpove, ga ventilator začne predihavati z odobranimi t.i. »apnea« parametri;

le-ti morajo biti prilagojeni vsakemu posameznemu bolniku

(Oberauner, Strauch, Sakelšek Jeras, Špec Marn & Štupnik Pirtovšek, 2010).


32

Novejše oblike mehanskega predihavanja:

APRV (airway pressure release ventilation) - prehajanje iz višjega nivoja na

prehodno nižji nivo CPAP-a;

BIPAP (biphasic positive airway pressure) - zdravnik odobri dva nivoja tlaka z

dvema časoma trajanja in

PAV (proportional asitt ventilation) - je proporcionalno asistirano predihavanje,

kjer s tlakom podpremo posamezni spontani bolnikov vdih (Kodila, 2008).

6.2.2 NEINVAZIVNI NAČIN MEHANSKEGA PREDIHAVANJA

Neinvazivno predihavanje (NIV) pomeni predihavanje bolnika brez umetne dihalne poti –

brez tubusa ali kanile. Prednosti NIV so v preprečevanju z intubacijo povezanih zapletov v

zmanjšanju obolevnosti, povezane z mehanskim predihavanjem, in smrtnosti, v skrajšanju

časa bivanja v bolnišnici ter zmanjšanju stroškov zdravljenja


Vloga medicinske sestre je pri uvajanju in nadzoru bolnika na NIV izredno pomembna,

zlasti v prvih urah. V primeru, da NIV ni učinkovita, moramo biti pripravljeni, da bolnika

pravočasno intubiramo in invazivno ventiliramo (Trinkaus, 2009).

6.2.2.1 Indikacije za neinvazivno mehanično predihavanja

NIV uporabljamo za paciente z akutno respiracijsko insuficienco, pri pacientih z akutnim

poslabšanjem kronične obstruktivne pljučne bolezni, akutnim kardiogenim pljučnim

edemom, hipoksemični dihalni odpovedi, za odvajanje od dihalnega aparata in redkeje za

dolgotrajno NIV pacienta. Ustrezna izbira NIV zniža potrebo po intubaciji, zniža možnost

okužb spodnjih dihal, sedacija pacienta ni potrebna, skrajša ležalno dobo in s tem zniža

stroške zdravljenja (Nava, Navalesi & Conti, 2006 v Makarovič & Novak, 2011).


33

Zapleti NIV:

neudobje zaradi pritiska maske;

otečena nosna sluznica;

rdečina obraza;

bolečine v sinusih in ušesih;

draženje očesne veznice;

napihovanje želodca;

klavstrofobija;

aspiracijske pljučnice;

padec krvnega tlaka in

pnevmotoraks


6.3 ZAPLETI MEHANSKEGA PREDIHAVANJA

Z ventilatorjem povezano okvaro pljuč (VALI, iz angl. Ventilator associated lung injury)

opredelimo kot okvaro pljuč, ki spominja na akutni respiratorni distres sindrom (ARDS) in

se razvije pri bolniku, ki ga mehansko predihavamo. VALI se klinično ne razlikuje od

okvare, ki jo povzročijo okužbe, toksične učinkovine ali imunski dražljaji, zato jo pri

bolnikih le stežka zanesljivo opredelimo kot samo posledico mehanske ventilacije.

Patofiziološka osnova VALI temelji na treh prvinah, in sicer pljučnemu edemu zaradi

povečane prepustnosti alveole – kapilarne membrane, mehanskem raztegu čezmerno

razpetih alveolov in vnetju pljučnega tkiva (Fileković Ribarič, 2012).

Barotravma

Kmalu po začetku uporabe mehanskega ventilatorja s pozitivnim tlakom so ugotovili, da

velika transalveolarna tlačna razlika (tj. razlika med tlakom v alveolih in okolnim

bronhovaskularnim intersticijem) privede do raztrganja alveola, tj. do barotravme. Zaradi

tega lahko zrak iz alveola vstopa v pljučni inersticij (razvije se intersticijski emfizem) in ob

pljučnem žilju napreduje v okolne strukture. Kot posledice se lahko razvijejo


34

pnevmomediastinum, podkožni emfizem, pnevmotoraks, pnevmoperitonej in

pnevmoperikard (Fileković Ribarič, 2012).

Podkožni emfizem

Podkožni emfizem lahko povzročijo plini ali zrak, ki jih med rutinskimi kirurškimi posegi

vnesemo v tkivo. Zrak vstopi v cervikofacialne prostore in se lahko širi vse do

mediastinuma, ali pa ostane umeščen v obravnavanem področju. Do emfizma lahko pride

tudi sekundarno zaradi uporabe vodikovega peroksida kot sredstva za spiranje koreninskih

kanalov. Vodikov peroksid je oksidant, sprošča kisik in tako se tvorijo mehurčki, ki se

širijo v mehka tkiva. Sekundarno lahko nastane tudi zaradi uporabe nesterilnega

komprimiranega zraka za hlajenje kosti pri posegih, kot je na primer dvig mukoperiostalne

krpe (Toplak, Kopriva & Baloh – Grošelj, 2005).

Pnevmomediastinum

Pnevmomediastinum kot posledica obraznega emfizema je zelo redek zaplet pri kirurških

posegih v področju glave in vratu. Večinoma pride do spontane regresije emfizema in

pnevmomediastinuma, vendar so možni tudi zapleti, ki ogrožajo življenje in zahtevajo

nujno ukrepanje. Najpogostejši vzrok pnevmomediastinuma so poškodbe in pljučne

bolezni (astma, okužba), redkeje pa pride do kopičenja zraka v mediastinumu iatrogeno ali

celo spontano (Toplak, Kopriva & Baloh – Grošelj, 2005).

Pnevmotoraks

Pnevmotoraks lahko nastane pri poškodbi prsnega koša, lahko pa nastane tudi spontano pri

kroničnih pljučnih bolnikih ali procesih na organih prsnega koša. Pri pnevmotoraksu se

zrak nabira v plevralni votlini in odriva medpljučje s krvnimi žilami in srcem. Zaprti

pnevmotoraks postane ogrožujoč, če je obsežen, kar ugotovimo iz poslabšanja klinične

slike. Pri nekoliko večji odprtini pri odprtem pnevmotoraksu nihanje medpljučja lahko

ovira krvni obtok in delovanje srca. Stanje pri poškodovancu z ventilnim pnevmotoraksom

se lahko zelo hitro poslabša (Kavčič, 2000).


35

Atelektaze

Atelektaza je stanje, v katerem del pljuč ostaja brez zraka in posledično pride do sesedanja

pljuč. Glavni vzrok atelektaze je zamašitev bronha, enega od dveh glavnih bronhov traheje,

kateri vodi naravnost v pljuča. Vzrok zamašitve bronha je lahko sluz, tumor itd. Ko pride

do zamašitve dihalnih poti, zrak iz alveol potuje v krvni obtok, kar pripelje do stisnjenja

pljuč. Stisnjeno pljučno krilo se običajno napolni s krvjo, serumom in/ali sluzjo in se

inficira. Atelektaza lahko nastaja počasi ali hitro (Vaš doktor, 2012).

Pljučni edem

Kardiogeni pljučni edem nastane zaradi levostranskega popuščanja srca, dviga pritiska v

pljučnih venah in posledično dviga kapilarnega pljučnega pritiska do take mere, da se

prične intersticijska tekočina kopičiti v pljučnem tkivu in prestopati alveolarno membrano.

Nekardiogeni pljučni edem lahko nastane zaradi infekta, zunanjih toksičnih učinkov,

alergičnih reakcij, višinskih pljučnih edemov ali metabolnih motenj. Pljučni edem je

pogosto podoben aspiracijski pljučnici. Pljučni edem nastane hitreje. Nekardiogeni pljučni

edem pomeni povečano propustnost alveolarne membrane ob normalnem hidrostatskem

tlaku. (Kavčič, 2000).

Okužba dihal

Pljučnica povezana z mehanskim predihavanjem je okužba spodnjih dihal, ki se začne po

48 urah po uvedbi dihalne cevke. Je najpogostejši zaplet pri bolnikih, ki so sprejeti v enoto

intenzivne terapije, kar pomeni tudi veliko finančno breme. Metode in aktivnosti za

preprečevanja VAP (ventilator/associated pneumonia/pljučnica ob umetnem predihavanju)

pri mehansko ventiliranih bolnikih lahko strnemo v uporabo tako imenovanega VAP

svežnja ukrepov (VAP Prevention Bundle). Sveženj ukrepov zajema: dvig bolnikovega

vzglavja za 30-35 stopinj, kontrola tlaka v zračnem mešičku, menjava dihalnega cevja le,

ko je vidno umazano, uporaba aktivnega vlaženja, nega ustne votline z 2% klorheksidinom

v vodi vsakih 6-8 ur, subglotična aspiracija z zaprtim sistemom, kinetične postelje,

zmanjševanje sedacije, dnevna ocena možnosti odvajanja od ventilatorja in preprečevanje

stresnih ulkusov na gastrointestinalnem traktu (Muzlović, 2007).


