Trubarjeva in Kuzmiceva razlicica slovensekga knjiznega jezika - 05 Zora 90 Jesenšek

7/27/2019 Trubarjeva in Kuzmiceva razlicica slovensekga knjiznega jezika - 05 Zora 90 Jesenek

1/10


2/10

63

Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

za osrednjeslovensko knjino normo, (2) so se v prekmurskem prostoru zavedli(jezikovne) enotnosti s Slovenci na desni strani Mure;6Ivanocy je lahko takokljub moni madarizaciji in posledino spolitizirani ideji o (prekmurskem

neslovenskem) vendskem jeziku Madarom jasno sporoil (Vazlatok a regmulkorbol. Szombathely ujsag 1900, t. 9, 4. marec):

Med dananjim slovenskim ljudstvom na tajerskem in Madarskem v preteklosti nimogoe potegniti take mejne rte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je enopo svojem izvoru, jeziku in rodovni znailnosti. (citirano po I. kafar 2004: 28)

Po Koiu in pred Ivanocyjem je bil med Prekmurci Borovnjak edini, ki se jetega pomembnega vpraanja zavedalter si prizadeval za poenotenje slovenskeknjine norme tudi med prekmurskimi Slovenci (Jesenek 2008: 168). Za-vestno priblievanje in zavzemanje prekmurskega Trubarja (Jesenek 2008)za novoslovenino je spoznal tudi Anton Trstenjak, ko je obiskal Borovnjakana Cankovi:

Seznanjal se je po nas z naimi razmerami. e leta 1862. zael se je pridno naroevatina nae asopise, a kar je potreboval knjig, naroeval si jih je iz Ljubljane in Maribora.Tako se je izuril v naem knjievnem jeziku sam in je isto pot kazal in priporoal onprvi svojim sobratom v vsaki priliki. (Trstenjak 2006: 189)

Trstenjak je opozoril, kako pomembno delo za slovenski jezik je v tistem asuopravljal Borovnjak, ki se je odlono uprl madarski vendski teoriji o izvoru

prekmurskega jezika in je zavestno spodbujal mlaje duhovnike v ogrskemdelu monarhije, naj ostanejo verni svojemu materinemu jeziku in narodnosti:

Zanimivo je, da Ratkovi v svojih Pripombah ne uporablja ve besede vend nyelv(prekmurina), ampak szlovn, namre slovenski prevod.Kakor je Ratkovi z dekanijskimi ocenjevalci (med katerimi je prav gotovo bil JoefBorovnjak) skrbel za istejo prekmurino, tako so tudi ivanocyjevci (Joef Kleklst. in Joef Klekl ml., Joef Sakovi, Ivan Baa idr.) vedno bolj in bolj svoje narejepriblievali knjini slovenini. (Smej 2001: 90)

To je pomenilo uvajanje slovenskega rkopisa v prekmurske tiske in pribli-evanje pisnemu jeziku slovenskemu, kar je po Borovnjakovem preprianjuvodilo do zdruitve ogrskih Slovencev z matinim narodom. Trubarjeva inKzmieva slovenina sta se sooili, tako da je enoten slovenski knjini jezikpostal sprejemljiv za osrednje- in vzhodnoslovenski jezikovni prostor.

Petsto let po Trubarju in sto petdeset let po poenotenju slovenskega knjinegajezika se vloge in pomena slovenskega knjinega jezika za obstoj in uveljavitevslovenske drave v novonastali evropski skupnosti, vsaj zdi se tako, premalo

6 Prekmursko knjinojezikovno izroilo je bilo dve stoletji drugi slovenski knjini jezik(Toporii 1992a: 83, geslo: knjinojezikovna izroila).


