Rusija, Sankt Peterburg - junij 2017

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Živa Macura, 4. letnik

(ziva.macura@gmail.com)

Čas izmenjave:

od 1.7. do 30. 7. 2017

Kraj izmenjave

Sankt Peterburg je s slabimi 5 milijoni prebivalcev drugo največje Rusko mesto, ki je znano posebej po

svoji kulturno, izobražensko in umetniško bogati zgodovini. Samo mesto je sestavljeno iz 4 otokov in

polotokov, ki so med seboj povezani s približno 360 mosti; 22 izmed njih se ponoči "odpre" (dvigne),

da omogočijo tovorni promet po reki Nevi. To zna predstavljati logistični problem, saj si tako ponoči

do spusta mostov praktično ujet na otoku, kjer se nahajaš. Vendar pa med dvigom mosta naredijo

manjši spektakel z glasbo in lučkami, pogosto pa po tem priredijo tudi ulično zabavo z glasbo iz

avtomobilov in je tako ujetost na otoku zelo relativna, saj zabave ne manjka. Sam St. Peterburg je

krasno mesto, urejeno, veliko, polno zgodovine in kulture. Čeprav ga imajo Rusi za najbolj evropsko

rusko mesto, se je meni zdel popolnoma ruski. V mesecu dni sem se uspela popolnoma zaljubiti v to

mesto nasprotij - polno zlatih palač, vodometov, parkov, muzejev, dvorcev in cerkva na eni strani in

relativno nizek življenjski standard prebivalcev na drugi (primerljivo nekaterim delom bivše

Jugoslavije). Mreža javnega prevoza je zelo dobro dostopna, za hitrejše direktne prevoze pa je

najbolje uporabiti Uber (ki je tudi smešno poceni). Z znanjem angleščine človek v Rusiji ne pride

nikamor, rusko-slovensko-srbo-hrvaška pantomima in beseda "harašo" pa te popelje daleč. Rusi so na

prvi pogled resda zadržani in hladni, a se z nekaj vztrajnosti, prijaznosti in topline odprejo, te

sprejmejo medse in takrat začutiš pravo veselo, gostoljubno, toplo slovansko dušo. Od njih dobiš

toliko, kot sam vložiš (in zares so vredni truda).

Viza

Slovenci moramo za vstop v Rusko federacijo pridobiti vizo. Študentski vizum pridobiš v 1 tednu, jaz

sem se postopka lotila slab mesec pred odhodom. Cena me je glede na pretekle izkušnje prijateljev

prijetno presenetila, saj je bila smo 25€. Študentski vizum načeloma pridobiš za obdobje, ki je

napisano na povabilnem pismu ruske izobraževalne ustanove (pri meni 1. - 30.7.) in niti dneva dlje. Za

daljše potovanje moraš kandidirati za poslovni ali turistični vizum. Postopek za pridobitev

kateregakoli vizuma je relativno lahek - na internetu si rezerviraš termin na ruskem vizumskem centru

v Ljubljani v BTCju (http://www.vhs-slovenia.com/), tja prideš z vsemi potrebnimi dokumenti in v

nekaj minutah je stvar urejena. Čez 1 teden se le vrneš prevzeti potni list z vizumom. Jaz sem

kandidirala za študijski vizum, za katerega potrebuješ Invitation Letter ruske izobraževalne ustanove,

potni list, natisnjeno in lastnoročno podpisano vlogo za izdajo vizoma, ki jo izpolniš na njihovi spletni

strani, barvno fotografijo za dokumente in dokazilo o potovalnem zdravstvenem zavarovanju, ki je

veljavno za območje Ruske federacije. Pri meni se je zataknilo pri povabilnem pismu univerze, kajti

niso točno napisali od katerega do katerega dne bom tam in kaj točno bom počela (napisali so le

"znanstveno-tehnološko delo", kar ni zadostvovalo). Zato so v končni fazi iz vizumskega centra klicali v

