Dm

itri

j Sit

kove

cki d

irige

nt

6.

kon

cert

ora

nžn

i ab

on

ma

2018

/19

slo

ven

ska

filh

arm

oni

ja

6. koncert

oranžniabonma 2018/19

28. in 29. marec 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev dom

Orkester Slovenske filharmonije

Dmitrij Sitkovecki dirigent in violinist

Miran Kolbl koncertni mojster

nap

oved

april

–maj

201

9

Modri 6 in izven4. in 5. april 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeHåkan Hardenberger dirigent, trobentaspored Haydn | Takemicu | Lutosławski

Ciklus družinskih koncertov5. koncert6. april 2019 ob 11.00

ZABOBNAJ IN ZAPOJ Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaZbor Slovenske filharmonije Filharmonični tolkalni ansambel Slovenski tolkalni projektSašo Vrabič beatboxerJerica Bukovec dirigentkaFranci Krevh povezovalecspored slovenske ljudske pesmi | B. Šaljić Podešva | A. Kumar | R. Gobec | D. Mancini | K. Pahor | B. Vremšak

Oranžni 7 in izven9. in 10. maj 2019 ob 19.30Gallusova dvorana, Cankarjev domOrkester Slovenske filharmonijeNil Venditti dirigentkaUrban Stanič klavirspored Bravničar | Škerjanc | Rahmaninov

Vokalni 8 in izven12. maj 2019 ob 19.30Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonijaZbor Slovenske filharmonijeMarko Vatovec dirigentTatjana Kaučič klavirAnja Gaberc harfaTomaž Sevšek orgleGregor Ravnik tenorspored Dvořák | Janáček | Misson | Pärt

spo

red

Peter Iljič Čajkovski (1840–1893)

Meditacija, op. 42, št. 1 (ork. Aleksander Glazunov)

Igor Fjodorovič Stravinski (1882–1971)

Divertimento iz baleta Poljub vile (prir. Dmitrij Sitkovecki)

SinfoniaŠvicarski plesiScherzoPas de deux

Sergej Sergejevič Prokofjev (1891–1951)

Simfonija št. 5 v B-duru, op. 100AndanteAllegro marcatoAdagioAllegro giocoso

Nastanek Meditacije Petra Iljiča Čajkovskega je tesno povezan s skladateljevim Koncertom za violino in orkester v D-duru, ki je bil napisan v enem najbolj turbulentnih obdobij v skladateljevem življenju. Leta 1877 se je nespametno poročil z Antonino Miljukovo, svojo skoraj desetletje mlajšo učenko. Ta naj bi z grožnjo samomora izsilila poroko, čeprav je vedela za skladateljeva homoseksualna nagnjenja. Čajkovski se je z njo poročil v času velike finančne krize, Antonina pa naj bi si s poroko s slavnim in dovolj premožnim umetnikom želela olajšati svoje bodoče življenje. Poleg tega je bil skladatelj zelo občutljiv na vse bolj negativno javno mnenje in se je tudi na ta način hotel zaščititi pred očitki homoseksualnosti, ki so jih proti njemu ter Moskovskemu konservatoriju, kjer je poučeval, uperili pisci v časnikih.

Vendar njuno ‚lažno‘ zakonsko življenje ni trajalo dolgo – dva tedna po poroki je Čajkovski zbežal na sestrino posestvo v Ukrajini. Ko se je zatem pridružil ženi v Moskvi, je znova zbolel in nato pobegnil v Peterburg, kjer je doživel živčni zlom. Nenehno je živel v strahu, da mu bo zaradi zakonskega življenja zmanjkalo navdiha. Nekaj časa je preživel v blodnjah, zdravnik pa mu je – čeprav se uradno nista nikoli ločila – svetoval nadaljnje življenje brez soproge.

