1

z medvedomsre~anja

2 3

knji`ici na pot

V dana{njem ~asu vra~anja ~loveka na pode`elje je védenje o medvedu dobrodo{lo. Knji`ica je namenjena poznavanju medveda, na{i dragoceni divjadi in naravni vrednoti, ki nam jo je uspelo ohraniti s smotrnimupravljanjem.

Medved je danes zaradi razvoja infrastrukture, urbani-zacije prostora, razkroja gozdnih kompleksov ogro`ena prosto`ive~a divja `ival. Ne ogro`a ga ve~ lov z odstrelom, pa~ pa v vse ve~ji meri posegi v okolje, ki mu o`ijo`ivljenjski prostor in poslab{ujejo `ivljenjske mo`nosti.

V Evropi medved danes u`iva izredno pozornost insimpatije. Veliko sredstev in naporov je usmerjenihv ohranitev osamljenih ostankov populacij v Franciji, Italiji, na Norve{kem, [vedskem, Finskem. V Avstrijiin Franciji pa so v teku projekti za ponovne naselitvein dodajanje pri nas odlovljenih medvedov v obmo~janekdanje raz{irjenosti.

Zaradi tega moramo iskati so`itje med medvedom,dragocenim pripadnikom na{e prvobitne narave - gozda, in ~lovekom, prebivalcem tega prostora. Gospodarjenje s tem prostorom je sonaravno in naravno, tako da se to so`itje ohranja danes in bo ohranjeno za jutri. Danesse v tem prostoru sre~ujeta ~lovek kot kmetovalec inobiskovalec gozda in medved.

Knji`ica je dober priro~nik kmetovalcu, pohodniku, lovcu, ljubitelju narave, da se bodo sre~anja z medvedom za oba kon~ala brez posledic.

Ciril Smrkolj

4 5

kaj moramo vedetio medvedu

Medved je najve~ja evropska zver. Potencialno sicer lahko resno ogrozi `ivljenje ~loveka, vendar se to - ~e ga ~lovek k napadu ne izzove - zgodi izredno redko. Ve~ja je mo`nost biti zadet od strele kot napaden od medveda. Kljub temu je potrebno tudi to mo`nost upo{tevati in ob sre~anjih z medvedom ustrezno ravnati, da izklju~imo tudi tako majhno verjetnost napada.

Medved sicer ima zversko zobovje, ki pa ̀ e po videzu ka`e, da je vsejed, ki se pre`ivlja tudi z rastlinstvom. Kjer in ko ima na voljo dovolj za svojo prehrano ustreznih rastlin, dosega njihov dele` v prehrani medveda tudi do 95 %. Poleg tega, da nabira razli~ne plodove in semenje, se medved tudi pase na zeli{~ih, travah in deteljah. Iz tega, kako zelo ceni med, pa je v vseh slovanskih jezikih izpeljano celo njegovo ime - medjed.

Glavnina mesne hrane medveda so obi~ajno ̀ u`elke in njihove li~inke, ki jih i{~e pod lubjem podrtega drevja, z razbijanjem in razkopavanjem trhlih {torov in mravlji{~, ter pod kamenjem, ki ga spretno obra~a. Seveda pa se medved tudi mesa toplokrvnih ̀ ivali ne brani. Pospravi predvsem vsako mrhovino, ki jo s svojim izrednim vohom zazna in najde tudi na velike razdalje. ^eprav ima raje dobro ule`ano mrhovino, se loti tudi vseh `ivih `ivali, do katerih zlahka pride kot na primer do negodnih mladi~ev divjih `ivali ali do odrasle divjadi v visokem snegu, a tudi do nezavarovanih doma~ih ̀ ivali, zlasti drobnice. Pri tem med posameznimi

6 7

medvedi ni bistvenih razlik, iz vseh namre~ prilo`nost naredi tatu. Pa~ pa se nekateri medvedje, ko ugotovijo, kako zlahka pridejo do tega plena pre`ivljanja z doma~imi `ivalmi, privadijo in za~no ta plen redno iskati. Ne glede na to, kako mo~no so izra`ena njegova mesojeda nagnjenja, pa noben medved v ~loveku ne vidi prehrani namenjenega plena in zato ~loveka nikoli namenoma ne zalezuje in lovi. Zato o ravnanju medveda pri sre~anjih s ~lovekom ne odlo~a njegova lakota, ampak predvsem ob~utek ogro`enosti in presoja, kako se tej gro`nji umakniti.

Medved ima ~loveka predvsem za nevarnega nasprotnika, kateremu se je najbolje na dale~ izogniti. Medved - in tudi medvedka z mladi~i - se ~loveku obi~ajno hitro umakne samo, ~e pravo~asno zazna njegovo bli`anje. Zato so sre~anja z medvedom redka tudi po obmo~jih, kjer je razmeroma pogost.

Medved izredno dobro sli{i in {e bolje voha, pa~ pa dosti slab{e vidi. Zato je medveda zelo te`ko presenetiti in se mu neopazno pribli`ati na kraj{o razdaljo. To se lahko zgodi samo izjemoma, ~e se ~lovek medvedu izredno tiho bli`a iz smeri proti vetru, tako da ga medved ne more sli{ati in zavonjati. A tudi v najbolj ugodnih okoli{~inah je mogo~e od blizu presenetiti predvsem medveda, zatopljenega v razkopavanje {torov, obra~anje kamnov in podobne na~ine iskanja hrane, ali medvedko, ko jo zamotijo mladi~i in ji nekoliko popusti obi~ajna ~uje~nost. Ravno ob bli`njih sre~anjih z medvedom, {e zlasti pa z vode~o medvedko, pa lahko postane izid sre~anja v znatni meri odvisen tudi od ravnanja ~loveka.

Medved napade ~loveka samo, ~e se po~uti skrajno ogro`enega, medvedka pa tudi, ~e domneva, da ~lovek ogro`a njene mladi~e. To pa pomeni, da se mora ~lovek ob sre~anju z medvedom in {e zlasti z

medvedko, ki vodi mladi~e, izogibati vsega, kar bi mu dajalo videz napadalca. Tak videz pa pri vseh `ivalih in ne samo pri medvedu lahko vzbudijo zlasti vse hitre in sunkovite kretnje in gibi. Zato je ob bli`njem sre~anju z medvedom najbolje mirno obstati, potem pa se za~eti po~asi in mirno umikati. Hitro odsko~iti in se podati v beg ni priporo~ljivo, ker utegne tak{no ravnanje v medvedu spro`iti nagon zasledovanja - enako kot pri psu, ki se po`ene za be`e~im in ga sku{a popasti.

Medved napade takoj in brez zadr`kov samo, ~e se mu ~lovek tako tesno pribli`a, da prekora~i dolo~eno razdaljo, ki ji pravimo kriti~na toleran~na razdalja. To je tista najmanj{a razdalja, do katere vse obrambe sposobne divje `ivali - in medved je nedvomno med najsposobnej{imi - {e trpijo bli`anje resni~nega ali domnevnega napadalca, ne da bi se pognale nadenj. Ko resni~ni ali domnevni napadalec prekora~i mejo kriti~ne toleran~ne razdalje, se `ival - v na{em primeru medved - po~uti tako skrajno ogro`eno, da si ne upa ve~ pred nevarnostjo zbe`ati, ampak vidi edino mo`no re{itev v obrambi z napadom. Enako ravna medvedka, ~e resni~ni ali domnevni napadalec prekora~i kriti~no toleran~no razdaljo pri pribli`evanju njenemu mladi~u. [e posebno nevarno se je nepri~akovano pojaviti med medvedko in njenim mladi~em.

