S kolesi po srednji ItalijiII. del: Južna Toskana in severni Lacij

Milan Selan

Narava, zgodovina, kultura, umetnost in kulinarika

Kolesarski vodnik

4

Vsebina

5

UVOD

TOSKANA (TOSCANA)Zgodovina Apeninska in villanovska kultura (do VIII. stol. pr. n. št)Etruščansko obdobje (od VIII. do III. stol. pr. n. št.)Rimljani v Toskani (od III. stol. pr. n. št. do leta 476)Toskana med Goti in Langobardi (476–680)Vojvodina Tuscia (Ducato di Tuscia)Mejna grofija Tuscia (Marca di Tuscia)Toskana v novem veku (1492–1860)Toskana v združeni Italiji (1861–)Gospodarstvo

LACIJ (LAZIO) Zgodovina Gospodarstvo Naravna dediščina Kultura, umetnost, arhitektura in druge turistične zanimivosti Pokrajina Viterbo

VELIKI TOSKANSKI KROG Siena–San Gimignano–Volterra Volterra–Pomarance–Castelnuovo V.C. Castelnuovo V.C.–Radicondoli–Monticiano Monticiano–Paganico–Grosseto Grosseto–Capalbio–Canino Canino–Tuscania–Tarquinia–Barbarano Romano Barbarano Romano–Vico–Viterbo–BagnoregioBagnoregio–Acquapendente–Chianciano Terme Chianciano–Trequanda–Siena

ENODNEVNI KROŽNI IZLETI Pitigliano–Saturnia–Pitigliano Pitigliano–Bolsensko jezero–Pitigliano Elmo–Cellena–Santa Fiora–Elmo Borghetto–Capodimonte–Bolsena–Boghetto Ponte del Rigo–Monte Amiata–Ponte del Rigo Arcidosso–Montalcino–Arcidosso San Quirico–Abbazia di Monte Oliveto–San Quirico

OPIS KRAJEV OB POTI Abbadia a Isola Abbadia San Salvatore Abbazia di Monte Oliveto Abbazia Sant'Antimo Acquapendente

6

Acquarossa Arcidosso Arlena di Castro Asciano Bagno Vignoni Bagnoregio Bagni di Petriolo Barbarano RomanoBassano Romano Blera Bolsena Bolsensko jezero Buonconvento Canino Capalbio CapodimonteCastel GiorgioCastel del PianoCastell'Azzara Castelnuovo di Val di Cecina Chianciano (Terme) Chiusdino Cinigiano Colle di Val d' Elsa Farnese Ferento Gradoli Grosseto Grotte di Castro Ischia di Castro Lamonski gozd (Selva del Lamone) Latera Magliano in Toscana Manciano Marta Montalcino Montecastelli Pisano Montefiascone Montefollonico Montemerano Montepulciano Monteriggioni Monteromano Monticiano Onano Oriolo Romano Paganico

Piancastagnaio Pienza Pitigliano Poggio Murello Pomarance Proceno Radicofani Radicondoli Ronciglione San Casciano dei Bagni San Gimignano San Giovanni d'Asso San Martino al Cimino San Martino sul Fiora San Quirico d'Orcia Santa Fiora Sarteano Sasso Pisano Saturnia Seggiano Siena Sorano Sovana Sutri Tarqiunia Tessennano Trequanda Tuscania Valentano Viterbo Volterra Vulci

SKLEP

LITERATURA IN VIRI

DODATKI

SEZNAM FOTOGRAFIJ

SEZNAM AVTORJEV FOTOGRAFIJ

7

9

UVODKolesarski vodnik vas bo popeljal v nek-danjo Etrurijo, »novo« domovino skrivnos-tnih Etruščanov – novo zato, ker znanst-veniki »nočejo« razkriti njihovega prvega izvora (zadnje raziskave DNK Etruščanov in njihovega goveda dokazujejo njihovo pov-ezanost z Azijo), tako da so še bolj skrivnos-tni, kot bi sicer bilo treba. Etrurija, območje pod etruščansko upravo, se na višku moči in ko Rimu kraljujejo trije njihovi kralji, razteza od Campeve (danes Santa Maria Capua Vetere) med Capuo in Neapljem na jugu do levega brega reke Pad oziroma Mantue (Mantova) in Atrie (Adria) na severu. Etrurija kot enotna država Etruščanov sicer ne obstaja (Etrurija se kot politična tvorba

pojavi le kot kraljevina Etrurija v obdobju med 1801 in 1807), edina trdnejša zveza je t. i. liga dvanajstih mest – dodecapoli, ki obsega njihovo ožje naselitveno območje (VIII. stol. pr. n. št.). Po legendi naj bi ligo ustanovila dva lidijska plemiča, Tarchun, po katerem se imenuje Tarchna, rimska Tarquinia, in njegov brat Tyrrhenus, ki da

Etruščanom drugo ime – Tirenci. Kolesarske poti vas vodijo v območje de-setih najpomembnejših etruščanskih mest – Felathri (Volaterrae, današnja Volterra) in Arretium (danes Arezzo) na severu, Clevsin (rimski Clusium, danes Chiusi), Curtun (današnja Cortona) na vzhodu, Fufluna (rimska Pupluna, danes Populonia), Vetluna (današnja Vetulonia) in Velch (rimska Vulci, danes Volci) na zahodu ter Tarchna (rimska Tarquinii, danes Tarquinia–Corneto), Caisra (rimska Caere, današnja Cerveteri) in Veii na jugu. Enajsto in dvanajsto mesto v Zvezi dvanajstih mest sta Perusna (danes Perugia), edino staro etruščansko mesto na levem bregu Tibere, in Velzna (danes

Sedem rimskih kraljev

Romul je po ljudskem izročilu prvi rimski kralj (753–715 pr. n. št.). Ustanovi senat (senatus – zbor starcev, poglavarji vodilnih rimskih družin) in izda ustavo (costituzione romulea), temelječo na družini in pravici očeta družine (pater famil-ias), da odloča o življenju in smrti svojih otrok in svoje žene (ius vitae necisque). Nasledijo ga trije kralji iz rodu Sabinov, nato pa še trije etruščanski kralji. Z etruščanskimi kralji se začne Rim hitreje razvijati, saj s seboj prinesejo svojo bolj razvito civilizacijo. Prvi, Tarkvinij Prisk, da zgraditi Jupitrovo svetišče na Kapitolu, Veliki cirkus (Circus Maximus) in mestno kanalizacijo (Cloaca Maxima), s katero osuši dolino pod Kap-itolom, Servij Tulij (578–535 pr. n. št.) razdeli Rim v štiri območja (Palatina, Collina, Suburana in Esquilina), nekateri pa mu pripisujejo tudi prvo obzidje okrog Rima. Izda tudi ustavo, ki te-melji na socialnih razredih – patricijih, plebejcih in sužnjih. Privilegij rojstva je tako zamenjan s privilegijem bogastva. Zadnji kralj je Tarkvinij Ošabni (534–509 pr. n. št.). Zaradi njegove kru-tosti (morda predvsem zaradi njegovega rodu in prebujajoče se rimske (narodne) zavesti) se mu Rimljani pod vodstvom Bruta in Valerija leta 509 pr. n. št. uprejo in preženejo v Clevsin (Chiusi).

11

Kolesarili boste po pravi Toskani, taki, kot jo poznate iz filmov (npr. Angleški pacient, ki so ga snemali v Sv. Ani (Santa Anna in Cam-prena) ali iz Romea in Julije in Gladiatorja, posnetih v Pienzi in okolici), pa tudi precej utrgani, taki, ki jo Dante v Božanski komediji uporabi za opis pekla (Colline Metallifere). Kilometre in kilometre boste kolesarili po pokrajini, zasajeni z žitaricami ali sončnicami, čakajo pa vas tudi dolgi kilometri kolesar-jenja po kostanjevih in hrastovih gozdovih. Edino, kar boste pogrešali, bo ravnina, te pa bo res prav malo. Temu pa se ni čuditi, saj je Toskana premore le 8,5 odstotka, severni Lacij pa je prav tako gričevnat, le da so klanci bolj klančki, strmine pa že precej blage.

Ob omembi Toskane vam iz spomina samodejno priletijo imena krajev, kot so Firence, Lucca, Pisa, Siena ali pokrajina Chianti, imena velikih mojstrov peresa (Giovanni Boccaccio, Dante Alighieri, Fran-cesco Petrarka, Niccolò Machiavelli), čopiča (Duccio di Buoninsegna, Simone Martini, Giotto, Beato Angelico, Ambrogio Lorenzetti, Giovanni Pisano, Leonardo da Vinci, Mi-chelangelo, Masaccio, Amadeo Modigliano, Sandro Botticelli, Filippo Lippi) ali kipar-skega dleta (Donato Donatello, Michelan-gelo, Arnolfo di Cambio), imena arhitektov (še enkrat Michelangelo, oba Antonia iz Sangalla, Bramante (sicer rojen v Pesaru), opernih skladateljev (Giacomo Pucini s Tosco in Madam Buterfly, Pietro Mascagni s Sicilijansko kmečko častjo), znanstvenikov (Galileo Galilej), raziskovalcev (Amerigo Vespucci) pa Medičejci (predvsem Lorenzo II. Veličastni) in medičejskih papežev (Leon X., Klemen VII.), pri hrani in pijači pa seveda pomislite na florentinski zrezek, testenine, pice in svetovno znano vino kjanti (Chianti). Če odštejemo Sieno, vas bom na kolesu vodil po manjših krajih, prav tako zanimivih, arhitekturno-umetniško-zgodovinsko kot z vidika naravnih zanimivosti, ter poskrbel za hrano in pijačo.

Po ogledu številnih naravnih parkov, roman-skih in gotskih cerkev, srednjeveških obzidij,

rimskih mostov in cest ter najpomembnejše, številnih etruščanskih grobnic, si boste lahko privoščili kakšnega divjega zajca po etruščansko, zrezke ali golaž divjega prašiča, znamenito toskansko ohrovtovo juho (ribollita) ali kuhano vodo (acqua cotta), ribjo brozgo (la sbroscia) ali ribjo juho (cacciucco), ribe in jegulje na sto načinov, ob tem pa preizkusili še kakovost toskan-skih in lacijskih vrst vina – vino nobile iz Montepulciana, brunello iz Montalcina ali Est! Est!! Est!!! iz Montefiascona. Če

Dežele

Italijanska republika (301.318 km2, 60.157.000 preb., 200 preb./ km2) je upravno razdeljena na 20 dežel (regione), ki se delijo (razen Aoste) še na 110 pokrajin (provincia) in 8103 občine. S to ureditvijo je pokrito celotno državno ozemlje, torej ni drugih oblik upravnih enot. Ustava predvideva, da se uprava države porazdeli med dežele, pokrajine in občine; zadnjič je ta porazdelitev urejena leta 2001. Leta 2005 parlament odobri korenito prenovo ustave, ki spreminja predvsem upravne pris-tojnosti teh treh organov, a ljudski referendum te spremembe zavrne. Po italijanski zakonodaji so dežele, pokrajine in občine pravne osebe, kar pomeni, da ni upravne hierarhije med njimi: občina ni odvisna od pokrajine in pokrajina ni odvisna od dežele, ampak ima vsaka od njih določeno področje dejavnosti in vodi samos-tojne stike z državno upravo in preostalimi up-ravnimi enotami. Edina dovoljena hierarhična pravica je odmik od lastnih pristojnosti nižjim enotam, kar je pa v sodobnem pojmovanju le priznavanje njihove večje avtonomije.

Od Slovenije je večjih šest dežel (Sicilija – največja s 25.710 km2, Piemont, Sardinija, Lombardija, Toskana in Emilija - Romanja), po številu prebivalcev nas prekaša 10 (največ jih ima Lombardija – skoraj 10 milijonov), po gos-toti prebivalstva pa kar 15. Toskana je med največjimi italijanskimi deželami (5.), a med bolj redko naseljenimi (9. po številu prebivalcev in 11. po gostoti), Umbrija pa je med manjšimi (16.), z malo prebivalcev (17.) in od Toskane še redkeje naseljena (15.)

13

Dežela Toskana (Regione Toscana), ena od dvajsetih italijanskih dežel, leži na severnem delu Apeninskega polotoka. Na severu meji na deželo Emilija - Romanja, na vzhodu na Marke in Umbrijo, na jugu na Lacij in na zahodu na Ligurijo in Tirensko morje. Na 22.992 km2 živi dobre tri in pol milijona (3.718.000) prebivalcev v 278 občinah in v desetih pokrajinah (Arezzo, Firence, Gros-seto, Livorno, Lucca, Massa Carrara, Pisa, Pistoia, Prato in Siena).

V Toskani živi na kvadratnem kilometru v povprečju manj ljudi (162) kot v Italiji (200) predvsem zaradi redko naseljenih pokrajin Arezzo, Siena in predvsem Grosseto (le 50 preb./km2). Največ prebivalcev je v Pratu (675 preb./km2), sledijo pa mu pokrajine Pistoia, Livorno, Firence in Lucca. Redkeje naseljena so kmetijska območja, gosteje pa industrijsko in turistično razvita območja. Po

letu 1980 se začno v Toskano priseljevati tudi tujci, predvsem s Kitajske. Pomembna skupina tujcev so tudi Britanci in Američani, predvsem zaradi nakupa nepremičnin na toskanskem podeželju. Italijanski statistični urad ISTAT za leto 2008 objavi, da je v Tos-kani 275.149 prebivalcev rojenih zunaj Italije ali 7,4 odstotka celotnega prebivalstva.

Uradni jezik, kot v vsej Italiji (če odmis-limo nekaj dvojezičnih mejnih območij), je italijanščina. Oblikovati se začne v XVI. stol., ustaljeno obliko pa ji da Accademia della Crusca, ki za osnovo vzame toskansko narečje. Zaslugo za to imajo predvsem veliki literati tedanjega časa, pa tudi sodobnejši pisci, ki so znali uskladiti prvine narečja s knjižnim izražanjem, in meceni, ki so spod-bujali literarno dejavnost. Še danes so tos-kanska narečja najbližje uradnemu jeziku.

