Tehnologija prometa - Prevozi - IC GEOSS · 2020. 3. 3. · Tehnologija cestnega prometa 7 glede strokovne usposobljenosti izpolnjevati oseba ali osebe, ki bodo nepretrgano in dejansko

Tehnologija cestnega prometa

1

LOGISTIČNO INŽENIRSTVO TEHNOLOGIJA CESTNEGA PROMETA

(Gradivo ni lektorirano)

mag. Marko Hrženjak

Ljubljana, 2020


2

KAZALO

1. UVOD ........................................................................................................... 5

2. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI CESTNEGA PROMETA .................. 6

3. CESTE ........................................................................................................ 10

3.1. CESTE ..................................................................................................................... 10

4. PREVOZNA SREDSTVA V CESTNEM TRANSPORTU................... 12

4.1. KARAKTERISTIKE VOZIL V CESTNEM PROMETU ...................................... 12

4.2. KABINA ................................................................................................................. 34 4.3. PREVOZNE KARAKTERISTIKE ......................................................................... 34 4.4. KORISTNA NOSILNOST VOZILA...................................................................... 34 4.5. DOVOLJENJE OSNE OBREMENITVE IN SKUPNA MASA VOZIL ............... 35 4.6. OVIRANJE VIDNEGA POLJA ZARADI LASTNOSTI VOZIL ......................... 36

4.7. EKONOMSKE KARAKTERISTIKE .................................................................... 39

4.8. VOZNI UPORI ....................................................................................................... 39

4.9. EKSPLOATACIJSKE KARAKTERISTIKE ......................................................... 40 4.10. EKOLOŠKE KARAKTERISTIKE ........................................................................ 41 4.11. NAČINI PRENAŠANJA IN VLEKE TOVORNEGA VOZILA ........................... 42 4.12. ZAKONSKO DOLOČENE DIMENZIJE TOVORNIH VOZIL V CESTNEM

PROMETU .............................................................................................................. 43 4.13. PRIMERI MAKSIMALNEGA POLNJENJA EURO PALET ............................... 45

4.14. KATEGORIJE CESTNIH TOVORNIH VOZIL .................................................... 45 4.14.1. Motorni tricikli in manjša dostavna vozila ................................................. 46 4.14.2. Dostavna vozila ........................................................................................... 46

4.14.3. Lahka tovorna vozila ................................................................................... 46 4.14.4. Srednja lahka tovorna vozila ....................................................................... 46

4.14.5. Srednja tovorna vozila ................................................................................ 47 4.14.6. Težka tovorna vozila ................................................................................... 47

4.14.7. Vlačilci ........................................................................................................ 47 4.14.8. Polprikolice ................................................................................................. 48

4.14.9. Priklopna vozila - prikolice ......................................................................... 48

4.14.10. Elementi kakovosti so: ................................................................................ 50 4.14.11. Vpliv vzdrževanja na produktivnost gospodarskih vozil ............................ 51

5. PREVOZ OSEB ......................................................................................... 58

5.1. PREVOZ POTNIKOV ............................................................................................ 58

5.2. PREVOZ POTNIKOV Z AVTOBUSI ZNOTRAJ EVROPSKE SKUPNOSTI .... 61 5.3. REDNI LINIJSKI PREVOZI .................................................................................. 61 5.4. KABOTAŽA IN POTNIŠKA SPREMNICA ......................................................... 62

5.5. VOZNIKI AVTOBUSOV ....................................................................................... 63 5.6. PREVOZ SKUPNE OTROK .................................................................................. 63

5.7. STAROST AVTOBUSOV ZA PREVOZ SKUPINE OTROK .............................. 64

5.8. OZNAČITEV AVTOBUSA PRI PREVOZU SKUPINE OTROK ........................ 64

5.9. TEHNIČNI PREGLEDI AVTOBUSOV ................................................................ 64

6. PREVOZ STVARI .................................................................................... 65

6.1. TOVORNI LIST ..................................................................................................... 65 6.2. AVTOBUSNE POSTAJE IN PARKIRIŠČA ......................................................... 66 6.3. OSTALE DOLOČBE .............................................................................................. 67 6.4. PREVOZNA POGODBA IN VOZNI LIST ........................................................... 67 6.5. IZVRŠITEV PREVOZA ......................................................................................... 69


3

6.6. IZROČANJE STVARI ............................................................................................ 70

6.7. IZDELAVA ITINERARJA ..................................................................................... 70 6.8. TAHOGRAF ........................................................................................................... 74 6.9. DIGITALNI TAHOGRAF ...................................................................................... 76

6.10. POMNILNIŠKE KARTICE ................................................................................... 77 6.11. ORGANIZACIJA VOŽNJE IN SISTEM DELA VOZNIKOV V

MEDNARODNEM PROMETU ............................................................................. 80 6.12. MEDNARODNI TOVORNI LIST CMR ............................................................... 81 6.13. POTREBNI DOKUMENTI .................................................................................... 82

7. ORGANIZACIJA CESTNEGA PROMETA ......................................... 83

7.1. AVTOTRANSPORTNA ORGANIZACIJA .......................................................... 84

7.2. KONCEPCIJE UČINKOVITEGA VODENJA ORGANIZACIJE ........................ 86 7.3. DELITEV PROMETA ............................................................................................ 86 7.4. SPREMLJAJOČE DEJAVNOSTI .......................................................................... 86 7.5. ZUNANJI DEJAVNIKI .......................................................................................... 87

7.6. SPREJEMANJE TRANSPORTNIH ODLOČITEV ............................................... 87 7.7. IZVAJANJE TRANSPORTA ................................................................................. 87 7.8. ANALIZA STROŠKOV ......................................................................................... 88

7.9. FAZE PROMETNEGA PROCESA ........................................................................ 88 7.10. STOPNJE IZKORIŠČENOSTI VOZIL IN VOZNEGA PARKA ......................... 89

7.11. RENTABILNOST EKSPLOATACIJE VOZIL ..................................................... 90 7.12. TRANSPORTNA POGODBA ............................................................................... 91

7.13. TRANSPORTNI DOKUMENT ............................................................................. 91 7.14. MED TRANSPORTOM ......................................................................................... 91 7.15. SKLADIŠČENJE BLAGA ..................................................................................... 93

7.16. KOMBINIRANI IN MULTIMODALNI TRANSPORT ....................................... 94 7.17. BIMODALNA TEHNOLOGIJA ............................................................................ 95

7.18. IZREDNI PREVOZI ............................................................................................... 96

8. KONTEJNERIZACIJA............................................................................ 99

9. PREVOZ NEVARNEGA BLAGA ........................................................ 101

9.1. VRSTE NEVARNIH SNOVI ............................................................................... 101

9.2. TEMELJNE DOLOČBE ZAKONA ..................................................................... 102

10. OSNOVE CARINSKI POSTOPKOV ................................................... 106

10.1. CARINSKA KONVENCIJA O MEDNARODNEM PREVOZA BLAGA

(TIR) ...................................................................................................................... 106 10.2. DOMAČE ZDRUŽENJE ...................................................................................... 108 10.3. PREVOZ BLAGA MED DRŽAVAMI ČLANICAMI EU .................................. 110

10.4. T2L – POTRDILO O SKUPNOSTNEM STATUSU BLAGA ............................ 110 10.5. POREKLO BLAGA IN POTRDILA O POREKLU ............................................ 111 10.6. CARINSKI POSTOPKI ........................................................................................ 111 10.7. CARINSKI POSTOPKI Z EKONOMSKIM UČINKOM .................................... 114 10.8. NCTS ..................................................................................................................... 115

10.9. VRSTE POSTOPKOV .......................................................................................... 115 10.10. ZAČETEK TRANZITNEGA POSTOPKA .......................................................... 115

10.11. IZVAJANJE TRANSPORTA ............................................................................... 116 10.12. ZAKLJUČEK TRANZITNEGA POSTOPKA ..................................................... 116 10.13. POENOSTVITEV TRANZITNEGA POSTOPKA .............................................. 117 10.14. PREVOZ TROŠARINSKIH IZDELKOV ............................................................ 117 10.15. PREVOZ METIJSKO ŽIVILSKIH IZELKOV V IZVOZU ................................ 118 10.16. DOKUMENT T5 ................................................................................................... 118


4

11. TRANSPORTNO ZAVAROVANJE .................................................... 119

11.1. ZAVAROVANJE BLAGA NA PREVOZU (ZAVAROVANJE KARGO) ........ 124 11.2. UGOTAVLJANJE ŠKODE IN VLOGA HAVARIJSKIH KOMISARJEV ........ 125 11.3. VLOGA ŠPEDITERJA V CESTNEM PROMETU ............................................. 126 11.4. OBVEZNOSTI, PRAVICE IN ODGOVORNOSTI ŠPEDITERJA IZ

POGODBE O ŠPEDICIJI ..................................................................................... 129

11.5. INCOTERMS ........................................................................................................ 131

12. POMEN IZRAZOV ................................................................................ 134

13. LITERATURA ........................................................................................ 137


5

1. UVOD

Organizacija in tehnologija cestnega prometa je analiziran kot podsistem prometnega sistema

z značilnostmi, ki so odvisne od razvoja in kompatibilnosti z drugimi prometnimi panogami,

pa tudi od karakteristik svojih podsistemov. Razne potrebe po gibanju in menjavi dobrin je

človeka že pred davnimi leti silila v gradnjo prvih cest, izum kolesa in obenem tudi prvih

prevoznih vozil. Bistveni napredek je prineslo prvo cestno vozilo, ki ga je poganjala vodna

para in je služilo za vojne potrebe. Intenziven razvoj je prinesel motor z notranjim

izgorevanjem. Cestni transport spada med najstarejše vrste transporta in je bil do uvedbe

železnice edini nosilec transporta po kopnem. Pri cestnem transportu odločilno vlogo prispeva

razvoj tehnologije gradnje avtocest in tehnologije prometnih sredstev.

Danes ima cestni promet poleg gospodarske funkcije tudi socialno funkcijo, saj z gosto cestno

mrežo prispeva k povezovanju izoliranih ter razvoju oddaljenih gospodarskih področij.

Konkurenčnost cestnega transporta temelji na zmanjševanju transportnih stroškov, celoviti

kakovosti poslovanja, dobri organizaciji in maksimalnemu povečanju kapacitete. Glede na

druge prometne panoge, se cestna vozila kot prevozna sredstva relativno majhnih gabaritov,

ki zavzemajo malo prostora, najlažje prilagaja predvsem lokalnim pogojem. Če je

zagotovljena določena nosilnost tal ali cestno omrežje eksploatacijske in druge karakteristike

cestnih vozil zelo fleksibilno uporabo.

Spremembe, ki so vse bolj korenitejše, zahtevajo popolnoma nove pristope k prometni

tehnologiji, ki ne glede na prometno panogo omogočajo naslednje:

dostava pravega blaga v pravi kvaliteti in kvantiteti v pravem času na pravo mesto,

povečanje varnosti, ekonomičnosti, hitrosti, pogostosti, točnosti in rednosti v

transportu blaga ali potnikov,

celotnega razvoja družbe in njenega gospodarstva,

povečanje stopnje izkoriščenosti prometnih sredstev,

intenzivnost razvoja tehnike cestnega prometa in njene kompatibilnosti z ostalimi

prometnimi panogami,

tehnično tehnoloških sprememb, logističnih in drugih okoliških prevozu blaga in

potnikov,

povečanje stopnje robotizacije, avtomatizacije in informatizacije,

zaščita človekove okolice idr.

Temeljni zakon, ki določa, kaj je prevoz v cestnem prometu in kako se ga opravlja, je Zakon o

prevozih v cestnem prometu.

Navedeni zakon določa in ureja organizacijo, ter način opravljanja posameznih vrst prevozov

v notranjem in mednarodnem cestnem prometu, cestne takse, avtobusne postaje in

postajališča ter postaje in parkirišča za tovorna vozila in avtobuse, notranjo kontrolo, stavbe

in pooblastila carinskih in inšpekcijskih organov.

Omeniti moram, da Zakon o varnosti cestnega prometa v veliki meri se prepleta z zakonom o

prevozih v cestnem prometu, predvsem velja to za pravno, organizacijsko, tehnično in

tehnološko področje. Zato bo potrebno vsebine nenehno dopolnjevati oz. spremljati

zakonodajne spremembe na tem področju.

Avtor: mag. Marko Hrženjak


6

2. OPRAVLJANJE DEJAVNOSTI CESTNEGA PROMETA

Opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov je prevoz oseb, ki ga opravi domači

prevoznik, prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik, z motornim vozilom za prevoz potnikov in

za opravljani prevoz dobi plačilo.

Opravljanje dejavnosti cestnega prevoza blaga je prevoz blaga, ki ga opravi domači

prevoznik, prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik, z motornim vozilom za prevoz blaga in za

opravljeni prevoz dobi plačilo.

Določbe zakona o prevozih v cestnem prometu ne veljajo za prevoz oseb za lastne potrebe z

vozili, ki imajo vključno z voznikom največ devet sedežev in za prevoz blaga za lastne

potrebe v cestnem prometu, z motornim vozilom katerega največja dovoljena masa ne presega

3.500 kg. Za druge prevoze za lastne potrebe veljajo določbe zakona o prevozih v cestnem

prometu.

Eno od najpomembnejših določil zakona je uvedba tako imenovanih Licenc, to je dovoljenje

za delo prevoznikov. Zakon določa posebne pogoje in sicer;

Licenco lahko pridobi fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje naslednje pogoje:

dober ugled; (da ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper

premoženje, gospodarstvo, varnost javnega prometa, delovno razmerje in socialno

varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne

dobrine, da ni bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen

daljšo od enega leta. Za hujši prekršek se šteje prekršek, za katerega je bila predpisana

denarna kazen, ki je višja od najvišjega zneska predpisane denarne kazni, ki se lahko

izterja takoj na kraju prekrška (mandatna kazen) zlasti, če gre za kršitve predpisov o

času trajanju vožnje in počitkov voznega osebja, dimenzijah in masi vozil, varovanju

okolja ter prometne varnosti).

Primeren finančni položaj; (za prevoznike v cestnem prometu pomeni primeren

finančni položaj, da ima domači prevoznik na voljo kapital in rezerve v višini najmanj

9000 EUR za prvo vozilo ali 18000 EUR za prvo skupino vozil ter 5000 EUR za

vsako naslednje vozilo ali 10000 EUR za vsako naslednje skupino vozil, da ne ostajajo

več kot dvomesečni zaostanki pri plačilih davkov ali prispevkov za zdravstveno in

socialno zavarovanje, ki izhajajo iz dejavnosti domačega prevoznika ipd.

Strokovna usposobljenost odgovornih oseb za prevoze; Strokovno usposobljenost

odgovorne osebe za prevoze izkazuje fizična oseba, ki je uspešno opravila preizkuse

znanja, ki obsegajo najmanj potrebna znanja iz civilnega, gospodarskega, delovnega in

socialnega prava, davčnih predpisov, poslovanja in finančnega vodenja podjetja,

dostopa do trga prevozov v cestnem prometu,tehničnih standardov in vidikov znanja

omejena na predmete, ki se nanašajo na take prevoze, kar mora biti razvidno iz

pričevala o preizkusu znanja. Osebe z določeno višješolsko, visokošolsko ali

univerzitetno izobrazbo so lahko oproščene usposabljanja in izpita iz tistih predmetov,

ko so jih uspešno opravile v okviru svojega izobraževanja.

Če je prosilec ali prosilka fizična oseba in ne izpolnjuje pogoj glede strokovne

usposobljenosti, mora imenovati drugo osebo, ki izpolnjuje pogoja in to nepretrgano

in dejansko upravlja prevoze za podjetje. Če prosilec ni fizična oseba, mora pogoja


7

glede strokovne usposobljenosti izpolnjevati oseba ali osebe, ki bodo nepretrgano in

dejansko upravljale prevoze za podjetje (odgovorna oseba).

Strokovna usposobljenost voznikov; - Vozniki avtobusov in tovornih vozil, katerih

največja dovoljena masa presega 3.500 kg, si morajo pridobiti nacionalno poklicno

kvalifikacijo za prevoze blaga oziroma potnikov v cestnem prometu določeno s

katalogom standardov strokovnih znanj in spretnosti v skladu z zakonom, ki ureja

nacionalne poklicne kvalifikacije, če oseba že ima formalno predpisano izobrazbo

(voznik, prometni tehnik, inženir, dipl., univ. inž., tehnologije cestnega prometa)

pridobi Certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji.

Strokovna usposobljenost voznikov (v potniškem prometu do 10. 9. 2008 in v tovornem

prometu 10. 9. 2009), morajo pridobiti temeljne kvalifikacije in se redno usposabljati

skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ( Zakon o prevozih v

cestnem prometu ZPCP-2)

Temeljne kvalifikacije; Za pridobitev temeljnih kvalifikacij ni potrebna predhodna

pridobitev vozniškega dovoljenja. Način pridobitve temeljne kvalifikacije, ki vključuje

samo preizkus znanja, obsega samo praktični in teoretični preizkus. Temeljne

kvalifikacije se pridobijo s sistemom pridobitve nacionalne poklicne kvalifikacije,

poklicnim izobraževanjem za voznike in vsakim drugim izobraževanjem oz.

usposabljanjem, ki izpolnjuje zahteve tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi

podlagi. Spričevala, ki potrjujejo temeljne kvalifikacije so, spričevalo, podeljeno na

podlagi preizkusov ali spričevalo, ki potrjuje pospešeno pridobljene temeljne

kvalifikacije. Vozniku, ki opravi redno usposabljanje, se izda spričevalo, ki potrjuje

tako usposabljanje. Prvi tečaj rednega usposabljanja opravijo vozniki, ki so imetniki

spričeval v petih letih od izdaje navedenega spričevala voznik, ki opravi prvi tečaj

rednega usposabljanja, opravlja redno usposabljanje vsakih pet let pred iztekom

veljavnosti spričevala, ki potrjuje redno usposabljanje.

Najnižja starost voznikov; - Najnižja starost voznikov vozil, namenjenih za prevoz

blaga in potnikov v cestnem prometu je:

1. 18 let za vozila, katerih največja dovoljena masa vključno s priklopnimi vozili ne

presega 7,5 ton, - 18 let pod pogojem, da ima voznik pridobljeno nacionalno poklicno

kvalifikacijo za prevoz blaga v cestnem prometu.

2. Voznik avtobusa, mora imeti dopolnjeno starost 21 let in pridobljeno nacionalno

poklicno kvalifikacijo za prevoz potnikov v cestnem prometu.

3. Če so predvidene relacije, ne glede na smer, daljše od 50 km, mora voznik avtobusa

izpolnjevati še enega izmed dodatnih pogojev; - vsaj eno leto mora delati kot voznik blaga

v cestnem prometu z vozilom, katerega največja dovoljena masa presega 3,5 ton; - vsaj

eno leto mora delati kot voznik vozila, ki se uporablja za prevoz potnikov na linijah, ki

niso daljše od 50 km ali za druge oblike prevoza potnikov.

4. Domači prevoznik mora takoj ob zaposlitvi voznika izdajatelju licence sporočiti

podatke o vozniku, kakor tudi vsako spremembo teh podatkov.

da mora biti vsaka fizična ali pravna oseba registrirana za opravljanje javnega prevoza

ali prevoza za lastne potrebe, da mora imeti v lasti; eno ali več vozil, ki izpolnjujejo

pogoje glede varnosti in normativov v Evropski uniji, da ima strokovno usposobljene

voznike in vodilne osebe, da razpolaga z določenim kapitalom, da ni bila kaznovana


8

ter, da ima lastna ali s pogodbo zagotovljena parkirna mesta za svoja vozila in mesta

za vzdrževanje vozil.

Fizične osebe Licenco pridobijo pri Obrtni zbornici Slovenije, pravne osebe pa pri

Gospodarski zbornici Slovenije.

1. v mednarodnem cestnem prometu za:

- za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu

- za mednarodni prevoz potnikov v cestnem prometu

2. v notranjem cestnem prometu za:

- prevoz blaga v cestnem prometu

- prevoz potnikov v cestnem prometu

- za avtotaksi prevoze.

Zakon določa, za katere vrste prevozov licenca ni potrebna; to so tisti prevozi z vozili,

ki so namenjeni za obrambo in zaščito, prevozi poštnih in intervencijskih vozil, za

medicinske in humanitarne potrebe.

Mednarodni cestni prevoz potnikov ali blaga se sme izvajati znotraj držav članic

Evropske skupnosti na podlagi licence Skupnosti.

Licenca Skupnosti velja tudi v Republiki Sloveniji.

Licenco Skupnosti izda izdajatelj licence domačemu prevozniku, ki v cestnem

prometu prevaža potnike in blago, če: je ustanovljen v Republiki Sloveniji v skladu z

njeno zakonodajo.

V skladu z zakonodajo Evropske skupnosti in domačo zakonodajo izpolnjuje pogoje

za pridobitev licence za opravljanje prevozov v cestnem prometu.

Licenca se izda za dobo petih let, izvod licence za posamezno vozilo pa za čas

veljavnosti licence. Licence in izvodi licence za posamezno vozilo niso prenosljivi.

Original licence se nahaja na sedežu domačega prevoznika. Pri opravljanju prevozov v

cestnem prometu oz. med vožnjo pa mora imeti voznik domačega prevoznika v vozilu

izvod licence.

Domači prevoznik lahko začne izvajati tiste vrste prevozov potnikov ali blaga v

notranjem ali mednarodnem cestnem prometu, ki so navedeni v licenci z dnem

vročitve licence.

Obveznost dokumentov, oznak in opreme v vozilu:

Veljaven izvod licence, licence Skupnosti ali dovoljenje Skupnosti prevoznika, za

katerega opravlja prevoz.

Veljavno izkaznico o vozniških kvalifikacijah, če pridobljenih vozniških kvalifikacij

ne izkazuje koda Skupnosti na vozniškem dovoljenju.

Potrdilo, če opravlja mednarodni prevoz oseb za lastne potrebe z vozilom, ki ima

poleg voznikovega sedeža več kot osem sedežev.

Pisno pogodbo o najemu oz. zakupu ali lizingu ali drugo pogodbo, na podlagi katere

ima pravico uporabljati vozilo, če prevoznik ni lastnik.

Voznik domačega prevoznika, ki opravlja prevoz oseb z vozilom, ki ima poleg

voznikovega sedeža več kot osem sedežev, mora imeti poleg dokumentov v vozilu še

potni nalog. Voznik avtotaksi prevoznika mora imeti v vozilu pogodbo o zaposlitvi.

Potni nalog, iz katerega morajo biti razvidni podatki o vrsti prevoza, firmi oz. imenu

in sedežu domačega prevoznika, času veljavnosti potnega naloga, imenu in priimku

voznika, glavni podatki o začetku, smeri in zaključku vožnje, registrski označbi

vozila, stanju kilometrskega števca ob začetku in zaključku vožnje, številu prevoženih


9

kilometrov, številu prepeljanih potnikov in opravljenih potniških kilometrov, žigu in

podpisu pooblaščene osebe, ki je izdala dokument.

Vsa potrebna dovoljenja oz. dovolilnice, ko gre za opravljanje mednarodnega prevoza,

Domači prevoznik v potniškem prometu je dolžan izdajati potni nalog. Kronološko

urejen arhiv izdanih potnih nalogov je potrebno hraniti najmanj eno leto.

Evidenca izdanih licenc in dovolilnic:

Ministrstvo, pristojno za promet do 31. januarja vsako leto obvesti Komisijo pri

Evropski skupnosti o številu domačih prevoznikov, ki so do 31. decembra preteklega

leta pridobili licenco Skupnosti in o številu izdanih izvodov licenc Skupnosti, za

vozila, ki so na ta datum udeležena v prometu.

Če izdajatelj licence prevozniku izreče ukrep začasnega odvzema licence ali izvodov

licence Skupnosti, o tem takoj obvesti Direkcijo in ministrstvo, pristojno za promet, ki

o tem takoj obvesti Komisijo pri Evropski skupnosti.

Delitev dovolilnic, ekoloških točk, posebnih vrst dovolilnic in CEMT dovolilnic

opravlja delilec in sicer Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtna zbornica Slovenije,

vsaka za tiste prevoznike, katerim je izdala licenco. Pri delitvi dovolilnic delilec

upošteva pogoje, kriterije, merila in postopke določene z zakonom o prevozih v

cestnem prometu in podzakonskimi predpisi.

Ministrstvo, pristojno za promet, preda pridobljene dovolilnice od pristojnega organa

druge države Direkciji, ki glede na skupno število pridobljenih dovolilnic od drugih

držav, prenese delilcu ustrezno število posameznih vrst dovolilnic, upoštevajoč število

pravilno uporabljenih dovolilnic v preteklem letu, pri dodatno pridobljenih CEMT

dovolilnicah pa tudi kvaliteto voznega parka.

Domači prevoznik, ki želi, da mu delilec določi letni plan dodelitve dovolilnic za

naslednje leto, mora v tekočem letu, v času med 1. 9. in 15. 9., pri delilcu vložiti vlogo

za določitev letnega plana. Prevozniku, ki v določenem roku vloge ne vloži, oz. ne

plača predpisane upravne takse, delilec letnega plana za naslednje leto ne določi. Tak

prevoznik se šteje za novega prevoznina in lahko vlogo za določitev letnega plana

vloži v naslednjem letu.

Uporaba dodeljenih CEMT dovolilnic se spremlja in vrednoti po sistemu točkovanja

opravljenih prevozov blaga, v določenem obdobju, ob upoštevanju kriterijev;

Bilateralni prevozi v sosednje države,

Bilateralni prevozi z državami, ki ne mejijo na Republiko Slovenijo,

Prevozi med tretjimi državami.


10

3. CESTE

Za Slovenijo je značilno, da je zelo prepletena s cestnim omrežjem, pri čemer se na

posameznih cestah srečujejo različni prometni udeleženci. In ravno raznolikost prometnih

udeležencev na posamezni cesti, pri čemer površine za posamezno vrsto udeležencev niso

fizično ločene med sabo, predstavlja največjo nevarnost za slehernega med njimi, predvsem

pa za pešce in kolesarje. Drugi pomemben faktor pa je cesta kot taka, torej kvaliteta cestnega

telesa. Kljub temu, da statistika ne vsebuje podatkov o tem, v kolikšni meri so ceste krive za

nastanek prometnih nesreč, ostaja dejstvo, da lahko marsikdaj del krivde pripišemo tudi

cestam, predvsem v primerih slabih voznih razmer (dež, sneg, poledica ipd.), ko pravzaprav

voznik kljub previdni vožnji ne more obvladati vozila.

3.1. CESTE

Cesta je vsaka tako zgrajena ali utrjena površina, da jo kot prometno površino lahko

uporabljamo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenim z zakonom in

drugimi predpisi. Vse površine, ki so namenjene za odvijanje cestnega prometa, se generalno deli na

kategorizirane in nekategorizirane ter na javne in interne ceste.

Javne ceste so prometne površine za cestni promet splošnega pomena, katere lahko koristi

vsakdo po zakonsko utemeljenih pogojih.

Interne ceste so prometne površine, namenjene prometu cestnih vozil za lastne potrebe

gospodarskih in drugih organizacij.

Klasifikacija javnih cest;

Podružbeno – gospodarskem pomenu,

Po vrsti in namenu prometa,

Po velikosti motornega prometa,

Po računski hitrosti in kategoriji terena,

Po kategoriji terena in širini prometnega pasu.

Klasifikacija po gospodarskem pomenu in vrsti prometa;

Magistralne – so mednarodne in javne ceste, ki so v omrežju mednarodnih cest in ki v okviru

države povezujejo večja mesta in pomembnejša področja.

Regionalne – so javne ceste, ki povezujejo gospodarska področja v državi ter področja, ki so

za državo posebnega pomena. Omogočajo distribucijo prometa med temi področji in

povezujejo magistralne ceste.

Lokalne – so javne ceste, ki povezujejo naselja na področju občine ali so na tem področju

pomembne za promet.

Po namenu se delijo na;

evropske ceste za oddaljenejši promet,

ceste za oddaljenejši promet,

ceste za hitri promet, državne ceste, turistične ceste,

ceste posebnega pomena in mestne ceste.


11

Avto karte: Avto karta je prilagojena vrsta zemljevida za uporabo v cestnem prometu.

Vozniku pomaga pri orientaciji v novem okolju. Vsebuje oznake naselij, cest, razdalje med

pomembnejšimi kraji, bencinske, mehanične in druge servise, mejne prehode, carinske

postaje, gorske prelaze, prometne terminale, turistične znamenitosti, cestne infrastrukture,

večja parkirišča, ipd.


12

4. PREVOZNA SREDSTVA V CESTNEM TRANSPORTU

Cestni transport spada med najstarejše vrste transporta in je bil do uvedbe železnice edini

nosilec transporta po kopnem. Kljub hitremu razvoju cestnih prevoznih sredstev je cestni

transport doživel svoj razcvet šele po drugi svetovni vojni, kot odgovor na povečane

transportne tokove ob povečani in izboljšani mreži avtocest. Pri tem je odločilno vlogo

prispeval razvoj tehnologije gradnje avtocest in vseh prometnih sredstev. Danes ima cestni

promet poleg gospodarske funkcije tudi izrazito socialno funkcijo, saj z gostoto cestno mrežo

prispeva k razvoju oddaljenih in gospodarsko zaostalih področij.

Glede na druge prometne panoge, se cestna vozila kot prevozna sredstva relativno majhnih

gabaritov, ki zavzamejo malo prostora, najlažje prilagaja predvsem lokalnim pogojem. Če je

zagotovljena določena nosilnost tal ali cestno omrežje eksploatacijske in druge karakteristike

cestnih vozil zelo fleksibilno uporabo.

4.1. Karakteristike vozil v cestnem prometu

Sodobna eksploatacija cestnih vozil postavlja posebne pogoje glede lastnosti, oz. karakteristik

motornih vozil.

čim večja nosilnost,

čim manjši stroški vzdrževanja,

majhna poraba goriva,

dobro prilagajanje vsem pogojem vožnje,

lahko in varno upravljanje z vozilom.

Pri nabavi vozila so posebej pomembne karakteristike posameznega vozila:

tehnične,

prevozne,

ekonomske,

manipulativne,

eksploatacijaske in

ekološke karakteristike

Tehnične karakteristike:

Pri izbiri vozila so tehnične karakteristike zelo pomembne, kajti pogojujejo značilnosti

eksploatacijske, prevozne značilnosti ter vplivajo na stroške in končno ceno prevoza.

tehnične karakteristike motorjev,

komponente prenosa moči,

komponente podvozja,

elementi zaviranja,

osebni prostor,

Motor se izbira se izbira na osnovi namena gospodarskega vozila (avtobus ali tovornega

vozila) in pričakovane relacije – ni namreč vseeno ali bo vozilo pretežno na ravninskem ali

hribovitem področju. Izbira motorja mora temeljiti na:

potrebni moči,

specifični porabi goriva,

velikosti in obliki tovora,


13

pogonski zanesljivosti,

zmožnosti in zahtevah vzdrževanja ter

ekoloških zahtevah.

Specifična moč motorja kot ena bistvena eksploatacijska karakteristika cestnih vozil je

razmerje med močjo motorja in največjo dovoljeno maso vozila. Pomembna je zato ker nam

pove kakšno dinamiko vožnje lahko dosežemo, s polno obremenjenim vozilom. Priporočeni

standardi za gospodarsko tovorno vozilo z največjo dovoljeno maso 40 t so minimalno 4,4

Kw (6 ks) na tono. Ta vrednost se nižanjem največje dovoljene mase povečuje. Optimalna

moč motorja za evropske razmere v mednarodnem cestnem transportu je približno 7,5 kW/t

za vozila z največjo dovoljeno maso 40 t.

Podvozje vozila:

Med komponente podvozja sodijo:

šasija ali okvir vozila,

vzmetenje,

osi vozila.

Šasija ali okvir vozila mora prevzeti vse obremenitve do katerih prihaja zaradi tovora na

vozilu in reakcij podlage. Biti mora dovolj trden in elastičen obenem. Na okvir so pritrjeni vsi

deli vozila. Vzmetenje je lahko izvedeno z uporabo klasičnih jeklenih vzmeti, zračnega

vzmetenja ali kot kombinacija obeh. Izvedba vzmetenja je odvisna od vrste vozila ter namena

uporabe. Osi vozila lahko razdelimo na pogonske in nepogonske – od tega so odvisne tudi

konstrukcijske karakteristike posameznih osi, osi motornih vozil ter osi priklopnih vozil.

Varnostni dejavniki in varnostni predpisi glede obremenitve vozil- nadzor tovora, težave z

različnimi vrstami tovora, natovarjanje in raztovarjanje blaga in uporaba opreme za

natovarjanje, krivulja navora moč, specifična poraba motorja, predstavno razmerja

menjalnika:

Tovor in naprave, ki so namenjene za prevoz ali pritrditev tovora, morajo biti na in v

vozilu naložene in pritrjene oz. pokrite tako da:

- ne predstavljajo nevarnosti ali ovire za druge udeležence cestnega prometa;

- ne povzročajo škode na cesti in objektih;

- ne osnesnažujejo okolja;

- ne zmanjšajo stabilnost vozila;

- ne povzročajo več hrupa, kot je dovoljeno;

- ne zmanjšujejo preglednosti vozniku;

- ne zakrivajo naprav vozila, registrskih tablic in drugih predpisanih označb;

- se ne razsipajo ali padajo z vozila;

- se med vožnjo ne premika;

- ne zdrsi pri polnem zaviranju.

Na stabilnost vozila med vožnjo delujejo različne sile:

- teže,

- vztrajnosti mas,

- upora zaradi vzpona,

- sredobežna sila,

- pogonska ali zavorna sila,

- kotalni upor,

- zračni upor,


14

- prečne bočne sile.

Ne smemo pozabiti še na stranske učinke kot so:

- neravno vozišče,

- močan bočni veter,

- prenizek tlak v pnevmatikah,

- daljše medosne razdalje,

- premikanje tovora, je nevarnost zanašanja ali prevrnitev vozila še večja.

Razporeditev tovora oz. bremena:

- tovor na tovorni površini mora biti enakomerno razporejen,

- tovor mora biti naložen čim nižje,

- izogibati se moramo točkovnim obremenitvam,

- tovor namestimo na sredino tovornega prostora,

- pri predmetih, ki presegajo sprednjo ali zadnjo stran, moramo upoštevati možne

prekoračitve osnih pritiskov,

- dobro, varno in za prevoz preizkušeno embalažo,

- pazljivo in strokovno nakladanje, prekladanje in razkladanje,

- skladanje, zavarovanje in povezovanje tovorov je predvsem odgovoren voznik,

Premikajoči se tovor kot so tekočine, tovor v obliki praha (cement), živina ipd. ta tovor

povzroči (pri zaviranju, na zavojih, pri ustavljanju, pri pospeševanju) še dodatne težave

oziroma nihanja vozila, je nevarnost prevrnitve znatno večja.

Varovanje tovora – za varovanje tovora se uporabljajo predvsem naslednji pripomočki:

- jeklene vrvi,

- verige,

- pasovi,

- mreže,

- lesene klinaste podložke ali leseni drogi

Ti pripomočki služijo predvsem zato, da onemogočijo premikanje, drsenje ali izpadanje

tovora tudi pri polnem zaviranju ali pri delovanju različnih sil.

Pri prevozu daljšega tovora mora imeti tovorno vozilo varovano steno med tovorno

površino ter kabino. Pločevina mora biti nameščena v lesenih zabojih, da je preprečeno

drsenje ter premikanje le-teh.

Uporaba opreme za natovarjanje in raztovarjanje blaga:

- ročni viličarji,

- konstrukcijsko prirejeni vozički,

- električnega viličarja za manjše nosilnosti,

- viličarji z večjo nosilnostjo (na motorni pogon),

- manipulacija z manipulativnimi napravami različnih tehnično-tehnoloških

karakteristik,

- nakladalna ploščad, ki je nameščena na zadnjem delu vozila se uporablja v

dveh izvedbah. Lahko služi samo kot dvižni oder in je med vožnjo nameščena

pod tovorni prostor, lahko pa istočasno služi za zadnjo stranico. Upravljanje je

lahko ročno – s fiksno ali prenosno krmilno omarico.

Voznikova odgovornost glede prevoza potnikov; udobje in varnost potnikov, prevoz otrok:

Voznik prevoznika mora opravljati prevoze v skladu z voznim redom, cenikom,

splošnimi prevoznimi pogoji in koncesijsko pogodbo. Voznik prevoznika mora pri

opravljanju prevozov na liniji takoj obvestiti najbližjo avtobusno postajo, če med

vožnjo nastanejo okoliščine, zaradi katere bi imel predvidoma več kot 30 minut


15

zamude. Voznik prevoznika je dolžan v mejah razpoložljivih mest v vozilu, v skladu z

voznim redom in splošnimi prevoznimi pogoji, sprejeti v prevoz vsako osebo in njeno

prtljago. Voznik ne sme ustavljati izven avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih

postajališč in avtobusnih postajališč, ki so določena z voznim redom.

Udobnost in varnost potnikov - predstavlja sposobnost, pri potovanju z optimalno

hitrostjo po raznih cestah, doseči minimalno utrujenost voznika in potnikov. Za

udobnost so različni pogoji, predvsem glede na vrsto prevoza, namreč v mestnem

prometu, kjer vozijo avtobusi s stojišči ni mogoče pričakovati take udobnosti kot pri

vožnji s turističnimi avtobusi.

Na udobnost in varnost vplivajo:

- kakovost podvozja,

- število in kakovost sedežev,

- hrup in tresljaji,

- higijena vozila

- opremljenost vozila

- mikroklima,

- medijska oprema,

- usposobljenost in izkušnje voznika.

Voznik, ki vozi vozilo, s katerim se prevaža skupina otrok, mora imeti najmanj tri leta

vozniško dovoljenje motornega vozila, ki ga vozi. Voznik sme z avtobusom, ki ima

več kot 16 sedežev, sme prevažati skupino otrok, ki najmanj eno leto poklicno vozi

motorna vozila kategorije D. Voznik, ki poklicno vozi motorna vozila kategorije D

manj kot eno leto, sme prevažati skupino otrok z avtobusom, ki ima več kot 16

sedežev, če je pred tem najmanj dve leti poklicno vozil motorna vozila kategorije C,

ali D1 in ima veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije D

najmanj eno leto. Voznik mora poskrbeti za označitev vozila, s katerimi se prevaža

skupina otrok in na predpisan način uporabljati signalne znake (varnostne utripalke).

Motorno vozilo za prevoz skupine otrok (tudi osebni avtomobil), ne sme biti starejše

od 12 let in mora imeti:

- napravo, ki med zaviranjem preprečuje blokiranje koles,

- električno ali hidravlično ojačen krmilni mehanizem (naprava za upravljanje

vozila),

- varnostne pasove in naslonjala za glavo na vseh sedežih,

- nadzorno napravo za kontrolo dela voznika in gibanje vozila v cestnem

prometu (tahograf)

avtobus starejši od 12 let, s katerim se opravlja prevoz skupine otrok, mora med

rednima polletnima tehničnima pregledoma tudi na trimesečni preventivni tehnični

pregled. Zapisnik preventivnega tehničnega pregleda v obdobju med preventivnim in

rednim tehničnem pregledu, mora imeti voznik v vozilu in ga na zahtevo policista oz.

pooblaščene osebe izročiti na vpogled.

Načela konstrukcije in delovanja motorjev z notranjim izgorevanjem, motornih tekočin

(motorno olje, hladilna tekočina, tekočina za hidravlične mehanizme, tekočina za pranje

vetrobranskega stekla), sistema izgorevanja goriva, električnega sistema, sistema vžiga,

prenosa (sklopke, menjalnika….);

Tehnične karakteristike motorjev:

- v glavnem se uporabljajo štiritaktni dizelski motorji, ki so največkrat štiri

valjni, šest valjni in osem valjni, linijski ali V oblike, moči od 40 kw do 400


16

kw. Za doseganje večjih specifičnih moči se uporablja turbinski polnilnik s

glajenjem komprimiranega zraka.

- Zakon o cestnem prometu predpisuje za gospodarska, tovorna in vlečna vozila

najmanjšo moč, ki znaša najmanj 4,4 kw (6 KM) na tono dopustne skupne

mase.

- Motor se izbira na osnovi namena avtobusa ali tovornega vozila in pričakovane

relacije, ni namreč vseeno ali bo avtobus – tovornjak vozil pretežno na

ravninskem ali hribovitem področju. Izbira mora temeljiti na: Potrebni moči,

specifični porabi goriva, velikosti in obliki navora, pogonsko sigurnost,

zmožnost vzdrževanja ter na ekoloških zahtevah. Zelo je pomembno, da je

krivulja navora čim bolj položna, ker to pomeni večjo elastičnost motorja in

manjše število predstavljanja hitrosti v menjalniku.

Navor je največji pri določenem številu vrtljajev posameznega motorja. Pri visokih vrtljajih je

polnjenje valjev z zrakom slabše - za praznjenje izpušnih plinov pa ostane premalo časa; s

tem je tudi zgorevanje slabše. Pri visokih vrtljajih je trenje v motorju večje, več moči se

porabi za premagovanje notranjih uporov motorja.

Motor – motor proizvaja moč v obliki mehanskega navora, ki ga potrebujemo za

premikanje vozila. Tovorna vozila in avtobusi so običajno opremljeni s štiritaktnim

dizelskim motorjem, kar pomeni, da uporabljajo dizelsko gorivo.

Zmes goriva in zraka se vžge s samovžigom (zmes goriva in zraka se pri benciskem

motorju vžge z električno iskro – svečko).

Vžig v dizelskem motorju povzroči visoka temperatura zraka, na katero ta ob

kompresiji ogreje. Ta temperatura je višja od vnetišča goriva. Merilo za sposobnost

vžiga dizelskega goriva je cetansko število. Dobro dizelsko gorivo ima višje cetansko

število slabo pa nižje. Kompresijsko razmerje dizelskega motorja ima vrednost 14 : 1

in 24 : 1.

Razdelitev motorjev – motorji se med seboj razlikujejo:

a) po namestitvi valjev

- vrstni motorji

- »V« motorji

b) po številu valjev:

- 3, 4, 5, 6, 8, 10 ali 12 valjni motorji

c) glede na vrsto hlajenja:

- tekočinsko (vodno hlajeni motorji)

- zračno hlajeni motorji (majhno število)

Dizelski motorji se razlikujejo tudi po načinu vnašanja zraka v zgorevalni prostor

- motorji, ki sesajo zrak

- motorji, ki jim dovajamo zrak s pomočjo polnilnika (kompresor, turbina)

Dizelski motorji se razlikujejo tudi po načinu vbrizgavanja goriva:

- motorji z direktnim vbrizgavanjem (neposredno v zgorevalno komoro)

- motorji z indirektnim vbrizgavanjem (posredno v predkomoro ali vrtinčno

komoro).

Število vrtljajev dizel motorja je cca 2500, pri teh vrtljajih dosega motor največjo

moč. S tlakom vbrizgavanja tudi do 1800 barov, z natančno količino vbrizgavanja in s

točnim časom (začetkom) vbrizgavanja dosežemo nizko specifično porabo in malo

plinastih in sajastih primesi v izpušnih plinih.


17

Navor motorja – vrtilni moment je za vlečno sposobnost vozila navor pomembnejši od

moči motorja, ker je neposredno odvisen od potisne sile in ročice gredi, ki jo prenašajo

bati na motorno gred.

Motor s turbopolnilnikom – turbopolnilnik ima na isti osi gonilno turbinsko kolo, ki ga

poganjajo izpušni plini, in gnano kompresijsko kolo, ki preko zračnega čistilca vleče in

tlači zrak v sesalne cevi motorja. Zato je komprimiran zrak predhodno speljan skozi

dodatni hladilnik (intercooler), kjer se ohladi – ohlajen zrak je gostejši in hkrati

bogatejši s kisikom. S tem se moč motorja poveča in zmanjšajo se škodljive snovi v

izpuhu. S turbopolnilnikom se lahko v valj motorja potisne dodatna količina zraka s

čimer dosežemo okoli 40% večjo moč motorja kot pri navadnih sesalnih motorjih.

Turbina služi hkrati kot dušilni sistem za izstopajoče pline.

Naprave za dovod goriva;

- osnovna naloga naprave za dovod goriva je, da v določenem trenutku in

časovnem intervalu vbrizga ustrezno količino goriva pod visokim pritiskom v

prostor za zgorevanje in so:

- rezervoar za gorivo

- dovod goriva k predčrpalki

- predčrpalka z grobim filtrom

- dovod goriva k filtru gorivo

- filter za gorivo

- dovod goriva k tlačilki za gorivo

- tlačilka goriva

- dovod goriva k šobam za vbrizgavanje

- povratni vod goriva

Zračni filter – ima nalogo, da čisti zrak, ki se uporablja pri izgorevanju v motorju,

poleg tega pa duši šume, ki nastajajo pri sesanju zraka. Zrak, ki vstopi v sesalno cev se

čisti skozi vložek filtra, ki je iz slojev papirja ali žične mreže v oljni kopeli. Neočiščen

zračni filter poveča porabo goriva in poslabša kakovost zgorevanja.

Hlajenje motorja – s hlajenjem motorja preprečujemo, da bi se mehanični deli motorja

ob stiku s plini, ki nastajajo pri izgorevanju preveč segreli. Poznamo:

- tekočinsko – vodno hlajenje

- zračno hlajenje

Tekočinsko hlajenje motorja je tekočina kot sredstvo za prenos toplote motorja na

okolico. Zgradba tekočinskega hladilnega sistema:

- hladilnik za hladilno tekočino

- ekspanzijska posoda

- toplotni hladilnik

- termostat

- cevovodi

- vodna črpalka

Pretok hladilne tekočine v hladilnem sistemu omogoča vodna črpalka, ki je gnana preko

motorne gredi in klinastega jermena. Pretok hladilne tekočine krmili termostat; najprej jo

pošlje v manjši tokokrog motorja, da čim prej doseže delovno temperaturo motorja, ki znaša

približno 80 C. Zatem se odpre veliki hladilni tokokrog. Med vožnjo se segreta hladilna

tekočina v hladilniku ohlaja in se ponovno vrača v manjši tokokrog.

Zračno hlajenje – pri zračnem hlajenju motorja gred preko klinastega jermena poganja

turbino, ki z zrakom neposredno hladi motor. Zračno hlajeni motorji so glasnejši od

tekočinsko hlajenega motorja, kar predstavlja njihovo slabost, prednost zračno hlajenih

motorjev je enostavno vzdrževanje ( v proizvodnji jih ni več vsaj ne v EU).


18

Mazanje motorja:

- med seboj loči kovinske dele in tako zniža trenje na drsnih površinah

- ščiti pred korozijo

- čisti motor in ga ohranja čistega

- hladi motor

- povečuje tesnenje (predvsem pri starejših in bolj obrabljenih motorjih)

Oljna črpalka - sesa olje iz najnižjega dela oljnega korita in ga preko oljnega filtra in

posebnih dovodov s tlako 0,5 – 5 bara dovaja do vseh gibljivih delov motorja. Preko

povratnih linij se vrača nazaj v korito, kjer se deloma ohladi in pošlje nazaj v tokokrog.

Če je hlajenje v oljnem koritu nezadostno se v vod vstavi oljni hladilnik, ki se hladi

neposredno s hladilnim zrakom. Novejša vozila imajo vgrajen izmenjevalnik toplote,

kjer so napeljani cevovodi s hladilno tekočino, tako da se olje hitreje ohlaja ob

hladnem zagonu pa tudi segreva.

Kontrola in vzdrževanje – količino olja v motorju moramo dnevno preverjati z merilno

palico pred zagonom motorja na vodoravni podlagi stoječega vozila in ne prej kot 5 -

10 minut po ustavitvi vozila. Pri delujočem motorju oz. motor, ki teče lahko na

armaturni plošči odčitamo tlak olja v motorju:

- preko manometra, ki meri tlak olja

- preko kontrolne luči za merjenje oljnega tlaka

- če tlak olja pade pod 0,5 bara ali zasveti kontrolna lučka, moramo motor

ustaviti in poiskati vzrok.

- Pri menjavi olja kadar nalijemo novo olje, zaženemo motor in ga pri nizkih

obratih pustimo teči.

- Pri nizkih temperaturah je priporočljivo zamenjati tudi olje v motorju, seveda z

redkejšim, predpisanim za zimsko uporabo.

- Napravo za čiščenje vetrobranskega stekla pravočasno zaščitimo s tekočino

proti zmrzali (zimski vitreks). Brisalce stekla pregledamo in jih po potrebi

zamenjamo.

- Hladilni sistem motorja kontroliramo glede na odpornost proti zmrzali in po

potrebi dodamo sredstvo proti zmrzovanju.

Menjava olja – menjavo motornega olja predpiše proizvajalec motorja v navodilih za

uporabo vozila. Intervali menjave so odvisni od pogojev, v katerih motor obratuje,

načina vožnje, kakovosti motornega olja.

Izpušni sistem – omogoča odvajanje zgorelih plinov na prosto. Vgrajeni izpušni lonec

ima nalogo zmanjšati hrup izpušnih plinov, ki prihajajo iz zgorevalnega prostora še

vedno pod nadtlakom in v močnih sunkih.

Sklopka: - Sklopka omogoča prenos navora med motorjem in menjalnikom hkrati pa

omogoči vozniku izvajati elemente vožnje, kot so:

- speljevanje

- predstavljanje

- ustavljanje

S pritiskom na stopalko sklopke prekinemo prenos navora; takrat je sklopka izključena.

Med vožnjo stopalko spuščamo, navor se zopet prenaša torej je sklopka vključena.

