Univerza v Ljubljani

Pravna Fakulteta

Ravnanje z odpadki

Predmet: Pravo varstva okolja

Mentor: prof. Senko Pličanič

Avtorji: Nina Čuk Lebar, Teja Pečnik,

Šaha Berkovič, Žiga Pipan

Ljubljana, marec 2010

1

KAZALO

1. UVOD1.1. Opis problema

2. PRAVNA UREDITEV PODROČJA RAVNANJA Z ODPADKI V REPUBLIKI SLOVENIJI2.1. Ustava RS2.2. Zakon o varstvu okolja-12.3. Zakon o gospodarskih javnih službah2.4. Uredba o ravnanju z odpadki2.5. Pravilnik o sežiganju odpadkov2.6. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih2.7. Pravilnik o odlaganju odpadkov2.8. Direktiva o odpadkih2.9. Usmeritve ravnanja z odpadki v EU

3. KAJ SO ODPADKI

4. NAČINI GOSPODARJENJA Z ODPADKI

5. VRSTE ODPADKOV5.1. Klasifikacija odpadkov5.2. Komunalni in industrijski odpadki

5.2.1 KOMUNALNI ODPADKI- Odlagališča komunalnih odpadkov- Črna odlagališča- Načini zmanjševanja količin odpadkov- Embalaža- Ločeno zbiranje odpadkov- Predelava- Kompostiranje

5.2.2 INDUSTRIJSKI ODPADKI- Vrste industrijskih in drugih odpadkov- Obdelava in predelava- Skladiščenje in odlaganje

6. NAČINI REŠEVANJA ODLAGANJA ODPADKOV

7. CILJI PRI RAVNANJU Z ODPADKI

8. STANJE NA PODROČJU ODPADKOV V REPUBLIKI SLOVENIJI

9. ZAKLJUČEK

10. LITERATURA IN VIRI

2

1. UVOD

Vsi nedvomno soglašamo s tem, da je naše okolje močno onesnaženo in da so naša

odlagališča odpadkov polna. Kako velik pomen za naše življenje ima čisto okolje, pa se

verjetno v celoti ne bomo zavedali vse dotlej, dokler nam ne bo zmanjkala kakšna od naravnih

dobrin, kot sta recimo čista voda in zrak. Ekološko svetlejši svet bodočnosti lahko zgradimo

le tako, da smo vsi skupaj pripravljeni prispevati svoj delež, čeprav je navidezno še tako

skromen. Vsak posameznik se mora torej zavedati problema kopičenja odpadkov in

njegovega vpliva na okolje. Kritično moramo torej pretehtati svoje ravnanje in naš odnos do

narave.

Človeštvo s svojo dejavnostjo postaja vse bolj pomemben dejavnik preoblikovanja naravnih

pojavov in procesov celotnega ekosistema. Skoraj pri vsaki dejavnosti v naravnem ali

urbaniziranem okolju nastajajo odpadne plinaste, tekoče ali trdne snovi, odpadna toplota,

ipd... Medtem ko pri naravnih procesih odpadne snovi v glavnem krožijo v naravi, pa se pri

dejavnostih človeka zbirajo na določenih mestih in jih je treba primerno obdelati, ponovno

uporabiti in morebitne ostanke odložiti v okolje na čimbolj neškodljiv način. Moderne družbe

iščejo načine, kako bi razvile družbo brez odpadkov, ob tem pa v nasprotju s temi cilji in

željami količina odpadkov z razvitostjo države narašča. Tako imajo npr. nerazvite države

manj kot 50 kg komunalnih odpadkov letno na prebivalca, najbolj razvite pa preko 1500 kg.

Republika Slovenija šteje med srednje razvite države in ima okrog 300 kg odpadkov letno na

prebivalca. Ravnanje oziroma gospodarjenje z odpadki je v razvitih državah praviloma na

višjem nivoju kot v nerazvitih (PLUT Dušan, Za ekološki svetlejši jutri, 1985).

Osnovni cilj na področju ravnanja z odpadki je torej zmanjševanje količin odpadkov, oziroma

v kolikor le ti nastajajo, ločevanje odpadkov na izvoru in iskanje možnosti za recikliranje, to

je predelava ali ponovna uporaba odpadkov oziroma snovi, ki iz njih nastajajo.

Ekološka vzgoja temelji na spoznanju, da je potrebno bistveno spremeniti odnos med

človekom in naravo, ker je človek sedaj povzdignjen v vladanje nad naravo. Brezobzirnost

industrializacije zadnjih nekaj desetletij je povzročilo, da so meje gospodarske rasti zaradi vse

večje onesnaženosti in pomanjkanja obnovljivih surovin pričele močno siliti na obzorje.

Dejstvo, da živimo z naravo v tesnem sožitju pomeni, da vpliva narava na nas, kot mi

3

vplivamo nanjo. Glede na to da se odpadki pojavljajo na vsakem našem koraku, bo torej

potrebno še veliko storiti, da bomo obdržali to, kar nam je še ostalo od naše neokrnjene

narave. Zato se bomo morali potruditi vsi in zmanjšati količino odpadkov na minimum.

1.1. OPIS PROBLEMA

Za odlagališče odpadkov je potrebno imeti zemljiško manjvredno zemljišče, kjer so

zagotovljene sanitarno urejene možnosti za odlaganje odpadkov. Odlagališča morajo biti

zavarovana tako, da odpadki, ki so deponirani, ne vplivajo na okolje (zrak, podtalnico, izgled

okolja) in so oddaljena od naselij z urejenim dovozom. Praviloma je na 20.000 prebivalcev

potrebna tudi sanitarno urejena deponija odpadkov, ki mora imeti priprave za zasipavanje.

Odpadki se pod vplivom fizikalnih, kemijskih in bioloških procesov spreminjajo in vplivajo

na okolje. Pri urejenem odstranjevanju so nevarnosti za onesnaževanje okolja omejene. Divja

odlagališča so za okolje stalna in aktualna nevarnost, saj ustvarjajo pogoje za razmnoževanje

glodalcev in insektov, so izvor požarov in raznosa odpadkov po okolici, vir smradu in

onesnaževanja podtalnice ter nenazadnje motijo izgled okolja. Nedopustno je torej vsako

samovoljno odlaganje odpadkov.

Onesnaževanje okolja je posledica nekontroliranega izpuščanja ali odlaganja plinastih,

tekočih, trdih in energetskih odpadkov, ki nastajajo v proizvodnih in potrošnih procesih v

okolju, v taki meri, da so porušene naravne asimilacijske sposobnosti okolja. Največji

onesnaževalci okolja so individualna kurišča ogrevanja, promet in industrija. Povečevanje

onesnaževanja pogojujeta zlasti rast urbanizacije in industrializacije, ki zgoščujeta zrak v

kotlinah in dolinah, da postajata življenje in delo v njih zagatno in utesnjujoče. Onesnažen

zrak pa ogroža zdravje in slabša življenjsko okolje ter povzroča škodo v širšem pomenu

besede.

2. PRAVNA UREDITEV PODROČJA RAVNANJA Z ODPADKI V REPUBLIKI

SLOVENIJI

4

2.1. USTAVA RS

Ustavno relevantna odločba glede varstva okolja je 72. člen, ki je dokaj programska norma,

njena vsebina pa je naslednja:

1) Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja.

2) Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine

za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti.

3) Zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v

življenjskem okolju dolžan poravnati škodo.

4) Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon.

2.2. ZAKON O VARSTVU OKOLJA

Pravna podlaga ravnanja z odpadki v Republiki Sloveniji sta Zakon o varstvu okolja (ZVO-1-

NPB4) in Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93).

Širšo problematiko varstvo okolja ureja Zakon o varstvu okolja, na njegovi osnovi so bili

izdani nekateri predpisi, ki urejajo posamezna področja ravnanja z odpadki. Iz obdobja pred

osamosvojitvijo Slovenije in sprejetjem zakona o varstvu okolja je še vedno veljavnih nekaj

predpisov, ki obravnavajo posamezne vrste odpadkov (npr. odpadki usnjarske in usnjarsko

predelovalne industrije, odpadna olja) in Pravilnik o ravnanju s posebnimi odpadki, ki

vsebujejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 32/92 in 1/96).

Poleg teh dveh zakonov pa se področja ravnanja z odpadki dotikajo tudi naslednji zakoni:

Zakon o zdravstvenem varstvu rastlin (ZZVR-UPB2, UL RS št. 62/07)

Zakon o prevozu nevarnega blaga (ZPNB-UPB1, UL RS št. 33/06)

Zakon o kemikalijah (ZKem-NPB2, še neuradno prečiščeno besedilo z dne 18.3.

2008)

Zakon o ratifikaciji Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko

meja in njihovega odstranjevanja in Zakon o ratifikaciji Spremembe Baselske

konvencije ( UL RS MP št. 15/93, UL RS MP št. 23/04)

2.3. ZAKON O GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽBAH

5

Po zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS, 1993) se z gospodarskimi javnimi službami

zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno

proizvajanje in opravljanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija oz. občina ali

druga lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče

zagotavljati na trgu. 

Gospodarske javne službe se določijo z zakoni na področju energetike, prometa in zvez,

komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega

bogastva, varstva okolja ter z zakoni, ki urejajo druga področja gospodarske infrastrukture.

ZGJS deli gospodarske javne službe najprej na republiške in lokalne. Državne gospodarske

javne službe so določene s predpisom vlade, lokalne pa z odlokom lokalne skupnosti.

Gospodarske javne službe so lahko obvezne ali izbirne, odvisno od tega, ali predpis določa

obvezno uporabo javnih dobrin ali ne. Republiške in obvezne lokalne javne službe se določijo

z zakonom.

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) je natančno opredelil obvezne državne in obvezne lokalne

javne službe na področju varstva okolja v 148. in 149. členu:

DRŽAVNE (ZVO-1/148):

1. ravnanje z radioaktivnimi odpadki in njihovo odlaganje,

2. sežiganje komunalnih odpadkov,

3. ravnanje z živalskimi odpadki, ki so po predpisih na področju veterinarstva stranski živalski

proizvodi kategorije 1 in 2,

4. zbiranje, predelava ali odstranjevanje določenih vrst drugih odpadkov,

5. izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov

zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred

požarom.

