Staro sreča mlado

Staro mladosreča

XIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G A DNIf e b 1 3

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka Opetnik [email protected]

u v o d n i k

To je izraz in danost, ki je bila nekdaj samoumevna, danes pa jo je treba na novo ustvarjati. Če je nekdaj več generacij – stari starši, tete in strici, starši in otroci – živelo pod skupno streho, je danes že redkost, da živijo tri generacije pod isto streho. Četudi je bilo sobivanje generacij povezano tudi z nesoglasji, je v svojem bistvu bogatilo vse. »Danes manjka med mladimi in starejšimi pogovor. Marsikaj zanima starejše ljudi, pa jim tega nihče ne razloži. Ti bi z lahkoto delali z ipadom, če bi jim kdo razložil, kako deluje,« je dejal Miha Dolinšek, ki je v svojih projektih »Staro sreča mlado« in pri filmih »Iskrica« neposredno spremljal sodelovanje starih in mladih. Po odpravitvi predsodkov se je vedno razvilo spoštljivo, celo radovedno sodelovanje, ob katerem so se učili stari in mladi in odkrivali svet in mišljenje drugega.

Družbeni in tehnični razvoj je v zadnjih desetletjih vodil vse skupine v neke vrste izolacijo. Mladi se vedno pogosteje zatekajo v svet novih medijev, srednja generacija stoka pod težo čedalje bolj zahtevnega dela. Ob tej aktivnosti se starejši pogosto čutijo potisnjene ob rob. In vendar kažejo vse raziskave in v vseh prispevkih te priloge se zrcali – kako potrebno in bogato je sobivanje med generacijami. Koliko veselja podarjajo vnuki starim staršem. Kako plodno je, če v družinskem podjetju sodelujejo vse generacije. Mladi se učijo ob življenjskih izkušnjah starejših. Starejši pa ob mladih odkrivajo svet tehnologij in novih iznajdb. To obojestransko bogastvo je treba odkriti na novo in mu dati prostor, kjer se lahko razvija. Uspešni kraji medgeneracijskega sobivanja so družine in delovna mesta. Ustvarjati pa je potrebno tudi nove možnosti, kjer se npr. tedensko srečujejo šolarji in stanovalci doma ostarelih. Ustvariti bi morali okvire, kjer bi si stari in mladi izmenjavali izkušnje in znanje. V nekaterih nemških mestih že poteka projekt medgeneracijskega sobivanja, kjer gradijo stanovanjska naselja po načelu sobivanja mladih in starih. V ljudeh je bogastvo, ki ga je treba izkoristiti v prid vseh, mladih in starih.

Slika na naslovnici: Fotografija je iz filma Bus, projekta Iskrica 2012

Foto: miha dolinšek

g l e d a l i š č e

Medgeneracijsko sobivanje

Mestno gledališče ljubljansko je v gledališki sezoni 2011-2012 premier-no uprizorilo dramo »Nevihta« ru-skega dramatika Aleksandra Nikola-jeviča Ostrovskega. Avtor je dramo napisal leta 1859, njegovi junaki pa so ujeti v okolje in spore, ki jih nare-kujeta družinska in družbena tradi-cija in religija.

Katerina (Nika Rozman) je mlada, poročena ženska, ujeta v mrzlo hišo neusmiljene tašče, bogate trgov-ke Kabanovke (Jožica Avbelj). Ta v strahovladju gospoduje mladi trojki: snahi Katerini, radoživi hčerki Var-vari/Barbari (Alja Kapun) in mevža-stemu sinu Tihonu (Matej Puc), ki mu žena Katerina pomeni le nekakš-no nujno zlo in ki si od matere in žensk v hiši najraje oddahne ob ste-klenici vodke. V mestecu ob Volgi prebiva tudi Moskovčan Boris Gri-gorjevič (Primož Pirnat). Med Kate-rino in Borisom vzplamti prepove-dana ljubezen. Ko se Tihon za dva tedna odpravi v Moskvo, je Katerini-na krepost na preizkušnji.Nevihta v tej predstavi ni zgolj na-ravni pojav, nevihta divja v srcih ti-stih, ki želijo živeti po svojih lastnih merilih. Toda spoštovanje in posluš-nost nasproti staršem in religiji odlo-čilno prevladuje odnose in zasužnji mlade, da ne zmorejo zaživeti spro-ščenega in samosvojega življenja.

Na 47. Borštnikovem srečanju ok-tobra 2012 v Mariboru je predstava in njeni igralci prejela celo vrsto na-grad: za najboljšo uprizoritev, za re-žijo, za igro, za scenografijo, za glas, za kostumografijo in za govor. Pred-stava, v kateri blestijo odlični igralci, je vredna ogleda.

Nevihta

Staro mladosreča

XIVD R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G A DNI

3ŠTIRINAJST DNI XIV

P o R T R e Tg l e d a l i š č e

Štef ka in Rudi

Kontschitsch

Ko se je Štefki in Rudiju Kont-schischu iz Vogrč rodil pred

osmimi leti prvi vnuk, sta posta-la dedej in bica. Od takrat uživata vsak dan, vsako uro in se veselita, da jima sin Rudi in žena Paula za-upata otroke. Bica Štefka in dedej Rudi si vzameta vedno čas za svo-je tri navihane vnuke – Davida (8 let), Nikolaia (4 leta) in Simeona (6 mesecev).

»Bica, žejen, bica, lačen,« se sliši iz visoke hišice, zgrajene sredi vrta v Vogrčah. David in Nikolai se igra-ta v leseni hišici, ki jo je zgradil de-dej Rudi. Ob lepem vremenu sta mala dva vedno v naravi. Dolge ure se igrata v hišici, ko pa dedej Rudi z njima brca žogo po vrtu, je vese-lje še večje. Ob spremstvu dedeja plezata po drevesih, odkrijeta vsa-ko mravljo, ki leze po gozdnih tleh,

in spoznavata živali, ki jih obiščejo pri sosedih – kure, ovce in osla. Ko so odraščali otroci Rudija Kontschitscha, zaradi službenih obveznosti ni imel veliko časa za igro z otroki. Danes to nadomesti s svojimi vnuki. Ko zasliši glas vnu-kov, »dedej, špilat«, so dopoldan-ske ure namenjene skupni igri. Za kuhinjsko mizo spoznata dedej in bica nove igre in se od srca nasme-jita Nikolaiu in Davidu, ki včasih z otroško zvijačnostjo poskušata premagati soigralce. Otroško ra-dovednost pa bica Štefka in dedej Rudi potešita z branjem knjig.

Odlomke iz knjige »Enci, benci na kamenci« poznata vnuka že na pa-met in dobro opazita, če kdaj dedej izpusti katero od strani. Zgodbe iz knjige delujejo na otroka tako po-mirjevalno, da je Nikolai celo obisk

pri zobozdravniku uspešno prestal. Bica Štefka in dedej Rudi pa tudi sicer vnukom s svojim načinom živ ljenja posredujeta vrednote. Ob delu v hiši, pri igri, nakupih v trgo-vini in skupnem obisku svete maše doživljajo vnuki, kaj pomeni vera in spoštovanje do sočloveka in na-rave. Bica in dedej uživata, ko opa-zujeta vnuke, kako doraščajo, in jih spremljata na njihovi poti od-raščanja. Ob pogovorih in posluša-nju pripovedi vnukov jima nikoli ni dolgčas. Z začudenjem opazujeta, kako že mali Simeon z zanimanjem gleda zlate ribice v stekleni posodi, in sta ponosna, da David in Nikolai pojeta pri otroškem zboru Srčki v Dobrli vasi. Kadar pa se obisk vnu-kov razpotegne tudi čez noč, je ve-selje v hiši starih staršev še večje in zjutraj se glasi prvo vprašanje: kdo bo šel zbudit dedeja?

