UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

TADEJ SLEMENIK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKLUTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Nogomet

PRIMERJAVA REZULTATOV NEKATERIH

FUNKCIONALNIH IN GIBALNIH SPOSOBNOSTI

SELEKCIJE KADETOV (U17) MED KLUBI TREH

RAZLIČNIH REGIJ

DIPLOMSKO DELO

MENTOR:

izr. prof. dr. Marko Šibila

SOMENTOR:

asist. dr. Marko Pocrnjič

RECENZENT: TADEJ SLEMENIK

doc. dr. Stanislav Pinter

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se somentorju asist. Dr. Marku Pocrnjiču za vso strokovno pomoč in usmerjanje

pri nastajanju diplomskega dela ter moji družini za vso podporo, razumevanje in finančno

pomoč v času študija.

KLJUČNE BESEDE: nogomet, primerjava, funkcionalne sposobnosti, gibalne sposobnosti,

kadeti (U17).

PRIMERJAVA REZULTATOV NEKATERIH FUNKCIONALNIH IN

GIBALNIH SPOSOBNOSTI SELEKCIJE KADETOV (U17) MED KLUBI

TREH RAZLIČNIH REGIJ

ŠTEVILO STRANI: 64 TABEL: 21 SLIK: 13 VIROV: 33 PRILOG: 1

Tadej Slemenik

IZVLEČEK

Cilj diplomskega dela je izmeriti določene gibalne in funkcionalne sposobnosti kategorije

kadetov (U17) treh klubov, ki nastopajo v istem rangu tekmovanja (1. kadetski ligi – 1. SKL),

ter ugotoviti, ali so razlike med temi tremi klubi statistično značilne v prid ekipe, ki je dosegla

v prvenstvu največje število točk. Ker klubi NK Celje, NK Bravo in NŠ Robert Koren

Dravograd prihajajo iz različnih slovenskih regij (Osrednjeslovenska regija, Savinjska regija

in Koroška regija), smo poleg zadanega cilja želeli ugotoviti, ali so razlike med temi tremi

klubi statistično značilne v prid kluba, ki prihaja iz regije z največjo populacijo dijakov.

Vzorec merjencev je predstavljalo 20 nogometašev NK Bravo, 28 nogometašev NK Celje in

13 nogometašev NŠ Robert Koren Dravograd, torej skupno 61 nogometašev. Za izvedbo

testiranja smo uporabili pet testov gibalnih sposobnosti (šprint na 60 metrov, skok v daljino,

tek s spremembo smeri, vodenje žoge s spremembo smeri, kombinirani polkrog) in en test

funkcionalnih sposobnosti (trajajoči sem in tja tek). Podatke smo obdelali s statističnim

programom IBM SPSS Statistics 22. Najprej smo opravili izračune opisne statistike za

posamezne spremenljivke, v nadaljevanju pa smo uporabljali parametrična testa (t-test in

ANOVA) za ugotavljanje statistično pomembnih razlik.

Analiza rezultatov je pokazala, da pri primerjavi NK Celja in NK Bravo prihaja do statistično

značilnih razlik le pri dveh testih, in sicer pri vodenju žoge s spremembo smeri (VSS) in teku

s spremembo smeri (TSS), medtem ko pri ostalih štirih testih statistično značilnih razlik ni.

Prav tako je analiza rezultatov pri primerjavi med NK Bravo in NŠ Robert Koren Dravograd

pokazala statistično značilno razliko v dveh testih, tokrat pri kombiniranem polkrogu (KP) in

skoku v daljino z mesta (SDM). Pri ostalih štirih prav tako ni prihajalo do statistično značilnih

razlik. Pri ugotavljanju, ali obstajajo statistično značilne razlike med vsemi tremi klubi, ki

prihajajo iz različnih regij, z različnimi populacijami dijakov, je analiza pokazala, da do

statistično značilnih razlik ne prihaja.

KEYWORDS: football, comparison, functional abilities, motor skills, cadets (U17).

THE EVALUATION OF CERTAIN MOVEMENT AND FUNCTIONAL

ABILITIES OF CADETS (U17) FROM THREE FOOTBALL TEAMS

FROM DIFFERENT REGIONS

NUMBER OF PAGES: 64 TABLES: 21 PICTURES: 13 SOURCES: 33

SUPPLEMENTS: 1

Tadej Slemenik

SUMMARY

This thesis evaluates certain movement and functional abilities of cadets (U17) playing for

three football teams at the same level of competition (the first cadet league - 1. SKL) to

determine whether the correlation between the measured abilities and a team’s league

performance is statistically significant. Since the three teams (NK Celje, NK Bravo and NŠ

Robert Koren Dravograd) are located in three different Slovenian regions (Central Slovenia,

Savinja and Carinthia) we additionally evaluated the presence of statistically significant

differences based on the population size of the regions. We used five tests of movement

ability (60 metre sprint, standing long jump, running by changing directions, ball guidance

with changes of direction, combined semicircle) and a test of functional ability (endurance

running here-there). Statistical analysis was performed with IBM SPSS Statistics 22,

measuring descriptive statistics as well as testing for statistical significance with the t-test and

ANOVA.

The results show a statistically significant difference between NK Celje and NK Bravo for

two (ball guidance with changes of direction, running by changing directions) of the six tests.

Similarly there is a statistically significant difference between NK Bravo and NŠ Robert

Koren Dravograd at two of the six tests - the combined semicircle and standing long jump.

The differences between regions with varying number of students are not statistically

significant.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................... 10

1.1 ZGODOVINA IN RAZVOJ NOGOMETA .............................................................. 11

1.2 ZGODOVINA IN RAZVOJ NOGOMETA NA SLOVENSKEM ........................... 12

2 PREDMET IN PROBLEM ................................................................................................ 14

2.1 RAZVOJNA STOPNJA IN UČNO-TRENAŽNI PROCES .......................................... 15

2.2 USPEŠNOST V NOGOMETU ...................................................................................... 17

2.3 MODEL NOGOMETNE IGRE IN SODOBNA NOGOMETNA IGRA ...................... 18

2.4 MODEL SODOBNEGA NOGOMETAŠA ................................................................... 21

2.4.1 GIBALNE SPOSOBNOSTI .................................................................................... 23

2.4.2 NOGOMETNE GIBALNE SPOSOBNOSTI .......................................................... 28

2.5 DOSEDANJE RAZISKAVE ......................................................................................... 29

3 CILJI IN HIPOTEZE ......................................................................................................... 32

4 METODE DELA ................................................................................................................. 34

4. 1 VZOREC MERJENCEV ............................................................................................... 34

4. 2 VZOREC SPREMENLJIVK ......................................................................................... 34

4.2.1 OPIS TESTOV MOTORIČNIH OZ. GIBALNIH SPOSOBNOSTI ...................... 35

4.2.2 OPIS TESTA FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI ............................................. 40

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ............................................................................. 43

5.1 OPISNA STATISTIKA .................................................................................................. 44

5.2 ANALIZA HIPOTEZ ..................................................................................................... 46

6 ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 60

7 VIRI ...................................................................................................................................... 62

8 PRILOGE ............................................................................................................................... I

KAZALO SLIK

Slika 1. Prikaz razvojnih stopenj (Elsner 2011, str. 37). .......................................................... 15

Slika 2. Model sodobne nogometne igre (prirejeno po Pocrnjiču, 2001, str. 4 in Pocrnjiču,

2016). ........................................................................................................................................ 19

Slika 3. Model sodobnega nogometaša (prirejeno po Pocrnjiču, 2001, str. 5). ........................ 22

Slika 4. Prikaz testa hiter tek s spremembami smeri – TSS (Pocrnjič, 2001, str. 25). ............. 36

Slika 5. Prikaz testa kombinirani polkrog – KP (Pocrnjič, 2001, str. 26). .............................. 37

Slika 6. Prikaz testa vodenje žoge s spremembo smeri – VSS (Pocrnjič, 2001, str. 30). ......... 39

Slika 7. Prikaz testa trajajoči sem in tja tek – TST (Pocrnjič, 2001, str. 35). .......................... 41

Slika 8. Grafični prikaz primerjave aritmetičnih sredin med ekipami NŠ Robert Koren

Dravograd, NK Bravo in NK Celje v testu skok v daljino z mesta (osebni arhiv). ................. 48

Slika 9. Grafični prikaz primerjave aritmetičnih sredin med ekipama NŠ Robert Koren

Dravograd in NK Bravo v testu tek s spremembo smeri (osebni arhiv). ................................. 49

Slika 10. Grafični prikaz primerjave aritmetičnih sredin med ekipama NŠ Robert Koren

Dravograd in NK Bravo v testu kombinirani polkrog (osebni arhiv). ..................................... 51

Slika 11. Grafični prikaz primerjave aritmetičnih sredin med ekipami NŠ Robert Koren

Dravograd, NK Bravo in NK Celje v testu vodenje žoge s spremembo smeri (osebni arhiv). 52

Slika 12. Grafični prikaz primerjave aritmetičnih sredin med ekipami NŠ Robert Koren

Dravograd, NK Bravo in NK Celje v testu šprint na 60 metrov (osebni arhiv). ...................... 54

Slika 13. Grafični prikaz primerjave aritmetičnih sredin med ekipami NŠ Robert Koren

Dravograd, NK Bravo in NK Celje v testu trajajoči sem in tja tek (osebni arhiv)................... 55

KAZALO TABEL

Tabela 1

Testi gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. ............................................................................ 34

Tabela 2

Osnovni statistični parametri rezultatov v izbranih spremenljivkah ločeno po ekipah. .......... 44

Tabela 3

Primerjava NK Bravo in NK Celje v vrednostih aritmetične sredine, standardnega odklona, t-

testa v testu skok v daljino z mesta. .......................................................................................... 47

Tabela 4

Primerjava NŠ Robert Koren Dravograd in NK Bravo v vrednostih aritmetične sredine,

standardnega odklona, t-testa v testu skok v daljino z mesta. .................................................. 47

Tabela 5

Primerjava NK Bravo in NK Celje v vrednostih aritmetične sredine, standardnega odklona, t-

testa v testu tek s spremembo smeri.......................................................................................... 48

Tabela 6

Primerjava NŠ Robert Koren Dravograd in NK Bravo v vrednostih aritmetične sredine,

standardnega odklona, t-testa v testu tek s spremembo smeri. ................................................ 49

Tabela 7

Primerjava NK Bravo in NK Celje v vrednostih aritmetične sredine, standardnega odklona, t-

testa v testu kombiniran polkrog. ............................................................................................. 50

Tabela 8

Primerjava NŠ Robert Koren Dravograd in NK Bravo v vrednostih aritmetične sredine,

standardnega odklona, t-testa v testu kombiniran polkrog. ..................................................... 50

Tabela 9

Primerjava NK Bravo in NK Celje v vrednostih aritmetične sredine, standardnega odklona, t-

testa v testu vodenje žoge s spremembo smeri. ........................................................................ 51

Tabela 10

Primerjava NŠ Robert Koren Dravograd in NK Bravo v vrednostih aritmetične sredine,

standardnega odklona, t-testa v testu vodenje žoge s spremembo smeri. ................................ 52

Tabela 11

Primerjava NK Bravo in NK Celje v vrednostih aritmetične sredine, standardnega odklona, t-

testa v testu tek na 60 metrov. .................................................................................................. 53

Tabela 12

Primerjava NŠ Robert Koren in NK Bravo v vrednostih aritmetične sredine, standardnega

odklona, t-testa v testu šprint na 60 metrov. ............................................................................ 53