3/10

64

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

in preslabo zavedamo. Trubar in Kzmi sta vsak v svojem asu in prostoruspregledala nemko oz. madarsko globalizacijo, vpraanje pa je, zakaj setega vse manj zavedamo danes, ko je v Evropski zvezi in svetu pritisk glo-

balnega jezika e veji kot takrat, ko sta naa protestanta normirala slovenskijezikovni razliici in ob tem aktivno usmerjala slovensko jezikovno politikoin nartovanje.7

1.1 Trubar in Kzmi sta se zavedala, da je preprost in vsem uporabnikomsprejemljiv slovenski jezik pomemben za irjenje protestantskih knjig. ivostjezika je postalo pomembno izhodie njunihknjinih razliic.e sprejemamogovor Raice kot podlago zaTrubarjevo slovenino le kot trop z navideznoparafrazo, ki je ne razumemo dobesedno (Pogorelec 1984: 189), tudi Kz-mieve prekmurine ne smemo razumeti preozko, tako kot so jo govorili

v ravenskem nareju. Temeljno naelo obeh protestantov je bila splona ra-zumljivost, preseganjenarenih znailnosti v besedju, skladnji in slogupa jenjuni knjini normi povzdignilo v urejena knjina sestava, v t. i. duhovnikajezika (Mole 1948).

Trubar ni upoteval razlike med alpsko in panonsko slovenino slednje ssvojim jezikovnim konceptom nikoli ni pokril, eprav je mislil, da osrednje-slovenski jezik tih drugih deel ludi tudi mogo zastopiti. Pokazalo se je, dato ne dri. Prekmurski Slovenci so sicer poznali razmerev osrednjeslovenskem

prostoru, vendar Trubarjevih in Dalmatinovih knjignisobrali in uporabljali.8

Kot nadomestni cerkveni knjini jezik so vse do izdaj prekmurskih knjig rajekot osrednjeslovenske uporabljali kajkavske prevode, zavedajo se, da tudi toni na jezik. Kzmi je prekmurski jezik tudi formalno loil od hrvakegakajkavskega in opozoril na naravno povezavo prekmurskega in osrednjeslo-venskega jezika.

1.2 eprav gre za dve razliici slovenskega knjinega jezika, ju povezuje veli-ko podobnosti glede na to,kako in v katerih okoliinah sta Trubar in Kzminormirala osrednjeslovenski kranjski in vzhodnoslovenski prekmurski knjinijezik. France Novak (2000: 214) je prvi opozoril na smiselnost take primerjave,

7 Joef Smej, odlien poznavalec jezikovnih in kulturni razmer v Prekmurju, opozarja naizkunje iz preteklosti in primerja nasilno madarizacijo slovenine konec 19. stoletjaz nekritinim odnosom sodobne slovenske drube do anglizacije jezika:Nikakor ne bibilo prav, e bi iz slovstvene zgodovine Prekmurja izbrisali skrb nekaterih duhovnikovza isteji slovenski jezik. Njihovo prizadevanje ni brezkoristen ostanek razdobja, vkaterem je Prekmurje zajel val madarizacije, ampak je zdrav in klen opomin sodobnigeneraciji, ki drvi v angleino. (Smej 2001: 89).

8

Prim. Koiev zapis v Starinah eleznih in salajskih Slovanov, da so kranjski kramarjipoceni ponujali Trubarja in Dalmatina. Jezikovno osrednjeslovenski jezik v prvi polo-vici 19. stoletja e ni bil sprejemljiv za Prekmurje.


4/10

65


saj gre pri obeh protestantskih piscih za povzdig slovenine v knjini jezik.To pa je delo, ki ga je bilo potrebno opraviti premiljeno, odgovorno in siste-matino; opravila sta ga na podoben nain intako dobro, da se danes zdi, kot

da Trubar v osredju in Kzmi na severovzhodu nista orala ledine, ampak staimela pred seboj e ustaljeni knjini tradiciji in izdelana ter popolna knjinasistema.Razlike med njima seveda obstajajo, veliko lastnosti pa je zelo po-dobnih, zlasti // ko gre za uporabo jezika v besedilih (F. Novak 2000: 214).

Trubar in Kzmi sta opravila pomembno delo. iv ljudski jezik svojih okolijsta izbrala za osnovo in se odloila za njegovo preraanje v urejen knjinisestav, s tem pa sta svoji razliici slovenskega jezika gradila po naravni potiiz ljudske osnove, tj. na nain, ki ga je v 19. stoletju tudi Kopitar prepoznal zanajboljega oz. najsprejemljivejega za osrednjeslovenski knjini jezik (podob-