Zakon določa, da potem vlada podrobneje predpiše te dejavnosti in določi način opravljanja

obvezne gospodarske javne službe skladno z zakonom.

6

OBČINSKE (ZVO-1/149):

1. oskrba s pitno vodo,

2. odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode,

3. zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov,

4. odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in

5. urejanje in čiščenje javnih površin.

Zakon določa še, da občina zagotovi izvajanje teh obveznih občinskih javnih služb skladno s

predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe. Če občina ne zagotovi izvajanja te obvezne

gospodarske javne službe, jo zagotovi država na območju občine in za njen račun. Način

zagotovitve določi vlada.

Nadzor nad ravnanjem z odpadki opravlja v okviru Ministrstva za okolje in prostor

Inšpektorat RS za okolje in prostor (IRSOP). Ta organ v sestavi ministrstva že od leta 1995

nadzira izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov o varstvu okolja in narave,

vodnem režimu, gradbeni in geodetski dejavnosti ter stanovanjskih zadevah.

V okviru inšpektorata delujejo različne inšpekcije, med drugim tudi inšpekcija za okolje in

naravo, ki v svojem delovnem področju poleg … vsebuje tudi ravnanje z odpadki.

Pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, ko je ugotovljena kršitev zakona, drugega

predpisa ali akta, ima inšpektor pravico in dolžnost:

odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti:

o odrediti sanacijske ukrepe za odstranitev odpadkov,

o prepovedati odlaganje odpadkov na kraje, ki so očitno neprimerni za odlagališče,

o odrediti druge ukrepe v zvezi s preprečevanjem in omejevanjem nastajanja

odpadkov

podati kazensko ovadbo za KD, ki se preganja po uradni dolžnosti

predlagati pristojnemu organu sprejem ukrepov

Agencija RS za okolje je organ v sestavi Ministrstva za okolje in prostor. Opravlja strokovne,

analitične in regulatorne oziroma upravne naloge s področja okolja na nacionalni ravni. Tako

je poslanstvo agencije spremljanje, analiziranje in napovedovanje naravnih pojavov in

procesov v okolju ter zmanjševanje naravne ogroženosti ljudi in njihovega premoženja.

Poslanstvo agencije je tudi spremljanje onesnaženosti okolja in zagotavljanje kakovostnih

7

javnih okoljskih podatkov, v ta namen agencija razpolaga z ustrezno merilno mrežo in

laboratoriji. Izjemno pomembno poslanstvo agencije pa je tudi uresničevanje zahtev varstva

okolja, ki izhajajo iz veljavnih predpisov, ohranjanje naravnih virov, biotske raznovrstnosti in

zagotavljanje trajnostnega razvoja države.

Agencija RS za okolje prispeva k reševanju okoljskih problemov v največji meri z izvajanjem

okoljske zakonodaje. Na agenciji vodijo upravne postopke z zavezanci za plačevanje

okoljskih dajatev (povračil, takse za obremenjevanje voda, takse za obremenjevanje okolja

zaradi odlaganja odpadkov itn.). Na agenciji izdajajo različna okoljevarstvena dovoljenja,

med katerimi velja kot posebej zahteven projekt omeniti uvajanje izdaje dovoljenj za

povzročitelje onesnaževanj večjega obsega – IPPC dovoljenja.

V Agenciji RS za okolje posebno pozornost namenjajo ozaveščanju javnosti o okolju in

okoljski problematiki. Zavest javnosti lahko z osveščenim ravnanjem zelo veliko stori za

varovanje našega okolja.

Znotraj agencije deluje tudi urad za varstvo okolja in naravo in znotraj njega sektor za

ravnanje z odpadki.

Pristojnosti Agencije RS za okolje na področju ravnanja z odpadki so predvsem:

1) Izdajanje upravnih aktov (dovoljenj, potrdil, pooblastil) na podlagi predpisov o ravnanju z

odpadki:

Kot pomoč strankam, ki zaprošajo za pridobitev različnih dovoljenj, potrdil,

pooblastil, Agencija RS za okolje pripravlja obrazce, ki so na voljo na spletnih

straneh. Agencija RS za okolje pripravlja pojasnila določenih poglavij v zakonodaji s

področja ravnanja z odpadki.

Izdajanje odločb o odmeri in oprostitvi plačila takse zaradi odlaganja odpadkov.

2) Vodenje evidenc:

predelovalcev,

odstranjevalcev odpadkov,

zbiralcev,

prevoznikov,

posrednikov pri ravnanju z odpadki,

evidenca dobaviteljev baterij in akumulatorjev idr.

8

Vzpostavljene evidence se osvežijo na spletni strani Agencije enkrat mesečno, enkrat

letno pa se objavijo v Uradnem list RS.

3) Zbiranje in urejanje podatkov o ravnanju z odpadki:

Na podlagi zakonodaje o ravnanju z odpadki so povzročitelji odpadkov, pri katerih v

posameznem koledarskem letu zaradi njihove dejavnosti nastane najmanj 10 ton odpadkov ali

5 kg nevarnih odpadkov, dolžni enkrat letno (do 31.3.) poročati o ravnanju z odpadki v

preteklem koledarskem letu. Na spletni strani so dosegljivi obrazci za primere, ko so ta

poročila predpisana. Tam so objavljeni tudi podatki o ravnanju z odpadki, ki so zbranih na

osnovi prejetih poročil.

Poročati morajo tudi zbiralci, predelovalci in odstranjevalci odpadkov.

2.4. UREDBA O RAVNANJU Z ODPADKI

Gre za predpis, ki ga je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor. Ta uredba določa obvezno

ravnanje z odpadki, pogoje za izvajanje zbiranja, prevažanja, posredovanja, trgovanja,

predelave in odstranjevanja odpadkov, klasifikacijski seznam odpadkov in obveznost

poročanja Evropski Komisiji. Akt je izdan v skladu s številnimi direktivami Sveta in

odločbami Komisije. Sestava in temeljni vsebinski poudarki so podobni tistim v pravilniku.

Na splošno uredba določa nekaj o njeni uporabi: uporablja se za ravnanje z zemeljskim

izkopom, če se zaradi onesnaženosti z nevarnimi snovmi uvršča med nevarne odpadke.

Ta uredba se ne uporablja za:

1. snovi, ki se izpuščajo z odpadnimi plini v zrak,

2. radioaktivne odpadke,

3. razgrajena razstreliva,

4. tla, vključno z neizkopanim onesnaženim delom tal in z zgradbami, ki so trajno povezane s

tlemi,

5. zemeljski izkop

6. fekalne snovi

Ta uredba se ne uporablja za:

9

1. odpadke, ki nastajajo pri raziskovanju, pridobivanju, predelavi in pri skladiščenju

mineralnih surovin ter pri obratovanju kamnolomov

2. živalske stranske proizvode

3. trupla živali, ki so poginile drugače kakor z zakolom, vključno z živalmi, ki jih pokončajo

zaradi izkoreninjenja kužnih živalskih bolezni, in odstranijo

4. odpadne vode v skladu s predpisi, ki urejajo emisijo snovi in energije v vode z odvajanjem

odpadnih voda.

V 3. členu uredbe so določeni pomeni naslednjih izrazov: odpadek, povzročitelj odpadkov,

imetnik odpadkov, ravnanje z odpadki, zbiralec odpadkov, prevoznik odpadkov, evidenčni list

itn.

Uredba določa še klasifikacijske sezname odpadkov, sledijo določbe o preprečevanju

nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi. Odpadke je potrebno obdelati, ta ima prednost pred

njihovim odstranjevanjem, ne sme se jih puščati v naravi, obmetavati in nenadzorovano

obdelovati. Z odpadki je treba ravnati tako,da ni ogroženo človekovo zdravje in da ni z

emisijami prekomerno obremenjeno okolje. Sežig odpadkov z energetsko izrabo ima prednost

pred drugimi načini predelave, če obremenjuje okolje manj od drugih postopkov. Odpadke, ki

jih ni mogoče predelati je potrebno odstraniti, pri tem pa je najslabša možnost odlaganje.

Prepovedano je med seboj mešati različne skupine ali splošne vrste nevarnih odpadkov iz

priloge 2 te uredbe ali nevarne odpadke z nenevarnimi odpadki, snovmi ali predmeti. Imetnik

odpadkov mora odpadke do oddaje skladiščiti ločeno in zagotoviti, da se ne mešajo, ter z

njimi ravnati tako, da jih je mogoče obdelati. Odpadki, ki se zbirajo, prevažajo ali skladiščijo,

morajo biti pakirani tako, da ne povzročajo škodljivih vplivov na okolje ali zdravje ljudi

Od trinajstega člena naprej uredba določa obveznosti povzročitelja odpadkov. Povzročitelj

odpadkov, pri katerem v enem koledarskem letu nastane skupaj več kot 150 ton odpadkov ali

skupaj več kot 200 kilogramov nevarnih odpadkov, mora zagotoviti izdelavo načrta

gospodarjenja z odpadki, voditi mora še evidenco o nastajanju odpadkov ter pisati poročilo o

nastalih odpadkih in ravnanju z njimi.

Nadalje določa uredba obveznosti zbiralca odpadkov: pridobiti mora odločbo ministrstva o

vpisu v evidenco zbiralcev odpadkov, ministrstvu mora prijaviti morebitne spremembe

povezane s tem. Voditi mora evidenco in poročilo o zbiranju odpadkov.

10

Izvajalec obdelave odpadkov mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, pridobi ga z vlogo.

Tudi on mora vodoti evidenco obdelavi odpadkov in seveda pisati o tem poročilo. Podobne

obveznosti imata tudi prevoznik odpadkov, trgovec ter posrednik.

Ministrstvo vodi vse evidence in ima obveznost poročanja komisiji vsaka tri leta v okviru

področnega poročila.

Na koncu uredbe imamo kazenske določbe (člen št. 32), ki predpisujejo različno visoke globe

za prekrške, storjene pri ravnanju z odpadki, ki nasprotuje pravilom, ki jih predpisuje uredba.