25,2 odstotka Toskane je gorate (Apuan-ske Alpe, Prado (2064 m), Pisanino (1946 m), vulkan Monte Amiata (1738 m)), 66,3 odstotka je hribov (Chianti, Metallifere), le 8,5 odstotka je rodovitnih dolin (Marema, Versilia). Najpomembnejše reke so Arno (241 km), Ombrome Grossetano (161 km) in Serchio (111 km). Toskana ima tudi Toskansko otočje (najpomembnejši otok je Elba s skoraj 30.000 prebivalci), ki leži med

TOSKANA (TOSCANA)

Accademia della Crusca

Med leti 1570–1580 se pri debatnih krožkih dobiva skupina prijateljev, ki si nadenejo ime Brigata dei crusconi (Brigada otrobov), s čimer se želijo odmakniti od stroge natančnosti Flo-rentinske akademije, ki pri svojih razpravah zgolj melje otrobe. Zadajo si nalogo, da moko (lep jezik, lepo izražanje) ločijo od plev (grd jezik). Uradno je akademija ustanovljena v začetku leta 1583. Po letu 1590 se začno priprave za izdajo prvega slovarja knjižnega jezika, proučevati pa začnejo Dantejevo Božansko komedijo, Bocca-cciev Dekameron in Petrarkove Sonete, pa tudi sodobnejša besedila Lorenca Medičejskega, Bernija, Machiavellija, Salviatija (ustanovni član) in nekaterih Nefirenčanov. Prvi slovar izide leta 1612, natiskajo pa ga v Benetkah.

Akademija ima še danes sedež v Firencah, aka-demikov je točno 15, med njimi pa mora biti vsaj šest Firenčanov. K temu številu lahko člani pred-lagajo še 15 tujih dopisnih članov akademije.

16

vredna ogleda tudi tam, kjer ni turističnih znamenitosti. Zasajena je s sto vrstami oljk, iz katerih pridelujejo znamenito izjemno deviško oljčno olje, in s številnimi vrstami trt (med najbolj razširjenimi sta trti sangio-vese in trebbiano bianco), ki rojeva grozdje za odlična vina. Med vini je sicer v svetu najbolj znan kjanti (Chianti), ki ga hranijo v posebnih pletenih steklenicah – kjantaricah, med najkakovostnejšimi pa sta vini brunello iz Montalcina in nobile iz Montepulciana, ki jima slavo poje že Stendhal, ko se udeleži velikega potovanja.

ZgodovinaApeninska in Villanovska kultura (do VIII. stol. pr. n. št)

Na območju današnje Toskane se ljudje naseljujejo že v kameni dobi, kulturno-zgodovinsko pomembnejše obdobje pa se začne z obdobjem postavljanja mostišč v tretjem in drugem tisočletju pr. n. št. Ob koncu drugega tisočletja, med letoma 1350 in 1150 pr. n. št., zgodovi-narji uvrščajo naseljence v t. i. apeninsko kulturo. Naseljenci imajo trgovske stike z minojsko (Kreta, 2200–1700 pr. n. št.) in mikensko (Mikene, 1600–1200 pr. n. št.; od tam so uvažali keramične izdelke) civilizacijo. Kultura se uvršča v pozno bronasto in železno dobo, primerljiva pa je z zgodnjim grškim obdobjem. Prebivalci izdelujejo glineno posodo, okrašeno s trakovi z majhnimi dekorativnimi geometri-jskimi liki. Izdelujejo (okrasne) predmete iz kosti in rogov, redkeje iz brona. Mnogi najdeni predmeti se vežejo na uporabo/predelavo mleka, zato zgodovinarji menijo, da so prebivalci pretežno pastirji, ki se sezonsko selijo in prebivajo v preprostih kolibah in začasnih zavetiščih. Pokojnike pokopavajo v podzemne grobove, gomile (tumuli) so na površini iz kamna ali zemlje, ali upepeljujejo.

Beseda villanovska kultura izvira iz imena kraja Villanova v bližini Bologne, kjer Gio-vanni Gozzadini (1810–1887) med letoma 1853 in 1855 odkrije ostanke grobišča s 193 grobovi. Villanovska kultura sega v zgodnjo železno dobo (na Apeninski polotok uvedejo obdelavo železa), v čas med 11. in 8. stol. pr. n. št. Nekateri zgodovinarji jih uvrščajo kar med etruščanska plemena.

Mostišča (Le palafitte)

Mostišča oziroma kolišča in njihove prebivalce mostiščarje poznamo iz Jalnovih Bobrov ali zgodb o Argonavtih, ki se z njimi srečajo v lju-bljanski kotlini. Vsekakor pa se jih nismo mi domislili, ampak so običajno naselje lesenih, pritličnih hiš, postavljenih na kolih, zabitih v dno močvirja ali plitvih jezer tudi drugod po Evropi, predvsem na območju današnje vzhodne Fran-cije, Avstrije, Nemčije, Švice in severne Italije. Prebivanje visoko nad zemljo prvotne prebivalce ščiti pred neljubimi obiskovalci – divjimi zvermi in sovražnimi plemeni. Postavljati jih začnejo že v neolitiku (6000–4000 pr. n. št.), močno pa se razvijejo v eneolitiku, gradijo pa jih še vso bronasto in železno dobo ((2500–1000 pr. n. št.). Hiše so lesene, za streho pa uporabljajo različen material, les, slamo, trsje in podobno. Mostiščarji se preživljajo z lovom, ribolovom, živinorejo in primitivnim poljedelstvom, zato kolišča postavljajo tam, kjer lahko tudi ribarijo, se pravi ne le v vodi, ampak tudi na primernih krajih v bližini. V skupnostih živi od 50 do 60 ljudi, če pa se lahko preživljajo tudi s poljedelst-vom in živinorejo, tudi 100 in več.

17

Resnica je seveda bližje Herodotovi tezi, da Etruščani v VIII. stol. pr. n. št. priplujejo iz maloazijske Lidije do tirenske obale ter pod-jarmijo in asimilirajo plemena villanovske kulture. Glavne značilnosti te kulture, po katerih se razlikuje od predvillanovskih kul-tur, je pokopavanje in sežiganje pokojnikov – pepel pokojnikov že shranjujejo v urne, izdelane pretežno iz loncev ali dvokoničastih vaz, pa tudi dvokoničastih ali jajčastih vrčev in amfor. Urne se okrašene (uporabljena tehnika je pretežno sgraffiato – praskanje). Shranjevanje pokojnikovega pepela v urne se navezuje na t. i. srednjeevropsko kulturo polja urn (1300–750 pr. n. št.), ki jo nasledi halštatska kultura.

Od IX. stol. pr. n. št. začno naseljenci zapuščati višje ležeče predele in se naseljujejo v doline in okoliška hribovja, v bližini naravnih prometnih poti in ob rekah, z boljšimi možnostmi za poljedelstvo in izkoriščanje rudnin. Naselja so večja, kar kažejo tudi preprosta pokopališča,

združujejo se tudi bolj oddaljena naselja. Že v IX. stol. pr. n. št. največja naselja post-anejo kmalu najpomembnejša etruščanska mesta – Volterra, Chiusi, Velutonia, Orvieto, Vulci, Roselle, Tarquinia, Cerveteri in Veio. V VIII. stol. pr. n. št. so to že omembe vredna velika naselja in pomembna vozlišča ob prometnih poteh.

Pokušnja vina

Glede na spoštljivo število različnih vrst toskanskega vina in vinotek ne bi bilo slabo, da pri pokušnji vina upoštevate trinajst pravil dr. Mojmirja Wondra, vodje katedre za vinarstvo na Biotehniški fakulteti:1. DO VINA SE OBNAŠAJ SPOŠTLJIVO – kozarec drži za pecelj.2. NE POKUŠAJ VINA NA TEŠČE.3. NAREDI VRSTNI RED POKUŠINE – bela, rose, rdeča, predikati, peneča – lahko tudi na začetku. 4. ZAZNAVA Z OČMI: barva, bistrost in iskrivost videza. 5. ZAZNAVA Z NOSOM: intenzivnost in dolžina cvetice (večkrat zavrti čašo).6. ZAZNAVA Z USTI: aroma in okus (naredi majhen požirek in ga zadrži v ustih nekaj sekund). 7. ZAZNAVA Z USTI: dolžina in intenzivnost arome in okusa. 8. ZAZNAVA Z USTI: skladnost okusa (vrstni red – sladko, kislo, grenko). 9. POVEŽI VSE ZAZNAVE V CELOTO: splošni vtis vina. 10. NEVTRALIZIRAJ OKUS PRED NASLEDNJIM VZORCEM: košček kruha, sadja ali sira. 11. NE PREPRIČUJ DRUGIH O SVOJI NEZMOTLJIVOSTI. 12. OCENI SVOJE SPOSOBNOSTI, PREDEN SE LOTIŠ NASLEDNJIH VZORCEV (ne opijaj se).13. PO KONCU POKUŠNJE PREVERI SVOJE SPOSOBNOSTI ZA VOŽNJO (alkotest).

OVINJEVANJE KOZARCA: pred vsako pokušnjo je treba kozarec za vino »oviniti«. Vino se zavrti v njem in ovini stene kozarca, kar omogoča lažje in boljše zaznavanje cvetice in drugih lastnosti.

PITJE VODE MED DEGUSTACIJAMI: Različno vino vsebuje različne odstotke alkohola, zato Vam priporoča, da med pokušanjem različnih vinskih vzorcev pijete vodo, s tem se izognete dehidraciji, oben-em pa boste tudi jasneje zaznavali vsak posamezen vzorec vina.

20

vseeno poberejo velik del pisave in jezika, bogove, božanstva, obrede, pa tudi način gradnje vojaških taborov. Etruščanska civili-zacija traja do popolne asimilacije v rimsko republiko v I. stol. pr. n. št.

Jezik in pisava. Svojo pisavo priredijo po vzor-cu grške abecede. Najstarejši vzorec abec-

ede ima 26 črk. Etruščani berejo od desne proti levi. Zvitki, na katere pišejo, so pretežno iz blaga. Pomemb-na najdba je t. i. Lanena knjiga (Liber Linteus), najdaljši odkriti etruščanski zapis, ohranjen pa je na povojih, v katerih je bila zavita mumija. Izvor jezika ni dokončno pojasnjen, znano pa je, da ni soroden indoevropskim jezikom, še najbližji je lemnijskemu jeziku z grškega otoka Lem-

nos (VI. stol. pr. n. št.). Nekateri jezikoslovci ga uvrščajo kar med tirenske jezike.

Razen posameznih besed in lastnih imen je etruščanski jezik še danes nerazumljiv, pojasnjeni pa sta glasoslovje in besedot-vorje. Etruščanski jezik ne uporablja črk »b« in »d«, ker ne ločuje zvenečih in nezvenečih

Specializacija obrti v Etruriji

Arretinum: sklede za hrano, srpi, lopate, sekire, čelade, ščitniki, brusi, gojenje živine. Chistra: črna keramika, izdelki iz zlata, srebra in brona, pšenica, gojenje svinj in predelava mesa divjih prašičev. Clevsin: keramika in črna keramika, vaze, izdelki iz lesa, vino, sklede za hrano. Fufluna: obdelava surovega železa in brona, tek-stil, orožje, čelade.Perusna: skulpture iz brona, vino, obdelava sm-rekova, jelovega in kostanjevega lesa. Roselle: kopja, meči, noži, čelade, ščitniki, ob-delava jelovega lesa, ploščice in keramika. Tarchna: vino, oljčno olje, lan, material za strojenje kož, obdelava tufa. Veii: keramika, terakota, predelava mesa.Felathri: smola, vosek, sljuda, obdelava boro-vega lesa, pšenica. Velzna: vino, bronasti kipi, keramika in črna keramika. Velzun: izdelava okrasnih predmetov ter bronas-tih kipov in keramike. Vetluna: zlato, bron, kovine, rude, pohištvo.

23

s freskami pokojnikov pri njihovih vsakdanjih opravilih. Izdelujejo razne okrasne kovinske predmete in jih izvažajo po svetu, tako je npr. volkulja na rimskem Kapitolu etruščanska. Etruščanska kultura je sicer bogata in visoko razvita, vendar je malo ohranjene – najbolj znane in najlepše so reliefne poslikave in raznobarvne freske v grobiščih. Kipi so večinoma upodobljeni na sarkofagih. Prave umetnine pa so vaze, poslikane z geometrijskimi oblikami, in žare iz gline.

Prosti čas. Etruščani prirejajo gostije s posteljami za ležanje moža in žene; nizkimi mizami za odlaganje jedi in pijač, in godci, prirejajo svečane igre in slavijo javne praznike z glasbo, plesom, športom in gledališkim predsta-vami. Etruščani poznajo vokalno in instrumentalno glasbo, glasbo pa vključujejo v vse pomembne dogodke, kot so poroka, pogreb, žetev, trgatev ali gostija. Aristotel celo izjavi, da Etruščani boksajo, bičajo sužnje in kuhajo ob zvokih glasbe, z glasbo pri lovu pa celo naganjajo divjačino v zanke. Najbolj priljubljena instrumenta sta flavta in kitara.

Etruščani gradijo posebne zgradbe, namenjene le športu –

gimnazije, stadione in hipodrome. Prire-jajo dirke s konji, rokoborbe, gimnastične tekme, metanje diska, skoke in tek. Najpomembnejša disciplina je tek. Poznajo tudi igro, imenovano Phersu, ki spominja na gladiatorske igre, vendar se v Etruriji ne razvije.

Rimljani v Toskani (od III. stol. pr. n. št. do leta 476)

Rimljani začno na območje današnje Tos-kane posegati šele v obdobju republike, pri osvajanju ozemlja pa se jim prav posebej ne mudi, od prvega etruščanskega mesta Veia (396 pr. n. št.) do končne zmage nad združeno vojsko Etruščanov in Umbrijcev (295 pr. n. št.) tako mine natanko sto let. Z mesti, s katerimi se lahko dogovorijo o mirni predaji, dopuščajo več svoboščin v zameno za vojaško pomoč pri osvajanjih in obrambi, uporna mesta razrušijo, prebivalce pobi-jejo ali jih odpeljejo v suženjstvo v Rim, na

27

novih naseljencev z antično civilizacijo oblikuje nov družbeni red s plemstvom in podložniki – fevdalizem. Med plemstvom se uveljavi fevdalni ali vazalni odnos in temelji na podeljevanju fevdov vladarjev in višjega plemstva nižjemu, fevdalni pa na odnosu med plemiči in podložniki.

