Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA
SPECIALNA IN REHABILITACIJSKA
PEDAGOGIKA
PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB PO
TEŽKI POŠKODBI GLAVE
PSYCHOLOGICAL CONSEQUENCES OF
SEVERE HEAD TRAUMA
DIPLOMSKO DELO
Mentor: dr. Janez Jerman Kandidatka: Aleksandra Soklič
Ljubljana, november 2013
1
Zahvala
Rada bi se zahvalila svojemu mentorju dr. Janezu Jermanu, ki je privolil v mentorstvo ter je
kljub zapletom, vztrajal in ohranil mentorstvo, mi pomagal, me usmerjal ob tem pa dopustil,
da grem v smer, ki me zanima in jo sama oblikujem. Ob enem se zahvaljujem tudi osebi, ki je
z menoj nesebično delila svojo težko življenjsko preizkušnjo. Zahvala prav tako sledi mojemu
možu, družini, prijateljem ter sodelavcem, ki so mi stali ob strani, me bodrili in spodbujali ter
pri marsičemu pomagali s svojimi izkušnjami.
2
Povzetek
Diplomsko delo obravnava – kot že naslov nakazuje – psihološke posledice, ki jih pusti težka
možganska poškodba. Razdeljeno je na dva ključna dela: teoretični in empirični del.
V teoretičnem delu naloge je opisana vloga in delitev centralnega živčevja ter naloge njegovih
posameznih delov. Temu sledi podrobnejša opredelitev poškodbe možganov in opis različnih
stopenj možganskih okvar ter značilnosti, ki veljajo za vsako posamezno stopnjo možganske
poškodbe. Opisani so tudi vzroki in različni postopki odkrivanja (diagnosticiranja)
možganskih poškodb. Nato preidemo na opis posledic, ki jih lahko povzroči poškodba
možganov. Tu so predstavljene generalne možne posledice in tudi delitev najpogostejših
posledic glede na poškodovane režnje možganske skorje. Sledi opis splošnih psiholoških
značilnosti posameznika. Opredeljena je tudi delitev duševnih procesov ter natančneje opisana
vsaka skupinah posebej ter pojem osebnosti. V zadnjem delu teoretičnega sklopa je opisan
potek rehabilitacije po možganski poškodbi z možni izidi. S tem se teoretični sklop naloge
zaključi.
Empirični del naloge je študija primera. Predstavljena je težka življenjska preizkušnja
mladeniča, ki je na pragu svoje odraslosti doživel prometno nesrečo, v kateri je bil udeležen
kot pešec. Natančno je opisan nesrečni dogodek in okoliščine ter celotno obdobje
rehabilitacije s primerjavo stanja pred poškodbo in po njej (s poudarkom na psiholoških
značilnostih posameznika). Predstavljene so spremembe psiholoških značilnosti posameznika
in njihov vpliv na kakovost življenja.
Ključne besede: možgani, centralno živčevje, poškodba možganov, psihološke značilnosti,
duševni procesi, kognitivni procesi, čustveni procesi, motivacijski procesi, posledice,
rehabilitacija.
3
Abstract
This dissertation deals with psychological consequences of serious brain damage. It is divided
into two key parts, the first (theoretical) part and the second (empirical) part.
The role and division of the central nervous system and the roles of each constituent part are
described in the theoretical part. Then the detailed description of the brain damage, its various
levels and their characteristics is followed. Furthermore, the causes and various methods of
diagnosing the brain damage are described. Then we move to the description of consequences
caused by the brain damage. The general consequences and division of the most common
consequences depended on damaged lobes of the cerebral cortex are also presented.
The description of the general psychological characteristics of an individual is followed.
The division of mental processes and the thorough description of each group and the concept
of personality are defined as well. The course of rehabilitation after the brain damage with
possible results is described in the last constituent part of the theoretical part.
The empirical part of the dissertation includes a study of a case. A difficult experience of
a young man on the brink of adulthood, who had a traffic accident as a pedestrian, is presented
here. Unfortunate event, its circumstances and the whole course of rehabilitation with
the comparison of the conditions before and after the damage (focused on psychological
characteristics of an individual) are described here in details. Last but not least, the changes of
the psychological characteristics of an individual and their influence on the quality of life are
presented as well.
Key words: brains, central nervous system, brain damage, psychological characteristics,
mental processes, cognitive processes, emotional process, motivational processes,
consequences, rehabilitation
4
Kazalo vsebine 1 TEORETIČNI UVOD .......................................................................................................... 8
1.1 ZGRADBA IN DELOVANJE OSREDNEJGA ŽIVČNEGA SISTEMA ................... 8
1.1.1 VELIKI MOŽGANI ............................................................................................ 10
1.1.1.1 Telencefalon ..................................................................................................... 10
1.1.1.1.1 Čelni (frontalni) reženj ............................................................................... 11
1.1.1.1.2 Temenski (parietalni) reženj....................................................................... 11
1.1.1.1.3 Senčni (temporalni) reženj ......................................................................... 12
1.1.1.1.4 Zatilni (okcipitalni) reženj .......................................................................... 12
1.1.1.1.5 Insularni reženj ........................................................................................... 12
1.1.1.1.6 Limbični reženj .......................................................................................... 12
1.1.1.2 Diencefalon ...................................................................................................... 13
1.1.2 ZGRADBA IN DELOVANJE ŽIVČNE CELICE .............................................. 14
1.2 PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB ..................................................................... 15
1.2.1 DUŠEVNI PROCESI .......................................................................................... 16
1.2.1.1 Kognitivni ali spoznavni procesi ..................................................................... 16
1.2.1.1.1 Zaznavanje ................................................................................................. 17
1.2.1.1.2 Pozornost .................................................................................................... 18
1.2.1.1.3 Učenje......................................................................................................... 19
1.2.1.1.4 Spomin ....................................................................................................... 20
1.2.1.1.5 Mišljenje ..................................................................................................... 22
1.2.1.2 Čustveni procesi ............................................................................................... 24
1.2.1.3 Motivacijski procesi ......................................................................................... 26
1.2.1.4 Medsebojna povezanost duševnih procesov .................................................... 28
1.2.2 OSEBNOST ........................................................................................................ 29
1.2.2.1 VPLIV POSAMEZNIH PODROČIJ OSEBNOSTI NA ČLOVEKOVO
DOŽIVLJANJE, VEDENJE IN USPEŠNOST .............................................................. 31
1.3 POŠKODBA IN OKVARA MOŽGANOV ............................................................... 32
1.3.1.1 Lahka poškodba glave ..................................................................................... 36
1.3.1.2 Zmerna poškodba glave ................................................................................... 37
5
1.3.1.3 Težka poškodba glave ...................................................................................... 37
1.3.1.4 Perzistentno vegetativno stanje ........................................................................ 37
1.3.2 VZROKI POŠKOD MOŽGANOV ..................................................................... 38
1.3.3 ODKRIVANJE IN PROUČEVANJE POŠKODB MOŽGANOV ..................... 39
1.3.4 NEKATERE ZNAČILNOSTI POŠKOD MOŽGANOV V OTROŠKI DOBI .. 42
1.3.5 POSLEDICE PO POŠKODBI MOŽGANOV .................................................... 43
1.3.5.1 TEŽAVE NA ČUSTVENEM IN MOTIVACIJSKEM PODROČJU ............. 52
1.4 REHABILITACIJA .................................................................................................... 58
1.4.1 STANJE PO POŠKODBI IN FAZE OKREVANJA .......................................... 59
1.4.2 NAČRTOVANJE REHABILITACIJE ............................................................... 61
1.4.3 CELOSTNA REHABILITACIJA ....................................................................... 62
1.4.3.1 PSIHOLOŠKA REHABILITACIJA ............................................................... 64
1.4.3.1.1 PSIHOLOŠKA DIAGNOSTIKA .............................................................. 65
1.4.3.1.2 KOGNITIVNA TERAPIJA ....................................................................... 66
1.4.3.1.3 PSIHOTERAPIJA ...................................................................................... 66
1.4.3.2 POKLICNA REHABILITACIJA .................................................................... 68
2 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................... 69
2.1 Raziskovalni problem ................................................................................................. 69
2.2 HIPOTEZE: ................................................................................................................ 70
2.3 METODOLOGIJA ..................................................................................................... 70
2.3.1 Raziskovalna metoda ........................................................................................... 70
2.3.2 Postopek zbiranja podatkov in opis merskih inštrumentov ................................. 71
2.3.3 Obdelava podatkov .............................................................................................. 71
2.4 REZULTATI ŠTUDIJE PRIMERA (UGOTOVITVE IN INTERPRETACIJA ) ..... 72
2.4.1 Opis osebe (osebni podatki, družina) .................................................................. 72
2.4.2 Opis dogodka ter zdravstvenega stanja po poškodbi ........................................... 72
2.4.3 Potek rehabilitacije .............................................................................................. 73
2.4.4 Psihološke značilnosti (pred poškodbo in po njej) .............................................. 79
2.4.4.1 Kognitivni procesi ............................................................................................ 79
2.4.4.2 Čustveni in motivacijski procesi ...................................................................... 81
6
2.4.5 Stanje danes ......................................................................................................... 82
3 VREDNOTENJE HIPOTEZ .............................................................................................. 82
4 SKLEP ................................................................................................................................ 84
5 VIRI IN LITERATURA .................................................................................................... 88
6 PRILOGE ........................................................................................................................... 92
6.1 INTERVJU (priloga 1) ............................................................................................... 92
Kazalo slik
Slika 1 Delitev osrednjega živčevja ................................................................................................ 9
Slika 2 Delitev možganske skorje na režnje in pomembna možganska področja ......................... 14
Slika 3 Možgani pri zaprti poškodbi glave .................................................................................... 34
Slika 4 Možgani po odprti poškodbi glave .................................................................................... 35
7
UVOD
Za to temo sem se odločila, ko sem med študijem spoznala in se prvič srečala s problematiko
oseb po težki poškodbi glave. Poškodbe glave so zelo pogost pojav, vendar je zelo malo
govora o tem, kako se osebe, ki preživijo poškodbo možganov, spopadajo z nadaljnjim
življenjem.
V svoji diplomski nalogi bom obravnavala psihološke posledice po težki poškodbi glave in to,
kako in kje se kažejo ter kako se je z njimi možno spoprijemati.
Možgani so zelo zapleteni in pomembni za naše življenje. Omogočajo in nadzorujejo vse
telesne dejavnosti od hoje, govora, zaznavanja (vid, sluh, vonj, tip, okus) do prehranjevanja,
spanja, dihanja, čustvovanja, mišljenja, načrtovanja, razumevanja ter skladiščenja spominov.
Že iz tega sledi, da poškodba tako pomembnega organa, kot so možgani, lahko povzroči več
posledic, ki korenito zaznamujejo in kvalitativno spremenijo posameznikovo življenje.
Za boljše razumevanje posledic je zelo pomembno, da razumemo zgradbo ter delovanje
posameznih delov možganov oziroma osrednjega živčevja. Treba je razumeti tudi, kakšne
posledice lahko povzroči poškodba nekega dela centralnega živčevja in kako poteka
rehabilitacija ter kaj vse vpliva na izid rehabilitacije posameznika.
Zaradi izjemne zapletenosti možganov, razlik v osebnosti in psiholoških značilnostih, različnih
vrst te obsega poškodb in posledic je zelo težko na splošno raziskovati psihološke značilnosti
oseb po težki poškodbi glave, saj je možno primerjati le psihološke značilnosti posameznika
pred poškodbo glave in po njej, zaradi česar sem se odločila za študijo primera. Podrobno bom
opisala posameznikove psihološke značilnosti pred poškodbo in jih primerjala s stanjem po
njej.
8
1 TEORETIČNI UVOD
1.1 ZGRADBA IN DELOVANJE OSREDNEJGA ŽIVČNEGA
SISTEMA
Možgani človeka tehtajo okoli 1300 do 1500 g (približno 1,4 kg) s tem predstavljajo približno
2 % telesne teže in porabljajo 20 % celotne energije telesu. Živčevje človeka tvori osrednje
(centralno) in obkrajno (periferno) živčevje.
Osrednje (centralno) živčevje je sestavljeno iz:
velikih možganov,
malih možganov,
možganskega debla in
hrbtenjače.
Obkrajno (periferno) živčevje sestavlja:
12 parov možganskih živcev in
31 parov hrbtenjačnih živcev.
Osrednje živčevje je zelo varno spravljeno v lobanji in hrbtenici človeka in zaščiteno s kar
tremi ovojnicami ter kostmi lobanje in hrbtenice. Zunanja ovojnica ali membrana se imenuje
trdna opna, sledi žilnica in notranja pajčevnica. Med žilnico in pajčevnico je tako imenovan
subrahoidni prostor, v katerem so oziroma potekajo žile, ki oskrbujejo možgane s krvjo. Na
dnu lobanje oziroma tako imenovani lobanjski bazi je odprtina, v kateri je možgansko deblo,
ki je povezano s hrbtenjačo. V zadnji možganski kotanji so mali možgani (Korošak, 2003;
Plut, 2002).
9
Slika 1 Delitev osrednjega živčevja
10
1.1.1 VELIKI MOŽGANI
Veliki možgani so orehovemu jedrcu podobna masa, ki predstavlja najobsežnejši del
osrednjega živčevja. Delimo jih na levo in desno poloblo, ki sta med seboj povezani s
številnimi aksonskimi povezavami.
Možgani so sestavljeni iz telencefalona in diencefalona.
1.1.1.1 Telencefalon
Telencefalon je sestavljen iz sive in bele snovi, obsega pa obe hemisferi. Bela snov je
sestavljena iz živčnega nitja, ki jih tvorijo trojna različno dolga, živčna vlakna (transverzalna,
projekcijska in asociacijska). Transverzalna živčna vlakna povezujejo obe polobli.
Projekcijska živčna vlakna povezujejo možgansko skorjo z nižjimi deli možganov in
hrbtenjačo. Asociacijska živčna vlakna pa povezujejo različne dele iste možganske poloble.
Siva substanca (sive možganske celice) je sestavljena iz možganske skorje in bazalnih
ganglijev.
Bazalni gangliji predstavljajo sivo substanco v notranjosti hemisfer. Pravzaprav so anatomska
osnova ekstrapiramidnega sistema.
Možganska skorja je debela skoraj do pol centimetra in je močno nagubana (zavzema skoraj
do pol kvadratnega metra površine). Sestavljajo jo skoraj šest plasti živčnih celic. Okrog
polovice vseh živčnih celic je v gubah možganske skorje. Ima zelo pomembno funkcijo, saj je
odgovorna za naše doživljanje sveta in vedenje.
Možgansko skorjo pa ne delimo le na levo in desno poloblo, ampak jih lahko po lobanjskih
kosteh razdelimo tudi na več režnjev:
● čelni ali frontalni reženj,
● temenski ali parietalni reženj,
● senčni ali temporalni reženj,
● zatilni ali okcipitalni reženj,
● insularni reženj
11
● in limbični reženj.
1.1.1.1.1 Čelni (frontalni) reženj
Čelni reženj je najobsežnejši in zajema sprednji del možganske skorje. V procesu filogeneze
se je najpozneje razvil. Ta del je v veliki meri povezan z višjimi psihičnimi procesi. Ta predel
možganske skorje ima veliko povezav tudi z notranjimi predeli možganov.
Nadzoruje »izvrševanje« opravil, kot so načrtovanje, določanje prednosti, presojanje,
abstraktno mišljenje, zaviranje impulzivnosti in pozornost. Povezan je tudi z gibanjem, in sicer
uravnava, spodbuja in nadzoruje gibanje. Sprednji del čelnega režnja je vključen v časovno
organizacijo našega vedenja. Vsako vedenje je sestavljeno iz številnih manjših, drobnih enot,
ki pa morajo biti pravilno razporejene v času in prostoru. Ta predel nam omogoča sprotni
zapis opravljenih enot (kratkotrajni, delovni spomin), razporejanje v času in prostoru in
sprotno prilagajanje spremembam. Smiselno in ciljno usmerjeno vedenje je mogoče le tako, da
se nekatere gibalne spodbude ojača, druge pa oslabi, vsekakor pa mora biti naš gibalni vzorec
dovolj prožen, da ga lahko sproti prilagajamo časovnim in prostorskim spremembam.
1.1.1.1.2 Temenski (parietalni) reženj
Temenski reženj je zelo pomemben za zaznavanje oziroma senzoriko. V tem delu potekajo
procesi, ki nam omogočajo zaznavanje in povezovanje dotika s slušnimi in vidnimi občutki,
kar nam omogoča zavedanje lastnega telesa ter položaja našega telesa v prostoru. Dominantna
stran temenskega režnja je odgovorna za razumevanje govora, nedominantna stran pa
povezuje proprioceptivne občutke z vidnimi ter s tem omogoča upravljanje telesa in objektov.
Ta predel je torej pomemben za oblikovanje enotne zaznave iz različnih senzornih
reprezentacij, za opredeljevanje prostorskih značilnosti, oblikovanje abstraktnih pojmov ter
kratkotrajni spomin, saj se v teh predelih zbirajo in ohranjajo raznovrstne senzorične
informacije.
12
1.1.1.1.3 Senčni (temporalni) reženj
Pod in za čelnimi režnji so senčni režnji. Senčni reženj ima pomembno vlogo pri predelovanju
sprejetih informacij, spominu in čustvovanju posameznika. Na tem področju je zelo
pomembno slušno področje in področje za razumevanje govora. Prav tako pa skupaj
s temenskim režnjem integrirata slušne, vidne in somatske podatke v misli in spomin.
V senčnem režnju je zelo razvejana komunikacijska mreža. Skozi ta predel potekajo številne
aferentne (iz čutil) in eferentne poti (v osrednje živčevje – temenski in čelni reženj, limbični
sistem ter bazalni ganglij). Povezava med levim in desnim senčnim režnjem poteka prek
korpusa kalosuma.
1.1.1.1.4 Zatilni (okcipitalni) reženj
Ta reženj se nahaja čisto zadaj in je odgovoren za zaznavanje vizualnih dražljajev (primarni in
sekundarni centri vida). Omogoča nam zavestno predstavo in interpretacijo vidnih dražljajev.
1.1.1.1.5 Insularni reženj
Insularni reženj je ugreznjen v globino možganske skorje. Prekrivajo ga sosednji režnji –
frontalni, parietalni in temporalni reženj). Ima pomembno vlogo pri čustvenem odločanju. Ta
reženj uravnava delovanje možganov, ki je povezano s čustvi. Sodeluje v oblikovanju in
obdelavi vseh čustev, predvsem pa se aktivira pri stimulansih, ki sprožijo neprijetna čustva kot
so strah, bolečina, gnus itd.
1.1.1.1.6 Limbični reženj
Ta reženj je sestavljen iz delov orbitalne skorje čelnega režnja, obročaste vijuge (gyrus
cinguli), istmusa, hipokampalne vijuge, unkus in primarne vohalne skorje. Tukaj v tem
predelu je sistem, ki uravnava delovanje možganov, ki je povezano z visceralno aktivnostjo,
čustvi in spominom.
13
1.1.1.2 Diencefalon
Je del velikih možganov, sestavljen predvsem iz sive substance, ki je razporejena v številna
jedra.
Sestavljajo ga:
● talamus,
● hipotalamus,
● epitalamus,
● metatalamus
● in subtalamus.
Talamus je parno jajčasto telo. Sestavljeno je iz sive substance, številnih jeder, ki so med
seboj ločena s tankimi sloji bele substance.
Talamus povezuje hrbtenjačo in možgane, hkrati pa je pomemben za aktivnost v možganih.
Hipotalamus je odgovoren za telesno homeostazo (za telesno temperaturo, potrebo po hrani
in vodi, nadzor nad izločanjem hormonov v hipofizi ter vpliv na vegetativni sistem).
Epitalamus vključuje češariko, ki sodeluje pri fizični rasti in spolnem razvoju.
Metatalamus je sestavljen iz lateralnega in medialnega genikulatnega telesca.
Subtalamus spada oziroma je del ekstrapiramidalnega sistema, ki sodeluje z vegetativnim
živčevjem in bazalnimi gangliji (Korošak, 2003; Plut 2002; Radonjič-Miholič, 1992).
14
Slika 2 Delitev možganske skorje na režnje in pomembna možganska področja
1.1.2 ZGRADBA IN DELOVANJE ŽIVČNE CELICE
Živčna celica oziroma nevron je funkcionalna enota živčnega sistema. Obstaja več vrst
nevronov, ki se med seboj razlikujejo po strukturi in funkciji. Vse te različne vrste celice
opredeljujemo kot en tip celice, zaradi njihove funkcije. Živčna celica je zgrajena iz celičnega
telesa in njenih izrastkov dendritov, aksona, aksonskega grička, sinapse in sinaptičnega
končnega dela. Dendriti so izrastki, ki sprejemajo impulze, aksoni pa prenašajo impulze.
15
Impulzi se po izrastkih prenašajo v obliki električnih in kemičnih sporočil. Impulz oziroma
informacija pripotuje do živčne celice prek sinapse, kjer se izrastek iz prejšnje živčne celice
približa naslednji, vendar se je ne dotakne. Impulzi se prenesejo iz enega na drugo celico tako,
da presinaptična celica izloči kemični transmiter (na primer acetilholin ali noradrenalin), ki
s pomočjo difuzije pride do postsinaptične membrane, kjer so receptorska mesta. Tu se nato
kemična informacija pretvori v električni dogodek, ki nato potuje vzdolž nevrona. Sinapse so
lahko kjerkoli na telesu nevrona, najpogosteje so na dendritu. Število dendritov živčne celice
je lahko različno. Dendriti omogočijo, da električni signal doseže telo celice vse do točke, kjer
izvira akson. V aksonu se zbirajo električne informacije iz dendritov in celičnega telesa ter jih
usmeri na naslednji nevron (Powell, 2007; Plut, 2002; Korošak, 2003).
1.2 PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI OSEB
Dobesedni prevod besede psihologija pomeni znanost o duši, o duševnosti (gr. psyche – duša,
logos – beseda, nauk, znanost) (Kompare idr., 2001). Vendar pa psihologija ne preučuje le
notranjega dogajanja, torej duševnih pojavov, ampak tudi naše vedenje in telesne procese, kar
razširi predmet proučevanja psihologije.
Duševni pojavi so sestavljeni iz procesov, lastnosti in stanj. Duševni procesi so del
notranjega dogajanja, ki poteka v nekem časovnem zaporedju in vodi k nekemu cilju.
Razlikujemo tri velike skupine duševnih procesov: čustvene, motivacijske in kognitivne
oziroma spoznavne. Spoznavni procesi pa so sestavljeni iz zaznavanja, učenja in mišljenja.
Vsi duševni procesi so med seboj povezani in ne potekajo ločeno eden od drugega, ampak so
soodvisni. Seveda se pa duševni procesi razlikujejo v načinu obstajanja v nekem trenutku
(čustva, pozornost, budnost, prištevnost/neprištevnost itd..), to so pa tako imenovana duševna
stanja. Na drugi strani pa so duševne lastnosti, ki predstavljajo trajnejši vidik (trajne
značilnosti), kajti tukaj gre za ustaljen način doživljanja in vedenja. Načeloma jih delimo na
štiri glavne skupine. Prva je temperament posameznika, torej živahnost, družabnost,
impulzivnost, introvertiranost itd. Tu je potem tudi druga skupina, in sicer značaj
posameznika, kamor sodijo lastnosti, kot so poštenost/nepoštenost, vestnost ipd. V tretjo
16
skupino spadajo sposobnosti, kot so inteligentnost, zaznavna hitrost, psihomotorične
spretnosti itd. v zadnjo skupino pa telesne značilnosti posameznika, torej telesna konstitucija,
višina, teža itd. Tudi duševne lastnosti so povezane in odvisne od duševnih procesov in stanj.
Vsi duševni pojavi se kažejo v obnašanju, zaradi česar postanejo dostopni tudi zunanjemu
opazovanju in ne le osebnemu doživljanju. Celota duševnih pojavov in obnašanja
posameznika ob vplivu dednosti in okolja tvori oziroma oblikuje osebnost človeka.
Posameznikovo duševno delovanje in obnašanje pa se poraja v centralnem živčnem sistemu,
zaradi česar je ta ključnega pomena za osebnost posameznika oziroma njegovo duševno
delovanje in vedenje. Možgani se skupaj s celotnim živčnim sistemom skozi celo življenje
(od rojstva do pozne starosti) posameznika razvijajo in spreminjajo, posledično se prav tako
spreminja duševnost in vedenje osebe. Če se poškoduje centralno živčevje posameznika, to
zagotovo povzroči tudi številne posledice na posameznikovem vedenju in duševnem
funkcioniranj (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).
1.2.1 DUŠEVNI PROCESI
Delijo se na tri velike skupine:
1. kognitivni ali spoznavni procesi,
2. motivacijski procesi in
3. čustveni procesi.
1.2.1.1 Kognitivni ali spoznavni procesi
Spoznavni ali kognitivni procesi so dejansko sestavni deli intelektualnih sposobnosti.
Zajemajo pa:
zaznavanje (ki zajema percepcijo, klasifikacijo in integracijo informacij),
učenje in spomin (shranjevanje in obnavljanje informacij),
mišljenje (organizacija in reorganizacija informacij),
izražanje (verbalno, prek risanja, gibanja izražanje predelanih in shranjenih
informacij).
17
Vsi ti kognitivni procesi pa so močno povezani s budnostjo, pozornostjo ter hitrostjo predelave
informacij.
1.2.1.1.1 Zaznavanje
Zaznavanje je osnovni pogoj, ki nam omogoča spoznavanje okolja, prilagajanje, reagiranje in
komunikacijo z njim. Težko si je predstavljati, kako bi se naučili govoriti, misliti in kako bi
sploh preživeli brez občutenja in zaznavanja. Zaznavanje je proces, pri katerem gre za
sprejemanje, organizacijo in interpretacijo informacij, ki prek čutnih organov pridejo do
posameznika. (Kompare idr., 2001). Občutek oziroma zaznava nastane takrat, kadar nek čutni
organ s svojimi receptorji zazna nek dražljaj iz okolja ali notranjosti posameznika, ki se potem
v obliki električnega impulza prenese prek živčnih vlaken v centralno živčevje (do senzornih
živčnih središč v možganski skorji), kjer v primarnih središčih nastanejo občutki,
v asociacijskih pa zaznave. Možgani dekodirajo signal, ki je prišel iz določenega
specializiranega čutnega organa za posamezno vrsto dražljajev (oko se odziva le na svetlobne
dražljaje, uho le na slušne itd.) in izluščijo informacije o lastnostih dražljaja (na primer vidni
dražljaj – velikost, oblika, barva, svetlost, sence, robovi in ploskve). Šele nato, ko se te
informacije uskladijo še s drugimi iz spomina, dražljaj spoznamo, prepoznamo in skupaj
s drugimi občutki tvorimo zaznave. Naše zaznavanje je pa v veliki meri odvisno od čutnega
praga posameznika. Občutljivost posameznika za zaznavanje posameznih dražljajev nam
omogoča, da ne zaznamo prav vsakega slehernega dražljaja, ampak da razlikujemo med bolj
in manj pomembnimi dražljaji. Seveda se pa čutni prag razlikuje med posamezniki in prav
tako ni v vsakem obdobju pri istem posamezniku enak. Nanj ima velik vpliv počutje
posameznika in zdravstveno stanje. Kadar smo utrujeni, je naša občutljivost veliko manjša,
prav tako jo poslabšajo različna bolezenska stanja (vnete oči, vnetje ušesa, zamašen nos) in pa
seveda okvare čutil. Torej kakršnekoli poškodbe možganskih živcev, ki oživčujejo oziroma po
katerih se prevajajo živčni impulzi v možgane ter del korteksa, v katerem se interpretira
dražljaj, povzročijo motnje zaznavanja, ki so pa eden od osnovnih duševnih procesov in imajo
močan vpliv na funkcioniranje posameznika (učenje, čustva itd.) (Kompare idr., 2001).