Rusijo in jim razložili točno kaj potrebujejo, nato pa so se stvari uredile še v istem dnevu. Načeloma bi

jaz lahko kandidirala tudi za humanitarni vizum, ki je v nekaterih državah brezplačen (so ga imeli

kolegi iz Grčije, Libanona,...), ampak glede na natančnost ljudi v vizumskem centru nisem niti

poizkušala, saj nisem imela pravih "humanitarnih" argumentov in dejstev za kandidaturo. Sicer pa so

na vizumskem centru zaposleni Rusi, ki govorijo tekoče slovensko in so nasploh zelo prijazni, tako da

tudi moja težava na koncu ni bila težava.

Zdravje

Pred odhodom sem morala opraviti nekaj testiranj, ki naj bi bila pogoj za opravljanje vaj v bolnišnici.

Opravila sem jih pri nas na infekcijski kliniki, sicer pa po prihodu v Rusijo rezultatov ni zahteval nihče.

Potrebovala sem: Hep B antibodies count, blood sample for Hep B and C, RTG pc, WR (test for

syphilis), MRSA test, Immunisation Form (mislim, da je tu mišljeno neko potrdilo v angleščini, da imam

opravljena cepljenja - jaz sem priložila skenirano cepilno knjižico).

V potovalni lekarni je pametno vzeti nekaj proti bolečini in vročini (Lekadol/Aspirin), nekaj za različne

stopnje driske (Linex, Seldiar) in pa morda kakšen antibiotik (Ospen/Amoksiklav). Julijski študentje

smo tam namreč kolektivno zboleli in pomagal nam je samo Amoksiklav, tako da sem prvič v življenju

tudi jaz vzela antibiotik. Sicer pa lahko v Rusiji kupiš kakršenkoli antibiotik v lekarni brez recepta in

brez vprašanj, tako da s seboj res ni potrebno jemati velike lekarne.

Varnost

Sankt Peterburg je relativno varno mesto, pozoren moraš biti le na javnih prevozih in v gručah ljudi,

saj ti včasih lahko kdo sune kaj iz nahrbtnika. Ponoči je pametno hoditi po glavnih cestah in

osvetljenih delih mesta in se izogibati podhodom (opozorilo domačinov, saj naj bi se ponoči v

nekaterih Moskovskih podhodih dogajale kraje, napadi z nožem in posilstva). Sicer pa sem se počutila

varno na vseh delih mesta, obnašala sem se kot v katerem koli drugem velikem mestu. Nikomur od

nas se ni zgodilo nič, kar bi ogrozilo našo varnost in vsi smo bili tudi med potovanji vedno zelo

sproščeni.

Denar

V Rusiji uporabljajo rublje, 1€ jd približno 70 rubljev (64-72). Pred menjavo je pametno vedno

pogledati menjalni tečaj, kajti po večini je v bankah slabši, kot v uličnih menjalnicah. Sicer pa smo

dvigovali denar tudi iz bankomata in plačevali z bančnimi karticami. Tehničnih težav nihče ni imel.

Prevoz

Letalske vozovnice se splača kupiti čimprej, saj so cenejše. Jaz sem jo kupila prek interneta kakšen

mesec pred odhodom, letela sem Benetke-Frankfurt-St Peterburg. Lahko bi letela tudi prek Moskve, a

zaradi strogega trajanja vizuma in morebitnih zamud letal nisem želela tvegati s čakanjem in

prestopanjem v Rusiji. Za povratno karto sem plačala sem nekje 350€. Kasneje sem izvedela, da so

bile marca-aprila naprodaj tudi direktne vozovnice iz Zagreba za isto ceno. Zato - kupi čimprej.

