SLEPI KONJ I Hein Jaap Hilarides

! Prevod v slovenščino: Helena Fošnjar

! !

!

SLEPI KONJ I

Hein Jaap Hilarides

1

Iz rok mi je curljala kri. Ko sem bila majhna deklica, sem velikokrat jahala in zmeraj sem si želela obnoviti ta hobi. Moj oče ni imel več nobenega konja, toda v naši vasi je živel trener konjev. Konj je bil precej nemiren, vendar se je odzival na zvok mojega glasu in zmogla sem ga umiriti. Vseeno pa ga je prestrašil vsak avtomobil, ki je peljal mimo, ali ptica, ki je izgubila ravnotežje med sedenjem na veji. Ure in ure sem v galopu jahala skozi gozdove in jase hribovja ob dolini reke Drave. Zaradi ježe se je konj pošteno spotil. Njegova histeričnost je popustila. Dokler nisva prišla skoraj že do doma. Ugriznil je v brzdo, dvignil glavo in ponorel. Kot obseden se je pognal naprej. Nisem hotela jezditi po tlakovcih, zato sem ga sunkovito potegnila in usmerila v kot. Hotel je skočiti v jarek. Ker tega nisem pričakovala, sem ga obrnila v smeri proti jarku. Pognal se je naprej, zato sem ga ustavila in obrnila smer. Nato je dobil idejo, da bi preskočil ograjo iz bodeče žice. Zato sem si mislila, nazaj v gz z njim, naj se tam zdivja. Popustila sem vajeti. V tistem trenutku se je eno izmed stremen strgalo. Železnega dela ni bilo več. Izgubila sem oprijem. Vse, kar mi je preostalo, je bilo, da sem z nogami močno pritisnila ob njegov trup. A konj se ni upočasnil. Bil je vse bolj iz sebe.

Nenadoma se je ustavil. Medtem, ko se je umiril, sva nekaj časa hodila. Potem sem zataknila nogo v usnjeni del polomljenega stremena. Tako sem imela nekoliko oprijema, a če bi padla s konja, bi se moje stopalo zataknilo v usnju in konj bi me vlekel za seboj. Jezdila sem z enim stopalom v stremenu. To je porušilo moje ravnotežje. V počasnem ritmu sem poskušala priti do doma. Ko sva prišla mimo nekaj ljudi, ki so spravljali seno, je potegnil za brzdo. Dvignil je glavo in rep in zdrvel po cesti z vratolomno hitrostjo. Zvok udarjanja kopit ob kamen ga je še dodatno vznemiril. Vse skupaj je postajalo noro. S polno hitrostjo je galopiral po ulici. Prste sem imela čisto odrte. Edino, kar mi je preostalo, je bilo, da sem močno potegnila za brzdo, da se je zajedla v kotičke njegovih ust. Pred kmetijo je konj upočasnil na hitrost hoje. Dreser se je pogovarjal z mojim očetom.

"Ali lahko ti primeš za vajeti?" sem zaklicala očetu. "Bolijo me roke."

Bila sem besna. Skočila sem s konja in odkorakala naravnost proti vodni pipi. Od povsod je drla kri.

"Kaj je narobe?" je vprašal trener.

Povedala sem mu o divji vožnji. Bil je zmeden. Žrebec je vendar vlekel kočijo Franca Jožefa, ko je ta prišel v Maribor.

"Kako je s konjem?" sem vprašala teden dni kasneje.

"Veterinar ga je uspaval," mi je odvrnil trener. "Bil je na pol slep."

2

V vasi poteka sejem. Vojak na dopustu se začne pogovorjati z menoj. Dietrich Kleeblatt je visok, čeden možakar. Ima gladke črne lase, počesane nazaj, kjer ostanejo zaradi pomade. Polizani lasje se bleščijo zaradi maščobe. Dietrich je poveljnik bataljona, ki brani avstrijske meje. Boril se je v jarkih ob reki Soči in se bojeval za svobodo Koroške in nemškega dela Šlezije.

Dietrich ima velike, zveste oči, ki se goreče temno rjavo lesketajo. Presenečeno me gledajo. Raje ne razmišljam o tem, da ubija ljudi. Tukaj je zabava in on je privlačen moški. Pijeva, in ne mislim na nič drugega. Vzame me s seboj na gugalnico in pove, da bi me rad pospremil domov. Devetnajst let imam in nočem, da me spremlja, vendar vztraja.