18
1.2.1.1.2 Pozornost
Na posameznika v vsakem trenutku deluje zelo veliko različnih dražljajev, ki jih pa
zahvaljujoč pozornosti ne zaznavamo vseh in ne hkrati, kajti to bi povzročilo precejšnjo
zmedenost in znižalo kakovost našega zaznavanja. Babšek (2009) je pozornost opredelila kot
usmerjenost in osredotočenost na določen dražljaj. Zaradi pozornosti dražljaje nenehno
selekcioniramo in se omejujemo le na tiste, ki nas zanimajo in pritegnejo naše zanimanje
v nekem trenutku (selekcija dražljajev). Pri pozornosti razlikujemo in poznamo obseg
pozornosti in trajanje. Obseg pozornosti, s čimer mislimo na količino dražljajev, ki jih lahko
hkrati zaznamo, je odvisna od vrste gradiva in razporejenosti ter od starosti posameznika (pri
odraslih je obseg pozornosti večji). Zelo pomemben vidik je tudi trajanje pozornosti, ki pa je
odvisno od motiviranosti, starosti in drugih dražljajev, ki so hkrati prisotni. Seveda pa so smer,
intenzivnost, trajanje in obseg pozornosti odvisni od številnih dejavnikov, tako notranjih kot
tudi zunanjih. Med zunanje dejavnike, ki vplivajo na pozornost, vsekakor sodijo lastnosti
dražljajev (velikost, gibanje, njihova intenzivnost, spreminjanje in razlikovanje od okolice).
Pasivna ali spontana pozornost je tista, ki jo pritegnejo zunanji dejavniki (Kompare idr.,
2001). Notranji dejavniki pa izzovejo hoteno ali aktivno pozornost. Med notranje dejavnike
štejemo potrebe, motive, čustva, interese in pričakovanja posameznika. Na pozornost vplivajo
čustva, ki jo lahko povečajo ali zmanjšajo (žalost ali zaljubljenost jo zaradi osredotočenosti na
sebe, odnos oziroma ljubljeno osebo zmanjšajo, pričakovanje nečesa pa jo poveča). Prav tako
imajo na pozornost vpliv naše znanje in izkušnje, saj smo na to, kar poznamo, veliko bolj
pozorni. Dobra pozornost, torej taka, ki je dovolj intenzivna, ni odkrenljiva, ima zadovoljiv
obseg in trajanje v zelo veliki meri vpliva na naše učenje in delo, ki ga opravljamo, ter
funkcioniranje v vsakodnevnem življenju. Po poškodbi glave se zelo pogosto pojavljajo težave
na področju pozornosti in koncentracije, ki pa se odražajo na vseh področjih posameznikovega
funkcioniranja (zelo podobno kot spominske težave, saj je ta sposobnost predpogoj za delo,
učenje, odnose v družbi in samostojno življenje). Zelo pogosto imajo težave z usmerjanjem in
vzdrževanjem pozornosti ter s stanjem budnosti, saj se zelo hitro utrujajo. Velikokrat ne
zmorejo početi več stvari hkrati (podobno kot otroci) in imajo težave s hitrostjo predelave
podatkov (ker se zaradi šibke pozornosti med aktivnostjo velikokrat izgubijo). Predelovanje
19
informacij vključuje veliko različnih procesov, in sicer sprejemanje, predelovanje in
odzivanje. Pri poškodbi se velikokrat poškodujejo živčne celice in pretrgajo živčne poti
(difuzne okvare aksonov), zaradi česar se nekoč zelo dobro delujoč sistem preveli v veliko
počasnejšega. Pozornost postane kratkotrajnejša, bolj odkrenljiva in razpršena, zaradi česar
osebe s poškodbami težko pozorno sledijo dogajanju, izberejo ustrezen odgovor in slabše
orientirajo (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001).
1.2.1.1.3 Učenje
Vsak posameznik se na področju dejavnosti in osebnosti skozi čas spreminja, delno zaradi
zorenja, delno pa zaradi učenja. Pravzaprav gre za dokaj trajne spremembe v osebnosti in
dejavnosti posameznika, do katerih pride zaradi izkušenj, ki nastanejo ob interakciji
posameznika z okoljem. Kratkotrajne spremembe dejavnosti ne nastanejo na osnovi učenja,
temveč jih povzročijo drugi dejavniki (poškodbe, droge, utrujenost itd.). Poznamo več vrst
učenja, ki jih razvrščamo po različnih merilih, najpogosteje glede na gradivo in sestavljenost.
Če vzamemo za merilo razvrščanja učenja sestavljenost, razlikujemo od najbolj preprostega
klasičnega pogojevanja (učenje organizma neobičajnih odzivov na nevtralne dražljaje, zaradi
njune večkratne povezanosti) do nekoliko zahtevnejšega instrumentalnega pogojevanja
(je učenje, pri katerem se neko vedenje okrepi ali izgine zaradi posledic, ki jih povzroči),
modelnega učenja (tukaj gre za učenje po modelu z opazovanjem brez poskušanja, vaj in
nagrad) pa vse do kompleksnega učenja z razumevanjem ali vpogledom (to je učenje
z nenadno rešitvijo – uvidom, ki jo/ga lahko uporabimo tudi pri nadaljnjih podobnih
problemi). Kadar pa klasificiramo učenje glede na gradivo, razlikujemo senzorno ali zaznavno
učenje (razlikovanje po obliki, barvi, strukturi itd.), psihomotorično učenje ali učenje
spretnosti (hoja, tek, vožnja kolesa, igranje inštrumenta, ples itd.) ter besedno ali verbalno
učenje (na nižji ravni – učenje besed in višji ravni – učenje smisla besedil, povezano
z razumevanjem pojmov v besedilu).
Po poškodbi imajo posamezniki težave z uporabo novih izkušenj in z njihovo integracijo v star
informacijski sistem, pozabljanje je hitrejše, priklic informacij otežen. Osebe, ki so
20
nadaljevale izobraževanje po poškodbi, potrebujejo večinoma veliko več časa in napora za
doseganje slabših rezultatov (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001).
1.2.1.1.4 Spomin
Beseda spomin označuje sposobnost pomnjenja in posebno mesto, kjer se shranjujejo
informacije. Pomnjenje je proces, pri katerem sodeluje v prvi fazi usvajanje oziroma prej
omenjeno učenje, nato je nujno potrebno ohranjanje ter uvrščanje teh gradiv v spominski
sistem in po ustreznem shranjevanju obnavljanje informacij, ki jih pozneje lahko vnovič
ozavestimo in uporabimo.
Razlikujemo tri vrste spomina: senzorni, kratkoročni in dolgoročni. Senzorni spomin je
trenutni, senzorni register, ki predstavlja neko neposredno sled dražljaja, ki se jo doživlja do
dve sekundi po dražljaju. V tem času lahko prepoznamo le neke preproste vzorce, gradiva ne
razumemo na tej stopnji. Pravzaprav nam tak spomin (ki ga opredeljuje tristopenjski model
spomina) podaljša razpoložljivost neke informacije iz okolja za eno do dve sekundi. Če
informacije iz senzornega spomina ne preidejo v kratkotrajnega, so izgubljene. Druga vrsta
spomina je kratkoročni oziroma kratkotrajni spomin, ki traja dalj časa – od 20 do 40 sekund in
obsega več enot (5 do 9 nepovezanih enot), predvsem pa na tej stopnji informacije dobivajo
pomen. Informacije iz okolja izbiramo s pomočjo usmerjene pozornosti. V delovnem spominu,
kot ga tudi imenujemo, predelujemo informacije, ki so prišle iz senzornega spomina in se
povezujejo z izkušnjami, ki so shranjene v dolgoročnem spominu. To pa nam omogoča
obdelovanje informacij, prepoznavanje in organiziranje informacij. Izjemno pomembnost
takega spomina ne smemo spregledati, saj nam predstavlja orodje našega mišljenja in naše
zavesti. Dolgoročni spomin je tretja vrsta spomina, ki trajno ohranja informacije. Obseg in
trajanje takega spomina ni omejen. Izbrane informacije, ki so v našem spominu vsaj nekaj
minut, se ohranjajo v ta spomin. Podatki so med seboj povezani, kar nam omogoča priklic
podatkov, ki so sodijo skupaj. Naloga dolgotrajnega spomina je shranjevanje informacij,
dogodkov, izkušenj, čustev, besed, kategorij, pravil itd.
Gradivo se ohranja v spominu v obliki predstav in v besedni obliki, ki pa je manj natančna in
pogostejša. Delovanje takega spomina omogočajo asociacije, ki pa so pravzaprav zveze med
21
besedami oziroma njihovimi pomeni. Dobre asociativne povezave omogočajo dobro
zapomnitev, zaradi česar so zelo pomembne. Po asociativnem modelu spomina naj bi se vsaka
informacija vpenjala v že obstoječo asociacijsko mrežo. To pomeni, da priklic enega dejstva
sproži priklic vseh informacij, ki so povezane s tem dejstvom, posledica česar je lažja
zapomnitev in boljši priklic dejstev. Predstave naj bi bile neke notranje reprezentacije oziroma
predstave o stvareh in pojavih, ki ohranjajo podobnost z njimi (Babšek, 2009). Poznamo
spominske predstave, ki predstavljajo posnetek zaznav, domišljijske predstave pa nastanejo
tako, da kombiniramo lastne izkušnje. Domišljijske so veliko trajnejše od spominskih.
Pri pomnjenju se pot informacije začne v senzornem spominu, nato se nadaljuje v kratkoročni
spomin, od koder pa se s pomočjo ponavljanja in obnavljanja oziroma utrjevanja ter
razumevanja shrani v dolgoročni spomin, kjer ostane nedoločen čas. To je zelo pomemben del
procesa, drugi, prav tako pomemben del pa je priklic teh shranjenih informacij iz
dolgotrajnega v kratkotrajni spomin, kjer jih spet uporabimo, predelamo ter dopolnimo.
Seveda je pomnjenje izpostavljeno tudi spremembam gradiva, ki so shranjene v dolgoročnem
spominu. Razlikujemo vsebinske spremembe, pri katerih se spremeni pomen zgodbe na
različne načine in količinske spremembe, pri katerih se – kot že samo ime pove – zgodba
skrajša.
Nasproten proces pomnjenju je pozabljanje. Pri tem procesu gre za brisanje gradiva iz
spomina, namesto za shranjevanje oziroma ohranjanje. Do tega lahko pride iz različnih
razlogov. Najlažje obvladljiv in najpogostejši je premalo ponavljanja in utrjevanja, drugi
možni vzrok je retroaktivna inhibicija, bolezen ali poškodba glave. Po poškodbi glave se zelo
pogosto pojavi več različnih težav s spominom. Del težav je prehodne narave, drugi del je
lahko trajnejši. Najpogostejša težava je potravmatska amnezija, pogosta je tud retrogradna
amnezija in težave z delovnim spominom. Ko se oseba prebudi iz kome, nastopi takoj
potravmatska amnezija, ki je začasno stanje. V tem času se posameznik ne spomni ničesar, kar
se je pred kratkim zgodilo (da je imel na primer obisk, kosilo itd.), saj mu njegov delovni ali
kratkoročni spomin ne deluje dobro. Podatki iz kratkoročnega spomina ne napredujejo
nikamor naprej, ampak jih posameznik sproti zabriše z novimi informacijami. Skladno s tem
se pozneje posameznik ne spomni obdobja, ki ga je preživel v potravmatski amneziji. Druga
22
težava s spominom po poškodbi je retrogradna amnezija. To je stanje, v katerem se oseba ne
spominja nobenih podatkov o sebi ali dogodkov pred nesrečo in med njo. Ta spominski izpad
lahko sega oziroma zaobjema nekaj minut pred nesrečo, nekaj ur, dni, mesecev ali celo let.
Nekaterim poškodovancem se spomin povrne v celoti, nekaterim po delčkih, drugim nikoli.
Tretja in zelo neprijetna oblika težav s spominom je okrnjeno delovanje kratkotrajnega
spomina. Ta težava se navezuje na čas po poškodbi, ko si poškodovanci zelo težko zapomnijo
nova dejstva, imena, obraze in dogovore. Skratka, to zaobjema velike težave pri učenju in
funkcioniranju v prihodnosti. Prav zato se te težave potem prenesejo na vsa življenjska
področja – od družabnega življenja do profesionalnega življenja oziroma službe in rekreacije.
Take težave ne izzvenijo čez noč, žal ne poznamo niti nobenih čudežnih zdravil, se pa
sčasoma stanje počasi izboljšuje še nekaj let po poškodbi ob ustreznem treniranju spomina
oziroma priklica dejstev v spomin (Babšek, 2009; Pečjak, 1975).
1.2.1.1.5 Mišljenje
Mišljenje sta avtorja Hayes in Orrell (1998) opredelila kot neke notranje reprezentacije
dogodkov. Vključuje zelo širok spekter spoznavnih procesov, kot so presojanje, odločanje,
sklepanje, spominjanje, predstavljanje, sanjarjenje, načrtovanje in ocenjevanje. Gre za
odkrivanje odnosov med informacijami, ki jih pridobimo prek zaznav, predstav ali pojmov.
Poznamo različne načine oziroma vrste mišljenja. Pri analitičnem mišljenju neko celoto
razstavimo na posamezne sestavne dele, pri sintetičnem pa dele celote dejansko med seboj
povežemo. Nato poznamo tudi konvergentno mišljenje, s pomočjo katerega razvijamo nove
zamisli in postavljamo hipoteze, torej prihajamo do več možnih rešitev, ali konvergentno
mišljenje, pri katerem se na osnovi predhodnega znanja ali logičnega mišljenja osredotočimo
na eno rešitev. Zelo znana je delitev konkretnega in abstraktnega mišljenja. Konkretno
mišljenje označuje prvotno mišljenje, ki sloni na zaznavah, predstavah in konkretnih pojmih in
je osnova za poznejši razvoj abstraktnega mišljenja, pri katerem gre za uporabo abstraktnih
manj oprijemljivih in na konkretni ravni predstavljivih pojmov. Razlikujemo pa tudi
realistično in domišljijsko mišljenje. Realistično mišljenje je kombiniranje realnih dejstev, pri
domišljijskem mišljenju pa gre za nekoliko bolj svobodno kombiniranje povezav in zvez, ki pa
23
so še pod vplivom čustev in želja. Povsem res je, da ti dve vrsti mišljenja nikakor nista ločeni,
ampak se povezujeta. Pri izumljanju oziroma iskanju neke nove rešitve je treba uporabiti
domišljijsko mišljenje za tvorjenje novih kombinacij iz izkušenj, ki jih posameznik ima,
vendar pa za realizacijo potrebuje realistično mišljenje.
Mišljenje se v primeru nemotenega razvoja razvija od konkretnega k abstraktnemu (oziroma
od preprostejšega/osnovnejšega k zahtevnejšemu/kompleksnejšemu). Zelo pomembno vlogo
pri razvoju mišljenja ima jezik. Ta je opredeljen kot sistem simbolov, ki je med seboj povezan
s pravili (slovnico) in nam omogoča da oblikujemo in posredujemo neomejeno število
informacij. Odnos med govorom in mišljenjem še ni povsem raziskan, vendar zagotovo
obstaja velik vpliv in medsebojna povezanost.
Mišljenje se deli na štiri področja:
sklepanje (na osnovi nekih dejstev, načel pridemo do novih spoznanj ali presojanje že
obstoječih zaključkov, v grobem ločimo induktivno in deduktivno sklepanje),
reševanje problemov (iz začetnega stanja se želimo premakniti k cilju oziroma
končnemu stanju pa na poti naletimo na ovire, moramo rešiti problem, da lahko
nadaljujemo oziroma dosežemo zaželeni cilj),
odločanje (gre za izbiranje in vrednotenje možnih rešitev) in
ustvarjalnost (pomeni oziroma predstavlja nek proces, katerega rezultat je nekaj
izvirnega, uporabnega, na primer ideje, postopki, teorije, pripomočki, glasba in plesna
koreografija).
V širšem pomenu je mišljenje katerikoli spoznavni proces, ki ga ne sproži noben neposreden
dražljaj (sklepanje, odločanje, reševanje problemov), v katerem odkrivamo nove odnose med
informacijami, ki jih dobimo prek predstav ali pojmov. Kompare (2001) meni, da je miselni
problem stanje, ki je nezaželeno in ga skušamo z različnimi miselnimi operacijami prevesti
v zaželeno. Dobre miselne sposobnosti, predvsem sposobnost ustvarjalnega, divergentnega
mišljenja in hkrati tudi sposobnost konvergentnega mišljenja, ko se mora posameznik
ukvarjati s podrobnostmi. Gre za spretnosti, za katere so zadolženi čelni deli možganov.
V primeru njihove poškodbe pride do številnih psiholoških izpadov, ki pa so zelo težko
24
opazni, vendar pri reševanju problemov, organizaciji in načrtovanju zelo pomembni. To
imenujemo dizeksekutivni sindrom oziroma težave na področju izvršilnih funkcij. Te osebe so
lahko v zelo dobro strukturiranem okolju in nalogah zelo uspešni. Kadar pa gre za naloge ali
situacije, ki so manj strukturirane in terjajo reševanje organizacijo in načrtovanje ter prožnost
mišljenja, se pojavijo težave. Veliko ljudi se svojih težav z izvršilnimi funkcijami ne zaveda
(Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975) .
1.2.1.2 Čustveni procesi
Čustva so duševni procesi in stanja, s pomočjo katerih doživljamo za vsakega posameznika
značilen vrednosti sistem do samega sebe ter do oseb, stvari in dogodkov v zunanjem svetu.
Stvari, osebe in dogodke spoznavamo, hkrati pa jih čustveno vrednotimo, kar pomeni da
določamo njihovo vrednost glede na naš in nam lasten vrednostni sistem. Tako jim določamo
njihovo vrednost za nas. To pa se ne dogaja ob vseh ljudeh, stvareh in dogodkih, temveč le ob
tistih, ki so za nas pomembne. Pravzaprav gre za zelo specifičen način spoznavanja zunanjega
sveta.
Čustva se med seboj razlikujejo, kar pomeni da poznamo več različnih čustev. Opredelimo jih
lahko z različnih vidikov: aktivnostni, jakostni in vrednostni vidik. Glede na aktivnostni vidik
ločimo vzburjajoča (aktivna) čustva, kot so jeza, strah, navdušenje, zaljubljenost, pričakovanje
in trema ter so povezana s simpatičnim delom živčevja, ki pripravlja telo na akcijo. Na drugi
strani pa so pomirjujoča (mirna) čustva, ki so povezana s parasimpatičnim delom živčevja, ki
nas ne pripravlja na akcijo. O takih čustvih govorimo, kadar je posameznik žalosten, potrt,
zadovoljen in pomirjen. Drugi pomemben vidik je vrednostni vidik, po katerem delimo čustva
na pozitivna (zadovoljstvo, sreča in ljubezen) in negativna (strah, žalost in potrtost). Jakostni
vidik pa čustva že kot sama beseda pove, deli na močna in šibka. Vsako čustvo lahko
doživljamo zelo močno ali pa šibko, odvisno od okoliščin in našega vrednostnega sistema.
Razlikujemo jih tudi glede na kompleksnost oziroma sestavljenost. Enostavna čustva so nam
prirojena in jih imamo oziroma doživljamo vsi. Med enostavna čustva štejemo veselje, žalost,
strah, jezo, presenečenje, pričakovanje, sprejemanje in gnus. Ta čustva pomagajo človeškemu
organizmu, da se prilagaja različnim okoliščinam. Ko se enostavna čustva med seboj
25
povežejo, nastanejo sestavljena čustva, kot so ljubezen, sovraštvo, ljubosumje,
strahospoštovanje in sreča. Sestavljena čustva so odvisna od družbeno-kulturnih vplivov in se
pojavljajo pozneje v življenju.
Čustva so lahko različno intenzivna in trajajo različno dolgo. Tako poznamo dve obliki
čustvenih stanj, ki se razlikujeta glede na jakost in trajanje doživljanja določenih čustev.
Ločimo razpoloženje in afekte. Razpoloženje je šibko čustveno stanje, ki traja dalj časa.
Čeprav ima nizko intenziteto ima velik vpliv na vedenje posameznika in njegovo doživljanje.
Razvija se postopoma in je posledica neke situacije ali čustva, čeprav se izvora ne zavedamo.
Lahko traja od nekaj ur pa vse do nekaj dni. Razpoloženje je zelo pomembno, saj predstavlja
čustveno podlago našega obnašanja in doživljanja. Afekt je nasprotno od razpoloženja zelo
močno, a kratkotrajno čustveno stanje. Razvije se v trenutku in je prav tako posledica neke
situacije ali čustva, katerega izvora se zavedamo. Je zelo močno oziroma intenzivno čustvo, ki
obvlada posameznika (povzroči tudi telesne odzive/spremembe), hkrati pa zmanjša kritičnost
in razsodnost mišljenja in posledično tudi ravnanja posameznika.
Pomen čustev v našem življenju je zelo velik. Čustva nam omogočajo, da vzpostavljamo in
oblikujemo odnose z drugimi ljudmi, kjer imajo zelo pomembno komunikacijsko vlogo, in
sicer neverbalne narave. Kakšne odnose vzpostavljamo, je pa kar najbolj odvisno od
sposobnosti izražanja in prepoznavanja čustev pri drugih ljudeh.
Čustva imajo štiri pomembne funkcije:
1. prilagoditveno funkcijo (omogočajo nam da se prilagajamo spremembam, do katerih
pride med posameznikom in zunanjim svetom),
2. vrednostno funkcijo (s pomočjo čustev vrednostno opredelimo zunanji svet –
pozitivno, negativno),
3. usmerjevalno funkcijo (na osnovi vrednostne funkcije razvijemo do nekega objekta
neka čustva, ki pa nas hkrati tudi usmerjajo – pozitivna spodbudijo da nas nek objekt
privlači, negativna čustva pa povzročijo da nas objekt odbija),
4. in obrambno funkcija (prva obrambna funkcija je, da nas objekti oziroma situacije, ki
se jih bojimo ali nas ogrožajo, zbujajo v nas negativna čustva, zaradi česar se jim
izogibamo in se tako zaščitimo pred njimi: druga obrambna funkcija pa je, kadar se
26
znajdemo v neki nevarni situaciji, se sprožijo v nas zelo intenzivna čustva, ki
povzročijo telesno reakcijo, kot je povečano izločanje adrenalina in s tem posledično
večja količina energije, ki jo imamo v tistem trenutku na voljo in se lahko hitreje in
učinkoviteje odzovemo).
Čustva vplivajo na posameznikovo duševno stanje, telesno stanje in sposobnost za delo.
Dolgotrajna negativna čustva lahko privedejo do duševnih stanj, kot so depresivnost, duševna
kriza, apatičnost, nemotiviranost, slaba pozornost, nizka samopodoba itd. Pozitivna čustva
privedejo do dobrega počutja, višje ravni energije, boljše motiviranosti in pozornosti, boljše
samopodobe itd. Prav tako lahko negativna čustva pustijo sledi na telesnem stanju
posameznika, saj se lahko pojavijo psihosomatske motnje, nižja raven energije, utrujenost, na
drugi strani pa pozitivna čustva vplivajo na telesno funkcioniranje tako, da zvišajo raven
energije, odpornost posameznika se izboljša ipd. Negativna čustva vplivajo tudi na sposobnost
za delo tako, da zmanjšajo kakovost in količino dela, povzročijo več napak in nesreč pri delu.
Na razvoj čustev vpliva veliko različnih dejavnikov. Če je čustveni razvoj potekal nemoteno,
se oblikuje čustvena zrelost. Čustvena zrelost pomeni, da posameznik doživlja in goji
raznolika čustva, ki jih ustrezno doživlja in zna primerno obvladovati oziroma uravnavati.
Čustvena zrelost in doživljanje čustev sta pomembna za človekovo telesno in duševno zdravje.
Novejše teorije zagovarjajo, da imajo pri nastanku čustev pomembno vlogo kognitivni procesi
(ki nam omogočajo razlago situacije, oceno pomembnosti, razlago telesnih sprememb,
načrtovanje akcije), prav tako pa ne zanikajo vpliva fizioloških dejavnikov. Pri doživljanju
različnih čustev so aktivna različna središča v možganih, kar pojasni možne spremembe na
področju čustvovanja, do katerih pride ob težji možganski poškodbi (Babšek, 2009; Kompare
idr., 2001; Pečjak, 1975).
1.2.1.3 Motivacijski procesi
Motivacijski procesi so vsi procesi spodbujanja, ohranjanja in usmerjanja telesnih in duševnih
dejavnosti k nekemu cilju. Motivacija je torej skupek procesov, ki povzroča in usmerja naša
dejanja. Obsega naše nagone, potrebe, motive, želje, cilje, voljo, interese, vrednote in ideale.
27
Kadar se v človeku poruši ravnovesje zaradi pomanjkanje ali presežka bodisi snovi
v organizmu ali informacij v duševnosti, nastane tako imenovana potreba.
Na porušeno ravnovesje nas opozarjajo občutki in čustva. Kadar gre za porušeno ravnovesje
v telesu, nas nanje opozarjajo občutki (žeja, lakota, vročina, mraz itd.). Na porušeno
ravnovesje v duševnosti pa nas opozarjajo čustva (jeza, strah, dolgčas itd.). Kadar pride do
ozaveščanja neke potrebe, se skladno s potrebo razvije tudi cilj, torej stvari oziroma situacije,
za katere predvidevamo, da bodo zadovoljile našo potrebo. Ob tem se oblikuje tudi želja, ki je
dejansko predstava o cilju, s katerim bi zadovoljili naše potrebe in bi nam to prineslo neko
zadovoljstvo. Želja pa ne vsebuje nujno tudi namena, da jo bomo uresničili. Kadar se potreba
usmeri k cilju in se pojavita ter povežeta motivacija potiskanja (nagoni in vedenje, ki nas
ženejo k vedenju) in motivacija privlačnosti (želja, da dosežemo cilje, za katere
predvidevamo, da nas bodo zadovoljili), nastane tako imenovan motiv. Motiv je potreba, ki jo
doživimo kot nelagodje in nas vodi k določenemu cilju. Dosega tega cilja naj bi zadovoljila
našo potrebo. Lahko nas motivira ob motivaciji potiskanja, tudi cilj oziroma motivacija
privlačnosti. Lahko je dejansko namesto potrebe cilj tisti, ki v nas obudi potrebo. Obe
motivaciji sta med seboj povezani in se kažeta v motiviranem vedenju. Motivi so dejansko
notranji dejavniki, ki usmerjajo in spodbujajo človekovo zaznavanje, vedenje, mišljenje in
učenje.
Poznamo različne vrste motivov. Najpogostejša delitev motivov je na:
fiziološke motive in
psihosocialne motive.
Fiziološki motivi so večinoma (ne pa vedno) prirojeni in izvirajo iz organskih potreb. Delimo
jih na potrebe po ohranitvi posameznikovega življenja (kisik, voda, hrana, spanje, počitek itd.)
in potrebe po ohranitvi vrste (spolnost, potomci itd.).
Psihosocialnih motivov je več, nekateri naj bi bili pridobljeni, drugi pa prirojeni ali naučeni.
Izhajajo iz duševnega neravnovesja. Poznamo potrebo po pripadnosti (da ljubimo, sodelujemo
in delimo v družini, s partnerjem, s prijatelji), potrebo po moči (spoštovanje, prevlada,
premagovanje ovir, vztrajnost, pomoč drugim, pohvala, nagrada – občutek moči), potrebo po
28
zabavi (veselje, smeh, razvedrilo in ugodje) in potrebo po svobodi (neodvisnost in možnost
izbire).
