Strokovni posvet NEIONIZIRNA SEVANJA NA DELOVNEM MESTU

Strokovni posvet

NEIONIZIRNA SEVANJA NA

DELOVNEM MESTU

ZBORNIK PREDAVANJ

Ljubljana, 19. 1. 2012

Izdaja

Inštitut za neionizirna sevanj, Ljubljana

Pohorskega bataljona 215

1000 Ljubljana

www.inis.si

Urednika:

Doc.dr.Peter Gajšek

Dr.Blaţ Valič

Strokovni odbor

Doc.dr.Tadej Kotnik

Vesna Tlaker Ţunter

Nina Nikolič Lebič

Tomaţ Trček

Organizacija seminarja

Inštitut za neionizirna sevanja

Fakulteta za elektrotehniko, Univerza v Ljubljani

Zbornica varnosti in zdravja pri delu

Narda STS za Slovenijo

Oblikovanje in tisk

Inštitut za neionizirna sevanj, Ljubljana

Naklada

400 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

613.648.2(082)

STROKOVNI posvet Neionizirna sevanja na delovnem mestu (2012 ;

Ljubljana)

Zbornik predavanj / Strokovni posvet Neionizirna sevanja na

delovnem mestu, Ljubljana, 19. 1. 2012 ; [urednika Peter Gajšek,

Blaž Valič ; organizacija seminarja Inštitut za neionizirna sevanja

... et al.]. - Ljubljana : Inštitut za neionizirna sevanja, 2012

ISBN 978-961-92727-1-8

1. Neionizirna sevanja na delovnem mestu 2. Gajšek, Peter, 1966- 3.

Inštitut za neionizirna sevanja (Ljubljana)

259938816

http://www.inis.si/

Strokovni seminar Neionizirna sevanja na delovnem mestu 2012 stran 3 od 27

Inštitut za neionizirna sevanja, Pohorskega bataljona 215, Ljubljana, Tel: (01) 5682 732, E-mail: [email protected]

Kazalo

POKLICNA IZPOSTAVLJENOST NEIONIZIRNIM SEVANJEM 4

Peter Gajšek

BIOLOŠKI UČINKI ELEKTROMAGNETNIH SEVANJ 10

Tadej Kotnik

EMS IN ZDRAVJE - ZDRAVSTVENI NADZOR IZPOSTAVLJENIH DELAVCEV 13

Nina Nikolič Lebič

OPTIČNA SEVANJA IN ZDRAVJE 15

Vesna Tlaker Ţunter

ZAKONODAJA NA PODROČJU NEIONIZIRNIH SEVANJ 17

Joţe Hauko

REZULTATI RAZISKOVALNEGA PROJEKTA EMS NA DELOVNIH MESTIH 18

Blaţ Valič, Bor Kos, Tadej Kotnik, Peter Gajšek

MERITVE, STANDARDI IN OCENJEVANJE TVEGANJA 20

Blaţ Valič

UKREPI VARSTVA PRED NEIONIZIRNIMI SEVANJI 23

Tomaţ Trček



Poklicna izpostavljenost neionizirnim sevanjem

Peter Gajšek Inštitut za neionizirna sevanja

V prispevku so predstavljeni pomembni viri elektromagnetnih sevanj (EMS) in optičnih sevanj na

delovnih mestih glede na kriterije Direktive 2004/40/ES o minimalnih zdravstvenih in varnostnih

zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev EMS in Direktive 2006/25/ES o minimalnih

zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev optičnim sevanjem.

Spekter neionizirnih sevanj je razdeljen v dve glavni področji – optična sevanja in

elektromagnetna sevanja (EMS). Nadalje lahko optična sevanja podrobneje delimo na

ultravijolično, vidno in infrardečo svetlobo, medtem ko elektromagnetna sevanja delimo na

statična polja, nizkofrekvenčna električna in magnetna polja ter visokofrekvenčna

elektromagnetna sevanja.

VIRI OPTIČNIH SEVANJ

Viri optičnih sevanj so lahko naravni viri, kot so npr. sevanja nebesnih teles, gorenje, blisk,

severni sij, ali pa so ustvarjena v umetnih virih optičnih sevanj. Umetna optična sevanja lahko

optična sevanja ustvarjajo namerno, lahko pa so viri optičnih sevanj taki, kjer optična sevanja

nastajajo kot nezaţelen stranski produkt. Namerno so ustvarjena optična sevanja za različne

namene, na primer za razsvetljavo, za delovanje različnih naprav (npr. televizija, računalnik) ali

zaradi različnih delovnih procesov, kjer so potrebna optična sevanja – na primer pri

nedestruktivnem preverjanju materialov, kjer se za sproţitev prodornega flourescenčnega barvila

uporablja UV sevanje. A ob varjenju nastajajo UV sevanja, ki za sam proces varjenja niso

potrebna, vendar se jim ni mogoče izogniti.

Umetno ustvarjena optična sevanja so prisotna na večini delovnih mest, zlasti pa v nekaterih

dejavnostih:

vroča industrija, kot so: obdelava kovin ter stekla, pekarne. Tveganje se pojavlja povsod,

kjer imamo vire (peči) z visokimi temperaturami in zato veliko IR sevanj;

tiskarska industrija, kjer se črnila in barve pogosto utrjene s procesom fotoinducirane

polimerizacije z UV sevanji,

nedestruktivno preskušanje ter preverjanje zlitin in ulitkov. Uporablja se UV sevanje ki

obarva fluorescentno barvilo v morebitnih razpokah ulitka;

kovinsko predelovalna industrija, kjer obdelava kovin vključuje varjenje (tako obločno,

kjer je visoka izpostavljenost UV sevanjem, kot avtogeno, kjer je visoka izpostavljenost IR

sevanjem);

laserski razrez, spajanje, varjenje, označevanje, vrtanje… kakršnih koli materialov, od

plastičnih mas do kovin in ostalega;

umetnost in zabava, kjer so lahko nastopajoči, izvajalci in modeli neposredno osvetljeni z

reflektorji, različnimi svetlobnimi učinki, laserskimi efekti ter bliskavicami. Sem spadajo

tudi tisti zaposleni, ki se nahajajo v območju publike in so izpostavljeni takšnim virom

sevanj (varnostniki, natakarji in ostalo osebje)

nakupovalni centri in industrijska skladišča, kjer so velike stavbe osvetljene s pomočjo

močnih lokalnih reflektorjev;

fotografi: Profesionalni fotografski studii, kjer je močnim bliskom izpostavljen tako

fotograf kot tudi oseba ki je fotografirana – model;

kozmetika, kjer se uporabljajo različni viri sevanj, kot so IR viri (za segrevanje, IR

savne…), kot tudi laserski viri (depilacija, odstranjevanje lepotnih pik in peg) ter različne

UV vire, kot je na primer solarij;



sterilizacija, ki se uporablja v farmaciji, različnih laboratorijih (prehrambna industrija,

mikrobiološki laboratoriji…) ter za čiščenje pitne vode in odpadnih vod;

medicina in zobozdravstvo, kjer so tako bolnik kot tudi zdravstveno osebje lahko

izpostavljeni različnim virom optičnih sevanj (operacijske luči, panoji za pregledovanje

rentgenskih slik, različna laserska diagnostična oprema, UV in podobni fototerapevtski

viri, kirurški in oftalomloški laserji, sončni simulatorji, dermatološki, zobni in podobni

laserji…);

optično merjenje razdalj z laserskimi viri, 3D snemanje objektov, laserski merilniki hitrosti

in vibracij;

telekomunikacije: prenos podatkov po optičnih povezavah in zraku, povezave s sateliti;

raziskave in znanost, kjer se lahko uporabljajo laserji, različni UV viri in še veliko drugih

moţnih virov optičnih sevanj.

Tabela 1.: Pregled virov sevanja na delovnih mestih

Vrsta optičnih sevanj Namerno povzročena Stranski produkt procesa

UVC

sterilizacija

fluorescenca (laboratoriji)

fotolitografija

utrjevanje črnil

luči za razsvetljavo

projekcijske luči

obločno varjenje

UVB

solariji

fototerapija

fluorescenca (laboratoriji)

fotolitografija

utrjevanje črnil


projekcijske luči

obločno varjenje

UVA

fluorescenca (laboratoriji, nedestruktivno testiranje,

zabavni učinki, kriminalistika, označevanje lastnine)

fototerapija

solariji

utrjevanje črnil

pasti za mrčes

fotolitografija


projekcijske luči

obločno varjenje

Vidna


signalne luči

odstranjevanje dlak in krčnih ţil

utrjevanje črnil

fotolitografija

fotokopiranje

projekcije

računalniški in TV ekrani

solariji


varjenje

IRA

osvetlitev za varnost in nadzor

gretje

sušenje

odstranjevanje dlak in krčnih ţil

komunikacije


varjenje

IRB

gretje

sušenje

komunikacije


varjenje

IRC gretje

sušenje


varjenje

VIRI ELEKTROMAGNETNIH SEVANJ

Čeprav Direktiva za statična magnetna polja navaja le opozorilno vrednost, lahko tudi v teh poljih

pride do induciranega izmeničnega toka – v nehomogenem magnetnem polju je za to dovolj ţe

premikanje telesa, v homogenem pa pride do tega pri zasukih delov telesa, npr. okončin [1]. Tako

lahko pri uporabi 3 T magneta za magnetno resonančno slikanje znaša inducirano električno polje

znotraj telesa do 0,17 V/m (vrtenje telesa pred izvrtino magneta, polje na trebuhu), oziroma do

0,04 V/m (na jeziku pri kimanju), kar pa je oboje manj od predvidenih prihodnjih smernic ICNIRP



za nizke frekvence [1]. Kljub temu formalno še ni jasno, ali tako nastali izmenični tokovi sodijo

pod omejitve za izmenične tokove v Direktivi ali ne.

Mejna vrednost izpostavljenosti, ki znaša 2 T, v primeru običajnih aktivnosti delavcev v bliţini

MR naprave z notranjo gostota magnetnega pretoka 4 T ne bo preseţena, razen v primeru, če se

delavec nagiba v jedro magneta. Raziskave kaţejo, da lahko gibanje zdravstvenih delavcev s

hitrostjo 1 m/s med rutinskimi kliničnimi aktivnostmi v območju od 0,5 m do 1 m v statičnem

polju MR skenerja z jakostjo 1,5 do 7 T, povzroči tokove v centralnem ţivčnem sistemu (še

posebno v glavi), ki presegajo dovoljene mejne vrednosti [3]. Pri gibanju s hitrostjo le 0,5 m/s je

sprememba polja pribliţno 0,5 T/s in po izračunih se v človeškem telesu inducira tok z gostoto do

400 mA/m2 (1000 % mejne vrednosti), kar presega priporočeno mejno vrednost.

