Slovenski jezuiti 236 · postane njena vitalnost ovirana ali ohromljena«. Papež Benedikt XVI. je imenoval tri skušnjave, ... vsega srca zahvalimo vsem tistim, ki so s svojo velikodušnostjo

SlovenskiJ E Z U I T I

številka 236 - marec 2007

ovitek 2007.indd 1 8.3.2007 15:45:34

SJ 6 2010 259 ovitek:SJ 245.qxd 22.12.2010 7:33 Page 1

marec2007

Slovenski jezuitiXLI - 1 (236)

3

Vsebina4 Gospod 5 Prijateljem

APOSTOLAT MOLITVE6 Marec – april 2007

MOLITVENA DRUŽINA ZA DRUŽBO JEZUSOVO7 Diakonsko posvečenje Primoža Jakopa

PO JUBILEJNEM LETU9 Iz pisma p. generala višjim predstojnikom

MISIJONI11 Iz Janezovih novin 12 Štirinajst cerkva v enem letu Oglasil se je p. Janez Mujdrica

DOBER GLAS SEŽE V DEVETO VAS15 P. Peter Lah: pogled na leto 2006 16 Pričevanji 18 P. Franc Cerar je praznoval 85 let življenja

ZGODOVINA19 Jezuitske knjige v ljubljanski turjaški »knežji« knjižnici

POKOJNI23 P. dr. Maksimilijan Žitnik (17.6.1920 – 29.12.2006)

27 NOVICI

ZANIMIVOSTI28 Koroški Čedermac30 Avtostop

Slovenski jezuiti 236.indd 3Slovenski jezuiti 236.indd 3 13.3.2007 17:59:5213.3.2007 17:59:52

Lojze Bratina

razširi moje poldnevnike razširi meje in dolžine nad vse višine in globine. Srce popelji mi v neskončnost z večerno zarjo vodi ga čez obzorja tja kjer vrata se odpro v stebrišče tvojega domovja.

V ožini duše vre mi samo ta molitev.

Izpolni me le z malim žarkom tvoje Slave. Kot čaše žive vode bom blestel skopan v sončnem sijaju. GOSPOD vedno sem te ljubil kot sonce v katerem gledal sem klance in doline asfaltno pot in mestne hiše.

GOSPOD, za drugo te ne prosim. Popelji me! Rahljam vezi pozivam čoln z obale prepuščam moči se Gladine.

Vse tkivo prožno je in mehko sproščen je dih vsi čuti voljni so; pripravljen sem popelji me s seboj.

4

Slovenskijezuiti

G O S P O D


5

marec 2007

PR

IJA

TE

LJE

M

Jubilejno leto je za nami. Po vsem svetu in v Sloveniji je bilo veliko različnih dogodkov, o čemer smo poročali tudi v Slovenskih jezuitih. Vrhovni predstojnik Družbe Jezusove p. Peter-Hans Kolvenbach v posebnem pismu višjim predstojnikom povzema duhovno dogajanje jubilejnega leta in ga aktualizira v potrebi po novem misijonarskem zagonu, kajti »zavedati se moramo, da je tudi Družba Jezusova v nevarnosti, da postane njena vitalnost ovirana ali ohromljena«. Papež Benedikt XVI. je imenoval tri skušnjave, ki prežijo na posvečeno življenje: porabništvo, malomeščanskost (obstati pri minimalnem pridobljenem znanju) in povprečnost (zadovoljiti se s tem, kar zahteva zdrav razum in navada). Prvi del pisma p. generala tudi objavljamo.

Nedvomno pa ste že sami opazili bolj mladostno zunanjost našega lista. To je zato, ker »na mladih svet stoji«, mi pa se bomo letos lahko veselili kar treh novomašnikov; razen tega so nam zaupane

pomembne naloge v delu z mladimi, predvsem študenti, v Ljubljani in Mariboru. O tem bomo tudi pisali v Slovenskih jezuitih.

V Cerkvi na Slovenskem letos obhajamo leto Svetega pisma. Sveto pismo je tako temeljna knjiga naše vere, Beseda živega Boga, da je ne moremo obiti, naj o njej pišemo ali ne. Nedvomno ima v ignacijanski duhovnosti Sveto pismo svoje častno in odločujoče mesto v duhovnih vajah. Duhovne vaje so tako rekoč privilegirano okolje, kjer se udeležencu kot neizbrisni, močan pečat lahko »zgodi Beseda«.

p. Franc Kejžar, urednik

P.S. Oprostite zaradi zamude. Decembrska številka je izšla sredi januarja, februarska marca, v prihodnje pa se bomo potrudili, da ne bomo več zamujali.

Dragi prijatelji!


6

Slovenskijezuiti

AP

OST

OL

AT

MO

LIT

VE

marec

Splošni:

Božja beseda v našem življenju.

Da bi Božji besedi bolj in bolj prisluhnili, jo premišljevali in po njej živeli.

Misijonski:

Katehisti, animatorji in laiki v službi evangelija.

Da bi bila vzgoja katehistov, animatorjev in laikov, ki se bodo posvetili oznanjevanju evangelija, stalna skrb odgovornih v mladih Cerkvah.

Slovenski:

Molitev in post. Da bi se zavedali, da se brez molitve in posta ne moremo uspešno spopadati z zlom v nas in krog nas.

april

Splošni:

Vsi smo poklicani, da se trudimo za svetost.

Da bi se vsak kristjan odprl razsvetljenju in vodstvu Svetega Duha ter z navdušenjem in zvestobo odgovoril na klic k svetosti.

Misijonski:

Duhovniški in redovniški poklici.

Da bi se povečalo število duhovniških in redovniških poklicev v Severni Ameriki in tihooceanskih državah, tako da bi lahko zadovoljili pastoralne in misijonske potrebe v teh deželah.

Slovenski:

Vera v Jezusovo smrt in vstajenje.

Da bi vero v Jezusovo smrt in vstajenje zavestno postavili v središče našega krščanstva.


7

marec 2007

MO

LIT

VE

NA

DR

UŽ

INA

ZA

DR

UŽ

BO

JE

ZU

SOV

O

“ Ko sem v oktobru po petih letih tujine pristajal v Ljubljani, sem že vedel, da me poleg ostalih zadolžitev in poslanstev čaka tudi delo za poklice v slovenski jezuitski provinci. Predstojnikom se je zdelo, da gre to poslanstvo dobro skupaj z delom z mladimi in za mlade – in res je tako. Jezuit, ki z veseljem in zadovoljstvom živi svoj poklic, lahko s svojim pričevanjem naredi več kot vsi propagandni triki, od letakov in posterjev do spletnih strani. Seveda, tudi brez takšnih reklamnih materialov ne bo šlo, kot tudi ne brez primerne besede, ki nagovori, spodbudi ali prebudi v primernem trenutku.

Ko sem tako premišljeval, kako in kje se lotiti dela, da bo že naslednje leto noviciat poln (pač, sanje vsakega reda in redovne skupnosti), sem se v zadnjem trenutku spomnil, da vsa odgovornost pravzaprav ni moja. Nisem jaz tisti, ki kliče – Bog je tisti, ki prebuja klic v srcu tistega, ki ga je izbral. Moja (in vseh mojih sobratov) naloga je bolj prepoznavati ta klic v srcih mladih ter jim pomagati, da prav nanj odgovorijo.

Diakonsko posvečenje Primoža Jakopa


8

Slovenskijezuiti

Zakaj vam to pripovedujem, ko vendar vse to že veste? Zato, da pokažem, da se zavedam, da je molitev za drugega pomembna in predvsem močna – še posebej, kadar se v molitvi za isti namen združi več duš. Če sem kdaj prej samo slutil resničnost te misli, mi je izkušnja diakonskega posvečenja dodala precej gotovosti glede tega. V določenem trenutku obreda sem namreč ležal pred križem, medtem ko je na povabilo p. Zupančiča vse ljudstvo molilo litanije k vsem svetnikom kot znamenje svoje pripravljenosti, da bi »bodočemu diakonu stali ob strani z molitvijo in mu pomagali pri njegovem služenju«. Ravno tukaj sem, tako dobesedno (draveljska cerkev je bila lepo popolnjena) kot v vseh mogočih prenesenih pomenih, ponovno začutil, kako

Primož je bil na praznik sv. treh kraljev v Dravljah v Ljubljani posvečen v diakona, od koder so tudi fotografi je. V navzo-čnosti Primoževih domačih, župnika, p. provinciala in drugih patrov in duhovnikov, polne cerkve in ob ubranem petju draveljskega mladinskega pevskega zbora ga je v diakona posvetil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Po maši se je nadaljevalo prijateljsko druženje ob dobrotah, ki so jih pripravili gostoljubni Draveljci.

me dejansko drži pokonci molitev drugih in kako sta tako jezuitski poklic kot diakonsko posvečenje velik dar, ki je izmoljen od drugih in me odpira k drugim.