Ti boš bica


v Ž a R i š C u

Dobre možnosti za naslednjo generacijo

P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k

ˇ

Čeravno prerok Jeremija obljublja čas, ko ta rek ne bo več aktualen, smo zaenkrat še vedno ujeti vanj. Nedvomno je Abrahamov rod v služ-bi odrešenja, hkrati pa nas na povsem človeški ravni uči, kako zahtevni utegnejo biti in kakšne posledice za nerazrešenimi konflikti sprejema-jo naslednje generacije. Pri tem velja omeni-ti, da so zlasti v družini usodnejši partnerski oz. zakonski odnosi kot tisti med generacijami.Abraham je s svojo ponudbo ženi Sari, naj se obnaša kot njegova sestra (1 Mz 12,10-20), kar pomeni, da sta prenehala živeti kot mož in žena, zagrešil konflikt ločitve, ki se v različnih oblikah in na različnih ravneh vleče vse do Jo-žefa v Egiptu. Hipotetično je torej Jožefovo iz-gnanstvo v Egipt posledica Abrahamove ločitve od Sare, saj je prav to dejanje vplivalo na odlo-čitve prihodnjih generacij.

Z ločitvijo sta Abraham in Sara zarezala v med-sebojni odnos tako globoko, da povzročene bo-lečine nista uspela zaceliti. Pod pritiskom kom-pulzivnega ponavljanja bi enako zarezo ponovil tudi Izak, a ga je Bog pravočasno opomnil, naj ne ponavlja očetovih napak (1 Mz 26,2). Tako se Izak ni ločil, čeprav je pogosto čutil, kako ga življenje sili v »očetovo obleko«.Ker sta dotlej že dve generaciji znani po prepi-rih in konfliktih, se ta drža naseli v Izakova in Rebekina otroka že pred rojstvom, kajti »pre-pirata« se že v materinem telesu (1 Mz 25,22). Konflikt, ki sta ga njuna starša in stara starša preživljala kot mož in žena, se je kot model pre-nesel na konflikt med bratoma, hkrati pa se je razširil na vso družino tako, da jo je razdelil na dve koaliciji: prvo sestavljata oče in prvi otrok, drugo pa mati in drugi otrok (1 Mz 25,28).Vzporedno s transformacijo in celo zaostritvi-jo konflikta med Ezavom in Jakobom je razvi-dno, da nihče ne razmišlja o zakonski ločitvi. Na področju partnerskih oz. zakonskih odno-sov sta torej oba presegla pritisk kompulziv-nega ponav ljanja, ki izhaja iz obnašanja njunih

staršev in starih staršev.

Jakobovi otroci poznajo in boleče spremlja-jo konflikt med bratoma, ne čutijo pa več nepo-srednih posledic zakonskih konfliktov. Jakob jih še čuti in si vsaj delno pod vplivom negativ-nih izkušenj iz otroških let »izbere« enega otro-ka, namreč Jožefa, ki ga privilegira ter s tem ustvarja nove »bratske« konflikte.Iz tega sledi, da predvsem v isti generaciji pov-zročamo tako globoke bolečine, da jih nasled-nja generacija ne more do konca predelati. Na-sprotno, po svetopisemskem pripovedovanju se tovrstna hrana prebavlja štiri generacije (2 Mz 34,6b-7), kajti šele z Jožefom se dokončno raz-reši konflikt med Abrahamom in Saro. Boleči-na Abrahamove ločitve se sicer iz generacije v generacijo manjša, dokončno pa jo preseže šele Jožef, ko doseže spravo na generacijski in med-generacijski ravni, z brati in očetom.Čeprav pri povzročanju večgeneracijske bole-čine sodeluje le prva generacija, jo naslednje generacije sprejemajo, trpijo in prenašajo brez obsojanja in obotavljanja. V tem »bratstvu v trp ljenju« sprejemamo svoje starše in prednike podobno, kot si v vlogi otrok želimo, da bi oni sprejemali nas.Izzivi bolečega kompulzivnega ponavljanja so najbrž najmočnejši na področjih suicidno-sti, odnosov in deviacij. Če predstavitev pona-zorimo na osnovi alkoholizma, dobimo nasle-dnjo sliko:Prva generacija: Oče je alkoholik in vsej družini povzroča veliko bolečine.Druga generacija: Sin je abstinent, saj pozna posledice alkoholizma v družini in se z vsemi močmi bori proti njemu. Zaradi stalne nape-tosti in strahu pred kompulzivnim »padcem« je pogosto agresiven in se na drugih področjih težko obvlada.Tretja generacija: Otroci poznajo razloge oče-tove agresivnosti in vedo, da ima njegova »živč-nost« izvor v alkoholizmu njegovega očeta oz.

»Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.« (Jer 31,29)

Stanko Gerjolj CM dr. teologije in pedagogike/psihologije, izr. prof. za didaktiko in pedagogiko religije. Sodeluje kot trener in supervizor pri Inštitutu za integrativno geštaltpedagogiko v Gradcu (Avstrija), ob tem pa že drugi mandat predseduje Zvezi inštitutov in društev za integrativno geštaltpedagogiko na evropski ravni. Na Teološki fakulteti je zaposlen od leta 1996. Leta 2008 je bil izvoljen za dekana in bil imenovan za člana Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje.

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

Dobre možnosti za naslednjo generacijo»Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.« (Jer 31,29)

njihovega deda. Posledic dedovega alkoholiz-ma neposredno ne čutijo, saj njihov oče ni »po-kusil« alkohola, so pa bili zato deležni njego-ve agresivnosti in so se je tudi sami nalezli. Oni so že tretja generacija, ki živi v agresivnem oko-lju, saj je bil tudi njihov ded pod vplivom alko-hola velikokrat agresiven. Tako je agresivnost postala sestavni del njihovega življenja in ko-munikacije, hkrati pa ugotavljajo, da so konflik-ti vendarle rešljivi, pa tudi agresivnost je mogo-če obvladati in presegati.Četrta generacija: Otroci vedo, da so se njiho-vi starši pogosto prepirali, a so mnenja, da je kljub napetostim med brati in sestrami, kakor tudi med njimi in starši, medsebojne odnose mogoče harmonizirati in konflikte sproti reše-vati. Vsekakor se počutijo sposobne oblikovati trajne generacijske in medgeneracijske odnose. Četrta generacija »vé«, da so se starši prepira-li, ker so bili otroci »nervoznega« očeta, ta pa je bil nervozen, ker je bil otrok alkoholika. Četrta generacija vé torej le še to, da je bil njihov pra-ded alkoholik, njihov ded pa »abstinent«, a za-radi popolne doslednosti in stalne borbe pro-ti »očetu« precej nervozen in agresiven. Njihov oče se je agresivnosti še močneje nalezel in je potreboval veliko časa, da jo je prepoznal in jo sprejel, šele nato se je lahko začel spreminjati. Komaj četrta generacija je torej sposobna do-končno razrešiti tak boleč in globok konflikt.