Sestava sklopke:

- lamela

- potisna plošča

- potisni ležaj

- vzvod

Menjalnik – moč motorja moramo prilagajati okoliščinam vožnje zato je v pogonski

povezavi menjalnik. Nameščen je med sklopko in gonilom. Menjalnik je sistem


19

različno velikih zobnikov, ki prenašajo vrtenje h kolesu. S pretikanjem prestav

menjalnika spreminjamo prestavna razmerja med motorjem in kolesi. S pretikanjem

predstav medsebojno vklopimo zobnika, ki predstavlja določeno predstavno razmerje,

medtem, ko se ostali zobniki takrat vrtijo v prazno. Prestavno razmerje predstavlja

razmerje med številom zob na enem in drugem zobniku. Menjalnik omogoča tudi

spremembo smeri vožnje – vzvratna vožnja.

Olja za menjalnike in diferenciale – podobno kot za motorna olja tudi olja za

menjalnike in diferenciale razvrščamo glede na viskoznost in glede na nivo kakovosti

ter področje uporabe. Najbolj sta uveljavljena klasifikaciji API in ML, poleg tega pa

se pogosto uporabljajo tudi tovarniške specifikacije, kot so MB, MAN in druge.

Kardanska gred – je na eni strani priključena na menjalnik na drugi strani pa na

diferencial. Kardanska gred, natančneje kardanski zglob omogoča prenos navora kljub

spreminjajočem se kotu diferenciala glede na menjalnik. Spremembo dolžine

kardanske gredi omogoča utorna drsna zveza.

Načela konstrukcije, montaže in pravilne uporabe pnevmatik ter skrb zanje;

Pnevmatike so sestavni del podvozja vozila, ki odločno vpliva na aktivno varnost

vozila. Sestavni deli pnevmatike so:

- plašč,

- platišče,

- ventil,

- polnilni zrak

plašč je sestavljen iz delov:

- tekalna ploskev,

- notranja gumena plast,

- nosilno ogrodje

platišče predstavlja zunanji kovinski ali aluminijasti del kolesa, na katerega so

nameščeni ostali deli pnevmatike.

Lastnosti pnevmatike:

- nosilnost,

- obnovljivost,

- enakomernost,

- hrupnost,

- polnilni zrak,

- hitrost,

- velikost

kontrola in vzdrževanje pnevmatike

- voznik pri dnevnem pregledu vozila mora opraviti pregled stanja polnilnega

tlaka pnevmatike, globine dezena (profila) in možne poškodbe. Tlak v

pnevmatikah kontroliramo vsaj enkrat tedensko s pomočjo merilnega tlaka.

Obojestranska močnejša obraba je predvsem za pnevmatike na krmilni osi in

vozila z visokim težiščem. Povzročajo jo visoke prečne obremenitve, hitra

vožnja v zavojih, sunkovito speljevanje, močno zaviranje, prenizek tlak v

pnevmatikah, nepravilno nastavljene zavore ter odvisno tudi od samega

vozišča.

Nasveti, ki jih vozniki morajo upoštevati:

- vozilo moramo zavarovati pred premikanjem, še preden snamemo kolesa,

- uporabljamo samo platišča, ki ustrezajo uporabljenim pnevmatikam (navodila

proizvajalca vozil),

- s platišča moramo odstraniti vso rjo, platišča in njihove dele moramo pregledati

glede razpok in raz, ki jih ne smemo zavariti,


20

- pri več delnih obročih moramo uporabiti le pripadajoče dele, ki so zaradi

zanesljivejšega sestavljanja označiti z isto oznako,

- kolesne matice je treba zategovati križno in s predpisanim zateznim

momentom,

- kolesne matice tovornih vozil je treba po vsaki zamenjavi koles po prevoženih

50 km ponovno pritegniti, saj se šele takrat povsem prilagodijo obremenitvi,

- paziti moramo na predpisan tlak zraka v pnevmatikah, ker z napačnim tlakom

skrajšamo njihovo življenjsko dobo,

- hkratna uporaba različnih, radialni in diagonalnih pnevmatik, ni dovoljeno,

- na eni strani osi moramo uporabiti isto vrsto pnevmatik z enakim profilom,

- po snemanju pnevmatike označimo in jih shranimo v hladnem, suhem in

temnem prostoru. Ne smemo naložiti več kot štiri pnevmatike drugo na drugo.

Delovanje in dnevno vzdrževanje servo sistemov za zaviranje in krmiljenje ter uporaba

sistema pri blokiranju koles:

pri srednje težkih, težkih tovornih vozilih in avtobusih, kjer je skupna masa tudi do 20

krat večja kot pri osebnih vozilih, so potrebni posebni zavorni sistemi, ki vozilo varno,

hitro in učinkovito ustavijo. Vsa motorna in priklopna vozila in avtobusi morajo biti

opremljena z več zavornimi sistemi, in sicer:

- z delovno zavoro

- s pomožno zavoro

- s parkirno zavoro

naloge zavor na vozilu so:

- omogočajo zmanjšati hitrost vozila,

- omogočajo mirovanje vozila pri postankih,

- omogočajo ustavitev vozila,

na motornih vozilih imamo različne vrste zavor:

- hidravlične zavore,

- zračne zavore,

- kombinirane zavore,

- upočasnjevalne naprave

delovna zavora deluje na vsa kolesa in predstavlja glavni zavorni sistem. Aktiviramo jo

s pomočjo s pritiskom desne noge na stopalko, pri čemer lahko volan trdno držimo v

rokah.

Pomožna zavora omogoča, da zavrejo oz. ustavijo vozilo na ustrezni razdalji, če

odpove glavni zavorni sistem

Parkirna zavora se imenuje tudi ročna zavora, ker jo aktiviramo ročno s to zavoro

onemogočimo premikanje ustavljenega vozila.

Zračne zavore:

- pri tovornih vozilih in avtobusih je zelo pomembno, da zavore delujejo s

pomočjo zračnega tlaka. Zato so v ta vozila vgrajene zračne zavore, ki so lahko

v kombinaciji s hidravličnimi. Sistem za zaviranje s stisnjenim zrakom obsega

vrsto naprav, zato jih razdelimo v tri skupine:

- naprave za pridobivanje in shranjevanje zračnega tlaka

- zavorne naprave

- pomožne zavorne naprave

naprave za pridobivanje in shranjevanje zračnega tlaka sestavljajo:

- zračni kompresor

- tlačni regulator

- naprava proti zmrzovanju

- štirikrožni varovalni ventil


21

- rezervoar za zrak

- merilnik tlaka

- zračni cevovodi

zračni kompresor generira zračni tlak, tako, da sesa zunanji zrak, ga komprimira in ga

transportira prek zračnih cevovodov do rezervoarja za zrak. Vsesani zrak kompresor

očisti prek lastnega filtra ali preko glavnega zračnega filtra na motorju. Zračni

kompresor je obdan z rebri za odvajanje toplote, ki naraste zaradi stisnjenega zraka.

Tlačni regulator je, da ohranja zračni tlak na določeni nastavljeni vrednosti. Vgrajen

varnostni ventil varuje tlačni regulator pred poškodbami v primeru, če bi zračni tlak

narasel preko najvišje dovoljene vrednosti. Zračni kompresor potiska zrak v rezervoar

tako dolgo, dokler ni dosežen izklopni tlak, ki znaša približno 7 – 9 barov. Ko je

dosežen izklopni tlak,ki ga določa napetost vzmeti, da se zapre pot k rezervoarju. Ta

preklop slišimo kot sikajoč zvok. Od tega trenutka naprej obratuje kompresor v prazno

kar pomeni, da ne polni zračnega sistema, ker zrak uhaja skozi ventil za praznenje. Ta

pretok zraka je za kompresor koristen saj hladi notranje dele kompresorja. Vzmet

ostane v tem položaju tako dolgo, dokler zračni tlak zaradi zaviranja ali kakšnega

drugega porabnika ne pade na vklopni tlak. Na tlačnem regulatorju je tudi priključek,

ki omogoča polnjenje kolesnih pnevmatik na vozilu in drugih naprav, ki so vezane na

zračni tlak in so nameščene na vozilu. Priključek je uporaben le takrat, ko se

kompresor spet polni oz. ko je dosežen vklopni tlak.

Naprava proti zmrzovanju služi zaradi vlažnosti zraka se v zavornem sistemu pojavi

kondenzat (voda), ki ob nizki temperaturi zmrzuje. To pomeni ohromitev posameznih

delov oz. zračnega zavornega sistema v celoti. S pomočjo naprave proti zmrzovanju se

v zavorni sistem dovaja sredstvo proti zmrzovanju in rjavenju (etanol). Ta naprava je

bistvu rezervoar, ki je napolnjen s sredstvom proti zmrzovanju.

Sušilec zraka je v zavornem sistemu je v obliki granulata, ki iz zraka veže vlago nase,

v sistemu pa se dovaja suh in čist zrak. Sušilcem zraka je dodana regeneracijska

posoda. Sušilec zraka je lahko vgrajen tudi v kombinaciji s tlačnim regulatorjem.

Štiri krožni varovalni ventil, ki je vgrajen pred rezervoarjem za zrak ima dve nalogi.

Ko se prične polnjenje rezervoarjev za zrak, ta ventil omogoči polnjenje enega

rezervoarja le do polovičnega tlaka. Ko je prvi rezervoar napolnjen do polovice,

omogoči ventilše polnjenje drugega rezervoarja. Takoj, ko je tudi drugi rezervoar

napolnjen do polovice, se ta skupaj polnita še naprej, dokler ni dosežen največji tlak, ki

ga dovoljuje tlačni regulator. Druga glavna naloga štirikrožnega varovalnega ventila je

ločiti posamezne zavorne tokokroge v primeru, da bi eden od tokokrogov zaradi okvare

izpadel. Takrat bi zaradi padca nadtlaka prišlo do izpraznitve vseh rezervoarjev in

zaviranje bi bilo nemogoče.

Rezervoar za tlak je za napajanje tokokroga in na priklopniku skrbi dodatni rezervoar

za zrak, ki je tudi nameščen na vlečnem vozilu. Vlečno vozilo ima torej vsaj tri

rezervoarje za stisnjen zrak, ki jih polni kompresor preko tlačnega regulatorja in

štirikrožnega varovalnega ventila. Rezervoar za tlak je iz jeklene pločevine.

Prostornina rezervoarja mora zadostovati za 10 polnih zaviranj, če kompresor ne dela.

Merilnik tlaka služi za stalno kontrolo zračnega tlaka v zavornem sistemu.

Pomembno:

Ugotavljanje napak pri hidravličnih zavorah so največkrat pojavijo zaradi netesnosti, ker tam

uhaja zavorna tekočina in vdira zrak.

Vizualni pregled: preveriti moramo gladino zavorne tekočine in njeno stanje v posodi za

zavorno tekočino. Poiskati mora vlažne madeže na zavornih valjih in priključnih mestih in

zarjavele dele zavornih cevovodov.


22

Pri zaviranju ni zavornega pritiska: ob večkratnem pritisku na zavorni pedal se pot pedala

počasi podaljšuje. Mehak občutek v zavornem pedalu, tlak nastane šele po večkratnem

pritisku na pedal. Prvi dve opazovanji kažeta na netesne primarne manšete v glavnem valju,

obe zadnji pa lahko izvirata iz vdora zraka.

Pri vsaki kontroli moramo preveriti nivo tekočine v posodi za zavorno tekočino. Pri kolutnih

zavorah znižana gladina lahko pomeni močno obrabo zavornih oblog.

Debelino zavornih oblog pri bobnastih zavorah lahko preverjamo skoz pregledne izvrtine, če

so predvidene.

Pri preverjanju moramo zavorni boben sneti. Pri tem zavoro očistimo vseh odrgnjenih delcev,

ki jih je treba posesati in ne izpihati.

Obnovo zavornih oblog moramo izvesti istočasno na vseh zavorah ene osi.

Dolivamo le predpisano zavorno tekočino!

Izrabljeno tekočino shranjujemo kot posebni odpadek in je ne smemo ponovno uporabiti.

Zavorno tekočino moramo menjavati v rednih časovnih razdobjih enkrat na dve leti.

Maščoba in olje ne smeta priti v zavoro in njene dele. Pri čiščenju uporabljamo alkohol.

Zavorne naprave:

- glavni zavorni ventil

- samodejni regulator zavornega učinka

- kolesni zavorni valji

- mehanizmi kolesnih zavor

Glavni zavorni ventil je namenjen, da voznik lahko preko zavorne stopalke z ustrezno

silo uravnava glavni zavorni ventil in tako s pomočjo zračnega tlaka aktivira zavorne

valje, pritrjene na kolesih vozila. Zračni tlak se mora pri aktiviranju glavnega

zavornega ventila na kolesne zavorne valje dovesti najkasneje v eni sekundi. Glavni

zavorni ventil dejansko sestavljata dva zavorna ventila za dva tokokroga, ki sta

neodvisna drug do drugega. Navadno eden od tokokrogov napaja sprednje zavore,

medtem ko drug skrbi za zadnje. Pri izpadu enega tokokroga ostane drugi aktiven še

naprej. Jakost zaviranja je vsakokrat odvisna od položaja stopalke oz. sile, s katero

pritisnemo nanjo.

Samodejni regulator zavornega učinka (ALB): Tovorna vozila in avtobusi morajo imeti

vsaj na zadnji osi vgrajen regulator ALB, ki samodejno uravnava jakost zavorne sile na

osi glede na dejansko obremenitev. ALB regulator je pritrjen na okvir vozila in preko

vzvoda povezan z osjo. Različna masa vozila predstavlja različno razdaljo med osjo in

okvirjem vozila in s tem različno zavorno silo. Regulator ALB torej ne preprečuje

blokiranje koles,ker je zavorna sila prilagojena tovoru na vozilu in ne tudi stanju

vozišča. Na spolzkem vozišču je pravilno zaviranje še vedno odvisno od voznika. Pri

vozilih z zračnim vzmetenjem je nastavitev zavorne sile odvisna od zračnega tlaka v

vzmetnem mehu in s tem od obremenitve vozila.

Kolesni zavorni valji so lahko izvedene z batnim ali membranskim zavornim valjem.

Pri zračnih zavorah na tovornih vozilih in avtobusih se uporabljajo tako bobnaste kot

kolutne zavore. V mirovanju vzmet zavornega valja pritiska bat ali membrano v

nasprotno smer dotoka zraka. Dotok zraka v zavorne valje premaga silo vzmeti pri

čemer se zaradi pomika bata ali membrane sproži postopek zaviranja.

Mehanizmi kolesnih zavor:

bobnaste zavore;

- pri premikanju zavornega droga se zavrti odmikač, ki je nameščen med

zavornimi čeljusti ter s tem potisne zavorne čeljusti k zavornemu bobnu.

Zavora z razpiralom:


23

- pri teh zavorah se prek membranskega zavornega valja vrine med zavorne

čeljusti zagozda, ki s tem pritisne zavorne čeljusti k zavornemu bobnu.

Kolutne zavore:

- ta vrsta zavor ima jeklen kolut, ki je trdno povezan s pestom kolesa. Obe

njegovi zunanji površini služita kot tovorni površini. Kolut se vrti med dvema

ploščama, ki sta obloženi s tornimi oblogami

- prednosti kolutnih zavor so:

- da ne potrebujejo nastavljanja

- imajo boljše možnosti hlajenja

Pomožne zavorne naprave:

- pomožne zavorne naprave sestavljata

- ročni zavorni ventil

- vzmetni zbiralnik ali kombinirani zavorni valj

- pomožno zavoro uporabljamo v primeru izpada celotnega zračnega zavornega

sistema.

- Običajno je pomožna zavora izvedena tudi kot parkirna zavora, ki jo

uporabljajo pri varovanju ustavljenega vozila.

- Pomožno zavoro uporabljamo kot parkirno zavoro, torej pri dokončni

zaustavitvi vozila.

- Pomožno zavoro aktiviramo z ročnim zavornim ventilom, nameščenim v kabini

voznika.

- Pri težjih vozilih se uporablja vzmetna zavora z zavornim valjem, ki prav tako

deluje le na zadnja kolesa.

Kombinirane zavore (zračno hidravlične):

- podobno kot pri zračnih zavorah je tudi kombiniranim zavoram dodan

generator zračnega tlaka, ki služi samo kot ojačitev sile na stopalki zavore.

Zaviranje koles je izvedeno preko hidravličnega zavornega sistema. Ta vrsta

zavor se vgrajuje običajno v srednja težka vozila

- v primeru izpada zračnega tlaka je zaviranje še vedno možno prek

hidravličnega prenosnega sistema, seveda z močnejšim pritiskom na zavorno

stopalko. Natovorjeno vozilo v tem primeru težko ustavimo. V primeru izpada

enega hidravličnega tokokroga zavor je zaviranje možno še preko drugega

zavornega tokokroga.

- Zavore na priklopniku v tem primeru ostanejo aktivne.

- Poznamo dve vrsti teh zavor:

- Hidravlične zavore z zračnim ojačevalnikom

- Zračno – hidravlična zavorna naprava

Zavorna naprava priklopnika:

- Zavorna naprava priklopnika, se z vlečnim vozilom povezujeta z dva voda: vod

iz zbiralnika in zavorni vod. Sklopni glavi s samodejnim zapornim členom

onemogočata napačno povezavo in sta barvno označeni – zbiralnik z rdečo,

zavora pa z rumeno barvo. Šele potem, ko smo spojili sklopno glavo

»zbiralnik«, se odpre njen ventil, tako da dobi krmilni ventil priklopnika prek

priključka tlak iz zbiralnika. Stisnjen zrak prihaja s priključka štirikrožnega

zaščitnega ventila in gre nato prek priključkov krmilnega dušilnega ventila,

kombiniranega s krmilnim ventilom priklopnika, k priključku sklopne glave

zbiralnika, nato pa od njenega priključka do priključka krmilnega ventila

priklopnika. Vod iz zbiralnika stalno oskrbuje zavorno napravo prikolice s

stisnjenim zrakom, in prav tako med zaviranjem.


24

- Delovanje ob sproščeni zavori. Zavorni vod se odzrači prek priključka

krmilnega ventila priklopnika. Zaradi tega zavorni ventil priklopnika odzrači

tudi zavore priklopnika, tako da se sprostijo.

Zaviranje. V krmilni ventil priklopnika prihaja stisnjen zrak iz obeh glavnih zavornih

krogotokov prek priključkov. Ob preklopu prihaja v zavorni vod odmerjena količina

stisnjenega zraka prek priključka. Z naraščanjem tlaka v zavornem vodu se zavorni

ventil priklopnika preklopi. Zavorni valji vseh priklopnih oseh dobivajo stisnjen zrak

krmilnika ALB iz zbiralnikov (rezervoarja) na priklopnik. Krmilni ALB glede na osno

obremenitev samodejno prilagajajo zavorni tlak v zavornih valjih. Prilagoditveni ventil

(ventil s tlačnim razmerjem) zmanjšuje zavorno silo sprednje osi pri delnih zaviranjih

in s tem preprečuje premočno zaviranje. Priklopnik torej zaviramo ustrezno zaviralni

moči in obremenitvi.

Parkirna zavora na priklopniku – deluje povsem mehansko, brez stisnjenega zraka.

Kadar zategnemo vzvod parkirne zavore na priklopniku, zavora prek vzvodovja prime

na zadnji osi.

Krmilni ventil zavor priklopnika ima nalogi:

- krmiljenje zavorne naprave na priklopniku prek delovne zavore vlečnega

vozila,

- krmiljenje zavorne naprave priklopnika prek ventila parkirne zavore.

- Delovanje krmilnega ventila priklopnika krmilimo z naraščajočim tlakom prek

obeh zavornih krogotokov in priključkov, prav tako ga lahko krmilimo tudi s

padajočim tlakom prek ventila parkirne zavore in prek priključka.

Zavorni ventil priklopnika ima nalogi:

- upravljanje zavorne naprave na priklopniku s pomočjo naraščajočega tlaka v

zavornem vodu,

- pri padcu tlaka v vodu iz zbiralnika zagotovi zasilno zaviranje,

- z razpoložljivim tlakom iz zbiralnika zavre odklopljeni priklopnik. Če je

predviden krmilnik ALB, njegov sprostitveni ventil omogoča premikanje

priklopnika.

Vztrajnostna zavorna naprava (naletna zavora):

- Naletna zavora pri priklopniku izkorišča vztrajno silo priklopnika, ki nastane

pri zaviranju. Pri zaviranju se vzmet krmilnega trikota stisne, pri čemer se

zavorno vzvodje pomakne nazaj in zavrti odmikače v kolesnih zavorah. Manjše

tresljaje pri spremembi hitrosti ali menjavi odpravi dušilec, ki je nameščen na

priklopniku. Vzvratno vožnjo omogoči vzvratne zapora, ki se pri vožnji najprej

samodejno izključi.

Upočasnjevalne naprave:

- kadar vozimo s tovornim vozilom, skupino vozil ali s avtobusom po daljšem

klancu navzdol, moramo hitrost omejevati s posebnimi napravami – tretjo

zavoro. Glavne zavore so tako manj obremenjene, ker ni nevarnosti, da bi se

pretirano pregrele, ohranijo svoje prvotne lastnosti. Srednja težka in težka

tovorna vozila in avtobusi imajo vgrajene upočasnjevalne naprave oz. retarderje

(zadrževalnike). Upočasnjevalno napravo uporabljamo po potrebi poleg

glavnega zavornega sistema in mu s tem podaljšujemo življenjsko dobo.

Upočasnjevalno napravo na priklopniku krmilimo z vlečnega vozila

- Na vlečnem vozilu so lahko nameščene:

- Motorna zavora z ali brez dušilnega ventila,

- Elektromagnetni retarder

- Hidravlični retarder


25

- Na priklopniku je lahko nameščen elektromagnetni krmilni ventil, ki ga

aktiviramo z zračnim tlakom ob aktiviranju elektromagnetnega ali

hideavličnega retarderja.

Motorna zavora.

- ob prekinitvi dovajanja goriva vozilo poganja motor in ta deluje kot zavora, še posebej

pri visokih vrtilni frekvenci (obratih). Zato moramo po klancih navzdol vedno voziti z

motorjem v enaki prestavi, kot bi jo morali vklopiti pri vožnji navzgor. Zaviralni učinek

motorja lahko še povečamo, če motor stiska plin tudi v izpušnem taktu. Največkrat v ta

namen v izpušno cev v bližini motorja vgradimo vrtilni zasun ali loputo,s katero jo

zapremo. Tako dobimo motorno zavoro. Z zapiranjem izpušne cevi obenem prekinemo

tudi vbrizgavanje goriva. To upravljamo z delovnim valjem, kamor dovajamo ali

odvajamo zrak prek trimesnega ventila na ročno upravljanje ali trimesnega magnetnega

ventila.

Zavora za vrtinčne tokove (elektromagnetni upočasnjevalnik):

- Zračno hlajeno električno zavoro na vrtinčne tokove sestavlja plošča iz mehke

kovine, ki jo oblikujeta dva polovična rotorja. Rotorja se vrtita v

elektromagnetnem polju, ki ga lahko krmilimo s tokom skozi navitja. Nastali

vrtinčni tokovi zavirajo rotorja. Takšno zavoro vgradimo med gonilo in

diferencial.

- V polovičnih rotorjih se zaradi vrtinčnih tokov ustvarja toplota, ki jo ohlajamo

z različnim tokom med vožnjo. Fino stopenjsko krmiljenje dosežemo s

spreminjanjem vzbujevalnega toka iz baterij.

Turbozavora (hidrodinamični upočasnjevalnik):

- zavorna energija se zaradi tekočinskega trenja pretvarja v toploto. Zavoro

sestavljata dve obročasti posodi z lopaticami, od katerih je ena trdno pritrjena

(stator), drugo pa poganja diferencial (rotor).

- Tekočina, hidravlično olje, dobiva pospešek z rotorja, stator pa jo zavira.

Krmiljenje poteka s spreminjanjem dotoka olja. Nastalo toploto hidravlično olje

toplotnega izmenjalnika odvaja v hladilno tekočino motorja.

Tretja zavora za priklopnik:

- tretjo zavoro priklopnika voznik električno upravlja na vlečnem vozilu. Pri

vključevanju motorne zavore tlačno stikalo v vlečnem vozilu sklene električni

tokokrog magnetnega ventila, vgrajenega na priklopniku, tako da stisnjen zrak

vklopi njeno zavoro. Pri tretji zavori so dodatno obremenjene tudi vse druge

zavore na priklopniku.

ABS zavore – pri vlečnih vozilih s sistemom ABS morata imeti vlečno vozilo in

priklopnik vsak svoj zavorni sistem ABS. Za priklopnika uporabljamo elektronsko

preklopno enoto. Za nadzorovanje sta predvideni opozorilna rdeča in kontrolna lučka

rumena. Motnje v sistemu ABS na priklopniku pokažeta obe prižgani lučki. Kadar

vlečno vozilo s sistemom ABS vleče priklopnik brez sistema ABS, voznika na to

opozarja prižiganje kontrolne lučke.

Delovna pravila metode za določanje okvar: (voznik mora poznati)!

- pred začetkom vožnje je treba dnevno preverjati oz. vzdrževati po predpisih

npr. naslednje:

- pri kompresorju moramo preveriti gladino in stanje olja in po potrebi doliti

predpisano olje,

- preverimo napetost in stanje klinastega jermena,

- preverimo tlačne krmilnike (odklopni tlak je dosežen takrat, ko zaslišimo

odklop tlačnega krmilnika, npr. pri tlaku 8 bar; vklopni tlak je dosežen takrat,


26

ko se začne po tlačnem padcu kazalec manometra premikati navzgor. Razlika

obeh tlakov je od 0,5 do 1,1 bar).

- Iz zračnega zbiralnika brez samodejnega ventila za spuščanje vode moramo

spustiti vodu.

- Pozimi je treba preveriti napravo proti zmrzovanju in jo vzdrževati.

- Voznik se mora pred vožnjo prepričati o delovanju zavor.

Servonaprava za krmiljenje:

Glavni deli za krmiljenje vozila so:

- volan,

- gonilo za krmiljenje,

- jarmov drog,

- volanov drog,

- jarmov vzvod.

Naloge.

- usmerjanje sprednjih koles v želeno smer,

- omogočanje različnih kotov zasuka obeh sprednjih koles pri vožnji v ovinkih,

- zadostno povečanje vrtilnega momenta sile rok pri usmerjanju koles (s

prestavnim razmerjem),

Izvedbe:

- krmiljenje premikov uporabljamo ga pri vseh dvoosnih motornih vozilih,

- krmiljenje z vrtilnim podstavkom: omogoča velike zasuke večosnih prikolic in

dobro premičnost vozila (manevriranje).

- Pri osebnih vozilih tovornih vozilih in avtobusih z veliko obremenitvijo

krmilnih osi je za obračanje koles potrebna velika moč. Z veliko mehansko

prestavo za krmiljenje lahko sicer to moč zmanjšamo, vendar bi bilo za zasuk

kolesa od ene do druge končne lege potrebnih veliko vrtljajev volana.

- Za povečanje moči z uporabo običajne nizke prestave za krmiljenje

uporabljamo pomožne naprave, ki jih imenujemo tudi servonaprave za

krmiljenje.

- Servokrmiljenje sestavljajo običajni deli za krmiljenje, vendar pa je v gonilo za

krmiljenje vgrajen dvostransko delujoči delovni bat s hidravlično krmilno

enoto.

- Oljni tlak potreben za delovanje servonaprave, ustvarja visokotlačna oljna

tlačilka, ki je povezana z oljnim zbiralnikom (rezervoar). Med krmiljenjem

vozila dovaja krmilni ventil tlačno olje na ustrezno stran delovnega valja.

Pomožna sila, ki nastane na batu, s pomočjo prestavnega razmerja krmilnega

gonila olajša vrtenje volana.

- Mehansko gonilo za krmiljenje omogoča, da lahko voznik usmerja vozilo tudi

ob okvari servokrmiljenja.

Delovanje in dnevno vzdrževanje sistemov sklopk za spajanje

Naprave za spajanje so namenjene spojitvi vlečnega vozila in priklopnika oz.

polpriklopnika. Zagotoviti moramo prenos vlečnih in zavornih sil ter varno krmiljenje.

- osnovna naloga vlečne sklopke je, da lahko z njo priključimo priklopnik k

vlečnemu vozilu. Hkrati je njena naloga, da v čim večji meri duši oz. blaži

sunke, ki se prenašajo s priklopnikom na vlečno vozilo med samo vožnjo.

- Vlečna sklopka je sestavljena iz osi, ki je pritrjena na prečni nosilec okvirja in

mehanizma sklopke, skupaj s sornikom ter ustjem, ki je na sklopki.


27

- Tako se sprosti ustje sklopke, in v odprtino lahko namestimo krmilni trikot

priklopnika.

- Priključna glava krmilnega trikota priklopnika, povezanega z vrtljivo premo

priklopnika, se tako sklene preko ustja in sornika vlečne sklopke z vlečnim

vozilom.

- Sprednja čeljustna sklopka:

- sprednja čeljustna sklopka je predvidena za premeščanje priklopnikov, za vžig

motorja z vleko vozila in za vleko vozila.

Kontrola in vzdrževanje:

- vlečno sklopko moramo redno čistiti z vodno paro in jo mazati preko

mazalnikov.

- Kontrolirati moramo prečni nosilec in ustje sklopke, ki ne sme biti upognjena

ali imeti razpok. Vijaki na prečnem nosilcu morajo biti trdno priviti in

zavarovani.

- Priključna glava krmilnega trikota mora biti oblikovano tako, da natančno

nalega v ustje sklopke, sicer lahko nastanejo resne poškodbe na vlečni sklopki,

ki so posledica nezadostne zračnosti.

- Pri spojitvi priklopnika je lahko največja dovoljena vzdolžna zračnost med

priključno glavo krmilnega trikota in sornikom 1,5 mm; če je zračnost

prevelika, poleg puše v priključni glavi menjamo tudi sornik vlečne sklopke;

- Sornik po višini ne sme imeti več kot 4 mm zračnosti od roba na spodnji

odprtini. Občasno preverimo, če je stanje ustrezno.

Vlečno sedlo:

- vlečno sedlo je namenjeno povezavi vlečnega vozila s polpriklopnikom.

- Zgradbe priklopnega sedla;

- Na polpriklopniku je nameščena nosilna ploščad s čepom, ki je z vijaki privita

na okvir polpriklopnika,

- Na vlačilcu je nameščena naležna plošča, ki je preko podnožja pritrjena na

okvir vlačilca,

- Naležna plošča je na podnožju vležajena tako, da je omogočeno vzdolžno

nagibanje vlečnega sedla,

- Vlečno sedlo ima poseben zapah za spajanje, ki objame čep.

- Kontrola in vzdrževanje;

- Ugotavljati pojavljanje razpok in poškodb

- Drsne površine na sklopki redno in izdatno mazati, čeprav že obstajajo izvedbe

brez mazanja,

- Kontrolirati zračnost med varnostnim zatičem in čepom sklopke,

- Prekomerna obraba zatiča, sornika ali dela zavornih povezav

Preventivno vzdrževanje vozil in potrebna tekoča popravila.

Preventivno vzdrževanje je praviloma predpisano od strani proizvajalca tovornih in

priklopnih vozil ter avtobusov. Pooblaščenih servisih, na dolgoletnih izkušnjah, na

podatkih pridobljenih na osnovi testiranja in preizkušanja novih vozil v fazi razvoja

pred proizvodnjo in na osnovi ugotavljanja verjetnostnih okvar. Osnovni namen

preventivnega vzdrževanja je povečanje pogonske sigurnosti tovornega vozila,

onemogočanje večjih okvar v eksploataciji in povečanje življenjske dobe vozila.

Interval preventivnega vzdrževanja je običajno terminiran na interval menjave olja.

Tedaj se mora zamenjati, nastaviti in preveriti vse materiale in sklope po navodilu

proizvajalca. Ravno interval preventivnega vzdrževanja pa postaja vse odločilnejši pri


28

odločitvi o nabavi novega vozila. Z razvojem novih tehnologij mazanja, novih

kakovostnih olj, ležajev in zavornih sistemov se ta interval odločno povečuje in že

dosega 100 000 km brez vmesnega vzdrževanja in menjave olja. Praktično to pomeni,

da se interval preventivnega vzdrževanja približuje enemu letu. Proizvajalci obratnih

elementov, kot so pnevmatike, zavorne obloge,jermeni ležaji in podobno težijo k

obrabnim intervalom celo do 500 000 km. Planirano kakovostno preventivno

vzdrževanje pripomore k povečanju produktivnosti, predvsem zaradi večje pogonske

sigurnosti tovornih vozil. To pa omogoča zanesljivo planiranje kapacitet in zanesljivo

izvedbo prevozov, kar je predpogoj za zanesljivo poslovanje in ohranjanje strank.

Tekoče vzdrževanje: - je prav tako pomembno, saj zanemarjanje sprotnih okvar lahko

povzroči večje okvare s težjimi posledicami. Tekoče vzdrževanje je usmerjeno

predvsem v sprotno odpravljanje napak in poškodb, ki niso bile odkrite pri

preventivnem vzdrževanju, ali pa so se pojavile pozneje. Praviloma je tekočega

vzdrževanja manj pri rednem in kakovostnem preventivnem vzdrževanju.

- velik del tekočega vzdrževanja lahko opravi voznik sam;

- menjava žarnice,

- dolivanje in kontrola vseh vrst olj in drugih tekočin,

- polnjenje pnevmatik

- skrb za pranje in čistočo vozila

- nadzor nad jermeni, vodi zraka, olja in hladilne tekočine,

- nadzor nad spojnimi priključki.

Veliko tega lahko stori voznik in tako prepreči nadaljnjo škodo, ki je lahko enormna,

posebno pri izgubi olja iz pogonskih agregatov ter pri okvari sistema zraka. Vsekakor

je bolje odpraviti male napake in poškodbe preden prerastejo v velike.

Investicijsko vzdrževanje obsega večja popravila in obnovo vitalni sklopov kot so

generalno popravilo motorja, obnova kleparskega dela ipd.

Voznikova odgovornost glede prevzema, prevoza in dobave blaga v skladu z dogovorjenimi

pogoji:

Pri prevozu blaga se voznik mora zavedati, da je za delno ali popolno izgubo blaga

običajno odgovoren prevoznik kakor tudi za poškodovanje ali uničeno blago in za

vsako zamudo pri dostavi.

- pomembno za voznika:

- že v nalogu za natovor naj prevoznik od naročnika prevoza zahteva vpis

dokumentov, ki morajo spremljati blago, tudi potrdila o poreklu blaga,

- voznik pregleda, če se podatki na potrdilu o poreklu (predvsem bruto teža oz.

tovorki) ujamejo z drugimi dokumenti, fakturo, CMR,

- dobro poznavanje sistema tranzitnih postopkov,

- usklajenost blaga s sprejemnimi dokumenti,

- nadzor nad vozilom na celotni relaciji prevoza. Ne puščajte vozila

nenadzorovanega,

- poskrbeti mora, da preda blago v enaki kvantiteti in kvaliteti kot ga je prevzel,

- od pošiljatelja zahteva zelo natančno navodilo oz. dispozicijo glede kraja

razkladanja, kontaktnih oseb,

- poznati mora kateri listine, se uporabljajo v posamičnih primerih, da ne izpolni

napačnih listin,

- naloge voznika pri nakladanju in razkladanju (tovora) blaga:

- prijaviti se mora na recepciji podjetja, kjer ima določeno mesto nakladanja ali

razkladanja,

- spoštovati vsa pravila in predpise o gibanju v prostoru naročnika prevoza,


29

- postaviti in pripraviti vozilo za nakladanje ali razkladanje kakor zahteva

stranka,

- voditi in kontrolirati nakladanje ali razkladanje

- zavarovati tovor na vozilu (pritrjevanje, vezanje, sidranje ipd.),

- zapreti ali odpreti nakladalni prostor,

- da v primeru poškodbe v času nakladanja ali razkladanja oz. neprimernosti

embalaže za transport zahteva, da to nakladalec odpravi. V kolikor nakladalec

njegovih priporočil ne upošteva, mora to sporočiti nalogodajalcu pred

zapustitvijo nakladalnega mesta. V primeru, da kljub temu voznik dobi nalog za

nadaljnji prevoz takega blaga, mora svoje opazke vpisati v tovorni list (CMR)

ter jih dati v podpis odpremniku.

Naloge voznika med prevozom blaga:

- voznik je dolžan spoštovati vse cestno-prometne predpise in varnost vožnje s

poudarkom na:

- hitrost vožnje,

- varnostni razdalji,

- upoštevati zakone oz. predpise o trajanju vožnje in dnevnem počitku,

- stanje in stabilnost tovora,

- stanje koles in gum,

- v primeru kraje tovora voznik je dolžan obvestiti policijo in zahtevati zapisnik

o kraji,

Varnostni dejavniki, povezani z nakladanjem vozila:

- nalaganje ali razlaganje tovora na cesti je dovoljeno pod pogojem, da zaradi

tega ni ustavljen promet vozil ali onemogočen promet drugih udeležencev

cestnega prometa,

- če je vozilo ustavljeno na cesti zaradi nalaganja ali razlaganja tovora, ustavitev

ne sme trajati dlje, kot je nujno potrebno,

- če je treba zaradi nalaganja ali razlaganja tovora vozilo ustaviti na pešpoti ali

kolesarski poti, mora imeti voznik za to dovoljenje pristojnega organa lokalne

skupnosti,

- z nalaganjem ali razlaganjem tovora se ne sme onesnažiti ceste ali povzročiti

čezmernega hrupa.

Priklopiti in odklopiti priklopnik ali polpriklopnik z vlečnim vozilom:

- Priklop vlečnega vozila in priklopnika :

- Vlečno vozilo pripeljemo vzvratno na razdaljo približno od 1 do 2 m od

priklopnika, na vzdolžno os vozila,

- Vlečno vozilo zavarujemo s parkirno ali pomožno zavoro,

- Preverimo, če je tudi priklopnik zavarovan s parkirno zavoro,

- Preverimo višino krmilnega trikota; na vlečni sklopki z ročico dvignemo sornik

(vtič) vlečne sklopke »(premikanje krmilnega trikota levo in desno nam

omogoča nezavrta sprednja prema priklopnika, kar dosežemo z aktiviranjem

preklopnega ventila na priklopnem zavornem ventilu ali z ročico na ročnem

regulatorju zavornega učinka)« – ta primer poznamo samo na priklopnem

vozilu, ki ima trikotno vodilo. »priklopnik s centralno osjo (tandem priklopnik),

pa mora voznik pripeljati vlečno vozilo k priklopniku zelo natančno, ker nima

gibljivega ojesa in je priklop nekoliko bolj zahtevnejši.

- Z vlečnim vozilom pripeljemo počasi in previdno vzvratno, dokler se sornik

sklopke in krmilni trikotnik ne spojita oziroma centralna os,

- Preverimo sklenjenost sklopke in krmilnega trikota – zatiča in sornika,

- Motor na vlečnem vozilu ugasnemo,


30

- Najprej spojimo krmilni vod (rumene barve (zavorni)) in nato napajalni vod

(rdeče barve),

- Spojimo električne priključke za svetlobne naprave na priklopniku in preverimo

delovanje svetlobnih naprav,

- Če je na vozilu naprava ABS, priključimo tudi to (vsa novejša vozila že imajo

serijsko,

- Če je na priklopniku ročno nastavljiv regulator zavornega učinka ga ustrezno

nastavimo glede na obremenitev – zelo redek priklopnik v prometu. (že vrsto

let imajo priklopniki ALB),

- Popustimo parkirno zavoro na priklopniku,

- Popustimo parkirno zavoro na vlečnem vozilu, da se zavorni ventil na

priklopniku odzrači, tako da se zavore sprostijo ter dvakrat pritisnemo na

delovno zavoro, če se premika zavorni valj (čeljusti) pomeni, da delujejo

zavore na priklopniku,

- Odstranimo oz. pospravimo klinaste podložke jih namestimo na to določeno

mesto na priklopniku,

- Podporne noge priklopnika s centralno osjo namestimo v vozni položaj,

- V primeru, da je priklopnik bil na strmini so klinaste podložke pripete na

verigah in jih vlečemo s seboj do prve ravnine, kjer podložke odstranimo.

Priklop polpriklopnika:

- prek vzvratnih ogledal pri vzvratni vožnji nastavimo točno smer vzdolžne osi

vozil,

- vlačilec vzvratno približamo na razdaljo 1 do 2 m do polpriklopnika,

- ugasnemo motor in aktiviramo parkirno zavoro, preverimo, če je zavarovan

tudi polpriklopnik s parkirno zavoro,

- polpriklopnik nastavimo na primerno višino nad sedlom in preverimo pritrditev

sedla in obrabo čepa,

- zapah sedla na vlačilcu postavimo v odprto lego,

- z vlačilcem zapeljemo počasi in previdno pod polpriklopnik tako, da se vlečno

sedlo spoji s čepom na polpriklopniku,

- preverimo sklenjenost spojnih elementov in varovalni sistem,

- najprej spojimo krmilni in nato napajalni vod zavor ter električno instalacijo in

jo preverimo, če svetlobne naprave delujejo,

- podporne noge polpriklopnika namestimo v vozni položaj,

- popustimo parkirno zavoro na polpriklopniku,

Odklop priklopnika:

- izberemo primeren prostor, kjer vozilo ustavimo,

- ugasnemo motor,

- aktiviramo pomožno zavoro na vlečnem vozilu,

- kadar zapuščamo priklopnik na strmini (klanec navzdol ali vzpon!) podložimo

klinaste podložke oz. namestimo jih na spodnjo stran zadnje osi vozila, če so na

osi dvojna kolesa, jih namestimo pod notranji kolesi ter previdno spustimo

parkirno zavoro na vlečnem vozilu, da se priklopnik nasloni na podložke,

- aktiviramo pomožno zavoro na priklopniku,

- odklopimo napajalno linijo (rdeče barve),

- odklopimo krmilno linijo (rumene barve) in električne priključke,

- z ročico na vlečni sklopki dvignemo sornik in tako odklopimo priklopnik,

- z vlečnim vozilom previdno in počasi odpeljemo naprej ter se ustavimo in

preverimo zapustitev priklopnika.

Odklop polpriklopnika:


31

- izberemo primeren prostor, kje bodo podporniki polpriklopnika na trdni podlagi

in ugasnemo motor,

- aktiviramo parkirno zavoro na vlečnem vozilu,

- kadar zapuščamo polpriklopnik na strmini (klanec navzdol ali vzpon!)

podložimo klinaste podložke oz. namestimo jih na spodnjo stran zadnje osi, če

so na osi dvojna kolesa, jih namestimo pod notranji kolesi ter previdno

spustimo parkirno zavoro na vlečnem vozilu, da se polpriklopnik nasloni na

podložke,

- aktiviramo parkirno zavoro na vlečnem vozilu in polpriklopnika,

- pri zračnem vzmetenju vlačilca vozilo najprej dvignemo in nato spustimo

podpornike,

- najprej odklopimo napajalni vod, nato krmilni vod zavorne napeljave in na

koncu električno instalacijo,

- z ročico aktiviramo zapah sedlaste sklopke in polpriklopnik je odklopljen,

- vlečno vozilo (vlačilec) zapeljemo naprej ter preverimo zapustitev

polpriklopnika.

Zmanjšano vidno polje voznika in drugih udeležencev v prometu zaradi lastnosti

njihovega vozila.

Mrtvi kot na tovornih vozilih in avtobusih je zaradi višjega položaja voznikovega

sedeža na tovornem vozilu ali avtobusu ima voznik pred vozilom omejen pregled ali

mrtvi kot. Vidno polje voznika se poveča, če so pravilno nameščeni vzvratni ogledali

in sicer z dodatnimi stranskimi ogledali. Novejša vozila imajo že snemalne kamere in

voznik vidi, kaj se dogaja za njegovim vozilom.

S tovornim vozilom ali skupino vozil ali avtobusom je vožnja neprimerno težja zaradi

njihove dolžine posebej pa pri zavijanju levo – desno, kjer se poveča mrtvi kot. Voznik

mora biti pozoren pri zavijanju, ker izgubi vidno polje v vzvratnih ogledalih posebej

velja pri ostrejših zavijanjih pri vozilih z daljšo nadgradnjo. Pri vožnji skozi zavoje

tečejo zadnja kolesa priklopnika skozi manjši radij kot sprednja. Zelo pomembno je za

voznika, da opazuje ta mrtvi kot, kjer se osebno ali manjše vozilo »skrije« v mrtvi kot.

Med vožnjo mora voznik pogosto (kontrolirati) spremljati promet ob vozilu ter položaj

vozila na vozišču.

Vpliv vetra na smer vozila:

- vožnja s tovornim vozilom ali avtobusom v vetrovnih razmerah zahteva od

voznika še dodatno mero znanja in izkušenj,

- pri močnih vetrovih (burja) obstaja še večja nevarnost zanašanja vozila, pri

čelnem vetru je hitrost vozila manjša in je potrebna dodatna moč motorja oz.

voznik mora spoznati vpliv vetra, da večkrat mora pretikati v nižje prestave, da

doseže obveznih merilnih vrtljajev.

- Vpliv bočnega vetra najbolj vpliva na nestabilnost vozila. Pri močnih sunkih

vetra prihaja tudi do prevrnitve vozila. Če je le mogoče, se izognemo relaciji

vožnje oziroma je v takšnih razmerah prepovedan promet za vozila , ki imajo

zaprto nadgradnjo in avtobuse, od večje dovoljene mase, kot je v teh primeri

tudi po javnih občilih obveščeno.

Previdnost pri prehitevanju zaradi nevarnosti poškropitve z vodo ali blatom:

- ko vozimo vozilo, moramo ves čas bit pozorni na druge udeležence prometa

posebej pa na pešce, kolesarje, kolesa z motorjem ipd., ki so počasnejši in

najbolj ogroženi.

- Zato moramo voziti tako daleč za njima, da bomo lahko pravočasno varno

zmanjšali hitrost in ustavili, če bo to potrebno.


32

- Preden s tovornim vozilom ali avtobusom izvedemo kakršen koli premik pri

prehitevanju drugih udeležencev v prometu, se moramo zavedati, da ne bomo

ovirali ali celo poškropili z vodo ali umazanijo, ki je na vozišču.

- Če upoštevamo, da ob spreminjanju smeri vožnje zaradi večjih dimenzij vozila

ne moremo vedno upoštevati oznak na vozišču, je dodatna previdnost vsekakor

potrebna.

Branje avtokarte:

- Vožnja v mednarodnem prometu še dodatno zahteva usposobljenost voznikov,

ki morajo biti seznanjeni z branjem avtokarte ter pomen oznak oz. Legenda

karte:

- Legenda v avtokarti:

- avtocesta s priključki,

- hitra cesta, tranzitna cesta,

- pomembna povezovalna cesta,

- stranska cesta,

- številka evropske ceste,

- številka avtoceste,

- številka državne ceste,

- razdalja v kilometrih,

- trajektna linija,

- ladijska linija

- letališče,

- državna meja

- tudi Merilo karte.

Preveriti sistem servokrmiljenja in servozavor:

- pred začetkom vožnje je treba dnevno preverjati oz. vzdrževati po predpisih npr.:

- pri kompresorju moramo preveriti gladino in stanje olja in po potrebi doliti

predpisano olje,

- preverimo napetost in stanje klinastega jermena,

- preverimo tlačne krmilnike (odklopni tlak je dosežen takrat, ko zaslišimo

odklop tlačnega krmilnika, npr. pri tlaku 8 bar; vklopni tlak je dosežen takrat,

ko se začne po tlačnem padcu kazalec manometra premikati navzgor. Razlika

obeh tlakov je od 0,5 do 1,1 bar).

- Iz zračnega zbiralnika brez samodejnega ventila za spuščanje vode moramo

spustiti vodu.

- Pozimi je treba preveriti napravo proti zmrzovanju in jo vzdrževati.

- Voznik se mora pred vožnjo prepričati o delovanju zavor.

- Podrobno se kandidat seznani na teoretične delu usposabljanja.

Ugotavljanje napak pri hidravličnih zavorah so največkrat pojavijo zaradi netesnosti, ker tam

uhaja zavorna tekočina in vdira zrak.

Vizualni pregled: preveriti moramo gladino zavorne tekočine in njeno stanje v posodi za

zavorno tekočino. Poiskati mora vlažne madeže na zavornih valjih in priključnih mestih in

zarjavele dele zavornih cevovodov.

Pri zaviranju ni zavornega pritiska: ob večkratnem pritisku na zavorni pedal se pot pedala

počasi podaljšuje. Mehak občutek v zavornem pedalu, tlak nastane šele po večkratnem

pritisku na pedal. Prvi dve opazovanji kažeta na netesne primarne manšete v glavnem valju,

obe zadnji pa lahko izvirata iz vdora zraka.


33

Pri vsaki kontroli moramo preveriti nivo tekočine v posodi za zavorno tekočino. Pri kolutnih

zavorah znižana gladina lahko pomeni močno obrabo zavornih oblog.

Debelino zavornih oblog pri bobnastih zavorah lahko preverjamo skoz pregledne izvrtine, če

so predvidene.

Pri preverjanju moramo zavorni boben sneti. Pri tem zavoro očistimo vseh odrgnjenih delcev,

ki jih je treba posesati in ne izpihati.

Obnovo zavornih oblog moramo izvesti istočasno na vseh zavorah ene osi.

Dolivamo le predpisano zavorno tekočino!

Izrabljeno tekočino shranjujemo kot posebni odpadek in je ne smemo ponovno uporabiti.

Zavorno tekočino moramo menjavati v rednih časovnih razdobjih enkrat na dve leti.

Maščoba in olje ne smeta priti v zavoro in njene dele. Pri čiščenju uporabljamo alkohol.

