Prodnik, Jernej - Garderobne skupnosti in kiberprostor: h konceptu "psevdo-okoljskih" niš

8/6/2019 Prodnik, Jernej - Garderobne skupnosti in kiberprostor: h konceptu "psevdo-okoljskih" ni

1/17

LANKI


2/17

Jernej Prodnik| Garderobne skupnosti in kiberprostor: h konceptu psevdookoljskih ni 109

Jernej Prodnik

Garderobne

skupnostiin kiberprostor:h konceptupsevdookoljskih ni

Identifikacija problemaRazprave o virtualnih skupnostih in identitetahse pogosto vrtijo okrog pojmov, kot so razkroj,irjenje cinizma, odtujenost in neavtentinost.Gre predvsem za pristope avtorjev, katerih teo-rije temeljijo na tehnolokih spremembah terobenem pesimistino napovedujejo, da je za

naraajoo individualizacijo in razkroj trdnihskupnostnih struktur, ki so prinaale varnost,odgovorna prav nova tehnologija. Kriva naj bibila predvsem drubena izoliranost ob njeniuporabi, ki ima dolgorono gledano izjemnonegativne posledice na drubeno vzajemnostter tradicionalno dojemanje skupnosti. Tapogled, podobno kot pretirano optimistien,ki virtualneprostore (in posledino skupnosti)

postavlja kot reitelje teav same zase, poza-blja na ire drubene dejavnike in spremem-be, oba pristopa pa bi morala biti izpostavljenakritiki zaradi tehnolokega determinizma.

Internet in tehnologija na splono se evedno prepogosto jemljeta kot udeni lek,ki bo po utopistini verziji odpravil drubenetegobe, ali po distopini le e poslabal stva-ri; oba torej drui implicitna predpostavka,da tehnologija nastaja (in vpliva) v drube-

nem vakuumu. eprav bo glavna nalogatega prispevka pogled prek tovrstnih binarnih

pristopov, to ne pomeni, da jih jemljem kotpovsem nepomembne. Ob svoji mitolokostiso namre lahko pomembni indikatorji ostanju dananje drube in vzrokih za njeneosrednje antagonizme. Z njimi pa se ne da

spopadati drugae kot s politiko.Zato so skupnosti, ki se zamiljajo tudi preknovih tehnologij, v drugem delu prispevkaobravnavane v kontekstu strukturnih spremembkapitalizma in sprememb v delu, pri emer seopiram predvsem na dela Zygmunta Baumanain Paola Virna. Od zadnjega si izposojam kon-cept psevdookoljskih ni, s katerim poskusimrazloiti, kako se razlini pristopi poskuajospopadati z nestabilnostmi fleksibilnega post-fordistinega kapitalizma. Prispevek pa se vprvem delu sooa s subjektivnimi razsenostmikonstituiranja skupnosti, pri emer si pomagamz Andersonovimi Zamiljenimi skupnostmiin drugimi avtorji, izhajajoimi iz drubenegakonstruktivizma, ki omogoajo dojemanje sku-pnosti kot drubeno pogojene, ne pa dane ponaravi. Iz tega izhajata ugotovitvi, da (izklju-no) virtualna skupnost ne more obstajati in da

je skupnost produkt razmerij med komunici-ranjem, materialnim in vsakdanjimi praksami.Skozi prispevek se pokae, da gre pri vpraanjuskupnosti, ki bi ga bilo treba premisliti na novo,za prvovrstno politino vpraanje.

Od psevdoskupnosti kzamiljenim skupnostim

Koncept psevdoskupnosti Jamesa R. Benigerjain problematika njihovega edalje vejega raz-raanja se pogosto uvrata med pesimistinepoglede na to, kakne naj bi bile posledicenovih oblik komunikacije na skupnosti. BistvoBenigerjevega pogleda je v problematizacijineosebnega komuniciranja in izpostavljanje(oziroma idealiziranje) komuniciranja od-ust-do-ust, kar je bil pozneje tudi osrednji teren zakritiko tega pristopa (glej Beniger, 1986; tudi

Jones, 1999: 226233). Mnoini mediji in iritehnoloki razvoj naj bi izkoreninjala intimne


3/17

110 asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo| 242 | lanki

skupnostne odnose, odkritost in avtentino bli-ino, znailno za Gemeinschaft. Mnoinimediji so potencialno namre lahko dosegaliedalje vejo populacijo, kar je naenjalo med-osebno komuniciranje in globlje intimne sku-

pinske odnose. Beniger zaetkom teh premikovsledi vse do predindustrijske dobe, nastanekindustrijske drube pa je po njegovem mnenjule e dodatno poveal prizadevanje za personali-zacijo mnoine komunikacije, ki je vsaj delnoprikrivala njegovo neosebno naravo.

Kljub tej dolgi zgodovini prikrivanja veli-kosti predvidenega obinstva, usmerjenih spo-roil in izumljanja intimnosti v vsebinah se jeloveka komunikacija v zadnjega etrt stoletjarevolucionarno spremenila, saj je prilo dozamegljevanja razloevanja med mnoino inmedosebno komunikacijo.

Poasi je vsakdo od nas postal omreen spovrinsko medosebnimi odnosi, ki zame-njujejo osebna z mnoinimi sporoili invedno bolj vkljuujejo interakcijo s stroji [...]Te spremembe ne predstavljajo ni drugega

kot transformacijo tradicionalnih skupnosti vneosebne zveze proti nezamisljivemu hibri-du dveh ekstremov, ki jih lahko imenujemopsevdoskupnosti (Beniger, 1986: 352354).

Kljuna teava naj bi bila v personalizacijiposredovanih (ciljanih) sporoil, ki izhaja tudiiz sposobnosti korporacij, politinih strank,podjetij za prouevanje trga in drugih, dazbirajo edalje veje baze podatkov o posame-

znikih ter jih nato e dodatno izkoriajo zapersonalizacijo sporoil. Mnoina komunika-cija torej ni le mnoina, ampak je v tevilnihprimerih hkrati tudi osebna (Ibid.: 354365;glej tudi Beniger, 1990: 7074).

Danes je ta pogled zaradi tevilnih razlogovzastarel; veliko teorij in teoretskih tokov jebilo treba zaradi precej radikalnih sprememb,ki jih je prinesla digitalna komunikacija, vsajdodobra revidirati (glej Scolari, 2009). A precej

veja teava kot to je Benigerjev oiten teh-noloki determinizem, ki tehnologiji pripisuje

svojsko avtonomnost, kot da bi bila neodvisnaod drube, ne pa njen produkt. Nujno jetreba omeniti, da nikakor ne gre za osamljenprimer; ne le v urnalistinih in drugih popu-larnih diskurzih, temve tudi v znanstveni sferi.

Posledice, ki naj bi jih na drubenih odnosihpustila tehnologija (skorajda povsem neodvisnood drugih okoliin), e danes dominirajo tudiv razumevanju interneta, virtualni prostori paso e samodejno oznaeni kot prinaalci neav-tentinosti. Drubeni odnosi po spletu so takovelikokrat zaznani kot nekaken malce prismo-jen produkt posameznikove fantazije.

V tem prispevku bom poskual prikazati, daje ta dihotomna delitev na virtualnein realneprostore e v osnovi napana in da bi k temuvpraanju morali pristopiti iz drugane per-spektive. Virtualno namre nikoli ni loeno odpreostalega drubenega ivljenja, kaj ele dabi bilo lahko od t. i. realnega loeno v popol-nosti. Prav tako je e samo pisanje o virtualnihskupnostih preeto s tevilnimi paradoksi innasprotji, ki e tako pogosto teijo k razlinimkonceptualizacijam skupnosti, z virtualizacijo

pa te teave le e eskalirajo.tevilni avtorji, ki piejo o t. i. virtualnih sku-pnostih, se pogosto opirajo na Zamiljene sku-pnosti Benedicta Andersona. Njegova knjigao izvorih nacionalizma namre daje monostdojemanja skupnosti kot konstruktov, ki imajosvoj izvor v komunikaciji. Ena najpomemb-nejih funkcij jezika naj bi tako bila njegovazmonost generiranja zamiljenih skupnosti s

tem, ko v bistvu oblikuje specifine solidarno-sti (Anderson, 1983/2007: 163). Irelevantno jetorej, za kaken vernakular gre, v ospredje stopisama sposobnost lovekega komuniciranja, kiomogoa proces zamiljanja. Primeren terminza opis tega bi bil komunifikacija (Calhoun,1991: 108), saj je lahko komunikacija iz te per-spektive formativna za skupnosti; ljudje brezneposrednih odnosov se lahko zamiljajo kotlani iste skupnosti skozi simbole in kulturne

artefakte posebne vrste, oboje pa lahko izzovein ustvari mone vezi.


