UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Andraž Krpič

REPREZENTACIJE SPOLOV V ŠPORTNIH NOVICAH:

Primer Dnevnika

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2010

1

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Andraž Krpič

REPREZENTACIJE SPOLOV V ŠPORTNIH NOVICAH:

Primer Dnevnika

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA: izr. prof. dr. Alenka Švab

ŠTUDIJSKI PROGRAM: Kulturni študiji in Antropologija

Koper, 2010

2

ZAHVALA

Za napotke in pomoč pri nastajanju te diplomske naloge

se iskreno zahvaljujem mentorici dr. Alenki Švab,

za pomoč pri izbiri teme in uvodu v temo dr. Pauli Zupanc,

za potrpežljivost in motivacijo pa Tjaši Lotrič in svoji družini.

3

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent Andraž Krpič, z vpisno številko 92032041,vpisan na študijski program Kulturni

študiji in antropologija, rojen 28.11.1983 v kraju Ljubljana, sem avtor diplomskega dela z

naslovom: Reprezentacije spolov v športnih novicah: Primer Dnevnika.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena

oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in

za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska

oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja:____________________________

4

POVZETEK

Fokus diplomskega dela Reprezentacije spolov v športnih novicah: Primer Dnevnika,

je raziskati načine, na katere so predstavljene potencialno različne moškosti in ženskosti v

športnih novicah slovenskega dnevnega časopisa Dnevnik. Teorija reprezentacij Stuarta

Halla je ključni koncept za razumevanje produkcije pomena skozi jezik, diskurz in podobe.

Koncepti in teme spola, športa, spektakla in medijev so raziskani z multi-disciplinarnim

pristopom, medtem ko je diskurzivno-semiotični pristop k analizi dopolnjen s teorijo in

metodo kritične analize diskurza. Obdobje zimskih olimpijskih iger in referenčno obdobje

sta načrtno izbrani obdobji za nadaljnjo analizo vpliva spektakla na reprezentacije spolov v

športnih novicah.

Medtem ko ni najti nobenih oprijemljivih sledi vpliva spektakla na stil pisanja

reporterjev, je moč v obeh analiziranih obdobjih odkriti primere diskriminatornih in

neenakih reprezentacij spolov.

KLJUČNE BESEDE: Reprezentacija, diskurz, pomen, znanje, moč, šport, mediji,

spektakel, biološki spol, družbeni spol, moškosti, ženskosti, kritična analiza diskurza,

Dnevnik.

5

AN ABSTRACT

The following diploma work, entitled Representations of genders in sports news: Case

of Dnevnik, focuses on the ways in which potentially versatile masculinities and

femininities are presented in sports news of Slovene daily news paper Dnevnik. Stuart

Hall’s representation theory is the key concept to understanding the production of meaning

through language, discourse and images. Concepts and themes of sex, gender, sports,

spectacle and media are researched through multiple-disciplinary approach, while the

discursive-semiotic approach to analysis is completed by the theory and method of Critical

discourse analysis. The period of Winter Olympic Games and a reference period are

chosen to furthermore analyse the influence of spectacle on representations of genders in

sports news.

While no concrete clues are found on spectacle making a difference in reporters’

writing style, some cases of discriminative and unequal representations are found in both

analysed periods.

KEY WORDS: Representation, discourse, meaning, knowledge, power, sport, media,

spectacle, sex, gender, masculinities, femininities, critical discourse analysis, Dnevnik.

6

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 8

2 REPREZENTACIJE ......................................................................................................... 11

2.1 Semiotika ........................................................................................................................ 14

2.2 Diskurz ............................................................................................................................ 15

3 ŠPORT IN SPOL .............................................................................................................. 18

3.1 Definicije in klasifikacije športa ..................................................................................... 19

3.2 Moškost, ženskost, šport ................................................................................................. 21

3.2.1 Mit seksualnega atleta .............................................................................................. 23

3.2.2 Trnova pot za ženske................................................................................................ 24

3.3 Ukvarjanje s športom kvantitativno po spolu ................................................................. 26

4 ŠPORT IN MEDIJI .......................................................................................................... 28

4.1 Športni spektakel ............................................................................................................ 29

4.1.1 Spektakel olimpijskih iger ....................................................................................... 30

4.2 Novice in šport ................................................................................................................ 31

4.2.1 Lastništvo in uredništvo ........................................................................................... 33

4.3 Moški in ženske v športnih medijih ................................................................................ 34

4.3.1 Pa moški? ................................................................................................................. 37

5 O METODI ....................................................................................................................... 40

5.1 Metodološke strategije .................................................................................................... 42

5.2 Kritična analiza diskurza ................................................................................................ 44

5.2.1 Jezikovna analiza ..................................................................................................... 45

5.2.2 Intertekstualnost ....................................................................................................... 48

6 ANALIZA IZDAJ DNEVNIKA ...................................................................................... 51

6.1 Kvantitativna analiza ...................................................................................................... 51

6.1.1 Interpretacija rezultatov kvantitativnega dela .......................................................... 53

6.2 Kvalitativna analiza ........................................................................................................ 55

7

6.2.1 Obdobje v decembru 2009 ....................................................................................... 57

6.2.2 Čas zimskih olimpijskih iger 2010 .......................................................................... 65

6.2.3 Analiza objavljenih fotografij .................................................................................. 73

7 DISKUSIJA ...................................................................................................................... 82

8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 89

9 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 91

10 SEZNAM TABEL IN SLIK ........................................................................................... 95

11 SEZNAM PRILOG ........................................................................................................ 96

8

1 UVOD

Že od malih nog, ko sem kot petletnik začel s treningom kajaka na divjih vodah, se

spominjam negativnega odnosa, zlasti starejših sovrstnikov, do deklet, ki so se vpisala na

treninge v naš kajakaški klub. Posledično v nekem obdobju, ki je od trenutka, ko sem začel

trenirati tudi jaz, trajalo vsaj deset let (in ne vem koliko let že prej), ni bilo niti enega

dekleta, ki bi se na kajak klubu obdržalo več kot kakšno leto ali dve. Verjamem, da je

imela glavno vlogo pri tem specifična kultura moškosti, ki se je izoblikovala v tem klubu,

pretrgal pa jo je šele prihod prve ženske trenerke. Šele generacija, ki se je obdržala pod

njeno taktirko, je danes prinesla prve kajakašice, ki po dolgem času za ta klub nastopajo v

članski konkurenci (in po njihovi zaslugi tudi več kolajn z mladinskih svetovnih

prvenstev). Kljub temu, da v drugih slovenskih klubih že desetletja vzgajajo generacije

kajakašic, pa še danes opažam sledi tiste kulture moškosti, ki se kaže v pogosto

diskriminatornih opazkah v pogovorih med moškimi kajakaši.

Že zaradi teh izkušenj sem si vedno želel raziskati specifičnosti kategorije spola v

navezavi na šport. Ker sem že vse življenje nekako seznanjen z diskriminatornimi

praksami (ki sem jih občutil in do neke mere razumel že kot otrok), pa tudi nisem

spregledal podob ženskih športnic, ki jih reprezentirajo sodobni mediji, saj sem zelo redko

dobil občutek, da so te reprezentacije diskriminatorne (vsaj niti približno ne tako, kot

pogovori med moškimi vrstniki).

S tem diplomskim delom želim raziskati in razumeti proces reprezentacij spolov in

načine, na katere te reprezentacije reproducirajo spolno neenakost v družbi. Ker izhajam iz

specifičnih izkušenj med vrstniki športniki, izhajam iz izhodišča, da so ženske v sferi

športa še vedno1 (predpostavka, da so tudi bile) smatrane za manj vredne od moških, ter da

so načini osmišljanja žensk v športu in tudi v splošni družbi pogosto diskriminatorni

(velikokrat tako s strani moških, kot tudi žensk). Ker izhajam iz te predpostavke, ter se

zanimam za načine reprezentacije neenakosti skozi medije in hkrati zavedam vloge

medijev kot enega od polj hegemoničnega2 boja, torej polja, kjer se ta neenakost lahko

1 Ležeč slog pisanja v tem diplomskem delu uporabljam pri poudarkih.

2 Hegemonija je koncept, ki ga razvije Antonio Gramschi, Stuart Hall pa ga interpretira kot obliko moči,

način, na katerega določene družbene skupine bijejo ideološki boj ter skušajo doseči vrsto miselne in praktične nadvlade nad drugimi. »Hegemonija ni nikoli stalna in je ni moč reducirati na ekonomske interese ali na preprost razredni družbeni model« (Hall, 2000b, 48).

9

reproducira (ohranja) ali spreminja, predvidevam, da je v športnih novicah moč najti sledi

reprodukcije spolne neenakosti z diskriminatornimi reprezentacijami ženskih športnic.

Zaradi lažjega prepoznavanja razlik v reprezentacijah tudi nikakor ne želim iz

raziskave izpustiti moških oziroma različnih kodov moškosti, ki se morda pojavljajo v

športnih novicah. Še več, ker predpostavljam, da je nemogoče ljudi posplošiti samo na

ženske in moške, raziskujem tudi različne odzive novinarjev3 na različne in morda tudi

izključujoče se kode moškosti in ženskosti.

V času, ko sem postal še zlasti pozoren na spolno neenakost v športnih novicah, je

največji vtis name naredila vest z zimskih olimpijskih iger v Vancouvru februarja 2010, da

je Petra Majdič kljub hudi poškodbi uspela osvojiti olimpijski bron v šprintu teka na

smučeh. Mediji so jo v tistem trenutku označevali za junakinjo z nadčloveškimi

sposobnostmi, ter še mnogimi drugimi superlativi, hkrati pa je odprla burno debato o tem,

kje je razumna meja športnikov, ki bi žrtvovali skoraj vse za uspeh na velikih tekmovanjih.

Zaradi tega dogodka ter seveda množičnosti različnih športov, večjega priliva

mednarodnega kapitala in pomena, ki ga ima to tekmovanje za sponzorje, medije in tudi

˝navadne˝ državljane, sem se odločil analizirati športne novice, objavljene v obdobju teh

zimskih olimpijskih iger. Odločil sem se za analizo tiskanega medija – časopisa, v sicer

krajšem obdobju, ter ne širokem interdiskurzivnem smislu. Omejujem se namreč samo na

objave Dnevnika. V nalogi izhajam iz teze, da so športne novice v času spektaklov, kot so

olimpijske igre, podvržene drugačnim vplivom, kot navadno, zaradi česar se v tem času

reprezentacije športnikov in športnic razlikujejo od reprezentacij v času, ko olimpijskih

iger ni. Za referenco zato delam raziskavo na športnih novicah, objavljenih v dveh tednih

decembra 2009, torej v času iste zimske sezone, ko je na sporedu večina istih športov kot

na olimpijskih igrah.

Pri pisanju diplomske naloge izhajam iz teoretske usmeritve kulturnih študij, ki »že

v svojem temelju izhaja iz spoznanja o nujnosti določene spoznavne odprtosti« (Stankovič,

2002). Tem spola, športa in medijev se zato lotim z raziskavo teoretskih pozicij različnih

disciplin, za katere verjamem, da mi lahko pripomorejo k bolj celostnemu razumevanju

izpostavljene problematike.

Koncept reprezentacij, kot ga razume Stuart Hall, ter njegova razlaga tradicij

Saussurjevega strukturalizma, Barthesove semiotike in Foucaultevega diskurza mi služijo

3 Moško spolno obliko občasno uporabim, ko v množini naslavljam skupino ljudi, kjer je prisoten vsaj en

moški oziroma, ko posplošujem na vse športnike in športnice.

10

kot temelj miselnega aparata, s katerim se lotim branja nadaljnjih teorij ter seveda analize

športnih novic. Pomagam si še z razumevanjem stališč in dognanj nekaterih avtorjev, ki

izvirajo s polj sociologije športa, študij spolov, sociologije spektaklov in avtorjev, ki se

ukvarjajo z medijskimi študijami oziroma medijsko kulturo. Predvsem pa mi kot bolj

specifično dopolnilo k metodi branja besedil in iskanja sledi diskriminatorne rabe jezika

služi tudi metodologija, ki jo je v sklopu šole kritične analize diskurza (KAD) pod istim

imenom razvil Norman Fairclough.

V skladu s poststrukturalistično pozicijo, po kateri so vsi pomeni in identitete

spremenljiv kulturni konstrukt (Stankovič, 2002), se poskušam izogibati absolutističnih

zaključkov in se poslužujem besed, ki ublažijo avtoritativnost ugotovitev (verjetno, mislim

da, po mojem mnenju). Tudi manj pogosta kategorizirano urejena in teoretsko pogosto

prepletajoča se vsebina (na žalost tudi včasih ponavljajoča se) je odraz

poststrukturalističnega pristopa k temi.

Ta pozicija pa je tudi vplivala na izbiro časovnega okvira te raziskave, ki je načrtno

nedaven. V nasprotnem primeru diskurzivna analiza namreč predvideva še temeljito

pojasnjevanje širšega zgodovinskega konteksta, za kar pa verjamem, da v zvezi z dogodki,

ki so se zgodili pred tako malo časa, ni potrebno, in še več, celo zaradi bližine dogodka,

kot z daljnogledom od blizu, verjamem, da ne moremo dovolj jasno sklepati na dejavnike,

ki bodo verjetno šele čez nekaj let videni kot najbolj vplivni.

Teoretski del naloge je strukturiran po poglavjih, ki predstavljajo in povezujejo

temeljna teoretska izhodišča. V drugem poglavju tako raziskujem Hallov koncept

reprezentacij, v naslednjem se lotim teme spola in športa, v četrtem pa ti temi povežem še s

področjem medijev. V naslednjem poglavju se nato lotim utemeljevanja in prilagajanja

metodologije za potrebe obravnavane teme, medtem ko v šestem poglavju uredim in

predstavim rezultate analize. Rezultate nato še obnovim in dodatno osmislim v diskusiji.

11

2 REPREZENTACIJE

Ne glede na bistven pomen kategorij spola in športa, se je potrebno zavedati, da je

glavno izhodišče za to diplomsko nalogo koncept reprezentacij iz zornega kota kulturnih

študij. Kot glavna referenca tega koncepta mi služi zbornik Representation: Cultural

Representations and Signifying Practices, ki ga je uredil Stuart Hall, ena najvidnejših oseb

birminghamskega Centra za sodobne kulturne študije.

Definicija reprezentiranja v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1994) se nanaša

na predstavljanje oziroma zastopanje nekoga ali nečesa v dani situaciji. Vsekakor je že iz

tega mogoče slutiti, o čem naj bi bilo govora v razpravi o reprezentacijah spolov v športnih

medijih (namreč, kako so športniki ali športnice v medijih predstavljeni/e). Vendar pa je

koncept reprezentacij, kot ga razlaga Stuart Hall, neprimerno bolj zapleten, kot si je na prvi

pogled mogoče predstavljati. Seveda je premo sorazmerno tej zapletenosti s pogledom iz

zornega kota koncepta reprezentacij na dane probleme mogoče izpeljati toliko več

zanimivih zaključkov.

Verjetno najpreprostejša razlaga koncepta reprezentacij, kot se z njim ukvarja

Stuart Hall, je, da je reprezentacija produkcija pomenov skozi jezik, diskurz in podobe.

Vendar pa ni lahko na kratko razložiti, kako točno ta produkcija pomenov poteka, saj je za

razumevanje te teorije potrebno celovito razumevanje nekaterih bistvenih teorij in

konceptov (Hall, 2000b).

V grobem obstajajo trije pristopi, ki vsak na svoj način pojasnjujejo, kako

reprezentacija pomena skozi jezik deluje. Reflektivni pristop4 ali tako imenovana

mimetična teorija pravi, da jezik deluje kot ogledalo, torej reflektira pomen, ki naj bi ležal

v objektu, osebi, dogodku ali ideji sami. Jezik naj bi tako bil imitacija resnice, ki že obstaja

in je določena v svetu. Drugi, intencionalni pristop pravi, da je avtor tisti, ki ustvarja

svoje unikatne pomene skozi jezik. Besede naj bi pomenile, kar avtor hoče. Delno naj bi ta

pristop imel prav, saj uporabljamo jezik zato, da razložimo stvari, ki so del našega lastnega

in unikatnega pogleda na svet. Vendar pa ima ta pristop napako, saj je jezik družbeni

sistem in ne more obstajati samo za eno osebo. Bistvo jezika je komunikacija, sporočanje

pomenov, zato se moramo ravnati po nekaterih skupnih pravilih in kodih jezika, ki jih tako

4 Krepki način pisave uporabljam pri močnejših poudarkih, ki poudarjajo rez pred naslednjim, vsebinsko

ločenim delom besedila.

12

sporočevalec kot tudi sprejemalec razumeta. Pomen je torej v trenutku, ko ga z uporabo

jezika želimo sporočiti, vse prej kot samo to, kar smo nameravali sporočiti (Hall, 2000b).

Tretji pristop pa pravi, da »niti stvari same niti posamezni uporabniki jezika ne

morejo določiti pomena v jeziku. Stvari ne ˝pomenijo˝: pomen zgradimo (konstruiramo) z

uporabo reprezentacijskih sistemov – konceptov in znakov. Zato temu pristopu pravimo

konstruktivistični pristop« (Hall, 2000b, 25). Pomena tako ne nosi materialni svet,

temveč jezikovni ali kateri koli drugi sistem, ki ga uporabljamo za predstavitev naših

(miselnih) konceptov.

Bistven vpliv na razvoj konstruktivistične teorije je imel ˝oče moderne lingvistike˝,

Ferdinand de Saussure (1875-1913). Saussure pravi, da je jezik sistem znakov: zvoki,

podobe, pisana beseda, fotografija itn. Le-ti delujejo kot znaki le, kadar služijo za izražanje

ali komuniciranje idej. Te ideje pa lahko komunicirajo le, če so del sistema konvencij

(Hall, 2000b).

Saussure znak razdeli na dva elementa: formo in idejo ali koncept. Forma je

pravzaprav dejanska beseda, podoba ali fotografija, Saussure pa jo imenuje označevalec.

Ta forma pa se nanaša na idejo ali koncept v naši glavi, ki jo Saussure imenuje označenec.

Znak tako obstaja le v odnosu med označevalcem in označencem in ga je nemogoče

razdeliti samo na enega ali drugega. Še več, znaki niti nimajo pomena sami zase, saj

pomen dobijo šele v odnosu do drugih znakov znotraj znakovnega sistema. Na primer

kvalifikator ženska dobi pomen šele v odnosu do kvalifikatorja moški, ali kot razlaga Hall,

beseda oče dobi pomen šele v odnosu oziroma razliki od sorodnih označevalcev, kot so

mati, hčer in sin itn. (Hall, 2000b).

Za nas je tudi pomembna Saussurejeva trditev, da odnos med označevalcem in

označencem ni trajno določen, fiksiran. Besede namreč spreminjajo svoj pomen, prav tako

pa se spreminjajo naši koncepti (označenci), na katere se besede nanašajo. Znaki so

podvrženi zgodovinskemu trenutku, zaradi česar ni univerzalnega pomena za kateri koli

znak (Hall, 2000b).

Ker pomen znakov nikoli ni fiksiran, tudi prenašanje pomenov med ljudmi ne

poteka brez težav. Pomen, ki ga ljudje razberemo ali interpretiramo iz sporočila (ali

podobe), ni nikoli povsem enak pomenu, kot hoče sporočevalec, da ga razumemo. Jezik

namreč v sebi že nosi stare, skrite pomene, ki sporočilo ˝okužijo˝ in popačijo. Interpretacija

je bistven del procesa podajanja in sprejemanja pomenov, zaradi česar je na primer bralec

pri produkciji pomena prav tako pomemben kot pisatelj (Hall, 2000b).

13

Ta Saussurejev pristop do jezika je osnova konstruktivističnega pristopa do

reprezentacij. Jezik kot primarni medij, kjer se ustvarja in spreminja pomen, tako zaseda

osrednji del kulture. Veliko socioloških smeri si različno razlaga koncept kulture in

verjetno ima vsaka po svoje prav. Stuart Hall v skladu s teorijo reprezentacij kulturo

razlaga kot nekakšen sklop ravnanj, zmožnost, da ljudje, ki naj bi pripadali isti kulturi, svet

dojemajo in osmišljajo v grobem na isti način. Pripadniki iste kulture morajo deliti skupni

sklop podobnih konceptov, podob in idej, zaradi česar lahko mislijo, čutijo in torej

interpretirajo svet na enak način. Da lahko pomene komuniciramo z drugimi ljudmi,

moramo z njimi deliti podobne kulturne kode, kar na široko pomeni, da moramo govoriti

isti jezik. Seveda to ne pomeni (samo), da moramo vsi govoriti na primer slovensko, saj

koncept jezika v kulturnem kontekstu obsega vse, od govorjenega jezika, pisanega jezika,

govorice telesa, pa do oblek, barv, zvokov itn. (Hall 2000a).

Kritiki Saussurejevega modela opozarjajo, da se je premalo posvečal referenci

odnosa označevalec/označenec. Zato Hall poleg jezika omenja še en proces, še en sistem

reprezentacij. Če je jezik sistem5 reprezentacij, ki povezuje sistem znakov s

konceptualnimi mapami, gre v tem primeru za sistem, ki povezuje konceptualne mape z

njihovo referenco, pa najsi bodo to objekti ali dogodki v stvarnem svetu, ali pa celo

izmišljene osebe in abstraktni koncepti, kot je na primer ljubezen. »Odnos med stvarmi,

koncepti in znaki leži v srcu produkcije pomena v jeziku. Proces, ki povezuje te tri

elemente, pa imenujemo reprezentacija« (Hall, 2000b, 19).

Kot omenjeno, je glavno izhodišče te diplomske naloge reprezentacija kot proces

ali praksa signifikacije (angleško Signifying practice). To signify je iz angleščine moč

prevesti kot označiti, dati nečemu pomen, zaradi česar se mi zdi najprimernejši slovenski

prevod osmisliti. Prakse osmišljanja, kot jih v naslovu svojega zbornika (2000) naslavlja

Stuart Hall, v kontekstu kulturnih študijev pomenijo prakse (procese, dejanja), skozi katere

pripiše kultura nečemu pomen. Če torej povzamemo, so pri procesu osmišljanja oziroma

dajanja pomenov pomembne tako reference kot tudi naše konceptualne mape, ki jo

reprezentirajo in tudi sistem znakov, ki reprezentira konceptualne mape. V našem primeru,

torej pri interpretaciji reprezentacij spolov v športnih medijih, so torej pomembni tako

športni dogodek, športniki in športnice (ter njihov nastop in na primer oblačenje), pravila

igre, način fotografiranja ali snemanja, izbora fotografij in posnetkov za objavo, ter

5 Sistem zato, ker v mislih nimamo naključne zbirke konceptov. Konceptom namreč dajemo pomen skozi

kompleksne odnose z drugimi koncepti.

14

kompletno kulturno-zgodovinsko ozadje vsega naštetega, ter verjetno še množice vplivnih

malenkosti, katere bi bilo smiselno upoštevati, pa jih niti ne omenjam. Vsekakor pa ne

smem pozabiti še na eno stvar. To je faktor individualne interpretacije. Kot je omenjal že

Saussure, je tudi naša interpretacija praksa osmišljanja, saj je prav tako odvisna od naših

(deljenih) konceptualnih map, to je množice kulturno-družbeno-zgodovinskih elementov,

katerim smo podvrženi. Naša interpretacija zato ne more biti napačna, temveč pa je po

drugi strani toliko bolj zgovorna, saj je iz nje mogoče prav tako sklepati nazaj na stanje v

kulturi in zgodovini. Možnosti raziskovanja so pri toliko podrobnostih, ki so vplivne pri

procesu osmišljanja, seveda izjemno velike in ni čudno, da se z njimi ukvarja toliko

različnih pristopov, kot so semiotični, diskurzivni, psihoanalitični, antropološki,

feministični itn. (Hall, 2000b in Hall, 2000c).

Ob tem je potrebno imeti v mislih tudi, da z interpretacijo oziroma dekodiranjem

sporočil nikoli ne bomo mogli razbrati povsem identičnega pomena, kot ga je imel v mislih

avtor. Reprezentacija je namreč aktiven proces dajanja pomenov in ne le poustvarjanje

pomena, ki naj bi ga reprezentacijski sistem prikazoval. Bo pa ta pomen toliko bližji

razbranemu, če sta oba, avtor in bralec, pripadnika iste kulture in si torej delita v grobem

enake konceptualne mape. Poleg tega pa lahko zelo pomaga obširno poznavanje

zgodovinskega trenutka in kulturno-družbenega konteksta, v katerem je sporočilo nastalo.

Zato se v nadaljevanju diplomske naloge lotim nekaterih pomembnih socioloških in

zgodovinskih teorij in raziskav s področja spolnih identitet, športa, potrošništva in medijev.

2.1 Semiotika

Saussurejeva teorija je direktno vplivala tudi na nastanek konstruktivističnega

pristopa, znanega pod imenom semiotika. Semiotika je znanost, ki raziskuje znake znotraj

kulture, kulturo pa proučuje kot neke vrste jezik. Argument semiotikov je, da »ker kulturni

objekti nosijo pomen, ter so vse kulturne prakse odvisne od pomena, morajo le-ti

uporabljati znake; in če jih uporabljajo, morajo ti delovati kot jezik, s čimer omogočajo

analizo z uporabo Saussurejevih lingvističnih konceptov« (Hall, 2000b, 36).

Znamenite so analize francoskega kritika Rolanda Barthesa, ki se je lotil »branja«

priljubljene kulture (od športnih spektaklov, do fotografij in oglasov), kot da so znaki in

15

jezik, skozi katerega se sporoča pomen. Barthes izpostavi, da pri semiotičnem pristopu kot

označevalci ne funkcionirajo le besede in slike, temveč tudi objekti sami. Lep primer je

moda oziroma jezik mode, kjer so obleke označevalci. Ker pa modni kodi v zahodnih

potrošniških družbah povezujejo določene vrste oblek v določeni kombinaciji z določenimi

koncepti, kot so eleganca, formalnost itn., ti koncepti predstavljajo označence. Tisti, ki

˝nosijo˝ približno enak modni kod, bodo določeno oblačilo interpretirali približno enako,

druga kultura pa bi isto oblačilo (označevalca) interpretirala drugače (Hall, 2000b).

Barthes loči dve stopnji pomena, in sicer stopnjo denotacije in stopnjo konotacije.

Denotacija je zanj osnovna opisna stopnja pomena, na kateri obstaja širok konsenz, ter na

kateri se večina ljudi strinja s pomenom označevalca (na primer obleka, džins). Na drugi

stopnji – stopnji konotacije – pa označevalci stopijo (v tem primeru) v jezik mode, ki

prinaša kopico tem in pomenov, ki so povezani z idejami o eleganci, formalnosti,

romantiki itn. »Ta drugi, širši pomen ni več deskriptivna stopnja očitne interpretacije. Tu

začenjamo interpretirati zaključene znake v sklopu širšega področja družbene ideologije –

splošne vednosti, konceptualnih okvirjev ter vrednotnih sistemov družbe« (Hall, 2000b,

39). V svojem delu Mitologije Barthes stopnjo konotacije označi za stopnjo mita, saj so

koncepti, iz katerih izhajamo oziroma skozi katere razumemo različne konotacije

označevalca, le mit – izhajajo iz mita o realni zgodovini (Hall, 2000b).

2.2 Diskurz

Medtem ko semiotični pristop sicer prinese metodo za analizo, kako vizualne

reprezentacije prenašajo pomen, pa je Michel Foucault semiotike kritiziral, da razmišljajo

preveč na ozko, saj ne upoštevajo dejstev moči in znanja tistega, ki sporoča. Foucault kot

alternativo preveč zaprtemu semiotičnemu sistemu ponudi koncept diskurza, ki ga glede na

potrebe svoje teorije redefinira6, ukvarja pa se s problematiko moči in znanja ter z

vprašanjem subjekta (Hall, 2000b).