Iz težke osebne krize ga je rešila šele mecenka Nadežda von Meck, ki mu je poslala denar, s katerim je lahko pobegnil na šestmesečno potovanje po Evropi. Čeprav se z bogato vdovo osebno nista nikoli srečala, je svoji »najboljši prijateljici« napisal vrsto pisem, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti skladateljev dnevnik. V njih lahko zasledujemo njegovo nemirno življenje in nomadstvo, v katerem je iskal svobodo, ki bi ustvarjanju lahko dala pravi polet in navdih izven zanj

k sp

ore

du

Igor Fjodorovič Stravinski ni bil le ‚enfant terrible‘ ruske poznoromantične glasbene tradicije – tej se je zaradi asimilacije, nato pa zaradi zavračanja vseh neruskih glasbenih prvin in obratu k serializmu prejkone izneveril. S svojo unikatno glasbeno poetiko je prehodil izjemno skladateljsko pot s preštevilnimi slogovnimi postanki tudi ob ruskem impresionizmu in neoklasicizmu. Tako je sloviti francoski skladatelj Olivier Messiaen nekoč o njem zapisal, da je »človek tisočerih slogov«.

Med najbolj karakterističnimi potezami glasbe Stravinskega je predvsem njegov izostren čut za ritmiko in plesnost. Ta se najočitneje kaže v njegovih baletih (Ognjeni ptič, Petruška, Posvetitev pomladi, Les noces, Pulcinella, Apolon, Poljub vile, Igra s kartami, Orfej, Agon), ki so doživljali svoje glasbene preobrazbe ravno skozi najrazličnejše plesne tradicije.

Vsestranski umetniški talent Stravinskega se tako izraža v številnih uspešnih umetniških sodelovanjih, zlasti s Sergejem Djagilevim, Jeanom Cocteaujem in Georgom Balanchinom, ki so prispevala k neprecenljivi plesni dediščini. Tako je denimo Balanchine na glasbo Stravinskega ustvaril kar 36 koreografij, kar priča o izjemnem koreografskem potencialu skladateljeve glasbene govorice. Njuno sodelovanje beležimo skozi celotno koreografovo kariero, vrhunec pa je doživelo ob nastanku devetih novih koreografij za Newyorški mestni balet, predstavljenih na Festivalu Stravinski leta 1972.

Med njimi je bil tudi balet Poljub vile (Le Baiser de la Fée), ki ga je v Balanchinovi koreografiji že leta 1937 v New Yorku premierno izvedel Ameriški balet. Skladatelj je kot literarno predlogo zanj uporabil Andersenovo pravljico Snežna kraljica. Balet je Stravinski napisal že več kot desetletje poprej kot naročilo za slovito

tako utesnjujočih okvirov konvencionalnega zakonskega vsakdana.

Ta nova gmotna neodvisnost je v njem zbudila nov prodor ustvarjalnosti, nastale so mojstrovine, kot so opera Jevgenij Onjegin, Simfonija št. 4 v f-molu ter že omenjeni Violinski koncert. Pobudo zanj je dobil, ko sta v švicarskem zdravilišču Clarens ob Ženevskem jezeru s svojim nekdanjim učencem z Moskovskega konservatorija, sicer izvrstnim violinistom Josifom Kotkom (zdi se, da je bila njuna zveza tudi romantične narave), preigravala številna dela violinske literature. V pismu Nadeždi von Meck je zapisal: »Prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem začel ustvarjati novo delo, še preden sem dokončal prejšnje. Nisem se namreč mogel upirati neverjetnemu užitku, ki me je prevzel ob skiciranju koncerta.« Celotna partitura je bila nared v zgolj treh tednih marca 1878, a ko sta skladatelj in Kotek skladbo naposled preigrala, se je Čajkovski odločil, da drugi stavek, Meditacijo, zamenja s Canzonetto.

