Sodelovanje vrtca in logopeda - COnnecting REpositories · 2017. 11. 28. · Sodelovanje vrtca in logopeda pri mentorici Marjani Erženičnik-Pačnik avtorsko delo. V diplomskem delu

Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Stanka Filipančič

Maribor, 2013

Univerza v Mariboru

Pedagoška fakulteta

Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

SODELOVANJE VRTCA IN LOGOPEDA

Mentor: Kandidatka:

doc. dr. Marjana Erženičnik-Pačnik Stanka Filipančič

Maribor, 2013

Lektorica:

Lidija Stadler, prof. slovenščine in zgodovine

Prevajalka:

Darja Mevlja, uni. dipl. anglistka

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Marjani Erženičnik-Pačnik za vso pomoč in

spodbudo pri izdelavi diplomske naloge.

Hvala tudi asist. dr. Tomažu Bratini, za usmerjanje in pomoč pri empiričnem delu

diplomske naloge.

Hvala ga. Darji Mevlja za angleški prevod naslova diplomskega dela, povzetka in

ključnih besed ter ga. Lidiji Stadler za lektoriranje.

Hvala vsem vzgojiteljicam, staršem in logopedinji ga. Nastji Brezinščak za sodelovanje

pri anketiranju in intervjuju.

Hvala tudi družini in Andreju za vso pomoč in podporo v času študija.

IZJAVA

Podpisana Stanka Filipančič, rojena 30. 10. 1990, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo

Sodelovanje vrtca in logopeda pri mentorici Marjani Erženičnik-Pačnik avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

(podpis študentke)

Maribor, marec 2013

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

V teoretičnem delu diplomske naloge so s pomočjo izbrane literature prikazane faze v

razvoju govora, razvoj glasov in govorne motnje. V nadaljevanju so predstavljeni

dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj otroka, posebej družina, vrtec in logoped. V

empiričnem delu smo ponazorili in argumentirali odgovore, ki smo jih dobili s pomočjo

anketnega vprašalnika, posredovanega štiriinštiridesetim vzgojiteljicam in

triindvajsetim staršem. Vključene so bile vzgojiteljice naslednjih vrtcev: vrtec

Podčetrtek in enota Pristava pri Mestinju, vrtec Pikapolonica Bistrica ob Sotli, vrtec

Zmajček Kozje, vrtec Šmarje pri Jelšah in vrtec Rogaška Slatina. V anketo so bili

vključeni starši otrok vrtca Podčetrtek in enote Pristava pri Mestinju. V sklepnem delu

diplomskega dela je predstavljen tudi intervju z logopedinjo Nastjo Brezinščak. Namen

anketnega vprašalnika za vzgojiteljice in starše je bil ugotoviti, ali sodelujejo z

logopedom in kako se sodelovanje izvaja. Pri omenjenih vidikih nas je zanimal obstoj

razlik glede na starostno skupino, v kateri so zaposlene vzgojiteljice, in obstoj razlik

glede na starost otroka anketiranih staršev. Namen intervjuja z logopedinjo je bil

ugotoviti, ali logopedinja sodeluje z vzgojiteljicami in starši, kako poteka sodelovanje in

kakšno je njeno mnenje o sodelovanju. Ugotovili smo, da vzgojiteljice v večini imajo

možnost sodelovanja z logopedom, sodelovanje pa je največkrat individualno. Pri

odgovorih staršev smo ugotovili, da otroci v večini ne obiskujejo logopeda, tisti, ki ga,

pa so z njegovim delom zadovoljni. Pri intervjuju z logopedinjo smo ugotovili, da se

vzgojiteljice v zadnjih letih vse bolj zanimajo za sodelovanje z njo.

Ključne besede: govorni razvoj, razvoj glasov, govorne motnje, dejavniki za razvoj

govora, logoped.

ABSTRACT AND KEY WORDS

The theoretical part of the diploma thesis contains speech development phases as well

as sound development and speech impediments, all of which is presented by means of

selected literature. In addition, factors influencing a child's speech development are

presented, with special focus on the family, the kindergarten and the speech therapist.

The empirical part contains an illustration and argumentation of answers obtained

through a survey questionnaire which was sent to 44 childcare workers and 23 parents.

The survey included childcare workers working in the following kindergartens: Vrtec

Podčetrtek and its Pristava pri Mestinju unit, and the Pikapolonica Bistrica ob Sotli,

Zmajček Kozje, Šmarje pri Jelšah and Rogaška Slatina kindergartens. The survey also

included parents of children attending the Vrtec Podčetrtek kindergarten, namely its unit

located in Pristava pri Mestinju. The concluding section of the diploma thesis contains

an interview with Nastja Brezinščak, a speech therapist. The purpose of the survey

questionnaire for childcare workers and parents was to ascertain whether the

respondents work with a speech therapist and how this cooperation is implemented. We

were especially interested in whether there are differences in terms of the age group

with which childcare workers work and in terms of the surveyed parent's child's age.

The aim of the interview conducted with the above-referenced speech therapist was to

establish whether she cooperates with childcare workers and parents, and how this

cooperation is implemented. Furthermore, we were interested in her opinion on this type

of cooperation. We found out that childcare workers mostly have the option of working

with a speech therapist and that the cooperation is most often implemented on an

individual basis. According to the parents' answers, most children do not visit a speech

therapist. Those who do, however, are satisfied with the therapist's work. The interview

revealed to us that there has been an increase of interest among childcare workers in

cooperation with the speech therapist in recent years.

Key words: Speech development, sound development, speech impediments, factors

influencing speech development, speech therapist.

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................ 1

2 TEORETIČNI DEL .................................................................................... 2

2.1 O GOVORU ........................................................................................................... 2

2.2 FAZE V RAZVOJU GOVORA ............................................................................. 3

2.2.1 PREDFONEMATIČNA DOBA OTROŠKEGA GOVORA ........................... 4

2.2.2 ZAČETNA DOBA OBLIKOVANJA GOVORA............................................ 5

2.2.3 PREDŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA ...................................... 7

2.2.4 ŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA ................................................ 9

2.3 DEJAVNIKI ZA RAZVOJ OTROKOVEGA GOVORA ...................................... 9

2.3.1 DRUŽINA ...................................................................................................... 10

2.3.2 VRTEC ........................................................................................................... 13

2.3.3 GENETSKI DEJAVNIKI .............................................................................. 15

2.4 RAZVOJ GLASOV IN BESED ........................................................................... 15

2.5 GOVORNE MOTNJE IN NAPAKE .................................................................... 17

2.5.1 BEBLJANJE .................................................................................................. 18

2.5.2 NOSLJANJE .................................................................................................. 19

2.5.3 BRBOTANJE ................................................................................................. 20

2.5.4 GLASOVNE HIBE ........................................................................................ 21

2.5.5 SLUHONEMOST .......................................................................................... 22

2.5.6 AFAZIJE ........................................................................................................ 22

2.5.7 MOTNJE BRANJA IN PISANJA ................................................................. 23

2.5.8 SIMPTOMATIČNE GOVORNE MOTNJE .................................................. 23

2.5.9 JECLJANJE ................................................................................................... 24

2.6 ODPRAVLJANJE GOVORNIH MOTENJ ......................................................... 25

2.6.1 SODELOVANJE LOGOPEDA S STARŠI ................................................... 26

2.6.2 SODELOVANJE LOGOPEDA Z VRTCEM ................................................ 27

3 EMPIRIČNI DEL ..................................................................................... 30

3.1 NAMEN ................................................................................................................ 30

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV ............................................... 30

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ................................................................ 30

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ..................................................................... 32

3.2.3 SPREMENLJIVKE ........................................................................................ 33

3.3 METODOLOGIJA ............................................................................................... 34

3.3.1 RAZISKOVALNE METODE ....................................................................... 34

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC ......................................................................... 34

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ......................................................... 36

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ....................................................... 38

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ................................................................. 39

3.5 SKLEP .................................................................................................................. 59

LITERATURA ....................................................................................................... 62

KAZALO SLIK

Slika 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) starostne skupine otrok, v katerih so

zaposlene vzgojiteljice .................................................................................................... 35

Slika 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) otrok po letih; anketiranje staršev otrok.36

KAZALO TABEL

Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami ............................................................. 34

Tabela 2: Odvisne zveze med spremenljivkami ............................................................. 34

Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja v skupini ... 39

Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja otrok po

starostnih skupinah ......................................................................................................... 39

Tabela 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok s posebnimi potrebami na

področju govorno-jezikovnih motenj ............................................................................. 40


področju govorno-jezikovnih motenj po starostnih skupinah ........................................ 41

Tabela 7: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nudenja pomoči vzgojiteljicam za

otroke z govorno-jezikovnimi motnjami ........................................................................ 42


otroke z govorno-jezikovnimi motnjami po starostnih skupinah ................................... 42

Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti pogovora z

otroki po posameznih starostnih skupinah ..................................................................... 43

Tabela 10: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti branja pravljic

po posameznih starostnih skupinah ................................................................................ 44

Tabela 11: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti pripovedovanja

otrok po posameznih starostnih skupinah ....................................................................... 44

Tabela 12: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti govornih iger


Tabela 13: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti lutkovnih iger


Tabela 14: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti iger

vlog/dramatizacije po posameznih starostnih skupinah ................................................. 46

Tabela 15: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) mnenj vzgojiteljic o hitri odpravi

govornih motenj .............................................................................................................. 47

Tabela 16: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) sodelovanja vzgojiteljev z logopedom

........................................................................................................................................ 47

Tabela 17: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) izvajanja sodelovanja z logopedom . 48

Tabela 18: Mnenja vzgojiteljic o potrebi logopeda v vrtcu ............................................ 49

Tabela 19: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) izobraževanj v zadnjih dveh letih .... 50

Tabela 20: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) obiskanih izobraževanj vzgojiteljev

glede na starostno skupino, v kateri so zaposleni ........................................................... 50

Tabela 21: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) mnenj staršev o govoru njihovega

otroka .............................................................................................................................. 51

Tabela 22: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) mnenj staršev o govoru otrok glede na

njihovo starost ................................................................................................................ 52

Tabela 23: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) opažanja nepopolne izgovorjave

glasov otrok .................................................................................................................... 53

Tabela 24: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) nerazločne in nejasne izgovorjave

glasov po posameznih starostih otrok ............................................................................. 53

Tabela 25: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glasov, ki jih otroci ne izgovarjajo

dovolj razločno, po posameznih starostih otrok ............................................................. 54





Tabela 28: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) obiskov logopeda ............................. 55

Tabela 29: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) staršev, ki bi otroka odpeljali k

logopedu, če bi imel govorno motnjo ............................................................................. 56

Tabela 30: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) vzgojiteljev, ki so izrazili skrb glede

govora otroka .................................................................................................................. 57

1

1 UVOD

Govor je v človekovem življenju zelo pomemben. Predstavlja velik del v njegovem

razvoju, ki pa se začne že takoj, z rojstvom.

