UI VERZA V MARIBORU · UI VERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo Diplomsko delo RAZLIKA V MOTORIČIH SPOSOBOSTIH OTROK PRVEGA RAZREDA OSOVE ŠOLE, KI

U�IVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Karin Lah

Maribor, 2009

U�IVERZA V MARIBORU


Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

RAZLIKA V MOTORIČ�IH SPOSOB�OSTIH OTROK

PRVEGA RAZREDA OS�OV�E ŠOLE,

KI SO OBISKOVALI VRTEC

I� OTROK, KI VRTCA �ISO OBISKOVALI

Mentor: Kandidatka

Miran Muhič, predavatelj Karin LAH

Maribor, 2009

Lektorica:

Štefka Pečar, učiteljica predmetnega pouka (SL – SH)

Prevajalka:

Ana Janžekovič, prof. ANG in ZGO

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorju, predavatelju Miranu Muhiču, za kakovostno

mentorsko vodenje, usmerjanje, podporo in spodbudo.

Hvala ravnateljem, razrednikom in otrokom 1. razredov, ki so mi

pomagali pri nastanku empiričnega dela.

Hvala lektorici in prevajalki.

Prav posebna zahvala gre dragima staršema, ki sta mi ves čas šolanja

stala ob strani, me moralno in denarno podpirala ter se z menoj

veselila vsakega najmanjšega uspeha.

Zahvaljujem se tudi babici, botri in tašči ter tastu za nesebično

pomoč pri varstvu svojih dveh otrok ob mojih odsotnostih.

Hvala Boštjanu, ki je od vsega začetka verjel vame.

Svoje diplomsko delo posvečam sinu Andražu in hčerki Tinkari, ki

sta bila moja največja motivacija za to, kar postajam.

UNIVERZA V MARIBORU


IZJAVA

Podpisana Karin Lah, rojena 11.10.1981, študentka Pedagoške fakultete Univerze

v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Razlika v motoričnih sposobnostih otrok prvega razreda osnovne šole, ki so

obiskovali vrtec in otrok, ki vrtca niso obiskovali pod mentorstvom Predavatelja

Mirana Muhiča, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura

korektno navedeni; teksti niso pisani brez navedbe avtorjev.

Karin Lah

Maribor, 9. 6. 2009

POVZETEK

V diplomskem delu smo na podlagi rezultatov testiranja motoričnih sposobnosti

želeli ugotoviti, ali obstajajo razlike v motoričnih sposobnostih med otroki, ki so

obiskovali vrtec, in otroki, ki vrtca niso obiskovali. V teoretičnem delu je

predstavljen gibalni razvoj otroka ter vpliv staršev, okolja in vrtca na razvoj

motoričnih sposobnosti. Za pridobivanje rezultatov smo uporabili osem motoričnih

testov, s katerimi smo ugotavljali razvitost sposobnosti ravnotežja, koordinacije,

eksplozivne moči in vzdržljivostne moči. Na podlagi dobljeni rezultatov

ugotavljamo, da med dečki in deklicami ni bistvenih razlik v motoričnih

sposobnostih. Ugotavljamo tudi, da imajo otroci prvih razredov osnovne šole, ki so

obiskovali vrtec, boljše razvito ravnotežje. V ostalih izmerjenih motoričnih

sposobnostih nismo zaznali bistvene razlike med otroki, ki so obiskovali vrtec in

otroki, ki vrtca niso obiskovali.

Ključne besede: gibalni razvoj, motorične sposobnosti, predšolski otrok, gibalno-

športne dejavnosti, motorični testi.

ABSTRACT

For this diploma paper we tried to find out whether there are any differences in

movement abilities of children visiting kindergarten and of children not visiting

kindergarten. The movement development of a child and the influence of parents,

environment and kindergarten on the development of the movement abilities is

presented in the theoretical part. We used eight movement tests, with which we

tried to determine the development of balance, coordination, explosive power and

endurance power, for gaining these results. Based on these results we can establish

that there are no major differences among boys and girls in movement abilities.

We also established that first year students in primary school visiting kindergarten

have better developed balance. In other measured abilities we did not find any

important differences among children visiting kindergarten and children not

visiting kindergarten.

Key words: movement development, movement abilities, pre-school child,

movement-sport activities, movement tests.

Kazalo vsebine

1 Uvod ___________________________________________________________ 1

2 Teoretični del ____________________________________________________ 3

2.1 Gibalni razvoj otroka _______________________________________________3

2.2 Motorične sposobnosti otrok _________________________________________8

2.2.1 Sposobnost regulacije energije_____________________________________________ 9

2.2.1.1 MOČ ____________________________________________________________ 9

2.2.1.2 HITROST _______________________________________________________ 10

2.2.2 Sposobnost regulacije gibanja ____________________________________________ 11

2.2.2.1 GIBLJIVOST ____________________________________________________ 11

2.2.2.2 RAV�OTEŽJE ___________________________________________________ 12

2.2.2.3 PRECIZ�OST____________________________________________________ 13

2.2.2.4 KOORDI�ACIJA _________________________________________________ 14

2.2.3 VZDRŽLJIVOST______________________________________________________ 15

2.2.4 Sredstva za razvijanje motoričnih sposobnosti _______________________________ 17

2.2.4.1 Gimnastične vaje _________________________________________________ 17

2.2.4.2 �aravne oblike gibanja ____________________________________________ 18

2.2.4.3 Elementarne igre _________________________________________________ 21

2.2.5 Vpliv okolja na gibalni razvoj otroka_______________________________________ 22

2.2.5.1 Vpliv staršev na gibalni razvoj otroka _________________________________ 23

2.2.5.2 Vpliv vrtca na gibalni razvoj otroka___________________________________ 24

2.3 Dejavnost GIBA�JE v Kurikulumu za vrtce ___________________________26

2.3.1 Gibalno-športne aktivnosti v okviru rednih dejavnosti vrtca _____________________ 28

2.3.2 Gibalno-športne aktivnosti v okviru dodatnih dejavnosti vrtca ___________________ 31

2.3.3 Večdnevno bivanje otrok izven vrtca_______________________________________ 32

2.4 Dosedanje raziskave _______________________________________________34

3 Empirični del ___________________________________________________ 36

3.1 �amen___________________________________________________________36

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev____________________________________36

3.2.1 Raziskovalna vprašanja _________________________________________________ 36

3.2.2 Raziskovalne hipoteze __________________________________________________ 37

3.2.3 Spremenljivke ________________________________________________________ 37

3.3 Metodologija _____________________________________________________38

3.3.1 Raziskovalne metode ___________________________________________________ 38

3.3.2 Raziskovalni vzorec ____________________________________________________ 38

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ______________________________________________ 38

3.3.4 Postopki obdelave podatkov _____________________________________________ 40

3.4 Rezultati in interpretacija___________________________________________41

3.4.1 Analiza morfoloških značilnosti __________________________________________ 41

3.4.2 Analiza motoričnih sposobnosti___________________________________________ 44

3.4.2.1 Analiza motoričnih sposobnostih odgovornih za regulacijo energije__________ 45

3.4.2.2 Analiza motoričnih sposobnostih odgovornih za regulacijo gibanja __________ 46

3.5 Sklep ____________________________________________________________48

Viri in literatura _____________________________________________________ 49

Priloge______________________________________________________________ 1

1

1 Uvod

Gibanje, igra, igrala in pripomočki imajo velik vpliv na pravočasno razvijanje

številnih gibalnih sposobnosti, ki imajo pomembno vlogo v otrokovem

motoričnem, spoznavnem, čustvenem in socialnem razvoju. Ob slednjem se ni

mogoče izogniti številnim pozitivnim vplivom in vidikom predšolske gibalno-

športne vzgoje, pomenu igre za otroka, ki ugodno vpliva na otrokov telesni in

gibalni razvoj, ki se začne že pred rojstvom otroka (povzeto po: Videmšek in

Jovan, 2002).

Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok v gibanju razvija in krepi svoje

telo, usklajuje se njegova motorika, v povezovanju posameznih telesnih in športnih

dejavnosti se urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v družini in

kasneje v šoli pri otroku vplivamo na njegov kasnejši življenjski slog (Škof, 2007,

str. 27).

Gibalno vedenje je poleg spoznavnega in socialno-čustvenega pomembno področje

otrokovega in mladostnikovega vsakdanjega delovanja. V otrokovem zgodnjem

razvojnem obdobju je predvsem gibalna spretnost tista dejavnost, s katero se otrok

lahko uveljavlja, si ustvari podobo o sebi, pridobi svoje mesto v družbi ter tako

oblikuje svojo osebnost (Kremžar in Petelin, 2000, str. 9).

Glede na to, da je gibanje pomemben dejavnik razvoja otrokove osebnosti,

moramo poznati razvoj, odklone in odstopanja. Poznavanje je potrebno za pravilno

načrtovanje nadaljnjega vsestranskega razvoja, razvoja osnovne motorike ter

specifičnih in specialnih znanj, s katerimi bi čim učinkoviteje usmerjali otroka v

želeni smeri, tudi v šport (prav tam).

Ker je tempo življenja danes zares hiter, si marsikateri starš niti ne more vzeti časa,

da bi svojemu otroku omogočil razvoj vseh gibalnih sposobnosti. Vedno manj

staršev zahaja z otroki v naravo ter jim omogoča tekanje po travi, plezanje po

2

drevesih, kotaljenje po hribu… in tako je marsikakšen otrok prikrajšan za

svobodno gibanje.

V predšolskem obdobju je otrok najbolj dojemljiv za vse, kar je novo in kar se

lahko nauči. Dejstvo, da tistega, kar je otrok zamudil, v kasnejših letih ni več moč

nadoknaditi, velja tudi za področje motoričnega razvoja.

Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja

veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje

vase. Gibanje daje otroku občutek ugodja, varnosti, veselja, skratka dobrega

počutja. Otrok raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe. V gibalnih

dejavnostih je telo izhodiščna točka za presojo položaja, smeri, razmerja do drugih;

otrok razvija občutek za ritem in hitrost ter dojema prostor in čas (Videmšek in

Visinski, 2001; cit. Po Videmšek in Pišot, 2007, str. 11).

V vrtcu v okviru področja dejavnosti GIBANJE otroci razvijajo motorične

sposobnosti in ustvarjajo gibalne koncepte s pomočjo gimnastičnih vaj, naravnih

oblik gibanja in elementarnih gibalno-športnih iger. Gibalno-športne dejavnosti so

prilagojene otrokovim zmožnostim, sposobnostim in potrebam ter so pod

strokovnim nadzorom vzgojiteljic izvajane načrtovano, sistematično in vodeno

skozi celotno predšolsko obdobje. Tako otroci, ki obiskujejo vrtec, že zelo zgodaj

pridobivajo osnovne gibalne koncepte, ustvarjajo širok motorični spomin ter

postopno spoznavajo in osvajajo osnovne prvine različnih športnih zvrsti po vseh

najsodobnejših zakonitostih in metodah, kar pa za otroke, ki vrtca ne obiskujejo, ne

moremo z gotovostjo trditi.

3

2 Teoretični del

2.1 Gibalni razvoj otroka

Gibalni razvoj pomeni osvajanje gibalnih vzorcev (Kremžar in Petelin, 2000, str.

39).

Človekov gibalni razvoj se začne že v predporodni dobi in se neprestano

izpopolnjuje v nadaljnjem razvoju. Še posebno izrazit je v prvih treh letih

življenja. Že v prvih dveh letih otrok doseže stopnjo, ki je ni sposobno doseči

nobeno drugo bitje – začne se gibati v pokončnem položaju. Od novorojenčka, ki

je povsem nemočno bitje, saj se sam ne more premakniti z mesta in prijeti z roko

najbolj preprostega predmeta, otrok doseže takšne gibalne zmožnosti, ko se lahko

samostojno premika po prostoru in po svoji volji upravlja z različnimi predmeti

(Videmšek in Visinski, 2001, str. 19).

Otroško telo neprestano raste in se razvija v nasprotju z ustaljenim organizmom

odraslega človeka. Na rast in razvoj v veliki meri vpliva ravno gibanje. Z rastjo in

razvojem se otrokove sposobnosti večajo in tako sta rast in razvoj v nenehni

odvisnosti od gibanja in narobe (prav tam).

Razvoj poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih in skladnostno zahtevnejših

športnih dejavnosti, v interakciji med zorenjem, učenjem in posameznikovo lastno

voljno aktivnostjo. V predšolske obdobju otrok pridobiva raznovrstne izkušnje

zlasti z igro (Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003; cit. po Videmšek in Pišot,

2007, str. 11).

V gibalnih dejavnostih je telo izhodiščna točka za presojo položaja, smeri,

razmerja do drugih; otrok razvija občutek za ritem in hitrost ter dojema prostor in

čas (Videmšek in Visinski, 2001; cit. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 11).

4

Gibalni razvoj je odraz zorenja (na katerega vplivajo predvsem genetski, pa tudi

okoljski dejavniki), ki določa univerzalno sosledje pojavljanja posameznih

gibalnih sposobnosti v razvoju, ter posameznikovih izkušenj, ki vplivajo zlasti na

hitrost doseganja mejnikov v gibalnem razvoju (Kozar, 2003; cit. po Videmšek in

Pišot, 2007, str. 38).

Če otrok nima možnosti (v kar štejemo primeren prostor, ustrezno obleko in

obutev, dobro voljo ter športnih pripomočkov in igral) za izvajanje različnih

gibalnih dejavnosti, lahko zaostane v gibalnem razvoju (Videmšek in Visinski,

2001).

Za razvoj novih gibalnih spretnosti je potrebna določena raven razvitosti

otrokovega mišičja, živčnega in zaznavnega sistema, pomemben pa je tudi proces

učenja (prav tam).

Gibalni razvoj predstavljajo dinamične in večinoma kontinuirane spremembe v

motoričnem vedenju, ki se kažejo v razvoju motoričnih sposobnosti (koordinacija,

moč, hitrost, ravnotežje, gibljivost, natančnost, vzdržljivost) in gibalnih spretnosti

(lokomotorne, manipulativne in stabilnostne) (Gallahue in Ozmun, 2006; cit. po

Videmšek in Pišot, 2007, str. 39).

Gre za proces, s pomočjo katerega otrok pridobiva gibalne spretnosti in vzorce, kar

je rezultat med genetskimi in okoljskimi vplivi. Genski dejavniki so odločilni za

živčno-mišično zorenje, morfološke značilnosti, predvsem v smislu velikosti,

razmerij in kompozicije telesa, fizioloških značilnosti ter tempa rasti in zorenja

(Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004; cit. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 39).

Med okoljskimi dejavniki pa imajo najpomembnejši vpliv predhodne gibalne

izkušnje, tudi iz prenatalnega obdobja, in pridobivanje novih gibalnih izkušenj

(prav tam).

