Mir

osl

av R

eber

nik

, T

ad

ej K

ro

šlin

: Po

do

be s

lov

ensk

ega

pod

jetn

išt

va v

let

u 2

006

urobiraMvazrevinUanvolsop-oksmonokeatetlukaf

urobiraMvazrevinUanvolsop-oksmonokeatetlukaf

Miroslav Rebernik • Tadej Krošlin

Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006

Miroslav Rebernik in Tadej KrošlinUrednika

Podobe slovenskega podjetništva v letu

2006

urobiraMvazrevinUanvolsop-oksmonokeatetlukaf

Maribor, november 2007

ISSN 1854-8040 ISBN 978-961-6354-72-1

Naslov monografije: Podobe slovenskega podjetništva v letu 2006

Avtorji: Miroslav Rebernik, Maks Tajnikar, Polona Tominc, Mojca Duh, Karin Širec, Ksenja Pušnik, Barbara Bradač, Matej Rus, Tadej Krošlin

Urednika: Miroslav Rebernik in Tadej Krošlin

Vrsta: znanstvena monografija

Strokovna recenzenta: prof. dr. Matjaž Mulej, prof. dr. Aleš Vahčič

Lektor: Karmen Podlesnik Marčič

Izdala in založila: Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakultetaLeto izdaje: 2007Oblikovanje: Schwarz, d.o.o., VrhnikaTisk: Schwarz, d.o.o., VrhnikaNaklada: 150 izvodovMaloprodajna cena: 00

V knjižni zbirki Slovenski podjetniški observatorij sta doslej izšli naslednji knjigi:Počasne spremembe podjetniške stvarnosti, 2007Age as a Resource: Active Ageing in Slovenia and New EU Member State, 2007

© Copyright Ekonomsko-poslovna fakulteta, Maribor, 2007

Kopiranje in razmnoževanje brez pisnega dovoljenja Ekonomsko-poslovne fakultete je prepovedano!

CIP - Kataložni zapis o publikacijiUniverzitetna knjižnica Maribor

005.1/.7:334.72(497.4)«2006«(082)

PODOBE slovenskega podjetništva v letu 2006 / Miroslav Rebernik in Tadej Krošlin (urednika) ; [avtorji Miroslav Rebernik ...[et al.]. - Maribor Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2007. - (Slovenskipodjetniški observatorij, ISSN 1854-8040)

ISBN 978-961-6354-72-11. Rebernik, Miroslav 2. Krošlin, TadejCOBISS.SI-ID 59636481

3

Vsebina

Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7

Vpliv osebnih lastnosti podjetnikov na rast slovenskih podjetij1 UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .162 RAST MSP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .17

2.1 Razumevanje rasti MSP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172.2 Uporabljeni model rasti MSP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182.3 Ovire za rast MSP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .21

3 OSEBNE ZNAČILNOSTI IN IZRABA POSLOVNIH PRILOŽNOSTI . . . . . . . . . . . 233.1 Psihološki motivacijski dejavniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .233.2 Nepsihološki motivacijski dejavniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .26

4 IZVEDBA RAZISKAVE IN UPORABLJENA METODOLOGIJA . . . . . . . . . . . . . . . 295 PREDSTAVITEV REZULTATOV . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 326 Sklepna spoznanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38

Absorbcijska sposobnost za prenos inovacij, raziskav in razvoja v mala in srednje velika podjetja

1 OPREDELITEV PROBLEMA, NAMENA IN CILJEV RAZISKAVE . . . . . . . . . . . . . 402 TEORETIČNI OKVIR IN MODEL RAZISKAVE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .413 METODOLOGIJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 434 NAPREDEK SLOVENIJE NA PODROČJU INOVATIVNOSTI . . . . . . . . . . . . . . . . 45

4.1 Inovacijsko aktivna in neinovativna podjetja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .454.2 Inovativnost in raziskovalna dejavnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .484.3 Inovacijsko sodelovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .494.4 Pomembni viri informacij za inoviranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .494.5 Učinek inovacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .494.6 Ovire za inoviranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .494.7 Položaj Slovenije v mednarodnih primerjavah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .50

5 REZULTATI RAZISKAVE O ABSORBCIJSKI SPOSOBNOSTI OBMEJNIH REGIJ (CROSBOR&D) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53

5.1 Aktivnosti in rezultati uvajanja izboljšav in novosti v poslovanje podjetij . . . . . .535.2 R&R aktivnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .565.3 Kadri ter njihovo izobraževanje in usposabljanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .575.4 Tehnično-tehnološki razvoj, sistematično zbiranje, obdelava in širjenje

informacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .585.5 Finančni viri za inoviranje in varstvo intelektualne lastnine . . . . . . . . . . . . . . . . . .595.6 Sodelovanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .615.7 Samoocena sposobnosti podjetij za sprejemanje novega znanja . . . . . . . . . . . .65

6 SKLEP . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66

4

Dejavniki poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji1 UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 702 PREGLED TEORETIČNIH IN EMPIRIČNIH RAZISKAV DEJAVNIKOV

POSLOVNEGA NEUSPEHA PODJETIJ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .733 EMPIRIČNA ANALIZA POSLOVNEGA NEUSPEHA MALIH PODJETIJ V

SLOVENIJI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .763.1 Opredelitev poslovnega neuspeha . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .763.2 Cilji in temeljne teze raziskave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .773.3 Opredelitev spremenljivk in vzorca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .773.4 Metodologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .803.5 Analiza deskriptivnih statistik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .823.6 Rezultati ocenjevanja modela poslovnega neuspeha malih podjetij . . . . . . . . . .85

4 ZAKLJUČKI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .91

Družinska podjetja v zgodnjih fazah podjetniškega procesa1 UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 942 PREGLED SPOZNANJ IZBRANIH RAZISKAV O DRUŽINSKIH PODJETJIH V

SLOVENIJI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 953 RAZISKAVA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98

3.1 Definicija družinskega podjetja v okviru raziskave GEM . . . . . . . . . . . . . . . . . . .983.2 Metodologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .983.3 Izidi raziskave o družinskih podjetjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .99

4 SKLEPNA SPOZNANJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .107

Standardizacija v evropskih malih in srednje velikih podjetjih1 UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .1102 STANDARDIZACIJA, STANDARDI IN STANDARDIZACIJSKE USTANOVE . . . . . 1113 SODELOVANJE MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ V PROCESU

STANDARDIZACIJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .1134 POMEN UVAJANJA STANDARDOV V MALA IN SREDNJE VELIKA PODJETJA . .1155 SPODBUJANJE STANDARDIZACIJE V EVROPSKI UNIJI . . . . . . . . . . . . . . . . .1196 PRIMERI DOBRE PRAKSE PODPORNIH AKTIVNOSTI . . . . . . . . . . . . . . . . . . .123

6.1 Pregled izbranih primerov dobre prakse po državah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .1236.2 Dober slovenski primer: seminarji in delavnice Obrtne zbornice Slovenije . . . .125

7 PRIPOROČILA PODPORNEMU OKOLJU NA PODROČJU STANDARDIZACIJE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .127

Slovenska podjetja v letu 2005UVOD IN METODOLOŠKA POJASNILA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .129TEMELJNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA PODJETNIŠTVA LETA 2005 . . . . . . . .132

5

PRILOGE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .157SEZNAM SLIK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .161SEZNAM TABEL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .161PRILOGE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .161

LITERATURA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .162

6

7

Predgovor

Kaj je podjetništvo, je še vedno predmet številnih razprav, ki včasih dajejo tudi zelo raznolika pojasnila. Nikoli pa ni bilo dvoma o vsaj dveh stvareh: podjetništvo je pomembno za gospodarski in družbeni razvoj ter ključni dejavnik podjetništva je ustvarjalni posameznik. Knjiga, ki jo držite v rokah, pojasnjuje nekatere plasti podjetniške stvarnosti, ki so se avtorjem zdele pomembne za poglobljen razmislek o poteh, ki vodijo v uspešno sodobno družbo znanja. Izdali smo jo v knjižni zbirki Slovenski podjetniški observatorij, s katero poskušamo vnašati v slovenski in mednarodni prostor spoznanja, ki lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju podjetništva in njegovega vpliva na ekonomsko in družbeno blaginjo.

Knjigo sestavlja šest poglavij, v katerih razpravljamo o vplivu osebnih lastnosti podjetnika na rast podjetja, o absorbcijski sposobnost za prenos inovacij, raziskav in razvoja v mala in srednje velika podjetja, o dejavnikih poslovnega neuspeha malih podjetij, o družinskih podjetjih v zgodnjih fazah podjetniškega procesa, ter o standardizaciji v evropskih malih in srednje velikih podjetjih. Tem podobam smo dodali tudi demografsko sliko slovenskega pod-jetništva, v kateri prikazujemo nekatere ključne podatke o številu, strukturi in poslovanju slovenskih podjetij v letu 2005.

Kako se bo razvijalo podjetje, je zelo odvisno od podjetnika, saj rast ni avtomatiziran proces pač pa rezultat jasne, pozitivne motivacije, namenov in dejanj podjetnika, ki verjame, da mu bo takšno ravnanje prineslo želen izid. Zato je pomembno poznati vpliv osebnih lastnosti podjetnika, saj vemo, da večina malih podjetij ostaja v temeljni preživetveni razvojni fazi in jih rast sploh ne zanima. Karin Širec je v prvem poglavju uporabila multidimenzionalni model rasti in preko njega prišla do nekaterih zanimivih spoznanj. Izkazalo se je, da imajo v Sloveniji podjetnice večjo potrebo po dosežkih od podjetnikov, da pa so moški pripravljeni prevzemati več tveganja kot ženske in imajo tudi večjo željo po neodvisnosti. S pomočjo empirične analize se je tudi izkazalo, da je za slovensko populacijo podjetnikov možno identificirati štiri različne tipe podjetnikov/podjetnic in sicer v prihodnost usmerjene previdneže z nizko stopnjo samo-zaupanja in samozavesti, ki radi sledijo navodilom; motivirane, samozavestne neodvisneže, z notranjim mestom obvladovanja, samokritične redoljube z zunanjim mestom obvladovanja ter drzneže.

Izkazalo se je tudi, da bi bilo glede na sposobnosti podjetja/podjetnika, razpoložljive vire in motivacijo za rast smiselno tudi podjetja diferencirati na več različnih tipov: podjetja z neupo-rabljenim potencialom za rast, podjetja brez perspektive za rast, podjetja z ambicijami po rasti in podjetja, ki dejansko rastejo. Temu primerno bi kazalo tudi diferencirati različne programe pospeševanja podjetništva, ki bi morali upoštevati, da je zelo malo podjetnikov pripravljenih razvijati svoje podjetje tako, da bi rastlo. Večina vladnih programov je še vedno naravnanih na način, ki predpostavlja, da vsa podjetja želijo rasti, če bi le imela na voljo dovolj potrebnih virov in sposobnosti. Dejstvo pa je, da je stvarnost precej drugačna, saj obstajajo različni tipi podjetij in različni tipi podjetnikov.

V drugem poglavju se Tadej Krošlin ukvarja z enim izmed ključnih vprašanj regionalnega razvoja in sicer, ali imajo mala in srednjevelika podjetja dovolj absorbcijske sposobnosti za prevzem rezultatov raziskav in razvoja in njihovo pretvorbo v inovativne izdelke in postopke.