Po eni strani se morda komu zdi krivično, ker je morebiti rojen v »drugi«, navidezno najtežji ge-neraciji. Končno za alkoholizem svojega očeta ni on kriv, a mora kljub temu prenašati posle-dice. Čeprav ta očitajoči občutek drži, je to edi-no življenje, ki ga ima in ga ne more zamenja-ti, lahko pa ga spremeni, čeprav se nikoli ne bo osvobodil vseh posledic. Vsakdo ima priložnost, da sprejme sebe in okoliščine, potem pa se lah-ko začne spreminjati; s tem se bodo v mnogih primerih spremenile tudi okoliščine.Po drugi strani pa v veliki meri drži, da se na

različnih področjih rodimo v »različne« gene-racije. Čeprav marsikaj ni preverljivo, obsta-ja velika verjetnost, da smo ali bomo na kakem področju kot predstavniki »prve« generacije povzročili rane in bolečine, ki jih bodo predelo-vale, reševale in celile naslednje tri generacije.Morda smo se na kakem področju rodili v »dru-gi« generaciji, kjer čutimo bolečino, a se proti njej borimo, ker nas je strah ponovitve. Zaradi prizadetosti postanemo nekomunikativni in se zapiramo vase, ali pa agresivni in napadalni.Verjetno smo na kakem drugem področju ro-jeni v »tretji« generaciji, kjer sta večino težav prenesli že prvi dve generaciji, ki jih nista le re-ševali, marveč sta se privadili z njimi živeti in sta s tem tudi nas »potegnili« v to obliko življe-nja, ki se jih v otroških letih niti ne zavemo in ne čutimo potrebe po spremembah. Šele z od-raščanjem te hibe postanejo bolj moteče, takrat pa jih že lahko sprejmemo in delno tudi prese-žemo.

Na kakem področju pa brez dvoma »pademo« v četrto generacijo, kjer so »težave« že sko-raj rešene in smo ta proces sposobni dokon-čati. Ko bomo težave enega področja »dokon-čali«, bomo verjetno na drugem področju in v drugem kontekstu odprli rano, s katero se bodo ukvarjale generacije za nami. Vsa kdo se to-rej srečuje z izzivi vseh štirih generacij. Kljub temu nismo »sužnji« zakonitosti posameznih generacij. V okviru sposobnosti, motivacije in volje smo zmožni življenje sprejemati in spre-minjati. Čim bolj delamo na sebi, tem boljše možnosti posredujemo naslednji generaciji. Ži-vljenje je dovolj zahtevno, da ima vsaka gene-racija dovolj priložnosti za vaje v ponižnosti, pa tudi dovolj lepo, da smemo upati v še lepšo prihodnost. Čeprav zaradi zahtevnosti ne obu-pujemo, smo lahko prepričani, da nam ne bo uspelo rešiti vseh težav in bo naslednjim gene-racijam ostalo še dovolj hrepenenja po odre-šenjskem sodelovanju z Bogom.


v Ž a R i š C uˇ

Ob rojstvu novorojenke je vse dobro. Z občudovanjem se ozira mama na svojo hčerko. A pride čas, ko se zač-ne odnos spreminjati. Kdaj se začne rahljati vez? Kdaj in zakaj se to zgo-di? Kako izboljšata odnos?Alenka Rebula: Ko je deklica majh-na, si domišljamo, da je taka, kot si jo želimo. Ne more nam povedati, da je drugačna, svoja. Že ima svoj temperament in svoje želje, a se še ne izražajo jasno in razumljivo. Če bi od prvega hipa vsaka mama ve-dela, da ne ve ničesar o naravi svo-je hčerke, bi že takoj gledala nanjo kot na skrivnost in pustila, da se deklica svobodno izrazi in pokaže, kdo je. A tega matere ne naredimo, naša volja, da bi imele hčerko, kot si želimo, je premočna, in nas lah-ko zaslepi in zavede za dolga leta.

Tudi dialog med hčerko in materjo je dostikrat zelo težaven. Katera so ozadja in vzroki za to problematiko?Alenka Rebula: Razlog je v tem, kar sem rekla prej. Dialog pomeni, da govorita dva in da sta enakopravna, da poslušata drug drugega. Matere pa dolgo let sploh ne poslušajo svo-jih hčerk, ne vidijo, kaj je na dnu njihove duše, vidijo površino in ti-sto, kar jim najbolj ustreza, poslu-šajo svojo mamo, taščo, sosede … Po mnogih letih pa dekle začuti, da mama ne vidi njene globine in da je pogosto tudi noče videti in sprejeti, ker je preveč drugačna od tega, kar si je lepega zamislila.

Ko žena rodi otroka, sta oba na po-seben način povezana. Včasih pa ustvari ljubezen, bolečina in razo-čarano pričakovanje zmedo čustev. Kako lahko mati in hči živita odnos, ki je za obe zadovoljiv? Alenka Rebula: Hčerke naj bi bile pripravljene razumeti, kakšna je v resnici mama, kako vidi življenje, kaj si želi. To je treba spoštovati, svoje mame ne smemo spreminjati, te pravice nimamo. A tudi matere naj bi opazovale svo-jo hčerko kot sebi enakovredno bit-je s pravico do drugačnosti. Odpo-vedati se je treba temu, da jo bomo celo življenje vodile in vzgajale. Ko hči odraste, se je treba umakniti in samo še ljubiti svojega svobodnega otroka. Pa naj drugi govorijo, kar hočejo: samostojno moramo odlo-čiti, kakšne matere želimo biti. To je naša odgovornost in mnoge žen-ske si je nikoli ne prevzamejo, am-pak sledijo temu, kar pravijo drugi. V tem primeru s hčerko ne bomo nikoli resnično in srčno povezane.

V kolikšni meri je odnos do mame za hčerko, za razvoj njene osebnosti, bistvenega pomena?Alenka Rebula: Če mati hčerke ne sprejema, hčerka sebe ne more sprejeti. Matere – čeprav molče – dajemo hčerki dovoljenje, da lah-ko je, kar resnično je, in da hodi po svoji poti. Če hči čuti, da jo mama podpira, se počuti močna in ljub-ljena, pa čeprav dela napake in trpi. Mama ji s svojim odnosom doka-

zuje, da nikoli ne bo izgubila ljube-zni, da lahko išče, da se lahko tudi kdaj izgubi, a vedno bo mama zna-la prisluhniti in ji povedati, da ver-jame vanjo.

Mati od prvega trenutka, ko začu-ti v sebi novo življenje, začne skrbeti za otroka. Materina skrb se nadalju-je vse življenje. In vendar mora mati odpustiti hčerko v samostojnost. Kako lahko mati preseže to skrb – predvsem tudi z vidika, da hčerke v času pubertete odločno odklanjajo materino skrb?Alenka Rebula: Skrb ni ljubezen. Ljubiti pomeni poslušati, opazo-vati, biti v oporo, verjeti v svoje-ga otroka. Če koga gledate s skrbjo, ga zaskrbi, kaj bo z njim. Ženske skrbimo zato, ker so nas nauči-li, da smo odgovorne za uspeh na-ših otrok, vse mora iti kot po ma-slu: hči mora študirati, se poročiti, imeti dober zakon in otroke, ki bodo zgledni. Če bomo hotele, da je tako, naše hčerke ne bodo čuti-le naše ljubezni, ampak naše samo-ljubje. Čutile bodo, da hočemo MI imeti zadoščenje in biti ponosne na svojo hčerko.MI zase hočemo, da bodo našo hčerko hvalili in občudovali. To se-veda ni ljubezen in če nanjo gleda-mo tako, naša hči jasno čuti, da ni ljubljena, in se bo od nas oddalji-la in zelo trpela. Kajti resnica je, da vsaka hčerka hrepeni po mami, ki bi bila na njeni strani in ne na stra-ni okolja, ki ocenjuje, kritizira in

Mama in hčerkap o g o v o r s p s i h o l o g i n j o a l e n k o r e b u l a

P r i p r a v i l a M i c k a O p e t n i k

– enakovredni bitji s pravico do drugačnosti

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

p o g o v o r s p s i h o l o g i n j o a l e n k o r e b u l a

opravlja.