Druge panoge, kjer so vrednosti za statična polja lahko preseţene, so na primer elektrokemijski

procesi, ki temeljijo na elektrolizi in uporabljajo velike enosmerne tokove. Pri enosmernem toku

60 kA lahko 10 cm od vodnika gostota magnetnega pretoka doseţe 120 mT (60 % opozorilne

vrednosti), tipične vrednosti na mestih, kjer se običajno zadrţujejo delavci, pa znašajo 8-15 mT

(7,5 %). Pri teh procesih se izkaţejo za bistveno bolj problematične harmonske komponente s

frekvencami 300, 600 in 900 Hz, ki se pojavljajo zaradi močnostnih usmernikov, ki nimajo

idealnega filtriranja. Te harmonske komponente lahko v seštevku doseţejo tudi do 800 % (v

bliţini usmernikov) ali do 500 % (v okolici vodnika) opozorilnih vrednosti [4,5].

Pri nizkih frekvencah so največji viri električnih in magnetnih polj prisotni v elektroenergetiki. V

stikališčih je lahko električno polje preseţeno predvsem v okolici visokonapetostnih vodnikov,

magnetno polje pa v bliţini nizkonapetostnih zbiralk pri transformatorjih in generatorjih v

elektrarnah, kjer je zaradi velikih tokov prisotno močno magnetno polje. V visokonapetostnih

400 kV stikališčih se pri tipičnih opravilih pojavljajo električna polja do 40 kV/m (400 %

opozorilne vrednosti), vendar mejne vrednosti izpostavljenosti za tokove dotika in inducirane

tokove niso nujno preseţene (običajno manj kot 50 % mejne vrednosti) [6]. Opozorilne vrednosti

za magnetno polje v okolici 400 kV daljnovoda tipično niso preseţene (do 20 % za magnetno

polje ter do 80 % za električno polje), na daljnovodnem stebru v nivoju vodnikov pa lahko gostota

magnetnega pretoka doseţe opozorilno vrednost, električno polje pa jo preseţe do dvakrat [4,5].

Pomemben vir izpostavljenosti je tudi varjenje, kjer sicer obstaja veliko različnih postopkov. Med

tistimi, ki za vir toplote za varjenje uporabljajo elektriko, se razlikujejo metode za uporovno in

obločno varjenje. Pri obločnem varjenju so prisotni tokovi do 1 kA, vrednosti gostote magnetnega

pretoka lahko ob kablu doseţejo 2 mT (400 % opozorilne vrednosti), ob telesu varilca pa do

200 µT (40 % opozorilne vrednosti) [4]. Mejne vrednosti v tem primeru niso preseţene, je pa

potrebno opozoriti, da si nekateri varilci zaradi laţjega rokovanja z varilno elektrodo napeljejo

dovodne kable ob telesu ali preko ramena. V tem primeru bi lahko prišlo do preseganja mejnih

vrednosti izpostavljenosti za gostote induciranega toka znotraj centralnega ţivčnega sistema.

Pri uporovnem varjenju obdelovancev z velikim presekom se uporabljajo zelo veliki tokovi za

varjenje; delovni tokovi so lahko do 100 kA, kar povzroča preseganje opozorilnih vrednosti za

gostoto magnetnega pretoka za faktor 2 na oddaljenosti 1 m ter za faktor 20 na oddaljenosti 10 cm.

Mejne vrednosti so lahko preseţene v okončinah; v rokah so pri bremenskem toku 11 kA izmerili

inducirano gostoto toka do 14 mA/m2 [5]. Pri enosmernem varilnem toku 4 kA (s 300 Hz

komponento ripple toka) so z numeričnimi izračuni ocenili, da izpostavljenost na razdalji 20 cm

dosega 60 % mejne vrednosti izpostavljenosti, pri efektivnem toku 2 kA s frekvenco 50 Hz pa na

isti razdalji 53 % mejne vrednosti [7].

Pri visokih frekvencah delujejo radijski in TV oddajniki, kjer so lahko v bliţini oddajne antene

vrednosti elektromagnetnega polja zelo visoke. Srednjevalovni radijski oddajniki imajo moči

manjše od 500 kW. V bliţini stolpa so lahko opozorilne vrednosti preseţene do dvakrat (700 V/m



in 2 uT na oddaljenosti 1 m) [5], podatki o mejnih vrednostih izpostavljenosti pa so pomanjkljivi.

Na UKV oddajnih stolpih lahko električna poljska jakost in gostota magnetnega pretoka prav tako

preseţeta opozorilni vrednosti 61 V/m in 0,2 µT (do 1000 V/m in 0.5 µT na stolpu, kar znaša do

1600 % oziroma 250 % opozorilne vrednosti) [10]. TV oddajniki delujejo v dveh frekvenčnih

področjih – VHF (174-230 MHz) in UHF (470-862 MHz) – in na stolpu so lahko vrednosti

električnega polja bistveno višje od opozorilnih vrednosti (do 600 V/m, kar je 25600 % mejnih

vrednosti za električno polje) [5]. Tudi v tem primeru še ne obstajajo podatki, ki bi potrdili ali

ovrgli preseganje mejnih vrednosti izpostavljenosti.

Pri radarju gre običajno za izrazito pulzna polja ter zelo usmerjen sevalni snop. Zato v okolici

antene mejne vrednosti izpostavljenosti običajno niso preseţene, medtem ko so v glavnem snopu

antene lahko preseţene tudi v daljšem časovnem povprečju, še toliko bolj pa med samim

radarskim pulzom. Gostota pretoka moči v času radarskega pulza v osi antene doseţe vrednost

10 MW/m2 (faktor 200 nad mejno vrednostjo izpostavljenosti), časovno povprečje v osi antene na

oddaljenosti nekaj metrov pa znaša 80 W/m2 (160 % mejne vrednosti izpostavljenosti). Na tipičnih

delovnih mestih povezanih z radarji je gostota pretoka moči manjša od 1 W/m2 (2 % mejne

vrednosti izpostavljenosti), zato velja, da na tipičnih delovnih mestih mejne vrednosti

izpostavljenosti niso preseţene, so pa preseţene v glavni osi antene [4, 5].

Naprave za dielektrično varjenje plastike uporabljajo izmenično električno polje (običajno

frekvence okoli 30 MHz) za segrevanje in varjenje plastike. V okolici naprave je lahko zelo

visoko polje in moţne so tudi brezkontaktne opekline pri delavcih. Dejstvo, da pri uporabi naprav

za varjenje plastike dejansko pogosto prihaja do takšnih opeklin, nakazuje, da so lahko vrednosti

izpostavljenosti zelo velike. Izmerjene povprečne vrednosti električnega polja so od 28 do

107 V/m (45 % do 175 % opozorilne vrednosti), povprečni inducirani tokovi v zapestjih in

gleţnjih pa 100 mA (100 % opozorilne vrednosti) [10].

Pri drugih primerih dielektričnega varjenja so izmerili jakosti električnega polja do 300 V/m

(500 % opozorilne vrednosti) in magnetna polja do 20 A/m (12500 % opozorilne vrednosti).

Odvisno od izolacije telesa operaterja proti zemlji in oddaljenosti do elektrod lahko celotelesna

vrednost SAR znaša med 0,12 in 2 W/kg (med 15 in 250 % mejne vrednosti izpostavljenosti) [4,

5].

Mikrovalovno sušenje se uporablja za sušenje lesa v lesni industriji ter za sušenje po poplavah in

drugih poškodbah z vodo. Princip delovanja je enak kot pri gospodinjskih mikrovalovnih pečicah.

Izhodne moči tovrstnih naprav segajo od 1 do 5 kW pri frekvenci 2,45 GHz, narejene pa so tako,

da mikrovalovno sevanje usmerijo proti površini, ki jo je potrebno sušiti. Pri sušenju zidu lahko

neposredno pred aplikatorjem gostota pretoka moči preseţe 10 kW/m2 (20000 % mejne vrednosti

izpostavljenosti), na nasprotni strani zidu pa 1 kW/m2 (2000 % mejne vrednosti izpostavljenosti).

Poleg tega lahko gostota pretoka moči stresanega polja v okolici naprave preseţe mejno vrednost

izpostavljenosti 50 W/m2 na oddaljenosti 50 cm [4].

Mobilna telefonija, ki po trenutno veljavnih standardih deluje pri frekvencah 900, 1800 in

2100 MHz, je predvsem v laični javnosti pogosto vzrok za zaskrbljenost, vendar pa se običajno

uporabljajo relativno nizke oddajne moči. Oddajna moč mobilnih telefonov je omejena na 2 W.

Bazne postaje oddajajo pri nekoliko višji moči, vendar tipično manj kot 100 W. Opozorilne

vrednosti za zaposlene so zato običajno preseţene zgolj v glavnem snopu, neposredno pred

oddajno anteno. Vrednosti so sicer bistveno odvisne od skupne oddajne moči na anteni, pri čemer

je potrebno upoštevati izgube v kablih. V splošnem je zato dejanska izsevana moč antene manjša

od izhodne moči bazne postaje (oddajno sprejemna enote). Pri oddajni moči 30 W so opozorilne

vrednosti preseţene na oddaljenostih, manjših od 1 m, medtem ko mejna vrednost izpostavljenosti

tudi pri razdalji 20 cm še ni preseţena [10]. Drugi izračuni kaţejo, da je pri oddaljenosti 50 cm od



antene največja dovoljena moč, pri kateri še niso preseţene mejne vrednosti izpostavljenosti,

pribliţno 50 W pri 2140 MHz [11, 12, 13].

V tabeli 2 so povzeta najbolj izpostavljena delovna mesta, kjer so na voljo tudi podatki o

opozorilnih in mejnih vrednostih izpostavljenosti.

