GIMNAZIJA, ELEKTRO IN POMORSKA ŠOLA Bolniška 11, 6330 PIRAN

PROTIPOŽARNA

VARNOST

(interno gradivo za opravljanje izpita za pridobitev posebnih pooblastil)

dr. Jelenko Švetak

TRIKOTNIK IZGOREVANJA

Vir vžiga Gorljiva snov

Kisik

Točka vžiga (Flash point) je najnižja temperatura pri kateri s sproščajo gorljivi hlapi pri stiku z virom vžiga.

Klasa Vrsta gorljive snovi Sredstva za gašenje

A Požari trdnih snovi: gorijo s plamenom ali žarijo (brez kovin) kot so les, tekstil, oglje, premog, rastline, plastika, slama, papir ipd.

A Voda

Pena

Prah

B Požari vnetljivih tekočin: benzin, benzol, olja, masti, lakaste barve, asfalt, razne smole, vosek, eter, alkohol idr.

B Pena

Prah

CO2

(prenovljen Halon)

C Požari plinov: metan, butan, propan, vodik, acetilen, mestni plin idr.

C Prah

CO2

(prenovljen Halon)

D Požari lahkih kovin, ki gorijo z možnim žarom kot npr. aluminij, magnezij in njegove legure, titan, elektron in drugi (razen natrija in kalija)

D D-prah

E Požari klase A, B, C in D v bližini električnih inštalacij ter požari inštalacij: kabli, sklopke, motorji, generatorji, transformatorji idr.

E CO2

Prah (prenovljen Halon)

1.1. UVOD Požar na ladji je pogost pojav, zato se veliko pozornosti posveča protipožarni zaščiti in

sistemom za odkrivanje in gašenje požarov. Današnja gradnja ladij razpolaga z raznimi

sistemi za gašenje požarov, ki so zelo učinkoviti in zato pomembni za varnost ladje in seveda

za njeno plovbo. Sistemi morajo biti enostavni in morajo ustrezati posebnim tehničnim in

konstrukcijskim zahtevam, enostavni za ravnanje in uporabo ter primerni za hitro intervencijo.

Sprejemljivost ladje za požar varira glede na okoliščine v katerih se nahaja ladja. Obstajajo

štiri okoliščine, ki glede na položaj ladje različno vplivajo na požarno varnost na ladji:

• ladja je na morju polna potnikov ali blaga

• ladja je na morju polna posadke

• ladja je v domačem ali tujem pristanišču

• ladja se nahaja v doku ladjedelnice

Statistika kaže, da je najmanj nevarnosti takrat, ko je ladja na morju. Beseda varnost je v pomorstvu bistvenega pomena, saj škode, ki nastanejo zaradi slabih

varnostnih razmer pustijo ogromne posledice tako na okolju kakor tudi na strani ladjarja.

Protipožarna varnost ladje je prav gotovo najpomembnejša podzvrst varnosti ladje.

Protipožarna varnost je sklop različnih ukrepov ves čas gradnje in uporabe ladje. Protipožarno

varnost lahko razdelimo na:

• ustrezno gradnjo ladje,

• naprave za gašenje požara,

• sisteme za odkrivanje požarov,

• navodila za rokovanje s protipožarnimi sredstvi in napravami,

• mednarodna priznana potrdila o usposobljenosti člana posadke za gašenje požara,

obvladovanje množic in usposobljenost za varnost potnikov,

• redne vaje za primer požara,

• redni pregledi in nadzor nad protipožarnimi sistemi s strani posadke in inšpekcijskih

ustanov.

V današnjih časih pluje po svetovnih morjih veliko ladij različnih tipov. Konkurenca na trgu

ponudbe ladjarskih storitev sili podjetja k poslovanju z minimalnimi stroški. Da bi podjetja

dosegla slednje se varčuje na različnih področjih od zaposlovanja manj usposobljene in s tem

cenejše posadke do slabših in cenejših sistemih za navigacijo, žal pa varčevanje vpliva na

slabše sisteme protipožarne varnosti.

1

Cilj skripte je predstaviti pomembnost dobrega poznavanja protipožarnih sistemov z vidika

varnosti ter osveščenosti posadke o vzrokih za nastanek požara in njegovih posledicah.

Sistemi za gašenje in odkrivanje požarov sodijo med ključne pri uspešnosti v boju z požarom.

Posadka mora obvladati rokovanje s sistemi in napravami za gašenje. Glede predpisov s tega

področja sem izpostavil predpise protipožarne varnosti po Mednarodni konvenciji o zaščiti

človeških življenj na morju (SOLAS), ki ima veliko zaslugo za izboljšanje varnosti na ladjah

ter nekaj predpisov nacionalnega pomena. Veliko pozornost je potrebno nameniti tudi materialom, ki se vgrajujejo v ladje, da se s tem

zmanjša možnost nastanka požara.

V tej skripti želim na najenostavnejši in ustrezen način predstaviti stopnjo zaščite proti požaru

na ladji, načine odkrivanja požara in alarmiranja.

2

2.0. TEHNIČNE OSNOVE POŽARA Da bi lahko razumeli postopek protipožarne zaščite in delovanje požarnih sredstev in naprav

moramo poznati osnovne kemične procese v trajanju požara nekaj osnovnih izrazov. 2.1. ŠIRJENJE TOPLOTE

Toplota prehaja iz snovi z višjo temperature na snov z nižjo temperaturo, dokler se obe snovi

toplotno ne izenačita. Prenos toplote je hitrejši, čim večja je toplotna razlika med snovema.

Toplota se širi na tri načine:

• s prevajanjem po prevodniku (kondukcijo). Primer: prevajanje toplote po kovinski palici

v nasprotju s prenosom toplote po leseni palici je hitrejši;

• s strujenjem (konvekcijo). Primer: topli zrak prehaja iz tople sobe v hladno in obratno, se

pravi, hladni zrak prehaja v toplo sobo ;

• s sevanjem (radiacijo), ki nastaja zaradi močnih plamenov ali pa zaradi sevanja močno

segretih površin. Primer: zaradi toplotnega sevanja lahko povzroči električna pečica ali

močno segreta površina vžig gorljivih snovi.

Temne in hrapave površine vpijajo toplotne žarke in se hitreje segrejejo, medtem ko svetle in

gladke površine toplotna žarke odbijajo. 2.2. VPLIV TOPLOTE NA SNOVI

Z zvišanjem toplote se trdne snovi, zlasti pa kovine, raztezajo. Tudi nekatere tekočine se pod

vplivom toplote raztezajo - izjema je voda, ki se s spremembo agregatnega stanja krči. Tako

ima led pri - 4 ºC večji volumen kot enaka količina vode pri 1ºC.

Plini se raztezajo enakomerno, in sicer za vsako toplotno stopinjo za 1/73 prostornine pod

pogojem, da je pritisk enak.

Železo, ki se v ladjedelstvu pogostokrat uporablja, ima med drugim to slabo lastnost, da v

vročini izgubi svojo nosilnost. Zelo hitra sprememba temperature pa povzroči še močne

napetosti.

3

2.3. OKSIDACIJA Kemično vezanje snovi s kisikom imenujemo oksidacijo, nastalo snov pa oksid.

Tako se goreča snov, npr. les pri gorenju spremeni v pline, tj. okside ogljika in vodika

(ogljikov dioksid oziroma ogljikov monoksid in vodo) ter v pepel, ki je oksid mineralnih

sestavin lesa in ne gori več. Pri oksidaciji se vedno pojavlja toplota.

To pomeni, da je gorenje posebna oblika oksidacije, pri kateri se pojavlja plamen ali žarenje.

Ti obliki se lahko pojavita skupno ali vsaka zase, kar je odvisno od kemične sestave gorljive

snovi in od pogojev pri izgorevanju. Pri trdnih, močno segretih telesih lahko določimo

temperaturo tudi po barvi žarenja.

TABELA 1: Barva trdnih snovi pri različnih temperaturah

Rdeče žarenje 798 K (525º C)

Temno rdeče žarenje 973 K (700º C)

Češnjevo rdeče žarenje 1123 K (850º C)

Svetlo rdeče žarenje 1223 K (950º C)

Rumeno žarenje 1373 K (1100º C)

Začetno belo žarenje 1573 K (1300º C)

Belo žarenje 1773 K (1500º C) Vir: Protipožarna zaščita

Glede na to, kako hitro poteka oksidacija, razlikujemo:

• oksidacijo brez plamena ali žara, to je počasno oksidacijo, npr. trohnenje lesa, gnitje

krme, rjavenje kovin itd.;

• oksidacijo, pri kateri se pojavi plamen, npr. pri gorenju ali eksploziji. Vsako gorenje je

oksidacija, toda vsaka oksidacija ni gorenje. Tudi človeško ali živalsko dihanje je oksidacija, ker kisik, ki ga vdihnemo, v telesu oksidira.

Pri tem nastane toplota. Zato ima živ človek telesno toploto, mrtev pa ne, ker je pri njem

oksidacija prenehala. Pri oksidaciji se vedno sprošča toplota. Kisik je najbolj razširjena snov na zemlji. V zraku ga je približno 21 %. Poleg tega pa je

mnogo kisika še kemično vezanega v vodi in v neštetih spojinah.

4

Kisik sam ne gori, pač pa vzdržuje in pospešuje gorenje; je brezbarven plin, brez vonja in

okusa ter nekoliko težji od zraka. Pridobivamo ga iz utekočinjenega zraka.

V čistem kisiku izgorevajo snovi hitreje in močneje. Težko gorljive snovi, ki v zraku samo

tlijo, v čistem kisiku burno zgorijo, npr. razžarjena jeklena žica.

Proces gorenja poneha, če je v zraku manj kot 17 % kisika.

2.4. GORENJE Gorenje je kemični proces, pri katerem se kisik spaja s snovjo, pri tem pa nastajata toplota in

svetloba. Da snov lahko gori, mora biti na razpolago:

• gorljiva snov,

• toplota, ki segreje gorljivo snov do vnetišča,

• kisik, ki se spaja z gorljivo snovjo.

Zrak mora vsebovati najmanj 17 % kisika, da se gorenje začne. V zraku je navadno

21 % kisika, 78 % dušika in 1 % žlahtnih plinov.

.

Vir: Protipožarna zaščita

Slika 1: Elementi potrebni za gorenje

5

Temperatura gorenja je tista temperatura, pri kateri pride do gorenja.

Tlenje je pojav počasnega gorenja (pri trdnih snoveh) brez pojava plamena.

Temperatura tlenja je toplotno stanje, pri katerem začne trdna gorljiva snov oddajati pline, ki

pa se še ne vnamejo.

Žarenje je dogajanje, pri katerem pod vplivom visoke temperature nastaja svetloba razžarjene

snovi. Po barvi razžarjene snovi lahko ugotovimo temperaturo snovi (tabela 1). 2.5. GORLJIVOST SNOVI

Glede na izvor, razvrščamo snovi v dve skupini:

• naravne snovi: snovi rastlinskega izvora, premog, surova nafta, zemeljski plin.

• umetne snovi: koks, naftni derivati (bencin, petrolej, plinsko in kurilno olje, …),

acetilen, butan, propan, vodik.

Glede na stopnjo gorljivosti razvrščamo snovi v tri skupine:

• lahko gorljive: slama, papir, lesna volna, tekstil, vnetljive tekočine, gorljivi plini,…

• gorljive: les, premog, lesonit,…

• negorljive: kamen, železo, jeklo,…

Glede na agregatno stanje snovi so te lahko v treh agregatnih stanjih:

• v trdnem (te snovi gorijo s plamenom ali žarom);

• v tekočem (to so gorljive tekočine, katerih hlapi se vnamejo in gorijo s plamenom);

• v plinastem (te snovi gorijo s plamenom).

Lahko gorljive snovi se pri določeni toploti vžgejo, zadostuje že iskra ali majhen plamenček

in gorijo naprej. Med lahko gorljive snovi prištevamo les, seno, papir, tkanine, vnetljive

tekočine in pline.

Pri vseh teh snoveh se sproščajo velike količine toplote.

Gorljive trdne snovi zgorevajo drugače kot gorljive tekočine in plini. Pri gorenju trdnih snovi

nastajajo kemične spremembe. Pod vplivom toplote prehajajo v plinasto stanje in se ob

povišanju temperature vnamejo. Gorijo z običajno hitrostjo. Na hitrost zgorevanja vplivajo

njihova specifična površinska oblika snovi, kemična sestava snovi, toplotna vrednost, vlaga in

ne nazadnje količina prisotnega kisika in toplote.

Trdne snovi lahko gorijo na tri različne načine:

• s plamenom in žarom - pod vplivom toplote se uplinijo in pooglenijo (npr. suha

destilacija lesa ali premoga). Nastali plini gorijo s plamenom, poogleneli ostanki pa

žarijo.

6

• s plamenom gorijo trdne snov, ki se morajo najprej utekočiniti, nakar gorijo kot hlapi

tekočine, npr. vosek, mast, parafin, žveplo itd.;

• z žarom gorijo kovine in umetno razplinjene snovi, kot koks ali lesno oglje. Vnetišče je najnižja temperatura gorljive snovi, pri kateri se gorljiva trdna snov, hlapi

vnetljivih tekočin oziroma plini na zraku vnamejo brez tujega vira vžiga.

Vnetišče se nanaša na vse gorljive snovi v vseh agregatnih stanjih in je za različne snovi

različno.

Vir: Protipožarna zaščita

Slika 2: Načini gorenja trdnih snovi Čim nižje je vnetišče, tem večja je nevarnost za vžig, ker je potrebna manjša količina toplotne

energije. Pogosto mislimo, da se vnetišče doseže samo s plamenom, primeri na sliki pokažejo,

da se vnetišče doseže tudi s trenjem, z iskro, s prenosom toplote in kemijskimi reakcijami.

7

Vir: Protipožarna zaščita

Slika 3: Načini vžiga Gorljive tekočine so snovi, ki nimajo stalne oblike. Obliko jim dajejo posode, v katerih so

spravljene. Vsaka tekočina, ki se segreje do določene temperature, spreminja svoje agregatno

stanje in prehaja iz tekočega v plinasto stanje. Izhlapevanje tekočine je odvisno predvsem od:

• temperature;

• površine, ki izhlapeva in

• gibanja zraka nad tekočino.