36

6.4 SPECIFIČNE NALOGE IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE PRI

BOLNIKU Z UMETNO DIHALNO POTJO IN MEHANSKO VENTILACIJO

Znanje in ustrezna strokovna usposobljenost izvajalcev zdravstvene nege sta ključna za

pravočasno prepoznavanje kakršnih koli zapletov, ki jih lahko povzroči umetna dihalna pot

oziroma mehanska ventilacija. Na osnovi pravočasnega prepoznavanja zapletov lahko tudi

hitro ukrepajo in prav ti hitri ukrepi velikokrat bolniku rešijo življenje.

Nadzor dihanja

Izvajalci zdravstvene nege morajo kontinuirano nadzorovati alarme ventilatorja in

poznavanje le-teh ter hitro ukrepati ob morebitnih zapletih in pravočasno poročanje

zdravniku. Ventilatorske cevi se menjavajo na 7 dni oz. po potrebi. Po vsaki uporabi je

potrebno ventilator testirati (Kampuš, 2011).

Pri dihanju opazujemo:

frekvenco dihanja – normalno 16-22 vdihov/min;

način dihanja – prsno, trebušno;

ritem dihanja – ritmično, aritmično;

globino dihanja – površno, plitvo in globoko in

upoštevamo tudi druge podatke v zvezi dihanjem – subjektivne: strah, bolečina,

itd. (Pajnkihar, 1999).

Nadzor lege in globine tubusa

Lego tubusa lahko kontroliramo s poslušanjem in primerjanjem dihanja v obeh pljučnih

krilih; njegovo lego nam pokaže tudi rentgenska slika pljuč. Če tubus ni na pravem mestu,

moramo takoj obvestiti zdravnika in začeti z oživljanjem (Ivanuša & Železnik, 2008).

Izvajalci zdravstvene nege opazujejo globino tubusa, ki jo zdravnik določi ob intubaciji.

Medicinska sestra/zdravstveni tehnik dnevno opazuje optimalno napihnjenost zračnega


37

mešička oz. cuff-a. Optimalno napihnjenost zračnega mešička izmerimo s posebno

aparaturo, imenovano Endotest (Kampuš, 2011).

Nadzor in spodbujanje bolnika pri delni mehanski podpori dihanja

Medicinska sestra/zdravstveni tehnik bolnika spodbuja, da diha tudi sam zadovoljivo. Pri

odstopanjih od normalnih vrednosti mora obvestiti zdravnika (Kodila, 2008).

Preprečevanje nastanka razjede zaradi pritiska

Zaradi pritiska priveze tubusa ima medicinska sestra/zdravstveni tehnik stalni nadzor nad

privezo traka za ušesi. Zato je potrebna vsakodnevna menjava lege preveza tubusa. Pozorni

smo tudi na vsakodnevno menjavo lege tubusa (Kampuš, 2011).

Zagotavljanje varnosti in obračanje bolnika

Preprečevati moramo poškodbe in samopoškodbe (padec s postelje, izvlek tubusa ali

kanile) z namestitvijo posteljnih ograjic in fiksacijo bolnika (po zdravnikovem naročilu).

Pri obračanju bolnika in menjavi posteljnega perila mora sodelovati zadovoljivo število

medicinskih sester/zdravstvenih tehnikov (odvisno tudi od bolnikovega zdravstvenega

stanja). Bolnika moramo prav tako na dve uri obračati (če ni kontraindikacij), da

preprečimo nastanek razjed zaradi pritiska, atelektaze in zastojne pljučnice (Kodila, 2008).

Nastavitev in nadzor nad intravenskimi in arterijskimi kanali ter centralno venskimi

sistemi

Medicinska sestra/zdravstveni tehnik v enoti intenzivne terapije nastavlja venske kanile in

periferne kanale. Strokovno sodeluje tudi pri vstavitvah hemodinamskih kanalov in

centralnih venskih katetrov. Opazujemo morebitne spremembe (rdečina, edem itd). Kanale

prevezujemo dnevno oz. po potrebi. Spremembe in preveze beležimo na temperaturni list.

Meritve centralno venskega pritiska (CVP) beležimo na temperaturni list. Sisteme

menjavamo na tri dni. Beležimo jih na sistem in na temperaturni list (Kampuš, 2011).


38

Nadzor nad trajnim urinskim katetrom

Medicinska sestra/zdravstveni tehnik mora vsako uro oz. po potrebi beležiti urne diureze,

dokumentirati količino urina in poročati o spremembah zdravniku. Urinske vrečke se

menjavajo na sedem dni oz. po potrebi prej. Na urinsko vrečko beležimo datum nastavitve

urinske vrečke (Kampuš, 2011).

6.5 ODVAJANJE BOLNIKA OD MEHANSKEGA VENTILATORJA

Odvajanje bolnika od popolne ali delne dihalne podpore in prehod na spontano dihanje

pomenita naravni konec mehanske podpore dihanju. Ta proces se mora končati bodisi z

ekstubacijo ali z zagotovitvijo proste dihalne poti tistim bolnikom, pri katerih ekstubacija

ni izvedljiva. V preteklosti, ko je bila popolna dihalna podpora skorja edina oblika

mehanske ventilacije, sta bila začetek in potek odvajanja jasno opredeljena

(Cerović, 2008 v Doberšek, 2011).

Odstavljanje od ventilatorja moramo razlikovati od ekstubacije. Škodljivi sta tako

prezgodnja kot prepozna ekstubacija. Uporabno je poimenovanje odstavljanja od

ventilatorja kot proces in ne kot enkratnega dogodka (Šifrer & Meglič, 2006).

Medicinska sestra mora poznati delovanje pripomočkov za odvajanje bolnika od

ventilatorja, pravočasno prepoznati poslabšanja bolnikovega stanja in hitro ter pravilno

ukrepati. V času mehanske ventilacije je zelo pomembna timska obravnava bolnika, v

kateri ima pomembno vlogo zdravstvena nega (Doberšek, 2011).

6.5.1 NAČINI ODVAJANJA BOLNIKA OD MEHANSKE VENTILACIJE

Za uspešno odstavljanje je potreben dober nadzor bolnika. Zmanjševanje dihalne podpore

namreč povzroči dvig frekvence dihanja in zmanjšanje dihalnega volumna – nastopi plitko

dihanje, katerega lahko izmerimo z indeksom, ki je razmerje teh dveh parametrov in ima

dobro napovedano vrednost. Bolniki z visokim indeksom ob nadaljevanju spontanega


39

dihanja prikažejo simptome in znake utrujenosti dihalnih mišic: tahipnejo, paradoksno

dihanje, hiperkapnijo in nekompenzirano respiratorno acidozo (Šifrer & Meglič, 2006).

Poznamo štiri načine odvajanje od ventilatorja:

asistirana ventilacija (SIMV);

tlačna podpora (PS);

nadpritisk v dihalnih poteh – kontinuiran (CPAP) oz. dvonivojski nadpritisk v

dihalnih poteh (BiPAP) in

odstavljanje brez podpore dihanju (Šifrer & Meglič, 2006).

Pripomočki, ki jih potrebujemo za prehod na spontano dihanje:

manometer za določanje pretoka kisika;

vlažilno posodo in sterilno destilirano vodo;

T-konekt (t.i. umetni nos);

cev za dovod kisika, ki jo povežemo z umetnim nosom in

brizga 10 ml, da izpraznimo zrak iz tesnilnega balončka na endotrahealnem tubusu

(Doberšek, 2011).

Bolniku razložimo postopek in ga psihično pripravimo na poseg. Razlaga postopka je za

bolnika zelo pomembna, saj lahko pomisli, da bo endotrahealni tubus odstranjen.

Velikokrat je bolnike strah, saj si ne predstavljajo, kako bodo lahko samostojno dihali z

vstavljenim endotrahealnim tubusom (Doberšek, 2011).

Pri odklopu bolnika od ventilatorja sodelujeta dve medicinski sestri. Medicinska sestra A

poveže t - konekt in izvor kisika. Po naročilu zdravnika naravna pretok kisika, ki ga bo

bolnik prejemal med spontanim dihanjem. Nato odklopi dihalni sistem ventilatorja iz

endotrahealnega tubusa in na tubus pritrdi t - konekt, takoj za tem spusti tesnilni balonček

na endotrahealnem tubusu. Medicinska sestra B zaščiti dihalni sistem ventilatorja v sterilni

ovoj in izklopi ventilator. Tesnilni balonček na endotrahealnem tubusu mora biti med

spontanim dihanjem spuščen, da bolniku omogočimo dihanje skozi endotrahealni tubus in

ob njem (Šifrer & Meglič, 2006).


40

Medicinska sestra mora poznati načine mehanske ventilacije in delovanje ventilatorja, saj

bo le tako poznala pomen odvajanja bolnika od ventilatorja in njeno vlogo pri tem. Pri

svojem delu se morajo medicinske sestre permanentno izobraževati in pridobivati tako

strokovne kot praktične izkušnje, saj je pri delu na intenzivnem oddelku potrebno obsežno

strokovno znanje in odgovornost do dela. Za dober nadzor bolezni in ugotavljanje

bolnikove zmožnosti za spontano dihanje je pomembno timsko sodelovanje medicinskih

sester in zdravnikov (Doberšek, 2011).