Mama v tem času za doraščajočo hčerko dostikrat ni zgled. Nastaja-jo trenja, prepiri in nelepi pogovori. Kako izboljšati govorico med hčerko in materjo?Alenka Rebula: Treba je najti mir v nas samih. Če se odrasle ženske dovolj ukvarjamo s seboj, s svojim zdravjem, izobrazbo, prijateljstvi, s svojim partnerjem, če gojimo do-bre odnose s svojimi starši in svojo svobodo, potem bomo imele v sebi moč za mir. Samo uresničena žen-ska se lahko lepo pogovarja s svo-jo hčerko, ker čuti, da zna živeti, in da lahko daje podporo. Kadar ne najdemo več stika s svojo hčerko, pomeni, da ga nimamo s seboj, in se je treba začeti ukvarjati s seboj, ne s hčerko.

Doraščajoče dekle mora najti svo-jo identiteto in vzeti življenje v svo-je roke. Kako ji pri tem mati lahko pomaga?Alenka Rebula: Dekleta zorijo po-časi, leta in leta. Mama naj bi to po-trpežljivo spremljala, tako da hči vidi, da je občutena in zelo po-membna, ne pa, da stalno ocenujej-mo, se bojimo, kritiziramo. Zahte-vati, da hči perfektno funkcionira, ko ima 15 let, je nečloveško. Spo-mnimo se nase, kako smo si žele-le zaupanja in bližine svoje mame! Pustimo jim čas, da odkrijejo ži-vljenje, sebe, in bodimo resnično prisotne, iskrene in ljubeče brez

panike in pritiska. To je čisto do-volj, da hči odrašča na varnem.

Raziskave kažejo, da večina hčerk noče postati kot lastna mama. Kaj mora hčerka spremeniti oz. česa se mora zavedati, da ne postane taka kot mama? Ali pa morda ob tem od-krije, da je mama odlična in bo šla po njenih stopinjah?Alenka Rebula: Biti kot mama je prav tako narobe, kot biti njeno na-sprotje. Samo če smo tisto, kar smo, smo v resnici in torej v pravi ljubezni. Hoditi po stopinjah kogarkoli je vedno narobe, ker so pravi kora-ki samo tisti, ki jih čutimo kot svo-jo resnico. Kar je dobro za dru-ge, ni dobro za nas, dobro je samo, kar čutimo kot naše, ko smo zveste svojim spoznanjem in se tudi po-trudimo spoznati same, kaj je do-bro za nas. Mama lahko daje dober zgled s tem, da si upa biti, kar je, a da ne zahteva, da bi ji bila hči po-dobna.

Stavek oz. očitek »si kot tvoja mama« po eni strani vznemiri. Ven-dar se zdi, da se v teh besedah skriva izziv za razmišljanje o lastni mate-ri in novo odkrivanje njene življenj-ske zgodbe? Alenka Rebula: Ženske težko po-stanemo samostojne, navadno bolj skrbimo za druge kot zase, prema-lo razmišljamo, kdo smo in kako bi rade živele. Zato se lahko pri 40 letih zavemo, da živimo kot naša

mama, pa tega pravzaprav nismo nikoli izbrale. Nezavedno smo pad-le v iste navade.Zato je važno, da ženska živi globo-ko in tudi pogosto ostaja sama s se-boj ter odkriva, ali res živi po svoji izbiri, ali pa samo ponavlja življe-nje nekoga drugega.

Kaj lahko bogati odnos med odraslo hčerko in materjo?Alenka Rebula: Matere lahko na svojo hčerko gledamo kot na skriv-nostno bitje, ki nam je bilo dano v dar. Ne zato, da bomo iz nje kaj na-redile, ampak zato, da se bomo na-učile iskreno ljubiti. To ne pomeni, da moramo postati služabnice svo-je hčerke, vse dati in narediti. Ma-terinstvo ni služba, je stanje v duši. Hčerka naj bi razumela, da imamo tudi mi svoje življenje, ki je samo naše in dragoceno, in počasi doje-la, da nas ne pozna tako dobro, kot misli, in da smo zanimive in poseb-ne. In da ni naša edina vloga v živ-ljenju biti mati: smo tudi ženske, žene, človeška bitja s svojimi po-trebami. Ko tako mati kakor hčerka znata videti druga drugo kot svo-bodno bitje, sta si potem lahko v oporo in podpirata svobodo druga druge. Ko zaživi spoštovanje, zaži-vi ljubezen, ki je nič ne poruši. A to je treba zgraditi iz srca, v resnici in po vsakdanjih korakih.Tako ljubezen gradimo celo življe-nje in osvobaja tako nas kakor naše hčerke.

– enakovredni bitji s pravico do drugačnosti

Alenka Rebula je pesnica, pisateljica, strokovnjakinja na področjih globinske psihologije in družbene kritike. Napisala je odmevno psihološko delo o vplivu otroštva na odraslost Globine, ki so nas rodile in zelo dobro sprejeto knjigo o ženski osebnostni rasti Blagor ženskam. Izdala je tudi pesniško zbirko V naročju in knjigo kratkih meditacij Sto obrazov notranje moči.


v Ž a R i š C u

Bilo je leta 1926. Na podjunskih ce-stah se je le redko pojavil avtomobil. 18-letni Štefan Sienčnik je s travnika opazoval avto, ki je pritegnil njegovo pozornost. Čeprav na domači kmetiji v Mokrijah določen za naslednika, je po obiskovanju kmetijske šole odšel v Celovec in se seznanil s tehnologijo avtomobilov. Zaznal je potrebo časa in si oskrbel kamion, s katerim je za-čel že leta 1930 prevažati »kriparce« iz Podjune na celovško tržnico. Na poti domov je dostavljal robo podjun-skim trgovcem. Obenem pa organi-ziral prevoz mleka v velikovško mle-karno. Sredi druge svetovne vojne je kupil prvi novi kamion.Ob strani mu je stala žena Milka, ki je bila spretna trgovka in vložila prav tako veliko truda ter marljivosti in s tem pripomogla k razvoju podjetja. Kmalu po vojni je med ljudmi nasta-la želja po romanjih. In tudi tu je bil podjetnik Sienčnik iznajdljiv. Na ka-mion je postavil klopi in že so se od-peljali romarji na božjo pot na Brez-je. Želji ljudi je podjetnik ugodil in

sestavil sam prvi avtobus. »Moj oče je bil razgledan, videl je potrebo in to je bil zanj kriterij za razvoj,« pra-vi njegov sin Štefan Sienčnik, ki je leta 1974 skupaj z ženo Pepco prevzel podjetje. Ob očetu se je učil principa, narediš in razvijaš podjetje do take mere, kolikor zmoreš. Dober gospo-darski položaj in razgledanost mladih podjetnikov sta omogočila bogat raz-cvet podjetja. Bil je takrat čas velike-ga povpraševanja, podjetje Sienčnik pa je nanj odgovorilo in ekspandiralo.

Danes ima podjetje Sienčnik 15 to-vornjakov, ki prevažajo blago v med-narodnem prometu. Če je bil njihov sektor prevozništva nekdaj orienti-ran na vzhod, je podjetje polagoma preusmerilo svoje posle na zahodno stran Evrope. Podjetje v zadnjih de-setih letih čuti močan pritisk konku-rence, ki prihaja z Vzhoda, in z nji-hovimi cenami ne more konkurirati. Vzporedno s tovorniškim prometom pa je podjetje Sienčnik vedno imelo tudi avtobusno podjetje, z danes pe-

Zanesljivost zagotavlja razvoj

Iz potrebe je nastalo pod

jetje, ki tudi danes, po več

kot 80 letih, služi ljudem.

Nenehnemu razvoju pod

jetja je botrovala zanes

ljivost, s katero podjetje

Sienčnik v Dobrli vas še

danes opravlja svoje pre

vozniške in turistične sto

ritve.