Hvala torej za vašo molitev – »pa bod’te še prošeni!«“

Primož Jakop


9

marec 2007

Iz pismap. generala višjim predstojnikom P

OJ

UB

ILE

JN

EM

LE

TU

Dragi pater, Kristusov mir!

Začetek Gospodovega leta 2007 po-meni skoraj za vso Družbo zaključek jubilejnega leta. Ob občudovanja vrednem številu publikacij, razstav, svečanosti in praznovanj smo imeli milost spominjati se sv. Ignacija, sv. Frančiška Ksaverja in bl. Petra Fabra. V tem trenutku se lahko iz vsega srca zahvalimo vsem tistim, ki so s svojo velikodušnostjo in iznajdljivostjo omogočili jubilejno leto. Glede na bogato izročilo na-še Družbe pa nam novo leto že ponuja nove priložnosti za slavje: spominjali se bomo p. Hieronima Nadala, rojenega 1507, bl. Fran-čiška Garata, rojenega 1857 in p. Pedra Arrupeja, rojenega 1907 ter številnih drugih, če bo tako naneslo. Verjetno pa ta praznovanja ne bodo potekala v tako velikem obsegu, kakor smo jih obhajali na čast prvih treh jezuitov.

Jubilejno leto je vsekakor močno prispevalo k poglobitvi našega razumevanja izvirne svetosti in globokih sprememb, ki jih je v zgodovino posvečenega življenja prinesel sv. Ignacij. V tem pogledu sta igrala pomembno vlogo dva kongresa: v Loyoli o Duhovnih vajah in v Rimu o Konstitucijah. Številni jezuiti so ob pogostem omenjanju bl. Petra Fabra skupaj z ostalima dvema svetnikoma in velikanoma, v njegovi osebi in delu odkrili vir navdiha in vodilo v svoji službi duhovnega spremljanja, po-sebno s pomočjo Duhovnih vaj. Vendar pa je sv. Frančišek Ksaver tisti, ki je v tem času pritegnil največjo pozornost, o čemer pričajo številni fi lmi in gledališka dela, slike ter glasbena dela, ustvarjena v njegovo čast. Graščina, v kateri je bil rojen, pa je zdaj preurejena v svetišče.


10

Slovenskijezuiti

V preteklem letu se je vse odvijalo tako, kakor da bi Gospodar vinograda želel prek Ksaverjeve podobe spomniti svojo Cerkev in svojo Družbo na misijonarsko nalogo, zaupano vsem kristjanom, posebno nje-govim služabnikom in prijateljem (DV 146). Namreč, da bi oznanjali dobro no-vico, ki je Kristus sam, in razširjali po vsem svetu njegov sveti nauk ljudem vseh slojev in poklicev (DV 145). Vse obdajajoči relativizem, za katerega se zdi, da ima vsak nauk za resničen, slabo razumljena svoboda vesti in upoštevanja vreden strah pred tem, da bi vsiljevali evangelij, nas pogosto vodijo k temu, da zavračamo oznanjevanje Resnice po strehah, da oklevamo svobodno in zastonjsko, zgolj iz ljubezni do bližnjega, ki ni bil deležen krščanskega izkustva tako kot mi, ljudem predlagati Pot, ki je Kristus. Čeprav so Ksaverjeva dejanja brez primere, ga v njih nista vodila niti tekmovalnost niti pustolovstvo. Bil je globoko ganjen zaradi nore ljubezni Boga, ki se je spustil med nas, da bi zgodovini človeštva preprečil pravi pravcati spust v pekel (prim. DV 106). Zato se mu je dal na razpolago, da bi kot služabnik Kristusovega poslanstva nadaljeval prihod »pravkar učlovečenega« (DV 109) med nas.

Tu je razlog za obstoj Družbe Jezusove, kakršno je doumel sv. Ignacij na svoji dolgi poti molitvenega razločevanja, kakršno je sv. Frančišek Ksaver napravljal vidno po svojih poteh po Aziji in ki jo je bl. Peter Faber živel po poteh Evrope. Prvi trije jezuiti so imeli pred očmi Gospoda, ki je po shodnicah, mestih in vaseh v uboštvu oznanjal neusahljivo bogastvo Božje ljubezni (DV 91). Po Kristusovem vzoru

so bili zavzeti v resničnem misijonarskem zagonu, ki ga Duhovne vaje podajajo z izrazom osvojiti (DV 93), Konstitucije pa ga predstavijo kot nenehno ponavljano željo pomagati celotni osebi – »ayudar a las almas« - ki še ne pozna Kristusa, ali pa ga slabo pozna. Vse z namenom, da bi ga srečala kot Stvarnika in Odrešenika, ki hrepeni po tem, da se nam da (DV 234). Kakor se Kristus ni zadovoljil le z besedami, ampak je veselo novico oznanjal tudi z zakramentalnimi in karitativnimi deli (Lk 24,19), tako so tudi prvi jezuiti imeli za sestavni del svojega poslanstva službo Besedi, delitev zakramentov in prednostno ljubezen do ubogih in niso ločevali tega, kar je Gospod, ki je želel resnično pomagati celotni osebi, v svoji ljubezni združil. …

Bratsko Vaš v Kristusu

Peter-Hans Kolvenbach, D.J.

Rim, na praznik Gospodovega razglašenja 2007


11

marec 2007

MIS

IJO

NIPrvi škof v Kirgiziji

Leto, ki se izteka, je Cerkvi v Kirgiziji prineslo kar nekaj spre-memb. 18. marca je Sveti Sedež objavil, da našo dosedanjo »missio sui iuris« spreminja v apostolsko administraturo, ter za prvega škofa imenoval patra Nikolaja Messmerja D.I., ki je bil do leta 1997 tukajšnji župnik, potem pa rektor predsemenišča v Novosibirsku (tistega, ki sem ga jaz odpiral leta 1994). V začetku junija je bila potem v Rimu posvetitev novega škofa, v začetku julija pa slovesna umestitev tukaj v Biškeku.

Ta slovesnost je bila, v skladu z našimi razmerami, morda bolj skromna, vendar pa vseeno zelo prisrčna in doživeta. Prišli so skoraj vsi sosednji škofj e in ordinariji, toliko miter v naši cerkvi še nikoli ni bilo in jih tudi zlepa spet ne bo. S pripravami je bilo kar nekaj skrbi, vendar se je vse, hvala Bogu, zelo lepo izteklo. Novi škof ima zdaj rezidenco v nunciaturi, zato smo dejavnost Kulturnega centra

zaenkrat ustavili, tako da trenutno nimam skrbi za tečaje angleščine in italijanščine; kako bo pa v bodočem, bomo pa še videli.

Kar se tiče mojega drugega dela, pa kakšnih velikih sprememb ni: na dveh univerzah predavam japonščino, enkrat na teden pa še na tretji univerzi o »medkulturni komunikaciji« za postdiplomce z Japonske, ki jih za en semester pošilja sem neka japonska univerza. V župniji imamo zdaj redno nedeljsko mašo v angleščini, za katero skrbim; pater Paul, ki mi je do zdaj pri tem pomagal, je odšel na drugo delo v Ukrajino. Septembra in oktobra sem pa pomagal tudi na podružnicah, ker je bil tisti duhovnik, ki jih običajno oskrbuje, na dopustu doma na Poljskem. Tako lahko vidite, dolgčas mi ni.

Vsem prav od srca želim blagoslovljene božične praznike in vse dobro v novem letu.

Janez Mihelčič, S.J.

Iz JanezovihNOVINZa božič 2006


12

Slovenskijezuiti

Protesti v KirgizijiZadnje čase ste morda kaj slišali o protestih, ki so bili tukaj v Kirgiziji. Nekaj časa je bilo vzdušje precej napeto, nekateri ljudje so se bali, da se ne bi ponovili nemiri in ropanja, kot je bilo to lani. Zaenkrat, zgleda, da je zmagala pamet, vendar za koliko časa, je težko reči. Ob nemirih na Madžarskem sem prebral nek komentar, ki je, po mojem, zelo točno izrazil, kakšen je položaj v mnogih post-socialističnih deželah, prav gotovo pa tukaj pri nas, namreč, da je v družbi mnogo (preveč) takih ljudi, ki so pripravljeni iti na kompromis z moralnimi vrednotami. Nekako takole: ubijati se ne sme, vendar tegale človeka pa lahko; ali pa: krasti se ne sme, ampak državno lastnino pa lahko, in tako naprej. Kar se tiče spoštovanja privatne lastnine, ki je, po mojem, osnovna predpostavka za tržno gospodarstvo, smo tukaj še na zelo primitivni ravni. V takem ozračju še bolj čutiš potrebo po Odrešeniku.