4/17


Andersonova osrednja teza je, da so zami-ljene vse skupnosti, ki so veje od prvotnihvakih skupnosti in preraajo neposreden med-loveki stik (morda pa celo te). Skupnostimoramo razlikovati ne po tem, ali so pristne

ali lane, ampak po nainu, kako so zamilje-ne (Anderson, 1983/2007: 23). Zamiljanjane smemo meati z izmiljanjem ali potvarja-njem, saj skupnosti vedno obstajajo v mislihin predstavah njihovih lanov, to pa se prinacijah prenaa v njihov vsakdan skozi razlineideoloke mehanizme za ustvarjanje trdnostiin pripadnosti temu kulturnemu artefaktu. Priasopisu tako e sama zasnova pomeni prela-mljanje v specifini zamiljeni svet bralcev, sajje za zamiljanje potrebna tudi ideja stalne,trdne hkratnosti (Ibid.: 88). Zamiljeni svetima tako vidne korenine v vsakdanjem ivlje-nju. Fikcija se potihem in nenehno pretakav realnost (Ibid.: 56). Kot pie Balakrishnan(Balakrishnan, 1995: 62), je za Andersonadruba nujno obenem socialna struktura inzamiljeni izdelek imaginacije, te enabe pane iznii niti prihod kapitalizma. Skupnosti se

skozi zgodovino zamiljajo na tevilne raznoli-ke naine, z razlinimi orodji, iz tega pa CraigCalhoun (Calhoun, 1991: 111) izpeljuje, datelevizija in drugi mnoini mediji ponuja-jo izjemen potencial za nadaljnja ustvarjanjazamiljenih skupnosti, tako objektov identifika-cije kot tudi objektov antagonizmov.

Andersonov pristop bi v osnovi lahko ozna-ili kot drubeno konstruktivistien, podobno

kot velja za Anthonyja Cohena, ki je poznejeskupnosti obravnaval s pomojo simbolov (Day,2006: 154163). Po Grahamu Dayu (Ibid.:156) se ta pristop bolj osredinja na naine,kako skupnosti zaivijo skozi interpretativneaktivnosti njihovih lanov in se izraajo skozikoncepte, ki so v uporabi v njihovem vsakda-nu, eprav upotevajo tudi fizine, material-ne in demografske procese. To je pomemb-no predvsem zaradi izpostavitve subjektivnih

dimenzij pri prouevanju tvorjenja in obstojaskupnosti. Cohen (glej Cohen, 1985) pa je,

kot bomo videli, preprian tudi, da ne bi smeliimeti predpostavk glede tonih individualnihpomenov samih lanov o teh skupnostih.

Virtualna skupnost ne obstajaReproduciranje skupnosti in njenega ivljenjaskozi vsakodnevne prakse ima (tudi) po mne-nju konstruktivistov veliko teo, eprav se nato dejstvo pogosto pozabi. To pa lahko igrapomembno vlogo v naem priblievanju pro-blemom, ki se dotikajo vpraanj kiberprostorain njegovega dejanskega (ne)obstoja. Glede nakonceptualizacijo Marka Nunesa (glej Nunes,2006) bi namre lahko nali veliko podobnostimed problematiko prostora in problemi z zme-raj teavnim konceptualiziranjem skupnosti.Sam izhaja iz ugotovitev Henryja Lefebvreja, kije ponovno premislil povsem moderne dihoto-mije in ob tem pokazal, da prostora ne smemojemati kot stvar, ampak v resnici predvsem kotdrubeni proces. Iz tega izhaja, da kiberprostorni nekaj, kamor bi li s tehnologijo, ampak

nekaj, kar v resnici ivimo. Kot zgovorno zapieNunes, uporabnik prej uporablja omreenotehnologijo kot medij, ne pa kot neki raunskimehanizem (Ibid.: xiii). Mnoica zadnjihdogodkov v drubi bi morala biti izjemendokaz dejstva, kako internalizirano in samou-mevno je e komuniciranje, ki je posredovanoprek relativno novih tehnologij (raunalnika,mobilnega telefona itd.).

Pri tem je nujno poudariti, da je izjemnodiskutabilno sploh govoriti o virtualnih sku-pnostih kot taknih, za kar obstaja ve razlo-gov. Prvi, bodisi tako imenovana virtualnaskupnost kot takna ne obstaja, ali pa gre zabrkone prvi primer v zahodni zgodovini, kose je skupnost, ki se zamilja skozi doloentip medija oziroma tehnologije, v veliki merizaela enaiti s tem specifinim orodjem.Kajti virtualna skupnost v resnici ni ni dru-

gega kot skupnost, ki naj bi obstajala v nekemprostoru, povsem loenem od resninega


5/17


ivljenja; zadnji naj ne bi imel skorajda nika-krnega vpliva nanjo in nasprotno, zaradi

obstoja nekje tam, na internetu, pa je obenemdojeta kot nekaj fiktivnega. Kako naj bi bilatovrstna skupnost pod kakrnimkoli pogojemresnina, e je virtualna, kar se pogosto jemljekot binarno nasprotje realnega, neresnino?e sama beseda nosi konotacijo izmiljenostiin precej fascinantno je, kako je lahko to ezmeraj tako pomembna tema za razpravo.Recimo tako: bodisi skupnost obstaja ali pa neobstaja, kajti skozi doloene procese imagina-cije (v tem primeru prek virtualnih prostorov)gredo vse. Internet se po tej logiki lahkojemlje le kot nadgrajen aparat omogoanjanezavednega imaginacijskega procesa.

Za Vincenta Mosco (Mosca, 2005: 6) eleko tehnologije [...] prenehajo biti veliastneikone mitologije in vstopijo v prozaien svetbanalnosti , ko izgubijo svojo vlogo virovutopistinih vizij postanejo pomembne sile

drubenih in ekonomskih sprememb. Taas je ve kot oitno e mimo, raunalnikin prek njega posredovano komuniciranje je(podobno kot pri mobilnem telefonu) postalonevidno za izjemen del svojih uporabnikov, kio njihovi uporabi ne razmiljajo ve zavestno.Nasprotno se v tevilnih primerih zgodi ele,ko zanejo o uporabipretiranorazmiljati, kose jim v zavest obenem prikradejo stereotipi

popularnih diskurzov, ki pa zaradi te samou-mevnosti prav tako edalje bolj izgubljajo naveljavi in izginjajo.

Drugi pomemben razlog, ki je tesno pove-zan s prvim, je v posebnostih in specifikahposameznih skupnosti. tevilne lonice medrazlinimi skupnostmi po Cohenovem (glejCohen, 1985) mnenju obstajajo le v oehnjihovih lanov; ko delijo enake simbole skozidoloene kulture, a jim podeljujejo samosvo-

je pomene, ki jih ljudje zunaj teh skupnostibodisi vidijo ali pa tudi ne. Velikokrat se zgodi

celo, da enakega pomena tem simbolom nepripisujejo niti sami lani, vseeno pa imajoposeben pomen za vsakega posameznika inposledino omogoajo ohranjanje obstoja spe-cifine skupnosti. Meje in lonice, ki so skon-

struirane skozi simbole in koncepte, tvorijo(kakor bi jim lahko rekli) posebneskupnosti,posredovane pa so lahko tudi skozi internet.Ker je nekaj posebnega v vsaki posamezni sku-pnosti, kar jo za njihove lane dela druganood preostalih, lahko hitro ponotranjajo njenoivljenje in kulturne specifike. Podobno kotsmo e omenili, skupnosti temeljijo na subjek-tivnih izkustvih ter jeziku in komuniciranjusimbolov, ki jih ohranjata pri ivljenju. Najbrje povsem jasno, da v lastnih oeh nihe nilan virtualne skupnosti (kot najbr ni tele-vizijske skupnosti), ampak zelo specifine,posebne skupnosti, v obstoj katere podzave-stno verjame, ne glede na to, kako se zamilja.

Tretji in obenem najpomembneji razlogpa je, da umetni kontrast med dvema domnev-no loenima prostoroma v resnici ne obstajain je e v osnovi zgreen; to e zlasti velja od

trenutka, ko zane izjemno mnoino upora-bo dopolnjevati nevidnost tehnologije. Takoimenovano virtualnov nobenem pogledu nemore biti neodvisno ali avtonomno od real-nega. Dejansko je zmeraj v stanju odvisnostiskozi naravne in telesne strukture, drubeno-ekonomske in drubeno-kulturne procese,jezik, vsakdanje ivljenje ter obstoj in takonaprej. Gre le za enega izmed (novih) delovoziroma aspektov e obstojeega vsakdanjegaivljenja; morda gre za njegovo popestritev,ali pa celo (navidezno) loevanje in odtuje-vanje od krutega vsakdana, varovalno nio.1Izhajajo iz Nunesovih ugotovitev bi lahkodejali, da je prav kiberprostor lahko eden lep-ih primerov, kakna je lahko mo komunika-cije, kajti e naj nosi s seboj kakrenkoli vpliv,mora imeti tudi materialne posledice.

Komunikacija se izvruje kot vrsta odno-sov in se sama zase vkljuuje v medij [...]Kiberprostor se dogaja in kae skozi odnosne

1 Glej na primer Malpas (2009), za podobno argumentaci-jo pa tudi Nunes (2006) in Saco (2002). Za to vpraanje jeizjemno primeren stavek Paula luarda: Obstaja e en svet,ampak je tale.