Kriti~na toleran~na razdalja ni pri vseh medvedih enaka. Odvisna je od podedovanih lastnosti in v toku `ivljenja pridobljenih oziroma priu~enih izku{enj posameznega osebka, zlasti od stopnje njegove agresivnosti. Tako kot ljudje in vse druge `ivali, so tudi medvedje med seboj razli~ni; pri agresivnej{ih medvedih je kriti~na razdalja ve~ja kot pri bolj umirjenih, ki ne napadejo niti, ~e jim ~lovek pride malone na dotik blizu. Medvedke so v ~asu, ko vodijo

8 9

mladi~e, bistveno agresivnej{e od samcev, a tudi pri njih je kriti~na toleran~na razdalja zelo razli~na glede na individualne podedovane in pridobljene lastnosti. Ob tem pa moramo pripomniti, da je tudi najve~jo kriti~no toleran~no razdaljo, zaradi ostrih ~utov in ~uje~nosti medvedov mogo~e samo izjemoma prekora~iti. Temu ustrezno so tudi neizzvani napadi medveda na ~loveka izjemno redki. Na podlagi tega, kar je o tak{nih konfliktih pri nas doslej znanega, je mogo~e z veliko verjetnostjo oceniti, da se v Sloveniji v popre~ju pripeti nekaj manj kot en sam tak napad v desetih letih. A tudi tako redkim neizzvanim napadom medveda bi se bilo mogo~e v celoti izogniti z vsaj pribli`nim upo{tevanjem ustreznega ravnanja. Zadostovalo bi `e opozarjanje medveda na bli`anje z glasno hojo in podobnimi na~ini.

Na ~im ve~jo razdaljo medved in tudi medvedka z mladi~i zaznata bli`anje ~loveka, tem bolj zagotovo se bosta sre~anju s ~lovekom izognila s hitrim in tihim odhodom. V tak{nih primerih ~lovek niti ne ve, da je bil v bli`ini medveda. ^e pa zaznata bli`anje ~loveka {ele, ko se je ta `e mo~no pribli`al kriti~ni toleran~ni razdalji, ga v~asih - zelo izjemoma - medved, nekaj pogosteje pa medvedka z mladi~i - sku{ata odvrniti od nadaljnjega pribli`evanja s posebnim zastra{evalnim nastopom, ki mu pravimo navidezni, la`ni ali stra{ilni napad. Namen takega napada je resni~nega ali domnevnega napadalca z groze~im nastopom tako prestra{iti, da se raje umakne, kot da bi nadaljeval z bli`anjem oziroma “ogro`anjem”. Ljudje, ki pripovedujejo, kako so nepo{kodovani u{li napadu medveda oziroma vode~e medvedke, so do`iveli tak{en navidezni in ne dejanski napad. Pravemu napadu medveda namre~ skoraj ni mogo~e uiti - vsaj ne brez resnej{ih posledic.

Postavljanje medveda na zadnje noge {e zdale~ ne pomeni, da bo medved napadel, kot je zmotno prepri~anih veliko ljudi. Omenjeno je `e bilo, da medved slabo vidi. Zato se, ko ga posvarita zvok in vonj o pribli`evanju ne~esa nenavadnega, vzpne - postavi na zadnje noge, da bi se ogledal in ugotovil, za kaj pravzaprav gre. Tako “postavlja mo`i~ka” na zadnjih nogah tudi zajec in se v visoki travi vzpne tudi podlasica, da bi se razgledala po okolici, ne pa da bi kogarkoli napadla. Podobno se vzpet pokonci razgleduje tudi medved.

Na zadnje noge se vzpenja medved tudi med “navideznim” napadom, da bi naredil “ve~ji” vtis na resni~nega ali domnevnega sovra`nika. Groze~o pokon~no dr`o podkrepi z groze~im ren~anjem in rjovenjem. Kljub groze~emu obna{anju pa medved iz navideznega ne bo pre{el v pravi napad, ~e ga k temu dodatno ne izzove napa~no ravnanje, ki ga medved dojame kot napadalnega.

Navidezne napade, zlasti medvedk, ki vodijo mladi~e, {e najve~krat do`ivijo lovci, ko tiho v smeri proti vetru zalezujejo divjad po okoli{ih, kjer se najraje zadr`uje. Nekatere izmed njih zapelje tak{na prilo`nost k nedovoljenemu strelu na medvedko. Svoje protizakonito

10 11

ravnanje kasneje opravi~ujejo s silobranom pred napadajo~im medvedom, ki naj bi jih `ivljenjsko ogro`al. Sodniki, ki pove~ini `al ne vedo, kako dolga pot je od vzpenjanja v pokon~no dr`o do dejanskega napada medveda, tak izgovor neredko upo{tevajo in strelca oprostijo odgovornosti za storjeno protizakonito dejanje.

Dejansko pa si lovec {ele s strelom resni~no ogrozi `ivljenje - ~e je navidezno napadajo~i medved res obrnjen proti njemu in precej blizu. Tudi smrtno zadeti medved namre~ le redko takoj pade in oble`i. Veliko ve~ja je verjetnost, da se bo nagonsko pognal v smeri, v katero je ob zadetku obrnjen - to je proti strelcu. Ker ranjeni medved napade vse, kar mu stoji na poti, bo po vsej verjetnosti v nekaj skokih pri strelcu in ga bo z ugrizi in {apami v zadnjih trenutkih `ivljenja temeljito obdelal.

Ve~ina lovcev dobro ve, kako stra{en nasprotnik je ranjeni in smrtno zadeti medved. Zato zlepa ne tvegajo strela na proti njim obrnjenega medveda, {e zlasti ne od blizu. Namesto od spredaj v prsih ima zato prete`na ve~ina v “silobranu” streljanih medvedov oziroma medvedk vstopne rane krogel vsaj bo~no (od strani), ~e `e ne kar od zadaj v hrbtu... To dokazuje, da o “silobranu” ne more biti govora!

kje v Slovenijilahko sre~amo medveda

Najve~ mo`nosti za sre~anje jev visokokra{kih gozdovih dinarskega delaSlovenije in njihovem obrobju

^e vemo, da so pri nas `ive~i medvedje samo najbolj severozahodno pomaknjeni del enotne dinarske medvedje populacije, potem tudi vemo, da z najve~jo gostoto naseljujejo tisti del slovenskega ozemlja, na katerega se preko meje s Hrva{ko {iri Dinarsko gorstvo. ^eprav razmeroma redko, je zato {e najbolj verjetna mo`nost sre~anja z medvedom na gozdnatem prostoru, ki le`i vzdol` slovensko-hrva{ke meje med pogorjem Notranjskega Sne`nika in Javornikov ter Nanosa in Hru{ice na zahodu in severozahodu, avtocesto Logatec - Novo mesto na severu in cesto od Novega mesta do ^rnomlja na vzhodu. Precej manj{a verjetnost za sre~anja je na obrobju tega prostora kot v Brkinih in okrog Slavnika, v Trnovskem gozdu in idrijskih gorah, v severnem delu Suhe krajine, na Gorjancih in v Beli krajini.

