Slovenska kmečka povest

Miran Hladnik

Kmečka povest na spletu

Podatkovna zbirka Monografija (1990) Teksti na Wikiviru Primerjava z zgodovinskim romanom

Kaj od poznanega šolskega berila spada v žanr kmečke povesti?

Jurčičev Sosedov sin, Kersnikove Kmetske slike, Tavčarjev cikel Med gorami in povest Cvetje v jeseni, Cankarjev Hlapec Jernej, Finžgarjeva Dekla Ančka, Bevkovi Ljudje pod Osojnikom in Veliki Tomaž, Prežihovi Samorastniki, Kranjčeva Os življenja

To je samo 2-3 % celotne produkcije v žanru.

Od Prešerna do Tavčarja ena sama zgodba. To je zgodba o trdnosti in zdravju slovenske domačije, domače družine oziroma plemenske tradicije." (Alenka Puhar).

“Veliko družbeno romanopisje [...] devetnajstega stoletja [...] je angleška, ruska in francoska umetnost, ne pa tudi nemška. To je namreč umetnost, ki pripoveduje o spopadu posameznikove svobode z družbenimi oblikami življenja. [Iz] zaostalih nemških razmer izhaja za angleško in francosko književnost skoraj nepojmljivo nagnjenje nemških pisateljev, da iz meščanskega sveta pobegnejo nazaj na vas, v mestece, iz narodne v regionalno književnost [...] Nemški epski motiv je hrepenenje po predmeščanskem, ki pa ga Nemci – prav tako abstraktno kot Slovenci – ne razlagajo kot fevdalnost, temveč kot avtentično kmečko in malomeščansko srečo v domačem zapečku. V resnici pa je seveda beg, beg pred urbaniziranim prostorom, ki terja od človeka individualizem in osebno svobodo in ki se tako pri Nemcih kot Slovencih opravičuje z zvestobo rodu in narojenemu. Toda prav to vračanje k rodu je zapuščanje posameznika in njegove svobode.”(Marjan Rožanc, 1987)

Alternativni izrazi za žanr kmečka povest vaška zgodba kmečki roman vaški roman domačijski roman literatura krvi in zemlje pokrajinska povest regionalna povest pastirski (bukolični, arkadijski) roman idila ali selanka ljudska / poljudna povest koledarska zgodba

Kmečka povest je najprimernejši zaradi pogostosti rabe in utemeljitev literarnih teoretikov in prevajalcev. Drugi izrazi so uprabni za poimenovanje žanrskih tipov znotraj kmečke povesti.

Mednarodne vzporednice frc. roman provincial et régionaliste, roman rustique,

roman paysan ang. regional / rural novel, local color novel rus. sel'skaja / derevenskaja proza, krest'janskaja

literatura pol. regionalizm, prowincjonalizm češ. regionální literatura, regionalismus, ruralismus nem. Dorfgeschichte, Bauerndichtung, Bauernroman,

Heimatroman Slovenski wikipedijski članek kmečka povest kaže samo

na nemško (Bauernroman) in na angl. geslo (American Literary Regionalism)

Med izrazoma povest in roman je pri označevanju posameznih del v okviru avtorskih poetik sicer mogoče razlikovati, v splošnem pa sta izraza sinonimna in pomenita isto kot dolga pripoved. Do 1950 je bila povest standardna oznaka za dolgo prozo, po 1950 pa se enak tip pisanja standardno označuje kot roman. Pristajanje na vrednostno opozicijo, češ da je povest slovensko specifična in preprostejša oblika romana oz. neuspeli roman, je neprimerno.

Povest ali roman? Ni tako pomembno

Kmečke povesti, ki so romani

1. 1877 Anton Koder: Marjetica. Izviren roman [1894: Idila]. 60.000 besed

2. 1903 Ivo Kovačič: Mladi gozdar. Izviren roman. 27.000

3. 1925 France Bevk: Ljudje pod Osojnikom (Smrt pred hišo). Roman [na zahtevo založnika]. 58.000

4. 1931 France Bevk: Vedomec. Roman. 68.000

5. 1932/33 Janko Kač: Grunt. Roman v treh delih. 62.000

6. 1935 Miško Kranjec: Os življenja. Roman. 82.000

7. 1938 Miško Kranjec: Kapitanovi. Roman. 125.000

8. 1942 Stanko Kociper: Goričanec. Roman. 129.000

9. 1943 Jože Dular: Krka umira. Roman z Dolenjske. 186.000

10. 1945 Prežihov Voranc: Jamnica. Roman soseske. 150.000

11. 1945 Lojze Zupanc: Mlini stoje ... Roman. 76.000

Kmečka novela?

1. 1882 Jakob Sket: Žrtva ljubosumnosti. Novela. 28.000 besed

2. 1900 Fran Jaklič: O ta testament! Novela. 50.200

3. 1909 Rado Murnik: Matajev Matija. Vesela novela. 37.500

4. 1909 Ivan Cankar: Sosed Luka. Kmečka novela. 10.000

5. 1924 Ivo Šorli: Golobovi. Novela. 37.600 besed

6. 1935 France Bevk: Huda ura. Novela. 37.260

Povprečna dolžina daljše kmečke pripovedne proze je 32.800 besed; povprečna dolžina kmečke novele od tega ne odstopa.