Vrsta vira

Opozorilne

vrednosti Izmerjene/izračunane vrednosti

Mejne vrednosti

izpostavljenosti

Izmerjene/izračunane

vrednosti

statično magnetno polje pri

MR napravah 500 mT do 3 T (600%)

ni podano do 0,17 V/m pri

vrtenju pred izvrtino

magneta, do 400

mA/m2 pri hoji v

gradientu polja

proizvodnja aluminija 200 mT do 120 mT (60%) ni podano

ni podatka

proizvodnja aluminija -

višjeharmonske

komponente

odvisno od

frekvence

do 800 % v okolici usmernikov, do

500 % v okolici vodnika

10 mA/m2

ni podatka

ţeleznice 500 mT

do 100 mT (20%) znotraj

voznikove kabine

ni podano

ni preseţeno

400 kV stikališča 10 kV/m do 40 kV/m (400 %) 10 mA/m2

do 50 %

okolica 400 kV daljnovoda 10 kV/m ni preseţeno

10 mA/m2

ni preseţeno

na stebru 400 kV

daljnovoda 10 kV/m

do 200% za električno polje, do

100 % za gostoto magnetnega

pretoka

10 mA/m2

ni podatka

obločno varjenje 1 mT

do 2mT (200%) ob kablu, ter do

200 µT ob telesu varilca (40%)

10 mA/m2

ni preseţeno

uporovno varjenje 0,5 mT

do 2000% na oddaljenosti 10 cm

od vodnika

10 mA/m2 14 mA/m2 (140 %) v

rokah

indukcijsko segrevanje 25 A/m magnetno polje do 90 A/m (360%) 10 mA/m2 ni podatka

naprave za elektronski

nadzor

odvisno od

frekvence ni podatka

gostota toka

odvisna od

frekvence, SAR 10

W/kg

do 1 mA/m2, do

0,005 W/kg

naprave za medicinsko

diatermijo 610 V/m

do 500 V/m 10 cm od vodnika, do

2500 V/m 1 cm od vodnika

gostota toka

odvisna od

frekvence, SAR 10

W/kg ni preseţeno

srednjevalovni radijski

oddajniki 610 V/m

700 V/m in 2 µT na oddaljenosti 1

m od stolpa

10 mA/m2

ni podatka

UKV radijski oddajniki 61 V/m

1000 V/m in 0.5 µT (1600 %

oziroma 250 %)

celotelesna SAR 0,4

W/kg, lokalizirana

SAR 10 W/kg ni podatka

TV oddajniki (VHF, UHF) 200 V/m do 600 V/m na stolpu (25600 %)

celotelesna SAR 0,4

W/kg, lokalizirana


radar v osi antene 50 W/m2

gostota pretoka moči do 10

MW/m2 (20000%), časovno

povprečje do 80 W/m2 (160%)

celotelesna SAR 0,4

W/kg, lokalizirana


dielektrično varjenje 61 V/m

do 300 V/m (500 %), do 100mA

(250 %)

celotelesna SAR 0,4

W/kg, lokalizirana

SAR 10 W/kg

ter do 2 W/kg

(250%)

mikrovalovno sušenje 50 W/m2

do 10 kW/m2 pred aplikatorjem, do

50 W/m2 (100%) 50 cm od

naprave

celotelesna SAR 0,4

W/kg, lokalizirana

SAR 10 W/kg

mobilna telefonija

odvisno od

frekvence

celotelesna SAR 0,4

W/kg, lokalizirana

SAR 10 W/kg

preseţene na

majhnih

oddaljenostih od

antene

Tabela 1: Pregled virov in tipičnih mejnih vrednosti



Literatura

[1] S. Ilvonen and I. Laakso, “Computational estimation of magnetically induced electric fields in a rotating

head,” Physics in Medicine and Biology, vol. 54, 2009, pp. 341-351.

[2] P. Glover and R. Bowtell, “Measurement of electric fields induced in a human subject due to natural

movements in static magnetic fields or exposure to alternating magnetic field gradients,” Physics in Medicine and

Biology, vol. 53, Jan. 2008, pp. 361-373.

[3] WHO, Static Fields, Geneva: World Health Organization, 2006.

[4] Maila Heitanen, Anna-Maija Hämäläinen, and Patrick von Nandelstadh, Electromagnetic fields in the work

environment, Helsinki: Finnish Institute of Occupational Health, 2002.

[5] J. Bolte and M. Pruppers, Electromagnetic fields in the working evironment, Ministry of Social Affairs and

Employment (SZW), 2006.

[6] L. Korpinen, J. Elovaara, and H. Kuisti, “Evaluation of Current Densities and Total Contact Currents in

Occupational Exposure at 400 kV Substations and Power Lines,” Bioelectromagnetics, vol. 30, 2009, pp. 231-240.

[7] P. Mair, “Effects on the Human Body and Assessment Methods of Exposure to Electro-Magnetic-Fields

Caused by Spot Welding,” Proceedings of the 4th International Seminar on Advances in Resistance Welding, 2006.

[8] B. Floderus, C. Stenlund, and F. Carlgren, “Occupational exposures to high frequency electromagnetic fields

in the intermediate range ( >300 Hz-10 MHz),” Bioelectromagnetics, vol. 23, 2002, pp. 568-577.

[9] M. Martínez-Búrdalo, A. Sanchis, A. Martín, and R. Villar, “Comparison of SAR and induced current

densities in adults and children exposed to electromagnetic fields from electronic article surveillance devices,”

Physics in Medicine and Biology, vol. 55, 2010, pp. 1041-1055.

[10] EBU, “Radiofrequency Radiation Hazards - Exposure Limits and Their Implications for Broadcasters,” 1995.

[11] J. Wilen, R. Hornsten, M. Sandstrom, P. Bjerle, U. Wiklund, O. Stensson, E. Lyskov, and K. Mild,

“Electromagnetic field exposure and health among RF plastic sealer operators,” Bioelectromagnetics, vol. 25, 2004,

pp. 5-15.

[12] M. Martinez-Burdalo, A. Martin, M. Anguiano, and R. Villar, “On the safety assessment of human exposure in

the proximity of cellular communications base-station antennas at 900, 1800 and 2170 MHz,” Physics in Medicine

and Biology, vol. 50, 2005, pp. 4125-4137.

[13] M.C. Gosselin, A. Christ, S. Kuhn, and N. Kuster, “Dependence of the Occupational Exposure to Mobile Phone

Base Stations on the Properties of the Antenna and the Human Body,” IEEE Transactions on Electromagnetic

Compatibility, vol. 51, 2009, pp. 227-235.



BIOLOŠKI UČINKI ELEKTROMAGNETNIH SEVANJ

Tadej Kotnik Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko

ČLOVEŠKO TELO V ELEKTRIČNEM POLJU

V snoveh, ki vsebujejo proste naboje (prevodnikih), prične ob izpostavitvi električnemu polju teči

električni tok. Človeško telo je zgrajeno iz organov, ti pa iz različnih bioloških tkiv, ki so vsa do

neke mere električno prevodna. Zato v telesu ob izpostavitvi električnem polju vselej pride do

nastanka električnih tokov. Njihova velikost, smer in trajanje so odvisni od jakosti in smeri

zunanjega polja ter prevodnosti in geometrije posameznih tkiv. Tako je gostota električnega toka v

splošnem večja v bolj prevodnih tkivih, poviša pa se tudi v zoţenih delih telesa.

ČLOVEŠKO TELO V MAGNETNEM POLJU

Magnetno polje se ob vstopu iz praznega prostora v telo skorajda ne spremeni; pravimo, da je telo

za magnetno polje prosojno. Zato magnetno polje v telesu tudi ne povzroči znatnega namagnetenja

(magnetne polarizacije). Kljub temu pa časovno spremenljiva magnetna polja učinkujejo na telo,

saj so vir kroţnega električnega polja. Ker so tkiva električno prevodna, to privede do nastanka

induciranih tokov – kroţnih električnih tokov, pravokotnih na smer vektorja gostote magnetnega

pretoka. Podoben učinek ima tudi gibanje telesa po nehomogenem statičnem magnetnem polju.

Kot vsak električni tok so tudi kroţni tokovi, ki nastanejo zaradi magnetnih polj, odvisni od

prevodnosti in geometrije tkiv in telesa, enaki pa so tudi njihovi učinki.

CELICA V ELEKTRIČNEM POLJU

Tkivo dejansko ni snov s homogenimi električnimi lastnostmi, temveč je sestavljeno iz bioloških

celic. Zato je pri obravnavi učinkov na mikroskopskem nivoju potrebno upoštevati zgradbo takšne

celice. Ta je obdana z membrano, ki je zgrajena preteţno iz polarnih maščob (lipidov) in ima zelo

nizko električno prevodnost. Notranja zgradba celice pa je sicer zelo pestra, a na učinke

električnega polja vpliva predvsem njena poglavitna sestavina – elektrolitska raztopina (citosol) s

sorazmerno visoko prevodnostjo. Izpostavitev celice zunanjemu električnemu polju tako privede

do električnega toka v citosolu, a ker je membrana za tok skoraj neprepustna, se nosilci naboja

(ioni) naberejo ob membrani, kar povzroči naelektritev membrane in s tem nastanek električne

napetosti na membrani. Ta napetost lahko vpliva tudi na določene beljakovinske molekule v

membrani, ki skoznjo transportirajo posamezne ione in molekule. Električno polje povzroči tudi

orientacijo polarnih molekul ter gibanje ionov v okolici celice – električni tok, ki teče okoli

(mimo) celice.

CELICA V MAGNETNEM POLJU

Podobno kot tkiva, organi in telo kot celota je tudi celica nemagnetna in prosojna za magnetno

polje. Izjemo predstavljajo molekule, ki vsebujejo ţelezo, npr. hemoglobin, ki sodeluje pri

transportu kisika po telesu in ga najdemo v rdečih krvnih celicah (eritrocitih), ter še nekaj snovi, ki

preteţno prav tako sodelujejo v celični presnovi kisika. Magnetno polje lahko tako vpliva na

transport in presnovo kisika ter še nekatere kemične procese v celici. Načeloma bi tudi na

celičnem nivoju učinki lahko nastali tudi preko induciranih električnih tokov, a so ti tokovi dokaj

nizki, o njihovih morebitnih učinkih na celico pa še vedno poteka intenzivna znanstvena razprava.



ODVISNOST FIZIKALNIH MEHANIZMOV BIOLOŠKIH UČINKOV OD FREKVENCE EMS

Interakcije med EMS in človeškim telesom so po svojih fizikalnih mehanizmih odvisne od

frekvence EMS, oziroma natančneje od tega, ali je valovna dolţina EMS pri obravnavani

frekvenci znatno niţja, podobnega velikostnega razreda, ali pa znatno višja od velikosti objekta

(celotnega telesa, organa, celice), na katerega deluje. V splošnem lahko to frekvenčno odvisnost

mehanizmov povzamemo takole:

Pri frekvencah do 1 MHz prevladujejo učinki, ki temeljijo na gibanju nosilcev naboja

(ionov). Na makroskopskem nivoju to privede do električnih tokov v telesu in

prerazporejanja nabojev na površini telesa, na mikroskopskem pa do naelektritve

celičnih membran (membranske napetosti). Ti učinki lahko povzročijo vzdraţenje ţivcev

in mišic, pri visokih jakostih polja pa tudi ohmsko segrevanje in elektroporacijo celične

membrane.

Pri frekvencah med 1 MHz in 1 THz prevladujejo učinki, ki jih obravnavamo s teorijo

mikrovalovnih polj, predvsem dielektrično segrevanje.

Pri frekvencah nad 1 THz se EMS obnašajo kot plaz delcev: frekvence med 400 in

800 THz stimulirajo očesno mreţnico in jih zaznavamo kot vidno svetlobo, še višje

frekvence (ultravijolična svetloba, rentgensko in gama sevanje) lahko snov ionizirajo in s

tem nepovratno poškodujejo, pri visokih jakostih polja pa pride tudi do optičnega

segrevanja.