^eprav so mo`nosti za sre~anjeneprimerno manj{e, pa sre~anj z medvedomv nobenem prete`no gozdnatem delu Slovenijeni mogo~e povsem izklju~iti

Iz osrednjega dela svojega ̀ ivljenjskega prostora v Sloveniji medvedje `e od nekdaj potujejo po prastarih stalnih ste~inah v razli~ne smeri. Ta potovanja medvedov so v zadnjem desetletju

12 13

postala posebno izrazita v severozahodni smeri proti Alpam. Tako odhajajo medvedje iz pogorja Hru{ice in Nanosa preko Trnovskega gozda v dolino So~e in dalje preko Matajurja v Italijo ali vzdol` So~e proti severu v alpski svet na na{i in italijanski strani meje. Medvedje odhajajo iz Hru{ice tudi v smeri idrijskih gora in od tam v cerkljanske hribe in dalje v Porezen in Blego{, zatem pa med Sorico in @elezniki v Ratitovec in na Jelovico ter dalje preko Pokljuke in Me`aklje v gornjesavsko dolino in preko Karavank v Avstrijo.

in ga zatem spremljali preko hrva{ke meje do U~ke nad Opatijo, kjer se je sled za njim izgubila.

Medveda lahko v Slovenijisre~amo v vsakem letnem ~asu -torej tudi pozimi

Medved pozimi ne zapade v tako trdno zimsko spanje kot polh. Na{i medvedje pozimi ne spijo niti tako trdno kot sibirski, ruski in skandinavski medvedje. Njihovo zimsko spanje

Nekaj manj pogosto kot neko~ potujejo medvedje iz Ko~evske v Posavsko hribovje in preko Save na Menino in dalje na Raduho, Ol{evo in preko meje v Avstrijo. Pred leti je nekaj medvedov pri{lo celo na Pohorje, kjer so se lepo ustalili - a so jih v tistih ~asih z izgovorom, da ogro`ajo ljudi in `ivino, `al postrelili.

Seveda medvedje potujejo tudi v vse druge smeri, ~etudi veliko manj izrazito. Za pribli`en vtis, na kako dolga potovanja se podajajo, naj omenimo, da so s telemetrijskim oddajnikom na Ljubljanskem vrhu opremljenega medveda sledili na njegovi poti preko Hru{ice na Nanos

je bolj ob~asno pretrgan dreme`. Zlasti v lepem suhem zimskem vremenu radi zapustijo zimski brlog - ~e ga sploh imajo, saj pri nas v~asih medvedka pole`e mladi~e celo v januarju ali februarju kar v zavetju nizkih smrekovih vej na prostem. A tudi ob visokem snegu in hudem mrazu je mogo~e videti pri nas medveda na pohodu in se z njim tudi sre~ati, zlasti ~e tudi v tak{nem vremenu pride do obilne in dobre hrane, na primer do koruze na krmi{~ih za jelenjad.

14 15

kako ravnati, ~e...

kako ravnati,~e ne `elimosre~ati medveda

Ker ima medved izredno razvit voh, se mu ni mogo~e pribli`ati z vetrom, ker vedno `e na dale~ z nosom zazna vonj bli`ajo~ega se ~loveka in se umakne. Ker pa veter kve~jemu slu~ajno piha v smeri, po kateri hodimo, ostane za opozarjanje medveda, naj se umakne, najpogosteje na voljo samo zvok. Javljanje prihoda ~loveka z zvoki oziroma opozarjanje s hrupom medveda ni~ manj zanesljivo ne pripravi k umiku, kot ~e mu zra~ni tok prinese v nosnice na{ vonj.

Ker ima medved izredno dobro razvit tudi sluh, naj torej tisti, ki medveda ne `eli sre~ati, glasno hodi. To pomeni naj tako stopa, da mu pod podplati {umi listje, pokajo suhe vejice in {krta kamenje. ^e od ~asa do ~asa {e brcne kamen na poti, udari s palico po drevesnem deblu, glasno zaka{lja ali si celo kaj za`vi`ga ali zapoje, je nedvomno storil vse potrebno, da pravo~asno obvesti medveda o svojem prihodu. Vsak normalen medved in tudi medvedka z mladi~i se bo takemu hrupu kar najhitreje umaknila, tako da je povzro~itelj hrupa zagotovo ne bo sre~al.

Opozarjanje medveda na prihod s kakr{nim koli `e hrupom je zlasti priporo~ljivo, ~e moramo

pre~kati kraje, kjer se medved rad pogosto zadr`uje, {e posebno ~e so gosto obrasli z nepregledno go{~o ali pa jih pre~kamo ob slabi vidljivosti v mraku ali pono~i. V temi je poleg zvoka uspe{en odganjalec medveda tudi mo~na baterijska svetilka, s katero je mogo~e svetlobni snop usmeriti na ve~jo razdaljo.

kako ravnati,~e pride do sre~anjaz medvedom

Naj pride do sre~anja z medvedom ali z medvedko z mladi~i, na ve~ji ali manj{i razdalji, v vsakem primeru je predvsem potrebno ohraniti mir in jasen premislek. Najbolje je v trenutku, ko se sre~anja zavemo, nepremi~no obstati in premagati paniko, ~e se nas loteva. Zavesti se moramo, da imamo opravka z bitjem, ki ni napadalno, ~e se ne ~uti ogro`eno in mu zato z neprimernim ravnanjem ne smemo dati povoda za napad. Ob tem ko se zavemo, kako nenapadalen je medved, pa ni odve~ tudi pomisliti, da imamo pred seboj silaka, ki lahko ~loveka raztre{~i z enim samim udarcem s {apo, se lahko v skoku po`ene kar nekaj metrov dale~ in te~e s hitrostjo do 50 km na uro. Medved je torej kljub svojemu okornemu videzu vse prej kot po~asen in neroden. Zato se ne zana{ajmo, da lahko medvedu uidemo. Tudi najbolj{ega teka~a lahko medved, samo ~e ho~e, igraje ujame, tako po ravnem kakor po strmini navzgor ali navzdol. Vse to so dovolj tehtni razlogi, da se potrudimo ravnati tako, da medveda ne bi izzvali k napadu.

16 17

kako ravnati,~e pride do sre~anja z medvedomna dale~

^e medveda zagledamo na razdalji vsaj 30 ali ve~ metrov, ni te`ko premagati panike in ostati miren, {e posebno, ~e nas medved {e ni opazil in se od nas oddaljuje. V takem primeru, ki ga sploh te`ko {tejemo za pravo sre~anje, je najbolje tiho obstati na mestu in pustiti medveda, da nemoteno nadaljuje svojo pot. [ele ko smo prepri~ani, da se je medved dovolj oddaljil, lahko odidemo - seveda po mo`nosti v nasprotni smeri od tiste, v katero je {el medved. ^e to ni mogo~e, po~akajmo, da se medved ~im bolj oddalji, nato pa pot za njim previdno in po~asi ~im bolj hrupno nadaljujemo.