Tako bi Meditacija bržkone utonila v pozabo, če je dva meseca kasneje skladatelj ne bi uporabil kot uvodni stavek novonastalega tristavčnega cikla za violino in klavir z naslovom Spomin na ljubi kraj (Souvenir d’un lieu cher). V mislih je imel zahodnoukrajinski Brajiliv, kjer je na razkošnem posestvu von Meckove dokončal omenjeni cikel in ga v zahvalo posvetil svoji veliki zaupnici. Meditacija je napisana v razširjeni tridelni (ABA) pesemski obliki. Vse do zaključka prevladuje melanholično razpoloženje, ko v kodi skozi meglice na sicer pretežno lirično pokrajino d-mola naposled nežno posije tudi nekaj sončnih žarkov, ki jih ponazarja zaključek v D-duru. Delo je leta 1896 orkestriral Aleksander Glazunov, ki je s Čajkovskim desetletje poprej prijateljeval v t. i. beljajevskem krožku.

Le malo simfonij 20. stoletja je bilo sprejetih s tolikšnim navdušenjem kot Simfonija št. 5 v B-duru Sergeja Sergejeviča Prokofjeva. Skladatelj je več kot desetletje zbiral gradivo zanjo, celotno partituro pa dokončal v enem samem mesecu, poleti 1944. Nedvomno je bil tedaj pod močnim vtisom prelomnih dogodkov, ko je bila ob sovjetskem prečkanju Visle na obzorju zmaga zavezniških sil. Delo je bilo praizvedeno 13. januarja 1945 pod skladateljevim vodstvom v veliki dvorani Moskovskega konservatorija, in to z velikim uspehom. Takoj po prvi izvedbi seveda ni prav nihče pomislil, da bi simfonijo razumel drugače kot umetniški dokument vere v človeka, kot glasbeno prispodobo zmage dobrega nad zlom.

Kljub temu pa uspeh Pete simfonije (krstni izvedbi v Moskvi so sledile ponovitve v takratnem Leningradu, Parizu, Bostonu in New Yorku) Prokofjeva leta 1948 ni obvaroval pred kritikami Stalinovega kulturnega ideologa Andreja Ždanova. Znašel se je v politični nemilosti ter posledično doživel hudo eksistencialno stisko, saj so prepovedali izvedbe skoraj vseh njegovih del. V poizkusu discipliniranja preveč svobodomiselnih kulturnih ustvarjalcev so ždanovski aparatčiki Prokofjeva prisilili celo, da je v odprtem pismu Zvezi sovjetskih skladateljev javno priznal formalistični odklon v svoji glasbi, čeprav je bilo že tedaj povsem jasno, da je njegova glasba daleč od tovrstnih umetnih konstruktov. Usoda je hotela, da je umrl 5. marca 1953, na isti dan kot Stalin, diktator, ki je najmočneje zaznamoval zadnja leta njegovega življenja. Kako obsežna je bila tedaj medijska propaganda ‚velikega vodje‘ in na drugi strani načrtna marginalizacija Prokofjeva, kaže podatek, da je bila v eni osrednjih sovjetskih glasbenih revij novica o skladateljevi smrti objavljena na strani 116, domala vse prejšnje strani pa so bile posvečene Stalinu.

balerino Ido Rubinstein, praizvedba pa je bila 27. novembra 1928 v Parizu. Ker se je ta ravno skladala s 35. obletnico smrti Čajkovskega, je naslovu dodal posvetilo »alegorični balet v štirih prizorih, navdahnjen z muzo Čajkovskega«. Da mu je bila njegova glasba pri komponiranju tega baleta za zgled, izvemo iz skladateljeve avtobiografije. V njej Stravinski delo opiše kot »kombinacijo razkošnih melodij Čajkovskega, obogatenih z nekaj disonančnimi akordi, značilnimi za neoklasicistični slog dvajsetih let«.