8

Rezultati svetovno uveljavljenih raziskav konkurenčnosti in inovativnosti namreč jasno kažejo, da so najbolj konkurenčne države hkrati tudi najinovativnejše. Tudi na podjetniški ravni analize primerov potrjujejo, da so globalno najinovativnejša podjetja istočasno najmočnejši konkurenti v svojih panogah. Podatki za Slovenijo tako na nacionalni kot na podjetniški ravni kažejo skrb zbujajoče rezultate. V primerjavi z drugimi evropskimi državami se po inovativno-sti in podjetnosti podjetij uvrščamo v slabšo polovico držav. Pri tem velja, da imamo izjemno kakovostne dokumente, ki opredeljujejo inovacijsko politiko, zelo šibki pa smo v njenem izvajanju. Velik del neizkoriščenega potenciala za večjo inovativnost se skriva tudi v pomanjklji-vem sodelovanju med podjetji, raziskovalnimi institucijami in fakultetami. Spoznanja v poglavju temeljijo na dveh sekundarnih in eni primarni raziskavi. Slednja je bila izvedena na vzorcu 419 podjetij z geografsko omejenega območja okoli univerzitetnih središč v Sloveniji (Maribor), na Hrvaškem (Osijek) in na Madžarskem (Pecz).

Kljub določenemu napredku na področju inovacijske dejavnosti v zadnjih letih raziskave kažejo, da se bo Slovenija v naslednjih letih soočila z nekaj ključnimi izzivi svoje inovacijske politike. Dvigniti bo treba učinkovitost javnih vlaganj v R&R, komercializacijo dosežkov ter izboljšati povezave med raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami ter gospodarstvom. Nujne so spremembe izobraževalnih in raziskovalnih programov, saj ne ustrezajo potrebam gospodar-stva, več pozornosti pa bo treba posvetiti tudi razvoju izobraženih in usposobljenih kadrov za podporo inovacijskim projektom in aktivnostim. Zelo pomemben je tudi dvig inovacijske aktivnosti med malimi in srednje velikimi podjetji, ki predstavljajo ključen del našega gospo-darstva (99,7%).

Rezultati tudi kažejo, da sodelovanje z različnimi partnerji iz poslovnega okolja, ki je tako pomembno za razvoj in prenos novega znanja, še vedno ni postalo običajen način poslovanja podjetij. Mala in srednje velika podjetja redko sodelujejo med sabo in še redkeje z velikimi podjetji. Izrazito šibko je sodelovanje med podjetji in univerzami, ki bi po definiciji morale biti temeljni vir novega znanja v družbi. Vendar ovir za sodelovanje in učinkovit prenos znanja ne smemo iskati samo na univerzah. Podjetja ne razvijajo dovolj svoje absorbcijske sposobnosti, ki jim omogoča uspešno odkrivanje novega znanja in njegovo uporabo za svoje potrebe. Če bi oba partnerja vložila svoj čas in druge vire v izboljšanje sodelovanja, bi dvignila kakovost ponujenih storitev, obojestransko zadovoljstvo s sodelovanjem in tako tudi interes oziroma motivacijo za sodelovanje, ki ga očitno primanjkuje.

Nastajanje novih podjetij in še zlasti rast ustaljenih podjetij sta tesno povezani s tveganjem, da podjetje poslovno ni uspešno, oziroma da preneha poslovati. V tretjem poglavju nam tako Ksenja Pušnik in Maks Tajnikar pomagata razumeti, zakaj podjetja propadejo in zakaj uspejo, kar je ključnega pomena za oblikovanje ustrezne gospodarske politike in za poslovo-denje malih, zlasti rastočih podjetij. Na osnovi deskriptivnih statistik in ocenjevanja mikroeko-nometričnega modela dejavnikov razlikovanja med preživelimi in nepreživelimi podjetji z vidika poslovnega neuspeha sta prišla do nekaterih zanimivih spoznanj o preživetju malih podjetij v v izbranih sektorjih Sloveniji.

Nepreživela podjetja so v povprečju manjša in bolj delovno intenzivna kot preživela podjetja, imajo pa v povprečju tudi absolutno nižji prag rentabilnosti kot preživela podjetja. Poslovna kriza se v podjetjih praviloma pojavi v kratkem časovnem obdobju. V proučevanih neprežive-lih podjetjih se je kriza v poslovanju v glavnem pojavila dve leti pred prenehanjem poslovanja, pred tem pa so bile razmere v podjetju relativno dobre. To kaže tudi na to, da je verjetno življenjska doba uspešnih slovenskih malih podjetij zelo kratka.

9

Rezultati analize kažejo, da absolutne vrednosti kazalnikov likvidnosti pri nepreživelih podjetjih niso bile kritične, kar pomeni, da lahko propade tudi podjetje, ki lahko s svojimi denarnimi viri pokrije tekoče denarne obveznosti, propade. Vendar pa se likvidnost podjetja, če jo proučujemo z modelom poslovnega neuspeha malih podjetij, v večji meri izraža v obliki po-ravnavanja računov do dobaviteljev. Podjetja, katerih verjetnost preživetja je večja, plačujejo račune v daljšem obdobju. Na osnovi tega rezultata lahko sklepamo, da upniki nepreživelih podjetij zahtevajo poravnavo svojih terjatev v krajšem obdobju kot upniki preživelih podjetij, s čemer se želijo zavarovati pred morebitnim neplačilom računa, ki so ga izdali. Upniki torej vedo za stanje v podjetjih, ki so pred propadom. Povečanje povprečne vrednosti dnevov vezave obveznosti do dobaviteljev dve leti pred prenehanjem poslovanja podjetja nakazuje poslovno krizo v podjetju, vendar pa se plačevanje računov dobaviteljem tik pred prenehanjem poslovanja ponovno izboljša.

Nepreživela podjetja so v povprečju tudi bolj zadolžena od preživelih podjetij. Vendar pa se zadolženost teh podjetij s približevanjem prenehanja poslovanja zmanjšuje, kar kaže na nezaupanje investitorjev dolžniškega kapitala v ta podjetja. Prav tako je zanesljiv znak bližajočega poslovnega neuspeha negativni trajni kapital tik pred propadom podjetja. Ugotovljeno je tudi, da na verjetnost poslovnega neuspeha malih podjetij v Sloveniji bolj vpliva nizka stroškovna učinkovitost kot pa nizka tehnična učinkovitost. To pomeni, da je za preživetje malih podjetij v Sloveniji bolj pomembno, da poslovodje ustrezno kombinirajo produkcijske dejavnike glede na njihove cene, in manj, da ob danih produkcijskih faktorjih proizvajajo maksimalen možen obseg proizvodov in storitev. Usposabljanje in izobraževanje podjetnikov je lahko tudi zelo pomemben dejavnik bolj učinkovitega poslovanja in zmanjše-vanja nevarnosti za propad podjetij. Se pa mora gospodarska politika zavedati, da so lahko preobrati na področju preživetja podjetij zelo hitri, kar je zlasti pomembno za skrbno vodenje lokalnih politik.

Družinska podjetja predstavljajo pomemben del gospodarstva razvitih tržnih ekonomij in tudi Slovenije, kjer je delež družinskih podjetij med vsemi malimi in srednje velikimi podjetji med 40% in 50%. Ker imajo družinska podjetja nekatere značilnosti, ki jih ločijo od nedružin-skih, je v proučevanje in razumevanje podjetniških procesov smiselno vključiti tudi družinska podjetja in dinamiko njihovega nastajanja. Tako v četrtem poglavju Mojca Duh in Polona Tominc prikazujeta spoznanja, ki se nanašajo na obnašanje družinskih podjetij v zgodnjih fazah podjetniškega procesa. Med nastajajočimi in novimi podjetji v Sloveniji je v povprečju nekaj nad 70% takšnih, ki jih lahko opredelimo kot družinska podjetja. Družinska podjetja imajo starejše lastnike kot nedružinska, kar pa ni nujno odraz »družinskosti«, ampak lahko tudi strukture lastnikov po spolu – podjetnice namreč največ podjetniške aktivnosti izkazujejo pri višji starosti kot moški, teh pa je v družinskih podjetjih več kot v nedružinskih.

V obeh tipih podjetij prevladujejo podjetniki zaradi priložnosti, čeprav je ta delež nekoliko višji med nedružinskimi podjetji; delež podjetnikov zaradi nujnosti je pri družinskih podjetjih 12% in pri nedružinskih podjetjih polovico manjši. Delež družinskih podjetij v primerjavi z nedru-žinskimi je višji v preoblikovalnih dejavnostih in dejavnostih pridobivanja iz narave, nižji pa pri storitvah, usmerjenih na potrošnika in pri poslovno usmerjenih storitvah. Družinska podjetja v manjši meri uporabljajo najnovejšo tehnologijo (na voljo manj kot eno leto) kot nedružinska; med družinskimi podjetji je višji delež tistih, ki uporabljajo tehnologijo, ki je na voljo več kot 5 let.

Ugotavljata tudi, da med družinskimi in nedružinskimi podjetji ni bistvenih razlik glede uvrstitve v tehnološki sektor – v obeh skupinah prevladujejo podjetja nizko tehnološkega sektorja. Glede

10

izvozne naravnanosti velja, da je v povprečju nekoliko nižji delež tistih, ki ne izvažajo (39%) med družinskimi podjetji kot med nedružinskimi podjetji (46%). Velja pa tudi ugotovitev, da so podjetja prve generacije nekoliko bolj izvozno usmerjena kot podjetja kasnejših generacij.

V petem poglavju Barbara Bradač in Miroslav Rebernik obravnavata proces standardiza-cije, ki poteka na ravni Evropske unije, pomen sodelovanja v tem procesu za mala in srednje velika podjetja in pomen uvajanja standardov. Obravnavata pa tudi vlogo podpornega okolja, ki deluje v obliki javnih in zasebnih organizacij, tako na nacionalnih ravneh kot na ravni Evropske unije.V Evropski uniji namreč že dlje časa potekajo številne akcije, s katerimi želijo opozoriti na pomen standardizacije in pomagati vzpostavljati podporno okolje za podjetja, še posebej mala in srednje velika, da bi le-ta lahko čim lažje in uspešneje osvojila določene standarde in jih uporabljala pri svojem poslovanju. Vse večja soodvisnost podjetij namreč zahteva od njih usklajenost temeljnih tehniških in poslovnih standardov, ki v splošnem zmanjšujejo prepreke trgovanja, pospešujejo varnost izdelkov in storitev ter omogočajo splošno medsebojno tehnično (spo)razumevanje. Pripomorejo pa tudi pri oblikovanju modernega inovativnega go-spodarstva, saj zagotavljajo varnost, predstavljajo referenco in omogočajo konkurenčnost podjetij.

Ker mala in srednje velika podjetja ne posedujejo enakih resursov kot velika, težje sodelujejo v procesu standardizacije in težje implementirajo standarde. Zato tudi potrebujejo posebno podporo pri pridobivanju informacij in izobraževanju na tem področju. Proces standardizaci-je poteka na več ravneh, od nacionalne preko evropske do mednarodne, vse ravni pa so med seboj povezane. Standardizacija, ki poteka na ravni Evropske unije in sprejema Evropske standarde, temelji na nacionalnih predstavnikih v posameznih državah članicah. Kljub izjavi Evropske unije o nujnosti sodelovanja malih in srednje velikih podjetij ter obrtnikov v procesu standardizacije, pa je njihovo vključevanje na zelo nizki ravni. Kljub temu, da se mala in srednje velika podjetja ter obrtniki v manjši meri vključujejo v sam proces standardizacije, pa jim sprejemanje standardov ni tuje. Med ključnimi težavami, s katerimi se mala in srednje velika podjetja soočajo pri sprejemanju standardov, sodijo finančni razlogi, pomanjkanje znanja in informacij ter jezikovne prepreke, hkrati pa se zavedajo tudi prednosti, ki jih uvedba standardov prinaša.