Nikoli tiho ne zasledujmo medveda in {e zlasti ne medvedke z mladi~i, ~etudi od dale~. ̂ e medved in {e zlasti medvedka z mladi~i zazna vztrajnega zasledovalca, se lahko po~uti ogro`ena in zelo nepredvidljivo reagira.

Nekaj te`je je ohraniti mirno kri in trezen premislek, ~e je tudi bolj oddaljen medved obrnjen proti nam in se nam morda dokaj naglo pribli`uje. A tudi v tem primeru je potrebno mirno obstati in takoj - dokler je razdalja med nami in medvedom {e znatna - opozoriti medveda na na{o prisotnost z glasnim vzklikom ali druga~nim zvo~nim znakom, ki naj ga medved zagotovo sli{i. Po tem opozorilu se bo medved ustavil, morda vzpel na zadnje tace in oprezal, a kon~no se bo umaknil. Vsaj v prete`nem {tevilu primerov se bo po tak{nem opozorilu umaknila tudi medvedka z mladi~i. Samo izjemoma se medvedke v strahu, da jim majhni mladi~i na begu ne bodo mogli dovolj hitro slediti, rohne~ zapodijo v smeri, od koder prihaja opozorilo, a se ne oddaljijo preve~ od

mladi~ev in se hitro vra~ajo k njim, da bi jih usmerile k umiku. V tak{nem primeru se je umestno, v ~asu, ko je medvedka na poti k mladi~em in pri njih, postopno po~asi umikati in znova mirno obstati, ko se obrne proti nam. Obi~ajno se medvedka, ~e ji le nismo preblizu, `e po enem svarilnem nastopu z mladi~i vred umakne.

kako ravnati,~e pride do sre~anja z medvedomna blizu

Kako nujno je mirno obstati in ohraniti trezen premislek, je brez dvoma la`e govoriti, kakor vse to v resnici storiti, ko se nepri~akovano znajdemo pred medvedom, od katerega nas deli samo nekaj metrov praznega prostora. Vendar je mirno in premi{ljeno ravnanje toliko bolj nujno, kolikor smo ob sre~anju bli`e medvedu. Kon~no pa tudi to ni tako te`ko, ~e so nam dobro znane lastnosti medveda. Predvsem, da ni krvolo~na zver, ki bi samo ~akala na prilo`nost, da nas napade. Ravno nasprotno, moramo se zavedati, da je pred nami bitje, ki je ob sre~anju najmanj toliko, ~e ne {e bolj

18 19

prestra{eno kot ~lovek. Zato se izogibajmo vsakega giba, ki bi utegnil medveda {e bolj prestra{iti, saj ga ravno skrajni strah za `ivljenje lahko po`ene v napad.

kako ravnati,~e pride do sre~anja s posameznim medvedom ali medvedko

Obi~ajno se tudi najbolj tesna sre~anja s posameznim medvedom tega ali onega spola, zelo naglo razpletejo. [e preden se ~lovek dobro zave, medveda pred njim ni ve~. Medved jo je namre~ v grozi zaradi bli`njega sre~anja s svojim najhuj{im sovra`nikom - ~lovekom, jadrno pobrisal. V~asih medved ob takem sre~anju v grozi zarjove, prestra{enemu ~loveku pa na mestu sre~anja pusti vsebino svojega ~revesja, ki dokazuje, kako ga je dogodek prestra{il. Zlobni jeziki natolcujejo, da se neredko tudi prebavila ~love{kega udele`enca ob tak{nih sre~anjih odzovejo na podoben na~in kot medvedova - za kar pa medved seveda ne more biti odgovoren.

Izredno redki so primeri, da se posamezni medved, ~etudi opozorjen na bli`anje ~loveka, no~e z umikom izogniti bli`njemu sre~anju. To se zgodi zlasti takrat, ko prihod ~loveka preseneti medveda, ki se je za~el gostiti s pravkar najdeno mrhovino ali pravkar pridobljenim plenom. V tak{nih primerih medved izjemoma ni pripravljen odstopiti pravkar pridobljene hrane prihajajo~emu vsiljivcu in se odlo~i braniti svojo gostijo. Medved svojo odlo~itev vsiljivcu sporo~a z groze~im ren~anjem, med katerim popada in glasno drobi debelej{e kosti svojega plena. Najbr` ni potrebno posebej poudarjati, kako priporo~ljivo se je v takih primerih, sicer mirno, a kolikor mogo~e hitro umakniti v skladu z na~elom, da pametnej{i odneha.

kako ravnati,~e pride do sre~anja z osamljenim “zapu{~enim” mladimmedvedkom

Ravno tako mirno, a kolikor mogo~e hitro, se je priporo~ljivo umakniti v smeri, iz katere smo pri{li, ~e naletimo na osamljenega mladega medvedka. Naj bo `ivalica {e tako ljubka in naj ka`e {e tako izgubljen in zapu{~en videz in naj se tudi {e tako milo in to`e~e ogla{a - se ji nikar ne pribli`ujmo in je nikar ne sku{ajmo prijeti! Medvedkova mati se kaj lahko mudi v bli`ini in se utegne vsak hip pojaviti na prizori{~u. @e bli`anje njenemu mladi~u bo dojela kot ogro`anje svojega zaroda, kaj {ele, ~e kogarkoli zaloti, da lovi ali celo dr`i njenega mladi~a. Tudi najmirnej{a in najbolj dobrodu{na medvedka bo v takem primeru brez opozarjanja in odla{anja takoj napadla. V obrambi svojih mladi~ev pa medvedka ne pozna milosti in posledice njenega napada so lahko grozljive.

20 21

Medvedke z ve~ mladi~i neredko katerega izmed njih tudi izgubijo. Zlasti ~e jih nenadno vznemirjenje prisili k hitremu odhodu, se zadovoljijo s tem, da jim sledi tudi samo eden od mladi~ev, medtem ko drugi ostane zapu{~en. Zato najdbe zapu{~enih medvedkov niso redke. Kljub temu pa ob sre~anjih z osamljenim medvedkom ne ka`e preverjati, ali je zapu{~en. V nepreglednem gozdnem okolju namre~ ni mogo~e ugotoviti, ali je njegova mati kje v bli`ini, zato pomeni bli`anje mlademu medvedku najmanj tveganje hudih po{kodb, ~e ne celo `ivljenja. Pa~ pa je potrebno o “zapu{~enem” medvedku takoj obvestiti pristojni Zavod za gozdove ali lovsko organizacijo, ki potem ugotovita, kaj se z njim v resnici dogaja.

kako ravnati,~e pride do sre~anjaz medvedko, ki vodi enega ali ve~ mladi~ev

Bli`nja sre~anja z medvedko, ki vodi nedorasle mladi~e, so ravno zaradi njene pripravljenosti braniti svoj zarod tudi za ceno lastnega `ivljenja, v~asih zelo neprijetna in tudi nevarna. Pravzaprav so sre~anja z medvedkami, ki vodijo mladi~e, izmed vseh sre~anj z medvedi med potencialno najnevarnej{imi.