Že leta 1934 je skladatelj na baletno predlogo oblikoval štiristavčni Divertimento in ga nato za potrebe koncertne turneje s poljskim violinistom Samuelom Duškinom priredil še za violino in klavir. Tokrat bomo prisluhnili priredbi Divertimenta za violino in orkester, ki jo je leta 2015 izdelal Dmitrij Sitkovecki. Slednji je sicer orkestriral že več kot 50 solističnih in komornih del Bacha, Haydna, Beethovna, Brahmsa, Čajkovskega, Šostakoviča, Schnittkeja idr. Delo je bilo 5. decembra 2015 praizvedeno v Carnegiejevi dvorani, Komornemu orkestru Orfej je tedaj dirigiral Augustin Hadelich.

Skladba se začenja z uvodno Sinfonio, za katero je značilen igriv dialog med violino solo ter ostalimi godali in pihali, ki se stopnjuje vse do markantnega zaključka. Sledi attacca prehod na drugi stavek – Švicarski plesi. Zanje značilno je izmenjevanje podeželskih plesnih melodij z drugo, mestoma precej groteskno tematiko. Začetek Scherza zaznamujejo razgibani, punktirani ritmi, sicer pa v ospredje prihaja za skladatelja karakterističen živahen ritmično-tematski preplet ob razkošnem instrumentalnem podajanju. Finalni Pas de deux (Korak v dvoje oz. Ples dveh) kot običajno sestoji iz lirično-izpovednega adagia, krajših variacijskih izpeljav v osrednjem delu in daljše, virtuozno navdahnjene kode.

Dmitrij Sitkovecki je vsestranska glasbena osebnost – violinist, dirigent, aranžer, komorni glasbenik in organizator glasbenih dogodkov. Sprva je študiral na Moskovskem konservatoriju, nato pa je svoje šolanje, potem ko je leta 1977 emigriral v Združene države, nadaljeval na newyorški šoli Juilliard. Kot solist je sodeloval z nekaterimi vodilnimi svetovnimi orkestri – med drugim z Berlinsko, Newyorško in Losangeleško filharmonijo, z Orkestrom Gewandhausa iz Leipziga, Kraljevim orkestrom Concertgebouwa iz Amsterdama, vodilnimi londonskimi orkestri ter simfoniki iz Chicaga, Philadelphie in Clevelanda. Nastopil je tudi na nekaterih uglednih festivalih, med drugim v Salzburgu, Luzernu, Edinburgu, Newportu in Carigradu. Deset let je bil umetniški vodja Glasbenega festivala Korsholm na Finskem (1983–1993), sodeloval pa je tudi na številnih drugih festivalih, npr. na Mednarodnem glasbenem festivalu v Seattlu (1992–1997). Med drugim je v zadnjih treh letih skupaj s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije večkrat nastopil tudi v okviru Festivala Ljubljana.

V svoji karieri je sodeloval z najrazličnejšimi svetovno uveljavljenimi umetniki, kot so Martha Argerich, Vladimir Aškenazi, Jevgenij Kisin, Miša Majski, Kryzstof Penderecki, Vadim Repin, Alfred Schnittke in Rodion Ščedrin. Zelo dejaven je tudi kot dirigent. V zadnjih letih je dirigiral Londonskemu in Kitajskemu filharmoničnemu orkestru, Simfoničnemu orkestru iz San Francisca, Tokijskemu simfoničnemu orkestru in drugim. Med letoma 1996 in 2001 je bil šef dirigent in umetniški vodja Ulsterskega orkestra ter v letih 2002 do 2005 deloval kot glavni gostujoči dirigent Ruskega državnega simfoničnega orkestra.

Tako ne preseneča, da je tudi za njegovo Peto simfonijo značilna nekakšna ambivalenca različnih razpoloženj. Čeprav delo, kot je zapisal Prokofjev, uteleša zmagoslavje človeškega duha, na drugi strani izraža skladateljevo stisko ob negotovi prihodnosti. Ta je značilna za povojno sovjetsko skladateljsko ustvarjalnost in se kaže tudi v nekaterih drugih sočasnih delih, denimo Šostakovičevi Osmi simfoniji.