Prilagoditi smer zavijanja glede na dolžino vozila:

- voznik mora pred zavijanjem na križišču ugotoviti, če bo s svojim vozilom

lahko izvedel varen premik vozila oz. zapustil križišče v želeno smer,

- pri desnem zavijanju predstavljajo večjo nevarnost vozniki koles in vozniki

kolesa z motorjem ter pešci,

- Glede na tehnične lastnosti polpriklopnika, priklopnika in avtobusa je potreben

prostor za zavijanje,

S tovornim vozilom ali skupino vozil ali avtobusom je vožnja neprimerno težja zaradi

njihove dolžine posebej pa pri zavijanju levo – desno, kjer se poveča mrtvi kot. Voznik

mora biti pozoren pri zavijanju, ker izgubi vidno polje v vzvratnih ogledalih posebej

velja pri ostrejših zavijanjih pri vozilih z daljšo nadgradnjo. Pri vožnji skozi zavoje

tečejo zadnja kolesa priklopnika skozi manjši radij kot sprednja. Zelo pomembno je za

voznika, da opazuje ta mrtvi kot, kjer se osebno ali manjše vozilo »skrije« v mrtvi kot.

Predpisi, ki se nanašajo na potnike (D, D1):

- Lastniki vozil, ki opravljajo prevoz potnikov v javnem prometu, morajo skleniti

pogodbo o nezgodnem zavarovanju potnikov v javnem prometu,

- Za potnike v javnem prometu se štejejo osebe, ki so v vozilu javnega prometa,

kot tudi osebe, ki vstopajo ali izstopajo v ali iz vozila,

- Zaradi zaščite in varnosti potnikov, ki v času vožnje stojijo, mora biti na voljo

dovolj držal, za katera se morajo potniki držati v času vožnje,

- Za varen vstop in izstop so pomembna držala na vratih in osvetlitev stopnic,

- Vožnja z avtobusom mora biti tekoča, mehka, elastična, udobna in varna,

- Potnik ob prekinitvi takoj odstopi od pogodbe in zahteva od prevoznika vračilo

prevoznine,

- Voznik je dolžan sprejeti v prevoz vsako osebo in njeno prtljago v mejah

razpoložljivih mest na avtobusu v skladu z voznim redom in splošnimi

prevoznimi pogoji,

- Voznik mora vsakemu potniku izdati vozovnico.vozovnica se lahko glasi tudi

na ime in je potem ni dovoljeno prenesti na drugo osebo brez soglasija

prevoznika,

- Vozovnica zavezuje prevoznika, da bo pripeljal potnika do določenega kraja,

potnika pa, da bo prevoz plačal,

- S prevoznimi pogoji se določi tudi kazen za vožnjo brez vozovnice oz. zlorabo

vozovnice.

Ravnanje v primeru prometne nesreče so:

- zavarovati in označiti kraj prometne nesreče;

- nuditi pomoč poškodovanim


34

- obvestiti policijo ali center obveščanja (113, 112);

- posredovati svoje osebne podatke, podatke o vozilu oz., če je možno

posredovati podatke o udeležencih v nesreči;

- ostati na kraju nesreče, dokler ni končan ogled, razen če tisti, ki vodi ogled, ne

odloči drugače. Če je treba rešiti človekovo življenje, lahko udeleženec

prometne nesreče začasno zapusti kraj prometne nesreče, vendar se mora takoj,

ko je to mogoče vrniti.

- Potnik lahko zahteva, da ga prevoznik prepelje s svojim ali drugim primernim

prevoznim sredstvom do namembnega kraja,

- Potnik lahko zahteva, da ga prevoznik v določenem roku skupaj s prtljago

odpelje nazaj do odhodnega kraja in mu s tem vrne prevoznino,

Ravnanje v primeru okvare oz. ukrepanje v sili:

- voznik je dolžan najprej postopati po cestno-prometnih predpisih;

- če je možno, mora voznik ugotoviti vzroke okvare in jih poskusiti odpraviti;

- če okvare ali podobno ni možno odpraviti, naj se ravna po navodilih

pooblaščenih oseb;

- obvestiti policijo ali center obveščanj

4.2. Kabina

Kabina predstavlja delovni prostor voznika v katerem preživi dobršen del delovnega časa oz

življenja. Kabina je namenjena upravljanju vozila, delovni prostor voznika v sodobnem

tovornem vozilu pa se ne razlikuje bistveno od delovnega prostora voznika avtobusa.

Izvedba kabine vozila je odvisna od vrste vozila ter vrste prevozov, ki jih bo to vozilo

opravljalo – opravljanje špedicijskih prevozov pomeni, da bo moral voznik tudi prenočevati

zato mora biti le-to opremljeno z ležiščem in ustrezno prostorno kabino, raven opremljenosti

pa naj bi zagotavljala stopnjo udobja vozniku.

4.3. Prevozne karakteristike

Osnovne prevozne karakteristike so:

koristna nosilnost,

dimenzije koristnega prostora,

sposobnost varnega transporta blaga in ljudi,

sposobnost hitrega nalaganja in razkladanja blaga, vstopanja in izstopanja ljudi,

višina vstopanja, oziroma višina poda tovornega prostora,

Oviranje vidnega polja zaradi lastnosti vozil.

4.4. Koristna nosilnost vozila

Koristno nosilnost vozila izbere kupec vozila glede na tržni segment predvidenih

transportnih storitev vozila, odvisna pa je tudi od lastne mase vozila in od največje

dovoljene skupne mase (NDM) in dovoljenih osnih pritiskov. To je razmerje med

nakladalno prostornino in skupno prostornino vozila. Tendenca je po čim večji

nakladalni površini predvsem pri prevozu volumenskih tovorov. Skupna prostornina je


35

omejena, s predpisi o največjih dovoljenih dimenzijah cestnih tovornih vozil.

Nosilnost vozila je pojem, ki označuje maso, ki jo tovorno vozilo lahko prevaža brez

trajnih posledic za nosilne elemente.

4.5. Dovoljenje osne obremenitve in skupna masa vozil

Masa vozil: je masa praznega vozila brez oseb in tovora, s polnim rezervoarjem za

gorivo, predpisano opremo in priborom. Ta masa je vpisana v prometno dovoljenje.

Skupna – dejanska masa vozila: je masa vozila skupaj z maso tovora, ki se na njem

prevaža, vključno z maso oseb, ki so na vozilu in morebitnega polpriklopnega vozila

skupaj z maso tovora.

Nosilnost: je dovoljena masa, do katere se sme vozilo obremeniti po deklaraciji, ki

jo izda proizvajalec. Ta masa je vpisana v prometno dovoljenje.

Dovoljena skupna masa motornih in priklopnih vozil, razen polpriklopnikov, ob

upoštevanju dovoljenih osnih obremenitev in deklaracije proizvajalca je za:

- motorna in priklopna vozila z največ dvema osema 18 t

Vozila z več kot dvema osema:

- motorna vozila 25 t

- motorna vozila z dvojno osjo, če je pogonska os opremljena z dvojnimi kolesi

in zračnim vzmetenjem 26 t

Zgibni avtobus 28 t

Motorna vozila z dvema dvojnima osema, katerih sredini sta razmaknjeni za najmanj

4 metre 32 t.

Dovoljena skupna masa skupine vozil, ob upoštevanju osnih obremenitev in

dovoljenih mas posameznih vozil je za:

- skupino vozil z manj kot 4 osmi 28 t

- skupino vozil s štirimi osmi 36 t

Dvoosno vlečno vozilo z dvoosnim polpriklopnikom:

- če je razmik osi polpriklopnika od 1,3 do 1,8 m 36 t

- če je razmik osi polpriklopnika od 1,8 ali več 38 t

Skupino vozil z več kot štirimi osmi 40 t

Triosno vlečno vozilo z dvoosnim ali triosnim polpriklopnikom v kombiniranem

transportu, če prevaža ISO zabojnik, dolg 40 fit ali skupina vozil s petimi ali več

osmi, ki vozi v kombiniranem transportu pri dovozu do terminala, če je skupina vozil

prilagojena prevozu zamenljivih tovorišč 44 t.

Osne obremenitve vozil:

- osna obremenitev je del skupne mase, s katero os vozila na vodoravni podlagi

obremenjuje vozišče, kadar vozilo miruje,

- enojna os za pogonske in nepogonske osi 10 t,

- za pogonske osi v prevozu po cestnih smereh 11,5 t,

- dvojna os motornih in priklopnih vozil ob upoštevanju dovoljenih vrednosti za

enojne osi:

- razmik osi, manjši od 1 m:

- a) motorno vozilo 11,5 t

- b) priklopno vozilo 11 t

- razmik osi od 1 do 1,3 m (za motorna in priklopna vozila) 16 t


36

- razmik osi od 1,3 do 1,8 m (za motorna in priklopna vozila 18 t

- razmik osi od 1,3 do1,8 m, če je pogonska os opremljena z dvojnimi kolesi in

zračnim vzmetenjem, ali če je vsaka pogonska os opremljena z dvojnimi kolesi

in pri tem osna obremenitev posamezne osi ne preseže 9,5 t

- razmik osi 1,8 m in več na priklopnem vozilu 20 t

- trojne osi priklopnih vozil ob upoštevanju dovoljenih vrednosti za dvojne osi:

- razmik osi niso večji od 1,3 m 21 t

- razmik osi od 1,3 do 1,4 m 24 t.

4.6. Oviranje vidnega polja zaradi lastnosti vozil

Mrtvi kot na tovornih vozilih in avtobusih je zaradi višjega položaja voznikovega

sedeža na tovornem vozilu ali avtobusu ima voznik pred vozilom omejen pregled ali

mrtvi kot. Vidno polje voznika se poveča, če so pravilno nameščeni vzvratni ogledali

in sicer z dodatnimi stranskimi ogledali. Novejša vozila imajo že snemalne kamere in

voznik vidi, kaj se dogaja za njegovim vozilom.

S tovornim vozilom ali skupino vozil in avtobusom je vožnja neprimerno težja zaradi

njihove dolžine posebej pa pri zavijanju levo – desno, kjer se poveča mrtvi kot.

Voznik mora biti pozoren pri zavijanju, ker izgubi vidno polje v vzvratnih ogledalih

posebej velja pri ostrejših zavijanjih pri vozilih z daljšo nadgradnjo. Pri vožnji skozi

zavoje tečejo zadnja kolesa priklopnika skozi manjši radij kot sprednja. Zelo

pomembno je za voznika, da opazuje ta mrtvi kot, kjer se osebno ali manjše vozilo

»skrije« v mrtvi kot.

Razvoj tehnologije cestnega prometa, je bil skozi zgodovino in je še vedno odvisen predvsem

od naslednjih dejavnikov:

celotnega razvoja družbe in njenega gospodarstva,

spremembe v teritorialni prerazporeditvi in porabe teh proizvodov,

spremembe v strukturi, kvantitete in kvalitete povpraševanja po prometnih storitvah,

intenzivnost razvoja tehnike cestnega prometa in njene kompatibilnosti z ostalimi

prometnimi panogami,

tehnično tehnoloških sprememb, logističnih in drugih okoliških pri prevozu blaga in

potnikov.

Spremembe, ki so na koncu tega tisočletja vse korenitejše, zahtevajo popolnoma nove

pristope k prometni tehnologiji, ki ne glede na prometno panogo omogočajo naslednje:

dostava pravega blaga v pravi kvantiteti in kvaliteti v pravem času na pravo mesto;

povečanje varnosti, ekonomičnosti, hitrosti, pogostosti, točnosti in rednosti v transportu

blaga;

zmanjšanje števila manipulacij z blagom;

zmanjšanje stroškov distribucije blaga;

zagotavljanje standardiziranih tovornih enot;

zmanjšanje izgub, poškodb in kraj tovora;

povečanje stopnje izkoriščenosti prometnih sredstev;

povečanje stopnje robotizacije, avtomatizacije in informatizacije;

na splošno večjo humanizacijo dela;

zaščita človekove okolice idr.


37

Prevozni učinek tovornih vozil definiramo kot količino transportne storitve v časovni enoti.

Za eno tovorno vozilo je to količina prepeljanega tovora v tonah (t) oziroma izvršeno

transportno delo v časovni enoti (tkm). Analiza prevoznega učinka tovornih vozil, ki se

nanaša na skupni koledarski čas vozila, imenujemo polni prevozni učinek. Predstavlja

razmerje med opravljenim obsegom prevoza v tonah, ali transportnim delom v tkm in

skupnim koledarskim časom vozila, knjigovodstvenimi avto-časi.

Vsako vozilo je v delovnem dnevu določeno število ur na delu, kjer opravlja prevoz blaga.

Dnevni delovni čas vozila se šteje od trenutka odhoda vozila iz avtotransportne organizacije

do njegove vrnitve z odbitkom časa za z zakonom predviden počitek voznika.

Prevozni učinek tovornih vozil je odvisno od nosilnosti vozila, nosilnost je določena z

največjo količino blaga (t), ki se lahko istočasno pripelje z vozilom, odvisna pa je od njegovih

konstrukcijskih in dimenzijskih karakteristik, to je dovoljena masa do katere se vozilo sme

obremeniti po deklaraciji proizvajalca vozila. Pri vozilih, kjer je specialna nadgradnja večja

od mase standardnega tovornega prostora, je koristna nosilnost za toliko manjša, za kolikor je

večja masa posebne nadgradnje. Nosilnost tovornega vozila se analizira s koristno nosilnostjo

v tonah oziroma tona na kvadratni meter je specifična površinska nosilnost vozila. Bruto masa

tvori koristna nosilnost vozila skupaj z maso za eksploatacijo pripravljenega vozila »Največja

dovoljena masa«.

2

P t/m bl

qQ

Specifična volumenska nosilnost vozila predstavlja razmerje med koristno nosilnostjo in

volumnom tovornega prostora (kubični meter m3).

3

V t/m hbl

qQ

Prevozni učinek tovornih vozil odvisno od prevozne poti, prevozna pot je razdalja v (km), ki

jo prevozi vozilo v določenem časovnem obdobju.

Prevozna pot je lahko:

produktivna

neproduktivna

ničta prevozna pot

Produktivna prevozna pot je del prevozne poti s tovorom, kjer vozilo ustvarja enote

transportnega dela.

Neproduktivna prevozna pot je del prevozne poti v transportnem procesu, ki se nanaša na

gibanje vozila od mesta razkladanja do novega mesta nakladanja. To pot imenujemo tudi

prazna prevozna pot in pripravlja pogoje za opravljanje koristnega dela transportnega procesa.

Ničta prevozna pot je del prevozne poti, ki jo prevozi vozilo od mesta avtotransportne

organizacije (avtobaza) do prvega nakladalnega mesta ter od zadnjega razkladalnega mesta do

vrnitve v avtobazo. Sem sodijo tudi prevozne poti, ki jih vozilo porabi za vzdrževanje,

popravila, oskrbovanje.

Prometna hitrost je srednja pogojena hitrost vozila, ki predstavlja razmerje med skupno

prevoženo kilometrino vozila in časom trajanja vožnje. Čas vožnje pri tem vsebuje tudi vse

krajše postanke vozila, ki nastane zaradi karakteristike prometnega toka.


38

Transportna ali prevozna hitrost je pogojena srednja hitrost prevoza blaga, ki jo pogosto

imenujemo tudi dostavna hitrost. Izraža razmerje med razdaljo prevoza blaga in časom

trajanja prevoza. V ta čas ni vključen čas nakladanja in razkladanja blaga. Transportna hitrost

je torej hitrost prevoza (potnikov) blaga od začetne do končne točke itinerarja.

Eksploatacijska hitrost je pogojena hitrost vozila v skupnem času, ko je vozilo bilo v

eksploataciji, kaže pa intenzivnost opravljanja transportnega procesa. Eksploatacijska hitrost

je razmerje med skupno kilometrino in časom eksploatacije vozila.

Distribucijska in zbirna prevozna pot se razlikujeta od ciklične v postopnem razkladanju in

nakladanju tovora na prevozni poti. Pri tem se količina tovora postopoma veča, v prehodnem

pa se postopoma zmanjšuje. V distribucijski in zbirni prevozni poti se pri vožnji od enega do

drugega mesta nakladanja in razkladanja vozila ene vrsta tovora postopoma zmanjšuje, druga

pa postopoma povečuje. Ta primer distribucije določenega embaliranega in paletiziranega

blaga do trgovin, ter zbiranje povratne prazne embalaže in palet. Značilna distribucijskaa pot

se opravlja pri oskrbovanju trgovin z najrazličnejšim blagom. Zbirna pa se opravlja v zbiranju

komunalnih odpadkov, praznih kontejnerjev, ter embalaže. V delu na kombinirani

distribucijski zbirni prevozni poti se vsakem ciklusu vozila opravita dve vožnji z tovorom, v

distribucijski z eno vrsto tovora, v zbirnem pa z drugo vrsto tovora.

Koeficient statične izkoriščenosti kapacitete vozila oziroma nosilnosti vozila je razmerje

količine prepeljanega tovora in količine tovora, ki bi lahko bila prepeljana pri popolnoma

izkoriščenosti nosilnosti vozila.

Koeficient dinamične izkoriščenosti kapacitete vozila oziroma koristne nosilnosti vozila

izračunamo z razmerjem med skupno opravljenim transportnim delom v tkm in možnim

transportnim delom. Za razliko od koeficienta statične izkoriščenosti koristne nosilnosti, ki

upošteva količino resnično prepeljanega blaga, vključuje koeficient dinamične izkoriščenosti

koristne nosilnosti tudi razdalje na kateri se tovor prevaža.

Logistični pristop k tehnologiji cestnega prometa vsebuje posamezne aktivnosti s pomočjo

katerih se v cestnem prometu, kot podsistemu prometnega sistema oblikuje, načrtuje,

popravlja, vodi in kontrolira procese na področju manipuliranja, skladiščenja in transporta

blaga. To pomeni, da logistični pristop omogoča vzpostavitev optimalne strukture za

učinkovito funkcioniranje podsistema cestnega prometa in obenem tudi celega prometnega

sistema. Osnovni cilj sistemskega pristopa k tehnologiji cestnega prometa je v tem primeru

zagotovitev razvoja tehnologije cestnega prometa v funkciji razvoja prometne tehnologije

gospodarstva in družbe na sploh, na nivoji države, regije kontinenta in zemlje v celoti.

Storitve v cestnem prometu se izvajajo preko številnih postopkov oziroma procesov z

infrastrukturo in sredstvi cestnega prometa. Postopki in procesi proizvodnje prometnih

storitev v cestnem prometu so zelo številni, komplicirani in dolgotrajni, kar je odvisno od

vrste predmeta prevoza, vrsta in načina prevoza, lastnosti prometnih sredstev, lastnosti in

dolžine prevozne poti, pa tudi od kombinacije tehnologije z drugimi prometnimi panogami.

Konkurenčnost cestnega transporta temelji na zmanjšanju transportnih stroškov, celoviti

kakovosti poslovanja, dobri organizaciji in povečanju kapacitete do največje mogoče

predpisane vrednosti.


39

4.7. Ekonomske karakteristike

Ekonomske karakteristike so zelo pomembne za racionalno in konkurenčno eksploatacijo

transportnih sredstev:

višina stroškov odvisna od prevoženih kilometrov in

stroški vzdrževanja.

Ti stroški so odvisni od vrste in tipa vozila, od transportne poti (kategorija ceste, konfiguracija

terena) in od vpliva voznika (usposobljenost, motiviranost). Na nekatere stroške (variabilni

del stroškov) je mogoče vplivati na druge (fiksni del stroškov) pa ne. Predvsem je mogoče

vplivati na porabo goriva kot največjim stroškom med spremenljivimi stroški vozila, in sicer s

pravilno izbiro:

vozila,

prevozne poti in

načina vožnje.

Poraba goriva na posamezno vozilo je odvisna od:

vrste in tipa vozila,

hitrosti vozila,

načina vožnje,

obremenitve vozila,

kategorije in kakovosti cest,

kakovost goriva,

moči motorja,

kakovost vzdrževanja in predvsem voznih uporov.

4.8. Vozni upori

Vozne upore sestavljajo:

kotalni upor,

aerodinamični upor,

upor strmine, (vzpenjanja),

upor pospeševanja.

Kotalni upor se pojavlja na stiku med pnevmatiko in cestiščem, zatorej je odvisen od vpliva

koles in ceste. Na upor koles pnevmatike vplivajo: oblika pnevmatike, dimenzije pnevmatike,

material pnevmatike in posebno tlak v pnevmatikah.Upor znatno poveča prenizek tlak v

pnevmatiki, zaradi tega se poviša temperatura in zmanjša njena življenjska doba.

Aerodinamični upor je odvisen od oblike vozila, njegove hitrosti in čelne površine.

Upor strmine (vzpenjanja) je odvisen od mase vozila in naklonskega kota. Vpliv strmine na

porabo goriva je lahko znaten. Primerjava kotalnega upora in upora strmine pokaže zanimivo

in kruto realnost – že pri vzponu 1% je upor strmine enak uporu kotaljenja; pri vzponu 5% in

hitrost 40 km/h je poraba goriva štirikrat večja, kot pri vožnji po vodoravni cesti s hitrostjo 80

km/h.


40

Upor pospeševanja je odvisen od:

mase vozila

začetne in končne hitrosti vozila in

časa pospeševanja med začetno ter izbrano končno hitrostjo.

Ta upor se pojavi pri vsakokratnem startu (speljevanju) vozila in pri vsakokratnem povečanju

hitrosti. Upor pospeševanja narašča z intenzivnjostjo pospeševanja, vozilo pa lahko pospešuje

le do tedaj, ko je seštevek uporov še manjši od razpoložljive moči motorja.

a = v/t ( m/s2 ) a = pospešek, v = hitrost, t = čas

P = m v2/2t P = moč pospeševanja, m = pospešena masa

Prednosti cestnega transporta so tudi v ekonomskih in tehničnih karakteristikah vozil:

visoka raven hitrosti in majhna poraba goriva na tonski kilometer,

zanesljivost in dolga življenjska doba,

lahko manevriranje in velika udobnost vožnje,

velikost in masa prilagojena tovoru,

razvejena mreža transportnih poti,

Konkurenčnost cestnega transporta temelji na zmanjševanju transportnih stroškov, celoviti

kakovosti poslovanja, dobri organizaciji in maksimalnemu povečanju kapacitete.

4.9. Eksploatacijske karakteristike

Med eksploatacijske karakteristike prištevamo:

pogonsko zanesljivost,

elastičnost hoda,

stabilnost vozila,

vlečne sposobnosti,

okretnost vozila,

enostavnost konstrukcije.

Pogonska zanesljivost je odraz kakovosti izdelave. Večja kot je daljša je doba uporabe vozila

in obenem manjša potreba po vzdrževanju. Poleg tega pa omogoča večje zadovoljstvo

potnikov, oziroma kupcev storitev, ker se med eksploatacijo pojavlja manj motenj okvar in s

tem povezanih težav.

Elastičnost hoda naj bi omogočala minimalen prenos negativnih vplivov na voznika vozila in

potnike ali tovor. Z ustreznim vzmetenjem in dušenjem vibracij na vozilu ter zvočno izolacijo

kabine potniškega prostora se zmanjša prenos tresljajev in hrupa med vožnjo.

Stabilnost vozila je zelo pomembna varnostna karakteristika cestnega vozila. Razlikujemo dve

vrsti stabilnosti:

projektna stabilnost, ki jo zagotavlja proizvajalec vozila z ustrezno višino in položajem

težišča ter kakovostjo podvozja in

stabilnost naloženega vozila, ki jo zagotavlja voznik vozila ali druga pooblačena oseba.

Element podvozja, ki zagotavljajo stabilnost so: pnevmatike, elementi za dušenje nihanja,

medosna razdalja in zavorni sistem.


41

Tovor mora biti na vozilu naložen in razporejen tako, da ne zmanjšuje stabilnosti vozila in da

niso presežene dopustne osne obremenitve.

Vlečne sposobnosti se odražajo v sposobnosti doseganja visokih povprečnih hitrosti pri polni

obremenitvi vozila, pri vzponih in spustih. Večjo hitrost pri vzponih omogočajo močnejši

motorji, na spustih pa zadrževalniki (retarderji) hitrosti.

4.10. Ekološke karakteristike

Glede na to, da so cestna vozila največji onesnaževalec okolja, je potrebno poznati elemente

onasneževanja, s tem povezane zakonske predpise ter načine za zmanjšanje emisij škodljivih

snovi. Okoljske emisije škodljivih snovi cestnih vozil sestavljajo:

emisije izpuha

emisije hrupa

emisije škodljivih delcev pri obrabi in zaradi slabega vzdrževanja vozila

Emisije izpuha so posledica zgorevanja goriva in obrabe motorja. Velik vpliv na kakovost

izpušnih plinov ima tudi kakovost goriva.

Omejitev emisije hrupa se je pojavila kasneje kot omejitev emisije škodljivih plinov. Ponekod

hrup omejujejo tudi z omejevanjem hitrosti. Hrup negativno vpliva na počutje voznika,

potnikov in tudi prebivalstva v neposredni bližini prometa. Hrup in vibracije so pogost vzrok

poklicnih bolezni voznikov gospodarskih vozil, predvsem sluha in hrbtenice.

Zakonsko dovoljena vrednost emisij hrupa so odvisne od moči motorja in znašajo:

za moči do 75 KW je dovoljena emisija 77 dB

za moči do 150 KW je dovoljena emisija 78 dB

za moči nad 150 KW je dovoljena emisija 80 Db

Posebej pnevmatike so bile trd oreh za proizvajalce, kako zmanjšati profil tekalne površine, ki

povzroča močne zvočne efekte.

Po nekaterih trditvah strokovnjakov je velik onasnaževalec prav pnevmatika, ki se obrabi

celo do 40% in so delci (prah) pnevmatike v zraku.

Transportna sredstva v cestnem prometu se lahko delijo na več načinov. Ena od možnosti je

delitev na komercialna in vozila za osebno rabo, lahko se delijo na potniška in tovorna vozila.

Po prvem kriteriju se transportna sredstva v cestnem prometu delijo na naslednji način;

a) tovorna vozila z lastnim pogonom,

b) vozila brez lastnega pogona,

c) specialna vozila,

d) javna potniška vozila.

Komercialna cestna vozila so vsa tista, ki se po svoji konstrukciji in velikosti prioritetno

uporabljajo za javni transport. Lahko se reče, da so to vsa vozila razen tistih, ki so namenjena

osebni uporabi. Tako spadajo v to skupino razne vrste avtobusov in tovornih vozil. Specialna

vozila in delovna vozila. Komercialna vozila imajo velik pomen za gospodarstvo in za

družbene potrebe, tvorijo pa 25% svetovne proizvodnje avtomobilov.

Tovorna cestna vozila se med seboj razlikujejo po:

načinu prenašanja in vleke tovornega prostora,

nosilnosti,

namenu.


42

4.11. Načini prenašanja in vleke tovornega vozila

Tovorni prostor vozila je namenjen nameščanju in prenašanju tovora zlasti:

kompaktno v tovorno vozilo,

nadgrajen na podvozje s kabino,

vlečen ali

prenesen.

Poznani so trije načini prenašanje tovornega prostora:

Prvi način je samonosna konstrukcija, ki je zaprt tovorni prostor in nosilna konstrukcija

vseh ostalih delov vozila, običajno so ta vozila manjših nosilnosti in volumnov, poznana

so pod izrazom furgon.

Drugi način je pripetje odprtega ali zaprtega tovornega prostora na podvozje tovornega

vozila. Ta način se običajno uporablja za srednja in težka tovorna vozila. Prostor ima

lahko popolnoma različne namene.

Tretji način je prenašanje zabojnikov in menjalnih tovorišč na za to prirejenih podvozij

tovornih vozil.

Vlečenje tovornega vozila se izvaja na dva načina:

V prvem načinu je tovorni prostor delno naslonjen na vlečno vozilo, od tod

poimenovanje polprikolica. Polprikolica ima svoja kolesa in nosilno konstrukcijo, del

njene mase se prenaša na vlečno vozilo (vlačilec). Spajanje vlačilca in polprikolice je

izvedeno s pomočjo sedla, ki je gibljivo v vseh smereh. Polprikolica ima najmanj eno os,

lahko pa tudi štiri in več osi, če je konstruirana za izredne tovore. Ta način omogoča

pripenjanje polprikolic, kar lahko poenostavi in poceni organizacijo transporta.

Drugi način je v vleka prikolice s tovornim vozilom, ki že ima svoj tovorni prostor.

Razlika je v vlečenem tovornem prostoru in volumnu tovornega prostora. Prikolica ima

najmanj dve osi s tem, da je prva lahko vodena, na zadnjem delu prikolice sta običajno

dve osi, poseben primer predstavljajo sredinsko postavljene osi prikolice (enojna, dvojna

ali trojna os).prednost tovornega vozila s prikolico (priklopnim vozilom) pred vlačilcem

je v večjem volumnu, ta je večji tudi do 20%.

Javna vozila so tista vozila, ki se uporabljajo za storitve tretjim osebam proti plačilu na

osnovi pogodbe, dogovora ali potrjene tarife.

Režijska vozila so tista vozila, ki so namenjena za lastne potrebe posameznega podjetja.

Njihove storitve se ne plačujejo, pač pa se interno obračunavajo v stroške poslovanja in

bremenijo ceno proizvoda.

Individualna vozila so tista vozila, ki so namenjena potrebam fizičnih oseb.

Namen tovornih vozil;

Univerzalna tovorna vozila za prevoz kosovnega blaga se med seboj zelo razlikujejo,

zaradi raznolikosti blaga, ki se prevaža v cestnem prometu. Takoj so univerzalna tovorna

vozila namenjena za prevoz več vrst blaga, predvsem pakiranega in normalnih dimenzij.

Univerzalna tovorna vozila so najširše uporabljena, so lahko odprta ali zaprta. Zaprta so

lahko s trdno ali snemljivo nadgradnjo. Snemljiva nadgradnja se pri nakladanju in

razkladanju lahko umakne delno ali v celoti.

Tovorna vozila za razsuti tovor so specifična vozila glede na iztovarjanje blaga.

Namenjena so za prevoz; peska, premoga, rudnin, žitaric, soli, itd. Iztovor blaga se izvaja

s prekucevanjem tovornega prostora v tri smeri.


43

Specialna tovorna vozila se delijo na tovorna vozila za prevoz izven gabaritnih dimenzij

in izrednih mas ter na ostala specialna vozila, kot so; Terenska vozila, vozila za prevoz

pošte, vozila za prevoz dragocenosti, servisna vozila, vozila za prevoz živine, vozila za

prevoz zabojnikov in zamenljivih tovorišč, betonski mešalci, vozila za prevoz hlodovine,

avto dvigala, komunalna vozila, samonakladalna vozila…

4.12. Zakonsko določene dimenzije tovornih vozil v cestnem prometu


44

Največja dovoljena dolžina:

Motorna in priklopna vozila 12,00 m

Avtobus 13,50 m

Tri osni ali več osni avtobus 15,00 m

Zgibni avtobusi 18,75 m

Delovna vozila 13,00 m

Skupine vozil:

Motorno in priklopno vozilo 24,00 m

Tovorno vozilo s priklopnikom 18,75 m

Vlačilec s polpriklopnikom 16,50 m

Največja dovoljena širina:

Vozila z izotermno izolacijo 2,60 m

Vsa druga vozila 2,55 m

Največja dovoljena višina: 4,20 m


45

Vozila za prevoz tekočih tovorov (cisterne) imajo tovorni prostor narejen kot posodo v obliki

cilindra ali ovala, ki je povsem zaprt. Imajo odprtine za natakanje in iztakanje tekočine. Za

vnetljive snovi je predpisano obvezno natakanje in iztakanje na podu cisterne, ker to

preprečuje uhajanje hlapov v okolico. Cisterna mora imeti notranji prostor večkrat pregrajen,

ker se na ta način onemogoči pljuskanje tekočine in vpliv vztrajnostnih sil na stabilnost

vozila. Cisterne se uporabljajo tudi za prevoz utekočinjenih plinov in prahu. Cisterne so lahko

tudi ogrevane ali hlajene, odvisno od zahtev tovora.

4.13. Primeri maksimalnega polnjenja EURO palet

V tehnologiji cestnega transporta blaga je prišlo v zadnjih letih do velikih sprememb. Z

uvedbo paletizacije in kontejnerizacije so tudi transportna sredstva v cestnem prometu

prilagodila novim pogojem dela. Tako so se razvila nova transportna sredstva, ki so se s svojo

nosilnostjo, karakteristikami, načinom nakladanja in razkladanja prilagodila novim zahtevam

transporta. Brez cestnih tovornih vozil ni mogoč nastanek in uporaba integralnega in

multimodalnega transporta in prevoza od vrat do vrat v določenem času. Čeprav je nosilnost

cestnih tovornih vozil v primerjavi s pomorskim, rečnim in železniškim transportom majhna,

je njihova prednost v velikem številu tovornih vozil različnih izvedb, v fleksibilnost in veliki

prilagodljivosti.

4.14. Kategorije cestnih tovornih vozil

Kategorije cestnih tovornih vozil so:

motorni tricikli in manjša dostavna vozila,

dostavna vozila,

lahka tovorna vozila,

srednje lahka tovorna vozila,

srednja tovorna vozila,


46

težka tovorna vozila,

vlačilci,

polprikolice in prikolice.

Za optimalno delovanje transportnega sistema morajo v družbenem okolju obstajati vse

naštete vrste tovornih vozil. Te kategorije se med seboj zelo razlikujejo po konstrukciji, moči

motorja in namenu, vendar pa se med seboj dopolnjujejo.

Vsaka kategorija ima svoje optimalno področje uporabe v katerem je nezamenljiva, ni splošno

določenega deleža, ki naj bi ga zavzemale posamezne kategorije, saj je njihovo število v celoti

odvisno od specifičnih pogojev posameznega področja.

Vsako podjetje si mora v skladu s svojo poslovno politiko prilagoditi tipizacijo svojega

voznega parka.

4.14.1. Motorni tricikli in manjša dostavna vozila

Motorni tricikli so manjša kategorija tovornih vozil v cestnem prometu, zato so tudi najcenejši

in zelo racionalna pri uporabi. Motorni tricikli so vozila na treh kolesih, ki se uporabljajo za

prevoz tovorov težkih do 500 kg, njihova prednost je tudi v njihovi majhni lastni masi.

Tovorni prostor je lahko odprt ali zaprt, večinoma se uporabljajo za prevoz kosovnega blaga,

poznani so tudi primeri mini prekucniki.

4.14.2. Dostavna vozila

Dostavna vozila so cestna transportna sredstva nosilnosti do 1,5 t. Zanje je značilno, da se

uporabljajo večinoma na lokalni ravni, vendar za različne namene ter majhna lastna masa,

velika sposobnost manevriranja, splošna uporabnost in majhna poraba goriva. Njihova

konstrukcija je običajno samonosna, tovorni prostor pa je lahko odprt ali zaprt. Pojavljajo se

tudi v izvedbah kot mini prekucniki, hladilniki in servisna vozila.

4.14.3. Lahka tovorna vozila

Lahka tovorna vozila imajo nosilnost do 3,5 t in se uporabljajo predvsem za lokalne prevoze

blaga. Uporabljajo jih tudi dostavne službe pri večjih količinah blaga. Uporaba te vrste

tovornih vozil je zelo široka, ker je to po svoji konstrukciji zelo univerzalno vozilo. Na ta

tovorna vozila je mogoče nadgraditi katerokoli nadgradnjo, omejitev je predvsem nosilnost,

pa tudi doseg vozila.

4.14.4. Srednja lahka tovorna vozila

V to skupino sodijo tovorna vozila nosilnosti do 6,5 t. Zaradi njihove vsestranske uporabnosti

imajo veliko vlogo v cestnem tovornem prometu. So dovolj velika, da omogočajo racionalne

prevoze na srednjih razdaljah in obenem nimajo težav pri vožnji izven magistralnih cest in

urbanih središč. Uporabljajo se za prevoz vseh vrst tovorov v medmestnem prometu, pa tudi

na večjih razdaljah. Tovorni prostor je lahko raznolike izvedbe, odvisno od potreb in namena

kupca, nadgradnja je lahko klasična ali specialne nadgradnje.


47

4.14.5. Srednja tovorna vozila

Srednja tovorna vozila imajo nosilnost do 10 ton in večinoma lahko vlečejo dvoosne

polprikolice in dvoosne prikolice do največje dovoljene mase 28 ton. Tovorni prostor je

mogoče izdelati in prilagoditi vsakršnim potrebam v prometu. Uporabljajo se kot samostojna

vozila velikega volumna, s hladilnimi in konstrukcijsko zaprtimi nadgradnjami

(termoizolacijska, ponjava, ipd.).

4.14.6. Težka tovorna vozila

Težka tovorna vozila so zelo razširjena v cestnem prometu v Evropi. To so vozila z

nosilnostjo do 26 ton v triosni izvedbi, in zračnim vzmetenjem ter z močjo motorja do 380

kW. Njihova največja dovoljena masa je praviloma 40 ton, pri prevozu zabojnikov in

menjalnih tovornih prostorov v multimodalnem transportu pa do 44 ton. Ta vozila so izdelana

za maksimalne dovoljene osne obremenitve, večinoma pa so dvoosna, triosna in štiriosna.

Tovorni prostor je večinoma namenjen za: univerzalne tovore, hladilnike, cisterne in

zabojnike.

4.14.7. Vlačilci

Zaradi potreb po prevozu velikih in težkih tovorov v cestnem prometu se je pojavil vlačilec,

kot prometno transportno sredstvo. Prvi vlačilci so se pojavili v ZDA. Njihova prednost je v

tem, da s pripenjanjem in odpenjanjem polprikolic je mogoče racionalneje izkoristiti vlečna

vozila in tako pustiti dovolj časa za nakladanje in razkladanje tovora. Skupino vozil

sestavljata vlačilec in polprikolica. Vlačilec ima najmanj dve osi, polprikolica pa najmanj eno.

Najpogostejša kombinacija je vlačilec z dvema osema in polprikolica s tremi osmi.

Polprikolica se lahko naslanja na vlačilec z maso 10 ton, tolikšna je namreč dopustna

obremenitev sedla, ki je pregibno v vse smeri. Prva os je po predpisih lahko obremenjena do

6,500 kg, zadnja os pa največ do 11,500 kg, vendar le tam, kjer dopušča kakovost cestišča.

Prednosti uporabe vlačilcev so predvsem:

zelo dobre maneverskih sposobnosti, saj se obrne praktično okoli zadnje osi,

možnost odklopa od polprikolice, kar omogoča pripenjanje druge, s tem vlačilec ne

izgublja časa zaradi prekladanja tovora,

primeren je uporabo v multimodalnem transportu, ker se lahko polprikolica brez vlečnega

vozila prevaža z oprtnimi vlaki; uporaba posebnih polprikolic tudi v bimodalni

tehnologiji ali na RO-RO ladjah,

velika nosilnost vozila – tedaj je njegova največja skupna nosilnost 24 ton; večina vlečnih

skupin pa ima pet osi, kar omogoča skupno nosilnost največ do 44 ton,

primeren je za masovne tovore in prevoze na daljših razdaljah, koristna nosilnost znaša

tudi do 32 ton,

možnost fleksibilnega vzdrževanja – vlačilec ostane na servisu, polprikolico pa prevzame

drugi vlačilec.


48

4.14.8. Polprikolice

Polprikolice so doživele mnogo bolj domiselni razvoj kot prikolice, bolj so namreč

prilagojene vrstam tovora in namenu uporabe. Dimenzije so prilagojene dimenzijam EURO

palet. Tendenca pri gradnji polprikolic je doseganje čim večjih volumnov ob čim manjši lastni

masi. Vzmetenje polprikolic je večinoma zračno (zračne blazine), kar manj obremenjuje

ceste,varuje blago, omogoča večjo stabilnost in omogoča nastavitev višine vozila. Nastavitev

po višini je pomembna pri pripenjanju in prilagoditvi višine polprikolice višini nakladalni

rampi.

Glede na večnamensko uporabo polprikolic jih lahko razdelimo v naslednje skupine:

Intermodalne polprikolice

Polprikolice za prevoz zabojnikov

Termoizolacijske polprikolice

Zaprte polprikolice s trdno nadgradnjo

Zaprte polprikolice s fleksibilno nadgradnjo

Polprikolice prekucniki

Polprikolice za prašnatega materiala

Polprikolice cisterne

Polprikolice za prevoz živine

Specialne polprikolice.

4.14.9. Priklopna vozila - prikolice

Podobno ko polprikolice so tudi prikolice prilagojene namenu uporabe in največkrat

uporabljene v iste namene. Oprema tovornega prostora prikolic je praktično enaka opremi

polprikolic ali motornih vozil. Imajo najmanj dve osi, ki sta lahko nameščeni na prvem in

zadnjem koncu platoja ali na sredini platoja. V prvem primeru je prva os krmiljena, v drugem

pa se prikolica pri obračanju vrti okrog centralne osi. Prikolice s centralnimi osmi imajo

mnogo boljše sposobnosti manevriranja od klasičnih prikolic ter so veliko bolj stabilne na

cesti oz. na ovinkih. Prikolice imajo lahko tudi več osi, največkrat po tri, s tem, da sta dve na

zadnjem koncu platoja, obstajajo tudi izvedbe, s centralno postavljenimi tremi osmi.

4.2. 1 Vozila za cestni prevoz potnikov imajo, kot del prometnega sistema pomembno vlogo

pri zadovoljevanju potreb gibanja ljudi. Njegova neobhodnost izhaja iz dejstva, da

predstavlja enega od osnovnih faktorjev življenja in dela prebivalcev.

Že od nekdaj obstaja tesna zveza med razvojem mest in javnim potniškim prevozom. Le ta

omogoča hitrejšo in okolju prijaznejšo cirkulacijo prebivalcev znotraj urbanega okolja in tudi

njegovo prostorsko širjenje. S povečanjem hitrosti potovanja z javnim prevoznimi sredstvi je

omogočeno širjenje mestnih naselij, ker se je zmanjšal čas potovanja od obrobnih naselij do

središč mest. Tako javni potniški promet v precejšnji meri vpliva na rast in razvoj mest.

Namen sodobnega javnega prevoza potnikov v urbanih središčih pa je v tem, da služi

prevozu velikega števila prebivalcev, pod ustreznimi pogoji pa ga lahko vsakdo koristi.

Prednost takega prevoza potnikov je v njegovi kapaciteti, saj pri polni zasedenosti zavzema

mnogo manjšo prometno površino v primerjavi s številom osebnih avtomobilov, ki bi

prepeljali isto število potnikov.


49

Javni potniški promet se lahko odvija kolovozno po cestah, ali po tirnicah. Po cestah se cestni

promet opravlja kolovozno s potniškimi vozili, kot so; kolo, kolo z motorjem, motorno kolo,

osebno vozilo, kombinirano vozilo, avtobus in trolejbus skupaj z njihovimi priključki. Tirni

cestni promet se odvija na nivoju cest s tramvaji, ali kombinirano cestno- železniškimi vozili.

Sodobna potniška cestna vozila morajo izpolnjevati vrsto zahtev, da sploh lahko obratujejo,

poleg tega pa nuditi konkurenčno kakovost vozila in storitev. Zadostiti morajo predpisi o;-

Homologaciji, obremenitvah, merah in namembnosti. Posebno poglavje pa skrb za potnike

na osnovi ponudbe, opreme in mikro klime.Osnovne maksimalne dimenzije so določene z

zakonskimi predpisi, te so,- dolžina, širina, višina in previsni dolžini pred prvo in zadnjo osjo

v procentih na medosno razdaljo.

Ostale pomembne dimenzije so odvisne od tipa in vrste vozila, pomembne so predvsem

naslednje;

Razdalja med osmi, večja kot je, bolj je vozilo stabilno in bolj komfortno, ker manj kima.

Širina med kolesi, učinek je podoben, kot pri medosni razdalji.

Notranja višina, je omejena z zunanjo predpisano, je pa zelo pomembna za dobro počutje

potnikov in omogoča dovolj prostora za shranjevanje osebne prtljage.

Višina stopnic do podlage in stopnic med seboj, prevelika višina povzroča težave pri

vstopanju invalidov in starejših oseb. Boljši avtobusi so opremljeni z dvižnimi platoji za

invalide.

Višina od najnižje točke vozila do tal, je pomembna predvsem v zimskem času.

Število in širina vrat, širina naj bi bila prilagojena širini invalidskih vozičkov, število pa

pogostosti vstopanja in izstopanja.

Radij vzdolžne prehodnosti, je odvisen od medosne razdalje, višine do tal na srednjem

delu vozila, prednjega in zadnjega previsa.

Radij prečne prehodnosti, je odvisen od dolžine vozila in medosne razdalje.

Horizotalna sposobnost obračanja, je odvisna od medosne razdalje dolžine vozila in kota

zasuka koles.

Volumen prtljažnega prostora, je odvisen od namena vozila in števila potnikov.

Višina vlečne kljuke, je odvisna od višine vlečenega vozila.

Dimenzije koles, oziroma pnevmatik, od izbire pnevmatik je odvisna višina vozila od tal

in njegove vozne lastnosti.


50

Kakovost vozila je zelo širok pojem, v grobem se lahko deli na dve področji;- kakovost

vozila, ki jo občuti lastnik vozila in kakovost, ki jo občuti potnik. To sta lahko zelo različno in

celo nasprotujoča pojma.

Za lastnika je kakovostno tisto vozilo, ki obratuje s čim manjšimi stroški pri čim večji

zasedenosti. To so vozila velike pogonske sigurnosti in čim manjše nabavne cene.

4.14.10. Elementi kakovosti so:

Ponudba in nabava vozovnic,

Higiena vozila, tudi zunanja,

Možnost vstopanja, širina vrat, višina stopnic, oprijemala,

Sprejem sprevodnika ali voznika, njegov videz in prijeten odnos,

Komfort sedišč, možnost oprijemanja, nastavitev sedišč,

Celovito oblikovanje notranjosti,

Izoliranost pred hrupom in vibracijami,

Mikroklima, ta je pomembna za počutje potnikov,

Ponudba informacijskih sistemov, posebno na dolgih relacijah,

Skrbno ravnanje s prtljago potnikov,

Ukrepanje v korist potnikov, tudi ko tega ne pričakujejo,

Zanesljivost izvajalca storitve, predvsem iz vidika spoštovanja urnika.

Učinkovitost potniškega vozila - to je sposobnost prepeljati določeno število potnikov, na

določeni razdalji na enoto časa. Učinkovitost je odvisna od števila potniških mest, hitrosti

vozila in organizacije izvajanja prevozov, posebno pri ponavljajočih se prevozih. Od tod

izhajata dve vrsti hitrosti; - tehnična in ekonomska.


51

Tehnična hitrost je tista, ki jo zmore vozilo na osnovi moči motorja in voznih uporov na

enoto dolžine, seveda z upoštevanjem maksimalno predpisanih. Pri tem je treba

upoštevati tudi vzpone in spuste.

Ekonomska hitrost ali tudi ekploatacijska hitrost prometnega toka, ki upošteva vse

postanke na postajah, mejah, menjavanje voznikov.

Varnost in zanesljivost - varnost posameznega vozila je verjetnost, da se v določenih pogojih

zgodi prometna nesreča, ki lahko povzroči materialno škodo ali poškodbe ljudi. V strukturi

cestnega prevoza so poznati trije parametri varnosti;- človek, vozilo in cesta. Izvajalec

cestnega potniškega transporta lahko največ stori za varnost z dobrim voznikom in učinkovito

vzdrževanim potniškim vozilom.

Zanesljivost vozila je določena s številom okvar na prevožene kilometre, v glavnem pa je

odvisna od;

Celovite kakovosti vozila

Od voznika, oziroma od načina vožnje in odnosa do vozila

Od kakovosti vzdrževanja

4.14.11. Vpliv vzdrževanja na produktivnost gospodarskih vozil

Vzdrževanje je zelo občutljiva tema, ker ima zelo velik vpliv na vozno sposobnost

gospodarskih vozil, in s tem na produktivnosti. Pri tem pa ne gre zanemariti vidika

celovite varnosti in pripadajočih stroškov. Posledica slabega vzdrževanja so lahko

enormni stroški, ki nastanejo pri okvarah gospodarskih vozil na velikih oddaljenosti od

domače vzdrževalne baze, tako iz vidika popravila, kot izgube časa, saj vozilo lahko stoji

tudi po mesec in več dni.

Ob takem dogodku se pojavi kar cela vrsta problemov kot so:

Vozilo v okvari stoji, zato ni produktivno,

Prevoznik mora poskrbeti za potnike, včasih celo za prenočišča,

Prevoznik mora poskrbeti za blago, ker je zanj odgovoren,

Poiskati mora najbližji usposobljen servis ali poslati svojo intervencijsko ekipo,

V kolikor je poškodba težja in zahteva dolgotrajno popravilo mora prevoznik poskrbeti

za drugo prevozno sredstvo, preložiti blago in ga čim prej v kakovostnem stanju dostaviti

prejemniku,

Najneprijetnejše pa je obvestiti stranko o zamujanju dostave blaga.

Vsi ti stroški neposrednih ukrepov za popravilo, reševanja problema blaga, izgube časa in

morebiti celo stranke, lahko za več desetkrat presežejo strošek vzdrževanja in izjemo

zmanjšajo produktivnost cele grupe potniških in tovornih vozil. Poleg tega pa to postavi na

glavo cel sistem planiranja kapacitet.

Iz omejenega je razvidno, da je potrebno posvečati izjemno pozornost vzdrževanju vozil in ga

spremljati tehnično, stroškovno in časovno.

Pri vzdrževanju se zasleduje dva osnovna in več posebnih ciljev

Osnovna cilja sta zagotavljanje: Pogonska sigurnost in gospodarnosti.

Pogonska sigurnost - je uporabna razpoložljivost vozila v določenem času, definirajo pa jo;

kakovost vozila, kakovost upravljanja vozila in kakovost vzdrževanja.