Foucault trdi, da se znanje (ne pomen) ustvarja skozi diskurz in ne jezik. Diskurz je

za Foucaulta sistem reprezentacij, koncept, s katerim želi preseči mejo med tem, kar nekdo

govori (jezik) in kaj počne (dejavnost) (Hall, 2000b). Vsekakor pa je moč koncept diskurza

6 Besede diskurz si namreč ni kar izmislil Foucault.

16

razumeti šele, ko se podrobnejše seznanimo z mnogimi izjavami o diskurzu. »Diskurz je

namreč izmuzljiv pojem, ki ga je mogoče opredeliti s številnimi definicijami, hkrati pa je

katero koli izmed njih nemogoče postaviti za edino možno« (Vezovnik, 2009, 10).

Med drugimi Foucault diskurz opredeli kot »skupino izjav, ki priskrbijo jezik za

razpravo – način reprezentiranja znanja – o določeni temi v določenem zgodovinskem

trenutku« (Hall, 2000b, 44). Diskurz regulira, o katerih stvareh se govori, kako se govori,

hkrati pa izključuje nesprejemljivo, seveda vse v nekem zgodovinskem trenutku.

Posplošeno lahko rečemo, da je diskurz splošno sprejeta ˝resnica o svetu˝. Znanje je torej

konstruirano znotraj diskurza, kar pa tudi pomeni, da zunaj diskurza nič nima pomena –

nemogoče je namreč določiti pomen nečemu zunaj konteksta (Hall, 2000b).

Foucault tudi pojasni, da diskurz nikoli ne sestoji le iz ene izjave, enega besedila,

enega dogodka ali enega vira. Podobni vzorci znanja o določeni temi se pojavljajo v vrsti

besedil, kot oblika splošnega konsenza, vendar pa, ko ti diskurzivni dogodki referirajo na

isti objekt, ter si delijo podoben slog, strategijo, institucionalni, administrativni ali politični

pogon in vzorec, le-ti pripadajo istim diskurzivnim formacijam (Hall, 2000b).

Za razliko od semiotikov Foucault meni, da diskurz, reprezentacija, znanje in

»resnica« hitro zastarijo, se pozabijo oziroma zamenjajo – vedno pride do radikalnega

preobrata. Da pa je temu tako, pa botruje vloga moči in znanja znotraj diskurza. »Znanje

ali védenje, povezano z močjo, ne samo, da ima avtoriteto resnice, temveč ima moč

narediti se resnično« (Hall, 2000b, 49): Vsaka družba ima svoj režim resnice, svojo

splošno politiko oziroma tipe diskurzov, ki jih sprejme, da delujejo kot resnica. Odnosi

moči obvladajo vse stopnje družbenega obstoja odnosov, vendar pa moč ni samo

represivna, temveč tudi produktivna (poustvarja nova besedila, strategije, debate, odpor

itn.). In ker moči nikoli ne obvladuje le en vir, temveč kroži, se te spremembe

»znanja/védenja« lahko zelo hitro dogajajo (Hall, 2000b).

Kot center bojev med različnimi formacijami moči/znanja Foucault izpostavi telo.

»Različne diskurzivne formacije in aparatusi razdelijo, klasificirajo in gravirajo telo

drugače v svojih režimih moči in resnice« (Hall, 200b, 50). To telo pa ni nujno naravno

telo, temveč je preprosto telo, ki je ustvarjeno znotraj diskurza, glede na različne

diskurzivne formacije.

Toda, kje pa je subjekt? Niti strukturalisti niti Foucault subjektu ne pripišejo

pomena, kot center in avtor reprezentacije. Seveda je bil Foucault zelo kritičen do

tradicionalnega pojmovanja subjekta kot posameznika s polno zavestjo in kot avtentičnega

vira delovanja in pomena. Subjekt je zanj produkt znotraj diskurza, torej se mora podrediti

17

njegovim pravilom, kar pa pomeni, da tudi ne more biti izven moči/znanja, kot njun vir in

avtor: »Subjekt lahko ustvari določena besedila, toda še vedno deluje v okviru episteme,

diskurzivne formacije, režima resnice določenega časa in kulture« (Hall, 2000b, 55).

Subjekt se skozi diskurz za Foucaulta ustvarja skozi dva načina oziroma prostora.

Kot prvo diskurz proizvede subjekte – figure oziroma vloge z določenimi značilnostmi (na

primer homoseksualec, norec, športnik itn.), ki se od njih pričakujejo. Kot drugo pa diskurz

ustvari okolje, v katerem sta subjektovo znanje in pomen smiselna. »Posamezniki se lahko

razlikujejo po družbenem razredu, spolnih, rasnih in etničnih karakteristikah (med

drugimi), toda ne bodo sposobni ustvarjati pomena, dokler se ne bodo identificirali s tistimi

pozicijami, ki jih ustvari diskurz, dokler se ne bodo podvrgli njegovim pravilom in tako

postali subjekti njegove moči/znanja« (Hall, 2000b, 56).

18

3 ŠPORT IN SPOL

Šport je danes več, kot le ena najpomembnejših aktivnosti preživljanja prostega

časa ljudi v zahodni družbi, saj hkrati zaobsega precejšen del priljubljene kulture: od za

oglaševalce zanimivega vrhunskega športa, pa do fikcijskih hollywoodskih filmov, ki se

vrtijo okoli teme športa. Šport je danes tudi pomemben predmet proučevanja različnih

družboslovnih znanosti, ki se tem medijev, spolov v športu, navijaštva, nasilja in podobno

lotevajo vsaka iz svojega zornega kota. Sociologija športa pa obstaja tudi kot samostojna

znanstvena disciplina, ki kombinira različne družboslovne diskurze, a ohranja fokus na

športu.

Vendar pa šport pred letom 1970 ni bila priljubljena tema kritičnega sociološkega

raziskovanja. Ena od avtoritet sociologije športa, Jennifer Hargreaves, v svoji monografiji

Sporting Females (1994) piše, da so bile prve družboslovne publikacije s fokusom na šport

v 1960-ih bistveno nekritične. To pripisuje takratnemu mišljenju, da je šport periferna

dejavnost, ki je ločena od ˝pomembnejših˝ vprašanj dela, politike in ekonomije. »Toda v

1970-ih in 1980-ih, ko je šport postal bolj politiziran in komercializiran, ter ko so

pozornost javnosti pritegnili problemi poživil in huliganstva, pa je šport kot družbeni

fenomen pritegnil pozornost teoretikov z bolj kritično orientacijo« (Hargreaves, 1994, 6).

Hargreavesova referira na Stuarta Halla (1981), ko pojasni, da je analiza športov

kontroverzno področje, saj »vključuje različne in nasprotujoče si ideje o družbi – tiste, ki

načeloma podpirajo konvencionalne ideje o športu, naravi družbe, ter moških in ženskih

identitetah; ter tiste, ki o njih dvomijo. Produkcija kritičnih zgodovin in sociologij športa

pa je bila (in je) del širšega teoretskega gibanja, s fokusom na kulturo in na pomen

ideologije in zavesti znotraj nje« (Hargreaves, 1994, 6). S tem Hargreavesova potrdi vpliv

sodobnih idej kulturnih študij na sociologijo športa. Ta se kaže predvsem pri obravnavanju

odnosov moči med različnimi faktorji, predvsem pa pri obravnavanju odnosov moči pri

spolni razliki (Hargreaves, 1994).

19

3.1 Definicije in klasifikacije športa

Pojem športa obsega široko področje, ki ga je vse prej kot preprosto definirati.

Zanimivo je, da SSKJ šport definira kot »po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost

za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo« (Bajec, 1994, 1362). Sam to

razumem kot definicijo glede na tri različne motive ukvarjanja s športom. Krepitev telesne

zmogljivosti je moč povezati s konceptom discipliniranja telesa, je pa to motiv, ki ne

predpostavlja nujno tekmovanja in razvedrila – ali kakšnega posebnega uživanja v

aktivnosti. Gregor Starc piše, da sodobni makrodiskurz o športu veleva, »da lahko športnik

postaneš le z vadbo, odrekanjem, vztrajnostjo, voljo in disciplino« (Starc, 2003, 90). Telo

športnika tako postane projekt, ki ga je potrebno izpeljati po točno določenem protokolu:

natančno so namreč določeni postopki za doseganje določenih ciljev v športu.

Če lahko pri tem motivu (hipotetično) izvzamemo motiv tekmovanja in razvedrila,

pa, nasprotno, motiva krepitve telesne zmogljivosti pri tekmovalnem in razvedrilnem

motivu za ukvarjanje s športom ne moremo kar tako izvzeti. Težko si namreč predstavljam,

da ta posledica športa, glede na prisotne zdravstvene in estetske diskurze, na kogar koli ne

vpliva pozitivno motivacijsko. Tekmovanje in razvedrilo sta po mojih izkušnjah motiva, ki

ne potrebujeta drug drugega. Več let sem kot učitelj kajaka sodeloval pri treningu

tekmovalnega kajaka otrok in mladostnikov in opazil, da se je marsikateri mladostnik po

tem, ko je spoznal, da se ni sposoben uvrstiti med najboljše, preprosto povsem prenehal

ukvarjati s tem športom. Po drugi strani poznam veliko rekreativnih kajakašev, ki jih

tekmovanja niti malo ne zanimajo.

Seveda je to le ena od možnih definicij oziroma osmišljanj športa. Vsaka od

različnih definicij športa pa predpostavlja različne ravni, na katerih se je moč ukvarjati s

podobnimi problemi. Hargreavesova se recimo opira na dokumenta iz leta 1991, Women in

Sport, britanskega Športnega društva (danes preprosto Sport England), ki šport opredeljuje

kot »aktivnosti, ki so institucionalizirane, strogo organizirane in visoko tekmovalne, ter

tudi tiste, ki so prosto organizirane, rekreativne in estetske« (Hargreaves, 1994, 2). Ta

definicija predpostavlja v grobem dve ravni, to je strogo regulirana tekmovalna in bolj

˝odprta˝ (v organizacijskem smislu) rekreacijska. Seveda Hargreavesova iz tega le izhaja in

se na podlagi tega posveča specifičnim podkategorijam, kot so na primer manj znani športi,

20

športna vzgoja, ter seveda tako imenovani (tradicionalno) ženski/moški športi (Hargreaves,

1994).

Zelo smiselna se mi zdi klasifikacija, ki jo uporabljata Doupona, redna profesorica,

in Petrovič, pokojni dekan Fakultete za šport v Ljubljani. V svojem učbeniku Šport in

družba (2000) šport razdelita na vrhunski, rekreativni in šolski (športna vzgoja v šoli).

Stanje na vsakem od teh področij športa naj bi bil odraz splošnega odnosa do športa, hkrati

pa tudi na ta odnos ta področja odločilno vplivajo. Tako na primer različnost športov, ki se

jih učijo deklice in dečki v šoli, kot prvo kaže odnos šolstva in države do spolnih razlik v

športu, hkrati pa otroke vzgaja v tem duhu in pripomore k nadaljevanju tega odnosa med

otroci. Podobno velja tudi za rekreativni in vrhunski šport, vendar pa sta tako rekreativni

kot vrhunski šport področji, v katerih se spremembe dojemanja vlog spolov v športih

dogajajo običajno pred šolskimi spremembami. Vrhunski šport k temu pripomore s

pomočjo rezultatov, kot faktor vzora ostalim športnicam in športnikom, kljub temu, da se z

vrhunskim športom ukvarja le okoli 1 % športnikov. Spremembe na državni ravni pa

verjetno najbolj spodbudi množičnost, torej trenutek, ko šport postane priljubljen

rekreativni šport (Doupona in Petrovič, 2000).

Potrebno je razumeti, da vrhunskega športa v primeru Doupone in Petroviča ne gre

enačiti s prej omenjenimi koncepti tekmovalnega športa, saj avtorja vrhunski šport omejita

na vrhunske dosežke, ki naj bi imeli svojstven vpliv tako na posameznika, ki te rezultate

dosega, kot tudi na javnost, ki te rezultate spremlja. In če je vrhunskih športnikov, kot prej

omenjeno, le okoli 1 %, se je potrebno zavedati, da se s tekmovalnim športom ukvarja od

2,9 do 5 % populacije odraslih državljanov Republike Slovenije (Doupona in Petrovič,

2000).

Starc (2003) z diskurzivnim pristopom definira vrhunski, rekreativni in šolski šport

kot diskurze znotraj makrodiskurza športa, ki pa si subjekte podvržejo na različne načine.

»Če je v vrhunskem športu osnovni mehanizem spektakel, ki spodbuja doseganje čim

boljšega dosežka, zmage nad nasprotnikom in čim boljšega izkoristka telesnih potencialov,

stopata v diskurzu rekreativnega športa v ospredje predvsem dve komponenti: zdravstvena

in estetska – obe se nenehno prepletata in si sposojata pomene« (Starc, 2003, 101). Športno

vzgojo pa opredeli kot stično točko šolske in športne institucije, ki sicer delujeta ločeno.

Športna vzgoja je pomembno področje socializiranja otrok preko reprodukcije že

uveljavljenih praks, hkrati pa se s spreminjanjem oblastnih mehanizmov na tem področju

diskurzi tudi preoblikujejo. Vendar pa očitno počasi, saj je »kurikul vedno organiziran

21

tako, da ohranja obstoječe interese in ohranja status quo« (Starc, 2003, 117). Tako športna

vzgoja ostaja edini predmet v slovenskem šolstvu, ki je ločen po spolu.

3.2 Moškost, ženskost, šport

Temeljni kategoriji pri razpravi o spolih v družbenih znanostih sta kategoriji

biološkega in družbenega spola. Biološki spol, ki naj bi temeljil na fizičnih razlikah telesa,

je tradicionalni izgovor za ločevanje športov po spolu. Največje športne organizacije v

osnovi priznavajo le dva spola, moškega in ženskega, vendar ne brez težav. Tudi tako

imenovani biološki spol je namreč stvar razprav in konsenza, družbena konstrukcija ali

boljše rečeno, je stvar diskurza, ki ga ohlapno določa in zunaj katerega ne more obstajati.

Kot iz vidika študij spolov pravi Alenka Švab (2002, 204), »tako biološki spol postane

spremenljivka, ki ne more več služiti argumentacijam o univerzalnem razlikovanju

moški/ženska«.

Seveda se pri športu danes ohranja status quo dualnosti razločevanja športa na moške

in ženske kategorije. Verjamem, da je marsikomu sploh težko razumeti, kaj je pri tem

spornega, saj rezultatske razlike mej telesnih sposobnosti povprečnih moških in žensk

definitivno obstajajo. Vendar pa sem med brskanjem po internetu naletel na nekatere

novice iz sveta športa, ki namigujejo, da tudi pri referiranju na anatomske in genetske

razlike spolov Mednarodni olimpijski komite težko dosega konsenz, ter definicijo moških

in ženskih športnikov/športnic sčasoma celo spreminja. S tem se nanašam na članek

»Transexuals criticised at Olympics,« ki sem ga našel na novozelandski internetni strani

TVNZ (2010-05). Referenca članka je agencija Reuters, toda članke z isto temo sem našel

še na nekaterih drugih tujih internetnih straneh, medtem ko na internetni strani

Mednarodnega olimpijskega komiteja o tej temi ni moč ničesar prebrati. Bistveno je, da

avtor članka poroča, da se je (leta 2004) Mednarodni olimpijski komite odločil, da

transseksualcem dovoli nastop na olimpijskih igrah. Sicer naj bi za to imeli neke pogoje,

kot so opravljena operacija spremembe spola, pa tudi vsaj dve leti morata preteči od

zaključka hormonske terapije. Kot navaja članek, Patrick Schamasch, medicinski direktor

Mednarodnega olimpijskega komiteja, pravi, da so s temi pravili onemogočili možnost

zlorabe, saj naj bi že pred olimpijskimi igrami v Sydneyju leta 2000 prenehali s

22

kromosomskimi testi spola, ker tudi vse ženske tega testa niso mogle opraviti. To pa zato,

ker nimajo vse ženske standardnih ženskih kromosomov.

Za potrditev teh navedb sem pregledal statut Mednarodnega olimpijskega komiteja

iz leta 2010, ki pa teme spola sploh ne omenja, tako da teh trditev ne morem potrditi, toda

po drugi strani jih ne morem niti ovreči, kar je zanimivo, glede na to, da se v statutu komite

izrecno izreče proti rasni, verski in politični diskriminaciji. Lahko bi rekli, da se tej temi

elegantno izogne.

V tem primeru postane jasno, da biološki spol le ni tako jasna in nekonfliktna

kategorija. Hkrati je to potrditev teze, da je spol družbena in kulturna konstrukcija, saj je

kategoriziran lahko le znotraj diskurza. Zato pri obravnavanju spolov v družboslovju rajši

govorimo o ženskostih in moškostih, to je vrstah identitet posameznikov. Sicer je identitet

na svetu toliko, kot je ljudi, vseeno pa sam razumem, da identitete, kot reprezentativni

sistem oziroma del diskurza, v širšem smislu sledijo nekim smernicam, trendom in so torej

kulturno odvisne od zgodovinske situacije, zaradi česar je v vsakem trenutku z analizo

identitet moč sklepati na stanje v družbi. Spolne identitete se spreminjajo s časom, vseeno

pa, kljub temu, da obstaja mnogo vrst tako imenovanih moškosti in ženskosti, vrste spolnih

identitet v naši družbi še vedno v osnovi ohranjajo dualno razdelitev ljudi na moške in

ženske, s čimer ohranjajo tudi ˝tehtanje˝ razmerij moči med enimi in drugimi (Švab, 2002).

Zaradi teh opozicij se je v znanosti tako oblikovalo tudi več teorij, ki iz različnih

zornih kotov gledajo na to tematiko in stanje v družbi, in ga temu primerno tudi različno

interpretirajo. Najvplivnejša teoretska tradicija v razpravi o družbeni konstrukciji spolov

ter hierarhij med spoloma je feministična tradicija. Feminizem, kot »družbeno gibanje z

jasnimi političnimi cilji preobrazbe obstoječe moderne družbe, v kateri imajo ženske

podrejen položaj« (Švab, 2002, 199), je s svojimi radikalnimi kritičnimi pogledi na

neenakost med moškimi in ženskami odprl razpravo, ki je bistveno oplemenitila teorijo o

spolih. In čeprav feminizem izvira iz radikalne predpostavke o diskriminaciji žensk, je s

svojimi pristopi in ugotovitvami navdihnil tudi marsikaterega moškega, ki se je, kljub

izhajanju iz drugega konca izkušenj med ženskim in moškim spolom, naučil bolj kritično

gledati na vprašanje spolov. Eden takšnih je tudi Michael A. Messner, ameriški sociolog,

katerega glavni fokus so moškost, moč in šport. Messner sam odkrito priznava vpliv

feminizma na njegove poglede na spol in šport, ki jih je bistveno spremenil od svojih

začetkov kot uspešen igralec univerzitetne košarke. Celo več, vpliv ženskega gibanja

konca 1960-ih in 1970-ih opisuje kot ključen za to, da se so se tako on kot tudi podobni

moški (nekdanji atleti in pozneje akademiki) kritično lotili vprašanja moškosti in športa. Ta

23

vprašanja pa vključujejo vse spolne, rasne in starostne diskriminacije, pa do vprašanj

homofobije, nasilja in športne izobrazbe (Messner in Sabo, 1994).

Če je feminizem odločilno vplival na moške študije športa, pa so, nasprotno,

feministične avtorice proizvedle le malo besedil na temo športa, pravita Messner in Sabo.

Vseeno so nekatere od njih utemeljile kritiko športa kot fundamentalno moško dominirane

in seksistične institucije. »Feministične analize so razkrile skrito zgodovino ženskega

športa, raziskale spolne razlike in vzorce športne socializacije in pokazale, kako so

dominantne institucionalne oblike športov naredile moško moč in privilegije nad ženskami

videti naravne. Športi, posebej kot so predstavljeni v množičnih medijih, pomagajo

vzdrževati drugače krhko ideologijo moške superiornosti« (Messner in Sabo, 1994, 5).

Prve feministične kritike športov in patriarhije v 1970-ih naj bi bile odgovorne za

to, da so tudi moški akademiki spremenili pogled na šport. In izpod njihovih rok naj bi

prišli za tisti čas revolucionarni stavki, ki opisujejo šport kot »šolo za seksizem« in

»institucionalni vir ideologije moške dominacije«. Kmalu zatem naj bi fokus prešel tudi na

čustveno škodo za moške športnike, ki jo povzroča športno vzgajanje v agresivnosti in

ekstremni tekmovalnosti. Feministična perspektiva je torej moškim študijam in tudi

študijam športa na splošno pomagala prepoznati seksizem7, homofobijo in agresivno

dominacijo kot prikrite prakse, ki so maskirane kot »zdrava tekmovalnost« (Messner in

Sabo, 1994).

3.2.1 Mit seksualnega atleta

Messner in Sabo (1994) opisujeta vsak svoje izkušnje z normami in pravili, ki sta

jih opazovala in doživela kot mlada bela moška športnika, na podlagi teh pa razpravljata o

(takrat) aktualnih dogodkih in razpravah iz sveta športa. Glavne njune ugotovitve so, da so

norme, ki določajo sprejemljivo vedenje moških športnikov v tekmovalnih športih, zelo

stroge, ter puščajo le malo prostora za alternativne moškosti. Še zlasti pri ekipnih športih

naj bi moški med seboj razvili močne vezi, ki pa temeljijo na poniževanju žensk in

homoseksualnih moških. Že zelo zgodaj se zgodi, da starši slabe uspehe fantkov v športu

velikokrat pejorativno primerjajo z dekliškimi sposobnostmi. Vendar pa tudi socializacija

med vrstniki nadaljuje to seksistično tradicijo. Pri analizi pogovorov v moških slačilnicah

7 Seksizem razumem kot izraz za spolno diskriminacijo.

24

naj bi ugotovili, da seksualno agresivni pogovori o ženskah običajno izgledajo kot javni

performansi, medtem ko bolj osebni pogovori o puncah med dvema fantoma potekajo z

znižanim tonom. Še več, če skupina ta pogovor odkrije, takšnega spodbujajo, naj odkrije

čim več ˝umazanih˝ podrobnosti o svoji punci. Zato Messner in Sabo nekatere od teh

mladih moških opišeta kot seksualno shizofrene: čustveno navezanost na ženske skrivajo,

medtem ko sodelujejo v seksualno agresivnih pogovorih (Messner in Sabo, 1994).

Biti tradicionalno moški v športu Sabo opisuje, kot biti tekmovalen, uspešen,

nadvladujoč, agresiven, usmerjen proti cilju in fizično močen. Mladi športniki pa te

standarde ali merila uspešnosti (ki se jih seveda naučijo v slačilnicah; to je v odnosih s

sovrstniki športniki) prenesejo tudi na odnose z ženskami, iz česar potem izvira

marsikatera težava in travma, ko (tudi zaradi strahu pred neuspehom) ne dosežejo svojega

lastnega mita o »seksualnem športniku« (Messner in Sabo, 1994).

To pa je demonstrativen primer teze (ki izhaja iz feministične tradicije), da smo

moški tako nosilci kot tudi žrtve patriarhalne tradicije, ki jo šport podpira. Naša moč, kot

moških v patriarhalni družbi, naj bi nam sicer omogočala zatiranje žensk, hkrati pa naj bi

pravila in norme, ki jih takšna družba nosi, škodovale odnosom med moškimi in ženskami,

odnosom med moškimi in na koncu koncev tudi našemu psihičnemu zdravju, ko ne

dosežemo zadanih uspehov in idealov, ki so običajno tako ali tako nerealni in težko

dosegljivi, če ne celo nedosegljivi (Hargreaves, 1994).

3.2.2 Trnova pot za ženske

Moški šport je v takšni ali drugačni obliki od antike dlje v »zahodni kulturi« veljal

za superiornega ženskemu, ali največkrat celo za edino legitimno obliko gibalne aktivnosti.

Sicer so se ženske tudi v antiki udejstvovale v aktivnostih, kot so plavanje, jahanje in lov,

niso pa se smele udeleževati borb, bojev ali kakršnih koli drugih tekmovanj. Na

olimpijskih igrah jim je po nekaterih pričevanjih bil prepovedan celo ogled tekmovanj. V

srednjem veku je ženskam sicer bil dovoljen nastop v redkih panogah na viteških turnirjih,

vsekakor pa to samo aristokratskim ženskam, kakor je tudi ostalo do konca 19. stoletja.

Šele takrat je šport postal bolj dostopen tudi srednjemu in revnejšemu spolu. Vseeno so

ostale družbeno sprejemljive le nekatere discipline, kot sta tenis in jahanje, za večino žensk

pa preprosta telovadba, pa še teh se je udeleževalo le majhno število žensk. Moralna in

25

znanstvena dokazovanja naj bi namreč, prav tako kot so koristila ženskam v športu, njim

tudi škodovala z mnenji o dvomljivih sposobnostih žensk (Doupona Topič, 2004).

Kodi moškosti v športu so bili v zgodovini zelo omejeni, saj temeljijo na dolgi in

močni tradiciji, sčasoma pa so se zato le malo spreminjali. Nasprotno pa se družbeno

sprejemljivi kodi ženske športnice (kot tudi žensk na splošno) v zadnjih dvesto letih tako

hitro spreminjajo, da je iz desetletja v desetletje moč opazovati bistvene spremembe, ki

rušijo tabuje in norme, ter ženskam odpirajo možnosti, ki jih prej nihče morda niti ni slutil.

Šele v začetku 20. stoletja je ženski šport postal bolj množičen, takrat pa je v nasprotju z

borbenim in pogumnim idealom moškosti, kot ideal ženske športnice veljalo ukvarjanje s

skupinsko vadbo in lepo vedenje v skladu z ˝ženskimi navadami˝. Nastale pa so takrat tudi

prve razdelitve na rekreativni in tekmovalni šport. Tenis je bila na primer ena prvih panog,

kjer so ženskam dovolili tekmovati. In prav tekmovalke v vrhunskem športu so postale

glavne junakinje, ki so razbijale tabuje in spreminjale norme (Doupona Topič, 2004).

Novinarska poročanja o ženskem športu v začetku 20. stoletja pričajo o izredno

negativnem odnosu medijev do fizično izčrpane ženske in tudi zaradi teh predsodkov je

trajalo celo stoletje (in še traja), da so ženske na olimpijskih igrah dobile pravico nastopati

v disciplinah, ki so bile smatrane za najtežje. Tudi dandanes, ko je stanje v športu precej

drugačno, kot na začetku 20. stoletja, glavne kritike poročanja o ženskah govorijo o

seksizmu in pristranskem poročanju. Reprezentacije ženskosti v športnih medijih so sicer

predmet raziskave v tej diplomski nalogi, vseeno pa bi bilo, podobno kot od moških

kolegov, zanimivo slišati na primer kritično analizo pogovorov v ženski slačilnici. Zdi se

mi, da so se ženske študije tako skoncentrirale na diskriminacijo in zatiranje žensk, da so

rahlo pozabile na avtorefleksivne izkušnje med vrstnicami.

Sam se dobro spominjam izrazito negativnega odnosa do športne vzgoje nekaterih

vrstnic v osnovni in srednji šoli. Hargreavesova pravi, da je to svojevrsten fenomen, ki mu

pravi »kult adolescenčne ženskosti«. Deklice delavskega razreda naj bi od sorodnic in

javne kulture ženskosti prevzele negativen odnos do športne aktivnosti. Omejevale naj bi

jih ideje o poroki, gospodinjenju in vzgajanju otrok. Deklice srednjega razreda naj bi sicer

bile prav tako podvržene tej ideologiji, vendar pa imajo hkrati bolj pozitiven odnos do

šolsko-izobraževalnega sistema, ki ponuja obljubo o aktivnem delovnem življenju in

prostočasnih aktivnostih. Tudi v šoli naj bi le-te sodelovale v več obšolskih dejavnostih.