Diskusija o kmečki povesti Nekateri pisatelji, ki so hoteli ubežati pred katastrofalno

resničnostjo današnjega meščanskega sveta, a tudi niso mogli zaupati niti verovati v borbo progresivnega proletariata, so se iz vzdušja mest in fabriških kaminov zatekli na vas, kjer je po njih mnenju življenje vse drugačno, vse bolj čisto, dobro in naravnejše, brez kvarne in v svoji osnovi prazne civilizacije, kjer je mir in pokoj [...] Ljubezen do grude je zlasti značilna za svet intelektualcev, ki so nad meščansko družbo obupali. Iz odklonitve do nje preidejo v idealiziranje kmečkega življenja in zato propovedujejo novo življenje, ki mora vzkliti iz velike ljubezni do zemlje, iz kmeta.(Bratko Kreft, Književnost o vasi in kmetu, Književnost 1933)

Povojni ruralisti so pisatelji, ki se ne lotevajo kmečke tamatike samo mimogrede, ampak "pretežno v odnosu do vasi in grude. Vrnitve k zemlji jih je naučila vojna, v kateri so se navzeli intimnejše ljubezni do grude kot 'ohranjevalke življenja in trdne osi v časih, ki so polni pretresov, napetosti in tesnobe'". Z ruralizmom je kmečka Češka protestirala zoper enostransko prevladovanje delavskega in meščanskega razreda v književnosti, nastopila je proti prevladujoči proletarski književnosti. Veliko ruralistov je bajtarskega rodu, le maloposestnikom je mar prastara poljedelska "ljubezen do grude, do svobodne prirode, do vsega preprostega in jasnega, kar od civilizacije utrujeni človek tolikanj pogreša v velikih mestih"; veleposestniki pripadajo mestni civilizaciji. "Ni pa to nova oblika rousseaujevsko navdihnjenega romantizma, marveč z novimi socialnimi težnjami prežeto gibanje". (Božidar Borko, 1933)

Lastnosti kmečke povesti• "neka vzgojnost in poučnost", • optimizem, oziroma zavzetost za nekaj, kar gane in povzroči katarzo, • prijateljski odnos med pripovedovalcem in ljudstvom, o katerem pripoveduje.

(Jakob Šolar, Kaj je z našo ljudsko povestjo, 1933)

O “realističnosti” kmečke povesti

“Pravo kmečko povest je ustvaril šele realizem preteklega stoletja in tako ni čudno, če se vsa kmečka beletrija giblje odtlej v mejah realizma [...] In tako je povsem logično in razumljivo, da je prerod naše kmečke proze tesno povezan z nastopom našega novega, ali bolje, prenovljenega realizma. Pred leti je bila ravno kmečka novelistika, ki je napovedala konec ekspresionizmu in drugim idealističnim strujam pri nas.”

“Stalne teme kmečke povesti so: kmečki individualizem, slepa sla po zemlji, alkoholizem, pomanjkanje, vojna, po drugi strani pa idilika vsakdanjega dela in običajev ter pejsaži.” (Vladimir Pavšič, 1939)

Programski izvor kmečke povesti

Povest, “morda nekoliko zasuknjena po izgledu Župnika Wakefieldskega – ki je prestavljen užé tudi v ilirsko narečje na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačín in k njemu bi se verstíle druge menj pomenljive osebe, kakoršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vémo vsi, da šaljívi Ribničan obide križem svét; da imajo Gorenci dovolj pravljic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in šumah; vsa náša dežél pripoveduje še dan danes, kako so nekdaj lovíli mlade moške, in dajali jih po sili na vojsko. Celó rokavnjáči in deséti bratje so narodna lastnína, akoravno, zlasti pervih, nihče ni vesél.”(Fran Levstik, Popotovanje iz Litije do Čateža, 1958)

Socialno sporočilo kmečke povesti Večinski tip kmečke povesti, tj. večerniška povest, gradi iz

prepričanja, da so bajtarji ekonomsko škodljivi, ker drobijo kmečko posest in ne pomagajo akumulaciji kapitala. Trdi gospodarski liberalizem je imel besedo tudi pri formuliranju moralnih navodil kmetu. Pijančevanje, pravdarska strast, kvartanje, pretepaštvo, vraževernost, trma, nadutost itd. niso kar tako negativne značajske lastnosti, graje so vredne zato, ker zmanjšujejo kmetovo produkcijsko sposobnost. Iz enakega vzroka je nastala tudi zahteva po redu in snažnosti v kmečkem gospodarstvu, ki je redno začinjala te pripovedi. Tako kot je bil do 1918 nedvoumen odklonilni odnos do bajtarjev, so tudi delavci predstavljali v pripovedni strukturi večerniške kmečke povesti sovražno skupino in bili redno povezani s kriminalom. Ker je bila tema ljubezni kar se da utišana, je prevzel njeno vlogo fabulativnega dražila prav kriminal. Ob njem sta tekmovala za drugo mesto med prepoznavnimi lastnostmi gospodarski in politični pouk.