Izzivi za podporno okolje pri razširjanju uporabe standardov v malih in srednje velikih podjetjih se nanašajo na več področij. Prvo področje je povečevanje zavedanja pomena standardizaci-je za mala in srednje velika podjetja, saj prav ta podjetja niso zainteresirana za standardizaci-jo, ne poznajo standardov in niso seznanjena z možnimi pozitivnimi učinki uvedbe standardov. Drugo področje je izobraževanje o možnostih vplivanja oz. sodelovanja v procesu standardiza-cije, saj mala in srednje velika podjetja sama nimajo dovolj resursov za sodelovanje v različnih delovnih telesih, podjetja pa tudi niso seznanjena s tem, kateri standardi so v postopkih sprejemanja. Tretje področje je seznanjanje podjetij z aktualnimi standardi in njihovimi spremembami, saj posebej mala podjetja velikokrat ne vedo, kje lahko pridobijo informacije o najnovejših standardih in njihovih spremembah, nimajo dovolj znanj za njihovo uvedbo in izvajanje. Četrto področje predstavljajo izobraževalni programi, ki morajo biti prilagojeni posebej malim in srednje velikim podjetjem, posebne težave pa na tem področju nastajajo, ko standardi niso prevedeni v nacionalni jezik.

V šestem poglavju Matej Rus in Miroslav Rebernik podajata osnovne značilnosti slovenskih podjetij kot jih lahko razberemo iz ekonomskih in statističnih podatkov. V analizo so zajeta vsa tista podjetja, ki so v letu 2006 oddala poročila o poslovanju na AJPES. Leta 2005 je bilo v Sloveniji 101.708 podjetij, od tega 12.794 podjetij z nič zaposlenimi, 82.119 podjetij

11

z 1 do 9 zaposlenimi, 5.328 podjetij z 10 do 49 zaposlenimi, 1.186 podjetij s 50 do 249 zaposlenimi in 281 podjetij z 250 in več zaposlenimi Vseh mikro podjetij (0 do 9 zaposlenih) je bilo tako leta 2005 v Sloveniji 94.913, kar predstavlja 93,32% vseh podjetij. Če k mikro podjetjem prištejemo še mala in srednjevelika podjetja (0 do 249 zaposlenih), je bilo v letu 2005 v Sloveniji 101.427 mikro, malih in srednjevelikih podjetij (MSP) skupaj, kar predstavlja kar 99,72% vseh podjetij. Če te podatke primerjamo s preteklimi leti potem lahko opazimo ustaljeno rast števila podjetij, kar kaže na določeno pozitivno dinamiko razvoja podjetništva v Sloveniji.

Največ podjetij je v dejavnosti G: trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe (23%). Sledi dejavnost K: poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve (20%), dejavnost D: predelovalne dejavnosti (17%), nato dejavnost F: gradbeništvo (14%) ter dejavnost I: promet, skladiščenje in zveze (9%). V vseh ostalih dejavnostih je po številu razporejenih 17% vseh podjetij.

Z regionalnega vidika je največ podjetij, skoraj tretjina (33,0 %), v osrednjeslovenski regiji (33.571), najmanj pa v zasavski (1.469). V zasavski regiji, v kateri je absolutno najmanjše število podjetij, je najmanjše tudi njihovo število na 1000 prebivalcev (32,3), kar kaže na manjšo podjetniško aktivnost v tej regiji. Po številu podjetij na 1000 prebivalcev je na prvem mestu in daleč nad slovenskim povprečjem (50,8) obalno-kraška regija s 68,5 podjetji na 1000 prebivalcev. Takoj za njo je na drugem mestu osrednjeslovenska regija s 67,4 podjetji na 1000 prebivalcev.

Dejstvo, da so podjetja v Sloveniji zelo neenakomerno razporejena, je skrb zbujajoče: slabo razviti pomurska in zasavska regija imata pol manj podjetij na 1000 prebivalcev kot razviti osrednjeslovenska in obalno-kraška regija. Nobenega dvoma ni, da sta razvitost pokrajine in število podjetij soodvisna – ker je pokrajina manj razvita, ima manj podjetij, ker ima manj podjetij, je manj razvita. Število podjetij pa ni pomembno le zaradi zaposlovanja, pomembno je zaradi izgradnje različnih podpornih sistemov, ekonomije obsega podpornih storitev, razvitosti bančne mreže, zainteresiranosti tveganega kapitala, kritične mase socialnega kapitala, sinergije kompetenc in tako dalje.

Vsa slovenska podjetja so v letu 2005 zaposlovala 586.967 ljudi, kar predstavlja 1,6 odstotni porast glede na leto 2004. V to število je vključeno tudi število samozaposlenih samostojnih podjetnikov. Mikro podjetja z 0 do 9 zaposlenimi so zaposlovala 161.859 ljudi (ali 27,6% vseh zaposlenih), mala podjetja 102.668 ljudi (ali 17,5% vseh zaposlenih), srednjevelika podjetja 123.276 ljudi (ali 21,0% vseh zaposlenih) in velika podjetja 199.163 ljudi (ali 33,9% vseh zaposlenih). MSP so tako zaposlovala 378.804 ljudi (ali 66,1% vseh zaposlenih). Če gledamo Slovenijo kot celoto, prevladujejo po kriteriju števila zaposlenih v letu 2005 mala in srednje velika podjetja, saj v primerjavi z mikro podjetji ter velikimi podjetji zaposlujejo največ oseb, in sicer 38,5% (mikro podjetja zaposlujejo 27,6%, velika podjetja pa 33,9%). Medtem ko se je število zaposlenih v velikih podjetjih v zadnjih treh letih skrčilo, se je število zaposlenih v MSP povečevalo.

12

V letu 2005 je bilo v slovenskem gospodarstvu ustvarjene za 15.287 milijonov evrov dodane vrednosti1 (v letu 2004 je skupna dodana vrednost znašala 14.320 milijonov evrov). Po-razdelitev dodane vrednosti po velikostnih razredih podjetij je bila naslednja: podjetja z 0 zaposlenimi so ustvarila za 108 milijonov SIT dodane vrednosti (kar znaša 0,7% celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskih podjetij), podjetja z 1 do 9 zaposlenimi 2.609 milijonov evrov (17,1% celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja z 10 do 49 zaposlenimi 2.803 milijonov evrov (18,3% celotne ustvarjene dodane vrednosti), podjetja s 50 do 249 zaposlenimi 3.388 milijonov evrov (22,1% celotne ustvarjene dodane vrednosti) ter podjetja z 250 in več zaposlenimi 6.389 milijonov evrov dodane vrednosti (41,8% celotne ustvarjene dodane vrednosti slovenskega gospodarstva) (Slika 8).

Dodana vrednost na zaposlenega se povečuje v vseh velikostnih razredih podjetij. Največji delež (27,4%) dodane vrednosti v prihodkih ustvarijo velika podjetja, med MSP pa navzdol odstopajo predvsem podjetja z 0 zaposlenimi (8,8%). V povprečnem MSP podjetju predstavlja dodana vrednost v strukturi prihodkov 22,9%. V povprečnem slovenskem podjetju, ne glede na velikost, znaša ta delež 24,6%.

Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v slovenskih podjetjih (pokazatelj produktivno-sti dela) je v letu 2005 znašala 26.061evrov na zaposlenega. V podjetjih z 1 do 9 zaposlenih je znašala dodana vrednost na zaposlenega 16.121 evrov, v podjetjih z 10 do 49 zaposlenimi 27.301 evrov, v podjetjih s 50 do 249 zaposlenimi 27.480 evrov in v velikih podjetjih z več kot 249 zaposlenimi 32.079 evrov na zaposlenega. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v MSP v letu 2005 znaša 22.970 evrov.

Med slovenskimi regijami so bila po kriteriju povprečne dodane vrednosti na zaposlenega naj-uspešnejša podjetja iz osrednjeslovenske regije, ki so v povprečju ustvarila 31.658 evrov na zaposlenega, kar je skoraj za četrtino več, kot znaša slovensko povprečje (26.061 evrov na zaposlenega). Malo nad slovenskim povprečjem so dodano vrednost na zaposlenega ustvarila še podjetja iz jugovzhodne regije (v povprečju 27.422 evrov na zaposlenega), koroške regije (27.328 evrov na zaposlenega) in obalno–kraške regije (26.067 evrov na zaposlenega). Vse ostale regije so bile v letu 2005 podpovprečno produktivne. Najslabšo produktivnost izkazuje pomurska regija (18.917 evrov), kar predstavlja le 62,7% slovenskega povprečja. Je pa uspela v enem letu dodano vrednost na zaposlenega dvigniti za 22%.

Kazalnik dodane vrednosti na zaposlenega kaže veliko zaostajanje Slovenije za EU. Povprečna dodana vrednost na zaposlenega v EU namreč znaša 75.000 evrov (podatek za leto 2003), v Sloveniji pa samo 26.186 evrov (podatek za leto 2005). Še zlasti je skrb zbujajoče, da se z velikostjo podjetja poglablja razlika med slovenskimi podjetji in njihovimi konkurenti v EU. Medtem ko se pri evropskih podjetjih z njihovim večanjem povečuje tudi povprečna dodana vrednost, pri slovenskih podjetjih ni tako. Razmerje v dodani vrednosti na zaposlenega med slovenskimi in evropskimi podjetji, ki je pri mikro podjetjih nekaj nad 1:2, je pri velikih podjetjih že več kot 1:4.

1 Dodana vrednost za družbe: Kosmati donos iz poslovanja (čisti prihodki iz prodaje +/- vrednost zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje + vrednost usredstvenih lastnih proizvodov, storitev, blaga in materiala + drugi prihodki iz poslovanja) - stroški blaga, materiala in storitev – drugi odhodki poslovanja; Dodana vrednost za davčne zavezance: donosi od poslovanja + drugi prihodki - stroški porabljenega materiala in prodanega blaga (nakup materiala in blaga + zmanjšanje zalog materiala in blaga - povečanje zalog materiala in blaga) - stroški storitev - drugi stroški in odhodki.

13

Velika razlika se pojavlja tudi pri prihodkih iz poslovanja na podjetje. Razmerje med povprečnim evropskim podjetjem in slovenskim v letu 2005 (podatki za EU so za leto 2003) znaša 1.550.000 evrov proti 618.000 evrov. Pri srednje velikih podjetjih je to razmerje 25.680.000 evrov (EU - 2003) proti 12.093.000 evrov (Slovenija - 2005). Pri mikro podjetjih je razmerje še večje, in sicer 440.000 evrov (EU) proti 136.000 evrov (Slovenija). Največja pa je razlika pri velikih podjetjih. Razmerje znaša 319.020.000 evrov (EU) proti 83.190.000 (Slovenija).

Ti podatki še posebej opozarjajo, da je treba sistematično proučevati razloge za tovrstno zaostajanje slovenskega gospodarstva. Nadejamo se, da bo pričujoča monografija prispevala delček spoznanj, ki bodo pripomogla k razumevanju vzrokov in mehanizmov, ki lahko privedejo do hitrejšega in kakovostnejšega razvoja podjetništva. Še zlasti se nadejamo, da bi spoznanja iz naše knjige bila uporabna za oblikovalce ekonomske politike in tvorce ukrepov, s katerimi je mogoče pospeševati inovativno, v družbo znanja usmerjeno podjetništvo.