Kljub temu si Hargreavesova upa posplošiti, da je za razliko od moške adolescenčna

kultura deklic bolj orientirana na dom, saj naj bi deklice preživele več časa v spalnicah, ko

pomirjajo obleke, se mažejo in berejo ˝ženske˝ revije (Hargreaves, 1994).

26

Hargreavesova morda v tem primeru preveč posplošuje in se osredotoča na razliko

med razredi, medtem ko deklice in njihov odnos do športa obvladuje mnogo različnih

diskurzov. Verjetno v današnjem času razcveta množičnih medijev še več, kot v

devetdesetih letih, ko je bilo njeno delo napisano. Med njimi vsekakor najdemo diskurze, v

katerih šport za deklice lahko predstavlja na primer sredstvo preživljanja,

samodokazovanja, pot do estetskega telesa ali pa nasprotno, tudi nekaj nezaželenega, saj se

ne sklada z njihovimi predstavami oziroma koncepti ženskosti. Vsekakor pa je kultura

adolescenčnih deklic tudi danes drugačna od fantovske. Njihova kultura oblek, make-upa

in frizur, tako kot v bližnji in daljni preteklosti, še vedno poudarja stereotipne kode

ženskosti in žensko seksualnost.

Po drugi strani pa se je med mojimi vrstniki tudi našel kakšen vrstnik, ki se s

športom ni rad ukvarjal. Vseeno statistike kažejo, da se ženske in moški odločajo za šport

po motivu odstotkovno različno, iz česar lahko sklepamo, da dojemanje svoje ženskosti pri

športnicah vsekakor ni zanemarljivo področje, še zlasti zato, ker se je v zadnjih sto letih

tako hitro spreminjal (Hargreaves, 1994 in Doupona Topič, 2004).

3.3 Ukvarjanje s športom kvantitativno po spolu

Doupona in Petrovič (2000) ugotavljata, glede na raziskave, narejene v Sloveniji v

letih 1996, 1997 in 1998, da se je število redno aktivnih moških in žensk do leta 1998

stalno povečevalo. Tega leta je bilo redno aktivnih 34,3 % moških in 29 % žensk. Medtem

pa se je število občasno in neredno aktivnih le malo spreminjalo. Leta 1998 je bilo neredno

aktivnih 26,5 % moških in 18,1 % žensk. Medtem pa naj bi se najbolj »zmanjševala razlika

med športno neaktivnimi moškimi in ženskami« (Doupona in Petrovič, 2000, 126).

Najpriljubljenejša športa, tako moških kot tudi žensk v Sloveniji, sta bila do leta

1997 hoja in plavanje. Pri obojih so tudi prevladovali športi, ki zahtevajo malo denarja, se

jih ljudje lažje naučijo in potekajo pretežno v naravi (Doupona in Petrovič, 2000).

Zanimivejše dejstvo pa je, da »med desetimi najpriljubljenejšimi športi pri ženskah

ni od leta 1992 niti enega ekipnega športa, pa tudi ne športa, pri katerem prihaja do

telesnega kontakta. Moški se za razliko od žensk nagibajo k športom, ki temeljijo na

tekmovanju, zmagovanju in premagovanju nasprotnika (nogomet, košarka, namizni tenis,

27

tenis), ženske pa se vse bolj nagibajo predvsem k ˝estetskim športom˝ (aerobika, ples,

jutranja gimnastika) in k aktivnostim, ki potekajo v naravi (hoja, planinarjenje,

kolesarjenje, plavanje, smučanje, trim)« (Doupona in Petrovič, 2000, 127).

Mojca Doupona Topič navaja, da smo »v zadnjih 20-ih letih priča ogromnemu

napredku deklet in žena v športnih aktivnostih. Vendar pa se ta napredek ne kaže tudi na

področju vodstvenih položajev, ki jih ženske zasedajo v športu /…/ lahko trdimo, da tako

domače kot tudi mednarodne športne organizacije vodijo pretežno moški. To velja celo za

tiste športne zveze, v katere so včlanjene pretežno ženske. Višje kot gremo po hierarhični

lestvici neke športne organizacije, manj srečamo žensk« (Doupona Topič, 2004, 159).

Delež moških na vodilnih mestih v športih za res neverjetni delež presega delež

žensk, saj je bil ta delež v Sloveniji leta 2004 le 4,6 % žensk na predsedniških mestih

športnih zvez in 13,3 % na mestih sekretark. Potrebno pa je tudi omeniti, da so v večini

mednarodnih športnih društev sprejeli ukrepe, s katerimi želijo spremeniti ta odstotek in že

kažejo prve pozitivne rezultate (Doupona Topič, 2004).

28

4 ŠPORT IN MEDIJI

Spremembe zadnjih let v sferi športa in spolnih identitetah športnic in športnikov je

moč povezati z vsemi aktualnimi koncepti, ki v družboslovnih znanostih služijo za

osmišljanje dogajanja v sodobni družbi: postmodernizem, potrošniška družba, družba

spektakla, komunikacijska družba itn. Kot pravi Jameson (2001, 7), utemeljevanje

postmodernizma temelji na »hipotezi o določenem radikalnem prelomu ali rezu, katerega

začetke se na splošno išče v poznih petdesetih ali zgodnjih šestdesetih letih.«

Spremembam, o katerih govori Jameson, pa zaradi svoje neločljive povezanosti z medijsko

kulturo in kapitalom seveda ni ušel niti šport.

Jameson se sicer v svojem delu posveča predvsem vplivu poznega kapitalizma na

estetsko produkcijo, saj naj bi vsem vidne spremembe na tem področju najbolj nazorno

nakazovale na širše spremembe v družbi. Brisanje mej med visoko in množično kulturo, b-

produkcija, kič in reciklaža naj bi kazali na odsotnost ideoloških vzgibov (značilnih za

modernizem), ter na podrejenost umetnosti novi obliki kapitalizma – multinacionalnemu

kapitalu, ter in novi obliki družbe – potrošniška družba (Jameson, 2001).

Kellner (2003, xii) pravi: »v novem tisočletju medijska kultura ostaja osrednja

organizacijska sila ekonomije, politike, kulture in vsakdanjega življenja. Medijska kultura

poganja ekonomijo s tem, da ustvarja stalne in tekoče korporacijske dobičke, medtem ko

trosi oglase in podobe visoko potrošniškega življenja«, s čimer seveda pomaga

reproducirati potrošniško družbo. Ker je konkurenca velika, mediji ustvarjajo spektakle, ki

pa so zaradi napredka tehnologije vedno boljši oziroma bolj pompozni (Kellner, 2003).

Jhally (1989) podobno trdi, da ko govorimo o športu v sodobnem kapitalizmu,

moramo govoriti o kompleksu šport/mediji, saj večina gledalcev spremlja športne dogodke

skozi medije, prav tako pa so profesionalni športi odvisni od medijskega denarja (pod

medijski denar sodijo tako sponzorji tekmovalcev, kot tudi reklamni čas med prenosi in

pravice predvajanja). Vendar pa Jhally opozarja tudi na bolj moderno lastnost športa. V

času korporativne in birokratske družbe, ko je svet oropan pomena in čustvenega

zadovoljstva, naj bi to ˝pomanjkanje˝ kompenziral prav šport.

Medijske ekstravagance, politična dogajanja, športni dogodki in tudi novice so

podvrženi logiki spektakla in senzacionalizma. Zato so danes, ko medijska kultura bolj kot

kdaj koli prej služi kot socializacijska sila, ki ponuja modele moškosti in ženskosti,

29

družbeno sprejemljivega in nesprejemljivega obnašanja, sloga mode in primernih

vzornikov, medijski spektakli več kot odlični predmet za kulturološko analizo. Medijski

spektakli so namreč rezultat velikih investicij, raziskav, kreativnih aktivnosti in razvoja, ter

na ogled postavijo politike reprezentacij, ki kodirajo problematična področja spola, rase in

razreda (Kellner, 2003).

»Največji medijski spektakli neke kulture vsebujejo največje skrbi neke dobe,

zaradi česar so tudi tako priljubljeni, ter vzbujajo interes in celo obsesijo sodobnih

gledalcev« (Keller, 2003, 28).

4.1 Športni spektakel

Že od antične Grčije dalje so profesionalni športi eni velikih spektaklov kulture,

vendar pa so športi, kot pravi Keller, tudi analitično zelo zanemarjeno področje, kljub

temu, da šport jasno reproducira dominantne družbene vrednote, produkte in korporacije v

zvezi med športom, komercializacijo in medijskim spektaklom. »Danes so športi

pomemben del potrošne družbe, kjer se posamezniki naučijo vrednot in obnašanja v

tekmovalni družbi, ki jo poganja uspeh« (Keller, 2003, 65).

Keller navaja, da so bili med industrijsko dobo (v Ameriki) športi bolj družbeno

pomembni, saj so reproducirali vrednote fit telesa, sposobnega za delo, timskega igralca in

delavca, ki se ne boji trdega dela (»reprodukcija kapitalistične etike«), hkrati pa so športi

nosili pomen za integracijo tujcev in črncev v družbi (Keller 2003, 65). Tudi na

slovenskem področju od druge polovice 19. stoletja naprej, pa vse do povojne Jugoslavije

kot fokus sokolskega gibanja šport služi »kot sredstvo discipliniranja članov v nacionalne

subjekte« (Starc, 2003, 60). V ozadju populariziranja telesne aktivnosti in vrednot

krepkega in zdravega telesa se je torej skrivala predvsem politična agenda.

Postindustrijski športi so bolj vpeti v spektakel in sodobno potrošniško družbo.

Torej je šport danes bolj orientiran na prodajo potrošnih dobrin. In če je v industrijski dobi

šport služil za reprodukcijo industrijske družbe, danes služi reprodukciji potrošnje družbe

(Keller 2003). Seveda to ne pomeni, da šport danes ni podvržen nacionalističnemu

diskurzu ali katerim koli drugim diskurzom, ki so bili vplivni predvsem na začetku 20.

30

stoletja, temveč da je veliko bolj kot v modernem času treba danes upoštevati diskurze, ki

obvladujejo medije in spektakel.

4.1.1 Spektakel olimpijskih iger

Sodobne olimpijske igre so že od ponovne oživitve leta 1896, poleg svetovnega

prvenstva v nogometu, največji športni spektakel na svetu, Mednarodni olimpijski komite

pa verjetno najvplivnejša športna organizacija na svetu, ki ima moč nov šport dvigniti iz

anonimnosti s tem, da ga sprejme v olimpijski program, po drugi strani pa šport lahko

prepusti propadu s tem, da ga iz tega programa izloči, saj se to obrestuje z veliko manjšim

zanimanjem sponzorjev za ta šport, hkrati pa z manj priliva iz državnih proračunov.

Športne megaprireditve8, kot so olimpijske igre, so veliki kulturni dogodki, ki imajo

dramatičen karakter, privlačnost za množice in mednarodno pomembnost, saj je medijsko

kritje zagotovljeno po skoraj vsem svetu. Samo atenske olimpijske igre naj bi si tako

ogledalo približno 3,9 milijarde ljudi (Horne in Manzenreiter, 2006).

Horne in Manzenreiter (2006) trdita, da je največja privlačnost teh dogodkov za

ljudi ˝atrakcija zapuščine˝, ali z drugimi besedami nekakšna meglica, neznano kakšne

spremembe bo dogodek prinesel na družbenem, kulturnem, okolijskem, političnem,

ekonomskem in seveda športnem področju. Dejstvo je, da imajo ti dogodki velik vpliv na

vsa od teh področij, vendar ne vedno pozitivnega. Da pa vse poteka gladko in v pozitivnem

duhu, zagovorniki teh dogodkov poskrbijo z vrsto diskurzivnih strategij (Horne in

Manzenreiter, 2006).

Športne organizacije, ki so za te megaprireditve odgovorne, so pogosto

nedemokratične in netransparentne, od 1980-ih naprej pa »predstavljajo ideološki napad na

državljanstvo«, saj preferirajo globalne potrošnike pred domačini, gostitelji olimpijskih

iger (Horne in Manzenreiter, 2006, 18). Te organizacije, podvržene logiki dobička,

ustvarjajo okolje, primerno za dominanco transnacionalnih podjetij in medijskih

konglomeratov (v smislu sponzorjev in marketinga), ki tudi ustvarjajo pogoje, pod katerimi

najboljši atleti postanejo zvezde in znamke (angleško brands) (Horne in Manzenreiter,

2006).

8 Tako te dogodke poimenujeta Horne in Manzenreiter (2006).

31

Zaradi tako velikega vpliva teh megaprireditev na svetovno kulturo, ter zaradi

pomena, ki jih nosijo za športnike, verjamem, da so športniki pripravljeni v okviru teh

dogodkov narediti tudi korak dlje, kot običajno. Zato utegnejo biti kakršne koli variacije, ki

se dogajajo v medijskem poročanju teh dogodkov, zelo zgovorne.

Doupona Topič (2004) opozori tudi na dolgoleten odkrit odpor Mednarodnega

olimpijskega komiteja do ženskega športa. Kot klasičen primer medijskega vpliva na

ženski šport poda primer teka žensk na 800 m na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta

1928. Negativno mnenje novinarjev je pozneje vplivalo na umaknitev tekov, daljših od 200

m, iz olimpijskega programa do leta 1960. Doupona Topič pa izpostavi, da so bili v tem

primeru novinarji samo delni razlog za nenaklonjenost ženskam v poročilih. »Kodeks

določene etike poročanja je obstajal tudi takrat. V praksi tako znano prikrojevanje športnih

poročil, predvsem pa neumestnost komentarjev, so prej posledica tistih belih lis v zakulisju

športa, s katerimi športni oblastniki tudi danes uspešno manipulirajo z resnico v športu«

(Doupona Topič, 2004, 38).

4.2 Novice in šport

John Hargreaves, sociolog športa in kulturnih študijev, že leta 1986 v svojem

vplivnem delu Sport, Power and Culture napiše: »Od vseh aparatusov, ki so vključeni v

doseganje hegemonije, ni noben bolj vpliven v športu, kot množični mediji« (Hargreaves,

1986, 138). Moč medijev je jasno vidna že v tem, da je že marsikateri šport prilagodil

pravila, da gre na roke medijskemu poročanju. Vendar pa se je zavedal, da imajo mediji

prav toliko vpliva na šport, kot ima šport vpliva na medije. »Danes9 je športni del

masovnih časopisov odločilen za ohranjanje njegove pozicije na tržišču« (Hargreaves,

1986, 138).

John Fiske (2004) se sicer v svojih študijah posveča bolj televizijskemu novinarstvu in

televizijskim poročilom. Vseeno mislim, da v svojih razmišljanjih in debatah žanra novic

ljudi običajno ne omejujemo glede na medij, zato verjamem, da marsikateri zaključki

Fiskeja veljajo tudi za časopisne novice. Že označevalec žanr napeljuje na Fiskejevo

9 Seveda »danes« v tem primeru pomeni leta 1986, ko je bil članek napisan, vendar pa po obsežnosti

športnega dela časopisov sklepam, da se pomembnost le-tega tudi danes ni zmanjšala.

32

teorijo, ki v osredje postavi koncept prevare transparentnosti oziroma med ljudmi pogoste,

a napačne predstave, da je televizija okno v svet, torej objektiven in nepopačen odsev

realnosti. »Poročila so tudi blago. Drago jih je zbirati in distribuirati, in ustvariti morajo

občinstvo, ki je ustreznega obsega in sestave, da ga je mogoče prodati oglaševalcem«

(Fiske, 2004, 151). Seveda je to bolj potrebno posebej poudariti pri televiziji, kjer novice

predstavljajo le del programa, pri dnevnih časopisih pa je samoumevno, da so novice

glavno prodajno blago.

Tudi Hargreaves opozori na dejstvo, da šport skozi medije doživi transformacijo:

čeprav se skuša športne novice in še zlasti televizijske prenose predstaviti kot prikaz

realnosti, seveda gledalčeva izkušnja pred televizijskim ekranom nikoli ne bo enaka, kot

izkušnja tistih, ki si dogodek ogledajo v živo. Hargreavesa zanima predvsem vpliv

uredništva in novinarjev, in način, na katerega se podredijo preverjenemu kalupu in retoriki

športnih novic (Hargreaves, 1986). Fiske ta fenomen pojasnjuje s potrebo po aktualnosti in

množičnosti novic. To normo novinarji uspejo doseči le, če novice ustvarjajo po

ustaljenem in preverjenem kalupu (Fiske, 2004).

Načine, na katere novinarji ˝ukrotijo˝ potencialno anarhično polisemijo novice, jo

osmislijo ter dosežejo njen kredibilen izgled, Fiske imenuje strategije obvladovanja, ki jih

razdeli na dve ravni: paradigmatično in sintagmatično. »Paradigmatična deluje s pomočjo

selekcije in kategorizacije, sintagmatična pa s pomočjo kombinacije in narativizacije«

(Fiske, 2004, 153). Na paradigmatični ravni to v praksi pomeni, da mora biti novica

aktualna (zadnjih 24 ur), da mora biti dogodek povezan z elitnimi osebami, mora biti

negativen in presenetljiv. S tem ločuje med seboj dogodke, ki so vredni unovčenja in

dogodke, ki naj tega ne bi bili vredni. V naslednji ravni se novice razdelijo na

podkategorije, kot so politika, gospodarstvo in šport, ki pa gledalca nagovarjajo, da jih

razume glede na njihove podobnosti in razlike (Fiske, 2004).

Pojem objektivnost še vedno predstavlja pomembno ideološko vlogo pri poročanju

in to kljub temu, da je v nemilosti kritik večine sodobnih teoretskih smeri. In ne glede na

to, da kodi, katerih se poslužujejo novinarji, kažejo na to, da novice nimajo dosti razlike od

fikcije, pa novinarji še vedno radi poudarjajo svojo objektivnost. Še več, poročevalci iz

televizijskih studiev se največkrat kažejo, kot glasniki resnice, ki osmislijo ˝grobo realnost˝

dogodka. Vseeno si morajo za kredibilnost pomagati z očividci dogodka, komentatorji,

aktualnimi posnetki in celo arhivskimi posnetki, ki pogosto z dogodkom nimajo dosti

povezave (Fiske, 2004).

33

Med besedilne strategije obvladovanja Fiske prišteva praksi, ki ju je prvi utemeljil

Barthes: eksnominacijo in inokulacijo. Eksnominirano v besedilu je tisto, ki nima

alternative, je univerzalno in neizpodbitno. Nominirani subjekti tako v besedilih izpadejo

podložni avtoriteti eksnominiranih subjektov. Metodi retorične diskreditacije Barthes pravi

inokulacija, kar pomeni, da se radikalnim glasovom pusti govoriti, se jih nominira in na

koncu obrne proti njim samim. Seveda v primeru televizijskega poročanja ti ˝glasovi˝ veš

čas ostanejo pod (ideološkim) nadzorom poročevalca (Fiske, 2004).

Ostale sintagmatične strategije obvladovanja so še metafore in nekatere druge

naracijske tehnike. Metafore s svojo klišejsko nevidnostjo dajejo občutek objektivnega ter

so v poročilih pogosto uporabljene za pomensko zaključevanje novice. Novičarska naracija

pa, kot že omenjeno, po standardnem kalupu omogoča obvladovanje vsebine in pomena

novic (Fiske, 2004).

Hargreaves (1986, 147) izpostavi še eno »klasično orodje za moraliziranje v

športnih medijih«. Trdi, da športni mediji s postavljanjem športnic in športnikov v

stereotipne herojske ali negativne vloge skušajo postaviti zgled za potrošnike novic.

Ker pa novinarji nasprotujočih si semiotičnih pomenov nikoli ne morejo popolnoma

izločiti, se preveliko vsiljevanje strategij obvladovanja lahko maščuje, saj nekaterih

˝malenkosti˝ ljudje ne spregledajo (Fiske, 2004). Takrat se za bralca ˝gladka površina˝

pripovedi razbije, kar pa hkrati omogoči bolj kritičen pogled na članek. Zlasti danes, v dobi

interneta, imajo gledalci veliko večjo moč kritičnega pogleda na novice, saj vsak bralec, ki

opazi ˝napako˝, danes to lahko komentira pod internetnimi objavami teh člankov (seveda

tistih, ki sploh so objavljeni na internetu).

4.2.1 Lastništvo in uredništvo

Tudi lastništvo in uredništvo sta vedno aktualni temi vsakokrat, ko govorimo o

medijih. V analizi medijskega lastništva v Sloveniji avtorji na vprašanje, zakaj je to

pomembno raziskati in regulirati, odgovarjajo: »Zato, ker lastniki lahko (in to je dovolj)

vplivajo na njihovo vsebino. Njihovi motivi so lahko politični, ideološki, osebni ali

komercialni. Rezultat je v vseh primerih enak. Lastniki določajo vsebino, ki nam jo

ponujajo /…/ Za različne vsebine je potrebno imeti različne lastnike, kar pomeni, da je

pluralnost v medijih mogoče zagotoviti s pluralnostjo lastništva« (Hrvatin, 2004, 12).

34

V tej raziskavi se avtorji dotaknejo tudi časopisa Dnevnik, za katerega ugotavljajo,

da ima v času raziskave okoli 10-odstotni delež na slovenskem trgu, ter da si lastniki

(lastniška struktura Dnevnika sicer ni povsem jasna) v Dnevniku »ne morejo privoščiti

neomejene samovolje pri krojenju vsebine v svojih medijih, saj pri postavljanju

odgovornih urednikov nimajo povsem prostih rok« (Hrvatin, 2004, 87). Sicer mora biti

avtonomija uredništev in odgovornih urednikov nedvomno v statutih družb, pa vendar si

vsak lastnik lahko po svoje organizira imenovanje urednikov, kot je na primer samo

vprašanje novinarjem za mnenje, soglasje nadzornega sveta, ali pa je za to potrebno, kot je

navedeno v primeru Dnevnika, soglasje novinarjev (Hrvatin, 2004).

Na žalost pa je leta 2010 situacija že drugačna: »Uprava časopisne hiše Dnevnik, ki

jo vodi Branko Pavlin, bo po novem lahko imenovala odgovornega urednika brez soglasja

uredništva. To bo odslej dajalo le neobvezujoče mnenje o kandidatih, ki ga uprava

upošteva ali ne« (Škrinjar, 2010-09).

Glavni sklepi raziskave medijskega lastništva v Sloveniji so, da je v Sloveniji

značilna »izjemno velika koncentracija, njena posledica pa je korporativizacija medijskega

diskurza – podrejenost medijskih vsebin interesom njihovih lastnikov in največjih

oglaševalcev« (Hrvatin, 2004, 89). V lastniško strukturo so vpleteni tako država, kot tudi

upravljavci podjetij, ki so hkrati njihovi največji oglaševalci. »Vpogled v podatke o članih

nadzornih odborov slovenskih podjetij pokaže dejansko koncentracijo moči v rokah

majhne skupine posameznikov. Pritiski na neodvisnost medijev in novinarjev postajajo

bolj prikriti in imajo lahko dolgoročne posledice« (Hrvatin, 2004, 89).

Značilna postajajo tudi hibridna sporočila, ki pod pretvezo novinarskega prispevka

vsebujejo oglaševalska sporočila. »Zid med oglaševalskim in uredniškim delom se počasi

podira pod pritiskom ustvarjanja vse večjega dobička, uredniki postajajo vse bolj

odgovorni za tržno uspešnost medija in vse manj za oblikovanje uredniške politike«

(Hrvatin, 2004, 89, 90).

4.3 Moški in ženske v športnih medijih

Veliko je že bilo napisanega o zastopanosti obeh spolov v medijih, ter tudi o

značilnostih prispevkov po spolu. Kot sem tudi sam pričakoval, se zdi, da dlje, ko gremo v

35

zgodovino, bolj so zaskrbljujoča poročila o podreprezentiranosti in diskriminaciji žensk v

medijih. Razlike pa so tudi v državah, od koder avtorji teh besedil prihajajo. Doupona

Topič (2004) tako ugotavlja, da so bile razlike med spoloma v športnih poročanjih veliko

bolj vidne pred letom 1990, da pa še vedno obstajajo. Ugotavlja tudi, da pri nas razlike

niso tako očitne, kot na primer v ameriških in avstralskih medijih.

Boyle in Haynes (2000), britanska raziskovalca medijev in športa, pišeta, da

medijske reprezentacije spolov v športu niso nič drugačne od stanja v športu: Šport je

seksualno bojišče, kjer je reprezentacija biološke razlike med spoloma osrednja v naši

percepciji športa v družbi. »Tendenca k nevidnosti žensk v športnih medijih kaže na

celotno področje javnega življenja, kjer so ženske marginalizirane« (Boyle in Haynes,

2000, 127).

Podobno ugotavlja tudi Kleinova, ki je leta 1988 naredila raziskavo Ženske v

diskurzu športnih novic z analizo 3.000 poročil in fotografij iz zahodnonemških časopisov:

»Mediji učinkujejo kot normalizirajoči agent v diskurzu športa, ki med drugimi legimitizira

marginalno pozicijo žensk v športu s tem, da se sklicuje na navidezno naravne razlike med

moškimi in ženskami« (Klein, 2010-06, 139).

Kleinova izpostavi diskurzivne strategije za doseganje tega cilja, ki zaobsegajo

izključevanje žensk iz poročil, različne mehanizme za preprečevanje dostopa žensk do

moško dominiranih področij, ter na splošno trivializiranje ženskega športa. In čeprav že

leta 1988 ugotavlja vedno manjšo razliko med odstotkom prikazovanja žensk in moških, jo

predvsem skrbijo te diskurzivne strategije, ki jih sama interpretira kot sredstva kontrole

oziroma »reaktivna strategija na diskurz emancipacije« (Klein, 2010-06, 127).

Nekatere od značilnosti, ki jih Kleinova (2010-06) izpostavi in jih je vredno

preveriti tudi v moji analizi, so tudi, da se ženski šport v medijih uporablja za

zapolnjevanje praznine med »pomembnejšimi« dogodki moških kolegov. Vsebinske

ugotovitve niso dosti drugačne od tistih, ki jih na primer leta 2004 (143, 148, 158)

izpostavlja Doupona Topič:

· »Poleg ocenjevanja velikosti in teže posameznice, se pri poročanju o ženskih

športnih dosežkih pojavljajo spolno obremenjeni komentarji, kot so: dolge noge,

ženske obline …«

· »Moški predstavljajo norme, po katerih se sodijo tudi ženski rezultati.«

· »V primeru zmage nad moškim se to prikazuje celo kot sramota za moškega

tekmovalca.«

36

· »Pri moških pogosteje govorijo o njihovih sposobnostih, moči in vzdržljivosti. Pri

ženskah pogosteje o njihovi šibkosti. Če moški uspe, je to posledica talenta,

inteligence, moči, instinkta; pri ženskah pa omenjajo tudi čustva, srečo, družino.«

· »Načini športnega poročanja ščitijo obstoječo mitologijo, ki na žensko telo gleda kot

na simbol seksualnega izziva, moško telo pa simbolizira gospodarja narave.«

· »… športnice veliko bolj pogosto označijo z imenom, vzdevkom ali nekim

fantazijskim imenom, športnike pa navadno s priimkom« (ta lingvistična praksa naj

bi služila ohranjanju že obstoječe razlike med spoloma).

· Športniki so večkrat prikazani kot aktivni objekt, opisani z metaforami moči, medtem

ko »poročanja o športnicah pogosteje obravnavajo lepoto športnic, njihovo zunanjost,

atraktivnost, kot pa njihove športne sposobnosti.«

Doupona Topič (2004, 148) ugotavlja, »da seksualnost športnice pravzaprav

potiska v podrejen položaj, jim jemlje športno legitimnost, za katero velja prevladujoča

moškost«.