Gospodarnost - je predvsem odvisna od stroškov, velik del teh pa so ravno posredni in

neposredni stroški vzdrževanja. Neposredni stroški so fakture servisov, posredni pa čas, ko je


52

vozilo izven prometa. Te stroške je nujno potrebno spremljati, kajti na njihovi osnovi se

odloča o odstranitvi, oziroma odprodaji vozila.

Preventivno vzdrževanje - je praviloma predpisano od strani proizvajalca potniških, tovornih

in priklopnih vozil. Bazira pa na osnovi statističnih podatkov o okvarah, ki jih zbira

proizvajalec na:- Pooblaščenih servisih, na dolgoletnih izkušnjah, na podatkih pridobljenih na

osnovi testiranja in preizkušanja novih potniških in tovornih vozil v fazi razvoja pred

proizvodnjo in na osnovi predvidevanja verjetnosti okvar. Osnovni namen preventivnega

vzdrževanja je povečanje pogonske sigurnosti tovornega vozila, onemogočanje večjih okvar v

eksploataciji in povečanje življenjske dobe potniškega in tovornega vozila.

Podaljšanje življenjske dobe pa ni odvisno le od dobrega in planiranega vzdrževanja, temveč

tudi od kakovosti uporabljenih materialov, rezervnih delov in upravljanja.

Interval preventivnega vzdrževanja je običajno terminiran na interval menjave olja. Tedaj se

mora zamenjati, nastaviti in opraviti kontrolo vseh materialov in sklope po navodilu

proizvajalca. Ravno interval preventivnega vzdrževanja pa postaja vse odločilnejši pri

odločitvi o nabavi novega potniškega, tovornega ali priklopnega vozila.

Z razvojem novih tehnologij mazanja, novih kakovostnih olj, ležajev in zavornih sistemov se

ta interval odločno povečuje in dosega 100 000 km brez vmesnega vzdrževanja in menjave

olja. To pa omogoča minimalno izgubo delovnih dni in natančno planiranje potniškega in

tovornega vozila v procesu eksploatacije. Praktično to že pomeni, da se interval preventivnega

vzdrževanja približuje enemu letu. Proizvajalci obrabnih elementov, kot so pnevmatike,

zavorne obloge, jermeni ležaji in podobno težijo k obrabnim intervalom od 100 000 do 500

000 km, tako,da se ti ujamejo z intervalom menjave olja in tako zmanjšajo potrebo po

časovno vmesnem vzdrževanju.

Prevoznik mora slediti tem trendom in v tem smislu tudi zahtevati kakovost potniškega in

tovornih vozil in kakovost vzdrževanja, da bo lahko vzdržal korak v tekmi z vse hujšo

konkurenco.

Planirano kakovostno preventivno vzdrževanje pripomore k povečanju produktivnosti,

predvsem zaradi večje pogonske sigurnosti tovornih vozil. To pa omogoča zanesljivo

planiranje kapacitet in zanesljivo izvedbo prevozov, kar je predpogoj za zanesljivo poslovanje

in ohranjanje strank.

4.2. 4 Tekoče vzdrževanje – je prav tako pomembno, saj zanemarjenih sprotnih okvar lahko

povzroči večje okvare s težjimi posledicami. Tekoče vzdrževanje je usmerjeno predvsem v

sprotno odpravljanje napak in poškodb, ki niso bole odkrite pri preventivnem vzdrževanju, ali

pa so se pojavile pozneje. Praviloma je tekočega vzdrževanja manj pri rednem in

kakovostnem preventivnem vzdrževanju in več ali celo zelo mnogo pri slabem ali celo

opuščenem preventivnem vzdrževanju.

Velik del tekočega vzdrževanja lahko opravi voznik sam to je:

menjava žarnic,

dolivanje in kontrola vseh olj in drugih tekočin,

polnjenje pnevmatik,

skrb za pranje in čistočo tovornega vozila,

nadzor nad jermeni, vodi zraka, olja in tekočine proti zmrzovanju,

nadzor nad spojnimi priključki priključnih vozil.

Mnogo tega lahko opravi voznik in tako prepreči nadaljnjo škodo, ki je lahko enormna,

posebno pri izgubi olja iz pogonskih agregatov ter pri okvari sistema zraka. Vsekakor je bolje

odpravljati male napake in poškodbe preden prerastejo v velike.


53

Praviloma tekoče vzdrževanje ne bi smelo časovno ovirati potniškega in tovornega vozila, ker

se lahko opravi v času počitka voznika. Tako bistveno ne vpliva na produktivnost, razen, če je

zanemarjeno in temu sledi večja okvara z vsemi posledicami zastojev in stroškov.

4.2. 5 Investicijsko vzdrževanje - obsega večja popravila in obnovo vitalnih sklopov kot so

generalno popravilo motorja, obnova z barvanjem celega vozila itd.

Investicijski posega so običajno potrebni po daljšem lahko večletnem obratovanju potniškega

in tovornega vozila. Investicijski poseg lahko izloči potniško in tovorno vozilo iz prometa za

daljši čas, posebno, če so potrebna kleparska dela z barvanjem, poleg tega pa je tak poseg

povezan z visokimi stroški. Čas investicijskega vzdrževanja se lahko skrajša z vnaprejšnjo

pripravo ali dogovorom s servisom, ki tako vnaprej pripravi vse pričakovane rezervne dele in

druge materiale.

Pred odločitvijo za investicijski poseg, mora lastnik vozila temeljito premisliti o

ekonomičnosti takega posega. Produktivnost bo v obdobju vzdrževanja izjemno padla, kljub

še tako dobremu planiranju. Pri odločitvi za ali proti je nujno upoštevati tudi tehnološko

zastarelost vozila in iz tega izhodišča njegovo konkurenčnost na tržišču. To vprašanje je vse

bolj pomembno, zaradi hitrega razvoja tehnike potniških in tovornih vozil in hitrega

pojavljanja novih zakonskih zahtev po opremi potniških in tovornih vozil, ki se prvenstveno

nanašajo na kakovost zgorevanja, zavorne sisteme, opremo za povečanje varnosti vožnje in

emisije hrupa. Vse to pa je vezano na možnost prevoza v države evropske skupnosti.

Večinoma se generalna popravila in obnova potniških in tovornih vozil ne obnesejo:

zaradi velikih stroškov popravila

velike izgube časa

času neprimerne tehnologije

vsak prevoznik pa se mora odločiti sam z njemu lastnim izračunom.

Po večjem vzdrževalnem posegu, še posebej, če je to generalno popravilo vitalnih sklopov

potniškega in tovornega vozila, se stroški eksploatacije zmanjšajo, vendar pa vseeno

presegajo stroške novega vozila.

Pomembno je vedeti, da stroški po generalnem popravilu časovno hitreje naraščajo, kot pri

novem vozilu, kajti vsi elementi in sklopi niso nikoli zamenjani, prihaja pa tudi do utrujenosti

materialov.

Vpliv vzdrževanja na produktivnost je občuten, tako pozitiven, kot je lahko negativen. O

pozitivnem vplivu se lahko trdi pri preventivnem vzdrževanju in tekočem vzdrževanju, v

kolikor je to izvedeno terminsko in kakovostno po navodilih proizvajalca. Medtem, ko se

lahko trdi, da investicijsko vzdrževanje praviloma iz tehnoloških razlogov in razlogov zamude

časa negativno vpliva na produktivnost vozila.

4.2. 6 Udobnost vožnje - udobnost vozila predstavlja sposobnost, pri potovanju z optimalno

hitrostjo po raznih cestah, doseči minimalno utrujenost voznika in potnikov. Za udobnost so

različni pogoji, predvsem glede na vrsto prevoza, namreč v mestnem prometu, kjer vozijo

avtobusi s stojišči ni mogoče pričakovati take udobnosti, kot pri vožnji s turističnimi avtobusi.

Na udobnost vplivajo:

kakovost podvozja,

število in kakovost sedežev,

hrup in tresljaji,

higijena vozila,

mikroklima,


54

medijska oprema.

Kombinirana vozila: imajo do osem (8) sedežev. Opremljena so lahko z izredno komfortno

opremo vključno z dodatnimi grelci in klimatsko napravo. Glede na moč motorja in ostalo

opremo so sposobni tudi za zelo dolge relacije. Na zadnje koncu imajo tudi dovolj prtljažnega

prostora

Mestni avtobusi: so zgrajeni za specifične zahteve mestnega prometa. Pod mora biti čim nižji,

zaradi lažjega in hitrejšega vstopanja potnikov.

Opremljeni so z relativno močnimi motorji zaradi hitrejšega pospeševanja. Moč motorja je

mogoče določiti glede na pričakovano skupno maso avtobusa, hitrost pospeševanj in

pričakovane konfiguracije.

Motorji so običajno ležeči nameščeni pod podom. Zgibni avtobusi imajo lahko gnano srednjo

os lahko zadnjo ali pa tudi obe, za zimske razmere in vzpone je najprimernejša zadnja

varianta, najslabša pa druga.

Menjalniki so zelo pogosto avtomatski, ker to zelo olajša delo voznika, saj mora zaradi

neprestanega ustavljanja in speljevanja zelo pogosto menjati prestave, hitrost redkokdaj


55

preseže 50 km/h. Zavorni sistemi morajo biti zelo učinkoviti in trajni, saj je pogostost

zaviranja izjemna, zato so tudi pogosto opremljeni z zadrževalniki.

Značilno za te avtobuse je zelo veliko število stojišč in malo sedežev, potniki se vozijo na

majhnih razdaljah. Za največje potrebe se uporabljajo zgibni avtobusi, ki lahko sprejmejo

tudi do 180 potnikov. Zelo pomembna za te avtobuse je pogonska sigurnost običajno je

opremljen z motorjem moči do 190 kw nameščenem na zadnjem delu vozila, lahko pa tudi

pod podom.

Zaradi lažjega vstopanja ima zelo nizek pod, ki je lahko opremljen tudi s posebni platojem za

vstopanje in izstopanje invalidov. Vzmetenje je praviloma zračno na obeh oseh. Kot

prehodnost je pri mestnih avtobusih manjši, kot pri ostalih, ker so mestni pričakovane grbine

na cestah manjše, kot izven mest nagib znaša do 7 stopinj.

Primestni avtobus: bistvena razlika med mestnimi in primestnimi avtobusi je v razmerju

števila sedežev in stojišč, ki je v korist sedežev ter v osnovni opremi avtobusa, kar izvira iz

njihovega avtobusa. Število sedežev dosega do 50 in30 stojišč, opremljeni so prtljažnim

prostorom, boljšimi sedeži, učinkovitejšim gretjem in klimatskimi napravami.

Moč motorja je običajno do 190 kw, podvozje je zračno vzmeteno, so opremljeni z dvema

pnevmatski vrati, ki se centralno odpirajo in zapirajo.

Linijski avtobusi: so namenjeni vožnjam do 55 potnikov na rednih linijah, ki lahko dosegajo

več sto kilometrov. Potniki so praviloma opremljeni s prtljago, nudi se jim tudi primerno


56

udobnost potovanja. Potniški prostor je opremljen z udobnimi sedeži, ki imajo nastavljiv

naslon in dovolj prostora za udobno sedenje. Opremljeni so z mikroklimatskimi sistemi in

moč motorjev dosegajo do 260 kw.

Turistični avtobus: so za celovito kakovost potovanja potnikov, v ta namen so opremljeni in

tehnično usposobljeni.

Potniški prostor je v nekaterih primerih luksuzno opremljen, z mikroklimo z avdio in video

opremo. Klimatska naprava skrbi za vzdrževanje temperature v vseh zunanji pogojih, sedeži

so udobni in dobro nastavljivi. Podvozje je vrhunsko izdelano, z obveznim zračnim

vzmetenjem, z več osi. Hitrost, ki jo dosegajo ti avtobusi je tudi do 100 km/h in z močjo

motorjev do 260 kw in zadrževalniki hitrosti, ki so predpisani za to hitrost.

Kategorije turističnih avtobusov

Razdelitev turističnih avtobusov v kategorije temelji na tehničnih karakteristikah in

opremljenosti vozila;

nadomestitev spreminjajočih se in slučajnih sistemov razvrščanja, ki so se pojavljali ter

tako povzročali zmedo med uporabniki, omogočali zavajojoče oglaševanje, konkurenca

ipd,

doseči harmonizacijo na mednarodnem nivoju glede udobja, kakovosti in notranje

opreme turističnih avtobusov,

zagotavljanje minimalnih enotnih standardov vsake kategorije, kategorije so označene z

zvezdicami, ki je lahko razvidna, se jo lahko kontrolira in temelji na poenotenih

mednarodnih kriterijih, tako za potnike, potovalne agencije, kakor tudi za proizvajalce

vozil.


57

4.2.7 Trolejbus: Trolejbus je vozilo, ki je namenu zelo podobno mestnemu avtobusu, le da

ima električni pogon. Elektriko dobiva preko tokovnega odjemnika iz električnega omrežja, ki

je razpeto nad cesto. Edina prednost, ki jo ima je v ekologiji, kajti na mestu porabe je

električna energija zelo čista, kar pa je prednost v mestnem prometu. Slabost pa je v navezavi

na elektrificirane ceste, oziroma v nefleksebilnosti. Šibka točka je izpad električne energija,

kajti v takem primeru se preprosto ustavi.

Pri obratovanju povzroča tudi slana voda, ki je posledica posipanja cest v zimskem času.

Slana voda prši po celem trolejbusu ki tako postane delno prevoden in zato zelo neprijeten za

vstopajoče potnike, saj vsakega potnika ob dotiku rahlo strese. Trolejbusi so se pri nas

uporabljali pred časom le v Ljubljani po ukinitvi tramvajev in nadomeščeni z mestnimi

avtobusi. Danes so v uporabi v številnih evropskih mestih.

4.2.8 Tramvaj - cestna železnica

Tramvaj je tirno vozilo na električni pogon, namenjeno za mestni promet. Potniški prostor je

zelo podoben mestnemu avtobusu. V uporabi je že od 19 stoletja, ko so jih vlekli še konji.

Prednost tramvaja je predvsem v sposobnost pokrivanja konic, ko je največ potnikov, takrat

se preprosto doda ena ali več enot, ki tvorijo kompozicijo. Zmogljivost tramvaja presega 200

potnikov. Tramvaj je tudi ekološko zelo primeren za urbana okolja. Tako kot avtobusi se tudi

tramvaji konstantno razvijajo, v preteklosti je bilo veliko storjenega na podvozju z namenom

zmanjšanja hrupa in večje stabilnosti. Posebna elektronika skrbi, da je funkcija

elektromotorjev med zaviranjem zaviralna in tako celo vrača del električne energije v

tokokrog.

Novejši že preizkušeni sistemi cestne železnice, pa povezuje primestna naselja po obstoječih

železniških progah z mestnimi jedri, ki so opremljena s tirnicami in električno napeljavo. To

je nekakšen hibrid lahkih železniških sistemov in tramvajev. Tirnice mestnih ulic se

navezujejo na železniške proge in so tudi istih dimenzij.

Posebno izvedbo tramvaja predstavlja tramvaj na pnevmatikah – vozilo je opremljeno s

pnevmatikami na pogonskih oseh ter posebnimi manjšimi jeklenimi kolesi, ki potujejo po

tirnici in usmerjajo vozilo.

Tako vozilo odlikuje modularni sistem sestavljanja vozil, sposobnost premagovanja

precejšnjih vzponov, majhen obračalni radij ter majhna poraba prostora potrebna širina

dvosmerne proge znaša le 5,5 m. ta sistem že deluje v nekaterih (Francija) evropskih državah.


58

5. PREVOZ OSEB

Potniški promet je po osnovi definiciji premeščanje oseb v prostoru iz enega mesta na drugo.

Premeščanje s pomočjo prometnih sredstev se imenuje prometna storitev. Organizirano

opravljanje prometnih storitev v cestnem potniškem prometu je ena od gospodarskih

dejavnosti, ki tvorijo panogo promet in zveze. Temelj te panoge je prometni sistem, ki ga

sestavljajo naslednji dejavniki; človek, promet sredstva, prometna infrastruktura ter družbeno

in naravno okolje.

Skladno z določili Zakona o prevozih v cestnem prometu je izvedena temeljna delitev

gospodarske dejavnosti cestnega potniškega prometa na;

javni prevoz oseb v cestnem prometu,

prevoz za lastne potrebe,

Po določbah zakona se prevoz oseb deli na prevoz oseb v notranjem cestnem prometu in

prevoz oseb v mednarodnem cestnem prometu, prevoz oseb v notranjem cestnem

prometu se opravlja kot javni prevoz in prevoz za lastne potrebe.

Javni prevoz oseb se deli na prevoz v linijskem cestnem prometu, to je prevoz, ki se

opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu in so zanj določeni

cena in splošni prevozni pogoji ter ga poznamo kot medkrajevni, primestni in mestni

promet.

Za javni prevoz oseb v linijskem cestnem prometu zakon določa, da ministrstvo,

pristojno za promet, vsako leto razpiše potrebe po prevozih in na podlagi usklajevanja

voznih redov med prevozniki običajno določi vozne rede, pri čemer upošteva usklajenost

voznih redov z ostalimi izvajalci javnih prevozov ( železniški, pomorski,zračni promet).

Organizacija in način urejanja mestnega prometa in avto taksi prevozov je prepuščena

lokalnim skupnostim, določeni pa so pogoji za organizacije gospodarske javne službe v

mestnem prometu.

Prevoz oseb za lastne potrebe zakon opredeljuje kot prevoz svojih delavcev in prevoz

posameznikov zase.

Cenik in vozni red uskladita domači in tuji prevoznik, običajno pa ga potrdi ministrstvo.

Javni prevoz oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu je zakon uskladil z določili

mednarodne konvencije ASOR, ki jo upoštevajo vse evropske države.

5.1. Prevoz potnikov

Sporazum ASOR deli javni prevoz oseb v cestnem prometu na tri vrste;

redni linijski prevoz,

prevoz na stalni progi sem ter tja ali izmenični prevoz,

priložnostni ali občasni prevoz.

Prve dve vrsti prevozov, to sta redni linijski prevoz in prevoz na stalni progi sem ter tja, ta

sporazum pojasnjuje v poglavju definicij, nista pa predmet nadaljnje obravnave ter zanju ne

veljajo nikakršne ugodnosti in sprostitve. Za takšne prevoze je namreč potrebno pridobiti

dovoljenje vseh držav, skozi prevoz poteka. V smislu tega sporazuma so redni linijski prevozi

tisti, ki zagotavljajo prevoz oseb z določeno pogostostjo in na določenih relacijah, potniki pa


59

lahko vstopajo in izstopajo med potjo na predhodno določenih postajališčih. Za redne linijske

prevoze velja obvezno spoštovanje vnaprej določenih voznih redov in tarif.

Za redne prevoze prav tako veljajo prevozi, ki zagotavljajo prevoz določenih kategorij oseb z

izključitvijo drugih potnikov, če se ti prevozi izvajajo po vnaprej določenem voznem redu in

tarifi. Taki prevozi – predvsem prevozi delavcev na delo ali z dela ter prevozi šolarjev v

šolske zavode in njih – se imenujejo posebni redni prevozi.

Prevozi na stalni progi sem ter tja so izmenične vožnje, organizirane za prevoz vnaprej

organiziranih skupin oseb, z več potovanji iz istega odhodnega kraja do istega namembnega

kraja, pri čemer se mora vsaka skupina, ki je odpotovala skupaj, vrniti v isti sestavi, tako, da

je pri prvi vožnji ob vrnitvi in zadnji vožnji ob odhodu vozilo prazno.

Javni prevoz potnikov v mednarodnem cestnem prometu:

Javni prevoz potnikov v mednarodnem linijskem cestnem prometu med Republiko Slovenijo

in drugimi državami ter tranzitni prevoz čez Republiko Slovenijo se vzpostavlja v skladu z

mednarodno pogodbo, ob upoštevanju vzajemnosti, na podlagi soglasja za uvedbo in

dovoljenja za izvajanje prevozov, ki ju izda Direkcija in pristojni organ drugih držav,

opravljata pa se v skladu s pogoji, ki jih določata zakon in mednarodna pogodba.

Dovoljenje;

Mednarodni linijski prevoz potnikov se na ozemlju Republike Slovenije lahko opravlja le na

podlagi dovoljenja, ki ga izda Direkcija.

Za izdajo dovoljenja morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

Vozni red mora biti usklajen za del linije, ki poteka na ozemlju Republike Slovenije, med

domačimi prevozniki in vpisan v seznam usklajenih mednarodnih linij.

Vozni red mora biti usklajen med vsemi izvajalci prevozov na celotni liniji.

Pri izvajanju linij, ki imajo določene postaje na ozemlju Republike Slovenije, mora biti

udeležen tudi domači prevoznik s sorazmernim deležem.

Da vse države, preko katerih poteka linija, za del linije, ki poteka preko njihovega

ozemlja izdajo dovoljenje za opravljanje mednarodnega linijskega prevoza potnikov,

razen v primeru tranzitnega prevoza preko ozemlja Republike Slovenije.

Dovoljenje se izda na zahtevo domačega prevoznika, prevoznika Skupnosti in tujega

prevoznika, ki ji je potrebno priložiti vozni red, cenik, itinerar, notarsko overjeno

pogodbo o soizvajanju linijskih prevozov in druge priloge, določene z mednarodno

pogodbo.

Prevoznik Skupnosti ali tuji prevoznik pošlje zahtevo za izdajo dovoljenja po pristojnem

organu države, kjer je vozilo registrirano.

Direkcija izda dovoljenje za del linije, ki poteka preko ozemlja Republike Slovenije, ko

pridobi dovoljenja vseh držav preko katerih poteka linija.

Sestavni del dovoljenja so; potrjen vozni red, cenik in itinerar, (ki ga potrdi Direkcija).

Register mednarodnih linij vodi Direkcija.

Dovoljenje iz tega člena se s polnopravnim članstvom Republike Slovenije v Evropski

skupnosti nadomesti z dovoljenjem Skupnosti.

Mednarodni linijski prevoz potnikov se lahko opravlja na isti liniji tudi z dodatnimi

avtobusi, s tem, da so pogoji za izvajanje in organizacijo prevozov enaki.

Pri opravljanju dodatnih voženj z vzporednim prevozom (bis vožnja) je dovoljeno

izpuščanje določenih postajališč, pomembnejših postajališč in avtobusnih postaj.


60

Tranzitni linijski prevoz potnikov:

Poleg pogojev, ki jih določa zakon o prevozih v cestnem prometu ali mednarodna

pogodba, se lahko v dovoljenju za opravljanje mednarodnega tranzitnega linijskega

prevoza potnikov, izdanega prevozniku Skupnosti ali tujemu prevozniku določi tudi, da;

- sme na ozemlju Republike Slovenije sprejemati potnike za prevoz v matično državo ali

v tretjo državo;

- smejo potniki, pripeljani iz države prevoznika Skupnosti ali tujega prevoznika, izstopati

na ozemlju Republike Slovenije.

Posebni linijski prevoz:

Posebni linijski prevoz v mednarodnem cestnem prometu je prevoz samo določene vrste

potnikov in izključuje ostale potnike. S posebnim linijskim prevozom se opravlja prevoz

delavcev na delo in domov, prevoz dijakov in študentov do izobraževalnih ustanov,

prevoz dijakov in njihovih družin od vojašnic do doma.

Posebni linijski prevoz v mednarodnem cestnem prometu potnikov se izvaja z avtobusi

na podlagi sklenjene pisne pogodbe med naročnikom prevoza in prevoznikom. Seznam

potnikov je obvezni sestavni del pogodbe. Prevoz potnikov, ki niso vpisani v seznam je v

posebnem linijskem prevozu prepovedan.

Prevoznik je dolžan pogodbo priglasiti pri Direkciji, ki vodi evidenco posebnih linijskih

prevozov. Med opravljanje posebnega linijskega prevoza mora v vozilu biti pogodba in

seznam potnikov.

Čeprav je posebni linijski prevoz mogoče spremljati glede na potrebe uporabnikov, se

uvršča med mednarodni linijski prevoz (za tuje prevoznike določbe te navedbe ne

veljajo).

Občasni prevoz potnikov in prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem

prometu:

Občasni prevoz potnikov v mednarodnem cestnem prometu se opravlja brez dovolilnice pri

naslednjih vrstah prevozov:

Krožni vožnji »zaprtih vrat«; to so prevozi pri katerih se z istim vozilom prevaža ista

skupina potnikov na celotnem potovanju, katera se pripelje nazaj na mesto odhoda.

Mesto odhoda mora biti v državi, kjer ima prevoznik sedež,

Prevozih, pri kateri je vozilo na poti v Republiko Slovenijo polno, na poti nazaj pa

prazno, mesto odhoda mora biti v državi, kjer ima prevoznik sedež.

Prevozih, pri katerih je vozilo na poti v Republiko Slovenijo prazno in prevzema vse

potnike na istem mestu ob tem pa je izpolnjen eden od naslednji pogojev;

- potniki sestavljajo skupino v skladu s pogodbo o prevozu, ki je bila

sklenjena pred njihovim prihodom v Republiko Slovenijo. Potnike se

pripelje nazaj v državo, kjer ima prevoznik sedež,

- potniki so bili povabljeni na pot na ozemlje Republike Slovenije, pri

čemer stroški prevoza nosi fizična ali pravna oseba, ki jih je povabila.

Potniki morajo tvoriti enovito skupino, ki ni nastala samo zaradi tega

potovanja,

Prevoznik prepelje potnike na ozemlje države, kjer ima sedež.

Tranzitnih prevozih preko ozemlja Republike Slovenije, ki so povezani z občasnim

prevozom,


61

Prevozih praznih avtobusov, ki se uporabljajo izključno za zamenjavo pokvarjenega ali

poškodovanega avtobusa.

Dovolilnica je potrebna v primeru:

Prevoza, pri katerem vstopa vozilo v Republiko Slovenijo prazno zaradi prevzema

skupine potnikov in prevoz te skupine na ozemlje države, v kateri ima prevoznik sedež.

Drugih občasnih prevozov potnikov.

Domači prevoznik mora pridobiti dovolilnico za občasni prevoz potnikov v

mednarodnem cestnem prometu, če je mednarodni prevoz v posameznih državah

dovoljen samo na njihovi podlagi. Dovolilnico za posamezno državo prevozniku na

njegovo vlogo dodeli Direkcija.

Tujemu prevozniku iz države, s katero Republika Slovenija nima sklenjene pogodbe o

mednarodnem cestnem prevozu potnikov, lahko carinski organ, ki preverja ustreznost

dovolilnic in potniških spremnic ob vstopu ali izstopu iz Republike Slovenije, izda za

prevoz izjemno dovoljenje.

5.2. Prevoz potnikov z avtobusi znotraj evropske skupnosti

Prevoz potnikov z avtobusi znotraj ES se opravljajo na podlagi licence Skupnosti. Prevoznik

mora imeti na sedežu podjetja licenco skupnosti, v vozilu pa izvod licence Skupnosti. Licenca

se izda za dobo največ 5 let.

5.3. Redni linijski prevozi

Redni linijski prevozi opravljajo se samo z avtobusi. So prevozi, pri katerih se potniki

prevažajo na podlagi dovoljenja, ki ga izda članica ES, v določenih progah, pri čemer potniki

vstopajo in izstopajo po naprej določenih voznih redih na določenih postajališčih. Dovoljenje

za prevoz izda Direkcija RS za ceste (DRSC).

Med ES in nečlanico se opravlja prevoz po sporazumu med ES in tretjo državo. Dovoljenje,

ki ga izda DRSC, omogoča imetniku, da izvaja linijske prevoze na ozemlju vseh držav članic,

preko katerih potekajo prevozne poti.

Prevoznik mora zagotoviti, da so v vozilu naslednji dokumenti:

kopija dovoljenja za opravljanje linijskega prevoza;

kopija pogodbe med izvajalcem linijskega prevoza in podjetjem, ki ga oskrbuje z

dodatnimi vozili, ali ustrezni dokument;

overjeno verodostojno kopijo licence skupnosti, ki se izda izvajalcu linijskega

prevoza.

Dovoljenje se izda na ime prevoznika ali prevoznikov. Prevoznik ali prevozna podjetja ne

smejo prenašati dovoljenja na tretje osebe. Prevoznik sme, s pristankom organa, ki izda

dovoljenje, opravljati prevoze preko podizvajalca. V takem primeru je v dovoljenju za

izvajanje linijskega prevoza navedeno ime podizvajalca.


62

5.4. Kabotaža in potniška spremnica

Kabotaža v obliki posebnih linijskih prevozov se opravlja na podlagi licence skupnosti oz.

izvoda licence za vozilo in pogodbe, sklenjene med prevoznikom in organizatorjem prevoza,

ali overjene verodostojne kopije pogodbe.

Potniška spremnica se pri izvajanju takih prevozov izpolnjuje v obliki mesečnega poročila.

Potniške spremnice se vrnejo pristojnemu organu v državi članici v skladu s postopki, ki jih

določi organ, ki izda potniške spremnice.

Potniške spremnice so oštevilčene v zvezku petindvajsetih obrazcev v dveh izvodih in niso

prenosljive na druge prevoznike.

Prvi izvod potniške spremnice se hrani v vozilu med celotno vožnjo. Drugi izvod se hrani na

sedežu prevoznika. Potniška spremnica in pogodba o prevozu se mora na zahtevo predložiti

vsakemu uradniku, ki je zadolžen za nadzor.

Občasni prevozi so prevozi, ki ne ustrezajo definiciji linijskih prevozov, vključno s posebnimi

linijskimi prevozi. Z njimi se prevaža skupina potnikov, ki so zbrani na pobudo stranke ali

samega prevoznika. Občasni prevozi so izvzeti obveznosti pridobitve kakršnekoli dovoljenj.

Opravljajo se z obrazcem za vožnjo – potniško spremnico. Potniško spremnico izpolni

prevoznik za vsako vožnjo posebej. Občasni prevoz potnikov se opravlja na podlagi potniške

spremnice »INTERBUS SPREMNICA«.

Kabotaža znotraj ES ali znotraj članice, s strani prevoznika, ki opravlja prevoz izven matične

države v obliki občasnih prevozov, se izvaja s kontrolnim dokumentom – potniško spremnico,

ki mora biti v vozilu in se na zahtevo predloži pooblaščenemu inšpektorju.

Interbus spremnica sporazum velja za ozemlja, na katerih velja Pogodba o ustanovitvi

Evropske skupnosti ter pod pogoji iz tega sporazuma za države, ki niso članice Evropske

skupnosti.

S pogodbo o prevozu potnikov se prevoznik zavezuje, da bo potnika prepeljal do določenega

kraja, potnik ali naročnik pa, da bo prevozniku plačal ustrezno prevoznino.

Javni linijski prevozniki so dolžni skleniti prevozno pogodbo ( kontrahirna dolžnost), niso pa

dolžni sprejeti v prevoz osebe, za katero se zaradi njenega vedenja lahko upravičeno

domneva, da bo prevozniku onemogočila izvršiti njegove obveznosti do drugih potnikov (

vinjene sebe, nasilniki ipd.).

Če pride med prevozom do prekinitve prevoza zaradi vzrokov, za katere potnik ni odgovoren,

ima le-ta pravico zahtevati, da ga prevoznik s svojim ali drugim primernim prevoznim

sredstvom prepelje do namembnega kraja, ali da ga prevoznik skupaj s prtljago v primernem

roku vrne v odhodni kraj in mu vrne prevoznino, ali pa odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev

prevoznine. Za škodo, ki nastane zaradi zamude oz. prekinitve ni prišlo po njegovi krivdi.

Odškodnina za škodo zaradi zamude ali prekinitve je omejena do zneska dvojne prevoznine.

Potniška spremnica vsebuje vsaj naslednje podatke:

vrsto prevoza,

prevoznika,

itinerar,

podatke o registrski označbi vozila,

podatke o voznem osebju,

seznam potnikov.


63

Avto-taksi prevoz; - avto-taksi prevozi se opravljajo na podlagi dovoljenja, ki ga izda lokalna

skupnost ali več lokalnih skupnosti skupaj. V dovoljenju določijo območje na katerem se

lahko opravlja prevoze. Pri izdaji dovoljenja lokalne skupnosti poleg pogojev avto-taksi lahko

prevaža potnike znotraj in iz območja določenega v dovoljenju za opravljanje avto-taksi

prevozov. Prevzem novih potnikov izven tega območja je prepovedan.

Prevoznik Skupnosti in tuji prevoznik ne more opravljati avto-taksi prevoza na ozemlju

Republike Slovenije, razen če je to določeno z mednarodno pogodbo na podlagi vzajemnosti.

Voznik avtotaksi prevoznika mora imeti v vozilu pogodbo o zaposlitvi.

5.5. Vozniki avtobusov

Voznik avtobusa mora imeti dopolnjeno starost 21 let in pridobljeno ali priznano nacionalno

poklicno kvalifikacijo za prevoz potnikov v cestnem prometu. V kolikor so predvidene

relacije – ne glede na smer – daljše od 50 km, mora voznik avtobusa izpolnjevati še enega

izmed dodatnih pogojev:

vsaj eno leto mora delati kot voznik prevoza blaga v cestnem prometu z vozilom,

katerega največja dovoljena masa presega 3,5 tone,

vsaj eno leto mora delati kot voznik avtobusa na liniji, ki niso daljše od 50 km ali

voznik avtobusa za druge oblike prevoza potnikov.

Voznik avtobusa mora opraviti izpit iz varstva pri delu vsake dve leti ter se prav tako enkrat

na dve leti udeležiti izobraževanja za poklicne voznike ter opravljanje zdravstvenih pregledov

za poklicne voznike med 12 in 36 mesecev.

Voznik avtobusa do 16 sedežev, ki prevaža skupino otrok, mora imeti najmanj 3 leta vozniško

dovoljenje za vožnjo vozila, s katerim se prevažajo otroci (lahko tudi osebno vozilo z 1+8

sedeži). Za prevoz otrok z avtobusom, ki ima več kot 16 sedežev, mora voznik imeti dokazilo,

da najmanj 1 leto poklicno vozi motorna vozila kategorije D ali da je najmanj 2 leti poklicno

vozil motorna vozila kategorije C ali D in mora hkrati imeti vozniško dovoljenje kategorije D

vsaj 1 leto.

5.6. Prevoz skupne otrok

Skupina otrok je skupina najmanj 5 otrok, ki predstavljajo večino potnikov v vozilu. Skupina

pet ali več otrok, sestavljena v družinskem krogu, se ne šteje za skupino. Skupino otrok, ki se

vozi z avtobusom, mora vedno, razen pri prevozu v šolo in iz šole v posebnem linijskem

prevozu, spremljati najmanj en pedagoški spremljevalec. Spremljevalec skrbi za varnost otrok

pri vstopanju in izstopanju iz avtobusa ter za red in varnost otrok v avtobusu. Otroci morajo

med vožnjo sedeti na sedežih, vgrajenih v vozilu. Na sedežih, pred katerimi ni drugega sedeža

ali predpisane varnostne pregrade, smejo sedeti le, če so pripeti z varnostnim pasom. Voznik

avtobusa, ki prevaža otroke, mora biti seznanjen z vsebino pravilnika, ki ga predpiše minister

pristojen za notranje zadeve. Minister namreč predpiše posebne pogoje, ki jih mora

izpolnjevati vsak voznik, ki vozi skupino otrok in vozilo, s katerimi se skupina otrok prevaža.

Obveznost sedenja otrok v avtobusu ne velja v prometu v naselju, kjer se opravlja prevoz

otrok z mestnimi avtobusi.

Voznik,ki prevaža skupino otrok, dokazuje poklicne vozniške izkušnje s potrdilom, ki ga mora imeti

med vožnjo pri sebi in ga na zahtevo policista ali inšpektorja cestnega prometa izroči na vpogled.


64

5.7. Starost avtobusov za prevoz skupine otrok

Za prevoz skupine otrok v šolo in iz šole v posebnem linijskem prevozu se lahko uporablja

avtobus, ki ni starejši od 15 let; razen na cesti z velikim vzdolžnim nagibom, ki poteka po

gorskem oz. planinskem terenu- v tem primeru velja starostna omejitev avtobusa 12 let.

Pri prevozu skupine otrok v občasnem prevozu potnikov v naselju in na relaciji največ 10 km

iz mesta odhoda se lahko uporabljajo avtobusi, ki niso starejši od 15 let. V kolikor pa takšna

pot poteka po gorski cesti, zopet velja pravilo, da starost avtobusa ne sme presegati 12 let.

Pri prevozu skupine otrok veljajo enaka pravila glede hitrosti, stoječih otrok pa pri prevozu,

razen pri prevozu z mestnim avtobusom, ne sme biti.

5.8. Označitev avtobusa pri prevozu skupine otrok

Znak je kvadratne oblike 400x400 mm, (250x250 mm) oranžne barve s 35 mm širokimi

črkami, črnim robom in vrisanim simbolom dveh otrok v črni barvi. Znak mora biti nameščen

na levi polovici sprednje in zadnje strani vozila. Spodnji rob znak sme biti oddaljen od

površine vozišča največ 90 cm. Znak sme biti na vozilu zgolj takrat, ko se z njim prevaža

skupino otrok. V primeru, da se skupina otrok prevaža v posebnem linijskem prevozu mora

biti avtobus označen še s smerno tablo z napisom »POSEBNI LINIJSKI PREVOZ« v prostem

cestnem prevozu pa s smerno tablo »OBČASNI PREVOZ«.

Skupino otrok, ki se vozi z avtobusom,mora vedno, razen pri prevozu v šolo in iz šole v

posebnem linijskem prevozu, spremljati najmanj en pedagoški spremljevalec. Spremljevalec

skrbi za varnost otrok pri vstopanju in izstopanju iz avtobusa ter za red za in varnost otrok v

avtobusu. Otroci morajo med vožnjo sedeti na sedežih, vgrajenih v vozilu. Na sedežih, pred

katerimi ni drugega sedeža ali predpisane varnostne pregrade, smejo sedeti le, če so pripeti z

varnostnim pasom. Obveznost sedenja otrok v avtobusu ne velja v prometu v naselju, ker se

opravlja prevoz otrok z mestnimi avtobusi. Sedeži v avtobusu morajo biti na vidnem mestu

označeni s predpisanim znakom o obvezni uporabi varnostnega pasu.

5.9. Tehnični pregledi avtobusov

Tehnični pregledi avtobusov se opravljajo vsakih 6 mesecev. Za pravočasnost tehničnega

pregleda in podaljšanja registracije avtobusa mora skrbeti voznik. Preventivni tehnični

pregled avtobusov, ki so starejši od 12 let in se opravlja prevoz skupine otrok, mora med

rednima polletnima tehničnima pregledoma tudi na trimesečni preventivni tehnični pregled.

Zapisnik preventivnega tehničnega pregleda mora imeti voznik v obdobju med preventivnim

in rednim tehničnim pregledom v vozilu in ga na zahtevo policista izročiti na vpogled.


65

6. PREVOZ STVARI

Prevoz stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prevozu se opravlja kot javni prevoz in

kot prevoz za lastne potrebe.

Za mednarodni prevoz velja po konvenciji CMR tisti odplačni prevoz blaga, kjer sta odpremni

in namembni kraj v različnih državah, vsaj ena pa je članica konvencije CMR, ne glede na

sedež, prebivališče ali državljanstvo pogodbenih strank.

Te konvencije pa se ne uporabljajo za prevoze po mednarodnih poštnih konvencijah, za

prevoz posmrtnih ostankov ali za prevoz selitvenih predmetov. Odstopanja od konvencije so

možna za ureditev maloobmejnega prometa med dvema državama.

javni prevoz stvari v notranjem cestnem prometu je prevoz, za katerega se naročnik

prevoza in prevoznik dogovorita s pogodbo in v njej določita vse bistvene elemente

prevoza ( ceno, relacijo in drugo).

Prevoz stvari za lastne potrebe v notranjem cestnem prometu je opredeljen kot prevoz,

ki ga opravljajo fizične in pravne osebe, če prevažajo lastne, najete ali izposojene

stvari, stvari, ki so jim bile dane v popravilo ali obdelavo in podobno, ter prevozi,ki jih

opravljajo posamezniki za potrebe svojih gospodinjstev z vozili, katerih največja

dovoljena masa ne presega 3.500 kg.

Za opravljanje večine prevozov stvari v mednarodnem cestnem prometu, zakon določa

obveznost pridobitve dovolilnic (samo za države, ki niso v EU), ki jih po izmenjavi s

tujimi državami izdaja ministrstvo za promet.

Zakon določa primere, za katere dovolilnice niso potrebne ( gre za 15 primerov- med

njimi so; selitve, poštne pošiljke, sejemski eksponati, humanitarna pomoč…).

Za opravljanje prevoza stvari tujega prevoznika med posameznimi kraji v Republiki

Sloveniji in prevozov za tretjo državo se opravlja na osnovi kabotaže.

Cestne takse.

Zakon določa, da tuja vozila, ki vozijo po cestah Republike Slovenije, plačajo cestno

pristojbino, iz katere se pokriva stroške odpravljanja prometnih nesreč, prometnih

zastojev, onesnaževanje zraka in zmanjšanje posledic prometa in hrupa.

Cestno takso pobirajo carinski organi.

6.1. Tovorni list

Kaj vsebuje tovorni list?;

Datum in kraj izdaje, naslov pošiljatelja, naziv prevoznika, registersko številko vozila,

datum in kraj natovora blaga, naslov prejemnika, kraj raztovora, opis blaga in način

pakiranja, število tovorkov, označbe in bruto težo, prevozne stroške, navodila v zvezi s

carinskimi postopki, priloge k tovornemu listu.

Neobvezni podatki, ki jih lahko vsebuje tovorni list, so podatki o stroških, ki jih plača

pošiljatelj oz. prejemnik, podatki o vrednosti blaga, navodila za zavarovanje blaga,

navodila glede manipulacij, dogovorjen izročilni rok.

Zaključnica- je predhodni dogovor o sklenitvi transportne pogodbe in jo prevoznik

izstavi pred izdajo tovornega lista. Obrazec zaključnice določi prevoznik po svoji

presoji.


66

CMR - DOKUMENT

6.2. Avtobusne postaje in parkirišča

Avtobusne postaje in parkirišča ter postaje in parkirišča za tovorna vozila in avtobuse

Po zakonu opravlja avtobusna postaja sprejem in odpravo avtobusov, potnikov in

prtljage, prodaja vozovnice, prevzema in shranjuje prtljago ter daje informacije o

prevozih potnikov in prevoznikom.

Postaja za tovorna vozila opravlja sprejem, parkiranje ali garažiranje, varovanje,

odpravljanje tovornih vozil in zagotavljanje bivanje in nastanitev voznega osebja.


67

6.3. Ostale določbe

Domači prevozniki, ki izvajajo javni prevoz oseb in stvari ter prevoz za lastne potrebe,

so dolžni izvajati notranjo kontrolo, to je kontrolo nad izvajanjem predpisanih

zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev glede voznikov, vozil in drugih ukrepov, od

katerih je odvisna varnost cestnega prometa. Organizacijo in način izvajanja notranje

kontrole uredi prevoznik s svojimi akti.

Carinski organi so po zakonu pooblaščeni, da preverjajo, ali imajo tuji prevozniki pri

sebi predpisana dovoljenja, v primeru dvoma o njihovi pravilnosti oziroma v primerih

nespoštovanja pogojev iz dovoljenj jim dovoljenja lahko odvzamejo.

Za nadzor nad opravljanjem vseh vrst prevozov so po zakonu pooblaščeni inšpektorji

za cestni promet.

6.4. Prevozna pogodba in vozni list

S pogodbo o prevozu stvari se prevoznik zavezuje, da bo stvar prepeljal v namembni

kraj in jo tam izročil prejemniku ali drugi pooblaščeni osebi, ki jo določi prejemnik,

pošiljatelj pa se zavezuje, da bo prevozniku izplačal v pogodbi določeno prevoznino.

Gre torej za prevoz tujih stvari za plačilo, lastni prevozi niso urejeni s tem zakonom.

Pogodba se lahko sklene na kakršenkoli način- ustno, po telefonu, s telefaksom ali

pisno. Oblika pogodbe ni predpisana, čeprav se jo običajno potrdi z izdajo voznega

(tovornega) lista. Vozni list se izda le, če to zahteva prevoznik ali pošiljatelj. Neobstoj,

nepravilnosti ali izguba voznega lista ne vpliva na obstoj in vsebino pogodbe. Vozni

list se izda v treh enakovrednih originalih. Prvi izvod se izroči pošiljatelju, drugi

spremlja stvar pri prevozu in se ga izroči prejemniku, tretji pa ostane prevozniku. Če

morajo biti stvari, ki se prevzamejo za prevoz, naložena na različna vozila, ali če gre

za različne vrste stvari, ali če so le-te razdeljene v skupine, lahko pošiljatelj ali

prevoznik zahteva, da se za vsako vozilo izda poseben vozni list Vse tri izvode

voznega lista podpišeta prevoznik in pošiljatelj, namesto pošiljatelja lahko podpiše

vozni list tudi njegov pooblaščenec (npr. špediter)

Vozni list ni vrednostni papir, ampak samo potrdilo o sklenjeni pogodbi in prevzemu

tovora. Če pošiljatelj želi vozni list s funkcijo vrednostnega papirja, mora zahtevati

izdajo prenosnega voznega lista, kar mora biti na voznem vidno označeno z besedo

»prenosni« na tistem izvodu, ki se izroči pošiljatelju, na ostalih dveh izvodih pa mora

biti navedeno, da je bil izdan »prenosni« vozni list.

Bistvena razlika med tema voznima listoma je v določanju prejemnika. V voznem

listu je prejemnik vnaprej določen ( vozni list je neprenosen), v prenosnem voznem

listu pa je prejemnik določen po odredbi pošiljatelja ali pa glasi na prinosnika.

Prenosni vozni list se torej izda, ko se želi trgovati z blagom in prejemnik ni vnaprej

znan, ali pa, ker to zahteva bančni posel ( plačilo preko dokumentarnega akreditiva).

Če glasi prenosni vozni list po odredbi, se pravice prenašajo z indosamentom ( izjava

na hrbtni strani listine, da se pravice prenašajo na določeno drugo osebo in podpis

indosamenta, tj. poln indosament, ali pa samo podpis indosamenta, tj. bianco

indosament). Pravice iz prenosnega voznega lista, ki glasi na prinosnika, se prenesejo

z izročitvijo listine.

Prenosni vozni list mora biti lastnoročno podpisan. Če so bili izdani prepisi voznih

listov, se na njihovi podlagi ne more razpolagati s tovorom.


68

Dokument ˝Prevoznica˝


69

Nakladanje stvari;

Prevoznik je dolžan stvar prepeljati z dogovorjenim vozilom oz. z vozilom, s katerim

je zagotovljena pravilna in pravočasna izvršitev prevoza (registrirano, tehnično

brezhibno, po potrebi specialno vozilo). Vozilo je treba postaviti, na kraj, ki je določen

za nakladanje stvari. Če kraj ni določen v pogodbi, ga mora pošiljatelj pravočasno

določiti. Prevoznik je dolžan postaviti vozilo na nakladališče, če more to storiti brez

nevarnosti za svoje vozilo in če je mogoče tam stvar naložiti brez poškodovanja vozila

( v nasprotnem mora postaviti vozilo čim bližje kraju nakladanja).

Če je v pogodbi določen samo dan nakladanja, mora biti vozilo postavljeno za

nakladanje v roku, ki omogoča naložitev stvari pred iztekom pošiljateljevega

delovnega časa. Stvar naloži na vozilo pošiljatelj ( razloži pa jo prejemnik), če ni v

pogodbi drugače določeno.Pri nakladanju stvari se mora pošiljatelj ravnati po

prevoznikovih navodilih glede razporeditve stvari na vozilo ( pravilnost in učvrstitev

naklada) ter glede na varnost oseb, vozila in stvari na vozilu.

Pošiljatelj je odgovoren za škodo, ki je povzročena osebam, vozilu in drugim stvarem

zaradi lastnosti stvari, ki je oddana v prevoz, če te lastnosti prevozniku niso bile, niti

niso mogle biti znane ( npr.neobveščanje, napačne oznake stvari).

Prevoznik lahko vpiše v vozni list obrazložene pripombe glede točnosti podatkov o

številu ali teži tovora, ki so vpisani v vozni list, njihovo označbo ali številčno označbo,

pripombe glede zunanjega stanja stvari in embalaže ter glede pravilne naloženosti

stvari na prevozno sredstvo. Če pa pošiljatelj noče upoštevati pripomb prevoznika

glede razporeditve in učvrstitve stvari na vozilo in utegnejo le-te vplivati na varnost

oseb, vozila in stvari, mora odkloniti prevoz. Prevoznikove pripombe v voznem listu

veljajo za točne, če se pošiljatelj izrecno strinja z njimi in vpiše o tem izjavo v vozni

list oz. podpiše prevoznikovo pripombo.

Če pošiljatelj noče podpisati prevoznikove pripombe, mora prevoznik zavarovati

dokaze ( s pričami ali sodnim izvedencem).

6.5. Izvršitev prevoza

Prevoz je treba izvršiti po dogovorjeni ali najprimernejši poti. (Najhitrejša pot ni

vedno najprimernejša – upoštevati je treba vrsto in stanje vozišča in naravo stvari).

Če je dogovorjen rok prevoza, mora prevoznik izvršiti prevoz v takem roku, sicer pa v

običajnem roku glede na vrsto stvari in vozila. Prevozni rok se izteče, ko prejemnik

dobi obvestilo, da je stvar prispela in je pripravljena za izročitev prejemniku.

Med prevozom stvari sme pošiljatelj ( če je izdan vozni list) oz. imetnik prenosnega

voznega lista zahtevati; da se prevoz ustavi; da se stvar izroči v kakšnem drugem

namembnem kraju; da se stvar vrne v odpravni kraj.