Vpadi barbarskih ljudstev močno vplivajo tudi na prebivalstvo Toskane – ropanja, požigi in poboji močno razredčijo mestno prebivalstvo, število mest se močno zmanjša, prebivalci pa se razselijo po podeželju.

Bizantinskemu cesarju Justinijanu uspe za nekaj časa z vojskovodjema Belizarjem in Narzesom vzhodnemu cesarstvu ponovno priključiti celoten polotok (552), ki mu od konca V. stol. vladajo Vzhodni Goti, vendar so Langobardi (568–774) prvi, ki se na

Apeninskem polotoku obdržijo kar dolgo. Dolgobradci, ki na jug prodirajo zaradi pritiska drugih ljudstev, najprej zasedejo Padsko nižino, po zavzetju postane Pavia sedež kraljestva, nato srednjo Italijo (spo-letsko vojvodstvo) in nazadnje prispejo vse do konca polotoka (vojvodina Benevento).

Vojvodina Tuscia (Ducato di Tuscia)

Med leti 574 in 680 zasedejo Langobardi tudi bizantinsko ozemlje, ki se razprostira na skoraj celotnem območju današnje Toskane in oblikujejo vojvodino oziroma vojvodstvo Tuscia z glavnim mesto Lucca. Langobardi prodirajo proti jugu, kralj Agilulfo zavzame leta 592 Sovano in Rosello, leto pozneje še Balneus Regis (Bagnoregio) in Urbs Vetus (Orvieto). Kralj Rotari zavzame še Luni na severu Toskane, na jugu pa Tuscia Lango-bardorum »trči« na Tuscio Romana (severni Lacij). Leta 680 skleneta langobardski kralj Pertarito in cesar vzhodnega cesarstva Kon-stantin IV. mir med obema Tusciama.

Že od vsega začetka prebivalstvo v Lucci pestijo poplave, ki jih povzroča reka Ausercu-lus (danes Serchio), ki se vije okrog glavnega

Ker Langobardi v Skoringu trpijo lakoto, se selijo naprej, po letu 508 se začnejo širiti v Panonijo, na južno stran Donave. Tja se dokončno naseli-jo leta 546 z devetim langobardskim kraljem Audoninom, ko jim bizantinski cesar Justinjan I. v zameno za pomoč (foederati) v vojni proti Vzhodnim Gotom podeli Panonijo z »mestom Norikov« (Celje ali Ptuj z mestnim okolišem) in panonskimi utrdbami. V tem panonskem ob-dobju torej Langobardi vladajo tudi nad velikim delom slovenskega ozemlja, kar potrjujejo bo-gate arheološke najdbe. Ob njihovem prihodu v Panonijo se začno spopadi z Gepidi. Leta 551 v spopadu Audoinov sin Alboin ubije Tursi-modusa, sina gepidskega kralja Turisindusa, v zavezništvu z Avari, stepnim ljudstvom, ki pride v drugi polovici VI. stol. v karpatsko kotlino iz osrednje Azije, pa leta 567 uničijo gepidsko državo. Že naslednje leto se skupaj z Bavarci, Sasi, Gepidi in Bolgari selijo v Italijo – pravijo, da se je njihov kralj Albion povzpel na Nanos in se tam odločil o smeri preseljevanja, Panonijo (razen gornjega Posavja) pa prepustijo Avarom. Po osvajanjih, ki se umirijo šele v VII. stol., Lan-gobardom pripada skoraj vsa severna Italija s Toskano ter Beneventska in Spoletska vojvo-dina. Pod vplivom večinskega romanskega prebivalstva se začno tudi sami romanizirati. Njihovo državo leta 774 zavzame Karel Veliki.

28

mesta. Izsuševanja območja se po ljudskem izročilu loti škof sv. Fredian, ki preusmeri tok reke z izkopom novega izliva v Ligursko morje. Lucca in številna mesta, med njimi predvsem Florenca, se hitro gospodarsko razvijajo, v Lucci imajo celo lastno kovnico denarja. Ko Langobardi sprejmejo katoliško vero, tudi v Tuscii začnejo rasti cerkve. Škof Balsari postavi v Lucci leta 713 cerkev sv. Minijasa.

V drugi polovici VIII. stol. se Tuscii začno nevarno približevati Franki, zato langobard-ski kralj Astolfo v Tuscio pošlje Desiderija z nalogo, da mobilizira vojsko. Kljub temu da Langobardi s kraljem Liutprandom pre-vzamejo krščansko vero, se papežu Štefanu II. (752–757) vseeno zdi, da ogrožajo sedež papežev v Rimu. Papež tako 752 zaprosi za skrbništvo oziroma za pomoč frankovskega kralja Pipina Malega (751–768), ki Lango-barde premaga, del ozemlja, ki so ga Lango-bardi odvzeli Bizantincem (Ravena, Pentapo-lis), pa odstopi cerkvi, s čimer nastane t. i. cerkvena država oziroma dediščina sv. Petra (Patrimonium Petri). Dokončno premaga Langobarde šele Karel Veliki (774), ki cerkvi podeli še nekaj ozemlja (Orvieto, Spoleto, Sabino, Alatri, Frosione in peruško vojvod-stvo), kot zahvalo za ozemlja in varovanje pa ga papež Leon III. leta 800 v Rimu v cerkvi

sv. Petra okrona za prvega cesarja (au-gusto), s tem pa njegova kraljevina postane sveto cesarstvo (Sacro Romano Impero).

Mejna grofija Tuscia (Marca di Tuscia)

Karel Veliki (768–814) se po zmagi nad Lan-gobardi okliče za Gratia Dei rex Francorum et Langobardorum in reorganizira lango-bardsko ozemlje skladno tisti v kraljevini Frankov, z grofi namesto vojvod, tako se tudi Tuscia iz vojvodine preimenuje v grofijo. Leta 781 jo vključi v kraljevino Italijo (Regnum Italiae), ki jo pod svojim pokroviteljstvom zaupa sinu Pipinu, in hkrati v sveto rimsko cesarstvo. Vladavina Karolingov je krat-kotrajna, traja le do leta 911, ko plemena mainskih Frankov in Sasov izvolijo Konrada za kralja, izvolitvi pa se pridružijo še Švabi in Bavarci. Nastajanje nemške države dokonča kralj Oton I. (936–973), z njim pa se začenja obdobje dolgoletne prevlade nemške države na Apeninskem polotoku. Oton I. leta 962 vzpostavi tudi rimsko-nemško cesarstvo. Močno se opre na cerkev, ki si jo skuša podrediti tako, da sam postavlja škofe in jim dodeljuje velika posestva.

32

Toskana v novem veku (1492–1860)

V treh stoletjih in pol število državic v Toskani močno upade, predvsem zaradi florentinske in sienske republike, ki počasi požirata komune okrog sebe in širita ozem-lja. Ob neizogibnem končnem obračunu leta 1554 pri Marcianu veliki vojvoda Cosimo I. Medičejski premaga Sieno in jo vključi v veliko vojvodino Firence. Po tem obračunu ostane samostojna le še Lucca, ki jo za-vzame šele Napoleon leta 1805 in vključi v kraljevino Etrurijo. Severno od Toskane

Niccolo Machiavelli in makiavelizem

Makiavelizem temelji predvsem na Machia-vellijevi politični razpravi Vladar (Il Principe), napisani okrog leta 1513 in objavljeni šele pet let po njegovi smrti (1532). Pravzaprav to Ma-chiavellijevo delo ni tako, kot so druga, objavlje-na še ko je živel, vendar je gotovo najbolj znano. Temeljno vprašanje, s katerim se ukvarja, je, kako lahko vladar ali tisti, ki čaka na pres-tol, vzpostavi in obdrži najmočnejšo mogočo oblast, torej, kako lahko pridobi in zadrži moč. Po Machiavelliju se morajo nravna načela pov-sem umakniti koristnosti, kar pomeni, da mora vladar do sveta imeti vselej enak odnos, nje-govi prebivalci se namreč ne spreminjajo niti na bolje niti na slabše, vladarjeva dolžnost pa je z danimi ljudmi doseči kar najboljši izid.

Machiavelli (Firence, 1469–1527) najprej raz-pravlja o učinkovitih postopkih vladanja različnim deželam. Bralcu kot pripadniku vladajoče aris-tokracije razkrije najboljše načine za pridobitev, vzdrževanje in zaščito države, temelječe na monopolu nasilja in vojni. Zatem razloži sposob-nosti, ki naj jih ima popoln vladar. Te še vedno navajajo v sodobnih besedilih o vodstvu. Machia-velli zanika vsako povezavo med etiko in politiko, kar moti njegove številne sodobnike. Vladar naj si prizadeva, da je videti milosten, veren, pošten in etičen, vendar mu njegove prave dolžnosti preprečujejo, da bi bil tak v resnici.

`

40

Lacij je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Na severu meji na Toskano in Umbri-jo, na vzhodu na deželi Marke in Abruci, na jugu na Molize in Kampanjo, celotni zahodni del Lacija pa leži ob Tirenskem morju. S 17.203 km² površine je med srednje velikimi italijanskimi deželami (9. od 20), po številu prebivalcev (5.646.000) in gostoti (328 preb./km²) pa je med prvimi tremi. Dežela je razdeljena na pet pokrajin: Frosinone, Latina (sem spada tudi Pontinsko otočje), Rieti, Rim in Viterbo in na skoraj 400 občin. Največ, 121, je občin v pokrajini Rim. Mesto Rim je glavno mesto pokrajine, dežele in države, v njem pa prebivata dve tretjini vseh prebivalcev Lacija. V samem Rimu je tudi samostojna cerkvena država Vatikan.

Lacij naj bi ime dobil po prvotnih naseljen-cih tega območja Latinih oziroma po rimski mitologiji kralju Latinusu (oziroma Latiumu). Seveda so tudi druge razlage, npr. po kraju

naselitve – plemena naselijo prostrano (la-tus) ravnino, v primerjavi s Sabini, ki poselijo hribovito območje, ali po izpeljanki besed illatum ali ellatum (pripadniki zveze). Ko Rimljani v prvotno območje Latinov vključijo območja okoliških plemen (Ekviji, Volski), staremu Latiumu dodajo Veteres, celotno osvojeno ozemlje pa imenujejo Latium Novi.

Lacij je precej hribovita dežela, 26 % je gora (italijansko povprečje je 35 %), 54 % je gričevnatega (42 %) in le 20 % je ravnic (23 %). V primerjavi s Toskano je tu malo manj

LACIJ (LAZIO)

Lacijska kuhinja

Lacijska kuhinja v glavnem izvira iz rimske, sicer pa je pod močnim vplivom kmečkega okolja oziroma pastirske tradicije, tako da v številnih receptih igrata glavno vlogo mlado jag-nje (abbacchio) in jagnje (agnello) v pečici (al forno), pečeno (scottadito) po rimsko (alla ro-mana), v juhi (brodettato). Recepti so enostavni in predstavljajo t. i. kuhinjo revežev – osnova so žitarice in zelenjava, ki je je v izobilju tudi v srednjeveškem Rimu, poleg ovac pa seveda tudi ovčji sir (pecorino). Najbolj razširjene laci-jske specialitete poleg že omenjenih so jegulja v omaki (anguille in umido), polenovka v omaki (baccalà in umido) ali s paprikami (baccalà con i peperoni), jagnječji rajželjc po rimsko (animelle d'agnello alla romana) ali jetra po mesarsko (fe-gato alla macellara), vampi po rimsko (trippa alla romana), goveji rep po klavniško (coda alla vaccinara), sardelice s paradižnikom (alici al po-modoro) ali cikorijo (alici con la cicoria), številne mineštre, testenine (najbolj so v uporabi špageti, med bolj znanimi recepti pa so špageti po kar-bonarsko (spaghetti alla carbonara), z oljem, česnom in slanimi fileti (aglio, olio e acciughe), opečeni kruhki (crostini) itd. Na lacijsko kuhinjo močno vpliva nekdaj številna judovska skup-nost v Rimu (med najbolj znanimi so artičoke po judovsko (carciofi alla Giudea)), na severu pa je zaznati tudi vplive etruščanske kuhinje.

41

gričevnatega območja in več ravnic. Pokrajina Rieti se v Apenine kot klin zareže med Um-brijo in Abruce, tu ležijo tudi najvišje lacijske gore – Terminillo (2213 m) v Reatinskem gorovju ter gora (Monte) Gorzano (2.458 m) in vrh (Cima) Lepri (2455 m) v gorovju Laga. Poleg teh dveh gorovij v vzhodnem delu Lacija ležijo še številne druge gorske verige – Sabinsko, Prenestrinsko in Tiburtinsko goro-vje, ter gorovja Simbruini (Monte Viglio, 2156 m), Ernici (La Mona, 1951 m) in Le Mainarde (Monte Cavallo, 2039 m), ki razmejujejo Lacij od Abrucev. Bolj v sredini Lacija so precej nižje gore, zanimiva pa so tri gričevja vulkan-skega izvora – Volsini, Cimini in Sabatini z jezeri Bolsena (površina 115 km², največja globina 151m), Vico (13 km², 49 m) in Brac-ciano (57 km², 165 m), ki zapolnjujejo glavne vulkanske kraterje. Vulkanskega izvora so tudi Pontinski otoki. Morda je treba omeniti še kraška območja Sabinskega gorovja, Lepinov in Ausonov.

Ob morju in ob rekah (glavna je Tibera, ki deli Lacij na dva dela, pomembnejši pa sta še Liri in Nera) so glavne ravnice in nižine. Ob morju je območje precej peščeno, malo bolj v notranjosti (Agro Pontino) je ponekod tudi precej močvirnato. Z močvirjem v smeri proti Latini imajo velike težave že Rimljani, ko gradijo svojo prvo konzularno Apijevo cesto. Tako začno z osuševanjem že Rimljani, z njim poskuša tudi papež Leon X. (1513–1521), a šele od XX. stol. je mogoče območje današnje Latine (kot Littoria ga zgradijo šele leta 1932 – pravijo, da so ga izsušili šele slovenski pregnanci s Primor-ske), tudi stalno naseljevati.