Zadovoljevanje tako fizioloških kot tudi psihosocialnih potreb je nujno. Po Maslowu se
potrebe zadovoljujejo glede primarnosti, torej najprej tiste, ki so nujne za preživetje, oziroma
osnovne (sam jih je poimenoval nižje) in šele nato, ko so te izpolnjene, sledi zadovoljevanje
višjih potreb. Bolj kot se premikamo od nižjih k višjim potrebam, bolj prevladujejo psihološke
nad biološkimi. Potrebe zadovoljujemo nagonsko in socializirano. Večino organskih potreb,
katerih zadovoljevanje potrebujemo za preživetje (dihanje, uravnavanje krvnega tlaka, telesne
temperature itd.), zadovoljujemo nagonsko, po določenem vzorcu vedenja, ki je enak vsem
pripadnikom iste rase (gensko določen). Na drugi strani pa socializirano zadovoljevanje potreb
poteka v skladu s pravili in načeli družbe in kulture. Pravil in vedenja se učimo s socializacijo,
tako postanejo del naše osebnosti.
Poznamo homeostatično in progresivno zadovoljevanje potreb. Že iz same besede homeostaza,
ki pomeni enako stanje, lahko sklepamo, kakšen je homeostatičen način zadovoljevanja
potreb. Ko stanje ni enako oziroma se ravnovesje poruši, začutimo potrebo, da dosežemo nek
cilj. V trenutku, ko pa je cilj dosežen (ravnovesje ponovno vzpostavljeno), potreba izgine in se
pojavi, ko se ravnovesje poruši (primer: lakota). Tako zadovoljujemo fiziološke potrebe.
Zadovoljevanje višjih potreb pa poteka progresivno. Progresivno zadovoljevanje potreb poteka
tako, da realizacija nekega cilja vzbudi željo po nekem višjem cilju oziroma cilju na višji ravni
(Babšek, 2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).
1.2.1.4 Medsebojna povezanost duševnih procesov
Duševni procesi so med seboj povezani na različne načine. Zaznavanje, učenje, mišljenje,
čustvovanje in motivacija se dopolnjujejo in povezujejo:
ZAZNAVANJE-ČUSTVOVANJE
Intenzivna čustva, tako pozitivna kot tudi negativna (zaljubljenost, žalost itd.), zmanjšujejo
pozornost pri zaznavanju. Prav tako pa obstajajo čustva, ki povečujejo pozornost na nekatere
dražljaje (pričakovanje). Zelo močna čustva lahko sprožijo tudi iluzije (izkrivljeno zaznavanje
okolja).
29
ČUSTVA-UČENJE
Zelo podobno je tudi pri povezavi med učenjem in čustvovanjem. Zelo močna čustva zavirajo
učenje in pomnjenje. Nekoliko šibkejša pozitivna čustva, ki se nanašajo na predmet učenja ga
stimulirajo, negativna čustva pa ga zavirajo.
ČUSTVA-MIŠLJENJE
Čustva so z mišljenjem zelo tesno povezana in prepletena. Čustva spremljajo vsako mišljenje
in hkrati predstavljajo velikokrat rezultat mišljenja oziroma interpretacije nekih dražljajev iz
okolja. Zelo intenzivna čustva blokirajo miselne procese in povečajo subjektivnost mišljenja.
Zmerna čustva umerjajo mišljenje na situacijo, v kateri so nastala.
ČUSTVA-MOTIVACIJA
Prav tako so čustva zelo povezana s motivacijskimi procesi. Čustva ovrednotijo cilje, ki smo si
jih zastavili, in s tem usmerjajo našo motivacijo. Pozitivna čustva do nekega cilja povzročijo
privlačnost (ta cilj nas začne privlačiti), negativna pa nas odbijajo. Čustva pa doživljamo tudi
kot posledico neke motivacijske aktivnosti. Tako da dejansko vplivajo na motivacijo oziroma
motivacijske procese, hkrati pa nastajajo kot odziv oziroma rezultat motivacijskih procesov.
MOTIVACIJA-ZAZNAVANJE
Motivacija je zelo tesno povezana s pozornostjo, pozornost pa z zaznavanjem. Motivacija
lahko vpliva na podobo, ki si jo ustvarimo o neki zaznavi. Prav tako pa lahko tudi zaznava
sama sproži motivacijo oziroma motivacijski proces (na osnovi motivacije začutimo potrebo
po doseganju nekega cilja) (Babšek, 2009; Kompare idr., 2001).
1.2.2 OSEBNOST
Ljudje se že od nekdaj ukvarjamo s spoznavanjem samega sebe na različnih ravneh od
neznanstvenih do znanstvenih. Šele ustrezno razumevanje osebnosti človeka nam omogoča, da
oblikujemo ustrezne medsebojne odnose in s tem v veliki meri vplivamo na naša življenja.
Osebnost posameznika je razmeroma trajna celota, relativno trajnih značilnosti. Sestavljena je
iz duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika. Po teh značilnostih se
posamezniki razlikujejo med seboj. Med osebnostne značilnosti štejemo tiste, ki se pojavljajo
razmeroma dosledno (trajno) in so hkrati individualno značilne za posameznika. Vendar pa
30
obstajajo številne definicije osebnosti, skoraj vsak avtor ima svojo. Zato jih je ameriški
psiholog Gordon W. Allport, ki je raziskoval osebnost, razvrstil v skupine. Prav zato, ker je
teh opredelitev zelo veliko, obstaja teorija osebnosti, ki je znanstvena razlaga, ki skuša
povezati spoznanja o osebnosti v celovit sistem. Oblikovale so se pa glavne skupine teoretskih
perspektiv, modelov in teorij osebnosti: dispozicijska perspektiva, psihodinamska perspektiva,
vedenjsko-socialno-kognitivna perspektiva, humanistična in pozitivna perspektiva,
bioevolucijska perspektiva ter perspektiva drugih kultur. Različne teorije osebnosti se med
seboj razlikujejo po razlagi človekovega vedenja in doživljanja.
Področja osebnosti posameznika so temperament, značaj, sposobnosti ter telesne značilnosti.
Temperament zajema značilne vzorce vedenja in čustvovanja, ki so v veliki meri odvisni od
dednosti. Značaj bi lahko predstavljala vsebina vedenja. Pravzaprav gre pri značaju za celoto
motivacijskih, voljnih in etično-moralnih značilnosti posameznika (vestnost/nevestnost,
skromnost, poštenost/nepoštenost, odkritost, nesebičnost/sebičnost, redoljubnost,
pogum/strahopetnost), ki pa se oblikujejo pod vplivom okolja z učenjem. Sposobnosti so
lastnosti posameznika. Razlikujemo raznovrstne sposobnosti od telesnih (spretnost, moč,
hitrost itd.) do duševnih (inteligentnost, ustvarjalnost, čutno-zaznavne itd.), ki pa vplivajo na
uspešnost pri reševanju različnih nalog in problemov. Sposobnosti so v večji meri odvisne od
dednosti, vendar nanje vplivata tudi okolje in posameznikova aktivnost (samodejavnost).
Telesne značilnosti posameznika so značilnosti telesnega videza osebe, kot so višina, teža,
drža, značilnosti posameznih delov telesa. Večina telesnih značilnosti je posledica dednosti,
vendar pa na nekatere vplivata še okolje in posameznikova aktivnost (prehranjevalne navade,
telesna aktivnost, način življenja itd.).
Razumevanje pojma osebnosti je zelo različno, bodisi med ljudmi v vsakodnevnem življenju
kakor tudi med strokovnjaki. Z osebnostjo človeka se ukvarjajo številne vede, kot so
psihologija, antropologija, filozofija, sociologija in psihiatrija.
31
1.2.2.1 VPLIV POSAMEZNIH PODROČIJ OSEBNOSTI NA
ČLOVEKOVO DOŽIVLJANJE, VEDENJE IN USPEŠNOST
Vsako posamezno področje osebnosti (temperament, značaj, sposobnosti in telesne
značilnosti) vpliva na doživljanje, vedenje in uspešnost posameznika:
TEMPERAMENT v veliki meri vpliva na obnašanje posameznika v določeni situaciji.
Ljudje doživljajo svet okoli sebe v skladu s svojim temperamentom. Tiste stvari, ki so
v skladu s temperamentom posameznika, ta doživlja pozitivno, nasprotne pa negativno.
Seveda je prav zato velik vpliv temperamenta na uspešnost pri določenih dejavnostih,
poklicih. Nekateri poklici zahtevajo energičnega, temperamentnega človeka, drugi več
potrpežljivosti in umirjenosti. Zato ustrezen temperament lahko pripomore
k uspešnosti na nekem področju in prav tako v primeru neskladja povzroča
neuspešnost posameznika. Seveda pa so tudi nekatere temperamentne lastnosti, ki na
splošno nižajo raven uspešnosti posameznika, kot tudi oblikovanje medsebojnih
odnosov (sposobnost prilagajanja drugim), kajti lastnosti, kot so vzkipljivost,
vročekrvnost ter nekontrolirane čustvene reakcije, ne vplivajo pozitivno ne na naše
vedenje, ne na našo uspešnost.
ZNAČAJ nam pomaga pri orientaciji v medsebojnih interakcijah in odnosih, vendar pa
ni zanesljiv pokazatelj (Babšek, 2009). Vpliv značaja na posameznikovo vedenje je
podoben kot vpliv temperamenta. Predvidevamo lahko načeloma posameznikovo
vedenje v določeni situaciji. Vsekakor bodo ljudje z dobrimi značajskimi lastnosti
uspešnejši, njihovo vedenje bo boljše, saj so bolj prilagodljivi in priljubljeni od ljudi
z negativnimi značajskimi lastnostmi.
SPOSOBNOSTI imajo velik vpliv na uspešnost posameznika. Prav tako posredno
vplivajo na posameznikovo vedenje, ki je zaradi dobrih sposobnosti zmožno boljšega
prilagajanja lastnega vedenja družbenih zahtevam, kar vpliva tako na vedenje kot tudi
na uspešnost.
32
TELESNE ZNAČILNOSTI so tiste, ki v dokaj veliki meri prispevajo k sooblikovanju
samopodobe posameznika. Glede na to, kako sami doživljamo lastne telesne
značilnosti in kako nas drugi sprejemajo, v veliki meri vpliva na oblikovanje pozitivne
ali negativne samopodobe posameznika. Zadovoljstvo ali nezadovoljstvo vpliva na
naše doživljanje samega sebe, hkrati pa se izraža tudi v našem vedenju. Posredno
imajo vpliv na našo uspešnost, kajti lastno doživljanje in vedenje posledično vplivata
na uspešnost posameznika. Prav tako pa imajo vpliv telesne sposobnosti, kot so
okretnost in spretnost, ki prav tako pripomorejo k uspešnosti na nekaterih področjih.
Osebnost posameznika je rezultat torej vseh duševnih pojavov ter obnašanja posameznika in
tudi vpliv dednosti in okolja. Torej iz tega velja sklepati, da če pride do sprememb delovanja
centralnega živčevja, to povzroči spremembe na področju duševnih pojavov ter posledično na
osebnosti posameznika.
Osebnost posameznika se spreminja po poškodbi na različne načine, odvisno od mesta
poškodbe in obsega poškodbe ter osebnostih lastnosti posameznika pred nastalo poškodbo.
Mnenja na tem področju se med strokovnjaki razlikujejo. Nekateri zagovarjajo, da se
osebnostne lastnosti kvalitativno in kvantitativno spreminjajo, drugi pa menijo, da gre za
intenzivnejšo izraženost osebnostih in vedenjskih potez. Ne gre pa prezreti možen pozitiven
ali negativen vpliv osebnostih potez pred poškodbo. Osebnostne lastnosti, kot so visoka
vztrajnost, motiviranost ter intelektualne sposobnosti, zagotovo pozitivno vplivajo na potek in
navsezadnje tudi izid rehabilitacije. Druge lastnosti, kot so na primer čustvena nestabilnost,
impulzivnost, šibka motivacija in pasivnost, pa ne vplivajo dobro in spodbudno (Babšek,
2009; Kompare idr., 2001; Pečjak, 1975).
1.3 POŠKODBA IN OKVARA MOŽGANOV
O nezgodni poškodbi možganov govorimo, kadar možgane poškoduje neka zunanja sila, ki
posledično privede do motnje zavesti, kognitivnih sposobnosti in/ali telesnih funkcij. Okvara
33
možganov pa nastane takrat, kadar jo povzročijo neki dogodki znotraj organizma, kot so
pretrganje žile, vnetje, tumor ali kakšne druge bolezni.
Pri poškodbi možganov običajno ne gre le za eno samo poškodbo, ampak gre v resnici za
zaporedje več okvar. Razlikujemo prvotno, drugotno in tretjo stopnjo okvare možganov.
Prvotna okvara nastane ob neposrednem udarcu glave, ko pride do poškodbe možganovine.
Ločimo odprte in zaprte poškodbe glave. Kadar nek predmet prebije lobanjo in vstopi
v možgane, gre za odprto poškodbo glave. Pri taki poškodbi predmet (strelni naboj, ledena
sveča itd.), ki je vstopil v možgane trga možgansko tkivo ter s tem povzroči razmeroma
specifične izpade funkcij. Pri zaprti poškodbi glave pa pride do pretrganja živčnih poti
oziroma povezav (pretrgajo se povezave med izrastki živčnih celic – aksoni in dendriti), ko
možgani, ki so mehki, zaradi nasilnega giba udarijo ob ostre koščene robove spodnjega in
sprednjega dela lobanje. Pri tem se pogosto okvarijo najpomembnejši predeli možganov, in
sicer čelni ter senčni reženj. V tem primeru govorimo o difuzni okvari aksonov. Najpogosteje
pride do takih poškodb pri prometnih nesrečah in topih udarcih, ki povzročijo, da se možgani
zaradi hitrih pospeškov in/ali upočasnitev zaletavajo ob ostre koščene robove znotraj lobanje.
Drugotna okvara nastane, ker se prekine preskrba možganov s kisikom že v prvih minutah po
poškodbi. Možganskim celicam že dve- ali triminutna prekinitev preskrbe s kisikom lahko
pomeni smrt teh celic, saj jim zmanjka hrane za energijo. Samo prekinitev preskrbe možganov
s kisikom imenujemo hipoksija, povzroči jo pa lahko že močna krvavitev, ki povzroči upad
krvnega tlaka ali pa v primeru, ko so dihala zamašena z izbruhano hrano ali krvjo. Do tretje
stopnje okvare pride nekaj ur ali celo dni po nesreči oziroma udarcu. Na tej stopnji govorimo
o tem, da se možgani še dodatno poškodujejo zaradi krvavitev, nabrekanj, zmečkanin in
krvnih strdkov. Možgani zaradi udarca in poškodbe (tako kot tudi drugi organi oziroma deli
telesa) nabreknejo, kar pa je nevarno, saj so možgani zaprti v lobanji, ki ni prožna in na
nekaterih mestih celo ostra. S tem ko bi intrakranialni pritisk preveč narastel, bi možganovino
pritisnilo ob notranjo steno lobanje, s čimer bi možgani ponovno utrpeli poškodbo. Drugi
vzrok, ki lahko privede do okvare tretje stopnje, je pretrganje žil in ven ob udarcu, kar pa
povzroči nabiranje krvi v možganih. Če izteče večja količina krvi (hematom), začne ta
34
pritiskati na okolno možgansko tkivo, kar ga poškoduje. Tudi to poveča intrakranialni tlak.
Krvavitve lahko nastanejo v možganskem tkivu (intracerebralno) ali v prostoru med možgani
in lobanjo (subduralni ali ekstraduralni hematom, odvisno od njegove lege). Lahko pride tudi
do tako imenovanega kroničnega subduralnega hematoma, ki nastaja počasi. Sprva je majhen
oziroma premajhen, da bi ga diagnosticirali, ki sčasoma (v nekaj tednih) tako naraste, da začne
pritiskati na možgane. Obstaja tudi tako imenovan potravmatski hidrocefalus, ki nastane
zaradi brazgotin, ki ovirajo ali prekinjajo kroženje možganske tekočine (likvorja) okrog
možganov. Zato se začne nabirati tekočina v možganih, kar privede do ponovnega povečanja
intrakranialnega tlaka v možganih (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič,
1996).
Slika 3 Možgani pri zaprti poškodbi glave
35
Slika 4 Možgani po odprti poškodbi glave
Poškodbe glave pa so lahko različno hude, odvisno od celega spleta okoliščin, zato poznamo
različne stopnje težavnosti poškodb glave.
Delimo jih na:
● lahke,
● zmerne in
● težke poškodbe glave
● perzistentno vegetativno stanje.
Stopnja težavnosti je odvisna od trajanja kome in/ali od trajanja potravmatske amnezije. Ti
dve merili sta se izkazali kot najpomembnejši pokazatelj posledic oziroma končnega izida.
Koma je pravzaprav stanje znižane zavesti, v katerem je človek neodziven na zunanji svet,
povzročena s strani motenega delovanja možganskega debla. Torej gre za izgubo vedenjskih
odgovorov na zunanje dražljaje in notranje potrebe. Poznamo različne ravni in globine kome –
od plitve do zelo globoke. Pri najbolj plitvi komi se bolnik celo odziva na govorjeno besedo,
pri malo globlji se z gibom odzove na bolečino ali odpre oči, pri najgloblji pa se bolnik ne
odzove niti na bolečino.
Komi sledi potravmatska amnezija, ki označuje izgubo spomina. Bolnik je v tem času pri
jasni zavesti, navidezno v stiku z dogajanji v svoji okolici, dejansko pa je neorientiran, nima
36
občutka za čas, prostor in okolico. Bolnikova čutila se odzivajo slabše ali/in mu dajejo povsem
napačna sporočila, običajno se ne spominja niti nesreče in s tem vzroka, zaradi katerega je v
bolnišnici. Velikokrat se ne spominja niti dogodkov in časa po nesreči. V tem obdobju je zelo
težko komunicirati z bolnikom. Pojavi se lahko tudi povsem neobičajno vedenje (nemir,
reakcije brez zavor, kričanje, preklinjanje, zmerjanje itd.). Ko mine potravmatska amnezija, se
bolniki običajno začnejo spominjati nesreče in dogodkov po nesreči (Powell, 2007; Radonjič-
Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996) .
1.3.1.1 Lahka poškodba glave
Lahke poškodbe glave so najpogostejše. Sem sodijo vse poškodbe glave, pri katerih bolniki
niso izgubili zavesti ali pa so jo izgubili za manj kot 15 minut, potravmatska amnezija pa je
trajala manj kot uro. Pogosto se lahko poškodbo glave enači s pretresom možganov, vendar je
izraz lahka poškodba glave širšega pomena. Lahka poškodba možganov lahko vključuje
različne poškodbe možganovine (najpogosteje v čelnih in senčnih režnjih možganov) ter zlom
lobanje, izraz pretres možganov pa se uporablja le za opis obdobja motene zavesti, zmedenosti
in obdobja izgube spomina za dogodke pred poškodbo in po njej.
Poznamo številne možne posledice lahke poškodbe glave – od slabosti, glavobolov,
negotovega ravnotežja, slabše zbranosti, spominskih težav, težav pri predelovanju novih
informacij, skrajnje utrudljivosti, razdražljivosti, neprenašanje hrupa in svetlobe ter slabše
prenašanje alkohola. Velikokrat se po poškodbi pojavita tudi tesnoba in depresija. To skupino
posledic lahke poškodbe glave imenujemo tudi pokomocijski sindrom.
Prav zaradi slabše opaznosti psiholoških motenj, ki nastopijo po poškodbi glave, velikokrat teh
možnih posledic ljudje ne vedo in ne razumejo, kaj se jim dogaja, zakaj ne morejo po nekaj
dneh počitka normalno opravljati vse naloge kot, so jih pred poškodbo. Veliko ljudi se zato
počuti nesposobnim in se samoobtožujejo zaradi domnevne nesposobnosti. Prav tako, če se
prehitro vrnejo k delu, športu, pitju alkohola itd., se poveča tveganje za nastanek drugotne
okvare. Prav zato je zelo pomembna ozaveščenost pacientov oziroma oseb, ki so utrpeli lažjo
poškodbo glave o možnih posledicah
37
1.3.1.2 Zmerna poškodba glave
V primeru, kadar izguba zavesti traja več kot petnajst minut in manj kot šest ur, potravmatska
amnezija oziroma izguba spomina pa do štiriindvajset ur, govorimo o zmerni poškodbi glave.
Po taki poškodbi bolnika večkrat zadržijo v bolnišnici čez noč, na opazovanju. Tudi pri zmerni
poškodbi glave se lahko pojavijo številne posledice, kot so utrujenost, glavoboli, vrtoglavice,
težave z ravnotežjem, težave na področju razmišljanja/mišljenja, pozornosti in koncentracije,
spominom, načrtovanjem, organizacijo dela/obveznosti, govorom, saj pogosto v danem
trenutku težko najdejo pravo besedo, s katero bi izrazili, kar želijo. Pogosto so razdražljivi,
zaskrbljeni in tesnobni.
Delež zmernih in lažjih poškodb je velik, in sicer kar 25 odstotkov vseh poškodb glave.
Situacija je še bolj zapletena, saj velikokrat ni nobene vidne poškodbe, zaradi česar je njeno
razumevanje in sprejemanje še toliko težje, tako s strani bolnika kot tudi okolice.
1.3.1.3 Težka poškodba glave
Poškodbo glave opredelimo kot težko takrat, kadar traja koma več kot šest ur ali potravmatska
amnezija traja več kot štiriindvajset ur. Taki bolniki ostanejo običajno daljši čas v obravnavi
v bolnišnici in so po odpustu deležni rehabilitacijskega programa. Hudih poškodb glave je
približno pet odstotkov vseh poškodb glave. Običajno gre pri teh bolnikih (v odvisnosti od
trajanja kome) za hude možganske okvare.
Še težja poškodba glave je tako imenovana zelo huda poškodba glave. O zelo hudi poškodbi
glave govorimo takrat, kadar nezavest traja do oseminštirideset ur ali več ali pa je
potravmatska amnezija dolga sedem dni ali več. Tudi pri tej, tako kot pri vseh poškodbah
glave, je končni izid odvisen od trajanja kome ali potravmatske amnezije.
1.3.1.4 Perzistentno vegetativno stanje
Nekatere poškodbe glave povzročijo komo, ki lahko traja mesece ali leta.
O tako hudi poškodbi glave, ki bi povzročila tako imenovano perzistentno vegetativno stanje
govorimo takrat, kadar človek ostane v komi vsaj tri leta. Ljudje v tem obdobju zaradi tako
38
hudo motene zavesti z okolico ne komunicirajo na noben način. Zmorejo dihati sami, brez
respiratornega aparata oziroma mehanske opore, lahko tudi ohranijo ritem spanja in budnosti.
Možno jih je prehranjevati, vendar pa ne govorijo in ne kažejo nobenih znakov razumevanja
govora (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992).
1.3.2 VZROKI POŠKOD MOŽGANOV
Možgani so zelo pomemben in hkrati zelo občutljiv organ, ki je prav zato obdan
z možganskimi ovojnicami, plava v možganski tekočini (likvorju) in je obdan z trdo lobanjsko
kostjo. Možgani za normalno delovanje potrebujejo nenehen dotok glukoze in kisika.
Možganske celice porabijo od 20 do 25 odstotkov vsega kisika. Če nimajo dovolj kisika, se
začnejo pojavljati težave v delovanju možganov. V daljši odsotnosti kisika, kot je recimo doba
dveh, treh minut pa odmrejo. Živčne celice so edine celice v organizmu, ki se ne obnavljajo.
Imajo pa prav tako eno zelo pomembno in edinstveno sposobnost prilagajanja in prevzemanja
nalog odmrlih možganskih celic, to imenujemo plastičnost možganov. To pomeni, da obstaja
možnost, da se nekatere živčne celice reorganizirajo z vzpostavljanjem novih možganskih
povezav.
Vzroki za možganske poškodbe so lahko zelo različni in lahko nastopijo v kateremkoli
življenjskem obdobju. Do motenj delovanja možganov lahko pride že v času razvoja
možganov ali pa naknadno zaradi različnih bolezni in poškodb. Pri otrocih oziroma v fazi
razvoja možganov najpogosteje poškodujejo možgane škodljivi vplivi, ki so delovali še
v prenatalnem obdobju, in sicer so najpogostejši škodljivi vplivi razne motnje metabolizma,
intoksikacije in tako dalje. Zaradi možganskih krvavitev ali pomanjkanja kisika velikokrat
pride do poškodbe med porodom. To imenujemo tudi obporodna okvara. V poznejših obdobjih
torej (otroštvo, adolescenca in odraslost) pa povzročajo motnje možganskih funkcij številni
vzroki, kot so difuzne pretočne motnje, zvišanje intrakranialnega pritiska, možganska
krvavitev, možganski tumorji, različne kronične bolezni možganov (multipla skleroza itd.),
kronične zastrupitve možganov, starostne degeneracije možganov v starosti ter nezgodne
poškodbe glave in možganov. Nezgodna poškodbe glave in možganov postajajo vse pogostejši
39
vzrok za nastanek možganskih okvar predvsem pri mlajših osebah. Najpogosteje pride do
nezgodnih poškodb možganov med prometnimi nesrečami, poškodbah na delu, poškodbah pri
raznih športih, nasilna dejanja itd. Zelo težko je evidentirati točno število oseb, ki so utrpele
poškodbo možganov, saj je veliko lažjih poškodb glave, pri katerih bolniki ne poiščejo
medicinske pomoči. V poznejšem obdobju, ko se srečujejo z morebitnimi posledicami
poškodbe možganov, jih pa ne povezujejo s poškodbo. Iz podatkov o šifriranih diagnozah
vemo, da v urgentnih kirurških ambulantah letno obravnavajo 4.400 poškodovancev
z različnimi stopnjami in oblikami poškodb glave od blažjih do resnejših, kajti registra
poškodb glave v Sloveniji ne vodimo. V primerjavi s pojavnostjo možganskih poškodb
v Evropski uniji, ki se giblje tam od 235 do 317 oseb na 100.000 prebivalcev (odvisno od
posamezne države oziroma regije), bi se glede na število evidentiranih bolnikov (na osnovi
šifriranih diagnoz) v Sloveniji, uvrstili med države z malo nezgodnih možganskih poškodb.
Med poškodovanci je približno trikrat več moških kot žensk, kar lahko tudi logično povežemo,
saj so moški bolj nagnjeni k adrenalinskim športom, hitrim in nevarnim vožnjam avtomobilov
in motorjev ter tudi k uživanju alkohola, pretepom itd. Če primerjamo starostne skupine,
ugotovimo, da med poškodovanci prevladuje predvsem mlajša populacija (predvsem starostna
skupina med 15 in 30 letom starosti). Nekateri avtorji prav zato menijo, da so poškodbe glave
tiha epidemija našega časa (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
1.3.3 ODKRIVANJE IN PROUČEVANJE POŠKODB MOŽGANOV
Diagnostični pripomočki za odkrivanje in proučevanje možganov nam danes omogočajo že
dokaj natančno in hitro možgansko preiskavo. Med diagnostične pripomočke, s katerimi
odkrivamo in proučujemo možgane, sodijo:
Rentgensko slikanje glave (RTG) je postopek, pri katerem s pomočjo rentgenskih žarkov
zdravniki odkrivajo morebitne zlome lobanjskih kosti, obraznih kosti in/ali lobanjskega dna.
Ta preiskava je danes najbolj smiselna pri diagnosticiranju poškodb glave, na drugih področjih
pa so jo nadomestile sodobnejše preiskave.
40
Računalniška tomografija (CT) nam omogoča dokaj hitro in dobro osnovno opredelitev kraja
in obsega okvare možganov. Dokaj dobro nam prikaže anatomske razmere znotraj lobanje.
Manj je občutljiva za manjše kontuzije oziroma udarnine in okvare bele mase.