Miroslav Rebernik

15

1Karin ŠirecVpliv osebnih lastnosti podjetnikov na rast slovenskih podjetij

Povzetek poglavja

Rast podjetij je ključnega pomena za razvoj gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest in dviganje nivoja družbenega blagostanja. Predhodne raziskave ugotavljajo, da podjetniški potencial v Sloveniji ni popolnoma izkoriščen. V prvi vrsti bo k rasti podjetja prispeval t.i. človeški faktor – osebne lastnosti lastnika-podjetnika. Do rasti malega podjetja namreč ne pride kar samo od sebe ali zgolj slučajno, temveč je rast rezultat jasne, pozitivne motivacije, namena in dejanj podjetnika, ki verjame, da mu bo takšno ravnanje prineslo želeni izid. Prav to je razlog zaradi katerega v tem poglavju proučujemo razlike v osebnih značilnostih podjetnikov in njihov vpliv na rast MSP. V ta namen smo razvili multidimen-zionalen model, kjer za vsako kategorijo opisujemo ugotovljene rezultate. Posebno pozornost namenjamo zlasti statistično značilnim dejavnikom, ki vplivajo na rast MSP. Poglavje sklepamo s predlogi, ki bi jih kazalo vključiti v vladne programe z namenom spodbujati k rasti usmerjena MSP.

Chapter Summary

Firm growth is a key to economic development and to the creation of wealth and employment. Previous research has found that entrepreneurial potential in Slovenia is not fully utilized. In first place small firm growth depends on s.c. human factor – personal characteristics of the owner – entrepreneur. Small firm growth is neither a self-evident phenomenon nor is it a matter of chance, but it is a result of clear, positively motivated business intentions and actions on the part of the owner – entrepreneur, driven by the belief that he can produce the desired outcomes. This is why this chapter investigates differences in the personal characteristics of entrepreneurs and their impact on SMEs’ growth. For the purpose of our study we have developed a multidimensional model. For each category of the model, we describe the findings of our study, especially exposing statistically significant factors affecting SMEs’ growth. We conclude the paper with rec-ommendations for policy implications that stimulate growth and encourage companies’ performance.

16

1 UVOD

Rast malih podjetij predstavlja zapleten proces, multidimenzionalen po obsegu kakor tudi po značilnostih (Scase in Goffe 1989). Zajema skladnost lastnikovih (podjetnikovih) ambicij, namenov in sposobnosti; notranjih organizacijskih faktorjev podjetja – regionalno specifič-nost proizvodnih virov in infrastrukturo - in zunanjih odnosov ter konfiguracijo mrež (Storey 1994; Glancey 1998; Mitra in Matlay 2000; Shaw in Conwey 2000). Vsi navedeni dejavniki nedvomno vplivajo na usmerjenost malega podjetja k rasti.

V prvi vrsti bo k rasti podjetja prispeval t.i. človeški faktor – osebne lastnosti lastnika-podjetni-ka. Do rasti malega podjetja namreč ne pride kar samo od sebe ali zgolj naključno, pač pa je rast podjetja rezultat jasne, pozitivne motivacije, namenov in dejanj podjetnika, ki verjame, da mu bo takšno ravnanje prineslo želen izid (Gray 2000; Maki in Pukkinen 2000). Predhodno opravljene raziskave Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij so pokazale, da imajo ljudje, ki se vključujejo v podjetniško aktivnost v Sloveniji, v primerjavi z ostalimi evropskimi GEM državami visoka pričakovanje glede razvojnih možnosti njihovih podjemov. Hkrati pa je Slovenija po indeksu smrtnosti med evropskimi GEM državami uvrščena zelo visoko, kar kaže na to, da so pričakovanja ljudi previsoka, da so napačno ocenili kakovost svojih podjetniških idej, ali da so na svoji podjetniški poti kakorkoli ustavljeni zaradi svojih osebnih razlogov ali omejitev v svojem podjetniškem okolju (Rebernik, Tominc, Širec Rantaša 2004, 9). Prav slednje ugotovitve so tiste, ki so nas napeljale k želji po nadaljnjem raziskova-nju vzrokov za takšno stanje in temu posledično iskanju odgovorov in predlogov za njegovo izboljšanje.

17

2 RAST MSP

2 .1 Razumevanje rasti MSP

Temelje proučevanju rasti podjetij je že daljnega leta 1959 zastavila Edith Penrose v svojem delu »Teorije rasti«. Podjetje je obravnavala kot skupek fizičnih in človeških virov, kjer je rast omejena z razpoložljivostjo in kakovostjo managerskih virov. Za Penrosovo je teorija rasti pred-stavljala proučevanje spreminjajočih se proizvodnih priložnosti podjetja. Poslovne priložnosti bo podjetje izrabilo le v primeru, da na novo dodane možnosti rasti v tolikšni meri motivirajo management, da jih je ta pripravljen izkoristiti. Tako je torej rast podjetja do določene mere odvisna od volje odločevalcev v podjetju - to pa so lahko podjetniki ali managerji. Raziskovalci s področja teorije podjetništva so tako na osnovi Penrosianske teorije rasti proučevali motiva-cijske, vedenjske in osebnostne dejavnike, ki vodijo k rasti podjetij (Collings in Porras 1994; Gundry in Welsh 2001; Kirchhoff 1994; Mata 1994; Ostgaard in Birley 1995; Siegel et al. 1993; Welbourne 1997), vendar pa njihove raziskave žal niso podale primerljivih rezultatov. Ena izmed razlag, zaradi katere te raziskave niso ustvarile primerljivega poznavanja proble-matike rasti, so različno uporabljena merila in metode proučevanja rasti podjetij. Delmar in soavtorji (2003) so podali drugi vidik, in sicer razlagajo, da podjetja rastejo na različne načine in zaradi različnih razlogov, ki pa se tekom časa lahko bistveno spremenijo. Iskanje odgovorov na vprašanje, zakaj podjetja rastejo, je namreč nesmiselno brez poznavanja dejstev, kako podjetja rastejo. To tezo zagovarjajo z dejstvom, da so modeli rasti podjetij povezani z demo-grafskimi značilnostmi podjetij. Ta vidik sta že predhodno obravnavala tudi Penrose (1959) in Stinchocombe (1965), vendar v poznejših empiričnih raziskavah ni bil deležen večje pozornosti.

Proučevanje rasti podjetij je že po svoji naravi heterogeno. Obstajajo namreč precejšnje razlike med uporabljenimi merili in kazalniki rasti v študijah, razlike v merjenju podjetniške rasti skozi daljše časovno obdobje, razlike v procesih, zaradi katerih pride do rasti podjetij (npr. organska rast v primerjavi z rastjo kot posledico združitev), razlike v značilnostih podjetij samih in okolja, v katerem poslujejo, kar so pomembni dejavniki, ki jih ne gre spregledati pri proučevanju pojava podjetniške rasti.

Dosedanje raziskave so pokazale, da večina malih podjetij pravzaprav ne raste in da mnoge izmed njih rast sploh ne zanima (Davidsson 1989; Delmar 1996; Gundry in Welsch 2001; Storey 1994). Hitro rastoča podjetja tudi niso prisotna zgolj v določenih panogah industrije. Ravno nasprotno od pričakovanega, najdemo jih lahko tako v delovno kot znanstveno intenzivnih panogah; tako v proizvodnem kot storitvenem sektorju (Wiklund 1998). In ne le to, rast je lahko tudi pomemben vidik uspešnosti, ki pa je lahko marsikdaj zamenjan z željo po takojšnjem dobičku (Zahra 1991).

Vse navedene pomanjkljivosti proučevanja pojava rasti podjetij zato pred raziskovalce postavljajo mnoga vprašanja. Ali je torej sploh mogoče napovedati, katera podjetja bodo rasla, ali pa je podjetniška rast naključna? Do katere mere lahko izenačujemo rast z uspešnostjo, npr. ali torej podjetja, ki rastejo tudi v finančnem smislu, poslujejo bolje? Ali zelo uspešna mala podjetja družijo nekatere skupne značilnosti, ki jih razlikujejo od slabših? Kakšna je vloga podjetništva pri rasti in uspešnosti poslovanja malih podjetij? Če torej želimo z ukrepi ekonomske politike spodbujati razvoj malih podjetij, katere so tiste skupine in s kakšnimi merili naj vplivamo nanje?

18

Žal je trenutno razpoložljivo znanje za iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja nezadostno. To dejstvo zato postavlja pred raziskovalce dodaten imperativ za proučevanje tovrstne pro-blematike, ki pa je hkrati spodbuden in skrb vzbujajoč še zlasti z vidika posameznikov, ki se lotevajo podjemov in sprašujejo za nasvet po primerni strategiji, kakor tudi z vidika oblikoval-cev političnih smernic, saj jim literatura nudi bore malo napotkov. Na drugi strani pa je takšna situacija seveda izziv, priložnost in spodbuda raziskovalcem, ki želijo širiti nivo znanja na obrav-navanem področju. Pomanjkljivo znanje na obravnavanem področju je mogoče dopolniti na mnogih specifičnih področjih. Pomembno se zdi ugotoviti, kateri dejavniki pravzaprav vplivajo na rast malih podjetij, in še podrobneje, identificirati dejavnike, na katere lahko vpliva podjetje samo in/ali družba kot celota. Z vidika trajnostnega razvoja in rasti pa je seveda ključno poznavanje dejavnikov, katerih vpliv na rast je trajnosten in ne le začasen. Razen identifikaci-je dejavnikov rasti, pa je bistvenega pomena tudi način, s katerim ti dejavniki vplivajo na rast podjetij. Ne gre torej za to, da bi do sedaj ne imeli bogatega vira empiričnih raziskav na temo obravnave rasti podjetij, pač pa na obravnavanem področju primanjkuje vsebinsko močnih in obsežnih empiričnih raziskav.

2 .2 Uporabljeni model rasti MSP

Za potrebe naše raziskave, kjer je v središču obravnave problematika rasti MSP smo se pri vzpostavitvi multidimenzionalnega modela rasti zgledovali po najodmevnejših avtorjih, ki so v zadnjih dveh desetletjih predstavili integrirane modele podjetniške rasti. Ti so:

Durham University Business School's (DUBS) (Gibb in Scott, 1985)• Keats in Bracker (1988) – teorija učinkovitosti malega podjetja• Bygrave (1989) – po Mooreu (1986) - prilagojen model podjetniškega procesa• Covin in Slevin (1991) – model podjetništva• Davidsson (1991) – model podjetniške rasti• Naffziger et al. (1994) – model podjetniške motivacije• Jennings in Beaver (1997) – managerska perspektiva učinkovitosti• Wiklund (1998) – model podjetniške rasti• Solymossy (1998) – podjetniške dimenzije• Shane in Venkataraman (2000) – splošna teorija podjetništva•

Omenjeni avtorji so v svojih raziskavah skušali sintetizirati veliko število vplivnih faktorjev v smiselni integrirani model rasti MSP. S pomočjo njihovih raziskav smo prišli do pomembnega prispevka k razumevanju razvoja MSP, seveda pa niso ostale nezapolnjene tudi vrzeli, ki jih omenjeni integrirani modeli kljub temu imajo. Prva skupna pomanjkljivost omenjenih študij, z izjemo Davidssonove (1991) in Wiklundove (1998), je v tem, da ne skušajo razumeti razvoja MSP. Druga je pomanjkanje empiričnih dokazov (saj so Keats in Bracker (1988), Bygrave (1989), Covin in Slevin (1991), Naffziger et al. (1994), Jennings in Beaver (1997) svoje modele utemeljili zgolj na deduktivnih spoznanjih dotedanje literature in bi jih prav zaradi tega bilo zelo težko testirati). Preostali modeli pa se ukvarjajo zgolj z dejavniki, ki vplivajo na podjetniške procese in vedenje. Avtorji so prav tako zadržani pri pojasnjevanju načinov, s katerimi obravnavani dejavniki dejansko vplivajo na razvoj in s tem seveda na rast podjetij. Predlagajo nekatere elemente vzročnosti, ne pojasnjujejo pa dejanske soodvisnosti med različnimi dejavniki.