Lep božični pozdrav! Tudi leto 2006 se hitro izteka. Ko boste tole brali, bo že 2007. Letos je Bog obilno blagoslovil moje delo in tole župnijo. Dopustil pa je tudi kakšno preizkušnjo. Kar se tiče materialnega napredka, je šlo vse po sreči. Do prvega maja smo lepo dokončali vse lani začete gradnje in našega tretjega katehista vselili v novo hišo. Julija pa smo začeli graditi še dve cerkvi: svetega Lenarta in svete Elizabete. Do novembra sta bili končani. Potem smo postavili še temelje za cerkev svetega Antona. Ko bo, upam, prihodnje leto tudi ta končana, bomo imeli v fari 29 spodobnih cerkvic. Upam pa, da bo dobri Bog po dobrih ljudeh poskrbel tudi za ostalih šest občestev, ki ga zaenkrat še častijo v začasnih kolibah.

S prvim majem smo začeli z blagoslovitvami cerkva. Ker naš nadškof ni imel časa, je pooblastil kar domačega župnika. Pa smo se dobro imeli. Že na prvo »žegnanje« je prišlo blizu 600 vernikov. To je bila cerkev Svete Družine. Sledile so: sveti Mihael, sveti Filip, sveti Rafael, sveti Pavel, sveta Cecilija, sveti Tomaž, sveta Marija Magdalena, sveta Ana, sveta Monika, sveti Avguštin, še en sveti Pavel, sveti Lenart in sveta Elizabeta Ogrska. Skupaj torej štirinajst blagoslovitev. Kar dosti za eno leto. Naj dodam, da sem zadnja dva zavetnika izbral sam: svetega Lenarta zato, ker je tukaj živinoreja velikega pomena, veterinarstvo pa na psu. Upam, da bo vsaj sveti Lenart prosil za zdravje pri živini. Sveto Elizabeto pa zato, ker je bila njena mati doma v Kamniku in ker je baje materino sorodstvo postavilo prvo njeno cerkev v Kostanju, v

Štirinajst cerkva v enem letuPismo p. Jožeta Grošlja Dragi domači in prijatelji! Nangoma, 23. 12. 2006


13

marec2007

rojstni vasi mojega očeta. In če se še kdo čudi: Elizabeta je lep primer zlorabljenega otroka: pri štirih so jo poslali od doma, pri petnajstih na silo omožili, kmalu nato je rodila tri otroke in pri dvajsetih ovdovela. In vendar je pri štiriindvajsetih umrla kot svetnica in zgled krščanske dobrodelnosti. Vsekakor zgled upanja za vse tisoče zlo-rabljenih otrok v Zambiji. Njeno cerkev smo blagoslovili 20. novembra.

Redno župnijsko delo je letos nekoliko nazadovalo, saj so me predstojniki pustili samega za vso faro. Odločil sem se za šest nedeljskih maš na teden (v soboto tri, v nedeljo tri). Pa je kar šlo. V petih tednih sem »oskrbel« vso faro. V veliko pomoč so mi katehisti, pa tudi laiki. Gradnje so nas »udomačile« in z laiki lepo sodelujemo. Vse seminarje in pevske festivale smo »decentralizirali«, tako, da so čimbolj do-stopni za vse.

In še to: 25. novembra, na dan svete Katarine, ki je priprošnjica za zdravo pa-

met, sem imel opoldne prvo mašo v čast Kristusa Kralja. Na poti domov pa sem za-grešil veliko neumnost: lezel sem na neke, sicer zanimive skale, ki štrlijo iz polja blizu ceste. Ko sem skočil z ene skale na drugo, mi je spodrsnilo in treščil sem v razpoko. S težavo sem se izvlekel in s pomočjo nekega kolesarja končno prišel do avta. Od takrat sem tri dni prebil v ortopedski bolnišnici, štirinajst dni v jezuitski hiši za onemogle, preostali december pa z berglami doma. K sreči si nisem poškodoval kolka, pač pa mi je počila leva kolčnica. Včeraj sem videl na TV, da se je isto kot meni pripetilo nekemu Japoncu, samo da so njega našli šele po 24 dneh in ga komaj oživeli. Bogu hvala za preživetje.

Bodi dovolj. V molitev vam priporočam sebe, svojo župnijo in vso Zambijo, ki se še kar pogreza v vedno večjo revščino. Lep pozdrav vsem!

Jože


14

Slovenskijezuiti

Ne morem verjeti, da bo že konec leta. Čas res hitro beži, posebno še, če imamo ogromno dela in v njem uživamo.

Kako je kaj? In kakšno je bilo tole leto? Škoda, da si nismo bolj blizu in bi se lahko več pogovarjali o veselih in žalostnih trenutkih vsakdanjega življenja. Toda čakajo nas nebesa, idealni kraj, kjer bomo imeli celo večnost na razpolago, da si povemo, kaj mislimo in kako se počutimo. Ali ne bo to čudovito?

Moje delo na učiteljišču Nkrumah se tudi končuje. Ministrstvo za vzgojo noče obnoviti moje pogodbe: pravijo, da sem prestar. Državni uslužbenci tukaj morajo v pokoj pri 55 letih, čeravno imamo politike, ki so starejši od papeža. Delo na učiteljišču mi je prineslo veliko veselja. Mladi Zambijci so se mi priljubili: zelo so prijazni, veseli in sposobni. Rezultat desetletnega dela z njimi je nova knjiga Religious Education for Excellence – Religiozna vzgoja za polnost življenja – ki bo izšla za božič.

Telesno se počutim bolje kot pred mnogimi leti. Mogoče je glavni razlog za to frisbi, ki ga igram vsako popoldne s svojimi študenti (frisbi je plastični krožnik, ki ga vržete, da leti po zraku tudi do 70 metrov) To je čudovita igra za stare in mlade: v kratkem času se mišice okrepijo in možgani osvežijo.

Kakšno bo moje novo delo? Možnosti je veliko: pastorala na župniji, delo z bolniki, jetniki, begunci… Toda jaz bi rad nadaljeval

z religiozno vzgojo. Ena možnost bi bila poučevanje religiozne vzgoje na univerzi. Toda za to bi potreboval doktorat. Pošljite mi ga!

Naj bo 2007 leto polno lepote, dobrote in veselja!

Prisrčen pozdrav iz afriških daljav

Janez Mujdrica

Oglasil se je p. Janez Mujdrica


15

marec 2007

V leto 2006 sva se s patrom Tonetom Sveteljem prismučala na eni od ko-loradskih gora. Za praznike sva pomagala vsak na svoji župniji na ameriškem Zahodu, na poti domov pa sva se za nekaj dni ustavila pri Resmanovih v Colorado Springs. To je bilo prvo in zaenkrat edino srečanje »slovenske jezuitske izpo-stave« v Ameriki, odkar je p. Tone pred letom in pol začel s študijem politologije v Bostonu. Upam, da ne zadnje!

Preostanek spomladanskega semes-tra, vključno z mojo štiridesetletnico, je minil brez večjih pretresov. Po iz-pitih sem se konec maja odpravil nazaj čez lužo. V Sloveniji sem nekaj tednov preživel kot gost Univerze v Mariboru, v Nemčiji pa sem se udeležil komunikološke konference. Celo nekaj dni mi je ostalo za počitnice pri gostoljubnih rabskih benediktinkah.

Tik pred koncem semestra me je skupina ljubljanskih sociologov povabila, da sodelujem pri študiji o slovenskih medijih. Nekaj sestan-

kov pozneje me je minister za kul-turo Vasko Simoniti imenoval za člana ekspertne skupine, katere naloga je, da ocenjuje prošnje za so-fi nanciranje medijskih projektov. Dela smo se lotili septembra, pod budnimi očmi medijev in politikov. Kljub trikrat večjemu številu vlog kot v preteklih letih smo zadevo dobro izpeljali.

Namen naše komisije je, da pod-premo dobre programe v medijih: izobraževalne, informativne, kul-turne, otroške. S tem v zvezi vas povabim, da mi sporočite svoje vtise in pripombe, pozitivne ali negativne, glede vsebin na radiu, televiziji ali v časopisih. To mi bo koristilo, ko bom naslednjič ocenjeval vloge.

Ob praznikih so me rojaki v San Franciscu večkrat prosili, da kot duhovnik pridem k njim. Skupnost je maloštevilčna, vendar dejavna. Občudujem njihovo vztrajnost in optimizem. Zvesto hodijo v cerkev in se po maši srečajo na kavi, ob večjih praznikih pa se jim pridružijo tudi tisti, ki ne morejo redno prihajati.

P. Peter Lah:

POGLED NA LETO 2006

DO

BE

R G

LA

SSE

ŽE

VD

EV

ET

O V

AS


16

Slovenskijezuiti

Poleti sem se udeležil srečanja jezuitskih komunikologov v Mobile, Alabama. Nič se ga nisem veselil, ker je staro francosko mesto ob obali Mehiškega zaliva »znano« po vročem soparnem vremenu. Vendar se je nekaj ur po odhodu od doma nad St. Louisom razbesnel vihar, ki je potrgal električno napeljavo. Sledila je sopara s temperaturami med 35-40 stopinj, noč in dan, tri in štiri in pet dni, preden so popravili električne vode. V primerjavi s tem je bil Mobile prijetno hladen! Na poti domov sem se kratko ustavil v New Orleansu. Leto dni po uničujočem orkanu so rane še vedno globoke. Francoska četrt se je že postavila na noge, vendar turistov ni veliko. Zato pa toliko več prostovoljcev iz šol in župnij, ki prihajajo na pomoč pri pospravljanju ruševin in graditvi stavb.