2.5. PRAVILIK O SEŽIGANJU ODPADKOV

(UL RS št. 32/00, spremenjen nazadnje leta 2004 z ZVO-1)

Ta predpis ministra za okolje in prostor določa obvezna ravnanja in druge pogoje za sežiganje

odpadkov in pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo in obratovanjem sežigalnic

odpadkov.

2.6. UREDBA O ODLAGANJU ODPADKOV NA ODLAGALIŠČIH

(UL RS št. 32/06, spremenjena l. 2007, 2008 ).

Gre za predpis, ki ga je sprejela Vlada RS z namenom uskladitve z evropsko zakonodajo in ki

nadomešča prej uporabljani Pravilnik o odlaganju odpadkov. Njena vsebina je določanje

mejnih vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja v zvezi z

načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč in tudi ravnanja po njihovem

zaprtju z namenom zmanjšanja učinkov škodljivih vplivov na okolje (na primer vplivi

onesnaževanja).

2.7. PRAVILNIK O ODLAGANJU ODPADKOV

11

Pravilnik o odlaganju odpadkov iz leta 2000 (Uradni list RS, št 5/2000; Pravilnik o

spremembah in dopolnitvah pravilnika o odlaganju odpadkov UL RS, št. 43/2004; Uredba o

odlaganju odpadkov na odlagališčih UL RS št.32/ 2006) določa obvezna ravnanja in druge

pogoje za odlaganje odpadkov ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo,

obratovanjem in zapiranjem odlagališč odpadkov.

Za vprašanja v zvezi z odpadki, ki se odlagajo, in splošnimi pogoji odstranjevanja odpadkov,

ki niso posebej urejeni s tem pravilnikom, se uporablja Pravilnik o ravnanju z odpadki

(Uradni list RS, št. 84/98 ), ki podaja razlage nekaterih pojmov kot so :

- nenevarni odpadki niso nevarni okolju;

- negibni odpadki se fizikalno, kemično ali biološko bistveno ne spreminjajo, ne razpadejo,

ne zgorijo ali drugače kemijsko in fizikalno ne reagirajo, niso biorazgradljivi in ne vplivajo

škodljivo na okolje;

- - komunalni odpadki so v glavnem iz gospodinjstev in se še nadalje ločujejo na : tekoče

odpadke ( npr. odpadne vode), biorazgradljive odpadke (npr. kuhinjski odpadki, odpadki iz

vrtov, papir), gradbeni odpadki (nastajajo pri gradbenih ali rušilnih delih).

Navedeni pravilnik definira tudi pojma obdelave odpadkov, ki je vsak fizikalni termični,

kemični ali biološki proces, vključno z razvrščanjem odpadkov in odlagališče odpadkov, ki

pomeni objekte za odlaganje odpadkov (talno ali pod zemljo).

2.8. DIREKTIVA O ODPADKIH

Proizvajalec blaga je odgovoren za ravnanje z blagom v njegovem celotnem življenjskem

ciklu, torej tudi z odpadkom, ki nastane po uporabi tega blaga. Osebe, ki dajo blago prvič v

promet v Sloveniji, so odgovorne za financiranje in organizacijo sheme zbiranja in

nadaljnjega ravnanja z odpadkom, ki nastane po uporabi tega blaga. S tem se končnim

uporabnikom (pravnim in fizičnim osebam) omogoči brezplačno oddajanje teh odpadkov v

sistem, s čimer se zagotovi, da se odpadki ne odvržejo med mešane komunalne odpadke (s

12

tem se ne odlagajo). Do konca leta bomo v naš pravni red prenesli tudi direktivo o odpadkih.

Poleg tega, da ta namenja večjo pozornost spoštovanju hierarhije ravnanja z odpadki

(preprečevanje nastajanja odpadkov, priprava za vnovično uporabo, recikliranje, drugi

postopki predelave, odstranjevanje), uvaja tudi nova okoljska cilja: 1. do leta 2020 se priprava

za vnovično uporabo in recikliranje odpadnih materialov (papir, kovine, plastika in steklo iz

gospodinjstev ter iz drugih virov, če so ti tokovi odpadkov podobni odpadkom iz

gospodinjstev) poveča na vsaj 50% skupne teže; 2. do leta 2020 se priprava za vnovično

uporabo, recikliranje in materialna predelava, skupaj z zasipanjem z uporabo odpadkov za

nadomestitev drugih materialov, nenevarnih gradbenih odpadkov in odpadkov pri rušenju

objektov (z izjemo naravno prisotnega materiala), povečanega na najmanj 70% skupne teže.

2.9. USMERITVE RAVNANJA Z ODPADKI V EU

Evropsko pravo postavlja okvirno zakonodajo državam članicam v zvezi z ravnanjem z

odpadki, predvsem z različnimi direktivami. Podaja osnovne zahteve za dovoljenja za

smetišča, sežigalnice odpadkov, po drugi strani pa so na specifične načine urejene določene

vrste odpadkov, kot so: odpadna olj, baterije, embalaža, odpadne vode, ... Pomembne so tudi

določbe o načinu izvajanja kontrole prevoza odpadkov v in iz Evropske unije.

Direktive definirajo odpadke kot katerekoli snovi ali stvari, ki jih imetnik zavrže ali namerava

zavreči ali pa jih je potrebno zavreči. Evropsko sodišče je jasno povedalo da, tudi ponovno

uporabljivi predmeti ali taki, ki se jih lahko še reciklira, spadajo v to skupino.

Države članice naj bi spodbujale čim manjšo produkcijo odpadkov in njihovo ponovno

uporabo, reciklažo, ter izrabo v obliki vira energije. Poskrbeti morajo, da odpadki ne bodo

nevarni za zdravje ljudi ali varnost okolja. Najpomembnejše zahteve direktiv so, da mora biti

odlaganje odpadkov primerno urejeno in licencirano s strani državnih organov. To pomeni, da

država predpisuje načrte in podeljuje dovoljenja za ravnanje in odlaganje gospodinjskih, ter

nevarnih odpadkov. Izjeme, pri katerih ni potrebno dovoljenje so zelo redke.

Nacionalnim oblastem mora biti zbiranje in prevažanje odpadkov vsaj registrirano, če pa je

potrebna dodatna kontrola zaradi nevarnosti za zdravje ljudi in varstvo okolja, se zahteva

odobritev takih dejanj s strani države. Posebno stroge določbe evropske zakonodaje so v

primeru urejanja, zbiranja in prevoza nevarnih odpadkov.

Nekatere direktive s področja ravnanja z odpadki:

13

1) Okvirne direktive:

direktiva 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih

direktiva o nevarnih odpadkih(91/689/EEC).

2) Posebne vrste odpadkov:

direktiva o odstranjevanju odpadnih olj 75/439/EEC (dopolnjena s 87/101/ EEC in

91/696/EEC),

direktiva o odstranjevanju PCB in PCT 76/403/EEC (nadomeščena s 96/59/EC),

direktiva o odpadkih iz industrije titanovega dioksida 78/176/EEC,

direktiva o odpadnem blatu in tleh 86/278/EEC (dopolnjena z 91/692/EEC),

direktiva o odpadnih baterijah in akumulatorjih 91/157/EEC (dopolnjena s

93/86/EEC),

direktiva o embalaži in odpadni embalaži 94/62/EC (97/129/EC),

direktiva o odsluženih vozilih 2000/53/EC…

3) Direktive o procesiranju in odlaganju odpadkov:

direktiva o odlaganju odpadkov 1999/31/EC.

direktiva o sežiganju odpadkov 2000/76/EC…

Osnovna naloga, ki izhaja iz strateških ciljev in predvidenih aktivnosti v EU je ustavitev

naraščanja količine odpadkov in zmanjševanje tveganja za okolje. V zadnjem času pa

pridobiva enako veljavo tudi izraba snovne in energetske vrednosti odpadkov. K

zmanjševanju mešanih količin odpadkov ter k njihovi čimprejšnji ponovni uporabi prispevajo

poleg ekonomskih spodbud in fiskalnih vzvodov tudi vse višji stroški odlaganja- zaradi

visoke cene prostora in zaradi tehničnih normativov za odlagališča, ki naj bi pripomogli k

znižanju dolgoročnih tveganj za okolje. Izredno pomemben je možen pretok odpadkov za

snovno ali energetsko izrabo v EU, za kar sta v znatni meri že vzpostavljeni oz. se

dograjujeta potrebna infrastruktura ter ustrezna poenotena zakonodaja v mednarodni trgovini

z odpadki.

3. KAJ SO ODPADKI

14

Avtor Dr. Drago VUK v svoji skripti Ravnanje z odpadki navaja, da vsak biološki in

tehnološki proces vsebuje tudi odpadke. Skoraj pri vsaki človekovi dejavnosti nastajajo poleg

želenih produktov tudi odpadne trdne, tekoče in plinaste snovi, energija in hrup, ki

obremenjujejo okolje. Običajno so odpadki označeni kot trdne, tekoče ali plinaste snovi, ki

nastajajo v procesih ob proizvodih in proizvodnih ostankih. Njihova uporaba ali predelava je

dražja, kot če bi uporabili običajne surovine in vire. Šele pri vključevanju cene za

obremenjevanje okolja v ceno storitev in izdelka ter ob zahtevah zakonodaje postane nujna

tudi dejavnost, ki jo imenujemo gospodarjenje z odpadki.

Po definiciji zakona o ravnanju z odpadki je odpadek vsaka snov ali predmet v trdnem,

tekočem ali plinastem stanju, ter energetski odpadki, ki v času, prostoru ali obliki, kakor se

izločijo iz procesov naravne biološke reprodukcije, proizvodnje, prometa in porabe, postanejo

proizvajalcem in porabnikom nepotrebni, nadležni ali škodljivi, da se jih želijo znebiti,

oziroma je odstranitev v splošnem družbenem interesu.

Kot ekonomsko kategorijo pa lahko odpadek definiramo kot tisti del proizvodnih in potrošnih

ostankov, ki nima tržne vrednosti ali je le-ta manjša od stroškov za ponovno uporabo ali

predelavo (Milenko ROŠ, 1997, Izrazje s področja voda).