Če je bil izdan vozni list, pa se sme pošiljatelj poleg navadnega zahtevati še; da se

izvršitev stvari prejemniku odloži ali da se stvar izroči njemu ali kakšnemu drugemu

prejemniku, ki ni določen v prevozni pogodbi ali voznem listu. Prevoznik mora

upoštevati navodila o spremembi prevozne pogodbe, če je zahtevo sploh še mogoče

izvršiti, če s tem ne nastane škoda za drugega prevoznega upravičenca, če se

prevozniku povrnejo dodatni stroški in škoda in če sprememba ni v nasprotju s

predpisi.

Prevoznik mora med prevozom ukreniti vse potrebno, da obvaruje stvar, predano v

prevoz. Reševalni ukrepi in s tem povezani stroški pa so odvisni predvsem od

dogovora z zavarovateljem tovora na prevozu in z zavarovateljem prevozniške

odgovornosti.


70

6.6. Izročanje stvari

Stvar je treba po končanem prevozu predati prejemniku, zakonitemu imetniku

prenosnega voznega lista ali osebi, ki je v prevozni pogodbi ali kako drugače določena

za njen prejem.

Prejemniku se na njegovo zahtevo izroči drugi izvod voznega lista, če je izpolnil vse

obveznosti iz prevozne pogodbe, imetnik prenosnega voznega lista pa le-tega vrne

prevozniku.

Prevoznik mora prevozniku potrditi prejem stvari iz voznega lista.

Ob prevzemu stvari je treba takoj ugotoviti vidne poškodbe ali manko oz. izgubo

stvari. Če poškodbe niso bile vidne, mora prejemnik takoj po odkritju poškodbe,

najkasneje pa v sedmih dneh od izročitve, vložiti pismeni ugovor prevozniku, sicer mu

preneha pravica do odškodnine ( prekluzija).

Prevoznik je odgovoren za izgubo ali poškodbo tovora od trenutka prevzema stvari za

prevoz do njene izročitve prejemniku, odgovoren je tudi za škodo, ki nastane zaradi

zamude pri prevozu in izročitvi stvari prejemniku. Te odgovornosti se oprosti, če

dokaže, da je škoda posledica dejanja ali opustitve uporabnika prevoza, naravnih

lastnosti ali višje sile ( zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu

izogniti ali ga odvrniti).

6.7. Izdelava itinerarja

Po nakladanju oziroma pred odhodom na pot je koristno izdelati plan potovanja, ta naj obsega

izbiro poti in plan počitkov;

Izbira poti- ustrezno pot se izbira glede na naslednje kriterije;- pot naj bo najkrajša,

najhitrejša, najcenejša in najbolj varna. Pri izbiri optimalne poti je potrebno upoštevati

še; število prehodov mej, oprtne prevoze, trajekte, ažurnost carinarnic, ažurnost

špediterjev, prometne predpise prečkanih držav, oskrbo z gorivom in razpoložljive

dovolilnice. Izbrano pot, z upoštevanjem opisanih kriterijev, je priporočljivo vrisati na

zemljevid vsaj pri prvem potovanju. Izbrano pot je potrebno še časovno ovrednotiti,

tako da se upošteva predpisane hitrosti in počitke.

Plan počitkov ; - počitke voznega osebja natančno določajo predpisi. Te počitke pa je

koristno planirati vnaprej, in to tako, da se ti, kjer je le mogoče, pokrivajo z

neproduktivnim časom, npr. na oprtnem vlaku, v času, ko ne delajo carinarnice, na

trajektu itd. Izbira poti in časovno ovrednotenje poti tvori plan poti, ki je neobhodno

potreben za kvaliteto storitev v smislu točne, vnaprejšnje napovedi prihoda na

razkladalno mesto.

Voznik v 24 urah, oziroma med dvema dnevnima počitkoma po določbi; ki opredeljuje

dnevni počitek, ali med dnevnim počitkom in tedenskim počitkom (v nadaljnjem besedilu:-

dnevna vožnja) ne sme voziti več kot devet ur. V enem tednu se čas vožnje lahko dvakrat

podaljša na 10 ur.

Najkasneje po šestih dnevnih vožnjah mora imeti voznik tedenski počitek, kot je določeno v

zakonu.

Tedenski počitek se lahko preloži do konca šestega dne, če skupni čas vožnje v šestih dneh ne

presega najdaljšega časa vožnje, ki ustreza šestim dnevnim vožnjam iz prvega odstavka tega

člena.


71

Pri opravljanju mednarodnih občasnih prevozov in izmeničnih voženj potnikov, se določbe

drugega in tretjega odstavka tega člena uporabljajo za obdobje največ dvanajst dnevnih

voženj.

Voznik v dveh zaporednih tednih ne sme voziti več kot 90 ur.

Delovni čas – delovni čas pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec ali

delavka na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in

dejavnosti, razen odmorov, počitkov, ki se ne upoštevajo v delovni čas. V delovni čas je

vključen:

1. čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti:

vožnja vozila,

natovarjanje in raztovarjanje,

pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega,

čiščenje in tehnično vzdrževanje,

vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in

potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonitih obveznosti, ki so neposredno povezane s

točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in

raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino ipd.,

čas, ko je voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem

delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge,

ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje,

v primeru za čas od začetka do zaključka dela, ko je samosaposleni voznik na svojem

delovnem mestu na voljo stranki in izvaja svoje naloge ali dejavnost, razen tistih, ki

prestavljajo splošno administrativno delo, ki ni povezano s konkretnim prevozom.

2. čas razpoložljivosti pomeni:

za mobilne delavce čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na svojem

delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali

nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del,

tovrstni čas razpoložljivosti zlasti vključuje čas, ko mobilni delavec spremlja vozilo,

ki se prevaža s trajektom ali vlakom, kot tudi čas čakanja na mejah in čas čakanja

zaradi prepovedi vožnje,

ta čas in njegovo predvideno trajanje mora mobilni delavec poznati vnaprej pred

odhodom ali neposredno pred dejanskim začetkom dela,

za mobilne delavce, ki vozijo v posadki, to pomeni čas sedenja ob vozniku ali ležanja

na ležišču v vozilu medtem, ko se vozilo premika.

3. delovno mesto pomeni:

sedež podjetja, za katerega oseba, ki opravlja mobilne dejavnosti v cestnem prevozu,

izvaja naloge, skupaj s podružnicami ne glede na to, ali se nahajajo v istem kraju kot

sedež ali v drugem kraju,

vozilo, ki ga oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu, uporablja pri

izvajanju svojih nalog, in

vse druge kraje, kjer se izvajajo dejavnosti, povezane s prevozom.

4. mobilni delavec pomeni – pomeni delavca, ki je sestavni del potujočega osebja,

vključno s pripravniki, ki dela za podjetje, ki opravlja komercialne prevoze ali

prevoze za lastne potrebe potnikov ali blaga v cestnem prometu. Mobilni delavec

je tudi voznik, razen samozaposlenih voznikov.


72

5. samozaposleni voznik – samozaposleni voznik pomeni posameznika, katerega

glavna dejavnost je cestni prevoz potnikov ali blaga, ima za to dejavnost izdano

licenco, dela zase in ni vezan na delodajalca s pogodbo o zaposlitvi ali

kakršnimkoli drugim hierarhičnim razmerjem, ki so prosto organizira delo,

katerega prihodki so odvisni od dobička, ki ga ustvari in ki ima sam ali skupaj z

drugimi samozaposlenimi vozniki poslovna razmerja z več strankami.

6. oseba – oseba, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prevozu, pomeni katerega

koli mobilnega delavca ali samozaposlenega voznika,ki opravlja tovrstne

dejavnosti.

7. teden – teden pomeni čas med 00. uro v ponedeljek in 24.00 uro v nedeljo.

8. ponoči – ponoči pomeni čas med 23. uro in 6. uro.

9. nočno delo – nočno delo pomeni vsako delo, ki se opravlja ponoči.

Najdaljši tedenski delovni čas se lahko poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne

preseže tedenskega povprečja 48 ur. Če mobilni delavec opravlja delo za različne delodajalce,

predstavlja delovni čas seštevek delovnih ur pri vseh delodajalcih. Delodajalec mobilnega

delavca, ki dela pri več delodajalcih, pisno zaprosi za evidenco ali obračun delovnega časa, ko

je delal pri drugem delodajalcu. Mobilni delavec mora ta obračun zagotoviti v pisni obliki.

Osebe, ki opravljajo mobilno dejavnost v cestnem prevozu, imeti najkasneje po štirih urah

neprekinjenega dela odmor. Delovni čas se prekine z odmorom, ki traja najmanj 30 minut, če

skupno število do tedaj opravljenih delovnih ur znaša med šest in devet ur, ter z odmorom

najmanj 45 minut, če skupno število delovnih ur znaša več kot devet ur.

Odmori iz prejšnjega odstavka se lahko razdelijo na več obdobij tekom delovnega časa,

vendar mora vsako izmed obdobij trajati vsaj 15 minut.

Mobilni delavec opravlja nočno delo štiri ure ali več, njegov skupni dnevni delovni čas ne

sme presegati deset ur v vsakem 24-urnem obdobju. Plačilo za nočno delo se delavcem dodeli

v skladu z veljavnimi predpisi v Republiki Sloveniji oz. kolektivnimi pogodbami, pri čemer

ne sme biti tako, da bi ogrožalo varnost cestnega prometa.

Delodajalci morajo poskrbeti, da se evidentira delovni čas oseb, ki opravljajo mobilne

dejavnosti v cestnem prevozu. O tem vodijo evidenco, ki jo hranijo na sedežu prevoznika

najmanj dve leti po preteku obdobja, na katero se ti nanašajo. Podatki za posamezno osebo, ki

opravlja mobilno dejavnost, se morajo v evidenco vpisati čimprej, nikakor pa ne kasneje kot

28 dni po prejšnjem vpisu podatkov za isto osebo. Način prepisovanja podatkov iz

zapisovalnih naprav in način vodenja evidence podrobneje predpiše minister oz. ministrica

pristojna za promet. Delodajalci na zahtevo mobilnim delavcem zagotovijo kopije evidenc

opravljenih delovnih ur.

Odmori ; po štirih urah in 30 minutah vožnje mora imeti voznik 45-minutni odmor,

razen če takrat že ne začne z dnevnim ali tedenskim počitkom.

45-minutni odmor lahko nadomesti z najmanj enkratnim 15-minutnim odmorom, in

enkratnim 30 minutnim odmorom razporejenimi v štirih urah in 30 minutah vožnje.

V notranjem linijskem prevozu potnikov, lahko odmor voznika po vožnji traja najmanj 30

minut, če voznik ne vozi več kot štiri ure. Odmor v takem obsegu ima voznik lahko le v

primerih, če bi odmori, ki presegajo 30 minut, lahko ovirali potek mestnega prometa.


73

Med odmori voznik ne sme opravljati nobenih drugih del, drugače se ta čas ne šteje za odmor.

Za drugo delo se ne šteje čas čakanja in čas, ko voznik ne vozi, čas pa prebije v vozilu, ki se

vozi na trajektu ali vlaku. Odmori po tem členu se ne štejejo za dnevni počitek.

Dnevni počitek;- voznik mora imeti v 24 urah najmanj enajst ur neprekinjenih ur dnevnega

počitka, ki se lahko največ trikrat v posameznem tednu skrajša na najmanj devet

neprekinjenih ur, pod pogojem, da se mu kot nadomestilo, pred koncem naslednjega tedna

omogoči počitek podaljšan za enako obdobje, kot mu je bil skrajšan v prejšnjem tednu.

V dnevih, ko se počitek ne skrajša v skladu s prejšnjim odstavkom, se lahko počitek izkoristi

v dneh ali treh ločenih obdobjih v 24 urah. Eno od teh obdobjih mora trajati najmanj osem

neprekinjenih ur. Voznik mora imeti v tem primeru skupno najmanj 12 ur dnevnega

počitka.

Če se pri vožnji menjata najmanj dva voznika, mora imeti vsak voznik v 30 urah najmanj 9

neprekinjenih ur dnevnega počitka. Dnevni počitek lahko voznik prebije v vozilu, če to

vozilo stoji in je opremljeno z ležiščem.

Prekinitev dnevnega počitka;- ne glede določbe prejšnjega člena se lahko dnevni počitek

prekine samo enkrat, če so za voznika, ki prevaža blago ali potnike in spremlja vozilo, ki se

prevaža s trajektom ali vlakom, komulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

voznik mora imeti možnost preživeti del dnevnega počitka na kopnem neposredno

pred ali po delu dnevnega počitka, ki ga je preživel na trajektu ali vlaku;

čas med obema deloma dnevnega počitka iz prejšnje alinee mora biti čim krajši in v

nobenem primeru ne sme presegati ene ure pred ali po vkrcanju vozila na trajekt

oziroma vlak. V čas vkrcavanja oziroma izkrcavanja se všteva tudi čas porabljen za

carinske formalnosti;

voznik mora imeti v času obeh delov dnevnega počitka zagotovljeno ležišče. Če je

dnevni počitek prekinjen na način določen v tem členu, mora biti skupni čas dnevnega

počitka podaljšan za dve uri.

Tedenski počitek;- v vsakem tednu se eden od počitkov od prejšnjega člena tega zakona

podaljša tako, da dnevni počitek skupaj s tedenskim počitkom zmanjša najmanj

petinštirideset neprekinjenih ur (v nadaljnjem besedilu: tedenski počitek).

Tedenski počitek se lahko skrajša na najmanj šestintrideset neprekinjenih ur, če poteka na

mestu, kjer je voznik običajno nastanjen, ali najmanj štiriindvajset neprekinjenih ur, če poteka

drugje.

Vsako zmanjšanje tedenskega počitka je potrebno nadomestiti z enakovrednim neprekinjenim

počitkom pred koncem tretjega tedna, šteto od tedna, v katerem je bil tedenski počitek

skrajšan.

Tedenski počitek, ki se začne v enem tednu in se nadaljuje v naslednji teden, se lahko prišteje

kateremukoli od teh dveh tednov.

Pri mednarodnem občasnem prevozu in izmeničnih vožnjah potnikov, za katere velja, da se

lahko tedenski počitek prenese v naslednji teden in se izkoristi skupaj s tedenskim počitkom v

tem tednu.

Vsak počitek, ki je nadomestilo za skrajšanje dnevnega ali tedenskega počitka, mora biti

dodan drugemu, najmanj osem ur trajajočem počitku. Na njegovo zahtevo se vozniku dodeli v

kraju, kjer uma voznik na podlagi licence zagotovljeno parkirno mesto ali kjer je voznik

običajno nastanjen.


74

Prepovedano je kakršnokoli nagrajevanje voznika za prevoženo razdaljo ali količino

prevoženega blaga, če so s tem kršeni predpisi o času trajanja vožnje in počitkih voznikov ali

drugi predpisi o varnosti cestnega prometa.

6.8. Tahograf

Motorna vozila, ki morajo biti opremljena s tahografom, morajo imeti v njem pravilno vložen

in izpolnjen ustrezen zapisni list o tipu tahografa in hitrostnem območju. Voznik mora imeti

pri sebi ključ tahografa in izpolnjene zapisne liste iz tahografa, iz katerih so razvidni podatki

o vožnji, odmorih in počitkih ter drugih dejavnosti voznika v tekočem tednu, ter zapisni listi

za zadnjih 28 dni vožnje v preteklem času. V primeru, da je bil voznik v preteklem času

odsoten z dela, mora imeti v vozilu potrdilo delodajalca o odsotnosti z dela. Pri elektronski

snemalni opremi, ki beleži podatke na drugačen način kot tahograf, nadomešča zapisni list

zapisna kartica.

V času vikend pavze voznik ne potrebuje dokazila o odsotnosti z dela. Za manjkajoči delovni

dan se tahografski vložek izpolni ročno ali avtomatsko.

Voznik je na zahtevo policista ali pristojnega inšpektorja dolžan omogočiti kontrolo

tahografa ali snemalne opreme ter izročiti na vpogled zapisne liste, zapisno kartico ali

zapis iz snemalne opreme, kakor tudi dovoliti pregled zapisnih listov, zapisne kartice

ali izpisa iz snemalne opreme. Policist ali pristojni inšpektor lahko začasno odvzame

zapisni list ali izpis iz snemalne opreme kot dokazilo v postopku ali v isti namen

opravi prepis podatkov iz zapisne kartice.

Če policist ali pristojni inšpektor posumi, tahograf ali snemalna oprema ne deluje

pravilno, lahko odredi, da se opravi poseben pregled tahografa ali snemalne opreme in

vseh z njima povezanih drugih elementov, ki morajo biti vgrajeni v vozilu za njuno

pravilno delovanje.

Poseben pregled iz prejšnjega odstavka opravljajo pravne osebe, ki jih imenuje

minister, pristojen za meroslovje. O posebnem pregledu izdajajo pismeno mnenje.

Tahograf ali snemalna oprema ne smeta biti poškodovana, pokvarjena ali predelana

tako, da beležita manjše hitrosti oziroma spremenjene druge vrednosti.

Če se pri posebnem pregledu tahografa ali snemalne opreme ugotovi, da sta

poškodovana, pokvarjena ali predelana tako, da beležita manjše hitrosti oziroma

spremenjene druge vrednosti oziroma se ugotovi, da sploh ne delujeta, plača stroške

pregleda lastnik vozila, katerega tahograf ali snemalna oprema je bila pregledana.

Uporabljene zapisne liste ali zapisne kartice, izpise iz te kartice ali podatke, zapisane

na drugi medij, mora prevoznik hraniti na sedežu dve leti.

Zapisni list, zapisna kartica;

Voznik ne sme uporabljati poškodovanih ali umazanih zapisnih listov in ne ponarejene ali

poškodovane zapisne kartice. Če je poškodovan ali umazan zapisni list zamenjal, mora

starega priložiti k novemu.

Vozniki morajo uporabljati zapisne liste ali zapisne kartice vsak dan vožnje, od trenutka, ko

prevzame vozilo, in jih ne smejo odstraniti pred koncem dneva oziroma dela


75

Nobenega zapisnega lista ali zapisne kartice se ne sme uporabljati dlje kot do konca obdobja,

za katerega je namenjen. Če voznik zaradi morebitne odsotnosti iz vozila ne more primerno

uporabljati nameščene opreme, se časovna obdobja, določena v zakonu, na zapisni list

vnesejo ročno, z avtomatskim snemanjem ali na drugi način, napisana pa morajo biti razločno

in ne smejo umazati zapisnika.

Vozniki morajo zagotoviti, da se čas zapisa na posameznem listu ujema z uradno določenim

časom v državi, kjer je bilo vozilo registrirano, in upravljati preklopne mehanizme ter

zagotoviti, da so sproti in jasno zapisani:

čas vožnje

čas drugih dejavnosti

druga obdobja, in sicer:

- čas, ko je čakal, to je čas, ko je bil v pripravljenosti na delovnem mestu,

- čas, ko je bil med vožnjo v vozilu kot sovoznik,

- čas, ko je počival med vožnjo drugega voznika,

- odmori med delom in čas dnevnega počitka.

Čas vožnje (voznik 1 ali 2)

Zapis vožnje je mogoč samo na poziciji 1. Zato mora voznik 2 pri nastopu vožnje svojo

diagramsko ploščico prestaviti na pozicijo 1, pri digitalnem tahografu pa vključiti funkcijo za

vožnjo.

Aktivni delovni čas

Označuje nakladanje, razkladanje ali druga dela, ki jih opravlja voznik.

Pasivni delovni čas

Voznik se nahaja na delovnem mestu in opravlja obveznosti v zvezi z vožnjo, ampak ne vozi.

Dnevni ali tedenski čas počitka

Počitek traja najmanj eno uro. Je čas, s katerim voznik sam razpolaga – nima službenih

obveznosti.

Če med vožnjo pride do okvare tahografa ali snemalne opreme, mora voznik na potni nalog

ali podoben format papirja zabeležiti vse podatke o različnih obdobjih, ki niso bila

registrirana.

Če na potnem nalogo (Dnevni razvid vožnje) ni dovolj prostora, oz. ni obvezen lahko voznik

te podatke vpisuje na dodatni list, na katerem vpiše znamko in registrsko oznako vozila ter

ime in priimek voznika. Ta dodatni list se priloži potnemu nalogo.

Okvara se mora odpraviti takoj po končani vožnji, med katero je prišlo do okvare. Če vožnja

traja več kot en teden od dne, ko je prišlo do okvare, se mora okvara odpraviti v času te

vožnje.

Merilni čas je viden z zunanje strani tahografa. Tahograf ima oznako, ki omogoča pravilno

vstavitev tahografskega vložka tako, da se pokriva čas, prikazan na uri, in časovna oznaka na

vložku. Pri nabavi tahografskih vložkov mora voznik preveriti ali je vložek enakega tipa kot

tahograf, v katerem se bo ta tahografski vložek uporabljal.

Digitalni tahograf ima odprtino za kartico Voznik1 – Voznik2.


76

Čas zapisa na tahografskem vložku oziroma pomnilniku mora ustrezati uradnemu času, ki

velja v državi registracije vozila.

Tahografski vložki so voznikovi dokumenti in ne dokumenti vozila. Zato jih mora imeti

voznik zmeraj pri sebi. Ko voznik zapušča vozilo ali gre na drugo vozilo, jih vzame s seboj.

Pri digitalnih tahografih voznik ne sme prekiniti funkcije digitalne kartice. V kolikor to stori

organ nadzora, je dolžan vozniku izdati potrdilo o odstranitvi kartice iz tahografa. Kartica je

last voznika in jo mora imeti med vožnjo vedno pri sebi.

6.9. Digitalni tahograf

Po 1. maju 2006 morajo biti vozila, ki so prvič dana v promet, opremljena z Digitalnim

tahografom. Tahografi, ki smo jih uporabljali do sedaj, ostanejo v uporabi brez časovne


77

omejitve. Novi sistem sestoji iz digitalne snemalne opreme, senzorja gibanja in pomnilnika, ki

je opremljen s svojim osebnim ključem in certifikatom, ki omogoča varovan dostop do

podatkov in funkcij digitalne opreme.

Funkcije digitalnega tahografa Digitalni tahograf ima naslednje funkcije: nadzor vstavljanja in izvlečenja kartic, merjenje

hitrosti in razdalj, merjenje časa, nadzor voznikovih dejavnosti, nadzor stanja vožnje in

voznikovih ročnih vnosov, vnos krajev, kjer se dnevne delovne izmene začenjajo in/ ali

zaključijo, ročni vnos voznikovih dejavnosti, vnos posebnih stanj, upravljanje blokad s strani

podjetja, nadzor kontrolnih dejavnosti, zavarovanje dogodkov ali napak, vgrajeni preizkusi in

hranjenje v pomnilniku podatkov, branje s tahografskih kartic, zapisovanje in shranjevanje na

tahografske kartice, prikazovanje, tiskanje, opazovanje, prenos podatkov na zunanje medije,

iznos podatkov na dodatne zunanje naprave, kalibriranje, nastavljanje časa.

Režimi delovanja digitalnega tahografa

Poznamo delovni režim, kontrolni režim, režim kalibriranja in režim dela v podjetju. Na

vsakega od režimov se zapisovalna oprema preklopi ob vstavljeni pomnilniški kartici.

6.10. Pomnilniške kartice

Pomnilniške kartice so narejene iz plastike in vsebujejo čip. Omogočajo identifikacijo

imetnika zapisovalne opreme ter prenos in shranjevanje zbranih podatkov. Uporablja se jo

vsak dan, ko voznik uporablja vozilo, opremljeno z digitalnim tahografom. Shranjuje

voznikove aktivnosti – povprečna kapaciteta spomina je 28 dni.


78

Na voznikovi kartici se lahko shranijo podatki za zadnjih 28 delovnih dni, kapaciteta spomina

enote v vozilu pa je 365 dni. Spomin enote v vozilu deluje tako, da se zadnji zabeleženi

podatki avtomatsko zapišejo preko najstarejših vnesenih podatkov. Zgodnejši podatki se tako

izgubijo, če niso bili pravočasno preneseni iz enote v vozilu na enak drug medij za

shranjevanje teh podatkov.

Podatki so na vpogled na ekranu tahografa; natisne se lahko preko enote tahografa v vozilu ali

preko bralca kartice, ki je vključen na prenosni računalnik s tiskalnikom; prav tako se lahko

podatki prenašajo preko enote tahografa v vozilu ali kakšne druge za to namenjene naprave. V

podatkovno bazo podjetja se morajo prenesti najkasneje 28. dan.

Kartica prevoznika se izda transportnemu podjetju za to pristojna organizacija države članice,

kjer je podjetje ustanovljeno. Uporablja se za shranjevanje podatkov, ki se beležijo na enoti

tahografa v vozilu ter zapiranju (zaklepanju) podatkov, ki spadajo k podjetju in

onemogočanju kakršnegakoli nedovoljenega dostopa do teh podatkov.

Podjetje lahko zaprosi za več kot eno kartico podjetja – pri čemer je potrebno upoštevati

pogoje in postopke za izdajo kartice, ki jih v vsaki državi postavi za to pooblaščena državna

organizacija.

Podjetje mora shranjevati kopije najmanj 2 leti – tako podatke iz kartice voznika kot tudi

podatke iz enote tahografa v vozilu. Zato morajo redno prenašati podatke, najkasneje 28. dan

od dneva, ko je podatek nastal.

Kontrolna kartica omogoča kontrolni službi ali kontrolni agenciji dostop do vseh podatkov, ki

so shranjeni na digitalnem tahografu. Prav tako omogoča prenašanje teh podatkov.

Dokumenti voznika v primeru kontrole na cesti Pri uporabi analognega tahografa; - če voznik vozi vozilo, opremljeno z analognim

tahografom, vendar je v preteklih dneh vozil vozilo, ki je že opremljeno z digitalnim

tahografom, mora voznik nadzornemu organu predložiti naslednje dokumente:

tahografske vložke za tekoči teden ter za predhodnih 28 dni

voznikovo kartico, v kolikor je vozilo s takšno opremo v tekočem tednu in predhodnih

28 dni.

Pri vožnji vozila z digitalnim tahografom;

Če voznik vozi vozilo, opremljeno z digitalnim tahografom, vendar je v času tekočega tedna

in predhodnih 15 dni vozil vozilo, opremljeno z analognim tahografom, mora nadzornemu

organu predložiti naslednje dokumente:

a) svojo kartico voznika – s podatki za tekoči teden in predhodnih 28 dni;

b) tahografske vložke za tiste dneve vožnje, ko je vozil vozilo z analognim tahografom (v

tekočem tednu ali predhodnih 28 dneh).

Vse kontrolne kartice morajo delovati v enoti digitalnega tahografa v vozilu – kjerkoli znotraj

EU ter v državah podpisnicah sporazuma AETR. Kontrolna kartica omogoča dostop do vseh

podatkov, ki so shranjeni na enoti digitalnega tahografa v vozilu. Prav tako omogoča prenos

teh podatkov.

Pridobitev kartice za voznika


79

Za voznikovo kartico lahko zaprosi vsak, ki ima veljavno vozniško dovoljenje vsaj za B

kategorijo. Obvezno mora priložiti fotokopijo vozniškega dovoljenja, dokazilo o stalnem

bivališču v Republiki Sloveniji, če to ni razvidno že iz vozniškega dovoljenja.

Veljavnost kartice je pet (5) let. V tem času bo lahko dobil nove le v primeru zamenjave

(sprememba podatkov) ali v primeru nadomestitve. V primeru izgube ali tatvine kartice bo

moral priložiti kopijo uradnega preklica kartice v Uradnem listu ali policijski zapisnik.

Pridobitev kartice prevoznika

Kartica podjetja velja 5 let. Na njej je navedena skrajšana firma in podatki pooblaščene osebe.

Vlogi za izdajo bo potrebno priložiti izpisek iz Sodnega registra, ki ne sme biti starejši od treh

mesecev ali izpisek iz vpisnika samostojnih podjetnikov na Davčni upravi RS, podatke o

pooblaščeni osebi in potrdilo o plačilu.

Kontrolna kartica veljala dve (2) leti, izdana pa bo na ime osebe, pooblaščene za izvajanje

nadzora.

Prvi prenos podatkov iz voznikove kartice in zapisovalne opreme v podatkovno bazo

prevoznika se opravi najpozneje 28 dni po prvi uporabi voznikove kartice in zapisovalne

opreme. Časovni presledek med dvema prenosoma elektronskih podatkov s kartice istega

voznika v podatkovno bazo ne sme biti daljši od 28 dni.

Časovni presledek med dvema prenosoma elektronskih podatkov iz pomnilnika digitalnega

tahografa za posamezno vozilo v podatkovno bazo ne sme biti daljši od 90 dni. Vsak prepis

podatkov v podatkovno bazo vsebuje podatke, vpisane od predhodnega nalaganja dalje.

Odgovorna oseba delodajalca pri vsakem prenosu podatkov zagotavlja kontinuiteto in kontroli

podatkov.

Pred prodajo ali razgradnjo vozila ter v primeru vrnitve najetega vozila, zakupljenega vozila

brez voznika ali testnega vozila delodajalec opravi prenos podatkov iz pomnilnika digitalnega

tahografa v podatkovno bazo.


80

6.11. Organizacija vožnje in sistem dela voznikov v mednarodnem prometu

Organizacija vožnje se prične s sprejemom naročila. Ob sprejemu naročila je potrebno

pridobiti sledeče podatke;

Planiranje in organiziranje vožnje;

O blagu;

- vrsta blaga, še posebej, če gre za nevarne snovi,

- način pakiranja in število kosov,

- gabariti, dimenzije palet, dimenzije kartonov, dimenzije svitkov itd.,

- teža, skupna teža blaga, teža posameznih kosov

- vrednost,

- način pritrditve blaga.

O naročniku;


81

- točen naslov naročnika, telefon in faks,

- točen naslov kraja nakladanja,

- ime in priimek odgovorne osebe,

- tehnični pogoji nakladanja (rampa, viličar, dvigalo…).

O plačniku;

- točen naslov plačnika, telefon in faks,


- preveriti je treba plačilo sposobnosti plačnika,

- zavarovati plačila.

O prejemniku;

- točen naslov prejemnika, telefon, faks,

- točen naslov kraja razkladanja,


- tehnični pogoji razkladanja;

O špediterju na izvozu;

- točen naslov, telefon in faks špediterja,

- ime in priimek odgovorne oziroma pooblaščene osebe,

- isto velja za špediterja na strani uvoza.

6.12. Mednarodni tovorni list CMR

izpolni ga pooblaščena oseba prevoznika ali špediterja, izpolni se v petih izvodih;

enega dobi pošiljatelj, enega prejemnik, ostale pa prevoznik.

Tovorni list CMR vsebuje 24 rubrik, obvezno morajo biti izpolnjene naslednje;

1. Ime in naslov pošiljatelja

2. Ime in naslov prejemnika

3. Mesto nakladanja

4. Mesto razkladanja

6. Oznaka blaga

7. Število kosov blaga

8. Vrsta embalaže

9. Vrsta blaga

11. Bruto teža

16. Prevoznik, naslov, registrska številka vozila in priklopnika

21. Datum in kraj izstavitve

22. Žig in podpis pošiljatelja

23. Žig in podpis prevoznika

24. Žig in podpis prejemnika.

V primeru nepravilnosti ali poškodb na blagu ali embalaži voznik to vpiše v rubriko 18. To

mora podpisati tudi nakladalec.

2) Odgovornost prevoznika;

- Prevoznik je odgovoren za delno ali celotno izgubo blaga in za njegovo poškodovanje od

trenutka prevzema do trenutka predaje blaga. Če ima prejemnik blaga pripombe na kvaliteto


82

oziroma količino ali embalažo in to vpiše v tovorni list CMR, se mora voznik prepričati o

resničnosti pripomb in pripisati svoja opažanja.

3) Dokument EX;

Če se za prevoz blaga izstavi dokument EX mora voznik poskrbeti;

- da je dokument EX v zgornjem desnem kotu potrjen na carinarnici države, kjer se je

nakladanje izvršilo,

- pri izstopu iz EU mora voznik na zadnji izstopni carinarnici iz EU predložiti dokument

EX v podpis in žigosanje na hrbtni strani,

- dokument EX je osnova za povračilo davka pošiljatelju blaga, vsaka nepravilnost v

postopku carinjenja in žigosanja dokumenta EX lahko povzroči velike materialne

obremenitve prevoznika.

6.13. Potrebni dokumenti

Vozila:

- Veljavno prometno dovoljenje.

- Veljavno zavarovalna zelena karta.

- Certifikat ADR, če je vozilo za to usposobljeno.

- Certifikat za ekološko vozilo, če je usposobljeno.

- Izvod licence za vozilo.

- Izvod licence za priklopno vozilo.

- Potni nalog samo za potniški promet


83

7. ORGANIZACIJA CESTNEGA PROMETA

Organizacija cestnega prometa vsebuje analizo cestnega prometa in njegovih karakteristik,

splošno teorijo ter dimenzioniranje in modeliranje organizacije cestnega prometa. Razvoj in

tehnični napredek, ki je pospešil proizvodne procese, diferenciacijo proizvodov in

specializacijo, je spremenil položaj na trgu. Pojavile so se velike potrebe po gibanju dobrin

oziroma fizični distribuciji dobrin.

Fizična distribucija se javlja kot most med proizvodnjo in potrošnjo, ki sta prostorsko

in časovno ločeni. Eden najpomembnejših podsistemov fizične distribucije je

TRANSPORT.

Transport lahko definiramo kot gospodarsko dejavnost, ki se ukvarja s premeščanjem

ljudi in stvari v geografskem prostoru. To premeščanje poteka na transportnih poteh s

pomočjo tehničnih sredstev ( transportna sredstva).

Večkrat se namesto transport uporablja beseda promet. Transport in promet nista sinonima.

Promet je namreč širši pojem od transporta. Poleg prenosa ljudi in stvari promet obsega tudi

prenos informaciji in energije. V širši opredelitvi pa lahko vključuje tudi denarni, plačilni,

maloobmejni,trgovski promet. V transportu se pojavljajo še pojmi integralni, kombinirani in

multimodalni transport;

Integralni transport; je način transportne manipulacije, pri kateri se blago ne tovori

neposredno na transportno sredstvo, temveč se zlaga na palete ali v kontejnerje. Tako

ta sredstva z blagom postanejo nov tovor. Integralni transport je torej takšna vrsta

tehnologije, pri kateri se z vrinjanjem tehničnega sredstva med tovor in transportno

sredstvo doseže večanje tovorne enote.

Osnovni cilj integralnega transporta je z ene strani varčevanje pri času in stroških

prevoza kot tudi racionaliziranje sistemov distribucije blaga. Poseben cilj integralnega

transporta je realizacija transportne verige od proizvajalca do potrošnika.

Kombinirani in multimodalni transport Kombinirani transport je v širšem smislu vsak

prevoz tovora, ki pri katerem pride na transportni poti do uporabe najmanj dveh vrst

transporta ( železniško- pomorski, cestno-pomorski, železniško-cestni).

Pri kombiniranem transportu se po pravilu zaključuje toliko pogodb o prevozu, kolikor

je sodelovalo transportnih vej oz. različnih vrst prevoznih sredstev.

Multimodalni transport; je transport, pri katerem gre za manipuliranje in prevažanje

tovora, ki se predhodno nahaja na določenem transportnem sredstvu. Gre torej za

manipuliranje in prevažanje tovora ob istočasni uporabi dveh transportnih sredstev in

dveh različnih vrst transporta. Bistvo multimodalnega transporta pa je predvsem v

organizaciji, odgovornosti, dokumentaciji in enotno urejeni pravni regulativi za takšen

transportni proces, pri katerem gre za kombinacijo dveh ali več različnih vrst

transporta.


84

7.1. Avtotransportna organizacija

AVTOTRANSPORTNA ORGANIZACIJA: Shema:

Osnovne skupine organizacije;

Tehnična- razne operacije ( prevozi, proizvodnja).

Komercialna - nabava vsega, kar je potrebno, nabava – prodaja.

Finančna - omogoča uporabljanje s kapitalom.

Varnostna - varuje ljudi, sredstev materiala.

Računovodska - obračunavanje proizvodnje ( prevozov).

Administrativna - povezuje predhodne funkcije.

Organizacija transportne delovne enote – prevoznika-;

Organizacijo delovne enote – prevoznika moramo razčleniti na posamezne poslovne funkcije

in področja poslovanja. Te poslovne funkcije so;

1. Planska funkcija – organizacija planskega oddelka je povezana z letnim in strateškim

(dolgoročnim) planiranjem.Pri prvem gre pogosto tudi za reševanje tekočih problemov,

zato je bolj poudarjena tudi kontrola. Sestavljen je iz statistike in planskih nalog, ki jih

opravljajo analitiki, planerji, operacijski raziskovalci itd.. Pri strateškem planiranju pa že

AVTOTRANSPORTNA ORGANIZACIJA

PROFITNI CENTER

EKSPLOATACIJE

PROFITNI CENTER

VZDRŽEVANJA

VOZIL

PROFITNI CENTER

SKUPNIH POSLOV

KOMERCIALNA

SLUŽBA

TRANSPORTNA

SLUŽBA

PLAN IN

ANALIZA

SPLOŠNI POSLI

TEKOČE

VZDRŽAVANJE

INVESTICIJSKO

VZDRŽEVANJE

RAČUNOVODSTVO IN

FINANCE


85

prihaja do konceptualnih razmišljanj in je delo tesno povezano z razvojno funkcijo.

Planska funkcija je torej servis in analitična podpora za vse odločitve na vseh nivojih.

2. Razvojna funkcija - poudarek je na tehnično – tehnološkem področju, gre predvsem za

spremljanje njegovega razvoja, aplikacije v operativno delo ter pripravo razvojnih

programov prevoznika.

3. Kadrovska in splošna funkcija - naloga kadrovske službe so klasične, znane naloge, od

katerih posebej izpostavljamo ocenjevanje, nagrajevanje,motiviranje in napredovanje.

Ocenjujemo, da je na teh področjih premalo storjenega, z njihovo uporabo pa lahko

znatno izboljšamo delovne učinke.

4. Tehnično-tehnološka funkcija – spremljanje in uvajanje sodobnih tehnologij je v

cestnem prometu izredno pomembno. Na eni strani moramo zagotoviti racionalnost v

eksploataciji vozil in opreme, na drugi strani pa uvajanje in nakup opreme, ki

uporabniku omogoča racionalno delo, prevozniku pa boljši izkoristek prostora v

vozilu.

5. Komercialna funkcija se deli na nabavno in prodajno - nabavna obsega nabavo vozil,

rezervnih delov, goriva, materiala, sklepanje pogodb z dobavitelji, prevzem,

skladiščenje, morebitni uvoz ter planiranje nabave. Prodajna funkcija pa zajema

spremljanje tržišča, tržno komuniciranje, oglaševanje,reklamo, proučevanje kupcev,

prodajnih poti in stroškov, določanje prodajnih cen, poslovno dogovarjanje z

uporabniki storitev, reševanje reklamacij in podobno. Za področje blagovnega

mednarodnega prevoza je v okviru te funkcije potrebno doseči tudi komercialno

povezavo s špediterji, organizatorji prevoza ter blagovnimi in carinskimi terminali, in

tov dveh smereh; za zagotovitev hitrega obrata vozila in nižjih stroškov ter za

morebitno dodatno trženje prevoznih kapacitet.

6. Finančna in računovodska funkcija – po svoji vsebini sta seveda ločeni, saj

računovodstvo predstavlja le analitično osnovo za opravljanje funkcije financiranja.

Le-ta je izjemno pomembna, še posebno v razvitem tržnem gospodarstvu, ko lahko s

spretnim obračanjem finančnih sredstev zagotovimo še dodatno realizacijo.

Pomembna pa je tudi priprava kvalitetnih programov za finančne povezave z drugimi

družbami.

7. Funkcija upravljanja in vodenja - upravljanje temelji na kapitalu in je tako v

kapitalskih, kakor tudi v osebnih gospodarskih družbah. Upravljajo lastniki, ki

določajo glavne cilje, razvojne smeri in odločajo o delitvi dobička. Vodenje pa pomeni

usmerjanje človeških in materialnih virov za doseganje ciljev, ki so jih določili lastniki

– upravljalci.

Pri prevoznikih velja opozoriti še na naslednje funkcije, ki jih moramo zagotoviti z

organizacijo delovne enote.

Notranja kontrola v skladu z Zakonom o prevozih v cestnem prometu in Zakon o varnosti

cestnega prometa,

nadzor nad uporabo tahografov in analiza tahografskih lističev,

pridobitev ter poraba dovolilnic za mednarodni cestni prevoz,

razporejanje delavcev in analiza potnih nalogov,

pridobitev licence za posamezne vrste prevozov, preverjanje in zagotavljanje pogojev za

podaljšanje licence ali izpolnitev pogojev, ki jih še ne izpolnjujejo, ali pa je znanje zakonsko

predpisan prehodni rok,

specializacija – posameznik ali skupine morajo biti v svojem delu izredno specializirani in

morajo natančno poznati problematiko, ki jo vodijo,


86

standardizacija – čim bolj natančno je potrebno predpisati, določiti, standardizirati delovne

postopke na vseh nivojih. V tej smeri je že potrebno, pa tudi racionalno, pričeti z aktivnostmi

za pridobitev mednarodnega standarda za kakovost storitve (ISO standard), saj je pri

opravljanju določenih mednarodnih prevozov že sedaj nujen, koordinacija – to je naloga

vodstva, ki mora v vsakem trenutku in na vseh nivojih usklajeno sprejemati poslovne

odločitve, avtoriteta – povezava je s hierarhijo in postopki kontrole, pomeni pa tudi

sprejemanje odločitev in odgovornosti zanje.

7.2. Koncepcije učinkovitega vodenja organizacije

Delitev dela- prihaja zaradi povečanje obsega dela, kot izvršilec delovnih nalog

Avtoriteta- je kot pravica vodenja, to je moč, ki omogoča, da se ukazu izvrši

Disciplina- ki so izražene skozi poslušnost, skrbnost, aktivnost in spoštovanja dobri nadrejeni,

pravičen sporazum in razumne sankcije so najboljša sredstva za varovanje discipline.

Nagrajevanje- predstavlja ceno opravljenega dela.

Hierarhija- postavlja pot, po kateri se prenašajo ukazi od višjih do nižjih vodji, ter tako

zagotovi funkcioniranje organizacije.

Pravičnost- je kombinacija razumevanja, dobre volje in naklonjenosti v vseh

specifičnih pogojih delovanja posameznika.

Stalnost osebja – uvajanje novega osebja v organizacijo zahteva dosti časa, pogoste

spremembe vodilnih, je posledica slabih rezultatov.

Iniciativnost – predstavlja na samozaupanju sposobnosti in realizacije, ki se spodbuja

in razvija iniciativo vsakega posameznika in enotnost osebja.

7.3. Delitev prometa

Delitev prometa:

Promet lahko delimo po različnih kriterijih, kot so;

Okoliščine,v katerih se promet opravlja,

Državno pravni pomen teritorija, na katerem se promet opravlja,

Prometne površine, po katerih se promet opravlja,

Prostorske oddaljenosti, na katerih se promet opravlja,

Vrste prometnih sredstev,

Objekti ali predmet prometa,

Uporabniki prometa,

Tehnološko- organizacijske oblike prometa.

7.4. Spremljajoče dejavnosti

Špedicija

Agencije

Skladišča

Manipulacija

Kontrola blaga

Politika zalog


87

7.5. Zunanji dejavniki

Državne in mednarodne organizacije

Carinski organi

Inšpekcijski organi

Zavarovalnice

Banke

7.6. Sprejemanje transportnih odločitev

odločitev o vrsti in načinu transporta,

odločitev o transportni poti,

določitev vrste in načina za vsako transportno pot,

določitev drugih spremljajočih dejavnosti za vsako možnost,

izračun vseh stroškov premeščanja za vsako možnost in izdelava predračunov,

izbira najboljše možnosti (ponavadi se izberejo dve možne poti),

izdelava načrta za realizacijo izbrane možnosti premeščanja.

7.7. Izvajanje transporta

Izvajanje transporta lahko ponazorimo s shemo

Naloga vodstva vsake prevozne organizacije je torej tudi, da najde optimalno razmerje v

kapacitetah in delu med navedenima zahtevama vzroki so za to naslednji dejavniki;

dolžina transporta,

teža oziroma prostornina blaga,

vrsta blaga,

odnos med bruto in neto delom,

stopnja izrabe prevoznih kapacitet,

stopnja enakomernosti transporta,

pogoji eksploatacije,

kvaliteta transportne storitve.

Posebnosti storitve za transport so določene količina blaga Q ( v tonah) na razdalji L (v

kilometrih) je potrebno izvršiti določeno delo; blago se prevaža v transportnem sredstvu s

težo T ( v tonah); celotno (bruto) opravljeno delo R (v tkm) je; R = (Q+Tx L

IZVAJANJE

TRANSPORTA

ZA KUPCA ALI

PRODAJALCA

PLANIRANJE

TRANSPORTA

KONTROLA

TRANSPORTA


88

Za izvršitev določenega dela ( neto) je potrebna večja količina opravljenega dela-bruto dela.

Poleg dolžine transporta blaga je pomembna namreč tudi teža vozil in njihove prazne vožnje.

Koeficient koristnega dela pove, kolikšen del transportov opravijo vozila, naložena z blagom.

Km praznih vozil

Koeficient koristnega dela =-------------------------

Km polnih vozil

Navedeni koeficient koristnega dela je zelo koristen za analize v cestnem prometu prevozov

blaga in potnikov.

7.8. Analiza stroškov

stroški voznine,

stroški manipulacij, ( nakladanje,prekladanje,razkladanje),

stroški pakiranja, ki zajemajo embalažo, kontejnerje, palete,

stroški skladiščenja v začetni, vmesni in končni fazi,

stroški dovoza in odvoza,

stroški zavarovanja, stroški carinskega posredovanja in carinjenja blaga.

Prevozni proces je sestavljen iz več faz. V vsaki od faz se uporabljajo različna sredstva za

delo, novi pa so lahko tudi izvrševalci storitev.

7.9. Faze prometnega procesa

faza odpošiljanja,

faza prevoza,

faza sprejema,

pripravljalna faza,

zaključna faza

Tehnologija priprave prevoza so:

Priprava sredstev za delo;- obsega temeljito, strokovno in kvalitetno analizo tehničnih

karekteristik vozil, cestne infrastrukture ter oceno njihove sposobnosti za

eksploatacijo.

Priprava procesa prevoza;- obsega pripravo plana prevoza, priprava tovora in vozila za

prevoz, pripravo mehanizacije za nakladanje in razkladanje, pripravo voznikov in

dokumentov.

Priprava organizacije prevoza;- obsega izbiro prevozne poti in prevoznega sredstva,

določanje časa prevoza, pripravo prevoznih in drugih dokumentov.

Priprava za izvršitev prevoza;- vključuje zaključuje pogodbe o pakiranju in

označevanju, tehtanje, zavarovanje blaga, vzorčenje blaga, pogodbeno kontrolo in

carinske postopke.


89

7.10. Stopnje izkoriščenosti vozil in voznega parka

tonski kilometer – enota transportne storitve, ki pove kolikšen tovor v tonah je bil

prepeljan in na kakšni razdalji;

statična zmogljivost – nosilnost vozila ali voznega parka;

dinamična zmogljivost – produkt statične zmogljivosti in povprečne dolžine poti, ki

jo prevozi vozilo v določenem obdobju;

mrtva teža – teža vozila z gorivom in voznikom;

nakladalni faktor – razmerje med mrtvo težo vozila in statično zmogljivostjo;

čas izven obratovanja – število dni oziroma ur, ko vozilo ne obratuje, je v popravilu,

dodelavi in podobno;

čas mirovanja – število dni oziroma ur, ko vozilo ni v premikanju, čaka na razklad ali

naklad, oskrbo z gorivom itd.;

čas obratovanja – čas, ko je vozilo sposobno za vožnjo in dano v obratovanje;

čas premikanja – razlika med časom obratovanja in časom mirovanja;

stopnja obratovanja – razmerje med časom obratovanja in koledarskim časom;

stopnja izkoriščenja obratovanja – razmerje med časom premikanja in časom

obratovanja;

stopnja izkoriščanja časa – produkt stopnje obratovanja in stopnje izkoriščanja

obratovanja;

vozna hitrost – hitrost, ki jo doseže vozilo v premikanju;

potna hitrost – hitrost, ki jo doseže vozilo na določeni relaciji, upoštevajoč mirovanje

na postajah, nakladanje, carino,itd.; potno hitrost imenujemo tudi komercialna hitrost

vozila;

povprečna potna hitrost – razmerje med prevoženimi kilometri in obratovalnimi

urami.

naloženi km

1. Stopnja prevozne izkoriščenosti =--------------------------------

skupni km

V praksi je nemogoče popolnoma izkoristiti prevozno pot tako, da bi bila ta stopnja enaka 1,

ampak je praviloma manjša od 1. Prav tako pa tudi ni mogoče v celoti izkoristiti statične

zmogljivosti transportnega sredstva, saj razmerje med prostornino, ki jo zavzame tona blaga,

imenujemo skladalni koeficient, katerega vrednost je odvisna od vrste blaga.

Tonski kilometer

2. Stopnja težinske izkoriščenosti = ---------------------- : statična zmogljivost vozila.

potna dolžina

Če hočemo planirati transportne storitve, moramo upoštevati tako stopnjo prevozne

izkoriščenosti, kakor tudi stopnjo težinske izkoriščenosti transportnega sredstva. To dosežemo

z naslednjimi pokazatelji.