Družinsko podjetje Sienčnik v Dobrli vasi

M i c k a O p e t n i k


Zanesljivost zagotavlja razvoj

timi avtobusi, in turistično agencijo, kjer je mogoče knjižiti ne samo lastne izlete, marveč polete in potovanja po vsem svetu.

Danes vodita tovorni oddelek podjet-ja, ki obsega ne samo promet na cesti, temveč tudi logistiko ter razna skla-dišča, oče in sin Štefan. Tehnični ra-zvoj pa je zajel tudi to področje. Če so nekdaj šoferji tovornjakov iska-li telefonske celice, da so se povezali z domačim podjetjem, je danes vidna pozicija tovornjaka na računalni-škem ekranu. Pa tudi dobavitelj ima po spletu dostop do tovornjakove po-zicije in natovorjenega blaga. Gospo-darsko obratovanje podjetja je posta-lo z leti čedalje bolj kompleksno. »En človek sam ne more nič več opravi-ti. Potrebuješ sodelavce, ki pomaga-jo in na katere se lahko zaneseš. Tudi danes, čeprav je vse povezano z ra-čunalnikom,« pravi Štefan ml. Do-bre duše dispozicije podjetja Sienč-nik so Gretka Jenič in Marija Jug, v knjigovodstvu pa Johanna Tratar, ki

opravljajo kompleksno delo in poma-gajo, da podjetje dobro obratuje. V turistični agenciji pa Gitti Pasterk in Darja Podstenšek. K razvoju podjetja mnogo pripomore dobro ozračje med sodelavci in sodelavkami. Domač-nost in družinsko sodelovanje se čuti v vseh oddelkih, kjer je pogovorni je-zik slovenski.

Drugi sektor podjetja Sienčnik, ki ga vodita mama Pepca in hčerka Vero-nika, je turistična agencija in avtobu-sno podjetje. Ko se je ljudem odprl svet, se je v njih rodila želja po poto-vanjih in zacvetela je turistična agen-cija z letoviščarji. To področje pa se je z uporabo spleta močno spremeni-lo. Če je bilo nekdaj podjetje Sienčnik eno prvih, ki je ponujalo počitnice v Sloveniji in po Hrvaškem po sple-tu, je danes na trgu nešteto ponudni-kov. »V naši okolici je preveč avto-busov, obratovalni čas pa prekratek. Če bi imelo podjetje sedež v mestu, bi bilo lažje,« pravi mama Pepca, ki do-bro pozna domače podjetje in gospo-

darski položaj.

Mlada naslednika družinskega pod-jetja Sienčnik, Štefan na področju to-vornega prometa, Veronika pa v tu-ristični agenciji, čutita hladen veter, ki jima veje v poslovni vsakdanjik. »Gospodarstvo na našem področju nazaduje. Pritisk v gospodarstvu je zelo velik. Prevelika ponudba pome-ni ved no slabše cene in treba je pazi-ti, da ne zaideš v finančne turbulence. Gospodarski položaj je veliko težji, kot je bil pred leti,« pravi Štefan mlaj-ši in je vesel, da kot družina odlično sodelujejo in se pri delu dopolnjuje-jo. Starša Štefan in Pepca imata ve-liko življenjskih izkušenj, s katerimi bogatita delovni vsakdanjik mladih. Mlada dva pa sta si s študijem prido-bila mnogo znanja, ki je potrebno za vodenje podjetja v današnjem času.

Družinsko podjetje Sienčnik v Dobrli vasi


Od samega začetka je bilo podjet-je Sienčnik v Dobrli vasi družinsko podjetje. Že Štefan st. je s svojim bra-tom Marjanom in sestrama Milico in Sonjo doraščal v podjetju, kjer so vsi vlekli za eno vrv in sodelovali. Tako je Milica Sturm prevzela del doma-čega podjetja in skrbela za črpalko ter trgovino koles, ki jo je prej vodi-la mama in je bila prav tako bistve-ni del poslovanja. Ko je leta 1974 pre-vzel podjetje, sta oče Štefan in mama Milka delala v podjetju še naprej, vse dokler sta zmogla. To se je nadalje-valo tudi v naslednji generaciji. Otro-ci Štefan, Veronika in Nataša so od-raščali ob mami Pepci v pisarni in se navadili vseh del, ki jih zahteva pod-jetje s 25 sodelavci.

Hčerka Veronika se je po študiju go-spodarskega poslovanja zaposli-la v domači turistični agenciji. Niko-li ni čutila pritiska s strani staršev, da mora delati v domačem podjetju. Danes ji to omogoča celo »bolj eno-stavno življenje«. V zadoščenje ji je, da ljudem z nasveti pomaga prežive-ti najlepši čas v letu, čas dopusta. Do-bro se spominja časov, ko je kot mla-da deklica ob mami preživljala dneve v pisarni. »Danes je v turističnem od-delku tempo veliko večji, akceptanca s strani strank, da je poleg mene v pi-sarni še hčerka Sara, pa veliko manj-ša, kot je bilo nekdaj. Zato gledam, da delovni dan dobro razdelim med delom v podjetju in časom, ki ga po-

svetim hčerki. Le izjemoma je hčer-ka Sara pri meni v pisarni, drugače pa obiskuje otroški vrtec Mavrico kar čez cesto,« pravi Veronika, ki želi, da bi hčerka šla nekoč pot, ki si jo bo sama izbrala. Sin Štefan se dobro za-veda, da podjete ne bi funkcioniralo, če ne bi vsi pomagali skupaj. Brez po-moči staršev ne bi bil mogoč norma-len potek dela. Vesel je, da lahko delo in družino loči tudi prostorsko. Otro-ci Simon, Miriam in Mattia pa so ve-seli, da jim tudi oče posveti svoj čas, kadar more. Mlada družina pa se bo meseca maja povečala za še enega člana.

V družinskem podjetju pa tu in tam pomaga tudi hčerka Nataša. Želja, da bi delovala na ustvarjalnem podro-čju, jo je vodila k študiju grafičnega oblikovanja in transmedialne ume-tnosti. Domače podjetje ji je bilo za-gotovo inspiracija – tako je živela v Londonu in Rotterdamu, delala zača-sno v Tokiu in se za zdaj ustavila pri delu na Dunaju in v Linzu. Še danes pomaga pri oblikovanju letakov za domačo turistično agencijo. »Kadar najdem čas, se usedem skupaj z bra-tom in premišljujeva, kako realizira-ti to ali ono idejo. Čeprav imava zelo različne poklice – brat je ekonom, jaz pa delam na umetniškem področju – so sistemi in delovne metode vča-sih podobne, če hočeš razviti kaj no-vega, inovativnega. V načinu dela smo si vsi trije otroci podobni in do-

ber tim,« pravi Nataša in doda: »Dru-žina nam je bila vedno najvažnejša vrednota. Zelo cenim brata in sestro, ne samo kot družino, temveč kot člo-veka, s katerima se rada pogovar-jam, posvetujem in zapletam v filo-zofske premisleke. Naša starša pa sta kot vinska trta, ki je tesno povezana z domačo zemljo. In četudi so listi ter grozdi kdaj pa kdaj precej oddaljeni od korenin, so še vedno ena rastlina, ena družina. In ta je v našem primeru zelo močna in mi daje osnovo in pro-stost za lastno življenje.«

»Tudi danes je tako, da se v druži-ni zmenimo in pogovorimo o delu in razvoju podjetja. V naši družini ne sprašujemo po tvojem in mojem. Pri nas govorimo in pišemo vse z »MI«, pravi Štefan Sienčnik, ki je ponosen na svoje otroke in jim rad pomaga, čeprav je že v pokoju. Nezamenljiv temelj, da podjetje dobro funkcioni-ra, je spoštovanje med generacijami. To načelo živijo v družinskem pod-jetju Sienčnik že v več generacijah. Danes starejša generacija podpira vi-zije in inovacije mladih, ki jih zahte-va čas. Mladi pa se ob starejših uči-jo in so jim hvaležni za skrbno delo. In ime Sienčnik ostaja znamka za za-nesljivost in domačnost na področju prevozništva.