"Tukaj sem," mi pravi, "čeprav ne bi smel biti. Trikrat sem se že poslovil. Toda smrt ni prišla pome. Na eni rami imam hudiča in na drugi angela."

"Vsi se vrtimo na kolesu sreče," mu odgovorim.

Rada bi mu rekla, da bom sama zmogla zadnji kos poti domov. A besede mi nekako ne gredo z jezika. Nekaj me zadržuje.

"Smrt je dolgočasna in siva in umazana, in smrdi," izjavi, ko vas pustiva za seboj. "Med klanjem na Soči sem bil dvakrat ustreljen v stegno. Zaradi tega sem imel nogo sedemnajst centimetrov krajšo. Operirali so me in zmanjšali razliko med obema nogama na pet centimetrov. Pozneje so me zadeli še v ramo."

Sediva na travniku ob Dravi. Ves čas gleda stran od mene in poskuša skriti levo stran obraza. Skriti vidne, dolge brazgotine. Majsko sonce žge na naju.

Res je vroče, cvetovi regrata povešajo glave. Veter zadržuje dih. Zrak nad travami, trsjem in drevesnim listjem se lesketa od vročine. Po dolgi zimi z veliko snega vse cveti kot v divjem vrtu.

"Spominja me na mladost," pravi Dietrich. "Imela sem krasno otroštvo. Živeli smo v čudoviti vili v gozdu. Moj oče je bil član uprave velikega gozdarskega podjetja. Pred vojno sem študiral arhitekturo. Moj oče in dedek sta bila politično aktivna in tudi moja brata sta bila v vojski. Moja družina verjame v veliko nemško cesarstvo. Ta nazor je že več generacij v naši krvi. Po koncu vojne sem naletel na nekaj boljševikov. V Gradcu so mojo prtljago obrnili na glavo. Pomahal sem jim s pištolo in vrgli so me v zapor. Tako me je sprejela nazaj lastna domovina."

"V naši vasi je nekoč bil tempelj, posvečen Mitri," mu odgovorim. "Ta rimski bog se je boril proti zlu."

Zakaj sem pomislila na to? Nobenega smisla nima. "Ali ni bil to bog, ki so ga častili vojaki?" vpraša Dietrich. "Našli so tudi rimski vrč in fibulo."

Prisluhneva žuborenju toka. Na drugi strani reke zagledam rdeč cvet. Podoben je nageljnu.

"Ali vidite tisto rožo?" ga vprašam.

"Prinesem ti jo," mi pove Dietrich. "Kako?"

"Plaval bom čez." "Voda je ledeno hladna."

"To me ne moti."

Steče proti reki in skoči v vodo. Kot bedak si z zamahi utira pot na drugo stran. Tok je močan. Površina je polna majhnih vrtincev, ki sledijo toku. Na obalo spleza petdeset metrov nižje. Obkrožijo ga brenčeče muhe, ose in čebele. Prestraši divjo kozo, ki zbeži. Dietrich utrga cvet, dvigne steblo kvišku, zamahuje proti muham okrog sebe in začne bresti po visoki travi proti potoku. Z rožo v ustih priplava nazaj. Zdi se, da je tok še močnejši. Z vso silo premaguje vodo. Ko skuša zajeti sapo, mu cvet pade iz ust.

Ko je spet na obali, se izčrpan uleže zraven mene. "Umrl boš za nič," mu rečem. Dietrich zadihan odgovori: "Ti nisi nič."

Moj obraz postane napet. Sklonim glavo in pogledam navzgor. Rjavina njegovih oči se zalesketa.

"Tvoje oči so globoke in skrivnostne kakor reka," mi reče.

V zadregi se nasmehnem in spet spustim pogled. Muhe brenčijo, oglasi se ptica, hladen vetrič zaveje skozi drevje.

"Tukaj bi lahko ostal za vedno," oznani.

"Ni nama še treba oditi," rečem.

"Tukaj bova preživela noč." "Seveda, seveda," odgovorim.

Ne vem, kaj naj naredim. Rada bi vstala in se sprehodila do reke. Pogleda me in izgubim se.