3. Stopnja skupne izkoriščenosti = stopnja prevozne X stopnja težinske izkoriščenosti.

4. Dolžino tovorne poti, to je poti, ki je bilo vozilo natovorjeno, dobimo tako, da pomnožimo

dolžino poti s stopnjo prevozne izkoriščenosti. Če to dolžino odbijemo od celotne dolžine,

dobimo prazno vožnjo.


90

5. Neto ( čisti) tovor = statična zmogljivost X stopnja težinske izkoriščenosti.

6. Bruto tovor = čisti tovor + mrtva teža vozila.

7. Neto tonski kilometer = dinamična zmogljivost X skupna izkoriščenost.

Ta pokazatelj je za samega prevoznika tržna količina, saj le-tega ponuja na trgu.

8. Bruto tonski kilometer = čisti tonski kilometer + mrtva teža vozila.

9. Stopnja intenzivnosti izkoriščanja transportnega sredstva je produkt stopnje izkoriščanja

časa in stopnja izkoriščenosti transportnega sredstva.

Ta pokazatelj pokaže, koliko je prevoznik v celoti uspel izkoristiti posamezna vozila,

upoštevajoč čim boljše izkoriščanje poti, zmogljivosti vozila in časa, zato je ta stopnja eden

od najbolj primernih pokazateljev.

Navedeni kazalci so pomembni za gospodarno vodenje tako transportnih kakor tudi

netransportnih podjetij. Primeri analiz in ukrepanj so naslednji;

Posamezna vozila kažejo v različnih obdobjih (npr. od leta do leta) različno storilnost,

ki jo mora vodstvo nenehno nadzorovati. Pri tem mu pomaga prevozna hitrost, potna

hitrost, izkoriščanje časa obratovanja, izkoriščanje prevozne poti in statične

zmogljivosti vozil itd.

Naravni kazalci nam lahko pokažejo razliko v storilnosti med posameznimi vozili

istega tipa, ki delajo v približno enakih okoliščinah (prevoz enega blaga na istih

relacijah itd.).

Na podlagi izkustvenih kazalcev iz prejšnjih let lahko netransportna organizacija pri

planiranju prevozov ugotovi, koliko prevozov bo sama opravila in koliko potrebuje

zunanji, javnih prevoznikov.

7.11. Rentabilnost eksploatacije vozil

Osnovna predpostavka za uspešno vodenje prevozništva je poznavanje lastne cene za vsako

vozilo posebej in za ves obrat skupaj. To pa je možno le, če prevoznik o tem vodi podatke, ki

morajo biti tako statistični (porabljen čas za prevožene kilometre, količina opravljenega dela

v tonskih kilometrih, količina prepeljanega blaga itd.) kot knjigovodski ( z zabeleženim vsemi

finančnimi dogodki).

Stalni letni stroški;

Amortizacija – ima trojno nalogo;

prikazati obrabo osnovnega sredstva, to je našega vozila, in sorazmerno obrabi tudi

zmanjšanje njegove vrednosti;

določati vrednost, ki je bila z obrabo vozila že zaračunana v naših storitvah plačnikom

prevozov;

zbrati sredstva za nabavo drugega vozila, ko bo sedanje izrabljeno in odpisano.


91

7.12. Transportna pogodba

Transportna pogodba, ki ureja premoženjsko-pravna razmerja med prevoznikom in

naročnikom prevoza je konsenzualna, kar pomeni, da nastane s sporazumom med

strankama.

Pogodba med cestnim prevoznikom in naročnikom prevoza se sklene na podlagi

njunega medsebojnega sporazuma, s tem da način sklenitve ni predpisan. Do sklenitve

pogodbe pride v praksi običajno tako, da uporabnik prevoza naroči ustno ali pismeno

določeno transportno storitev pri prevozniku.

Prevoznik ob tem izpolni zaključnico, ki vsebuje potrebne podatke o prevozu,

podpišeta pa jo prevoznik in naročnik prevoza. Kasneje se izpolni še tovorni list, ki je

dokaz o sklenitvi prevozne pogodbe in o izročitvi blaga na prevoz pod določenimi

pogoji.

7.13. Transportni dokument

Transportni dokument, ki jih izdajajo transportna in druga logistična podjetja imajo velik

pravni in komercialni pomen. Običajno predstavljajo dokaz o sklenjeni transportni pogodbi.

Transportni dokumenti se izdajajo ob sklepanju transportne pogodbe oziroma pri predaji

blaga na prevoz- Transportni dokumenti imajo predvsem dve funkciji; dokazujejo izročitev

blaga prevozniku in so izkaz sklenjene prevozne pogodbe. Dokumentacijo v mednarodnem

cestnem transportu predstavljajo,- tovorni list, zaključnica, karnet TIR, različni zapiski ter

priloge k tovornemu listu, ki so potrebne v postopkih carinskih in drugih državnih organov.

Cestni tovorni list se izda ob sklenitvi transportne pogodbe in izročitvi blaga v prevoz.

Tovorni list izpolni prevoznik in s tem potrjuje prevzem blaga v prevoz. Za vsako pošiljko se

izda en tovorni list. Sicer pa se v praksi mednarodnega transporta uporablja obrazec tovornega

lista CMR, ki ga priporoča mednarodna unija za cestni transport IRU.

7.14. Med transportom

- Potni nalog (samo v potniškem prometu)

- Tovorni list CMR,

- Fakture,

- EUR1,

- ECL,

- Dokument T5,

- Carnet TIR, T1, T2,

- Dokument EX,

- Dokument po posebni zahtevi stranke,

- Knjiga dnevnih pregledov,

- Certifikat TIR,

- Cestne dovolilnice,

- CEMT, dovolilnice.

- Voznik; - Veljavno vozniško dovoljenje,

- Potni nalog,

- Certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji,


92

- Potrdilo oz. Pogodbo o zaposlitvi (ne starejše od 6 mesecev),

- Izpit ADR,

- Plačilne kartice,

- Avto karte,

- Pripomočki in predpisi za delo.

Dela in naloge voznikov;

Naloge voznika med nakladanjem;

tehnično brezhibnost vozila,

vse dokumente,

opremo za nujno vzdrževanje vozila,

opremo za prevoz blaga, oprema ADR, signalne luči itd.,

oprema za pritrditev tovora,

prijaviti se mora odgovorni osebi na naslovu nakladanja,

dolžan je postaviti in pripraviti vozilo na nakladanje po zahtevi stranke,

dolžan je prisostvovati in kontrolirati nakladanje; količinsko in kvalitetno,

dolžan je upoštevati plan nakladanja, če mu je predloženo,

dolžan je pritrditi tovor, in sicer tako, da se med vožnjo in zaviranjem ne premika,

dolžan je nadzirati nakladanje tako, da ne pride do osnih in skupne preobremenitve,

če med ali pred nakladanjem ugotovi poškodbe na blagu, to vpiše v tovorni list CMR,

po končanem nakladanju zapre nakladalni prostor in pripravi vozilo za vožnjo,

predpiše prevozne dokumente,

obvesti nalogodajalca o prevzemu blaga.

Naloge voznika med vožnjo, primeru nesreč in okvar;

upoštevati mora nacionalne in mednarodne cestno prometne predpise o varnosti

vožnje, trajanju vožnje, dnevnem in tedenskem počitku,

med vožnjo mora biti pozoren na stabilnost in pritrditev tovora,

med vožnjo mora biti pozoren na delovanje vozila v smislu varnosti in dobrega

gospodarja,

v primeru okvare vozila na cesti je voznik dolžan ukrepati po cestno prometnih

predpisih,

voznik je dolžan odpraviti okvaro, če je to v njegovi moči,

če voznik ne more sam odpraviti okvare v doglednem času, o tem obvesti naročnika

prevoza,

prevoznik je dolžan v soglasju z naročnikom storiti vse, da blago varno in čimprej

dostavi na razkladalna mesta, kajti za blago je odgovoren,

v primeru pretovora blaga mora voznik okvarjenega vozila predati vse dokumente

blaga vozniku drugega vozila,

pretovor se mora izvršiti v prisotnosti carinskih organov, če prevaža carinsko blago,

obvestiti mora policijo,

izpolniti mora evropsko poročilo o prometni nesreči,

ob nastanku škode oziroma najkasneje po vrnitvi s poti je voznik dolžan prijaviti

nesrečo na pristojni zavarovalnici,

ukrep v primeru kraje je voznik dolžan poklicati policijo in zahtevati zapisnik,

prevoznik mora o kraji obvestiti naročnika.


93

Naloge med razkladanjem;

prijaviti se mora odgovorni osebi na naslovu razkladanja,

postaviti in pripraviti mora vozilo za razkladanje po zahtevi stranke,

količinsko mora kontrolirati za razkladanje,

morebitne pripombe lahko oporeka tako, da jih vpiše v tovorni list CMR podpiše.

7.15. Skladiščenje blaga

Skladiščenje blaga;

Skladiščenje blaga je ena od spremljajočih dejavnosti, ki nima mednarodnega značaja,

obenem pa gre za fazo mirovanja in ne za fazo gibanja blaga. Funkcija skladiščenja je

prisotna v proizvodnji, nabavi in prodaji. Izredno vzpodbudno za razvoj dejavnosti

skladiščenja pomeni uporaba viličarjev in uporaba sredstev integralnega transporta ( palet).

Razlogi za skladiščenje blaga;

zaradi časovne premostitve prodaje blaga oziroma nakupa,

zaradi manipulacij z blagom ( čiščenje, sortiranje, tehtanje, embaliranje, predelava),

zaradi sezonskega značaja blaga, ( zimske stvari shranjene preko poletja),

zaradi prevoznih možnosti v zvezi s klimatskimi razmerami ( dozorevanje sadja),

zaradi špekulativnih namerov,

zaradi kombiniranja različnih vrst transporta,

zaradi čakanja na transportna sredstva.

Funkcije skladiščenja;

funkcija distribucije – distribucijska skladišča,

funkcija zbiranja – zbirna skladišča,

funkcija sortiranja – sortimentna skladišča.

Naloge skladiščno – transportnih centrov;

skladiščenje, shramba in čuvanje blaga,

opravljanje prekladalnih manipulacij,

paletizacija in kontejnerizacija v integralnem transportu,

pakiranje, sortiranje, tehtanje,

zbiranje in distribucija,

organizacija prevozov in dostava blaga,

vodenje evidence blaga in izdelava transportne in druge dokumentacije.

Vrste skladišč;

vrste skladišč lahko razlikujemo po različnih kriterijih, po načinu izgradnje, glede vrste blaga,

glede na opremljenost, glede na vlogo v poslovnem procesu, glede na stopnjo centralizacije

itd. Glede na poreklo blaga ločimo skladišča; za domače blago in carinska skladišča, carinska

shrambe in konsignacijska skladišča. Poseben pomen v mednarodni trgovini, imajo skladišča

v prostorih carinskih conah. Glede na stopnjo organizacijske samostojnosti uporabnika

skladišča – ločimo lastna skladišča uporabnika, špediterska skladišča, javna skladišča in

pogodbena skladišča.

Skladiščna pogodba;

S skladiščno pogodbo se skladiščnik zavezuje, da bo sprejel in shranil določeno blago in

ukrenil vse potrebno za njegovo ohranitev ter da bo blago na zahtevo položnika ( deponenta)


94

ali drugega upravičenca izročil, položnik pa se zavezuje, da bo za to dal določeno plačilo.

Skladiščna pogodba je sklenjena, ko je blago dejansko izročeno skladiščniku. Osnovni

domači pravni vir je zakon o obligacijskih razmerjih, ki ustreznem poglavju govori o

uskladiščenju blaga.

Skladiščnica; ima značaj vrednostnega papirja (predstavlja lastništvo na skladiščnem blagu,

ki ga je mogoče prenašati z indosamentom, imetnik skladiščnice je torej imetnik

uskladiščenega blaga oziroma zastavna pravica.

Embalaža pri prevozu; Embalaža mora biti kvalitetna, izdelana iz materiala, ki odgovarja določenim zahtevam in

mora biti brez proizvodnih napak. Imamo več vrst embalaže; leseno, kartonsko, kovinsko,

stekleno, tekstilno, papirno, plastično, zaboji, boks palete, sodi, škatle in dr.

Označevanje blaga: vso blago, ki je v mednarodnem prometu, mora biti označeno.

Označevanje blaga pomeni dajanje določenih oznak na blagovne pošiljke. Pomen

označevanja:

služi za identifikacijo pošiljke v času skladiščenja in transporta,

zagotavlja natančno odpremo blaga in predajo pošiljke prejemniku

služi kot navodilo o ravnanju z blagom v času skladiščenja in prevažanja na poti iz

odpremnega v namembni kraj,

omogoča indetifikacijo pri poškodbah ali izgubi dokumentov.

Paletizacija: paleta je po ISO standardu določena dimenzionirana, mednarodno

dogovorjena ravna podlaga, na katero se naklada kosovni tovor ( kartoni, zaboji,

vreče, sodi, košare idr.) Cilj paletizacije je oblikovanje večje transportne enote, ki

omogočajo hitrejši in varnejši transport, oziroma omogoča enostavnejše manipuliranje

v transportu.

V integralnem transportu se uporabljajo palete standardnih velikosti. Evropske države

so sprejele ISO mere palet. Najpogosteje se uporabljajo dve velikosti palet

1200 x 800 mm in 1200 x 1000mm, v zadnjem času pa tudi 1200 x1200 mm

važnejši cilji paletizacije; so zbiranje kosovne robe v večjo transportno enoto,

povečanje hitrosti manipulacij in transporta, zmanjšanje števila žive delovne sile,

racionalnejše hitrosti, varnosti in racionalizacija procesa.

7.16. Kombinirani in multimodalni transport

V zvezi s sodobnimi transportnimi sistemi se nam velikokrat pojavlja tudi pojma –

kombinirani in multimodalni transport, ki pa v bistvu predstavlja določeno obliko

integralnega transporta. Kombinirani transport, kot ena od sodobnih oblik integralnega

transporta, pomeni prevoz unitizirane tovorne enote, ( kontejnerja, kamiona, barže), v uporabi

najmanj dveh vrst transporta na določeni transportni poti ( kontejnerski ali oprtni

transport).Enako vsebino imata tudi pojma intermodalni ali mešani transport. Pri

kombiniranem transportu ne gre samo za tehnološki, ampak tudi pravni vidik, vsaj naj bi se ta

transport opravil na podlagi enotne transportne pogodbe. Odgovornost za celotni transportni

proces in njegovo organizacijo prevzame nasproti uporabniku transporta samo ena oseba, to je

nosilec oz. organizator kombiniranega transporta, npr. špediter. Špediterska podjetja, z izdajo

posebnih opravil in posebnega transportnega dokumenta, to je FIATA, špediterske

nakladnice (FBL dokument). Z izdajo tega dokumenta špediter kot nosilec kombiniranega

transporta odgovarja za blago in izvršitev celotnega transporta. Multimodalni transport je


95

definiran kot nova transportna tehnologija, gre za manipuliranje in prevažanje tovora, ki se

predhodno že nahaja na določenem transportnem sredstvu. Gre torej za manipuliranje in

prevažanje unitiziranega tovora ob istočasni uporabi dveh transportnih sredstev in dveh

različnih vrst transporta. Tudi to je določena oblika integralnega transporta in hkrati tudi

kombiniranega transporta.

7.17. Bimodalna tehnologija

Osnovne značilnosti;

kombinacija cestnega in železniškega transporta,

glavni element polprikolica,

transformacija cestnega vozila v železniško in obratno,

vključuje prevoz polprikolic večje nosilnosti.

Sistemi bimodalne tehnologije transporta:

Mark Road Railer (ZDA).

Tiger Rail-Trailer Train (GB).

Namesto posebnih cestnih polprikolic uporaba kontejnerskih polprikolic (ZDA, EU).

Polprikolice za bimodalni transport.

Železniški podstavek (kolesna dvojica).

Prednosti bimodalne tehnologije:

minimalne zahteve po terminalski opremi in prostoru,

ni potrebna dodatna pretovorna oprema,

preprostost in enostavnost terminalov,

ugodno razmerje med neto in bruto maso glede na vlakovno kompozicijo v primerjavi

z drugimi sistemi v kombiniranem transportu

sestavljanje vlakovne kompozicije se lahko izvaja na stranskih in industrijskih

železniških tirih,

bimodalne prikolice so uporabne tudi v klasičnem cestnem transportu,

večji izkoristek nakladalnega prostora (višja višina) bimodalnih prikolic.

Slabosti bimodalne transportne tehnologije:

ne podpira transporta ISO kontejnerjev in zamenljivih tovorišč,

ni možen takojšen dostop do kateregakoli tovornega prostora (polprikolice),

neprimeren za postanke med prometnimi koridorji,

problem razporejanja železniških vozičkov,

nujno zaporedno natovarjanje in raztovarjanje prikolic,

relativno velika teža prikolic,

slaba vzdržljivost šasije polprikolic (tlačne sile),

počasen pretovor vlakovne kompozicije,

več ponudnikov bimodalnega transporta, sistemi med seboj niso kompatibilni.


96

7.18. Izredni prevozi

Izredni prevoz v cestnem prometu se lahko definira kot prevoz z vozili, ki sama ali skupaj s

tovorom presegajo s predpisi dovoljene osne obremenitve, skupno maso, širino, dolžino in

višino. Za izredni prevoz se šteje tudi prevoz, pri katerem je vozilo samo ali skupaj s tovorom

v mejah s predpisom dovoljenih mer, mase ali obremenitve, vendar pa presega omejitev

katerega koli od teh elementov, ki je odrejena na državni cesti ali njenemu delu s prometnimi

znaki.

Izredni prevoz se lahko opravlja le pod pogoji, navedenimi v dovoljenju, ki ga je izdal

pristojno organ, v določenih primerih pa tudi pod pogoji, določenimi v zakonu o javni cestah.

Izredni prevoz se deli v štiri kategorije:


97

Izredni prevoz I. kategorije je prevoz z vozilom, ki samo ali skupaj s tovorom ne

presega naslednjih vrednosti skupne mase, dimenzij ali osnih obremenitev; skupne

mase 60 t, širine 3 m, višine 4,2 m, dolžine za več kot 20% od največje dovoljene s

predpisi ali odrejene na javni cesti ali njenem delu s prometnimi znaki, osnih

obremenitev za več kot 15% od največjih dovoljenih s predpisi ali odrejenih na javni

cesti ali njenemu delu s prometnimi znaki.

Izredni prevoz II. Kategorije je prevoz z vozilom, ki ima samo ali skupaj s tovorom

naslednje vrednosti skupne mase, dimenzij ali osnih obremenitev; nad 60 t in več kot

85 t skupne mase, širino nad 3 m in več kot 3,5 m, višino nad 4,3 m in ne več kot 4,5

m, dolžino za 20% in ne več kot za 25% večjo od največje dovoljene s predpisi ali

odrejene na javni cesti ali njenem delu s prometnimi znaki, osne obremenitve za več

kot 15% in ne več kot 25% nad največjimi dovoljenimi s predpisi ali odrejenih na

javnih cesti ali njenem delu s prometnimi znaki.

Izredni prevoz III. Kategorije je prevoz z vozilom, ki samo ali skupaj s tovorom

presega naslednje vrednosti skupne mase, dimenzij ali osnih obremenitev; 85 t skupne

mase, širino 3,5 m, višino 4,5 m, dolžino za več kot za 25% od največje dovoljene s

predpisi ali odrejene na javni cesti ali njenem delu s prometnimi znaki, osne

obremenitve za več kot 25% nad največjimi dovoljenimi s predpisi ali odrejenimi na

javni cesti ali njenem delu s prometnimi znaki.

Izredni prevoz IV. Kategorije je prevoz z vozilom brez tovora; ki ima s predpisi o

varnosti cestnega prometa določene registrske označbe za motorna ali priklopna

vozila, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev glede dimenzij ali katerih masa vozila

presega 40 t, katera zaradi mase vozila presegajo dovoljene osne obremenitve.

Vsako vozilo, ki opravlja izredni prevoz, mora imeti na zadnji strani vozila ali tovora tipsko

tablo »Izredni prevoz«. Pri izredni dolžini se ta tabla dopolni z dodatno tipsko tablo »Dolžina-

---m«, na kateri se označi skupna dolžina vozila s tovorom.

Vozila s spremstvom so osebna vozila, opremljena z rumeno utripajočo ali vrtečo lučjo, ki se

vrti in z osvetljeno tablo z napisom »Izredni prevoz«. Posebej je predpisana tudi dodatna

oprema za izredni prevoz, ki mora biti v vsakem od vozil za spremstvo oziroma v vozilu, ki

opravlja izredni prevoz brez spremljevalnih vozil.

Način izvajanja spremstva je določen tako, da nasproti vozeča vozila opozarja na oviro na

cesti, vključno z nevarnostjo zožitve prometnega pasu, vozila za izrednim prevozom pa na

nevarnost prehitevanja zaradi dolžine vozil v izrednem prevozu in zaradi zožitve prometnega

pasu.

Delavci, ki spremljajo izredni prevoz, morajo imeti v vsakem vozilu po dve zastavici (rdečo

in zeleno). Z njima po potrebi opozarjajo druge udeležence v prometu na izredni prevoz.

Spremstvo teh izrednih prevozov je obvezno samo za tisti del prevozne poti, za katerega je v

dovoljenju za izredni prevoz izrecno določeno in se izvaja z vozili predlagatelja ali izvajalca

izrednega prevoza.

Prejemnik dovoljenja mora s pisnim potrdilom imenovati odgovornega vodjo prevoza. Ta je

odgovoren za pravilno in varno naložen tovor in za upoštevanje predpisov in veh pogojev

izdanega dovoljenja.

Odgovorni vodja prevoza in drugi delavci z dovoljenji, ki spremljajo in izvajajo prevoze,

morajo biti usposobljeni za to delo in seznanjeni z načrtom prevoza in vsemi pogoji izdanega

dovoljenja odgovorni vodja prevoza mora podrobno poznati prevozno pot, določeno v

dovoljenju, in prometne pogoje na njej ter imeti s seboj dovoljenje za izredni prevoz.


98

Ko dohitimo ali srečamo izredni prevoz, moramo:

upoštevati navodila spremstva;

po potrebi ustaviti svoje vozilo in ga umakniti na skrajno desno

stran vozišča;

voziti posebno previdno, zlasti pri prehitevanju.


99

8. KONTEJNERIZACIJA

Kontejnerizacija je naslednja faza po paletizaciji, ki je prinesla v transportu revolucionarne

novitete. Osnova je v tem, da se lahko z enim sredstvom integralnega transporta združi v

njega, kot kosovno in kot paletizirano blago.

Kontejnerizacija je dejavnost uvajanja in uporaba različnih vrst in oblik kontejnerjev v

procese kakšnega koli premeščanja blaga, ki povezuje vse dele transporta v enotno

transportno verigo.

Definiramo kontejnerje kot; napravo, transportni zaboj, transportno posodo, zložljivo posodo,

gibljivo transportno opremo, ki ima;-

Popolnoma ali delno mora biti zaprt z najmanj enimi vrati,

Konstrukcijsko mora biti grajen tako, da se ga lahko hitro polni in prazni,

Konstrukcijsko mora biti grajen tako, da je prilagojen za transport z enim ali več

transportnimi sredstvi brez indirektnega pretovora,

Zgrajen mora biti iz trajnega in trdega materiala,

Biti mora odporen na vremenske spremembe,

Biti mora primeren za večkratno uporabo in zgrajen mora biti za volumen, ki je najmanj 1m.

Poleg standardiziranih dimenzij in uporabnih lastnosti kontejnerjev je ISO predpisal tudi

ustrezne oznake na kontejnerjih:

oznaka lastnika, serijska in nadzorna številka,

oznaka države, dimenzij in vrste,

največja bruto masa, masa in tara kontejnerja

S temi standardi so predpisani naslednji podatki, ki jih mora imeti vsak kontejner;

oznaka lastnika,

številka serije

nadzorna številka,

oznaka države,

oznaka za dimenzije in tip kontejnerja,

oznaka bruto in lastne mase, ki sta navedeni v kilogramih in funtih,

Sistem označevanja kontejnerjev je prilagojena elektronski obdelavi podatkov:

oznaka lastnika: 4 črke

številka serije: 6 številk

nadzorna številka 1 številka

oznaka države: 3 črke

oznake za dimenzije in tip: 4 številke.

Oznaka lastnika ima štiri velike črke, mora pa se razlikovati od oznak drugih transportnih

sredstev. V ta namen priporočajo na četrtem mestu uporabiti črko »V«. Serijska številka mora

imeti 6 arabskih številk. V primeru, da je ta številka manjša, se spredaj dodajo ničle.

Nadzorna oznaka daje informacijo o tem, da je preverjena oznaka lastnika in oznaka serijske

številke. Ta oznaka se dobi z izračunom s pomočjo tablic za transformiranje oznak. Oznaka

države mora imeti 3 latinske črke, pri čemer se uporablja oznaka cestnih vozil tako, da se

doda črka »X«, če je oznaka iz ene ali več črk. Oznaka velikosti in tipa kontejnerja ima 4

arabske številke, pri čemer sta prvi dve oznaki velikosti oz. dimenzij, drugi dve pa označujeta


100

tip kontejnerja. V primerih, ko na kontejnerju ni dovolj prostora, se vse naštete oznake

napišejo v eno vrsto

Kontejnerje delimo na:

Kontejnerje v unimodalnem prevozu ( prevoz z eno vrsto avion)

kontejnerje v kombiniranem prevozu

kontejnerje v mutimodalnem prevozu

kontejnerje v direktnem prevozu

Tipi kontejnerjev; 20 fitni ( 1 fit je 304,8 mm) – dolžina 6,058 m širina 2,438 m, višina 2,438 m, dopustna

obremenitev je 23.320 kg, teža praznega je (AL) 1.780 kg in ( FE) 1.950 kg

30 fitni – dolžina 9,125 m širina 2,438 m, višina 2,438 m, dopustna obremenitev je 25.400 kg,

teža praznega (al) 2.615kg

40 fitni – dolžina 12,192 m, širina 2,438 m, višina 2,438 m, dopustna obremenitev 30.480 kg,

teža praznega (al) 3.450 kg, znak za kontejner je TEU.

Sredstva pri manipulacijah s kontejnerji; - vsa sredstva za manipulacijo s kontejnerji,

delimo na sredstva, ki jih uporabljamo na kopnem in sredstva, ki jih uporabljamo v prevozu.

Skladiščna mostna dvigala- naloga skladiščnih dvigal je zlaganje, pretovor in sortiranje

kontejnerjev.

Pretovorna mostna dvigala- naloga mostnih dvigal je premeščanje kontejnerjev, med vagoni,

ali znotraj kontejnerskega terminala, mostna dvigala dvigajo (nakladajo) 4 vrste kontejnerjev

v višino. Višina teh dvigal konstrukcijsko omogoča, nakladanje ali razkladanje na

vagone,kamione ali prikolice.

Portalni prenosniki malih razponov,jih uporabljamo znotraj terminala do skladišč.

Težki viličarji- takšni viličarji so pomembni pri manipuliranju s kontejnerji, ki jih

uporabljamo pri zlaganju praznih kontejnerjev ali pa za prekladanje kontejnerjev iz enega na

drugo prevozno sredstvo. Odvisni od uporabe, poznamo viličarje raznih konstrukcij.

Avto dvigala- delo opravljamo brez prijema ( spreedorja), potrebujemo dva človeka.

Prikolice za kontejnerje – znotraj terminalov se uporabljajo posebna vozila, ki jih imenujemo

prikolice za kontejnerje, prilagojene za prenos znotraj samih terminalov.

Obalno kontejnersko dvigalo – z njim pretovorimo vse vrste kontejnerjev do skupne mase 45

ton, ki se prevažajo na relaciji, ladja- obala- ladja imenuje se še LO-LO tehnologija.

Pajek dvigalo – se giblje vzdolž terminala.

Viličarji za 20 fitnimi kontejnerji, zlasti jih uporabljamo v RO-RO tehnologiji, ko gre za

tovorjenje na kamione ali vagone.

Manipulacije s tovori v transportnem procesu cestnega prometa se v največjem obsegu

opravlja z viličarji različnih vrst, ročne, dizelske, bencinske, plinske, električne in

kombinirane.

Nosilnost viličarja je odvisna od težišča tovora od navpične osi vilic.

Nosilnost viličarjev je tudi do 120 ton, ima moč do 400 kw, največ jih je od 2- 5 ton.


101

9. PREVOZ NEVARNEGA BLAGA

Nevarno blago zahteva posebne ukrepe med transportom in skladiščenjem, ker lahko povzroči

poškodbe ali zastrupitve ljudi, poškodbe ali uničenje transportnih sredstev, cest, cestnih

objektov in drugih infrastrukturnih objektov.Pri prevozu nevarnih snovi je treba upoštevati

vsa nacionalna in mednarodna navodila o prevozu nevarnih snovi v cestnem prometu kot so –

ADR idr. Novi slovenski kazenski zakon vsebuje tudi na novo oblikovano poglavje o

kaznivih dejanjih zoper okolje, prostor in naravne dobrine in daje kazensko pravo varstvo

okolju in prostoru na eni strani in naravnim dobrinam na drugi strani.

9.1. Vrste nevarnih snovi

razred 1: - eksplozivne snovi in izdelki,

razred 2: - plini stisnjeni, utekočinjeni ali raztopljeni pod tlakom,

razred 2: - vnetljive tekočine,

razred 4.1. – trdne gorljive snovi,

razred 4.2: - samovnetljive snovi

razred 4.3. – snovi, ki v stiku z vodo sproščajo vnetljive pline

razred 5.1: - oksidanti

razred 5.2: - organski peroksidi

razred 6.1: - strupi

razred 6.2: - kužne snovi

razred 7: - snovi, ki žarčijo

razred 8: - jedke snovi

razred 9: - različne nevarne snovi in izdelki


102

9.2. Temeljne določbe zakona

Zakon ureja pogoje za prevoz nevarnih snovi in opravlja v zvezi s tem prevozom

(pripravljanje snovi za prevoz, nakladanje in razkladanje, manipulacija med potjo) ter

nadzorstvo nad izvrševanjem. Nevarne snovi smejo prevažati le osebe, ki so strokovno

usposobljene za njihov prevoz in so dopolnile 21 let.

Osebe, ki niso strokovno usposobljene, smejo samo prenašati, nakladati, razkladati ali

prekladati nevarne snovi, če so bile poprej seznanjene z načinom dela, z nevarnostmi in

varstvenimi ukrepi pri delu, in sicer pod vodstvom in nadzorstvom strokovno usposobljene

osebe. Imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik mora nevarno snov dodatno zavarovati

proti škodi, povzročeni tretjim osebam zaradi smrti, poškodbe telesa ali zdravja, poškodbe ali

uničenja stvari ali onesnaženja življenjskega okolja med prevozom. Zakon o obveznih

zavarovanj v prometu določa, da je najvišja zavarovalna vsota za motorna vozila, ki prevažajo

nevarne snovi, (trenutno) 120 mio/SIT za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe ali prizadetega

zdravja in 80 mio/SIT zaradi uničenja ali poškodovanja stvari. Voznik mora imeti kopijo

zavarovalne police, iz katere je razvidno, da je prevoznik izpolnil navedene obveznosti.


103

Nevarna snov se sme dati oziroma sprejeti v prevoz samo, če je v predpisani embalaži.

Posode, cisterne, kontejnerji in druga vrsta embalaže za prevoz nevarnih snovi morajo biti

izdelani v skladu s predpisanimi standardi ( preizkus), za ustrezen razred nevarne snovi.

Vozila, s katerimi se prevažajo nevarne snovi in vsa embalaža, v kateri so nevarne snovi,

morajo biti vidno označena z listki nevarnosti. Na embalaži nora biti tudi izpisana številka

nevarne snovi UN. Jeklenke, v katerih se prevažajo nevarne snovi, se pri prevozu pakirajo

oziroma postavljajo na palete vertikalno, jeklenke s plini pa vertikalno ali horizontalno.

Prazne, neočiščene posode, v katerih so bile nevarne snovi, morajo biti zaprte in označene

enako, kot da so napolnjene z nevarno snovjo, voznik pa mora pri prevozu ravnati enako, kot

da prevaža posode, napolnjene z nevarno snovjo.

Nevarne snovi se nakladajo ali razkladajo praviloma podnevi, osebam, ki neposredno ne

sodelujejo pri nakladanju ali razkladanju, je pristop prepovedan. Cisterne ali druga prevozna

sredstva, s katerim se prevažajo vnetljiva tekoča ali vnetljivi plini, morajo biti med

nakladanjem in razkladanjem ozemljeni, izpušna cev motorja pa mora imeti preizkušen

iskrolovec. Nevarna snov ne sme biti dana ali sprejeta v prevoz, če niso izpolnjeni vsi pogoji,

ki so predpisani za njen prevoz. Voznik motornih vozil, s katerimi se prevažajo nevarne

snovi, morajo voziti samo po cestah, ki so jih za vožnjo takih vozil določili pristojni organi in

se, kadar je le mogoče, izogibati vožnji skozi naselja kraje in mesta po cestah, na katerih bi

bila lahko ogrožana varnost prometa. Vozniki smejo voziti samo po tistih cestah ter parkirati

in ustavljati samo na tistih mestih,ki so določena s posebno odredbo. Motorna vozila smejo

voziti tudi izven določenih cest, kjer ni s prometnim znakom prepovedano, če je namembni

kraj oddaljen največ 50 km.

Prevozna sredstva, s katerimi se prevažajo nevarne snovi, morajo biti tehnično brezhibna ter

izdelana, opremljena in označena v skladu s predpisanimi standardi. Vsa vozila morajo biti

vsakih 6 mesecev redno tehnično pregledana. Motorno in priklopno vozilo, namenjeno za


104

prevoz nevarnih snovi, morata še na poseben pregled glede izpolnjevanja z zakonom in ADR

določenih pogojev za prevoz tistih nevarnih snovi, za katere sta namenjena.

Za ta vozila se izda potrdilo z enoletnim rokom veljavnosti. Na podlagi tega potrdila se za

motorno in priklopno vozilo, za katero to zahteva ADR, izda certifikat o brezhibnosti vozila

na posebnem obrazcu.

Vozila za prevoz nevarnih snovi je potrebno opremiti z ustreznim stikalom za izklop vseh

električnih tokokrogov ( direktno priklopljen sme biti samo tahograf). Vozila, ki prevažajo

nevarne snovi s plameniščem pod 55 C, morajo imeti napravo za razelektritev – odvod

statične elektrike, ki mora biti pred manipulacijo priklopljena na ozemljitev. Vozila za prevoz

nevarnih snovi razredov 1 do 5.2 morajo biti galvansko povezana v eno potencialno enoto,

opremljena pa morajo biti tudi z napravo za odvod statične elektrike tudi na vozišče in z

dvema ploščicama za priklop ozemljitve na zadnjem delu vozila. Motorji vozil in izpušni

sistemi morajo biti tako izdelani in nameščeni oziroma zaščiteni, da zaradi segrevanja in

nastajanja isker ne nastaja nobena nevarnost za tovor, ki se prevaža. Podobno velja za

razervoarje za gorivo.

Vsako vozilo mora biti opremljeno z naslednjo predpisano dodatno opremo;

dvigalo in orodje;

dve baterijski svetilki stalne ali utripajoče oranžne svetlobe ( dobro vidno 150 m daleč,

uporaba svetilk ne sme povzročiti eksplozije oz. požara) – zaščitna izvedba min IP-

54,

dva trikotnika,

table za označevanje prevoza nevarnih snovi,

opozorilni simboli ( bočno in zadaj),

2 gasilna aparata 8 2x S6 ali drugo ustrezno gasilno sredstvo),

2 zastavici ( oranžno s črnim robom, dimenzija enaka dimenzije table za označevanje

prevoza nevarnih snovi),

dve lopati in en kramp,

prenosna svetilka v ustrezni varnostni izvedbi,

najmanj ena zagozda za podstavljanje pod kolesa ( dimenzionirana glede na dimenzijo

kolesa in nosilnost vozila),

osebna zaščitna sredstva ( rokavice, škornji, zaščita za oči – steklenica za izpiranje,

delovna obleka) po navodilih o posebnih varnostnih ukrepih,

lovilec iskre (atestiran).

Pošiljatelj, ki da nevarno snov v prevoz, mora za vsako njeno pošiljko izdati listino o

prevozu in navodilo o posebnem varnostnih ukrepih, ki so potrebni pri njenem

prevozu, ter ju izročiti prevozniku. Listina o prevozu nevarne snovi, ki se pošilja v

tujino, mora biti napisana v slovenskem jeziku in v angleškem, francoskem ali

nemškem jeziku, navodilo pa mora biti napisano v jezikih držav, skozi katere se snov

prevaža. Navodilo mora biti v kabini na vidnem mestu. Prevoznik in voznik morata na

listini o prevozu nevarne snovi s svojima podpisoma potrditi, da sta prevzela v prevoz

deklarirano nevarno snov.

Posebni varnostni ukrepi za prevoz posameznih vrst nevarnih snovi, za prevoz

eksplozivnih snovi, strupov in radioaktivnih snovi je potrebno posebno dovoljenje.

Dovoljenje za prevoz eksplozivnih snovi izda Ministrstvo za notranje zadeve,

dovoljenje za prevoz strupov in radioaktivnih snovi pa Ministrstvo za zdravstvo. V


105

dovoljenju se lahko odredi tudi posebne varnostne ukrepe pri prevozu posamezne

vrste nevarnih snovi ( smer gibanja, spremstvo pošiljatelja ali prevoznika, spremstvo

policije ali zdravstvenega inšpektorja itd.).

Posebni varnostni ukrepi za prevoz nevarnih snovi v cestnem prometu;

Prevoznik mora spoštovati poleg varnostnih ukrepov za prevoz nevarnih snovi, ki so

predpisani v Zakonu o prevozu nevarnih snovi, tudi določbe Evropskega sporazuma o

mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga – ADR.

V motornem vozilu ne sme biti drugih oseb razen voznika, sovoznika in

spremljevalca. Sovoznik mora biti v vozilu, če tako predvideva ADR (npr. pri

prevozu eksplozivov). Kajenje v kabini in bližini vozila ni dovoljeno, če se prevažajo

nevarne snovi, ki lahko gorijo ali eksplodirajo.

Vozilo, s katerim se prevaža nevarne snovi, mora imeti dva voznika za označevanje

vozila, s katerim se prevažajo nevarne snovi. Razpoznavanje številke posameznih

nevarnih snovi in mesto za znaka na vozilu morajo biti v skladu z določbami ADR.

Avtocisterne in motorna ter priklopna vozila, s katerimi se prevažajo radioaktivne

snovi, morajo biti označeni tudi na bočnih straneh.

Inšpekcijsko nadzorstvo in ukrepi pristojnih upravnih organov kot so; (policija in

drugi inšpekcijski organi) so pooblaščeni.

Da odredijo prevozniku, da ugotovljene nepravilnosti odpravi v določenem roku.

Da prepovejo nadaljnji prevoz ali ravnanje z nevarnimi snovi, če prevoznik zaposluje

osebe, ki niso strokovno usposabljanje za prevoz in ravnanje z nevarnimi snovmi.

Da prevozniku prepovejo prevoz nevarnih snovi, če ugotovijo, da je prišlo med

pripravo za prevoz ali med prevozom do hujših opustitev glede varnostnih ukrepov.


106

10. OSNOVE CARINSKI POSTOPKOV

Z vstopom Slovenije v EU se spreminjajo tudi carinski postopki in sam položaj prevoznikov

napram carinskim organom, večji poudarek pa je na tistih carinskih postopkih, s katerimi se

cestni prevozniki pri opravljanju prevozov največkrat srečajo. Zelo pomembno dejstvo, ki ga

moramo imeti najprej v mislih je to, da meja med državami članicami ni več.

Prevoznik, ki prevaža blago v mednarodnem cestnem prometu, mora poznati obveznosti, ki

mu jih nalaga carinska zakonodaja (predvsem obveznost predložitve blaga ob vnosu na

carinsko območje in obveznost ob izvajanju tranzitnih postopkov); opustitev le teh pomeni

carinski prekršek.

10.1. Carinska konvencija o mednarodnem prevoza blaga (tir)

Karnet TIR- je dokument, ki izhaja iz mednarodne carinske konvencije in se uporablja v

mednarodnem cestnim transportu. V bistvu gre za carinski dokument, ki se izdaja za vsako

vozilo in za vsak mednarodni prevoz blaga posebej. Karnet TIR lahko uporablja vsak

mednarodni cestni prevoznik, čigar vozila izpolnjujejo tehnične pogoje, ki jih predpisujejo

carinski organi. Namen institucije karneta TIR je poenostavitev carinskih postopkov pri

prečkanju državnih meja, kjer se pregledujejo samo vozila in dokumenti, ne pa tudi blago.

Nosilec sistema mednarodnih prevozov po TIR karnetu je mednarodna unija za cestni

transport IRU, katere članice nastopajo kot garantne organizacije nasproti carinskim organom.

Transport s karnetom TIR je možen samo preko tistih obmejnih carinarnic, ki jih določijo

carinski organi.

Osnovno obeležje države je njena meja,

Cestnemu prevozniku je državna meja po naravi stvari negativen pojem. Tam se mora

zaustaviti in opraviti predpisane postopke s carino in policijo. S tem izgubi čas. Čas pa je eden

od glavnih dejavnikov, ki vplivajo na donosnost poslovanja. Zaradi izboljšanja prehodnosti

meja v cestnem tovornem prometu, ki je eden glavnih dejavnikov za napredek mednarodne

trgovine, so se države, včlanjene v Združene narode (OZN), dogovorile o poenotenju,

poenostavitvi in uskladitvi mejnega nadzora. Dogovor je vseboval v dveh mednarodnih

sporazumih (konvencijah), od katerih je za prevoznika zlasti pomembna Konvencija TIR. Po

uspehu prve iz leta 1959 je zdaj v veljavi dopolnjena iz leta 1975. Sporazum TIR velja v vseh

članicah ZN.

Evropska unija (EU) je smatrala, da je potrebno med članicami še bolj sprostiti mednarodno

trgovino in s tem zvezi tudi carinske postopke, zato je uveljavila svoj carinski odpravni

postopek na enotnem obrazcu za vse države članice. Temu postopku se je nato pridružila še

skupina držav EFTA.

Poenostavljeno imenujejo cestni prevozniki ta postopek po obrazcu T kar T- spremnica.

Tako TIR kot Skupnostni carinski odpravni postopek zahteva, da so izpolnjeni določeni

predpogoji, preden odhodna carinarnica sprejme tak, poenostavljen, način odprave (ki zelo

olajšuje postopke pri prehodu meja in skrajšuje čas zadrževanja prevoznika).

Prevoznik, ki pride s svojim tovornim vozilom na mejo brez enega od mednarodno

dogovorjenih načinov, bo lahko odpravljen le »po starem« s carinsko spremnico, ki velja

vselej le za eno državo (oz. carinsko povezavo skupino držav). Izstavitev carinske spremnice

»po starem« pa zahteva veliko časa in še več denarja, ker:


107

je treba ugotoviti in zagotoviti na samem mestu, da se tovorni prostor da tako zapreti

in obeležiti s plombo, da iz njega ni mogoče niti vzeti niti dodati nobenega blaga brez

vidnih sledov;

je treba ugotoviti vrednost naloženih pošiljk;

se mora z začasno carinsko deklaracijo ugotoviti vrednost carinskih dajatev (v vsaki

državi posebej) in položiti to vrednost na vhodni carinarnici vsake države v gotovini

oz. z ustreznim drugim plačilnim sredstvom oziroma poroštvom.

Poroštvo bo sproščeno, ko bo prevoznik s potrdilom namembne carinarnice v tej državi, ali pa

njene izhodne carinarnice, če je pošiljka le v tranzitu, dokazal, da je blago bilo ocarinjeno ali

pa izvoženo iz države. Pot in roki za vračilo poroštev pa so v različnih državah različni.

Večinoma je pot zapletena, roki pa so dolgi, zato se tak postopek po pravilu prevozniku in

njegovemu naročniku ne izplača.

Vsako leto je v mednarodnem cestnem prometu več kot tri milijone pošiljk s carinskim

jamstvenim zvezkom TIR. Te izdaja, za zdaj, samo združenje prevoznikov IRU, ki mu je

uspelo sestaviti od carinskih oblasti mednarodno priznano verigo poroštev. IRU je poslovna

skupnost združenj prevoznikov iz včlanjenih držav, svoj sedež ima v Ženevi, v Švici.

Zvezke TIR, ki jih IRU tiska in neposredno zavaruje pri mednarodni skupnosti (poolu)

zavarovalnic, nabavljajo državna združenja prevoznikov za prodajo prevoznikov v svoji

državi. Združenja prevoznikov morajo »svoje« zvezke TIR zavarovati;

proti škodi, ki bi jo sama povzročila in proti škodi, ki bi jo v domači državi povzročil

tuji imetnik zvezka TIR, ki ga je izdal IRU. (Vsa zavarovanja v sestavu TIR so

regresna, povzročitelj škode jo je dolžan plačniku v celoti povrniti).

Po sporazumu TIR se carinske oblasti vsake države s pritožbami obračajo zgolj (v

svojem jeziku) na domače združenje,ki izdaja zvezke TIR, na glede na to, da je

pritožbo povzročil prevoznik iz druge države. Če pride do plačila carinskih dajatev po

krivdi tujega prevoznika, ( ki je prevažal s poroštvom zvezka TIR), ima domače

združenje pravico do povrnitve nastale škode od povzročitelja ter posredno od IRU-ja

in njegovih zavarovalnic.

PrevoznIk, ki želi v mednarodnem cestnem prometu izkoristiti ugodnosti, ki jih nudi

Mednarodni carinski sporazum TIR, mora;

1) Urediti svoje vozilo po določilih dodatka 2 k sporazumu TIR. Ta dodatek se imenuje;

Pravilnik o tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati cestna vozila v mednarodnem

prometu za prevoz pod carinskimi obeležjem. Vsa nova vozila so že grajena tako, da

ustrezajo tem pogojem. Potrebno bo le oskrbeti tablice TIR (po dodatku 5) in jih

namestiti na vozilo spredaj in zadaj. Tako opremljeno vozilo je treba slikati s strani, tako

da je vidna registrska tablica in tablica TIR.

2) Vozilo predstaviti carinski komisiji na sedežu podjetja najbližji carinarnici. Ta bo po

pregledu in zapisniški ugotovitvi, da tovorišče ustreza, izstavila potrdilo o neoporečnosti

cestnega vozila, za prevoz blaga pod carinskim obeležjem (po dodatku 3). Potrdilo

(certifikat), ki je opremljeno s slikama, velja dve leti in ga je mogoče podaljševati trikrat,

vsakič za nadaljnji dve leti.

3) Pri domačem združenju, ki prodaja zvezke TIR, mora dati svojo izjavo o obvezi in jo

podpisati na mednarodnem obrazcu, tiskanem v francoščini ter vzporedno prevedenem v

slovenščino. Tu ne gre le za obliko, temveč za vsebino. V izjavi se prevoznik zavezuje, da

bo storil ne samo to, kar od njega zahtevajo že zakoni in odredbe, temveč da bo

povzročeno škodo poravnal na prvi poziv in brez pravice prigovora. Ta izjava bi morala

biti prisotna pri vseh dvomljivih postopkih prevoznika in njegovih sodelavcev.


108

4) Kupiti (pri domačem združenju) obrazec zvezek TIR. ( Pri tujem združenju lahko kupi

zvezek TIR le primeru, če za povratno vožnjo iz tuje države ni imel s seboj svojega

veljavnega zvezka. V takem primeru sme tuje združenje prodati prevozniku zvezek TIR

le, če je k temu dalo soglasje prevoznikovo domače združenje.) Domače združenje sme

uporabniku (prevozniku) prodati zvezek TIR, če le ta ni na spisku tistih, ki niso izpolnili

izjave o obvezi, ali pa so carinski organi,IRU ali organi združenja samega izdali odločbo o

prepovedi uporabe.

10.2. Domače združenje

Domače združenje sme izročiti (dopuščenemu) uporabniku zvezek TIR potem:

ko je na prvi strani ovitka navedlo njegovo veljavnost, ta sme trajati največ 45 dni od

prevzema pri domačem združenju, v upravičenih primerih pa jo je dovoljeno

naknadno podaljšati še za 15 dni;

ko je na prvi strani napisalo ime in naslov uporabnika (imetnika, prevoznika), kajti

listina ni prenosljiva na drugega uporabnika, saj ni dal jamstev in izjave o obvezi in za

ta zvezek ni zabeležen v računalniških razvidih, četudi ima zase soglasje za uporabo;

ko je položil za vsak zvezek jamstvo po 50.000.- USD v gotovini, z bančno garancijo

ali zavarovalnim poroštvom. Zavarovalno poroštvo lahko dobi pri domačem združenju

(na samem mestu), če je le-to za zastopanje pooblaščeno od zavarovalnice. ( V

Sloveniji je v tem zavarovanju Intertransport – pooblaščenec Triglava.)

Uporabnik vpiše pred začetkom prevoza (v roku veljavnosti) v zvezek TIR v vsa polja ( na

ovitku in na notranjih listih) potrebne podatke o svojem podjetju in vozilu ter pošiljki. Vpis

mora biti odtisnjen ( kopiran s pomočjo indiga ali karbona) na toliko straneh, kolikor

carinarnic bo vključenih pri prevozu, najmanj pa po dve strani sta v prodaji dve vrsti

zvezkov. Ena s 14 listi in druga s po 20 listi.

Rok veljavnosti je važen le za odhodno carinarnico. Če odhodna carinarnica potrdi zvezek

TIR zadnji dan vpisnega roka veljavnosti, velja zvezek do namembne carinarnice ne glede na

trajanje prevoza.