Red in snažnost v večernicah Red je drugo ime za organizacijo dela, snažnost, ki je pogoj zdravju,

pa je drug izraz za kar največjo delovno storilnost:

Snažnost in red je visoko cenila, in županova hiša je bila vsem v zgled. Tla so bila vedno čisto pometena, strop in hrastove stene so se rumenile kakor z voskom prevlečene; javorjeva miza je bila bela, kakor da je iz marmorja izsekana; okna, skrinje in druga kuhinjska posoda obrisana in v lepem redu; visoke, rahle postelji, z belimi prti pokrite, so človeku silile v oči. Večkrat je mati rekla svoji hčerki: "Snažnost in red mi toliko veljata kolikor ena dekla: snažnost stori, da se posoda ne pohabi in se človek ne otruje; red pa, da brž najdeš vsako stvar." (Jernej Dolžan, Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen, Slovenske večernice 17, 1868)

A naša Malka ni samo skrbno gojila čistosti srca, temveč je pazila tudi na zunanjo čistost in snago. Omenili smo že, kako vse lepo snažno in čisto je v koči strica Matije; to je Malkino delo. Pa tudi na svoji obleki in na svojem životu je črez vse čislala in ljubila čistost in snago. (Fran Zbašnik, Na krivih potih, Slovenske večernice 47, 1893)

Red in čistoča tudi v mladinskem romanu Med grude nasujte živega apna, pozneje gnoja! Najprej osnaži vrt

nemarnega plevela in ga požgi. Uredi kompost iz gnilega sadja, listja in dračja, ki ga vidiš okrog potresenega! In sadovnjak ... Ali ne vidiš mahu, ki duši pridno drevje? Ostrgaj ga, zavaruj jablane in hruške pred zajedalci, obreži jim nepotrebne veje, pa boš videl, kako se pomladijo. Kar je posušenega in gnilega, proč z njim, da še zdravega ne okuži!

Tudi sam ni držal rok križem. Kot veverica hitro se je zviral po drevju, kjer je točno po dobljenih navodilih z žično krtačo snažil lubje, strgal mah in gobe, obrezaval veje in žagal suhljad. Tudi je okopaval zemljo okrog debel, raznim škodljivcem nastavljal pasti v obliki lepenkastih obročev, mlajša drevesa zaščitil pred zajci s posebno zmesjo apna in kravjeka ter pospravljal in sežigal nesnago, ki se je bila med snaženjem nabrala po tleh.

Zajetno zidana ograja, izvirajoča še iz davnih grajskih dni, ob kateri se je še nedavno v bohotnem obilju razraščal plevel v družbi z zanikrnim grmičevjem, je bila zdaj očedena, nepotrebneži in škodljivci, zlasti prebujno viničje in presenčnata bezgovina pa izpuljeni in posekani. Mesto njih sta bila učitelj in Lovrek koj prvo pomlad nasadila mnogo rdečega holandskega ribeza, sladke rumene kosmulje in drugega žlahtnega sadja. Potrebne sadike jima je bil oskrbel domači župnik, vnet vrtnar in navdušen prijatelj prirode.

In še ... tako je bilo v hiši in okrog nje vse čedno, pometeno, pobrisano in

odrgnjeno. Smeti in pajčevin nisi opazil, perilo je bilo vedno oprano, zlikano in zakrpano. Kuhinja je blestela od snage, in jedi, ki so prihajale iz nje, so bile okusne in tečne. Okrog hiše in na vrtu so morali vse osnažiti, pospraviti in pomesti, da se je smejalo od reda in snage.

Potem je skočil na noge in se jel z zanimanjem razgledovati po sveže prepleskani hiši, na kateri so se zelene, na pol v gosti brajdi skrite oknice prijetno odražale od blesteče beline sten. Vsepovsod sta se očitovala strog red in vzorna snaga. Poti so bile pograbljene in oplete, dvorišče pometeno.

Vkljub svoji mladosti je bil zelo tenkočuten vzgojitelj. Kakor je na vrtu in sadovnjaku takoj presodil, ali je zemlja za to ali ono rastlino primerna ali ji česa primanjkuje ali pa jo dušeče preobilje žene v prebohotno rast, tako je hitro spoznal domače okolje poverjene mu mladeži. Za Lovreka in Polonico bi si ne mogel misliti boljše sredine: iz te zemlje bosta ob primerni pomoči vzrastli zdravi in krepki osebnosti. Vsekakor, Lovrekovo rast je bilo treba pravilno usmerjati: deček brez odločne moške roke podivja ali pa se pomehkuži. Preprečiti prvo in drugo je smatral učitelj za svojo poglavitno nalogo. (Vse to samo iz enega romana: Beli dvor Gustava Šiliha, 1938)

Kmetstvo : gospoda Če se vprašamo, katera povest je ljudska, je odgovor

preprost: tista, ki je pisana za ljudstvo, to se pravi tako, da je po jeziku , mišljenju in čutenju ljudstvu po srcu [...] Kako naj danes prav določimo, kaj je ljudstvo. Včasih je bilo to prav lahko, saj sta bila mesto in podeželje, gospod in kmet tako ostro ločena po načinu življenja, dela, izobrazbi, čutenju in mišljenju, da, že po noši in govorici, da so bile meje vsem vidne in otipljive [...] kar je bilo samo slovensko, je bilo ljudstvo [...] Tudi v socialnem pogledu je bilo ljudstvo zelo enovito: [...] kmetsko prebivalstvo.(Jakob Šolar, Kaj je z našo ljudsko povestjo, 1938)