5

Za področje gibalnega razvoja veljajo podobne temeljne zakonitosti, ki so

značilne za razvoj nasploh, ob tem pa je seveda še nekaj posebnosti. V začetnem

obdobju poteka gibalni razvoj v cefalo-kavdalni smeri, pri tem pa je otrok najprej

sposoben nadzirati gibanje glave, nato trupa in rok, šele potem nog, ter v

proksimo-distalni smeri, kar pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih

delov telesa, kis o bližje hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih. Tako otrok

postopno postaja sposoben nadzirati in učinkovito izvajati zahtevnejše gibalne

spretnosti (Videmšek in Pišot, 2007, str. 39-40).

Za urejeno gibanje so potrebni določeni pogoji:

• Urejen senzorični sistem,

• Zdrave kognitivne možnosti predelave senzoričnih dražljajev,

• Zdrav motorični sistem,

• Urejenost čustvenih predelovalnih področij (Kremžar in Petelin, 2000).

Otrokov gibalni razvoj se torej začne najprej z gibi glave in poteka prek rok,

zgornjega dela trupa do nog in stopal. Po štirih mesecih življenja ima glava že tako

čvrst položaj, da otrok lahko sedi v naročju. Segati začne po predmetih, ki so v

dosegu njegovih rok. Prvo prijemanje je počasno, nerodno in predstavlja bolj

poskus, kako predmet pred sabo prijeti. Otrok se že poskuša plaziti v legi na

trebuhu. Gibalni razvoj se nadaljuje prek glave in zatilja do mišic trupa. Te so

sposobne opravljati gibe v različne smeri. Otrokov gibalni razvoj je zelo opazen,

ko se začne obračati okoli svoje vzdolžne osi s hrbta na trebuh in nazaj na hrbet. Z

razvojem hrbtnih mišic se že dvigne v napol sedečo držo (Videmšek in Visinski,

2001, str. 19).

Okoli desetega meseca že sedi brez opore. Ko prek različnih oblik sedenja,

opiranja in plazenja osvoji pokončno stojo, previdno začne delati prve korake.

Takrat pravimo, da hodi. To ponavadi naredi med dvanajstim in štirinajstim

mesecem. Takrat se zanj odpre čisto drugačen svet; svet, ki ga opazuje od zgoraj

navzdol in pred seboj. Otrokova hoja je v začetku zelo negotova. Iz dneva v dan

6

povečuje zanesljivost in nekako v osemnajstem mesecu starosti poskuša tekati (tek

je le hitra hoja). Hoji se pridružijo tudi plezanje, potiskanje, vlečenje, dviganje in

metanje. Otrok postaja močnejši, spretnejši in hitrejši (prav tam, str. 19-20).

Do tretjega leta starosti uspe osvojiti vse naravne oblike gibanja, kot so: hoja, tek,

skoki, poskoki, plazenje, lazenje, dviganje, nošenje, valjanje, potiskanje, vlečenje,

metanje, lovljenje, vese, kmalu pa se temu pridružijo še kompleksnejše gibalne

naloge (osnovni elementi športnih zvrsti). Otroci omenjene starosti ta gibanja

usvajajo počasi, negotovo in površno (prav tam, str. 20).

V predšolski dobi od tretjega do šestega leta naredi gibalni razvoj otroka silovit

napredek. Otrokova motorika se spreminja tako hitro, da postaja gibanje ne le

spretnejše, ampak tudi bolj smotrno in gospodarno. Z ustreznimi gibalnimi

dejavnostmi otrok ne razvija le gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, ampak tudi

spoznavne, čustvene in socialne sposobnosti (prav tam, str. 20).

Za zgodnje otroštvo je značilno, da je razvoj nekaterih gibalnih sposobnosti, npr.

hitrosti in koordinacije, zelo intenziven, razvoj drugih, npr. ravnotežja, moči,

gibljivosti in vzdržljivosti, pa nekoliko počasnejši (Malina idr., 2004; Thomas in

French, 1985; cit. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 65).

Prav tako je značilno, da se pojavljajo pomembne individualne razlike. Vsak

posameznik ima svoj lastni tempo razvoja, ki ga določa njegova »biološka ura«

(Gallahue in Ozmun, 2006; cit. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 65).

Marjanovič Umek (2001) navaja nekaj primerov gibalnih dejavnosti

�ARAV�E OBLIKE GIBA�JA

Naravne oblike gibanja predstavljajo »gibalno« abecedo človeka, zato moramo

otroku omogočiti, da jih izvaja čim pogosteje.

7

VZPOSTAVLJA�JE I� OHRA�JA�JE RAV�OTEŽJA

Slabo razviti sposobnosti ravnotežja in koordinacije gibanja sta pri otroku do

približno petega leta starosti pomembna dejavnika, ki preprečujeta hitrejše

usvajanje enostavnejših, še posebej pa sestavljenih gibanj (vožnja s kolesom,

drsanje, kotalkanje, smučanje itn.). Zato je pomembno pogosto izvajanje gibalnih

nalog, ki pospešujejo razvoj teh sposobnosti.

GIBA�JE Z ROKAMI, DLA�MI, PRSTI

Že najmlajši otroci se lahko igrajo s pripomočki različnih barv, oblik in velikosti.

Zelo radi se igrajo z baloni, žogami, ki jih mečejo v koš ali zaboj, kotalijo po

prostoru, drug drugemu…

OS�OV�E DEJAV�OSTI Z ŽOGO

Osnoven dejavnosti z žogo so temelj za večino športnih iger z žogo. Z njimi

vplivamo na razvoj koordinacije gibanja, dinamičnega ravnotežja, natančnosti

podajanja, lovljenja in zadevanja, hitrosti reagiranja ter na mišično moč rok in

ramenskega obroča. Situacijska gibanja z žogo vplivajo tudi na razvijanje

pozornosti in situacijskega mišljenja. Skupinske igre z žogo razvijajo sodelovanje,

otroka navajamo na spoštovanje različnosti in upoštevanje pravil.

ELEME�TAR�E IGRE

Gibalna igra je ustvarjalna in spontana dejavnosti, ki nastane iz otrokove notranje

potrebe in želje. Z igro lahko otrok na zanimiv in njemu primeren način poleg

gibalnih in funkcionalnih razvija tudi spoznavne sposobnosti, hkrati pa je igra

pomembna za socializacijo, saj ga postopno navaja na sodelovanje v skupini, na

usklajevanje lastnih interesov z interesi skupine, na medsebojno pomoč in

sprejemanje zmage in poraza kot sestavnega dela igre. Otrok spoznava vsebino in

pravila iger, pomen upoštevanja pravil za nemoten in prijeten potek igre, razvija

vztrajnost in odločnost.

8

PLES�E IGRE

Otrok se igra z gibanjem lastnega telesa kot posameznik, v paru ali skupini.

Postopoma občuti in se zaveda svojega telesa ter raznovrstnosti gibanja, časa in

prostora. Ob najrazličnejših glasovnih in glasbenih spremljavah (šumu, tlesku,

udarcu, zvoku, pesmi, glasbi) se otrok giba v ritmu, se na poseben način izraža,

sporoča svoja občutja, doživetja, čustva in misli ter ustvarja. Otrok razvija različne

gibalne sposobnosti, predvsem koordinacijo gibanja nog, rok, vsega telesa,

koordinacijo gibanja v ritmu ter usvaja osnovne gibalne koncepte: zaveda se

prostora, načina, spoznava različne položaje med deli lastnega telesa, med

predmeti in ljudmi, me ljudmi.

2.2 Motorične sposobnosti otrok

Motorične sposobnosti so tiste sposobnosti, ki so odgovorne za izvedbo gibov in so

sestavljene iz fizičnih, psihofizičnih in gibalnih sposobnosti (Pistotnik, 2003).

Motorične sposobnosti so tako kot druge človekove sposobnosti po eni strani

prirojene, po drugi strani pa pridobljene. To pomeni, da je človeku že z rojstvom

dana stopnja, do katere se bodo sposobnosti lahko razvile ob normalni rasti in

razvoju. Z rojstvom določeno temeljno stopnjo razvitosti gibalnih sposobnosti, pa

se lahko preseže z ustrezno gibalno aktivnostjo oz s t.i. treningom (Pistotnik, 2003,

str. 16).

Posamezne gibalne sposobnosti pa se razlikujejo po svojih dednostnih zasnovah.

To pomeni, da niso prirojene v enaki meri, kar povzroča nesorazmerja v možnostih

njihovega razvoja pod vplivom trenažnih procesov (prav tam, str. 16).

Za sposobnost poimenovano hitrost se na osnovi raziskav predvideva, da je

prirojena med 80 in 95%, kar pomeni, da se s treningom lahko nanjo vpliva le v

obsegu 5-20%, glede na dano osnovo.

9

Sposobnost poimenovana moč pa je prirojena le v manjši meri, in sicer 50%, kar

pomeni, da se jo lahko s treningom razvije še enkrat toliko (Pistotnik, 2003).

Koeficient prirojenosti za gibljivost znaša 50%, koordinacija je prirojena v 80%.

Za preciznost in ravnotežje pa koeficient prirojenosti še ni natančno določen.

Motorične sposobnosti delimo glede na sposobnost regulacije energije

(HITROST in MOČ) in na sposobnost regulacije gibanja (GIBLJIVOST,

KOORDINACIJA, RAVNOTEŽJE in PRECIZNOST).

2.2.1 Sposobnost regulacije energije

2.2.1.1 MOČ

Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih

sil. Sila mišice je sila, ki nastaja na osnovi delovanja mišice kot biološkega

motorja. V mišici se namreč kemična energija pretvarja v mehansko in toplotno

energijo, pri čemer se izzove mišična kontrakcija (napenjanje, krčenje), zunanji

izraz katere je mišična sila. Moč človeka pa je produkt sile in hitrosti (Pistotnik,

2003, str. 43).

Kakšno moč bo lahko človek razvil je v precejšnji meri odvisno od stopnje

prirojenosti te sposobnosti. Na srečo ima moč sorazmerno nizek povprečen

koeficient prirojenosti, kar pomeni, da je moč mogoče še v veliki meri natrenirati.

V kakšnem odstotku pa se lahko resnično natrenira je odvisno od posameznih

pojavnih oblik moči (Pistotnik, 2003).

Pod mišična sila razumemo tisto silo, ki jo razvijajo mišice s svojim naprezanjem.

Zunanje sile pa so sile, ki nastanejo izven telesa, kot npr.: sila teže, trenja,

vztrajnostna sila, sila pritiska, sila vleka, … Mišica lahko razvija silo z gibanjem

10

(krčimo in raztezamo mišico) in brez gibanja (v mišici povečujemo napetost brez

premikanja).

Poznamo tri pojavne oblike moči:

1. Eksplozivna moč. Za to vrsto moči je značilna hitra in takojšnja mobilizacija

velike količine mišične sile, ki jo uporabljamo za premagovanje odporov. To se

zgodi npr. pri: atletika – skoki, meti, šprinti, gimnastika – preskoki, plavanje,

športne igre – šprinti.

2. Repetativna moč. Primer takega premagovanja odpora so ciklična gibanja

človeka oziroma ponavljajoča gibanja. To je pri: plavanju, kolesarjenju, tekih

na dolge proge, veslanju in podobno. Za to moč je značilno, da ima človek

dovolj visok nivo motivacije.

3. Statična moč. Je sposobnost, da se telo obdrži v določenem položaju z

mišičnim naprezanjem. Statična moč pride do izraza predvsem pri gimnastiki –

razovke, opore, vese,… , rokoborbi, judu – različni končni prijemi.

2.2.1.2 HITROST

Hitrost je sposobnost izvesti gibanje z največjo frekvenco ali v najkrajšem

možnem času. Pomembna je predvsem pri premagovanju kratkih razdalj s

cikličnim gibanjem (tek, plavanje, kolesarjenje…) in v gibalnih nalogah, ki

zahtevajo hitro izvedbo posameznega giba (Pistotnik, 2003, str. 108).

Hitrost je sposobnost za hitro izvajanje enostavnih gibalnih nalog. Gre za hitro

premikanje telesa, udov ali pa za hitrost enega samega giba (Cemič, 1997, str. 25).

Hitrost pride do izraza šele pri naučenih gibih (gibanjih), zato lahko pri majhnih

otrocih opazujemo gibalno hitrost pri plazenju, štirinožni hoji in teku, vendar

takrat, ko že obvladajo določen vzorec gibanja (prav tam, str. 25).

11

Hitrost je sposobnost hitrega izvajanja motoričnih nalog pri velikem številu

športov. S treningom lahko le malo vplivamo na razvoj hitrosti. Visoka prirojenost

hitrosti je predvsem pogojena z nekaterimi fiziološkimi značilnostmi človeka, kot

je: sposobnost centralnega živčnega sistema, da izvaja veliko število impulzov, ki

vzdražijo mišice; sposobnost hitrega prenosa impulzov po živčnem sistemu in

sposobnost hitre zaustavitve oddajanja impulzov.

Cemič (1997, str 25) loči tri oblike hitrosti:

• sposobnost ponavljanja gibov z veliko frekvenco,

• hitro opravljanje enega samega giba in

• hitro reagiranje

• agilnost (kot ena od pojavnih oblik koordinacije)

2.2.2 Sposobnost regulacije gibanja

2.2.2.1 GIBLJIVOST

Gibljivost (fleksibilnost) je motorična sposobnost doseganja maksimalnih

razponov (amplitud) gibov v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika (Pistotnik,

2003, str. 21).

Gibljivost predstavlja pomemben dejavnik optimalne telesne pripravljenosti

posameznika, tako v športu, kakor tudi pri vsakodnevnih opravilih (prav tam).

Gibljivost je sposobnost izvajanja gibov z veliko amplitudo. Kakšno gibljivost bo

človek sposoben izraziti, je odvisno od anatomskih, fizioloških, antropometričnih

in psiholoških dejavnikov.

Za večjo ali manjšo gibljivost pa so odgovorni:

• velikost in oblika sklepnih površin,

12

• dolžina in elastičnost mišic in vezi,

• stanje centralnega živčnega sistema,

• mišični tonus,

• debelost oz. podkožna maščoba,

• dolžina njegovih telesnih segmentov,

• emocionalno stanje in

• treniranost v smislu gibljivosti.

Druge motorične sposobnosti nimajo bistvenega vpliva na gibljivost, sama

gibljivost pa vpliva na hitrost, koordinacijo in ravnotežje.

Stopnja prirojenosti je za gibljivost sorazmerno nizka, kar pomeni, da se lahko na

njen razvoj vpliva relativno v velikem obsegu. Izražanje gibljivosti je zato v

največji meri odvisno od sistematičnega vpliva zunanjih in notranjih dejavnikov, ki

jo pogojujejo (Pistotnik, 2003).