Jeseni sem se začel spet pogosteje oglašati v časopisih, predvsem v novem tedniku Dnevnikov Objektiv. Ponavadi pišem o medijih. Vsaj na ta način ostajam povezan z domovino.

V dneh pred božičem so toliko močneje zavedam, da so prijatelji in družina človekov največji zaklad. Hvala vam za molitve, skrb in vsakovrstno podporo. Bog, ki bolje kot jaz pozna vaše potrebe in želje, naj vas blagoslovi z vsem dobrim!

Peter Lah

PRIČEVANJI

December je mesec želja. Najgloblja moja želja je bila pravzaprav prošnja. Goreče sem molil: ‘Pridi, Gospod Jezus.’ In se je izpolnila. Prišel je. Videl sem ga, kako v adventu prihaja: po duhovnih pogovorih in spovedih, posebno po duhovnih vajah mariborskih bogoslovcev pred božičem, ko nam je dal okušati svojo ljubezen; na svoji koži smo spoznali in se prepričali: Bog je ljubezen, kdor živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem (1 Jn 4). Srečala sva se na sam božič na mojem rojstnem domu in v domači župniji, čestital sem mu za njegov prihod k nam. Na poti k polnočnici sva se veliko pogovarjala. Potem sva se videvala ob obiskih. Začutil sem ga pri pozdravih z ljudmi in v njihovih pogledih ob izrekanju božičnih in novoletnih želja. Posebej pa sem mu hvaležen za njegovo tiho navzočnost na provincijski kongregaciji, za njegove posege in navdihe v naših srcih. Začutil sem in spoznal, da smo njegova Družba in da On želi biti še naprej naš šef. V vseh nas se je obnovila iskrena želja, da bi mu radi popolnoma in brez vsakega pridržka pripadali in ga še bolj ljubili ter hodili za njim prav v tem svetu, v vseh življenjskih okoliščinah. Opazil sem, kako je njegov obraz zažarel, ko je na koncu kongregacije v naših srcih videl prvotno gorečnost in pripravljenost prvih jezuitov. Dne 30. de-cembra pa nas je Gospod spet presenetil, z nami je šel v Logarsko dolino, kjer je bil zbran najlepši cvet province: naši sholastiki in mlajši patri. Popeljal nas je na Olševo in


17

marec2007

nam pokazal vso lepoto stvarstva, potem nas je povabil na svojo gostijo v novo kapelo, ki jo je naredil sh. Robert Dolinar, in nas razveselil ob skupnem kosilu, ki so ga pripravile sestre Družine Kristusa Odrešenika. – Zdaj spet vem, Gospod je, prišel je, videl sem ga! Tu je! Ostane z nami.

• • • — • • •

V najbolj nori noči, o polnoči, ko je grmelo in pokalo, kot da se je začela vojna, je moje srce napolnilo sveto ime – Jezus. Klical sem ga oziroma njegov Duh je klical v meni in vseh vas – sobratih, ki nosimo njegovo ime; ni drugega imena, druge osebe, ki me ustvarja, osvobaja in pobožuje. V njegovem imenu sem prosil blagoslova za to mesto Maribor, za vse, ki hitijo po ulicah, posebno te, ki bodo celo leto mimo naše hiše hodili v šole. Božje obličje se je sklanjalo na bolnike, ki so to noč predano molili in se izročali njegovi volji.

Gospoda sem vprašal, kaj je njegova volja zame v tem letu. Odgovor je bil jasen in

kratek: kliči moje ime in blagoslavljaj v mojem imenu! Tako sem v tem mesecu smel klicati Jezusovo ime na več kot petdeset ljudi. Je kaj lepšega in bolj vzvišenega kot blagoslavljati ljudi in biti blagoslovljen? Je lahko kaj bolj razveseljivega in tolažečega kot izgovarjati in ljubiti najlepšo Besedo – Jezus? Ali je kakšen pogled bolj veličasten kot je ta, da gledam ljudi, ko hodim po ulici ali po poti ob Dravi, zaznamovane in imenovane z Jezusovim imenom, vredne njegovega Božjega blagoslova? V naših treh diakonih: Petru Rožiču, Damjanu Ristiću in Primožu Jakopu, hoče biti Bog blagoslovljen in po njih blagoslavljati ta svet. Vsak je bil po imenu poklican, da bi klical in blagoslavljal Gospodovo ime od sončnega vzhoda do zahoda.

p. Jože Roblek

(iz internega glasila Sporočila)


18

Slovenskijezuiti

P. Franc Cerar

je praznoval

85 let življenja

V internih Sporočilih je zapisal: »P. Milan je v nedeljo, 21. januarja zvečer zbral obe mariborski skupnosti, da smo složno proslavili sv. Frančiška Saleškega, obenem pa nazdravili najstarejšemu članu, ki je dosegel 85 let življenja. Hitro sta minili dve uri ob prijetnem pogovoru in obujanju spominov.

Od mnogih doživetij iz teh kar dolgih let naj navedem le eno. Jezus nam je po eni strani obljubil: Karkoli boste Očeta prosili v mojem imenu, vam bo dal. Po drugi pa nam je naročil, naj ne bomo v skrbeh, saj nebeški Oče ve, kaj potrebujemo. Iz leta v leto sem v svojih molitvah Očeta manj prosil, saj dostikrat sploh nisem vedel, kaj naj prosim. Prav tako pa sem iz leta v leto bolj vse prepuščal nebeškemu Očetu, saj sem čutil, da On zares najbolje ve, kaj je za mene dobro. Ni samo vedel, tudi poskrbel je za vse. Hvala mu za to in za vse drugo.

Hvala vsem sobratom v Mariboru za lepo doživet večer. Hvala tudi vsem sobratom v provinci, ki ste se me ob tej priložnosti spomnili s čestitkami, dobrimi željami in molitvami. Naj Vas Bog blagoslovi in Vam da čutiti, da Vas ima rad.«


19

marec 2007

Jezuitske knjigev ljubljanski turjaški »knežji« knjižnici

ZG

OD

OV

INA

Opisujemo nekatera jezuitska dela v knjižnici njihovega najpomembnejšega ljubljanskega prijatelja, deželnega glavarja grofa Volfa Engelberta Turjaškega (Auersperg, * 22. 10. 1610; † 28. 4. 1673). Volf se je resda v starosti petnajstih let med zadnjimi Kranjci vrnil v katoliški vero; zato pa si je pozneje pridobil neminljive zasluge za ljubljanske jezuite. Iz deželnih zalog jim je priskrbel 150 starov pšenice, ki je bila vredna prav toliko goldinarjev. Leta 1652 je za jezuitski kolegij sezidal obsežen zid in posredoval, da je dežela Kranjska dala kolegiju hišo v bližini ter 1500 goldinarjev za novo šolo. Leta 1655 je ljubljanskim jezuitom daroval knjige, ob smrti pa jim je zapustil 3000 goldinarjev obrestne mere. Volfov najboljši prijatelj in prvi knjižničar je bil nekdanji jezuit Janez Ludvik Schönleben.


20

Slovenskijezuiti

Bartoli v Volfovi knjižniciPisec Leto Naslov in kraj izdaje Stran in razred

katalogaJacob Gretser (* 1562; SJ; † 1625) 1594 Historia ordinis Jesuitici,

Ingolstadt228, zgodovina

cerkveGiulio Clemente Scotti (* 1602; SJ; † 1669) 1646 De potestate pontifi cia in

Societatem Jesu, Pariz 173, politika

Phillipp Alegambe (* 1592; SJ 1613; † 1652). 1657 Mortes Illustres, et gesta eorum

de Societatis Jesu, Rim224, zgodovina

cerkve

Bartoli 1653 L’Asia dela compagnie di Gesu, Rim

221, zgodovina cerkve

Bartoli 1656 Vita e overe delle instituto Sto Ignazio, Rim


Bartoli 1663DeIl’ historia della Compagnia

di Gesu la Cina: terza parte dell’ Asia, Rim


Bartoli 1662 Il historia della compagnia di Gesu, Rim


Bartoli 1669 L’uomo al punto, Bologna 38, teologija

Bartoli 1668 L’uomo al punto, Bologna 57, polemična teologija

Volf je nabavil več zgodovin jezuitskega reda, med njimi predvsem dela Daniella Bartolija (* 12. 2. 1608 Ferrara; SJ 1623 Rim; † 13. 1. 1685 Rim). Bartoli je bil dve leti starejši od Volfa in sta se gotovo osebno poznala. Šolske klopi je žulil v Piacenzi in Parmi, bogoslovja pa se je učil v Milanu in Bologni. V Bologni mu je predaval Giovanni Battista Riccioli (* 17. 4. 1598 Ferrara; SJ; † 25. 6. 1671 Bologna), ki ga je pozneje poslušal tudi Volfov mlajši brat Janez Vajkard Turjaški.