ELEKTRIČNA STIMULACIJA ŢIVCEV IN MIŠIC

Električno polje, ki znotraj telesa presega jakost 6 V/m dlje kot 100-200 μs, lahko pri najdaljših

ţivcih spremeni membransko napetost za 15-20 mV, aktivira napetostno odvisne kanale in sproţi

depolarizacijo membrane. Učinek je podoben običajnemu prevajanju ţivčnih signalov, le da je

naravno vzdraţenje ţivca posledica prevajanja signala z drugega ţivca, tukaj pa pride do

vzdraţenja zaradi izpostavitve električnemu polju – električne stimulacije ţivca. Če vzdraţeni

ţivec oţivčuje mišico, se ţivčni signal prenese na mišična vlakna in povzroči njihovo vzdraţenje

(skrčenje) – posredno električno stimulacijo mišice. Pri poljih, ki znotraj telesa preseţejo 6 V/m

in trajajo več kot 1 ms, lahko pride tudi do neposredne stimulacije skeletnih mišic. Nad 12 V/m

lahko pride tudi do vzdraţenja srca, kar lahko povzroči njegov zastoj ali nepravilno delovanje.

Ker zunanje električno polje ob vstopu v telo močno oslabi, do opisanih učinkov prihaja predvsem

ob neposredem stiku z virom polja – ko nas "strese". Ti učinki so lahko tudi koristni: z

defibrilatorjem vzdraţimo srce in odpravimo njegov zastoj, s funkcionalno električno

stimulacijo skeletnih mišic pa omogočimo ponovno uporabo teh mišic osebam s poškodbami

ţivcev, predvsem hrbtenjače.

TERMIČNI UČINKI

Termični učinki so najbolje raziskani in znanstveno utemeljeni med tistimi interakcijami EMS s

telesom, do katerih pride brez neposrednega kontakta z virom polja. Segrevanje tkiv je posledica

absorpcije energije – njenega prenosa s polja na snov, izrazitost tega učinka pa merimo s t.i.

stopnjo specifične absorpcije (SAR). Pri enaki jakosti (amplitudi) električnega polja se SAR

povečuje z višanjem frekvence, kar pomeni, da pri višji frekvenci ustvarimo enako SAR z niţjo

jakostjo polja. SAR višine 1 W/kg, ki v eni uri poviša temperaturo tkiva za ca. 1 °C, tako pri

frekvenci 1 kHz povzročimo s poljem, katerega jakost v telesu znaša 45 V/m, pri 100 MHz je za to

potrebnih 35 V/m, pri 1 GHz pa 27 V/m. Vrednosti SAR, ki privedejo do povišanja temperature v

telesu za več kot 1°C, lahko povzročijo trajne poškodbe tkiv, vključno z opeklinami. V zdravstvu

pa ta učinek uporabljamo npr. pri hipertermiji tumorjev. EMS ob prodiranju skozi snov

postopoma slabi; razdalji, pri kateri jakost el. polja pade za tretjino, pravimo vdorna globina. Nad

100 MHz prične vdorna globina z višanjem frekvence hitro padati: pri 2.5 GHz znaša 2 cm, pri

10 GHz pa le še 4 mm. Zato se EMS s frekvenco nad 1 GHz skoraj povsem absorbirajo v zunanjih

slojih telesa.



VIZUALNI UČINKI (FOSFENI)

Električna stimulacija ţivca je posledica njegovega vzdraţenja zaradi aktivacije napetostno

krmiljenih kanalov v njegovi membrani. Za takšno stimulacijo mora sprememba napetosti na

membrani ţivca znašati vsaj 15-20 mV, saj šele tolikšna sprememba vpliva na delovanje teh

kanalov in s tem nastanek ţivčnega signala. Proces prenosa signala z enega ţivca na drugega, ki

poteka prek sproščanja posebnih molekul (nevrotransmiterjev) iz ţivčnih končičev (sinaps), pa je

v nekaterih primerih znatno bolj občutljiv na lokalno vrednost membranske napetosti. Med najbolj

občutljivimi so sinapse v očesni mreţnici, na delovanje katerih lahko vplivajo ţe električna polja,

katerih jakost znotraj telesa znaša le 50-80 mV/m in povzroči spremembo membranske napetosti v

sinapsah za le nekaj sto μV. Takšno stimulacijo mreţnice zaznamo kot fosfene – svetlikanje,

podobno tistemu ob močnem mencanju oči. Opisani učinek lahko posredno, prek induciranega

električnega polja oziroma električnega toka, povzroči tudi magnetno polje. Glede na to, ali

fosfeni nastanejo ob izpostavitvi zunanjemu električnemu ali magnetnemu polju, jih delimo na

elektrofosfene in magnetofosfene.

SLUŠNI UČINKI

Učinki visokofrekvenčnih EMS, ki jih tipično uvrščamo med termične, so posledica dovolj

izrazitega dviga temperature, da pride do poškodb celic in tkiv. Poznamo pa tudi učinke, ki

nastopijo, če pride do sicer majhnega dviga temperature, a v zelo kratkem času. Eden

najpomembnejših takšnih učinkov je mikrovalovni slušni učinek: pulzirajoča EMS dovolj visoke

jakosti v frekvenčnem območju med nekaj sto MHz in nekaj GHz ob prehodu skozi lobanjo

povzročijo sicer zelo majhno, a hitro termoelastično razširitev, ki se kot tlačni val seli po kostnem

tkivu do notranjosti ušesa, kjer jo oseba zazna kot zvok. Odvisno od trajanja, števila in frekvence

pulzov zaznamo te zvoke kot pokanje, brenčanje, brnjenje ali cvrčanje – lahko bi rekli, da “slišimo

mikrovalove”. Vrednost SAR, nad katero pri človeku pride do opisanega učinka, znaša okoli

100 W/kg. Od naprav, ki nas obdajajo v vsakdanjem ţivljenju, bi lahko ta pojav načeloma

ustvarile le mikrovalovne pečice; pri EMS frekvence 2.45 GHz, ki ga te ustvarjajo, bi lahko

mikrovalovni slušni učinek nastal, če bi električno polje v glavi preseglo 300 V/m. Ker pa so

mikrovalovne pečice zgrajene tako, da notranjega EMS praktično ne prepuščajo v okolico, tudi v

njihovi bliţini do tega učinka ne more priti.

MAGNETOHIDRODINAMIČNI UČINKI

Izredno močna magnetna polja (nad 1.5 T) lahko v telesu povzročijo nezanemarljive sile na

gibajoče se ione, učinek pa je najbolj izrazit, če je smer gibanja ionov pravokotna na vektor

gostote magnetnega polja. Pojavom, ki nastanejo na ta način, pravimo magnetohidrodinamični

učinki. Če je tako močnemu magnetnemu polju izpostavljena glava, lahko oseba dobi občutek

nenavadnega okusa v ustih ali vrtoglavico. Ta učinek je še pogostejši pri hitrem gibanju glave

skozi takšno polje, npr. pri kimanju z glavo v tuljavi naprave za magnetno resonančno slikanje.

Močna magnetna polja lahko vplivajo tudi na pretok prevodnih tekočin, predvsem krvi. Učinek

tudi v najmočnejših magnetnih poljih, ki jih znamo danes ustvariti, ni velik, je pa merljiv. Če telo

izpostavimo magnetnemu polju, v katerem se gostota magnetnega pretoka spreminja s hitrostjo

5 T/s, se bo krvni tlak tako spremenil za pribliţno 1 %. Raziskave kaţejo, da tako majhne

spremembe krvnega tlaka nimajo zaznavnega vpliva na zdravje in delovanje človeškega telesa

nasploh.



EMS IN ZDRAVJE - ZDRAVSTVENI NADZOR IZPOSTAVLJENIH DELAVCEV

Nina Nikolić Lebič Zdravstveni dom Celje

Poklicno izpostavljenost elektromagnetnim sevanjem (EMS) sestavljajo različni viri tovrstnega

sevanja v delovnem okolju, od najšibkejših do takšnih, ki lahko povzročajo izpostavljenost

delavcev nad predpisanimi mejnimi vrednostmi.

Evropska Direktiva 2004/40/ES, ki jo je do 30. 4. 2012 potrebno implementirati v nacionalno

zakonodajo, z določanjem minimalnih zahtev za varovanje delavcev pred tveganji za njihovo

zdravje in varnost, ki so ali bi lahko bili posledica poklicne izpostavljenosti elektromagnetnim

sevanjem, preprečuje znane kratkoročne škodljive vplive na zdravje. Definira opozorilne in mejne

vrednosti izpostavljenosti za različna frekvenčna območja elektromagnetnih sevanj, ki ščitijo

izpostavljene delavce pred škodljivimi vplivi EMS, ne pa tudi ogroţenih delavcev. V to skupino

uvrščamo delavce z različnimi kovinskimi in medicinskimi vsadki, nosečnice in delavce z

različnimi obolenji (kardiovaskularna, nevrološka itd).

Na verjetnost pojava stranskih učinkov za zdravje vpliva frekvenca vira elektromagnetnega

sevanja, modulacije, trajanje in intenziteta izpostavljenosti. V splošnem, ščitijo mejne vrednosti za

električna in magnetna polja v območju nizkih in srednjih frekvenc (1 Hz do nekaj MHz) pred

induciranimi tokovi, v območju EMS srednjih in visokih frekvenc (nekaj kHz do nekaj GHz) pa

preprečujejo prekomerno lokalno in splošno segrevanje telesa.

Direktiva 2004/40/ES v 8. členu opredeljuje zdravstveni nadzor, ki je namenjen preprečevanju in

zgodnjemu ugotavljanju kakršnih koli škodljivih vplivov na zdravje zaradi poklicne

izpostavljenosti EMS. Ob tem se porajajo vprašanja o uspešnosti ugotavljanja morebitnih

zdravstvenih posledic v okviru rednih obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledov, zlasti kadar

so vrednosti EMS na delovnem mestu pod zakonsko predpisanimi.

Do prekomerne izpostavljenosti elektromagnetnim sevanjem v delovnem okolju lahko pride zaradi

različnih vzrokov: nepravilne uporabe vira sevanja, napake na opremi ali pa zaradi nenamerne

izpostavljenosti delavca, ki običajno ne dela z viri EMS (npr. pri čiščenju, vzdrţevanju itd.). Ob

sumu ali po ugotovljeni prekomerni izpostavljenosti delavca, ki jo označujejo preseţene mejne

vrednosti EMS na delovnem mestu, je potrebna takojšnja medicinska obravnava. Ob

zdravstvenem pregledu poškodovanega navadno ugotovimo le posledice delovanja

visokofrekvenčnih EMS (posledice toplotnega delovanja).