Magnetna resonanca glave (MR) je bistveno bolj občutljiva, zaradi česar je z njo možno
odkrivati tudi manjše udarnine oziroma okvare možganov. Predvsem je edina preiskava
v medicini, ki loči med belo in sivo možgansko strukturo. Zelo dobro nam pokaže svežo
krvavitev ali del, kjer je počila lobanjska kost, zaradi česar je zelo uporabna pri poškodbah
glave (dobro loči zdrav del možganov od obolelega).
Elektroencefalografija (EEG) je neboleča in preprosta preiskava, s katero se snema
elektronska aktivnost možganov. S pomočjo te preiskave med drugim ugotavljamo posledice
poškodb glave.
Enofotonska izsevna računalniška tomografija (SPECT) opredeljuje področja poškodbe
možganov.
Pozitronska izsevna tomografija (PET) analizira fiziološka in biokemična dogajanja
v možganih. Ugotavlja presnovo kisika in glukoze. Tako ugotavljamo, kje je prišlo do motenj
presnove oziroma delovanja, na osnovi česar sklepamo, kje je prišlo do poškodbe možganov.
Proučevanje funkcionalne integracije nevronske mreže je pomembno, prav tako pa so zelo
pomembni nevrološki, nevropsihološki in funkcionalni pregledi.
Kot sem že omenila, je sama stopnja poškodbe glave odvisna od trajanja in globine kome
oziroma nezavesti in/ali potravmatske amnezije. Poznamo tudi lestvico za ugotavljanje stopnje
nezavesti (Glasgow Coma Scale – GCS). Lestvico sta leta 1974 izdelala Teasdale in Jennett
(dve leti pozneje pa sta jo še dopolnili). Z njo ocenjujemo stanje zavesti bolnika v prvem
obdobju po poškodbi. Namenjena je opredeljevanju trenutnega stanja bolnika, manj primerna
oziroma uporabna pa je za napovedovanje izida oziroma s tem povezanih možnih posledic.
S to lestvico se ocenjujejo trije glavni kazalci zavesti, in sicer: odpiranje oči, govorni odgovor
ter gibalni odgovor na zunanje dražljaje. Te tri kazalce se ocenjuje na skali od 3 do 15 točk
41
tako, da se s tremi točkami označi takrat, kadar odgovora ni in s 15 točkami, takrat kadar je
odzivanje povsem normalno. Stopnja prizadetosti se nato ocenjuje po skupnem številu točk:
● blaga prizadetost (od 12 do 15 točk),
● zmerna prizadetost (od 9 do 11 točk),
● huda prizadetost (8 ali manj točk).
Pri najtežjih bolnikih se je ta lestvica pokazala za premalo občutljivo, zato je Gerstenbrand
s sodelavci razvili Innsbruško ocenjevalno lestvico (ISC-Innsbruck Coma Scale).
Drugi zelo pomemben pokazatelj teže in posledic poškodbe je potravmatska amnezija oziroma
sposobnost tvorjenja spominskih vtisov po poškodbi. Oseba po poškodbi ima običajno težave
s spominom. Potravmatska amnezija označuje težave s spominom oziroma sposobnostjo
tvorjenja spominskih vtisov od poškodbe dalje, pa vse dokler se ne vzpostavi kontinuiteta
spomina za tekoče dogodke. Tako amnezijo imenujemo tudi anterogradna amnezija. Poznamo
pa tudi retrogradno amnezijo, o kateri govorimo takrat, kadar je bolnik izgubil spomin za
obdobje pred poškodbo glave oziroma možganov. Številne študije so dokazovale povezanost
med trajanjem potravmatske amnezije in doseženo stopnjo okrevanja. Prav zaradi takih
ugotovitev so eno od klasifikacij teže poškodbe glave opredelili po trajanju potravmatske
amnezije:
● zelo blaga (trajanje potravmatske amnezije manj kot 5 minut)
● blaga (trajanje PTA od 5 do 60 minut),
● zmerna (trajanje PTA od 1 do 24 ur),
● težka (trajanje PTA od 1 do 7 dni),
● zelo težka (trajanje PTA od 1 do 4 tednov),
● izjemno težka (trajanje PTA več kot 1 mesec).
Levin je prvi, leta 1979, objavil lestvico za ocenjevanje ponovnega vzpostavljanja spominskih
vtisov, imenovano Galveston Orientation and Amnesia Test (GOAT). Lestvica meri bolnikovo
poznavanje osnovnih biografskih podatkov, orientiranost ter obnovo dogodkov v zvezi z
nezgodo in prvotno obravnavo.
42
Pozneje so za te namene razvili in uporabljali še veliko različnih pripomočkov. Mnenja o tem,
kako trajanje potravmatske amnezije napoveduje stopnjo okrevanja oziroma možne posledice,
pa so še vedno dokaj deljena (Ivetič idr., 2007; Polanc, 2011; Radonjič-Miholič, 1996).
1.3.4 NEKATERE ZNAČILNOSTI POŠKOD MOŽGANOV V OTROŠKI
DOBI
Otroci se v veliki meri razlikujejo od odraslih, ker rastejo, se razvijajo in so zato velikokrat
zanje udarci bolj usodni kot bi bili za odrasle osebe. Otroški skelet in možgani imajo svoje
značilnosti, ki se v obdobju otroštva nenehno spreminjajo. Glavne razlike med možgani
odrasle osebe in otroka so v pokostenelosti lobanjskih šivov, vsebnosti vode, mielinizaciji
možganov ter sistemskem arterijskem tlaku. Lobanjski šivi v otroštvu niso kostno zaraščeni,
ampak so mehkejši in dopuščajo neko majhno povečevanje prostora znotraj lobanje, zaradi
česar so manj zaščiteni in s tem bolj izpostavljeni poškodbam. Prav tako je tudi vsebnost vode,
predvsem v beli možganovini, bistveno večja kot pri odrasli osebi, kar povečuje možnost
nastanka edema. Do nedokončane mielinizacije so možgani bolj ranljivi. Otroci imajo nižji
sistemski arterijski tlak, kar pomeni da je že pri manjšem znižanju tlaka ogrožena perfuzija
možganov. Kot del protiuteži pa so otroški možgani vendarle bolj plastični, kar otrokom
omogoča bistveno boljšo rehabilitacijo. Prav tako so zlomi redkejši, zaradi bolj elastične
lobanje (nepokostenelih šivov), zaradi česar lahko absorbira več kinetične energije, vendar pa
je delovanje strižnih sil na možgane večja. Zlomi lobanjskega dna so pri otrocih redki, do njih
pride šele pri težkih poškodbah. Vendar pa se zaradi tankosti lobanjske kosti včasih zgodi, da
hitro poči, tudi ob bolj ali manj nedolžnih padcih dve- ali triletnega otroka.
Seveda se zaradi teh razlik med možgani otroka in odraslega pojavljajo tudi številne razlike
v posledicah možganskih poškodb. Pri otrocih lahko pride do zelo nenadnega poslabšanja, ko
v kratkem času iz zaspanosti padejo v globoko nezavest. K temu bolj pripomore večja
vsebnost vode, ki lahko pripelje do nenadnega in silovitega razvoja edema. Pri lažjih
poškodbah je trajanje nezavesti pri otrocih krajša, bruhanje pa je pogostejše in manj skrb
zbujajoč znak kot pri odrasli osebi. Ena od posebnosti posledic nezgodnih možganskih
poškodb pri otrocih je vsekakor sindrom kasne zaspanosti. Običajno se pojavi po blažjih
43
poškodbah glave. Kaže se tako, da otrok po določenem času postane naenkrat močno zaspan,
joka, brani se bolečine, obrača se stran od preiskovalcev. Te simptome pa lahko spremlja tudi
nevrološka simptomatika, kot je sprememba zenic ter ekstenzorski odziv palcev. Vse skupaj
pa mine v nekaj urah samo od sebe.
Na srečo je plastičnost otroških možganov večja, zaradi česar je prognoza bistveno boljša.
Nezavest, ki je krajša od 24 ur, skoraj nikoli ne pušča trajnejših posledic; nezavest, ki je daljša
od dveh tednov, pa zagotovo pusti občutne posledice na otrokovem intelektu ter
psihosocialnem funkcioniranja. Otroci, ki so doživeli take poškodbe, žal ne bodo mogli doseči
enakega šolskega uspeha, kot bi ga, če poškodbe ne bi bilo. Otroci, pri katerih pa je nezavest
trajala dalj od osmih tednov, bodo skoraj gotovo ostali težko invalidni. Rehabilitacija otrok je
boljša, zlasti na motoričnem področju ter področju govora (Klun, 1997; Radonjič-Miholič,
1992).
1.3.5 POSLEDICE PO POŠKODBI MOŽGANOV
Poškodbi glave, ki je povzročila izgubo zavesti lahko sledi veliko različnih izidov. Vse je
odvisno od narave, obsega in intenzitete poškodbe glave oziroma možganov.
Možni izidi poškodbe glave so sledeči:
● Pri najhujših poškodbah glave lahko nastopi smrt. Smrtni izidi so pogostejši v akutni fazi,
lahko pa nastopijo tudi v poznejši fazi, vendar je to manj pogosto in velikokrat tudi ni
posledica poškodbe glave.
● Nekaj oseb od tistih, ki poškodbo preživijo, preidejo v tako imenovano vegetativno stanje. Iz
vegetativnega stanja nekateri s časoma okrevajo z nekaterimi od poškodbe odvisnimi
posledicami, drugi pa preidejo v tako imenovano persistentno vegetativno stanje.
O persistentnem vegetativnem stanju govorimo takrat, kadar osebe sicer odpirajo oči, vendar
se ne odzivajo na okolje in ne kažejo znakov kakršnegakoli prepoznavanja. Pri njih se
izmenjujeta samo obdobje budnosti in spanja.
44
● Večina poškodovancev po nezavesti ter potravmatski amneziji okreva z nekaterimi
posledicami. Teža posledic je odvisna od dejavnikov poškodbe (torej intenzitete poškodbe,
obsega in narave poškodbe), primarne oskrbe poškodovanca (pravočasna in ustrezna
zdravstvena oskrba ter spodbude pri okrevanju) in od značilnosti poškodovanca (starosti,
psihofizične kondicije in osebnostnih značilnosti). Stopnje prizadetosti in oviranosti po
poškodbi glave velikokrat težko napovemo iz teže poškodbe. Velikokrat stopnja oviranosti ni
sorazmerna s težo poškodbe glave.
Nezgodna poškodba možganov lahko povzroči zelo raznovrstne posledice, ki z različno
stopnjo prizadenejo sposobnost zaznavanja, razumevanja, mišljenja, čustvovanja in vedenja.
Nekatere od teh posledic so zlahka prepoznavne, druge težje. O tistih manj očitnih posledicah
lahko sklepamo nekoliko pozneje zaradi znižane učinkovitosti osebe po poškodbi glave
v vsakodnevnem življenju.
Post-komocijski sindrom, ki se lahko pojavi po lažji poškodbi glave (glavobol, povečana
občutljivost za zvok in svetlobo, nemir, motnje koncentracije, motnje pomnjenja, upočasnjena
sposobnost mišljenja, večja vzburljivost, anksioznost, depresija in povečana utrudljivost)
lahko tudi pri bolnikih z blažjo poškodbo možganov traja še dolgo časa po poškodbi,
najpogosteje pa izzveni do treh mesecev po poškodbi (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992;
Radonjič-Miholič, 1996).
Najpogostejše posledice po nezgodni poškodbi možganov:
● Motnje zaznavanja – najpogosteje so to motnje vida (okvara vidnega polja, enostransko
zanemarjanje vidnega polja, dvojni vid, zamegljen vid in slepota), motnje taktilnih občutkov
(preobčutljivost ali neobčutljivost za temperaturo in bolečino), motnje propriocepcije
(neustrezno presojanje prostorskih odnosov, ocenjevanj razdalj in smeri – orientacija), motnje
sluha, vonja in okusa.
45
● Motnje gibanja – lahko pride do ohromitve ali šibkosti ene ali obeh strani telesa, težave
z ravnotežjem, slabša fizična vzdržljivost in oteženo izgovorjavo oziroma težave na področju
govora ter oteženo požiranje zaradi prizadetosti mišic govoril.
● Motnje spoznavnih funkcij – najpogosteje so težave na področju pomnjenja, pozornosti,
učenja, načrtovanja, sklepanja in reševanja problemov. Osebe po poškodbi glave imajo zelo
pogosto težave z zapomnitvijo novih dogodkov in znanj, prav tako pa imajo pogosto težave
tudi s spominjanjem dogodkov okoli poškodbe (pred, med in po njej). Pozornost pogosto
postane bistveno bolj kratkotrajna, manj intenzivna ter veliko bolj odkrenljiva, kar
posameznika precej ovira pri hitrosti obdelovanja informacij ter pri količini informacij, ki jih
lahko predela. Mišljenje postane bolj togo, manj okretno in bolj vezano na konkretno raven
(manj na abstraktno). Težave se lahko pojavlja na področju analize, sinteze, načrtovanja
aktivnosti ter pri uporabi novih spoznanj in izkušenj.
● Motnje sporazumevanja – tu gre lahko za težave razumevanja govora oziroma misli in tudi
pri izražanju misli. Ko se zaradi poškodbe glave pojavi motnja govora, ki se izraža tako pri
branju, pisanju, razumevanju in izražanju, to imenujemo globalna afazija. Ločimo dve vrsti
afazij – motorično in senzorično. Pri motorični, ekspresivni afaziji, zaradi okvarjene Brockove
aree v možganih pride do oteženega govora (govor je netekoč, zatikajoč, izpuščanje veznikov,
izbira napačnih besed, zmanjšan besedni zaklad itd.), vendar je razumevanje ohranjeno.
Senzorična afazija pa pomeni, da posameznik lahko govori, vendar govora drugih ne razume,
kar privede do nerazumljivega govora (nelogični stavki, napačne besede). Vendar je sama
afazija manj pogosta, večkrat se pojavljajo motnje pri načinu in vsebini pripovedovanja. Oseba
po poškodbi glave lahko postane tudi zelo zgovorna, vendar pa pri pripovedovanju velikokrat
preskakuje med različnimi v danem trenutku nepovezanimi vsebinami, pogosto so vrinjene
tudi zelo oddaljene asociacije in velikokrat težko najde pravi izraz oziroma pravo besedo. Do
zdaj opisane težave se pojavljajo, če so poškodovani centri za govor v možganih, lahko pa gre
tudi za poškodbo centra oziroma živčnih vlaken, ki oživčujejo mišice govoril oziroma
možganskega debla. Tako težavo imenujemo dizartrija.
46
● Čustvene spremembe – lahko pride do različnih čustvenih sprememb. Najpogosteje pride do
povečano vzburljivosti, večje jezavosti, tesnobe oziroma anksioznosti, depresije, čustvene
nestabilnosti (pogosto nihanje razpoloženja), pri nekaterih pa tudi čustvena otopelost.
● Težave na področju vedenja – pogosto se pojavi prenizka samokritičnost, šibka
samokontrola, slabša zmožnost prilagajanja novim situacijam, slabša zmožnost presojanja
socialnih situacij, upad samoiniciativnosti, težave na področju vzpostavljanja in ohranjanja
stikov z drugimi ljudmi itd.
● Utrujenost – hitrejše utrujanje, izčrpanost in izguba telesne kondicije so pogoste posledice
poškodb možganov (možganskega debla, ki skrbi za budnost, zavest in ritme spanja).
● Glavoboli – ti lahko trajajo približno še dve leti po poškodbi. Taki glavoboli se od običajnih
razlikujejo predvsem po intenziteti in pogostosti. Včasih gre lahko za zelo blag vendar dolgotrajnejši
glavobol, drugič za zelo intenzivnega, ki človeka povsem onemogoči. Ob prisotnosti stresa,
psiholoških pritiskov in izčrpavanju se poslabšajo oziroma stopnjujejo.
● Epilepsija – delimo jo na velike ali grand mal napade in žariščne ali delne napade. Pravzaprav pride
do nenormalne električne aktivnosti na določenem delu možganov – tam, kjer je ostala brazgotina od
poškodbe (nestabilna električna aktivnost). Pri grand mal napadih napad oziroma pretirana fizična
aktivnost poškoduje celotne možgane. Pojavijo se krči vsega telesa, ki mu sledijo hitri in krčeviti gibi,
izguba zavesti, nepravilno dihanje, občasno tudi popustijo sfinktri (zapiralne mišice, ki nadzorujejo
blato in urin). Žariščni napadi pa se med seboj zelo razlikujejo. Lahko se pojavljajo krči le na
določenem delu telesa ali pa oseba le za zelo kratek čas izgubi zavest in pozornost ali pa izgubi le
rdečo nit pogovora. Pojavljajo se bistveno pogosteje pri odprtih poškodbah glave.
● Kontrola sečnega mehurja in črevesja – je zahtevna naloga, pri kateri mora oseba zaznati komaj
opazne telesne znake, ki napovedujejo opravljanje potrebe in se nato še na sporočilo primerno odzvati.
Na to sposobnost vplivajo različni dejavniki – od telesne kondicije in sposobnosti komunikacije
z drugimi (sporočanje lastnih potreb), zdravil, motnje pozornosti, neustrezno vedenje (pritegovanje
pozornosti, odpor) do čustvene zadrege pri opravljanju potreb.
● Dispraksija – gre za težave pri izvajanju hotenih ali zaporednih gibov ter dejanj, če ni poškodovana
motorika posameznika (pomanjkanje mišične moči, usklajevanje gibov), vendar bolnik ne zmore
zamisliti, zasnovati in izvesti zaporedja gibov. O tem govorimo tedaj, ko oseba ve, kaj mora storiti in
ima vse fizične predispozicije da to stori (torej zdrava gibala), vendar tega preprosto ne zna. Te osebe
47
ne zmorejo ponoviti na primer zaporedja gibov pri pozdravu, ploskanju, zavezovanja vezalk,
oblačenju itd.
● Prizadetost onirične dejavnosti (sanj) – pri onirični dejavnosti sodelujejo različne
možganske strukture, ki so med seboj funkcionalno povezane. Vsaka od teh struktur sodeluje
pri oblikovanju sanj. Te strukture so anatomsko precej razpršene, kar pomeni, da nimamo
nekega specifičnega centra, odgovornega za onirično dejavnost. Okvara različnih delov
možganov (parietalnega, frontalnega, temporalnega ali okcipitalnega) povzroči različne težave
s sanjami. Lahko pride do težav pri predelavi sanj na simbolični ravni, pomanjkanja spomina
za informacije glede vizualne orientacije v prostoru, nemotivirane oziroma nevtralne sanje,
izguba oblike obrazov, barv in gibanja, lahko pride do težav pri razločevanju sanj od realnosti
pa vse do težkih in morečih sanj (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1996; Solms, 2000).
Pri vsakem posamezniku so število, kombinacija in intenziteta simptomov zelo različna in
specifična. Vsak poškodovanec ima zato zelo specifično situacijo in posledice, ki
v posameznih kombinacijah lahko povzročajo večje ali nekoliko manjše težave, zaradi česar je
nujna individualna obravnava posameznika.
V največji meri je odvisno od delov možganov, ki so se ob nezgodi poškodovali.
Delitev možnih posledic glede na okvaro določenega možganskega režnja:
● Poškodba ČELNEGA ali FRONTALNEGA REŽNJA lahko povzroči številne posledice. Na
področju gibanja lahko pride do izgube fine motorike, težav pri načrtovanju gibalnih
programov, pomanjkljivega preiskovanja prostora z očmi itd. Področje zaznavanja se prav
tako lahko okvari, predvsem gre lahko za motnje na področju zaznavanja oziroma natančneje
razlikovanja vonjav, čeprav je zaznavanje vonja ohranjeno. Pojavijo se lahko tudi motnje
divergentnega mišljenja, kar pomeni pomanjkljivo tvorjenje miselnih strategij, revnejši in
opustošen govor (redukcija besed, perservacije). Velikokrat se pojavijo tudi težave
z neposrednim kratkoročnim spominom. Poškodovanci si težko zapomnijo, kaj in kje se je
nekaj pravkar zgodilo. Od tega, katera polovica (leva ali desna) čelnega režnja je
poškodovana, je odvisno, z zapomnitvijo katerih podatkov bo imel posameznik težave. Desna
polovica je bolj odgovorna za neverbalno gradivo, leva polovica pa je bolj odgovorna za
verbalne informacije. Zelo podobno se posledice na področju govora v veliki meri razlikujejo
48
glede na poškodbo levega ali desnega režnja. Kadar je poškodovana leva polobla, ima
posameznik večje težave s tekočim govorom. To imenujemo tudi Brockova oziroma
motorična afazija. Kadar pa je poškodovana desna polobla, ima posameznik težave
s spontanim oblikovanjem besed. Čelni reženj je povezan tudi s spolnim vedenjem. Poškodbe
orbitofrontalnega dela čelnega režnja lahko povzročijo znižanje zavor pri spolnem vedenju,
poškodba dorzolateralnih predelov pa pogosteje vodi v nasprotno smer, in sicer v redukcijo
spolnega vedenja. Motnje socialnega in spolnega vedenja posameznika najbolj ovirata pri
ponovnem vključevanju v običajno življenje. Številni strokovnjaki so proučevali osebnost
bolnikov po poškodbi čelnega režnja, vendar niso prišli do enotnih rezultatov. Dva avtorja pa
sta vendarle opisala osebnosti bolnikov po okvari obeh čelnih režnjev. Blumer in Benton sta
osebnost teh bolnikov razdelila v dve skupini, in sicer tako imenovana psevdodepresija in
psevdopsihopatija. Psevdodepresija naj bi označevala posameznika, pri katerem prevladuje
apatija, ravnodušnost, izguba iniciative, izguba interesa za spolnost, izrazito redkobesednost in
brezizrazno mimiko obraza. Pojavila naj bi se pri osebah, ki so preživele poškodbo levega
čelnega režnja. Psevdopsihopatija kot druga skrajnost označuje posameznika, ki pogosto
izkazujejo nezrelo vedenje, ima šibko samokontrolo, grob govor poln kletvic, zelo intenzivno
spolno usmerjenost in poželenje ter gibalni nemir, pojavi pa se po poškodbi desnega čelnega
režnja.
● TEMENSKI ali PARIETALNI REŽENJ je znan po dveh pomembnih funkcijah, in sicer po
reprezentiranju telesnih občutkov in oblikovanju telesnih zaznav ter povezovanju somatskih
(telesnih) in senzornih (čutnih) informacij. Vlogi obeh temenskih režnjev se nekoliko
razlikujeta, zaradi česar so tudi posledice poškodbe levega ali desnega režnja nekoliko
drugačne. Okvara levega temenskega režnja povzroči motnje pri abstraktnih in simboličnih
posplošitvah, kar lahko privede do težav na področju govora, branja in pisanja. Značilni
simptomi so akalkulija, agrafija, neprepoznavanje prstov in zamenjava leve in desne strani.
Okvara desnega temenskega režnja pa lahko privede do motenj na področju prostorske
organizacije, in sicer konstrukcijska apraksija, zanemarjanje nasprotne strani telesa in
neprepoznavanje težav.
49
● SENČNI ali TEMPORALNI REŽENJ ima pomembno vlogo pri predelovanju sprejetih
informacij, spominu in čustvovanju. Če se okvari en senčni reženj, so posledice neprimerljivo
manjše kot pa, če se okvarita oba. V slednjem primeru pride do večjih posledic na področju
spomina in osebnosti posameznika. Poškodba senčnih režnjev lahko povzroči težave pri
slušnem zaznavanju, in sicer se lahko poslabša selektivna pozornost pri poslušanju (slišati
določen zvok iz zvokov okolja, na primer razlikovati govor osebe v šumu ali ropotu okolja),
lahko pride do motenj razumevanja govora, do otežene organizacije in kategorizacije govornih
dražljajev, motenj pri predelavi glasbenih dražljajev. Težave se lahko pojavijo tudi pri
prilagajanju glasnosti govora, govornem spominu ter oblikovanju kategorij. Bolniki težko
prepoznavajo izraze na obrazih in na splošno slabše prepoznavajo tudi druge socialne signale.
Poleg težav na slušnem področju so pogoste tudi posledice na področju dolgotrajnega
spomina, predvsem pri priklicu neverbalnega gradiva, in težave na področju osebnosti
posameznika. Spremembe na področju vedenja, čustvovanja in spolnega vedenja so prav tako
pogosta posledica. Pogosto se pojavlja egocentrizem, paranoidnost, pretirano ukvarjanje
z religijo, povečana agresivnost (kar se pojavlja pogosteje pri okvari desnega senčnega režnja).
Na področju spomega vedenja se pogosto pojavi zmanjšano spolno vedenje ali v skrajnosti
celo opuščanje.
● ZATILNI ali OKCIPITALNI REŽENJ ima zelo pomembno funkcijo pri vizualnem
zaznavanju. Poškodba tega režnja povzroči posledice pri vizualni percepciji in prepoznavanju
vizualnih dražljajev ter koordinaciji očesnih mišic. Velikokrat posameznik vizualno zazna
dražljaje, vendar jih ne prepozna (optična agnozija). Pri okvari enega zatilnega režnja pa lahko
pride do zanemarjanja polovice vidnega polja (hemianopsija).
Vsak možganski reženj ima zelo pomembne in nepogrešljive funkcije, vendar ne smemo
prezreti dejstva, da so prav tako zelo pomembne številne povezave, ki potekajo med
posameznimi možganskimi predeli. V najmlajšem delu možganske skorje (neokorteksu)
potekajo različne skupine vlaken, ki zagotavljajo povezavo med posameznimi predeli znotraj
ene poloble, povezave med levo in desno poloblo ter med poloblami velikih možganov ter
nižje ležečimi strukturami. Najpomembnejša skupina vlaken, ki povezuje obe možganski
polobli, je tako imenovan korpus kalozum. Sestavlja ga od 200 do 800 vlaken. Raziskave so
50
pokazale, da sprednja vlakna korpus kalozuma povezujejo frontalne (čelne) režnje obeh
hemisfer, zadnja vlakna pa povezujejo parietalne (temenske) in okcipitalne (senčne) režnje
obeh hemisfer. O pomembnost teh povezav lahko sklepamo iz vedenja bolnikov, pri katerih ni
bil poškodovan noben predel možganske skorje razen korpus kalozuma (torej povezovalnih
vlaken). Poškodbe posameznih možganski predelov imajo drugačne posledice, pri bolnikih po
poškodbi korpus kalozuma pa se lahko pojavi apraksija (nesposobnost izvedbe giba, čeprav je
samo gibanje kot tako ohranjeno), agrafija (nezmožnost oziroma nesposobnost pisanja),
aleksija (nezmožnost branja), agnozija (neprepoznavanje znanega), bolnik težko ali ne more
z levico slediti verbalnim navodilom itd. Okvare, ki nastopijo zaradi poškodbe povezovalnih
vlaken, je Geschwind opisal kot sindrom razcepljanja (split brain). Te osebe naj bi imele
dvojno mentalno reprezentacijo, kar povzroča hude težave pri običajnih aktivnostih (Radonjič-
Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
Višji psihični procesi, kot so govor, spomin, čustvovanje, vedenje itd., so možni ob integraciji
različnih področjih neokorteksa in subkortikalnih področij, zaradi česar njihovo delovanje ne
moremo omejiti oziroma opredeliti samo v en predel možganske skorje. Zato lahko tudi
okvare različnih področij možganov povzročijo različne, a za posamezno področje značilne
spremembe oziroma motnje višjih psihični procesov.
Tudi poškodbe možganski živcev puščajo različne posledice v funkcioniranju posameznika.
Žal pa so tudi take poškodbe resne in pogoste, predvsem kadar gre za zlom lobanjskega dna.
Nekatere posledice poškodbe možganskih živcev je mogoče odkriti še v nezavesti bolnika,
druge šele ko se zavest povrne.