3

Šest let pozneje je, spomladi leta 1926. Kosim deteljo. Kmečka roka se nasloni na koso. Iz ust vzame pipo in zakliče: "Freek!"

"Ja?"

Freek se ustavi. Sin kmeta s severa je. Tukaj je, da pridobi nekaj izkušenj od mojega očeta. Z nama je že devet mesecev. Freek se postavi v isti položaj kot mož, ki ga kliče.

"Si že slišal tega?"

Kmet začne pripovedovati šalo. "Dva moška se srečata pri šanku. 'Odrezal bom vse gumbe iz tvojih oblačil,' pravi prvi drugemu. 'Če jih v dveh minutah ne prišijem nazaj, ti plačam pivo.'

'Velja!' odgovori drugi.

Prvi moški odreže vse gumbe iz oblačil drugega, ki zdaj stoji brez srajce in s hlačami spuščenimi do kolen.

'Ah, k vragu z vsem skupaj,' pravi prvi mož. 'Ne bo mi uspelo. Tukaj imaš pivo.'"

Možje na njivi se smejijo. Kose ostanejo negibne. Vsi kmetje zdaj pričakujejo, da bo tudi Freek povedal vic, on pa gleda mene. Zardevati začnem. Zlate dlake na zagoreli koži mojih rok se lesketajo na soncu. Njegove sivo-modre oči se mi nasmehnejo. Zelo se zabavava. Kmetje se obrnejo. Dalje kosijo deteljo s svojimi kosami in ne drezajo naprej.

Freekov oče je kot najstnik neko poletje delal pri mojem dedku. Klaas Wassenaar je bil ponosen in trmast človek ter priden delavec. Bil je vedno dobre volje in se je rad hvalil s svojo svobodo. Freek je drugačen. Sanjač je. Moja koža je zagorela in kliče me 'temna princesa', ali reine du ferme, kraljica kmetije. Rad se pohvali s francoščino, ki se je je naučil v šoli, očitno pa ni spal niti med poukom fizike.

"Tvoja masa je moj gospodar," mi je dejal nekoč. "Iz tebe črpam toliko energije. Tvoji delci me poženejo v gibanje."

Še več lepih besed mi naloži: "Ti si moja pogumna ljubica, moj spretna jahalka," in tako naprej in tako dalje. Ob živce me spravlja. Ko pa je nekaj časa tiho, si zaželim, da bi govoril naprej.

V prvih mesecev, ko je delal za mojega očeta, kar ni in ni bilo konca načinom, s katerimi mi je poskušal dvoriti. Nisem popustila. Oče me je opozoril na to. Boji se, da ne bo nikoli več videl hčerke. Trudim se, da ga brzdam. Ne samo zaradi očetovega opozorila. Še nekaj drugega je posredi, vendar o tem trenutno ne želim govoriti.

4

Po osnovni šoli obiskujem Bürgerschule. Na razredni fotografiji sem v temni obleki z ovratnikom. Ročno zašiti šivi potekajo od vrha do dna. Prečko sem nosila na desni strani. V figo speti lasje pokrivajo obe ušesi. Več je deklet, ki nosijo lase spete na ta način. Moj ozki nos je točno na sredini obraza, in ustnice imam našobljene. Od nosu do zgornje ustnice potekata dva mala grebena, kot bi držala moj prefinjen nos pokonci. Zelo resno gledam v fotoaparat. Prva svetovna vojna se je pravkar končala. Kristoff se ni vrnil: mojega brata je zadela granata.

Nek sošolec drži v naročju plaketo z imenom našega razreda. Moja najboljša prijateljica sedi na sredini prve vrste. Nosi obleko brez ovratnika in s pikami. Obute ima usnjene čevlje z vezalkami in v laseh nosi bel trak. Prečko ima na desni in prosta ušesa. Njene fige so spete nekoliko višje kot moje.

Smo na šolskem izletu v Trst. Pasem si oči na vsem, kar vidim. La Moda Viennese ima na zalogi zadnjo dunajsko modo, pri Carolini Wiegele pa so v izložbah razstavljene najnovejše bluze. Ulice so polne modno oblečenih dam, ki nosijo najdražje boe, in najlepši konji v najlepših vpregah vlečejo najbolj čudovite kočije.