Boyle in Haynes (2000) trdita, da pa se je le poročanje o ženskah v 1980-ih in 1990-ih

odvrnilo od izgleda in prešlo bolj na rezultate. Tudi marsikateri športi so na novo v svojo

tekmovalno sfero spustili tudi ženske. Oboje pa se je obrestovalo z večjo gledanostjo teh

športov od ženske populacije. Vseeno avtorja poudarjata, da tudi ženske, predvsem zaradi

podreprezentiranosti ženskih tekem, rajši gledajo moške tekme v teh športih.

Tudi kar se tiče zaslužkov, Boyle in Haynes (2000) pravita, da ženske kolegice v istih

športih zaslužijo manj kot moški kolegi, pa četudi je ženski del tekmovanja v tej panogi

morda enako priljubljen. Objava zaslužkov smučarjev in smučark zimske sezone

2009/2010 v Dnevniku z dne 30. 3. 2010 pa to tezo postavlja na glavo. Ne vem, ali gre to

pripisati spremembi v desetih letih od njune objave ali pa je morda bilo podobno v

smučariji že takrat, toda oboje, v Sloveniji in mednarodnem prostoru sta na prvem mestu

med zaslužkarji ženski. Daleč največ je v tej sezoni zaslužila ameriška superzvezdnica

Lindsey Vonn, v Sloveniji pa prav tako z velikim naskokom vodita Petra Majdič in Tina

Maze. Če gre pri nas to lahko pripisati boljšim uspehom naših tekmovalk, pa v

mednarodnem prostoru vsekakor ne manjka moških smučarskih zvezdnikov. Vendar pa je

kljub temu med zaslužkarji šele na četrtem mestu prvi moški, Didier Cuche. Na

mednarodni lestvici prvih dvajsetih je tako devet žensk, na slovenski pa sicer le šest,

vendar pa glede na borne zaslužke tekmovalcev od sedmega mesta naprej lahko sklepamo,

37

da gre tu že za bolj amaterske vrhunske športnike, ki zaradi slabših rezultatov po večjih

zaslužkih pač ne morejo seči.

Ženska emancipacija na področju športa je bila v zgodovini blokirana na več

stopnjah: športnice, trenerke, administratorke in športne novinarke. Za ženske so in še

vedno obstajajo dovoljeni in zaželeni športi. Vendar pa so, kot trdita Boyle in Haynes

(2000), ugotovitve feminističnih študij, da je sex/gender sistem, kot je reproduciran v

športu, področje, kjer je patriarhalno kulturno hegemonijo moč izzvati. Zato »je

pomembno poudariti možnost, da transformacija športa lahko pomaga razbiti stereotipne

reprezentacije spolov, kot jih ponujajo mediji« (Boyle in Haynes, 2000, 128).

4.3.1 Pa moški?

Conell (1987) v Boyle in Haynes (2000, 134) pravi, da »kakršna koli definicija

moškosti v športu obstaja v odnosu do drugih moškosti in koncepta ženskosti«. S

spreminjanjem ženskosti in moškosti izven športa se torej spreminja tudi koncept moškega

športnika. Boyle in Haynes (2000, 135) trdita, da je šport tako pomemben del splošne

moške kulture, da je »mesto moških v svetu pogosto ovrednoteno z njihovim interesom

oziroma pomanjkanjem interesa za šport«. Moški, ki ne sodelujejo v športni subkulturi, so

lahko stereotipizirani kot ženstveni, seveda v kontekstu, kjer ženstveno pomeni negativno,

manj močno. Pomanjkanje športnega talenta pa ob pritisku kolegov pogosto vodi do

zmanjšanja samozavesti in občutka neuspeha. To ˝atmosfero˝ je moč pripisati medijskemu

pritisku, saj so v medijih čaščene ˝moške značilnosti˝, kot sta moč in robustnost, s čimer

mediji potrjujejo mit moške spretnosti (Boyle in Haynes, 2000).

Vendar pa tudi pri reprezentaciji moških v športu prihaja do velikih variacij. Za

razliko od generacije naših staršev (kot pišeta Boyle in Haynes, 2000), ko so bili predvsem

priljubljeni robustni športniki, kot ideal delavskega razreda, pa dandanes tudi v športu

(enako kot že prej tudi izven športa) prihaja do razcveta različnih moškosti.

Zelo natančno se reprezentacij moškosti v svojem delu Exhibiting Masculinity loti

kulturolog Sean Nixon. V tem članku se ukvarja z novimi vizualnimi kodi moškosti ali, kot

on pravi, ˝nove moškosti˝, fenomena, ki naj bi se pojavil šele v osemdesetih letih

prejšnjega stoletja. »Ta sprememba novih podob je imela direktno povezavo s

spremembami na potrošniških trgih« (Nixon, 2000, 294). Največje spremembe naj bi se

38

sicer zgodile na področju oglaševanja moških oblačil, negovalnih izdelkov in potrošniških

revij. Tudi potrošniški izdelki na vseh teh področjih naj bi se prenovili, da bi bili privlačni

novim skupinam moškosti (Nixon, 2000).

Sicer Nixon poudarja, da moškost nikoli ni bila samo ena ali enotna (na primer

aristokratska proti delavski moškosti itn.), vendar pa so bila prevelika odstopanja od

klasične vloge heteroseksualnega in čustveno hladnega očeta v bližnji preteklosti običajno

sankcionirana. Toda prav ta odstopanja so počasi začela vplivati tudi na ˝mainstream˝, saj

je, kot pravi Nixon, ta ˝uradna˝ moškost moškim povzročala strahove, bolečino, odtujenost

od lastnih čustev, hkrati pa je učinkovito vzpostavljala in opravičevala moško dominanco

nad ženskami (Nixon, 2000).

Nixonu s pomočjo analize oglasov v ˝moških lifestyle˝ revijah uspe kode moškosti

povezati (kategorizirati) v tri različne sloge ˝novega moškega˝. Pomembno pri tem je, da

identificira nov set kodov moškosti, kjer ni poudarjena moč mišičastega moškega telesa,

temveč njegova pasivna seksualizacija. Ti kodi, kot so na primer čustvenost, deškost in

golota, so običajno uporabljeni v kombinaciji z bolj tradicionalnimi kodi moškosti, kot je

robatost, džins, disciplina. Sam to razumem kot strategijo legitimacije teh moškosti pri

heteroseksualnih moških, ciljni skupini teh oglasov.

Če se vrnemo k športu, Boyle in Haynes (2000) ugotavljata, da tudi pri športu

prihaja do vedno večjih variacij moškosti. Izpostavita dva igralca angleškega nogometa.

Oba sta zvezdnika, vendar eden izhaja iz delavske družine, je robat in hladen, medtem ko

drugi prihaja iz aristokratske družine, znan pa je predvsem po prefinjenem okusu za modo.

Glede na aktualnost nogometa mi na misel trenutno pride robati angleški nogometaš

Wayne Rooney, proti čustvenemu, muhastemu in običajno modno oblečenemu Portugalcu

Christianu Ronaldu. Ronalda, kot vzornika marsikaterega mladega navdušenca dandanes,

si neverjetno težko predstavljam v enaki vlogi pred petdesetimi leti. Danes pa so Ronaldo

in njemu podobni nogometaši ne samo vsakdanja realnost, temveč nujnost, ki podpira

marsikatero modno znamko ali potrošno dobrino, kot objekt pasivne seksualizacije pa

verjetno služi podobno privlačno za oboževalke nogometa, kot na primer za moške

marsikatera seksualizirana tenisačica.

Tudi na področju moškosti se torej dogajajo spremembe, vseeno pa Boyle in

Haynes (2000) pri analizi boksa izpostavita nekaj klasičnih načinov poročanja o moških

boksarjih, ki so nekakšen sinonim oziroma utelešenje moškosti. Značilne naj bi bile

predvsem metafore moči, divjosti, tekmovalnega duha in poguma. Tuje ni niti povezovanje

teh metafor s kakovostmi rase in nacionalnosti (na primer ˝Črni Uničevalec˝ itn.). In bolj

39

kot so boksarske tekme brutalne, bolj se zdi, da publika uživa. Vloga žensk v boksu je

pogosto minimalizirana na pol gole lepotice, ki napovedujejo naslednjo rundo.

»Marginalizacija ženskega športa je verjetno najčistejša manifestacija patriarhalnih

ideologij v športu,« pravita Boyle in Haynes (2000, 141), ter dodajata: »Spolne vrednote

športa so jasno vidne, ko se po spolu razlikujejo tako, kot se v boksu.«

40

5 O METODI

Glavni in najbolj zgovorni fokus, okoli katerega se vrti analiza te diplomske naloge, je

poiskati in izpostaviti potencialno ideološko (diskriminatorno) obremenjene načine

poročanja o športnicah in športnikih, ter seveda razumeti, kakšno mesto imajo te prakse

poročanja znotraj reprezentacij spolov. Kot referenca načinov analize mi v tem primeru

služijo primeri diskurzivne in semiotične analize, ki jo v svojih člankih predstavijo Hall

(2000c), Nixon (2000) in Gledhill (2000).

Vendar pa se kljub temu, da je na večino mojih vprašanj moč najti odgovor le s

pomočjo kvalitativnih metod, poslužujem tudi kvantitativne metode. Delež člankov o

moških in ženskih športih, ter delež člankov, ki so jih napisali novinarji ali novinarke, sta

kvantitativni spremenljivki, ki lahko pomagata razumeti nekatere vidike

podreprezentiranosti žensk v športnih novicah. Poleg teh pa se mi zdi pomemben tudi delež

športnih novic po spolu, ki so objavljene na naslovni strani časopisa, saj je splošno znano,

da uredništvo na naslovno stran umesti le novice, ki se jim zdijo najpomembnejše.

Kvalitativne metode so v primeru te diplomske naloge vsekakor več vredne,

vsekakor pa tudi mnogo bolj zapletene in težko smiselno kategorizirane. Po eni strani

vsako posploševanje in zaokroževanje analiziranega pomeni modifikacijo, poseg v

besedilo in pomen, po drugi strani pa, kot pravi Hall (2000a), v vsakem primeru pomen

nastane šele v interakciji besedila z bralcem, zato je vsako razumevanje besedila vedno

odvisno tudi od bralca, prav tako pa vsaka analiza besedila osebna interpretacija in po tem

takem tudi avtorsko delo. Seveda s tem ni nič narobe, prav tako pa to ne pomeni, da iz naše

interpretacije besedil ne moremo sklepati na širše stanje v družbi.

Hall (2000a) poudarja, da ni enega samega pravilnega odgovora na vprašanje »kaj

ta slika ali oglas pomeni«? Pomen ni nikoli končno določen, fiksiran in je spolzko

področje, ki se spreminja s kontekstom, uporabo in zgodovinskimi okoliščinami. Vendar

pa kljub temu različne interpretacije nosijo različne posledice. Hall pravi, da se za pomene

pogosto borimo prav zato. Pomeni namreč definirajo, kaj je normalno, ter kdo pripada in

kdo ne. Pomeni so pogosto organizirani v stroge binarne opozicije (moškost – ženskost,

črn – bel, bogat – reven, mlad – star, državljan – tujec), ki se jih sicer pogosto izpodbija,

vendar pa, ker so pomeni globoko podvrženi diskurzu in torej odnosom moči, se te

spremembe pogosto dogajajo zelo počasi. Razlog za to pa leži tudi v tem, da nasprotujoče

41

pozicije pogosto prihajajo iz kontradiskurzov, torej diskurzov, ki so nastali kot opozicija

dominantnemu diskurzu, vendar pa zaradi tega, ker ležijo zunaj10 njega, nimajo prave

moči. Roman Kuhar (2003) to pojasni na primeru diskurza heteronormativnosti, ki

izključuje gejevsko in lezbično teorijo. Njihovi avtorji tako zunaj svojih diskurzov nimajo

nobene prave avtoritete in kredibilnosti, ter posledično tudi moči za spremembe.

Pri analizi športnih novic se obrnem na obe tradiciji konstruktivističnega pristopa k

reprezentacijam, torej na semiotično in diskurzivno analizo. Z načeli semiotične analize

(denotacija, konotacija), ki se v tem primeru ukvarja z načini, na katere jezik športa tvori

pomen, si s kombinacijo poznavanja diskurzivnih značilnosti športnih novic toliko bolj

pomagam pri analizi slikovnega materiala in besedil, ki ob sliki sugerirajo njen pomen.

Roland Barthes v Hall (2000c) namreč pravi, da kjer je ob sliki tudi besedilo, le-to

sugerira, kateri je njen želeni pomen. Pomen torej leži v navzkrižju podobe in besedila.

»Dva diskurza – diskurz pisanega jezika in diskurz fotografije – sta pomembna za

produkcijo in fiksiranje pomena« (Hall, 2000c, 228).

Hall se pri svoji analizi fotografij črnih športnikov in športnic tako ne sprašuje,

kateri je pravi ali napačen pomen, temveč, kateri je zaželen. S tem, ko se upre na

Barthesovo idejo mita, ki ga slika nosi s seboj (v tem primeru mita o rasi, barvi in

˝drugih˝), Hall iz slik razbere veliko konotacij, ter dokaže, da so ljudje, ki so drugačni od

nekega družbenega normativa (pa najsibo to črnec, revež ali ženska), pogosto prikazani v

binarni formi reprezentacij (dober – slab, lep – grd, civiliziran – primitiven). Hall pa tudi

opozori, da slike pomen pridobijo tudi v kontekstu z drugim besedilom in drugimi slikami.

»Tej akumulaciji pomenov skozi različna besedila, kjer ena slika referira na drugo, ali pa

so njeni pomeni spremenjeni z branjem v kontekstu z drugimi slikami, pravimo

intertekstualnost« (Hall, 2000c, 232).

Če se semiotična analiza ukvarja s tem, kako jezik tvori pomen, pa se diskurzivni

pristopi ukvarjajo bolj z efekti in posledicami reprezentacij. Diskurzivni pristopi namreč

»ne samo, da raziskujejo, kako jezik in reprezentacije ustvarjajo pomen, toda tudi, kako se

znanje, ki ga določen diskurz producira, poveže z močjo, regulira konsenz, si izmisli ali

konstruira identitete in subjektivitete, ter definira načine, na katere so določene stvari

reprezentirane, mišljene, prakticirane in učene. Poudarek diskurzivnega pristopa je vedno

na zgodovinski specifičnosti določene oblike režima reprezentacij: ne samo na jezik kot

10 Sicer je potrebno razumeti, da je uporaba kvalifikatorjev zunaj ali znotraj odvisna od perspektive, iz katere

gledamo, saj tudi kontradiskurz in diskurz ti poziciji lahko zasedata le znotraj »večjega« diskurza, ki ju kot takšna definira.

42

glavne skrbi, temveč na specifične jezike ali pomene, ter kako so uporabljeni v različnih

časih, v različnih prostorih. To nas usmeri proti večji zgodovinski specifičnosti – načinom,

na katere reprezentacijske prakse operirajo v konkretnih zgodovinskih situacijah, v

dejanskih praksah« (Hall, 2000a, 6).

5.1 Metodološke strategije

Za poglobljeno razumevanje načinov, na katere se v športnih novicah reproducira

spolna neenakost, je na prvi ravni potrebno poiskati elemente, ki se jih pisci novic

poslužujejo, da z njimi sporočajo svoje diskriminatorno mišljenje, ali pa (bolj pasivno) le

reproducirajo obstoječe diskurze oziroma ideologije. Različne diskurzivne in jezikovne

tehnike, ki se jih avtorji poslužujejo, delujejo na različnih stopnjah, so lahko implicitne

(nezavedne, prikrite) ali eksplicitne in so med seboj komplicirano povezane, tako da jih je

težko kategorizirati v preproste odnose podrejenosti med seboj. Glede na predelano teorijo

pa sem bolj ohlapno določil nekaj značilnosti, na katere sem pozoren v besedilu.

Kot nekakšne hegemonično-diskurzivne prakse vzdrževanja stanja in odpora proti

spremembam iščem znake izključevanja iz besedila oziroma diskurza, znake dogmatičnega

potrjevanja nečesa – naturalizacije (sklicevanje na argument naravnega), normalizacije, ter

znake razvrednotenja, zavračanja in trivializacije. Potrebno se je zavedati, da elementi, ki

jih v nadaljevanju izpostavim, lahko delujejo v ˝službi˝ več kot ene od teh ravni, ter tudi

hkrati implicitno in eksplicitno.

Klasičen primer je uporaba stereotipov. Hall (2000c) pravi, da ima

stereotipiziranje s tem, ko s pretiravanjem in posploševanjem ljudi pomanjša na nekaj

preprostih in ˝bistvenih˝ karakteristik, mnogo praktičnih implikacij. Stereotip hkrati

normalizira11, naturalizira, določi simbolične meje med onimi in drugimi, ter izključi vse,

kar ne pripada. Stereotip tako pomaga vzdrževati družbeni red, saj vse normalne, ali kot

pravi Hall, druge, drugačne, poveže v imaginarno skupnost. Stereotip se zgodi, kjer so

področja velike neenakosti moči, kjer je moč običajno usmerjena proti podrejeni oziroma

izključeni skupini. Zato lahko prepoznavanje stereotipiziranja hitro razkrije pozicijo pisca.

Stereotipiziranje pa ima tudi implicitno raven, kot primer pa Hall navede hipotezo, da so

11 Določevanje normalnega hkrati predpostavlja določitev nenormalnega.

43

stereotipne prakse usmerjene proti črnim moškim le odgovor na nezavedno fantazijo,

fobijo belcev, da so črni moški v resnici super-moški, moški s superiorno seksualno močjo

(Hall, 2000c).

Kot alternativo stereotipnemu karakterju predvsem v fikcijskih žanrih Gledhillova

(2000) izpostavi rabo psihološko zaokroženih karakterjev, ki naj bi zaradi svoje

kompleksnosti predstavljali resnično človeško naravo. Vendar pa avtorica poudarja, da

ženske niso ena sama homogena kategorija, v kateri bi se vse prepoznale, zato trditev, da

lahko reprezentacija odseva »resnične ženske«, nikakor ne more zdržati (vprašamo se

lahko, čigava realnost, katera realnost in na koga referiramo?), zato tudi ˝pozitivni˝

kvalifikatorji, najdeni v besedilih, kljub prevari transparentnosti niso ˝resnični˝, ter so kot

takšni vredni analize.

Pri tem sem pozoren na naslednje elemente in narativne tehnike, ki jih je moč

povezati z omenjenimi koncepti, ter jim pripisati ekspliciten ali impliciten pomen (seveda

vedno v skladu s kontekstom):

· različni kodi moškosti in ženskosti,

· posebni odzivi novinarjev na določene (alternativne) kode moškosti in ženskosti,

· govor o telesnih značilnostih športnikov in športnic,

· sklicevanje na biološke razlike med spoloma,

· neposredna primerjava rezultatov med moškimi in ženskami,

· uporaba različnih označevalcev za podobne dosežke športnikov in športnic (na

primer sreča-znanje, pamet-čustva itn.),

· uporaba arhivskih slik (izbor),

· uporaba imen, priimkov ali nadimkov v zvezi s športniki in športnicami,

· inokulacija (nominacija, eksnominacija, trivializiranje),

· eksplicitno seksistična raba jezika,

· uporaba metafor,

· pripisovanje stereotipnih vlog,

· različne tehnike, ki služijo k prevari transparentnosti (modalnost).

44

5.2 Kritična analiza diskurza

Kot dodatnega in bolj natančnega metodološkega prijema se poslužujem metode

kritične analize diskurza (v nadaljevanju KAD). Kot prvo, je pri KAD potrebno razjasniti,

da s tem imenom označujemo tri različne stvari. »S KAD najprej označujemo način

pristopa k analizi besedila, nato lahko o skupini omenjenih pristopov govorimo kot o šoli,

hkrati pa je to tudi uveljavljen naziv za pristop Fairclougha (1995), ki deluje v šoli KAD«

(Vezovnik, 2009, 110). KAD sicer ni disciplina ali teorija, saj je njen teoretski okvir

neenoten, naj pa bi si vsi pristopi, ki se pod tem imenom združujejo, delili skupen pogled

na to, kako izvajati jezikoslovno, semiotsko in analizo diskurza (Vezovnik, 2009).

Andreja Vezovnik (2009) poudarja, da KAD ni politično nevtralna in da ne skriva

svojih interesov za družbene spremembe in emancipacijo. Izpostavlja se na stran

deprivilegiranih družbenih skupin, njen glavni cilj pa je odkrivati oblastna razmerja, ki se

reproducirajo skozi diskurze, ter pri tem promovirati nediskriminatorno rabo jezika.

Roman Kuhar (2003) piše, da so zaradi lastnosti odkrivanja implicitnega v besedilu,

ugotovitve KAD že prispevale k spremembi nekaterih učbenikov, kjer so odkrili implicitne

diskriminatorne prakse.

Ena glavnih pozicij KAD je, da diskurz v prvi vrsti izključuje, zaradi česar je

marsikatera analiza KAD osredotočena prav na elemente izključevanja, nediskurzivno pa

ima v KAD primat nad diskurzivnim. Sicer tudi dojemanja diskurza znotraj KAD niso

enotna, kar pa se Vezovnikovi (2009) ne zdi tako pomembno, saj naj bi največja vrednost

KAD bila v metodi.

Tudi Fairclough (1995a) poudarja pomen njegove metode, za katero trdi, da lahko

poveča vrednost kakršne koli diskurzivne analize, uporabljene za raziskovanje

družboslovnih in kulturoloških vprašanj. Zaveda se, da je popolna metoda KAD za

analitike, ki prihajajo s področij zunaj jezikoslovja, pogosto odveč, zaradi česar takšnim

priporoča najmanj lingvistično in intertekstualno analizo kot dopolnitev njihovih metod, ki

se avtorju zdijo pogosto preohlapne, kompleksne, kontradiktorne in nepopolne. Fairclough

trdi, da preveliko omejevanje družbenega življenja samo na diskurz ni dobro, da to

spodkoplje samo analizo, ter da vsebine ni mogoče zadovoljivo analizirati brez analize

oblike – v tem primeru jezikovnih postopkov.

45

Značilnost Fairclughove metode KAD je sistematičnost pristopanja, določena

metodologija in samorefleksija, kar so značilnosti, ki ločujejo kritično branje od

nekritičnega. Vseeno interpretacije in razlage niso zaključene in avtoritativne, temveč so

dinamične in odprte za nove kontekste in informacije (Vezovnik, 2009). Fairclough

(1995a) pa izpostavi tudi slabost svoje metode, ki je ta, da morajo biti informacije

pretvorjene v lingvistično obliko, medtem ko so sodobni mediji multisemiotični, saj

kombinirajo besedila (pisne ali govorjene) s sliko, videom in zvokom. Kljub temu pa svari

pred analitiki, ki se preveč navdušeno lotevajo poljubnega komentiranja, ter pozabljajo na

analizo zgradbe besedil.

Ker je avtorica Andreja Vezovnik Faircloughovo metodo že prevedla in prilagodila

slovenskemu jeziku, detajlno razlago metode rajši kot direktno od Fairclougha povzemam

iz njenega dela Diskurz (2009). Faircloughova kritična analiza diskurza poteka na treh

stopnjah oziroma ravninah, ki združuje tudi tri teoretske tradicije. Prva ravnina je

jezikovna analiza, kjer se avtor naslanja na Hallidayevo jezikoslovje, ter je opisna raven.

Druga ravnina izhaja iz mikrosociološke interpretativne tradicije ter zahteva interpretacijo

odnosa med besedilom in interakcijo. »Empirično se tu posveča analizi diskurzivne prakse,

ki obsega produkcijo, distribucijo in uporabo besedila. V ospredju je modificirana različica

Bahtinove intertekstualnosti in žanra« (Vezovnik, 2009, 116). Tretja ravnina izhaja iz

makrosociološke tradicije in predvideva razlago odnosa med družbenimi praksami

(interakcijami) in družbenim kontekstom. Na tej ravni avtorja zanima proučevanje diskurza

v odnosu do ideologije, hegemonije in oblasti (Vezovnik, 2009).

Kot prispevek k analizi te diplomske naloge me, kot svetuje Fairclough (1995a),

najbolj zanima prva ravnina, torej jezikoslovna analiza, in koncept intertekstualnosti, ki

sicer izhaja iz druge ravnine. Jezikovni analizi se najbolj posveti tudi Andreja Vezovnik

(2009), ki jo po potrebi dopolnjuje z drugimi pristopi, največ z iskanjem značilnosti

intertekstualnosti.

5.2.1 Jezikovna analiza

Pri jezikovni analizi gre za natančno analizo izbranega nabora besedil.

Faircloughov model predvideva obravnavanje štirih osnovnih kategorij: besedišča,

46

slovnice, kohezije in zgradbe besedila, Andreja Vezovnik (2009) pa vse te elemente

obravnava po točkah besedišča, retoričnih figur in slovnice:

1. BESEDIŠČE

»Vsi tipi besed, še zlasti pa samostalniki, pridevniki, glagoli in prislovi, nosijo

konotativne pomene, ki odražajo družbene vrednote in sodbe« (Vezovnik, 2009).

Vezovnikova izpostavi primer uporabe vojaške terminologije (»pobiti nasprotnika«) v

športnih novicah. »Vojna metaforika konotira in naturalizira nasilje, agresijo, delitev na

˝nas˝ in ˝njih˝, konstruira mačizem itd.« (Vezovnik, 2009, 117). Izbira metafor in

sopomenk v različnih kontekstih lahko vsekakor okrepi ali ublaži sporočilo novice, s tem

pa avtor tudi pokaže svoj odnos do teme.

Vezovnikova (2009) na ravni besedišča izpostavi še nove besede ali neologizme, ki

poleg doseganja posebnih učinkov zaradi svoje aktualnosti (so slabšalne, vulgarne,

ironične, šaljive), lahko nakazujejo tudi na vznik novih ideologij, ki potencialno zahtevajo

dopolnitev terminologije za pojasnitev njihovih konceptov (primer ˝udbomafije˝). Poleg

neologizmov pa tudi poimenovanje akterjev v besedilu lahko veliko pove o odnosu avtorja

do njih (na primer slabšalni pridevniki in samostalniki le težko najdejo koncept, v katerem

pomenijo pozitiven odnos avtorja do akterja).

2. RETORIČNE FIGURE12

Kot posebno raven avtorica izpostavi tudi nekatere retorične figure. Najpogosteje

rabljene so metafora, metonimija, sinekdoha, personifikacija, eksklamacija ter stavčne

figure, kot so hiperbola ali epifora. Retorične figure lahko vodijo k poudarjanju določenega

pomena, hkrati pa so sredstvo argumentacije in prepričevanja občinstva, da prevzame

stališče, ki ga predstavlja pisec (Vezovnik, 2009). To funkcijo je moč povezati z že

omenjeno Fiskejevo (2004) hipotezo, da metafore zaradi klišejske nevidnosti dajejo

občutek objektivnega.

Poleg najpogosteje rabljene komparacije, ki je podlaga za vse druge oblike

metaforike, avtorica izpostavi tudi nominalizacijo, ki je oblika slovnične metafore.

12 Klasifikacija figur in tropov, kot jih navaja Vezovnikova, je le ena od možnih vrst klasifikacije, ki se med

seboj (posebej od jezika do jezika) lahko bistveno razlikujejo. Vezovnikova očitno izhaja iz klasifikacije Fairclougha, ki izvira iz angleško govorečega okolja.

47

Nominalizacija pomeni posploševanje iz konkretnega v abstraktno in je sredstvo za

prikrivanje odgovornosti za določena dejanja in njihove posledice (na primer namesto

nekdo uničuje ali uničuje se, se uporabi besedo uničenje). Značilna je torej izguba akterja

(Vezovnik, 2009).

Metonimija tudi sodi v okvir metaforike, vendar pa je bolj racionalna in konkretna.

Metonimija predvideva torej neko konkretno povezavo in ne samo povezave v razmerju

logične podobnosti. Tudi tu je značilno potiskanje odgovornih akterjev v ozadje, saj osebo,

ki je ali ni storila dejanje, zamenja na primer s krajem, institucijo, predmetom itd.:

»Slovenija še ni dosegla sporazuma z Evropsko unijo« (Vezovnik, 2009, 120).