7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA

7.1 Raziskovalna vprašanja:

1. Ali izvajalci zdravstvene nege upoštevajo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih

okužb povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo?

2. Ali izvajalci zdravstvene nege upoštevajo standarde aktivnosti zdravstvene nege pri

izvajanju zdravstvene nege pri bolnikih z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo?

3. Ali izvajalci zdravstvene nege menijo, da sta najpomembnejši nalogi pri obravnavi

bolnika z umetno dihalno potjo nadzor nad umetno dihalno potjo in aspiracija

sekreta iz dihalnih poti?

7.2 Raziskovalne metode

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Izvedli smo študijo, podatke smo

zbrali s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je vseboval 13

vprašanj, od tega 12 zaprtega in enega polodprtega tipa. Podatke smo prikazali v obliki

grafov in tabel, obdelali smo jih ročno in s pomočjo računalniških programov Microself

Word ter Statistical package for Social Sciences (SPSS). Izračunali smo frekvenčno

porazdelitev posameznih odgovorov, aritmetično sredino in standardni odklon.


41

7.3 Postopki zbiranja podatkov

Anketni vprašalnik je vseboval 13 vprašanj med katerimi so bile tudi trditve, na katere so

anketirani odgovorili po Likertovi lestvici z ocenami od 1 do 4. Anketiranje je potekalo

med 6.7. 2012 in 20.7. 2012.

7.4 Raziskovalni vzorec

Anketirali smo 35 izvajalcev zdravstvene nege. Od tega je bilo 32 (91,4%) anketirank

ženskega spola, 3 (8,6%) anketiranci so bili moškega spola. 8 (22,9%) anketiranih je starih

med 21 in 30 let, 4 (11,4%) anketirani so stari med 31 in 35 let, 10 (28,6%) anketiranih je

starih med 36 in 40 let, 12 (34,3%) anketiranih je starih med 41 in 49 let in 1 (2,9%)

anketiranec je star nad 50 let. V raziskavi je sodelovalo 15 (42,9%) srednjih medicinskih

sester/zdravstvenih tehnikov, 19 (54,3%) višjih medicinskih sester oz. diplomiranih

medicinskih sester/diplomiranih zdravstvenikov in 1 (2,9%) diplomirana medicinska

sestra/diplomiran zdravstvenik, magister/-ica organizacije. 8 (22,9%) anketiranih je na

oddelku zaposlenih med 6 in 10 let in med 11 in 15 let, 7 (20,0%) anketiranih je na

oddelku zaposlenih med 16 in 20 let in 5 (14,3%) anketiranih je na oddelku zaposlenih

med 21 in25 let ter nad 25 let.

7.5 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, na Oddelku za

anestezijo intenzivno terapijo in terapijo bolečin in na Oddelku za internistično intenzivno

terapijo. Za odobritev smo zaprosili Službo zdravstvene nege v Univerzitetnem kliničnem

centru Maribor, strokovne vodje obeh klinik in glavne medicinske sestre omenjenih

oddelkov. V raziskavi je sodelovalo 21 (60,0%) izvajalcev zdravstvene nege, zaposlenih na

Oddelku za anestezijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin ter 14 (40,0%) izvajalcev

zdravstvene nege, zaposlenih na Oddelku za internistično intenzivno terapijo.


42

7.6 Etični vidik

Anketirancem smo razložili namen raziskave in so imeli tudi možnost odklonitve

sodelovanja. Prav tako smo zagotovili anonimnost sodelujočih v raziskavi, in sicer tako, da

so vrnjene vprašalnike oddali v zaprti kuverti. Upoštevali smo etična načela. Podatki, s

katerimi smo raziskovali, so verodostojni, aktualni in uporabljeni v namen strokovne

obravnave.

8 REZULTATI

(Tabela 4): Mere opisne statistike za spremenljivko pomembnost nalog izvajalcev

zdravstvene nege pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo

Mini.

vrednost

Maks.

vrednost

Ar.

sredina

St.

odklon

Vzdrževanje nenehne prehodnosti umetne dihalne poti

(tubusa). 4 4 4,00 ,000

Zagotavljanje nenehnega nadzora nad bolnikovimi vitalnimi

funkcijami. 4 4 4,00 ,000

Zagotavljanje optimalne lege bolnika. 3 4 3,80 ,406

Preprečevanje nastanka razjed zaradi pritiska v sapniku. 3 4 3,80 ,406

Preprečevanje aspiracije iztekajoče in/ali izbruhane želodčne

vsebine v dihala. 3 4 3,91 ,284

Aspiracija izločkov iz ustne votline po potrebi. 2 4 3,69 ,583

Nadzor globine, do katere je vstavljen distalni konec tubusa. 3 4 3,94 ,236

Nadzor optimalne napihnjenosti tesnilnega mešička. 3 4 3,86 ,355

Nadzor optimalne pritrditve tubusa. 3 4 3,86 3,55

Pravočasno zaznavanje zapletov pomanjkljive zdravstvene

nege. 3 4 3,74 ,443

Optimalno vlaženje vdihanega zraka in dodanega kisika. 3 4 3,77 ,426

Ustna nega in menjava medzobnega tampona. 3 4 3,80 ,406

Nadzorovanje in spodbujanje bolnika pri delni mehanski

podpori dihanja. 2 4 3,83 ,453


43

Omogočanje in spodbujanje bolnikove ohranjene gibalne

sposobnosti. 3 4 3,69 ,471

Komuniciranje z bolnikom, ki ga mehansko predihavamo. 2 4 3,63 ,547

Iz tabele je razvidno, da izvajalci zdravstvene nege menijo, da sta vzdrževanje nenehne

prehodnosti umetne dihalne poti (tubusa) in zagotavljanje nenehnega nadzora nad

bolnikovimi vitalnimi funkcijami najpomembnejši nalogi pri bolniku z umetno dihalno

potjo in mehansko ventilacijo. Minimalna in maksimalna vrednost izbranega odgovora

znaša 4 z aritmetično sredino 4,00 ter standardnim odklonom ,000. Prav tako je razvidno,

da je po mnenju izvajalcev zdravstvene nege najmanj pomembna naloga komuniciranje z

bolnikom, ki ga mehansko predihavamo. Minimalna vrednost izbranega odgovora znaša 2,

maksimalna vrednost pa 4, z aritmetično sredino 3,63 in standardnim odklonom ,547.

(Tabela 5): Mere opisne statistike za spremenljivko pomembnost ukrepov za

preprečevanje bolnišničnih okužb povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo

Mini.

vrednost

Maks.

vrednost

Ar.

sredina

St.

odklon

Umivanje in razkuževanje rok. 4 4 4,00 ,000

Uporaba rokavic pri delu z respiratornimi izločki. 3 4 3,86 ,355

Dosledno upoštevanje pravila asepse in aseptične metode dela. 3 4 3,89 ,323

Dosledno upoštevanje standardov aktivnosti zdravstvene nege. 3 4 3,71 ,458

Razkuževanje ali sterilizacija pripomočkov in respiratorne

opreme. 3 4 3,89 ,323

Pravočasno obveščanje zdravnika o prvih znakih okužbe. 3 4 3,89 ,323

Iz tabele je razvidno, da je po mnenju izvajalcev zdravstvene nege najpomembnejši ukrep

za preprečevanje bolnišničnih okužb, povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo umivanje in razkuževanje rok. Minimalna in maksimalna vrednost izbranega

odgovora znaša 4, z aritmetično sredino 4,00 in standardnim odklonom ,000. Najmanj


44

pomemben ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb, povezanih z umetno dihalno potjo

in mehansko ventilacijo pa je dosledno upoštevanje standardov aktivnosti zdravstvene

nege. Minimalna vrednost izbranega odgovora znaša 3, maksimalna vrednost pa 4, z

aritmetično sredino 3,71 in standardnim odklonom ,458.

(Graf 1): Znanje in izkušnje pri obravnavi bolnikov z umetno dihalno potjo in

mehansko ventilacijo

32 (91,4%) anketiranih meni, da ima dovolj znanja in izkušenj, 1 (2,9%) anketiranec meni,

da ima malo znanja in izkušenj in 2 (5,7%) anketiranca menita, da imata vsekakor premalo

znanja ter izkušenj pri obravnavi bolnikov z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo.


45

(Graf 2): Delovanje v skladu z standardi aktivnosti zdravstvene nege

28 (80,0%) anketiranih je odgovorilo, da pri bolnikih z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo vedno delajo v skladu z standardi aktivnosti zdravstvene nege, ker je to osnova

za preprečevanje zapletov med zdravljenjem z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo, predvsem pa je temelj za preprečevanje bolnišničnih okužb. 7 (20,0%)

anketiranih pa je odgovorilo, da pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko

ventilacijo ne delajo vedno v skladu s standardi aktivnosti zdravstvene nege, ker je to po

njihovem mnenju nemogoče, ker delovanje v skladu s standardi zahteva veliko časa,

katerega pa ni vedno na voljo, vsekakor pa poskrbijo, da pri svojem delu ne ogrožajo

bolnika.