Zanesljivost zagotavlja razvojDružinsko podjetje Sienčnik v Dobrli vasi


z a v e s t n o

Za Iskrico 2012 ste posneli 24 kratkih filmov, pri katerih so sodelovali mladi in stari. Si opazil razlike med starimi in mladimi igralci?Miha Dolinšek: Tematiko stari in mladi smo tematizirali v filmu BUS. Pravzaprav opažam vedno enako re-akcijo: mladi ne poznajo starejših. Ko jih pa spoznajo, se jim zdijo starej-ši »cool«. Isto velja za starejšo gene-racijo. Mnogo reči jih zanima, nihče pa jim teh stvari ne pokaže ali razlo-ži. To se je dobro videlo pri projek-tu »Staro sreča mlado«. Starejši so že marsikaj videli pri mladih, so zainte-resirani in odprti za vse nove stvari. Prepričan sem, da bi z lahkoto dela-li z »ipadom«, čeprav je to tehnolo-gija in svet mladih. Med mladimi pa pogosto prevladuje mnenje, »Ti tega ne razumeš«. Med mladimi in starimi manjka mediator, manjka pogovor. Mladi se danes izolirajo, če pa spo-znajo starejše ljudi, jim ugaja njihov način in njihovo znanje. Med mladi-mi in starimi je potrebna samo iskri-ca, in že se vžge komunikacija.

Potrebuje starejša generacija več ani-macije za igro v filmu? Miha Dolinšek: Mladi so danes zelo odprti in razvajeni, kar se tiče igra-nja. Starejši imajo s tem težave. In vendar so se zelo potrudili, še zdaleč pa se s svojo igro ne približajo spro-ščeni igri mladih. Mladi imajo iz-kušnje z igro – starejšim to manjka. Mladi prebijejo ure in ure pred tele-

vizijo in se tam učijo.

So mladi bolj odprti pri izražanju ču-stev?Miha Dolinšek: Za mlade je življe-nje igra, zato pa laže odigrajo svoja čustva. Niso pa to tista prava čustva. Njihova igra je bolj na površju. Pogle-dati v notranjost igralca pa je težko. Za to bi potrebovali več časa. Za gle-dališke predstave se pripravljajo več mesecev za enourni nastop. Za sne-manje filma pa imamo omejen čas. Je pa tudi odvisno od posameznika, ko-liko se vživi v vlogo.

Mlada energija in izkušnje starih. Se je to dopolnjevalo pri igranju filmov?Miha Dolinšek: Dober zgled za to je bil film z gospo Kati Marketz. Tam se je videla največja razlika. Ona je stara 80 let, mladinci pa 15 oz. 16 let. Uga-jalo je mladim, kako je starejša gospa reagirala, bila odprta. Večkrat slišim mlade govoriti o tem skupnem sne-manju.

Ustvari svoj film je slogan projekta Is-krica. Kako to, da so mladi v svoje fil-me vključili starejšo generacijo?Miha Dolinšek: Mladi v filmih kažejo življenjska področja, s katerimi ima-jo težave. Težave imajo z odraslimi, s predsodki do njih. Za mlade je važna tematika odnos do staršev in vloga staršev. To so problemi, ki jih mladi obdelujejo v filmih. Te teme se vle-čejo skozi vse projekte, ki sem jih za-

snoval z mladimi. Začenši z Mihcem in Majo. Pravzaprav se v filmih vedno ponavlja generacijski konflikt, za ka-terega jaz pravim, da je povezovanje generacij. Pri delu skušam mladim sugerirati, da se učijo od starejših.

Kako se starejši odzivajo na režijska navodila mladih?Miha Dolinšek: Tu se čuti akceptanca starejših do mladih, ki jim priznava-jo, da se že nekaj časa ukvarjajo s te-matiko in projektom. Mladi so starej-šim igralcem dajali navodila, ti pa se niso nič upirali. Težave so imeli mla-di pri iskanju starejših igralcev. Pre-jeli so veliko odpovedi, in to jih je razočaralo. Morda je vzrok za ta od-klon strah starejših pred filmom in kamero. Mladi pa tega strahu nimajo. Z lahkoto se spustijo v igro in film.

Mladi sami pišejo scenarij za film. Ko-liko posegaš v njihovo delo?Miha Dolinšek: Pri pisanju jim pu-stim popolnoma prosto roko. Na pra-zen list napišejo svoje ideje. Končni film je tak, kot so ga spisali v prvi uri. Seveda pa je dramaturško obdelan. A v končnem izdelku se zrcali njihova ideja. Med prvo in drugo Iskrico so že vidne razlike. Mladi so že spozna-li, kaj gledalcem ugaja, odkrili so, kaj je potrebno, da je film med zmagoval-ci. To pa pomeni, da film ni več tako avtentičen. In vendar je za moje delo najvažnejše, da jih jemljem resno, da jih ne gledam zviška.

Miha Dolinšek je idejno zasnoval projekt Iskrica, na katerem so se leta 2011 in 2012 predstavili mladi filmski ustvarjalci s svojimi produkcijami. Mladi so pod njegovim strokovnim uvajanjem v filme zgostili svo

je gledanje na svet in družbo. Da bi bili filmi čim bolj avtentični, so k sodelovanju povabili tudi starejšo generacijo. Miha Dolinšek je spregovoril o medsebojnem spoznavanju in nepoznanju.

iskrica ...Ko preskoči


p r o j e k t i

Lansko leto, ki je bilo razglašeno za leto »staranja«, je bil razpisan natečaj na temo Nove ideje in stare izkušnje. Na natečaj se je prijavilo 68 podjetij iz cele Avstri-je s kratkimi filmi. Drugo mesto je osvojil kratki film mladih in starejših sodelavcev hotela »Parkhotel Pörtschach« v Porečah.

V filmu kažejo starejši in mlajši sodelav-ci kreativno in angažirano, kako boga-ti dobro sodelovanje ozračje v gostinskem obratu. V hotelu »Parkhotel Pörtschach« prevladujeta tradicija in inovacija. Vajenci in izkušeni sodelavci sodelujejo in spaja-jo uspešne metode z novimi idejami. Prvi pogoj za tako delo je pripravljenost obeh strani, da se druga od druge učita in spre-jemata nove ideje. Starejši kolegi in ko-legice uvajajo mlade v tradicionalni svet hiše, kjer ni pomembno le strokovno zna-nje, temveč je odločilna osebna oskrba go-stov. Mladi sodelavci pa pomagajo starej-šim kolegom, kako si z majhnimi prijemi olajšajo vsakdanje delo.

Tako nastajajo boljši delovni postopki, ki so v korist gostom. Domiselni film na en-kraten način kaže dialog med generacija-mi.