V 3. členu ZVO-1-NPB4 pa je odpadek definiran kot določena snov ali predmet, ko ga

njegov povzročitelj ali druga oseba, ki ima snov ali predmet v posesti, zavrže, namerava ali

mora zavreči. Nevarni odpadek je določen kot odpadek, ki je zaradi določenih nevarnih

sestavin ali lastnosti s predpisom uvrščen med nevarne odpadke. Radioaktivni odpadek je

odpadek, ki je zaradi določenih radioaktivnih lastnosti po predpisih o varstvu pred

ionizirajočimi sevanji, uvrščen med radioaktivne odpadke.

15

4. NAČINI GOSPODARJENJA Z ODPADKI

Avtor Dr. Drago VUK v svoji skripti Ravnanje z odpadki biološkega izvora (1998) opisuje

načine gospodarjenja z odpadki. Njegova nova spoznanja temeljijo na interdisciplinarnem

pristopu k obvladovanju problema odpadkov in kažejo predvsem izrazite težnje k vsem

oblikam in možnostim zmanjševanja nastajanja odpadkov. Osnovna strategija pristopa

reševanja problematike, ki jo povzročajo odpadki je usmerjena na naslednja ciljna področja:

a) Področje preprečevanja nastajanja odpadkov je izjemno zahtevno, zaradi številnih

novih in neobičajnih prijemov v razvojni strategiji, proizvodnji, distribuciji in porabi.

Vodilni moto je, da je najugodnejši odpadek, tisti, ki sploh ni nastal.

b) Prevrednotenje odpadkov obsega vse tiste aktivnosti, ki zagotavljajo vzpostavitev

snovnih celot z namenom prihranka primarnih in energetskih virov. Obdelava

odpadkov se omejuje le na tisti nivo, ki zagotavlja vključevanje odpadkov nazaj v

osnovno izrabo.

c) Področje obdelave odpadkov ima svoj smisel predvsem v postopkih, ki imajo za

posledico takšno spremenjeno obliko odpadka, ki je za okolje še sprejemljiva. Če to ni

možno se je potrebno posluževati metod posebnega uskladiščenja takšnih odpadnih

snovi.

d) Področje odlaganja odpadkov je danes izjemno prisotno, saj se odlaga na različne

načine preko 80 % vseh odpadkov, ki nastajajo.

5. VRSTE ODPADKOV

5.1. Klasifikacija odpadkov

Na osnovi priporočil OECD je Republika Slovenija leta 1986 sprejela svojo regulativo na tem

področju in pričela ločevati odpadke na komunalne, njim podobne, inertne, posebne in

nevarne odpadke.

5.2. Komunalni in industrijski odpadki

Največkrat se uporablja delitev na komunalne in industrijske odpadke ter odpadke, ki

nastajajo v drugih dejavnostih. Glavna razlika med komunalnimi in industrijskimi odpadki je

17

v tem, da so industrijski odpadki zelo raznovrstni. Industrija mora probleme v zvezi z njimi

reševati sama in stroške tega reševanja vključiti v ceno proizvodov in storitev.

5.2.1. KOMUNALNI ODPADKI

Med komunalnimi odpadki so najbolj znani odpadki iz gospodinjstev, komercialni odpadki

(restavracije, veleblagovnice, trgovine, obrati družbene prehrane, hoteli, idr.), odpadki

čiščenja mestnih površin ter mineralizirani mulji iz naprav za čiščenje komunalnih in

nekaterih industrijskih odpadnih vod.

V ZVO-1-NPB4 je komunalni odpadek definiran kot odpadek iz gospodinjstva ali njemu po

naravi ali sestavi podoben odpadek iz proizvodnje, trgovine, storitvene ali druge dejavnosti.

Ravnanje z odpadki pa obsega zbiranje, prevažanje, predelava in odstranjevanje odpadkov,

vključno z nadzorom teh ravnanj in ukrepi po prenehanju delovanja naprave za ravnanje z

odpadki. Komunalna odpadna voda pa je odpadna voda iz gospodinjstev in njej po naravi

ali sestavi podobna voda iz proizvodnje ali storitvene ali druge dejavnosti ali mešanica teh

odpadnih voda z odpadno vodo iz proizvodnje ali s padavinsko odpadno vodo.

Z razvitostjo države količina komunalnih odpadkov narašča. Tako je npr. v nerazvitih državah

teh odpadkov okoli 50 kg na prebivalca letno, pri nas okoli 300 kg, v ZDA pa kar okoli 1500

kg. Letno nastane na svetu prek dve milijardi ton komunalnih odpadkov.

- Odlagališča komunalnih odpadkov

Pri nas je najbolj razširjen način reševanja problema komunalnih odpadkov urejeno skupno

zbiranje in odlaganje teh odpadkov na komunalna odlagališča. Lokacije za odlagališče morajo

ustrezati strogim zahtevam glede varstva voda, zraka in krajine ter še posebej transportnim,

tehnično tehnološkim ter ekonomskim pogojem.

- Črna odlagališča

Veliko in stalno nevarnost za okolje predstavljajo tako imenovana črna odlagališča, ki jih je v

Sloveniji okoli 1500. Številna so nastala v opuščenih gramoznicah in predstavljajo

neposredno nevarnost za onesnaževanje podtalnice. Odstranitev teh odlagališč in ureditev

lokacij v prvotno stanje je ena izmed pomembnih nalog za prihodnja leta.

18

- Načini zmanjševanja količin komunalnih odpadkov

Najpomembnejši način za zmanjševanje količin komunalnih odpadkov bi bil v spremembi

načina življenja in s tem porabe izdelkov, storitev in energije. Gre predvsem za nakup

kvalitetnih izdelkov z daljšo življenjsko dobo, s tem da je po končani uporabi zagotovljeno

zbiranje teh izdelkov s strani proizvajalca in recikliranje sestavnih delov, oziroma varen sežig

ali odlaganje.

- Embalaža

Odpadna embalaža predstavlja od 30 do 50 odstotkov prostornine komunalnih odpadkov, zato

strokovnjaki ocenjujejo reševanje te problematike kot ključne pri gospodarjenju s

komunalnimi odpadki. Rešitve gredo v smer uporabe embalaže za večkratno uporabo,

oziroma v uporabo materialov za embalažo, ki jo je mogoče reciklirati ali sežgati. Ločeno

zbiranje in sortiranje odpadkov ter njihov sežig je v svetu uveljavljen način zmanjšanja

obremenjevanja okolja.

- Predelava posameznih sestavin iz komunalnih odpadkov

Za predelavo sestavin odpadkov je potrebno imeti ustrezno predelovalno industrijo za papir,

steklo, plastiko, kovine in kompost, in to dovolj blizu virom odpadkov, ker so sicer stroški

prevoza odpadkov preveliki.

- Kompostiranje organskih odpadkov ima nalogo zagotoviti najboljše razmere za delovanje

mikroorganizmov, ki razkrajajo biološko maso in obenem preprečiti onesneževanje okolja.

5.2.2. INDUSTRIJSKI ODPADKI

Pri industrijski proizvodnji nastajajo tudi proizvodni ostanki in odpadki. Običajno delimo

industrijske odpadke na inertne, posebne, nevarne in posebno nevarne odpadke. Skupno za

posebne in nevarne industrijske odpadke je, da so gorljivi, eksplozivni, reaktivni, strupeni,

kužni, povzročajo korozijo oziroma imajo celo več teh lastnosti hkrati.

- Obdelava in predelava industrijskih odpadkov

Za vsak industrijski odpadek ali mešanico iz njih, je potrebno določiti ustrezen postopek

predelave ali obdelave, s katerim se zagotovi čim cenejša presnova tega odpadka v koristno

ali za odlaganje primerno snov. Običajno je potrebna kombinacija več postopkov.

19

- Skladiščenje in odlaganje industrijskih odpadkov

Za industrijske odpadke veljajo strogi predpisi glede skladiščenja, prevoza in varovanja v

vseh fazah nastanka predelave in odlaganja. Za odlagališča veljajo zelo strogi varnostni ukrepi

- Skladiščenje v betonskih skladiščih, v opuščenih rovih rudnikov ipd. le v redkih primerih se

lahko tovrstni predelani odpadki odlagajo na komunalna odlagališča.

6. NEVARNI ODPADKI

Nevarni odpadki imajo eno ali več negativnih učinkov na zdravje ljudi, okolje in živali. So

jedki, strupeni, zdravju škodljivi, vnetljivi in tudi eksplozivni.

Najlažje jih spoznamo po oranžnih simbolih, ki označujejo nevarnost:

- eksplozivnost (Snov lahko ob stiku z ognjem eksplodira.)

- oksidativno (Snov je zelo občutljiva na kisik, ker se lahko sprožijo kemijske reakcije,

zato je treba takšne izdelke iz takšnih snovi hraniti ločeno od drugih izdelkov.)

- lahko vnetljivo (Snov se lahko hitro ali zelo hitro vname.)

- jedko (Izdelek lahko povzroči opekline ali trajno poškoduje oči.)

- strupeno (Za lastnost strupeno obstajata dva znaka in sicer prvi je označen samo s T,

kar pomeni strupeno, drugi pa je označen s T+ in pomeni zelo strupeno. Izdelek lahko

povzroči zelo hude, trajne poškodbe ali celo smrt. Po uporabi takšnega izdelka si je

treba obvezno umiti roke.)

- nevarno za okolje (To so pa takšne snovi, ki so škodljive za okolje.)

- zdravju škodljivo (Če se izdelka ne uporablja pravilno, bo negativno vplival na

zdravje.)

- dražilno (Izdelek s tako lastnostjo lahko draži oči, nos ali pljuča, lahko pa povzroči

tudi vnetje.)