46

(Graf 3): Upoštevanje navodil in predpisov za preprečevanje bolnišničnih okužb

18 (51,4%) anketiranih je odgovorilo, da vedno upoštevajo navodila za preprečevanje

bolnišničnih okužb, medtem ko je 17 (48,6%) anketiranih odgovorilo, da posvečajo

preprečevanju bolnišničnih manj pozornosti, če je ogroženo življenje bolnika, saj je v

tistem trenutku bolj pomembno rešiti življenje bolnika.


47

(Tabela 6): Mere opisne statistike za spremenljivko najpogostejši zapleti

pomanjkljive zdravstvene nege pri bolnikih z dolgotrajno intubacijo (umetna

dihalna pot)

Iz tabele je razvidno, da je po mnenju izvajalcev zdravstvene nege najpogostejši zaplet

pomanjkljive zdravstvene nege pri bolnikih z dolgotrajno intubacijo izsušena ustna

sluznica. Minimalna vrednost izbranega odgovora znaša 2, maksimalna vrednost pa 4, z

aritmetično sredino 2,94 in standardnim odklonom ,765. Prav tako je razvidno, da se

najmanj pogosto pojavlja traheoezofagealna fistula. Minimalna vrednost izbranega

odgovora znaša 1, maksimalna vrednost pa 3, z aritmetično sredino 1,74 in standardnim

odklonom ,561.

Mini.

vrednost

Maks.

vrednost

Ar.

sredina

St.

odklon

Izsušena ustna sluznica. 2 4 2,94 ,765

Močno obložen jezik ali zamašen endotrahealni tubus . 2 4 2,71 ,789

Zapora endotrahealnega tubusa. 1 4 2,31 ,785

Izlitje kondenozne tekočine v dihalne poti. 1 4 2,09 ,658

Odklop dihalnega sistema. 1 4 2,29 ,622

Poškodbe in krvavitve, povzročene z “grobo” aspiracijo. 1 4 2,20 ,632

Okužba dihalnih poti. 2 4 2,69 ,583

Aspiracijska pljučnica. 1 4 2,54 ,817

Atelektaze. 2 3 2,17 ,382

Razjede zaradi pritiska. 2 4 2,46 ,701

Traheomalacija. 1 3 1,97 ,568

Zožitev sapnika. 1 3 1,86 ,494

Traheoezofagealna fistula. 1 3 1,74 ,561


48

(Tabela 7): Mere opisne statistike za spremenljivko zapleti povezani z mehanskim

predihavanjem

Mini

vrednost

Maks.

vrednost

Ar.

sredina

St.

odklon

Pnevmoperikard. 1 4 1,80 ,833

Pnevmotoraks. 1 4 2,09 ,658

Pnevmoperitonej. 1 4 1,80 ,833

Podkožni emfizem. 1 4 2,09 ,658

Pnevmomediastinum. 1 4 1,80 ,833

Atelektaze. 1 4 2,26 ,657

Pljučni edem. 1 4 2,29 ,789

Motnje v delovanju srca in ožilja. 1 4 2,20 ,632

Zapleti v prebavilih. 1 4 2,17 ,618

Nevrološki zapleti (vpliv sprememb v koncentraciji CO2). 1 4 2,34 ,684

Okužba dihal (razvoj pljučnice). 2 4 2,83 ,707

Iz tabele je razvidno, da je po mnenju izvajalcev zdravstvene nege okužba dihal (razvoj

pljučnice) najbolj pogost zaplet, ki se pojavlja pri bolnikih z mehanskim predihavanjem.

Minimalna vrednost izbranega odgovora znaša 2, maksimalna vrednost pa 4, z


najmanj pogosto pojavlja pnevmoperikard, pnevmoperitonej in pnevmomediastinum.

Minimalna vrednost izbranih odgovorov znaša 1, maksimalna vrednost pa 4, z

aritmetično sredino 1,80 in standardnim odklonom 8,33.


49

(Tabela 8): Mere opisne statistike za spremenljivko pogostost zapletov pri aspiraciji

dihalnih poti pri umetno ventiliranem bolniku

Mini.

vrednost

Maks.

vrednost

Ar.

sredina

St.

odklon

Ekstubacija. 1 2 1,60 ,497

Motnje srčnega ritma (tahikardija, bradikardija). 1 3 2,26 ,611

Nihanje krvnega tlaka. 2 3 2,54 ,505

Bruhanje in vdihanje želodčne vsebine. 2 4 2,20 ,473

Okužba dihalnih poti in/ali prenos bolnišničnih okužb . 1 4 2,31 ,631

Hipoksija. 1 3 2,20 ,531

Bronhospazem. 1 3 2,09 ,445

Razvoj atelektaz. 1 2 1,60 ,497

Iz tabele je razvidno, da je po mnenju izvajalcev zdravstvene nege nihanje krvnega tlaka

najbolj pogost zaplet, ki se pojavlja pri aspiraciji dihalnih poti pri umetno ventiliranem

bolniku. Minimalna vrednost izbranega odgovora znaša 2, maksimalna vrednost pa 3, z


najmanj pogosto pojavljata ekstubacija in razvoj atelektaz. Minimalna vrednost izbranega

odgovora znaša 1, maksimalna vrednost pa 4, z aritmetično sredino 1,60 in standardnim

odklonom ,497.


50

(Graf 4): Poznavanje pripomočkov pri vzdrževanju umetne dihalne poti in

mehanske ventilacije

14 (40,0%) anketiranih je odgovorilo, da zelo dobro poznajo in obvladajo uporabo vse

pripomočkov, medtem ko je 21 (60,0%) anketiranih odgovorilo, da dobro poznavajo

uporabo vseh pripomočkov za vzdrževanje umetne dihalne poti in mehanske ventilacije,

vendar bi lahko svoje znanje izboljšali.


51

(Graf 5): Udeležba seminarjev, namenjenih dodatnemu izobraževanju

18 (51,4%) anketiranih je odgovorilo, da se seminarjev, namenjenih dodatnem

izobraževanju udeležujejo 3 krat na leto, 5 (14,3%) anketiranih je odgovorilo, da se

seminarjev udeležujejo 1 krat na leto in 12 (34,3%) anketiranih je odgovorilo, da se

seminarjev udeležujejo občasno.


52

(Graf 6): Seznanjenost z najnovejšimi smernicami za vzdrževanje umetne dihalne

poti in mehanske ventilacije

21 (60,0%) anketiranih je odgovorilo, da so seznanjeni z najnovejšimi smernicami za

vzdrževanje umetne dihalne poti in mehanske ventilacije, 13 (40,0%) anketiranih pa je

odgovorilo, da niso natančno seznanjeni z najnovejšimi smernicami za vzdrževanje

umetne dihalne poti in mehanske ventilacije.


53

8 RAZPRAVA

Anketirali smo 21 izvajalcev zdravstvene nege, ki so zaposleni na Oddelku za anestezijo,

intenzivno terapijo in terapijo bolečin ter 14 izvajalcev zdravstvene nege, ki so zaposleni

na Oddelku za internistično intenzivno terapijo Univerzitetnega kliničnega centra

Maribor. V raziskavi je sodelovalo 15 (42,9%) srednjih medicinskih sester/zdravstvenih

tehnikov, 19 (54,3%) višjih medicinskih sester oziroma diplomiranih medicinskih sester/

diplomiranih zdravstvenikov in 1 (2,9%) diplomirana medicinska sestra/diplomiran

zdravstvenik, magister/- ica organizacije.