Gorljiva tekočina ne gori, gorijo le njeni hlapi. Pri višji temperaturi je uparjevanje tekočine

močnejše. Zračna plast nad gorečo površino se segreva, od strani pa vdira svež zrak, ki

omogoča nadaljnje gorenje. Zračni tok povzroča plapolanje plamena.

Najnižjo temperaturo tekočine, nad katero nastaja tolikšna količina hlapov, da se ti pri tlaku

enega bara ob stiku s plamenom lahko vnamejo, imenujemo plamenišče. Če vir vžiga

odstranimo, plamen ugasne. Večjo nevarnost za nastanek požara predstavljajo tekočine z

nižjim plameniščem.

Vrelišče je najnižja temperatura tekočine pri tlaku enega bara, pri kateri tekočina prehaja iz

tekočega v plinasto stanje. Gorišče imenujemo stopnjo temperature, pri kateri plamen ne ugasne, čeprav smo plamenček,

s katerim smo povzročili vžig, umaknili.

8

Gorljivi plini nimajo lastnega obsega in oblike. Plin se vžge, če je pomešan z zrakom v

določenem razmerju in pri določeni temperaturi. Če je koncentracija plina v zraku manjša od

spodnje meje eksplozivnosti plin ne bo eksplodiral, ker je zmes preredka. Do eksplozije ne

pride tudi v primeru, če zaradi prenasičenosti zmes plina in zraka prekorači zgornjo mejo

eksplozivnosti.

Pri zgorevanju plinov ali hlapov nastane plamen. Pri popolnem zgorevanju je plamen brez

barve, medtem ko je pri nepopolnem gorenju plamen (zaradi žarečih delcev ogljika) rumeno

rdečkaste barve.

Vsak plamen ima tri plasti:

• jedro plamena - tvorijo ga hlapi, ki zaradi pomanjkanja kisika ne morejo zgoreti in so

temnejše barve;

• žarilni plašč - v tem območju goreči hlapi razpadejo pod vplivom toplote iz zunanjega

plašča plamena v vodik in ogljik. Svetlobo dajejo plamenu žareči delci ogljika, vodik

pa uhaja na rob plamena, kjer zgori z modrikasto barvo;

• zgorevalni plašč – to je zunanji del plamenskega plašča; v tem delu plamena zgorijo

vse snovi, ki zaradi pomanjkanja kisika niso zgorele v žarilnem plašču. Zato je ta del

plamena najbolj vroč in najmanj viden ter gori z modrikasto barvo. Opazimo ga le na

zgornjem robu plamena. Iz majhnega plamena se razvije večji, iz velikega pa že večji požar. Če med gorenjem gorljiva

snov dobi dovolj velike količine kisika, potem je gorenje popolno. Pri tem nastaja ogljikov

dioksid, ki je negorljiv plin. Če pa je kisika manj, kot ga je potrebno za gorenje, snov gori

nepopolno, pri čemer se razvija ogljikov monoksid, ki je strupen plin, ker se veže na

hemoglobin v krvi.

Žarenje je dogajanje, pri katerem nastaja pod vplivom visoke temperature svetloba. Po barvi

razžarjene snovi lahko ugotovimo njeno temperaturo.

Težko gorljive snovi potrebujejo za vžig močnejši toplotni izvor. Sicer se vnamejo, gorijo pa

počasi in gorenje preneha, ko odstranimo vir toplote. Te snovi oddajajo počasi in premalo

toplote, da bi le-ta zadoščala za nadaljnje gorenje. To so: živalska volna, heraklit plošče,

impregnirane snovi itd. Negorljive snovi se pri gorenju ne vežejo s kisikom. Nekatere gorenje pospešujejo (prisotnost

kisika) ali pa ga ovirajo (prisotnost ogljikovega dioksida). Pod vplivom toplote spreminjajo

svoje fizikalne in kemične lastnosti (kamen, beton, železo). Nekatere snovi pa pod vplivom

toplote ne menjajo svojih fizikalnih in kemičnih lastnosti (azbest, šamot, grafit itd.).

9

2.6. PRODUKTI GORENJA Pri gorenju nekaterih gorljivih trdnih snovi, plinov in hlapov, se s plamenom pojavi dim, to je

zmes zgorelih plinov in drobnih neizgorelih trdnih delcev.

Pri izgorevanju snovi nastaja popolno oziroma nepopolno gorenje. Do popolnega gorenja

pride le v posebno ugodnih primerih. Skoraj vedno nastaneta istočasno ogljikov dioksid in

ogljikov monoksid. Na robovih gorečih snovi, ki pridejo najprej v stik z zrakom, nastane

ogljikov dioksid, v notranjosti pa bolj ogljikov monoksid. Nazoren primer ugotavljanja

popolnega in nepopolnega izgorevanja je petrolejka. Pri snetem cilindru je plamen sajast, ker

oddaja navzven preveč toplote in se zato izločijo nezgorele saje. Pri nataknjenem cilindru pa

je oddajanje toplote navzven neznatno, zato je izgorevanje popolnejše.

Pri zgorevanju snovi nastajajo:

• toplota, ki je odvisna od toplotne vrednosti gorljive snovi, od količine in oblike snovi;

• svetloba kot plamen;

• plini (ogljikov dioksid, ogljikov monoksid in žveplov dioksid);

• saje, vodna para in hlapi kot stranski produkt gorenja;

• dim;

• pepel.

Ogljikov dioksid (CO 2) je plin brez vonja, brez barve in je kiselkastega okusa, ne gori, je

1,5-krat težji od zraka in se zadržuje pri tleh. Ni strupen, saj ga uživamo z mineralno vodo in

drugimi penečimi se pijačami. Pri gašenju v zaprtih prostorih je zelo učinkovit, toda nevaren,

ker lahko, če ga je v ozračju 8 %, povzroči zadušitev, pri 25 % pa že nastopi smrt. Segret

ogljikov dioksid postane lažji, zato ga vročinski val pri požaru odnaša.

Ogljikov monoksid (CO)je plin brez barve, vonja in okusa. Je lažji od zraka, je zelo strupen,

ker se v krvi veže s hemoglobinom. Gori z modrikastim plamenom in zgori v ogljikov

dioksid. V določenem razmerju z zrakom je eksploziven. Nevarna meja je pri 1 ‰ vsebine v

zraku, pri 2 ‰ po enournem vdihavanju pa je smrtno nevaren. Pri požarih v prostorih s

slabim zračenjem moramo predvidevati prisotnost ogljikovega monoksida, ki je lahko smrtno

nevaren (plinske pečice z butan-propan plinom v zaprtem prostoru so nevarne, če se prostor

segreva brez dodatnega dovajanja zraka).

Žveplov dioksid (SO2) je brezbarven plin, ostrega vonja, zelo strupen, jedek in negorljiv. Je težji od zraka.

Dim in saje sestavljajo najdrobnejši delci ogljika, ki se sproščajo pri nepopolnem zgorevanju.

Pri popolnem zgorevanju se pojavlja belkast dim, ki je večji del sestavljen iz vodne pare. Dim

je nevaren, ker zastira pogled v okolico, temu pa se pridruži še njegovo jedko delovanje na oči

10

in sluznice, ker vsebuje dražilne in strupene snovi. Solzenje je tako močno, da se oči nehote

zapirajo. Sluznice postajajo razdražene, goltanec se krči in sili h kašlju in bruhanju. Tudi po

barvi in vonju dima je mogoče spoznati, katere snovi gorijo.

Les gori s sivo črno barvo in dim je razmeroma lahko prenašati. Teže pa prenašamo dim, ki se

sprošča ob gorenju lesa z višjim odstotkom smole. Papir, slama in seno dajejo rumenkasto bel

dim, ki posebno močno draži oči.

Dim gorečih tkanin, katranov, vnetljivih tekočin in masti je črn; fosfor zgoreva z belim

dimom, nitrozni plini pa z rumeno rjavo barvo.

Pepel je produkt ostankov zgorelih mineralnih snovi, ogorki pa so ostanki neizgorelih snovi v

večjih kosih. 2.7. SAMOVŽIG

Samovnetljive snovi se vnamejo brez zunanjih vplivov. Vžig povzroči toplota, ki se zaradi

določenih kemičnih procesov pojavi v snovi, v primeru ko je proces nastajanja toplote hitrejši

od procesa odvajanja toplote v neposredno okolico.

Samovžig je torej vnetje, ki nastane tako, da se snov, katere temperature je v začetku pod

vnetiščem, segreje do vnetja, ki ga povzroči kemični, biološki ali fizikalni proces brez

zunanjega toplotnega vira. To so vplivi notranjega razpadanja, delovanja posameznih

mikroorganizmov in trenja.

Prvi pogoj za samovžig je nakopičenje nastale toplote, ki se zadržuje v snovi dalj časa,

drugi pogoj je ustrezna količina kisika, tretji pogoj pa je, da mora snov imeti lastnosti, ki

lahko povzročijo samovžig.

Do samovžiga najpogosteje pride pri naslednjih snoveh: pri lanenem olju, firnežu, olju

bombažnega semena, konopljenem olju, lesnem olju, parafinu, oleinu, odpadkih nitrolaka,

plinskem olju, rjavem in črnem premogu, šoti, celulozi, senu.

Kemični samovžig je posledica kemičnega razkroja gorljive snovi, pri čemer se sprošča

določena količina toplote ob prisotnosti neznatnih količin kisika, ki vzdržuje proces

samovžiga.

Kot primer kemičnega samovžiga lahko omenim beli fosfor, ki se v stiku z zrakom vname in

gori s plamenom. Pred vnetjem opazimo rahel dim, ki nastaja pri oksidaciji. Od olj se

najpogosteje vnamejo hitro sušljiva olja. To so rastlinska olja: laneno, konopljeno, makovo,

orehovo, sončnično in repično olje ter olje koruznih kalčkov in firnež.

Na samovžig premoga, ki je s stališča požarne varnosti ladje zelo pomemben, vplivajo vrsta

premoga, količina pirita in vlage v njem ter množina nakopičenega premoga v plasteh. Pri

11

spajanju s kisikom se tvori žveplova in žveplasta kislina, pri čemer se sprošča toplota, ki

pospešuje samoogrevanje. Ker pa je samovnetljiv tudi premog, ki ne vsebuje žvepla, je

samovžig mogoč zaradi prisotnosti ogljikovodikov. Zato so mastne vrste premoga bolj

samovnetljive od pustih vrst, medtem ko se koks in črni premog ne moreta vžgati sama od

sebe.

Nevaren za samovžig je tudi premogov drobiž, pomešan z bolj ali manj velikimi kosi, med

katere prodira zunanji zrak, ki pospešuje kemični proces v notranjosti kupa.

V nasprotju z olji poteka samovžig premoga razmeroma počasi. Čim bolj temperatura

narašča, tem hitreje poteka proces samovžiga. Že pri 393K (120º C) se tvori ogljikov dioksid,

zaradi katerega se sprostijo znatne množine toplote, ki se hitro stopnjuje do vnetišča. Stisnjen

premog se pod stiskalnico tako močno segreje, da je v tem trenutku še posebno samovnetljiv.

Biološki samovžig je posledica dejavnosti mikroorganizmov, ki povzročajo oksidacijo v

rastlinskih snoveh. Pri tem se sprošča toplota. Ti procesi se ohranjajo le do temperature med

323K do 343 K (50C-70C), kajti pri višjih temperaturah bakterije odmrejo. Kljub temu je

lahko ta temperatura izhodišče za nadaljnje segrevanje. Pri 343 K (70 C) pride pri rastlinah do

pomembne notranje in zunanje spremembe. Rastlina spremeni barvo, postane temno rumena

in v manjši meri zgori.

Samovžig zaradi trenja je posledica fizikalnega delovanja, pri katerem se mehanska energija

pretvarja v toploto. Samovžig nastane, če so drsne ploskve premalo mazane in če je mazilo

preveč vnetljivo. Samovžig lahko povzroči tudi leča ali mehurčki v steklenici oziroma v

stekleni opeki, skozi katere prodira snop sončnih žarkov. Tako se lahko vžge lahko vnetljiva

trdna snov (gorljiv prah, suho listje, suh les,....), ker mehurčki v steklenini učinkujejo kot

zbiralna leča.

Trenje med dvema trdnima ploskvama oziroma ležaji zmanjšujemo z mazanjem z olji in

mazivi. 2.8. EKSPLOZIJA

Eksplozijo povzročajo številne vnetljive tekočine, gorljivi plini in gorljiv prah pomešan z

zrakom. Med hlapi vnetljivih tekočin in plinov ter gorljivim prahom so glede na eksplozijsko

koncentracijo z zrakom precejšnje razlike. Pri nekaterih hlapih in plinih ter pri gorljivem

prahu so potrebne manjše koncentracije, medtem ko pri nekaterih drugih do večje

koncentracije sploh ne pride. Da bi prišlo do eksplozivnega učinka, morata biti izpolnjena vsaj

dva pogoja :

12

• hlapi vnetljivih tekočin, plin ali gorljivi prah morajo biti pomešani z zrakom v

določenem razmerju,

• če je izpolnjen ta pogoj, zmes eksplodira, če pride v stik z virom toplote, npr. z iskro

ali z odprtim plamenom.

Minimalna koncentracija hlapov vnetljivih tekočin in prahu v zraku, pri kateri pod določenimi

pogoji zmes lahko povzroči eksplozijo, se imenuje spodnja meja eksplozivnosti.

Kadar pa je koncentracij zmesi večja od določene koncentracije, zmes ni več eksplozivna. Ta

meja se imenuje zgornja meja eksplozivnosti. Razpon med spodnjo in zgornjo mejo

eksplozivnosti imenujemo eksplozivno območje.

Pri eksploziji nastajata dva različna procesa:

• kemični,

• fizikalni.