Grafični simboli, ki pomenijo fizikalno-kemijske lastnosti:

E – Eksplozivno

20

O – Oksidantno

F+ - Zelo lahko vnetljivo

F – Lahko vnetljivo

Simboli, ki označujejo nevarnost za zdravje:

T+ - Zelo strupeno

T – Strupeno

C – Jedko

Xn – Zdravju škodljivo

Xi - Dražilno

Simbol, ki označuje nevarnost kemikalije za okolje:

21

N – Okolju nevarno

Med nevarne odpadke sodijo:

- stari akumulatorji, baterijski vložki, barve in topila,

- laki, smole, lepila kiti,

- hladilne tekočine, čistila, kemikalije,

- olja in masti, pesticidi, pralna in kozmetična sredstva,

- zdravila in neonske cevi.

Kadar imamo opravka z vnetljivimi izdelki, se moramo najprej prepričat za kakšno vnetljivost

gre, saj se za takšne izdelke uporabljajo trije različni simboli (lahko vnetljivo, lahko vnetljivo

in eksplozivno). Nato se moramo prepričati, da je prostor, v katerem se uporablja takšne

izdelke, dobro prezračen in da izdelki niso v bližini vira toplote, na primer blizu štedilnika,

sveč, cigaret,…itd.

Za izdelke, ki predstavljajo nevarnost za naše zdravje, uporabimo rokavice in si zaščitimo oči

in kožo ter pazimo, da izdelka ne vdihujemo ali zaužijemo. Proizvodi z oznako nevarnih

odpadkov, so nevarni tudi po njihovi uporabi in tudi embalaža je lahko nevarna, četudi je

prazna.

Nevarni odpadki vsebujejo tudi snovi, ki negativno vplivajo na okolje in sicer na zrak, vodo,

podtalnico, zemljo in vodne vire, s tem pa posledično tudi na življenje živih bitij in zdravje

ljudi. Zato lahko že pri nakupu izbiramo med istovrstnimi izdelki, ki niso tako nevarni za

okolje ali pa vsebujejo manj okolju nevarnih snovi, za primer lahko navedemo čistila. Pri

prepoznavanju nevarnih odpadkov so nam v pomoč tudi simboli, ki označujejo nevarne

lastnosti izdelka. (Priročnik Ločevanje odpadkov; Prodnik, 2008)

Nato se pojavi vprašanje »Kje in kako zbirati nevarne odpadke?«. Nevarne odpadke zbiramo

v škatli ali zabojniku, ki jo postavimo v kleti ali garaži, ob tem pa upoštevamo nevarne

lastnosti izdelka in škatle ali zabojnika ne izpostavljamo otrokom na dostopno mesto. Nato pa

se nevarni odpadki transportirajo v premično zbiralnico ali zabojnik v zbirnem centru. Ob

22

zabojniku je vedno usposobljen predstavnik podjetja, ki odpadke sprejema. (Vir: Priročnik

Ločevanje odpadkov; Prodnik, 2008) Nato se nevarni odpadki predajo specializirani

organizaciji, ki je registrirana za zbiranje in odstranjevanje nevarnih odpadkov. Nekatere

odpadke predelajo v sekundarno gorivo za cementarne (olja in razredčila), nekatere sežgejo

(zdravila, sredstva za zaščito rastlin), kisline nevtralizirajo, baterije pa predelajo. (Javno

podjetje Snaga, 2008)

6.1. RAVNANJE Z NEVARNIMI ODPADKI

6.1.1. UVOZ IN IZVOZ

O mednarodnem prevozu odpadkov govorimo tedaj, ko so odpadki namenjeni iz države, v

kateri so nastali, v neko drugo državo, da se v njej predelajo ali odstranijo na okolju varen

način, zato, ker jih v državi nastanka ni mogoče predelati ali odstraniti na okolju varen način,

ker so kapacitete premajhne ali pa so potrebni kot surovina za predelavo. Nadzoruje se le

prevoz nevarnih odpadkov. Vsak prevoz nevarnih odpadkov mora biti vnaprej najavljen in

mora imeti vsa ustrezna dovoljenja države izvoznice, uvoznice in držav, preko katerih poteka.

Po končani predelavi ali odstranitvi posamezne pošiljke nevarnih odpadkov mora

predelovalec ali odstranjevalec izdati ustrezno potrdilo o opravljeni predelavi ali odstranitvi.

Pri mednarodnem prehodu nevarnih odpadkov je treba upoštevati določila Baselske

konvencije, ki jo je do sedaj ratificiralo 151 držav po svetu, med njimi tudi Slovenija, v

državah članicah EU pa tudi predpis EU, ki ureja to področje. Pri tem ima predpis EU širše

okvire, saj implementira Baselsko konvencijo, Sklep sveta OECD o prekomejnem prevozu

odpadkov in Lomejsko konferenco. Ne ureja pa le prevoza nevarnih odpadkov, ampak delno

tudi prevoz nenevarnih odpadkov (Arso, 2008).

V nadaljevanju bo iz tabele 1 razviden način ravnanja z nevarnimi odpadki. Podatki so podani

v tonah in sicer za leto 2005.

23

Način ravnanja z nevarnimi odpadki Podatki v tonah

(leto 2005)

Interna predelava 7007

Interno odstranjevanje 13431

Začasno skladiščenje 4218

Oddano zbiralcu 38950

Oddano v predelavo 6245

Oddano na odlagališča 0

Oddano drugemu odstranjevalcu 6580

Oddano v tujino 7966

Tabela 1: Način ravnanja z nevarnimi odpadki. (Vir: Brigita Šarc, ARSO, 2008)

Pojem izvoz ali uvoz ne vključuje le prevozov nevarnih odpadkov iz ali v EU, ampak vsak

prevoz nevarnih odpadkov preko meja Slovenije. (Publikacija Kazalci okolja, 2005)

Mednarodno trgovanje z nevarnimi odpadki v svetu narašča iz 3 razlogov:

o Trgovanje z odpadki sledi potem najmanjšega odpora. To pomeni, da zaradi

povečevanja nastalih količin nevarnih odpadkov v industrializiranih državah in

večanju težav pri gradnji novih naprav za odstranjevanje nevarnih odpadkov in

odlagališč za končno odlaganje nevarnih odpadkov te države izvažajo nevarne

odpadke na področja, kjer jih sprejemajo brez večjega odpora. To so predvsem revne

države Afrike, Azije in Oceanije.

o Drugi razlog je regionalizacija. S tem je mišljeno trgovanje med visoko razvitimi

državami, ki imajo urejen trg nevarnih odpadkov. Na ta način nevarni odpadki

potujejo v državo v regiji, ki imajo najbolj razvito tehnologijo za predelavo

določenega odpadka.

o Trgovanje z nevarnimi odpadki in tudi razlog njegovega naraščanja je v vrednosti, ki

jo imajo nevarni odpadki kot material za ponovno uporabo ali reciklažo. (Mednarodno

trgovanje z nevarnimi odpadki in Baselska konvencija, 2008)

24

6.2. POSTOPKI PREDELAVE NEVARNIH ODPADKOV

6.2.1. Recikliranje

Recikliranje nevarnih odpadkov pomeni vsako aktivnost, ki zmanjšuje obseg ali toksičnost s

spremljajočo proizvodnjo koristnih surovin, ki so nadalje uporabne.

Recikliranje zajema aktivnosti ponovne uporabe ter se nanaša na postopek vračanja

odpadnega materiala preko ponovne proizvodnje v nove proizvode ali na ponovno uporabo

odvrženih proizvodov.

Recikliranje označujejo trije glavni načini:

o neposredna ali ponovna uporaba odpadkov v procesu,

o postopek vračanja še koristnih odpadkov v obliki sekundarnih surovin za ločeno rabo,

o odstranjevanje nečistoč iz odpadkov, da se ohrani relativna čistost snovi za ponovno

uporabo.

Odločitev, kako ravnati z odpadkom, je odvisna predvsem od sestave ali od tega, kakšna je

mešanica odpadkov. Kako se bo odvijal postopek recikliranja, je domena vodstva proizvodnje

in vključuje (Kemp, 1998, str. 345):

o ekonomske stroške, ki se nanašajo na transport odpadkov,

o neposredna oddaljenost zmogljivosti, ki so na voljo za recikliranje, kaloričnih

odpadkov se uporabljajo v cementarnah in v apnenicah. Recikliranje, ponovna

uporaba in postopek vračanja še koristnih surovin iz odpadkov ne zagotovijo le

varnega odlaganja

o količina odpadkov namenjenih recikliranju,

o stroške, ki se nanašajo na skladiščenje odpadkov v bližini proizvodnje same v

primerjavi s skladiščenjem drugje.

Tudi v primerih neprimernega ravnanja z nevarnimi odpadki v sami tovarni kot na primer

slabo skladiščenje in zaradi tega neuspešno preprečevanje morebitnega razlitja, lahko pride do

izpustitve nevarnih in onesnaženih snovi v okolje. To povzroči onesnaženost ter ogroža

25

zdravje in varnost samih delavcev. Mešanje nezdružljivih zvrsti odpadkov povzroči požar in

eksplozije ali celo strupene pline. Veliko proizvedenih nevarnih odpadkov se lahko reciklira,

ponovno uporabi ali postanejo viri vrednih surovin, če z njimi ravnamo in upravljamo

pravilno. Določene vrste odpadkov lahko uporabljamo kot goriva, ker imajo visoke kalorične

vrednosti, tako da jih lahko predelamo v vir energije. Naraščajoče količine visoko odpadkov,

ampak tudi ohranjajo omejene naravne vire (Haque, 1995, str. 67-69).

6.2.2. Tehnološki postopki (fizikalni, kemični in biološki)

Za obdelavo nevarnih odpadkov pred poslednjim odlaganjem se uporablja mnogo tehnoloških

postopkov. Ti postopki spreminjajo fizikalne in kemične lastnosti odpadkov ter zmanjšujejo

njihov obseg in toksičnost.

Izbira najustreznejšega postopka je odvisna od več dejavnikov:

o ustrezne tehnične in strojne opremljenosti,

o varnostnih predpisov,

o samih stroškov.

Noben način ne zagotavlja popolne varnosti in vsaka obdelava ali tehnologija za

odstranjevanje nevarnih odpadkov vsebuje določeno stopnjo tveganja.