Anketni vprašalnik je vseboval 5 vprašanj s trditvami, na katere so anketiranci

odgovarjali po Likertovi lestvici z ocenami od 1 do 4. Prvo tovrstno vprašanje se je

nanašalo na pomembnost nalog izvajalcev zdravstvene nege pri bolniku z umetno dihalno

potjo in mehansko ventilacijo ter je vsebovalo 15 trditev. Najbolje sta bili ocenjeni trditvi

»vzdrževanje nenehne prehodnosti umetne dihalne poti (tubusa)« in «zagotavljanje

nenehnega nadzora nad bolnikovimi vitalnimi funkcijami«, saj so bili vsi anketiranci

enotnega mnenja, da sta ti dve nalogi zelo pomembni. Zelo zanimivo je spoznanje, da so

se vsi izvajalci zdravstvene nege strinjali, da je najpomembnejša naloga vzdrževanje

nenehne prehodnosti umetne dihalne poti, medtem ko je bila trditev »aspiracija izločkov

iz ustne votline po potrebi« med najslabše ocenjenimi. Aritmetična sredina tega

odgovora je znašala 3,69, kar pomeni, da je ta naloga tudi zelo pomembna pri bolniku z

umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo, ampak takšnega mnenja je samo 74,3%

vseh anketirancev. Ocena te trditve pa je tudi v nasprotju z oceno trditve »preprečevanje

aspiracije in/ali izbruhane želodčne vsebine v dihala«, kjer je kar 91,4% vseh anketiranih

odgovorilo, da je ta naloga zelo pomembna pri bolniku z umetno dihalno potjo in

mehansko ventilacijo. Torej, kako je mogoče, da je vzdrževanje nenehne prehodnosti

dihalne poti najbolje ocenjena trditev, medtem ko je aspiracija izločkov iz dihalnih poti

po potrebi med najslabše ocenjenimi, če upoštevamo, da je bila tudi trditev preprečevanje

aspiracije in/ali izbruhane želodčne vsebine v dihala zelo visoko ocenjena? Aspiracija

dihalnih poti je namreč eden od ključnih pogojev za vzdrževanje prehodne umetne

dihalne poti in preprečevanje aspiracije, zato menimo, da bi morala ta trditev biti

nekoliko bolje ocenjena. Po mnenju izvajalcev zdravstvene nege pa je najmanj

pomembna naloga pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo


54

»komuniciranje z bolnikom, ki ga mehansko predihavamo«. Razlog, da je bila ta trditev

najslabše ocenjena, predpisujemo temu, da ta naloga ne spada med življenjsko

pomembne, saj ne vpliva na poslabšanje bolnikovega fizičnega stanja, blagodejno pa

vpliva na psihično boljše počutje, zmanjšuje občutek strahu in tesnobe.

Z drugim vprašanjem, ki je vsebovalo 6 trditev, smo izvajalce zdravstvene nege

spraševali o pomembnosti ukrepov za preprečevanje bolnišničnih okužb, povezanih z

umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo. Najbolje ocenjena trditev je bila

»umivanje in razkuževanje rok«, saj so se vsi anketiranci strinjali, da je ta ukrep zelo

pomemben. Najslabše ocenjena trditev pa je bila »dosledno upoštevanje standardov

aktivnosti zdravstvene nege«, čeprav je tudi ta ukrep spadal med zelo pomembnega, saj je

aritmetična sredina znašala 3,71, vendar se je s tem strinjalo samo 71,4% vseh

anketirancev.

S tretjim vprašanjem smo s pomočjo 13 trditev želeli ugotoviti, kateri zapleti se po

mnenju izvajalcev zdravstvene nege najpogosteje pojavljajo pri bolnikih z dolgotrajno

intubacijo (umetna dihalna pot). Ugotovili smo, da je po mnenju izvajalcev zdravstvene

nege najpogostejši zaplet »izsušena ustna sluznica«. Aritmetična sredina je znašala 2,94,

kar pomeni, da se ta zaplet manj pogosto pojavlja pri bolnikih z dolgotrajno intubacijo.

Takšnega mnenja je bilo 42,9% vseh anketirancev. Zaplet »treheoezofagealna fistula« je

bil najslabše ocenjen. Aritmetična sredina je znašala 1,74, kar pomeni, da se ta zaplet kot

posledica pomanjkljive zdravstvene nege redko pojavlja pri bolnikih z dolgotrajno

intubacijo. Takšnega mnenja je bilo 62,9% vseh anketiranih.

S pomočjo četrtega vprašanja, ki je vsebovalo 11 trditev smo prišli do spoznanja, da je po

mnenju izvajalcev zdravstvene nege »okužba dihal (razvoj pljučnice)« najbolj pogost

zaplet, ki se pojavlja pri bolnikih z mehanskim predihavanjem. Aritmetična sredina je

znašala 2,83, kar pomeni, da se ta zaplet pogosto pojavlja. Takšnega mnenja je bilo

48,6% vseh anketirancev. Prav tako smo spoznali, da se zapleti »pnevmoperikard«,

»pnevmoperitonej« in »pnevmomediastinum« najmanj pogosto pojavljajo pri bolnikih na

mehanski ventilaciji. Aritmetična sredina izbranih odgovorov je znašala 1,80, kar

pomeni, da se ti zapleti redko pojavljajo pri bolnikih na mehanski ventilaciji. Takšnega

mnenja je bilo 62,9% vseh anketirancev


55

In navsezadnje smo s pomočjo zadnjega vprašanja, ki je vsebovalo 8 trditev želeli

ugotoviti pogostost zapletov, ki se pojavljajo pri aspiraciji dihalnih poti pri umetno

ventiliranem bolniku. Najpogostejši zaplet je »nihanje krvnega tlaka«, z aritmetično

sredino 2,54, kar pomeni, da se ta zaplet pri aspiraciji dihalnih poti pri umetno

ventiliranem bolniku redko pojavlja. Takšnega mnenja je bilo 54,3% vseh anketirancev.

Najslabše sta bili ocenjeni trditvi »ekstubacija« in »razvoj atelektaz«. Aritmetična sredina

je znašala 1,60, kar pomeni, da se ta zaplet pri aspiraciji dihalnih poti pri umetno

ventiliranem bolniku redko pojavlja. Takšnega mnenja je bilo 60,0% vseh anketirancev.

V empiričnem delu diplomskega dela smo si postavili tri raziskovalna vprašanja. Na

raziskovalno vprašanje št. 1, kjer smo se spraševali, ali izvajalci zdravstvene nege

upoštevajo ukrepe za preprečevanje bolnišničnih okužb, povezanih z umetno

dihalno potjo in mehansko ventilacijo lahko sicer odgovorimo pritrdilno. Rezultati

raziskave nam potrjujejo, da 18 (51,4%) izvajalcev zdravstvene nege vedno upošteva vsa

navodila in predpise za preprečevanje bolnišničnih okužb, 17 (48,6%) izvajalcev

zdravstvene nege pa posveča preprečevanju bolnišničnih okužb manj pozornosti, če je

ogroženo življenje bolnika, ker je v tistem trenutku bolj pomembno rešiti življenje

bolnika. Lahko vidimo, da sta si glede na odstotek izjemno blizu.

Menimo, da sta pri upoštevanju navodil in predpisov za preprečevanje bolnišničnih

okužb smiselna samo dva odgovora, in sicer: »upoštevam vsa navodila in predpise« in

»ne upoštevam navodil in predpisov«, torej delno upoštevanje navodil in predpisov ni

mogoče, saj s tem potrjujemo, da v bistvu ne upoštevamo ukrepov za preprečevanje

bolnišničnih okužb. Prav s tem »delnim upoštevanjem« lahko kritično bolnega bolnika

okužimo in s tem povzročimo vrsto zapletov, v najhujšem primeru tudi smrt.

Zato je tudi zanimiv drugi odgovor, kjer je kar 17 (48,6%) anketirancev odgovorilo, da v

kritičnih situacijah posvečajo preprečevanju bolnišničnih okužb manj pozornosti. Torej,

kakšen je smisel vlagati vse napore v reševanje bolnikovega življenja in pri tem ne

upoštevati ukrepov za preprečevanje bolnišničnih okužb? Bolnik sicer preživi, a ga lahko

okužimo že nekaj dni po tem, ko smo mu rešili življenje umre.


56

Žavb, Kramar & Rajgelj (2006) so bolnišnične okužbe opredelili kot okužbe, ki nastanejo

pri pacientih med bivanjem v bolnišnici ali pa po odpustitvi iz bolnišnice oz. pri

ambulantnih pacientih, pri katerih so bili izvedeni invazivni posegi.

Tomič (2006) je navedla ukrepe za preprečevanje prenosa okužb v enoti intenzivne

terapije (EIT):

dosledno izvajamo razkuževanje rok – umivanje z vodo in milom le v primeru, da

so roke vidno umazane;

so vsi diagnostični/terapevtski/negovalni postopki zapisani in izvedeni tako, da je

možnost prenosa okužbe minimalna;

so zagotovljeni vsi ustrezni pripomočki in materiali za izvedbo

diagnostičnega/terapevtskega/negovalnega postopka. Kadar je le možno,

uporabljamo pripomočke za enkratno uporabo;

izvajanje postopkov preverjamo z občasnimi napovedanimi in nenapovedanimi

nadzori in

vse ugotovljene napake in pomanjkljivosti takoj odpravimo.

Na raziskovalno vprašanje št. 2, s pomočjo katerega smo želeli izvedeti, ali izvajalci

zdravstvene nege upoštevajo standarde aktivnosti zdravstvene nege pri izvajanju

zdravstvene nege pri bolnikih z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo, lahko

odgovorimo pritrdilno. Rezultati raziskave so pokazali, da 28 (80,0%) izvajalcev

zdravstvene nege vedno dela v skladu s standardi aktivnosti zdravstvene nege, ker je to

osnova za preprečevanje zapletov med zdravljenjem, predvsem pa je temelj za

preprečevanje bolnišničnih okužb, samo 7 (20,0%) anketirancev pa je mnenja, da je to

nemogoče, ker delovanje v skladu s standardi zahteva veliko časa, katerega pa ni vedno

na voljo, poskrbijo pa, da pri svojem delu bolnika ne ogrožajo.