19

V nadaljevanju na kratko predstavljamo uporabljeni model rasti pričujoče raziskave. Kot smo pojasnili že uvodoma, je ključna razlikovalna značilnost k rasti usmerjenih podjetij skladna urav-noteženost podjetnikovih osebnih lastnosti, sposobnosti podjetja in priložnosti, ki izvirajo iz okolja. Vse tri dimenzije so med seboj tesno povezane in soodvisne. V prispevku prikazujemo le vpliv podjetnikovih osebnih lastnosti in se zaradi preobsežnosti vsebine ne ukvarjamo z drugima dvema dimenzijama.1 Na Sliki 1 prikazujemo osnovni multidimenzionalni model rasti podjetja, ki nam je v pomoč pri razlagi obravnavanega družbeno-ekonomskega pojava (rasti podjetja).

Gre torej za ekonomsko-psihološki model, ki determinira rast malega podjetja. Model je v bistvu natančnejša varianta Katoninega vedenja o željah in sposobnostih kot determinan-tah ekonomskega obnašanja (Katona 1975). Model predlaga, da je pomembna determinan-ta dejanske rasti podjetnikova motivacija za rast. Motivacija za rast je v celoti rezultat zaznane (dojete) resničnosti. Kar pa nujno ne drži za dejansko rast. Okoliščine, ki niso bile upoštevane in zato tudi niso vplivale na odločitve, lahko namreč vplivajo na končni izid.

Osrednja raziskovalna teza prispevka se glasi:

Rast podjetja je odvisna od osebnih lastnosti podjetnika .

Preverili smo jo parcialno, s pomočjo naslednjih hipotez:

Hipoteza 1aPsihološki motivacijski dejavniki vplivajo na dejansko rast slovenskih podjetij.

Hipoteza 1bPsihološki motivacijski dejavniki vplivajo na željo po rasti slovenskih podjetij.

Hipoteza 2aČloveški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z dejansko (preteklo) rastjo slovenskih podjetij.

Hipoteza 2bČloveški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z željo po rasti slovenskih podjetij.

Hipoteza 3aStrukturni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom.

Hipoteza 3bStrukturni socialni kapital je pozitivno povezan s spoznavnim socialnim kapitalom.

Hipoteza 3cSpoznavni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom.

Hipoteza 4aVečja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati.

Hipoteza 4bVečja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati.

1 Zainteresirani bralec lahko integrirani model obravnave rasti najde v doktorski disertaciji avtorice poglavja (Širec, K. 2007)

20

Hipoteza 5aVečja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati.

Hipoteza 5bVečja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati.

Hipoteza 6aVečja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati.

Hipoteza 6bVečja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati.

Hipoteza 7aStopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana z dejansko rastjo podjetja.

Hipoteza 7bStopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana s podjetnikovo željo po rasti podjetja.

Hipoteza 8aPodjetja v lasti podjetnikov, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunite-tne stroške za uresničitev svojih strategij, dejansko rastejo hitreje.

Hipoteza 8bPodjetniki, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, izražajo večjo željo po rasti.

21

Slika 1: Osnovni multidimenzionalni model rasti podjetja

2 .3 Ovire za rast MSP

Dejavniki, ki spodbujajo rast, predstavljajo podjetnika, ki ga vodijo lastne potrebe, želje in zaupanje v dosežke, s pomočjo katerih bo dosegel izzive izrabe poslovnih priložnosti. Zaviralni dejavniki pa predstavljajo pomanjkanje želje po soočanju s težavami in spreminjanju pogojev dela bodisi na osebni, poslovni ali zunanji ravni. V središču obravnave je torej podjetniko-vo osebno stališče, ki pa posledično vpliva na kolektivno sposobnost podjetja in njegovega pozitivnega ali negativnega zaznavanja priložnosti.

22

Tabela 1: Dejavniki, ki spodbujajo rast in zaviralni faktorji rasti

DEJAVNIKI, KI SPODBUJAJO RAST, IN ZAVIRALNI FAKTORJI RASTI MALIH PODJETIJ

Dejavniki, ki spodbujajo rast Dejavniki, ki zavirajo rast

Namen Demografske spremenljivke• Osebne značilnosti• Vrednote in prepričanje•

Pomanjkanje ambicij in vizije• Neposlovni 'hobby' pristop• Protekcionistično naravnan odnos • do kvalitete življenjaZrel položaj v življenjskem ciklusu•

Sposobnosti Stopnja izobrazbe• Poznavanje različnih področij • poslovanjaDejansko zaznavanje podjetniko-• ve sposobnostiPosedovanje proizvodov, • sredstev in premoženja, ki imajo potencial rastiPravna oblika podjetja• Proaktivno učenje s pomočjo • družbenih in neformalnih mrež

Omejene managerske sposobnosti• Ozka baza znanj in veščin• Fizična omejenost širjenja • proizvodnjeOrganizacijske strukture vodijo k • pomanjkanju časa in proizvodnih virov

Priložnosti Tržni pogoji• Dostop do financ• Zakonodaja javnega sektorja• Trg delovne sile•

Šibka pozicijska moč znotraj • panoge in trgaVisoka stopnja odvisnosti od • eksternalijNeugodni finančni in ekonomski • pogojiNenaklonjenost lokalnih skupnosti • k razvoju podjetništvaOmejena vladna regulativa in ko-• municiranje

Vir: Burke in Jarrat 2000; Maki in Pukkinen 2000; Gray 2000; Bridge, O’Neill in Cromie 1998; Morrison, Rimmington in Williams 1999; Heffernan in Flood 2000; Sherwood et al. 2000. v Morrison, Breen in Ali 2003, 419.

Ključna razlikovalna značilnost k rasti usmerjenih podjetij je skladna uravnovešenost podje-tnikovih namer, sposobnosti podjetja in priložnosti, ki izvirajo iz okolja. Vse tri dimenzije so med seboj tesno povezane in soodvisne. Odsotnost ene namreč nikakor ne more pripeljati do želene rasti podjetja. Na primer, če ne obstajajo poslovne priložnosti, tudi namer ni moč realizirati; brez namere, ki se kaže skozi podjetnikovo vizijo in energijo, obstoječih poslovnih priložnosti ni moč transformirati v uspešno rast podjetja; in tudi brez sposobnosti podjetnika ne moremo pričakovati, da bodo njegove namere zadostovale za uspešno izrabo poslovnih priložnosti.

Če naj torej MSP realizirajo svoj potencial rasti, potrebujejo za to ustrezne vladne politike kakor tudi vire, ki jim bodo omogočile doseči maksimalen družbeni in ekonomski prispevek. V skladu s povedanim zato predlagamo, da naj bodo politična merila osredotočena na dejavnike, ki lahko vplivajo na poslovno politiko MSP.

23

3 OSEBNE ZNAČILNOSTI IN IZRABA POSLOVNIH PRILOŽNOSTI

Pogosto rečemo, da ni moč zmagati v igri, če je ne igramo. V kontekstu podjetništva ta trditev pomeni, da je uspeh odvisen od posameznikove želje postati podjetnik. Še več, ker je izraba podjetniških poslovnih priložnosti evolucijski proces, v katerem ljudje po odkritju poslovne priložnosti sprejemajo odločitev o njihovi vrednosti, zberejo potrebne vire in ustvarjajo mehanizme za njihovo izrabo, je le-ta prav tako odvisen od želje ljudi, da torej igro »igrajo«. V nadaljevanju bomo zato govorili o človeški motivaciji, ki vpliva na tovrstne odločitve, saj so prav razlike v motivaciji ljudi tiste, ki vplivajo na to, kdo izrablja podjetniške poslovne priložnosti, zbere potrebne vire in kako se loti podjetniškega procesa.

Dosedanje raziskave so le deloma sprejemale argument, po katerem se ljudje razlikujejo glede želja in sposobnosti udejstvovanja v podjetniškem procesu zaradi nemotivacijskih individual-nih razlik. Tako raziskovalci razlagajo, da je želja po izrabi podjetniških poslovnih priložnosti odvisna od njihovih oportunitetnih stroškov (Amit, Meuller, Cockburn 1995), razpoložljivega finančnega kapitala (Evans in Leighton 1989), družbenih vezi z investitorji (Aldrich in Zimmer 1986), kariernih izkušenj (Carroll in Mosakowski 1987; Cooper, Woo in Dunkleberg 1989). V naši razpravi bomo skušali dokazati, da motivacijske razlike pravtako vplivajo na podjetniški proces.

Slika 2 prikazuje model podjetniških motivacij v povezavi s podjetniškim procesom in željo po rasti podjetja, ki je v središču obravnave prispevka.

Slika 2: Model podjetniških motivacij v povezavi s podjetniškim procesom in željo po rasti podjetja (prirejeno po Shane, Locke in Collins 2003)

V raziskavi ločeno obravnavamo obe skupini motivacijskih dejavnikov, tako psihološke kakor tudi nepsihološke.

3 .1 Psihološki motivacijski dejavniki

Psihološke značilnosti vplivajo na verjetnost odziva posameznika, da izrabi poslovno priložnost, saj te značilnosti vodijo ljudi k različnim odločitvam glede izrabe poslovnih priložnosti kljub

24

enakim informacijam in veščinam, ki jih le-ti posedujejo. Psihološke značilnosti niso zadosten pogoj za izrabo podjetniških poslovnih priložnosti, kar pomeni, da je pri ljudeh ne povzročijo. Bolje rečeno, vplivajo le na odločitev o njihovi izrabi. Razdelili smo jih v tri skupine: splošno podjetniško motivacijo, kjer obravnavamo vidike osebnosti in motive, usmerjeno motivacijo in spoznavne značilnosti, za katere je bistveno, da se s časom spreminjajo in so v veliki meri tudi odvisne od situacij.

Splošna podjetniška motivacijaNa začetku dvajsetega stoletja so se ekonomisti pretežno ukvarjali s podjetniškimi aktivnostmi, medtem ko so psihologe in sociologe bolj zanimale razlikovalne značilnosti podjetnikove osebnosti. Motivacijske teorije so se razvile kot posledica psihoanalitičnega proučevanja Freuda in Hulla (Weiner 1980 v Solymossy 1998, 22). Slednje tudi predstavljajo nekakšne zametke proučevanja podjetniške motivacije. V tem poglavju jih ne bomo podrobneje predsta-vljali, pač pa se bomo posvetili vidikom osebnosti in motivom, ki vplivajo na izrabo podjetniških poslovnih priložnosti. Večino izmed njih vključujemo v empirično obravnavo modela.