Komunikacija pred izmenjavo

Ko sem bila sprejeta v St Peterburg, sem najprej dobila e-mail od LEO Marie iz lokalne univerze. Z njo

smo urejali tudi več ali manj vse stvari. Kasneje me je kontaktirala tudi moja kontaktna oseba

Aleksandra, ki me je pričakala na letališču, a večino stvari smo urejali z Mario. Na moja vprašanja so

odgovarjali hitro - nujne stvari smo uredili v istem dnevu, odgovore na razna vprašanja o vremenu,

dodatni opremi, razporeditvi na oddelke in socialnem programu pa sem dobila v parih dneh. Nasploh

so se zelo trudili - ne le Maria, ampak tudi cela skupina kontaktnih oseb. Tudi po prihodu v Rusijo je bil

vedno nekdo na voljo da ti pomaga, te kam pelje, se podruži ob kosilu,...

Sprejem s strani tujih študentov

Na letališču me je pričakala moja kontaktna oseba Aleksandra in me pospremila do študentskega

doma, kjer smo bivali. Pomagala mi je pri nastanitvi v sobo, kasneje pa so si kontaktne osebe razdelile

naloge in nas izmenično odpeljale do naših oddelkov na kliniki, pomagale z vso registracijo v tuji

državi, papirologijo, internetom, SIM kartico... Videli smo se vsakodnevno, na WhatsApp smo imeli

tudi skupino vseh študentov v juliju in kontaktnih oseb, kjer smo ideje, plane in želje obravnavali vsako

uro in se družili praktično neprestano.

Nastanitev

Živela sem v študentskem domu za tuje študente medicine. Lociran je bil neposredno zraven faksa in

večine bolnišnic, vendar sem jaz prakso opravljala v pediatrični bolnišnici, ki je bila oddaljena 1,5h

vožnje z javnim prevozom. Vsi ostali na izmenjavi so imeli 2-5 min sprehod skozi park do svoje bolnice.

Sobo v domu sem si delila še z dvema cimrama - Španko in Slovakinjo. V tem študentskem domu je

bilo morda še najbolj očitno videti nizek življenjski standard, saj so nam Ruski študentje povedali, da

nam je univerza omogočila boljši, modernejši dom, ker smo tujci. Vendar je bil dom po naših

(evropskih) merilih star, umazan, postelje s tanko zbito blazino namesto vzmetnice, kuhinje komaj kaj

opremljene in dotrajane, kopalnice pa tudi zelo nehigienične. V juliju nas je bilo na IFMSA izmenjavi

približno 16, vsi so bili zelo odprti in prijateljski, tako da smo okoliščine hitro pozabili in si nekako

naredili naš "tabor". Po začetnem šoku smo se organizirali, očistili eno izmed kuhinj, WC in tuš,

istočasno pa smo pač prilagodili svoja pričakovanja in se doma tako navadili, da nam je skoraj

prirasel k srcu. Seveda pa je bila naša nastanitev tema premnogih šal in anekdot, a nas je nekako

tesneje povezala. Predvsem pa sem imela neverjetno srečo, saj smo se me 3 sostanovalke razumele

izvrstno, imele smo posebne "roomie rituals", v celem mesecu nismo imele niti enega "nerešljivega"

problema sobivanja, vse smo rešile sproti s pogovorom in veliko humorja in moram priznati, da ju

zares pogrešam.

Prehrana

V neposredni bližini študentskega doma smo imeli organiziran 1

topel obrok na delovni dan. Ob prihodu smo dobili papirnate bone

za kosila. Restavracija je bila tipična ruska, vsak dan je bilo na voljo

nekaj menijev (juha, glavna jed, solata), hrana domača in okusna,

tako da lačna res nisem ostala. Tudi ostali študenjte so bili nad

hrano navdušeni.

Sicer pa so cene obrokov v Rusiji podobne domačim, oziroma v

nekaterih primerih celo cenejše (odvisno kam zahajaš), tako da

težav s hrano ni bilo.