6/17


interakcije med posamezniki, vkljuenimiv raunalniko posredovano komunikacijo,in uveljavlja kot zveza med materialnimi insemiotskimi procesi. Problem prostora, ki gakiberprostor postavi v ospredje, prikazuje sto-

pnjo, do katere so prostori vsakdanjega ivlje-nja v omreeni drubi proizvedeni s straniteh dinaminih odnosov med materialnimi insemiotskimi procesi (Nunes, 2006: 12).

Obstajata torej relacijska povezava invzajemen vpliv med materialno strukturo/manifestacijo, simbolnim pomenom (npr.komuniciranje, izraanje, semiotska struktura)in iveo prakso (npr. vsakdanje ivljenje,kontekst govorjenja, izkustva), ki na primeromogoa nae razumevanje prostora kot dru-bene stvaritve. Kot je bilo e reeno, greta konceptualizacija prek dihotomije medmaterialnostjo in metaforinostjo, ki v velikimeri bremeni moderno imaginacijo, saj vresnici ne moreta obstajati loeno: obstajadialektina relacija med materialnim in kon-ceptualnim/simbolnim, ki obenem ni loenaod vsakdanjega ivljenja in njegovih praks.

Veliko teh predpostavk dri tudi za nae razu-mevanje skupnosti kot drubenega konstrukta,ki mora biti soasno subjektivno prepoznanas strani posameznikov, a hkrati obstaja objek-tivno tako zaradi materialne manifestacijev vsakdanjem ivljenju, kot zato, ker jo kotobstojeo prepoznavajo tudi drugi. Iz tegaizhaja, da ne more obstajati skupnost, ki nimanikakrnih monosti za pomembno vplivanje

na nae vsakdanje ivljenje in ki se prek njegaobenem ne reproducira; ki nima vsaj mono-sti za vplivanje na materialne pogoje naegaskupnega obstoja; in ki ne premore medse-bojnega komuniciranja v najirem pomenute besede ter posledino tudi zamiljanja. Kotje poskual pokazati tudi iek (glej iek,1992), bi po drugi strani mono zavajali, ebi skupnost zreducirali na rezultat tekstualnihpraks, saj ima tudi svoje nediskurzivno jedro.

Poudarimo torej lahko, da se tako ali drugaevirtualno materializira tudi v nekih realnih

praksah in ivljenju, e ne drugae prek ritua-lov in loevanja Nas od Onih, ki hoejo vzetiNao Stvar; oziroma v zvezi s tem prispevkommorda e samo z introvertiranim zapiranjempred nevarnostmi sveta.

Dejstvo je, da so danes le redke skupnostitako mono povezane, trdne in dojete za samo-umevne, kot je v preteklosti na primer veljaloza nacionalno skupnost. Ampak kot poskuampokazati v nadaljevanju, je as tovrstnih vnaprejdoloenih identitet in skupnosti v veliki merimorda e minil, saj so postale precej bolj izbir-ne in stvar osebne odloitve. eprav so skupno-sti torej v veliki meri subjektivno skonstruirane,kot smo pravkar pokazali, pa ne smemo pozabitina ire strukturne okvire v drubi, ki bodisi

podpirajo trdne, vrojene(naravne) skupnosti,ali pa z latentnim vplivom delujejo proti njiho-vemu obstoju.

Garderobne skupnostiv asu tekoe moderne

Pri opisovanju irih drubenih razmer se

bomo oprli na teorijo Zygmunta Baumana. Netoliko zato, ker pri njem ne bi bilo tevilnihpredpostavk, vrednih kritike,2 ampak predvsemzato, ker kljub fragmentiranosti pisanja inraznolikim spremembam, skozi katere je elnjegov pester teoretski opus, ostajata skupnostin identiteta eni glavnih tok njegovega inte-resa, obenem pa ju velikokrat uvra celo vsredie form sodobne drube in politinih pro-cesov, ki se odvijajo v njej (glej npr. Bauman,

1992: 18183; 1995; 1996; 2001; 2002a: 213254; 2008).

2 Kritiko njegove percepcije individualizma in (tako navaja Ba-uman) propadanja trdnih drubenih razredov, ki so bili znailniza moderno podobne trditve, kot jih najdemo pri Giddensu(1991) in Becku (2009) podaja na primer Atkinson (2008).Kljub problematinosti tevilnih aspektov Baumanovih teorij,predvsem pa popolni neoprijemljivosti predstavljenih koncep-tov in neobstoju razlogov, zakaj je do teh sprememb v drubiprilo, lahko daje dobro podlago, ko je govor o trenutnem

stanju drube, v kateri se klasini drubeni razredi edaljeteje samoprepoznavajo.


7/17


Bauman je e od osemdesetih let dalje edenostrejih kritikov koncepta moderne drube,predvsem zanjoznailne racionalnosti, slepegazaupanja v tehnologijo in znanost, omejevanjasvobode in posledino tudi njej imanentnih

institucij. Iz sredia uravnavana, po monostiracionalno dizajnirana in nadzorovana dru-ba naj bi bila tista dobra druba, ki jo jepo Baumanovem mnenju (Bauman, 1997:227) hotela skonstruirati moderna. Racionalnidizajn koordiniranja iz sredia pa se enakodobro prilega tako oli kot zaporu, le da tauniverzalna aplikabilnost po njegovem mnenjupotencirano dela celo olo za zapor.

Najbolj oitne poteze Baumanovega videnjapostmoderne drube: institucionalizirani plura-lizem, raznolikost, nakljunost in ambivalencaso v neposrednem nasprotju z univerzalizmom,homogenostjo, monotonijo in jasnostjo, za kate-re si prizadeva moderna. Prav zato naj bi post-moderni koncept potreboval ostro odcepitevin teoretsko emancipacijo od idej in diskurzamoderne, ki poleg omenjenega zajema e sis-tematino urejanje, vsesplono racionalizacijo

ter gibanje v natanno doloeno smer protinekemu konnemu cilju zaelene drube (glejBauman, 1992). Ta proces prehoda v druganodrubo naj bi se v Evropi in z njo povezanihdravah zael v drugi polovici 20. stoletja,Bauman pa je na prehodu v novo tisoletje boljkot ne zavrnil postmoderni pristop in z njimpovezane avtorje ter ugotavljal, da kapitalizemin moderna ivita naprej, le da v permanentni

revoluciji tekoe moderne (Bauman, 2002b:15). Temeljev svojega projekta, zgrajenih okolipluralizma in svobode posameznika, zaraditega ni bistveno spreminjal, je pa zato posvojilmetaforo utekoinjenja, ki se prvi pojavi v deluTekoa moderna, s katero je hotel pokazati, vkateri fazi se trenutno nahaja druba obilja.

Posledica omenjenih sprememb naj bibila, da revolucioniranje ni ve prelom z ruti-nami, ampak prej vsakdanji nain ivljenja

drube, pravilo, ne izjema. Z utekoinjenjemso vzorci, kodeksi in pravila, ki sluijo podre-

janju in lahko obenem igrajo oporno vlogostalnih orientacijskih tok, v sodobni drubiedalje bolj neoprijemljivi. Zdaj prehajamoiz dobe vnaprej razvrenih 'referennih sku-pin' v obdobje 'univerzalnega primerjanja',

v katerem je smer individualnih samogradi-tvenih naporov endemino in neozdravljivonedoloena, ni dana vnaprej, je preprianBauman (Bauman, 2002a: 12). Breme odgo-vornosti in tkanja vzorcev je tako padlo naposameznika, sile, ki so poprej ohranjale redin sistem na politini agendi, pa so bile raz-puene. Na vrsto za utekoinjenje so prilivzorci odvisnosti in interakcije, ki so zdaj takozelo gnetljivi, da esa takega prejnje genera-cije niso poznale in si niso mogle zamiljati;toda podobno kot vse tekoine svoje oblikene obdrijo prav dolgo. (Ibid.: 13)

Posledice irih strukturnih drubenih pre-mikov, ki jih je e poprej poetino zaznavalGuy Debord, so po Baumanu torej signifi-kantne predvsem za posameznikov poloaj vdrubi, saj ne vedo, kakna natanno je njihovavloga v drubi, poleg tega pa je v tovrstnih raz-

merah skorajda nemogoe dolgoroneje narto-vati ivljenjsko pot proti linearno doloenemucilju. Ni presenetljivo, da obenem druganovlogo dobivata identiteta in skupnost. Medtemko je v tekoi moderni identiteta postala sredi-e pozornosti posameznikov, pa s svojo proti-slovnostjo niha med moro in sanjami, saj hrepe-nenje po njej izhaja iz elje po varnosti, ki pa jozaradi prostora in asa, ki ni naklonjen trdnosti,

omogoajo le zaasno (Bauman, 2008: 1934).To se odraa tudi na zahtevah posameznikov;izogibajo se fiksnosti identitet in jih kupujejov identitetnih supermarketih, nosijo pa jih kotlahko ogrinjalo, ki ga je mogoe kadarkolisneti (Ibid.: 32). Podobni argumenti veljajo zaskupnosti, ki so edalje tesneje povezane z oseb-nimi identitetami, zato bi lahko govorili tudio (reakcionarnih) skupnostnih nadomestkih.Bauman jih zopet metaforino poimenuje gar-

derobne skupnosti, saj je zanje znailna krat-kotrajnost in komaj kakna zavezanost, da lahko


8/17


v njih vseeno uivamo. Kakovost nadomestinjihova koliina (Ibid.: 33; 2002a: 252253).Skupnosti so tevilnih barv in velikosti, pred-vsem pa so bolj projekti kakor stvarnosti, nekajkar pridepoindividualni izbiri in neprednjo

(Baumnan, 2002a: 214). So hlapljive in pogo-sto potrebujejo spektakel, da prebudi podobneinterese v razlinih posameznikih, zato se zdiBaumanu (Bauman, 2002a: 252253) zanje pri-meren e en izraz, in sicer karnevalske skupno-sti, ker ponujajo zaasen oddih od vsakdanjihagonij in monotonosti samote.