Kemična eksplozija je izredno hitro izgorevanje, pri katerem se sproščajo velike količine

toplote in nastaja pritisk. Eksplozivna zmes je toliko nevarnejša in prej eksplodira, če ima

nižjo spodnjo mejo eksplozivnosti in če je njen eksplozivi interval širši.

Fizikalna eksplozija nastane zaradi širjenja snovi v zaprti posodi, ki ne vzdrži pritiska in se

zato razleti.

Prašna eksplozija povzročijo zelo drobni prašni delci gorljivih trdnih snovi, pomešani z

zrakom. Ob mirnem ozračju se prah useda na površine v različno debelih plasteh. Čim

drobnejši je prah oziroma čim lažji so njegovi posamezni delci ki se zadržujejo na površinah

ali lebdijo v zraku, tem večja je ob prisotnosti ustreznih količin zraka potencialna nevarnost.

Najbolj pomembna karakteristična lastnost za eksplozijo prahu pa so organska sestava,

velikost prašnih delcev in odstotek vlage v ozračju in v delcih.

Kadar prašni oblak zagori, se plamen razširi na vse površine v enakem obsegu, tako kot se to

dogaja pri plinskih zmeseh. Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da je mogoče preprečiti

prašno eksplozijo tam, kjer je navzoč suh prah.

Detonacija je oblika eksplozije z maksimalno hitrostjo širjenja in velikim pritiskom,

spremljana z močnim zvokom. 2.9. OSNOVNE SKUPINE POŽAROV

Požare razvrščamo v tri osnovne skupine:

• med požare skupine »A« uvrščamo gorenje navadnih gorljivih snovi, kot so embalaža,

les, tekstil, vrvi, krpe in podobno. Takšni požari za seboj puščajo žerjavico, ki lahko z

zadovoljivo količino kisika ponovno vzplamti. Za gašenje takšnih požarov se

13

uporablja voda iz protipožarnih cevi, ker se na tak način žerjavica popolnoma ohladi.

Uporaba kemične pene ne bi dala zadovoljivih rezultatov, ker z njo ne bi mogli

zmanjšati temperature žarjenja pod površino ognja.

• med požare skupine »B« sodijo gorljive tekočine kot so bencin, petrolej, olje, barve,

terpentin, mast, katran in druge snovi, ki pri gorenju ne puščajo žerjavice. Gasijo se s

preprečevanjem stika med gorljivo tekočino in zrakom. To dosežemo s pomočjo

kemične pene. Prav tako lahko uporabimo vodno paro in ogljikov dioksid, vendar je

njuno delovanje začasno, zato se lahko požar ponovi.

• požari skupine »C« so požari električnih napeljav pod napetostjo, električnih naprav,

transformatorjev in podobno. Gašenje takih požarov predstavlja nevarnost zaradi

električnega udara kot tudi možnost poškodbe električne napeljave. Vsa protipožarna

sredstva, razen plinastih, poškodujejo električne inštrumente, kontakte in naprave.

14

3.0. TEORETIČNA ZAKONODAJNA PODLAGA 3.1. MEDNARODNI PREDPISI

V mednarodni odredbi, to je v SOLAS konvenciji (Varnost človeških življenj na morju) iz

leta 1974, na osnovi katere je nastal tudi Pravilnik o gradnji pomorskih ladij, v poglavju II-2

govora o protipožarni zaščiti, odkrivanju in gašenju požara.

Pravilnik o gradnji pomorskih ladij - XVII. del - vsebuje naslednje točke:

• I.del: Splošne odredbe,

• II. del: Konstruktivna protipožarna zaščita,

• III. del: Protipožarna oprema in naprave,

• IV. del: Odkrivanje požara in alarmne naprave,

• V. del: Protipožarna oprema, rezervni deli in delovno orodje. Splošne odredbe

Ta del Pravilnika se deli na naslednje razdelke:

• Uporaba,

• Definicije in pojasnila,

• Obseg nadzora,

• Načrti in sheme,

• Razdelitev ladijskih prostorov,

• Razdelitev snovi po gorljivosti, hitrosti širjenja plamena in vžigu. Konstruktivna protipožarna zaščita

Ta del Pravilnika se deli na naslednje razdelke:

• Splošne odredbe,

• Potniške ladje,

• Tovorne ladje 4000 in več BRT,

• Tankerji,

• Ladje za oskrbo tankerjev,

• Ladje za posebne namene in ladje za predelavo rib,

• Ladje s podvodnimi krili,

• Ladje prilagojene za prevoz nevarnih tovorov,

• Ladje iz poliestrske smole ojačane s steklenimi vlakni,

15

• Ladje za prevoz vozil z gorivom v rezervoarjih. Protipožarna oprema in naprave

Ta del Pravilnika se deli na naslednje razdelke:

• Splošne zahteve,

• Glavni protipožarni cevovod,

• Naprave za razprševanje,

• Naprave za razprševanje vode,

• Vodne zavese,

• Naprave za namakanje,

• Naprava za gašenje požara s peno,

• Naprava za gašenje požara s paro,

• Naprava za gašenje požara z ogljikovim dioksidom,

• Naprava za gašenje z inertnim plinom,

• Gašenje požarov s parami lahko hlapnih tekočin,

• Preizkušanje naprav za gašenje požara. Odkrivanje požara in alarmne naprave

Ta del Pravilnika se deli na naslednje razdelke:

• Splošne zahteve,

• Naprave za odkrivanje požara,

• Alarmne naprave za najavo požara. Protipožarna oprema, rezervni deli in delovno orodje

Ta del Pravilnika se deli na naslednje razdelke:

• Protipožarna oprema,

• Rezervni deli in delovno orodje. V nadaljevanju bomo podrobneje spoznali nekatere od petih delov Pravilnika o gradnji

pomorskih ladij. Opis prvega dela pravilnika

V prvem delu, v razdelku Definicije in pojasnila, lahko najdemo naslednje točke:

16

Nevarni tovor

Po tem Pravilniku se kot nevarni tovor obravnava eksploziv, gorljivi plini, gorljive

tekočine, lahko gorljive trde snovi, samogorljive snovi, snovi, ki v stiku z vodo izločajo

gorljive pline, snovi, ki lahko oksidirajo, strupene infekciozne in radioaktivne snovi,

korozivne snovi. Razdelitev ladijskih prostorov

Govori je o prostorih kontrolne postaje, nastanitvenem delu, službenih prostorih, garažnih

prostorih, radijski postaji, tovornih prostorih, prostorih za stroje, skladiščih, črpalkah in

delovnih prostorih. Razdelitev snovi po gorljivosti hitrosti širjenja plamena in vžigu.

Snovi lahko razdelimo na gorljive in negorljive. Negorljive snovi so tiste, ki pri segrevanju do

75C ne gorijo in ne izločajo gorljivih plinov v taki količini, ki bi bila primerna za samovžig.

Gorljive snovi so tiste, ki pri preverjanju gorenja izločajo gorljive pline v takih količinah, ki

zadoščajo za samovžig. Opis drugega dela pravilnika

V drugem delu Pravilnika je govora o konstruktivnih delih ladje, vrsti snovi, značilnosti

snovi, iz katerih so zgrajene, načinov gradnje ter o ladijskih prostorih.

Od dela 2.2 do dela 2.10 je govora o konstrukciji posameznih vrst ladij, navedene pa so

zahteve in standardi, katerim morajo ustrezati posamezne vrste ladij za posamezne namene.

Kot primer vzemimo vrsto ladje tanker.

V konvenciji SOLAS iz leta 1974, ki je razdeljena na osem poglavij, je v poglavju

II-2 govora o merilih varnosti v primeru požara na tankerjih. Merila varnosti v primeru požara na tankerjih.

Ta del se zavzema vse tankerje, ki prevažajo zemeljsko olje (nafto) ali naftne derivate z

plameniščem do 60 C, in ki imajo tlak pare pod atmosferskim tlakom. Ladje za kombinirani

tovor ne smejo prevažati tovora v trdnem stanju, dokler se iz tankov za tovor ne izločijo

ostanki tekočega goriva in plinov. Odredbe o namestitvi in razdelitvi prostorov, o ladijski

konstrukciji, o ventilaciji in o možnostih za zapuščanje prostorov v prvi vrsti zadevajo

17

projektanta in graditelje tankerjev ter se brez izjeme upoštevajo v vseh državah, ki so

ratificirale konvencijo.

V tankerjih, ki imajo 20.000 in več metričnih ton nosilnosti mora biti nameščena stalna

naprava za preprečevanje in gašenje požara z inertnim plinom. Le-tega bi bilo mogoče

zamenjati s kakšno drugo napravo, ki bi bila ravno tako učinkovita, če je ta

naprava:

• sposobna preprečiti nevarno kopičenje eksplozivnih mešanic v nepoškodovanih

tovornih tankih pri njihovi eksploataciji za čas potovanja z balastom in za čas dela v

tanku,

• tako narejena, da zmanjša nevarnost vžiga, do katerega bi lahko prišlo zaradi

nastajanja statične elektrike, ki nastane v sami napravi. Opis tretjega dela pravilnika

V tretjem delu je govora o protipožarni opremi in napravah. V razdelku 3.1 lahko najdemo

splošne zahteve, ki so sestavljene iz:

• 3.1.2 Naprave za gašenje požara,

• 3.1.3 Postavitev in oprema protipožarnih postaj,

• 3.1.4 Cevi in oprema,

• 3.1.5 Daljinsko vodenje naprav,

• 3.16 Cilindri in posode pod tlakom.

• 3.2 Glavni protipožarni cevovod

• 3.2.1 Število in kapaciteta požarnih črpalk - v tem delu je govora o številu

nepremičnih protipožarnih črpalk in o minimalnem tlaku na kateremkoli hidrantu. Če vodo izčrpavamo preko hidrantov, lahko izčrpavanje vode izračunavamo po formuli

kjer je:

Q=k*m2

Q - količina izčrpane vode v kubičnih metrih na uro, m = 1,681 L (B+H) +25,

L - dolžina ladje (v metrih),

H - globina do pregrade v sredini ladje (v metrih),

k - koeficient: za potniške ladje 0,0016; za tankerje 0,012; ladje manjše od 1000 BRT 0,010;

za ladje 1000 BRT in več 0,008.

V nadaljevanju tretjega dela, lahko pod točko 3.2 najdemo:

18

• 3.2.2. Namestitev protipožarnih črpalk,

• 3.2.3 Posebne zahteve za protipožarne črpalke,

• 3.2.4 Nepremična protipožarna črpalka za nujne primere,

• 3.2.5 Cevovodi,

• 3.2.6 Protipožarni hidranti,

• 3.2.7 Gasilne cevi,

• 3.2.8 Brizgalke gasilnih cevi. Naprave za razprševanje:

• 3.3.1 Splošne zahteve,

• 3.3.2 črpalke naprav za razprševanje,

• 3.3.3 Pnevmatsko - hidravlični tank,

• 3.3.4 Razprševalci - tisti, ki morajo biti tako nameščeni, da enakomerno napajajo vse

površine v prostoru, vključujoč strope, pregrade, palubo, notranjo opremo. Pri tem pa

je potrebno zadostiti naslednjim zahtevam:

1. Področje palube mora biti napajano z enim razpršilcem, nameščenim nad

središčem tega področja, ki ne sme bili večje od 9 m2 višina prostora pa mora biti 2,4 m ali več.

2. Razpršilci morajo biti nameščeni tako, da ob odprtju ne namakajo sosednjih

razpršilcev

3. Oddaljenost med razpršilci ne sme biti preko treh metrov, oddaljenost med

razpršilcem in pregrado pa 1,5 m.

4. Razpršilci morajo biti postavljeni navpično glede na strop, z glavo obrnjeno

navzdol. V Pravilniku lahko pod točko:

• 3.3.5 najdemo regularne alarmne ventile,

• 3.3.6 pa cevi.

• 3.4 najdemo napravo za razprševanje vode,

• 3.5 naprave vodnih zaves,

• 3.6 naprave za namakanje,

• 3.7 naprave za gašenje požara s peno - kot sredstvo je predvidena zračno-mehanična

pena sledečih vrst, odvisno od ekspanzije.

19

Kapaciteta proizvodnje pene nepremičnih naprav za gašenje s peno se določa glede na

preračunano površino, po kateri se pena širi. Če se naprava za gašenje požara s peno uporablja

v več prostorih, se za izračunavanje uporabi tisti prostor za zaščito, v katerem je potrebna

največja količina sredstva za penjenje. Upoštevati je potrebno naslednje izračunane površine:

• Za tanke tekočega tovora - površina največjega tanka, ki je količnik največje širine

ladje ali dolžine tovorne palube oziroma palube, ki je zaščitena s prenosnimi

brizgalkami.

• Za strojnice, proizvodne in druge podobne prostore - največja površina

horizontalnega preseka zaščitenega prostora.

• Za skladišča suhega tovora in drugih podobnih prostorov - površina največjega

horizontalnega preseka v praznem stanju. V nadaljevanju Pravilnika lahko najdemo:

• 3.8 Naprave za gašenje s paro - kotli ali kotel morajo imeti kapaciteto, ki omogoča

dobavo zasičene pare najmanj 1,33 kg/ na uro po m3 skupne prostornine največjega zaščitenega prostora. Priporočeno je, da naj bi bil pritisk pare za gašenje požara

6 do 8 kg/cm2, ne sme pa biti manjši od 5 kg/cm2. Notranji premer cevi v

zaščitenem prostoru ne sme biti manjši od 25 mm, minimalni premer gasilne cevi

pa 15 mm.