5

Naša vas Rovščane se nahaja petnajst kilometrov od Maribora. V Rovščanah je tovarna dušika, ki je bila zgrajena med vojno. Proizvaja gnojila in dinamit. Energijo, ki jo potrebuje kemična elektrarna, zagotavlja nova hidroelektrarna. Drugi ljudje iz naše vasi delajo v lesni industriji ali v kakšni od steklarn. Prebivalci Rovščan so ponosni ljudje in imajo velike domove. Kmetje na Pohorju so skrbni in gospodarni in globoko verni. V hribih delajo od zgodnjega jutra do poznega večera. Težko garajo na poljih in travnikih. Kmetje so pogosto sami in ne govorijo veliko. Tudi moja mama in oče imata kmečko hišo. Kot skoraj vsi v vasi sta tudi onadva katoličana, vendar nam svojega verskega prepričanja ne vsiljujeta.

Skupaj sedimo za veliko mizo. Oče, mama, Jure, Elise, Slavka, Freek in jaz. Imam dva starejša brata, Kristoffa in Jureta. Kristoff je bil najstarejši. Jure bi rad postal policaj. Rovščan ima dovolj. "Svet je večji od naše vasi," pravi Jure. Kmetijo naj bi prevzel prav on, vendar ima moja najmlajša sestra Slavka željo po kmetovanju, tako da lahko Jure zavrne. Prijavil se je za delo na mariborski policijski postaji. Mladi se selijo v mesta, saj je tam delo. V naši vasi se bo zaprla še ena steklarna. Elise že živi v Mariboru. To je pravo mesto za življenje, pravi.

Freek sedi na Kristoffovem stolu. Sedež je bil dolga leta prazen. Zdaj, ko na njem sedi Freek, se zdi skoraj, kot bi se Kristoff vrnil. Tudi oče je podobnega mnenja. Pripoveduje nam o časih pod Habsburžani, ko je bila militarizirana celotna družba. Mama in oče sta bila vzgojena v času vladavine Avstrijcev.

Oče pripoveduje o tem, kako sta z mamo obiskala Dunaj. Takrat sta bila mladoporočenca in razen Maribora nista videla veliko sveta. Z navdušenjem sta vsrkavala vse, ogromne veleblagovnice z dragimi izdelki, široke ulice, katedralo svetega Štefana, trg Heldenplatz in palače s čudovitimi vrtovi. Obiskali so tudi Belvedere, poletno cesarjevo palačo s strehami v obliki turških vojaških šotorov.

"Na Dunaju je vse izžarevalo veličino mogočnega imperija," pravi oče. "Nenadoma pa je Habsburško cesarstvo izpuhtelo. Nemčija, Madžarska in Avstrijci so bili strogo kaznovani. Ta košček Štajerske je bil vzet Avstriji."

"Zdaj smo sami svoji gospodarji," pravi Jure.

Oče je vedno miren in obvladan, toda ko gre za politiko, mu zavre kri.

"Sami svoji gospodarji?" mu odvrne jezno. "Smo del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na križišču poti smo. Veliko Nemcev se je odselilo, druge so pregnali. O vsem ostalem ni veliko povedati. "

Nihče za mizo si mu ne upa oporekati. To bi pomenilo, da je bila Kristoffova smrt zaman. Mi, njegovi otroci, smo odraščali z novim slovenskim nacionalizmom, toda oče je bil vzgojen v času Habsburžanov. Če bi se bil prisiljen boriti za Avstrijce, bi razmišljal drugače. Na začetku vojne so Habsburžani razglasili popolno mobilizacijo. Vsak moški, star med 21 in 42 let, je moral v nabor. Oče se je ravno izmuznil mejni starosti za vpoklic, Kristoff pa je bil ravno dovolj star. "Vrnem se za božič!" je zakklical, ko je njegov vlak odpeljal iz postaje. Vojna je trajala štiri leta. In kam je vse skupaj pripeljalo? Milijoni mrtvih, povsod veliko bolnih ali norih od vojne, in še več sovraštva. Skoraj bi se izstradali od lakote in malone vsakega Slovenca iz vasi so zvlekli pred sodnika. Večino so izdali, jih prijavili zaradi ljubezni do domovine, ali preprosto iz zavisti. Vojaška sodišča so želela zatreti slovenski nacionalizem. Na koncu so morali izpustiti skoraj vse.