Upaj si Dialog generacijKatoliška prosveta in umetnik Hanzej Mlečnik sta v minu-

lem letu izvedla edinstveni projekt »Upaj si«, v katerem so se srečali mladi in stari in skupno ustvarili umetnine. S po-močjo barv je Hanzej Mlečnik pospeševal aktivnost in razvi-jal intelektualnost starejšega človeka. Učenci 3. razreda ljud-ske šole Globasnica pa so bili ganjeni in zadovoljni, ko so ob skupnem slikanju videli srečne oči starejših ljudi. O sreča-nju mladih in starih v domu ostarelih v Pliberku je v brošu-ri Upaj si zapisala ravnateljica globaške ljudske šole Veroni-ka Terbuch:

»Za naše otroke je bil projekt zelo pomemben, saj smo v njem odkrili mnogo učnih ciljev, ki se nanašajo predvsem na socialne kompetence človeka. Pri obisku starih v domu za ostarele v Pliberku smo bili soočeni s perspektivo življe-nje, ki je kot take še ne poznamo. Čeprav ima mnogo šolarjev tudi stare starše, sta jih zelo ganila dan in delo s starimi, ki so tudi telesno prizadeti. Mnogo vtisov in izkušenj smo do-bili pri tem skupnem delu. Poleg tega pa smo med starimi in mladimi čutili posebne vezi, ki so se izražale v skupni sliki, ki jo je ustvaril »umetniški par«. Podpiram takšne projekte, ker ponujajo otrokom učne situa-cije, v katerih lahko oblikujejo socialni čut, povezujejo pri-dobljeno šolsko znanje z vsakdanjikom in predvsem, ker lah-ko odložijo predsodke do sočloveka, ki v našo družbo ni več tako integriran. V smislu projekta in njegove teme »Upaj si« smo si upali in pri tem mnogo pridobili. Otroci so bili ganjeni in zadovoljni, prebivalci doma presenečeni ter srečni. Veseli nas, da smo z našim sodelovanjem lahko popestrili vsaj kakšen trenutek ljudem, ki ne doživljajo vsakdanjika tako brezskrbno kakor naši otroci.«

Brošuro Upaj si dobite na tajništvu Katoliške prosvete, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec

V hotelu Parkhotel Pörtschach v Porečah je v središču gost.

Ob umetnosti se srečajo stari in mladi


I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2

z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

P r i p r a v i l P a v e l Z a b l a t n i k

Spregovoril je letošnji Tischlerjev na-grajenec, tržaški pisatelj Boris Pahor,

ki je na pragu v svoje 100. leto življenja še zmeraj zavzet sopotnik rojakinj in roja-kov, da bi jim s svojimi globokimi spozna-nji z osebnega križevega pota približal ne-obhodno potrebo po narodni zavesti, ki šele omogoča razvoj in preživetje jezika in kulture.

Spregovorila je Marija Ehart, ki je v jese-ni svojega življenja našla mesto v domu za ostarele v Pliberku. V svoji zgodbi v zgo-dovini, spodbujena od radoživih oči in ra-dovednih src globaških osnovnošolcev, si je upala vzeti v roke čopič in podariti sebi in skupnosti svojo hišo življenja, družino, s katero je stopila »skozi vrata v svet« na svojo edinstveno in nezamenljivo življenj-sko pot.

Spregovoril je komaj 50-letni bozensko-briksenški škof Ivo Muser, ki je v Kamnu v Podjuni na praznik blažene Liharde in nje-nega sina sv. Albuina, pomembnega bri-ksenškega škofa, daroval sv. mašo in po svetniškima zgledoma izrazil svojo pove-zanost z globljim pomenom starodavne ljudske šege razdeljevanja blagoslovljenih Lihardinih krušejev. Poudaril je močno hrepenenje človeka po zanesljivih social-nih, kulturnih, narodnih in duhovnih vred-

notah, ki jih povezani v občestvu ohranja-mo, razvijamo in izročamo iz roda v rod. Vsi smo povabljeni in deležni od otroških, mladih, odraslih in starejših let, da v svoji drži spoštovanja, dobrote, sočutja, solidar-nosti, pravičnosti, zaupanja, gostoljubno-sti in zavzetosti varujemo in obenem za-jemamo iz kulture življenje. Hrepenimo po kruhu, ki se ob medsebojnem podarja-nju neskončno pomnoži in nasiti sleherne-ga človeka.

Spregovoril je mladi Matjaž Smrtnik, zma-govalec govorniškega natečaja, in s svoji-mi odkritimi besedami odprl obzorja deže-li »Kärnten«, ki ima ob potrebnem posluhu za potrebe in predloge mlade generaci-je vse možnosti, da bi se v prihodnosti le še izkazala in dosegla odliko »Koroška«.

Spregovorili so zastopniki štirih generacij in drug drugemu potrdili, da se učimo drug od drugega ter da le v taki skupnosti tudi lažje rastemo. Skupaj lažje rastemo se torej glasi geslo, ki je skupno vsem generacijam. Enkrat prisvojeno odpira sopotnicam in sopotnikom številne poti in jih ob obilnih srečanjih nagrajuje s presenečenji, ki po-tnika in potnico vedno znova zvabijo, da za trenutek ostrmi. S tem smo se pa, združeni v medgeneracijskem sožitju, že močno pri-bližali skrivnosti oz. smislu življenja.

Skupaj lažje rastemoV medgeneracijskem sožitju se odkriva skrivnost življenja

Ponudba v živo

Skupaj lažje ra-stemo je naslov srečanja družin, 15./16. marca, od 15.00 naprej, v Mladinskem centru na Rebrci.

V objemu bož-jega stvarstva bomo skupaj uživali na letošnjih slovenskih počitnicah družin v Kančevcih, od 28. julija do 3. avgusta, v Domu duhovnosti Benedikt.

Prisrčno vabljeni s prošnjo za čimprejšnjo prijavo – 0676 8772 3400


mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Terapevtka Silva Matos je napisala knjigo »Utrinki življenja« in ugotavlja:

Silva Matos o svojem delu Prva knjiga Silve Matos je Spodbujanje ustvarjalno-sti, ki je bolj strokovna in je med drugim služila tudi kot študijsko gradivo za štu-dente pedagogike. »Nič posebnega ni, za leto 1994 pa kar ustrezno z vidika moje-ga takratnega delovanja na področju izo-braževanja vodij oziroma izobraževanja odraslih. Ko bom imela čas, da se lotim te vsebine na nov način, glede na to, kako danes po letih izkušenj delam z ljudmi v stiski in tistimi, ki želijo rasti v svojem živ ljenju, odnosih ... Kljub temu pa mi je všeč, da sem že takrat vključevala hu-mor, pa tudi pozitivni jezik, spodbudne besede, kot pomemben vidik kakovostne medsebojne komunikacije.«

Silva Matos o svoji drugi knjigi pravi naslednje: »Nova knjiga Utrinki življenja je povsem nekaj drugega, je mnogo več o ljudeh, ki so mi blizu, o tistih, ki so po-membno vplivali na moj razvoj, pa tudi o razvoju človeka v smeri prepoznavanja in odprtega udejanjanja individualnega po-slanstva v povezavi z ljudmi, vsemi tisti-mi, ki jih srečujemo na svoji Poti.Predlagam, da mojo knjigo Utrinki življe-nja preberete, pa boste lahko jasno za-znali moje stališče do ljudi, različnih ge-neracij. Problemi med generacijami: ne vem, jaz vidim na tem področju veliko izzivov, veliko priložnosti za rast vseh, ne samo nas starejših. Seveda pa smo mi, starejši malo bolj prekaljeni, imamo že nekaj več kilometrine izkušenj. Če-prav pa seveda to samo po sebi ne pome-ni, da smo kakorkoli boljši. Vsak ima svo-je prednosti in tudi omejitve. Izkušnje iz mojega življenja so bogate, zelo sem hva-ležna zanje. Veseli me, da se lahko dru-žim z mladimi, ki mi odpirajo nove sve-tove, prav tako jim jaz na svoj način omogočam, da se dotikajo mojega. Pri

delu z mladimi v stiski so mi še posebej blizu, na duhovnih vajah za zakonce smo skupaj različne starosti in z besedami ni mogoče razložiti, kakšno bogastvo raz-ličnosti, ki nam pomaga, da znamo bolje razločevati bistvo v teh odnosih, si daje-mo več upanja, več poguma za medseboj-no »kresanje« in razumevanje.Različne generacije so nam pač dane, so del življenja, to je nekaj, česar ne more-mo izključiti. Lahko se izoliramo, da s tem tvegamo, da smo ozki in manj realni, dlje od resnice, ki pa nas potem dohiti,včasih na brutalen način, da se na lastni koži soočimo z njo. Meni je zelo drago-ceno, da so moji otroci lahko spoznali, da življenje ni samo mladost, da je tudi be-težnost, je tudi neki drug svet, iz katere-ga pa izhajajo, in sčasoma se zavedajo, da so lahko za to hvaležni. Je tudi mo-drost otroka, je modrost starčka, je volja in moč realizacije le-te v nekem obdobju, če to povežeš, je večji zagon, napredek v vseh nivojih življenja.«