Tabela 13

Primerjava NK Bravo in NK Celje v vrednostih aritmetične sredine, standardnega odklona, t-

testa v testu trajajoči sem in tja tek. ......................................................................................... 54

Tabela 14

Primerjava NŠ Robert Koren in NK Bravo v vrednostih aritmetične sredine, standardnega

odklona, t-testa v testu trajajoči sem in tja tek. ........................................................................ 55

Tabela 15

Rezultati statističnih parametrov izbranih spremenljivk za celoten vzorec. ............................ 56

Tabela 16

Rezultati analize variance (ANOVA) ekip pri testu šprint na 60 metrov. ................................ 57

Tabela 17

Rezultati analize variance (ANOVA) ekip pri skoku v daljino z mesta. ................................... 57

Tabela 18

Rezultati analize variance (ANOVA) ekip pri testu tek s spremembo smeri. ........................... 58

Tabela 19

Rezultati analize variance (ANOVA) ekip pri testu vodenje žoge s spremembo smeri. ........... 58

Tabela 20

Rezultati analize variance (ANOVA) ekip pri trajajočem sem in tja teku. ............................... 58

Tabela 21

Rezultati analize variance (ANOVA) ekip pri testu kombiniran polkrog. ................................ 59

10

1 UVOD

Vsako človeško bitje se z igro spozna že v samem otroštvu, saj se preko igre uči in tako

razvija svoje fizične in gibalne sposobnosti. Znano je, da je igra (»igra živali«) obstajala že

pred človekom, zato lahko rečemo, da je igra starejša od naše kulture in tako velja za podstat

športu. Že na prvi pogled nam je lahko jasno, da je šport kompleksen pojav, ki generira etična

protislovja, saj je razpet med človeško moralo ter med vzgojnimi in temeljnimi biološkimi

vzgibi. Vpet je med nedolžno igrivost telesa in duha ter med profesionalnostjo športa v

sodobnem času (Hosta, 2007, str. 2). Šport je v svoji osnovi razredno pogojen, saj na eni

strani služi kot zabava ali razvedrilo, na drugi strani pa je močno sredstvo, ki vzpostavlja,

ohranja, velikokrat pa celo ruši družbeno-političen sistem. Lahko je močno sredstvo vzgoje,

saj vsebuje ogromno kulturnih značilnosti, kot so intelektualnost, vedenje, dojemanje in prav

zaradi tega se nenehno razvija, spreminja in preoblikuje v skladu s spreminjanjem človekove

miselnosti, sistema vrednot, njegovih tehničnih in materialnih zmožnosti (Šugman, 1997, str.

28).

Na svetu obstaja ogromno priznanih športov, ki so za nekatere bolj in za druge manj zanimivi.

Veliko otrok si že v rani mladosti izbere svoj priljubljen šport, preko katerega se razvija in

odrašča, nekaterim pa celo uspe, da postanejo priznani športniki širom naše oble. Šport in

treniranje sta velikokrat pogojena z okoljem, v katerem bivamo, družbo in finančno

zmogljivostjo naših staršev, saj se nekaterih športov brez dobre finančne injekcije ne moremo

posluževati. En izmed športov, ki ga lahko igra vsak in za katerega ne potrebujemo denarja, je

zagotovo nogomet, ki danes velja za enega od najpopularnejših športov. Kakšna igra pa je

nogomet? Veliko ljudi bi se strinjalo, da je nogomet ena od najenostavnejših moštvenih iger

in mogoče je prav v tem čar tega športa, da je postal tako popularen. Nekateri ga smatrajo za

celo najbolj pomembno postransko stvar na svetu. Gre za igro, ki poteka na začrtanem igrišču

s po enim golom na vsaki strani. V tem polju se borita za žogo dve ekipi, vsaka z enajstimi

igralci. Cilj igre je spraviti žogo v nasprotnikov gol, pri čemer ima vsaka ekipa vratarja, ki

brani gol in je tudi edini igralec, ki se lahko žoge dotakne z roko. Vsem ostalim je to

prepovedano. Pri nogometni igri se igralci prosto gibljejo po igrišču in tako med samo igro

pride do boja dveh ali več nasprotnih igralcev, ki se borijo za žogo. Vsa gibanja v nogometu

se izvajajo z različnimi hitrostmi, ki zahtevajo od samega nogometaša dobro razvite

psihomotorične sposobnosti, kot so moč, hitrost, preciznost, koordinacijo, gibljivost in

ravnotežje. Pomembni za nogometaša sta tudi vzdržljivost oziroma fizična pripravljenost in

njegove intelektualne sposobnosti za razumevanje nogometne igre.

Nogomet ima pomembno vlogo med športnimi igrami, saj je zanimanje ljudi, mladih in starih,

neizmerno. To se kaže predvsem ob velikih prireditvah, saj na milijone ljudi spremlja to igro,

pa naj si bo to na stadionih ali pa pred televizijskimi zasloni (Elsner, 2004, str. 5). Nogomet je

tako pomemben, da je zasenčil že celo olimpijske igre in je zagotovo najpopularnejši šport na

svetu. Olimpijske igre leta 1996 v Atlanti si je prek televizijskih zaslonov ogledalo 20

milijonov gledalcev, medtem ko si je svetovno nogometno prvenstvo leta 1998 v Franciji

11

ogledalo do tedaj rekordnih 37 milijonov gledalcev (Božič v Plesec in Topič, 2002, str. 23). K

pravi nogometni mrzlici v zadnjem desetletju je zagotovo pripomogel razvoj tehnologije in

interneta, ki sta poskrbela, da nogomet ni več samo igra, ampak predstavlja spektakel in velik

posel, ki se samo še nadgrajuje. Več kot milijarda oboževalcev je spremljala veliki finale

svetovnega prvenstva v nogometu leta 2014, ki je potekal v Braziliji. Po zadnjih podatkih pa

si je to celotno prvenstvo ogledalo kar 3.2 milijardi gledalcev prek televizijskih zaslonov

(FIFA 2015). Nivo tekmovanja je vedno višji in vedno več ljudi je vključenih v dogajanje

okoli same igre. Tekma med dvema svetovno znanima kluboma danes ni več samo tekma

dveh nasprotnih ekip, ki se borita za zmago, ampak je v samo dogajanje vključeno veliko

število akterjev, kot so navijači, trenerji, sponzorji, pomembneži iz sveta politike, menedžerji,

športne institucije, uradne osebe in uprave klubov. Igralci so postali glavna »surovina«, s

katerimi se lahko trguje in kateri prinašajo uspeh. Skozi diplomsko delo bom predstavil razvoj

in zgodovino nogometa ter dejavnike, ki vplivajo na motorične in fizične sposobnosti

nogometašev. Z metodologijo bom poskusil dokazati, da med igralci različnih klubov, ki

igrajo v istem rangu tekmovanja, ne prihaja do statistično pomembnih razlik, saj menim, da so

tekmovalci znotraj enake lige (v mojem primeru se to nanaša na 1. kadetsko ligo) enako

sposobni, tako fizično kot motorično.

1.1 ZGODOVINA IN RAZVOJ NOGOMETA

Zametki nogometa, kakršnega poznamo danes, segajo v tretje tisočletje pred našim štetjem.

Iznajdbo te igre pripisujejo kitajskemu kralju Huang Tiuju, ki so ga imenovali »rumeni kralj«.

Igra, katero so takrat igrali, se je imenovala ZU-Qui (ZU pomeni udariti, qui pomeni žoga) in

je bila zelo popularna v obdobju od leta 221 pred našim štetjem do leta 618, kmalu zatem pa

je bila pozabljena. Tudi v antični Grčiji, pri Rimljanih in na Japonskem so našli dokaze in

podobe, ki prikazujejo igralne oblike udarjanja žoge. Grška igra se je imenovala »episkyros«,

ki se je v obdobju Rimljanov razvila v »karpastum«. Ta groba igra je bila podobna

današnjemu ragbiju. V Angliji in Franciji so v srednjem veku igrali igro, katere cilj je bil tek

in borba za »žogo«, ki je bila narejena iz različnih materialov. V času italijanske renesanse naj

bi v Firencah ob sodelovanju celotnega prebivalstva igrali »nogomet« z manjšo in lažjo žogo,

kar je razvidno v knjigi Antonia Skaina. Na vsaki strani naj bi sodelovalo od 20 do 40

igralcev, vratar pa je lahko že takrat edini uporabljal roke. Po vsej verjetnosti se je današnji

nogomet razvil iz iger, ki so jih igrali v Angliji. Te so se razvijale neodvisno in ločeno od

francoskih in italijanskih igralcev. Nogometna igra, kakršno poznamo danes in katera je

določila nekatera splošna pravila, se je razvila leta 1863. Takrat so tudi ustanovili

»nogometno združenje«, ki se je ločilo od ragbija, prav tako pa je bila ustanovljena Angleška

nogometna zveza. Leta 1877 so vsa pravila tudi uradno poenotili. Med najpomembnejše

spremembe štejemo: zmanjšanje števila igralcev na 11 (1879), prepoved igre z roko,

sprememba velikosti igrišča (1871), rojstvo vratarja – igralec lahko igra z roko (1872), vstop

Anglije v FIFO in obveza drugih članic, da uporabljajo ista pravila (1906) ter sprememba

12

pravil nedovoljenega položaja oz. »offside« (1925). Prav zadnja sprememba je imela

odločilen vpliv na razvoj taktike, ki je povzročila prostorsko razdelitev igralcev. Igra se je po

letu 1875 iz Anglije prenesla tudi na Dansko, Nizozemsko, Švico, Skandinavijo, Madžarsko,

Slovaško, v Nemčijo, Avstrijo in Češko. V Pragi, na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti in drugod

so že v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja ustanavljali nogometne klube. V Parizu so leta

1904 ustanovili svetovno nogometno organizacijo FIFA, leta 1954 pa še evropsko, in sicer

UEFO. FIFA je svoje prvo svetovno prvenstvo v Urugvaju (1930) organizirala šele po 26.

letih delovanja. Prvo evropsko prvenstvo za državne reprezentance je bilo organizirano s

strani UEFE leta 1968. Evropske državne reprezentance so se v letih 1960 in 1964 borile za

Henri Delauneyjev pokal (Elsner idr., 2006, str. 23–24).

1.2 ZGODOVINA IN RAZVOJ NOGOMETA NA SLOVENSKEM

Nogomet naj bi na slovenska tla prišel delno iz Dunaja, kjer je bil sedež Avstro-Ogrske

monarhije ter delno iz Prage, s katero je Slovenija v tistem času gojila pomembne kulturne

povezave. V leto 1900 segajo zapisi in poročila, da so takratni dijaki radi igrali »mejni in

nemški nogomet«. V Mariboru se je leta 1906 pojavil »angleški« nogomet, ki se je kasneje

preselil tudi v Ljubljano, Gorico in Celje. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih šol v Ljubljani

ustanovili dijaški nogometni klub Hermes, sočasno pa sta nova kluba dobila tudi Trst in

Gorica. Velike zasluge za razvoj nogometa pripisujejo inženirju Stanku Bloudeku, ki je

poskrbel za opremo celotne ekipe Hermesa in velja za prvega, ki je na naša tla prinesel

nogometno opremo – čevlje, žogo in drese (Elsner, 2004, str. 9). Prvi slovenski nogometni

klub Football Club Ilirija je bil ustanovljen 9. maja 1911 (Plesec, Doupona Topič, 2002, str.