S prvim odgovorom tega vprašanja lahko torej razberemo, da je delovanje v skladu za

aktivnosti zdravstvene nege pomembno za preprečevanje bolnišničnih okužb, in da v

bistvu ne zahteva tako veliko časa, da bi bilo to nemogoče, kakor trdi 7 (20,0%)

anketiranih.


57

Izvajalci zdravstvene nege morajo izvajati zdravstveno nego bolnika z upoštevanjem

veljavnih strokovnih načel, smernic in standardov ter tako bolniku zagotavljati najvišjo

možno raven varnosti in kakovosti v zdravstveni negi in oskrbi (Zbornica zdravstvene in

babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2011).

Na raziskovalno vprašanje 3, pri katerem smo se spraševali, ali izvajalci zdravstvene

nege menijo, da sta najpomembnejši nalogi pri obravnavi bolnika z umetno dihalno

potjo nadzor nad umetno dihalno potjo in aspiracija sekreta iz ustne votline , lahko

pritrdimo. Vprašanji sta bili merjeni s štiristopenjsko lestvico, pri kateri je bilo 1-

nepomembno, 2- manj pomembno, 3 - pomembno in 4- zelo pomembno.

Vsi anketiranci so tudi ogovorili, da je vzdrževanje nenehne prehodnosti umetne dihalne

poti zelo pomembna naloga. 74,0% izvajalcev zdravstvene nege je odgovorilo, da je

aspiracija sekreta iz ustne votline zelo pomembna naloga. Zanimivo je, da sta bila samo 2

(5,7%) izvajalca zdravstvene nege mnenja, da je aspiracija sekreta manj pomembna

naloga.

Da je aspiracija sekreta iz dihalnih poti zelo pomembna naloga, se strinjata tudi Jokić &

Lipovšek (2011), ki menita, da je aspiracija dihalnih poti postopek, katerega izvajalci

zdravstvene nege, zaposleni v enotah intenzivne terapij pri svojem delu izvajajo

vsakodnevno. Izvajalci zdravstvene nege načrtujejo delo zdravstvene nege (ZN). V načrt

ZN mora zajeti ukrepe, s katerimi vzdržuje prehodnost zgornjih in spodnjih dihalnih poti.

Aspiracija sekreta iz žrela ali iz sapnika sta tehniki toalete dihalne poti, ki sta potrebni za

vzdrževanje proste dihalne poti (Ivanuša 2002 v Jemec & Petrič, 2011).

Pred aspiracijo se morajo izvajalci zdravstvene nege seznaniti z bolnikovim

zdravstvenim stanjem, z možnimi kontraindikacijmi in zapleti, ki se lahko pojavijo med

aspiracijo.


58

9 SKLEP

Orotrahealna intubacija je najpogostejši način intubacije bolnika v bolnišnici. Zapleti,

povezani z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo, se pojavljajo redko. Izvajalci

zdravstvene nege so seznanjeni z uporabo vseh pripomočkov, namenjenih vzdrževanju

proste dihalne poti in mehanske ventilacije. Prav tako so seznanjeni z najnovejšimi

smernicami za vzdrževanje umetne dihalne poti in mehanske ventilacije.

Medicina je v zadnjih desetletjih zelo napredovala. V življenja ljudi vse bolj močno

posegamo. Pri življenju želimo človeka obdržati pogostokrat za vsako ceno. Velikokrat

nam vse te mogoče aparature povrnejo svojca nazaj v naše okolje, večkrat pa se zgodi, da

se nekoga vzdržuje pri življenju in ljudje vegetirajo. Narava bo vedno tista, ki nam bo

postavljala meje in nam jih ne bo dovolila prečkati ne glede na naše iznajdbe, želje in

znanja.


59

10 LITERATURA

AnaesthesiaUK. (2010). I-gel supraglottic airway. Prevzeto 20. julij 2012 iz

http://www.frca.co.uk/article.aspx?articleid=101119.

Bullock, I., Colquhoun, M., Goldhill, D., Gwinnutt, C., Handley, A., Lockey, A., etal.

(2010). Začetni postopki oživljanja. Prevzeto 20. maj 2012 iz

http://shrani.si/f/3s/W6/3YkZ2C59/zacetni-postopki-ozivlja.pdf.

Cerović, O. (2011). Mechanical ventilation - where are we today, where to go in future/

Mehanska ventilacija - kje smo danes in kam gremo v prihodnje. V G. Voga

(Ured.), 20. simpozij intenzivne medicine in 17. seminar intenzivne medicine za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike (str. 50-59). Bled, Slovenija: Slovensko

združenje za intenzivno medicino.

Čander, D. (2011). Odprta dihalna pot - enostavni postopki, enostavni pripomočki. V A.

Posavec (Ured.), Oskrba dihalne poti in umetna ventilacija v predbolnišničnem

okolju (str. 19-36). Ljubljana, Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, Sekcija reševalcev v zdravstvu.

Dragšič, P. & Voršič, M. (2011). Nadzor nad ogljikovim dioksidom v izdihanem zraku

pri mehansko predihavanem pacientu. V K. Peternelj (Ured.), Mehanska

ventilacija: zbornik prispevkov z recenzijo (str. 35-47). Ljubljana, Slovenija:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji

in transfuziologiji.

http://www.frca.co.uk/article.aspx?articleid=101119


60

Doberšek, D. (2011). Odvajanje bolnika od mehanske ventilacije. V K. Peternelj (Ured.),

Mehanska ventilacija: zbornik prispevkov z recenzijo (str. 100-110). Ljubljana,

Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih

društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji

in transfuziologiji.

Ferk, Z. & Šturm, R. (2011). Nedonošenček na mehanski ventilaciji. V K. Peternelj

(Ured.), Mehanska ventilacija: zbornik prispevkov z recenzijo (str. 20-26).

Ljubljana, Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza

strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni

terapiji in transfuziologiji.

Fileković Ribarič, S. (2012). Zapleti mehanske ventilacije. V 21. mednarodni simpozij

intenzivne medicine in 18. seminar intenzivne medicine za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike (str. 50-62). Bled, Slovenija: Slovensko združenje za

intenzivno medicino.

Ivanuša, A. & Železnik, D. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor,

Slovenija: Fakulteta za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Jaklič, S. (2011). Preprečevanje VAP - aktivnosti zdravstvene nege. V A. Nunar Perko &

A. Stjepanović Vračar (Ured.), Nadzor in vrednotenje življenjskih funkcij

(str. 25-31). Ljubljana, Slovenija: Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji.

Jemec, H. & Petrič, S. (2011). Ustna nega intubiranega pacienta v nevrološki intenzivni

terapiji. Prevzeto 30. maj 2012 iz http://www.zbornica-

zveza.si/dokumenti/sekcije/Izobrazevanje/USTNA%20NEGA%20INTUBIRAN

EGA%20PACIENTA%20V%20NEVROLO%C5%A0KI%20INTENZIVNI%2

0TERAPIJI.pdf.


61

Jukes, G., Ferns, T. & Hill, A. Endotraheal intubation. Prevzeto 20. maj 2012 iz

http://www.nursingtimes.net/nursing-practice-clinical-research/endotracheal-

intubation/199630.article.

Jurca, T. (2011). Nadzor dihalnih spremenljivk pri umetno predihavanem bolniku. V A.

Nunar Perko & A. Stjepanović Vračar (Ured.), Nadzor in vrednotenje

življenjskih funkcij (str. 83-86). Ljubljana, Slovenija: Sekcija medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji.

Kampuš, I. (2011). Zdravstvena nega umetno ventiliranega pacienta v EIIT. V E. Kavaš

(Ured.), Medicinske sestre in babice zagotavljamo dostopnost in enakost

zdravstvene oskrbe pacientov (str. 48-55). Murska Sobota, Slovenija: Strokovno

društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja.

Kavčič, S. (Ured.). (2000). Nujna stanja. Ljubljana, Slovenija: Združenje za

splošno/družinsko medicino Slovenskega zdravniškega društva.

Kodila, V. (2008). Osnovni vodnik po kirurški enoti intenzivnega zdravljenja. Ljubljana,

Slovenija: Univerzitetni klinični center, Kirurška klinika, Klinični oddelek za

anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok.

Krajnc, I. & Pečovnik Balon, B. (2000). Interna medicina. Maribor, Slovenija: Visoka

zdravstvena šola.

Lipovšek, B. & Jokić, R. (2011). Aspiracija dihalnih poti skozi endotrahealni tubus ali

trahealno kanilo in higiensko vzdrževanje pripomočkov za aspiracijo. V K.

Peternelj (Ured.), Mehanska ventilacija: zbornik prispevkov z recenzijo

(str. 48-56). Ljubljana, Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji.




62

Makarovič, B. & Novak, L. (2011). Neinvazivna mehanska ventilacija s čelado in masko.

V K. Peternelj (Ured.), Mehanska ventilacija: zbornik prispevkov z recenzijo

(str. 38-45). Ljubljana, Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji.