Dalje, sinekdoha pomeni način metaforike, kjer pa se zamenja samo količina istega

pojava: »Slovenec že mori Slovenca brata«, kjer je očitno, da gre za Slovence nasploh in

ne le za enega Slovenca. Sinekdoha lahko deluje na način, da del reprezentira celoto in

nasprotno, da celota reprezentira vse dele (na primer beseda Evropa zamenja posamezne

države EU). Sinekdoha lahko služi kot način stereotipizacije (Vezovnik, 2009).

Pomembne so tudi personifikacija, ki različnim pojavom pripisuje konkretne

človeške lastnosti, ter jih s tem približa bralcu (ali pa akterje s tem razbremeni

odgovornosti), eksklamacija, ki izraža močnejše čustvene doživljaje, ter epifora, ki pomeni

ponavljanje iste besede ali skupine besed na koncu stavkov. Pozorni moramo biti tudi na

stavčne figure, kot je na primer hiperbola ali pretiravanje, ko avtor z očitnim pretiravanjem

smisla hoče doseči retorični učinek (Vezovnik, 2009).

3. ANALIZA SLOVNICE oziroma SKLADNJE

Slovnica oziroma skladnja se ukvarja z besedami, ki so kombinirane v posamezne

zveze in stavke. V tem delu analize avtorica najbolj izpostavi glagolsko prehodnost,

modalnost ter analizo na ravni kohezije. Analiza glagolske prehodnosti nam pove, kako so

dejanja akterjev predstavljena v besedilu. Izbira tvornika ali trpnika je namreč lahko

motivirana, pove pa nam, če je osebek v besedilu nosilec dejanja (tvornik ali aktiv) ali pa je

od dejanja prizadet (trpnik ali pasiv). Kadar v stavku ni vršilca dejanja in si ga na podlagi

sobesedila ni moč izmisliti, je glagolska oblika tvorniška (»Deževalo je.«), osebek pa je

lahko tudi izpuščen, še zlasti, ko je omenjen že v sobesedilu. Na primer »Tepli so jih s

pendreki.«, iz sobesedila pa lahko razberemo, da so to policisti. »Tvorni način je

uporabljen, ko se želi pozornost bralca usmeriti na vršilca dejanja in mu s tem pripisati

odgovornost/…/ trpni način pa, ko se želi poudariti tistega, ki ga je dejanje prizadelo, lahko

48

pa tudi v primeru, ko vršilec ni znan, ni pomemben ali ga ne želimo imenovati« (Vezovnik,

2009, 123).

Drugi predmet slovnične analize je modalnost, ki je pragmatični pojav, ki »obsega

številne načine izražanja odnosa do ˝čiste˝ referenčno-predikacijske vsebine izjave, ki

signalizirajo dejanskost, stopnje gotovosti ali dvoma, nejasnost, nujo in celo dovoljenje in

obvezo« (Vezovnik, 2009, 123-124). Izbiro modalnosti lahko razumemo kot tekstualizacijo

samoidentitete, dosežemo pa jo z glagolskimi nakloni (pišem – piši – bi pisal), modalnimi

oziroma pomožnimi glagoli (moči, hoteti, morati, smeti), prislovi (verjetno, zares, gotovo,

mogoče) ter prislovnimi izrazi (po krivici, po sili, na srečo, po nedolžnem, po večini,

kolikor toliko). Modalnost se izraža kot resnica, kot obligacija, kot dovoljenje in kot

zaželenost.

Ne nazadnje slovnična analiza lahko poteka tudi na ravni kohezije, torej na ravni

povezovanja besed v stavke. Avtorji z uporabo sinonimov, zaimkov, veznikov, priredij,

samoreferenc in tako dalje, povezujejo besede v stavke ter stavke v širše enote besedil.

Načini povezovanja pa tudi nosijo svoj pomen in lahko nakazujejo na slog in

znanje/vednost avtorja (Vezovnik, 2009).

5.2.2 Intertekstualnost

Intertekstualnost je v primeru KAD razumljena v podobnem smislu, kot jo opiše

Hall. »Intertekstualnost Fairclough razume kot značilnost besedil, ki pomeni, da so

besedila polna odlomkov iz drugih besedil, ki so lahko eksplicitno razmejena ali spojena s

prvotnim besedilom. Ta jih lahko asimilira, jim ugovarja, jih ironizira in tako dalje«

(Vezovnik, 2009, 127). Poleg eksplicitne (izrečene) vsebine besedila, pa je prav tako

pomembna implicitna, torej neizrečena, ampak nekako drugače prisotna vsebina besedila,

ki se nanaša na nekaj splošno sprejetega, ˝zdravorazumskega˝. Koncept intertekstualnosti

ponuja možnost raziskave teh implicitnih pomenov v besedilu (Vezovnik, 2009).

Raziskave intertekstualnosti lahko veliko povedo o značilnostih žanra, o diskurzu,

kateremu je pisec besedila podvržen, ter na višji stopnji tudi o razmerjih moči. Poleg

očitnih intertekstualnih elementov, kot sta citiranje in povzemanje, pa Fairclough izpostavi

še nekaj pomembnih značilnosti manifestne intertekstualnosti, na podlagi katerih lahko

49

prepoznamo intertekstualno in interdiskurzivno prakso. Te značilnosti so predpostavka,

zanikanje, metadiskurz in ironija (Vezovnik, 2009).

Predpostavke so lahko eksistencialne, ki predpostavljajo, kaj obstaja, predloge, ki

govorijo o tem kaj se, kaj se bo in kaj bi se lahko dogajalo, ter vrednotne predpostavke, ki

nam sporočajo, kaj je dobro in kaj zaželeno. Predpostavka ni nujno povezana z drugim

besedilom, temveč se lahko nanaša na neko ˝skupno polje mišljenja˝, ki ga pisec besedila

predpostavlja. Predpostavke naj bi bile bolj pogoste pri vprašalnih oblikah (Vezovnik,

2009). Stavek »Kdo je odgovoren za slabo stanje ženskega nogometa?« na primer

predpostavlja, da je nekdo odgovoren, ter da je ženski nogomet v slabem stanju.

Zanikanje najdemo v nikalnih stavkih, ki pogosto vsebujejo elemente drugih

besedil samo zato, da jim oporekajo. Poleg tega zanikanje nečesa vedno predpostavlja tudi

obstoj pozitivnega mnenja o tem v nekem drugem besedilu oziroma diskurzu (Vezovnik,

2009).

Metadiskurz je značilnost, ko avtor razlikuje različne ravni svojega besedila in se

od določenih distancira. »Metadiskurz torej implicira, da je govorec postavljen zunaj

svojega lastnega diskurza, torej v stanje, ko lahko s svojim diskurzom upravlja in

manipulira« (Vezovnik, 2009, 131).

Zadnja razsežnost manifestne intertekstualnosti je sicer stavčna retorična figura –

ironija. Ironija je intertekstualna, saj pomeni odmev na nekaj prej izrečenega v povsem

drugačnem kontekstu. Ironija je možna ob razumevanju razlik med obema besediloma,

praviloma pa pomeni nestrinjanje s trditvijo drugega besedila, s tem, da jo ponoviš v

drugem kontekstu (Vezovnik, 2009).

Fairclough sicer pozna še veliko drugih ravni, na katerih je moč izvesti analizo,

vendar pa predvsem zaradi tega, ker analiziram samo športne novice samo enega časopisa,

ne vidim potenciala za izvedbo širših interdiskuzivnih analiz, ki bi zahtevale primerjavo ne

samo med različnimi časopisi, temveč tudi med različnimi žanri, mediji in širšimi diskurzi.

V nalogi se poslužujem predvsem mnenjske zvrsti analize: komentarjev in mnenj na

podlagi predelane teorije. Po vzoru vprašalnika, katerega predlaga Fairclough (1995b), kot

pomoč pri branju besedil, sem tudi sam sestavil metodološko »vodilo« (priloga 1), za

katerega verjamem, da mi ob upoštevanju fokusa raziskave (to je iskanih elementov

diskriminatorne prakse v športnih novicah), izpostavljenega v prejšnjih poglavjih, lahko v

tej raziskavi najbolj pomaga. Elemente A, B, C in D v tej prilogi sem sestavil glede na

nekatere metode KAD, medtem ko sem ostale sestavil glede na ostalo predelano literaturo

50

v tej diplomski nalogi. Potrebno je vedeti, da se mnoga polja raziskave prekrivajo in

ponavljajo v različnih točkah in da mi ta list samo pomaga pri identifikaciji nekaterih

značilnosti, ter da ta list ne predpostavlja neke končne kategorizacije. Rezultate šele po

končani analizi vseh besedil, ki je narejena s pomočjo tega lista, osmislim s pomočjo

kategorizacije in povezovanja z ideološkimi izhodišči in hipotezami te diplomske naloge.

51

6 ANALIZA IZDAJ DNEVNIKA

Za analizo kratkega referenčnega obdobja pred olimpijskimi igrami sem analiziral 12

izdaj Dnevnika med vključno 7. in 19. decembrom 2009. Dvanajst izdaj sem analiziral, saj

se športni dogodki najpogosteje ciklično dogajajo vsak teden iste dneve. Tako sem

približno zaobjel dogajanje v dveh tednih. Ponedeljkove izdaje vedno vsebujejo še novice

iz sobotnih in nedeljskih športnih dogodkov, tako da ponedeljkova izdaja 7. decembra

opisuje tudi dogajanja 5. in 6. decembra.

Za obdobje olimpijskih iger sem analiziral 15 izdaj Dnevnika med vključno 12.

februarjem in 1. marcem. Čeprav menim, da sta dva tedna analiz decembra dovolj za

reprezentativni vzorec, pa je bilo potrebno analizirati vse izdaje v času olimpijskih iger, saj

se ciklus tekmovanj ni podvrgel tedenskemu ciklusu, temveč je v dobrih dveh tednih vsaka

disciplina prišla na vrsto le enkrat. 12. februarja in 1. marca tekmovanja niso potekala, sem

pa vseeno analiziral ti izdaji, da zaokrožim dogajanje olimpijskih iger z uvodno in

zaključno izdajo Dnevnika.

6.1 Kvantitativna analiza

Kvantitativno analizo sem omejil na analizo člankov, napisanih o moških športih ali

športnikih, ženskih športih ali športnicah in pa o obeh spolih hkrati. Prav tako sem

analiziral, če članke pišejo novinarji, novinarke ali pa neznano kdo, kar večinoma pomeni

le, da je članek povzet od STA (Slovenske tiskovne agencije). Zaradi pomena naslovnice

kot povzetka najpomembnejšega dogajanja preteklega dne sem po spolu analiziral tudi

pojavljanje športnikov oziroma športnic na naslovni strani.

52

Tabela 1: Kvantitativna analiza decembrskih izdaj13

IZDAJA M. športi Ž. športi oboje novinarji novinarke neznano naslovnica M. naslovnica Ž. nevtralno ali oboje

7.12.2009 12 2 2 13 0 3 0 0 0

8.12.2009 7 2 2 10 0 1 0 0 0

9.12.2009 11 0 0 10 0 1 1 0 0

10.12.2009 6 2 1 8 0 1 0 0 0

11.12.2009 6 0 1 6 0 1 0 0 0

12.12.2009 6 1 2 7 0 2 1 0 0

14.12.2009 11 4 3 15 0 3 0 1 0

15.12.2009 7 1 0 8 0 0 0 0 0

16.12.2009 5 2 1 8 0 0 0 0 0

17.12.2009 5 0 2 7 0 0 0 0 0

18.12.2009 3 1 2 6 0 0 0 1 0

19.12.2009 4 1 1 6 0 0 0 0 0

SKUPAJ 83 16 17 104 0 12 2 2 0

% 71,6 13,8 14,7 89,7 0,0 10,3 50 50 0

Iz tabele 1, ki prikazuje analizo decembrskih izdaj, je razvidno, da število člankov o

moških športnikih ali športih precej presega število člankov o samo ženskih športnicah ali

športih, katerih delež predstavlja le 13,8 odstotka člankov. Tudi, če k temu lahko delno

prištejemo tudi 14,7 odstotkov člankov, pisanih o obeh spolih hkrati, še vedno delež

člankov o moških športnikih zaobsega kar 71,6 odstotkov.

Čeprav je delež športnikov in športnic na naslovnici izenačen, pa verjetno najbolj

bode podatek, da niti enega članka ni napisala novinarka – če seveda izvzamemo 10

odstotkov člankov, povzetih po STA. Četudi tega podatka ne izvzamemo, je očitno, da so

vsi novinarji, ki so pisali za Dnevnik v analiziranem obdobju, moškega spola.

13 Odstotki v tabelah se ne izidejo vedno na 100 %, saj program Excel polovično vrednost druge decimalke

vedno zaokroži navzgor (0,05 = 0,1).

53

Tabela 2: Kvantitativna analiza izdaj med olimpijskimi igrami

IZDAJA M. športi Ž. športi oboje novinarji novinarke neznano naslovnica M. naslovnica Ž. nevtralno ali oboje

12.2.2010 6 2 0 7 0 1 1 0 0

13.2.2010 7 2 1 8 0 2 0 0 1

15.2.2010 9 7 1 16 0 1 1 0 0

16.2.2010 16 2 0 15 0 3 1 0 0

17.2.2010 7 4 1 11 0 1 1 0 0

18.2.2010 6 7 1 12 0 2 0 1 0

19.2.2010 5 6 0 8 0 3 0 2 0

20.2.2010 10 4 1 13 0 2 1 0 0

22.2.2010 11 1 2 14 0 0 0 1 0

23.2.2010 5 5 0 10 0 0 1 0 0

24.2.2010 6 3 2 7 0 4 0 0 1

25.2.2010 3 6 0 8 0 1 0 1 0

26.2.2010 5 5 0 9 0 1 0 1 0

27.2.2010 3 4 0 7 0 0 0 0 1

1.3.2010 9 4 0 12 0 1 0 1 0

SKUPAJ 108 62 9 157 0 22 6 7 3

% 60,3 34,6 5,0 87,7 0,0 12,3 37,5 43,8 18,8

Razlika v deležu člankov o športnikih in športnicah je v času olimpijskih iger manjša,

vendar še vedno očitna. 60,3 odstotka člankov o moških proti 34,6 odstotka člankov o

ženskah je še vedno velika razlika, se je pa zmanjšala količina člankov, v katerih se

pojavljajo oboji, športniki in športnice (5 %). Delež novinarjev ostaja med olimpijskimi

igrami skorajda nespremenjen (87,7 %), je pa zanimivo, da delež športnic na naslovnici s

43,8 odstotki presega 37,5 odstotka športnikov na naslovnici.

6.1.1 Interpretacija rezultatov kvantitativnega dela

Zgovoren podatek, da so vsi novinarji, ki v obeh analiziranih obdobjih pišejo za

Dnevnik, moškega spola, odseva splošen odnos, ki v naši kulturi šport osmišlja predvsem

kot polje interesa moških. V vsakem primeru to kaže na to, da ženske med novinarji

nimajo niti ene redne predstavnice, ki bi lahko marsikatero novico videla iz drugačnega

zornega kota, kot njihovi moški kolegi, ter jo tako tudi drugače predstavila. Vsekakor bi pa

bi bilo za odgovor na vprašanje, kako iz svojega zornega kota ženske vidijo isti dogodek,

54

zanimivo in potrebno raziskati tudi razlike med poročanji novinark in novinarjev o istih

dogodkih.

Podobno sliko daje tudi podatek o deležu člankov o športnicah in športnikih. Dvomim,

da je vseh za nas pomembnejših športnih dogodkov, ki so v tistem trenutku potekali na

svetu, 71,6 odstotkov moških, kolikor je bilo v decembrskem obdobju člankov o njih.

Vendar pa sem zasledil eno pomembno lastnost novic. Razen športov, v katerih nastopajo

slovenski predstavniki ali predstavnice, so se v Dnevniku pogosteje znašle le še novice o

mednarodnem nogometu in ameriški košarkarski ligi NBA. Zaradi teh se tudi vedno zviša

povprečje člankov o moških športih. Očitno, poleg rezultatov slovenskih športnikov in

športnic, novinarje zanimajo le še najbolj ˝prestižne˝ discipline, ki veljajo za najvplivnejše

na svetu (seveda posledično tudi z največjimi zaslužki in zvezdniškimi statusi njihovih

igralcev). Skorajda ne vidim potrebe posebej poudarjati, da o ženskem nogometu ali

košarki ni niti duha niti sluha. Razlog za to pa je tudi lahko to, da pri nas ni mednarodno

uspešnega ženskega kluba v tej disciplini, vendar zaradi pomanjkanja mojih izkušenj s

poročanji o teh disciplinah v tujini ne morem tega zagotovo trditi. Dejstvo je, da je pri nas

dokaj visoko mero priljubljenosti dosegel ženski klubski rokomet, katerega uspešne

predstavnice so rokometašice ljubljanskega Krima.

Še ena spremenljivka, ki kaže na odvisnost števila poročanj od rezultatov slovenskih

športnikov, je ta, da se je delež poročanj o športnicah v času olimpijskih iger dvignil na

34,6 odstotkov, medtem ko se je delež novic o športnikih spustil na 60,3 odstotke. Na

olimpijskih igrah v Vancouvru sta namreč edine tri medalje za Slovenijo osvojili ženski:

Petra Majdič in Tina Maze. Po drugi strani pa na ta delež lahko bolj vpliva to, da je pač v

Vancouver odpotovalo toliko več športnikov, kot športnic. Bolj zgovoren je morda

podatek, da je bilo na naslovni strani objavljeno med olimpijskimi igrami 43,8 odstotka

slik športnic, slik športnikov pa le 37,5 odstotka. Naslovnica namreč s svojo večjo

selektivnostjo s tem pokaže, koliko več vredne so bile za uredništvo novice o uspehih

žensk, medtem ko je poročanje o manj uspešnih rezultatih prepuščeno notranjemu delu

časopisa.

Prav ta podatek o deležu žensk na naslovnici se mi zdi najpomembnejši izvleček

kvantitativne analize. Pomembnejših razlik med obdobjem olimpijskih iger in

decembrskim obdobjem pa v kontekstu tega diplomskega dela na podlagi kvantitativne

analize nisem uspel najti.

55

6.2 Kvalitativna analiza

Brez dvoma rezultati kvantitativne analize pripomorejo k razumevanju širšega

konteksta oziroma širše slike produkcije športnih novic, le malo pa nam povedo o naravi,

torej vsebini in pomenski vrednosti teh novic. Za to je kvalitativna analiza veliko bolj

primerna in natančna, četudi je veliko bolj avtorsko delo, torej je zelo odvisna od

individualne interpretacije avtorja.

Glede na poročila o neenakosti spolov v športnih medijih nekaterih tujih avtorjev in

tudi Doupone Topič (2004), sem pričakoval, da bom s pomočjo natančnega analitičnega

orodja KAD brez težav prepoznal najmanj izrazite sledi seksistične rabe jezika in

diskriminatorne reprezentacije žensk in moških14. Vendar pa sem na koncu moral iskati

skorajda drobtinice, torej bolj elementarne ˝spodrsljaje˝ novinarjev, ki razkrivajo določene

diskriminatorne, neenake ali vsaj različne načine dojemanja športnikov in športnic. To pa

seveda ne pomeni, da nisem odkril nobenih takšnih značilnosti.

Vendar pa naj, preden podrobno predstavim najpomembnejše izseke besedil,

predstavim nekaj bolj splošnih in strukturnih značilnosti športnih novic v Dnevniku, kot

sem jih zaznal. Podatek, da se povprečje novic o moških dviga zaradi novic o

mednarodnem nogometu in košarki, sem že predstavil in če smo že pri zimski sezoni, je

vredno omeniti, da se novice o športih, kot sta smučanje in plavanje (v decembru 2009 je

bilo evropsko prvenstvo v plavanju), bolj pogosto tičejo obeh spolov hkrati, saj običajno v

teh športih istočasno potekajo tekmovanja žensk in moških. Ta lastnost tudi pripomore k

pogostejšemu primerjanju vrednosti rezultatov med spoloma (ki pa, kot je razvidno iz

nadaljevanja, vseeno ni pogosto).

Kar se tiče strukture novic, je ena najbolj opaznih in najpomembnejših lastnosti ta,

da so športne novice izredno standardizirane. Zelo malo je odstopanj od standarda,

eksplicitno ˝subjektivnih˝ vložkov novinarjev in neposredne argumentacije novinarjev

samih. Temo in odnos novinarja do teme zelo natančno napove navadno že naslov članka,

ki naj bi povzemal vsebino članka in nekako predstavljal mnenje novinarja, s tem pa tudi

mnenje, ki ga novinar predpostavlja in prikrito vsili bralcu. Naslov »Superslabi Slovenci na

superkombinaciji« ne pušča dvomov o tem, kaj si misli novinar o nastopu Slovencev.

14 Negativen odziv novinarjev na značilnosti (značajne ali telesne), ki ne sovpadajo z njihovimi predstavami

o moškosti – torej negativen odziv na alternativne moškosti – tudi smatram za diskriminatornega.

56

Podobno naslov »Žarek upanja za moško smučanje« napove bolj optimistično vsebino

članka. Vsekakor pa naslov največkrat že namiguje na rezultat, o katerem se piše: »Velik

uspeh slovenskega juda v Tokiu« ali »Dejan Zavec na svetovnem prestolu«.

Nadaljnja vsebina se najpogosteje nadaljuje s preprostim navajanjem, kje se je

zgodilo, kaj se je zgodilo in kdo je bil akter oziroma komu se je zgodilo. Pri slednjem

poleg imena novinarji običajno uporabijo razne pridevnike (junak, šampionka, poraženka

itn.), kateri predstavljajo pogosto edine primerne kvalifikatorje v posameznih člankih za

analizo (glede na temo tega diplomskega dela). V skoraj vsakem članku novinarji

argumentirajo (torej novici dajo kredibilnost) z dobesednim citiranjem besed akterjev v

novici. Zlasti pogosto se v citatih ali navajanjih športnikov in športnic opisuje tudi raven

˝zakaj˝, ki se najpogosteje kaže v opravičevanju uspehov in še večkrat neuspehov. Razlike

po spolu v tej ravni (še zlasti, če odgovor na vprašanje zakaj izrazi sam novinar) so lahko

zelo zgovorne, zaradi česar so tudi vključene v analizo.

Ena od značilnosti, ki sem jih opazil, je, da si nekateri športniki in športnice, ki se

najpogosteje pojavljajo v novicah, pridobijo pridevnike in nadimke, ki jih novinarji skoraj

vedno uporabljajo pri imenovanju tega športnika: Mr. Simpatikus, simpatični Ihanec,

golobradi mladenič, Črnjanka itn. Retorične figure in pridevniki so v športnih novicah

tako standardizirani, da je redko opaziti kakšne nestandardne vložke – in ko že zgleda, da

je kakšen standardni vložek diskriminatoren (eden takšnih primerov se mi je sprva zdela

besedna zveza objokana od sreče, ki je lahko rabljena kot pretirano sklicevanje na

čustvenost športnice), se pogosto zgodi, da prav isto besedno zvezo (seveda v moški

obliki) uporabi za moškega športnika. Takšne ugotovitve seveda niso ostale brez vpliva na

moje videnje uporabe teh besednih zvez.

Pri analizi modalnosti je moč zaključiti, da se avtorji besedil, razen občasno v

kolumnah, skoraj nikoli ne razkrivajo s kakršnimi koli besedami, ki bi razkrile, da je

napisano le njihovo mnenje. Članki se zato kažejo kot objektivni, zaradi česar imajo toliko

večjo moč kot ena od ravni, kjer se reproducira in naturalizira reprezentirane družbene

norme.

Analizo v nadaljevanju ločim med decembrskim referenčnim obdobjem in

obdobjem olimpijskih iger v februarju. Obe analizi predstavljam glede na primere novic, ki

so se mi zdeli presenetljivo nediskriminatorni, ter glede na tiste, kjer sem zasledil

seksistične in ideološko sporne sledi reprezentacije neenakosti med spoloma (in v okviru

posameznih spolov).

57

6.2.1 Obdobje v decembru 2009

Sicer sem analizo opravljal za vsako izdajo posebej, od prvih proti zadnjim, vendar

pa v nadaljevanju rezultate kategoriziram glede na podobnost med njimi. Začenjam z

najosnovnejšim delom besedila, besediščem. Nadaljujem s primeri diskriminatornih

elementov, končujem pa s primeri nediskriminatorne prakse. In čeprav je analiza

posameznih besed in besednih zvez vzeta rahlo izven konteksta, je še vedno iz nje moč

marsikaj razbrati. Najprej iz rabe različnih pridevnikov k imenu in tudi nadimkov

športnikov in športnic.

Za naslavljanju športnikov sem zasledil naslednje: svojeglavi Finec, osmoljenec,

junak, golobradi mladenič, emocionalni Allen Iverson, legendarni, mladi, x-letni,

neustrašni, slavni, močni posamezniki, varovanci, avstrijski lisjak, vesoljec, simpatičen,

šampion, mr. Simpatikus, zvezdnik, vroč nogometaš, gologlavi Kanadčan, poškodovani. Od

vseh so bili največkrat rabljeni kvalifikatorji šampion, junak ter mladi.

Beseda šampion se na primer zelo pogosto uporablja pri uspehih športnikov,

medtem ko je ena najzanimivejših uporaba kvalifikatorja mladi (lahko tudi na primer

golobradi mladenič), saj jo novinarji najpogosteje uporabljajo v več različnih nalogah (od

opravičevanja neuspehov, pa do razloga za čudežnost uspeha, na primer »tako mlade

ekipe«). Lahko bi celo rekel, da so avtorji športnih novic najpogosteje diskriminatorni v

odnosu do starosti. Ostali kvalifikatorji lahko predpostavljajo različne zaželene

(neustrašni, močni) in nezaželene (emocionalni) kode. Zakaj je, recimo, kod

emocionalnosti v tem primeru negativen, je razvidno iz konteksta, ki ga analiziram v

nadaljevanju. Nekateri športniki so si s pogostim pojavljanjem v novicah ˝pridobili˝

nadimke oziroma metafore, ki jih novinarji stalno rabijo v povezavi z njihovimi imeni.

Najbolj izpadajoč je skozi vse analizirano obdobje vesoljec, za katerega nekajkrat niti ne

napišejo, da gre za dolga leta skoraj nepremagljivega biatlonca Bjoerndalna.

Pri naslavljanju žensk so bile rabljene naslednje: junakinja, izkušena, nesrečna

poraženka, šampionka, x-letna, simpatična, nežnejši spol, mlada, močna, hitra, sproščena,

poslušna, vražje Slovenke, junakinja, kraljica šprinta, gostobesedna, mamica, pestunja.

»… je šampionsko razmišljala Fabjanova.« in »… je bila zgovorna simpatična tekačica

Merkurja …« (1, Dnevnik, 2009)

58

Najosnovnejši kvalifikatorji so tudi pri ženskah junakinja in šampionka, med

zaželene kode pa prav tako sodita na primer kvalifikator moč in tudi hitra, kateri sta

tradicionalno bolj zaželeni lastnosti moških, vendar v diskurzu športnih novic prav tako pri

ženskah. Mladost oziroma starost je prav tako kot pri moških lahko rabljena v pozitivne in

negativne namene (odvisno od dodatnih kvalifikatorjev, kot so izkušena ali neizkušena),

simpatičnost pa, zaradi rabe tudi pri moških, v primeru analiziranih besedil po mojem

mnenju ni seksistični kvalifikator. Edine bolj ˝zgovorne˝besede, rabljene za športnice, so se

mi zdeli kvalifikatorji nežnejši spol, mamica in pestunja. Uporabe teh se v navezavi na

kontekst lotim v nadaljevanju naloge.