Podnebje je odvisno od nadmorske višine, saj imamo na zahodu morje, na vzhodu pa gorovja z vrhovi precej čez 2000 metrov. V višjih predelih so tako zime mrzle in ostre, poletja pa hladna, v nižjih predelih pa je temperatura močno odvisna od oddaljenosti od morja – bližje morju leži kraj, bolj sredoz-emsko je podnebje, vroča poletja in mile zime. Padavin je povsod kar precej, so pa poleti daljša sušna obdobja.

Goveji rep po klavniško (Coda alla vaccinara)

Testaccio na rimskem griču Aventino je nekdan-je območje obsežnih rimskih klavnic goveda. Klavci, namesto da so v celoti za delo poplačani v denarju, za del prejemajo drobovino, goveje repe, glave in druge manjvredne dele zaklane živine. V tem revnem delavskem okolišu se raz-vije prav posebna kuhinja, pri kateri prednjači prav drobovina – možgani, priželjc in jetra – in seveda goveji rep. Rep se najprej skuha, juha pa se uporabi samostojno.

SESTAVINE (za štiri osebe):kilogram govejega ali volovskega repa, pet dag masti, peteršilj, strok česna, eno korenje, malo zelene, olje in maslo, srednje velika čebula, ko-zarec rdečega vina, paradižniki, poper in sol.

PRIPRAVA:sesekljajte čebulo, česen in peteršilj, narežite korenje in rezino zelene ter vse skupaj stresite v posodo z oljem, maslom in mastjo. Pražite nekaj minut, potem pa dodajte na manjše kose narezan goveji rep, premešajte in pecite toliko časa, da rep vpije začimbe. Dodajte še poper in sol in pecite še toliko časa, da dobi rep lepo zapečeno (rjavo) barvo. Prilijte kozarec vina in ko vino izpari, dodajte paradižnike, še enkrat posolite in popoprajte, v posodo prilijte toliko vrele vode, da prekrije rep, pokrijte posodo in pustite kuhati vsaj štiri ure.

48

VELIKI KROG PO TOSKANI IN LACIJU

49

Veliki kolesarski krog po južni Toskani in severnem Laciju je namenjen bolje pripravljenim kolesarjem, saj so dnevne dolge med 70 in 100 kilometri, ceste so precej razgibane (v povprečju kakšen višinski kilometer), pa tudi kakšne bližnjice niso predvidene (poleg prometnih cest ni kakšnih drugih možnosti). Vsak dan spimo v drugem kraju, vsak dan moramo priti na cilj. Načrtovano devetdnevno potovanje lahko raz-tegnete na več dni s krajšimi etapami (npr. v kraju opoldan-skega počitka) ali pa si v kakšnem zanimivem kraju privoščite celo dan ali dva počitka. Za daljši odmor so zanimive turistične kmetije, saj je skoraj ni, ki ne bi v poletnih mesecih imela tudi napolnjenega bazena. Res je sicer, da v najvišji sezoni ne morete najeti apartmaja na taki kmetiji za manj kot teden dni,

vendar so za kolesarjenje tako ali tako primernejši »hladnejši« meseci – maj, junij in september.

Za začetek kroga predlagam Sieno (322 m n. v., 53.000 preb.), edini večji kraj ob poti. Do Siene lahko enostavno pridete tudi z vlakom (ICN Marko Polo ob 21.32 iz Trsta), če pa pridete v Sieno z avtomobilom, ga raje parkirajte na varovanem parkirišču. Z avtomobilom je najenostavnejše kar po avtocesti, do Mester po A 4 (pravzaprav gre nova obvozna avtocesta kar mimo), mimo Padove do Bologne po A 13, do Firenc po sončni avtocesti (A 1), na koncu pa pri odcepu Firence–Certosa zavijete na hitro cesto v smeri Siene. Iz Ljubljane do Siene je približno 540 kilometrov. Če pridete do tu kakšen dan prej,

Toskanska čebulna juha (Cipollata Toscana)

Sestavine (za štiri osebe):80 dag bele čebule, pol kilograma svinjskih kotletov, korenček, rezina zelene, dve žlici deviškega oljčnega olja, pet dag pancete, pet dag klobase, česen, osem rezin starega hlebca, sol, dve jušni kocki, poper.

PRIPRAVA:kotlete, korenček in zeleno kuhajte v loncu, v približno litru in pol vode. Ko voda zavre, dodajte jušni kocki in kuhajte tako dolgo, da meso odstopi od kosti. Med tem narežete čebulo in jo pustite pod mrzlo tekočo vodo, na olju v ponvi ocvrite na majhne koščke narezano panceto in razdrobljeno klobaso, ki ste jo pred tem vzeli iz čreva, dodajte odcejeno in posušeno čebulo, zatem nekaj zajemalk juhe, pokri-jte in pustite rahlo vreti. Občasno dodajajte juho. Kotlete odcedite, meso ločite od kosti, razrežite na koščke in jih skupaj z juho dodajte čebuli, ki naj se kuha do mehkega. Pustite vreti še nekaj minut, zatem pretresete v jušnik, v katerega ste na dno položili popečene, s česnom natrte rezine kruha. Nekaj minut pustite počivati, da se kruh omehča, zatem juho postrežite.

50

predlagam, da se zapeljete do kakšne turistične kmetije in se tam dogov-orite za varno parkirno mesto. Nekaj predlogov je tudi v zadnjem poglavju – seveda temu primerno prilagodite prvi in zadnji kolesarski dan.

Siena je kraj, za katerega si morate z »dolžnim« spoštovanjem do kulturne dediščine za ogled vzeti cel dan. Poleti, pravijo, je vredno že samo ležati na hrbtu na Kampu (piazza Il Campo) z znamenito Ljudsko palačo (1288–1310), vodnjakom Gaia (1409–1419) in stolpom Mangia (1338–1348) ter opazovati zvezde, sicer pa so vredni ogleda mestna stolnica (XIII.–XIV. stol.) s čudovitim gotskim pročeljem in zvonikom (1313) ter izjemnimi tlaki in prižnico (Nicola Pisano) v notranjosti, krstilnica sv. Janeza (1316–1325) z Donatellovim kipom Zvestoba, Chigijeva palača (1300), papeška palača (1460–1495), rojstna hiša in svetišče sv. Katarine itd.

Za en dan in 100 km lahko skrajšate veliki toskanski krog (združite šesti in sedmi dan), če v Tuscanii zavijete proti Viterbu in po trasi sedmega dne do Bagnoregia (69 km).

Katarina Sienska

(Siena, 1347 – Rim, 1380), nuna, mistikinja in dominikans-ka cerkvena učiteljica. Majhna po postavi, a velika po duhu, ena najpomembnejših žensk vse krščanske zgodovine. Rodi se kot štiriindvajseti otrok v družini bogatega bar-varja Benincasa, ko navdušenje nad vero vse bolj upada, saj je Petrov sedež v Avignonu in ne več v Rimu. Po vsej Italiji vladajo prepiri, mesta se, predvsem v Toskani, boju-jejo med seboj, plemstvo pa zatira ljudstvo in ga izkorišča. Pri dvanajstih letih naj bi se na željo staršev poročila, a to zavrne, zaradi česar ji razočarani starši otežujejo življenje. Ko zboli za črnimi kozami in njen obraz postane izmaličen, živi še bolj odmaknjeno in predana delu v domačem okolju. Okrog leta 1365 se priključi dominikanskim tretjeredni-cam, zaradi črnih ogrinjal se imenujejo Mantelatte, v Sieni in požrtvovalno pomaga bolnikom in umirajočim. Leta 1374 v Pisi skrbi za žrtve strašne epidemije kuge, za kugo zboli tudi sama, kar pa je ne odvrne od dela. Katarina postane iskana svetovalka vladarjev in cerkvenih osebnosti in prav njena zasluga je, da papeža Gregorja XI. pripeljejo iz Avi-gnona nazaj v Rim. Ko leta 1378 izbruhne zahodni razkol, se odločno postavi na stran zakonitega papeža Urbana VI., na njegovo željo pa odide v Rim, kjer se do smrti zavzema za enotnost cerkve.

V njeni rojstni hiši, danes kraj molitve, je razstavljeno razpelo, pred katerim ima Katarina videnja, pri šestih letih prvo, in dobi leta 1374 Kristusove rane, ki jih skriva do svoje smrti.

Le dve ženski, Katarina Sienska in Terezija iz Avile, sta cerkveni učiteljici, povzdigne ju papež Pavel VI. leta 1970. Za svetnico jo razglasi že papež Pij II. okrog leta 1461, kom-aj 80 let po njeni smrti.

51

Dan Začetek in konec poti Dolžina KM Skupaj KM Vzponi v metrih

1. Siena–San Gimigniano–Volterra 70/70 70/70 1270/1270

2. Volterra–Pomarance–Castelnuovo V.C. 61,8/96,7 131,8/166,7 1150/2110

3. Castelnuovo V.C.–Radicondoli–Monticiano 68,8/100 200,6/266,7 950/1530

4. Monticiano–Paganico–Grosseto 88,2/90,1 288,8/356,8 920/1190

5. Grosseto–Capalbio–Canino 93,2/98,9 382/455,7 1000/1100

6. Canino–Tuscania–Tarquinia–Barbarano 60/80,1 442/535,8 720/920

7. Barbarano–Vico–Viterbo–Bagnoregio 61,3/91,2 503,3/627 970/1300

8. Bagnoregio–Acquapendente–Chianciano 82,2/82,2 585,5/709,2 1160/1160

9. Chianciano–Trequanda–Siena 82,7/82,7 668,2/791,9 1300/1300

CELOTNA POT 668,2/791,9 9440/11.880

Pregled predlaganih poti:

107

dolžina: 82,7 kmvzponi: 1300 mspusti: 1480 m

Chianciano Terme: odhod izpred hotela ob 8.00Montepulciano: 11 km, 90 minut; odhod z Velikega trga ob 10.30Trequanda: 22,9 km, 150 minut; kosilo, odhod z Garibaldijevega trga ob 14.00Asciano: 18,1 km, 30 minut; odhod izpred cerkve sv. Agate ob 15.15Taverne d`Arbia: 18,7 km, 30 minut; odhod ob 17.15Siena: 12 km, prihod ob 18.00; večerja in prenočevanje / vrnitev v domovino

glavne zanimivosti: cerkev sv. Blaža, stolnica, gotsko-renesančna cerkev sv. Avguština in vino brunello v Montepulcinau, starorimski mozaični tlaki v Ascianu, lepo razgledna cesta v Sienski Kreti z odličnim kjantijem, Siena, Siena, Siena

Chianciano–Trequanda–Siena V

eliki

kro

g

108

Zadnja etapa s kratkimi in strmimi klanci. Že takoj na začetku vas čaka krajši klanec, kolesarite pa po lepi razgledni cesti, žal je na njej nekoliko preveč prometa. Malce pred Montepulcianom se najprej spustite do cerkve sv. Blaža, zgrajene po načrtih ar-hitekta Antona iz Sangalla starejšega, v samo mesto vrhu griča (Monte) pa tako prikolesarite z zahodne in malo strmejše strani. Montepulciano (605 m n. v.) je poln srednjeveških, renesančnih in baročnih zgradb, ogled pa začnite kar na osrednjem trgu (Piazza Grande) s čudovito stolnico (oltarna slika Taddea di

Bartola, 1410). Ogledate si lahko še številne palače, zgrajene po načrtih pomembnih italijanskih arhitektov (Anton iz Sangalla starejši, Vignola, Pozzo) ter najzanimivejšo in najlepšo zgradbo v mestu – gotsko-renesančno cerkev sv. Avguština. V številnih vinotekah »morate«, kljub rani uri preizkusiti kralja med vini – vino nobile.

Po ogledu mesta nadaljujete v smeri Torrita di Siena, vendar že po nekaj kilometrih, takoj za Madonno delle Grazie 486 m n.

109

v.) zavijete proti Montefollonicu (567 m n. v.) in S. Frencescu (580 m n. v.). Vse do potoka je lep spust, zato pa je toliko bolj naporen vzpon. Do Trequande (453 m n. v., 950 preb.) ni večjih presenečenj, je pa cesta seveda valovita, sicer so klanci kratki, vendar je marsikateri od njih precej strm. Na slabi polovici etape bo morda že čas za lažji prigrizek, verjetno kruhove juhe ne boste dobili, ker je to nekakšna hišna dobrota kmetije s holma (Fattoria del Colle), ki pa žal leži nekoliko stran od začrtane poti, je pa v mestecu (pre)cenjena restavracija Nori grof (Conte Matto) z bogato izbiro toskanskih dobrot.

Do Asciana (200 m n. v., 3200 preb.), ki leži ob sotočju številnih pritokov reke Ombrone, se pot vseskozi pretežno spušča, saj mesto vendarle leži 250 metrov nižje, manjši klanec pa vas čaka le za Valom (286 m n. v.) ob reki Asso. V Ascianu

Plemenito vino iz Monepulcina (vino nobile)

Vino nobile je predpisana mešanica različnih trt oziroma grozdja, prugnola gentila je od 50 do 70 % (krajevno ime za sangiovese), črnega canaiola od 10 do 20 %, malvazije iz Chiantija in toskanskega trebbiana je od 10 do 20 %, pulcincula in mammo-la pa 8 %. Vino je značilne granatno rdeče barve z močnim vonjem po vijolicah, suhim in z blagim čreslastim okusom. Vino ima najmanj 12 % alko-hola in se »ogreto« na 20 °C postreže pri pečenkah, divjačini in jedeh z gomoljikami – vino v steklenici je treba odmašiti vsaj dve uri pred uporabo.