Podatki o značilnostih vira sevanja, trajanju izpostavljenosti in poloţaju telesa glede na vir, ki jih

pridobimo anamnestično ali od podjetja, kjer je delavec zaposlen, so pomemben dejavnik

diagnostične obravnave. Postopek ugotavljanja in potrditve preseţenih mejnih vrednosti lahko

namreč traja tudi nekaj tednov. Če se ugotovi poškodba, ki je posledica takšne izpostavljenosti,

mora delodajalec ugotoviti razloge, zaradi katerih so bile mejne vrednosti preseţene, in izvesti

tehnične/organizacijske ukrepe, s katerimi prepreči njihovo ponovno prekoračitev.

Mednarodna organizacija dela (ILO) je leta 2010 v revidiranem Seznamu poklicnih bolezni nanj

uvrstila poklicno katarakto zaradi delovanja EMS v mikrovalovnem frekvenčnem območju.

Slovenskih kriterijev za ugotavljanje poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti EMS še nimamo.



Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) je leta 2002 na podlagi rezultatov epidemioloških

študij na otrocih uvrstila nizkofrekvenčna magnetna polja med »mogoče kancerogene za ljudi«

(razred 2b). 31. maja 2011 pa je po preučitvi raziskav, ki so ugotavljale vpliv uporabe mobilnih

telefonov na pojav moţganskih tumorjev, v isti razred uvrstila tudi visokofrekvenčna

elektromagnetna sevanja.



Optična sevanja in zdravje

Vesna Tlaker Žunter Dermatološka klinika, UKC Ljubljana

Tarčna organa za škodljive učinke optičnih sevanj sta koţa in oko. Škodljive učinke razdelimo na

takojšnje (akutne) in pozne (kronične). Akutni učinki so večinoma posledica kratkotrajne

izpostavljenosti velikim intenzitetam sevanja in se pojavijo ţe po nekaj urah. Kaţejo se z vnetnimi

ali nekrotičnimi spremembami koţe in oči. Kronični učinki se lahko pojavijo šele po več

desetletjih in so lahko zelo resni, kot npr. koţni rak in siva mrena – katarakta. Biološki učinki

optičnih sevanj naravnih in umetnih virov so enaki, odvisni pa so od valovne dolţine, intenzitete

in trajanja izpostavljenosti (efektivne obsevanosti oz. doze). Občutljivost za nekatere učinke

optičnih sevanj, npr. za z UV-sevanjem povzročnene okvare koţe, je individualno lahko zelo

različna, zato je pri nekaterih skupinah izpostavljenih potrebna posebna pozornost.

Vir poklicne izpostavljenosti optičnim sevanjem je lahko bodisi naraven (sonce) bodisi umeten.

Slovenska zakonodaja zaenkrat ne predpisuje omejitev ali zaščitnih ukrepov v zvezi s poklicno

izpostavljenostjo soncu. Pri delavcih, ki delajo z umetnimi viri optičnih sevanj, se lahko pojavijo

tako akutni škodljivi učinki zaradi izpostavljenosti velikim intenzitetam, zlasti v primeru

neuporabe zaščitnih sredstev ali delovnih nesreč, kot tudi kronični škodljivi učinki. Hkrati se

učinki prejetega sevanja na delovnem mestu in v prostem času seštevajo.

V prispevku bomo podali pregled škodljivih vplivov na zdravje glede na valovno dolţino

optičnega sevanja (ultravijolično sevanje, vidna svetloba, infrardeče sevanje). Kjer ni posebej

omenjeno, se besedilo nanaša na nekoherentno sevanje; laser obravnavamo posebej.

Med nekoherentnimi optičnimi sevanji je ultravijolično (UV) sevanje najpomembnejši dejavnik

tveganja za zdravje koţe in oči, tudi zato, ker ga za razliko od vidne svetlobe ali IR-sevanja ne

zaznavamo in se pred njim ne umaknemo. Glede na valovno dolţino in fotobiološke lastnosti UV-

sevanje razdelimo na tri spektre: UVC (100–280 nm), UVB (280–315 nm) in UVA (315–380 nm).

Občutljivost koţe za UV-sevanje je izrazito individualno pogojena. Glede na občutljivost koţe za

UV-sevanje in sposobnost porjavitve, ki je obrambni mehanizem, razvrstimo posameznike v 6

skupin, imenovanih fototipi. Najobčutljivejše so osebe s fototipoma 1 (mlečno bela polt, rdeči

lasje, na soncu vedno dobijo opekline in nikoli ne porjavijo) in 2 (blond lasje, zelo svetla polt, na

soncu zelo pogosto dobijo opekline in le minimalno porjavijo). V Sloveniji je najbolj razširjen

fototip 3 (rjavi lasje, svetla polt, včasih sončne opekline, na soncu nekoliko porjavijo). Fototip 4

ustreza mediteranskemu tipu, fototip 5 npr. Arabcem in Indijcem, fototip 6 črncem. Fototipa 5 in 6

načeloma pomenita dobro zaščito koţe pred soncem, vendar pa se lahko tudi pri teh posameznikih

pojavijo škodljivosti na koţi zaradi umetnih virov UV, kot tudi zaradi ekstremne izpostavljenosti

soncu. Za škodljive vplive na oči so občutljivi vsi posamezniki, ne glede na fototip.

Na splošno in poenostavljeno je UVA-sevanje odgovorno za staranje koţe (mnemonično: A –

aging); UVB za akutne toksične reakcije, ti. (sončno) opeklino (B – burn), oboje pa je rakotvorno.

Na očeh UV-sevanje akutno povzroči vnetje roţenice in veznice, njegov pozni učinek je tvorba

sive mrene. Z ultravijoličnim sevanjem so povezane vse tri najpogostejše vrste koţnega raka:

bazalnocelični in ploščatocelični karcinom ter melanom. Najbolj jasna je povezava z UV pri

skvamoznoceličnem karcinomu, kjer je glavni dejavnik tveganja kumulativna ţivljenjska

izpostavljenost. Pri melanomu so verjetno pomembne kratke izpostavitve intenzivnemu UV-

sevanju. Izpostavljenost UVC-sevanju je redko, glavni učinek je akutno vnetje veznice.



Globina penetracije UV-svetlobe v koţo je odvisna od valovne dolţine – daljša kot je valovna

dolţina, globlja je penetracija. Tako UVA-sevanje prodre vse do dermisa, vključno z njegovim

globljim delom, medtem ko se večina UVB-sevanja absorbira v epidermisu in ga le malo prodre

do zgornjega dermisa. V koţi in očeh so številne tarčne molekule (kromofore); glavna kromofora

za pozne učinke UV-sevanja je DNA. Vrh absorpcije v DNA je pri 260 nm, nato absorpcija skozi

območje UVB hitro pada in je pri valovnih dolţinah, daljših od 325 nm, ni več opaziti.

Tako UVB kot UVA povzročita odziv celičnih mehanizmov za popravo DNA, ki so tesno

povezani in koordinirani s proizvodnjo pigmenta, kar povzroči porjavitev. DNA absorbira energijo

UV-sevanja, pri čemer se tvorijo nenormalne navzkriţne povezave med nukleotidi, ki (če se ne

popravijo) vodijo v mutacije. Do maligne transformacije pride v celicah, ki se izognejo vsem tem

popravljalnim mehanizmom in nakopičijo kritično raven UV-poškodb.

Intenzivna vidna svetloba lahko povzroči okvaro mreţnice in trajno motnjo vida. Zaradi naravnega

refleksnega obrambnega mehanizma (zaprtje vek, zaslomba oči, odvračanje pogleda) do takih

okvar pride večinoma ob namernem daljšem gledanju v svetlobni vir. Strokovni viri omenjajo tudi

moţnost vnetja mreţnice zaradi modre svetlobe (400-490 nm), vendar mnenja o tem niso enotna.

V vsakdanjem ţivljenju so najpomembnejši potencialni vir okvare okulistični pregledi in posegi.

Glavni biološki učinek infrardečega sevanja (valovnih dolţin od 780 nm do 1 mm) je segrevanje

tkiva. Občutimo ga kot toploto oz. vročino in njegov učinek je odvisen tudi od siceršnje

temperature prostora. Akutno lahko IR-sevanje povrzoči opekline koţe, vnetje in opekline

roţenice in mreţnice. Edini nedvomni kronični učinek na koţi je pojav ti. eritema ab igne,

nepravilne mreţaste rdečine na koţi, ki je trajna, na očeh pa pojav sive mrene.

Učinke laserja na tkivo izkoriščamo pri številnih terapevtskih postopkih na očeh in koţi, kjer tkivo

z njim po potrebi reţemo ali koaguliramo. Škodljivosti laserja v delovnem okolju so večinoma

posledica delovnih nesreč. Na koţi so moţne toplotne poškodbe od rdečine (eritema) do nekroze

(mrtvine) tkiva; na očeh pa prav tako toplotne in fotokemične poškodbe, vključno s poškodbami

mreţnice in trajnimi okvarami vida.



Zakonodaja na področju neionizirnih sevanj

Jože Hauko Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Neionizirna sevanja predstavljajo veliko tveganje za varnost in zdravje delavcev na delovnih

mestih. Da bi preprečili negativne učinke teh sevanj ter čim bolj zaščitili delavce, morajo

delodajalci upoštevati predpise na tem področju.

V Republiki Sloveniji, poleg Zakona o varnostni in zdravju pri delu, sprejetem konec leta 2011,

obstaja še posebna uredba na področju varovanja delavcev pred umetnimi optičnimi sevanji, prav

tako pa je v pripravi tudi direktiva o varovanju delavcev pred elektromagnetnimi sevanji.

Uredba o varovanju delavcev pred umetnimi optičnimi sevanji se nanaša na tveganja za varnost in

zdravje delavcev zaradi škodljivih vplivov na oči in koţo. Pri tem povzema bistvene zahteve

evropske direktive.

Uredba določa obveznosti delodajalcev, in sicer:

Splošne določbe

Ex ante izdelavo ocene tveganja

Ukrepe za preprečevanje oz. zmanjševanje tveganj

Posvetovanje in sodelovanje delavcev

Zdravstveni nadzor

Kazni

Uredba določa tudi mejne vrednosti izpostavljenosti, skladno s priporočili ICNIRP-a, ki temeljijo

neposredno na ugotovljenih vplivih sevanj na zdravje in bioloških presojah.

Direktiva o varovanju elektromagnetnih sevanj je bila sprejeta ţe leta 2004 in se nanaša na

tveganja za varnost in zdravje delavcev zaradi znanih kratkoročnih škodljivih vplivov na zdravje.

Ker so se v zvezi z mejnimi vrednostmi v direktivi pojavili dvomi v njihovo ustreznost, je

Evropski parlament zadrţal prenos direktive v pravne rede drţav članic. Tako je sedaj v pripravi

nova direktiva, ki bo nadomestila obstoječo. Nova direktiva bo vključevala najnovejša znanstvena

spoznanja na področju elektromagnetnih sevanj, mejne vrednosti pa bodo manj konservativne.