6

Omenim generala Maistra. Briga me. Rada bi povedala, kar mislim. "Slovenci smo," rečem. "General Maister je imel prav."

"Nočem govoriti o Maistru," odgovori moj oče. "Naša prihodnost je združena Štajerska..." "Prepozen si, oče!" zavpijem.

"Naj ti povem legendarno zgodbo," začne oče . "V osmem stoletju so se slovenska plemena 1

preselila na Koroško in Kranjsko. V tistih dneh se je to območje imenovalo Karantanija. Karantanci so imeli svojo vero z dvajsetimi bogovi. Grozili so jim Tatari in pomoč so iskali na Bavarskem. Tatari so bili poraženi, Bavarci pa so s seboj prinesli krščansko vero. Skupina vojakov se ni hotela krstiti. Želeli so se boriti proti Nemcem. Triintrideset so jih zaprli v grad. Zmanjkalo jim je hrane in obkolili so jih Nemci.

Nato pa se je spremenilo vreme. Razbesnela se je nevihta, deževalo je in nad pokrajino je padla črna noč. Karantanci so si dejali, da bi bila to nemara priložnost za pobeg v gozd. Nemci pa so načrtovali, da bi v temi preplezali stene gradu. Sredi noči sta se vojski srečali pri grajskih vratih. Po bitki so Nemci šteli trupla. Vedeli so, da bi jih moralo tam ležati triintrideset. Manjkalo je eno: mladi Črtomir.

Črtomir si je dejal: "raje sem mrtev, kot pa suženj Nemcem," zato se je odpravil do izvira

Zgodbo je zapisal slovenski pesnik in pravnik France Prešeren (1800-1849) 1

Savice. Vsega je bilo konec in hotel si je vzeti življenje. Preden umre pa bi rad še enkrat videl svojo ljubezen, Bogomilo. Prosil je nekega ribiča, naj ga odpelje k njej. Toda Bogomila ni bil sama. Bila je v spremstvu svojega očeta in nemškega duhovnika.

"Oh, Bogomila," ji je dejal Črtomir. "Pridi v moje srce." "Ne," je odvrnila Bogomila, "zdaj ni čas za to."

Mladenič je hotel duhovnika ubiti, a mu je Bogomila to preprečila. Pridružila se je bila samostanu in obljubila Devici Mariji, da bo molila za Črtomirja. Črtomir je padel na kolena in izgovoril svoje krščansko ime.

Vprašanje pa je: zakaj bi se mladenič, ki je izgubil vse svoje prijatelje v boju s krščansko vojsko, spreobrnil v krščanstvo? Odgovor: takšna je usoda Slovenije. Tako majhna država ne more odvrniti ogromne Nemčije. Druge možnosti za nas ni, drugače ne bomo mogli preživeti. Ta ep veliko pove o značaju Slovencev."

"Toda zdaj je čas za Slovenijo," mu odgovorim. "Mi nismo Bogomila. General Maister je imel prav."

"Niti besede več o Maistru!" se je besno zadrl oče. "In to je konec razprave!"

7

S Freekom jezdiva proti Mariboru. Na pol poti me začne spraševati o generalu Maistru.

"Rudolf Maister je bil poveljnik avstrijske vojaške enote," mu razlagam. "Pogosto je obiskoval Narodni dom v Mariboru, kraj, kjer so se zbirali Slovenci. Avstrijskim oficirjem to ni bilo všeč in povedali so, da je s svojimi četami govoril slovensko in da venomer tiči v Narodnem domu. Dejstvo je bilo, da se je nemška elita iz Maribora želela pridružiti Avstriji. Maister se s takšnim načrtom ni mogel strinjati. Zasedel je mesto in zaprl Nemce."

Pri starem obrambnem stolpu sva, priveževa konje na drog in se sprehodiva proti kavarni na prostem poleg stare vinske trte. Drava se blešči pod poletnim soncem kot starinsko srebro, zloščeno do visokega sijaja. V bližini obrežja tiho plavajo labodi sem ter tja. Eden si čisti perje s svojim rdečim kljunom. Po površini vode udarja s krili, nato jih razpne in razprta drži v vetru. Kapljice vode, ki jih je najprej otresel s hrbta, padejo z njegovih kril v vzvalovano vodo vojaško zelene reke. Preko starega mostu se pelje četica vprežnih kočij proti središču mesta. Na drugi strani reke ob obrežju počiva vrsta hiš. Nekaj delavcev je zaposlenih s popravilom dimnika na eni od streh.