22). 23. aprila 1920 je bila ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza (LNP), ki je

delovala pod okriljem Jugoslovanske nogometne zveze, s sedežem v Zagrebu. Zaradi prve

svetovne vojne je delovanje podzvez za tisti čas zamrlo. Po končani vojni je bila 29. maja

1948 ustanovljena Nogometna zveza Slovenije (NZS), ki je delovala pod okriljem nogometne

zveze Jugoslavije (NZJ) s sedežem v Beogradu. Nogometna zveza Slovenije se je izpod

okrilja Jugoslavije osamosvojila šele ob osamosvojitvi Republike Slovenije (1991), 3. julija

1992 je bila sprejeta v članstvo mednarodne organizacije FIFA, 17. junija 1993 pa v evropsko

nogometno organizacijo UEFO (Elsner, 2004, str. 9).

Nogometna zveza Slovenije je organizacija, ki je z nogometom na slovenskih tleh povezana

že 90 let. V tem času je dosegla veliko uspehov, med katere vsekakor sodijo 3 uvrstitve

članske nogometne reprezentance na velika tekmovanja. Tako se lahko članska slovenska

reprezentanca pohvali z dvakratnim nastopom na svetovnih prvenstvih, in sicer v letu 2002 in

2010. Reprezentanca je leta 2000 nastopila tudi na evropskem prvenstvu. Poslanstvo NZS je

skrb za člansko reprezentanco in širjenje nogometa v Sloveniji, izobraževanje nogometašev,

sodnikov, trenerjev ter ostalih strokovnih delavcev. Dolžnost zveze je, da sodeluje z vsemi

organi in organizacijami, ki lahko pripomorejo k razvoju športa in nogometa, spodbuja k

pravični igri in preprečuje vse oblike diskriminacije (»Organizacija – predstavitev«, 2015).

13

Občinske in medobčinske nogometne zveze ter samostojne organizacije nogometnih trenerjev

in sodnikov veljajo za ustanovitelje NZS. Te so se združile 20. decembra 1991 in sprejele

status NZS. Za najvišji organ NZS velja skupščina, ki je sestavljena iz nogometnih zvez ter

delegatov sodniške in trenerske organizacije. Zasedanje poteka enkrat letno pod vodstvom

izvršnega odbora. Generalni sekretar je zadolžen za strokovno službo NZS in je imenovan s

strani skupščine NZS za štiri leta. Za vsa posamezna področja dela so imenovane posebne

komisije, katerim predsednika določi izvršni odbor NZS, le-ta pa izbira svoje člane (Elsner,

2004, str. 132). Majhnost Slovenije in okoli 2 milijona prebivalcev nas prikrajša za izbor

potencialno uspešnih igralcev, ki jih druge velesile, kot so Nemčija, Španija, Francija in Italija

selektivno izbirajo. Kljub vsemu se organizacija slovenskega nogometa trudi zagotavljati čim

večjo mednarodno konkurenčnost, zato mlade nadobudne nogometaše že od samega začetka

opazuje, spodbuja in izobražuje. Ravno ti razlogi so zelo pomembni za sam razvoj, zato mora

biti nogometna organizacija prisotna povsod, zlasti v šolah in gosto poseljenih krajih, saj je

tam največ otrok in mladine (Elsner, 2004, str. 142), manjkati pa ne sme tudi strokovno

usposobljenega kadra za izvedbo takšnega dela. Nogometna zveza Slovenije je v času od 15.

do 31. avgusta 1948 organizirala prvi tečaj za nogometne inštruktorje. Kasneje v letih 1952–

1953 je Srednja šola za telesno kulturo v Ljubljani organizirala tečaj nogometnih trenerjev,

katerega je uspešno opravilo 19 udeležencev, ki so kasneje ustanovili tudi zvezo nogometnih

trenerjev Slovenije – ZNTS. Šolanje trenerjev je kasneje vodil Šolski center za telesno vzgojo

in potem Visoka šola za telesno kulturo. Danes ima to področje pokrito NZS. Šolanje za

trenerje z A in PRO licenco NZS izvaja v sodelovanju s Fakulteto za šport. Razvoj v

nogometni igri (bremenitve igralcev, uvajanje novih klubskih in reprezentančnih tekmovanj,

spremembe organizacijski oblik, napredek na vseh področjih nogometa) je pripeljal do tega,

da se je morala sočasno razvijati tudi trenerska stroka in vse kar je povezano z njim. UEFA je

na tem področju izdelala skupni program za izobraževanje trenerjev z licenco B, A in PRO, v

katero pa je vključena tudi NZS (Trenerji 2015). Cilj NZS je izboljšati delo z mladimi in ga

dvigniti na višjo raven, za kar so pomembni izobraženi trenerji in številni projekti za mlade. V

Sloveniji se trenutno izvajajo programi Rad igram nogomet, ŠKL, Nogomet v šole, Nogomet

za vse in še drugi številni nogometni tabori. Za perspektivne in učno uspešne nogometaše so v

Ljubljani v Šiški ustanovili nogometni razred. Na tej točki lahko poudarim, da se v Sloveniji

kaže napredek v razvoju nogometa, saj kar nekaj naših nogometašev igra v najmočnejših ligah

in klubih po Evropi.

14

2 PREDMET IN PROBLEM

Problem diplomskega dela se navezuje na ugotavljanje razlik v nekaterih rezultatih testov, ki

merijo funkcionalne in gibalne sposobnosti nogometašev starih 16, 17 let (selekcije kadetov),

ki so zastopali tri različne klube (NK Bravo, NK Celje in NŠ Robert Koren Dravograd) v

istem rangu tekmovanja (1. slovenska kadetska liga). Hkrati pa se klubi nahajajo v treh

različno velikih slovenskih regijah (Osrednjeslovenska, Savinjska in Koroška regija). Veliko

je klubov, ki v svoje klube vpisujejo otroke že pri šestih letih, saj se zavedajo, da je za dosego

vrhunskega rezultata potrebno z delom začeti že v zgodnjih letih. Najpogostejša starost

začetka nogometne redne vadbe je od 10. do 12. leta, začetek specializacije od 11. do 13. leta,

doseganje vrhunskega dosežka pa od 18. do 24. leta (Ušaj, 2003). Brumen (2012) meni, da

moramo nogometaše v času mladostništva (od 16 do 17 let) obravnavati še posebej pozorno,

saj je to obdobje, ki ga označuje ponovno aktivirana hitra rast (predvsem okončin), buren

razvoj drugih psihičnih procesov, razvoj konativnih procesov in sam telesni razvoj. Sam

predmet opazovanja, torej človek, predstavlja kompleksen sistem, saj ga je velikokrat zelo

oteženo ali celo nemogoče opazovati, meriti, testirati, ker nanj vplivajo različni dejavniki.

Ravno to je razlog, da je včasih nemogoče priti do odgovorov in zaradi česar je iz

spoznavnega vidika nekoliko nedostopen v primerjavi z drugimi enostavnejšimi mehanskimi

objekti. Človek je sestavljen iz različnih sistemov. V prvi vrsti gre za biološki sistem in je kot

tak sestavni del žive narave, saj nastaja in se razvija v skladu z naravnimi zakonitostmi.

Človeka uvrščamo tudi med dialektični sistem, kar pomeni, da je v različnih razvojnih fazah

potreben drugačen pristop pri njegovem poučevanju, torej otroke, odrasle, starejše in ženske

poučujemo drugače. Pri odprtem sistemu gre za izmenjavanje materije, energije in informacij

s svojim okoljem. Človeka lahko poimenujemo tudi kot dinamičen sistem, saj se pri njem

kažeta dve vrsti sprememb. To so tako imenovane kvalitativne spremembe (funkcionalne -

delovanje sistema) in kvantitativne spremembe (strukturalne - količinske), ki se dogajajo v

sistemu človeka in so posledica namernih ali naključnih vplivov okolja, le-to pa vpliva tudi na

izvajanje športa pri posamezniku. Človeka pa ne nazadnje uvrščamo tudi v organiziran sistem,

v katerem deluje in po katerih zakonitostih se ravna (Pistotnik, 2011, str. 11–13). Vse to so

razlogi, ki jih je pri samem proučevanju človeka zagotovo potrebno upoštevati. Nadalje pa se

soočamo z nogometom, ki prav tako velja za zapleteno igro. Pocrnjič (1996) je v svoji

raziskavi nogomet opredelil kot polistrukturno kineziološko aktivnost kompleksnega tipa.

»Polistrukturnost« pomeni, da je sestavljena iz številnih cikličnih in acikličnih gibanj. Pod

ciklična gibanja spadajo različni hitri in dolgi teki ter spremembe smeri; pod aciklična gibanja

pa spadajo skoki, vodenje žoge, udarjanje žoge, zaustavljanje žoge, varanje z žogo, padanje,

vstajanje, metanje žoge in aktivnost vratarja. Za uspešno igranje nogometa je potrebnih

mnogo gibalnih, funkcionalnih, umskih in vedenjskih razsežnosti, ki so medsebojno vzročno

povezane, prepletene in se dopolnjujejo. To je tudi razlaga za pojem »kompleksnost« v

nogometni igri. Ker je vzročno povezanost, prepletenost in dopolnjevanje vseh teh sestavin

težko razpoznati in predvideti, jih ne moremo vedno usmeriti v želeno smer.

15

Prav zaradi takšne zapletenosti nogometne igre in ravni razvitosti človeške civilizacije je

znanost v športu nujno potrebna.

2.1 RAZVOJNA STOPNJA IN UČNO-TRENAŽNI PROCES

V obdobju odraščanja se nogometaš sooča z veliko spremembami, še posebej med šestim in

osemnajstim letom. V psihičnem in telesnem razvoju se pojavljajo velike spremembe. To

velja v razvoju od zgodnje šolske dobe do končane pubertete, ko se razvojni proces

zaključuje. Nujnost v procesu treninga je, da se te spremembe tudi upoštevajo, pri čemer ne

smemo zanemariti biološke starosti otrok pri oblikovanju skupin, ki se mnogokrat ne ujema s

koledarsko. Treninge v tem razvojnem obdobju delimo na tri dele: osnovni, graditveni in

storilnostni, ki se med seboj razlikujejo po ciljih in glavnih vsebinah. V tem obdobju se

morajo upoštevati razvojne posebnosti posameznikov, kakor tudi zakonitosti razvoja

nogometne igre (Elsner, 2011, str. 37).

Elsner (2011, str. 37) je obdobje od 6. do 18. leta razdelil na tri razvojne stopnje in učno-

trenažne procese:

Slika 1. Prikaz razvojnih stopenj (Elsner 2011, str. 37).

Slika 1 prikazuje razvojne stopnje in učno- trenažni proces v obdobju od 6. do 18. leta. V tem

obdobju (pubertetna doba) se zaključuje razvoj osebnostne poti otrok–mladenič– mož.

Poudarjena je rast v širino, hkrati pa je dosežena tudi hormonska in psihična stabilnost. To

obdobje imenujemo tudi druga zlata učna starost, saj prihaja do visoke sposobnosti

motoričnega učenja in treniranja. Igralci imajo v tem obdobju povečano zainteresiranost za

sodelovanje v procesu treninga. Treningi so storilnostni oziroma situacijski in so zadnja učna

stopnja v treningu mladih. Gre za pripravo na vstop v člansko moštvo, za rivaliteto, za razvoj

tekmovalnih lastnosti in za igro na določenem igralnem mestu. Pri takšnih treningih, ki naj

bodo usmerjeni tudi v prihodnost, se morajo spopasti tudi z nalogami nogometne igre v

prihodnosti.

16

Izpolniti je potrebno naslednje cilje:

izboljšati tehnično-taktične sposobnosti v tekmovalnih pogojih,

izboljšati obvladanje igre na določenem igralnem mestu,

izboljšati specialno-tekmovalno vzdržljivost.