no tudi Koi, Borovnjak in Ivanocy za prekmurski jezikovni prostor). Trubarin Kzmi sta siglede naina oblikovanja knjine norme zelo podobna iskalasta e ustaljene jezikovne reitve iz ustne, pisne in (Kzmi tudi skromneprekmurske) knjine tradicije, jih prevzemala, prilagajala svojim potrebam inzmonostim naslovnikov, iskala nove jezikovne reitve in jih smiselno pove-zovala (Trubar bolj sinhrono gospod Trubarjeva kranjina;Kzmi boljdiahrono stari slovenski jezik)v normo in predpis dveh razliic slovenskegaknjinega jezika. Izhodie za oblikovanje knjinega jezika je bilo pri obehenako: protestantska zahteva, da med Bogom in vernikom ne sme biti posre-dnika in s tem povezano prevajanje Biblije ter opravljanje verske slube v ver-nikom razumljivem maternem jeziku. Iz tega naela izhajajoe podobnosti, kiso oba slovenska protestanta spodbudile k poknjienju ljudskega govora, so:(1) Oba sta bila protestanta in sta imela odline stike z evropsko reformacijo:Trubar z nemkimi in vicarskimi (kalvinisti, zvinglijanci, luteranstvo) ideja-mi 15. in 16. stoletja (Glavan 2008), Kzmi z madarskimi (V. Novak 1976)in slovakimi (Jesenek 2000/01) v 18. stoletju. (2) Delovala sta predvsem vtujini, kjer sta pisala, prevajala in tiskala slovenske knjige Trubar v Nemiji(Derendingen, Urach),Kzmi na Madarskem (urd, omod). (3) Oba staknjina jezika pripravljala najprej na prinici njuni razliici izhajata iz ivegagovora, iz slovenske alpske in panonske pridigarske tradicije (Oroen 1996a:80112), pri tem pa sta poznala Trubar le Stiki rokopis, Kzmi pa Martjan-sko pesmarco. (4) Izhajala sta iz reformatorskega koncepta, po katerem stakot stranski produkt, pa vendar skoraj samoumevno (Rajhman 1977), nastaladva jasna koncepta knjinega jezika. (5) Oba sta normirala svoja knjina jezikakot zavestni nadnareni normi, izhajajoi iz slovenske ustne obredne in pisnetradicije (Oroen 1996a); gospod Trubarjeva kranjina je v 16. stoletju nor-mirala osrednjeslovenski knjini jezik kot nadnareno tvorbo sredinih slo-venskih nareij (z vejim deleem dolenjine kot gorenjine)in nastajajoega


5/10

66


ljubljanskega govora (Jesenek 2008), na stari slovenski jezik obrnjeni NouviZkontevana Kzmia pa je slovenski jezik na levi strani Mure povezal vurejen sestav prekmurskega knjinega jezika, ki je imel ivo govorno podsta-

vo v, za Slovence na Ogrskem, sredinem in prestinem ravenskogorikemokolju (Jesenek 1996, 2005). (6) Kranjina je dobila s Trubarjem veljavomodernega osrednjeslovenskega knjinega jezika (Rajhman 1977: 105), starislovenski jezik tevana Kzmia pa znaaj sodobnega vzhodnoslovenskega(prekmurskega) knjinega jezika. (7) Predhodnika Trubarjevega in Kzmie-vega prevoda Nove zaveze sta katekizma in abecednika,9 v Prekmurju verjetnotudiizgubljena Agenda Vandalica, tj. prvi slovenski obrednik iz leta 1587, kinaj bi ga natisnil Jan Mandelc (Munda Hirnk 2000: 172).

1.2.1 Pred Trubarjem in Kzmiem v osredju in na severovzhodu Slovenije

ni bilo ljudi, ki bi si prizadevali za samostojen razvoj knjine slovenine inspodbujali rabo slovenine ali katerega izmed slovenskih nareij v razlinihfunkcijskih zvrsteh jezika. Nareno razlenjevanje slovenskega ljudskega je-zika je zaradi dravnih meja, upravnih razmer in cerkvenih podroijodpiralovpraanje, kako normirati knjini jezik. Trubarjeva odloitev za osrednjeslo-vensko nadnareno tvorbo gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govorase je v razvoju slovenskega jezika pokazala za dobro premiljeno, stvarno indolgorono reitev.