Ravno predšolska doba je obdobje najintenzivnejšega govornega razvoja, zato je

zavedanje tega dejstva predvsem dobro za vzgojitelje in starše, ki s predšolskim

otrokom preživijo največ časa. Vzgojitelj lahko spodbuja otrokov govorni razvoj z

različnimi dejavnostmi za spodbujanje govornih zmožnosti in z dobrim opazovanjem

oziroma poslušanjem otrokovega govora. Širok izbor takšnih dejavnosti je ponujen v

Kurikulumu za vrtce, koliko pa se vzgojitelji poslužujejo raznovrstnih dejavnosti, je

odvisno od njih samih.

Pomembno vlogo pa v razvoju govora predstavlja tudi prepoznavanje in odprava

govornih motenj. Če je vzgojitelj slušno dovolj občutljiv za motnje, lahko s

pravočasnim ukrepanjem omogoči odpravo motenj, kar ima za otrokov nadaljnji

govorni razvoj in tudi razvoj mišljenja velik pomen. Za manjše težave v otrokovem

govoru so primerne razne govorne igre, ki jih lahko z otroki izvaja vzgojitelj. Ko pa gre

za težje govorne motnje, ki pa niso le posledica razvojnih značilnosti otroka, prevzame

terapijo logoped.

Velikokrat pa se pri starših in vzgojiteljih pojavi problem, kako do logopeda priti, kako

z njim sodelovati, zato je to diplomsko delo delno namenjeno vpogledu v dejansko

stanje sodelovanja vrtcev, logopedov in tudi staršev.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 O GOVORU

Govor je najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema. Je osnovno sredstvo

komunikacije. Z njim zadovoljujemo socialne potrebe in prenašamo znanje. Govor nas

označuje, oblikuje, izpopolnjuje in dela človeške (Žnidarič, 1993, str. 11).

Govor otroku ni dan od rojstva, ampak se ga mora naučiti. Razvoj govora je odvisen od

celotnega zorenja otroka in tudi od okolja, v katerem živi (Grobler, 1985, str. 190).

Otrok ima prirojene sposobnosti, da razvije svoj govor, ki odločilno vplivajo na to, kako

se bo govor razvijal. Otrok mora razumeti vsebino in pomen besed, kar mu omogočajo

njegova doživljanja in izkušnje. Pomembno je, da dobi pravilno količino informacij in

lastnih izkušenj, kar se najbolj odvija preko igre, kjer otrok doživlja svoje okolje z

vsemi svojimi čutili in si na ta način pridobiva svoje izkušnje (Lesar, 1999, str. 9).

Igra vpliva pozitivno na otrokov vsestranski telesni in duševni razvoj, kar je tudi pogoj

za dober govorni razvoj (prav tam).

V človekovem razvoju je govor zelo pomemben. Razvoj govora se prične ob rojstvu,

njegovo izpopolnjevanje pa traja vse življenje (Sgerm, 2004, str. 8).

Človekova sposobnost za govor je sicer biološko prirojena, vendar pa se uresniči le, če

človek govor sliši in ga ima možnost tudi uporabljati (Erženičnik-Pačnik, 1998, str. 31).

P. Joly, P. Brunet, M. Page pravijo, da je govor mentalna sposobnost, ki človeku

omogoča, da v komunikaciji uporablja organizirane simbolne sisteme, kot je jezik

(Žnidarič, 1993, str. 1).

3

Po Omerzu (1959, str. 19) je za pravilen govorni razvoj nujno naslednje:

pravilno razvite psihične funkcije, kakor so pozornost, volja, mišljenje, spomin

itd., posebno pa dobro razvit slušni spomin;

zdrav živčni sestav, posebno še sestav govornih središč v možganski skorji in

živčnih zvez med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje raznih delov

govornega mehanizma;

zdravi in pravilno razviti govorni organi;

pravilno razviti čuti, posebno sluh, ki je najvažnejši za sprejemanje in

razlikovanje različnih glasov, ki jih uporabljamo v človeški govorici;

pravilen govor okolice, v kateri otrok živi.

2.2 FAZE V RAZVOJU GOVORA

Govor in jezikovno znanje kot sredstvi za sporazumevanje z drugimi ljudmi nista dana

človeku od rojstva, ampak si ga mora vsakdo prisvojiti z dolgotrajnim procesom.

Preden lahko otrok izrazi svojo misel, preide mnogo razvojnih dob, v katerih se počasi

nauči usklajevati gibanja različnih mišičnih skupin in govornih organov, kar končno

pomeni artikuliran govor. Rast govora je odvisna od otrokovega živčnega razvoja, pri

čemer so udeleženi tako zaznavni vtisi kakor tudi živčno-mišični nadzor delovanja

govoril. Med to rastjo začne otrok ponavljati in posnemati zvoke, ki jih proizvaja sam

ali jih sliši od drugih, zato govori vsak dan bolje (Omerza, 1972, str. 21).

Avtorji spoznavnih teorij o govornem razvoju se strinjajo, da je v otrokovem razvoju

primarno mišljenje, torej da je mišljenje predpogoj in osnova za govorni razvoj

(Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 13).

Razvoj otroškega govora preučuje mnogo znanstvenikov, vsi ga običajno razdelijo na

več dob. Navedli bomo štiri dobe, ki jih je razdelil slovenski logoped Omerza (1972, str.

22–55). Te so: pripravljalna/predfonematična doba otroškega govora; začetno

4

oblikovanje glasovnega govora; doba predšolskega otroka – doba bogatenja govora in

besednega zaklada in šolska doba govornega razvoja – obvladovanje pisne in govorjene

besede.

2.2.1 PREDFONEMATIČNA DOBA OTROŠKEGA GOVORA

Otrokovi čuti v pripravljalni dobi še niso dovolj razviti, zato je to doba razvoja

dojenčkovih čutov, kar je tudi pogoj za pravilen razvoj govora (Omerza, 1972, str. 22–

28).

Takoj po rojstvu novorojenček zakriči. Ta krik je brezpogojni refleks, ki nastane zaradi

spremembe okolja in toplote, naznanja pa veliko spremembo v delovanju otrokovega

organizma. Novorojenček tako prvič uporabi glasilke. S krikom nam naznani, da živi in

da je začel delovati njegov dihalni aparat. Novorojenček kmalu začne biti občutljiv za

vse dražljaje, dojemati začne nekake šume, a še ne ve, od kod prihajajo, niti jih ne

razlikuje med seboj. Toda že v začetku drugega meseca se v njem razvije določen odziv

na intonacijo materinega glasu, na katerega se odziva z vsem telesom. Ljubkujoč glas

učinkuje na otroka pomirljivo, nasprotno, jezen glas ga vznemirja, zato zajoka. Tudi

umirjena glasba in petje vplivata na otroka blagodejno, kar tudi izraža z znaki ugodja v

svojem glasu. Za razvoj govora pa je pomemben tudi vid, saj otrok lahko opazuje gibe

ustnic, mimiko in kretnje govorečega ter jih začne avtomatično posnemati (prav tam).

Ob koncu drugega in v začetku tretjega meseca starosti nastopi brbljanje. To je neke

vrste igra govoril, s katerimi otrok razvija govorne organe, sluh, govorna središča v

možganih in koordinacijo gibov govoril. Otrok brblja nenamerno in refleksno, torej brez

zunanjega povoda in je le izraz njegovega telesnega ugodja. Brbljanje moramo

podpirati, saj je pomembno za kasnejši pravilni razvoj govora. Matere to delajo že

instinktivno, ko otroku govorijo, pojejo, se igrajo z njegovimi ustnicami, kar otroku

ugaja in ga spodbuja k brbljanju (prav tam).

5

Okoli druge polovice prvega leta življenja se pri otroku pojavi težnja po ritmičnem

ponavljanju zlogov v brbljanju, kar imenujemo čebljanje. Izreka nekega zloga izzove

pri otroku ugodne kinestetične dražljaje, ki so pobuda za večkratno ponovitev zloga. Na

ta način nastane vrsta zlogov in samogovori, ki se izmenjujejo tudi v ritmu in melodiji,

pri čemer dojenček uživa, zato jih ponavlja v nedogled. Ti glasovi sčasoma postanejo

bolj razumljivi in podobni pravim glasovom, saj se otrok nauči boljšega upravljanja

ustreznih mišic in mišičnih skupin. Tako postaja neartikuliranih glasov vedno manj.

Vendar pa besede, ki pri otrokovem govoru nastajajo, niso vezane na določene predmete

ali situacije, saj nastajajo nehote in ne pomenijo za otroka kaj stvarnega. Ampak pri

večkratnem ponavljanju nekega zloga nastajajo trdnejše živčne zveze med motoričnimi

in slušnimi središči v možganski skorji, kar predstavlja osnovo za kasnejšo glasovno

sestavo govora. Ker s čebljanjem že nastanejo pogoji za reprodukcijo slišanih glasov,

lahko ugodno vplivamo na otrokovo čebljanje, če ponavljamo glasove, ki jih proizvaja.

Tako se pri otroku postopoma razvija sodelovanje med slišanim in lastnim izražanjem,

torej se k lastni pobudi priključi še posnemanje govora svoje okolice (prav tam).

Pri treh mesecih se otrok začne odzivati na nenadne šume, pozoren je na govor, začne z

vokalizacijo (Žnidarič, 1993, str. 50–52).

Pri šestih mesecih se otrok že glasno smeje, rad ima zvočne igrače, določi, od kod

prihaja zvok, se obrača proti govorečemu, čeblja, se zanima za predmete (prav tam).

Pri devetih mesecih razume, ko mu rečemo »ne«, odziva se na svoje ime, veliko več

čeblja, posluša in oponaša zvoke, si ogleduje stvari (prav tam).

2.2.2 ZAČETNA DOBA OBLIKOVANJA GOVORA

Ta doba nastopi po navadi po prvem letu otrokove starosti. V njej poteka proces

prisvajanja izrazov, ki so povezani z najosnovnejšimi potrebami otroka. Vsak izraz, ki

6

ga otrok pove, označuje celotno situacijo, kar navadno dobro razumejo le tisti, ki so z

otrokom v neposredni zvezi (Omerza, 1972, str. 37).

Malčki, stari približno trinajst mesecev, razumejo, da imajo stvari imena. Prva beseda je

skupina glasov, ki jih otrok izgovarja in ima pomen (Marjanovič Umek, Kranjc in

Fekonja, 2006, str. 18).

Whitehead (1999) navaja tri kriterije, ki določajo prvo besedo:

»Otrok rabi besedo spontano,

otrok rabi besedo stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo,

besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z otrokom komunicira v različnih

situacijah.« (Whitehead, 1999; cit. po Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja,

2006, str. 18.)

Za obdobje med prvim in drugim letom starosti so značilne in pogoste eholalije, to je

večkratno ponavljanje ene besede (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006, str. 18).