Vseeno pa obstaja kar nekaj dilem, ki jih bodo drţave članice pri pripravi nove direktive morale

rešiti.



Rezultati raziskovalnega projekta EMS na delovnih mestih

Bor Kos1,2

, Blaž Valič2, Peter Gajšek

2, Tadej Kotnik

1

1 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko

2 Inštitut za neionizirna sevanja

Da bi spodbujali varnost in zdravje zaposlenih, je Evropska Unija leta 1989 sprejela krovno

direktivo 89/391/EGS, ki je uveljavila vodila za kasnejše direktive za zaščito pred različnimi

dejavniki tveganja za poklicne bolezni in varnost pri delu. Direktiva 2004/40/ES je 18. zaporedna

direktiva pod to krovno direktivo in naj bi zagotovila poenoteno minimalno zaščito delavcev pred

negativnimi vplivi električnih, magnetnih in elektromagnetnih polj do frekvence 300 GHz. Nad to

frekvenco velja direktiva 2006/25/ES o optičnih sevanjih, ki je izšla leta 2006.

Direktiva 2004/40/ES je namenjena poenotenju meril za zaščito pred neionizirnimi

elektromagnetnimi sevanji med drţavami članicami. Povzela je mejne vrednosti smernic ICNIRP

iz leta 1998 [1], ki so utemeljene na znanstveno dokazanih negativnih vplivih na človeka, pri

čemer so dodatno upoštevani še varnostni faktorji, ki zagotavljajo zaščito tudi bolj občutljivim

delom prebivalstva. Direktiva 2004/40/ES, povzeto po smernicah ICNIRP, poleg opozorilnih

vrednosti elektromagnetnih količin v praznem prostoru predvideva še mejne vrednosti, ki se

nanašajo na dozimetrične količine v človeškem telesu. Glavni dozimetrični količini sta gostota

toka, pri frekvencah do 10 MHz, ter stopnja specifične absorpcije (SAR), pri frekvencah od 100

kHz naprej. Ker dozimetrične količine znotraj človeškega telesa niso merljive brez invazivnih

postopkov, je edina moţnost uporaba numerične dozimetrije. Numerična dozimetrija uporablja

različne numerične metode za izračune dozimetričnih količin v človeškem telesu, med

najpogosteje uporabljanimi pa sta metoda končnih elementov in metoda končnih diferenc v

časovnem prostoru.

Glavni namen raziskovalnega projekta Razvoj metod in sistemov za vrednotenje tveganj

različnih ciljnih skupin zaradi izpostavljenosti EMS (Šifra: L7-2231, trajanje 1. 5. 2009 - 30. 4.

2012) je bil identificirati delovna mesta/poklice, kjer prihaja do čezmernih sevalnih obremenitev

in jih s pomočjo meritev EMS določiti oziroma izmeriti. Rezultati meritev so sluţili kot vhodni

parametri za numerični izračun gostote toka in/ali stopnje specifične absorpcije v modelih

odraslega moškega, ţenske in nosečnice.

Izvedene so bile številne detajlne meritve EMS, s pomočjo katerih so bile določene vrednosti

električne poljske jakosti in gostote magnetnega pretoka za različne tipične sevalne obremenitve, s

katerimi se lahko srečamo na delovnem mestu ali doma. Tako so bile meritve opravljene v

neposredni bliţini različnih oddajnih naprav, kot so bazne postaje in radijski ter televizijski

oddajniki, v napravah in objektih, ki sluţijo za distribucijo električne energije, v livarnah, ob

indukcijskem kuhališču…

Na podlagi izmerjenih vrednosti smo z numerično dozimetrijo raziskali več primerov poklicne

izpostavljenosti elektromagnetnim sevanjem različnih frekvenc. Na področju nizkih frekvenc smo

raziskovali primer sočasne izpostavljenosti električnemu in magnetnemu polju [2], kjer smo

ugotovili, da izvedene mejne vrednosti ljudi z prevodnimi vsadki ne ščitijo pred preseganjem

mejnih vrednosti dozimetričnih količin v tolikšni meri, kot ljudi brez vsadkov.

Pri srednjih frekvencah smo med prvimi na svetu izračunali dejansko izpostavljenost nosečnic ter

ploda pri uporabi indukcijskih kuhališč, ki so pogosta v gospodinjstvih, prav tako pa tudi v

profesionalnih kuhinjah. Ugotovili smo, da trenutno veljavni standardi sicer zagotavljajo, da

mejne vrednosti niso preseţene, ne za matere, ne za plod [3].



Pri visokih frekvencah so relevantne izpostavljenosti v bliţini oddajnih naprav, saj morajo

zaposleni pogosto delovne naloge izvajati v neposredni bliţini delujočih oddajnikov. Izračunali

smo izpostavljenost pri različnih poloţajih človeka na kombiniranem FM-UHF oddajnem stolpu

ter v neposredni bliţini večpasovnih baznih postaj mobilne telefonije. Pri slednjem smo ugotovili,

da je seštevanje različnih sistemov mobilne telefonije tako, da je ustrezno uporabljati enostavno

seštevanje najvišjih vrednosti SAR pri vsaki frekvenci [4].

Za izpostavljenost na oddajnem stolpu je značilno, da so izmerjene vrednosti za izpostavljenost

radijskemu oddajniku v praznem prostoru bistveno višje od mejnih vrednosti, vendar dozimetrične

količine v telesu mejnih vrednosti ne presegajo bistveno. To je posledica tega, da so izvedene

mejne vrednosti v praznem prostoru izpeljane za najslabši moţni primer celotelesne resonance, ki

se pojavi samo pri izpostavljenosti v daljnem polju, ki je prisotno šele na večji oddaljenosti od

oddajnika, kjer pa so tudi elektromagnetne količine v praznem prostoru manjše. Drugače je v

primeru televizijskega oddajnika, ki deluje pri višjih frekvencah in pri takšni izpostavljenosti ne

prihaja do celotelesne resonance, zato ne prihaja do večjih odstopanj med preseganjem izmerjenih

vrednosti v praznem prostoru in dozimetričnih količin znotraj človeškega telesa.

Projekt je v zaključni fazi, večina aktivnost je ţe zaključena, objavljenih pa je bilo tudi več

člankov z rezultati študij, opravljenih v okviru tega projekta.

Reference [1] ICNIRP, “Guidelines for limiting exposure to time-varying electric, magnetic, and electromagnetic fields (up

to 300 GHz),” Health Physics, vol. 74, no. 4, pp. 494-522, Apr. 1998.

[2] B. Valic, P. Gajsek, and D. Miklavcic, “Current density in a model of a human body with a conductive

implant exposed to ELF electric and magnetic fields,” Bioelectromagnetics, vol. 30, no. 7, pp. 591-599, Oct.

2009.

[3] B. Kos, B. Valič, D. Miklavčič, T. Kotnik, and P. Gajšek, “Pre- and post-natal exposure of children to EMF

generated by domestic induction cookers,” Physics in Medicine and Biology, vol. 56, no. 19, pp. 6149-6160,

Oct. 2011.

[4] B. Kos, B. Valič, T. Kotnik, and P. Gajšek, “Exposure assessment in front of a multi-band base station

antenna,” Bioelectromagnetics, vol. 32, no. 3, pp. 234-242, Apr. 2011.



Meritve, standardi in ocenjevanje tveganja

Blaž Valič Inštitut za neionizirna sevanja

Namen meritev je določiti velikost neznane fizikalne veličine. Vsaka meritev je povezana z

določeno merilno negotovostjo, ki je odvisno od izbrane merilne metode, merilne opreme ter

okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na rezultat meritev. Da lahko rezultatom meritev zaupamo, je

potrebno zagotoviti sledljivost meritve do osnovnih etalonov veličin, za kar je poleg ustreznih

kalibracij uporabljene merilne opreme potrebna tudi ustrezna usposobljenost in znanje, pri

izvajanju meritev pa je potrebno slediti ustreznim merilnim postopkom, ki jih lahko vsak

laboratorij definira samostojno, običajno pa se uporabljajo ustrezni standardi, ki določajo merilne

postopke.

STANDARDI ZA MERITVE OPTIČNIH SEVANJ

Za izvajanje meritev optičnih sevanj na delovnih mestih je bila pripravljena druţina standardov

SIST EN 14255, in sicer standardi SIST EN 14255-1:2005 - Merjenje in ocenjevanje

izpostavljenosti oseb inkoherentnemu optičnemu sevanju – 1. del: Ultravijolično sevanje

»umetnih« svetlobnih virov na delovnem mestu, SIST EN 14255-2:2006 - Merjenje in

ocenjevanje izpostavljenosti oseb inkoherentnemu optičnemu sevanju - 2. del: Vidno in infrardeče

sevanje svetlobnih virov na delovnem mestu, SIST EN 14255-3:2008 - Merjenje in ocenjevanje

izpostavljenosti oseb inkoherentnemu optičnemu sevanju - 3. del: Sončno UV-sevanje SIST EN

14255-4:2007 - Merjenje in ocenjevanje izpostavljenosti oseb inkoherentnemu optičnemu sevanju

- 4. del: Terminologija in veličine pri meritvah izpostavljenosti UV-, vidnemu in IR-sevanju. Ker

pa se Uredba o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti umetnim optičnim

sevanjem (UL RS 34/2010) nanaša samo na umetne vire optičnih sevanj, sta pomembna samo

standarda SIST EN 14255-1:2005 in SIST EN 14255-2:2006. Za meritve inkoherentnih optičnih

sevanj, to je nelaserskih optičnih sevanj, obstaja tudi širši oziroma obseţnejši standard, ki se ne

nanaša le na poklicno izpostavljenost, ampak na kakršno koli izpostavljenost optičnim sevanje, in

sicer standard SIST EN 62471:2008 - Fotobiološka varnost sijalk in sistemov s sijalkami (IEC

62471:2006, spremenjen).

Običajno se izpostavljenost umetnim optičnim sevanjem nekoherentnih virov ugotavlja z

meritvami, čeprav jo je mogoče določiti tudi s pomočjo podatkov proizvajalcev ali računsko,

pomembno pa je, da morajo v teh dveh primerih biti na voljo ustrezni podatki proizvajalcev.