Manohin, A. (2000). Temeljne razlike med spontanim dihanjem in nadzorovanim

predihavanjem ter izmenjava plinov. V V. Paver – Eržen (Ured.), Respiracija:

kontinuirano podiplomsko izobraževanje iz anesteziologije (CME) (str. 1-27).

Ljubljana, Slovenija: Slovensko združenje za anesteziologijo in intenzivno

medicino, Slovensko zdravniško društvo.

Manohin, A. & Križmarić, M. (2006). Temeljne fizikalne osnove v anesteziologiji,

anestezijski aparat, anestezijski dihalni sistemi in anestezijski ventilator.

Maribor, Slovenija: Visoka zdravstvena šola.

Medenosrce. (2006). Dihalna stiska. Prevzeto 1. junij 2012 iz

http://www.medenosrce.net/pogled.asp?ID=1487.

Mekiš, D. (2011a). Pomen zagotovitve varne dihalne poti in nadzora dihanja. V Z.

Borovšak (Ured.), Oskrba dihalne poti (str. 11-16). Maribor, Slovenija:

Univerzitetni klinični center, Oddelek za anesteziologijo, intenzivno terapijo in

terapijo bolečin.

Mekiš, D. (2011b). Oskrba dihalne poti – supraglotični pripomočki. V Z. Borovšak

(Ured.), Oskrba dihalne poti (str. 47-54). Maribor, Slovenija: Univerzitetni

klinični center, Oddelek za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo

bolečin.


63

Muzlovič, I. (2007). Pljučnica ob umetnem predihavanju. V I. Muzlovič, M. Jereb, T.

Jurca, P. Karner, A. Jaklič & J. Munih (Ured.), Respiracijski center: 50 let

prvega slovenskega oddelka intenzivne terapije Klinike za infekcijske bolezni in

vročinska stanja: strokovno srečanje z mednarodno udeležbo (str. 161-170).

Ljubljana, Slovenija: Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Klinični

center: Združenje za infektologijo pri Slovenskem zdravniškem društvu.

Oberauner, L., Strauch, L., Sakelšek Jeras, L., Špec Marn, A. & Štupnik Pirtovšek, Š.

(2010). Neinvazivno predihavanje s pozitivnim tlakom v pooperativnem obdobju.

Prevzeto 2. junij 2012 iz:

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2010/april/322-9.pdf.

Pajnkihar, M. (1999). Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor, Slovenija: Visoka

zdravstvena šola.

Pečan, M. (2006). Anesteziologija. Prevzeto 5. junij 2012 iz

http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st6-9/st6-9581-.

Perpetuum Lab. (2011). Magillov forceps. Prevzeto 20. julij 2012 iz http://perpetuum-

lab.com.hr/forum/page/medicinski_eponimi/_/m-n/magillov-forceps-r271.

Prosen, G. (2011). Oskrba dihalne poti v predbolnišničnem okolju. V A. Posavec (Ured.),

Oskrba dihalne poti in umetna ventilacija v predbolnišničnem okolju (str. 7-18).


strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

Sekcija reševalcev v zdravstvu.

Sood, J. (2005). Laryngeal mask airway and its variants. Prevzeto 5. junij 2012 iz

http://medind.nic.in/iad/t05/i4/iadt05i4p275.pdf.

http://medind.nic.in/iad/t05/i4/iadt05i4p275.pdf


64

Strokovne podlaga za pripravo programa za obvladovanje in preprečevanje bolnišničnih

okužb (2009). Preprečevanje prenosa okužb z respiratornimi pripomočki in

opremo. Prevzeto 9. junij 2012 iz

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/mz_dokumenti/delovna_p

odrocja/zdravstveno_varstvo/zdravstveno_varstvo_v_posebnih/NAKOBO_septe

mber_2010/MZ_pogl_7.3_Resp.oprema_2009.pdfrajnc.

Šifrer, F. & Meglič, M. (2006). Odvajanje bolnika od ventilatorja. V M. Košnik,

Obravnava pljučnega bolnika na intenzivnem oddelku: zbornik predavanj/5.

golniški simpozij (str. 64-72). Golnik, Slovenija: Bolnišnica, Klinični oddelek za

pljučne bolezni in alergijo.

Šimunović, V. J. (Ured.). (2011). Temeljne i opće kliničke vještine. Prevzeto 15. maj 2012

iz

http://neuron.mefst.hr/docs/katedre/anesteziologija//Clinical%20Skills,%202nd

%20draft%20April%2029,%202011.pdf.

Škerjanec Hodak, A. (2011). Zdravstvena nega odraslega bolnika na mehanski ventilaciji.

V A. Nunar Perko & A. Stjepanović Vračar (Ured.), Nadzor in vrednotenje

življenjskih funkcij (str. 41-50). Ljubljana, Slovenija: Sekcija medicinskih sester

in zdravstvenih tehnikov v anesteziologiji, intenzivni terapiji in transfuziologiji.

Tomič, V. (2006). Prenos okužb v EIT. V M. Košnik (Ured.), Obravnava pljučnega

bolnika na intenzivnem oddelku: zbornik predavanj/5.golniški simpozij

(str. 34-45). Golnik, Slovenija: Bolnišnica, Klinični oddelek za pljučne bolezni

in alergijo.

Topić, A. (2011). Tehnomedika. Prevzeto 20. julij 2012 iz

http://www.tehnomedika.hr/dogadjanja.html.

Toplak, N., Kopriva, S. & Baloh – Grošelj, M. (2005). Podkožni obrazni emfizem in

pnevmomediastinum kot zaplet pri zdravljenju zoba. Prevzeto 28. maj 2012 iz

http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-9/525-527.pdf.

http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-9/525-527.pdf


65

Trinkaus, D. (2009). Pacienti na neinvazivni ventilaciji v hujši respiracijski insuficienci.

V S. Kadivec (Ured.), Zdravstvena obravnava bolnika z obstruktivno boleznijo

pljuč in cistično fibrozo: zbornik predavanj: program za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike (str. 53-56). Golnik, Slovenija: Bolnišnica, Klinični oddelek

za pljučne bolezni in alergijo.

Universitiy of Virginia School of Medicine. (2004). How to intubate Prevzeto 16. junij

2012 iz: http://www.healthsystem.virginia.edu/Internet/Anesthesiology-

Elective/airway/Intubation.cfm.

Usposobljenost reševalcev, ključ do življenja. (2003). Ustno žrelni tubus. Prevzeto 20.

julij 2012 iz http://sbi.eucilnica.si/index.php?stran=2_15.

Vahčič, M. & Simončič, S. (2012). Vzdrževanje umetne dihalne poti pri bolniku na

mehanski ventilaciji. V Mednarodni simpozij intenzivne medicine/21.

mednarodni simpozij intenzivne medicine in 18. seminar intenzivne medicine za

medicinske sestre in zdravstvene tehnike (str. 42-45). Ljubljana, Slovenija:

Slovensko združenje za intenzivno medicino.

Vaš doktor. (2012). Atelektaza pluća. Prevzeto 28. maj 2012 iz

http://www.vasdoktor.com/medicina-od-a-do-z/pulmologija/1517-atelektaza

pluca.

Wikipedia. (2011). Laryngeal mask airway. Prevzeto 20. julij 2012 iz

http://en.wikipedia.org/wiki/Laryngeal_mask_airway.

Zabavnik, Z. (2011). Indikacije za oskrbo dihalne poti in umetno predihavanje. V Z.

Borovšak (Ured.), Oskrba dihalne poti (str. 23-26). Maribor, Slovenija:

Univerzitetni klinični center, Oddelek za anesteziologijo, intenzivno terapijo in

terapijo bolečin.

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov (2011). Predstavitev podobe medicinskih

sester, babice in tehnika zdravstvene nege. Prevzeto 8. junij 2012 iz

http://www.zbornica-zveza.si/Medicinske_sestre_in_babice.aspx.

http://www.zbornica-zveza.si/Medicinske_sestre_in_babice.aspx


66

Zorko, N. (2011a). Endotrahealna intubacija. V A. Posavec (Ured.), Oskrba dihalne poti

in umetna ventilacija v predbolnišničnem okolju (str. 37-42). Ljubljana,

Slovenija: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih

društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

reševalcev v zdravstvu.

Zorko, N. (2011b). Orotrahealna intubacija. V Z. Borovšak (Ured.), Oskrba dihalne poti

(str. 55-64). Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični center, Oddelek za

anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin.

Žavb, N., Kramar, Z. & Rajgelj, D. (2006). Varnost pacienta - zagotovimo jo! V M.

Rebernik Milić (Ured.), Zbornik xxx - zagotovimo varnost pacienta (str. 75-64).


društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v operativni dejavnosti.


1

11 PRILOGA

ANKETNI VPRAŠALNIK

Sem Nataša Radovanović, študentka 3. letnika Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru

in pišem diplomsko nalogo z naslovom UMETNA DIHALNA POT IN MEHANSKA

VENTILACIJA. S pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki je pred Vami želim

pridobiti podatke, ki jih potrebujem v raziskovalnem delu mojega diplomskega dela.