Kljub temu ob sre~anju ni razloga za paniko, pa~ pa se moramo takrat zavedati, kako je njihov izid odvisen tudi od na{ega ravnanja.

Zlasti ~e pridemo medvedki tako blizu, da se po~uti huje ogro`ena in za~ne uprizarjati navidezne napade, s katerimi odganja vsiljivca, ni ravno lahko obstati in se samo postopoma mirno umikati. Precej samoobvladovanja in trdnih ̀ ivcev je potrebnih za negibno prena{anje bli`anja rohne~e in ren~e~e medvedke na nekaj metrov razdalje. Stati iz o~i v o~i z medvedko, ki divje ren~i in razkazuje mogo~no zobovje, se od ~asa do ~asa vzpne na zadnje tace, s sprednjimi pa zamahuje, da se vidijo razkre~eni dolgi kremplji, prav zagotovo ni prijetno. A vendar medvedka ne bo resni~no napadla, ~e je dodatno ne vznemirimo z naglo kretnjo. Kmalu se bo obrnila k mladi~em in jih za~ela priganjati k hitrej{emu odhodu. Takrat je ~as za pazljivo umikanje. Pri tem je potrebno dobro pogledati, ~e ni morda kateri izmed mladi~ev za{el v smer na{ega umika. Umikanje proti kateremu izmed mladi~ev, bi medvedka lahko dojela kot ogro`anje medvedka in se odzvala z napadom.

Mladi medvedki, ki {e ne poznajo strahu pred ~lovekom, utegnejo sre~anje z medvedjo dru`ino dodatno ote`iti. Zgodi se, da razigrani

22 23

presli{ijo svarilna opozorila matere in jo v otro{ki radovednosti uberejo naravnost proti prihajajo~emu. V takem primeru ne ka`e ~akati, da se nam tesno pribli`ajo, ker bi to lahko vznemirilo medvedko. Ni drugega izhoda kot se od mladi~ev ~im hitreje umikati, ne glede na to, kam je trenutno usmerjena pozornost medvedke.

Kot ̀ e re~eno pa so bli`nja sre~anja z medvedko `e zaradi njene ~uje~nosti zelo redka. In {e izmed teh redkih sre~anj se jih prete`na ve~ina razplete z enostavnim umikom medvedje dru`ine brez stra{ilnih oziroma grozilnih nastopov medvedke. Ne glede na to pa je dobro vedeti, kako ravnati, ~e do nastopa medvedke vendarle pride. Ravno v takih primerih smo namre~ najbli`je robu medvedje potrpe`ljivosti, ki je z napa~nim ravnanjem ne smemo prekora~iti.

in kaj storiti, ~e medveddejansko napade?

^e se lovec poda po sledi za obstreljenim oziroma druga~e ranjenim medvedom, mora biti vsak trenutek zasledovanja pripravljen na napad. Zato se naj nih~e, ki mu je do `ivljenja, ne podaja na tak{no zasledovanje brez zanesljivega spremljevalca in {e zlasti ne brez dobrega in v tem delu preizku{enega psa. Zasledovanje ranjenega medveda je zavestno tveganje in namensko izzivanje medveda k napadu, ki naj se ga loteva samo tisti, ki dobro ve, kako mu je ravnati in je takega ravnanja tudi sposoben oziroma je zanj ustrezno opremljen in dovolj izku{en. Zato tu ne bomo govorili o ravnanju pri namenskem izzivanju medveda k napadu z zasledovanjem, ampak o nenamenoma izzvanem napadu, do katerega lahko pride, ~e se medvedu, {e zlasti pa medvedki z mladi~i, ponevedoma pribli`amo preko meje njune kriti~ne toleran~ne razdalje.

Pravzaprav je za primere, ko medved ̀ e napade, skoraj odve~ dajati kakr{ne koli napotke za ravnanje. Odve~ zato, ker je napad vedno tako nenaden in bliskovit, da napadeni sploh nima ~asa pomisliti, kako naj ravna. Obi~ajno ~loveka, ki je nehote in nevede prekora~il kriti~no toleran~no razdaljo, najve~krat medvedke z mladi~i, podre na tla udarec s {apo, {e preden se zave, da ima opravka z medvedom. U~inek prvega udarca in nadaljnjega poteka napada pa je odvisen od mnogih okoli{~in in tudi od agresivnosti `ivali, ki je napadla in zelo malo ali ni~ od ravnanja napadenega.

Medved in tudi medvedka z mladi~i se v~asih zadovoljita `e s tem, da resni~nega ali domnevnega nasprotnika s prvim udarcem spravita s poti in se takoj zatem umakneta.

Ta prvi in edini udarec pa je lahko od primera do primera druga~en. Od mnogih okoli{~in je odvisno ali ta udarec prihajajo~ega samo podre in mu, razen raztrgane obleke in morda opraskane ko`e, ne pusti huj{ih posledic, ali pa mu prizadene hudo po{kodbo in v~asih celo usmrti.

Pogosto pa se napadajo~i medved oziroma najpogosteje medvedka z mladi~i ne zadovolji samo s prvim udarcem, s katerim polo`i nasprotnika. Nasprotnika se loti {e na tleh z zobmi in {apami. A tudi tak{ni napadi med seboj niso enaki. Gredo od tega, da medvedje z udarci {ap nasprotnika valjajo po tleh, a mu razen strgane obleke in nekoliko s kremplji na~ete ko`e, poleg seveda dobr{ne mere strahu, ne prizadenejo huj{ega, pa do tega, da s kremplji z nasprotnika strgajo vso obleko, povrhu pa tako spraskajo, da na njem ne ostane niti za ped cele ko`e, ob pogostih huj{ih po{kodbah mi{ic in kosti. [e huj{e so posledice, ~e za~ne medved poleg udarjanja s {apami, napadenega popadati {e z zobmi - torej gristi. ^eprav zelo redki, so znani napadi, katerih posledic ni

24 25

moglo odpraviti niti dolgotrajno zdravljenje v bolni{nici in tudi tak{ni, ko je ̀ rtev po{kodbam, zadanim med napadom, podlegla.