Te besede so sicer še neprecizne, vendar predstavljajo zelo dobro vajo za urjenje

motorike govoril (Omerza, 1972, str. 37–46).

Otrok dnevno sliši mnogo besed, a osvoji le tiste, ki ga zanimajo, in le takrat, če jih

pogosto sliši in jih lahko asociira z osebo, s predmetom ali z dejanjem. Šele nato jih

začne uporabljati v svojem govoru, seveda v mejah izrazne zmogljivosti. Otrok torej

razume mnogo več kakor lahko izrazi. Zato že tudi razume mnoga preprosta povelja, ki

ga pozivajo h kaki dejavnosti (prav tam).

V malčkovem govornem razvoju se izmenjavajo obdobja hitrega razvoja in obdobja

zastojev. Največji zastoji nastopijo takrat, ko je zaposlen s pridobivanjem kakšne nove

spretnosti ali sposobnosti. Dobro je to opaženo v času, ko se uči hoditi. Ker se ne more

istočasno posvečati hoji in govoru, zanemari govor. Zato pomemben mejnik v

govornem razvoju nastane med petnajstim in osemnajstim mesecem starosti, saj postane

otrok bolj stabilen v hoji in ga le-ta ne zaposluje več tako močno. Tedaj otrok

postopoma spoznava, da ima vsaka beseda ali pojem svoj določen pomen, ne pa mnogo

7

pomenov. Govor se zato začne kvalitetno spreminjati, ker malček predmet tudi

vsebinsko zazna, torej se začne obdobje pravega govora (prav tam).

Otrok pri enem letu posluša besede in jih razume, razume navodilo, pokliče že mamo in

ata ter pridobiva nove besede (Žnidarič, 1993, str. 50–52).

Pri letu in pol že dobro giblje z ustnicami in jezikom, razume preprosta vprašanja,

prepoznava predmete in jih pokaže, zna pokazati nekatere dele svojega telesa, njegov

besednjak je od pet do šest besed, uporablja že kratke stavke (2 besedi) (prav tam).

Pri dveh letih otrok pokaže želeno stvar, pokaže dele telesa drugih, sledi enostavnim

navodilom, imenuje znane predmete, izgovarja preproste stavke, uporablja

samostalnike, glagole in zaimke, odgovarja na preprosta vprašanja (»Kako ti je ime?«

»Kako laja pes?« »Kako dela muca?«). Njegov besednjak je okoli tristo besed (prav

tam).

Pri treh letih otrok na sliki prepozna predmet in tudi njegovo uporabnost, s prsti pokaže,

koliko je star, ponovi pet-, šest- ali sedemzložno besedo, njegov besednjak ima od

petsto do tisoč besed, uporablja zaimke, predloge in pridevnike (prav tam).

2.2.3 PREDŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA

V tej dobi se razvoj stavkov vedno bolj izpopolnjuje, otrok vedno bolj pravilno

uporablja čase, sklanjatve pa tudi spreganje. Do konca četrtega leta navadno otrok

uporablja že vse sklone in vse glavne osebne zaimke, najprej v ednini, kasneje tudi v

množini. Otrok proti koncu te dobe že uporablja sestavljene stavke, veča se število

besed v stavkih, med katerimi številčno upadajo samostalniki in medmeti, narašča pa

število zaimkov, glagolov, veznikov, predlogov, prislovov in pridevnikov (Omerza,

1972, str. 47–52).

8

Otrok začne posploševati predmete, ki imajo skupne določene značilnosti. Postopoma

začne razumevati, da ime ne pripada samo enemu predmetu, ampak skupini ali vrsti

predmetov. Na primer beseda »skodelica« otroku ne pomeni več samo njegovo

skodelico, ampak vse skodelice nasploh (prav tam).

Otrok v tej dobi pogosto govori sam s seboj, s svojimi igračami, z živalmi, kar je

pravzaprav glasno mišljenje, ki postopoma doseže stopnjo notranjega govora (prav

tam).

Ob koncu tretjega leta otrok pogosto začne uporabljati vprašalnico »Zakaj?« pa tudi

»Kako?« in »Kdaj?«. Zato otroku te dobe pravimo »zakajček«. Na njegova vprašanja je

treba smiselno odgovarjati, saj ima to velik pomen za razvoj njegovega vzročnega

mišljenja. Ta otrokova vprašanja so znak, da se začne razvijati njegovo logično

mišljenje, saj skuša z njim odkriti razne zveze med predmeti in pojavi (prav tam).

Otrokov besednjak je pri četrtem letu tisoč petsto besed ali več, razume že daljše stavke

in negacije znotraj vprašanj (»Kdo ni obul copat?«). Ima razumljiv govor, s težavami pri

izgovoru daljših besed. Uporablja sestavljene povedi z nekaj slovničnimi napakami.

Pripoveduje tudi o minulih dogodkih. Otrok se v tem obdobju rad igra domišljijske igre,

pri katerih veselo govori (Žnidarič, 1993, str. 52).

Pri petih letih ima otrokov besednjak okoli dva tisoč besed ali več, govor je razumljiv,

razume večino tega, kar sliši. Uživa v ugankah, šalah, pravljicah. Govori tekoče, z nekaj

napakami v izgovoru in slovnici, spretno že uporablja sestavljene stavke (prav tam).

Pri šestih letih otrok razume od dva tisoč petsto do tri tisoč besed, popolnoma razume

sestavljeni govor, uporablja sestavljene stavke z bogatim besednjakom, zanimata ga

branje in pisanje (skuša prebrati svoje ime, razne napise ...) (prav tam, str. 57).

9

2.2.4 ŠOLSKA DOBA GOVORNEGA RAZVOJA

V tej dobi govor ni več samo sredstvo za sporazumevanje in izražanje, temveč tudi

sredstvo za teoretično poučevanje in pisno izražanje. Šola zahteva od otroka, da govor

dalje razvija in da vse glasove in glasovne zveze točno razlikuje in izreka, ker je to

nujno za razvoj branja in pisanja (Omerza, 1972, str. 53–55).

Otrok ima ob začetku te dobe še razmeroma majhen besedni zaklad in tudi mnogo

netočnih predstav in pojmov. Naloga šole je, da besedni zaklad širi in da omogoča, da

pasivni besedni zaklad prehaja v aktivnega (prav tam).

Govor se v času te dobe vsebinsko poglobi, kar se kaže v tem, da otrok oblikuje daljše

in bolj zahtevne stavke. Govor se tudi izboljšuje vsebinsko v logičnosti in urejenosti

(prav tam).

»V govoru se razodeva celotna otrokova osebnost, v njegovem tempu se kaže otrokov

temperament; v intonaciji, ritmiki in izraznosti njegova čustvena plat; a v njegovi

vsebini duhovno bogastvo, zanimanje in usmerjenost.« (Omerza, 1972, str. 54.)

Omerza (1972, str. 54) meni, da je za izoblikovanje dobrega pisnega izražanja po naših

šolah dobro poskrbljeno, za oblikovanje ustnega govora pa je malo možnosti. Čim višji

je razred, tem manj možnosti imajo otroci za ustno izražanje, tako da ostajajo v glavnem

le pasivni poslušalci, ustni govor je prepuščen učiteljem.

2.3 DEJAVNIKI ZA RAZVOJ OTROKOVEGA GOVORA

Na otrokov govorni razvoj vplivajo številni dejavniki. Avtorji najpogosteje izpostavijo

kakovost otrokovega družinskega okolja, sociodemografske značilnosti družine,

kakovost vrtca in genetske dejavnike (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str.

50).

10

Kranjc (1999, str. 20–21) navaja, da na razvoj govora vplivajo dejavniki, ki jih delimo v

dve večji skupini, in sicer na notranje-psihološke in fiziološke ter zunanje-socialne in

sociološke. Med notranje se štejejo prirojene predispozicije za razvoj govora, motivacijo

in čustveno stanje. Med zunanje pa štejemo socialni položaj družine, izobrazbeno

strukturo staršev in širše družbeno okolje, v katerem družina živi.

Optimalna situacija za razvoj govora do visoke stopnje je, če so vsi dejavniki, ki

vplivajo na razvoj govora in mišljenja, med sabo usklajeni. Če med dejavniki ni

uskladitve, je stopnja razvoja ustrezno nižja (prav tam).

Ker prvi govor otrok usvaja v družini, je za razvoj govora zelo pomembno izražanje

vseh članov družine. Ob vstopu v vzgojno-izobraževalno institucijo pa vzgojitelji in

učitelji z razvojem otrokovega govora nadaljujejo, uspešni pa so le, če so prizadevanja

enotna (Sgerm, 2004, str. 13).

Erženičnik-Pačnik (1997) v svojem članku poudarja potrebo po sodelovanju staršev in

vzgojiteljev. Pravi, da med spraševanimi vzgojitelji ni bilo nobenega, ki bi menil, da

sodelovanje ni potrebno.

Ker imajo vsi dejavniki pomembno in aktivno vlogo pri razvoju govora otroka, jih

bomo spodaj opisali.

2.3.1 DRUŽINA

Otroci živijo v različnih družinah, ki v različnih merah spodbujajo in nudijo podporo

razvoju njihove govorne kompetentnosti. Razlike se najpogosteje pojavljajo v

prepričanjih staršev o tem, koliko je pomembno razvijati govor otroka. Ampak ravno

starši z oblikovanjem bolj ali manj kakovostnega družinskega okolja pomembno

11

vplivajo na razvoj otrokovih govornih kompetentnosti v vseh obdobjih njegovega

govornega razvoja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 50–52).

Eden pomembnih pokazateljev kakovosti družinskega okolja je otrokova izpostavljenost

otroški literaturi, v smislu skupnega ali samostojnega branja slikanic, revij, knjig, ki jih

ima otrok na voljo. Starši s pogostim glasnim branjem otroške literature vplivajo na

razvoj otrokovega govora (prav tam).

Armstrong (1999, str. 52–54) navaja, naj izberemo določen čas dneva in otroku

preberemo najboljšo otroško literaturo. Spoznavanje s širokim izborom knjig v otroku

prebudi občutek za bogat in raznolik svet jezika. Občutljivost za besedni tok se

ponotranji in otroku zelo pomaga pri kasnejšem branju in pisanju.

Pomembno je, da otroku pomagamo razviti pozitiven odnos do knjig, zato moramo

iskati knjige, v katerih bodo otroci uživali. Branje pa lahko združimo tudi z drugimi

dejavnostmi, tako pomagamo otroku povezati književnost z njegovo živo domišljijo

(prav tam).

Prav tako lahko v družinskem krogu poskrbimo za dovolj tiskanega materiala, saj so

otroci dovzetni za dogajanje okoli njih. Besede nas lahko spremljajo po celem

stanovanju, ki jih kdaj tudi naglas preberemo v otrokovi prisotnosti. Otroku je v veliko

pomoč pri opismenjevanju tudi oponašanje vedenja pismenih ljudi, zato ga bogato

založimo s pisali, saj njegova raziskovalna igra predstavlja temelj za bodočo pismenost

(prav tam).