Po sporazumu TIR je z enim zvezkom lahko odpremljenih več pošiljk na največ 3 odhodnih

carinarnic, ki se smejo nahajati v največ dveh državah. Prav tako je po enem zvezku TIR

možnih več namembnih carinarnic, vendar ne več kot tri, v dveh različnih državah. En zvezek

TIR zadošča za pošiljke na motornem vozilu in na prikolici. (Seveda je mogoče in dovoljeno,

da se za vsako vozno enoto izpostavi svoj zvezek TIR).

Odhodna carinarnica po pregledu skladnosti naložene pošiljke z vpisom v manifest overi vse

liste zvezka TIR s svojo štampiljko in številko plombe, ki je bila ob pregledu nameščena.

Potem, ko na odrezek prvega lista napiše zahtevane podatke, med njimi lahko tudi prevozno

pot in rok za prevoz do naslednje carinarnice, carinarnica zabeleži osnovne podatke tudi v

svoje razvide. Carinarnica odtrga iz zvezka prvi, bel list ( razen odrezka) in izroči zvezek

prevozniku ( imetniku, uporabniku). Carinski postopek na odhodni carinarnici je s tem za

začetek končan. Prevoz do naslednje se, kar se tiče carine, lahko nadaljuje. Odhodna

carinarnica bo zahtevo dokončno zaključila, ko bo dobila od izhodne potrdilo o izstopu

pošiljke (s spodnjo tretjino zelenega lista manifesta).


109

Na izhodni carinarnici države, kjer je bil zvezek TIR odprt, se opravi zgolj upravni postopek,

carinik pogleda vozilo in plombo. Če ni vidnih znakov, da je kaj narobe, potrdi na drugem

»parnem«, zelenem listu manifesta in odrezka, da je pošiljka na vozilu prešla to mejo. (S

spodnjo tretjino zelenega lista manifesta o tem obvesti predhodno carinarnico, ta s tem pri

sebi dokončno zaključi razvid).

Na vhodni carinarnici tranzitne države oz. držav se niti vozilo niti pošiljka ne pregledujeta.

Opravi se le upravni postopek na neparnem belem listu manifesta in belem odrezku, ki ostaja

v zvezku. Izhodna carinarnica tranzitne države opravi enak posel kot izhodna carinarnica

odhodne države.

V namembni državi opravi vhodna carinarnica enak posel kot vhodna carinarnica vsake

tranzitne države. Zadnje in najvažnejše dejanje se dogaja v namembni carinarnici, kjer se

zvezek TIR »zapre« z razrešitvijo.

V namembni carinarnici je poroštvo zvezka TIR mogoče razrešiti na tri načine;

s predajo pošiljke v carinarnico skladišča

s prevzemom pošiljke pod drug carinski nadzor ( npr. z razložitvijo v carinsko

konsignacijsko skladišče; z nadaljnjo odpremo z drugim prevoznim sredstvom, za katerega je

položeno drugo carinsko jamstvo in podobnim);

z ocarinjenjem pošiljke

Imetnik zvezka TIR je izpostavljen največjemu tveganju, ko gre za ocarinjenje pošiljke. Ker

sam ni uvoznik, mora (za)upati, da ga uvoznik ali njegov zastopnik ne bo prevaral s tem, da

bo zvezek TIR, na zadnjem parnem, zelenem odrezku štev. 2 overil sam s ponarejeno ali

ukradeno štampiljko namembne carinarnice. Prevoznik, imetnik zvezka, bo tako verjel, da je

TIR v redu razrešen. Toda mnogokrat se dogodi, da ga v obdobju dveh let po predaji

pretihotapljene pošiljke, za katero je sicer dobil v zvezku potrdilo o ocarinjenju;

carinske oblasti namembne države pobarajo, naj dokaže, kje je bila pošiljka

ocarinjena. Dosledna in stalna prisotnost voznika ob carinjenju, na uradnem carinskem

prostoru in v uradnih delovnih urah je bistven pogoj za zmanjšanje ogromnega

tveganja, ki mu je izpostavljen prevoznik, uporabnik poroštva TIR. Prepoved, po

kateri uporabnik ne sme zaupati zvezka TIR drugi osebi, je prvenstveno zaščita njega

samega.

Prevoznik, uporabnik zvezka TIR, mora zvezek takoj po povratku z vožnje, na kateri je

spremljal pošiljko, vrniti domačemu združenju. Če kupljenega zvezka ni uporabil, ga mora

vrniti domačemu združenju najkasneje v tednu dni po preteku veljavnosti.

Domače združenje mora po preverjanju pravilne razrešitve zvezkov TIR le te vsak mesec

sproti vrniti v arhiv IRU v Ženevo. Vse zvezke hrani IRU še najmanj 30 mesecev od konca

datuma veljavnosti. Tiste zvezke pa, za katere obstajajo carinske pritožbe in za katere se

vodijo (sodni) spori, hrani do dokončne razrešitve.

Za voznike, imetnike in uporabnike poroštev TIR je IRU sestavil opomnik za uporabo

zvezkov TIR, ta je natisnjen na zadnji stran tovornih listov CMR, ki jih izdaja Intertransport.

Splača se ga stalno prebirati; ne stane nič, lahko pa ogromno koristi.

Prav tako je zelo koristno obnavljati znanje s prebiranjem kratkih navodil za poslovanje s

poroštvenim zvezkom TIR, ki so natisnjeni na notranji strani platnic zvezkov v francoščini in

angleščini. V Sloveniji smo jih prevedli in jih dodali zvezkom na rumenih (neuradnih)straneh.


110

Za prevoze obsežnih predmetov, ki jih ni mogoče spraviti pod normalno ponjavo, ta kakršno

ima vozilo izstavljeno potrdilo o ustreznosti, je v sporazumu TIR predviden takozvani »odprt

zvezek TIR;

Odprt zvezek TIR je navaden 14- ali 20- listni zvezek TIR, na katerega se na ovitku

in na vseh straneh manifesta odtisne štampiljka; marchandises pondereuses ou

volumineuses, Odhodna carinarnica oceni upravičenost uporabe in nato postopa tako

kot z običajnim zvezkom. Pošiljke seveda ne plombirajo, ker gre za tako obsežne

predmete, da je v manifestu navedeno stanje mogoče zlahka potrditi.

Za prevoze, kjer se pošiljka, katere del poti gre po cesti drugi pa z drugim prevoznim

sredstvom, na primer na železnico ali ladjo, je predviden mutimodalni zvezek TIR.

Za prevoze carinsko posebne občutljive pošiljk tobaka in alkohola je predviden zvezek

TIR TABAC/ALCOOL, ki jih IRU začasno ne prodaja zaradi podvigov

organiziranega kriminala.

V EGP (evropskem gospodarskem prostoru), ki ga sestavljata EU in EFTA se kot

carinsko jamstvo uporablja obrazec »T«, na podlagi katerega je natisnjena slovenska

ECL (enota carinska listina). Ta obrazec je 50 let mlajši od zvezkov TIR in je

sodobnejši. Temelji na zaupanju v poštenost udeležencev in ne predvideva potrjevanja

carinskega nadzora na medpotnih carinarnicah na listini sami. Uporabnik nima

pisnega dokaza o svojem pravilnem ravnanju.

Nadzor opravljajo carine same preko takoimenovane razpoznavne davčne številke

udeležencev v poslu. Nadzor temelji na računalniški obdelavi in mednarodni

izmenjavi podatkov.

Za carinske dajatve v posebnih primerih prevzame jamstvo Gospodarska zbornica

Slovenije. To stori, kadar gre za začasni izvoz pošiljk, namenjenih na razstave,

prikazovanje delovanja novih strojev in podobno. Take pošiljke spremlja v obeh

smereh, v izvozu in na povratnem prevozu domov, zvezek ATA.

10.3. Prevoz blaga med državami članicami EU

Prevoz blaga na ozemlju držav EU je lahko dveh vrst, prevoz skupnostnega blaga in prevoz

neskupnostnega blaga. Skupnostno blago je blago, ki je v prostem prometu na trgu EU,

neskupnostno blago pa je blago, ki je pod carinskim nadzorom in se običajno prevaža med

vstopnim mejnimi prehodi in notranjimi carinskimi izpostavami in med carinskimi skladišči

ali od pristanišč do uporabnikov v notranjosti EU.

Prevoz neskupnostnega blaga na ozemlju držav članic poteka popolnoma enako kot med

dvema krajema v Sloveniji. Pri sebi moramo imeti dokument o blagu (EUR1), to je lahko še

faktura, nakladnica, dobavnica…. Carinski dokumenti niso potrebni, blago se vozi od

pošiljatelja do prejemnika ne glede na to, da sta v različnih članicah EU.

Premiki blaga med državami članicami so spremljani s pomočjo sistema INTRASTAT – v

pogledu spremljanja gibanja blaga in s sistemom VIES v pogledu gibanja faktur in plačil –

davčni vidik. Niti z enim niti drugim sistemom prevozniki nimajo skrbi, saj za poročanja

skrbijo podjetja sama.

10.4. T2L – Potrdilo o skupnostnem statusu blaga

T2L je potrdilo o skupnostnem statusu blaga, kar nam pove, da gre za blago, ki je v prostem

prometu na območju skupnosti in nad njimi ni potrebno izvajati nobenih carinskih postopkov.


111

Pomembno je, da moramo vedeti, da T2L ni tranzitni postopek in ni poseben obrazec

(potrdilo)

Potrdilo se lahko izda v različnih olikah:

list 4 EUL (lahko tudi list 5) izpolni se na enak način kot EUL za OTS postopek s tem,

da v polju 1 oznaka T2L,

TIR zvezek, oznako T2L vpišemo v polje 10 k opisu blaga, carina pa nam potrdi ta

status z žigom in podpisom poleg oznake T2L. Na enem TIR zvezku imamo lahko

T2L blago in običajno carinsko blago, ki bo v namembni državi predmet carinjenja.

Paziti moramo, da je T2L blago jasno označeno.

Z zaznamkom T2L na komercialnem dokumentu. To je običajno faktura, lahko pa tudi

nakladnica ali CMR. Oznako T2L nam mora na tem dokumentu potrditi carina z

žigom in podpisom carinika.

10.5. Poreklo blaga in potrdila o poreklu

Sistem dokazovanja porekla blaga in potrdila o statusu blaga sta zelo zahtevno in zapleteno

področje, zavedati se moramo,da potrdilo o poreklu blaga pomeni denar, zato moramo biti

posebej pozorni oz. pazljivi, da ga ne pozabimo ter zahtevati od prodajalca ali pa od

špediterja, da nam ga izroči.

EUR 1 je najobičajnejša oblika potrdila, ta obrazec potrdi carinska služba ob izvoznem

carinjenju blaga. Potrditev zahteva določeno dokumentacijo s katero običajno razpolaga

izvoznik, zato priporočamo carinjenje v kraju kjer ima sedež izvoznik, saj ta razpolaga z

zahtevanimi dokumenti.

Carinsko blago je mogoče vnesti ali iznesti iz carinskega območja le preko carinskih mejnih

prehodov. Mejni prehodi se med seboj razlikujejo po klasifikaciji, po času, ko je prestop

meje možen, in po omejitvah za določeno vrsto blaga (veterinarska in fitosanitarna kontrola).

V cestnem prometu se mora blago takoj ob vnosu na carinsko območje predložiti carinskemu

organu na mejnem prehodu. Za predložitev blaga je odgovorna fizična oseba (voznik

prevoznega sredstva), ki je blago na carinsko območje pripeljala.

10.6. Carinski postopki

Blago, ki je bilo vneseno na carinsko območje Republike Slovenije, je carinsko blago. Zanj je

blago potrebno začeti eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab blaga. To pomeni, da je

potrebno uvesti enega od carinskih postopkov ali katero drugo obliko carinsko dovoljenih rab

ali uporab blaga. Izjema velja za blago, ki po določilih Carinskega zakona ni carinsko blago (

javne listine, pisemske pošiljke, trgovska korespondenca, poslovne knjige, efektivni denar,

čeki ipd.).

Carinsko blago je ves čas od vnosa na carinsko območje pa do sprostitve v prosti promet pod

carinskim nadzorom.

sprostitev blaga v prost promet;

carinski postopki z ekonomskim učinkom (carinsko skladiščenje, postopek uvoza

zaradi proizvodnje za izvoz, predelava pod carinskim nadzorom, začasni uvoz blaga in

začasni izvoz blaga na oplemenitenje),

izvozni carinski postopek;


112

tranzitni carinski postopek.

Druge oblike carinsko dovoljene rabe ali uporabe blaga so:

vnos blaga v prosto carinsko cono;

ponovni izvoz blaga s carinskega območja;

uničenje blaga;

prepustitev blaga carinskemu organu v prosto razpolaganje.

V Sloveniji carinjenje poteka v carinskih izpostavah v notranjosti Slovenije oz. na mejni

prehodi za prehod osebnega in tranzitnega tovornega prometa in BIP prehodi. To so sodobno

opremljeni prehodi na katerih je možno uvozno, izvozno carinjenje vseh vrst blaga. Na teh

prehodih delujejo tudi vse inšpekcijske službe.

Carinski postopki se vedno začnejo na podlagi ustrezne vložene carinske deklaracije.

Carinsko deklaracijo vloži carinski deklarant. Carinska deklaracija predstavlja zahtevo

oziroma vlogo carinskega deklaranta carinskemu organu, da mu dovoli izvedbo v deklaraciji

zahtevnega carinskega postopka. Carinski deklarant je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo

bodisi v svojem imenu ali v imenu druge osebe.

Oseba, v katere imenu je vložena carinska deklaracija, oziroma oseba, na katero so bile

prenesene pravice in obveznosti v zvezi z določenimi carinskim postopkom. Je carinski

zavezanec. Carinska deklaracija se vloži na predpisanem obrazcu, lahko pa tudi, če predpisi to

dovoljujejo, ustno ali s konkludentnim dejanjem. Pisma carinska deklaracija se vlaga na

obrazcu, ki se imenuje enotna carinska listina (ECL).


113

Skupna carinska prijava;

Oseba, ki ima ob vnosu v posesti blago, sama pa ni prejemnik blaga in nima natančnih

navodil v zvezi z blagom, lahko vloži skupno carinsko prijavo. Z vložitvijo skupne carinske

prijave se uvedba carinskega postopka začasno odloži.

Sprostitev blaga v prosti promet;

Blago, ki je bilo vneseno na carinsko območje, ima status carinskega blaga tako dolgo, dokler

ni sproščeno v prost promet. S sprostitvijo blaga v prosti promet pridobi blago status

domačega blaga. Ob sprostitvi blaga v prost promet se za carinsko blago obračunavajo


114

carinske dajatve v skladu z Zakonom o carinski tarifi ali morebitnimi sporazumi o coni proste

trgovine, če deklarant ne uveljavi pravice do carinske oprostitve v skladu s Carinskim

zakonom.

10.7. Carinski postopki z ekonomskim učinkom

Carinsko skladiščenje- V carinskih skladiščih se lahko skladišči carinsko blago, ne da

bi bilo pri tem zavezano plačilu carine, pa tudi domače blago, ki bi v skladu s

posebnimi predpisi dobilo status izvoženega blaga. Carinski zakon pozna javna in

zasebna carinska skladišča, proste carinske prodajalne in specializirana skladišča.

Postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz;- blago se ob uvozu sprosti v prosti

promet (plačajo se uvozne dajatve), ko upravičenec dokaže, da je bilo predelano blago

izvoženo, se mu uvozne dajatve povrnejo;

blago ni zavezano plačilu uvoznih dajatev, če se pridobljeni proizvodi v določenem

času izvozijo;

postopek začasnega uvoza blaga na oplemenitenje; tako uvoženo blago je ves čas

oplemenitenja v lasti tuje osebe.

Predelava pod carinskim nadzorom- uvoženo blago se predela pod carinskim nadzorom. V

prost promet se sprosti proizvod predelave.

Začasni uvoz blaga- za blago, ki je že ob uvozu namenjeno ponovnemu izvozu, se dovoli

uporaba na carinskem območju s popolno ali z delno oprostitvijo uvoznih dajatev, pri čemer

predelava ali obdelave začasno uvoženega blaga ni dovoljena.

Začasni izvoz na oplemenitenje;- to je postopek, povezan z domačim blagom, ki se začasno

izvozi z namenom, da bi bilo v tujini oplemeniteno, po oplemenitenju pa se ponovno uvozi.

Ob ponovnemu uvozu se uvozne dajatve obračunavajo le na vrednost, ki je bila blagu dodana

v tujini.

Izvozni carinski postopek – izvozni postopek je treba izvesti za vsako blago, preden zapusti

carinsko območje. Izjema je tranzitno blago in blago, ki se začasno izvaža na oplemenitenje.

V izvoznem postopku dobi domače blago status carinskega blaga in preide pod carinski

nadzor.

Tranzitni carinski postopek;- tranzitni postopek je postopek, v okviru katerega se carinsko

blago prepelje preko carinskega območja ali pa od enega do drugega kraja na carinskem

območju. Začne se pri odpremnem carinskem organu s sprejemom tranzitne deklaracije in

konča pri namembnem carinskem organu z uvedbo novega carinskega postopka.

V praksi se bomo srečali predvsem z dvema vrstama tranzitnih postopkov:

tranzit z zvezkom TIR, ki ostaja popolnoma enak kot doslej. Pri tem pa je potrebno

upoštevati, da se blago lahko pošilja v sistemu TIR samo, če se prevaža med kraji v

EU in krajem EU. To pomeni, da mora biti ali odhodna ali namembna carinska

izpostava izven območja EU. TIR zvezek se lahko tudi uporabi za prevoz blaga iz ena

kraja Skupnosti v drug kraj Skupnosti preko ozemlja tretje države;


115

10.8. NCTS

NCTS – je nov evropski tranzit (New Computerised Transit System).

NCTS deluje kot sistem, ki ne potrebuje nobenih papirnih dokumentov, razen spremne

tranzitne listine – Obrazec A. Ta obrazec služi samo za identifikacijo pošiljke na osnovi MRN

številke. Ta številka, ki je natisnjena skupaj s črtno kodo pomeni številko tranzitnega

postopka in omogoča identifikacijo pošiljke z vsemi potrebnimi podatki; tako pri

namembnem ali tranzitnem uradu, kakor tudi pri vsakem medpotnem uradu, v primerih

posebnih dogodkov.

Osnovni princip NCTS je na izmenjavi elektronskih sporočil, ki se izmenjujejo med

odhodnim, tranzitnim in namembnim uradom. Na uradu odhoda poteka zajem podatkov v

računalniško aplikacijo. Preden pošiljka zapusti urad odhoda, se natisne obrazec A in B, ki

spremlja pošiljko.

Nekaj primerov tranzitnega postopka:

odpremni carinski organ in namembni carinski organ sta mejna carinska organa, v

tem primeru gre za prevoz blaga preko carinskega območja;

odpremni carinski organ je mejni carinski organ, namembni carinski organ pa je

carinski organ v notranjosti, gre za prevoz od mejnega prehoda, kjer je blago vstopilo,

do carinskega organa v notranjosti, kjer bo uveden drugi carinski postopek;

odpremni carinski organ je carinski organ v notranjosti, pa tudi namembni carinski

organ je carinski organ v notranjosti, gre za prevoz od enega carinskega organa v

notranjost ( npr. carinska skladišča) do drugega carinskega organa v notranjost, kjer bo

ponovno uveden eden od carinskih postopkov.

Odpremni carinski organ je carinski organ v notranjosti, namembni carinski organ pa

mejni carinski organ, gre za tranzitni postopek, ki sledi izvoznemu carinskemu

postopku, opravljen pri carinskem organu v notranjost carinskega območja.

.

10.9. Vrste postopkov

T1: tranzitni postopek blaga, ki nima statusa skupnostnega blaga (carinsko blago).

T2: tranzitni postopek skupnostnega blaga (proizvedeno v skupnosti ali blago tretjih

držav, ki je v Skupnosti sproščeno v prost promet),

T-: tranzitni postopek v katerem pošiljko sestavlja tako skupnostno kot neskupnostno

blago. Obvezni sta vsaj dve postavki v tranzitni deklaraciji T1 in T2;

T2L: potrdilo o skupnostnem statusu blaga na izvodu 4 ECL (lahko še izvod 5) ali

komercialnem dokumentu, če so izpolnjeni zakonski pogoji;

T2LF: potrdilo o skupnostnem statusu blaga, ki je namenjeno v tista območja EU,

kjer se ne uporabljajo enotne določbe o davku na dodano vrednost (Direktiva

77/388/EGS);

T2F: tranzitni postopek skupnostnega blaga, ki je namenjeno v tista območja EU, kjer

se ne uporabljajo enotne določbe o davku na dodano vrednost (Direktiva

77/388/EGS).

T5: dokument, ki spremlja blago kmetijsko živilske izdelke, a katere se zahtevajo

izvozne vzpodbude.

10.10. Začetek tranzitnega postopka


116

Tranzitni postopek se začne s sprejemom tranzitne carinske deklaracije. Tranzitna carinska

deklaracija se vloži istočasno s predložitvijo blaga carinskemu organu. V cestnem transportu

se tranzitna carinska deklaracija vloži na obrazcu ECL. Izpolnjena mora biti v skladu s

Pravilnikom o uporabi listin v carinskem postopku.

Dovoljena je tudi drugačna oblika tranzitne deklaracije, npr. dokument, predviden z

mednarodno konvencijo (TIR, ATA), v železniškem prometu se kot tranzitna deklaracija

uporablja tovorni list CIM.

V tranzitni deklaraciji so navedeni podatki o blagu, ki se prevaža, podatki o prevoznem

sredstvu, odpremnem in namembnem carinskem organu, podatki o pošiljatelju, deklarantu in

glavnemu zavezancu. Glavni zavezanec je oseba, ki je odpremnemu carinskemu organu

predložila instrument zavarovanja za plačilo carine, če bi nastal carinski dolg.

Če tranzitni postopek ni pravilno zaključen, carinski organ od glavnega zavezanca izterja

plačilo uvoznih dajatev za blago v tranzitu.

Oblike zavarovanja carinskega dolga so predpisane Uredbi o instrumentih zavarovanja

plačila carinskega dolga. Preden prepusti blago v tranzitni postopek, izvede carinski organ

ukrepe carinske kontrole, da bi se prepričal, ali vse blago pravilno predloženo, in na prevozno

sredstvo namesti carinske oznake za zagotavljanje istovetnosti blaga.

Carinske oznake so carinska zalivka, odtis carinskega pečata in carinska nalepka. Transportno

sredstvo mora biti primerno za namestitev carinskih oznak, če transportno sredstvo ne

izpolnjuje pogojev za namestitev carinskih oznak, se le te namestijo na posamezne tovorke.

Hkrati s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek določi carinski organ tudi rok, v katerem je

potrebno tranzitni postopek zaključiti, lahko pa po sklepu Vlade Republike Slovenije določiti

tudi pot, po kateri mora blago potovati.

10.11. Izvajanje transporta

Med transportom morajo blago spremljati izvodi tranzitne carinske deklaracije. Pretovarjanje

blaga, ki je v tranzitnem postopku, na drugo prevozno sredstvo je dovoljeno le prisotnosti

carinskega organa, razen tedaj ko grozi neposredna nevarnost. V primeru, da se blago med

transportom poškoduje ali uniči, mora prevoznik o tem sestaviti zapisnik in predložiti dokaze,

ki potrjujejo navedbe v zapisniku. Oboje mora v roku za dokončanje tranzitnega postopka

skupaj s tranzitno deklaracijo predložiti najbližjemu carinskemu organu. Če se med prevozom

poškodujejo carinske oznake, mora prevoznik o tem čim prej obvestiti carinski organ. Enako

mora ravnati prevoznik tudi ob prometnih nesrečah ali ko zaradi višje sile ne more zaključiti

tranzita v roku, ki ga je določil carinski organ.

10.12. Zaključek tranzitnega postopka

Prevoznik mora blago predložiti namembnemu carinskemu organu v roku, ki ga je določil

odpremni carinski organ. Blago mora biti predloženo v nespremenjenem stanju. Carinske

oznake za zagotavljanje istovetnosti blaga morajo biti nepoškodovane. Carinski tranzitni

postopek je zaključen, ko se začne nov carinski postopek ali je vložena skupna prijava.

Namembni carinski organ izda na zahtevo osebe, ki je predložila blago, potrdilo o prejemu

blaga na odrezku obrazca ECL.


117

10.13. Poenostavitev tranzitnega postopka

Carinska uprava RS lahko dovoli tudi poenostavitev v tranzitnem postopku. Osebam, ki

izpolnjujejo določene pogoje, lahko dodeli status pooblaščenega pošiljatelja oz.

pooblaščenega prejemnika. Na ta način se na to osebo prenesejo nekatera pooblastila

odpremnega oz. namembnega carinskega organa. Poenostavitev postopka je v tem, da blaga

ob začetku oz. zaključku tranzitnega postopka ni potrebno predložiti carinskemu organu.

O poenostavljenih carinskih postopkih govorimo, ko ima podjetje kateremu prevažamo blago

s strani carinskih organov dovoljenje, da določena opravila opravljajo sama. Običajno se

bomo srečali s hišnim carinjenjem, v primeru, da ima podjetje hišno carinjenje bo prevoznik o

tem na primeren način obveščen s strani podjetja.

Tranzit na podlagi mednarodnih konvencij

Tranzitni carinski postopek se lahko izvede tudi z uporabo mednarodno dogovorjenih

postopkov, kot sta TIR in ATA.

Namen konvencije TIR- je maksimalna poenostavitev postopkov v cestnem prometu.

Postopek se izvede z mednarodnim tranzitnim dokumentom, zvezkom TIR. Zvezek TIR

lahko uporabljamo le vozila, ki so konstruirana tako, da ustrezajo pogojem, ki jih predpisuje

Konvencija TIR.

Jamstvo za morebitni carinski dolg, do katerega bi prišlo v tranzitu v okviru sistema TIR, daje

jamstveno združenje IRU s sedežem v Ženevi. Slovensko jamstveno združenje za sistem TIR

je GIZ Intertransport, Ljubljana, ki slovenskim prevoznikom tudi izdaja zvezke TIR. Namen

Konvencije ATA je poenostavitvi postopke pri začasnem uvozu nekaterih vrst blaga

(strokovna oprema, blago za razstave, itd.). Zvezek ATA, ki je v tem primeru carinski

dokument, pa se uporabi tudi kot tranzitni dokument za tranzit do države začasnega uvoza.

Jamstvena organizacija za sistem ATA v Sloveniji je Gospodarska zbornica Slovenije, ki tudi

izdaja zvezke ATA.

10.14. Prevoz trošarinskih izdelkov

Trošarinski izdelki so tobak in tobačni izdelki, alkohol in izdelki, ki vsebujejo alkohol,

energenti (mineralna olja in plini, premogi, koks in električna energija). Za vse tri skupine je

značilno, da so obremenjeni s trošarino, ki je zelo visoka.

Trošarinski dokument je sestavljen v 5 izvodih:

1. izvod obdrži pošiljatelj;

2., 3., 4. izvod spremlja pošiljko do prejemnika blaga, oz. do izstopnega carinskega

organa na meji EU,

3. izvod prejemnik potrjen vrne pošiljatelju;

4. izvod je namenjen nadzornemu organu namembnega območja;

5. izvod pošiljatelj pred odpremo trošarinskih izdelkov pošlje svojemu nadzornemu

carinskemu organu;

V primeru, da blago izstopa iz področja EU je voznik dolžan poskrbeti za vračilo lista 3

trošarinskega dokumenta pošiljatelju. Z listom 3 ravna torej enako kot z listom 3 EUL, ki

spremlja izvozno ocarinjeno blago. Pri izstopu blaga – trošarinskih izdelkov bo torej voznik

imel dva dokumenta, trošarinski dokument in list 3 EUL, tretja izvoda obeh dokumentov

mora potrjena vrniti pošiljatelju blaga.


118

Pri prevozu trošarinskega blaga med dvema subjektoma na območju EU, oz. znotraj

Slovenije, pa list 3 trošarinskega dokumenta vrne pošiljatelju prejemnik blaga in vozniku ni

treba skrbeti za vračilo tega lista.

10.15. Prevoz kmetijsko živilskih izdelkov v izvozu

V EU so nekateri kmetijski izdelki in živilski, pa tudi izdelki, ki vsebujejo določene kmetijske

izdelke deležni visokih kmetijskih vzpodbud. Ti izdelki so lahko raznoliki od sladkorja,

mlečnih izdelkov, izdelkov, ki vsebujejo sladkor npr. sadnih sokov, keksov… Pogoji za

pridobitev teh vzpodbud so zelo strogi. Izvoznik in carinski organi morajo izvesti poseben

SKP- (skupna kmetijska politika) postopek, ki narekuje niz ukrepov, ki za običajno blago niso

potrebni. Poudariti pa velja, da se postopek SKP izvaja samo nad blagom, za katerega se

zahtevajo izvozne vzpodbude. Če se te vzpodbude ne zahtevajo, se blago prevaža kot

katerekoli običajno blago.

V primeru, ko se podjetje odloči, da bo za svoje blago zahtevalo izplačilo izvoznih vzpodbud,

načeloma uporablja samo redni izvozni postopek, evropska zakonodaja sicer pod določenimi

strogimi pogoji omogoča izvajanje poenostavljenih postopkov tudi za izvoz kmetijskih

izdelkov, ki so deležni izvoznih spodbud, vendar se bodo tovrstna dovoljenja v Sloveniji

izdajala postopoma in kasneje. Postopke samega carinjenja zahteva določene ukrepe, kar

običajno povzroči daljši čas carinjenja.

10.16. Dokument T5

Blago se ocarini na običajni EUL listini, prevoznik pa dobi izvod lista 3, s katerim izstopi iz

EU. Pri tem je pomembno še en dokument to je dokument T5, spremlja blago skupaj z listom

3 do izstopa iz EU. Pri tem je zelo pomembna vloga prevoznika. Dokument T5 in listina 3, ki

ju potrdi carina na izstopu mora prevoznik nujno vrniti izvozniku. T5 v nekaterih primerih

zadrži carina in ga sama vrne v državo odhoda. V teh primerih je najbolje, da imate s seboj

fotokopijo obrazca T5, da vam jo carina na izstopu potrdi, tako, da imate dokazilo, da ste

dokument oddali. Vrednost teh dveh dokumentov lahko tudi presega vrednost samega blaga.

Brez teh dveh dokumentov lahko tudi presega vrednost samega blaga. Brez teh dveh

dokumentov, potrjenih s strani carine na izstopu iz EU izvoznik ne more zahtevati izvoznih

vzpodbud, celo več, plačati mora še DDV.

Kršitve carinskih predpisov- pravna oseba ali posameznik in fizična oseba, ki ravna v

nasprotju z določili Carinskega zakona, stori carinski prekršek. Za carinske prekrške so

predvidene denarne kazni, v nekaterih primerih pa tudi odvzem predmetov, ki so predmet

prekrška, ali celo odvzem prevoznega sredstva. V postopku zaradi carinskega prekrška odloča

na prvi stopnji carinski organ, na drugi stopnji pa Republiški senat za prekrške.


119

11. TRANSPORTNO ZAVAROVANJE

Transportno zavarovanje se pri cestnih prevozih nanaša na dve vrsti zavarovanj: zavarovanje

blaga na prevozu (cargo zavarovanje) in zavarovanje prevozniške odgovornosti za škode na

tovoru.

zavarovanje je torej gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z prevzemanjem tveganj.

Zavarovalnica (zavarovatelj) na podlagi izravnavanja nevarnosti večjega števila

nevarnostnih subjektov (zavarovancev) zagotavlja gospodarsko varnost.

Zavarovanci se v okviru zavarovalnice združujejo v rizične skupnosti, ki z

zavarovalnimi premijami ustvarjajo rizične sklade, iz katerih se izplačujejo

odškodnine tistim zavarovancem, pri katerih je škoda nastala.

Zavarovalna premija

je cena zavarovanja oziroma cena za gospodarsko varnost.

Iz premij se pokrivajo stroški poslovanja zavarovalnice, nadomeščajo tekoče škode, za

pokrivanje bodočih škod.

Odškodnina- je denarni znesek, ki omogoča, da se po nastopu nevarnostnega dogodka

( rizika) predmet zavarovanja vzpostavi v prvotno stanje.

Osnovne vrste zavarovanj so: Premoženjska, življenjska in nezgodna zavarovanja.

Transportno zavarovanje spada v skupino premoženjskih zavarovanj.

Opredelitev Transportnega zavarovanja:

Kargo zavarovanje, to je zavarovanje blaga v transportu.

Kasko zavarovanje, to je zavarovanje transportnih sredstev.

Zavarovanje prevozniške odgovornosti ( špedicija), to je odgovornosti prevoznika za

škodo na blagu, ki jo prevaža, kot tudi za škodo povzročeno tretjim osebam.

Vrste zavarovalnih pogodb v kargo:

Posamične ali separetne zavarovalne pogodbe, ki jih sklepamo za vsako pošiljko oziroma

vsak posamični prevoz blaga posebej na podlagi zavarovalne prijave: v posamični pogodbi se

pogoji zavarovanja določijo za vsak primer posebej.

Splošne ali generalne zavarovalne pogodbe, s katerimi se za nedoločen čas avtomatično

zavarujejo vse pošiljke, ki se prevažajo na nevarnost zavarovanca. V generalni pogodbi so

nekateri elementi splošno določeni, kot predmet zavarovanja ( vse pošiljke zavarovanca),

obseg zavarovalnega jamstva ( proti vsem rizikom), zavarovalna relacija ( od skladišča do

skladišča), zavarovalna vrednost ( fakturna vrednost), zavarovalna premija ( po ceniku). V

mednarodnem kargo zavarovanju se generalna pogodba imenuje pogodba o odprtem kritju. Zavarovalna prijava:

Vsebuje vse podatke, ki so potrebni za sklenitev pogodbe; podatki o zavarovancu, o blagu,

o pakiranju, o odpremi, o transportnem sredstvu, o transportni poti, o zavarovani vrednosti

in zavarovani vsoti, vrsti rizikov dr. Na podlagi zavarovalne prijave se sklene zavarovalna

pogodba in izda zavarovalna polica, kot dokaz o sklenitvi te pogodbe.

Zavarovalna polica:


120

je zavarovalni dokument, ki ima tri funkcije;

Služi, kot dokaz o sklenitvi zavarovalne pogodbe,

Pomeni obljubo zavarovalnice za povrnitev škode zavarovancu,pod dogovorjenimi

pogoji,

Predstavlja legitimacijsko listino, s katero se bo ob nastopu zavarovanega primera

izkazal kot tisti subjekt, ki ima interes na zavarovanem blagu.

Zavarovalna polica:

Se lahko prenaša z ene osebe na drugo in sicer, ali z navadno cesijo ( odstopom), kadar je

izdana na ime zavarovanca, ali pa z indosamentom, kadar je izdana po odredbi ( to order).

Polica je lahko izdana tudi na prenositelja.

Vsebina police se lahko spreminja samo s posebnim pismenim dodatkom k polici, ki se

imenuje adendum.

Osnovni riziki:

Predstavljajo temeljno kritje v kargo zavarovanju in so naslednji;

Prometne nesreče,

Elementarne nesreče,

Požar in eksplozija,

Višja sila,

Tatvina in ne izročitev blaga ( pri kopenskem zavarovanju).

Dopolnilni rizik; proti tem rizikom se mora zavarovanec izrecno zavarovati in jih izrecno

navesti. Specialni riziki; -npr; za rjo, oksidacijo,samovžig, zmrznjenje, pogin, rasipanje, kalo-

kar je odvisno od lastnosti konkretnega blaga.

Vojni in politični riziki; - v ožjem smislu gre za vojna dejanja in delovanje orožij, dejanja

političnih oblasti ( zaplemba blaga), riziki stavk, ki obsegajo neposredna poškodovanja blaga

zaradi nasilnih dejanj stavkajočih.

Zavarovalna vrednost in zavarovalna vsota:

Zavarovalna vrednost je vrednost blaga ( zavarovalnega predmeta) v trenutku nastopa

nevarnostnega dogodka. Običajno je to fakturna vrednost ali ocenjena tržna vrednost.

Zavarovalna vrednost predstavlja zgornjo mejo zavarovateljeve obveze pri plačilu

škode.

Zavarovalna vsota pa je denarna vsota, za katero zavarujemo blago v transportu in je

navedena v zavarovalni polici. Ta vsota je tudi osnova za izračun zavarovalne premije

in osnova pri izračunu odškodnine.

Zavarovalna premija;

je cena zavarovalne storitve oz. znesek, ki ga zavarovanec plača zavarovalnici za

prevzem jamstva za plačilo odškodnine v primeru nastopa zavarovalnega primera za

pošiljke z običajnimi riziki se uporabljajo veljavni premijski ceniki za določene

specifične situacije pa se lahko dogovorijo tudi posebne premijske stopnje.

Franšiza

Franšiza je tisti del škode, kje ga zavarovalnica ne povrne in ni krit z zavarovanjem.

Za franšizo, ki se računa v določenem odstotku od zavarovane vsote, se zavarovanec

in zavarovatelj lahko dogovorita v zavarovalni pogodbi. V kargo zavarovanju

obstajajo dve vrsti franšiz;

Odbitna franšiza


121

Integralna franšiza

Odbitna franšiza; je tisti odbitek, ki ga zavarovalnica odšteje od odškodnine. Pri

odbitni franšizi torej zavarovalnica povrne samo škodo, ki jo je nad zneskom

dogovorjene odbitne franšize; škode, ki so manjše ali enake znesku odbitne franšize

zavarovalnica ne povrne.

Integralna franšiza; zavarovalnica ne povrne škode, ki je manjša ali enaka znesku

integralne franšize; če pa škoda presega ta znesek pa povrne škodo v celoti brez

kakršnegakoli odbitka. Dogovorjena višina franšize vpliva na zmanjšanje zavarovalne

premije.

Odškodninski zahtevek:

Na podlagi zavarovalne pogodbe mora zavarovalnica zavarovancu povrniti škodo na

zavarovanem blagu v obliki odškodnine in sicer takrat, kadar je dokazana vzročna zveza

med zavarovalnimi riziki in nastalo škodo.

Zavarovanec mora tudi dokazati, da se je poškodovalo, uničilo ali izgubilo blago, ki je

predmet zavarovanja in da je škoda nastala na zavarovani transportni poti ter v času

trajanja zavarovanja.

Ob nastalo škodi mora zavarovanec;

Sprejeti ustrezne zaščitne ukrepe ( preprečiti povečanje nastale škode)

Škodo ugotoviti zapisniško in po predpisanem postopku

Zaščititi dokaze in zagotoviti odškodninsko regresno pravico proti tretjim osebam.

O nastali škodi obvestiti zavarovalnico.

Za uveljavljenje odškodnine mora zavarovanec predložiti zavarovalnici;

Pismeni odškodninski zahtevek

Zavarovalno polico

Transportne dokumente

Zapisnik o škodi

Račun o vrednosti zavarovalnega blaga

Račun v zvezi s stroški popravila blaga

Na osnovi pregleda dokumentacije, morebitnega ogleda nastale škode in drugih opravil

zavarovalnica izvrši tim.

Likvidacijo škode in izplača zavarovancu odškodnino.

Zavarovanje - zavarovalni interes;

Transportno zavarovanje se pri cestnih prevozih nanaša na dve vrsti zavarovanj: zavarovanje

blaga na prevozu (kargo zavarovanje) in zavarovanje prevozniške odgovornosti za škode na

tovoru.

Najprej je treba ugotoviti, kdo je pri teh zavarovanjih zavarovanec. V zavarovalnem pravu se

zavarovanec definira kot oseba, ki ima ali lahko pričakuje, da bo imela upravičen materialni

interes, da zavarovalni primer ne nastopi (zavarovalni interes). Zavarovalni interes glede ima

oseba, ki nosi riziko naključnega uničenja blaga v času prevoza, torej prodajalec ali kupec

(lastnik blaga). O nošenju rizika se stranki dogovorita v prodajni pogodbi, običajno z izrazi

INCOTERMS (2000), kjer so zbrani mednarodni trgovski termini.

Pri zavarovanju blaga torej prevoznik ne more nikdar biti zavarovanec(razen če prevaža

lastno blago), zato ne sme nikdar zatrjevati lastniku blaga, da ima že zavarovano blago.

Prevoznik ima običajno zavarovano svojo odgovornost za poškodbo in izgubo blaga, v skladu

z zakonom oz. mednarodno konvencijo. Njegov zavarovalni interes je v tem, da bo namesto

dobička ustvaril izgubo, ker bo moral plačati odškodnino za poškodovano oz. izgubljeno

blago.


122

S pojmom zavarovanca pa ne smemo mešati pojma sklenitelja zavarovanja (zavarovanec), to

je oseba, ki sklene zavarovalno pogodbo zase, za drugo določeno osebo ali za nedoločeno

osebo (za račun tistega,katerega se tiče). Pri zavarovanju blaga je pogosto sklenitelj

zavarovanja za blago špediter, ki pa seveda ni zavarovanec, ampak to stori za račun

prodajalca ali kupca. Samo tak sklenitelj zavarovanja za blago bi lahko bil tudi prevoznik.

Zavarovanje prevozniške odgovornosti za škodo na blagu;

Zavarovalni pogoji se razlikujejo glede na področje, kjer se opravljajo prevozi (mednarodni

ali domači prevozi), glede na širino kritja (širše ali ožje kritje) in glede na status prevoznika

(podjetje ali zasebni prevoznik- obrtnik).

Vsi ti zavarovalni pogoji imajo naslednje skupne značilnosti:

1) Zavarovana je zavarovančeva prevozniška odgovornost za dokazano popolno ali delno

fizično izgubo ali poškodbo stvari in za škodo zaradi zamude pri izročitvi stvari, ki so bile

dejansko prevzete na prevoz z ustrezno zavarovančevo prevozno listino ali pogodbo. Če

se prevoznik odloči za ožje zavarovalno kritje, je krita le odgovornost za škodo zaradi

prometne nesreče prevoznega sredstva, požara ali eksplozije, vlomne tatvine, ropa ali

tatvine celega vozila z blagom. Gre torej predvsem za odgovornost za fizično izgubo ali

poškodbo blaga, ne krije pa zavarovalnica odgovornost v primeru, ko se prevoznik

dogovori za krajši rok prevoza, kot je to običajno za posamezno vrsto blaga na posamezni

relaciji, do škode pa pride zaradi prekoračitve dogovorjenega izročilnega roka. Prav tako

zavarovalnica ne povrne škode, ki bi nastala na blagu zaradi tega, ker je zavarovanec

sklenil prevozno pogodbo, prevoza pa ni izvršil, ali ker se je javil naročniku prevoza z

zamudo in s tem kršil prevozno pogodbo.

Ostale izključitve iz zavarovanja pa so še: - zli nameni ali groba malomarnost zavarovanca

(če je zavarovanec pravna oseba, ta izključitev ne velja, če škodo povzročita namenoma

ali iz grobe malomarnosti voznik ali njegov spremljevalec). Zavarovalnica ne povrne

odškodnine, ki jo prevoznik izplača brez soglasja zavarovalnice potem, ko je potekel

zastaralni rok za terjatev. Isto velja za škode na pošiljkah, za katere prevoznik ni zaračunal

ali pa zavarovalnici ni prijavil voznine za obračun premije (ne velja za zasebnike-obrtnike,

ki ne prijavijo voznine, ampak imajo določene fiksne zneske premije glede na tonažo

vozila).

2) Zavarovalnica povrne zavarovancu vse tiste zneske, ki jih je bil zavarovanec dolžan

plačati kot odškodnino za škodo iz prevozniške odgovornosti. Pri ugotavljanju

prevoznikove odgovornosti se uporabljajo določila Zakona o prevoznih pogodbah v

cestnem prometu in Zakona o obligacijskih razmerjih -za domače prevoze, pri

mednarodnih prevozih pa še določila Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga

po cesti (CMR-1956). Preden prevoznik prizna svojo odgovornost, mora zahtevati

soglasje zavarovalnice in se držati njenih navodil. Če prevoznik prekrši ta določila, mu

lahko zavarovalnica deloma ali v celoti odkloni izplačilo odškodnine (zavarovalnice), če

dokaže (dokazno breme je torej na zavarovalnici), da zavarovanec ni bil odgovoren za

nastalo škodo ali, da je odgovornost ožja od tiste, ki jo je priznal. Kot je običajno pri

odgovornostnih zavarovanjih, sme zavarovalnica prevzeti vodenje sodnega ali

arbitražnega spora oz. se lahko vključi v pravdo kot intervenient. Če zavarovanec ne

obvesti zavarovalnice, da je sprožen sodni ali arbitražni spor in ga vodi sam, lahko

zavarovalnica upravičeno ugovarja slabemu vodenju spora in ustrezno zmanjša

zavarovalnino.

3) V zavarovalnih pogodbah je določen znesek maksimalnega jamstva zavarovalnice (limit

zavarovanja). Ta limit lahko zavarovanec izbere. Če prevoznik ugotovi, da mu izbrani


123

limit za posamezno pošiljko ne zadošča, lahko zaprosi zavarovalnico, da mu za določeni

primer zviša limit (za kar bo zavarovalnica zaračunala posebno enkratno doplačilo po

ceniku za kargo zavarovanja). Škode, ki presegajo zavarovalni limit, nosi prevoznik sam!

4) Prevoznik ali njegov pooblaščenec je dolžan vsako vidno škodo, ki je po pogodbi krita z

zavarovanjem, zapisniško ugotoviti skupaj s prejemnikom pošiljke na običajen način.

Prevoznik mora brez odlašanja tudi obvestiti zavarovalnico o nastali škodi in se ravnati po

njenih navodilih. Če gre za tatvino, rop ali izgubo stvari, je prevoznik dolžan to takoj

prijaviti policijski postaji in prijavo predložiti zavarovalnici (brez predložitve prijave

zavarovalnica takega ne bo obravnavala).

5) Višina odškodnine, ki jo je dolžan plačati prevoznik za popolno ali delno izgubo ali

poškodbo stvari, se izračuna po vrednosti, ki jo je imela v času in kraju odpreme.

Zavarovalnica pa povrne (če je tako določeno v pogodbi) tudi stroške sporov in pravnih

dejanj, ki jih je prevoznik podvzel sporazumno z zavarovalnico, da se ubrani

neupravičenih ali pretiranih zahtevkov tretjih oseb v zvezi s škodo ter dejanske stroške, ki

so bili razumni (nujno potrebni, smotrni) za reševanje blaga (da se prepreči neposredno

grozeča škoda ali zmanjša že nastala škoda). Če je v pogodbi tako določeno, odbije

zavarovalnica od zneska zavarovalnine dogovorjeno franšizo ( tj. znesek, ki ga mora nositi

sam prevoznik). Zahtevku za izplačilo zavarovalnine mora prevoznik priložiti naslednje

dokumente; odškodninski zahtevek upravičenca, prevozno listino, račun ali drug dokaz o

vrednosti pošiljke, zapisnik o pregledu in ugotovitvi škode, izjavo voznika in njegovega

spremljevalca o vzrokih in okoliščinah nastanka škode, dokazila, na podlagi katerih je

zavarovalnici možno ugotoviti prevoznikovo odškodninsko odgovornost ter druge izjave

in dokaze, ki jih zavarovalnica eventualno zahteva med obravnavanjem odškodninskega

zahtevka. Zavarovalnica izplača zavarovalnino zavarovancu ali po njegovem pooblastilu

osebi, ki uveljavlja odškodnino, v 14 dneh po prejemu vseh potrebnih dokumentov, če je

seveda ugotovila, da obstaja zavarovančeva odgovornost za nastalo škodo ter obveznost

zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine. Z izplačilom zavarovalnine preidejo na

zavarovalnico vse pravice do uveljavljanja odškodnine od osebe, odgovorne za škodo

(subrogacija) do višine izplačane zavarovalnine.

6) Zavarovalna premija se zaračunava za določeno zavarovalno obdobje (običajno za 1 leto).

Premija se zaračunava za določene osnove (bruto voznina ter stroški za nakladanje,

prekladanje in razkladanje blaga) ali pa se zaračunava pavšalno (za zasebnike). Če je v

pogodbi tako določeno, je pravočasno plačilo premije lahko pogoj za veljavnost

zavarovanja. Pri dolgoročnih zavarovanjih upošteva zavarovalnica tudi sistem bonus-

malus. Pri ugodnih škodnih rezultatov (pozitivno razmerje med plačano premijo in

izplačanimi odškodninami) se premija zniža, pri slabih škodnih rezultatih pa se zviša. V

pogodbah so lahko navedene posebne tabele za izračun premijskega stavka na podlagi

sistema bonus – malus

7) Na koncu naj omenimo še to, da imajo zavarovalnice posebne pogoje še za zavarovanje

odgovornosti avtobusnega podjetja za poštne pošiljke vrednostnih pisem, vrednostnih

paketov, gotovine in vrednostnih papirjev; za zavarovanje odgovornosti pri prevozu že

poškodovanih in nevoznih vozil ter za jamstvo na podlagi karneta TIR za plačilo carinskih

dajatev ter pristojbin in taks.