Trte uspevajo na gričevju med dolinama rek Orcie in Chiane. Vino ima večstoletno tradicijo – prvič je vino iz Montepulciana omenjeno v dokumentu iz leta 789, ko duhovnik Arnipert ponudi cerkvi sv. Silvestra (ali sv. Odrešenika) v Lancinianu pod Amiato kos zemlje z zasajenimi trtami. Že v XVII. stol. vino postane kralj med toskanskimi vini – leta 1685 Francesco Redi konča slavospev tos-kanskemu Bakhu (Bacco in Toscana) z verzom »Montepulciano d'ogni vino è Re«, ker pa seveda vino z veseljem pijejo plemiči in gosposka tedan-jega časa, vino dobi ime plemeniti (nobile). Zaradi svoje kakovosti dobi leta 1989 oznako kakovosti D. O. C. G. in spada med najkakovostnejša redeča italijanska vina. Vino se stara v hrastovih sodih od štiri do pet let, izjemne letine ali lege (riserva) pa do sedem let.

111

Siena je pomembno kulturnozgodovinsko mesto, saj je v srednjem veku do dokončne prevlade Firenc, stoletja obvladovala velik del današnje južne Toskane. V obdobju premoči in bogastva, ki se steka v središče republike, se v mestu postavijo številne palače, cerkve in druge javne zgradbe, še posebej pa so danes pomembni osrednji trg z ljudsko palačo in 102 metroma visokim stolpom Mangia. Za konec si privoščite še kakšno krajevno dobroto, npr. vampe po siensko, zvečer pa sladoled na Kampu.

Seveda, če niste poti začeli v Sieni, se je treba pripeljati še do izhodišča ture. Če ste prišli z vlakom, se boste vrnili po isti poti, če pa ste sem prišli z avtomobilom, se ob vrnitvi morda ustavite še v Firencah, Ferrari ali Padovi.

Legenda Montapertija

Na griču, na katerem se leta 1260 bìje krvava bitka med gvelfi in gibelini, pravijo, da straši, saj je hrib prava kostnica tisoče pokopanih padlih vojakov. Pravijo, da se tu slišijo stoki in kriki umirajočih in tako ni čudno, da grič Montaperti kmalu postane pravi romarski kraj radovednežev in raziskovalcev paranormalnega. Že od XIV. stol. dalje pripovedujejo, da se v svetlih nočeh, vse do današnjih dni, prikazujejo duhovi s človeškim telesom ali samo z oko-stjem. Zaradi pogostosti teh dogodkov se domačini ponoči temu kraju na daleč izogibajo, nista pa se mu pred nekaj desetletji izognila dva voznika tovornjaka, ki sta se ponoči na poti v Sieno izgubila in zapeljala na to stransko cesto proti Montapertiju. Pred voznikoma, ki tega kraja do tedaj nista poznala, niti nista bila seznanjena s krajevno zgodbo, se nena-doma pojavi jezdec na belem konju. Nekoliko se ustavi, pogleda nazaj proti voznikoma, nato pa oddirja v gozd – bil je gotovo duh, saj na tleh ni bilo najti odtisov konjskih kopit.

O tem, da na tem hribu straši, pričajo še številne druge zgodbe, npr. tale: nekaj domačinov odide na hrib in ko so v bregu kakšne pol ure, se nenadoma pojavi močan veter, vse bližje se zaslišijo ritmični udarci bobna in čeprav je šele tri popoldan, se dvigne tako gosta megla, da se ne vidi dlje kot pet metrov. Udarcem bobna se pridruži topot kopit, zasliši se tudi kričanje nevidnih ljudi. Domačini zbežijo domov in ko so varno zaklenjeni, se neurje poleže, nebo se razjasni in spet je tako mirno kot uro prej.

Gosta juha iz Trequande (Zuppa di pane di Trequanda)

SESTAVINE (za 6–8 oseb): čebula, korenček, rezina zelene, 20 dag kmečkega pršuta, 3 dl deviškega oljčnega olja, pol litra bel-ega vina, glava črnega zelja, kg blede, 40 dag paradižnika, pol kg belega fižola v zrnju, pol kg bel-ega pretlačenega fižola, 6–8 rezin kruha.

PRIPRAVA: čebulo popražite na veliko olja, dodajte korenček, zeleno in na koščke narezan pršut. Dušite 30 minut in prilijte belo vino. K cvrtju dodajte na trakove nar-ezano črno zelje in bledo. Kuhajte 10 minut in zatem juho dopolnite z na koščke narezanim paradižnikom. Dodajte beli fižol v zrnju in pretlačen beli fižol. Na krožnik položite natrgan popečen kruh. Ko je juha gotova, jo prelijte čez kruh, na koncu prilijte nekaj žlic deviškega oljčnega olja.

112

113

ENODNEVNI KROŽNI IZLETI Če je veliki toskanski krog namenjen dobro pripravljenim kole-sarjem, so enodnevni izleti bolj počitniško naravnani in prirejeni tudi za manj izkušene. Za teden dni bivanja predlagam zanimiv hotel na vrhu Pittiglianske pečine (313 m n. v.) nad sotočjem pri-tokov reke Lente. Hotel Guastini se lahko pohvali tudi z odlično toskansko in judovsko kuhinjo. Teden lahko preživite na kolesu, saj predlagam sedem različnih pentelj, lahko pa tudi lagodnejše, npr. na kopanju v bližnjih Saturnijskih toplicah, končno ni daleč

niti morje (50 km) z znamenitimi plažami uglednežev na Monte Argentariu, s sprehodi v bližnjo okolico, pa tudi z jahanjem ne bo težav.

Enodnevne kolesarske pentlje vas popeljejo poltretje tisočletje nazaj v čase, ko v Etruriji, današnji Toskani, žive Etruščani, v čas največje rimske premoči na Apeninskem polotoku ter v čas krvavih bitk za prevlado nad srednjeveškimi komunami. Zapeljete

Kuhana voda (L'Acqua Cotta)

Recept je značilen za Pitigliano in okolico in ima svoje korenine že v etruščanski kuhinji. Etruščani dajejo velik poudarek vodi, kot pričajo številni kanali in regulacija vodnih tokov, pa tudi pogosta etruščanska imena Rasnal, Rasna in Rasena pomenijo prebivalce v bližini vode. V tisočletjih kuhana voda doživlja številne različice.

SESTAVINE:deviško oljčno olje, dve ali tri čebule, velika pest bazilike, pet rezin ze-lene, kruhove rezine, nariban ovčji sir (pecorino), juha.

PRIPRAVA:ponev na debelo prelijte z deviškim oljčnim oljem, na olju zarumenite sesekljano čebulo, ji dodajte sesekljano baziliko in zeleno, ki ju cvrete toliko časa, da se zelenjava zmehča in lepo zadiši, nato dodajte še juho in pus-tite vse skupaj, da vre kakšnih petnajst minut. Medtem hrustljavo zapečite rezine kmečkega kruha, jih položite v skodelice in na debelo potresite z naribanim kozjim sirom. Ko je voda »kuhana«, prelijte kruh s sirom.

114 se med vinograde najžlahtnejšega vina, ki nagradi vaše brbončice ter zelene gričke in dolinice, da si spočijete oči, vam spodbudi domišljijo in zadovolji vse čute: vino brunello iz Montalcina, ki mu je slavo pel že Stendhal, in legendarni EstEstEst iz Montefiasco-na, bakalar po maremsko, divji prašič po lovsko, mesna pitiglian-ska ponev, kuhana voda pastirjev in karbonarjev, značilne sladice s kostanjem itd.

V Pitigliano se pripeljete po hitri cesti A 4 mimo Mester, Padove do Bologne, tam zavijete na sončno cesto (A 1), vozite mimo Firenc do Orvieta (325 m n. v., 21.100 preb.) – morda si zanimivo mesto z znamenito gotsko katedralo, etruščanskimi templji, obrambnimi stolpi in trdnjavo tudi ogledate (z avtomobilom

se zapeljete do spodnje postaje vzpenjače (funicolare), ki vas zapelje do 200 metrov višje ležečega starega mestnega jedra), tu pa zavijete na krajevno cesto (SS 71), ki vodi proti Bolsenskemu jezeru. Po kakšnih sedmih kilometrih zavijete proti Castelu Giorgio in San Lorenzu Nuovo (S74), pri Lateri pa proti Pitiglianu. Hotel Guastini** (www.albergoguastini.it) stoji na robu pečine, pred vhodom v medičejsko trdnjavo in staro mestno jedro.

Seveda si lahko poiščete tudi kakšno drugo prenočišče, npr. v hotelu Corano*** (www.hotelcorano.it) v smeri proti Sovani, turistični vasi La Querce (www.villaggiolequerce.com) v Soranu (dvosobni apartmaji s kuhinjo, dnevna soba, lasten vrt ali balkon) ali v apartmajih Maremma nel tufo (www.maremmaneltufo.com) – vsi našteti, razen hotela Guastini, imajo tudi bazen.

115

Dan Začetek in konec poti Dolžina KM Skupaj KM Vzponi v metrih

1. Pitigliano–Saturnia–Pitigliano 57,2/63,8/64.6 57,2/63,8/64.6 920/1200/1150

2. Pitigliano–Bolsensko jezero–Pitigliano 69,3/86,7/86,7 126,5/150,5/151,3 860/1180/1180

3. Elmo–Cellena–Santa Fiora–Elmo 46,6/66/69,9 173,1/216,5/221,2 990/1290/1510

4. Borghetto–Montefiascone–Bolsena–Boghetto 54,6/54,6/54,6 227,7/271,1/275,8 430/430/430

5. Ponte d. Rigo–Monte Amiata–Ponte d. Rigo 31,9/77,3/80,8 259,6/348,4/356,6 960/1620/1880

6. Arcidosso–Cinigiano–Montalcino–Arcidosso 65,1/82,3/85,3 324,7/428,5/441,9 1545/1640/1770

7. San Quirico–Monte Oliveto–San Quirico 63,7/73,6/73,6 388,4/502,1/515,5 1185/1220/1220

CELOTNA POT 388,4/504,3/515,5 6890/8580/9140

Pregled predlaganih poti:

Dnevna etapa je razdeljena v štiri do šest delov, z enim daljšim in vsaj dvema krajšima postankoma. Če je ob poti več zanimivosti, si boste privoščili več krajših postankov. Če bo v skupini prevelika razlika v zmogljivosti kolesarjev, sem v začetku opisa poti zapisal predlagane kraje počitka, zbirna mesta in uro odhoda, tako vam

bodo lahko sledili tudi slabši kolesarji. Skrajšave so na mapah označene z vijoličasto barvo, morebitne daljše poti pa s temno-modro. Prometnejše ceste, po katerih lahko pridete hitreje do cilja, niso označene.

116

117117

dolžina: 57,2; 63,8 ali 64,6 kmvzponi/spusti: 920, 1200 ali 1150 m

Pitigliano: odhod 8.00, hotel GuastiniSovana: 7,6 km, 30 minut; odhod ob 9.00, Pretorski trgHildebrandova grobnica: 2,8 km, 45 minut; odhod ob 10.00, parkiriščeSaturnia: 21,7 km, 120 minut ; kosilo, odhod ob 13.30, Trg Vitttoria VenetaLe Cascate del Mulino: 2,6 km, 90 minut ; odhod ob 15.15, parkiriščeManciano: 10,8 km, 30 minut ; odhod ob 16.30, Trg miru Pitigliano: 18,3 km; prihod ob 17.45, večerja in prenočevanje

glavne zanimivosti: Aldobrandeschova utrdba, predromanski ciborij v cerkvi sv. Marije in romanska stolnica sv. Petra (Sovana), etruščanske Hildebrandove grobnice in ceste, vklesane v tuf (v bližini Sovane), rimska vrata in konzularna cesta Clodia (Satrunia), toplice in slapovi (v bližini Saturnie)

Pitigliano–Saturnia–Pitigliano E

nodn

evne

eta

pe

118 Gorska etapa. S kolesi se odpeljete kar izpred hotela, zapeljete v staro mestno jedro, po ulici Roma in ulici Generale Orsini do vicola delle Mure. Tu zavijete desno, sestopite s kolesa in se v dolino spustite po stopnicah skozi Sovanska vrata v srednjeveškem obzidju (v bližini so vidni tudi ostanki etruščanskega obzidja). Ko pridete do makadamske ceste, se spustite po desni cesti in si ogledate cesto cavo Poggio Cane, etruščansko cesto, sko-pano v tuf. Spustite se vse do ceste, ki vas vodi v Sovano (SP 46). Do reke Lente se nekoliko spustite, nato pa vas čaka blag, štirikilometrski klanec (365 m n. v.) do ceste Sovana–Sorano (SP22) – takoj za odcepom morda naj-dete in si ogledate zagonetno Orlando-vo roko, veliko skalo v podobi človeške roke, in ponovno spust (in rahel vzpon) do Sovane (291 m n. v., 700 preb.; rojstni kraj papeža sv. Gregorja VII., utrdba Aldobrandescov, predromanski ciborij v cerkvi sv. Marije, romanska stolnica sv. Petra (XI.–XII. stol.)).

Po krajšem ogledu – ne izpustite cibori-ja, se zapeljete čez mestece mimo stolnice (ulica del Duomo) in pokopališča, nato pa ponovno prenesite kolesa po nekaj desetih stopnicah do ceste, ki iz Sovane vodi proti sv. Martinu (SP22). V okolici Sovane so številne etruščanske grobnice (že pred Sovano Folonia, Sileno in Pisa pod goro Rosello, takoj za Sovano pa

Sirena in Sopraripa z bližnjo templjarsko cerkvijo sv. Sebastijana (XII. stol.) in istoimensko cesto, vklesano v tuf), vendar vam za ogled priporočam tiste, ki so takoj na drugi strani potoka Pic-ciolana (vstopnina) – Hildebrandovo grobnico (III. stol. pr. n. št., grobnica nima neposredne zveze s Hildebrandom, papežem

119

Nastanek sveta po grški mitologiji

Na začetku je Kaos iz katerega nastanejo Gaja (zemlja), Tar-tar (temno podzemeljsko brezno) in Eros (ljubezen, kot ust-varjalna sila). Gaja rodi sina Urana (nebo) in Ponta (morje). S sinom in obenem možem Uranom ima šest Titanov, šest Titanid in tri enooke Kiklope. Ker se Uran boji, da ga bo kdo od Titanov spravil s prestola, jih zapre v globoko votlino. Kro-nosu (Saturnu) uspe pobegniti, osvobodi še preostale, ki mu pomagajo prevzeti oblast. Tudi Kronos se boji svojih sinov, ki jih ima z Reo, zato sproti vsakega požre živega, razen Zevsa, ki ga Rea skrivaj rodi na Kreti in skriva v votlini. Ko Zevs odraste, premaga Kronosa in postane najvišji bog, »oče bogov in ljudi«.