Starši spodbujajo govorni razvoj otroka pri vključevanju v govorno interakcijo med

njim in starši. Starši se naj z otrokom pogovarjajo o tem, kar ga zanima, pomembno je,

da ga poslušajo in mu postavljajo različna vprašanja (Marjanovič Umek, Kranjc in

Fekonja, 2006, str. 50–52).

12

Ker so kritične faze razvoja govora prav v predšolskem obdobju, je treba otroku v tem

obdobju posvetiti posebno pozornost. Družina in ožja družbena skupina je v tem

obdobju pomembna, saj z govornim zgledom vpliva na obvladovanje jezikovnih

sredstev maternega jezika (Erženičnik-Pačnik 1998, str. 31).

2.3.2 SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI DRUŽINE

Z otrokovim govornim razvojem so povezani tudi demografski dejavniki družine. Bolj

kot so ugodni, večji obseg in kakovost govorne interakcije lahko zasledimo med starši

in njihovimi otroki (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 53).

Pogosto lahko v večji meri starši z višjo stopnjo izobrazbe in ugodnejšim ekonomskim

stanjem, ki otroku lahko nudijo različno gradivo in materiale, omogočajo priložnosti za

pridobivanje izkušenj o pisani in govorjeni besedi (Marjanovič Umek, Kranjc in

Fekonja, 2006; povz. po Browne, 1996, str. 55).

Stopnja izobrazbe otrokove mame predstavlja dejavnik, za katerega večina avtorjev v

svojih raziskavah pravi, da je pomemben pokazatelj socialno-ekonomskega stanja

družine in je povezan z razvojem govora otroka (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja,

2006, str. 54).

Bernstein (1979) navaja, da otroci, ki živijo v družinah staršev z nižjo stopnjo izobrazbe

in nižjim ekonomskim statusom, v komunikaciji uporabljajo krajše, enostavnejše izjave

kot otroci staršev z višjo stopnjo izobrazbe in višjim ekonomskim statusom, katerih

starši pogosteje uporabljajo interpretativno rabo jezika, za katero so značilne izjave, s

katerimi spodbujajo samostojno razmišljanje in učenje otrok. Ti starši se tudi pogosteje

odzivajo na izjave otrok, v svojem govoru rabijo več besed, jih spodbujajo h pogovoru o

različnih temah in z njimi pogosteje govorijo (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja,

2006; povz. po Bernstein, 1979, str. 54).

13

2.3.3 VRTEC

Predšolska doba je obdobje najintenzivnejšega govornega razvoja. Ugotovitve namreč

kažejo, da je otrok med tretjim in sedmim letom še posebej občutljiv za jezik, zato

pravimo predšolski dobi zlata doba govornega razvoja in zamujenega v tem času ni

mogoče odpraviti ali pa le-to odpravimo s težavo (Sgerm, 2004, str. 12).

Za razvoj otrokovega govora predstavlja vrtec izredno pomembno vlogo. Otroci se tukaj

vključujejo v različne dejavnosti, v katerih rabijo govor v različnih situacijah, v

interakcijah z različnimi ljudmi (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 59–

62).

Vrtec kot institucija nima negativnega ali pozitivnega vpliva na različna področja

otrokovega razvoja, saj je pomembna predvsem kakovost vrtca, v katerega je otrok

vključen (prav tam).

Iz tega je razvidno, kako pomembna je strokovna usposobljenost kadra v vrtcih za

uspešno in kakovostno delo, s katerim vpliva na uspešen razvoj otrok na vseh področjih.

Različne dejavnosti, v katere se otroci v vrtcu vključujejo, npr. usmerjene, rutinske,

prehodne dejavnosti, prosta igra, se med drugim med seboj razlikujejo tudi po pravilih,

ki veljajo v zvezi z govornim izražanjem ter glede na vključenost odrasle osebe in

vrstnikov v govorne interakcije. Vse značilnosti posamezne dejavnosti vplivajo tudi na

značilnosti govornega izražanja otrok ter jih spodbujajo k sodelovanju v različnih

govornih položajih in k rabi izjav (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, str. 59–

62).

K razvoju govorne kompetentnosti prispeva tudi vrstniška skupina, v kateri otroci

pridobijo pomembne govorne izkušnje. Govorne interakcije med vrstniki lahko vrtec

navadno omogoča v večji meri kot domače okolje (prav tam).

14

Erženičnik-Pačnik (1998, str. 31–32) v svojem članku pravi, da ima vrtec več možnosti

za svobodno interakcijo med otroki kakor pa kasneje šola. Ima tudi boljše možnosti za

razvoj govora, predvsem zato, ker otrokov govor v tem obdobju še ni zaključen, otrok je

pri tej starosti še precej sugestibilen in elastičen.

Lipnik in Matić (1993) v svojem priročniku predstavljata metode, ki jih vzgojiteljica

lahko uporablja pri jezikovni vzgoji v vrtcu. Te metode so: igra, pogovor,

pripovedovanje (vzgojiteljice in otroka; poznamo stvarno, ustvarjalno in nesmiselno

pripovedovanje), opisovanje, metoda uporabe besedil otroške književnosti in metoda

praktičnih del.

Prav tako pa navajata govorne igre in govorne vaje. Govorne igre so igre z glasovi,

besedami, izrazi, s stavki. Delimo jih na: fonološke (igre z glasovi), leksikalne (igre z

besedami), sintaktične (igre s stavki), igre s pregovori, reki in podobnim, uganke,

izštevanke in preštevanke, razvrščanke, hitrogovorjenke, čistogovorjenke, zagovori,

lažnivke, posmehljivke, anagrami, igre pripovedovanja, dramske igre in gibalne

govorne igre. Govorne vaje pa imajo osrednji položaj pri razvoju otroškega govora. To

delo mora biti načrtovano in strokovno osmišljeno. Predvsem so pomembne vaje

poslušanja in diskriminacije – razločevanja (prav tam, str. 81).

V vrtcu se srečujemo z otroki, ki so duševno sposobni, vedno več pa je vključenih otrok

z nepopolnim govorom. Zato je pomembno, da vzgojitelji poznajo nekaj osnovnih

načinov, s katerimi lahko ob vzgojnih dejavnostih preprečijo, da se nepopolni govor

ustali in postane morda govorna napaka (Sgerm, 2004, str. 14).

15

2.3.4 GENETSKI DEJAVNIKI

»Muller (1996) meni, da na razvoj govorne kompetentnosti vpliva interakcija večjega

števila genov.« (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006; cit. po Muller, 1996, str.

63.)

V splošnem lahko približno 50 % variabilnosti v intelektualnih sposobnostih otrok, ki

vključujejo tudi verbalno inteligentnost, pojasnimo z genetskimi razlikami med

posamezniki. Z demografskimi in socialno-ekonomskimi dejavniki družine pa lahko

pojasnimo od 9 do 16 % variabilnosti (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006;

povz. po Plomin De Fries, McClearn in Rutter, 1997, str. 64).

2.4 RAZVOJ GLASOV IN BESED

Povedali smo že, kateri dejavniki so nujni za razvoj otrokovega govora, pomembno pa

je tudi, v kakšnem vrstnem redu nastajajo in se razvijajo glasovi človeške govorice.

Pomembno je, da vzgojitelji poznajo razvoj otroka, temu potem prilagodijo svoja

pričakovanja glede otrokove jezikovne zmožnosti (Bahovec, et al., 2004, str. 36).

Med znanstveniki sicer ni soglasja o tem, do katere dobe otroci usvojijo pravilno

izgovorjavo vseh glasov, saj je to individualna stvar vsakega otroka, odvisno pa je tudi

jezikovno in socialno okolje, v katerem otrok živi (Lipnik in Matić, 1993).

Naravno je, da se razvijajo najprej glasovi, ki so lažje izrekljivi in lažje razumljivi že pri

manj točni legi govoril. Zato se prvi pojavijo odprti in nenapeti samoglasniki, kot sta

široki »e« in »a«, saj sta oba lahko izgovorljiva že z zelo majhno spremembo nevtralne

lege jezika v ustih. Kmalu za njima se pojavita »o« in »u«, nazadnje pa še »i«, pri

katerem se konica precej dvigne in je zanj tudi potrebna precejšnja razvitost sluha

(Omerza, 1959, str. 25).

16

Omerza (1972, str. 29) pravi, da omenjeni vrstni red ni nujen, ker se lahko vokali

pojavijo tudi v drugem vrstnem redu, vendar raziskovalci poročajo, da se med prvimi

pojavi široki »e«, med zadnjimi vokali pa »i«.

Samoglasnike otroci torej osvojijo najprej, že do tretjega leta, v vsakem položaju v

besedi (Lipnik in Matić, 1993).

Pri soglasnikih pa se prvi pojavijo ustničniki, in sicer: »m«, »p« in »b«. Sledi »h«, nato

pa glasova »k« in »g«. Tem glasovom navadno sledita zapornika »t« in »d«, kmalu za

njima pa še »n«. Pri razvoju soglasnikov so zelo pomembni zobje, ker sta razvoj in

tvorjenje nekaterih glasov pogojena od časa njihovega pojavljanja. Tako na primer

lahko otrok izgovori glasove »t«, »d« in »n« šele takrat, ko se pojavita oba sekalca,

zgornji in spodnji, to je okrog osmega meseca. Ravno tako lahko otrok izreče glasova

»f« in «v« šele takrat, ko ima vsaj dva zgornja sekalca. Zobje so posebej pomembni tudi

pri tvorjenju šumnikov, še bolj pa sičnikov, saj te glasove otrok lahko izgovarja šele, ko

ima vse zobe razen zadnjih kočnikov (Omerza, 1959, str. 25–26).

V poglavju Začetna doba oblikovanja govora smo že povedali, kdaj okvirno nastopi

prva beseda pri otroku, sedaj pa še poglejmo, kako otroci izgovarjajo prve besede:

izpuščajo zloge (nepoudarjeni zlog izpustijo – »nana« namesto »banana«);

zlogovno podvajajo (pri dvozložni besedi imajo težave z izgovorjavo drugega

zloga – »lala« namesto »ladja«);

izpuščajo glasove (končne soglasnike – »go« namesto »gos«);

izpuščajo začetni soglasnik ali soglasniško skupino, še posebno, če ta ni

poudarjena – »meko« namesto »mleko«);

dodajajo glasove (samoglasnike – »luča« namesto »luč«);

zamenjujejo glasove (»Zabreg« namesto »Zagreb«) (Žnidarič, 1993; povz. po

Marjanovič Umek, 1990, str. 24).

Prve besede, ki jih otrok rabi v svojem govoru, so si podobne ne glede na kulturo in

jezik, poimenujejo pa predvsem družinske člane, predmete, živali, hrano, dele telesa,

17

socialno rutino ali so preprosti ukazi. Otrokov besednjak le redko vključuje besede,

ki poimenujejo predmete v okolju, ki mu niso blizu (Marjanovič Umek, Kranjc in

Fekonja, 2006, str. 18).