Tendenčnost je imanentna lastnost kmečke povesti. Ljudska povest = kmečka povest

Kako prepoznamo kmečko povest?

po snovi (kmetstvo = kmetje, kmetije, vasi, podeželje, polje, gozd)

po problematiki/temi (lastninski konflikt = zamenjava gospodarja, propadanje kmetij, konflikt z mestom, ljubezen na vasi)

po folklornih motivih: poroka, sedmina, semenj, košnja, oranje, žetev, požig, pijanstvo, pravdanje, rivalstvo med bratoma

po vrstni oznaki v naslovu/podnaslovu po strukturi

Struktura kmečke povestiČe je v evropskem romanu šlo za spopad junaka s svetom z namenom, da se svet spremeni, gre v kmečki povesti večinoma za prizadevanje junaka, daa) ohrani dom (pred grožnjo od zunaj),b) se na novo udomi (poroči) alic) spremeni zasedbo doma (npr. zamenja mater z nevesto), pri čemer ne gre za spremembo, ki bi bila povezana z enkratno junakovo vizijo novega sveta, ampak za predvideno spremembo, ki nahaja svoje opravičilo v tradiciji; spremembo zahteva dom in ne junak.

Cilj kmečke povesti je regeneracija doma.

Dom, hiša Objektivna veličina kmečkega doma prevladuje mogočno

v vsem njegovem dejstvovanju. Kmet rad žrtvuje svoje individualno ime in prevzame tuje ime kmečkega doma, če naj se priženi. Tudi v navadnem razgovoru ga sovaščan ne nazivlje po rodbinskem imenu. Starodavno ime kmečkega dvora je hkratu njegov osebni naziv.(Josip Jeraj, Naša vas, 1933)

To so samo ukoreninjene navade, nekaka neumna mišljenja, preko katerih mora človek, če hoče sebi in hiši dobro. Hiši predvsem! Zato je treba žrtvovati marsikaj in, če ni drugače, tudi tisto neumno stvar, ki so jo ljudje krstili za ljubezen.(Jože Dular, Krka umira, 1943)

Stranski predstavniki doma V srednji kmečki družini vzajemno

sodelujejo tudi posli, to so hlapci, dekle in morda še varhinja otrok [...] Kmetu so posli hkratu iskreni člani družinskega občestva. Popolnoma enakopravni so z domačimi otroki [...] Razredna nasprotstva kmečke družine večinoma ne pretresajo. Posli izgubijo docela proletarsko zavest, ker popolnoma zraščajo z domom.(Josip Jeraj, Naša vas, 1933)

Junak

Zavoljo objektivne usmerjenosti kmetove je smatral l'Houet (Psychologie des Bauerntums, Tübingen, 1920) za bistvo kmečke duševnosti neosebnost. Vendar ta izraz ni dober! Na kmetih res ni individualističnih osebnosti, to je takih, ki bi si brez ozira na občna življenjska načela ustvarjale lastni življenjski etos, kakor recimo Nietzschejev nadčlovek [...] So pa vendarle na vasi pristne osebnosti, to je razviti značaji v okviru kolektivnega kmečkega tipa.(Josip Jeraj, Naša vas, 1933)

Konfliktna razmerja v kmečki povesti

oče : sin, oče : zet, gospodar : hlapec; zmaga mlado, pod pogojem, da ni nosilec pogubne strasti ali bolezni

več kandidatov za gospodarja, npr. brata rivalstvo dveh hiš, bajtarji : gruntarji junak/dom : sovražniki doma (tujci, mesto,

vojna, narava) ni konfliktnih razmerij (idila)

Gospodarski efekt

potomci podedujejo posest kandidat za gospodarja v tujini obogati in

se vrne domov, kjer postane gospodar kandidat za gospodarja ustanovi nov dom dom propade (6 %)

Motivi kmečke povesti

folklora kriminal (mati) ljubezen?

Ženske in matere. Izrazito slabih žená (tašče in mačehe) je enajst proti eni izrazito dobri ali proti le petim slabim možem. Dobre matere so stranske osebe, sveti materinski liki so izjemni. Pri ženskah ni poglavitna njihova materinskost, ampak to, kako se obnesejo kot žene svojim možem ("Bodi svojemu možu pokorna!").

Ljubezen Neumorno ko bitje srca jima je potekalo življenje, ki sta ga

razdelila v dva dela. Večji del je bil posvečen skrbi za gospodarstvo, a manjši počitku in ljubezni.(France Bevk, Ljudje pod Osojnikom, 1934)

Spolna morala kmetova ima temelje v njegovi brezmejni ljubezni do kmečkega doma. Zakon sklepa radi kmečkega doma. Ne išče v zakonu pred vsem spolne dopolnitve, ampak zveste sodelavke za kmečki dom in dobre matere za naslednike. Individualne želje stopajo torej v ozadje [...] Zakon in zakonsko življenje mora udano služiti domu. [...] Kmečki dom je prvi, drugo šele srce [...] Kmet radi ohranitve doma velikodušno žrtvuje celo osebnostno srečo. Dom ceni nad vse! [...] O nevesti, ki ne prinese nobene dote k hiši, govorijo kmetje prezirljivo.(Josip Jeraj, Naša vas, 1933)