Delitev posledic, glede na poškodbo možganskega živca:
● Olfaktorni živec – te poškodbe so dokaj pogoste, vendar velikokrat spregledane. Taka
poškodba lahko povzroči okvarjen voh. Kadar je izguba voha enostranska, ni tako moteča in jo
bolnik težko zazna. Slika se povsem spremeni, če pride do popolne izgube voha, saj je to zelo
moteče in hkrati prizadene tudi okus. Izguba voha je moteča, lahko tudi nevarna (primer
požara) in nezdružljiva z nekaterimi poklici. Delna izguba voha se lahko sčasoma nekoliko
izboljša, popolna nikoli.
51
● Drugi možganski živec – poškodbe drugega možganskega živca lahko privedejo do
delne ali popolne izgube vida. V nekaterih primerih je možno take posledice operativno
izboljšati.
● Bulbomotorni živci – poškodbe enega ali več bulbomotornih možganskih živcev niso
redke, na srečo pa gre običajno za poškodbo enega živca (torej enostranska poškodba, redko
obojestranska). Posledično se lahko pojavi dvojni vid, ki ga je mogoče z medicinskimi posegi
(operativni ali tudi neinvazivnimi) korigirati. Dvojni vid je za odrasle osebe izrazito moteč,
otroci pa ga dobro kompenzirajo.
● Peti možganski živec – okvare tega živca so redke. Posledice so lahko različne
odvisno od tega, kateri del tega precej razvejanega živca se je poškodoval. Obstaja možnost,
da pride do tako imenovane anestezije roženice, kar povzroči huda in ponavljajoča se vnetja,
ki prej ali slej povzročijo motnjave roženice ali celo izgubo uporabnega vida (Klun, 1997).
Lahko pride tudi motenj žvečenja, kar se redkeje dogaja.
● Sedmi možganski živec – je eden od največkrat poškodovanih možganskih živcev.
Velikokrat se pojavi sinkinezija, ki je lahko zelo moteča. Gre za asimetrijo obraza, zaradi
prizadetega živca, ki med drugim oživčuje mišice obraza, kar pa poleg hude kozmetične
motnje povzroča tudi ogroženost očesa na prizadeti polovici obraza, zaradi nepravilnega
uvihanja spodnjih očesnih vek navzven.
● Osmi možganski živec – tudi ta možganski živec je pogosto poškodovan. Posledica te
okvare pa je okvara sluha. Lahko pride do delne ali prevodne okvare sluha, ki se lahko
korigira z medicinskimi posegi, pri popolni izgubi sluha, torej gluhoti, pa se ne da pomagati.
● Spodnji možganski živci – take poškodbe so redke, do njih pride pri zlomih
lobanjskega dna. Možne posledice so med drugim disartrija. Torej motorična motnja govora,
pri kateri gre za nenormalno oblikovanje glasov, vsebina govora pa ostane ohranjena. Pojavi
se lahko tudi hripavost in/ali disfagija oziroma motnje požiranja (pomanjkanje sline,
neusklajeno delovanje mišic, hipotonus mišic požiralk itd.). Pogosto povzroča aspiracije, ki pa
jim velikokrat sledijo pljučnice. Disfagija se lahko popravi z nekaterimi laringološkimi
operacijami (Klun,1997).
52
1.3.5.1 TEŽAVE NA ČUSTVENEM IN MOTIVACIJSKEM PODROČJU
Prav te spremembe so najtežje in najmanj opazne, povzročajo pa velike stiske osebe po
poškodbi možganov ter njegovih bližnjih. Gibalne oviranosti oziroma kakršnekoli navzven
zelo izrazite oviranosti so zelo razumljive in so do njih ljudje razumevajoči. Večinoma lahko
razumejo tudi težave na kognitivnem področju. Šibkejša pozornost, slabši spomin, govorno-
jezikovne težave so razumljive še za veliko večino ljudi, zaplete pa se pri razumevanju
sprememb na čustvenem področju. Zelo malo ljudi razume, da nekdo zaradi poškodbe vpije in
preklinja, da je nekdo zaradi poškodbe nemiren in vzkipljiv, egocentričen, da ima zaradi
poškodbe nerealno videnje samega sebe, da je povsem apatičen in depresiven, da se zaradi
poškodbe znaša nad družino itd. Take težave se ne pojavljajo prav pri vsakem bolniku, prav
tako pa pri tistih, pri katerih se, jih lahko zasledimo v različnih intenzitetah.
Težave na čustvenem področju so posledica nevrološke okvare (predvsem čelnega režnja),
pretirane izraženosti predhodnih osebnostih lastnosti, psihološkega pritiska in vplivov okolja.
Ljudje se morajo ponovno naučiti in pridobiti spretnosti, ki so jih na tem področju že razvili
pred poškodbo. Prav zaradi popuščenih zavor in samokontrole, ki so jo v procesu dozorevanja
in odraščanja pridobili, zdaj popustijo, zaradi česar se potencirajo poteze, navade in
osebnostne lastnosti v pretirani in popačeni obliki. Hkrati se je treba kar naenkrat privaditi in
začeti živeti drugače z ovirami, ki jih je prinesla poškodba možganov (ovire doma in v službi,
bolečine itd.), kar povzroči veliko čustvenih stisk in razočaranja. Vsemu temu moramo dodati
še okolje, v katerem se posameznik nahaja. Zelo velik vpliv ima na vedenje posameznika prav
okolje oziroma sprejemanje, ljubezen, toplina, razumevanje in pričakovanja najbližjih ljudi v
posameznikovem življenju.
Pojavi se lahko paleta čustvenih in vedenjskih težav:
nemir,
impulzivnost in razvrtost,
čustvena labilnost,
razdražljivost in izbruhi besa,
pretirana usmerjenost vase,
53
zloraba in znašanje nad družino,
apatija in pomanjkanje motivacije,
depresija,
zaskrbljenost in tesnoba,
pomanjkljivo samozavedanje in vpogled v situacijo,
neprožnost, togost in obsesivnost,
težave s spolnostjo (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
Nemir
Gre za duševno vznemirjenost in gibalni nemir. Ta je najbolj izrazito prisoten v prvem
obdobju po poškodbi, še v času bolnišnične oskrbe. Običajno ni povezan z okoljem in družino
posameznika (nastopi brez zunanjih sprožilnih dejavnikov). Povezan je z nevrološko okvaro in
je prehodnega značaja. Dokler traja, je zelo pomembno, da okolica razume izvor nastalega
nemira in je posamezniku v oporo s svojo mirnostjo ter poskuša posameznika preusmeriti od
tistih situacij, v katerih se nemir pogosteje pojavlja.
Impulzivnost in razvrtost
Kadar posameznik svojih čustev in dejanj ni zmožen nadzirati, govorimo o impulzivnosti. To
je vsekakor posledica okvare čelnih predelov možganov. Ljudje po poškodbi glave imajo
lahko težave prav s tem, da se ne zmorejo zadržati in ne izreči prve besede oziroma storiti
prvega dejanja, ki jim pade na pamet brez razmišljanja o kakršnihkoli posledicah. Tako
vedenje je zelo nezaželeno v družbi, predvsem pa ga povzroča nevidna okvara, ki oteži
razumevanje okolice. Posameznik se svojega vedenja slabo zaveda, kar okolico še dodatno
obremeni.
Čustvena labilnost
Tako kot omenjena impulzivnost izvira iz neustreznih kontrolnih mehanizmov, se pojavijo
tudi težave na področju kontrole izražanja čustev oziroma kontrole čustev. To nikakor ne
pomeni, da oseba po poškodbi glave močneje čustvuje, pomeni le to, da čustva ne zmore
54
kontrolirati in jih izraziti na primeren način, na primernem kraju in ob primernem času.
Posameznik pogosto brez vidnega oziroma tehtnega razloga zelo nenadno in burno menja
razpoloženje, kar je prav tako zelo težko za ljudi, ki ga obkrožajo. Tudi to je posledica
poškodbe tistega dela možganov ki nadzira nagone in čustva.
Razdražljivost in izbruhi besa
S poškodbo se pogosto poškodujejo tudi centri (čelni reženj in limbični sistem), ki skrbijo za
frustracijsko toleranco posameznika, od česar je odvisno, koliko stresa, negativnih čustev in
razočaranj posameznik lahko prenese. Večinoma prihaja do nenadnih izbruhov jeze ob
nepomembnih dražljajih. do tega prihaja v situacijah, ko ugotovijo, da so v njihovem življenju
nastale neke ovire zaradi izpada določenih funkcij, ki pa vplivajo na vsakodnevno življenje in
ga otežujejo. Zaradi slabe čustvene in vedenjske kontrole ter nizke frustracijske tolerance so
taki, na videz nepomembni dražljaji sprožilni moment za izbruh jeze posameznika. Na srečo
pa pogosto minejo zelo hitro (enako kot so se tudi pojavili). Posameznik se s časoma nauči
bolje kontrolirati čustva in nekoliko več prenesti (izboljša se prag tolerance), s čimer se potem
nenadni izbruhi umilijo.
Pretirana usmerjenost vase
Usmerjenost vase po poškodbi glave je posledica travmatične izkušnje, poškodovanega
čelnega režnja, ki nadzoruje zapletene duševne sposobnosti, ki omogočajo da se posameznik
vživlja v druge ljudi (empatija) in realno oceni lastno vedenje ter težav na področju
zaznavanja, predvsem finih, neposrednih signalov drugih ljudi. To je videti zelo podobno kot
pri majhnih otrocih, ki pričakujejo, da so v središču pozornosti. Ta pojav pri odrasli osebi je za
svojce in ljudi v okolici veliko zahtevnejši. Velikokrat pa prav to nezaželeno vedenje povsem
nezavedno spodbujajo ljudje v neposredni bližini poškodovanca. Tako vedenje zagotovo samo
po sebi ne bo izzvenelo, treba je ukrepati zelo podobno kot pri otrocih.
55
Zloraba in znašanje nad družino
Znašanje nad družino se lahko pojavi zaradi pomanjkljive kontrole čustev in vedenja, ki jo
povzroči poškodba čelnega režnja. Poškodovanec se tako kot vsi drugi najlažje znašajo nad
tistimi, za katere vedo, da jih zaradi tega ne bodo odstavili, zapustili ali jih prenehali imeti
radi. Tako žal prav najbližji postanejo ventil za sproščanje svoje jeze, razočaranja in frustracij,
ki se v posamezniku po poškodbi glave še intenzivneje nabirajo. Kakorkoli nenavadno to
zveni, velikokrat prav ta ventil sproščanja posamezniki zelo potrebujejo. Vsekakor se je nujno
zavedati, da ne gre za večjo jezo, ki jo ta oseba po poškodbi čuti do družinskih članov, ampak
za pomanjkljivo samokontrolo in da ji tako dejansko pomagajo. Zelo hitro pa lahko pride tudi
do manipulacije svojcev. Zato je zelo pomembno da je trudi družina ozaveščena z možnimi
posledicami in toliko bolj pozorna, da se ne pusti manipulirati in zlorabljati, da pa hkrati te
izbruhe posameznika razume.
Apatija in pomanjkanje motivacije
Neposredna posledica poškodovanega čelnega režnja je apatija, pomanjkanje motivacije in
spontanosti. To ne pomeni, da osebe po poškodbi nimajo ali ne zaznajo več nobenih potreb,
želja, vendar se te nanašajo bolj na primarne, osnovne potrebe, kot so hrana, počitek, udobje
itd. Vsi drugi cilji, ki jih je treba načrtovati, postanejo problem zanj in s tem upade motivacija
zanje. Kar naenkrat se posamezniku zdijo nedosegljivi in prezahtevni, saj je okvarjena prav
sposobnost načrtovanja. Zaradi apatije in pomanjkanja motivacije lahko posameznik zapade
v osamljenost in posledično v depresijo.
Zaskrbljenost in tesnoba
Povsem normalna posledica nesreče je zaskrbljenost in z njo povezana tesnoba. Ljudje se po
taki izkušnji še nekaj časa soočajo z različnimi izraženimi strahovi, napadi panike, ki so
največkrat povezani z nesrečo in njenimi posledicami. Zaradi zaskrbljenosti se pojavlja stiska
in tesnoba. Če posameznik odriva svojo zaskrbljenost in se s svojimi strahovi ne sooča, o njih
ne govori, se z njimi posledično in postopoma ne spopada, se ti lahko spreobrnejo v fobije in
dolgotrajne težave. Svojci lahko največ pomagajo s stalno podporo in spodbujanjem
56
posameznika, da premaguje strahove in se z njimi sooča. Nikakor pa ne smejo podporo in
pomoč zamenjati s pretirano pomočjo in dovoljevanjem odvisnosti, saj je to škodljivo za
posameznikovo samostojnost in samozaupanje.
Depresija
Poškodba glave prinese veliko posledic, ki korenito spremenijo življenje posameznika. Vse te
izgube so zelo težke in se nanje ljudje ne prilagodijo zlahka. Za vse tisto, bodisi visoka
pričakovanja do sebe na profesionalnem, strokovnem, športnem področju, duhovitost, socialna
sprejetost, spolna privlačnost pa vse do finomotoričnih, jezikovnih spretnosti, mora
posameznik odžalovati. To je neizogibna faza in jo spremlja velika potrtost, žalost, torej
depresivno stanje, ki je faza prebolevanja in se pojavi v poznejših obdobjih rehabilitacije,
najpogosteje ko se poškodovanec vrne domov. Gre za pomembno fazo prebolevanja, ki se
šteje za napredek. Zelo pomembno je, da smo pozorni na globino depresije in njeno trajanje.
Če traja daljši čas brez izboljšanja in je možno zaznati, da je oseba čustveno zavrta,
popolnoma blokirana in v globoki depresiji, je treba poiskati pomoč psihiatra ali psihologa, ki
ima izkušnje na tem področju.
Pomanjkljivo samozavedanje in vpogled v situacijo
Posledica obrambnega mehanizma je, da posameznik zanika obstoj boleče stvarnosti, dokler ni
pripravljen na to, da se s stanjem sooči in ga odžaluje (obdobje depresije in potrtosti) ter
navsezadnje sprejme. Drugi razlog pomanjkljivega samozavedanja je pogosto poškodba
čelnega režnja, ki nadzoruje višje duševne procese, ki nam omogočajo vpogled vase in
samozavedanje (preceniti lastne dobre in slabe strani), občutek za druge ljudi, zmožnost
prilagajanja lastnega vedenja drugim in empatičnosti. Tretji razlog za te težave je pa zagotovo
sprememba okoliščin in enaka pričakovanja do sebe, ki so bila oblikovana v okoliščinah pred
poškodbo. Potrebno je veliko časa, preden se situacija umiri in posameznik prilagodi oziroma
spremeni svoja prepričanja in pričakovanja skladno s nastalo situacijo. Prej ko bo posameznik
soočen z realnostjo, prej bo to sprejel in prej se bo izboljšal njegov vpogled v realnost in
samozavedanje.
57
Neprožnost, togost in obsesivnost
Taka vedenjska motnja je prav tako posledica nevrološke okvare čelnega režnja. Posameznik
ima zaradi te okvare kognitivne težave, zaradi katerih ne zmore prehajati iz ene misli na drugo
in se oklepa določene misli zelo ozko in togo. To lahko poslabšajo še slabe spominske
sposobnosti, zaradi katerih tudi dejansko sproti pozablja, kaj je že storil oziroma povedal.
Posamezniki se tako v neskončnost ukvarjajo z neko določeno mislijo, ki jih čisto obsede.
Miselna togost in neprožnost se v nekih frustrirajočih situacijah potencirata in je vsekakor
veliko bolj izražena kot v manj frustrirajočih okoliščinah. Treba je čim bolj omiliti strahove in
tesnobo s soočanjem, nekritizirati in preusmerjati misli na konstruktivnejša področja.
Težave s spolnostjo
Na spolnost posameznika imajo možgani zelo pomemben vpliv. V možganih je živčno
središče, imenovano hipotalamus, ki uravnava spolni nagon in izločanje testosterona (ki vpliva
na željo po spolnosti). V primeru okvare hipotalamusa lahko pride do povečane ali zmanjšane
potrebe po spolnosti. Seveda pa na spolnost vpliva več psiholoških vzrokov, od povečane
utrujenosti, strahu pred zavrnitvijo do občutka telesne neprivlačnosti.
Velikokrat se zaradi poškodbe zamenjajo vloge v družini, kar ima lahko velik vpliv na
doživljanje partnerja oziroma samega sebe in željo po spolnosti. Drugi zelo pogost vzrok za
take težave je neprimerno spolno vedenje. Običajno gre za vedenje brez zavor, pretirana
sproščenost ali pa spolna zavrtost in slabo zavedanje lastnega vedenja na osebo nasprotnega
spola. Pogosto se pridruži še nezmožnost ustrezne interpretacije spolnega vedenja drugih oseb
(Powell, 2007).
58
1.4 REHABILITACIJA
Rehabilitacija obsega vse postopke, s katerimi se stanje bolnika tako izboljšuje, da mu
omogoča največjo stopnjo telesne, psihološke in socialne prilagoditve okolju.
Rehabilitacija bolnika po poškodbi glave se začne zelo hitro po poškodbi. Bolniku je treba
zelo kmalu začeti razgibavati mišice (preprečitev izgube mišične moči, spastičnosti itd.) in
sklepe ter prebujati zaznavanje z usmerjenimi dražljaji (ciljno spodbujanje čutov). To je zelo
pomembno, saj bi v nasprotnem primeru mišice hitro postale zakrčene, možgani pa se ne bi
optimalno rehabilitirali v nespodbudnem, skopem okolju.
Rehabilitacijo najprej izvajajo medicinski strokovnjaki nek določen čas, ki je seveda odvisen
od teže in vrste poškodbe. Običajno je bolnik z zmerno ali hudo poškodbo glave nameščen na
oddelku za intenzivno nego in pozneje preseljen na splošni oddelek. V tem času je v ospredju
ohranitev življenja, omejitev možganske okvare ter zmanjšanje zapletov. Ko bolnika
z medicinskega oziroma zdravstvenega vidika stabilizirajo, ga običajno preselijo na enoto za
rehabilitacijo, kjer si multidisciplinarna delovna skupina prizadeva doseči čim več
samostojnosti.
Po nekem določenem času, ko bolnik okreva do te stopnje, da ga lahko izpustijo iz bolnišnice
domov, se formalna rehabilitacija s strani strokovnjakov konča in se začne t.i. neformalna
rehabilitacija, ki jo izvajajo drugi negovalci in sorodniki. Lahko se nadaljuje z ambulantno
rehabilitacijo. Če so posledice zaradi poškodbe zelo hude, se bolnika premesti v poseben
zavod oziroma ustanovo, v kateri se mu še naprej zagotavlja potrebna medicinska oskrba.
Odvisno od stopnje odvisnosti posameznika od drugih se posameznika usmeri
v najprimernejši zavod. Najboljše je, če je možno seliti bolnika od bolnišnice, negovalnih
oddelkov, stanovanjskih skupnosti v povsem samostojno življenje, v katerem bi se mera
pomoči postopoma zmanjševala v skladu z izboljšanji in vse manjši odvisnosti posameznika
od drugih. Zelo pomembno je, da družina sodeluje pri rehabilitaciji že v fazi formalne
rehabilitacije (pridobivajo informacije in nasvete o izvajanju in poteku nadaljnje rehabilitacije)
in jo nato prevzame. V fazi neformalne rehabilitacije, ki jo izvajajo še dolgo po vrnitvi iz
bolnišnice, sorodniki in negovalci skušajo vzdrževati dosežen napredek. Zelo pomembno je,
59
da se rehabilitacije ne prekine prezgodaj, saj na končni izid precej vplivata njeno trajanje in
kakovost.
Najhitrejše in najopaznejše okrevanje je v prvih šestih mesecih po poškodbi, nato se okrevanje
nadaljuje še več let, vendar nekoliko počasneje, predvsem pa manj vidno. Na začetku se
izboljšujejo temeljne funkcije na področju motorike, govora, zaznavanja, prepoznavanja, kar
je zelo opazno, pozneje se izboljšujejo višje funkcije, kot so spomin, pozornost in mišljenje.
To je veliko manj opazno, vendar prav tako zelo pomembno za delovanje posameznika.
Končni cilj je vključitev posameznika v življenje skupnosti, iz katere izhaja. To zagotovo
zahteva novo organizacijo življenja, kar pogosto vključuje tudi poklicno prekvalifikacijo,
prezgodnjo upokojitev, spremembo delovnega mesta, novo poklicno usposabljanje, vsekakor
pa postopno prevzemanje nalog in odgovornosti (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992;
Radonjič-Miholič, 1996).
1.4.1 STANJE PO POŠKODBI IN FAZE OKREVANJA
Stanje se po poškodbi izboljšuje postopoma. Okrevanje je zelo dinamičen proces, ki se sprva
odvija zelo hitro, saj se stanje spreminja že iz ure v uro, kar se nekoliko upočasni po prvem
mesecu, vendar se do šestega meseca po poškodbi odvija hitreje kot v poznejših obdobjih.
Večinoma poteka v nekem zaporedju, prehaja po stopnjah oziroma stadijih. Tako kot se med
sabo razlikujejo že ljudje v osnovi, se tudi razlikujejo po vrsti in stopnji poškodbe, starosti ter
okoliščinah, v katerih se rehabilitirajo. To pomeni, da govorimo o okvirnih stadijih, ki se
pojavljajo pri večini poškodovancev. Lahko se tudi zgodi, da je poškodba tako huda, da teh
stadijev ne bo mogoče prepoznati.
Prvi stadij nastopi takoj po poškodbi, ko je bolnik še v komi. Bolnik je povsem
odvisen od medicinske pomoči, svojci so pretreseni in preživljajo hudo stisko.
Drugi stadij se začne odvijati takoj, ko se bolnik prebuja iz kome in se začne
potravmatska amnezija. V tem obdobju je lahko nemiren in zmeden, razen če je iz
kome prešel v perzistentni vegetativni stadij.
60
Tretji stadij naznanja hude težave predvsem na področju kognitivnih sposobnosti in
na področju odnosov z ljudmi. Izrazite težave imajo poškodovanci s spominom,
pozornostjo ter pri reševanju problemov. Zelo pogosto se pojavlja, da take težave ne
želijo videti in jih zanikajo, telesne poškodbe, zlasti ortopedske, pa močno poudarjajo.
Četrti stadij nastopi, kadar bolnik ozavesti težave s pomnjenjem, pozornostjo in
mišljenjem (načrtovanje in reševanje problemov). Pojavi se tudi huda utrudljivost,
zaradi česar je pogosto razočaran, jezen in vzkipljiv. Običajno nastopijo tudi prvi znaki
tesnobe in depresije, zniža se frustracijski prag, zaradi česar težje prenaša razočaranja.
Zelo pogosto bolniki v tem stadiju precenjujejo svoje sposobnosti in podcenjujejo
težave.
Peti stadij naznanja nekolikšno izboljšanje splošnih duševnih sposobnosti, vendar pa
so težave še prisotne (spomin, mišljenje, komunikacija, čustvene težave). V dobro
strukturiranih situacijah bolnik funkcionira velikokrat zelo dobro, vendar pa se
v telesno in/ali psihološko zahtevnih, stresnih ali pa nestrukturiranih situacijah ne
znajdejo dobro, pogosto spregleda bistvo in se izgublja v podrobnostih. To obdobje je
za bolnike čustveno zelo naporno, saj se s tem, ko se izboljšujejo duševne sposobnosti,
izboljša tudi vpogled v trenutno situacijo. Zavejo se svojih primanjkljajev in se
primerjajo s samim seboj pred poškodbo, ne pa s tistim takoj po poškodbi. Pojavi se
lahko tudi huda tesnoba in depresija, saj je soočanje z novo situacijo in drugačnim
življenjem zelo težko.
Šesti stadij pomeni, da je posameznik sprejel posledice in izpade določenih funkcij po
poškodbi ter se je nanje čustveno prilagodil. Posamezniki se običajno že vrnejo
k delovnim obveznostim, saj so spominske težave in težave na področju pozornosti in
mišljenja že veliko manjše. Zato lahko postopoma prevzemajo vse več nekdanjih
odgovornosti in obveznosti, s čemer se jim vrača samozaupanje in samozavest.
(Powell, 2007).
Sprva so problemi usmerjeni predvsem na medicinski vidik in so tudi bolj vidni kot
v poznejših obdobjih, ko se premaknejo na socialno in psihološko področje. Zaradi svoje
manjše opaznosti so tudi nekoliko težje premostljivi.
61
1.4.2 NAČRTOVANJE REHABILITACIJE
Življenje se vsaj za daljši čas po težki poškodbi glave zagotovo kvalitativno spremeni.
Posledice lahko nastanejo na številnih področjih od gibalne oviranosti, samostojnosti,
zaposlitve, možnosti nadaljnjega šolanja, družinskega in družabnega življenja. Posebej
problematične so posledice na področju profesionalnega življenja ter nadaljnjega
izobraževanja, saj se veliko poškodovancev težko vrne in uspešno opravlja svoje delo brez
določenih prilagoditev ali prekvalifikacij. Prav tako je zelo težko nadaljevati šolanje na enak
način oziroma v enakem programu. Posebej zahtevne pa so posledice, ki jih ima poškodba na
družinsko in družabno vedenje zaradi motečih sprememb osebnosti, čustvovanja in vedenja.
Prav zato je zelo pomembno, da se opredeli stanje oseb po poškodbi in se jim nudi ustrezna
pomoč na najbolj prizadetih področjih življenja. Posebej primerna je Mednarodna klasifikacija
okvar, prizadetosti in oviranosti (International Classification of Impairments, Disabilities and
Handicaps – ICIDH). Prvič jo je objavila Svetovna zdravstvena organizacija leta 1980,
pozneje leta 1999 v nekoliko dopolnjeni in spremenjeni obliki (ICIHD-2). ICIDH obravnava
posledice in oviranosti, ki jih povzročajo okvare in bolezni, International Classification of
Diseases (ICD) pa obravnava bolezni.
Mednarodna klasifikacija okvar, prizadetosti in oviranosti je sestavljena iz dveh delov:
teoretičnega in drugega, ki vsebuje tri klasifikacije. Prvi teoretični del pojasni, kakšne so
možne posledice določenih bolezni in motenj. Drugi pa razvršča posledice motenj, poškodb in
bolezni na tri ravni: telesno raven (kot simptom ali okvaro organa, ki povzroči izgubo ali
motnjo anatomske ali fiziološke strukture ali funkcije ter motnjo psihološkega področja pri
posamezniku), osebno raven (kot prizadetost, ki omeji določene sposobnosti in spretnosti za
izvajanje dejavnosti na način ali v obsegu, ki je opredeljen kot normalen) ter na ravni osebe
kot družbenega, socialnega bitja (oviranost ali onemogočanje izvajanja določene vloge, ki je
za posameznikovo starost, spol, kulturo ter status pričakovana in običajna).
S to klasifikacijo lahko boljše ocenimo stanje bolnika in jasneje zastavimo cilje in področja
rehabilitacije ter njene izide. Programi rehabilitacije so vedno individualno oblikovani, kar
pomeni, da se jih oblikuje, upoštevajoč posameznikovo stanje in področja, ki so utrpela
posledice, upoštevajoč starostno življenjsko situacijo osebe. S programi rehabilitacije
62
poskušamo izboljšati nastalo stanje, vzdrževati dosežene ravni okrevanja ali upočasniti
upadanje sposobnosti posameznika.
Rehabilitacija je zelo dinamičen proces, sestavljen iz številnih postopkov in treningov, s
katerimi se pomaga posamezniku po poškodbi ali bolezni da razvije preostale sposobnosti čim
bolj optimalno (Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
1.4.3 CELOSTNA REHABILITACIJA
Rehabilitacija mora biti celostna, kar zajema medicinsko, psihosocialno in poklicno področje
pri posamezniku. Medicinska rehabilitacija je nujna in potrebna za preživetje, vendar pa ne
zadošča za uspešno integracijo poškodovanih oseb v vsakodnevno življenje (socialno okolje,
delo itd.), zaradi česar je nujna nadaljnja psihosocialna in poklicna rehabilitacija.