Potreba po dosežkih;• Potrebo po dosežkih je utemeljil McClelland (1961) v svoji na dosežkih temelječi motivacijski teoriji, ki se je izkazala kot izjemno primerna za razlago na področju podjetniške teorije (Locke 1991; Miner 1980). V skladu z njegovo teorijo posamezniki z visoko potrebo po dosežkih (angleška okrajšava nAch) znajo oceniti določene delovne naloge in jih tudi dobro izpeljati. Ti posamezniki naj bi bili bolj zaintere-sirani in sposobni bolje ravnati v vlogi podjetnikov. V skladu z nAch teorijo posedovanje lastnega podjetja zahteva osebo, ki je zmeren prevzemalec tveganj, prevzema odgovornost za lastno uspešnost, previdno spremlja povratne informacije v smislu stroškov in dobička ter išče nove ali inovativne načine proizvajanja novih proizvodov ali zagotavljanja novih storitev. Vse to so lastnosti, ki jih je moč pripisovati osebam z bolj in ne manj izraženo potrebo po dosežkih.Prevzemanje tveganja; • Tudi prevzemanje tveganja je motivator, ki prav tako izhaja iz McClellandove originalne raziskave podjetnikov. Slednji v njej namreč trdi, da bodo posamezniki z višjo potrebo po dosežkih zmernejši prevzemalci tveganj. Ta ugotovitev je še posebej zanimiva za raziskovalce podjetništva, zlasti zaradi dejstva, po katerem sam podjetniški proces zahteva ravnanje v razmerah negotovosti. Podjetniki se namreč soočajo s tehničnimi, tržnimi kakor tudi konkurenčnimi tveganji. Prav zaradi tega podjetniki ob izrabi poslovnih priložnosti prevzemajo tveganje, ki ga ni moč ne zavarovati ne kakorkoli drugače odstraniti (Knight 1921; Amit et al. 1993). Zgodnejše raziskave so pokazale, da so posamezniki, ki izkoriščajo poslovne priložnosti, pripravljeni prevzemati večja tveganja kot tisti, ki jih ne (gre za primerjave podjetnikov z ostalo populacijo; Caird 1991). Drugi so iz enakega vidika primerjali podjetnike in managerje (Begley 1995; Stewart et al. 1999; Cromie in O'Donaghue 1992) in prišli do podobnih zaključkov. V središču tovrstnih raziskav so tudi samozaposleni, primerjani s plačanimi uslužbenci (Van Praag in Cramer 2001) ipd..Želja po neodvisnosti;• Neodvisnost vključuje prevzemanje odgovornosti za lastno presojo v nasprotju s slepim sledenjem trditvam drugih. Vključuje tudi prevzemanje odgovornosti za lastno življenje. Mnogi raziskovalci so ugotovili, da podjetniška vloga zahteva neodvisnost. Podjetnik namreč prevzema odgovornost za izrabo priložnosti, ki predhodno ni obstajala, in je v končni fazi tudi odgovoren za rezultat, ki je dosežen ali pa tudi ne. Nadalje, posamezniki se tudi odločajo za podjetniško kariero v želji po neodvi-snosti. Zanimiv pa je vidik izidov raziskav ljudi z višjo stopnjo želje po neodvisnosti, ki torej dokazano v večji meri izkoriščajo poslovne priložnosti, na drugi strani pa dejansko slabše izvajajo podjetniške aktivnosti.

25

Ekstravertiranost;• Ekstravertiranost je vidik osebnosti posameznika, ki vključuje lastnosti družabnosti, samozavesti, aktivnosti, ambicioznosti, iniciativnosti, nepotrpežljivosti, sposobnosti izražanja, zgovornosti, ekshibicionizma (Barrick in Mount 1991 v Shane 2003). Ljudje, ki posedujejo naštete lastnosti, pogosteje od drugih izrabljajo poslovne priložnosti. Številne zgodnejše raziskave so pokazale, da so podjetniki bolj ekstravertira-ni od drugih članov družbe (Wooten et al. 1999; Roberts 1991; Burke et al. 2000 ipd.). Ciavarella et al. (2004) pa so v raziskavi »velikih pet« osebnostnih lastnosti podjetnika dokazali, da ekstravertiranost podjetnika ne vpliva na dolgoročno preživetje podjetja. Prav rezultat te raziskave nas je odvrnil od vključitve te osebnostne lastnosti v našo raziskavo, zato je v empiričnem delu ne bomo eksplicitno proučevali.

Usmerjena motivacijaKo govorimo o usmerjeni motivaciji, imamo v mislih psihološki konstrukt, ki vključuje značilnosti samoučinkovitosti/samozavesti in mesto obvladovanja. Gre za dimenzije, s pomočjo katerih posameznik zaznava obvladovanje zunanjega okolja (Judge et al. 2002 v Shane 2003).

Samospoštovanje in samoučinkovitost;• V določenih specifičnih situacijah je bilo dokazano, da ima samospoštovanje celo večji vpliv na podjetniško vedenje kot potreba po dosežkih (Arkes in Garske 1982). Samoučinkovitost je zaupanje v lastne sposobnosti. Ljudje z višjo stopnjo samoučinkovitosti izrabljajo poslovne priložnosti pogosteje od drugih. Imeti morajo zaupanje v lastno presojo, saj se velikokrat spopadajo s skeptičnim in nezaupljivim mnenjem večine.Mesto obvladovanja;• V središču teorij kontrole (obvladovanja), ki so delo avtorja J. B. Rottersa (1966), je posameznikovo zaznavanje izidov dogodkov, ki bodisi so ali niso v domeni njegove kontrole in razumevanja. Mesto obvladovanja razumemo kot prepričanje posameznika, da ima vpliv na okolje, v katerem se nahaja. Ljudje, ki imajo močneje izraženo notranje mesto obvladovanja in zaradi tega močnejši občutek nadzora nad dogajanjem v okolju, ki jih obdaja, bodo bolje izrabljali porajajoče se poslovne priložnosti od drugih. Samoocenitev je dejansko odvisna od tega, v kolikšni meri podjetnik verjame, da lahko vpliva na okolje, ki ga obdaja.

Spoznavne značilnostiSpoznavne značilnosti so dejavniki, ki vplivajo na način razmišljanja ljudi in sprejemanje njihovih odločitev. Zanje je značilno, da se s časom spreminjajo in so v veliki meri odvisne od posame-znikovega zaznavanja vsakokratne situacije. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki izkoriščajo poslovne priložnosti, izražajo določene spoznavne značilnosti, ki jih drugi posamezniki ne, kar kaže na to, da spoznavne značilnosti vplivajo na odločitve o izrabi podjetniških poslovnih priložnosti. Izmed spoznavnih značilnosti bomo izpostavili pretirano samozavest, intuicijo in vizijo.

Pretirana samozavest;• Do danes ne obstaja jasna razlaga, zakaj so podjetniki pretirano samozavestnejši od nepodjetnikov. Podamo lahko dve možni razlagi. Prva je ta, da pod-jetništvo privlači »določeno vrsto ljudi«, natančneje, posameznike, ki so manj formalni in racionalni pri svojem razmišljanju ter bolj nagnjeni k instinktivnim in spontanim dejanjem. Druga pa je ta, da so obravnavane spoznavne značilnosti podjetnikov posledica določenih pogojev, znotraj katerih se odvijajo podjetniške naloge, kot so na primer informacijska pre-obremenjenost, visoka stopnja tveganja in časovni pritisk (Forbes 2000, 624). Pretirana samozavest opogumlja ljudi k izrabi podjetniških poslovnih priložnosti (Busenitz 1999), saj jih vodi k podvzemanju akcij v okoliščinah, kjer nimajo dovolj informacij za ovredno-tenje verjetnosti uspešnosti izida. Pri ugotavljanju pretirane samozavesti posameznika gre za presojanje nagnjenosti posameznika k precenitvi točnosti svojih izhodiščnih ocen pri odgovarjanju na preprosta ali težka vprašanja. Z drugimi besedami povedano, testi,

26

ki razkrivajo obstoj nejasnosti, pripomorejo k merjenju stopnje, do katere posameznik »ne ve, česa ne ve«. Zaradi tolike nejasnosti glede proučevanja pretirane samozavesti, menimo da tovrstno testiranje presega namen naše raziskave in ga v empiričnem delu ne bomo izvedli.Intuicija;• Beseda intuicija izvira iz latinščine »intuire«, kar grobo rečeno pomeni gledati, imeti mnenje ali vedeti od znotraj. Intuicija je prepričanje ali občutek, da je nekaj resnično, ne da bi zbrali dejanske dokaze za to. Intuicija vpliva na posameznikovo pri-pravljenost izrabe poslovnih priložnosti (Allinson et al. 2000). Že Schumpeter (1934) je trdil, da morajo podjetniki imeti sposobnost sprejemati odločitve o poslovnih prilo-žnostih na osnovi intuicije in ne toliko z analiziranjem informacij (Ripsas 1998). Intuicija je integracija posameznikovega znanja, inteligence, izkušenj in še marsičesa. Intuicija vsebuje tudi komponento neznanega – nekaj, kar odstopa od linearnega mišljenja. Z merjenjem intuicije se je ukvarjal Weston Agor, ki je razvil test na osnovi Jungovega dela in Myer-Briggsovih tipov indikatorjev (Glaser 1995). V svojih raziskavah je testiral več tisoč managerjev iz različnih panog in podjetij ter prišel do spoznanja, da uspešni managerji učinkovito uporabljajo intuitivne metode odločanja.Vizija;• Filion (1993, 48) definira vizijo na sledeč način: »Vizija je v prihodnost projicirana predstava o mestu na trgu, ki ga hoče podjetnik morebiti zasesti s svojimi izdelki, pa tudi predstava o tipu podjetja, ki ga potrebuje za to, da bi prišel tja. Skratka, vizija se nanaša na to, kam želi podjetnik pripeljati svoje podjetje.« Filion tudi ugotavlja, da ima zelo malo podjetnikov natančno vizijo o tem, kje naj bi bilo njihovo podjetje čez tri ali štiri leta. Vendar pa se za najuspešnejše zdi, da so premislili in se ukvarjali z enim ali več možnimi scenariji. Iz navedenega lahko sklepamo, da bodo posamezniki z jasneje zasnovanimi vizijami pogosteje izkoriščali podjetniške poslovne priložnosti.

3 .2 Nepsihološki motivacijski dejavniki

Večja kot je pričakovana vrednost njihove izrabe, pogosteje bodo podjetniki izrabljali poslovne priložnosti. Pričakovana vrednost pa je odvisna od treh dejavnikov: same narave poslovne priložnosti, panoge in institucionalnega okolja, psiholoških dejavnikov, ki smo jih predstavili v prejšnji točki, ter nepsiholoških značilnosti podjetnika, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. Nep-sihološke motivacijske dejavnike smo v osnovi ločili na človeški in socialni kapital.

Človeški kapitalTeorija človeškega kapitala razlaga, da znanje posamezniku omogoča bolje zaznavati njegove zmogljivosti, kar vodi k boljši produktivnosti in potencialni učinkovitosti njegovih aktivnosti (Schulzt 1959; Becker 1964; Minzer 1974). Sklepamo torej lahko, da bodo v podjetniški proces vključeni posamezniki s kakovostnejšim človeškim kapitalom uspešneje zaznavali in izkoriščali poslovne priložnosti, ki se pojavljajo v okolju. Formalna stopnja pridobljene izobrazbe je le ena izmed komponent človeškega kapitala, ki lahko pripomore k akumulira-nju eksplicitnega znanja in podjetniku pomaga pri pridobivanju potrebnih veščin za uspešno poslovanje. Pri intelektualni učinkovitosti igra osrednjo vlogo predhodno pridobljeno znanje, ki je lahko nemo ali eksplicitno (Polanyi 1966). Pomaga namreč pri povezovanju in zbiranju novega znanja, kakor tudi prilagajanju na nove situacije (Weick 1996). Sklenemo torej lahko, da človeški kapital ni le rezultat formalne izobrazbe, pač pa vključuje tudi izkušnje in praktično učenje, ki se praviloma odvija na delovnem mestu, kakor tudi neformalno izobraževanje, na primer obiskovanje specifičnih usposabljanj in tečajev, ki niso del tradicionalnega izobraževal-

27

nega procesa. Med kategorije človeškega kapitala smo v uporabljenem multidimenzionalnem modelu rasti uvrstili eksplicitno in nemo znanje, izkušnje ter starost proučevanih podjetnikov.