Silva Matos je diplomirana psihologinja in terapevtka. Svoje življenje posveča ustvarjanju dobrih medčloveških odnosov na vseh področjih. Kot psihologinja je delovala v gospodarstvu, bančništvu ter kot svetovalka za šolsko mladino in izobraževanje odraslih. Sodelovala je pri oblikovanju standardov komuniciranja. Kot voditeljica številnih seminarjev, predavanj, delavnic in tudi kot individualna terapevtka spodbuja ljudi k odkrivanju kreativnih potencialov, jim pomaga pri obvladovanju stisk, svetuje o možnostih za razvoj in vzpostavljanju lepšega in bolj uspešnega ter zdravega načina življenja.

»Obstajata modrost starčka in modrost otroka«


mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

»Obstajata modrost starčka in modrost otroka«Kaj je za Vas največja nesreča?Hudo poškodovati ali prizadeti otroka. Kje bi radi živeli?Kjer sem, da lahko ponoči poslušam tišino in sem blizu ljudem. Kaj je za Vas popolna sreča na svetu?Delovati za sebe in druge v skladu s svojim po-slanstvom. Katere napake najprej odpustite? Ki se zgodijo po naključju, nerodnosti.Vaše najljubše zgodovinske osebnosti?Sokrat, Janez Pavel II., Mahatma Gandhi, Marie Curie, Mati Terezija, J. Plečnik Vaši najljubši slikarji?Claude Monet, Ivan Grohar, Rembrandt, Ivana Kobilica Vaši najljubši skladatelji? J. S. Bach, Edvard Grieg, Wolfgang A . Mozart, Adi Smolar (kantavtor) Katere lastnosti najbolj cenite pri ženski?Funkcionalno ljubezen kot držo v bližnjih in šir-ših odnosih Katere lastnosti najbolj cenite pri moškem? Pokončno delovanje za bistvo življenja, prežeto z modrostjo in služenjemVaša najljubša zaposlitev? Izobraževanje odraslih Vaša najznačilnejša lastnost?Človekoljubnost Kdo ali kaj bi radi bili?Vloga, ki mi omogoča, da si prizadevam za pol-nost življenja v družinskih in sploh medčlove-ških odnosih, v prizadevanju za sveto, dobro. Kaj najbolj cenite pri prijateljih? Vztrajnost za skupno rast in zvestoboVaša največja napaka?Točnost Vaše sanje o sreči?Da bi ljudje brez strahu delali za resnico, doživljali ljubezen in hvaležnost za vse, kar imamo, kar omogoča pot naprej.

Vaši junaki v resničnosti? Nelson Mandela, Pedro Opeka, Branko Cestnik, dr. Jože Trontelj, Jelka ReichmanKaj najbolj obsojate?Sebičnost, mlačnost Vaša najljubša jed?Buče na sto načinov. Kako preživljate prosti čas?Med prijatelji, s knjigo, ob glasbi, petju, plesu, raziskovanju sveta Vaš najljubši kotiček?Doma ob kaminu, na Pokljuki med smrekami ali na klepetu v kavarni Maximarketa, kjer srečaš skoraj vse ... Kaj najbolj cenite v domovini?Domoljubje in odgovorno državljanstvo Vaša najljubša barva?Bež ali nežno lila, a navijam tudi za zelenomo-dro. Katero reformo najbolj občudujete?Vsako, ki vključuje spremembe za dolgoroč-no dobro ter ljudi angažira – da se zavemo svo-je vloge pri tem. Potem nas pred vnuki ne bo nekoč sram. Potreben je napor, tudi posamezni-kova žrtev, ki daje težo rezultatom. Kateri naravni dar bi radi imeli?Želim si preveriti nekatere darove, ki niso imeli dovolj možnosti. Sprašujem se, če sem zakopala svoj smisel za slikanje. Koga ali kaj bi radi vzeli s seboj na otok?Moža Milana in pripomočke za pisanje Vaše trenutno duševno stanje?Sem v polnem doživljanju življenja, vsega, kar je, tudi bolečega dela, težav. Obenem pa še ni-koli ni bilo toliko možnosti za delovanje na vseh dimenzijah življenja. To me veseli, obenem pa se zavedam svoje majhnosti, včasih tudi popol-ne nemoči. Vedno znova se zavem, da je z me-noj večna Ljubezen. Vaše geslo?Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne!

Silva Matos: Utrinki življenjaVsebina knjige se dotika odnosov v različnih okoljih, ki vplivajo na naš razvoj in samopodobo, ter vrednot, ki jih sprejemamo v našem življenju. Govori o življenjski vlogi vsakega človeka – odkrivanju resnice o sebi. S prepoznavanjem svoje osebnosti si človek počasi izoblikuje oziroma dopolni svojo samopodobo. Samopodoba pa nastaja v odnosih. Pri tem nas spodbujajo družina, prijatelji, ljudje, ki so nam blizu. Človek, ki ima dobro samopodobo, tudi ob svojih slabostih doživlja pomembnost, dragocenost in skrivnostnost svojega bitja in bivanja. To se predvsem pokaže v težjih življenjskih okoliščinah, pri sprejemanju odgovornosti. Resnično spoznavanje in sprejemanje samega sebe je pravi dar. O hrepenenju, ranljivosti in minljivosti ter o mnogoterih čustvih, ki človeka zaznamujejo, oblikujejo in krepijo, teče beseda v Utrinkih življenja.

300 strani, trda vezava, Mohorjeva Celovec 2012, ISBN: 978-3-7086-0718-4, 24,90 evra

Nikoli ne zahtevam popolnostiod drugih, tudi od sebe ne.Nikoli ne morem pričakovati, da bočlovek ob meni tak, kot sem jaz.Nikoli mi ne bo uspelo pridobiti zaupanja

s kritiko in spreminjanjem drugih.Lahko pa razvijam in spodbujamna tisoče načinov, da smo si bližji.Lahko si pomagam z zrcalom duše, lahko imam smeh v očeh.

V P R a š a l n I K

Naročam DRUŽINSKO PRILOGO in Nedeljo

Ime in priimek

Ulica/kraj

Pošta

Hišna številka

E-mail

Podpis

Izrežite in pošljite na naslov: Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Po faksu: (0 463) 54 5 87 - 3509 Po telefonu: (0 463) 54 5 87

N A R O Č I L N I C A

Priporočite jo prijateljskim družinam, sosedom ali znancem

naročite jo za vaše otroke, ki študirajo v Gradcu, v Celovcu, na Dunaju ali so odšli po svetu

Da je ne boste brali samo pri mami – naročite je tudi za svoj dom

Ob krstu, ob družinskih praznovanjih, ob porokah imate sedaj trajno darilo

Vsak mesec Družinska priloga

+ Vsak teden Nedelja

+Vsak mesec Kulturna priloga

+Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

Vse skupaj za 32,- EUR letnoŠtudentski abo 16.- EUR

Ali Vam je všeč naša družinska

priloga?

Documents

Staro sreča mlado