"H gruntu gre le grunt in komaj še denar s pridnimi rokami! Sama boka, nedrija in ljubezen ne pridejo na vago pri gruntu. Komaj za privago je ženska gruntu." (Janko Kač, Grunt, 1933)

Ljubezen je v kmeči povesti v podrejenem položaju

ljubezen dveh iz sprtih hiš ljubezen socialno različnih (ljubezen dveh revnih) (prešuštna ljubezen)

Kmečka povest iz zgodovinski roman do 1945

0

5

10

15

20

25

30

35

40

Št. n

aslo

vov

Kmečka proza

Zgodovinska proza

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

V be

seda

h * 1

00.0

00

Kmečka proza

Zgodovinska proza

Zgodovinski roman 194 naslovov9,3 mio besedpovpr. 48.000 besed/delo71 avtorjevvrhovi 5 let pred kmečko

Kmečka povest235 naslovov7,7 mio besedpovpr. 33.000 besed/delo86 avtorjev

Avtorji kmečkih in zgodovinskih povesti

30 avtorjev piše oba žanra, drugi (60 %) pa samo enega od žanrov

pisci obeh žanrov si zgodovinskega izbirajo za tretjino pogosteje

v 75 % avtorskih opusov so zgodovinske povesti daljše od kmečkih, pri preostalih 25 % avtorjev pa preseneti, da so tudi preferirali pisanje kmečke povesti (Fran Detela, Andrej Budal, Ivan Matičič, Fran Zbašnik, Janko Kač) --> naklonjenost žanru spodbuja daljše tekste!

v času kulturnega molka 1941-45 je izšlo 19 kmečkih povesti in samo 9 zgodovinskih romanov (iz ideoloških ali iz eskapističnih razlogov?)

Dolžina kmečke povest in zgodovinskega romana

romani so 20.000 besed in več daljši od povesti pri romanu se dolžinske razlike med zgodovinsko in kmečko

tematiko s časom zbrišejo, pri povesti pa se teksti s kmečko tematko daljšajo, tisti z zgodovinsko pa krajšajo

v splošnem se zgodovinska proza daljša hitreje kot kmečka

0

10000

20000

30000

40000

50000

60000

70000

1850–1915 1916–1935 1936–1945

Povp

rečn

e dol

žine v

bes

edah

Kmečka prozaZgodovinska proza

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

1850–1915 1916–1935 1936–1945

Bes

ed

Zgodovinska povestKmečka povestZgodovinski romanKmečki roman

Podnaslovi kmečke povesti in zgodovinskega romana

kmečka povest v 20-50 % nima podnaslova z vrstno oznako, zgodovinska proza pa je podnaslovljena pogosteje

zgodovinska proza bolj ljubi oznako roman kot kmečka proza (10 : 1 do leta 1900)

po 1950 podnaslov povest v 60 % pomeni zgodovinsko povest, roman pa je zgodovinski le v 30 %

zgodovinski roman ima knjižne objave raje kot kmečka povest (60 : 40)

kmečke povesti je več v katoliški periodiki (DiS, KMD, SV), zgodovinskega romana pa v liberalski periodiki (SG, LZ)

ženske pišejo zgodovinski roman štirikrat raje kot kmečko povest

štajerski avtorji imajo dvakrat raje zgodovinsko povest kot gorenjski avtorji, ki pa raje pišejo kmečko povest

Socialno poreklo pisateljev kmečke povesti

kmečko 50 % (iz revnih, srednjih, bogatih kmetij z obrtjo (na primer kakšnemu podjetnemu mlinarju) in na posestvih

delavsko 16 % (trije bajtarji, štirje revni rokodelci, en gostač)

meščansko 32 % (4 učitelji, 2 trgovca, 2 grajska oskrbnika, 2 sodnika, ravnatelj, dacar, gozdni paznik, trije železničarski uradniki, 1 graščak)

pri Nemcih je bilo kmečkega porekla le 16 % pisateljev, delavskega 6 %, trgovskega 34 %, uradniškega 18 %, učiteljskega 8 %

Poklicni profil avtorjev kmečke povesti

Do 1882 duhovniki (20 %) in profesorji (20 %), 16 % je bilo novinarjev ali urednikov, sledili so uradniki in učitelji.

Po 1882 se je povzpelo število profesorjev, še bolj pa število uradnikov (20 %). Tudi učiteljev je bilo več (15 %). Število duhovnikov je padlo na 8 %.

Primerjava z Nemčijo: 11 % poklicnih pisateljev (pri nas samo eden, Ivan Cankar), urednikov enako

Pisateljev kmetov ni ne pri Slovencih ne pri Nemcih, samo štirje pisatelji od 86 ne sodijo med intelektualce (2 tiskarja, železničar in gospodinja). Kmečka povest je bila žanr, ki ga je ustvarjal meščan.

Najobsežnejše kmečke povesti

186.000 Jože Dular: Krka umira, 1943 150.000 Prežihov Voranc: Jamnica, 1945 129.500 Stanko Kociper: Goričanec, 1942 124.800 Miško Kranjec: Kapitanovi, 1938 110.000 Slavko Savinšek: Izpod Golice, 1927 100.000 Janez Jalen: Ovčar Marko, 1929 97.000 Narte Velikonja: Besede, 1937

Ljubljanski zvon in Dom in svet Vsaka revija ima svoj set avtorjev kmečkih povesti, v

obeh objavljajo zelo redki (Fran Jaklič). Za LZ je značilen Janko Kersnik, za DiS Jaklič, Ivan

Štrukelj, Ivo Trošt, Fran S. Finžgar in France Bevk. V LZ je kmečka povest zastopana s 13 %, v DiS z 28 %

(prevladuje srednja dolžina). V LZ je poudarek na refleksiji žanra v obliki ocen

kmečkih povesti. LZ forsira prenovo žanra (Ingolič, Premk, Tavčar, Vl.