To so prikazni skupnosti, fantomske skupnosti,ad hoc skupnosti, karnevalske skupnosti

skupnosti, pri katerih posameznik uti, da sejim pridrui e samo s tem, da je tam, kjerso prisotni drugi, preko portnih znakov indrugih simbolov, deljenih namenov, stilov aliokusov [...] gre torej za 'trenutno' izkunjoskupnosti, ki teje. V potronikem obstoju, kije forsiran pod tiranijo hipnosti in merjen s to-kastim asom, ima lahkotnost pridruevanjain zapuanja, ki jo nosi izkustvo fantomske,ad hoc skupnosti, razumljivo prednost pred

neprijetno trdnimi, zavezanimi in zahtevnimi'resninimi stvari' (Bauman, 2007: 111112).

eprav postajajo skupnosti edalje krhkejein stvar osebnih projektov, tega prikaza ne bismeli jemati kot pretirano pesimistino napo-ved za prihodnost. Zaradi Baumanove robu-stne kritinosti do moderne mono nasprotujezaduljivosti tradicionalnih koncepcij skupno-sti, ki se pogosto idealizirajo kot nekakni

izgubljeni modeli, ki bi jih bilo treba znovaoiviti. Unitarnosti, homogenosti in enakostine moremo najti v njegovem teoretskem reper-toarju, prav nasprotno, to nikakor ni skupnostniideal, ki naj bi ga iskali. Tako bi morala sku-pnost vkljuevati refleksijo, kritiko, vkljueva-nje eksperimentiranja, predvsem pa nikoli nebi smela biti imuna za debate; noben dogovorne bi smel biti 'naraven' ali 'samoumeven'.Drubenih sprememb torej ni mogoe jemati

nujno kot nazadovanje za skupnost, ampaksamo kot drugaen tip neesa, emur bi se bilo

treba izogniti v prizadevanjih po svobodnejemivljenju (glej Bauman, 2001).

Skupnost obega razumevanja bo ostalakrhka in ranljiva, tudi e bo doseena, zmerajbo v nuji po pazljivosti, utrjevanju in obram-bi. Ljudje, ki sanjajo o skupnosti v upanju poiznajdbi dolgorone varnosti, ki jo tako bole-e pogreajo v svojih vsakodnevnih tenjah,ter po osvobajanju samih sebe od neprijetnihbremen vedno novih in zmeraj riskantnihizbir, bodo bolee razoarani (Ibid.: 14).

loveka narava medokoljem in svetom

To edalje bolj tekoestanje drubenih razmerin odnosov vedno znova potiska ljudi v svet,kamor dejansko spadajo po naravi svoje bioan-

tropoloke konstante. loveka bitja se namreod drugih ivali po mnenju Paola Virna lou-jejo glede na svojo odprtost svetu, po visokistopnji nedefinirane potencialnosti, ki izhaja iznespecializiranosti homo sapiensa. Ta biolokastalnica loveke narave v trenutnih produkcij-skih okvirih oziroma drubeno-zgodovinskemkontekstu stopa v ospredje in postaja neposre-dni predmet ekonomske in politine prakse.

Zato je na trgu dela navzoa sama lovekanarava, potencialnost in monost, obenem pata odprtost svetu vpliva na tevilne druge sferedrubenega ivljenja (glej Virno, 2003; 2007:87162; 2008: 966; 2009).

Virno je pojmovanje loveka kot svetnegabitja prevzel od Heideggerja in drugih filozofov(npr. t. i. tradicije skromnosti), ki so o pomen-skem paru svetokolje razpravljali v dvajsetihin tridesetih letih prejnjega stoletja,3 asovno

torej na predveer krize leta 1929, velike depre-sije, iritve fordizma in taylorizma, zametkov

3 Pozneje je kot uenka Heideggerja ta koncept kot enegapomembnejih v svoji politini teoriji prevzela Hannah Arendt(glej npr. 1996), vendar v nasprotju s svojim uiteljem, podobnokot pozneje velja tudi za Paola Virna,svetnosti ne jemlje kotnekaj negativnega. Med italijanskimi avtorji se je s temi vpraanjiukvarjal predvsem lozof Giorgio Agamben (glej npr. 2002).


9/17


socialne drave, katastrofe liberalnih reimovin ekonomije laissez-faireter mnoine brezpo-selnosti ... (Virno, 2007: 108109). Kriza je vtevilnih pogledih podobna dananji, Gramscijo je tako leta 1921 opisoval kot as, ko sta kapi-

tal in delo v neposredni konfrontaciji:Za ohranitev buroazije bi bilo gotovo zelokoristno, da porok, kot je proletariat, pre-vzame nalogo, da pred irokimi mnoicamipotrdi, da za sedanji gospodarski polom ninihe kriv, temve da je univerzalna dolnostpotrpeljivo in trdo delati ter akati, da sezacelijo sedanji zlomi in da se na sedanjihrazvalinah zgradi nova stavba. [...] Podrojenadzora torej izhaja iz podroja, na katerem

se buroazija in proletariat bijeta za poloajvodilnega razreda irokih ljudskih mnoic(Gramsci, 1982: 9293).

Ta boj se vsaj na Zahodu izrazi v ohranitvirazredne drube in vodilni razred ostane isti; a skompromisom, tj. pridobitvijo delavskih social-nih pravic. Danes ima delavstvo, podobno kot vasih Gramscija, edalje manj stabilne socialnepravice, obenem pa je v proizvodnem procesu,

kot e reeno, neposredno uporabljena samabioloka konstitucija loveke vrste kot take (naj-oitneje samo komuniciranje in jezik).

Glavne predpostavke svetnosti po Virnupravijo, da lovek v nasprotju z ivalmi niokoljskobitje, saj nima niti natanno defini-ranih nagonov niti specializiranih instinktov.lovek je bitje, ki nastaja, ki ga definirajosposobnost, nedokonnost in nedefiniranost.

Je neveden glede tega, kaj naj stori, njegovakultura izhaja iz njemu konstitutivne dezori-entacije, vse, kar je najvije, pa izvira iz dejstvapraznine, potencialnosti in nepolnosti. Kjerje za ival okolje, je za loveka kultura, kikompenzira ta veno obstojei manko homosapiensa. e po eni strani ivalski organizemima okolje in pravzaprav jeokolje, v kateremivi, okolje pa je logien podaljek njegovegatelesa, ga lovek kot odprto bitje nima; ima le

splonost sveta. Svet je vselej delno nedolo-en ivljenjski kontekst, medtem ko na drugi

strani okolje ponuja konen niz monosti,fiksnost. Kronino potencialnost loveke iva-li, monost v isti obliki, lahko ponazorimo zgovorno sposobnostjo, ki je splona zmonostizrekanja, ne pa omejen seznam mogoih

izjav ali definiran nabor instinktivnih potez,obenem pa pomeni, da 'zlo' izhaja iz istihpogojev kot 'vrlina', pravzaprav iz lovekeodprtosti in praznine (Virno, 2007: 87111;2008: 966; 2009).

Prav ta prirojena potencialnost lovekeivali, biti-v-svetu, je vir vene negotovosti.Zato se ob neposrednem sooenju s svetom,ki s seboj prinese preobilico utnih draljajev,lovek sooa s tipinimi duevnimi stanji,kot so tesnoba, izgnanstvo, dolgas, regresijav neskonnost in praznina. A le takrat, ko jeposameznik sooen z neskonnostjo sveta.loveko ustvarjanje psevdookoljskih ni jenamre prilagoditvena praksa, ki odpira fiksnapribealia in varna zavetja, kjer prevladujetaponavljanje in avtomatizem. Osrednji pro-blem sodobne drube je, da smo:

danes pria sistematinemu usihanju psev-

dookolij in soasnemu razkazovanju biolokekonstitucije loveke vrste. Prili smo torejdo toke, ko je loveka praksa na najboljneposreden nain uporabljena na vsem, karto prakso naredi loveko [...] Postfordistinitrg dela s svojimi prekinitvami in prekernost-mi je svetna (ne psevdookoljska) situacija.Svetna situacija, ki ni zaasna, ampak redna,stalna, neizogibna. Tako reko stalno izgnan-stvo (Virno, 2007: 111).