Po potovanjih se je Bartoli leta 1650 vrnil v Rim; prijatelju je večkrat potožil o omejitvah pri opisovanju fi zikalnih resnic, ki mu jih postavlja jezuitska kuta. Dve desetletji pozneje je postal rektor rimskega kolegija. Ponovil je Pascalov poskus merjenja višin

z barometrom in zagovarjal tlak zraka v nasprotju z zastarelim pojmovanjem napetosti oziroma strahu pred praznim.

Bartoli ni verjel v stisljivost vode, ki sta jo skoraj stoletje pozneje dovolj prepričljivo dokazala šele Joseph Edler von Herbert (Herverth, * 2. 9. 1725 Celovec; SJ 28. 10. 1740 Celovec; † 28. 3. 1794 Linz) in njegov učenec, ljubljanski jezuitski profesor Anton Ambschell.

Volf je hranil Bartolijevo Zgodovino jezuitov in vsa tri dela popisa njihovega delovanja v Aziji. V zadnjem delu je Bartoli obravnaval Kitajsko. Volf je nabavil Bartolijevega Človeka kar v dveh izvodih, ki sta izšla le leto dni vsaksebi v Bologni. Starejšega med njima so osem let po natisu nabavili tudi

Preglednica 1: Nekateri jezuiti, ki so pisali o svojem redu, popisani v katalogu Volfovih knjig (1668) po prepisu iz leta 1762 (Dunaj, Minoritenplatz 1, Haus-, Hof- und Staats-archiv, Dep. Fürstlich Auerspergsches Archiv, VII Laibach, A 14/4 conv. 1 Laibach-Fürstenhof 1729-1895)


21

marec2007

ljubljanski jezuiti. Bartoli je posvetilo v njem datiral v Benetkah 10. 12. 1667, ob bogoslovnih temah pa je opisoval še vpliv Lune na plimovanje. Objavil je knjigo o Zadovoljstvu revežev v poduk bogatašem (La po-vereta contenta), ki jo je nabavil celo kostelski graščak Franc Adam Langenmantl, južni sosed Volfove kočevske posesti.

Athanasius Kircher pri Volfu

Deželni glavar Volf je bil seveda dovolj vpliven, da mu vseh knjig ni bilo treba kupovati – marsikatero je dobil v dar. Rimski profesor matematike jezuit Kircher mu je osebno podaril vsaj tri dvoja dela, ki jih je Schönleben posebej zaznamoval na naslovnicah.

Najstarejša med Kircherjevimi knjigami v Volfovi knjižnici je bila posvečena magnetom. Kircher je svoje edino povsem astronomsko delo Itinerarius podaril Volfu dve leti po izidu leta 1658, kar je Schönleben vestno ovekovečil na naslovnici knji-ge. Kircher je z novim teleskopom opazoval komete, mrke Sonca in Lune. Kopernika je omenil, vendar je imel raje sistem Tycha Braheja. Tako Kircher kot njegov cenzor, ki je svoje misli zapisal na konec knjige, sta verjela v obstoj drugih svetov v vesolju.

Istega 1658 leta je Volf nabavil še Kircherjevo Iter Extaticum s pr-vim opisom spreminjanja voda Cer-kniškega jezera, izdano osem let pred slovitim Mundus subterraneus; žal si jezera ni nikoli osebno ogledal. Schönleben, Janez Vajkard Valvasor, Gruber in vsi drugi poznejši pisci o Cerkniškem jezeru so seveda izhajali iz Kircherjevih domnev. Kircher je pisal o notranjosti Zemlje, vulkanih, vetrovih in vodah. Pojasnil je sestavo zemlje, fosilov, mineralov in oceanov. Med prvimi je popisal potrese in iskal vzroke zanje.

Volfovo zanimanje za potrese izpri-čuje tudi Kircherjeva Diatribe iz leta 1661, v kateri je Schönleben prav tako omenil Kircherjev dar leta 1663. Tu je Kircher opisal številne nenavadne objekte na nebu pred bruhanjem Vezuva poleti in jeseni 1660. Spomnil je na podobne dogodke iz let 363, 419, 958, 1550.

Osebni stiki med Kircherjem in Vol-fom so tako trajali vsaj med letoma 1658-1663, ko mu je Kircher daroval svoja dela. Pri tem si je seveda obetal dobro priporočilo glede na Volfov visoki položaj in sloves zbiralca knjig z izbranim okusom.

Novembra 1645 je Kircher prvo izdajo Ars magna posvetil (nad)vojvodi Ferdinandu, prvorojencu cesarja Ferdinanda III. Cesarjevič je bil nekaj mesecev pozneje izvoljen za kralja Češke (21. 6. 1646), tako da je Kircher gotovo ujel ravno


22

Slovenskijezuiti

pravšnji trenutek za posvetilo. Volfov brat Janez Vajkard Turjaški je bil tisti čas že prestolonaslednikov novi vzgojitelj. Tako je Kircherjeva pobuda za posvetilo morala iti predvsem skozi vzgojiteljeve roke in je po tej poti knjiga bržkone prišla v Volfovo knjižnico. Kircher mu je ni ravno podaril, saj je takšne primere Schönleben posebej omenil v naslovnici. Kircher pa je gotovo kakšen izvod knjige dal Janezu, ki ga je pozneje prinesel v bratovo knjižnico. Kakor

koli že, Ars magna ni bila med Vofovimi knjigami ob popisu leta 1668, čeprav je leta 1658 Schönleben na njeno naslovnico zapisal Volfov ekslibris. Pričakovali bi jo v oddelku za arhitekturo, vendar je katalog tam ne omenja. Turjačani so jo namreč podarili ljubljanskim jezuitom, ki so vanjo leta 1697 vpisali svoj ekslibris; uporabljali so jo za poglavitni priročnik med prvimi desetletji svojega pouka fi zike in matematike v Ljubljani.

Ekslibris Izid Naslov, kraj; oseba, ki ji je bila knjiga posvečena

Stran in oddelek v katalogu

1655 1641 Artis Magnetica, Rim; cesar Ferdinand III. 327, matematika1658 1646 Ars Magna lucis, Rim; Ferdinand IV.

1650 Musurgia Universalis. 1-2, Rim 397, glasba1650 Musurgia Universalis. 1. del, Rim 397, glasba1650 Musurgia Universalis. 2. del, Rim 397, glasba1652, 1654 Oedipus Aegyptiacus, Rim

1658 1656 Itinerarium, Rim (Donum Authoris) 329, matematika1656 Structura globis Coelestis (Iter Extaticum I), Rim 327, matematika

1658 1657 Structura globis terrestris (Iter Extaticum II; Mundus Subterranei). 1-3, Rim 327, matematika

1658 Scrutinum physico medicum, Rim 315, medicina

1663 1661 Diatribe di prodigiosis, Rim; nadvojvoda Leopold William (ex dono Authoris)


1664 1663 Polygraphia, Rim (dar pisca v Rimu 3. 3. 1664)

1667 Historia Chinensis. Amsterdam 244, posvetna zgodovina

1667 Regnum natura magneticum, Rim 337, fi lozofi ja1669 Ars Magna sciendi seu combinatorica, Amsterdam 369, jezikoslovje

1671 Descriptio Latium veteris et nova, Amsterdam 244, posvetna zgodovina

Med vsemi pisci je Volf hranil največ knjig jezuitov Kircherja in Bartolija. Pri tem moramo imeti pred očmi, da je bila Volfova knjižnica s 7000 zvezki med najboljšimi baročnimi zbirkami v Evropi. Baron Janez Vajkard Valvasor in drugi mladi kranjski plemenitaši so se prav ob Volfovem omizju in v njegovi knjižnici navzeli ljubezni do

kranjske domovine. S pisanjem Valvasorja, ki je sam zbral šest Kircherjevih del v lastni knjižnici, so jezuitske knjige iz Volfove knjižnice prispevale k poznejši samobitnosti slovenskega naroda.

dr. Stanislav Južnič

Preglednica 2: Kircherjeve knjige v Volfovi knjižnici


23

marec 2007

PO

KO

JN

I

P. dr. Maksimilijan ŽITNIK(17. 6. 1920 – 29. 12. 2006)

Peti dan božične osmine, ko v evangeliju dneva beremo molitev pravičnega in boga-boječega starčka Simeona: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru…« (Lk 2, 29), je v Celovcu po nekajmesečnem trpljenju ugasnilo življenje p. Maksimilijana, kot do-gori sveča na oltarju.