Delo v bolnišnici oz. inštitutu

Prakso sem opravljala v njihovi najboljši pediatrični bolnišnici Children's Hospital No.1 na oddelku

otroške kirurgije. Ta oddelek je bil vedno moja želja in po srečnem spletu okoliščin sem bila tja tudi

dodeljena.

Sicer sem bila prva tuja študentka na praksi v tej bolnišnici, zato so imeli zaposleni kar nekaj vprašanj

o naravi te izmenjave. Po pogovoru so bili vsi brez izjeme navdušeni nad idejo IFMSA povezovanja.

Tudi nekaj izmed njih je v študentskih letih opravljalo prakso drugod, dva kirurga celo v Ljubljani 40 let

nazaj. Nekaj ovir je predstavljal jezik, saj samo par zdravnikov v celi bolnišnici govori angleško, vendar

sem se jaz naučila par ruskih besed in kmalu smo lahko govorili osnovne stvari. Oni so govorili rusko

počasi in razločno, jaz pa sem odgovarjala v rusko-slovensko-srbo-hrvaški pantomimi. Moj mentor je

bil neonatalni kirurg dr. Mikhail Gopienko - Misha, ki je tekoče govoril angleško in mi je ob vsaki

(komunikacijski, lokacijski, medicinski, kulturni) zagati takoj priskočil na pomoč. Ostali zaposleni so

me sprejeli medse in jezikovni oviri navkljub sem se počutila domače in dobrodošlo.

Tempo je bil hiter, dela veliko. V Rusiji je že zgodovinsko pediatrija skoraj popolnoma ločena od

splošne (odrasle) medicine. Imajo ne samo posebno pediatrično fakulteto, ampak celo univerzo, zato

je tam pediatrična kirurgija zelo uveljavljena specializacija. Children's Hospital No.1 je velika

pediatrična bolnišnica, ki je tako kot "odrasle" bolnišnice razdeljena v internistični in kirurški del.

Organizacijsko izgleda točno tako kot ostale odrasle bolnice, le da se v njej zdravijo otroci. Tudi

razdelitev dela je malo drugačna od slovenske - preveze, higieno katetrov in oskrbe ran ne delajo

sestre, ampak zdravniki. Zato je bil tudi (redek) dan brez operacije precej praktično obarvan.

Zaradi velikega števila prebivalstva v regiji St Peterburga, sem videla ogromno različne patologije, ki

je v Sloveniji ne bi imela priložnosti videti. Vsak dan sem videla vsaj eno novo bolezen ali stanje,

"enolično" je zadnja beseda, ki bi jo uporabila za delo na tem oddelku. Z dr. Misho sva obravnavala

patologijo novorojenih (primeri: atrezija ezofagusa, raztrganina požiralnika, duodenalna obstrukcija,

sakrokokcigealni teratom, kongenitalna pulmonalna cista, anorektalna atrezija, ovarijska cista,

mekonijski peritonitis, Hirschprungova bolezen, gastroshiza, hemangiom, sindrom kratkega črevesa,

kongenitalna ledvična cista, nekrotizirajoči enterokolitis, nekrotizirajoča pljučnica,...). Spremljala sem

ga pri njegovem delu in mu asistirala pri oskrbi pacientov. To je pomenilo, da sem nekajkrat asistirala

v operacijski pri lažjih delih operacije (sicer pa opazovala), vsakodnevno pa na oddelku pri oskrbi ran,

žilnih katetrov, odstranjevala sem šive, ustavljala, oskrbovala in odstranjevala urinske katetre,

izvajala frenulotomije (pod jezikom),...

Mentorstvo

Delovni dan se je začel 8.-8.15 zjutraj, ko sva z dr. Misho na hitro pogledala najine najbolj nujne

paciente, ob 9.10 je sledil jutranji raport vseh kirurških oddelkov, intenzivne nege in urgence. Po njem

sva nadaljevala z delom, najpogosteje je to pomenilo delo v operacijski do približno 12-13h, potem pa

obravnava bolnikov na oddelku in v ambulantah. Zaključevala sva med 16 in 18h.