Ker je bil eden od fokusov moje raziskave tudi uporaba samo imen za športnice, ter

imen s priimkom za športnike, sem uspel odkriti tudi ta primer, pa čeprav edini:

»Za nameček sta me boleli še pokostnici, ker je bila proga izredno ledena. Nisem bila

dovolj vajena takšnih razmer, zaradi grbin pa sta tožili tudi Petra in Katja.« (1, Dnevnik,

2009)

V tem primeru je možno, da je zaradi pritoževanja oziroma izgovarjanja tekačic avtor

besedila pokazal svojo nejevoljo do tega s tem, da ju je označil samo z imenom. To bi

lahko sklepal iz tega, da nikjer drugje tega ne stori, vsekakor pa tega ne morem z

gotovostjo trditi.

Kot že omenjeno v prejšnjem poglavju, so novice zelo standardizirane, zaradi česar je

pogosta uporaba nekaterih standardnih besednih zvez. Eden takšnih primerov je besedna

zveza s solzami v očeh in njej sorodnih, kot je na primer solze sreče. Moram priznati, da ko

sem jo prvič zasledil, sem mislil, da sem našel diskriminatorno besedno zvezo, ki se nanaša

na kod večje emocionalnosti žensk (od moških), vendar pa sem potem to isto besedno

zvezo zaznal v uporabi tudi za moške in tudi ekipe spremljevalcev ekip. To besedno zvezo

in sorodne se uporablja tako za uspehe kot tudi neuspehe:

»… je slovenska junakinja Vesna Fabjan še s solzami veselja v očeh opisala skok na prve

zmagovalne stopničke svetovnega pokala v smučarskem teku …« (1, Dnevnik, 2009)

»Kljub tesnemu zaostanku za kolajno so jo oblile solze sreče.« (14, Dnevnik, 2009)

59

Kljub vsemu pa sem vendarle zasledil en primer diskriminatorne rabe iste besedne

zveze, kar je moč razbrati iz konteksta:

»Allen Iverson zopet dviguje prah v košarkarski ligi NBA. Potem ko se je muhasti

zvezdnik odločil, da zaključi kariero, si je kmalu premislil /…/ Iverson je na novinarski

konferenci s solzami v očeh dejal, da je izredno vesel, ker se vrača domov. /…/ "Vse, kar

me zanima, je igranje košarke," je dejal emocionalni Allen Iverson.« (2, Dnevnik, 2009)

Iverson je na novinarski konferenci s solzami v očeh dejal, da je izredno vesel, ker se

vrača domov. Zato ga pisec označi za emocionalnega, medtem ko Fabjanove ne. Sam

začutim rahlo nerazumevanje avtorja do solz Iversona, medtem ko so solze na primer pri

Fabjanovi smatrane za nekaj samoumevnega. Ne vem, če se v ozadju skriva kakšna večja

zamera novinarja do Iversona, ali pa mu pač samo ni všeč, da se moški joče, vsekakor pa je

moč zaključiti, da so v rabi dvojna merila.

Znak diskriminatornega odnosa do športnice pa sem zasledil v naslednjem odstavku, ki

je primer opravičevanja uspeha:

»Vesoljske sposobnosti je še enkrat, za jubilejno 90. zmago med lovci, pokazal Ole Einar

Bjoerndalen. V eni prvini – natančnem streljanju – ga prekaša denimo Dijana Ravnikar. V

tej sezoni je edina v karavani, ki od 40 tarč na posamičnih tekmah še ni zgrešila niti ene.

Posluša trenerja Tomaša Kosa, zato zna, je sproščena in je edina, ki je nadaljevala niz

uvrstitev med trideseterico.« (12, Dnevnik, 2009)

V primeru Bjoerndalna sem razbral, da kot razlog za uspeh novinar navaja pač

njegov talent, v primeru Ravnikarjeve pa je razlog to, da posluša svojega trenerja. Očiten

zaželen kod, v tem primeru za Ravnikarjevo, je poslušnost, kar pa je tudi pasivna lastnost v

odnosu do moškega.

»Po zaslugi Tine Maze je slovensko alpsko smučanje dočakalo prvo uvrstitev na

zmagovalne stopničke v sezoni 2009/10.« (15, Dnevnik, 2009)

V navezavi na prejšnji primer je v tem primeru očitno za svoj uspeh odgovorna

Tina sama, tako da takšen in podobni kodi podrejenosti in pasivnosti žensk vseeno niso

standard. Vredna raziskave je bila tudi podobna lastnost opravičevanja neuspehov:

60

»Lanska zmagovalka Petra Majdič je po fotofinišu v četrtfinalu v svoji izredno močni

skupini (Bjoergen, Korosteleva, Kuenzel, Randall) osvojila tretje mesto in bila tudi

nesrečna poraženka po času.« (1, Dnevnik, 2009)

Kakšnih posebnosti glede na spol v tem točki nisem zasledil, saj je bilo za oba spola

rabljeno sklicevanje na mladost, srečo ali poškodbe: na primer davek neizkušenosti, zaradi

bolečin v križu, težave z zobom, trema itn.

Neke eksplicitne in diskriminatorne primerjave rezultatov med ženskami in

moškimi nisem zasledil, rezen morda primera primerjave rezultata med Katjo Višnar in

njenim partnerjem, za katerega pa vseeno, bolj glede na vtis, ki sem ga dobil iz konteksta,

kot kaj drugega, ne čutim nespoštljivega odnosa novinarja:

»26. mesto je zanjo enakovredno kot le peto mesto njenega srčnega izvoljenca Ole

Hattestada.« (1, Dnevnik, 2009)

Nekaj več sem v analizi zasledil primerov uporabe stereotipov oziroma sklicevanja na

nekatere vloge športnikov in športnic, kar kaže na stereotipno dojemanje teh športnikov.

»Pri nežnejšem spolu boj za kolajne ni realen.« (5, Dnevnik, 2009)

Zgornji stavek je primer klasičnega stereotipa, da so ženske nežnejši spol. O tem ni kaj

dosti povedati, saj je jasno (kot sem že predstavil v teoretskem delu), da je nemogoče

posplošiti ves15

ženski spol na eno lastnost, kot je nežnost. Prav nasproten stereotip (lahko

pa na to gledamo kot del istega stereotipa) je mogoče najti tudi za moške:

»Med predstavniki močnejšega spola je bil prvi plavalec Peter Mankoč …« (23, Dnevnik,

2009)

To je stereotip, ki gre z roko v roki s stereotipom nežnejšega spola, saj kod moči uveljavlja

kot zaželenega pri moškem, medtem pa predpostavlja to lastnost za manj zaželeno pri

15 Seveda tudi ženskih identitet ne moremo enačiti na eno celostno kategorijo žensk.

61

drugem spolu. Vsekakor tudi predpostavlja bistveno razliko med spoloma, dualnost, ki je

daleč od ˝resnice˝.

To je verjetno tudi najpogostejša stereotipna besedna zveza, rabljena v športnih

novicah, hkrati pa je tudi zelo opazna. Manj opazno, a hkrati zelo (pre)pogosto pa je

poudarjanje nekaterih vlog, kar je moč označiti za stereotipno prakso:

»Soliden ekipni uspeh slovenskih biatlonk. 23. mesto Teje Gregorin, delitev 25. mesta

mamice Dijane Ravnikar in pestunje Andreje Mali ter vrnitev Tadeje Brankovič-Likozar

(67.) v šprintu je bilo kot nalašč za vrnitev visokoletečih želja ženske štafete.« (4, Dnevnik,

2009)

»Mamica ima celo najboljšo strelsko statistiko, saj na posamičnih tekmah še ni zgrešila

tarče, njena pestunja Mie pa le dve od tridesetih.« (11, Dnevnik, 2009)

»Posebno vrednost za slovenski biatlon pomeni predvsem vrnitev mamic Dijane Ravnikar

in Tadeje Brankovič-Likozar. Tako po življenjski kot tudi športni plati.« (16, Dnevnik,

2009)

Zgornji so le eni od primerov, ko izpostavljene tekačice na smučeh novinarji

označujejo za mamice. Takšnih primerov je v analiziranem obdobju še mnogo več. Sicer je

res, da so te športnice pred kratkim rodile, so torej res matere, toda moteče postane, ko se

skoraj vsakokrat, ko jih novinarji omenjajo, spotaknejo ob to vlogo, čeprav verjetno niso

samo mamice in tekačice, temveč so še mnogo več. Sporno je tudi to, da je kvalifikator

mamica pomanjševalnica, s čimer tej vlogi pripisuje manj pomemben pomen. Pa tudi

nekateri športniki so verjetno starši, pa novinarji tega nikoli ne izpostavljajo. Našel sem le

en takšen primer, ki se mi je zaradi enkratne izpostavitve zdel povsem nemoteč. Pri

pogovoru s plavalcem Matjažem Markičem avtor opozori na njegovo novopečeno vlogo

kot oče v pozitivnem smislu:

»Vaše življenje se je v zadnjem letu kar precej spremenilo, saj imate sedaj nekaj več

sladkih skrbi.« (9, Dnevnik, 2009)

62

Malo manj pozitivno dojemam naslednji primer pogovora z Janezom Maričem:

»Ko je začel razlagati o dobrem vzdušju v reprezentanci, pa je mleko na štedilniku

že vzkipelo in da ne bi žena Sabina preveč negodovala ob prihodu domov, je moral mož

odložiti telefon.« (19, Dnevnik, 2009)

Če analiziram svoje misli, moram priznati, da sem pomislil na to, da novinar

navezuje na to, da je Janez ˝copata˝, žena pa tečna, kljub temu, da ta stavek lahko samo

opisuje to, kar je Janez rekel po telefonu. To je sicer moj predsodek, vendar pa že to, da je

avtor ta del izpostavil, po mojem mnenju namiguje na stereotip izgube svobode za

moškega v zakonu.

Zanimiv (pa ne edini) primer stereotipa oziroma predsodka sem našel v intervjuju s

Petro Majdič:

»Veliko bolj brutalna tekma, kot šprint, bo preizkušnja na 15 kilometrov, ker ženske za

razliko od moških ne znamo taktizirati, ampak se od štarta zapodimo na vso moč, saj hoče

biti 50 tekmovalk po kakovosti že po 100 metrih na prvem mestu.« (20, Dnevnik, 2009)

Petra Majdič je znana po včasih nepremišljenih kritikah sebe in svojih sotekmovalk,

v tem primeru pa, milo rečeno, pretirano posplošuje na stereotip, diskurzivno prakso, ki

predpostavlja dualnost spolov (v zelo reduciranem smislu) in veleva, kaj vsak od spolov

zmore in česar ne.

Stereotipi so seveda običajno uporabljeni v pozitivnem smislu, torej avtor nima

namena s tem komu škodovati, vendar pa kljub temu v vsakem primeru nekomu škoduje.

V naslednjem primeru predstavljeni stereotipno zaželeni kodi ženskosti vsekakor

predpostavljajo oziroma nevede izključujejo tiste ženske, ki to niso (visokorasle črnolase

˝Helene˝ (lepotice) iz Švedske):

»Po vseh vmesnih časih je le za nekaj sekund zaostajala za visokoraslo črnolaso švedsko

Heleno, najboljšo biatlonko pretekle in tudi vodilno te sezone, ki je štartala le minuto in

pol pred njo.« (22, Dnevnik, 2009)

63

Vseeno ni vsako opisovanje želenih kodov že stereotipiziranje, temveč je na primer

lahko tudi nanašanje na strokovno dokazovane lastnosti uspešnega športnika, kot so v

primeru Dejana Zavca moč, umirjenost in racionalnost:

»A je poskrbel za izbruh moči na eni strani ter mirnost duha na drugi in dobil dvoboj

kariere.« (13, Dnevnik, 2009)

V tem primeru na primer racionalnost ne izključuje čustvenosti, saj je tudi čustvenost v

Zavčevem primeru reprezentirana kot primeru pozitivna lastnost:

»"… Prišli smo na vrh, a ne do konca!" so iz mišičastega telesa kipela čustva.« (13,

Dnevnik, 2009)

Bolj pa je zaskrbljujoče, ko ti kodi začnejo spodbujati kode, ki v diskurzu športa

podpirajo in naturalizirajo agresivnost:

»V Johannesburgu bom skušal stvari na svoje mesto postaviti predčasno, torej s knock-

outom.« (4, Dnevnik, 2009)

»Kot je že omenil naš sogovornik, je način novega stratega prinesel številne spremembe.

Ena izmed njih je tudi fizično obračunavanje z nasprotniki, za kar je Posma poskrbel že v

času, ko je vodil ljubljanske hokejiste. Sabolič se je tako pred dobrim tednom dni na

večnem derbiju v Tivoliju povsem neustrašno spustil v odprt dvoboj z Egonom Muričem.

Po nič kaj nežnem pretepu je sicer potegnil krajšo, a je mnenja, da je bil boj pesti nepošten:

"Vse je bilo v žaru borbe, to je res, vendar so sodniki povsem zatajili. Ko je bil nasprotnik

na tleh, bi morali prekiniti pretep, saj bi lahko prišlo do kakšne hujše poškodbe. Ena

najbolj nevarnih je recimo ureznina z drsalko …"« (7, Dnevnik, 2009)

Novinar o fizičnem obračunavanju ne zavzame o tem nobene kritične pozicije (niti

negativne niti pozitivne). Fizično obračunavanje v hokeju tako naturalizira. V nadaljevanju

označi tistega, ki je začel pretep, za neustrašnega.

Podobno agresivnost podpira Jure Zdovc, ki v intervjuju pove:

64

»Na igrišču želim, da vsak posameznik pusti srce, da teče na polno moč, se stepe,

naredi dober prekršek …« (17, Dnevnik, 2009)

Te kode sem v pozitivnem oziroma nevtralnem smislu našel samo pri moških

športih. Tako se podpira mit ali diskurz moškega športnega ˝bojevnika˝, pri katerem je

agresivnost zaželena vrlina.

Veliko bi se dalo razpravljati tudi o seksistični rabi jezika. Že res, da je slovnično

pravilno nagovarjati skupine ljudi obeh spolov v moškem spolu, pa se tudi moški lahko

vprašamo, kako bi se počutili, če bi v naslednjih primerih naslavljali samo ženske.

»V košarkarskih krogih so se po odhodu Jureta Zdovca z mesta selektorja košarkarske

reprezentance razplamtele razprave o tem, kdo bo njegov naslednik na čelu slovenske

izbrane vrste.« (10, Dnevnik, 2009)

Je to predvidevanje, da bo to v vsakem primeru moški? Ali samo slovnično pravilo?

»Ples kroglic, na katerem je sodeloval tudi legendarni Hakeem Olajuwon, je Sloveniji

dodelil zelo močno skupino, a kljub temu sta se vodilnim možem Košarkarske zveze

Slovenije (KZS) izpolnili dve želji.« (18, Dnevnik, 20009)

So na KZS res samo možje, je to predpostavka novinarja ali pa gre tu za stereotipno

seksistično besedno zvezo (vodilni možje)?

»… pa so vodilni možje katalonskega ponosa bržkone sprejeli z zadovoljnimi nasmeški.«

(24, Dnevnik, 2009)

To je lahko predpostavka, da ima Barcelona samo moško vodstvo (čeprav verjetno

tudi kakšna ženska tam dela). Lahko tudi rečemo, da ta očitno pogosta besedna zveza

reprezentira diskurz, v katerem ženske nimajo mesta v vodstvu nogometnih ali

košarkarskih klubov.

Poleg teh diskriminatornih elementov pa sem tudi na slovnični ravni uspel najti znake,

ki kažejo na nediskriminatorno izhajanje novinarjev. V kontekstu zgodbe o tenisačici

Amelie Mauresmo avtor napiše:

65

»Seveda obstajajo tudi tisti, ki šele med pohajkovanjem naokoli in v brezskrbnem življenju

z družino in prijatelji začutijo svobodo.« (8, Dnevnik, 2009)

V tem delu besedila, ko piše članek o življenju ženske, bi avtor z lahkoto to negativno

primerjavo stereotipno naslovil na ženske (tiste), pa tega ne stori.

Tudi naslednji stavek je moč razumeti na podoben način, poleg tega pa tudi lahko

interpretiramo, da avtor predpostavlja, da sta žensko in moško smučanje enakovredna

(glede na to, da ženski uspeh reši čast moških):

»Tekačice namreč rešujejo čast smučarjev v olimpijski sezoni« (6, Dnevnik, 2009)

6.2.2 Čas zimskih olimpijskih iger 2010

Kot decembrsko obdobje, tudi obdobje olimpijskih iger začenjam z rabo različnih

pridevnikov k imenu in tudi nadimkov športnikov in športnic. Nadaljujem s stavčnimi

primeri diskriminatornih praks in končujem s primeri pozitivnih oziroma

nediskriminatornih reprezentacij.

Za moške so bili rabljeni naslednji kvalifikatorji: šampion in favorit recimo kažeta

na pozitivno vrednost, ki jo za novinarja (in njegove bralce) predstavlja športnik, označen z

njima. X-letni, študent, varovanci, najmlajši nekako opisujejo splošno znane in najmanj

sporne lastnosti, kvalifikatorji nasmejan, samozavesten, trdi, multitalent, talent, izkušeni

mački, superioren, čudežni in simpatičen pa na bolj ˝subjektivne˝ lastnosti, ki jih za

novinarja nosi športnik. Besedne zveze mladi fantje, domači fantje, čudežni deček,

simpatični fant golobradi mladoletnik ter kvalifikator mladi so lahko že bolj zgovorne, saj

je zelo značilno nanašanje na mladost, ki lahko služi kot opravičilo za čudežnost in tudi

neuspeh (neizkušenost zaradi mladosti). Če se nanesem na primer Halla (2000c), ki iz

nagovarjanja Afroameričanov z besede fant razbere diskurzivno prakso razvrednotenja,

simboličnega kastriranja moških oziroma pomanjševanja na otroke, lahko z gotovostjo

trdim, da v tem primeru ne gre za kaj podobnega. Kvalifikator fant oziroma fantje je

standardni vložek novinarjev pri pisanju tako pozitivnih kot tudi negativnih novic. V

posameznih primerih so še zgovorni ti nadimki: leteči paradižnik, kralj prekrškov, ki že

sami nosijo neki ironični pomen (seveda, ko vemo, na koga se navezujejo).

66

Za ženske v tem obdobju najdem več primerov: šampionka, junakinja, zvezdnica,

herojka, izjemen človek so vse primeri, ki že zaradi svoje številčnosti kažejo na več in

večje uspehe, ki so jih ženske dosegle na teh olimpijskih igrah. Prav tako je zgovorno

nanašanje na njihove lastnosti: sijajna, neverjetna, trmasta, nepopustljiva, hrabra, izjemno

motivirana, egoistka, individualistka, skromna, plaha, nasmejana, zgovorna. Tu je sicer

moč najti lastnosti, ki jih pri moških ni, pa vendar to pripisujem bolj specifičnosti

posameznih novic, kot pa kakšni vrsti diskriminacije (na primer egoistka, individualistka,

skromna itn.).

V primeru rabe kvalifikatorjev, punce, čudežna deklica, dekleta, nežnejši spol, bi

hitreje kot pri moških sklepal na diskriminatorno rabo, vendar pa prav zaradi rabe enakih

načinov opisovanja obeh ˝polov˝ tega vsekakor ne morem zaključiti (razen v primeru že

obravnavanega nežnejšega spola). Več je spolno specifičnih razlik pri opisovanju

naturalizirane (splošno sprejete ravni): drobcena, x-letna, Črnjanka, absolventka, mamica,

žena, odlična smučarka, vrhunska športnica, Slovenka. Poleg spolno univerzalnega

sklicevanja na poreklo, starost in znanja in telesne značilnosti, je tu spet poudarjanje

spolno specifičnih vlog, ki jih pri moškem spolu nisem našel (mamica, žena). Zgovorna so

tudi bolj specifična poimenovanja, kot so neustrašni komandos, serijska osvajalka odličij,

kraljica smučarskega teka, velika borka, smučarska kraljica. Več o nekaterih teh pa pišem

v nadaljevanju v navezavi na kontekst.

Pa naj nadaljujem z zanimivostjo, ki se je prikradla med športne novice. Namreč

trač z naslovom »Danska igralka kerlinga se je razgalila« (36, Dnevnik, 2010). Kot že

omenjeno, je poleg novic o športih, v katerih nastopajo Slovenci, objavljen le še kakšen

članek o nogometu in košarki, naj dodam, da je med zimskimi olimpijskimi igrami takšen

šport hokej (Slovenci na teh igrah nismo imeli hokejske ekipe). Vendar pa v vsem obdobju

ni bilo zaznati niti ene novice o rezultatih ženskega hokeja. Zato se mi zdi rahlo sporno, da

se najde prostor za trač novico z referenco na področje ženske seksualnosti, ki nima

nobene zveze s potekom tekmovanj. Izgleda, da je novica o razgaljenih dojkah za pisca

novice ali pa uredništvo vseeno bolj pomembna, kot pa tekmovanja ˝manj pomembnih˝

športov:

»Madeline Dupont na stezi za kerling z majico zakriva oprsje, med prostim časom

pa je zlahka odvrgla oblačila.« (36, Dnevnik, 2010)

67

Podobno, kot v decembrskem obdobju, tudi v obdobju olimpijskih iger novinarji ne

varčujejo z nagovarjanjem prav istih ˝mamic˝. Tako Jože Okorn o Dijani Ravnikar napiše:

»Na prvi tekmi jo je bolela pokostnica, včeraj ni bila zadovoljna s smučmi. Ker je

mamica, ji dovolimo, da malo potarna.« (28, Dnevnik, 2010)

Zopet gre torej za poudarjanje njene ženske vloge. Tokrat je v povezavi z njenim

pritoževanjem konotacija malo bolj negativna, saj avtor ironično izrazi: saj je mamica –

ženska – in je normalno, da jamra. Kvalifikator mamica tako v nasprotju z večino prejšnjih

primerov nastopi v bolj negativni vlogi, avtor pa s tem stavko izda svoj predsodek. K

dodatni negativnosti tega primera pripomore vidik modalnosti, to je izbire besed ji

dovolimo. S tem avtor izrazi kot prvo, da se mu zdi normalno, da sam sodi o pomenu in

pozitivnosti določenih dogodkov (kot da tekmovalka rabi njegovo dovoljenje, privolitev za

določene poteze). Po drugi strani pa s tem, ko govori v množini, skuša potegniti bralca v

mišljenje, da se strinja z novinarjem, s čimer se tudi novica prikaže kot objektivna in

resnična.

V ostalih primerih opravičevanja neuspehov so novinarji bolj prizanesljivi do

športnikov in športnic, ter pogosto tudi sami (brez da to naredijo tako, da jim pustijo

govoriti in jih skritizirajo) opravičujejo neuspehe športnikov s poškodbami, boleznimi ali

nesrečo: smola (z izbiro smuči …) boleče grlo, prehlad, prekletstvo domačega igrišča itd.

Tudi v tem obdobju je moč najti veliko primerov podobne rabe besednih zvez z

besedo solze, kot v decembrskem obdobju:

»Stisnjena pest in solze sreče so razkrile ganjenost, ko je prejela bronasto kolajno.« (30,

Dnevnik, 2010)

Enako v primerih intervjujev z Ivanom Hudačem in Tino Maze:

»V naši ekipi ni bilo človeka, ki ne bi jokal od sreče« (31, Dnevnik, 2010)

»Čeprav kolajne ni bilo, pa se je v petem poskusu ob dveh kolajnah še četrtič uvrstila med

najboljšo deseterico. Pričakovala pa je več, zato ni bilo nič čudnega, da je svoje nastope

končala v joku: "Vse mi je padlo dol. Še vedno mi gre na jok, ker je olimpijskih iger

konec. Lepo je bilo tu tekmovati, ostali bodo lepi spomini, uresničila sem vse, kar sem si

68

pred igrami zadala. Nimam si česa očitati, čeprav je malo joka tudi zaradi tega, ker danes

nisem uresničila svojih pričakovanj," je po tekmi dejala Črnjanka.« (37, Dnevnik, 2010)

Podobno, kot v decembrskem obdobju, pa se je tudi v tem obdobju našel primer

negativne reprezentacije joka za moškega. Tokrat v novici o razočaranju Mitje Valenčiča

po osvojenem šestem mestu, po tem, ko se je boril za kolajno. Že naslov novice pa je kar

najbolj zgovoren: »Krokodilje solze so tekle v potokih.« Krokodilje solze je namreč

besedna zveza za lažne in hinavske solze, kar me sicer rahlo bega. Jasno je, da je Mitja

Valenčič bil globoko razočaran. Zato je tudi možno, da se je s to besedno zvezo novinar

namenil označiti jok Valenčiča kot nepotrebnega (zaradi dobrega uspeha), ali pa kot

nezaželenega zaradi njegove moškosti. Iz konteksta mi tega ni uspelo dovolj natančno

razbrati:

»Težke trenutke dolge športne poti je po drugem olimpijskem slalomskem nastopu

doživljal Mitja Valenčič. Solze so tekle v potokih, izjave so bile kratke. 32-letni Gorenjec

je zamudil izjemno priložnost, da bi na zadnji preizkušnji olimpijskih iger v alpskem

smučanju osvojil kolajno, a zasedel je šesto mesto.« (40, Dnevnik, 2010)

Vseeno od novinarja za svoj nastop dobi 8 točk (od desetih možnih), kar je zelo

dobro mnenje, za pomen pa skorajda še bolj begajoče.

Kar nekaj pa sem v tem obdobju našel primerov stereotipnih reprezentacij. Po smrti

gruzijskega sankača je bila objavljena ta novica:

»Organizatorji so zaradi varnosti moški štart prestavili na ženskega, nežnejši spol pa bo

tekmoval še nižje od siceršnjega mladinskega štarta.« (27, Dnevnik, 2010)

Ta novica kaže na diskurz vrednotenja žensk pri sankanju. Vodstvo tekmovanja

očitno v vsakem primeru ženskam pripisuje slabše sposobnosti, saj ženskam dodeljuje nižji

štart: v dobesednem in prenesenem pomenu na ravni mladincev. Tudi, če je bil v osnovi

štart za ženske nižji, ni jasno, zakaj zaradi nevarnosti moškega štarta nižajo tudi ženskega.

Novinar Uroš Šemrov dodatno ženske označi za nežnejši spol, kar je seveda dodatno

poniževanje in po mojem mnenju znak strinjanja avtorja s predsodkom o manjši

sposobnosti žensk.

69

Zgovoren je tudi primer, ko Petra med intervjujem govori o tem, kako bi pila kavo

in jedla sladico z družino, novinar pa komentira:

»… je bila zgovorna Petra, ki je zaradi poškodbe shujšala tri kilograme in ima že

manekensko postavo.« (39, Dnevnik, 2010).

Zanimivo je že to, da novinar sploh omenja postavo. Verjetno tega pri moškem ne

bi počel, saj je iz konteksta razvidno, da gre pri hujšanju za skorajda za romantični

kompliment. Ta kompliment pa seveda predvideva, da (vse) ženske idealizirajo suho

postavo, kar je seveda stereotip. Enako omenjanje manekenske značilnosti postave v

grobem predvideva, da (vse) ženske idealizirajo poklic manekenke. Seveda s tem ne trdim,

da tako meni novinar, temveč le, da raba tega stereotipnega komplimenta reprezentira

oziroma reproducira diskurz, kjer je ideal suha manekenska postava.

Najti pa je tudi stereotipne navezave na moške. O kanadskem zvezdniku hokeja,

Sidneyju Crosbyju, se recimo piše:

»… ki mu na tribunah ne manjka ženitnih ponudb s strani zagretih navijačic.« (37,

Dnevnik, 2010)

Ker je zvezdnik, torej je slaven in ima denar, novinar predvideva, da bi se veliko

mladih deklet rado kar poročilo z njim. Ženske s tem pomanjšuje na ˝zvezdolovke˝, ki jim

je Sidney le sredstvo. To je sicer stereotip za ženske, predvideva pa tudi splošnejši

stereotip, da so uspešni moški magnet za ženske.