"V Mariboru vino kaplja iz vinske trte naravnost v kozarce Mariborčanom," pripomnim.

"Kako to misliš?"

"Tako blizu mesta so vinogradi. Kozarec lahko nastaviš naravnost pod grozdje."

Freek se zasmeje. Naročiva kozarec rdečega vina. Freek gleda na drugo stran reke.

"O čem razmišljaš?" ga vprašam.

"Kako široka je Drava tukaj," odgovori.

"Kaj pa ti?"

"Ah, nič."

"To ni mogoče."

"Spomnila sem se na verze Friedricha Schillerja," odvrnem. "Schiller je moj najljubši pesnik. Romantik je. Trenutno berem poezijo Hamerlinga, pesnika iz Avstrije. V meni prebudi mojo idealistično plat." "Jaz sem človek natančnih znanosti. Ampak vseeno rad berem pesmi. Rad bi nekako združil oboje."

"Jaz pa sem bolj za pisanje poezije kot za merjenje stvari," odvrnem.

Mimo kužnega znamenja se sprehodiva v mesto po Gosposki ulico proti Grajskemu trgu. Natakarji si hite utirajo pot skozi množico ljudi v kavarnah na prostem. Naročiva kavo in kos torte. Levo in desno od naju si ljudje prižigajo cigarete in srkajo majhne požirke turške kave.

"Pod Avstrijce spadamo smo že skoraj tisoč let," rečem. S kavno žličko postrgam nekaj stepene smetane s svojega koščka torte. "Kljub temu pa je to območje že stoletja bolj ali manj samostojno. Če kam spadamo, potem so to Južni Slovani."

Freek v resnici ne posluša. Gleda moje roke. "O čem razmišljaš?" ga vprašam.

"O tvojih navadah," odvrne. "O tem, kako držiš žlico, medtem ko ješ torto: med palcem, kazalcem in sredincem desne roke, kot da bi držala pisalo. O tem, kako stresaš žlico, ko ni ničesar na njej. Nekakšen napet, živčen gib, ki ne služi ničemur, a vendar je za tebe to nepogrešljiv del uživanja v torti. Brez tega ti torta ni všeč, ali pa se ti najbrž zdi manj okusna. To počneš nezavedno. Verjetno ta ljubek gib ponavljaš iz navade."

"Ničesar takšnega ne počnem!" se pritožim.

"Moram te imeti," mi reče Freek empatično. Zaradi vina in sonca je rahlo okajen in predrzen.

"Kako to misliš?" vprašam. "Zakaj?"

"Rad bi te imel, ker nisi namenjena meni."

"O čem govoriš?"

"Zato se tako dobro razumeva," se zareži.

"A tako?"

"Kaj drugega bi pa še lahko bilo?"

"Poznava se že nekaj časa," mu rečem resno. "Mislim, da je to to." "Tudi jaz mislim tako," odvrne s hripavim glasom.

Njegov glas zastane. Misli dohitijo njegove besede. Raztopijo se v vetru. Njegovi stavki niso jezik in ne komunikacijsko sredstvo. Njegove pripombe so zvoki, izrazi ljubezni, s katerimi izkazuje naklonjenost. Pogovarjava se, vendar ni več pomembno, kaj rečeva. Hodiva proti konjem. Vprašam ga, ali že razume naš jezik.

Pravi, da ne. "Poslušam in poskušam razumeti. Kaj pomeni, ni pomembno."

Jezik navsezadnje ne pomeni nič drugega kot zvoke. Zvoke, ki prikličejo občutke. Način, kako besede zvenijo v ljudeh vzbuja najgloblje motive.

8

Maribor ima velike tekstilne tovarne. Mesto velja za slovenski Manchester. Sediva v bližini Vodnega stolpa. Nekoč je bil ta stari stolp ob Dravi del utrdbe, ki je bila zgrajena za obrambo pred napadi Turkov. Ogledujeva si dimnike tovarn iz Melja, novega industrijskega območja. Sonce sije skozi javor z rumenimi listi, ki imajo rjave pege. Veter se vrtinči okrog stolpa. Nenaden sunek razmrši nekaj listja in ga raztrese po kavarni. Malo naprej se tovorni vlak ropotaje vali čez železniški most.