Divja fleksibilnost dela in trga je odli-tek potencialnosti; nespecializiranost ni vezavrta, kot je bila v asu fordistine proizvo-dnje, ampak je postala cenjena proizvodnavrlina; a seveda le v zelo omejenem, ad hocdoloenem obsegu, kateremu se je treba vesas prilagajati. Gre za izjemno spremembood asov fordizma in trde moderne, koso obstajala tevilna vrsta psevdookolja. Za

primer lahko damo ponavljajoi se ritemv tovarni, ki je po J. P. Thompsonu (1967)


10/17


i tehnologijo, natanneje, televizijo (Ibid.:216247), za reitev pa ponudi predlog, najposkusimo prepriati te talentirane ljudi izamerike zabavne industrije, da bodo ustvarilinove oblike zabave, ki bodo potegnile gledalces kavev v njihove skupnosti (Ibid.: 410). Obzgreeni percepciji zabavno-medijske indu-strije je pomembneje omeniti, da omenjenakonstanta skozi as seveda ni ostala preprostonespremenjena ... Neoliberalni biolingvistinikapitalizem z ekstremno fleksibilnim delom jebolj kot ne v popolnosti zamenjal industrijske-ga. Komunikacija, ki je bistveni del postfordi-stine drube, je tako postala najpomembneji

vir kapitalistinega profita. Veina skupnosti(omreij) je v teh razmerah obsojena na vsajpostransko ustvarjanje profita in kapitalistinovalorizacijo; torej stvari, ki se jih je Baumanpravzaprav najbolj bal.

Konec (mita o) skupnosti?

Eno pomembnejih spoznanj v vsaki razpravio vpraanju skupnosti bi moralo biti, da jebil ta koncept vedno v nekakni tranziciji;to, kar pojmujemo pod besedo skupnost, seje namre e od zaetkov raziskav na tempodroju nenehno spreminjalo. Tako nikoli niobstajala fiksna definicija skupnosti, niti obesprejeto razumevanje, kaken naj bi bil idealnitip te drubene povezanosti. e za prve socio-loge, ki so se ukvarjali s temi vpraanji, je bila

skupnost v svojem tradicionalnem pomenu vstanju razpadanja in svojevrstni permanentni

4 Delavci so po njegovem preprianju internalizirali disciplini-ranje, s tem pa je prilo do radikalnega prestrukturiranja njiho-ve drubene narave. V zreli kapitalistini drubi mora ves asbiti porabljen, z njim je treba trgovati, nujno ga je uporabiti;za delovno silo je aljivo, e preprosto ni ne dela, e se ji

pusti prebiti as. (Thompson, 1967: 9091)5 Z zadnjimi spremembami dela v kapitalizmu so se ukvarjalirazlini avtorji, iz perspektive irih strukturnih sprememb v

sodobnih drubah na primer Beck (2000) in Cohen (2003),nadaljnjo navezavo na posledice za posameznika pa so narediliBerrardi (2009), Fischer (2009) in e omenjeni Sennett (1999).

delavske navade in asovno disciplino vsilil ev preostalo ivljenje,4 s imer se tesno pribli-uje Gramscijevim ugotovitvam o fordizmukot celovitem dizajnu za drubo. Danes jetovrstnih nespremenljivih opornih tok ozi-

roma Baumanovih referennih okvirov eda-lje manj. Nenehna spremenljivost oblikivljenja in izurjenost v postavljanju po robuneubranljivi nakljunosti prinaa neposre-den in nenehen odnos s svetom kot takim, znedoloenim kontekstom nae eksistence.(Virno, 2003: 17)

Richard Sennett je to ponazoril z motom'No long term', ki naj bi postal osrednja zah-teva novega kapitalizma, to pa ne ustvarja leibkih drubenih vezi, ampak tudi spodjedazaupanje, zvestobo in zaveze: Kar je svoj-sko za negotovost danes, je, da obstaja brezkakrnekoli grozee zgodovinske katastrofe;namesto tega je vita v vsakdanje prakse uin-kovitega kapitalizma. Nestabilnost je miljenakot normalno stanje. (Sennett, 1999: 31; glejtudi 2008)5 V nasprotju z nekaterimi drugimiavtorji vidi Virno (Virno, 2005: 2930) bistvo

postfordizma v mobilizaciji vseh sposobnosti,ki karakterizirajo nao vrsto: jezik, abstraktnorazmiljanje, nagnjenje k razmiljanju, gne-tljivost, navado, da nimamo trdnih navad. Pritem pa ima v mislih loveki um na splono, kise mora danes kot profesionalna zahteva upora-bljati v skoraj vseh poklicih.

V taknih strukturnih razmerah je, kotje bilo e nakazano, izjemno teko govori-

ti o vrstih, trdnih skupnostih, ki so nekodajale pomembne referenne toke in psev-dookoljske nie, kjer so ljudje nali zavetjein skrivalie. Robert Putnam, eden najboljcitiranih avtorjev tega podroja, ki se ukvarja spropadanjem in potencialno restavracijo sku-pnosti v Ameriki, se ne bi mogel bolj motiti,ko pie, da ne moremo iskati razlogov za teteave v kapitalizmu, ker konstanta ne morerazloiti variable (Putnam, 2000: 282). Veji

del krivde za propad vzajemnosti nato najdev oitnem determinizmu, ko zanje obdol-


11/17


krizi.6 Bolj kot ne je bilo splono sprejeto,da so krivci za te spremembe industrijskikapitalizem in prehod v moderno drubo, kije predvideval manj tesno povezano mestnoivljenje. Kljub pogostim ugotovitvam, da je oskupnostih edalje tee govoriti, in obasnimidealizacijam teh tvorb so bili odzivi na to

dejstvo vendarle vse prej kot enostranski; to jee zlasti pomembno ob pogostih poskusih ide-alizacije in mitologizacije (predvsem komu-nitaristinih avtorjev), ki se na te avtorje radiopirajo z izjemno selektivnim pristopom (glejDay, 2006; Cohen, 1985; Bahovec, 2005).

Za Ferdinanda Tnniesa, ki je med zgodnji-mi teoretiki brkone najpogosteje citirani avtor,ko pride do vpraanja skupnosti, odmiranje

Gemeinschafta kljub prvotnim sentimentomnikakor ni bilo le nekaj negativnega.7 V slabepoznanem poznejem delu Kritika javnegamnenja namre navaja tevilne negativne platiskupnosti, ki je v svojem bistvu organska poveza-nost, obenem pa poudari, da se v njenih okvirihne more vzpostavljati mnenje javnosti, ki jetemeljni pogoj za refleksivnost, racionalnost inposledino demokratino drubo (glej Tnnies,1998; 1999; Splichal, 1997: 113156). Podobno

je veljalo tudi za druge avtorje tistega asa, kiso odmiranje tovrstnih komunalnih vezi videli

kot nujno zlo za napredek in razvoj svobointer prilonosti, ki jih lahko prinese modernadruba (Day, 2006: 118).

Vse te e desetletja stare napovedi o koncuskupnosti niso onemogoile vedno novih raz-

prav o njihovem (ne)obstoju in (vnovinem)odmiranju. Razprave o teh vpraanjih nisodanes ni manj pestre kot v preteklosti, doje-manje skupnosti pa se je kljub tevilnim sti-nim tokam vendarle precej spremenilo. Medavtorji, ki izhajajo predvsem iz komunitaristi-nih izhodi in iejo ideale v tradicionalnihpercepcijah skupnosti od ust-do-ust, se krivdaza njihovo zamiranje e skorajda obredno iev tehnologiji, ki naj bi bila glavni krivec zaedalje krhkeje, slabotno povezane in izbirlji-veskupnosti. Kot sem e poskual pokazati, priteh pogledih trimo ob tevilne probleme, sajje nemogoe odgovoriti na vpraanje, kako najbi bila videti idealna skupnost. Glede na to, dasi ta pojem prisvajajo avtorji nadvse kontradik-tornih miselnih tokov, to ni nenavadno; vseenopa pri tem obstajata dva zelo specifina tokova,ki se ju velja dotakniti.