Cilji celostne rehabilitacije so:
razviti optimalno raven telesnega in psihičnega odzivanja,
vključitev v socialno okolje in uspešno prevzemanje čim večjega števila socialnih vlog
primernih starosti, spolu in statusu osebe,
ustrezno poklicno usposobljenost in zaposlitev.
Individualne programe celostne rehabilitacije oseb po težki poškodbi glave lahko oblikuje in
izvaja že prej omenjen multidisciplinaren tim strokovnjakov, ki so usposobljeni vsak za svoje
področje in dodatno podkovani s področja rehabilitacije bolnikov po težki poškodbi glave.
V to skupino so vključeni različni strokovnjaki:
fizioterapevt, ki skrbi za telesno gibljivost, ravnotežje, usklajenost gibov, mišično moč
in kondicijo;
delovni terapevt, ki bolnika pripravlja na vsakodnevna opravila – oblačenje, osebna
higiena, prehranjevanje, kuhanje itd.;
logoped, ki posamezniku pomaga pri boljši verbalni komunikaciji, težavah
s požiranjem, diagnosticiranju afazije ter svetuje negovalcem in sorodnikom, kako
ravnati in komunicirati s bolnikom;
63
psihologi in drugi poklicni sodelavci, ki skrbijo in sodelujejo pri kognitivni
rehabilitaciji – dejavnosti za izboljšanje spomina, pozornosti, sposobnosti mišljenja,
izvršilnih funkcij ter pomagajo poškodovancu ter bližnjim sprejeti nastal položaj
bolnika.
Rehabilitacijski tim sestavljajo stalni in občasni člani, ki se jih vključi glede na problematiko
posameznika. S tem se zagotovo poveča učinkovitost tima oziroma rehabilitacije in z njo
povezanimi rezultati.
Za uspešno rehabilitacijo je nujno dobro in kakovostno sodelovanje članov tima na vseh
ravneh (od diagnosticiranja do izvajanja in evalviranja). Najpomembnejše naloge
rehabilitacijskega tima so: kakovostna diagnostika (vsak strokovnjak na svojem področju),
ugotavljanje celotne problematike, določanje prednostnih področjih rehabilitacije in zaporedja,
oblikovanje in izvajanje ter sprotno evalviranje programov rehabilitacije in prilagajanje
programa bolnikovim potrebam. Ena od pomembnejših nalog tima je vključevanje bolnika in
bližnjih svojcev. Prizadevati si morajo, da s časoma bolnik preide iz pasivnega sodelovanja
v vse bolj aktivnega člana tima, saj je navsezadnje najpoglavitnejši cilj izboljšanje njegove
kakovosti življenja. Bolnika je treba čim prej vključiti, vendar šele takrat, ko bolnik
z medicinskega vidika toliko okreva, da se odziva na okolje, prej je to nemogoče. Nato se ga
poskuša čim bolj aktivno vključevati vse do konca rehabilitacije, ki se ne konča v katerikoli
ustanovi, ampak šele doma po nekem določenem času, ko je razvidno, da se je posameznik
uspešno integriral v svoje socialno in profesionalno življenje ter da je njegovo stanje stabilno.
Čas, ko bolnik zapusti ustanovo, je zanj še posebej zahteven in se začne soočati s številnimi
težavami in izzivi, pri katerih potrebuje pomoč ustreznih strokovnjakov (ambulantno) in
svojcev.
Čim bolj zgodnja, dobro organizirana rehabilitacija, možnost kombiniranja raznovrstnih
programov ter kakovostna sprotna evalvacija in prilagajanje programov glede na potrebe
posameznika ob dobri osveščenosti in pripravljenosti na aktivno sodelovanje bolnika in
svojcev so zelo pomembni in omogočajo optimalen izid rehabilitacije. S tem pa čim boljšo
vključenost v okolje in kakovost življenja osebe po težki poškodbi možganov ter njegovih
bližnjih (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
64
1.4.3.1 PSIHOLOŠKA REHABILITACIJA
Medicinska rehabilitacija se nanaša na telesno zdravje posameznika in je življenjskega
pomena, psihološka rehabilitacija pa je zelo pomemben del celostne rehabilitacije in za
življenje posameznika po poškodbi ključnega pomena. Glavno nalogo ima psiholog, ki je
prisoten v različnih vlogah. Prva in zelo pomembna vloga, ki jo opravlja, je diagnostična,
nadaljnja je vloga psihoterapevta bolniku in njegovi družini, pomembno vlogo ima tudi pri
svetovanju glede poklicne rehabilitacije in/ali orientacije glede izobraževanja, vsekakor je pa
tudi strokovni izvedenec v pravnih postopkih itd.
Najprej je treba ugotoviti psihološki status oseb, ki se ga oblikuje na osnovi osebnosti
posameznika, ki jo je oblikoval pred poškodbo, kar zajema značajske lastnosti posameznika,
temperament, interese, vrednote, vzorce za premagovanje stisk, pričakovanja, načrte in
življenjski slog. Nato je zelo pomembno, da ugotovimo, do kakšnih sprememb na področju
višjih psihičnih procesov je prišlo zaradi poškodbe možganov ter kako posameznik dojema
svoje stanje in kakšne strategije je razvil za obvladovanje nastalih sprememb.
Samo dojemanje sprememb in posledic traja različno dolgo in je odvisno od veliko
dejavnikov, vsekakor pa je potreben čas. Čeprav je vsaka oseba individuum zase in različno
dojema stanje po poškodbi, pa vsi prehajajo skozi skupne faze, različno hitro in različno
intenzivno, lahko pa najdemo skupne imenovalce. Prva faza je vsekakor začetno
neprepoznavanje in nedojemanje nastalega stanja, ki ga je povzročila poškodba. Ko se zbudijo
iz kome, so praviloma precej slabo orientirani v čustvenem smislu (odzivajo se zelo pasivno,
nezainteresirano ali pa pretirano vznemirjeno), času in kraju. Zato posameznik razumljivo še
nekaj časa ne zmore kritičnega samoopazovanja. Velikokrat je jezen zaradi nastalih posledic
in zavrača tiste, ki mu želijo pomagati. Šele pozneje, ko se posameznik srečuje z različnimi
ljudmi in znajde v različnih situacijah v različnih okoljih, počasi začenja dojemati realno
stanje. Temu sledi faza, ko se posameznik aktivira in dojame, da lahko samo z lastno
aktivnostjo začne premikati stvari. V tej fazi pogajanja so zelo aktivni in motivirani, vendar
velikokrat z nerealnimi cilji, pretiranimi pričakovanji. Po intenzivnih prizadevanjih bolnik
navsezadnje dojame resnost posledic, ki so nastale s poškodbo, ter ugotovi nerealnost svojih
pričakovanj, zaradi česar nastopi povsem normalna faza žalovanja. To obdobje je zelo
65
pomembno, saj mora posameznik predelati svojo izgubo in jo odžalovati. To mu omogoča, da
predela izgubo ter prevrednoti lastno življenje, kar pa je potem zelo dobro izhodišče za
kakovostno in zavestno sodelovanje v lastni rehabilitaciji.
Psihološka obravnava je zelo dinamičen proces, v katerem se prepletata tako diagnostika kot
tudi terapija. Terapija se usmerja na bolnika v vseh pogledih – od njegovega počutja,
doživljanja, stanja do njegovega odnosa s svojci ter interakcije z okoljem. Proces je dinamičen
in dolgotrajen, vendar so njegovi rezultati, ki prinesejo dvig kakovosti življenja posameznika
po poškodbi možgani, zelo pomembni tako zanj kot tudi za njegove bližnje (Powell, 2007;
Radonjič-Miholič, 1996: Dougherty idr., 2000).
1.4.3.1.1 PSIHOLOŠKA DIAGNOSTIKA
Pri nevropsihološki diagnostiki je treba nujno opredeliti nevropsihološki simptom, torej
določiti, kateri osnovni mentalni procesi so prizadeti in kako. Osnovni mentalni procesi so
sestavni deli višjih psihičnih funkcij, zaradi česar je nujno ugotoviti, kako in katere višje
psihične funkcije so zaradi osnovnih mentalnih procesov prizadete. Pomembno je, da
ugotovimo, katere višje psihične funkcije so ohranjene in koliko so razvite. Nevropsihološka
diagnostika mora biti prisotna tako v začetni fazi kot tudi ves čas terapije, ker nam poleg
opredelitve izhodiščnega stanja in posledično oblikovanja ustreznega programa rehabilitacije
omogoča tudi sprotno evalviranje in korigiranje programa rehabilitacije glede na potek in
odzivanje, tako da dosežemo čim večje izboljšanje bolnikovega stanja.
Diagnostični postopki se izbirajo na osnovi bolnikovega stanja in odzivanja. Pomembno je, da
se prav tako ocenjuje bolnikovo vedenje med pregledi. Posebno pozornost je treba nameniti
opazovanju posameznikove zavesti, pozornosti, odzivnosti, vzdržljivosti, spominu,
komuniciranju, mišljenju, razpoloženju, vedenju v različnih situacijah, samokritičnost,
socialne veščine itd. Vse te in še mnoge druge dejavnike je treba povezati z njegovim okoljem
in njegovo vpetostjo v to okolje, da bi lahko ustrezno razumeli posameznikovo stanje ter
ustrezno oblikovali program rehabilitacije (Powell, 2007; Radonjič-Miholič, 1996).
66
1.4.3.1.2 KOGNITIVNA TERAPIJA
Težke poškodbe možganov žal niso redkost pri mladih ljudeh, zaradi česar se v zadnjih letih
razvijajo številni programi za razvijanje višjih psihičnih funkcij. Programi se med seboj zelo
razlikujejo, saj so tudi potrebe bolnikov zelo različne.
Programi, s katerimi spodbujamo kognitivne sposobnosti, so zelo pomembni, vendar se še
dokazuje in utemeljuje njihov pomen, hkrati se pa tudi razvijajo številni taki programi.
Med seboj se zelo razlikujejo – eni so zelo specifični spet drugi veliko bolj kompleksni.
Nekateri se usmerjajo na bolj izolirane vaje in razvijanje določene kognitivne komponente, kot
so spomin, zaznavanje in govor, drugi pa delujejo v smer izboljšanja sposobnosti reševanja
problemov in s tem obvladovanja vsakodnevnih situacij. Raznoliki so tudi po vsebini, metodi
in obliki (od nalog tipa svinčnik-papir, računalniških stimulacij do konstrukcijskih nalog).
Enoznačne definicije, ki bi zajela natančnejšega področje dela, še ni.
Potrebe posameznikov se zelo razlikujejo, zaradi česar je zelo pomembno, da zastavimo na
osnovi stanja bolnika jasne cilje in namen kognitivne rehabilitacije. Najprej je treba oceniti
potencialne sposobnosti in ocenjeno raven spontanega okrevanja, kar pa je treba upoštevati pri
izbiri metod in vsebine nalog, saj morajo biti naloge prilagojene posamezniku. Izid kognitivne
rehabilitacije je veliko uspešnejši, če je ta dobro povezana z drugimi terapijami v sklopu
programa rehabilitacije, še zlasti s psihoterapevtsko obravnavo (Radonjič-Miholič, 1992;
Radonjič-Miholič, 1996).
1.4.3.1.3 PSIHOTERAPIJA
Poškodba možganov prinese številne posledice, zaradi katerih je sprememba načina življenja
na številnih področjih nujna. To zagotovo prizadene bolnika in njegove najbližje. Posamezniki
se lahko soočajo z zelo dolgo ali celo trajno oviranostjo na številnih področjih življenja.
Medtem pa se tudi svojci soočajo s čustvenimi stiskami in pretresi zaradi nesreče in z njo
povezanimi velikimi možnostmi, da bi bližnjega izgubili, zaradi soočanja s posledicami, ki jih
je poškodba možganov povzročila, in zaradi obremenjenosti, ki jo povzroča skrb za bolnika.
Vse to so hude stiske, zaradi česar je psihoterapevtska obravnava sestavni del psihološke
67
rehabilitacije. Izvaja se skozi celotno rehabilitacijo, od začetne faze rehabilitacije, pa vse do
konca. Pristopi in cilji se med rehabilitacijo spreminjajo, glede na fazo oziroma stopnjo
okrevanja bolnika. Vsekakor so potrebni različni pristopi v določenih obdobjih:
v začetnem obdobju, ko posameznik okreva po poškodbi,
v obdobju zmedenosti in nemira,
v obdobju vključevanja v okolje in
v obdobju, ko posameznik zaključi program rehabilitacije in se začne spopadati
s vsakodnevnimi življenjskimi problemi.
Psihoterapija posamezniku, ki je utrpel poškodbo možganov, pomaga obvladati življenje po
poškodbi. Sooča se s številnimi izzivi od samoobtoževanja, obtoževanja drugih, do soočenja
z nastalo situacijo, do žalovanja in sprejemanja trenutnega stanja, težav pri vključevanju
v vsakodnevno socialno okolje ter vrnitev v vsakodnevno življenje na drugačen prilagojen
način. Že teža vseh teh posledic je zelo velika, ki pa v nekaterih primerih samo še dodatno
poruši ravnovesje, obrambne mehanizme oziroma kompenzacije, ki si jih je posameznik
vzpostavil v svojem življenju, zaradi neke svoje primarne travme in se mu življenje
s poškodbo res sesuje. Takrat je treba psihoterapevtsko najprej predelati primarno travmo, da
bi si posameznik lahko toliko opomogel, da napreduje z rehabilitacijo in si na novo nastavi
življenje. Psihoterapevtska pomoč ima pomemben vpliv tako na izid rehabilitacije oziroma
okrevanje kot tudi na potek rehabilitacije. Hkrati potrebujejo psihoterapevtsko pomoč tudi
svojci, ki morajo predelati bolečino in strah zaradi skorajšnje izgube bližnjega, se soočiti in
sprejeti vse posledice poškodbe in prevzeti skrb za poškodovanega svojca ter se soočiti
z drugačnim življenjem v nekaterih segmentih. Velikokrat se prerazporedijo družinske vloge,
težko razumejo nevidne posledice, zaradi česar težko razumejo vedenje poškodovanca.
Z realnostjo situacije se začnejo soočati šele, ko posameznik preide iz bolnišnične oskrbe v
domačo nego. Spoznavanje kakovosti družinskih odnosov je za terapevta zelo pomembna, saj
tako veliko bolje razume situacijo poškodovanca in lahko bolje prilagaja terapijo in s tem
poveča njen učinek. Za svojce so dolgoročno veliko bolj obremenjujoče nevidne posledice, kot
so telesno-gibalne oviranosti, saj spremembe na področju osebnosti terjajo velike čustvene
stiske, rekonstruiranje odnosov itd.
68
Psihoterapevtska pomoč, v katero je vpeta vsa družina, je pozitivna iz več vidikov. Tako
bolnik veliko bolje okreva, saj prav pri okrevanju družina odigra zelo pomembno vlogo, prav
tako pa je tudi za svojce taka pomoč nujna, saj je stiska ob soočanju z vsemi nastalimi
posledicami in velikokrat neustrezno razumevanje njihove stiske s strani socialnega okolja
velika (Radonjič-Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
Metoda EMDR (poseben psihoterapevtski pristop)
Poseben psihoterapevtski pristop oziroma Eye Movement Desenzitization and Reprocessing je
nevropsihološka metoda, ki jo poznamo pod kratico EMDR in se je uveljavila prvotno v ZDA.
Namenjena je bila za delo z vojnimi veterani, ki so zaradi telesnih in psihičnih travm utrpeli
potravmatsko stresno motnjo. Razvila jo je Francine Shapiro.
Danes jo ponekod uporabljajo kot del psihoterapevtske rehabilitacije oseb po poškodbi glave.
Treba jo je vpeljati zelo previdno odvisno od odzivanja pacienta na akustično, optično ali
taktilno bilateralno stimulacijo možganov, ki pa je sestavni del metode. Če ob omenjenih
bilateralnih stimulacijah možganov pride do glavobola, slabosti ali vrtoglavice, jo je treba
takoj prekiniti. Lahko pa je uspešna terapevtska metoda, s pomočjo katere je osebam po
poškodbi možganov možno pomagati pri psihološki predelavi »zamrznjenih« travmatičnih
spominov. Metoda EMDR ni učinkovita pri obsežnejših poškodbah nevroloških povezav med
limbičnim sistemom in prefrontalnim korteksom. Pri manjših poškodbah teh struktur je
vendarle smiselno poskusiti s to metodo, če računamo na plastičnost možganov, predvsem pri
mlajših osebah. Pri drugih poškodbah možganov je zelo uporabna in lahko v precej kratkem
času prinese velike napredke (Shapire, 1997).
1.4.3.2 POKLICNA REHABILITACIJA
Zelo pomemben del celotnega programa rehabilitacije je zagotovo nadaljevanje šolanja
oziroma dela pri posameznikih, ki so že zaposleni. Velikokrat se osebe po poškodbi ne morejo
vrniti na delovno mesto, ki so ga opravljale pred poškodbo oziroma nadaljevati z izobrazbo.
Poklicna rehabilitacija je zahteven postopek, znotraj katerega mora tim strokovnjakov
posamezniku pomagati dojeti njegove preostale sposobnosti ter temu ustrezno prilagoditi
69
delovno mesto, na katerem je posameznik bil že pred poškodbo, ali pa izbrati ustrezno
področje oziroma delo, ki ga s svojimi preostalimi sposobnostmi in trenutnim stanjem lahko
opravlja, ter ga usmeriti, da se za to ustrezno izobrazi. Poklicna rehabilitacija pa ni usmerjena
samo v usmerjanje in pripravljanje, usposabljanje posameznika na delovno mesto, ampak
prilagaja tudi okolje posamezniku, kolikor je to seveda možno.
Tim strokovnjakov mora oceniti preostale sposobnosti posameznika, upoštevati specifične
težave in posledice poškodbe, posameznikove delovne izkušnje in izobrazbo, motive in cilje
ter skladno s tem opredeliti oblike pomoči in čas, ki je potreben, da se posameznik pripravi in
nadaljuje delo bodisi na prilagojenem bodisi novem delovnem mestu. Kadar pa gre za osebo,
ki je doživela poškodbo med šolanjem, je treba skladno z ugotovitvami usmeriti posameznika
ali k nadaljevanju šolanja na prilagojen način oziroma z določenimi potrebnimi prilagoditvami
ali pa k preusmeritvi drugi, primernejši program.
Ta del psihološke rehabilitacije je zelo pomemben in prav zaradi velikokrat pomanjkljive take
rehabilitacije veliko oseb ne nadaljuje šolanja oziroma dela po poškodbi, zaradi česar se veliko
oseb znajde v socialni in čustveni stiski, saj je finančna neodvisnost in delovna angažiranost
posameznika ključnega pomena za zdravo vsakodnevno življenje (Powell, 2007; Radonjič-
Miholič, 1992; Radonjič-Miholič, 1996).
2 EMPIRIČNI DEL
2.1 Raziskovalni problem
S pomočjo študije primera bom opisala posledice, ki jih je povzročila težka poškodba glave in
njihov vpliv na psihološke značilnosti posameznika ter vsakdanje življenje. Opisala bom čim
bolj objektivno celostno stanje pred poškodbo, vrsto in obseg poškodbe, potek zdravljenja in
rehabilitacije, občutke in doživljanja skozi posamezna obdobja po poškodbi ter spremembe in
posledice na področju psiholoških značilnosti posameznika ter njihov vpliv na vsakodnevno
življenje.
70
2.2 HIPOTEZE:
H1: Oseba po težki poškodbi glave ima lahko trajne posledice na področju zaznavanja.
H2: Oseba po težki poškodbi glave ima težave na področju pozornosti.
H3: Oseba po težki poškodbi glave mora prilagoditi/spremeniti način učenja (učne strategije).
H4: Oseba po težki poškodbi glave ima spremenjen način mišljenja oziroma reševanja
problemov.
H5: Oseba po težki poškodbi glave ima trajne posledice na področju pomnjenja.
H6: Oseba po težki poškodbi glave ima spremenjen način izražanja in razumevanja drugih, kot
pred poškodbo.
H7: Oseba po težki poškodbi glave se odziva bolj impulzivno in nemirno, kot pred poškodbo.
H8: Oseba po težki poškodbi glave je bolj usmerjena vase in manj empatična kot pred
poškodbo.
H9: Oseba po težki poškodbi glave postane manj motivirana in vztrajna.
H10: Oseba po težki poškodbi glave postane bolj apatična in pogosteje depresivna.
H11: Oseba po težki poškodbi glave ne more nadaljevati z začetim šolanjem in/ali delom na
enakem delovnem mestu.
2.3 METODOLOGIJA
2.3.1 Raziskovalna metoda
Empirični del bo vseboval študijo primera, ki spada med kvalitativne metode. Vanj bom
vključila osebo srednjih let, ki je preživela hudo poškodbo glave. Za zbiranje empiričnega
gradiva bom uporabila metodo spraševanja, opazovanja ter delno tudi izkoriščanja
dokumentarnih virov (če bo oseba, ki bo zajeta v študijo primera, soglašala s posredovanjem
dela svoje zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša na poškodbo glave).
71
2.3.2 Postopek zbiranja podatkov in opis merskih inštrumentov
Podatke za študijo primera o psiholoških značilnostih osebe po težki poškodbi glave sem pridobila
s pomočjo:
zdravstvene dokumentacije (izvidi, odpustna pisma),
nestandardiziranim strukturiranim individualnim intervjujem,
prikritim opazovanjem z udeležbo (saj osebo poznam še pred poškodbo, po poškodbi
pa sva izgubili stike, zaradi česar bom lahko jasneje opazila razlike v vedenju,
reagiranju in funkcioniranju te osebe).
Oseba, ki je preživela pred desetimi leti hudo poškodbo glave in jo poznam še pred nesrečo, je
v sodelovanje privolila, nato sva se večkrat sestala in opravila nestandardiziran strukturiran
individualni intervju po vnaprej pripravljenem vprašalniku (priloga 1). Zaradi obsežnosti
podatkov in dodatnih pogovorov, ki so jih sprožila vprašanja, sva intervju opravila v dveh
delih, pogovore sem posnela z diktafonom. Ob prvem srečanju sva predelala prvih pet sklopov
vprašanj, ob drugem pa še preostale tri sklope. Treba je bilo prilagoditi ritem izvajanja
intervjuja ter narediti več kratkih premorov zaradi kognitivno, čustvene in motivacijske
zmogljivosti osebe, ki je bila vključena vanj. Med pogovorom sem ga opazovala in ugotavljala
kakšno je izražanje, priklic, pozornost, preskakovanje iz ene misli na drugo, spomin ter
vedenje, saj se poznava že iz časa pred poškodbo, kar mi je omogočilo pridobivanje bolj
objektivnih podatkov o stanju pred poškodbo. Prinesel mi je tudi fotokopije zdravniške
dokumentacije. Podatke, zapisane v zdravniški dokumentaciji (izvidi in odpustna pisma), sta
mi pomagala natančneje razvozlati in opredeliti dr. Dubajić Goran, ki je splošni zdravnik in dr.
Ilin Biserka, ki je pedopsihiatrinja in psihoterapevtka.
2.3.3 Obdelava podatkov
Posnete pogovore sem natipkala, izpustila sem ponavljajoče informacije ter vmesne pogovore,
ki se niso nanašali natančno na vprašanja oziroma temo, ki sem ji sledila. Razporedila sem jih
po kronološkem zaporedju ter razdelila na področja zaradi večje preglednosti. Nato sem jih
zapisala v obliki smiselnega besedila tako, da so berljivi in razumljivi. Podatke, zapisane
72
v izvidih, sem skupaj z obema omenjenima zdravnikoma pregledala ter si zapisala slovenske
pomene latinskih izrazov. Nato sta mi pomagala pri razumevanju zdravstvenega stanja osebe,
ki je vključena v mojo študijo primera, njenega okrevanja in stanja na dan, ko je končala
formalno rehabilitacijo. Osebi, ki je sodelovala v študiji primera sem zaradi anonimnosti
spremenila ime.
2.4 REZULTATI ŠTUDIJE PRIMERA (UGOTOVITVE IN
INTERPRETACIJA )
2.4.1 Opis osebe (osebni podatki, družina)
Filip je zdaj star 28 let. Živi na slovenski obali, kjer je tudi končal osnovno šolo in gimnazijo.
Po končani gimnaziji se je vpisal na antropologijo in kulturni študij v Kopru. Zdaj je
absolvent, manjka mu še diplomska naloga do zaključenega študija. Trenutno je zaposlen kot
natakar. Živi s svojim sostanovalcem v stanovanju. Ima dekle, s katero sta v zvezi že šest
mesecev.
Starša sta poročena in živita v skupnem gospodinjstvu. Ima štiri leta mlajšega brata, ki še živi
doma. Z obema staršema se zelo dobro razume, še zlasti z mamo. Oče je zaposlen kot trgovski
potnik, mati je trenutno brezposelna in išče službo. V preteklih letih je delala kot trgovka in
administrativna delavka. Tudi z bratom se dobro razumeta in tudi družita, vendar ne
vsakodnevno.
2.4.2 Opis dogodka ter zdravstvenega stanja po poškodbi
Filip je bil udeležen v prometni nesreči kot pešec. V tem času je obiskoval drugi letnik študija
in je živel s starši in mlajšim bratom. Decembra leta 2006, ga je povozil avtomobil, takrat je
bil star 20 let. Nesreča se je zgodila v zgodnjih jutranjih urah, natančneje ob 4:50h na božični
dan, torej 25. decembra 2006. Filip se je zabaval zunaj s svojimi prijatelji, na poti domov pa
ga je na prehodu za pešce povozil avtomobil. Po preiskavah sodeč, je voznik avtomobila vozil
s hitrostjo 52 kilometrov na uro. Načeloma je voznik upošteval omejitve hitrosti, ki so takrat
73
veljale na tistem kraju, vendar je ob tej cesti bilo razraščeno grmovje, ki je precej
onemogočalo preglednost. Ob udarcu je Filip z glavo udaril ob avtomobil in se nato odbil in
poletel še 8 metrov stran, kjer je obležal na tleh. Udarec v glavo je bil tako hud, da je utrpel
hudo možgansko poškodbo, zlom obraznih kosti, zlom desne noge in poškodbo levega
komolca. Zdravnik, ki ga je oskrbel na kraju nesreče in ki je Filipa poznal že pred nesrečo, ga
sprva ni prepoznal. Filip je bil ob prihodu reševalcev nezavesten, zaradi močnega mišičnega
krča ga niso mogli intubirati. Pred prihodom v bolnišnico je večkrat bruhal, zenici sta bili ozki
in se na dražljaje nista odzivali.