V madarskem okolju so bili Slovenci jezikovno popolnoma odtegnjeni odosrednjega slovenskega ozemlja. Oglejska oblast nikoli ni segla ez Dravo,Mura pa je bila vse do 20. stoletja sploh ostra dravno-upravna, politina,zgodovinska in geografska lonica, ki je bila vzrok za e dalji neknjini statusslovenskega prekmurskegajezika kot v osredju.Kzmi je zato lahko ele vekot dvesto let po Trubarju tudi na levi strani Mure zael razmiljati o narodo-tvornosti prekmurskega knjinega jezika, oblikovanega kot nadnarena tvorbana osnovi ravensko-gorikih pokrajinskih jezikovnih znailnosti.

1.2.2 Trubar je z osrednjeslovenskim oz. kranjskim knjinim jezikom zdruilSlovence ljubljanske kofije (Kranjce, Koroce in tajerce), medtem ko soSlovenci, ki so bili v traki in graki kofiji, sicer utili povezanost z osred-njim prostorom in jezikom, vendar so zlasti med Dravo in Muro do sredine19. stoletja nenehno iskali e drugane jezikovne monosti, npr. oblikovanje

9 Slovenski jezik je knjini status v obeh primerih dobil s protestanti: v osredju s Tru -barjevima Katekizmom in Abecednikom (1550), v prekmurskem prostoruprav tako zmalim katekizmom (Temlin 1715) in abecednikom (Abecedarium Szlovenszko, 1725).

Najviji drubeni poloaj sta obema knjinima razliicama zagotovila Jurij Dalmatin intevan Kzmi sprevodom svetega pisma (Biblija, 1584; Nouvi Zkon, 1771). (Jesenek2008: 166).


6/10

67


knjine norme ob prevodih Parchamerjevega katekizma, razmiljanje o jezikuv t. i. svetourbanski akademiji, graki krog z Netajercem Primicem na eluin Dajnkovo kratkotrajno normiranje samostojnega knjinega jezika ter pisave

med Dravo in Muro (Jesenek 2005a, 2005b).Kzmi je ponudil knjini jezik,ki je bil drubotvoren za vse Slovence na levi strani Mure, hkrati pa je obli-koval ob Trubarjevi e eno knjino razliico, v kateri je bilo nato v zelo krat-kem asu ubesedeno skoraj celotno funkcijskozvrstno podroje prekmurskegajezika. Trubarjevi Kranjci in Kzmievi prekmurski Slovenci so se zdruilipod skupnim imenom Slovenci, ko so v pomladi narodov in taborskem gibanjuspoznali narodotvorno vlogo skupnega slovenskega jezika (Jesenek 2008b).

1.2.3 Trubar in Kzmi sta tudi glede pisave razmiljala podobno. Bila stapragmatika, zavedajo se, da ni dobro pretiravati z novostmi, zlasti ne v pisa-

vi, ki je bila v njunih okoljih e dobro ustaljena. Trubar se zato v prvih dvehknjigah ni ukvarjal z novim pismom, ampak je pisavo enostavno prevzel oz.si jo je izposodil od sosedov Nemcev. Gotica je bila takrat splono uveljavljenalatinina zahodnoevropska pisava, dobro znana tudi tiskarjem, vendar pa se jeglede rabe umevcev pokazala za slovenini neprijazno. Trubar jo je zato eleta 1555 zamenjal za slovenico (bohoriico).Enako je ravnal Kzmi pre-vzel je madarsko latinino pisavo ogrico, ki je postala prepoznaven rkopisprekmurskega knjinega jezika, zamenjana za gajico prvi ele v Agustievemasopisu Prijatel v sedemdesetih letih 19. stoletja (Jesenek 2005a).

Trubar in Kzmi sta se odloila za nemki oz. madarski rkopis. Ohranjanjeneslovenskih vzorcev za pisavo sinikov in umevcev jima je sicer povzroaloteave, vendar sta bila prepriana, da bodo bralci sami nali pravo reitev ponainu in lastnostih naega jezika. Zanaanje na zahtevnejega bralca po-trjuje tezo, da sta njuna knjina jezika sicer rasla iz ljudske osnove, nikoli panista temeljila na narejih, kakrni sta se govorili na Raici ali na Gorikem.