Socialni kapitalSocialni kapital se danes uvršča med najbolj obetavne koncepte v družbenih vedah. S svojo širino, uporabnostjo in razlagalno močjo je uspel seči prek meja posameznih znanstvenih disciplin, hkrati pa tudi daleč prek meja akademskih razprav. Kaže, da je pojem socialnega kapitala uspel na produktiven način povezati temeljno sociološko vprašanje vezi med člani posamezne družbe, iz katerih izhajajo možnosti za njihovo medsebojno sodelovanje, z vrsto drugih vprašanj. Ta segajo od mikro preko mezo do makro ravni analize in povezujejo dileme različnih znanstvenih disciplin, kot so na primer ekonomija, politologija, sociologija ali kultoro-logija (Makarovič v Adam et al. 2003, 1).

Socialni kapital bomo za potrebe naše raziskave definirali kot strukturo odnosov med posamezniki, družbo in družbenimi mrežami. Izhajali bomo iz raziskave Nahaphieta in Ghoshala (1998), ki razlikujeta tri dimenzije posameznikovega socialnega kapitala: strukturno, relacijsko in spoznavno. Strukturna dimenzija se nanaša na neosebni vzorec vezi med ljudmi, »hardware« socialnih omrežij. Relacijska dimenzija predstavlja kakovost osebnih odnosov posameznika (Granovetter 1992), ki vplivajo na vedenje ljudi in izpolnjujejo njihove socialne motive, kot so spoštovanje in prijateljstvo, zaupanje in zanesljivost. Spoznavni kapital odraža stopnjo, do katere posameznik deli skupen sistem vrednot znotraj obstoječe družbe. Gre za vire, ki nudijo skupne predstave, razlage in sisteme pomenov. Slika 3 prikazuje dimenzije po-sameznikovega socialnega kapitala.

Predvsem ekonomisti in sociologi so prepričani, da je socialni kapital enako pomemben kot fizični in človeški kapital, ko pojasnjujejo socialne razlike, razlike v individualni in civilni blaginji in predvsem pri razlagah različnih nacionalnih donosov. Čeprav socialni kapital deluje ločeno od ekonomske sfere, kljub temu pomembno vpliva nanjo. Potenciali socialnega kapitala se odražajo na številnih področjih, kot so izobraževanje, gospodarstvo, socialna mobilnost, politika itn..

Slika 3: Dimenzije posameznikovega socialnega kapitala (Nahapiet in Ghoshal 1998)

28

Izpostaviti pa je potrebno problem merjenja socialnega kapitala. Ne moremo ga namreč absolutno izmeriti in vemo, da v vsaki družbi obstaja vsaj v minimalnem odstotku (v nasprotnem primeru bi družba razpadla). Še večji problem pa je merjenje učinkov socialnega kapitala na družbo. Socialni kapital ima namreč poleg kvantitativnih meril tudi kvalitativne. Pomagamo si lahko s tem, da vemo, da ima socialni kapital učinek na celotno družbo – civilna družba. Tako učinkuje na gospodarstvo na dva načina: neposredno kot način kooperacije, komunikacije, koordinacije in zaupanja med podjetji, zaposlenimi, institucijami in podobno, ter posredno prek učinkov civilne družbe, saj le-ta vpliva na kakovost človeškega kapitala.

29

4 IZVEDBA RAZISKAVE IN UPORABLJENA METODOLOGIJA

V nadaljevanju predstavljamo potek izvedbe empirične raziskave od upoštevanja časovnega obdobja, izbire populacije, virov podatkov in izdelave vprašalnika, do metod zbiranja ter analize podatkov.

Upoštevano časovno obdobje, statistična populacija in vzorecPri proučevanju vpliva osebnih lastnosti podjetnika na rast slovenskih podjetij smo za slednjo, ki predstavlja odvisno spremenljivko modela, uporabili podatke za časovno vrsto od leta 2003 do leta 2005. Na koncu vprašalnika smo nato dodali še vprašanje o ambicijah po rasti – prav tako iz naslova načrtovane rasti števila zaposlenih, prihodkov od prodaje ter premoženja podjetja.

Izbrana statistična populacija naše raziskave so male in srednje velike gospodarske družbe (delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe) v vseh SKD panožnih dejavnostih. S tem smo izločili pravne osebe (zavode, društva, organe in organizacije) ter fizične osebe (samostojne podjetnike) ter vse družbe z 0 zaposlenimi.

Pri vzorčenju smo uporabili kvotno vzorčenje, ki sodi med neverjetnostne načine vzorčenja. Kvotno vzorčenje ima številne različice, najpogosteje pa se uporablja, ker je cenejše, lažje izvedljivo in ga je mogoče izpeljati bistveno hitreje kot primerljive verjetnostne vzorce. Bistvo kvotnega vzorčenja so kvote – gre za fiksno število oseb (v našem primeru podjetnikov, lastnikov ali solastnikov podjetij) z določenimi značilnostmi, ki jih mora anketar vključiti v vzorec (Kalton in Vehovar 2001, 171). V našem primeru so to bile: velikostna struktura podjetij, regijska zastopanost, zastopanost po SKD klasifikaciji dejavnosti ter ustrezen delež moških in žensk (70:30).

V nadaljevanju prikazujemo značilnosti vzorca (N = 201) z vidika velikostnih razredov podjetij, njihovo strukturo po statističnih regijah Slovenije in glede na SKD klasifikacijo dejavnosti.

Tabela 2: Delež podjetij v vzorcu po velikostnih razredih

ŠTEVILO ZAPOSLENIH

1 - 9 10 - 49 50 - 249

86,6 % 10,9 % 2,5 %

30

Slika 4: Struktura podjetij v vzorcu glede na statistične regije v Sloveniji

Podatek iz zgornjega prikaza kaže na ustrezno zastopanost podjetij po posameznih statistič-nih regijah Slovenije (kar je posledica kvotnega vzorčenja) glede na strukturo populacije, ki jo prikazujemo v Preglednici 12. Podobno usklajenost je moč ugotoviti tudi po zastopanosti podjetij iz vzorca (N = 201) glede na SKD klasifikacijo dejavnosti.

Tabela 3: Struktura podjetij v vzorcu glede na SKD klasifikacijo dejavnosti

SKD DejavnoSt

A B C D E F G H I J K L M N O

1 0 0 18 0,5 3 34 2 4 0,5 33,5 0 1 1 2

Viri in metoda zbiranja podatkov; Za izvedbo empiričnega dela raziskave smo razen primarnih podatkov o lastnostih podjetnika, zbranih s pomočjo vprašalnika, uporabili podatke, ki jih zbira in harmonizira agencija AJPES. S tem smo se izognili možnim metodološkim razlikam pri urejanju in preračunavanju podatkov med njimi. Ker smo že uvodoma razložili potrebo po časovni seriji nekaterih bilančnih podatkov, smo v vzorec zajeli samo tista podjetja, za katera je bilo mogoče zagotoviti časovno serijo treh let – torej podatke od leta 2003 do leta 2005. Podatkovna baza, ki je bila uporabljena, je bila baza IPIS 2003, 2004 in 2005.

Osrednja težava pri raziskavah, ki skušajo zbrati primarne podatke o poslovanju podjetij in v našem primeru še specifičnost tematike, ki posega na zelo osebno področje iskanih podatkov o psiholoških motivacijskih dejavnikih samega podjetnika je, kako zagotoviti čim večji odziv. Potreba po zagotovitvi čim večjega odziva je bila glavna smernica tudi pri vseh drugih aktivnostih priprave in izvedbe raziskave. Anketiranje smo izpeljali s telefonsko (CATI - Computer Assisted Telephone Interviewing) metodo intervjuja in dosegli stopnjo 11,4

31

% odzivnost. Načinu izvedbe anketiranja in želenemu visokemu odzivu smo prilagodili tudi oblikovanje vprašalnika. Ta ni vseboval odprtih vprašanj, ki so pogost vzrok za slab odziv. Želeli smo zagotoviti enostavnost izpolnjevanja.

Uporabljene statistične metodeObdelava podatkov je za potrebe naše raziskave potekala s pomočjo statističnega paketa za analizo podatkov SPSS, ki podpira grafično in tabelarično predstavitev. Za kvantitativ-no proučevanje smo uporabili univariatno in bivariatno statistično analizo. V raziskavi smo uporabljali Pearsonov korelacijski koeficient za ugotavljanje povezanosti dveh numeričnih spremenljivk, Spearmanov korelacijski koeficient za ugotavljanje povezanosti dveh ordinalnih spremenljivk, za analizo jakosti in smeri povezanosti med opisnimi spremenljivkami smo uporabili hi kvadrat (2) test ter analizo variance, ko smo ugotavljali, če se aritmetične sredine razlikujejo med proučevanimi skupinami. Izmed multivariatnih metod analize smo za namen naše raziskave uporabili faktorsko metodo za redukcijo podatkov in regresijsko analizo za ugotavljanje odnosov med odvisno spremenljivko in eno ali več neodvisnimi spremenljivka-mi.

32

5 PREDSTAVITEV REZULTATOV

V prispevku smo želeli pojasniti temeljne značilnosti vpliva individualnih lastnosti podjetnika na rast MSP. Pri proučevanju fenomena rasti podjetij se porajajo naslednji problemi:

problem z eksplicitnim definiranjem proizvodnih virov; gre za problem razmejitve med pro-• izvodnimi viri, ki jih pripisujemo podjetju kot takemu, in proizvodnimi viri, ki jih poseduje podjetnik;problem razločevanja med spremenljivkami, ki se nanašajo na proizvodne vire podjetnika, • in spremenljivkami, ki so povezane z drugimi dimenzijami podjetnikovih značilnosti (npr. vrednote, odnos), ter seveda ugotavljanje vpliva obojih na rast podjetja. Obstaja namreč možnost, da spremenljivke, vezane na proizvodne vire, vplivajo na rast podjetja drugače kot spremenljivke, povezane z motivacijo (Keats in Bracker 1988).

Zaradi omenjenih težav je bila jasna definiranost vključenih specifičnih proizvodnih virov ključnega pomena. V opisu nabora zaobseženih komponent psiholoških in nepsiholoških mo-tivacijskih dejavnikov smo tako podali razlago za njihovo vključitev v proučevani multi-dimen-zionalni model. Še enkrat naj poudarimo, da smo v prispevku prikazali le en del celotnega modela, ki razen osebnih lastnosti podjetnikov vključuje tudi vplive iz okolja in lastnosti podjetja, kar v znatni meri povečuje izpovedno moč celotnega modela raziskave. Ključna raz-likovalna značilnost k rasti usmerjenih podjetij je namreč skladna uravnovešenost podjetniko-vih namer, sposobnosti podjetja in priložnosti, ki izvirajo iz okolja. Vse tri dimenzije so med seboj tesno povezane in soodvisne. Odsotnost ene namreč nikakor ne more pripeljati do želene rasti podjetja.

V Preglednici 4 prikazujemo rezultate analize s potrditvijo, delno potrditvijo in zavrnitvijo za-stavljenih raziskovalnih hipotez.