2.4.3 Potek rehabilitacije
Takoj po poškodbi so ga prepeljali v Splošno bolnišnico Izola, kjer so mu nudili nujno
medicinsko pomoč. Filipa so intubirali, oskrbeli zlom noge in ostale zlome ter udarnine. Od
25. decembra 2006 do 13. januarja 2007 je bil Filip v komi, kar 18 dni. Dne 19. januarja 2007
so ga premestili iz intenzivne nege na oddelek. Potravmatska amnezija je trajala od dneva, ko
se je zbudil iz kome, pa vse do zadnjega tedna januarja 2007, približno deset dni, ko je bil
Filip pri zavesti, na videz v stiku z okoljem, dejansko pa v času in kraju slabo orientiran. Tega
obdobja se ne zaveda in ne spominja. Pojavljajo se mu bežni spomini, saj se iz časa
potravmatske amnezije spominja le tega, da sta ga obiskala oče in mama. Drugih ljudi
(prijateljev in sorodnikov se ne spominja), prav tako ne nobenih dogodkov. Ne spominja se
nesreče in tudi kakšnega dneva pred nesrečo ne. Spominja se nekaterih delčkov dogajanja iz
konca januarja, ki pa niso celi in jih ne bi znal kronološko urediti po zaporedju. Ni prepričan
niti, ali so se nekatere stvari sploh zgodile ali jih je le sanjal oziroma mu jih je kdo
pripovedoval. Zaradi spominskih vrzeli se ne spominja počutja po prebuditvi iz kome
(nemirnosti, utrujenosti, občutkov, misli), žal pa ni to v dokumentaciji nikjer zavedeno. Kljub
težki poškodbi glave računalniške tomografije (CT) možganov niso opravili, prav tako tudi
magnetne resonance (MR) ne, tako da žal natančnih podatkov o lokaciji oziroma o tem, kje na
možganih je prišlo do zmečkanin in kako obsežne so le te bile, nimamo. Po premestitvi na
oddelek so ga začeli obiskovati prijatelji in sorodniki, ki se jih je večinoma spomnil, nekatere
ni prepoznal. Predvsem pa velikokrat ni zmogel priklicati imena, čeprav je vedel, kdo ta oseba
74
je. Starši in dekle so mu ves čas stali ob strani in ga vsakodnevno obiskovali ter se z njim
pogovarjali. Že od vsega začetka ga je mama spodbujala k priklicu določenih dogodkov, imen
ljudi, podatkov o sebi. Obiskov je bil zelo vesel. Večinoma je ležal, šele v zadnjih dnevih
januarja so želeli, da se samostojno dvigne in s pomočjo hodulj sprehodi, vendar se ni zmogel
niti dvigniti. To ga je zelo pretreslo. Prvič, odkar se je zbudil iz kome, je imel občutek, da se
mu je svet sesul. Zanj je bila misel, da ni več pokreten, hujša od vsega. Takoj po dogodku je
povsem obupal in se čustveno sesul, vendar so ga kmalu po tem starši motivirali in mu vlili
upanje, da se bo rehabilitiral. To je bilo zanj zelo motivirajoče, saj mu starši predstavljajo
varno zatočišče in jima zelo zaupa. Konec januarja se je zmogel sam premestiti na voziček ter
ob pomoči fizioterapevta s hoduljo prehodil krajše razdalje. V času oskrbe v Splošni bolnišnici
Izola je izgubil okoli 40 kilogramov, mišice so mu povsem atrofirale. V začetku februarja je
bilo njegovo zdravstveno stanje stabilno, zaradi česar so ga premestili na nadaljnjo
rehabilitacijo v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča v Ljubljani.
Dne 6. februarja 2007 je začel nadaljnjo rehabilitacijo v Soči, kjer so ga vključili v programe
nevrofizioterapije, okupacijske in funkcionalne delovne terapije, psihološke in logopedske obravnave.
Ob sprejemu se je Filip že zavedal dogajanja okoli sebe, spomin mu je segal do približno
enega tedna pred sprejemom. Okreval je po številnih možganskih zmečkaninah, zlomih
obraznih kosti, zlomu desne noge in potrganih križnih vezeh, udarcu v levi komolec. V tem
času še ni doživel nobenega epileptičnega napada in je zanikal glavobole. Ni imel večjih težav
s spanjem, le občasno se je pojavljala nespečnost. Imel je težave z vidom, pojavljal se mu je
meglen vid, predvsem na desno oko. Ni navajal nobenih sprememb na področju sluha, voha,
okusa in požiranja. Zanikal je pretirano oziroma povečano utrujenost. V tem času je le ob
pomoči fizioterapevtov in hodulje uspel prehoditi nekaj korakov. Prvi teden je bil samo na
invalidskem vozičku, v drugem tednu pa se je lahko tudi sam ob manjši pomoči in pozneje
brez nje premikal s pomočjo hodulj. Pri tem so ga starši zelo spodbujali in mu stali ob strani.
Bil je že časovno, krajevno in osebnostno orientiran. Okvarjen je imel kratkoročni spomin in
izvršilne funkcije. Na govorno-jezikovnem področju so diagnosticirali amnestično disfazijo.
V programih fizioterapije so se usmerili na reedukacijo živčno-mišičnega sistema in trening
hoje. Pridobil je na mišični moči in se je ob zaključku fizioterapije zmogel že samostojno
75
gibati s pomočjo bergel, tudi po neravnem terenu in stopnišču. V programu delovne terapije so
se usmerili predvsem v izboljšanje gibljivosti komolca, vendar tu ni bilo napredka, je pa obe
roki vključeval enako v soročne aktivnosti. Zaradi diagnosticirane amnestične disfazije je bil
deležen tudi logopedske rehabilitacije, kjer so se usmerili predvsem na priklic besed pri
verbalnem in pisnem izražanju in izboljšanje grafomotorike ter pisnega izražanja. Ob
zaključku rehabilitacije se je izboljšala hitrost pisanja, vendar je pisava ostala še
neenakomerna, predvsem pod časovnim pritiskom, ko mora biti pozoren na vsebino in pisanje
hkrati (ko deli pozornost). Tudi govorno-jezikovne sposobnosti so okrevale, vendar še ne
povsem (na tem področju so pričakovali izboljšanje še v nadaljnjem okrevanju doma,
predvsem pa ob začetku študija). Priklic vsebine in besed je bil takrat še skromen, zaradi česar
je moral v prihodnje prilagoditi tudi način učenja (čas učenja, ponovitve snovi, metode in
tehnike učenja). Z osnovnimi računskimi operaciji ob zaključku rehabilitacije ni imel več
težav. Pri preverjanju časovne orientiranosti je naštel in navedel v ustreznem zaporedju, kar so
od njega zahtevali, le pri naštevanju mesecev v zaporedju je naštel vseh enajst in izpustil
december (mesec, v katerem je utrpel možgansko poškodbo). Pri psihološki obravnavi je bil
urejen, navodila je razumel in jih ohranil, v kontaktih spontan, ustrezno distanciran in odziven
ter čustveno razgiban. Pri reševanju nalog je bil vztrajen in natančen. Psihomotorni tempo je
bil v mejah normale, le ob utrujenosti upočasnjen, ki pa nastopi zaradi poškodbe hitreje.
Dosežki na inteligenčnih testih so nakazovali na visoke sposobnosti, vendar je zaradi težav
s pomnjenjem in prisotnih motenj pozornosti mentalna učinkovitost bila manj stabilna. Miselni
procesi so bili iz istega razloga manj okretni in upočasnjeni. Predvidevali so, da bodo opisane
motnje vplivale na nadaljevanje študija. Čustvovanje je bilo razgibano. Ob soočenju
s posledicami poškodbe se je pomaknil v smer negotovosti, zaskrbljenosti in tesnobe. Sam se
spominja raznih zabavnih dejavnosti za razvoj/rehabilitacijo kognitivnih sposobnosti, ki so mu
proti koncu rehabilitacije postale dolgočasne, saj je imel občutek da zmore bistveno več.
V času rehabilitacije ni bilo nikakršnih posebnih zapletov in ni doživel epileptičnega napada.
Leto dni po poškodbi so opravili elektroencefalografijio (EEG) možganov ter ugotovili, da so
še prisotne posledice možganske poškodbe, saj je bil EEG abnormen, predvsem so se
76
nepravilnosti kazale na desni strani temporalno. Po letu in pol je prenehal jemati zdravilo proti
epilepsiji, saj do epileptičnega napada ni prišlo.
Starši in njegov brat so bili zelo zaskrbljeni. Predvsem v času, ko se je zgodila nesreča in
dokler je bil Filip v komi, je bilo zanje zelo hudo. Bili so popolnoma iz sebe in v hudi stiski.
Ko se je prebudil iz kome, so bili zelo veseli in hkrati zaskrbljeni glede njegove prihodnosti.
Kljub vsemu, kar jih je v tistem času pestilo, so Filipu nenehno stali ob strani ter ga
spodbujali. Niso mu dovolili, da bi se sesul, da ne bi verjel, da bo okreval. Spodbujali so ga
h gibanju, ga peljali na sprehode, se pogovarjali o preteklosti, obujali spomine, ga spodbujali
k priklicu imen ljudi, ki jih pozna in so mu blizu, peljali v kino, med ljudi in se z njim veliko
pogovarjali. Čeprav ju je zanj zelo skrbelo, niso bili pretirano zaščitniški in ga niso »držali
v vati«. Sledili so navodilom logopedinje in psihologinje glede kognitivnih in govorno-
jezikovnih treningov. Sodelovali so z medicinskim osebjem, zdravniki, ki so sodelovali
v Filipovi rehabilitaciji, fizioterapevtom, delovnim terapevtom, logopedinjo in psihologinjo.
Sodelovanje je bilo usmerjeno predvsem v sporočanje stanja in napredka ter podajanje
določenih napotkov. Svojci niso bili deležni pomoči v smislu, kako se spopasti z nastalim
stanjem, kako ga sprejeti in živeti dalje. Psihoterapevtske obravnave prav tako ni bilo.
V veliko pomoč pri rehabilitaciji mu je bilo tudi tedanje dekle, ki je prav tako ves čas
sodelovala, ga obiskovala in spodbujala. Spremljala ga je skozi celotno rehabilitacijo od
začetka v Splošni bolnišnici v Izoli, pa nadalje tudi v Univerzitetnem inštitutu za rehabilitacijo
Soča v Ljubljani. Nekaj mesecev po končani rehabilitaciji sta se razšla, ker sta po Filipovem
pripovedovanju, ugotovila da ne funkcionirata več skupaj.
Prijatelji in sodelavci so mu prav tako stali ob strani, tako da se krog prijateljev s poškodbo ni
spremenil. Kljub temu so se odnosi z nekaterimi bližnjimi prijatelji ohladili, vendar po
Filipovi oceni to nima opraviti s samo poškodbo. Zaradi upoštevanja zdravnikovih napotkov
po poškodbi, ki so prepovedali izpostavljanje soncu, izrazitim zvočnim in vidnim dražljajem,
uživanje alkohola in kofeina je spoznal svoj novi konjiček. Kadar je šel ven s prijatelji, ni
užival alkohola, zaradi česar je začel fotografirati, najprej le svojo družbo, pozneje še druge
ljudi v lokalu. Fotografiranje mu je bilo zelo všeč, zaradi česar se je ljubiteljsko začel ukvarjati
77
s fotografiranjem prireditev in dogodkov. Fotoaparat pa mu ne predstavlja le konjička in
zabavo, ampak mu je v pomoč pri vzpostavljanju stikov z nepoznanimi ljudmi. Filip je bil
vedno sramežljiv in je težje navezoval stike z ljudmi, tudi zdaj kadar nima fotoaparat v rokah,
ni večje spremembe. Kadar pa je v vlogi fotografa, s tem nima nikakršnih težav. Sama misel
na to, da se v družbi pojavi kot fotograf, ki je v tem, kar počne, dober, postane bolj
samozavesten in brez težav navezuje stike in ustvarja nova poznanstva in prijateljstva.
V odnosu do drugih težko uveljavlja svojo voljo, ljudje ga večinoma obvezujejo, saj težko
reče ne. Velik pomen pripisuje mnenju drugih, čeprav ga to moti. Je zaupljiv in ga je mogoče
hitro prepričati.
Junija 2007 se je vrnil na študij. Zaradi poškodbe je izgubil eno študijsko leto. Po vrnitvi na
študij je poskusil slediti predavanjem, vendar tega ni zmogel, saj ga je že po 30 minutah začela
boleti glava. Zelo težko se je zbral in sledil predavanjem, ob tem pa še zapisoval slišano.
Težave z glavoboli, pozornostjo, delovnim spominom, priklicem ter grafomotoriko so ga pri
tem močno ovirali. Vse to je terjalo, tako kot so predvideli že strokovnjaki v Univerzitetnem
inštitutu za rehabilitacijo v Soči, da je moral prilagoditi svoje učenje nastali situaciji. Pred tem
se je učil brez izpisovanja snovi, manj časa in z manj ponovitvami, zdaj je pa moral snov
najprej večkrat prebrati, predelati, jo izpisati ter bolje utrditi oziroma večkrat ponoviti. Učni
slog se po poškodbi ni spremenil, saj se uči še vedno ob kateremkoli delu dneva, v sobi, sede
ali leže in ne sproti. Počutil se je bistveno bolj utrujen kot običajno, kar je terjalo obvezno
vsakodnevno popoldansko spanje, ki je po dobrem letu postopoma izzvenelo. Profesorji so bili
za njegove težave zelo razumevajoči in so prilagodili način preverjanja in ocenjevanja znanja,
tako da so zmanjšali obseg snovi ter mu omogočili, da je večino izpitov opravil ustno.
V času nesreče je delal kot natakar v restavraciji prek študentskega servisa. To delo je
opravljal takrat že drugo leto in je bil zadovoljen s svojim delovnim mestom. Po končani
rehabilitaciji se je čez nekaj časa vrnil v isto restavracijo, le na drugo delovno mesto, saj zaradi
posledic ni zmogel dela v strežbi. Za polovičen delovni čas je pomagal za točilnim pultom.
Čez nekaj časa je, ko si je že fizično in psihično opomogel, ponovno začel delati kot natakar.
Seveda je moral upoštevati nekatere posledice in se jim prilagoditi. Tisto, kar mu je najbolj
78
ostalo v spominu, je spremenjen način pobiranja naročil. Prej si je naročila zapomnil, zdaj jih
je moral zapisovati. Žal je po nekaj mesecih prenehal delati v restavraciji, saj je prišlo do
konflikta med njim in delodajalcem, zaradi česar se je Filip moral posloviti. Poklicne
rehabilitacije ni bil deležen.
Po poškodbi nikoli ni bil jezen, žalosten, vznemirjen ali tesnoben, razen takrat, kadar ni mogel
vstati iz postelje, zaradi oslabelih mišic. To je bil edini dogodek, ki ga je po njegovem
pripovedovanju sodeč vznemiril. Sam ni zaznal večje impulzivnosti in usmerjenosti vase.
Tega ni opazila niti njegova okolica. Pojasnil je, da je bil vedno skrben do drugih in
empatičen, kar se na srečo kljub poškodbi ni spremenilo. Čeprav je preživel težko poškodbo
glave, ni doživljal takih občutkov, saj meni da se ni nič korenito spremenilo in da lahko doseže
vse, kar si želi, zaradi česar v njegovi rehabilitaciji ni bilo prostora za žalovanje, jezo in strah.
Dne 16. aprila 2007 po dveh in pol mesecih je končal rehabilitacijo na Univerzitetnem
rehabilitacijskem inštitutu Soči. Teden dni po odpustu je bil sprejet na nadaljnjo rehabilitacijo
v Terme Krka v Strunjanu, kjer je bil poudarek na fizioterapijah, zaradi dokončne sanacije
posledic zlomov. Po enem tednu rehabilitacije v Termah Krka je bil odpuščen v domačo
oskrbo in je končal terapije.
Z rehabilitacijo v vseh treh ustanovah je bil zadovoljen. Ves čas se je dobro počutil v oskrbi in
lepo napredoval ter okreval. Sam ni ničesar pogrešal in meni, da mu je bila nudena pomoč, ki
jo je potreboval.
79
2.4.4 Psihološke značilnosti (pred poškodbo in po njej)
Zaradi težke poškodbe glave je prišlo do sprememb na psihološkem področju oziroma pri
nekaterih psiholoških značilnostih.
2.4.4.1 Kognitivni procesi
Kognitivni ali spoznavni procesi so sestavni deli intelektualnih sposobnosti, ki pomembno
vplivajo na naše življenje. Sestavljeni so iz zaznavanja, učenja, spomina, mišljenja in
izražanja.
Pred poškodbo Filip ni imel težav z zaznavanjem, vid, sluh, voh, okus in tip pa so bili
v popolni funkcionalnosti. Po nesreči so se pojavile težave z vidom. Na daleč je videl
megleno, izraziteje na desno oko. Težave z meglenim vidom so sčasoma izginile, zdaj vidi
dobro. Sluh, vonj, okus in tip so tudi po poškodbi ostali neokrnjeni.
Zelo pomembna je pozornost in koncentracija, ki je bila pri Filipu pred poškodbo močno
področje, saj je bila intenzivna, dolgotrajna in težje odkrenljiva. Po poškodbi so na tem
področju nastale težave. Ni se zmogel osredotočiti na določeno dejavnost dalj časa in tudi
samo osredotočanje je bilo zanj zelo naporno, saj ga je vsak dražljaj zmotil. Zdaj se je
intenziteta izboljšala, prav tako je pozornost manj odkrenljiva, vendar še vedno veliko šibkejša
kot pred poškodbo, kar se je izrazito poznalo pri študiju in sledenju na predavanjih.
Filip je imel kot 20-letni študent pred poškodbo že jasno izoblikovan način učenja. Učil se je
neredno, vendar takrat intenzivno in uspešno. Najraje se je učil v svoji sobi, leže (če je le bilo
možno), ob kateremkoli delu dneva, svetlobi ali temperaturi, brez poslušanja glasbe. Njegov
način učenja je vključeval branje in ponavljanje, brez izpisovanja, predvsem pri manj obsežnih
predmetih. Po poškodbi je moral nekoliko prej poprijeti za knjige, saj je potreboval večkratno
branje, izpisovanje pomembnih podatkov ter večkratno ponavljanje, kar je jasno terjalo ne
samo spremembo načina učenja, ampak tudi časovno prilagoditev. Prilagoditve se nanašajo
predvsem na besedno oziroma verbalno učenje in na psihomotorično učenje.
Sposobnost pomnjenja je bilo prav tako njegovo močno področje pred poškodbo. Po poškodbi
je nastala vrzel v spominu, saj se ne spominja kakšnega dneva ali dveh pred poškodbo,
80
poškodbe prav tako ne in približno tri do štiri tedne po poškodbi. Posledično so nastale tudi
težave z delovnim oziroma kratkoročnim spomin, ki so bile sprva hudo izražene, saj je
pozabljal, če in kaj je pred kratkim jedel, kdo je bil na obisku, kaj se je dogajalo čez dan ali
malo prej. Kratkoročni spomin si je s časoma opomogel, vendar tudi danes desetletje po
poškodbi ni tak, kakršen je bil pred poškodbo. Med pogovorom je možno zaslediti
perservacije, ki še danes izražajo take težave. Za učenje in zapomnitev potrebuje več časa in
več stvari uide v pozabo, predvsem če nanje ni izrazito usmerjen in pozoren. Tudi pri priklicu
pojmov in besed v spomin iz dolgoročnega spomina se pojavljajo težave, ki jih pred poškodbo
ni bilo oziroma so bile veliko manj izrazite. Težave s priklicem so se omilile, vendar se
pojavljajo še danes. Žal je Filip utrpel vse tri možne posledice na področju pomnjenja, od
potravmatske amnezije do retrogradne amnezije in težav s kratkoročnim spominom.
Mišljenje je pomemben kognitivni proces, ki ga najtežje opredelim s pomočjo strukturiranega
intervjuja, predvsem pa Filipa nisem poznala pred poškodbo s te plati. Lahko le sklepam, kako
je z mišljenjem danes, na osnovi tega, kar mi je pripovedoval. Med pogovorom je omenil, da
nerad presoja, sklepa in se odloča med različnimi možnostmi, rešitvami, ampak da to reši tako,
da naključno izbere eno možnost. Iz tega sledi, da sklepanje in odločanje nista najbolj močna
miselna procesa. Povedal je tudi, da kadar naleti na neko težavo oziroma je pri nečem
neuspešen, ne vztraja, ampak odneha in se loti nečesa drugega. To pomeni, da ni vztrajen in da
se raje izogne reševanju miselnih problemov, ki pa zagotovo zanj predstavljajo neko težavo.
Prav tako bi težko komentirala stanje na področju izvršilnih funkcij. Glede na težave
s pozornostjo in koncentracijo, delovnim spominom in priklicem področje mišljenja zagotovo
ni ostalo neokrnjeno.
81
2.4.4.2 Čustveni in motivacijski procesi
Čustva imajo zelo pomembno vlogo v našem vsakdanjem življenju. Doživljanje raznolikih
čustev in njihovo uravnavanje primerno situaciji odraža čustveno zrelost posameznika. Pri
čustvenem dozorevanju pa imajo kognitivni procesi pomembno vlogo. Doživljanje čustev
aktivira različne centre v možganih. Filip je bil že pred poškodbo nasmejan, tih in prilagodljiv
fant. Ni se spuščal ali sodeloval v konfliktih, prav tako ni izpostavljal in glasno zagovarjal
svojih stališč. Mnenje drugih ima zanj izrazit pomen. Je empatičen in pripravljen nesebično
dati prednost drugim pred seboj ter jim pomagati. Vse te lastnosti, način funkcioniranja in
prevladujoča čustvena stanja se niso spremenila niti po poškodbi, prej bi rekla, da so nekateri
vidiki postali celo bolj izraziti. Pojavila se je usmerjenost vase oziroma neka oblika
egocentrizma, ki prej ni bila prisotna, vendar se je pojavila v taki obliki, ki ni ogrožajoča za
okolico. Empatija do drugih ljudi je prisotna, ima pa občutek, da so se nekateri dogodki
v njegovi okolici zgodili zaradi njega oziroma da jih je povzročila njegova nesreča itd.
Zagotovo se je pojavilo pomanjkljivo samozavedanje in vpogled v situacijo, saj je Filip
prepričan da se z nesrečo ni nič spremenilo, da je vse povsem enako, kot je bilo prej ter celo
boljše (hipomanija). Neuspehi in negativni dogodki ga ne spravljajo v stisko, jezo ali žalost,
saj se z njimi ne ukvarja in o njih ne razmišlja. Vse negativne dogodke odrine in se jim izogne.
To je še veliko bolj izrazito kot pred poškodbo. Zato ne moremo govoriti o vidni tesnobi in
zaskrbljenosti, prav tako ne o tipični obliki depresije, lahko pa gre za katero manj pogosto
obliko tesnobe in depresije (kot je na primer tolaženje s hrano, saj je po nesreči pridobil težo,
ki jo je imel pred poškodbo ter še veliko več). Zagotovo pa ni ne impulziven in razdražljiv,
čustveno labilen ali nemiren.
Na področju motivacijskih procesov je prav tako mogoče opaziti manjšo motivacijo in
vztrajnost pri doseganju zastavljenih ciljev. Bistveno hitreje odneha, je manj vztrajen, raje
prilagodi oziroma spremeni cilj, kot da bi vztrajal. Katerikoli distraktor ga hitro odvrne od
načrtovanih dejavnosti, ki so potrebne za dosego določenega cilja. Usmerjen je na lažje in
hitreje dosegljive cilje, kar pomeni da prevladujejo fiziološki in le nekateri psihosocialni
motivi. Torej bolj prevladuje homeostatično zadovoljevanje potreb in manj progresivno.
82
2.4.5 Stanje danes
Po osmih letih od poškodbe Filip končuje študij, ostala mu je le še diplomska naloga. Že tretje
leto je zaposlen kot natakar v restavraciji. Nekaj več kot pred dvema letoma se je odselil od
doma. Zdaj živi v podnajemniškem stanovanju s prijateljem. Ob službi se ukvarja
s fotografijo, tako da pogosto ob koncih tedna fotografira na raznih prireditvah, koncertih in
dogodkih. S tem bi se nekega dne rad ukvarjal tudi profesionalno. Ima dekle, s katero sta
dobrih pol leta v razmerju, od poškodbe dalje je to četrta ali peta zveza. V prostem času se še
vedno zelo rad druži s prijatelji, igra igrice, ukvarja z računalnikom ter internetom. Zelo rad
spoznava nove ljudi, saj mu je to danes (ko to počne s pomočjo fotoaparata oziroma prek
njega) veliko lažje kot prej. Ima ožji krog bližjih prijateljev, ki je nekoliko manjši kot pred
poškodbo in večji, širši krog poznanstev. Ljudje ga v prijateljskih odnosih obvezujejo, saj
nerad uveljavlja svojo voljo. Živi brezskrbno, brez pretiranega načrtovanja prihodnosti.
Najpomembneje mu je, da mu je dobro danes, v tem trenutku, in ne razmišlja o prihodnosti.
Prihodnosti se ne boji, saj je prepričan, da bo vse v redu. Predvsem ta del življenja za trenutek
se je po poškodbi najbolj spremenil. Hitro se navduši za določene stvari, vendar le pri redkih
vztraja. Motivacija mu hitro popusti ali pa ob neuspehu odneha in se začne ukvarjati s čem
drugim. Čeprav živi z danes na jutri, vendarle nerad tvega v čemerkoli, če res ni treba. Za
prihodnost nima posebnih načrtov in ciljev, razen diplome, vse ostalo si sproti postavlja. Nima
nobene posebne želje, saj vsak dan in trenutek počne stvari, ki si jih želi. Prepričan je, da mu v
življenju ničesar ne manjka oziroma da je njegovo življenje po poškodbi nespremenjeno, celo
boljše.
3 VREDNOTENJE HIPOTEZ
Prva hipoteza, ki sem si jo zastavila – oseba po težki poškodbi glave ima trajne posledice na
področju zaznavanja –, se na osnovi študije primera zavrže. Filip ni imel trajnih posledic na
področju zaznavanja, vendar le prehodne težave z vidnim zaznavanjem.
83
Drugo hipotezo – oseba po težki poškodbi glave ima težave na področju pozornosti – pa lahko
potrdim, saj ima Filip po poškodbi izrazite težave z njenim usmerjanjem in vzdrževanjem.
Prav tako lahko potrdim tretjo hipotezo – oseba po težki poškodbi glave mora
prilagoditi/spremeniti način učenja (učne strategije). Po poškodbi je bil Filip zaradi težav na
področju pomnjenja, jezika ter pozornosti in koncentracije, primoran prilagoditi način učenja
oziroma učne strategije, ker je želel biti uspešen in napredovati v študiju.
Oseba po težki poškodbi glave ima spremenjen način mišljenja oziroma reševanja problemov
je četrta hipoteza. Filip težje presoja, se odloča in analizira po poškodbi, zaradi česar tudi to
hipotezo potrjujem.
Peta hipoteza se glasi, da ima oseba po težki poškodbi glave trajne posledice na področju
pomnjenja, kar lahko prav tako potrdim. Po poškodbi ima trajno okrnjen delovni oziroma
kratkotrajni spomin ter težave s priklicem znanja iz dolgotrajnega spomina.
Na osnovi študije primera lahko tudi šesto hipotezo – oseba po težki poškodbi glave ima
spremenjen način izražanja in razumevanja drugih kot pred poškodbo – potrdim. Filipovo
izražanje je preprostejše, uporablja manj besed (besedišče, ki ga uporablja, je bolj skopo) in
manj sintaktično pravilno.
Za razliko od prejšnjih hipotez pa lahko sedmo hipotezo – oseba po težki poškodbi glave se
odziva bolj impulzivno in nemirno kot pred poškodbo – zavržem. Po poškodbi je njegovo
vedenje enako miroljubno in neimpulzivno.
Oseba po težki poškodbi glave je bolj usmerjena vase in manj empatična kot pred poškodbo, je
osma hipoteza, ki delno drži. Na področju empatije se pri Filipu ni nič spremenilo. Že pred
poškodbo je bil zelo empatičen, kar se je ohranilo. Drži pa del, ki govori o usmerjenosti vase,
vendar ne na destruktiven način. Filip ni s tem ogrožajoč za okolico, ampak ima občutek, da se
nekatere stvari (ki pa niso s tem povezane) dogajajo zaradi njega oziroma njegove nesreče.
Deveto hipotezo – oseba po težki poškodbi glave postane manj motivirana in vztrajna – lahko
potrdim. Po nesreči je Filip veliko manj vztrajen in motiviran za dosego višjih ciljev.
84
Predzadnjo, torej deseto hipotezo, oseba po težki poškodbi glave postane bolj apatična in
pogosteje depresivna, lahko zavržem. Filip po poškodbi ni apatičen in ne depresiven. Je
izrazito dobre volje in optimističen.