Mitski nastanek SaturnieAntično naselje skrivnostnega izvora dobi ime po Saturnu, Uranovem sinu. Saturn, besen na ljudi, neprestano v vojnah, pošlje strelo na zemljo in na površje priteče topla voda, boga-ta z žveplom, ki naj bi pomirjala ljudi – celotna zgodovina Sat-urnie je povezana prav s to zdravilno vodo. Nekateri trdijo, da Saturnia nastane z božjo pomočjo in da je tako najstarejše mesto na italijanskem polotoku. Zgrajeno je že v XII. stol. pr. n. št. na ogromni skali iz travertina, imenovano tudi Aurinia – zlato mesto, saj v italijanski mitologiji Saturna povezujejo z zlato dobo.

Tudi v srednjem veku krožijo o nastanku Saturnie številne leg-ende, predvsem zaradi izvora vode, bogate z žveplom. Pripov-edujejo, da je tu ubit hudič, ko je zapustil pekel, zaklete vode pa v zrak spuščajo hudičev smrad (žveplo). Kronike tedan-jega časa pripovedujejo o srečanjih čarovnic in čarovnikov, ki tu prerokujejo in se ukvarjajo z satanističnimi obredi.

Gregorjem VII., vendar jo vseeno imenujejo po pomembnem krajanu), med najpomembnejšimi etruščanskimi kulturnimi spomeniki, ki z dvanajstimi stebri ponazarja zvezo etruščanskih mest, grobnico Pola (III. stol. pr. n. št.), Tifonovo grobnico (II. stol. pr. n. št.) in Priscovo grobnico . Ogleda so vredne tudi številne ceste, vklesane v tuf, predvsem pa Il Cavone, ki je iz Sovane vodila proti gori Amiata in Poggio Prisca.

Po ogledu se ponovno zapodite v daljši, kar napet klanec, mimo San Martina sul Fiora (446 m n. v.; ruševine samostana puščavnikov sv. Avguština) do najvišje točke tega dne pri Catabbiu (525 m n. v., 200 preb.; župna cerkev sv. Lucije, cerkev sv. Ane). Za Catabbiom se cesta vseskozi spušča – za Capan-nom (373 m n. v.) se odpre tudi lep pogled na dolino reke Albegne in toplice

120

pod Saturnio, le pred samim vstopom v Saturnio je kratek in strm klanec. Morda bo kdo pri Capannu zavil levo v Poggio Murella in si ogledal rimski stolp oziroma mavzolej in utrdbo Castellum Aquar-um, nato pa se od tam strmo spustil v dolino reke Albegna.

Saturnia (294 m n. v.; rimska vrata z ostanki Klodijeve ceste in etruščanskega obzidja, župna cerkev sv. Marije Magdalene (XV. stol.)) je po legendi nastarejše naselje na Apeninskem polotoku. Po daljšem počitku, morda se odločite tudi za kosilo – na Trgu V. Veneto oziroma na Mazzinijevi ulici je kar nekaj dobrih restavracij. Po kosilu sicer pravijo, da se ni priporočljivo kopati, a vam vseeno

predlagam, da se po dveh kilometrih ustavite pri Mlinskih slapovih (140 m n. v.; Le Cascate del Mulino) in se za kakšno urico predate zdravilnim učinkom z žveplom bogatega in toplega izvira (37 °C).

Do Manciana (400 m n. v., 6900 preb.; utrdba iz XII. stol., mestno obzidje, gotska stolnica sv. Leonarda (XIV. stol.)) se cesta malo močneje dvigne dvakrat, enkrat čez prelaz (235 m n. v.) na sred-ini poti med Mulinskimi slapovi in Montemeranom – po kakšnem kilometru je na slapove res lep pogled, in drugič nekje na sredi poti med Montemeranomom in Mancianom (410 m n. v.). Monte-merano je še eno zanimivo mestece na vrhu hriba s srednjeveško utrdbo in obzidjem, vendar se boste ogledu predvidoma izognili, raje si malo več časa vzemite za ogled Manciana in pokušino njihovih ciaffagnonov.

Iz Manciana se cesta hitro spušča vse do reke Fiora (165 m n. v.), se rahlo in valovito vzpenja do cerkve sv. Marije milosti

Rebraste kratke testenine z ovčjim sirom (Rigatoni ali pecorino)

SESTAVINE: kratke testenine (rigatoni – rebraste testenine, ali podobno) 35 dag, osem žličk omake bešamel (moka, mleko, maslo, sol), toskanski ovčji sir (pecorino) – svež ali uležan, nekaj vejic peteršilja, pest pinjol, sol.

PRIPRAVA: testenine skuhajte v slani vodi in jih odcedite, ko so še dovolj trde (al dente), jih prelijte z omako bešamel, ki ste ji dodali na kocke narezan ovčji sir, potresite s peteršiljem in pinjolami. Vse skupaj pretresite v plit-ko ponev, premazano z maslom. Po vrhu potresite nariban ali na tanke lističe narezan ovčji sir. V pečici pecite testenine kakšne pol ure.

121

(svetišče že v XIII. stol. postavijo frančiškani, je pa leta 1962 popolnoma obnovljena) – od tu pravijo, je najlepši pogled na Pitigliano, ponovno se kar dobro spustite do pritoka reke Lente, temu pa sledi že poznani vzpon v mesto, mimo judovskega pokopališča in številnih vin-skih kleti, vkopanih v tuf.

Za ta dan niso predvidene bližnjice, lahko se sicer izognete ogledu Saturnie in se takoj odpravite do slapov, na poti pa prihranite en klanec in kakšna dva kilometra.

Palačinke po manciansko (Ciaffagnoni di Mancianoi)

V Maremi jih pripravljajo že od XV. stol., ko namesto olja še uporabljajo mast, slavo palačinkam pa ponesejo šele Francozi s svojimi crêpes.

SESTAVINE: štiri jajca, 15 dag moke, ščepec soli, 30 dag vode, dve žlički olja, za namaz: čokoladni premaz ali marmelada po želji.

PRIRAVA: z vilicami stepite jajca, dodajte moko in sol, nato pa mešajte ob dodajanju vode, dokler ne dobite dovolj tekoče zmesi. Za 30 minut jo postavite v hladilnik. Dobro segrejte manjšo ponev z dodatkom malo olja. V ponev zlijte malo zajemalko zmesi, toliko da prekrije dno, in jo zapecite na obeh straneh. Palačinko premažite s čokoladnim premazom ali z marmelado po želji.

122

123

160

OPIS KRAJEV OB POTIAbbadia a Isola

Abbadia San Salvatore

Ana, vdova po Hilebrandu Lambardiju iz Staggie, da 4. februarja 1001 na robu močvirja postaviti družinski benediktinski samostan in ga posveti sv. Odrešeniku. Samostan je zgrajen na križišču cest štirih držav, Firenc, Fiesol, Siene in Volt-erre, ter na kraju, kjer je de-setletja prej stalo zavetišče za romarje ob Frankovski cesti in se je v njem ustavi tudi canterburyjski škof Sigeric na poti v Rim in ob vrnitvi (990, 994). Opatija se širi in utrjuje celo XI. stol. in postane zavetišče (hospic) za številne romarje. Obzidje, obrambne stolpe in vhodna vrata dokončajo v XII. stol., hkrati pa benediktinci zgradijo tudi samostansko cerkev (1173) in jo posvetijo sv. Cirinu.

V XIII. in XIV. se opatija upira pritiskom sosed-njim mestnih držav, predvsem nanje pritiska Siena, ki v letih 1375 in 1376 utrdi samo-stan, v novo obzidje pa vključi tudi bližnjo vaško naselje. Opatija postane del obramb-nega sistema gradov, postavljenega ob

mejah sienske države. Leta 1445 benedik-tinci zapustijo samostan, leto pozneje pa ga pridružijo samostanu sv. Evgenija v bližini Siene, samostan pa tako začne od sredine XV. stol. nezadržno propadati. Leta 1554 samostansko cerkev povzdignejo v župno cerkev. Ko Sieno vključijo v medičejske Firence, samostansko obzidje izgubi pomen in je danes vgrajen v okoliških hišah. Še zdaj so lepo ohranjeni osmerokotni obrambni stolp, del obzidja, samostan in cerkev, s samostanskega vrta pa je lep razgled tudi na bližnjo »krono«, Monetriggioni.

(822 m n. m., 6800 preb.) Opatija sv. Odrešenika je naselje, občina in opatija, po katerem naselje in občina podedujeta ime. Benediktinsko opatijo da zgraditi furlanski vojvoda (739–744) in langobardski kralj (744–749) Rachis ali Radič leta 743, iz tega obdobja pa ostaneta le grobnica in cerkev. V opatiji skoraj 1000 let hranijo tudi znameniti Codex Amiatinus (nastal že v VII. stol.) – najstarejši ohranjen rokopis latin-skega prevoda biblije (vulgata), ki je danes

shranjen v Medičejski knjižnici (Biblioteca Medicea Laurenziana) v Firencah. Opatija doživi največji razmah od X. do XII. stol., ko ima v lasti največ ozemlja, tako da je v stal-nih sporih z dvema premožnima plemiškima družinama – z Orsiniji in Aldobrandeschi, v glavnem z zavezniki nemškega cesarja.

V mestu si je treba ogledati cerkev iz leta 1035 (sicer obnovljena v začetku XX. stol.) s strmo streho in dodanima stolpičema. V

179

Capalbio

(217 m n. m., 3900 preb.) je prvič omenjen v buli Karla Velikega, ko ga leta 805 daruje opatiji Treh vodnjakov v Rimu. Zdi se, da ime izvira iz caput album (plešasta glava), ki je tudi simbol kraja. Na sienskih vratih še lahko vidite grb sienskega leva, ki podpira plešato glavo. Kraj preide pod Aldobrandesche, nato pod Orsinije, od leta 1416 pa v Siensko republiko. Leta 1552 Capalbio za kratek čas zasede španska vojska nemškega cesarja Karla V., po propadu Sienske republike pa pripade Cosimu I. Medičejskemu.

V mestece na vrhu griča, zasajenega z oljka-mi, se pripeljete skozi sienska vrata z dvema lokoma (1418) ter z uro in medičejskim gr-bom (1602). Že od daleč je opazen obramb-ni stolp Aldobrandeschov z nazobčanim nadzidkom (XI. stol.). Pod gradom so farna cerkev sv. Nikolaja (XII.–XIII. stol., s freskami sienske (XIV. stol.) in umbrijske (XV. stol.) šole), Sveti slavolok in nazobčano mestno obzidje (XI. stol.) – mesto ima kar dvojno obzidje, notranje malo višje od zunanjega. V palači Collachionijev si lahko ogledate tudi klavir Conrad Graf, na katerem je tu ustvarjal Giacomo Puccini (1858–1924), znameniti italijanski skladatelj oper. V oratoriju Božje previdnosti je v kapeli zanimiva freska Marije previdnosti božje, manj znanega slikarja pa sta pri risanju navdihovala sama Perugino in Pinturicchio.

Domenico Tiburzi

(Cellere, 1836 – Capalbio, 1896). Kot zanimi-vost je treba poudariti, da proti koncu XVIII. stol. v okoliški makiji poišče zatočišče eden najzloglasnejših (in slavnejših) razbojnikov tedanjega časa Domenico Tiburzi. Po 24 letih bega je ubit 23. oktobra 1896 v strelskem obračunu z vojsko pod vodstvom kapetana Michela Giacherija. Slavni razbojnik je poko-pan na pokopališču v majhni vasi v bližini Ca-palbia. Še danes se ob grobu ustavlja množica radovednežev in se slika ob stebru, na katerega policija priveže že mrtvega Domenica. Čeprav ni bil sam, po njegovi smrti razbojništvo v tem delu zamre že v enem letu. Kljub številnim umorom in drugim kaznivim dejanjem, zapisani v polici-jskih kartotekah, okoliški prebivalci do njega vseeno gojijo določeno mero naklonjenosti. Ko ga župnik ne želi pokopati v posvečeno zemljo, se domačini temu uprejo in na koncu dosežejo, da je spodnji del telesa pokopan v posvečeni zemlji, od pasu navzgor pa zunaj pokopališča, na neposvečeni zemlji.

208

v vseh treh nadstropjih in Italijanski vrt s čudovitim razgledom na dolino reke Orcia in okoliško gričevje.

Stolnica s pročeljem v zgodnjem renesančnem slogu stoji na osrednjem trgu. Tridelna razdelitev pročelja je običajna, upo-raba pilastrov in stebrov na visokih kockah in povezanih z loki pa je tedaj novost. Zvonik ima nekaj nemškega priokusa, saj je papež Pij II. kar nekaj let služboval v Nemčiji. V notranjosti je pet oltarjev, poslikajo pa jih mojstri sienske šole. Krstilnica sv. Janeza Krstnika je pri apsidi.

Pij II. spodbuja tudi kardinale, da na trgu zgradijo svoje palače, ena od njih je Borgieva palača na tretji stranici trga. Danes sta v njej škofijski in stolnični muzej. Najdragocenejši razstavni predmeti so slike Kristus na križu (VII. stol.), Madona z otrokom Pietra Lorenzettija (XIV. stol.) in Madona milosti božje Bartola di Fredija ter številne slike iz XIV. in XV. stol. (sliko Ma-done pripisujejo tudi Luci Signorelliju).

Nasproti stolnice je mestna hiša z ložo v pritličju in mestno zbornico nad njo. Tretje nadstropje dodajo leta 1599. Ima tudi

Pij II.