Uvodni stavek (Andante) Simfonije št. 5 v B-duru je v sonatni obliki. Po orkestralnem razraščanju prve teme, ki se sicer v flavtah in fagotih prvič in medias res pojavi že na samem začetku simfonije, v flavtah in oboah zazveni nekoliko bolj lirična druga tema. Izpeljavo zaznamuje boj med nasprotujočimi si glasbenimi idejami. V reprizi se poizkuša prva tema zopet odločneje povzpeti iz sicer nadvse mogočne zvočne mase, končno pa omaga in resignira v čisto godalno melodijo. V drugem stavku (Allegro marcato), ki je scherzozne narave, klarinet sprva predstavi šaljivo temo. Po njej se zvrstijo plesno obarvane variacije. Tretji stavek, zasanjani Adagio, je poln nostalgije. V njem se žalostinka v godalih izmenjuje s ponekod groteskno pogrebno koračnico. V finalu (Allegro giocoso) po krajšem uvodu zazveni tema v violončelih, ki je glasbeni citat uvodne teme simfonije. Igriva glavna tema v rondojskem nadaljevanju je v nasprotju z dvema mirnejšima epizodama. V sklepu stavka se razpoloženje ponovno spremeni. Za glasbo Prokofjeva tako značilni ritmični zalet se vse bolj stopnjuje v frenetično, z disonancami zaznamovano gibanje. Vse do vrhunca, ki je hkrati tudi konec skladbe.

Jernej Weiss

dir

igen

t vi

olin

ist

orange 6 28 and 29 March 2019 at 7.30 pmGallus Hall, Cankarjev dom

Slovenian Philharmonic Orchestra

Dmitry Sitkovetsky conductor Pyotr Ilyich Tchaikovsky, orch. Alexander Glazunov: Meditation, Op. 42, No. 1

Igor Stravinsky, arr. Dmitry Sitkovetsky: Divertimento from the ballet Le baiser de la fée

Sergei Prokofiev: Symphony No. 5 in B-flat major, Op. 100

Dmitry Sitkovetsky is a versatile musical personality, active as a violinist, conductor, arranger, chamber musician and organiser of musical events. He studied at the Moscow Conservatory and at New York’s Juilliard School. He performs with leading world orchestras such as the Berlin, New York and Los Angeles Philharmonic Orchestras, the Leipzig Gewandhaus Orchestra, the Amsterdam Concertgebouw and the Academy of St Martin of the Fields, and, in 2015, with our orchestra, as well. He is also the founder of the New European String Chamber Orchestra (NESCO). He has performed at festivals in Salzburg, Lucerne, Edinburgh, Newport and Constantinople. Sitkovetsky is also known for his extremely effective arrangements, having orchestrated numerous solo and chamber works by Bach, Haydn, Beethoven, Brahms, Tchaikovsky, Stravinsky, Shostakovich and Schnittke.

The concert will open with Meditation by Pyotr Ilyich Tchaikovsky, originally written for violin and piano, but orchestrated by Alexander Glazunov. This will be followed (in an arrangement by Sitkovetsky) by the Divertimento from the ballet Le baiser de la fée, which Stravinsky wrote in 1928 and dedicated to the 35th anniversary of Tchaikovsky’s death. In the second part of the concert, we will hear Prokofiev’s Fifth Symphony, which the composer created in just one month in the summer of 1944. We will leave it to listeners themselves to judge whether it really is a »symphony of the greatness of the human spirit«, a phrase that is repeated over and over in commentaries about the work.

Leta 2003 je bil imenovan za glasbenega direktorja Simfoničnega orkestra Greensboro, kjer uspešno deluje še danes. Je tudi ustanovni dirigent Novega evropskega komornega godalnega orkestra (New European Strings Chamber Orchestra). Leta 2015 je v okviru Oranžnega abonmaja nastopil z Orkestrom Slovenske filharmonije.