Tabela 4: Pregled potrditve, delne potrditve ali zavrnitve raziskovalnih hipotez

Hipoteza 1aPsihološki motivacijski dejavniki vplivajo na dejansko rast slovenskih podjetij.

delno

Hipoteza 1bPsihološki motivacijski dejavniki vplivajo na željo po rasti slovenskih podjetij.

delno

Hipoteza 2aČloveški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z dejansko (preteklo) rastjo slovenskih podjetij.

ne

Hipoteza 2bČloveški kapital, ki ga predstavljajo nemo in eksplicitno znanje ter izkušnje, je pozitivno povezan z željo po rasti slovenskih podjetij.

ne

Hipoteza 3aStrukturni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom.

delno

Hipoteza 3bStrukturni socialni kapital je pozitivno povezan s spoznavnim socialnim kapitalom.

delno

Hipoteza 3cSpoznavni socialni kapital je pozitivno povezan z relacijskim socialnim kapitalom.

da

33

Hipoteza 4aVečja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati.

da

Hipoteza 4bVečja kot je strukturna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati.

delno

Hipoteza 5aVečja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati.

delno

Hipoteza 5bVečja kot je spoznavna dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati.

delno

Hipoteza 6aVečja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo dejansko rast podjetij gre pričakovati.

delno

Hipoteza 6bVečja kot je relacijska dimenzija socialnega kapitala, večjo željo po rasti podjetij gre pričakovati.

da

Hipoteza 7aStopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana z dejansko rastjo podjetja.

da

Hipoteza 7bStopnja podjetniške intenzivnosti je pozitivno povezana s pod-jetnikovo željo po rasti podjetja.

ne

Hipoteza 8aPodjetja v lasti podjetnikov, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, dejansko rastejo hitreje.

delno

Hipoteza 8bPodjetniki, ki so pripravljeni prevzemati višje oportunitetne stroške za uresničitev svojih strategij, izražajo večjo željo po rasti.

ne

V nadaljevanju podajamo strnjen pregled najpomembnejših ugotovitev empirične raziskave. Podjetnikove osebne značilnosti smo, izhajajoč iz teorije, operacionalizirali s pomočjo psiholoških in nepsiholoških motivacijskih dejavnikov. Pri proučevanju slednjih smo se osre-dotočili na razlikovalne značilnosti med spoloma. Tako med navajanjem izsledkov raziskave iz-postavljamo tista področja, kjer smo uspeli potrditi statistično značilne razlike med spoloma.

Psihološki motivacijski dejavnikiPsihološke motivacijske dejavnike smo proučevali s pomočjo šestih sklopov vprašanj, in sicer z naslednjih področij: potrebe po dosežkih, pripravljenosti prevzemati tveganje, želje po ne-odvisnosti, samospoštovanja in samoučinkovitosti, mesta obvladovanja in vizije podjetnika. Raziskava psiholoških motivacijskih dejavnikov je pokazala, da imajo v Sloveniji podjetnice večjo potrebo po dosežkih od podjetnikov. Ravno nasprotno, so moški pripravljeni prevzemati več tveganja kot ženske. Želja po neodvisnosti je bolj izražena na strani podjetnikov. Ugotovili smo, da so ženske v primerjavi z moškimi pripravljene nekoliko bolj spoštovati pravila in vzpo-stavljene postopke pri delu, ter občutijo več nelagodja ob sprejemanju odločitev o tem, kako in kdaj narediti svoje delo. Na področju proučevanja želje po neodvisnosti med spoloma ne obstajajo bistvene razlike. Zaradi predpostavljene povezave med proučevanim dejavnikom želje po neodvisnosti in lastništvom podjetja nas je zanimalo, če je tovrstno soodvisnost mogoče tudi empirično potrditi. Ugotovili smo, da imajo v Sloveniji stoodstotni lastniki podjetij večjo željo po neodvisnosti kot solastniki podjetij. Ženske so v povprečju zabeležile za spoznanje boljše rezultate na segmentu proučevanja samospoštovanja in samoučinkovito-

34

sti v primerjavi z moškimi. Glede mesta obvladovanja pa so rezultati ravno nasprotni. Ženske so v povprečju bolj prepričane v nadzor lastne usode in menijo, da je dogajanje v poslu bolj kot od zunanjih vplivov, odvisno od njihovih lastnih sposobnosti, nadzora in vodenja. Ženske tudi ocenjujejo, da se pogosteje od moških znajdejo v situacijah, ko se čutijo nemočne, da bi vplivale na njihov izid.

S pomočjo dvostopenjske faktorske analize psiholoških motivacijskih dejavnikov smo za slovensko populacijo podjetnikov identificirali štiri različne tipe, in sicer:

tip: V prihodnost usmerjeni previdneži z nizko stopnjo samozaupanja in samozavesti, ki 1. radi sledijo navodilom.tip: Motivirani, samozavestni neodvisneži, z notranjim mestom obvladovanja.2. tip: Samokritični redoljubi z zunanjim mestom obvladovanja.3. tip: Drzneži.4.

Raziskovalno hipotezo 1a, s katero smo želeli ugotoviti, če psihološki motivacijski dejavniki vplivajo na dejansko rast slovenskih podjetij, lahko potrdimo le delno. Takšen sklep je potrebno dodatno argumentirati. Prvi problem obravnave se nanaša na same trditve, ki so jih respondenti ocenjevali. Gre namreč za precej občutljivo temo – ugotavljanje osebnih stališč in lastnosti posameznikov. Menimo, da bi za natančnejšo preveritev zastavljene hipoteze bilo potrebno opraviti nadaljnje raziskave – morda celo osebne intervjuje, v katerih bi bilo moč vzpostaviti višjo mero zaupanja. Drugi problem se nanaša na nekoliko nižjo stopnjo zane-sljivosti dobljenih rezultatov, kot posledico razmeroma nizkih vrednosti cronbachovih koefi-cientov α, kar nas navaja k še previdnejšemu interpretiranju dobljenih rezultatov. Tretja po-manjkljivost proučevanega modela psiholoških motivacijskih dejavnikov pa se nanaša na omejen sklop empirično preverjanih področij. V empiričnem delu smo zaradi zahtevnosti merilnih instrumentarijev tako izpustili tri področja obravnave, in sicer področje ekstraverti-ranosti, pretirane samozavesti in intuicije. Upravičeno torej postavljamo dobljene rezultate pod vprašaj in puščamo prostor za nadaljnje empirično, kakor tudi teoretično raziskovanje (s slednjim mislim zlasti na redefiniranje merilnega instrumentarija obravnavanih področij – anketna vprašanja).

Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi pri proučevanju vpliva psiholoških motivacijskih dejavnikov na aspiracije po rasti slovenskih podjetij. Tudi njihov vpliv na rast smo ocenili kot omejen, tako da raziskovalno hipotezo 1b prav tako potrjujemo le delno. Znova ne gre pozabiti na relativno nizko stopnjo zanesljivosti merilnega instrumentarija, kar tudi pri slednji hipotezi navaja na potrebo po dodatnih raziskavah.

Kljub delni potrditvi hipotez o vplivu psiholoških motivacijskih dejavnikov na rast MSP lahko sklenemo, da se slednji kot vplivnejši odražajo tedaj, kadar podjetnike sprašujemo po prihodnjih dogajanjih – torej po njihovih aspiracijah. To nakazuje na dejstvo, da imajo psihološki moti-vacijski faktorji določen vpliv na rast podjetij, saj so rezultati, izhajajoči iz pričakovanj, kjer posameznik dejansko lahko bolj izhaja iz samega sebe in svojih osebnostnih značilnosti, dali boljše rezultate kot primerjava psiholoških motivacijskih dejavnikov s preteklimi, dejanskimi dogajanji v podjetju. Očitno so torej želje, hotenja in pričakovanja ena stran medalje, resnična poslovna stvarnost pa dogodke pelje svojo pot. Tako lahko sklenemo, da na rast slovenskih podjetij vplivajo mnogi dejavniki, ki jih natančneje prikazujemo v nadaljevanju.

Nepsihološki motivacijski dejavnikiNepsihološke motivacijske dejavnike smo v osnovi ločili na človeški in socialni kapital.

35

Človeški kapital:Znotraj proučevanja človeškega kapitala smo analizirali eksplicitno znanje, nemo znanje, pridobljene izkušnje ter starost in zakonski stan respondentov. Za vsako izmed navedenih kategorij človeškega kapitala smo ugotavljali povezanost s preteklo in pričakovano rastjo števila zaposlenih, prihodkov od prodaje in premoženjem podjetja. Na področju proučevanja človeškega kapitala smo ugotovili, da imajo slovenski podjetniki sorazmerno dobro mnenje o svojih sposobnostih in zaupajo v lastno znanje. Podjetnice so se v povprečju ocenile slabše od podjetnikov le na področju analize in reševanja problemov ter v računskih spretnostih, zanimiv pa je tudi izenačen rezultat na področju pogajanj. Med spoloma so opazne očitne razlike glede deleža poročenih in samskih respondentov. Poročenih je namreč le 63,1% žensk v primerjavi z 80,8% moških in na drugi strani je samskih žensk 17% v primerjavi z 9,6% samskih moških. Dokazali smo statistično značilno povezavo med zakonskim stanom in spolom, ki nas navaja na že večkrat ugotovljeno dejstvo, da uspešne poslovne ženske zaradi dodatnih obremenitev, ki jih prinaša družina, težje usklajujejo zasebno in poslovno življenje. Na osnovi dobljenih rezultatov obravnavanih kategorij človeškega kapitala ni bilo mogoče potrditi postavljenih hipotez tega sklopa proučevanja. Takšen izid je seveda v nasprotju s predhodnimi pričakovanji, vendar nikakor ne tudi z ugotovitvami nekaterih tujih avtorjev. V na-daljevanju podajamo nekaj možnih argumentov za naše ugotovitve.

Prvi vidik obrazložitve dobljenih rezultatov se nanaša na vprašljivost ustreznosti teoretične-ga definiranja človeškega kapitala. Do podobnega vprašanja in kritičnosti se je v svojih pri-poročilih za nadaljnje raziskave na področju proučevanja novih podjetnikov opredelil tudi Per Davidsson (2006, 30). V nadaljnjih raziskavah bi zato kazalo redefinirati komponente človeškega kapitala, ki smo ga najverjetneje merili s preozkim instrumentarijem. Druga težava pa je lahko seveda uporabljena metodologija. Morda bi zaradi slednje kazalo vprašanja zastaviti drugače, tako da bi bilo moč uporabiti tudi druge raziskovalne metode. To je namreč segment vprašanj v analizi, kjer nismo mogli uporabiti niti faktorske in tudi ne regresijske analize.

Naše ugotovitve lahko utemeljimo tudi s pomočjo argumentov dosedanjih raziskav, ki pravijo, da so potrebovani tipi človeškega kapitala v posameznih fazah podjetniškega procesa različni. Na osnovi povedanega lahko zaključimo, da je raven človeškega kapitala vplivnejša (tako kažejo tudi dosedanje raziskave - Davidsson in Honig 2003) tedaj, ko gre za odločitev posameznika za podjetniško kariero in predhodno potrebno zaznavanje poslovnih priložnosti. Ko pa enkrat podjetniki že uspešno poslujejo, kaže, da s pridobljenimi izkušnjami sorazmerno uspešno nadomestijo morebitni manjkajoči začetni kapital v obliki predhodno pridobljene izobrazbe, izkušenj, ipd..

Drugi vidik obrazložitev pa lahko izhaja iz samega družbenega sistema. Kljub temu, da namreč teorija predvideva pozitiven učinek človeškega kapitala na podjetniško aktivnost in rast podjetij, je prav družbeni sistem lahko tisti, ki posameznika privede do tega, da vanj investira preveč, ali ravno nasprotno, da tovrstne investicije (v izobraževanje) ne izkoristi v zadostni meri. Vlaganje v človeški kapital namreč vpliva na izbiro kariere, ki vključuje tudi odnos do podjetniške aktivnosti. Kot primer navedimo preveliko vlaganje v pridobitev številnih certifikatov, ki lahko privede do nepripravljenosti prevzemanja tveganja, to pa je neločljivo povezan s podjetniško aktivnostjo. Ravno nasprotno pa lahko premajhno tovrstno angažiranje posameznika celo spodbuja k podjetniškim aktivnostim.

36

Socialni kapital:V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize strukturnega, spoznavnega in relacijske-ga socialnega kapitala ter podjetniške intenzivnosti in oportunitetnih stroškov podjetnikov. Struktu