Levstik), več je meščanske perspektive in patriotizma (Cvetje v jeseni, Gadje gnezdo), v DiS prevladuje folklorni realizem.

France Bevk Bajtar Mihale 1937/38 Bridka ljubezen (Jakec in njegova ljubezen) 1927 Dedič 1933 Domačija 1939 Gmajna, 1933 Greh pogoniča Zidorja, 1935 Hiša v strugi 1927 Huda ura 1935 Jagoda (Pastirček Matevžek) 1930 Kresna noč 1929 Krivda 1929 Krvaveče rane 1933

Ljudje pod Osojnikom (Smrt pred hišo) 1925 Menče 1936 Mrtvaška nevesta, 1933 Obračun (Preden so petelini v tretje zapeli) 1931 Preužitkar (Utopljenec) 1929 Srebrniki (Skrinja s srebrniki) 1928 Ubogi zlodej 1934/35 Vedomec 1931 Veliki Tomaž 1932 Zapeljivec, 1935 Železna kača 1932

Miško Kranjec

falirani slavist iz Prekmurja, novinar in urednik, sicer pisatelj

Kapitanovi 1938, Martin Žalig na kmetih (v: Tri novele) 1935, Os življenja 1935, Pravljica o ljubezni 1938, Režonja na svojem (v: Tri novele) 1935, Težaki 1932, Za službo 1937/38, Ženitev Matije Berdena 1940, Življenje 1932

Fran Detela klasični filolog in profesor francoščine iz

Moravč, ki je službena leta preživel v dunajskem in v dolenjskem Novem mestu

sprva liberalen (piše za LZ), potem katoliško konservativen in protiliberalski

Gospod Lisec 1894, Malo življenje 1882, Novo življenje 1908, Svetloba in senca 1916, Tujski promet 1912, Vest in zakon 1927, Prihajač 1888

pisal je tudi zgodovinske romane

Fran Detela, Malo življenje, 1882 Vojaški uhajač Jurij je zaradi domotožja pribežal domov, se

skrival pred orožniki in iskal dela po moravških hribih. Ker je bil uhajač, ga nihče ni maral sprejeti in obsojen je bil na pohajkovanje. Družbo mu je delal Premčev Miha. Ko pa si je nakopal sovraštvo starega Rožanca, se je spet moral skrivati, ker so ga začeli zasledovati. Odšel je na Strmo peč k Pečarju za hlapca. Tu je bil varen, ker ga ni nihče poznal. Ob delu je kmalu pozabil, da je preganjan. Vzljubil je domačo hčer, a ji tega ni upal povedati, ker se je bal še njo spraviti v nesrečo. Koval je sklepe, da bo šel in se javil; ko se bo vrnil, ne bo več ovir za njegovo ljubezen. Načrte mu je prekrižal Rožanec, ki ga je spet našel. Prišel je na Strmo peč z orožniki. Jurij je bil ustreljen, zdravnik je ugotovil njegovo smrt. Toda na mrtvaškem odru se je Jurij zbudil, Pečarjevi so ga skrili in ozdravili. Pokopali so prazno krsto. Njegova usoda se s tem ni izboljšala; moral se je še bolj skrivati, saj je bil za svet mrtev. Rešila ga je smrt sosedovega Štefana. Utajili so jo, ga skrivaj pokopali in Jurij je bil odslej za javnost Šimonov Štefan.

Janez Jalen

Fran Jaklič učitelj iz Suhe Krajine z veliko družino,

ljudski katoliški prosvetitelj in gospodarski organizator, deželni poslanec

folklorni realist, osrednji konflikt je med očetom in hčerjo

kmečke povesti: Svatba na Selih 1894, Iz našega kota 1898, Kako se je ženil Kobaležev Matija 1893, Lepi Tonček 1895, Na Samovcu 1891, Naša dekleta 1902, Naši vaščanje 1891, Nevesta s Korinja 1920, O ta testament! 1900, Od hiše do hiše 1901, Vaška pravda 1892, Vaški pohajač 1893, Za možem 1900

Ivan Matičič tiskar iz Unca na Notranjskem

(njegova hči Nada Matičič je bila tudi pisateljica)

predstavnik idilične kmečke povesti sporočilo: objestno ženo je treba

brzdati s silo Dom v samoti 1944, Fant s Kresinja

1944, Moč zemlje 1931, Petrinka 1943, Životarci 1926

med 1. svetovno vojno vojak in tako kot Albreht razbolet zaradi plebiscita na Koroškem

Jože Dular profesor slovenščine, direktor

belokranjskega muzeja, rojen v Vavti vasi

avtor najdaljšega slovenskega kmečkega romana

Krka umira 1943 (lov rakov in trgovnina z njimi, račja kuga), Zemlja in ljubezen, 1943, po drugi svetovni vojni še druge povesti o Krki in Beli Krajini

narava razreši socialne konflikte (domačijska povest)