V tem obdobju je v ospredju reševanje najrazličnejših taktičnih nalog v igri, ki se jih morajo

igralci naučiti in jih je potrebno konstantno utrjevati, seveda pa na treningu kot tudi na tekmah

dovoljevati, da ustvarjalno oblikujejo igro. Mladi, ki so bili deležni ustreznega treninga

mladih, naj bi tehnične prvine osvojili do svojega 15. leta (bodoči vrhunski nogometaši). Tako

čisti trening tehnike v tem obdobju naj ne bi bil več potreben. Tehniko je nujno potrebno

izpopolnjevati v kar se da hitrem tempu pod časovnim pritiskom, v omejenem prostoru in v

različnih tekmovalnih pogojih (tehnično-taktični trening). Prav tako je nujno potrebno

izboljševati osnovne gibalne sposobnosti kot so hitrost, osnovna in hitrostna moč, osnovna in

specialna vzdržljivost in tudi za razvoj teh sposobnosti nam služijo predvsem igralne oblike in

trening igralnih situacij (Elsner, 2011, str. 46–47).

Elsner (2011, str. 14) je zapisal tri splošne cilje treninga mladih in nadalje nekaj posebnih

ciljev:

možnosti dobrega telesnega razvoja in priprava na zdravo življenje,

motiviranost pri telesnih in psihičnih naporih,

navajanje na socialne oziroma družbene odnose,

pripravljenost na vključevanje v proces treninga,

delovne navade in interes za nogomet,

učenje ustreznega teoretičnega znanja,

razvijanje in oblikovanje fizičnih ter psihičnih lastnosti, specifičnih nogometnih

sposobnosti za reševanje enostavnih tipičnih igralnih situacij, kakor tudi za samostojno

ustvarjalno reševanje nalog,

pridobivanje igralnih izkušenj v najrazličnejših pogojih in igralnih oblikah.

Načrt dela je nato razdelil po starostnih kategorijah od 8 do 18 let in za vsako starostno

kategorijo postavil podcilje.

Podcilji (starost 17 let) - tehnika: Mladi, ki so bili deležni ustreznega treninga mladih,

naj bi tehnične prvine dosegli do svojega 15. leta, tako da čisti trening tehnike ni

potreben. Tehniko pa je nujno potrebno izpopolnjevati.

Podcilji (starost 17 let) - taktika:

Skupinska taktika: menjavanje mest z odkrivanjem, igra 2:1, 3:1, 3:2, 4:3, 1:2, 2:3, 3:4.

Moštvena taktika: kombinirano pokrivanje, poudarjena igra prek krilnih igralcev, branjenje

pred igro po krilnih položajih, branjenje proti sigurni igri, branjenje pred protinapadom,

»presing« na žogo.

Podcilji (starost 17 let) - gibalne sposobnosti: Gibalne sposobnosti so razvoj hitrosti,

razvoj hitrostne moči, razvoj vzdržljivosti, razvoj gibljivosti, razvoj koordinacije,

razvoj specialne hitrostne moči pri spremembi smeri, razvoj specifične hitrostne moči

in razvoj specifične vzdržljivosti.

17

2.2 USPEŠNOST V NOGOMETU

Na uspeh vplivajo različni dejavniki, ki so si med seboj različni a hkrati neločljivo povezani.

Oseba, pri kateri so vsi vplivi optimalni, bo zagotovo dosegla boljše rezultate. Elsner (2004)

je dejavnike uspešnosti v nogometu razdelil v tri primarne skupine:

DE 1 Zunanji dejavniki (dejavniki okolja): V to skupino spadajo odnos in interes do

športa nasploh, odnos in interes do nogometa, športna tradicija, finančna in materialna

vlaganja, tehnične možnosti (pripomočki za treniranje, naprave, nogometna oprema),

naravne možnosti za igranje nogometa, organiziranost nogometa, velikost nogometne

populacije, strokovni kader, strokovne informacije in znanstvene informacije.

DE 2 Notranji dejavniki: So značilnosti, sposobnosti in lastnosti igralca. Gre za

organiziran sistem psihosomatičnih dimenzij in duševno-telesno-družbeno stanje, med

katere prištevamo zdravstveno stanje, morfološke značilnosti, nogometne gibalne

sposobnosti, kognitivne sposobnosti, konativne sposobnosti (vedenjske in sociološke

značilnosti) in taktiko igre (skupinska in moštvena taktika).

DE 3 Transformacijski procesi (treniranje): Dejavniki, ki definirajo to skupino, so

začetni izbor in nadaljnja selekcioniranja, volumen obremenitev, metode treniranja,

izbira dejavnosti in sredstev, način vodenja treningov in oblike dela na treningih.

Te dejavnike je Elsner zapisal tudi v obliki linearne enačbe, ki predstavlja večdimenzionalnost

in od katere je, vsaj hipotetično, odvisen uspeh v nogometni igri.

U = DE1k1 + DE2k2 + DE3k3 + …….∑kn

Pomen kratic:

U = tekmovalna uspešnost v nogometni igri

DE1 = zunanji dejavniki

DE2 = notranji dejavniki

DE3 = transformacijski proces

k = vrednost posameznega dejavnika uspešnosti v nogometni igri

∑ = vpliv napake v enačbi

Na razvoj in uspešnost nogometa vplivajo zunanji dejavniki, vendar je natančna velikost

vpliva težko določljiva, saj je o tem zelo malo raziskav oziroma ustreznih informacij. Ni pa

dvoma, da imajo notranji dejavniki in transformacijski proces velik pomen v uspešnosti

nogometa. Natančne analize kažejo, da je uspeh poleg osnovnih in specifičnih nogometnih

sposobnosti odvisen tudi od drugih sposobnosti in lastnosti človekove aktivnosti. Notranji

dejavniki in transformacijski proces definirata tako model igre kot tudi model igralca (Elsner,

2004, str. 10–15). V svojem diplomskem delu pa se bom v nadaljevanju posvetil preučevanju

nekaterih notranjih dejavnikov (DE2).

18

2.3 MODEL NOGOMETNE IGRE IN SODOBNA NOGOMETNA IGRA

Ko govorimo o modelu nogometne igre, govorimo o organiziranem sistemu, ki prikazuje

organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Gre za nekako zamišljeno

predstavitev igre oz. vzorec igre. Glavna značilnost modela je sodelovanje med igralci, ki se

kaže motorično, sociološko in informativno. Ker v igri prihaja do sodelovanja, se posledično

oblikujejo različne igralne situacije, ki sestavljajo resnično obliko oziroma model igre na

posamezni tekmi. Različne šole so imele v preteklosti različne modele igre. Tako so bile

znane angleška, dunajska, italijanska, češka in madžarska šola. Nekaj let kasneje pa so modeli

iger postali vezani predvsem na tista moštva, katera so na največjih tekmovanjih dosegala

najboljše rezultate (Brazilija, Anglija, Nemčija, Francija in Italija). Velike razlike so bile tudi

med evropskim in južnoameriškim modelom, in sicer pred letom 1980, ki pa so se do

današnjih časov drastično zmanjšale in so zanemarljive. Nova teoretična in znanstvena znanja,

izkušnje in komunikacije med stroko na strokovnih srečanjih, praktične izkušnje pri razvojih

sistemov, taktike in gibalne sposobnosti so akterji, ki so vplivali na sam model nogometne

igre. Prav poseben vpliv na model so imeli tudi najboljši talentirani igralci, ki so s svojimi

sposobnostmi oblikovali nove rešitve v najrazličnejših igralnih situacijah. Stalno menjavanje

sistemske mreže v napadu v mrežo obrambe in pa nadigravanje v igri sta glavni značilnosti

sodobne igre. Pomembno vlogo ima tudi organiziranost in svoboda v igri, ki igralcem

omogoča večjo ustvarjalnost. Pomen svobodne igre pomeni, da igralec ni natančno vezan na

igralno mesto in se lahko vključuje v akcijo glede na potek igre. Ob tem pa pride do drugih

sprememb v igri. Organiziranost se kaže v sinhronem delovanju vseh igralcev ekipe, ko

naloge enega igralca prevzame drugi. Sedanji nogometni model vse bolj upošteva nova

dejavnika, in sicer čas in prostor. Časa za počasno igro je v zdajšnjem nogometu čedalje manj,

saj sta tako organiziranost kot tudi telesna pripravljenost igralcev na višjem nivoju. Seveda to

ne velja samo za igro v napadu, tudi v fazi obrambe časa enostavno primanjkuje. Zato je

ključnega pomena, da je igra tekoča, brez nepotrebnih ustavljanj. Lahko trdimo, da je

dejavnik časa sestavljen iz hitrosti obvladovanja žoge, reševanja igralnih situacij in hitrosti

gibanja igralca brez žoge. Tako kot je časa v igri čedalje manj, pa je manj tudi prostora za

igro. Izkoriščanje praznih prostorov v igrišču glede na igro nasprotnika je zahteva drugega

sedanjega dejavnika, in sicer prostora. Počasen napad na stisnjeno formacijo branečega

moštva ne omogoča uspešnega zaključka. Najuspešnejši model igre je tisti, pri katerem so

akcije hitre in usmerjene direktno proti vratom s čim manjšim številom dotikov žoge (Elsner,

2004, str. 24–25). Najuspešnejše evropske nogometne ekipe danes predstavljajo sodobni

model nogometne igre. Gre za način medsebojnega sodelovanja, komunikacije med igralci v

obrambnih in napadalnih fazah igre. Pogoj za hitro usklajeno sodelovanje med igralci na eni

strani je opredeljen z antropometrijskimi karakteristikami, lastnostmi in sposobnostmi

igralcev, na drugi strani pa ga opredeljujejo že do sedaj uveljavljene zakonitosti tega

sodelovanja. Danes so razlike v obliki nogometne igre med najuspešnejšimi evropskimi

moštvi ničelne in zaradi tega govorimo o skladnem in enotnem modelu sodobne nogometne

igre (Verdenik, 1999, str. 11).

19

Model sodobne nogometne igre

Slika 2. Model sodobne nogometne igre (prirejeno po Pocrnjiču, 2001, str. 4 in Pocrnjiču,

2016).

Iz Slike 2 je razviden model sodobne nogometne igre. Igro, ki je dinamična in visoko

organizirana, a kljub temu omogoča svobodo in ustvarjalnost, imenujemo sodobna nogometna

igra. Tudi v prihodnosti bo velik poudarek na ustvarjalnosti posameznikov v igri, vendar v

podrejeni organizirani obliki igre. Ena izmed glavnih značilnosti nogometne igre je

komunikacija med igralci (skupno delo) in prav zaradi tega je igralčevo prepoznavanje

igralnih situacij nujno, saj je to temeljni pogoj za ustrezno motorično dejavnost (dvojna

podaja: podaja–tek–sprememba smeri–sprejem–tek). Tako je reševanje igralnih situacij

odvisno od telesne zgradbe, motoričnih sposobnosti, psihičnih sposobnosti in specifičnih

nogometnih sposobnosti. Na nekatere od teh sposobnosti lahko vplivamo s trenažnim

procesom, medtem ko so nekatere od teh delno prirojene. Komunikacija med igralci je lahko

popolnoma uspešna, delno uspešna ali neuspešna. Uspešna komunikacija pomeni, da so

igralci usklajeni med seboj in da v trenutku neke dane igralne akcije nasprotniku le-te ne uspe

prekiniti. V primeru, da nasprotniku uspe prekiniti izvedeno akcijo, govorimo o neuspešni

komunikaciji (Elsner 2011, str. 10). Verdenik (1999) je sodelovanje med igralci oziroma

20

interakcijo poimenoval kot najpomembnejšo značilnost sodobnega modela nogometne igre.