• 3.9 Naprave za gašenje požara z ogljikovim dioksidom - če je na pomorskih ladjah

večjih od 500 BRT, ki so pod nadzorom registra, osnovna naprava za gašenje požara

naprava za gašenje požara z ogljikovim dioksidom, mora taka naprava omogočiti

gašenje požara v strojnici, kotlovnici, skladiščih za suhi tovor, hladilnih skladiščih,

tankih za tekoči tovor, na ladjah za prevoz suhega tovora, suhih tankov za prevoz

vnetljivih tekočin, v skladiščih lahko gorljivih snovi, v prostorih za pošto in prtljago

na potniških ladjah. Naprave za gašenje požara z ogljikovim dioksidom je na tankerjih

mogoče uporabiti v kombinaciji z napravami za gašenje požara s peno. Napravo za

gašenje požara z ogljikovim dioksidom vgrajujemo v skladišča, ki so manjša od 1.800

m. Naprava ne sme vsebovati primesi, ki imajo strupeno, anestetično ali korozivno

delovanje. Količina ogljikovega dioksida mora na ladji v vsakem trenutku zapolniti 30

% skupne prostornine največjega skladišča, v katerem je vgrajena naprava. Jeklenka z

ogljikovim dioksidom mora biti v obliki steklenice in vsebovati največ 45 kg le-tega.

Napolnjene morajo biti v odmeri 0,66 kg plina na liter prostornine. Oprema jeklenke je

sestavljena iz:

20

1. izhodnega ventila, ki je pritrjen na glavi jeklenke in je spojen z notranjim

izhodom cevi notranjega premera 10 do 12 mm, ki se odpira na 8 do 10

mm od dna jeklenke,

2. varnostne naprave, ki ščiti pred eksplozijo,

3. zvočnega signala, ki se sproži, če ogljikov dioksid uhaja.

Namestitev jeklenke z ogljikovim dioksidom mora zadovoljiti naslednjim zahtevam:

• vrata prostorov morajo biti jeklena in plinonepropustna,

• vse odprtine za cevi, električne kable ali vode ventilacije na stenah morajo biti

plinonepropustne,

• temperature v prostoru ne sme biti nižja od +5C in ne višja od 60C,

• prostor mora biti dobro prezračen, v ta namen mora imeti tlačno in sesno ventilacijo,

• prostor se ne sme nahajati pod premčno varovalno pregrado in ne sme biti znotraj

strojnice, naprava za izpuščanje plina mora biti takšna, da omogoča hitro praznjenje

jeklenk zaradi polnjenja ogroženega prostora z ogljikovim dioksidom (čas ne sme

preseči dveh minut). Opis četrtega dela

V četrtem delu je govora o odkrivanju požara in alarmnih sistemih.

Splošne zahteve - to pravilo določa, da morajo biti ladje opremljene z napravami za

odkrivanje požarov in morajo imeti centralno mesto za upravljanje s protipožarnimi

napravami. Centralna protipožarna postaja mora imeti sprejemnik naprav za odkrivanje

požarov v zaščitenih prostorih in naprave za upravljanje z alarmnim sistemom.

Naprave za odkrivanje požara - imamo dve vrsti naprav za odkrivanje požara. To so ročne

in avtomatske naprave. Opis petega dela

V petem delu je govora o protipožarni opremi, rezervnih delih in delovnem orodju.

• 5.1 Protipožarna oprema,

• 5.2 Rezervni deli in delovno orodje,

• 5.1 Protipožarna oprema na ladji je sestavljena iz:

1. cevi za polivanje in priključkov za vodo,

2. brizgalne cevi za polivanje in ustvarjanje kompaktnega brizga,

3. brizgalne cevi za polivanje in ustvarjanje razpršenega brizga,

4. cevi za dovod pene,

5. prenosne brizgalke,

21

6. premične naprave za gašenje požara z peno in naprave za gašenje požara z

ogljikovim dioksidom (kapaciteta 16 kg, 45 kg),

7. polprenosne naprave za gašenje s peno (kapaciteta 16 1, 45 1),

8. nepremične naprave za gašenje s peno (kapaciteta 136 1),

9. metalna posoda s peskom (125 l),

10. pokrivalo za gašenje plamena (1,5 x 2,0 m),

11. komplet protipožarnega orodja, oprema za gasilce,

12. prenosna električna ali pnevmatski svedri

13. prenosni sesni ventilatorji,

14. prenosne protipožarne motorne črpalke, skupno z vsesnimi in izsesnimi cevmi,

brizgalkami in cevmi za polivanje,

15. mednarodni priključek za kopno,

16. tekočina za peno,

17. snov za gašenje požara, ki je potrebna v napravah za gašenje požara,

18. analizator plina za določanje koncentracije pare vnetljivih tekočin,

19. sredstva za vodno zaveso,

20. gasilske cevi. Mednarodni priključek za kopno mora ustrezati sledečim zahtevam:

• zunanji premer prirobnice mora biti dimenzije 1788mm,

• notranji premer prirobnice mora biti 64 mm.

• premer odprtine za sornik mora biti 132mm,

• štiri enako oddaljene odprtine premera 19mm,

• debelina prirobnice najmanj 14,5mm,

• štirje sorniki, vsak premera 16mm,

• osem podložnih ploščic za sornike.

22

Vir: M. Matković: Protipožarna zaščita na ladji

Slika 4: Mednarodni priključek za kopno 3.2. NACIONALNI PREDPISI

Nacionalni predpisi so predpisi, ki jih predpisuje vsaka država posebej. V Republiki Sloveniji

je za to pristojna Uprava za pomorstvo Ministrstva za promet. Nacionalni predpisi morajo

vključevati vse zahteve mednarodnih konvencij in pravil, ki jih je država podpisnica sprejela.

Poleg tega lahko predpiše Uprava za pomorstvo še dodatna pravila, ki se nanašajo na požarno

varnost.

Posebej velja omeniti Pomorski zakonik republike Slovenije s katerim se ureja osnovna

varnost plovbe na morju in notranjih plovnih poteh. Za prevoz nevarnih snovi velja Zakon o

prevozu nevarnega blaga, ki ureja prevoz nevarnih snovi v vseh vrstah transporta.

23

3.3. KONTROLA IZVAJANJA PREDPISOV Uprava za pomorstvo je pooblaščena, da ima pravico in dolžnost ob prihodu katerekoli ladje v

teritorialne vode, oziroma na privez luke, pregledati brezhibnost vseh naprav ter kontrolirati

veljavnost spričeval. V kolikor katera izmed naprav ne deluje oziroma je veljavnost enemu ali

več spričevalom pretekla veljavnost ima Uprava za pomorstvo dolžnost tako ladjo zadržati v

luki ali na sidrišču, dokler se pomanjkljivost ne odpravi in je ladja ponovno sposobna za

plovbo.

24

4.0. POŽARNOVARNOSTNI PROBLEMI NA LADJI 4.1. RAZVOJ POŽARNE VARNOSTI

Pomorstvo spremlja človeštvo že od samega začetka. Ljudje, ki so živeli ob vodah, so

potrebovali prevoz iz ene na drugo stran. V začetku so bili to preprosti deblaki. Ob pojavu

blagovne izmenjave pa to ni več zadostovalo in začeli so graditi večja vodna prevozna

sredstva. Z razvojem človeštva pa je napredovala tudi gradnja in tako so v času velikih

pomorskih ekspedicij Vasca Da Game, Krištofa Kolumba, Magelana ter drugih že pluli z

dokaj kvalitetno zgrajenimi lesenimi ladjami. Les pa je dobro gor1jivo sredstvo, zato so

požari na teh ladjah bili pogosti in za marsikatero odpravo tudi usodni. Požari na ladjah so

nastajali zaradi nepravilnega ravnanja posadke z gor1jivimi snovmi ali pa zaradi višje sile,

kot na primer udarec strele ob nevihti v jambor. Kot protipožarna zaščita na takšnih ladjah so

služila vedra ter odeje. Z izgradnjo večjih ladij namenjenih za prevoz blaga so takšna

protipožarna sredstva izgubila pomen, saj se je požar po ladji zaradi večjih dimenzij tudi

hitreje razširil, posadka ladje pa ga ni mogla pogasiti. To je prisililo k razvoju in posodobitvi

požarnega sistema.

V začetnih desetletjih prejšnjega stoletja so se začela velika preseljevanja ljudi na druge

kontinente, pa tudi blagovna izmenjava je bila v porastu. To je bil čas, ko se je razvoj

pomorstva bliskovito razvijal. Pomorske države pa so kar tekmovale med seboj, katera bo

zgradila večjo ladjo. Poudarek je bil seveda, na veličini ne pa toliko na varnosti.

Šele po številnih velikih pomorskih tragedijah potniških in tovornih ladij so mnoge

pomorske države ugotovile, da je mogoče zagotoviti večjo varnost pomorskih prevozov le z

večjo stopnjo mednarodnega sodelovanja. Tragična nesreča potniške ladje Titanik pomeni

prelom na področju varnosti na ladjah. Povzročila je sprejetje prve konvencije SOLAS 1914,

ki je od takrat začela določati stroge predpise o varnosti na ladji. Informacije o vzrokih

ladijskih nesreč so pripomogle k dopolnitvi in zaostritvi predpisov.

Leta 1948 je bila na konferenci Združenih narodov ustanovljena mednarodna pomorska

organizacija pod imenom International Maritime Consulative Organization (IMCO).

Delovati je začela leta 1958, leta 1982 pa je spremenila ime v Internationi Maritime

Organization (IMO) in je organ Združenih narodov.

25

Namen organizacije je:

• zagotoviti sodelovanje med državami na področju urejanja predpisov o tehničnih

značilnostih ladij in drugih predpisov v pomorskem prometu;

• pospeševati sprejem najvišjih standardov glede varnosti na morju, učinkovitosti

navigacije, preprečevanja in kontrole onesnaževanja morja z ladij.

Do danes je IMO sprejel že več kot 40 konvencij in protokolov na področju varnosti na

morju. Najpomembnejša konvencija o varnosti v pomorskem prometu pa je vsekakor

konvencija SOLAS. 4.2. RAZVOJ POŽARNE OPREME

Prvi zapisi o požarni opremi segajo v leto 250 pred našim štetjem, ko naj bi bil izdelan načrt

za ročno brizgalko. V prvem stoletju našega štetja je Ctesibijev učenec, grški matematik in

fizik Heron, skonstruiral prvo gasilno črpalko, pri čemer je koristil tehnične podatke svojega

učitelja.

Vir: Vrhovec M.;Gasilska taktika

Slika 5: Prva ročna brizgalna »sypho« Zgodovina opisuje, da so požare gasili tudi s tako imenovanimi »puškicami« , ki so imele

majhno zmogljivost in majhen domet curka vode. Povprečna zmogljivost ene »puškice«je

znašala 2- 3 1/min, domet pa je bil 4-5 m.

26

Velik gasilni učinek pa so dosegli z odkritjem »suhega prahu«, ki je bil sestavljen iz mešanice

peska, urina in ocetne kisline. Že pred našim štetjem pa so uporabljali tudi filtrirne naprave za

osebno zaščito dihalnih organov.

S propadom stare civilizacije (četrto stoletje našega časa), pa je bil izgubljen tudi marsikateri

koristni izum. Tako je bilo potrebno na novo izumiti tudi črpalko za gašenje požara, ki jo je

leta 1518 izdelal Anton Platner (slika 4). Sestavljena je bila iz velikega cilindra, ki se je od

spredaj zoževal v dolg ustnik. Na zgornjem delu je bil vgrajen lijak za dovod vode. V batnem

drogu je bil narezan navoj, katerega sta vrteli dve osebi in tako je

bat potiskal vodo skozi ustnik proti ognju.

Vir: Gasilska taktika

Slika 6: Prevozna ročna brizgalka z vgrajenim lijakom Prva velika brizgalna naprava je bila zgrajena v 16.stoletju v Nurnbergu. Zgradil jo je Hans

Hautsc. V srednjem delu je bila črpalka, v stranska prekata so nalivali vodo.

Vir: Gasilska taktika

Slika 7: Batna brizgalna iz 16.stoletja

27

Vse do 18.stoletja so uporabljali ročne gasilne brizgalne. Leta 1829 se je pojavila prva parna

brizgalna, ki jo je izumil Šved John Ericsson. Nadaljnji poskusi za izboljšavo so težili k

temu, da bi omogočili uporabo električnega motorja. Z izumom bencinskega motorja in

centrifugalne črpalke pa je napočilo novo obdobje uporabnosti gasilskih črpalk.

Slika 8: Sodobna požarna črpalka Zanimiv je tudi razvoj gasilskih cevi. Prve so bile izdelane iz platna že v 16.stoletju, kasneje

iz kože, ki pa se niso pokazale kot uporabne. Leta 1720 so v Leipzigu začeli izdelovati tkane

cevi, ki so jih kasneje zamenjali s cevmi iz sintetičnih vlaken, katere se danes uporabljajo na

vseh ladjah. Tudi ostala požarna oprema se je razvijala sorazmerno s tehničnim razvojem, le

da so sistemi za odkrivanje požara, sprinkler gasilna naprava, drenčer gasilna naprava,

bistveno novejše in so se razvijale s tehničnim napredkom elektrotehnike in elektronike.

4.3. VZROKI POŽARA NA LADJI

Vzroke požara na ladji lahko razdelimo v tri glavne skupine:

• neprevidnost posadke ali potnikov

• napake električne inštalacije

• samovžig

Neprevidnost se kaže na različne načine. Požari najpogosteje nastanejo zaradi zavržene

goreče vžigalice ali cigarete ter neprevidnega ravnanja z odprto lučjo ( kadar plamen ni v

zaščitni svetilki). Z odprtimi svetilkami je predvsem nevarno vstopati v prostore, kjer je

prisotnost lahko vnetljivih plinov (skladišče vnetljivih tekočin, maziv, barv) ali v prostore,

kjer je velika količina vnetljive snovi shranjena na majhnem prostoru ( pohištvo v kabinah).

28

Glavne napake električne inštalacije so kratki stik, nepravilno dimenzioniranje prevodnika

slabi preklopniki ali stikala. Posebno nevarna je nepravilno izvedena električna inštalacija, saj

lahko izbruhne požar na več mestih hkrati ali pa na tako skritih mestih, da se požar težko in

pozno odkrije.