2.2.2.2 RAV5OTEŽJE

Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih (korektivnih,

nadomestnih) gibov, ki so potrebni, za vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar

je le-ta porušen. Vložena sila, ki je zato potrebna, mora biti sorazmerna sili, ki

izzove odklone telesa v stabilnem položaju, drugače se ravnotežni položaj poruši v

nasprotno smer. Zato bi lahko ravnotežje opredelili tudi kot sposobnost za

natančno opredelitev smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se

ohranja ali vzpostavlja ravnotežno položaj telesa v prostoru (Pistotnik, 2003, str.

117).

Ravnotežje je tudi sposobnost človeka, da ohrani stabilen položaj pri različnih

motoričnih nalogah. Kadar se želi ohraniti nek položaj, človekovo telo ne miruje,

temveč nenehno koleba. Kot da bi za trenutek izgubili ravnotežje in ga v istem

13

trenutku zopet vzpostavili. Bolj je pri človeku razvita ta motorična sposobnost,

manjše so amplitude korekcijskih gibov in ravnotežje se lažje ohranja. Ravnotežje

je pomembno v vseh športih.

Razlikujemo dve obliki ravnotežja:

• statično ravnotežje, ki pride do izraza pri ohranitvi ravnotežnega položaja v

mirovanju,

• dinamično ravnotežje, ki pride do izraza pri ohranitvi ravnotežnega položaja v

gibanju.

Sposobnost vzdrževanja ravnotežja je relativno slabo razvita v predšolskem

obdobju (do 6. leta), čeprav se začne razvijati že pred rojstvom. Otrok potrebuje in

tudi sam išče veliko spodbud za preizkušanje tako statičnega kot dinamičnega

ravnotežja (Cemič, 1997, str. 24).

2.2.2.3 PRECIZ5OST

Preciznost je sposobnost izvajanja točno usmerjenih in odmerjenih gibanj,

natančno doseganje cilja (Cemič, 1997, str. 25).

Preciznost je sposobnost za natančno določitev smeri in sile pri usmeritvi telesa

proti želenemu cilju v prostoru. Pomembna je pri gibalnih akcijah, kjer se zadeva

cilj (tarča) ali pa tam, kjer je potrebno izvesti gibanje po natančno določeni tirnici

(krivulji, trajektoriji) (Pistotnik, 2003, str. 123).

Hipotetično naj bi obstajali dve pojavni obliki preciznosti:

• sposobnost zadevanja cilja z vodenim projektilom in

• sposobnost zadevanja cilja z lansiranim projektilom (prav tam, str. 123).

14

Preciznost pride do izraza pri športih, pri katerih se zadevajo cilji: nogomet,

košarka, rokomet, odbojka,… in športih, kjer je potrebno izvesti natančno gibanje:

smučanje med vratci, umetno drsanje (obvezni program), hokej na ledu,…

2.2.2.4 KOORDI5ACIJA

Koordinacija je sposobnost za učinkovito oblikovanje in izvajanje kompleksnih t.j.

sestavljenih gibalnih nalog (Pistotnik, 2003; str. 75).

Koordinacija pomeni sposobnost lahkotnega in miselnega usklajevanja gibov

telesa, ki jih prilagajamo konkretnim potrebam in zahtevam. Koordinacija pomeni,

da lahko naučene gibalne naloge (avtomatizmi) prilagajamo novonastalim

situacijam in potrebam. Po drugi strani pa je koordinacijska sposobnost pogojena z

zalogo osvojenih gibalnih navad (motoričnih informacij).

Koordinacijska sposobnost se izraža:

• kot sposobnost hitrega učenja motoričnih nalog,

• kot sposobnost hitrega izvajanja motoričnih nalog,

• kot sposobnost izvajanja motoričnih nalog v določenem ritmu in

• kot sposobnost hitre preobrazbe že naučenih avtomatiziranih motoričnih

nalog.

Znana je povezanost koordinacije s hitrostjo, gibljivostjo, ravnotežjem,

preciznostjo in inteligenco.

Razvoj koordinacije se prične že v fetalnem obdobju, saj plod že v materinem

telesu pridobiva prve gibalne izkušnje. V največji meri pa lahko otroci te izkušnje

pridobivajo do približno šestega leta starosti. To je obdobje, v katerem so najbolj

dojemljivi za sprejem raznovrstnih gibalnih informacij in njihovo združevanje v

gibalne strukture na višjem nivoju. Živčni sistem je namreč še plastičen in se

15

lahko z različnimi gibalnimi dejavnostmi nanj še značilno vpliva. Do začetka

pubertete je ta razvoj še vedno dokaj strm, čeprav v nekoliko manjšem vzponu, kot

do šestega leta (Pistotnik, 2003, str. 76)

Po ugotovitvah lahko menimo, da je pri nas vzgojno- izobraževalni sistem precej

slabo zastavljen, saj ravno v najpomembnejšem razvojnem obdobju otrok delajo z

njimi ljudje, ki največkrat niso profesionalno dovolj usposobljeni za realizacijo

gibalnega razvoja.

Zato bi bilo potrebno strokovnjake s področja športne vzgoje čim hitreje vključiti v

gibalno izobraževanje otrok in to v njihovem čim nižjem starostnem obdobju

(Pistotnik, 2003).

Koordinacija ima kompleksno strukturo. Cemič (1997) govorimo o več pojavnih

oblikah koordinacije:

• hitrost učenja kompleksnih gibalnih nalog,

• hitrost izvajanja kompleksnih gibalnih nalog,

• agilnosti (hitri spremembi smeri gibanja),

• timingu (pravočasnosti),

• koordinaciji v ritmu,

• gibalnem reševanju prostorskih problemov,

• reorganizaciji stereotipnih gibov.

2.2.3 VZDRŽLJIVOST

Vzdržljivost je sposobnost daljšega izvajanja kateregakoli gibanja z nezmanjšano

učinkovitostjo – intenzivnostjo. Je funkcionalna sposobnost organizma, s katero se

ta brani proti telesnemu naporu (odpornost proti utrujenosti) (Cemič, 1997, str. 27).

Aerobna zmogljivost človeka predstavlja vir energije, ki počasi, vendar trajno

doteka (dihanje) in lahko zadovoljuje povprečne zahteve organizma po energiji. V

16

kolikor pa se potrebe po energiji povečajo in se začno približevati maksimumu, pa

se morajo vključiti tudi anaerobni izvori energije, čeprav le za krajše časovno

obdobje, potem pa moramo svojo aktivnost prekiniti zaradi prevelike utrujenosti.

Pri predšolskih otrocih se predvsem osredotočiti na splošno aerobno dinamično

vzdržljivost (telesno kondicijo) (Cemič, 1997, str. 27).

Pomembno je, da otroci izvajajo dejavnosti na prostem vsaj 3-krat na teden od 10

do 20 minut v vseh vremenskih razmerah (razen v dežju), še bolje pa je vsak dan,

in vse leto (Videmšek in Pišot, 2007, str. 80).

Najprimernejša sredstva razvoja osnovne aerobne vzdržljivosti so teki s

kontinuirano obremenitvijo na različne razdalje, kros, fartlek (Čoh, 2000; cit. po

Muhič, 2006, str. 2).

Vzdržljivostni tek je najbolj naravna oblika otrokovega gibanja, saj so majhni

otroci med igro v nenehnem gibanju, ki ga opravijo s tekom. Pri majhnih otrocih

tako pride do velike dnevne aerobne obremenitve (Rajtmajer, 1993; cit. po Muhič,

2006, str. 2).

Otroška igra kot način vadbe je najboljša vadba vzdržljivosti, saj se je otrok

sposoben ure in ure dolgo igrati, ne da bi se zavedal, da med hojo, tek, poskoke,

plezanje in plazenje samodejno vrinja odmore, ki drže njegov pulz na nivoju

aerobne obremenitve (Muhič, 2006, str. 3).

17

2.2.4 Sredstva za razvijanje motoričnih sposobnosti

2.2.4.1 Gimnastične vaje

Gimnastične vaje so smotrno sestavljene gibalne naloge, katerih glavni namen je z

natančnim izpolnjevanjem časovnih in prostorskih elementov gibanja, doseči

želeni lokalni vpliv na gibalni ustroj človeka (Pistotnik, 2003, str. 143).

Z njimi vplivamo na:

• Pravilno držo telesa v mirovanju in gibanju.

• Sposobnost koordinacije gibanja.

• Sposobnost ravnotežje.

• Gibljivost hrbtenice in sklepov.

• Oblikovanje mišičnih skupin ramenskega obroča z lahtmi, trupa in

medeničnega obroča, vključno z nogami (Videmšek in Visinski, 2001, str. 77).

Gimnastične vaje izvajamo po nekem logičnem zaporedju: od ramenskega obroča,

rok, hrbtenice, kolkov do nog in stopal (prav tam).

Pri izbiri posamezne gimnastične vaje je najpomembnejši kriterij vpliva vaje na

gibalni ustroj vadečega. S posamezno gimnastično vajo se lahko na telo vpliva v

smislu:

• napenjanja (razvoj moči) – krepilne gimnastične vaje,

• raztezanja (razvoj gibljivosti) – raztezne gimnastične vaje,

• sproščanja (zmanjšanje napetosti) – sprostilne gimnastične vaje

(Pistotnik, 2003).

Izbrane gimnastične vaje uredimo v logično celoto, v t.i. kompleks gimnastičnih

vaj. Povsem nesmotrno bi bilo za vsako vadbeno uro pripraviti nov kompleks vaj.

Otroci bi namreč gimnastične vaje izvajali površno, saj v tako kratkem času ne

zmorejo usvojiti temeljnih gibalnih elementov, kot so: smer, hitrost, amplituda,

ritem in moč giba. Zato enak kompleks gimnastičnih vaj praviloma uporabljamo

18

na več vadbenih enotah zapored, s čimer omogočimo otrokom, da se vaj tudi

pravilno tehnično naučijo. Šele potem namreč takšna vaja pravilno vpliva na

oblikovanje otrokovega gibalnega ustroja (Videmšek in Visinski, 2001, str. 77).

Gimnastične vaje za predšolske otroke organiziramo v frontalni obliki, kar je

preprost in organizacijsko najmanj zahteven način njihovega posredovanja (prav

tam, str. 78). Otroke praviloma razporedimo tako, da lahko vsak neovirano izvaja

gibe z rokami in nogami ter je z obrazom obrnjen proti vzgojiteljici, ki vaje izvaja.

Vaje izvajajo vsi otroci hkrati, lahko pa tudi vsak po svoje.

Zelo pomembno je, da gimnastične vaje demonstriramo s takega mesta, da nas vsi

otroci dobro vidijo, popravljamo samo bistvene napake in vaje čim manjkrat

prekinjamo (Videmšek in Visinski, 2001).

2.2.4.2 5aravne oblike gibanja

• Hoja in tek

Po šestem mesecu starosti se dojenčki začnejo premikati z lazenjem in plazenjem.

Večina dojenčkov začne hoditi s pomočjo od osmega do dvanajstega meseca,

samostojno pa jih večina hodi od devetega do trinajstega meseca starosti

(Videmšek in Pišot, 2007, str. 49).

Do konca drugega leta večina malčkov dokaj usklajeno teče in skoči s tal z obema

nogama. Prvi poskusi teka so zelo podobni hitri hoji, tako da je eno stopalo vedno

na tleh. Otrokove noge so ob teku še vedno zelo toge, zato s celimi stopali

izmenično trdo pristaja na tleh. Koraki so ob teku še različno dolgi, otroci pa imajo

težave z ohranjanjem ravnotežja, zato ob teku pogosto padajo. Prav tako jim težave

povzroča hitro ustavljanje, zato se večkrat zaletijo v predmete, ki jim stojijo na poti

(prav tam, str. 49-50).

19

Otrokova sposobnost teka se v obdobju celotnega otroštva razvija v skladu z

njegovimi gibalnimi sposobnostmi (močjo, hitrostjo in koordinacijo gibanja) (prav

tam, str 50).

• Skoki in poskoki

Sposobnost skakanja se razvije kasneje kot hoja. Otrokovi prvi skoki so zelo

podobni daljšim korakom (Bayley, 1993; cit. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 51).

Po drugem letu starosti poskuša skakati sonožno. Skače v daljino, globino in

višino. Enonožno otrok skače, ko dopolni tri leta. Prav tako se po tretjem letu

razvijeta poskakovanje in preskakovanje. Z različnimi skoki in poskoki razvija

odrivno moč ter sposobnost ravnotežja in koordinacije gibanja. (Videmšek in

Pišot, 2007).

• Lazenje in plazenje

Sta prvi samostojni gibanji otroka v želeni smeri, ki se razvijeta nekako po šestem

mesecu starosti. Kasneje se otrok plazi po trebuhu, hrbtu in boku, lazi po kolenih

in rokah, po vseh štirih in tako premaguje ovire. Po četrtem letu starosti takšna

gibanja ne predstavljajo več težav. Z njimi otrok razvija sposobnost koordinacije

gibanja, ravnotežja in moči (prav tam).

• Plezanje

Plezanje se pojavi že zelo zgodaj kot posebna vrsta gibanja. Še preden otrok shodi,

že želi splezati na kakšen višji predmet (klop, posteljo, rob peskovnika…).

Plezanje triletnika je še nezanesljivo, težave ima tudi pri spustu. Od četrtega leta

dalje ponavadi vse te težave izginejo (prav tam, str. 53).

• Metanje, lovljenje, zadevanje

Triletni otrok je pri dejavnostih z žogo pogosto neuspešen. Metanje in lovljenje mu

še povzročata težave. Pri lovljenju mu žoga še velikokrat pade na tla, še posebno,

če mu jo podaja neizurjena oseba oziroma njegov sovrstnik. Zaradi slabo razvite

sposobnosti ocenjevanja razdalje in moči meta pogosto ne zadene cilja. Otrok v tej

20

starosti pa je sposoben s kotaljenjem podati žogo z levo in desno roko, čeprav je

včasih pri tem še neroden (Videmšek in Visinski, 2001, str. 22).

• Dvigovanje, nošenje, vlačenje, potiskanje

To so za otroka zaradi krepilnega učinka zelo koristna gibanja, saj otrok dviguje,

nosi, vlači in potiska različne predmete. Še posebej moramo biti previdni pri izbiri

takšnih dejavnosti, zaradi teže predmeta, ki ga otrok nosi, saj le-ta ne sme biti

pretežak (do 2 kg). Čeprav te gibalne naloge zahtevajo večjo mero previdnosti, še

ne pomeni, da se jih moramo izogibati, temveč jih moramo izvajati vedno, ko

imamo možnost, saj z njimi krepimo otroka (Videmšek in Pišot, 2007).

Še posebno so take gibalne naloge zelo koristne z vidika organizacije, saj z njimi

navajamo otroka na pomoč pri pripravljanju in pospravljanju raznoraznih

pripomočkov. Gibalne naloge izvajamo vedno ob prisotnosti odrasle osebe, biti

morajo kratke, po zaključku pa jim mora slediti sprostitev (prav tam).

