SAMOPOSTREŽNA MALICA, 10. 5. 2011

• SAMOPOSTREŽNA MALICA, 10. 5. 2011•  • Na današnji dan, 10. maja 1876, se je na Vrhniki rodil Ivan Cankar.• Leta 1899 je izšla zbirka Cankarjevih ljubezenskih pesmi z naslovom Erotika. 

Po besedah takratne literarne kritike naj bi Cankar v njej naposled razkril tudi svojo milejšo in bolj čustveno plat ustvarjanja ter na 118 straneh ‘zbral krasen šopek novih in že objavljenih poezij’, ki jih je Anton Aškerc označil za ‘pristno vino’, avtorja pa za ‘sužnja strasti, ki je edini motiv njegovi liri’. To o strasti in liri je odkril tudi sloviti ljubljanski škof Anton Jeglič, ki je s škofovanjem ter odgovornostjo ‘za narod in in njegovo nravnost’ nastopil slabo leto poprej. 

Presvetli škof je zbirko, ki jo je objavil Ivan Cankar, razumel kot odkrito grožnjo čistim mislim, še bolj papeški od papeža pa so bili nižji cerkveni dostojanstveniki, ki so v katoliškem tisku prilivali olja na moralistični ogenj, v katerem je nato končalo 700 izvodov Erotike: “Ljubica se pesniku vedno valja po divanu, on pa postaja nervozen. Kar ni mogel stlačiti v verze, spisal je o ‘zopernem mehkem telesu’ v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo. Ni čudno, pohotnost jo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka.”

Škof Jeglič je tako sklenil za narodov blagor odločno ukrepati. Z Bambergom, založnikom Erotike, se je pogodil, da odkupi vso naklado izvodov in obudi tradicionalni inkvizicijski običaj sežiganja prepovedanih knjig. Zbirka ljubezenskih pesmi, s še posebej problematičnim ciklom Dunajski večeri, je tako končala med plameni v peči ljubljanske knezoškofijske palače, kar se je pred natanko pol stoletja zgodilo tudi s Poezijami Franceta Prešerna. Škof Jeglič torej ni zaplenil Cankarjeve Erotike, kot se pogosto zlohotno natolcuje, temveč jo je do zadnjega izvod pokupil. “Formalno se gospodu knezoškofu ne more ničesar očitati. Kar je storil, je imel pravico storiti; on je Cankarjeve pesmi kupil in jih plačal in nihče se nima za to brigati, kaj je s to svojo lastnino storil,” je aprila 1899 zapisal liberalni časopis Slovenski narod. 

“Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirati s tako srednjeveško neumnostjo,” je zapisal Ivan Cankar v svojem pismu, saj je vedel, da bo moral založnik v skladu s pogodbo narediti ponatis zbirke najkasneje v treh letih, če ne bo izgubil vse avtorske pravice. 

Škof Jeglič je kasneje, leta 1910, izdal knjižico z naslovom Ženinom in nevestam, nekakšen priročnik z nasveti, kako po katoliških zapovedih ohraniti nravstveno čistost pred demoni pohote, ki pa je še preden je šla v tisk, dvignila gromozanske oblake prahu. Tudi zato, ker je niso hoteli založiti v Katoliško tiskovnem društvu, saj naj bi se škof v svojih nasvetih bolj kot opisovanju lepot devištva posvečal pregreham, ki mlade ogrožajo pred, med in po poroki. “Kaj tako osoljenega, opopranega, papriciranega in s španskimi muhami prepletenega še ni bilo natisnjenega v slovenskem jeziku,” je zapisal liberalni Slovenski narod. 

• Tako škof Anton Jeglič sežiga Cankarjeve Erotike v svojih kasnejših dnevnikih ni več omenjal. Še več, ko se je pripravljal izid Cankarjevih zbranih del, je Cankarja označil kot ‘duhovitega pisatelja, nenavadno duhovitega moža’, na vprašanje o njegovi Erotiki pa je odgovoril: “Saj res. Pokuril sem jo. Sem že čisto pozabil. Nič ne de! Saj ne vemo, zakaj je bilo to prav. Morda je zato sedaj umetniško čist, nič umazan, kakor so marsikateri drugi. Bog je dober.”