Določanje izpostavljenosti koherentnim, to je laserskim virom, pa običajno temelji na podatkih,

dostopnih s strani proizvajalca. Proizvajalec naprave, ki vsebuje laserski vir, ali laserja samega,

mora namreč za takšno napravo določiti, v kateri razred glede na standard SIST EN 60825-1:2009

- Varnost laserskih izdelkov - 1. del: Klasifikacija opreme in zahteve (IEC 60825-1:2007) takšen

laser ali naprava z laserjem spada. Prav tako proizvajalec na napravi navede, kakšna je valovna

dolţina in moč laserja. Če so ti podatki na voljo in če se naprava uporablja kot je predvideno in v

skladu z navodili proizvajalca, se meritev običajno ne izvaja, saj je izpostavljenost mogoče

določiti na podlagi proizvajalčevih podatkov in dodatne meritve niso potrebne. Če pa podatkov

proizvajalcev ni na voljo ali se naprava uporablja drugače od predvidene uporabe, je za oceno

izpostavljenosti potrebno opraviti tudi meritve, in sicer v skladu s standardom SIST EN 60825-

1:2009 - Varnost laserskih izdelkov - 1. del: Klasifikacija opreme in zahteve (IEC 60825-1:2007).

STANDARDI ZA MERITVE EMS

Merilni postopki za merjenje EMS so določeni v več različnih standardih, ki so lahko splošni: npr.

SIST IEC 61786:2005 - Merjenje nizkofrekvenčnih elektromagnetnih polj z vidika



izpostavljenosti ljudi – Posebne zahteve za instrumente in napotki za merjenje, SIST EN

50413:2009 - Osnovni standard za merjenje in izračunavanje izpostavljenosti ljudi električnim,

magnetnim poljem in elektromagnetnim sevanjem (0 Hz - 300 GHz), ali pa specifični za določene

naprave oziroma tehnologijo: npr. SIST EN 50492:2009 - Osnovni standard za terensko merjenje

jakosti elektromagnetnega polja v zvezi z izpostavljenostjo ljudi v okolici baznih postaj ali SIST

EN 50364:2010 - Omejevanje izpostavljenosti ljudi elektromagnetnim sevanjem naprav, ki

delujejo v frekvenčnem obsegu od 0 Hz do 300 GHz in se uporabljajo za elektronski nadzor blaga

(EAS), radiofrekvenčno razpoznavanje (RFID) in podobne namene.

Odločitev, po kateremu standardu je potrebno izvesti določeno meritev, je lahko odvisna od

naročnika, ki ţeli imeti določeno meritev izvedeno po točno določenem standardu, v praksi pa je

zaradi nepoznavanja problematike odločitev o tem večinoma prepuščena izvajalcu meritev. Pri

tem je pomembno, da izvajalec standarde pozna in se odloči za tisti standard in s tem povezane

tiste merilne metode, ki so namenjeni za merjenje vira in bodo zato podale ustrezne rezultate.

OCENJEVANJE TVEGANJA

Ocena tveganja je bistveni sestavni del izjave o varnosti, to je listine, s katero delodajalec pisno

izjavi, da izvaja vse ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, izvedbo ocenjevanja

tveganja pa zahteva ţe Zakon o varnosti in zdravju pri delu (UL RS, 43/2011). Glede na

zakonodajo mora oceno tveganja izdelati vsak delodajalec, v njej pa opredeli tveganja ter način in

ukrepe za njegovo zmanjševanje in zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

V splošnem se za ocenjevanje tveganja za posamezen dejavnik uporabljajo različne metode.

Specifičen standard, pripravljen posebej za ocenjevanje tveganja zaradi izpostavljenosti EMS na

delovnem mestu, je standard SIST EN 50499:2009 - Postopki ocenjevanja izpostavljenosti

delavcev elektromagnetnim sevanjem, za osebe z medicinskimi vsadki pa sta bila pripravljena

standarda SIST EN 50527-1:2010 - Postopek ocenjevanja izpostavljenosti delavcev z aktivnimi

medicinskimi vsadki elektromagnetnim poljem - 1. del: Splošno ter EN 50527-2-1:2011 -

Postopek ocenjevanja izpostavljenosti delavcev z aktivnimi medicinskimi vsadki

elektromagnetnim poljem - 2-1. del: Specifično ocenjevanje pri delavcih s srčnimi

spodbujevalniki. Za optična sevanja posebnega standarda za ocenjevanje ni, a ţe standardi iz

druţine SIST EN 14255 določajo nekaj splošnih načel o ocenjevanju tveganja.

Ocenjevanje tveganja po prej omenjenih standardih pa je usmerjeno zgolj v primerjanje izmerjenih

oziroma kako drugače določenih vrednosti s predpisanimi vrednostmi, drugih vidikov ocenjevanja

tveganja pa se ne dotika. Ko namreč določimo izpostavljenost zaposlenih, je naslednji korak

vrednotenje te izpostavljenosti oziroma določanje tveganja. V Sloveniji je med najbolj

razširjenimi metodami metoda s točkovanjem, kjer se posameznemu dejavniku tveganja s

pomočjo tabele določi številčna vrednost tveganja, ki je med 1 in 5. Višja kot je vrednost, višje je

tveganje. V spodnji tabeli so podani kriteriji, kako bi lahko točkovali posamezno situacijo v

primeru izpostavljenosti EMS, slika pa to prikazuje v grafični obliki.

vrsta

tveganja stanje R0

1

izpostavljenost pod izvedenimi mejnimi vrednostmi ali mejnimi vrednostmi za prebivalstvo oziroma drugače

ugotovljeno, da EMS ne more predstavljati tveganja za zaposlene, delovno mesto je v skladu s tabelo 1 standarda

SIST EN 50499

0

2

izpostavljenost nad mejnimi vrednostmi za prebivalstvo, a pod izvedenimi mejnimi vrednostmi za zaposlene,

opravljene so meritve oziroma izračuni, izdelana je ocena tveganja, izvedeno je usposabljanje za varno delo z viri

EMS

3

3

izpostavljenost nad izvedenimi mejnimi vrednostmi za zaposlene, a pod mejnimi vrednostmi za zaposlene,

opravljene so meritve oziroma izračuni, izdelana je ocena tveganja, zagotovljen je zdravstveni nadzor, izvedeno je

usposabljanje za varno delo z viri EMS

4

4 Sicer

5



Pri ocenjevanju tveganja je bistveno, da se upoštevajo tisti dejavniki, ki dejansko povzročajo

tveganje. V primeru neionizirnih sevanj, ki jih človek v veliki meri ne zaznava in ki lahko nimajo

takojšnih škodljivih učinkov, to ni tako samoumevno kot pri nekaterih drugih dejavnikih tveganja,

zato je v pomembno, da so tisti, ki ocenjevanje tveganja izvajajo, ustrezno usposobljeni, da znajo

identificirati vire tveganja. Velikokrat se ocenjevanje tveganja nato lahko izvede ţe na podlagi

podatkov proizvajalcev vira, kar dopušča tudi zakonodaja, velikokrat pa so za ocenjevanje

tveganja potrebne tudi meritve, ki naj jih izvedejo akreditirane institucije z ustrezno usposobljenim

osebjem.



Ukrepi varstva pred neionizirnimi sevanji

Tomaž Trček Inštitut za neionizirna sevanja

Ko se v oceni tveganja ugotovi, da so potrebni ukrepi, je ţe v sklopu ocene tveganja potrebno

določiti tako odgovorne osebe kot roke za izvedbo ukrepov. Ukrepi so različni, njihov namen pa je

zmanjšati tveganja na sprejemljivo raven oziroma zmanjšati nepotrebna tveganja na minimum. V

procesu izvajanja ukrepov in nadzora nad njimi so v ta proces vključeni tako vodstvo podjetja kot

pooblaščenci za varnost in zdravje ter vsi zaposleni. Za dosego cilja ustrezne varnosti in zdravja

na delovnem mestu je potrebno doseči vzajemno sodelovanje vseh ključnih oseb znotraj podjetja -

tako delavcev pri virih sevanja, vzdrţevalcev, drugih pooblaščenih oseb, vodstva kot tudi

odgovornih za varnost pri delu. Če ne bo potrebnega medsebojnega sodelovanja za dosego

ţelenega cilja, se postavlja pod vprašaj tudi uspeh celotne izvedbe ukrepov varstva pred EMS in

optičnimi sevanji.

Glede na ugotovitve o škodljivosti sevanj je nujna vzpostavitev zaščitnih ukrepov. Ločimo tri

vrste zaščitnih ukrepov: tehnični, administrativni in organizacijski. Pri izbiri ustreznih ukrepov se

ravnamo po pravilu, da tveganja najprej odpravljamo pri viru tveganja, ko to ni mogoče oziroma

neupravičeno, pa se preprečevanja tveganja lotevamo tudi s pomočjo ukrepov, ki temeljijo na

uporabi osebne varovalne opreme.

Tehnična zaščita je zelo zanesljiva in učinkovita, zato je eden prvih ukrepov, ki se ga posluţimo.

Tehnične zaščitne ukrepe izvajamo pri izvoru samem. Če to ni mogoče, se izvaja z zasloni na poti

širjenja sevanja, s preprečevanjem dostopa do vira, z zmanjšanjem moči vira ali zaustavitvijo vira

in podobno. Zelo pomemben tehnični ukrep so meritve sevalnih obremenitev, saj šele te ponudijo

vpogled v dejanske sevalne obremenitve in tudi odločajo o morebitnih nadaljnjih ukrepih. Ko je

poskrbljeno za tehnične zaščitne ukrepe poskrbimo še za administrativne zaščitne ukrepe.

Med administrativne zaščitne ukrepe sodijo: ustanovitev delovne skupine za izpostavljenost

sevanjem, priprava internih vodil o delu z viri sevanja, vodenje podatkov o virih, postavitev

opozorilnih znakov, avtorizacija dostopa in hierarhija pristojnosti, določitev in spremljanje časa

izpostavljenosti, prilagoditev delovnih procesov in upravljanje solokacij. Namen delovne skupine

za izpostavljenost sevanjem je zagotoviti sodelovanje vseh vpletenih v zagotavljanje varnega

delovnega okolja. Zato so v delovno skupino vključeni posamezniki iz vseh segmentov podjetja,

tako iz vodstva kot iz sluţbe za varnost in zdravje pri delu in predstavniki zaposlenih. Z namenom

dostopa do podatkov, informiranja zaposlenih ter vodenja ustrezne politike ravnanja z viri sevanja

ter izvajanjem nadzora nad izpostavljenostjo, sluţba za varnost in zdravje pri delu ob sodelovanju

z eksperti s področja EMS pripraviti interna vodila za varno delo z napravami, ki so vir EMS.

Delodajalec za svoje lokacije in lokacije, kjer gostuje ali kjer delavci redno ali periodično

opravljajo svoja dela, vodi evidenco virov in sevalnih moči na lokaciji. Evidenca virov mora biti

dostopna in razumljiva delavcem, ki delajo s temi viri oziroma imajo pooblastilo, da lahko

vstopajo v neposredno bliţino teh virov.