(Enea Silvio Piccolomini, Corsignano, 1405 – Ancona, 1464, tržaški škof, papež 1458–1464). Pij II. je eden najbolj renesančnih papežev in bleščeč predstavnik humanizma, pesnik, pisatelj in mecen – piše veliko, tudi izra-zito posvetna dela. Njegov humanizem je pred-vsem sredstvo za uveljavitev cerkvene moči in njegovih osebnih stremljenj. Veliko je pisal, tudi izrazito posvetna dela. Slogovno najpopolnejši je njegov življenjepis v dvanajstih knjigah, ki pomeni poveličanje njegovega papeževanja. Njegovi spisi, ki povzemajo vso tedanjo znanost od zgodovine in zemljepisa do leposlovja in cerkvene politike, močno zaznamujejo XV. sto-letje. Papeževi spisi so vir romanopiscem (tudi Franu Deteli (slovenski pisatelj, Moravče, 1850 – Ljubljana, 1926) za Velikega grofa (1885)), ki se lotevajo zgodovine celjskih grofov, saj kot dvorni pisar Friderika III. razširja negativno podobo celjskih grofov, ki naj bi v slovenskem prostoru ogrožali habsburške interese. O Piju II. se razpiše v Zelenem izgnanstvu (1981) tudi Alojz Rebula (slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec, Šempolaj (San Pelagio, Italija), 1924).

Rodi se v Corsignanu, ki ga po njem preimenu-jejo v Pienzo. Do izvolitve za papeža je vnet pristaš konciliarizma, leta 1460 pa obsodi in ob-sodi vse, ki bi se sklicevali na oblast koncila nad papežem. Leta 1462 potrdi zlato bulo, s katero je ustanovljena ljubljanska škofija, s ponosom pa se ga spominja tudi Trst, čeprav med svojim škofovanjem zanj ni kaj dosti storil (je pa pre-cej več za svoj rojstni kraj) – že takrat, pa tudi med škofovanjem v Sieni, si bolj prizadeva za zbliževanje duhovščine z nemškim cesarjem.

Na vse načine skuša organizirati veliko križarsko vojsko proti Turkom in podjarmiti Carigrad, tako da leta 1463 proglasil sveto vojno proti islamu. Ko v Anconi zbira ladje in mornarje za križarsko vojsko, ga doleti smrt, po kateri pa navdušenje križarjev splahni.

209

Pienza in bližnja okolica na filmu

Pienza, okolica s tipičnimi cipresami in goro Amiata v ozadju, se pojavlja kot naravna kulisa v številnih domačih in tujih filmih. Največkrat kamera ujame Trg Pija II. z vodnjakom (Angleški pacient, oba filma Izgubljeni v času Carla Vanzine s Christianom de Sico in Massimom Boldijem, V imenu papeža kralja Luigija Magnija z Ninom Manfredijem) in palačo Piccolominijev s križnim hodnikom (v Romeu in Juliji Franca Zeffirellija je palača Capuletov). Gladiator Rusell Crow med okoliškimi cipresami sanja o Elize-jskih poljanah, tipična pokrajina z gradovi na vrhu gričev ali calanchi pa je kulisa še za kakšnih 20 filmov, med katerimi je treba omeniti Senj kresne noči Michaela Hoffmana s Kevinom Klinom in Mi-chelle Pfeifer, Gospe v krilu Francesca Nutija, Prijetne noči Armanda Crispina z Vittoriem Gassmanom, Gino Lollobrigido in Ugom Tognazzijem, Plešem sama z Liv Tayler, Prepovedani Kristus Curzia Malaparta z Rafom Vallonejem itd. Verjetno bo tu posnet še kakšen film, saj krajevna oblast tudi tako skrbi za večjo prepoznavnost in s tem za večji turistični obisk.

opečnati stolp z uro, a je nižji od cerkvenega stolpa, saj tudi tako cerkev kaže svojo nado-blast nad posvetno oblastjo. Na sredi trga stoji vodnjak iz travertina in z družinskim grbom Piccolominijev.

V mestu je še nekaj drugih zanimivosti, cerkev sv. Frančiška z gotskim portalom (freske v notranjosti (XIV. stol.) prikazujejo zgodbe iz življenja sv. Frančiška, naslikata pa jih Cristofano di Bindoccio in Meo di Pero), zgrajena na roman-ski cerkvi iz VIII. stol. in ena redkih »preživelih« med renesančno pre-delavo, zanimive so tudi palače Ammannati, Gonzaga in kardinala Jeana Jouffroya, vse iz

XV. stol. Nedaleč stran je tudi župna cerkev v Corsignanu (XI. stol.), ena najpomembnejših romanskih zgradb v tem delu Toskane.

Pitigliano(313 m n. m., 4200 preb.) Pečina se dviguje visoko nad reko Lente in potokom Meleta, hiše pa so videti, kot bi zrasle iz tufa. Najlepši razgled na zanimivo in nekdaj pomembno mesto, nad katerim se dviguje visok zvonik mestne stolnice, je pred cerkvijo Madone milosti. Ime izvira iz »gens petilia«, premožne rimske družine, vendar sega zgodovina Pitigliana brez dvoma nazaj v etruščanske čase, številna najdišča ob potoku Meleta pa pričajo o še starejših

prebivalcih. Etruščane nasledijo Rimljani, po stoletju barbarskih vpadov pa Langobardi. Zgodovina je od IX. stol. močno povezana s Sovano, sedežem grofije Aldobrandeschov. Pitigliano postane pomemben šele s poroko (1293) zadnje iz rodbine Aldobrandeschi, Anas-tazije, hčerke zadnje dedinje Margarete in Gvida iz Monforta, gvelfskega vikarja Karla Anžujskega, z Romanom Orsinijem in ko sedež grofije iz Sovane preselijo v varnejši

211

Mali Jeruzalem

Papež Pavel IV. (1555–1559), zagrizeni inkvizitor, v svojem kratkem papeževanju izda protižidovsko bulo »Cum Nimis Absurdum«, s katero v Rimu prežene 6000 Židov iz Trastevera na drugo stran Tibere in zapre v majhno, zaprto četrt – geto. Židje bežijo iz papeške države in se zatečejo na območje današnje južne Toskane, ki ga v tistem času upravlja družina Orsini. Židovska skupnost zaživi v miru, kulturno pa ustvarjajo skupaj z večinskim prebivalstvom. Leta 1598 v Pitiglianu postavijo sinagogo, zgradijo svojo šolo in imajo svoje pokopališče (pod Pitiglianom na cesti v smeri proti Mancianu).

Ko območje preide v posest Medičejcev, leta 1608 tudi Cosimo II. prežene Žide v geto, ki pa ga ne zgradi v Firencah ali Sieni, ampak prav v Pitiglianu. Tudi tu morajo biti Židje prepoznavni, moški morajo nositi rdeče klobuke, ženske pa rdeče oznake na rokavih. Če Žida dobijo zunaj označenega kraja, ga z batinami prepodijo nazaj. Kljub vsemu se židovska skupnost razvija in cveti naprej. Leta 1773 jih je v Pitiglianu 200.

Enakopravnost med kristjani in Židi zagotovi Peter Leopold Habsburški šele leta 1765. Ponovno pa jih začnejo preganjati, takoj ko Napoleon leta 1799 zavzame Italijo, požigajo jim hiše in spet zapirajo. V letu 1825 imajo Židje 94 hiš, 20 skladišč, 11 trgovin in 10 hlevov, leta 1841 jih je v Pitiglianu že 359, imajo rabina, dva namestnika in več učiteljev. Največ jih je v letu 1859 (423), potem se mnogi izseljujejo v večja mesta ali prevzemajo krščansko vero. Leta 1931 jih je le še 70. Antisemitizem se začne leta 1936, rasni zakon pa je v Italiji sprejet leta 1938. Mnogi Židje zbežijo na tuje, mnoge odpeljejo v taborišča, jih pa domačini skrivajo pred nacisti.

Sinagoga je obnovljena leta 1995, obnovljena je tudi pekarna (matzat), ponovno pa pridelujejo tudi vino »kosher«. V malem Jeruzalemu si lahko ogledate še »kosher« klavnico, ritualno kopalnico (mikve), čistilnico in nekaj sob, vklesanih v tuf. V bližini je tudi stiskalnica oljčnega olja.

231

Siena(322 m n. m., 54.500 preb.) Kot za vsa večja mesta ob kolesarski poti tudi za Sieno velja, da si je za podrobnejšo seznanitev z mestom priporočljivo kupiti kakšen dober specializiran vodnik z opisom poti in načrtom mes-ta. Zgodovina Siene sega v etruščansko obdobje (IX.–IV. stol. pr. n. št.), saj Etruščani tu postavijo naselbino Saina.

Cesar Avgust na razvalinah etruščanske naselbine okrog Kristusovega rojstva postavi svojo kolonijo. Imenuje jo Saena Iulia, da se razlikuje od Saene Gallice (Senegallia) ob Jadranskem morju. Legenda govori, naj bi bil ustanovitelj Siene Senius, Remov sin, zato je v mestu veliko kipov volkulje, ki je dojila znamenita rimska dvojčka.

Ugodna lega Sieni omogoči hiter gospo-darski in politični razvoj, leta 1125 je že svobodna občina, vendar v stalnih sporih s sosednjimi Firencami, kar zaznamuje njeno celotno srednjeveško zgodovino. Potem ko v bitki pri Montapertiju premaga Firence, je zaradi svojega bogastva med vodilnimi evropskimi mest. Leta 1348 Sieno prizadene kuga, zaradi posledic – črna smrt pobere tri četrtine prebivalstva – nikdar več ne doseže svoje nekdanje slave. Na političnem področju se Siena spopada z vrsto papeških, cesarskih in avtokratskih vladarjev, na koncu pa se ukloni premoči Medičejcev in nadvojvodstva Firence.

Siena je med najlepšimi srednjeveškimi mesti. Središče mesta je trg Il Campo, nekdanji rimski forum, prizorišče palia, najznamenitejše konjske dirke v Italiji. V primerjavi z običajnimi trgi Polje visi proti ljudski palači. Trg polkrožne oblike leta 1347 tlakujejo z opeko v obliki ribje kosti, sredi trga pa Jacopo della Quercia (1374–1438) postavi gotski vodnjak (1409–1419). Poleg

Sienska konjeniška dirka (Palio di Siena)

Sienska konjeniška dirka je največja toskanska srednjeveška prireditev. Pripravijo jo na osred-njem trgu, opečnatem Kampu, dvakrat letno, prvič v počastitev provenzanske Madone (2. julij), drugič pa Marije vnebovzete (16. avgust). Za palij (palio, trak, prapor) z Marijino podobo se spopada 17 mestnih četrti (contrada), ven-darle naenkrat največ deset. Konji ne smejo biti iz mestnih četrti, ampak jih 30 pripeljejo iz cele Italije in izžrebajo ustrezno število na traffi. Izžrebanemu konju pravijo barbera, noč in dan pa ga čuva barbaresco. Dogodek že tedne prej po mestu oznanjajo bobnarji, oblečeni v tradicionalna srednjeveška oblačila, pa tudi sam prihod jahačev (fantini), prav tako v pisanih srednjeveških oblačilih, na Kamp je zelo slovesen. Pravila so sicer precej zapletena, vendar morajo v glavnem jahači (ni nujno, da so prebivalci četrti, ampak prihajajo iz drugih mest, za plačilo pa se dogovorijo s poveljnikom (capitanom), ki teden dni odloča prav o vsem) na neosedlanih konjih trikrat prejezditi obod Kampa, nasutega s pol metra mešanice mivke in žaganja. Sam jahač ni pomemben, zmaga pri-pade konju, ki prvi prečka ciljno črto z jahačem ali brez njega. Sama dirka je zelo nevarna, tako da poškodbe jahačev in konj niso nevsakdanje (pri dirki so dovoljena vsa sredstva, tudi oviran-je s kratkim bičem in odrivanje), zaradi česar se razna društva za varstvo živali bojujejo za večjo skrb nad konji.

239

so vidni ostanki etruščanskega obzidja iz V. stol. pr. n. št.

V okolici Sovane so številne etruščanske grobnice in ceste, vklesane v tuf. Pod utrdbo Aldobrandeschov ležijo ob potoku Folonia istoimenska grobišča. Iz III. stol. pr. n. št. so grobnice v obliki kocke ali polkocke, tu pa so še v tuf vklesane sobe iz VII. stol. pr. n. št. Tudi grobnica Sopraripa je v obliki polkocke,

leži pa na drugi strani Sovane, v bližini templjarske cerkve sv. Sebastiana (XII. stol.). V bližini je tudi v tuf vklesana etruščanska cesta. Med najzanimivejši je Hildebrandov grob, poimenovan po papežu Gregorju VII. V pročelju, seveda skopanem v tuf, je včasih stalo dvanajst stebrov (danes v muzeju v Sovani), ponazarjajoč dvanajst etruščanskih mest, povezanih v zvezo. Grški slog stebrov sega v III. stol. pr. n. št.

Sutri(291 m n. m., 5600 preb.) Številne arheološke najdbe – ostanki keramike, puščice in obdelano kamenje – pričajo, da se prvi ljudje tu naselijo že v prazgodovini. Naselje Suthri je izvirno etruščansko, zaradi izjemne strateške lege pa tu potekajo srditi spopadi med Etruščani in Rimljani, slednji pa ga leta 389 pr. n. št. končno zavzamejo. V rimskem cesarstvu je Sutrium cvetoče mesto, saj leži ob Kasijevi cesti. Po zatonu Rima je že v V. stol. v Sutriju škofijski sedež – na nekdanji rimski akropoli danes stojita

stolnica in škofijska palača. Naselje kmalu porušijo barbari, leta 569 pa ga zasedejo Langobardi. Leta 728 langobardski kralj Liutprand Sutri s širšo okolico podari papežu Gregorju II. (715–731), sčasoma pa pade pod upravo grofov Anguillarov in Vicov.

Na vzpetini iz tufa si je treba ogledati mestno obzidje, vrata v mestno obzidje, predvsem Stara vrata z ohranjenim branikom, škofijsko palačo, stolnico (v notranjosti slika (XIII. stol.) v bizantinskem slogu in lesen baročni kip v

240

Berninijevem slogu) in mogočen zvonik, vse predvsem zgrajeno v romanskem slogu (XII.–XIII. stol.). V številne srednjeveške stavbe so vgrajeni obdelani kamni iz etruščanskega in rimskega obdobja – nagrobniki, stebri, deli ki-pov in reliefi, kot npr. etruščanski relief pošasti sphinx na dvoriščni strani mestne hiše.