Samovžig nastane brez neposrednega zunanjega vpliva in je posledica zvišanja temperature v

snovi kadar ta toplota nima odvajanja. Vzrok samovžiga je lahko kemični (oksidacija) ali

biološki (fermentacija). Samovžig je nevarna oblika ladijskega požara, ker je v začetku

neopazen in se ponavadi prepozno odkrije. Ladje v večini primerov prevažajo ravno take

tovore, kjer obstaja nevarnost samovžiga (premog). 4.4. POŽAR V BIVALNIH PROSTORIH

Običajno požari v bivalnih prostorih nimajo tako velike razsežnosti, ker so že sami prostori

majhni. Vendar pa se pri tem zgodi, da so ladijski hodniki zapolnjeni z dimom, ki pa je prav

tako nevaren. Ti požari pa so za ljudi najnevarnejši, saj v teh prostorih ljudje preživijo večji

del dneva (2/3 dneva). Za ljudi je predvsem nevarna noč, ko nihče ni v pripravljenosti ( razen

straže na poveljniškem mostu in v strojnici, če ni avtomatizacije).

Pred temi požari se lahko zaščitimo predvsem tako, da prostore gradimo iz negorljivih

materialov. Prostori pa so opremljeni s sistemi za javljanje požara in s tem lahko preprečimo

širitev požara.. Če pa ljudi dobro poučimo kako ravnati v času požara so posledice bistveno

manjše.

Takšen požar se gasi tako, da se prostor izolira od drugih; zaprejo se vsa vrata, okna, zapre se

ventilacija in gasi se z običajnimi sredstvi za gašenje. 4.5. POŽAR V PROSTORIH ZA TOVOR

Požari v prostorih tovora so zelo odvisni od tega kakšen tovor prevažamo. Običajno tovor

predstavlja ogromne količine vnetljivega materiala, vendar pa so količine kisika dokaj

omejene (predvsem, če je zaprta ventilacija, inertna atmosfera). Ti požari redko pripeljejo do

terjanja človeških življenj, ker v teh prostorih ni ljudi (seveda pa se vedno lahko zgodi kakšna

izjema, pri tankerjih je v tovornih tankih ogromna količina gorljive snovi).

Pred temi požari se zaščitimo tako, da pazimo kako bomo tovorili-krcali, zlagali in posebno

kako ga bomo vzdrževali v času prevoza (ventilacija, inertna atmosfera). Vsi prostori s

29

tovorom so opremljeni s sistemom javljanja dima, saj lahko samo s pravočasnim ukrepanjem

preprečimo neželene posledice.

Požar se gasi s takšnim sredstvom, ki odgovarja vrsti tovora, ki se ga prevaža. Najpogosteje se

prostor s požarom izolira od drugih, zapre se pristop zraka in se jih inertira. V strojnici in tam,

kjer se črpa nafto pa se prostor napolni s CO2.

4.6. POŽAR V STROJNICI

Strojnica je najbolj potencialen ladijski prostor v katerem bi lahko prišlo do požara, ker so v

prostoru tanki z gorivom in veliko postrojev. Požar v strojnici najpogosteje izzovejo

eksplozijo in nadaljno širjenje požara po strukturah cevovodov v druge tanke z gorivom po

ladji. Ker je strojnica zelo visoka se požar po njej lahko zelo hitro širi. Glede na terjanje

človeških življenj je požar v strojnici zelo nevaren, saj strojnica nikoli ni prazna ( danes je na

najnovejših ladjah zaradi tega avtomatizacija). V paniki bi zelo težko našli izhod (mogoče pa

izhod celo ne bi bil dostopen). Pred požarom v strojnici se zaščitimo tako, da so vodi goriva varno konstruirani. Vsi deli

katerih površina prehaja 200°C morajo biti izolirani. Tudi v strojnici je zelo pomembno, da se

s sistemi za javljanje požara čim hitreje locira, da ga lahko gasimo. Zelo pomembno je, da so

ljudje poučeni, veliko vlogo pa ima hitrost gašenja, kajti strojnica je zelo pomemben del ladje

in od nje je odvisna varnost cele ladje. To pa zato, ker ladja brez pogona je popolnoma

nemočna.

Požar pogasimo tako, da prekinemo dovod goriva, zaprejo se vse odprtine strojnice in začne

se z gašenjem-tudi v strojnico se ponavadi spusti CO2.

4.7. POŽAR NA KROVU

Požari na krovu se smatrajo, kot lažji požari. Mesto požara je lahko dostopno (vedno moramo

upoštevati, da obstajajo ekstremi), običajno niso zajeta lahko vnetljiva sredstva in

najnevarnejši deli. Zelo slaba stran pa je ta, da je na krovu omogočena neomejena količina

zraka ( kisik je eden od pogojev za gorenje).

Težava pri gašenju na krovu bi bila, če bi imeli na krovu tovor. To bi nam otežilo pristopnost

in na voljo bi bilo sredstvo za gorenje in razplamenitev.

Tudi tukaj se pred požari lahko zaščitimo s pravilnim zlaganjem tovora na krov in rednim

obhodom, tako da bi lahko pravočasno ugotovili, da je prišlo do požara.

30

Ti požari se gasijo z najrazličnejšimi sredstvi za gašenje. Če je tovor na krovu moramo

sredstvo za gašenje izbrati glede na vrsto tovora. V obeh primerih ali je tovor na krovu ali ne

je potrebno iz mesta požara odstraniti vsa sredstva (materiale), ki bi se lahko zanetili.

31

5.0. PROTIPOŽARNA SREDSTVA IN SISTEMI NA LADJI 5.1. UKREPI ZA PREPREČEVANJE POŽARA NA LADJI

Že pri gradnji ladje je potrebno storiti vse, da se možnost nastanka požara zmanjša, gašenje pa

olajša. To se lahko delno doseže :

• z uporabo nevnetljivih gradbenih materialov za pregrade, kabine in hodnike,

• s protipožarno impregnacijo vnetljivih delov opreme ( pohištvo, zavese, pokrivala,

preproge ),

• z vgraditvijo aparature za odkrivanje požara,

• s konstruktivnimi ukrepi za lokalizacijo požara,

• z opremo in aparati za gašenje.

Ena od najvažnejših konstruktivnih ukrepov je razdelitev ladje na posamezne dele z

neprepustnimi protipožarnimi pregradami, ki se gradijo nad glavno pregradno palubo in se

morajo raztezati v povprečni smeri od boka do boka ladje. Izdelane so iz materiala odpornega

proti ognju in morajo preprečevati širjenje ognja.

Opremo na ladji delimo na stalno opremo, katero tvorijo gasilni cevovodi, črpalke in požarni

cevovod za gašenje s paro ali ogljikovim dioksidom in peno ter premično opremo, katero

tvorijo gasilske cevi z odgovarjajočim priborom, ročni gasilniki in jeklenke z rezervo

ogljikovega dioksida ter osebna oprema gasilcev. Vsaka ladja mora imeti dve osebni gasilski

opremi, ki morata vsebovati čelado, aparat za dihanje in svetilko. Ena taka oprema mora biti

na premcu, druga na krmi na lahko dostopnem mestu.

Da bi izničili možnost nastanka požara je potrebno na ladji sprejeti določene ukrepe, ki se

morajo dosledno spoštovati. Poznamo različne ukrepe s katerimi pripomoremo k večji

varnosti ladje.

Novega člana posadke moramo dobro seznaniti z delovanjem protipožarnih naprav in

sistemov ter postopki v primeru odkritja požara. Razkaže se mu ladja, protipožarni sistemi in

naprave ter se mu podrobno obrazloži delovanje ter uporabo le-teh. Seznani se ga z alarmnimi

znaki za nevarnost in z zadolžitvijo v primeru požara. Po koncu obhoda izpolni vprašalnik o

seznanjenosti s sistemi in napravami na ladji.

V času plovbe se uvede dva člana posadke na mostu (častnik in krmar) in v strojnici (častnik

in motorist). Ta ukrep se izkaže kot koristen pri požarni zaščiti, kadar en član posadke iz

kakršnegakoli razloga ni na delovnem mestu in se sproži alarm za požar, služi pa tudi kot

preventiva pred spanjem, saj se oba člana posadke medsebojno nadzorujeta.

32

Vzpostavimo nočne obhodne straže za odkrivanje požara. Član posadke je zadolžen za

opravljanje obhoda v določenih zaporednih časovnih intervalih. Opremljen je s prenosno

radiokomunikacijsko napravo povezano s komandnim mostom, da ob morebitni nevarnosti

obvesti dežurnega častnika v straži. Obhod poteka tako, da so po celotni ladji na določenih

mestih razporejeni žigi prepojeni s tinto. Član zadolžen za obhod z žigom potrdi obhodno

mesto, ki je označeno na posebnem listu, katerega nosi s seboj. Po opravljenem obhodu

prinese list na komandni most, kjer ga obvezno pregleda častnik zadolžen za stražo, ki s

svojim podpisom potrdi pregled. Podpiše se tudi član zadolžen za obhod.

Opravljamo redno urjenje članov posadke z vajami za primer nevarnosti požara ter zapuščanja

ladje. Ta ukrep zelo pripomore k varnosti ladje, saj se člani posadke na vajah seznanijo z

uporabo ter delovanjem protipožarnih sistemov in naprav. Spoznajo se s taktiko gašenja,

organizacijo pri požaru ter načinom komunikacije. Izvajanje vaj se opravlja v skladu s

predpisi konvencije SOLAS. Število vaj v mesecu se opravlja v skladu s predpisi

klasifikacijskega zavoda. Vsako vajo je potrebno vpisati v ladijski dnevnik zaradi evidence ob

pregledu ladje s strani klasifikacijskega zavoda, pristaniških oblasti ter obalne straže. Vsak

član posadke ima ob posamični vaji svojo zadolžitev za primer nevarnosti. Zadolžitve vsakega

člana se vpiše na popisni list, ki je v skladu s predpisi klasifikacijskega zavoda. Popisni list

mora biti napisan v angleškem jeziku in v jeziku posadke ter razobešen na mestih kjer se

posadka največ zadržuje.

Poskrbeti je potrebno za redni nadzor protipožarnih sistemov, ki se morajo opravljati v skladu

z določili klasifikacijskega zavoda. Nadzor je interni in se opravlja s strani članov posadke.

Nadzor se vrši po razporedu, ki ga izda klasifikacijski zavod. 5.2. VODA KOT SREDSTVO ZA GAŠENJE POŽARA

Glavni učinek vode je hlajenje. Nobeno drugo sredstvo ne hladi tako kot voda. Zaradi tega se

z vodo ponavadi gasijo požari v obliki plamena.

Prednosti:

• voda je na razpolago v izobilju,

• do mesta požara se vodo prinese enostavno s črpalko in cevjo,

• lahko se uporabi na več načinov: kot močan curek, naredi se megla (regulira se z

ročnikom),

• voda dobro hladi,

• voda ni nevarna.

Slabosti:

33

• zmrzne pri 0°C,

• poškoduje blago, ki ga požar še ni zajel

Nevarnosti:

• z nekaterimi kemikalijami lahko voda nevarno reagira,

• poveča področje gorenja vnetljivih tekočin, ker so specifično lažje od vode in zato

ostanejo na površini in s tem širijo požar,

• voda povzroča »masne eksplozije« kadar gasimo vroče tekočine (preko 100°C),

• prevaja električno energijo in je lahko za tistega, ki gasi nevarno, če se voda dotakne česa

kar je pod napetostjo.

Protipožarni sistem pri gašenju z vodo :

• požarni vod s priključki,

• protipožarne omarice s cevjo, ročnikom in ključem za lažji navoj na hidrant,

• glavna črpalka za gašenje,

• varnostna črpalka za gašenje.

Vir: Protipožarna zaštita na brodovima i spašavanje

Slika 9: Prikaz gašenja požara z vodo na ladjah

Da bi celoten sistem gašenja pravilno deloval se je potrebno držati določenih predpisov v

zvezi s:

• črpalkami; vrsta pogona, pritisk vode, količino vode in domet, varnostni ventili, število in

mesto postavitve,

• cevovodi; izvedbo, premer cevi, število hidrantov, pristop do protipožarne omarice,

34

• cevmi za gašenje; vrsta materiala, dolžina cevi na krovu in v strojnici,

• z ročniki; vrsto in predpisano odprtino. 5.2.1. SISTEM ZA GAŠENJE POŽARA Z VODO

• gašenje s pomočjo »sprinkler« sistema:

S pomočjo »sprinkler« sistema lahko na ladji uvedemo avtomatsko gašenje požara v vseh

prostorih. Pod stropom prostora kjer želimo avtomatsko gašenje se montirajo vodovodne cevi.

V določenih razmakih na cevi so nameščeni sprinklerji, ki imajo čep kateri ima tališče pri 60-

80°C. V ceveh je voda pod tlakom. In ko v nekem prostoru temperatura naraste nad dovoljeno

(torej nad 60-80°C, kar smatramo za začetek požara) se čep v sprinklerju raztopi in preko

sprinklerja se vodi odpre pot in začne se gašenje požara.

Vir:Protipožarna zaštita na brodovima i spašavanje

Slika 10: Prikaz sprinkler sistema za gašenje požara

Istočasno, ko začne po cevovodu teči voda se aktivira alarmni sistem, ki posadko na ladji

opozori, da je prišlo do požara.

Tlak v cevovodu vzdržujemo s pomočjo hidroforja iz katerega se polnijo cevi, da se lahko

požar gasi. Ko začne sprinkler sistem delovati, se začne hidrofor prazniti in po ceveh teče

voda. Ko začne voda teči se avtomatično vključi protipožarna črpalka, tako da imajo na voljo

neomejeno količino vode za gašenje.

35

Sprinkler sistem je lahko vključen na protipožarno črpalko ali pa preko posebnega priključka

na dovod vode s kopnega.

Na poveljniškem mostu imamo signalno ploščo, ki prikazuje mesto nastanka požara. Da pri

nizkih temperaturah nebi voda v ceveh zmrznila je cevovod pod tlakom, ki pa ga voda iztisne,

ko se odpre eden od sprinklerjev.