V Celovec se je odpravil konec meseca junija, da bi se umaknil rimski vročini in hrupu ter si nabral novih moči za delo v Ruskem kolegiju v Rimu, kjer je bil knjižničar, svetovalec študentom pri študiju, duhovni voditelj in spovednik.

Božji načrti so bili drugačni. Sredi julija si je med počivanjem zlomil hrbtenico. Moral je v bolnišnico in potem je potreboval domačo nego. Želel se je vrniti v Rim, med svoje, pa mu zdravstveno stanje tega potovanja ni dovoljevalo. To danost je sprejel kot Božjo voljo, brez nejevolje in v zaupanju v Boga, ki mu je vedno zvesto služil.

Življenjska pot p. Maksimilijana se je začela 17. 6. 1920 v Limbušu pri Mariboru. Oče je bil posestnik, mama gospodinja. Hiša je stala ob cesti in nekega dne je mali Maksimilijan stekel na cesto, ko je ravno pripeljal avtomobil. Mama je to videla, stekla za njim in ga rešila. Njemu ni bilo nič, ona pa se je poškodovala in za posledicami tetanusa tudi umrla, ko je bil star samo dve leti. Za vedno se je vanj vtisnil spomin krste in v njej le-


24

Slovenskijezuiti

žeče mame. Skrb zanj je prevzela njegova sestra, ki je bila nekaj let starejša in še danes živi v Mariboru. Bistvenega mu ni nikoli manjkalo. Bil pa je mnogo sam, kar ga ni motilo, obratno, celo ugajalo mu je. Med počitnicami je pasel krave pri svojem stricu na Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici.

Osnovno šolo je začel v Kamnici, nadaljeval na Teznem in končal v Mariboru, ker se je družina večkrat selila. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru od 1930 do 1938. Učenje mu ni delalo težav. Bil je dober matematik. Ljubil je tudi jezike. Za znanje francoščine je dobil celo nagrado od fran-coskega konzulata. V času gimnazije je bil član Marijine kongregacije, ki jo je vodil prof. Richter. Tukaj se na nek način začenja čut razločevanja, ki mu je zelo pomagal v življenju, še posebej, ko je šlo za pomembne odločitve. V tem času je tudi v njem dozorel duhovniški poklic. Sam pravi, da je bil vanj položen kot zastonjski dar, kot čista mi-lost. Takoj po maturi je zaprosil za vstop v mariborsko bogoslovje, kjer je bil takrat ravnatelj g. Osterc, pomočnik ravnatelja pa poznejši mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik.

Na koncu prvega letnika bogoslovja ga je poklical na pogovor škof Tomažič in ga vprašal, če je pripravljen nadaljevati študij v tujini. Toda kje? Innsbruck je bil zaprt. Za Pariz škof ni bil navdušen. Tako je ostal Rim. Škof se je pošalil: »Poskusimo, bomo videli, kaj bo vun prišlo?« V zraku je visela vojna. Pot ga je tako vodila v Rim, v kolegij Germanik. Tam je našel skupino Slovencev: Truhlarja, Tkavca, Škerlja, Pavliča, malo pozneje je prišel še Alojzij Šuštar, poznejši

ljubljanski nadškof in metropolit. Zaradi vojne je bilo gojencev zelo malo.

Na nedeljo Kristusa Kralja, 29. 10. 1944 je bil v cerkvi »Al Gesù« posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel na dan vseh svetih v cerkvi Marije Snežne v kapeli »Salus Populi Romani« pri Marijinem oltarju. Od domačih ni bilo nikogar. Študentje, ki so bili na poti v emigracijo, so sestavili priložnostni pevski zbor. Pridigal mu je p. Anton Prešeren SJ, ki je bil duhovni oče, bolje oče Slovencev v Rimu.

Po končanem doktoratu, ki ga je naredil 1946 »O pastoralnih vzgibih pri sv. Janezu Zlatoustem«, bi se moral vrniti v škofi jo. Od škofa je dobil sporočilo, naj se zaenkrat ne vrača. Odločitev je moral sprejeti sam. Odločil se je za pastoralno prakso. Šel je za kaplana v Marijino svetišče »Divino amore«, v kraj, ki je 12 km oddaljen od Rima, sredi travnikov in polj. Vse je bilo zelo preprosto. Glavno njegovo delo je bilo spovedovanje množice romarjev, ki so pri-hajali iz Rima in celotne pokrajine Lazio. Tako je v spovednici preživel ure in ure. Imel pa je mnogo časa za molitev in študij. Nekateri so se čudili, kako lahko vztraja v tej puščavi. Njemu pa je to okolje ustrezalo in mu pomagalo pri duhovni rasti.

V začetku novembra 1953 je v njem dozorela odločitev, da vstopi v Družbo Jezusovo. Dobro je poznal jezuitsko duhov-nost in njihov stil življenja. Vstopil je v jugoslovansko provinco Družbe Jezusove, v noviciat pa je bil poslan v Št. Andraž na Koroškem, ker ni imel jugoslovanskega potnega lista. Tega so mu ponujali, če bi bil pripravljen na »sodelovanje«. Prvič je prišel


25

marec2007

v Slovenijo šele leta 1965 in še takrat z vatikanskim potnim listom.

Ker je bil že duhovnik, je drugo leto novi-ciata preživel v Celovcu kot predavatelj dogmatike in osnovnega bogoslovja. Nem-ški krogi njegove prisotnosti niso dolgo prenesli, ker je delal za Slovence. Pot ga je vodila v Francijo, v tako imenovano tretjo probacijo, oziroma zadnje leto formacije. V jeseni 1959 je bil poklican v Rim, na Gregoriano, za predavatelja dogmatike in za delo v knjižnici. Vseskozi je sourejal univerzitetno revijo »Gregorianum« in bil urednik recenzij. Ta služba ga je spodbujala, da je dosti bral in spremljal izhajanje novih knjig. Kot sad tega je nastalo njegovo življenjsko delo »Sacramenta. Bibliographia internationalis«, v sedmih knjigah, ki so izhajale od 1992 do 2002. Gre za zbirko člankov, knjig in razprav, ki obravnavajo različne zakramente. Evidentiranih in oštevilčenih je 49236 strokovnih razprav in knjig. Kdor želi študirati o zakramentih, ne more mimo omenjenega dela. Lahko pa mu skrajša čas in napore pri iskanju lite-rature. Škoda je le, da te knjige niso na internetu.

Na gregorianski univerzi je ostal do 2001, ko se je upokojil. Bil je pred izbiro, ali se vrniti v Slovenijo, ali pa dati na razpolago svoje preostale moči in talente v kakšni drugi ustanovi. V tistem času sem bil podpisani imenovan za ravnatelja v Ruskem kolegiju. Povabil sem ga, da se pridruži novi skupnosti, ki je nastajala. Tako je prevzel delo v knjižnici, ki je bila leta in leta zanemarjena in zato potrebna temeljite prenove. Hitro se je vživel. V vzgojni hiši je

prisotnost izkušenega in modrega jezuita še kako potrebna. Tudi, ko so se pred tremi leti začele njegove zdravstvene težave in je moral zmanjšati svoje delo, so študenti neprenehoma trkali na njegova vrata, da bi dobili nasvet pri neštetih vprašanjih in problemih.

P. Maksimilijan ni bil klasični profesor, zaprt v svoji sobi med kopico knjig. Zelo rad je spovedoval. Dvakrat tedensko je bil na razpolago neštetim vernikom, duhov-nikom, redovnikom in redovnicam v cer-kvi »Al Gesù«. Spovedoval je v sedmih jezikih. Tako si je ustvaril zelo širok krog ljudi, ki jih je duhovno vodil in spremljal. Bog mu je to njegovo nesebično služenje povrnil s tem, da so mu v času bolezni, ko je vedno bolj romal po postajah križevega pota, iz hvaležnosti stale ob strani in mu pomagale Bogu posvečene žene, ki jih je dolga leta duhovno spremljal. Spovednica je zanj predstavljala srčiko njegovega du-hovništva. Skozi 30 let je svoje počitnice preživel v Avstriji, v Marijinem svetišču Maria Zell.

P. Maksimilijan je znal predvideti stvari in opozarjati na težave in zanke, v katere se lahko človek zaplete. Zato je bil zelo iskan in cenjen. V njem so takoj prepoznali duhovnika, ki z veseljem in celostno, brez sklepanja kompromisov, živi svojo podaritev Bogu. Za vodilo si je vzel jezuitski »magis«. V vsaki stvari, pri vsakem poslanstvu, ki mu je bilo zaupano, je iskal tisti več in bolje. Ni se zadovoljil s povprečnostjo. Tako je ostala še neobjavljena zadnja njegova knjiga »Treznost pri sv. Janezu Zlatoustem«, ki jo je zadnja leta brusil in izboljševal, kajti


26

Slovenskijezuiti

želel je, da bi tako dopolnil tisto, kar je spoznal pri pripravi doktorata. Upam, da bo obsežna knjiga lahko zagledala luč sveta. Bog je videl in sprejel njegovo življenjsko daritev. Nam pa je pater zapustil lep zgled duhovnika in redovnika, ki je kazal pot k Bogu. Mnogi smo po njegovi zaslugi odkrivali Boga kot dobrega in usmiljenega, kot tistega, ki vsakogar od nas vabi na pot vere in izpolnjevanja Njegove volje, da bi tako ne životarili, temveč živeli polnost življenja.