Z dr. Misho sva dnevno skupaj preživela 8-10h in stalno klepetala. Polovico časa o medicini, drugo

polovico o kulturnih običajih, navadah, anekdotah, družinah in otroštvu. Imela sem srečo, da je Misha

zagnan zdravnik, saj si je vzel čas in mi razložil vsako bolezen, stanje, operacijo, izvid... Neutrudljivo je

odgovarjal na moja vprašanja in mi tudi dal literaturo, iz katere sem se sproti lahko naučila osnove o

obravnavi najinih pacientov, tako da sva se lahko na kliniki pogovarjala malo bolj specialistične stvari

in individualne variacije med pacienti.

Socialni program

S strani domačih študentov (kontaktnih oseb) je bil organiziran bogat socialni program, vsak dan je bil

načrtovan ogled nečesa ali izlet. Stvari je bilo tako veliko, da se nisem uspela udeležiti vsega. Nekaj

najboljših: muzej Hermitage, obisk Peterhof-a, izlet s kolesi po St Peterburgu, "rooftop tour" po St

Peterburgu, balet, vikend izlet v Moskvo s spalnim vlakom, goodbye party v sobi z bazenom in

savnami... kakor rečeno, vsak dan je bil organiziran socialni progam, udeležil si se po lastnih željah.

Splošna ocena izmenjave

Izmenjava je bila izjemna izkušnja, tako iz medicinskega, kot iz kulturnega vidika. V bolnici nisi bil

primoran ostajati tako dolgo kot sem ostajala jaz, ampak sem se enostavno zelo dobro ujela in

uživala v delu, tako da mi še zdaleč ni žal, da sem zamudila kakšen turističen ogled. Preživela sem

nepozaben mesec na kliniki, v enem najlepših svetovnih mest, spoznala ogromno novih ljudi, novo

kulturo, stkala prijateljske vezi in z večino ostala v kontaktu. Ob vseh teh dejavnostih so ostale nekje

3-4 ure na noč za spanec, ampak me sploh ni motilo in je bilo več kot vredno.

Definitivno bi Rusijo priporočila vsakomur, a za res dobro izkušnjo pomaga da si odprt, prilagodljiv,

vztrajen in da prideš tja z željo spoznati in integrirati se v novo kulturo.

Potrebnik

Nujno moraš imeti to, kar piše na IFMSA spletni strani (za kirurške oddelke pa tudi vsaj 2 scrubs-e, jaz

sem jih kupila kar tam).

Sicer pa za zraven predlagam:

- topla in nepremočljiva oblačila (+ da se lahko oblečeš slojevito)

- dobre čevlje (udobne za daljšo hojo, po možnosti tudi nepremočljive)

- srednji ali večji nahrbtnik za izlete in daljše sprehode po mestu (tudi idealno če je nepremočljiv)

Ker je St Peterburg zelo severno in poleg tega še pristaniško mesto, je bilo vreme cel julij hladno (10 -

max 22°C) in skoraj vse dni deževno ali vsaj zelo spremenljivo (april pri nas). Sicer so rekli domačini da

ne pomnijo tako hladnega poletja, pa vendar, Rusija je vseeno Rusija.

Pristaniška lega nevihtam da dodatno razsežnost - močan veter, pogosto tudi v sunkih. Ta mi je

polomil kar nekaj dežnikov in po 3. polomljenem v roku 10 dni, se je zlomil tudi moj ponos in kupila

sem si socialistično plastično rdečo pelerino.

Približna razdelitev stroškov

- Povratna letalska vozovnica: 350€

- Stroški za prehrano, prevoz (javni, izleti), dodatni pripomočki za delo in socialni program: 800€

*največ od tega za vstopnine v muzeje, galerije, palače,...