Vsega tega ne omenjamo zato, da bi {irili med ljudmi strah pred medvedom, ampak zato, da bi jih opozorili, naj bodo po obmo~jih, kjer lahko naletijo na medveda, previdni. Predvsem naj ga sku{ajo z glasno hojo in druga~nim hrupom oziroma zvoki ~im bolj zgodaj in na dale~ opozoriti na bli`anje. ^e pa do sre~anja z medvedom `e pride, naj bo povedano samo dodaten razlog za ustrezno mirno in premi{ljeno ravnanje. Ponovno poudarjamo, da medved ~loveka ne napade zaradi lakote, niti iz hudobije, ampak samo v stiski, ko se po~uti skrajno ogro`enega. Zato se ob sre~anjih z medvedom ogibajmo vsega, kar bi ga utegnilo dodatno stra{iti in v njem vzbujati ob~utek skrajne ogro`enosti. Samo na ta na~in se bomo ognili nevarnosti napada. Ko pa medved `e napade, potem ni ve~ kaj storiti - ostane edino {e upanje, da posledice napada po naklju~ju ne bodo najhuj{e.

kaj se lahko zgodi,~e nas ob sre~anju z medvedomspremlja pes

Stoletja zasledovanja in preganjanja, v katerih so psi imeli vedno vidno in pomembno vlogo, so, kakor ka`e, vcepila na{im medvedom, ~e ̀ e ne strahu, pa vsaj velik odpor do psa. Medved se `e pasjemu kadavru izogiba in ga jé samo, ~e res nima na voljo ni~ drugega. Posamezni medved, naj bo tega ali onega spola, bo vedno be`al pred psom, ki se za`ene proti njemu in mu lajajo~ sledi. Celo medvedka z dovolj odraslimi mladi~i, ki materi lahko dovolj hitro sledijo, se pred sitnim pasjim razgraja~em najraje umakne. Najbr` ne zato, ker bi se neznatnega vsiljivca

tako zelo bala kot zato, ker se je v medvede v stoletjih preganjanja vtisnilo spoznanje, da psu obi~ajno sledi najhuj{a nevarnost - ~ovek.

Ker medved ob pasjem laje`u nagonsko pri~akuje huj{o nevarnost, lahko pes - posebno, ~e ni dovolj oster in napadalen - spravi gospodarja v hude te`ave. ^e medvedki negodni mladi~i ne morejo dovolj hitro slediti, jih za~ne pred psom braniti. Rohne~ se po`ene nad psa. ^e se pes ustra{i in z umikom poi{~e pomo~i pri gospodarju, takoreko~ privede razdra`eno medvedko naravnost nadenj.

Nasprotno pa je pogumen in oster pes lahko gospodarju ob napadu medveda v veliko pomo~.

Dokler lastnosti svojega psa ob sre~anjih z medvedom ne poznamo, ga je povsod, kjer obstoja verjetnost takega sre~anja, najbolje imeti ob sebi na povodcu. Tudi pes na povodcu nas lahko s svojim vedenjem opozori na sve`o medvedovo sled ali bli`ino medveda, ne da bi nas pri tem spravljal v nevarnost. Obenem pa oster in pogumen pes tudi na povodcu lahko s hitrim protinapadom zmede nenadni napad medveda in pomaga gospodarju iz najhuj{ega. Na kratko lahko zaklju~imo, da je pes ob gospodarju pri sre~anjih z medvedom najve~krat za`elen in koristen spremljevalec, medtem ko nenadzorovano tavajo~i pes lahko gospodarja spravi v hudo nevarnost.

26 27

medvedi v bli`inibivali{~ ljudi in naselij

Zadnjih nekaj let ljudje pogosteje kot prej opa`ajo medvede okrog zaselkov in naselij, ki le`ijo blizu gozdov. Znani so primeri, ko je medved pri belem dnevu pri{el celo med hi{e in ni kazal strahu pred ljudmi. Razumljivo je, da tak{na dogajanja ve~ajo mo`nosti sre~anj z medvedom in s tem seveda tudi mo`nost nastanka konfliktnih situacij. Zato tak pojav tudi ljudi, vajene bli`ine medvedov, vznemirja in spro`a najrazli~nej{e govorice in domneve o njegovem vzroku.

Najpogosteje ljudje zaklju~ijo, da se je {tevil~nost medvedov v zadnjih letih mo~no pove~ala. Menijo, da je k temu pove~anju poleg sicer{njega prirastka pripomogel {e prihod medvedov iz Bosne in Hrva{ke, od koder naj bi se umikali pred vojnimi dogajanji. Tega dokaj raz{irjenega iz ~istih domnev izhajajo~ega mnenja pa dejanski v naravi ugotovljeni podatki ne potrjujejo.

Predvsem ne ka`ejo pove~anja {tevil~nosti sistemati~no dvakrat letno, na isti dan ob polni luni spomladi in jeseni na vseh mrhovi{~ih v Sloveniji opravljena {tetja medvedov. Na njih ̀ e ve~ zaporednih let na{tejejo okrog 280 medvedov. Ker vsi medvedje ne pridejo na mrhovi{~a in ker nekatere po bli`njih mrhovi{~ih {tejejo tudi po dvakrat, s takim {tetjem sicer ni mogo~e ugotoviti absolutnega {tevila medvedov, pa~ pa je s primerjavo rezultatov iz posameznih zaporednih let mogo~e z veliko mero zanesljivosti zaklju~iti, ali {tevil~nost nara{~a, upada ali ostaja pribli`no enaka. Pribli`no

enako {tevilo na{tetih medvedov `e nekaj zaporednih let torej ka`e, da ostaja {tevil~nost medvedov v Sloveniji, ob redno dovoljenem odstrelu okrog 40 medvedov na leto, `e dolgo enaka vsaj v svojem osrednjem delu. Morebitni prese`ek prirastka pa se izseljuje predvsem v severozahodni smeri v alpski prostor.

Tudi sistemati~na opazovanja medvedov v gojitvenih lovi{~ih Medved Ko~evje in Jelen Sne`nik, ki ga opravljajo poklicni lovski ~uvaji, ne nakazujejo ve~anja {tevil~nosti medvedov. Pripovedovanja lovcev ~lanov lovskih dru`in, kako se po njihovih lovi{~ih kar tare medvedov, je potrebno pripisati njihovi `elji po povi{anju letnega odstrela medvedov in ne pove~ani {tevil~nosti te divjadi.

O tem, kako bistvenega pove~anje {tevil~nosti medvedov v Sloveniji ni mogo~e pripisati izrednemu prilivu osebkov iz juga, govorijo podatki iz sosednjega Gorskega Kotarja na Hrva{kem, ki ga skupaj s povr{ino na na{i strani meje naseljuje enotna medvedja populacija, v katero spadajo tudi vsi na{i medvedje. Iz Gorskega Kotarja, {e posebej iz obmo~ja narodnega parka Risnjak poro~ajo, da je po uvedbi novega lovskega zakona in z njim predpisanega zakupnega sistema lovstva {tevilo medvedov zelo upadlo. Zakupniki lovi{~ namre~ od upravnih oblasti na razli~ne na~ine izsiljujejo {tevil~no pretiran odstrel medvedov, da si s prodajo odstrela tujcem povrnejo ve~ji del zakupnine. ̂ e bi bilo kaj resnice v govoricah, kako so se medvedje umikali vojnim dogajanjem v Bosni in Liki, bi se to najprej moralo poznati v sosednjem Gorskem Kotarju, kjer ni bilo bojev, in {ele zatem pri nas. Ravno tako nemogo~e je, da bi {tevil~nost medvedov na enem delu obmo~ja enotne populacije nara{~ala, na drugem pa upadala, saj vemo, kako medvedje potujejo po vsem tem prostoru. Torej se ne moremo motiti, ~e zaklju~imo, da pove~anemu

28 29

opa`anju medvedov okrog naselij ne more biti vzrok bistveno pove~anje njihove {tevil~nosti, temve~ nekaj drugega. Po vsej verjetnosti je eden razlogov pojava medvedov v bli`ini naselij slab{anje `ivljenjskih mo`nosti medvedov v njihovih dosedanjih odmaknjenih naravnih habitatih. Te mo`nosti po razli~nih okoli{ih slab{ajo razli~ni pritiski sodobne civilizacije na naravo, {e zlasti povsod prisotno vna{anje nemira v njihovo nekdaj mirno `ivljenjsko okolje. ^e vemo, koliko novih gozdnih cest je bilo zgrajenih samo v zadnjih desetletjih in ~e si zamislimo, kak{no pove~anje gozdarskih del so povzro~ile in predvsem kolik{ne mno`ice obiskovalcev od pohodnikov, kolesarjev, motoristov, gobarjev in kar je {e takih so po njih vdrle tudi v najbolj odmaknjene in skrite gozdne okoli{e, potem si ni te`ko predstavljati kak{en nemir so vnesle v {e nedavno tihe gozdove.