Kaj je pomenil ljudem, je pokazalo zadnje slovo. Na večer pred pogrebom so ga pre-peljali v Rim, v svoj kolegij, v kapelo, v kateri je premolil toliko ur. Pozno v noč so mnogi bedeli ob krsti in se Bogu zahvaljevali za milostne trenutke, ki so jih bili deležni ob njem. Zjutraj, 4. januarja 2007, so krsto prenesli v cerkev sv. Praksede, kjer je zanj opravil pogrebno sv. mašo kardinal Tomaš Špidlik, skupaj z nadškofom Oskarjem Rizzatom (delivcem miloščine sv. očeta), delegatom p. generala, predstavnikom kongregacije za Vzhodne

Cerkve, vicerektorjem Gregoriane, rektor-jem Slovenika in z mnogimi prijatelji in sobrati jezuiti. Vsi smo čutili žalost, saj smo izgubili duhovnika, ki nam je znal svetovati in nas navduševati za življenje po evangeliju, po drugi strani pa se je čutila velika hvaležnost Bogu, da nam ga je poslal na pot v trenutku, ko smo ga najbolj potrebovali. To se je čutilo potem, ko smo se vrnili z rimskega pokopališča Campo Verano, v našo jedilnico in so se spontano začela pričevanja, kaj je komu pokojni pater pomenil.

Razšli smo se v zavesti, da imamo odslej priprošnjika več pri Bogu, in z željo, da bi nam Bog v svoji dobroti poslal novih duhovnikov, ki se bodo iskreno in odkritosrčno predali Bogu ter nam tako postali znamenje Božje ljubezni v vsakdanjem življenju.

Naj bo Bog pokojnemu p. Maksimilijanu bogat plačnik! »Večnaja Pamjat!«

p. Lojze Cvikl SJ


27

marec 2007

NO

VIC

I

Od 27. do 29. decembra 2006 je bila pri Sv. Jožefu v Ljubljani Provincijska kongregacija slovenskih jezuitov, ki je imela za nalogo izvoliti elektorja, ki bo zastopal Slovensko provinco Družbe Jezusove na Generalni kongregaciji reda, ki bo prihodnje leto v Rimu, ter obravnavati predloge (postulate) za GK ali patra generala. Za elektorja oz. poslanca je bil izvoljen p. Franc Kejžar, postulati, ki so bili izbrani in potrjeni na PK pa se večinoma nanašajo na vzgojo mladih jezuitov oz. formacijo.

P. Robin Schweiger, direktor JRS (Jezuitske službe za begunce), se je udeležil Svetovnega socialnega foruma, ki je potekal od 20. do 25. januarja v Nairobiju v Keniji. Svetovni socialni forum pod geslom Drugačen svet je možen je zamišljen kot alternativa Svetovnemu gospodarskemu forumu, ki poteka vsako leto v švicarskem Davosu. Ob tej priložnosti je p. Robin v Nairobiju v angleščini prebral sporočilo slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška, ki je bilo sprejeto z dolgim aplavzom. V njem je predsednik poudaril, da naloga izboljšati svet ni lahka, »vendar, če bomo verjeli v uspeh, jo bomo uresničili« (Družina, št. 7, str. 27).


28

Slovenskijezuiti

ZA

NIM

IVO

STI

Koroški ČEDERMAC

Po Bevkovem kaplanu Martinu Čedermacu, ki se je boril za slovenstvo na Primorskem, proti fašistični italijanizaciji, so mediji imenovali tudi našega p. Frančka Krambergerja, župnika v Šmihelu pri Pliberku na avstrijskem Koroškem, ki se je uprl Haiderju in njegovi pristranski politiki do koroških Slovencev. Za kaj je šlo? V župnijskem listu smo zasledili Krambergerjevo izjavo pred šmihelskim župniščem z dne 26. novembra 2006, ki jo tukaj objavljamo:

Pozdravljeni g. župan in dragi verniki!

Danes smo se skupno zahvalili za novo in lepo občinsko stavbo, ki so jo hitro in brez nezgod zgradili. Prosili smo tudi, da bi ta hiša bila hiša za vse, župan v njej pa župan za vse in bi imel srce za obe narodni skupnosti. Za neprimerno dekoriranje darila in dvojezični napis na majici, kar je pri nekaterih sprožilo negodovanje, sem se že opravičil in to tudi potrjujem. Meni pa se nihče ni opravičil.

Zelo mi je žal, da so politiki in tudi mediji prikazali manjkajoči enakovredni napis na novi občinski

zgradbi samo kot župnikov problem in ne kot znamenje diskriminacije slovenske narodne skupnosti, ki je demonstrirala. Lahko bi bila otvoritev nove občinske hiše velik praznik, brez mirnega protesta, če bi občinski možje že od vsega začetka – kot se spodobi za dvojezično občino – načrtovali enakovredni dvojezični napis in bi tako vsi v novi stavbi prepoznali svojo hišo, saj enakovredno tudi plačujejo davke. Dvojezični napis na novi občini bi moral stati že ob otvoritvi, ker je bistveni sestavni del javne stavbe in bi se lahko vsi občani istovetili z novo občinsko


29

marec2007

hišo. Dodatni dvojezični napis bo pač ostal dodatek, z grenkim priokusom.

Žal mi je tudi, da se je razširila ne-resnica, da bi bil obred blagoslovitve nove občine opravil izključno v slovenskem jeziku, čeprav je bil dvojezično kot zahtevajo škofi jska navodila. Žal mi je tudi, da se moje trajno prizadevanje v dvojezični žup-niji za dobro vseh ljudi preprosto ne vrednoti ter se me poskuša z grožnjami ustrahovati.

Današnja zahvalna in spravna maša je bila opravljena tudi kot prošnja in obljuba vseh prizadetih, da si bomo vsi odgovorni v občini in župniji prizadevali reševati težave v dobro vseh ljudi v našem kraju in

s pomočjo smiselnega dialoga na temelju vzajemnega spoštovanja. To sva župan in župnik podpisala. Sedaj morajo slediti dejanja, kajti za dialog sta potrebna dva.

Papežev zastopnik v Avstriji, nuncij msgr. Edmont Farhat, ki zelo dobro pozna trpljenje manjšine iz svoje dežele v Libanonu in je bil nuncij v Sloveniji, je ob prvem službenem obisku Koroške, v Celovcu med dru-gim jasno poudaril vlogo katoliške cerkve na Koroškem, ki je na stičišču treh kultur: »Kjer je človek, je tudi Cerkev; kjer človek živi, živi Cerkev; kjer človek trpi, trpi Cerkev. Če nastopijo težave, naj bo Cerkev tudi kot mati, ki mora poskušati, da se bodo težave rešile.«

Tudi nekateri politiki uvidijo preroško vlogo Cerkve, ko izjavljajo: »Cerkev ima pravico in tudi dolžnost, da dvigne svoj glas proti stranki, ko manjšina trpi krivico.« (GR Josef Pototschnig, JUL).

V tem duhu evangelijskih vrednot in nauka katoliške Cerkve bom deloval tudi v bodoče. Težave bomo skupno reševali v dobro vseh in spoštovali človekovo dostojanstvo, ki nujno vključuje jezik in kulturno identiteto. Dialog ni dovolj, mora tudi priti do obojestransko zadovoljivih in pravičnih odločitev. Naj nam vsem Bog da svojega Duha modrosti in moči, da bomo v tem duhu delovali.


30

Slovenskijezuiti

Franc Kejžar

Avtostop Evropska nadaljevanka

V zahvalo Bogu in ljudem;za vero in zaupanje.

Kdaj sem prvič štopal, ne vem. Vsekakor po osnovni šoli, ko sem šel po svetu. Priznam, da me je bilo sram povedati vozniku, ki me je peljal iz Škofj e Loke v Ljubljano, da sem v semenišču. Nekdo, ki me je sedemnajst, osemnajstletnega pobral v Žalcu, mi je v avtu pridigal, kako naj ostanem doma, če nimam denarja za potovanje. Bedak! Še sedaj mu zamerim neumno in sebično poučevanje. Na tisti ravni cesti

pri Radovljici mi tudi tako mlademu v dveh ali treh urah ni uspelo ustaviti enega samega avtomobila. Moral sem na avtobus. Iz Kranja v Škofj o Loko pa me je pobrala pijana druščina. K sreči je pot kratka, kajti ves čas sem se bal, da me bo pobruhal sosed na zadnjem sedežu.