Kot drugo najpomembnejšo je označil dinamiko nogometne igre. Sodelovanje (interakcija)

med igralci je v sodobnem nogometu pomembna pri fazi napada in tudi v fazi obrambe.

Ugotovil je, da je pri vrhunskih moštvih v okviru medsebojnega sodelovanja možno zaslediti

spodaj naštete značilnosti.

Agresivni conski način branjenja: značilnost tega je, da pri branjenju sodelujejo vsi

igralci moštva, ki med seboj komunicirajo.

Elastičnost: gre za hitre prehode iz ene faze v drugo fazo igre, kar omogoča številčno

premoč in s tem več možnosti za uspešno izvedeno akcijo.

Časovni in prostorski pritisk: ker igra postaja vse hitrejša in se dogajanje velikokrat

zgodi na majhnem prostoru, se tako časovni in prostorski pritisk v igri stalno

povečujeta.

Prevladovanje kolektiva nad posameznikom: pomembno je, da posameznik deluje v

prid ekipe in ne gleda na lastne interese. Podreja se kolektivu, ki mu omogoča, da

izrazi svoje posamične sposobnosti.

Svoboda v igri ob visoki organizaciji igre: pomeni, da igralci niso strogo vezani na

svoja igralna mesta, vendar je kljub temu potrebno paziti na začetno osnovno

razporeditev, da se ta ne izgubi.

Razporeditev igralcev v igrišču - SISTEM IGRE: 1: 3: 5: 2, 1: 4: 4: 2, 1: 3: 4: 3,

(Verdenik, 1999). Pocrnjič (2016) pa je k temu dodal še 1: 4: 5: 1 (5 = 2+3 ali = 3+2

ali = 1+4) in 1: 4: 3: 3. Po mnenju Elsnerja (2004, str. 72) gre pri sistemu igre za

obliko postavitve igralcev v igrišču, ki določa, na katerem delu igrišča deluje

posamezen igralec, kako se giblje po igrišču in kakšne so njegove naloge v sami

nogometni igri. Značilnosti dobrega sistema so, da je enostaven, da razporeditev

omogoča pomoč tako v obrambi kot v napadu, da je obremenitev igralcev enakomerno

razporejena, da imajo vsi igralci enake obveznosti in da omogoča kar se da hitre

prehode iz obrambe v napad in obratno.

Pocrnjič (2016) je dodal še uravnotežen odnos med disciplino v igri v okviru

taktičnega načrta in improvizacijo. V preteklosti je prevladovala disciplina v igri,

danes pa je v ospredju ustvarjalnost oziroma kreativnost. Poleg osnovnega taktičnega

načrta igre so prisotne tudi drugačne rešitve, imenovane alternative.

Prevlada taktike s tehniko v odnosu na kondicijsko pripravo. Prepričani smo lahko, da

je največja moč vsake ekipe, če so vse te tri vsebine igre na kar se da visokem nivoju.

V okviru dinamičnosti igre je Verdenik (1999, str. 12) zapisal, da se dinamičnost kaže v

hitrosti gibanja igralcev in žoge ter hitrosti prehodov iz ene v drugo fazo. Dinamika je odvisna

od kondicijske priprave igralcev, taktične informiranosti igralcev in znanja dinamične tehnike

igralcev, saj analize prikazujejo, da igralci moštev najvišjega nivoja pretečejo tudi več kot 10

kilometrov na tekmo. Od tega je kar 30 % gibanja izvedenega v šprintu. Pocrnjič (2016) je k

temu dodal, da je v današnjem času opazna težnja po povečevanju količine šprintov med igro

in da dinamičnost omogoča ustvarjanje prostora v času napadanja, saj je gibanje žoge hitrejše

21

kot je hitrost teka igralcev v času branjenja. Skladno s sodobnim modelom nogometne igre se

je razvil tudi sodoben model igralca, ki ga je pomembno predstaviti.

2.4 MODEL SODOBNEGA NOGOMETAŠA

Sodoben model igralca in sodoben model igre sta praktično neločljiva, saj sodobni način

nogometne igre zahteva tudi sodobnega nogometaša. Značilnosti tega so taktična

inteligentnost, funkcionalne zmožnosti, morfološke značilnosti, konativne sposobnosti,

gibalne sposobnosti in obvladanje dinamične tehnike nogometne igre (Pocrnjič, 1999). V

ospredje prihajajo igralci, ki so poleg obvladovanja nalog na svojem igralnem mestu sposobni

igrati tudi na drugem igralnem položaju, saj se tako poveča učinkovitost moštva v vseh fazah

nogometne igre (faza napada, faza obrambe). Takšne igralce velikokrat poimenujejo

»univerzalni igralci«. Elsner (2004) je v svoji knjigi opisoval prognostični model nogometa,

ki je bil izdelan na podlagi ekspertnega modeliranja1 in je zajemal glavne motorične in

intelektualne sposobnosti ter morfološke značilnosti. Vrhunski nogometaš naj bi po tem

modelu bil opisan takole:

prevladuje kompaktnejša morfološka konstitucija,

eksplozivna moč, hitrost (predvsem štartna) in koordinacija nog so pomembnejše

gibalne sposobnosti,

vzdržljivost je pogojena s kombinacijo anaerobne in aerobne vzdržljivosti (prevladuje

anaerobna vzdržljivost),

hitrost krivočrtnega teka, upravljanje z žogo, hitrost vodenja žoge in natančnost

zadevanja cilja prevladujejo v nogometni oz. specialni motoriki,

reševanje časovno-prostorskih problemov in sodelovanje v igri sta glavni značilnosti

intelektualnih sposobnosti.

1Na temelju ekspertnega modeliranja (Izbor in usmerjanje otrok v športne panoge na podlagi ekspertnega

modeliranja. Uredil Šturm, Fakulteta za šport, Ljubljana 1992).

22

Sodobni model nogometaša

Slika 3. Model sodobnega nogometaša (prirejeno po Pocrnjiču, 2001, str. 5).

Slika 3 prikazuje značilnosti, ki naj bi jih sodobni nogometaš imel. Osnovne motorične

oziroma gibalne sposobnosti človeka so temelj, ker pogojujejo izvedbo gibov. Razvitost

motoričnih sposobnosti je pri vsakem posamezniku drugačna in se med seboj razlikuje, kar je

razlog, da vsak posameznik različno uspešno izvaja načrtovane naloge (Pistotnik, 2011).

Elsner (1984) je gibalne sposobnosti pri človeku poimenoval kot pomensko temeljne, saj so

osnovna vrednost v celotnem prostoru človekove motorike. Sposobnosti so odvisne od

delovanja številnih zapletenih mehanizmov, ki so hierarhično urejeni. Dva mehanizma naj bi

predstavljala najvišjo raven delovanja in sta pomembna pri nogometnih sposobnostih: prvi je

odgovoren za energetsko komponento gibalne učinkovitosti (razvijanje sile), ki je potrebna za

izvedbo neke gibalne naloge, drugi pa je odgovoren za programiranje gibalnih akcij in

usklajevanja, ki so v gibalnem spominu. V akcijah, kjer je igralec brez žoge, je pomembnejša

energetska komponenta. Pri gibanjih, kjer igralec upravlja z žogo, pa se prepletata oba

mehanizma, vendar je vedno en v prevladi. Pistotnik (2011, str. 19) omenjena mehanizma

označi kot gibalna podsistema, in sicer podsistem sposobnosti regulacije energije, ki omogoča

optimalen izkoristek energijskih potencialov pri izvedbi gibanja in podsistem sposobnosti

regulacije gibanja, ki je odgovoren za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje gibalnih nalog

v prostoru in času. Ti dve sposobnosti delujeta na nivoju centralnega živčnega sistema. Dodal

23

je tudi šest primarnih ali osnovnih gibalnih sposobnosti, in sicer: moč, hitrost, gibljivost,

koordinacija, preciznost in ravnotežje. Koordinacija (spretnost), gibljivost, moč, hitrost in

vzdržljivost so sposobnosti, ki jih je Ušaj (2003, str. 93) poimenoval kot psihomotorične

sposobnosti, saj o stopnji njihove razvitosti odločajo biološki in psihološki dejavniki.

Nogomet spada med kompleksne športe, zato je izredno težko povedati, katera motorična

sposobnost je najpomembnejša. Za čim uspešnejšo reševanje problemov v nogometni igri je

pomembno, da razvijamo vsako izmed njih (Pocrnjič, 2011, str. 4). Slednje pa bom v

nadaljevanju tudi opisal.

2.4.1 GIBALNE SPOSOBNOSTI

KOORDINACIJA

Sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja kompleksnih (tj. sestavljenih, zapletenih)

gibalnih nalog imenujemo koordinacija. Njena značilnost je, da se kaže v učinkoviti uskladitvi

časovnih in prostorskih elementov gibanja, pri tem pa je nujno, da v telesu potekata dva

procesa. Prvi je načrtovanje gibalnega programa, drugi pa njegovo uresničevanje. Znano je,

da koordinirano gibanje zahteva dobre programske potenciale, ki se oblikujejo v centralnem

živčnem sistemu na osnovi izkušenj, torej na osnovi tistih gibanj, ki smo jih že osvojili pri

gibalnem učenju. Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja so pravilnost, pravočasnost,

racionalnost, izvirnost in stabilnost (Pistotnik, 2011, str. 76). Pocrnjič (2011, str. 8) ugotavlja,

da je sposobnost koordiniranega gibanja v 80 % prirojena. S pravilnim in količinsko

zadostnim treningom pa je ostali 20 % delež možno razviti največ do 7. leta starosti. Ušaj

(2003) je zapisal, da se koordinacija kaže v tistih disciplinah, katerih značilnost je velika

zapletenost gibanja (gimnastika), kompleksnost in nepredvidljivost (športne igre) ali pa se

preprosto gibanje izvaja v kar se da velikih naporih (šprint). Ker lahko koordinacijo najdemo

v številnih pojavnih oblikah, jo je razdelil na več vrst:

Sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in ne naučenih motoričnih nalog omogoča

premagovanje nalog hitro in uspešno. Predvsem tistih nalog, ki jih ne moremo

predvideti oz. lahko predvidimo vsebino gibalne naloge, ne pa kdaj, kje ali kako jo

moramo opraviti. V nogometu se takšne motorične naloge kažejo pri učenju

najrazličnejših taktičnih situacij in pri učenju nogometne tehnike.

Sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog. Pri tem gre za sposobnost

izvajanje neke gibalne naloge v določenem ritmu oziroma časovnem zaporedju. Pri

nogometu se ta pojavna oblike koordinacije pojavi pri najrazličnejših varanjih z in

brez žoge ter pri spremembah ritma igre.

Sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog. Drugi izraz za to obliko

koordinacije je »timing«. Pojavlja se navadno pri kratkotrajnih naporih, ki se morajo

izvesti v natanko določenem trenutku. V primeru zamujenega trenutka nadaljevanje

gibanje ne more biti uspešno. Skok za žogo in udarec z glavo je pri nogometu

najpogostejša prvina, kjer je vidna oblika te koordinacije (»timinga«).

24

Lateralnost ali sposobnost reševanja motoričnih nalog z ne dominantnimi

ekstremitetami. Večino te koordinacije pridobimo s treningom in nam omogoča

izvajanje motorične naloge z nedominantno okončino.

Sposobnost usklajenega gibanja nog, trupa in rok. Ta oblika je vidna pri vseh gibalnih

nalogah pri katerih morajo roke in noge delovati usklajeno. Pri nogometu je vidna pri

varanjih z žogo in pri vodenju žoge.