Ivan Albreht 10 srednje dolgih povesti (Dom na

Slemenu 1932, Greh krvi 1928, Med košnjo in žetvijo 1940, Mora 1931/32, Ranjena gruda 1923, V objemu deroče groze 1926, Za sina 1926, Zarečani 1936, Zemlja kliče 1933, Zlato srce 1926 )

državni in univerzitetni uradnik, rojen v Hotedrščici, liberalskih nazorov

vojna in nova državna meja zarežeta v življenje vasi

domače dekle se upre nasilnemu Italijanu

Žanrski tipi kmečke povesti vajevska (Valentin Mandelc, Ceptec, 1859) vaška zgodba (Detela, Sket, Koder, Pajk, Alešovec) tradicionalna (Jurčič, Stritar) idila (Koder, Marjetica, 1877, Jaklič, Matičič, Jalen, Tavčar) večerniška (Vošnjak, Trstenjak, Zbašnik ...) folklorna (Fran Jaklič) naturalistična (Kvedrova, Govekar) Cankarjeva klasična (Finžgar) popularna (Pregelj, Zbašnik, Bevk, Velikonja) patriotska (Vladimir Levstik) pokrajinska ekspresionistična (Bevk, Kozak: umski reveži ali junaki s presežkom

energije, naravne ujme) domačijska socialnorealistična drugo: humoristična, Kosmačeva, Meškova ...

Ivan Cankar Hlapec Jernej (1907) je polemika s kmečko povestjo

Frana Jakliča (Vaški pohajač) s Hlapcem Jernejem je polemiziral Ivan Pregelj v verzni povesti Sosedje

(1909) Zgodba o Šimnu Sirotniku parodično preobrača sporočilo Hlapca

Jerneja Cankar je v kmečko povest vnesel fantastiko (Aleš iz

Razora) in psihologijo (konflikt znotraj osebe: Sosed Luka)

domu kot osrednji kategoriji žanra je odvzel pozitivno vlogo (Popotnik Marko in kralj Matjaž)

psegel je po motivih, ki so v žanru redki: ljubezen dveh revnih, hlapec kandidat za gospodarja

Prežihov Voranc socialnorealistični pisatelj koroški pisatelj avtor kmečke povesti in vojnega romana

1925 Povesti ("dokumentarične študije o psihi, življenju in borbi našega malega kmeta in delavca" = proletarska književnost oz. proletkult:

dokumentarnost, naturalističnost, mali človek, fabulativnost, objava pri proletarski založbi, avtobiografskost (tj. doživetost)

1939 nagrada mesta Ljubljane za Požganico, "roman iz prevratnih dni" oz. plebiscitarni roman (za Iva Brčiča bilančni roman), za nekatere tudi zgodovinski roman; "presoja pisatelj človeka predvsem kot družbeno bitje", kar je značilno za socialni realizem; pisatelj je umetnik in sociolog obenem

feljtonističnost, žurnalističnost; lokalni kolorit: pokrajina diha "z omamno močjo /.../ tako pristna in otipljivo nazorna, da jo bralec malone čutno zaznava“; katoliška kritika polemično piše, da gre za levičarsko propagando

Samorastniki kot pokrajinska literatura

1935–1940 samorastniške novele v reviji Sodobnost, knjižni izid zbirke Samorastniki "koroške povesti" 1940; spremna beseda Josip Vidmar: Prežih je avtor "našega življa na Koroškem. Ivo Brnčič: s Prežihovim nastopom je "slednjič tudi slovenska Koroška odrajtala naši sodobni književnosti svojo dačo", pisatelj je "bard 'tega zavrženega, prekletega rodu'". Katoliška kritika: Prežihove osebe so "tipični ljudje materije: zemlje, kruha, krvi".

Prežih je že 1925 iz interesa za ljudske običaje in folkloro pripravljal zbirko kmečkih povesti

akademska kritika poudarja optimistično nacionalno sporočilo, s katerim je Prežih prekinil liberalsko črtomirovsko tradicijo

Doberdob, 1941 podnaslov: "vojni roman slovenskega naroda"; prvotni naslov

romana je bil Ogenj lastnosti: kolektivnost, reportažnost, dokumentarnost; teme:

tovarištvo, smrt, trpljenje, protivojna ideja, bivanjska problematika; humorne epizode, ki kažejo na zgledovanje pri Hašku, je urednik Juš Kozak črtal

druga slovenska dela z vojno tematiko: F. S. Finžgar, Prerokovana (1915/16), Vladimir Levstik, Gadje gnezdo (1918), Juš Kozak, Razori (1919), Andrej Budal, Župan Žagar (1927), Davorin Ravljen, Črna vojska (1938), Zofka Kveder: Hanka (1917), France Bevk: In sonce je obstalo (1931), Fran Roš: Zvesta četa (1933), Ivan Matičič: Moč zemlje, Ivan Zorec: Zeleni kader, Tone Svetina: Ukana (1965, 1967, 1969, 1985, 1987), Vitomil Zupan: Menuet za kitaro (1975), Frank Bükvič: Vojna in revolucija: roman v štirih delih (1990), Karel Mauser, Ljudje pod bičem, Marija Vogrič: Vojna iz ljubezni (1993), Zvonko Robar: Čas vojne in ljubezni (1994), Damijan Šinigoj: Neizstreljeni naboj o Sloveniji (1994), Franc Šetinc: Sredi ponorelega sveta (2007), Jože Andlovic: Skozi sotesko druge svetovne vojne (2008), Jože Urbanija: Soldat Klement (2011), Zdenko Kodrič: Opoldne zaplešejo škornji (2011)