Organizacijski ukrepi so povezani z usposabljanjem delavcev, dostopom od informacij ter

problemom solokacij. Dela in naloge v bliţini virov lahko opravljajo le ustrezno kvalificirano

osebje z opravljenim usposabljanjem s področja neionizirnih sevanj. Ustrezno strokovno

usposobljeno osebje se mora zavedati vseh potencialnih nevarnosti ter biti usposobljeno, da

pravilno uporablja osebno varovalno opremo. Poseben primer predstavljajo solokacije, kjer je

bistvenega pomena zagotavljanje izmenjave podatkov med vsemi prisotnimi na lokaciji. V

primeru solokacij je potrebno storiti kar največ, da se oblikujejo skupni postopki, ki jih morajo

spoštovati vsi delavci, ki so pooblaščeni za vstop v objekt oziroma v bliţino virov sevanja. To bo

zavarovalo njihove interese in zagotovilo varnost, prav tako pa tudi vse zaposlene, ki se zadrţujejo

na območju z viri sevanja. Uskladiti je treba ukrepe varstva pred neionizirnimi sevanji in tako

zagotoviti varno vzdrţevanje in delo v bliţini virov. Zagotoviti je potrebno, da delavci pred



dostopom v bliţino virov sevanja preverijo, kateri viri so prisotni na lokaciji – tako lastni delavci

kot tudi zunanji izvajalci in gostujoči. Za to je potrebno voditi evidenco virov, kjer so navedeni

bistveni podatki o virih.

Osebna varovalna oprema je zadnji ukrep v vrsti ukrepov, vendar je njena uporaba pogosto

priporočljiva in tudi potrebna. Osebna varovalna oprema za optična sevanja je precej pogosta,

lahko dostopna in tudi zelo učinkovita. Precej drugače je pri osebni varovalni opremi za EMS, saj

za področje nizkih frekvenc praktično ne obstaja, še posebej v primeru izpostavljenosti

magnetnemu polju. Za področje visokih frekvenc pa se danes ţe dobi ustrezno varovalno opremo,

ki je tudi precej učinkovita. Zaščitne obleke, halje, pregrinjala, zasloni, rokavice in čevlji iz

metalizirane tkanine ali tkanine s prevodnimi vlakni občutno zmanjšajo vplive visokofrekvenčnih

sevanj. Nepogrešljiva so tudi zaščitna očala iz poliranega stekla z metaliziranim slojem svinčevega

oksida ali stekla z mreţico iz bakra. Posebno zaščitno obleko iz tkanine s prevodnimi, imenovano

EMSafe, smo razvili tudi na INIS-u. Zaščitna obleka EMSafe je namenjena vsem, ki potrebujejo

zaščito pred visokofrekvenčnimi EMS. Še zlasti je namenjena delavcem, ki so izpostavljeni

visokim sevalnih obremenitvam v telekomunikacijah (radijski in televizijski oddajniki, oddajniki

mobilne telefonije), delavcem na radarskih sistemih in delavcem v industriji, ki uporabljajo stroje

za visokofrekvenčno varjenje, segrevanje in obdelovanje materialov. Laboratorijske meritve

slabljenja zaščitne obleke EMSafe, ki jih je izvedel akreditirani inštitut, so pokazale na slabljenje

med 11 in 13 dB v področju visokofrekvenčnih elektromagnetnih sevanj med 10 MHz in 10 GHz.

Poseben primer zaščite, o katerem se danes sicer zelo veliko govori, na delovnem mestu pa nanjo

kar pozablja, je zaščita pred soncem. Potrebno je poudariti, da količina UV sončnega sevanja z leti

narašča, osnovna zaščita pa se priporoča ţe pri minimalni izpostavljenosti UV sončnemu sevanju,

ko UV indeks znaša od 2 do 3. Pri zaščiti pred soncem se daje prednost naravni zaščiti, to je senca,

obleka, pokrivalo in očala. Šele v primeru nezadostne ali oteţene naravne zaščite se uporablja

zaščitne kreme.

Vse te zaščitne aktivnosti pa naj povezuje zdravstveni nadzor. Sproti naj se s kontrolnimi pregledi

nadzoruje zdravstveno stanje izpostavljenih oseb. Zelo pomembno je natančno vodenje statističnih

podatkov izpostavljenih. Gre za zbiranje rezultatov meritev o poljskih jakostih, trajanju

izpostavljenosti, vrsti dela in fizikalnih parametrih. Na podlagi teh rezultatov so potem moţni

zaključki in kasnejše epidemiološke raziskave. Sproti, vsaj enkrat letno s kontrolnimi pregledi, naj

se nadzoruje zdravstveno stanje izpostavljenih oseb. S pomočjo zdravstvenega nadzora se lahko

odkrijejo zgodnji znaki in simptomi bioloških učinkov še preden le-ti resneje ogrozijo zdravje.

Voditi je treba statistiko o zdravstvenem stanju zaposlenih pri izvorih EMS (tudi o manj izrazitih

zdravstvenih teţavah, potrebni so redni zdravstveni pregledi). Potrebno je predpisati postopke

oziroma standardizirati preglede. Ker obstaja velika praznina na področju zakonsko predpisanega

nadzora nad poklicno izpostavljenostjo EMS v Sloveniji, je obstoječi sistem zdravstvenega

nadzora šele v svoji začetni fazi.

Še tako dobri zaščitni ukrepi pa niso učinkoviti, če se jih ne izvaja oziroma ne uporablja. Posebno

pozornost je zato potrebno posvetiti sprejemljivosti zaščitnih ukrepov, tako da njihovo izvajanje

ali uporaba postaneta rutinska. Pri osebni varovalni opremi (obleka, pokrivala, očala,…) je poleg

učinkovitosti potrebno gledati tudi na izgled, material, barvo in pravilno velikost za vsakega

posameznika.



CELOVITA REŠITEV NA PODROČJU VARSTVA PRED NEIONIZIRMI SEVANJI

Inštitut za neionizirna sevanja (INIS) je kot neodvisna in nevladna organizacija registrirana

za raziskave in razvoj na interdisciplinarnem področju problematike neionizirnih sevanj

(NIS). V okviru INIS deluje skupina, ki je usposobljena za najzahtevnejše

razvojnoraziskovalne naloge s področja tehniškega, administrativnega, pravnega in

zdravstvenega nadzora nad NIS. Ker smo mednarodno priznana institucija na področju

varstva pred neionizirnimi sevanji, smo s strokovnim kadrom, mednarodnimi

povezavami in laboratorijsko opremo vrhunsko usposobljeni, da odgovorimo na vsa

vaša vprašanja glede problematike EMS v bivalnem in delovnem okolju.

Dejavnosti merjenje elektromagnetnih sevanj (EMS) v frekvenčnem območju od 0-40 GHz;

merjenje optičnih sevanj od 200 nm do 3000 nm - (infrardeča sevanja, vidna svetloba

in ultravijolična sevanja)

izobraževanje s področja vplivov neionizirnih sevanj na biološke sisteme

2D in 3D modeliranje sevalnih obremenitev v okolju

modeliranje sevalnih obremenitev v bioloških strukturah v smislu določitve gostote

toke in absorbirane energije v človekovem telesu

ocenjevanje obstoječega stanja delovnega in bivalnega okolja zaradi sevalnih

obremenitev NIS;

svetovanje pri tehničnih in administrativnih zaščitnih ukrepih;

izvajanje presoj vplivov virov elektromagnetnih sevanj na okolje;

preučevanje možnih negativnih bioloških učinkov v delovnem in bivalnem okolju;

svetovanje pri načrtovanju novih virov sevanj in tehnoloških rešitev z uvajanjem

razumnih preventivnih ukrepov.

izvajanje nalog iz področja varnosti in zdravja pri delu predvsem iz vidika

elektromagnetnih in optičnih sevanj na delovnem mestu

Reference opremljenost z vrhunsko merilno procesno opremo za merjenje neionizirnih sevanj

(elektromagnetna in optična sevanja) kakor tudi s programsko opremo za modeliranje

morebitnih vplivov sevanj na človeka in okolje;

koordinacija projekta Forum EMS;

nacionalni koordinator v okviru projekta COST 0704 o bioelektromagnetiki

članstvo v mednarodnem svetovalnem odboru globalnega projekta o EMS, ki ga vodi

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO);

članstvo v upravnem odboru evropskega združenja za bioelektromagnetiko (EBEA) ;

sodelovanje v številnih mednarodnih organizacijah s področja NIS (WHO, BEMS, IEEE,

COST, NATO Research Initiative, CENELEC);

sodelovanje s priznanimi raziskovalnimi institucijami (US Airforce Research Lab,

Microwave Consulting Limited);

prek 3000 izvedenih projektov o ugotavljanju čezmernih sevalnih obremenitev v

delovnem in bivalnem okolju ter izvedenih presoj vplivov različnih virov

elektromagnetnih sevanj na okolje;

prek 200 objav v znanstveni in strokovni periodiki s področja NIS.



Pooblastila AKREDITACIJA

Inštitut za neionizirna sevanja je s strani Slovenske akreditacije akreditirani organ za

izvajanje meritev elektromagnetnih sevanj v območju od 5 Hz do 40 GHz (LP-059)

Inštitut za neionizirna sevanja je s strani Slovenske akreditacije akreditirani organ za

izvajanje meritev optičnih sevanj v območju od 200 nm do 3000 nm (LP-059)

POOBLASTILO MINISTRSTVA ZA OKOLJE IN PROSTOR

Pooblastilo št. 35459-1/2009 za izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitoringa

za vire nizkofrekvenčnega in visokofrekvenčnega elektromagnetnega sevanja.

Pooblastilo št. 68-73/03 za izdelavo presoj vplivov na okolje zaradi obremenjevanja z

emisijami elektromagnetnih sevanj.

Smo nosilci pooblastila za okoljskega izvedenca

POOBLASTILA MINISTRSTVA ZA ZDRAVJE

Pooblastilo 1865-4/2010-2 za izvajanje usposabljanja osebja v solarijih.

Pooblastilo 1865-12/2010-3 za izvajanje meritev optičnega sevanja solarijev.

POOBLASTILO MINISTRSTVA ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE

Pooblastilo za opravljanje periodičnih in drugih preiskav fizikalnih škodljivosti v

delovnem okolju

Več informacij: Inštitut za neionizirna sevanja (INIS)

Naslov: Pohorskega bataljona 215, 1000 Ljubljana Portal INIS: www.inis.si e-mail: [email protected]

Telefon: + 386 1 568 2733

http://www.uvps.gov.si/fileadmin/us.gov.si/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/Neionizirajoca_sevanja/100830SeznamPooblascencevSolariji.pdf

http://www.uvps.gov.si/fileadmin/us.gov.si/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/Neionizirajoca_sevanja/100830SeznamPooblascencevSolariji.pdf



Documents

Strokovni posvet NEIONIZIRNA SEVANJA NA DELOVNEM MESTU