1.2.4 Tudi do vpraanja strokovnih izrazov, tj. predvsem teolokih besed inbesednih zvez, sta imela podoben odnos. Bila sta zelo demokratina glede rabegermanizmov, latinizmov, kajkavizmov ali hungarizmov. Uporabljala sta jih,kadar v ljudskem besediu nista nala slovenskih ustreznic. Izbira besedja jebila pri obeh na preizkunji zaradi zahtevnega prevajanja svetopisemskih vse-bin; oba sta morala iskati nove besede in postopoma uvajati novo protestantskoizrazje. Merilo ubeseditvene uspenosti je bila ljudska govorica, iz nje starpala stopnjo in kakovost svoje izrazitve. Iz strahu, da ju preprosti slovenskibralci zaradi rabe tujk ali prevzetih besed ne bi razumeli, sta si pomagala znovotvorbami ali pa sta starim pomenom pripisovala nove. S takim purizmompri izbiranju besed pa nista pretiravala, saj so jima prav tujke, predvsem paprevzete besede iz tujega jezika ali nareja, omogoale, da njuna jezika nista


7/10

68


bila konstrukta, ampak sta nadaljevala tradicijo ivega pridigarskega izroilana Slovenskem. Njuni knjini normi sta prav s tem dobivali znaaj modernihfunkcijsko razvitih jezikov.

2 To so podobnosti, vzporednice med nastajanjem Trubarjeve kranjine inKzmievega starega slovenskega jezika, od tu naprej pa se sreujemo z dru-ganima jezikovnima sestavoma. Razlikovalno besedje (F. Novak, Jakopin,Mere 1996), besedne zveze, glasovje (Mere, Jakopin, F. Novak 1992), obli-koslovje (Mere 2003), (Oroen 1996a),skladnja in s tem povezano ubesedenje(Mere 1990) ter slog (Oroen 1996a: 130147) razkrivajo razlina jezikovnakoncepta, izhajajoa iz slovenske alpske in panonske tradicije (Oroen 1996a:80112).

Trubarjev jezik se spogleduje z nekaterimi znailnimi starejimi alpskosloven-skimi reitvami v besedju (T: utim zhau te Babiloniske iezhe;K:za vrejmenaBabilonzkoga zeljenya; T: ta angel tiga Gopudi; K: Angyel Gozpodnov) inoblikoslovju (npr. rod. ed. bugi), praviloma pa uveljavlja knjino normo, ki jeizrazito sinhrona in predpostavlja mlaje (narene) jezikovne prvine in stilnepostopke (Oroen 1996a: 130147). Trubar je poknjiil pogovorno skladenjskopovezovanje, predvsem priredno vezljivost. Stavne enote v povedi(pogostose zaenja z veznikom inu) so natevalno oblikoslovno povezane z veznikominu ali pa so na podlagi slovnine vezljivostidruene v podredne zveze in

sestavljajo zloeno poved, v kateri se izmenjavajo podredni in priredni stavnivzorci, slednji najpogosteje kot zaporedje, protivnost ali vzronost. Ujemalnasila (npr. osebka na povedek) in vezava (npr. predmeta na glagol) prilagajatamed seboj povezane stavne enote na nain, ki doloa novo skladnjo, presega-joo vzorce iz slovenskega pogovornega in tudi kliejskega obrednega jezika.Manj izkoriena je le e skladenjska raba loil:

Inu vaki, kir letu muie gouorene poslusha, inu tu itu ne dei, ta ie glih enimu norskimumoshu, kir ie uio hisho aidal na ta peik. Inu kadar ta desh pade, inu ta pouudnepride, inu ti vetri pisheio inu pehaio na to hi ho tar to doli pahneio, inu nee padez ie

uelik. Inu pergudilu e ie, de kadar ie Ieus letu gouoriene dokonal, o e ty ludie trahomazhudili zhes nega vuk, Sakai on ie oblatio pridigal, inu nekar koker Piari (Trubar,Mt 6,2629).