Prvega smo e omenili, in sicer gre zapristop komunitaristinih avtorjev, kot je naprimer Amitai Etzioni (glej npr. Etzioni 1993),v tevilnih pogledih pa tudi Robert D. Putnam(glej npr. Putnam 1995; 2000), ki vsaj implici-tno zagovarjajo zaprte, omejene skupnosti, brezresnine monosti za refleksijo in raznovrstnostnjihovih lanov. Opirajo se na mo tradicije,morale in naravnepovezanosti, v svoji osnovi pa

predvidevajo unitarne entitete. V teh pristopih,ki so popularni predvsem v Zdruenih dravahAmerike, vidimo regresiven, do doloene merecelo reakcionaren odgovor na izpostavljenostsvetu, ki ne ponuja stabilnih referennih tok;ideal se tako ie v mitolokem komunitarnemivljenju neko-obstajajoega-asa, ko naj nebi bilo konfliktov ali kakrnihkoli teav. Ta asseveda nikoli ni obstajal, saj sta ob izkljuitvipolitinega posredovanja varnost in svoboda

nujno v nasprotju, demokracija pa je zaradizaduitve razlik nemogoa; po predlogih teh

6 Veina avtorjev tistega asa (z izjemo Tnniesa, ki za priho-dnost ie novo obliko skupnosti v t. i. ljudski skupnosti, tesnopovezani s socialistinimi tenjami tistega asa) tako evolucio-nistino napoveduje, da bodo skupnostne odnose nadomestilidrubeni odnosi (glej Bahovec, 2005: 3132).7 V temeljnem delu Skupnost in druba (Tnnies, 1999: 55)tako zapie, da je govorjenje o slabi skupnosti v navzkrijuz jezikovno rabo. Medtem ko je Gesselschaft druba, golo

sobivanje drug od drugega neodvisnih ljudi (Tnnies, 1999:56), in je nova tvorba svet [sic!], je skupnost oz. Gemeinschaftvse dobro in znano. Predvsem prehod v moderni industrijskikapitalizem po Tnniesu (Ibid.: 271272) pomeni, da seizvirne znailnosti skupnosti izgubljajo, ta druba pa vrhunecdosega v individualizmu. Predvsem naj bi tako lo za kolektivgospodarske narave, druba pa se ureja po instrumentalnihnaelih. Po eni strani iz prvih sociolokih koncepcij izhajaidealizacija skupnosti odnosov od-ust-do-ust, po drugi stranipa velikokrat tudi idealizacija same skupnosti. Da nanjo v tra-dicionalnem pomenu ne moremo gledati kot na nekaj a priori

dobrega, opozarja tudi Bahovec (glej Bahovec, 2005).


12/17


avtorjev je hitro razvidno, da gre za pristop, kije v resnici represiven do resninega pluraliz-ma, kar so kritizirali razlini avtorji,8 predvsempa ne uspe razbrati, od kod dejansko izhajajodrubeni antagonizmi, proti katerim se posku-

ajo boriti.9Dileme komunitarizma dobro povzemaBarry Wellman (Wellman, 1979: 1227), kougotavlja, da je za tiste, ki iejo soglasnost,redoljubje ter prijazne in preprosto hierarhi-ne skupinske strukture, danes najbr as, ko sejim zdi, da je skupnost dokonno izgubljena.Wellman je e sredi sedemdesetih let prej-njega stoletja (torej precej pred mnoinouporabo interneta) ugotavljal, da prihaja doprecejnjih sprememb v povezanosti skupno-sti, iz grupacij so se zaele spreminjati vomreja. Vzroke lahko pripiemo predvsem eomenjenim spremembam v delu in kapitaliz-mu10 ter pomembnejim drubeno-kulturnimpremikom prejnjih dveh desetletij, predvsemdrubenim gibanjem s konca estdesetih let.

Zaradi e nakazane problematinosti trdnopovezanih skupnosti, ki temeljijo predvsem

na prostoru, slonosti in primarnih vezeh,je Wellman predlagal analitino perspektivoomreij, ki bi omogoala skupnosti osvoba-janja. Pristop je mono navezan na drubenikonstruktivizem, populariziral pa se je pred-vsem z nastankom interneta in skupnosti, ki seprimarno zamiljajo prek virtualnih prostorov.Wellman tako od popularizacije spleta ugota-vlja, da v veini primerov pozitivno vpliva na

drubene odnose, ki se najvekrat ohranja-jo ter dodatno obnavljajo zunaj spleta (glejWellman et al., 1996; Wellman et al., 2002).S svojim pristopom pa daje tudi pomembnopodlago za avtorje, ki poskuajo osmisliti t. i.virtualneskupnosti in se e vedno ukvarjajo zdilemo, ali v tem primeru sploh lahko govo-rimo o skupnostih. Fernback (glej Fernback2007) je tako na primer preprian, da bi semorali izogniti nestanovitnosti pojma sku-

pnost in poiskati alternativno poimenovanjedrubenih odnosov na internetu, Bakardjieva

(glej Bakardjieva 2003) pie, da ne moremovedno govoriti o virtualnih skupnostih, ki soizmuzljiv pojem, ampak morda prej o virtu-alnem hkratnem zbiranju, Lovink in Rossiter(glej Lovink, Rossiter, 2005) pa bi zanju pro-blematien pojem virtualna skupnost zame-njala za termin organiziranega omreja.

V samem bistvu nam razprava o razli-nih (novih) poimenovanjih kae, da avtorji

niso povsem prepriani, kako osmiljati tepredvsem komunikativne vezi med ljudmi, kise ustvarjajo po internetu. Zato brez dvomav veliki meri dri trditev Petra Dahlgrena(Dahlgren, 2009: 121), da je govoriti o 'sku-pnosti' v svetu pozne moderne kot plesanje pokonceptualnem minskem polju. A Dahlgrenje kljub temu preprian o neizogibnosti tedebate, kar omenjeni pristopi in vpraanja le e

dodatno potrjujejo. Kljub tem ibkim vezemin krhki urejenosti so tovrstna omreja namrezelo primerna za demokratino angairanostin kataliziranje participatorne usposobljeno-sti. A Dahlgren svojega argumenta obenemne gradi na izkljunosti virtualnih skupnosti,ki naj bi vnesle signifikantne spremembe,11kar pa ne dri za vse avtorje, ki se ukvarjajo zmonostmi, ki naj bi jih prinesle te nove obli-ke spletnega povezovanja. Reitev za drubene

nestabilnosti in krhkost odnosov namre iejoskoraj izkljuno skoz nje.

8 Glej na primer Sennett (1978/2002: 219256; 1999: 136148), Bauman (2001; etc.), Hardt in Negri (2005; 2009) itd.9 Tehnoloko-deterministien pristop pri zagovarjanju ohra-nitve lokalnih povezanosti je poleg e omenjenega Benigerja(1987) ubral tudi Doheny-Farina (1996); kraji pregledpriakovanj komunitaristinega tabora za demokracijo jeobravnaval Dahlberg (2001: 163166), povezave med novimitehnologijami, skupnostmi in elektronsko demokracijo pa je

iskala tudi Oblakova (2003: 6571).10 Skupnosti, ki so temeljile na delavski solidarnosti, soprivlaile e Marxa, vendar lahko e od sedemdesetih letopazujemo precejnje razpadanje teh vrst tesnih povezanosti,ki so temeljile na vzajemnostni pomoi.11 Podobno kot smo e poskuali utemeljiti tudi v tem lanku,

je namre preprian, da je nemogoe loevati virtualnesvetove od realnih.


13/17


Oba pristopa, pesimistinega, ki hoe vrni-tev trdnih in homogenih skupnosti modernedrube, in virtualno-utopistinega, ki ie rei-

tev v razvoju tehnologije in t. i. virtualnih sku-pnostih, bi bilo najlae preprosto zavrniti kotnesmiselna. A s tem bi spregledali pomembnasporoila, ki jih poiljajo ti avtorji. Po mnenjuMosca (Mosco, 2005: 29) razumevanje mitavkljuuje ve kot le dokazovanje, da ne dri.Treba je ugotoviti, zakaj je tako pomemben zaljudi. eprav mit ne dosega resninosti, je vekot preprosta fabrikacija resnice; ljudem poma-ga, da se spopadajo s kontradikcijami ivljenja,ki niso nikoli v popolnosti razreljive.

Prvi pristop, ki smo ga oznaili za reakci-onarnega, poskua razreiti drubene nesta-bilnosti skozi skupnost, eprav je popolnomakontradiktorno iskati svobodo in demokracijov tovrstni unitarni entiteti. A kljub temu jepredstavljena kot nekaken reitelj, ki bo pri-nesel vse: svobodo skupaj s tesno povezanostjo,raznolikost mnenj skupaj s praktino homoge-

nostjo, varnost ter zavetje, soasno pa e reitevza umirajoe demokratino ivljenje. Da greza regresivne pristope, kae e nenamernosovkljuevanje religijske skupnosti kot le eneizmed vseh. Ker so ljudje izpostavljeni svetu,je nekako treba najti reitev; a le-ta vkljuujemite, ki se materializirajo skozi drubene pra-kse in na koncu delijo Nas proti Njim ter nujnoiejo Drugega, ko prihaja do trenj.