Tesno s prvim je povezan drugi razlog za bli`anje medvedov naseljenim krajem. Z vdorom ljudi v gozdove, ki ga {irjenje motorizacije iz dneva v dan pove~uje, se namre~ medvedje na bli`ino ljudi vse bolj privajajo. ^e je neko~ prihod ~loveka v medvedovo gozdno prebivali{~e pogosto zanj pomenil tudi `ivljenjsko nevarnost, pa danes vse pogosteje sre~uje prav v povsod po svojem `ivljenjskem prostoru ljudi - izletnike, gobarje itd., ki ga prav ni~ ne ogro`ajo. Ker se pred njimi nima ve~ kam ve~ umakniti, obenem pa je izredno inteligentna ̀ ival, ki velik del svojega vedenja izoblikuje na podlagi ”osebnih” izku{enj, pogosta sre~anja z ljudmi v medvedu postopno razgrajujejo v stoletjih pridobljeni strah pred ~lovekom. Ko se medved privadi prisotnosti ljudi v njegovem gozdnem okolju, se ne boji pribli`ati njihovim bivali{~em in naseljem.

Tretji razlog za pribli`evanje medveda naseljem so bolj{e mo`nosti prehranjevanja v njihovi bli`ini. Okrog naselij so obdelane povr{ine z vabljivimi rastlinami od detelj, ki jih medved zelo rad

pase, do koruze, ovsa in drugih `it, ki so zlasti, dokler so mle~na, prava poslastica za medveda - da o sadovnjakih z jeseni zore~im sadjem niti ne govorimo. Na tak{ne povr{ine so medvedje sezonsko `e od nekdaj radi zahajali, ~eravno neko~ zlasti na tiste od naselij bolj oddaljene.

^etrti in morda najpomembnej{i razlog za bli`anje medveda naseljem pa je neodgovorno odmetavanje u`itnih odpadkov in neurejena smeti{~a okrog naselij. Ravno najrazli~nej{e poslastice kot star kruh, nagnito sadje ali celo klavski ostanki od zakola doma~ih `ivali, ki jih tam vse leto lahko najde, torej tudi v ~asu, ko je drugod malo hrane, odlo~ilno prispevajo k temu, da medved tudi najbolj neposredno bli`ino ~love{kega bivali{~a ali celega naselja vklju~i v svoj `ivljenjski prostor. Samo ~e enkrat ali dvakrat - zlasti v ~asu pomanjkanja - naleti na slasten zalogaj, bo tudi tak{en kraj za~el redno obiskovati na svojih pohodih za iskanje hrane. ^e pogosto dobiva dobrote za pod zob, prvi trije razlogi za njegovo bli`anje naseljem niti niso potrebni. Vabljiva hrana ga bo pritegnila tudi od dale~ iz mirnega okolja in tudi prirojeni strah pred ~lovekom bo potisnil v ozadje, ~e mu bo to omogo~ilo priti do vabljivega zalogaja.

Da je mogo~e medveda s hrano privabiti in “privezati” na dolo~eno mesto, so lovci vedeli `e dolgo pred ~asom, ko so pritiski civilizacije vdrli v medvedja gozdna bivali{~a. Zato so mu urejali mrhovi{~a. Prihodi medvedov, poleg rjavih tudi ~rnih in belih, iz nedotaknjenih divjin k ~love{kim bivali{~em na odlagali{~a in smeti{~a pa so bili `e dolgo znani predvsem iz Kanade in ZDA. Zlasti nevarno je, ~e za~ne v tamkaj{njih krajih k naseljem zahajati najbli`ji sorodnik na{ega rjavega medveda, a neprimerno napadalnej{i grizli, ki so mu zato tudi dali znanstveno ime Ursus arctos horribilis ali stra{ni medved. Ni~ manj te`av od grizlija pa ne prizadeva ljudem, ko se pribli`a naseljem,

30 31

{e predrznej{i in vsiljivej{i, predvsem pa neprimerno pogostej{i ~rni medved ali baribal (Ursus americanus). Zato so tam povsod, kjer `ive medvedi, tudi na pode`elju uvedli kovinske smetnjake, ki jih medved ne more odpreti. Odlaganje smeti in odpadkov v take smetnjake je obvezno. Vsakomur, ki odmetava odpadke, {e zlasti u`itne, v prosto naravo, grozi visoka denarna kazen. Na ta na~in u~inkovito prepre~ujejo bli`anje medvedov naseljem in bivali{~em ljudi.

O tem, kako je z odmetavanjem vseh vrst odpadkov in ostankov na na{em pode`elju tudi po obmo~jih, kjer `ivijo medvedje, pa je bolje ne govoriti, kaj {ele pisati. Vsak odvr`e, kar ima odpadkov, tja, kjer mu je okrog naselja najprikladnej{e. Ko potem ljudje opazijo blizu naselja medveda, pa modrujejo, koliko jih mora biti {ele globje v gozdu, ~e hodijo `e okrog hi{. Vsekakor pa bi za pojav medveda pri naselju dobili najbolj to~en odgovor, ~e bi se pred zaklju~kom, da je to posledica pre{tevil~nosti teh zverin zaradi njihovega prihoda od bog si ga vedi kod, vpra{ali, kam odmetavajo u`itne odpadke, vklju~no s klavskimi ostanki. Potem bi se lahko kve~jemu ~udili, da jih medvedje {e pogosteje ne obiskujejo in kako malo jih je, da jih ne vidijo okrog hi{ {e ve~. Kdor torej ob svojem bivali{~u in naselju ne ̀ eli medveda, naj ne odmetava po okolici ni~esar u`itnega! ^e se bodo vsi dr`ali tega na~ela, medveda okrog naselij in hi{ zagotovo ne bodo videvali.

zaklju~ek

Pri pisanju o medvedu in ravnanju ob sre~anju z njim nas je vodila `elja seznaniti ~im ve~ ljudi s tem pomembnim in dragocenim pripadnikom na{e prvobitne narave. Iz nepoznavanja se namre~ porajata nezaupanje in strah, ki jima vse prepogosto sledi sovra`no ukrepanje in uni~evanje ne samo drugih `ivih bitij v naravi, ampak tudi ljudi. Nasprotno pa resni~no poznavanje krepi samozavest in odpravlja neutemeljeni strah, s tem pa ustvarja mo`nosti za strpno so`itje. Ta resnica se potrjuje tudi v zvezi z medvedom. V krajih, kjer ga iz lastnih izku{enj poznajo, se medveda manj bojijo in so do njegovega obstoja in ohranitve v naravi neprimerno strpnej{i kot tam, kjer se je za~el po dolgih desetletjih ali celo stoletjih ponovno pojavljati in ga ljudje {e ne poznajo.