Anketa je anonimna!

Vljudno Vas prosim za sodelovanje! Nataša Radovanović

1. Spol:

a) Ženski. 4. Kje ste zaposleni?

b) Moški. a) Na Oddelku za anestezijo intenzivno terapijo

in terapijo bolečin.

2. Vaša starost: b) Na Oddelku za internistično intenzivno terapijo.

a) Do 20 let.

b) 21 – 30 let. 5. Kako dolgo ste že zaposleni na tem oddelku?

c) 31 – 35 let. a) Manj kot 5 let.

d) 36 – 40 let. b) 6 – 10 let.

e) 40 – 49 let. c) 11 – 15 let.

f) Nad 50 let. d) 16 – 20 let.

. e) 21 – 25 let.

f) Nad 25 let.

Vaša izobrazba:

a) Srednja medicinska sestra/ zdravstveni tehnik.

b) Višja medicinska sestra/diplomirana medicinska sestra/diplomiran zdravstvenik.

c) Drugo ______________________________.


2

5. Sledita dva sklopa vprašanj glede pomembnosti nalog izvajalcev zdravstvene nege

pri bolniku z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo. Odgovori so podani v

obliki tabele. V vsaki vrstici prosim označiti ustrezen odgovor: 1- nepomembno, 2-

manj pomembno, 3- pomembno in 4- zelo pomembno.

5.1 Pomembnost nalog izvajalcev zdravstvene nege pri bolniku z umetno dihalno

potjo in mehansko ventilacijo:

nepomembno manj pomembno pomembno zelo

pomembno

Vzdrževanje nenehne prehodnosti umetne dihalne poti (tubusa).

1 2 3 4

Zagotavljanje nenehnega nadzora nad bolnikovimi vitalnimi funkcijami.

1 2 3 4

Zagotavljanje optimalne lege bolnika. 1 2 3 4

Preprečevanje nastanka razjed zaradi pritiska v sapniku.

1 2 3 4

Preprečevanje aspiracije iztekajoče in/ali izbruhane želodčne vsebine v dihala.

1 2 3 4

Aspiracija izločkov iz ustne votline po potrebi.

1 2 3 4

Nadzor globine, do katere je vstavljen distalni konec tubusa.

1 2 3 4

Nadzor optimalne napihnjenosti tesnilnega mešička.

1 2 3 4

Nadzor optimalne pritrditve tubusa. 1 2 3 4

Pravočasno zaznavanje zapletov pomanjkljive zdravstvene nege.

1 2 3 4

Optimalno vlaženje vdihanega zraka in dodanega kisika.

1 2 3 4

Ustna nega in menjava medzobnega tampona.

1 2 3 4

Nadzorovanje in spodbujanje bolnika pri delni mehanski podpori dihanja.

1 2 3 4

Omogočanje in spodbujanje bolnikove ohranjene gibalne sposobnosti.

1 2 3 4

Komuniciranje z bolnikom, ki ga mehansko predihavamo.

1 2 3 4


3

5.2 Pomembnost ukrepov za preprečevanje bolnišničnih okužb povezanih z umetno

dihalno potjo in mehansko ventilacijo:

nepomembno manj pomembno pomembno zelo

pomembno

Umivanje in razkuževanje rok. 1 2 3 4

Uporaba rokavic pri delu z respiratornimi izločki. 1 2 3 4

Dosledno upoštevanje pravila asepse in aseptične metode dela. 1 2 3 4

Dosledno upoštevanje standardov aktivnosti zdravstvene nege.

1 2 3 4

Razkuževanje ali sterilizacija pripomočkov in respiratorne opreme. 1 2 3 4

Pravočasno obveščanje zdravika o prvih znakih okužbe. 1 2 3 4

6. Ali menite, da ste dovolj izkušeni in imate dovolj znanja pri obravanavi bolnikov

z umetno dihalno potjo oziroma mehansko ventilacijo?

a) Da, menim da imam dovolj znanja in izkušenj.

b) Bolj malo imam znanja in izkušenj.

c) Menim, da imam vsekakor premalo znanja in izkušenj.

7. Ali pri delu z bolnikom z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo delate v

skladu z standardi aktivnosti zdravstvene nege?

a) Da, vedno, ker je osnova za preprečevanje zapletov med zdravljenjem, predvsem

pa je temelj za preprečevanje bolnišničnih okužb.

b) Ne, ker je to nemogoče, namreč delovanje v skladu s standardi, zahteva veliko

časa, katerega pa ni vedno na voljo, vsekakor pa poskrbim, da pri svojem delu

bolnika ne ogrožam.

c) Nikoli, standardov aktivnosti zdravstvene nege ne poznam dovolj dobro.


4

8. Ali dosledo upoštevate vsa navodila in predpise za preprečevanje bolnišničnih

okužb povezanih z umetno dihalno potjo in mehansko ventilacijo?

a) Vedno.

b) Če je ogroženo življenje bolnika, posvečam preprečevanju bolnišničnih okužb

manj pozornosti, ker je v tistem trenutku bolj pomembno rešiti življenje bolnika.

c) Občasno.

d) Nikoli.

9. Sledijo trije sklopi vprašanj glede pogostosti zapletov povezanih z umetno dihalno

potjo in mehansko ventilacijo. Odgovori so podani v obliki tabele. V vsaki vrstici

prosim označiti ustrezen odgovor: 1- se ne pojavi, 2- redko se pojavi, 3- pogosto se

pojavi in 4- zelo pogosto se pojavi.

9.1 Kateri so po vašem mnenju najpogostejši zapleti pomanjkljive zdravstvene nege

pri bolnikih z dolgotrajno intubacijo (umetna dihalna pot)?

se ne

pojavi redko pogosto zelo

pogosto

Izsušena ustna sluznica. 1 2 3 4

Močno obložen jezik ali zamašen endotrahealni tubus. 1 2 3 4

Zapora endotrahealnega tubusa. 1 2 3 4

Izlitje kondenozne tekočine v dihalna pota. 1 2 3 4

Odklop dihalnega sistema. 1 2 3 4

Poškodbe in krvavitve povzročene z “grobo” aspiracijo. 1 2 3 4

Okužba dihalnih poti. 1 2 3 4

Aspiracijska pljučnica. 1 2 3 4

Atelektaze 1 2 3 4

Razjede zaradi pritiska. 1 2 3 4

Traheomalacija. 1 2 3 4

Zožitev sapnika. 1 2 3 4

Traheoezofagealna fistula. 1 2 3 4


5

9.2 Kateri zapleti povezani z mehanskih predihavanjem se po vašem mnenju

pojavljajo?

se ne pojavi redko pogosto zelo

pogosto

Pnevmoperikard. 1 2 3 4

Pnevmotoraks. 1 2 3 4

Pnevmoperitonej. 1 2 3 4

Podkožni emfizem. 1 2 3 4

Pnevmomediastinum. 1 2 3 4

Atelektaze. 1 2 3 4

Pljučni edem. 1 2 3 4

Motnje v delovanju srca in ožilja. 1 2 3 4

Zapleti v prebavilih. 1 2 3 4

Nevrološki zapleti (vpliv sprememb v kocentraciji CO2). 1 2 3 4

Okužba dihal (razvoj pljučnice). 1 2 3 4

9.3 Pogostost zapletov pri aspiraciji dihalnih poti pri umetno ventiliranem bolniku:

se ne

pojavi redko pogosto zelo

pogosto

Ekstubacija. 1 2 3 4

Motnje srčnega ritma (tahikardija, bradikardija, prekatne ekstrasistole).

1 2 3 4

Nihanje krvnega tlaka. 1 2 3 4

Bruhanje in vdihanje želodčne vsebine. 1 2 3 4

Okužba dihalnih poti in/ali prenos bolnišničnih okužb. 1 2 3 4

Hipoksija. 1 2 3 4

Bronhospazem. 1 2 3 4

Razvoj atelektaz. 1 2 3 4


6

10. Kakšno je vaše poznavanje pripomočkov pri vzdrževanju umetne dihalne poti in

mehanske ventilacije.

a) Zelo dobra, poznam in obvladam uporabo vseh pripomočkov.

b) Dobra, vendar bi svoje znanje lahko izboljšal /a.

c) Slaba, nujno moram izboljašati svoje znanje.

11. Kako pogosto se udeležujete vseh seminarjev, ki so namenjeni dodatnemu

izobraževanju?

a) 2-3 krat na leto.

b) 1 krat na leto.

c) Občasno.

14. Ali ste seznanjeni z najnovejšimi smernicami za vzdrževanje umetne dihalne poti

in mehanske ventilacije?

a) Da.

b) Ne natančno.

c) Ne.

HVALA ZA VAŠE SODELOVANJE!


1

Documents

UMETNA DIHALNA POT IN MEHANSKA VENTILACIJA · ventilacija – prekinjeno napihovanje pljuč oz. mehanično gibanje zraka v pljuča in iz njih; difuzija – prehajanje plinov skozi