V uporabi so trije postopki za obdelavo nevarnih odpadkov. Izbira postopka je odvisna od

narave odpadkov, želenih lastnosti končnega proizvoda po sami obdelavi, tehnične ustreznosti

alternativ in ekonomsko finančne plati (Haque, 1995, str. 72-73):

a) Fizikalna obdelava: proces vsebuje različne metode stopenjskega ločevanja in zgoščevanja

odpadkov. Uporaben za zmanjševanje obsega in pri postopku vračanja še koristnih surovin.

b) Kemična obdelava: uporablja se za pospeševanje pretvorbe nevarnih odpadkov v

nestrupene pline in za spreminjanje kemičnih lastnosti odpadkov.

c) Biološka obdelava: veliko zvrsti industrijskih odpadkov se obdeluje z biološkimi postopki.

Ti postopki vključujejo kemično spremembo, katero povzroča delovanje živih organizmov.

6.2.3. Sežiganje

Sežiganje je skrajni proces odstranjevanja odpadkov, ki se nanaša na določene odpadke,

katere ne moremo reciklirati, ponovno uporabiti ali varno odlagati na odlagališčih odpadkov.

26

Proces toplotne oksidacije poteka pri visokih temperaturah, kjer se nevarni odpadki ob

prisotnosti kisika v zraku spremenijo v pline in negorljivi trdni ostanek. Proizvedeni plini

uhajajo v atmosfero z ali brez prečiščevanja plinov, trdni odpadki se odlagajo na odlagališčih

odpadkov. Sežiganje služi uničenju odpadkov, ki ga spremlja zmanjšanje teže in obsega ter

proizvodnji sterilnega trdnega ostanka.

Štirje dejavniki, ki vplivajo na sežiganje :

o temperatura,

o čas,

o turbulenca,

o kisik.

Za sežiganje so primerni nevarni odpadki, ki vsebujejo visok delež organskih snovi kot so

topila, odpadna olja, oljne emulzije in mešanice olj, plastika, guma in odpadni lateks,

bolnišnični odpadki, pesticidi, farmacevtski odpadki, odpadki rafinerij, odpadki fenola,

maščobe in voski, organski odpadki, ki vsebujejo žveplo in fosfor ali dušik. Odpadki, ki niso

primerni za sežiganje so tisti, ki ne vsebujejo določenega deleža organskih snovi, so visoko

eksplozivni ali radioaktivni.

(Middleton, 1999, str. 241)

6.2.4. Odlagališča nevarnih odpadkov

Odlagališče odpadkov je odobren določen objekt, kjer se najprej odloži nevarne odpadke na

zemljišče, nato se jih skladišči v zemljo. Za odlagališče je potrebno manjvredno zemljišče,

kjer so zagotovljene sanitarno urejene možnosti za odlaganje odpadkov. Odlagališča za

nevarne odpadke se uporablja kot zadnji način za odlaganje odpadkov, potem ko je bilo

narejeno vse, da se zmanjšajo ali odstranijo škodljivosti in nevarnosti odpadkov. Cilj je

zakopati in spremeniti odpadke tako, da ne ogrožajo več okolja in živih bitij. Odlagališča so

ponavadi sestavljena iz celic, v katerih je določena količina nevarnih odpadkov ločena od

sosednjih celic z odpadki s posebnimi pregradami.

(Middleton,1999,str.239)

27

6.3. JAVNO PODJETJE SNAGA

Snaga omogoča ločeno zbiranje:

o odpadnega papirja in kartona, stekla in embalaže (zbiralnice),

o bioloških odpadkov (rjave posode na zbirnih mestih za biološke odpadke),

o kosovnih odpadkov (prevzemna mesta za odvoz kosovnih odpadkov ali zbirni center),

o nevarnih odpadkov (premična zbiralnica ali zbirni center),

odpadne električne in elektronske opreme (zbirni center),

ostanka odpadkov (črne ali sive posode na zbirnih mestih za ostanke odpadkov),

o posebnih odpadkov (zbirni center).

Nevarne odpadke je treba najprej ločiti. Nato pa jih odlagajo v premično zbiralnico –

zabojnik, s katerim Snaga v MOL dvakrat letno zbira nevarne odpadke iz gospodinjstev.

Zbiranje poteka na 18 lokacijah – na vsaki lokaciji je zabojnik dva dni. Ob zabojniku je vedno

usposobljen predstavnik podjetja, ki odpadke sprejema. Nevarne odpadke iz gospodinjstev

lahko občani oddajo tudi v zbirnem centru. Zbirni center je pokrit, posebej urejen in

opremljen prostor za ločeno zbiranje vseh vrst frakcij, kjer jih povzročitelji lahko prepuščajo

izvajalcu in frakcij, ki jih izvajalec sam prevzame v zbiralnicah, in za začasno hranjenje

posameznih frakcij do rednega prevzema frakcij odpadne embalaže ali njihove prepustitve v

ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje. Zbirni center podjetja Snaga je na

ljubljanskem odlagališču Barje. (Javno podjetje Snaga, 2008)

Vrste nevarnih odpadkov, ki jih podjetje Snaga zbira:

o stari akumulatorji

o baterije

o barve in topila

o kemikalije

o olja in masti

o pesticidi

o pralna in kozmetična sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi

o zdravila

o neonske cevi

28

Nevarni odpadki vsebujejo snovi, ki so nevarne za okolje, zato bi v fazah razkroja lahko

ogrozili podtalnico in druge vodne vire, zrak ali prst, s tem pa tudi naše zdravje. Kako

pomembno je pravilno odlaganje nevarnih odpadkov, lahko ponazorimo s primerom in sicer z

baterijo, ki jo odvržemo v posodo za ostanek odpadkov. Baterija prenese težke kovine, ki jih

vsebuje (kadmij, krom in nikelj) tudi na nenevarne odpadke. (Javno podjetje Snaga, 2008)

Nato podjetje nevarne odpadke iz gospodinjstev začasno skladišči v prehodnem skladišču na

odlagališču nenevarnih odpadkov Barje. Iz prehodnega skladišča se nevarni odpadki predajo

specializirani organizaciji, ki je registrirana za zbiranje in odstranjevanje nevarnih odpadkov.

Nekatere odpadke predelajo v sekundarno gorivo za cementarne (olja in razredčila), nekatere

sežgejo (zdravila, sredstva za zaščito rastlin), kisline nevtralizirajo, baterije pa predelajo.

Zbiralna akcija nevarnih odpadkov poteka dvakrat letno po vnaprej določenem urniku in sicer

na 18. lokacijah, kjer delavci Snage prevzamejo nevarne odpadke iz gospodinjstev in jih

odpeljejo s posebnim vozilom. Gre za tovorno vozilo, ki ima funkcijo premične zbiralnice in

je opremljeno s posebnim zabojnikom. Na vsaki lokaciji zabojnik ostane dva dni, sicer pa

lahko nevarne odpadke ljudje oddajo tudi v zbirnem centru Barje. (Javno podjetje Snaga,

2008

7. NAČINI REŠEVANJA ODLAGANJA ODPADKOV

Zgodovinski pogled nam pokaže, da so se plemena selila k novim izvorom hrane, hkrati pa

zapuščala stare naselbine zaradi nakopičenih odpadkov. Torej je bila ena prvih uporabljenih

»metod« ravnanja z odpadki »metanje na kup« in ko je bil ta kup prevelik, so se njegovi

povzročitelji enostavno od njega odselili. Po že prej omenjeni analogiji pa so se razvijali tudi

postopki »kurjenja«, ki so do danes dosegli zelo visoko tehnično raven. Osnovni vzrok za

razvoj postopkov sežiganja odpadkov je v zmanjševanju njihovega izhodiščnega volumna

(Hubert POŽARNIK, SOS za naravo in človeka, 1988).

Iz divjih odlagališč so se torej razvile tehnike odlaganja odpadkov in ostankov po različnih

metodah predhodnega obdelovanja odpadkov, ki jim danes pravimo sanitarno urejanje

deponije.

29

Poleg metod reciklaže ali ponovne uporabe nekaterih vrst odpadkov so se razvili industrijski

načini predelave odpadkov v ponovno snovno ali energetsko uporabne surovine. Razvila se je

reciklaža, ki v bistvu pomeni enostavno kroženje materialov oziroma energetskih oblik

znotraj lastnega ali drugega proizvodnega procesa.

V splošnem lahko torej opredelimo razvoj metod in tehnik ravnanja z odpadki na naslednje

stopnje:

a) stopnja divjega odlaganja (odmetavanja v okolici naselij in na obale rek, potokov in

stoječih voda ter morja),

b) stopnja enostavnega prostega kurjenja odpadkov praviloma na lokaciji divjih deponij,

c) stopnja oblikovanja modernejših oblik odlaganja in kontroliranih deponij,

d) stopnja izgradnje sodobnih deponij tipa bioreaktor, ki jih je mogoče spremljati tudi z

moderno regulacijsko tehniko in nadzorovati s sodobnimi nadzorno komunikacijskimi

sistemi,

e) stopnja sežiganja odpadkov v smislu zmanjševanja njihovega volumna, vendar ob

dogradnji sistemov za učinkovito čiščenje dimnih emisij in reševanje ostankov sežiga,

f) vrhunske tehnike sežiga, ki segajo v temperaturno območje plazme.

Vzporedno s temi postopki pa so se razvile v zadnjih dveh do treh desetletjih tudi tehnike

reciklaže, tehnike specifičnih obdelav in specifičnih proizvodov iz odpadnih surovin:

a) izolacijski materiali na osnovi odpadnih predelanih plastičnih embalaž,

b) instalacijski materiali na osnovi konvencionalnih smol in polnil iz prepariranih

odpadkov,

c) specifični gradbeni materiali izdelani na osnovi anorganskih frakcij odpadkov,

d) obsežno področje obdelave organske materije v obliki biomase na dva osnovna

medsebojno povezana načina (anaerobni in aerobni).

Poseben režim odstranjevanja odpadkov pa velja za odpadke, ki nastajajo v vojski, pri

vojaških vajah in vojaški industriji.

30

8. CILJI PRI RAVNANJU Z ODPADKI

Problem gospodarjenja z odpadki je makroekonomski problem, ki zadeva celotno

gospodarstvo, zato ga je potrebno tudi reševati kot celoto.