• Vese

Otrok že pred tretjim letom starosti preizkuša moč svojih rok v vesi na nizki veji

ali različnih igralih, po četrtem letu že koleba z držanjem v nadprijemu, koleba tudi

v mešani vesi, še bolj spreten pa je po petem letu, saj poskuša tudi že s

podprijemom (prav tam, str. 55).

• Spretnosti na tleh

Pravimo jim tudi akrobatika. Začetno gibanje je naravno in elementarno (valjanje

prek vzdolžne osi), izvajajo ga že enoletni otroci. Postopoma pa ta gibanja

prerastejo v kompleksnejše gibalne strukture (stojo na lopaticah, valjanje prek

prečne osi, premet v stran, razovka, stoja na rokah). Vse naštete gibalne naloge

lahko izvajajo petletni otroci tudi že samostojno ali z delno pomočjo odrasle osebe,

zelo urni in spretni pri izvajanju teh nalog pa so otroci po šestem letu (Videmšek in

Visinski, 2001, str. 23).

21

Otrok s številnimi enostavnimi in sestavljenimi elementi, s katerimi se uči

obvladati svoje telo v prostoru, razvija predvsem koordinacijo gibanja vsega telesa,

moč, ravnotežje in gibljivost (prav tam, str. 23).

• Ročnost

Že dojenčki segajo po predmetih pogosteje z eno roko. Do tretjega oz. četrtega leta

pa se pojavi prevlada roke, s katero otrok riše ali piše. Tako je ob vstopu v šolo

izmenična uporaba rok še zelo redka. Ročnost ni popolnoma stabilna lastnost, saj

nekateri otroci pišejo z eno roko, žogo pa mečejo z drugo roko. Redki so primeri,

ko so posamezniki obojeročni, to pomeni, da so enako spretni z obema rokama

(Videmšek in Pišot, 2007).

Vzporedno z razvojem ročnosti se razvija tudi prevlada uporabe leve ali desne

noge (npr. pri brcanju žoge), ušesa (npr. pri pogovarjanju po telefonu) in očesa

(npr. pri gledanju skozi odprtino. Pri večini otrok se kaže prevlada desnega dela

telesa (prav tam, str. 58).

2.2.4.3 Elementarne igre

Z izrazom elementarne igre mislimo na igre, pri katerih so v ospredju naravne

oblike gibanja (hoja, tek, poskoki…) in se izvajajo v skupini. Te igre so enostavne,

preproste in potekajo po pravilih, ki jih otrok ali vzgojiteljica lahko spreminjata.

Ob igrah se poveča koncentracija pri izvajanju določene naloge, otrok si več in

hitreje zapomni. Ker je v predšolskem obdobju zelo razvit domišljijski svet, lahko

domišljija odraslega gibalne naloge za otroka naredi veliko zanimivejše (Videmšek

in Pišot, 2007).

22

2.2.5 Vpliv okolja na gibalni razvoj otroka

Poleg dednostnih dejavnikov in samodejavnosti posameznika ima velik vpliv na

otrokov razvoj gibalnih sposobnosti tudi okolje, ki ga predstavljata predvsem ožje

in širše okolje ter kultura. Pomemben je kraj bivanja družine in njegove

značilnosti. Ta vpliv je intenzivnejši predvsem v zgodnjem otroštvu, približno so

šestega leta (Planinšec, 1997).

Čeprav je potek gibalnega razvoja univerzalen, prihaja do pomembnih

medkulturnih razlik v njegovi hitrosti. Na splošno je gibalni razvoj dojenčkov in

malčkov iz afriških kultur hitrejši v primerjavi z njihovimi vrstniki iz zahodnih

kultur, gibalni razvoj azijskih dojenčkov in malčkov pa nekoliko počasnejši

(Papalia idr., 2001; cit. po Videmšek in Pišot, 2007, str. 64).

Do razlik lahko prihaja zaradi medkulturnih razlik v temperamentu ali pa zaradi

različne vzgoje in spodbujanja staršev. V nekaterih kulturah odrasli spodbujajo

zgodnji gibalni razvoj. Starši na Jamajki npr. s svojimi dojenčki vsakodnevno

izvajajo različne rutinske dejavnosti za krepitev otrokovih mišic. Tudi starši v

zahodnih kulturah spodbujajo svoje dojenčke, da bi čim prej začeli hoditi, s

pomočjo različnih pripomočkov, kot je npr. hojica. Nasprotno pa v nekaterih

kulturah starši ne spodbujajo zgodnjega gibalnega razvoja ali ga celo zavirajo.

Dojenčki iz severnoameriških in mehiških plemen s polotoka Yukatan so večina

dneva popolnoma poviti, kljub temu pa začnejo hoditi pri približno enaki starosti

kot dojenčki, ki jim ni bilo onemogočeno gibanje (Videmšek in Pišot, 2007, str.

64-65).

Opisane medkulturne razlike v hitrosti gibalnega razvoja se s starostjo otrok

zmanjšujejo in večina otrok v vseh kulturah doseže vse mejnike v gibalnem

razvoju (prav tam, str. 64).

Otroci so si med seboj zelo podobni, vendar se vsak posameznik po svojih

lastnostih in posebnostih loči od skupine. V zgodnjem otroštvu je takih posebnosti,

23

ki ločijo posameznika od skupine, še veliko več. Te razlike med otroki, ki

prehitevajo in tistimi, ki zamujajo z razvojem v določenih obdobjih, se kažejo v

različnih oblikah. Razlog za to gre najverjetneje iskati tudi v njihovem okolju, ki je

po izkušnjah zelo raznoliko.

Nekateri otroci imajo večjo možnost vključevanja v najrazličnejše gibalne

aktivnosti pod vodstvom različnih klubov, kjer je tudi dostop do športne opreme in

športnih pripomočkov, ki so potrebni za vadbo in posledično pridobivanje gibalnih

znanj, velik.

Zato obstajajo razlike med otroki, ki imajo takšne možnosti in jih izkoristijo in

otroki, ki takšnih možnosti nimajo in jih najverjetneje tudi ne bodo imeli


2.2.5.1 Vpliv staršev na gibalni razvoj otroka

Gibanje in premikanje sta ključnega pomena za zdravje in posledično tudi za

preživetje. Telesna neaktivnost pa je ključnega pomena za marsikatero bolezen

sodobne družbe (povzeto po Završnik in Pišot, 2005).

Življenjski slog vsakega posameznika se prične oblikovati v ožjem družinskem

krogu, kjer imajo ključno vlogo starši, ki otroka vzgajajo. Pri vzgoji pa je

pomembno, ali gre zgolj za pasivno učenje, kjer otrok samo opazuje in posluša, ali

pa za aktivno, kjer je otrok sam tisti, ki odkriva, in ga starši le usmerjajo. Če starši

želijo, da bo otrok zdrav in razvit na gibalnem področju, mu morajo pomagati s

svojim lastnim zgledom. Nuditi mu morajo podporo in z izkušnjami bogato okolje

ter ga spodbujati na vseh področjih (povzeto po Završnik in Pišot, 2005).

Pri razvoju posameznika bi lahko rekli, da ima glavno vlogo družina tudi pri tem,

ali bo že komaj rojeni otrok imel večje možnosti, da poseže po športu, če mu bodo

starši predstavljali ustrezen model športnega delovanja (Tušak idr., 2003).

24

Pomemben dejavnik za vključevanje otrok v športne aktivnosti je izobrazba

staršev, saj le ta vpliva na njihovo mnenje o športni aktivnosti, posledično pa tudi

na materialni položaj družine. V večini primerov pomeni višja izobrazba tudi

boljše izhodišče v finančnem smislu, saj lahko taki starši več sredstev vložijo v

pripomočke in opremo za otrokovo športno dejavnost (prav tam).

Ker v osnovnošolskih letih na otroka zelo vplivajo vrstniki, morajo starši prav

predšolsko obdobje izkoristiti zato, da otroku ponudijo čim več izkušenj, ki so

povezane z gibalnimi aktivnostmi ter s tem tako tudi posredno vplivajo na kasnejše

otrokove odločitve (Završnik in Pišot, 2005).

Ne smemo pa pozabiti tudi na moralno podporo staršev, ki vključuje postavljanje

meja otroku ter na prosti čas, ki ga starši preživijo z otrokom in ga na ta način

učijo z lastnim zgledom.

2.2.5.2 Vpliv vrtca na gibalni razvoj otroka

Igra predstavlja neizčrpen vir vedno novih spoznanj o otrokovem razvoju,

doživljanju in življenju, zato ni nikoli dovolj poudarjeno, kako zelo je igra

pomembna za razvoj otrokove osebnosti in njegovega ustvarjalnega odnosa do

življenja in okolja. Igra kot svojevrstna dejavnost je najbolj primerna otrokovi

naravi in osnovnim zakonitostim njegovega razvoja; v največji meri zagotavlja

enotnost med gibalnim, spoznavnim, čustvenim in socialnim razvojem (Videmšek

in Pišot, 2007, str. 169).

Že v predšolskem obdobju je zelo pomembno, da vzgojitelj v vrtcu do vsakega

otroka pristopa individualno ter mu tako tudi na gibalnem področju omogoča

nadgradnjo njegovega znanja. Otrok mora svoj napredek občutiti in se ga veseliti,

vzgojitelji pa se morajo izogibati primerjanj med otroki o njihovih gibalnih

zmožnostih. S tem namreč lahko dosežejo, da se bodo gibalno manj spretni otroci

začeli izogibati dejavnostim, ki so s tem povezane (Pišot in Jelovčan, 2006).

25

Pri delu z otroki je potrebno poznati dialog dobre komunikacije, ki temelji

predvsem na spoštovanju in spodbudah. Pohvala in kritika naj ne bosta usmerjeni v

otroka, pač pa v njegovo opravljeno aktivnost. Vzgojitelji morajo biti potrpežljivi

in strpni ter se morajo zavedati, da otrok med seboj ne smejo primerjati, ker je

njihovo gibalno zorenje individualno (prav tam).

Vzgojitelji morajo svoje delo graditi na najrazličnejših gibalnih vsebinah in ob

uporabi različnih kakovostnih pripomočkov ter z različno opremo, saj bodo otroci

le tako dobili raznolike gibalne izkušnje. Vse to mora biti speljano skozi igro, saj

se otrok skozi njo najbolj naravno razvija (prav tam).

Sposobnosti in lastnosti, ki jih otroci ne usvojijo pravočasno, se kasneje zelo težko

ali pa sploh ne razvijejo. V predšolskem obdobju se gradijo temelji zdrave telesne

konstitucije in pozitivnega dojemanja športa. Seveda vse poteka skozi igro. Z

gibanjem si otroci poleg gibalnih razvijajo tudi spoznavne sposobnosti.

Vključevanje v različne oblike športnih dejavnosti ima pomembno vlogo pri

razvijanju čuta do drugih otrok, začne se proces socializacije. Otroci v

elementarnih gibalnih igrah, ki predstavljajo osnovo športnih iger, postopoma

spoznavajo smisel in pomen upoštevanja pravil igre (Videmšek in Jovan, 2002, str.

7).

V predšolskem obdobju naj vsebine športnih programov izhajajo iz otroka,

prilagojene naj bodo njegovim sposobnostim, lastnostim, potrebam in interesom, v

program športnih dejavnosti za predšolske otroke vključujemo naravne oblike

gibanj (lokomotorna in manipulativna gibanja), kompleksnejše športne dejavnosti

(osnovni elementi atletike, gimnastike, smučanja, plavanja, kolesarjenja,

kotalkanja), ritmično-plesne dejavnosti (gibalne naloge v ritmu ob zvokih,

domišljijsko ustvarjanje ob glasbi, plesne igre…). Pri tem uporabljamo raznovrstne

oblike in metode dela ter najrazličnejše športne pripomočke in igrala (prav tam, str

7-8).

26

Otroci veliko lažje in z večjim užitkom premagujejo ovire, če jim predstavimo

gibalne naloge v obliki pravljice ali jih spodbujamo, da se poistovetijo s svojim

najljubšim in najpogumnejšim knjižnim ali risanim junakom. Odziv in zanimanje

otrok sta v tem primeru neverjetna. Zato je pomembno, da ima tudi vzgojitelj

dovolj domišljije in se zna vživeti v svet otroka. Seveda ne smemo pozabiti, da naj

bo vadba v prvi vrsti prijetna, otroci se morajo predvsem zabavati in se dobro

počutiti (prav tam, str. 8).

2.3 Dejavnost GIBA�JE v Kurikulumu za vrtce

Potrebi po gibanju in igri sta primarni otrokovi potrebi. Z gibanjem telesa je

pogojeno zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe. Ko otrok začne

obvladovati svoje roke, noge in trup, sčasoma začenja čutiti veselje, varnost,

ugodje, dobro se počuti, pridobi si samozaupanje in samozavest (Kurikulum za

vrtce, str. 14).

Gibalni razvoj je v ospredju predvsem v prvih letih življenja in poteka od naravnih

in preprostih oblik gibanja (plazenje, lazenje, hoja, tek itn.) do sestavljenih in

zahtevnejših športnih dejavnosti. V predšolskem obdobju otroci z igro pridobivajo

raznovrstne gibalne izkušnje, ki jim prinašajo veselje in zadovoljstvo (prav tam).

Pozitivne spodbude so temeljne motivacijske metode pri delu z najmlajšimi. Vrtec

naj otrokom vsakodnevno omogoči in jih spodbuja, da z različnimi dejavnostmi v

prostoru in na prostem spoznajo in razvijejo gibalne sposobnosti ter usvojijo

nekatere gibalne koncepte oziroma sheme. Z gibanjem si otroci razvijajo tudi

nekatere intelektualne sposobnosti. Igra in gibanje imata pomembno vlogo tudi pri

socialnem in emocionalnem razvoju. V elementarnih gibalnih igrah, ki

predstavljajo osnovo športnih iger, otroci postopoma spoznavajo smisel in pomen

upoštevanja pravil igre in se socializacijsko krepijo (prav tam).

27

Kurikulum za področje gibanja mora biti prilagojen različnim potrebam, interesom

in sposobnostim otrok, tako da optimalno prispeva k njihovemu razvoju in zdravju

(prav tam).

Velik poudarek daje povezovanju različnih področij dejavnosti v vrtcu in tako

spodbujati vse vidike otrokovega razvoja. Pomembno je upoštevanje

individualnosti, drugačnosti, zasebnosti in strpnosti. Odrasli poskuša otroku

zagotoviti spodbudno okolje in mu tako pomagati pri reševanju problemov in

iskanju lastnih poti (Videmšek in Jovan, 2002).

V kurikulumu je priporočeno timsko delo pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti,

velik poudarek pa je pri sodelovanju s starši in okoljem (prav tam).

Kurikulum upošteva procesno razvojni pristop, kar pomeni, da poudarek ni več na

vsebini, ampak je v ospredju proces, ki temelji na ciljih, prilagojenih posamezni

razvojni stopnji otrok (Videmšek in Jovan, 2002, str. 9).