O Žanu Koširju novinar piše:

»… je začel klepet Žan Košir, katerega smo si redki novinarji, ki smo tekmo spremljali v

hudem nalivu, zapomnili tudi po očalih z okvirjem v roza barvi.« (41, Dnevnik, 2010)

Novinar s tem stavkom, torej, ko izpostavi pomembnost roza barve, glede na mojo

vednost (o kodih ˝moje˝ kulture), reprezentira roza barvo kot stereotipno žensko barvo. V

tem kontekstu je seveda zanimivo in nenavadno, da takšno barvo nosi fant.

70

Izpostaviti pa je potrebno tudi primer nekakšnega kontrastereotipa oziroma

stereotipa16, ki je nepričakovan, drugačen od navadnih oziroma najpogostejših v naši

kulturi. V kontekstu zgodbe padca, poškodbe in osvojitve kolajne Petre Majdič kolesar

Gorazd Štangelj komentira:

»S takšno poškodbo fantje tega ne bi vzdržali. Želja je bila večja od bolečine. Ona

je znana po tem, da je uporna, trmasta, vedno želi iti do konca.« (32, Dnevnik, 2010)

Navadno seveda velja stereotip, da ženske manj vzdržijo kot moški (razen morda v

katerih medicinskih in materinskih diskurzih), v tem primeru pa Štangelj izpostavi

nasprotnega. Takšen stereotip sicer deluje kot protiorožje nasprotnemu, vendar pa v

primeru nadvlade pač zavzame svojo novo pozicijo, ki predvideva ˝drugačno˝, torej

zaželeno, nezaželeno in izločeno.

»Petra Majdič je na pohodu do bronaste kolajne v šprintu v smučarskem teku

zrežirala eno najbolj dramatičnih in herojskih zgodb, kakršnih je sposobna le 30-letna

šampionka /…/ ko je podrla vse zakone medicine in s tekom čez rob bolečinskega praga

postavila nove mejnike /…/ a Petra je pojedla protibolečinsko tableto in se spremenila v

neustrašnega komandosa« (29, Dnevnik, 2010)

Komandos je primerjava s tipično moško vlogo in gre v kontekst s celotnim

˝mitom˝ o Petri Majdič, o kateri se je razvila zgodba o nekakšni supermoči oziroma

mnogih njenih nadlastnostih. Uporaba vojaške terminologije Petro Majdič postavlja v

˝moški svet˝, kjer je dovoljena in zaželena uporaba kodov, ki so še nekaj desetletij nazaj

bili rezervirani za moške.

Kot primer intertekstualnosti in širšega pomena zaradi nanašanja na vidik

enakopravnosti deluje tudi ta majhna novica:

»ŽENSKI HOKEJ OSTAJA. »Predsednik Mednarodne hokejske zveze Rene Fasel

je zagotovil, da bo hokej za ženske tudi v prihodnje ostala olimpijska disciplina. Fasel je

zavrnil ideje, da bi ženski hokej morali odpraviti, tako kot so v preteklosti storili s

softbalom. Ženske so v hokeju na OI prvič nastopile leta 1998.« (34, Dnevnik, 2010)

16 Še vedno tudi z negativnimi lastnostmi stereotipa.

71

Ta novica (zanikanje) predpostavlja obstoj diskurza, v katerem očitno obstajajo

pritiski za umik ženskega hokeja z olimpijskega programa. Verjamem, da je do teh

pritiskov prišlo tudi zaradi nezanimanja gledalcev, odgovornost zato pa lahko pripišemo

tudi medijem. Razen ene slike, do tega datuma Dnevnik namreč ni objavil še niti enega

poročila s tekem ženskega hokeja.

Kot v decembrskem obdobju, sem tudi v februarskem zaznal primere (potencialno)

seksistične rabe jezika:

»Vesna potihoma upa, da bo med tistimi športniki, ki bodo med prijetnimi presenečenji

iger.« (25, Dnevnik, 2010)

Zanimivo je, da avtor ne napiše med športnicami, saj piše članek o športnici.

Vendar pa, enako kot v decembrskih primerih, te rabe jezika ni mogoče umestiti med

načrtno diskriminatorne prakse.

Sem pa zato odkril primer presenetljivo nediskriminatorne prakse. Komentar

Uroša Šemrova (torej besedilo ni standardiziran, vendar je eksplicitno mnenje):

»In čeprav sta v slovenski odpravi dve izjemni šampionki, Petra Majdič in Tina

Maze, ki sta skupaj v svetovnem pokalu zbrali že 28 zmag, nobena od njiju po razmišljanju

ni dorasla Kozmosu. Obe sta prišli v Whistler po kolajno, a ne po zmago. Vsaj javno ne.

Obe slovenski športni junakinji zadnjih let imata v Kanadi svojo priložnost (morda

zadnjo), da z zlato kolajno postaneta zgodovinski Slovenki. Brez odličja bi šli po poteh

Bojana Križaja. Legende, ki ima, tako kot Mazejeva in Majdičeva, v vitrini ˝le˝ kolajno s

svetovnega prvenstva.« (26, Dnevnik, 2010)

Sicer Šemrov tu primerja rezultate med moškimi in ženskami, pa vendar ne bi

rekel, da je ta izjava kakor koli spolno obremenjena, saj tako v pozitivnem kot tudi v tem

primeru negativen vzor predstavlja moški. Očitno motiv novinarja ni v diskreditaciji žensk.

Pa pustimo ob strani, koliko več zna biti pri smučanju rezultat odvisen od spleta različnih

okoliščin, kot pri metu kladiva: torej o nerazumljivem primerjanju med disciplinami.

Podobno nediskriminatorno je povzeto mnenje strokovnega komentatorja NBC-ja,

ki v pozitivnem smislu, torej spolno neobremenjeno, primerja športnico Petro Majdič s

športnikom Janom Ullrichom:

72

»Česa takšnega še nisem videl. Ne le v smučarskih tekih, temveč v vsem svetovnem

športu. Podvig Petre Majdič me še najbolj spominja na padec nemškega kolesarja Jana

Ullricha na dirki Tour de France, pozneje pa je zmagal na dirki.« (30, Dnevnik, 2010)

73

6.2.3 Analiza objavljenih fotografij

Že na začetku naj poudarim, da pri analizi slik nisem odkril nekih jasnih, neposrednih

razlik med obdobjem decembra in obdobjem olimpijskih iger (razen nekaterih različnih

športov). Pri nekaterih športih (na primer pri umetnostnem drsanju) je moč zaznati večje

razlike v neenakih reprezentacijah žensk in moških, kot v drugih. Sicer ne vem, koliko je

za rezultate ˝kriva˝ zimska sezona, ko zunanji športi zahtevajo določen tip oblek, ki ščitijo

pred mrazom in hkrati zakrivajo telesne značilnosti, ki bi jih fotografi potencialno lahko

fotografirali. Vendar pa razlike s poletnim obdobjem zagotovo obstajajo. Fotografije sem

razdelil po nekaj točkah skupnih značilnosti, ki so se mi zdele najpogostejše v obeh

analiziranih (zimskih) obdobjih.

· PODOBNOST MOŠKIH IN ŽENSKIH FOTOGRAFIJ V SMUČARSKIH

ŠPORTIH

Alpske in nordijske smučarske discipline so bile v zimski sezoni 2009/2010 brez

dvoma ene od najpomembnejših in največkrat obravnavanih disciplin športa v Dnevniku.

Ena najbolj opaznih skupnih značilnosti je, kot že omenjeno, da vsi smučarji nosijo

specifične tekmovalne drese, ki pa, razen morda prilagojenega kroja, na videz niso prav nič

drugačni za ženske in moške. Ker ti dresi prekrivajo večino telesa, le še nekateri majhni in

včasih težko opazni kodi (oziroma znaki) ženstvenosti in moškosti razkrivajo, ali gre za

smučarja ali smučarko:

Slika 1: Teja Gregorin in Janez Marič

Vir: Dnevnik, 10. 12. 2009

74

Iz slike 1 je sprva skorajda nemogoče razbrati, da gre za žensko in moškega

(seveda, če obrazov teh tekmovalcev ne poznamo). Šele na križišču diskurzov tiskane

besede in fotografij, torej, ko preberemo opis slike, postane jasno, da gre za Tejo Gregorin

in Janeza Mariča, torej za oba spola. Prepoznavo spola še posebej otežuje, da Gregorinova

ne nosi nobenih kodov, kot so dolgi lasje ali make-up, ki bi lahko v skladu z našo kulturo

nakazovali na njeno ženstvenost. Slika 1 tudi nakazuje na lastnost smučarskih fotografij, da

so kadri in izbira akcije pri moških in ženskah praviloma enaki in standardni, tako da

nisem zasledil primera, iz katerega bi bilo moč razbrati za to diplomsko delo pomembnejšo

konotacijo.

Je pa moč na večini fotografij vseeno brez sobesedila razbrati spol športnikov in

športnic. Na sliki 2 kombinacija kodov dolgih las in širokih bokov da slutiti, da je na sliki

ženska. Seveda takšna interpretacija ni natančna in se ni težko zmotiti, pa vendar z leti

branja športnih novic in gledanja videov in slik teh športov pridobimo izostreno oko za

opažanje kodov, ki nakazujejo na spol. Vsaj takšno je

moje mnenje in občutek, je pa možno, da tudi zaradi

poznavanja dresov že v štartu vem, za katero

disciplino gre.

Slika 2 je bila objavljena na naslovnici izdaje

Dnevnika po zmagi Petre Majdič na eni od tekem

svetovnega pokala. To pa nakazuje na to, da je bil ta

dogodek za uredništvo najpomembnejši športni

dogodek tisti dan, kar v kontekstu tega, da so bili tisti

dan tudi pomembni dogodki iz moškega športa,

nakazuje vsaj na enakovredno pojmovanje te ženske

discipline z moškimi športi.

Vir: Dnevnik, 14. 12. 2009

Slika 2: Petra Majdič

75

Podobno, kot na prejšnji sliki, je tudi iz slike 3 brez pomoči pripisa moč razbrati

spol smučarja. Sicer ne iz izbire kadra in trenutka akcije, ki je za oba spola pri smučanju

pogosto popolnoma enak, tokrat predvsem zaradi specifičnega položaja telesa, tudi ne iz

postave, temveč iz specifičnega moškega koda, brade. Da spet poudarim, ne trdim, da ne

obstaja ženska, ki bi ji rasla brada, toda glede na mojo vednost v naši kulturi lahko iz tega

koda dokaj zanesljivo sklepam, da gre za moškega.

Slika 3: Aleš Gorza

Vir: Dnevnik, 20. 2. 2010

· REPREZENTACIJE AGRESIVNIH ŠPORTOV

Dokaj specifične so predvsem reprezentacije ekipnih športov. Običajno fotograf v

tem primeru slika trenutek akcije, borbe med športniki obeh ekip. Slika 4 odlično

simbolizira celotno tekmovanje. Iz dresov je moč razbrati, za kateri ekipi gre, prekrižane

palice in napet izraz na obrazu pa nakazujeta, da gre za resnost tekmovanja.

76

Slika 4: Hokejski obračun

Vir: Dnevnik, 12. 12. 2009 Vir: Dnevnik, 14. 12. 2009

Vsekakor je bolj kontroverzna slika 5, ki kaže pretep med dvema hokejistoma. Ni

pa slika takšnih pretepov nič nenavadnega, saj so pretepi v hokeju naturalizirani, takšne

fotografije pa standard v okviru športnih novic. Sobesedilo te slike je obravnavano tudi v

besedilni analizi, kaže pa na nekritičen odnos novinarjev do te teme. Vsaj v tem primeru

novinar zelo nekritično opisuje, kaj se je zgodilo, v povezavi s takšnimi slikami pa tako

pripomore k reprodukciji neproblematičnih in neproblematiziranih reprezentacij agresije v

športu.

Slika 5: Hokejski pretep

77

Slika 6: Rokometašice

Vir: Dnevnik, 20. 2. 2010

Veliko manj se mi zdi problematična slika 6, kjer je tudi reprezentirana agresija, pa

vendar v bolj ˝zdravem˝ kontekstu. Pretepi so namreč namenjeni poškodovati nekoga,

medtem ko agresiven pristop do igre predpostavlja le sredstvo za ustavljanje in

premagovanje nasprotnika, če se le da brez poškodb. Slika 6 v trenutku boja prikazuje

tekmo rokometašic. Rokomet je poleg hokeja verjetno eden najbolj nasilnih ekipnih

športov, pa vendar je pri nas zelo priljubljen tudi ženski rokomet. In očitno je, da borbenost

žensk v kontekstu rokometa ni prav nič problematizirana. Medtem ko bi uredništvo z

lahkoto izbralo fotografijo, ki prikazuje vsaj v rumenih medijih prevečkrat stereotipizirano

žensko seksualnost, se rajši osredotoči na tekmovalno plat.

Zanimivo pa bi bilo analizirati objavljene fotografije ženskega hokeja in raziskati,

če je pretepanje tudi tam tako naturalizirano.

Posebno polje športa je zagotovo boks, ki ima včasih bolj značilnosti šovbiznisa,

kot pa športa. Boksarji namreč s pretiranimi izbruhi agresivnih besed že pred borbo

obračunavajo med seboj, ring pa je glede na moje predstave poln kodov moškosti (agresije,

prepotenih polgolih mišičastih teles), medtem ko je vloga žensk omejena na manekenke, ki

v kopalkah napovedujejo novo rundo. Sicer si zadnje Zavčeve (najbolj znan in pogosto

edini obravnavan slovenski boksar v naših medijih) borbe nisem ogledal, tako da vseh teh

kodov ne morem potrditi, sem pa prenos tekme poslušal po radiu in vem, da sta pred

78

Zavcem stopili v ring tudi ženski. Definitivno je to področje, ki bi ga bilo potrebno bolj

podrobno raziskati, mene pa so ob Zavčevi zmagi presenetile predvsem slike, ki so bile

objavljene v Dnevniku.

Niti enkrat namreč ni bila objavljena slika borbe, krvi ali kakršnega koli nasilja.

Objavljeni sta bili samo sliki trenutka, ko Zavec praznuje zmago (slika 7) in ko Zavec

prispe nazaj v domovino ter se sreča z družino (slika 8).

Slika 7: Zavec praznuje

Vir: Dnevnik, 12. 12. 2009

Slika 8: Zavec z družino

Vir: Dnevnik, 14. 12. 2009

79

Obe sliki še vedno prikazujeta v boksu vseprisotne kode moškosti (brada, gole prsi,

dlake na prsih, mišičasto telo) ter ne puščata dvoma, da Zavec zna boksati (boksarske

rokavice, obrambni položaj). Kljub temu pa izbira trenutka fotografije konotira več kot le

nasilje in agresivnost boksarskih borb. Prednost pred le-temi daje uredništvo trenutkom

praznovanja zmage (bistvo boja je vendarle zmaga in ne nasilje) in trenutku, ko se Zavec

sreča s svojo družino (sploh za Zavca je to verjetno bolj pomemben segment življenja, kot

pa boksarski boji), pa čeprav je bolj spektakularna in za marsikaterega gledalca današnjega

časa verjetno bolj zanimiva kakšna slika krvi in nasilja.

· ZANIMIVI KODI RAZLIČNOSTI MED SPOLOMA

Če pri smučanju in tudi rokometu tekmovalni dresi ne predvidevajo različnosti med

spoloma, pa je povsem drugače pri umetnostnem drsanju. Umetnostno drsanje se že v

samem bistvu, tekmovalnih pravilih, naslanja na klasične kode ženskosti in moškosti.

Tekmovanje v parih dopušča samo pare žensk in moških, ki sta običajno predstavljena v

romantičnem dualnem razmerju ženstveno/moško, v katerem moško zastopa kod elegance,

moči in vodstva (na primer zgornji del slike 9, ko moški drži in vleče žensko), ženstveno

pa poudarjajo običajno bolj kot ne razgaljajoče ženske obleke, ki poudarjajo njihovo

seksualnost, ter s tem pozicijo žensk kot spolnega objekta moških poželenj. Seveda je to le

eden od možnih kritičnih pogledov na umetnostno drsanje. Moram poudariti, da s tem ne

kritiziram umetnostnih drsalk in njihovega dojemanja ženstvenosti, in možnega

pozicioniranja svoje identitete v skladu z njo. Ženstvenost je označevalec in ˝mit˝, ki, tako

kot vsi, nima svojega bistva, temveč je lahko razumljen na nešteto načinov in za nobenega

ne moremo trditi, da je pravilen ali resničen. In če se tekmovalke počutijo dobro v oblekah

in vlogah, ki jih nosijo, jim tega seveda ne gre očitati. Bolj gre očitati na primer izbiro

objavljenih fotografij. Spodnji del slike 8 prikazuje pogled pod krilo ene od tekmovalk, kar

jo reprezentira kot seksualni objekt, objekt moških17 fantazij. Bolj je to jasno, če omenim,

česar ni na sliki. Na sliki zagotovo ni trenutka, ko tekmovalka izvaja kakšen težek trik –

17 Upam, da v tem primeru nisem tudi jaz diskriminatoren, ko izpuščam ženske.

80

kar je bolj bistveno pri tekmovanju – ni tudi trenutka, ko bi tekmovalka praznovala svoj

uspeh, kot je to v primeru Zavca.

Slika 9: Umetnostno drsanje

Vir: Dnevnik, 24. 2. 2010

Kritičen sem tudi do slike 10. Ne toliko do trenutka, v katerem je prikazana

tekmovalka, temveč bolj do pripisa k sliki:

Slika 10: Teodora Poštič

Vir: Dnevnik, 20. 2. 2010

81

Namesto navajanja rezultatov ali česar koli bolj v navezavi na tekmovanje, kar je v

tistem trenutku za tekmovalko zagotovo bolj pomembno, novinar napiše komentar o tem,

koliko je stala njena obleka. Takšna reprezentacija žensko reproducira (in reducira) kot

zapravljivko, kar je eden od pogosto rabljenih stereotipov o ženskah.

· PRIMER POZITIVNE REPREZENTACIJE

Kot zadnjo pa predstavljam še fotografijo, ki me je glede na moja pričakovanja

pozitivno presenetila. Namreč iz poročanj drugih raziskav o seksističnih reprezentacijah

športnic je največ primerov iz sveta tenisa, kjer naj bi se fotografi pogosto osredotočali na

posamezne dele telesa s seksualno konotacijo. Torej značilni naj bi bili posnetki zadnjic,

dojk, zelo pa je znan primer Ane Kurnikove, ki naj bi bila največkrat slikana tenisačica,

čeprav nikoli ni bila najboljša (Doupona Topič, 2004).

V besedilu sem že obravnaval nediskriminatoren primer Amelie Mauresmo, tokrat

pa tudi pri semiotični analizi ugotavljam, da ob zaključku njene kariere uredništvo ne

objavlja fotografij, ki bi jo reprezentirale kot spolni objekt, temveč objavlja fotografijo

(slika 11), ki jo v trenutku akcije reprezentira predvsem kot borbeno (zavzeto) igralko

tenisa, kot je za tekmovalko tudi veliko bolj primerno. Te konotacije zame ne zmoti niti

pripis, da je pogorela že v prvem krogu, pa čeprav avtor novice s pretiravanjem želi

pokazati, kako slabo je igrala zadnje leto.

Vir: Dnevnik, 8. 12. 2009

Slika 11: Amelie Mauresmo

82

7 DISKUSIJA

Podlaga raziskavi v tej diplomski nalogi je koncept reprezentacij, kot ga razume

Stuart Hall (2000). Reprezentacija, kot proces osmišljanja, ustvarjanja pomena na podlagi

kompleksnega odnosa med stvarnim svetom, miselnimi koncepti in znaki, je kompleksen

koncept, ki predvideva ˝plavajoči˝ značaj pomena. To pomeni, da je pomen vedno v

gibanju, ter nikoli ni stalen, saj jezik, kot sistem znakov, s katerimi mislimo in osmišljamo,

ni stvar enega človeka, temveč je družbeni fenomen, ki se v množici različnih interakcij

tudi spreminja. Za vsakega uporabnika pa ne zagotavlja istih pomenov istih znakov, saj je

uporabnik s svojimi specifičnimi izkušnjami prav tako del reprezantacijskega procesa.

Vrednost koncepta reprezentacij ni v potencialni možnosti natančnega lociranja

pomena v nekem trenutku, ki je tako ali tako iluzija in nikoli povsem mogoče. Temveč

predvsem s tem, ko ponuja možnost razumevanja načinov tvorjenja pomenov, omogoča

kritičen pogled in tudi odgovor na določene pomenske formacije. Še zlasti, če kot orodje

osmišljanja, koncept reprezentacij skozi jezik dopolnimo s Foucaultevim konceptom

diskurza. Hallov koncept reprezentacij namreč upošteva produkcijo pomenov skozi jezik,

diskurz in podobe, ter tako povezuje strukturalistično, semiotično in diskurzivno teorijo.

Koncept diskurza nam omogoča raziskovati tudi področje boja različnih interesov

za pomen. Ker pomen (oziroma za Foucaulta znanje, vednost) zunaj diskurza ne obstaja,

diskurz pa tvorijo vsa18

napisana besedila ter vse izrečeno (in neizrečeno) o neki temi, se v

teh besedilih kaže tudi potovanje pomena, torej zgodovina spreminjanja družbenega znanja

o nečemu. Moč pa je tudi preveriti, komu oziroma katerim družbenim skupinam so

določeni pomeni v določenem časovnem obdobju najbolj koristili. Koncept diskurza torej

izpostavlja moč, ki jo prinašata znanje in avtoriteta pri spreminjanju in reguliranju znanja v

družbi.

Koncept reprezentacij tako predvideva, da je načine tvorjenja pomenov in

oblikovanja znanja moč raziskati, osmisliti in predvsem spremeniti diskurze, ki jih

določajo. Za karseda natančno interpretacijo (in kakršno koli ˝razumevanje˝ je v bistvu le

interpretacija) ter na podlagi interpretacije tudi za strategijo odgovora na (potencialno)

18 Seveda je tu predvideno, da gre za vsa besedila, ki so dejansko bila prebrana oziroma vsaj, da je njihova

˝ideja˝ bila prenesena naprej.

83

diskriminatorne diskurze pa je potrebno tudi karseda natančno razumevanje problematike,

vključno z zgodovinskim (in kakršnim koli drugim potencialno vplivnim) kontekstom.

V okviru teme, katere raziskovalni fokus se ukvarja z iskanjem diskriminatornih

reprezentacij v diskurzu športnih novic, sem se odločil raziskati, kaj o širokih temah športa,

spola in medijev ter področjih njihovega prekrivanja pišejo avtorji, ki izhajajo iz teoretskih

smeri, katerih fokus so prav te teme. Teoretske predpostavke študij spolov mi tako

pomagajo razumeti problematičnost ne samo ˝družbenega˝, temveč tudi biološkega spola

in neesencialistično19 naravo spolnih identitet.

Predvsem ugotovitve avtoric in avtorjev, ki izvirajo iz sociologije športa (na primer

Doupona Topič (2004), Messner (1994) in J. Hargreaves (1994)), se že nanašajo na

kvantitativne in kvalitativne raziskave zastopanosti obeh spolov v športu in športnih

medijih. Zato sem predvsem iz njihovih zaključkov in poudarkov bolj podrobno spoznal

zgodovino spolov in spolne diskriminacije v svetu športa. Na podlagi konkretnih primerov,

podanih v delih teh avtorjev, pa sem tudi razširil listo vprašanj oziroma znakov spolne

diskriminacije in problematičnih ˝trenutkov˝, na katere sem bil pri analizi pozoren. Med

drugimi ti avtorji opozarjajo na primere uporabe različnih kodov moškosti in ženskosti,

govora o telesnih značilnostih športnikov in športnic, sklicevanja na biološke razlike med

spoloma, neposredne primerjave rezultatov med moškimi in ženskami, uporabe različnih

označevalcev za podobne dosežke športnikov in športnic (na primer sreča-znanje, pamet-

čustva itn.) ter izbora slik, objavljenih v časopisih, ki po njihovem nemalokrat preferirajo

slike s konotacijo spolnosti.

Glede na hipotezo pomena spektakla olimpijskih iger za reprezentacije spolov v

medijih nisem mogel spregledati teorije športnega spektakla. Na podlagi del avtorjev, kot

so Kellner (2003) ter Horne in Manzenreiter (2006), ugotavljam specifičnost velikih

športnih dogodkov, ki so zaradi pomena, ki ga imajo za gledalce, in posledično kapitala, ki

ga prinašajo, zelo pomemben segment tako za uveljavljanje novih praks in pomenov

(skorajda po vsem svetu), kot tudi za različne družbene skupine z veliko močjo v družbi (tu

gre predvsem za multinacionalke, športne organizacije in politične skupine), katerih interes

je predvsem v različnih možnostih donosa, ki ga prinaša spektakel. Keller pa tudi opozarja,

da je v vrhunskem športu osnovni mehanizem spektakel, medtem ko Starc za rekreativni

šport izpostavi predvsem vlogo zdravstvenega in estetskega diskurza. Tudi od tu izvira

19 Neesencializem predpostavlja, da identitete niso nekaj, kar bi bilo nespremenljivo ali večno, torej da

nimajo nekega stalnega bistva (Stankovič, 2002).

84

moje zanimanje za vpliv spektakla na športne novice, ki se praviloma nanašajo na vrhunski

šport.

Predvsem Fiske (2004) in njegova analiza televizijskih poročil mi služi kot odlična

referenca za spoznavanje s specifičnimi značilnostmi novic na področju medijev. Strategije

obvladovanja, ki jih izpostavi, mi pomagajo prepoznati tehnike, ki jih rabijo pisci novic, da

le-te prikrijejo svojo subjektivnost ter se na ven kažejo kot resnica. Prav zaradi te prikrite

˝narave˝ novic ter njene kombinacije z izredno standardizacijo imajo te veliko moč

ohranjanja oziroma reproduciranja obstoječih družbenih norm. Po drugi strani pa tudi

potencial za njihovo spremembo.

Kot nekakšni instituciji nadzora oziroma uveljavljanja moči nad novicami nastopata

uredništvo in lastništvo. Analiza uredniške politike in lastniške strukture določene

medijske ˝hiše˝ lahko ponudi zgovoren vpogled v razmerja moči nad določenim medijem.

Sicer raziskovanje teh struktur ni fokus te diplomske naloge, pa vendar nikakor ne škodi

vedeti več o tem problemu, predvsem, ker gre takšna raziskava z roko v roki z diskurzivno

analizo. V primeru Dnevnika je pri imenovanju odgovornega urednika v času analiziranih

člankov bilo potrebno soglasje novinarjev, kar je seveda pozitivno, saj prinaša možnost

upora novinarjev uredniški politiki. Temu danes ni več tako, saj se je pravilnik izbiranja

odgovornega urednika na Dnevniku spremenil. Definitivno bi bilo potrebno analizirati tudi

to področje v okviru širše analize odnosov moči, ki se kažejo skozi različne diskurzivne

prakse.

S pomočjo kvantitativne analize števila člankov po spolu in analize spola

novinarjev, ki so članke pisali, sem ugotovil, da so ženske podreprezentirane glede na

število člankov o njih in njihovih športnih disciplinah. Še zlasti, če primerjam s podatki, ki

jih navaja Doupona (2000), da se vsaj z rekreativnim športom (že leta 1998) ukvarja skoraj

enako število žensk in moških (pa čeprav različno glede na discipline).

Še bolj pa se podreprezentiranost žensk kaže v segmentu novinarstva, saj v

analiziranem obdobju ni bilo niti ene novinarke, ki bi pisala za Dnevnik. Glede na to lahko

poudarim, da sem v analizi imel možnost iskati predvsem diskriminacijo žensk in

alternativnih moškosti s strani novinarjev, ter nikakor ne potenciala diskriminacije moških

s strani ženskih novinark.