Tudi enajsto hipotezo – oseba po težki poškodbi glave začetega šolanja in/ali dela na enakem
delovnem mestu ne more nadaljevati – lahko zavržem. Filip je – čeprav je bil šele v drugem
letniku študija – nadaljeval in končal še vse tri preostale letnike študije. Čaka ga le še diploma.
Prav tako je nadaljeval tudi delo natakarja, ki ga je opravlja tudi v času, ko se je poškodba
zgodila.
4 SKLEP
Filip je preživel težko poškodbo glave, saj je bil po nesreči 18 dni v komi, potravmatska
amnezija pa je trajala približno deset dni. Prišlo je tudi do t. i. retrogradne amnezije, saj se ne
spominja enega ali dveh dni pred nesrečo in tudi nesreče ne. Kljub težki poškodbi glave pa v
času nujne medicinske oskrbe niso opravili ne računalniške tomografije (CT) in ne magnetne
resonance (MR) možganov, kar bi pokazalo, kje na možganih je prišlo do poškodb
(zmečkanin), krvavitev in kako obsežne so bile.
Iz drugih izvidov, na primer iz elektroencefalografije (EEG), ki so jo opravili leto dni po
poškodbi, lahko razberemo, da so bile najobsežnejše možganske poškodbe v desnem
temporalnem oziroma senčnem režnju možganov. Prav tako pa je iz drugih izvidov možno
videti, da je imel polomljene številne desne obrazne kosti, iz česar lahko sklepamo, da je na
tem področju bil udarec najmočnejši. Vendar pa vemo, da to ne izključuje še možganskih
poškodb na drugih predelih, saj se možgani nahajajo v likvorju znotraj lobanje in se ob udarcu
zavrtijo, ob tem pa poškodujejo ob kostnih izboklinah znotraj lobanje.
Senčni reženj ima pomembno vlogo pri predelovanju sprejetih informacij, spominu in
čustvovanju. V ospredju je slušno področje ter področje za razumevanje govora. Prav tako pa
ta reženj skupaj s temenskim integrirata slušne, vidne in somatske podatke v misli in spomin.
Pri Filipu je res prišlo do težav na področju spomina. Imel je tudi težave s slušnim področjem
85
oziroma predelovanjem slušnih informacij, saj se je poslabšala selektivna pozornost pri
poslušanju v zgodnejšem obdobju po poškodbi. Ni prišlo do izrazitih trajnejših posledic na
govornem področju in prav tako ne do večjih posledic na področju osebnosti. Vse to nakazuje,
da očitno nista bila poškodovana oba senčna režnja, saj so v tem primeru posledice veliko bolj
izrazite. Pojavilo pa se je pomanjkljivo tvorjenje miselnih strategij in revnejši, opustošen
govor, za katerega je značilna redukcija besed in perseveracije. Po poškodbi je imel velike
težave s kratkoročnim spominom, predvsem z neverbalnim, ki je značilen za poškodbo desne
polovice čelnega režnja, zdaj pa so izrazitejše težave s priklicem verbalnih informacij, za
katerega pa je zadolžena leva stran. Podobno se dogaja z govorom. Kadar je poškodovana
desna stran, ima oseba težave s spontanim oblikovanjem besed, pri poškodbi levega dela pa se
kažejo izrazitejše težave s tekočim govorom. Pri Filipu lahko govorimo o posledicah, ki so
(kar se govora tiče) bolj značilne za poškodbo desnega režnja. Te posledice so značilne za
poškodbo čelnega režnja, drugih posledic pa ni mogoče opaziti. Prav tako je neposredno po
poškodbi imel težave z vidnim zaznavanjem, kar se pojavlja kot najpogostejša posledica
poškodbe zatilnega režnja, vendar je to bil le meglen vid (izraziteje na desno oko) prehodne
narave in ni prišlo do optične agnozije ali hemianopsije.
Govor, spomin, mišljenje in vedenje spadajo med višje psihične procese in so možni le ob
integraciji številnih možganskih področij, zaradi česar njihovega delovanja ne moremo omejiti
le na en reženj oziroma eno področje. Lahko pa glede na posledice predvidevamo (v tem
primeru), za poškodbo katerega dela možganske skorje gre.
Trajnih posledic na področju zaznavanja in grobe motorike nima. Ostale so (vendar v veliko
blažji obliki) posledice na področju spomina, tako kratkoročnega kot tudi pri priklicu
nekaterih podatkov iz dolgoročnega spomina. Govor razume, pri izražanju pa je zaslediti
težave pri oblikovanju spontanega govora oziroma priklica določene besede, posledica česar je
reven govor, prav tako pa uporablja veliko perseveracij (ponavljanj). Večje težave na področju
pisanja in branja so izzvenele. Žal tega ne moremo reči za pozornost in koncentracijo, ki je pa
še vedno veliko bolj kratkotrajna in odkrenljiva. Do trajnih posledic je prišlo tudi na področju
mišljenja in izvršilnih funkcij, ki so pomembne za izpeljavo kakršnihkoli dejavnosti.
86
Na področju vedenja ni prišlo do večjih vidnih posledic. Večina ljudi, ki ga je poznala tudi
pred poškodbo, meni, da je še vedno isti stari Filip, saj se na splošno vede enako kot pred
poškodbo. Vendar pa, tako kot veliko oseb po poškodbi, prav zaradi sprememb na področju
čustvovanja in vedenja, ne ohrani partnerskega odnosa, se je enako zgodilo tudi Filipu.
V daljšem obdobju so se tudi odnosi z nekaterimi najbližjimi prijatelji ohladili.
Prišlo je tudi do usmerjenosti vase, vendar ne na destruktiven način do okolice, temveč le kot
neko ne povsem realno videnje dogajanja okoli njega. Tudi na področju vztrajnosti je mogoče
opaziti spremembo, ki ga ovira pri izpeljavi zanj manj privlačnih ciljev oziroma ciljev, ki
zahtevajo več angažmaja in truda.
V procesu rehabilitacije se je zataknilo pri sprejemanju nastalega stanja. Filip ni nikoli
dopustil, da bi uvidel spremembe, se z njimi soočil, jih odžaloval ter navsezadnje sprejel, tako
kot je to značilno za vsak tak proces. On je obtičal v fazi zanikanja, saj meni, da se ni prav nič
spremenilo, da je marsikaj celo boljše, kar mu preprečuje da bi spremembe uvidel in se jim
ustrezno prilagodil. Tako pa jih zanika in se ob seznanjanju z njimi umakne ter začne neko
drugo aktivnost, namesto da bi jih sprejel, se jim prilagodil in napredoval v skladu z njimi
oziroma veliko lažje kot zdaj. To imenujemo hipomanična naravnanost. Gre za čustveno
povzdignjenost, ko posameznik vidi vse pretirano pozitivno in optimistično ter zanika
objektivne težave ali jih minimalizira. To je psihološka obramba, s pomočjo katere se brani
pred soočanjem s svojo izgubo, saj mu je poškodba prinesla neko izgubo kvalitet
v funkcioniranju. Ker se skuša izogniti žalosti in jezi ob izgubi, je zgradil obrambno držo.
S tem je onemogočil proces žalovanja in zrelo prilagoditev na njegove spremenjene
sposobnosti. To bi lahko rešil šele s pomočjo psihoterapije. Zaradi zaustavljenega procesa
žalovanja se ogromno psihološke energije porabi za obrambo, saj se nenehno trudi dokazovati,
da se ni nič spremenilo. Tako se glede nekaterih stvari nenehno vrti v krogu in si nakopava
nove in nove s tem povezane travme. Menim da bi zaradi izboljšanja kakovosti življenja in
boljše prilagojenosti na svoje omejitve potreboval psihoterapevtsko pomoč, saj bi se mu tako
še dodatno izboljšala kakovost življenja oziroma bi bili učinki celotne rehabilitacije še boljši
in posledice manjše.
87
Veliko je govora o vidnih posledicah po poškodbi možganov, kot so težave z gibalno
oviranostjo in zdravstvenimi posledicami, ni pa velike ozaveščenosti (predvsem v javnosti),
povezane s posledicami na področju duševnih procesov. Te so zelo pomembne za življenje
vsakega posameznika, saj imajo nanj zelo velik in pomemben vpliv. Tudi potek rehabilitacije
je zelo dodelan v nudenju nujne medicinske pomoči ter okrevanju na področju motorike. Nudi
se tudi pomoč na psihološkem (predvsem kognitivni vidik) in logopedskem področju, vendar
je ta veliko manj organizirana in traja manj časa, kot bi bilo potrebno, da bi lahko posameznik
dokončno saniral, kompenziral in premostil take težave ob strokovni pomoči. Še vedno pa je
zelo malo pomoči usmerjeno na čustveno-motivacijski vidik posameznika, ki pa je pomemben
in nikakor nezanemarljiv. Ta vidik je enako kot vsi drugi ključnega pomena za celostno
rehabilitacijo posameznika in ima pomemben vpliv pri končnem izidu. Menim, da nas na tem
področju čaka še nekaj dela, saj bi pomembno in v veliki meri dopolnilo dosedanjo mrežo
pomoči znotraj celostne rehabilitacije posameznika po težki poškodbi glave.
88
5 VIRI IN LITERATURA
Arnau, E. (1997). Človeško telo: Vodnik po človeškem telesu. Ljubljana: Tehniška založba
Slovenije.
Babšek, B. (2009). Osnove psihologije: Skrivnosti sveta v nas. Celje: Celjska Mohorjeva
družba, Društvo Mohorjeva družba, (str. 39-105).
Dougherty, P. M. in Radomski, M. V. (2000). Priročnik za kognitivno rehabilitacijo:
Dinamično ocenjevanje odraslih s poškodbo možganov. Ljubljana: Inštitut Republike
Slovenije za rehabilitacijo.
Gračanin, F. (1996). Neurofiziološke osnove rehabilitacije bolesnika poslije moždane lezije:
Izabrana poglavlja. Ljubljana: (samozal.) M Štefančič, 1995.
Ivetić, V. in Kersnik, J. (2007). Diagnostične preiskave za vsakdanjo uporabo. Ljubljana:
Zavod za razvoj družinske medicine.
Jakopec, Z., Tabaj, A., Božič-Testen, S., Reberšak, I., Košorok, V., Radonjič-Miholič, V., idr.
(2010). Poklicna/zaposlitvena rehabilitacija po pridobljeni možganski poškodbi. Pridobljeno
26.11.2013 s http://www.ir-
rs.si/f/docs/Razvojni_center_za_poklicno_rehabilitacijo/PR_in_ZR_po_pridobljen.pdf?irrs_ad
min=jnj3mren2s1na2mqicb9l6p8i4
Janko, M. (ur.). (1999). Klinična nevrološka preiskava. Ljubljana: Medicinski razgledi.
Južnič Sotlar, M. (2009). Nezgodna poškodba možganov. Pridobljeno 11.12.2012
s http://www.viva.si/Po%C4%B9%CB%87kodbe-in-zastrupitve/447/Nezgodna-
po%C5%A1kodba-mo%C5%BEganov
89
Klun, B. (1997). Možganske poškodbe. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slovenije (str. 11-24,
37-66, 95-104, 119-123, 133-138).
Kompare, A., Stražišar, M., Vec, T., Dogša, I., Jaušovec, N., Curk, J. (2001). Psihologija:
Spoznanja in dileme. Ljubljana: DZS (str. 10-12, 67-218, 287-297). .
Korošak, B. (2003). Biologija človeka. Celovec, Ljubljana Dunaj: Mohorjeva založba.
Martinez, A. J. (2007). VCU Departhment of Pathology: Neuropathology for medical students.
Pridobljeno 31.7.2013, s
http://www.pathology.vcu.edu/WirSelfInst/neuro_medStudents/trauma.html
Parramon, E. T. (1996). Anatomski atlas. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Pečjak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Perpetuum Lab: Mozak (22.8.2011). Pridobljeno 29.11.2012 s http://perpetuum-
lab.com.hr/forum/page/wiki/plab_wiki/_/anatomija-covjeka-enciklopedija/mozak-r19
Plut, Š. (2002). Anatomija in fiziologija človeka. Ljubljana: DZS.
Polanc, J. (2011). Diagnostika in kirurška oskrba hujših poškodb glave in možganov.
Pridobljeno 29.10.2012 s
http://www.bolnisnica-go.si/system/files/polanc_-_poskodbe_glave_in_mozganov.pdf
Powell, T. (2007). Poškodbe glave. Ljubljana: Društvo Vita za pomoč po nezgodni poškodbi
možganov. (str.14-173).
90
Požar, P. (2009). Otrok z motnjo zavesti in naloge medicinske sestre v enoti za intenzivno
terapijo. Pridobljeno 24.1.2013 s
http://sciget.com/Predogled/3437/934cee9f667ad647a78af2619faf327346a9edff
RadiologyInfo.org: Positron Emission Tomography - Computed Tomography (PET/CT).
Pridobljeno 13.5.2013 s http://www.radiologyinfo.org/en/info.cfm?pg=pet
Radonjič-Miholič, V. (1992). Psihološka obravnava oseb, ki so utrpele poškodbo možganov.
Magistrsko delo. Ljubljana: Uiverza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Radonjič-Miholič, V. (1996). Nekateri psihološki dejavniki v rehabilitaciji oseb po poškodbi
možganov. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,
Oddelek za psihologijo.
Russell, P. (1987). Knjiga o možganih. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Seminar o poškodbi glave in oskrbi poškodovanih oseb (2005). Ljubljana, Društvo Vita.
Pridobljeno 24.2.2013 s
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=4&ved=0CDQQ
FjAD&url=http%3A%2F%2Fwww.vita-poskodbe-
glave.si%2Ffile%2F4530%2Ffiles%2FSeminar%2520o%2520poskodbi%2520glave%2520in
%2520oskrbi%2520poskodovanih%2520oseb.doc&ei=HQWIUJLuCsSVswbGk4AI&usg=AF
QjCNE5RbV1P1t9829iTLZTUB7ioh674w&sig2=4057jlggQUAL-fl-o-uWkg
Shapiro, F. (1997). EMDR- The Breakthrough ¨Eye Movement˝ Therapy for Overcoming
Anxiety, Stress and Trauma. New York: Persus Books group.
Solms, K.K. in Solms, M. (2000). Clinical studies in Neuro-Psychoanalysis. International
Universities Press, Inc.
91
Smrkolj, V. (1995). Pretres možganov. Pridobljeno 27.11.2012 s
http://www.bolezen.si/bolezni/nevroloske-bolezni/2455-pretres-mozganov
Uljarević, M. in Nešić, M. (2008). Uloga pojedinih struktura mozga u percepciji i ekspresiji
emocija. Pridobljeno 15.1.2013 s http://www.psihologijanis.org/clanci/49.pdf
92
6 PRILOGE
6.1 INTERVJU (priloga 1)
Intervju bo zaradi svoje obsežnosti in upoštevanja zmogljivosti intervjuvane osebe, potrebno
opraviti v vsaj dveh delih. Ob prvem srečanju naj bi pridobila odgovore na prve štiri sklope
vprašanj, ob drugem srečanju pa še na preostale štiri.
I. SPLOŠNI PODATKI, DRUŽINA, PRIJATELJI, IZOBRAZBA
1. Koliko si star?
2. Kaj počneš trenutno (šolanje, služba)?
3. Katero izobrazbo imaš?
4. Kje živiš?
5. S kom živiš?
6. Imaš punco?
7. Koliko časa sta skupaj?
8. Živita tvoja starša skupaj ali ločeno?
9. Kako se razumeš z očetom?
10. S čem se oče ukvarja?
11. Kako se razumeš z mamo?
12. S čem se ukvarja tvoja mama?
13. Imaš kaj bratov in sester?
14. Koliko so stari?
15. Kako se razumeš z njimi?
II. POŠKODBA
16. Kdaj se je zgodila nesreča?
17. Koliko si bil star takrat?
18. Ali se spomniš nesreče?
19. Koliko časa si bil v komi?
20. Kdaj si se zavedel?
93
21. Ali si takoj vedel kje si, kaj se ti je zgodilo?
22. Kako si to doživel?
23. Ali si se takrat spomnil nesreče?
24. Ali si se po prebuditvi iz kome spomnil dogodkov pred nesrečo?
25. *Kdaj se ti je vrnil spomin?
26. Kako si se počutil prve dni po poškodbi?
27. Kako si doživljal stisko svojcev?
28. Kako si doživlja stisko partnerice?
29. Kako so se tvoji najbližji vedli do tebe prve dneve po poškodbi?
30. Ali si bil nemiren?
III. REHABILITACIJA
31. Koliko časa si bil v bolnišnici?
32. V kakšnem fizičnem stanju si se zbudil (motorika, govor, spomin, počutje)?
33. Kako si se počutil ko si se prebudil iz kome (si bil zelo vznemirjen ali bolj apatičen,
ali povsem običajnega razpoloženja)?
34. Ali je tej fazi čez nekaj časa sledil uvid, da lahko ti v veliki meri z lastno aktivnostjo
pripomoreš k izboljšanju?
35. Si si v začetni fazi zastavljal mogoče nerealne cilje?
36. Si kdaj primerjal nekatere svoje sposobnosti pred in po poškodbi?
37. Ali si v času okrevanja opazil večjo utrudljivost, zaspanost?
38. Ali si se soočil tudi z žalostjo in žalovanjem za življenjem ki si ga imel pred
poškodbo?
39. Ali si po odpustu iz bolnišnice bil premeščen na kakšno specializirano ustanovo?
40. Koliko časa si bil v specializirani ustanovi?
41. Ali si po vrnitvi domov še ambulantno obiskoval kakšnega strokovnjaka?
42. Kako bi ocenil pomoč ki ti je bila nudena po poškodbi?
43. Bi si želel še kakšne obravnave?
44. Ali bi kaj spremenil v organizaciji tvoje rehabilitacije, če bi bilo to možno?
94
45. Kdo je vse sodeloval v timu strokovnjakov, ki so skrbeli za tvojo rehabilitacijo?
46. Ali si sodeloval v načrtovanju rehabilitacije?
47. Kakšne vrste rehabilitacij si bil deležen?
48. Ali si obiskoval psihologa?
49. Ali si bil vključen v kognitivno rehabilitacijo?
50. Ali si bil deležen poklicne rehabilitacije?
51. Ali si obiskoval psihoterapevta?
52. Ali so svojci dobili kakšno pomoč?
53. Ali je kdo pomagal pri premagovanju stiske?
54. Ali je kdo pojasnil tvoje stanje in proces okrevanja?
55. Ali so tvoji bližnji spremljali in sodelovali v tvoji rehabilitaciji?
56. Ali je tvoj/a partner/partnerica sodeloval/a v procesu rehabilitacije?
57. Se je njihov odnos skozi tvojo rehabilitacijo do tebe kaj spreminjal?
58. Se je odnos partnerja/partnerice med rehabilitacijo do tebe kaj spreminjal?
IV. DRUŽINA
59. Si živel/živiš eno, dvo ali veččlanski družini?
60. Imaš kakšnega brata ali sestro?
61. Kako si se razumel s starši pred poškodbo?
62. So se ti odnosi po poškodbi kaj spremenili?
63. So se vloge v družini po poškodbi kaj spremenile?
64. Kako si se razumel z bratom ali sestro pred poškodbo?
65. Ali so se odnosi s sorojenci (z bratom/sestro) po poškodbi kaj spremenili?
66. Si imel/a v času ko si doživel/a fanta/punco?
67. Sta še danes v vezi z istim partnerjem/partnerico?
68. *So se vajini odnosi po poškodbi kaj spremenili?
V. ŠOLANJE IN ZAPOSLITEV
69. Si v času ko si doživel nesrečo že zaključil šolanje ali si se še šolal?
95
70. Si lahko po poškodbi nadaljeval z začetim šolanjem?
71. *Zakaj si se odločil za zamenjavo šole/smeri?
72. Si zaključil s šolanjem?
73. Kakšna je bila tvoja pot izobraževanja po poškodbi?
74. Ali si v času poškodbe kje delal?
75. Ali si nadaljeval z delom tudi po poškodbi?
76. *Iz kakšnega razloga si zamenjal službo?
77. Kje delaš danes?
78. Si vmes zamenjal več služb?
79. S čem si se ukvarjal (hobi, šport, zabava) pred poškodbo?
80. So ti interesi ostali enaki tudi po poškodbi?
81. Ali si tudi po poškodbi ohranil prijateljstva z dolgoletnimi prijatelji?
82. Ali si po poškodbi ohranil tudi prijateljstva iz šolskih, službenih krogov?
83. Se ti je krog prijateljev razširil ali skrčil po poškodbi?
VI. KOGNITIVNO PODROČJE
84. Ali si imel po poškodbi kakršnekoli težave z vidom (dvojni vid, zanemarjanje
vidnega polja, meglen vid)?
85. Ali si zaznal kakršnekoli težave s sluhom po poškodbi (šumenje, piskanje, slabši
sluh)?
86. Ali si imel težave s katerimikoli drugimi čutili (tip, vonj, okus)?
87. Si opazil kakršnekoli spremembe na področju zbranosti med učenjem?
88. Ali si lahko zbrano delal/se učil enako kot pred poškodbo? ali je postala tvoja
pozornost kratkotrajnejša, manj intenzivna in/ali odkrenljiva?
89. Ali si lahko približno enako dolgo aktivno zbran kot tudi pred poškodbo?
90. Te zmoti vsak najmanjši šum in zvok oziroma dražljaj iz okolice?
91. Koliko časa lahko zbrano delaš? (Kako je bilo pred poškodbo?)
92. Si bolj utrujen, moraš čez dan počivati, spati kakor pred poškodbo?
96
93. Kako si se učil pred poškodbo (kateri del dneva, kje, v kakšnem položaju, pri kakšni
temperaturi, svetlobi)?
94. Ali se je tvoj učni stil ohranil tudi po poškodbi?
95. Se ti po poškodbi dogaja, da veš kaj bi rad povedal pa se ne spomniš ustreznega
izraza?
96. Kadar dobiš nalogo kjer moraš sam ugotoviti kaj moraš najprej, kaj pozneje storiti,
kako boš kateri del naloge izpeljal, se znajdeš enako dobro kakor pred poškodbo?
97. Se ti dogaja, da v nestrukturiranih situacijah (ko niso točno opredeljeni pogoji,
koraki, okoliščine, jasna navodila) ne funkcioniraš tako kot pred poškodbo?
98. Bi ocenil, da ti je organiziranje dogodkov in podobnega močno področje?
99. Ali se spomniš vsega pred poškodbo?
100. Ali se spomniš same nesreče?
101. Se spomniš obdobja po poškodbi?
102. Ko se naučiš nečesa novega (imena ljudi, veščin, znanj), hitreje pozabljaš kakor prej?
103. Si enako hitro zapomniš nove informacije (imena, podatke) kakor prej?
104. Poskušaj se spomniti kakšnih situacij, ko moraš presoditi, katero pot boš ubral
oziroma kaj boš storil v dani situaciji…lažje presodiš situacijo, kakor prej/težje ali ni
razlike?
105. Pri reševanju matematičnih besedilnih nalog si enako učinkovit, kakor pred
poškodbo?
106. Ko imaš na voljo neke informacije in moraš na osnovi njih sklepati kaj bi bila rešitev
bi ocenil, da si enako uspešen kako pred poškodbo?
107. Imaš težave pri spominjanju stvari, ki so se zgodile pred poškodbo?
108. Ali si opazil večjo mentalno utrudljivost?
VII. ČUSTVENO IN MOTIVACIJSKO PODROČJE
109. Si občutil v nekem obdobju rehabilitacije jezo, žalost zaradi samega dogodka in
oviranosti/posledic, ki jih je le ta dogodek povzročil?
110. Na koga si najpogosteje vzkipel? Na koga si stresal svojo jezo najpogosteje?
97
111. Ali si doživel po prebuditvi iz kome še v času bolnišnične oskrbe vznemirjenost in
gibalni nemir?
112. Si opazil mogoče, da po poškodbi reagiraš bolj impulzivno, manj premišljeno?
113. Si dobil kdaj informacijo oziroma opazko od svojih bližnjih da si bolj impulziven kot
si bil?
114. Se ti po poškodbi dogaja, da težje kontroliraš čustva v nekem določenem momentu?
115. Ali si doživljal kakšne izbruhe besa/jeze po poškodbi? (So le ti s časoma izzveneli?
Ali se še kdaj pojavljajo-v slabših dneh?)
116. So ti kdaj svojci očitali ali omenili, da se obnašaš usmerjeno vase/kot da se svet vrti
okoli tebe?
117. Ali si se pred poškodbo znal vživeti v druge ljudi, si predstavljati kako se počutijo v
določenih situacijah? Ali se še vedno zmoreš vživeti v položaj druge osebe? Opažaš
na tem področju kakšne spremembe?
118. Si po poškodbi začutil kakšno spremembo na področju počutja? Si se počutil kdaj
brez volje, brez želja, motivacije?
119. Si bil zaskrbljen, so te preplavljali kakšni strahovi glede posledic oziroma česarkoli
drugega?
120. Si občutil v obdobju po poškodbi kdaj paniko, tesnobo?
121. Ali si bil po poškodbi kdaj depresiven?
122. Si težko spremenil pričakovanja do sebe (cilje, želje, načrte) po poškodbi? Si se s tem
težko sprijaznil, to sprejel?
123. Si mogoče opazil, da si se po poškodbi zelo veliko in dolgo časa ukvarjal z eno
mislijo, preden si prešel na kakšno drugo? Si imel težave pri prehajanju iz ene misli
na drugo? (iz ene naloge na drugo?)
VIII. OSEBNOST
124. Kako se v življenju počutiš? (kaj si želiš za svoje življenje? Kaj pričakuješ? Kaj ti je
v življenju najbolj važno?)
125. Se je kaj v tvojem počutju in pričakovanju do življenja po poškodbi spremenilo?
98
126. Česa se bojiš, kaj te prizadeva?
127. So se strahovi po poškodbi spremenili, pojačali, izveneli?
128. Imaš občutek, da so se stvari dosedaj več ali manj odvijale tako kot si si želel?
129. Kako shajaš z ljudmi (imaš prijatelje)?
130. Kako vzpostavljaš stike z ljudmi (spontano, brez težav, težje, jih pogrešaš)?
131. Rad spoznavaš ljudi?
132. Imaš ožji krog prijateljev ali se rad vključuješ tudi v širšo družbo, spoznavaš nove
ljudi?
133. Te ljudje zelo obvezujejo ali lahko uveljavljaš svojo voljo?
134. Se je na tem področju kaj spremenilo pred in po poškodbi?
135. Izražaš svoje mnenje pred drugimi, vztrajaš pri svojem stališču, se braniš?
136. Ali se kdaj zgodi da postaneš v burnem pogovoru tudi bolj energičen, grob?
137. Se je način izražanja in branjenja svojih stališč kaj spremenil s poškodbo?
138. Uspeš uresničiti svoje načrte?
139. Se za določene zadeve pri delu hitro navdušiš, traja dolgo?
140. Kako doživljaš neuspeh (te zelo prizadene, se potem težko lotiš dela-se ti zameri,
dobiš zagon, motivacijo)?
141. Ali kdaj tvegaš (zakaj ne)?
142. Se je na tem (storilnostnem področju kaj spremenilo)?
143. Se sam preživljaš, zadovoljen s svojimi prihodki?
144. Imaš rad kaj denarja pri strani, za rezervo?
145. Si varčen?
146. Kakšne so tvoje želje glede gmotnega položaja?
147. Če bi zadel na loteriji, kaj bi storil s tem denarjem?
148. Kakšni so tvoji hobiji?
149. Se ukvarjaš s kakšnim športom?
150. Kaj bi storil, če bi bil vsemogočen?
151. Kaj ti je najljubše?