Globalni cilji za področje gibanje, opredeljeni v Kurikulumu za vrtce so sledeči:

• Omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok,

• Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju,

• Omogočanje otrokom, da spoznajo svoje gibalne sposobnosti,

• Razvijanje gibalnih sposobnosti,

• Pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti,

• Usvajanje osnovnih gibalnih konceptov,

• Postopno spoznavanje in usvajanje osnovnih prvin različnih športnih zvrsti,

• Spoznavanje pomena sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti

(Kurikulum za vrtce, str 14-15).

Kurikulum poudarja, da otroci lahko izbirajo med različnimi dejavnostmi glede na

želje, interese, sposobnosti, razpoloženje. Vendar pa gre za izbiro med

alternativnimi dejavnostmi in vsebinami in ne za izbiro med sodelovanjem in

28

nesodelovanjem, aktivnostjo in neaktivnostjo, usmerjeno zaposlitvijo in prosto igro


2.3.1 Gibalno-športne aktivnosti v okviru rednih dejavnosti vrtca

V Kurikulu za vrtce so za področje dejavnosti gibanja zapisani cilji in vsebine za

prvo in drugo starostno skupino otrok, ki predstavljajo usmeritve za delo

vzgojiteljicam. Te na podlagi svoje strokovnosti presodijo, katere vsebine bodo

izbrale ter kdaj in kako jih bodo ob uporabi ustreznih metod in oblik dela izvedle.

Vsebine lahko dopolnjujejo in povezujejo z ostalimi področji na različne načine

(Marjanovič Umek, 2001).

Oblike gibalno-športnih aktivnosti v vrtcu so zelo raznolike. Različna je tudi

pogostost izvajanja le-teh. Nekatere oblike lahko v program vključujemo

vsakodnevno, nekatere večkrat na teden, spet druge pa samo enkrat v mesecu ali

celo enkrat v letu.

Videmšek in Pišot (2007) navajata nekaj primerov gibalno-športnih aktivnosti v

okviru rednih dejavnosti vrtca:

JUTRA�JA GIM�ASTIKA

Izvaja se pretežno pred zajtrkom, ko so zbrani vsi otroci. Ker pa danes otroci

prihajajo v vrtec v veliki meri tik pred zajtrkom, se jutranje razgibavanje v veliki

meri opušča. Jutranje razgibavanje lahko ob ugodnih vremenskih razmerah

organiziramo tudi na prostem. Po uvodnem ogrevanju in gimnastičnih vajah lahko

izvedemo še nekaj živahnih igric, štafetnih iger, organiziramo izvajanje naravnih

oblik gibanja v obliki prostega poligona itn. Cilj jutranje gimnastike je predvsem

navajanje na redno jutranjo gibalno dejavnost, ki pa naj traja do 10 minut.

29

GIBAL�I ODMOR

Namenjen je otrokom in vzgojiteljem. Ko opazimo, da so otroci postali nemirni in

nezbrani, jim omogočimo gibalno dejavnost na prostem, v slabem vremenu pa v

športni igralnici, v večnamenskem prostoru, v igralnici, na hodniku itn. izbiramo

otrokom znane in zanimive gibalne dejavnosti. Cilj gibalnega odmora je psihična

sprostitev ter hkrati spodbuda za delo, razvoj gibalnih sposobnosti ter pospešitev

dihanja in krvnega obtoka. Aktivnost naj traja od 10 do 15 minut.

VADBE�A URA

Vadbena ura je temeljna oblika gibalno-športne vzgoje v vrtcu, ki jo pripravita

vzgojitelj ali športni pedagog, nujna pa je prisotnost pomočnika vzgojitelja, ki lahko

precej vpliva na učinkovitost vadbe. Čas trajanja vadbene ure je odvisen od številnih

dejavnikov. Ena od teh je kratka sposobnost koncentracije in ravno zaradi te

pripravimo za mlajše otroke praviloma krajšo vadbeno uro kot za starejše.

Strokovnjaki so različnega mnenja;

v povprečju pa bi naj za otroke med tretjim in četrtim letom, vadbena ura trajala od

20-25 min, za 4- do 5-letne do 30 minut ter za 5- do 7- letne do 40 minut. V praksi

se je pokazalo, da je tudi vadbena ura pri mlajših otrocih lahko primerno daljša,

seveda ob ustreznih materialnih razmerah in ustvarjalnosti vzgojitelja.

GIBAL�A MI�UTA

Gibalna minuta je od 3 do 5 minutna gibalna sprostitev otrok, ki jo organiziramo

takrat, ko opazimo, da so postali nemirni in nezbrani. Takrat ponavadi prekinemo

delo, prezračimo prostor in izvedemo nekaj gibalnih nalog, s katerimi se otroci

psihično sprostijo. Ta oblika gibanja je posebno primerna ob slabem vremenu, ko so

otroci nekaj dni zapored samo v zaprtem prostoru – takrat jo lahko izvajamo večkrat

na dan.

SPREHOD

Sprehod ponavadi načrtujemo večkrat na teden in je seveda nepogrešljiv za vrtce, ki

nimajo možnosti igranja na zunanjem igrišču. Je pomemben z zdravstvenega vidika,

30

saj ga lahko izvajamo v vseh letnih časih in v skoraj vseh vremenskih razmerah. Na

sprehodu se ponavadi uresničujejo tudi cilji z drugih področij dejavnosti v vrtcu.

Dolžino in čas trajanja sprehoda prilagodimo starosti in trenutnemu razpoloženju

otrok, vremenskim razmeram ter postavljenim ciljem. Omejitve za sprehod pa

predstavljajo nizke temperature zraka, močno sneženje, dež, izpušni plini, veter ter

močno sončno sevanje in visoke temperature zraka.

IZLET

Prednost izletov je, da jih izvajamo v naravi, na svežem zraku, soncu, ob vodi, stran

od sodobne mehanizacije. Namen izletov ni le zabava, ampak je tudi usmerjanje

otrok k opazovanju naravnih lepot v različnih letnih časih.

ORIE�TACIJSKI SPREHOD

Pri tej dejavnosti gre za občasno in praviloma usmerjeno zaposlitev otrok, ki pa naj

traja do 3 ure. Z izbranimi nalogami otroke skrbno usmerjamo po vnaprej določeni

poti. Pri tem pa je orientacijski izlet lahko le dopolnjena oblika sprehoda ali izleta,

lahko pa ima tudi tekmovalni značaj. Cilj takšnega izleta je, da otroci iščejo pot in

rešujejo naloge z različnih področij dejavnosti ter na prijeten in poučen način v

naravnem okolju razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti.

TRIM STEZA

Pri obisku trim steze si otroci ogledajo skice gibalnih nalog in skupaj z vzgojiteljem

poskusijo izvesti nekatere vaje. Priporočljivo je, da otroci kasneje trim stezo obiščejo

v spremstvu staršev.

AKTIV�OSTI PO ŽELJI OTROK

To je tista dejavnost, pri kateri otroci izražajo svoje želje in traja poljubno dolgo

časa. Taka aktivnost poteka na zunanjem igrišču ali v zaprtem prostoru. Vzgojitelj

mora poskrbeti, da imajo otroci na voljo razne športne pripomočke, ki jih spodbujajo

h gibanju. To so lahko žoge, obroči, blazine, skiroji, kotalke, vrvice, plezala itn. Na

začetku otroci potrebujejo nekaj pomoči, kasneje pa jih prepustimo njihovi lastni

31

iznajdljivosti. Cilj take aktivnosti je predvsem v razvijanju ustvarjalnosti otrok ter

zadovoljevanju trenutnega otrokovega nagiba.

ŠPORT�O DOPOLD�E, ŠPORT�O POPOLD�E

Športno dopoldne je oblika dejavnosti, ki se lahko izvaja večkrat na leto, celo

enkrat na mesec. Vsebina športnega dopoldneva je lahko različna (npr. naravne

oblike gibanja, osnovne prvine športnih zvrsti itn.).

Športno popoldne je oblika dejavnosti, v katero se vključijo tudi starši. Skupaj z

otroki izvajajo razne elementarne igre, tekmujejo v različnih spretnostih, pomagajo

otrokom pri usvajanju različnih športnih znanj ter se z njimi veselijo.

Športno dopoldne ali popoldne se lahko organizira za posamezno skupino vrtca ali

pa za več skupin iz različnih vrtcev pa tudi za otroke, ki niso vključeni v vrtec, in

traja do 90 minut.

Vsebinska priprava športnega dopoldneva/popoldneva vsebuje:

• število otrok, ki bodo sodelovali,

• število skupin,

• število otrok v posameznih skupinah,

• določen garderobni prostor,

• določen prostor za vadbo ali tekmovanje,

• potrebne športne pripomočke in

• urnik vadbe.

2.3.2 Gibalno-športne aktivnosti v okviru dodatnih dejavnosti vrtca

TEČAJI

Tečaji so oblike dejavnosti, namenjene spoznavanju in utrjevanju določene športne

zvrsti (plavanje, smučanje, drsanje, plesne dejavnosti itn.). Zelo dobro je, da tečaj

vodi športni pedagog, ki ima znanja z vidika elementarne športne vzgoje


32

ŠPORT�I PROGRAM ZLATI SO�ČEK

Športni program Zlati sonček je namenjen otrokom, starim od 5 do 9 let. Izvajajo

ga vrtci in osnovne šole, v popoldanskem času pa tudi društva in zasebniki


Namen športnega programa Zlati sonček je:

• Obogatiti programe redne gibalno/športne vzgoje s sodobnimi športnimi

vsebinami v vseh letnih časih;

• S privlačno likovno podobo in načinom izvedbe motivirati kar največ otrok,

staršev in vzgojiteljic ter razrednih učiteljic za sodobno zasnovo športne

vzgoje;

• Vzbuditi v otroški zavesti željo, navado in potrebo po ukvarjanju s športom v

vseh starostnih obdobjih (Videmšek in Pišot, 2007, str. 263).

CICIBA� PLA�I�EC

Glavna naloga mladinske komisije Planinske zveze Slovenije je skrb za vzgojo in

izobraževanje mladih na področju planinstva, zato so v mladinskih odsekih začeli z

izvajanjem prvih Planinskih šol, kjer se mladi naučijo, kako naj varno hodijo po

gorah.

Ker so otroci že pred vstopom v šolo zmožni več kot uro dolge hoje, je mladinska

komisija Planinske zveze Slovenije pred nekaj leti uvedla akcijo za najmlajše

Ciciban planinec (http://www.pzs.si/index.php?stran=Dejavnosti ).

2.3.3 Večdnevno bivanje otrok izven vrtca

Večdnevno bivanje izven vrtca (letovanje, zimovanje, različni tabori) je poseben

način življenja otrok v naravi, ki postaja vse bolj priljubljena organizacijska oblika

dejavnosti za predšolske otroke (Videmšek in Pišot, 2007, str. 260).

33

Predšolski otroci odidejo brez spremstva staršev za nekaj dni v kraj, kjer se

seznanijo z različnimi športnimi aktivnostmi. Krepijo si zdravje, poleg gibalnih in

funkcionalnih razvijajo tudi spoznavne, socialne in čustvene sposobnosti in

lastnosti. Navajajo se na športne dejavnosti, s pomočjo katerih jim je omogočena

izraba vseh vrednot, ki jih nudi narava – tako do nje oblikujejo tudi pravilen odnos

(prav tam).

Medtem ko gre pri tečajih za učenje določenih športnih zvrsti, je letovanje oz.

zimovanje celovit vzgojni proces, ki pripomore k oblikovanju otrokove celotne

osebnosti.

Dejavnosti, ki se jih izvaja na letovanju oz. zimovanju, naj bodo sproščene,

temeljijo naj predvsem na igri. Pravzaprav naj bo vse letovanje oz. zimovanje ena

sama velika igra, saj se bodo otroci le tako domov vračali zadovoljni (Videmšek in

Pišot, 2007).

Vsebina programa letovanja in zimovanja naj torej poleg športnega zajema tudi

družabni in vzgojni del. Program naj bo smotrno načrtovan, vsebinsko bogat,

zanimiv in pester. Prilagojen naj bo potrebam, interesom in zmožnostim otrok, da

lahko optimalno prispeva k njihovemu razvoju in zdravju ter da vsi otroci med

vadbo doživljajo veselje in radost (prav tam, str. 262).

34

2.4 Dosedanje raziskave

Pistotnik (2003) pravi, da se na osnovi raziskav predvideva, da so naslednje motorične

sposobnosti prirojene:

• hitrost med 80 in 95%,

• moč 50%,

• gibljivost 50% in

• koordinacija 80%.

Metikoš in sodelavci (1989) ugotavljajo, da so najtesnejše povezave med merami

koordinacije in merami hitrosti gibanja, nekoliko nižje pa so povezave koordinacije

gibanja z merami eksplozivne moči tipa skokov in šprintov. Ugotavljajo, da so

pomembne še zveze med vzdržljivostjo in močjo (Pišot in Planinšec, 2005).

Schmidt in Lee (1999) poudarjata, da so lahko posamezne motorične sposobnosti med

seboj bolj ali manj povezane, kljub temu pa razumeta motorične sposobnosti kot

relativno neodvisne. Ugotavljata tudi, da je še vedno kar nekaj nejasnosti v zvezi s

proučevanjem človekove motorične učinkovitosti (prav tam).

Planinšec (2001) je ugotovil, da se s starostjo struktura motoričnih sposobnosti

spreminja (prav tam).

Rajtmajer, ki je opravil primerjavo gibalnih sposobnosti dečkov in deklic, je ugotovil,

da ni razlik pri eksplozivni moči mišic iztegovalk, sekvencionalni hitrosti, sposobnosti

kortikalne regulacije gibanja in ravnotežja na eni nogi. Delne razlike pa so pri

repetativni moči nog. Velike razlike se pojavijo pri motorični strukturi skočne moči,

repetativni moči trupa, kinestetičnem reševanju prostorskih problemov, koordinaciji

rok in natančnosti (prav tam).

Oja in Jurimae sta proučevala razlike v gibalnih sposobnostih med spoloma, kjer sta

ugotovila, da dečki bolje izvajajo motorične teste. Dosežki so bili odvisni od telesne

teže in višine, ne pa tudi od indeksa telesne mase (prav tam).

35

Pri proučevanju gibalnih sposobnosti otrok obstajajo precejšnje razlike. Spoznanja

raziskav se v nekaterih pogledih ujemajo, v drugih ne. Vse je odvisno predvsem od

tega, kateri motorični testi so bili pri testiranju uporabljeni. Tako še vedno ni

zanesljivega odgovora na vprašanje, kakšna je struktura gibalnih sposobnosti mlajših

otrok (Pišot in Planinšec, 2005).

36

3 Empirični del

3.1 �amen

�amen diplomske naloge je predstaviti motorični razvoj otroka v predšolskem

obdobju in vpliv vrtca ter domačega okolja na manifestacijo motoričnih

sposobnosti ob vstopu v šolo.