Vojni roman Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir (Война и мир, 1864–

1869) Émile Zola: Polom (La Débâcle, 1892) Henri Barbusse: Ogenj (Le Feu, 1916) Jaroslav Hašek: Pustolovščine dobrega vojaka Švejka (Osudy

dobrého vojáka Švejka za světové války', 1923) Erich Maria Remarque: Na zahodu nič novega (Im Western

nicht neues, 1929) Joseph Roth: Kapucinska grobnica (Die Kapuzinergruft,1938) Joseph Roth: Radetzkyjeva koračnica (Radetzkymarsch,

1932) Ernest Hemingway: Komu zvoni (From Whom the Bell Tolls,

1940) Pierre Boule: Most na reki Kwaju (Le pont de la riviere Kwai,

1952) Sven Hassel: Legija prekletih (De fordomtes Legion, 1953)

Jamnica, 1946 podnaslov “roman soseske” (< “roman slovenske vasi”), roman o

propadanju arhaičnega koroškega kmetstva zaradi vdora kapitala na vas nastala je pod vplivom romana Blagoslov zemlje (1917, slov. prevod 1929)

nobelovca Knuta Hamsuna (prvotni naslov Prekletstvo zemlje), Zolajevega romana Zemlja (1887, slov. prevod 1953), Władisława Reymonta Kmetov (1904, slov. 1929), Šolohova Zorane ledine in Pregljevega romana Tlačani (1915, 1927)

visoke naklade in številne izdaje vse do 80. let 20. stol. druga najdaljša kmečka povest druga nagrada jugoslovanske vlade, takoj za nobelovcem Ivom Andrićem,

Na Drini most (slov. prevod 1959) kritične pripombe akademske literarne zgodovine: pretirana moralna

ekscesnost, razdrobljenost, nič pa o žanrski pripadnosti teza o Prežihu kot socialnem realistu ni dokumentirana ne v literarni kritiki

ne v literarni zgodovini (ta govori samo o kolektivnem romanu) Jože Pogačnik: "Pripovedna proza 30. let /to je socialnorealistična proza/ je

področje pomembnih hotenj in področje zgolj relativnih književnih dosežkov."

Dogajališče Jamnice

Lastnosti in sporočilo Jamnice glavna oseba je kolektiv povezanost ljudi z zemljo velik delež foklore dejanje poganja železna logika zgodovinskega razvoja

(»strašanska sila, ki je kriva vsega tega«, »tista usodna pošast, ki z nekega strašnega ozadja sreblje trud dela, prihranke, kmečko premoženje«) (Človek obrača, bog obrne > Človek obrača, zgodovina obrne)

natančnost v popisu družbenih odnosov: vseeno je, ali so ljudje dobri ali slabi, za zmago ali poraz je pomembna le njihova razredna pripadnost (ljudje niso »niti dobri niti slabi, ampak takšni, kakršne je izoblikovalo polje [...] goré [...] in globače«, Jamnica je »dobra in slaba, velika in majhna, potuhnjena in razborita, takšna, kakršno je pač oblikovalo življenje, ki ga je živela«)

programski konec v obliki socialnega pakta med gruntarji in proletariatom

Socialnorealistična kmečka povest

Socialnorealistična kmečka povest (Prežih, Kranjec, Ingolič, Potrč) je pomenila nazorsko opozicijo sočasnemu domačijskemu tipu kmečke povesti (Zorec, Kolenc, Plestenjak, Dular, Kociper, Ulaga, Matičič, Jalen, Čampa). Domačijska kmečka povest je postavljala na dogajališče večje kmete, gruntarje, in videla v njih perspektivo nacionalnega preživetja, socialni realisti pa vaške reveže: tradicionalni, gruntarski dom se je avtorjem zdel resno poškodovan, zato so videli v kmečkem proletariatu najustreznejšega kandidata za njegovo regeneracijo.

Za socialni realizem so značilni perspektivistični konci. Ker po marksistični ideologiji prihodnost pripada proletariatu, je bila za avtorje perspektiva v proletarizaciji kmetstva, torej zunaj kmetstva in zunaj kmečke povesti. Čeprav so povesti napolnjene s kmečkimi osebami, kmečkim dogajališčem in atmosfero, folkloro, tipičnimi kmečkimi problemi, njihovi sklepi pomenijo prelom z žanrsko strukturo. Revni in neuspešni kandidati za nove lastnike so bili prisiljeni prevrednotiti elemente tradicionalne strukture: stari dom je izgubil vrednost absolutno pozitivnega cilja prizadevanja, vrednost se je preselila na tradicionalno sovražno področje poti, tujine, deklasiranosti.

Dileme okrog Prežiha

Ali je konec Boja na požiralniku tragičen? Ali sta Hudabivška Meta in Radmanca

(“kmečki Veneri”) pozitivna materinska lika?

Ali je Prežihov Voranc sploh socialnorealistični pisatelj?

Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni (1917)