2.5 GOVORNE MOTNJE IN NAPAKE

V vsakdanjem življenju se govora poslužujemo samoumevno, njegovega pomena se ne

zavedamo oziroma se ga šele takrat, ko se govor ne razvija ustrezno ali ko sposobnost

govora izgubimo (Lesar, 1999, str. 4).

Otroci, ki jim najpogosteje pripisujemo govorno-jezikovne težave, so tisti, ki malo

govorijo, katerih govor je težko razumljiv, ki pomanjkljivo razumejo, kar drugi

govorijo, in ki imajo težave v pisni obliki jezika (Sgerm, 2004, str. 17).

»O govorni motnji govorimo, ko govor otroka toliko odstopa od drugih, da pozornost

poslušalca privlači sam način govorjenja, ne pa vsebina.« (Grobler, 1985, str. 193.)

»Za poslušalca je vsak otrok, ki govori tako, da nismo pozorni na to, kaj govori, temveč

na to, kako govori, govorno moten otrok ali logopat.« (Žnidarič 1993, str. 60.)

Govorne napake delimo v glavnem na govorne motnje in govorne hibe. Govorne motnje

imajo svoj izvor v možganskih središčih in živčnih zvezah med njimi. Govorne hibe, pa

so napake govornih organov in njihovih funkcij (Omerza, 1972, str. 65).

Med govorne hibe prištevamo bebljanje, nosljanje, brbotanje in glasovne hibe, kot so

fonastenija, afonija in patološko mutiranje glasu. Med govorne motnje pa prištevamo

sluhonemost, afazije, motnje branja in pisanja, simptomatične govorne motnje in

jecljanje (Omerza, 1959).

Najprej bomo predstavili govorne hibe, nato pa še govorne motnje.

18

2.5.1 BEBLJANJE

Bebljanje ali dislalija je motnja, ki se nanaša izključno na nezmožnosti ali nepravilnosti

v izreki posameznih glasov. Kaže se v obliki nezmožnosti izreke posameznega glasu, v

zamenjavi neobstoječega glasu s tistim, ki obstaja, ali pa v izgovorjavi glasu, čigar

kvaliteta ne zadostuje. Bebljanje je najbolj pogosta motnja govora (Omerza, 1972, str.

68).

Bebljanje kot motnjo je treba razlikovati od tistega, ki je razvojno značilna faza v

govornem razvoju. Otrok ob koncu prvega leta, ko začenja govoriti, veliko beblja;

nepravilno izgovarja glasove, težje izgovorljive zamenjuje z lažjimi (r izgovarja kot l ali

j) ali pa jih pri izgovoru izpušča. Vzrok tega bebljanja je nezrelo delovanje živčnega

sistema in govornih organov. Otrok si še ne zmore ustvarjati jasne slike in motorne

predstave glasov. Ta naravni in navadni pojav imenujemo razvojno bebljanje. Med

dozorevanjem otroka se postopoma izgublja. Če pa se nadaljuje, posebno po četrtem

letu, gre za motnjo, ki jo običajno imenujemo dislalija ali motnja v izreki glasov (prav

tam).

Poznamo več vrst bebljanja, in sicer delno bebljanje, kjer je samo nekaj glasov

nepravilnih, zamenjanih ali jih ni; povečano bebljanje, kjer je že več glasov nepravilnih,

zamenjanih ali jih ni, in popolno bebljanje, kjer je večina glasov nepravilnih,

zamenjanih ali jih ni. Govor je tu nerazumljiv ali težko razumljiv, tudi osebam, ki so

veliko z otrokom (prav tam).

K bebljanju štejemo rotacizme, kar so nepravilno izrečeni glasovi »r«, ali

pararotacizme, kar je zamenjava tega glasu z drugimi, najbolj pogosti so »z«, »l« in »j«;

sigmatizme, kar so napačno izrečeni sičniki in šumniki, ali parasimatizme, kar je

zamenjava sičnikov ali šumnikov z drugimi glasovi in med seboj; kapacizme ali

napačno izrečene glasove »k« in parakapacizme, kar je zamenjava glasu »k« z drugimi

glasovi. Pogosti pa so tudi gamacizmi (»g«) in paragamacizmi, deltacizmi (»d«) in

paradeltacizmi, lambadacizmi (»l«) in paralambadacizmi (Omerza, 1959, str. 90–91).

19

Vzroki za nastanek bebljanja so zelo različni, vendar je največ funkcionalnega

bebljanja, ki se sčasoma, zaradi vse večje sposobnosti in gibčnosti govoril, porazgubi.

Velikokrat pa te prvotne napake preidejo v navado, posebno, če otrokova okolica slabo

govori. Slabši razvoj govora in slabša izreka je pogojena tudi z duševno zaostalostjo ali

nerazvitostjo. Za razvoj bebljanja pa je lahko tudi vzrok slabše razviti sluh ali

naglušnost, saj otrok ne dojame vseh glasov dobro, zato jih sploh ne izgovarja ali pa jih

izgovarja popačeno ter jih tudi pogosto zamenjuje z drugimi glasovi. Drugi vzroki za

bebljanje pa so lahko tudi deformacije govornih organov, predvsem jezika, ustnic in zob

(Omerza, 1972, str. 69–70).

2.5.2 NOSLJANJE

Nosljanje se pojavlja, če pri govoru izdišni zrak prehaja delno ali popolnoma skozi nos

namesto skozi usta. S tem postane izreka vseh ustnih glasov nepravilna, ponosljana, kar

lahko hitro dojamemo s sluhom. Če položimo prst na nos govorečega nosljavca, takoj

občutimo tresljaje. To govorno hibo imenujemo odprto nosljanje. Zaprto nosljanje pa se

pojavi, če izdišni zrak prehaja delno ali sploh ne prehaja skozi nos, tedaj nosnike slabo

izrekamo ali jih sploh ne izgovarjamo (Omerza, 1972, str. 147).

Logoped mora najprej ugotoviti, kateri glasovi so manj ponosljani in kateri bolj. Po

navadi sta najbolj ponosljana glasova »i« in »u«, ker imata najmanjši in najožji ustni

prehod in zato ne prepuščata izdišnemu zraku dovolj prostora za prehod skozi usta, zrak

pa se nato preusmeri skozi nos. Vokal »a« je manj ponosljan, zato ga logoped vzame za

izhodišče terapije in za prve zveze s soglasniki (prav tam, str. 150).

Pri terapiji nosljanja je predvsem pomembno, da dosežemo pravilno delovanje mehkega

neba, zato lahko uporabljamo vse dihalne in pihalne vaje.1 Ob teh posebno vadimo

igrice izpihovanja (pihanje s slamico v vodo, v vato na mizi, napihovanje milnih

1 Vaje so podrobneje opisane v poglavju 2.6.2 Sodelovanje logopeda z vrtcem

20

mehurčkov, pihanje v sveče iz različnih razdalj, piskanje na razne piščalke, žvižganje)

(prav tam, str. 151).

2.5.3 BRBOTANJE

Brbotanje je govorna motnja, pri kateri sta tako kot pri jecljanju motena ritem in tempo

govorjenja. Govor otroka, ki brbota, je hiter, njegove misli tečejo hitreje kot govor, tako

da druga misel dohiteva in preseka prvo, še preden jo otrok zmore do konca izgovoriti.

Posledica te miselne neurejenosti je, da je govor le delno razumljiv ali celo popolnoma

nerazumljiv zaradi nepopolne izreke glasov, ponavljanja zlogov in besed, zavlačevanja

samoglasnikov, »požiranja« glasov, zlogov, besed. Vse to brbotavca ne odvrača, da ne

bi kar naprej govoril. Ni kritičen do svojega načina govorjenja in se navadno svoje

govorne motnje ne zaveda. Površnost in zaletavost pa se kažeta ne le v govoru

brbotavca, marveč tudi na drugih področjih. V osnovi motnje je kratkotrajen razpon

pozornosti, navadno pa imajo otroci, ki brbotajo, tudi težave pri branju in pisanju

(Omerza, 1972, str. 170–174).

Pomembno je, da odrasli s svojo nervoznostjo in prenagljenostjo ne poslabšajo

otrokovega govora. To se rado zgodi, če v preveliki neučakanosti zatrpamo otroka s

premnogimi vprašanji in hočemo hitre odgovore, ki jih otrok ne zmore. Ker pa nam

hoče ustreči, govori hitro, pri tem pa izpušča glasove in zloge ali kako drugače popači

svoj govor (prav tam).

Brbotanje se pojavi v času najbujnejšega govornega razvoja, približno med tretjim in

petim letom starosti. Tudi same diagnoze brbotanja ni težko postaviti, nekoliko težje je

ugotoviti, ali gre za jecljanje ali brbotanje. Glavno razliko nam nudijo nenavadni gibi

pri govoru, ki so pri jecljavcu navadno precej izraziti, medtem ko jih brbotavec nima.

Brbotavec tudi nima strahu pred govorom in poslušalci, medtem ko ga jecljavec

navadno ima. Obenem pa brbotavec ravno pred neznanimi ljudmi navadno govori bolje,

jecljavec pa ravno obratno (prav tam).

21

Logoped se mora z otrokom pogovarjati mirno in vzorno ter nekoliko počasneje kot

sicer. Dobre so tudi vaje za izgovorjavo stavkov ter kratkih pesmic po zlogih in po

nekem ritmu. Po ruskem logopedu Hvatcu, moramo upoštevati naslednja pravila:

preden začneš z govorom, dobro premisli, kaj boš povedal, a nato vdihni ter počasi in

mirno povej; ne preidi poprej na drugo misel, preden nisi prve izoblikoval in povedal.

Šele nato ponovno vdihni in povej naslednjo misel (prav tam).

2.5.4 GLASOVNE HIBE

Hibe v glasu samem nastanejo, če so v govornem aparatu organske hibe ali če funkcija

le-tega ni pravilna. Glavne glasovne hibe so hripav glas, fonastenija, afonija in

patološko mutiranje glasu (Omerza, 1959, str. 158–169).

Hripavost nastane pri pretiranem kričanju v otroški dobi, lahko tudi pri preglasnem

petju ali pri petju pesmi, prezahtevni za glasovni obseg otroka. Vzrok za hripavost so

lahko tudi bolezni grla. Hripavost lahko iz prehodne nastane kronična, če pravočasno ne

začnemo z zdravljenjem in če ne upoštevamo zdravstvenih predpisov (prav tam).

Fonestenija temelji na napačnem delovanju mišic, ki vplivajo na tvorbo glasu. Spremlja

jo hitra utrujenost pri govoru, sprememba v jakosti, višini in nosilnosti glasu ter razni

dražljaji v govorilih (prav tam).