Največ sem preštopal kot sholastik (bogoslovec) in kot mladi pater. Prvo

18. januarja 2007 sem na televiziji pri Tedniku gledal reportažo o avtostopu. Rečeno je bilo, da so časi za avtostop najbrž že mimo, kajti razmere so se spremenile. Voznik vlačilca je npr. povedal, da ne jemlje več štoparjev zaradi odgovornosti in zato, ker te »danes lahko vsak toži, če je kaj narobe«, tako nekako. Življenje je vse hitrejše, več je nervoze in nezaupanja, mladi imajo tudi več denarja za potovanja, zato štopanje počasi peša.

Oddaja me je vzpodbudila k sklepu, da napišem pripoved o svojih štopanjih, kolikor se jih še spominjam.


31

marec2007

mednarodno »turo« pa sem naredil kot novinec: iz Lyona sem štopal v Ljubljano. Francoski magister novincev ni bil navdušen nad mojo zamislijo. Poklical me je na pogovor – poleti sem bil namreč s francoskimi novinci na počitnicah in tako imenovanem eksperimentu, zaradi učenja jezika – in me prepričeval, da se vrnem v Slovenijo z vlakom. Odgovoril sem mu, da mi je moj magister p. Svoljšak dovolil štopati. Dobro, če ti je magister dovolil, pojdi, je zaključil najin pogovor. En dan in vso noč sem štopal čez severno Italijo in drugo jutro okoli desetih sem bil v Ljubljani. Tega se spominjam, in nekega kamiona, drugega komaj kaj. Ja, se: vožnje čez prelaz Mt. Cenis in kako so se vozniku s prelaza navzdol vnele zavore.

Za štopanje sem imel neko svojo fi lozofi jo: jaz imam svojevrstni privilegij, da lahko potujem po Evropi (večinoma je šlo za potovanja na jezikovne tečaje med počitnicami), medtem ko mnogi moji vrstniki nimajo te priložnosti. Če je že tako, se ne bom vozil z vlakom, ampak bom iz nekakšne solidarnosti do vrstnikov ubral težjo pot s štopanjem. Pravzaprav je šlo tu za načelo uboštva: meni, ki imam redovniško uboštvo, naj bi se tako godilo, medtem ko drugi nimajo denarja za taka potovanja po Evropi. Dobro, potem tudi jaz ne bom zapravljal Družbinega denarja s potovanji. In res mi je p. Janko Koncilja, ki je bil minister v Dravljah, dejal: »Tebe pa se splača poslati po svetu, ker več prineseš nazaj, kot odneseš.« Za jezuitske jezikovne tečaje v Nemčiji, Franciji slovenski in drugi vzhodnoevropski sholastiki nismo plačevali, vožnja me ni nič stala, zapravljal

nisem, včasih pa sem še kaj dobil, tako je to bilo.

V štopanju nisem ravno užival. Stati sam ob cesti (vedno sem štopal sam), bogve koliko časa, kakšno bo vreme, kje boš prebil noč, kdo te bo pobral in do kam, ni ravno prijetno. P. Bratina je menda rekel, da sem avanturist. P. Remec pa mi je rekel, da sem nihilist, ko sem v Znamenju v svojem pripovedovanju o štopanju iz Nemčije malo šimfal in preklinjal, ker mi ni šlo. »Kene, jaz bi na tvojem mestu izstopil iz Družbe,« je zaključil p. Remec, ki je bil prej in potem ponosen na svoje dijake iz Dubrovnika, med katerimi sem bil tudi jaz. Po jezuitsko bi se reklo, da je bilo vsako štopanje zame nekakšen eksperiment: znašel sem se na cesti, na milost in nemilost prepuščen okoliščinam. Vodili so me vera, molitev, zaupanje v Boga, tudi neko temeljno, osnovno zaupanje v človeka, prepričanje v smiselnost in dobrost mojega početja. Obračal sem se k Bogu, molil, upal, čakal, obupoval, otopeval, premišljeval o ljudeh, svoji situaciji, včasih sodil, obsojal, kdaj pa kdaj zaklel (hudič in podobno; Boga, Marije, svetih reči nisem preklinjal), in spet zaživel, ko se je avto ustavil in sem se spet vozil 100, 200, 300 km daleč, zunaj pa se je morda vlil dež, kot na avtocesti iz Montpellierja proti Toulousu.

S Hrvaškega sem štopal iz Zagreba, ko sem tam hodil v srednjo šolo oziroma semenišče. Sem pa tudi štopal na Murter in nazaj. Nekoč je voznik na Jadranski magistrali pobral še enega štoparja. Na Reki sva zvečer skupaj izstopila. Kam zdaj? Moj kompanjon mi je predlagal, da


32

Slovenskijezuiti

prenočiva kar tam pod cesto. Malo nižje sva našla neki grm, ki naju je skril pred pogledi s ceste. Teren pod cesto je bil precej strm. Ne spominjam se noči, navsezgodaj zjutraj, okrog petih, pa mi je neznani kolega rekel, da je danes praznik in da mora zato že sedaj v trgovino poiskati kaj za pod zob, ker da bo potem vse zaprto. Čudno se mi je zdelo, a kaj hočeš, če hoče, hoče. Dal sem mu denar, potem ga pa seveda ni bilo več nazaj.

Moja najdaljša runda je bila pot v Lurd in vrnitev skozi Pariz, Luksemburg, Köln in po Nemčiji navzdol. Prvi dan sem prištopal do Monaca oziroma Monte Carla. Neki Jud, ki me je pripeljal do Genove, je kritiziral katoliško Cerkev in papeža Pavla VI. V Monte Carlu sem poiskal jezuitsko hišo: neznanca, ki jim je padel nenapovedan na vrata so prijazno sprejeli, mi odkazali neko sobo, kjer sem prespal na tleh – v hiši, ki je bila bolj skromna, namreč ni bilo odvečne postelje, še prej pa me je neki pater popeljal na sprehod po znamenitem Monte Carlu in mi pokazal dve ali tri velike igralnice, kjer se na veliko zapravlja ali pridobiva denar. Drugega dne okoli devetih me je nekdo odpeljal na cesto iz Monte Carla proti avtocesti. Prav, ko je k meni pristopil policaj in mi povedal, da tu ne smem štopati, je ustavila starejša gospa, ki mu je rekla, da me bo ona vzela. V avtu so bili štirje majhni hrti, ki so hodili po sedežih naprej in nazaj,

silili tudi vame. Eden je bil bolan in iz gobca se mu je cedila gosta zelenkasto-siva slina. Drveli smo proti Nici. Ko je mojo voznico nekdo prehitel, se je začela dirka: ona je pritisnila na plin in ga prehitela, on pa spet njo. Nekaj časa je šlo kot elija.

Se nadaljuje

Tukaj naj bi bila fotografi ja.

V naslednjem pripspevku bom napisal, zakaj je ni.


33

marec2007

Magis Mlade roke na novi naslovnici našega lista so v zapestju okrašene z napisi »magis«. Latinska beseda magis pomeni »več« (bolje, ne biti zadovoljen s povprečnostjo…) in je nekakšen Ignacijev moto, ki je postal tudi moto njegovih duhovnih sinov in hčera. Iz te duhovne želje po »več« - z njim v sorodstvu je tudi olimpijski »više, hitreje, močneje« - je nastal jezuitski mladinski program Magis. Ta temelji na štirikratni izkušnji: 1. soočenja z drugačno resničnostjo (ubogimi, obrobnimi, drugimi kulturami); 2. Boga v Jezusu Kristusu; 3. skupnosti in 4. duhovnega spremljanja. S tem programom so mladi sodelovali na svetovnem srečanju mladih v Kölnu leta 2005. Od tam je tudi fotografi ja na naslovnici, ki je objavljena v letopisu Jezuiti 2007 kot naslovna fotografi ja rubrike »Mladi«.

Mladi? Dovolj se jim je zazreti v obraz, pa vidiš magis – več.


34

Slovenskijezuiti

Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Janez Poljanšek). Izhaja dvomesečno. Vzdržuje se s prostovoljnimi prispevki. Ureja in odgovarja p. Franc Kejžar, Maribor. Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar). Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor.

Fotografija in napis (po Dostojevskem) sta iz letopisa Jezuiti 2007.

Iz letopisa so tudi fotografije mladih oz. otrok.

Lepota nas bo rešila


SJ 6 2010 259 ovitek:SJ 245.qxd 22.12.2010 7:33 Page 1

SlovenskiJ E Z U I T I

številka 236 - marec 2007

ovitek 2007.indd 1 8.3.2007 15:45:34

Documents

Slovenski jezuiti 236 · postane njena vitalnost ovirana ali ohromljena«. Papež Benedikt XVI. je imenoval tri skušnjave, ... vsega srca zahvalimo vsem tistim, ki so s svojo velikodušnostjo