Osnovni cilj na področju ravnanja z odpadki je zmanjševanje količin odpadkov, oziroma v

kolikor le-ti nastajajo, ločevanje odpadkov na izvoru in iskanje možnosti za recikliranje, to je

predelavo ali ponovno uporabo odpadkov oziroma snovi, ki iz njih nastajajo.

Strategija ravnanja z odpadki predvideva preprečevanje oziroma omejevanje nastajanja

odpadkov in predelavo (reciklažo) odpadkov.

Cilj Zakona o ravnanju z odpadki je doseči vračanje odpadkov v industrijski snovni krog in v

naravni snovni krog.

Pri reciklaži odpadkov morajo biti izpolnjeni pogoji, da je reciklaža tehnično izvedljiva,

ekonomsko upravičena in pravno urejena in v skladu z normami za varstvo okolja.

Trendi razvoja tehnik, tehnologij in sistemov za obvladovanje problematike odpadkov kažejo

naslednje:

a) izjemno nagel in tehnično ter finančno zahteven razvoj deponijske tehnike in

ohranjanja deponijskega prostora

b) tehnično in tehnološko vrhunsko razvit sistem termične obdelave odpadkov

c) vsestranski razvoj oblik zajemanja, sortiranja, razvrščanja in obdelave, dodelave in

predelave tistih vrst odpadkov, ki tem kriterijem zadoščajo že danes, sicer pa razvoj

takšnih postopkov predobdelav in določenih skladiščnih postopkov, da bodo te snovi

bodočim generacijam v dokaj tehnološko čisti obliki dostopne za kasnejšo uporabo.

Če želimo zmanjšati količine odpadkov, se bo potrebno najprej spopasti s področjem široke

porabe, s področji rabe vseh vrst energentov in oblik energije, z globalno prebivalstveno

politiko s potenciali za pridobivanje hrane za prebivalstvo.

31

Ker količina odpadkov na prebivalca s tehnološkim razvojem družbe narašča, bo potrebno za

reševanje problematike odpadkov izdelati primerne koncepte, prilagojene razvitosti in

posebnostim določenega okolja in nato rešitve vpeljati ob temeljitem in dolgotrajnem

izobraževanju in poučevanju prebivalcev ter uvajanju kvalitetnih komunalnih storitev. V

reševanje problema morajo biti vključene vse možnosti, kot so: preprečevanje nastajanja

odpadkov, zmanjševanje količin odpadkov, zbiranje in recikliranje koristnih snovi, zbiranje in

nevtralizacija nevarnih snovi, varen sežig preostalega odpadka in s tem energetskega reciklaža

in druge inovativne rešitve (Andrej KLEMENC, Ekološko gibanje, 1992).

Pri vsakem nakupu bi morali premisliti, kako bo naša odločitev o nakupu vplivala na okolje.

Ne bi smeli kupovati stvari, ki jih ne potrebujemo, saj s tem trošimo tudi dragoceni prostor za

shranjevanje. Kupovati bi morali le kvalitetne izdelke, ki jih bomo lahko dolgo uporabljali in

po uporabi embalažo vrnili. Izdelki morajo biti pakirani v embalažo, ki ima oznako, da se

zbira in reciklira, oziroma se lahko večkrat uporabi. Uporabnih stvari kot so pohištvo, obleka,

oprema in podobno ne bi smeli metati stran. Večje kosovne odpadke je potrebno oddati ob

zbiranju komunalni službi. Odpadke moramo zbirati ločeno in jih oddajati na ustrezno zbirno

mesto. Organske odpadke moramo zbirati posebej, da bodo primerni za kompostiranje, papir,

steklo – ločeno po barvi, kovine idr., da bodo primerni za predelavo. Topila, barvila in

podobne kemikalije kupujmo le v nujno potrebnih količinah in to takšna, ki zadoščajo strogim

standardom glede varovanja okolja. Nevarnih snovi ne mečimo v posode za smeti, ampak jih

oddajmo na ustreznem zbirnem mestu. Še posebej moramo varčevati pri porabi energije, kajti

njeno pridobivanje je povezano s precejšnjimi vplivi na okolje.

Glavni cilj pri ravnanju z odpadki je torej zmanjševanje odpadkov že pri samem izvoru.

Varnost, sprejemljivost za okolje in ekonomičnost pa so ključne za izbor optimalne rešitve v

določenem okolju.

9. STANJE NA PODROČJU ODPADKOV V REPUBLIKI SLOVENIJI

Republika Slovenija se uvršča pri ravnanju z odpadki med srednje razvite države. Med

razvitejšimi državami na tem področju je vnovična uporaba odpadkov pomembna

gospodarska veja. Prvi center za vnovično uporabo nastaja tudi v Sloveniji in bo začel

delovati maja 2010. To bo nekakšen most med preprečevanjem nastajanja odpadkov in

32

recikliranjem. V teh centrih lahko ljudje po simbolični ceni kupijo izdelke, ki so prenovljeni

in nimajo nobenih omejitev za uporabo (oprema za vrtna dela, igrače, pohištvo,…) In tako se

bo prusmeril tok odpadkov z odlagališč spet v uporabo. 251.171 evrov znaša vrednost centra

vnovične uporabe odpadkov. 249.500 evrov pa bo za projekt namenilo ministrstvo za delo,

družino in socialne zadeve prek evropskih socialnih skladov. Na voljo pa bo tudi mobilna

ekološka klinika. Najpomembnejše spremembe, ki jih potrebujemo je okoljska ozaveščenost

prebivalstva. V tujini najprej izveš, kako ravnati z odpadkom in kam ga moraš odložiti.

Okoljska ozaveščenost se kaže tako, da na sestankih in konferencah ne ponujajo vode v

plastenkah, ampak v steklenih vrčih in kozarcih. Leta 2008 je 1,2 kilograma komunalnih

odpadkov na dan pridelal vsak Slovenec oziroma pridela jih vsak 435 kilogramov na leto. Po

podatkih Agencije RS za okolje nastane v Sloveniji največ odpadkov iz termičnih procesov

(odpadki iz termoelektrarn), sledijo gradbeni in komunalni odpadki (odpadki iz gospodinjstev,

ki so odpeljani z javnim odvozom, med katerimi so tudi kosovni) ter odpadki iz obdelave in

pridelave lesa ter proizvodnje ivernih plošč in pohištva, vlaknin, papirja in kartona. Statistika

kaže, da je med komunalnimi odpadki v povprečju 12% kosovnih, kar pomeni, da bi jih

morali ločeno zbrati vsaj 96 tisoč ton, dejansko pa se jih zbere manj kot polovica, vendar tudi

ta kljub visokim stroškom konča na odlagališčih. 3.6 milijona evrov bi lahko privarčevali, če

odpadkov ne bi odložili, saj je cena za odložitev tone odpadkov vsaj 100 evrov. Ministrstvo

za okolje in prostor ni vzpostavilo učinkovitega sistema ravnanja z ločeno zbranimi

komunalnimi odpadki in spremljanja ločenega zbiranja, a kljub temu zatrjujejo, da imamo

strategijo ravnanja z odpadki. Le-ta je določena v resoluciji o nacionalnem programu varstva

okolja 2005-2012 in v operativnih programih, ki so dostopni na spletni strani ministrstva.

Poudarjajo, da so cilji ravnanja z odpadki, ki jih zasledujemo, določeni z evropskimi predpisi.

Kljub zakonskim zahtevam še vedno veliko občin nima zgrajenih ustreznih zbirnih centrov,

zbiralnic in sortirnic, kar je pogoj za uspešno izvajanje in doseganje postavljenih ciljev.

Slovenija tudi dopušča, da izvajalci dvigujejo cene storitev zaradi odlaganja odpadkov,

namesto, da bi cene znižali zaradi preusmeritve tokov odpadkov v procese, kjer ceno ravnanja

plača proizvajalec. Večino ločeno zbranih odpadkov predstavlja embalaža. V letu 2008 in v

letu 2009 je bilo zbrane 100 tisoč ton. Stroške ravnanja z odpadno embalažo krije slovensko

gospodarstvo, ki plačuje embalažnino glede na količino embalaže, ki jo podjetje da na

slovenski trg. Ločeno zberemo le 30% vse nepovratne steklene embalaže, zelo malo tudi

pločevink in druge kovinske embalaže. V povprečju kar 94% surovin, ki jih proizvajalec

uporabi pri ustvarjanju izdelka, konča kot odpadek. Dostopni podatki o količini zbranih

odpadkov pa ne zajemajo podatkov o odpadkih, ki pristanejo na divjih odlagališčih in 350 000

33

ton odpadkov, ki jih proizvedejo v industriji in podjetjih (DR. Tone STROJIN, ABC o varstvu

okolja, 1995).

V zadnjem obdobju so začeli veljati predpisi, s katerimi se načelo razširjene odgovornosti

proizvajalca širi še na odpadne baterije in akumulatorje, odpadne nagrobne sveče, odpadna

zdravila, odpadna fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi in izrabljene gume.

Letno prižgemo več kot 20 milijonov sveč in tako ustvarimo 8000 ton odpadkov. To tematiko

ureja Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami, ki je začela veljati 1. januarja

2010. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je letno nadomestilo zaradi vodenja evidenc

zavezancev za plačilo okoljske dajatve, ki znaša 33,36 evra, in enote obremenitve za

posamezno vrsto embalaže. Zavezanec mora na primer za 15.000 kilogramov nagrobnih sveč

plačati 51 evrov.

V Republiki Sloveniji je okoli 40 podjetij, ki se ukvarjajo z zbiranjem in predelavo

odpadkov.

V sestavi komunalnih odpadkov pripada največji delež biološkim odpadkom (27.50 %),

sledijo jim odpadki papirja in lepenke (9.40 %) in odpadki umetnih mas in gumija (7.40 %).

V letu 1995 je bilo popisanih 53 aktivnih odlagališč odpadkov, uporabno dovoljenje pa je

imelo le 16 registriranih odlagališč, v upravljanju komunalnih podjetij na katera se odlagajo

pretežno komunalni odpadki. V tem podatku pa niso zajeta opuščena odlagališča, odlagališča

v upravljanju lokalnih skupnosti in divja odlagališča (Uprava Republike Slovenije za zaščito

in reševanje, 1995).