Afonija je hipna izguba glasu. Pojavijo se krči v mišicah grla. Ker se glasilki ne združita

več, nastane vmes prostor, skozi katerega prehaja zrak brez trenja in zvoka. Ti krči

lahko spominjajo na jecljanje ali na histerijo (prav tam).

Mutiranje glasu, kot ga poznamo, se izvrši v dobi spolnega dozorevanja. Kaže se pri

fantih z oblikovanjem večjega jabolka na grlu. Glas postane nenaraven in niha med

visokimi ter nizkimi toni. To traja nekaj časa, nato se glas uredi in dobi značilno moško

ali žensko barvo. Če pa je mutacija nepravilna, ker takrat glas preveč obremenjujemo z

govorom ali petjem, se mutacija utegne podaljšati ali pa se sploh ne izvrši, zaradi česar

glas ostane infantilen, pri katerem napenjanje glasilk prevzame druga mišica (prav tam).

22

2.5.5 SLUHONEMOST

Matić pravi, da je sluhonemost zastoj v razvoju otroškega govora, ki nastane pred

končanim razvojem spontanega govora (Matić; povz. po Omerza, 1959, str. 116).

Fröschles pravi, da je sluhonemost stanje, v katerem se nahaja vsak otrok, ki sliši, pa še

ne zna govoriti. To stanje se seveda spremeni s priučitvijo govora okoli tretjega leta

(Fröschles; povz. po Omerza 1959, str. 116).

Vzroki sluhonemosti izhajajo iz patološko-anatomskih struktur, kot so priraščen jezik,

volčje žrelo, naglušnost ter druge okvare in bolezni v območju govornih organov.

Pojavljajo pa se tudi pacienti, ki nimajo za sluhonemost nobenih anatomskih razlogov,

ampak je vzrok zanjo nespretnost govoril ali pomanjkanje volje za govor, razumevanje

govora pa je dobro razvito (Omerza, 1959, str. 117).

2.5.6 AFAZIJE

»Afazije so govorne motnje, ki izvirajo iz obolenja ali poškodovanja govornih središč v

možganski skorji oziroma živčnih zvez med njimi. Te motnje lahko vplivajo na

razumevanje lastnega in tujega govora, na izreko samo, na branje in pisanje.« (Omerza,

1959, str. 123.)

V glavnem se afazije delijo na motorične in senzorične. Pri motoričnih moramo otroku

dajati pobude za spontan govor ali posnemanje govora, pri senzorični pa je težišče

logopedske obravnave usmerjeno na to, da si pacient pridobi razumevanje smisla

izrečenega. Pri tem uporabljamo v največji meri vse čute (prav tam).

23

2.5.7 MOTNJE BRANJA IN PISANJA

Najtežja motnja branja je aleksija, ki pomeni splošno nesposobnost branja. Lažjo

motnjo branja imenujemo disleksija, ki jo lahko z dobrim postopkom in skrbnim delom

vsaj delno uredimo (Omerza, 1972, str. 198).

Poznamo dve vrsti motenj pisanja, agrafijo in disgrafijo. Agrafija je splošna

nesposobnost za pisanje, pri kateri logopat ne more pisati zaradi prizadete motorike.

Disgrafija pa je lažja motnja pisanja, pacient je navadno duševno povprečno razvit (prav

tam, str. 210).

Terapija teh motenj je zasnovana predvsem na točni diferenciaciji glasov in zlogov tako

v izreki kot tudi pri pisanju in branju. Vaje potekajo preko igre, ki jih logoped poda v

zanimivi obliki (Omerza, 1959, str. 133).

Sgerm (2004, str. 27) pravi, da je uvajanje jezika ter učenje branja in pisanja v tesni

zvezi s samostojnostjo poslušanja, saj je to temeljna jezikovna in komunikacijska

sposobnost in ji je treba nameniti čim več časa.

2.5.8 SIMPTOMATIČNE GOVORNE MOTNJE

So govorne motnje, ki se po navadi pojavijo zaradi hudih obolenj osrednjega živčnega

sestava in okrajnih možganskih živcev. Govorne motnje so tu sekundarnega značaja in z

ozdravljenjem bolezni dostikrat same po sebi odpadejo. Telesne okvare variirajo od

lažjih do težjih in hudih okvar. Najpogostejše bolezni, ki privedejo do govornih motenj,

so: multipla skleroza, možganska ohromitev, sušica hrbtnega mozga, epilepsija in tik

(bolezen, ki povzroča bliskovito krčenje posameznih mišic; pacient sunkovito izgovarja

glasove in besede, dostikrat tudi ponavlja lastne in tuje besede) (Omerza, 1972, str.

217–218).

24

2.5.9 JECLJANJE

Je govorna motnja, ki je v resni povezanosti z vsem človekovim organizmom, z

njegovim načinom življenja, njegovimi odnosi do soljudi in le-teh do njega. Pri

jecljanju sta nepravilna tempo in ritem govora, medtem ko je izreka glasov sama po sebi

navadno pravilna. Pri tej motnji nastopi nenaden zastoj govora v začetku ali sredi

besede, katerega skuša jecljavec s trudom premagati. Te zastoje povzročajo krči na

enem ali več mestih govornega aparata, ki so bistvena zunanja karakteristika jecljanja,

po katerem ga spoznamo. Jecljanje se največkrat pojavlja v ranem otroštvu, največ med

drugim in petim letom starosti, ko se otrokov govor šele razvija. Eden izmed glavnih

vzrokov je prirojeno ali pridobljeno nagnjenje za jecljanje ali pa tudi neprimeren vpliv

okolja, ki je v tesni povezanosti s preveliko otrokovo občutljivostjo, plašnostjo in

splošnim reagiranjem (Grobler, 1985, str. 194–195).

Razvoj med drugim in petim letom je hiter in razburkan. Otrokovo okolje se širi, govor

pa se razvija tudi vsebinsko. Otrok bi hotel povedati kaj več kot pa zmore njegov

govorni mehanizem. Zato se mu besede zatikajo, na začetku govora ponavlja glasove,

zloge, včasih tudi besede. Nekateri otroci premagujejo težave tako, da samoglasnike v

besedah izgovarjajo pojoče. Otrokov govor je podoben jecljanju. Takšno jecljanje

imenujemo razvojno ali fiziološko, ki je navadno značilno za večino otrok v določenem

razvojnem obdobju, žal pa pomeni za določeno število otrok tudi prvo fazo v

oblikovanju ene od najtežjih govornih motenj – jecljanja (Omerza, 1972, str. 228).

Pri tej govorni motnji je še posebej pomemben odnos odraslih do takšnega načina

govorjenja. Vsekakor je zatikajoč govor potrebno sprejeti in ne zahtevati od otroka, da

še enkrat lepo reče, saj otrok ne zmore ali je kar koli narobe. Prevelike zahteve in

nenehno popravljanje otrokove izgovorjave niso priporočljive. Če od otroka venomer

zahtevamo, da mora med govorjenjem paziti, kako govori, se bo njegova pozornost čez

mero osredotočila na način govorjenja. Zaradi tega se bodo težave čedalje bolj

stopnjevale, utrjevali se bodo napačni pogojni govorni refleksi in kaj kmalu se lahko

zgodi, da se otrok navadi na zatikajoče govorjenje. Otrok bo rad govoril, se izražal in

25

razvijal svoj govor, če bo dovolj samozavesten. K temu pa lahko pripomorejo njegovi

starši, tako da ga poslušajo, upoštevajo, ga sprašujejo za mnenje in pritegujejo v govor

odraslih (Grobler, 1985, str. 169).

2.6 ODPRAVLJANJE GOVORNIH MOTENJ

Logopedija je sistem znanja, skupnost znanstvenih ugotovitev verbalne komunikacije.

Proučuje motnje v govorno-jezikovni komunikaciji. Ugotavlja prisotnost motenj, vzroke

in posledice njihovega nastajanja ter načine njihovega preprečevanja in rehabilitacije.

Motnje v govorno-jezikovni dejavnosti se pojavljajo na področju jezika, artikulacije,

ritma in tempa govora, glasu ter branja in pisanja (Keramitčievski, 1990, str. 294).

Logoped je nosilec strokovne poklicne dejavnosti na področju proučevanja verbalne

komunikacije. Njegova dejavnost se ukvarja z logopedsko preventivo, logopedsko

diagnostiko, logopedskim zdravljenjem (terapijo), logopedskim svetovanjem, z

raziskovalnim delom in s spoznavanjem in uvajanjem novih metod, tehnik in sredstev

dela (prav tam, str. 294–295).

Otrok, ki se spontano ne razvije v govoreče bitje, oseba, ki ne more tekoče govoriti,

človek, ki je izgubil govor, in tisti, ki ne mara govoriti, postane subjekt in objekt

proučevanja, ocenjevanja in zdravljenja. Logopedija se vključi z jasnimi in s

konkretnimi nalogami, to je pomagati človeku, da se bo lahko sporazumeval in odigral

svojo socialno vlogo (Prosnik, 1995, str. 3).

V Sloveniji je zaposlenih približno 160 logopedov (Kje dela logoped, b.d.).

Logopedsko delo je zelo pestro, kar lahko ugotovimo iz strukture delovnih mest.

Logopedi so zaposleni v različnih ustanovah, kot so: centri za sluh in govor, osnovne

šole, osnovne šole s prilagojenim programom, zdravstveni domovi, zavodi za

26

usposabljanje oseb s posebnimi potrebami, vrtci, bolnišnice, univerzitetne klinike,

inštituti za rehabilitacijo invalidov in v privatni praksi (prav tam).

Pravočasna logopedska obravnava posamezniku omogoča učinkovitejši razvoj govorno-

jezikovne komunikacije in celotne osebnosti ter uspešnejše vključevanje v ustrezne

oblike izobraževanja in socialno okolje (Obravnava oseb z govorno-jezikovnimi

motnjami, b.d.).

2.6.1 SODELOVANJE LOGOPEDA S STARŠI

Staršem je v veliko pomoč, da spoznajo in se naučijo, kaj lahko oni storijo za svojega

otroka in da jim pri tem stojijo ob strani različni strokovnjaki (Švara, Kokotec in Mesič-

Jurin, 1999, str. 141).

V veliko pomoč jim je tudi organizirana zgodnja terapija za otroka v domačem ali

bližnjem kraju. Tako vrsto pomoči ima možnost nuditi logoped. Če je terapija

zastavljena dovolj zgodaj in se tudi izvaja, ima to v razvoju otroka ugodne možnosti

(Kodre, 1999, str. 145).

Staršem pomagamo pri učenju sprejemanja in spoštovanja otrokovih posebnosti.

Seznanimo jih z naravo otrokove govorne motnje in z vsemi oblikami pomoči (Legac in

Franza, 1999, str. 67).

Starše moramo pripraviti, da sprejmejo vlogo glavnega terapevta že v zgodnjem

razvoju. Prizadevati si morajo, da določeno funkcijo izboljšajo, čeprav minimalno. Ker

starši z otrokom preživijo največ časa, ga lahko dobro opazujejo in pozornost namenijo

področjem, kjer je otrokovo funkcioniranje slabše, obenem pa gradijo na področjih, kjer

otrok uspeva (prav tam, str. 146).