124

11.1. Zavarovanje blaga na prevozu (zavarovanje kargo)

1) Pri zavarovanju blaga v cestnih prevozih ločimo predvsem dve skupini zavarovanj;

zavarovanje blaga v mednarodnem prevozu (mednarodni kargo), kjer se pogoji

razlikujejo glede na to, ali gre za uvozne ali izvozne pošiljke, ter zavarovanje blaga v

domačem prevozu (domači kargo). Pri izvoznih pošiljkah se uporabljajo formularji

polic v angleščini, prav tako so splošni zavarovalni pogoji prevedeni v angleščino (za

potrebe tujega kupca – zavarovanca). Pri uvoznih pošiljkah so police in pogoji seveda

v slovenščini. Pri zavarovanju mednarodnega karga so v uporabi tudi Pogodbe o

odprtem kritju, s katerimi so avtomatično zavarovane vse pošiljke blaga, ki potujejo na

zavarovančevo nevarnost ali za katere je zavarovanec prevzel obvezo, da jih bo

zavaroval. Za vsako pošiljko pa pošlje zavarovanec ali njegov špediter zavarovalnici

še posebno definitivno prijavo (če ima vse podatke o pošiljki) ali pa predprijavo (če

nima vseh podatkov), zavarovalnica pa izstavi še posamično zavarovalno polico (ki jo

prodajalec pošlje kupcu, ko nanj preide zavarovalni interes oz. se uporablja za

carinske in bančne posle). Pri domačem kargu se taka splošna pogodba imenuje

»generalna polica« posamične police se običajno ne izstavljajo. Osnova za obračun

premije so bilančni podatki o nabavljenem in prodanem blagu, zavarovalnica pa v

zavarovalnem obdobju (običajno 1 leto) izplačuje škode, ki nastanejo. S tem se doseže

zmanjšanje administrativnega poslovanja, zavarovanec pa se izogne riziku, da bi

posamezno pošiljko pozabil prijaviti v zavarovanje. Pri pogodbah o odprtem kritju in

generalnih policah se vedno določi tudi limit zavarovalnega kritja.

2) Če posamezna pošiljka (na enem prevoznem sredstvu) presega limit, je treba

pravočasno obvestiti zavarovalnico, da za tako pošiljko poveča zavarovalni limit. Pri

generalnih policah je treba upoštevati tudi izključitev določenih pošiljk iz

avtomatičnega zavarovanja (mednarodne pošiljke; osnovna sredstva; prtljaga

trgovskih potnikov; sejemsko in razstavno blago; stvari, ki presegajo gabarite v

javnem prevozu; vračljiva embalaža; denar in vrednostni papirji; umetniški predmeti

in zbirke; plemenite kovine in drago kamenje). Nekatere take pošiljke je možno

zavarovati po posebnih pogojih in tarifah.

3) Širina zavarovalnega kritja pri kopenskih zavarovanjih kargo lahko obsega

zavarovanje proti osnovnim rizikom, proti vsem rizikom ali tudi proti določenim

specialnim rizikom. Osnovni riziki; višja sila, elementarna nesreča, požar, eksplozija,

prometna nesreča prevoznega sredstva, neizročitev, tatvina dela pošiljke ali cele

pošiljke. Pri širini kritja proti vsem rizikom (All Risks) krije zavarovalnica vse rizike

izgube ali poškodbe zavarovanega predmeta, vendar v nobenem primru ni krita

izguba, poškodba ali stroški, ki bi nastali neposredno zaradi kvara in naravnih lastnosti

blaga, zakasnitve potovanja, skritih napak predmeta ali običajne izgube na blagu med

prevozom (transportni kalo – v obsegu, kot to določa predpis ali poslovni običaj).

4) Če se sklene zavarovanje proti vsem rizikom, se lahko dodatno zavaruje tudi nekatere

specialne rizike, npr.; zavrnitev prevzema blaga, vnetje ali kvar, samovžig,

odmrzovanje, zmrznjenje, bombiranje konzerv, poškodba etiket, segrevanje ali

znojenje, strditev blaga, manko iz kateregakoli vzroka. Ne glede na širino kritja pa

zavarovalnica ne povrne škode in stroškov, ki so posledica ; zlega namena ali grobe

malomarnosti zavarovanca ali njegovih delavcev; nepravilnega ali nezadostnega

pakiranja, nepravilnega nakladanja ali nezadostne zaščite na prevoznem sredstvu;

nepravilne ali nezadostne označbe blaga glede na njegove specifične lastnosti


125

(opozorilne nalepke, vpis opozoril v prevozno listino ipd.); izbere neprimernega

prevoznega sredstva; nevarnosti, povezanih s prevozom z odprtimi kopenskimi

prevoznimi sredstvi; opustitev posebnih navodil prevozniku glede hitrosti in varnosti

prevoza, kakršno zahtevajo posebne lastnosti blaga; nepravilne ali netočne deklaracije

blaga; nepravočasna predaja prevozniku, kršitve nacionalnih ali mednarodnih

predpisov o trgovanju; vojnih dogodkov, političnih nemirov ali stavk; škode kot

neposredne posledice prekoračitve v javnem prometu dovoljenih gabaritov; opustitev

prijave vseh znanih okoliščin, ki bistveno vplivajo na ocenitev nevarnosti.

5) Zavarovanje prične z neposrednim nakladanjem blaga na prevozno sredstvo v kraju,

navedenem v zavarovalni polici kot odpremni kraj, traja ves čas prevoza s prevoznim

sredstvom, navedenim v polici, konča pa z razložitvijo neposredno s prevoznega

sredstva v namembnem kraju, navedeni polici.

6) Škode, ki so krite z zavarovanjem, in stroški, ki jih zavarovalnica povrne, so: -

popolna izguba – ki je lahko dejanska popolna izguba (če se stvar uniči, preneha biti

stvar svoje vrste, če izgine ali je trajno odvzeta), ali izvedena (konstruktivna) popolna

izguba – če so stroški popravila višji od dejanske vrednosti ali če se predmet zaseže in

v 6 mesecih ni vrnjen lastniku. Delna izguba ali poškodba pa se oceni tako, da se

predmet popravi in zavarovalnica povrne stroške popravila, ali se oceni zmanjšanje

vrednosti (depreciacija), ali pa se blago proda (na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb),

razlika med dejansko vrednostjo in izkupičkom iz prodaje pa predstavlja škodo. Kriti

so tudi reševalni stroški, ki jih je imel zavarovanec, da bi se izognil škodi zaradi

neposredne nevarnosti ali da bi zmanjšal že nastalo škodo, vendar se povrnejo le, če so

bili potrošeni razumno ali v soglasju z zavarovalnico. Ko nastane škoda, mora

zavarovanec takoj, ko zanjo izve, o tem obvestiti zavarovalnico ali njenega

pooblaščenega predstavnika (havarijskega komisarja – v tujini so to v glavnem Llioyd

s-ovi agenti).

Obenem mora zavarovati pravico do odškodnine od tistega, ki je zanjo odgovoren.

Proti prevozniku se ta pravica zagotovi s pravočasno sestavo komisijskega zapisnika

ali vložitvijo pismenega ugovora (najpozneje v sedmih dneh).

Nepravočasna ugotovitev škode oz. protesta povzroči izgubo pravice do odškodnine

(prekluzija) in zavarovalnica sme odkloniti izplačilo zavarovalnine za tisti del, v

katerem je zavarovalnici onemogočeno uveljavljati zahtevke proti prevozniku.

7) Vsota, za katero je zavarovano blago in se vpiše v polico, se imenuje zavarovalna

vsota. Ta vsota je maksimalna obveznost zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine.

Dejanska (tržna) vrednost blaga pa se imenuje zavarovalna vrednost. Če je

zavarovalna vsota večja od zavarovalne vrednosti (nadzavarovanje), izplača

zavarovalnica le zavarovalno vrednost (prepoved obogatitve na račun zavarovanja).

Če pa je zavarovalna vsota nižja od zavarovalne vrednosti (podzarovanje), se

zavarovalnina zniža v sorazmerju med 1.000 enot, zavarovana za vsoto 500 enot, se

plača le polovica delne škode; popolna izguba pa se povrne v višini 500 enot, to je

zavarovalne vsote.

11.2. Ugotavljanje škode in vloga havarijskih komisarjev

Lastnik blaga se lahko v primeru škode na tovoru obrne na zavarovalnico tovora in zahteva

izplačilo iz cargo zavarovanja ali pa zahteva izplačilo odškodnine od odgovornega

prevoznika.


126

Kumuliranje zahtevkov ni možno, odločiti se mora za en zahtevek. Enostavneje je zahtevati

izplačilo iz cargo zavarovanja, saj je treba dokazati le, da je škoda nastala med prevozom (na

zavarovani relaciji) in višino škode, če gre za zavarovanje proti osnovnim rizikom, pa tudi

vzrok škode. Zavarovalnica mora zavarovalnino izplačati v 14 dneh

Če pa se vloži zahtevek proti prevozniku, bo postopek lahko trajal dalj časa, saj bo

prevoznik uporabil zakonska sredstva za obrambo pred zahtevkom. Razen tega je

odgovornost prevoznika omejena po višini (limit odgovornosti za tovor po kilogramu).

Tako običajno cargo zavarovalnica izplača zavarovalnino za tovor, vstopi v pravice

zavarovanca proti prevozniku in ona od prevoznika zahteva odškodnino, prevoznik pa o tem

obvesti zavarovalnico odgovornosti.

Obe zavarovalnici dobita obvestilo o nastali škodi od svojih zavarovancev, tj. lastnika tovora

in prevoznika. Za ogled škode angažira svoje predstavnike (cenilce ali havarijske komisarje.

Havarijski komisarji so posebne organizacije, registrirane za kontrolo kvalitete in kvantitete

blaga oz. za ogled – cenitev škode. Svoje delo mora havarijski komisar opraviti po pravilih

stroke, nepristransko. Ugotoviti mora vzrok in raznovrstnost blaga, ki se prevaža, mora včasih

angažirati še eksperta določene stroke. Ugotovitve havarijskega komisarja ne prejudicirajo

dolžnosti zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine (torej on ne odloča o likvidaciji zahtevka,

ampak samo ugotavlja dejstva, ki so podlaga za likvidacijo).

11.3. Vloga špediterja v cestnem prometu

Operativni in kreativni managerji podjetji za cestni tovorni promet, posebno tisti, ki

tovor prevažajo na področju več držav, morajo imeti vsaj enciklopedična znanja o

mednarodni špediciji, o mednarodnem špediterju, o FIATA, o pogodbah in

dokumentih v notranjem in mednarodnem cestnem tovornem prevozu, o konvencijah

ADA, CHR in TIR, o Incotermsih itn.

Poleg takšnih znanj bi morali poznati še vse tehnično-tehnološke in eksploatacijske

karakteristike sredstev ter prednosti in pomanjkljivosti vseh sodobnih tehnologij

tarnsporta, posebno pa paletizacije ter RO-RO, HUCKEPACK in BIMODALNE

tehnologije transporta.

Pomembnejše karakteristike špedicije in špediterja;

Določena stopnja proizvodnih sil,proizvodnih in družbenih odnosov ter ustrezna

delitev dela so pripeljali do delitve trgovine od proizvodnje, razvoj trgovine pa do

delitve od prometa. Razvoj trgovine in prometa, z vsemi svojimi tehnično-

tehnološkimi, ekonomsko-pravnimi in organizacijskimi elementi pa je pripeljal do

nastanka posebnega specializiranega posrednika – špediterja, ki je v vlogi

oraganizatorja odpreme, dostave in tranzita blaga našel svoje mesto med

zunanjetrgovinskimi subjekti (izvozniki, proizvajalci, prodajalci, uvozniki in kupci) in

mednarodnimi prevozniki (ladjarji, železniškimi, cestnimi, rečno-prekopsko-

jezerskimi in letalskimi prevozniki).

Zahvaljujoč takšni delitvi dela med proizvodnjo, trgovino, prometom in špedicijo ter

proizvajalci in trgovci (izvozniki in uvozniki) in mednarodnimi prevozniki (vseh vej


127

prometa) je omogočeno, da se lahko s pomočjo mednarodnega špeditrja organizira

odprema, dostava in tranzit blaga in to strokovno, varno, hitro, redno in ekonomično.

Iz tega izhaja tudi osnovna ekonomska funkcija mednarodne špedicije, ki predstavlja

oraganizatorja odprema, dostave in tranzita blaga v mednarodnem prometu, in s tem

del zunanje trgovine in hkrati tudi višjo obliko prometa (transporta).

Upoštevajoč razloge nastanka in pomembnosti špedicije, se nam vsiljujejo vprašanja; -

kaj je mednarodna špedicija, kaj je mednarodni špediter in kaj sta medšpediter in

podšpediter.

V nadaljevanju so navedeni kratki odgovori na ta vprašanja. Pojem mednarodna

špedicija si razlagamo kot gospodarske storitve zunanjetrgovinskega prometa oziroma

kot posle odpreme blaga iz domače v tujo državo (izvozna špedicija), dostave blaga iz

tujih držav v domačo državo (uvozna špedicija) in tranzita blaga med tujimi prek

domače države (tranzitna ali domača špedicija), ki jih opravljajo mednarodni špediterji

ter opravljanje drugih predpisanih ali običajnih specialnih (vzporednih) poslov in del v

zvezi z odpremo, dostavo ali tranzitom blaga.

Mednarodni špediter; - je gospodarstvenik, pravna ali fizična oseba, registrirana za

opravljanje poslov zunanjetrgovinskega prometa, ki izključno in v obliki stalnega

poklica, v svojem imenu in za tuj račun (kot komisionar), v tujem imenu in za tuj

račun (kot agent) ter v svojem imenu in za svoj račun (kot samostojna kategorija

gospodarstvenika) sklepa pogodbe pri organiziranju odpreme (izvoza), dostave

(uvoza) ter tranzita blaga svojih nalogodajalcev s pomočjo prevoznika ter opravlja

druge predpisane ali običajne specialne (vzporedne) posle in opravlja v zvezi z

odpremo, dostavo in tranzitom blaga.

Medšpediter – je pravna ali fizična oseba, na katerega je (glavni) špediter prenesel

delno izvršitev špediterskega posla.

Podšpediter – je pravna ali fizična oseba, na katero je (glavni) špediter v celoti

prenesel izvršitev špediterskega posla.

Špedicija se deli na dve glavni vrsti, in sicer:

Nacionalna (notranja)špedicija - se ukvarja izključno z organiziranjem odpreme in

dostave blaga znotraj meja ene države in se pri tem poslužuje izključno domačih

prevoznih sredstev. Notranja špedicija organizira odpremo in dostavo blaga v istem

kraju (tako imenovana »loco špedicija) ter iz enega kraja v drugi kraj iste države (tako

imenovana »medkrajevna špedicija«).

Notranji špediterji se ne morejo ukvarjati z organiziranjem odpreme in dostave blaga

mednarodnem prometu, medtem ko lahko mednarodni špediterji redno opravljajo

špeditersko dejavnost v notranjem prometu.

Mednarodna špedicija – se ukvarja z organiziranjem odpremljanja blaga iz lastne

države v tuje države (izvozna špedicija), dostavo blaga iz tujih držav v lastno državo

(uvozna špedicija) ter tranzitom blaga med tujimi državami preko lastne države

(tranzitna špedicija). Mednarodna špedicija je lahko univerzalna ali specializirana.

Obstajajo tri vrste spocializiranih ali specialističnih mednarodnih špedicij, in sicer;

Luška ali pomorska špedicija – je špedicija, ki se izključno ali pretežno ukvarja z

organizacijo odpreme in dostave blaga s pomorskimi prevoznimi sredstvi, posle luške

ali pomorske špedicije opravljajo luški ali pomorski špediterji.

Kontinentalna špedicija - je špedicija, ki se ukvarja izključno ali pretežno z

organiziranjem odpreme in dostave po kopenskih prevoznih poteh. Kontinentalno

špedicijo lahko razdelimo na železniško, rečno, cestno in zračno (letalsko). Posle

kontinentalne špedicije opravljajo kontinentalni špediterji; železniški, rečni, cestni in

letalski špediterji.


128

Obmejna špedicija – se pretežno ukvarja s carinskimi posli pri odpremi izvoznega,

dostavi uvoznega in tranzitnega blaga ter z drugimi posli v zvezi s prehodom blaga

prek carinske poti (državne meje), posle obmejne špedicije opravljajo mejni špediterji.

V slovenskem ekonomskem in pravnem sistemu, ki je po številnih karakteristikah,

elementih in institucijah identičen ali zelo podoben takšnim sistemom večine evropske

držav, imajo špediterji tri pravnoekonomske statuse, in sicer;

Špediter s statusom komisionarja – je posrednik med izvozniki in uvozniki kot

špediterjevimi nalogodajalci ter drugimi aktivnimi udeleženci zunanjetrgovinskega in

transportnega sistema, in sicer so to:- prevozniki vseh vej prometa, prometni agenti,

luško prekladno osebje (delavci pri razkladanju), morske luke, rečna pristanišča, drugi

špediterji (medšpediterji in podšpeditrji) ter finančne in druge institucije, ki opravljajo

špediterske posle v svojem imenu za tuj račun oziroma v svojem imenu, vendar po

nalogu in za račun svojega nalogodajalca (komitenta). Špediter s tem statusom

celovito opravlja vse svoje posle.

Špediter s statusom agenta (zastopnika)- je posrednik med izvozniki in uvozniki kot

svojimi nalogodajalci in med nekaterimi udeleženci zunanjetrgovinskega in

prometnega sistema, predvsem carinskih služb in zavarovateljev. Špediter v vlogi

agenta opravlja špediterske posle v tujem imenu in za tuj račun oziroma v imenu, po

nalogu in za račun nalogodajalca. Špediter s tem statusom opravlja številne zahtevne,

strokovne in odgovorne posle ter opravlja v carinskem postopku in sklepa pogodbe o

transportnem zavarovanju.

Špediter s statusom samostojnega gospodarstvenika – je posrednik med svojimi

nalogodajalci (tj. izvoznikom in uvoznikom) in številnimi aktivnimi udeleženci

zunanjetrgovinskega in prometnega sistema. Špediter v tej vlogi opravlja špediterske

posle v svojem imenu in za tuj račun. Špediter s tem statusom se pojavlja v dveh

primerih, in sicer:- 1. ko se špediter s svojim nalogodajalcem pogodi za organizacijo

odpreme ali dostave na osnovi forfaitne (skupne, pavšalne, zbirne) postavke, - 2. ko se

špediter v multimodalnem transportu pojavlja v vlogi podjemnika multimodalnega

transporta ali MTO (Multimodal transport operator). V tej vlogi špediter odgovarja za

delo vseh oseb (pravnih in/ali fizičnih), ki jih je zaposlil za opravljanje nalog svojega

nalogodajalca. Odgovornost podjetnika multimodalnega prevoza se nanaša na

razdobje od trenutka, ko je blago predal (izročil) prejemniku ali drugi pooblaščeni

osebi.

Posli mednarodnega špediterja – osnovna naloga mednarodnega špediterja je, da

svojega nalogodajalca (uvoznika, izvoznika)reši vseh naporov in skrbi pri odpremi,

dostavi in tranzitu blaga v mednarodnem prometu. Nalogodajalec lahko tako vso svojo

pozornost posveti svoji osnovi dejavnosti. V izvrševanju te naloge se mednarodni

špediterji srečujejo z različnimi, kompleksnimi in številnimi posli, brez katerih

sodobni zunanjetrgovinski in prometni sistemi ne bi mogli optimalno funkcionirati.

Skupino osnovnih špediterskih poslov – tvorijo tisti posli, brez katerih si ni mogoče

zamisliti funkcioniranja sistema mednarodne špedicije. To so: 1) –strokovno

svetovanje in sodelovanje v pogajanjih pri sklepanju pogodb o mednarodni

kupoprodaji, 2) instradacija, tj. izbira optimalne tehnologije transporta in izbira

najprimernejšega časa, v katerem mora biti blag odpremljeno, dostavljeno ali

tranzitirano od odpremenega do namembnega kraja - odpoklic blaga, - sklepanje

pogodb o prevozu blaga na klasičen način – uporaba prevoznega sredstva ene veje

prometa, 5) – sklepanje pogodb o multimodalnem transportu blaga in organiziranje

transporta »od vrat do vrat« 6)-sprejem blaga z namenom odpreme, 7) – odprema,

dostava in tranzit blaga v ožjem smislu, 8)- sklepanje pogodb o transportnem

zavarovanju, 9) sklepanje pogodb o natovarjanju in iztovarjanju ter prekladanju blaga


129

10)- sklepanje pogodb o uskladiščenju in izskladiščenju blaga,11) izdajanje ali

pridobivanje prevoznih in drugih dokumentov, 12) –opravljanje poslov v zvezi s

carinjenjem blaga, 13) – kontrola pravilnosti dokumentov in obračuna voznine,

carinskih in drugih pristojbin ter stroškov in 14) – informoranje nalogodajalca.

Za razliko od osnovnih poslov, ki jih špediterji opravljajo pri organiziranju odpreme,

dostave ali pri tranzitu blaga v mednarodnem prometu redno, opravljajo specialne

posle mednarodne špedicije občasno, od primera do primera, tj. samo ob posebnih

priložnostih, ko s pomočjo teh poslov kompletirajo paket svojih storitev v

zunanjetrgovinskem in prometnem sistemu. V skupino specialnih špediterskih poslov

se štejejo naslednji posli:

Sklepanje pogodb o pakiranju in signiranju ter teh opravljanje teh poslov,

Sklepanje pogodb o tehtanju in sortiranju ter opravljanje teh poslov,

Izdajanje garantnih pisem,

Izdajanje špediterskih potrdil in drugih dokumentov FIATA,

Vzorčenje blaga,

Zastopanje nalogodajalca v regresnem postopku proti tretji osebam,

Zastopanje nalogodajalca v primeru skupne (generalne) havarije,

Pogodbena kontrola kvalitete in kvantitete blaga v mednarodnem prometu,

Krmljenje in napajanje živih živali,

Vzdrževanje hlajenega in zamrznjenega blaga,

Sejemski posli, leasing posli, konsignacijski posli,

Mednarodni pomorski prometno-agencijski posli,

Kreditiranje nalogodajalca,

Odprema, dostava in tranzit zbirnega prometa,

Drugi predpisani ali običajni posli v zvezi z odpremo, dostavo in tranzitom blaga.

11.4. Obveznosti, pravice in odgovornosti špediterja iz pogodbe o špediciji

Obveznost špediterja iz pogodbe o špediciji – predstavljajo pravice nalogodajalca,

pravice špediterja pa predstavljajo obveznosti nalogodajalca. Najvažnejše obveznosti

špediterja iz pogodbe o špediciji so;

Obveznost špediterja, da ravna po načelu dobrega gospodarstvenika,

Obveznost špediterja, da postopa po napotkih nalogodajalca,

Obveznost špediterja, da opozori nalogodajalca na pomanjkljivost naloga,

Obveznost špediterja, da opravi instradacijo

Obveznost špediterja, da izvrši sprejem (in predajo) blaga in da opozori nalogodajalca

na pomanjkljivo pakiranje, poškodbe embalaže, poškodbe ali manko vsebine,

Obveznost špediterja, da izvrši carinska opravila in plača carino,

Obveznost špediterja, da varuje blago,

Obveznost špediterja, da opravi izbiro tretjih oseb,

Obveznost špediterja, da sklepa potrebne pogodbe,

Obveznost špediterja, da zavaruje blago,

Obveznost špediterja, da odredi količino in jemlje vzorce,

Obveznost špediterja, da obvešča nalogodajalca in ščiti njegove interese,

Obveznost špediterja, da nalogodajalcu predlaga račune.


130

Z izvrševanjem pogodbenih obveznosti ustvarja špediter tudi pravno osnovo za nekatere svoje

pravice, ki dejansko predstavljajo obveznosti nalogodajalca. Te špediterjeve pravice se lahko

sistematizirajo v pet njegovih bistvenih pravic, in sicer:

pravica špediterja do nadomestila za svoje storitve ,

pravica špediterja do povračila stroškov in predujem,

pravica špediterja, da ga nalogodajalec pravočasno obvesti o nevarnih stvareh in

dragocenosti,

špediterjeva zastavna pravica, pridržana pravica (retencija).

Pri organiziranju odpreme, dostave in tranzita blaga imajo špediterji tudi določene

odgovornosti. Vse špediterske odgovornosti se lahko sistematizirajo v dve skupini, in sicer: 1)

odgovornosti špediterja za lastne postopke in odgovornosti špediterja za druge osebe (npr.

podšpediterja in medšpediterja).

Sistem strokovnih organizacij za mednarodno špedicijo;

Špediter se organizirano vključuje v svoja strokovna združenja, ki ščitijo interese svojih

članov z enotnim nastopanjem proti državnim in drugim organizacijam: združenjem

prevoznikov, luk in pristanišč, trgovcev itn. Takšna združenja skrbijo za zaščito dobrih

poslovnih odnosov v sistemu mednarodne špedicije, prometnem in zunanjetrgovinskem

sistemu.

Špediterske strokovne organizacije sestavljajo Mednarodno zvezo špediterskih združenj

(FIATA). Ta zveza je ustanovljena 31.5.1926 na Dunaju, njen sedež je v Zurishu.

Najznačilnejši dokumenti FIATE so štirje dokumenti: špeditersko potrdilo sprejema FIATA

(skr. FCR), špeditersko transportno potrdilo FIATA (skr. FCT), nakladnice za multimodalni

transport FIATA (SKR. FBL), skladiščno potrdilo FIATA (skr. FWR) ter dva obrazca:

potrdilo pošiljatelja o prevozu nevarnega blaga (skr. Sdt) in špediterske inštrukcije (skr.

FIATA-FFI).

Najvažnejše konvencije v blagovnem cestnem transportu;

Mednarodni špediterji in cestni prevozniki oziroma operativni in kreativni manegerji

špediterskih podjetij in podjetij za cestni javni transport morajo poznati naslednje mednarodne

konvencije:

Konvencijo o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (skr. CMR);

Ta konvencija je bila sprejeta 19.5.1956. leta v Ženevi. Za cestne prevoznike so posebno

pomembne odredbe o odgovornosti prevoznikov, o sklepanju pogodb o prevozu, o odnosih

med cestnimi prevozniki pri multimodalnem prevozu.

Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga (skr. ADR). Ta

sporazum se redno uporablja v mednarodnem tovornem cestnem prometu, zato bi cestni

prevozniki morali poznati vse nevarne snovi, napise in napisne listke na embalaži o

nevarnosti, odredbe o navedbah v tovornem listu, predpise o izdajanju ceritifikata o

neoporečnosti vozila za prevoz določenih nevarnih tovorov.

Carinska konvencija o mednarodnem prevozu blaga na podlagi Karneta TIR ali Konvencija

TIR. V uporabi je Konvencija TIR iz 1975. leta.

Uporablja se v Evropi, na Bližnjem in Srednjem vzhodu, v Združenih državah Amerike,

Kanadi, Čilu in Urugvaju. Manegerji v podjetjih za cestni promet bi morali poznati namen in

cilj uporabe Karneta TIR, prednosti sistema TIR, uporabo EDIFACT-a v sistemu TIR,

proceduro uporabe Karneta TIR, vlogo carinske in špediterske službe ter cestnih javnih

prevoznikov v sistemu Karneta TIR.


131

11.5. Incoterms

Beseda Incoterms je nastala iz skrajšanega angleškega imena: international (In), commercial

(co), terms (terms) oziroma polnega imena; International rules for the interpretation of trade

terms, kar v prevodu pomeni Mednarodna pravila za tolmačenje trgovinskih terminalov

(pojmov). Incoterms dejansko predstavlja skupek pojmov (pravil, terminov), ki se nanašajo na

kupoprodajo, plačilo in transport v zunanjetrgovinskem prometu ter so izraženi s kraticami.

Le-te pa ne temeljijo na mednarodni konvenciji, temveč veljajo samo kot priporočila in

postanejo obveznost, če jih stranke iz kupoprodajne pogodbe sprejmejo oziroma pogodbeno

potrdijo.

Incoterms je izdala Mednarodna trgovinska zbornica v Parizu že 1936. leta.

Spremembe in dopolnila so sprejeta; 1953, 1967, 1976, 1980, 1990 in 2000 leta.

Incoterms uporabljajo številni udeleženci gospodarskega oziroma zunanjetrgovinskega in

transportnega sistema, saj termini Incoterms enakovredno regulirajo pravno ekonomske

odnose med prodajalci (izvozniki) in kupci (uvozniki), vendar se posredno nanašajo tudi na

prevoznike vseh vej prometa, torej tudi na cestne prevoznike, špediterje, luke in pristanišča,

pomorske agente, carinske organe, izvrševalca pogodbene kontrole, zavarovatelja itn.

11. 7 Incoterms – paritete – frankaturne klavzule;

EXW - Franko tovarna ( označeni kraj)

EX WORKS – pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, kadar, da

blago na razpolago v svojih prostorih,

(npr. delavnici, tovarni, skladišču) kupcu.

Prodajalec ni odgovoren za nakladanje blaga na vozilo, ki ga zagotovi kupec, ali za carinjenje

blaga za izvoz, če ni drugače dogovorjeno.

Kupec prevzame vse stroške tveganja za prevzem blaga iz prodajalčevih prostorov do

zaželene namembne točke.

Ta pariteta predstavlja torej minimalno obveznost za prodajalca. To pariteto ni priporočljivo

uporabiti, kadar kupec ne more neposredno ali posredno opraviti izvoznih formalnosti.

V takih okoliščinah je treba uporabiti FCA- pariteto.

FCA – Franko prevoznik ( označeni kraj)

Free Carrier- pomeni, da prodajalec izpoljnuje svojo obveznost glede dobave, ko izroči

izvozno ocarinjeno blago v varstvo prevozniku, ki ga določi kupec, v označenem kraju. Če

kupec ni določil natančnega kraja lahko prodajalec izbere v okviru dogovorjenega kraja

mesto, kjer bo prevoznik prevzel blago. Kadar se v skladu s trgovinsko prakso zahteva

prodajalčeva pomoč pri sklepanju pogodbe s prevoznikom ( kot v železniškem ali letalskem

transportu) lahko prodajalec to stori na tveganje in stroške kupca.

Ta pariteta se lahko uporablja pri vseh vrstah transporta všteto tudi multimodalni transport.

FAS – Franko ob Ladijski bok ( označena odpremna luka)

Free Alongside Ship - pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko se

blago postavi ob ladijski bok na pristanu ali v maonu v označeni odpremni luki. To pomeni,

da mora kupec prevzeti vse stroške in tveganja izgube ali poškodbe blaga od tega trenutka.

FAS – pariteta zahteva, da kupec ocarini blago za izvoz.

To pariteto ne bi bilo treba uporabljati, kadar kupec ne more posredno ali neposredno opraviti

izvoznih carinskih formalnosti.


132

Ta pariteta se lahko uporablja samo pri pomorskem transportu in transportu po notranjih

plovnih poteh.

FOB – Franko na ladijski krov

Free on board - pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko gre blago

čez ladijsko ograjo v označeni luki.

To pomeni, da mora kupec prevzeti vse stroške in tveganja izgube ali poškodbe blaga od te

točke. FOB pariteta zahteva, da prodajalec carini blago za izvoz.

CFR – stroški in prevoznina

Cost and Freight – pomeni, da mora prodajalec plačati stroške in prevoznino, ki so nujni, da

bi se blago dopremilo do namembne luke, vendar se tveganje izgube ali poškodbe blaga ter

drugih dodatnih stroškov, ki nastopajo po trenutku, ko je bilo blago dobavljeno na ladijski

krov, prenesejo na kupca, ko blago preide ladijsko ograjo v odpravni luki.

CFR- pariteta zahteva od prodajalca, da oceni blago za izvoz.

Ta pariteta se lahko uporablja samo za pomorski transport in transport po notranjih plovnih

poteh.

CIF – stroški, zavarovanje in prevoznina

Pomeni, da ima prodajalec iste obveznosti kot pri pariteti CFR, vendar z dodatkom, da mora

preskrbeti pomorsko zavarovanje za kupčevo tveganje izgube ali poškodbe blaga med

prevozom.

Prodajalec izgovori zavarovanje in plača zavarovalno premijo, kupec mora upoštevati, da se

pod CIF pariteto od prodajalca samo zahteva, da dobi zavarovanje z minimalnim kritjem. CIF

pariteta zahteva od prodajalca, da ocarini blago za izvoz.

Ta pariteta se lahko uporabi samo za pomorski transport in za transport notranjih plovnih

poteh.

CPT – prevoz plačan do ( označen pomembni kraj)

Pomeni, da prodajalec plača prevoznino za prevoz blaga do označenega namembnega kraja.

Tveganje izgube ali poškodbe blaga ter katerikoli dodatni stroški, ki nastanejo po trenutku, ko

je bilo blago dobavljeno prevozniku,se prenesejo na kupca, kadar je blago dobavljeno v

varstvo prevozniku.

S prevoznikom je mišljena katerakoli oseba, ki v pogodbi o prevozu prevzame obveznosti da

opravi ali zagotovi prevoz po železnici, cesti, morju, zraku, notranjih plovnih poteh ali s

kombinacijo teh načinov prevoza.

Če se za prevoz v dogovorjen namembni kraj uporabi več prevoznikov tveganje preide, ko se

blago dobavi prvemu prevozniku.

CPT – pariteta zahteva, da prodajalec ocarini blago za izvoz.

Ta pariteta se lahko uporabi za katerekoli način transporta všteti tudi multimodalni transport.

CIP – prevoz in zavarovanje plačano do ( označen namembni kraj)

Pomeni, da ima prodajalec iste obveznosti kot pri pariteti CPT, vendar s tem, da mora

prodajalec preskrbeti zavarovanje za kupčevo tveganje izgube ali poškodbe blaga med

prevozom.

Prodajalec sklene tveganje zavarovanje in plača zavarovalno premijo.

Kupec mora imeti pred očmi, da CIP pariteta od prodajalca zahteva samo, da dobi

zavarovanje z minimalnim kritjem.

CIP –pariteta zahteva od prodajalca, da blago izvozno ocarini.

Ta pariteta se lahko uporabi za katerekoli način transporta všteto tudi multimodalni transport


133

DAF – dobavljeno na meji

Pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko da blago na razpolago,

izvozno ocarinjeno, v označeni točki in kraju na meji, vendar pred carinsko črto sosednje

države.

Izraz »meja« se lahko uporabi za katerekoli mejo, všteto tudi mejo izvozne države.

Zato je zelo pomembno, da se natančno opredeli meja, za katero gre tako, da se vedno označi

točka ali kraj v pariteti.

Ta pariteta se bo uporabljala predvsem, kadar se blago prevaža po železnici ali cesti, vendar

se lahko uporabi tudi za katerekoli način transporta.

DES – dobavljeno na ladji ( označena namembna luka)

Pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko da blago na razpolago

kupcu na ladijskem krovu, uvozno neocarinjeno, v označeni luki.

Prodajalec prevzame vsa tveganja in stroške pri dostavi blaga v označeno namembno luko.

Ta pariteta se lahko uporablja samo za pomorski transport ali transport po notranjih plovnih

poteh.

DEQ – dobavljeno na obali ( ocarinjeno)

Pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko da blago na razpolago

kupcu na obali ( pomolu) v označeni namembni luki in sicer uvozno ocarinjeno.

Prodajalec prevzame vsa tveganja in stroške, všteto tudi carinske, davčne in druge dajatve za

dobavo blaga.

Ta pariteta naj se ne uporablja, če prodajalec ne more direktno ali indirektno dobiti uvoznega

dovoljenja.

Če se pogodbenici strinjata, da kupec uvozno ocarini blago in plača dajatve, bi se izraz

»DUTY UNPAID« uporabil namesto izraza » DUTY PAID«

DDU – dobavljeno neocarinjeno ( označen namembni kraj)

Kupec mora plačati katerekoli dodatne stroške in prevzeti tveganja, pomeni, da prodajalec

izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko da blago na razpolago kupcu v označeni kraj v

uvozni državi.

Prodajalec mora prevzeti vsa tveganja in stroške v zvezi z dostavo blaga ( razen carinskih,

davčnih in drugih dajatev, ki se plačujejo pri uvozu ter stroške opravljanja carinskih

formalnosti).

povzročena s tem, ker ni pravočasno uvozno ocarinjeno blago.

Ta pariteta se lahko uporablja ne glede na način transporta.

DDP – dobavljeno dajatve plačane ( označen namembni kraj) Pomeni, da prodajalec izpolnjuje svojo obveznost glede dobave, ko da blago na razpolago

kupcu v označenem kraju v uvozni državi.

Prodajalec mora prevzeti vsa tveganja in stroške, všteto tudi carinske in druge dajatve, ki je

uvozno ocarinjeno.

- Pariteto DDP je treba uporabljati, če pogodbenici želita, da kupec uvozno ocarini

blago in plača dajatve.

- Ta pariteta se lahko uporablja ne glede na način transporta.


134

12. POMEN IZRAZOV

1. Avto-taksi prevoz je dejavnost prevoza potnikov, ki se izvaja z osebnim

avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene.

2. Avtobusna postaja je določen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora

imeti pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za

zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, tablo z objavo

izvlečkov iz voznih redov, mesto za prodajo vozovnic, sanitarije ter prometni urad

in s predpisi določeno opremo.

3. Avtobusno postajališče je posebej zgrajena in označena prometna površina določena

za postanek avtobusov, ki omogočajo varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov.

4. Bilateralni prevoz je prevoz potnikov ali blaga med Republiko Slovenijo in drugo

državo.

5. Daljinar je obvezna podlaga za izdelavo avtobusnih voznih redov, ki vsebujejo

relacije s kilometrskimi razdaljami, voznimi časi ter avtobusnimi postajami,

pomembnejšimi avtobusnimi postajališči in avtobusnimi postajališči.

6. Direktni linijski prevoz je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem

redu vstopajo samo na začetni avtobusni postaji ali pomembnejšem na avtobusnem

postajališču, izstopajo pa samo na končni avtobusni postaji ali na pomembnejšem

avtobusnem postajališču.

7. Domači prevoznik je fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki

ima licenco za opravljanje prevozov ali opravlja prevoze za lastne potrebe v skladu s

tem zakonom.

8. Dovoljenje za prevoz je skupno ime za več vrst listin, določenih v tem zakonu ali z

mednarodno pogodbo, s katerimi se dovoljuje vozilu, registriranemu izven

Republike Slovenije vstop na ceste v Republiki Sloveniji in vožnje po njih, oz.

vozilu registriranemu v Republiki Sloveniji pristop na ceste v državi, katere organ je

izdal dovoljenje in vožnje po njih.

9. Dovoljenje skupnosti za linijski prevoz potnikov je dovoljenje, ki prevozniku

omogoča opravljanje linijskih prevozov na ozemlju držav članic Evropske

skupnosti.

10. Dovolilnica je javna listina, s katero se dovoljuje pristop vozilu, registriranemu

izven Republike Slovenije, na ceste v Republiki Sloveniji in vožnje po njih, oz.

vozilu registriranemu v Republiki Sloveniji, pristop na cesto v državi, katere organ

je izdal dovolilnico in vožnje po njih.

11. Dovolilnica CEMT je večstranska dovolilnica, ki jo izda Evropska konferenca

ministrov za promet, za mednarodni cestni promet blaga, ki ga opravljajo prevozniki

s sedežem v državi članici CEMT, kadar se prevozi opravljajo med državami

članicami CEMT ali tranzitno preko ozemlja ene ali več držav članic CEMT z

vozili, ki so registrirana v eni od držav članic CEMT.

12. Hitri linijski prevoz je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem redu

vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na pomembnejših avtobusnih

postajališčih.

13. Itinerar označuje smer gibanja vozila na liniji.

14. Izvod licence je listina, ki jo izda izdajatelj licence za posamezno vozilo in vsebuje

podatke o: izdajatelju, prevozniku, davčni številki o prevoznika, številki licence in

datumu veljavnosti licence, registrski označbi, znamki in tipu vozila, vrsti prevozov,

ki se jih z vozilom lahko opravlja iz naslova izdane licence, datum izdaje izvoda, žig

in podpis.


135

15. Javni prevoz je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom

prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene.

16. Javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu se opravlja na določenih relacijah,

po vnaprej določenem voznem redu, ceni ter splošnih prevoznih pogojih. Opravlja

se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz potnikov.

17. Javno parkirišče za tovorna vozila oz. za avtobuse je urejen prostor za parkiranje, na

zagotovljeno varno parkiranje ter minimalni higienski pogoji (pitna voda, sanitarje

ipd.) za vozno osebje.

18. Kabotaža je vsak prevoz potnikov ali blaga med posameznimi kraji v Republiki

Sloveniji, ki ga opravlja tuji prevoznik.

19. Licenca je dovoljenje za izvajanje prevoza potnikov ali blaga v notranjem in

mednarodnem cestnem prometu.

20. Licenca Skupnosti je dovoljenje za izvajanje prevozov potnikov ali blaga v

mednarodnem cestnem prometu na ozemlju držav članic Evropske skupnosti.

21. Linija je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje,

pomembnejšega avtobusnega postajališča ali avtobusnega postajališča, na katerem

se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu, po voznem redu in ceni, ki sta

vnaprej določena in objavljena.

22. Medkrajevni linijski prevoz je javni prevoz potnikov med dvema ali več kraji in se

lahko opravlja kot potniški, hitri ali direktni linijski prevoz potnikov.

23. Mednarodna pogodba je vsak mednarodni dvostranski ali več stranski sporazum, ki

obvezuje Republiko Slovenijo in ki se nanaša na prevoze v cestnem prometu.

24. Mednarodni linijski prevoz je javni prevoz potnikov, med Republiko Slovenijo in

drugimi državami, kjer lahko avtobusi ustavljajo na področju Republike Slovenije le

na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih.

25. Mestni linijski prevoz je javni prevoz na ureditvenem območju mesta.

26. Nerazdeljene dovolilnice so tiste dovolilnice, ki niso bile razdeljene prevoznikom po

končanem postopku redne delitve.

27. Običajno prebivališče pomeni kraj, kje oseba običajno živi,kar pomeni vsaj 185 dni

v vsakem koledarskem letu,zaradi osebnih in poklicnih vezi ali pri osebi brez

poklicnih vezi, ki kažejo tesne povezave med njo in krajem kjer živi.

28. Opravljanje dejavnosti cestnega prevoza potnikov je prevoz oseb v cestnem

prometu, ki ga opravi podjetje, z motornim vozilom za prevoz potnikov ali

kombinacijo takih vozil za plačilo.

29. Opravljanje dejavnosti cestnega prevoza blaga je prevoz blaga v cestnem prometu,

ki ga opravi podjetje, z motornim vozilom za prevoze blaga ali kombinacijo takih

vozil za plačilo.

30. Občasni prevoz potnikov v cestnem prometu je prevoz, ki ne spada pod javni linijski

prevoz niti pod posebni linijski prevoz in pri katerem se skupina vnaprej določenih

potnikov prevaža pod pogoji, ki so dogovorjeni s pogodbo med prevoznikom in

naročnikom prevoza.

31. Pomembnejše avtobusno postajališče je posebej zgrajena in označena prometna

površina določena za postanek avtobusov, ki omogoča varno vstopanje in izstopanje

potnikov in je zaradi pomembnosti za potnike oz. prebivalstvo določeno kot

pomembnejše postajališče.

32. Potnik je oseba, ki jo prevoznik za plačilo prepelje z vozilom za prevoz potnikov v

cestnem prometu.

33. Potniški linijski prevoz je način prevoza potnikov, pri katerem potniki po voznem

redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah, pomembnejših avtobusnih

postajališčih in avtobusnih postajališčih, ki so določene z voznim redom.


136

34. Potniška spremnica je predpisan obrazec, ki ga mora imeti avtobusni prevoznik pri

izvajanju občasnih prevozov v mednarodnem cestnem prometu in prevozov

potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu.

35. Posebni linijski prevoz je prevoz samo določene vrste potnikov in izključuje ostale

potnike. Opravlja se na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom

prevoza.

36. Prevoz v cestnem prometu je vsak prevoz potnikov ali blaga, oz. vožnja praznega ali

nenatovorjenega motornega vozila po javnih in nekategoriziranih cestah danih v

uporabo za cestni promet.

37. Prevoz v notranjem cestnem prometu je vsak prevoz iz prejšnje točke, znotaj meja

Republike Slovenije.

38. Prevoz v mednarodnem cestnem prometu je vsak prevoz, med dvema al več

državami.

39. Prevoz za tretje države je prevoz domačega prevoznika pri katerem potniki vstopajo

ali se blago natovori za prevoz v izhodiščni tuji državi in potniki izstopajo ali se

blago raztovori v ciljni tuji državi, kakor tudi prevoz tujega prevoznika, pri katerem

potniki vstopajo ali se blago natovori za prevoz v Republiki Sloveniji in potniki

izstopijo ali se blago raztovori v tuji državi, kjer ta prevoznik nima sedeža.

40. Prevoz potnikov z izmeničnimi vožnjami v mednarodnem cestnem prometu je

prevoz predhodno sestavljenih skupin potnikov, v določenih časovnih razmikih, v

obe smeri z enega samega odhoda na eno samo mesto prihoda. Vsako skupino, ki jo

sestavljajo potniki z že opravljenimi potovanji na cilj, prepelje nazaj na mesto

odhoda, v kasnejši vožnji isti prevoznik

41. Prevoznik je domača ali tuja fizična ali pravna oseba, ki ima licenco za opravljanje

prevozov v cestnem prometu ali opravlja prevoze za lastne potrebe.

42. Prevoznik Skupnosti je pravna ali fizična oseba, ki ima licenco Skupnosti za

opravljanje prevozov potnikov ali blaga, ali opravlja prevoze za lastne potrebe in

ima sedež v državi članici Evropske skupnosti, razen domačega prevoznika.

43. Relacija je razdalja med dvema krajema na liniji, ki sta v voznem redu označena kot

avtobusna postaja, pomembnejše avtobusno postajališče ali avtobusno postajališče.

44. Sistem enotne vozovnice je način izvajanja javnih linijskih prevozov potnikov, kjer

izvajalci v različnih vrstah prometa izvajajo prevoze na podlagi enote vozovnice,

kar potnikom omogoča uporabo te vozovnice pri različnih izvajalcih v javnem

linijskem prometu na območju Republike Slovenije.

45. Skupina vozil je skupina enega vlečnega in najmanj enega priklopnega vozila ali

polpriklopnika.

46. Tranzitni prevoz je prevoz potnikov ali blaga čez ozemlje Republike Slovenije brez

vstopanja in izstopanja potnikov oz. nakladanja ali razkladanja blaga v Republiki

Sloveniji.

47. Tuji prevoznik je pravna ali fizična oseba, ki ima licenco svoje države za opravljanje

prevozov potnikov ali blaga, ali opravlja prevoze za lastna potrebe in ima sedež v

drugi državi, ki ni članica Evropske skupnosti.

48. Vozni red je ureditev linije, s katero se določa vrsta prevoza, način prevoza, vrstni

red avtobusnih postaj pomembnejših avtobusnih postajališč, njihova oddaljenost od

začetne avtobusne postaje, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno

postajo, avtobusno postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na

liniji, čas veljavnosti in režim obratovanja linije.


137

13. LITERATURA

Livij Jakomin in skupina soavtorjev: Kaj moram vedeti o cestnem prometu. Fakulteta za

pomorstvo in promet, Portorož 1996.

Dr. Danilo Požar: Gospodarjenje v poslovni logistiki; Založba obzorja, Maribor 1991.

Zelenika Ratko: Špediterovo pravo Incoterms 1990, Ekonomski fakultet u Rijeci, Rijeka

1993.

Zelenika Ratko: Međunarodna špedicija, Ekonomski fakultet u Rijeci, Rijeka, 1996.

Mag. Milan Jelenc: Mednarodni in integralni transport blaga: Gospodarski vestnik, Ljubljana,

1993.

Prikril B., Perše S.: Prijevozna sredstva, Zagreb, 1991.

Cveto Godnič: Prevozi. Formula, Zavod za srednje izobraževanje v prometu Maribor,

Maribor, 1998.

Ivan Zupanovič: Tehnologija cestovnog prometa, Fakulteta prometnih znanosti Zagreb,

Zagreb 1986.

Samo Zupančič: Ekonomika transporta, Ekonomska fakulteta Maribor, Maribor 1992.

Anton Ogorelec: Logistika, VEKŠ Maribor, Maribor 1989.

Anton Černej: Motorna vozila, Tehniška fakulteta Maribor, Maribor 1992.

Stojan Cigoj: Transportno pravo, ČZP Uradni list RS, Ljubljana 1987.

Martin Lipičnik in Anton Pepevnik: Prometni sistemi, Univerza v Mariboru, Fakulteta za

gradbeništvo – študijski program promet, Maribor, 1996.

Mitja I. Tavčar: Osnove manegementa – skripta za predmet: Upravljanje in ravnanje v

prometu, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož, 1995.

Mitja I. Tavčar: Izbrana poglavja za menegerje, Univerza v Ljubljanai, Fakulteta za

pomorstvo in promet, Portorož, 1997.

Stanislav Mikuž: TIR zvezek, CMI Ljubljana, 2003.

Stanislav Mikuž: ATA zvezek, CMI Ljubljana, 2002.

Stanislav Mikuž: Kaj mora vedeti voznik o carini in carinskih postopkov v EU, Ljubljana,

2004.


138

Presoja d.o.o.: Predpisi o delovnem času, obveznih počitkih mobilnih delavcev in tahografih,

Trzin, 2005.

Zakon o prevozih v cestnem prometu (uradni list RS, 131/06).

Zakon o varnosti v cestnem prometu (uradni list RS, 133/06).

Zakon o varnosti v cestnem prometu (uradni list RS, 56/08).

Pravilnik o vsebini, načinu in postopku pridobitve temeljnih kvalifikacije za voznike motornih

vozil v cestnem prometu (uradni list RS, 26/07).

Direktiva 2006/126 ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. december 2006.

Direktiva 2006/561 ES Evropskega parlamenta in Sveta.

Uredba Sveta (EGS) št. 3820/85, 3821/85).

Uredba Sveta (ES) št. 2135/98.

Direktiva Sveta (88/599/EGS).

Direktiva 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta.

Konvencija ADR.

Konvencija o mednarodnem cestnem transportu blaga CMR.

Documents

Tehnologija prometa - Prevozi - IC GEOSS · 2020. 3. 3. · Tehnologija cestnega prometa 7 glede strokovne usposobljenosti izpolnjevati oseba ali osebe, ki bodo nepretrgano in dejansko