Sposobnost hitrega spreminjanja smeri, imenovana tudi agilnost. Gre za nenadno in

hitro spreminjanje smeri nekega gibanja in je zelo pomembna pri športnih igrah. V

nogometu je prisotna predvsem pri odkrivanju in varanju.

Preciznost ali sposobnost natančnega zadevanja cilja. V nogometu je opazna pri

natančnih podajah žoge do soigralcev in pa pri strelih na gol.

Sposobnost natančnega vodenja gibanja. Gre za redko obliko koordinacije. Pomeni

sposobnost nenehnega in natančnega uravnavanja gibanja športnega rekvizita od

začetka do konca.

Specializacija je pojavna oblika, katero je Pocrnjič (2011, str. 8) dodal k vrstam

koordinacije in velja za sposobnost ocenjevanja časovnih in prostorskih odnosov.

Koordinacija je osnovna motorična sposobnost nogometaša. Kvaliteta je odvisna od delovanja

človekovih receptorjev (vid, sluh), ki zbirajo informacije, in od delovanja možganov, ki te

informacije nenehno obdelujejo, zato jo uvrščamo med informativne komponente.

Koordinacija je pomembna pri učenju novih gibalnih informacij in pri praktični uporabi že

naučenih motoričnih vsebin, ki jih izvajamo v tipičnih in predvsem v netipičnih igralnih

situacijah. Izraz, ki ga lahko uporabljamo za poimenovanje koordinacije, je tudi motorična

inteligentnost, saj je vpliv nanjo možen (enako velja za inteligentnost) največ pred 7. letom

starosti, ko še ni prišlo do končanja mielizacije živčnih poti in zvez (Pocrnjič, 2011, str. 8).

MOČ

»Moč je sposobnost človeka, da z naprezanjem svojih mišic razvija silo proti odporu, ki je

lahko lastna telesna teža, zunanji predmeti, odpor tekmeca.« Odvisna je predvsem od sestave

mišičnih vlaken in spada k energijski komponenti (Pocrnjič, 2011, str. 18). Pistotnik (2011,

str. 46) je moč definiral kot sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju

zunanjih sil. Silo, ki nastaja na delovanju mišice kot biološki motor, je opredelil kot silo

mišic. Znano je, da se v mišici kemična energija pretvarja v mehansko, pri tem pa se izzove

krčenje mišice (kontrakcija). Moč je mogoče definirati iz različnih vidikov. Ušaj (2003, str.

118) je definiral moč glede na tri različne vidike, in sicer:

Vidik značilnosti mišičnega krčenja:

o Dinamična moč (sila pri dinamičnem krčenju)

o Statična moč (sila pri izometričnem krčenju)

Vidik deleža aktivne mišične mase:

o Splošna moč (moč, ki je značilna za celotno telo)

o Lokalna oziroma specifična moč (moč, ki aktivira le manjši sklop mišic in je

pridobljena s specifično vadbo)

25

Vidik silovitosti:

o Hitra ali eksplozivna moč (moč pri premagovanju največjih bremen ali

obremenitev, s kar se da velikim pospeškom)

o Največja ali maksimalna moč (moč pri premagovanju največjih bremen ali pa v

delovanju z največjo možno mišično silo)

o Vzdržljivost v moči (moč pri dalj časa trajajočem premagovanju bremen)

GIBLJIVOST

Sposobnost izvedbe najrazličnejših gibov s kar se da veliko amplitudo imenujemo gibljivost.

Ta motorična sposobnost omogoča delovanje sile na daljši poti, manjšo frekvenco gibov pri

enaki hitrosti in tudi bolj racionalno premagovanje ovir. Elastična struktura mišičnih vlaken in

kompleksno uravnavanje njene togosti sta osnovni biološki podlagi, ki omogočata gibljivost

(Ušaj, 2003, str. 108). Pistotnik (2011, str. 23) je zapisal, da je gibljivost v določeni meri

odvisna od dednosti (50 % delež), v določeni meri pa od nekaterih dejavnikov, ki jih je

potrebno poznati. Samo tako lahko vplivamo na povečanje gibljivosti. Dejavniki, ki vplivajo

na razvitost gibljivosti, so notranji in zunanji. Notranji dejavniki so tisti, ki so vezani na

zgradbo telesa človeka (morfološki, fiziološki, anatomski, biološki in psihološki), zunanji

dejavniki pa so tisti, ki imajo vpliv na človeško telo iz zunanje strani (prehrana, temperatura

okolja, obdobje dneva).

HITROST

Pocrnjič (2011, str. 13) je hitrost opredelil kot sposobnost hitrega izvajanja gibov v

najkrajšem možnem času ali z največjo možno frekvenco. V 90–95 % je hitrost prirojena, 5 %

pa se je da izboljšati predvsem do 9. leta starosti, ko centri še niso dovolj razviti in je vpliv na

izboljšanje največji. Hitrost je razdelil na več oblik, ki so pomembne za nogometaše, in sicer:

Hitrost posamičnega giba (hitrost zamaha, sunka; v nogometu je pomembna za

blokiranje udarca, izbijanje žoge, udarca na gol).

Hitrost frekvence (gre za največje število gibov v nekem časovnem okviru in pri tem

ne prihaja do premagovanja zračnega upora).

Hitrost reakcije (hitrost reagiranja na določen signal z ustreznim gibanjem).

Štartna hitrost (sposobnost kar najhitrejšega pospeševanja, in sicer od mirovanja do

maksimalne hitrosti).

Hitrost lokomocije (hitrost tekov, s katerimi se lahko igralec premika po igrišču – teki,

dolgi več kot 5 m).

Hitrost spreminjanja teka smeri (gre za čim hitrejše prehajanje iz ene smeri v drugo

smer gibanja brez žoge).

Hitrost vodenja žoge (hitrost prehajanja iz ene smeri v drugo smer gibanja z žogo;

posebej pomembna za nogometaše).

26

PRECIZNOST

Ko govorimo o preciznosti, govorimo o ustrezni določitvi smeri in sile pri usmeritvi nekega

telesa ali projektila proti neki natančno določeni točki oziroma cilju, ki se nahaja v prostoru.

Pri nogometu se preciznost kaže predvsem pri udarcih na vrata in pri natančnih podajah do

soigralcev. Sposobnost preciznosti je slabo raziskana in o njeni strukturi ni veliko natančnih

informacij. Obstajali naj bi dve pojavni obliki preciznosti: preciznost z vodenim objektom,

kjer ima vadeči vpliv, da z gibalnimi programi ves čas vpliva na smer in hitrost objekta, ki se

približuje k določenemu cilju, in preciznost z izvrženim objektom, za katero je značilno, da na

osnovi enkratne sinteze informacij iz okolja in iz telesa izdela program za lansiranje objekta

(Pistotnik, 2011, str. 117).

RAVNOTEŽJE

Motorično sposobnost oblikovanja nadomestnih gibov, ki so potrebni za vzpostavljanje in

ohranjanje telesa v ravnotežnem položaju, imenujemo ravnotežje. Sila gravitacije, ki vpliva na

težiščni položaj telesa, poruši ravnotežni položaj, zaradi tega prihaja do potrebe dodatnih

gibov, ki telo vračajo nazaj v ravnotežni položaj (Pistotnik, 2011, str. 112).

VZDRŽLJIVOST

Kot že samo ime pove, je vzdržljivost sposobnost vztrajanja organizma v naporu v daljšem

časovnem obdobju (Pocrnjič, 2011, str. 28). Nekateri avtorji vzdržljivost uvrščajo med

gibalne sposobnosti, drugi ne. Ušaj (2003) jo uvršča med pomembnejše gibalne sposobnosti

in jo razvršča v tri različne skupine:

Hitrostna vzdržljivost, ki velja za prevladujočo sposobnost pri premagovanju

največjega napora in traja vse do 2 minuti. Pri tej vzdržljivosti gre za anaerobne

energijske procese. Glavno gorivo, ki ga organizem pri tem porablja, je glikogen.

Dolgotrajna vzdržljivost. Sposobnost premagovanja daljših naporov, trajajočih od

tretje do 60. minute. Zanjo velja, da poteka na aerobnih energijskih procesih. Glavna

goriva ki jih organizem porablja, so glikogen, glukoza, glicerol in proste maščobne

kisline.

Super dolgotrajna vzdržljivost je zelo podobna svoji sorodnici dolgotrajni

vzdržljivosti, le da gre tukaj za veliko daljše trajanje napora (od 1 ure do 8 ur ali celo

več dni) in nekoliko manjšo intenzivnost napora. Energijski procesi, ki potekajo, so

izključno aerobnega izvora. Na račun zmanjšanja porabe glikogena je mogoče zaznati

povečano presnovo maščob v mišicah, ki veljajo tudi za glavno gorivo.

Ker zaloga glikogena traja dalj časa, se utrujenost pojavi kasneje. Sama intenzivnost

napora je tista, ki določa porabo glikogena kot goriva.

27

Pocrnjič (2011, str. 28–29) meni, da vzdržljivost spada med funkcionalne sposobnosti, ki so

odvisne od delovanja organskih sistemov (dihalnega sistema, srčnega in krvožilnega sistema,

biokemičnih procesov za proizvajanje energije). Prav tako jo je tudi, sicer bolj z nogometnega

vidika, Pocrnjič (2011, str. 28–29) razdelil v več vrst:

Osnovna vzdržljivost je podlaga za razne nogometne motorične aktivnosti. Gre za

sposobnost dolgotrajnega izvajanje zmerne intenzivnosti ponavljajočih gibanj, ki so

ključnega pomena v nogometni igri (tek, tek s spremembami smeri, padanja, vstajanja,

podrsavanja, tek vzvratno, poskoki, gibanja z žogo).

Specialna vzdržljivost je tista vrsta vzdržljivosti, ki je identična zahtevam vzdržljivosti

na tekmi. Gre za vzdržljivost, ki je različna za vsak šport. Za nogometaša je vezana na

gibalne in energijske zahteve nogometne tekme. Za nogometno specialno vzdržljivost

je značilno:

o veliko zmerno hitrega in manj hitrega teka do 15 metrov,

o veliko sprememb hitrosti teka,

o veliko sprememb smeri teka,

o veliko kratkih tekov maksimalne hitrosti,

o tehnični elementi (vodenje, dribling, udarci na gol) se izvajajo v veliki hitrosti,

o veliko skokov, padanja, vstajanja.

Aerobna vzdržljivost izhaja iz aerobnega napora. Gre za aktivnosti, kjer je utrip srca

od 100 do 160 utripov na minuto. Iz procesov, kjer se še lahko porablja kisik, se tvori

energija. Zanjo je značilno, da telo porablja dve vrsti goriv:

o glukozo in glikogen (izhajata iz ogljikovih hidratov),

o glicerol in proste maščobne kisline (izhajata iz maščob).

Anaerobna vzdržljivost je sposobnost vztrajanja v najintenzivnejšem naporu, kjer utrip

srca preseže 180 utripov na minuto in traja le do 10 sekund. Porablja se le energija, pri

kateri kisik ni prisoten.

Aerobno-anaerobno vzdržljivost bi lahko poimenovali tudi specialna vzdržljivost

nogometaša. Gre za vzdržljivost v naporu, kjer je utrip srca nekje med 160 in 180

utripi na minuto. Znano je, da je med nogometno tekmo veliko zmerno hitrega teka

(utrip do 160 udr./min), manj kratkih šprintov (> 160 udr./min) in zelo malo dolgih

šprintov. Iz tega lahko ugotovimo, da je za nogometno igro potrebno razvijati prav to

vzdržljivost, kar pomeni nekoliko več aerobnih obremenitev in manj anaerobnih.