Kodre (1999) pravi, da pri začetni terapiji večji del namenijo staršem. Pokažejo jim

stvari, ki jih poznajo, zato jih nanje morajo samo spomniti.

27

Cilj terapije je sprejeti otroka s posebno potrebo in iskati njegove pozitivne lastnosti. V

proces dela se vključi cela družina, saj se otrok v družini počuti varnega, občutek

varnosti pa mu pripomore, da se boljše razvija (prav tam, str. 147).

Lesarjeva (1999, str. 20) je v svojem priročniku zbrala nekaj smernic, kdaj naj bi se

starši o govoru svojega otroka posvetovali z logopedom:

če otrok ne govori,

če proti koncu drugega leta ne pove niti ene besede,

če pri treh letih ne govori stavkov z dvema ali tremi besedami,

če pri štirih letih govori nerazločno (da ga manj znani ljudje težko razumejo),

če pri šestih letih še vedno dela napake v govoru, zamenjuje glasove, ne pridobi

določenih glasov.

2.6.2 SODELOVANJE LOGOPEDA Z VRTCEM

Vzgojitelji, starši in pediatri so vse bolj osveščeni glede razvoja otrokovega govora in

težav v komunikaciji (Legac in Franza, 1999, str. 66).

Starši so na govor svojega otroka večkrat tako navajeni, da lažje motnje tudi preslišijo,

zato jih velikokrat na to opozorijo vzgojiteljice, ki jih tudi napotijo k logopedu (Levc,

b.d.).

Tudi logopedinja, s katero smo izvedli intervju, je mnenja, da je sodelovanje z

vzgojitelji pomembno, saj oni zelo dobro poznajo otroke in ji lahko tako nudijo o njem

določene informacije, hkrati pa lahko tudi ona vzgojiteljem za določenega otroka pove,

kakšne obravnave naj bi bil deležen.

Za popravo napačnih glasov ali učenje glasov, ki jih mora otrok izreči, obstaja kar nekaj

načinov za razvijanje motorike telesa ter njegovih delov v primerni in za otroka

28

zanimivi obliki. Pomembno je, da vzgojitelji poznajo vaje in jih z otroki ob čim več

priložnostih tudi izvajajo. Izvajamo lahko naslednje vaje (Omerza, 1959, str. 94–96):

Vaje ustnic:

izbočenje ustnic in prehod v šobo, iz te v normalno lego, do lege ustnic pri

smehu, kar izvajamo z zaprtimi usti;

držanje svinčnika med ustnicami in premikanje le-teh naprej in nazaj;

držanje svinčnika med nosom in gornjo ustnico;

postavljanje ustnic v lego vseh vokalov, najprej pred ogledalom, nato brez njega;

ustnice napolnimo z zrakom in udarimo z rokama po licih, da se usta z

eksplozijo odpro in spustijo zrak ven (prav tam).

Vaje jezika:

jezik potisnemo ven, kolikor ga moremo, in ga nato spet potegnemo nazaj;

dvignemo konico jezika daleč na trdo nebo, tako da se vidi njegova spodnja

stran;

napravimo žleb na sredi jezika s tem, da dvignemo njegove robove in pihnemo

skozi nastalo špranjo; to vršimo na dogovor: »Dvigni robove, pihni, počivaj…«;

dviganje in spuščanje jezika na zlog »la«;

obliznemo si spodnjo, nato še zgornjo ustnico (obliznemo si med okoli ust);

obliznemo si zgornje in nato še spodnje zobe;

privihavanje jezika (oponašanje muce pri pitju mleka) (prav tam).

Dihalne vaje (z njimi krepimo dobro izreko, razvijamo žrelne mišice in mišice neba):

izpihujemo zrak iz nosu in premikanje vate ali papirčkov po mizi;

pihanje v vato iz različnih položajev in v razne smeri;

ugašamo sveče iz različnih daljin;

pihamo v vetrnico iz papirja;

29

delamo mehurčke iz milnice;

pihamo skozi stekleno cevko v vodo, da nastanejo mehurčki in valovi;

žvižgamo, igramo na razne piščali (prav tam).

V vrtcu obstaja možnost izvajanja teh vaj z vsemi otroki, tako se nihče od njih ne

čuti izpostavljenega.

30

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 NAMEN

Namen empiričnega dela diplomske naloge je ugotoviti, ali izbrani vrtci in starši

sodelujejo z logopedom ter kako. Zanima nas tudi pogostost govornih motenj pri

predšolskih otrocih ter zainteresiranost vzgojiteljev in staršev za odpravo govornih

motenj.

Pri omenjenih vidikih nas je zanimalo, ali obstajajo razlike glede na starostno skupino

oziroma starost otrok.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Raziskovalna vprašanja za vzgojitelje:

1. Kako vzgojitelji ocenjujejo govorni razvoj otrok v svoji skupini?

1.1 Ali obstajajo razlike v oceni govornega razvoja otrok glede na starostno

skupino?

2. Ali imajo v skupini kakšnega otroka s posebnimi potrebami na področju

govorno-jezikovnih motenj?

2.1 Ali obstajajo razlike v številu otrok s posebnimi potrebami na področju

govorno-jezikovnih motenj glede na starostno skupino otrok?

3. Kdo vzgojiteljem nudi največ pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-

jezikovne motnje?

3.1 Ali obstajajo razlike v pomoči vzgojiteljem pri delu z otroki, ki imajo govorno-

jezikovne motnje glede na starostno skupino otrok?

31

4. Kako v vrtcu izvajajo sodelovanje z logopedom?

4.1 Ali obstajajo razlike v načinih sodelovanja z logopedom glede na starostno

skupino otrok?

5. Koliko izobraževanj iz področja govorne vzgoje, jezika so obiskali v zadnjih

dveh letih?

5.1 Ali obstajajo razlike v številu obiskanih izobraževanj iz področja govorne

vzgoje, jezika glede na starostno skupino otrok?

Raziskovalna vprašanja za starše:

6. Kakšen se staršem zdi govor njihovega otroka?

6.1 Ali obstajajo razlike v mnenju staršev o govoru njihovega otroka glede na

njegovo starost?

7. Ali so opazili, da njihov otrok nekaterih glasov ne izgovarja dovolj razločno in

jasno?

7.1 Ali obstajajo razlike v opažanju staršev, kako otrok izgovarja posamezne

glasove glede na njegovo starost?

8. Ali njihov otrok obiskuje logopeda?

8.1 Ali obstajajo razlike v obiskovanju logopeda glede na starost otroka?

9. Ali je vzgojitelj/ica v vrtcu kdaj izrazil/a skrb glede govora njihovega otroka?

9.1 Ali obstajajo razlike v izražanju skrbi vzgojitelja staršem glede govora otroka

glede na njegovo starost?

32

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Hipoteze, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za vzgojitelje:

H1: Predpostavljamo, da so v govornem razvoju v skupini velike razlike med otroki,

veliko je tudi otrok, ki imajo govorno-jezikovne motnje, pomoč za te otroke vzgojitelji

dobijo večinoma od logopeda.

H2: Predpostavljamo, da se vzgojitelji zavedajo pomena hitre odprave govornih motenj,

zato tudi načrtujejo dejavnosti za razvoj otrokovega govora in se tudi udeležujejo

izobraževanj iz področja govorne vzgoje, jezika.

H3: Predpostavljamo, da je večini vzgojiteljev sodelovanje z logopedom omogočeno in

da se v večini izvaja individualno.

Hipoteze, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za starše:

H4: Predpostavljamo, da večina staršev meni, da je govor njihovega otroka dober in ne

opažajo, da njihovi otroci ne izgovarjajo nekaterih glasov dovolj razločno, zato tudi

večina otrok ne obiskuje logopeda.

H5: Predpostavljamo, da bi več otrok z govornimi motnjami obiskovalo logopeda, če bi

ta bil bolj dostopen, torej v otrokovem vrtcu ali otrokovem kraju bivanja.

33

3.2.3 SPREMENLJIVKE

Neodvisna spremenljivka:

Starostna skupina oziroma starost otroka

Odvisne spremenljivke:

Spremenljivke, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za vzgojitelje:

1. Ocena govornega razvoja otrok

2. Otroci s posebnimi potrebami na področju govorno-jezikovnih motenj

3. Osebe, ki nudijo vzgojitelju največ pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-

jezikovne motnje

4. Načini sodelovanja z logopedom

5. Izobraževanja s področja govorne vzgoje, jezika

Spremenljivke, ki smo jih postavili pri raziskovalnih vprašanjih za starše:

6. Govor otroka

7. Izgovorjava glasov

8. Obisk logopeda

9. Skrb vzgojiteljice glede govora otroka

3.2.3.1 IZVOR PODATKOV ZA SPREMENLJIVKE

Podatke za vse spremenljivke smo zbrali z anketnima vprašalnikoma (Priloga A:

Anketni vprašalnik za vzgojitelje in Priloga B: Anketni vprašalnik za starše).

34

3.2.3.2 PREIZKUŠANJE ODVISNIH ZVEZ MED SPREMENLJIVKAMI

Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami

Raziskovalna vprašanja Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke

1.1 1 1

2.1 1 2

3.1 1 3

4.1 1 4

5.1 1 5

Tabela 2: Odvisne zveze med spremenljivkami

Raziskovalna vprašanja Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke

6.1 1 6

7.1 1 7

8.1 1 8

9.1 1 9

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 RAZISKOVALNE METODE

V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo

empiričnega pedagoškega raziskovanja.

3.3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskava o mnenju vzgojiteljic je potekala na priložnostnem vzorcu 44 vzgojiteljic,

zaposlenih v šmarski regiji, ki delajo v oddelkih obeh starostnih obdobij. Razdelili smo

35

50 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 44, ki smo jih lahko upoštevali za nadaljnjo

obravnavo.

Raziskava o mnenju staršev je potekala na priložnostnem vzorcu 23 staršev, katerih

otroci obiskujejo vrtec Podčetrtek in enoto Pristava pri Mestinju ter so otroci drugega

starostnega obdobja (3–6 let). Razdelili smo 33 vprašalnikov, vrnjenih je bilo 23

vprašalnikov, ki sem jih lahko upoštevala za nadaljnjo obravnavo.

Raziskava o mnenju logopeda je potekala na priložnostnem vzorcu mobilne logopedinje

Nastje Brezinščak. Izvedli smo intervju (Priloga C: Intervju z logopedom).

Slika 1: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) starostne skupine otrok, v katerih so

zaposlene vzgojiteljice

V anketi je sodelovalo največ vzgojiteljic, ki delajo v oddelku drugega starostnega

obdobja (3–6 let), to je 41 %, sledile so vzgojiteljice, ki delajo v kombiniranem

oddelku, to je 32 %, najmanj pa je sodelovalo vzgojiteljic, ki delajo v oddelku prvega

starostnega obdobja (1–3 let), to je 27 %.