Pri ravnanju s komunalnimi odpadki še vedno prevladuje klasično odlaganje, kar pomeni, da

je večina vrednosti komunalnih odpadkov (tako snovne kot tudi energetske vrednosti)

izgubljena.

Po ocenah bo pri sedanji tehnologiji in načinu odlaganja večina registriranih odlagališč

zapolnjena v petih letih. Velik problem predstavlja tudi iskanje lokacij, ki bi ustrezale

zahtevam za gradnjo novih objektov, namenjenih ravnanju z odpadki.

O neracionalnem reševanju problematike odpadkov priča podatek, da imamo v Sloveniji kar

50 registriranih odlagališč za manj kot dva milijona prebivalcev. Edina dobra lastnost teh

odlagališč je nizka cena odlaganja odpadkov, s katero se strinjamo uporabniki in vlada. Jasno

34

pa je, da s takim ravnanjem ne smemo in ne moremo nadaljevati. V skrbi za čist zrak,

podtalnico in okolje nasploh moramo čimprej zapreti deponije, ki ne ustrezajo

naravovarstvenim kriterijem in še naprej varovati in opazovati zaprta odlagališča ter

spremljati emisije onesnaženja v okolju (Varstvo okolja v Republiki Sloveniji, 1999).

Najpogosteje uporabljeni način ravnanja z odpadki, ki izvirajo iz industrijskih procesov in

energetike, je odlaganje teh odpadkov na monodeponijah in skladiščenje na tovarniških

dvoriščih. Opuščena in neustrezno urejena odlagališča industrijskih odpadkov, pomenijo

predvsem zaradi nevarnosti vdora izcednih voda v podtalnice in vodotoke breme za okolje.

Del odpadkov iz proizvodnih procesov in gradbeništva pa se odlaga tudi na komunalnih

odlagališčih. Zbiranje in odstranjevanje nevarnih odpadkov, ki izvirajo iz industrijskih

procesov je bolje organizirano in evidentirano kot zbiranje komunalnih odpadkov, zaradi

obveznosti, ki jih nalaga povzročiteljem nastanka odpadkov Pravilnik o ravnanju s posebnimi

odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi.

Posledica neustreznega ravnanja z odpadki iz živinoreje vpliva predvsem na ogroženost

podtalnice in vire pitne vode.

(Članek iz priloge panoge in posel,okolje&energija, iz dnevnega časopisa Finance)

35

11. ZAKLJUČEK

Odpadki v sodobnem svetu predstavljajo enega večjih okoljskih bremen, in sicer zaradi svoje

heterogenosti, razpršenosti in okoljske neprijetnosti. Večja kot je razvitost sveta, več

odpadkov pripada posameznemu povzročitelju in ti odpadki so bolj komplicirani s tem pa tudi

bolj nevarni okolju.

Z dvigovanjem okoljske zavesti se rojevajo tudi sodobne metode reševanja tega pomembnega

okoljskega bremena. Ravnanje z odpadki je še vedno med najslabše rešenimi področji varstva

okolja; legalna in nelegalna odlagališča odpadkov so razsejana vsepovsod, posebno skrb pa

vzbuja tudi ravnanje z nevarnimi odpadki. Vse metode reševanja seveda niso optimalne,

predvsem pa zahtevajo precejšnja finančna sredstva ter obilo dela z javnostjo. Moderne

družbe iščejo načine, kako bi razvile družbo brez odpadkov, ob tem pa v nasprotju s temi cilji

in željami količina odpadkov z razvitostjo države stalno narašča.

Vrsta in količina odpadkov je na različnih predelih našega sveta in tudi v posameznih delih

določenih držav različna, bistveno pa se razlikujejo tudi načini ravnanja ali gospodarjenja z

odpadki. Zato je potrebno v vsakem okolju razviti prilagojene načine gospodarjenja z

odpadki. Osnovni cilj na področju ravnanja z odpadki je zmanjševanje odpadkov na izvoru in

iskanje možnosti za recikliranje, to je predelavo ali ponovno uporabo odpadkov oziroma

snovi, ki iz njih nastanejo.

Statistika torej kaže, da količina odpadkov na prebivalca s tehnološkim razvojem družbe

narašča. Za reševanje problemov na tem področju bo potrebno izdelati primerne koncepte,

prilagojene razvitosti in posebnostim določenega okolja, in nato rešitve vpeljati ob temeljitem

in dolgotrajnem izobraževanju in poučevanju prebivalcev ter uvajanju kvalitetnih komunalnih

storitev.

V reševanje problema bodo verjetno vključene možnosti kot so; preprečevanje nastajanja

odpadkov, zmanjševanje količin odpadkov, zbiranje in recikliranje koristnih snovi, zbiranje in

nevtralizacija nevarnih snovi, varen sežig preostalega odpadka in s tem energetska reciklaža

in še druge inovativne rešitve. Na pohodu pa so tudi nove tehnologije, materiali in izdelki pri

čemer tudi dosežki informacijske družbe ponujajo povsem nove in drugačne možnosti.

Varnost, sprejemljivost za okolje in ekonomičnost pa bodo ključne za izbor optimalne rešitve

37

v določenem okolju. Mnogi so mnenja, da bi zadostovala v Sloveniji ena sama velika

sežigalnica, ki bi imela dve ločeni kurišči. Nujno bo treba sprejeti nov zakon, ki bo v celoti

vse to uredil. Velik problem našega sistema je, da v sistem ravnanja z odpadki posegajo

številna komunalna podjetja, ki tam nimajo kaj iskati. Za ravnanje z odpadki morajo prevzeti

odgovornost občine in država. Da bo sistem dovolj učinkovit, pa je treba graditi s čim manj

javnimi finančnimi sredstvi, sicer bo predrag. Tudi izbira tehnologij mora biti premišljena.

Treba je izbrati predvsem ekonomsko učinkovite rešitve, ki bodo investicijsko izvedljive in

ugodne za občane.

Področje gospodarjenja z odpadki postaja eno pomembnejših področij, v prihodnosti pa bo

postalo še pomembnejše.

38

11. LITERATURA IN VIRI

ARSO (2008): Agencija Republike Slovenije za okolje. Način ravnanja z nevarnimi odpadki,

dosegljivo na: http://kazalci.arso.gov.si/

ARSO (2008): Agencija Republike Slovenije za okolje. Izvoz in uvoz nevarnih odpadkov iz

Slovenije, dosegljivo na: http://kazalci.arso.gov.si/

BAJT Drago (1992): 100 preprostih stvari, ki jih lahko naredite za rešitev zemlje; Tehniška založba Slovenija, Ljubljana,

BROWN PAUL (1991): Greenpace; Založba Educa, Ljubljana,

ČLANEK IZ PRILOGE PANOGE&POSEL, OKOLJE&ENERGIJA IZ DNEVNEGA

ČASOPISA FINANCE, februar 2010, št.1

HAQUE EMDADUL, M. (1995) Socio economic Incentives for toxic waste management.

Magistersko delo. Ekonomska fakulteta v Ljubljani. Strani 67-69 in 72-73.

JAVNO PODJETJE SNAGA (2008). Dosegljivo na: http://www.jh-lj.si/index.php?p=7

KLEMENC Andrej (1992): Ekološko gibanje, Politika, Morala, Študentska organizacija

Univerze v Ljubljani,

KEMP DAVID, D. (1995) The environment dictionary. London: Routledge. Stran 345.

LAH Avguštin (2000): Zdravje in okolje – kakovost okolja in življenja konec 20. stoletja;

Trajanus, d.o.o., Kranj,

Dr. LENARDIČ Mare (1998): Članki; neodvisni založnik, Ljubljana,

LOVELOCK J.E. (1979): Gaja – Nov pogled na življenje na zemlji, Cankarjeva založba v Ljubljani,

LIKAR Peter (1976): Domovina, si še kakor zdravje ? Založba Borec, Ljubljana,

MIDLETTON NICK. (1999) The Global Casino. Second Edition. London : Arnold, strani

239 in 241.

MEDNARODNO TRGOVANJE Z NEVARNIMI ODPADKI IN BASELSKA KONVENCIJA (2008)

Dosegljivo na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/segel114.pdf [20.5.2008]

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR,Agencija Republike Slovenije za okolje.

(2006). Publikacija Kazalci okolja. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana

39

PODLIPNIK Bernarda (2000): Odpadki kot energetski vir in zmanjševanje okoljijskih bremen; Založba Mordena, Maribor,

POŽARNIK Hubert (1988): SOS za naravo in človeka; Založba DOMUS, Ljubljana,

PLUT Dušan (1985): Za ekološko svetlejši jutri; Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana,

PLUT Dušan (1987): Slovenija – Zelena dežela ali pustinja ?

PRODNIK (2008): Priročnik Ločevanje odpadkov, Javno komunalno podjetje

ROŠ Milenko (1997); Izrazje s področja voda; Slovensko društvo za zaščito voda, Ljubljana,

Dr. Strojin Tone (1995): ABC o varstvu okolja; Slovensko EKO gibanje, Ljubljana,

Dr. Strojin Tone (1994): Varstvo okolja; Visoka šola za zdravstvo,

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (1995), Ministrstvo za obrambo,

ŽELEZNIK -LOGAR Katarina: Obveznosti “obremenjevalcev” okolja do agencije za okolje, Svetovalec (Priloga revij Obrtnik in Podjetnik), št. 3/2009, str. 54, 55

KEUC Albin (2002): Kako ravnati z odpadki : vodič po zakonodaji o odpadkih v Sloveniji in EU

Varstvo okolja v Sloveniji (1999): Regijske zasnove ravnanja z odpadki, strateške zasnove – programi – izkušnje, Celje,

Dr. Drago VUK (1997), Ravnanje z odpadki,

Dr. Drago VUK (1998), Ravnanje z odpadki biološkega izvora,

WINTER Georg (1994): Okolju prijazno podjetje, Drevo.

40