Cilj diplomske naloge je na osnovi empiričnih rezultatov ugotoviti, ali obstajajo

razlike v motoričnih sposobnostih otrok 1. razreda osnovne šole, ki so obiskovali

vrtec, in otrok, ki vrtca niso obiskovali.

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

Na osnovi namena in cilja diplomske naloge sem postavila naslednja raziskovalna

vprašanja:

• Ali otroci, ki so v predšolskem obdobju obiskovali vrtec, dosegajo boljše

rezultate pri testiranju motoričnih sposobnosti od otrok, ki vrtca niso

obiskovali?

• Ali katere motorične sposobnosti posebej izstopajo?

• Ali obstaja razlika med deklicami in dečki v motoričnih sposobnostih?

37

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Na osnovi raziskovalnih vprašanj sem postavila naslednje hipoteze:

• HIPOTEZA 1: Otroci, ki so v predšolskem obdobju obiskovali vrtec, bodo

dosegli boljše rezultate na testiranju motoričnih sposobnosti, odgovornih za

regulacijo gibanja, kot otroci, ki vrtca niso obiskovali.

• HIPOTEZA 2: Otroci, ki v predšolskem obdobju niso obiskovali vrtca, bodo

dosegli boljše rezultate na testiranju motoričnih sposobnosti, odgovornih za

regulacijo energije, kot otroci, ki vrtec so obiskovali.

• HIPOTEZA 3: Med dečki in deklicami ne bo bistvene razlike v rezultatih

testiranja motoričnih sposobnostih.

3.2.3 Spremenljivke

• Odvisne spremenljivke:

o motorične sposobnosti,

o vsebina gibalno/športne dejavnosti.

• �eodvisne spremenljivke:

o obiskovanje/neobiskovanje vrtca

o telesna teža,

o telesna višina,

o indeks telesne mase.

38

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalne metode

V diplomski nalogi smo uporabili empirično raziskovalno metodo.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavo je bilo vključenih 128 otrok iz sedmih osnovnih šol Spodnjega

Podravja (OŠ Velika Nedelja, OŠ Podgorci, OŠ Ivanjkovci, OŠ Miklavž pri

Ormožu, OŠ Kog, OŠ Tomaž pri Ormožu, OŠ Ormož).

Vzorec je zajemal 60 deklic; od tega 40 deklic, ki so obiskovale vrtec in 17 deklic,

ki vrtca niso obiskovale, ter 68 dečkov; od tega 51 dečkov, ki so obiskovali vrtec

in 20 dečkov, ki vrtca ni obiskovalo.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Pred pričetkom testiranja smo pridobili pisna soglasja ravnateljev in ravnateljic

osnovnih šol. Nato smo o testiranju seznanili razrednike in razredničarke 1.

razredov in z njihovo pomočjo pridobili pisna soglasja staršev, da se strinjajo s

sodelovanjem njihovega otroka v raziskavi.

Testiranje motoričnih sposobnosti je bilo opravljeno v telovadnici posamezne šole,

kjer smo otroke seznanili z namenom testiranja in potekom merjenja. Da bi bili

rezultati testiranj motoričnih sposobnosti čim bolj pravilni, smo upoštevali

naslednja navodila:

39

• da so starši podpisali soglasje,

• da je otrok na dan testiranja popolnoma zdrav,

• da je pred vsakim testiranjem potrebno otroke ogreti s primernimi

gibalnimi vajami,

• da otrok naloge izvaja v primerni telovadni opremi,

• da meritve potekajo pri uri športne vzgoje,

• da je otrokom vsaka vaja nazorno prikazana,

• da med izvedbo otrok ne vzpodbujamo,

• da je izid naloge veljaven, ko je le-to otrok korektno opravil.

Podatke testiranj smo vpisovali v zbirni list, ki je vseboval šifro otroka, spol, višino,

težo ter vse ostale motorične teste.

Pri testiranju je pomagala še ena merilka, ki je bila predhodno seznanjena s potekom

in načinom merjenja.

Otroci so bili testirani z osmimi motoričnimi testi (Rajtmajer, 1997), ki domnevno

zajemajo naslednje motorične in funkcionalne sposobnosti:

• stoja na kvadru vzdolžno – ravnotežje,

• hoja skozi obroče – koordinacija,

• tek cik – cak – koordinacija, agilnost),

• skok v daljino z mesta – eksplozivna moč,

• tek po kotaljenju – koordinacija,

• stopanje na klop – vzdržljivostna moč,

• hoja po deski – ravnotežje,

• bočni poskoki – vzdržljivostna moč.

Otrokom smo izmerili tudi telesno višino in telesno težo.

40

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Iz dobljenih podatkov testiranja smo s pomočjo programa Microsoft Excel izračunali

osnovno statistiko, in sicer:

• povprečno vrednost,

• minimalno vrednost,

• maksimalno vrednost,

• standardno deviacijo in

• Z-vrednost posameznega testa.

Rezultati so prikazani v tabelah in v grafih.

41

3.4 Rezultati in interpretacija

3.4.1 Analiza morfoloških značilnosti

121,0

121,5

122,0

122,5

123,0

123,5

centim

etr

i

Telesna višina

vrtec DA 123,1 122,8

vrtec NE 122,0 123,2

deklice dečki

Graf 1

Graf 1 prikazuje telesno višino deklic in dečkov, ki so hodili v vrtec (vrtec DA) in

tistih, ki niso hodili v vrtec (vrtec �E).

Iz grafa 1 je razvidno, da so deklice, ki so hodile v vrtec, v povprečju za 1,1 cm

višje od deklic, ki v vrtec niso hodile, saj je povprečna višina deklic, ki so hodile v

vrtec 123,1 cm, povprečna višina deklic, ki niso hodile v vrtec pa 122 cm.

V tabeli (priloga 5) vidimo, da je maksimalna višina deklic, ki so hodile v vrtec

133 cm, minimalna pa 111 cm. Medtem ko je maksimalna višina pri deklicah, ki v

vrtec niso hodile 129,8 cm, minimalna pa 115 cm.

Pri dečkih (graf 1) opažamo povprečno razliko v višini 0,4 cm v prid dečkom, ki

vrtca niso obiskovali. Njihova povprečna višina je namreč 123,2 cm, povprečna

višina dečkov, ki so hodili v vrtec, pa 122,8 cm.

42

Maksimalna višina pri dečkih (priloga 5), ki so obiskovali vrtec, je 133 cm,

minimalna pa 111 cm. Pri dečkih, ki niso hodili v vrtec, pa je maksimalna višina

128,3 cm, minimalna pa 115 cm.

23,5

24,0

24,5

25,0

25,5

kilo

gra

mi

Telesna teža

vrtec DA 24,4 24,6

vrtec NE 25,2 24,2

deklice dečki

Graf 2

Graf 2 prikazuje telesno težo deklic in dečkov, ki so hodili v vrtec (vrtec DA) in

tistih, ki niso hodili v vrtec (vrtec �E).

Deklice, ki niso obiskovale vrtca, so v povprečju za 0,8 kg težje od deklic, ki vrtec

so obiskovale. Njihova telesna teža je v povprečju 24,4 kg, povprečna telesna teža

deklic, ki vrtca niso obiskovale pa 25,2 kg.

Maksimalna vrednost (priloga 5) telesne teže deklic, ki so obiskovale vrtec je 35,7

kg, minimalna pa 16,3 kg. Pri deklicah, ki vrtca niso obiskovale, pa je maksimalna

vrednost telesne teže 29,5 kg, minimalna vrednost pa 22 kg.

Razlika v telesni teži je torej minimalna.

Dečki, ki so obiskovali vrtec, so povprečno za 0,4 kg težji od dečkov, ki vrtca niso

obiskovali. Povprečna telesna teža le-teh je namreč 24,2 kg, medtem ko je

povprečna telesna teža pri dečkih, ki so obiskovali vrtec 24,6 kg.

43

Maksimalna teža (priloga 5) dečkov, ki niso hodili v vrtec, znaša 37,2 kg,

minimalna pa 17,4 kg, medtem ko pri dečkih, ki vrtec so obiskovali, znaša

maksimalna vrednost 37,7 kg, minimalna pa 17,7 kg.

15,0

15,5

16,0

16,5

17,0

vre

dnost B

MI

Indeks telesne mase/BMI

vrtec DA 16,0 16,2

vrtec NE 16,9 15,9

deklice dečki

Graf 3

Graf 3 prikazuje indeks telesne mase (BMI) deklic in dečkov, ki so obiskovali

vrtec, (vrtec DA) in tistih, ki niso hodili v vrtec (vrtec �E).

Razlika povprečnega indeksa telesne mase med deklicami, ki so obiskovale vrtec,

in deklicami, ki ga niso obiskovale, znaša 0,9. Iz grafa je razvidno, da je BMI pri

deklicah, ki niso obiskovale vrtca, 16,9, medtem ko je pri deklicah, ki so

obiskovale vrtec 16.

BMI dečkov, ki so obiskovali vrtec, znaša 16,2, BMI dečkov, ki vrtca niso

obiskovali, pa 15,9, kar pomeni, da je razlika v BMI med dečki 0,3.

Iz priloge 5 je razvidno, da znaša minimalni indeks telesne mase pri deklicah, ki so

obiskovale vrtec, 12,5, maksimalni pa 21,8; pri deklicah, ki vrtca niso obiskovale,

pa je minimalni indeks telesne mase 14,8, maksimalni pa 20,1.

44

Minimalni indeks telesne mase pri dečkih, ki so obiskovali vrtec, znaša 12,7,

maksimalni pa 27,1; medtem ko pri dečkih, ki vrtca niso obiskovali, znaša

minimalni indeks telesne mase 14,8, maksimalni pa 20,1.

3.4.2 Analiza motoričnih sposobnosti

13,67 13,68

14,91

14,30

13,00

13,20

13,40

13,60

13,80

14,00

14,20

14,40

14,60

14,80

15,00

Z-v

rednos

t

deklice vrtec DA deklice vrtec NE dečki vrtec DA dečki vrtec NE

Rezultati testiranja motoričnih sposobnosti

Graf 4

Deklice, ki so obiskovale vrtec, imajo za 0,01 slabšo Z-vrednost v testiranju

motoričnih sposobnosti, kot deklice, ki niso hodile v vrtec. Medtem, ko je Z-

vrednost dečkov, ki so hodili v vrtec za 0,61 višja od Z-vrednosti dečkov, ki niso

hodili v vrtec.

Ker v rezultatih med otroki, ki so obiskovali vrtec, in otroki, ki vrtca niso

obiskovali, ni bistvenih razlik, predvidevam, da vzgojitelji v vrtcih, ki so jih otroci

obiskovali, niso posvečali zadostne pozornosti razvoju otrokovih motoričnih

sposobnosti in ne izvajali zadostnega števila iger in vaj, ki pripomorejo k razvoju

le-teh.

45

3.4.2.1 Analiza motoričnih sposobnostih odgovornih za regulacijo energije

-1,00

0,00

1,00

2,00

3,00

4,00

5,00

6,00

7,00

8,00

9,00

Z-v

rednost

Rezultati po posameznih motoričnih sposobnostih

deklice vrtec DA 3,05 2,59 2,13 7,07

deklice vrtec NE 2,71 0,50 1,89 8,16

dečki vrtec DA 2,23 0,20 2,13 7,14

dečki vrtec NE -0,64 3,30 2,09 6,52

ravnotežje koordinacija ekspozivna močvzdržljivostna

moč

Graf 5

Za interpretacijo ravnotežja so v povprečni Z-vrednosti prikazani rezultati testov

stoja na kvadru vzdolžno – SKV in hoja po deski – HDE.

Za interpretacijo koordinacije so v povprečni Z-vrednosti prikazani rezultati

testov hoja skozi obroče – HSO, tek cik-cak – TCC in tek po kotaljenju – TKO.

Za interpretacijo eksplozivne moči so v povprečni Z-vrednosti prikazani rezultati

testa skok v daljino z mesta – SDM.

Za interpretacijo vzdržljivostne moči so v povprečni Z-vrednosti prikazani

rezultati testov stopanje na klop – SKL in bočni poskoki – BPS.

46

Rezultati testov eksplozivne moči (graf 5) se med deklicami in dečki, prav tako pa tudi

med otroki, ki so obiskovali vrtec, in otroki, ki vrtca niso obiskovali, ne razlikuje

veliko.

Z-vrednost deklic, ki so obiskovale vrtec, znaša namreč 12,3, prav toliko pa znaša tudi

Z-vrednost dečkov, ki so hodili v vrtec. Z-vrednost deklic, ki niso hodile v vrtec, je

1,89; dečkov, ki niso hodili v vrtec, pa 2,09.

Najvišjo Z-vrednost na testu vzdržljivostne moči (graf 5) imajo deklice, ki niso hodile

v vrtec, 8,16. Sledijo jim dečki, ki so hodili v vrtec, z Z-vrednostjo 7,14, nato deklice,

ki so hodile v vrtec, z Z-vrednostjo 7,07 in na koncu dečki, ki niso hodili v vrtec z Z-

vrednostjo 6,52.

Na osnovi rezultatov lahko hipotezo 2 delno potrdimo, in sicer:

• za vzdržljivostno moč deklic, ki vrtca niso obiskovale, hipotezo 2 potrdimo;

• za vzdržljivostno moč dečkov, ki vrtca niso obiskovali, hipotezo 2 zavržemo;

• za eksplozivno moč deklic in dečkov hipotezo 2 zavržemo.

3.4.2.2 Analiza motoričnih sposobnostih odgovornih za regulacijo gibanja

Rezultat testov ravnotežja (graf 5) prikazuje, da so bile pri testiranju najboljše

deklice, ki so obiskovale vrtec, saj njihova Z-vrednost znaša 3,05; nato sledijo

deklice, ki vrtca niso obiskovale, z Z-vrednostjo 2,71; dečki, ki so obiskovali vrtec, z

Z-vrednostjo 2,23 in dečki, ki vrtca niso obiskovali, z Z-vrednostjo -0,64.

Rezultat testov koordinacije (graf 5) prikazuje, da so testiranje najbolje opravili

dečki, ki vrtca niso obiskovali, saj njihova Z-vrednost znaša 3,30, medtem ko so

najslabše opravili dečki, ki so obiskovali vrtec, njihova Z-vrednost je 0,20. Med

njimi je torej bistvena razlika v prid dečkom, ki vrtca niso obiskovali.

47

Obratno je pri deklicah, saj je bistvena razlika v prid tistim, ki so obiskovale vrtec,

ker njihova Z-vrednost znaša 2,59, Z-vrednost deklic, ki vrtca niso obiskovale, pa

0,50.

Na osnovi dobljenih rezultatov lahko hipotezo 1 delno potrdimo, in sicer:

• za ravnotežje hipotezo 1 v celoti potrdimo,

• za koordinacijo deklic, ki so obiskovale vrtec, hipotezo 1 potrdimo,

• za koordinacijo dečkov, ki so obiskovali vrtec, hipotezo 1 zavržemo.