• V skupnem prostoru si lahko danes ogledate omenjeno prvo izdajo Cankarjeve pesniške zbirke Erotika iz leta 1899, last Nade Brezovar.• Dober tek vam želita Nada Brezovar in Mateja N. Praunseis

JEDILNIK: MALICA 10. 5. 2011

MANGO

MLEČNA KAŠA

SKUTINE ŽEMLJICE

NAPITKI

SALAME, SIRI

DIETE

SIROVI TORTELINI

NAJPREJ PREUČIMO JEDILNIK

ŽE VEM KAJ BOM JEDEL

MAJHEN IZBOR ZA VELIKEGA FANTA

ŠE NAPITEK VZAMEM

OGLED KNJIGE

MASKOTA: EKOLOŠKO OBARVAN

KNJIGA: PRVA IZDAJA CANKARJEVE EROTIKE

Ivan Cankar

EROTIKA

Na današnji dan, 10. maja 1876, se je na Vrhniki rodil Ivan Cankar.

Leta 1899 je izšla zbirka Cankarjevih ljubezenskih pesmi z naslovom Erotika.

Po besedah takratne literarne kritike naj bi Cankar v njej naposled razkril tudi svojo milejšo in bolj čustveno plat ustvarjanja ter na 118 straneh ‘zbral krasen šopek novih in že objavljenih poezij’, ki jih je Anton Aškerc označil za ‘pristno vino’, avtorja pa za ‘sužnja strasti, ki je edini motiv njegovi liri’. To o strasti in liri je odkril tudi sloviti ljubljanski škof Anton Jeglič, ki je s škofovanjem ter odgovornostjo ‘za narod in njegovo nravnost’ nastopil slabo leto poprej. 

Presvetli škof je zbirko, ki jo je objavil Ivan Cankar, razumel kot odkrito grožnjo čistim mislim, še bolj papeški od papeža pa so bili nižji cerkveni dostojanstveniki, ki so v katoliškem tisku prilivali olja na moralistični ogenj, v katerem je nato končalo 700 izvodov Erotike: “Ljubica se pesniku vedno valja po divanu, on pa postaja nervozen. Kar ni mogel stlačiti v verze, spisal je o ‘zopernem mehkem telesu’ v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo. Ni čudno, pohotnost jo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka.”

Karikatura Hinka Smrekarja

Škof Jeglič je tako sklenil za narodov blagor odločno ukrepati. Z Bambergom, založnikom Erotike, se je pogodil, da odkupi vso naklado izvodov in obudi tradicionalni inkvizicijski običaj sežiganja prepovedanih knjig. Zbirka ljubezenskih pesmi, s še posebej problematičnim ciklom Dunajski večeri, je tako končala med plameni v peči ljubljanske knezoškofijske palače, kar se je pred natanko pol stoletja zgodilo tudi s Poezijami Franceta Prešerna. Škof Jeglič torej ni zaplenil Cankarjeve Erotike, kot se pogosto zlohotno natolcuje, temveč jo je do zadnjega izvod pokupil. “Formalno se gospodu knezoškofu ne more ničesar očitati. Kar je storil, je imel pravico storiti; on je Cankarjeve pesmi kupil in jih plačal in nihče se nima za to brigati, kaj je s to svojo lastnino storil,” je aprila 1899 zapisal liberalni časopis Slovenski narod. 

“Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirati s tako srednjeveško neumnostjo,” je zapisal Ivan Cankar v svojem pismu, saj je vedel, da bo moral založnik v skladu s pogodbo narediti ponatis zbirke najkasneje v treh letih, če ne bo izgubil vse avtorske pravice. 

Škof Anton Jeglič sežiga Cankarjeve Erotike v svojih kasnejših dnevnikih ni več omenjal. Še več, ko se je pripravljal izid Cankarjevih zbranih del, je Cankarja označil kot ‘duhovitega pisatelja, nenavadno duhovitega moža’, na vprašanje o njegovi Erotiki pa je odgovoril: “Saj res. Pokuril sem jo. Sem že čisto pozabil. Nič ne de! Saj ne vemo, zakaj je bilo to prav. Morda je zato sedaj umetniško čist, nič umazan, kakor so marsikateri drugi. Bog je dober.”