28

2.4.2 NOGOMETNE GIBALNE SPOSOBNOSTI

Nogomet velja za kompleksen timski šport, vendar v nogometu niso pomembne zgolj

primarne gibalne sposobnosti, ampak obstajajo tudi sekundarne gibalne sposobnosti, ki jih

imenujemo nogometne gibalne sposobnosti. Elsner (1984, str. 21–23) je v svoji knjigi gibalne

sposobnosti razdelil na:

Upravljanje z žogo, kjer je igralec v veliki meri v stiku z žogo (se pravi v elementih

kot so vodenje žoge, varanje z žogo, sprejemanje žoge in pa tudi pri odvzemanju

žoge). Uspešnost izvajanja teh elementov je odvisna od sposobnosti koordinacije;

predvsem od koordinacije nog pri upravljanju z žogo, koordinacije telesa, kadar

nogometaš izpeljuje kompleksna motorična gibanja in koordinacije izbire ritma kot

sposobnost za hitre spremembe smeri in eksplozivne moči. Zelo odvisna je tudi od

ponavljanja specifičnih gibanj, saj to omogoča oblikovanje motoričnih programov,

kjer so gibanja v veliki meri že avtomatizirana.

Hitrost vodenja žoge je sestavljena iz hitrosti teka v različnih smereh in s spremembo

smeri ter upravljanja z žogo. Brez dvoma je upravljanje z žogo sposobnost, ki omejuje

hitrost vodenja žoge, saj določa maksimalno hitrost vodenja. Spreminjanje smeri teka

pri hitrem vodenju je odvisna od izpeljave celotne strukture gibanja. Pri tem je

potrebna dobra koordinacija nog in obvladovanje velike sile vztrajnosti pri spremembi

smeri. Mišična sila iztegovalk in upogibalk kolena je pomembna predvsem takrat, ko

je hitrost vodenja žoge vezana na spreminjanje smeri vodenja žoge ali celo izmikanju

nasprotnega igralca (sposobnost usklajenega izvajanja silovitih gibanj).

Moč udarca po žogi temelji na regulirani eksplozivni moči. Učinek tega je odvisen od

mehanizma za upravljanje intenzitete ekscitacije. Poleg eksplozivne moči je moč

udarca odvisna tudi od tehnike udarca.

Natančnost zadevanja cilja se v nogometni igri kaže pri podajanju žoge do soigralca in

v strelu na vrata z nogo in tudi z glavo z namenom dosege cilja. Cilj lahko ima

različne značilnosti, saj je različno oddaljen, se premika, spreminja. Kinestetične

informacije omogočajo zaznavanje položaja žoge in začetni položaj nog, trupa in rok,

vidne pa zaznavanje prostora in cilja. Ko so te informacije zbrane, omogočajo hkrati

preverjanje cilja in začetni položaj za izvedbo motoričnega giba.

Hitrost krivočrtnega teka je sposobnost usklajevanja v čim manjšem možnem času,

eksplozivnih gibov in spreminjanje smeri. Zaradi tega je ta sposobnost predvsem

odvisna od delovanja agonistov in antagonistov mišičnih skupin, odpornosti efektorjev

in maksimalne eksplozivne moči. V obrambi in napadu je hiter tek s spreminjanjem

smeri zelo pogost in od te sposobnosti je odvisna uspešnost odkrivanja oziroma

pokrivanja, prevzemanje igralca v obrambi, gibanje vratarja v vratih in menjava mest

v napadu.

29

2.5 DOSEDANJE RAZISKAVE

Številni avtorji so se do danes ukvarjali s primerjanjem in povezovanjem motoričnih in

funkcionalnih sposobnosti nogometašev različnih klubov in različnih starostnih skupin. V

nadaljevanju jih bom nekaj tudi predstavil. Verdenik, Tancig in Bravničar (1987) so

ugotavljali vpliv nekaterih razsežnosti psihosomatskega statusa mladih nogometašev na

uspešnost v nogometni igri. Raziskava je temeljila na vzorcu 113 nogometašev, starih od 14

do 16 let. Ugotovili so, da na uspešnost v igri v največji meri vpliva nogometna motorika (41

%), nato antropometrične spremenljivke (39 %), ki ji sledijo osnovna motorika (27 %) in

psihološke spremenljivke (21 %). Prav tako so prišli do ugotovitve, da najuspešnejši

nogometaši izstopajo po sposobnosti hitrega vodenja žoge, upravljanja žoge in natančnega

udarjanja žoge na večje razdalje.

Pocrnjič (1996) je raziskoval strukturo in povezanost osnovne in nogometne motorike pri 12

in 13 let starih nogometaših. Ugotovil je, da obstajata dve latentni spremenljivki v prostoru

osnovne motorike (eksplozivna moč in koordinacija) in ena latentna spremenljivka v prostoru

nogometnih sposobnosti (nogometna koordinacija). Za začetni izbor in usmerjanje otrok v

nogomet priporoča tiste teste, ki merijo osnovno eksplozivno moč in osnovno koordinacijo, za

ugotavljanje učinkovitosti transformacijskega procesa in selekcioniranje pa naj se uporabljajo

motorični testi, ki merijo nogometno koordinacijo in nogometno eksplozivno moč.

Jelen (1997) je nadaljeval zgoraj omenjeno raziskavo, vendar na manjšem vzorcu merjencev.

Ugotavljal je povezanost osnovne in nogometne motorike z uspešnostjo v igri in ugotovil, da

sta oba sistema statistično povezana s kriterijem uspešnosti v igri. Ugotovil je tudi, da lahko

uspeh v nogometni igri napovemo že na osnovi hitrosti pri osnovni motoriki in na osnovi

hitrosti krivočrtnega teka ter natančnosti zadevanja določenega cilja pri nogometni motoriki.

Kasneje je prav tako Pocrnjič (1999) ugotavljal in primerjal potencialno uspešnost z

uspešnostjo v igri s pomočjo treh ekspertnih modelov. 22 nogometašev, ki jih je spremljal šest

let s pomočjo enajstih testov iz šolsko športnega kartona, štirinajstih testov morfoloških

značilnosti in šestnajstih testov motoričnih značilnosti, je uporabil za vzorec. Pri 15-ih in 16-

ih letih so bili merjenci ocenjeni v igri (igrali so v prvi kadetski ligi). Delno (potencialno)

uspešnost je dobil pri starosti 12-ih in 13-ih let iz treh ekspertnih modelov: temeljnim

ekspertnim modelom - TEM, nogometnim temeljnim ekspertnim modelom - NTEM in

nogometnim ekspertnim modelom - NEM ter jih primerjal z dejansko uspešnostjo pri 15-ih in

16-ih letih. Prišel je do ugotovitve, da za usmerjanje v nogomet lahko uporabimo TEM

(temeljni ekspertni model), saj imajo spremenljivke prognostično in uporabno vrednost. Pri

NTEM (nogometnem temeljnem ekspertnem modelu) je najpomembnejša hitrost in takoj za

njo eksplozivna moč. Koordinacija je z uspešnostjo v igri v najmanjši povezanosti.

Ivetič (2000) je v svojem raziskovalnem delu ugotavljal razlike osnovnih motoričnih

sposobnosti. Njegov vzorec je predstavljalo 119 nogometašev, starih od 12 do 13 let iz

območja Ljubljane, Dolenjske in Gorenjske. Meritve je opravil v treh latentnih

spremenljivkah, in sicer eksplozivni moči, hitrosti alternativnih gibov in koordinaciji.

30

Ugotavljal je, ali so rezultati statistično značilni v prid 13-letnim nogometašem in ugotovil, da

so v vseh treh latentnih spremenljivkah boljši oziroma da so rezultati statistično značilni. Do

največje razlike je prihajalo v eksplozivni moči, manjša pa se je kazala v koordinaciji in

hitrosti alternativnih gibov.

Sentič (2005) je ugotavljal motorične in funkcionalne sposobnosti 16-letnih nogometašev, ki

igrajo za NK Dravograd (26 igralcev) in nogometašev, ki igrajo v slovenski reprezentanci U-

16 (40 igralcev). Predpostavljal je, da so reprezentanti boljši od igralcev NK Dravograd v

vseh merjenih sposobnostih. Za testiranje je uporabil pet testov motoričnih sposobnosti in en

test funkcionalnih sposobnosti. V dveh testih so nogometaši NK Dravograd presegli igralce

reprezentance, in sicer v šprintu na 20 metrov ter v hitrem teku s spremembami smeri.

Reprezentanti so boljše rezultate dosegali v testih, ki vključujejo tehniko gibanja z žogo.

Pavlin (2007) je v raziskavo zajel 22 nogometašev NK Dravograd (U-18) ter 23 nogometašev

NK Maribor (U-18). S svojo izbrano baterijo testov je izmeril določene motorične (SDM,

Š20M, KP, TSS, VSS) in funkcionalne (VT - vzdržljivostni tek 9 minut) sposobnosti

merjencev. Prišel je do ugotovitve, da so igralci NK Maribora v vseh testih v povprečju boljši

od igralcev NK Dravograd, razen v testu hiter tek s spremembami smeri (TSS). Ugotovil je

tudi, da so s kriterijem »uspešnost v igri« najbolj povezane spremenljivke vodenje žoge s

spremembami smeri, skok v daljino z mesta in kombiniran polkrog, najmanj pa hiter tek s

spremembami smeri.

Peruš (2008) je na svojem izbranem vzorcu 33 nogometašev, med katerimi jih je 19 prihajalo

iz Nogometnega kluba Dravograd, 14 pa iz kluba iz sosednje Avstrije Nacwuchs-Zentrum

Lavanttal, ugotavljal, ali so razlike med tema dvema ekipama statistično značilne v korist

Nogometnega kluba Dravograd. Uporabil je pet motoričnih testov (kombinirani polkrog,

sprint 20 metrov, skok v daljino z mesta, vodenje žoge s spremembami smeri, hiter tek s

spremembami smeri) in en funkcionalen (trajajoči sem in tja tek). Ugotovil je, da je prišlo do

statistično značilnih razlik zgolj pri testu vodenje žoge s spremembo smeri.

Bajde (2011) je v svoji raziskavi primerjal nekatere motorične in funkcionalne sposobnosti

med 13 in 14-letnimi nogometaši v različnih rangih tekmovanja. Kot glavni cilj si je zadal

ugotoviti, če so razlike med klubi v izbranih motoričnih in funkcionalnih testih statistično

značilne v korist ekipe, ki nastopa v višjem rangu nogometnega tekmovanja. Za vzorec je vzel

15 nogometašev NK Litija, ki nastopajo v 2. ligi MNZ, 23 nogometašev NK Domžale, ki

nastopajo v 1. ligi SNL in 17 nogometašev NK Slovan, ki nastopajo v 1. ligi MNZ. Uporabil

je 5 testov motoričnih sposobnosti (SDM, Š20M, TSS, VSS, KP) in en test funkcionalnih

sposobnosti (TST). Ugotovil je, da so najboljše rezultate dosegli nogometaši NK Domžale.

Nogometaši NK Slovan so bili od nogometašev NK Litija boljši v dveh testih, in sicer v

vodenju žoge s spremembo smeri (VSS) in teku s spremembo smeri (TSS), v ostalih štirih pa

so bili nogometaši NK Litija boljši od nogometašev NK Slovan.