Na osnovi rezultatov motoričnih testov ugotavljamo, da med testiranimi dečki in

deklicami ni bistvenih razlik v motoričnih sposobnostih in potrjujemo hipotezo 3.

48

3.5 Sklep

V diplomskem delu smo želeli ugotoviti, ali obstaja razlika v motoričnih sposobnostih

med otroki prvega razred osnovne šole, ki so obiskovali vrtec, in otroki, ki vrtca niso

obiskovali.

Dobljeni rezultati so nas presenetili, saj smo pričakovali, da bodo rezultati otrok, ki so

obiskovali vrtec, bistveno boljši od rezultatov otrok, ki vrtca niso obiskovali.

Zato se nam ob tem dejstvu poraja vprašanje, ali vzgojiteljice v vrtcu naredijo dovolj

za gibalni razvoj otrok, saj vemo, da se pri določenih gibalnih sposobnostih,

predvsem tistih, ki so odgovorne za informacijsko komponento gibanja, zamujenega

ne da nadoknaditi.

Glede rezultatov naše raziskave tudi dopuščamo možnost, da je naš vzorec

premajhen, da bi pokazal realne podatke na področju gibalnega razvoja otrok.

Z zaključki naše raziskave ne želimo negirati prispevka staršev h gibalnemu razvoju

otrok. Zavedamo pa se, da sta ritem in tempo sodobnega življenja vedno hitrejša in

da vedoželjni, razposajeni, igrivi in za vse novosti dojemljivi otroci lažje sledijo

nenehnim spremembam in tudi veliko zahtevajo tako od staršev doma kot od

vzgojiteljev v vrtcih.

Zato je predvsem pri gibalno-športnih dejavnostih potrebno prilagajati gibalno-

športne vsebine in programe glede na sposobnosti, potrebe in želje otrok. Vzgojitelji

imajo vsa potrebna znanja in poslanstvo, da pri tem tudi aktivno sodelujejo.

Ne le za vzgojitelje, temveč tudi za starše pa je zelo pomembno, da znajo otroke

pravilno motivirati in jim prikazati gibalno-športne aktivnosti ter vrednote športa

skozi igro, ki je v predšolskem obdobju najpomembnejša za ustvarjanje pozitivnega

odnosa do gibanja in zdravega načina življenja v kasnejših letih.

49

Viri in literatura

• Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet.

• Kremžar, B. in Petelin, M. (2000). Otrokovo gibalno vedenje. Ljubljana:

Društvo za motopedagogiko in psihomotoriko.

• Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport

Republike Slovenije.

• Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu. Maribor: Založba Obzorja.

• Muhič, M. (2006). Funkcionalne sposobnosti in vadba vzdržljivosti predšolskih

otrok. Zbornik izvlečkov in prispevkov 4. mednarodni simpozij Otrok v

gibanju Portorož. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno

središče.

• Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

• Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalno/športne vzgoje v predšolskem

obdobju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče,

Založba Annales.

• Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:

Založba Annales.

• Planinšec, J. (1997). Razlike v motorični učinkovitosti z vidika kraja bivanja.

V J. Bezenšek ( Ur.), V čas Konjic vtkane sanje (str. 59-63). Slovenske

Konjice: Javni Vzgojno-varstveni zavod Vrtec Slovenske Konjice.

• Rajtmajer, D. (1997). Diagnostično-prognostična vloga norm nekaterih

motoričnih sposobnosti pri mlajših otrocih. Maribor: Pedagoška fakulteta. • Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

• Tušak, M., Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Vloga družine in staršev v športu.

Zalog: Klub MT Zalog.

• Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov.

Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

• Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za

šport. Inštitut za šport.

50

• Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok.

Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

• Završnik, J. in Pišot, R. (2005). Gibalna/športna aktivnost za zdravje otrok in

mladostnikov. Koper: Založba Annales.

• Prašnikar, D. Planinska zveza Slovenije. Pridobljeno 22. 5. 2009, iz

http://www.pzs.si/index.php?stran=Dejavnosti

Priloge

Priloga 1: Dopis ravnateljem

Priloga 2: Soglasje staršev

Priloga 3: Uporabljeni motorični testi

Priloga 4: Zbirni list

Priloga 5: Rezultati testiranja motoričnih sposobnosti

Priloga 6: Rezultati po posameznih motoričnih sposobnosti

Priloga 1: Dopis ravnateljem

Spoštovani!

Sem Karin Lah in sem absolventka Oddelka za predšolsko vzgojo na Pedagoški

fakulteti Maribor. V okviru predmeta Motorika predšolskega otroka pripravljam

diplomsko nalogo. Vsebina naloge se nanaša na motorične sposobnosti otrok,

katere želim z Vašim dovoljenjem ter dovoljenjem staršev testirati.

V ta namen sem za starše otrok 1. razreda devetletke pripravila izjave, s katerimi

bi privolili v testiranje motoričnih sposobnosti njihovih otrok.

Testi vsebujejo preproste in za otroke zanimive vaje.

V upanju na sodelovanje Vas pozdravljam.

Karin Lah

Priloga 2: Soglasje staršev

Spoštovani starši!

Sem Karin Lah ter pripravljam diplomsko nalogo na Pedagoški fakulteti v

Mariboru, Oddelku za predšolsko vzgojo. Za diplomo sem si izbrala temo

Gibalno-športne sposobnosti otrok.

V ta namen sem pripravila osem testov motoričnih sposobnosti. Testiranje bodo

otroci opravili v telovadnici. Vaje so preproste, tudi zabavne, tako, da jih bo Vaš

otrok z veseljem in predvsem brez velikega napora opravil.

Vsak otrok bo v raziskavi zabeležen samo s šifro. Kakršnokoli snemanje ali

fotografiranje otrok je izključeno. Rezultati raziskave bodo uporabljeni izključno

in samo za potrebe diplomske naloge.

Želim si, da bi pri moji diplomski nalogi lahko sodeloval tudi Vaš otrok, zato Vas

prosim za dovoljenje. Če se strinjate, da je Vaš otrok vključen v raziskavo,

izpolnite in podpišite, prosim, spodaj napisano izjavo ter jo v čim krajšem možnem

času oddajte razredniku.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

S spoštovanjem, Karin Lah

……………………………………………………………………………………

IZJAVA

Podpisani_____________________dovoljujem, da moj otrok ______________

(priimek in ime starša) (priimek in ime otroka)

lahko sodeluje v raziskavi, katere rezultati se bodo uporabljeni izključno za

namene diplomske naloge.

Če ima Vaš otrok kakršnekoli omejitve za ukvarjanje s športnimi

dejavnostmi (astma, srčna napaka, poškodba, …), jo prosim napišite:

_______________________

podpis staršev:

Priloga 3: Uporabljeni motorični testi

MERJE�JE MOTORIČ�IH I� FU�KCIO�AL�IH SPOSOB�OSTI

1. STOJA �A KVADRU VZDOLŽ�O – SKV (ravnotežje) Rekviziti lesen kvader velikosti 10 x 6 x 6 cm, štoparica Naloga Merjenec stoji z eno nogo na kvadru vzdolžno, drugo nogo ima pokrčeno v kolenu. V

tem položaju skuša vztrajati čim dalj časa. Merjenec vzpostavi ravnotežni položaj tako, da se z eno roko opira na merilca.

Merjenje Čas se meri od trenutka, ko merjenec spusti merilca do trenutka, ko se dotakne tal. Maksimalni čas je 10 sekund. Natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Merska enota sekunde 2. HOJA SKOZI OBROČE – HSO (koordinacija) Rekviziti trije obroči premera 64 cm, trije podstavki za obroče, štoparica Naloga Merjenec se postavi na vse štiri za označeno črto (med črto in prvim obročem), tako

da ima roke tik za črto in je obrnjen s hrbtom proti prvemu obroču. Na znak prične hoditi po vseh štirih nazaj skozi obroče. Razdalja med štartno črto in prvim obročem, kot tudi med obroči je 1 meter. Naloga je opravljena, ko pride merjenec z glavo skozi zadnji obroč.

Merjenje Čas se meri od merilčevega znaka do prehoda skozi zadnji obroč. Natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Merska enota sekunde 3. TEK CIK-CAK - TCC (koordinacija - agilnost) Rekviziti 5 stojal s podstavkom, štoparica Naloga Merjenec na znak teče slalom med stojali, okoli zadnjega in slalom nazaj. Štart in cilj

sta na levi in desni strani prvega stojala, ki stoji na označeni črti. Stojala so postavljena v ravni črti, razdalja med njimi je 1 m, prvo stojalo je postavljeno 1 m od štartne črte.

Merjenje Čas se meri od merilčevega znaka do prehoda ciljne črte. Natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Merska enota Sekunde 4. SKOK V DALJI�O Z MESTA – SDM (eksplozivna moč) Rekviziti blazina, kreda, meter Naloga Merjenec stopi na blazino za označeno črto in se sonožno odrine naprej. Pri odrivu si

pomaga z zamahom rok. Odriv in doskok morata biti sonožna. Merjenje Dolžina skoka se meri od označene črte do odtisa pet. Merska enota Centimetri 5. TEK PO KOTALJE�JU - TKO (koordinacija) Rekviziti blazina, štoparica Naloga Merjenec leži pred startno črto na blazini na trebuhu z rokami v vzročenju in z glavo

v smeri teka. Na znak se dvakrat zakotali po blazini (kotaljenje konča v legi na trebuhu), nato vstane in steče do 4m oddaljenega cilja.

Merjenje Čas se meri od merilčevega znaka do prehoda ciljne črte. Natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Merska enota Sekunde

6. STOPA�JE �A KLOP - SKL (vzdržljivostna moč) Rekviziti klop (višina 30 cm,, širina 30 cm, dolžina 100 cm), štoparica Naloga Merjenec stoji pred klopjo, na znak merilca prične stopati na klop. Najprej stopi na

klop z desno nato z levo nogo in sestopi najprej z desno nato z levo nogo. Ko je merjenec na klopi, mora imeti noge v kolenih iztegnjene. Naloga se izvaja 20 sekund.

Merjenje Šteje se število ponovitev – ena ponovitev je, ko merjenec stopi na klop in sestopi. Merska enota število ponovitev 7. HOJA PO DESKI - HDE (ravnotežje) Rekviziti deska (dolžina 2,5 m, širina 10 cm, višina 5 cm), štoparica Naloga Merjenec stoji pred desko, na znak merilca stopi na desko in jo prehodi do konca. Merjenje Čas se meri od merilčevega znaka do cilja, ko merjenec z obema nogama stopi z

deske. Natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Merska enota Sekunde 8. BOČ�I POSKOKI– BPS (vzdržljivostna moč) Rekviziti vrv, štoparica Naloga Merjenec stoji bočno ob vrvi, ki je položena na tla in jo na znak merilca začne

sonožno bočno preskakovati. Veljajo le sonožni poskoki, brez vmesnih poskokov. Naloga se izvaja 20 sekund.

Merjenje Šteje se število ponovitev – ena ponovitev je poskok čez vrvico in nazaj. Merska enota število ponovitev

Vir: Rajtmajer, D. (1997). Diagnostično-prognostična vloga norm nekaterih motoričnih sposobnosti pri mlajših otrocih. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Priloga 4: Zbirni list

skupina:

starost višina teža SKV HSO TCC SDM TKO SKL HDE BPSDEKLICE ŠIFRA meseci cm kg sek sek sek cm sek pon sek pon

starost višina teža SKV HSO TCC SDM TKO SKL HDE BPSDEČKI ŠIFRA meseci cm kg sek sek sek cm sek pon sek pon