Zanimivo je, da ta pogled vsaj v doloenimeri uspeno reuje loveko izpostavljenostsvetu in prinaa stabilnost. To je vrnitev k homo-genosti drave blaginje, torej v resnici politineskupnosti, ki je bila e od zaetka skoraj popol-noma oropana javne sfere, ali kakni represiv-neji obliki Gemeinschafta. e bolj zanimivo je,da alternativna koncepcija, ki sem jo poimeno-val virtualni utopizem, prav tako omogoa neka-kno reitev, a zopet z mistifikacijo dejanskega

problema in izogibanjem pravim odgovorom.Besede Howarda Rheingolda, ki velja za prvega

preroka udes virtualnih skupnosti (Rheingold,2000), to zelo dobro ponazarjajo. V enemizmed intervjujev na vpraanje o spletnih odno-sih odgovarja, da moramo o njih razmiljati kri-tino in se izogibati pretiranemu entuziazmu;

da pa vseeno lahko pomagajo v zelo veliko pri-merih, na primer ljudem, ki ivijo v grozljivemdelu mesta in noejo zapuati svojega doma(glej Rheingold, 2009). To je banalen primer, atovrstna literatura je polna podobnih reitev, kinaj bi jih omogoale virtualne skupnosti; le-teso seveda dober primer (izjemno zaasne inzasilne) psevdookoljske nie, substituta.

Oba pristopa v njunih temeljih povezuje, daposkuata reiti eminentno politina vpraanjaskozi povsem nepolitien pristop, pravzapravz izmikanjem od politike. Kot je predvidevalBarthes (glej Barthes, 1972), je mit oblika depo-litiziranega govora; pri tem se komunitaristienpristop neposredno opira na nekaj, kar naj bibilo naravno, torej na vnaprej dano obliko sku-pnosti, medtem ko se pri virtualnem utopizmudepolitizacija dogaja pri (nemogoem) loe-vanju virtualnega od realnega. Da se to nikoli

ne zgodi, je bila pomembna predpostavka tegalanka; ta predlog tako v resnici ne pomeni,da je mogoe iveti le v tistem drugem svetu,ampak da naj bi se upoteval le del obstojeihdrubenih razmer, torej tiste, ki se odvijajoizkljuno v virtualnih prostorih, kjer naj bibil posameznik manj ranljiv; druge pa naj biposameznik preprosto odmislil.12 Ignoriranjedoloenih antagonizmov jih seveda ne odpra-

vlja; e slabe, nedelovanje je v taknih primerihdelovanje samo po sebi, saj resignirajoe puarazmere v upravljanje drugim akterjem. Edinamonost za odpravo mitov, tako meni Barthes,je njihova izpostavitev politinemu govoru.

Sklep: psevdookoljske niein potenciali skupnega

Ob debatah, ki nastajajo, ko pride do vpraanjaskupnosti, moramo ugotoviti, da vrnitev v njeno

12 Tudi ta problematina predpostavka bi si zasluila poseb-no, samostojno obravnavo.


14/17


homogenizirajoo obliko ne bi smel biti pravi-len odgovor, ko se iejo reitve za nestabilnostiin kontradikcije dananje drube. Enako veljaza skrivanje pred temi teavami v prostore, kinaj bi bili od resninosti loeni, vendar so v

resnici le nadaljevanje drubenega. Nobedenod teh pristopov se ne sooa z drubenimi anta-gonizmi, ki so (e zlasti oitno) inherentni kapi-talizmu, ampak se izmika iskanju odgovorov, kiso nujno politine narave. Skozi ta prispeveksmo morda povsem nenamerno odgovorili nadve vpraanji: zakaj eden izmed tokov proue-vanja drube ie vrnitev v komunitaren tip uni-tarne skupnosti, precej pogosto pa za strukturneantagonizme enoznano krivi tehnologijo; inzakaj drugi del raziskovalcev ie v nasprotnismeri, skozi tehnologijo, ki nam bo omogoila,da uidemo pred nevarnostmi sveta v varne pro-store, ki naj bi bili od njega loeni.

Medtem ko je prvi pristop e sposoben omo-goiti precej trdne psevdookoljske nie, ki kotstranski produkt duijo drubene antagonizmes konstruiranjem unitarnega suverena (kot jemona, avtoritarna nacionalna drava), se drugi

niti ne dotika teh nasprotij, ki lahko brez teavrazgrajujejo ustvarjene psevdookoljske nie, kijih zato pestijo skrajna zaasnost, spremenlji-vost in krhkost. Zato ne ponujajo niti stabilnihsimbolnih meja niti dejanske varnosti, saj jeposameznik vedno znova izpostavljen svetu. Vprimeru manjkajoega dostopa do okoljskih ni,ki bi podaljale telo kot protezo, loveka ivalobstaja v stanju negotovosti celo, ko ni nobe-

nega sledu po specifini nevarnosti, ugotavljaVirno (Virno, 2009: 97).Z natannejim vpogledom ugotovimo, da

tovrstne psevdookoljske nie e v svoji zasno-vi odlagajo demokratine politine vzvode inponujajo skrivalia pred straljivimi nevarnost-mi sveta, eprav politina svoboda obstaja lev njem; takne nie so ignorantski substitut zapolitino aktivnost ter inkluzivno participacijo.Ko govorimo o mitih, po mnenju Mosca (glej

Mosco, 2005), ne smemo pozabiti, da niso lepostpolitini, kot ugotavlja Barthes, ampak so

lahko tudi predpolitini, ko kaejo na problemev drubi (v naem primeru vseprisotno nevar-nost). A niso sposobni ponuditi pravilnega odgo-

vora, kako priti do reitve; iluzorno je misliti, dasi svoboda in varnost brez politike nista nujnonasprotujoi. Za nadaljnje raziskave bi moralobiti posebnega pomena, da ugotovimo, zakaj jesvetdojet za tako problematinega, pa eprav gaena vodilnih politinih teoretiark naega asa,Hannah Arendt, postavlja na elo svojega poli-tinega programa in ga celo enai s svobodo,svobodo pa s politiko. Za zaetek lahko ponudi-mo le osnovni odgovor, da v dananjem svetune obstaja ni skupnega. Ob valu privatizacijeso skorajda neobstojei na primer skupni pro-stori, ki so temeljni pogoj za politino delovanjein skupno odloanje; nasploh se skupno v vsehpogledih poizkua valorizirati in privatizirati zakapitalistino eksploatacijo. Skupno bi moralijemati kot temeljni pogoj tako za (rekonceptu-alizirano) javno sfero kot za politiko in vklju-ujoo demokracijo.13 Danes, nasprotno, je

posameznik v svetu potencialnosti zaradi nujein prisile spremenjenih proizvodnih odnosov;kot od inherentno drubene stvarnosti loenindividuum, katerega proizvodnja jezika, komu-niciranja, ali celo (le na videz oz. potencialno)skupnega je instrumentalizirana za im hitrejoprivatizacijo in partikularno izkorianje; ne paza skupno politino interveniranje v kvazinarav-ne drubene procese in loveko okolje.

Potencialnost lovekih bitij ne pomeni, daje potreben unitarni projekt, ki se konuje venotnem suverenu, niti podobne komunitarneoblike omejujoe skupnosti, ki e vnaprej vveliki meri vsiljujejo homogenost in zatirajorazlike; prav tako ne potrebujemo avtoritarnih,nedemokratinih institucij, ki niso pod neposre-dnim politinim nadzorom. Ta nain gledanjanamre e a priori predvideva, da lovek nipotencialna, ampak nasprotno, nevarna ival;

kot da je ta odprtost svetu nujno problematinain nevarna, eprav je treba ravno v njej iskati

13 Glej Arendt (1996) in tudi Kateb (1977).


15/17


loveko kreativnost in monost ustvarjanjademokratine drube. V tem primeru postanevpraanje skupnosti v svoji temeljni osnovi

politino vpraanje ustvarjanjaprijateljstva brezintimnosti, kot bi dejal Virno, ustvarjanja sku-pnosti brez unitarnosti.14

LiteraturaANDERSON, B. (1994): Exodus. Critical Inquiry No. 2

(Winter) (20): 314327.ANDERSON, B. (2007):Zamiljene skupnosti: O

izvoru in irjenju nacionalizma. Nova, razirjenaizdaja. Ljubljana, Studia Humanitatis.

ARENDT, H. (1996): Vita Activa. Ljubljana, Krtina.ATKINSON, W. (2008): Not all that was solid has

melted into air (or liquid): a critique of Baumanon individualisation and class in liquid modernity.The Sociological Review1 (56): 117.

BAHOVEC, I. (2005):Skupnosti: teorije, oblike,pomeni. Ljubljana, Sophia.

BAKARDJIEVA, M. (2003): Virtual Togetherness:

An Everyday-life experience. Media, Culture &Society 3 (25): 291313.

BALAKRISHNAN, G. (1995): The NationalImagination. New Left Review 211 (56): 5669.

BARTHES, R. (1972): Mythologies. New York, Hilland Wang.

BAUMAN, Z. (1992): Intimations of Postmodernity.London in New York, Routledge.

BAUMAN, Z. (1995): Making and Unmaking ofStrangers. V The Bauman Reader, ur. PeterBeilharz, 200217. London, WileyBlackwell.

BAUMAN, Z. (1996): From Pilgrim to Tourist or aShort History of Identity. V Questions of CulturalIdentity, ur. Stuart Hall in Paul du Gay,1836.London-Thousand Oaks-New Delhi, Sage.