31

Čuček (2011) je v svojem raziskovalnem delu primerjal motorične in funkcionalne

sposobnosti nogometašev (starih 12 let) NK Maribor, NK Jarenina in NK Malečnik z

uspešnostjo v igri. Njegov glavni cilj je bil ugotavljanje statistično pomembnih razlik med

tremi klubi v posameznem testu in ugotavljanje povezanosti testiranih sposobnosti s kriterijem

ocen iz igre. Za izvedbo testiranja je uporabil naslednjo baterijo testov: tri teste osnovnih

motoričnih sposobnosti (Š60M, Š20M, SDM), tri teste nogometnih motoričnih sposobnosti

(TSS, VSS, KP) in test funkcionalnih sposobnosti (TST). Uspešnost v testih je primerjal z

oceno iz igre. Ugotovil je, da so nogometaši NK Maribor v vseh testih v povprečju boljši od

nogometašev NK Jarenina in NK Malečnik. Nogometaši NK Malečnik so v povprečju boljši

od nogometašev NK Jarenina v Š20M in TST, v preostalih testih pa so nogometaši NK

Jarenina boljši od nogometašev NK Malečnik. Zgolj dva testa, in sicer VSS in KP, pa sta

statistično značilno vplivala na kriterij ocen iz igre.

Kupčič (2014) je primerjal motorične in funkcionalne sposobnosti nogometašev znotraj

Gimnazije Šiška, in sicer med izbranci slovenske reprezentance in ostalimi dijaki. Vzorec

merjencev je predstavljalo 71 nogometašev od 1. do 4. letnika, od tega je bilo 26 dijakov

članov slovenske reprezentance, 45 pa ostalih dijakov nogometnega oddelka Šiška. Za

testiranje je uporabil pet testov motoričnih sposobnosti in en test funkcionalnih sposobnosti.

Rezultati so pokazali, da je pri testih SDM, Š20M, KP in TSS, prišlo do statistično značilnih

razlik v korist reprezentantov. V testih VSS in TST pa ni bilo statistično značilnih razlik.

32

3 CILJI IN HIPOTEZE

V diplomskem delu smo si za raziskovanje zastavili naslednje cilje:

z izbrano baterijo testov izmeriti določene motorične in funkcionalne sposobnosti

selekcije kadetov (U17) NK Celja, NK Brava in NŠ Robert Koren Dravograd,

preučiti rezultate z opisno statistiko in testirati normalnost porazdelitve,

primerjati izmerjene rezultate vseh treh moštev in ugotoviti, če so razlike med klubi v

testih statistično značilne v korist ekipe, ki je osvojila največje število točk v

prvenstvu,

ugotoviti, ali so razlike med klubi v testih statistično značilne v korist ekipe, ki prihaja

iz regije z največjim številom dijakov.

Skozi diplomsko delo bomo preverjali naslednje hipoteze:

H01: Rezultati vseh merjenih motoričnih in funkcionalnih sposobnosti nogometašev

NK Celja se v povprečju ne razlikujejo od rezultatov nogometašev NK Brava.

H02: Rezultati vseh merjenih motoričnih in funkcionalnih sposobnosti nogometašev

NK Brava se v povprečju ne razlikujejo od rezultatov nogometašev NŠ Roberta

Korena Dravograd.

H03: Rezultati merjencev v vseh motoričnih in funkcionalnih spremenljivkah

statistično značilno ne odstopajo od normalne porazdelitve.

H04: V testu skok v daljino (SDM) ni statistično značilnih razlik med nogometaši NK

Celja in NK Brava.

H05: V testu skok v daljino (SDM) ni statistično značilnih razlik med nogometaši NK

Brava in NŠ Roberta Korena Dravograd.

H06: V testu hiter tek s spremembo smeri (TSS) ni statistično značilnih razlik med

nogometaši NK Celja in NK Brava.

H07: V testu hiter tek s spremembo smeri (TSS) ni statistično značilnih razlik med

nogometaši NK Brava in NŠ Roberta Korena Dravograd.

H08: V testu kombinirani polkrog (KP) ni statistično značilnih razlik med nogometaši

NK Celja in NK Brava.

H09: V testu kombinirani polkrog (KP) ni statistično značilnih razlik med nogometaši

NK Brava in NŠ Roberta Korena Dravograd.

33

H010: V testu vodenje žoge s spremembo smeri (VSS) ni statistično značilnih razlik

med nogometaši NK Celja in NK Brava.

H011: V testu vodenje žoge s spremembo smeri (VSS) ni statistično značilnih razlik

med nogometaši NK Brava in NŠ Roberta Korena Dravograd.

H012: V testu šprint 60 m (Š60) ni statistično značilnih razlik med nogometaši NK

Celja in NK Brava.

H013: V testu šprint 60 m (Š60) ni statistično značilnih razlik med nogometaši NK

Brava in NŠ Roberta Korena Dravograd.

H014: V testu trajajoči sem in tja tek (TST) ni statistično značilnih razlik med

nogometaši NK Celja in NK Brava.

H015: V testu trajajoči sem in tja tek (TST) ni statistično značilnih razlik med

nogometaši NK Brava in NŠ Roberta Korena.

H016: Klub Osrednjeslovenske regije se v povprečju rezultatov merjenih motoričnih

in funkcionalnih sposobnosti ne razlikuje od rezultatov kluba Savinjske regije, ta pa ne

od rezultatov kluba Koroške regije.

34

4 METODE DELA

4. 1 VZOREC MERJENCEV

V vzorec merjencev sem vključil 61 nogometašev (selekcija kadetov); 20 nogometašev NK

Brava, 28 nogometašev NK Celje in 13 nogometašev NŠ Robert Koren Dravograd. Vsi trije

klubi so v sezoni 2013/2014 nastopali v 1. Slovenski kadetski ligi. Klub NK Celje je osvojil

51 točk (5. mesto), NK Bravo 41 točk (8. mesto) in NŠ Robert Koren 10 točk (16. mesto).V

končnem vzorcu imamo nogometaše, ki so opravili vse ponovitve v vseh testih, ki jih

namerava zajemati diplomsko delo (5 motoričnih oziroma gibalnih testov in 1 funkcionalen

test). Z namenom testiranja so bili seznanjeni igralci in trenerji, morali pa so izpolnjevati

naslednje pogoje:

- redno trenirati vsaj 3 leta,

- redno trenirati vsaj trikrat na teden po 90 minut,

- izvajati testiranje nepoškodovani in zdravi,

- opraviti vse ponovitve v vseh testih,

- prostovoljno sodelovati.

4. 2 VZOREC SPREMENLJIVK

Za izvedbo testiranja smo uporabili baterijo testov, ki je že bila uporabljena v podobnih

raziskavah. Uporabili smo pet testov gibalnih sposobnosti in en test, ki kaže funkcionalne

sposobnosti. Teste, ki smo jih uporabili v raziskavi, se uporablja predvsem v reprezentančnih

selekcijah in v veliki večini dobro organiziranih klubih, katerih delo je sistematično.

Tabela 1

Testi gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. IME TESTA PODROČJE MERJENJA

Skok v daljino z mesta - SDM Eksplozivna moč (osnovna motorika - odrivna moč)

Hiter tek s spremembo smeri - TSS Hitrost krivočrtnega teka (nogometna motorika)

Kombinirani polkrog - KP Hitrost vodenja žoge (nogometna motorika)

Vodenje žoge s spremembo smeri - VSS Hitrost vodenja žoge (nogometna motorika)

Šprint 60 metrov - Š60 Eksplozivna moč (osnovna motorika - hitrost)

Trajajoči sem in tja tek - TST Aerobno-anaerobna vzdržljivost (funkcionalne sposobnosti)

Tabela 1 prikazuje baterijo testov, ki smo jo pri izvedbi testiranj uporabili in njihovo področje

merjenja.

35

4.2.1 OPIS TESTOV MOTORIČNIH OZ. GIBALNIH SPOSOBNOSTI

1. Skok v daljino z mesta – SDM

Število merjencev: 1

Prostor: Prostor, kjer so ravna tla minimalnih razsežnosti 2 x 5 metra.

Rekviziti: Merilna preproga ali merilni trak

Naloga: Merjenec stopi na začetek merilnega traku, tako da ima obe stopali vzporedni

(sonožno). V kolikor uporabljamo merilno preprogo, merjenec stopi na posebej označeno

mesto, ki je na merilni preprogi. Po začetnem položaju lahko merjenec niha v kolenih gor in

dol ali pa se dviga na prste. Prepovedano mu je napraviti poskok pred odrivom. Prav tako

lahko zamahuje z rokami. Merjenec se sonožno odrine iz začetnega položaja in poizkuša

doseči čim daljšo dolžino.

Merjenje: Dolžino skoka v daljino meri en merilec. Rezultat odčita iz merilnega traku

oziroma merilne preproge, tako da upošteva odtis pete tiste noge, ki je bližje začetnemu

odrivnemu mestu. Rezultat merilec zapiše do centimetra natančno. V kolikor merjenec naredi

dvojni odriv na mestu pred skokom, s prsti prestopi odrivno črto, se ne odrine sonožno, se pri

doskoku dotakne z rokami mesta za svojimi petami ali pade na zadnjo plat pri skoku, se skok

šteje kot nepravilen in ga mora merjenec ponavljati.

Navodila merjencu: Nalogo prikažemo merjencem z demonstriranjem, hkrati pa izdajamo

navodila pravilne izvedbe. »Naloga skoka v daljino je namenjena meritvi vaših skakalnih

sposobnosti. Postavite se v takšen začetni položaj (demonstracija) in s sonožnim odrivom

poizkusite skočiti kar se da daleč v smeri merilnega traku oz. merilne preproge. Pazite tudi, da

doskočite na obe nogi. V kolikor bo skok nepravilen, boste morali skok ponoviti.«

Položaj merilca: Merilec je približno 0,5 metrov od merilne preproge in pred merjencem.

Predhodni poskusi: Da, en.

Število ponovitev: 3.

Sposobnost: Osnovna motorika-eksplozivna moč-odrivna moč. (Pocrnjič, 2001, str. 9)

36

2. Hiter tek s spremembo smeri – TSS

Število merjencev: 1

Rekviziti: Meter, 10 stožcev, štoparica.

Prostor: Prostor minimalnih dimenzij 12 x 10 metrov. Lahko izvajamo na prostem ali pa v

zaprtem prostoru. Pomembno je, da so tla ravna. V prostoru postavimo stožce na naslednji

način: 2 stožca za štart, sledijo si stožci 3 metre naprej, 2 metra desno, 2 metra naprej, 5

metrov levo, 3 metre naprej, 3 metre desno in še 2 metra naprej, kjer postavimo zadnja dva

stožca, ki označujeta ciljno črto.

Slika 4. Prikaz testa hiter tek s spremembami smeri – TSS (Pocrnjič, 2001, str. 25).

Iz Slike 4 je razvidna postavitev testa imenovanega hiter tek s spremembo smeri- TSS.

Naloga: Merjenec stoji za štartno črto, in sicer nekoliko bolj na levi strani, tako da je bližje

levemu stožcu. Na štartni signal merjenec teče čim hitreje 3 metre naravnost do prvega stožca,

zavije v desno smer, teče 2 metra do naslednjega stožca, zavije levo, teče naslednja 2 metra do

naslednjega in zavije levo, nato teče 5 metrov do četrtega stožca, zavije desno, teče 3 metre

naravnost do petega stožca, zavije desno, teče 3 metre do šestega stožca, zavije levo in nato

steče še naravnost proti ciljnima stožcema, ki sta od zadnjega stožca oddaljena 2 metra.

Pomembno je, da teče po zunanji strani stožcev. Naloga se zaključi, ko merjenec st