Kzmiev jezik predpostavlja normo, ki upoteva panonsko-slovensko je -zikovno tradicijo; njegova prekmurska norma je bolj enotna kot Trubarjevakranjska, skladenjsko in oblikoslovno bolj koherentna (zapleteno zloene pove-di, skladenjsko strnjanje, izraba tvornih in /izvirnoslovenskih oz. slovanskih/trpnih konstrukcij, panonska negacija ) ter prepoznavno manj kalkirana(nekateri besedni in skladenjski germanizmi pri Trubarju, razmeroma malo

madarskih izposojenk in kajkavskih vplivovpri Kzmiu):


8/10

69


I vaki, teri csje ete moje ricsi, i ne csinije, priglihavani bode kblaznomi mouzi, terije vojohizo na pejek poczimprao. I doli je prisla ploha, i sli zo potoczke, i pihali zovtrovje, i vdarili zo vhizo ono, i zpadnola je, i bio je zpadaj nye veliki. I zgoudiloze je, da bi zkoncsao Jezus ricsi ete: csdivalo ze jelztvo nad vcsenyejm nyegovim.

Ar je vcio, liki oblazt majoucsi; i nej liki pizacske.(Kzmi, Mt 6,2629)

2.1 V 16. stoletju si jegmajn jezikuspeno utiral pot v drubo evropskih jezi-kov (Megiserjev slovar), eprav mu je bila kot stranskemu produktu protestan-tizma sprva namenjena le vloga domaega jezika in neke vrste metodolokegapripomoka v cerkvi (Rajhman 1977: 13). Bohorieva slovnica, ki je nastajalaob tiskanju Biblije, je bila e vedno pisana v jeziku humanistov, tj. v latinini.Nemina je takrat bila deelni jezik in je imelastatus, ki ga je osrednjeslo-venskemu jeziku zagotoviti ele Trubar, ko ga je zael postopoma uvajati za

enoten obredni in cerkveni jezik evangelianske cerkve (Kidri 1951: 48).Njegova odloitev je bila vizionarna prodor slovenskega jezika v cerkevin njegovo normiranje za liturgini jezik osrednjeslovenskega prostora stanapovedala zaetek nove dobe v razvoju slovenskega jezika jezikovnemuelementu je bil dodan e politini in ideja o narodni zavesti jezaela loevatimed slovenstvom inhrvatvom (kajkavina), kasneje e nemkutarstvom,nemevanjemin madarizacijo (Rajhman 1977: 14).

2.2 Glavne razlike, ki doloajo Trubarjevo in Kzmievo razliico sloven-

skega knjinega jezika, so: (1) Trubarjeva knjina norma izhaja iz slovenskealpske, Kzmieva iz panonske jezikovne tradicije (Oroen 1996a: 80112).(2) Na Trubarjev jezik in slog je vplivala prerodno renesanna, na Kzmievpa preporodna razsvetljenska miselnost. (3)Trubar je Biblijo prevajal iz nem-ine in latinine, Kzmi iz grine, poznal pa je tudi madarske predloge(Bajzek 2005), kajkavske tiske in Dalmatina. (4) Za oba je znailno, da stapresegla odvisnost od predlog in sta zlasti skladenjsko povsem neodvisna inizvirno slovenska. (5) Trubar je prevajal bolj po duhu kot po rki (Rajhman1986a), Kzmi pa je bolj pazil tudi na natannost prevajanja. (6) Trubarjev

jezikovni koncept je sinhrono zastavljen (Oroen 1996a: 114129), Kzmievpa je bolj diahron s prepoznavno arhainimi glasoslovnimi, oblikoslovnimi inskladenjskimi reitvami (Jesenek 2005a). (7) Trubar se je v osrednjesloven-skem prostoru 16. stoletja sociolingvistino sreeval z latinino kot kultur-nim jezikom in nemino kot deelnim jezikom, slovenini pa je moral eleizboriti in utrditi status drugega deelnega jezika in predvsem jezika v cerkvi(Rajhman 1977: 13); naOgrskem je imela latinina v 18. stoletju status glo-balnega uradovalnega jezika, madarina je bila prevladni in dravni jezik,slovenina pa je bila samoumevna, ker je bila pokrajinski sporazumevalni

jezik med Muro in Rabo (15.000 Slovencev), kajkavina pa njihov nadomestnijezik v cerkvi. (8) Trubar se je naslonil na mestni govor Ljubljane, ki je takrat