BAUMAN, Z. (1997): Parvenu and Pariah: TheHeroes and Victims of Modernity. V The BaumanReader, ur. Peter Beilharz, 218229. London,WileyBlackwell.

BAUMAN, Z. (2001): Community: Seeking Safety inan Insecure World. Cambridge, Polity Press.

BAUMAN, Z. (2002a): Tekoa moderna. Ljubljana,Zaloba /*cf.

BAUMAN, Z. (2002b): The 20th Century: The End orA Beginning? Thesis Eleven 70 (Avgust): 1525.

BAUMAN, Z. (2007): Consuming Life. Cambridge,

Polity Press.BAUMAN, Z. (2008): Identiteta: Pogovori z

Benedettom Vecchijem. Ljubljana, Zaloba /*cf.BOURDIEU, P., COLEMAN, J. S. (ur.) (1991):Social

Theory for a Changing society. Boulder-SanFrancisco-Oxford, Westview Press.

BECK, U. (2000): The Brave New World of Work.Cambridge, Polity Press.

BECK, U. (2009): Druba tveganja: Na poti v nekodrugo moderno. Druga, popravljena izdaja.Ljubljana, Krtina.

BEILHARZ, P. (ur.) (2001): The Bauman Reader.London, WileyBlackwell.

BENIGER, J. R. (1987): Personalisation of MassMedia and the Growth of Pseudo-Community.Communication Research 3 (14), junij: 352371.

BENIGER, J. R. (1990): The Control Revolution. V Te-chnology and the Future (5th edition), ur. AlbertH. Teich, 5176. New York, St. Martin's Press.

BERRARDI, F. (2009): The Soul At Work: FromAlienation to Autonomy. Los Angeles,Semiotext(e).

CALHOUN, C. (1991): Indirect Relationships and Ima-gined Communities: Large-Scale Social Integrationand the Transformation of Everyday Life. VSocialTheory for a Changing society, ur. Pierre Bourdieuin James S. Coleman, 95120. Boulder, San Fran-cisco and Oxford, Westview Press.

COHEN, A. P. (1985): The Symbolic Construction ofCommunity. New York, Routledge.

COHEN, D. (2003): Our Modern Times: The NewNature of Capitalism in the Information Age.Cambridge and London, The Mit Press.

DAHLBERG, L. (2001): Democracy via Cyberspace:Mapping the Rhetorics and Practices of ThreeProminent Camps. New Media and Society 2 (3):157177.

DAHLGREN, P. (2009): Media and Political Engage-

ment: Citizens, Communication and Democracy.New York, Cambridge University Press.

14 Za nadaljnje raziskovanje skupnega glej na primer Hardt inNegri (2005: 192203; 2009), Hardt (2009); tudi Virno (2008:966) in Dyer-Witheford (1999).


16/17


DAY, G. (2006): Community and Everyday Life. NewYork, Routledge.

DOHENY-FARINA, S. (1996): The WiredNeighborhood. New Haven and London, YaleUniversity Press.

DYER-WITHEFORD, N. (1999): Cyber-Marx: Cyclesand Circuits of Struggle in High-TechnologyCapitalism. Urbana and Chicago, University ofIllinois Press.

ETZIONI, A. (1993): The Spirit of Community: Rights,Responsibilities, and the Commutarian Agenda.New York, Crown Publishers Inc.

FERNBACK, J. (2007): Beyond the diluted communityconcept: a symbolic interactionist perspective ononline social relations. New Media & Society 1(7): 4969.

FISHER, M. (2009): Capitalist Realism: Is There No Al-ternative?Winchester and Washington, O Books.

GIDDENS, A. (1991): The Consequences ofModernity. Cambridge, Polity Press.

GRAMSCI, A. (1982): Izbor politinih spisov: 19141926. Ljubljana, Komunist.

HARDT, M. (2009): The Common in Communism.Predavanje na European Graduate School.

Dostopno prek: http://seminaire.samizdat.net/IMG/pdf/Microsoft_Word_-_Michael_Hardt.pdf,(6. 10. 2009).

HARDT, M., NEGRI, A. (2005): Multituda: Vojnain demokracija v asu imperija. Ljubljana,tudentska zaloba.

HARDT, M., NEGRI, A. (2009): Commonwealth.Cambridge and Massachusetts, The BelknapPress of Harvard University Press.

HARDT, M., VIRNO, P. (ur.) (1996): Radical Thoughtin Italy: A Potential Politics. Minneapolis andLondon, Minnesota University Press.

JONES, S. (1999): Understanding Community inthe Information Age. V Computer Media andcommunication: A Reader, ur. Paul A. Mayer.Oxford, Oxford University Press.

KATEB, G. (1977): Freedom and Worldliness in theThought of Hannah Arendt. Political Theory 2 (5):141182.

LOVINK, G., ROSSITER, N. (2005): Dawn of theorganised networks. Fibreculture, the journal 5.

Dostopno prek http://journal.breculture.org/issue5/lovink_rossiter_print.html (10. 9 . 2009).

MALPAS, J. (2009): On the Non-Autonomy of theVirtual. Convergence 2 (15): 135139.

MOSCO, V. (2005): The Digital Sublime: Myth,

Power, and Cyberspace. Cambridge and London,The MIT Press.

NUNES, M. (2006): Cyberspaces of Everyday Life.Minnesota and London, University of MinnesotaPress.

MOUFFE, C. (ur.) (1992): Dimensions of RadicalDemocracy: Pluralism, Citizenship, Community.London and New York, Verso.

OBLAK, T. (2003): Izzivi e-demokracije. Ljubljana,Fakulteta za drubene vede.

PUTNAM, R. D. (1995): Bowling Alone: America'sDeclining Social Capital.Journal of Democracy, 6(1): 6578.

PUTNAM, R. D. (2000): Bowling Alone: The Collapseand Revival of American Community. New York,London, Toronto and Sidney, Simon & Schuster.

RHEINGOLD, H. (2000): The Virtual Community:Homesteading on the Electronic Frontier: RevisedEdition. Cambridge, Mit Press.

RHEINGOLD, H. (intervjuvanec) (2009): HowardRheingold Interview USA. Dostopno prekhttp://www.bbc.co.uk/blogs/digitalrevoluti-on/2009/10/title.shtml (5. 12. 2009).

SACO, D. (2002): Cybering Democracy: public spaceand the Internet. Minneapolis, University ofMinnesota Press.

SCOLARI, C. A. (2009): Mapping conversationsabout new media: the theoretical eld of digitalcommunication. New Media & Society, 6 (11):943964.

SENNETT, R. (1978/2002): The Fall of Public Man.London and New York, Penguin Book.

SENNETT, R. (1999): The Corrosion of Character:the personal consequences of work in the newcapitalism. New York, W.W. Norton & Company.

SENNETT, R. (2008): Kultura novega kapitalizma.Ljubljana, Zaloba /*cf.

SPLICHAL, S. (1997):Javno mnenje: Teoretski razvoj

in spori v 20. stoletju. Ljubljana, Fakulteta zadrubene vede.


17/17


THOMPSON, E. P. (1967): Time, Work-Discipline,and Industrial Capitalism. Past and Present, 38(December): 5697. mesto, zalonik

TNNIES, F. (1998): Kritika javnega mnenja.

Ljubljana, Fakulteta za drubene vede.TNNIES, F. (1999):Skupnost in druba: temeljni

pojmi iste sociologije. Ljubljana, Fakulteta zadrubene vede.

VIRNO, P. (2003):Slovnica mnotva: k analizi obliksodobnega ivljenja. Ljubljana, Krt.

VIRNO, P. (2005): Interviev with Paolo Virno byBranden W. Joseph. Grey Room 21 (Fall 2005):2637.

VIRNO, P. (2007): Drubene vede in lovekanarava: govorna sposobnost, bioloka stalnica,proizvodni odnosi. V loveka narava in

zgodovina, 63165. Ljubljana, Krtina.VIRNO, P. (2008): Multitude: Between Innovation

and Negotiation. Los Angeles, Semiotext(e).VIRNO, P. (2009): Natural-historical diagrams: The

new global movement and the biologicalinvariant. Cosmos and History: The Journal ofNatural and Social Philosophy 1 (5): 92104.

WELLMAN, B. (1979): The Community Question.The American Journal of Sociology 5 (84):12011231.

WELLMAN, B., SALAFF, J., DIMITROVA, D.,GARTON, L., GULIA, M., HAYTHORNTHWAITE,C. (1996): Computer Networks as SocialNetworks: Collaborative Work, Telework, andVirtual Community.Annual Review of Sociology(22): 213238.

WELLMAN, B., BOASE, J., CHEN, W. (2002): TheNetworked Nature of Community: Online andOfine. IT & Society 1 (1): 151165.

IEK, S. (1992): Eastern Europe's Republic of Gilead.V Dimensions of Radical Democracy: Pluralism,Citizenship, Community, ur. Chantal Mouffe,193207. London and New York, Verso.

Documents

Prodnik, Jernej - Garderobne skupnosti in kiberprostor: h konceptu "psevdo-okoljskih" niš