Podlaga za uspe{no so`itje je lahko samo resni~no poznavanje brez prikrivanj ali poudarjanj, naj bo dobrih ali slabih strani. Zato smo tak{nega kakr{en je v resnici sku{ali prikazati tudi medveda. Ne kot dobrodu{no in nikomur nevarno bitje, ki spominja na pli{astega medvedka. A tudi ne kot krvolo~no zver, ki si prizadeva ~loveku prizadeti {kodo na imetju in zdravju ali celo `ivljenju. Niti prvo niti drugo ni res. Pa~ pa je medved prvobitno `ivo bitje, kakr{nega je izoblikovala narava za pre`ivetje in opravljanje pomembne vloge v njenih `ivljenjskih zdru`bah. To prvobitno bitje s prirojenimi in od narave izoblikovanimi nagoni si prizadeva danes pre`iveti v zanj manj prijaznih okoli{~inah tudi s pridobivanjem

32 33

`ivljenjskih izku{enj in presoje, ki mu jo dopu{~ajo od narave dane lastnosti. Ker se po nagonih, mo`nostih pridobivanja izku{enj in presoje medved mo~no razlikuje od ~loveka, je so`itje z njim mogo~e samo, ~e ga sku{amo razumeti in ne soditi po lastnih merilih.

^e medved zaide iz svojega danes mo~no zo`e-nega in od pritiskov civilizacije osiroma{enega gozdnega `ivljenjskega okolja na polje in v sa-dovnjak, {e ni {kodljivec. Tudi ni krvolo~en, ~e se loti doma~ih `ivali brez varstva, {e posebno, ~e zahajajo v njegov gozdno gorski `ivljenjski prostor ali se v njem celo stalno zadr`ujejo. Rav-na samo po naravnem nagonu, ki mu narekuje na najla`ji na~in priti do ~im ve~ kar najbolj{e hrane. Tudi to, da v~asih pobije toliko doma~ih `ivali, kolikor more, je ~isto nagonsko ravnanje, ki mu narekuje oskrbeti si hrano na mrhovini tudi v prihodnjih dneh. Razlog, da pri tem lahko pride do naravnost nezasli{anih pokolov desetin in desetin doma~ih `ivali, ni v medvedovi krvo-lo~nosti, pa~ pa v tem, ker so doma~e `ivali iz-gubile vse mehanizme, s katerimi se divje `ivali tak{ne usode uspe{no ubranijo. Ker zaradi pri-rojenih sposobnosti obrambe masovni pokoli divjih `ivali obi~ajno sploh niso mo`ni, narava v medvedu in drugih zvereh tudi ni razvila na-gona, ki bi mu prepre~eval masovne pokole.

Zato pa je naloga misle~ega ~loveka, da doma~e `ivali varuje in zavaruje pred medvedom in drugimi zvermi. Za ta namen ima danes, poleg `e dolgo znanih in preizku{enih na~inov zavarovanja polj in ̀ ivali, {e veliko modernih in zelo u~inkovitih naprav in ukrepov. Vsekakor {koda, ki jo povzro~i medveda na poljih in doma~ih `ivalih, danes v kulturni dr`avi ne sme prav nikjer ve~ biti razlog za kar po~ezno in splo{no preganjanje medveda. To pa seveda ne pomeni, da ne bi smelo biti dovoljeno pose~i

med medvede z odstrelom. Ustrezen odstrel z namenom usklajevanja populacije z mo`nostmi za njeno pre`ivljanje v danem okolju je nujen in slej ko prej so nujni posegi s pu{ko tudi v primerih medvedov, ki izgubijo ves strah pred ~lovekom in zato postanejo potencialni vir neza`elenih konfliktov. Vsaka pretirana sentimentalnost je v takih primerih ohranitvi medveda v veliko {kodo. Ne gre pozabiti, da vsak konflikt izzove med ljudmi tudi do medveda negativna razpolo`enja. ^e se konflikti stalno ponavljajo in kopi~ijo, lahko za~ne javno mnenje nasprotovati ohranitvi medveda. Ohranitev medveda kakor ostale narave pa ni odvisna samo od ~rk zakonov na papirju, temve~ predvsem od pripravljenosti ali nasprotovanja ljudi.

[e najmanj razloga za preganjanje medveda je v domnevi, da ogro`a zdravje in ̀ ivljenje ~loveka. Ne zato, ker so dejanski napadi medveda s hudimi posledicami za ~loveka v Sloveniji tako redki. Konec koncev ni dopustna ravnodu{nost niti, ~e gre za uni~enje enega samega ~love{kega `ivljenja, naj bo zaradi smrti ali hudih trajnih posledic medvedovega napada. Pa~ pa zato, ker se je z nekaj previdnosti in zelo enostavno mogo~e izogniti tudi tako redkim primerom napadov medveda za ~loveka. Do napada medveda pa ne bi smelo priti, ~e vsaj pribli`no ravnamo tako kot je priporo~eno v zapisu.

@ivalski psihologi sicer {tejejo medveda med najbolj nepredvidljive ̀ ivalske vrste na svetu, res pa je tudi, da je medved `ivo bitje, ki ustrezno okoli{~inam spreminja in prilagaja svoje ravnanje. Vsaj teoreti~no je zato mogo~e naleteti na ̀ ival, ki ne bo pri sre~anjih reagirala tako kot je to mogo~e zaklju~iti na podlagi dosedanjih izku{enj. Prakti~no pa je verjetnost naleteti na tak{no `ival - ~e ra~unamo na redkost sre~anj - malone takoreko~ izklju~ena.

34 35

z a l o ` i l oMinistrstvo za kmetijstvo,

gozdarstvo in prehranoRepublike Slovenije

izdalaGozdarska zalo`ba

pri Zvezi gozdarskih dru{tev

besediloAnton Simoni~

fotografijeJanez Kone~nik

urednikJurij Begu{

oblikovanjeMarijan Mo~ivnik

tiskTisk @nidari~

naklada5000 izvodov

Ljubljana 1998

CIP - Katalo`ni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana

599,742.2(497.4)

SIMONI^, Anton Sre~anja z medvedom / (besedilo Anton Simoni~ ; fotografije Janez Kone~nik). - Ljubljana : Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, 1998

Avtor naveden v kolofonu

ISBN 961-90479-9-01. Gl. stv. nasl.77481728

Po mnenju Ministrstva za {olstvo in {port {t. 415-429/98 z dne 12.08.1998{teje ta publikacija med proizvode, za katere se po tarifni {tevilki 3 pla~uje 5 % davek od prometa proizvodov.

36

sre~anja z medvedom,ki so mo`na danes,naj ostanejo mo`natudi v prihodnje