Primeri analize, ki jih v Hallovem zborniku (2000) in v skladu z njegovim

razumevanjem vloge reprezentacij izpostavijo Hall (obravnavanje načinov reprezentacij

˝drugih˝, torej stereotipno označenih za drugačne od dominantne družbene skupine), Nixon

(raziskava reprezentacij različnih vrst moškosti) ter Gledhillova (raziskava ˝ženskega˝

85

žanra na primeru televizijskih žajfnic), mi definitivno pomagajo pri interpretaciji določenih

značilnosti poročanja o moških in ženskah. Pri iskanju elementov, ki razkrivajo

diskriminatorno prakso novinarjev, pa si pomagam predvsem z analitičnim orodjem

kritične analize diskurza, kot jo je razvil Norman Fairclough (1996 in 2001). V veliko

pomoč mi je tudi delo Andreje Vezovnik, ki metodo v monografiji Diskurz (2009)

prilagodi na slovenski jezik ter jo predstavi s pomočjo specifičnih slovenskih primerov.

Metoda analize besedila, kot jo predlaga KAD, mi je bila v pomoč pri analizi

Dnevnikovih športnih novic predvsem zato, ker so le-te tako standardizirane in vsebujejo

tako malo eksplicitno subjektivnih vložkov novinarjev, da bi bilo diskriminatorne elemente

težko prepoznati brez uporabnih vodil KAD.

Analiza besedišča je razkrila, da se že uporaba pridevnikov in nadimkov, rabljenih

pri imenovanju obeh spolov, zelo malo razlikuje in da ti pridevniki večkrat pokažejo na

eksplicitno diskriminacijo po starosti. Predvsem pridevnika mlad ali mlada se pogosto

uporabljata, kot razlog za izjemnost uspeha, ali pa po drugi strani kot sredstvo

upravičevanja neuspeha, kot razlog neizkušenosti.

Kljub vsemu sem odkril razlike v reprezentacijah spolov. V enem od primerov

opravičevanja uspehov novinar, sicer bolj kot ne implicitno, v istem odstavku kot razlog za

uspeh moškemu pripiše talent, ženski pa poslušnost trenerju, kar vsekakor reprezentira

neenak odnos novinarja do spolov.

Na primeru besedne zveze s solzami v očeh in njej sorodnih sem odkril dva

primera, ko v navezavi na jok moških besedilo konotira negativen odnos do teh s strani

novinarja. S tem lahko potrdim uporabo dvojnih meril za ženske in moške. Pa vendar je v

vseh ostalih primerih rabe te besedne zveze za moške in ženske moč zaznati pozitivno

vlogo solz.

Med športnimi novicami sem odkril tudi trač novico, ki se tiče golega fotografiranja

ene od tekmovalk na olimpijskih igrah. To je sicer edini primer z referenco na spolnost

žensk, pa vendar je zelo zanimivo, da je tovrstna novica našla mesto med športnimi

novicami, kjer nikakor ne more delovati v korist športnicam, saj jih reprezentira kot spolne

objekte.

Med najpomembnejša odkritja lahko prištejem tudi nerazumljivo ponavljanje vloge

mamic (pomanjševalnica) med tekačicami. Kot da bi želeli novinarji v prvi vrsti izpostaviti

vlogo ženske kot matere, na primer za kontrast nikoli v analiziranem obdobju niso

pretirano opozarjali na očetovsko vlogo katerega koli od športnikov. Podobno negativno

lahko ocenim nekajkratno pojavljanje stereotipa nežnejšega spola, ki ženske reducira na to

86

značilnost, ki jih hkrati pozicionira v dualnem odnosu do moških kot šibkejših bitij. Tudi

Petra Majdič ˝zakrivi˝ primer stereotipa, ko v intervjuju za ženske zatrdi, da za razliko od

moških ne znajo taktizirati.

V nekaj primerih, a sicer manj, kot sem si sprva mislil, da bom, sem odkril

seksistično rabo jezika. Glede na to, da je seksizem, kot je naslavljanje vseh športnikov in

športnic samo z besedo športniki, sicer v slovenskem jeziku dovoljen, pa so bolj zgovorni

morda primeri, ki so me presenetili, saj so se mi zdeli še zlasti nediskriminatorni. Eden

takšnih primerov je dajanje tako pozitivnega kot negativnega zgleda moškega športnika za

Tino Maze in Petro Majdič, drugi pa na primer stavek, da čast smučarjev (vseh moških in

žensk) rešujejo smučarske tekačice.

S pomočjo analize slik sem ugotovil, da so v smučarskih športih kodi moškosti in

ženskosti omejeni predvsem na prepoznavanje obraznih značilnosti, v nekaterih primerih

telesnih oblik, ter dolgih las, medtem ko bolj kompleksnih kodov moškosti in ženskosti,

verjetno predvsem zaradi specifičnosti dresov, ki so za oba spola enaki, nisem uspel

prepoznati. Tudi trenutki, v katerih najpogosteje prikazujejo smučarje in smučarke, so

praviloma enaki. Iz obravnavanih primerov bi skorajda lahko zaključil, da v športnih

novicah ni »kastinga«, ki ga na primer Nixon pri oglaševanju izpostavi kot pomemben del

reprezentacij določenih alternativnih vrst moškosti. Pa vendar primeri slik umetnostnih

drsalcev spomnijo na slaven primer Ane Kurnikove, ki je bila kljub povprečnim uspehom

največkrat slikana tenisačica, verjetno največkrat v seksualiziranem kontekstu, na podlagi

takšnih reprezentacij v medijih pa je postala referenca vzorne športnice. V primeru

drsalcev gre za sliko, ki razkriva pogled pod krilo ene od tekmovalk. Pri izbiri slik lahko

tako zaključimo, da gre tako za »kasting«, kot tudi za izbiro določenih kodov, ki jih

uredništvo želi prikazati. Kodi ženskosti in moškosti so pri umetnostnem drsanju namreč

že tako zelo tradicionalni (krila in make-up za ženske), uredništvo pa se poleg tega odloči

še za sliko, ki tekmovalko iz športnice pomanjša na objekt (moških) fantazij.

Je pa moč najti tudi pozitivne primere reprezentacij, ko recimo v primeru zmage

Zavca niso objavljene fotografije nasilja, temveč ga prikazuje v trenutku slavljenja zmage

in srečanja z družino. Tudi pozitivno poudarjanje koda čustvenosti ni ravno v skladu s

tradicionalnim ˝mitom˝ boksarja. Je pa po drugi strani dokaj tolerantno prikazano nasilje v

moškem hokeju, zato res trdnih zaključkov o odnosu Dnevnika do nasilja v moškem športu

ne morem podati.

Kot je razvidno iz primerov, lahko potrdim hipotezo, da je v športnih novicah (na

primeru Dnevnika) moč najti sledi reprodukcije spolne neenakosti z diskriminatornimi

87

reprezentacijami ženskih športnic. Sicer nikakor ne v tolikšni meri, kot o njih poročajo

Doupona Topič, Hargreavesova in Kleinova, pa vendar elementi, ki pomagajo ohranjati

naturalizirano stanje neenakosti, ostajajo trdno zasidrani tako v standardiziranih, kot tudi v

eksplicitno mnenjskih vložkih novinarjev v športnih novicah.

Kar pa se tiče hipoteze, da so športne novice v času spektaklov, kot so olimpijske

igre, podvržene drugačnim vplivom kot navadno, zaradi česar se v tem času reprezentacije

športnikov in športnic razlikujejo od reprezentacij v času, ko olimpijskih iger ni, pa

zaključujem, da takšnih lastnosti novic nisem zasledil. In to kljub temu, da se Kellnerjeva

(2003) predpostavka o pomenu spektakla kot glavne gonilne sile vrhunskih športnikov

izkaže za zelo pravilno, ko Petra Majdič tvega življenje za osvojitev uspeha na igrah v

Vancouvru in hkrati potrdi, da tega ne bi naredila, če ne bi šlo za olimpijske igre

(olimpijske igre pa marsikateremu športniku predstavljajo vrhunec kariere). Vendar pa se

izkaže, da so objave novic v Dnevniku zelo podvržene uspehom slovenskih športnikov in

da je razen tega na primer moraliziranju o mednarodnem športu posvečenega zelo malo

prostora. To je moč pripisati tudi možnosti, da imajo pri Dnevniku glavno vlogo res

avtorji, ki pišejo na načine, na katere znajo in ne pustijo prevelikega vmešavanja v njihovo

delo. Razen števila člankov po spolu (zaradi pogostejših nastopov), tako spektakel

olimpijskih iger v Dnevniku ni prinesel bistvenih razlik v značilnostih pisanja novinarjev

in njihovih reprezentacij spolov. Vsekakor pa bi bilo za bolj verodostojno primerjavo

potrebno tudi raziskati na primer umetnostno drsanje izven obdobja olimpijskih iger. Tudi

potencial za zanimivo analizo vpliva spektakla na športnike se v tem primeru odkriva.

Čeprav je veliko rezultatov moje raziskave dvoumnih, verjamem, da tudi Dnevnik

kot normalizirajoči agent v diskurzu športa med drugimi legitimizira marginalno pozicijo

žensk. Zelo objektivizirana reprezentacija modalnosti, ki sem jo v analizi tudi odkril, temu

daje še posebno moč. Trivializiranje žensk v športnih novicah navkljub močnim

protidokazom lahko potrdim. Podvrženost novic uspešnosti športnikov sicer res vpliva na

zelo pozitivne reprezentacije uspešnih športnic v Dnevniku, vendar pa je v elementih

besedil kljub temu moč zaslediti diskriminatorne in tradicionalno močne reprezentacije,

tako nekaterih vrst ženskosti (s stereotipi novinarji na primer posplošujejo na vse), kot tudi

moškosti v povezavi z določenimi kodi, ki so zgodovinsko stereotipizirani kot domena

žensk (čustvenost).

Ker omenjam tudi podreprezentiranost žensk v številu člankov, bi bilo smiselno

tudi bolj natančno raziskati, katere novice o tekočih ženskih športih v tistem trenutku

manjkajo (na primer ženski hokej v času olimpijskih iger).

88

Roman Kuhar na primeru svoje analize (2003) izpostavi šibkost takšne in podobnih

raziskav, saj pravi, da se s tem, ko analizira le tiskane medije, omejujejo samo na en vidik

konstituiranja diskurzivne prakse, medtem ko je homoseksualca (v mojem primeru

športnika oziroma športnico) kot subjekt oblikovala še vrsta vzporednih in včasih

nasprotujočih si diskurzov. Na podlagi tega lahko sklepam, da iz analize samo

Dnevnikovih novic ne morem dobiti jasne slike, iz katere bi lahko z zadostnim

argumentom sklepal na celotno stanje v slovenskih medijih oziroma družbi. Vsekakor pa

takšna raziskava lahko izpostavi določene probleme in pokaže potencial za nadaljnjo

analizo vzporednih diskurzov.

Predvsem pa lahko zaključim, da sem skozi proces pisanja tega diplomskega dela

dosegel glavni cilj, ki pa je pridobiti si izkušnje in znanje, ki mi pomaga boljše razumeti

načine reproduciranja spolne (in tudi drugih vrst) neenakosti v družbi skozi proces

reprezentacij. Razumevanje tega procesa pa je tudi podlaga za uspešno upiranje

diskriminatornim interesom, diskurzom in praksam.

89

8 ZAKLJUČEK

Tema reprezentacij spolov v športnih novicah očitno ni in ne more biti omejena

samo na poljubno opisovanje podob športnikov in športnic, kot so objavljene v medijih.

Koncept reprezentacij, predstavljen v tem diplomskem delu, namreč omogoča veliko širšo

analizo, ki ne le pomaga razumeti, kaj v nekem trenutku neka podoba pomeni, temveč

omogoča raziskavo, kako do našega takšnega razumevanja sploh pride, kako se pomen in

znanje o nekem problemu skozi čas spreminjata, ter tudi, kakšna je vloga določenih

reprezentacij pri ohranjanju spolne neenakosti, kdo ima na to največji vpliv in komu

določena vrsta vèdenja najbolj koristi.

Za boljše razumevanje problematike reprezentacij spolov v športnih medijih sem se

najprej z analizo nekaterih različnih, toda sorodnih družboslovnih teoretskih smeri lotil

raziskati posamično in v razmerjih med seboj probleme spola, športa in medijev. Avtorji

teh smeri namreč dela utemeljujejo na desetletjih fokusnih raziskav teh problemov, zaradi

česar problematiko dobro razumejo in tako pomagajo tudi meni razumeti nekatere vidike,

ki bi jih sam težko razumel v tej meri.

Pri analizi besedila se naslanjam na metodo kritične analize diskurza, kot jo je

razvil Norman Fairclough. Natančna metodologija KAD, ki jo sicer prilagodim za potrebe

svoje raziskave, mi pomaga prepoznati elemente tako diskriminatornih praks, kot tudi

načinov, na katere pisci omogočajo objektivno in kredibilno podobo novice: kar pa

novicam daje le še večjo moč reprodukcije spolne neenakosti v družbi.

Pri analizi ugotavljam, da v besedilih ni dosti neposrednega podcenjevanja žensk in

alternativnih moškosti, je pa moč najti ostanke bremena preteklosti, kode ženskosti in

moškosti, ki pogosto delujejo v vlogi stereotipov, kar potrjuje mojo prvo hipotezo o

neenakih reprezentacijah spolov.

Tudi podreprezentiranost žensk, ugotovljena s pomočjo kvantitativnih analiz, kaže

na neenakost spolov v športu. To lahko zaključim, kljub temu, da so bile predvsem zaradi

dobrih rezultatov med novicami pogoste tudi zelo pozitivne reprezentacije žensk, ki so jih

prikazovale v najpomembnejši vlogi nekaterih izdaj Dnevnika.

Kar pa se tiče hipoteze, da se zaradi vpliva mnogih novih elementov v času

spektakla olimpijskih iger na reprezentacije spolov le-te spremenijo, pa sem ugotovil

spremembo bolj v pomenu, ki ga ima spektakel za športnike in športnice, ki so na

90

olimpijskih igrah pripravljeni storiti še korak dlje, kot običajno. Medtem pa športni

novinarji pišejo po enakih standardiziranih vzorcih ter v besedilih ne kažejo znakov, da bi

na njih bil v času olimpijskih iger vršen kakšen poseben pritisk.

Vrednost tej nalogi dodaja predvsem analiza besedila s pomočjo (prilagojene)

metode KAD, zaradi katere sem prepoznal marsikateri element diskriminacije, ki ga

verjetno brez poznavanja te metode ne bi. Pogosti elementi interdiskurzivnosti (citati in

navajanje tujih novic) v športnih novicah pa kažejo na kar nekaj področij, na katere bi bilo

možno to raziskavo razširiti. V prvi ravni bi bilo potrebno raziskati isto temo v sorodnih

tiskanih medijih in različnih diskurzih, iz katerih morebiti druge tiskovine izhajajo, na

naslednji ravni pa tudi med diskurzi televizije in mnogimi diskurzi interneta. Še zlasti

mislim, da bi bilo zanimivo analizirati stičišče avtorskih prispevkov in bralcev. V

tiskovinah gre v tem primeru za pisma bralcev, ki so zaradi pomanjkanja prostora in

uredniške politike lahko zelo omejeno področje. V primeru internetnih komentarjev na

novice pa se odpira povsem nova paleta možnosti analize interakcij med besedili in bralci.

Razumevanje procesov, s katerimi se reprezentirajo diskriminatorne politike, tudi

na podlagi analize, kot je ta, pa omogoča tudi veliko bolj učinkovit odgovor nanje in

hitrejše spremembe proti enakovrednemu vrednotenju marginaliziranih skupin v družbi.

91

9 LITERATURA IN VIRI

LITERATURA

· Bajec, A. et al. (1994): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, DZS.

· Boyle, R. in Haynes, R. (2000): Power Play. Essex, Pearson Education Limited.

· Doupona Topič, M. (2004): Ženske in šport. Ljubljana, Fakulteta za šport.

· Doupona, M, in Petrović, K. (2000): Šport in družba. Sociološki vidiki. Fakulteta za

šport, Ljubljana.

· Fairclough, N. (1995): Critical Discourse Analysis. The Critical Study of Language.

London & New York, Longman.

· Fairclough, N. (2001): Language and Power. London & New York, Longman.

· Fiske, J. (2004): Televizijska kultura: branja poročil, bralci poročil. V: Luthar, B. et

al.: Medijska kultura. Kako brati medijska besedila. Ljubljana, Študentska založba,

147-177.

· Gledhill, C. (2000): Genre and Gender: The Case of Soap Opera. V: Hall, S.:

Representation. Cultural Representations and Signifying Practices. Glasgow, Sage

Publications, 225-279.

· Hall, S. (1981): Cultural Studies. Two paradigms. V: Bennet, T. et al.: Culture,

Ideology and social Process. London, Batsford, 19-39.

· Hall, S. (2000a): Introduction. V: Hall, S.: Representation. Cultural Representations

and Signifying Practices. Glasgow, Sage Publications, 1-11.

· Hall, S. (2000b): The Work of Representation. V: Hall, S.: Representation. Cultural

Representations and Signifying Practices. Glasgow, Sage Publications, 15-64.

· Hall, S. (2000c): The Spectacle of Other. V: Hall, S.: Representation. Cultural

Representations and Signifying Practices. Glasgow, Sage Publications, 225-279.

· Hargreaves, J. (1994): Sporting Females. Critical issues in the history and sociology

of women's sports. London, Routledge.

· Hargreaves, J. E. R. (1986): Sport Power and Culture. Cambridge, Polity.

· Horne, J. in Manzenreiter, W. (2006): An introduction to the sociology of sports

megaevents. V: Horne, J. in Manzenreiter, W.: Sports Mega Events. Norwich,

Blackwell Publishing.

92

· Hrvatin, S. et al. (2004): Medijsko lastništvo. Vpliv lastništva na neodvisnost in

pluralizem medijev v Sloveniji in drugih postsocialističnih državah. Ljubljana,

Mirovni inštitut.

· Jameson, F. (2001): Postmodernizem. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo.

· Jhally, S. (1989): Cultural Studies and the Sports/Media Complex. V: Lawrence, A.

W. (1989): Media, Sports &Society. Newbury Park, Sage Publications.

· Kellner, D. (2003): Media Spectacle. New York, Routledge.

· Kuhar, R. (2003): Medijske podobe homoseksualnosti. Ljubljana, Mirovni inštitut.

· Messner, M. A. in Sabo, D. F. (1994): Sex, Violence & Power in Sports. Rethinking

Masculinity. ZDA, The Crossing Press.

· Nixon, S. (2000): Exhibiting Masculinity. V: Hall, S.: Representation. Cultural

Representations and Signifying Practices. Glasgow, Sage Publications, 293-330.

· Stankovič, P. (2002): Kulturne študije: pregled zgodovine, teorij in metod. V:

Debeljak, A. et al.: Cooltura. Uvod v kulturne študije. Ljubljana, Študentska založba,

11-70.

· Starc, G. (2003): Discipliniranje teles v športu. Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut

za kineziologijo. Švab, A. (2002): »Divided We Stand«. Teme in dileme študij

spolov. V: Debeljak, A. et al.: Cooltura. Uvod v kulturne študije. Ljubljana,

Študentska založba, 195-210.

· Vezovnik, A. (2008): Diskurzi o očetovstvu v slovenskem družinskem tisku 1949-

2004. V: Rener, T. et al. (2008): Novo očetovstvo v Sloveniji. Ljubljana, Založba

FDV.

· Vezovnik, A. (2009): Diskurz. Ljubljana, Založba FDV.

93

VIRI:

· International Olympic Committee (2010): Olympic Charter. In Force as from

February 2010. Laussane, International Olympic Committee.

· Močnik, M. (2010): Materija, ki spre pol Slovenije. V: Dnevnik, 30. marec 2010.

INTERNETNI VIRI:

· Klein, M. L. (2010–06): Women in the Discourse of Sport Reports.

http://daveknot.files.wordpress.com/2009/05/wemen-in-discourse-of-sport-

reports.pdf.

· Škrinjar, K. (2010 – 09): Ko novinarskega soglasja ni, je ključna beseda strateškega

lastnika, http://www.delo.si/clanek/110184.

· TVNZ (2010–05): Transexuals criticised at Olympics.

http://tvnz.co.nz/content/427842.

SEZNAM CITIRANI ČASOPISNIH BESEDIL:

1. Davek napak je že davno odplačala. Metod Močnik, Dnevnik, 7. december 2009.

2. Pred podpisom je poklical Iguodalo. Gregor Terzič, Dnevnik, 7. december 2009.

3. Vesoljec je vzel ženino puško. Metod Močnik, Dnevnik, 7. december 2009.

4. Zavec odpotoval po naslov svetovnega prvaka. STA, Dnevnik, 7. december 2009.

5. V pretesni trenirki tarnal zaradi denarja. Aljaž Vrabec, Dnevnik, 8. december 2009.

6. Po prvih stopničkah je težko zaspala. Metod Močnik, Dnevnik, 8. december 2009.

7. Rahmatulin ni imel sistema igre. Matej Grošelj, Dnevnik, 8. december 2009.

8. Nergači so morali vedno znova utihniti. Aljaž Vrabec, Dnevnik, 8. december 2009.

9. S sinovo energijo po naslov. Aljaž Vrabec, Dnevnik, 9. december 2009.

10. Avanzo: Kdor koli bo, bo slab. Gregor Terzič, Dnevnik, 10. december 2009.

11. Pokljuki in Rogli kaže dobro. Metod Močnik, Dnevnik, 10. december 2009.

12. Pred Pokljuko brez skrbi. Metod Močnik, Dnevnik, 12. december 2009.

94

13. Štajerska ˝Čaga˝ na brniškem Letališču. Andraž Rožman, Dnevnik, 14. december

2009.

14. Branitev naporna do nezavesti. STA, Dnevnik, 14. december 2009.

15. Tina Maze na stopničkah v Areju. Uroš Šemrov, Dnevnik, 14. december 2009.

16. Turbo Tedi še ni sposobna držati najboljših biatlonk. Metod Močnik, Dnevnik, 14.

december 2009.

17. Slovenija čaka na žreb in selektorja. Gregor Terzič, Dnevnik, 15. december 2009.

18. Carigrad in ZDA uresničeni želji. Gregor Terzič, Dnevnik, 16. december 2009.

19. Mlajši še ne prekaša starejšega. Metod Močnik, Dnevnik, 16. december 2009.

20. Še Norvežani sprašujejo po slovenskih dresih. Jože Okorn, Dnevnik, 16. december

2009.

21. Mama čaka, da Petra skoči iz paštete. Metod Močnik, Dnevnik, 17. december 2009.

22. Po informacije v osrčje gnezda. Metod Močnik, Dnevnik, 18. december 2009.

23. V Ljubljani izbrali najboljše. STA, Dnevnik, 18. december 2009.

24. Najbolj so z očmi zavijali Italijani. Aljaž Vrabec, Dnevnik, 19. december 2009.

25. Fabjanova je morala kar dvakrat lulati. Jože Okorn, Dnevnik, 12. februar 2010.

26. Po poteh Kozmusa ali Križaja. Uroš Šemrov, Dnevnik, 13. februar 2010.

27. Po četrtem cilju smo si vsi oddahnili. Uroš Šemrov, Dnevnik, 16. februar 2010.

28. Komentar. Jože Okorn, dnevnik 17. februar 2010.

29. Poškodovana Petra Majdič od brezna do brona. Jože Okorn, Dnevnik, 18. februar

2010.

30. »O Petri napišite le: Od pekla do raja.« Jože Okorn, Dnevnik, 19. februar 2010.

31. Vsa skrivljena je jokala in kričala. Jože Okorn, 19. februar 2010.

32. S tako poškodbo fantje ne bi vzdržali. Metod Močnik, Dnevnik, 19. februar 2010.

33. Olimpijsko vas deli s Plušenkom, Jože Okorn, Dnevnik, 20. februar 2010.

34. Ženski hokej ostaja. STA, Dnevnik, 20. februar 2010.

35. Mama je največji sponzor moje kariere. Jože Okorn, Dnevnik, 20. februar 2010.

36. Danska igralka kerlinga se je razgalila, STA, Dnevnik, 25. februar 2010.

37. Kanadčani so kot gorile izven kletke. Matej Grošelj, Dnevnik, 26. februar 2010.

38. Tina je nastope končala v solzah: Včeraj nisem uresničila svojih pričakovanj. STA,

Dnevnik, 27. februar 2010.

39. Kava na klopci, sladica na krožniku. Jože Okorn, Dnevnik, 27. februar 2010.

40. Krokodilje solze so tekle v potokih. Uroš Šemrov, Dnevnik, 1. marec 2010.

41. Žan Košir: Lahko počnem tudi kaj bolj pametnega. Jože Okorn, 1. marec 2010.

95

10 SEZNAM TABEL IN SLIK

Tabela 1: Kvantitativna analiza decembrskih izdaj ............................................................. 52

Tabela 2: Kvantitativna analiza izdaj med olimpijskimi igrami .......................................... 53

Slika 1: Teja Gregorin in Janez Marič ................................................................................. 73

Slika 2: Petra Majdič ........................................................................................................... 74

Slika 3: Aleš Gorza .............................................................................................................. 75

Slika 4: Hokejski obračun.................................................................................................... 76

Slika 5: Hokejski pretep ...................................................................................................... 76

Slika 6: Rokometašice ......................................................................................................... 77

Slika 7: Zavec praznuje ....................................................................................................... 78

Slika 8: Zavec z družino ...................................................................................................... 78

Slika 9: Umetnostno drsanje ................................................................................................ 80

Slika 10: Teodora Poštič ...................................................................................................... 80

Slika 11: Amelie Mauresmo ................................................................................................ 81

96

11 SEZNAM PRILOG

Priloga 1: Metodološko vodilo

i

PRILOGA 1: Metodološko vodilo

A BESEDIŠČE

· Uporaba določene terminologije, pomenljivih besed, neologizmov

· Retorične figure: metafore (preneseni pomen) in metonimija (preimenovanje)

· Slovnične figure: nominalizacija (uničenje namesto x uničuje), hiperbola ali

pretiravanje

B SLOVNICA

· Pozitivni ali negativni stavki

· Uporaba trpnika ali tvornika

· Modalnost – izražanje resnice, obligacije, dovoljenja in zaželenosti s pomočjo:

Glagolskih naklonov (pišem, piši, bi pisal)

Pomožnih glagolov (moči, hoteti, morati, smeti)

Prislovov (verjetno, zatorej, gotovo, mogoče)

C BESEDILNE STRUKTURE

· Vse posebnosti strukture besedila; načini doseganja kohezije, koherence.

D DOMENA INTERTEKSTUALNOSTI:

· Predpostavke

· Zanikanje

· Metadiskurz

· Ironija

ii

E EKSPLICITNO:

· Različni kodi moškosti in ženskosti

· Posebni odzivi novinarjev na določene (alternativne) kode moškosti in ženskosti

· Govor o telesnih značilnostih športnikov in športnic

· Sklicevanje na biološke razlike med spoloma

· Neposredna primerjava rezultatov med moškimi in ženskami

· Uporaba različnih označevalcev za podobne dosežke športnikov in športnic (na

primer sreča-znanje, pamet-čustva itn.)

· Uporaba arhivskih slik (izbor)

· Uporaba imen, priimkov ali nadimkov v zvezi s športniki in športnicami

· Inokulacija (nominacija, eksnominacija, trivializiranje)

· Eksplicitno seksistična raba jezika

· Uporaba metafor

· Pripisovanje stereotipnih vlog

· Različne tehnike, ki služijo k prevari transparentnosti

F SEMIOTIČNA ANALIZA

· Denotativna raven

· Konotativna raven

· Miti, ki jih podoba nosi s sabo

· Uporaba arhivskih slik (izbor)

G DISKURZ

· Kakšno je znanje, ki ga diskurz producira? Kaj je vključeno, izključeno, normalno?

· Historična raven: na primer v času OI ali prej