9/10

70


imela priblino 4.000 prebivalcev (Pogorelec 1986: 197), v Prekmurju pa vKzmievem asu ni bilomest niti meanov (Nori 2000).(9)Trubar je biljezikovno zdruevalen, razumljiv je elel biti im ve Slovencem, Kzmi pa

je bil zavestno razlikovalen (do kajkavine in osrednjeslovenskega jezika),verjetno z mislijo o samostojnem knjinem jeziku po vzoru bernolakovcevna Slovakem (Jesenek 2005b).(10) Trubar je prepoznal kranjsko nareje zanaravno vez med Slovenci v osredju, ni pa upoteval severovzhodnega slo -venskega prostora. Kzmi je za prekmurske Slovence po Trubarjevem vzoruponudilravensko-goriko nadnareno osnovo kot zdruevalno jezikovno vez,vzhodnotajerska jezikovna razliica Petra Dajnka pa je bila v prvi polovici 19.stoletja vmesna stopnja, neke vrste most med osrednjeslovenskim in prekmur-skim knjinim jezikom, za laje priblievanje in poenotenje obeh slovenskih

knjinih razliic. (11) Trubar je moral v veliki meri sproti, na novo oblikovatibesedje svojega besedila, zlasti terminologijo, intvoriti, iskati nove izraze. Pritem je ustvarjal besedje za osrednjeslovenski prevod Biblije, ki je zdralo vsedo 20. stoletja (Breznik 1986), saj je s svojim gmajn jezikom uspeno sledilLutrovi zahtevi po im iri razumljivosti (Rigler 1968: 7374, 231). Kzmiv Prekmurju ni ve oral ledine. Izgubljena Agenda Vandalica (ebjani 1971:160) in obsena Martjanska pesmarica (Novak 1997) sta jezikovno omogoaliveliko ve kot socialno- infunkcijskozvrstno skromni Stiki rokopis, ve kotdvestoletna asovna razlika med njim in Trubarjem pa je v razvoju slovenskega

jezika napravila velike premike, ki so Kzmiu omogoali drugano izraznosposobnost, predvsem kakovostnejo stopnjo izrazitve.

3 Posebnost protestantizma v Prekmurju je bila, da je zemljika gospoda mo-ralabolj upotevati kmeko prebivalstvo, ker meanstva tam ni bilo, oz. gaje bilo zelo malo, tako da ni moglo odloilno podpirati protestantizma kot vosredju. Pri oblikovanju prekmurske knjine norme so bila pomembna vakanaselja s trkimi pravicami do tedenskih sejmov, trgovsko-obrtnika dejavnostin petdeset mlinov na Muri (Nori 2000: 4850), kar je ob rednih tedenskihstikih med ljudmi iz razlinih narenih prostorov imelo podobno vlogo kotljubljanska mestna govorica.Kljub tej pomembni razliki sta se oba slovenskaprotestanta pri oblikovanju knjinih norm naslonila na enako, tj. ustno izroiloosrednjeslovenskega alpskega in vzhodnoslovenskega panonskega jezikovnegaprostora.

Trubarjev koncept osrednjeslovenskega jezika se je izkazal zapremiljenopredstavo o tem, kaken naj bo razvoj slovenskega jezika.Kzmi je njegoviusmeritvi sledil, vendar pa jebil v jezikovnem pogledu povsem neodvisen inzavestno razlikovalen od Trubarjeve kranjine.Seveda je tudi pri njem lo

za znailno slovensko protestantsko dro, za nekakno trubarjansko tradicijo,ki je zahtevala slovenski knjini jezik, oblikovan iz ivega ljudskega govora


10/10

71


in nadnarenih jezikovnih prvin, to pa je tudi v Prekmurju in Porabju spod-budilo prebujanje slovenske narodne zavesti, ki je ostro loila med panonskoslovenino in kajkavino, kasneje pa je kljubovala tudi nasilni madarizaciji.

Trubarjeva in Kzmieva slovenina nista bili sprejemljivi za celoten sloven-ski jezikovni prostor; delovali sta lokalno, tj. osrednjeslovensko kranjsko invzhodnoslovensko prekmursko, spodbujali pa sta prizadevanja, ki so sredi 19.stoletja omogoila oblikovanje t. i.novoslovenine inpoenotenje slovenskegaknjinega jezika.

Documents

Trubarjeva in Kuzmiceva razlicica slovensekga knjiznega jezika - 05 Zora 90 Jesenšek