Sprinkler pokriva 6-9m2 površine in da bi dosegli učinek gašenja mora imeti pretok 17-90

litrov vode v minuti. • gašenje s cevjo in ročnikom:

Protipožarne cevi in ročniki za gašenje požara se nahajajo po celi ladji v protipožarnih

omaricah. Ko se vključi protipožarna črpalka se preko morskega ventila sesa morska voda,

katero se potisne v cevovod in po njem do mesta požara; preko priključka, gibljive cevi in

ročnika. Curek reguliramo z ročnikom.

Po uporabi je potrebno cevi osušiti in očistiti od morebitne nečistoče, ter jih potem vrniti suhe

in zvite v protipožarno omarico. 5.3. PENA KOT SREDSTVO ZA GAŠENJE POŽARA

Dobra lastnost pene je ta, da je lažja od vnetljivih tekočin in je zato zelo primerno sredstvo za

gašenje požara predvsem na ladjah, ki prevažajo take tovore.

Pena pokrije izvor ognja, tako da je njeno delovanje na principu dušitve. Ko gasimo vnetljive

tekočine je potrebno doseči sloj pene 15cm.

Pena je mešanica vode in zraka, prisotno je 3% do 5% vode. Glede na razmerje vode in zraka

razlikujemo tri osnovne skupine pene:

• težka pena (1:10/, voda:zrak)

• srednja pena (1.%/100, voda:zrak)

• lahka pena (1:500/1000, voda:zrak)

Težka pena se proizvaja na osnovi proteinov, srednja in lahka pena pa na osnovi alkoholov.

Del vode v peni deluje kot hladilno sredstvo. Z manjšim % vode v peni je tudi manjši učinek

gašenja.

Težka pena: s primernimi sistemi jo lahko vržemo na oddaljenost 45m in več, z uporabo

stacionarnih in mobilnih sistemov. Pomemben je dober efekt hlajenja.

Srednja pen: oddaljenost metanja te pene je 2-10m. Uporaba te pene prevladuje pri mobilnih

sistemih, kjer so potrebne ogromne količine pene. Npr. pri gašenju v prostorih posadke in

prostorih tovora.

36

Lahka pena: do delovanja pride, če se prostor napolni, deluje z zadušitvijo. Pena se vnaša v

prostore preko stacionarnih sistemov. Takšen sistem je primeren za gašenje požara v strojnici. 5.3.1. SISTEM GAŠENJA POŽARA S PENO

Sistem za gašenje požara s peno je sestavljen iz:

• črpalke-glavne in pomožne,

• pene-večnamenska pena,

• mešalca-s 3% penastega sredstva.

Vir: Protipožarna zaštita na brodovima i spašavanje

Slika11: Sistem gašenja požara s peno 5.4. PRAH KOT SREDSTVO ZA GAŠENJE POŽARA

Prah se uporablja za gašenje požara v vezi s CO2 kot sredstvo za izmetavanje. Prah za gašenje

se proizvaja na osnovi topljivih sulfatov in fosfatov. Za gašenje požara na kovinah pa se

uporablja specialen prah, ki je sestavljen iz natriumklorida.

Oblaki prahu delujejo na plamen tako, da ga trenutno zaustavijo in z dušenjem preprečujejo

dovod kisika gorljivi materiji. Zato se prah uporablja za gašenje tekočih materialov in

materialov, ki so v jeklenkah pod pritiskom.

37

Brez nevarnosti se s prahom lahko gasi električne sisteme, varna oddaljenost pa je najmanj

1m. Vendar električni sistemi po gašenju s prahom zaradi nalaganja praha postanejo

neuporabni (to pa je slabost tega sistema). 5.4.1. SISTEM ZA GAŠENJE POŽARA S PRAHOM

Ladje za prevoz plinov in kemikalij so opremljeni s stacionarnimi sistemi za gašenje s

prahom. Sistem je sestavljen iz neodvisne centrale s posodami za prah in pogonskimi

baterijami ter s sistemom za zaganjanje sistema na krovu. Te postaje so povezane z glavno

centralo preko cevovodov in po krovu razporejene tako, da pokrivajo vsak del ladje tudi s

pomočjo gibljivih cevi in ročnikov oziroma z monitorji. Ko se odpre ventil na jeklenki za

pogon se v centrali dvigne prah za gašenje in potem preko ventila dobavljamo prah na tisto

mesto, kjer prah potrebujemo.

Vir: Protupožarna zaštita na brodovima i spašavanje

Slika 12: Sistem gašenja požara s prahom

5.5. OGLJIKOV DIOKSID KOT SREDSTVO ZA GAŠENJE POŽARA Ogljikov dioksid (CO2) je plin brez vonja, brez barve, ki je pri normalni temperaturi nekoliko

težji od zraka, pri dviganju temperature pa postaja lažji. Npr. pri požaru postaja lažji in se

dviga v višino. CO2 se lahko shrani v jeklenke in sicer:

• pri temperaturi 20°C pod pritiskom 56,6 barov kot tekoči plin (gostota 0,766kg/dm3)

• pri temperaturi –02°C pod pritiskom 20 barov, kot tekoči plin v velike jeklenke.

38

Ko CO2 brizgnemo iz jeklenke se razhladi na –78°C in iz cevi prihaja kot suhi led.

CO2 se napolni v jeklenke v tekočem stanju, ko pa izhaja iz jeklenke je lahko plin, megla, suhi

led-odvisno od mehanizma za izhajanje CO2. Ko je koncentracija CO2 v zraku nad 10% se zmanjša prisotnost kisika v zraku to pa pripelje do zadušitve požara.

CO2 se uporablja za gašenje prostorov, npr strojnice, tovornih prostorov. CO2 pa se dobro

uporabi tudi za gašenje električnih sistemov pod napetostjo.

Količina CO2 na ladji, ki se uporablja za gašenje požara je odvisna od prostora z največjim

volumnom na ladji. 5.5.1. SISTEM ZA GAŠENJE POŽARA S OGLJIKOVIM DIOKSIDOM

Sistem gašenja požara s CO2 morajo imeti na ladjah po HRB (Hrvatski Registar Brodova) vse

ladje nad 500BT za gašenje požara v strojnici, skladiščih, tankih tankerja in cofferdamu v

skladišču lahko vnetljivih materialov.

Na ladji se CO2 nahaja v jeklenkah pod pritiskom v tekočem stanju, vendar se lahko za

gašenje lahko uporabi le v plinastem stanju.

Na vhodu v vse prostore, kjer se nahaja CO2 instalacija za gašenje požara, mora biti napis oz

tabla, ki opozarja na nevarnost »GAŠENJE S CO2«. Ko se gasi s plinom mora bit s plinom napolnjeno 30% prostornine tovornega tanka, 40%

skladišča, v strojnici pa 35%.

39

Vir: Protupožarna zaštita na brodovima i spašavanje

Slika 13: Ladijski sistem gašenje požara s ogljikovim dioksidom 5.6. HALONI KOT SREDSTVO ZA GAŠENJE POŽARA

Haloni namenjeni gašenju požara so spoji halona in ogljikovodika.

Med halone se štejejo:

• fluor

• klor

• brom

• jod.

Haloni se ne uporabljajo samo v tehniko gašenja požarov ampak tudi v hladilni tehniki.

Nekateri haloni so direktno strupeni, nekateri postanejo strupeni z razpadanjem.

Haloni, ki se uporabljajo za gašenje so:

• (bromtriufluormetan) halon 1301

• (bromkloridfluormeta) halon 1211 Halon 1301 in 1211 sta tekočini, ki se ne mešata z vodo. Pri normalni temperaturi sta v

plinastem stanju, pod pritiskom pa postaneta tekoča.

Haloni, ki se uporabljajo za gašenje so pri malih koncentracijah in kratkotrajnem delovanju

človeku nenevarni.

Haloni se lahko prav tako, kot CO2 uporablja za zaščito zaprtega prostora. Shranjuje se jih v

večjih jeklenkah in prenosnih gasilnih aparatih.

Sredstvo za gašenje s halonom se nahaja pod pritiskom in iz jeklenke izhaja zelo naglo (z

udarom) v trenutku, ko odpremo ventil. Požar je možno pogasiti že takoj v začetku tudi, če

vse osebe še niso »pobegnile« iz kritičnega prostora. Haloni pogasijo požar že takrat, ko je

njihova koncentracija v ozračju 5%. Pare halona so čiste in ne prevajajo elektrike.

Haloni se na tankerjih, kot sredstvo za gašenje uporabljajo zaradi učinkovitosti in relativno

lahke gradnje sistema.

Danes se halon ne uporablja več, ker je zaradi svoje kemijske sestave škodljiv ozonu (je eden

izmed glavnih povzročiteljev ozonske luknje, prav tako tudi freon, ki se uporablja v hladilni

tehniki). Po Mednarodni konferenci v Montrealu so se odločili, da je potrebno halon umakniti

iz uporabe.

40

5.7. ROČNI GASILNI APARATI Ročni gasilni aparati so naprave, ki omogočajo gašenje začetnih požarov. Glede na vrsto

sredstva za gašenje s katerim so aparati napolnjeni, jih delimo na:

• aparat za gašenje z vodo,

• aparat za gašenje s peno,

• aparat za gašenje s prahom

• aparat za gašenje s ogljikovim dioksidom,

• aparat za gašenje z vodo in zračno peno,

• aparat z zračno peno,

• aparat s halonom.

Izdelani so v kot ročni prenosni ali kot prevozni aparati. V pravilih IMO se zahteva, da je

kapaciteta aparatov med 9 in 13,5 litrov tekočine. V vsakem prostoru mora biti eden izmed

aparatov nameščen pri vhodu v prostor. Vsi ročni gasilniki morajo biti izvedeni, da je

izključena možnost poškodbe uporabnika, vgrajen morajo imeti varnostni ventil, biti morajo

okrogle oblike in rdeče barve.

Vsak aparat mora biti po predpisih opremljen z nalepko na kateri mora biti označena

tovarniška številka, leto proizvodnje, tip aparata, oznako standarda, sredstvo za gašenje in

posebna opozorila, če se z aparatom ne sme gasiti električnih inštalacij in naprav pod

električno napetostjo.

Vir: Spletna stran Gasilska oprema d.o.o.

Slika 14: Ročni gasilni aparat na CO 2 in prah

41

Prevozni aparati za gašenje se uporabljajo za gašenje začetnih požarov, kjer je potrebna večja

količina sredstva za gašenje. Priporočljivo je, da z aparatom rokujete dve osebi.

Vir: Spletna stran Pastor d.o.o.

Slika 15: Prevozni gasilni aparat

Vir: Spletna stran Vatrooprema d.o.o.

Slika 16: Vrste gasilnih aparatov

42

6.0. SREDSTVA ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽAROV 6.1. SPLOŠNO O NAPRAVAH ZA ODKRIVANJE IN JAVLJANJE POŽARA

Naprava za odkrivanje in javljanje požara je sestavljena iz:

• detektorjev požara

• električnih vodov

• centrale za sprejem obveščanja

• izvora električne energije Detektorji in mesta za ročno javljanje so zbrani v sekcije. Z vključitvijo kateregakoli

detektorja ali ročne naprave se mora vključiti zvočni in vizualni signal za odkrivanje požara

na kontrolni plošči, kakor tudi na indikatorski enoti. Če v roku dveh minut nihče ne potrdi

sprejem signala, se avtomatsko daje zvočni preplah v vseh objektnih in gospodinjskih

prostorih posadke, kontrolnih postajah in strojniških prostorih. Kontrolna plošča se mora

nahajati na poveljniškem mostu ali v glavni protipožarni kontrolni postaji. Indikatorske enote

označujejo sekcijo v kateri je prišlo do vključitve naprave za odkrivanje požara ali mesto za

ročno javljanje. Sistem in oprema morajo biti izvedeni tako, da zdržijo spremembe napetosti,

spremembe temperature, vibracije, vlago, udarce, poškodbe in korozijo, katere se lahko

pojavijo na ladji. Sodobne naprava za odkrivanje in javljanje požara mora biti v stanju da

zadovoljuje odrejenim pogojem sigurnega in nepretrganega funkcioniranja, ne glede na to s

katero vrsto detektorja je ladja opremljena. Predvidena sta najmanj dva izvora električne

energije za napajanje električne opreme, katera se koristita v delovanju sistema za preplah in

odkrivanje požara, toda eden od teh sistemov mora biti nujni.

Detektorji požara se delijo na:

• ročni sprožilec alarma

• avtomatski sprožilec alarma Za uspešno gašenje nastalega požara so odločujoče prve minute. Pravočasno javljanje požara,

kateri pride na pravo mesto omogoči zelo hitro intervencijo, zmanjša škodo od požara ter

zmanjša angažiranost ljudi in tehnike v samem procesu.

43

6.2. ROČNI SPROŽILEC ALARMA Ročni sprožilec alarma predstavlja dopolnitev napravam z avtomatskimi detektorji.

Postavljajo se na dobro vidljivih in pristopnih mestih. Ročni sprožilec se aktivira s pritiskom

na gumb. Mesta za ročno javljanje se nahajajo na vseh objektnih in gospodinjskih prostorih in

kontrolnih postajah. Na vsakem izhodu se mora nahajati eno mesto za ročno javljanje.

Nobeden del hodnika ne sme biti od njega oddaljen več kot 20 m.

Slika 17: Ročni sprožilec alarma (AUTRONICA BF-33L) 6.3. AVTOMATSKI DETEKTORJI

Najvažnejša lastnost avtomatskega detektorja požara je odkrivanje požara v čim krajšem času.

Aparat mora delovati ne glede na osvetljenost prostorov, pritisk, temperaturo ali vlažnost.

Življenjska doba detektorja mora biti čim daljša, vzdrževanje in montaža pa čim enostavnejša.

Veliko število požarov nastane ponavadi zelo počasi. Ponavadi je to tlenje ognja zaradi

pomanjkanja kisika ali pa gorljiva snov ne dopušča da se požar razširi.V prvem stadiju požara

se pred povišanjem temperature najprej pojavi dim in plini, ki izhajajo iz reakcije.