27 %

41 %

32 %

STAROSTNE SKUPINE OTROK, V

KATERIH SO ZAPOSLENE

VZGOJITELJICE

ODDELEK PRVEGA

STAROSTNEGA

OBDOBJA

ODDELEK DRUGEGA

STAROSNTEGA

OBDOBJA

KOMBINIRANI

ODDELEK

36

Slika 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) otrok po letih; anketiranje staršev otrok

V anketi je sodelovalo največ staršev, katerih otroci so stari 5 let, to je 35 %, sledili so

starši s 4 leta starimi otroki in enako število staršev s 3-letnimi otroki, kar je 26 %.

Najmanj pa je sodelovalo staršev, katerih otroci so stari 6 let, teh je bilo le 13 %.

3.3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Podatke smo zbrali s kvantitativno in kvalitativno tehniko, in sicer z anketnim

vprašalnikom za vzgojitelje in starše ter intervjujem z logopedom.

3.3.3.1 ORGANIZACIJA ZBIRANJA PODATKOV

Sondažni vprašalnik za vzgojitelje je bil izveden 20. 4. 2012 v vrtcu Podčetrtek, enoti

Pristava pri Mestinju, s tremi vzgojiteljicami, končni anketni vprašalnik pa se je izvajal

od 23. 4. 2012 do 14. 5. 2012 v vrtcu Podčetrtek, enoti Pristava pri Mestinju, vrtcu

Pikapolonica v Bistrici ob Sotli, vrtcu Zmajček Kozje, vrtcu Šmarje pri Jelšah in vrtcu

Rogaška Slatina.

26 %

26 %

35 %

13 %

ODSTOTEK OTROK PO LETIH -

ANKETIRANJE STARŠEV OTROK

3 leta

4 leta

5 let

6 let

37

Sondažni anketni vprašalnik za starše je bil izveden 21. 4. 2012 v Brezovcu pri Polju 30

z mamico dveh predšolskih otrok ter mamico enega predšolskega otroka. Končni

anketni vprašalnik pa se je izvajal od 23. 4. 2012 do 14. 5. 2012 v vrtcu Podčetrtek,

enoti Pristava pri Mestinju.

Anketiranje je potekalo anonimno in posamezno.

Intervju smo izvedli 7. 5. 2012 v knjižnici enote vrtca Pristava pri Mestinju z

logopedinjo Nastjo Brezinščak.

3.3.3.2 VSEBINSKO-METODOLOŠKE ZNAČILNOSTI INSTRUMENTOV

Vsebinsko-formalne značilnosti:

Anketni vprašalnik za vzgojitelje vsebuje vprašanja o govornem razvoju otrok, o otrocih

z govorno-jezikovnimi motnjami, o pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-

jezikovne motnje, o dejavnostih za spodbujanje otrokovega govora, o sodelovanju in

načinih sodelovanja vzgojiteljev z logopedom ter mnenju vzgojiteljev o pomembnosti

logopeda.

Vprašalnik vsebuje 9 vprašanj, 6 vprašanj je zaprtega tipa, 2 vprašanji sta odprtega tipa

in 1 vprašanje kombiniranega tipa.

Anketni vprašalnik za starše vsebuje vprašanja o komuniciranju staršev s svojim

otrokom, o govoru njihovega otroka, o morebitnih govorno-jezikovnih motnjah otroka,

in o sodelovanju staršev z logopedom.

Vprašalnik vsebuje 7 vprašanj, od tega je 6 vprašanj zaprtega tipa in 1 vprašanje

kombiniranega tipa.

38

Intervju z logopedom vsebuje vprašanja o njegovi delovni dobi, o sodelovanju logopeda

z vzgojitelji in s starši, kako poteka sodelovanje, ali vzgojitelji in starši kažejo interes za

sodelovanje.

Intervju vsebuje 8 vprašanj odprtega tipa.

Merske karakteristike:

Veljavnost anketnih vprašalnikov smo kontrolirali tako, da smo jih dali v pregled trem

vzgojiteljicam in dvema mamama ter jih tako sondažno uporabili in izpolnili z vidika

veljavnosti.

Zanesljivost anketnih vprašalnikov smo zagotovili tako, da smo podali natančna

navodila za izpolnjevanje anketnih vprašanj.

Objektivnost smo kontrolirali tako, da smo uporabili pretežno vprašanja zaprtega tipa,

pri katerih ni mogoče s subjektivnim presojanjem spreminjati informacij.

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Podatke zaprtega tipa vprašanj smo z navedbo absolutnih (f) in odstotnih (f %) frekvenc

prikazali s pomočjo preglednic, ki so bile izdelane v programu Microsoft Office Excel.

Podatke odprtega tipa pa smo signirali in kategorizirali, kategorije pa nato rangirali po

pogostosti njihovega pojavljanja (f) in jih s pomočjo preglednic prikazali.

39

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Rezultati in interpretacija odgovorov vzgojiteljic:

1. Kako vzgojiteljice ocenjujejo govorni razvoj otrok v svoji skupini?

Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja v skupini

Ocena govornega razvoja v skupini f f %

Večina otrok je dobro govorno razvitih 24 54,5

Večina otrok slabše je govorno razvitih 4 9

V skupini so velike razlike v govornem razvoju med otroki 16 36,5

Skupaj 44 100

Dobra polovica (55 %) vzgojiteljic meni, da je govorni razvoj v njeni skupini dober, 9

% jih meni, da je govorni razvoj njene skupine slabši, 36 % pa jih je mnenja, da so v

njeni skupini velike razlike v govornem razvoju med otroki.

1.1 Ali obstajajo razlike v oceni otrokovega govora glede na starostno skupino

otrok?

Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) ocene govornega razvoja otrok po

starostnih skupinah

Govorni razvoj otrok

Prva starostna

skupina

Druga starostna

skupina

Kombinirana skupina

f f % f f % F f %

Dober govorni razvoj 7 58,3 12 66,6 4 28,6

Slabši govorni razvoj 1 8,3 1 5,6 2 14,3

Velike razlike v

govornem razvoju

med otroci

4 33,4 5 27,8 8 57,1

40

Tabela prikazuje, da so največje razlike v govornem razvoju otrok v kombiniranih

oddelkih, 57,1 %, najmanjše pa v oddelkih drugega starostnega obdobja, 27,8 %, kjer je

tudi ocena dobrega govornega razvoja najvišja, to je 66,6 %. V kombiniranih skupinah

pa je tudi najvišja ocena slabšega govornega razvoja, to je 14,3 %, kar je precej

razumljivo, saj prihaja v kombiniranih skupinah do največjih razlik med razvojem

otrok.

2. Ali imajo v skupini kakšnega otroka s posebnimi potrebami na področju

govorno-jezikovnih motenj?


področju govorno-jezikovnih motenj

Otroci s posebnimi potrebami na

področju govorno-jezikovnih motenj

f f %

Ne 19 43,2

Da 25 56,8

Skupaj 44 100

Skoraj polovica vzgojiteljic pravi, da v njihovi skupini ni otroka s posebnimi potrebami

na področju govorno-jezikovnih motenj, 56,8 % pa, da v njihovi skupini so otroci s

posebnimi potrebami na področju govorno-jezikovnih motenj.

41

2.1 Ali obstajajo razlike med številom otrok z govorno-jezikovnimi motnjami

glede na starostno skupino otrok?


področju govorno-jezikovnih motenj po starostnih skupinah

Otroci s posebnimi

potrebami na

področju govorno-

jezikovnih motenj

Prva starostna

skupina

Druga starostna

skupina

Kombinirana skupina

f f % f f % f f %

Nimam otroka s

posebno potrebo

11 91,7 6 33,3 3 21,4

Imam otroka s

posebno potrebo

1 8,3 12 66,7 11 78,6

Največ otrok z govorno-jezikovnimi motnjami je v kombiniranih oddelkih, 78,6 %,

najmanj pa v oddelkih 1. starostnega obdobja, 91,7 %.

Rezultat je kar pričakovan, saj se v prvem starostnem obdobju govor komaj dobro začne

razvijati in tako se še ne opazi toliko odstopanj v razvoju otroškega govora.

Razlike torej lahko opazimo, saj je v kombiniranih oddelkih in oddelkih drugega

starostnega obdobja več otrok z govorno-jezikovnimi motnjami.

42

3. Kdo jim nudi največ pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-jezikovne

motnje?


otroke z govorno-jezikovnimi motnjami

Osebe, ki nudijo vzgojiteljicam največ pomoči

pri delu z otroki z govorno-jezikovnimi motnjami

f f %

Ostale vzgojiteljice/vzgojitelji 1 4,2

Logoped 21 87,4

Svetovalna delavka 1 4,2

Drugo 1 4,2

Skupaj 24 100

Skupno 24 vzgojiteljicam, katerih otroci imajo posebne potrebe, nudi največ pomoči pri

delu z otroki logoped, to je 87,4 %, kar je dober podatek, saj je logoped strokovno

usposobljena oseba za odpravo govorno-jezikovnih motenj.

3.1 Ali obstajajo razlike v pomoči pri delu z otroki, ki imajo govorno-jezikovne

motnje, glede na starostno skupino otrok?


otroke z govorno-jezikovnimi motnjami po starostnih skupinah

Oblika pomoči

vzgojiteljicam

Prva starostna

skupina

Druga starostna

skupina

Kombinirana skupina

f f % f f % f f %

Ostale

vzgojiteljice/vzgojitelji

1 100 0 0 0 0

Logoped 0 0 11 91,7 9 81,8

Svetovalna delavka 0 0 1 8,3 2 18,2

43

Vzgojiteljici v prvi starostni skupini nudijo za delo z otrokom z govorno-jezikovno

motnjo največ pomoči ostale vzgojiteljice, v drugi starostni skupini nudi vzgojiteljicam

največ pomoči logoped, 91,7 %, prav tako v kombinirani skupini največ pomoči

vzgojiteljice poiščejo pri logopedu, 81,8 %. Razlik v iskanju pomoči glede na starostno

skupino, kjer so vzgojiteljice zaposlene torej ni opaziti, saj se večina odloči za pomoč

logopeda.

4. Katere dejavnosti po programu načrtujejo za razvoj otrokovega govora?

Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) načrtovanja dejavnosti pogovora z

otroki po posameznih starostnih skupinah

Načrtovanje

dejavnosti – pogovor

z otroki

Stalno Občasno Nikoli

f f % f f % f f %

Prva starostna

skupina

11 91,7 1 8,3 0 0

Druga starostna

skupina

18 100 0 0 0 0

Kombinirana skupina 14 100 0 0 0 0

Documents

Sodelovanje vrtca in logopeda - COnnecting REpositories · 2017. 11. 28. · Sodelovanje vrtca in logopeda pri mentorici Marjani Erženičnik-Pačnik avtorsko delo. V diplomskem delu