Kar dobro je v mestu zastopan tudi barok. Zanimiva sta predvsem mestni vodnjak in t. i. italijanska ura, ki kaže le šest ur (XVIII. stol.). Goethe v svojem delu Italienische Reisen (1786) podrobno pojasni delovanje te ure, o njej pa se v Promenade dans Rome v letu 1827 razpiše še Stendhal.

V bližnji okolici pa so zanimivosti iz etruščansko-rimskega obdobja. Poleg številnih etruščanskih grobnic v tufu je zanimiva pred-vsem etruščanska grobnica, ki jo Rimljani v III. stol. spremenijo v mitreum, svetišče perzijske-ga boga Mitre (Mithras), čigar čaščenje je prva stoletja močno razširjeno med rimskimi vojaki. Ko v IV. stol. krščanska vera postane uradna vera rimskega cesarstva, mitreum »spreo-brnejo« v cerkev, posvečeno Madoni otrok (Madonna del Parto). Zelo zanimivo je tudi gledališče, v celoti izkopano v tufu, za 3000 gledalcev. Iz katerega obdobja je, ni povsem znano, nekateri ga umeščajo v etruščansko, drugi pa v zgodnje rimsko obdobje.

Nastanek cerkvene države

Meje italijanskega eksarhata (administrativna enota bizantinskega cesarstva po propadu zahodnega dela rimskega cesarstva) niso nikoli natančno določene, saj kmalu po njegovi ustanovitvi vdrejo Lango-bardi, ki preprečijo vsakršno stalno upravo. Eksarhat kljub pomoči Bizanca ne more ustaviti prodiranja Langobardov, ki zasedejo večino njegovega ozemlja in postavijo svojo prestolnico v mesto Pavia. Skoraj vse bizantinsko ozemlje tako najprej preide pod Langobarde, kmalu nato pa večinoma pod papeževo oblast. Prva donacija »blaženima Petru in Pavlu« in s tem ustanovitev Dediščine sv. Petra (Patrimonium Petri) je donacija langobardskega kralja Liutpranda. Leta 728 Liutprand podari papežu Gregorju II. Sutri in nekaj okoliških gradov (Bomarzo, Orte, Amelia). Liutprand podari leta 742 papežu Zahariji (zadnji od trinajstih grških papežev) še nekaj posesti, med njimi Vetrallo, Palestrino, Ninfo in Normo. Prave don-acije pa se začno s frankovskima kraljema Pipinom Malim in Karlom Velikim, ko cerkvena država dobi celotno območje nekdanjega bizantinskega italijanskega eksarhata. Država se ohrani vse do leta 1870, imenuje pa se različno, od Države cerkve do Papeške države (Lo Stato Pontificio, Stato della Chiesa, Stati della Chiesa, Stati Pontifici, Stato Ecclesiastico).

Fižol po sutrijsko (Fagioli alla sutrina)

SESTAVINE: fižol, slanina, čebula, feferon, list bazilike, zel-ena, paradižnik, rezine govedine.

PRIPRAVA: najprej popražite majhen košček slanine ali druge maščobe s sesekljano čebulo, feferonom, listom bazilike in sesekljano zeleno. Dodajte koščke govedine ali goveje zrezke. Paradižnik narežite in ga skupaj s kuhanim fižolom dajte v ponev, ko je govedina dovolj mehka. Postrezite toplo, vendar ne prevroče.

241

Tarqiunia

(139 m n. m., 7700 preb.) Na območju, bogatem z vodnimi viri, se človek naseli že zelo zgodaj, najpozneje v bronasti dobi, o čemer pričajo številne najdbe. Nekateri znanst-veniki želijo dokazati, da tu naselje postavi Askanij, Enejev sin, drugi pa, da je naselje delo Tuska, sina Herkula in mitske šiitske kraljice Araxe. Etruščanska Tarch(u)na (Tarchinia, Tarxuna ali Tarchnal v številnih nasprotujočih si zapisih), postavljena ob reki Marta, kakšna dva kilometra oddaljena od srednjeveške in današnje sodobne Tarquinie, ima eno najpomembnejših vlog v Zvezi dvanajstih, tu se rodita tudi dva rimska kralja, peti, Tarkvinij Prisk, ter sedmi in zadnji, Tarkvinij Ošabni. Etruščani se že zelo zgodaj spopadejo z Rimljani, npr. leta 358 pr. n. št. jim uspe zajeti in pobiti 307 rimskih vojakov, vendar morajo že dobrih pol stoletja pozneje priznati njihovo premoč. Tu Rimljani kmalu postavijo svoj tabor Tarquinii, leta 181 pr. n. št. pa še pristanišče Graviscae (danes Porto Clementino), od koder izvažajo predvsem vino. O rimskem obdobju ni prav veliko zapisano ali najdb (morda so med pomembnejšimi ostanki le toplice Tulliane), do VIII. stol. pa se Civitas Tarquinii že tako izprazni, da cerkev

Procesija vstalega Kristusa

Praznovanje velike noči je v Tarquinii pomemben dogodek, ki k praznovanju pritegne prebivalce tudi iz širše okolice. Na veliki petek se po ulicah mestnega jedra počasi premika procesija mladeničev v starih rimskih oblačilih s predmeti trpljenja, ki vodijo do križanja Kristusa. V nedeljo se vstajenje pozdravi z živahnejšo in zanimivejšo prireditvijo – procesijo vstalega Kristusa. Obred temelji na starih po-ganskih običajih – tu se verski obredi združijo z ljudskim praznovan-jem – pri tem pa se zahtevajo predvsem moč in ročne spretnosti.

Ta dan se zbere velika množica ljudi pred cerkvijo sv. Jožefa, ko šestnajst močnih mladeničev prinese ven stojalo z lesenim kipom vstalega Kristusa, ovenčanega z lovorovimi listi. Nekateri kip prip-isujejo zaporniku, ki oslepi, ko dokonča svoje delo, sicer pa ga leta 1831 skicira Canovov učenec Tenerani, izdela pa Bartolomeo Ca-nini. Šeststokilogramski kip mladeniči v diru prenašajo po starem mestnem jedru – čast prenašanja kipa prehaja z očeta na sina – z obeh strani pa jih spremlja velika množica. Na vsej poti se na kratko ustavijo pred mestno bolnišnico, kjer jim medicinske sestre prinesejo okrepčilo. Pred kipom prenaša devet (toliko je cerkev v mestu) skesancev velike in težke križe, za njimi so krajevni lovci z orožjem, ki z oglušujočimi salvami pospremijo sprevod, in godba, ki z maršom vstalega Kristusa, vse prej kot religioznim delom, daje takt procesiji.

Ko odrešenika prinesejo na najvišjo točko Trga Trento in Trst, mladeniči s kipom napravijo 360-stopinjski obrat, da lahko Kristus blagoslovi množico, zbrano okrog njega, sočasno pa začno zvoniti zvonovi vseh devetih cerkva. Zvečer prenesejo kip v obratni smeri do cerkve sv. Jožefa, kjer ostane razstavljen do vnebohoda.

Tuscania je sprva močno etruščansko naselje – že v VIII. stol. pr. n. št. post-avijo akropolo, saj izkorišča pomembno prometno lego med obalnimi mesti in tistimi v notranjosti, Rimljani tu postavijo mestno občino (municipij), pomembno vlogo pa igra tudi v sred-njem veku, saj se lahko zahvali dejstvu, da je tu že od V. stol., pa vse do leta 1653 škofovski sedež. Leta 574 jo zavzamejo Lango-bardi, leta 774 pa Karel Veliki, ki jo kmalu podari cerkvi. V XI. stol. postane fevd Aldobrandeschov in toskanskih markizov, leta 1081 jo oblega vojska Henrika IV., v XII. stol. pa postane svobodna občina in zgradi mogočno obzidje s številnimi obrambnimi stolpi, ki dobro ohranjeni stojijo še danes.

Tuscania se pogosto upira cerkvi, zato je velikokrat kaznovana in ponižana. Je nekakšno središče sporov med cerkvijo in cesarsko oblastjo. Prenaša tiranijo mogočnih družin ter vojaške vpade Friderika II. in Karla VIII. Malo več miru užije le za časa kardinala Egidia Albornoza, vendar pa ga že kmalu z zavzetjem prekine De Vico. Kardinal Gio-vanni Vitelleschi iz Corneta pripelje Tuscanio nazaj pod pokroviteljstvo cerkve, ven-dar pa se kljub miru počasi zmanjšuje njen pomen.

Najzanimivejši del Tus-canie je območje okrog

Pirina polenta

Pira je verjetno prvo žito v zgodovini človeštva, tako da dà (farro) celo ime moki (farina). Gojijo jo že pastirji v Siriji in Egiptu, njene sledi pa najdemo v faraonskih grobnicah. Tudi Etruščani gojijo piro, saj jo je enostavno pridelovati, uporabna pa je kot moka ali pa v zrnih za juhe in zelenjavne mineštre.

Kakšnih pravih etruščanskih receptov ni, se pa dajo njihove preh-ranjevalne navade razbrati s številnih fresk. Zagotovo je ena od pogostih jedi kot priloga mesnim jedem, zelenjavi ali siru polenta iz pire. Za štiri osebe potrebujete 20 dag grobo (z mlinskim kamnom) mlete pirine moke, liter vode, žlico deviškega oljčnega olja in 0,5 dag grobe soli.

Liter vode dajte v večjo posodo, pustite, da zavre, in jo posolite. Dodajte še oljčno olje. Počasi stresajte pirino moko v vodo, nato pa zelo pogos-to mešajte 45 minut oziroma dokler polenta ne dobi prave trdnosti.

256

To je to. Tudi drugi del je za mano, za nami – prevoženih je na stotine kilometrov, premagani so številni klanci in klančki, ogledanih je na desetine cerkev in za stotnijo drugih zanimivosti, da o spraznjenih kozarčkih in popapcanih dobrotah niti ne govorim.

Malo, veliko, preveč, premalo, ravno prav – tudi tokrat puščam dovolj prostora vsakemu, da sam in po svoje odkriva čare Toskane in Lacija, skritih kotičkov, neodkritih mestec in samot-nih poti je še veliko, še več pa ošterij z dobro hrano in kleti z vrhunskim vinom in izjemnim deviškim oljčnim oljem. Tudi Toskanci in Lacijci so zelo prijazni, dlje, ko si od turističnih romarskih krajev, bolj so prijazni in odkriti.

Če želite kaj dodati, popraviti, grajati ali pohvaliti, lahko svoje mnenje pošljete na elektronski naslov: umbrija@gmail.com

*: Feste, sagre & mercatini nel Lazio, Roma: Lozzi e Rossi Editori 2000.ALTMAN, J., BEST, J.: Discover Italy, Oxford; Berlitz Publishing 1993.BARTOLINI, R.: Firenze – Nuova guida con mappa, Firenze: Edizioni Becocci.BENEDIK, M.: Papeži – od Petra do Janeza Pavla II., Ljubljana: Mihelač 1996.BERZELAK, S.: Zgodovina 1 za tehniške in druge strokovne šole, Ljubljana: Modrijan 1996.BLEICKEN, J., idr.: Svetovna zgodovina – od začetkov do danes, Ljubljana: Cankarjeva založba 1976.BONI, A.: Il talismano della felicità, Roma: Editore Colombo 1999.CELUZZA, M.: Guida alla Maremma antica, Siena: Nuova Immagine 2003.De SIMMONIS, P., MOLTENI, G.: Monteriggioni and its territory, Siena: Protagon Editori Toscani 1997.FEO, G.: The Hiltop Towns of the Flora Valley, Pitigliano: Editrice Laurum 2005.JEPSON, T.: Italija, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga 1997.LOZZI, S., idr.: Italia agritur, Subiaco: Edizioni Iter 1997. MARRUCCI, M.: Volterra – Guida della città, San Gimignano: Edizionu Bellucci.PETRONI, P.: Ricette Toscane, i sapori di ieri, i gusti di oggi, Firenze: Il Centauro 2006.PIANELLI, L., idr.: Terranostra – Guida 2001: Vacanze & Natura, Roma: L'Espesso 2000.ROTONDO, D.: Quadrifoglio turistico, Roma: Editore D. Rotondo 1997.SANTI, B.: Guida storico–artistica alla Maremma, Siena: Nuova Imagine Editrice 1995.SANTINI, L..: Siena – Guida con pianta della città, Sesto Fiorentino: Casa Editrice Perseus.SELAN, M.: Vodnik po Rimu – sedem bazilik …, Ljubljana: Založba Tangram 2000.SELAN, M.: S kolesi po srednji Italiji – I. del: Umbrija, Vrhnika: samozal. 2009.SERRA, V.: Incontro con Firenza – Nuova guida completa della città, Firenze: Bonechi Ediz-ioni »Il Turismo« 1999.SHAUBER, V., SCHINDLER, M.: Svetniki in godovni zavetniki, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga 1995.SPROCCATI, S.: Vodnik po slikarstvu, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga 1994.ZUFFI, S.: La pittura italiana – i maestri di ogni tempo e i loro capolavori, Verona: Mondadori 1998.TORRITI, P.: Un giorno a San Gimignano – La città dalle belle torri, Firenze: Bonechi Edizioni »Il Turismo« 2003.

SKLEP

LITERATURA IN VIRI

258

NEKAJ ZGODOVINSKIH IN DRUGIH POJMOV (21) stranAccademia della Crusca Bitka na Montapertiju DeželeGosposka iz Canosse Grand Tour – Velika pot Gričevje (Colline) Metallifere Langobardi Medičejci Mostišča (Le palafitte) Nastanek cerkvene države RomarjiRimska mesta Rusellae – Roselle Sedem rimskih kraljev Sienska Kreta (Crete Senesi) »Specializacija« obrti v Etruriji Srednjeveška mesta Starorimske (konzularne) ceste TusciaVojvodina Castro Združevanje Italije O KULTURI IN UMETNOSTI (2) GotikaRenesansaOSEBNOSTI (21) Álvarez Carrillo de Albornoz Antonio da Sangallo mlajši Arnolfo di Cambio AvgustBaldassare Peruzzi Caravaggio Duccio di Buoninsegna Gregor VII. Il Pomarancio Il Sodoma Katarina Sienska

DODATKI (162)