Obstajajo različni tipi avtomatskih detektorjev, vendar jih mi strnemo v tri skupine, odvisno

na kaj so občutljivi:

• dim

• svetloba

• toplota Ionizacijski detektor odkriva prisotnost dima, kadar koncentracija doseže prag detekcije ne

glede na velikost delcev iz katerih je dim sestavljen. Tleči požari se odkrivajo znatno prej,

44

preden nastane plamen in visoka temperatura. Dela na principu malega radioaktivnega izvora,

kateri ionizira plin med dvema elektrodama.

Slika 18: Ionizacijski detektor (AUTRONICA BJ-33) Ti tipi detektorjev reagirajo na pline izgorevanja. Zelo dobro zaznajo predvsem izgorevanje

sintetičnih in lesenih materialov, niso pa primerni v garažnih prostorih, zaradi prisotnosti

izpušnih plinov. Detektor je sestavljen iz vložka, kateri združuje dve ionizirane komore,

odprto ionizacijsko in zaprto referenčno in elektronsko cev s hladno katodo. V vložku ni

potrošnih elementov, zato je po vsakem aktiviranju ponovno usposobljen za delovanje.

Občutljivost detektorja je že določena v tovarni, vendar se lahko v spremeni. Zrak v komorah

je ioniziran z zelo slabim radioaktivnim izvorom. Nevidne količine dima, katere pridejo v

odprto komoro, razdrejo električno ravnovesje med komorama. Tako postane zelo občutljiva

elektronska cev s hladno katodo prevodna in preko releja ustvari kontakt, tako pride do

javljanja požara v centralo, kjer reagira svetlobni in zvočni signal.

Fotoelektrični detektor deluje na principu razprševanja svetlobe po prihodu dimnih delcev v

odprto komoro. Fotoelektrična celica je z zaslonom razdeljena od izvora svetlobe.

Ko dimni delci pridejo v odprto komoro, se svetloba razprši in zadane fotocelico. Proizvedena

napetost se poveča v tranzistorskem kolesu in povzroči vžig cevi s hladno katodo.

Rezultirajoča napetost aktivira rele v protipožarni centrali, čim se sprosti optični in zvočni

signal. Da se sproži alarm, je potrebna v labirintu zadostna koncentracija dima 5 do 10

sekund, kjer je potrebno proizvesti 2 - 3 bliske, ker se eden blisk ustvarja 2 - 3 sekunde. Na ta

način se eliminira lažno aktiviranje detektorja od drugih bliskov.

45

Vir: Milan Matković

Slika 19: Fotoelektrični detektor Toplotni detektorji delujejo na principu ekspanzije plina ali tekočine, nizkega tališča

materiala in na principu bimetala. Zadnji imajo najširši pomen. Sestavljeni so iz dveh

bimetalnih trakov, enega debelejšega in enega tanjšega, ki so občutljivi na povišanje

temperature, zato se imenujejo termo-maksimalni detektor. Delovanje detektorja je zasnovano

na zaprtju kontakta, ko je dosežena maksimalna temperatura. Vgrajena cev s hladno katodo se

vžge, rezultantna anodna napetost vzbudi rele v signalni centrali, aktivira se optični in zvočni

sistem.

Naslednji tip toplotnega detektorja je termo-diferencialni detektor. Njegova občutljivost je

večja kot pri termo-maksimalnem detektorju požara. Ta je skonstruiran kot kombinacija

diferencialnega in maksimalnega detektorja. Aktivira se če temperatura v eni minuti preide

določeno vrednost ali ko doseže maksimalno temperaturo na katero je naravnan.

Pri povišanju temperature v prostoru, kjer se nahaja detektor se zrak širi in vrši pritisk na

membrano, katera zapira kontakt. Diferencialno delovanje se doseže s šobo z ozko odprtino,

skozi katero lahko izide zaprti zrak. Maksimalno aktiviranje vzbudita bimetalna trakova,

katera zapirata kontakt, ko je dosežena določena temperatura. Z zaprtjem enega od obeh

kontaktov, se vzbudi vžig vgrajene cevi s hladno katodo. Rezultantna anodna napetost deluje

na rele v signalni centrali, s katerim se aktivirajo optično in zvočni elementi.

Najprimernejši je za uporabo v prostorih z visoko stopnjo vlažnosti (kopalnice, kuhinje) in v

prašnih prostorih (skladišča, delavnice).

46

Slika 20: Toplotni detektor (AUTRONICA BE-23) Infrardeči detektor: že zelo majhen plamen oddaja infrardeče valove, kateri se lahko

koristijo za detekcijo požara v samem začetku in tako preprečijo, da se čaka do pojava dima

ali toplote. Infrardeča radiacija začetnega ognja se fokusira skozi širokokotno lečo, katera

prepušča samo infrardeče žarke na fotocelico. Signal fotocelice se ojača v vgrajenem

ojačevalcu. Ko je signal dovolj močan, aktivira cevi s hladno katodo, katera aktivira alarm,

kot pri drugih detektorjih. Detektor je reguliran tako, da reagira na pojavu plamena dolžine 15

cm na oddaljenosti do 6 m. Tako je preprečeno njegovo aktiviranje pri vžigu vžigalice,

vžigalnika, delovanje sonca in električnih grelcev. Primeren je v prostorih kjer se nahajajo

PVC materiali, v sobah s tehnično opremo in prostorih z visokimi stropi.

Slika 21: Infrardeči detektor (AUTRONICA BH-31A) Ta vrsta detektorjev se najpogosteje koristi v kombinaciji z ionizacijskim detektorjem, kateri

so občutljivi na dim. Kot naročeno so prikladni na mestih, kjer se ionizacijski detektorji ne

morejo uporabiti, to je v prostorih, kjer se zaradi rednega dela pojavlja dim.

47

Cevni detektor se uporablja za odkrivanje požara v prostorih za tovor. Zasnovan je na

principu vsesavanja zraka iz kontroliranih prostorov, ki potuje skozi detektor dima. Detektor

registrira prisotnost dima v omenjenem zraku, kar sproži zvočni in svetlobni alarm.

Z istim cevovodom s katerim se dovaja omenjeni zrak do detektorja, se tudi dovaja CO2 (plin

za gašenje požara) v posamezne prostore.

vir: Milan Matković

Slika 22: Cevni detektor

6.4. ALARMNE NAPRAVE Alarmne naprave služijo za obveščanje vseh oseb na ladji za nastalo nevarnost.

Signal splošne nevarnosti se postavlja:

• v strojnici,

• v javnih prostorih, če je površina večja od 150 m2,

• v hodnikih, službenih in drugih javnih prostorih,

• na odprtih palubah,

• v proizvodnih prostorih. Na potniških ladjah obstajata signalizacija splošnega preplaha za potnike in za posadko.

Zvočne naprave za dajanje signala za splošno nevarnost so tako razporejene, da se signal

prodorno sliši. V prostorih, kjer je močan hrup mora obstajati tudi svetlobna signalizacija.

Ton alarma splošnega preplaha se mora jasno razlikovati od ostalih alarmov.

48

Če signal odkrivanja požara ni potrjen v roku 2 min, se avtomatsko vključi signal v strojnici,

nastanitvenih in drugih prostorih, kjer se lahko nahajajo člani posadke, katere opozarja da je

na ladji nastal požar.

Zvočne in svetlobne alarmne naprave v pogonskih prostorih so:

• alarm za aktiviranje sistema z ogljikovim dioksidom ali nekaterimi drugimi gasilnimi

sredstvi je svetlobni ( svetleča rdeča barva s simbolom ) ali zvočni (dolg ton po zračni

sireni v vseh pogonskih prostorih in prostorih kjer se pušča sredstvo za gašenje );

• alarm izzvan z lastnim detektorjem je svetlobni ( rdeče svetleče polje s simbolom ),

zvočni ( dvoglasni ton v pogonskih prostorih, prostorih častnika stroja in na mostu ).

Slika 23: Alarmni svetlobni steber v strojnici Telegraf strojnice ima zvočno signalno napravo, katera varuje dajanje zvočnega signala na

komandnem mostu in v strojnici v primeru dajanje komande in odziva o izvrševanju.

Zvočni signal telegrafa strojnice mora delovati avtomatsko pri predaji ukaza in se avtomatsko

pretakniti pri preseganju pravilnega odziva. Telefonska veza med krmilnico in strojnico

vsebuje zvočno in svetlobno signalizacijo poziva.

49

6.5. NAPRAVE ZA MERJENJE IN KONTROLO PRISOTNOSTI PLINOV Velika koncentracija plinov nekem prostoru lahko povzroči eksplozijo, zaradi strupenosti pa

lahko predstavljajo nevarnost za človeško zdravje ali življenje. Na ladji obstaja veliko zaprtih

prostorov, kjer je tovor ali ostanki tovora, ki lahko ustvarijo veliko količino plinov. Zaradi

pomanjkanja kisika lahko pride do zadušitve posadke, ki v ta prostor vstopa.

Tehnične rešitve so lahko različna, v glavnem so izvedena tako, da izmerijo volumenski

odstotek nekega plina v zmesi plinov. Navadno imajo vgrajen alarm, ki odda zvočni ali

svetlobni signal, kadar vrednost plina preseže dovoljeno mejo. Običajno se alarm vklopi kadar

odstotek kisika v zmesi plinov pade pod kritično vrednost, ki je za človeka nevarna.

Uporabljamo različne izvedbe instrumentov za merjenje prisotnosti plinov, ki pa jih lahko

razdelimo v dve osnovni skupini:

• prenosni ali ročni instrumenti,

• stacionarni ali vgradni instrumenti. Ročni detektor plina služi za hitro odkrivanje prisotnosti določenega plina. Sestavljen je iz

ohišja v katerem je meh z volumnom 100cm3 in steklenih kontrolnih cevčic z kemijskim

reagentom. Zaradi praktične uporabe si pomagamo z podaljšano cevko, da merila cevčica

doseže prostor v katerem opravljamo meritve. Na cevčici je označena skala v milijontem delu

kubičnega metra, označeno je število potrebnih vpihov v meh in oznaka za kateri plin je

pripravljena. Novejši instrumenti so elektronski, meritev dobimo izpisane na zaslonu

instrumenta.

Za merjenje koncentracije eksplozivnih plinov se uporablja posebna priprava (eksplozimeter),

ki jo uporabljamo tam, kjer je potrebno ugotoviti količino eksplozivnih plinov. Na ladjah, ki

prevažajo eksplozivno blago so taki sistemi vgrajeni v določene prostore in sprožijo alarm v

primeru prevelike eksplozivnosti plinov. V praksi se vse pogosteje uporablja kombiniran

instrument za merjenje odstotka kisika v plinu in eksplozivnosti plinske zmesi.

50

Vir: Spletna stran Draeger

Slika 24: Ročni detektor za merjenje vsebnosti kisika

Vir: spletna stran Draeger

Slika 25: Kombiniran instrument za merjenje vsebnosti plinov

51

7.1. VZDRŽEVANJE POŽARNIH SISTEMOV IN NAPRAV Za dobro delovanje protipožarnih sistemov in naprav je potrebno opravljati redne preglede ter

se držati pravil klasifikacijskega zavoda. Klasifikacijski zavod je mednarodna organizacija, ki

izdaja tehnične predpise za gradnjo ladij, izvaja osnovne redne in izredne preglede ladij v

skladu s tehničnimi predpisi in izdaja dokumente na podlagi opravljenih pregledov in

podaljšuje veljavnost »klase«. Je samostojna neprofitna organizacija javnega zaupanja. Že

pred gradnjo je potrebno izbranemu zavodu predložiti načrt ladje. Med gradnjo zavod

kontrolira ali so vsi materiali v skladu s tehničnimi predpisi in ustrezne kvalitete. Za

protipožarno varnost veljajo izključno predpisi SOLAS konvencije.

Vsi protipožarni sistemi in oprema morajo biti v vsakem trenutku v dobrem stanju in

razpoložljivi za takojšnjo uporabo. Kadar je kakšna naprava v popravilu jo mora nadomestiti

druga do te mere, da ni ogrožena varnost ladje. Navodila za vzdrževanje in testiranje naprav

morajo biti lahko razumljiva-po možnosti ilustrirana. Priporočeno je, da vsak protipožarni

sistem in naprava opremljen z:

• navodili o vzdrževanju in popravilu,

• razporedom periodičnih pregledov,

• popisom zamenjanih delov,

• z dnevnikom za zapiske o pregledu in delovanju sistemov, napakah na sistemih, ki so

bile odkrite ter datumu, ko so bile odpravljene.

Kvaliteten in učinkovit pregled, nadzor in delovanje sistemov in opreme mora vršiti tudi

posadka ladje. S tem najbolj pripomore k varnosti ladje ter nepotrebnim zapletom.

Nepravilnosti lahko pripeljejo do zaustavitve ladje, kar povzroči velike stroške ladjarju. 7.1. INTERNI PREGLED POŽARNIH SISTEMOV IN OPREME

Interni pregled požarnih sistemov in opreme se na ladji vrši s strani članov posadke. Poznamo

tedenske, mesečne, četrtletne, letne in petletne preglede. Zadolžitev člana posadke za pregled

in nadzor protipožarnih sistemov je v skladu s mednarodno konvencijo standardov,

overjenosti ter stražo članov posadke. Za pregledovanje protipožarnih sistemov in opreme je

na večini ladij zadolžen 3. častnik krova. Na ladjah, ki tretjega častnika krova nimajo je

zadolžen 2. častnik krova. Na vsaki ladji se izbere tudi častnika za varnost, ki nadzoruje in

daje napotke častniku, ki je zadolžen za protipožarne sisteme in opremo.

Vzdrževanje in kontrola protipožarnih sistemov se vrši po priporočilih Pomorskega

varnostnega sistema, ki deluje pod okriljem IMO. Ta je na svoji seji preučil pomembnost

52

pravilnega vzdrževanja in nadzora protipožarnih sistemov in naprav ter izdal aneks z

naslovom Navodila za vzdrževanje in nadzor protipožarnih sistemov in opreme. Države

članice IMO so zadolžene, da ta aneks predložijo v vednost ladjarjem, poveljnikom ladij,

ladijskim častnikom in posadki ter ostalim udeleženim. Tedenski pregled zajema:

• preverjanje pravilnega delovanja javnega razglasa in generalnega alarma. Sistem se

pregleda tako, da se ga tedensko testira (navadno v nedeljo pred kosilom),

• ugotavljanje stanja dihalnih aparatov. Potrebno se je prepričati, da zrak ne uhaja iz

jeklenk, da trakovi na maski niso porozni in maska pravilno tesni.