Priloga 5: Rezultati testiranja motoričnih sposobnosti

skupina: SO OBISKOVALI VRTEC1 2 3 4 5 6 7 8

višina teža SKV HSO TCC SDM TKO SKL HDE BPS

DEKLICE ime cm kg sek sek sek cm sek pon sek pon BMI

1. DS1 129,0 35,7 2,8 12,1 8,7 116,0 3,5 10,0 2,3 17,0 21,5

2. DS2 124,0 28,3 2,6 18,4 8,4 100,0 3,9 9,0 3,1 13,0 18,4

3. DS3 125,0 25,1 10,0 3,4 8,2 122,0 3,0 8,0 2,4 18,0 16,1

4. DS4 124,0 26,2 10,0 14,9 7,2 133,0 3,1 13,0 2,8 20,0 17,0

5. DS5 124,9 20,9 10,0 14,3 8,6 120,0 3,3 11,0 1,8 16,0 13,4

6. DS6 123,0 24,3 10,0 16,3 9,2 99,0 4,7 9,0 2,4 7,0 16,1

7. DS7 129,0 27,2 4,6 12,1 9,7 120,0 3,5 9,0 2,6 12,0 16,3

8. DS8 118,0 27,3 2,8 14,0 6,2 116,0 4,1 11,0 1,8 17,0 19,6

9. DS9 133,0 32,4 2,4 19,4 8,9 80,0 4,6 3,0 4,5 13,0 18,3

10. DS10 129,0 28,4 8,1 13,4 6,8 100,0 3,6 8,0 1,9 8,0 17,1

11. DS11 111,0 17,6 10,0 13,0 8,0 115,0 6,7 10,0 1,9 12,0 14,3

12. DS12 118,0 19,8 10,0 12,2 8,6 120,0 4,5 10,0 2,2 17,0 14,2

13. DS13 115,0 20,4 10,0 11,5 9,3 89,0 4,3 9,0 3,2 11,0 15,4

14. DS14 116,0 20,6 10,0 20,0 9,2 85,0 4,0 10,0 3,8 6,0 15,3

15. DS15 121,0 23,2 10,0 13,1 8,2 126,0 3,3 11,0 3,4 18,0 15,8

16. DS16 124,0 32,7 10,0 22,0 9,3 95,0 3,9 9,0 3,7 9,0 21,3

17. DS17 124,0 22,0 5,7 14,5 9,3 120,0 3,0 9,0 3,1 15,0 14,3

18. DS18 116,0 21,3 10,0 10,7 9,2 95,0 4,0 9,0 2,9 19,0 15,8

19. DS19 127,0 28,0 10,0 10,0 8,2 111,0 2,8 10,0 1,8 20,0 17,4

20. DS20 127,0 21,3 2,8 12,7 9,3 100,0 3,0 10,0 2,3 18,0 13,2

21. DS21 125,0 22,3 10,0 14,4 8,3 90,0 4,5 9,0 2,3 15,0 14,3

22. DS22 123,0 21,1 10,0 15,7 9,6 88,0 3,5 9,0 2,2 11,0 13,9

23. DS23 125,0 28,7 10,0 22,1 8,9 118,0 3,4 9,0 2,3 14,0 18,4

24. DS24 121,0 21,6 2,8 17,7 9,0 79,0 4,9 10,0 1,8 14,0 14,8

25. DS25 117,0 19,6 2,3 19,4 8,4 85,0 3,9 8,0 1,5 13,0 14,3

26. DS26 113,0 17,3 10,0 16,5 9,3 82,0 3,7 9,0 2,4 10,0 13,5

27. DS27 127,0 35,1 2,2 12,3 8,6 111,0 4,8 10,0 3,0 10,0 21,8

28. DS28 124,0 23,4 10,0 11,3 8,1 110,0 2,9 14,0 2,3 17,0 15,2

29. DS29 126,0 26,6 10,0 13,8 9,7 100,0 2,8 9,0 2,0 14,0 16,8

30. DS30 116,0 20,6 8,9 13,2 10,5 101,0 3,0 10,0 1,8 11,0 15,3

31. DS31 130,0 27,2 10,0 9,3 6,4 135,0 2,6 12,0 1,9 19,0 16,1

32. DS32 124,0 19,8 10,0 15,1 9,4 92,0 3,4 8,0 3,1 11,0 12,9

33. DS33 123,0 22,6 10,0 10,7 9,1 105,0 3,8 7,0 4,0 15,0 14,9

34. DS34 114,0 16,3 10,0 14,2 9,1 115,0 3,6 9,0 1,8 12,0 12,5

35. DS35 127,0 26,0 2,6 15,5 8,6 115,0 3,7 8,0 1,4 10,0 16,1

36. DS36 121,5 21,8 10,0 12,7 10,0 116,0 3,8 7,0 2,5 6,0 14,8

37. DS37 123,0 21,0 10,0 12,0 7,5 118,0 4,0 8,0 1,6 21,0 13,9

38. DS38 126,8 24,9 10,0 11,4 8,2 115,0 4,1 10,0 1,5 16,0 15,5

39. DS39 129,4 27,2 10,0 10,3 9,4 142,0 3,2 10,0 1,8 18,0 16,2

40. DS40 129,0 30,6 7,6 18,2 10,2 108,0 3,8 8,0 1,7 12,0 18,4

AVERAGE 123,1 24,4 8,0 14,1 8,7 107,2 3,8 9,3 2,4 13,9 16,0MIN 111,0 16,3 2,2 3,4 6,2 79,0 2,6 3,0 1,4 6,0 12,5MAX 133,0 35,7 10,0 22,1 10,5 142,0 6,7 14,0 4,5 21,0 21,8STD 5,2 4,7 3,1 3,6 0,9 15,5 0,8 1,7 0,7 3,9 2,3

1 2 3 4 5 6 7 8


DEČKI ime cm kg sek sek sek cm sek pon sek pon BMI

1. FS1 113,0 22,7 10,0 18,0 7,6 108,0 5,3 10,0 2,8 16,0 17,8

2. FS2 118,0 22,2 10,0 14,1 10,1 102,0 3,5 8,0 1,7 15,0 15,9

3. FS3 126,0 23,4 10,0 9,6 8,4 113,0 3,1 8,0 1,8 9,0 14,7

4. FS4 120,0 34,0 10,0 9,8 7,5 110,0 2,8 10,0 1,9 16,0 23,6

5. FS5 125,0 26,0 7,1 9,4 7,5 106,0 3,1 10,0 2,0 16,0 16,6

6. FS6 123,0 24,5 10,0 10,4 7,8 116,0 3,1 11,0 2,3 18,0 16,2

7. FS7 117,0 24,0 10,0 17,9 7,4 135,0 2,9 12,0 2,0 16,0 17,5

8. FS8 132,0 32,0 10,0 8,8 10,4 115,0 3,6 9,0 1,9 14,0 18,4

9. FS9 130,0 31,4 6,8 13,0 8,3 135,0 3,6 11,0 1,4 15,0 18,6

10. FS10 123,0 27,0 10,0 10,6 8,9 93,0 4,5 10,0 1,6 7,0 17,8

11. FS11 118,0 21,4 7,7 10,4 8,5 110,0 3,5 12,0 2,0 18,0 15,4

12. FS12 118,0 37,7 3,0 15,2 8,4 100,0 3,9 9,0 2,4 14,0 27,1

13. FS13 124,0 28,8 3,7 18,3 8,8 110,0 4,0 11,0 2,0 18,0 18,7

14. FS14 115,0 22,1 10,0 22,4 8,7 95,0 3,1 9,0 4,1 17,0 16,7

15. FS15 111,0 17,9 4,0 12,8 8,2 110,0 3,5 11,0 1,5 17,0 14,5

16. FS16 125,5 24,0 10,0 11,9 8,2 128,0 2,7 9,0 1,8 9,0 15,2

17. FS17 115,5 18,5 2,0 10,1 7,7 132,0 4,0 8,0 2,7 14,0 13,9

18. FS18 114,9 22,2 4,7 8,2 7,8 125,0 2,9 11,0 3,0 18,0 16,8

19. FS19 120,0 21,0 10,0 1,7 9,3 102,0 3,5 9,0 2,3 10,0 14,6

20. FS20 126,3 25,5 9,6 9,2 9,4 138,0 3,7 9,0 1,4 10,0 16,0

21. FS21 121,5 22,0 10,0 11,7 9,3 130,0 3,5 13,0 1,8 17,0 14,9

22. FS22 125,0 22,9 2,8 11,7 7,1 107,0 3,4 11,0 2,5 15,0 14,7

23. FS23 115,0 18,4 7,4 19,7 10,4 119,0 2,9 8,0 2,6 14,0 13,9

24. FS24 124,5 23,0 6,4 15,5 7,5 146,0 2,7 11,0 1,5 13,0 14,8

25. FS25 131,5 26,2 9,6 19,6 9,1 107,0 3,2 7,0 2,4 14,0 15,2

26. FS26 130,0 27,6 10,0 11,9 7,7 105,0 3,0 8,0 2,2 14,0 16,3

27. FS27 120,0 21,4 10,0 18,9 8,8 126,0 3,0 13,0 2,0 17,0 14,9

28. FS28 131,3 36,2 6,6 18,2 8,4 120,0 3,9 7,0 2,0 17,0 21,0

29. FS29 132,0 35,3 5,6 15,5 8,2 109,0 3,5 8,0 2,1 11,0 20,3

30. FS30 121,3 22,1 3,1 8,6 8,0 113,0 3,4 11,0 2,1 10,0 15,0

31. FS31 123,0 21,8 2,9 14,3 8,7 115,0 3,2 8,0 2,1 16,0 14,4

32. FS32 117,0 19,5 10,0 10,5 7,4 130,0 3,5 9,0 1,5 15,0 14,2

33. FS33 131,0 28,6 6,3 18,1 10,1 105,0 6,4 7,0 1,8 6,0 16,7

34. FS34 118,0 22,4 10,0 3,8 10,0 101,0 3,7 9,0 2,2 20,0 16,1

35. FS35 114,0 17,9 10,0 10,4 8,1 116,0 3,3 8,0 1,8 12,0 13,8

36. FS36 128,0 24,0 10,0 15,9 8,1 119,0 3,6 9,0 2,0 11,0 14,6

37. FS37 126,0 20,9 10,0 14,5 9,4 109,0 3,5 10,0 1,0 11,0 13,2

38. FS38 127,0 23,8 10,0 7,7 7,0 116,0 3,0 10,0 2,4 9,0 14,8

39. FS39 119,0 20,4 10,0 7,6 8,5 120,0 2,7 13,0 1,8 13,0 14,4

40. FS40 124,0 21,9 4,1 12,0 7,6 130,0 3,4 8,0 2,4 20,0 14,2

41. FS41 122,0 22,0 10,0 8,9 7,0 120,0 3,0 10,0 1,5 15,0 14,8

42. FS42 125,0 21,6 10,0 14,7 6,5 150,0 3,1 11,0 1,5 20,0 13,8

43. FS43 128,0 24,3 10,0 12,8 8,2 107,0 5,1 10,0 3,2 15,0 14,8

44. FS44 129,0 23,0 10,0 17,8 9,1 138,0 3,2 13,0 2,5 21,0 13,8

45. FS45 118,0 17,7 10,0 12,9 9,6 96,0 3,8 5,0 2,2 7,0 12,7

46. FS46 132,0 26,5 10,0 15,7 6,6 116,0 3,3 11,0 2,0 18,0 15,2

47. FS47 113,0 26,2 7,7 11,2 7,6 102,0 3,6 10,0 4,5 14,0 20,5

48. FS48 130,0 33,9 5,8 13,0 8,2 115,0 3,9 9,0 3,5 13,0 20,1

49. FS49 119,0 22,5 10,0 13,6 8,1 110,0 3,1 12,0 5,6 10,0 15,9

50. FS50 120,0 20,0 10,0 9,3 6,9 110,0 2,7 11,0 1,7 14,0 13,9

51. FS51 133,0 31,9 9,9 10,0 8,3 93,0 3,6 9,0 1,6 7,0 18,0


skupina: NISO OBISKOVALI VRTCA1 2 3 4 5 6 7 8


DEKLICE ime cm kg sek sek sek cm sek pon sek pon BMI

1. DN1 121,5 23,0 10,0 14,8 7,5 110,0 3,0 10,0 3,5 18,0 15,6

2. DN2 120,0 24,1 10,0 23,3 7,2 118,0 3,0 10,0 1,5 18,0 16,7

3. DN3 119,0 22,3 1,7 20,5 9,9 88,0 3,4 7,0 5,6 21,0 15,7

4. DN4 129,8 27,8 10,0 14,8 7,6 134,0 3,1 13,0 2,0 16,0 16,5

5. DN5 118,0 26,0 5,0 10,2 7,5 91,0 4,7 10,0 2,5 20,0 18,7

6. DN6 121,0 28,7 10,0 15,9 9,4 95,0 3,5 8,0 1,7 12,0 19,6

7. DN7 115,0 24,2 10,0 19,3 8,7 70,0 4,3 6,0 3,9 7,0 18,3

8. DN8 120,0 28,4 10,0 13,8 8,4 100,0 3,2 10,0 2,3 15,0 19,7

9. DN9 121,0 29,5 8,5 21,1 8,3 115,0 4,5 7,0 4,6 13,0 20,1

10. DN10 127,0 26,0 6,1 16,7 9,0 85,0 3,7 11,0 2,6 19,0 16,1

11. DN11 125,0 23,2 10,0 13,7 8,0 103,0 4,2 8,0 3,9 17,0 14,8

12. DN12 124,0 24,0 10,0 10,2 7,6 108,0 3,3 7,0 1,9 14,0 15,6

13. DN13 128,0 25,0 10,0 18,3 8,8 97,0 3,4 9,0 2,3 18,0 15,3

14. DN14 120,0 22,5 10,0 19,5 7,8 80,0 3,1 12,0 2,3 16,0 15,6

15. DN15 117,0 22,0 10,0 18,3 7,6 125,0 4,2 10,0 2,1 20,0 16,1

16. DN16 123,0 27,2 9,3 20,1 7,3 110,0 3,2 7,0 3,0 18,0 18,0

17. DN17 125,0 24,3 4,8 12,9 8,4 85,0 3,8 12,0 3,6 19,0 15,6


1 2 3 4 5 6 7 8


DEČKI ime cm kg sek sek sek cm sek pon sek pon BMI

1. FN1 125,8 17,4 9,3 16,2 9,0 94,0 3,1 6,0 2,1 12,0 11,0

2. FN2 128,0 37,2 6,2 14,4 9,8 105,0 3,7 10,0 3,1 11,0 22,7

3. FN3 115,0 19,4 5,5 13,2 9,7 98,0 3,9 11,0 2,5 16,0 14,7

4. FN4 125,0 26,4 9,8 20,6 9,2 92,0 3,8 8,0 2,7 14,0 16,9

5. FN5 128,0 20,9 10,0 7,8 8,1 115,0 3,3 11,0 1,8 13,0 12,8

6. FN6 128,3 22,4 10,0 7,8 7,9 139,0 2,7 13,0 2,4 16,0 13,6

7. FN7 119,0 18,3 10,0 16,1 7,7 112,0 2,9 10,0 2,4 16,0 12,9

8. FN8 128,0 31,1 10,0 9,4 7,7 135,0 4,2 12,0 2,8 22,0 19,0

9. FN9 128,0 30,0 10,0 18,4 9,6 105,0 4,0 8,0 2,5 15,0 18,3

10. FN10 126,0 24,5 9,5 12,6 9,2 130,0 3,9 10,0 3,0 18,0 15,4

11. FN11 119,0 23,3 6,4 9,2 7,7 115,0 3,6 9,0 2,2 17,0 16,5

12. FN12 121,0 23,0 10,0 11,9 7,8 95,0 3,5 12,0 2,3 14,0 15,7

13. FN13 120,0 18,8 8,6 9,6 8,8 138,0 2,8 10,0 2,4 13,0 13,1

14. FN14 118,0 21,7 10,0 13,2 8,7 110,0 3,0 10,0 1,9 15,0 15,6

15. FN15 124,0 24,9 8,9 9,2 8,3 125,0 3,0 10,0 2,8 16,0 16,2

16. FN16 125,0 27,0 10,0 19,6 8,5 98,0 3,4 10,0 2,0 16,0 17,3

17. FN17 123,0 28,6 7,2 12,4 9,3 134,0 3,2 8,0 2,3 14,0 18,9

18. FN18 121,0 21,0 8,6 15,2 7,9 94,0 3,7 13,0 2,5 11,0 14,3

19. FN19 119,0 21,5 9,0 9,6 8,6 105,0 3,4 11,0 3,2 16,0 15,2

20. FN20 123,0 26,2 8,5 16,2 9,0 86,0 3,5 9,0 2,8 13,0 17,3


Priloga 6: Rezultati po posameznih motoričnih sposobnosti

Z-skupnadeklice vrtec DA 13,67

deklice vrtec NE 13,68

dečki vrtec DA 14,91

dečki vrtec NE 14,30

koordinacija TKO HSO TCCdeklice vrtec DA 2,59 1,0 -10,2 -6,8

deklice vrtec NE 0,50 3,6 -12,1 2,1

dečki vrtec DA 0,20 1,5 -9,6 0,9

dečki vrtec NE 3,30 5,1 -9,7 -4,8

ekspozivna moč SDMdeklice vrtec DA 106,52

deklice vrtec NE 94,71

dečki vrtec DA 106,61

dečki vrtec NE 104,50

vzdržljivostna moč SKL BPSdeklice vrtec DA 7,07 3,8 10,3

deklice vrtec NE 8,16 4,6 11,7

dečki vrtec DA 7,14 4,0 10,3

dečki vrtec NE 6,52 4,1 8,9

ravnotežje SKV HDEdeklice vrtec DA 3,05 5,4 -0,7

deklice vrtec NE 2,71 5,1 -0,3

dečki vrtec DA 2,23 5,0 0,5

dečki vrtec NE -0,64 2,5 3,8

Documents

UI VERZA V MARIBORU · UI VERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo Diplomsko delo RAZLIKA V MOTORIČIH SPOSOBOSTIH OTROK PRVEGA RAZREDA OSOVE ŠOLE, KI