Dmitrij Sitkovecki violinas člani Orkestra Slovenske filharmonije

30. marec 2019 ob 19.30Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

spored Ludwig van Beethoven Septet v Es-duru, op. 20

Felix Mendelssohn Bartholdy Oktet v Es-duru, op. 20

Vstopnice: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, Ljubljana med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800 E info@filharmonija.si

www.filharmonija.si

Komorni koncert

Ciklus družinskih koncertov 2018/19

Vstopnice: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, Ljubljanamed delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred koncertom T +386 1 24 10 800, E info@filharmonija.siSpletna prodaja: https://filharmonija.kupikarto.si/

Cena vstopnice posameznega koncerta: 5 €

www.filharmonija.si

5. koncert6. april 2019 ob 11.00Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

ZABOBNAJ IN ZAPOJ

Zbor Slovenske filharmonije Filharmonični tolkalni ansambel Slovenski tolkalni projekt

Sašo Vrabič beatboxer

Jerica Bukovec dirigentka

Franci Krevh povezovalec

spored slovenske ljudske pesmi | B. Šaljić

Podešva | A. Kumar | R. Gobec | D. Mancini | K. Pahor | B. Vremšak

Glas in tolkala sta verjetno najstarejši človeški duet. Povezuje ju prvinskost, preprostost in možnost, da ju lahko združena izvaja skoraj vsak. Petje in bobnanje sta bila skozi zgodovino povezana pri delu, obredih, plesu, v zadnjih sto letih pa izvrstno uporabljena na koncertnih odrih.

Koncert Zabobnaj in zapoj je unikaten glasbeni spored, ki mladim poslušalcem predstavlja raznolikost tolkal in barvitost glasov v zboru. Je glasbeno potovanje po različnih kombinacijah uporabe vokala in tolkal; pestrost različnih glasov in pevskih tehnik znotraj zbora se dopolnjuje s pisano paleto tolkal – od preprostih lesenih desk in praznih konzerv do koncertne marimbe. Osnova programa so slovenske ljudske pesmi, te pa se navezujejo na umetna glasbena dela in tudi glasbo iz risank.

Posebni gost bo beatboxer Sašo Vrabič s predstavitvijo nevidnih bobnov, skozi koncert pa vas bo vodil Franci Krevh. Ker bo na sporedu veliko slovenskih ljudskih pesmi, bomo veseli, če boste zapeli z nami!

Primerno za otroke od 5. leta naprej.

Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum

@SFilharmonija

@slofilharmonija

18. april 2019 ob 19.30 Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija

Orkester in Zbor Slovenske filharmonijeFrancesca Manzo sopran

Pietro Mianiti dirigent

Nakup vstopnic: blagajna Slovenske filharmonije, Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana

www.filharmonija.si

VerdijeVa Velikonočna glasba z gosti iz milanske scaleČe želite prejemati redna e-obvestila o programu

Slovenske filharmonije, sporočite svoj e-naslov na info@filharmonija.si.

Koncertni list Slovenske filharmonije, Oranžni abonma, št. 6Izdala: Slovenska filharmonijaDirektorica: Marjetica MahneUmetniški vodja OSF: Klemen Hvala Jezikovni pregled slovenskega besedila: Tanja SvenšekOblikovanje: Futura DDB, d.o.o.Prelom: Vlado TrifkovičTisk: Birografika Bori, LjubljanaNaklada: 1300 izvodov Ljubljana, marec 2019

Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 25. marca 2019.

ISSN 2350-5117

Slovenska filharmonijaOrkester Slovenske filharmonijeZbor Slovenske filharmonije

Kongresni trg 101000 LjubljanaT +386 1 2410 800F +386 1 2410 900E info@filharmonija.siwww.filharmonija.si

Ustanoviteljica Slovenske filharmonije je Vlada Republike Slovenije.Dejavnost Slovenske filharmonije financira Ministrstvo za kulturo.