Mesečni pregled zajema:

• pregled vseh protipožarnih oblek, prenosnih gasilnih aparatov, požarnih hidrantov,

požarnih cevi in ročnikov. Pri pregledu je potrebno ugotoviti, če je vsa omenjena

oprema na za to določenem mestu, pravilno opremljena ter v dobrem stanju,

• pregled vgrajenih protipožarnih sistemov, pravilnega položaja ventilov za zaustavitev.

Suhi sprinkler sistem mora imeti zadovoljiv pritisk, ki je viden na manometru,

• nivo vode v tlačnem tanku sprinkler sistema mora biti zadovoljiv. Nivo je viden na

steklenem pokazatelju nameščenem na tank,

• pregled črpalke sprinkler sistema, ki se mora samodejno vključiti in dopolniti tlak ob

predpostavki, da višina tlaka pade pod predpisano mejo,

• pregled delovanja vseh požarnih črpalk. Delovati morajo brezhibno,

• pregled delovanja vgrajenih protipožarnih sistemov. Prepričati se je potrebno, da

nikjer ne puščajo oziroma, da niso kakorkoli drugače poškodovani.

Četrtletni pregled zajema:

• testiranje vseh avtomatskih alarmov sprinkler sistema. Sistem testiramo s pomočjo

testnih ventilov za vsako sekcijo,

• pregled stanja standardnega mednarodnega priključka s kopnim. Pregleda se, če je

nameščen na pravilnem mestu in njegovo stanje,

• pregled omaric namenjenih za shranjevanje protipožarne opreme. Vsebovati morajo

zadostno količino protipožarne opreme v skladu s predpisi,

• pregled protipožarnih vrat in oddušnikov. Testiramo tesnjenje vrat z curkom vode iz

protipožarnega cevovoda. Velja za zunanja vrata, na vratih bivalnih prostorov

preverimo delovanje stikal za samodejno zapiranje ter pravilno indikacijo na kontrolni

plošči, ki se nahaja na komandnem mostu,

53

• pregled vseh spojev na jeklenkah vgrajenega sistema za gašenje požara s CO2.

Potrebno jih je testirati in ugotoviti, da ne puščajo.

Letni pregled zajema preverjanje:

• stanja prenosnih gasilnih aparatov-pravilna postavitev, tlak in stanje,

• sistema za odkrivanje požara ter testiranje pravilnega delovanja sistema,

• daljinskega sistema zapiranja požarnih vrat in oddušnikov,

• požarnega sistema »vodne zavese«

• vseh dostopnih delov vgrajenega protipožarnega sistema. Pregled se vrši vizualno,

preveriti pa je potrebno stanje sistema,

• vseh protipožarnih črpalk, pritiska v sistemu ter pretok vode,

• delovanje požarnih hidrantov,

• vseh požarnih cevi s hidrostatičnim testom,

• zraka v dihalnih aparatih ter ponovno napolnitev v skladu s predpisi,

• kontrolnih ventilov na vgrajenem protipožarnem sistemu.

Petletni pregled zajema testiranje:

• vseh jeklenk s hidrostatičnem testom,

• kontrolnih ventilov vgrajenega protipožarnega sistema. 7.2. INŠPEKCIJSKI PREGLEDI

Na ladji se vršijo pregledi s strani klasifikacijskega zavoda, kateremu pripada ladja, lahko pa

jo pregleda tudi obalna straža države v katero ladja vpluje. Preglede opravljajo tudi

pristaniške oblasti države v katero ladja vpluje.

Osnovni pregled se vrši s strani klasifikacijskega zavoda v primerih:

• pred njenim vpisom v register

• če njene gradnje ni nadzoroval klasifikacijski zavod,

• vsakokrat, kadar ladja trajno spreminja svoj namen ali razširja meje plovbe,

• vsakokrat, ko se predeluje ladja in se spremenijo njene konstrukcijske lastnosti in

lastnosti pogonskih strojev.

Pri rednih pregledih se v določenih časovnih obdobjih ugotavlja ali stanje ladje ustreza

tehničnim zahtevam klasifikacijskega zavoda:

• pregleda se trup ladje,

• pregleda se vse glavne in pomožne stroje, kotle in električne sisteme,

• pregleda se sisteme za reševanje,

54

• pregledajo se protipožarni sistemi ter sistemi za odkrivanje požarov,

• pregledajo se navigacijske naprave

• pregledajo se komunikacijske naprave.

Izredni pregled se opravi kadar:

• ladja utrpi kakšno poškodbo, da vpliva na njeno sposobnost za plovbo,

• se opravljajo večja popravila ali obnove,

• je bila ladja v razpremi več kot eno leto,

• se začasno spremeni namen ladje ali se razširi meje plovbe,

• poteče več kot tri mesece od zadnjega rednega pregleda.

55

8.0. GASILSKA OPREMA Gasilsko opremo sestavljata osebna oprema in aparat za dihanje.

8.1. OSEBNA OPREMA

V osebno opremo spada:

• zaščitna obleka iz materiala, ki ščiti kožo pred vročino požara in od opeklin. Zunanje

površine morajo biti vodoodporne,

• čevlji in rokavice so iz gume ali drugega električno neprevodnega materiala,

• čvrsta čelada, ki varuje pred udarci,

• baterijska svetilka, ki mora imeti a test in mora neprekinjeno delovati tri ure,

• sekira, ki zadostuje predpisom.

Vir: spletna stran Mi-star d.o.o.

Slika 26: Osebna zaščitna obleka 8.2. DIHALNI APARAT

Dihalni ali izolacijski aparat ščiti dihalne organe pred strupenimi plini in dimom med

gašenjem požara. Uporablja se samostojni dihalni aparat z jeklenko komprimiranega zraka

najmanj 1200l ali kakšen drug dihalni aparat, ki zagotavlja najmanj 30 minut uporabe. Aparat

56

mora biti nameščen tako, da se med uporabo ne more odpeti. Vse ladje morajo imeti najmanj

dva taka kompleta gasilske opreme. Na potniških ladjah za več kakor 36 potnikov mora imeti

poleg dihalnega aparat nameščen aparat za ustvarjanje vodne megle.

Dihalni aparat je sestavljen iz ene ali dveh jeklenk s komprimiranim zrakom naravne sestave.

Zrak iz jeklenke preko redukcijskega ventila dovajamo v fleksibilno cev. Vdihuje se preko

plučnega avtomatskega ventila, ki je nameščen na maski. Na jeklenki je nameščen

manometer, ki sproži alarm takoj, ko tlak v jeklenki pade pod 45 barov, kar zadošča za 10

minut uporabe pri porabi 30 litrov na minuto.

Dihalni aparat se lahko hitro namesti na hrbet. Primeren je uporabo v manjših prostorih, po

potrebi pa ga lahko pustimo tudi izven prostora saj je dihalna cev dovolj dolga. Teža aparata

je 16 kg, zahtevano pa je redno atestiranje aparata s strani pooblaščene osebe.

Vir: spletna stran Mi-star d.o.o.

Slika 27: Dihalni aparat

57

8.3. VARNOST PRED VSTOPOM V ZAPRTE PROSTORE NA LADJI Kadar vstopamo v skladišča in druge zaprte prostore v katere ni vstopa svežega zraka, obstaja

nevarnost kateri moramo posvetiti veliko pozornost. V teh prostorih lahko nastane

eksplozivna zmes plinov, ki nastane pri izparevanju tovora. V zaprtih prostorih se pogosto

nahaja CO ali CO2. Pare raznih kemikalij in sredstev za čiščenje so strupene za človeka,

ostanki mulja ali vode povzročajo nastanek zadušljivih plinov. Do pomanjkanja kisika lahko

pride zaradi razpadanja organskih snovi. Pred vstopom v take prostore je potrebno opraviti

meritve prisotnosti eksplozivne zmesi, količine kisika in prisotnost strupenih snovi. Rezultati

merjenj morajo biti razobešeni na vidnih mestih pred in v prostoru. Člani posadke, ki vstopajo

v te prostore morajo imeti osebno opremo in dihalni aparat, stalno morajo biti preko

komunikacijske opreme povezani s posadko izven prostora.

58

9.0. VPLIV POŽARA NA ZDRAVJE LJUDI Požar na ladji predstavlja veliko nevarnost za zdravje ljudi. Velika količina toplote, ki se

sprošča v procesu gorenja lahko resno vpliva na zdravje ljudi. Gašenje požara se navadno

odvija v okoliščinah v katerih je možnost poškodb velika. Ladijski podi so pogosto mokri in

spolzki, prehodi ozki, med požarom lahko pride do rušenja ladijske konstrukcije. Posebno

težavno je gašenje v primeru razburkanega morja, kar lahko povzroči premikanje tovora,

spojina gasilnega sredstva s tovorom lahko tvori strupene snovi. 9.1. VPLIV TOPLOTE

Velika količina toplote, ki se sprošča pri požaru poveča temperaturo okolice. Človeški

organizem se odzove na povečanje temperature z znojenjem, v primeru velike vlage v okolici

se telo ne znoji dovolj, telo se pregreje in pride do toplotnega udara. Znaki so bruhanje,

glavobol, izguba zavesti in v najhujših primeri zaustavitev srca in smrt.

Kadar gasimo v zaprtih prostorih je potrebno neprekinjeno gašenje omejiti na 7 minut.

Najpogostejše poškodbe so opekline, ki so odvisne od izvora toplote, temperaturi izvora, času

izpostavljenosti visokim temperaturam, obsegu opečene površine in globine opekline.

Najvažnejše pravilo pri prvi pomoči pri opeklinah je hitro hlajenje in s tem preprečitev

prodora opekline globlje v tkivo. Kadar pride do opeklin dihalne poti je človek v neposredni

smrtni nevarnosti, saj vdihovanje vročega zraka poškoduje sluznice dihalne poti in pride do

zadušitve. Posebno previdni moramo biti pri gašenju električne napeljave ali naprav pod

napetostjo. 9.2. VPLIV PRODUKTOV GORENJA

Produkti gorenja predstavljajo veliko nevarnost za ljudi, ki se nahajajo neposredno v območju

požara. V območju gorenja vsebnost kisika hitro pade iz 21% na 17,5%, kar predstavlja

59

nevarnost tudi brez strupenih primesi. Poleg glavnih strupenih produktov gorenja CO in CO2,

nevarnost za organizem pomenijo tudi ostali strupeni plini. Odkar je prepovedana uporaba

halona kot gasilnega sredstva se je zmanjšala nevarnost zaradi kloriranih ogljikovodikov, ki

so se sproščali pri razgradnji halonov.

Ogljikov monoksid je osnovni produkt izgorevanja z zelo izraženim toksičnim delovanjem. Je

brez barve, vonja, lažji je od zraka in vnetljiv. CO preko vdihavanja preide v kri, kar povzroči

glavobol, pri daljšem vdihavanju pride do odmiranja možganskih celic, izgube zavesti in

smrti.

Poleg CO se pri požaru in gašenju sprošča še cela vrsta toksičnih snovi.

Glede na fizikalno sestavo jih delimo na:

• prašne,

• dime,

• pare,

• pline.

Glede na način delovanja na človeški organizem jih delimo na:

• dražljivce,

• dušljivce,

• opojni pline,

• krvni strupe.

Z vhodom v organizem sprožijo kemijske in biološke reakcije s tkivom in izzivajo poškodbe

življenjskih funkcij.

60

10.0. ZAKLJUČEK

Izkušnje so nam pokazale, da je protipožarna zaščita na ladji nekaj specifičnega in se v

mnogočem razlikuje od protipožarne zaščite na kopnem. Požar predstavlja za ladjo in posadko

ter potnike na njej eno največjih nevarnosti, zato so preventivni protipožarni ukrepi nujno

potrebni in morajo biti izvedeni v skladu s določili konvencije SOLAS.

Vsi tehnični ukrepi so zaman, če človek kot najpomembnejši faktor varstva pred požarom, ne

deluje preventivno in če ni ustrezno usposobljen. Vsak član posadke mora biti seznanjen z

razmestitvijo protipožarnih sredstev in naprav na ladji, kar je osnovni pogoj za uspešnost

gašenja.

Kadar pa iz kateregakoli razloga pride do požara je potrebna dobra usposobljenost posadke na

področju protipožarne zaščite. Na ladji se redno izvajajo vaje na katerih se posadko poduči o

vzrokih za nastanek požara, preventivne ukrepe in način ravnanja v primeru požara. Vaja

obsega tudi praktični primer gašenja, organizacijo ter taktiko v bori s požarom. K večji

požarni varnosti vsekakor pripomorejo tudi vgrajeni negorljivi materiali v ladjah, ki imajo

slabo karakteristiko širjenja požara.

Kljub vsemu ne bomo nikoli povsem izločili možnosti nastanka požara. Vsekakor so predpisi

dovolj strogi, vprašanje pa se pojavlja ali ga nadzorni organi v nekaterih državah res izvajajo.

V zadnjem času smo bili tudi pri nas priče, ko je inšpektor zaradi neizpolnjevanja pogojev

prepovedal izplutje ladji. Tudi požar na ladji v izolski ladjedelnici nam je lahko opozorilo, da

nismo nikoli dovolj usposobljeni za ravnanje v takih primerih.

V nalogi sem poskušal zbrati čimveč gradiva s tega področja in ga predstaviti v neki celoti, da

se bo moje delo lahko uporabljalo pri izobraževanju prostovoljnih gasilcev. Zavedam se, da se

velika večina s primerom požara na ladji v praksi ne bo srečala, vendar osnovne informacije s

področja protipožarne zaščite na ladji bomo morda lahko uporabili tudi pri intervencijah na

kopnem.

61