Labodi na reki kljuvajo po površju vode s topimi kljuni. S tlesketajočim zvokom grabijo po muhah in glasno gagajo za še več zalogajev. Stari stolp ob reki je preživel vojne, požare in poplave. Drava preprosto teče in se ne zaveda ničesar. Tok sveta nima občutka za čas. Reka vzbuja občutek ponižnosti.

Naročiva belo vino. Mimo se pripelje avtomobil, ki prestraši konje. "Kaj si v resnici misliš o meni?" ga vprašam.

"Kako to misliš?"

"Mislim, kako me vidiš. Kakšna sem?"

"Praktična si."

"Hvala," rečem razočarano, "zelo mi laskaš!"

"Mar nisi? Vse znaš postoriti, v hiši in okrog hiše, odlično ti gre s konji, veliko bereš in se znaš pogovarjati."

"Še kaj?"

"Zanesljiva si, včasih malce preveč resna in, hmm...kritična."

"Kaj še?"

"Vztrajna si, torej, ne obupaš. Na trenutke si lahko malce ostra. Kot zdaj."

"Ne bo držalo!"

"Ja, pa si, toda to je ravno tisto, kar mi je všeč pri tebi. Kritična si do svojega dela."

"In zdaj še kakšno pozitivno lastnost."

"Saj to so pozitivne lastnosti." "Ne, pa niso."

"Ja, pa so," zavpije Freek. "Veš, kaj hočeš in trdo delaš. In previdna si."

"Previdna?"

Pomislim na tisto edino priložnost, ko nisem bila previdna.

Kot bi mi bral misli, me vpraša: "Kdaj mi boš povedala?" Njegovo vprašanje je ostro in iskreno.

"Kaj?" ga vprašam. Pretvarjam se, da ne vem, o čem govori. "Dobro veš, kaj mislim."

"Ja, ja. Kmalu."

"Rekla si, da mi boš povedala."

"Res je. Saj ti bom."

Še en sunek vetra odpihne listje z drevesa. Odnese jih v reko. Labodi plavajo proti njim. Glave potopijo pod gladino in veslajo. V eni sami sekundi se počutim leto starejša. Listi v hipu spremenijo barvo in začnejo padati hitreje in hitreje. Ne zberem poguma, da bi začela govoriti. Bojim se, da bo razočaran in me ne bo hotel več videti.

Kljub temu rečem, "lahko ti povem zdaj."

"Če nisi pripravljena, ti ni treba."

"Pripravljena sem."

"No, potem pa dajva."

"Ne boš nikomur povedal?"

"Ne," mi zagotovi, "to sem ti že povedal."

"Sina imam. Nikolaj je star pet let. V rejniški družini živi. Saj sem ti še vedno všeč, ali ne? Sem ti še vedno všeč? "

"Vsekakor."

"Res?"

"Seveda."

"Nisi jezen?"

"Kje živi Nikolaj?"

"V Nemčiji."

"Torej," nadaljuje, "tega nisem pričakoval."

"V naši vasi je bil sejem. On je bil vojak na dopustu. S seboj je imel prijatelja. Oba sta bila v vojski. Dietrich ni bil videti kot vojak. Nisem si mogla predstavljati, da ubija ljudi. Toda več kot je spil, manjše so postale njegove oči in bolj osamljeno je gledal skozi njih. Hotel me je

spremljati domov. Nisem želela tega, vendar je vztrajal. Ko sva prišla izven vasi, me je pogledal. In potem sem se izgubila. Nikoli več ga nisem videla. Ali sem ti še vedno všeč?"

"Nič drugače ne mislim o tebi."

"Spremenila sem se. Včasih sem bila veliko manj zadržana in bolj sproščena. Zgodba, ki sem ti jo povedala, me je usodno zaznamovala."

"Kako se spopadaš s tem?"

"Ne razmišljam o tem."

"Previden bom s tabo," mi reče Freek.

"Lepo od tebe."

"Resno mislim."

"Lepo od tebe."

"Čisto resno mislim."

Nagne se proti meni, da bi me poljubil. Potisnem ga stran in on me spet poskuša poljubiti.